Dokument - Univerzitetni prostor Novo mesto
FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU MAGISTRSKA NALOGA MAGISTRSKEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DRUGE STOPNJE VLADO ŠKVORC FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU MAGISTRSKA NALOGA RAZISKAVA RAČUNALNIŠKE IN INFORMACIJSKE PISMENOSTI V POSAVJU Mentor: red. prof. dr. Peter Šuhel Novo mesto, maj 2011 Vlado Škvorc IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Vlado Škvorc, študent FIŠ Novo mesto v skladu z določili statuta FIŠ izjavljam: da sem magistrsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v magistrski nalogi, da dovoljujem objavo magistrske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjiţnici FIŠ: o takoj, o po preteku 12 mesecev po uspešnem zagovoru, o ne dovoljujem objave na spletni strani oz. v elektronski knjiţnici FIŠ zaradi prepovedi organizacije, v sklopu katere je bil pripravljen empirični del naloge. da je magistrska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identična tiskani verziji, da je magistrska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne 4. 5. 2011 Podpis avtorja______________________ ii POVZETEK Obravnavana vsebina sodi v področje računalništva in informatike. Opredeljuje, kako z računalniki učinkovito izrabljati informacije in vire na internetu, predpogoj pa je informacijsko pismena oseba. Raziskava računalniške in informacijske pismenosti v Posavju je toliko bolj pomembna, saj se je na območju občine Krško končal projekt umestitve širokopasovnega optičnega omreţja v dolţini 218 kilometrov, del dostopa do interneta pa bo po predvidevanju urejen z brezţičnim omreţjem. Namen projekta je odpraviti območja, kjer ni zagotovljenega dostopa do interneta in zajema 100 naselij (od 157) oziroma 3.270 (od 9.152) gospodinjstev. Umestitev komunikacijskih poti v okolje pa ni končni pokazatelj uspeha, je rezultat dolgoletnega načrtnega in usmerjenega vlaganja v izboljšanje informacijske pismenosti posameznikov ali skupin, kar tudi izhaja iz ugotovitev magistrske naloge. Informacijska pismenost je namreč najvišja stopnja pismenosti in v največji meri podpira druţbeno-gospodarski razvoj. KLJUČNE BESEDE: Informacijska pismenost, računalniška pismenost, informacijsko komunikacijska tehnologija, medmreţje (internet), standardi informacijske pismenosti. ABSTRACT The topic of this Thesis is computer and information science. It defines the use of information and internet sources by computers with the main condition being the IT literacy of a person who is using it. The research of the IT literacy in Posavje region is important because Krško municipality successfully concluded the installation of a wide band optical network (218 km) and wireless internet access in certain parts of the area. The purpose of the project is to cover all areas presently without internet access. At the moment there are about 100 settlements (out of 157) or 3.270 households (of total 9.152). Installation of various communication techniques in the environment does not represent the final achievement since it is also a result of a long term planning and investing in improving the information literacy of individuals and groups, as it is also the conclusion of this Master’s thesis. Information literacy is the highest level of literacy and to a large extent supports social and economical development. KEY WORDS: Information literacy, computer literacy, information-communication technology (ICT), networks (internet), information literacy standards. iii KAZALO 1. UVOD ........................................................................................................................ 1 1.1 Namen raziskovanja računalniške in informacijske pismenosti ............................... 3 1.2 Hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja .............................................................. 4 1.3 Raziskovalne metode, metodologija dela, vsebinski in organizacijski pristopi ........ 5 1.4 Struktura naloge..................................................................................................... 8 1.5 Omejitve pri raziskavi in nastajanju magistrske naloge......................................... 10 2. RAČUNALNIŠKA PISMENOST ............................................................................... 10 2.1 Pomen računalniške pismenosti ........................................................................... 13 2.2 Človek kot fenomen informacijske pismenosti ...................................................... 15 3. INFORMACIJSKA PISMENOST .............................................................................. 19 3.1 Definicije informacijske pismenosti ....................................................................... 20 3.2 Informacijska pismenost v visokem šolstvu .......................................................... 26 3.2.1 Standardi po American Library Association ................................................ 27 3.3 Pomen informacijske pismenosti .......................................................................... 31 3.4 Oblike informacijske pismenosti ........................................................................... 34 4. 3.4.1 Digitalna pismenost .................................................................................... 34 3.4.2 Informacijsko tehnološka pismenost ........................................................... 38 3.4.3 Vizualna pismenost .................................................................................... 39 3.4.4 Elektronska pismenost ............................................................................... 39 3.4.5 Računalniška pismenost ............................................................................ 40 3.4.6 Medijska pismenost .................................................................................... 42 3.4.7 Omrežna pismenost ................................................................................... 46 3.4.8 Knjižnična pismenost.................................................................................. 47 WEB 2.0 PISMENOST ............................................................................................ 48 4.1 Zgodovina Web tehnologije, principi delovanja in prihodnost ............................... 51 5. VLOGA INSTITUCIJ NA INFORMACIJSKO PISMENOST ...................................... 54 iv 5.1 Strateški dokumenti Evropske unije in R. Slovenije za dvig ravni informacijske pismenosti ......................................................................................55 5.2 Pomembnejši dokumenti informacijske druţbe v Sloveniji ....................................57 6. RAČUNALNIŠKA IN INFORMACIJSKA PISMENOST V POSAVJU.........................61 6.1 Uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije ...............................................65 6.2 Uporaba komunikacijskih poti in interneta .............................................................81 7. ZAKLJUČEK ............................................................................................................91 8. LITERATURA IN VIRI ..............................................................................................95 PRILOGA v KAZALO SLIK Slika 2.1: Model internetskih diskurzov ............................................................................ 17 Slika 3.1: Sinteza informacij ............................................................................................ 19 Slika 3.2: Ravni digitalne pismenosti ............................................................................... 36 Slika 4.1: Elementi semantičnega spleta ......................................................................... 53 Slika 6.1: Respondenti po spolu……………………………………………………………..…61 Slika 6.2: Respondenti po starosti ................................................................................... 62 Slika 6.3: Respondenti po izobrazbi……………………………………………………………62 Slika 6.4: Respondenti po številu članov ......................................................................... 64 Slika 6.5: Respondenti po kraju bivanja………………………………………………………64 Slika 6.6: Respondenti po poklicu .................................................................................... 65 Slika 6.7: Respondentje glede na kraj uporabe računalnika ............................................ 68 Slika 6.8: Računalniško opismenjevanje .......................................................................... 70 Slika 6.9: Ovire pri uporabi računalnika ........................................................................... 71 Slika 6.10: Uporaba na delovnem mestu……………………………………….....................71 Slika 6.11: Povprečje uporabe ......................................................................................... 71 Slika 6.12: Uporaba OS na informacijsko komunikacijski opremi ..................................... 78 Slika 6.13: Poznavanje varnostnih sistemov, strojne opreme in delovanje spleta ............ 81 Slika 6.14: Povezava IKT do interneta ............................................................................. 81 Slika 6.15: Uporaba interneta po kraju dostopa ............................................................... 82 Slika 6.16: Teţave pri dostopu do interneta ..................................................................... 83 Slika 6.17: Uporaba interneta glede na vrsto aktivnosti ................................................... 87 Slika 6.18: Ureditev dostopa do interneta…………………………………………………..…88 Slika 6.19: Internet javno dobro ....................................................................................... 88 vi KAZALO TABEL Tabela 2.1: Informacijska dostopnost in internetsko komuniciranje ..................................16 Tabela 3.1: Statistika internetnih uporabnikov v svetu......................................................32 Tabela 6.1: Oprema, ki jo respondenti uporabljajo ...........................................................65 Tabela 6.2: Računalniška in informacijska pismenost posameznikov...............................73 Tabela 6.3: Ugotavljanje računalniške pismenosti ............................................................76 vii 1. UVOD 17. maj obeleţuje svetovni dan telekomunikacij in informacijske druţbe, ki s promocijo interneta, kot globalne komunikacije in vse večjega vpliva uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij (v nadaljevanju IKT), vpliva na druţbeno gospodarski razvoj s teţnjo po dvigu stopnje informacijske pismenosti in zmanjšanju druţbene diferenciacije. S povečanjem priloţnosti, ki jih nudi medmreţje1 ter s souporabo IKT, so se izboljšali pogoji prehoda v informacijsko druţbo. Raziskave in inovacije na področju IKT v zadnjih letih in mesecih naraščajo, saj podjetja neprestano vlagajo v njihov razvoj in izdelavo. Uporaba IKT podira meje geografskih razdalj, uvaja nove načine medosebne komunikacije, nove neslutene moţnosti razvoja, uspešne poslovne modele, moţnosti obdelave neomejenih količin podatkov, povezovanje podatkovnih baz, sistemov in tehnologije, radiofrekvenčne identifikacije predmetov, stvari in ţivali (RFID2), napredne tehnologije biometrije in nanotehnologije, pametne zgradbe, inteligentna transportna omreţja, večjo energetsko učinkovitost, učinkovito ravnanje z odpadki in še bi lahko naštevali. Vzporedno s tem se pojavljajo vrzeli, ki vplivajo na zmanjšanje samostojnosti, zasebnosti, prijaznosti in varnosti. Na drugi strani se izboljšujejo tehnologije, kot pomoč boljši zasebni varnosti3 in varni uporabi IKT. Zaostajanje razvoja posameznih druţb je ţe dalj časa predmet raziskav in primerjav v svetovnem merilu. Pojavlja se velik razkorak med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo IKT. V svetovnem merilu, predvsem v tretjem svetu, milijoni ljudi nimajo dostopa do informacij na medmreţju in do milijonov gospodinjstev ni vzpostavljenega komunikacijskega omreţja. Da odpravijo to vrzel je potrebno izkoristiti razvojni potencial IKT, med katerimi sta ključna cenovno ugoden in enakopraven dostop do informacij in znanja. Digitalni razkorak v Sloveniji je najbolj očiten med mestnim in podeţelskim okoljem, in se kaţe predvsem v odsotnosti širokopasovnih komunikacijskih omreţij na podeţelju. Za odpravljanje belih lis, v obdobju 2007 do 2013, je namenjeno 90 milijonov evrov evropskih strukturnih sredstev. Del teh sredstev je bil dodeljen tudi Posavju, saj je občina Krško za umestitev hrbteničnega optičnega omreţja prejela 6,027.650,00 €. 1 Za medmreţje se v večini literature in pogovorno uporablja poimenovanje »internet«. Pogosto se poleg tega uporabljata besedi splet in web. Po pravopisu se beseda internet piše z malo začetnico, saj jo označujemo kot storitev. Zaslediti je, da jo pogosto pišejo z veliko začetnico. V sklopu magistrske naloge bodo uporabljena vsa poimenovanja, prilagojena vsebini. 2 angl. Radio Frequency Identification – je tehnologija, ki s pomočjo radijskih valov omogoča preverjanje predmetov. Predmeti se spremljajo neposredno in z avtentično identifikacijo, preko majhnih čipov. Tehnologija je ţe dalj časa povezana z internetom stvari. 3 Tehnologije za varovanje zasebnosti – angl. Privacy enhancing technologies (PET). 1 V raziskavo računalniške in informacijske pismenosti v Posavju so vključene študije OECD »Adult Literacy and Lifeskills Survey«4 in raziskave informacijske pismenosti, ki jih periodično opravlja projekt Raba interneta v Sloveniji5 (v nadaljevanju RIS). Pregledane so bile ţe opravljene raziskave na posameznih področjih, kot je recimo pismenost študentov na fakultetah ali univerzah in ukrepi ter strategije v nekaterih drţavah Evropske unije in svetu. Glede na splošno pismenost v Posavju, se v tej raziskavi ugotavljata le računalniška in informacijska pismenost. Na podlagi anketnega vprašalnika je bila izvedena kvantitativna raziskava, rezultati pa so bili ustrezno obdelani in interpretirani s programom za statistično obdelavo podatkov. Ugledni predavatelji, domači in tuji strokovnjaki, ki imajo lastne raziskave in zamisli, in so bili aktivni udeleţenci evropskega tedna informacijske pismenosti v Sloveniji e-Skill Weeka6 so si enotni, da je informacijska pismenost ena ključnih prelomnic, ki je dolgoročno pomembna za konkurenčnost in inovativnosti celotne Evropske unije. Inovativnost je potrebno prenesti v mestne in primestne kraje ter ustvarjati nova delovna mesta temelječa na kakovostnem računalniško informacijskem znanju. Znanje prihaja preko pobud in iniciativ za področje opismenjevanja oziroma zmanjšanja digitalnega razkoraka. Na Microsoftu navajajo nekoliko usmeritev: Učimo se za ţivljenje. Opismenjevanje manj privilegiranih. Partnerji v učenju. Izobraţevanje profesorjev, učiteljev, študentov in dijakov. Brezplačen dostop do programske opreme za dijake in študente (dreamspark). Brezplačna programska oprema za mlada start-up podjetja (bespark). Svetovna študentska tekmovanja. Microsoft inovation center Maribor. Jan Muehlfeit (Youtube, 2010) je na predavanju v okviru evropskega informacijskega tedna navedel, da je potrebno za relevantnost vlagati v izobraţevanje in pomagati ljudem, da osvojijo nova znanja. To je še posebej pomembno za Vzhodno Evropo, kjer 40 4 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development) je mednarodna medvladna organizacija, ki zdruţuje 32 gospodarsko najrazvitejših drţav članic, med katerimi je od julija 2010 tudi Republika Slovenija. Organizacija izvaja tudi raziskave pismenosti odraslih in njihovih ţivljenjskih spretnosti. Dostopno prek: http://www.oecd.org/ (6. 1. 2011). 5 Raba interneta v Sloveniji (RIS). Dostopno prek: http://www.ris.org/ (7. 7. 2010). 6 Projekt je financirala Evropska komisija, Generalni direktorat za podjetništvo in industrijo. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/enterprise/dg/index_sl.htm (6. 1. 2011). 2 odstotkov prebivalstva nima nikakršnih e-znanj, po drugi strani pa podjetja ugotavljajo, da bo v roku petih let 90 % delovnih mest zahtevalo e-znanja. Evropa se srečuje z globalno konkurenco, kar lahko trdimo tudi za Posavje, ki je gospodarsko močno vpeto v drţave bivše Jugoslavije. Na e-znanje se lahko gleda kot na piramido, kjer so na dnu osnovna, laična znanja, na vrhu pa visoko specializirana inţenirska znanja, kot je razvoj strojne in programske opreme. Na vsaki ravni »piramide« pa so posebni programi, kjer lahko posamezniki glede na svoje znanje izkoristijo tehnologijo, kot poslovno prednost. Če informacijsko znanje za razvoj novega Mercedesa primerjamo z njegovim celotnim tehnološkim razvojem ugotovimo, da je proračun za programsko in strojno opremo vozila najvišji del proračuna. To nam pove, da je tudi v tradicionalni panogi, kot je proizvodnja avtomobilov, potrebno izboljšati e-znanja. Informacijska pismenost v Posavju ni enakomerno porazdeljena med vsemi druţbenimi skupinami. Opaziti je bistveno niţjo informacijsko pismenost pri starejših, brezposelnih in ranljivih skupinah ter osebah ali gospodinjstvih, ki so v oddaljenih in visoko leţečih krajih. Na podlagi drţavnih in regijskih strategij informacijske pismenosti ter e-veščin je potrebno te ugotovitve upoštevati skladno z agendo in strategijo informacijske druţbe v Posavju. 1.1 Namen raziskovanja računalniške in informacijske pismenosti Pri uresničevanju informacijskega opismenjevanja je osnovno vprašanje, ali lahko posamezniki tem trendom sledijo, predvsem če izhajamo iz domneve, da jim izobraţevalni sistem to omogoča in imajo dostop do IKT. Vprašanje je, ali ni informatizacija Slovenije zastala na mrtvi točki in ni videti takega napredka, kot v drugih drţavah. V zadnjem desetletju je uporaba interneta močno naraščala, v zadnjih letih pa se je skoraj ustavila. Glede na razvoj v svetu bi napredek pričakovali tudi v Sloveniji. Kljub gospodarski krizi je potrebno gledati globalno in vlagati v informacijsko infrastrukturo ter opremljenost posameznikov z IKT. Slovenija bi morala do leta 2012 doseči vsaj 90 %7 do 95 % pokritost uporabe internetnih tehnologij in znanja, kazalci pa ne kaţejo temu v prid. Še bolj se navedeno postavlja pod vprašaj zaradi trenutne gospodarske krize, neprimernega odnosa odgovornih za izpeljavo pomembnih gospodarskih vprašanj in slabe gospodarske rasti drţave. V tej krizi so v ospredju lastni interesi. Slovenija pa je majhna, gospodarsko teţi k razvoju in bi lahko dosegala večji razvojni doseţek kot druge, večje drţave. 7 Je znak za zapis odstotka oziroma procenta. Znak opredeljuje del enote razdeljene na sto enakih delov, ki bo v magistrski uporabljen namesto besede. 3 Potrebno je vlagati v izobraţevanje in sodobnejšo IKT, rezultati pa bodo prišli sami od sebe. Potrebno je imeti vizije in jih tudi realizirati. V raziskovalnem delu naloge me je zanimala računalniška in informacijska pismenost Posavcev. Za analizo so bila vzeta znanja in veščine, ki opredeljujejo računalniško in informacijsko pismenost, kot so: IKT, ki jo posamezniki uporabljajo, na kakšen način so se usposobili in izobrazili za delo z računalniki, kakšne prednosti ali slabosti so jim prinesli računalniki, kolikšna je uporaba pisarniških orodij in programskih paketov, koliko poznajo operacijske sisteme in kakšne nevarnosti poznajo pri uporabi IKT, kakšne internetne povezave imajo, uporabljajo ali jih le poznajo, kako pogosto in za katere namene uporabljajo internet (e-veščine), kako bi oziroma kako ravnajo z osebnimi podatki na internetu in kako so se zaščitili pred zlorabami. 1.2 Hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja Pri proučevanju računalniške in informacijske pismenosti v Posavju, ki je osnovni pokazatelj napredka uvajanja IKT v gospodinjstva, ţelim v predmetni nalogi predstaviti pomembnost opismenjevanja vsakogar in vseh, ki uporabljajo IKT. Pomembno je ugotoviti njihovo računalniško in informacijsko pismenost glede na uporabo osnovnih IKT sredstev, operacijskih sistemov, programske opreme, pisarniških paketov, komunikacijskih povezav in trenda socialnih mreţ v informacijski dobi. Na podlagi raziskave in analize anketnega vprašalnika naključno izbranih posameznikov v Posavju ţelim ugotoviti, ali je pogoj stopnje računalniške in informacijske pismenosti dostop do IKT (npr. doma, v sluţbi, pri prijateljih, sorodnikih ali recimo sosedih). Stopnja informacijske pismenosti ne bo preverjena le iz segmenta uporabe osnovnih funkcij IKT in interneta, temveč njihovega poglobljenega znanja. Tezo ţelim preveriti z izvedbo ankete v Posavju. Temeljna hipoteza izhaja iz ugotovitve, da so vsi prebivalci v Posavju pismeni, menim pa, da jih ima manj kot 50 % niţjo stopnjo računalniške in informacijske pismenosti ali so celo nepismeni. Cilj raziskave je, da hipotezo potrdim. Nadalje ţelim ugotoviti, ali računalniška in informacijska pismenost vpliva na hitrejše prilagajanje ljudi na trg dela, kot tudi na dodano vrednost za podjetja, saj informacijsko pismeni bolje opravljajo delo. Posamezniki, ki uporabljajo internet in v njegovem okolju 4 izvajane aplikacije (lahko omenimo le eno izmed njih - Web 2.08), so v prednosti po zaposlitvenih moţnostih. So bolje izobraţeni in v neprestanem stiku z realnim svetom. Z raziskavo ţelim dokazati, da so uporabniki IKT in interneta bolje zaposljivi in imajo bolje plačana delovna mesta. Cilj magistrske naloge je vzpodbuditi odgovorne v drţavi, izobraţevalne ustanove, podjetja, podjetnike ali posameznike, da s sistematičnim in organiziranim pristopom vlagajo v izobraţevalne sisteme, tudi vseţivljenjske, da posameznike vsaj osnovno usposobijo za delo z računalniki in njihovimi orodji. Poleg tega je namen naloge spodbuditi izvajalce, da nemudoma pričnejo z izvajanjem usposabljanj računalniško in informacijsko slabo ali celo nepismenih posameznikov. Po zaključenih izobraţevanjih bi pridobili informacijsko poslovalne in organizacijsko usposobljene posameznike, z nadaljevanjem izobraţevanja pa strokovnjake na tem področju. Cilj izobraţevalnih programov bi bil s tem doseţen in preseţen, saj bi se uvrstili na najvišja mesta računalniško in informacijsko pismenih drţav. Kot delovno hipotezo navajam, da bi se s kvalitetnimi programi za računalniško in informacijsko opismenjevanje, ureditvijo ustreznih širokopasovnih in drugih internetnih povezav, boljšega dostopa do IKT povezanih v informacijsko komunikacijo sedanjosti, kot so e-kavarne, e-točke, e-sprehajališča in virtualno-omreţni prostor9, izboljšala računalniška in informacijska pismenost. Za bistvo delovne hipoteze navajam mnenje, da se v Sloveniji trenutno ne vlaga v proces od internacionalizacije do globalizacije, premalo je metodološkega znanja o izobraţevalnih vzvodih, posamezniki niso dovolj podjetni ali ambiciozni, ni dovolj strateškega načrtovanja informacijskega opismenjevanja posameznikov in preveč je vlaganja napora v druge elemente slovenskega gospodarstva. Vlaganje v IKT namreč zaostaja za Evropsko unijo ali preostalim svetom. 1.3 Raziskovalne metode, metodologija dela, vsebinski in organizacijski pristopi Ugotavljanje računalniške in informacijske pismenosti zahteva proučevanje obseţne domače in tuje strokovne literature. Gre za interdisciplinarni pristop verifikacije 8 Je angleška beseda za tehnologijo Splet 2.0. V magistrski nalogi bo uporabljena angleška beseda Web saj beseda splet ni pogosto slišana in uporabljena. Sama tehnologija Web 2.0 bo podrobno opredeljena v sklopu četrtega poglavja. 9 Kibernetski prostor ali angl. Cyberspace je prostor, v katerem brskamo po svetovnem spletu, wapu ali beremo elektronsko pošto. 5 zastavljenih hipotez s pomočjo teoretične raziskovalne metode ter potrditev z empirično metodo, ki zajema kvantitativno raziskavo pridobljenih odgovorov na anketni vprašalnik. Dosedanja dognanja bodo med seboj primerjana in interpretirana. Merjenje računalniške in informacijske pismenosti bi najbolje pokazali testi, s katerimi bi vsakega udeleţenca preizkusili v praktičnih nalogah na računalniku. V tej magistrski nalogi zaradi obseţnosti in zahtevnosti projekta to ni bilo mogoče opraviti. Merjenje je bilo opravljeno s pomočjo indikatorjev odgovorov posameznikov (respondentov), ki so neposredno odgovarjali na anketna vprašanja. Za izsledke raziskave so bili uporabljeni osnovni oporniki značilnosti znanstvene deskripcije, saj so bila zbrana in urejena obstoječa dognanja med seboj primerjana in ustrezno interpretirana. Na enak način je bila analizirana znanstvena in strokovna literatura. Pri raziskavi je bila uporabljena deduktivna10 in induktivna11 metoda. Poleg tega so bile uporabljene metode analize (razstavljanja) in sinteze (zdruţevanja). Rezultat metod so bile zaključene sinteze novih spoznanj. Pomembna je tudi zgodovinska metoda, na podlagi katere so vidni kazalci razvoja in izboljšanja računalniške ter informacijske pismenosti pri nas. Nepogrešljive so tudi metode modeliranja ter sistemska in situacijska teorija. Prvi del naloge temelji na metodi analize pisnih virov, na podlagi katere so bili opredeljeni osnovni pojmi, izhodišča in cilji naloge. Z metodo deskripcije so bili posamezni segmenti opisani, primerjani z obstoječim stanjem in dosedanjo prakso pri informacijskem opismenjevanju. V drugem, empiričnem delu raziskovalne naloge, je uporabljena metoda anketnih vprašalnikov, ki so bili prebivalcem v Posavju naključno razdeljeni. Na podlagi trenutnih uradnih podatkov je v Posavju, v krajevni skupnosti mesta Krško 8.226 prebivalcev. Krajevno skupnost tvorita levi in desni breg z naselji Bučerca, Kremen, Sremič, Trška gora, del Vrbine, Gunte, Narpel ter Spodnje, Srednje in Gornje Pijavško. Z izsledki ankete sem ugotavljal poznavanje delovanje računalnika, delo z računalniškimi aplikacijami, uporabo komunikacijskih povezav in sodelovanje anketirancev na socialnih 10 11 Je sklepanje iz splošnih značilnosti na posamična (spoznavanje posebnega na podlagi splošnega). Je sklepanje od posameznih in posebnih značilnosti na splošna (spoznavanje splošnega na podlagi posebnega). 6 omreţjih. Anketni vprašalnik so izpolnili anketiranci različnih starosti, spola, znanj in geografskega poloţaja. Nekoliko manj je med njimi mlajših anketirancev. Posnetek stanja je trenuten in se dnevno spreminja, saj je vlaganje v računalniško in informacijsko opismenjevanje ena izmed prednostnih nalog sedanje druţbe. Ugotoviti stopnjo računalniške in informacijske pismenosti v Posavju je pomemben segment obstoječe druţbe tako z vidika določanja strategij, kot opredeljevanja ciljev. Teoretična in empirična spoznanja bodo tekom celotne naloge v stalni prepletenosti. Z njimi bo laţje ocenjevati razmerje med posameznimi koncepti. Na podlagi potrditve ali zavrnitve hipoteze bo podana celovita ocena trenutnega stanja informacijske pismenosti v Posavju. Empirične rezultate sem primerjal s teoretičnim modelom in tako testiral ustreznost modela v praksi. Na podlagi induktivne metode primerov bodo identificirani konkretni kazalci slovenske in svetovne informacijske pismenosti. Preko globalnih, kontinentalnih, drţavnih in regijskih nivojev bodo opredeljene strategije in cilji izboljšanja trenutnega stanja za področje Posavja. Model, razvit v nalogi, naj bi bil vodilo lokalni skupnosti, podjetjem ali posameznikom pri uveljavljanju naslednjih korakov procesa dodatnega računalniškega in informacijskega usposabljanja ter izobraţevanja. Aktivnosti, ki so bile izvedene za izdelavo magistrske naloge: Strokovna literatura je bila proučena. Opisane so zgodovinske, raziskovalne, znanstvene in strokovne razlage računalniške in informacijske pismenosti. V Posavju je bila opravljena anketa o računalniški in informacijski pismenosti. Na podlagi pridobljenih odgovorov je bila opravljena analiza, podatki pa so bili med seboj primerjani. Ugotovitve veljajo za oţje področje; specifične za kraj in posplošene za področje Slovenije. V raziskavo je zajeta populacija od 10 do 70 leta starosti, posamezniki so bili stari tudi več. Najstarejša anketiranka je imela 83 let, ugotovitve o njeni informacijski pismenosti bodo na kratko predstavljene v zadnjem delu naloge, v predstavitveni analizi rezultatov. Rezultati anketnih vprašalnikov so bili vneseni v programski paket SPSS, kjer so bili z analizami frekvenc, odklonov, aritmetične sredine ali povprečja (mean), najpogostejših pojavov v mnoţici (modus), srednjih vrednosti nekega zaporedja števil (mediana), 7 sploščenosti ali povezav med podatki12 pretvorjeni v bralne podatke, ugotovitve pa so bile pisno interpretirane. Uporabljene statistične metode za analizo anketnega vprašalnika so osnovne opisne statistike in testi za odvisne vzorce. Pri osnovni opisni statistiki številskih spremenljivk je bila izračunana in upoštevana aritmetična sredina in standardni odklon. S t-testom so bile ugotovljene razlike med izbranimi spremenljivkami uporabe informacijsko komunikacijske opreme in internetnih povezav ter starostnimi skupinami, kraji bivanja, spolom, številom članov v gospodinjstvu, zaposlitvijo in izobrazbo. Poleg tega so bile analize prikazane v grafih in tabelah, ki so sestavni del predstavitve analiziranih podatkov. Raziskava je opravljena na reprezentativnem delu prebivalcev, kar pomeni posplošeno ugotovitev za oţje proučevano področje. Pridobljeni podatki so bili primerjani z ostalim slovenskim prostorom, za katerega potekajo raziskave periodično ali po naključnih časovnih obdobjih. Poleg tega bodo podatki primerjani s posameznimi področji svetovne populacije, s primerjavo od najmanj, do najbolj informacijsko pismenih. Anketni vprašalnik je bil sestavljen na podlagi ankete o uporabi informacijske tehnologije (IT), kibernetski kriminaliteti in viktimizacijah13 ter ankete o uporabi informacijsko – komunikacijske tehnologije14, ki jo je uporabil Statistični urad Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS) pri ugotavljanju informacijske pismenosti v Sloveniji, v obdobju od leta 2004 do 2010. Anketa ima 29 vprašanj, ki so dodatno razdrobljena na ugotavljanje stopnje računalniške in informacijske pismenosti. Vprašanja so bila zaprtega tipa in razdeljena v dva sklopa. Po prvem so bili anketiranci spraševani po njihovem mnenju in znanju, po drugem pa po njihovem ravnanju. 1.4 Struktura naloge Magistrska naloga vsebuje šest poglavij. V prvem, uvodnem poglavju, so opredeljena izhodišča, namen, hipoteze in cilji magistrske naloge. Zastavljeni sta dve hipotezi, opredeljena je metodologija zbiranja in analiziranja empirične raziskave, dopolnjena s kvantitativno analizo. V zadnjem delu so opredeljene omejitve, do katerih je prišlo med zbiranjem anketnih vprašalnikov. 12 V programu SPSS uporabljene analize: angl. Frequencies, Descriptives, Crosstabs, One-Sample T Test, Independent-Semples T Test in One-Way ANOVA. 13 Anketa o uporabi informacijske tehnologije (IT), o kibernetski kriminaliteti in viktimizacijah. Dostopno prek: https://spreadsheets.google.com/viewform?formkey=dF9nejRlb3Vj WmEyeEp6V0tUVFRiaUE6MA (1. 5. 2010). 14 Anketa o uporabi informacijsko – komunikacijske tehnologije. Statistični urad Republike Slovenije (IKTGOS). Dostopno prek: www.ris.org/uploadi/ed itor/ikt-gos_FINAL.pdf (5. 6. 2010). 8 V drugem poglavju je opredeljen pojem računalniške pismenosti in njegova spoznanja. Obravnavana strokovna in znanstvena dognanja nas uvajajo v informacijsko pismenost, saj računalniška pismenost prestavlja le en segment informacijske pismenosti. Začetke razvoja računalniške pismenosti opisuje zgodovina informatike in je povezana s tehničnimi konfiguracijami računalnikov. Njihova zmogljivost je bila na začetku majhna, vendar za takratno obdobje velika, računalniki so bili dimenzionalno veliki, še najmanj pa primerni za vsakdanjo osebno uporabo. Napredek pri razvoju računalništva je omogočil, da so današnji računalniki miniaturni in vsesplošno zmogljivi. V obravnavanem delu so opredeljeni tudi zgodovinski kazalci računalniške pismenosti, ki se nanašajo predvsem na raziskovanje informacijske pismenosti posameznikov od leta 2000 naprej, ko je ţe pridobivala in predstavljala dodano vrednost za posameznika. Tretje poglavje predstavlja jedro naloge v smislu teoretične raziskave strokovne literature, saj zajema informacijsko pismenost s poglobljenega vidika, podprto s tehničnim napredkom sofisticiranih informacijsko komunikacijskih tehnologij v letu 2010 in s predvidenim tehnološkim napredkom v naslednjih letih. V poglavju so opisane različne vrste pismenosti, ki vsaka posamezno in kot celota tvorijo pojem informacijske pismenosti. Vrste pismenosti in stopnja informacijske pismenosti sta namreč pomembna za vsakega posameznika, ki s svojim znanjem prispeva k osebnemu razvoju, razvoju podjetja, organizacije, drţave ali globalnega trga. Četrto poglavje opredeljuje Web 2.0 pismenost, kar pomeni biti druţbeno odprt in sprejemljiv. Z lastno udeleţbo na internetu, z interaktivnim sodelovanjem v socialnem omreţju, lahko posameznik izpopolni in zapolni svoje znanje ter videnje. Znanje lahko posreduje drugim ali pa ga uporablja le za sprostitev in zabavo. Web 2.0 pismenost je v današnjem, zaprtem druţabnem ţivljenju, zelo pomembna. Z udeleţbo v virtualnem druţbenem prostoru lahko posameznik napreduje v osebnem in poklicnem ţivljenju. Peto poglavje primerjalno razlaga zgodovinsko vlogo institucij in izvedenih aktivnosti za informacijsko opismenjevanje, merjenje trenutnega stanja in napovedane aktivnosti za Evropsko unijo in Slovenijo. S strateško pomembnimi dokumenti in udejanjanju zastavljenih ciljev v njih, se pomen vlaganja v »popolno« informacijsko pismenost odraţa na rasti gospodarstva posameznih regij, kultur ali drţav na eni strani in notranji izpopolnitvi posameznika na drugi strani. 