(Microsoft PowerPoint - PO\216ARNA PREVENTIVA

1.2.2012
AKTIVNA POŽARNA ZAŠČITA
GZ Vojnik - Dobrna
Prenosne naprave in oprema za gašenje
POŽARNA PREVENTIVA
Tečaj za vodjo skupine
Roman Kugler, VGČ-org. I.st.
PRIPOMOČKI IN POMAGALA ZA GAŠENJE IN
REŠEVANJE
V začetni fazi, ko ogenj še nima večjih razsežnosti, si lahko pomaga s priročnimi
gasilnimi pomagali. Težje ali celo nemogoče pa bo s priročnimi pomagali ali orodji
gasiti začetne požare nevarnih snovi, saj so taki požari bolj trdovratni in se iz
začetnega požara hitreje razvijajo v požar (saj se še spomnimo iz nadaljevalnega
tečaja, kaj so nevarne snovi???).
Med pripomočke in pomagala za gašenje uvrščamo:
• Domača priročna pomagala za gašenje,
• Orodja civilne zaščite,
• Gasilska orodja in pomagala za gašenje in reševanje.
Med napravami in opremo za gašenje požarov uvrščamo:
• Pripomočke in pomagala za gašenje in reševanje,
• Posebne naprave za gašenje,
• Gasilnike,
• Stabilne gasilne naprave,
• Opremo za gašenje,
• Vodne in druge črpalke,
• Gasilska in reševalna vozila,
• Reševalno opremo.
Domača priročna pomagala za gašenje
Ta priročna pomagala so:
• Vedro za vodo, s katerim zajemamo vodo in z njo polivamo gorljivo snov;
• Gumijasta cev ali cev iz umetne mase, ki jo vstavimo na vodovodno pipo
ter z vodo močimo predvsem trdo gorečo snov;
• Metla, lopata ali ozelenela veja, s katerimi udarjamo po goreči snovi;
• Pokrivalo iz negorljivega platna, krpa, odeja in drugi podobni predmeti, ki
so dobri pripomočki za pogasitev gorečega človeka ali manjših delov
goreče opreme v stanovanju;
• Suh pesek ali zemlja, ki sta dober gasilni material za gašenje razlitih
gorečih vnetljivih tekočin;
• Pokrovka kuhinjske posode, s katero lahko v začetni fazi na štedilniku
pogasimo v posodi goreče maščobe tako, da gorečo vsebino v posodi
pokrijemo.
Gasilska orodja in pomagala za gašenje in reševanje
Orodja civilne zaščite
Imamo tudi priročna orodja za gašenje in reševanje, ki jih civilna zaščita
namešča na ustrezna mesta na stopnišča in hodnike v večjih stanovanjskih
objektih, šolah, hotelih in tam, kjer običajno ni ustreznih orodij. Čeprav niso
neposredno namenjena za gašenje, jih večkrat uporabljamo tudi v primeru
požarov, predvsem pri reševanju.
Uporaba teh orodij je odvisna od prisebnosti in iznajdljivosti posameznikov.
Orodja služijo le pri manjših začetnih požarih in za reševanje.
Tudi gasilci v določenih razmerah uporabljajo priročna orodja za gašenje in reševanje.
Taka orodja in pomagala so:
• Drogovi za odstranjevanje gorljivih predmetov z višin,
• Razne vrste klešč za rezanje,
• Požarne metle,
• Lomilni drogovi in
• Gasilske sekirice ter druga podobna orodja in pomagala.
Za izvajanje ukrepov reševanja in gašenja ob požarih, v katerih gorijo nevarne snovi, in
požarih, v katerih preti nevarnost izlitja nevarne snovi v vodotoke, gasilci uporabljajo
razne tehnične pripomočke in sicer:
• Čepe in zaporne blazine iz gume različnih velikosti, s katerimi izvajajo hitro zaporo
odtočnih kanalov kanalizacij in tesnjenje odprtin na raznih posodah z nevarnimi
tekočinami;
• Črpalke za črpanje nevarnih snovi, ki jih uporabljajo ob izlitjih nevarnih snovi v
posameznih prometnih nesrečah in nesrečah pri delu;
• Posode za prečrpavanje nevarnih snovi, ki so odporne na agresivne snovi;
• Vodne zavese, ki jih uporabljajo za zaustavljanje onesnaževanja vodotokov;
• Električne prenosne naprave, kot so električni agregati, električne svetilke;
• Ročne motorne žage.
1
1.2.2012
Za reševanje uporabljajo gasilci tudi drugo posebno opremo, predvsem za reševanje v
prometnih nesrečah, ko je iz razbitin treba izrezati poškodovane osebe.
To so predvsem:
• Naprave za rezanje kovin, kot so strojne rezalne škarje;
• Naprave za razpiranje pločevine, ki jih uporabljajo za reševanje oseb iz vozil,
poškodovancev v prometnih nesrečah;
• Naprave za dvigovanje, kot so zračne blazine in ročna dvigala za dvigovanje vozil in
drugih bremen.
POSEBNE NAPRAVE ZA GAŠENJE
Med posebne naprave za gašenje uvrščamo nekatere tehnične pripomočke, ki se
uporabljajo za gašenje določenih vrst požarov. Take naprave so predvsem:
• Izpihovalnik zraka,
• Nahrbtna brenta in
• Ročna gasilna naprava vedrovka.
Izpihovalnik zraka
Ta oprema se vgrajuje v gasilska vozila, ki so prirejena za reševanje vozil in oseb,
poškodovanih v prometni nesrečah.
S pomočjo naštete opreme je gasilcu omogočeno tudi uspešno reševanje ljudi, saj mora
pogosto sočasno izvajati gašenje in reševanje ljudi, ki bi sicer lahko postali žrtev zaradi
poškodb v prometni nesreči ali požaru.
Izpihovalnik zraka je namenjen gašenju oziroma požaru trdnih snovi skupine A,
predvsem gašenju požarov v naravi.
Opis naprave
Je poseben ventilator na bencinski pogon, ki izpihuje zrak. Napravo se nosi na hrbtu s
pomočjo dveh jermenov, ki sta pritrjena na ohišje naprave.
Ravnanje z napravo
Izpihani zrak s pomočjo gibljive cevi usmerjamo v požar in tako odpihujemo
gorečo snov.
Nahrbtna brenta V-25
Nahrbtna brenta je naprava za gašenje z vodo in se uporablja za gašenje požarov
razreda A, predvsem gozdnih požarov.
