zbornik 3. študentske konference

3. študentska konferenca s področja
zdravstvenih ved:
RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA
SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA NA
PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED
Zbornik predavanj z recenzijo - Maribor,
15. 9. 2011
Urednici:
Lahe Milica, Lovrenčič Aleksandra
Založila in izdala:
Fakulteta za zdravstvene vede,
Univerza v Mariboru
Prelom:
Design Studio d.o.o.
Oblikovanje naslovnice:
Design Studio d.o.o.
Tisk:
Design Studio d.o.o.
Naklada: 400 izvodov
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor
616-083(082)
ŠTUDENTSKA konferenca s področja
zdravstvenih ved
(3 ; 2011 ; Maribor)
Razvijanje medpoklicnega sodelovanja v
času študija na področju zdravstvenih ved :
zbornik predavanj z recenzijo / 3. študentska
konferenca s področja zdravstvenih ved,
Maribor, 15. 9. 2011
; [urednici Milica Lahe, Aleksandra
Lovrenčič]. - Maribor : Fakulteta za
zdravstvene vede, 2011
ISBN 978-961-6254-47-2
1. Gl. stv. nasl. 2. Lahe, Milica 3. Lovrenčič,
Aleksandra
COBISS.SI-ID 67537153
Recenzenti
doc. dr. Majda Pajnkihar
Majda Šlajmer Japelj
viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič
predav. mag. Mateja Lorber
pred. dr. Anamarija Zore
mag. Rok Fink
viš. pred. dr. Silvestra Hoyer
pred. Marija Tomšič
mag. Andreja Kvas
pred. Andreja Mihelič Zajec
doc. dr. Karmen Godič Torkar
viš. predav. mag. Vesna Čuk
viš. predav. dr. Melita Peršolja
predav. Igor Karnjuš
predav. mag. Tamara Štemberger Kolnik
doc. dr. Boštjan Žvanut
Ester Benko
doc. dr. Brigita Skela Savič
doc. dr. Joca Zurc
Karmen Romih
doc. dr. Bojana Filej
pred. Darja Plank
pred. mag. Breda Koban
Člani programskega odbora
red. prof. dr. Peter Kokol, dekan FZV UM,
predsednik PO
izr. prof. dr. France Sevšek, dekan ZF UL
izr. prof. dr. Nadja Plazar, dekanja VŠZI UP
doc. dr. Brigita Skela Savič, dekanja VŠZNJ
doc. dr. Bojana Filej, v. d. dekanica VŠZ NM
doc. dr. Zlata Felc, dekanica VZŠ CE
doc. dr. Danica Železnik, dekanica VŠZV SG
red. prof. dr. Ludvik Toplak, predsednik ESM
Člani organizacijskega odbora
viš. predav. mag. Milica Lahe, predsednica OO
viš. predav. mag. Vida Gönc
prof. dr. Sonja Šostar Turk
Tina Hercan
Aleksandra Lovrenčič
pred. dr. Anamarija Zore
Paulina Nujić
viš. predav. mag. Vesna Čuk
Rocco Crismancich Orél
doc. dr. Brigita Skela Savič
Sedina Kalender Smajlović
Miha Požek
Liljana Gajser
Sara Diklić
Liljana Gajser
pred. Darja Plank
Alenka Presker Planko
Mario Drekonja
predav. mag. Boris Miha Kaučič
Anita Bandelj
doc. dr. Danica Železnik
Simon Jelenovec
SODELUJOČI V PROJEKTU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE, UNIVERZA V MARIBORU
ZDRAVSTVENA FAKULTETA, UNIVERZA V LJUBLJANI
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO IZOLA, UNIVERZA NA PRIMORSKEM
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENO NEGO JESENICE
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO NOVO MESTO
VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V CELJU
VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVENE VEDE SLOVENJ GRADEC
EVROPSKO SREDIŠČE MARIBOR
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
POZDRAVNI NAGOVORI............................................................................11
NAGRADE............................................................................................21
PRISPEVKI ŠTUDENTSKE KONFERENCE.........................................................25
Spolnost v času nosečnosti
Sexual activity at the time of pregnancy
Sonja Kostanjevec, Vida Gönc.................................................................... 27
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom - praktično
znanje laikov
First aid in infant with complete airway obstruction with foregin body - Practical
knowledge of laymen
Jani Izlakar, Damjan Slabe........................................................................ 35
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku
Parental knowledge in child first aid
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš........................................ 45
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih
Sensory integration dysfunction among children in primary school
Marija Horvat, Nevenka Gričar................................................................... 54
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
Special protection measures in social care institutions
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič............................................................ 63
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
Presentation of a protected ward in the elderly home Velenje
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik.............................................................. 73
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji
Quality of life inaddicts receiving substitution therapy
Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec......................................................... 83
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter
vode individualnih zajetij
The presence of certain bacterial species in samples of drinking, surface water and
water from individual wells
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z
gastroendoskopsko preiskavo
Nurse’s explanatory role in informing an examinee on the gastro-endoscopic
procedure
Nena Aničić, Karmen Godič Torkar............................................................... 91
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber............................... 146
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v zdravstveni
dejavnosti
Handle with sharp objects and use of safe work techniques in health care
Opredelitev poslovnih zahtev za e-napotnico
Defining the business requirements for e – referral
Klavdija Pesjak, Brigita Putar..................................................................... 99
Aleksander Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut........................................... 154
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi
Awareness of health care workers about influenza vaccination
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju
zdravstvene nege
Professional discretion and protecting patient’s data privacy in the field of nursing care
Nina Suhadolc, Anamarija Zore................................................................. 107
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič............................................................ 160
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično
imunoterapijo zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost za
izboljšave
Assessment of the health education for patients treated with specific
immunotherapy because of hypersensitivity to hymenoptera stings
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju
Reflection of ethics of caring with an emphasis on trust
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič.................................................... 115
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije
Conflict and rescuing of conflicts in nursing care with procedures of supervision
Zagotavljanje kakovost cepiv - hladna veriga
Quality assurance vaccine - cold chain
Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik, Danica Železnik..... 169
Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič,
Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk................................................................. 178
Bernardka Krumpak, Brigita Putar............................................................. 124
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem
Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004
Public image of Slovenian nurses: Changes after 2004
Lack of empathy at health workers as a supervision problem
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk.................................................... 188
Petra Popovič, Majda Pahor..................................................................... 129
Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine
Tasks of the nurses in the control of pain
Andreja Žižek, Mojca Saje....................................................................... 138
Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege
The image of a nurse in the eyes of the health care students
Hana Kastelic, Tjaša Čampa, Liljana Gajser.................................................. 198
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
Pridobljene kompetence študentov zdravstvene nege – vidik medicinsko
tehničnih posegov
Aquired competences in the time of study nursing care at College of Nursing Jesenice aspect of technical medical interventions
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
The role of a nurse in the endurance cyclist team
Špela Pungeršek, Vladka Lešer................................................................. 274
Janita Tepina, Brigita Skela Savič.............................................................. 205
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu
Impact of internet on adolescents and health education in primary health care
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
Performance evaluation of individual weight loss program
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš................................................................... 283
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič............................................................... 212
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo
Quality of life in adolescents suffering from the celiac disease
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov
Sauvakävely - the ease of enhanced movements
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe......................................................... 296
Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl................................................. 221
Živim sam, nisem osamljen
I live alone, I’m not lonely
Medpoklicno sodelovanje
Interprofessional collaboration
Polonca Leban, Alja Pungaršek, Duška Drev.................................................. 306
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar................................................... 229
Starostnik in tehnologija
The elderly and technology
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma
Interprofessional collaboration on example of the health centre
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić.............................................................. 313
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun..................................................... 238
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev
Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja
študentov zdravstvene nege v projektu Innowelfare
Field motivator – a result of interprofessional and intersectoral cooperation
Risk of falls among the elderly in residential home
Sara Diklić, Vesna Zupančič..................................................................... 322
Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko........................................... 249
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi
Palliative care and the importance of communication
Neža Sašek, Mojca Saje.......................................................................... 257
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci
Theoretical knowledge off first aid between alpinists and sport climbers
Eva Dolenc, Damjan Slabe....................................................................... 265
Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv
zdravstveni negi
Activities and competences of the paramedic graduated health care worker – a health
care challenge
Simon Jelenovec, Danica Železnik............................................................. 330
Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota
Dignity as a fundamental human value
Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik, Danica Železnik....... 338
KAZALO / TaBLE OF CONTENTS
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku
Home visit to a premature infant by a community nurse
Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin............................................................ 345
Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv za zdravstveno vzgojno delo
medicinskih sester
An overweight adolescent, a challenge in health care education work for nurses
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik................................................ 353
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva
Medical dispatch service decision model
Alenka Terbovc, Andrej Fink.................................................................... 364
PROGRAM 3. ŠTUDENTSKE KONFERENCE.................................................... 373
SEZNAM AVTORJEV............................................................................... 379
PROJEKT ŠTUDENTSKE KONFERENCE PODPRLI............................................. 383
Pozdravni
nagovori
Nagovori dekanov
FZV UM
Prof. dr. Peter Kokol
Dekan Fakultete za zdravstvene vede
Univerze v Mariboru
Globalizacija zdravstva, novi kanali pretoka informacij, telezdravstvena nega,
doseganje zdravstvenih intervencij v
najbolj oddaljene in nerazvite predele
sveta odpirajo nove priložnosti ter izzive
za zdravstvo in zdravstveno nege s katerimi se bodo in že soočajo tudi študentje
zdravstvene nege. Raziskovanje je neobhodni del tega procesa v smislu iskanja
novih poti, rešitev, kakor tudi reševanja
starih, že obstoječih problemov. Poznavanje nove paradigme raziskovanja pa
mora postati del vsakdanjika tako študenta
kakor že zaposlenega zdravstvenega delavca. Priprava znastvenih prispevkov,
raziskovanlni proces na katerem prispevek sloni, sama predstavitev rezultatov
in kritična razprava sta nujen del raziskovalnega ogrodja in vsakoletna študentska
konferenca omogoča prav to.
Vesel sem, da je gostiteljica letošnje
študentske
konference
s
področja
zdravstvenih ved Fakulteta za zdravstvene
vede Univerze v Mariboru, prav tako pa
sem vesel velikega odziva študentov in
njihovih mentorjev in velikega števila zelo
kakovostnih člankov, ki bodo na konferenci predstavljeni.
13
Nagovori dekanov
ZF UL
Izr. prof. dr. France Sevšek
Poleg tega so se s programi druge stopnje
pojavile tudi magistrske naloge, ki so že
po sami zasnovi raziskovalne in praviloma
potekajo v okviru raziskovalnih projektov naše fakultete. Podobno potekajo
tudi doktorske raziskave v sklopu mentorjevih znanstveno-raziskovalnih projektov, čeprav formalno še v okviru drugih
fakultet pri nas ali v tujini.
14
VŠZI UP
Izr. prof. dr. Nadja Plazar
Dekan Zdravstvene fakultete Univerze
v Ljubljani
Na Zdravstveni fakulteti Univerze v
Ljubljani v študij vseskozi vključujemo
aktivne oblike študentskega dela. Ob
seminarskih nalogah in posebnih študijskih
vsebinah naj bi se na prvi stopnji študija
študenti naučili osnov aktivnega zbiranja
znanja in strokovnega pisanja. Študij
se nato zaključi z diplomskim delom, ki
je praviloma raziskovalne narave. Tu se
študenti pod vodstvom mentorja seznanijo z načinom obdelave izbranega raziskovalnega problema in s pripravo daljšega
strokovnega besedila.
Nagovori dekanov
Dekanja Visoke šole za zdravstvo Izola
Univerze na Primorskem
Vendar tudi na tem področju načrtujemo
napredek - pričakujemo, da bo kmalu
doktorski študij zdravstvenih ved v celoti
potekal na naši fakulteti, v sodelovanju z
drugimi institucijami. Poleg samostojnega
in kritičnega dela pa je v zdravstvenih poklicih zelo pomembno tudi dobro sodelovanje tako znotraj svoje poklicne skupine
kot tudi med strokovnjaki različnih profilov. Zato je ta študentska konferenca še
posebno pomembna. Omogoča srečevanje
bodočih zdravstvenih strokovnjakov istih
profilov, ki se izobražujejo na različnih
visokošolskih ustanovah, kakor tudi izmenjavo mnenj med različnimi zdravstvenimi
usmeritvami. Veseli me, da se tradicija
letnih študentskih zdravstvenih strokovnih
srečanj tako dobro razvija. Naj se tudi na
ta način utrdi spoznanje, da lahko prihodnost uspešno gradimo le skupaj, v enakopravnem sodelovanju.
Smo Fakulteta za vede o zdravju, Univerze na Primorskem. Naše vodilo je:
ŽIVLJENJU DODAJAMO ZNANJE. Študentke
in študente, učitelje in vse, ki delujemo na Fakulteti, druži želja po znanju
in raziskovanju. Z leti postajamo večji;
izobražujemo študente na dodiplomski in
podiplomski ravni na področju zdravstvene
nege in dietetike. Z zdravstvenimi in drugimi ustanovami se povezujemo v preplet
in omogočamo študentom tudi praktično
izobraževanje. V preplet se vključujejo
mentorji in drugi strokovnjaki, ki z nami
delijo svoje znanje in so ga pripravljeni
tudi sprejemati in vgraditi v svoje delo. V
tej soodvisnosti zdravstvena nega zori. Na
Fakulteti dajemo močan poudarek raziskovalnemu delu na področju zdravstvenih
ved, tudi zdravstvene nege.
Vsakoletna slovenska študentska konferenca ima namen predstaviti najboljše raziskovalne dosežke študentov zdravstvene
nege in s tem je njena vloga neprecenljiva. Zainteresirani javnosti sporoča, da
je za hitrejši razvoj zdravstvene nege
potrebno raziskovalno delo tako že zaposlenih medicinskih sester, kakor tudi
študentov in raziskovalcev na inštitutih in
izobraževalnih ustanovah.
Drage študentke in študenti, spoštovani
kolegi, želim vam uspešno delo.
15
Nagovori dekanov
VŠZNJ
Doc. dr. Brigita Skela Savič
Udeleženci konference so študenti
različnih smeri na področju zdravstva, kar
konferenco bogati iz vidika medpoklicnega
povezovanja, saj se diplomanti različnih
smeri študija srečajo v kliničnem okolju
ob pacientu in zato je prav, da bi določene
vsebine tudi študirali skupaj in si predajali znanja in izkušnje. Konferenca iz leta
v leto raste tudi iz vidika strokovne rasti
študentov na magistrski ravni študija.
16
VŠZ NM
Doc. dr. Bojana Filej
Dekanja Visoke šole za zdravstveno
nego Jesenice
Veseli me, da se pobuda Visoke šole za
zdravstveno nego Jesenice o organizaciji študentske konference študentov
zdravstvenih ved, ki jo je podprl kolegij
dekanov zdravstvenih šol januarja 2009,
uresničuje in razvija, na kar kaže kakovost prispevkov, predstavitev in razprav ter
zavzetost organizatorjev vsakoletne konference.
Nagovori dekanov
V. d. dekanica Visoke šole za zdravstvo
Novo Mesto
Tako lahko zaznamo strokovno dovršenost
prispevkov na prvi stopnji študija in tudi
že znanstveni doprinos prispevkov na drugi stopnji študija, kar je smisel bolonjske
vertikale, kjer nam manjka samo še doktorski študij. Čas bo prinesel tudi ta razvojni presežek. Potrebno bo najti razum
in proučiti naše sposobnosti, ki jih imamo
na področju razvoja doktorskega študija
ter združiti tiste, ki izpolnjujejo vsaj dva
zahtevna kriterija. To sta biti uspešen
visokošolski učitelj in raziskovalec, ker
brez združitve teh dveh sposobnosti ne bo
mogoče doseči želenih habilitacijskih nazivov za izvajanje doktorskega študija na
področju zdravstvenih ved.
Srečno vsem in nasvidenje na 4. študentski
konferenci.
Letos, na tretjem srečanju slovenskih
študentk in študentov zdravstvene nege
ter visokošolskih učiteljev, lahko z gotovostjo trdimo, da se je ideja o povezovanju
in promociji študentskih dosežkov, prijela.
Povezovanje je pravilna usmeritev, kar je
že spoznala sedaj združena Evropa.
Posameznik, pa še tako dober, težko
spreminja svet, prav tako posamezna
diplomirana medicinska sestra in diplomirani zdravstvenik ne bosta spremenila
zdravstvene in družbene situacije, ki je
včasih bolj, včasih manj naklonjena stroki
zdravstvene nege, vse manj pa pacientu.
Pasivno pridobivanje znanja, ki se je hitro
izgubilo, je tudi v zdravstveni negi pre
teklost. Kritično razmišljanje, na dokazih
podprto znanje in praksa, vseživljensko
učenje, delo v malih skupinah, študije
primerov,
medpoklicno
sodelovanje,
so smernice izobraževanja v sedanjosti
in prihodnosti. Zato je predstavljanje
raziskovalnih dosežkov in izmenjava pridobljenega znanja študentov nujna. Kajti
študenti z dobrim znanjem in jasno vizijo zdravstvene nege bodo tisti, ki bodo
»spreminjali svet«.
V imenu 400 študentov zdravstvene nege
in visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke šole za zdravstvo Novo mesto, želim
uspešno in znanja plodno konferenco.
17
Nagovori dekanov
VZŠ CE
Doc. dr. Zlata Felc
Na VZŠ CE se zavedamo, da so morali
zdravstveni delavci, še zlasti na področju
zdravstvene nege preusmeriti pozornost
z akutnih obolenj na oskrbo bolnikov s
kroničnimi boleznimi in na vodenje bolnikov s posebnimi potrebami. Zavoljo
tega pridobiva medpoklicno povezovanje
pomembno mesto, tretja študentska konferenca s področja zdravstvenih ved o razvijanju medpoklicnega sodelovanja v času
študija pa je modra odločitev.
Kako pa lahko na visokošolskih ustanovah na področju zdravstva pripomoremo
k boljšemu medpoklicnemu sodelovanju? Ena izmed priložnosti je zagotovitev
učnega okolja, ki bi omogočalo organizirano in vodeno srečevanje študentov
različnih zdravstvenih poklicev. Takšno
18
VŠZV SG
Doc. dr. Danica Železnik
Dekanja Visoke zdravstvene šole v
Celju
Visoka zdravstvena šola v Celju (VZŠCE)
je bila ustanovljena spomladi leta 2009,
prve študente je vpisala kot samostojen visokošolski zavod v študijskem letu
2009/2010. Na šoli poteka dodiplomski
program Zdravstvena nega za izredne
študente, prizadevamo si, da bomo v
naslednjih letih začeli z izvajanjem programa za redne študente.
Nagovori dekanov
Dekanica Visoke šole za zdravstvene
vede Slovenj Gradec
delo bi študente dodatno motiviralo in
spodbujalo razvoj njihovih profesionalnih
kompetenc. Skozi takšen študij bi študenti
pridobili dodatna znanja o medpoklicnem
povezovanju.
Biti udeleženec študentske konference
je tudi izziv za študente, da predstavijo
svoje prispevke s področja aktualne tematike konference in izrazijo svoja mnenja.
Je tudi priložnost, da nakažejo, kako jim
lahko predavatelji pomagamo in jih motiviramo k doseganju zastavljenih ciljev.
In še veliko več! Trdno namreč verjamem, da je aktivna udeležba na konferenci
za študente tudi dragocena izkušnja v
premagovanju strahu pred nastopanjem
ter priložnost za navezovanje trajnih
prijateljskih in strokovnih stikov z vrstniki! Pa tudi spodbuda za vseživljenjsko
izobraževanje, ki bogati znanje in
izboljšuje komunikacijske spretnosti preko stikov s strokovnjaki različnih poklicev.
Vsem udeležencem tretje študentske konference želim uspešen strokovni dogodek
in predvsem prijetno druženje!
Pri delu se navadno uveljavljajo in uspevajo tisti, ki se trudijo, ki so motivirani.
Brez motivacije se namreč ni mogoče
v pravem smislu ne izobraževati in ne
izpopolnjevati.
Dodiplomsko izobraževanje v zdravstveni negi mora diplomantom zagotavljati usposobljenost in znanje za splošno
zdravstveno nego, nadaljnje strokovno
izpopolnjevanje pa naj bi bilo namenjeno
vpeljevanju novih teoretičnih in praktičnih
spoznanj stroke v neposredno prakso, inoviranju procesa zdravstvene nege, motiviranju poklicnih skupin v zdravstveni negi
za kakovostnejše delo in njihovi pripravi
za nove situacije in številne izzive.
Študente zdravstvene nege visokošolski
učitelji spodbujamo in motiviramo pri
uresničevanju določenih raziskovalnih aktivnostih in posredno s tem utemeljujemo
potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju, ki omogoča profesionalno osnovo za opravljanje poklica.
S tem tudi pokažemo, da stalno strokovno
izpopolnjevanje lahko prispeva k njihovi
poklicni avtonomiji. Videnje študenta kot
raziskovalca, ki ob stalnem razmišljanju v
vsakdanji praksi, ob reševanju problemov
proučevanja poglablja svoj pogled in zakonitosti pomeni, da so mu znanstveno
ugotovljena pravila in posplošitve opora
pri lastnem razmišljanju.
V središču odprtih diskusij nekorektnih in
predvsem nekompetentnih posameznikov
o slabi kakovosti poučevanja na novo ustanovljenih šolah se je potrebno soočiti z
dejstvom, da sledimo temeljnim spremembam v družbi in da je naš izobraževalni
proces naravnan izključno individualno,
kar omogoča visoko kakovost znanja naših
študentov in bodočih diplomantov.
Zahvaljujemo se Fakulteti za zdravstvene
vede Univerze v Mariboru za povabilo.
19
Nagovori dekanov
ESM
Prof. dr. Ludvik Toplak
Predsednik Evropskega središča
Maribor
Nagrade
Osnovno poslanstvo ALMA MATER EUROPA
– Evropskega Središča Maribor (ESM) je,
da razvija in izvaja kakovostne, deficitarne, evropsko orientirane aplikativne,
zaposljive in konkurenčne programe, ki
so obstoječim visokošolskim programom
komplementarne. ESM povezuje številne
univerze, znanstvenike in raziskovalne
institucije, ki z bolonjskimi programi vzpostavljajo skupni evropski visokošolski
prostor in se posvečajo ključnim
vprašanjem kot so ekologija, evropska
reintegracija, medkulturno sožitje ter
zdravje in socialna kohezija, zlasti v Podonavju.
ESM se hkrati pridružuje prizadevanjem
po večji vključenosti kliničnega okolja delodajalcev v univerzitetno sfero. Tako
visokošolski programi predstavljajo sodobni diskurz o odzivu na potrebe okolja.
20
Razvoj »na znanju temelječe družbe«,
»učeče se organizacije« ter »ustvarjalne organizacije« v fazi njihove implementacije na področju zdravstva
zahteva izobraževalne programe, ki zagotavljajo visoko kvalificirane strokovnjake
na področju zdravstvenih ved. Nova znanja
in spoznanja bodo študentom zdravstvenih
ved v prihodnosti omogočila, da se bodo
uspešno in učinkovito prilagajali različnim
potrebam na področju zdravstva, zlasti
zdravstvene nege, fizioterapije in socialne
gerontologije.
ESM z mrežo znanstvenikov in strokovnjakov iz prakse organizira znanstvene
konference in se vključuje v mednarodne raziskovalne programe. Posebej si
želi sodelovanja z domačimi, strokovnimi
in znanstvenimi institucijami, da bi tako
prispevali blagostanju in trajnostnemu
razvoju družbe.
21
Nagrade
22
FZV UM
Martin Erak
ZF UL
Petra Popović
Sauvakävely - lahkotnost
poudarjenih gibov
Javna podoba medicinskih
sester v Sloveniji:
spremembe po letu 2004
VŠZI UP
Valentina Djerdi
VŠZNJ
Avrea Šuntar Erjavšek
Mladostnik s prekomerno težo
izziv za zdravstveno vzgojno delo
medicinskih sestre
Ocena poteka zdravstvene vzgoje
pri pacientih, ki se zdravijo s
specifično imunoterapijo zaradi
preobčutljivosti na pike
kožekrilcev
23
Nagrade
VŠZ NM
Špela Pungeršek
VZŠ CE
Polonca Leban
Vloga medicinske sestre v timu
ultramaratonskega kolesarja
Medpoklicno sodelovanje
VŠZV SG
Anica Brezovnik, Ana Mithans,
Lucija Mithans in Petrischa
Robnik
ESM
Simon Jelenovec
Odsev etike skrbi s poudarkom
na zaupanju
24
Aktivnosti in kompetence
reševalca - diplomiranega
zdravstvenika - izziv
zdravstveni negi
Prispevki
študentske
konference
SPOLNOST V NOSEČNOSTI
SEXUALLITY DURING PREGNANCY
Sonja Kostanjevec, Vida Gönc
POVZETEK
ABSTRACT
Izhodišča:
Spolnost
je
integralna
značilnost vsakega človeškega bitja in
je prisotna od rojstva do smrti. Je neverjetno dinamična, raznolika, zapletena
in vpletena v vsak odnos in vsak njegov
vidik. V nosečnosti spolnost skoraj nikoli
ni izključena, samo drugačna je. Veliko
vlogo pri tem odigrata vzgoja in kulturno
prepričanje. Cilj izvedene raziskave je bil
ugotoviti, informiranost nosečnic o spolnosti ter ali negativne izkušnje iz prve
nosečnosti vplivajo na spolnost v sedanji
nosečnosti.
Hypothesis: Sexuality is an important part
of a human social integrity. It can be very
dynamic, complicated and integrated in
every part of the individual aspect. Sexuality is not excluded out of the pregnancy,
it is just different. Education and cultural
believes have a huge impact on our acceptance of sexuality during this period.
The goal of the research was to establish
whether the pregnant women are well informed about the subject and if they have
had any negative experiences from the
previous pregnancies and how they affect
their sexual life, now.
Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Uporabljena je bila
opisna raziskovalna metoda, za metodo
zbiranja podatkov pa anketni vprašalnik,
ki je vseboval vprašanja zaprtega in polzaprtega tipa. V raziskavo je bilo vključenih
68 nosečnic, ki so v mesecu januarju 2011
obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj.
Rezultati: Iz analize podatkov je razvidno
da je najboljši vir informacij internet. V
veliko pomoč so nosečnicam tudi njihove
prijateljice, zloženke ter revije in mediji.
Nosečnice, ki so noseče drugič ali več,
niso navedle negativnih izkušenj s spolnostjo med prejšnjo nosečnostjo.
Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da je
informiranost nosečnic, zaradi dostopnosti
interneta, visoka ter zelo slaba z vidi-
Methods: Survey was carried out among 68
pregnant women, who has there gynecologist at Zdravstveni dom Ptuj in clinic for
women, with use of a descriptive method
of work.
Results: Results showed internet was the
most beneficial source of information.
Pregnant women also find some assistance
by their friends, leaflets, magazines and
other media. Women mostly contradict
the theory that pregnancy and sexuality
does not belong together. Women who
were pregnant with the second or the following child did not indicate any negative
experiences during their previous pregnancies.
FZV UM
Sonja Kostanjevec - [email protected]
viš. predav. mag. Vida Gönc - [email protected]
26
27
Spolnost v nosečnosti
ka zdravstvenih delavcev. Rešitev je v
nadgraditvi aktivnosti promocije zdravja
na ozko definirane potrebe ciljne skupine.
Ključne besede: nosečnost, spolnost,
medicinska sestra, model PLISSIT.
Sonja Kostanjevec, Vida Gönc
Conclusion: We have established the pregnant women are highly informed due to the
available information on the internet. We
wish the nurse would do more health educating work involving sexuality during pregnancy, therefore we recommend promotional activities focused on target groups.
KEY WORDS: pregnancy, sexuality, nurse,
plissit model.
UVOD
Nosečnost je fiziološko stanje, in je v življenju vsake ženske in njene družine prav
gotovo nekaj posebnega. Še posebej v prvi nosečnosti, ženske iščejo mnogo informacij,
ki bi jim pomagale razumeti njihovo telesno in psihično spreminjanje. Še nedolgo nazaj
je veljalo prepričanje, da je spolnost namenjena spočetju otroka in je zato po zanositvi
nepotrebna (Lamont, 1998, str. 1411). Takšno prepričanje je posledica starih pogledov
na spolnost, moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994), Velika ovira so tudi
družbeni pogledi na spolnost (Skoberne, 2004a, str. 41).
Pogosto se zgodi, da nosečnica ne dobi ustreznih informacij o spolnosti, ki bi primerno
nasprotovale družbenim pogledom. Pari imajo vprašanja, a ne vedo na koga se obrniti.
Medicinska sestra pa je kljub strokovni usposobljenosti tujec, ki nosečnici predstavlja vir
informacij tudi za tako intimne teme kot je to spolnost.
Prav zato je potrebno nosečnici zagotoviti prijetno, zaupanja vredno okolje, v katerem
se bo lahko sproščeno pogovarjala o spolnosti, kjer predsodki ne bodo imeli posebne
vloge in kjer se bo nosečnica kljub intimni temi počutila dobro. Medicinske sestre se
morajo zavedati, da se nosečnice veliko lažje pogovarjajo o spolnosti, če same niso
iniciatorke pogovora. Torej medicinske sestre, kar pogumno.
SPOLNOST V NOSEČNOSTI
Biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne? Nedolgo tega je bil odgovor enostaven, ne biti
spolno aktiven. Do tega odgovora nismo prišli s pomočjo dejstev in raziskav, odgovor je
bil podan na podlagi starih pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja
(Walton, 1994, str. 75). Veliko verskih prepričanj ima stroga pravila o spolnosti v času
menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v
nosečnosti, kar pomeni da se vsak par zase odloča, kako bo v nosečnosti postopal in
upošteva svoja verska in kulturna prepričanja (Walton, 1994, str. 77).
Spolnost je normalna in zdrava tudi v nosečnosti. Je edinstvena za vsak par posebej.
Nekateri pari in zdravstveno osebje se držijo tradicionalnega pogleda na spolnost
in nosečnost, medtem ko so drugi prepričani, da je le to idealen čas za kreativnost,
domišljavost, inovativnost in pustolovnost v spolnosti. Mnogi menijo, da je partnerstvo
najbolj izpostavljeno ravno v času nosečnosti in pripravah na starševstvo (Polomeno,
2000, str. 22).
28
Partnerski odnos gre v času nosečnosti skozi vrsto sprememb, še posebej danes, ko se
tradicionalna vloga moškega in ženske spreminja. Te spremembe lahko vplivajo na sprejemanje nosečnosti moškega ali ženske (Polomeno, 2000, str. 23).
Nosečnost nujno vpliva na spolno življenje para – te spremembe so lahko negativne
ali pozitivne. V igri so tako telesni kot psihološki dejavniki. Prav tako se lahko ženski
odzivi močno razlikujejo od partnerjevih (Lodrant, 2005, str. 155). Vendar v normalnih okoliščinah ni razloga, zakaj par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi
vključil tudi spolnih odnosov (Walker, 1997, str. 215). Seveda pa to vključuje prilagajanje, pogovor med partnerjema, spremembo položajev, sproščenost in iskanje informacij
o spolnosti med nosečnostjo ter primerno obnašanje pri spolnih odnosih (Lamont, 1998,
str. 1411). Ljubkovanje, božanje in masaža so lahko prav tako prijetni kot spolni odnos
(Johnson, 2001, str. 108). Po čustveni strani pa spolni odnosi med nosečnostjo ohranjajo
stik s partnerjem, ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova
dobi potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120).
Nosečnost ima na željo po spolnem zbliževanju zelo različen vpliv. Veselje nad bližajočim
se starševstvom in poglobljena medsebojna ljubezen bogatita ne le medsebojne odnose,
temveč tudi spolno življenje, ki iz tega izhaja. Mnogi pari ugotovijo, da je prav nosečnost
vzbudila v njih še večje zanimanje za spolnost. Drugi lahko spet zaradi negotovosti,
naraščajoče skrbi ter utrujenosti nosečnic občutijo prav nasprotno in se jim želja po
spolnem stiku zmanjša (Hrovat, Kuhar, 1995, str. 47).
Bartellas s sodelavci (2000, str. 965) je s svojo raziskavo ugotovil, da se skozi trimesečja
nosečnosti spremeni frekvenca vaginalnega spolnega odnosa. V raziskavi so želeli ugotoviti razlog, ki temu botruje. Odločali so se med dejavniki kot so pariteta, starost
nosečnice, izobrazba, veroizpoved in višina nosečnosti. Ugotovili so, da na frekvenco
spolnih odnosov vpliva le višina nosečnosti
Ključ do zdrave spolnosti v nosečnosti predstavlja komunikacija med partnerjema.
Nosečnica se mora s svojim partnerjem pogovarjati o spremembah, ki jih doživlja in
kakšno intimnost si v tistem trenutku želi. Prav tako mora vzpodbuditi partnerja, da ji
zaupa svoje potrebe in želje, pa tudi svoje skrbi, ki so povezane z nosečnostjo. Samo
skozi odprto, ljubečo in iskreno komunikacijo lahko partnerja gradita zadovoljujočo
spolnost (Allen, Fountain, 2007, str. 36).
Če se partnerja pogovarjata o težavah, ki so nastale v spolnosti med nosečnostjo, se
verjetnost, da bodo prerasle v kasnejše resne težave zmanjša. Dobro je, da ima koristne
informacije vsaj eden izmed partnerjev. Zato je pomembno, da zdravstveni delavci
dajejo informacije o spolnosti v nosečnosti natančno in objektivno, kakor dajejo tudi
druge informacije povezane z nosečnostjo (Walton, 1994, str. 77).
MODEL PLISSIT IN VLOGA DIPLOMIRANE MEDICINSKE
SESTRE
Če želimo nosečnico in njenega partnerja kar najbolje poučiti o spolnosti v nosečnosti,
moramo pričeti z raziskovanjem, kako so zdravstveni delavci seznanjeni s to temo
in kako jo le ti prenašajo na nosečnice. Kaj hitro naletimo na težavo, saj že same
medicinske sestre niso enotne, ko podajajo informacije o spolnosti. Vzroki za to so
29
Spolnost v nosečnosti
različni, od sramu in nelagodja, nezadovoljstva z lastno spolnostjo, strahu, da bodo z
vprašanji o spolnosti prestopile mejo intimnosti pacienta, pa tudi strah pred tem, da bi
pacienti lahko njihova vprašanja razumeli kot spolno nadlegovanje. Težavo predstavlja
tudi pomanjkanje znanja in izkušenj na temo spolnosti. V običajni obravnavi pacienta,
ki velikokrat poteka rutinsko, izpustimo temo spolnost in na njo velikokrat pozabimo.
Nosečnice in njihovi partnerji potrebujejo informacije o spolnosti in raziskave so pokazale, da so se o spolnosti pripravljeni tudi pogovarjati, vendar se počutijo bolje, če s
temo pričnejo zdravstveni delavci (Allen, Fountain, 2007, str. 33).
Zdravstveni delavci morajo nosečnicam svetovati tako, da dosežejo spolno zdravje
kljub omejitvam, ki jim jih vsiljuje njihovo osebno telesno stanje. Tak pristop zahteva
izobraževanje (znanje o spolnosti in nosečnosti), v praksi z nosečnico pa komunikacijo
pri kateri pridejo do izraza spretnosti asertivnega vedenja. Osnova za pogovor o spolnosti je iskrena, odkrita spolna anamneza. Zdravstveni delavec, ki tega ni sposoben, naj
se ne loteva težav nosečnice, ker je tema že sama po sebi zelo občutljiva (Skoberne,
2004b, str. 117).
Zdravstveni delavci si lahko pomagajo s PLISSIT modelom. PLISSIT je akronim, ki pomeni
permission (dovoljenje), limited information (omejena informacija), specific suggestion (določeni predlogi) in intensive therapy (intenzivno zdravljenje). Model se pogosto
uporablja za ocenjevanje spolne funkcije in se lahko uporablja pri različnih pacientih,
vključno z nosečnicami (Allen, Fountain, 2007, str. 33).
Prvi korak - permission – odpre vrata v pogovor in sicer tako, da nosečnica dovoli in sprejme pogovor. Pogovor lahko pričnemo z besedami: »Vaše telo se sedaj zelo spreminja
in nekatere od teh sprememb bodo vplivale tudi na vašo spolnost. Mnogo nosečnic ima
vprašanja glede spolnosti. Ali bi se tudi vi želeli pogovoriti o kakšni zadevi?« Pomembno
je, da s pogovorom pričnemo umirjeno in nenapadalno, tako da se nosečnica v pogovoru
počuti ugodno (Allen, Fountain, 2007, str. 34).
Drugi korak – limited information – vsebuje ravno dovolj vsebovanih informacij, da lahko
nosečnica svoje spolne težave izboljša. Če nas nosečnica vpraša ali bo spolni odnos
povzročil splav, lahko odgovorimo z besedami: » spolni odnos ne povzroči splava. Večino
splavov, ki se pojavijo v prvih mesecih so rezultat kromosomskih napak ali težav v
razvoju ploda.« (Allen, Fountain, 2007, str. 34).
Tretji korak – specific suggestion – zahteva s strani medicinske sestre bolj poglobljeno in
strokovno znanje. Za nosečnico z nepravilnim razvojem posteljice ne bo dovolj splošno
svetovanje o spolnosti med nosečnostjo, temveč bo potrebovala svetovanje, ki bo
specifično za njeno stanje (Allen, Fountain, 2007, str. 34).
Zadnji korak – intensive therapy - se običajno navezuje na stanja, ki potrebujejo zdravljenje s strani zdravnika ali terapevta. Za primer lahko vzamemo žensko, ki tudi mesece
po rojstvu otroka med spolnim odnosom občuti bolečino. Le ta potrebuje obravnavo
ginekologa ali posebej usposobljenega terapevta (Allen, Fountain, 2007, str. 34).