9 Šesto, najobseţnejše poglavje, opredeljuje računalniško in informacijsko pismenost v Posavju, ki temelji na kvantitativni raziskavi analiziranih anketnih vprašalnikov in so ga izpolnili izključno prebivalci Posavja. Izsledki raziskave so preţeti s teorijo iz drugega, tretjega, četrtega in petega poglavja. Iz ugotovitev so izpeljana nekatera zelo pomembna izhodišča za izboljšanje računalniškega in informacijskega opismenjevanja. 1.5 Omejitve pri raziskavi in nastajanju magistrske naloge Pri magistrski nalogi sem se srečeval z več omejitvami. Prva omejitev izhaja iz strokovne literature, kjer sta vedi o računalništvu in informatiki različno uporabljeni. Najpogostejši načini proučevanja obravnavane tematike so se izvajali z vidika globalizacije in internacionalizacije, manj pa glede na posamezne regije in kraje. Ker je proces računalniškega in informacijskega opismenjevanja kompleksna in široka tema, je bilo teţko karkoli izpostaviti in na tem graditi temelje. Iz tega razloga je bil zasledovan cilj, kako pomembno je biti informacijsko pismen in pri tem poizkušati zajeti vse sestavine in elemente pismenosti. To pomeni, da so posamezne vsebine opredeljene zgolj označevalno, druge pa glede na pomembnost globlje in natančneje. Druga omejitev se pojavi v odnosu anketiranca do anketnega vprašalnika. Večina je izpolnjevanje anketnega vprašalnika odklonila, nekateri so bili nenatančni in večina nepripravljena za izpolnjevanje. Najpomembnejši vidik in oviro je predstavljala bojazen pred razkrivanjem anonimnosti anketiranca oziroma ugotovitvi realne slike o njegovi stopnji informacijske pismenosti. Tretja omejitev je bila zbiranje anketnih vprašalnikov. Vprašalnik je bil poslan na okoli tisoč naslovov, vrnjen pa le iz 224. Od teh jih je bilo na elektronske naslove poslano več kot 100, vrnjenih pa je bilo le iz 11. Naslednjo oviro je predstavljal čas, saj je bilo zbiranje anketnih vprašalnikov dolgotrajno. Izpolnjeni anketni vprašalniki so se zbirali šest mesecev, v tem času pa ni bilo moţno opravljati analize podatkov. Preostali so k izpolnjevanju pristopili zelo konstruktivno in pozitivno. 2. RAČUNALNIŠKA PISMENOST Najzgodnejši računalnik sega v obdobje 100 let pred našim štetjem, kjer so se numerični računi izvajali z mehaničnimi napravami. Leta 1890 je bil izumljen elektromehanski računalnik, kateremu leta 1936 sledi prva zasnova elektronskega računalnika. Po večstoletni zgodovini računalništva in razvoju naprav za računanje danes govorimo o štirih 10 generacijah elektronskih računalnikov. Prvi so delovali s pomočjo tisočih elektronk, drugi so bili sestavljeni iz polprevodniških elementov – tranzistorjev, tretji so uporabljali integrirana vezja in današnji četrti uporabljajo integrirana vezja z visoko stopnjo integracije. Zadnja generacija je za računalniško pismenost, o kateri govorimo danes, pomembna ločnica. Nanaša se na leto 1971, ko so pri Intelu, za osrednjo enoto računalnika, izumili mikroprocesor oziroma centralno procesno enoto (CPU). Mikroprocesor ima nalogo, da v računalniku krmili bolj ali manj zahtevne celovite postopke. V Sloveniji je bil prvi računalnik izdelan v Iskri, leta 1978. Za njim je bil leta 1982 izdelan osebni računalnik z imenom Partner (Kostrevc, 2006: 1-11). Računalnik je naprava, ki sprejme (Zrimec, 1997: 2-20) vhodne podatke, jih obdela po predpisanem postopku, posreduje rezultate in jih hrani za poznejšo uporabo. Za opredelitev računalniške pismenosti potrebujemo najmanj uporabnika, strojno opremo, programsko opremo in podatke. Uporabnik mora poznati, kako računalnik transformira vhodne podatke v izhodne ter kako hrani podatke in programe. Danes z besedo računalnik opisujemo elektronsko napravo, ki je zmoţna avtomatsko obdelati podatke in je tako majhna multifunkcijska naprava, da jo je mogoče postaviti na katerokoli mesto ali jo preprosto prenašati s seboj. Računalniška pismenost je oţji pojem od informacijske pismenosti. Posameznik, ki je računalniško pismen zna samostojno uporabljati IKT elektronskih medijev in komunikacije. Gre za tehnologijo z dostopom do interneta s katero pridobiva, vrednoti, shranjuje, predstavlja in izmenjuje informacije ter komunicira in sodeluje v omreţjih. Računalniška pismenost vključuje predvsem razumevanje glavnih računalniških aplikacij, kot so: urejanje besedil, preglednic, baz podatkov, delo z datotekami - iskanje, stiskanje, prenašanje, shranjevanje in upravljanje informacij, uporabo interneta za komunikacijo preko elektronskih medijev, kot so e-pošta, videokonference, hitro sporočanje, učinkovito in kritično uporabo elektronskih medijev pri delu, komunikaciji in zabavi, razumevanje razlike med virtualnim in resničnim svetom, razumevanje potenciala IKT za uresničevanje kreativnosti in inovativnosti za osebno izpopolnitev, druţbeno vključenost in zaposljivost ter osnovno razumevanje zanesljivosti razpoloţljivih informacij in zavedanje o potrebi do spoštovanja etičnih principov pri interaktivni uporabi IKT. Te kompetence so povezane z logičnim in kritičnim razmišljanjem, z visoko razvitimi spretnostmi upravljanja informacij in z dobro razvitimi spretnostmi komuniciranja. 11 V okviru izobraţevalnih programov na področju računalniške pismenosti se uporabljajo predvsem učni sklopi in nivoji na temo: Osnov o računalniku, kakšne so njegove omejitve, kaj je algoritem, kaj je moţno izračunati, zakaj računalniki ne morejo proizvajati naključnih števil, reševati navidezno preprostih teţav in popravljati podatke. Razumevanja pojma shranjenih podatkov, ki so pravi vzroki za računalniške napake, posledice nepravilnih programov, posledice nepravilne uporabe programov, delovanje računalniške varnosti in virusov (trojanski konji, virusi, epoštne prevare, ribarjenje, zlonamerne kode), kaj storiti, ko je vprašljiv varnostni certifikat in kako ustvariti dobro geslo ter se izogniti slabemu. Socialnih posledic v primeru neprimernega bontona, kritičnih ocen internetnih virov in kazenske odgovornosti za storjena protipravna dejanja. Kako uporabljati tipkovnico, pomik miške (uporaba vhodnih naprav), priklop in vključitev računalnika, uporaba/razumevanje uporabniških vmesniških elementov (npr. okna, meniji, ikone, gumbi), odpiranje, sestavljanje, urejanje in tiskanje dokumentov ter poznavanje različnih vrst datotek. Sposobnost komuniciranja z drugimi (e-pošta), storitve takojšnjega sporočanja (videokonference), upravljanje in urejanje slik, uporaba in urejanje posnetkov digitalnih kamer, skeniranje, poznavanje multimedije, vključno z, vendar ne omejeno na izdelavo filmov, izdelavo zvočnih datotek, interaktivnost in oblikovanje spletnih strani. Uporabo multimedijskih tehnologij za pridobivanje, vrednotenje, shranjevanje, izdelavo, predstavitev, izmenjavo informacij, komunikacijo in sodelovanje v omreţjih z uporabo interneta (Wikipedia). Natančno stopnjo računalniške pismenosti lahko ugotavljamo s proučevanjem in razlikovanjem posameznih skupin glede na določene dele sveta, območja drţave, pokrajin ali regij in jih med seboj primerjamo. Najosnovnejšo znanje računalniške pismenosti ima ţe tisti, ki zna le eno od operacij na računalniku in ga kot takega prepoznamo ter mu dodelimo oceno osnovne pismenosti. Da se ne zadovoljimo s tako povprečno in nezanesljivo oceno je potrebno gledati širše, saj je od razvoja prvih računalnikov, do njihovega mnoţičnega pojava, preteklo kar nekaj let. Prva mnoţična uporaba računalnikov v Sloveniji izhaja iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in je v letu 2010 potrebno pomen računalniške pismenosti močno spremeniti. Tako so se v gospodinjstvih pojavili prvi računalniki, ki so bili omejeni na počasne in drage internetne povezave. 12 Kasneje se je tudi to spremenilo. Ker je dandanes moţno IKT videti ţe na vsakem koraku, pa računalniško pismenega človeka dojemamo drugače. Poznavanje osnovnih programov ali programskih paketov je samoumevno, saj se z njimi srečujejo ţe otroci doma, v vrtcih in osnovnih šolah. Kasneje ga vse več uporabljajo. Zaradi tega je v današnjem času potrebno ločiti med osnovno in funkcionalno računalniško pismenostjo. Osnovno znanje računalniške pismenosti ne pomeni le poznavanje računalniške obdelave posameznih podatkov, besedil, števil in slik. Ne pomeni poznati računalniško komunikacijo, saj posameznik ni vezan na točno določeno strojno in programsko opremo. Je veliko več. V drţavah v razvoju so pomembna še dodatna znanja na podlagi katerih posamezniki hitreje najdejo zaposlitev oziroma so laţje in bolje zaposljivi. Napredna računalniška pismenost pa je zahtevana v vseh razvitih drţavah. Potreba po boljši računalniški strojni in programski opremi izredno hitro narašča. Pribliţujemo se zgornji meji zmogljivosti današnje komplementarne kovinsko oksidne polprevodniške tehnologije, ki je ţal ni moţno preseči. Izoblikovala se je nova zvrst računalnikov na osnovi nanotehnologije, ki podpira kvantno računalništvo, osnovni prostor kvantnega računalništva pa je nanometerski15. Popolna zamenjava klasične elektronske tehnologije z nanoelektronsko naj bi se zgodila okoli leta 201616. V obdobju digitalizacije sta se spojili področji telekomunikacij in računalništva. V prihodnje predvidevamo, da se bodo na osnovi kvantnosti spojile še fizika, računalništvo, biomedicina, molekularna kemija, farmacevtika in še kaj. Če bodo izdelani biomolekularni računalniki se bodo spremenili tudi algoritmi in inteligentnost računalniških sistemov. Pojavilo se bo sprotno učenje, mnoţična adaptivnost struktur in rekonfiguriranje sistema na osnovnem nivoju, ob minimalni kontroli (Virant, 2007: 13-19). 2.1 Pomen računalniške pismenosti Nemalokrat se pri starejših, nezaposlenih in invalidih pripeti, da niso računalniško pismeni. Tako morajo pogosto priznati pomanjkanje znanja in se prepustiti usmerjanju študentov ali dijakov, ki jim posredujejo pomoč v znanju ali informacijah, s katerimi razpolagajo. Pri večini poslovanja je računalnik standardni in delovni pripomoček. Uporablja se v banki za vodenje računov, v trgovini za prodajo vozil, za popravilo ali oceno vozila, v knjiţnici za 15 Uradna oznaka je nm. Za primerjavo 1 nanometer je milijonti del milimetra. Delci imajo dimenzijo od 1 do 100 nm. Če bi vzeli največje delce z dimenzijo 100 nm, bi jih za premer človeškega lasu potrebovali vsaj 800. 16 Leta 1949 – tranzistorji, 1960 – velikost tranzistorja 0, 5 cm, 1 tranzistor na čip, 1985 – velikost tranzistorja 1 mikrometer, 1 milijon tranzistorjev na čip (Intel 8086), leta 2004 – velikost tranzistorja 60 nanometrov, 12 milijonov tranzistorjev na čip, predvidevanja za leto 2025 – velikost tranzistorja 1 nanometer, število tranzistorjev na čip ni znano. 13 seznam in razpoloţljivost knjig, v zdravstvenih domovih za shranjevanje podatkov o bolnikih ali celo super podatkovni bazi podatkov za diagnosticiranje bolezni. Da se laţje zaposlimo je potrebno postati računalniško pismen, da je računalnik na delovnem mestu osnovno orodje in ne breme. Dobra računalniška pismenost pomeni napredovanje v osebni ali delovni karieri, saj uporabnik pozna delovanje vsake ali večine strojne in programske opreme. Ne pomeni pa, da potrebuje visoko sofisticirana znanja za pisanje programja ali postavljanje omreţij. Digitalni razkorak računalniške pismenosti je najbolj opazen pri primerjanju prebivalstva glede na geografsko in socio-demografsko področje. Za mnoge računalniki predstavljajo prednost zaradi njihove zmoţnosti obvladovanja in ohranjanja informacij. Učni programi o računalništvu so razširjeni del izobraţevanja, saj se računalniki uporabljajo za številne aplikacije v šolah, za pisanje knjig ali iskanje informacij na spletu – so bolj pogosti kot pero in papir. Poznavanje dela z računalniki je postal sinonim za osnovno računalniško pismenost. Za funkcionalno računalniško pismenost pa je potrebno poznavanje dela z multimedijskimi komunikacijami in orodji. Selber je navedel, da morajo pristojne sluţbe in pisci programov prevzeti odgovornost za računalniško pismenost in ponudil tri ustvarjalne komponente za to: funkcionalno pismenost, kritično pismenost in retorično pismenost. Njegovo mnenje je bilo, da ni dovolj, če posamezniki poznajo programe in aplikacije (BGSU). Višja raven računalniške pismenosti pomeni, da se posamezniki med uporabo računalnika prilagajajo novostim in se na različne načine učijo novih postopkov. Pomeni, da ga uporabljajo za programiranje in napredno reševanje problemov (Wikipedia). Računalniška tehnologija ponuja vedno več procesorske moči. Za grafično predstavitev se pojavljajo vedno kakovostnejši vmesniki, ki za delovanje zahtevajo minimalno računalniško znanje. Sodobna programska oprema uporablja gumbe, ikone in piktografske vmesnike, da bi dosegla najvišjo stopnjo uporabnosti. Programska orodja, ki delujejo na principu razpoznavanja vzorcev, avtomatske vizualizacije in umetne inteligence so avtomatizmi ter zmanjšujejo potrebo po višji stopnji računalniške pismenosti. Tako večina ljudi računalnike uporablja, čeprav se tega sploh ne zaveda (bankomati, navigacijski sistemi, mobilni telefoni, mikrovalovne pečice itd.). Razvojne izboljšave programskih paketov, ki delujejo na podlagi govora, prepoznavi »govorice« telesa in avtomatske vizualizacije so razlog, da se posameznikom s področja računalniške pismenosti ni potrebno izobraţevati. Uporabna pismenost jim bo za izvajanje osnovnih operacij zadostovala. Eksponentna inovacija tehnologije na drugi strani pa neprestano 14 konkurira stopnji računalniške pismenosti in se v ospredje postavlja vprašanje, kako računalniki koristijo človeštvu kot celoti. Tudi na lokalnem nivoju. 2.2 Človek kot fenomen informacijske pismenosti Jezik je bil nedvomno največja »iznajdba« človeka. Rousseau (1999: 9) je trdil, da se človek od ţivali razlikuje po govoru: narodi se med seboj razlikujejo po govorici. Prve knjige so od 6. do 12. stoletja napisali v samostanih, v 15. stoletju pa se pojavi tisk. Pismenost je bila redka, prisotna je bila le na kraljevih in plemiških dvorih. Tiskanih medijev je bilo vedno več. Tretji korak na govornem in slikovnem področju je bil izum elektrike in elektronskih medijev, radia, televizije in filmov. Vreg (2001: 5) s politološko-sociološkega aspekta informacijske druţbe »globalnega človeka« opredeljuje kot fenomena informacijske druţbe. Globalna telekomunikacijska povezanost vodi k človekovi osebnosti. V človeškem ţivljenju prevladujejo biološke osnove človekove biti, afektivno-kognitivni motivi komuniciranja in delovanja, nagoni preţivetja, dominacije in agresivnosti ter druge lastnosti. Iz omenjenega opazuje dogajanja v »visoki« politiki, v gospodarstvu, v sferi korporacij in multinacionalk. Zaskrbljeno sprejema odločitve o svoji usodi tako na ravni lokalne, regionalne, drţavne in globalne skupnosti. Komunikolog Marshall McLuhan je napovedal, da bo zaradi globalne medijske tehnologije svet postal globalna vas. Danes lahko človek iz svoje delovne sobe vodi globalni dialog z vsem svetom; njegova soba je postala globalna soba in on »globalni človek« (glej Tabelo 2.1). Znanstveno bo ustvarjal doma, pred svojim računalnikom in svoje storitve ponujal preko spleta. S pomočjo tehnologije bo globalni človek vstopal v univerzum znanja in v njem bival. Vreg (2001: 9) navaja, da je McLuhan razgrnil novo podobo medijev, saj je ţe leta 1964 v knjigi17 navedel, da je medij »podaljšek čutil«. Po McLuhanu človek nima samo čutil in koţe, njegova čutila so tudi obleka, čevlji, stanovanje, ura, elektrika, radio, televizija, telefon, avtomobil in nenazadnje osebni računalnik povezan z dostopom do interneta. Brez njih človek ne bi bil več celovit človek. Mediji lahko odločilno oblikujejo človekovo zavest in, če so mediji v zgodovinskem obdobju oblikovali človeško druţbo, jo bodo še naprej. Druţba je tehnološki organizem in kot taka del narave našega planeta (Grabnar,1996: 34-41). 17 Understandig Media – Razumevanje medijev. Podnaslov: Extensions of Man – Podaljški človeka. 15 Alkalaj je ţe leta 1995 (1995: 48) napovedal, da bodo v letu 2010 vsi mediji postali eno. V enem samem malem elektronskem aparatu bomo imeli radio, televizijo, poštni nabiralnik za pisma in časopise. Uveljavljeno bo izobraţevanje na daljavo, drţavni usluţbenci in drugi strokovnjaki pa bodo delo opravljali kar doma. Takojšen dostop do človekovih informacijskih potencialov in dostop do oddaljenih lokacij preko transmisijskih omreţij, bosta omogočila komuniciranje s komerkoli in kadarkoli. Papirna druţba in birokracija naj bi izginili. Nasprotno je ugotoviti, da je strah pred izgubo podatkov shranjenih na »minljivih« medijih prevelik, saj jih večina meni, da je potrebno podatke še vedno natisniti in shraniti v arhiv. Tabela 2.1: Informacijska dostopnost in internetsko komuniciranje Vir: Vreg, 2001: 10. Skozi zgodovino je človek ustvarjal različna fiziološka, fizična in tehnična sredstva komuniciranja ter sporazumevanja: jezik, pisavo, tisk, sliko, radio, televizijo, telefon, mobitel, elektronsko pošto in internet. Današnji internetni futuristi pa menijo, da so vsa sporočila »ujeta« v en sam medij, ki je postal vsestranski, diverzificiran in tako prilagodljiv, da v multimedijski tekst absorbira vse človeško znanje, preteklost, sedanjost in prihodnost. Integracija elektronske komunikacije in vzpon interaktivnega spleta pomeni konec mnoţičnega občinstva (Castells, 2000: 355). McLuhanovo svetovno vas (the global village) so ustvarili predvsem radio, televizija, telefon in komunikacijski sateliti. In spet je minilo stoletje, da je človek ustvaril in razvil 16 novo, četrto tehnično sredstvo komuniciranja, internet, ki je omogočal komuniciranje z vsem svetom. Klasično sredstvo dialoga, poštno pismo, se je z elektronsko pošto spremenilo v elektronsko pismo. Klasično pismenost nam internet vrača z elektronsko. Internet je omogočil nastanek čudovite globalne knjiţnice sodobnega človeka s tisočerimi univerzitetnimi in drugimi knjiţnicami ter gigantskimi računalniškimi spomini proizvodov človekovega duha. Internet ponuja nove moţnosti za medsebojno komuniciranje in globalno interaktivnost. Je kraj srečevanja ljudi vseh slojev in poklicev. Ker se to dogaja na internetu ga imenujemo »virtualni prostor«, ki v stvarnosti (fizično) ne obstaja, saj ga ne moremo tipati, smo pa na njem aktivno udeleţeni in soustvarjamo vsebine. V njih se zbirajo virtualne skupnosti, ki imajo skupni jezikovni kod, ki je najpogosteje angleški. Na internetu se običajno dogajajo politični diskurzi, drţavno-administrativni internetski diskurzi, pravni internetski diskurzi, poetski diskurzi, knjiţevna-publicistična proza ali moralni diskurzi (glej Tabelo 2.2). Informacijska pismenost nam omogoča sodelovanje v političnem procesu, zakonodajnem postopku, elektronski demokraciji in virtualnih poslanskih pomočnikih, pri čemer je parlamentarni dialog prerasel v pogovor med poslanci in civilno druţbo. Informacijsko pismeni so tako vključeni v e-volitve, e-prošnje in vse kar ima predznak e- (Vreg, 2001: 15-17). Slika 2.1: Model internetskih diskurzov Vir: Vreg, 2001: 17. 17 Prednosti informacijske pismenosti so leta 1992 poskušali uporabiti v predsedniški kampanji ZDA. Kandidata za predsednika Bill Clinton in Al Gore sta med volilno kampanjo, na spletu, objavljala celotna besedila svojih govorov, oglasov, stališča do posameznih problemov in tudi biografske podatke. Ker pa internet zaradi tehnoloških teţav in zaradi nepismenosti ljudi ni bil dosti uporabljan, ni imel kakšnega večjega učinka na novinarje ali na javnost. Ţe leta 1994 in 1999 pa je postalo očitno, da je internet postal sestavni del politike. Kandidatu za predsednika, in leta 2009 predsedniku ZDA Baracku Husseinu Obami, se je informacijska pismenost zelo obrestovala, saj je v času volilne kampanje volivce uspešno nagovarjal tudi preko socialnih mreţ (Facebook in Twiter). Vreg (2001: 25) kot naslednji fenomen informacijske pismenosti opredeljuje področje znanosti in izobraţevanja. Informacijska in komunikacijska tehnologija ustvarjata globalni izobrazbeni prostor, kjer sta skupni evropski prostor visokega izobraţevanja in informacijsko omreţje ključ k povezovanju konvergence. Univerze so del trţnega gospodarstva, ki trţijo usluge, novo znanje, patente, postopke in tehnologije. Pojavi pa se teţava, saj visoko šolstvo ne more sprejeti uniformnega in harmoničnega »evropskega modela« in mora ohranjati dinamični večplastni vzgojni sistem za potrebe lokalnih, regionalnih in globalnih skupnosti, delovnih trgov in pričakovanj ljudi. Znanje in ustvarjalnost sta namreč najpomembnejši strateški surovini. Brez njih ni bilo razvojne prednosti Slovenije, zaradi česar so si najvišji predstavniki slovenske politike in vlada zastavili strategijo, da dvignejo raven splošne računalniške pismenosti ter vzpostavijo najširšo dostopnost do interneta. Za cilj so si zadali, da do leta 2004 v šole namestijo najmanj 30.000 računalniških mest preko katerih bo mogoč visoko zmogljiv in stalen dostop do interneta. Omogočili naj bi elektronsko poslovanje drţavljanov z javnimi ustanovami kar pomeni, da so morali za ta strokovna dela v drţavni upravi usposobiti na stotine uradnikov. Nenehno izobraţevanje in razvoj človeških potencialov nasploh je conditio sine qua non18 v druţbi sedanjosti. Tako lahko fenomen informacijskega človeka gledamo z vidika različnih aspektov. Kot enega izmed njih lahko omenimo: »Izdatki za razvoj človeškega potenciala, ki so neposredno povezani z vsebnostjo izobraţevanja in osvojenega znanja v 18 Izraz condition sine qua non »brez katerih ne bi bilo mogoče« se v večini primerov uporablja v pravu, v današnjem času pa ga je zaslediti tudi na drugih področjih - informatiki. Uporablja se za absolutno stvar ali stanje, »pogoj« brez katerega ne bilo mogoče ali brez katerega (ni) nič. Je izraz, ki se nanaša na nujno medsebojno vzročno zvezo – nujno potrebno, da se je nekaj zgodilo, se je ukrepalo ali so nastale posledice. 18 določeni druţbi« (Juvan, 2006: 33). Pri tem naj bi obstajala sorazmerna vzročna zveza. Čim višji so izdatki za izobraţevanje, tem višja je vsebnost znanj v druţbi in boljša je informacijska pismenost. Drugi dejavnik je število visoko izobraţene delovne sile. Med njimi je določeno število računalniških strokovnjakov, katerih znanje je najboljši kazalec informacijske pismenosti, saj je v neposredni zvezi s poznavanjem in delovanjem IKT. 3. INFORMACIJSKA PISMENOST Informatika je veda, ki se ukvarja z zbiranjem informacij (podatkov19), obdelavo informacij (podatkov) in posredovanjem informacij. Informacija ni isto kot podatek, saj podatek sam po sebi nima vrednosti. Informacije prejemamo nenehno, so kakršnekoli vrste in imajo vrednost za posameznika. Je vse kar vidimo, slišimo ali zaznamo s čutili. Človek prejete informacije obravnavna razumsko in čustveno tako, da ima lahko ista informacija pri različnih posameznikih popolnoma drugačen pomen. Informacija je torej vsako sporočilo, ki nam pove nekaj novega. Po komunikacijskem kanalu lahko oseba prejme podatek, ga na osnovi predznanja obdela in dobi informacijo. Informacija ima pomen in vrednost, saj lahko posameznik na podlagi nje nadgradi svoje znanje (glej Sliko 3.1). V računalništvu je pojem informacija sopomenka za mnoţico vrednosti, ki jih lahko računalnik sprejme oziroma izda (Kostrevc, 2006: 21). Slika 3.1: Sinteza informacij Vir: Rodič, 2009. Prirejeno po Menedţerski informacijski sistemi, PowerPoint. 19 Podatek je opredmeteno, opisano dejstvo iz realnega sveta, s katerim predstavimo informacijo. To so črke, številke, slike, zvok idr.. 19 Svetovna populacija je v današnjem času razmeroma dobro informacijsko pismena, kljub temu pa nekateri deli sveta zelo zaostajajo za povprečjem ali so celo informacijsko nepismeni. Podatki o informacijski pismenosti se ugotavljajo z analizami digitalnih razkorakov, kjer sta v ospredje postavljena socialni in ekonomski poloţaj posameznikov. Na digitalni razkorak pa pogosto vplivajo tudi moţnost dostopa do IKT, do širokopasovnih (hitrih) in brezţičnih povezav, geografski poloţaj, starost, status in izobrazba posameznika. Pomemben del analize predstavljajo zgodovinski aspekti, vedenjske in fizične zmoţnosti posameznika ali generacijske razlike med posamezniki (Rowena, 2001: 3). 3.1 Definicije informacijske pismenosti Definicija pismenosti pomeni sposobnost pisati in brati. Poglobljeno pomeni, da v druţbenem okolju (doma, na delu in v skupnosti) razumemo pomen kratkih stavkov. To potrjuje raziskava OECD (2000), ki osnovno pismenost označuje kot sposobnost doseganja ciljev ter razvijanja svojega znanja in potencialov (Vehovar, 2008: 15). Ljudje, ki so sicer splošno pismeni, pa imajo teţave z drugačnimi vrstami pismenosti. Recimo nekdo, ki zna brati in pisati, ne pozna pa številk, bo le s teţavo uspešen v okolju, v katerem ţivi. Pismenost variira od druţbe do druţbe. Nadgradnja osnovne pismenosti je lahko s področij številčne, računalniške, digitalne ali informacijske pismenosti, saj obvladovanje zvoka, mirujočih slik in animiranih grafičnih elementov v digitalni komunikaciji vse bolj kliče po širši opredelitvi pojma informacijske pismenosti. Dognanja analitikov omenjajo stopnjo informacijske pismenosti drţave, kot glavno merilo za določanje vrednosti človeškega kapitala. Tako visoko vrednotenje pismenosti temelji na podlagi ugotovitev, da je pismene ljudi ceneje izučiti, kot nepismene. Pomeni več priloţnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni izobrazbe. Po najnovejših podatkih je na svetu 796.000.000 ljudi nepismenih, od tega 64 % ţensk (Unesco, 19. 10. 2010), v Sloveniji pa pismenost ni slaba in je primerljiva z drţavami OECD (Dnevnik). Pojem informacijske pismenosti (Mokhtar in Majid, 2008: 94) se prične uveljavljati po začetku sedemdesetih let, natančneje 1974, ko so prve osebe pri svojem delu znale uporabljati informacije. Kot snovalca informacijske pismenosti se navaja Paula Zurkowskega, ki je bil v tem času predsednik Informacijskega industrijskega zdruţenja20. Zurkowski (1974: 6) navaja: »Ljudi lahko imamo za informacijsko pismene, če jih učimo 20 Information Industry Association 20 uporabljati informacijske vire za njihovo delo. Naučili so se tehnike in veščine za uporabo vrste informacijskih orodij, kot primarnih virov«. Bawden (2001a: 10) povzema Tucketta, ki opredeljuje, da informacijsko pismenost razumemo kot hierarhijo sposobnosti na treh nivojih: enostavne informacijske veščine, ki zajemajo znanje uporabe enega informacijskega orodja, sestavljene (compound) informacijske veščine, ki zajemajo znanje zdruţenih enostavnih orodij in kompleksne (complex, integrated) sestavljene informacijske sposobnosti, ki omogočajo uporabo različnih, zapletenih orodij, povezavo z informacijskimi mreţami, vrednotenje rezultatov in oblikovanje novih informacij. S pojavom prvih računalnikov in komunikacijskih poti so se omogočale oddaljene povezave, dostop do informacij preko omreţja ter posameznikove ţelje po pridobivanju informacij za uspešno reševanje teţav, za sprostitev, za zabavo, za pomoč pri odločitvah s kritičnim mišljenjem, za raziskovanje, komunikacijo in še bi jih lahko naštevali. Z informacijsko pismenostjo so se kasneje ukvarjali številni avtorji, strokovnjaki, učenjaki in znanstveniki. Pri oblikovanju definicije informacijske pismenosti so uporabili več gledišč, najbolj pogosto pa je citirana definicija American Library Association (ALA) iz leta 1989, ko je podala poročilo o informacijski pismenosti: »Informacijsko pismena oseba je tista, ki je sposobna spoznati, kdaj informacijo potrebuje, jo zna najti, ovrednotiti in učinkovito uporabiti. Informacijsko pismen je tisti, ki se je naučil, učiti se. Ve, kako se učiti, ker ve, kako je informacija organizirana, kako jo najde in jo uporabi na način, da se lahko še drugi iz nje učijo«. Martin in Grudziecki (2006: 250) govorita o informacijski pismenosti preko treh faz. Prvo fazo sta poimenovala mojstrska faza (mastery phase), ki je potekala vse do sredine leta 1980. Zaznamovalo jo je strokovno, mojstrsko znanje o načinu delovanja računalnikov in programiranju. Sledi ji uporabna faza (application phase) do leta 1990, kjer se pojavijo preprosti grafični vmesniki in mnoţične aplikacije, ki so bile preprostejše za uporabo. Tretja, reflektivna faza (reflective phase), ki traja od poznega leta 1990 do danes, se je zgodila s spoznanjem, da je informacijska tehnologija orodje za pedagoške prijeme, osredotočena na učečega. Glede na razvoj lahko danes omenimo ţe četrto fazo, ki bi jo poimenoval virtualna faza. Virtualna faza namreč vključuje oddaljeno sodelovanje posameznih doseţkov na tehnološkem, omreţnem in znanstvenem področju. Lahko 21 napovem še peto fazo, ki bi jo poimenoval nano faza, saj tehnološki razvoj s proizvajanjem vse miniaturnejših, zmogljivejših, multifunkcijskih naprav omogoča interaktivno sodelovanje posameznikov v virtualno-kibernetskem svetu. Sposobnost ljudi oziroma informacijska pismenost bo tako v prihodnje predstavljala kompleksen in multidimenzionalen način. Profesor iz belgijske univerze v Leuvnu, Johannes De Gruyter, je na zasedanju odbora Evropskega parlamenta za kulturo (Zlataleta.com) spomnil na dejstvo, da je s pomočjo interneta mogoče prepotovati na tisoče kilometrov, kar od doma. Pri potovalnem raziskovanju spletnih strani lahko najdemo veliko vsebine za samoizobraţevanje, ki so nam na voljo v obliki videokonferenc, izobraţevalnih spletnih projektov priznanih strokovnjakov in znanstvenikov ter kvalitetnih in zanimivih posnetkov predavanj. Opozoril in poudaril je, da: »Komunikacijske tehnologije se ne morejo meriti z neposrednimi izkušnjami, kljub temu pa se da s spletom veliko narediti». Na istem zasedanju je Gruyterjevo misel o spletu, kot pripomočku za izobraţevanje, podkrepil Andrew Rasier, ki je mnenja, da je pri vsem navedenem potrebno spodbuditi digitalno pismenost, saj bodo ljudje le tako znali izkoristiti vse pozitivne priloţnosti, ki jih ponuja splet. Njegove besede: »Vsi plavamo v tem ogromnem oceanu kulture, ki ga napaja splet, ampak da bi ga pravilno razumeli, potrebujemo digitalno opismenjevanje«, je dober opis časa, v katerem se nahajamo. Strokovnjaki so večkrat opozorili na moţnosti, ki jih ponuja digitalni splet, enako na nevarnosti in pasti. Splet je svet močno spremenil, saj je uporabnikom omogočil, da se z njegovo pomočjo spoznavajo z različnimi ljudmi, idejami in okolji. Grčarjeva navaja Raderjevo (2004: 20), da je informacijska pismenost bistvena za preţivetje v prihodnosti. Informacijsko pismena oseba bo znala pridobiti in uporabiti informacije za različne situacije. Po mnenju Raderjeve je informacijsko pismena oseba tista, ki: se zaveda, da je točna in popolna informacija osnova za razumno odločanje, spozna potrebo po informaciji, na osnovi informacijske potrebe oblikuje vprašanje, identificira moţne vire informacij, razvije uspešne strategije iskanja, najde dostop do virov informacij, ovrednoti informacije, organizira informacije za praktično uporabo, 22 integrira nove informacije v obstoječe znanje in uporabi informacije v kritičnem mišljenju in reševanju problemov. Prva, ki se je soočala z informacijsko pismenostjo v Sloveniji je Filova (Grčar, 2004: 21 30). V širšem pomenu jo je definirala kot sposobnost, kako uspešno priti do informacij, jih znati ovrednotiti za reševanje problemov in odločanje. Informacijsko pismena oseba ve, da se je treba v informacijski druţbi neprestano učiti. Biti informacijsko pismen po njeno pomeni: preţiveti in biti učinkovit v okolju informacijske tehnologije, v demokratični druţbi ţiveti produktivno, zdravo in zadovoljno, hitro se spreminjajoče okolje učinkovito obvladati, bodočim generacijam zagotoviti boljše ţivljenje, najti primerne informacije za reševanje osebnih in profesionalnih problemov ter znati pisati in delati z računalnikom. Kasneje je definicijo informacijske pismenosti razširjeno opredelila Novljanova (Grčar: 2004: 21). Navaja, da je to najvišja od vseh potrebnih vrst pismenosti v sodobni druţbi. Pismenost se v novi dobi razumeva kot raba informacij, posredovanih s sodobno IKT, ki so pridobljene preko komunikacijskih kanalov. V informacijskem procesu sta zdruţeni manipulativni in kognitivni21 vidik. Vključena sta raziskovalni proces in proces vrednotenja (Novljan, 2002: 1). Novljanova (2002: 11) je ţe pred časom ugotovila, da je pojem uveljavljen v teoriji, v praksi pa si pot utira počasneje. Povzema mnoge programe in priporočila za vrednotenje informacijsko pismene osebe. Informacijsko pismeno osebo opredeljuje kot osebo, ki: prepozna informacijsko potrebo in jo opredeli, zna učinkovito in uspešno uporabljati različne vire in strategije informacijskega poizvedovanja, kritično ovrednoti informacije, zna učinkovito in ustvarjalno uporabiti informacije, uporablja ustrezne elemente za ocenjevanje dela in razume gospodarski, kulturni, zakonski in druţbeni pomen informacij ter jih uporablja etično in zakonito (Novljan, 2002: 15). 