FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE
Tomo Hlis Digitalno podpisal Tomo Hlis DN: c=SI, o=ACNLB, o=NLB, ou=Fizicne osebe, cn=Tomo Hlis, serialNumber=2898769100 Datum: 2014.08.18 22:00:21 +02'00' FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU MAGISTRSKA NALOGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE TOMO HLIŠ FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU MAGISTRSKA NALOGA UPORABA MOBILNE TEHNOLOGIJE LTE ZA DOSTOP DO ŠIROKOPASOVNEGA OMREŽJA Mentor: doc. dr. Matej Mertik Novo mesto, julij 2014 Tomo Hliš IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Tomo Hliš, študent FIŠ Novo mesto, izjavljam: da sem magistrsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v magistrski nalogi, da dovoljujem objavo magistrske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjižnici FIŠ, da je magistrska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identična tiskani verziji, da je magistrska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne _________________ Podpis avtorja ______________________ POVZETEK Magistrska naloga obravnava področje uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja, predvsem na ruralnih območjih brez širokopasovnega dostopa. Uvodoma so predstavljena fiksna in mobilna širokopasovna omrežja s poudarkom na tehnologiji LTE. V sklopu fiksnih širokopasovnih omrežij so podrobneje predstavljena kabelska omrežja, xDSL omrežja in optična omrežja, pri mobilnih pa 3G in 4G omrežja s tehnologijami HSPA+, WiMAX in LTE. Sledi predstavitev stanja na področju širokopasovnih omrežij v Sloveniji v povezavi z zahtevami evropske Digitalne agende in pridobivanjem radijskih frekvenc za potrebe izgradnje in nudenja storitev mobilnih omrežij. Osrednji del naloge se zaključi s SWOT analizo uporabe tehnologije LTE in izdelavo večparametrskega odločitvenega modela. V zaključku naloge ugotavljamo, da lahko tehnologija LTE predstavlja ustrezno rešitev za dostop do širokopasovnega omrežja. Omejitve predstavljajo visoki stroški izgradnje omrežja, neuspeli podobni projekti v preteklosti in visoke cene pridobivanja frekvenčnih licenc. KLJUČNE BESEDE: LTE, mobilna omrežja, širokopasovna omrežja, uporaba, 4G. ABSTRACT Master thesis treats with the scope of LTE technology usage for broadband access, particularly in rural areas without broadband access. Initially fixed and mobile broadband networks are presented with the focus on LTE technology. In the context of fixed broadband networks cable networks, xDSL networks and optical networks are detailed presented. By mobile broadband networks a 3G and 4G networks with technologies HSPA+, WiMAX and LTE are introduced. Following a presentation of broadband networks in Slovenia in conjunction with the requirements of the European Digital Agenda and the acquisition of radio frequencies for the purpose of constructing and providing services of mobile networks are presented. The main part of the paper ends with a SWOT analysis of the LTE usage and building multi-criteria decision-making model. In conclusion, we determine, that the LTE technology can represent an appropriate solution for broadband access. Restrictions are related with a high cost of network construction, failed similar projects in the past and the high cost of frequency licenses acquiring. KEY WORDS: LTE, mobile networks, broadband networks, usage, 4G. KAZALO 1 2 3 UVOD................................................................................................................................. 1 1.1 Namen in cilji naloge ................................................................................................... 2 1.2 Struktura naloge ........................................................................................................... 4 FIKSNA ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA ....................................................................... 5 2.1 Kabelska omrežja ......................................................................................................... 5 2.2 xDSL omrežja .............................................................................................................. 8 2.3 Optična omrežja ......................................................................................................... 11 MOBILNA ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA ................................................................. 14 3.1 3G............................................................................................................................... 16 3.1.1 3.2 Pred-4G ...................................................................................................................... 19 3.2.1 HSPA+ ................................................................................................................ 19 3.2.2 LTE ..................................................................................................................... 21 3.2.3 WiMAX ............................................................................................................... 24 3.3 4G............................................................................................................................... 26 3.3.1 4 Napredni LTE ..................................................................................................... 27 ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA IN INTERNET V SLOVENIJI .................................. 30 4.1 Mobilna omrežja ........................................................................................................ 34 4.1.1 WiMAX ............................................................................................................... 37 4.1.2 LTE ..................................................................................................................... 38 4.2 5 UMTS .................................................................................................................. 16 Fiksna omrežja ........................................................................................................... 41 ANALIZA UPORABE TEHNOLOGIJE LTE V SLOVENIJI ....................................... 44 5.1 Metodologija dela ...................................................................................................... 45 5.2 Priložnosti uporabe LTE ............................................................................................ 46 5.3 Nevarnosti uporabe LTE ............................................................................................ 50 5.4 Prednosti uporabe LTE ............................................................................................... 53 5.5 Omejitve uporabe LTE ............................................................................................... 56 5.6 Rezultati raziskave ..................................................................................................... 58 6 ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 68 7 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 71 KAZALO SLIK Slika 2.1: Kabelska podatkovna povezava pri uporabniku......................................................... 7 Slika 2.2: Deljenje medija med uporabniki kabelskega omrežja................................................ 8 Slika 2.3: Shema xDSL omrežja .............................................................................................. 10 Slika 2.4: Skica arhitekture optičnega omrežja P2P ................................................................. 11 Slika 3.1: Skica arhitekture UMTS omrežja ............................................................................. 17 Slika 3.2: Skica arhitekture HSPA+ omrežja ........................................................................... 21 Slika 3.3: Ključni elementi tehnologije LTE ............................................................................ 22 Slika 3.4: Shema WiMAX omrežja .......................................................................................... 26 Slika 3.5: 3G in 4G (LTE) omrežje .......................................................................................... 29 Slika 4.1: Uporaba interneta pri posameznikih (%) v letu 2013 .............................................. 32 Slika 4.2: Način dostopa do interneta pri posameznikih (%) v letu 2010 ................................ 33 Slika 4.3 Količina prenosa podatkov v mobilnih omrežjih ...................................................... 34 Slika 4.4: Pokritost omrežja Si.Mobil ...................................................................................... 35 Slika 4.5: Pokritost omrežja Telekom Slovenije ...................................................................... 35 Slika 4.6: Območja belih lis v Sloveniji ................................................................................... 37 Slika 4.7: Deleži priključkov fiksnega širokopasovnega interneta in prenosne hitrosti ........... 42 Slika 4.8: Pregled konkurenčnosti osrednjih ponudnikov v Sloveniji...................................... 43 Slika 5.1: Diagram uporabljene metodologije .......................................................................... 46 Slika 5.2: Najpogostejši razlogi za uporabo IP televizije ......................................................... 48 Slika 5.3: Mnenje neuporabnikov interneta o uporabi interneta .............................................. 49 Slika 5.4: Primer hitrosti prenosa, cen in različnih tehnologij ................................................. 51 Slika 5.5: Zahtevane prenosne hitrosti za izbrane storitve ....................................................... 54 Slika 5.6: Polarni grafikoni ocene elementov SWOT matrike ................................................. 61 Slika 5.7: Skupna ocena elementov SWOT matrike ................................................................ 62 Slika 5.8: Drevo kriterijev odločitvenega modela .................................................................... 62 Slika 5.9: Zaloga vrednosti kriterijev odločitvenega modela ................................................... 63 Slika 5.10: Odločitvena pravila kriterijev odločitvenega modela ............................................ 64 Slika 5.11: Rezultati vrednotenja kriterijev odločitvenega modela .......................................... 65 Slika 5.12: Korelacijski grafikon uporabniškega in tehnološkega vidika modela ................... 65 Slika 5.13: Polarni grafikoni kriterijev uporabniškega vidika odločitvenega modela ............. 66 Slika 5.14: Polarni grafikoni kriterijev tehnološkega vidika odločitvenega modela ................ 67 Slika 5.15: Spremenjena polarna grafikona LTE kriterija uporabniški vidik........................... 68 KAZALO TABEL Tabela 2.1: Primerjava fiksnih širokopasovnih omrežij ........................................................... 14 Tabela 3.1: Omrežni standardi in pripadajoče tehnologije ....................................................... 15 Tabela 3.2: Primerjava mobilnih širokopasovnih omrežij........................................................ 30 Tabela 4.1: Število operaterjev/ponudnikov širokopasovnega interneta .................................. 31 Tabela 5.1: Povzetek SWOT analize ........................................................................................ 59 1 UVOD Sodobne telekomunikacije spreminjajo načine delovanja gospodinjstev in podjetij, upravljanje z različnimi podatki in informacijami v realnem času, neodvisno od lokacije, pa postaja vse pomembnejše. Gonilna sila telekomunikacijske družbe so informacijske tehnologije, ki skupaj z internetom spreminjajo ustaljene vzorce in prakse obnašanja gospodinjstev, podjetij in družbe na sploh, saj dobra razvitost telekomunikacij in povezav med ljudmi pomembno vpliva na gospodarsko stanje in blaginjo v državi. Internetni priključek je prisoten pri večini gospodinjstev, privatnih in javnih institucij, na internetu pa so v vedno večji meri, poleg opravljanja elektronskih storitev in različnih (administrativnih) postopkov, na voljo informacije o različnih standardiziranih izdelkih za vsakdanjo rabo. Vedno več je tudi internetne komunikacije in t. i. storitev v oblaku, v sklopu katerih uporabnik za koriščenje storitev potrebuje le napravo za odjem storitve in pa dovolj zmogljiv internetni priključek. Razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij v kombinaciji z internetom se v prihodnosti pričakuje tudi v povezavi s t. i. pametnimi hišami, upravljanjem z energijo, mobilnostjo in drugimi informacijskimi rešitvami na področju energetike in bivanja. Diskusijo o možnostih internetnega priključka je v današnjem času nadgradila diskusija o možnostih širokopasovnega internetnega priključka in s tem dostopa do večjega obsega storitev, ki jih internet omogoča. Tema je aktualna predvsem na nekoliko odročnih lokacijah, na podeželju, kjer se soočajo s slabimi možnostmi za dostop do širokopasovnega omrežja. Razlogov za takšno stanje je več, v največji meri pa se »nepokritost« ruralnih (podeželskih) področij s širokopasovnim omrežjem povezuje s pomanjkanjem investicij gospodarskih družb v nadaljnjo izgradnjo in širjenje širokopasovnega omrežja, saj so vložki v veliki večini nesorazmerno veliki glede na pričakovane dohodke po izgradnji omrežja. Kljub ekonomski (ne)upravičenosti za izgradnjo širokopasovnega omrežja pa so z omejenim dostopom do tovrstnega omrežja gospodinjstva in podjetja postavljena v neenakopravni položaj, kar še dodatno zapostavlja že sicer oddaljena podeželska področja. Problem omejitve dostopa do širokopasovnih povezav na večje zaselke in območja s pomembnimi gospodarskimi subjekti je širši in se z njim soočajo tudi v drugih državah. 1 Poleg zahtev evropske Digitalne agende obstajajo še številni drugi razlogi, zakaj je vredno nadaljevati z razvojem in širitvijo širokopasovnega omrežja tudi na nekoliko oddaljenih, redkeje poseljenih območja. Ustrezna infrastruktura je osnovni pogoj za delovanje podjetij izven urbanih območjih, za njihovo rast in zagotavljanje delovnih mest na eni strani in za olajšanje življenja neurbanemu prebivalstvu na drugi. Potreba po modernizaciji in nadgradnji ruralnega (širokopasovnega) omrežja izhaja tudi iz demografske in geografske strukture prebivalstva v Evropski uniji. Kriterij mejne gostote poseljenosti 100 prebivalcev na kvadratni kilometer kaže, da skoraj petina prebivalcev Evropske unije stanuje na podeželju, hitro širokopasovno omrežje pa ima na podeželju v povprečju razpoložljivo le vsako osmo domovanje (Umek, 2013). Kot pomemben razlog za problem nedostopnosti širokopasovnega omrežja se omenja (ne)sofinanciranje države pri izgradnji slednjega, a v Sloveniji v bližnji prihodnosti ne pričakujemo velikih sprememb na tem področju. Slovenija le stežka servisira javni dolg, pri tem pa je ubrala predvsem logiko varčevanja in krčenja javnih investicij, zaradi česar je nerealno pričakovati, da bo država v naslednjih letih namenila zadosten obseg sredstev za sofinanciranje izgradnje širokopasovnega omrežja. Rešitev bi lahko prinesla uporaba različnih novih (mobilnih) tehnologij, ki omogočajo širokopasovni dostop do interneta in bi v večji meri spodbudile gospodarske subjekte v nova vlaganja ter povečala ekonomsko upravičenost le-teh, sofinanciranje pa bi se lahko delno izvedlo iz sredstev evropskih strukturnih skladov. 1.1 Namen in cilji naloge Osrednje raziskovalno vprašanje naloge je, ali lahko uporaba mobilne tehnologije LTE iz četrte generacije mobilne telefonije predstavlja ustrezno rešitev za dostop do širokopasovnega omrežja in to predvsem na ruralnih območjih, kjer širokopasovni priključek še ni možen. Konkretna raziskovalna vprašanja so: Katera so prevladujoča fiksna in mobilna širokopasovna omrežja s pripadajočimi tehnologijami? Kakšne so značilnosti fiksnih in mobilnih širokopasovnih omrežij s pripadajočimi tehnologijami? Kakšna je pokritost Slovenije s (LTE) širokopasovnim dostopom? 2 Kakšne so prednosti in slabosti uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja?Kakšne so priložnosti in nevarnosti pri uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja? V skladu z oblikovanim raziskovalnim vprašanjem v nalogi uporabljamo kombinacijo kvalitativne in kvantitativne strategije raziskovanja, vključena pa je tudi triangulacija podatkov, saj kombiniramo različne podatke in vire podatkov. Analiza podatkov temelji na zbiranju in analizi različnih virov dokumentov in pa na primerjalni metodi. Osredotočamo se predvsem na tehniko kritičnega branja, ki zajema pripravo, pregled, predelavo ter ugotavljanje in beleženje rezultatov. Podatki in ugotovitve so podani besedno in pa z ilustracijami. Metoda zbiranja podatkov je sekundarno zbiranje podatkov. Uporabljamo torej že prej zbrane kvalitativne in kvantitativne podatke, pridobljene na internetu, v knjižnicah in v drugih elektronskih zbirkah podatkov. Obseg raziskave je omejen na vse ključne dokumente, ki urejajo področje dostopa do širokopasovnega omrežja v Sloveniji. Podane ugotovitve temeljijo na analizi in interpretaciji pridobljenih virov, s čimer bomo odgovarjali na zastavljena raziskovalna vprašanja. Namen raziskave je analizirati tehnologije dostopa do širokopasovnega omrežja, s poudarkom na četrti generaciji mobilne telefonije, tehnologiji LTE. Analiziramo tudi trenutno stanje pokritosti Slovenije s širokopasovnim omrežjem in preučujemo možnosti uporabe tehnologije LTE kot ustrezne rešitve za širjenje širokopasovnega omrežja na podeželju v Sloveniji. V skladu s tem smo oblikovali naslednje cilje magistrskega dela: predstaviti prevladujoča fiksna in mobilna širokopasovna omrežja s pripadajočimi tehnologijami, predstaviti značilnosti fiksnih in mobilnih širokopasovnih omrežij s pripadajočimi tehnologijami, analizirati pokritost Slovenije s (LTE) širokopasovnim dostopom, identificirati prednosti in slabosti uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja, identificirati priložnosti in nevarnosti pri uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. 3 1.2 Struktura naloge Naloga je oblikovana v skladu s strukturo IMRaD (angl. Introduction, Methods, Results, Discussion), in sicer uvodnemu delu bo sledil teoretični del oz. pregled literature, nato pa empirični del z analizo in razpravo ter zaključek. Po uvodnem delu s predstavljenimi izhodišči za raziskavo bomo v teoretičnem delu naloge predstavili različne možnosti dostopa do širokopasovnega omrežja. Med fiksnimi širokopasovnimi omrežji izpostavljamo kabelska omrežja, xDSL omrežja in pa optična omrežja. Sledijo mobilna širokopasovna omrežja in sicer izpostavljamo izbrana omrežja iz skupine tretje in četrte generacije mobilnih omrežij. Osredotočamo se na tehnologije, ki omogočajo širokopasovni dostop do interneta, opisujemo njihovo delovanje in razlike med njimi. Nekoliko podrobnejšo delitev tehnologij, s poudarkom na tehnologiji LTE, ocenjujemo kot smiselno, saj je poznavanje osnovnih značilnosti tehnologij širokopasovnega dostopa ključno za razumevanje problema naloge in sprejemanje odločitev o uporabi širokopasovnih storitev pri uporabnikih. Izpostavljamo tudi terminološke težave na področju mobilnih (širokopasovnih) omrežij, ki so zelo izrazite, saj lahko v javnih objavah vsakodnevno zasledimo neustrezno, nenatančno in poenostavljeno uporabo omrežnih standardov in tehnologij. Naslednje poglavje vsebuje analizo stanja pokritosti Slovenije z mobilnimi in fiksnimi širokopasovnimi omrežji, analizo uporabe interneta pri posameznikih v letu 2013 in predstavitev območij, kjer širokopasovni dostop ni na voljo (ni dostopa do fiksnega ali mobilnega širokopasovnega omrežja) – območja t. i. belih lis. Ker je na področju mobilnih širokopasovnih omrežij z vidika ponudnikov in posledično tudi uporabnikov ključno posedovanje radijskih frekvenc za potrebe izgradnje in nudenja storitev različnih mobilnih omrežij, v poglavju povzemamo dodelitev radijskih frekvenc za potrebe WiMAX-a in osrednje raziskovane tehnologije naloge – tehnologije LTE. Empirični del naloge zaključujemo z izdelavo analize SWOT, pri čemer ugotavljamo možnosti uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Z različnih vidikov ocenjujemo priložnosti in pa nevarnosti uporabe in uvedbe tehnologije LTE ter prednosti in omejitve, ki jih ji lahko pripišemo. Izdelamo tudi odločitveni model za izbiro oz. uporabnost izbranih tehnologij širokopasovnega dostopa v odnosu s tehnologijo LTE. V zaključnem delu magistrske naloge bomo povzeli ugotovitve in spoznanja ter odgovorili na oblikovano osrednje raziskovalno vprašanje. Predstavljene so tudi omejitve raziskave in možnosti nadaljnjega raziskovanja. 4 2 FIKSNA ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA Preden se lotimo pregleda širokopasovnih tehnologij, je smiselno podati definicijo širokopasovnega omrežja. Kot na številnih drugih področjih se tudi tu pojavljajo različne definicije, mi pa v nalogi sledimo definiciji, kot sta jo navedla Klančnik in Jerman-Blažičeva (2009, str. 5), in sicer da je širokopasovno omrežje »telekomunikacijsko prenosno omrežje med krajevnim omrežjem in omrežjem znotraj doma, ki za prenos signalov uporablja različne prenosne medije s širokim uporabnim frekvenčnim območjem, razdeljenim na način, ki omogoča tvorjenje množice medsebojno neodvisnih kanalov za sočasni (simultani) prenos podatkov, govora in slike«. Nemogoče je trajno določiti spodnjo mejo hitrosti prenosa podatkov, ki še ustreza oznaki širokopasovnosti, saj se z razvojem tehnologij veča širina uporabljenega frekvenčnega pasu prenosnega medija in s tem tudi hitrost prenosa podatkov. Med najpomembnejše tehnologije fiksnega širokopasovnega dostopa (zasledimo lahko tudi termin vrvični širokopasovni dostop) različni avtorji (npr. Umek, 2013; Bingham, 2000) uvrščajo kabelska omrežja, xDSL tehnologije in optična omrežja. Umek (2013) navaja, da v Sloveniji kabelska omrežja dosegajo 36% razpoložljivost, VDSL omrežja 42% razpoložljivost in optična omrežja 21% razpoložljivost, pri čemer tako kot na območju EU beležimo izrazito razliko v pokritosti med mesti in podeželjem. V nadaljevanju nekoliko podrobneje predstavljamo te tri tehnologije fiksnega dostopa, saj so najbolj razširjene in možnost njihove uporabe vpliva na uporabo tehnologij mobilnega širokopasovnega dostopa. 