Posebej je primerna za gašenje manjših žarišč ter talnih in podtalnih požarov v
naravnem okolju.
Z napravo ravna en gasilec, ki jo nosi na hrbtu v posebnem podstavku. S pomočjo posebne
gibljive cevi, ki je priključena na ventilator, usmerja curek zraka v požar. Odpihovanje se
izvaja tako, da izpihani zrak gorljive dele snovi odnaša na že pogorele površine. Učinek teh
naprav je večji, če se sočasno izvaja močenje in čiščenje gorečih površin.
Polnjenje rezervoarja za gorivo na napravi z bencinom je dovoljeno le, ko naprava ni na
hrbtu gasilca in ko ne deluje!!
Izpihovalna naprava tehta 12 kg.
Ročna gasilna naprava – vedrovka VP-15
Nahrbtna brenta je posoda iz gumiranega platna, ki vzdrži višjo toploto. Nosi se na
hrbtu s pomočjo pasov, ki so pritrjeni na posodo. Na gumirano posodo za vodo je
priključena tudi elastična gumirana cev s posebno ročno tlačilko in brizgalko, ki
omogoča oblikovanje polnega in razpršenega vodnega curka.
Ravnanje z napravo
Njena uporaba je enostavna. S pomočjo ročne batne črpalke voda iz posode brizga na
gorečo površino. Gasilno sredstvo je voda, zato brenta ni uporabna za gašenje naprav, ki
so pod električno napetostjo. Domet vodnega curka je do 10m, domet razpršenega
curka pa le do 6m.
Nahrbtno brento se izdeluje v velikosti do 25l, zato ima oznako V-25. Skupna teža brente
in polnila je 28kg. Z njo upravlja en gasilec.
Vedrovka je ročna gasilna naprava, namenjena gašenju požarov razreda A in B, razen
požarov vnetljivih tekočin, ki se mešajo z vodo.
Vedrovko se lahko uporablja na dva načina in sicer:
• kot napravo, ki je napolnjena s čisto vodo. Tako se uporablja za gašenje začetnih
požarov gorljivih snovi predvsem iz skupine A, kot so les, papir, tekstil, oglje in trava;
• kot napravo, ki je napolnjena z vodo in dodatkom penila. Tako se uporablja za gašenje
začetnih požarov gorljivih snovi skupine B, to je vnetljivih tekočin.
Z napravo VP-15, ki je napolnjena samo z vodo ali z vodo in dodatkom penila, ne smemo
gasiti naprav pod električno napetostjo, saj gasilno sredstvo prevaja električni tok. Ni
primerna za gašenje karbida in razžarjenih kovin kalija, natrija, magnezija, elektrona in
termita.
Opis naprave
Naprava je posoda valjaste oblike, ki je izdelana iz nerjaveče pločevine. Vanjo je
vgrajena ročna batna črpalka, ki potiska gasilno sredstvo iz naprave. Na črpalko je
vgrajena gibljiva cev s šobo, ki oblikuje curek.
2
1.2.2012
GASILNIKI
Gasilniki, ki jih poznamo tudi pod imenom gasilni aparati, so najpogosteje
uporabljene in najbolj učinkovite naprave za gašenje začetnih požarov.
Nameščamo jih povsod, kjer ocenjujemo, da obstaja nevarnost požara. Zaradi
enostavne uporabe jih za gašenje lahko uporabi vsakdo, ki je poučen o načinu
uporabe.
Gasilnike delimo glede na njihove različne lastnosti in sicer glede na:
• Težo,
• Vrsto polnjenja gasilnega sredstva,
• Način delovanja.
Način delovanja naprave
V posodo, ki je napolnjena z vodo ali mešanico vode in penila kot gasilnim sredstvom, je
vgrajena ročna črpalka, s katero se ročno potiska gasilno sredstvo iz naprave. S pomočjo
gibljive cevi in ročne črpalke, ki ima na izhodu ustrezen ustnik, se gasilno sredstvo
usmerja v požar. Naparava je izdelana tako, da gasilno sredstvo lahko dolivamo tudi med
gašenjem. Pri nižjih temperaturah, ko voda zmrzuje, tej dodajamo posebne dodatke
proti zmrzovanju. Domet curka je 8m, domet pene pa do 6m. čas trajanja ene
izpraznitve je 120s.
Glede na skupno težo gasilnike delimo na:
• Ročne gasilnike, ki tehtajo do 20kg,
• Prevozne gasilnike s težo nad 20 kg.
Glede na gasilno sredstvo, s katerim gasilnike polnijo, jih delimo na:
• Gasilnike, polnjene z vodo,
• Gasilnike, polnjene s peno,
• Gasilnike, polnjene z gasilnim prahom,
• Gasilnike, polnjene z ogljikovim dioksidom (CO2),
• Gasilnike, polnjene s haloni (1211 – halogenizirani C-H).
Glede na način delovanja oziroma potiskanja gasilnega sredstva iz gasilnika jih
delimo na:
•Gasilnike, pri katerih se gasilno sredstvo potiska iz gasilnika s pomočjo ročne batne
tlačilke;
•Gasilnike, pri katerih se gasilno sredstvo potiska iz gasilnika s pomočjo tlaka, ki
nastaja pri kemični reakciji mešanja gasilnih snovi v posodi gasilnika;
•Gasilnike, pri katerih se gasilno sredstvo potiska iz gasilnika s pomočjo plina, ki je
znotraj gasilnika pod tlakom v posebni manjši posodi – jeklenki;
•Gasilnike, pri katerih se gasilno sredstvo potiska iz aparata s pomočjo plina pod
tlakom, ki je v isti posodi, kjer je gasilno sredstvo.
Vrsta gasilnega sredstva - polnila
Prah
Ogljikov dioksid
Halon
Pena
voda
Oznaka gasilnika
S
CO2
HI
PH
V
OPREMA ZA GAŠENJE
Med opremo za gašenje uvrščamo:
•Ročnike raznih vrst, ki jih imenujemo tudi brizgalke;
•Hidrante za odvzem vode iz vodovodnega omrežja;
•Gasilske cevi;
•Drugo opremo.
Ročniki
Ročniki so naprave, s pomočjo katerih oblikujemo hitrost in obliko curka
gasilnega sredstva vode, ki jo usmerjamo na požar. Po načinu curka vode delimo
ročnike na:
• Navadne ročnike z ventilom ali brez ventila,
• Univerzalne ročnike,ki omogočajo oblikovanje raznih oblik vodnega curka in
vodne megle, ter
• Posebne ali kombinirane ročnike za določene namene glede na vrsto gasilnega
sredstva, ki ga uporabljamo.