Večina nosečnic potrebuje intervencije na prvih treh stopnjah modela, kjer jim medicinska sestra lahko sama pomaga, potem ko je predhodno skupaj z njimi ugotovila problem.
Bistvo je, da se medicinske sestre zavedo mej lastnega znanja in temu primerno ukrepajo
(Skoberne, 2004b). Za zmanjšanje težav pri komunikaciji o spolnosti je potrebno poskrbeti za majhen, miren, privaten prostor, Če to ni mogoče, je potrebno pogovor prestaviti
30
Sonja Kostanjevec, Vida Gönc
na primernejši čas (Katz, 2005, str. 67). Zelo pomembno je upoštevati kulturno in versko
prepričanje nosečnice (Allen, Fountain, 2007, str. 34).
O spolnosti se je potrebno zmeraj pogovarjati z obema partnerjema. Podati je potrebno
informacije, ki so znanstveno dokazane in ne tistih, ki temeljijo na lastnem prepričanju.
Vsakemu paru je potrebno svetovati individualno in nasveti se morajo navezovati na
težavo vsakega para posebej. V primeru omejitve ali prepovedi spolnih odnosov je zmeraj
potrebno natančno opredeliti, kaj je prepovedano in kaj ne. Podati je potrebno alternative in tako vzpodbujati bližino partnerjev. Slabo podane informacije so velikokrat
napačno razumljene in lahko privedejo do občutka krivde ob neupoštevanju le teh
(Lamont, 1998, str. 1414).
Tudi interes medicinskih sester po pogovoru o spolnosti s pacientkami niha. Zaradi
neugodnega občutka medicinske sestre mnogokrat iščejo izgovore v pomanjkanju časa
in preobilici drugih obveznosti. Če pacientka ne postavi konkretnega vprašanja, bo
medicinska sestra velikokrat sklepala, da je to pač ne zanima. Pa vendar je naloga
medicinske sestre, da se opogumi in da pacientki vedeti, da lahko dobi potrebne
informacije in odgovore na svoja vprašanja. V veliko pomoč bo že, če medicinska sestra
priporoča primerno literaturo, spletno stran ali drugi vir informacij, kateri bo pacientki
postregel s primernimi in zadovoljivimi informacijami (Katz, 2010, str. 52).
RAZISKAVA
Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in za metodo zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval
vprašanja zaprtega in polzaprtega tipa. Želeli smo ugotoviti, kje nosečnice iščejo informacije o spolnosti in kako stereotipi vplivajo na njihovo doživljanje spolnosti. Raziskava
je bila izvedena januarja 2011. V raziskavo je bilo vključenih 68 nosečnic, ki so v mesecu
januarju 2011 obiskale izbranega ginekologa v ZD Ptuj v različnem mesecu nosečnosti in
različnih starostnih skupin. Anketirankam smo zagotovili anonimnost.
Rezultati
V raziskavi je sodelovalo 68 nosečnic, starih od 20 do 37 let. 40% nosečnic je izrazilo
potrebo po informacijah ali nasvetih o spolnosti v času nosečnosti. Najpogostejši vzrok,
ki je nosečnice pripeljal do iskanja informacij je radovednost. 2 nosečnici sta informacije
o spolnosti iskale zaradi težav, ki so se v spolnosti v času nosečnosti pojavile. Najpogosteje uporabljeni viri informacij so internet (18%), zloženke in revije (19%), ginekolog
(19%) in prijateljice (18%). Nosečnice (81%) menijo, da je na voljo dovolj informacij o
spolnosti v nosečnosti, kljub temu 77% nosečnic želi, da bi se tema obravnavala tudi v
materinski šoli.
Ker medicinske sestre sodijo med strokovnjake s področja zdravstva, ki nudijo tudi nasvete, smo nosečnice povprašali ali se počutijo neprijetno, ko se z medicinsko sestro
pogovarjajo o spolnosti. 46% nosečnic ne občuti neprijetnosti pri pogovoru o spolnosti, saj
menijo, da je za medicinsko sestro to nekaj vsakdanjega. 43% nosečnic je bilo takšnih,
ki jim o spolnosti ni neprijetno govoriti, torej se lahko normalno pogovarjajo tudi z
medicinsko sestro. 4% nosečnic se počuti neprijetno, saj je spolnost zelo intimna tema
in 7% je o spolnosti neprijetno govoriti s tujo osebo.
31
Spolnost v nosečnosti
Ko se v življenju srečujemo z novostmi, nas zmeraj obdaja kanček strahu. In ker je nosečnost
običajno nekaj novega in drugačnega, nas je zanimalo ali imajo nosečnice strah pred spolnimi odnosi. 28% nosečnic je odgovorilo pritrdilno. Med vzroki za strah sta prevladovala
strah, da bodo s spolnimi odnosi škodovale otroku (64%) in strah pred okužbami (23%).
Manjše število se jih boji možnih zapletov in krvavitve (9%) ali želijo zaščititi sebe (4%).
Ker lahko v današnji družbi srečamo različne stereotipe o spolnosti v nosečnosti, smo
nosečnice povprašali ali menijo, da ti stereotipi vplivajo na doživljanje spolnosti
nosečnice. Dobili smo zelo deljene rezultate. 47% nosečnic meni, da stereotipi v družbi
vplivajo na doživljanje spolnosti nosečnice, 53% jih meni, da stereotipi nimajo vpliva.
Pogosto lahko slišimo trditev, da spolnost in nosečnost ne sodita skupaj, s katero se je
strinjalo 6% nosečnic. 94% nosečnic je tej trditvi nasprotovalo.
Želeli smo ugotoviti tudi povezavo med negativnimi izkušnjami s spolnostjo v prvi
nosečnosti in doživljanjem spolnosti v drugi (ali več) nosečnosti, vendar nosečnice, ki so
bile noseče drugič (ali več) niso poročale o negativnih izkušnjah s spolnostjo v prejšnji
nosečnosti, tako da povezave nismo mogli ugotoviti.
Zdravstvo deluje tudi na primarni ravni, deluje preventivno in skrbi za osveščanje ljudi,
zato smo želeli ugotoviti ali bi nosečnice zanimale brošure na temo nosečnost in spolnost
in ali bi jo pri svojem ginekologu želele zaslediti med drugimi brošurami. 90% nosečnic
je odgovorilo pritrdilno.
Tema spolnost je v današnjem času še zmeraj tabu tema še posebej če je povezana s
kakšnim posebnim stanjem, kot je to na primer nosečnost, zato si 78% nosečnic želi, da
bi več dela vložili v osveščanje ljudi o tej temi.
RAZPRAVA
Za moškega in žensko je lahko nosečnost lepa izkušnja, v spolnosti pa velikokrat prinese
nepričakovane in neprijetne trenutke. Nanjo v tem času vplivajo različni dejavniki, ki
spremljajo nosečnost. Na vprašanje biti spolno aktiven v nosečnosti ali ne smo nedolgo
nazaj dobili enostaven odgovor, ne biti spolno aktiven, ki je bil podan na podlagi starih
pogledov na spolnost in moralnega ter kulturnega prepričanja (Walton, 1994, str. 75).
Oviro v spolnosti, po mnenju nosečnic predstavljajo tudi družbeni pogledi na spolnost v
nosečnosti. Zasledimo lahko trditve kot so: moški spolni ud lahko poškoduje otoka ali,
orgazem lahko sproži porod. Polomeno (2000, str. 17 – 20) je v raziskavi ovrgel te trditve,
a kljub temu imajo še zmeraj velik vpliv na ljudi. Poznamo veliko verskih prepričanj,
ki imajo stroga pravila o spolnosti v času menstruacije in po rojstvu otroka. Malo je
takšnih, ki bi obravnavale tudi spolnost v nosečnosti, kar pomeni da se vsak par zase
odloča, kako bo v nosečnosti postopal in upošteva svoja verska in kulturna prepričanja
(Walton, 1994, str. 77).
Sonja Kostanjevec, Vida Gönc
Čeprav so se nosečnice izkazale, kot dobri iskalci informacij in kljub temu, da menijo,
da je informacij dovolj je na voljo le malo tehtnih informacij glede škodljivih učinkov
spolnih odnosov med normalno nosečnostjo. Ni ugotovljeno, da bi zaradi spolnih
odnosov prišlo do poškodbe ploda, pretrganja jajčnih ovojev ali da bi orgazem povzročil
prezgodnji porod (Skoberne, 2004b, str. 123). V normalnih okoliščinah ni razloga, zakaj
par v svoje ljubezenske igre med nosečnostjo ne bi vključil tudi spolnih odnosov. Plod
je dobro zavarovan z amnijsko ovojnico, ki zadržuje tekočino, maternični vrat pa zapira
čep sluzi. Čeprav se med orgazmom maternica krči, to običajno ne sproži prezgodnjega
poroda, razen v primerih, ko je ženska predhodno zaradi tega že splavila. (Walker, 1997,
str. 215).
Za zdravstveno osebje je lahko zaskrbljujoč podatek, da se nosečnice ne odločajo, da
bi po informacijah povpraševale diplomirane medicinske sestre in le manjši odstotek se
jih odloči, da se obrnejo na izbranega ginekologa, kar je v svoji raziskavi potrdil tudi
Bartellas s sodelavci. Velika večina sodelujočih nosečnic, ki se s svojim ginekologom
niso pogovarjale o spolnosti meni, da bi se kljub temu bilo potrebno o spolnosti pogovoriti (Bartellas, 2000, str. 966). Nosečnice si želijo, da bi temo spolnosti obravnavali
tudi v materinski šoli. Medicinske sestre bi lahko v zdravstveno vzgojo nosečnice več
vključevale tudi temo spolnosti in si pri tem pomagale tudi z metodo PLISSIT.
ZAKLJUČEK
Zdravstveni delavci lahko priskrbijo neprecenljive nasvete parom, ki se navezujejo
na spremembe v spolnosti, ki se pojavijo v nosečnosti. Pomembno je, da par razume
nihanja v zanimanju za spolnost in da se le ta pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri
moških. Zelo verjetno je, da bo med nosečnostjo potrebno spremeniti tudi položaje pri
spolnosti. Vse te informacije lahko nosečnici in njenemu partnerju pomagajo premagati
veliko nevšečnosti. Pomembno je par poučiti tudi o tem, da spolni odnos v normalni
nosečnosti ne bo povzročil nobenih komplikacij (Bartellas, 2000, str. 967).
Kljub poznavanju različnih modelov, ki jih pri komunikaciji s pacientom lahko uporabljamo, ko se pogovarjamo o spolnosti, lahko le ta še vedno predstavlja težavo, morda
zaradi lastnega ne sprejemanja spolnosti ali strahu, da bomo pacienta užalili. V pomoč
so nam lahko razne delavnice na temo spolnosti ali internetne delavnice. Zelo veliko pa
se lahko naučimo, če spremljamo in opazujemo nekoga, ki to obvlada (Katz, 2005, str.
67).
Ogromno dela moramo vložiti, da spremenimo poglede ljudi na določene situacije v
življenju. Mnogo tradicionalnih vlog in pogledov se je skozi čas spremenilo, nekateri
imajo še zmeraj vpliv na razmišljanje ljudi in jih nekje v podzavesti zavirajo. Čas se
spreminja in svet se modernizira, zato lahko sklepamo, da bomo s pomočjo zdravstveno
vzgojnega dela in ustreznih informacij ugodno vplivali na ljudi in jim tako pomagali pri
odločitvah, ki jih v življenju morda begajo.
V raziskavi smo zasledili , da se nosečnice bojijo spolnih odnosov in na prvi pogled je
videti, da je med nosečnostjo težko uživati v spolnih odnosih, saj ima ženska lahko
precej razlogov, da ji ni do ljubljenja. Toda dejansko spolni odnosi obema koristijo.
Žensko telo je pripravljeno na ljubljenje, po čustveni strani pa se ohranja stik s partnerjem, ki se v tem obdobju morda počuti odrinjenega, ženska pa vedno znova dobi
potrditev, da je ljubljena (Quilliam, 1998, str. 120).
32
33
Spolnost v nosečnosti
PRVA POMOČ DOJENČKU S POPOLNO
ZAPORO DIHALNE POTI S TUJKOM
PRAKTIČNO ZNANJE LAIKOV
LITERATURA
1. Lamont, J, A. Sexuality and pregnancy. V: Gleicher, N. Principles & practice of
medical therapy in pregnancy. Conneticut: Appleton & Lange, 1998: 1411 –
1416.
FIRST AID IN INFANT WITH COMPLETE AIRWAY
OBSTRUCTION WITH FOREGIN BODY
PRACTICAL KNOWLEDGE OF LAYMEN
2. Polomeno, V. Sex and pregnancy: A perinatal educator’s guide. The journal of
perinatal education 2000; 9(4): 15 – 27.
3. Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolnost 1. del. Obzornik zdravstvene
nege 2004a; 38(1): 31 – 41.
Jani Izlakar, Damjan Slabe
4. Skoberne, M. Spolnost in spolno zdravje: spolno zdravje 2. del. Obzornik
zdravstvene nege 2004b; 38(2): 117 – 127.
5. Walton, I. Sexuality and motherhood. Cheshire: Books for midwives press, 1994.
POVZETEK
Abstract
6. Quilliam, S. Zadovoljna v spolnosti. Ljubljana: DZS, 1998.
Teoretična izhodišča: Majhne igrače, kovanci in ostali drobni predmeti predstavljajo nevarnost, zaradi katere se lahko
dojenček zaduši. Zapora dihalnih poti s
tujkom je redek, vendar zato toliko bolj
dramatičen zaplet, ki lahko brez pravilnega ukrepanja vodi v oteženo dihanje,
zamašitev dihalne poti in smrt otroka.
Background: Small toys, coins and other
small items represent a threat that can
cause a baby to choke. Foreign body airway obstruction is rare but that is much
more dramatic complication, because
without the proper action it can lead into
a shortness of breathing, clogging the entrance to the throat and death.
Cilj: Namen raziskave je ugotoviti raven
praktičnega znanja prve pomoči laikov v
primeru hude zapore dihalne poti s tujkom pri dojenčku, obenem pa anketirane
poučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v
tem primeru.
Aim: The purpose of the research is to determine the level of practical knowledge
of the first aid in case of laymen to complete airway obstruction of infants with
FB and at the same time to educate the
respondent laymen about the correct provision of the first aid.
7. Walker, R. Spolnost in medčloveški odnosi. Ljubljana: DZS, 1997.
8. Lodrant, S, Kocjan, M, Binter, J. Vse o nosečnosti in porodu. Izola: Meander,
2005.
9. Horvat, Kuhar, E. Izziv poroda. Ljubljana: Rokus, 1995.
10. Johnson, R, V. Vse o nosečnosti in otrokovem prvem letu. Ljubljana: Educy,
2001.
11. Bartellas, E. Sexuality and sexual activity in pregnancy. British journal of obstetric and gyneacology 2000; 107: 964 – 968.
12. Allan, L, Fountain, L. Addressing sexuality and pregnancy in childbirth education classes. The journal of perinatal education 2007; 16(1): 32 – 36.
13. Katz, A. Do ask do tell: Why do so many nurses avoid the topi cof sexuality?.
American journal of nursing 2005; 105(7): 66 – 68.
14. Katz, A. Sexual changes during and after pregnancy. American journal of
nursing 2010; 110(8): 50 – 52
Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Podatki so bili zbrani s
pomočjo dostopne domače in tuje strokovne literature ter z anketnim vprašalnikom
in praktičnim preizkusom znanja. Anketiranci so odgovarjali na 11 vprašanj,
pred tem pa so pokazali svoje znanje pri
praktičnem preizkusu s simulacijo popolne
zapore dihalnih poti s tujkom na mod-
Methods: A descriptive work method was
used. The data were collected through access of domestic and foreign professional
literature, the questionnaire and the
practical test of knowledge. The respondents answered to 11 questions before they
showed their skills in the practical test by
simulating a complete airway obstruction
ZF UL
Jani Izlakar - [email protected]
viš. pred. mag. Damjan Slabe - [email protected]
34
35
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom
elu dojenčka Baby AnneTM proizvajalca
Leardal.
with FB on the model of Infant Baby AnneTM Leardal manufacturer.
Rezultati: V raziskavi so sodelovali 103
anketiranci (56 žensk in 47 moških).
Povprečna starost anketirancev je bila
33,5 let, 53% pa jih je končalo srednjo
šolo. Anketiranih staršev, ki imajo otroke
mlajše od 10 let, je bilo 26. Dve tretjini
anketiranih je imelo opravljen zadnji tečaj
iz prve pomoči pred več kot 5 do 10 leti,
vendar so odstopanja v praktičnem znanju
med anketiranci, ki so imeli tečaj iz prve
pomoči različno dolgo nazaj, zanemarljiva. Le malo anketiranih (9,27%) je pri
praktičnem preizkusu uporabilo aktualni
postopek odstranjevanja tujka iz dihalnih
poti brez pomanjkljivosti. Precejšen delež
anketiranih (46,6%) pa jih je uporabilo
neustrezno ali zastarelo metodo.
Results: The study involved 103 respondents (56 women and 47 men). The average
age of participants was 33.5 years, 53% of
them finished high school. There were 26
interviewed parents whose children are
younger than 10 years. Two thirds of the
respondents had education or course in
the first aid for more than 5 or 10 years,
but the deviations in the practical knowledge among respondents who had the first
aid course in different times, was negligible. Only a few respondents (9) used a
current practical test method for removing a foreign body from the airway without dificiency. A significant proportion of
respondents (48) used an inappropriate or
outdated method.
Zaključek:
Na
podlagi
rezultatov
praktičnega preizkusa in rezultatov ankete je razvidno, da anketiranci ne uporabljajo ali ne poznajo aktualne metode
odstranjevanja tujka iz dihalnih poti pri
dojenčku. Prav tako ne razlikujejo blažje
in hude zapore dihalnih poti. Potrebno bi bilo ponuditi možnost tečajev in
izobraževanj s področja prve pomoči za
mlade starše oz. družine z dojenčki, če
ne že za vse laike, katere tečaje bi morali periodično obnavljati (na vsake 3 do 5
let). S tem bi se izboljšala raven znanje
laikov s področja prve pomoči.
Discussion and conclusion: The results of
the practical test and the results of the
survey show that respondents do not apply
or do not know the current methods of disposal of a foreign body in respiratory tract
with infants. They do not distinguish between mild airway obstruction and severe
airway obstruciton. The courses and training in the field of the first aid for young
people or parents, families with infants
should be offered if not for all laymen,
which courses should be renewed every 3
to 5 years. This would improve the level of
both theoretical and practical knowledge
of laymen in the field of the first aid.
Ključne besede: prva pomoč, dojenček,
zapora dihalnih
Key words: First aid, infant, airway obstriction
UVOD
Dojenček je otrok do konca prvega leta starosti (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000; Kališnik,
2002; Vidmar, 2006). V vseh pogledih je odvisen od svojih staršev oziroma skrbnikov. Ob
njem pa ni vedno prisoten samo starš, ampak lahko tudi vsakdo izmed nas. Tako se lahko
vsakdo sreča tudi s primerom, ko se dojenček nenadoma duši zaradi tujka v dihalih.
36
Jani Izlakar, Damjan Slabe
Tujek v sapniku je vsak trden delec, ki zaide vanj z vdihom (Krajnc, Pečovnik Balon,
2000). Zapora dihalnih poti s tujkom je sicer redek, vendar zato toliko bolj dramatičen
zaplet, ki lahko brez ustrezne pomoči vodi v oteženo dihanje, zamašitev vhoda v grlo
in smrt. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih, ki v dihala vdihnejo kak manjši predmet v
igri (fižolček, frnikolo, kovanec). Znani so tudi primeri, ko je med poskakovanjem vhod
v dihalne poti zaprl žvečilni gumi. Otrok je umrl, vendar ne zaradi zadušitve in pomanjkanja zraka, temveč zaradi refleksne smrti zaradi pritiska tujka na enega od živcev v
vegetativnem živčnem sistemu (Tišler, 2010).
Večina smrti zaradi vdihavanja (aspiracije) tujka se zgodi v predšolskem obdobju. Najpogosteje je zapora dihalnih poti zaradi tujka delna (Vidmar, 2006). Pri dojenčkih in
otrocih se približno polovica primerov dušenja pripeti v času prehranjevanja (večinoma
so vzrok sladkarije), preostali primeri so povezani predvsem z aspiracijo igrač in
kovancev (Štrancar, 2006). Prenehanje dihanja zaradi zadušitve s tujkom je pri otrocih
in dojenčkih pogosto vzrok za srčni zastoj (Krajnc, Pečovnik Balon, 2000).
Po statističnih podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS, 2010)
so bili v obdobju od leta 1997 do 2008 v Sloveniji zabeleženi trije smrtni primeri dojenčka
zaradi zapore dihalnih poti: 2 primera zaradi zunanjega vzroka; vdihanje želodčne
vsebine (po mednarodni klasifikaciji bolezni MKB-10 je ta vzrok kodiran z oznako W78)
in 1 primer zaradi vdihanja in zaužitja hrane (W79), ki povzroči zaporo dihalnih poti.
Chinski et al. (2010) navaja, da je bilo v Evropi po podatkih ESFBI študije v letu 2008
zabeleženih 722 primerov inhalacije tujkov pri otrocih. Od tega je bilo 30,6% otrok
starih od 0 – 3 leta, 69,4% pa je bilo starejših od 3 let. V 76,03% je bil tujek organskega
izvora, v 27,97% pa anorganskega izvora. Najpogostejša komplikacija je bila pljučnica.
V ZDA je zadušitev s hrano šesti najpogostejši vzrok naključne smrti. V letu 2000 je 160
otrok, starih od 1-14 let, umrlo zaradi obstrukcije dihalnih poti, povezane z vdihnjenem ali zaužitjem tujkov (W79-W80). Mnogo teh primerov je bilo povezanih z bonboni/
žvečilkami (19 %) in kovanci (12,7 %) (Zigon et al., 2006, 2001).
Zapora dihalne poti zaradi tujka je lahko blažja ali huda (Nolan at. al., 2010). Pri
dojenčku se orientiramo gleda na refleks kašljanja. Če učinkovito kašlja, ukrepamo šele,
ko postane kašelj neučinkovit, ko je tih in otrok prične zgubljati zavest. Vedeti moramo,
da je spontani kašelj mnogo bolj učinkovit kot kakršenkoli manever. Če dojenček zaradi
tujka v dihalih ne more jokati ali kašljati, opazimo spremembo zavesti, pojavi se celo
zastoj dihanja (apneja), gre za hudo zaporo dihalne poti. V tem primeru izmenjaje
izvedemo 5 udarcev med lopatici in 5 pritiskov na prsni koš vse do izpada tujka ali do
prihoda reševalcev (Vidmar, 2006). Če pri dojenčku zaznamo odsotnost zavesti, dihanja
in delovanja srca, pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja (Tišler, 2010). Po vsakem
(tudi uspešnem) odstranjevanju tujka pri dojenčku, je potrebno poskrbeti za preventivni
pregled pri zdravniku (American Red Cross, 2008; Slabe in Šutanovac, 2010).
NAMEN
Namen raziskave je ugotoviti raven praktičnega znanja prve pomoči laikov v primeru
blažje in hude zapore dihalne poti s tujkom pri dojenčku, obenem pa anketirane laike
podučiti o pravilnem dajanju prve pomoči v tem primeru.
37
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom
Jani Izlakar, Damjan Slabe
METODE
posameznika pri praktičnem preizkusu, njegove zainteresiranosti in razpoložljivega časa
anketiranca.
Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo
pregleda dostopne domače in tuje strokovne literature. Pri domačih smo uporabili bazo
podatkov COBISS, pri tuji prost Pubmed. Poslužili smo se tudi osebna korespondence po
e-pošti s Statistično pisarno Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Podatke pridobljene s praktičnim preizkusom znanja ter z anketo, smo pregledali, uredili, vnesli v računalnik in jih statistično obdelali s pomočjo programa Microsoft Excel.
Za namen praktičnega dela raziskave je bil uporabljen anketni vprašalnik z ocenjevalnim
listom in praktični preizkus znanja s simulacijo hude zapore dihalne poti s tujkom na
modelu dojenčka Baby AnneTM, proizvajalca Leardal.
REZULTATI
V nadaljevanju so grafično predstavljeni ključni rezultati praktičnega preizkusa znanja
anketirancev.
Anketni vprašalnik z ocenjevalnim listom praktičnega dela smo sestavili na podlagi strokovne literature (Slabe, Šutanovac, 2010) in vprašalnikov, ki sta jih pri svoji diplomskem
delu uporabili Pikelčeva (2006) in Romškova (2009). Anketiranci so anonimno odgovarjali
na 11 vprašanj zaprtega in odprtega tipa.
Vprašalnik in praktični preizkus smo 29. junija 2010 preizkusili na dvanajstih študentih in
študentkah v študentskem naselju v Rožni dolini. Ker na vprašalnik in potek praktičnega
preizkusa niso imeli pripomb, smo v začetku julija 2010 začeli izvajati anketiranje s
praktičnim preizkusom znanja v parku Tivoli v Ljubljani.
Praktični preizkus je potekal tako, da smo povabili naključne mimoidoče k sodelovanju in če je posameznik/posameznica privolil/privolila, smo ga/jo seznanili s preizkusom znanja ter ga/jo prosili, naj ukrepa tako, kot bi, če bi šlo zares. Najprej smo
sodelujočemu na kratko opisali namišljen dramatični dogodek v parku z naslednjim
opisom: »Ste na sprehodu v parku. Nenadoma do vas priteče prestrašena ženska in vam
da v roke dojenčka, ki ne joka in je ves pomodrel v obraz. Pove, da se je dojenček igral
s frnikolo, ki jo je dal v usta in vas prosi za pomoč. Kaj storite?«
Nato smo anketirancu dali v roke lutko Baby AnneTM in njegovo ukrepanje ocenili s
pomočjo ocenjevalnega lista. Pri praktičnem preizkusu smo ocenjevali držo dojenčka,
ugotavljanje mehanizma poškodbe, ugotavljanje dihanja, sam postopek odstranitve tujka in položaj dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Vsako od ocenjevanih
kategorij smo ocenili na večstopenjski lestvici in po v naprej opredeljenih kriterijih.
Navajamo primer ocenjevalne lestvice za oceno dihanja: 1 - ne preveri dihanja, 2 pomanjkljivo in neodločno preveri dihanje (opazuje dihanje manj kot 5 sekund in več
kot 15 sekund, 3 - preveri dihanje (gleda, posluša in občuti dihanje; opazuje dihanje
več kot 5 do največ 15 sekund. Kategoriji »Ugotavljanje mehanizma poškodbe« in »Ugotavljanja dihanja« sta obsegali tri stopnje, kategorija »Položaj dojenčka« štiri, »Drža
dojenčka« pet in kategorija »Postopek odstranitve tujka »7« stopenjsko ocenjevalno
lestvico. Tako smo naredili za vse 103 anketirance. Kot relevantno literaturo smo uporabil priročnik Prva pomoč, priročnik s praktičnimi primeri (Ahčan, 2006).
Praktičnemu preizkusu je sledilo izpolnjevanje anketnega vprašalnika ter na koncu
še prikaz pravilnega postopka prve pomoči dojenčku s popolno zaporo dihalne poti
zaradi tujka. Vzorec anketirancev sestavljajo naključni laiki, ki so različne starosti in
izobrazbe, ter predstavljajo potencialnega prvega pomagalca. Anketiranje posameznika
s praktičnim preizkusom ter demonstracijo pravilnega postopka prve pomoči v primeru
zapore dihalne poti pri dojenčku, je v povprečju trajalo 5 do 10 minut, v nekaterih primerih tudi do 20 minut. Čas anketiranja je bil odvisen predvsem od uspešnosti
38
Graf 1: Drža dojenčka
Več kot polovica anketiranih je uporabila položaj, ki omogoča varno odstranjevanje
tujka iz dihalnih poti pri dojenčku (graf 1).
Graf 2: Ugotavljanje mehanizma poškodbe
Ustno votlino in žrelo sta preverila le eden do dva anketirana od desetih (graf 2).
39
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom
Jani Izlakar, Damjan Slabe
Graf 3: Ugotavljanje dihanja
Graf 5: Položaj dojenčka po uspešni odstranitvi tujka
Dihanja ni preverilo dve tretjini anketiranih (graf 3), približno tretjina je to izvedla
pomanjkljivo.
Največkrat so anketirani dojenčka po koncu praktičnega preizkusa znanja, držali v
naročju ali ga imeli ležečega na svojih rokah (graf 5).
RAZPRAVA
Anketirane so bile 103 osebe. Od tega je bilo 56 žensk in 47 moških. Povprečna starost
anketirancev je bila 33,5 let. Največ anketirancev (55) je končalo srednjo šolo, sledijo
anketiranci s končano 3-letno poklicno šolo (17) končano višjo (12) ter visoko šolo oz.
fakulteto (15).
92 % anketiranih še ni pomagalo dojenčku zaporo dihalne poti. Podobno navaja tudi
Romšek (2009), katerih delež anketirancev, ki se niso srečali s tovrstnim primerom
dajanja prve pomoči, znaša 85 %. 32 % anketiranih je imelo zadnje izobraževanje iz prve
pomoči pred več kot enim letom do vključno 5 let, 31 % pred več kot 5 do vključno 10
leti. Skupno predstavljata ti dve skupini anketirancev slabi dve tretjini vseh anketiranih
oseb.
Graf 4: Postopek odstranitve tujka
Heimlichov prijem je pri dojenčku uporabilo 12,4 %, aktualno metodo odstranjevanja
tujka pa 9,3 % anketiranih (graf 4).
40
Dojenčka je v pravilen položaj (na reševalčevi podlahti z glavo nižje od trupa) za odstranitev tujka namestilo 12 anketirancev (12,4 %). Bolj spodbudno je, da je kar dobra polovica anketiranih (56,7 %) imela dojenčka v položaju, ki še omogoča varno odstranjevanje
tujka iz dihalnih poti. V večini teh primerov je bil dojenček v vodoravnem položaju na
reševalčevi roki, podprti z nogo, kar še vedno omogoča varno in učinkovito izvajanje
metode odstranjevanja tujka, za razliko, ko je bil dojenček v vertikalnem položaju z
glavo navzdol (19 primerov). V sedmih primerih je bil dojenček v nevarnem položaju,
npr.: reševalec ga je držal za eno nogo z glavo navzdol in udarjal po hrbtu ali pa ga je
držal v rokah in ga sunkovito stresal.
Pri ugotavljanju mehanizma poškodbe je 46,35 % sodelujočih pomanjkljivo pogledalo
ustno votlino in žrelo (tako rekoč na hitro in od daleč), kar 43,26 % pa le-tega sploh niso
preverili, kljub temu, da smo jih pri opisu dramatičnega dogodka v parku opozorili, da
je dojenček nekaj vtaknil v usta in da se duši. Anketirani, ki pa so preverili ustno votlino in žrelo, pa so to storili očitno in zanesljivo, vendar je bilo takih le 15,5 %. Skoraj
41
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom
dve tretjini anketiranih ni preverilo dihanja, ki je osnovni ukrep, da prepoznamo zastoj
dihanja, kar je značilno za popolno zapro dihale poti.
Postopek odstranitve tujka je pravilno izvedla 1/3 anketiranih, ki je uporabila aktualno
metodo (9) in aktualno metodo z nekaterimi pomanjkljivostmi (24). Te pomanjkljivosti
so bile: napačno število udarcev ali pritiskov, uporaba samo udarcev med lopatice brez
pritiskov na prsnico ali obratno, blagi in neodločni udarci/pritiski, grobi udarci/pritiski
in dojenčkova glava je bila višje od ritke. 24,7% anketirancev pa je uporabilo metodo
odstranjevanja tujka, ki ni več v uporabi (dojenčka prime za noge, ga obrne na glavo
in udarja med lopatice). Neustrezno je ravnalo 43 anketirancev (44,3%). Uporabljali so
Heimlichov prijem (12), neustrezno metodo (24) in 7 jih sploh ni reagiralo pri praktičnem
preizkusu.
Pri praktičnem ocenjevanju pa smo zaznali tudi na nekaj nenavadnih (bolj ali manj
neustreznih) primerov, katere smo razvrstili v kategorijo Drugo: dojenček je na boku,
reševalec pa ga stiska za trebuh, kar ni ustrezno; dojenček je na reševalčevih kolenih
na trebuhu, reševalec pa ga udarja med lopatice, kar smo ocenili kot delno; dojenček
je v reševalčevem naročju, le-ta pa mu poskuša odstraniti tujek s pihanjem skozi nos,
kar ustrezno.
Zadnji ocenjevalni kriterij, ki smo ga pri praktičnem preizkusu ocenjevali, je bil položaj
dojenčka po morebitni uspešni odstranitvi tujka. Dojenčka je kar dve tretjini anketiranih
držalo v naročju ali na rokah, kot je značilno za pestovanje dojenčka, kar v tem primeru
sicer ni pravilno. Eden od anketirancev je na vprašanje, ko smo ga vprašali, zakaj je
dal dojenčka na tla, odgovoril, da bi dojenček že sam našel položaj, ki bi mu ustrezal.
V pravilen položaj (se pravi v naročju na bok) je dojenčka dalo 29 anketiranih (29,9 %),
kar je tretjina vseh.
SKLEP
Kljub temu, da je zapora dihalne poti zaradi tujka pri dojenčku glede na dostopne podatke redek pojav, je v praksi tekih primerov gotovo precej več, saj vsi uspešno rešeni
primeri ne pridejo do zdravstvene službe. Anketiranci ne razlikujejo med blažjo in hudo
zaporo dihalnih poti, le malo anketiranih pa jih je pri praktičnem preizkusu uporabilo
aktualno metodo odstranjevanja tujka iz dihalnih poti brez pomanjkljivosti.
Potrebno bi bilo ponuditi možnost tečajev in izobraževanj s področja prve pomoči za
mlade starše oz. družine z dojenčkom oz. tudi za drugo splošno javnost. Prispevek k
večji ozaveščenosti laikov o pravilni prvi pomoči v primeru zapore dihalne poti zaradi
tujka pri dojenčku predstavlja tudi naša raziskava, saj smo vse sodelujoče, ki postopka
niso obvladali, po zaključku anketiranja tudi poučili o pravilnem pristopu.
Jani Izlakar, Damjan Slabe
LITERATURA
1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči
križ Slovenije.
2. American Red Cross. BabyCenter Medical Advisory Board 2008; http://
www.babycenter.com/0_infant-first-aid-for-choking-and-cpr-an-illustratedguide_9298.bc <10.6.2010>
3. Chinski A, Foltran F, Gregori D, Passali D and Bellussi L. Foreign Bodies Causing Asphyxiation in Children: the Experience of the Buenos Aires Paediatric
ORL Clinic. Padova, Italy: Faculty of Medicine, University of Buenos Aires, Buenos Aires, Argentina. 2010; http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20515579
<10.6.2010> In: Gregori D, Salerni L, Scarinzi C, et al: Foreignbodies in the upper airways causing complications and requiring hospitalization in children
aged 0 – 14 years: results from the ESFBI study. Eur Arch Otorhinolaryngol
2008; 265: 971 – 978.Inštitut za varovanje zdravja RS. Statistični podatki o
umrljivosti dojenčkov v letih 1997-2008. Osebna korespondenca po e-pošti,
2010.
4. Kališnik M. Slovenski medicinski slovar. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2002;
202.
5. Krajnc I in Pečovnik Balon B. Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo.
Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000; 134, 471-74.
6. Nolan JP, Soar J, Zideman D, Biarent D, Bossaert LL, Deakin C, Koster RW, Wyllie
J, Böttinger B (2010). European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2010 Section 1. Executive summary. Resuscitation 81 (2010) 1219–1276.
7. Pikelc K. Ali bi starši predšolskih otrok znali nuditi prvo pomoč svojemu otroku?
Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2006.
8. Romšek T. Znanje laikov o prvi pomoči v primeru zapore dihalne poti s tujkom.
Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, 2009.
9. Slabe D, Šutanovac R. Prva pomoč - ocean praktičnega dela. Ljubljana: Rdeči
križ Slovenije, pola 7; 2010.
10. Statistični urad Republike Slovenije. Statistični portret Slovenije v EU 2010
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3356 <20.9.2010>
11. Štrancar K. Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja. Izola: Splošna bolnica
Izola. 2006; http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_18 <16.5.2010>
42
43
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom
12. Tišler U. Prva pomoč pri dihalni zapori s tujkom. 2010; http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidihalnih_
poti_s_tujkom/. <24.5.2010>
OSVEŠČENOST STARŠEV O NUDENJU
PRVE POMOČI OTROKU
PARENTAL KNOWLEDGE IN CHILD FIRST AID
13. Vidmar I. Temeljni postopki oživljanja otrok. V: Prva pomoč: priročnik s
praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2006; 82-92.
14. Zigon G, Gregori D, Corradetti R, Morra B, Salerni L, Passali FM, Passali D. Child mortality due to suffocation in Europe (1980-1995): a review of official data. Roma
Italy: Società Italiana di Otorinolaringologia e Chirurgia Cervico-Facciale. 2006;
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2639961/?tool=pubmed
<11.6.2010> In: Nonfatal choking-related episodes among children – United
States, 2001. MMWR Morb Mortal Wkly Rep 2002;51:945-8.
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš
POVZETEK
ABSTRACT
Ukrepi prve pomoči se izvajajo z namenom
ohranjanja
življenja
poškodovanega
ali nenadno obolelega, preprečevanja
poslabšanja stanja in pospeševanja
okrevanja. Starši se morajo tega zavedati in imeti dovolj znanja, da lahko svojemu otroku v težkih trenutkih ustrezno
pomagajo.
First aid has the goal to keep the life of injured or suddenly sick, prevent disablings
or aggrevation of conditions and quick recovery. Parents must have enough knowledge, so they can help their child suitably
when first aid is needed.