2.1 Kabelska omrežja Kabelska omrežja so se v Sloveniji v začetku gradila predvsem na osnovi lokalne iniciative posameznih zainteresiranih naprednih skupin, katerih primarni cilj je bil zagotoviti možnost kvalitetnega spremljanja TV programov. Prva kabelska omrežja so bila predvsem samostojne enote, o resnem poslovnem sodelovanju in povezljivosti med ponudniki pa govorimo po letu 2000, ko so se skupini Telemach pridružili še Telmont, Sistel, Link in Astra Telekom. V prvih letih je razvoj kabelskih omrežij v Sloveniji nekoliko zaostajal v primerjavi z EU, to pa predvsem zato, ker nizke cene kabelskih storitev niso zagotavljale zadostnih sredstev za nadaljnji razvoj, številna omrežja pa so se upravljala neprofesionalno. Po »konsolidaciji« 5 ponudnikov na kabelskih omrežjih temelječih storitev so se hitreje začela posodabljati tudi omrežja, in sicer predvsem v smeri dvosmerne komunikacije in širjenja frekvenčne širine. Prav tako so se posodabljale dotrajane, zaporedno vezane, hišne napeljave, ki so se preoblikovale v t. i. zvezdaste oblike. Na tak način so kabelska omrežja pridobila predvsem na zanesljivosti in kvaliteti delovanja, vedno bolj pa so omogočala tudi zahtevnejše telekomunikacijske storitve (Perko in Debevc, 2001). Osrednji medij pri kabelskih omrežjih je koaksialni kabel, vendar pa je vse pogosteje pri kabelskih omrežjih za hrbtenico omrežja uporabljen optični kabel, signal do posameznih hišnih odjemalcev pa se prenaša po koaksialnem kablu. Kabelska omrežja omogočajo širokopasovni prenos, in sicer lahko en omrežni medij prenaša več diskretnih signalov ob istem času, kar pomeni, da lahko uporabnik istočasno dobi internetne podatke in televizijske signale. Gre za asimetrične podatkovne povezave, pri čemer zasnova omrežja omogoča prioritetno prenašanje podatkov od ponudnika do uporabnika storitev (E-gradiva.net, 15. december 2013). Tudi Kodelja (2009) govori o t. i. hibridnem kabelskem (koaksialnem) omrežju (angl. Hybrid Fiber-Coax – HFC), ki ga sestavlja center, od katerega potekajo optične povezave do večjih naselij oziroma vozlišč, od tu naprej pa po koaksialnih povezavah do uporabnika. Slednje po njegovem mnenju velja za največjo slabost kabelskih omrežij, saj se en kabel deli na več uporabnikov, hitrost prenosa podatkov pa tako ni vedno konstantna. Delovanje kabelskih omrežij že več kot 15 let ureja mednarodni standard DOCSIS. Prvotno je bil standard mišljen za zagotavljanje kakovosti storitev, kasneje pa se je zaradi povečanega povpraševanja po sistematičnih storitvah, kot je npr. IP telefonija, prenavljal. Najnovejša različica standarda DOCSIS 3.0 je izšla leta 2006 in poleg povečanja hitrosti – tako v smeri uporabnika kot v smeri ponudnika – podpira tudi upravljanje preko IPv6 protokola. Vključeno je še t. i. združevanje kanalov (angl. channel bonding), s čimer lahko naročnik istočasno uporablja več sprejemnih in povratnih kanalov (Iskra Sistemi, 7. januar 2014). Z združevanjem kanalov lahko načeloma operaterji ponujajo manj televizijskih programov, kar pa je po drugi strani bistvena dejavnost ponudnikov storitev na kabelskem omrežju. Če operater prenosu podatkov na primer nameni en kanal, to pomeni, da lahko ponudi deset televizijskih programov standardne ločljivosti manj (Kodelja, 2009). Slika 2.1 prikazuje kabelsko podatkovno povezavo pri uporabniku. V primeru uporabe kabelskega širokopasovnega omrežja operaterji nekaj širokopasovnega prenosa dodelijo 6 prenosu podatkov, pri uporabniku pa je potrebna priključitev kabla na razdelilnik, na katerega se ločeno priključi televizijo in »kabelski modem«. Na slednjega se za dostop do širokopasovnega omrežja preko omrežnega vmesnika poveže še računalnik. Slika 2.1: Kabelska podatkovna povezava pri uporabniku Vtičnica Televizija Razdelilnik Kabelski modem Računalnik Vir: E-gradiva.net (15. december 2013) Storitve, ki temeljijo na kabelskih omrežjih, lahko v grobem delimo na osnovne televizijske in radijske storitve ter podatkovne oz. internetne storitve. V sklopu prvih operaterji z različnimi programskimi paketi uporabnikom nudijo spremljanje radijskih in televizijskih programov, vključujoč digitalne programe in visoko ločljivo digitalno televizijo. Drugi sklop storitev se nanaša predvsem na zagotavljanje širokopasovnega kabelskega interneta in kabelske telefonije, hitrosti v kabelskem omrežju pa so odvisne od lokacije, števila hkratnih priključkov in opreme ponudnika (Perko in Debevc, 2001). Ponudniki storitev na kabelskem omrežju lahko tako s širokopasovnim kabelskim internetom uporabnikom zagotavljajo številne storitve z visoko dodano vrednostjo, kot so na primer video konference, interaktivne igre v realnem času in digitalne govorne storitve (Iskra Sistemi, 7. januar 2014). V Sloveniji lahko pri enem od večjih ponudnikov storitev kabelskega omrežja, podjetju UPC Telemach, zasledimo ponudbo kabelskega interneta hitrosti vse do 120/10 Mbps. Operaterji pri tem uporabljajo tudi t. i. hibridna kabelska omrežja (angl. Hybrid Fiber-Coax – HFC), ki so sestavljena iz centra, od katerega potekajo optične povezave do večjih naselij oziroma vozlišč, od teh pa po koaksialnih kablih naprej do uporabnika. Koaksialni kabel od vozlišča si običajno deli več uporabnikov hkrati in za prenos podatkov v smeri k uporabniku vsi uporabljajo en kanal. V teoriji lahko tako več aktivnih uporabnikov, priključenih na kabelsko 7 omrežje, ne doseže obljubljene hitrosti kabelskega interneta, saj se pasovna širina porazdeli na vse uporabnike (glej Sliko 2.2). V praksi je redko tako, saj smo na primer med prebiranjem že naložene spletne strani res priključeni na internet, vendar novih podatkov ne sprejemamo in tako ne obremenjujemo povezave. Drugače je v primeru prenosa datotek, kjer se podatkovna pot neprestano uporablja, zato mora operater dobro načrtovati, kolikšna pasovna širina je na voljo določeni veji kabelskega omrežja in koliko uporabnikov bo nanjo priključil (Kodelja, 2009). Slika 2.2: Deljenje medija med uporabniki kabelskega omrežja Distribucijski center Vir: E-gradiva.net (15. december 2013) 2.2 xDSL omrežja Digitalna podpisovalna linija – DSL (angl. Digital Subscriber Line) je izraz za skupek digitalnih komunikacijskih tehnologij, ki uporabljajo standardne telefonske linije – bakrene parice. Okrajšava DSL je skupna oznaka za različne tehnologije, ki se med seboj v imenu razlikujejo le z različno opisovalno črko, zaradi česar se v literaturi najpogosteje uporablja krovna družinska okrajšava xDSL (E-gradiva.net, 15. december 2013). V primerjavi s predhodnim Javnim telefonskim omrežjem – PSTN (angl. Public Switched Telephone Network) in Digitalnim omrežjem z integriranimi storitvami – ISDN (angl. Integrated Service Digital Network) xDSL tehnologije prenašajo podatke na precej višjem frekvenčnem območju (nad govornim pasom navedenih tehnologij), kar omogoča večjo hitrost prenosa podatkov, telefonska linija pa med prenosom podatkov ni zasedena. V primeru xDSL tehnologij je uporabnik s centralo povezan stalno in ne plačuje več impulzov, kot pri standardnem telefonskem priključku, ampak mesečno naročnino za storitev (ADSL, 2001). 8 Pri uporabi xDSL tehnologij za dostop do širokopasovnega omrežja se uporabi bakreno parico, po kateri sicer vzpostavljamo navadne telefonske povezave, velika razširjenost te tehnologije pa je logična posledica razširjenosti analognega telefonskega omrežja. Gre za trenutno najpomembnejšo tehnologijo vrvičnega dostopa, saj beležimo 93% povprečno razpoložljivost te tehnologije v EU na splošno in pa 73% povprečno razpoložljivostjo te tehnologije na podeželju (Umek, 2013). Povezavo z xDSL tehnologijo je torej mogoče vzpostaviti pri večini gospodinjstev in organizacij, v kolikor ni ovire v preveliki oddaljenosti od centrale ali pa drugih tehničnih težav. Z oddaljenostjo priključka od centrale telekomunikacijskega podjetja hitrost prenosa podatkov pada. Poznamo več različic xDSL tehnologije (npr. ADSL in VDSL), ki se med seboj razlikujejo glede na hitrost prenosa in domet, pri čemer vsem ne moremo pripisovati omogočanja resničnega dostopa do širokopasovnega omrežja. Tehnologije xDSL sicer običajno omogočajo dovolj zmogljive povezave za uporabnike brez velikih zahtev po prenosnih kapacitetah, hkrati pa neredko predstavljajo edino možnost za povezovanje v krajih, kjer ni dostopne optične povezave (ARNES, 10. december 2013). V Sloveniji sta med najpogosteje uporabljenimi xDSL tehnologijami ADSL (angl. Asymmetrical Digital Subscriber Line) in VDSL (angl. Very-high-bit-rate Digital Subscriber Line). ADSL tehnologija omogoča doseganje prenosnih hitrosti do 8/1 Mb/s, v kolikor je lokacija od centrale oddaljena 3.000–5.000 metrov, z večjo oddaljenostjo od centrale pa prenosne hitrosti padajo. Najpogosteje se ADSL uporablja za dostop do interneta, dostop do oddaljenega LAN, navidezna privatna omrežja, video na zahtevo ali IP zvoka (E-gradiva.net, 15. december 2013). Shemo xDSL omrežja prikazuje Slika 2.3. Pri odjemalcih je v primeru uporabe xDSL tehnologije za dostop do širokopasovnega omrežja nameščen xDSL razcepnik, na katerega je priključen telefon in pa xDSL modem, nanj pa se preko različnih omrežnih vmesnikov povezujejo računalniki. Poseben razcepnik se uporablja tudi na strani ponudnika, in sicer povezuje na eni strani telefonsko omrežje (PSTN/ISDN), na drugi strani pa dostopovni multiplekser digitalnih naročniških vodov (angl. Digital Subscriber Line Access Multiplexer – DSLAM), ki omogoča povezavo z internetom. 9 Slika 2.3: Shema xDSL omrežja Internet xDSL DSLAM Razcepnik Telefonsko omrežje (PSTN/ISDN) Telefon xDSL razcepnik Govorne storitve Bakrene parice Eternet xDSL modem Računalnik Vir: Prirejeno po Testeur-ADSL.com (21. december 2013) VDSL v primerjavi z ADSL omogoča doseganje še višjih prenosnih hitrosti, in sicer v idealnih okoliščinah do 52/16 Mb/s, vendar pa je lahko lokacija priključka od centrale oddaljena le 300–1.500 metrov. Take prenosne hitrosti že omogočajo uporabo dodatnega sklopa storitev, kot so npr. dostop do multimedijskih vsebin na internetu in TV storitev visoke ločljivosti (E-gradiva.net, 15. december 2013). Podobno ugotavlja Jones (2006), ki VDSL tehnologijo vidi kot razširitev tehnologije ADSL, in sicer jo povezuje z dodatnimi storitvami oz. s povečanjem učinkovitosti delovanja storitev širokopasovnega internetnega omrežja. Govori o izboljšanem delovanju aplikacij, povezanih z internetom, možnostih izvajanja videokonferenc oz. zagotavljanja digitalnega videa, telemedicine, učenja na daljavo ipd. Ta tehnologija je med fiksnimi širokopasovnimi omrežji v Sloveniji najbolj razširjena, osrednji ponudniki pa so podjetja Telekom Slovenije, T-2, Amis in Tuš telekom. Ena od ključnih prednosti xDSL tehnologij torej je, da v osnovi uporabljajo že obstoječe omrežne infrastrukture. Namesto takojšnje zamenjave starejših generacij tehnologij in storitev na omrežju večinoma nadaljnji razvoj na tem omrežju ohranja soobstoj storitev xDSL in predhodnih tehnologij na isti liniji (Golden in Dedieu, 2008). Poleg tega tovrstno izkoriščanje obstoječe kabelske infrastrukture ohranja njeno vrednost, ki z razvojem optičnih kablov in tehnologij brezžičnega prenosa podatkov zgublja na vrednosti (Bingham, 2000). 10 2.3 Optična omrežja V sklopu širokopasovnih optičnih omrežij nas zanimajo predvsem optične povezave do stanovanjskih enot oz. uporabnikov. Govorimo o t. i. optičnih vlaknih do doma (angl. Fiber To The Home – FTTH), ki so najpogosteje osnovana na t. i. arhitekturi od točke do točke (angl. Point to Point – P2P), v kateri je vsak uporabnik preko dodeljenega vlakna priklopljen v centralno lokacijo, s čimer se omogoča maksimalna fleksibilnost, uporabniki pa so lahko nadgrajeni in povezani individualno (OPTISIS, 5. februar 2014). Shemo optičnega omrežja prikazuje Slika 2.4. Optična omrežja so relativno nova tehnologija, stara ca. 30 let, ki se ob naraščajočem povpraševanju po prenosnih zmogljivostih hitro razvija. Odlikuje jih predvsem visoka pasovna širina (gigaherci ali desetine gigahercev), neprimerno manjše slabljenje kot pri kovinskih vodnikih, neprevodnost in neobčutljivost na elektromagnetne motnje in udare strel in zagotavljanje večje varnosti podatkov. Kot osrednja slabost optičnih omrežij se pogosto izpostavlja zahtevnejša in nekoliko dražja komunikacijska oprema (B-iT, 9. december 2013). Slika 2.4: Skica arhitekture optičnega omrežja P2P Distribucijski center Enostanovanjske stavbe Večstanovanjske stavbe Optična vlakna do doma Poslovni prostori Vir: Prirejeno po OPTISIS (5. februar 2014) Optična omrežja digitalne podatkovne signale prenašajo v obliki pulzov oz. svetlobe, kar je glavni element za relativno bolj varno pošiljanje podatkov. Pri bakrenem jedru se podatki namreč prenašajo v obliki električnih signalov in ne v obliki električnih impulzov, zaradi česar jim je možno prisluškovati. Optična vlakna lahko prenašajo signal – svetlobni impulz nekaj sto kilometrov daleč, pri tem pa za vodenje svetlobe izkoriščajo pojav popolnega notranjega odboja, kar jim omogoča valjasta oblika. Osrednji element optičnega vlakna je jedro, izdelano iz optično gostečega sredstva (po navadi iz čistega stekla), obdaja pa ga 11 optično redkejša podloga z nižjim lomnim količnikom. Optična vlaka so pred mehanskimi in drugimi vplivi okolja običajno zaščitena s polimernim ovojem (E-gradiva.net, 15. december 2013). Pomembna prednost optičnih omrežij v primerjavi z xDSL tehnologijami je neodvisna hitrost prenosa podatkov glede na oddaljenost uporabnika od centrale. Visoke prenosne hitrosti so tako pri tehnologijah xDSL mogoče le, če je uporabnik blizu centrale in realizirane hitrosti prenosa podatkov so lahko za polovico manjše od oglaševanih. V primerjavi s kabelskimi omrežji optična omrežja največjo prednost izkazujejo v večjih prenosnih zmogljivostih v smeri od uporabnika k ponudniku, saj lahko kabelska omrežja omogočajo višje hitrosti prenosa podatkov samo v smeri od ponudnika do uporabnika (FTTH Council Europe, 2013). Izgradnja optičnega omrežja v celoti je zelo draga, poleg tega pa je tudi časovno zamudna. V Sloveniji beležimo relativno visok delež optičnih povezav (21 %), medtem ko je v večini evropskih držav ta delež še manjši od 5 %. Pri izgradnji govorimo torej o deset let dolgem projektu, večina držav EU bi naj tako predvideno 20% razpoložljivost dostopa preko popolnoma optičnih omrežij dosegla do leta 2016, več kot 50% razpoložljivost pa po ocenah analitikov ni verjetna pred letom 2020. Temu pritrjuje tudi ilustrativen primer Japonske, ki je ob relativno nizkih stroških izgradnje in podpori regulatorja v desetih letih dosegla 45% delež optičnih povezav (Umek, 2013). Kljub visoki ceni izgradnje optičnega omrežja predstavlja optično omrežje vodilno tehnologijo fiksnega širokopasovnega dostopa. FTTH Council Europe (2013) navaja, da imajo operaterji, ki ponujajo storitve na optičnih omrežjih, nižje operativne stroške v primerjavi s storitvami na xDSL tehnologijah, in sicer: Imajo optična omrežja do dvajset krat nižjo porabo električne energije v primerjavi z xDSL tehnologijami/omrežji. Je obratovanje in vzdrževanje omrežja enostavnejše, saj je popolnoma avtomatizirano in nadzorovano s programsko opremo, zaradi česar je za obratovanje omrežja potrebno manj operativnega osebja. So komponente in oprema optičnega omrežja zelo zanesljivi, kar pomeni nižje stroške vzdrževanja omrežja. Optična vlakna niso občutljiva na elektromagnetne motnje, zaradi česar je izpadov v primerjavi z xDSL tehnologijami/omrežji manj. 12 Poleg izgradnje optičnega omrežja v celoti pa se v praksi pojavlja tudi izgradnja hibridnega omrežja optika/baker, saj je izgradnja takih omrežij v praksi nekajkrat cenejša od optičnih povezav v celoti. Nove xDSL tehnologije zavzemajo pri tem vmesno, hitro izvedljivo in cenovno učinkovito rešitev, ki bi lahko prinesla doseganje zastavljenih ciljev do leta 2020 (Umek, 2013). Najpogosteje se pri izgradnji hibridnega omrežja poleg optičnih povezav uporabljajo VDSL tehnologije, in sicer v delu, ko govorimo o izgradnji priključka na širokopasovno omrežje pri uporabniku (Bingham, 2000). V Tabeli 2.1 povzemamo ključne značilnosti vseh predstavljenih fiksnih širokopasovnih omrežij oz. tehnologij. Kabelska omrežja v Sloveniji dosegajo hitrosti prenosa podatkov do 120 Mb/s in so podobno kot druga omrežja razširjena predvsem v urbanih območjih. V skladu s standardom DOCSIS 3.0 se kabelska omrežja upravljajo preko IPv6 protokola, podprto je združevanje kanalov, zaradi česar pa lahko operaterji načeloma ponujajo manj televizijskih programov. So tudi vedno bolj hibridna, in sicer so na večjih vozliščih priključena na optične povezave, od teh pa po koaksialnih kablih naprej do uporabnika. Pri xDSL omrežjih se za dostop do širokopasovnega omrežja uporablja bakrena parica, po kateri sicer vzpostavljamo navadne telefonske povezave, razširjenost uporabe te tehnologije pa je posledica razširjenosti analognega telefonskega omrežja. Pomembna je oddaljenost od centrale, saj z oddaljenostjo priključka od centrale telekomunikacijskega podjetja hitrost prenosa podatkov pada. Optična vlakna te slabosti nimajo, saj sledijo arhitekturi od točke do točke, v kateri je vsak uporabnik preko dodeljenega vlakna priklopljen v centralno lokacijo. Zaznamuje jih visoka pasovna širina, manjša slabenja kot pri kovinskih vodnikih, neobčutljivost na elektromagnetne motnje in bistveno višje hitrosti prenosa podatkov. Osrednji težavi omrežja sta zahtevnejša in dražja komunikacijska oprema in pa draga izgradnja omrežja, ki ga je potrebno zgraditi povsem na novo. 13 Tabela 2.1: Primerjava fiksnih širokopasovnih omrežij Kabelska omrežja xDSL omrežja Optična omrežja < 120 Mb/s < 52 Mb/s < 1 Gb/s Tehnologija IPv6 protokol, združevanje kanalov, hibridna omrežja dobro delovanje blizu centrale, z oddaljenostjo prenos močno pada visoka pasovna širina, manjše slabenje kot pri kovinskih vodnikih, neobčutljivost na elektromagnetne motnje Ključne značilnosti poleg TV in radia ponujajo še internet in širok spekter povezanih storitev, predvsem v urbanih območjih najbolj razširjena, uporaba standardnih telefonskih linij individualna povezava do uporabnikov (od točke do točke), visoke prenosne zmogljivosti, draga izgradnja Hitrost prenosa podatkov v smeri k uporabniku Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) 3 MOBILNA ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA Mobilna širokopasovna omrežja (v uporabi tudi termin brezžična omrežja) vključujejo različne tehnologije, in sicer jih v grobem delimo na tehnologije z daljšim, srednje dolgim in krajšim dometom. Tehnologije z daljšim dometom so satelitska omrežja ter komunikacije prek stratosferskih ploščadi (angl. High Altitude Platforms – HAP) in pokrivajo tudi več sto kilometrov oddaljena področja. Tehnologije s srednje dolgim dometom (npr. WiMAX) pokrivajo področja, oddaljena nekaj deset kilometrov od bazne postaje, tehnologije s krajšim dometom (npr. Wi-Fi, 3G/UMTS) pa področja, oddaljena nekaj sto metrov oz. malo več kot kilometer (Klančnik in Jerman-Blažič, 2009). Glede na oddaljenost ob bazne postaje, pasovne širine in lokacije uporabnika lahko mobilna omrežja delimo na (Intel, 2004): Osebna mobilna omrežja (angl. Personal area networks – PANs) z dosegom do 10 metrov. Predstavnik te skupine mobilnih omrežij je tehnologija za brezžično komunikacijo pri majhni razdalji med napravami (angl. Bluetooth). Lokalna mobilna omrežja (angl. Local area networks – LANs) z dosegom do 100 metrov. Govorimo lahko o agregaciji osebnih mobilnih omrežij, običajno pa so to lokalna omrežja v poslovnih in stanovanjskih prostorih. 14 Mestna mobilna omrežja (angl. Metropolitan area networks – MANs) z dosegom do 50 kilometrov, v sklop teh mobilnih omrežij pa uvrščamo tehnologijo WiMAX. Mobilna omrežja širših območij (angl. Wide area networks – WANs) z dosegom nad 50 kilometrov. V nalogi se osredotočamo na mestna mobilna omrežja (tehnologija WiMAX) in mobilna omrežja širokih območij (UMTS, HSPA+, LTE). Ta mobilna omrežja so namenjena za komercialno uporabo, prav tako pa so z njihovim signalom pokrita večja geografska območja. Osredotočamo se samo na tehnologije, ki omogočajo širokopasovni dostop do interneta, in sicer opredelitve mobilnih širokopasovnih omrežij začnemo z omrežnim standardom 3G, natančneje tehnologijo UMTS. Definicijo predhodnih standardov (npr. 2G) in tehnologij namerno izpustimo, saj za obravnavo našega raziskovalnega problema (mobilni širokopasovni dostop) niso relevantne. Terminološke težave na področju mobilnih (širokopasovnih) omrežij so zelo izrazite. Kažejo se v nedosledni in pri oglaševalskih akcijah pogosto neustrezni uporabi omrežnih standardov. Najpogostejši so zmotni primeri uvrščanja LTE tehnologije v omrežni standard 4G, kar v nadaljnjih poglavjih posebej pojasnjujemo. Takšno stanje otežuje iskanje virov, primerjavo gradiv in analizo stanja na trgu mobilnega širokopasovnega omrežja. V nadaljevanju se osredotočamo le na omrežne standarde in pripadajoče tehnologije, ki so aktualne za območje Slovenije. Delitev omrežnih standardov in pripadajočih tehnologij, kot jim sledimo v nalogi, je prikazana v Tabeli 3.1. Tabela 3.1: Omrežni standardi in pripadajoče tehnologije Omrežni standard 3G Pred-4G 4G Tehnologija UMTS WiMAX LTE HSPA+ Napredni LTE Vir: Prirejeno po Triggs (2013a) Omrežne standardne bomo poimenovali s kraticami, ki so v vsesplošni uporabi – 3G, 4G ipd., pri čemer z oznako 3G razumemo omrežja t. i. tretje generacije, z oznako 4G pa omrežja t. i. četrte generacije. 