Uporaba ročnikov brez ventila je vedno manjša, saj gasilcu ne omogočajo odpiranje in
zapiranje iztoka gasilnega sredstva, zaradi česar je zmanjšana učinkovitost gašenja.
Danes so vse bolj v uporabi ročniki z drugačnim mehanizmom za zapiranje in odpiranje
iztoka gasilnega sredstva in ročniki, ki omogočajo različno oblikovanje curka gasilnega
sredstva. Tovrstni ročniki gasilcu omogočajo, da taktiko gašenja hitreje in učinkoviteje
prilagaja razmeram pri gašenju požara.
S pomočjo ročnikov oblikujemo vodni curek v:
•Polni vodni curek,
•Razpršeni vodni curek – vodno meglo in
•Kombiniran vodni curek.
3
1.2.2012
Hidranti
Hidranti so gasilne naprave, ki omogočajo odvzem vode iz vodovodnega
omrežja. Za gašenje požarov pogosto uporabimo vodo iz vodovodnega omrežja.
To storimo s pomočjo hidrantov, ki so priklopljeni na tisto vodovodno omrežje, ki
je oskrbovano z zadostnimi količinami vode.
Glede na tehnično izvedbo poznamo več vrst hidrantov:
•Nadzemne hidrante, ki so priključeni na vodovodno omrežje in so postavljeni na dobro
vidnih ter lahko dostopnih mestih,
•Podzemne hidrante, ki so priključeni na vodovodno omrežje, postavljeni pa so pod
zemljo in niso dobro vidni, in
•Zidne hidrante, ki so postavljeni v omare v tistih objektih, kjer je vgrajena hidrantna
vodovodna mreža.
Gasilske cevi
Glede na vrsto delimo gasilske cevi na:
•Sesalne cevi,
•Tlačne cevi in
•Visokotlačne cevi.
Postopek priklopa cevi na hidrant:
• Odpremo pokrov hidranta ali vrata omarice;
• Razvijemo gasilno cev;
• S pomočjo ustreznega hidrantnega ključa priključimo ustrezno tlačno cev;
• Primemo ročnik in ga pripravimo za pravi način gašenja;
• Odpremo ventil za vodo;
• Gasimo iz primerne razdalje.
Po končanem gašenju cevi z ostalo opremo očistimo, posušimo in spravimo na
določeno mesto, saj mora biti vsa gasilska oprema stalno pripravljena za gašenje.
Hidrantno omrežje je del komunalnih naprav, ki jih je treba stalno vzdrževati. Prav je, da
vsaj enkrat letno opravimo meritve pritiska vode in kontrolno stanje uporabnosti
hidrantov.
Druga gasilska oprema
Za uporabo prej opisanih naprav je potrebna tudi druga oprema. Sestavljajo jo
predvsem:
Razne spojke dimenzij A, B, C in D
Sesalni koši raznih oblik
•Zaporni mehanizmi ali ventili
Vodne in druge črpalke
• Naprave za uravnavanje in kontrolo tlaka;
O vozilih, črpalkah in opremi pa se že nekaj izvedli na prejšnjih tečajih, kot
tudi pri vozilih in opremi.
•Zbiralci ali razdelilci
4
1.2.2012
OSNOVNI ELEMENTI AKTIVNE
POŽARNE ZAŠČITE
Vrste javljalnikov glede na medij, ki ga zaznavajo
Aktivni ukrepi varstva pred požarom so vsi tehnični in organizacijski ukrepi, ki so
namenjeni za gašenje požara. Med te ukrepe spadajo tudi sistemi, naprave,
oprema in postopki za odkrivanje in gašenje požara ter odvajanje dima in toplote
ob požaru.
Dimni javljalniki
Dimni javljalniki so požarni javljalniki, ki so občutljiv na delce, ki nastajajo kot stranski
produkt gorenja in/ali tlenja in so razpršeni v zraku (aerosoli). Ločimo ionizacijske,
optične točkovne in linijske ter aspiracijske dimne javljalnike
Ionizacijski dimni javljalnik je starejša in dandanašnji dokaj redka vrsta dimnih
javljalnikov. Občutljiv je na produkte gorenja, ki lahko vplivajo na ionizacijski tok v
javljalniku. V telesu javljalnika je komora z majhno količino radioaktivnega vira, ki
povzroči v komori ionizacijo. Ko je komora brez dima, steče zaradi ionizacije v komori,
med pozitivnim in negativnim polom, električni tok.
Shema ionizacijskega javljalnika
Optični točkovni dimni javljalnik je dandanašnji najpogostejši javljalnik. Občutljiv je na
produkte gorenja, ki lahko vplivajo na absorbcijo ali razpršitev sevanja v infrardečem,
vidnem in/ali ultravijoličastem delu spektra elektromagnetnega valovanja, kar zaznava
fotocelica.
Optični linijski ali žarkovni javljalnik je dimni javljalnik, ki je namenjen odkrivanju dima
na večjih površinah. Javljalnik sestavljata oddajna in sprejemna enota, ki sta
medsebojno v vidnem polju. Oddajna enota neprestano oddaja snop infrardeče
svetlobe, ki ga sprejema sprejemna enota.
5
1.2.2012
Aspiracijski dimni javljalnik je dimni javljalnik z ventilatorjem, ki srka vzorce zraka v
posebni cevovod z odprtinami na enakomernih razdaljah, skozi katere vstopa zrak in v
primeru požara tudi dimni delci. Vzorci se vodijo skozi filtre, ki zadržijo grobe prašne
delce, manjši dimni delci pa lahko vstopijo v merilno komoro, v kateri je zelo občutljiv
optični dimni javljalnik z lasersko diodo. Optični laserski sistem omogoča, da lahko
javljalnik "šteje" posamezne dimne delce, dimne delce razlikuje po velikosti in s tem
omogoča tudi do 1000 krat večjo občutljivost kot pri običajnih optičnih dimnih
javljalnikih.
Toplotni javljalniki
Toplotni javljalniki so požarni javljalniki, ki reagirajo na porast temperature. Ločimo
statične in dinamične javljalnike.