Da bi ugotovili osveščenost staršev iz prve
pomoči, smo anketirali triinštirideset
staršev, ki imajo otroke v starosti od
šestega do devetega leta.
Iz analize podatkov ugotavljamo, da so
starši slabo osveščeni o nudenju pravilne
prve pomoči svojemu otroku. Ob opisu
situacije, ki je zahtevala zaustavitev
krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej poiskala sterilni material in šele nato
oskrbela hudo krvavečo rano. Pri nudenju
prve pomoči nezavestnem otroku, pa bi
najprej preverilo odzivnost otroka le 9,5%
staršev.
Glede na ugotovitve, zagovarjamo
stališče, da je na področju nudenja prve
pomoči otrokom potrebno nameniti več
pozornosti organiziranju oziroma izvajanju dodatnih programov za tovrstno
izobraževanje staršev.
We have questionnaired forty-three parents, that have children in age from 6 to 9
years to find the degree of first aid awareness of parents.
It seams that the parents are badly informed about offering correct first aid
to their own child. Next to description
of situation, when an urgent shut down
of bleeding was needed, almost half of
parents would search for a sterile material first and only after that dressed a bed
bleeding wound. In a scenarius with an unsconscious child, just the 9,5 % of parents
would check reactivity of child before offering artificial respiration.
Considering the findings we advocate that
is necessesary to assign more attention to
organise and additional programs for first
aid education of parents.
VŠZI UP
Jurij Brezavšček - [email protected]
viš. predav. dr. Melita Peršolja Černe - [email protected]
predav. Igor Karnjuš - [email protected]
44
45
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku
Ključne besede: prva pomoč, informiranost, starši, otrok
Key words: first aid, informations, parents, child
UVOD
Nezgode so v obdobju od otrokovega šestega do devetega leta starosti pogoste, saj
je otrok radoveden, raziskuje okolico, ima veliko življenjske energije in je vedno v
gibanju. Vsako leto v Sloveniji umre 15 otrok mlajših od 15 let zaradi nezgod, v slovenske
bolnišnice pa jih iz istega razloga letno sprejmejo 2700 (Preprečujmo, 2010). Raziskave
so pokazale, da so za umrljivost v starostnem obdobju šest do devet let, v tretjini
primerov glavni vzrok poškodbe (Vladutiu et al., 2006).
Pomembno je, da znajo starši predvideti stanja, ki otroka ogrožajo in le-te poskušajo z
vsemi svojimi močmi preprečiti. Nezgode in nenadna obolenja pri otrocih zahtevajo od
starša hitro reagiranje in pravilno odločanje. Starši se morejo zavedati, da je za težo
posledic pridobljenih poškodb in tudi za preživetje skoraj vedno odločilna pomoč v prvih
minutah po nezgodi, torej prva pomoč, ki jo izvajajo laiki v času do prihoda poklicnih
reševalcev (Bošan Kilibarda, 2006).
Prva pomoč zajema neposredno zdravstveno oskrbo poškodovanega, nenadno obolelega ali akutno zastrupljenega (Parents, 1999). Prvo pomoč moramo nuditi na kraju
dogodka in čim prej po dogodku, z uporabo enostavnih pripomočkov in improvizacije. Vsi
ukrepi se izvajajo z namenom ohranjanja življenja, preprečevanja poslabšanja stanja in
pospeševanja okrevanja (Obligacijski, 2001; Kazenski, 2008).
Pomen znanja staršev
Ob nastanku nezgode, v kateri je ponesrečenec otrok in ne odrasel, je potrebno
upoštevati posebnosti. Na primer, da je nenadna smrt otrok najpogosteje povzročena z
dihalno stisko, zato se zaporedje oživljanja pri otrocih razlikuje od zaporedja ukrepov
pri oživljanju odraslega.
Ob prvi pomoči se lahko zgodijo tudi napake. Ena izmed pogostih je ukrepanje pri
dušenju otroka. Kadar se otrok duši, vendar lahko diha, kašlja in govori, ima delno
zaporo dihalnih poti. Takrat starši največkrat naredijo napako, kadar ga udarjajo med
lopaticami v upanju, da bo izkašljal tujek. Udarci med lopaticami povzročajo vibracijo
prsnega koša in s tem tudi tujka. Premik tujka ob nepravem trenutku in v nepravem
položaju lahko ogroža otroka, saj se naenkrat pomakne navzdol, kar povzroči popolno
zaporo dihal (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007). Otrok, ki se je dušil, vendar še kašljal
in dihal, po napačnem ukrepanju tako preneha dihati, nezavest nastopi hitro, saj se v
trenutkih telesnega nemira porabi veliko kisika.
Napačna pomoč ob opeklinah in oparinah, ko na poškodovani del kože namažejo
(mrzlo) maslo, poveča bolečino in poglobi opeklino. Maščoba na poškodovani koži namreč
zadržuje toploto (Ahčan, Slabe, Šutanovac, 2007).
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš
da otroka ne poskušajo dvigovati in tresti z namenom, da se zbudi. Razmisliti morajo o
okoliščinah nezgode in upoštevati možnost, da je pri padcu prišlo do poškodbe hrbtenice
ali glave. Stresanje otroka namreč lahko povzroči dodatne poškodbe hrbtenice, ki vodijo
v telesno paralizo ali v nenadno smrt.
O seznanjenosti staršev osnovnošolskih otrok iz nudenja prve pomoči ni javno dostopnih
podatkov, ki bi bili zdravstvu v pomoč pri postavljanju zdravstveno-vzgojnih programov.
METODE
Namen raziskave je bil ugotoviti nivo osveščenosti staršev osnovnošolskih otrok prve
triade o nudenju prve pomoči. Postavili smo hipotezo: Večina staršev osnovnošolskih
otrok prve triade ni zadostno osveščena o nudenju prve pomoči otroku.
Instrument
Uporabili smo anketni vprašalnik s 14-timi vprašanji avtorice Peršolja Černe (2010).
Vprašalnik zajema demografske podatke, samooceno znanja iz prve pomoči in opisane
primere nezgod, kjer je bilo potrebno izmed ponujenih izbrati najboljšo rešitev.
Rezultati so prikazani v obliki grafov in izraženi v odstotkih, uporabili smo programa SPSS
18.0 in Excel.
Populacija in vzorec
Raziskava je potekala v mesecu oktobru 2010 med 50 starši otrok, ki so se udeležili
organiziranega sestanka oddelkov prve triade na OŠ Elvire Vatovec Prade in OŠ Istrskega
Odreda Gračišče. Če sta bila na šolskem sestanku prisotna oba starša otroka, smo k
sodelovanju v raziskavi povabili zgolj enega. Vprašalnike so starši izpolnjevali takoj po
prejetju za kar so imeli na razpolago 10 minut časa.
Skupno smo prejeli 43 izpolnjenih anketnih vprašalnikov in sicer na OŠ Elvire Vatovec
Prade 26 in na OŠ Istrskega Odreda Gračišče 17. Večina (81,4 %) anketiranih je bila
žensk in so zaključili višjo ali visoko šolo (41,9 %). Štiriletno ali petletno srednjo šolo
ima štirinajst staršev (32,6 %), dvoletno ali triletno srednjo šolo deset staršev (23,3 %),
en starš ima osnovnošolsko izobrazbo. Anketirani starši imajo najpogosteje dva otroka
(51,2 %), v štirinajstih (32,6 %) družinah edince, ostali (16,3 %) pa tri, štiri ali pet otrok.
REZULTATI
Starše smo prosili za samooceno njihovega znanja iz prve pomoči. Kot »prav dobro« in
»odlično« je svoje znanje ocenila dobra tretjina (33,3 %) staršev, »zadostno« in »nezadostno« šibka desetina (7,7 %), večina (59 %) pa jih meni, da je njihovo znanje »dobro«
(Slika 1).
Najpogostejša napaka staršev ob nezgodi, je premikanje nezavestnega otroka (Ahčan,
Slabe, Šutanovac, 2007. Ob padcu, ki mu sledi nezavest otroka, morajo starši paziti,
46
47
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš
Slika 1: Samoocena staršev o znanju iz prve pomoči
Slika 3: Otrok ima povišano telesno temperaturo, razporejanje ukrepanja staršev
Po algoritmu oživljanja je pri nezavestnem prvotno potrebno preveriti odzivnost
poškodovanega brez premikanja, ga poklicati po imenu in stresti za roko. Starši, ki smo
jih povprašali o ukrepanju v primeru, da bi njihov otrok obležal nezavesten, so se v
večini odločili, da bi prvotno preverili če diha (78,6 %), desetina (11,9 %) pa bi jih takoj
pričela z oživljanjem ter vmes klicala pomoč. Za pravilni odgovor, klicanje otroka po
imenu in stresanje za roko se je odločilo najmanj staršev (9,5 %) (Slika 2).
Starše smo povprašali še, kaj bi storili, če bi si njihov otrok poškodoval zapestje, ki ni
gibljivo v celoti, je oteklo in boleče. Dobra polovica (53,5%) anketirancev bi poškodovano
zapestje pravilno hladila z obkladki, v primeru, da se stanje ne bi izboljšalo v 6 urah pa
bi otroka odpeljali k zdravniku.
Drugo – tudi pravilno, vendar bolj priporočljivo od prve, saj so prisotni vsi znaki zloma
– rešitev je izbralo 39,5 % staršev, ki bi pod zapestje podložili deščico in otroka takoj
odpeljali k zdravniku (Slika 4) .
Slika 2: Otrok je v nezavesti, razporejanje ukrepanja staršev
V opisu primera, kjer ima otrok močno zvišano telesno temperaturo je večina (90,7 %)
staršev izbrala pravilni odgovor, saj bi otroka tuširali z mlačno vodo. Ostali starši bi se
odločili za takojšni klic in prevoz v urgentno ambulanto (9,3 %). Za dodatno pokrivanje
otroka, da bi se ohladil z znojenjem, se ni odločil nihče od anketirancev (Slika 3).
Slika 4: Otrok ima poškodovano zapestje, razporejanje ukrepanja staršev
V naslednjem primeru starši na otrokovem vratu opazijo klopa, ki ga s pinceto v celoti
odstranijo in mesto pika razkužijo. Otrok je cepljen proti klopnemu meningoencefalitisu. Zanimalo nas je, kaj bi starši še storili.
Večina (81,4 %) staršev bi mesto vboda opazovala in otroka odpeljala k zdravniku zgolj v
primeru, če bi se na vbodnem mestu pojavila rdečina in otrok dobil vročino. Testiranje
za Lymsko boreliozo bi zahtevalo 7,0 % staršev, ravno toliko pa jih meni, da po odstranitvi klopa ni potrebno storiti nič več. Nasprotno, bi otroka takoj odpeljalo k zdravniku
4,7 % staršev, ki menijo, da otrok po piku klopa potrebuje antibiotično terapijo (Slika 5).
48
49
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš
bi otroka posedli ali polegli s krvavečim udom nižje od srca, na rano bi položili sterilno
gazo, otroku pa naročili, naj sam pritiska na rano (Slika 7).
Slika 5: Otroka je pičil klop, razporejanje ukrepanja staršev
V primeru dušenja, so starši v večini izbrali najboljši odgovor izmed podanih. Če bi otrok
jedel ribo in nenadoma začel kašljati in ne more govoriti, bi večina (73,8 %) staršev takoj
pričela z udarjanjem med lopaticami. Če ne bi bili uspešni bi poiskali strokovno pomoč.
Štirinajst odstotkov staršev bi takoj poklicalo reševalce ali otroka odpeljali v urgentno
ambulanto, več kot desetina (11,9 %) pa bi otroku vsilila pijačo in izzvala bruhanje (Slika
6). Koščica se ne nahaja v požiralniku in takšno nudenje pomoči bi bilo nespametno
početje. Takojšen klic reševalcev ne bi bil potreben saj otrok ni v življenjski nevarnosti.
Slika 7: Otrok hudo krvavi, razporejanje ukrepanja staršev
RAZPRAVA
Odgovori, ki smo jih pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika kažejo, da večina anketiranih staršev osnovnošolskih otrok starosti 6 do 9 let ni zadostno osveščena o nudenju
prve pomoči otroku.
V naši raziskavi so starši s tremi ali več otroki dosegli za četrtino manj pravilnih odgovorov, kot starši z enim ali dvema otrokom. Največje razlike v osveščenosti, opažamo v
pravilnosti prve pomoči v primeru pika klopa in močne krvavitve iz dlani. Povečanje
nevarnosti za nenadne poškodbe otroka pri številčnejših družinah raziskave pripisujejo
rutinirani starševski preventivi in dojemanju varnosti, kot so ju starši pridobili pri prvih
dveh otrocih (Hrastnik, Košak, 2003).
Starši so se odločili za pravilne postopke prve pomoči pri povišani telesni temperaturi,
kjer bi otroka tuširali z mlačno vodo. Zlasti ko se vročina dvigne na 39° C do 40° C je
hlajenje z vodo izvrstno, saj bolezen postaja nevarna (Vladutiu et al., 2006). Tudi ob
piku klopa, bi večina staršev ukrepala pravilno - kljub temu, da je otrok cepljen proti
klopnemu meningoencefalitisu, bi opazovali mesto vboda. Po rezultatih lahko sklepamo,
da je osveščanje javnosti s strani javnih služb o nevarnostih klopnega pika zelo uspešna.
Slika 6: Otrok se duši z ribjo koščico, razporejanje ukrepanja staršev
50
V zadnjem vprašanju smo preverjali osveščenost anketirancev v primeru ureznin. Pravilni odgovor, kjer bi dvignili krvaveč ud in ga na tesno povili, če ne bi zaustavili krvavitve
pa bi poiskali strokovno pomoč, je izbrala zgolj slaba četrtina (23,8 %) staršev.
Ob dušenju z ribjo kostjo, bi večina staršev takoj pričela z udarjanjem otroka med
lopaticami. To, da otrok ne more govoriti kaže, da je koščica zagozdena blizu sapnika
in glasilk. Udarci med lopaticami bi lahko bili koristni, če koščica ne bi bila zagozdena,
zato je najbolje takoj poiskati zdravniško pomoč. Nevarno siljenje k pitju tekočine in
tiščanje prstov v usta, da izzovemo bruhanje, bi izvajala desetina vprašanih staršev.
Če bi se otrok urezal in krvavel, bi največ (42,9 %) staršev na rano položilo sterilno gazo
in močno pritisnilo nanjo. Strokovno pomoč bi poiskali, če jim z gazo in pritiskom nanjo
ne bi uspelo ustaviti krvavitve.
Še veliko slabša pa je osveščenost o tem, kako pomagati nezavestnemu, krvavečemu,
kaj storiti ob sumu na zlom in koga sploh poklicati v primeru nezgode.
Petina (19 %) staršev bi otrokov krvaveči ud postavila pod mrzlo tekočo vodo in šele nato
poskušali ustaviti krvavitev. Še posebej narobe, pa bi ravnali nekateri (14,3 %) starši, ki
Veliko zaskrbljenost vzbujajo ukrepi prve pomoči pri negibnem otroku. Večina staršev je
namreč prepričanih, da je najprej potrebno preveriti dihanje. Na ta način – z zvračanjem
glave nazaj - starši lahko ogrozijo življenje otroka z nepotrebnim premikanjem saj bi
51
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku
Jurij Brezavšček, Melita Peršolja Černe, Igor Karnjuš
lahko bila poškodovana hrbtenica.
LITERATURA
Ob znakih zloma v zapestju pri otroku, bi skoraj polovica staršev čakala šest ur v upanju,
da bi se z obkladki in hladnimi ovitki stanje izboljšalo. Ti starši bi prvotno pomislili na
zvin zapestja, saj so simptomi in znaki hudega zvina lahko zelo podobni tistim pri zlomu
(Slabe, Kovač, 2006). Z obkladki bi sicer zmanjšali edem in bolečino, vendar je 6-urno
čakanje nesmiselno in bi v primeru zloma podaljšalo potek celjenja. Pravilno bi ukrepala
41,9 % anketirancev, ki bi imobilizirali boleče zapestje z deščico in takoj poiskali strokovno pomoč.
1. Ahčan U, Slabe D, Šutanovac R. Preprečujmo prometne nesreče. In: Ahčan U,
ur. Prva pomoč – priročnik za voznike motornih vozil. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2007: 3-21.
Ob opisu situacije, ki zahteva zaustavitev krvavitve, bi skoraj polovica staršev najprej
poiskala sterilni material in šele nato oskrbela hudo krvavečo rano. Tak odgovor je
napačen, saj v času iskanja sanitetnega materiala krvaveči že izgubi veliko krvi. Ob
hudih krvavitvah se ne bi ozirala na sterilnost materialov in takoj obvezala rano z improviziranim povojem manj kot četrtina staršev. Starše smo prosili še za navedbo materialov, s katerimi bi zaustavljali krvavitev pri otroku in ugotovili, da se jih je zgolj 39,5 %
spomnilo na set prve pomoči, ki je obvezni del opreme v vsakem avtomobilu.
Kaže se tudi neinformiranost staršev v iskanju strokovne pomoči, saj bi jih skoraj 40
odstotkov telefoniralo na številko 113 in ne v mrežo 13 regijskih in enega državnega
centra za obveščanje, ki so na številki 112. S klicem na napačno številko se odzivni čas
podaljša, podaljša se čas klica in s tem prihod reševalne ekipe k življenjsko ogroženemu
otroku.
ZAKLJUČEK
Zaključne ugotovitve raziskave kažejo, da večina staršev osnovnošolskih otrok ni zadostno osveščena glede nudenja prve pomoči. Pravilno izvajanje nujnih in neodložljivih
ukrepov do prihoda službe nujne medicinske pomoči pa lahko prepreči hujše zdravstvene
težave pri ponesrečenemu otroku. V primeru nezgod morajo starši imeti dovolj znanja,
da prepoznajo nevarnost, ki grozi otroku in pravilno nudijo prvo pomoč.
Vzorec populacije zajet v raziskavi ni obsežen, vendar so nam pridobljeni rezultati lahko
v veliko pomoč pri postavljanju programov in njihove vsebine na področju izobraževanja
staršev iz prve pomoči. Organizacijo in izobraževanje bi izvajali zdravstveni domovi, saj
le-ti že sodelujejo z osnovnimi šolami na področju zdravstvene vzgoje v katere bi lahko
bili vključeni tudi starši. Na ta način bi starši in otroci skupaj sodelovali in pridobivali
znanje iz prve pomoči pod vodstvom strokovnega zdravstvenega delavca.
2. Bošan Kilibarda I. Mehanizmi poškodb. In: Grmec Š, Čretnik A, Kupnik D, ur.
Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2006: 36-43.
3. Hrastnik V, Košak M. Prva pomoč in nujna medicinska pomoč. Učbenik za predmet Zdravstvena nega in prva pomoč v srednjih zdravstvenih šolah. Maribor:
Obzorja; 2003: 10-1.
4. Preprečujmo poškodbe pri otrocih. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Dostopno na: http://ivz.arhiv.over.net/index.php?akcija=novica&n=1940
(1.10.2010)
5. Kazenski zakonik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št.
55/2008. Dostopno na: http://www.zakonodaja.com/zakoni/v/1/kz_upb1/
cleni/140.clen/140.clen (1.10.2010)
6. Obligacijski zakonik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št.
83/2001. Dostopno na:http://www.zakonodaja.com/zakoni/iv/3/oz/cleni/161.
clen/161.clen (1.10.2010)
7. Parents 9 moste common first-aid mistakes…and the right ways to help your
child. Good housekeep. 1999; 229(5): 84-6.
8. Peršolja Černe M. Osveščenost staršev iz prve pomoči. Anketni vprašalnik.
Dostopno
na:
http://www.vszi.upr.si/moodle/course/view.php?id=124
(8.7.2010)
9. Slabe D, Kovač M. Klic Regijskega centra za obveščanje. In: Ahčan U, ur. Prva
pomoč, priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006:
49-55.
10. Vladutiu CJ, Nansel TR, Weaver NL, Jacobsen HA, Kreuter MW. Diferential
strength of association of child inyury prevention attitudes and beliefs on
practices: a case for audience segmentation. Inj Prev. 2006;12(1):35-40.
52
53
Marija Horvat, Nevenka Gričar
MOTNJE SENZORNE INTEGRACIJE PRI
OSNOVNOŠOLSKIH OTROCIH
SENSORY INTEGRATION DYSFUNCTION AMONG
CHILDREN IN PRIMARY SCHOOL
Ključne besede: delovna terapija,
senzorna integracija, motnje senzorne
integracije, osnovnošolski otroci, otroci s
posebnimi potrebami
Marija Horvat, Nevenka Gričar
POVZETEK
ABSTRACT
Uvod: Tuje raziskave kažejo, da imajo
otroci v osnovni šoli velikokrat težave pri
učenju in vedenju zaradi problemov na
področju senzorne integracije. Cilj: Cilj
študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti
motenj senzorne integracije v populaciji
osnovnošolskih otrok Metode: V raziskavi
je sodelovalo 59 staršev učencev od 1. do
5. razreda. Podatki so bili pridobljeni s
pomočjo vprašalnika za starše »Short Sensory Profile«. Uporabljene so bile različne
metode obdelave podatkov (deskriptivna statistika, neodvisni t-test, enosmerna analiza variance). Rezultati: 48%
otrok s posebnimi potrebami vključenih
v to študijo ima težave pri senzorni integraciji. Neodvisni t-test in ANOVA sta pri
skupini otrok s posebnimi potrebami pokazali statistično pomembna odstopanja na
določenih področjih. Razprava in sklep:
Analiza podatkov je v celoti ali delno
potrdila vse štiri na začetku postavljene
hipoteze. V prihodnje bi bilo potrebno z
raziskavami na večjem vzorcu ugotavljati
pogostost in vrsto motenj senzorne predelave in njihov vpliv na otrokovo vsakodnevno šolsko delovanje.
Introduction: Foreign studies have shown
that children in elementary school often
face learning difficulties and behavior issues due to problems in the area of sensory integration. Purpose: The purpose of
the study is to establish prevalence rates
of sensory processing disorders among
children in primary schools. Methods:
The research included pupils from three
slovenian elementary schools, which were
divided in two groups. The method for
obtaining sensory processing data from
the included children was a Short Sensory
Profile. Various methods of data analysis
were used (descriptive statistics, independent sample t-test, one-way analysis
of variance). Results: The final total score
of the Short Sensory Profile questionnaire
has shown that 48% of children with special needs are sorted in the category of
different performance. The independent
sample t-test and ANOVA has shown statistically significant variations in differnet
sections of Short Sensory Profile. Discussion and conclusion: The data analysis has
completely or partly confirmed all four
preliminary hypotheses. Our research has
ZF UL
Marija Horvat - [email protected]
viš. pred. mag. Nevenka Gričar - [email protected]
54
shown that almost half of children with
special needs who are included in elementary education have problems in the field
of sensory processing, therefore additional research on larger groups of children
is needed to further prove the frequency
and type of sensory processing disorders
and their impact on child’s daily school
activities.
Keywords: occupational therapy, sensory
integration, sensory integration dysfunction, elementary school children, children
with special needs
TEORETIČNA IZHODIŠČA
Prek različnih senzornih sistemov se v možgane prenašajo informacije iz posameznikovega telesa in okolja, ki se v možganskih središčih procesirajo in organizirajo v smiselno
celoto. Posameznik je tako sposoben primerno in učinkovito odgovoriti na določene
zahteve okolja ali različne situacije. Senzorni vnosi so ključnega pomena za optimalno
delovanje možganov, saj se primanjkljaji na področju sprejemanja senzornih dražljajev
pomembno odražajo na posameznikovem vedenju. Potrebna je uravnotežena in ustrezna stopnja sprejetih senzornih dražljajev, ker lahko prevelika količina ali intenziteta
senzornih informacij pri posamezniku povzroči stres. Za optimalen učinek in uspešno
delovanje v okolju mora posameznik aktivno uporabljati sprejete senzorne dražljaje
(Parham in Mailloux, 1996). Senzorna integracija je nezaveden možganski proces, ki
organizira posameznikove raznolike občutke za primerno in učinkovito delovanje, loči
pomembne informacije od nepomembnih, omogoča oblikovanje ustreznega odgovora na
določeno situacijo (adaptivni odgovor) ter gradi osnovo za učenje in socialno obnašanje
(Ayres, 2005). Motnje senzorne integracije so nepravilnosti na različnih nivojih živčnega
sistema, kar lahko vpliva na ne/učinkovito integracijo različnih senzornih vnosov in se
lahko kažejo kot motorične, učne, socialno-čustvene, govorno-jezikovne motnje ali
motnje pozornosti. Primarni cilj terapije senzorne integracije, ki je eden izmed delovno
terapevtskih modelov, je izboljšanje možganskih funkcij senzornega procesiranja oziroma organiziranja različnih senzoričnih prilivov in ne le učenje specifičnih spretnosti.
Sekundarni cilji terapije senzorne integracije se razlikujejo glede na specifično vrsto
motenj pri posamezniku in lahko obsegajo regulacijo pozornosti, razvoj telesne sheme,
posturalno-motorično in bilateralno integracijo, praksijo, fino- in grobomotorične spretnosti, izboljšanje vizualno-slušnih aspektov učenja, govorno izražanje, razumevanje
jezika, psihosocialne funkcije (koncept samega sebe, samoučinkovitost) ter samostojnost pri dnevnih aktivnostih (Stock-Kranowitz, 2005; Ayres, 2005).
Če ustreznost senzornih dražljajev in pridobivanja senzornih izkušenj ni omogočena
v obdobju do 7. leta, se lahko pojavijo možganske nepravilnosti in vedenjske motnje
(Gričar, 2008). Tuje raziskave (Werry et al.,1990; Kemmis in Dunn, 1996; Case-Smith
in Miller, 1999; Barnes in Turner, 2001) kažejo, da imajo otroci v osnovni šoli velikokrat
težave pri učenju in vedenju zaradi problemov na področju senzorne integracije, kar
vpliva na njegovo dnevno rutino in funkcioniranje, socialne interakcije, neobvladovanje
55
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih
vedenjskih izzivov, zmožnost regeneracije čustev, vzpostavljanje pozitivne samopodobe,
stopnjo učne uspešnosti in vsesplošen razvoj. Case-Smith in sod. (1996) in Gričar (2008)
navajajo, da kadar nekateri elementi senzorne integracije ne funkcionirajo, oseba čuti
stres pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih, ker proces, ki naj bi bil avtomatičen, to
ni. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju
ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav zaveda in postaja obremenjen zaradi spodrsljajev pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci začnejo zavračati,
odklanjati in se izogibati senzornim in motoričnim aktivnostim. V predšolski dobi se
pogosto mnogo motenj na področju senzorne integracije spregleda, postanejo pa vidne
in izredno moteče za uspešno delovanje otroka v šolskem obdobju (nezmožnost koncentracije, izredno hitra odkrenljivost pozornosti, nerazumevanje učne snovi, težave pri
vzpostavljanju socialnih kontaktov, težave pri branju, pisanju in računanju), kajti vse
šolske aktivnosti zaradi svoje kompleksnosti potrebujejo močno in dobro razvito predstopnjo senzorne integracije.
CILJ
Cilj predstavljene študije je ugotavljanje stopnje pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok in primerjava pojavnosti motenj senzorne integracije med otroki s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vpisani pod posebnimi
pogoji in otroki brez diagnosticiranih posebnih potreb.
Na podlagi pregleda literature so bile postavljene naslednje hipoteze:
• Hipoteza 1: Domnevamo, da je stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije
pri našem vzorcu otrok s posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod
posebnimi pogoji ali v okviru osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri
specialni pedagoginji, višja kot pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb.
• Hipoteza 2: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez
diagnosticiranih posebnih potreb, nobeno področje vprašalnika »Short Sensory
Profile« ne izstopa.
• Hipoteza 3: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi potrebami, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže največ težav na področjih
Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje.
• Hipoteza 4: Domnevamo, da pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, vprašalnik »Short Sensory Profile« pokaže
največ težav na področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost.
METODE DELA
V raziskavo so bili vključeni učenci s treh osnovnih šol gorenjske in osrednje slovenske
regije, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvo skupino so bili vključeni otroci brez
posebnih potreb, v drugo skupino pa otroci s posebnimi potrebami. Slednja skupina je
bila razdeljena v tri podskupine: otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
otroci, ki imajo individualno pomoč in drugi razvrščeni otroci (otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, dolgotrajno bolni otroci,
otroci z avtizmom). Kriteriji izključitve so bili: otroci uvrščeni v kategorijo gibalno oviranih otrok. Skupno je bilo poslanih 156 vprašalnikov (78 vprašalnikov za otroke s poseb-
56
Marija Horvat, Nevenka Gričar
nimi potrebami in 78 vprašalnikov za otroke brez posebnih potreb).Vrnjenih je bilo skupno 59 vprašalnikov (27 vprašalnikov za otroke s posebnimi potrebami in 32 vprašalnikov
za otroke brez posebnih potreb), realizacija vzorca je bila 38 odstotna.
Pri pridobivanju podatkov o določenem vedenju na posameznem senzornem sistemu je
bil uporabljen vprašalnik za starše »Short Sensory Profile« – v nadaljevanju SSP (McIntosh et al., 1999; Dunn, 1999). SSP je vprašalnik sestavljen iz 38 trditev, ki so povzete iz
osnovne verzije ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile (Dunn, 1999) in ugotavljajo
atipično senzorno procesiranje. Trditve so razdeljene v 7 področij: Taktilna občutljivost
(7 trditev), Okus/vonj (4 trditve), Gibanje (3 trditve), Prenizka občutljivost/iskanje
dražljajev (7 trditev), Slušno selekcioniranje (6 trditev), Pomanjkanje energije/šibkost
(6 trditev) in Vizualna/slušna občutljivost (5 trditev). Vsaka trditev opisuje otrokove
odzive na različne senzorne izkušnje, pri katerih starši označijo kako pogosto se pojavlja
določeno vedenje pri njihovem otroku (vedno, pogosto, včasih, redko, nikoli). Vprašalnik
izpolnjujejo starši ali skrbniki otrok. Trditve se točkovno ovrednotijo z lestvico od 1
(nikoli) do 5 (vedno) točk in se pri analizi izračuna seštevek po posameznih senzornih sistemih ter skupni seštevek za vse sisteme. Skupni seštevek je najbolj občutljiv pokazatelj
senzorne disfunkcije. Seštevki posameznih področij se nato razvrstijo v tri kategorije:
tipična izvedba, malo drugačna izvedba in zelo drugačna izvedba (Dunn, 1999; Tomchek
in Dunn, 2007). Kratek senzorni profil je priporočljiv v raziskovalnih protokolih, saj je
časovno kratek (10 minut) in veljaven presejalni test za atipično senzorno procesiranje
(Dunn, 1999; McIntosh et al., 1999).
Deskriptivna statistika je bila uporabljena za ugotavljanje stopnje motenj senzornega
procesiranja po posameznih področjih. Neodvisni t-test in enosmerna analiza variance
(ANOVA), ki sta bila narejena z računalniškim programom SPSS za osebne računalnike, sta
bila uporabljena za določitev razlik med skupinama otrok, ki so bili vključeni v raziskavo. Za vključitev rezultatov posameznega otroka v ta del analize, so morali starši ali
skrbniki izpolniti vse postavke v posamezni skupini vprašalnika SSP. Kriterijem vključitve
v analizo variance je ustrezalo vseh 59 vrnjenih vprašalnikov.
REZULTATI
V raziskavo je bilo skupno vključenih 59 otrok, od tega je bilo 34 dečkov in 25 deklic,
starih med 7 in 11 let (povprečna starost je bila 8,7 let). V skupino otrok brez posebnih
potreb je bilo vključenih 32 otrok, v skupino otrok s posebnimi potrebami pa 27 otrok.
Skupni seštevek vprašalnika SSP je pokazal, da se 27 % otrok (n = 16) iz obeh skupin uvrsti
v kategorijo drugačne izvedbe; iz skupine otrok s posebnimi potrebami 48 % (n = 13), iz
skupine otrok brez posebnih potreb pa 0, 09 % (n = 3).
Z neodvisnim t-testom smo preverjali razlike med stopnjo pojavnosti motenj na
posameznih področjih vprašalnika SSP, med učenci s posebnimi potrebami in brez posebnih potreb. Za preverjanje homogenosti varianc smo uporabili Levenejev test. Rezultati
neodvisnega t-testa (Tabela 1) prikazujejo, da obstaja med obema skupinama statistično
pomembna razlika na področjih: Iskanje dražljajev, Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje
energije/šibkost in pri Končnem skupnem seštevku.
57
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih
Marija Horvat, Nevenka Gričar
Nadaljnji izračun po postopku Bonferroni je pokazal naslednje:
Homogenost
F
P
2, 298
0,135
5,317
0,025
9,303
0,003
5,466
0,023
5,228
0,026
12,600
0,001
3,191
0,079
5,930
0,018
Spremenljivka
Vrednost t-testa
t
p
1,136
0,260
1,043
0,302
1,405
0,169
3,157
0,003
6,064
0,000
4,186
0,000
1,915
0,060
4,400
0,000
TO
OV
G
ID
SS
PEŠ
VSO
KSS
Legenda:
TO – taktilna občutljivost
SS – slušno selekcioniranje
OV – okus/vonj
PEŠ – pomanjkanje energije/šibkost
G – gibanje
VSO – vizualna/slušna občutljivost
ID – iskanje dražljajev
KSS – končni skupni seštevek
RAZPRAVA
Analiza podatkov je v celoti ali delno potrdila vse štiri postavljene hipoteze.
Tabela 1: Neodvisni t-test
Z enosmerno analizo variance (ANOVA) smo preverjali značilnosti razlik povprečij po
posameznih področjih vprašalnika SSP med vsemi skupinami (otroci brez posebnih
potreb, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci, ki imajo individualno pomoč in drugi razvrščeni otroci), ki so bile vključene v raziskavo. Za testiranje
normalne porazdelitve smo uporabili Kolmogorov-Smirnovov test. Pri spremenljivkah,
kjer porazdelitev ni bila normalna, smo opravili normalizacijo po Bloomovi metodi.
Enosmerna analiza variance je pokazala statistično pomembne razlike med skupinami
otrok na področjih Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev, Slušno
selekcioniranje, Poraba energije/Šibkost in pri Končnem skupnem seštevku (tabela 2).
Anova
Spremenljivka
NTO*
NOV*
NG*
NID*
NSS*
NPEŠ*
NVSO*
NKSS*
F
3,502
1,145
1,481
4,531
13,056
16,164
2,625
11,167
• Taktilna občutljivost, Prenizka občutljivost/Iskanje dražljajev (povprečna vrednost
pri skupini »drugi razvrščeni otroci« je statistično pomembno manjša od povprečne
vrednosti skupine otrok brez posebnih potreb),
• Slušno selekcioniranje (povprečna vrednost vseh podskupin skupine otrok s posebnimi potrebami se statistično pomembno razlikuje - nižje povprečje - od povprečne
vrednosti pri otrocih brez posebnih potreb),
• Poraba energije/Šibkost (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja in skupine »drugo razvrščeni otroci« se statistično
pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb),
• Končni skupni seštevek (povprečna vrednost skupine otrok s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja in skupine »drugi razvrščeni otroci« se statistično
pomembno razlikuje od skupine otrok brez posebnih potreb).
p
0,021
0,339
0,229
0,006
0,000
0,000
0,059
0,000
Tabela 2: Enosmerna analiza variance - ANOVA
Hipoteza 1: Stopnja pojavnosti motenj senzorne integracije je pri vzorcu otrok s
posebnimi potrebami, ki so v osnovno šolo vključeni pod posebnimi pogoji ali v okviru
osnovne šole obiskujejo individualne obravnave pri specialni pedagoginji, višja kot
pri otrocih brez diagnosticiranih posebnih potreb. Skoraj polovica otrok s posebnimi
potrebami (48 %) se glede na Končni skupni seštevek vprašalnika SSP uvrsti v kategorijo
drugačne izvedbe, kar nakazuje na prisotnost senzorne disfunkcije. Neodvisni t-test je
pokazal statistično pomembno razliko med obema skupinama otrok pri Končnem skupnem seštevku vprašalnika SSP. Rezultate potrjujejo tudi mnoge tuje študije (Cheung in
Siu, 2009; Rogers et al. 2003; Dunn in Bennett, 2002; Waitling et al., 2001; Ermer in
Dunn, 1998; Kientz in Dunn, 1997; Stock Kranowitz, 2005), ki prikažejo značilne razlike v
skupnem seštevku ocenjevalnega instrumenta Sensory Profile med otroki z različnimi
razvojnimi disfunkcijami in otroki brez njih.
Hipoteza 2: Pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok brez diagnosticiranih posebnih potreb, nobeno področje vprašalnika SSP statistično pomembno ne izstopa. Tuje
raziskave (Dunn, 1994; Brown in Dunn, 1997; Dunn in Westman, 1997), ki so vključevale
otroke brez diagnosticiranih posebnih potreb, niso izpostavile senzornih področij, ki bi
bila klinično pomembna. Manjše razlike v senzornem procesiranju so se pri teh otrocih
pojavljale le glede na starost in spol.
Hipoteza 3: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s posebnimi potrebami, vprašalnik SSP pokazal največ težav na področjih Prenizka občutljivost/
Iskanje dražljajev in Slušno selekcioniranje. Neodvisni t-test je pokazal statistično
pomembno razliko na omenjenih področjih in še na področju Pomanjkanje energije/
šibkost. Rezultate potrjujejo ugotovitve Ayresove (2005), ki v svojih študijah dokaže, da
imajo otroci z različnimi razvojnimi primanjkljaji pogosto tudi primanjkljaje v slušni in
vizualni percepciji, kar temelji na slabši integraciji taktilnih, vestibularnih in proprioceptivnih občutij.
*N = normalizirana vrednost; ostale kratice = legenda tabele 1.