21 Kognitivna znanost obravnava človekovo duševnost interdisciplinarno, s povezovanjem vseh disciplin (nevroznanost, psihologijo, filozofijo, jezikoslovje, umetno inteligenco in druţbene vede), ki lahko kaj povedo o kognitivnih pojavih. Duševne procese poskuša obravnavati celostno in na tak način priti do globljega razumevanja področja, ki nam je izkustveno najbliţje. 23 Piciga (2000: 68) je definicijo informacijske pismenosti, ki naj velja za slovenski prostor, povzela po avstralskih avtorjih Henriju in Hayu. Slednja sta informacijsko pismenost opredeljevala kot: Nadredni pojem vsem drugim vrstam pismenosti. Kompetenco uspešnega izvajanja osnovnih aktivnosti (faz) informacijskega procesa, ki vključujejo opredelitev problema (zavedanje o obstoju informacijskega problema) lociranja informacij, jih oceniti, ovrednotiti, izbrati in jih znati organizirati za ustvarjalno uporabo pri reševanju problemov. Kompetenco uporabe kognitivnih procesov, kot so razumevanje, sinteza, analiza, interpretacija, povzetek in vrednotenje informacije. Kot je ugotoviti, se koncept osnovne informacijske pismenosti v nekaterih elementih prekriva s konceptom funkcionalne pismenosti. Določena stopnja funkcionalne pismenosti je nujna za uspešno učenje informacijskih znanj in spretnosti (Piciga, 2000: 69). Opredeljena je kot zmoţnost uporabe pisnih informacij za delovanje v druţbi, doseganje individualnih ciljev, razvijanje znanja in potencialov (Zveza bibliotekarskih društev). Informacijsko pismenost CILIP22 opredeljuje kot: »Vedeti, kdaj in zakaj potrebujemo informacijo, kje jo najti, kako jo vrednotiti, uporabljati in posredovati na etičen način«. Johnston in Weber (Stopar et al., 2006: 3) sta opredelila in poudarila njen vpliv na učinkovitost in etičnost delovanja posameznika, ki pomeni primerno informacijsko ravnanje, da bi z različnimi mediji ali kanali pridobili informacijo, ki ustreza posameznikovi potrebi, skupaj s kritičnim zavedanjem pomena zavestne in etične uporabe informacije v druţbi. Po njuni razlagi je poudarek na različnih virih informacij, ki vključujejo kulturne, politične in pravne razseţnosti. Abid (2004: 1) navaja, da se informacijska pismenost ukvarja s poučevanjem in učenjem o celi vrsti informacijskih virov in oblik. Da so posamezniki informacijsko pismeni morajo vedeti zakaj, kdaj in kako uporabiti vsa ta orodja in o informacijah, ki so ponujene, razmišljati kritično. Informacijska pismenost pomeni razvijanje kritičnega razumevanja in aktivnega sodelovanja. Omogoča, da si ljudje razlagajo pridobljeni informacijski vir, da sami postanejo proizvajalci podatkov in s tem postanejo močnejši udeleţenci v druţbi. Je razvijanje kritične in ustvarjalne sposobnosti. Digitalni mediji znatno povečajo moţnosti za aktivno sodelovanje, hkrati s tem pa ustvarjajo okolje neštetih moţnosti. Svobodno izraţanje in prost dostop do informacij je 22 Chartered Institute of Library and Information Professionals. Dostopno prek: http://www.cilip.org.uk/Pages/ default. aspx (12. 10. 2010). 24 del osnovne pravice vsakega drţavljana, ki so v pomoč pri gradnji in ohranjanju demokracije. Je osnova za vseţivljenjsko učenje. Evropska komisija ţeli z izboljšanjem informacijskega opismenjevanja okrepiti zavedanje, da so usposobljeni uporabniki informacijskih in komunikacijskih tehnologij ključni za konkurenčno in inovativno Evropo. V okviru tedna informacijske pismenosti e-Skills Weeka so se po vsej Evropi izvajale številne prireditve, izobraţevanja, tekmovanja in drugi dogodki, ki so jih organizirale vladne ustanove, izobraţevalne institucije, študentje in učenci (Microsoft). Pri Microsoftu poudarjajo, da je informacijska pismenost ključna veščina aktivne generacije in motor evropske inovativnosti v vseh gospodarskih panogah. Delovna mesta, kjer niso potrebna znanja s področja informacijskih in komunikacijskih tehnologij izginjajo in se bodo v prihodnosti še zmanjševala. Zaradi tega je potrebno vlagati v izobraţevanje vseh generacij prebivalcev, največ v aktivno prebivalstvo, ki so iskalci zaposlitve. Izboljšane tehnologije izrazito spreminjajo moţnosti dostopa do informacij, saj so široko dostopne (po vsebini – več avtorjev poroča o istem in globini – delitev tem), ne posegajo pa bistveno v koncept informacijske pismenosti, ki po mnenju večine avtorjev temelji na kognitivni osnovi. Informacijska pismenost je v prihodnosti bistvena za preţivetje v informacijskem okolju. Samo Bobek, dekan Ekonomske-poslovne fakultete Maribor, je v svojem nagovoru, ki so ga poimenovali Dan informacijske pismenosti in se je odvijal v okviru tedna e-Skills Weeka 2010, navedel: Informacijsko pismenost na fakulteti je razumeti kot znanja, ki jih mora imeti posameznik za uporabo računalniških rešitev na delovnem mestu, kot znanja o uporabnosti rešitve na nekem področju poslovanja in kot znanja o tem, kako lahko z neko rešitvijo inoviramo in izboljšamo področje poslovanja. Problem, ki ga vidimo je, kako zagotoviti drugo in tretjo raven informacijskih znanj pri aktivni populaciji – v tem je lahko ključ do povečanja dodane vrednosti in večje konkurenčnosti podjetij. Jan Muehlfeit, predsednik Microsofta Evrope in predsednik novega zdruţenja European eSkills Association (EeSA), je kot povabljeni govornik v okviru dogodka v Mariboru dejal: 25 Za prihodnost Evrope in njene globalne konkurenčnosti bodo odločilna večja vlaganja v človeške vire, saj kot kontinent na tem področju zaostajamo za gospodarstvi v Severni Ameriki in Aziji. Nujno moramo izboljšati znanja in spretnosti zaposlenih, zlasti znanja s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij tudi zaradi potenciala, ki ga ima IKT-sektor na področjih »zelene« družbe, ustvarjanja novih delovnih mest in visoke dodane vrednosti«. »Pri Microsoftu si prizadevamo, da pomagamo pri tem izzivu, saj vemo, da če bo Evropa uspešna, bomo lahko uspešni tudi mi, kot podjetje, ki tukaj posluje. Kot je razbrati iz besed, je informacijska pismenost pri Slovencih na precej nizkem nivoju. Potrebno bo še nekaj let, da zagotovimo višji nivo računalniške in informacijske pismenosti. Z izboljšanimi strategijami in naravnanimi cilji se stanje lahko izboljša prej kot v 10 do 15 letih. Vsak izmed avtorjev je definicijo informacijske pismenosti različno razčlenjeval ter ji na določenih delih, glede na njegovo področje raziskave ali izhodišče obravnave (pedagogika, psihologija, sociala, knjiţnice), dajal poudarek. 3.2 Informacijska pismenost v visokem šolstvu Devetdeseta leta 20. stoletja so bila v Sloveniji in tujini čas velikih sprememb. Zaradi političnih, gospodarskih, kulturnih in globalnih sprememb se je za študij po srednji šoli odločalo čedalje več mladih, pa tudi starejših, kot je razbrati iz Nacionalnega programa visokega šolstva R. Slovenije. Decembra 1993 je bil sprejet Zakon o visokem šolstvu na osnovi katerega so se univerze temeljito preoblikovale. Omogočeno je bilo ustanavljanje samostojnih in zasebnih visokošolskih zavodov. Zaradi potreb po spremembah je bila organizirana in izvedena javna razprava o nacionalnem programu visokega šolstva za obdobje od leta 2011 do 2020. Predavanja na fakultetah in univerzah se izvajajo na osnovi predznanja študentov o uporabi IKT, dodano vrednost pa izkazujejo študentje, ki imajo višjo stopnjo informacijske pismenosti. Visokošolske institucije v vlogi vseţivljenjskega učenja postajajo osrednje poslanstvo. Informacijski viri so pogosto dostopni prek omreţij ali drugih sodobnih informacijskih kanalov, razširjene učne tehnologije pa omogočajo poučevanje učiteljev in učenje študentov, ki v istem času niso na istem mestu (Zveza bibliotekarskih društev). Programi izobraţevanj se iz tega razloga določijo na podlagi skrbnih načrtov in 26 posvetovanj, ki temeljijo na poznavanju informacijskih potreb, kognitivnih stilov in predznanja uporabnikov. Izvedba programov zahteva sodelovanje visokošolskih učiteljev, knjiţničarjev in upravljavcev, ki s predavanji in diskusijami ustvarjajo učno okolje. V Sloveniji so bili koncepti informacijskega opismenjevanja na nivoju visokega šolstva uveljavljeni s strategijami ali programi. V zavodih ZDA, Avstralije in Nove Zelandije pa so bili ti uveljavljeni ţe pred časom. Predvsem se ta prednost »informacijsko pismenega študenta« opaţa v ZDA, kjer ţe same visokošolske ustanove zahtevajo akreditacijske standarde. Za univerze v ZDA je iz tega naslova American Library Association (v nadaljevanju ALA) za potrebe visokega šolstva sprejelo 9 standardov informacijske pismenosti (Information power, 1998: 1-7). Na osnovi teh standardov so bili določeni okviri in širše smernice za opredeljevanje informacijsko pismenega študenta, ki bo znal »delati« v informacijski dobi. 3.2.1 Standardi po American Library Association Standardi po ALA so sestavljeni iz treh kategorij (informacijska pismenost, samostojno učenje in druţbena odgovornost), devetih standardov in devetindvajsetih kazalcev. Osnovo in jedro predstavljajo prvi trije standardi in trinajst kazalcev informacijske pismenosti. Za kategorijo neodvisnega učenja so opredeljeni trije standardi in sedem kazalcev ter za kategorijo druţbeno socialne odgovornosti trije standardi in devet kazalcev. Skupek kategorij, standardov in kazalcev opisujejo vsebino in procese, povezanih z informacijo, ki se za študente priznavajo, da so informacijsko pismeni. 3.2.1.1 Kategorija informacijske pismenosti Standard 1: Informacijsko pismen študent uspešno in učinkovito dostopa do informacij. Te informacije priznava, so mu osrednjega pomena in ga izpolnjujejo pri priloţnostih ter izzivih iz dneva v dan. Preko svojih osebnih znanj ve, kdaj in kje iskati, da bo za zadovoljevanje določenih potreb našel najboljše informacije. Pri tem standardu je pet kazalcev, ki opredeljujejo študentovo informacijsko pismenost: kazalec 1 - priznava potrebo po informacijah, kazalec 2 - priznava, da so informacije točne in celovite, kazalec 3 - na podlagi potreb po informacijah oblikuje vprašanja, kazalec 4 - informacije identificira z različnimi moţnimi viri in kazalec 5 - za lociranje informacij razvija in uporablja uspešne strategije. 27 Standard 2: Informacijsko pismen študent informacije ocenjuje kritično in kompetentno. Ocenjuje jih natančno in pametno ter jim na podlagi tega določi kakovost. Razume tradicionalna in nova načela za oceno natančnosti, veljavnosti, ustreznosti, popolnosti in nepristranskosti informacij. Na podlagi vira informacije in logike presodi, če lahko informacije sprejme, zavrne ali jih zamenja. Pri tem standardu so štirje kazalci informacijske pismenosti: kazalec 1 - določa natančnost, ustreznost in celovitost informacij, kazalec 2 - razlikuje med dejstvi, stališči in mnenji, kazalec 3 - opredeljuje netočne in zavajajoče informacije in kazalec 4 - izbira ustrezne informacije glede na problem ali vprašanje. Standard 3: Informacijsko pismen študent informacije uporablja natančno in kreativno. V različnih kontekstih jih upravlja spretno in učinkovito. Ta standard spodbuja projektiranje in izvedbo javnih izdelkov. V projektih je vključeno kritično in ustvarjeno mišljenje študenta, ki odraţajo dejanske razmere v svetu. Kazalci informacijske pismenosti pri tem standardu so naslednji: kazalec 1 - organizira informacije za praktično uporabo, kazalec 2 - integrira nove informacije v lastno znanje, kazalec 3 - sprejema informacije v kritično razmišljanje ter reševanje problemov in kazalec 4 - proizvaja in pridobiva informacije ter ideje v primerni obliki. 3.2.1.2 Kategorija neodvisnih standardov za učenje Standard 4: Študent informacije zasleduje na podlagi osebnih interesov. Uporablja načela informacijske pismenosti za dostop, oceno in uporabo informacij, ki ga osebno zanimajo. Informacije ţeli za obogatitev razumevanja svoje kariere, spoznavanja skupnosti, zdravja, prostega časa in druge situacije. Kazalca standardov učenja sta: kazalec 1 - ţeli informacije, povezane z različnimi dimenzijami dobrega osebnega počutja. To so poklicni interes, druţbena vključenost, rekreacija, udejstvovanje ter zdravstvene zadeve in kazalec 2 - načrtuje, razvija in vrednoti podatke o izdelkih in rešitvah, povezanih z osebnimi interesi. Standard 5: Študent oceni literaturo in druge ustvarjalne izraze informacij. Uporablja načela informacijske pismenosti za dostop, ocenjevanje, uporabo, vrednotenje in oblikovanje umetniških izdelkov. Informacije je sposoben razumeti, jih predstaviti v 28 vseh formatih in ustvarjati izdelke v vseh oblikah, ki predstavljajo prednost. Kazalci standardov učenja so: kazalec 1 - je sposoben in motiviran bralec, kazalec 2 - iz predstavljene informacije izhaja pomen v različnih oblikah in kazalec 3 - razvija ustvarjalne izdelke v različnih oblikah. Standard 6: Študent si prizadeva za odličnost pri iskanju in ustvarjanju znanja. Uporablja načela informacijske pismenosti vrednotenja in uporablja svoje lastne podatke o procesih in izdelkih, kot tudi tiste, ki so jih razvili drugi. Aktivno in neodvisno izraţa kritiko ter predstavlja osebne miselne procese in posamične informacije o ustvarjenih izdelkih. Prepozna, kdaj so ta prizadevanja uspešna ali neuspešna, in razvija strategije za revizijo ter izboljšanje obstoječega. Kazalca standardov učenja sta: kazalec 1 - ocenjuje kakovost procesa in proizvodov na podlagi osebnega mišljenja in kazalec 2 - pripravlja strategije za revizijo, izboljšanje in posodabljanje, kar je samostojno ustvaril. 3.2.1.3 Kategorija socialne odgovornosti Standard 7: Študent, ki pozitivno prispeva k učeči se skupnosti in informacijski druţbi, priznava pomen delovanja demokratične druţbe. Je druţbeno odgovoren in razume, da je dostop do informacij bistvenega pomena za delovanje demokracije. Išče podatke najrazličnejših stališč, akademskih tradicij in kulturnih perspektiv. Kazalca socialne odgovornosti sta: kazalec 1 - ţeli informacije iz različnih virov, kontekstov, disciplin ter kultur in kazalec 2 - spoštuje načelo enakega dostopa do informacij. Standard 8: Študent, ki je druţbeno odgovoren do informacij, uporablja načela in prakse, ki odraţajo visoke etične standarde za dostop, vrednotenje in uporabo podatkov. Prepozna pomen enakopravnega dostopa do informacij v demokratični druţbi, spoštuje načela intelektualne svobode in pravic proizvajalcev intelektualne lastnine. Kazalci socialne odgovornosti so: kazalec 1 - spoštuje načela intelektualne svobode, kazalec 2 - spoštuje pravice intelektualne lastnine in kazalec 3 - odgovorno uporablja informacijsko tehnologijo. 29 Standard 9: Študent, ki pozitivno prispeva k učeči se skupnosti in učinkovito sodeluje v skupinah, naj nadaljuje in ustvarja nove informacije. Ţeli si izmenjevati informacije in ideje iz različnih virov in perspektiv, priznava poglede in prispevke različnih kultur ter disciplin. Z različnimi posamezniki ugotavlja informacijske teţave, išče svoje rešitve in jih podaja natančno ter kreativno. Kazalci socialne odgovornosti so: kazalec 1 - deli znanje in informacije z drugimi, kazalec 2 - spoštuje zamisli drugih in priznava njihove prispevke, kazalec 3 - sodeluje z drugimi, tako osebno kot preko tehnologij, ki bodo opredeljevale informacijske probleme in jih zaprosi za rešitve in kazalec 4 - z drugimi sodeluje osebno ali preko tehnologij za načrtovanje, razvoj in vrednotenje informacijskih izdelkov ter rešitev. Izobraţevalni smoter je, da se slušatelje seznani s pojavom, razvojem in vplivom informatike na druţbo. Spoznajo tehnologijo in postopke, ki se uporabljajo za zbiranje, shranjevanje, posredovanje informacij in upravljanje sistemov. Učijo se uporabljati informacijsko tehnologijo, predvsem: iskanje informacij, tehnološke spremembe, razvoj druţbe, strukture in organizacije podatkov ter informacij, pojem informacijskega sistema (v nadaljevanju IS), klasifikacije IS, namen in funkcije IS, faze izgradnje IS, zaščite in varovanje podatkov, dostop do podatkov, računske stroje, avtomate, računalnike, tehnologije za prenos podatkov, shranjevanje ter zbiranje informacij, strojnega jezika, višjega programskega jezika, aplikacijskih generatorjev, orodij umetne inteligence, paketnih jezikov in spoznavajo obstoječi IS, kot so javna uprava, zdravstvo, statistika, policija, bančništvo, šport, logika in matematika (Grčar, 2004: 46). Bolonjski način izobraţevanja vnaša pomemben segment praktičnega dela, ki zajema od 15 do 45 ur vaj. Vsak predmet je na podlagi kriterijev ovrednoten s številom kreditov, kjer vsak kredit pomeni 30 ur študentovega dela (predavanja, samostojno delo, učenje, vaje). Za uspešno opravljen izpit mora študent pri predmetu, ki ima 6 kreditnih točk, vloţiti 180 ur (6 x 30 ur) svojega časa, če ga ţeli uspešno opraviti. Namen uspešno zaključenega izobraţevanja je, da računalniško in informacijsko pismen študent pozna vse faze, od opredeljevanja značaja in obsega potrebnih informacij, do končnega cilja razumeti ekonomske, pravne in socialne vidike. To pomeni, da informacije uporablja etično in zakonito. Na univerzah in fakultetah se knjiţnična in informacijska znanja predavajo v različnih letnikih, v okviru rednih študijskih programov. Predavanja so dopolnjena z akademskimi večeri in individualnimi aktivnostmi (delo z različnimi strojnimi in programskimi orodji, spoznavanje 30 spleta in virtualno-kibernetskega prostora itd.). S tako usmerjenim izobraţevanjem je posameznik etiketiran, kot oseba z znanjem. Proces informacijskega opismenjevanja se nikoli ne konča, saj se je potrebno prilagajati razvoju informacijske druţbe. V to nas sili sistem, ki od nas zahteva uspešnost in učinkovitost. Opismenjevanje od posameznika zahteva poznavanje tehnologije, njeno razumevanje in uporabo, ki mu je v pomoč pri pridobivanju, razumevanju in uporabi informacij. 3.3 Pomen informacijske pismenosti Raziskave RIS in SURS o informacijski pismenosti prikazujejo, da se je Slovenija v letu 2004 uvrščala med najuspešnejše nove članice Evropske unije, saj je računalnik imelo skoraj dve tretjini gospodinjstev in 47 % dostop do interneta. Še posebej ugoden podatek je, da je kar 98 % šolarjev in mladine ţe uporabilo osebni računalnik. Dobra polovica (52 %) uporabnikov računalnika se je močno strinjala z navedbo, da s pomočjo računalnika laţje pridobijo koristne informacije, dobri dve petini (43 %) pa sta navedli, da s pomočjo računalnika naredijo več v krajšem času (RIS). 27 % se jih je počutilo precej sposobne uporabiti vsaj enega od navedenih načinov digitalnega komuniciranja, nadaljnjih 12 % je bilo v to zmerno prepričanih (SIBIS, 2003). Leta 2006 (RIS) je internet uporabljalo 47,5 % posameznikov. Število se ujemalo z napovedjo iz leta 2002, da jih bo 48 %. Letna rast deleţa uporabnikov interneta je znašala 15 %, ocenjeno pa je bilo, da bo leta 2007 50 % uporabnikov interneta. Samo 20 % oseb v populaciji od 12 do 65 let je bilo takšnih, ki interneta niso ne uporabljali, in tudi ne razmišljali o njegovi uporabi. Pomembnejša ugotovitev je bila, da 46 % oseb v populaciji od 12 do 65 let interneta ni uporabljala, 36 % jih je do interneta dostopalo z osebnim računalnikom, 13 % jih je do interneta dostopalo s prenosnim računalnikom in 5 % preko mobitela. Najpogosteje so internet uporabljali za samoizobraţevanje (57 %), izmenjavo datotek preko P2P23 omreţij (44 %) in internetno telefonijo (16 %) (RIS). Raziskave od leta 2003 do 2008 so s primerjanjem drţav Slovenije, Estonije, Avstrije, Italije, Madţarske, skupine EU1524 in EU2525 pokazale, da je deleţ uporabnikov IKT v Sloveniji pod povprečjem Evropske unije. Deleţi uporabnikov so naraščali počasneje kot 23 Kratica izvira iz angl. besed Peer-to-Peer in pomeni komunikacijo vsakega z vsakim. Okrajšava označuje drţave Evropske unije pred 1. majem 2004: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Velika Britanija. 25 Okrajšava označuje še naslednjih deset drţav Evropske unije, ki so se priključile po 1. maju 2004: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madţarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Po 1. januarju 2007 se priključita še Bolgarija in Romunija. Okrajšava za vse drţave Evropske unije je EU27. 24 31 je Evropsko povprečje. Podobno je bilo z rastjo deleţa gospodinjstev z dostopom do interneta, saj je od leta 2007 do 2008 zrasel le za eno odstotno točko. Povprečje Evrope je bistveno višje. Dostop do širokopasovnih povezav je bil enak povprečju Evrope. V Sloveniji so nekoliko nad povprečjem omogočeni dostopi v izobraţevalnih institucijah (71 %) in na delovnih mestih (90 %) (RIS). Najnovejši podatki o uporabnikih interneta so, da ga je septembra 2009 uporabljalo 24,7 % svetovne populacije, kar predstavlja 1,67 milijarde posameznikov. V primerjavi z letom 2000 se je ta številka povečala za 362,3 %. Ţe decembra 2009 je število uporabnikov naraslo na 26,6 % svetovne populacije, kar pomeni 1,8 milijarde posameznikov. V primerjavi z letom 2000 se je ta številka povečala za skoraj 400 %. Po statističnih podatkih iz meseca septembra 2009 se je število uporabnikov povečalo za 1,9 odstotne točke. Ko preverjamo podatke v juniju 2010 (glej Tabelo 3.1) ugotovimo, da jih internet uporablja 28,7 %, kar je 2,1 odstotne točke več kot decembra 2009 ali 200 milijonov več posameznikov. V primerjavi z letom 2000 se je ta številka povečala za 444,8 % (IWS26). Tabela 3.1: Statistika internetnih uporabnikov v svetu Vir: Internet World Stats. Dostopno prek: http://www.internetworldstats.com/ (12. 1. 2011). Po podatkih izhaja, da internet v Evropski uniji uporablja 58,4 % populacije, kar jo uvršča za Oceanijo (61,3 %) in Severno Ameriko (77,4 %). Penetracija27 od leta 2000 do 2010 je znašala 352 %. V Sloveniji internet uporablja 64,8 % populacije. Penetracija od leta 2000 do 2010 je le 332,8 %. Pri primerjavi podatkov z drţavami Evropske unije ugotovimo, da je Slovenija na tem področju popolnoma zastala. Glede na primerjane drţave ima 26 27 Internet World Stats. Podatek o penetraciji nam pove, kolikšen deleţ prebivalstva aktivno uporablja internet. Če presega 100 odstotkov pomeni, da nekateri posamezniki uporabljajo več načinov dostopa do interneta, na primer od doma, prijatelja oziroma iz sluţbe in uporabljajo več vrst IKT (računalnik, dlančnik, mobitel, iPod, iPad itd.). 32 Slovenija najmanjšo penetracijo, če izvzamemo drţave, ki so gospodarsko manj razvite. Te drţave namreč še nimajo takšne razpoloţljivosti IKT in urejenih dostopov do omreţnih povezav, je pa pri njih ugotoviti izjemno vlaganje v informacijsko opismenjevanje. Drţave, ki so imele ţe v prejšnjih letih visoko stopnjo uporabe IKT in interneta (Danska, Islandija, Luksemburg, Norveška, Švedska) imajo počasnejšo rast, saj dosegajo pokritost celotne populacije z 90 % ali več. Na samem repu je Afrika, kjer internet uporablja le 8,7 % populacije, kar je posledica slabe gospodarske in infrastrukturne razvitosti regije. Z 18,5 % penetracijo se na predzadnje mesto uvršča Azija, ki zaradi velikega števila prebivalcev v svetovnem merilu prispeva najvišji deleţ uporabnikov interneta (42,2 %). Za Azijo je teţko govorit o slabi penetraciji, saj ima 3,8 milijarde prebivalcev in največ, 764 milijonov uporabnikov interneta. Rast rednih uporabnikov interneta lahko interpretiramo na različne načine. Pri Islandiji, Danski, Švedski in Nizozemski jo lahko pojasnimo z ţe predhodnim visokim deleţem rednih uporabnikov. Pri Italiji, Cipru, Romuniji, Portugalski in Bolgariji pa je stanje zaskrbljujoče, saj imajo nizek deleţ uporabnikov. Nekatere občine v Sloveniji so storile korak naprej in mestno središče opremile z brezţičnim internetnim celičnim omreţjem (Mesh Network28), ki predstavlja najnovejšo generacijo brezţičnih omreţij. Z njegovo umestitvijo se dopolnjujejo dejavnosti s področja turizma, gospodarstva in javnih sluţb. Takšen dostop je v Sloveniji uvedla občina Laško. Njihovo brezţično širokopasovno omreţje WiFi nudi dve storitvi in sicer omogoča prebivalcem, turistom in popotnikom dostop do interneta ter dostop do portala wifi.lasko.si. Na njem se nahajajo osnovne informacije o prireditvah in projektih v občini in krajevnih skupnostih ter vse pomembnejše številke. Trenutno je z omreţjem pokrit večji del mestnega središča, ki omogoča uporabnikom ustreznih prenosnih računalnikov, dlančnikov ali mobilnih telefonov neomejen dostop. Občina Laško je navedena za primer, saj je v Sloveniji veliko drugih plačljivih in brezplačnih WiFi povezav, ki jih nudijo turistične točke, kavarne, gostišča ter drugi. Podatki za interesenta ali popotnika so dostopni preko Google maps29. 28 Je vrsta mreţne povezave, v kateri lahko vsako vozlišče v omreţju deluje kot samostojni ruter. Omogoča neprekinjeno povezavo, saj v primeru prekinitve deluje po principu »skokov« od vozlišča do vozlišča, dokler ni doseţen cilj. 29 Google maps. Dostopno prek: http://www.eracunovodstvo.org/blog/pripomocki/seznam-brezplacnih-wifitock-v-sloveniji/ (21. 1.2011). 33 Raziskava na Univerzi Oxford je pokazala, da se je v zadnjih treh letih kvaliteta in dostop do interneta preko širokopasovnih povezav izboljšala za 50 %. V raziskavo je bilo vključenih 239 mest v 72 drţavah. Ugotovljeno je, da je imelo v letu 2008 40 % drţav dostop do interneta preko širokopasovnih povezav in se je v letu 2009 povzpelo na 49 %. Hitrost snemanja datotek (downloada) se je iz leta 2008, ko je znašala 3,2 Mbps30 (megabajtov na sekundo), v letu 2010 povečala na 5,92 Mbps. Hitrost oddajanja datotek (uploada) se je iz 794 kbps (kilobajtov na sekundo) v letu 2010 povečalo na 1,77 Mbps. Od proučevanih drţav jih kar 48 (66 %) izpolnjuje potrebne zahteve za storitve, ki so danes na voljo na spletu (socialne mreţe, osnovne video konference, izmenjava datotek, pregledovanje spletnih strani in elektronska pošta). Še več, 38 mest v 14 drţavah je pripravljeno na uvedbo študije, ki je poimenovana »aplikacije prihodnosti«. Najboljšo kvaliteto širokopasovnih povezav ima Juţna Koreja, kjer je hitrost snemanja datotek 33,5 Mbps in pomeni 55 % izboljšanje glede na leto 2009. Penetracija širokopasovnega dostopa je najvišja in znaša 100 odstotkov. Hitrost uploada je 17 Mbps, kar je 430 odstotkov več kot leta 2008. Sledijo Hong Kong, Japonska in Islandija. Na 15 mestu se nahaja Slovenija, skupaj s Kanado, Francijo, ZDA in Latvijo (Cisco). 3.4 Oblike informacijske pismenosti 3.4.1 Digitalna pismenost Digitalna pismenost (digital literacy) je definicija, ki se je pojavila v devetdesetih letih 20. stoletja in je vezana na pojem digitalna knjiţnica. Pomeni sposobnost brati in razumeti hipertekstualna in multimedijska besedila. Je sposobnost posameznika, da pri svojem delu in izven njega učinkovito uporablja osebni računalnik ali drugo informacijsko komunikacijsko opremo. Digitalno pismen človek mora biti sposoben razumeti in osvojiti nove oblike predstavitve, saj je digitalna pismenost poznavanje tistega, kar vidimo na računalniškem ekranu, ko uporabljamo omreţni medij (Bawden, 2001a: 2). Digitalno izobraţeni posamezniki imajo moţnost, da preko elektronske pošte pošiljajo sporočila, obvestila, prijave na razpis, plačujejo poloţnice, pridobivajo potrebne podatke ali informacije. Digitalno pismena oseba je sposobna razumeti in uporabiti informacijo v 30 V telekomunikacijah in računalništvu prenosu podatkov rečemo tudi bitna hitrost. Meri se s količinsko enoto bitov na sekundo (bps), pogosto pa se jim dodajo predpone kilo (k), mega (M), giga (G) in tera (T). Za razliko od drugih enot, je enota kbps opredeljena z enoto 1000 in ne 1024, saj se prenos podatkov računa z 3 6 9 12 10 , 10 , 10 ali 10 . Za ugotavljanje dejanske količine prenosa podatkov je potrebno paziti na predpone, ki 10 20 30 so lahko označene tudi s kibit/s, Mibit/s, Gibit/s ali Tibit/s, kjer se prenos podatkov računa z 2 , 2 , 2 oziroma s številčno enoto več kot tisoč = 1024. Če izberemo enoto Gibit/s bi znašala količina prenesenih podatkov 1,073,741,824 bitov na sekundo, pri Gbps pa 1,000,000,000 bitov na sekundo, kar je bistveno počasneje. 34 različnih oblikah iz raznih virov, dostopnih preko računalnika (Wilson, 1998: 193). Prvi dobro znani projekt digitalizacije literarnih del je Projekt Gutenberg (www.gutenberg.org), kjer so na začetku dela ročno pretipkavali. Kasneje so bila razvita orodja za optično prepoznavanje31, ki so jim delo precej olajšala. Danes projekt vsebuje 22.000 del, ki so javno dobro in jih nihče nima pravice trţiti. Digitalizacija ima še eno prednost za ohranjanje del, saj so trajna in je do njih zagotovljen neomejen dostop. V fizični obliki so nezadrţno propadala. Naslednja prednost je zmanjšanje prostora, saj je potrebno za hranjenje digitalnih del bistveno manj prostora. Digitalno pismeni imajo v Sloveniji med drugim dostop tudi do več kot pol milijona digitaliziranega ali digitalno ustvarjenega gradiva, ki je nacionalnega ali znanstvenega pomena ter z njim upravlja Digitalna knjiţnica Slovenije. Celostno definicijo digitalne pismenosti so oblikovali v okviru projekta Digital Literacy, kjer so navedli: »Digitalna pismenost vključuje samozavestno in kritično uporabo tehnologij informacijske družbe za delo, prosti čas in komunikacijo. Podprta je z osnovnimi spretnostmi rabe IKT: uporaba računalnikov za obnavljanje, pridobivanje, shranjevanje, predstavljanje in izmenjavanje informacij ter za komunikacijo in participacijo v omrežjih preko interneta« (Vehovar et al., 2008: 15). Naslednjo definicijo sta podala Martin in Grudziecki (2006: 255): Digitalna pismenost je zavedanje, drža in sposobnost posameznikov za ustrezno uporabo digitalnih orodij in pripomočkov za identifikacijo, pridobitev, obravnavo, integracijo, evalvacijo, analizo in sintezo digitalnih virov, gradnjo novega znanja, oblikovanje medijskih izrazov in komunikacijo z drugimi, v kontekstu specifičnih življenjskih situacij, z namenom omogočanja konstruktivnega družbenega delovanja; in za razmišljanje o teh procesih. V definiciji skozi predlagane tri ravni (glej Sliko 3.2) opisujeta digitalno pismenost do najvišje stopnje (inovacije in ustvarjalnost). 31 Optični bralniki, angl. scannerji (Optical Characer Recognition, OCR) naredi digitalno sliko dokumenta in jo shrani v računalnik. Bralniki so lahko različne vrste in sicer za prepoznavanje znakov iz magnetnega črnila (magnetic ink character recognition, MICR), optično prepoznavanje znakov (OCR) ali optično prepoznavanje oznak (optical mark recognition, OMR). 35 Slika 3.2: Ravni digitalne pismenosti Raven III: Digitalna preobrazba (inovacije/ustvarjalnost) Raven II: Digitalna uporaba (profesionalna uporaba, aplikacija na discipline) Raven I: Digitalne kompetence (spretnosti, koncepti, pristopi, drţe itd.) Vir: prirejeno v slovenščino po Martin in Grudziecki 2006: 255. Jones-Kavalier in Flanniganova (2006: 9) digitalno pismenost navajata kot sposobnost posameznika, da učinkovito opravlja naloge v digitalnem okolju, saj pod digitalno razumemo informacije, ki so predstavljene v numerični obliki, kot tudi primarno uporabo novega znanja, ki je pridobljeno iz digitalnih okolij. Enega bolj sofisticiranih teoretičnih okvirov digitalne pismenosti predstavlja delo EshetAlkalaija (2004: 94-102). Njegove navedbe digitalne pismenosti obsegajo pet tipov pismenosti: Foto-vizualna pismenost (photo-visual literacy) je moderna abeceda sestavljena iz »nesmiselnih« abstraktnih simbolov (črk) in zato zahteva višjo raven kognitivne mediacije. Razvili so se grafični vmesniki, ki izvajajo načelo »z vizijo misli« in ustvariti učinkovito foto-vizualno komunikacijo. Ljudje s foto-vizualno pismenostjo imajo dober vizualni spomin in močno intuitivno-asociativno mišljenje, ki jim pomaga dekodirati in razumeti vizualna sporočila na preprost način. V zadnjem času je bilo veliko napora vloţeno v prefinjena interaktivna multimedijska okolja, ki izkoriščajo moţnosti interaktivne predstavitve besedila, zvoka in gibanja. To je privedlo do potrebe po posebnem tipu foto-vizualnega učenja, ki temelji na uporabi multimedije za usklajeno stimulacijo udeleţencev v učnem procesu. 