Statični toplotni javljalnik sproži požarni alarm, ko velikost temperature doseže oz.
preseže določeno vrednost. Prožilni elementi toplotnih javljalnikov so lahko npr. taljivi
člen, bimetalni trak, termistor ali temperaturno občutljivi kabel.
Dinamični toplotni javljalnik je požarni javljalnik, ki sproži požarni alarm, ko hitrost
spremembe temperature na časovno enoto preseže določeno vrednost. Navadno velja,
da mora biti porast temperature, ki aktivira javljalnik okoli 6-8 °C/minuto. Primer
dinamičnega (v povezavi s statičnim delom) toplotnega javljalnika je prikazan na sliki 12.
Telo javljalnika vsebuje komoro (A). Zaradi toplote, ki jo oddaja požar ali kak drug vir, tlak
v komori naraste. Če tlak narašča počasi, npr. počasneje kot 6 °C/minuto, se povečani
tlak v komori odvaja preko ventila (B). Če tlak narašča hitro, se le ta ne more več
sproščati preko ventila (B) temveč pritisne opno (C), ki pomakne kontakt (D) do
kontaktnega vijaka (E). Javljalnik tako zazna požar. V primeru, ko je dosežen prag
temperature (statični del javljalnika), se raztali taljivi člen, tako postane prosta pot za
vzmet (G), ki tako pomakne kontakt (D) do kontaktnega vijaka (E).
Plamenski javljalniki
Plamenski ali svetlobni javljalniki reagirajo na sevanje plamena. Velja namreč, da goriva,
ki zgorevajo s plamenom oddajajo značilen svetlobni spekter. Spekter, ki je značilen za
gorenje večine ogljikovodikov.
Svetlobni javljalnik lahko najhitreje od vseh zazna požar, ko snov gori s plamenom.
Javljalnik lahko za odkrivanje plamena reagira na različne dele spektra. Največkrat se
uporabljajo:
• ultravijoličen del (UV - javljalniki so občutljivi tudi na motilne signale: na varjenje in
bliske. Dim močno slabi UV del spektra, zato se pri požaru z dimom občutljivost lahko
močno zmanjša) in
•infrardeči del (IR - javljalniki so lahko občutljivi tudi na druga vroča telesa, stroje, ali
sevanje sonca, posebno če pride do odboja sevanja od valujoče vodne površine ali
vrtečega ali vibrirajočega se stroja). Da bi zmanjšali možnost lažnih alarmov so pričeli
uporabljati
•kombinirani spekter UV+IR ali IR+IR ali celo IR+IR+IR (IR3) in na ta način izločili skoraj vse
neželene vplive.
Specialni javljalniki
Poleg opisanih obstajajo še drugi specialni javljalniki, ki se redkeje uporabljajo. Omeniti
je potrebno predvsem javljalnike plinov (CO, metan itd) ter razne kombinirane
javljalnike, ki so ponavadi kombinacija že omenjenih javljalnikov. Nekateri proizvajalci
vgrajujejo več senzorjev v isto ohišje, n.pr. temperaturni /optični dimni, temperaturni /
optični dimni / ionizacijski dimni.
Ročni javljalniki
Ročni javljalniki so neka vrsta električnih stikal. Vgrajena so v razpoznavno ohišje,
rdeče barve. Aktiviranje ročnih javljalnikov je lahko večstopenjsko, kar otežuje lažno
alarmiranje in zlorabe. Nekatere vrste ročnih javljalnikov imajo poseben pokrov.
Odstranitev pokrova pošlje v požarno centralo prvi signal.
Ročni javljalnik XP-95
6
1.2.2012
Javljanje požara
Osnovna razdelitev elementov aktivne požarne zaščite glede na
vrsto gasila
Najpogosteje jih delimo glede na gasilo:
• Vgrajeni gasilni sistemi z vodo;
• Vgrajeni gasilni sistemi s peno;
• Vgrajeni gasilni sistemi z gasilnim praškom;
• Vgrajeni gasilni sistemi s plinastimi gasili.
Vgrajeni sistemi z vodo
Primarno gasilo v vgrajenih gasilnih sistemih z vodo je voda. Le ta se lahko v napravah
uporablja samostojno ali v povezavi z dodatki (retardanti, penilo ipd).
Med vgrajene gasilne sisteme z vodo, kjer je gasilo zgolj voda uvrščamo ti. sprinklerski
sistem za gašenje z vodo in vgrajeni gasilne sisteme za gašenje z vodno meglo ali vodno
prho.
a.) Sprinklerski sistem za gašenje z vodo
Eden najstarejših avtomatskih vgrajenih gasilnih sistemih je t.i. sprinklerski sistem za
gašenje z vodo. Začetki uporabe segajo v leto 1878. Ob nenehnem razvoju predstavlja
danes sprinklerski sistem predvsem zanesljivo napravo za gašenje ali nadzor nad razvojem
požara v objektu.
Med osnovne komponente sprinklerskega sistema poleg sprinklerskih šob prištevamo:
• razvod cevi s sprinklerskimi šobami;
• sprinklersko črpalko;
• rezervoar za vodo;
• ventile in ostale armature.
Na splošno je moč sprinklerski sistem opisati kot razvod cevi, povezan z vodnim virom na
eni strani in šobami na drugi strani. Šobe so lahko zaprte ali odprte, prav tako pa so lahko
sprinklerske glave viseče, stoječe in stenske. Zaprte šobe zapira čep, ki ga v ustju šobe
zadrţujeta steklena ampula ali taljivi člen.
Pri mokrem sprinklerskem sistemu je cevna mreža v stanju pripravljenosti napolnjena z
vodo pod tlakom. Ob razpoku ampule ali raztalitvi spoja na taljivem členu prične iz
sprinklerskih šob teči voda. Zaradi lastnosti vode, ki zmrzne pri temperaturah pod
lediščem, mokra izvedba sprinklerja ni primerna za prostore, ki so pozimi odprti, hladilnice
ipd.
Drugi vgrajeni gasilni sistemi z vodo
Med vgrajene gasilne sisteme z vodo lahko prištevamo tudi nekatere druge gasilne
sisteme. Le ti delujejo podobno, kot sprinklerski sistem (deluge sistem), enaki pa so tudi
glavni sestavni deli.
Druga najpogostejša izvedba sprinklerja je ti. suhi sprinklerski sistem. Pri tej izvedbi
sprnklerja je v cevni mreži komprimiran zrak ali dušik. Ob razpoku ampule ali raztalitvi
spoja na taljivem členu iz sprinklerskih šob najprej uhaja zrak in šele kasneje tudi voda.