58
59
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih
Hipoteza 4: Predvidevali smo, da bo pri otrocih, ki so razvrščeni v skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, vprašalnik SSP pokazal največ težav na
področjih Slušno selekcioniranje in Vizualna/slušna občutljivost. Rezultati enosmerne
analize variance in izračuna po postopku Bonferroni so pokazali statistično pomembne razlike na področjih Slušno selekcioniranje, Pomanjkanje energije/Šibkost in
pri Končnem skupnem seštevku. Na področju Vizualna/slušna občutljivost analiza ni
pokazala statistično pomembnih odstopanj. Rezultati so primerljivi z ugotovitvami
Ayresove (2005), ki trdi, da slabša organizacija zaznavanja telesa korelira s sposobnostmi pisanja, barvanja in risanja ter da zgodnje akademsko učenje temelji na
organiziranju mnogih senzornih vnosov, še posebno iz vestibularnih in proprioceptivnih
receptorjev. Pri otrocih z učnimi težavami je eden glavnih deficitov omejena zmožnost
procesiranja senzornih informacij, kar se pogosto izraža s problemi na področju koordinacije in ravnotežja (Stock Kranowitz, 2005). Klančar (2009) v svoji študiji ugotavlja, da
Sensory Profile pri otrocih z motnjami na področju učenja pokaže največja odstopanja
na področjih čustvene odzivnosti, nizke vzdržljivosti/tonusa, nepozornosti/občutljivosti
na motnje iz okolja, senzorne občutljivosti in fine motorike/percepcije. Vizualna percepcija se v senzornem procesu razvije iz vestibularnih in proprioceptivnih občutij,
če pa ti senzorni sistemi ne delujejo pravilno, so lahko znatno okrnjeni vidno procesiranje, vidno ločevanje in branje, kar se opazi predvsem pri otrocih s primanjkljaji na
posameznih področjih učenja (Ayres, 2005; Stock Kranowitz, 2005). Rezultati te študije
sovpadajo z rezultati študije Klančarjeve (2009), ki navaja, da Sensory Profile pri otrocih
z motnjami na področju učenja ne pokaže pomembnih odstopanj pri področjih vidne
predelave in modulacije gibanja skozi aktivnost.
Analiza rezultatov raziskave prikaže statistično pomembne razlike med skupino otrok s
posebnimi potrebami in skupino otrok brez posebnih potreb. V skupini otrok s posebnimi
potrebami je največ motenj senzornega procesiranja zaznati med drugo razvrščenimi
otroki, saj so sem uvrščeni otroci z diagnosticiranimi težjimi razvojnimi motnjami ali
dolgotrajnejšimi boleznimi, sledijo jim otroci s primanjkljaji na posameznih področjih
učenja in otroci, ki obiskujejo individualne obravnave pri šolski specialni pedagoginji.
Rezultati naše študije prikažejo le stopnjo pojavnosti motenj senzornega procesiranja,
ne prikažejo pa vpliva motenj senzornega procesiranja na učenčevo delovanje in participacijo v šolskem okolju. Omejitev te raziskave je tudi v majhnem vzorcu preiskovancev,
predvsem v posameznih skupinah otrok s posebnimi potrebami, kar je posledica majhnega števila v raziskavo vključenih osnovnih šol in nizke realizacije vzorca.
SKLEP
Učenci z motnjami senzornega procesiranja se srečujejo z mnogimi težavami v vsakodnevnem šolskem življenju. Njihove reakcije ali odzivi na določene dražljaje so pogosto izredno stresni in moteči za učitelje, vzgojitelje ali starše, ki težje izoblikujejo
svojo vlogo in učinkovito držo v odnosu do učenca z motnjami senzornega procesiranja.
Delovni terapevt lahko z uporabo senzorno integrativne terapije v šolskem okolju znatno
pripomore h kvalitetnejšemu sodelovanju učenca z motnjami senzornega procesiranja
pri šolskih aktivnostih in izboljšanju odnosa učenec–učitelj. Različne oblike senzorno
integrativne terapije (neposredna intervencija, monitoring, konzultacije) učencu z motnjami senzornega procesiranja omogočajo uspešno in učinkovito delovanje v šolskem
okolju kljub njegovim omejitvam. Ker v Sloveniji delovni terapevti še niso vključeni v
obstoječ šolski sistem, je ključnega pomena, da se z rezultati podobnih študij prikaže
60
Marija Horvat, Nevenka Gričar
stopnjo pojavnosti motenj senzorne integracije v populaciji osnovnošolskih otrok in s
tem opozori na potrebo in smiselnost zaposlovanja delovnih terapevtov tudi v šolskem
sistemu.
LITERATURA
1. Ayres AJ. Sensory integration and the child. 25th anniversary edition. Los Angeles: Western Psyhological Services; 2005.
2. Barnes KJ, Turner KD. Team collaborative practices between teachers and occupational therapists. Am J Occup Ther 2001; 55 (1): 83–9.
3. Brown C, Dunn W. Factor analysis on the Sensory Profile from a national sample of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (7) : 490–9.
4. Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN. Occupational therapy for children. Third edition. St. Louis: Mosby-Year Book; 1996.
5. Case-Smith J, Miller H. Occupational therapy with children with pervasive developmental disorders. Am J Occup Ther 1999; 53 (5): 506–13.
6. Cheung PPP, Siu AMH. A comparison of patterns of sensory processing in children with and without developmental disabilities. Res Dev Disabil 2009; 30 (6):
1468–80.
7. Dunn W. Performance of typical children on the Sensory Profile: an item analysis. Am J Occup Ther 1994; 48 (11): 967–74.
8. Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological Corporation; 1999.
9. Dunn W, Bennett D. Patterns of sensory processing in children with attention
deficit hyperactivity disorder. Occup Ther J Res 2002; 22 (1): 4–15.
10. Dunn W, Westman K. The Sensory profile; the performance of a national sample of children without disabilities. Am J Occup Ther 1997; 51 (1): 25–34.
11. Ermer J, Dunn W. The sensory profile: a discriminant analysis of children with
and without disabilities. Am J Occup Ther 1998; 52 (4): 283–90.
12. Gričar N. Senzorna integracija znotraj delovnoterapevtske obravnave oseb z
avtizmom. SAM - e-časopis Centra društva za avtizem: 2008. http://www.avtizem.org/sam-podrobno.asp?str=15&id=45&=2008. <12. 01. 2008>
13. Kemmis BL, Dunn W. Collaborative consultation: the efficacy of remedial and
61
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih
POSEBNI VAROVALNI UKREPI V
SOCIALNO VARSTVENIH ZAVODIH
compensatory interventions in school contexts. Am J Occup Ther 1996; 50 (9):
709–17.
14. Kientz MA, Dunn W. A comparison of the performance of children with and
without autism on the sensory profile. Am J Occup Ther 1997; 51 (7): 530–7.
SPECIAL PROTECTIONS IN SOCIAL CARE INSTITUTIONS
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič
15. Klančar T. Primerjava senzorne integracije med tremi populacijami otrok.
Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta; 2009.
16. McIntosh DN, Miller LJ, Shyu V, Dunn W. Overview of the Short sensory profile
(SSP). In: Dunn W. Sensory profile. User´s manual. San Antonio: The Psychological Corporation. 59–73; 1999.
17. Parham LD, Mailloux Z. Sensory integration. In: Case-Smith J, Allen AS, Pratt PN.
Occupational therapy for children. Third edition. St. Louis: Mosby-Year Book.
307–55; 1996.
18. Rogers SJ, Hepburn S, Wehner E. Parent reports of sensory system in toddlers
with autism and those with other developmental disorders. J Autism Dev Disord 2003; 33 (6): 631–642.
19. Stock-Kranowitz C. The out-of-sync child. Revised and updated edition. London: Penguin Group; 2005.
20. Waitling RL, Deitz J, White O. Comparison of Sensory profile scores of young
children with and without autism spectrum disorders. Am J Occup Ther 2001;
55 (4): 416–23.
21. Werry JS, Scaletti R, Mills F. Sensory integration and teacher-judged learning
problems: a controlled intervention trial. J Paediatr Child Health 1990; 26 (1):
31–5.
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: V okviru zdravstvene
nege se v obravnavi pacientov z duševnimi
motnjami izvajajo tudi posebni varovalni
ukrepi. To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo, kadar pacient ogroža sebe, druge
ali lastnino. Člani negovalnega tima se
ob izvajanju le teh soočajo s številnimi
etičnimi dilemami, sama izvedba pa jim
predstavlja dodaten stres in obremenitev
na delovnem mestu.
Background: Health care of patients with
mental disorders occasionally requires
special measures to assure patients’ safety. The so called special safety measures
are emergency measures which need to
be applied when patients endanger their
health, others or property. When applying
these measures, not only is the nursing
staff faced with numerous ethical dilemmas, but carrying these measures out is
extremely stressful and hard on them as
well.
Cilj: Ugotoviti smo želeli seznanjenost
negovalnega tima s smernicami za uporabo
posebnih varovalnih ukrepov in poiskati
najpogostejše etične dileme, s katerimi se
člani tima soočajo.
Metode: Uporabljeni sta bili deskriptivna metoda dela in kvantitativna
metoda na podlagi delno odprtega anketnega vprašalnika. Raziskava je potekala
marca 2011 v Socialno varstvenem zavodu
Hrastovec. Sodelovalo je 50 članov negovalnega tima.
Rezultati: Analiza podatkov je pokazala,
da so vsi (100 %) anketiranci seznanjeni
s smernicami za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov, le 4 % anketirancev niso
seznanjeni z vsebino Zakona o duševnem
zdravju. Anketiranci se najpogosteje
Aim: The research aimed to find out
whether the nursing staff is familiar with
the guidelines for special safety measures and reveal the most common ethical
dilemmas they are faced with while carrying them out.
Methods: The research used both the
descriptive as well as the quantitative
work method based on a partially openended survey. The research, which was
conducted in March 2011 in the Heath
Institution of Hrastovec, encompassed 50
members of the nursing team.
Results: The analysis showed that all participants (100 per cent) were familiar with
the guidelines for the implementation of
FZV UM
Silva Gosak - [email protected]
viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič - [email protected]
62
63
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
sprašujejo, ali so zagotovo uporabili vse
strokovne metode, da bi z njimi preprečili
potrebo po izvajanju posebnih varovalnih
ukrepov. To je tudi najpogostejša etična
dilema, s katero se anketiranci soočajo.
Razprava in zaključek: Sodobni pristopi v
psihiatriji temeljijo na pacientu prijaznih
metodah, ki so netravmatične, pa vendar
učinkovite, in obsegajo milejše oblike zagotavljanja varnosti. Vendar se občasno
ne moremo izogniti izvajanju zahtevnejših
metod - posebnih varovalnih ukrepov. Izvajanje le teh je ena izmed najzahtevnejših
nalog za celoten negovalni tim.
Ključne besede: duševne motnje, agresivnost, zdravstvena nega v psihiatriji,
etične dileme
special safety measures, only 4 per cent
were not acquainted with the contents of
the Act on Mental Health Care. The participants most frequently asked themselves,
whether they had really used out all other
appropriate methods before resolving to
the use of special safety measures. This,
at the same time, is the most frequent
ethical dilemma they face.
1999, str. 169). V srednjem veku je Evropa z duševno bolnimi ravnala brezčutno, konec
18. stoletja pa je pariški zdravnik Philippe Pinel snel kovinske okove duševno bolnim v
pariškem zavodu Bicêtre in jih začel zdraviti z večjo moralno in etično občutljivostjo
(Kores Plesničar, 2011, str. 7). Rojstvo psihiatrije in z njo medikalizacije se je začelo v
18. in nadaljevalo v 19. stoletju (Košak, 2010, str. 20).
Discussion and conclusions: Modern psychiatric approaches are based on patientfriendly non-traumatic methods, which in
order to be affective include mild forms
of safety measures. However, occasionally
specific cases call for the use of the more
demanding, i.e. special safety measures.
Their implementation is one the most difficult tasks the nursing team has to faced.
Razmah znanosti in medicine na začetku 20. stoletja je tudi na področje zdravljenja
pacientov z duševnimi motnjami vnesel številne spremembe. Postopoma so se ukinjali
prisilni jopiči in ostale ovirnice (prav tam, str. 65). Po letu 1977 se je ukinila elektrokonvulzivna terapija. Po letu 1997 se je postopoma ukinila tudi uporaba mrežne postelje.
Pričele so se uporabljati fizične ovirnice – fiksacija na posteljo s posebnimi pasovi
(Kosina, 1999, str. 48). Z umikom sredstev prisile in različnih ovirnic, se je namesto teh
začelo uporabljati vse več sredstev sodobne komunikacije. Odnos medicinska sestra –
pacient je bolj sproščen in krepi se zaupanje med njima. Člani negovalnega tima si ne
prizadevajo več samo za mir in red na oddelku, ampak se pojavlja želja po dinamiki in
sodelovanju (prav tam, str. 64).
Key words: mental disorders, aggression,
psychiatric care, ethical dilemmas
UVOD
V okviru izvajanja zdravstvene nege se v obravnavi pacientov z duševnimi motnjami izvajajo tudi posebni varovalni ukrepi (PVU). To so nujni ukrepi, ki se uporabljajo v zdravljenju pacientov z duševnimi motnjami, v primeru, da ogrožajo sebe, druge ali lastnino.
Zakon o duševnem zdravju (2008) določa, da se uporabljajo le za najkrajši možen čas,
kolikor je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe.
V socialno varstvenih zavodih se PVU uporabljajo na posebnih varovanih enotah, ki
so pod posebnim nadzorom. V ta namen so izdelana navodila za pravilno izvajanje in
uporabo PVU ter poti obveščanja.
Stanovalca v socialno varstvenem zavodu, pri katerem je uporabljen PVU, mora medicinska sestra neprekinjeno nadzorovati, spremljati njegove vitalne funkcije in strokovno
obravnavati ves čas trajanja PVU. O izvajanju PVU se v zdravstveno dokumentacijo oz.
na obrazec za vodenje PVU vpišejo natančni podatki o razlogu, namenu, trajanju in
nadzoru nad izvajanjem ukrepa. Zato je za kakovostno in strokovno izvedbo PVU je
potrebno tudi stalno izobraževanje članov negovalnega tima.
ZGODOVINA UPORABE POSEBNIH VAROVALNIH UKREPOV
Pacienti z duševnimi motnjami so v preteklosti prestajali nečloveške muke, trpljenje,
bili zlorabljeni, izolirani, izpostavljeni številnim poskusom in odstranjeni iz družbe.
Izolacija ne le duševno bolnih, temveč tudi telesno motenih iz okolja, je stara vsaj
toliko, kot so stari zapisi o duševnih boleznih; ti pa segajo v leto 1000 pr. n. št. (Marinič,
64
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič
Konec 19. in začetek 20. stoletja je Sigmund Freud razvil psihoanalizo. To je bila podlaga
za razvoj psihoterapevtskih metod. V drugi polovici 20. stoletja se je razvila moderna
psihofarmakoterapija (Kores Plesničar, 2011, str. 8).
POSEBNI VAROVALNI UKREPI DANES
PVU v psihiatriji so namenjeni zagotavljanju varnosti in zdravljenju. Sodobna obravnava pacientov v psihiatriji temelji na načinu, ki želi biti pacientu čim bolj prijazen,
netravmatičen in učinkovit. Upoštevajo se načela in zakoni, da ne posegamo v človekovo
integriteto in ne kršimo človekovih pravic in svoboščin (Možgan, 2009, str. 439).
Izvajanje PVU je ena najzahtevnejših nalog za celoten zdravstveni tim. Glede uporabe
PVU se v strokovnih krogih pojavljajo različna mnenja in dileme, saj je PVU pravzaprav
odvzem prostosti pacientu. Za zagotovitev kakovostnega in enotnega izvajanja PVU in
spoštovanja določb zakona ter ob tem varovanja pacientovih pravic in svoboščin, je
Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo, leta 2001, izdelal priporočila in smernice za
uporabo PVU v psihiatriji (prav tam, str. 439).
Posebna varovalna ukrepa, ki sta določena po Zakonu o duševnem zdravju, sta (ZDZdr,
29. člen):
telesno oviranje s pasovi, ki se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor
je nujno potrebno glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer ne sme trajati več kot štiri
ure. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne uvedbe
PVU;
• omejitev gibanja znotraj enega prostora, ki pomeni bivanje v posebnem prostoru,
oblazinjeni sobi, ki je prav tako vizualno in zvočno spremljana preko kamere. V
tem prostoru je pacient sam; delavec ga mora obvezno spremljati preko video
nadzora in ekrana. Prostor je v celoti oblazinjen z materiali, ki so prijazni, mehki
in se dajo higiensko vzdrževati. V prostoru ni nobene opreme. Pacient, ki vstopa
v prostor mora predati vse nevarne predmete, s katerimi bi se lahko poškodoval,
tudi dele oblačil, ki bi lahko privedle do samopoškodb, zadušitve. PVU omejitve
65
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
svobode gibanja znotraj enega prostora ne sme trajati nepretrgoma več kot 12 ur.
Če se izkaže potreba po tem, da se PVU podaljša, je lahko to le z utemeljitvijo
zdravnika.
Glede na metodo izvajanja ločimo tri vrste ukrepov: medikamentozne, kjer pacient
prejema antipsihotike, benzodiazepine ali kombinacije le teh, fizične, kot so diskretni
nadzor, stalni nadzor, ograjica na postelji, standardno oviranje na postelji s posebnim kompletom pasov, oviranje zgornjih okončin, oviranje spodnjih okončin, oviranje v
invalidskem vozičku, s čimer pacientu fizično preprečimo gibanje, in kombinacija obeh
(Možgan, 2009, str. 440).
Priporočila in smernice za uporabo posebnih varovalnih
ukrepov v psihiatriji
Smernice so potrebne zaradi zaščite in spoštovanja pacientovih pravic. Omogočajo pregled ukrepov, postavljajo kriterije o njihovi uporabi, načinu izvajanja in dokumentiranja (Robar, 2011, str. 44). Poudarjajo njihovo uporabo le takrat, ko je to strokovno
upravičeno. V okvir strokovne in kakovostne obravnave duševnih motenj sodi tudi
preprečevanje okoliščin, v katerih so PVU neizogibni (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001,
str. 4). Smernice služijo kot pomoč v obravnavi in uporabi PVU ter določajo metode
uporabe PVU in medikamentozne terapije. Zdravstveni delavci se pogosto pri svojem delu soočajo z akutnim izbruhom agresivnosti in posledično z uporabo fizičnega
oviranja, zaradi česar lahko pri njih pride do stisk in nemoči (Gabrovec, 2009, str. 25).
Smernice poudarjajo tudi pomen strokovnosti in stalnega izobraževanja zdravstvenih
delavcev (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4).
Indikacije za uporabo posebnih varovalnih ukrepov
Uporaba katerega koli PVU je urgentni poseg in ga je ob ustrezni indikaciji potrebno
izvesti brez odlašanja (Drnovšek in Novak Grubnič, 2001, str. 4). Pri odločitvi za uporabo PVU sodeluje celoten zdravstveni tim. Izvaja se v prisotnosti zdravnika, ki ukrep
odobri; glede na nujnost stanja pa ga v določenih primerih uvede tudi drug zdravstveni
delavec, ki mora natančno zabeležiti pacientovo stanje ob uvedbi ukrepa in o njem takoj
obvestiti zdravnika, ki mora pacienta v najhitrejšem času pogledati in odrediti nadaljnje
ukrepe (Možgan, 2009, str. 440).
Prva skupina ukrepov je namenjena medicinski obravnavi pacienta, npr. fiksacija roke
med aplikacijo infuzije, premedikacija pred določenimi medicinskimi posegi ali preiskavami. Druga skupina so ukrepi, potrebni za obravnavo oziroma obvladovanje pacientovega nevarnega vedenja. S tem izrazom je mišljeno nevarno samopoškodovalno in
samomorilno vedenje ter vedenje, ki ogroža druge (agresivnost oz. nasilnost). Ukrepi iz
te skupine pomenijo zelo hud poseg v pacientove svoboščine, zato je ob njihovi uporabi
potrebna še posebna previdnost (Robar, 2011, str. 44).
Indikacije za PVU so (prav tam, str. 45):
• preprečevanje neposredne nevarnosti poškodbe za pacienta in osebje;
• preprečevanje resnih motenj v terapevtskem programu (nemiren pacient, ki s
svojim vedenjem zelo ovira običajne aktivnosti na oddelku);
66
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič
• preprečevanje resne škode na inventarju (pacient, ki razbija in meče predmete);
• zmanjšanje stimulacije iz okolja, ki pacientu škoduje (maničen pacient, ki se ne
zmore umiriti v običajnem okolju oddelka);
• na zahtevo pacienta (kadar sam ob primernem uvidu ne zmore kontrolirati svojega
vedenja)
Kontraindikacije za PVU so (prav tam, str. 45):
•
•
•
•
nadomestilo za medikamentozno zdravljenje;
oblika sankcioniranja;
odgovor na pacientovo neprimerno vedenje, ki ni nevarno;
ko fizičnega oviranja ne moremo izvesti, ne da bi bistveno ogrozili varnost
pacienta ali osebja;
• pri pacientih, ki so vitalno ogroženi.
VLOGA MEDICINSKE SESTRE OB UPORABI POSEBNIH
VAROVALNIH UKREPOV
Vloga medicinske sestre se začne že pri samem sprejemu pacienta. Pomembno je, da
medicinska sestra z ustrezno verbalno in neverbalno komunikacijo pomiri pacienta in
ne povečuje njegove vznemirjenosti. Za tako delovanje je potrebno poznati in predvidevati dejavnike agresivnosti ter kazalce agresivnega vedenja. Predvidevati izbruhe
nasilja ni lahka naloga, saj ni nikoli natančno znano, kako bo kdo reagiral (Robar, 2011,
str. 43). Za pacienta, ki ogroža svoje zdravje in življenje ali zdravje drugih, je potrebno
narediti dober načrt zdravstvene nege, ki se spreminja skupaj s spremembami pacientovega zdravstvenega stanja. Vselej, kadar pri pacientu uvedemo PVU, ga je potrebno
nepretrgoma varovati in to dokumentirati na poseben obrazec. Nadzor se prične v tistem
trenutku, ko je PVU uveden in se konča, ko je PVU ukinjen (Marinič, 1999, str. 173).
Dokumentacija ob izvajanju PVU obsega List posebnega varovalnega ukrepa, dodatno pa
še Poročilo zdravstvene nege in List intenzivne nege.
Naloge medicinske sestre pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov
Medicinske sestre se na psihiatričnem področju soočajo z agresivnimi stanji. Ob tem so
pogosto pod pritiskom, saj morajo v delovnem procesu zagotavljati varnost pacientov
in sebe, obenem pa za fizično obvladovanje niso dovolj usposobljene (Gabrovec, 2009,
str. 25).
PVU je potrebno izvajati v prisotnosti dovolj velikega števila osebja (vsaj pet oseb).
O uporabi PVU vedno odloča zdravnik, ki mora biti praviloma tudi prisoten. PVU se ne
sme nikoli izvajati zaradi kaznovanja pacienta ali zaradi olajšanja situacije na oddelku,
temveč vedno in zgolj zaradi zaščite pacienta in osebja (Groleger, 2009, str. 293).
Medicinska sestra mora zagotoviti naslednje (Žagar, 2006, str. 3-5): zadostno število
osebja za izvedbo samega posega ter ostalih medicinsko tehničnih posegov in negovalnih intervencij, priprava posteljne enote, nadzor pacienta pred, med in po fiksaciji,
fiksiranje pacienta na posteljo po dogovorjenem načinu, nadaljnje telesno omejevan-
67
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
je pacienta, pogovor s pacientom, nadzor vitalnih funkcij, zagotavljanje osnovnih
življenjskih aktivnosti, preprečevanje razjed zaradi pritiska, dokumentiranje, prenehanje telesne omejitve s Segufix pasovi, stiki s svojci, ravnanje s Segufix pasovi po
uporabi.
S timsko obravnavo pacienta, pri katerem je uporabljen PVU, želimo doseči, da se
zmanjša pogostost uporabe PVU, da se skrajša čas uporabe PVU ter da pacientu zagotovimo varno in kakovostno izvedbo PVU (Kovačič, 2010, str. 26).
Etični vidiki pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov
Etika pomeni odgovornost, poštenost, jasnost in prevzemanje stališč (Tschudin, 2004,
str. 37).
Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Posebej pomembni so v psihiatrični zdravstveni negi. To pomeni, da morajo naše odločitve
temeljiti ne le na strokovnem znanju, marveč tudi na moralno etičnih načelih, ki zagotavljajo optimalne rešitve z vidika interesov posameznika, skupine ali družbe (Škerbinek,
1999, str. 11). Potrebno je zavedanje zdravstvenega osebja, da se paciente z duševnimi
motnjami obravnava enakovredno drugim pacientom, zdravi in neguje s spoštovanjem
(Kores Plesničar in Petek, 2005, str. 150).
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič
Rezultati
Povprečna starost anketirancev je bila 37,9 let .V povprečju je njihova delovna doba
znašala 15,9 let. V raziskavi je sodelovalo 64 % zdravstvenih tehnikov/medicinskih sester, 22 % bolničarjev/negovalcev, 6 % diplomiranih medicinskih sester in 2 % medicinskih
sester z univerzitetno izobrazbo.
Podatki so pokazali, da so vsi anketiranci (100 %) seznanjeni s smernicami o pravilni
uporabi PVU in da pri svojem delu smernice v 100 % upoštevajo. Ravno tako je 96 %
anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju, ki je nastal v letu 2008
in v svojem 29. členu določa ukrepe v zvezi s PVU. 66 % anketirancev se je z vsebinami
zakona seznanilo na strokovnih izobraževanjih s strani vodstva institucije. V omenjeni
instituciji uporabljajo vse predhodno opisane oblike PVU, vendar 46 % le te izvaja redko,
38 % pogosto, vsakodnevno pa 16 %.
36 % anketirancev ima ob izvajanju PVU vedno različne težave, 30 % pogosto, 26 % redko
in 8 % nikoli. Anketiranci so opisali različne težave (Sl 1), ki jih občutijo pri izvajanju
PVU.
Najpogostejše etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi so vsekakor zdravstvena
nega nasilnega pacienta, fizično omejevanje le-tega oz. izvajanje PVU-ja in aplikacija
medikamentozne terapije proti njegovi volji (Kogovšek in Škerbinek, 2002, str. 21).
RAZISKOVALNI DEL
Namen in cilji raziskave
V okviru empiričnega dela smo želeli ugotoviti, kakšna je seznanjenost članov negovalnega tima v socialno varstvenih zavodih s smernicami za varno uporabo PVU in katere
so najpogostejše etične dileme, ki se pri njih pojavljajo ob izvajanju PVU. Hkrati nas
je zanimalo, ali člani negovalnega tima vidijo potrebo po spremembi dokumentacije
za evidentiranje PVU. Predvidevali smo, da so člani negovalnega tima premalo seznanjeni s smernicami izvajanja PVU in da vidijo potrebo po spremembi dokumentacije za
evidentiranje PVU.
Metode dela
Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Izvedena je bila kvantitativna raziskava,
kjer smo za zbiranje podatkov kot inštrument uporabili delno odprti anketni vprašalnik.
Anketiranje je bilo izvedeno marca 2011 v Socialno varstvenem zavodu Hrastovec (SVZ
Hrastovec). Sodelovalo je 50 članov negovalnega tima, kar pomeni 25 % vseh zaposlenih v
zdravstveni negi. Anketiranci so bili v 82 % ženskega in v 18 % moškega spola. V raziskavi
so sodelovali prostovoljno, bili so seznanjeni z možnostjo odklonitve sodelovanja v
raziskavi in z namenom raziskave.
68
Slika 1: Vrsta težav izvajalcev PVU
Ravno tako se anketiranci ob izvajanju PVU soočajo z različnimi etičnimi dilemami.
Največ anketirancev se sprašuje, ali so resnično uporabili vse strokovne metode, da bi
se izognili restriktivnim oblikam PVU. Nadalje se sprašujejo, ali bo zadostoval pogovor
in bodo z njim rešili problem, kdaj stanovalca premestiti na varovano enoto, kdaj pri
stanovalcu uporabiti PVU in kateri, kdaj aplicirati zdravila, ki jih ima stanovalec predpisana po potrebi itd. 94 % anketirancev stanovalca, pri katerem se izvaja PVU, tudi
vseskozi opazuje. Ravno tako se vsi anketiranci zavedajo pomena timskega dela in dobre
medsebojne komunikacije ob izvajanju PVU.
100 % anketirancev je seznanjenih s posebno dokumentacijo, ki se vodi ob izvajanju
PVU. 96 % anketirancev je mnenja, da je dokumentacija ustrezna in ne potrebuje dopolnitev ali drugih sprememb.
69
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
Razprava
Izvajanje PVU je za člane negovalnega tima ena izmed najzahtevnejših aktivnosti
zdravstvene nege, saj pomeni dodatno obremenitev na že tako stresnem področju. Najpogosteje stres na delovnem mestu v psihiatrični zdravstveni negi povzroča premalo
število zaposlenih ob izvajanju PVU, obravnava nasilnih, zahtevnih pacientov, urgentne
situacije itd. (Jenkins, Elliott, 2004; Sorgaard, Ryan, Dawson, 2010).
V naši raziskavi smo zastavili tri raziskovalna vprašanja. Na prvo raziskovalno vprašanje
»o seznanjenosti s smernicami za izvedbo PVU« lahko odgovorimo pritrdilno, saj so bili
vsi anketiranci z njimi seznanjeni in jih pri svojem delu tudi upoštevajo. Prav tako je
bila velika večina anketirancev seznanjenih z vsebino Zakona o duševnem zdravju. Z njo
so se seznanili na različne načine: s strani vodstva zavoda v obliki izobraževanj, vodij
zdravstvene nege in oskrbe, nekateri so se seznanili sami itd.
V drugem raziskovalnem vprašanju smo vprašali o »najpogostejši etični dilemi, s katero
se člani negovalnega tima soočajo pri izvajanju PVU«. Izkazalo se je, da najpogostejšo
etično dilemo povzroča situacija, v kateri se sprašujejo ali so resnično uporabili vse
strokovne metode, da do potrebe po PVU ne bi prišlo.
Na tretje raziskovalno vprašanje o »potrebi po spremembi dokumentacije za evidentiranje PVU« lahko odgovorimo, da zaposleni v SVZ Hrastovec ne čutijo potrebe po
dopolnitvi obstoječe dokumentacije ob izvedbi PVU. Za natančno evidentiranje uporabljajo naslednjo dokumentacijo: obrazec PVU, List intenzivne nege in List opazovanja,
dodatno pa tudi Register izvajanja PVU, beleženje v predajno knjigo in Temperaturni
list.
Rezultati raziskave so pokazali, da je najpogostejša oblika izvajanja PVU (v 35 %) telesno
oviranje s pasovi. Zaposlenim izvedba PVU v večini povzroča stres, strah in obremenitev.
Ravno tako so anketiranci mnenja, da sta timsko delo in komunikacija med zdravstvenimi delavci in drugimi strokovnimi delavci (delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog,
socialni delavec) zelo pomembna dejavnika ob uporabi PVU.
Anketiranci so podali še nekatere predloge, ki bi po njihovem mnenju lahko pripomogli
k zmanjševanju uporabe PVU; najpogostejši predlog je bil poskrbeti za večjo kadrovsko
zasedbo. Nadalje so predlagali: posvetiti stanovalcem več časa, organizirati manjše
delovne enote v ustanovi, izvajati terapevtske komunikacije, večjo animacija s strani
strokovnih delavcev, zagotoviti večjo pokritost z nočno izmeno - predvsem na varovani
enoti, več individualnega dela, več pozornosti za stanovalce, več podpore delavcem.
Dva anketiranca sta odgovorila, da je vse dobro urejeno in da v instituciji izvajajo vse
možnosti pred uporabo PVU.
ZAKLJUČEK
Skozi zgodovino so znane različne metode izvajanja PVU. Nekoč so z duševno bolnimi
ravnali brezčutno, jih zapirali v temne kleti, prikovali na stene, pobijali, požigali, metali v jarke in uporabljali različne bolj ali manj nehumane pripomočke. Prihajalo je
do teptanja človekovega dostojanstva in kršitev vseh osebnih in ostalih pravic. Danes
imamo Zakon o duševnem zdravju, v katerem je jasno razloženo, kaj spada med PVU,
70
Silva Gosak, Klavdija Čuček Trifkovič
kdaj ga izvajamo, kdo ga uvede, kako dolgo lahko trajajo in zato ne sme prihajati do
kršitev. Napisana so tudi Priporočila in smernice za uporabo PVU, s katerimi morajo biti
seznanjeni vsi zaposleni, ki delajo na tem področju.
Pacient, pri katerem je uporabljen PVU, mora biti deležen strokovne obravnave več
različnih strokovnjakov, katerih delo se prepleta in dopolnjuje v timski obravnavi.
Z njo želimo doseči zmanjšanje pogostosti uporabe PVU, skrajšati čas uporabe PVU ter
pacientu zagotoviti varno in kakovostno izvedbo PVU.
Kljub temu pa se vedno znova znajdemo pred različnimi dilemami. Razmišljanje,
tehtanje možnosti in iskanje ustreznih odgovorov ter rešitev, pomeni odločanje z močjo,
ki jo imamo. Najpogostejše etične dileme se v psihiatriji pojavljajo v obravnavi nasilnega pacienta, pri fizičnem omejevanju le-tega oziroma izvajanju PVU-ja in aplikaciji
medikamentozne terapije proti njegovi volji. Odnos do nasilne osebe kot etične dileme,
ne zadeva samo dejavnost zdravstvene nege, ampak družbo nasploh.
Če želimo, da se PVU izvaja kakovostno in pri tem zagotoviti varnost tako pacienta kot
osebja in ostalih na oddelku, je potrebno zagotoviti redna izobraževanja osebja. Le na
tak način bomo dosegli, da bo obravnava pacientov, pri katerih je uporabljen PVU, zanje
manj stresna prav tako pa tudi bolj varna za paciente.
LITERATURA
1. Dernovšek MZ, Novak Grubnič V. Priporočila in smernice za uporabo
posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji. Ljubljana: Viceversa, Slovenske
psihiatrične publikacije; 2001.
2. Gabrovec B. Smernice fizičnega oviranja. In: Poček U, eds. Nasilno vedenje v
duhu novih praks: zbornik prispevkov, Ljubljana, 6. november 2009. Ljubljana:
Zbornica zdravstvene in babiške nege, Zveza strokovnih društev medicinskih
sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov v psihiatriji; 2009: 25-6.
3. Groleger U. Agresivnost. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega in
zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična klinika
Ljubljana; 2009: 288-94.
4. Jenkins R, Elliott P. Stressors, burnout and social support: nurses in acute
mental health settings. J Adv Nurs. 2004;48(6):622-31.
5. Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami.
Ljubljana: Tehniška založba Slovenije; 2002.
6. Kores Plesničar B. Kratka zgodovina psihiatrije. In: Kores Plesničar B, eds.
Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede;
2011: 7-9.
71
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih
7. Kores Plesničar B, Petek B. Hospitalizacija proti volji / neprostovoljna hospitalizacija. In: Grmec Š, Kupnik D, eds. Akutna stanja: znamenja, simptomi, sindromi, diferencialna diagnoza in ukrepanje: Zbornik predavanj in algoritmov
ukrepanja. Maribor: Medicinska fakulteta, Katedra za družinsko medicino;
2005: 150-3.
PREDSTAVITEV VAROVANEGA ODDELKA
V DOMU ZA VARSTVO ODRASLIH
VELENJE
PRESENTATION OF A PROTECTED WARD IN
THE ELDERLYHOME VELENJE
8. Kosina L. Iz zgodovine v prihodnost. Razvoj psihiatrične zdravstvene nege v
Sloveniji. Ljubljana: Psihiatrična in nevrološka sekcija ZZNS; 1999.
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik
9. Košak T. Duševno zdravje in človekove pravice [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru; 2010.
10. Kovačič M. Sprejem pacienta z duševno motnjo na oddelek psihiatrije [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru; 2010.
11. Marinič M. Izolacija pacientov s pasovi Segufix. In: Kobentar R, Kogovšek B,
eds. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za medicinske sestre
in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 169-75.
12. Možgan B. Posebni varovalni ukrepi. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena
nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju: učbenik. Ljubljana: Psihiatrična
klinika Ljubljana; 2009: 439-43.
13. Robar A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. In: Kores Plesničar B, eds.
Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede;
2011: 43-7.
14. Sorgaard KW, Ryan P, Dawson I. Qualified and Unqualified (N-R C) mental health
nursing staff - minor differences in sources of stress and burnout. A European
multi-centre study. BMC Health Services Research 2010;10:163. Dostopno na:
http://www.biomedcentral.com/1472-6963/10/163 (8.7.2011).
15. Škerbinek AL. Etične dileme v psihiatrični zdravstveni negi. In: Kobentar R,
Kogovšek B, eds. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 1999: 11-4.
16. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Educy, Društvo
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004.
17. Zakon o duševnem zdravju. Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008.
18. Žagar M. Klinična pot. Posebni varovalni ukrep telesne omejitve ob nevarnem
vedenju bolnika z duševno motnjo. Begunje: Psihiatrična bolnišnica Begunje;
2006.