36 Digitalna reprodukcijska pismenost (digital reproduction literacy) je sposobnost ljudi, da reproducirajo in distribuirajo digitalne podatke. Pisanje izvirnega znanstvenega dela s pomočjo digitalne tehnike zahteva posebno vrsto pismenosti. Tu se pojavi vprašanje, kje so meje plagiatorstva, ko se prilagaja obstoječe besedilo. Digitalno razmnoţevanje je sposobnost, da se ustvari smiselno, pristno in ustvarjalno delo z razlagami, ki vključujejo obstoječe informacije. Razmnoţevalno pismeni znanstveniki imajo dobro večdimenzionalno sintetično razmišljanje, ki jim iz obstoječih informacij pomaga ustvarjati nove pomembne kombinacije. Informacijska pismenost (information literacy) iz izobraţevalnega vidika pomeni moţnost uporabe digitalnih okolij za asociativne, razvejane in nelinearne navigacije, z različnih področij znanja. Ta moţnost spodbuja večdimenzionalni vidik mišljenja, kar za posameznika pomeni občutek za večdimenzionalnost in sposobnost, da prepreči izgubo orientacije pri deskanju v labirintu stez, ki je značilna za kibernetski prostor. Različne študije kaţejo, da dobro razvejana pismenost pomeni tudi dobro metaforično mišljenje, kot tudi sposobnost oblikovanja mentalnih modelov, konceptov zemljevidov in drugih abstraktnih predstav mreţne strukture. Kognitivne sposobnosti tako občutno izboljšujejo »plovbo« po internetu, preprečujejo problem zmedenost in izboljšujejo sposobnost učenja. Razvejana pismenost (branching literacy) se nanaša na kognitivne sposobnosti posameznika, da ocenijo napačno, nepomembno in pristransko informacijo ter preprečijo njeno infiltracijo v izobraţevalni sistem. Informacijsko pismeni mislijo kritično in so v kakovost informacije vedno pripravljeni dvomiti, saj so podatki na internetu urejeni nelinearno. Socialno-čustvena pismenost (socio-emotional literacy) je pismenost za širitev interneta in drugih platform digitalne komunikacije. Odprejo se nove dimenzije, moţnosti sodelovanja in izmenjave informacij v različnih oblikah, kot so učne skupnosti za razpravo in klepetalnice. Kibernetski prostor, kjer so napisana pravila, ni le globalna vas; bolj natančno, je dţungla človeške komunikacije, ki zajema neskončno količino informacij, resničnih in napačnih, iskrenih in zavajajočih. 37 Temeljijo na dobri volji in slabem namenu. Aktivnosti v kibernetskem prostoru so lahko tvegane za nezrele, nedolţne uporabnike, ki ne razumejo pravila »igre«. Martin (2009b: 3-5) v okviru digitalne pismenosti za tretje ţivljenjsko obdobje navaja, da obstaja globoka negotovost, ne samo o temeljih druţbene strukture, ampak tudi identitete posameznika. Digitalna tehnologija nudi močna orodja za učenje, za izraţanje samega sebe ter za izgradnjo, vzdrţevanje in medsebojno deljenje identitete, ki pa za tretje ţivljenjsko obdobje predstavljajo groţnjo njihovi identiteti. Sposobnost uporabe digitalne tehnologije v realnih situacijah je bistvenega pomena, v vseh ţivljenjskih obdobjih. Digitalna pismenost je postala ena glavnih kompetenc 21. stoletja. Če digitalnih medijev nismo sposobni učinkovito in odgovorno uporabljati, imamo na svetovnem trgu malo moţnosti (Martin, 2005a: 131). Dandanes preko 250 milijonov Evropejcev redno obiskuje internet. Kljub tej ohrabrujoči številki še vedno obstajajo velike skupine prebivalcev, ki nimajo dostopa do novih priloţnosti, kot so tehnologija Web 2.0 ali mobilno učenje. Res je tudi, da celo redni uporabniki novih digitalnih medijev niso nujno digitalno pismeni. Digitalna pismenost ne pomeni le, da imajo ljudje svojo tehnično infrastrukturo, pomeni tudi, da so sposobni maksimizirati moţnosti, ki jim jih nudijo te nove tehnologije (RIS). Ena boljših praks digitalnega opismenjevanja je evropski projekt SPreaD. SPreaD razvija zbirko orodij za upravljanje projektov digitalne pismenosti, saj nudi koristne napotke glede razvoja, koordiniranja in financiranja obseţnih projektov (eLearning Papers). 3.4.2 Informacijsko tehnološka pismenost Pojem informacijsko tehnološka pismenost (IT literacy) se uporablja kot sinonim računalniški pismenosti. Pomeni osnovne veščine za delo z računalniškimi in telekomunikacijskimi sistemi, ki vključujejo sposobnost prilagajanja, sporazumevanja, vrednotenja in uporabe informacijskih tehnologij, uporabe računalniške tehnologije, poznavanje procesov in komuniciranje (Grčar, 2004: 13 in 16). Avsec (AS) navaja, da je tehnološka pismenost ključen dejavnik izboljšanja konkurence v nacionalnem gospodarstvu. Izobraţevanje s področja tehniškega znanja zajema razvijanje tehnološke pismenosti učencev, ki so po zaključenem izobraţevanju sposobni razumeti in ovrednotiti tehnologije, s katerimi se naravni svet zavestno in smotrno preoblikuje v človekovo okolje. S tehnološko pismenostjo se pridobivajo nove razseţnosti. Iz drugega gledišča pa le-ta ustvarja vedno več moţnosti za nastanek prepadov med generacijami, kulturami in ljudmi. Še pomembneje pa je, da bo spremenila način dela medijev, podjetij in posameznikov. 38 Veliko vsakdanjih izzivov lahko rešimo, če poznamo pravo tehnologijo, s katero si pomagamo pri njihovem reševanju. Nepoznavanje najnovejših tehnologij pogosto privede do zamujene priloţnost tako na poslovnem področju, kot tudi v zasebnem ţivljenju. Poznavanje tehnološke pismenosti je še kako pomembna za ustvarjalce vsebin. Ustvarjanje privlačnega besedila in slik je povezano s poznavanjem tehnologij. Z zlivanjem tehnologij in vsebin bodo razvijalci na privlačen način izdelali svoja sporočila. Na drugi strani tehnološka nepismenost predstavlja teţavo, saj ljudje ne bodo sledili razvoju novih orodij. Ta tehnološki razkorak bo močno vplival na dinamiko razvoja in razlike med ljudmi, ki se bodo še bolj poglabljale. Pomembno je vlagati v vseţivljenjsko učenje, ki mora potekati po načelu, da je učenje preprosto – ljudem mora dati občutek, da si ta znanja ţelijo in da se skladajo z njihovim osebnostnim pogledom na svet (Hapax Legomena). 3.4.3 Vizualna pismenost Pojem vizualna pismenost je prvi opredelil Joh Debes leta 1969. Opredelil jo je kot skupino vizualnih kompetenc, ki jih lahko razvije človeško bitje z gledanjem in ob istem času vključuje druge čutne izkušnje. Pomeni sposobnost posameznika, da oceni, razlaga, uporabi in si ustvari konceptualne vizualne predstavitve, katerih informacije so predstavljene v obliki slike. Vizualna pismenost temelji na ideji, da je moţno sliko prebrati. Velikokrat je potrebno sočasno sprejeti prisotnost jezikovne in vizualne pismenosti, ki se medsebojno dopolnjujeta. Tehnološki napredek se še naprej razvija, zaradi česar je vizualna pismenost v informacijski dobi nujno potrebna. Vizualna pismenost ni omejena samo na sodobne medije in nove tehnologije, temveč obravnava tudi zgodovino pripovedi o vizualnih medijih, ki nas pripelje do risb v starodavnih jamah, ki pomenijo zgodnjo obliko vizualne pismenosti (Wikipedia). 3.4.4 Elektronska pismenost Pojma elektronska pismenost in elektronska informacijska pismenost je v svoji knjigi z naslovom Teaching Electronic Information Literacy uporabil Barclay32. Navedel je, da pojma pomenita sposobnost učenja uporabe elektronskih informacijskih sistemov, osnovnih iskalnih strategij za elektronsko iskanje ter sposobnost uporabe interneta. Ta pismenost se le malo razlikuje od omreţne in internetne pismenosti (Bawden, 2001a: 8). 32 Barclay, Donald A. (1995): Teaching Electronic Information Literacy: a how-to-do-it manual for librarians. New York: Neal-Schuman Publishers. 39 Elektronsko pismenost v svojem članku podrobno opisuje Reinking. Ugotavlja, da s pomočjo elektronskih tehnologij postane učenje bolj napredno, naše ideje se širijo, na voljo pa je več moţnosti. Prvotni pripomočki so bili računalniki, ki so se uporabljali za ustvarjanje in pregledovanje besedil, za pošiljanje in prejemanje e-pošte v elektronski obliki, predstavitev izobraţevalnih vsebin na zaslonu ter omogočali dostop do velikih zbirk besedil. Pri elektronskih besedilih gre za interakcijo med uporabnikom in vmesnikom, saj je razumevanje elektronskega besedila odvisno od vizualnih in jezikovnih elementov besedila. Končno razumevanje vizualnega in jezikovnega besedila je odvisno od čustvenih in kognitivnih značilnosti bralca. Besedila so programirana in prilagojena bralcu za branje in razumevanje besedila. Prednost elektronske pismenosti je povezovanje informacij preko velikih zbirk podatkov. Informacije se povezujejo preko hiperbesedila, kot ga poznamo danes. Elektronska besedila lahko vključujejo več simbolnih, kot tiskanih elementov. V njih lahko vključimo efekte utripa, animacije ali premikanje prikazovalnika, zvočne učinke in igrano video, računalniško ter digitalno grafiko. Ţe dalj časa se napoveduje brezpapirno poslovanje, ki je zaradi ohranjanja zapisov v digitalni obliki vprašljivo z vidika varnosti, zlorab, plagiatorstva in zapisa informacij. Odnos med komunikacijsko opremo in tehnikami pisanja je ţe dalj časa dinamičen, med drugim pa se z dostopom do elektronskih besedil bralce vabi, da tudi sami postanejo pisatelji. Prihodnost vsesplošnih elektronskih besedil je zelo blizu, saj intelektualnost elektronskih besedil teţi k evoluciji izobraţevalnega sistema, brez papirja. Iz navedenega vzroka je tudi teţnja, da se stremi k razvoju in izboljšanju elektronske pismenosti. Zaradi trenda hitre rasti računalniškega spomina33 in hitrosti34 je razvoj elektronske pismenosti teţko napovedati. 3.4.5 Računalniška pismenost Računalniška pismenost je znanje in sposobnost učinkovite uporabe računalnikov in tehnologije za kritično uporabo elektronskih medijev pri delu, komunikaciji in zabavi. Uporaba računalnikov še naprej eksponentno raste, najnovejši trendi pa so Applovi Maci, iPodi in iPad2. Podjetja so vedno bolj odvisna od tehnologije, kjer se vrednost potenciala 33 Tradicionalno sta bralni (ROM) in bralno-pisalni (RAM) spomin ločena. RAM sestavljajo zelo hitri čipi s hitrimi prenosi podatkov, vendar le takrat, ko so priklopljeni na elektriko. ROM (trdi disk, SSD) je počasnejši, večji, zavzema manj prostora in hrani podatke tudi v izklopljenem načinu. 34 Nov superračunalnik Tianhe-1 naj bi bil sposoben 2,507 petaflopa oziroma 2.507 trilijonov računskih operacij na sekundo, morajo pa ga potrditi še strokovnjaki. Prejšnji rekord je imel računalnik Cray XT5, ki je zmoţen 1,75 petaflopa računskih operacij na sekundo. Najhitrejši računalnik v Sloveniji je zgradilo podjetje Arctur in IBM, uvrščen pa je na lestvico petsto najboljših na svetu. Sposoben je obdelati 10 trilijonov računskih operacij (RTV Slovenija). 40 zaposlenih meri po njihovi tehnološki kompetenci. Na najbolj osnovni ravni računalniške pismenosti je vključena uporaba multimedijskih tehnologij za pridobivanje, vrednotenje, shranjevanje, izdelavo, predstavitev, izmenjavo informacij, komunikacijo in sodelovanje na spletu (inti.si). Celostni vidik računalniško pismene osebe zajemajo podatki, znanja in informacije, ki vključujejo: splošno znanje o strojni opremi (pomnilnik, grafična kartica, procesor itd.), kakšne so njegove omejitve (kaj naredi in kaj ne more), kaj je programska oprema (razumevanje glavnih računalniških aplikacij), kaj je algoritem, razumevanje pojma shranjenih podatkov, računalniške napake in nepravilna uporaba programov, računalniška varnost (trojanski konji, virusi, e-poštne prevare, ribarjenje (phishing)), socialne posledice z vidika računalništva (bonton, kritično ovrednotenje internetnih virov), razumevanje vhodnih naprav (tipkovnica, miška), razumevanje uporabe vmesnikov (okna, meniji, ikone, gumbi), sestavljanje, urejanje in tiskanje besedil, preglednic ali dokumentov, sposobnost komuniciranje z drugimi, ki računalnike uporabljajo za e-pošto, videokonference ali storitve takojšnjega sporočanja, spoznanja o spletu in omreţjih, urejanje in oblikovanje spletnih strani, upravljanje in urejanje slik (od mobilnih telefonov, digitalnih kamer in skeniranje), razumevanje razlike med resničnim in virtualnim svetom, razumevanje potenciala IKT za uresničevanje kreativnosti in inovativnosti za osebno izpopolnitev druţbene vključenosti ter zaposljivosti, osnovno razumevanje zanesljivosti razpoloţljivih informacij in zavedanje o potrebi do spoštovanja etičnih principov pri interaktivni uporabi IKT, razumevanje baz podatkov, shranjevanje in upravljanje informacij, prepoznavanje različnih vrst datotek in njihova uporaba (odpiranje, urejanje) in poznavanje multimedijskih programov (izdelava filmov, izdelava zvočnih datotek, interaktivnost) (Wikipedia). 41 Računalniki se uporabljajo v vseh segmentih javnih sluţb in gospodarstva, kot na primer v bančništvu, avtomehaničnih delavnicah, knjiţnicah, zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Pomembno je, da računalnik predstavlja osnovno orodje pri delu, ki ga je potrebno obvladati in uporabljati. Računalniška pismenost omogoča osebi zaposlitev, napredovanje na delovnem mestu, osebnostni razvoj ali poklicno kariero. Osnovna računalniška pismenost ne pomeni, da je potrebno vedeti, kako se uporablja vsak kos računalniške opreme, kako se pišejo in uporabljajo vse vrste programja ali kako se postavljajo računalniška omreţja. Pomeni pa, da morate vedeti, kako shraniti datoteko, jo odpreti, kako uporabljati program za urejanje besedil in za pošiljanje ali prejemanje e-pošte. Uporaba računalnikov pomeni udobje, ne občutek strahu in nemogočnosti. Zaradi vedno večje procesorske moči sodobnih računalnikov, s sodobnimi vmesniki, ki zahtevajo minimalno znanje za njegovo delovanje, bo računalniška pismenost eksponentno naraščala. Sodobna programska oprema pogosto uporablja gumbe, ikone ter izdela slikovne vmesnike, na podlagi katerih dosega visoko stopnjo uporabnosti. Primeri so bankomati, avtomobilski navigacijski sistemi, mobilni telefoni in mikrovalovne pečice (Podlipnik, 2003: 48). Različne drţave imajo različne potrebe po računalniško pismenih ljudeh, saj imajo različne druţbene standarde in ravni tehnologije. Pri mladini so računalniki namesto pisala in papirja, saj ponujajo moţnosti podvajanja in ohranjanja informacij. Njihova uporaba je preprosta in enostavna. Računalniška pismenost daje ljudem vseh starosti brezmejne moţnosti za hitro uveljavitev in doseganje visokih standardov izobraţevanja. Bawden (2001a: 8) v svojem članku navaja Tucketta, ki meni, da je lahko posameznik računalniško pismen, ne da bi bil pri tem informacijsko pismen. Ne more pa biti informacijsko pismen, ne da bi bil računalniško pismen. Horton (1983:1) navaja, da je računalniška pismenost povezana z razumevanjem, kaj lahko računalnik naredi in česa ne, v povezavi z zmogljivostjo strojne in zahtevnostjo programske opreme. Opredeljena je kot dviganje ravni ozaveščenosti posameznika in podjetij, vse do eksplozije znanja. 3.4.6 Medijska pismenost Evropska komisija (2006) medijsko pismenost (media literacy) definira kot: »Sposobnost pridobiti, analizirati in evalvirati moč podob, zvokov in sporočil ter zavedanje tega ob sprejemanju odločitev«. Nanaša se na vse medije, vključujoč televizijo, film, kino, radio, posneto glasbo, tiskane medije, video igrice, virtualne skupnosti, internet in druge nove digitalne komunikacijske tehnologije (Vehovar et al., 2008: 12). Medijsko pismena oseba 42 lahko dešifrira, oceni, analizira in oblikuje tiskane ter elektronske medije (Aufderheide, 1992: 9). Medijska pismenost pomaga drţavljanom, predvsem mladim, razviti kritično mišljenje in produkcijske spretnosti, ki jih potrebujejo za ţivljenje v medijski kulturi 21. stoletja. Gre za sposobnost tekoče komunikacije v vseh starih in novih medijih, kot tudi za dostop, analizo in evalvacijo močnih podob, besed in zvokov, s katerimi smo soočeni v vsakdanjem ţivljenju (Evropska komisija 2003: 15). Po besedah evropske komisarke za informacijsko druţbo in medije Viviane Reding (Evropska komisija 2006) je medijska pismenost pomembna za aktivno in polno drţavljanstvo tako, kot je bila skozi zgodovino človeštva pomembna pismenost. Ljudje se morajo zavedati moţnosti, na kakšen način se lahko učinkovito izraţajo in si razlagajo sporočila. Še posebej pri uporabi spletnih dnevnikov, pregledovalnikov spletnih strani (iskalnikov) ali oglaševanja. Evropski parlament je 24. novembra 2008 sprejel Poročilo o medijski pismenosti v digitalnem svetu35. Z njim ugotavlja, da mediji omogočajo svetovno komunikacijo, odprtost sveta, posredovanje znanja in nadaljnji razvoj demokracije. Na drugi strani pa so tempirana bomba za velike manipulacije. Inovacije in bliskoviti razvoji IKT vedno močneje prodirajo na vsa področja ţivljenja, zaradi česar se mora druţba hitreje prilagajati in se bolj kot kdajkoli prej naučiti, kako ravnati z mnoţico informacij. Mediji s svojim izborom vsebine, ki jo sporočajo po komunikacijskih kanalih, pomembno vplivajo na politike in vsakdanjik posameznikov. Prav zaradi tega mora biti posameznik zasnovan na individualni in objektivni presoji informacije. Poročilo nadalje opredeljuje, da je medijska pismenost zmoţnost uporabe medijev, razumevanja in kritičnega vrednotenja različnih vidikov medijev in medijskih vsebin ter lastne komunikacije v različnih kontekstih. Pomembno vlogo medijske pismenosti predstavlja internet, ki se prvenstveno uporablja za iskanje in pridobivanje informacij, iskanje in pridobivanje novic ter za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte. Internet postaja vodilni in osrednji vir iskanja točno določenih vsebin informacij. Slabost najdenih informacij je, da jih je potrebno preverjati z drugimi viri, da se prepričamo o njihovi verodostojnosti. 35 Poročilo o medijski pismenosti v digitalnem svetu (2008/2129(INI) z dne 24. november 2008 o Resoluciji. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-20080461+0+DOC+XML+V0//SL (15. 1. 2011). 43 Iz poročila izhajajo trije cilji za izboljšanje medijske pismenosti. Njihov namen je usposabljanje ljudi za kritično analizo medijskih izdelkov, razumevanje funkcij medijske industrije in lastno ustvarjanje medijskih vsebin. Ti so: zagotavljanje dostopa do IKT, analiza in kritičen odnos do vsebine medijev in medijske kulture ter lastno odzivanje in lastno ustvarjanje medijskih besedil in dobro poznavanje novih tehnologij. Poročilo o digitalni konkurenčnosti Evropske komisije iz avgusta 2009 navaja, da je digitalno pismenih 60 % prebivalcev in, da je dostop do omreţja cenovno dostopnejši. Slaba četrtina (24 %) Evropejcev, ki doma nima dostopa do interneta, ga nima zaradi tega, ker ga ne znajo uporabljati. Navedeno je, da je na Švedskem, v Irski in Zdruţenem kraljestvu medijska pismenost ţe del šolskega učnega načrta. Dokument Medijska pismenost v digitalnem svetu36 je usmerjen na tri področja: 1. medijsko pismenost za komercialno sporočanje (oglaševanje), 2. medijsko pismenost za avdiovizualna dela (ozaveščanje o evropskem filmu in izboljšanje ustvarjalnih sposobnosti) in 3. medijsko pismenost na spletu (poznavanja Googla ali drugih pregledovalnikov spletnih strani). Resolucija o medijski pismenosti v digitalnem svetu temelji na desetih načelih. S prvim pozdravlja sporočilo Komisije o medijski pismenosti, vendar meni, da je v digitalnem svetu moţno izboljšati pristope, namenjene h krepitvi medijske pismenosti. Z drugim načelom je pozdravljala sklep Sveta za izobraţevanje, mladino in kulturo o medkulturnih zmoţnostih po zasedanju dne 21. in 22. maja 2008, hkrati pa pričakovala, da se bodo članice odločno zavzele za krepitev medijske pismenosti ter predlagala, da se vanjo vključijo strokovnjaki za izobraţevanje. Tretje načelo je pozivalo Komisijo, naj sprejme priporočilo in oblikuje akcijski načrt za medijsko pismenost. Na podlagi četrtega načela je pozivala organe, pristojne za urejanje avdiovizualnih in elektronskih komunikacij, naj na različnih ravneh sodelujejo za izboljšanje pismenosti. S petim načelom je priporočala Komisiji, naj uporabi strokovno razpravo o vprašanju medijske vzgoje, naj se pogosteje srečuje in redno 36 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2008 o medijski pismenosti v digitalnem svetu (2008/2129(INI) in 2010/C 45 E/02)). Dostopno prek: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ. do?uri=OJ:C:2010:045E:0009:0014:SL: PDF (18. 1. 2011). 44 posvetuje s predstavniki vseh drţav članic. S šestim načelom je ugotovila, da lahko k uveljavljanju medijske pismenosti dejavno prispevajo lokalni subjekti, kot so knjiţnice, središča za izobraţevanje odraslih, kulturna in medijska središča za drţavljane, ustanove za nadaljnje izobraţevanje in usposabljanje ter drţavljanski (npr. lokalni) mediji. Politiki in novinarji radijskih, televizijskih hiš ter medijskih druţb so ţe aktivni snovalci in izvajalci medijske pismenosti. Sedmo načelo je opredelilo in pozivalo Komisijo, naj oblikuje kazalnike medijske pismenosti za dolgoročno spodbujanje medijske pismenosti v Evropski uniji. Z osmim načelom je ugotovila, da pomeni medijska pismenost zmoţnost samostojne uporabe različnih medijev, razumevanja in kritičnega vrednotenja različnih vidikov medijev in medijskih vsebin, lastnega sporočanja v različnih okoliščinah ter ustvarjanje in širjenje medijskih vsebin. Poleg tega je ugotovila, da gre pri številnih razpoloţljivih virih predvsem za zmoţnost namenskega izbiranja informacij iz mnoţice podatkov in slik iz novih medijev, ki jih je potrebno urediti. V sklopu devetega načela je poudarila, da je medijska vzgoja bistvena sestavina politike obveščanja potrošnikov, osveščenosti in poznavanja vprašanj, povezanih z intelektualnimi pravicami, dejavne udeleţbe drţavljanov ter spodbujanja medkulturnega dialoga. Z zadnjim, desetim načelom, je spodbudila Komisijo naj v sodelovanju z vsemi organi Evropske unije, vključno z lokalnimi in regionalnimi področnimi organizacijami, izboljša politiko za spodbujanje medijske pismenosti ter okrepi sodelovanje z Unescom in Svetom Evrope (načela Resolucije). Organizacija Unesco je imela namreč pomembno vlogo pri podpiranju medijev in informacijskega opismenjevanja, s spodbujanjem razvoja nacionalne informacijske in medijske politike pismenosti, vključno s področjem izobraţevanja. Unesco je v ta namen razvil sredstva za usposabljanje, ki so v pomoč učiteljem. Z integracijo informacij je učiteljem zagotovila ustrezne pedagoške metode in učne načrte (odstavek Unesco – Wikipedia). Z ustrezno politiko za zmanjšanje digitalnega razkoraka med drţavami članicami ter med mesti in podeţeljem, je potrebno zgraditi informacijske in komunikacijske infrastrukture, predvsem širokopasovne povezave na manj dostopnih območjih. Povezave naj bodo vsem drţavljanom dostopne po ugodni ceni. Program MEDIA 2007 je bil izpodrinjen z novim programom MEDIA MUNDUS, ki je bil sprejet oktobra 2009. MEDIA MUNDUS je s svojo vsebino namenjen h krepitvi avdiovizualne industrije ter h krepitvi kulturnih in trgovinskih odnosov med filmsko 45 industrijo Evrope in filmskimi ustvarjalci tretjih drţav37. Za te projekte bo Evropska unija od leta 2011 do 2013 zagotovila 15 milijonov € (Evropska komisija). Medijska vzgoja bi morala biti sestavni del učnega načrta na vseh stopnjah izobraţevanja, kot so: 1. moţnost izobraţevanja v okviru vseţivljenjskega usposabljanja, 2. izobraţevanje v okviru posebnega predmeta »medijska vzgoja«, 3. spodbujanje priprave medijskih izdelkov za tiskane in avdiovizualne medije, pri katerih sodelujejo učenci in učitelji, 4. vpeljava infrastrukture in računalnikov v vsa šolska okolja, kjer bi imeli neomenjen dostop do interneta in 5. uveljavljanje prilagojenih programov za poseben pomen v vrstah invalidov ter s tem premostitev komunikacijskih ovir. 3.4.7 Omrežna pismenost Nedavne študije pismenosti, od medijske do računalniške, so pokazale, da je vsak način razmišljanja pomemben. Kot vrsto pismenosti razumemo tudi omreţno pismenost, saj nam digitalno okolje z vstopom v omreţje ponuja enkratno priloţnost za proučevanje socialnih in kulturnih vsebin pisanja. Sinonim za omreţno pismenost (network literacy) sta internetna pismenost (internet literacy) in hipertekstualna pismenost (hypertext literacy). Nanaša se na sposobnost identificiranja, pridobivanja in uporabe informacij iz omreţja. Omreţna pismenost je razumevanje delovanja ljudi in internetnih povezav. Je način, kako najti informacije in kako si na spletu najden. Je poznavanje branja hipertekstualnega besedila in razumevanje povezav, ki so se ustvarile. Pomeni znati pridobiti »prijatelja«, nekomu »slediti«, ostati varen in uporabiti spletno znanje. Bolj si omreţno pismen, bolj poznaš in razumeš delovanje povezav (Bawden, 2008b: 21-23). Omreţna pismenost ima poudarek na povezljivosti, socializaciji ter varnih in etičnih merilih, ki potekajo preko tehnologije kot »proces dela s podatki«. Informacije je potrebno obvladovati, poznati njihov izvor in ugotoviti ali so te informacije ljudje, ideje ali besedila, saj se v njih oblikujejo okolja, v katerih se srečujemo in so nam na voljo v trenutku srečanja. Ta zdruţenja so rezultat povezav, omreţja samega in se neprestano premikajo. Trenutno naravnanost teh 37 Tretje drţave so vse ostale drţave razen 27 drţav članic Evropske unije, ki so označene z okrajšavo EU15, EU25 in EU27. 46 zdruţenj nam glede na minljivost v času določa, kaj bomo razumeli, kaj bomo napisali in kdo smo v danih okoliščinah (BGSU). 3.4.8 Knjižnična pismenost Po Bawdenu (2001a) je pojem knjiţnične pismenosti (library literacy) opredeljen z dvema pomenoma. Prvi opredeljuje sposobnost uporabe knjiţnic in je predhodnik informacijske pismenosti. Poudarek je na sposobnosti odločanja o uporabi različnih virov informacij. Drugi opredeljuje vključitev knjiţnic v programe pismenosti (učenje bralnih veščin). Kot navaja Fatzerjeva se knjiţnična pismenost razvija v več stopnjah. V prvi stopnji spoznamo knjiţnično nepismenega uporabnika, ki brez pomoči drugega, na polici ne zna najti knjige. Sledi druga stopnja, kjer je posameznik polpismen in tretja, kjer je pismen, kar pomeni knjiţnično spreten. Ko posameznik doseţe zadnjo stopnjo razume način komunikacije elektronskih virov in storitev v različnih oblikah ter formatih. Ta specifična znanja in veščine omogočajo osebi, da s pomočjo IKT in spleta išče, razume, oblikuje ter uporablja elektronske revije, multimedijska besedila, elektronske knjige, filme ali fotografije (Lavtar v Fatzer, 2003: 16). Iz omenjenega razloga imajo knjiţnice v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraţevanja zelo velik vpliv na izboljšanje informacijske pismenosti. Pomembno vlogo na stopnjo knjiţnične pismenosti pa ima posameznikovo predznanje s področja spletne pismenosti. Če smo še bolj natančni, njegovo znanje dela s pregledovalnikom spletnih strani, saj s takšnim znanjem na oddaljen način dostopa do knjiţnih katalogov in jih preiskuje. Knjiţni katalogi se od pregledovalnikov spleta razlikujejo po delovanju, saj knjiţni katalogi delujejo na podlagi pojmov (avtor, naslov, delni naslov, leto izida), ki se vnesejo v vnaprej dana in opredeljena polja, pregledovalniki spletnih strani pa na podlagi semantike. V prihodnje lahko knjiţnica in knjiţničar (Grčar v Filo, 2004: 30) veliko pripomoreta k informacijskem opismenjevanju. Valvazorjeva knjiţnica (osrednja), mladinski oddelek in oddelek na Vidmu so opremljeni z računalniško opremo, ki je z »informacijsko cesto« povezana v virtualni oblak podatkov. Knjiţnice so pomembne v obdobju predšolske in šolske vzgoje, posebna pozornost dodiplomskim in podiplomskim študentom pa se izvaja v visokošolskih knjiţnicah. Dodatno naj bi k sistematičnemu razvijanju informacijskega opismenjevanja pripomoglo sodelovanje knjiţnice in učitelja, s poudarkom na uvajanju učencev v samostojno delo z viri. 47 4. WEB 2.0 PISMENOST Izraz Web 2.0 se uporablja v povezavi s spletnimi aplikacijami, ki so namenjene interaktivni souporabi informacij in medsebojni povezljivosti. Izgled je osredotočen na uporabniško izkušnjo in ima poudarek na medsebojnem sodelovanju med udeleţenci (Wikipedia). Meja med tem, kaj Web 2.0 je in kaj ni, ni točno določena. Temelji na tehnologiji, bolj kot sama tehnološka komponenta pa je pomembno, kako jo ljudje uporabljajo oziroma koliko so Web 2.0 pismeni. Pri tehnologiji Web 2.0 uporabniki pridobivajo bogate uporabniške izkušnje, sodelovanje med uporabniki je interaktivno, vsebina je dinamična, podatki so označeni z metapodatki in za podatke obstajajo spletni standardi ter skalabilnost. Tehnologija se ponaša z odprtostjo, svobodo in kolektivno inteligenco38. Kolektivna inteligenca se z višanjem stopnje pismenosti povečuje, saj je tehnologija Web 2.0 na ravni, ki si je nismo mogli predstavljati. Je namreč ogromna količina zbranega znanja na spletnih straneh, kot so na primer Wikipedia ali več milijonov kanalov na Youtubu in Myspacu – spletnem velemestu. Gre za znanje, ki ga je moţno pridobiti brez plačila (Time). Bogato uporabniško izkušnjo omogočajo zmogljivejši računalniki in pregledovalniki spletnih strani, ki z uporabo spletnih standardov – tehnologij (HTML jezika, skriptnega jezika Javascript, XML, AJAX) zabrišejo mejo med namizno in spletno programsko opremo (Kroflič, 2010: 1). Nove moţnosti interakcije oziroma sodelovanja uporabnikov so pasivnega obiskovalca strani pretvorile v aktivnega soustvarjalca vsebin v spletnem okolju. Večina spletnih strani je namenjena samo za branje, druge pa nudijo moţnost komentiranja in sodelovanja. Tehnologija Web 2.0 omogoča aktivno udeleţbo uporabnikov pri ustvarjanju in urejanju obstoječe vsebine (wiki, sodelovalne platforme). Tehnologija Web 2.0 pomeni dvosmerno komunikacijo, kjer je v prednosti tisti, ki se zna pogovarjati in poslušati, ne samo govoriti. Podatki se pojavljajo v obliki in po ţelji posameznika, ki jih lahko poljubno (pre)uredi v popolnoma drugačen kontekst, v povezavi z drugimi informacijami. Spletne vsebine Web 2.0 so pod slabim nadzorom lastnikov spleta in so bliţe zamisli Tim-Barners-Leeja, ki pravi naj bo demokratičen, osebni in naredi si sam (Do-It-Yorself) medij komunikacije. Tok vsebin naj poteka po različnih druţbenih in 38 Je inteligenca skupine ali mnoţice, ki nastane iz medsebojnega sodelovanja in tekmovanja med člani skupine. Doseţena je takrat, ko se udeleţba v sistemu ali na spletnem mestu poveča do kritične mase, obenem pa je omogočeno udeleţencem, da sodelujejo kot filter, ki iz vsebine izlušči vrednosti in laţje iskanje. Primer kolektivne inteligence je folksonomija (ljudje s svojimi značkami označijo vsebino glede na ključne besede, ki se jim zdijo pomembne. To so npr. Flickr, Delicious, Stumbleupon, Tecnorati in 43things). 48 osebnih mreţah, ne več po e-pošti. Toliko bolj je pomembna Web 2.0 pismenost, saj komunikacija ni več statična, temveč dinamični interaktivni splet (Šuhel, 2009: 117). Prednost Web 2.0 pismenosti je tudi v ničnih vezeh ali tujcih, ki se med seboj ne poznajo ali si nimajo kaj povedati. Čeprav se ti ljudje ne poznajo, si s pomočjo te tehnologije lahko zelo koristijo, saj recimo kanal, kot je e-pošta, potuje k točno določeni osebi in vsebina ni vidna vsem. Tehnologija Web 2.0 in informacijski portali pa so vidni vsem. Šuhel (2009: 120) navaja Tim O'Reillya, ki poudarja šest idej, ki pomagajo razumeti močan vpliv tehnologije Web 2.0. Te ideje temeljijo na ustvarjanju več kot le globalnega informacijskega prostora in imajo druţbeni poudarek. Kratka opredelitev idej: 1. Individualna produkcija in uporabniško ustvarjena vsebina pomeni, kako uporabnik na svoj spletni prostor z miško naloţi video tekst, sliko ali film, ga tekstovno etiketira (tag) in ga izmenjuje s prijatelji na spletu. Uporabniki spleta so s prispevnimi gradivi za tv mreţe, časopise in spletne strani postali soustvarjalci informacij. 2. Izkoriščanje modrosti mnoţic temelji na hipotezi zbiranja informacij v skupinah, saj je v mnogo primerih skupinska ocena natančnejša od odločitve posameznega strokovnjaka. Primer uporabe modrosti mnoţice za tehnologijo Web 2.0 je programsko orodje Cloudmark, ki deluje kot filter nezaţelene pošte, saj ugotavlja, katera pošta je za uporabnika zaţelena in katera ni. Program ugotavlja, v katero kategorijo spada prispela pošta in jo izloči. Sistem deluje bolje kot posameznik, ki mora sam ocenjevati vsebino sporočila. 3. Na spletu je vedno večja količina podatkov, ki neprestano raste. Pojavi se pomembnost upravljanja s podatki, ki nam olajša ţivljenje. Eno izmed takšnih podjetij je Google, za katerega je pomembnost podatkov neprecenljiva. Ključni del poslovanja teh podjetij je v upravljanju podatkovnih baz in urejanju ogromnih količin podatkov. 4. Arhitektura sodelovanja je ozadje, ki izboljša aplikacijo oziroma storitev, saj zajeme sodelovanje uporabnika in izkoristi izkušnje izboljšanega sistema. Več kot je uporabnikov, boljša je storitev. 