15 3.1 3G 3G je generacija mobilnega omrežja, ki s hitrostmi prenosa podatkov podpira uporabo storitev, kot so prenos govora, mobilni dostop do interneta, video klic ipd., zaradi česar govorimo o širokopasovnemu omrežju. Tehnično gledano je to omrežni protokol, ki se nanaša na generacije mobilnih telefonov in telekomunikacijske opreme, združljive s standardom IMT-2000. 3G mora omogočati hkraten prenos govora in podatkov, s čimer se uporabnikom omogoča uporaba inovativnih aplikacij in storitev (ITU, 5. marec 2014). 3.1.1 UMTS UMTS oz. univerzalni mobilni telekomunikacijski sistem (angl. Universal Mobile Telecommunications System) je standard tretje generacije mobilne telefonije. Osnutke standarda so konec leta 1999 izdelale delovne skupine združenja 3GPP (angl. The 3rd Generation Partnership Project), medtem ko so se študije izvedljivosti pripravljale že veliko prej. Nekaj prvih UMTS omrežij je bilo za javnost odprtih leta 2003, o prvi resni uporabi pa govorimo ob koncu leta 2004, ko so postali dostopni tudi ustrezni UMTS telefoni. Od prvega niza specifikacij pa do uvedbe je torej preteklo pet let, a to zaradi kompleksnosti ni nenavadno. Podobno lahko danes gledamo tudi na izgradnjo LTE omrežja, ki je trenutno v fazi med standardizacijo in uvajanjem (Sauter, 2009). Sestavo UMTS omrežja prikazuje Slika 3.1, in sicer je omrežje v grobem sestavljeno iz (Denmasbroto.com, 2009): UTRAN (angl. Universal Terrestrial Radio Access Network) radijskega dela omrežja, ki skrbi za prenos podatkov med uporabniki in UMTS omrežjem. Z vidika arhitekture se deli na krmilnike radijskega omrežja (angl. Radio Network Controller – RNC) in Node B bazno sprejemno-oddajno postajo (angl. Base Transceiver Station – Node B). UTRAN ne uporablja elementov obstoječega GSM omrežja, čeprav lahko zasledimo nekatere primerjave. Splošno rečeno je Node B ekvivalenten z BTS sprejemnooddajno postajo GSM omrežja (angl. Base Transceiver Station – BTS), RNC pa z BSC krmilnikom GSM omrežja (angl. Base Station Controller – BSC). 16 UMTS jedrnega omrežja (angl. UMTS Core Network), ki je bila v fazi 1 iz leta 1999 neposredno vzeta iz arhitekture in elementov GSM omrežja, faze 2+. Sestavljata ga dva ključna gradnika, in sicer vodovna komutacija (angl. Circuit Switched – CS) in paketna komutacija (angl. Packet Switched – PS), ki se povezujeta na številne podatkovne baze oz. registre, ki so lahko povezane v HSS (angl. Home Server Subsystem). Ključna elementa vodovne komutacije sta: o komutacijski strežnik mobilnih storitev ali krajše MSC strežnik (angl. Serving Mobile Switching Centre – MSC), ki v omrežju krmili prenos komutiranih podatkov, in o MSC prehod (angl. Gateway MSC – GMSC), ki skrbi za zunanjo povezavo s PSTN/ISDN omrežjem. Podobno je pri paketni komutaciji, in sicer jo sestavljata: o strežno podporno vozlišče GPRS (angl. Serving GPRS Support Node – SGSN), ki skrbi za krmiljenje prenosa paketno komutiranih podatkov, in o prehodno podporno vozlišče GPRS (angl. Gateway GPRS Support Node – GGSN), ki skrbi za transport in usmerjanje paketno komutiranih podatkov in skrbi za povezavo UMTS jedrnega omrežja z zunanjimi omrežji (npr. z internetom). Slika 3.1: Skica arhitekture UMTS omrežja SGSN Node-B GGSN RNC Internet Node-B HSS Node-B RNC MSC Node-B UTRAN GMSC UMTS jedrno omrežje Telefonsko omrežje (PSTN/ ISDN) Vir: Prirejeno po Denmasbroto.com (2009) Za UMTS je v primerjavi s predhodnima GSM (namenjen le prenosu govornega signala) in GPRS (namenjen paketnemu prenosu podatkov) poleg omogočanja govornih storitev značilen še hitrejši prenos podatkov, in sicer omogoča hitrosti prenosa do 384 Kb/s, teoretično pa vse 17 do 2Mb/s. Za primerjavo, GPRS omogoča prenosne hitrosti do 56 Kb/s, kar onemogoča hkratni prenos zvoka in slike ali videotelefonije, s sedemkrat višjo hitrostjo pa vse te storitve podpira UMTS. Za razliko od GSM in GPRS uporabniki z uporabo UMTS pridobijo (Oblikovanje.com, 5. februar 2014): možnost uporabe mobilne videotelefonije preko mobilnih ali sekundarno povezanih naprav (dlančniki, prenosniki ipd.); višje prenosne hitrosti – UMTS omogoča nemoteno brskanje po spletu, prebiranje elektronske pošte ter delo s klasičnimi spletnimi rešitvami; možnost uvedbe novih poslovnih rešitev – številne poslovne možnosti posameznikov in podjetij so bile zaradi nizkih prenosnih zmogljivosti predhodnih mobilnih tehnologij omejene, včasih tudi nemogoče, saj so bili prenosi slikovnega ali zvočnega materiala neučinkoviti. UMTS je bil zasnovan v času, ko je širokopasovnost pomenila preseganje prenosnih hitrosti 144 Kb/s, vendar so snovalci že takrat vključevali vizijo razvoja megabitnih prenosnih hitrosti in omogočanja izrabe 5 MHz kanalov. UMTS je v jedrnem delu omogočil uporabo GPRS sistema, v Evropi pa obratuje večinoma v frekvenčnih spektrih 900 MHz in 2.100 MHz (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). Naraščajoče zahteve po višjih prenosnih hitrostih so relativno hitro prinesle tehnološko nadgradnjo UMTS, in sicer t. i. paketni dostop visokih hitrosti (angl. High Speed Downlink Packet Access – HSDPA) v smeri proti uporabniku z zmogljivostjo prenosa 2 Mb/s oziroma teoretično tudi do 14,4 Mb/s. Tehnologijo uvrščamo med širokopasovne povezave, saj omogoča visoke prenosne hitrosti tako za mobilne uporabnike, kot tudi za stacionarne uporabnike. Uvedba HSDPA je mobilnim operaterjem omogočala boljšo izkoriščenost temeljne infrastrukture in pa nudenje novih podatkovnih storitev, kot je na primer mobilna televizija (Jerman Blažič, 2006). HSDPA je v času uvedbe predstavljala konkurenčno tehnologijo, saj je v primerjavi z drugimi mobilnimi tehnologijami (npr. WiMAX) dosegala primerljive prenosne hitrosti, boljšo izkoriščenost obstoječega frekvenčnega pasu, poleg tega pa je bila vpeljava lažja, saj je bila temeljna infrastruktura omrežja že na voljo. Kljub temu ima najpogosteje ključno vlogo strošek uporabe storitve. Podatkovni prenos in s tem uporaba HSDPA sta skoncentrirana predvsem na urbana območja, kjer pa je možno za razmeroma nizko ceno vzpostaviti tudi alternativne tehnologije, zato je ključna prednost uporabe HSDPA predvsem na področjih, kjer ustrezna fiksna infrastruktura ni dostopna. Z nadaljnjim tehnološkim razvojem se je razvil 18 še hitri paketni dostop od uporabnika (angl. High Speed Uplink Packet Access – HSUPA), torej v nasprotni smeri – od uporabnika v omrežje. Rešitev je bila pomembna predvsem za aplikacije, ki zahtevajo hitro izmenjavo podatkov med uporabniki. Kasneje se je razvil koncept hitrega paketnega prenosa – HSDA (glej naslednje poglavje), ki ga sestavljata omenjena tehnološka protokola HSDPA in HSUPA (Jerman Blažič, 2006). 3.2 Pred-4G Z oznako »Pred-4G« (angl. pre-4G) v nalogi označujemo omrežne standarde, ki so bili razviti pred t. i. pravim 4G (angl. true 4G). O tehnologijah pred pravim 4G govorijo številni avtorji (npr. Bethell, 2013, Kobie, 2014, Greenfield, 2013), pri čemer pa lahko zasledimo različne oznake – npr. oznako 3,5G za tehnologijo HSPA+, ali oznako 3,9G za tehnologijo LTE. Tehnologije, vključene v to skupino, torej omogočajo hiter mobilni širokopasovni dostop, vendar pa v celoti ne izpolnjujejo specifikacij za umestitev v standard 4G, čeprav lahko v praksi (predvsem na področju marketinga) zasledimo uvrstitev navedenih tehnologij v 4G standard. 3.2.1 HSPA+ Z nadaljnjim razvojem omrežnega standarda 3G se je za radijski dostop do omrežja določila tehnologija WCDMA (angl. Wideband Code Division Multiple Access) oz. širokopasovni kodni sodostop z razširjenim spektrom. Z vidika procesiranja gre za zelo zahtevno tehnologijo, kjer vsi uporabniki uporabljajo isti širokopasovni kanal širine 5 Mhz, med seboj pa so ločeni le s kodami (Vehovar, 2007). Paketni dostop visokih hitrosti (angl. High Speed Packet Access – HSPA) je nadgradnja WCDMA, sestavljata pa ga združena tehnološka protokola HSDPA in HSUPA. Z nadgradnjami sta se učinkovitost omrežja in hitrost širokopasovnega prenosa podatkov izboljševali, manjšale so se tudi zamude pri prenosu podatkov in oblikoval se je paketni dostop visokih hitrosti (angl. Evolved High Speed Packet Access – HSPA+) (wiseGEEK, 30. marec 2014). HSPA+ številni označujejo kot 3G tehnologijo, ki v zadnji različici (uporaba več anten in večja kompresija podatkov) ponuja 168 Mb/s teoretične hitrosti prenosa podatkov v smeri uporabnika. V praksi prenosne hitrosti pogosto ne presežejo 21 Mb/s, nekatera področja 19 42 Mb/s, le redko pa 84 Mb/s. To je torej bistveno manj, kot je minimalna zahteva za 4G omrežje, zato se ga uvršča v skupino t. i. pred-4G omrežij (Triggs, 2013a). HSPA+ lahko definiramo tudi kot končno razvojno stopnjo UMTS. V primerjavi z LTE še vedno uporablja ločene centrale za govor in podatke, latenca omrežja je veliko višja (Uranjek, 2013). V zadnjem desetletju smo UMTS omrežje postopoma nadgrajevali na HSPA+ (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). S HSPA+, kot zadnjo stopnjo razvoja omrežij 3G, so dosežene hitrosti prenosa podatkov z 21,6 Mb/s za več kot 50-krat višje od osnovnih prenosnih hitrosti UMTS, največja hitrost prenosa podatkov od uporabnika v omrežje pa je 5,76 Mb/s. Te hitrosti prenosa naj bi bile dejanske, čeprav najpogosteje govorimo o teoretičnih prenosnih hitrostih, ker so dejanske hitrosti prenosa odvisne od različnih dejavnikov, kot so na primer oddaljenost od bazne postaje, trenutna zasedenost bazne postaje, vremenski vplivi, morebitne ovire, kot so drevesa, stavbe ipd. (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). Kljub temu da HSPA+ nedvoumno ne spada v skupino 4G tehnologij, pa jo ponudniki (tržniki) v različnih državah oglašujejo kot 4G tehnologijo. Triggs (2013a) izpostavlja TMobile kot eno od prvih podjetij, ki so HSPA+ oglaševale kot 4G, s podobnim oglaševanjem je sledilo podjetje AT&T, kljub temu da so bile začetne prenosne hitrosti v njihovem omrežju 14,4 Mb/s v smeri uporabnika in 5,8 Mb/s v smeri od uporabnika. HSPA+ pa ima v primerjavi z LTE tehnologijo, ki ji tehnološko sledi, tudi nekatere prednosti. Banerjee (2012) navaja naslednje: HSPA+ omrežje je že razvito in že pokriva širše območje, medtem ko je LTE omrežje po večini še v izgradnji; HSPA+ ne zahteva velikih investicijskih vlaganj v infrastrukturo omrežja, nadgradnja je relativno poceni v primerjavi z omrežjem LTE, ki ga je potrebno zgraditi povsem na novo; HSPA+ je na voljo vsem uporabnikom s 3G telefoni oz. napravami, medtem ko je za uporabo LTE omrežja potrebno imeti nove naprave. Tehnologija WCDMA, na kateri temelji HSPA+, se torej razlikuje od LTE, in sicer predstavljata ključno razliko krmilnik radijskega omrežja (RNC) in bazno sprejemna postaja Node B, ki smo jih že umestili v poglavju o UMTS. Node B skrbi za fizično plast (angl. Physical Layer – PHY) procesiranja, medtem ko RNC skrbi za višje plasti protokola (mrežna, 20 aplikacijska plast) (Dahlman in drugi, 2011). Shema arhitekture HSPA+ omrežja je prikazana na Sliki 3.2. Slika 3.2: Skica arhitekture HSPA+ omrežja Jedrno omrežje RNC RNC K drugim Node B-jem K drugim Node B-jem HS PA +p Node B ren o s Neaktivna mobilna storitev Aktivna mobilna storitev Vir: Prirejeno po Dahlman in drugi (2011) 3.2.2 LTE Razvoj tehnologije LTE so vzpodbudile pomanjkljivosti sistemov 3G mobilnih omrežij, saj ti kljub dobremu delovanju ne zadoščajo za sodobne potrebe uporabnikov. Omejitve predhodnih 3G mobilnih omrežij predstavljajo predvsem omejene tehnologije iz časov nastajanja standarda. LTE oz. dolgoročna evolucija (angl. Long Term Evolution) je tehnologija, ki mobilnim napravam omogoča teoretični prenos do 100 Mb/s. Z LTE se razširi območje za govorno telefonijo, višje so tudi hitrosti interneta, s čimer se v primerjavi s predhodnimi tehnologijami izboljšajo možnosti za prenos zvoka in videa, izvajanje video klicev in videokonferenc in pa internetne televizije. Tehnologija temelji na IP in v primerjavi s 3G predstavlja popolno prenovo in poenostavitev arhitekture omrežja. To pomeni, da LTE ni kompatibilna s 2G in 3G omrežji, saj deluje na drugačnem brezžičnem spektru, kar zahteva popolnoma novo izgraditev omrežja (Banerjee, 2012). Tudi Biersdorfer (2012) pravi, da 4G omrežja (vključno z LTE) v primerjavi s 3G omrežji uporabljajo drugačne tehnologije in da predstavljajo njihovo zamenjavo. 21 LTE konceptualno sicer izhaja iz UMTS, vendar pa je ta tehnologija mnogo naprednejša za omogočanje zmogljivih podatkovnih storitev. Je popolnoma temelječa na IP standardu in vključuje prenos signalizacije in govora. LTE deluje v spektrih 800 MHz, 900 MHz, 1.800 MHz in 2.600 MHz, operaterji v Sloveniji (Telekom Slovenije, Si.Mobil in Tušmobil) pa ponujajo LTE na 1.800 MHz spektrih (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). Bookwalter (2011) LTE primerja s tehnologijo WiMAX (podrobneje opisana v naslednjem poglavju), in sicer je za obe tehnologiji značilno, da temeljita na IP in naprave v omrežju ponudnika niso registrirane le kot enostavni mobilni telefoni. Ključni elementi tehnologije LTE so prikazani na Sliki 3.3. Slika 3.3: Ključni elementi tehnologije LTE Vozniške naprave Kvaliteta storitev Avtonomna omrežja LTE Neodvisnost programske opreme Konvergenčne storitve v celoti Vseprisoten mobilni dostop Vir: Prirejeno po Pathuru in drugi (2010) Prvo LTE omrežje je dal v uporabo operater TeliaSonera v Stockholmu na Švedskem in Oslu na Norveškem decembra 2009. Na začetku je bila uporaba LTE omejena na uporabo USB modema, ki pa je podpiral zgolj LTE in ne tudi 3G UMTS in GSM. Uporabniki na območjih z LTE so morali tako poleg LTE modema uporabljati še dodaten 3G modem. Podobno kot pri uvedbi GSM in UMTS se je torej tudi pri prvi uvedbi LTE pokazala težava z dobavljivostjo uporabniških naprav, dodatno težavo pa so uvodoma predstavljale visoke procesorske zahteve LTE. Obdelava velike količine podatkov ob prenosu zahteva precej procesorskih moči in posledično tudi energije, prvi USB modemi so se tako pregrevali in uporabili veliko energije, dodatno težavo pa povzroča dejstvo, da je pri takšnih količinah prenosa podatkov USB 2.0 22 ozko grlo. Za optimalno delovanje je potreben računalnik z USB 3.0. Sledile so mobilne naprave s podporo za LTE, ki so v večini ponujale hitrosti prenosa, primerljive s HSPA+ in s povprečnim trajanjem delovanja približno 6 ur (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). Ravno neprepričljive hitrosti prenosa podatkov (predvsem v primerjavi s HSPA+) pa so predmet številnih strokovnih razprav in predstavljajo ključno omejitev tehnologije LTE. Realna hitrost prenosa LTE je odvisna od pokritosti omrežja, a je v praksi neredko le malo višja od prenosnih hitrosti tehnologije HSPA+. Poleg ne občutno višjih hitrosti prenosa v primerjavi z HSPA+ pa LTE tehnologija ne omogoča bistveno višjih hitrosti oddajanja podatkov v smeri od uporabnika k ponudniku. Kapaciteta LTE znaša 2,7 b/s/Hz/mobilno enoto, medtem ko so za 4G značilne kapacitete 3,7 b/s/Hz/mobilno enoto. Ključen razlog za manjše kapacitete pri LTE je pomanjkanje združevanja in uporabe tehnik več anten (Triggs, 2013a). Zaradi velikega števila različnih (a med seboj dokaj podobnih) tehnologij na področju mobilnega širokopasovnega omrežja običajni uporabnik, ki išče višje hitrosti prenosa podatkov, težko razbere, katera tehnologija je zanj najprimernejša in kakšne so razlike med posameznimi tehnologijami. Kljub temu da LTE ni prava 4G tehnologija, pa jo ponudniki (tržniki) v različnih državah oglašujejo kot 4G tehnologijo, kar še dodatno spravlja uporabnike v neugoden položaj. Triggs (2013a) tako prikazuje primer oglaševanja pri podjetju AT&T, ki uporabnikom ponuja hitrosti 4G v paketu s tehnologijo HSPA+ in LTE. Na zelo široko uporabo izraza 4G je opozoril tudi Telekom Slovenije – Tehnik (2013a). Navaja primer ameriškega operaterja T-Mobile USA, ki imenuje svoje HSPA+ omrežje kar 4G in to kljub neizpodbitnemu dejstvu, da gre za 3G omrežje. Drug primer je primer konkurenčnega operaterja Verizon Wireless, ki z oznako 4G predstavlja svoje LTE omrežje in to z obljubljenimi hitrostmi prenosa do 12 Mb/s, kar je le nekaj več kot polovico HSPA+. Podobne primere lahko najdemo tudi med ponudniki storitev širokopasovnih mobilnih omrežij v Sloveniji. Družba Si.Mobil (2014a) na primer na spletni strani navaja, da je LTE »najsodobnejše omrežje četrte generacije, ki omogoča najhitrejši prenos podatkov doslej ter zmogljivost omrežja za veliko število uporabnikov hkrati«. Nadalje kot značilnosti tehnologije LTE navajajo, da je omrežje dostopno »od doma in na poti, na omrežju 4G, 3G«, čeprav je tehnično nedvoumno, da LTE ni kompatibilna z 2G in 3G omrežji, saj gre za novo omrežje, ki deluje na drugačnem brezžičnem spektru. LTE torej ne more delovati na 3G 23 omrežju, lahko pa mobilne naprave (modemi) izven dosega LTE omrežja preklopijo na 3G omrežje, vendar v tem primeru ne govorimo več o LTE povezavi. Si.Mobil (2014a) v sporočilu na spletni strani navaja tudi hitrost prenosa podatkov do 100 Mb/s, pri čemer nikjer ne navede, da gre za teoretičen prenos, ki ga je možno doseči le v idealnih pogojih in v praksi v večini primerov ne velja. To potrjuje tudi konec leta 2012 opravljena analiza prenosnih hitrosti z orodjem Speedtest.net (Sladič, 2012). Test prenosnih hitrosti v LTE omrežju ponudnika Si.Mobil v Ljubljani (BTC) je pokazal hitrost prenosa podatkov do 13,06 Mb/s v smeri k uporabniku in pa do 9,20 Mb/s v smeri od uporabnika. Nekoliko višje prenosne hitrosti so bile izmerjene na letališču Brnik, in sicer do 61,21 Mb/s v smeri k uporabniku in pa do 26,78 Mb/s v smeri od uporabnika. Kljub temu da je potrebno upoštevati omejitev pri uporabi frekvence in morebitno zasedenost omrežja, pa so te izmerjene hitrosti bistveno manjše od oglaševanih 100 Mb/s. 3.2.3 WiMAX WiMAX (angl. Worldwide Interoperability for Microwave Access) je komercialno ime za tehnološki standard IEEE 802.16 mobilnega prenosa podatkov, ki končnemu uporabniku omogoča širokopasovni dostop do interneta oz. storitve prenosa podatkov, vključujoč glas in video. Uporabniki mobilnega omrežja lahko uporabijo prenos v oddaljenosti 50 km od bazne postaje, hitrost prenosa podatkov pa je predvidoma do 75 Mb/s. Oprema uporablja frekvenčni pas od 2 do 11 GHz, komunikacija pa je omogočena tudi, če se oddajnik in sprejemnik ne »vidita« (angl. Non Line Of Sight – NLOS). Nekatere osrednje prednosti WiMAX-a so (Qasem Al-Madi in Ali Alsalihy, 2012): Večpotno usmerjanje (angl. multipath routing) – omogočanje vzpostavitve več poti med bazno postajo in lokacijo uporabnika. Širokopasovni dostop in visoke hitrosti prenosa – z več antenami se podpirajo višje hitrosti prenosa podatkov oz. se pridobijo močnejši signali za omrežje. Zanesljivost prenosa podatkov – omogočanje avtomatske vzpostavitve ponovnega prenosa podatkov (angl. retransmission). Šifriranje – vključeno robustno, a za uporabnika poenostavljeno šifriranje, uporabniki pa lahko za dostop uporabljajo certifikate, uporabniška imena in gesla ali pametne kartice z geslom. 24 Telekom Slovenije (2008) je pred uvedbo navajal, da je WiMAX primeren za pokrivanje urbanih krajev, še zlasti pa ruralnih naselij, kjer telekomunikacijska infrastruktura še ne omogoča širokopasovnega dostopa. WiMAX predstavlja alternativo kabelskim omrežjem in omrežjem xDSL tehnologij, poleg tega pa tudi tehnologiji brezžičnega lokalnega računalniškega omrežja (angl. Wi-Fi), v primerjavi s katero zagotavlja večji doseg signala, večje zmogljivosti in pa frekvenčni prostor. Možnosti uporabe te tehnologije je izpostavil predvsem v primerih, ko je obstoječe žično omrežje v celoti zasedeno, ko so širitve ekonomsko neupravičene ali pa ko je potrebno širokopasovni dostop vzpostaviti le za določen čas. Osrednji element WiMAX omrežja je bazna postaja (stolp), ki komunicira s sprejemnimi antenami na osebnih računalnikih. Pri tem govorimo o povezavi, ki nima vidne črte med oddajnikom in sprejemnikom (angl. Non Line Of Sight – NLOS). Bazne postaje (stolpi) skupaj tvorijo WiMAX omrežje, njihova medsebojna povezljivost pa je omejena zgolj na povezovanje na vidni ravnini (angl. Line Of Sight – LOS). Nadalje bazna postaja komunicira z omrežjem ponudnika internetnih storitev, kar WiMAX omrežje poveže z internetom (Jones, 2010). Taka WiMAX arhitektura omogoča v primerjavi s tehnologijo brezžičnega lokalnega računalniškega omrežja priklop večjemu številu uporabnikov na širšem območju. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je tehnologija brezžičnega lokalnega računalniškega omrežja podobna brezžičnemu stacionarnemu telefonu, WiMAX pa konceptu mobilne telefonije (Voje, 2009). Shemo omrežja WiMAX prikazuje Slika 3.4. 25 Slika 3.4: Shema WiMAX omrežja Internet Omrežje ponudnika internetnih storitev LOS NLOS Zasebni in poslovni uporabniki LOS Vir: Prirejeno po Jones (2010) Qasem Al-Madi in Ali Alsalihy (2012) navajata tudi nekatere slabosti WiMAX-a, in sicer so med njimi: Vpliv vremena – v deževnih dneh je kakovost storitev slabša, pojavljajo se lahko prekinitve signalov v omrežju. Pasovna širina (angl. bandwidth) – ob prevelikem številu uporabnikov lahko pride do zmanjšanja prenosnih hitrosti. Zmanjšanje je lahko v rangu od 2 do 10 Mb/s skupne pasovne širine. Območje delovanja – hitrost prenosa podatkov se lahko prekine ali bistveno zniža takoj, ko je uporabnik izven WiMAX omrežja. Drago omrežje – operativni stroški in stroški montaže oz. izgradnje infrastrukture (stolpa, anten) so visoki. Poraba električne energije – bazna postaja mora biti priključena na električno omrežje, poraba električne energije baznih postaj WiMAX pa je velika. 