72
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: V naslednjih petindvajsetih letih se bo delež starega prebivalstva dvignil na eno tretjino celotnega
prebivalstva. Tako spremenjena starostna
struktura pomeni za družbo velike spremembe. Starostniki bi naj preživljali svoja
pozna leta v krogu svoje družine, vendar
pa to ni vedno mogoče. Starostnik mora
v sodobni družbi v dom za starejše zaradi
telesnih in duševnih bolezni, včasih pa tudi
zaradi neprimernih in nevzdržnih odnosov
doma. V tradicionalni družbi je starostnikom nudila varnost njihova družina ali
bližnji sorodniki. Sodobna družba pa je
materialno varnost starostnikov socializirala. Države danes omogočajo starostnikom moderne socialne mreže javnih programov. Tudi v Sloveniji imamo različne
oblike storitev v bivalnem okolju starostnika. Imamo centre za pomoč na domu
– storitev na daljavo, pomoč na domu,
dnevne centre, varovana stanovanja, domove za starejše… Tudi v Velenju je dom
za varstvo odraslih. Dom za varstvo odraslih Velenje ima zdravstveno negovalno
enoto – varovani oddelek, na katerem so
nameščeni stanovalci z najzahtevnejšimi
in dolgotrajnimi težavami, povezanimi s
Theoretical starting points: In the next
25 years the portion of old population
will rise to one third of the whole population. Such a changed age structure
means great changes for the society. The
elderly should be spending their old age
with their families, but that is not always
possible. An elderly person must go to a
retirement home because of certain bodily and mental illnesses, and sometimes
even because of unbearable relations at
home. In a traditional society the family
or close relatives cared for the elderly
people. The modern society has socialized the material well-being. Countries
are now enabling modern social networks
of the public programs for the elderly. We
also have different types of services in the
living space of the elderly in Slovenia. We
have: centres for domestic help – remote
service, day-care centres, safeguarded
flats, retirement homes, etc. There is
also a retirement home in Velenje. It has
a health nursing unit – protected ward,
where elderly with the most demanding
and long-lasting problems with dementia
or similar illnesses live, which demands
full personal help, a greater extent of per-
VŠZV SG
Anita Bandelj - [email protected]
pred. Frančiška Šumečnik - [email protected]
73
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
starostno demenco ali sorodnimi stanji,
kar zahteva popolno osebno pomoč, večji
obseg individualne pozornosti in pomoči.
Prispevek predstavlja organizacijo dela z
dementnimi stanovalci varovanega oddelka, ki zajema zelo široko in kakovostno
področje dela ter poglobljen holistični
pristop obravnave stanovalcev. Predstavljene so najrazličnješe oblike pomoči in
aktivnosti, ki starostnikom omogočajo
človeka vredno življenje tudi v pozni starosti oziroma tedaj, ko nimajo več moči,
volje in znanja za aktivno življenje in so
prepuščeni tujim osebam. Predstavljeno
je tudi spodbujanje svojcev stanovalcev,
da pri oblikovanju vsakdanjega življenja
svojih sorodnikov čim bolj pogosto in tvorno sodelujejo in tvorijo veliko družino. V
prispevku želimo predstaviti varovani oddelek v Domu za varstvo odraslih Velenje.
Ključne besede: Dom za varstvo odraslih
Velenje, dementni stanovalci, stanovalci,
varovani oddelek
sonal attention and help. This contribution
represents the work organization with demented residents of the protected ward,
which covers a very wide and quality field
of work, and a deep holistic approach to
treating the residents. Presented are the
various types of help and activities, which
give the elderly a decent standard of living even in old age or when they do not
possess the strength, will and knowledge
for an active life and are left to strangers.
Encouraging the families of the residents
to cooperate progressively and creatively
at shaping the every-day life of their relatives, and being as a one big family is also
presented. In this contribution we want to
present the protected ward of the retirement home Velenje.
Key words: Elderly home Velenje, residents with dementia, residents, protected
ward
UVOD
Dom za varstvo odraslih Velenje je bil ustanovljen kot javni socialnovarstveni zavod. Je
namensko grajen dom, ki ga predstavljata dva objekta, zgrajena v časovnem presledku
šestih let. Prvi del doma, imenovan Hrast, je bil zgrajen leta 1976. Zaradi velikih potreb
po domskem varstvu je bil leta 1982 dograjen prizidek k domu za 86 oseb. Poimenovali
so ga Lipa. Med sabo sta povezana z veznimi hodniki v kletni etaži ter v prvem in drugem
nadstropju.
Dom za varstvo odraslih Velenje deluje za področje treh občin: Mestne občine Velenje,
Občine Šoštanj in Občine Šmartno ob Paki. Svojo dejavnost opravlja v skladu z ustanovitvenim aktom, kjer je kot osnovna dejavnost opredeljena socialna in zdravstvena oskrba ter dodatna gospodarska dejavnost. Je dom odprtega tipa in nudi osnovno oskrbo,
ki pomeni bivanje in organizirano prehrano, socialno oskrbo, zdravstveno varstvo po
predpisih s področja zdravstva ter dnevno varstvo. Poleg tega ponuja starejšim številne
razvedrilne dejavnosti, prireditve, druženja in izobraževanja.
Kapaciteta Doma za varstvo odraslih Velenje je 192 postelj. Od tega je 190 postelj
namenjenih institucionalnemu varstvu, 2 postelji pa sta namenjeni dnevnemu varstvu.
Glede na zahtevnost zdravstvene nege pri stanovalcih, omejitev del pri nekaterih zaposlenih in upoštevanje delovnopravne zakonodaje je v Domu za varstvo odraslih Velenje v
zdravstveno negovalni enoti zaposlenih 45 oseb, v osnovni in socialni oskrbi 38 oseb ter
po posebni pogodbi s strani Zavoda za zaposlovanje Velenje 5 oseb.
74
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik
Na podlagi zahtevnosti zdravstvene nege in oskrbe ima Dom za varstvo odraslih Velenje
več oddelkov:
• stanovanjske oddelke, ki so namenjeni stanovalcem, ki ne potrebujejo stalne
oskrbe in pomoči;
• polnegovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z zmernimi starostnimi in
zdravstvenimi težavami;
• negovalne oddelke, ki so namenjeni stanovalcem z najzahtevnejšo stopnjo starostnih in zdravstvenih težav in v celoti potrebujejo neposredno pomoč;
• varovani oddelek, ki je namenjen stanovalcem z najzahtevnejšimi dolgotrajnimi
težavami, povezanimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji.
VAROVANI ODDELEK
Dom za varstvo odraslih Velenje ima zdravstveno negovalno enoto Hrast 2, v kateri so
nameščeni uporabniki oziroma stanovalci z najzahtevnejšimi in dolgotrajnimi težavami,
povezanimi s starostno demenco ali sorodnimi stanji, kar zahteva popolno osebno
pomoč, večji obseg individualne pozornosti in pomoči.
Na varovanem oddelku je zaposlen strokovno usposobljen kader v skladu z normativi
in standardi. Varovani oddelek vodi oseba, ki ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Po
izobrazbi je srednja medicinska sestra z dokončano višjo šolo za socialne delavce in pridobljenimi dodatnimi funkcionalnimi znanji s področja dela z osebami z demenco. Tudi
ostali zaposleni se na internih in eksternih strokovnih usposabljanjih dodatno strokovno
usposabljajo na področju dela z osebami z demenco.
V delo z dementnimi stanovalci so vključeni tudi ostali strokovni delavci in sodelavci:
•
•
•
•
•
•
diplomirana medicinska sestra, vodja tima, ki sodeluje z nevropsihiatrom;
delovna terapevtka;
fizioterapevtka;
srednja medicinska sestra;
negovalke;
zaposleni preko javnih del.
Za stanovalce na varovani enoti dopoldan skrbijo:
• 1 delavka z opravljenim celoletnim strokovnim izpopolnjevanjem s področja
demence in VI. stopnjo strokovne izobrazbe;
• 1 medicinska sestra;
• 2 negovalki;
• 1 do 2 zaposlena preko javnih del.
Popoldan skrbijo:
• 1 medicinska sestra;
• 1 negovalka;
• 1 zaposlen preko javnih del.
75
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
Vodja zdravstveno negovalne enote oddelka in delavka z dodatnimi strokovnimi znanji s
področja demence skrbita, da delo na varovanem oddelku poteka nemoteno.
Varovani oddelek, ki so ga stanovalci leta 2005 poimenovali Ježek, šteje 20 postelj.
Oddelek ima skupni osrednji prostor, v katerem potekajo utečene dnevne aktivnosti in
različne dejavnosti. Je zelo svetel prostor z balkonom in priročno čajno kuhinjo. Iz sob
stanovalcev je prost dostop do vseh skupnih prostorov. Izven te varovane enote je možen
izhod v atrij, ki je tehnično varovan, prisotno pa je tudi osebje.
Na oddelku je poleg tega, da se osebno skrbi za varnost stanovalcev,vstop in izstop varovan z indukcijskimi zankami. Kljub uporabi tehničnih sredstev in zaposlenega osebja,
ki izvaja nadzor, je vstop in izstop na varovani oddelek neoviran. Zaradi vgrajenih indukcijskih zank na vhodu in izhodu oddelka in »urice«, ki jo ima stanovalec na roki, dobi
osebje signal, če stanovalec zapusti varovano območje. Dostop do skupnih prostorov iz
sob stanovalcev je vedno prost.
Stanovalci lahko uporabljajo tudi zunanje površine ob spremstvu in nadzoru druge osebe, zato stanovalci ne morejo nenadzorovano zapustiti teh površin ali oddelka. Na
enoti je povečana stopnja varovanja urejena tudi s povečanim številom zaposlenega
osebja, ki si prizadeva poiskati ravnotežje med ohranjanjem samostojnosti stanovalcev
in med omejevanjem njihovega gibanja, katerega namen je zgolj zagotavljanje varnosti
stanovalcev.
ORGANIZACIJA DELA Z DEMENTNIMI STANOVALCI
Nega in varstvo oseb z demenco mnogokrat pozročata negovalnim domovom velike probleme. Obstoječi koncepti in načini dela zlasti z vedenjsko spremenjenimi, motorično
nemirnimi stanovalkami in stanovalci s srednje močno ali močno razvito demenco ne
ustrezajo več ali pa le delno (Čakš, 2004).
V starosti se pojavljajo različne bolezni. Nekatere so sled življenja v mladosti in v
kasnejših letih. Ena izmed številnih obolenj je tudi demenca, ki se lahko pojavi že prej,
ne samo v starosti. Demenca je propadanje oziroma izguba pridobljenih višjih možganski
funkcij. Popuščati začno umske sposobnosti po končanem šolanju, najbolj pa takrat, ko
ljudje niso več aktivni, ko se upokojijo. Zato naj bi se v pokoju ukvarjali z različnimi
hobiji, honorarnim delom, umetnostjo, gledališčem….(Čakš, 2004).
Življenjska doba starostnikov se daljša, zato je v domovih za varstvo odraslih vedno
več dementnih stanovalcev. Ko starostnik ne more več zadovoljevati svojih osnovnih
življenjskih potreb in so že nakazani prvi zanki demence, se svojci odločijo za domsko
namestitev, da bi jim bilo življenje čim lepše, prijaznejše in kakovostno (Čakš, 2004).
Da bi bilo v domovih za dementne stanovalce čim bolj strokovno, izpopolnjeno in
usposobljeno osebje, da bi bilo čim boljše preživetje dementnih oseb, je potrebno
informiranje in povezava dela varovalnega, negovalnega in terapevtskega osebja (Čakš,
2004).
Ko pridejo ljudje v dom, je to za njih novo okolje. Doma so bili samostojni, sami so si
znali poiskati stvari, v tujem okolju pa se lahko popolnoma izgubijo. Zato morajo zaposleni pri sprejemu novega stanovalca v dom od svojcev vzeti anamnezo (kaj so najraje
76
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik
počeli doma, ali so pri dementnem opazili kakšne posebnosti, ali so orientirani, kakšno
terapijo so imeli, kaj najraje nosijo, ali so na dieti, katere jedi so najraje jedli in katerih
niso hoteli jesti … (Čakš, 2004).
Izrednega pomena pri sprejemu novega stanovalca v dom je njegova življenjska zgodba, na podlagi katere lahko zaposleni dobro pripravijo individualni načrt oskrbe novega
stanovalca.
Individualni načrt oskrbe novega stanovalca vpliva na načrtovanje organizacije dela zaposlenih:
• vsaka dementna oseba, ki pride v dom, ima nekaj sposobnosti in te se morajo
ohraniti;
• vsako aktivnost, ki jo zaposleni načrtujejo, so jim dolžni razložiti s preprostimi,
kratkimi in jasnimi navodili;
• z dementnimi stanovalci morajo ravnati izredno potrpežljivo, si vzeti čas zanje;
• dementne stanovalce morajo aktivirati po njihovih zmožnostih, zato je izrednega
pomena, da jih spoznajo, se z njimi pogovarjajo, si zanje vzamejo dovolj časa.
Če zaposleni pri delu preveč hitijo, postanejo dementni stanovalci nemirni in nezadovoljni. Osebna komunikacija z njimi je vse šibkejša. Da se izognejo zapletom pri aktivaciji dementnega stanovalca, je vse bolj pomembna življenjska slika, ki jo projicirajo
na platno kot strip. Ta nam pride še posebej prav, kadar z dementnimi stanovalci ne
delajo vedno isti uslužbenci. Življenjska zgodba jim daje vpogled v njihovo življenje in
visi na steni njihove sobe ali omare (Čakš, 2004).
Da je delo lažje tako z dementnimi stanovalci kot tudi z drugimi, se v domu že precej
časa izvaja predaja službe zdravstveno negovalnega osebja. Vsako jutro se zaposleni
dobijo ob istem času in v istem prostoru, ki ga imenujejo »raportna« soba. Obveščajo
se o stanjih tako dementnih kot drugih stanovalcev, kajti vsakršne vesti o morebitnih
psihičnih spremembah stanovalcev, ki ne bivajo na varovanem oddelku, so jim v razmislek. Najprej morajo vedeti, od kod prihajajo te spremembe, ki so morda organskega
izvora, da lahko stanovalca nato po potrebi premestijo na varovani oddelek takoj, ko je
mogoče. Pri delu morajo biti strpni, zavedati se morajo vrednot ljudi, s katerimi delajo
(Čakš, 2004).
METODE DELA
Pri delu uporabljajo in izvajajo različne metode dela, ki jih prilagajajo dementnim
stanovalcem glede na njihove zmožnosti in sposobnosti. Metode dela so odvisne od
opravljenih vsakoletnih kratkih preizkusov spoznavnih sposobnosti dementnih stanovalcev ter glede na njihovo pomičnost:
• Z nepomičnimi dementnimi stanovalci izvajajo individualno razgibavanje, aktivno
in pasivno, posedanje, družabništvo, vaje za ohranjanje spomina in, če je možno
glede na njihovo zdravstveno stanje, posedanje na invalidski voziček. Tako jim je
omogočeno tudi druženje z ostalimi stanovalci na oddelku.
77
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
• Delno pomične in pomične stanovalce aktivno vključujejo v razna dogajanja v
domu: razne prireditve, skupinsko delo, telovadbo, druženje z ostalimi stanovalci.
Stanovalce, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo vključiti v aktivnosti drugod
v domu, pripeljejo v dnevni prostor na oddelku in jim glede na stopnjo demence
prilagodijo aktivnosti.
• Urnik aktivnosti za stanovalce z demenco je na oglasni deski nameščen tako, da
imajo vpogled na program dela tudi svojci stanovalcev.
DEJAVNOSTI STANOVALCEV NA VAROVANEM ODDELKU
Zaposleni pričnejo stanovalce aktivirati že z jutranjo nego. Vedno jih pokličejo po imenu. Preden vstopijo v njihovo sobo, potrkajo na vrata, jih pozdravijo in se jim predstavijo. Nato prižgejo signalno lučko pri vratih, da naznanijo, v kateri sobi so. Dementni
stanovalci morajo vstati vsak dan ob isti uri. Pri izvajanju jutranje nege jih je potrebno
spodbujati in usmerjati.
Po zajtrku, ki ga imajo dementni stanovalci v jedilnici in je prav tako njihov delovni
prostor, se večina udeleži jutranje telovadbe, nato pa se razdelijo na skupine po njihovih
zmožnostih in stopnji demence zaradi lažjega dela in večjega uspeha. S tem poskrbijo, da stanovalci in stanovalke v dnevnih prostorih ne ždijo na stolih, ne dremajo,
spijo ali pa kratko malo da ne čakajo, čakajo, čakajo…Dementni stanovalci potrebujejo
spodbudo in izziv tako kot drugi ljudje. Zmorejo več, kot pričakujemo od njih ali kot
sami pričakujejo od sebe, zato potrebujejo veliko zaupanja, da lahko znova razvijejo
zaupanje vase.
Telesne dejavnosti
Med telesne dejavnosti vključujejo telovadbo, ki se izvaja vedno ob istem času, po
zajtrku. Prične se z isto vajo, nato sledijo vaje po utečenem vrstnem redu. Dementni
stanovalci vajam večinoma sledijo. Pri vajah jih je potrebno spodbujati in tudi pohvaliti. Z rednimi telesnimi vajami se jim omogoči večja samostojnost. Namen telovadbe
je vzdrževanje in pridobivanje gibljvosti, mišične moči, kondicije, ravnotežja, skratka
pridobivanje na psihofizični kondiciji. Izrednega pomena je tudi hoja oziroma sprehodi
v bližnji okolici doma. Med hojo velikokrat posedajo po klopcah, klepetajo in opazujejo
naravo. Pri tej dejavnosti morajo biti zaposleni pozorni na zdravstveno stanje stanovalcev, da jih ne utrudijo preveč.
Dejavnosti, povezane z glasbo
V demenci je glasba izrednega pomena, saj dementne osebe ne morejo več vzpostavljati
nobenih stikov, lahko pa začenejo peti ali vsaj mrmrati, ko slišijo znano melodijo. Pojejo
predvsem stare domače pesmi. Petje je mirno in ne preveč glasno. Z glasbo se izboljša
razpoloženje, zbudijo se čustva. Dementni stanovalci pojejo vsak dan, ob istem času, če
je le mogoče dopoldan po telovadbi in pred kosilom. To je njihov kažipot za neko drugo
dogajanje.
78
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik
Storitvene dejavnosti
Pri storitvenih dejavnostih dementni stanovalci največkrat uporabljajo papir, škarje,
lepilo, iz česar izdelujejo okraske, voščilnice, slike. Poleg papirja uporabljajo tudi nit,
volno, trakove, tkanine, ki jih uporabljajo za pletenje, šivanje in izdelovanje igrač. Pri
storitveni dejavnosti je izrednega pomena motivacija, volja, ni pomembno koliko bodo
naredili in kakšni bodo ti izdelki. Pomembno je, da sodelujejo in ustvarjajo po lastni
volji in domišljiji.
Družbene dejavnosti
Družabne dejavnosti so namenjene druženju. Pomembno je, da so pri teh dejavnostih
zbrani stanovalci na isti ravni demence, da ne pride do sporov. Največkrat se igrajo
z družabnimi igrami, kot so Človek, ne jezi se, domino, spomin, igre s slikami, igre
številk, sestavljanje puzzlov. Pri igri je pomembno, da si zapomnijo vrstni red. Vrstni
red gre vedno v smeri urinega kazalca, prav tako pa si z družabinimi igrami urijo spomin
za barve, like, podobe. Poleg iger skupaj poslušajo radio, prebirajo dnevne časopise,
komentirajo najrazličnejše dogodke iz vsakdanjega življenja, skrbijo za rože, plešejo in
se udeležujejo prireditev, zabav ter športnih dogodkov.
Vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti
Izvajajo se vaje za vzdrževanje besednega zaklada in razumevanje besed, vaje spomina,
družabne igre, risanje, pisanje:
•
•
•
•
•
•
izbere se črka in poišče se čim več besed, ki se začnejo s to črko;
asociacije na določeno besedo in spomini;
gledanje slik in primerjava;
risanje slik na izbrano temo ali po navodilu;
besedne igre;
anagrami.
Kinološke urice
Vsi kinologi, ki prihajajo v dom, so prostovoljci. Njihova nagrada je zadovoljstvo stanovalcev in iskrice, ki se krešejo v očeh ob pogledu na žival in ob dotiku živali. V veliki meri
doprinesejo k večji socializaciji naših stanovalcev in večji kakovosti življenja stanovalcev v domu.
Z vključevanjem dementnih stanovalcev v dogajanje na kinološki urici želijo:
•
•
•
•
omogočiti stanovalcem človeka vredno življenje;
posvečati več pozornosti in neprestano spremljanje;
vlivati stanovalcem občutek varnosti, sprejetosti in zaželenosti;
jih sprejemati takšne, kot so in spoštovati njihove interese, sposobnosti in
izkušnje;
79
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
• vzpodbujati in ohranjati senzomotorične komponente, kognitivne komponente in
psihosocialne spretnosti stanovalcev;
• vzpodbujati svojce, da se aktivno vključijo v dogajanje;
• umirjati ali/in preusmerjati pozornost stanovalcev (vedenjske in psihične spremembe).
Pri psih, ki prihajajo v hišo, ni pomembno, kakšne pasme so, pomembno je, da so socializirani, značajsko stabilni, vodljivi in zdravi.
Vsak kinolog predstavi svojega psa – katere pasme je, koliko je star itd., nato predstavi
način dresure in ob zaključku popelje psa med prisotne, da se ga lahko dotikajo. So pa
tudi stanovalci, ki radi opazujejo psa od daleč in se izogibajo kontaktu z njim. Kinologe
opozorijo na te stanovalce, da jih ne bi nevede izpostavljali stresu.
VKLJUČEVANJE SVOJCEV V AKTIVNOSTI VAROVANEGA
ODDELEKA
Zaposleni na varovanem oddelku podpirajo vključevanje svojcev v skrb za svoje najbližje,
ki živijo na varovanem oddelku. Že pred samim sprejemom bodočega stanovalca/ke na
domu obiščeta socialna delavka in namestnica direktorice za zdravstveno nego in oskrbo
ali diplomirana medicinska sestra, ki jim predstavita življenje v domu. Svojci ob sprejemu prejmejo tudi posebno zloženko Doma za varstvo odraslih Velenje: Pravice oseb na
varovanem oddelku Ježek.
Svojci in prijatelji lahko obiskujejo svoje sorodnike v domu v skladu s hišnim redom
(od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer), kadar pa se zdravstveno stanje stanovalca tako
poslabša, da potrebuje paliativno oskrbo, lahko na željo svojcev ostanejo tudi izven
teh ur. O tem morajo obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku. Prav tako so
svojci dolžni obvestiti odgovorno osebo na varovanem oddelku, kadar s stanovalcem/ko
zapustijo varovani oddelek.
Ob namestitvi dementnega stanovalca/ke v dom je zelo pomembno, da svojci s svojim
sodelovanjem in razumevanjem pomagajo pri vključevanju dementnega stanovalca v
domsko življenje. Zato so v letu 2009 pričeli z izvajanjem projekta »Druženje svojcev
varovanega oddelka« z namenom pridobivanja njihovih predlogov, mnenj, povezanosti in
sodelovanja, da bi zagotovili čim bolj kakovostne storitve, saj so na oddelku nameščeni
dementni stanovalci z različno stopnjo demence. Nameščeni so na osnovi mnenja psihiatra, s privolitvijo stanovalca, zakonitega zastopnika ali sklepa sodišča.
PRAVICE OSEBE V VAROVANEM ODDELKU
Anita Bandelj, Frančiška Šumečnik
• pravica do gibanja;
• pravica do zastopnika.
Osebi se v času obravnave v varovanem oddelku zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti.
Zaposleni, ki sprejme osebo v varovani oddelek, jo je dolžan osebno in pisno obvestiti
o njenih pravicah.
Dom za varstvo odraslih Velenje ima na vidnem mestu objavljen:
• seznam pravic, ki jih ima oseba v varovanem oddelku;
• hišni red;
• seznam, ki vsebuje službene naslove in telefonske številke zastopnikov, ki delujejo
na območju doma.
OMEJITEV PRAVIC
Omejitev pravic, razen pravice do zastopnika, je dopustna, če je to nujno potrebno,
kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali
zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim.
Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena,
zaradi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep,
ki se izvaja najkrajši možni čas.
ZAKLJUČEK
Zaposleni v Domu za varstvo odraslih Velenje se lahko pohvalijo s sposobnostjo, da širijo
lastne meje in vzpostavljajo »simbiotski« odnos z dementnimi stanovalci, delo opravljajo visoko razvito etično-moralno in psihoterapevtsko strokovno. V okviru takega negovalnega odnosa lahko stanovalcem omogočajo relativno dobro počutje in jih s tem
ohranjajo kot subjekt, jim torej pomagajo, da uveljavljajo lastno voljo, izražajo lastne
občutke, navezujejo socialne stike, kažejo naklonjenost in jo sprejemajo, zaznavajo
potrebe drugih, spoštujejo sebe, sprejemajo zmedenost drugih, so ustvarjalni, se zabavajo in se sproščajo.
Zaposleni znajo prepoznati njihovo počutje, ki je odraz zadoščenja temeljnih potreb
človeka, znajo zadovoljiti njihove želje in potrebe, tolmačiti vedenje in komunikacijo, jih podpirati in pripeljati do zadovoljstva, ki je bistveni kriterij za kakovostno
zdravstveno nego.
Na podlagi 12. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur.list.77/2008) se osebi v varovanem
oddelku Doma za varstvo odraslih Velenje zagotavljajo naslednje pravice:
•
•
•
•
80
pravica
pravica
pravica
pravica
do
do
do
do
dopisovanja in uporabe elektronske pošte;
pošiljanja in sprejemanja pošiljk;
sprejemanja obiskov;
uporabe telefona;
81
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje
LITERATURA
KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA NA
SUBSTITUCIJSKI TERAPIJI
1. Dom za varstvo odraslih Velenje. (B. l.) Interni akti. Velenje: Dom za varstvo
odraslih Velenje.
QUALITY OF LIFE OF AN ADDICT
ON SUBSTITUTION THERAPY
2. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec. Izbor
člankov na temo delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL & CO. d.n.o.
Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec
3.
4. Firis IMPERL & CO. (2004). Razvojni inženiring socialnega varstva Logatec.
Izobraževalni program za delo z osebami z demenco. Logatec: Firis IMPERL &
CO. d.n.o.
5. Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve. (2006). Navodila za organizacijo varovanih oddelkov v domovih za
starejše. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve.
6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). (2008). Uradni list Republike Slovenije
(št.77/2008 z dne 28. 7. 2008).
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Jemanje drog
povzroča zdravstvene težave, saj ljudje droge pogosto jemljejo v nevarnih
okoliščinah in na nevaren način, hkrati
pa lahko pride do razvoja odvisnosti
od drog. Zdravljenje s substitucijskimi
zdravili dokazano prekine ali vsaj zmanjša
uživanje prepovedanih opioidov, zadrži
bolnike v zdravljenju, izboljša pacientovo
počutje in kakovost življenja.
Theoretical background: Taking drugs
cause health problems, since people often
take drugs in dangerous circumstances,
and in a dangerous manner, and can lead
to development of drug dependence. Substitution therapy with drugs has shown to
interrupt or at least reduce illicit opioid
use, retain patients in treatment, improve
patient well-being and quality of life
Cilj: Cilj je bil opisati vlogo medicinske
sestre pri podeljevanju substitucijske terapije Suboxone in ugotoviti, ali zdravilo
vpliva na kakovost življenja odvisnika.
Aim: The aim was to describe the role of
nurse in the granting of substitution therapy with Suboxone and determine whether
the quality of life of addict depends on
Suboxone drug.
Metode: V raziskavi je bila uporabljena
kvantitativna metodologija in deskriptivna metoda dela. Podatki za raziskovalni
del so bili zbrani s pomočjo anketnega
vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj.
Pridobljeni podatki so bili statistično obdelani s pomočjo računalniškega programa
Microsoft Office Excel. Raziskovalni vzorec
je zajemal 179 odvisnikov v času prejemanja terapije Suboxone in metadona v
Centru za preprečevanje in zdravljenje
odvisnih od nedovoljenih drog v letu 2010.
Methods: The study used quantitative
methodology and descriptive methods.
Data for the research works were collected by means of a questionnaire, which
contained 20 questions. The data obtained
were statistically analyzed by a computer
program Microsoft Excel. The research
sample consisted of 179 addicts receiving
treatment with Suboxone and methadone
at the time of study in the Centre for prevention and treatment of illicit drugs in
2010.
FZV UM
Petra Kodrič - [email protected]
viš. predav. mag. Milica Lahe - [email protected]
Andrej Pišec - [email protected]
82
83
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji
Rezultati: Rezultati so pokazali, da je
vloga medicinske sestre zelo pomembna
pri motivaciji in podeljevanju substitucijske terapije Suboxone in metadona in da
kar 86 odstotkov anketiranih odvisnikov,
ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone ocenjujejo, da se jim je kakovost
življenja odkar prejemajo substitucijsko
terapijo Suboxone dvignila na višjo raven.
Results: The results showed that the role
of nurse is very important in motivating
and distribution of substitution therapy
with Suboxone and methadone, and that
86 percent of questioned addicts receiving
substitution therapy with Suboxone estimated to have better quality of life since
they started substitution therapy with
Suboxone.
Razprava: Glede na pridobljena mnenja
anketiranih pacientov je bilo ugotovljeno, da je substitucijska terapija Suboxone pomembna za kakovost življenja
odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji
počutijo bolje (čista glava, samozavest,
občutek večvrednosti), so bolj motivirani za življenje brez prepovedanih drog
in so bolj zadovoljni z načinom življenja.
Kakovost življenja odvisnika, ki je na substitucijski terapiji se ne more meriti s
tem, da ima službo, materialne dobrine,
itd., ampak se lahko izboljša že, če preneha z jemanjem prepovedanih drog, ima
zdravstveno oskrbo, je manj stigmatiziran
in socialno reintegriran.
Discussion: Based on opinions obtained
from surveyed patients it was found that
substitution therapy with Suboxone is important for quality of life of an addict, because patients on this therapy feel better
(clean head, self-esteem, sense of superiority), are more motivated for a life without drugs and are more satisfied with their
life. Quality of life of an addict who is on
substitution therapy can not be measured
by having a job, material possessions, etc.
but can be improved already, if he ceases
to take drugs, have good health care, is
less stigmatized and socially reincorporated.
Zaključek: Vloga medicinske sestre je
zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in
podeljevanju substitucijske terapije Suboxone. Odvisniki, ki prejemajo substitucijsko terapijo si seveda želijo, po raziskavi
sodeč prenehati z jemanjem terapije,
predvsem pa tudi prenehati z uživanjem
drog. Kljub temu vsem ne uspe in do izraza
pride zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre. Medicinska sestra lahko odvisnika pouči o dejavnikih, ki vplivajo na
izboljšanje kakovosti življenja. Potrebno
je vedeti, da s tem ko odvisnika pouči o
zdravem načinu življenja, ga motivira za
opustitev uživanja drog ali vsaj za varnejši
način uživanja drog, zaščiti njegovo
zdravje in zdravje vseh ljudi.
Ključne besede: odvisnost, odvisnik,
Center za preprečevanje in zdravljenje
odvisnih od nedovoljenih drog, medicinska
sestra.
84
Conclusion: The role of nurse is very important in the selection, motivation and
distribution of substitution therapy with
Suboxone. According to our investigation,
addicts receiving substitution therapy, of
course want to stop taking treatment, but
primarily want to stop taking drugs. Nevertheless, not all succeed, this is where
come through health-education work of
nurses. The nurse can teach the addict
how he can improve the quality of life and
achieve better health. While she educate
the addict about healthy lifestyle, she motivates him to stop using drug, or at least
use safer method, and protect his health
and the health of all people.
Keywords: addiction, drug addict, Center for prevention and healing of izlegal
drug addicts, nurse
Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec
UVOD
Jemanje drog povzroča zdravstvene težave, saj ljudje droge pogosto jemljejo v nevarnih okoliščinah in na nevaren način, hkrati pa lahko pride do razvoja odvisnosti od
drog. Pri odvisnosti od opiatov se pojavljajo mnoge težave: odvisnost tudi od drugih
drog, kronični zdravstveni problemi, socialna izključenost, osebno in socialno moteno
delovanje in vpletenost v kriminal.
Odvisnost od psihoaktivnih snovi je zapleteno stanje, ki vključuje socialne, psihološke
in biološke komponente, kot so spremembe v samih možganih. Kot pri večini kroničnih
boleznih, tudi pri boleznih odvisnosti ne gre samo za bolezensko stanje, temveč za poseben življenjski stil.
Substitucijski programi poleg psihoterapevtskih ukrepov zdravljenja ostajajo
najučinkovitejši terapevtski pristop za zdravljenje opioidne odvisnosti. Zdravljenje s
substitucijskimi zdravili dokazano prekine ali vsaj zmanjša uživanje prepovedanih opioidov, zadrži bolnike v zdravljenju, izboljša bolnikovo počutje in kakovost življenja. V
primerjavi z nezdravljenimi, je preživetje bolnikov, vključenih v tovrstno zdravljenje,
štirikrat večje, izboljšani pa so tudi kazalci socialnega stanja (zaposlenost, dokončanje
študija). Poleg tega substitucijsko zdravljenje zmanjša incidenco okužb s HIV, HBV, HCV
ter tuberkulozo in zmanjša kriminalno vedenje. Substitucijski vzdrževalni programi so
dokazano tudi stroškovno učinkoviti (Kastelic in Matičič, 2007, str. 10).
Trenutno je v Sloveniji osemnajst Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od
nedovoljenih drog, kamor se lahko na podlagi opravljene anamneze, kliničnega pregleda
ter izpolnjenih pogojev za vstop vključi odvisnik od nedovoljenih drog v substitucijski
program. V Centrih so na voljo substitucijska zdravila kot so: metadon v obliki raztopine, buprenorfin v obliki podjezične tablete, buprenorfin/nalokson (v Sloveniji registriran kot Suboxone) v obliki podjezične tablete ter morfin v obliki kapsul s podaljšanim
sproščanjem (v Sloveniji registriran kot Substitol) (po Pišec, 2008).
KAKOVOST ŽIVLJENJA ODVISNIKA OD NEDOVOLJENIH
DROG
Kakovost življenja se ne more meriti le z materialnimi sredstvi in z zadovoljevanjem materialnih potreb. Bistvenega pomena za kakovost življenja so namreč zdravje, znanje,
zaposlitev, svoboda, sreča, varnost, pripadnost in še bi lahko naštevali.
Kakovost življenja vključuje dobro počutje v telesnem in duševnem smislu. Kakovost
življenja v telesnem smislu vsebuje komponente, kot so zdravje, prehrana, zaščita pred
boleznimi in bolečina. Psihološki vidiki kakovosti življenja vsebujejo stres, skrbi, ugodje
in učinke pozitivnega in negativnega stresa. Za posameznika je težko predvideti stopnjo
kakovosti življenja, ker je kombinacija komponent, ki pri posamezniku pomenijo dobro
kakovost življenja zelo individualna. Kakovost življenja ni nujno vezana na zdravje.
Nekdo, ki je bolan, ima boljšo kakovost življenja kot nekdo, ki je navidezno zdrav.
Skrbi namreč za svojo psihofizično kondicijo in se je sprijaznil s svojo boleznijo, tako da
njegova kakovost življenja ni ogrožena (Kopčavar-Guček in Franić, 2008, str. 74).
85
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji
Uživalce drog je potrebno nenehno spodbujati k spremembi življenjskega stila, saj
velikokrat nemotiviranost ali pa nezmožnost prenehanja uživanja drog ne ogroža samo
njihovo življenje temveč tudi zdravje celotne skupnosti. Osveščati jih je potrebno o
tveganem vedenju, spodbujati, da se testirajo na okužbe s HCV, HBV in HIV ter spodbujati, da se cepijo proti okužbama s HBV in HAV. Potrebno jih je s strokovno ustreznimi
in do uživalcev drog prijaznimi programi pritegniti v obravnavo ter jim ponuditi takšne
oblike zdravljenja, za katere so sposobni in zmorejo v njih tudi ostati.
Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo učinkovit preventivni ukrep
proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb, hkrati pa so izredno pomembni pri napotitvi
pacienta na nadaljnjo obravnavo in zdravljenje. Med uživalci drog je namreč potrebno
redno spremljati razširjenost s krvjo prenosljivih okužb, jih čim prej odkriti in ustrezno
klinično obravnavati oziroma zdraviti.
V študijah, ki so ocenjevale tvegano vedenje za okužbo s HIV, so ugotovili, da so intravenski uživalci drog, ki ne vstopajo v substitucijske programe, šestkrat bolj izpostavljeni
možnosti okužbe s HIV kot tisti, ki so v substitucijskih programih (po Kastelic in Matičič,
2007).
Življenje brez drog ima nedvomne prednosti. Preprečevanje in zmanjševanje škode,
povezane z drogami, je javnozdravstveni cilj. Če uživalec ne more prenehati z jemanjem drog, je potrebno vsaj bistveno zmanjšati škodo, ki jo le te povzročajo, s tem pa se
izboljša tudi kakovost življenja.
Zdravstveno osebje v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih
drog (CPZOPD) mora zato imeti veliko dodatnega znanja, da motivira odvisnika, da mu
daje nasvete in podporo za izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja.
VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PODELJEVANJU
SUBSTITUCIJSKE TERAPIJE
Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do pacienta in skupnosti.
Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno reševanje
problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma, so pogoj za uspešno opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999, str. 22).
Delo medicinske sestre v CPZOPD je raznoliko, odgovorno in terja od medicinske sestre
veliko napora in energije. Medicinska sestra mora obvladati postopke in posege, ki jih
opravlja pri delu z odvisnikom in njegovimi svojci, predvsem pa mora poznati veščine
komunikacije. Imeti mora tudi osebnostne lastnosti, s pomočjo katerih najde pot do
odvisnika in mu pokaže izhod iz labirinta težav in posledic, ki jih je odvisniku naložila
droga.
Prav tako je pomembno, da odvisniku pomaga najti način, ki mu bo olajšal nositi odgovornost za svoje življenje z drogo. Odvisnika mora znati prepričati, da začne na sebe, na
drogo in na svet gledati iz drugačne perspektive.