5. Učinek omreţja temelji na obseţnosti omreţja ter ekonomičnosti in socialni vpletenosti uporabnikov storitev na spletu. Zaradi povečanja števila novih uporabnikov se poveča moţnost medsebojnega delovanja – interakcije, saj deluje po principu več je uporabnikov, večji je učinek omreţja. Zaradi naraščanja učinka omreţja se uporaba trga storitev na internetu neizmerno veča. 49 6. Odprtost spleta je tradicionalna in sodelovanje temelji na odprtosti, ki jo podpira tehnologija Web 2.0. Delo z odprtimi standardi, odprtokodnimi programskimi orodji, izkoriščanje prosto dostopne vsebine, večkratna in ponovna uporaba vsebine ter delovanje v namen odprte inovacije so lastnosti, ki gradijo Web 2.0. Zaradi razvoja spleta in zlorab se razvijajo pravna, politična in kulturna pravila za dostop do digitalnih vsebin (Šuhel, 2009: 120-124). Googlovi podatki so veliki nekaj sto petabajtov39 in se vsak dan povečajo za terabajt novih podatkov. Informacijska pismenost nam zagotavlja, da si s pomočjo podjetja Google lajšamo ţivljenje, ţivljenje brez njega pa si nekateri sploh več ne predstavljajo. Poznavanje delovanja tehnologije Web 2.0 vsebuje dva koncepta. Prvi je učinek omreţja, ki temelji na obseţnosti omreţja ali na ekonomični in socialni vpletenosti novih uporabnikov storitev na spletu. Drugi koncept je moč zakonodaje in njena vključenost v omreţje. Oboje nas popelje v razpravo o dolgem repu (Šuhel, 2009: 123). Šuhel (2009: 117) kot primer znati uporabljati tehnologijo Web 2.0 in biti Web 2.0 pismen omenja najbolj znano prodajalno in draţbo na internetu eBay.com. Vsak, ki je Web 2.0 pismen lahko poizkusi prodati storitev ali produkt po ţeleni ceni. Kot naslednji primer navaja uporabo Google maps (zemljevidi), ki vsebuje satelitske posnetke zemlje ter natančne zemljevide, v katerih so prikazani geografski podatki drţav, njihovih mest in ulic. Storitev ponuja prikaz satelitskih slik celega sveta in interaktivno načrtovanje poti. Satelitske slike površja sicer niso prikazane v realnem času, temveč so stare nekaj mesecev ali let. Seveda pa to ne bi bila storitev Web 2.0, če Google ne bi dovolil vsakemu razvijalcu spletnih orodij, da v »zemljevid« vključi svojo storitev in na karti prikaţe poljubne podatke. Kot dobro prakso omenja funkcionalen primer čikaške policije v ZDA, kjer so na zemljevidu prikazana nedavna kriminalna dejanja. Kot naslednjo interaktivnosti omenja iGoogle, ki je privzeta spletna stran in si jo uporabnik oblikuje sam. Nastavi si poljubne novice, bloge in doda kakšno spletno aplikacijo, torej si jo prilagodi po svoji ţelji. Storitev Amazon.com je interaktivna stran tehnologije Web 2.0, saj je največja spletna knjigarna, ki se od drugih razlikuje po tem, da je namenjena izključno nakupu knjig. Spletna stran Huffingtonpost.com zdruţuje najbolj zanimive novice (politične, naravne in nenaravne 39 50 Petabajt (PB) – količina 2 , uradno ime pebibyte, simbol PiB. V računalništvu je enota za zapis podatkov 10 1 bajt=8 bitov. Kratica je B. Večje enote so: 1. kilobajt=kB=KiB=2 =kibibyte=1024 in ne 1000, 2. megabajt= 20 30 40 mebibayte=MB=MiB=2 , 3. gigabajt=gibibyte=GB=GiB=2 , 4. terabajt=tebibyte=TB=TiB=2 , 50 60 70 5. petabajt=pebibyte= PB=PiB=2 , 6. exabajt=exbibyte=EB=EiB=2 , 7. zettabajt=zebibyte=ZB=ZiB=2 in 80 8. Yottabajt=yobibyte=YB=YiB=2 . 50 dogodke) iz več medijev in jih ponuja naprej. Ima tudi posebno vlogo za blogerje, saj je ena od vodilnih strani za bloganje. Kot zadnji Šuhlov primer lahko omenimo program BitTorren, ki ima decentralizirano delovanje. Pri navedenem programu gre za mreţe uporabnikov (downloaderjev), ki naredijo sistem učinkovit, saj vsak nudi svojo pasovno širino in svoje podatke. Več kot je uporabnikov, več virov in sredstev je na voljo. 4.1 Zgodovina Web tehnologije, principi delovanja in prihodnost Začetek Web storitev pomeni tehnologija Web 1.0 ali statični splet. Uporablja se za obstoječe vsebine, saj relativno majhno število uporabnikov ustvarja posamezne spletne strani, za veliko število uporabnikov. Uporabnik je pasiven uporabnik informacij s spletnih mest, ki so jih ustvarili drugi. Ko je bilo objavljanje dokumentov na spletu poenostavljeno, so uporabniki pričeli spletne vsebine redno obnavljati, dopolnjevati, oblikovati nove vsebine in objavljati lastne dokumente. Zaradi preobilja spletnih strani se je pojavila tehnologija Web 2.0 ali ţivi splet, kjer uporabnik ustvarja vsebine, sistem pa prinaša kategorizacijo in urejenost vsebine s povezano arhitekturo. Posameznik je do podatkov dostopal ne da bi vedel od kjer izvirajo, internet pa je postajal vse bolj odprta in prilagodljiva platforma. Podatke na Web 2.0 je moţno poljubno urediti ali jih preurediti v popolnoma drugačen kontekst. Spletne vsebine se tako odmikajo od statičnih spletnih strani, ki postajajo dinamične in interaktivne. Uporabniki tehnologije Web 2.0 zaradi interaktivnega sodelovanja potrebujejo vedno hitrejše povezave in izboljšano IKT. Tehnologije Web 1.0 so domače strani DoubleClick, Ofoto, Mp3.com, Britannica Online, objavljene strani, CMS sistemi, Altavista, forumi in bannerji. Tehnologije Web 2.0 predstavljajo blogi, podcasti, wikiji, Google AdSense, Flickr, Napster, BitTorrent, RSS, AJAX, Wikipedia, spletne skupnosti in Adwords (Šuhel, 2009: 118). Za opis razlik med tehnologijama Web 1.0 in Web 2.0 Šuhel (2009: 118-121) opisuje primerjavo storitve DoubleClicka in Google AdSensa. Spletna stran DoubleClicka je namenjena oglaševanju na spletu in temelji na predpostavki, da je bistvo interneta ustvarjanje in ne soustvarjanje spletnih strani, saj se velikost strani meri po številu obiskovalcev. V DoubleClicku so si trg omejili na nekaj tisoč največjih spletnih strani. Google je nasprotje temu in uporablja znanje Chrisa Andersona, ki ga imenuje »dolgi rep«40. Osredotočili so se na glavne odjemalce in tiste, ki na spletu iščejo le določeno 40 Fenomen dolgega repa (statistični fenomen) pojasnjuje, kako lahko v konkurenci z voditelji grosistov/ monopolistov uspe tudi manjšim, z relativno majhno količinsko ponudbo, a z nišno posebnostjo. Statistično je ugotovljeno, da se več obiskovalcev nahaja na manjših spletnih mestih, kot na nekaj glavnih. 51 informacijo ali izdelek. Gre za razmišljanje o skupni moči majhnih strani, ki ustvarijo večji del internetne vsebine. Do uporabnika so prijazni in z reklamami nevsiljivi, saj se te pojavijo ob strani oglasa. Po navedbah Tima O'Reillya moč »podatkov« izvira iz nadzora dostopa do podatkov in ne iz njih samih. Google namreč nima vseh podatkov, je pa podatkom dal »pamet« zaradi česar jih laţje najdemo, če imamo ustrezno tehnologijo in smo zadostno izobraţeni na tem področju. Naslednja generacija je tehnologija Web 3.0 ali semantični splet. Pomeni bazo podatkov oziroma podatkovni svetovni splet. Podatki so distribuirani, razdrobljeni in vseprisotni na spletu. Semantični splet je nadgradnja obstoječega spleta, saj gre za odnose med podatki. Gre za idejo, da bo novi splet še bolj interaktiven kot prejšnji. Tehnološki standardi (Unicode, URI, XML, RDF, RDFS, OWL itd.) omogočajo strojem razumeti semantične dokumente in podatke. Srce semantičnega spleta predstavlja tehnologija, ki uporabnikom omogoča iskanje ţelenih informacij in korelacijo med njimi ne glede na to, kje na spletu se podatek nahaja. Gre za pomensko, ne za sintaksno označevanje in povezovanje podatkov (Vidovič, 2007). Web 3.0 spodbuja razvijalce programske opreme in pomeni prehod na novo platformo programske opreme. Če je bila vloga računalnika, da pri tehnologiji Web 2.0 dostavlja in predstavlja informacije v dokumentih, ki si jih sami interpretiramo, je ideja semantičnega spleta, da bodo podatke na spletu procesirali računalniki sami, iz ogromnih baz znanja. Oče semantične tehnologije Web 3.0 Tim Berners-Lee je v svoji prvi knjigi napisal: Sanjam o spletu, v katerem bodo računalniki sposobni analizirati vse podatke, ki krožijo po internetu: vsebino, povezave in interakcije med ljudmi ter računalniki. Semantični splet, ki bi to omogočal, mora še nastati, a ko bo prišel ta dan, bodo v vsakodnevnem poslovanju, v birokraciji in v našemu življenju stroji komunicirali s stroji. Inteligentni agenti – programi, ki so jih ljudje že dolgo napovedovali – se bodo končno udejanjili. Elementi semantičnega spleta so ontologije, metapodatki in inteligentni programi (glej Sliko 4.1): 1. Ontologije so slovarji znanja o določenih temah, saj vsebujejo definicije pojmov o razredih, lastnostih in odnosih med ljudmi. Ustvarja jih posameznik sam. 2. Metapodatki so podatki o podatkih, so reference do pojmov, ki so definirani v ontologijah. 52 3. Inteligentni programi (agenti) so programi, ki analizirajo metapodatke in uporabljajo ontologije na spletu, da bi te podatke razumeli. Googlov pregledovalnik spletnih strani so prilagojeni uporabniku, saj na podlagi algoritmov pozicioniranja strani, s tehnologijo natančnega in specifiranega indeksiranja spleta, dajejo uporabniku klasificirano in popularno spletno stran. Deluje na podlagi PageRanka – numerične vrednost določanja pomembnosti spletne strani. Slika 4.1: Elementi semantičnega spleta Vir: Vidovič (2007). Dostopno prek: http://blog.morphix.si/2007/uporabniske-izkusnje/web30-%E2%80%93-semanticni-splet/ (20. 12. 2010). Web 4.0 je tehnologija prihodnosti. Pomeni strojno inteligenco (umetna inteligenca41), ki bo dosegla točko, da bo internet postal planetarni računalnik z veliko spletnih, visoko inteligentnih interakcij. Računalnik bo razmišljal in sprejemal odločitve v zvezi z iskanjem vsebine. Razmišljal bo kot človek, saj bo dajal predloge in podajal rešitve, ki temeljijo na analizi problema, pridobljenih preko spletnih tehnologij in dokumentov. S tem bi hipotetično reševal teţave in opravljal druge naloge, ki bi prenesene na uporabnika pomenile optimalno učinkovitost in ohranjanje druţbe. Obstaja nevarnost, da bi se napredna spletna tehnologija uporabljala proti nam, proti sebi ali proti drugim tehnologijam. 41 Je področje informatike z interdisciplinarnim značajem. Prepletena je s psihologijo, nevrologijo, matematiko, logiko, filozofijo in drugimi vedami. Izvorni cilj je izdelati stroj, ki posnema človeško razmišljanje, z vključenimi čustvi in zavestjo. 53 5. VLOGA INSTITUCIJ NA INFORMACIJSKO PISMENOST Visoka računalniška in informacijska pismenost je eden glavnih dejavnikov za uspešno delovanje izobraţevalne ustanove. Izoblikovan morajo imeti program opismenjevanja, saj imajo študentje različno predznanje. Mlajše generacije bi morale pri vstopu v višješolske in visokošolske ustanove imeti višjo stopnjo informacijskega znanja, saj se v tretji triadi osnovnošolskega izobraţevanja ţe izvajajo programi za informacijsko opismenjevanje. Ugotoviti pa je, da ima precejšne število študentov teţave z osnovno informacijsko pismenostjo in poznavanjem tehnologij. Za uspešno delovanje v informacijski druţbi, ki se eksponentno razvija, jih je potrebno na dodiplomskih študijih ustrezno izobraziti, saj višje in visokošolske ustanove zahtevajo informacijsko pismeno osebo v popolnosti. To pomeni osnovno pismenost (branje, pisanje), sodobno pismenost (digitalno, medijsko) in spretnost obvladovanja informacij (predelava, uporaba). Študent na internetu lahko dostopa do velike količine podatkov. Količina vseh podatkov, ki so bili leta 2006 ustvarjeni v svetu znaša 161 eksabajtov. Konec leta 2008 je bila količina vseh podatkov ţe 486 eksabajtov. Na podlagi ocene IDC »proizvodnja« informacij vsako leto narašča za 57 % in se po predvidevanjih količina podatkov v digitalnem okolju povečuje s šestkratno hitrostjo. Glede na ocenjeno rast je v letu 2010 ustvarjeno 988 eksabajtov digitalnih informacij, kar znaša 70 % vseh do sedaj ustvarjenih informacij (Kavčič – Čolić, 2010: 100). Vse več informacij pa je znanstveno dognanih ter dano študentom in posameznikom v uporabo. Pomembno je, da so študentje zelo dobro informacijsko pismeni, saj nove tehnologije in znanje zahtevajo spremembo njihovega načina dela in ţivljenja. Za doseganje ciljev je nujno potrebna tehnologija, ki jim dostop do informacij olajša, zavedati pa se je potrebno vlaganja v informacijsko opismenjevanje, ki nam po zaključenem študiju daje vedno več usposobljenih ljudi za delovanje v tem kompleksnem internetnem okolju. Prosto dostopne informacije zahtevajo študenta, ki zna razlikovati in preceniti informacije, ki jih pridobiva iz različnih virov, saj pri pridobivanju informacij ni posrednika. Če študent podcenjuje zapletenost informacijskega sveta to zanj pomeni, da se bo teţje prilagajal zapletenemu sistemu učinkovitosti in razvejanemu informacijskemu sistemu, predvsem z vidika urejanja in uporabe verificiranih informacij. Pribliţati se informacijsko pismenemu človeku je ideal, ne končni cilj. Pomeni, da se proces učenja nikoli ne ustavi, znanje pa hitro »zastara« in v novejšem času ne pomeni več dodane vrednosti, temveč obremenitev (Grčar v McCrank, 2004: 32). Največji napredek je moč narediti z analiziranjem potencialnih uporabnikov, njihovih potreb po 54 informacijskem znanju, njihovih interesov, ţelj, moţnostih in nivojev njihove informacijske pismenosti, kasneje pa jih razdeliti v razrede ter jih izobraziti. Dostopnost do informacij zahteva od uporabnika visoko stopnjo sposobnosti analitičnega mišljenja, abstrakcije, eksperimentiranja, uporabe in razumevanja tehnologije, ki je sestavni del pismenosti (Novljan, 1996: 25). V letu 2006 so si drţave članice Evropske unije zadale cilj, da do leta 2010 med »rizičnimi skupinami« in povprečnim prebivalstvom zmanjšajo vrzeli v digitalni pismenosti. Razlog je bil enostaven, spremeniti Evropo v najbolj konkurenčno, na znanju osnovano ekonomijo na svetu, ljudem pa nuditi tiste veščine, ki poganjajo ekonomsko rast. Prvi ukrepi so odraţali funkcionalno razumevanje digitalne pismenosti, ki so zajemali učenje enostavnih opravil, da bo oseba sposobna učinkovito uporabljati strojno in programsko opremo. Ciljne skupine v tem ukrepu so bili nezaposleni, invalidi, ţenske in starejši ljudje (Junge in Hadjivassiliou, 2007: 1). 5.1 Strateški dokumenti Evropske unije in R. Slovenije za dvig ravni informacijske pismenosti Vse razvite drţave imajo v izobraţevalnih in razvojnih politikah opredeljene strategije informacijskega opismenjevanja. V njih si oblikujejo vizije, si zastavljajo cilje ter oblikujejo politike izboljšav, kako jih doseči in preseči. V Sloveniji in Evropi so obravnavane naslednje strategije in dokumenti: Lizbonska strategija (Evropski svet 2000). Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji (RS 2005). Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (UMAR 2001). Strategija razvoja Slovenije (UMAR 2005). Strategija razvoja informacijske druţbe – si2010 (Vlada RS 2007). Evropska informacijska druţba za rast in zaposlovanje – i2010 (EU 2005). Strategija vseţivljenjskega učenja (MŠŠ 2007) in Pregled dejavnosti za udejanjanje strategije vseţivljenjskosti učenja: delovno gradivo (MŠŠ in PEI 2007). Nacionalna strategija za razvoj pismenosti (Nacionalna komisija za razvoj pismenosti 2006) in Akcijski načrt za razvoj pismenosti za obdobje 2007-2013 (z operativnim letnim načrtom za 2006). Smernice strategije razvoja temeljnih spretnosti zaposlenih: predlog (2007). Strategija: Republika Slovenija v informacijski druţbi (2003) (Vehovar et al., 2008: 16). 55 Voditelji vlad drţav članic Evropske unije so si v Lizboni, meseca marca 2000 (Lizbonska strategija) zastavili cilj, da Evropska unija do leta 2010 postane najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Eden izmed stebrov Lizbonske strategije je bil razvoj informacijske druţbe, ki naj bi pripomogla gospodarski rasti. Predvsem so si bili voditelji enotni, da je potrebno vlagati v ljudi, v aktivno in dinamično socialno drţavo. Skozi leta je zastavljeni cilj in proces izvrševanja Lizbonske strategije doţivel kar nekaj modifikacij in prehod v novo fazo. V Sloveniji je bil leta 2005 sprejet »Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji«. Program je poudarjal široko uporabo IKT na področjih poslovnega, javnega in zasebnega ţivljenja. S programom se je predvidevalo, da bo Slovenija na IKT področju načrtovala horizontalne ukrepe, kot so: povečanje dostopnosti IKT s pospeševanjem razvoja brezţičnih omreţij (WiMax in WiFi), izvajanje pobude »Računalnik v vsak dom« s cenovno prilagojenimi rešitvami in sofinanciranjem, zagotavljanje digitaliziranih učnih evsebin v slovenskem jeziku, vzpostavitvijo nacionalnega portala za učenje na daljavo (eučenje) ter izboljšanja poslovanja pravnih oseb in posameznikov z javnim sektorjem (euprava za drţavljane in podjetja). Precejšen napredek je bil doseţen pri uporabi spleta celotne populacijo v obdobju od leta 2002 do 2004. Uspeh gre pripisati zniţanju stroškov informacijsko komunikacijske opreme in ureditvi neomejenega dostopa do medmreţja. Na področju različnih oblik e-poslovanja so kazalci negativni predvsem, ko ugotavljamo uporabo portalov e-nakupovanja, e-bančništva in e-upravne storitve, kjer Slovenija močno zaostaja za drţavami Evropske unije. Pomemben segment predstavlja odpravljanje digitalne ločnice in zagotavljanje storitev dostopnih v vseh jezikih Evropske unije. Za Slovenijo je posebej pomembno, da se na spletu zagotavljajo e-vsebine v slovenskem jeziku. Ţal si je potrebno priznati, da program ni bil izveden v skladu s strategijami in cilji, saj so projekti delno ali v popolnosti zastali. V letu 2007 je bilo oblikovano ţe drugo Poročilo o uresničevanju programa (2007). V poročilu je bilo navedeno, da se je izobrazbena struktura izboljšala, izboljšala se je vključenost oseb v vseţivljenjsko izobraţevanje in deleţ gospodinjstev z dostopom do interneta je v prvem četrtletju 2010 presegel polovico prebivalstva in povprečje EU25. Pomembna ugotovitev iz poročila je, da zgolj vlaganje v dostopnost in razvoj IKT ne pomeni nujno povečanje dejanske rabe le-te, in tudi ne avtomatično izboljšanje informacijske pismenosti. 56 5.2 Pomembnejši dokumenti informacijske druţbe v Sloveniji V okviru Strategije gospodarskega razvoja Slovenije (2001) je bila prednostna naloga vlaganje v razvoj informacijske druţbe saj je bilo ugotovljeno, da prehod v informacijsko druţbo ni le tehnološki, temveč tudi razvojni problem z gospodarskimi, kulturnimi in socialnimi razseţnostmi. Z novimi IKT se radikalno spreminjajo proizvodni vzorci vseh sektorjev in vsebina delovnih mest. Na podlagi analize je bilo ugotovljeno, da v Sloveniji velik del druţbe od 16 do 65 leta starosti nima funkcionalne pismenosti, kaj šele računalniško in informacijsko pismenost, katere znanje se bo v prihodnje zahtevalo tudi v več tujih jezikih. Povečanje računalniške pismenosti (e-pismenost) je tudi eno izmed meril, ki ga je strategija izpostavila kot ključnega za uspešnost zaposlovalne politike. Ţal strategija ni imela konkretnih mehanizmov in ukrepov, ki bi temeljili na merljivih ciljih, in ni določala mejnike za dosego teh. Na podlagi mejnikov od leta 2001 do decembra 2002 je nastala Strategija: Republika Slovenija v informacijski druţbi (2003). Opredeljevala je prehod v informacijsko druţbo sodobnega sveta s korenitimi spremembami, saj so bile drţave, ki so uporabljale IKT, uspešne v preobrazbi gospodarstva in druţbe v celoti. Drţavljanom so omogočale aktivno vlogo. Za izvedbo strateških usmeritev je bilo v njej opredeljeno devet področij nosilnih ciljev, ki so bili povezani z dokumentom Akcijski načrt eEurope+ 2003. Akcijski načrt je opredeljeval pospešen razvoj osnov informacijske druţbe, cenejši, hitrejši in varnejši internet, vlaganja v ljudi in znanja ter spodbujanje uporabe interneta. Meritev zastavljenih ciljev, doseţenih v okviru strategije je temeljila na indikatorjih, merjenih na kvantitativni način. Strategija razvoja Slovenije (2005) je opredeljevala povečanje globalne konkurenčnosti s spodbujanjem inovativnosti, podjetništva, razširjanje uporabe IKT ter učinkovito posodabljanje, vlaganje v učenje, izobraţevanje, usposabljanje, raziskave in razvoj ter določala razvoj informacijske druţbe, kot enega od nacionalnih razvojnih ciljev za obdobje 2006-2013. Strategija ni opredeljevala posebnih izboljšav za informacijsko in računalniško opismenjevanje. Razvojna prioriteta, ki se je neposredno najbolj navezovala na vprašanje uporabe IKT in informacijsko pismenost, sta bili izboljšanje kakovosti izobraţevanja in spodbujanje vseţivljenjskega učenja. Strokovnjaki Ministrstva za šolstvo in šport so izdelali Nacionalno strategijo za razvoj pismenosti iz katerega se črpajo sredstva prijavljenih projektov. Projekt je bil potrjen 6. 7. 57 2006 in denarno omogočen s strani prej navedenega ministrstva in Evropskega nacionalnega sklada (Nacionalni portal za pismenost). Strategija je bila izdelana v skladu s temeljnimi načeli: 1) ozaveščanje o pomenu in problemu pismenosti, 2) celostni pristop, 3) dostopnost za vse, 4) partnerstva, 5) strokovnosti, 6) evalvacije in 7) samoevalvacije. Med osnovnim opismenjevanjem je v izboljšanje pismenosti vključen tudi segment informacijske pismenosti. Izvaja se za ljudi v različnih ţivljenjskih obdobjih, za različne potrebe in prednje postavlja različne zahteve. Za zvišanje ravni pismenosti poudarja pomen vključevanja in povezovanja različnih področij delovanja, v katerih se posameznik uveljavlja in deluje – pri izobraţevanju, na delovnem mestu, v druţini, v zdravstvu, v socialnem varstvu in kulturi. Strategija izhaja iz ugotovitev domačih in tujih raziskav, pri čemer je bila upoštevana značilnost kulturnega prostora. Glede na strategijo je izboljšanje informacijske pismenosti ključnega pomena v tretji triadi osnovne šole. Temelji na samostojni namenski izbiri ter uporabi bralnih in drugih informacijskih virov. Njen segment se nadaljuje v srednji šoli, s poglobljenim razvojem kritične rabe medijev. Potrebno je zavedanje, da razvoj znanj in tehnologij spreminja strategije za samostojno izbiro. Povečuje moţnosti izbire za pridobivanje, analiziranje, sintezo, vrednotenje in ustvarjanje informacij na vseh ravneh ter na različnih področjih. Kaţe se kot zmoţnost oblikovanja problemskih vprašanj, strategij iskanja odgovorov na problemska vprašanja in zmoţnost predstavitve raziskovalnih rezultatov v skladu z namenom. Udejanjenje strategije se usklajuje z: Letnim načrtom za udejanjanje Nacionalne strategije, s konkretnimi zadolţitvami do najniţjih ravni svojih pristojnosti (npr. šole, javna občila, knjiţnice, zdravstveni domovi, uradi za delo). Regionalne razvojne agencije in lokalne skupnosti morajo v letne načrte obvezno vključiti sestavino svojih dokumentov. Letni načrt pripravijo tudi socialni partnerji (Nacionalna strategija za razvoj pismenosti, 2005: 16-19). Vlada RS je storila pomemben korak naprej in leta 2007 sprejela Strategijo razvoja informacijske druţbe – si2010. Sprejeta je bila na podlagi pobude Evropske informacijske druţbe 2010 – i2010. Strategija i2010 je jasno opredeljevala evropske in nacionalne prednostne naloge. Spodbujala je odprto in digitalno gospodarstvo ter poudarjala, da mora Evropa v celoti izkoristiti svoj gospodarski potencial, zavzeti proaktiven pristop politik za spodbujanje ugodnega razvoja trga in pospeševanje druţbe, ki temelji na znanju (npr. vseţivljenjsko učenje, kreativnost in inovacije), zaščite 58 potrošnikov in zdrave ter varne evropske informacijske druţbe (Vehovar et al., 2008: 26). Strategija si2010 je zajemala ukrepe spodbujanja informacijske druţbe do leta 2010. Njen namen je bilo postaviti krovne usmeritve razvoja, ki upoštevajo tehnološki, druţbeni in regulativni okvir. Prednostne nacionalne naloge so bile spodbujanje odprtega in konkurenčnega digitalnega gospodarstva. IKT je navajala kot gibalo večje socialne vključenosti, izboljšanja kakovosti ţivljenja, dvig gospodarske rasti in spodbujanja konkurenčnosti. Cilj strategije si2010 je pospešiti razvoj informacijske druţbe, ki bo pomembno vplivala na dvig inovativnosti in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in druţbe, povečala število delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, dvignila kakovost ţivljenja in zagotovila enakomeren regionalni razvoj. S tem bi se zagotovile moţnosti za razvoj in uporabo vsebin na vseh področjih, predvsem na področjih e-uprave, e-zdravstva, e-izobraţevanja, e-prostora in e-poslovanja. Vizija si2010 je, da bi se do leta 2013 vzpostavil učinkovit in v celoti podprt nacionalni sistem izobraţevanja, ki bo omogočal sodobne načine podajanja in pridobivanja znanja s pomočjo IKT. Izobraţevanje bi bilo hitro, enostavno, prijazno in prilagojeno potrebam ter zmoţnostim posameznika. Vzpostavljena bi bila ena vstopna točka, z vso razpoloţljivo vsebino, dostopna vsem zainteresiranim. Zagotovljen bi bil sistem izobraţevanja in pomoči za uporabo informacijsko-komunikacijske opreme. Pravni predpisi bi bili prilagojeni uporabi storitev in izdelkov e-izobraţevanja (zaščita intelektualne lastnine). Posebej se področja informacijske pismenosti dotakne v ciljih, ki opredeljujejo vključenost prebivalstva, boljše javne storitve in izboljšanja kakovosti ţivljenja. Okrepitev socialne, gospodarske in teritorialne kohezije, z zagotovitvijo večje dostopnosti do izdelkov in storitev IKT tudi v zaostalih regijah, je gospodarska, socialna, etična in politična nujnost. Strategija si2010 si je zastavila ambiciozne cilje, ki bodo merjeni s skupnimi kazalci, po posameznih področjih. Kazalci bodo vključeni v področne akcijske načrte, ki jih nekateri ţe uspešno izvajajo (npr. Akcijski načrt e-uprave). Kazalci bodo primerjani z začetnim in predvidenim ciljnim stanjem po naslednjih kriterijih: širokopasovna pokritost (število naročnikov na 100 prebivalcev – začetno stanje: 8, ciljno stanje: 20), deleţ gospodinjstev s širokopasovno povezavo (začetno stanje: 36 %, ciljno stanje: 90 %), deleţ gospodinjstev z dostopom do interneta od doma (začetno stanje: 54 %, ciljno stanje: 70 %) in 59 deleţ posameznikov, ki redno uporabljajo internet (vsaj enkrat tedensko – začetno stanje: 56 %, ciljno stanje: 80 %) (si2010, 2007: 61). V okviru Akcijskega razvoja pismenosti za obdobje 2007 do 2013 je bil v razvoju programov za strokovne delavce oblikovan ukrep priprave izhodišč za izvedbo programa informacijskega opismenjevanja na univerzitetnem študiju. Zanj je odgovorna Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Preostali ukrepi so se nanašali zgolj na izboljšanje pismenosti vseh starostnih obdobij udeleţencev. Akcijski razvoj pismenosti pa bo potrebno spremeniti, saj večina univerz in fakultet izvaja bolonjski študijski program: dodiplomski program I. stopnje, podiplomski program II. stopnje in doktorski III. stopnje. Leta 2007 je Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije potrdilo Strategijo vseţivljenjskega učenja. Konkretni cilji za prihodnost sistemov izobraţevanja in usposabljanja so bili opredeljeni pod točko a) izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraţevanja in usposabljanja z navedbo: »Vsakomur zagotoviti dostop do informacijsko komunikacijskih virov«. Za šesti cilj so si zastavili: »Zvišati raven vseh vrst pismenosti prebivalcev Slovenije ter rabe pismenosti za različne namene in v različnih povezavah« (Strategija vseţivljenjskega učenja 2007: 8). Istega leta je bil sprejet Pregled dejavnosti za udejanjanje Strategije vseţivljenjskosti učenja. S cilji in dejavnostmi je v treh skupinah opredeljeno, da je potrebno razviti načine in instrumente za merjenje minimalnega praga znanja, spretnosti in kompetenc tudi za primer ugotavljanja IKT pismenosti, ki je ključnega pomena. Brez ustreznega merjenja ni mogoče ugotoviti nivo pismenosti, v nadalje pa ne oblikovati potrebnih strategij in politike. Delovna skupina Andragoškega centra Slovenije je leta 2007 izdala dopolnjene Smernice strategije razvoja temeljnih spretnosti zaposlenih: predlog. Kljub temu, da celotne smernice opredeljujejo smer razvoja izboljšanja pismenosti in izobrazbe zaposlenih lahko rečemo, da konglomerat teh sposobnosti pravzaprav tvori kompleksno definicijo digitalne pismenosti. Kot najpomembnejša dejavnika ravni IKT pismenosti sta označena izobrazba in izobrazba staršev, kar odločilno spreminja strategijo. Dosedanji ukrepi so bili usmerjeni predvsem na področje predšolskega in šolskega izobraţevanja, ključni del izboljšanja ravni pismenosti odrasle populacije pa je bil izpuščen. Ugotoviti je, da je bila slovenska politika v zadnjih desetih letih pri zastavljenih ciljih, programih in projektih, ki se nanašajo na izvajanje računalniškega in informacijskega 60 opismenjevanja, izredno pasivna. Kljub različnim strategijam in ciljem informacijskega opismenjevanja glavnih področij izboljšav ni implementirala v izvajanje. S sprejemanjem novih in novih strategij poskuša Slovenija loviti korak z Evropsko unijo, opaziti pa je, da vedno bolj zaostaja. Zavidljiv poloţaj, ki ga je imela, ne bo zlahka dosegljiv. V prihodnje bodo za Slovenijo pomembni mehanizmi, ki bodo temeljili na izboljšanju pismenosti in določitvi nadzorstvenih mehanizmov sledenja napredka na tem področju (Vehovar et al., 2008: 36). 6. RAČUNALNIŠKA IN INFORMACIJSKA PISMENOST V POSAVJU Merjenje računalniške in informacijske pismenosti v Posavju je kompleksna naloga. Najboljše kazalce raziskave bi dobili z namenskimi ter usmerjenimi praktičnimi testi, s katerimi bi se ugotovilo, ali je oseba informacijsko pismena, v katerih segmentih in na kakšni stopnji. Ugotovitve stopnje računalniške in informacijske pismenosti v tej magistrski nalogi temeljijo na pridobljenem reprezentativnem vzorcu. Anketni vprašalnik je bil obseţen, vseboval je vprašanja, kazalce, indikatorje in trditve, ki se neposredno veţejo na koncept računalniške in informacijske pismenosti. Z analizo odgovorov je bila izmerjena stopnja računalniške in informacijske pismenosti. Nekatera vprašanja so bila takšna, da se je lahko primerjalo statistične razlike med eno in drugo kategorijo respondentov. Podatki so bili vneseni v program SPSS, nato pa z ustreznimi merskimi enotami izračunani odklon, frekvenca, aritmetična sredina42 ali povprečje (mean), najpogostejši pojavi v mnoţici (modus), srednja vrednosti nekega zaporedja števil (mediana), sploščenost ali povezave med podatki. Sočasno z izračuni je program SPSS izdelal prikaz podatkov v grafih in tabelah. Na nekatera vprašanja anketiranci niso odgovorili in so označena kot “manjka”. Na podlagi raziskave bodo predstavljeni ukrepi in predlogi, saj nam ugotovitve kaţejo, da bo potrebno računalniško in informacijsko opismenjevanje izvajati ţe od 1. razreda osnovne šole, kot se izvaja učenje tujega jezika. Mladi bodo v prihodnje nosilci informacijske druţbe zato je vsakršen vloţek v njihov napredek, vloţek v prihodnost (Vehovar et al., 2008: 39). 42 V matematiki ali statistiki seštevek vseh vrednosti, razdeljen na skupno število. Imenujemo ga tudi povprečje in bo za razlago rezultatov analize podatkov pogosto uporabljen. 61 Na anketo je odgovorilo 224 prebivalcev Posavja, starih od 10 do 70 let, posamezniki pa so bili tudi starejši. Med njimi je bilo 119 ţensk in 105 moških (glej Sliko 6.1). Ţenski del populacije je bolj naklonjen izpolnjevanju anket kot moški, saj jih je 6 % več; v razmerju 47 % proti 53 %. Podatki SURS v drugi polovici leta 2010 prikazujejo obratno sliko porazdeljenosti po spolu, saj v oţjem delu Krškega in njegovi okolici prebiva 7.538 prebivalcev, od katerih je 3.888 moških in 3.650 ţensk. Število predstavlja 4 % razliko v korist moških; v razmerju 48 % proti 52 %. Anketiranci so bili razdeljeni v sedem starostnih skupin, v obdobjih po deset let. Prva skupina je stara od 11 do 20 let, nato si sledijo po zaporedju do šeste starostne skupine od 61 do 70 leta starosti. Zadnja, sedma skupina zajema starejše od 70 let. Največ anketirancev je v skupinah od 31 do 40 let in od 41 do 50 let, manj jih je v skupinah od 21 do 30 let in 51 do 60 let. Najmlajših je še manj (5,83 %), najmanj pa jih je v skupinah od 61 do 70 let in najstarejših nad 70 let (glej Sliko 6.2). Slika 6.1: Respondenti po spolu Vir: Lastni prikaz, 2011. Slika 6.2: Respondenti po starosti Vir: Lastni prikaz, 2011. Največ respondentov je imelo dokončano srednjo šolo (37,5 %), sledijo z dokončano višjo ali visoko strokovno šolo, mnogi med njimi imajo univerzitetno izobrazbo (8,93 %). 9,82 % je študentov dodiplomskega študija, 8,48 % jih ima dokončano poklicno ali strokovno šolo, manj pa je respondentov z osnovno šolo (5,8 %). Najmanj je dijakov in posameznikov z dokončanim magisterijem. Doktorat ni imel nihče od vprašanih. Dokončan magisterij jih ima manj kot 1 % (glej Sliko 6.3). 62 Iz raziskav v letu 2003 je bilo ugotovljeno, da je imela Slovenija drugi najvišji deleţ BDP-ja za splošno izobraţevanje (Vehovar et al., 2008: 52) kar je spodbudno, saj izobrazba pomembno vpliva na zmanjšanje digitalnega razkoraka in ima izmed vseh faktorjev, pri zagotavljanju visoke stopnje informacijske pismenosti, najpomembnejšo vlogo. Osebe z višjo formalno izobrazbo namreč dosegajo višje ravni internetnih veščin. Po podatkih SURS je bilo leta 2006 v Sloveniji 27,5 % oseb z dokončano osnovno izobrazbo ali manj, 55,5 % s srednjo in 17 % z višjo stopnjo izobrazbe (raziskava ne vsebuje še višjih stopenj izobrazbe). Raziskava v Posavju nam daje rezultate, da jih ima osnovo šolo 14,25 %, srednjo 48,7 % in višjo stopnjo 37,05 % respondentov, kar je s primerjavo prej navedenih podatkov zelo spodbudno. Po podatkih SURS43 je Slovenija v letu 2007 dosegala eno najvišjih stopenj izobrazbe mladine v Evropi in imela nizek deleţ mladih, ki zgodaj opustijo izobraţevanje. Če pogledamo respondente glede na število članov v gospodinjstvu (glej Sliko 6.4) ugotovimo, da jih največ ţivi v druţini z dvema otrokoma, nekoliko manj je druţin z enim otrokom in mnogo je posameznikov. Najmanj respondentov izhaja iz velike druţine, v kateri so trije ali je več otrok. Kljub temu, da je bila dana moţnost označiti podjetje, ga respondentje niso navedli. Podatki v letu 2006 so izkazovali, da je imela Slovenija med obravnavanimi drţavami najvišji deleţ gospodinjstev z dostopom do interneta, s tem pa se je uvrščala v povprečje EU15. V podjetjih je bil dostop do interneta 96 % (EU15 94 %) in na delovnih mestih 35 % (EU15 38 %). Širokopasovne povezave je imelo 78 % (EU15 83 %). Po podatkih SURS44 je imelo v prvem četrtletju 2010 dostop do interneta 68 % gospodinjstev, 62 % od teh pa je uporabljalo širokopasovno povezavo. 32 % jih dostopa do interneta ni imelo. Večina vprašanih dostop do interneta ni potrebovala zaradi pomanjkanja informacijskega znanja, previsokih stroškov opreme ali odsotnosti omreţnih povezav. 15 % ga ni imelo zaradi pomislekov o zmanjšanju zasebnosti in varnosti. 