Suha izvedba sprinklerja je primerna za prostore, kjer ni mogoče uporabiti mokre izvedbe.
Sistem s pršečo vodo
Pri tem sistemu je razvod cevi in šob podoben klasičnem sprinklerskem sistemu. Šobe so
odprte, cevna mreža pa je suha. Sistem gašenja se lahko aktivira ročno z odprtjem
ventila ali pa avtomatsko s pomočjo vgrajenih javljalnikov. Najpomembnejša lastnost
sistema s pršečo vodo je v tem, da ob aktiviranju sistema, voda izteka iz vseh šob. Ta
sistem je primeren za gašenje površin, kjer pričakujemo hiter razvoj požara.
Posebna izvedba sprinklerskega sistema je ti. predaktivirani sistem. To je sistem, kjer je v
cevni mreži zrak, aktiviranje sistema pa se vrši elektronsko preko javljalnikov. Prednost
predaktiviranega sistema je v tem, da do neželenega aktiviranja sprinklerskega sistema in
tako iztekanja vode iz sprinklerskih šob ne more priti. Razlog za to je v načinu aktiviranja
sistema, kjer morata požar zaznati tako javljalnik, kot taljivi člen ali steklena ampula na
sprinklerski šobi.
Vodna zavesa
Poseben primer vgrajene naprave za gašenje z vodo je vodna zavesa. Tvori jo več šob, ki
so nameščene po obodu odprtine na mejah požarnega sektorja. Pogosto primer uporabe
vodne zavese je zaščita prehodov požarnih sektorjev, ko dva sektorja povezujejo odprte
stopnice (npr. v nakupovalnih središčih). Sistem delovanja požarne zavese je enak kot pri
delovanju sistema s pršečo vodo.
7
1.2.2012
Vgrajeni gasilni sistemi z peno
Vgrajeni gasilni sistemi z vodno meglo
Sistemi z vodno meglo so vgrajeni gasilni sistemi, kjer je gasilni medij voda. Na tržišču so
različni tipi sistemov z meglo. Razlike v sistemih temeljijo na več dejavnikih, glavna pa sta
velikost vodnih kapljic in tlak, pod katerim kapljice prihajajo iz šob. Tlake delovanja
sistemov z vodno meglo razvrščamo v naslednje kategorije:
• nizek tlak (12 bar ali manj),
• srednji tlak (12 do 34,5 bar),
• visok tlak (večji od 34,5 bar).
Vgrajeni gasilni sistemi s peno so v osnovi podobne komponentam sistema za gašenje
z vodo. Razlika je predvsem v tem, da ima sistem za gašenje s peno dodano penilo in
medmešalni ventil, ki skrbi za mešanje vode in penila in tako preko šob nastaja zračna
pena (slika 16). Zračna pena se glede na stopnjo penjenja deli na težko (4-20), srednjo
(21-200) in lahko (201-1000) peno. Stopnja penjenja je število, ki ga dobimo iz
razmerja med prostornino nastale pene in prostornino penilne raztopine, iz katere je
nastala pena.
Glede na tveganje lahko izberemo sistem lokalne uporabe, popolnega poplavljanja
(total flooding) ali delnega poplavljanja (zone flooding). Sistemi za popolno
poplavljanje kot nadomestilo za plinske sisteme so ponavadi tisti, ki proizvajajo fino
meglo z uporabo odprtih posameznih šob ali šob v skupinah, medtem ko se pri splošni
lažji ali navadni nevarnosti uporabljajo nizkotlačni sistemi z delnim poplavljanjem ali
sistemi za lokalno uporabo. Ti sistemi so najbolj učinkoviti, če se uporabljajo v prostoru
z minimalnimi odprtinami.
Vgrajeni gasilni sistemi s peno se ločijo glede na vrsto pene, s katero gasijo, saj za različne
vrste goriv uporabljamo različne vrste pene. Ločimo sisteme s težko, srednjo in lahko
peno.
Sistemi s težko peno se vgrajujejo tam, kjer je pričakovati požare rezervoarjev gorljivih
tekočin in lovilnih bazenov okoli rezervoarjev. Po ceveh se v trenutku aktiviranja sistema
pretaka mešanica vode in penila. Le ta je speljana v posebne komore za penjenje, ki se
nahajajo pri rezervoarjih. Iz sistema tako izhaja pena, ki glede na vrsto pene bolj ali manj
uspešno prekriva gorečo površino. Ena od lastnosti sistemov s težko peno je tudi v tem, da
ima pena zaradi velike količine vode v mešanici domet.
Sistemi s srednjo peno se uporabljajo predvsem za gašenje požarov vnetljivih tekočin v
skladiščih vnetljivih tekočin. Pena, ki izhaja iz šob na stropu ali steni prekrije horizontalne
dele prostora prostor in tako gasi požar.
Sistemi z lahko peno se uporabljajo in vgrajujejo v prostorih, kjer mora zaradi vrst gorljive
snovi in pričakovanega požara pena zapolniti prostor v celoti. Za gašenje z lahko peno se
uporablja generator lahke pene. To je naprava za pridobivanje lahke zračne pene. Glavni
del generatorja lahke pene je ventilator, ki ima po obodu šobe za dovajanje penila. Do
ventilatorja pod tlakom dovajamo vodo, ki se na območju ventilatorja meša s penilom.
Taka mešanica napreduje do mrežice, kjer nastaja lahka pena, ki zapolni prostor. Prostor,
kjer je vgrajen gasilni sistem za lahko peno mora biti opremljen s ti. razbremenilnimi
odprtinami, ki omogočajo odvajanje zraka, ki ga izpodriva lahka pena.
Vgrajeni gasilni sistemi s plinastimi gasili
Vgrajeni gasilni sistemi s plinastimi gasili imajo lahko pri zagotavljanju varstva pred
požarom v podjetju dve nalogi. Prva je gašenje požarov, druga pa se nanaša na nadzor
nad požarom. Vgrajeni gasilni sistemi s plinskimi gasili spadajo v skupino sistemov,
katerih naloga je gašenje požarov. Sprinkler lahko požar le nadzira in tako vpliva na
zmanjšanje toplote v okolico in posledično na požarno krivuljo.
Vgrajene gasilne sisteme s plinastimi gasili uporabljamo, kadar z drugimi gasili požara
ne moremo pogasiti in najpogosteje tudi takrat, ko bi druga gasila lahko povzročila
škodo ali kako drugače negativno vplivala na posledice požara. Tradicionalno ločimo
sisteme za gašenje s plinskimi gasili po gasilu samem.