3.3 4G Leta 2008 je ITU-R – Mednarodna telekomunikacijska zveza, radio-komunikacijski sektor (angl. International Telecommunication Union, Radiocommunication Sector) na podlagi skupine specifikacij določila nov standard 4G. ITU-R je uradna agencija Združenih narodov, ki skrbi za standardizacijo, urejanje in spodbujanje pravilne uporabe številnih standardov s 26 področja informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Poleg številnih tehničnih in drugih zahtev so z vidika uporabnikov najpomembnejše prenosne hitrosti v omrežju 4G. Za 4G omrežje je predvidena prenosna hitrost za naprave z visoko mobilnostjo (npr. prenos podatkov na pametnem telefonu med vožnjo) 100 Mb/s, medtem ko naj bi nizko mobilne naprave (lokalni mobilni dostopi) dosegali hitrosti prenosa do približno 1 Gb/s (Triggs, 2013a). Uranjek (2013) navaja še, da 4G standard poleg izjemno visokih hitrosti prenosa prinaša tudi večjo odzivnost omrežja, popolnoma pa se opušča tudi govorni del omrežja, saj se tudi govor prenaša s paketnim prenosom. Poleg navedenega so za 4G omrežje značilni še: latenca omrežja, manjša od 10 ms, neopazni preklopi med različnimi heterogenimi (tudi lokalnimi Wi-Fi) omrežji, kompatibilnost s predhodnimi 2G in 3G standardi in temeljenje celotnega omrežja na internetnem protokolu IPv6 (angl. All-IP-Network). 3.3.1 Napredni LTE Napredni LTE (angl. LTE Advanced) je tehnično gledano prava 4G tehnologija. Med 4G tehnologije jo je uvrstila organizacija oz. združenje 3GPP, ki vrši nadzor nad standardom LTE. Temelj takšne definicije je hitrost prenosa podatkov, ki je pri 4G tehnologijah gigabajtna. Napredni LTE podpira preprosto nadgradnjo omrežja LTE, podobno kot je potekala nadgradnja UMTS na HSPA, torej z zamenjavo nekaterih omrežnih elementov, brez potrebe po izgradnji popolnoma novega omrežja (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013a). Z nadgradnjo oz. razširitvijo pasovne širine obstoječega LTE pridobimo večjo spektralno učinkovitost, izboljšano delovanje pri robnih primerih in večjo učinkovitost pasovne širine. Poenostavljeno rečeno napredni LTE za uporabnike pomeni veliko hitrejše prenose (Triggs, 2013b). Hitrost prenosa podatkov se pri naprednem LTE praktično začne tam, kjer se konča zgornja meja hitrosti prenosa podatkov HSPA+. Zgornja meja prenosnih hitrosti pri relativno stacionarnih prenosih je že v gigabitnem razredu, govor in vse ostale storitve se bodo prenašale kot podatki, večja bo tudi avtonomija baznih postaj. Kljub temu pa se ne pričakuje, da bodo operaterji pohiteli z nadgradnjo omrežja v napredni LTE, vsaj dokler se med uporabniki ne pojavi prava zahteva po hitrostih prenosa, ki jih HSPA+ več ne more zagotoviti (Uranjek, 2013). 27 Uvrstitev naprednega LTE med tehnologije 4G omrežja je povezana z doseganjem spektralne učinkovitosti in zahtevanih hitrosti prenosa podatkov od in k uporabniku. To lahko pri naprednem LTE dosežemo s hkratnim prenosom podatkov iz in na več baznih postaj (anten) ter s t. i. združevanjem (angl. carrier aggregation) (Roessler in drugi, 2012). Video, zvok in podatki se tako prenašajo združeno preko enega kanala, brez velike latence in so dosegljivi v eni napravi, ki podpira napredno LTE tehnologijo. Tovrstni prenosi v realnem času in brezšivna sinhronizacija so tako možni samo v sklopu pravih 4G tehnologij, čigar infrastruktura je sestavljena iz nabora različnih omrežij, ki temeljijo na internetnem protokolu (angl. Internet protocol – IP) (Pathuru in drugi, 2010). Ključni element dizajna 4G omrežij je ortogonalno frekvenčno multipleksiranje (angl. Orthogonal Frequency Division Multiplexing – OFDM). 3G omrežja omogočajo prenos podatkov v digitalni obliki preko enega samega kanala, medtem ko je OFDM namenjen za pošiljanje podatkov preko stotine vzporednih tokov, kar omogoča bistveno večji prenos podatkov (informacij) v opazovanem času v primerjavi s predhodnimi generacijami omrežij. Realna hitrost prenosa podatkov v 4G omrežju je tako odvisna od števila kanalov, ki so na voljo, pri tem pa tehnologija omogoča odkrivanje motenj v posameznem kanalu in aktivno preklapljanje med kanali za čim bolj nemoten prenos podatkov (Pathuru in drugi, 2010). Razliko med arhitekturo 3G in 4G LTE omrežja prikazuje Slika 3.5. Arhitektura 4G LTE omrežja je poenostavljena, zaradi česar lahko omrežje učinkovito deluje tudi z manj baznimi sprejemno-oddajnimi postajami. V arhitekturo 4G omrežja niso več vključeni krmilniki radijskega omrežja (RNC-ji), strežno podporno vozlišče GPRS (SGSN) in prehodno podporno vozlišče GPRS (GGSN). Node B bazne sprejemno-oddajne postaje v 4G omrežju nadomeščajo t. i. izboljšane Node B bazne sprejemno-oddajne postaje (angl. enhanced Node B – eNode B), ki skupaj tvorijo eno mobilno omrežje s skupnim vozliščem (angl. access Gateway – aGW). 28 Slika 3.5: 3G in 4G (LTE) omrežje 3G 4G (LTE) GGSN SGSN RNC RNC aGW Node B eNode B Vir: Prirejeno po Greenfield (2013) Mobilna širokopasovna omrežja s pripadajočimi tehnologijami se vseskozi razvijajo, spreminjajo in lahko jih razvrščamo na podlagi različnih značilnosti. V Tabeli 3.2 na enem mestu povzemamo tri osrednje značilnosti mobilnih širokopasovnih omrežij oz. tehnologij. Najpomembnejša značilnost je (realna) hitrost prenosa podatkov v smeri k uporabniku. Najvišje hitrosti prenosa podatkov omogoča napredni LTE, ki za zdaj v Sloveniji ni dosegljiv, v primerjavi z drugimi tehnologijami pa visoke prenosne hitrosti zagotavlja tudi LTE, vendar pa je hitrost prenosa podatkov 100 Mb/s pogosto le teoretična in v praksi le nekoliko presega izmerjene hitrosti prenosa pri tehnologiji HSPA+. Za tehnologije do vključno HSPA+ so značilne ločene centrale za govor in prenos podatkov, medtem ko je za LTE značilen na IP temelječ paketni prenos. WiMAX omogoča visoke hitrosti prenosa podatkov, v kolikor je uporabnik v radiju 50 km od bazne postaje in pa v primeru LOS. Z vidika uporabe mobilnih tehnologij kot ustreznih rešitev za dostop do širokopasovnega omrežja je najprimernejša tehnologija (napredni) LTE. WiMAX projekt je v Sloveniji ustavljen, HSPA+ pa je še aktualna mobilna tehnologija, predvsem zaradi razširjenosti 3G omrežja in za zdaj še relativno nizkih hitrosti prenosa podatkov pri LTE. 29 Tabela 3.2: Primerjava mobilnih širokopasovnih omrežij Hitrost prenosa podatkov v smeri k uporabniku Tehnologija Ključne značilnosti UMTS HSPA+ WiMAX LTE Napredni LTE < 100 Mb/s (visoko mob. napr.) < 1 Gb/s (nizko mob. napr.) < 384 Kb/s < 21,6 Mb/s < 75 Mb/s < 100 Mb/s temelji, vzeti iz arhitekture GSM končna razvojna stopnja UMTS, ločene centrale za govor in prenos podatkov prenos v oddaljenosti 50 km od bazne postaje, večje prenosne hitrosti v primeru LOS IP protokol, paketni prenos, izboljšan prenos zvoka in videa protokol IPv6, prenos govora s paketnim prenosom prve možnosti videotelefonije in »normalnega« brskanja po spletu že izgrajeno, pokriva širše območje, poceni nadgradnja, dostop s 3G napravami visoki stroški izgradnje (antene, stolpi) in operativnega delovanja, v Sloveniji zaustavljen projekt visoki stroški izgradnje (še v izgradnji), dostop le z LTE napravami enostavna nadgradnja LTE, večja spektralna učinkovitost, hkraten prenos podatkov iz več in na več baznih postaj Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) 4 ŠIROKOPASOVNA OMREŽJA IN INTERNET V SLOVENIJI Telekomunikacijski trg je splošno gledano v Sloveniji dobro razvit, posebej v mestnih in nekaterih primestnih območjih, kjer sta dva konkurenčna ponudnika razvila oz. poskrbela za izredno dobro optično povezljivost (širokopasovno omrežje). Razlog za slabo pokritost na podeželskih območjih izhaja iz zelo razpršeno poseljenega slovenskega podeželja, zaradi česar investitorji težko oblikujejo poslovne načrte, ki bi vrnili vložena investicijska sredstva (RTV Slovenija, 2013). Leta 2012 smo imeli na področju trga elektronskih komunikacij 148 operaterjev, ki so končnim uporabnikom zagotavljali storitve mobilne in fiksne telefonije, širokopasovnega dostopa in drugih storitev. Prav razširjenost širokopasovnega dostopa se uvršča med enega od glavnih kazalcev razvitosti trga elektronskih komunikacij. Tabela 4.1 30 prikazuje število v uradno evidenco vpisanih operaterjev/ponudnikov storitev dostopa do širokopasovnega interneta na dan 31. decembra 2012 (APEK, 2013b). Tabela 4.1: Število operaterjev/ponudnikov širokopasovnega interneta Širokopasovni internet xDSL, FTTH, mobilni … dostop Kabelski dostop Število operaterjev/ponudnikov 78 46 Vir: Prirejeno po APEK (2013b) Možnost dostopa do interneta ima v Sloveniji dobre tri četrtine gospodinjstev (77 %), pri čemer je med obstoječimi uporabniki najbolj razširjen širokopasoven dostop do interneta. Oktobra leta 2012 je imelo 58 % gospodinjstev širokopasovni internet, brez širokopasovnega interneta je bilo 10 % gospodinjstev, enak delež pa je tudi takih, ki na vprašanje o vrsti internetnega priključka v raziskavi APEK-a (2013c) niso znali odgovoriti. Številna gospodinjstva imajo sklenjene različne pakete storitev – t. i. duo, trio ali paket štirih storitev, kjer je zajet internet, fiksna telefonija, mobilna telefonija in televizija oziroma vsaj dve izmed navedenih storitev. Oktobra 2012 je bilo 62 % gospodinjstev imetnikov paketov, kar predstavlja povečanje za 9 odstotnih točk v primerjavi z letom 2010 in 3 odstotne točke v primerjavi z letom 2011. Na drugi strani pa APEK (2013c) navaja, da je glavni razlog neuporabe paketa storitev nezanimanje za uporabo interneta (razlog je navedlo 39 % neuporabnikov). Povečanje deleža uporabe paketnih storitev je povezano tudi s trenutnimi gospodarskimi razmerami, saj je uporaba storitev temelječih na širokopasovnem omrežju (npr. fiksne oz. mobilne telefonije, interneta in televizije) stroškovno ugodnejša v paketnih ponudbah. Največjo rast med paketi tako beležijo t. i. trojčki in četverčki, in sicer tako pri gospodinjstvih kot pri rezidenčnih uporabnikih, kamor prištevamo predvsem manjša podjetja. Paketi torej na nek način predstavljajo sredstvo za zniževanje stroškov elektronskih komunikacijskih storitev. Največje tržne deleže pri paketnih storitvah imajo družbe Telekom Slovenije, T-2, Telemach in Amis, elektronske komunikacijske storitve pa sicer svojim končnim uporabnikom v paketih ponuja tudi večina drugih operaterjev (APEK, 2013b). Statističen pregled podatkov uporabe interneta pri posameznikih, starih med 16 in 74 let, kaže, da v Sloveniji v letu 2013 v povprečju pri večini opazovanih namenov uporabe interneta 31 beležimo podobne rezultate kot v 28-ih državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU28). Zelo podobni rezultati so tako ugotovljeni na področjih uporabe interneta z namenom iskanja informacij o izobraževanjih, usposabljanjih, službah in z namenom pošiljanja prošenj za delo ter z namenom iskanja informacij o blagu in storitvah. V nekoliko manjšem obsegu od EU-28 povprečja uporabljamo v Sloveniji internet z namenom uporabe socialnih omrežij (38 % v primerjavi s 43 % EU-28) in z namenom snemanja (prenašanja datotek) programske opreme (20 % v primerjavi s 25 % EU-28). Med izbranimi področji izpostavljamo tudi dve, na katerih Slovenija presega povprečne vrednosti EU-28. Internet v Sloveniji za prodajo blaga in storitev uporablja 35 % uporabnikov, medtem ko je v EU-28 takih uporabnikov 19 %. Prav tako v večjem deležu v Sloveniji uporabljamo internet za iskanje informacij o zdravju (50 % uporabnikov), medtem ko je v EU-28 takih uporabnikov 44 %. Z vidika raziskave te naloge je še najaktualnejši podatek o deležu uporabnikov, ki internet uporabljajo za zakup ali naročilo spletnih vsebin. Ta je v Sloveniji bistveno nižji od EU-28 povprečja, in sicer je v Sloveniji leta 2013 internet za nakup ali naročilo spletnih vsebin uporabljalo le 6 % uporabnikov, medtem ko je v EU-28 ta delež bistveno višji (15 % uporabnikov). Razlog za tako stanje lahko pripišemo tudi omejenemu dostopu do širokopasovnega interneta in še dokaj omejeni ponudbi spletnih vsebin. Delež posameznikov, starih med 16 in 74 let, ki uporabljajo internet za različne navedene namene, je prikazan na Sliki 4.1. Slika 4.1: Uporaba interneta pri posameznikih (%) v letu 2013 32 31 Za iskanje informacij o izobraževanjih in usposabljanjih 16 17 Za iskanje službe in pošiljanje prošenj za zaposlitev 6 Za nakup ali naročilo spletnih vsebin Za prodajo blaga in storitev 15 35 19 32 Za spletno bančništvo 42 Za iskanje informacij o zdravju 44 38 Za uporabo socialnih omrežij 20 Za snemanje (prenašanje datotek) programske opreme 50 43 25 55 Za iskanje informacij o blagu in storitvah 0 10 Slovenija 20 30 40 50 59 60 70 EU 28 Vir: Prirejeno po Eurostat (2014) Glede na število gospodinjstev z internetnim priključkom se Slovenija po statistiki Eurostata uvršča v povprečje EU-28 držav. Leta 2013 je v Sloveniji imelo internetni dostop 76 % 32 gospodinjstev, medtem ko je bil v povprečju na ravni EU-28 ta odstotek le nekoliko višji (79 % gospodinjstev). Širokopasovni dostop do interneta (fiksni in mobilni) je glede na isti statistični vir imelo 74 % slovenskih gospodinjstev, medtem ko je bilo na ravni EU-28 takih gospodinjstev le malenkost več (76 %) (Eurostat, 2014). Iz statističnih podatkov Eurostata za leto 2010 (Slika 4.2) lahko razberemo, da glede na način dostopa do interneta v Sloveniji sledimo povprečju EU-28. Mobilni telefon za dostop do interneta (3G omrežje) je leta 2010 v Sloveniji uporabljalo 9 % posameznikov, medtem ko v EU-28 državah v povprečju 8 % uporabnikov. V nekoliko večjem obsegu od EU-28 povprečja (24 %) so posamezniki v Sloveniji za dostop do interneta uporabljali različne druge mobilne naprave (27 % uporabnikov). Za povprečjem nekoliko zaostajamo pri neposrednem dostopu do interneta s prenosnimi računalniki preko brezžičnega omrežja. V Sloveniji tak način dostopa uporablja 13 % uporabnikov, medtem ko je povprečje EU-28 18 % uporabnikov (Eurostat, 2014). Slednje lahko pojasnimo tudi z zaustavitvijo projekta WiMAX v Sloveniji (več o tem v naslednjih poglavjih), saj omrežje WiMAX predstavlja osrednjo možnost za dostop do brezžičnega interneta neposredno s prenosnimi računalniki. Slika 4.2: Način dostopa do interneta pri posameznikih (%) v letu 2010 Prenosni računalniki za dostop do interneta preko brezžičnega omrežja 13 18 9 Mobilni telefoni za dostop do interneta (3G) 8 27 Mobilne naprave za dostop do interneta 24 0 5 Slovenija 10 15 20 25 30 EU-28 Vir: Prirejeno po Eurostat (2014) Gledano nekoliko širše, je v zadnjih 15-ih letih razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije močno spodbudil produktivnost v Evropi, vendar pa Evropa še ne izkorišča vseh pridobitev digitalne dobe. Približno 30 % evropskih prebivalcev še nikoli ni uporabilo interneta, kljub temu da je vedno več izdelkov in storitev na voljo na spletu, le 1 % evropskih gospodinjstev dostopa do interneta prek hitre optične povezave (na Japonskem je takih 12 %, v Južni Koreji 15 %), v raziskave, povezane z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, pa v Evropi vlagamo dvakrat manj v primerjavi z ZDA (Evropska komisija, 2014). 33 4.1 Mobilna omrežja Storitve mobilnega širokopasovnega dostopa so v Sloveniji na voljo preko mobilnih in t. i. fiksnih mobilnih omrežij. Z izboljšanjem standardov in vedno večjimi prenosnimi hitrostmi se uporaba mobilnih tehnologij za dostop do širokopasovnih storitev vedno bolj uveljavlja. APEK (2013b) za leto 2012 ugotavlja rast prenosa podatkov v mobilnih omrežjih (Slika 4.3) in pa vse večjo dostopnost hitrega prenosa podatkov. Ta trend povpraševanja se pričakuje tudi za prihodnja leta in operaterji v ponudbo vedno bolj vključujejo večje količine prenosa podatkov. Poleg nadgradnje tehnologij obstoječih omrežij lahko kot odziv operaterjev na tržno dogajanje razumemo v letu 2012 uvedeno LTE tehnologijo za komercialno uporabo. Slika 4.3 Količina prenosa podatkov v mobilnih omrežjih Prenos podatkov v GB 1.300.000 1.200.000 1.100.000 1.000.000 900.000 800.000 700.000 600.000 2011/1q 2011/2q 2011/3q 2011/4q 2012/1q 2012/2q 2012/3q 2012/4q Obdobje Vir: Prirejeno po APEK (2013b) Osnova za analizo možnosti uporabe neke mobilne tehnologije za dostop do širokopasovnega omrežja so informacije o geografskih območjih, kjer je signal omrežja dosegljiv. Govorimo o t. i. pokritosti. Slika 4.4 prikazuje zemljevid pokritosti oz. prisotnost signala ponudnika mobilnih storitev Si.Mobil za dostop do 3G omrežja UMTS (levo) in pred-4G omrežja LTE (desno). Pokritost je prikazana s sivinami, in sicer lahko iz zemljevida razberemo, da je omogočen UMTS dostop več kot 90 % prebivalcem Slovenije, Si.Mobil LTE omrežje pa je dostopno le v Ljubljani z ožjo okolico, v okolici letališča Brnik in v manjši meri še na obali in v Mariboru (Si.Mobil, 2014b). Pri tem je zanimiva navedba Si.Mobila (2014b) o pokritosti prebivalstva v Sloveniji, in sicer navajajo »Širokopasovni mobilni internet do 21,6 Mb/s: več kot 90 %«. V skupino do 21,6 Mb/s spadajo seveda tudi UMTS in druge predhodne 34 tehnologije, a običajno to prenosno hitrost povezujemo s HSPA+, ki je na voljo le nekaj 10 % prebivalstva Slovenije. Statistično gledano je podatek torej pravilen, a je za uporabnike taka informacija zagotovo zavajajoča. Slika 4.4: Pokritost omrežja Si.Mobil Vir: Si.Mobil (2014b) Podobne so ugotovitve tudi za Telekom Slovenije. Zemljevida pokritosti prikazuje Slika 4.5, in sicer je 3G (UMTS) omrežje Telekoma Slovenije na voljo več kot 90 % prebivalstva (slika levo), medtem ko je pred-4G omrežje (LTE) na voljo več kot 55 % prebivalstva Slovenije (Telekom Slovenije, 2014a). Z vidika dostopa do širokopasovnega dostopa je aktualna še informacija o dosegljivosti HSPA+. Iz objavljenega zemljevida pokritosti (Telekom Slovenije – Tehnik, 2013c) lahko razberemo, da je HSPA+ Telekoma Slovenije na voljo v približno enakem deležu kot LTE, pri tem pa je HSPA+ dosegljiv večinoma na istih območjih kot LTE (gosteje poseljena območja Slovenije). Slika 4.5: Pokritost omrežja Telekom Slovenije Vir: Telekom Slovenije (2014a) 35 Med pomembnejše ponudnike mobilne telefonije pri nas uvrščamo še podjetji Tušmobil in T2. Tušmobil v času nastajanja magistrske naloge uporabnikom še ni ponujal dostopa do LTE omrežja, vendar naj bi bilo njihovo omrežje v izgradnji. Podobno kot pri preostalih dveh ponudnikih je Tušmobil 3G (UMTS) omrežje na voljo več kot 90 % prebivalstva (Tušmobil, 2014). LTE omrežja podjetje T-2 ni gradilo, njihovo UMTS omrežje pa je dosegljivo ca. 35 % slovenskega prebivalstva, večinoma v večjih slovenskih mestih. V primeru, da na nekem območju njihovo omrežje ni dosegljivo, imajo uporabniki možnost brezplačnega (cene storitev so enake kot v matičnem omrežju) gostovanja v omrežju Si.Mobil (T-2, 2014). V Sloveniji je bilo konec leta 2012 v uporabi več kot 565.000 paketov mobilne telefonije, ki v kombinaciji s pametnim telefonom omogočajo mobilni širokopasovni dostop. Več kot 135.000 uporabnikov je bilo dodatno naročenih na prenos podatkov, nekoliko več kot 56.000 pa je bilo paketov s podatkovno kartico ali USB modemom za dostop do širokopasovnega mobilnega omrežja (APEK, 2013b). APEK (2013c) je izvedel raziskavo o mesečnih izdatkih, ki so jih gospodinjstva namenila za storitve elektronskih komunikacij v oktobru 2012. Ugotovili so, da četrtina vprašanih (24 %) uporablja vsaj eno obliko mobilnega interneta. Pri tem jih največji delež (16 %) mobilne podatkovne storitve uporablja izključno preko mobilnega telefona, preostali del pa do mobilnih podatkovnih storitev dostopa preko podatkovne kartice (4 %) ali pa kombinira uporabo prenosa preko mobilnega telefona in podatkovne kartice (4 %) (APEK, 2013c). Kot je razvidno že iz zemljevida pokritosti omrežja dveh največjih operaterjev v Sloveniji, obstajajo območja, ki niso pokrita z mobilnim signalom. O teh območjih govorimo sicer nekoliko širše, in sicer kot o območjih, kjer širokopasovni dostop ni na voljo (ni dostopa do fiksnega ali mobilnega širokopasovnega omrežja) – območja t. i. belih lis. Avgusta 2008 je bilo število belih lis (naselij), ki tvorijo geografsko širokopasovno vrzel v Sloveniji, 1.774 (Laboratorij za telekomunikacije, 2008). Pri tem je 90,4 % naselij z gostoto prebivalcev manj kot 100 prebivalcev na kvadratni kilometer, oz. 50,9 % belih lis na območjih z gostoto prebivalcev manjšo od 30 prebivalcev na kvadratni kilometer. Zapisano lahko razberemo tudi iz Slike 4.6, kjer temnejše označena naselja predstavljajo bele lise, večina pa jih je na hribovitih, manj naseljenih območjih. 