86
Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec
Vloga medicinske sestre v CPZOPD poteka na več nivojih delovanja:
• sprejem odvisnika v CPZOPD,
• medicinska sestra je odgovorna za organizacijo dela v CPZOPD (vodenje
dokumentacije, naročanje zdravil, statistika…),
• skrbeti mora za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege (kakovostno in
neprekinjeno zdravstveno nego zagotavlja z ustno in pisno predajo informacij ter
z doslednim izpolnjevanjem vseh obstoječih obrazcev zdravstvene nege),
• neposredno delo z odvisniki (podeljevanje substitucijske terapije, cepljenje proti
hepatitisu B, testiranje na nedovoljene droge in sicer odvzem urina ali sline pod
nadzorom, anketni vprašalniki…),
• zdravstveno-vzgojno delo, svetovanje in
• strokovno izpopolnjevanje.
Podeljevanje substitucijske terapije
Medicinska sestra je odgovorna za podeljevanje substitucijske terapije in jo tudi sama
podeljuje. Pri podeljevanju se mora medicinska sestra držati standarda podeljevanja
substitucijske terapije (podeljevanje terapije, opazovanje odvisnika, odvzem materiala
za laboratorijske preiskave, vodenje dokumentacije…). Na ta način se zagotovi strokovna, vsebinsko in metodološko usklajena izvedba negovalne intervencije. Medicinska
sestra pri svojem delu uporablja procesno metodo dela, timsko metodo dela, dispanzersko metodo dela in zdravstveno-vzgojno metodo dela.
Etični vidik
Pri delu prihaja medicinska sestra v osebni stik z odvisnikom in njegovimi svojci, zato je
potrebno z njimi vzpostaviti primeren odnos, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju
in zaupanju, kajti samo tako je mogoče pričakovati pozitivne rezultate zdravljenja.
Za medicinsko sestro je pomemben Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, saj ji pomaga pri preoblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda
pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi pacienta in mu
nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005).
Za odvisnika je še posebej pomembno, da medicinska sestra, ki dela v Centru za
preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog upošteva načelo o dostojanstvu, zasebnosti ter varovanju poklicne skrivnosti. Le na takšen način lahko medicinska sestra pridobi zaupanje pacienta, ki vodi v boljše sodelovanje in večjo kakovost zdravljenja.
Torej v ambulanti, kamor prihajajo odvisniki po substitucijsko terapijo, prihaja do
neposrednih stikov med njimi in medicinsko sestro. Predvsem je pomemben prvi stik z
odvisnikom, saj je od tega v veliki meri odvisno nadaljnje sodelovanje. Odvisniki so populacija, ki velikokrat pridejo navzkriž z zakonom in jih zato ljudje včasih tudi po nepotrebnem obsojajo, ne glede na to ali so krivi za dejanja ali ne. Zato je še bolj pomembno, da
deluje medicinska sestra ter ostali člani tima profesionalno, to pomeni, da odvisnik ne
občuti obsojanja, saj obstaja nevarnost, da njegovo zdravljenje ne bo uspešno.
87
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji
Pomembno je, da ima medicinska sestra s svojci odvisnika stike, saj le ti potrebujejo
od medicinske sestre in drugih članov zdravstvenega tima močno podporo, da zmorejo
odvisniku stati ob strani. Odvisniki, ki ostanejo sami pod težo bremena, ki ga prinaša
droga lahko se sicer zlomijo in izgubijo upanje.
Pomen terapevtske komunikacije z odvisnikom v CPZOPD
Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre je zadovoljevanje pacientovih potreb s
pomočjo terapevtske komunikacije. Le ta se začne takoj, ko pacient stopi v zdravstveno
ustanovo. Je veliko več kot le prenašanje sporočil med ljudmi, je srečanje enega človeka
z drugim. Vsak od njiju je vstopil v odnos s svojimi občutki, strahovi, pričakovanji,
vrednotami, sposobnostmi in omejitvami. Bolj ga poznamo, lažje mu pomagamo. V nasprotju z običajno komunikacijo, ko je cilj zadovoljevanje potreb vseh sodelujočih, je
pri terapevtski komunikaciji na prvem mestu zadovoljevanje pacientovih potreb. Na
začetku srečanja s pacientom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega okolja.
V naslednji fazi je poudarek na ugotavljanju potreb, na razjasnitvi ciljev in pričakovanj.
V nadaljevanju skuša medicinska sestra slediti ciljem in zadovoljiti potrebe pacienta
(Videčnik, 2009, str. 13).
Za medicinsko sestro, ki je zaposlena v CPZOPD, je zelo pomembno, da upošteva
vse značilnosti terapevtske komunikacije kot so zaupanje, sprejemanje, empatija,
spoštovanje, samo-razkrivanje in zaupnost.
Odvisniki so velikokrat agresivni zaradi različnih dejavnikov (zloraba drog, alkohola,
manično stanje, psihoza, ponižanje itd.), zato mora biti ravnanje medicinske sestre usmerjeno v preventivo. Znati mora pravočasno odkriti potencialno agresivnost. Za vse to
pa je potrebno veliko izobraževanj na področju zdravstvene nege agresivnega pacienta,
predvsem kakšni so terapevtski ukrepi pri agresivnem pacientu ter kako zmanjšati stopnjo agresivnosti.
Nasilno vedenje v CPZOPD je vselej možno in žal neizogibno, vendar se z njim nikakor
ne smemo sprijazniti ali ga celo dopuščati. Medicinska sestra mora sprotno izpolnjevati
obrazce za evidentiranje incidentov.
RAZPRAVA
V raziskavo je bilo vključenih 200 pacientov v CPZOPD Zdravstvenega doma. Dr. Adolfa
Drolca Maribor. Izpolnjen anketni vprašalnik je vrnilo 179 pacientov, ki je prejemalo
substitucijsko terapijo Suboxone ali metadon.
V anketnem vprašalniku smo zastavili nekaj ključnih vprašanj, ki so nam pomagala, da
smo lažje prišli do iskanih odgovorov na raziskovalna vprašanja.
Raziskava je dala odgovore na dva raziskovalna vprašanja.
• Ali se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji Suboxone
spremenila in dvignila na višjo raven, oziroma ali je substitucijska terapija Suboxone boljša izbira za odvisnika kot substitucijska terapija metadon?
• Ali je vloga medicinske sestre pomembna pri izbiri substitucijske terapije Suboxone?
88
Petra Kodrič, Milica Lahe, Andrej Pišec
Rezultati so pokazali, da se je kakovost življenja odvisnikov, ki so na substitucijski terapiji Suboxone spremenila in dvignila na višjo raven, saj je kar 86 % pacientov odgovorilo
z da. Anketirani pacienti na terapiji Suboxone v 93 % ocenjujejo tudi, da je substitucijska terapija Suboxone boljša izbira za odvisnika kot substitucijska terapija metadon.
87 % anketiranih pacientov, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone ocenjuje, da
so naredili velik korak v zdravljenju odvisnosti. 80 % pacientov ki, prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone se počuti bolj samozavestno in večvredno, ker so na terapiji
Suboxone.
V primerjavi med pacienti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone in metadon
smo ugotovili, da so tisti, ki prejemajo substitucijsko terapijo Suboxone neprimerno
bolj zadovoljni z načinom življenja 73 %, kot tisti pacienti, ki prejemajo substitucijsko
terapijo metadon 31 %.
V raziskavi je bilo torej ugotovljeno, da je substitucijska terapija Suboxone pomembna
za kakovost življenja odvisnika, saj se pacienti na tej terapiji počutijo bolje (čista glava,
samozavest, občutek večvrednosti), so bolj motivirani za življenje brez prepovedanih
drog in so bolj zadovoljni z načinom življenja.
Prav tako je na podlagi dobljenih rezultatov raziskave in analize le teh bilo ugotovljeno,
da je vloga medicinske sestre zelo pomembna pri izbiri, motivaciji in podeljevanju substitucijske terapije Suboxone. Do izraza pride vloga medicinske sestre pri zdravstvenovzgojnem delu saj si odvisniki, ki prejemajo substitucijsko terapijo želijo po raziskavi
sodeč prenehati z jemanjem terapije. Predvsem pa si želijo tudi prenehati z uživanjem
drog pa kljub temu vsem ne uspe. Zdravstvena vzgoja v substitucijskem programu je kontinuiran proces, ki vključuje posameznika in njegove svojce. Zajema motivacijo odvisnika, poučevanje in komunikacijo. S pomočjo aktivnosti, ki se nanašajo na zdravstveno
vzgojo, lahko medicinska sestra odvisniku svetuje in ga pouči, kako si lahko izboljša
kakovost življenja in doseže boljše zdravje. Zato mora odvisnik sprejeti svoje zdravje in
zdravje drugih kot dobrino, za katero pa mora skrbeti sam.
Primerna zdravstvena vzgoja za odvisnika je torej tista, katera mu daje možnost spremeniti svoje dotedanje doživljanje z drogo in spoznati vrednost in pomen življenja brez
nje.
ZAKLJUČEK
Osnovna misel vsakega zdravstvenega delavca bi morala biti, da zdravstveno stanje
posameznika in družbe ni nekaj v naprej določenega, ampak se da na zdravje vplivati
in usmerjati.
V CPZOPD Maribor je program usmerjen v zmanjševanje škode, kriminalitete, izboljšanje
telesnega in duševnega zdravja ter kakovosti življenja posameznika in njegove družine.
Programi zdravljenja s substitucijskimi zdravili predstavljajo prav tako učinkovit ukrep
proti širjenju s krvjo prenosljivih okužb.
Pomembno je, da odvisniku od nedovoljenih drog pomagamo pri obvladovanju odtegnitvenega stanja, želje po drogi, urejanju in vključevanju v družbo ter pri prepozna-
89
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji
vanju rizičnih situacij za recidiv, saj ima uživanje psihoaktivnih snovi lahko pomembne
posledice za javno zdravje in politiko.
Ugotovili smo, da se je kakovost življenja odvisnikov na substitucijski terapiji Suboxone
spremenila in dvignila na višjo raven in da je substitucijska terapija s Suboxone boljša
izbira za odvisnika kot substitucijska terapija z metadonom. Delo medicinske sestre
v CPZOPD je zahtevno in raznoliko. Za delo z odvisnikom od nedovoljenih drog mora
medicinska sestra imeti veliko strokovnega znanja, potrpljenja, energije in se vseskozi
dodatno strokovno izobraževati.
V CPZOPD Maribor veljajo temeljna načela pri zdravljenju odvisnosti od drog, kar pomeni, da mora biti zdravljenje dostopno in na voljo vsem odvisnim od nedovoljenih drog.
Eno izmed substitucijskih zdravil, ki uspešno, varno in učinkovito zmanjšuje uživanje
opioidov, je substitucijsko zdravilo Suboxone.
Pomembno je vedeti, da je preprečevanje in zmanjševanje škode povezane z drogo
javno –zdravstveni cilj v vseh državah članicah EU. Naloga nas vseh ne samo zdravstvenega osebja, je pravilna vzgoja in informiranje prebivalstva o posledicah jemanja drog.
Droge so bile med nami, so tukaj in vedno bodo med nami.
LITERATURA
1. Kastelic A, Matičič M. Priporočila za klinično obravnavo in zdravljenje. Ljubljana: Schering-Plough 2007.
2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005.
2005. Dosegljivo na: http://www.pos.si/zbornica/kodeks-etike-MSZT2005.pdf
(16.02.2010).
3. Kopčavar-Guček N, Franić D. Kakovost življenja, svetovanje in hormonsko nadomestno zdravljenje. Zdravniški vestnik 2008. Dosegljivo na: http://vestnik.
szd.si/st08-s3/73-78.pdf (17.02.2010).
4. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena
šola 1999.
5. Pišec A. Odvisnost od prepovedanih drog. Projekt ˝Osveščen, ne zadet!˝ 2008.
Dosegljivo na: http://star.osvescen.si/zbornik/Zbornik2008.doc (16.02.2010).
6. Videčnik I. Pomen komunikacije v psihiatrični zdravstveni negi. In: Čelan Stropnik S, eds. Funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor 2009: 13-7.
Zastopanost nekaterih
bakterijskih vrst v vzorcih pitne in
površinske vode ter vode
individualnih zajetij
The presence of certain bacterial species in
samples of drinking, surface water and water
from individual wells
Nena Aničić, Karmen Godič Torkar
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Voda je ena izmed
najpomembnejših snovi za preživetje in
delovanje človeškega organizma na Zemlji. Voda v naravi kroži, zato je pomembna
tudi kakovost podzemnih in površinskih
vod, ki so vodonosniki za pitno vodo.
Background: Water is one of the most important matters for the survival and functioning of the human organism on Earth.
Water circulates in nature, therefore the
quality of groundwater and surface water
is also important as they are drinking water aquifers.
Cilj: Prispevek obravnava mikrobiološko
kakovost pitne, površinske in podzemne
vode, ugotavlja se prisotnost posameznih
vrst bakterij, ki so v vodi najpogostejše.
Podrobneje so preučene predvsem enterobakterije kot pokazatelji fekalnega
onesnaženja vode.
Metode: Iz skupno 90 vzorcev vod, od tega
48 iz individualnih zajetij, 23 pitnih vod
in 19 površinskih vod, je bilo s klasičnimi
mikrobiološkimi metodami osamljenih
405 bakterijskih sevov, katerim je bil z
biokemijskimi metodami določen rod ali
vrsta.
Aim: The article deals with the microbiological quality of drinking, surface and
groundwater and establishes which individual species of bacteria are most often
present in water. The indicators of faecal
contamination (enterobacteria) of water
were examined in greater detail.
Methods: From a total of 90 water samples,
48 of which were taken from reservoirs,
23 were drinking water and 19 surface
water samples, we isolated 405 bacterial
strains using the classical microbiological
methods on selective growth media. The
ZF UL
Nena Aničić - [email protected]
doc. dr. Karmen Godič Torkar - [email protected]
90
91
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode
Rezultati: Izmed vseh 90 vzorcev vode so
bile bakterije družine Enterobacteriaceae
najdene v 95 %, rodovi Enterococcus v
57,5 %, Pseudomonas v 68,2 % in Bacillus
v 80 % vzorcih vode. Iz selektivnih gojišč
je bilo za nadaljnjo identifikacijo osamljenih: 187 (37,5 %) sevov družine Enterobacteriaceae, 132 (26,5 %) sevov rodu Bacillus, 45 (9 %) sevov rodu Enterococcus in
41 (8,2 %) sevov rodu Pseudomonas.
Razprava: Iz 21,2 % vzorcev so bile osamljene bakterije, ki kažejo na onesnaženje
s fekalijami. Te lahko pridejo v vodne
vire z različnimi odpadki in komunalnimi
ter industrijskimi odpadnimi vodami,
živinorejskimi odplakami in posledično
gnojenjem obdelovalnih površin.
Zaključek: Naše vode so pogosto
onesnažene s fekalnimi izplakami, zato bi
morala komunalna podjetja poskrbeti za
urejeno kanalizacijo komunalnih in industrijskih odpadnih vod.
Ključne besede: voda, mikrobiološka kakovost, bakterije, pokazatelji fekalnega
onesnaženja
strains were identified by genus or species
with microscopy and biochemical tests.
Results: Bacterial strains from the family Enterobacteriaceae were found in 95
% out of 90 water samples, strains from
genuses Enterocococcus in 57,5 %, Pseudomonas in 68,2 % and Bacillus in 80 % of
water samples. The following were isolated from selective growth media: 187
(37,5 %) strains of the Enterobacteriaceae
family, 132 (26,5 %) strains of the Bacillus
genus, 45 (9 %) strains of the Enterococcus
genus and 41 (8,2 %) strains of the Pseudomonas genus.
Discussion: Bacteria were isolated in 21,2
% of the samples, which indicates faecal
contamination. These may come in water
resources with different kinds of waste
as well as with municipal and industrial
waste water, livestock sewage and consequently with arable land manuring.
Conclusion: Our waters are very often contaminated with feacal wastes, so utility
companies must take good care of municipal sewage and industrial waste waters.
Key words: water, microbiological quality, bacteria, indicators of faecal contamination
UVOD
Voda in druge organske in anorganske snovi v naravi krožijo. Zajetja pitne vode so povezana s podzemnimi in površinskimi vodami, zato moramo spremljati mikrobiološka,
kemijska in fizikalna stanja na vseh stopnjah kroženja vode (Raspor, Ekert, 2007).
V vseh vodah na in pod Zemljinim površjem lahko zasledimo različne skupine mikroorganizmov, kot so bakterije, virusi, glive in praživali. Nekatere vrste v vodi so indikatorski mikroorganizmi, ker kažejo na različne vire onesnaženja vode ter možno prisotnost
patogenih mikroorganizmov v njej. Določene vrste mikroorganizmov pa so potencialno
patogene in pri ljudeh ter živalih povzročijo bolezni.
V Sloveniji je glavni vir pitne vode podzemna voda, iz površinskih virov se oskrbuje le
okoli 3 % prebivalstva (Poje et al., 2008).
Nena Aničić, Karmen Godič Torkar
so nekateri predstavniki znotraj družine Enterobacteriaceae, to so Citrobacter, Enterobacter, Escherichia, Klebsiella in Serratia, ki se združujejo v nesistematsko skupino koliformnih bakterij. Pogoste so v okolju in prebavnem traktu živali in človeka (Klun, 2002).
Zlasti E. coli je indikator fekalne kontaminacije vode in hrane (Andlovic, 2002).
Prav tako prisotnost enterokokov v pitni vodi pomeni sveže ali starejše fekalno
onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005).
Namen raziskave je bil ugotoviti prisotnost in število posameznih skupin mikroorganizmov v različnih vzorcih vode. Osredotočili smo se na pokazatelje fekalnega onesnaženja,
to so koliformne bakterije in enterokoki. Ugotavljali smo tudi prisotnost nekaterih patogenih in potencialno patogenih vrst rodov Bacillus in Pseudomonas.
METODE DELA IN REZULTATI
Vzorčenje vode je potekalo po različnih krajih Slovenije od decembra 2008 do septembra 2009 po Pravilniku o pitni vodi (2004) in mednarodnih standardih (SIST ISO 5667 – 11,
ISO 5667 – 5). Odvzetih je bilo 90 vzorcev vode, od tega 48 iz zajetij, 23 iz pitnih vod in
19 iz površinskih vod. Vzorčenje in prenos mikroorganizmov na neselektivna, selektivna
in diferencialna gojišča je bila tema projekta CRP in delno druge diplomske naloge (Šek,
2010).
Na selektivnih gojiščih so porasle kolonije posameznih skupin mikroorganizmov
enterobakterij, enterokokov, rodu Peudomonas in Bacillus, katere smo potem dodatno
preučili z mikroskopskim pregledom in nekaterimi biokemijskimi testi, kot so katalaza,
oksidaza, API® 20 E (bioMerieux) (Godič Torkar, Zore, 2010; navodila proizvajalca).
V našem poskusu smo se osredotočili zlasti na preučevanje enterobakterij.
Izvor bakterijskih sevov
Bakterijske seve smo osamili iz 90 vzorcev vode. Predvsem so bile v vzorcih prisotne
enterobakterije (v 95 % vseh vzorcev), bakterije rodov Bacillus (v 80 %) in Pseudomonas
(68 %). Najpogosteje smo mikroorganizme posameznih skupin zasledili v vzorcih
površinskih vod (Slika 1).
Slika 1: Odstotki
(%) vzorcev vod,
v katerih smo
ugotovili
prisotnost
posameznih
skupin bakterij
Največje zdravstveno tveganje, povezano z uživanjem pitne vode, predstavlja njena
kontaminacija s humanimi ali živalskimi izločki. Pokazatelji fekalnega onesnaženja vode
92
93
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode
Nena Aničić, Karmen Godič Torkar
Zastopanost posameznih bakterijskih skupin v vzorcih
vode
Iz vzorcev vode smo osamili 405 bakterijskih sevov tako, da smo iz selektivnih gojišč
z vzorcem osamili po eno kolonijo vsakega morfološkega tipa. Tako smo dobili 187
značilnih kolonij za enterobakterije, 132 značilnih kolonij za bakterije rodu Bacillus, 41
značilnih kolonij za bakterije rodu Pseudomonas in 45 značilnih kolonij za bakterije rodu
Enterococcus (Slika 2).
Slika 4: Odstotek (%) pojavnosti posameznih rodov enterobakterij v vzorcih vode
Slika 2: Grafično podano število sevov posameznih skupin bakterij, osamljenih iz vseh
vzorcev (v odstotkih %)
Zastopanost posameznih rodov znotraj družine
enterobakterij
Izmed 187 bakterijskih sevov, ki smo jih na osnovi značilne rasti na selektivnem gojišču,
mikroskopiranja opredelili kot po Gramu negativne palčke, ki so oksidaza negativne in
katalaza pozitivne, smo identificirali z biokemijskimi testi API® 20 E za enterobakterije.
Kar 15,0 % (28 izolatov) identificiranih sevov smo lahko uvrstili v rod E. coli in v rod
Citrobacter sp. 14,0 % (26 izolatov). Najmanj sevov (1,1 %) pa je pripadalo rodovom
Providencia sp., Chryseobacterium sp. in Vibrio sp. (Slika 3).
Slika 3: Odstotek (%)sevov, ki pripadajo posameznim rodovom enterobakterij
(od skupno 187), identificiranih z biokemijskimi testi
94
Iz individualnih zajetij smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (17,1 %) in Serratia
sp. (17,1 %). Iz površinskih voda smo osamili največ bakterij iz rodu E. coli (18,8 %) in
Klebsiella sp. (15,6 %). Iz pitne vode smo osamili največ bakterij iz rodu Citrobacter sp.
(23,0 %), Enterobacter sp. (15,4 %) in Serratia sp. (15,4 %) (Slika 4).
RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK
Ugotavljali smo prisotnost posameznih skupin mikroorganizmov v različnih vzorcih vode,
odvzetih v obdobju od decembra 2008 do septembra 2009 po različnih krajih Slovenije.
Osredotočili smo se predvsem na preučevanje različnih rodov iz družine Enterobacteriaceae, ki so pokazatelji fekalnega onesnaženja in prisotnosti potencialno patogenih
vrst.
Na osnovi različnih morfoloških značilnosti kolonij smo iz selektivnih gojišč z vzorci vode
osamili 405 bakterijskih sevov. Največji odstotek osamljenih bakterij je pripadal družini
Enterobacteriaceae (37,5 %) in rodu Bacillus (26,5 %). Najmanj osamljenih bakterij je
pripadalo rodu Pseudomonas (8,2 %).
V preiskanih vzorcih so bile najbolj pogosto prisotne bakterije rodu Enterobacteriaceae
vključno s koliformnimi bakterijami (95 %), našli smo jih v vseh vzorcih površinskih voda,
88 % pitne vode in v 96,9 % vode iz individualnih zajetij. Kolonije enterobakterij so
bile zelo raznolike, zato smo osamili največ sevov. Največ osamljenih in identificiranih
bakterij je pripadalo bakterijam Escherichia coli (15 %) in Citrobacter sp. (14 %). Zlasti
bakterija E. coli, kot predstavnica kolifomnih bakterij, je zanesljiv pokazatelj fekalnega
onesnaženja, saj je v velikem številu prisotna v humanem blatu in v iztrebkih sesalcev
ter ptičev. Koliformne bakterije najdemo v blatu ljudi in živali, še pogosteje pa v prehransko bogatem okolju v naravi. So pokazatelj obilice prehranskih snovi v vodi, ki je
posledica neustrezne priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali
napak v omrežju ali na zajetju (Rupel, Majstorović, 2005).
95
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode
V 57,5 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Enterococcus, največ v vzorcih površinskih
voda (82,2 %). Enterokoki so prisotni v blatu ljudi in živali. Njihova prisotnost v pitni vodi
pomeni sveže (gnojenje) ali starejše (daljše onesnaževanje zemlje in posledično tudi
vode) fekalno onesnaženje (Rupel, Majstorović, 2005). V vodi se skoraj ne razmnožujejo
in se ohranijo v njej dalj časa kot koliformne bakterije. Zelo so odporni na izsuševanje
in pomembni za ugotavljanje onesnaženosti podtalnice (Klun, 2002).
Voda iz individualnih zajetij je mikrobiološko neskladna z normativi, ki veljajo za pitno
vodo. Zajetja so povezana z vodonosniki podzemne vode, ki je vir za javno oskrbo s
pitno vodo. Večinoma lastniki zajetij uporabljajo to vodo za pitje, v gospodinjstvu, za
napajanje živine in zalivanje vrtnin, zato moramo pri ocenjevanju kakovosti te vode
upoštevati kriterije za pitno vodo. Ta zajetja je potrebno vzdrževati, primerno čistiti,
paziti na gnojenje in odlaganje odpadkov v okolici.
Bakterije rodu Bacillus smo našli v 80 % preiskovanih vzorcev, največ v vzorcih površinskih
voda (82,4 %) in vode iz individualnih zajetij (81,5 %). Bakterije rodu Bacillus tvorijo
spore, ki jim v neugodnih življenjskih pogojih zagotavljajo preživetje, prisotne so tudi v
klorirani pitni vodi. Medicinsko pomembni so rodovi B. cereus, B. subtilis, B. mycoides,
B. stearothermophilus, najvažnejši pa je B. anthracis (Gubina, 2002).
Kmetovalce bi morali poučiti o pravilnem ravnaju z živinorejskimi odplakami in
posledično gnojenjem obdelovalnih površin. Prav tako bi morala komunalna podjetja
bolj redno preverjati omrežne sisteme za distribucijo pitne vode in poskrbeti za urejeno
kanalizacijo komunalnih in industrijskih odpadnih voda.
V 68,2 % vseh vzorcev smo našli bakterije rodu Pseudomonas, največ v vzorcih
površinskih voda (82,4 %). Bakterije Pseudomonas so izredno prilagodljive in odporne
proti razkužilom. Zlasti predstavnik Pseudomonas aeruginosa je pogost povzročitelj hudih obolenj (Müller – Premru, 2002). V naši raziskavi smo jih zasledili v kar 76 % vzorcev
pitne vode.
Primerjave mikrobiološke kakovosti individualnih zajetij, pitnih in površinskih voda so
potrdile naša pričakovanja, da vsebujejo površinske vode največ različnih vrst bakterij
v povišanih koncentracijah, saj so na površju najbolj izpostavljene vstopu mikroorganizmov iz okolja. Zaskrbljujoča je kakovost podzemnih, zlasti pa pitnih vod, v mnogih vzorcih smo našli enterobakterije, vključno s koliformnimi bakterijami, in enterokoke. Kljub
temu, da v vzorcih pitne vode nismo osamili sevov, ki bi pripadali vrsti E. coli, je prisotnost koliformnih bakterij in enterokokov zadostni pokazatelj fekalnega onesnaženja.
Rezultati vzorcev pitne vode niso zadovoljivi glede na Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS, št.
19/04 in Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o pitni vodi – 35/04, 26/06,
92/06 in 25/09).
V naši raziskavi je bilo odvzetih dosti manj vzorcev kot pri rednih letnih preskušanjih
pitne vode, ki ga izvajajo zavodi za zdravstveno varstvo (Lapajne et al., 2009). Zato verjetno nismo zasledili bakterije E. coli v vzorcih pitne vode, bila pa je prisotna v vzorcih
iz individualnih zajetij (38,5 %). Lapajne s sodelavci je bakterijo zasledil v 6,8 % vzorcih
pitne vode, odvzetih v okviru monitoringa 2008 (Lapajne et al., 2009). V naši raziskavi
pa smo ugotovili veliko več vzorcev s koliformnimi bakterijami (88 % vzorcev pitne vode
in 96,9 % vzorcev vode individualnih zajetij), kot so Lapajne et al. (2009) dobili v okviru
rednega monitoringa pitne vode (19,4 %). Enterokoki so bili prisotni v 32 % vzorcev pitne
vode, 52,3 % vzorcev vode individualnih zajetij in v vzorcih monitoringa 2005 v 5,7 %
pitne vode (Lapajne et al., 2006). Pitne vode bi morale biti boljše kakovosti, predvsem,
ker se za njihovo pripravo uporablja dezinfekcija.
Število skladnih vzorcev je manjše pri manjših vodooskrbovalnih območjih. Tam je več
primerov prisotnosti koliformnih bakterij in bakterije E. coli (Lapajne et al., 2009).
Pri rednem monitoringu za mala oskrbovalna območja (50 – 1000 ljudi) je bilo 28 % neskladnih vzorcev zaradi prisotnosti E. coli (Hočevar Grom et al., 2006). V našem poskusu
pa smo bakterijo E. coli našli v 38,5 % vzorcev individualnih zajetij. Glede na to, da
vodo iz zajetij uporablja malo število ljudi, mala oskrbovalna območja tudi velikokrat
niso vzdrževana, lahko naše rezultate vode individualnih zajetij primerjamo z rezultati
monitoringa malih vodooskrbovalnih območij.
96
Nena Aničić, Karmen Godič Torkar
LITERATURA
1. Andlovic A. Enterobakterije. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska
fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 179 – 188.
2. bioMérieux (Francija), navodila ki so priložena k testom, 04/2004 4719-1033
BEN in CD apiweb™.
3. Godič Torkar K, Zore A. Mikrobiologija s parazitologijo, Učbenik za vaje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010: 53, 57, 60, 73 – 76, 89, 93.
4. Gubina M. Rod Bacillus. In: Gubina M, Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z
imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta,
Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 229 – 232.
5. Hočevar Grom A, Petrovič A, Gale I, Hojs A, Bitenc K. Monitoring pitne vode
2005, Poročilo o pitni vodi v Republiki Sloveniji. 2006. Dostopno na: http://
www.pitna-voda.si/reports/Porocilo_2005.pdf (20.07.2010)
6. Klun N. Mikrobiologija pitne vode in kriteriji zdravstvene ustreznosti. In:
Zbornik HACCP v oskrbi s pitno vodo. Moravske Toplice, 12. – 13. september
2002, Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za varstvo okolja;
2002: 13 – 22.
7. Lapajne V, ed. Program monitorniga pitne vode za leto 2008, letno poročilo.
Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. 2009. Dostopno na:
8. http://www.ivz.si/?ni=115&pi=5&_5_Filename=467.pdf&_5_MediaId=467&_5_AutoResize=false&pl=115-5.3. (16.07.2010)
97
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode
9. Müller – Premru M. Nefermentativni po Gramu negativni bacili. In: Gubina M,
Ihan A, eds. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 225 – 228.
10. Poje M, Dobnikar Tehovnik M, Krajnc M, Trišić N, Krsnik P, Mihorko P. Kakovost
površinskih virov pitne vode v Sloveniji. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostopno na:
Rokovanje z ostrimi predmeti
in uporaba varnih tehnik dela v
zdravstveni dejavnosti
Handle with sharp objects and use of safe
work techniques in health care
Klavdija Pesjak, Brigita Putar
11. http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poročila/PVOPV_
publikacija-01.pdf (20.06.2010)
12. Pravilnik o pitni vodi. Uradni list Republike Slovenije, št. 19/2004, 35/2004,
26/2006, 92/2006 in 25/2009.
13. Raspor P, Ekert M. Varnost vode: mikroorganizmi v vodah. In: Raspor P, ed.
Pomen biotehnologije in mikrobiologije za prihodnost, Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Biotehniška fakulteta; 2007: 190 – 203.
14. Rupel T, Majstorović T. Pomen mikrobioloških preiskav vzorcev pitne vode.
Inštitut za varovanje zdravja. Dostopno na: www.sdzv-drustvo.si/si/VD-05_
Referati/Rupel-VD05.pdf (15.04.2010)
15. SIST ISO 5667-5. Water quality – Sampling – Part 5: Guidance on sampling
drinking water from treatment works and piped distribution systems. International Organization of Standardization, Brussel, Belgija, 2006; 12.
16. SIST ISO 5667-11. Water quality – Sampling – Part 11: Guidance on sampling of
groundwaters. International Organization of Standardization, Brussel, Belgija,
1993; 6.
17. Šek M. Ugotavljanje mikrobiološke kakovosti vode iz individualnih zajetij.
[diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; 2010.
POVZETEK
ABSTRACT
Na delovnem mestu zdravstveni delavci
prihajajo v stik z bolnikom, njegovimi
telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki.
Zdravstveni delavci so zaradi možnosti
poškodbe z okuženimi ostrimi predmeti kot
so: igle, skalpeli, lancete, redkeje pa po
stiku kože ali sluznic s krvjo, izpostavljeni
okužbi z najrazličnejšimi mikroorganizmi.
Tveganje za okužbo je odvisno od intenzivnosti in pogostosti stikov, kar je posledica procesa in načina - tehnik dela ter
možnosti za zaščito pred okužbo in dovzetnosti zdravstvenega delavca za okužbo.
Varno delovno okolje, uporaba tehnično
izboljšanih in varnih pripomočkov, stalno
izobraževanje, zbrano delo in izogibanje nepotrebnemu rokovanju z ostrimi
predmeti preprečujejo možnost okužbe
zdravstvenih delavcev s hepatitisoma B,
C, D, virusom HIV in drugimi okužbami, ki
se prenašajo s krvjo.
Workplace health workers come into contact with the patient, their body fluids,
secretions and droppings. Healthcare
workers are due to the possibility of injury with contaminated sharp objects such
as needles, scalpels, lancets, more rarely
after contact skin or mucous membranes
with blood, exposed to infection with various microorganisms. The risk of infection
depends on the intensity and frequency
of contacts as a result of the process and
method-work techniques and options to
protect against infection and susceptibility to infection of health workers. A safe
working environment, the use of technically improved and safer facilities, continuing education, accumulated work
and avoid unnecessary handling of sharp
objects to prevent possible infection of
health workers with hepatitis B, C, D, HIV
and other infections transmitted by blood.
Ključne besede: zdravstveni delavci,
poškodba, ostri predmet, okužba, zaščitni
ukrep.
Keywords: health professionals, trauma,
sharp objects, infection, protective measure.
VZŠ CE
Klavdija Pesjak - [email protected]
pred. mag. Brigita Putar - [email protected]
98
99
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela
UVOD
Ostri predmeti predstavljajo posebno nevarnost za poškodbe v zdravstvu, saj prekinejo
integriteto kože in sluznic ter tako omogočijo mikroorganizmom vstop v telo. Tveganje
je toliko večje, če so predmeti okuženi z virusom hepatitisa B, hepatitisa C in virusa
HIV. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu okoli 100 milijonov ljudi
zaposlenih v zdravstvu, ki so pri svojem delu izpostavljeni nevarnosti poškodbe in okužbe
z različnimi mikroorganizmi.
Ukrepi za zmanjšanje tveganja pri zdravstvenih delavcih zajemajo splošne zaščitne
ukrepe pri ravnanju s tkivi, cepljenje in kemoprofilakso, evidenco in preprečevanje
nezgod, ukrepe ob nezgodah ter nadzor zdravstvenega stanja. Nadzor nad prenosom
okužbe na bolnike zajema predvsem cepljenje, razkuževanje, ponekod v tujini pa tudi
obvezno testiranje (HBsAg), na podlagi česar lahko v skrajnem primeru zdravstvenemu
delavcu tudi prepovejo opravljati delo na določenih delovnih mestih.
V članku je predstavljena izpostavljenost delavcev v zdravstvu za okužbe, preprečevanje
okužb in zmanjševanje tveganj zaposlenih v zdravstvu za okužbo ter s tem zmanjševanje
števila obolelih na čim nižjo raven.
INCIDENT
Dogodek (incident) je poškodba z okuženim ostrim predmetom, razlitje oziroma
razpršitev krvi ali telesnih tekočin s primesjo krvi na poškodovano kožo ali očesno,
nosno in ustno sluznico. Nezgoda je tudi razlitje krvi po veliki površini normalne kože ali
sluznice (Lužnik – Bufon, 2002).
Zdravstveni delavci so na svojem delovnem mestu ob izvajanju diagnostičnih, terapevtskih in negovalnih postopkov pogosto izpostavljeni poškodbam in okužbam. Patogeni
mikrobi se prenesejo s krvjo ali telesno tekočino od okuženega pacienta na zdravstvene
delavce preko kože ali izpostavljene sluznice.
Najpogostejši vzroki za incidente:
•
•
•
•
vbod z iglo (med delovnim postopkom, nepravilno odlaganje in prevoz),
pokrivanje uporabljene injekcijske igle ali drugega ostrega predmeta,
vrez z drugimi ostrimi predmeti (npr. skalpel),
politje ali obrizganje poškodovane kože ali sluznice s krvjo (Kersnič, Stare, 2003).
Med zdravstvenimi delavci se najpogosteje poškodujejo:
•
•
•
•
•
•
100
medicinske sestre in laboranti,
dializni tehniki,
zdravniki operaterji,
stomatologi,
patologi,
čistilke in delavci v transportu (Kersnič, Stare, 2003).
Klavdija Pesjak, Brigita Putar
Delavci, pri katerih je tveganje lahko večje:
•
•
•
•
•
•
•
•
invalidni delavci,
delavci migranti,
mladi in starejši delavci,
nosečnice in matere, ki dojijo,
neusposobljeni ali neizkušeni delavci,
vzdrževalci,
delavci z oslabljenim imunskim sistemom,
delavci z obolenji, kot je bronhitis (Kersnič, Stare, 2003).
Verjetnost prenosa okužbe na zdravstvenega delavca je
odvisna od:
• prisotnosti viremije oziroma cirkulirajočega antigena v krvi pacienta, ki je potencialni vir okužbe, torej od stadija bolezni,
• količine inokulirane krvi,
• globine vboda
• pogostosti in trajanja izpostavljenosti,
• prevalence okužbe z virusom hepatitisa B,C in HIV v populaciji (Kersnič, Stare,
2003).
Virusi HIV, HBV in HCV se ne prenašajo skozi nepoškodovano kožo, prav tako se ne
prenašajo po zraku.
V Splošni bolnišnici Celje so s prospektivno raziskavo v letih 1997 do 2004, ugotovili, da
so največ poškodb z ostrimi predmeti, izpostavljenosti odprtih ran oz. sluznice oči s krvjo ali vidno krvavim telesnimi tekočinami, doživele prav medicinske sestre in zdravstveni
tehniki (65,6%), največkrat je bil vzrok za vbod okrvavljena injekcijska igla (68,4%) pri
znanem bolniku (60,3%) (Lesničar, 2005).