43 Statistični urad Republike Slovenije (2007). Statistični letopis 2007. Dostopno prek: http://www.stat.si/ letopis/index_vsebina.asp?poglavje=6&leto=2007&jezik=si (7. 8. 2010). 44 Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID =3604 (2. 2. 2011). 63 Slika 6.4: Respondenti po številu članov Slika 6.3: Respondenti po izobrazbi Vir: Lastni prikaz, 2011. Vir: Lastni prikaz, 2011. Iz raziskave v Posavju ugotovimo, da jih večina (41,07 %) ţivi v Krškem (glej Sliko 6.5), ostali v njegovi okolici ali višje leţečih krajih. Mnogo respondentov prihaja iz manjšega kraja, kot so Sremič, Gunte in Narpel. Za gospodinjstva, ki so na tako imenovanih belih lisah, je bil v letu 2010 končan projekt umestitve širokopasovnega optičnega omreţja, saj gospodarske druţbe na teh območjih, zaradi visokih stroškov, nimajo interesa za gradnjo. V tem projektu je bilo postavljeno 218 km optičnega omreţja, prav tako pa je predviden projekt ureditve brezţičnega omreţja. Respondentje so označili tudi svoj poklic. Večina je ta podatek izpustila s pripombo, da obiskujejo razne fakultete ali se izobraţujejo. Iz raziskave je ugotovljeno, da so poklici respondentov različni, največ pa je ekonomistov in policistov. 29 % jih poklica ni vpisalo, preostali poklici so zastopani v majhnih deleţih. Zaradi ugotovljenega bo analiza in primerjava s tega področja izpuščena. Po rezultatih raziskave ugotavljamo, da je to za respondente občutljiv podatek in so ga raje izpustili. Zaradi navedenega analiza in primerjanje teh podatkov ne odraţa reprezentativnega vzorca (glej Sliko 6.6). 64 Slika 6.5: Respondenti po kraju bivanja Vir: Lastni prikaz, 2011. 6.1 Slika 6.6: Respondenti po poklicu Vir: Lastni prikaz, 2011. Uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije S prvim vprašanjem so bili respondenti Posavja vprašani o IKT, ki jo uporabljajo. Označili so vsako od desetih IKT (indikatorji uporabe); stacionarni računalnik, prenosni računalnik, dlančnik, pametni telefon (z brskalnikom, s potisno pošto), mobilni telefon, fiksni telefon, javni telefon (govorilnica, na pošti), internetni telefon (Voip, Skype ipd.) in kabelska tv ali satelitska antena. Pri vsaki opremi so na skali označili eno od sedmih moţnosti. Prva dva odgovora sta bila, da opremo ne uporabljajo ali je ne poznajo, preostalih pet pa uporabo od najmanj (nekajkrat na mesec) do največ (več kot 3 ure dnevno). Tabela 6.1: Oprema, ki jo respondenti uporabljajo stacionarni računalnik veljavno prenosni računalnik dlančnik pametni telefon (z javni telefon internetni brskalnikom, s mobilni fiksni (govorilnica, na telefon (Voip, kabelska satelitska potisno pošto) telefon telefon pošti) Skype, ipd.) tv antena 222 218 212 217 221 221 206 219 220 219 2 6 12 7 3 3 18 5 4 5 povprečje 5,24 3,96 2,14 2,96 5,89 4,12 1,97 2,75 4,70 2,91 največkrat pojavljeno 6 2 2 2 6 6 2 2 6 2 st. odklon 1,763 1,911 ,808 1,730 1,012 1,637 ,381 1,473 1,986 1,731 manjka Vir: Lastni prikaz, 2011. Iz podatkov ugotovimo, da največ respondentov uporablja mobilni telefon, ki spada med najbolj pogosto IKT za medsebojno komunikacijo; ugotovimo pa tudi, da le 4 % posameznikov ne uporablja osebnega namiznega ali prenosnega računalnika. Upad uporabe hišnega telefona je razumljiv, saj ima večina vprašanih mobilni telefon z ugodno 65 ceno klicev. Odgovore o uporabi televizije je bilo potrebno zdruţiti, saj nekateri uporabljajo kabelsko, drugi pa satelitsko anteno. Manjka še strešna antena, ki je prav tako pogosto uporabljana. Ugotovljeno je, da ima v Krškem večina gospodinjstev kabelsko televizijo, z oddaljevanjem na obrobje mesta ali še nekoliko višje pa televizijo gledajo preko signala satelitske antene. Novejšo IKT ima le omejen del respondentov, saj jih dlančnik uporablja le 8 % in pametni telefon s potisno pošto 39,4 %. Internetni telefon jih uporablja 33,3 %, kar je z vidika informacijske pismenosti slabo. Slabo zaradi tega, ker se za internetno telefonijo uporabljajo programi, kot sta na primer Skype in Voip, ki od uporabnika ne zahtevata višje stopnje računalniške in informacijske pismenost. Pametni telefon in internetni telefon jih večina ne pozna, saj jih je največ odgovorilo, da opreme ne poznajo. Ugotoviti je, da respondentje najpogosteje uporabljajo mobilni telefon. Večina jih je odgovorila, da ga uporabljajo dnevno in več kot tri ure dnevno. Enako pogosto uporabljajo osebni računalnik, in sicer 24,3 % več kot tri ure dnevno in 40,5 % dnevno. Dnevna uporaba televizije je pogosta pri posameznikih. 12,3 % jih gleda televizijo več kot tri ure dnevno. IKT uporablja preteţno moška populacija; največ namizne računalnike (povprečje 5,53), sledijo dlančnik, pametni telefon, hišni telefon in internetni telefon. V povprečju ţenske več uporabljajo televizijo in mobilni telefon. Prenosne računalnike uporablja moška in ţenska populacija enako pogosto (povprečje 3,96). Stopnja pismenosti se ugotavlja s primerjanjem podatkov med različnimi drţavami, regijami ali skupinami. Najbolj se z zbiranjem podatkov in analiziranjem ukvarjata Eurostat – Informacijska druţba in e-veščine ter SIBIS 2003. Iz njihovih analiz izhaja, da so najpogostejši uporabniki računalnika in interneta mladi v starostni skupini od 10 do 15 let, med katerimi je kar 97 % uporabnikov interneta. S starostjo uporaba računalnika upada, a je v primerjavi z letom 2005 vseeno naraščala. Ugotovili so, da je prisotnost otrok eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na opremljenost gospodinjstev z IKT. Naslednji segmenti so bili stopnja izobrazbe, status posameznika, spol in vrsta naselja, v katerem ţivijo. Po podatkih imajo najvišjo uporabo osebe z visoko izobrazbo (90 %), po statusu pa so najpogostejši uporabniki dijaki in študentje (93 %). Po vrsti naselja je največ uporabnikov tistih, ki ţivijo v gosto naseljenih območjih (69 %). Po spolu moški prednjačijo pred ţenskami. Nivo veščine rabe računalnika in interneta je najvišji glede na stopnjo izobrazbe ter statusa in starosti posameznikov. Najmanj izkušenj zasledimo pri 66 upokojencih, največ pa pri posameznikih, ki se izobraţujejo (Vehovar et al., 2008: 37 40). Po rezultatih raziskave Adult Literacy and Lifeskills Survey in Gospodinjstva: Digitalna pismenost (RIS, 2002) je ugotovljeno, da je imelo leta 2003 največ posameznikov osebni računalnik doma v Švici (83 %) in na Norveškem (80 %), najmanj pa v Italiji (42 %). Slovenija je za najboljšimi zaostajala, saj je imelo dostop do osebnega računalnika 63 % vprašanih, do interneta pa 42 %. Po rezultatih SURS je bilo v prvem četrtletju 2010 v Sloveniji 72 % rednih uporabnikov računalnika, uporabniki stari od 10 do 15 let so računalnike uporabljali v 99 %, nato sledijo stari od 16 do 24 let, kar za Posavje ni statistično značilno. Računalnike največ uporabljajo respondentje z višješolsko in visokošolsko izobrazbo (94 %), najmanj pa z osnovnošolsko izobrazbo (56 %). Večina neuporabnikov informacijske tehnologije redno uporablja TV (96,7 %), mobilnik (82 %) in fiksni telefon (80,5 %). Bankomat uporablja manj kot tretjina (29,1 %), kalkulator 23,8 % in DVD predvajalnik ali snemalnik 16,9 %. Kot razlog neuporabe so navedli, da je računalnik predrag, za delo z njim pa nimajo zanimanja in časa. Raziskava je potrdila domnevo, da uporabniki potrebujejo za dostop in pregledovanje spletnih strani poglobljena računalniška znanja. Večina o uporabi računalnika in interneta ni razmišljala. Tistih, ki so odgovorili pozitivno je okoli 40 %. Raziskava v letu 201045 je pokazala, da v Sloveniji mladi nadpovprečno uporabljajo splet, saj ga 82 % uporablja vsak dan. S tem se uvrščamo celo nad povprečje EU27 in celo nad povprečje socio-ekonomsko bolj razvitih drţav EU15. Mladi se preko mobilnega telefona v povprečju pogovarjajo 35 minut in pošljejo 13 sporočil. Statistično značilno se pogosteje pogovarjajo ţenske, mlajši in manj izobraţeni. Iz raziskave o e-veščinah v Posavju ugotovimo, da dosegajo najvišjo raven uporabe računalnika osebe v starostni skupini od 31 do 40 let (povprečje 5,72) in od 41 do 50 let (povprečje 5,48). Srednjo raven dosegajo uporabniki do 30 leta starosti, nizko pa skupine po 50 letu starosti. Pri vprašanju, kje so v zadnjem mesecu uporabljali računalnik (glej Sliko 6.7), so imeli na voljo več odgovorov; pri prijatelju doma, pri sorodnikih, tečaj na lastno pobudo, v knjiţnici, v lokalih z dostopom do interneta, v izobraţevalni ustanovi, na delovnem mestu, doma ali 45 Raziskava Mladina 2010, ki jo je izvedla Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Interstat med mladimi od 15 do 29 let in podala poročilo 29. 12. 2010. Dostopno prek: http://www.ris.org/2011/03/Raziskave/ Slovenska_mladina_po_pogostosti_uporabe_spleta_nad_evropskim_povprecjem/? (22. 2. 2011). 67 kje drugje. Pri zadnjem odgovoru naj bi sami vpisali kraj uporabe. Odgovorili so, da računalnik najpogosteje uporabljajo doma (69,6 %) in v ustanovi, kjer delajo (60,7 %). Najmanj so ga uporabljali na tečajih po lastni pobudi in v lokalih z dostopom do interneta. V lokalih z dostopom do interneta je računalnik uporabljalo le 8,5 %, kar je indikator, da se v računalniško in informacijsko opismenjevanje ne vlaga dovolj. Nekateri respondenti so računalnik uporabljali pri prijateljih, pri sorodnikih ali v izobraţevalni ustanovi. Slika 6.7, kjer se iz modre barve, ki pomeni uporabo računalnika, zelo hitro preliva v zeleno, ki pomeni neuporabo, nazorno prikazuje, da je mnoţična uporaba računalnikov v Posavju slabša, kot bi pričakovali, kar so razlogi za slabšo stopnjo računalniške pismenosti. Slika 6.7: Respondentje glede na kraj uporabe računalnika DOMA DELOVNO MESTO SLUŢBA KNJIŢNICA IZOBRAŢEVALNA USTANOVA DRUGJE LOKAL Z INTERNETOM TEČAJI NA LASTNO POBUDO Vir: Lastni prikaz, 2011. Ugotovljeno je, da ţenske doma pogosteje uporabljajo računalnik kot moški, medtem, ko ga moški pogosteje uporabljajo na delovnem mestu. Statistične razlike med spoloma so male. Poleg tega so glede na spol mala odstopanja pri uporabi drugje, saj je razlika povprečja med 0,06 in 0,1. Rezultati analize prikazujejo, da jih skoraj 70 % računalnik uporablja doma in preko 60 % v sluţbi. To nas napoti na zastavljeno hipotezo, ki govori, da prisotnost IKT pomembno vpliva na stopnjo računalniške in informacijske pismenost. Uporaba računalnikov v drugih prostorih je v Posavju izjemno nizka. Rezultati nam poleg tega prikazujejo odsotnost računalnikov v gospodinjstvih (doma), v večini primerov pa so to gospodinjstva s starejšimi respondenti. 68 Pomembne ugotovitve o stopnji računalniške pismenosti izhajajo iz tretjega vprašanja, kjer so bili respondenti vprašani, kako so se pridobili znanja za delo z računalnikom. Izbrali so lahko le odgovor, ki jim je najpomembnejši. Večina je odgovorila (glej Sliko 6.8), da je njihovo znanje pridobljeno s samoučenjem - teh je skoraj polovica. Formalno izobrazbo s področja računalniške pismenosti je pridobilo le 18,72 %. Poleg tega je mnogo respondentov obiskovalo tečaj na zahtevo delodajalcev (15,07 %) kar pomeni, da podjetja vlagajo v človeške vire, s poudarkom na delovnih mestih z zahtevano stopnjo računalniškega in informacijskega znanja. Najmanj se jih je opredelilo še za druge oblike izobraţevanja, vendar jih niso navedli. V nadaljevanju jih je večina navedla, da so se samoizobraţevali (44,75 %), najmanj pa so si pomagali s pomočjo knjig in cd romov. To nam nakazuje na nizek nivo kvalitetnega izobraţevanja, saj s samoizobraţevanjem, brez strokovnega gradiva, ni moţno osvojiti poglobljena znanja. Potrebno je slediti ciljem, da osebe pridobijo Evropsko računalniško spričevalo (European Computer Driving License – ECDL), ki je potrdilo in izkaz, da imetnik obvlada osnove o informacijski tehnologiji, zna uporabljati osebni računalnik in splošne računalniške programe. Imetnik spričevala po zaključenem izobraţevanju opravi teoretični izpit iz osnov informacijske tehnologije in šestih praktičnih izpitov po modulih; uporaba računalnika in upravljanje datotek, urejanje besedil, preglednic, podatkovnih baz, predstavitev ter obvladovanje informacij in komunikacij (internet in elektronska pošta). Spričevalo je priznano v drţavah, kjer se izvaja ustrezen izobraţevalni program (Slovensko društvo informatika). Iz odgovorov respondentov v Posavju je ugotovljeno, da večina dosega le osnovno stopnjo računalniške in informacijske pismenosti. Po raziskavah SURS (2006) je ugotovljeno, da ima 17 % vprašanih formalno izobrazbo, kar je za dober odstotek manj kot v Posavju. Slaba četrtina (24 %) je obiskovala računalniške tečaje in 28 % se jih ni še nikoli izobraţevalo s področja informacijske pismenosti. Izobrazba mladine je na visoki ravni, saj ima 90 % mladih med 20 in 24 letom dokončano najmanj srednjo šolo. Zelo mali deleţ (15 %) oseb od 25 do 64 leta starosti bi se udeleţilo usposabljanja in izobraţevanja (Vehovar et al., 2008: 201). Raziskava SURS nam prav tako izkazuje, da osebe nimajo interesa za formalne ali neformalne oblike usposabljanja. Razloge gre iskati tudi v neustreznih programih in strategijah računalniškega in informacijskega opismenjevanja, ki bi ga morala izvajati drţava in lokalne skupnosti. Leta 2008 je znanje večina pridobila s samoučenjem, preko formalnega izobraţevanja pa je te veščine pridobilo le 27 % posameznikov. Po teh podatkih se je 69 Slovenija uvrščala nad evropsko povprečje (EU15 in EU25: 21 %) (Vehovar et al., 2008: 37 - 40). Indikatorji raziskave, ki jo je izvedla International Telecommunication Union (ITU) so nas v letu 2010 uvrščali na sam vrh najbolje informacijsko pismenih, na četrto mesto v svetovnem merilu. samoizobraţevanja, Takšni tečajev izjemni podatki neformalnega so bili izobraţevanja, rezultati razširjenega delavnic in tečajev vseţivljenjskega izobraţevanja. Glede vpisa na tretjo stopnjo izobraţevanja je Slovenija zasedla tretje mesto v svetovnem merilu (Dnevnik). Ţal je potrebno na rezultate ITU gledati precej skeptično, saj smo na četrtem mestu z Litvo, Belorusijo in Ukrajino. Nadaljnji podatki nas v to še bolj prepričajo, saj se po najugodnejših rezultatih s primerjavo drţav EU25 uvrščamo na 6. mesto. Pri primerjavi z večjim številom drugih drţav pa se uvrščamo na najboljše 11. mesto (število fiksnih telefonskih linij), v večini primerov pa po 20. mestu. Slika 6.8: Računalniško opismenjevanje Vir: Lastni prikaz, 2011. Večina respondentov (glej Sliko 6.9) se o ovirah, ki jih imajo pri uporabi računalnika, ni opredelila. Odziv je razumljiv, saj le 4 % respondentov računalnika ne uporablja. Na vprašanje je kljub temu odgovorilo 136 vprašanih (60,7 %). Največ jih je navedlo, da računalnika ne uporabljajo zaradi pomanjkanja časa (24,1 %). Kot naslednji razlog so navedli drugo, brez dodanega besedila ali z besedilom, da računalnik uporabljajo in pri uporabi nimajo ovir. Poleg tega so mnenja, da jim dostop, cena, pomanjkanje znanja ali nezmoţnost ne predstavljajo ovire. Starejša populacija je navedla, da računalnika nima in ga tudi ne potrebuje. 70 Slika 6.9: Ovire pri uporabi računalnika Vir: Lastni prikaz, 2011. V zadnjem mesecu je računalnik na delovnem mestu uporabljalo 74,55 % respondentov, preostali ga ne uporabljajo (glej Sliko 6.10). 8,93 % ga uporablja manj kot 10 % delovnega časa, 6,7 % manj kot 25 %, 12,5 % manj kot 50 %, 15,62 % manj kot 75 %, 18,30 % manj kot 90 % in kar 21,43 % več kot 90 % (glej Sliko 6.11). Uporaba računalnikov sledi cilju informacijske dobe, da je računalniška in informacijska pismenost potreba, in ne obveza, kar kaţe tudi linearno višanje odstotka uporabe računalnikov, glede na čas uporabe na delovnih mestih. Višja stopnja informacijske pismenosti je za uporabnika dodana vrednost in je potrebno zasledovati cilj, da so delovna mesta ustrezno informatizirana. Slika 6.10: Uporaba na delovnem mestu Vir: Lastni prikaz, 2011. Slika 6.11: Povprečje uporabe Vir: Lastni prikaz, 2011. Moški na delovnih mestih računalnik pogosteje uporabljajo kot ţenske. Na delovnih mestih jih največ uporabljajo respondentje od 31 leta naprej, ki imajo višjo stopnjo 71 računalniške in informacijske pismenosti. Analiza potrjuje hipotezo, da se ti hitreje prilagajo trgu dela, za podjetje pomenijo dodano vrednost in so v prednosti po zaposlitvenih moţnostih. Najmanj oziroma večina mladih ne dela in ga na delovnih mestih ne uporablja. Pri dijakih se število uporabnikov poveča, vendar ne pomembno, saj te osebe še niso aktivni iskalci zaposlitve oziroma jih večina študira. Z višjo stopnjo izobrazbe se povečuje deleţ uporabnikov, saj računalnik z dokončano poklicno in strokovno šolo uporablja ţe polovica. Naslednji so študentje in osebe z dodiplomsko izobrazbo, kjer ga uporablja večina. Z univerzitetno in podiplomsko izobrazbo ga uporabljajo vsi. Iz teh rezultatov nedvomno izhaja, da višja izobrazba vpliva na boljše zaposlitvene moţnosti, osebe pa imajo bolje plačana delovna mesta. V gospodinjstvih je najvišja uporaba pri druţinah z dvema otrokoma. Pri preostalih je manjša, vendar ne statistično različna. Najmanj uporabnikov računalnikov izhaja iz druţine s tremi ali več otroci, saj je teh druţin manj. Po podatkih SURS46 januarja 2010 izhaja, da je v podjetjih, kjer je več kot 10 zaposlenih, le 52 % zaposlenih vsaj enkrat na teden uporabljajo računalnik in 43 % vsaj enkrat na teden uporabljalo računalnik, povezan z internetom. Uporaba je najmanjša v podjetjih s proizvodno dejavnostjo in v gradbeništvu. Višja uporaba je v storitvenih dejavnostih, najvišja pa v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih (97 %). V storitvenih podjetjih z vsaj 10 zaposlenimi je imelo 97 % zaposlenih dostop do interneta. Povezave so bile urejene s fiksnimi širokopasovnimi povezavami, manjši deleţ pa preko mobilnih širokopasovnih povezav. Raziskava analitske druţbe IDC47 je pokazala, da bo v naslednjih petih letih 90 odstotkov delovnih mest v Evropi zahtevalo vsaj osnovna znanja in spretnosti s področja IKT, vsak peti zaposleni pa bo potreboval naprednejša IKT znanja. Poročilo Evropske komisije New Skills for New Yobs: Action Now navaja, da je v Evropski uniji pribliţno tretjina prebivalstva, starega od 25 do 64 let, nizko kvalificirana ali je celo brez poklicne kvalifikacije. V nadaljevanju je bilo preverjeno, kako se respondentje samoocenjujejo glede stopnje računalniške in informacijske pismenost. Na petstopenjski lestvici so svoje mnenje označili od številke 1 »močno se ne strinjam« do 5 »močno se strinjam« (glej Tabelo 6.2). 46 Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3596 (2. 2. 2011). 47 International Data Corporation. Dostopno prek: http://www.idc.com/home.jsp (10. 2. 2011). 72 Večina jih je mnenja, da jim njihov nivo računalniškega znanja zadostuje trenutnim potrebam, kljub temu pa se povprečje nagiba proti sredini, torej odgovoru 3 »niti se strinjam, niti se ne strinjam«. Moški in ţenske so si pri odgovorih statistično enaki. Osebe do 30 leta starosti se strinjajo, da imajo zadostno znanje. Po 51 letu so mnenja, da nimajo zadostnega znanja. Zadnje tri starostne skupine imajo tudi niţjo izobrazbo in osebni računalnik, internet ter ostalo IKT uporabljajo redkeje. Glede na stopnjo izobrazbe so s svojim znanjem najbolj zadovoljni najviše izobraţeni, takoj za njimi so študentje in dijaki. Dodiplomci so zadovoljni, vendar ne v popolnosti. Tabela 6.2: Računalniška in informacijska pismenost posameznikov moj nivo v naslednjih računalniškega 12 mesecih znanja načrtujem zadostuje nadaljnje mojim učenje trenutnim računalniških potrebam veščin št. veljavno manjka št. % 223 št. % 219 računalniki so mi omogočili, da naredim več v krajšem času brez teţav namestim ali posodobim programsko opremo št. % 221 računalniki so mi omogočili, da laţje dobim koristne informacije št. % 221 računalniki so mi omogočili, da sem se naučil tudi drugih znanj oz. veščin št. % 221 računalniki so mi pomagali komunicirati z drugimi ljudmi št. % 221 računalniki so mi pomagali pri doseganju poklicnih ciljev št. % 220 z uporabljanje m računalnikov je postalo moje ţivljenje bolj stresno št. % 218 raje bi videl, da mi ne bi bilo potrebno računalnika uporabljati vsak dan št. % 220 % 220 1 5 3 3 3 3 4 6 4 4 povprečje 3,81 - 2,89 - 3,12 - 4,16 - 4,49 - 3,97 - 3,89 - 3,63 - 2,85 - 2,73 - največ odgovorov 4,00 - 3,00 - 3,00 - 4,00 - 5,00 - 4,00 - 4,00 - 4,00 - 3,00 - 3,00 - močno se ne strinjam 4 1,8 28 12,8 32 14,5 5 2,3 3 1,4 6 2,7 11 5,0 11 5,0 22 10,0 37 16,8 se ne strinjam 18 8,1 60 27,4 44 19,9 8 3,6 5 2,3 9 4,1 14 6,4 20 9,2 65 29,5 65 29,5 niti se strinjam, niti se ne strinjam 37 16,6 59 26,9 46 20,8 23 10,4 6 2,7 37 16,7 34 15,5 51 23,4 73 33,2 57 25,9 121 54,3 53 24,2 64 29,0 96 43,4 74 33,5 103 46,6 90 40,9 93 42,7 43 19,5 42 19,1 19 35 15,8 89 40,3 133 60,2 71 32,3 43 19,7 17 19 se strinjam močno se strinjam 43 19,3 8,7 66 29,9 7,7 8,6 Vir: Lastni prikaz, 2011. V naslednjih 12 mesecih jih 40,2 % ne načrtuje nadaljnjega učenja računalniških veščin, medtem ko 26,9 % o tem še ni prepričana. Rezultati za Posavje so bolj spodbudni kot leta 2007, ko je v Sloveniji nadaljnje izobraţevanje načrtovalo le 15 % (SURS). Podatka sta glede na nizko stopnjo računalniške in informacijske pismenosti vsekakor zaskrbljujoča. Moški so nadaljnjemu izobraţevanju sicer bolj naklonjeni vendar ga večina ne načrtuje. 34,4 % jih je odgovorilo, da imajo pri namestitvi in posodabljanju programske opreme teţavo. 44,8 % respondentov nima teţav, preostalih 20,8 % je neopredeljenih. Če slednje razdelimo na polovico in zdruţimo rezultate ugotovimo, da jih je več kot polovica računalniško in informacijsko pismena, saj nimajo teţav pri nameščanju programske opreme. Glede na spol je ugotoviti, da si moški brez teţav posodobijo programsko 73 opremo, ţenske pa imajo pri nameščanju teţave. Kljub slabi pismenosti jih nadaljnje izobraţevanje načrtuje komaj 32,9 %, v večini osebe do 40 leta starosti. Podatek prikazuje, da so to osebe, ki si v poklicu ustvarjajo kariero. Starejši se za izobraţevanje ne odločajo, ker po njihovem mnenju informacijskega znanja ne potrebujejo. Pozitivno ugotavljamo, da večina respondentov meni, da so jim računalniki omogočili narediti več v krajšem času. Le-teh je preko 80 %, odgovori pa se nagibajo k trditvi, da se s tem močno strinjajo. Da lahko več naredijo v krajšem času so ţenske odgovorile bolj prepričljivo, kot moški. Podobna ugotovitev izhaja iz trditve, da so jim računalniki omogočili laţje pridobivanje koristnih informacij. Izjeme so le posamezniki, ki so odgovorili da ne, odgovori pa se nanašajo na tiste, ki računalnika ne uporabljajo. Primerjava po spolu ne izkazuje statističnih razlik. Da računalniki pomenijo pridobivanje dodatnih veščin, ne samo računalniških, se je strinjala večina. S tem se ni strinjalo le 6,8 % vprašanih. Povprečje se kljub temu nagiba k odgovorom, da se s tem niti ne strinjajo. Ţenske se s tem bolj strinjajo kot moški. 73,2 % jih je mnenja, da so jim računalniki pomagali komunicirati z drugimi, njihovo mnenje pa se nagiba k trditvi, da se s tem niti ne strinjajo. Ţenske več in raje komunicirajo od moških. Statistično je ugotoviti, da je pri navedeni trditvi razlika med spoloma najvišja. Pri doseganju poklicnih ciljev jih 62,4 % meni, da so jim računalniki pri tem pomagali, 23,4 % je neopredeljenih in 14,2 % se s tem strinja. Ţenske se v povprečju bolj strinjajo, da jim računalniki pomagajo pri doseganju poklicnih ciljev. To pomeni, da se ţenske bolje prilagajajo trgu dela, so ugotovile pomembnost in prednost informacijske pismenosti ter za podjetje predstavljajo dodano vrednost. Z zadnjima trditvama je bilo preverjeno, ali je ţivljenje respondentov zaradi uporabe računalnika bolj stresno in bi bilo bolje, če ga ne bi imeli. Ugotovljeno je bilo, da je večina neopredeljena, odgovori pa se precej bolj nagibajo k trditvi, da se s tem strinjajo. Takšnega mnenja je kar 60,3 % vprašanih. Ţenske zaradi računalnikov ţivijo bolj stresno od moških in bi raje videle, da jim računalnika ne bi bilo potrebno uporabljati vsak dan. Pogostost uporabljanja različnih računalniških operacij je merjena z osmim vprašanjem. Te ugotovitve označujejo računalniško pismenost, posledično s tem pa v precejšnji meri stopnjo informacijske pismenosti, saj se nanašajo na ugotavljanje osnovnih, pa vse tja do najbolj kompleksnih operacij, kot so programiranje in uporaba tehnologije Web 2.0 (glej 74 Tabelo 6.3). Ugotovljeno je, da so respondentje najpogosteje uporabljali miško za zagon računalniških programov (povprečje 5,68), opravili kopiranje in premikanje datotek, medtem ko so orodja za premikanje in podvajanje datotek uporabljali pribliţno isto (povprečje 5,00 in 4,95). Nekoliko manj so uporabljali osnovne računske operacije, vodili račune, izdelovali statistične tabele, urejali koledar in urnik, se učili in pridobivali informacije iz CD-jev ter DVD-jev. Izdelovanje statističnih tabel je vezano na prikazovanje določenih negativnih/pozitivnih kazalcev v druţbi in se v večini primerov uporablja za številna poročila o korelacijah podatkov. Iz tega vidika je dobljen deleţ 12,2 razumljiv. Skoraj za polovico manj (6,3 %) jih dnevno ureja PowerPoint predstavitve. Tako majhno število izkazuje, da je urejanje in priprava predstavitev povezana s pripravami na izobraţevanje ali krajšo predstavitev izbrane tematike. PowerPoint predstavitve največ izdelujejo višje in visoko izobraţeni. Ostali to počnejo tedensko ali redkeje. Še manj so uporabljali tehnologijo Web 2.0. Ugotovljeno je bilo, da jih večina delovanja ne pozna, poleg tega pa je do sedaj niso uporabljali. Število tistih, ki so tehnologijo uporabljali, je majhno (povprečje 2,42). Ugotovitve kaţejo, da imajo Posavci na tem področju nizko stopnjo računalniške in informacijske pismenosti. Kot je bilo pričakovati, jih je najmanj programiralo oziroma pisalo računalniške programe. 81,1 % programiranja ne pozna oziroma niso nikoli programirali. Tudi iz tega dela raziskave je ugotoviti, da je večina populacije v Posavju informacijsko nepismena. Presenetljiva je ugotovitev, da je povprečje uporabe urejevalnika besedila Word (OpenOffice) blizu opredelitvi nekajkrat na teden, bilo pa je pričakovano, da ga uporabljajo dnevno daljši čas. Urejevalnike besedil jih dnevno več kot 3 ure uporablja le 21 (9,4 %) in dnevno 84 (37,5 %). V nadalje je ugotovljeno, da računalnika ne uporabljajo za igranje igric, saj jih igrajo le nekje med nekajkrat na mesec in enkrat na teden. Ti rezultati so spodbudni, saj samo igranje igric bistveno ne prispeva k izboljšanju računalniške in informacijske pismenosti. Označuje pa način sproščanja do trenutka, ko gre ugotavljati stopnjo posameznikove igričarske zasvojenosti. Le trije vprašani uporabljajo računalnik za učenje in pridobivanje informacij več kot tri ure dnevno, dnevno pa le 25 ali 11,5 %. Glede na rezultate izhaja, da je računalniška pismenost pod povprečjem, ki je opredeljena v hipotezi. 75 Tabela 6.3: Ugotavljanje računalniške pismenosti uporabljali opravili miško kopiranje za zagon in premik datoteke št. % veljavno 223 manjkajo 1 št. % uporabljali kopiraj/prilepi programirali pisali in uporabljali orodja za oz. urejali osnovne stiskali premikanje pisali besedila računske datoteke ali računalniške (Word, operacije podvajanje programe OpenOffice) datotek št. % št. % št. % št. % št. % vodili račune št. % izdelovali urejali grafe, urejali statistične slike, osebni analize predstavitve koledar (Excel, (PowerPoint) ali urnik SPSS) št. % št. % št. % se učili št. % pridobivali igrali informacije računal. s CD-ja igre ali DVD-jev št. % št. % uporaba Web 2.0 št. 222 222 222 221 222 223 221 222 222 222 218 222 222 219 2 2 2 3 2 1 3 2 2 2 6 2 2 5 % povprečje 5,68 4,95 5,00 4,56 3,85 2,22 4,72 3,29 3,18 3,05 3,33 3,47 3,49 3,25 2,42 največ odgovor. 6,00 6,00 6,00 5,00 3,00 2,00 5,00 3,00 3,00 3,00 3,00 3,00 3,00 3,00 2,00 ne poznam delovanja 5 2,2 8 3,6 7 nikoli 6 2,7 nekajkrat na mesec 12 5,4 enkrat na teden 9 3,2 7 3,2 12 5,4 45 20,3 9 16 7,2 30 13,5 4,0 11 5,0 4,0 19 8,6 17 7,7 17 7,7 28 12,6 42 19,0 135 60,8 24 10,8 40 18,0 59 26,7 21 9,5 14 6,3 17 7,7 25 11,3 3 15 6,8 11 5,0 5 2,3 10 4,5 7 3,2 52 23,7 20 9,0 90 40,7 71 41 18,4 32 14,5 70 32,0 55 24,8 79 35,6 53 24,3 34 15,3 70 31,5 99 45,2 31,5 104 46,8 55 24,8 80 36,7 107 48,2 84 37,8 36 16,4 1,4 11 4,9 13 5,9 15 6,8 16 7,2 21 9,5 26 11,9 15 6,8 16 7,2 7 3,2 nekajkrat na teden 12 5,4 37 16,7 37 16,7 32 14,4 30 13,6 8 3,6 37 16,6 26 11,8 22 9,9 18 8,1 19 8,6 26 11,9 25 11,3 16 7,2 8 3,7 dnevno 135 60,5 99 44,6 106 47,7 85 38,3 44 19,9 7 3,2 84 37,7 36 16,3 23 10,4 12 5,4 33 14,9 25 11,5 26 11,7 25 11,3 16 7,3 dnevno >3 ure 44 19,7 21 9,5 17 7,7 13 5,9 9 4,1 3 1,4 21 9,4 5 2,3 4 1,8 2 ,9 4 1,8 3 1,4 5 2,3 4 1,8 1 ,5 Vir: Lastni prikaz, 2011. Raziskava (Vehovar et al., 2008) prikazuje, da 33 % populacije vsak dan uporablja programe za pisanje in urejanje besedila, uči se jih le 12 %. Podatki so primerljivi z ugotovitvami v Posavju. Programiralo jih je 25 %, v Posavju le 19,5 %, kar je zaskrbljujoče, saj bi morali kazalci v letu 2010 prikazovati pozitivno, in ne negativno smer uporabe. Ugotovljeno je, da moški pogosteje uporabljajo programsko opremo, medtem ko pri uporabi PowerPointa in igranju računalniških iger med spoloma ni statističnih razlik. Podatki po starostnih skupinah prikazujejo, da programe večinoma uporabljajo do 50 leta, kasneje vedno manj. Najmlajša populacija nekatere aktivnosti uporablja pogosteje saj se jih začnejo učiti ţe v zgodnjem izobraţevalnem ciklu. Pri populaciji srednjih let je ugotoviti, da največ kopirajo, stiskajo datoteke, urejajo in pišejo z urejevalniki besedil, vodijo račune, izdelujejo statistične tabele, urejajo koledarje in urnike, se učijo in uporabljajo Web 2.0. Lahko bi rekli, da je ta populacija najbolj informacijsko aktivna, posledično torej tudi pismena. Podatki glede na izobrazbo nam kaţejo, da računalnik najpogosteje uporabljajo osebe z dokončanim magisterijem, saj programske pakete uporabljajo dnevno oziroma dnevno daljši čas. Raziskava (Vehovar et al., 2008: 153) prikazuje, da 93 % zaposlenih uporablja računalnik za pisanje in urejanje besedila, od tega večkrat dnevno kar dobre štiri desetine zaposlenih – 41 %. Računalnik pogosto uporabljajo tudi študentje, ki jih je pribliţno štiri desetine. 76 Pogosto ga uporabljajo za učenje, urejanje grafov, slik in predstavitev. Za igranje igric najpogosteje računalnik uporabljajo osnovnošolci. Mladi so v letu 2010 splet najpogosteje uporabljali za poslušanje glasbe (71 minut), gledanje filmov (51 minut), uporabo socialnih omreţij in prenašanje glasbe ali filmov (RIS). V nadaljevanju so respondentje odgovarjali na vprašanje, katere operacijske sisteme48 (v nadaljevanju OS) imajo nameščene na računalnikih, dlančniku ali pametnem telefonu. Zahtevnost vprašanja se ni nanašala na vrsto operacijskih sistemov, bolj na samo poznavanje njihovih imen, saj se jim z vsakim vklopom naprave izpiše ime OS. Višja stopnja računalniške in informacijske pismenosti bi se lahko preverila z vprašanji o tem, katere vrste OS poznajo (enouporabniški-enoopravilni sistemi49, enouporabniški- večopravilni sistemi50 in večuporabniški-večopravilni sistemi51) in jih opišejo. Pri osebnem in prenosnem računalniku se je večina opredelila, da imajo nameščen Microsoftov OS. Pri stacionarnem računalniku se je za Microsoftov OS opredelilo 178 ali 82,4 % vprašanih. Ker niso označili OS MS-DOS52 lahko sklepamo, da jih večina ve, da je le-ta predhodnik Microsoftovih OS. Novejši OS Linux uporablja le 0,5 % vprašanih, kar je zanemarljivo glede na to, da izhaja iz druţine Unix in deluje na sistemu odprte kode53 ter brezplačnosti »free«. Predhodno je bilo ugotovljeno, da le 4 % respondentov računalnika ne uporablja, pri poznavanju operacijskih sistemov pa je bilo ugotovljeno, da jih 7 % nima ali ne pozna OS, ki ga imajo nameščenega. Če pogledamo podrobneje, jih 30 (13,6 %) nima osebnega računalnika in 8 (3,6 %) ne pozna OS. Kar 85 (39,7 %) respondentov nima prenosnega računalnika, 12 (5,6 %) pa jih ne pozna OS (glej Sliko 6. 12). Ko pogledamo bolj sofisticirano IKT, kot so dlančniki in pametni telefoni je ugotoviti slabo stanje, saj jih večina opreme nima, poleg tega pa ne poznajo OS, ki delujejo v ozadju. Kar nekaj respondentov je v opombo napisalo, da uporablja operacijski sistem Symbian54 ali 48 Programska oprema je nujna za delovanje računalnika, saj deluje kot vmesnik med uporabnikom in strojno opremo. 49 Dela lahko samo en uporabnik, s samo enim programom. To sta MS-DOS in PalmOS. 50 Dela en uporabnik, z več programi hkrati. Ti so Microsoft Windows 95, 98, NT, 2000 in 2003. 51 Dela lahko več uporabnikov, z več programi hkrati. Ti so Unix (OpenBSD, FreeBSD), Linux, Microsoft Windows XP, Vista in 7. 52 Globoko v ozadju, v jedru, ţe od leta 1983 deluje MS-DOS sistem. Je ukazni poziv, ki omogoča vnašanje ukazov brez grafičnega vmesnika Windows. 53 Beseda »free« je povzročila zmedo, saj ne pomeni brezplačno. Programe lahko po omreţju »pretočite« ne da bi bilo potrebno avtorjem plačati, plača se le stroške povezave na spletno stran. V primeru nakupa izvirne distribucije je potrebno plačati izdelavo nosilcev, njihovo distribucijo, priloţene knjige ali podporo. Nadaljnje razmnoţevanje je dovoljeno, lahko se tudi trţi, dovoljenje GPL pa zahteva, da se kupcem na njihovo zahtevo da izvorna koda. 54 OS, ki je v večinski lasti Nokie. 