36 Slika 4.6: Območja belih lis v Sloveniji Vir: Laboratorij za telekomunikacije (2008, str. 58) Na področju mobilnih širokopasovnih omrežij je z vidika ponudnikov in posledično tudi uporabnikov ključno posedovanje radijskih frekvenc za potrebe izgradnje in nudenja storitev različnih mobilnih omrežij. V Sloveniji frekvence dodeljuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS – APEK (januarja 2014 preimenovana v Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve RS – AKOS). V magistrski nalogi uporabljamo obe kratici, in sicer pri navajanju dogodkov in dokumentov pred preimenovanjem uporabljamo APEK, pri navajanju aktualnih novic pa AKOS. V nadaljevanju predstavljamo kratek kronološki pregled ključnih dogodkov pri pridobivanju radijskih frekvenc za potrebe omrežja WiMAX in pa LTE. 4.1.1 WiMAX Leta 2006 je APEK na razpisu dodelila radijske frekvence za potrebe WiMAX-a podjetjema Telekom Slovenije in TOK telekomunikacije. Na razpis je bilo prijavljenih šest ponudnikov, Telekom Slovenije pa se je ob prejemu frekvence zavezal, da bo v treh letih pokril 98,4 odstotka področja s prebivalstvom, ob tem pa 55,6 odstotka področja s prebivalstvom na podeželju (Telekom Slovenije, 2006). Dve leti po pridobitvi radijskih frekvenc je Telekom Slovenije (2008) v Rožni dolini v Ljubljani v promet vključil prvi komercialni priključek WiMAX. Ob objavi te novice je navajal, da je izgrajenih ali v gradnji 20 baznih postaj, do oktobra istega leta pa so načrtovali postavitev še 60-ih, s čimer bi se zagotovila 40% pokritost prebivalstva. Izgradnja omrežja je na začetku bila fokusirana na območja z največ belimi 37 lisami pri zagotavljanju širokopasovnih priključkov, za leto 2008 pa je Telekom Slovenije načrtoval vključitev 5.100 naročnikov v omrežje. Koncesija, ki jo je pridobil Telekom Slovenije za opravljanje WiMAX tehnologije, je bila na 3,5 GHz, s širino kanala 7 MHz. Med testiranjem omrežja so dosegli hitrost prenosa 20 Mbit/s na sektor, ta pa se nato deli na vse uporabnike sektorja. Na podlagi teh ugotovitev je Telekom Slovenije ponudil paketne storitve s hitrostmi do največ 1 Mbit/s na uporabnika pod pogojem, da uporabnik »vidi« bazno postajo (angl. Line Of Sight – LOS). V sklopu WiMAX-a je Telekom Slovenije želel ponuditi tudi internetno telefonijo (angl. Voice over Internet Protocol – VoIP) (Moj.Mikro, 2008). Kljub velikopoteznim napovedim Telekoma Slovenije v letu 2008 pa WiMAX omrežje ni nikoli zaživelo. Že leta 2009 je Telekom Slovenije kljub relativno visokim naložbam v projekt WiMAX projekt zaustavil. V treh letih po pridobitvi frekvenc za potrebe delovanja WiMAXa, so postavili le 21 baznih postaj, ki so pokrivale okoli 27 % prebivalstva, s čimer pa niso zadostili ekonomskim okvirom projekta. Težava je bila v zelo majhnem številu uporabnikov (manj kot 100), implementacijo WiMAX-a pa so prehitele tudi nove tehnologije širokopasovnega dostopa na mobilnih omrežjih (npr. UMTS, HSPA). Ponudniki teh so po relativno dostopni ceni uspeli zagotoviti zadostne prenosne hitrosti, v prid pa jim je bila tudi bistveno boljša pokritost po vsej državi (Monitor, 2009; Modic, 2009). Da se WiMAX tehnologija v Sloveniji trenutno ne uporablja za javne telekomunikacijske storitve, je v odgovoru na novinarsko vprašanje zapisal tudi AKOS (2013). Leta 2009 je na drugem razpisu pridobil frekvence še eden operater, skupaj so jih imeli tako trije, vendar njihova omrežja niso nikoli zaživela in nihče ni začel tržiti storitev. Operaterji so zato vrnili frekvence ali pa so jim bile odvzete (zadnji operater jih je izgubil konec leta 2011). Nekaj slovenskih podjetij sicer še uporablja Wimax tehnologijo, vendar storitev ne ponujajo na trgu, ampak jih uporabljajo za privatne mreže oz. lastne potrebe (AKOS, 2013). 4.1.2 LTE APEK je v začetku leta 2012 pričel s pripravo strokovnih podlag, potrebnih za razpis za podelitev frekvenc v pasu 800 MHz. Pri tem je upošteval ustrezno ravnanje s frekvenčnim spektrom v skladu s cilji izpolnjevanja digitalne agende in mobilnega širokopasovnega 38 dostopa končnim uporabnikom. Po vzoru nekaterih drugih držav se je APEK odločil za smiselno obravnavo in podelitev bodočih frekvenčnih pasov v celoti, še posebej frekvenc pod 1 GHz, na t. i. big bang podelitvi. V paketu se tako izvede podelitev frekvenc v pasu 800 MHz, v pasu 900 in 1.800 MHz in pa podelitev prostih kapacitet v pasu 2.600 MHz in morebitnih višjih pasovih, v kolikor bi bil zanje interes. S tem bi se naj operaterjem na eni strani omogočile bistveno boljše možnosti gradnje omrežij in uporabe tehnologij, na drugi strani pa končnim uporabnikom kakovostnejši dostop do storitev, skladno z zahtevami ciljev digitalne agende (APEK, 2013b). Naveden plan podelitve frekvenc je omejevalo dejstvo, da enemu od operaterjev z dovoljenji za uporabo frekvenc v pasu 900 MHz poteče dovoljenje leta 2016, dvema pa v letu 2013. Leta 2016 pretečejo tudi vsa tri dovoljenja za uporabo frekvenc v pasu 1.800 MHz. V skladu z zakonodajo je APEK dvema operaterjema, ki jima omenjene odločbe potečejo, odločbe o dodelitvi frekvenc na 900 MHz podaljšal ter si tako zagotovil kontinuiteto storitev do razpisa. Ker so se v tem obdobju v omejenem komercialnem in geografskem delu v Sloveniji že izvajale storitve z namenom nudenja LTE, se je APEK odločil, da pred t. i. big bang razpisom v ločenem postopku omogoči operaterjem kandidiranje za proste kapacitete v pasu 1.800 MHZ in 2.100 MHz. Razpis naj bi omogočil, da bi bile storitve LTE in HSPA+ večjemu obsegu uporabnikov na voljo čim prej (APEK, 2013b). APEK je tako 15. 3. 2013 v Uradnem listu Republike Slovenije št. 22 objavil Sklep o uvedbi javnega razpisa za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnem območju 1.800 MHz in 2.100 MHz do leta 2016. Razpisanih je bilo osem dvojnih MHz kanalov na območju 1.800 MHz, in sicer v vsakem kanalu po 5 MHz v smeri proti uporabniku in pet v obratni smeri. Poleg tega sta bila v razpis vključena tudi dva parna kanala na 2.100 MHz. Razpis je potekal kot dražba, kjer so se operaterji pri frekvencah 1.800 MHz najprej potegovali za po dva kanala, nato pa še za preostale, ki bi po prvem krogu ostali prosti. Pri 2.100 MHz je bil ponudnik izbran le na podlagi ponujene cene. Za frekvenčni kanal 1.800 MHz je bila določena spodnja razpisna cena nekaj več kot 252 tisoč evrov, za kanal 2.100 MHz pa 814 tisoč evrov, pri čemer so operaterji lahko ponudili višjo ceno. Že pred objavo razpisa sta na prvem frekvenčnem območju Telekom Slovenije in Si.Mobil gradila lastni omrežji LTE, medtem ko v drugem frekvenčnem območju vsi operaterji ponujajo storitve UMTS/HSPA (Ropret, 2013). 39 Na razpis so se prijavili trije operaterji, in sicer Telekom Slovenije, Si.Mobil in Tušmobil, pravila pa so določala, da en operater ne more pridobiti vseh frekvenc. Pri območju 1.800 MHz je bila določena omejitev treh kanalov na operaterja (torej dva krat 15 MHz), pri 2.100 MHz pa je APEK upošteval sedanjo razdelitev med operaterji in določil omejitev dvakrat po 20 MHz skupnih frekvenc na operaterja. Ker imajo podjetja Telekom Slovenije, Si.Mobil in T-2 že dvakrat po 15 MHz, so lahko pridobila le paren 5 MHz kanal, medtem ko je lahko Tušmobil (ki je imel v času razpisa le en takšen frekvenčni pas na 2.100 MHz) kupil preostala dva in se tako izenačil s konkurenti (Ropret, 2013). Vsi ponudniki so oddali popolne ponudbe in komisija je Si.Mobilu dodelila tri kanale v radiofrekvenčnem pasu 1.800 MHz, Tušmobil in Telekomu Slovenije pa po dva. Telekom Slovenije se je edini zanimal in tudi pridobil frekvenčni kanal v radiofrekvenčnem pasu 2.100 MHz (APEK, 2013a). T. i. big bang javni razpis je APEK objavil 31. decembra 2013 v razglasnem delu Uradnega lista. Gre torej za javni razpis, ki v paketu dodeljuje radijske frekvence za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnih pasovih 800 MHz, 900 MHz, 1.800 MHz, 2.100 MHz in 2.600 MHz. V skladu s prej omenjenimi omejitvami pri podeljevanju frekvenc (obstoječa dovoljenja za uporabo frekvenc v pasu 900 MHz in 1.800 MHz do leta 2016) imajo frekvenčni pasovi različne razpoložljivosti uporabe – 800 in 2.600 MHz frekvenčna pasa za obdobje od dodelitve frekvence za 15 let, 2.100 MHz frekvenčni pas za obdobje od dodelitve frekvence do 21. septembra 2021, pridobljene frekvence v pasu 900 in 1.800 MHz pa se lahko uporabljajo šele od 4. januarja 2016 za 15 let (APEK, 2013d). Do roka za oddajo ponudb so ponudbe oddali trije ponudniki, in sicer Telekom Slovenije, Si.Mobil in pa podjetje Tušmobil. Po oddaji ponudb je bila izvedena še elektronska javna dražba – oddaja končnih ponudb preko elektronskega avkcijskega sistema. Vsi trije operaterji (ponudniki) so pridobili frekvenčni spekter pod 1 GHz. V skladu s pogoji dražbe morajo mobilne javne komunikacijske storitve omogočiti 25 % prebivalstva po 1 letu, 50 % prebivalstva po 2 letih in 75 % prebivalstva Republike Slovenije po 3 letih. Vsi trije operaterji so pridobili tudi frekvenčni spekter na 1 GHz, iz česar izhaja, da morajo v skladu z razpisom mobilne javne komunikacijske storitve omogočiti za 25 % prebivalstva po 3 letih in 40 % prebivalstva Republike Slovenije po 5 letih s katerokoli frekvenco nad 1 GHz. Si.Mobil je pridobil tudi blok frekvenc v pasu 800 MHz s posebno obveznostjo pokrivanja, in sicer predstavlja obveznost pokrivanja pokritost vsaj 95 % prebivalcev Slovenije v najkasneje treh letih, pri čemer zahteva pasovno širino najmanj 10 Mbps od bazne postaje do mobilnega 40 uporabniškega terminala zunaj zgradb, kar pomeni približno 1 Mbps znotraj zgradb. Za izpolnitev pogoja lahko Si.Mobil uporabi kateri koli frekvenčni pas (AKOS, 2014b). Z vidika uporabe LTE in problemskega področja te naloge, je ta točka razpisa najaktualnejša, in sicer omogoča zagotavljanje pokrivanja mobilnega signala v ruralnih naseljih s slabo pokritostjo fiksnega širokopasovnega dostopa. Operater mora v skladu s to točko zagotoviti mobilne storitve tudi kot storitve ustreznega nadomestka fiksnega širokopasovnega dostopa. V okviru posebne obveznosti po pokrivanju 95 % prebivalstva Republike Slovenije je bil z namenom ustreznega pokrivanja t. i. belih lis v ruralnih področjih k razpisu priložen tudi seznam 300-tih lokacij – naselij ali povezanih skupin naselij, ki so bodisi nepokrita ali slabo pokrita s fiksnim širokopasovnim omrežjem. Si.Mobil mora tako kot pridobitelj frekvenc s posebno obveznostjo pokrivanja v skladu z razpisom po prvem letu zagotavljati pokrivanje 75 izbranih lokacij, po drugem letu dodatnih 75 lokacij in po tretjem letu dodatnih 75 lokacij – skupno torej 225 lokacij iz seznama po lastni izbiri (APEK, 2013d). Posebna obveza pokrivanja velja za blok frekvenc v pasu 800 MHz, ker je bil ta po prehodu na digitalno televizijsko oddajanje odvzet radiodifuziji s ciljem, da se zagotovi možnost mobilnega interneta čim večjemu številu prebivalcev, oziroma da se doseže čim večje pokrivanje, med drugim tudi tistih področij, ki so za operaterje komercialno manj zanimiva. Zaradi asimetrije moči operaterjev na slovenskem trgu je AKOS v razpisu dva bloka v pasu 800 MHz rezerviral samo za operaterje z največ 15% tržnim deležem aktivnih končnih uporabnikov javnih mobilnih storitev in za morebitne nove ponudnike, ki bi vstopili na slovenski trg. Na ta način je poskušal preprečiti morebitno izrivanje šibkejših operaterjev in posledično ustvarjanje nekonkurenčnega trga mobilnih javnih komunikacijskih storitev. Med ponudniki je imel pravico nakupa rezerviranega spektra Tušmobil, ki je to pravico tudi izkoristil (AKOS, 2014b). 4.2 Fiksna omrežja V Sloveniji so storitve fiksnega širokopasovnega dostopa na voljo preko kabelskega koaksialnega omrežja, bakrenega omrežja, zakupljenih vodov in optičnega omrežja. Fiksni širokopasovni dostop do interneta se najpogosteje zagotavlja preko xDSL tehnologij (51,7 %), ki uporabljajo bakrene krajevne zanke javnega telefonskega omrežja. Uporabnik, ki ima do doma speljan bakren kabel, lahko izbira med operaterji: Telekom Slovenije, T-2, Tušmobil in 41 Amis. Širokopasovni dostop do interneta preko optičnih omrežij v Sloveniji gospodinjstvom in podjetjem v pretežni meri omogočajo podjetja Telekom Slovenije, T-2 in Amis. Optični širokopasovni dostop je v porastu, in sicer je bilo konec leta 2012 med vsemi priključki fiksnega širokopasovnega dostopa 17,3 % priključkov na optično omrežje. Med fiksnimi širokopasovnimi dostopi ima pomemben delež priključitev preko kabelskega modema, in sicer je takih dostopov ca. 20 % (APEK, 2013b). Uporabniki se vedno bolj odločajo za višje prenosne hitrosti, s čimer si zagotavljajo višjo kvaliteto storitev, ki jih uporabljajo. Skoraj polovica uporabnikov (47,4 %) ima širokopasovne priključke za dostop do interneta s prenosno hitrostjo med 2 Mb/s in 10 Mb/s. Veča se delež uporabnikov s prenosnimi hitrostmi od 10 Mb/s do 30 Mb/s, konec leta 2012 pa je bilo še vedno malo uporabnikov s prenosnimi hitrostmi, višjimi od 30 Mb/s (APEK, 2013b). Deleže priključkov fiksnega širokopasovnega dostopa do interneta glede na hitrost prenosne hitrosti prikazuje Slika 4.7. Slika 4.7: Deleži priključkov fiksnega širokopasovnega interneta in prenosne hitrosti 2012/4q 2012/3q 2012/2q 2012/1q 2011/4q 2011/3q 2011/2q 2011/1q 0 10 Do manj kot 2 Mb/s 20 30 40 50 2 Mb/s do manj kot 10 Mb/s 60 70 80 10 Mb/s do manj kot 30 Mb/s 90 100 Nad 30 Mb/s Vir: APEK (2013b) V Sloveniji deluje relativno veliko število kabelskih operaterjev. Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (12. februar 2014) vključujejo več kot 40 kabelskih operaterjev, ki upravljajo preko 270.000 kabelskih priključkov. Največji tržni delež med kabelskimi operaterji ima družba Telemach, in sicer 39,4 %, z deleži pod 7 % pa ji sledijo preostali kabelski operaterji (APEK, 2013b). 42 Pred izvedbo SWOT analize uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja smo naredili še pregled konkurenčnosti osrednjih ponudnikov oz. operaterjev, ki omogočajo dostop do širokopasovnega (fiksnega ali mobilnega) omrežja v Sloveniji. Iz prikaza smo namenoma izključili ponudnike kabelskega omrežja, saj so številni in predvsem regionalno usmerjeni, kar pomeni, da njihove storitve niso na voljo na nacionalni ravni. Osrednji vključeni ponudniki so tako podjetja Telekom Slovenije, T-2, Amis, Si.Mobil in Tuštelekom oz. Tušmobil. Slika 4.8 prikazuje razporeditev ponudnikov po kvadrantih, pri čemer jih razporejamo glede na tri kriterije. Prvi kriterij je ponujena hitrost prenosa podatkov v fiksnem (os y) in mobilnem (os x) širokopasovnem omrežju, hitrost prenosa podatkov pa sovpada še s tehnologijami, ki jih ponudniki uporabljajo in vključujejo v ponudbo. Tretji kriterij je konkurenčni položaj posameznega ponudnika, predvsem glede na to, katere storitve ponuja, kar na Sliki 4.8 prikazuje velikost površine kroga. Višja Optika T-2 Telekom Slovenije Amis Tuštelekom (Tušmobil) xDSL Nižja Hitrost prenosa podatkov in fiksne širokopasovne tehnologije Slika 4.8: Pregled konkurenčnosti osrednjih ponudnikov v Sloveniji Si.Mobil Nižja HSPA+ Višja LTE Hitrost prenosa podatkov in mobilne širokopasovne tehnologije Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) Med ponudniki dostopa do širokopasovnega omrežja največ ponuja Telekom Slovenije, saj visoke hitrosti podatkov zagotavlja na eni strani z optičnimi omrežji, na drugi strani pa z 43 vključevanjem tehnologije LTE v ponudbo paketov mobilne telefonije. Telekom Slovenije ima kot nacionalni operater telekomunikacij v Sloveniji tako najboljši tržni položaj med vsemi ponudniki dostopa do širokopasovnega omrežja. Ponudnik dostopa do širokopasovnega omrežja izključno z mobilnimi tehnologijami je družba Si.Mobil. Družba ima relativno pomemben tržni položaj med ponudniki mobilnega širokopasovnega dostopa, dodatno ji zagotavljanje višjih hitrosti prenosa podatkov omogoča vključitev LTE paketov v stalno ponudbo, tržni položaj pa potrjuje še dobro izgrajeno lastno omrežje. V sklopu podjetja Tuš delujeta dve telekomunikacijski podjetji, in sicer Tuštelekom in Tušmobil. Tuštelekom zagotavlja dostop do širokopasovnega omrežja na podlagi tehnologij fiksnega širokopasovnega omrežja (xDSL), pri čemer podjetje nima izgrajenega optičnega omrežja. Tušmobil zagotavlja dostop do širokopasovnega omrežja z mobilno tehnologijo HSPA+, njihovo LTE omrežje pa je še v izgradnji. Med ponudniki mobilnega dostopa do širokopasovnega omrežja je še podjetje T-2, ki prav tako uporablja za zdaj najbolj razširjeno tehnologijo HSPA+, za frekvence tehnologije LTE pa se podjetje ni potegovalo. Kljub temu dober konkurenčni položaj podjetju zagotavlja izgrajeno največje optično omrežje v Sloveniji in številni dostopi do širokopasovnega omrežja na podlagi te tehnologije. Manjši ponudnik na nacionalni ravni je podjetje Amis, ki pa ponuja dostop do širokopasovnega omrežja preko xDSL tehnologij, pred časom pa je podjetje v ponudbo vključilo tudi optični dostop, in sicer gostuje v optičnem omrežju Telekoma Slovenije. 5 ANALIZA UPORABE TEHNOLOGIJE LTE V SLOVENIJI V poglavju analiziramo in odgovarjamo na vprašanja o priložnostih, nevarnostih, prednostih in slabostih, ki jih lahko pripišemo uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Aktualiziranje in raziskovanje uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja je najprej smiselno izvajati ob upoštevanju osrednjega cilja Digitalne agende za Evropo, in sicer oblikovanje enotnega evropskega digitalnega trga, ki se opira na hitre in ultrahitre internetne povezave ter interoperabilne aplikacije za pridobitev trajnih gospodarskih in družbenih koristi. Digitalna agenda predstavlja enega izmed sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020 in je namenjena določitvi ključne vloge uporabe 44 informacijskih in komunikacijskih tehnologij, pri čemer zastavlja še posebej visoke cilje glede širokopasovnih povezav (AKOS, 2014a): do leta 2013 naj bi imeli vsi državljani EU osnovni širokopasovni dostop do interneta, do leta 2020 naj bi imeli vsi državljani EU širokopasovni dostop do interneta s hitrostjo 30 Mb/s in vsaj polovica evropskih gospodinjstev naj bi bila naročena na internet s hitrostjo 100 Mb/s. V sklopu Digitalne agende so bili sprejeti še trije akti, ki naj bi olajšali vzpostavitev in uveljavitev širokopasovnega dostopa do interneta visokih in ultravisokih hitrosti v EU. Prvi akt se nanaša na reguliranje dostopa do omrežij, in sicer določa skupni regulatorni pristop glede dostopa do novih optičnih omrežij visokih hitrosti, na podlagi katerega morajo nacionalni regulatorni organi za telekomunikacije zagotoviti ustrezno ravnotežje med spodbujanjem naložb in zaščito konkurence. S tem naj bi se akterjem na trgu omogočila bolj jasna ureditev, ki je osnova za spodbujanje naložb v nove širokopasovne povezave. Drugi akt je z vidika raziskovalnega problema naše magistrske naloge pomembnejši, in sicer govori o programu spodbujanja učinkovitega upravljanja radiofrekvenčnega spektra, s katerim bi zagotovili dovolj radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne povezave. To naj bi znatno prispevalo k omogočanju hitrih širokopasovnih povezav na odročnih območjih. Tretji akt se nanaša na operativne načrte in konkretne izvedbene ukrepe za izgradnjo širokopasovnih omrežij – možnost znižanja naložbenih stroškov, načini podpiranja naložb v širokopasovne povezave s strani nacionalnih organov ipd. (AKOS, 2014a). 5.1 Metodologija dela Do rezultatov raziskave oz. končnih spoznanj in ugotovitev smo prišli z analizo dokumentov, primerjalno metodo in pa študijo primerov oz. stanja ter ponudnikov širokopasovnega dostopa v Sloveniji. Te uvodoma uporabljene raziskovalne metode in ugotovitve smo vključili v SWOT analizo, s katero smo definirali prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Nadalje smo na podlagi teh spoznanj izdelali odločitveni model, ki po kriterijih predstavlja možne odločitve uporabnikov za uporabo tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja v odnosu z drugimi, konkurenčnimi tehnologijami. Diagram uporabljene metodologije prikazuje Slika 5.1. 45 Slika 5.1: Diagram uporabljene metodologije Analiza dokumentov Študija primerov (stanja in ponudnikov širokopasovnega dostopa v Sloveniji) Primerjalna metoda SWOT Odločitveni model Rezultati raziskave Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) 5.2 Priložnosti uporabe LTE Osrednja priložnost tehnologije LTE se kaže v možnosti njene uporabe za dostop do širokopasovnega omrežja. Pri tem mislimo predvsem na podeželska območja brez širokopasovnega dostopa oz. območja t. i. belih lis. Ker so ta območja večinoma hribovita in manj naseljena, v preteklosti tam fiksno (širokopasovno) omrežje ni bilo izgrajeno. Z izgradnjo LTE baznih postaj pa bi lahko v kombinaciji javno-zasebnih partnerstev omogočili širokopasovni dostop tudi na teh območjih ob ekonomsko sprejemljivih modelih. Možnosti za investiranje v omrežja novih generacij se kažejo tudi v sklopu ciljev Digitalne agende. Nova omrežja lahko zagotavljajo nemoteno uporabo tudi ob rasti števila priključkov širokopasovnega dostopa, ki poleg dostopa do interneta omogoča še IP telefonijo, IP televizijo in multimedijske storitve, torej vsebine, po katerih v vedno večjem obsegu povprašujejo končni uporabniki (APEK, 2013b). Turk (RTV Slovenija, 2013) navaja, da Slovenija v okviru razvojnega načrtovanja v večletnem finančnem okvirju 2014–2020 kandidira za 320 milijonov evrov sredstev, ki jih Evropska komisija namenja v svojih strukturnih skladih do leta 2020. Za doseganje ciljev evropske Digitalne agende bi po drugi strani Slovenija potrebovala od 600 milijonov do 1 milijarde evrov sredstev. Za manjkajoči del sredstev se pričakuje, da jih bodo v okviru javno-zasebnih partnerstev vložili zasebni investitorji, 46 operaterji telefonskih komunikacij. Na eni strani torej beležimo rast števila priključkov in povečano povpraševanje, na drugi strani pa možnost subvencioniranja izgradnje omrežij s sredstvi evropskih strukturnih skladov, na podlagi česar bi lahko bili poslovni načrti investitorjev vzdržni, kar predstavlja priložnost za izgradnjo in uporabo LTE tehnologije za dostop do širokopasovnega omrežja. Na dobre lastnosti, ki jih lahko prinese javno-zasebno partnerstvo, opozarjata tudi Klančnik in Jerman-Blažič (2009), in sicer pravita, da so lahko prednosti takega sodelovanja: delitev poslovnega tveganja med zasebnim in javnim sektorjem, definirano in stabilno javno financiranje z optimizacijo stroškov – integracija, dizajniranje, izgradnja in operativnost omrežja, jasno oblikovani kazalci zmogljivosti in vključitev izkušenj že izurjenih ekip zasebnega sektorja, dobro zastavljeno in dobro realizirano delo, ki zadeva: o pristop k projektu z vidika storitev in ne samo na podlagi fizičnih zmožnosti in višine investicij (subvencij) javnega sektorja, o nudenje boljših storitev končnim uporabnikom, o vzdrževanje projekta in nadzor stroškov, o večja transparentnost – predvsem z javno znanimi informacijami o dosežkih in uspešnosti kazalcev zmogljivosti. Uporabniki se za vrsto širokopasovnega dostopa odločajo na podlagi razpoložljivosti tehnologij na lokaciji priključka. V praksi lahko tako zasledimo raznoliko izbiro načina širokopasovnega dostopa, vedno več končnih uporabnikov pa se poslužuje različnih tehnologij mobilnega širokopasovnega dostopa (APEK, 2013b). Raziskava o mesečnih izdatkih gospodinjstev za storitve elektronskih komunikacij, ki jo je izvedel APEK (2013c), kaže, da polovica gospodinjstev uporablja kabelsko televizijo, z vidika širokopasovnih priključkov pa je še pomembnejša ugotovitev, da se je leta 2012 ponovno dvignil delež gospodinjstev z IP televizijo, ki jo sicer uporablja že četrtina vseh gospodinjstev. Izmed teh, ki imajo v gospodinjstvu IP televizijski priključek, se jih je največ (43 %) odločilo za to možnost, ker je bila dostopna v paketu s