8
1.2.2012
sisteme s halogeniranimi ogljikovodiki oz njihovimi nadomestki, pri katerih se za
pogasitev požara uporablja princip kemijske inhibicije oz. kemijsko zaviranje
plamenov. Najstarejši predstavniki halogeniziranih ogljikovodikov so haloni, ki pa
so dandanašnji zaradi škodljivega vpliva na okolje prepovedani. Od prenehanja
uporabe halonov, se je pojavilo več novih gasil. Zahteve pri uvedbi novih gasil so
predvsem:
Za vgrajene gasilne sisteme s plinastimi gasili velja, da se mora gasilo določen čas
zadrževati v prostoru, ki ima lahko samo minimalne odprtine oziroma netesnosti.
Prostor je v celoti zapolnjen z gasilom. To je ti. način gašenja s popolnim prekrivanjem
oz. zapolnitvijo.
• čisto gasilo,
•nizka raven toksičnosti,
• učinkovitost,
• nizka ali nična razgradnja ozonske plasti in majhen potencial za ogrevanje ozračja,
• cena,
• obstojnost,
• združljivost z drugimi materiali.
sisteme z inertnimi plini, ki dušijo požar, dokler ga ne pogasijo. V začetku
izpraznitve imajo tudi nekaj hladilnega učinka. Na razpolago je več gasilk in
običajno temeljijo na temelju ogljikovega dioksidu, argonu in dušiku.
Vgrajeni gasilni sistemi z gasilnim praškom
Resnejša uporaba gasilnih praškov se je začela leta1912, ko je bil v Nemčiji patentiran
način gašenja s prahom s prenosnimi gasilniki. Kmalu po tej iznajdbi so se pojavili tudi 80
kilogramski prevozni gasilniki. Danes je gasilni prašek v uporabi v prenosnih gasilnikih in v
nekaterih avtomatskih vgrajenih sistemih za gašenje
Osnovni elementi odvoda dima in toplote
Dim predstavlja nevarnost zaradi zmanjšanja vidljivosti in strupenih plinov, ki so del
suspenzije dima v zraku. Med strupenimi plini predstavlja največjo nevarnost ogljikov
oksid (CO), ogljikov dioksid (CO2) , vodikov cianid (HCN) in vodikov klorid (HCl), kjer je
njihovo delovanje predvsem omamno in tako spadajo v skupino narkotikov.
Zmanjšanje vidljivosti zaradi dima
Ena od negativnih posledic prisotnosti dima je tudi zmanjšanje vidljivosti. Dovolj
visoka gostota dima lahko prepreči varen izhod iz objekta ter podaljša pot umika in
tako osebe v objektu še dalj časa zadržuje v nevarni atmosferi strupenega dima.
Na tem področju igrajo pomembno vlogo splošna merila, ki opredeljujejo
maksimalne koncentracije dimnih plinov in optično gostoto dimnih delcev, ki ob
požaru še omogoča razbrati znake evakuacije in najti izhod. Na podlagi splošnih
meril velja, da naj bo vidljivost v objektu v času požara od 15-20 metrov (velja kot
merilo za varno evakuacijo, ko ljudje objekta ne poznajo) oz. 3-5 metrov, ko ljudje
objekt poznajo.
Gasilni prašek je običajno mešanica kemijskih spojin različne sestave v prašnatem stanju.
Te snovi so skladiščene vlagotesnih posodah in jih na pnevmatski način, s pomočjo
različnih pod tlakom stisnjenih plinov vpihavamo na gorečo površino. Stisnjeni plini imajo
v tem primeru vlogo potisnega plina. Splošne lastnosti, ki jih morajo imeti gasilni praški
so: gasilna sposobnost, nestrupenost, obstojnost, sipkost, izolativnost in zdruţljivost z
drugimi gasilnimi sredstvi.
Ukrepi za nadzor nad dimom
a.) Odvod dima in toplote
Cilj odvoda dima je ohraniti sloj brez dima na predvidenih področjih stavbe, da se tako
omogoči evakuacija ljudi iz stavbe in prihod gasilcev v stavbo zaradi gašenja požara in
pomoči pri evakuaciji. Običajen sistem za odvod dima vključuje naslednje:
• odvodne naprave, ki so vgrajene visoko v prostoru in omogočajo izhajanje
produktov gorenja. Prezračevanje je lahko naravno ali prisilno.
• zbiralnik dima, v katerem se zbere dim za nadaljnje odvajanje. Velikost zbiralnika
ne sme biti prevelika, da ne pride do neželenega ohlajanja dima.
•dovodne naprave, ki so nameščene na spodnjih delih prostora ali v sosednjih
conah in zagotavljajo, da se odvedeni produkti gorenja nadomestijo s čistim zrakom.
9
1.2.2012
b.) Nadtlak
Ti sistemi se običajno uporabljajo za preprečevanje vdora dima na zaščitene evakuacijske
poti in v jaške za gasilce. Sistem napolni zaščiten prostor z dodatnim zrakom in tako
ustvari nadtlak (običajno ne manj kot 50 Pa). To povzroči razliko v tlakih med zaprtimi
področji evakuacijskih poti in drugimi področji in s tem preprečuje, da bi dim vdrl na
evakuacijske poti.
Ta sistem je mehanski sistem, ki dovaja zrak v zaščiten prostor, običajno s cevovodnim
razdelilnim sistemom z odprtinami v ta prostor. En ali več ventilatorjev prisilno dovajajo
zrak.
c.) Redčenje s prezračevanjem
Po tej metodi se v posamezne dele zaščitene stavbe dovaja svež zrak, ki razredči dim do
sprejemljive stopnje.
Sistem za odvod dima in toplote lahko aktivirajo javljalniki, le tak sistem je torej avtomatski
sistem. V nekaterih primerih je aktiviranje posamezne lopute za odvod dima urejeno preko
ampul oz. taljivih členov, kjer je aktiviranje podobno, kot pri sprinklerskem sistemu.
Poleg odvajanja dima in toplote na prosto, lahko kontrolo dima v stavbah dosežemo tudi z
omejevanjem dima s formiranjem pregrad in tlačnih razlik.