Tveganja za poškodbe, zdravstvene okvare in obolenja v zvezi z delom so tem večja,
čim manj se upošteva predpisana navodila o varnem delu, če se ne uporablja zaščitnih
sredstev, zanemarja odgovornost za opravljanje svojega dela, in podcenjuje nevarnost
pri delu ali pa zaradi neznanja z ravnanjem s sredstvi za delo (Šmitek, Krist 2008).
Slika 1: Vbodi z iglo v SB Celje v
letih 2008, 2009 in 2010
Število vbodov z iglo se je v
primerjavi z l. 2008 in 2009
znižalo. Dva vboda z iglo sta
se zgodila zaposlenima iz ISS
(Labaš, 2011).
101
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela
UKREPI ZA PREPREČEVANJE OKUŽB ZDRAVSTVENIH
DELAVCEV
Tehnično zaščito predstavlja:
• varno delovno okolje; dejavniki tveganja so na primer: zbiralnik za ostre predmete na delovni površini (ob odvzemu krvi, apliciranju terapije, uvajanju žilnih
katetrov in intravenoznih kanil, aplikaciji infuzij, transfuzij).
Nadzorovanje odlaganja odpadkov iz zdravstva, izboljševanje delovnih razmer,
kot je osvetlitev, izboljšanje organizacije dela, na primer odpravljanje utrujenosti
(npr. zaradi dolgih izmen), ki je lahko vzrok za poškodbe delavcev, izboljševanje
zagotavljanja skladnosti z delovnimi postopki;
• uporaba varnih pripomočkov za vsak delovni proces, npr. vakuumskih brezigelnih
sistemov, ostrih predmetov z zaščito ostrine, injekcijske brizge, katerih igla se
po inokulaciji umakne v brizgo;
• varno izvajanje delovnega procesa z upoštevanjem in poznavanjem navodil
za varno delo, previdnostnih ukrepov, ki so del standardnih ukrepov in dosledno
upoštevanje standardov.
Osebna varovalna oprema:
• Rokavice ne preprečijo poškodbe, zmanjšajo le možnost prenosa krvno
prenosljivih virusov. Preiskovalne ali sterilne kirurške rokavice morajo biti kakovostne in čimmanj prepustne. Rokavice se uporabljajo samo pri enem pacientu in
se zamenjajo med delom po potrebi. Rokavic se ne čistijo in ne razkužujejo za
nadaljnjo uporabo. Če so se rokavice med uporabo mehanično poškodovale, jih je
potrebno takoj sneti, razkužiti roke in zamenjati z novimi.
• Maska mora biti večslojna, potrebno jo je menjati po vsakem postopku, posegu,
kjer je le ta predpisana - pokrivati mora nos in usta, je za enkratno uporabo.
• Zaščitno pokrivalo (kapa) mora pokrivati vse lase.
• Zaščitna očala ali vizir za oči, se uporabljajo kadar obstaja nevarnost brizgov krvi
ali telesnih tekočin.
• Zaščitno obuvalo skladno s standardom o varni obutvi.
• Predpasniki in neprepustna ogrinjala za enkratno uporabo, kadar obstaja nevarnost brizgov krvi.
Zdravstvena pred in po - ekspozicijska zaščita
Po veljavni slovenski zakonodaji je obvezno cepljenje proti hepatitisu B za osebe, ki
so pri opravljanju svojega dela izpostavljene možnosti okužbe z virusom hepatitisa B
ali pri svojem delu okužbo lahko prenesejo na druge in pred nastopom dela (Ur. List
št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06). Pomemben ukrep preprečevanja hepatitisa B med
zdravstvenimi delavci je aktivna imunizacija proti hepatitisu B . Cepljenje proti hepatitisu B se izvaja trikrat po shemi presledkov 0 - 1 - 6 mesecev. Mesec dni po tretjem
odmerku se lahko ugotavlja količinsko prisotnost protiteles (anti – Hbs).
102
Klavdija Pesjak, Brigita Putar
Zdravstveni delavci se morajo držati tudi splošnih zaščitnih ukrepov med ravnanjem s
krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ki jim je primešana kri.
V okviru po ekspozicijske zaščite pred okužbo se izvajajo naslednja cepljenja, katera
odobri infektolog ali epidemiolog, če je bila oseba izpostavljena hepatitisu B ali A ali
noricam:
•
•
•
•
proti
proti
proti
proti
hepatitisu B (znotraj 2-3dni),
hepatitisu A (znotraj 14 dni),
ošpicam (znotraj 3 dni),
noricam (znotraj 36 ur) po stiku.
Kemoterapevtik je potreben po stiku necepljenega zdravstvenega delavca s HIV, indikacijo poda infektolog, ta tudi predpiše zdravilo.
UKREPI ZA PREPREČEVANJE NEZGOD ZDRAVSTVENIH
DELAVCEV
• Pravilni postopki dela: Pomembno je uvajanje novozaposlenih in zaposlenih
delavcev v varno delo, poučevanje o delovnih postopkih in nadzor nad izvajanjem
postopkov, uporaba varnih in ergonomskih delovnih sredstev, ter uporaba osebnih
varovalnih sredstev.
• Pravilno odstranjevanje ostrih kužnih predmetov: pomeni odlaganje uporabljenih
ostrih predmetov v namenske zbiralnike neposredno po uporabi, brez vmesnih
odlaganj ali zaščite igle po sistemu “roka proti roki”, uporabo zbiralnikov iz trde
plastike in polnjenje zbiralnikov le do treh četrtin.
• Ustrezno čiščenje inštrumentov: ročno čiščenje po predhodni dekontaminaciji,
strojno čiščenje v termodezinfektorju ali ultrazvočno čiščenje.
• Skrb za pozitivno zdravje: je pomembno pri preprečevanju poškodbe in posledične
okužbe, znano je, da predstavljajo utrujenost, razvade in bolezen tudi večje
tveganje za poškodbe (Lužnik – Bufon, 1995).
POSTOPEK OB INCIDENTU
Tveganje za okužbo ob incidentu je lahko visoko, zmerno, majhno ali zanemarljivo.
Opredelitev tveganja po Ippolitu in Puru iz leta 1996 (Kersnič, Stare, 2003):
VISOKO: globoka poškodba, neposreden stik s koncentriranim virusom.
ZMERNO: vbod (vrez) z vidno krvavim ostrim predmetom, izpostavljenost rane, sluznice
oči krvi ali vidno krvavi telesni tekočini.
MAJHNO: povrhnja poškodba - ne krvavi, izpostavljenost sluznice (razen oči) ali zaprte
rane krvi ali vidno krvavi telesni tekočini, kontaminacija večje površine kože s krvjo,
ugriz.
ZANEMARLJIVO: kontaminacija manjše površine nepoškodovane kože s krvjo, poškodba z
ostrim predmetom, ki ni vidno krvav.
103
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela
Prva pomoč (Škerl, 2002)
• Politje nepoškodovane kože zdravstvenega delavca s krvjo bolnika: pod tekočo
vodo spiramo 10 minut.
• Ob politju poškodovane kože zdravstvenega delavca s krvjo bolnika ali ob
vbodu, vrezu z uporabljenim ostrim predmetom: mesto poškodbe iztisnemo,
da kri teče, izpiramo pod tekočo vodo vsaj 10 minut. Nato lahko razkužimo z
alkoholnim razkužilom za kožo, ki naj učinkuje dokler se ne posuši (2 do 3 min),
poškodovano mesto oskrbimo.
• Ob obrizganju sluznice zdravstvenega delavca s krvjo bolnika: spiramo z vodo ali
fiziološko raztopino vsaj 10 minut. Ob obrizganju očesne sluznice ravnamo enako.
Če nosi oseba očesne leče, le – te pred tem odstranimo in jih spiramo s fiziološko
raztopino in predpisano tekočino za razkuževanje leč, po možnosti jih zavržemo.
• Zaščita rane ali poškodovane kože zdravstvenega delavca: na delovnem mestu
pokrijemo poškodovano kožo z vodotesnim obližem. Če je poškodba na roki, uporabljamo pri delu rokavice, invazivnih posegov s poškodovano kožo rok ne smemo
izvajati.
Prijava incidenta
Ozaveščenost zdravstvenih delavcev, da je potrebno vsak incident prijaviti, z leti
narašča. Naloga vsakega udeleženca v incidentu je, da:
• obvesti odgovorno osebo na delovnem področju (higienik),
• izpolni prijavnico o poškodbi (izpolni poškodovanec ali odgovorna oseba na
delovnem mestu),
• izpolni vprašalnik o poškodbi (izpolni zdravnik).
Pomembno je evidentiranje in preprečevanje poškodb in pravilno ukrepanje.
OCENA TVEGANJA IN VBODI Z OSTRIMI PREDMETI
Pri prepoznavanju tveganj zaradi vbodov z iglo je bistveno, da se opredelijo vsi delavci,
ki bi se lahko poškodovali. Medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje so morda
najbolj ogroženi, vendar pa so tveganju precej izpostavljene tudi čistilke, delavci v
pralnicah in drugi, na primer laboratorijski tehniki in študentje. Upoštevati je potrebno
vse kraje, razmere, naloge in opremo, katerih posledica bi lahko bila okužba s krvno
prenosljivimi patogeni. Čeprav so najbolj ogrožene medicinske sestre, ki uporabljajo
injekcijske brizge v akutnih medicinskih razmerah, se ne sme pozabiti na vse druge
mogoče razmere, na primer, ko v umazanem perilu ostane oster predmet, zaradi katerega je tveganju izpostavljen delavec v pralnici. Čeprav je zlasti v zdravstvenih ustanovah težko odpraviti tveganje okužbe s krvno prenosljivimi patogeni zaradi vbodov
z iglo, obstaja veliko ukrepov, s katerimi je mogoče tveganje močno zmanjšati. Pri teh
ukrepih je najprej treba proučiti kolektivna preventivna sredstva, na primer oskrbo z injekcijskimi brizgami, katerih igla se po inokulaciji umakne v brizgo. Osebna preventivna
sredstva (npr. rokavice) so zadnja rešitev, ko tveganja ni mogoče zadovoljivo obvladati
z drugimi sredstvi. Ena od možnosti je imunizacija proti virusu hepatitisa B, vendar ta
104
Klavdija Pesjak, Brigita Putar
ne preprečuje okužbe z drugimi krvno prenosljivimi patogeni. Vse ukrepe je treba podpreti z zagotavljanjem informacij in usposabljanja ter posvetovanjem s tistimi, ki bodo
zaščitne ukrepe morali uporabljati.
Ko se uvajajo novi ukrepi, je potrebno preveriti, ali se z njimi ne ustvarjajo tudi nove
nevarnosti. Naj bo jasno, kdo dela kaj in kdaj, na voljo pa naj bodo potrebna sredstva. Pogosto je najučinkovitejši niz ukrepov (npr. za delovno okolje, organizacijo dela,
delovno opremo) usposabljanje.
Delodajalec oblikuje načrt ukrepanja, če bi se pripetila poškodba zaradi vboda z iglo.
Načrt mora biti z zdravstveno oskrbo in svetovanjem osredotočen na dobro počutje
poškodovanega delavca, slediti pa mu mora tudi pregled preventivnih ukrepov, da se je
mogoče iz dogodka učiti. Prelaganje krivde ni primerna rešitev.
Ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti, vključujejo (Lužnik Bufon,1995):
• oskrbo z varnejšo medicinsko opremo, kot so injekcijske brizge, katerih igla se po
inokulaciji umakne v brizgo;
• boljši nadzor medicinskih odpadkov;
• izboljšanje delovnih razmer, kot je osvetlitev;
• izboljšanje organizacije dela, na primer odpravljanje utrujenosti (npr. zaradi
dolgih izmen), ki je lahko vzrok za poškodbe delavcev, in izboljšanje nadzora, da
se zagotovi skladnost z delovnimi postopki;
• osebno varovalno opremo;
• imunizacijo proti virusu hepatitisa B;
• varne delovne postopke (brez ponovnega nameščanja pokrovčkov na igle);
• varno odstranjevanje ostrih predmetov in drugih kliničnih odpadkov;
• usposabljanje in zagotavljanje informacij.
ZAKLJUČEK
Poškodbe pri delu so pogoste, čeprav si vsi zdravstveni delavci prizadevajo, da bi jih
omejili. V zdravstvu ni mogoče odstraniti vseh nevarnosti, niti s tehnično zaščito, niti z
uporabo osebnih varovalnih sredstev, ker je vedno prisotno delo z bolniki, ki so kužni,
imajo bolezni, ki se prenašajo s krvjo. Mogoče je znižati incidenco poškodb z ostrimi
predmeti z zagotavljanjem varnega delovnega okolja, varnih delovnih pripomočkov,
organizacijo kontinuiranih izobraževanj in usposabljanje različnih tehnik dela (učne
delavnice), ter pravilno uporabo zaprtih kontejnerjev za zbiranje ostrih predmetov.
Zaposlene je potrebno nenehno seznanjati z navodili Komisije za obvladovanje
bolnišničnih okužb o ravnanju ob incidentu in jim po izvedeni prvi pomoči omogočiti čim
hitrejše obveščanje (znotraj dveh do treh ur) infektološki službi zaradi ustrezne imuno
- oziroma kemoprofilakse.
Nedopustni so izgovori o preobremenjenosti, da se kršijo navodila o preventivnem
delovanju.
105
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela
LITERATURA
OSVEŠČENOST ZDRAVSTVENIH
DELAVCEV O CEPLJENJU PROTI GRIPI
1. Kersnič P, Stare M. Pogostost poškodb z ostrim predmetom v operacijskem
bloku Kliničnega centra Ljubljana. Obzornik Zdr N 2003; 37: 53-9.
AWARENESS OF HEALTH CARE WORKERS ABOUT
INFLUENZA VACCINATION
2. Labaš S. Poročilo o neželenih dogodkih in padcih bolnikov v SBC za leto 2010.
Celje, marec 2011.
Nina Suhadolc, Anamarija Zore
3. Lesničar G. Pogostost incidentov pri zdravstvenih delavcih in drugih osebah
na Celjskem, njihovo preprečevanje in po izpostavitvena zaščita. Zdrav Vestnik
2005; 74: 211-220.
4. Lužnik – Bufon T. Poškodbe z ostrimi predmeti. Preprečevanje bolnišničnih
okužb – zbornik predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1995:12-3.
5. Lužnik Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 224–5.
6. Lužnik – Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih. V: Gubina M,
Dolinšek M, Škerl M. (ur.). Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta,
Katedra za mikrobiologijo in imunologijo; 2002: 224-225.
7. Uradni List RS, št. 19/1999, 58/01, 50/05, 92/06.
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Gripo, bolezen ki
jo povzroča virus influence in se pri nas
pojavlja v jesensko-zimskem času v obliki
epidemij, lahko uvrstimo med bolnišnične
okužbe. Prenos bolezni poteka z bolnika
na necepljeno zdravstveno osebje, ki
lahko virus prenese na imunsko oslabljene
bolnike, pri katerih lahko pride do zapletov ali celo smrti.
Background: Flu (influenza), a disease
caused by influenza virus and occurs in autumn and winter in the form of epidemics,
can be placed among hospital infections.
Disease is transmitted from patient to non
vaccination health care workers. They can
transmit disease to patients with deficiency in immune system. These patients can
have serious complications or can even
die.
Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti, koliko
bodočih zdravstvenih delavcev - študentov
Zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti
v Ljubljani se cepi proti gripi in kakšno
mnenje imajo o pomenu cepljenja.
Metode: Pri delu je bila uporabljena
deskriptivna metoda po pregledu znanstvene relevantne literature, pripravljen
je bil anketni vprašalnik, ki je bil najprej
ovrednoten na manjšem številu študentov,
nato pa ga je izpolnilo 80 študentov
študijskega programa Zdravstvene nege.
Rezultati: Sodeč po raziskavi, se študenti
Zdravstvene nege v glavnem ne cepijo proti gripi oziroma se cepijo le redki. Od 80
anketirancev se jih vsako leto cepi le 8 %.
64 % anketirancev je navedlo, da potrebe
po cepljenju ne čutijo. Najpogostejši
Aim: The purpose of this study was to
determine how many future health care
workers – students of Health Care have
been vaccinated against influenza and
what opinion on influenza they hold.
Methods: We used the descriptive method
to review relevant scientific literature.
We designed questionnaire which we piloted on small sample and then conducted
study on sample that consisted of 80 students of Health Care.
Results: According to research conducted
at Faculty of Health, students in the program Health Care are mostly not vaccinated, only few of them are. Every year
only 8% of 80 respondents in the sample is
vaccinated. 64% of respondents state they
ZF UL
Nina Suhadolc - [email protected]
pred. dr. Anamarija Zore - [email protected]
106
107
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi
ukrep, ki ga necepljeni študenti izvajajo
za zaščito sebe in drugih, je umivanje in
razkuževanje rok. Omenjen ukrep izvaja
kar 84 % anketirancev.
Razprava: Gripa je lahko tudi bolnišnična
okužba in lahko povzroči poslabšanje stanja ali celo smrt bolnika, ki se je prišel v
bolnišnico zdraviti zaradi povsem drugih
težav. Rezultati raziskave so pokazali, da
se večina bodočih zdravstvenih delavcev
ne zaveda odgovornosti, ki jo nosijo, ko
se cepljenju odrečejo. Zdravstveni delavci bi morali biti bolj ozaveščeni in čutiti
večjo potrebo po cepljenju, zaradi sebe,
kot tudi zaradi svojih družinskih članov
in nenazadnje bolnikov. Če odločitev za
cepljenje ne izhaja iz potrebe po lastni
zaščiti, bi morala temeljiti vsaj na odgovornosti do bolnikov.
Zaključek: Povečati je potrebno znanje o
gripi, cepivu in bolezen predstaviti z vsemi
možnimi zapleti, ki se lahko pojavijo pri
hospitaliziranih bolnikih. Zdravstvene delavce je potrebno podučiti, da je cepivo
varno, da so stranski učinki prehodni.
Varnost zdravstvenih delavcev se mora
izenačiti z varnostjo bolnikov.
Ključne besede: bolnišnična okužba, gripa, cepljenje, zdravstveni delavci.
do not feel the need for vaccination. The
most frequent activity they do in order to
protect themselves and others is to wash
and desinfect hands. 84% of respondents
exercise this activity.
Discussion: Since influenza can be considered as hospital infection and because
it can cause worse status or even death
of the patient who come to the hospital
treatment for completely unrelated problems health care workers should be aware
of their responsibilities. Medical staff
needs to be aware of and feel the need for
vaccination for themselves as well as for
their families and, ultimately, patients.
If decision for vaccination does not come
from concern for one’s own protection
then it should be grounded in responsibility for patients.
Conclusions: It is necessary to enhance
the knowledge on influenza, vaccine and
present disease with all possible complications that can occur to hospitalized patients. Health care workers should be educated about low risk of vaccination and
transient side effects. Safety of health
care workers must be equalised with the
safety of patients.
Key words: hospital infection, influenza,
vaccination, health care workers
UVOD
Bolnišnične okužbe so najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici (Kotnik Kevorkijan,
2006) in prav preprečevanje teh v zdravstvenih ustanovah predstavlja velik izziv (Burns,
2009). V medicinski literaturi je jasno dokumentiran prenos virusa gripe z bolnikov na
zdravstveno osebje, z zdravstvenega osebja na bolnike in med zdravstvenimi delavci.
Vsako leto se z virusom gripe okuži 14−37 % zdravstvenih delavcev, ki nato širijo bolezen
na bolnike in na ljudi v svojem domačem okolju (Rehmani, 2009).
Osebje upravičeno želi maksimalno zaščito pred virusom, vendar »ničnega« tveganja pri
delu ni mogoče doseči (Burns, 2009). Pomembno je, da zaščitimo zdravstveno osebje
tako, da se izogne okužbam in nadaljuje z opravljanjem svojega dela (Burns, 2009),
poleg tega pa je potrebno zagotoviti tudi varnost bolnikov.
108
Nina Suhadolc, Anamarija Zore
Okužbo z gripo se lahko uspešno prepreči z večstranskim pristopom, ki vključuje
cepljenje, izobraževanje in osnovne metode za obvladovanje okužbe (Rehmani, 2009).
Cepljenje je najučinkovitejši ukrep za zmanjševanje obolevnosti in umrljivosti pri gripi
(Patel, 2010).
Cepljenje zdravstvenih delavcev je učinkovit ukrep za zaščito bolnikov pred obolevnostjo za gripo in smrtnostjo med ranljivimi skupinami populacije, pa tudi za zaščito
zdravstvenih delavcev samih pred prenosom gripe z bolnikov. Zelo pomembno je, da v
tej luči predstavimo zdravstvenim delavcem in vodstvu bolnišnice cepljenje kot pomemben zaščitni ukrep (Rehmani, 2009).
Smernice imunizacije v mnogih državah priporočajo cepljenje zdravstvenih delavcev
(Hollmeyer et al., 2009). Kljub temu je stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci zelo nizka (Hollmeyer et al., 2009 in Maltezou et al., 2010). Predlagan cilj javnih
zdravstvenih ustanov v Združenih državah Amerike (ZDA) – Healthy People 2020 za
zdravstvene delavce je vsaj 90 % precepljenost (Vaccine, Mandating influenza vaccination 2010). American nursing association (ANA) je letno cepljenje medicinskih sester
proti gripi poimenovala »etična dolžnost vsake medicinske sestre« (Vaccine, Mandating
influenza vaccination 2010).
Nizka stopnja cepljenja med zdravstvenimi delavci predstavlja nevarnost za javno
zdravje, zlasti za hospitalizirane bolnike, ki so dovzetni za bolnišnične okužbe (Rehmani,
2009). Raziskave so pokazale, da imajo zdravstveni delavci številne napačne predstave
in pomanjkljivo znanje v zvezi z gripo (Hollmeyer et al., 2009). Hoffman et al. (2006) je
navedel dve glavni oviri cepljenja med zdravstvenimi delavci: (1) napačne predstave o
vlogi zdravstvenih delavcev pri prenosu gripe med bolniki in tveganje v zvezi s cepljenjem in (2) pomanjkanje dostopnosti cepiva.
Uspešna strategija cepljenja ne varuje samo zdravja zdravstvenih delavcev, ampak
zmanjšuje prenos gripe med zdravstvenim sektorjem in javnostjo (Torun, Torun, 2010).
Nova strategija bi morala vključevati dojemanje varnosti cepiva in povečanje precepljenosti med zdravstvenimi delavci (Maltezou et al., 2010).
Bolniki, zdravstveni delavci in tudi ostala populacija imajo pravico zahtevati, da naredimo vse, kar je v naši moči, da preprečimo prenos nalezljivih bolezni v smislu zagotavljanja zdravstvenega varstva (Vaccine, Mandating influenza vaccination 2010).
CILJI
Cilj dela je bil ugotoviti kakšen je odnos študentov Zdravstvene nege do pojava gripe,
do preventivnih ukrepov proti širjenju virusa gripe in cepljenju.
METODE
Naša študija vsebuje pregled literature na temo gripa in zdravstveni delavci. Za njeno
izvajanje smo uporabili anketni vprašalnik, s katerim smo želeli ugotoviti precepljenost
študentov Zdravstvene nege na naši fakulteti in njihovo mnenje o cepljenju.
109
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi
Anketirali smo 80 študentov 1.,2. in 3. letnika rednega in izrednega študija Zdravstvene
nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Anketiranje je potekalo na omenjeni fakulteti
tri dni, od 21.04.2010 do 23.04.2010.
V anketi smo zajeli vprašanja, ki se nanašajo posebej za sezonsko gripo in posebej za
pandemsko gripo. Pri pandemski gripi smo govorili o pandemiji gripe, ki se je pojavila
leta 2009/2010.
REZULTATI
8% (6/80) anketiranih študentov se za cepljenje proti sezonski gripi odloči vsako leto.
Proti pandemski gripi se je v sezoni 2009/2010 cepilo 10% (8/80) anketiranih študentov.
50% (5/10) anketiranih študentov, ki se je cepilo proti sezonski gripi je imelo bolečino
na mestu injiciranja cepiva. 38% (3/8) anketiranih, ki so se cepili proti pandemski gripi,
je prav tako imelo bolečino na mestu injiciranja cepiva in bolečo roko. 25% (2/8) anketiranih je občutilo tudi utrujenost in glavobol.
Naredili smo tudi primerjavo med cepljenimi nezaposlenimi anketiranci in tistimi, ki
so že zaposleni v zdravstvu, kar prikazuje slika 1. 26 % (6/23) zaposlenih anketiranih
študentov se cepi proti sezonski gripi, kar je 5x več kot nezaposlenih (5% 3/57). Proti
pandemski gripi pa se cepi le za odstotek več nezaposlenih kot zaposlenih.
Nina Suhadolc, Anamarija Zore
RAZPRAVA
Bolnišnična okužba je zaplet pri zdravljenju bolnikov v zdravstvenih ustanovah. Odgovornost zanjo pa je pogosto v rokah zdravstvenega osebja. Obstajajo številni ukrepi
za preprečevanje bolnišničnih okužb, ki bi jih zdravstveni delavci morali izvajati v
vseh zdravstvenih ustanovah. Obvladovanje bolnišničnih okužb je v Sloveniji urejeno
z zakonodajo. Cilji zakonov so zaščititi bolnike, osebje, obiskovalce in druge osebe,
saj po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo Celje utrpi bolnišnično okužbo vsak
deseti bolnik (Žohar Čretnik, 2010). Zdravstvene ustanove po Sloveniji imajo strokovnjake za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb, izdelane načrte za njihovo
preprečevanje, izdelane protokole za vse vrste izolacije in njihovo izvajanje. Posebno
pozornost namenjajo programu za dosledno in pravilno higieno rok. Kot vemo iz prakse,
je pogosto težko zagotavljati že osnovne ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb.
Zaradi stiske s prostorom so čakalnice marsikje in marsikdaj premajhne in prepolne.
Zdravstvenega osebja primanjkuje, prav tako pa le-to ne uporablja ustreznih zaščitnih
sredstev. Če se osredotočimo le na gripo, včasih že pokrivanje ust ali nosu ob kašljanju
in kihanju s papirnatim robčkom, ki ga nato odvržemo v najbližji koš, predstavlja veliko
težavo. Izkaže se, da zdravstveni delavci kljub okužbi z gripo še naprej delajo, s čimer
povečujejo tveganje za obolenje tako pri bolnikih kot pri sodelavcih (Rehmani, 2009).
Medicinske sestre so tiste, ki preživijo več časa v neposrednem stiku z bolniki in so
zato lahko pomemben vir bolnišnične gripe (Shahrabani et al., 2009). Prav zaradi tega
je cepljenje proti gripi najpomembnejši ukrep za njeno preprečevanje, zmanjšanje
obolevnosti, zmanjšanje števila bolnišničnih zdravljenj in smrtnosti zaradi zapletov. Za
razliko od ostalih bolnišničnih okužb imamo pri gripi učinkovit ukrep za preprečevanje
- cepljenje. Cepljenje je edino ustrezno orodje za zaščito pacientov in zdravstvenih
delavcev (Poland et al., 2005). Cepljenje osmih zdravstvenih delavcev proti gripi
prepreči smrt enega bolnika; cepljenje petih zdravstvenih delavcev proti gripi prepreči
gripi podobno bolezen med varovanci doma za ostarele (Talbot, 2008). Kljub temu pa se
cepijo le redki.
Brez zadržkov lahko povemo, da bi se morali zdravstveni delavci po vsem svetu bolj zavedati pomembnosti zaščite sebe, svojih bližnjih in bolnikov, s katerimi so vsak dan v stiku.
Slika 1: Primerjava med cepljenimi nezaposlenimi anketiranci in tistimi, ki so zaposleni v
zdravstvu (nezaposleni n=57; zaposleni n=23)
Ko smo študente povprašali, zakaj se ne odločajo za cepljenje, je kar 64 % (51/80)
anketiranih študentov odgovorilo, da potrebe po cepljenju ne čutijo. Nekateri izmed
študentov so odgovorili, da ne zaupajo cepivu ali da cepiva ne poznajo.
Najpogostejši ukrep, ki ga študenti izvajajo za zaščito sebe in drugih pred okužbo z
virusom gripe, je umivanje in razkuževanje rok. To počne kar 84 % (67/80) anketirancev.
Sledi uživanje uravnotežene prehrane, telesna aktivnost, izogibanje razvadam, pogosto
pitje tekočin, izogibanje javnim mestom itd.
110
Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani
so primerljivi s stanjem cepljenja zdravstvenih delavcev po svetu. Zdravstveni delavci
odklanjajo cepljenje, ker dvomijo v varnost cepiva, se bojijo stranskih učinkov, menijo,
da cepivo ni učinkovito in potrebe po cepljenju ne čutijo. Naši rezultati, ki so zelo podobni rezultatom anketiranih študentov Zdravstvene nege z Univerze Alberta v Kanadi, so
pokazali, da obstaja veliko napačnih predstav o gripi, ki vplivajo na osebno in družinsko
tveganje (Yonge, 2007). Nujno bi bilo, da študenti Zdravstvene nege dobijo ustrezne
informacije in se izobražujejo na tem področju. V omenjeni raziskavi so preučevali tudi
preventivne ukrepe za zaščito pred gripo. Skoraj vsi anketiranci so se strinjali, da je
najučinkovitejši preventivni ukrep umivanje rok (94,4 %), 59,1 % anketirancev je odgovorilo, da je učinkovita metoda ostajanje doma in izogibanje javnim mestom (Yonge,
2007). Omenjena podatka lahko primerjamo s podatki, pridobljenimi z našo anketo,
katere rezultati potrjujejo mišljenje naših študentov, da je najpogostejši ukrep, ki ga izvajajo za zaščito, umivanje in razkuževanje rok. Izogibanju javnim, zaprtim prostorom
pa pripisujejo večjo pomembnost študenti Zdravstvene nege z Univerze Alberta
(v primerjavi z našimi študenti, ki ta ukrep izvajajo v skoraj za polovico zmanjšanem obsegu).
111
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi
Rezultati anketiranih študentov Zdravstvene nege z Zdravstvene fakultete v Ljubljani so
tudi pokazali, da se zaposleni študentje v zdravstvu cepijo pogosteje kot nezaposleni.
Možni vzroki so lahko brezplačno cepljenje, boljša osveščenost, večji stik z bolniki in
posledično bolj realna slika možnih zapletov.
Zdravstveni delavci se ne zavedajo dovolj pomembnosti cepljenja, in sicer tako zase
kot za bolnike (Poland et al., 2005). Napačne predstave o gripi in cepljenju proti njej je
mogoče izboljšati z izobraževanjem, organizacijske ovire pa premostiti s trajnostnimi,
strukturnimi spremembami in zagotoviti cepljenje na delovnem mestu (Hollmeyer et
al., 2009). Izobraževanje in dobro poznavanje priporočil lahko prispevata k povečanju
pokritosti cepljenja (Loulergue et al., 2009). Na splošno imajo medicinske sestre, ki
se cepijo, več znanja o cepljenju in gripi, dojemajo resnost bolezni, občutljivosti in
zdravstveno motivirajo vse, ki se ne cepijo (Shahrabani, 2009). Izvajanje cepljenja in
prepričevanje osebja, predvsem medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, v
koristnost cepljenja sta nujno potrebni za doseganje ustrezne precepljenosti in omejitev bolnišnične gripe (Loulergue et al., 2009).
Kljub temu, da so zdravstveni delavci zdrava populacija in da potrebe po cepljenju
mogoče ne čutijo, so zaposleni v zdravstvenih ustanovah, ki morajo zagotavljati varno
oskrbo in zdravstveno nego bolnikov v času hospitalizacije oziroma oskrbo v zavodih in
domovih za ostarele. Pokazati jim je potrebno, da je cepivo varno in stranski učinki
prehodni.
Varnost zdravstvenih delavcev bi se moralo izenačiti z varnostjo bolnikov. Povečati je
potrebno znanje o gripi in bolezen predstaviti z vsemi možnimi zapleti, ki se pri hospitaliziranih bolnikih lahko pojavijo. Skratka, povečati se mora zavedanje zdravstvenih
delavcev o nevarnosti gripe za bolnike. Potrebno bi bilo določiti sistem spremljanja
bolnišničnih okužb gripe v bolnišnici. Z nedvoumnimi dokazi je potrebno predstaviti
odgovornost in nedoslednost zdravstvenih delavcev v zvezi z gripo.
ZAKLJUČEK
Nina Suhadolc, Anamarija Zore
LITERATURA
1. 1. Burns SM. H1N1 influenza is here. Journal of Hospital Infection. 2009;73:200−2.
2. 2. Hofmann F, Ferracin C, Marsh G, Dumas R. Influenza vaccination of health care
workers: a literature review of attitudes and beliefs. Infection. 2006;34(3):142−7.
3. 3. Hollmeyer HG, Hayden F, Poland G, Buchholz U. Influenza vaccination of
health care workers in hospitals – a review of studies on attitudes and predictors. Vaccine. 2009;27:3935−44.
4. 4. Kotnik Kevorkijan B. Bolnišnične okužbe. Medicinski mesečnik, februar
2006;41−5. Dostopno na: http://www.medicinski-mesecnik.com (29.10.2010).
5. 5. Loulergue P, Moulin F, Vidal-Trecan G et al.. Knowledge, attitudes and
vaccination coverage of health care workers regarding occupational vaccinations. Vaccine. 2009;27(31):4240−3.
6. 6. Maltezou HC, Dedoukou X, Patrinos S et al.. Determinants of intention to get
vaccinated against novel (pandemic) influenza A/H1N1 among health care
workers in a nationwide survey. Journal of Infection. 2010;61:252−8. Dostopno
na: http://www.elsevierhealth.com/journals/jinf (17.9.2010).
7. 7. Patel M. Pandemic (H1N1) 2009 influenza. British Journal of Anaesthesia.
2010;104(2):128−42.
8. 8. Poland GA, Tosh P, Jacobson RM. Requiring influenza vaccination for health
care workers: seven truths we must accept. Vaccine. 2005;23:2251−5.
Bistveno je, da so zdravstveni delavci cepljeni, saj so vzorniki ostalemu prebivalstvu.
Njihovo početje mora biti podrejeno varnosti bolnikov, za katere skrbijo in ohranjajo
zdravstveno infrastrukturo. Ljudje veliko lažje sprejmejo cepljenje, če ga priporoči
zaupanja vreden zdravnik ali drug zdravstveni delavec. Glavna naloga vlade, javnega
zdravstva in izvajalcev zdravstvenih storitev je prepričati javnost, da obstaja resnična
nevarnost gripe (sezonske in pandemske). Prav tako pa mora zagotoviti realistično,
široko oceno tveganja in tudi učinkovitost intervencije (Poland, 2010).
9. 9. Poland GA. The 2009–2010 influenza pandemic: effects on pandemic
and seasonal vaccine uptake and lessons learned for seasonal vaccination
campaigns. Vaccine. 2010;28:D3−D13.
Podatek, pridobljen v študiji, ki ga je vredno izpostaviti, je mnenje študentov o cepljenju proti gripi. Le-ti so izobraženi in imajo sveže pridobljeno znanje. Če potrebe po
cepljenju ne čutijo, to pomeni, da nimajo dovolj znanja o preprečevanju bolnišničnih
okužb in o učinkovitosti in pomembnosti cepljenja. To znanje bi morali kot bodoči
zdravstveni delavci v času študija pridobiti. Ko bodo sami zdravstveno vzgojeni, bodo
lahko zdravstveno vzgajali bolnike in svoje znanje prenašali tudi na starejše kolege, s
katerimi se bodo srečevali po končanem študiju.
11. 11. Shahrabani S, Bention U, Yom Din G. Factors affecting nurses decision to
get the flu vaccine. Eur J Health Econ. 2009;10:227−31.
112
10. 10. Rehmani R. Influenza immunization of the health care workers: a patient
safety issue. J Pak Med Assoc. 2009;59(6):338−9.
12. 12. Talbot TR. Improving rates of influenza vaccination among health care
workers: educate; motivate; mandate? Infect Control Hosp Epidemiol.
2008;29:107–9.
113
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi
13. 13. Torun SD, Torun F. Vaccination against pandemic influenza A/H1N1 among
health care workers and reasons for refusing vaccination in Istanbul in last
pandemic alert phase. Vaccine. 2010;28:5703−10.
14. 14. Mandating influenza vaccination for health care workers: Putting patients
and professional ethics over personal preference. Vaccine. 2010;28(36):5757−9.
15. 15. Žohar Čretnik T. Bolnišnične okužbe. Zavod za zdravstveno varstvo Celje,
Mikrobiološki laboratorij. Dostopno na: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/
a081ec599d04daebab131650040638fe.pdf (29.10.2010).
16. 16. Yonge O, Rosychuk R, Bailey T, Lake R, Marrie TJ. Nursing Students general
knowledge and risk perception of Pandemic influenza. The Canadian Nurse.
2007;103(9):23−8.
Ocena poteka zdravstvene vzgoje
pri pacientih, ki se zdravijo
s specifično imunoterapijo
zaradi preobčutljivosti na pike
kožekrilcev
Assessment of the health education for
patients treated with specific immunotherapy
because of hypersensitivity to
hymenoptera stings
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Preobčutljivost na
pik kožekrilcev je ena od oblik alergij, ki
so tudi v Sloveniji pomemben zdravstveni problem. Zdravstvena vzgoja je poleg
zdravljenja s specifično imunoterapijo
bistven element v procesu zdravljenja.
Background: Hypersensitivity to hymenoptera stings is one form of allergies which
is an important public health problem in
Slovenia. Health education and treatment
with specific immunotherapy (SIT) are two
essential elements in the treatment process.
Cilj: Namen raziskave je bil ugotoviti,
ali je pri pacientih, ki so preobčutljivi
na pike kožekrilcev in se zdravijo s SIT,
potek zdravljenja in zdravstvene vzgoje
učinkovit.