fiksno telefonijo, internetom ipd., dobro petino uporabnikov (22 %) je prepričala programska shema, nekaj manj pa razpoložljivost (19 %), kakovost (18 %) in cena (12 %). Na podlagi zbranih podatkov torej beležimo zanimanje 47 uporabnikov za nove storitve, temelječe na širokopasovnih omrežjih, kar lahko predstavlja priložnost za uporabo LTE omrežja, predvsem na območjih, kjer širokopasovni priključek še ni možen, a zanimanje in pripravljenost za uporabo storitev, kot je IP televizija, obstaja. Slika 5.2 prikazuje 5 najpogosteje izbranih odgovorov oz. razlogov za uporabo IP televizije med osmimi ponujenimi v raziskavi APEK-a. Slika 5.2: Najpogostejši razlogi za uporabo IP televizije 43 % 22 % 19 % 18 % 12 % Dostopnost v paketu Programska shema Razpoložljivost Kakovost Cena Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) Kot priložnost širitve LTE omrežja je vsekakor tudi pridobitev novih uporabnikov. Na eni strani tistih, ki živijo na območjih t. i. belih lis in nimajo možnosti dostopa do širokopasovnega omrežja, na drugi strani pa tistih, ki morebiti možnost priklopa imajo, a se za uporabo interneta ne odločijo. Iz obeh skupin bi bilo mogoče pridobiti nove uporabnike, če bi se izvedla ustrezna izobraževanja, prikazale prednosti uporabe širokopasovnih povezav v njihovih domovih, saj neredko uporabniki internet zavračajo, saj ne poznajo prednosti, ki jih s širokopasovno povezavo lahko pridobijo. Temu delno pritrjuje raziskava APEK-a (2013c), in sicer je pokazala, da večina neuporabnikov (67 %) interneta ne bi začela uporabljati v nobenem primeru, ampak da bi več potencialnih uporabnikov sicer pridobili, če bi ti imeli na voljo izobraževanje o računalništvu in internetu (v oktobru 2012 je bilo takih 16 %), če bi bil internet cenejši (16 %) ali če bi bil priključek omogočen s tehničnega vidika (14 %). Mnenja oz. odgovori neuporabnikov interneta so prikazani tudi na Sliki 5.3. LTE omrežje lahko predstavlja učinkovito alternativo izgradnji fiksnega širokopasovnega omrežja na območjih, kjer to še ni zgrajeno, poleg tega pa lahko, predvsem z uvedbo naprednega LTE, ponudi 48 uporabnikom visoke hitrosti prenosa podatkov v primerjavi z xDSL tehnologijami po ugodnejših cenah. Slika 5.3: Mnenje neuporabnikov interneta o uporabi interneta Drugo 3% Uporabljal bi v primeru možnosti priključka 14 % Uporabljal bi v primeru ustreznih izobraževanj 16 % Interneta ne želim uporabljati v nobenem primeru 67 % Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) Pathuru in drugi (2010) v svoji SWOT analizi izpostavljajo predvsem tehnološke priložnosti LTE omrežja, in sicer prilagodljivo pasovno širino z uporabo številnih podnosilcev, izzive povezane z emulacijo radio kanalov in pa »preoblikovanje« UMTS omrežja v omrežje visokih zmogljivosti. Priložnost uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja lahko najdemo tudi v kombinaciji s paketnimi storitvami. Kot smo že ugotavljali v prejšnjem poglavju, imajo številna gospodinjstva v Sloveniji sklenjene različne pakete storitev – t. i. duo, trio ali paket štirih storitev, kjer so zajeti internet, fiksna telefonija, mobilna telefonija in televizija oziroma vsaj dve izmed navedenih storitev. Konec leta 2013 je bilo v Sloveniji 2.284.000 uporabnikov mobilnega omrežja, ali za 2 % več kot ob koncu 4. četrtletja 2012, od tega 80 % zasebnih uporabnikov in 73 % naročnikov (SURS, 2014). Govorimo torej o ogromni ciljni populaciji, ki bi lahko s tehnologijo LTE ob uporabi že obstoječih mobilnih storitev prešla na mobilni paket za dostop do širokopasovnega omrežja, ki bi vključeval npr. tudi IP televizijo, internet in druge storitve. Uporabniki bi na tak način vse storitve dobili v paketu pri enem ponudniku, kar bi jim lahko prineslo določene prihranke. Prav tako ni pričakovati, da bodo uporabniki v prihodnje odpovedovali mobilne priključke, nasprotno pa 49 že nekaj let beležimo zmanjševanje fiksnih telefonskih priključkov, določeni pa fiksen priključek uporabljajo samo zaradi internetnega dostopa. Predpostavljamo, da je v tem priložnost uvedbe LTE za dostop do širokopasovnega omrežja in da bi uporabniki raje izbrali dodaten paket pri mobilnem operaterju, v kolikor bi ta nudil vse storitve, ki jih zdaj dobijo s kombinacijo različnih ponudnikov/priključkov. 5.3 Nevarnosti uporabe LTE Uvodoma lahko kot nevarnost pri uvedbi in uporabi tehnologije LTE izpostavimo vprašanje realiziranih hitrosti prenosa podatkov. Kot smo v prvem delu naloge že prikazali, je med hitrostmi prenosa podatkov v sklopu tehnologije LTE in tehnologije napredne LTE občutna razlika. Izgradnja omrežja LTE bi brez nadgradnje na napredno LTE le stežka uporabnikom zagotavljala višje hitrosti prenosa podatkov in s tem dodatne (nove) storitve v primerjavi z drugimi tehnologijami. Vprašanje torej je, ali lahko LTE predstavlja ekonomsko še sprejemljivo rešitev in zagotavlja višje hitrosti prenosa podatkov od fiksnih (predvsem xDSL) širokopasovnih omrežij. Zasledimo lahko tudi razmišljanja (FTTH Council Europe, 2013), da je potrebno mobilna širokopasovna omrežja v večini primerov obravnavati kot dopolnilo in ne kot nadomestek fiksnih širokopasovnih omrežij, kar je ravno v nasprotju z osnovno raziskovalno idejo, da bi LTE lahko nadomestil obstoječe oz. predstavljal osrednjo tehnologijo širokopasovnega dostopa. Nevarnost uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja predstavljajo tudi visoke cene storitev, temelječih na tehnologiji LTE. Tako oblikovanje cen lahko na temelju visokih stroškov investicijskih vlaganj razumemo, vendarle pa zagotovo visoke cene pri uporabnikih zavirajo uporabo mobilnega omrežja za širokopasovni dostop. Telekom Slovenije (2014b) je tako na primer za paket »Mobilni Internet LTE/4G« oblikoval mesečno naročnino 40 € za prenos 40GB podatkov s teoretičnimi hitrostmi prenosa podatkov do 100 Mb/s v smeri proti uporabniku in do 50 Mb/s v smeri od uporabnika, kar je v primerjavi s paketi fiksnih širokopasovnih omrežij relativno visoka cena. Na višanje cen, ki bodo sledile visokim cenam za uporabo frekvenc, opozarja tudi Smrekar Iskrić (2014). Ponudniki storitev, temelječih na fiksnih širokopasovnih omrežjih, namreč za približno enako ceno ponujajo poleg interneta (običajno sicer z nižjimi hitrostmi prenosa podatkov) še IP televizijo in telefonijo. Paket Telekoma Slovenije sicer vključuje še t. i. TViN shrambo, ki 50 omogoča shranjevanje in ogled videoposnetkov, slik, glasbe in drugih dokumentov v enoten prostor v oblaku, licenco za ogled 130 nogometnih tekem na vseh zaslonih – računalniku, tablici ali mobitelu, pri čemer se ta prenos podatkov ne šteje v mesečni promet in pa spremljanje različnih vsebin (filmi, serije ipd.) v sklopu programske opcije HBO, vendar pa te storitve težko prištevamo med storitve z visoko dodano vrednostjo, za katere bi uporabniki bili pripravljeni plačati več. Drugi operater z mobilnim internetom, temelječim na LTE tehnologiji, v Sloveniji je Si.Mobil, vendar se njihov paket v ceni bistveno ne razlikuje od ponudbe Telekoma Slovenije. Slika 5.4 prikazuje primer prenosnih hitrosti v smeri k uporabniku za izbrane pakete različnih tehnologij in mesečne cene uporabe pri ponudniku Telekom Slovenije. Iz grafa razberemo, da lahko uporabniki pri Telekomu Slovenije le za nekoliko višjo ceno (v primeru da je priključek mogoč) uporabljajo optični dostop do širokopasovnega omrežja, pri čemer količina prenosa podatkov ni omejena kot pri uporabi tehnologije LTE. Pomembno je tudi to, da so prenosne hitrosti v primeru uporabe tehnologije LTE še vedno predvsem teoretične in ni nujno, da uporabniki v praksi konstantno dosegajo najvišjo hitrost prenosa, kot je to značilno za optična omrežja. Slika 5.4: Primer hitrosti prenosa, cen in različnih tehnologij 50 60 55 40 37 30 LTE Cena (€) Optika xDSL Hitrost prenosa k uporabniku (Mb/s) Vir: Hliš, lastni prikaz (2014) Pri ugotavljanju nevarnostih, ki jih lahko pripišemo izgradnji in uporabi LTE za dostop do širokopasovnega omrežja, je dobro preučiti tudi status predhodnih projektov. Pri tem izpostavljamo predvsem tehnologijo WiMAX, saj se je tudi ob uvedbi slednje navajalo (npr. 51 Voje, 2009; Kos, 2007; Pathuru in drugi, 2010), da bi lahko ravno ta tehnologija predstavljala rešitev za območja brez širokopasovnega dostopa. Kos (2007) je tako na primer navedel, da »WiMAX tehnologija predstavlja novo obliko brezžičnega širokopasovnega dostopa do interneta v domovih ali pisarnah in to na mnogo cenejši ter enostavnejši način, kot je to sedaj izvedljivo z žicami telefonskih družb in kabelskih ponudnikov«. Kasneje je bil projekt opuščen, nič od navedenega se ni uresničilo, s tehnologijo WiMAX ni bil omogočen širokopasovni dostop. Ena od razlag za neuspešno uvedbo in neuporabo tehnologije WiMAX je, da je tehnologija WiMAX zastarela, še preden je bila dokončno uvedena. WiMAX sicer omogoča IP telefonijo, za IP televizijo pa je že prepočasen, hkrati pa so v istem obdobju zelo napredovale tudi druge, predvsem na UMTS temelječe, mobilne tehnologije (npr. HSPA). Dosegle so višje prenosne hitrosti in s tem tudi možnost spremljanja televizije, vendar pa so bile te rešitve na voljo predvsem v večjih naseljih (Voje, 2009). Predvsem na urbanih področjih pa je bil v obdobju svojega kratkega delovanja na voljo tudi WiMAX. Zaradi te značilnosti uvedbe tehnologij so razprave o tem, ali bi lahko WiMAX tehnologija omogočala dostop do širokopasovnega omrežja tudi na ruralnih območjih, brezpredmetne. Omrežje nikoli ni bilo grajeno z namenom omogočanja širokopasovnega dostopa na ruralnih območjih in nikoli ne bomo mogli oceniti, ali bi lahko tehnologija WiMAX na ruralnih območjih (predvsem pa na območjih t. i. belih lis) omogočala ustrezen širokopasovni dostop. Zapisano lahko navežemo tudi na nevarnosti pri uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Oba največja ponudnika v Sloveniji (Telekom Slovenije in Si.Mobil) sta z razvojem in nudenjem omrežja LTE za komercialno rabo začela na povsem enak način. Si.Mobil LTE omrežje je tako trenutno dostopno le v Ljubljani z ožjo okolico, v okolici letališča Brnik in v manjši meri še na obali in v Mariboru (Si.Mobil, 2014b), podobno pa velja za omrežje Telekoma Slovenije (Telekom Slovenije, 2014a). Težko je torej ocenjevati in predvideti, ali lahko LTE predstavlja ključen element za dostop do širokopasovnega omrežja v Sloveniji na eni strani, če na drugi strani operaterji s ponudbo in izgradnjo omrežja ne sledijo enakim ciljem. Na temelju (ne)uvedbe tehnologije WiMAX z uvodoma postavljenimi podobnimi cilji, kot jih lahko danes zasledimo za LTE, izpostavljamo realno nevarnost neuvedbe tehnologije LTE na območjih brez širokopasovnega dostopa. Rešitev bi lahko bila sprememba pristopa izgradnje omrežja, pri čemer mislimo predvsem na 52 ugotavljanje ekonomske upravičenosti izgradnje LTE omrežja in izgradnjo omrežja s t. i. javno-zasebnim partnerstvom. S tehnološkega vidika v svoji SWOT analizi Pathuru in drugi (2010) kot nevarnosti na področju implementacije oz. uporabe LTE omrežja četrte generacije izpostavljajo predvsem izgradnjo protokolov za komunikacijo, izboljšanje varnosti in zahtevnejše upravljanje na robnih območjih. Nevarnost za neuporabo oz. neizvedbo projekta izgradnje (naprednega) LTE 4G omrežja pa so tudi vedno pogostejša poročila o planih za izgradnjo omrežja naslednje generacije – 5G omrežja. Evropska komisija (2013) je tako na primer naznanila, da je namenila dodatnih 50 milijonov evrov v raziskave in razvoj za razvoj tehnologij 5G omrežja, ki naj bi bilo dano v uporabo leta 2020. Leta 2020 naj bi po njihovih ocenah svetovni promet oz. prenos podatkov v mobilnih omrežjih dosegel 33-kratne vrednosti v primerjavi z letom 2010, osrednji način dostopa na internet pa naj bi bile brezžične naprave, kot so pametni telefoni, tablice in različni drugi senzorji. Tako stanje zahteva učinkovitejše tehnologije s še hitrejšim prenosom podatkov. 5.4 Prednosti uporabe LTE Prednosti uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so v prvi vrsti povezane predvsem z mobilnostjo in visokimi hitrostmi prenosa podatkov. Današnji način življenja temelji na množici podatkov oz. informacij, do katerih želijo imeti uporabniki konstanten dostop. Z mobilno tehnologijo LTE za dostop do širokopasovnega omrežja lahko upornikom zagotovimo visoke hitrosti prenosa podatkov, ki so predpogoj za različne sodobne storitve, ob tem pa je uporabnikom omogočena mobilnost. Z razvojem omrežij se tudi televizija širi na prenosne poti sodobnih tehnologij. Uporabniki vse bolj pričakujejo raznovrstne programske sheme, predvsem pa kakovostne, zanesljive in pa dodatne storitve. Prihod digitalne IP televizije je omogočil tudi prenos programov v tehniki visoke ločljivosti, ki ob dodatnih storitvah uporabniško izkušnjo gledalcu naredijo še prijetnejšo. Širokopasovni dostop s časom vedno bolj spreminja tudi vzorce obnašanja uporabnikov in tako televizija ni nujno več primarni vir novic in aktualnih informacij, saj jih lahko uporabniki pridobijo na različnih socialnih omrežjih, internetu ipd. Številne obveznosti ali tudi prostočasne aktivnosti povzročajo, da imajo uporabniki vedno manj prostega časa za gledanje televizije, zato si ga razporejajo tako, da si poiščejo najustreznejši vir želenih vsebin, 53 skladno s svojimi potrebami in interesi, takrat ko imajo čas. Z drugimi besedami, uporabniki se želijo prosto odločati kdaj, kje in na kakšen način bodo dostopali do vsebin. Širokopasovni dostop operaterjem omogoča, da se na želje uporabnikov po prilagoditvi časa ogleda razvedrilnih oddaj, športnih dogodkov, filmov in podobno odzovejo z omogočanjem interaktivnosti, kot je denimo video na zahtevo, storitev snemanja programov, storitev časovnega zamika (kasnejše predvajanje TV vsebin) in podobno (APEK, 2013b). Potrebne prenosne hitrosti za uporabo nekaterih storitev so prikazane na Sliki 5.5. Slika 5.5: Zahtevane prenosne hitrosti za izbrane storitve Vir: Prirejeno po Ušeničnik (2010, str. 1) Osrednja prednost uvedbe in uporabe LTE omrežja je vsekakor višja hitrost prenosa podatkov. Z višjimi hitrostmi prenosa podatkov se torej širi tudi spekter storitev, ki jih lahko uporabniki širokopasovnega omrežja uporabljajo. Da tudi uporabniki zaznavajo potrebo po višjih hitrostih prenosa podatkov, potrjuje raziskava o mesečnih izdatkih gospodinjstev za storitve elektronskih komunikacij, ki jo je naročil APEK (2013c). Ugotovili so, da bi bilo 19 % uporabnikov interneta pripravljenih plačati več za hitrejši prenos podatkov, 80 % uporabnikov interneta pa je takih, ki za hitrejši prenos podatkov niso pripravljeni plačati več. Pri interpretaciji teh dveh podatkov moramo upoštevati tudi čas in umeščenost izvajanja raziskave. Raziskava je bila namreč izvedena v letih 2011–2012, torej v obdobju, ko so ljudje že začeli prilagajati svoje mesečne izdatke novo oblikovanim gospodarskim razmeram in višje hitrosti prenosa podatkov na internetu niso povezali s ključnimi potrebami gospodinjstva. 54 To nadalje potrjujejo tudi rezultati raziskave (APEK, 2013c), in sicer tri četrtine (75 %) tistih, ki za hitrejši internet niso pripravljeni plačati več, meni, da hitrejšega prenosa podatkov enostavno ne potrebujejo, ostali pa so kot drugi najpogostejši vzrok navedli finančne omejitve (12 %) oziroma nepripravljenost plačati več za storitev interneta (8 %). Med tistimi, ki so za hitrejši internet pripravljeni odšteti večji znesek, jih je največ (37 %) pripravljenih odšteti med 5 € in 9 €, 30 % med 10 € in 14 €, 20 € ali več pa je dodatno pripravljenih plačati 15 % anketiranih. 8 % teh, ki so za hitrejši internet pripravljeni odšteti večji znesek, nima izoblikovanega zneska, ki bi ga bili pripravljeni doplačati, v povprečju pa bi vsi uporabniki, ki bi za hitrejši prenos podatkov bili pripravljeni plačati več, odšteli dodatnih 10,9 €. Z LTE kot tehnologijo 4G omrežja se lahko hitro odzovemo na vse večje povpraševanje po širokopasovnih komunikacijskih sistemih. Pathuru in drugi (2010) ugotavljajo, da so sicer tehnične zahteve za zagotovitve ustreznega omrežja in izdelkov na eni strani zelo visoke, na drugi strani pa morajo biti izdelki in storitve, namenjeni potrošnikom, relativno poceni. Napredni LTE lahko na podlagi ortogonalnega frekvenčnega multipleksiranja predstavlja tehnologijo, ki omogoča nov spekter storitev, temelječih na širokopasovnih povezavah, saj omogoča visoke hitrosti prenosa podatkov preko več kanalov, ob relativno nizki kompleksnosti. Tako ponudniki storitev, kot tudi uporabniki, izkazujejo optimizem glede dostopa do omrežnih tehnologij naslednjih generacij, medtem ko se na drugi strani profesorji in raziskovalci ukvarjajo predvsem z vidiki vzpostavitve enotne in avtonomne komunikacije. Tehnološko gledano dobimo z uvedbo LTE tehnologije omrežje, ki vključuje najnovejše tehnologije in omogoča visoke hitrosti prenosa podatkov. Pridobitev je tudi širši spekter uporabe in hkratna uporaba več prenosnih kanalov (Pathuru in drugi, 2010). V primerjavi s kabelskimi omrežji lahko z LTE izpostavimo tudi prednost neprisotnosti fizičnih omejitev združevanja več kanalov. Če pri kabelskih omrežjih en kanal na primer vsebuje 10 programov standardne ločljivosti in če tega operater uporabi za podatkovni prenos, dobi potem uporabnik manj televizijskih programov. Takih omejitev mobilna in pa tudi optična omrežja nimajo (Kodelja, 2009). 55 5.5 Omejitve uporabe LTE Uvedbo oz. uporabo mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja pa spremljajo tudi slabosti. Osrednja slabost uporabe LTE tehnologije za dostop do širokopasovnega omrežja je cena izgradnje LTE omrežja. Na eni strani ponudniki storitev v trenutnih gospodarskih razmerah močno omejujejo nove investicije, na drugi strani pa tudi uporabniki pri naročilu dodatnih storitev ravnajo bolj preudarno. Omejevanje novih investicij s strani ponudnikov v enem od poročil ugotavlja tudi APEK (2013c). Pravi, da je zaradi neugodnih gospodarskih razmer in zaradi širjenja operaterjev na bolj ruralna področja na trgu opazen manjši padec oblik dostopa, ki od operaterjev zahtevajo več investiranja v njihovo opremo, in prehod na drugo za njih ugodnejšo obliko medoperaterskega dostopa. Tudi Šalamon (RTV Slovenija, 2013) pravi, da je danes praktično nemogoče na podeželju zgraditi omrežje skoraj izključno samo iz javnih sredstev, ker jih je premalo, po drugi strani pa jih je nemogoče zgraditi tudi samo iz zasebnih sredstev, ker ni zadostnega interesa. Slabost uporabe oz. prehoda na tehnologijo LTE je tudi nekompatibilnost starejših naprav mobilnega dostopa z novim LTE omrežjem, kar pomeni, da je naprave potrebno zamenjati. Kot slabost je z vprašanjem, ali bodo uporabniki v višjih hitrostih prenosa videli tolikšno vrednost, da jim bo ta odtehtala dodatne stroške, ki jih bodo imeli z nabavo naprav za uporabo LTE omrežja, izpostavil tudi Banerjee (2012). Pravi, da bodo uporabniki pretehtali, ali ni bolje, da uporabljajo »nekoliko počasnejše«, a relativno cenejše HSPA+ omrežje. Na področju cen oz. stroškov omejitev uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja predstavljajo še drage licence za uporabo frekvenčnega območja. Na zadnjem javnem razpisu, kjer so se paketno dodeljevale radijske frekvence za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnih pasovih 800 MHz, 900 MHz, 1.800 MHz, 2.100 MHz in 2.600 MHz, so za licence plačali Telekom Slovenije 64,2 milijona evrov, Si.Mobil 63,9 milijona in Tušmobil 20,7 milijona. Smrekar Iskrić (2014) se tako ob tem rezultatu sprašuje, koliko denarja bodo operaterji namenili še za ostale naložbe in kje ga bodo dobili. Na AKOS-u pričakujejo, da bodo operaterji za posodobitve plačali vsaj toliko, kot za frekvence, torej vsaj 150 milijonov, a operaterji podrobnih načrtov ne želijo komentirati. Za Telekom Slovenije velja, da sicer ni visoko zadolženo podjetje, pa vendarle naj bi poplačilo frekvenc in investicije skupaj dosegle ca. 150 milijonov evrov, kar tudi za tako veliko skupino predstavlja znaten izdatek, predvsem upoštevajoč dejstvo, da bo izplačal visoke dividende. Za 56 Si.Mobil se pričakuje podobno, vir financiranja pa bo najverjetneje predstavljalo matično podjetje Telekom Austria (Smrekar Iskrić, 2014). Omejitev uporabe lahko za končne uporabnike predstavljajo tudi različna neustrezna, nenatančna, poenostavljena in zavajajoča navajanja uporabljenih omrežnih standardov in tehnologij. Razlika med hitrostmi prenosa podatkov pri tehnologiji LTE in predhodni tehnologiji HSPA+ ni velika, zato kljub intenzivnemu trženju tehnologije omrežja »4G« in akcijskim ponudbam ni pričakovati, da se bodo končni uporabniki, predvsem na ruralnih območjih brez širokopasovnega dostopa, v večji meri odločali za tehnologijo LTE za dostop do hitrega interneta. Šele napredni LTE je tehnično gledano prava 4G tehnologija, ki bi lahko uporabnikom prinesla znatno višje hitrosti prenosa podatkov, a ponudniki mobilnih storitev v Sloveniji še ne navajajo, kdaj lahko uporabniki pričakujejo komercialno uporabo napredne LTE tehnologije. Poleg problematičnega navajanja omrežnih standardov se uporabniki novih storitev, ki jih je mogoče dobiti s širokopasovnim priključkom, srečujejo s številnimi oznakami in ponudbami, za katere težko ocenjujejo njihove prednosti, slabosti in praktično uporabo v gospodinjstvih. Tako mora na primer pri uporabi IP televizije uporabnik določiti število SD in HD priključkov, vključitev naročniškega videa na zahtevo – t. i. S-VoD, možnost spremljanja televizijskih vsebin za določen čas nazaj na različnih (tudi mobilnih) napravah in na računalniku ipd. Tudi pri telefonskem priključku mora definirati uporabo IP telefonije, analogne telefonije ali ISDN telefonije. Osredotočenje na ponudbo s čim več tehnološkimi novostmi in rešitvami v sklopu širokopasovnih omrežij, ki izhajajo predvsem iz sklopa multimedije in zabave, brez potrebnih razlag o prednostih in možnostih širokopasovnega omrežja, lahko predstavlja omejitev pri uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Omejitev uporabe lahko predstavljata tudi nedoseganje zadostnih hitrosti prenosa podatkov in pa oblikovanje paketov ponudnikov z omejitvijo prenosa podatkov. Na slednje opozarja tudi Caf (Lončar, 2014), ki pravi, da ponudniki na področju paketov za storitev prenosa podatkov močno zavajajo in da se »pod krinko sloganov neomejenih in neskončnih količin ob slabo vidnih opombah skrivajo precej bolj končne številke«. 