PASIVNA POŽARNA ZAŠČITA
VGRAJENI ELEMENTI PASIVNE POŽARNE ZAŠČITE
S pomočjo gradbenih ukrepov lahko v vlogi požarne zaščite izpolnimo nekaj ciljev:
• preprečiti požarni preskok (flashover) v prostoru nastanka, ki je vir požara.
• zmanjšati možnost, da se požar razširi iz prostora, ki je vir vžiga,
• zmanjšati izpostavljenost dimu na takšno mero, da ne pride do poškodb vitalnih
delov objekta.
d.) Pregrade in conski nadzor
Dimne pregrade vključujejo stene, strope, tla ter zapore za komunikacijske in inštalacijske
odprtine. Vključena so tudi dimna vrata, ki imajo pomembno vlogo pri nadzoru dima v
stavbah. Nivo dimne tesnitve v pregradah mora biti primeren namenu dimnega nadzora.
Veliki volumni, kot so atriji, odprti pisarniški prostori ali industrijski objekti ipd., ne zahtevajo
pretiranega tesnjenja. Po drugi strani pa morajo biti majhni volumni kar dobro tesnjeni, ker
jih je v splošnem mogoče hitro zadimiti. Vrata in dimne pregrade so med požarom lahko
izpostavljene visokim temperaturam. Te lahko povzročijo deformacijo pregrad ali vrat, kar
lahko izniči delovanje celotnega sistema nadzora dima v stavbi. Take pregrade morajo biti
zato iz ustreznih materialov in ustrezne izdelave, da bodo vzdržale predvidene toplotne
učinke
Conski nadzor zahteva delitev stavbe z dimnimi pregradami v dimne sektorje. Pri požaru v
enem od požarnih sektorjev preklopimo posebno prilagojen mehanski prezračevalni
sistem v »režim kontrole dima«, tako da ta ustvari podtlak v sektorju s požarom in nadtlak
v sosednjih sektorjih. Rezultat je tlačni gradient v smeri prostora požara in s tem gibanje
zraka proti temu prostoru. S tem se prepreči širjenje dima iz prostora požara v sosednje
dele stavbe. Da ustvarimo primeren podtlak v prostoru požara, moramo zagotoviti dvoje:
1. ustaviti moramo dovod svežega zraka in nadaljevati z odvodom zraka iz prostora
požara;
2. v sosednjih dimnih sektorjih je postopek obraten: ustavimo odvod zraka in
nadaljujemo z dovodom svežega zraka.
Požarna odpornost gradbenih elementov in konstrukcij
Če pri požaru v prostoru popustijo konstrukcijski gradbeni materiali (stene, stropi, podi,
nosilci, stebri ipd.) ali ostali zaporni elementi (vrata, lopute, zapore, prehodi napeljav
ipd.), se požar lahko razširi na ostale sosednje prostore neposredno s plameni ali pa s
prenosom toplote s konvekcijo, kondukcijo in sevanjem. Če pa se npr. poruši strop,
padejo goreči materiali v spodnjo etažo in povzročijo vžig.
Na širjenje požara po objektu in med objekti vplivajo:
• geometrija prostorov,
• notranje obloge,
• gradbeni materiali,
• odprtine in mesta z nizko požarno odpornostjo,
• povezave med požarnimi sektorji,
• mesta atrijev ali velikih dvoran v objektu,
• število nadstropij,
• lokacija objekta glede na druge objekte.
Osnovna merila za požarno odpornost so naslednja:
Nosilnost (R):
sposobnost elementa, da pri požaru ne pride do njegove porušitve.
Celovitost ali integriteta (E):
sposobnost elementa, da prepreči prehod plamenov in vročih plinov. Pri izpostavljenosti
požaru na elementu ne sme priti do razpok ali odprtin.
10
1.2.2012
Izolativnost (I):
sposobnost elementa, da prepreči prekomeren prehod toplote s kondukcijo. Elementi
morajo biti izdelani iz materialov, ki so toplotni izolatorji.
Gradbeni proizvod lahko izpolnjuje eno, dve ali pa vsa tri merila, odvisno od vrste
proizvoda in uporabe oz. zahtev. Črkovni oznaki (R, E, I) sledi čas v minutah (15, 30, 45, 60,
90, 120, 180, 240), ki predstavlja čas izpolnjevanja merila v preskusu požarne odpornosti po
krivulji standardnega požara. Razredi proizvodov so označeni na naslednji način:
1.za nosilne elemente
• REI – najkrajši čas, ko je element pri preskusu izpolnjeval vsa tri merila (nosilnost,
celovitost, izolativnost)
• RE - najkrajši čas, ko je element pri preskusu izpolnjeval dve merili (nosilnost in
celovitost)
• R - najkrajši čas, ko je element pri preskusu izpolnjeval samo merilo nosilnosti
1.za nenosilne elemente
• EI - najkrajši čas, ko je element pri preskusu izpolnjeval dve merili (celovitost in
izolativnost)
• E - najkrajši čas, ko je element pri preskusu izpolnjeval samo merilo celovitosti
• Za opredelitev proizvodov se uporabljajo še naslednji simboli:
W – če je toplotna izolativnost nadzorovana na osnovi oddanega toplotnega sevanja,
M – če je upoštevano posebno mehansko delovanje,
C – za vrata s samozapiralno napravo,
S – za elemente, ki preprečujejo/omejujejo uhajanje dima
VZROKI POŽAROV
Leto 2011
Leto 2010
VRSTE POŽAROV
ŠTEVILO POŽAROV
ŠTEVILO POŽAROV
POŽARI NA OBJEKTIH
2.111
POŽARI NA OBJEKTIH
1.908
- Stanovanjske stavbe
1.191
- Stanovanjske stavbe
1.164
- Nestanovanjske stavbe
603
- Objekti transportne infrastrukture
15
VRSTE POŽAROV
- Nestanovanjske stavbe
534
- Objekti transportne infrastrukture
8
- Cevovodi, komunik. omrežja in energ. vodi
42
- Kompleksni industrijski objekti
125
- Cevovodi, komunik. omrežja in energ. vodi
48
- Kompleksni industrijski objekti
197
- Drugi gradbeni inženirski objekti
- Drugi gradbeni inženirski objekti
POŽARI V NARAVI OZIROMA NA PROSTEM
57
35
1.035
POŽARI V NARAVI OZIROMA NA PROSTEM
1.760
121
- Požari na gozdnih in grmovnih površinah
- Požari na obdelanih površinah
28
- Požari na obdelanih površinah
54
- Požari na travniških površinah
386
- Požari na travniških površinah
790
- Požari na smetiščih, odlagališčih
116
- Požari na smetiščih, odlagališčih
103
- drugi požari v naravi oziroma na prostem
384
- drugi požari v naravi oziroma na prostem
542
POŽARI NA PROMETNIH SREDSTVIH
435
POŽARI V KOMUNALNIH IN DRUGIH ZABOJNIKIH
400
POŽARI NA PROMETNIH SREDSTVIH
420
- Požari na gozdnih in grmovnih površinah
SKUPAJ LETO 2010
3.778
POŽARI V KOMUNALNIH IN DRUGIH ZABOJNIKIH
SKUPAJ LETO 2011
VZROKI POŽAROV GLEDE NA NAČIN POVZROČITVE
V vsakem primeru je povzročitelj požara toplota. Povzročitelji požara oziroma načini, ki
lahko dovedejo do spajanja gorljivih snovi s kisikom in povzročijo požar, se delijo na:
• toplotne načine,
• električne načine,
• kemične načine in
• mehanske povzročitelje
Toplotni način povzročitve požara kot posledica stika s toplotnim virom
Toplotni način povzročitve požara je tisti, ko neka snov zagori, ker pride v neposreden
stik s plamenom, žerjavico ali toplotnim sevanjem. Taki povzročitelji so na primer:
odvržena goreča vžigalica, kajenje na požarno ogroženih mestih, sušenje perila nad
vročo pečjo, prenašanje odprtega ognja po prostoru, kjer so gorljive snovi, varjenje in
rezanje kovin brez predhodnih varnostnih ukrepov, pokrivanje žarnic s papirjem ter
peči in naprave za ogrevanje, ki sevajo toploto v okolje in lahko povzročijo vžig lesenih
oblog ali tlaka ob pečeh.