77 Android55, nihče od vprašanih pa ni navedel Applov Mac OS X, Microsoftov Windows Phone 7 ali najnovejši BlackBerry OS 6 podjetja Research in Motion. Hipoteza informacijske pismenosti je ovrţena le pri Microsoftovih OS. Glede poznavanja Linuxovega ter ostalih OS pa je ugotoviti visoko stopnjo računalniške in informacijske nepismenosti. Slika 6.12: Uporaba OS na informacijsko komunikacijski opremi OSEBNI RAČUNALNIK PRENOSNI RAČUNALNIK PAMETNI TELEFON DLANČNIK LEGENDA Vir: Lastni prikaz, 2011. Respondenti v prihodnje nimajo namena kupiti IKT. Njihovo mnenje je razumljivo, saj jih 96 % računalnik uporablja in nima potrebe po dodatni opremi. 25 % od teh, ki so odgovorili, si jo namerava kupiti. Groţnjo strojni in programski opremi predstavljajo zlonamerne programske kode, kot so virusi in črvi. Krajo podatkov, zlorabo identitete in zbiranje podatkov o osebah omogočajo programi za spletno ribarjenje (phishing) in vohunski programi. Varnost pred nepooblaščenimi vdori v računalniški sistem nudijo poţarni zid in protivirusni programi, k varni uporabi pa lahko pripomore vsak posameznik, ki uporablja in razume delovanje spletnih prijav (spletno okno) in zavarovanih spletnih strani. Za samozaščitno obnašanje je pomembno tudi poznavanje delovanja strojne opreme, programskih pisarniških paketov in tehnologije Web 2.0. Ugotoviti je, da delovanje virusov in črvov večina dobro oziroma zelo dobro razume (glej Sliko 6.13). Delovanje spletnega ribarjenja (phishinga) slabo razumejo, saj jih 28,8 % delovanje sploh ne razume in 23,3 % slabo. Ribarjenje jih dobro razume le 2,7 %. Še manj poznajo vohunske programe56, ki delujejo na prikrit način, s svojim delovanjem pa 55 56 OS za mobilne telefone – Google. angl. Spyware. So tehnologije, ki se namestijo brez ustreznega strinjanja uporabnikov, njihova naloga pa je omejiti uporabnikov nadzor nad računalnikom. Skriti programi znotraj računalnika vdirajo v našo zasebnost, saj beleţijo vse podatke o nas, o naših aktivnostih na spletu ter jih pošiljajo tretjim osebam brez našega dovoljenja. 78 pomenijo neposredno groţnjo za zlorabo uporabnikove identitete ali njegove eksistence. Kar 55,7 % njihovega delovanja ne razume oziroma ga slabo pozna. Ugotovljeno je, da je poznavanje zlonamernih kod v Posavju podpovprečno, s čimer potrjujemo hipotezo. Pogosti nepooblaščeni vdori v njihovo informacijsko komunikacijsko opremo in programje, kjer imajo shranjene slike, filme, podatke ali gesla prav tako potrjujejo slabšo stopnjo informacijske pismenosti. Večina zelo dobro ali dobro pozna delovanje poţarnega zidu in protivirusnih programov. Pojavi pa se vprašanje, ali poţarni zid tudi uporabljajo, saj je potrebno njegovo delovanje redno posodabljati. Podobno je pri uporabi protivirusnih programov, saj je večina kvalitetnih programov plačljivih in jih je potrebno sprotno posodabljati. Hipoteza ni potrjena. Spletnih prijav 17,6 % respondentov ne pozna, 23,5 % slabo pozna in 20,1 % ne preveč dobro. Zaključimo lahko, da jih 61,5 % ne pozna v zadostni meri. Hipoteza o slabši stopnji informacijske pismenosti v Posavju je tudi tukaj potrjena. Potrebno je namreč obrazloţiti, da je delovanje sistema spletnih prijav razmeroma preprosta aplikacija, saj uporabnikom omogoča hitro in enostavno registracijo na spletnih straneh. Le-te imajo varovalni sistem, saj se uporabnik s svojimi podatki najprej registrira, nato pa jih uporablja v bolj anonimnem in identifikacijskem, prosto dostopnem informacijskem sistemu. Strojno in programsko opremo poznajo za odtenek bolje, kot sistem spletnih prijav. Delovanja strojne opreme kar 59,9 % respondentov ne razume dobro (14 % sploh ne razumem, 18,9 % slabo in 27 % ne preveč dobro). Dobro razume njeno delovanje 30,6 % in zelo dobro 9,5 %. Informacijska pismenost je podpovprečna, kar potrjuje postavljeno hipotezo. Raziskava SURS za prvo četrtletje 2010 prikazuje nasprotne rezultate. Ugotavljajo, da 63 % vprašanih za varovanje zasebnega računalnika uporablja katerega izmed varnostnih programov ali orodij. Od teh jih 75 % program vedno posodablja. Delovanje programskih pisarniških paketov57 respondentje ne razumejo dobro, saj njihovega delovanja ne razume kar 54,2 % (14,9 % sploh ne razume, 15,8 % slabo in 23,5 57 Omenimo jih nekaj: OpenOffice.org zdruţuje urejevalnik besedil WRITER, številskih podatkov CALC, predstavitev IMPRESS, ilustracij DRAW in zbirko podatkov BASE. LibreOffice 3.3, ki je nastal iz OpenOffica.org se lahko pohvali s posodobljeno vektorsko grafiko v programu DRAW, boljše upravljanje v IMPRESS-u in CALC-u. Programa sta na voljo za OS Microsoft Windows, Mac OS X in Linux (Debian, Ubuntu, Fedora, Mandriva, Suse) tudi v slovenskem jeziku. Microsoft Office se lahko pohvali z zadnjo različico 2010, ki zdruţuje Word, Excel, PowerPoint, Outlook, OneNote, Access, Project, Publisher, SherePoint Workspace, Visio, Jezikovni paketi, InfoPath in Lync. 79 % ne preveč dobro). Posamezne programe poznajo le po imenih, kot so na primer Word, Excel ali PowerPoint. Pričakovali smo, da pisarniške pakete poznajo bolje, saj analiza prejšnjih odgovorov prikazuje, da posamezne programe uporabljajo tudi več ur dnevno. Rezultati analize nas ponovno napotujejo na dejstvo, da je potrebno stopnjo računalniške in informacijske pismenosti preveriti s praktičnim testom. V nadalje ugotavljamo, da jih 80,4 % ne pozna delovanja tehnologije Web 2.0, 14, 6 % jo pozna dobro in le 5 % zelo dobro. Če izvzamemo programiranje je stopnja informacijske pismenost s področja tehnologije Web 2.0 na najniţji ravni. Podatki so zaskrbljujoči, saj tehnologija Web ni nova. Še več, obstaja ţe tretja generacija - tehnologija Web 3.0, govori pa se ţe o tehnologiji Web 4.0, ki označuje svetlo prihodnost interneta. Iz analize ţal izhaja, da uporabniki interneta poznajo le različne pregledovalnike za iskanje po internetu, vpis podatkov v iskalne vrstice in tipko naprej. Z vsem kar se prikaţe na zaslonu so zadovoljni, če ne ponovijo iskanje in upajo na boljši rezultat. Primerjava glede na spol ne prikazuje statističnih razlik. Glede na starostne skupine je ugotoviti, da osebe do 50 leta starosti dobro poznajo računalniške viruse in črve, do 70 leta njihovo delovanje slabo razumejo, po 70 letu pa jih večina njihovega delovanja ne razume. Identične podatke je ugotoviti pri spletnem ribarjenju in vohunskih programih. Osebe do 40 leta starosti dobro poznajo delovanje poţarnega zidu, nato vedno manj. Vse starostne skupine slabo poznajo sisteme spletnih prijav in tehnologijo Web 2.0. Strojno opremo dokaj dobro poznajo mladi do 30 leta, starejši vedno manj. Kot je bilo ţe ugotovljeno, osebe od 21 do 40 leta bolje poznajo delovanje pisarniških paketov, najmlajši nekoliko manj. Najboljše znanje o računalniških virusih imajo dijaki in osebe z zaključenim podiplomskim študijem. Manj študentje ter osebe z višjo, visoko in univerzitetno izobrazbo. Najmanj njihovo delovanje razumejo osebe z osnovno, poklicno in srednjo šolo. Identično je bilo ugotovljeno za delovanje zlonamernih programov, programov za zaščito, strojne opreme, sistem spletnih prijav in tehnologije Web 2.0. V redkih posameznih primerih se prevesijo v prid ene ali druge skupine, s podobno stopnjo izobrazbe. 80 Slika 6.13: Poznavanje varnostnih sistemov, strojne opreme in delovanje spleta STROJNA OPREMA PISARNIŠKI PAKETI SISTEM SPLETNIH PRIJAV PROTIVIRUSNI PROGRAMI POŢARNI ZID VOHUNSKI PROGRAMI SPLETNO RIBARJENJE RAČUNALNIŠKI VIRUSI, ČRVI WEB 2.0 LEGENDA Vir: Lastni prikaz, 2011. 6.2 Uporaba komunikacijskih poti in interneta S stacionarnim računalnikom do interneta dostopa 147 (66,5 %) respondentov in v večini uporabljajo ADSL/DSL ali kabelsko povezavo (glej sliko 6.14). Precej manj jih uporablja brezţične WiFi, WAP/GPRS, UMTS, EDGE povezave ali optično povezavo. 1,8 % respondentov omreţij ne pozna in 14,3 % ga nima. S prenosnim računalnikom do interneta dostopajo preko brezţičnih WiFi, WAP/GPRS, UMTS, EDGE in ADSL/DSL povezav, posamezniki pa uporabljajo omreţni kabel, priključen na širokopasovno povezavo. Glede sofisticiranih naprav je ugotoviti, da večina naprave nima. Majhen odstotek tistih, ki napravo imajo, so navedli, da uporabljajo brezţične WiFi, WAP/GPRS, UMTS, EDGE povezave. Slika 6.14: Povezava IKT do interneta STACIONARNI RAČUNALNIK PRENOSNI RAČUNALNIK PAMETNI TELEFON DLANČNIK LEGENDA Vir: Lastni prikaz, 2011. Največ respondentov do interneta dostopa od doma (glej Sliko 6.15). Njihova povprečna uporaba znaša nekoliko manj kot tri ure dnevno. 81 ali 36,7 % jih internet uporablja manj kot tri ure, nato sledijo tisti, ki ga uporabljajo nekajkrat tedensko. Le 14,5 % jih internet 81 uporablja nekajkrat mesečno kar glede na to, da ţivimo v informacijski dobi, predstavlja zelo majhen deleţ populacije. Interneta jih sploh ne uporablja 8,1 %, kar je še najbolj zaskrbljujoče. Največ jih do interneta dostopa v sluţbi kar pomeni, da so delovne organizacije ustrezno opremljene z IKT ter imajo delovne postopke ustrezno informatizirane. Večina jih v sluţbi internet uporablja do tri ure dnevno, 27,6 % pa ga uporablja redko. Majhen deleţ (18,9 %) ga uporablja nekajkrat tedensko do nekajkrat mesečno. V javnih prostorih (knjiţnicah) jih večina ali 151 ne uporablja interneta, le 47 pa ga uporablja nekajkrat mesečno. Identični rezultati izhajajo o uporabi interneta pri prijateljih ali sorodnikih. Slika 6.15: Uporaba interneta po kraju dostopa DOMA SLUŢBA PRIJATELJI JAVNE USTANOVE LEGENDA Vir: Lastni prikaz, 2011. Najpogostejši brezţični povezavi v Sloveniji sta WiFi58 in BIO (brezţično izobraţevalno omreţje)59. Ugotovljeno je, da jih večina BIO ne pozna in ne uporablja. Teh je 73,8 %, kar je zaskrbljujoč podatek. Podatek potrjuje hipotezo, da več kot polovica populacije s tega področja informacijsko ni pismena. WiFi omreţje poznajo bolje, saj ga pozna 55,6 %, ko pa analiziramo podatke naprej pa ugotovimo, da ga 69,4 % ne uporablja. Hipotezo sicer zavrnemo, saj jih več kot polovica delovanje omreţja pozna, ponovno pa bi bilo smiselno opraviti praktični test. Uporaba interneta je pomemben kazalec stopnje informacijske pismenosti. Daje nam smernice, na katerih področjih je potrebno storiti več (glej Sliko 6.16). Največjo teţavo pa predstavljata odsotnost širokopasovnih in brezţičnih povezav. Naslednjo teţavo predstavljajo višji stroški prenešenih podatkov po omreţju, saj prenos podatkov preko 5 58 Je zaščitni znak, s katerim so označeni certificirani proizvodi za brezţično lokalno računalniško omreţje (WLAN), zasnovani na specifikacijah IEEE 802.11. 59 Storitev omogoča varen in preprost dostop do brezţičnega omreţja lastne oraganizacije ali drugih institucij, ki so vključene v Eduroam (ustanove povezane na omreţje Arnes). Posameznik lahko vanj vstopa transparentno in brezplačno, z istimi uporabniškim imenom in geslom, kot ga uporablja v »domačem« omreţju. Za dostop do brezţičnega omreţja potrebujemo IKT, na kateri operacijski sistem in brezţični vmesnik podpirata standard 802.11b ali 802.11g ter varnostni protokol WPA (podjetniško ali enterprise) ali WPA2 (podjetniško in prijavni standard 802.1c z EAP-TTLS + PAP). 82 MB mesečno stane okoli 40,00 €. Sledi teţava počasnega delovanja računalnika ali slaba strojna oprema. Vzroke za trenutno stanje je iskati pri slabih razvojnih ukrepih drţave, saj ne izvaja ustreznega programa za spodbujanje ukrepov pri nakupu in dostopu do bolj sofisticirane informacijsko komunikacijske opreme. Ko vse teţave zdruţimo ugotovimo, da se računalnik uporablja zgolj kot stroj za pisanje in zabavo – igranje grafično manj zahtevnih igric. Slika 6.16: Teţave pri dostopu do interneta ČAS POČASEN RAČUNALNIK STROŠKI POČASNE POVEZAVE SLABE POVEZAVE, MOTNJE LEGENDA NEPOZNAVANJE INTERNETA, RAČUNALNIKA Vir: Lastni prikaz, 2011. Pomembnejši del raziskave o stopnji računalniške in informacijske pismenosti izhaja tudi iz 18 vprašanja (glej Sliko 6.17). Ugotovljeno je, da respondentje internet največ uporabljajo za iskanje informacij. Povprečje pri tej trditvi znaša 5,23. 59 % respondentov informacije na internetu išče dnevno, nekateri več kot tri ure na dan. Podatek je zelo spodbuden, saj je internet komunikacijska povezava, ki ga je moţno uporabljati kjerkoli, kadarkoli in v realnem času. Le 5 % interneta ne uporablja za iskanje informacij. Temu sledi e-pošta, ki je pred uporabo socialno druţabnih spletnih strani, kot so Facebook ali Twiter. E-pošto dnevno in daljši čas dnevno uporablja 65,5 %, kar je več kot za iskanje informacij. Več je tudi tistih, ki e-pošte nikoli ne uporabljajo ali je sploh ne poznajo. Pri splošnem brskanju je ugotoviti, da osebe v povprečju to počnejo dnevno in nekajkrat na teden. Teh je 40,8 %, njihova uporaba pa se v povprečju nagiba k vsakodnevni uporabi. Večina jih internet uporablja dnevno in dnevno daljši čas za zabavo (surfanje), kar nam nakazuje, da je pomembna interaktivna povezava. Ugotavljamo, da respondentom medijska pismenost ni tuja, saj velika večina kar nekajkrat tedensko in dnevno bere spletne novice in časopise. Teh je 58,7 %. Kar 15,7 % jih tega ne počne nikoli in ne 83 poznajo njihovega delovanja. Zanesljivejša stopnja pismenosti bi izhajala iz testa in preizkusa, ali osebe uporabljajo tehnologijo RSS60 in na kakšen način se ta tehnologija uporablja. Večina jih internet v izobraţevalne namene uporablja dnevno in nekajkrat tedensko, kar 30 % pa nikoli. Primerljivi podatki so ugotovljeni pri pridobivanju avdiovizualnih vsebin, kjer jih nekoliko več – 34,7 % ne uporablja interneta, preostali odgovori pa kaţejo v prid dnevni uporabi. Slaba informacijska pismenosti je ugotovljena pri e-bančništvu, kjer kar 45,9 % respondentov ni nikoli uporabilo omenjene storitve. Pomembno je omeniti, da je elektronsko poslovanje najučinkovitejši način sodobnega opravljanja plačilnega prometa. Gre za storitev, ki je neprimerno hitrejša, saj deluje po principu 24/7/365, cene storitev za plačilne naloge so niţje, posameznik ima sproten vpogled v stanje, poslovanje je učinkovitejše, s pametnimi karticami ali identifikacijskimi karticami je poslovanje popolnoma varno in aplikacija nudi udobje, saj lahko poslovanje opravimo kar od doma, iz sluţbe ali tujine. Večina tistih, ki jo uporabljajo, jo uporablja nekajkrat tedensko. Podatek je popolnoma razumljiv, saj se uporablja le za izvajanje oddaljenega bančništva. Precej ali 48 % interneta ne uporablja za prenos programske opreme. Podatki o uporabi tehnologije Web 2.0 so ponovno zaskrbljujoči, saj je 63,8 % ne uporablja, kar 19,3 % teh pa ne pozna njenega delovanja (podatki so identični prejšnjim ugotovitvam). 88,2 % ni nikoli izdelovalo spletne strani, 11,8 % pa jih programa sploh ne pozna. Spletne strani je izdelovalo le 11,8 % vprašanih. E-klicanje ni nikoli uporabilo 74,5 %; večina od teh, ki so ga, so ga uporabili nekajkrat na mesec. 60,9 % e-poslovanja ni nikoli uporabilo, 16,4 % ga uporablja nekajkrat na mesec in 22,7 % pogosteje. 57,8 % ni nikoli uporabilo portala e-uprava, 26,9 % ga je uporabilo nekajkrat na mesec in 15,3 % ga uporablja pogosteje. Po raziskavah SURS je v prvem četrtletju 2010 internet za izobraţevanje uporabljajo 49 % populacije ter 44 % za pridobivanje novega znanja in informacij. Od teh jih je 71 % uporabilo pregledovalnik spletnih strani za iskanje informacij, e-pošto je uporabljajo 58 %, spletne klepetalnice 38 %, uporabo peer-to-peer aplikacije za izmenjavo filmov 24 %, internet za telefoniranje 22 % in oblikovanje internetnih strani 11 %. Glede na raziskavo v Posavju je ugotoviti, da je ta odstotek nekoliko višji, vendar pregledovalnika več kot 50 % ne uporablja za ta namen oziroma ga uporabljajo nekajkrat mesečno. 60 angl. Really Simple Syndication je način hitrega pregleda informacij, iz različnih spletnih strani. Uporabnike nevsiljivo in v realnem času obveščajo o novostih. 84 Moški pogosteje uporabljajo internet, kljub temu pa so statistične razlike med spoloma v Posavju zanemarljive. Ţenske uporabljajo internet v povprečju več za e-pošto, izobraţevanje, študij, igranje in prenašanje igric, iskanje zdravstvenih informacij in izdelavo spletnih strani. Raziskava Eurostat za leto 2005 in 2006 kaţe, da moški uporabljajo računalnik in internet neprimerno več, kot ţenske. Zaradi tega dosegajo višjo raven internetnih veščin. Analiza uporabe internetnih storitev po starostnih skupinah je kompleksna, saj je razdrobljena na sedem skupin. Zaradi navedenega bodo ugotovitve predstavljene po zdruţenih skupinah. Ugotavljamo, da internet za iskanje informacij največ uporablja skupina od 31 do 40 let, sledi skupina do 30 let. Mladi do 20 leta največ med vsemi uporabljajo e-pošto, z leti pa njena uporaba linearno pada. Internet za izobraţevanje največ uporabljajo mlajše generacije do 30 leta starosti, nato prične uporaba linearno padati. Višja je starost respondentov, manj je zaslediti njihovo udeleţbo na internetu. Avdiovizualno gradivo največ iščejo in pridobivajo skupine do 40 leta starosti, je pa opaziti prisotnost večjega števila starejših, kot pri prej naštetih aktivnostih. Internet za branje in prenašanje novic uporabljajo vse skupine sorazmerno enako, razen najstarejše, ki ga skoraj ne uporablja. Portale kot so e-uprava, e-bančništvo, e-poslovanje, prodaja in nakup blaga in iskanje zdravstvenih informacij največ uporablja skupina od 31 do 40 leta, skupine do 30 let pa so naslednje, ki so na tem področju dokaj aktivne. Novejšo tehnologijo Web 2.0, izdelavo spletnih strani in e-klicanje največ uporabljajo mladi do 20 leta. Od 60 leta naprej je ugotoviti, da osebe interneta sploh ne uporabljajo, po 70 letu pa interneta ali ne poznajo, ali ne uporabljajo. Izobrazba pomembno vpliva na uporabo interneta saj nam rezultati prikazujejo, da niţja kot je izobrazba, manjša je uporaba interneta. Potrebno je omeniti še dijake in študente, ki se po aktivni uporabi interneta zelo pribliţajo osebam s končanim dodiplomskim in podiplomskim študijem. Raziskava glede na število članov v gospodinjstvu nam ne daje pomembnih statistično različnih podatkov. Ni videti vsebinske ali statistične povezave, ki bi kakorkoli nakazovala, da ena skupina internet uporablja več kot druga. Rezultati so bili preverjeni s stopnjo ujemanja podatkov, kjer je ugotovljeno, da so podatki po signifikanci popolnoma drugačni in statistično različni. Ker je večina respondentov iz Krškega, nam podatki ne prikazujejo pomembnih statističnih razlik o obstoju digitalne ločnice. Iz splošnega vedenja je znano, da oddaljeni 85 ter višje in visoko leţeči kraji praviloma nimajo urejenih širokopasovnih povezav. Analizo bi bilo potrebno opraviti po preteku leta ali dveh, saj je bil projekt umestitve 218 km optičnega kabla, za pokrivanje belih lis, na območju Krškega, končan v letu 2010. Z njim je bilo zagotovljeno 2.881 novih priključkov (gospodinjstva oddaljena manj kot 200 m). Do konca leta 2010 se večina gospodinjstev še vedno ni priključila nanj, saj je priklop na hrbtenico optičnega kabla vezan na dodatne finančne stroške. Gospodinjstva si namreč morajo zadnjih 50 m gradbenih del, s prebojem v objekt in priključno dozo urediti sama, za preostale izkopane metre pa dobijo refundirana sredstva. Raziskava RIS kaţe, da je bilo oktobra 2007, v Sloveniji, 66 % uporabnikov interneta, sami pa so ocenili, da je v populaciji od 10 do 75 leta starosti 63 % uporabnikov interneta oziroma 1.057.893 prebivalcev. 58 % je dnevnih uporabnikov, dve desetini pa ga uporablja skoraj vsak dan. Ugotovili so, da s starostjo deleţ uporabnikov interneta močno pada. Glede na izobrazbo so najpogostejši uporabniki z dokončano univerzitetno izobrazbo (75 %), sledijo uporabniki z dokončano višjo oziroma visoko izobrazbo. Ko so podatke za Slovenijo primerjali s podatki Eurostata iz leta 2006, je imela EU25 enak povprečni deleţ tedenskih uporabnikov (47 %), v letu 2007 pa je Slovenija z 49 % zaostajala za EU25, ki je imela 53 % uporabnikov. Še bolj je zaostajala za EU15, ki je imela 55 % uporabnikov. Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji, v letu 2007, beleţeno 55 % uporabnikov in ne 63 %, kar utemeljujejo z različnimi metodologijami merjenja. V Posavju je konec leta 2010 ta odstotek višji, saj dostop do interneta z osebnim računalnikom uporablja 83,7 % in s prenosnim računalnikom 57,1 %. Raziskave zadnjih let podajajo rezultate, da mlajši dosegajo višjo raven internetnih veščin. Z 2. mednarodno raziskavo EU Kids Online je ugotovljeno, da se otroci v povprečju prvič z internetom srečujejo pri devetih letih, zgodnejši pri sedmih letih. V povprečju se pri devetih letih z internetom srečujejo tudi v Sloveniji in se uvrščajo na rep drţav EU25. Z leti uporaba narašča ter se s primerjavo drţav EU25 do 16 leta starosti uvrščajo na 8. mesto. Zelo pomembna je ugotovitev, da se slovenski otroci uvrščajo na drugo mesto digitalne pismenosti med drţavami EU25 (RIS61). 61 Evropski otroci prvič na internetu pri devetih letih – 2. Mednarodna raziskava EU Kids Online, objavljena 21. 10. 2010. Dostopno prek: http://www.ris.org/2010/11/Raziskave/Evropski_otroci_prvic_na_internetu _pri_dev etih_letih/? (22. 2. 2011). 86 Slika 6.17: Uporaba interneta glede na vrsto aktivnosti WEB 2.0 IZDELAVA SPLETNIH STRANI E-KLICANJE SPLOŠNO BRSKANJE ISKANJE ZDRAVSTVENIH INFORMACIJ IGRANJE, PRENAŠANJE IGRIC ZABAVA (SURFING) PRODAJA, NAKUP BLAGA PRENAŠANJE PROGRAMSKE OPREME E-POSLOVANJE E-BANČNIŠTVO E-UPRAVA BRANJE, PRENAŠANJE NOVIC PRIDOBIVANJE IN IZMENJAVA AVDIOVIZUALNE VSEBINE IZOBRAŢEVANJE, ŠTUDIJ E- POŠTA ISKANJE INFORMACIJ LEGENDA Vir: Lastni prikaz, 2011. 87 Dostop do interneta si respondentje ne nameravajo urediti, kajti večina ga ţe ima. Med tistimi, ki so na vprašanje odgovorili, si ga 25,4 % namerava urediti in 9,4 % ne namerava (glej Sliko 6.18). Starejša populacija je mnenja, da interneta ne potrebuje. V Sloveniji brezţične povezave prevladujejo v mestnih in turističnih središčih. Ker za oddaljene in višje leţeče kraje ni komercialnega interesa za postavitev širokopasovnih povezav, je Evropski sklad za regionalni razvoj temu namenil določeno višino sredstev. Zaradi tega bi morali biti dostopi do širokopasovnih povezav brezplačni. Večina vprašanih v Posavju (glej Sliko 6.19) je takšnega mnenja, 6,25 % se o tem ni opredelilo, 7,59 % pa jih je mnenja, da ni potrebe po brezplačnem dostopu do interneta. Slika 6.18: Ureditev dostopa do interneta Vir: Lastni prikaz, 2011. Slika 6.19: Internet javno dobro Vir: Lastni prikaz, 2011. Respondentje so z veliko gotovostjo označili, da svojih podatkov pri brskanju po internetu ne bi dali v zameno za kakršnokoli uslugo. Ne bi jih dali v zameno za dostop do sicer nedostopnih strani, v zameno za brezplačne programe ali za brezplačni elektronski naslov po ţelji. Nekateri so bili skeptični in so na vprašanje odgovorili z ne vem. Kljub temu bi jih največ (34,4 %) podatke dalo v zameno za potrebe obveščanja o produktih. Ugotovljeno je, da je strah pred zlorabo identitete preko interneta ali nepooblaščenim vdorom v računalnik, velik. Poročila o zlorabah identitet, phishinga in nastavljenih skimming napravah so dnevne in vseobsegajoče. Nihče več ni varen pred tovrstnimi zlorabami. Strah je vsekakor upravičen in se bo z dviganjem stopnje računalniške in informacijske pismenosti zmanjšal. Z ustreznimi samozaščitnimi ukrepi in spoštovanjem načel varne 88 uporabe interneta, se bodo zlorabe zmanjšale na minimum. 55,8 % respondentov pozna digitalni podpis in njegovo delovanje. Večina tega znanja izhaja iz delovnih mest, kjer je potrebno skrbeti za varovanje poklicnih informacij in podatkov, ki jih upravljajo. Digitalno potrdilo in njegovo delovanje pozna 124 ali 55,9 %, kar nakazuje na posameznike, ki uporabljajo storitve e-bančništva. Tistih, ki o tem še niso slišali ali pa njegovo delovanje slabo poznajo, je krepkih 30 %. Presenetljivi so podatki, da jih 32,4 % za storitev HTTPS62 še ni slišalo in da 27,9 % storitev slabo pozna. Skrb glede tako slabega rezultata je toliko večja, saj posamezniki ne poznajo osnovnih pravil varnega pregledovanja spletnih strani in so s tega področja zelo slabo informacijsko pismeni. Pismene s področja HTTPS bi lahko prešteli na prste ene roke, saj jih je le 9,1 %. Še manj jih pozna AES 63 in PGP64, saj jih več kot 40 % (AES - 43,2 % in PGP - 46,2 %) še ni slišalo za te programe in skoraj 30 % (AES – 29,7 in PGP – 27,6 %) jih slabo pozna. Tistih, ki sistem poznajo, je okoli 10 % (AES – 9,9 % in PGP – 10,9 %). Ugotovitve nakazujejo, da uporabniki interneta ne uporabljajo varnostnih mehanizmov za varovanje računalniških sistemov. 75 respondentov zelo skrbi za varnost njihovih podatkov, ki so jih pustili pri pregledovanju interneta in 71 je tistih, ki jih manj skrbi. Število tistih, ki jih ne skrbi je majhno, saj jih je le 5 ali 2,2 %. Tukaj se moramo vprašati, ali v Posavju skrbijo za uporabo ustreznih zaščitnih ukrepov pri »potovanju« po internetu. Ugotoviti je, da ne, saj bi se nasprotno počutili bolj varne. Večina respondentov je mnenja, da je varnost podatkov v brezţičnih omreţjih slaba. Podatki o varnosti v javnih in zasebnih brezţičnih omreţjih izkazujejo, da je varnost zasebnih brezţičnih omreţij boljša. Zasebna omreţja so pred nepooblaščenimi vdori in zlorabami pogosto zaščitena z gesli, javna pa so dostopna širši populacij. To potrjujejo tudi ugotovitve, da jih 41,2 % uporablja ustrezno zaščito brezţičnih omreţij. Zaradi slabe omreţne pismenosti je potrebno Posavce s tega področja ustrezno izobraziti. 62 Je zavarovana različica http-ja. Uporablja SSL in TLS za kodiranje in s tem zaščiti promet pred vmesnimi opazovalci. Ta komunikacijski protokol uporablja priklop 443. SSL (Secure Sockets Layer) uporablja kriptografski sistem, ki uporablja dva ključa za šifriranje. Prvi je znan vsem, drugi je znan le prejemniku. 63 Angl. Advanced Encryption Standard (AES) je napredni standard šifriranja, ki ga je sprejela vlada ZDA. Standard sestavljajo tri blok šifre AES-128, AES-192 IN AES-256, sprejete od originalno objavljenega algoritma Rijndael. Vsaka od teh šifer ima blok velikosti 128 bitov, s ključi velikosti 128, 192 in 256 bitov. Razvila sta ga belgijska kriptografa Joan Daemen in Vincent Rijmen. Njegov predhodnik je bil algoritem Data Encryption Standard (DES). 64 Angl. Pretty Good Privacy enkripcija je računalniški program, ki ponuja kriptografsko privatnost in edinstvenost. Za šifriranje sporočil uporablja kriptografsko metodo javnega in zasebnega ključa. To pomeni, da imata tako pošiljatelj kot prejemnik vsak svoj par javnega in tajnega ključa. Javnega objavita, tajnega zadrţita zase. Program je napisal Phil Zimmermann. 89 Podatki o pregledovanju spletnih strani se shranjujejo vsaj še na dveh mestih65. Le-ti razkrijejo naše spletne aktivnosti tudi v primeru, če se izbriše zgodovina pregledovanja spletnih strani in piškotki. Glede na raziskavo je ugotoviti, da jih je 61,9 % s tovrstnim hranjenjem podatkov seznanjeno. Natančnejše podatke o stopnji informacijske pismenosti bi dobili s praktičnim preizkusom. 56,1 % jih je navedlo, da so seznanjeni z Zakonom o elektronskih komunikacijah, ki določa hrambo naših podatkov brskanja po internetu (pregledovanja spletnih strani) vsaj še 24 mesecev. Preostali te določbe ne poznajo. Ţal se je pred raziskavo spremenila določba 107.a člena zakona, ki določa, da so operaterji podatke za javno dostopne komunikacije s telefonskimi storitvami dolţni hraniti 14 mesecev in 8 mesecev od dneva komunikacije z drugimi podatki. Vsi bi pri navedbi morali označiti, da čas hranjenja podatkov ni pravilen, saj je obveznost hranjenja podatkov trikrat krajša. Kljub takšni hrambi podatkov se jih 89,5 % s tovrstnim hranjenjem podatkov ne obremenjuje, preostali pa imajo zaradi takšnega načina zadrţke. Takšen način hranjenja podatkov jih ne ovira pri komuniciranju in bi kljub tovrstni hrambi, IKT uporabili za komuniciranje. Za zaključek še ugotovitve najstarejše anketiranke. Ugotovljeno je, da anketiranka uporablja mobilni in fiksni telefon ter preko satelitske antene gleda televizijo. Na vprašanje ali je uporabljala računalnik je s stavkom napisala »Nisem, ker ne znam delati z računalnikom«. Nadalje je označila, da se dela z njim ni učila, ker nima znanja, največja ovira pri tem pa je strah. S samooceno o svoji stopnji informacijske pismenosti se je močno strinjala, da nima nikakršnega znanja s tega področja. V nadaljevanju je za vse aktivnosti, ki se kakorkoli nanašajo na strojno ali programsko opremo navedla, da njenega delovanja ne pozna, jih ne pozna ali jih sploh ne razume. Za internet je navedla, da ga ne uporablja, ker ga ne potrebuje. Anketiranka je izpolnila anketni vprašalnik v celoti, brez enega manjkajočega odgovora. 65 Shranjujejo se na računalniku za hitrejše dostopanje do spletnih strani. Shranjene DNS vnose si lahko ogledate, če odprete ukazno vrstico »cmd«, vanjo vpišete »ipconfig/displaydns«. Izbrišejo se z ukazom »ipconfig/flushdns«. Še večjo nadlogo pa predstavljajo Flash piškotki, ki se shranjujejo ne glede na brskanje v anonimnem načinu in jih je precej teţje izbrisati. Lahko jih izbrišete le ročno, in sicer z brisanjem vsega, kar se v Windowsu 7 nahaja v direktoriju C:\Documents and Settings\uporabnik\appdata \Macromedia\Flash Player\#SharedObjects, morate pa imeti administratorske pravice in vključen prikaz skritih datotek in direktorijev. 90 7. ZAKLJUČEK Skozi zgodovino se je veda o računalniški in informacijski pismenosti spreminjala. Osnovna informacijska pismenost je imela s strokovnega in znanstvenega vidika drugačen pomen, saj je prešla več stopenj razvoja IKT in izboljšanja omreţnih povezav. Zaradi tega nam osrednji del magistrske naloge nakazuje, da je potrebno pomen stopnje pismenosti gledati širše in sicer od računalniške, preko digitalne in vizualne, do knjiţnične pismenosti, ki se stekajo v najvišjo stopnjo, v informacijsko pismenost. Oseba, ki ima znanje različnih vrst pismenosti je v sedanjem času sinonim za najvišjo stopnjo funkcionalne informacijske pismenosti. Web 2.0 pismenost prav tako sodi med eno od vrst pismenosti, označuje pa osebo z visoko stopnjo internetne informacijske pismenosti, ki ţal za Posavje ni statistično značilna. Zadnji del teoretičnega dela nam opisuje aktivnosti dosedanjega vlaganja v programe računalniškega in informacijskega opismenjevanja. Ugotavljamo, da se kvalitetna izobraţevanja izvajajo le krajši čas, saj sofisticirano IKT s takšnimi kvalitativnimi funkcijami poznamo krajši čas, sodobna hitra omreţja s pokrivanjem celotnega prebivalstva se komaj vzpostavljajo, internet pa še vedno pridobiva na pomenu vseobsegajoče interaktivne komunikacije, ki omogoča dostop do informacij v realnem času. Analitični rezultati raziskave nam dajejo več kot evidentne rezultate o tem, da je populacija v Posavju na določenih segmentih podpovprečno in v redkih primerih nadpovprečno računalniško in informacijsko pismena. Dajejo nam jasne podatke, da ni bilo zadostnega vlaganja drţavnih institucij in lokalne skupnosti, da bi uredile širokopasovne ali brezţične omreţne povezave do vseh gospodinjstev. Ni bilo pravilnih in usmerjenih ukrepov za zagotavljanje cenejšega dostopa do IKT, s katerim se je mogoče povezati v internet in niso bili izvedeni projekti objavljanja digitalnih e-vsebin v slovenskem jeziku. V letu 2010 je v Krškem končan projekt umestitve hrbtenične širokopasovne optične povezave za pokrivanje belih lis, ki pa trenutno še ne vpliva na izboljšanje računalniške in informacijske pismenosti. Računalniško in informacijsko pismenost v Posavju bi na petstopenjski lestvici umestili na drugo stopnjo. Stopnja informacijske pismenosti je nizka, kljub temu pa se za posameznike ugotovi, da imajo visoka informacijska znanja, med 85 % in 95 %. Tako visok nivo je zaţelen oziroma bolje rečeno zahtevan. Ni dovolj, da posameznik zna uporabljati enega od programja, da ga označimo za informacijsko pismenega. Zelo pomembno na stopnjo pismenosti vplivajo socio-demografske spremenljivke, ki 91 prikazujejo značilne digitalne razkorake glede na spol, starost, izobrazbo, depriviligirane skupine in status. Moški so boljši na področju internetnih veščin, na drugih področjih med spoloma ni statističnih razlik. Glede na starost respondentov ugotovimo, da raven računalniškega in informacijskega znanja s starostjo linearno strmo pada. Najvišji digitalni razkorak je ugotovljen pri izobrazbi, saj imajo višje in visoko izobraţeni poglobljena informacijska znanja. Se hitreje zaposlijo in imajo bolje plačana delovna mesta. Ugotovljeno je, da se na najvišji stopnji informacijske pismenosti vedno pojavljajo iste skupine. Pomembni kazalci slabe informacijske pismenosti izhajajo iz ugotovitev, da se posamezniki redko odločajo za dodatno izpopolnjevanje. Rezultati raziskave namreč nakazujejo, da je potrebno stalno vlagati v osnovno, srednjo in višjo/visoko stopnjo formalnega informacijskega opismenjevanja, ki bo temeljilo na znanju in izkušnjah. Potrebno je vlagati v kumulativno kurikularno izobraţevanje, ki ustvarja računalniško in informacijsko pismenega posameznika. Primerljivih podatkov za druge regije ali kraje v Sloveniji ni, obstajajo le obdobne raziskave celotne populacije, katerih rezultati odraţajo le osnovno informacijsko pismenost. Podobno je s podatki za druge drţave, skupine drţav, kontinentov kot tudi sveta, kjer so analize prav tako opravljene obdobno in odraţajo osnovno informacijsko pismenost. Ni pa primerjalnih študij, ki bi razkrivale dejansko stopnjo posameznikove računalniške in informacijske pismenosti. Predstavniki lokalne samouprave, podjetja, podjetniki in druge institucije, ki delujejo na območju Krškega, morajo pričeti s pospešenim vlaganjem v IKT, saj zaostajanje za računalniško in informacijsko preobrazbo gospodarstva pomeni korak nazaj. Izvajati morajo programe spodbujanja naloţb v informatizacijo gospodarske druţbe. Prepoznati morajo intelektualne potenciale lokalnega gospodarstva in jih z ustreznimi mehanizmi spodbujati za uspeh na svetovnih trgih. Za izboljšanje računalniške in informacijske pismenosti je v zadnjem desetletju napisanih veliko strategij in ciljev, izvedenih veliko projektov ter organiziranih strokovnih in političnih diskurzov. Potrebno jih bo še udejanjiti, spraviti v »ţivljenje«. Prednost vsekakor predstavljajo osebe, ki so se sposobne s svojim znanjem spoprijeti z novostmi delovnih procesov in postopkov. Znanja posameznika s področja računalniških in informacijskih 92 tehnologij morajo predstavljati najpomembnejši del proračuna vseh institucij. Za izboljšanje stanja bo potrebno osebam nuditi primerno in dostopno izobraţevanje s področja IKT. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da so strategije in cilji napisana pravila, ki se ne spoštujejo in ne uveljavljajo. Ni zadostnega vlaganja v računalniško in informacijsko opismenjevanje, kar se bo dolgoročno poznalo na slabi gospodarski rasti oziroma stalnem zaostajanju za drugimi kraji ali drţavami. Za tehnološki in druţbeno-gospodarski razvoj, v katerem bodo informacijsko pismeni poskrbeli za hitrejši in boljši napredek, se v Posavju predlaga naslednje: 1. Predstavitev raziskave lokalnim predstavnikom Posavja, ki naj vsebuje izsledke o stopnji računalniške in informacijske pismenosti ter ukrepe, ki se morajo izvesti za izboljšanje stanja. Predlogi morajo temeljiti na primerni finančni konstrukciji, ki z najmanjšim vloţkom zagotavljajo najboljše končne rezultate. 2. Lokalni skupnosti se predlaga ustanovitev nove notranje organizacijske enote, ki bo imela vodjo - svetovalca za področje informacijske in računalniške pismenosti za področje gospodarstva, podjetništva in prebivalce. Svetovalec mora predlagati in izvajati strategijo uporabe elektronskih (digitalnih) storitev za vsa ţivljenjska področja, ne glede na prostor in čas. Zagotoviti mora sodelovanje s podjetji, ki se ukvarjajo z razvojem programske opreme (plačljive ali odprtokodne) in podajati predloge o višini proračuna občine Krško za področje izboljšanja informacijske pismenosti. Z evalvacijo izvedenih projektov in aktivnosti je potrebno načrtovati nadaljnje vlaganje v razvoj. Zelo pomemben segment delovanja morajo predstavljati ukrepi za izvajanje strategij in zastavljenih ciljev informacijskega opismenjevanja. 3. Drţava ali lokalna skupnost morata s konkretnimi učnimi načrti in programi izvajati učenje računalniškega in informacijskega »jezika«. Obvezen mora biti za vse učence, od prve triade naprej, dejavnost pa mora slediti cilju učenja slovenskega knjiţnega jezika preko računalnikov. S tem bi se prihranili vsi dodatni stroški izobraţevanja. 4. Stremeti k doseganju najvišje stopnje informacijske druţbe; umestitev širokopasovnih povezav dostopnih za vsa gospodinjstva, tam kjer ni moţno pa urediti dostop do brezţičnih omreţij (100 % pokritost) in zagotavljanje ustrezno hitrega prenosa podatkov, ki naj bo najmanj 10 Mbit/s. 5. Oblikovanje skupin, ki se med seboj pomembno razlikujejo; socialno ogroţeni, brezposelni, starejši, motorično omejeni (handicapirani, invalidi), priseljenci, 93 prebivalci ruralnih območij, mala podjetja in samostojni podjetniki posamezniki. Z ustreznimi programi sofinanciranja, razdeljenega po skupinah, poskrbeti za nakup zmogljivih IKT, s katerimi se je moţno povezati na internet. Pomemben segment predstavlja tudi sofinanciranje nakupa manj in bolj zahtevnega programja, ki naj zajema krajše brezplačno usposabljanje. 6. Zagotoviti izvajanje brezplačnih usposabljanj za pridobivanje Evropskega računalniškega spričevala. S tem ukrepom bi se zagotovilo, da do leta 2012 polovica Posavcev osvoji najvišji nivo IKT spretnosti. 7. Za učitelje, mentorje, informacijske mediatorje in knjiţničarje, ki so »motor« znanja, organizirati obvezna specialistična in profesionalna usposabljanja, s ciljem osvojitve najvišjih ravni računalniške in informacijske pismenosti. Izvajala bi se z oddaljenim dostopom, na uporabniku prijazen in dostopen način, kot je e-učenje (e-Learning). 8. Pregledati strategije in projekte drugih drţav (Švedske, Finske, Nemčije itd.), ki so jim pomagali k izboljšanju informacijske pismenosti, jih ovrednotiti in načrtovati nadaljnje aktivnosti na tem področju. Izpustiti prazne besede in jih začeti udejanjati v popolnosti. Z ukrepi je potrebno poskrbeti, da čas dela v našo korist. Rezultati raziskave izkazujejo slabo informacijsko in računalniško pismenost, zato je potrebno ukrepe temu primerno prilagoditi. Ni potrebno vlagati v raziskave, potrebno je vlagati v napredek in razvoj. 94 8. LITERATURA IN VIRI 1. Abid, Abdelaziz (2004): Information literacy for lifelong learning. Paper presented at the World Library and Information Congress: 70th IFLA General Conference and Council. 22. – 27. avgust, 2004, Buenos Aires, Argentina. Dostopno prek: http://www.ifla.org/IV/ifla70/papers/116e-Abid.pdf (7. 1. 2011). 2. Akcijski načrt za razvoj pismenosti za obdobje 2007-2013 (z operativnih letnim načrtom za 2006). Dostopno prek: http://npp.acs.si/images/stories/PDF/nsrp_ akcijski_nacrt _2007_2013.pdf (16. 8. 2010). 3. Alkalaj, Mišo (1995): Gigabajti za megadolarje. O tehnološki prihodnosti Slovenije, ki je črna, a zato zelo zabavna. Mladina, let.: 95, št.: 34, str.: 48. 4. American Library Association. Dostopno prek: http://www.ala.org/ (5.11.2010). 5. Andrew, Rasier (2010): Digitalna pismenost je nujno potrebna. Zlataleta.com. Dostopno prek: http://zlataleta.com/digitalna-pismenost-je-nujno-potrebna/ (11. 11. 2010). 6. Aufderheide, Patricia (1992): Media Literacy. A Report of the National Leadership Conference on Media Literacy. Aspen Institute, Queenstown. Dostopno prek: http://www.eric.ed.gov/ERICWebPortal/contentdelivery/servlet/ERICServlet?accno=E D365294 (17. 1. 2011). 7. Avsec, Stanislav (AS): Tehnološka pismenost. Univerza v Ljubljani, Katedra za tehniko in didaktiko tehnične vzgoje. Dostopno prek: http://sites.google.com/site/ stanislavavsec/raziskovalno-delo/tehnoloska-pismenost (4. 7. 2010). 8. Bowling Green State University (BGSU). Dostopno prek: http://www.bgsu.edu/ cconline/YONKERnetworkliteracy/newmedia.html (12. 10. 2010). 9. Castells, Manuel (2000): The Rise of the Network Society: The information Age: Economy, Society and Colture. Second Edition. Oxford, Velika Britanija: Blackwell Publishers Ltd. Dostopno prek: Amazon.com http://www.amazon.com/NetworkSocietyCastells-Manuel-Information/dp/1557866171#reader_1557866171 (6. 1. 2011). 10. CILIP - Chartered Institute of Library and Information Professionals. Dostopno prek: http://www.cilip.org.uk/pages/default.aspx (12. 10. 2010). 11. Cisco.com. Dostopno prek: http://newsroom.cisco.com/dlls/2010/prod_101710.html (12. 12. 2010). 12. David, Bawden (2001): Information and digital literacies; a review of concepts. City Univesity London, Journal of Documentation, str.: 6-9. Dostopno prek: http://arizona. openrepository.com/arizona/bitstream/10150/105803/1/bawden.pdf (12. 11. 2010). 95 13. David, Bawden (2008): Introduction: Digital Literacies – Concepts, Policies and Practices: Origins and Concepts of Digital Literacy. Dostopno prek: http://sites.google.com/site/colinlankshear/DigitalLiteracies.pdf#page=19 (12.11.2010). 14. Digitalna knjiţnica Slovenije. Dostopno prek: http://www.dlib.si/v2/Default.aspx (16. 1. 2011). 15. Dnevnik. Dostopno prek: http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042358053 (10.12.2010). 16. eLearning Papers. Dostopno prek: http://www.elearningpapers.eu/index.php? page=home (16.9.2010). 17. Eshet-Alkalai, Yoram (2004): Digital Literacy: A Conceptual Framework for Survival Skills in the Digital Era. Tel Hai Academic College, The Open Univesity of Israel. Dostopno prek: http://www.openu.ac.il/Personal_sites/download/Digital-literacy2004JEMH.pdf (13. 1. 2011). 18. Evropska komisija. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/index_en.htm (23. 10. 2010). 19. Evropski parlament. Dostopno prek: http://europa.eu/institutions/index_sl.htm (23. 10. 2010). 20. Grabnar, Boris (1996): Zagrinjalo prihodnosti: Uvod v futurologijo Slovenije. Ljubljana: Pravljično gledališče. 21. Grčar, Andreja (2004): Vpliv programa opismenjevanja na izboljšanje informacijske pismenosti - magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Dostopno prek: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC- ZC6C3BVC&id=aeed3e17-6924-4011-b33e-8d2a6fa3a0b8&type=PDF (5.7.2010). 22. Hapax Legomena. Dostopno prek: http://hapaxlegomena.si/tag/tehnologija/ (6.9.2010). 23. Horton, Forest Woody (1983): Information literacy vs. (in) computer literacy. Bulletin of the American society for information science 9 (4), 14-17. Dostopno prek: http://eric. ed.gov/ (14. 9. 2010). 24. Information power: Information literacy standards for studen learning, Standard and Indicators. American Library Association; AASL. Dostopno prek: http://www.ala.org/ ala/mgrps/divs/aasl/aaslarchive/pubsarchive/informationpower/InformationLiteracySta ndards_final.pdf (2. 9. 2010). 25. International Data Corporation. Dostopno prek: http://www.idc.com/home.jsp (10. 2. 2011). 26. Internet World Stats. Dostopno prek: http://www.internetworldstats.com/ (12. 1. 2011). 27. Inti.si. Center vseţivljenjskega učenja. Dostopno prek: http://inti.si/ (22. 8. 2010). 96 28. Jones-Kavalier, Barbara R. in Flanningan, Suzanne L. (2006): Connecting the Digital Dots: Literacy of the 21st Century. Educause Quarterly (EQ), številka 2, letnik 2006. Dostopno prek: http://net.educause.edu/ir/library/pdf/eqm0621.pdf (11. 8. 2010). 29. Junge, Kerstin in Hadjivassiliou, Kari (2007): What are the EU and member states doing to address digital literacy?. Dostopno prek: http://www.elearningeuropa.info/ files/media/media14196.pdf (7. 1. 2011). 30. Juvan Ţorţ, Evridika (2006): Analiza kazalcev prehoda Evropske unije v informacijsko družbo – magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. Dostopno prek: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/juvan2942.pdf (7. 7. 2010). 31. Kavčič – Čolić, Alenka (2010): Trajno ohranjanje digitalnih virov: koncepti in metode. Knjiţnica 54 (2010)1-2, p. 99-119. Dostopno prek: http://revija-knjiznica.zbds-zveza. si/Izvodi/K1012/Kavcic-Colic.pdf (14. 2. 2011). 32. Komisija evropskih skupnosti (2005). Evropska informacijska družba in rast za zaposlovanje – i2010. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=COM:2005:0229:FIN:SL:PDF (12. 1. 2011). 33. Kostrevc, Ljubomir (2006): Računalništvo in informatika – četrta, popravljena in dopolnjena izdaja, Pasadena, Ljubljana. 34. Krajevna skupnost mesta Krško. Dostopno prek: http://www.ks-krsko.si/ (7. 6. 2010). 35. Kroflič, Marko (2010): Vpeljava konceptov Web 2.0 in Enterpreis 2.0 v podjetja – diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko. Dostopno prek: http://eprints.fri.uni-lj.si/1010/1/Kroflic_M.pdf (30. 9. 2010). 36. Lizbonska strategija. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/growthandjobs/index_en.htm (12. 1. 2011). 37. Martin, Allan (2005): DigEuLit – A European Framework for Digital Literacy: a Progress Report. Journal of eLiteracy 2, 130-136. Dostopno prek: http://www. jelit.org/65/01/JeLit_Paper_31.pdf (7. 10. 2010). 38. Martin, Allan (2009): Digital Literacy for the Third Age: Sustaining Identity in an Uncertain World. Španija: eLearning Papers. Dostopno prek: http://www.elearning europa.info/files/media/media18500.pdf (16. 9. 2010). 39. Martin, Allan in Grudziecki, Jan (2006): DigEuLit: Concepts and Tools for Digital Literacy Development. Directory of open access journals. Dostopno prek: http://www.doaj.org/doaj?func=abstract&id=216427 (6. 10. 2010). 40. Microsoft. Dostopno prek: http://www.microsoft.com/sl/si/default.aspx (6. 8. 2010). 41. Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije (2007): Pregled dejavnosti za udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja. Dostopno prek: http://www.andragoskodrustvo.si/pdf/strategijadelgradivo.pdf (16. 8. 2010). 97 42. Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije (2007): Strategija vseživljenjskega učenja v Sloveniji. Dostopno prek: http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/ pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/IU2010/Strategija_VZU.pdf (12. 1. 2011). 43. Mokhtar, Intan Azura, Majid, Shaheen in Foo, Schubert (2008): Teaching information literacy trough learning styles: The applicaton of Gardner's multiple intelligences. Sage, Journal of Librarianship and Information Science 2008; 40; 93. Dostopno prek: http://lis.sagepub.com (21. 9. 2010). 44. Monitor (20. maj 2009): Količina podatkov v internetu je enormna. Dostopno prek: http://www.monitor.si/novica/kolicina-podatkov-v-internetu-je-enormna/ (9. 11. 2010). 45. Muehlfeit, Jan (2010). Youtube: eSkills Week. Dostopno prek: http://www.youtube. com/watch?v=Dta49TvjQag (29. 4. 2010). 46. Nacionalni portal za pismenost (2006): Nacionalna strategija za razvoj pismenosti do leta 2010. Obravnavana in potrjena 6. junija 2006. Dostopno prek: http://npp.acs.si/images/stories/PDF/nsrp.pdf (16. 8. 2010). 47. Nacionalni program visokega šolstva Republike Slovenije (NPVS), Ur.l. RS št. 20/2002. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/content?id=35224 (11. 1. 2011). 48. Novljan, Silva (1996): Sodobne dejavnosti šolske knjižnice s posebnim ozirom na njene bibliopedagoške naloge pri izvajanju izobraževalnega programa učenja branja v osnovni šoli. Ljubljana, Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo. 49. Novljan, Silva (2002): Informacijska pismenost. Ljubljana, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Digitalna knjiţnica Ljubljana, številka 46, letnik 4, stran 7-24. Dostopno prek: http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc- MGZKIKZZ&id=73cbdfa8-9e41-4b81-a364-fcc79ab8ba23&type=PDF (12. 9. 2010). 50. Občina Krško. Dostopno prek: http://www.ks-krsko.si (12. 7. 2010). 51. Piciga, Darja (2000): Pismenost, participacija in družba znanja – Informacijska pismenost mladih, 4. Andragoški kolokvij. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije. Dostopno prek: http://tvu.acs.si/ak/pdf/04AK_pismenost.pdf (12. 9. 2010). 52. Podlipnik, David (2003): Analiza uporabnosti spletnih uporabniških vmesnikov v elektronskem bančništvu in predlogi za njihovo nadgradnjo – magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Dostopno prek: http://www.cek.ef.unilj.si/magister/podlipnik167.pdf (18. 10. 2010). 53. Poročilo o medijski pismenosti v digitalnem svetu (2008/2129(INI) z dne 24. november 2008 o Resoluciji. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do? pubRef=-//EP//TEXT+REPORT+A6-2008-0461+0+DOC+XML+V0//SL (15. 1. 2011). 98 54. Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji: Poročilo o uresničevanju programa (2007). Dostopno prek: http://ec.europa.eu/social/ajax/BlobServlet?docId =6278&langId=sl (22. 1. 2011). 55. Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji (2005). Dostopno prek: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/projekti/04_pr-lizbona.pdf (16.12. 2010). 56. Raba interneta v Sloveniji (RIS). Dostopno prek: http://www.ris.org/ (7. 7. 2010). 57. Reinking, David: Electronic Literacy. University ob Georgia. Dostopno prek: http://curry.virginia.edu/go/clic/nrrc/reinking.html (23. 10. 2010). 58. Rodič, Blaţ (2009): Menedţerski informacijski sistemi. PowerPoint predstavitev. Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu. 59. Rousseau, Jean-Jacques (1999): Esej o izvoru jezikov. Ljubljana: Krtina d.o.o.. 60. Rowena, Cullen (2001): Adressing the digital divide. Making a Difference in the Knowledge Age. Council and General Conference. Boston. Dostopno prek: http://www.eric.ed.gov/ERICWebPortal/contentdelivery/servlet/ERICServlet?accno=E D459714 (22.10.2010). 61. RTV Slovenija. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/ (13. 1. 2011). 62. Slovensko društvo Informatika. Dostopno prek: http://www.drustvo-informatika.si/ (2. 2. 2011). 63. Smernice strategije razvoja temeljnih spretnosti zaposlenih: predlog (2007). Dostopno prek: http://arhiv.acs.si/publikacije/Smernice_strategije_razvoja_temeljnih_ spretnosti_ zaposlenih.pdf (17. 8. 2010). 64. Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/ (17.8.2010). 65. Stopar, Karmen, Kotar, Mirjam, Pejova, Zdravko, Bartol, Tomaţ in Novljan, Silva (2006): Izhodišča za uveljavljanje informacijske pismenosti na univerzah v Sloveniji. Ljubljana, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcija za visokošolske knjiţnice. Dostopno prek: http://www.zbds-zveza.si/dokumenti/2007/INFpismenost IZHODISCA. pdf (5. 7. 2010). 66. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (2001). Dostopno prek: http://www. umar.gov.si/fileadmin/user_upload/projekti/01_sgrs-besedilo.pdf (15. 8. 2010). 67. Strategija razvoja informacijske druţbe v Republiki Sloveniji – si2010 (2007). Dostopno prek: http://www.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/pdf/ informacijska_druzba/si2010.pdf (12. 1. 2011). 68. Strategija razvoja Slovenije (2005). Dostopno prek: http://www.umar.gov.si/ fileadmin/user_upload/projekti/02_StrategijarazvojaSlovenije.pdf (12. 1. 2011). 99 69. Strategija: Republika Slovenija v informacijski druţbi. Dostopno prek: http://mid.gov.si/mid/mid.nsf/V/KE332AF03299A027FC1256CCC0042109C/$file/Strat egija_RSvID_(2003-02-13).pdf (12. 1. 2011). 70. Šuhel, Peter (2009): Osnove informatike, Fakulteta za informacijske študije Novo mesto, Ljubljana, Nova Gorica. 71. Urad vlade RS za komuniciranje (2009). Evropska komisija s smernicami za spodbujanje digitalne pismenosti. Dostopno prek: http://www.ukom.gov.si/ (23.12.2010). 72. Uradni list Evropske unije (2010): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2008 o medijski pismenosti v digitalnem svetu (2008/2129(INI)), (2010/C 45 E/02). Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu (26. 12. 2010). 73. Vehovar, Vasja, Brečko, Barbara N. in Prevodnik, Katja (2008): Evalvacija stanja ter ukrepi za izboljšanje IKT pismenosti: Konkurenčnost Slovenije 2006 – 2013. Ljubljana: Univeza v Ljubljani, Fakulteta za druţbene vede. Dostopno prek: http://www.ris. org/uploadi/editor/12331382771231318499Porocilo_IKT_v5c.pdf (10.10.2010). 74. Vidovič, Gregor (2007): Web 3.0 – Semantični splet. Dostopno prek: http://blog. morphix.si/2007/uporabniske-izkusnje/web-30-%E2%80%93-semanticni-splet/ (20. 12. 2010). 75. Virant, Jernej (2007): Načrtovanje nanoračunalniških struktur, Didakta d.o.o., Radovljica. 76. Vlada RS, Ministrstvo za informacijsko druţbo (2003): Republika Slovenija v informacijski družbi – strategija. Dostopno prek: http://mid.gov.si/mid/mid.nsf/V/KE3 32AF03299A027FC1256CCC0042109C/$file/Strategija_RSvID_(2003-02-13).pdf (17.8.2010). 77. Vreg, France (2001): Globalizacija in elektronska demokracija: Politološko-sociološki vidik razvoja informacijske druţbe. Teorija in praksa, let. 38, 2001, str. 5-28. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip20011Vreg.PDF (5. 5. 2010). 78. Wikipedia. Dostopno prek: http://en.wikipedia.org/wiki/ Computer_literacy (5. 5. 2010). 79. Wilson, Myoung Chung (1998): To dissect a frog or design an elephant: Teaching digital information literacy through the library gateway. Alexander Library, Rutgers Univesity Librares, New Jersey. Dostopno prek: http://www.fh- potsdam.de/~IFLA/INSPEL/98-3wilmc.pdf (12. 12. 2010). 80. Zakon o elektronskih komunikacijah (uradno prečiščeno besedilo) ZEKom-UPB1), Ur. l. RS št. 13/2007 in sprememba ZEKom-b Ur. l. RS št. 110/2009. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/ (2. 12. 2010). 100 81. Zakon o visokem šolstvu (uradno prečiščeno besedilo – ZviS-UPB), Ur. l. Republike Slovenije 119/2006 s popravkoma Ur. l. RS št. 64/2008 in 96/2009). Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/ (23. 9. 2010). 82. Zlataleta.com. Digitalna pismenost je nujno potrebna. Dostopno prek: http://zlataleta.com/digitalna-pismenost-je-nujno-potrebna/ (30. 7. 2010). 83. Zrimec, Tatjana (1997): Računalništvo in uporabniška programska oprema, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Formatisk Ljubljana. 84. Zurkowski, Paul G. (1974): The Information Service Environment Relationships and Priorities (Report ED 100391). Washington: National Commission on Libraries and Information Science. Dostopno prek: http://eric.ed.gov/ERICWebPortal/content delivery/servlet/ERICServlet?accno=ED100 91 (12. 12. 2010). 85. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije (2010): Merila in kazalci informacijske pismenost v visokem šolstvu. Ljubljana. Dostopno prek: http://www.ris.org/ uploadi/editor/1287236122infolit_solvenian.pdf (11. 1. 2011). 86. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Dostopno prek: http://www.zbdszveza.si/ (11. 1. 2011). 101 PRILOGA Priloga 1: Anketa o računalniški in informacijski pismenosti v Posavju i ANKETA O RAČUNALNIŠKI IN INFORMACIJSKI PISMENOSTI V POSAVJU Spoštovani, sem študent Fakultete za informacijske študije v Novem mestu (magistrski - 2. stopnja). Informatizacija vsakdanjih opravil, podprta z osebnimi računalniki ali drugo informacijsko komunikacijsko tehnologijo (IKT), ki je preko različnih povezav povezana v medmreţje (internet), nam je dodobra spremenila ritem in navade v ţivljenju. Raziskovalci vsakodnevno in sprotno analizirajo uporabo IKT v različnih drţavah, kontinentih, analize pa so primerjane s svetovno populacijo. Kljub dobrim kazalnikom, da je v medmreţje na takšen in/ali drugačen način povezano vedno več slovenske populacije, pa bi ţelel pridobiti informacijo o pomenu uporabe IKT in medmreţja v Posavju. Rezultati raziskave bi bili v prid sedanjemu projektu umeščanja širokopasovne povezave v večino/vsako gospodinjstvo na območju Posavja. Ţal sama umestitev komunikacijskih poti v okolje ni končni kazatelj uspeha, potrebno je gledati širše, na moţnosti in zmoţnosti uporabe IKT in njihovih programov. Z raziskavo bi ţelel pridobiti informacijo o računalniški in informacijski pismenosti posameznikov, gospodinjstev ali podjetij v Posavju. Raziskava bi bila dobra iztočnica za nadaljevanje projekta »pripeljimo internet v vsako hišo«. Za vaš trud pri izpolnjevanju anketnega vprašalnika se vam zahvaljujem. Anketa je anonimna. NAVODILO ZA IZPOLNJEVANJE VPRAŠALNIKA Ocenjevalne lestvice so od dvostopenjskih do večstopenjskih, sam način ocenjevanja pa je naveden pri vprašanju. Pri vsaki trditvi se praviloma obkroţi ali označi s kriţcem ena ocena, v primeru, da bo moţno več odgovorov, pa bo posebej navedeno. V primeru, da posamezniku noben od odgovorov ne ustreza, je priporočljivo dopisati pripombo ali predlog. Prosim vas, da odgovorite na vsa vprašanja. Če na določeno vprašanje ne morete ali ne ţelite odgovoriti, pustite izbiro prazno. ii Vprašanja vezana na uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije 1. Oprema, ki jo uporabljate (označite za vsako opremo)? ne poznam opreme je nimam nekajkrat na mesec enkrat na teden nekajkrat na teden dnevno stacionarni računalnik prenosni računalnik dlančnik pametni telefon (z brskalnikom, s potisno pošto) mobilni telefon fiksni telefon javni telefon (govorilnica, na pošti) internetni telefon (Voip, Skype, ipd.) kabelska TV satelitska antena 2. Ali ste v obdobju enega meseca uporabljali računalnik? odgovorov) pri prijatelju doma pri sorodnikih tečaji na lastno pobudo v knjiţnici v lokalih z dostopom do interneta v izobraţevalni ustanovi v ustanovi, kjer delate samo doma drugje_______________________ iii (več dnevno > 3 ure 3. Kako ste se prišli do znanja za delo z računalnikom? (en odgovor – najpomembnejši) formalna izobrazba tečaji na lastno pobudo tečaji na zahtevo delodajalca učenje s pomočjo knjig, cd romov samoučenje neformalna pomoč kolegov, prijateljev drugo 4. Kaj je največja ovira, da osebnega računalnika ne uporabljate? (en odgovor) cena dostop pomanjkanje znanja pomanjkanje časa strah nezmoţnost nimam potrebe drugo______________________________________ 5. Ali ste v zadnjih mesecih uporabljali računalnik na delovnem mestu (če opravljate več različnih del imejte v mislih tistega, ki ga opravljate največ časa)? da ne 6. Kolikšen odstotek delovnega časa ste ga v času enega meseca uporabljali? (en odgovor) manj kot 10 % vsaj 10 %, a manj kot 25 % vsaj 25 %, a manj kot 50 % iv vsaj 50 %, a manj kot 75 % vsaj 75 %, a manj kot 90 % 90 % in več 7. Prosim povejte, kako se strinjate z naslednjimi trditvami, na lestvici od 1 do 5, kjer 1 pomeni močno se ne strinjam in 5 močno se strinjam? (označite za vsako trditev) se strinjam močno se strinjam 2 niti se strinjam, niti se ne strinjam 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 z uporabljanjem računalnikov je postalo moje ţivljenje bolj stresno 1 2 3 4 5 raje bi videl(a), da mi ne bi bilo potrebno računalnika uporabljati vsak dan 1 2 3 4 5 moj nivo računalniškega znanja zadostuje mojim trenutnim potrebam v naslednjih 12 mesecih načrtujem nadaljnje učenje računalniških veščin brez teţav namestim ali posodobim programsko opremo računalniki so mi omogočili, da naredim več v krajšem času računalniki so mi omogočili, da laţje dobim koristne informacije računalniki so mi omogočili, da sem se naučil tudi drugih znanj oz. veščin, ne samo računalniških računalniki so mi pomagali komunicirati z drugimi ljudmi računalniki so mi pomagali pri doseganju poklicnih ciljev močno se ne strinjam se ne strinjam 1 v 8. Ali ste opravljali naloge z? (označite za vsako izmed opravil) ne nikoli nekajkrat enkrat nekajkrat dnevno poznam na na na teden delovanja mesec teden uporabljali miško za zagon računalniških programov opravili kopiranje in premik datoteke uporabljali kopiraj/prilepi orodja za premikanje ali podvajanje datotek uporabljali osnovne računske operacij v urejevalniku stiskali datoteke programirali oz. pisali računalniške programe pisali in urejali besedila (Word, OpenOffice) vodili račune izdelovali statistične analize (Excel, SPSS) urejali grafe, slike, predstavitve (PowerPoint) urejali osebni koledar ali urnik se učili pridobivali informacije s CDja ali DVD-jev igrali računalniške igre uporabljali Web 2.0 drugo / vpišite vi dnevno > 3 ure 9. Operacijski sistem, ki ga uporabljate? (označite za vsako izmed naštetih naprav) (MSDOS, PalmOS) Windows 95, 7, 2000, XP, Vista Linux Unix – Mac OS Snow Leopard ne uporabljam nimam opreme ne poznam operacijskih sistemov stacionarni računalnik prenosni računalnik dlančnik pametni telefon (z brskalnikom, s potisno pošto) 10. V primeru, da nimate računalnika ali druge IKT. Si ga/jih nameravate v prihodnjem času nabaviti? da ne 11. Kako dobro razumete kako delujejo? (označite vsako trditev posebej) sploh ne razumem računalniški virusi, črvi spletno ribarjenje (phishing) vohunski programi poţarni zid protivirusni programi sistemi spletnih prijav (safe.si, spletno okno) strojna oprema (procesor, grafična kartica, matična plošča, zapisovalnik, … programski pisarniški paketi Web 2.0 vii slabo ne preveč dobro še kar zelo dobro Vprašanja vezana na uporabo komunikacijskih poti in interneta 12. Katere vrste internetnih povezav uporabljate? (označite za vsako izmed naštetih naprav) ne poznam povezav je nimam klicna dialup ADSL/DSL, kabelski internet optična brezţična WiFi, WAP/GPRS, UMTS, EDGE stacionarni računalnik prenosni računalnik dlančnik pametni telefon (z brskalnikom, s potisno pošto) 13. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z JE NIMAM, vas naprošam, da se opredelite z razlogom, zakaj ga nimate? (en odgovor) interneta ne potrebujem pomanjkanje znanja previsoki stroški opreme previsoki stroški dostopa dostop do interneta imam drugje varovanje zasebnosti in drugi varnostni razlogi telesna okvara 14. Kako pogosto uporabljate internet? (označite za vsako opremo posebej) ga ne uporabljam nekajkrat mesečno na stacionarnem računalniku na prenosnem računalniku na dlančniku na pametnem telefonu (z brskalnikom, s potisno pošto) viii nekajkrat tedensko dnevno < Dnevno > 3 ure 3 ure 15. Kako pogosto dostopate do interneta na naslednjih lokacijah? (označite za vsako trditev posebej) ga ne uporabljam nekajkrat mesečno nekajkrat tedensko dnevno < 3 ure Dnevno > 3 ure od doma v javnih prostorih (fakulteta, knjiţnica, ipd.) v sluţbi pri prijateljih, sorodnikih, ... 16. Ali uporabljate brezţična omreţja? ne poznam in me ne zanima ne poznam, a me zanima poznam, a ne uporabljam da, uporabljam WiFi BIO (brezţično izobraţevalno omreţje npr. EDUROAM) 17. Kako pogosto naletite na naslednje omejitve in ovire pri uporabi interneta? (označite vsako trditev posebej) ne uporabljam interneta pomanjkanje časa počasen prenos podatkov počasen računalnik visoki stroški slabe povezave oz. motnje v delovanju slabo poznavanje interneta, računalnika ix nikoli včasih pogosto dnevno 18. Kako pogosto uporabljate internet za naslednje namene? (označite za vsako trditev posebej) ne poznam delovanja nikoli nekajkrat na mesec iskanje informacij e-pošta, dopisovanje (chat), forumi, dopisovanje izobraţevanje, študij pridobivanje in izmenjava avdiovizualnih vsebin branje in prenašanje spletnih novic in časopisov e-uprava (podaljšanje dokumentov, izpiski iz javnih knjig, ipd.) e-bančništvo e-poslovanje prenašanje programske opreme prodaja/nakup blaga in storitev zabava (surfing) igranje, prenašanje igric, glasbe iskanje zdravstvenih informacij splošno brskanje e-klicanje izdelavo spletne strani Web 2.0 x enkrat na teden nekajkrat na teden dnevno dnevno > 3 ure 19. V primeru, da nimate dostop do interneta. Si ga nameravate v prihodnjem času urediti? da ne 20. Bi ţeleli, da je dostop do interneta brezplačen (javno dobro)? da ne 21. Ali bi na internetu oddali svoje osebne podatke vključno z elektronskim naslovom? (označite vsako trditev posebej) da ne ne vem za potrebe obveščanja o produktih, katalogih ipd. v zameno za dostop do sicer nedostopnih strani na internetu v zameno za nek (brezplačni) program v zameno za brezplačni elektronski naslov po ţelji 22. Ali poznate naslednje sisteme za zaščito podatkov? (označite vsako trditev posebej) še nisem slišal/a slabo poznam ne preveč dobro še kar zelo dobro digitalni podpis digitalno potrdilo HTTPS (secure http) AES (advanced encryption standard) PGP (pretty good privacy) 23. Z ocenami od 1 (sploh me ne skrbi) do 5 (zelo me skrbi) ocenite, kako zelo vas skrbi varnost podatkov na internetu? 1 2 3 4 5 zelo me skrbi sploh me ne skrbi xi 24. Kakšna se vam zdi varnost podatkov v brezţičnih omreţjih? (označite ustrezno številko na lestvici) 1- zelo slaba 2 3 4 5 - zelo dobra javnih zasebnih 25. Ali pri povezavi v brezţično omreţje uporabljate kakšno zaščito (npr. šifrirane povezave, https, ipd.)? da ne ne vem 26. Ali ste vedeli? da ne da ko brskate po internetu tudi v t.i. anonimnem načinu, se še vsaj na dveh mestih shranjujejo podatki, ki lahko razkrijejo vaše spletne aktivnosti tudi, če izbrišete zgodovino brskanja in piškotke? da Zakon o elektronskih komunikacijah določa, da morajo ponudniki telekomunikacijskih storitev hraniti vse prometne podatke telefonskih in internetnih komunikacij (kdo je kdaj komu in koliko časa telefoniral, poslal fax, elektronsko sporočilo, kdo je kdaj obiskal katero spletno mesto pa tudi naslove elektronske pošte ter podatke o lokacijah mobilnih telefonov) 24 mesecev? 27. Ali zaradi tovrstne hrambe podatkov manj uporabljate telefonske in internetne komunikacije? da ne 28. Ali menite, da zaradi tovrstne hrambe podatkov drugi manj komunicirajo z vami? da ne ne vem 29. Ali bi kljub tovrstni hrambi podatkov uporabili telefonsko ali internetno komunikacijo za osebne zadeve (npr. pogovor s psihoterapevtom, zdravnikom, odvetnikom, ipd.)? da ne xii ne vem Podatki o anketirancu, potrebni za obdelavo ankete: Spol? ţenski moški Letnica rojstva? (v okvirček vpišite letnico rojstva) Izobrazba? (izberite en odgovor) dokončana osnovna šola dokončana poklicna ali strokovna šola dokončana srednja šola sem dijak/inja dokončana višja ali visoka strokovna šola dokončana univerzitetna izobrazba dokončan magisterij ali doktorat sem študent/ka Članstvo v gospodinjstvu? (izberite en odgovor) posameznik gospodinjstvo brez otrok gospodinjstvo z enim otrokom gospodinjstvo z dvema otrokoma gospodinjstvo s tremi ali več otroci podjetje Bivališče? mesto kraj v bliţini mesta kraj, oddaljen od mesta večji kraj manjši kraj višje ali visoko leţeči kraji, hiše Vaš poklic oz. poklic za katerega se usposabljate (v tem primeru navedite tudi fakulteto in letnik v katerega ste vpisani)? NAVEDITE VSAJ POKLIC xiii
© Copyright 2024