57 5.6 Rezultati raziskave Ugotovitve oz. povzetek SWOT analize pregledno prikazujemo v Tabeli 5.1. Osrednje prednosti uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so predvsem vseprisoten mobilni dostop, visoke hitrosti prenosa podatkov, ki temeljijo na hkratnem prenosu podatkov iz več baznih postaj, posledično pa omogočajo uporabo dodatnih storitev. V primerjavi s fiksnimi širokopasovnimi omrežji je izgradnja mobilnih omrežij tehnologije LTE na območjih t. i. belih lis zagotovo lažja, prednost pri uporabi in izgradnji LTE omrežja pa so že podeljeni frekvenčni pasovi in delno že izgrajeno omrežje. V primerjavi z drugimi mobilnimi omrežji prednost pri uporabi LTE predstavlja tudi vključitev najnovejših tehnologij, IP temelječe omrežje in posledično višja kakovost storitev. Slabosti pri uporabi mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so predvsem nekompatibilnost starejših (2G in 3G) mobilnih naprav, visoki stroški izgradnje omrežja in hkrati omejena javna sredstva (subvencije) za izgradnjo. Trenutno pri uporabi tehnologije LTE slabost predstavljajo tudi nizke realne hitrosti prenosa podatkov, visoka cena, ki so jo morali ponudniki LTE storitev plačati za pridobitev frekvenc, pa se odraža tudi v visokih (fiksnim širokopasovnim omrežjem nekonkurenčnih) cenah storitev. Slabosti pri uporabi tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so še neustrezna in zavajajoča navajanja uporabljenih omrežnih standardov in tehnologij, zavajanja z informacijami pri LTE paketih (npr. hitrost prenosa podatkov, neomejen prenos podatkov) in na splošno slabo informiranje uporabnikov o delovanju in prednostih tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Slabost so tudi nejasni plani (nadaljnje) izgradnje omrežja. 58 Tabela 5.1: Povzetek SWOT analize Notranje okolje Zunanje okolje Pozitiven vpliv Negativen vpliv PREDNOSTI: vseprisoten mobilni dostop, možnost uporabe dodatnih storitev (IP TV ipd.), visoke hitrosti prenosa podatkov, lažja izgradnja omrežja na območjih belih lis, uporaba najnovejših tehnologij, hkraten prenos podatkov iz več baznih postaj, IP tehnologija, višja kvaliteta storitev, omrežje že v izgradnji in uporabi. SLABOSTI: nekompatibilnost starejših 2G in 3G naprav, nejasni plani (nadaljnje) izgradnje omrežja, stroški izgradnje novega omrežja, trenutno nizke realne hitrosti prenosa podatkov, drage frekvence (posledično cene storitev), omejena javna sredstva za izgradnjo omrežja, slabo informiranje uporabnikov o delovanju LTE, zavajanje uporabnikov z LTE paketi, neustrezna in zavajajoča navajanja omrežnih standardov in tehnologij. NEVARNOSTI: vprašanje realnih hitrosti prenosa podatkov, obravnavanje LTE kot le dopolnilo fiksnim širokopasovnim omrežjem, visoke cene LTE storitev, nezamenjava naprav 3G za 4G, nedokončanje projekta kot pri WiMAX, izgradnja le v urbanih območjih, ekonomska neupravičenost izgradnje, plani za izgradnjo omrežja 5G, potreba po še višjih hitrostih, kot jih omogoča LTE. PRILOŽNOSTI: uporaba za dostop do širokopasovnega omrežja (območja belih lis), izpolnitev ciljev Digitalne agende, odgovor na povečano povpraševanje po širokopasovnih storitvah, izgradnja z javno-zasebnim partnerstvom, subvencioniranje izgradnje s strani EU/države, rast uporabnikov IP televizije, uporaba LTE paketnih storitev, LTE kot substitut fiksnim omrežjem, mobilen širokopasovni internet. Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) V povezavi z uporabo mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja smo identificirali številne priložnosti. Osrednja je zagotovo odgovor na povečano povpraševanje po širokopasovnih storitvah in povezanih storitvah (npr. IP televiziji) ter uporaba tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja na območjih t. i. belih lis. Ljudje smo vedno bolj mobilni in mobilni širokopasovni internet omogoča, da imamo različne podatke in informacije 59 vedno na voljo. Na tak način lahko uporabo mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja razumemo tudi kot substitut fiksnim širokopasovnim omrežjem in uporabo različnih paketnih storitev na podlagi tehnologije LTE. Priložnosti se kažejo tudi v izgradnji LTE omrežja v kombinaciji z javno-zasebnim partnerstvom, delno subvencioniranje izgradnje s strani države oz. bolj verjetno evropskih strukturnih skladov, s čemer bi Slovenija dosegla tudi izpolnitev ciljev Digitalne agende. Največje nevarnosti pri uporabi mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so povezane z vprašanjem ekonomske upravičenosti izgradnje in morebitne neizgradnje omrežja, kot se je to v Sloveniji zgodilo pri tehnologiji WiMAX. Nevarnost predstavlja tudi nadaljnja izgradnja LTE omrežij predvsem v urbanih območjih, s čimer ne bi dobili širokopasovnega dostopa na območjih t. i. belih lis. Nevarnosti povezujemo tudi s potrebo po še višjih hitrostih, kot jih omogoča LTE, in predvidevanjih o izgradnji omrežja 5G. Z uporabniškega vidika nevarnosti za neuporabo mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja povezujemo predvsem z vprašanjem realnih hitrosti prenosa podatkov, cen LTE storitev, vprašanjem zamenjave 3G mobilnih naprav za 4G naprave in pa razumevanjem tehnologije LTE in 4G omrežja le kot dopolnila fiksnim širokopasovnim omrežjem. Nadalje smo izvedli oceno oz. vrednotenje posameznih, v SWOT analizo vključenih, prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Vrednotenje temelji na subjektivni oceni, na podlagi lastnih izkušenj na področju mobilnih tehnologij in na podlagi spoznanj s študijem različnih pisnih virov. Slika 5.6 prikazuje vrednotenje posameznega elementa oz. ugotovitev na lestvici od 0 do 3, pri čemer 0 pomeni, da je najmanj relevantno, 3 pa povsem relevantno na t. i. polarnem grafikonu. Šet in drugi (1995) navajajo, da se polarni grafikoni najpogosteje uporabljajo, kadar želimo prikazati več kot dva parametra oz. kriterija neke posamezne variante. Med prednostmi uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so najvišjo oceno dosegli vseprisoten mobilni dostop, IP tehnologija in višja kvaliteta storitev, najmanjšo prednost pa predstavlja, v primerjavi s fiksnimi širokopasovnimi omrežji, lažja izgradnja LTE omrežja na območjih t. i. belih lis. Po naši oceni najvišjo slabost pri uporabi tehnologije LTE predstavljajo visoki stroški izgradnje omrežja in trenutno nizke realne hitrosti prenosa podatkov. V manjši meri slabost predstavljata pomanjkljivo informiranje uporabnikov o delovanju tehnologije LTE in omejena javna sredstva za izgradnjo omrežja. 60 Slika 5.6: Polarni grafikoni ocene elementov SWOT matrike Slabosti Prednosti Nekompatibilnost starejših 2G in 3G naprav 3 Neustrezna in zavajajoča Nejasni plani (nadaljnje) 2,5 navajanja omrežnih standardov izgradnje omrežja 2 in tehnologij 1,5 1 Zavajanje uporabnikov Stroški izgradnje 0,5 z LTE paketi novega omrežja 0 Vseprisoten mobilni dostop 3 Omrežje že v Možnost uporabe 2,5 izgradnji in uporabi dodatnih storitev (IP TV ipd.) 2 1,5 1 Višja kvaliteta Visoke hitrosti 0,5 storitev prenosa podatkov 0 Lažja izgradnja omrežja na območjih belih lis IP tehnologija Hkraten prenos podatkov iz več baznih postaj Slabo informiranje uporabnikov o delovanju LTE Trenutno nizke realne hitrosti prenosa podatkov Omejena javna sredstva za izgradnjo omrežja Uporaba najnovejših tehnologij Nevarnosti Priložnosti Vprašanje realnih hitrosti prenosa podatkov 3 Potreba po še višjih Obravnavanje LTE kot le dopolnilo 2,5 hitrostih kot jih omogoča LTE fiksnim širokopasovnim omrežjem 2 1,5 1 Plani za Visoke cene LTE storitev 0,5 izgradnjo omrežja 5G 0 Uporaba za dostop do širokopasovnega omrežja (območja belih lis) 3 Mobilen širokopasovni 2,5 Izpolnitev ciljev Digitalne agende internet 2 1,5 1 Odgovor na povečano LTE kot substitut povpraševanje po 0,5 fiksnim omrežjem širokopasovnih storitvah 0 Ekonomska neupravičenost izgradnje Uporaba LTE paketnih storitev Rast uporabnikov IP televizije Drage frekvence (posledično cene storitev) Izgradnja z javno-zasebnim partnerstvom Izgradnja le v urbanih območjih Nezamenjava 3G za 4G naprave Nedokončanje projekta kot pri WiMAX Subvencioniranje izgradnje s strani EU/države Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Pri priložnostih uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja smo najvišje ovrednotili odgovor na povečano povpraševanje po širokopasovnih storitvah, rast uporabnikov IP televizije in uporabo tehnologije LTE za koriščenje drugih paketnih storitev. Najmanj relevantni priložnosti smo povezali z možnostjo subvencioniranja izgradnje s strani EU ali države in pa sprejemanjem tehnologije LTE kot substituta fiksnim širokopasovnim omrežjem. Najvišje vrednotene nevarnosti uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja so vprašanje ekonomske upravičenosti izgradnje, izgradnja LTE omrežja predvsem v urbanih območjih in pa obravnavanje LTE le kot dopolnila fiksnim širokopasovnim omrežjem. Najnižjo oceno pri nevarnosti smo podali problemu nezamenjave 3G mobilnih naprav za 4G naprave, saj ponudniki mobilnih storitev pogosto ponujajo različne akcijske pakete, kjer so vključene mobilne naprave s podporo zadnjim tehnologijam. Ugotovitve zaključujemo s skupno oceno elementov SWOT matrike. Skupno oceno smo dobili tako, da smo sešteli ocene posameznih elementov v sklopih prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Kot lahko razberemo iz Slike 5.7, so najvišjo skupno oceno dosegli 61 elementi oz. navedbe v sklopu priložnosti, z dokaj veliko razliko pa sledijo navedbe v sklopu prednosti. Še nižjo skupno oceno so dosegli elementi sklopa nevarnosti in slabosti, ki so po Strategic Baseline izračunanih vrednostih med sabo približno enakovredni. Slika 5.7: Skupna ocena elementov SWOT matrike Skupaj prednosti 23 22 21 20 Skupaj nevarnosti Skupaj priložnosti 19 Skupaj slabosti Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Da bi jasneje prikazali možnost in primernost uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja, smo izdelali še odločitveni model za izbiro oz. uporabo izbranih tehnologij širokopasovnega dostopa. Osnova za analizo je kvalitativna večparametrska metoda DEX, in sicer smo za analizo uporabili računalniški program DEXi. Oblikovali smo dva osrednja kriterija – uporabniški vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije in pa tehnološki vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije. Navedenima kriterijema smo določili še podkriterije, kot prikazuje Slika 5.8, s čemer smo kriterije oblikovali in strukturirali ter tako dobili drevo kriterijev za ocenjevanje v model vključenih tehnologij. DEXi Uporaba tehnologij širokopasovnega omreža.dxi 15.6.2014 Slika 5.8: Drevo kriterijev odločitvenega modela Drevo kriterijev Kriterij Primernost tehnologij Uporabniški vidik Cena Nove storitve Kakovost storitev Geografska možnost uporabe Tehnološki vidik Mobilnost Hitrost Nove tehnologije Opis Primernost tehnologij za dostop do širokopasovnega omrežja Uporabniški vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije Cenovna sprejemljivost ponujenih storitev Nudenje novih storitev Kakovost storitev tehnologije Geografska možnost uporabe tehnologije Tehnološki vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije Možnost mobilne uporabe širokopasovnega dostopa Hitrost prenosa podatkov Vključitev najnovejših tehnoloških rešitev vrednosti Vir: Hliš, lastnaZaloge raziskava (2014) Kriterij Primernost tehnologij Uporabniški vidik Cena Nove storitve Kakovost storitev Geografska možnost uporabe Tehnološki vidik Mobilnost Hitrost Nove tehnologije Primernost tehnologij Zaloga vrednosti Neuporabna; Pogojno uporabna; Uporabna Neustrezna; Pogojno ustrezna; Ustrezna Visoka; Še sprejemljiva; Nizka Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka Neustrezna; Pogojno ustrezna; Ustrezna Ne; Da Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka 62 Stran 1 Nadalje smo kriterijem določili zaloge vrednosti. Kot pravi Bohanec (2006), je za metodo DEXi DEX značilno, da uporablja parametre, kiUporaba so simbolični oz. diskretni, kar15.6.2014 pomeni, da namesto tehnologij širokopasovnega omreža.dxi Drevo kriterijev številskih vrednosti zavzamejo z besedami opisane vrednosti, vsak parameter pa lahko tako Kriterij Opis tehnologij Primernost tehnologij dostop do širokopasovnega omrežja zavzame vrednost izPrimernost končne in običajno majhne zalogeza vrednosti. V analizi smo kriterije Uporabniški vidik Uporabniški vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije Cena Cenovna sprejemljivost ponujenih storitev oblikovali od manj zaželenih proti bolj zaželenim, zalogo vrednosti kriterijev pa prikazuje Nove storitve Nudenje novih storitev Slika 5.9. Kakovost storitev Geografska možnost uporabe Tehnološki vidik Mobilnost Hitrost Nove tehnologije Kakovost storitev tehnologije Geografska možnost uporabe tehnologije Tehnološki vidik primernosti uporabe širokopasovne tehnologije Možnost mobilne uporabe širokopasovnega dostopa Hitrost prenosa podatkov Vključitev najnovejših tehnoloških rešitev Slika 5.9: Zaloga vrednosti kriterijev odločitvenega modela Zaloge vrednosti Kriterij Primernost tehnologij Uporabniški vidik Cena Nove storitve Kakovost storitev Geografska možnost uporabe Tehnološki vidik Mobilnost Hitrost Nove tehnologije Zaloga vrednosti Neuporabna; Pogojno uporabna; Uporabna Neustrezna; Pogojno ustrezna; Ustrezna Visoka; Še sprejemljiva; Nizka Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka Neustrezna; Pogojno ustrezna; Ustrezna Ne; Da Nizka; Srednja; Visoka Nizka; Srednja; Visoka Primernost tehnologij Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Primernost tehnologij za dostop do širokopasovnega omrežja 1. Neuporabna 2. Pogojno uporabna 3. Uporabna Sledila je določitev funkcije koristnosti, ki je namenjena preslikavi resničnih vrednosti Uporabniški vidik vhodnih parametrov vUporabniški stopnje alternativ, izraženetehnologije po posameznih kriterijih. Pri metodi vidikocen primernosti uporabe širokopasovne 1. Neustrezna DEX funkcije koristnosti s tabelami, in sicer tako, da za vse kombinacije 2. Pogojnodefiniramo ustrezna 3. Ustrezna podrejenih parametrov definiramo vrednost, ki jo v tem primeru zavzame nadredni parameter. Cena Cenovna storitev funkcijo koristnosti, vsaka točka pa nam Določene kombinacije s sprejemljivost točkami ponujenih definirajo 1. Visoka Še sprejemljiva predstavlja preprosto2. odločitveno pravilo tipa če-potem. Program DEXi ob določitvi vsaj 3. Nizka dveh odločitvenih pravil in ob upoštevanju uteži sam izračuna vrednost agregirane funkcije Nove storitve Nudenje novih storitev (Bohanec, 2006). Tudi pri tej analizi smo vrednosti določili na podlagi lastnih izkušenj na 1. Nizka 2. Srednja 3. Visoka področju (mobilnih) širokopasovnih tehnologij in na podlagi spoznanj s študijem različnih pisnih virov. Z metodo DEXstoritev uvodoma predpostavljamo, da so uteži konstantne, da je funkcija Kakovost Kakovost storitev tehnologije koristnosti ravnina ter1. da Nizkaima na primer v primeru treh kriterijev vsak kriterij ca. 30 % uteži. 2. Srednja 3. Visoka Govorimo o t. i. modelu utežene vsote (Jereb in drugi, 2003), program DEXi pa na podlagi vnesenih pravil izdela tabele agregiranih pravil za posamezen izpeljan kriterij. Spremenjena pravila v tabeli so povzročila, da je nova funkcija koristnosti iz začetne ravnine prešla v aproksimacijsko ravnino, ki se po utežeh razlikuje od prve in vsebuje popravljena pravila oz. točke. 63 Stran 1 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 Visoka <=Še sprejemljiva <=Še sprejemljiva * * * Visoka <=Še sprejemljiva <=Še sprejemljiva * <=Še sprejemljiva * Še sprejemljiva Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva Nizka Nizka Nizka Nizka Nizka * * * >=Še sprejemljiva Nizka Nizka Stran 3 * Nizka <=Srednja Nizka <=Srednja * Nizka Srednja >=Srednja Srednja Visoka Visoka <=Srednja * Nizka <=Srednja Srednja Srednja Visoka Nizka <=Srednja Srednja Srednja >=Srednja >=Srednja Visoka Visoka * >=Srednja Visoka Nizka * <=Srednja <=Srednja Nizka Nizka Visoka >=Srednja Srednja Srednja Srednja Srednja >=Srednja Srednja >=Srednja Srednja Visoka Visoka Nizka Visoka Visoka Srednja >=Srednja Srednja Visoka >=Srednja Visoka Visoka Visoka >=Srednja * Nizka Nizka Nizka * <=Srednja Visoka Srednja Srednja >=Srednja <=Srednja Nizka Srednja Srednja Srednja >=Srednja <=Srednja Nizka Visoka <=Srednja Nizka * Nizka Nizka Visoka Visoka * Visoka >=Srednja >=Srednja Iz Slike 5.10 lahko razberemo, da je v popravljenem modelu sklopa uporabniški vidik najpomembnejši objektivni kriterij kakovost storitev s 43 %, sledi nudenje novih storitev (25 %), geografska možnost uporabe (20 %) in cenovna sprejemljivost ponujenih storitev (12 %). Pri sklopu tehnološki vidik je najpomembnejši izračunan kriterij hitrost prenosa podatkov (71 %) in pa vključitev novih tehnoloških rešitev (29 %). Slika 5.10: Odločitvena pravila kriterijev odločitvenega modela DEXi 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 Uporaba tehnologij širokopasovnega omreža.dxi 15.6.2014 Uporabniški vidik Cena 12% Visoka Visoka Visoka Visoka <=Še sprejemljiva <=Še sprejemljiva * * * Visoka <=Še sprejemljiva <=Še sprejemljiva * <=Še sprejemljiva * Še sprejemljiva Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva >=Še sprejemljiva Nizka Nizka Nizka Nizka Nizka * * * >=Še sprejemljiva Nizka Nizka Nove storitve 25% Nizka Nizka <=Srednja * Nizka <=Srednja Nizka <=Srednja * Nizka Srednja >=Srednja Srednja Visoka Visoka <=Srednja * Nizka <=Srednja Srednja Srednja Visoka Nizka <=Srednja Srednja Srednja >=Srednja >=Srednja Visoka Visoka * >=Srednja Visoka Kakovost storitev 43% <=Srednja * * Nizka * <=Srednja <=Srednja Nizka Nizka Visoka >=Srednja Srednja Srednja Srednja Srednja >=Srednja Srednja >=Srednja Srednja Visoka Visoka Nizka Visoka Visoka Srednja >=Srednja Srednja Visoka >=Srednja Visoka Visoka Visoka >=Srednja Geografska možnost uporabe 20% * <=Srednja Nizka * Nizka Nizka Nizka * <=Srednja Visoka Srednja Srednja >=Srednja <=Srednja Nizka Srednja Srednja Srednja >=Srednja <=Srednja Nizka Visoka <=Srednja Nizka * Nizka Nizka Visoka Visoka * Visoka >=Srednja >=Srednja Uporabniški vidik Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Neustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna 1 2 3 4 5 Mobilnost 0% * * * * * Tehnološki vidik Hitrost 71% Nizka <=Srednja Srednja Visoka Visoka Nove tehnologije 29% * Nizka >=Srednja Nizka >=Srednja Tehnološki vidik Neustrezna Neustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Ustrezna Povprečne uteži Kriterij Lokalne Globalne Lok.norm. Glob.norm. Primernost tehnologij Uporabniški vidik 57 57 57 57 Cena 12 7 12 7 Nove storitve 25 14 25 14 Kakovost storitev 43 24 43 24 Geografska možnost uporabe 20 12 20 12 Tehnološki vidik 43 43 43 43 Mobilnost 0 0 0 0 Hitrost 71 31 71 31 Nove tehnologije 29 12 29 12 Vir: Hliš, lastna (2014) vidik tehnologije Tehnološki Noveraziskava Hitrost Mobilnost 1 2 3 4 5 0% * * * * * 71% Nizka <=Srednja Srednja Visoka Visoka 29% * Nizka >=Srednja Nizka >=Srednja Neustrezna Neustrezna Pogojno ustrezna Pogojno ustrezna Ustrezna Pri izdelavi odločitvenega modela (v tem primeru za izbiro oz. uporabo izbranih tehnologij širokopasovnega dostopa) praviloma v naslednjem koraku podamo opis variant, vključenih v Povprečne uteži Kriterij Lokalne Globalne Lok.norm. Glob.norm. odločitveni model. Tehnologije širokopasovnega omrežja, ki smo jih vključili v model (LTE, Primernost tehnologij Uporabniški vidik 57 57 57 57 43 24 43 24 43 43 43 43 7 12 smo podrobno 7 12 Cena HSPA+, xDSL in optična omrežja), predstavili že v predhodnih poglavjih, zato 14 25 14 25 Nove storitve Kakovost storitev 12 20 12 možnost uporabe jih Geografska tu posebej ponovno20 ne opisujemo. Rezultati vrednotenja v model vključenih variant so Tehnološki vidik 0 0 0 Mobilnost prikazani na Sliki 5.7.710Ugotavljamo, da 31je v skladu s trenutnimi ocenami iz uporabniškega 71 31 Hitrost Nove tehnologije 29 12 29 12 vidika najustreznejša optika, saj nudi širok spekter novih storitev, zagotavlja pa tudi visoko kakovost storitev. S tehnološkega vidika je poleg optičnih povezav ustrezna še tehnologija LTE, ocene posameznih izpeljanih kriterijev pa je možno razbrati iz Slike 5.11. Rezultati vrednotenja kriterijev odločitvenega modela so pričakovani, saj poleg optičnih povezav 64 Neustre Neustre Neustre Neustre Neustre Neustre Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Pogojno Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna Ustrezna visoke hitrosti prenosa podatkov omogoča še LTE, vendar pa je njegova uporaba geografsko še zelo omejena, prav tako pa je uporaba LTE storitev trenutno še zelo draga. DEXi Stran 4 Uporaba tehnologij širokopasovnega omreža.dxi 15.6.2014 Slika 5.11: Rezultati vrednotenja kriterijev odločitvenega modela Rezultati vrednotenja Kriterij Primernost tehnologij Uporabniški vidik Cena Nove storitve Kakovost storitev Geografska možnost uporabe Tehnološki vidik Mobilnost Hitrost Nove tehnologije LTE Pogojno uporabna Pogojno ustrezna Visoka Visoka Srednja Nizka Ustrezna Da Visoka Visoka HSPA+ Pogojno uporabna Pogojno ustrezna Še sprejemljiva Nizka Srednja Srednja Pogojno ustrezna Da Srednja Srednja xDSL Pogojno uporabna Pogojno ustrezna Še sprejemljiva Srednja Srednja Visoka Pogojno ustrezna Ne Srednja Srednja Optika Uporabna Ustrezna Še sprejemljiva Visoka Visoka Srednja Ustrezna Ne Visoka Visoka Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Končno analizo vrednosti kriterijev smo izvedli