271
552
4.843
Toplotni način povzročitve požara kot posledica električne energije
To je način povzročitve požara v primeru, ko električne naprave, stroji in instalacije zaradi
okvare povzročijo požar. Taki načini so na primer: udar strele, kratek stik na električnih
instalacijah in napravah ter statična elektrika, prekomerno segrevanje tokovodnikov zaradi
preobremenitev, napake na napravah in strojih na električni pogon in podobno.
Toplotni način povzročitve požara kot posledica kemične reakcije
To je način povzročitve požara, ko se zaradi kemične reakcije snovi segrevajo in
povzročijo požar. Taki načini so na primer: samovžig mastnih krp ali premogovega prahu,
shranjeno ne dovolj suho seno na seniku in podobno.
Toplotni način povzročitve požara kot posledica mehanskega vzroka
To je način povzročitve požara kot posledica mehanskega vzroka. Taki vzroki so na
primer: trenje gorljivih snovi, zvišan tlak v posodi s plini, mehanski udarec po
eksplozivni snovi in podobno.
11
1.2.2012
VZROKI POŽAROV, KI NASTANEJO ZARADI NARAVNIH POJAVOV
Najpogostejši vzroki požarov v naravnem okolju
Najpogostejši vzroki požarov v naravnem okolju so:
• požig suhe trave in suhljadi ob nezadostnih varnostnih ukrepih,
• uporaba odprtega ognja v času velike požarne ogroženosti naravnega okolja,
• nedisciplinirani obiskovalci narave, ki kurijo na gozdnih tleh zunaj določenih kurišč,
• odvrženi cigaretni ogorki,
• iskra, ki lahko nastane ob zaviranju vlaka,
• električna iskra s pretrganih žic električnega daljnovoda,
• udar strele ob neurjih,
• toplota sončnih žarkov, ki sijejo na razbito steklo, kjer se v določenih pogojih zbira
toplota, ki lahko pod ugodnimi pogoji povzroči vžig suhega listja, trave ali druge suhljadi, in
• nameren požig
VZROKI POŽAROV, KI NASTANEJO ZARADI GRADBENIH POMANKLJIVOSTI
Med te vzroke spadajo predvsem:
• neupoštevanje potresno in požarno varne gradnje ter uporaba neustreznih materialov,
• neupoštevanje gradbeno –tehničnih zahtev objektov glede na namen uporabe,
• nesmotrno razporeditev prostorov in brez primerne varne razdalje med objekti,
• opustitev gradnjo požarnih pregrad med požarno bolj ogroženimi objekti,
• ne-vgrajevanje varnih grelnih naprav in energetskih instalacij v objekte,
• uporaba nevarnih postopkov dela,
• uporaba nevarnih snovi v tehnoloških procesih,
• možnost širjenja požara po prostoru brez omejitev,
• ne-vgrajevanje alarmnih in gasilnih sistemov za zaznavanje in gašenje požarov…
VZROKI POŽAROV, KI JIH POVZROČI ČLOVEŠKI FAKTOR
Najpogostejši vzroki so:
• zapuščanje prostora v času, ko imamo vklopljen likalnik, plinski štedilnik ali drugo
toplotno napravo,
• čiščenje in pranje oblačil z lahko vnetljivimi in celo eksplozivnimi snovmi v zaprtem
prostoru ali ob toplotnem viru, ko že drobna iskra lahko povzroči vžig ali eksplozijo,
• slabe ali dotrajane električne in plinske instalacije in naprave,
• doma obnovljeni varovalni vložki, ki jih je prepovedano uporabljati,
• nepravilno ravnanje s pečmi na kurilno olje in trdo gorivo,
• nestrokovno priključevanje plinskih jeklenk gospodinjskega plina na štedilnik,
• nepravilno hranjenje nevarnih in lahko vnetljivih tekočin,
• uporaba raznih svetil z odprtim plamenom, kot so petrolejke in sveče,
• nestrokovno izdelani in vzdrževani dimniki,
• malomarnost kadilcev, ki nepazljivo odlagajo žareče ogorke,
• vžigalice oziroma vžigalniki v rokah otrok,
• …..
Viri:
- OSNOVE VARSTVA PRED POŽAROM, Ivo Krušec, GZ Slovenije
- KEMIJA V GASILSTU, Bojan GRM, GZ Slovenije
- Aktivna požarna zaščita, SZPV/DSIT – zbornik seminarja, Maribor, 2001
- Sistemi za avtomatsko gašenje, SZPV – zbornik seminarja, Ljubljana, 2002
- www.gasilec.net
- http://spin.sos112.si/SPIN2/Javno/Porocila/
- www.sos112.si
HVALA ZA VAŠO POZORNOST!!!
12