s programom Vredana. Program Vredana se uporablja za vrednotenje in analizo variant v večparametrskih odločitvenih modelih (Šet in drugi, 1995), v našem primeru modela, izdelanega v programu DEXi. Vrednosti izpeljanih kriterijev uporabniškega in tehnološkega vidika so prikazane na Sliki 5.12, in sicer lahko iz slike razberemo, da sta s tehnološkega vidika najustreznejši tehnologija optičnih omrežij in tehnologija LTE, a je slednja z uporabniškega vidika trenutno še manj ustrezna. Z uporabniškega vidika je najbolj primerna uporaba optičnih omrežij, sledi pa tehnologija xDSL. HSPA+ je v skladu z oceno kriterijev z uporabniškega in tehnološkega vidika najmanj primerna za uporabo za dostop do širokopasovnega omrežja. Slika 5.12: Korelacijski grafikon uporabniškega in tehnološkega vidika modela Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) 65 V sklopu odločitvenega modela je pomembno ugotoviti še, kateri od kriterijev so najbolj prispevali h končni oceni posamezne pozicije. Sestavljenost ocene uporabniškega vidika prikazujejo polarni grafikoni na Sliki 5.13. Barva posameznega grafikona prikazuje primernost uporabe prikazane tehnologije, in sicer zelena barva pomeni ustreznost po kriterijih ocenjevane tehnologije, siva pogojno ustreznost, rdeča pa neustreznost. Kot smo lahko razbrali že na korelacijskem grafikonu, vidimo, da je z uporabniškega vidika najustreznejša tehnologija optičnih omrežij. LTE z uporabniškega vidika izgublja oceno predvsem pri ceni uporabe in pa geografski možnosti uporabe. Slika 5.13: Polarni grafikoni kriterijev uporabniškega vidika odločitvenega modela Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Slika 5.14 na polarnem grafikonu prikazuje sestavljenost ocene tehnološkega vidika uporabe tehnologij. Tehnologija optičnih omrežij in LTE sta ocenjeni kot ustrezni, HSPA+ in xDSL pa 66 kot pogojno ustrezni. Dodatna prednost LTE v primerjavi s tehnologijo optičnih omrežij je mobilnost. Slika 5.14: Polarni grafikoni kriterijev tehnološkega vidika odločitvenega modela Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) Da bi ugotovili, katere vrednosti kriterijev povzročijo bistvene spremembe ocen variant, smo s programom Vredana opravili še analizo tipa »kaj-če«. »Kaj-če« analiza omogoča spreminjanje delov baze znanja z namenom iskanja najboljše variante, s čemer lahko pridemo do novih inačic starih variant, ki pa so boljše (Šet in drugi, 1995). V okviru te raziskave nas je zanimalo predvsem, kako se morajo kriteriji uporabniškega vidika odločitvenega modela spremeniti, da bi lahko uporabo LTE tehnologije za dostop do širokopasovnega omrežja tudi s tega vidika ocenili kot ustrezno. Najprej smo povečali vrednosti kriterijema cena (določili smo jo kot za uporabnike še sprejemljivo) in geografska možnost uporabe (določili smo jo kot srednjo). Kriterija kakovost storitev nismo spreminjali, saj ocenjujemo, da uvedba nove tehnologije LTE uvodoma ne more zagotavljati takšne kakovosti delovanja, kot jo lahko zagotavljajo že uveljavljene 67 tehnologije. Levi polarni grafikon na Sliki 5.15 prikazuje, da je tehnologija LTE kljub narejenima spremembama z uporabniškega vidika ocenjena le kot pogojno ustrezna. Nadalje smo model spremenili tako, da smo kriteriju geografska možnost uporabe vrednost spremenili še za eno enoto, in sicer smo ga ocenili z visoko možnostjo geografske uporabe, saj pričakujemo, da bo omrežje sčasoma dosegljivo na širšem geografskem območju. Takšna sprememba se je pokazala za zadostno in ustrezno, saj je po njej LTE tehnologija z uporabniškega vidika ocenjena kot ustrezna. Da bi lahko govorili o uporabniško sprejemljivem kriteriju uporabe mobilne tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja, je glede na trenutno oceno potrebno prilagoditi ceno storitev in pa predvsem povečati geografsko možnost uporabe LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Slika 5.15: Spremenjena polarna grafikona LTE kriterija uporabniški vidik Vir: Hliš, lastna raziskava (2014) 6 ZAKLJUČEK V zaključku naloge ugotavljamo, da smo dosegli uvodoma zastavljene cilje magistrske naloge. Predstavili smo prevladujoča fiksna in mobilna širokopasovna omrežja s pripadajočimi tehnologijami in njihovimi značilnostmi, analizirali smo pokritost Slovenije s (LTE) širokopasovnim dostopom ter v drugem delu naloge, na podlagi predstavljenih teoretičnih značilnosti in navedb različnih avtorjev, podali še pregled prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja. Na osrednje raziskovalno vprašanje naloge – ali lahko uporaba mobilne tehnologije LTE, četrte 68 generacije mobilne telefonije, predstavlja ustrezno rešitev za dostop do širokopasovnega omrežja in to predvsem na ruralnih območjih, kjer širokopasovni priključek še ni možen, odgovarjamo pritrdilno. Na podlagi analize različnih virov lahko trdimo, da so teoretične hitrosti prenosa podatkov tolikšne, da je LTE mobilno omrežje možno uporabljati za širokopasovni dostop do interneta, omrežje pa bo še aktualnejše po nadgradnji na t. i. napredni LTE. Z analizo smo izpostavili priložnosti uporabe LTE, ki izhajajo tako z vidika uporabnikov kot ponudnikov storitev. Zagotovo je ena od pomembnejših priložnosti pridobitev novih uporabnikov (naročnikov), pri čemer lahko izhajamo tako iz vidika uporabnikov na območjih, kjer širokopasovni dostop še ni možen, kot iz vidika uporabnikov, ki bi lahko izbrali (ugodnejši) paket z vsemi storitvami (npr. internet, televizija, mobilna telefonija ipd.) pri enem ponudniku. Z vidika ponudnikov se priložnost kaže v možnostih subvencionirane izgradnje LTE omrežja, predvsem na osnovi subvencij iz evropskih strukturnih skladov, zelo pomembno pa je tudi naraščajoče povpraševanje po hitrem prenosu podatkov na mobilnih napravah. Nevarnosti pri uporabi in implementaciji tehnologije LTE povezujemo predvsem z vprašanjem doseganja hitrosti prenosa podatkov v realnosti. Kljub teoretično visokim (zadostnim) hitrostim prenosa podatkov se v praksi kaže, da te pri tehnologiji LTE le niso bistveno večje kot pri zadnji izpeljanki predhodne HSPA+ tehnologije. Nevarnost za neuporabo LTE lahko predstavljajo tudi visoke cene paketov, podrobneje pa bi bilo vredno preučiti tudi razlog neuspešnosti predhodnih projektov, npr. projekta WiMAX. Osrednja prednost uporabe tehnologije LTE za dostop do širokopasovnega omrežja je vsekakor mobilnost. Uporabniki lahko z ustreznimi napravami koristijo storitve, ki so jih sicer lahko z napravami priključenimi na fiksno širokopasovno omrežje. Z LTE, v še večji meri pa z naprednim LTE, se lahko ponudniki odzovejo na vse večje povpraševanje po mobilnih širokopasovnih komunikacijskih sistemih, tehnologija pa omogoča višje hitrosti prenosa podatkov. Omejitev uporabe LTE vsekakor predstavlja cena izgradnje LTE omrežja in draga pridobitev frekvenc. Omejitev lahko predstavlja še nekompatibilnost starejših naprav in zavajajoča navajanja uporabljenih omrežnih standardov, ki bi lahko pri uporabnikih povzročila odpor do uporabe storitev, temelječih na LTE. Sklenemo lahko, da je področje mobilnih komunikacij, širokopasovnega dostopa in povezanih storitev zelo kompleksno, verjetno za povprečnega uporabnika preveč kompleksno. Ne 69 moremo trditi, da ponudniki storitev jasno in razumljivo promovirajo prednosti uporabe LTE omrežja, njegov prihodnji razvoj in plane glede izgradnje in nudenja storitev. Ocenjujemo, da za povprečne uporabnike (gospodinjstva) manjka kvalitetnih informacij, kaj lahko z določeno tehnologijo pridobijo in kakšne so možnosti uporabe tehnologije LTE, v kolikor je ta na njihovem območju dosegljiva. Raziskavo bi bilo smiselno dopolniti še s finančnimi in terminskimi plani, s čimer bi lahko kasneje evalvirali dejansko stanje implementacije LTE tehnologije sproti in ne bi ponovili napake kot pri izgradnji omrežja WiMAX, kjer so se ob predstavitvi navajale podobne prednosti uporabe in širitev na ruralna območja, kasneje pa je projekt propadel. V raziskavo bi bilo smiselno vključiti tudi analize in napovedi v drugih državah, saj nenazadnje vse države v Evropski uniji zavezujejo enaka določila evropske Digitalne agende. 70 7 LITERATURA IN VIRI 1. ADSL (2001) Revija Joker, 2001 (95), str. 82–83. Dostopno prek: http://freeweb.siol.net/dreber/Joker-%20%C8lanki/adsl.pdf (27. 12. 2013). 2. AKOS (2013) Lupiga.com: koncesije za tehnologijo WiMax. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/lupiga-com:-koncesije-za-tehnologijo-wimax (5. 3. 2014). 3. AKOS (2014a) Digitalna agenda. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/digitalna-agenda (5. 4. 2014). 4. AKOS (2014b) Uspešno zaključena dražba frekvenc za zagotavljanje javnih mobilnih komunikacijskih storitev. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/uspesno-zakljucena-drazbafrekvenc-za-zagotavljanje-javnih-mobilnih-komunikacijskih-storitev (4. 5. 2014). 5. APEK (2013a) Poročilo o izpolnjevanju pogojev in oceni ponudb, prispelih na javni razpis za dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnem pasu 1.800 in 2.100 MHz. Dostopno prek: http://www.akosrs.si/files/Radijski_spekter/4g/porocilo-o-izpolnjevanju-pogojev.pdf (23. 3. 2014). 6. APEK (2013b) Letno poročilo 2012. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/letna-porocila (12. 3. 2014). 7. APEK (2013c) Mesečni izdatki gospodinjstev za storitve elektronskih komunikacij. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/files/Telekomunikacije/Novice/2012/21_12/Mesecniizdatki-gospodinjstev-za-storitve-elektronskih-komunikacij-okt-2012.pdf (18. 3. 2014). 8. APEK (2013d) Javni razpis z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev v radiofrekvenčnih pasovih 800 MHz, 900 MHz, 1800 MHz, 2100 MHz in 2600 MHz. Dostopno prek: http://www.akos-rs.si/javni-razpis-javni-razpis-zjavno-drazbo-za-dodelitev-radijskih-frekvenc-za-zagotavljanje-javnih-komunikacijskihstoritev-v-radiofrekvencnih-pasovih-800-mhz,-900-mhz,-1800-mhz,-2100-mhz-in-2600mhz (5. 4. 2014). 9. ARNES. ADSL in xDSL. Dostopno prek: http://www.arnes.si/storitve/dostop/adsl-inxdsl.html (10. 12. 2013). 10. BANERJEE, ANKIT (2012) HSPA+ vs LTE: Which one is better? Dostopno prek: http://www.androidauthority.com/hspa-vs-lte-which-one-is-better-78120/ (8. 3. 2014). 71 11. BETHELL, JOSH (2013) 4G in the UK: LTE networks, frequencies and auctions FAQ. Clove Blog. Webblog [Online] 16. januar. Dostopno prek: http://blog.clove.co.uk/2013/01/16/4g-in-the-uk-lte-networks-frequencies-andauctions-faq/. (17. 2. 2014). 12. BIERSDORFER, JUDE (2012) Q&A: The Difference Between 4G and 4G LTE. Dostopno prek: http://gadgetwise.blogs.nytimes.com/2012/03/26/qa-the-need-forspeed/?_php=true&_type=blogs&_r=1 (17. 10. 2013). 13. BINGHAM, JOHN A. C. (2000) ADSL,VDSL and multicarrier modulation. New York: John Wiley & Sons, Inc. 14. B-iT. Optična omrežja. Dostopno prek: http://www.bavaria-it.si/opticna.php (9. 12. 2013). 15. BOHANEC, MARKO (2006) Odločanje in modeli. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije in DMFA – založništvo. 16. BOOKWALTER, J. R. (2011) The Difference Between 4G and LTE (and What It Means to Verizon’s iPhone). Dostopno prek: http://www.maclife.com/article/features/difference_between_4g_and_lte_and_what_it _means_verizon%E2%80%99s_iphone/ (5. 8. 2013). 17. DAHLMAN ERIK, PARKVALL STEFAN in SKÖLD, JOHAN (2011) 4G: LTE/LTE-Advanced for Mobile Broadband. Oxford: Elsevier. 18. DENMASBROTO.COM (2009) UMTS-3G Network Arhitecture. Dostopno prek: http://denmasbroto.com/?pilih=news&mod=yes&aksi=lihat&id=2 (15. 2. 2014). 19. E-GRADIVA.NET. Dostopno prek: http://www.egradiva.net/ (15. 12. 2013). 20. EUROSTAT (2014) Information Society Statistics. Dostopno prek: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/information_society/data/main_tabl es (19. 3. 2014). 21. EVROPSKA KOMISIJA (2013) Mobile communications: Fresh €50 million EU research grants in 2013 to develop '5G' technology. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-159_en.htm (31. 3. 2014). 22. EVROPSKA KOMISIJA (2014) EU predstavila digitalno agendo – 19/05/2010. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/news/science/100519_sl.htm (15. 4. 2014). 23. FTTH Council Europe (2013) FTTH Business Guide. Dostopno prek: http://www.ftthcouncil.eu/documents/Publications/FTTH_Business_Guide_2013_V4. 0.pdf (3. 2. 2014). 72 24. GOLDEN, PHILIP in DEDIEU, HERVÉ (2008) POTS Protection and Voice-Data Multiplexing and Separation—xDSL Splitters. V: GOLDEN, PHILIP, DEDIEU, HERVÉ in JACOBSEN, KRISTA S. (ur.) Implementation and Applications of DSL Technology. Boca Raton: Taylor & Francis Group, str. 1–65. 25. GREENFIELD, DAVE (2013) The Next Wave in Industrial Cellular. Dostopno prek: http://www.automationworld.com/next-wave-industrial-cellular (8. 12. 2013). 26. INTEL (2004) Understanding Wi-Fi and WiMAX as Metro-Access Solutions. Dostopno prek: http://www.rclient.com/PDFs/IntelPaper.pdf (15. 3. 2014). 27. INTERNATIONAL TELECOMMUNICATION UNION – ITU. All about the Tehnology. Dostopno prek: http://www.itu.int/osg/spu/ni/3G/technology/index.html (5. 3. 2014). 28. ISKRA SISTEMI. Kabelski sistemi (CATV). Dostopno prek: http://www.iskrasistemi.si/podrocja_dela/ telekomunikacije/2012062707392194/ (7. 1. 2014). 29. JEREB, EVA, BOHANEC, MARKO in RAJKOVIČ, VLADISLAV (2003) DEXi: Računalniški program za večparametersko odločanje. Kranj: Moderna organizacija v sestavi Fakultete za organizacijske vede. 30. JERMAN BLAŽIČ, ALJOŠA (2006) Generacija 3,5, pohitreni UMTS. Dostopno prek: http://www.monitor.si/clanek/generacija-3-5-pohitreni-umts/122162/ (1. 3. 2014). 31. JONES, EDWARD (2006) Introduction to DSL. V: GOLDEN, PHILIP, DEDIEU, HERVÉ in JACOBSEN, KRISTA S. (ur.) Fundamentals of DSL Technology. Boca Raton: Auerbach Publications, str. 116–139. 32. JONES, JESSICA (2010) How it works: Wi-Fi vs. WiMAX. Dostopno prek: http://www.docstoc.com/docs/51740995/Wi-Fi-vs-Wi-MAX (28. 2. 2014). 33. KLANČNIK, TOMAŽ in JERMAN-BLAŽIČ, BORKA (2009) Uvajanje širokopasovnih dostopovnih omrežij na podeželska območja. Uporabna informatika, XVII (1), str. 5–14. 34. KOBIE, NICOLE (2014) 4G in the UK: LTE networks, frequencies and auctions FAQ. Dostopno prek: http://www.pcpro.co.uk/news/386659/three-banned-from-claiming-itsnetwork-is-3-9g (25. 2. 2014). 35. KODELJA, MARJAN (2009) Slaba alternativa optiki?. Dostopno prek: http://www.mojmikro.si/v_srediscu/tehnologije/slaba_alternativa_optiki (15. 2. 2014). 36. KOS, BLAŽ (2007) Brezžični dostop do interneta za vsakogar. Dostopno prek: http://www.blazkos.com/brezzicni-dostop-do-interneta-za-vsakogar.php (13. 3. 2013). 73 37. LABORATORIJ ZA TELEKOMUNIKACIJE (2008) Modeli in tehnologije razvoja širokopasovnih in mobilnih komunikacij na ruralnih območjih Slovenije. Dostopno prek: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DEK/Novi_dokumenti_2009/ CRP-BB_in_mob._na_podezelju_2008_-_V2-0212-Rural-Oddano-30.9.2008.pdf (15. 4. 2013). 38. LONČAR, ANDREJA (2014) Caf: Mobilni operaterji zavajajo pri oglaševanju paketov. Dostopno prek: http://www.finance.si/8802013/Caf-Mobilni-operaterjizavajajo-pri-ogla%C5%A1evanju-paketov (10. 5. 2014). 39. MODIC, TOMAŽ (2009) Telekom Slovenije opušča projekt Wimax. Dostopno prek: http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/1042305805 (8. 3. 2014). 40. MOJ.MIKRO (2008) Telekom Slovenije komercialno uvedel WiMax. Dostopno prek: http://www.mojmikro.si/news/telekom_slovenije_komercialno_uvedel_wimax (8. 2. 2014). 41. MONITOR (2009) Telekom se je odrekel Wimaxu. Dostopno prek: http://www.monitor.si/novica/telekom-se-je-odrekel-wimaxu/137909/?xURL=301 (8. 3. 2014). 42. OBLIKOVANJE.COM. UMTS – univerzalni sistem mobilnih aplikacij. Dostopno prek: http://www.oblikovanje.com/si/storitve/crm-sistemi/crm-sistemi (14. 2. 2014). 43. OPTISIS. Optika do doma (FTTH). Dostopno prek: http://www.optisis.si/optika-dodoma-ftth.aspx (5. 2. 2014). 44. PATHURU, RAJ, RAVICHANDIRAN, C. in VAITHIYANATHAN, V., (2010) A Comparison and SWOT Analysis of Towards 4G Technologies: 802.16e and 3GPPLTE. International Journal on Computer Science and Engineering, 02 (02), str. 109– 114. 45. PERKO, MILAN in DEBEVC, MATJAŽ (2001) Kabelska omrežja v Sloveniji: organiziranost, razvitost in nivo storitev. V: ŠTULAR, MITJA, UMEK, ANTON in LEONARDIS, SAVO (ur.) Dostop do telekomunikacijskih storitev: zbornik referatov / Enajsta delavnica o telekomunikacijah, 14. in 15. maj 2001. Ljubljana: Elektrotehniška zveza Slovenije, str. 1–6. 46. QASEM AL-MADI, MOHAMMAD AZMI in ALI ALSALIHY, WAFAA A. H. (2012) Study on Pre-4G (LTE and WiMAX) Protocols towards 4G-ITU Requirements. International Journal of Advancements in Computing Technology (IJACT), 4 (13), str. 71–84. 74 47. ROESSLER, ANDREAS, KOTTKAMP, MEIK in MERKE SANDRA (2013) Carrier aggregation – (one) key enabler for LTE-Advanced. Dostopno prek: http://cdn.rohdeschwarz.com/dl_downloads/dl_common_library/dl_brochures_and_datasheets/pdf_1/Article _Carrier-aggregation.pdf (15. 1. 2014). 48. ROPRET, MATJAŽ (2013) Apek objavil razpis za uporabo frekvenc 1800 in 2100 MHz. Dostopno prek: http://www.delo.si/druzba/infoteh/apek-objavil-razpis-za-uporabo-frekvenc1800-in-2100-mhz.html (7. 11. 2013). 49. RTV SLOVENIJA (2013) Internet v vsako slovensko vas. Dostopno prek: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/internet-v-vsako-slovensko-vas/ava2.174248353/ (12. 4. 2014). 50. SAUTER, MARTIN (2009) Beyond 3G – Bringing Networks, Terminals and the Web Together. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. 51. SI.MOBIL (2014a) LTE – tehnologija četrte generacije! Dostopno prek: http://www.simobil.si/en/actions.cp2?cid=9A18F4E8-8944-4A8B-5DCE62468B288390&linkid=action (4. 2. 2014). 52. SI.MOBIL (2014b) Zemljevid pokritosti. Dostopno prek: http://www.simobil.si/sl/ inside.cp2?cid=25FA5F0F-2EAE-2498-49CB-C12EEAD77BFC&linkid=coverageMap (5. 3. 2014). 53. SLADIČ, KLEMEN (2012) Tehnologije mobilnega omrežja LTE (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko. 54. SMREKAR ISKRIĆ, TANJA (2014) Denar na mizo: Frekvence so podeljene, kakšne bodo naložbe? Finance, 29. april 2014. Dostopno prek: http://www.finance.si/8801473/Denar-namizo-Frekvence-so-podeljene-kak%C5%A1ne-bodo-nalo%C5%BEbe (5. 5. 2014). 55. SURS (2014) Elektronske komunikacijske storitve, Slovenija, 4. četrtletje 2013. Dostopno prek: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6117 (15. 4. 2014). 56. ŠET, ANDREJ, BOHANEC, MARKO in KRISPER, MARJAN (1995) VREDANA: Program za vrednotenje in analizo variant v večparametrskem odločanju. V: SOLINA, FRANC in ZAJC, BALDOMIR (ur.) Zbornik četrte Elektrotehniške in računalniške konference ERK '95. Ljubljana: Slovenska sekcija IEEE, str. 157–160. 57. T-2 (2014) Omrežje. Dostopno prek: http://www.t-2.net/podpora/omrezje (19. 2. 2014). 58. TELEKOM SLOVENIJE – TEHNIK (2013a) LTE: Dobrodošli v prihodnost mobilnih komunikacij. Dostopno prek: http://tehnik.telekom.si/novice/lte-dobrodosli-v-prihodnostmobilnih-komunikacij (5. 3. 2014). 59. TELEKOM SLOVENIJE – TEHNIK (2013b) Kaj prinaša HSPA+. Dostopno prek: http://tehnik.telekom.si/novice/kaj-prinasa-hspa (7. 3. 2014). 75 60. TELEKOM SLOVENIJE – TEHNIK (2013c) Trenutna pokritost Slovenije s HSPA+ (mobilni internet 21,6 Mb/s). Dostopno prek: http://tehnik.telekom.si/novice/trenutnapokritost-slovenije-s-hspa-mobilni-internet-216-mbs (7. 3. 2014). 61. TELEKOM SLOVENIJE (2006) Koncesija za WiMAX. Dostopno prek: http://www. telekom.si/o-podjetju/za-vlagatelje/javne-objave/koncesija-za-wimax (10. 3. 2014). 62. TELEKOM SLOVENIJE (2008) Telekom Slovenije komercialno uvedel WiMAX. Dostopno prek: http://www.telekom.si/o-podjetju/za-vlagatelje/javne-objave/telekomslovenije-komercialno-uvedel-wimax (10. 3. 2014). 63. TELEKOM SLOVENIJE (2014a) Pokritost mobilnih omrežij. Dostopno prek: http://www.telekom.si/pomoc-in-podpora/teme-pomoci/pokritost-indostopnost/pokritost-mobilnega-omrezja (16. 3. 2014). 64. TELEKOM SLOVENIJE (2014b) Vzemite internet s seboj. V najhitrejšem mobilnem omrežju LTE/4G. Dostopno prek: http://www.telekom.si/zasebniuporabniki/paketi/vsi-paketi/paketi-narocniski-mobilniinternet/prednosti?utm_source=GAdW&utm_medium=TSmedia&utm _campaign=Paketi (24. 4. 2014). 65. TESTEUR-ADSL.COM. Dostopno prek: http://www.testeur-adsl.com/ (21. 12. 2013). 66. TRIGGS, ROBERT (2013a) 4G vs LTE – key differences explained. Dostopno prek: http://www.androidauthority.com/4g-vs-lte-274882/ (12. 3. 2014). 67. TRIGGS, ROBERT (2013b) What is LTE Advanced?. Dostopno prek: http://www.androidauthority.com/lte-advanced-176714/ (10. 3. 2014). 68. TUŠMOBIL (2014) Zemljevid pokritosti Tušmobil UMTS. Dostopno prek: http://tusmobil.si/poslovni-pomoc-in-informacije/zemljevid-pokritosti.html (19. 2. 2014). 69. UMEK, ANTON (2013) Vloga VDSL v dostopovnih omrežjih naslednje generacije. V: SIMIČ, NIKOLAJ (ur.) Infrastruktura za izpolnitev Digitalne agende in kaj po tem – primer Slovenije: zbornik referatov / Devetindvajseta delavnica o telekomunikacijah – VITEL. Ljubljana: Elektrotehniška zveza Slovenije. 70. URANJEK, PETER (2013) Četrta generacija. Dostopno prek: http://tehnik.telekom.si/cetrta-generacija/ (8. 3. 2014). 71. UŠENIČNIK, MIHA (2000) ADSL – Omejitve in rešitve. V: Zbornik Telekomunikacije, konferenca 2000. Ljubljana. Dostopno prek: http://www.ltfe.org/wp-content/pdf/ADSL-omejitve_in_resitve.pdf (15. 11. 20113). 76 72. VEHOVAR, ZORAN (2007) Prenos podatkov v mobilnih sistemih nove generacije. Dostopno prek: http://www.ltfe.org/wp-content/pdf/Prenos_podatkov_v_3g.pdf (31. 1. 2014). 73. VOJE, ANŽE (2009) WiMax prehitevajo mobilna omrežja. Dostopno prek: http://www.mladina.si/80394/16-03-2009-wimax_prehitevajo_mobilna_omrezja (2. 2. 2014). 74. wiseGEEK. What Is the Difference between HSPA+ and HSPA? Dostopno prek: http://www.wisegeek.org/what-is-the-difference-between-hspa-and-hspa.htm (30. 3. 2014). 75. ZDRUŽENJE KABELSKIH OPERATERJEV SLOVENIJE – ZKOS. Seznam članov. Dostopno prek: http://www.zdruzenje-kos.si/Seznam-clanov.html (12. 2. 2014). 77
© Copyright 2024