Metoda: Podatki so bili zbrani z anketnim
vprašalnikom zaprtega tipa, uporabili smo
petstopenjsko Likartovo lestvico odgovorov. Raziskovalni vzorec je zajemal 49 pacientov.
Rezultati: Pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku SIT, bili natančno sprem-
Aim: The purpose of the study was to determine whether the course of treatment
and health education are effective in patients who are hypersensitive to hymenoptera stings and treated with SIT, and what
are the views of nurses about the progress
of health education and where they see
room for improvement.
Methods: Data were collected using a
closed questionnaire with a five-point Likert-type scale. The research sample consisted of 49 patients.
VŠZNJ
Avrea Šuntar Erjavšek - [email protected]
doc. dr. Brigita Skela Savič - [email protected]
114
115
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo...
ljani in spoštljivo obravnavani, so z
medicinskimi sestrami razvili partnerski
in spoštljiv odnos (p<0,001). Tisti, ki so
pred pričetkom zdravljenja s SIT podpisali
pisno soglasje, so statistično pomembno
boljše razumeli potek in način zdravljenja
(p<0,027). Pacienti, ki so dobili vsa navodila so pri zdravljenju bolj samozavestni kot
tisti, ki tega niso bili deležni (p<0,001).
Razprava: Zdravstvena vzgoja je po oceni
pacientov učinkovita. Pacienti si želijo
partnerskega odnosa in se zavedajo pomena aktivnega vključevanja v proces zdravljenja.
Zaključek: Zdravljenje s SIT temelji na
partnerskem odnosu. Zdravstvena vzgoja
je bistvenega pomena pri zdravljenju.
Pacienti so z delom medicinskih sester in
zdravnikov v večini zadovoljni, rezultati
uspešnosti zdravljenja so primerljivi z rezultati v svetovnem merilu.
Ključne besede: piki kožekrilcev,
preobčutljivostna reakcija, pacientovo
znanje, pričakovanja, specifična imunoterapija.
Results: Patients who have received a
clear guidance of SIT and were monitored
closely developed a respectful and partner relationship with nurses (p < 0.001).
Those who signed a written consent before the treatment with SIT had a better
understanding of the course and type of
treatment (p < 0.027). Patients who received all the instructions were more confident than those who have not received
them (p < 0.001).
Discussion: Patients have assessed health
education as effective. They wish a partnership and they are aware of the importance of active participation in the treatment process.
Conclusion: Treatment with SIT is based
on partnership. Health education in
the treatment is essential. Patients are
pleased with the work of nurses and doctors. Results of the success of treatment
are comparable to those in other countries.
Key words: hymenoptera stings, hypersensitivity reaction, patient’s knowledge,
expectations, specific immunotherapy.
UVOD
V svetu ni veliko ljudi preobčutljivih na pike kožekrilcev, vendar so lahko reakcije
življenjsko nevarne ali povzročijo celo smrt. Visoko rizične skupine ljudi so: kmetje,
rejci čebel, delavci na cestah ali železnicah, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci,
vojaki in vsi ljudje, ki veliko časa preživijo na prostem. Najbolj učinkovit način zdravljenja je desenzibilizacija s podkožnimi injekcijami strupa, ki je povzročil preobčutljivostno
reakcijo, oziroma zdravljenje s specifično imunoterapijo (SIT) (Carrolino et al., 2007).
Evropske epidemiološke študije poročajo, da je razširjenost sistemskih reakcij med
0,3 in 7,5, v ZDA pa je razširjenost med 0,3 in 3,3%. Sistemskim reakcijam verjetno
botruje več dejavnikov, kot so okolje in pogostost pikov, genetske lastnosti (obstojnost
specifičnih protiteles in drugi dejavniki) in lastnosti posameznika (starost, bolezni kot
so astma, mastocitoza, ishemična bolezen srca, uporaba drugih zdravil, stres; idr.),
marsikaj pa je še neraziskanega in nejasnega (Bilo, Bonifazi, 2008).
S preventivnimi ukrepi je možno zmanjšati tveganje za ponovni pik kožekrilca. Vsem pacientom, ki so preobčutljivi na pike kožekrilcev je potrebno priskrbeti pisne informacije
o izogibanju pikom kožekrilcev. Ravno tako je potrebno večkrat pojasniti in pokazati
pravilno uporabo avtoinjektorja. Največkrat pride do pikov zunaj v naravi pri vrtnar-
116
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič
jenju, ko hodimo bosi, pobiranju sadja, športnih aktivnostih v naravi, čebelarjenju,
odstranjevanju gnezd iz podstrešji in oken. Najpomembneje pri anafilaktičnem šoku je
zgodnje prepoznavanje in hiter začetek zdravljenja. Prvi izbor terapije je adrenalin v
injekciji oziroma avtoinjektor (Bonifazi et al., 2005).
Rank, Li (2007) in Putman, Badzek (2005) poudarjajo, da je vloga medicinske sestre
predvsem v izobraževanju pacientov o stranskih učinkih SIT, o izogibanju kožekrilcev
v okolju, o prvi pomoči ter o možnostih preobčutljivostnih reakcij. Ob samem izvajanju SIT mora pacienta znati opazovati, prepoznati znake in simptome sistemske
preobčutljivostne reakcije, primerno ukrepati in aplicirati zdravila, ki jih predpiše
zdravnik. Zelo dobro morajo poznati znake poslabšanja astme in sezonskih alergijskih
obolenj. Vsaka medicinska sestra, ki sodeluje pri zdravljenju s SIT bi morala poznati
smernice zdravljenja s SIT in ukrepanja ob zapletih.
Pacienti, ki so doživeli težko obliko sistemske preobčutljivostne reakcije morajo imeti
pri sebi vedno adrenalin v avtoinjektorju. Ti pacienti zahtevajo primerno poučenost o
aktivaciji in uporabi adrenalina. Potrebnih je več nasvetov in opozoril javnosti in pacientom o varnem gibanju v naravi in pomenu izogibanja pikov kožekrilcev. Edino orožje, ki
ga imamo vedno na voljo in je učinkovito je znanje (Greco, 2000).
Izobraževanje pacientov je bistvo obravnave vsakega pacienta z alergijskimi obolenji.
Glede na majhno, a potencialno usodno tveganje povezano z zdravljenjem s SIT morajo
vsi pacienti razumeti naravo, potek in stranske učinke zdravljenja s SIT (Rathkopf e tal.,
2006).
Prvi korak pri uspešnem zdravljenju je ustrezen izbor pacientov, ki poteka glede na
kožne vbodne teste, intradermalne teste ter določanje specifičnih protiteles v krvi.
Pacienti z negativnimi kožnimi in intradermalnimi testi niso ustrezni kandidati za SIT,
potrebna je dodatna diagnostika. Najpomembnejši korak pri odločanju zdravljenja s
SIT je ustrezna izbira pacientov glede na dobro samoopazovanje, izogibanje alergenov
v okolju, sodelovanje pri zdravljenju in potrditveni kožni vbodni in intradermalni testi
(Rank, Li, 2007).
SIT pomeni, da pacienta postopno izpostavljamo vse višjemu odmerku alergena, ki mu
povzroča težave. S tem postopkom želimo zmanjšati alergične odzive pri pacientu in
doseči trajno ozdravitev. Varnost in učinkovitost SIT so potrdile mnoge priznane študije.
Zaradi dobrih rezultatov zdravljenja s SIT, pri teh treh ključnih skupinah, se bo verjetno
SIT uporabljala za širši obseg zdravljenja alergijskih bolezni. SIT je učinkovito zdravljenje, kjer se bistveno zmanjša tveganje za preobčutljivostno reakcijo. Učinkovitost
zdravljenja s SIT je bila 95-98% (Rank, Li, 2007).
Cilji raziskave
Zadali smo si sledeče cilje:
• Ugotoviti ali so vsi pacienti, preden se je zdravljenje začelo, podpisali pisno
privoljenje za izvajanje SIT in tako razumeli vzrok, način in potek zdravljenja.
• Ugotoviti ali je bil odnos med medicinskimi sestrami in pacienti profesionalen in
partnerski.
• Ugotoviti ali bodo znali pacienti v svojem okolju ustrezno ukrepati.
117
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo...
Raziskovalne hipoteze
H1- Pacienti, ki so prejeli vsa pisna gradiva in bili deležni razumljive razlage o izogibanju
kožekrilcev v okolju, ustreznem ukrepanju ob piku imajo statistično pomembno višji
nivo samozaupanja, kot ostali.
H2- Pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku izvajanja s SIT, so podali statistično
pomembno višjo oceno, da so medicinske sestre z njimi razvile partnerski odnos in bile
vredne njihovega zaupanja.
H3- Pacienti, ki so izrazili večje strinjanje za podpis pisnega privoljenja o zdravljenju s
SIT pred pričetkom zdravljenja, so statistično bolje razumeli potek in način zdravljenja.
METODE
Opis inštrumentarija
Uporabili smo metodo anketiranja. Merjenci so izpolnjevali anketni vprašalnik zaprtega
tipa. Demografski podatki so zajemali spol, starost in izobrazbo. Sledilo je 6 vprašanj
vezanih na stopnjo anafilaktične reakcije in poteka zdravljenja. V drugem delu je bilo
postavljenih 22 trditev o delu medicinskih sester in 6 trditev o delu zdravnikov. Uporabili
smo pet stopenjsko Likertovo lestvico stališč, kjer je bila 1-nikakor se ne strinjam, 2-se
ne strinjam, 3-delno se strinjam, 4-se strinjam, 5-popolnoma se strinjam. Za ugotavljanje zanesljivosti drugega dela anketnega vprašalnika, ki se nanaša na delo medicinskih
sester in zdravnikov, je bil uporabljen izračun Cronbachovega alfa koeficienta. Cronbachov alfa koeficient, ki se je nanašal na delo medicinskih sester je znašal 0,95 ter 0,84
za odgovore, ki so se nanašali na delo zdravnikov. Cronbachov koeficent alfa kaže, da je
instrument visoko notranje konsistenten in primeren za nadaljnjo uporabo.
Opis vzorca
Anketni vprašalnik je bil razposlan 90 pacientom, odzvalo se jih je 49, od tega 21 (42,9%)
žensk in 28 (57,1%) moških. Vzorec je bil homogen. V raziskavo so bili vključeni pacienti iz cele Slovenije, ki smo jih pričeli zdraviti s SIT med 03.01.2010 in 04.05.2010 v
bolnišnici Golnik. Vzorec v raziskavi je bil nerandomiziran in namenski. Preobčutljivost
na pike kožekrilcev se pri anketirancih v vzorcu pojavlja vse od 18 do 66 leta. Največ
anketirancev ima osnovno šolo (22,4%), poklicno (28,6%) ter srednješolsko izobrazbo
(24,5%). Pri 89,8% vseh anketirancev je bila prisotna 3 in 4 stopnja anafilaktične reakcije. 68, 8% anketirancev ima doma adrenalin v avtoinjektorju in 91,7% anketirancev
ima pri sebi vedno set za samopomoč. 87,8% anketirancev je bilo zaradi zdravljenja s
SIT prvič hospitaliziranih v bolnišnici Golnik, pri ostalih 12,2% pa je zaradi zapletov prišlo
do ponovne hospitalizacije.
Opis obdelave podatkov
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič
lagi t-testa za neodvisne vzorce in Pearsonovega korelacijskega koeficienta. P-vrednost
< 0,05 je pomenila statistično pomembnost.
Za sklop trditev o delu in odnosu medicinskih sester je bila zanesljivost vzorca preverjena. Izračunan je bil Cronbach alfa koeficienta, ki je znašal 0,95, kar pomeni, da je presegel prag 0,7, ki na intervalu od 0 do 1 predstavlja spremenljivo stopnjo zanesljivosti
vzorca.
REZULTATI
Pacienti so na podlagi povprečnih vrednosti dali najvišje ocene splošni oceni dela
medicinskih sester (PV 4,71; SO 0,50), izročitvi pisnega gradiva o poteku SIT (PV 4,74;
SO 0,79) in možnosti telefonskega ali osebnega kontakta medicinske sestre v alergološki
enoti v primeru dilem, stiske ali vprašanj (PV 4,59; SO 0,61).
Najnižjo oceno so pacienti glede na povprečno vrednost dali trditvi izročitve pisnega
gradiva o izogibanju kožekrilcev v okolju (PV 3,92; SO 1,44), razlagi kaj vsebuje set
za samopomoč (PV 3,98; SO 1,21) in trditvi o občutku pacienta, da je ob odhodu iz
bolnišnice z medicinsko sestro razvil partnerski odnos (PV 4,00; SO 0,99).
Pri vseh odgovorih je bila dosežena maksimalna ocena 5 in minimalna ocena od 1-3.
Kakovost
informiranja in
razlage
Samozaupanje
pacienta
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Kakovost
informiranja in
razlage
Samozaupanje
pacienta
1
0,773**
0,773**
1
**p<0,001
Tabela 1: Povezava kakovosti informiranja in razlage o ukrepih ter pacientovega
samozaupanja
Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,773) je pokazal statistično pomembno povezavo
med kakovostjo informiranja in razlage o ukrepih ter med samozaupanjem pacienta
(p=0,001). Povezava med obema dejavnikoma je bila močna in pozitivno usmerjena, kar
pomeni, da imajo bolje informirani pacienti tudi večje samozaupanje. H2, ki pravi, da
imajo pacienti, ki so prejeli vsa pisna gradiva in bili deležni razumljive razlage o izogibanju kožekrilcev v okolju ter ustreznem ukrepanju ob piku statistično pomembno višji
nivo samozaupanja kot ostali, je potrjena.
Podatke smo obdelali z računalniškim programom SPSS 15.0. Demografski podatki, osnovni podatki o alergiji na pike kožekrilcev in trditve o delu medicinskih sester do pacientov so bili predstavljeni na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve oziroma
povprečna vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO). Hipoteze smo preverjali na pod-
118
119
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo...
Navodila
Partnerski odnos
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič
Navodila
Partnerski odnos
1
0,772**
0,772**
1
**p<0,001
Tabela 2: Povezava navodil o poteku zdravljenja in partnerskega odnosa
Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,772) je pokazal statistično pomembno povezavo med navodilo o poteku SIT in partnerskim odnosom (p=0,001). Povezava med obema spremenljivkama je močna in pozitivno usmerjena, kar pomeni, da izčrpnejša in
natančnejša navodila o poteku zdravljenja vodijo v močnejši partnerski odnos. H3, ki
pravi, da so se pacienti, ki so dobili jasna navodila o poteku izvajanja s SIT, statistično
pomembno strinjali, da so medicinske sestre z njimi razvile partnerski odnos in bile
vredne njihovega zaupanja, je potrjena.
Razumevanja poteka
zdravljenja
Strinjanje za podpis
privoljenja
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Pearsonov
korelacijski
koeficient
Razumevanja poteka
zdravljenja
Strinjanje za podpis
privoljenja
1
0,319*
0,319*
1
*p<0,027
Tabela 3: Povezava strinjanja za podpis privoljenja in razumevanja poteka zdravljenja
Pearsonov korelacijski koeficient (r=0,319) pokazal statistično pomembno povezavo med
strinjanjem s podpisom privoljenja in potekom zdravljenja (p=0,027). Povezava med
obema dejavnikoma je šibka in pozitivno usmerjena, kar pomeni, da večje strinjanje
za podpis privoljenja zdravljenja predstavlja boljše razumevanje poteka zdravljenja.
H3, ki pravi, da so pacienti, ki so izrazili večje strinjanje za podpis pisnega privoljenja
o zdravljenju s SIT pred pričetkom zdravljenja, statistično bolje razumeli potek in način
zdravljenja, je potrjena.
120
RAZPRAVA
V raziskavi lahko iz opisa vzorca razberemo, da je bilo obravnavanih 7 moških več kot
žensk, kar je pričakovano glede na to, da je več moških zaposlenih v gradbeništvu,
kmetijstvu, so lovci, gozdarji in čebelarji. Ne glede na spol pa smo dokazali, da vsi
potrebujejo enak način obravnave.
Tudi Carrolino s sodelavci (2007) navajajo, da so kmetje, rejci čebel, delavci na cestah
ali železnicah, vozniki tovornjakov, gradbeni delavci, vojaki in vsi ljudje, ki veliko časa
preživijo na prostem visoko rizične skupine ljudi. V raziskavi je razvidno, da spol ne
vpliva na pojav preobčutljivosti. V starosti 66 let in več so bili vključeni le 4 pacienti,
predvsem zaradi vključitvenih kriterijev, ki jih ljudje te starosti redkeje dosegajo. Razlog je v veliki meri nezainteresiranost starejših ljudi za takšno obliko zdravljenja, kajti
gre za dolgotrajno zdravljenje, težave mobilnosti (zdravljenje le v Bolnišnici Golnik),
drugih bolezni in jemanja zdravil, ki so v kombinaciji s SIT lahko usodna in manjši telesni
aktivnosti starejših.
Ravno tako tudi Rank, Li (2007) navajata, da je prvi korak pri uspešnem zdravljenju
ustrezen izbor pacientov glede na sposobnost samoopazovanja, izogibanja alergenov
v okolju in sodelovanja pri zdravljenju. Starostna zastopanost med 18 in 65 let pa je
precej enakomerno porazdeljena, iz tega lahko sklepamo, da starost ne vpliva na pojav
preobčutljivostnih reakcij.
Rathkopf s sodelavci (2006), Rank, Li (2007) in Žitnik (2006) navajajo, da je zdravljenje
s SIT varno in učinkovito.
Ugotavljamo, da se glede na izobrazbo kar 75,5% ljudi z osnovno šolsko, srednje šolsko
ali poklicno šolo zdravi s SIT kar lahko razložimo, da gre v večini za ljudi, ki opravljajo
fizična dela na prostem (gradbeni delavci, vrtnarji, kmetje, gozdarji, idr.). V raziskavi
smo dokazali, da imajo vsi pacienti ne glede na stopnjo reakcije standardizirano
obravnavo. Set za samopomoč s seboj vedno nosi 44 anketirancev, kar potrjuje, da je
zdravstvena vzgoja učinkovita že v ambulanti in se potem nadaljuje tudi na bolniškem
oddelku ali pa je odgovor neustrezen, ker pacienti vedo, da bi set morali imeti vedno
pri sebi. To bi lahko preverili edino z uporabo ček liste neposredno na obravnavi. Glede
predpisovanja adrenalina v avtoinjektorju pa se izkazuje, da so slovenski zdravniki pri
tem zelo previdni zaradi stranskih učinkov, ki jih adrenalin ima. V večini ga imajo vsi,
ki so doživeli 4 stopnjo reakcije in tisti, ki so doživeli 3 stopnjo z dušenjem. Na prvem
mestu je vsekakor set za samopomoč, šele nato adrenalin. Tukaj pa Slovenija odstopa od
tujine, kajti v tujini dajejo velik poudarek na čim prejšnji uporabi adrenalina v avtoinjektorju. Bonifazi s sodelavci (2005), Greco (2000) in Stevens (2008) menijo, da je prvi
izbor terapije adrenalin v avtoinjektorju. V tujini setov za samopomoč tako rekoč sploh
ne poznajo in v večini uporabljajo le adrenalin.
Bonifazi s sodelavci (2005), Rank, Li (2007), Greco (2000), Rathkopf s sodelavci (2006)
in Stevens (2008) se strinjajo, da je izobraževanje bistvo obravnave vsakega pacienta
z alergijskim obolenjem, predvsem ustrezno izogibanje kožekrilcev in samopomoč. V
raziskavi je razvidno, da se pacienti zavedajo pomena pisnih, ustnih informacij in konstantne zdravstvene vzgoje. Bolj kot so pacienti samozavestni (več imajo znanja) bolj
normalno živijo, si pred boleznijo ne zatiskajo oči, o njej odkriti govorijo in s tem učijo
tudi svojo okolico o ustreznem ravnanju v primeru pika. Preobčutljivostnih reakcij je iz
leta v leto več, zatorej vse več tehničnega dela za medicinsko sestro.
121
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo...
Carollino s sodelavci (2007) navajajo, da je SIT zaradi dolgega zdravljenja in visoko kvalificiranega osebja zelo drago. Dejstvo je, da je izvajanje kožnih testov zelo zamudno,
natančno delo, a najbolj zanesljiva oblika diagnosticiranja. Ravno tako samo injiciranje
injekcij pri SIT. Corallino s sodelavci (2007), Rank, Li (2007) ter Greco (2000) navajajo
kako zelo pomembno je dosledno spoštovanje standardiziranih pravil in metodološke
natančnosti opravljanja kožnih testov in, da je to odlika najboljših alergoloških centrov.
Potreben je zelo strog in stalen nadzor kakovosti. Vsa izvedba kožnih testov tako v Sloveniji kot v tujini pa je v domeni medicinske sestre.
Putman, Badzek (2005) navajata, da je partnerski odnos, kjer je pacient lahko aktiven
partner, edinstvenega pomena pri zdravljenju s SIT. V nasprotnem primeru pacienti trpijo za anksioznostjo, omejitvami v življenju, ki drastično posegajo v kvaliteto življenja
in so še vedno izpostavljeni alergenu. V raziskavi so imeli pacienti občutek, da so z
medicinskimi sestrami razvili partnerski in spoštljiv odnos. Tukaj se dokazuje, da je
delo v majhnih skupinah učinkovito in kvalitetno, ne zgublja se pristnega, profesionalnega in odkritega odnosa. V večini so pacienti v ambulanti obravnavani individualno, v
alergološki enoti pa največ po 5 skupaj. To daje pacientom možnost, da delijo mnenje,
ga preverijo pri medicinski sestri, se odkrito pogovarjajo o vseh dilemah in težavah
kajti skupaj preživijo najmanj 2 dni. Medicinska sestra je ves čas dosegljiva, v bližini,
vedo, da so opazovani, zato se počutijo varne, obenem pa jih sestre vzgajajo, aktivno
vključujejo z opazovanjem in preverjanjem znanja.
Avrea Šuntar Erjavšek, Brigita Skela Savič
5. Putman H, Badzek L. Liability Issues Associated With the Administration of
Allergen Immunotherapy. Journalof Nursing Law. 2005;10(2):131-6.
6. Rank MA, Li JT. Allergen Immunotherapy. Mayo Clin Proc. 2007;82(9):1119-23.
7. Rathkopf MM, Quinn JM, Proffer DL, Napoli DC. Patient knowledge of immunotherapy before and after an educational intervention: a comparison of 2
methods. Ann Allergy Asthma Immunol. 2004;93:147–53.
8. Stevens D. Insect bites and stings. Practice Nursing. 2008;19(8):411-3.
9. Žitnik S. Zgodnja imunoterapija alergijskih bolezni. In: Košnik M. Zbornik
sestanka: Zgodnja terapija alergijskih bolezni. Zagotavljanje kakovosti v
alergologiji. 18. Nov 2006. Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Medicinska fakulteta;
2006.
ZAKLJUČEK
Zdravljenje s SIT temelji na partnerskem odnosu. Zdravstvena vzgoja je bistvenega pomena pri zdravljenju, zato ji medicinske sestre namenjajo veliko pozornosti, diskutirajo
o novih načinih, pristopih in se veliko učijo tudi v tujini. Pacienti so do dela medicinskih
sester zelo kritični, veliko opazujejo, delijo svoje mnenje z njimi in drugimi pacienti
zatorej so rezultati raziskave toliko bolj spodbudni. Očitno je začrtana pot pravilna, pacienti so z delom medicinskih sester v večini zadovoljni, rezultati uspešnosti zdravljenja
so mednarodno primerljivi, kar nam daje motivacijo za še boljše delo in obravnavo.
LITERATURA
1. Bilo BM, Bonifazi F. Epidemiology of insect-venom anaphylaxis. Current
Opinion in Allergy and Clinical Immunology. 2008;8:330-7.
2. Bonifazi F, Jutel B, Bilo BM, Birnbaum J, Muller U. Prevention and treatment
of hymenoptera venom allergy: guidelines for clinical practice. Allergy.
2005;60:1459-70.
3. Corallino M, Nico A, Kourtis G, Caiaffa MF, Macchia L. Skin testing technique and
precision in stinging insect allergy. Journal of Clinical Nursing. 2007;16:125664.
4. Greco LK. Hymenoptera Stings. Top Emerg Med. 2000;22(2):37-43.
122
123
Bernardka Krumpak, Brigita Putar
Zagotavljanje kakovosti cepiv –
hladna veriga
UVOD
Quality assurance vaccine - cold chain
V članku je predstavljeno zagotavljanje ustrezne kakovosti cepiv pri vzdrževanju
hladne verige, transportiranju in shranjevanju. Transport cepiv opravlja pooblaščeni
prevoznik Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ RS) od IVZ Ljubljana do
Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah oziroma do vseh zdravstvenih postaj v Sloveniji.
Bernardka Krumpak, Brigita Putar
Za prevzem cepiv so na vseh mestih določene pooblaščene osebe (zdravstveni delavci),
ki cepivo sprejmejo in ga ustrezno shranijo. Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi
je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost, napaka lahko privede do neuporabnosti
cepiva.
POVZETEK
SUMMARY
Pri rokovanju s cepivi – transportu, je
potrebno izvajati poseben nadzor, ter
izpolnjevati določene pogoje. Ta postopek se imenuje »hladna veriga«, ki pa ne
sme biti prekinjena. To pomeni obvezno
shranjevanje cepiv v hladilnikih, z ustreznimi indikatorji temperature, ki naj bo
med +2 in +8 st. C . Prevoz zdravil/cepiv
opravljajo s posebnimi kombiniranimi vozili v skladu z zahtevami in standardi. Obveznost in naloga zdravstvenih delavcev je
zagotavljanje varnosti in kvalitete cepiv s
pomočjo obvladovanja »hladne verige«.
Shranjevanje cepiv in rokovanje s cepivi
je zelo pomembno, kajti manjša neprevidnost, napaka, lahko privede do neuporabnosti cepiva. Vso pozornost zdravstveni
delavci namenijo rokovanju, shranjevanju, da ne prekinejo hladne verige in zagotovijo vse predpisane pogoje in tako varno
cepljenje.
When handling the vaccine - the transportation necessary to implement special
supervision and meet certain conditions.
This process is called “cold chain” that
must not be interrupted. This means the
compulsory storage of vaccines in refrigerators, with appropriate indicators of temperature should be between +2 and +8 st.
C. Transport of drugs / vaccines are performed with special vans in accordance
with the requirements and standards. Obligations and duties of health workers is to
ensure the safety and quality control of
vaccines using the “cold chain”. How to
store and handle vaccines is very important because the less carelessness, failure
may lead to the inapplicability of the vaccine. All the attention devoted to health
care workers handling, storage, not to interrupt the cold chain and ensure that all
regulatory conditions, and thus safe vaccination.
Ključne besede: cepivo, hladna veriga,
transport, skladiščenje cepiva.
Keywords: vaccine, cold chain, transport, storage of vaccine
ROKOVANJE S CEPIVOM
Glavna medicinska sestra oz. pomočnica direktorice za področje zdravstvene nege ZD
Šmarje pri Jelšah, zbira naročila iz vseh zdravstvenih postaj. Cepivo je možno naročiti
po faksu, pisno z naročilnico, po predhodnem telefonskem dogovoru ali po elektronski
pošti in po pošti na IVZ RS v Ljubljani. Vpisati je potrebno vrsto cepiva, količino, datum
in kraj dostave cepiva. Ob naročilu cepiva je potrebno vedeti kolikšno število odmerkov
cepiva bo naročenih, koliko je obstoječih hladilnih naprav, kako velika je zaloga cepiva,
urnik izvajanja cepljenja in ali je obstoječi naročnik izvajalec zdravstvenega varstva.
Naročilo se odda dva delovna dni pred dostavo cepiva.
Prevzem cepiva
Primopredaja cepiva je možna na določen dan dostave v dopoldanskem času, predvidoma do 14. ure. Prevzem cepiva opravita prevoznik in kontaktna oseba za prevzem cepiva, ki mora biti strokovno usposobljena. Ob prevzemu cepiv prevoznik preda pooblaščeni
osebi za prevzem cepiva prevoznico, potrdilo o prevzemu in cepivo za celotno ustanovo.
Obojestransko izpolnita podatke prevoznice in dostavo potrdita s podpisom.
Prispelo pošiljko cepiva pooblaščena oseba za prevzem cepiva najprej zloži iz transportne ovojnine, nato sortira po nazivu cepiva, pregleda kvalitativno in kvantitativno, primerja s priloženimi potrdili o prevzemu cepiva, nato pa čim hitreje shrani v
hladilnik/e. Reklamacijo je potrebno javiti in posredovati Enoti za nabavo in distribucijo
cepiv najkasneje v roku treh delovnih dni. Izvajalec cepljenja prejme navodila in ukrepe
za odpravo reklamacije.
Naloge skrbnika oz. »medicinske sestre za cepiva«
Vsako prispelo pošiljko je potrebno zložiti, sortirati, pregledati in primerjati s priloženim
potrdilom ob prevzemu cepiva in ga shraniti v hladilnik, ki je opremljen z redno umerjenim termometrom. Temperatura v hladilniku mora biti med +2 in +8 0C.
VZŠ CE
Pri sprejemanju in oddaji cepiva iz hladilnika je potrebno vpisati v evidenčni zvezek o
cepivih naslednje podatke:
Bernardka Krumpak - [email protected]
pred. mag. Brigita Putar - [email protected]
124
125
Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga
•
•
•
•
•
•
•
datum sprejema cepiva,
serijo cepiva,
rok veljave cepiva,
ostanek cepiva,
podpis medicinske sestre,
temperaturo v hladilniku,
obvezno preveriti, če je hladilnik zaprt
Cepivo mora biti v hladilniku:
•
•
•
•
zloženo na policah,
ločeno med seboj in sortirano,
vrste cepiv naj se ne dotikajo, da med njimi kroži zrak,
ospredju mora biti cepivo s krajšim rokom uporabe (Židanik, 2010).
Cepivo se ne sme shranjevati na vratih in v spodnjem delu hladilnika, kjer sta posodi
za zelenjavo, saj temperatura na omenjenih mestih ni primerna. V hladilnik za shranjevanje cepiva ne sodi pijača, laboratorijski material in podobno. Temperatura se
mora odčitati najmanj trikrat dnevno in zabeležiti v evidenčni zvezek. V hladilniku je
nameščen tudi merilec temperature (dataloggar), ki vsako uro zabeleži temperaturo v
hladilniku. Računalniški izpis temperature v hladilniku se opravi enkrat mesečno. Izpis
pripravi medicinska sestra, ki je »skrbnica« procesa hladne verige. V primeru spremembe temperature je potrebno takojšnje ukrepanje.
Cepivom, ki poteče rok trajanja, odprte neuporabljene ampule cepiv ali v primeru
daljšega izpada električne energije in s tem posledično spremembe temperature, se
cepivo vrne z zapisnikom o vračilu neuporabljenega cepiva na IVZ RS, kjer poskrbijo za
strokovno uničenje. (www.Spm.si., dostopno 21.6.2011)
Ob prekinitvi hladilne verige je potrebno ravnati v skladu s predpisanim protokolom.
Poskrbeti je potrebno, da cepivo čim prej shranimo v skladu z navodili proizvajalca, nato
moramo cepivo ločiti od ostalega in ga primerno ustrezno označiti. Pisno posredujemo
podatke o prekinitvi hladilne verige (maks. čas, maks. temperatura, intaktnost cepiva,
ime cepiva, serija, rok uporabe).
Transport cepiv
Prevoz cepiva je eden od členov hladne verige, ki je zelo pomemben.
IVZ RS organizira prevoze cepiv z ustreznim transportnim vozilom, ki mora biti
opremljeno z Equiterm fiksno torbo oz. termoizolacijskimi kontejnerji, ki omogočajo
vzdrževanje ustrezne temperature in so izdelani v skladu z evropskimi standardi. Za
vzdrževanje temperatur se uporablja termo - kemijski sistem, ki omogoča do 24 - urno
delovanje. Nato pa se preko vtičnice napaja v vozilu. Dostava cepiv je na vse lokacije – v
vse zdravstvene postaje ob petkih dopoldan. V vseh zdravstvenih postajah so določene
pooblaščene medicinske sestre, ki cepivo prevzamejo in ga takoj namestijo v hladilnik.
V primeru, da je potrebno cepivo premestiti iz ene zdravstvene postaje v drugo, ga je
potrebno prenesti v hladilni torbi s hladilnimi telesi.
126
Bernardka Krumpak, Brigita Putar
Vzdrževanje in čiščenje hladilnikov
Za čiščenje hladilnika je zadolžena medicinska sestra, ki izvaja postopke hladne verige. Samo izvedbo postopka čiščenja pa lahko izvede čistilno osebje pod nadzorom
zdravstvenega tehnika.
Za vzdrževanje hladilnikov je zadolžena vzdrževalna služba. V primeru okvare, jo je
potrebno obvestiti, navesti inventarno številko hladilnika in lokacijo. Napaka se mora
odpraviti takoj.
POGOJI ZA DELOVANJE CEPILNEGA MESTA oz.
SHRANJEVANJE CEPIVA
Za izvajanje cepljenja in skladiščenje cepiv morajo biti zagotovljeni naslednji pogoji:
• Ustrezni kadri (ustrezno število strokovnjakov z ustreznimi strokovnimi in
praktičnimi izkušnjami, ki morajo biti vestni in odgovorni; imenovan mora biti
vodja skladišča cepiva, ki nadzira delovanje; vzpostavljena morata biti kontrola in
nadzor).
• Primerni prostori (stene in tla morajo biti iz materialov, ki omogočajo enostavno
mokro čiščenje; prostori morajo biti lahko dostopni, zaščiteni pred naravnimi
pojavi, čisti, vzdrževani, suhi, primerno osvetljeni, z možnostjo prezračevanje,
zaščiteni pred vstopom insektov in drugih živali, zaščiteni pred vstopom
nepooblaščenih oseb; omogočati morajo izvedbo cepljenja in urejeno shranjevanje
cepiv; z ustrezno število sanitarij, garderobami in prostori za odmor in malico).
• Ustrezna oprema in pribor (ustrezen informacijski in komunikacijski sistem;
ustrezna oprema, ki omogoča mokro čiščenje in razkuževanje; hladilne naprave;
indikatorji temperature in vlage).
• Delovna in zaščitna obleka (rokavice, halje, topla oblačila, …).
• Dogovorjeni procesi (splošni postopki, navodila za delo in čiščenje, …).
• Predpisani sanitarno - tehnični in drugi pogoji (protipožarni in okoljevarstveni
predpisi, predpisi o varstvu pri delu, …).
• Dokumentacija.
Izdelava in arhiviranje dokumentov
Dokumentacija mora biti napisana urejeno, pregledno in jasno, prav tako mora biti datirana, odobrena in podpisana s strani pooblaščene osebe. Dokumentacijo je potrebno
redno pregledovati in jo sproti obnavljati. Periodični dokumenti morajo biti napisani v
knjigo/zvezek z v naprej oštevilčenimi stranmi, ki onemogočajo poneverbe teh dokumentov.
Arhiv mora biti urejen in zavarovan pred zlorabo in uničenjem. Vse dokumente se mora
arhivirati skladno z zakonodajo, s finančnimi predpisi oziroma po navodilih osebe, ki
je odgovorna za kontrolo kakovosti. Dokumente o cepivih se mora hraniti najmanj
povprečno dvojno dobo roka uporabe, to pa je pet let.
127
Zagotavljanje kakovosti cepiv – hladna veriga
ZAKLJUČEK
Pri transportu cepiv je potrebno upoštevati hladno verigo in dobro skladiščno prakso,
ki jo določa pravilnik. Pooblaščena oseba, ki sprejema cepivo, mora imeti opravljen
tečaj hladilne verige, dobre skladiščne prakse in tečaj postopkov za ravnanje in shranjevanje cepiv. Izvajajo se nadzori, izvaja jih pooblaščena oseba, kjer pregledujejo
hladilnike, liste izmerjenih temperatur, hranjenje in uporabnost cepiv. Pomembno je,
da se sproti vodi evidenca, da ne prihaja do napak. Ob ugotovitvi, da cepivo ni več
uporabno, ga je potrebno vrniti v zaprti originalni embalaži ali v kontejnerju skupaj z
izpolnjenim zapisnikom o vračilu neporabljenega cepiva enoti za nabavo in distribucijo
zdravil. Zadolžena oseba za naročanje cepiv vedno naroči toliko cepiv, kolikor se jih bo
potrebovalo. Da je cepivo primerno shranjeno, pa je potrebno imeti ustrezen kader,
primerne prostore, ustrezno opremo in pribor, pravilno delovno in zaščitno obleko, dogovorjene procese, predpisane sanitarno - tehnične pogoje in dokumentacijo.
Le z vestno opravljenim delom vseh zaposlenih bomo prispevali kanček h kakovosti v
zdravstveni dejavnosti.
LITERATURA
1. Cepljenje 2010. Spm.si. Dostopno na: http://www.spm.si/novice/5-evropskiteden-cepljenja-2010 (21.06.2011).
2. Židanik A. et. al. Program za obvladovanje bolnišničnih okužb v ZD Maribor
str. 74 -77, Maribor, 2010. Dostopno na: http://www.zdmb.si/fileadmin/Dokumenti/ISO/Program%20KOBO.pdf (21.06.2011).
JAVNA PODOBA MEDICINSKIH SESTER V
SLOVENIJI: SPREMEMBE PO LETU 2004
PUBLIC IMAGE OF SLOVENIAN NURSES:
CHANGES AFTER 2004
Petra Popović, Majda Pahor
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Časopisna sporočila
- podobe - o medicinskih sestrah pomagajo
ustvarjati javno mnenje o pomembni vlogi
medicinskih sester v zdravstvenem varstvu. Kar javnost vé in verjame o obstoju in
učinkovitosti medicinskih sester igra zato
ključno vlogo pri dodelitvi finančnih sredstev, ki bodo podpirala stroko in skrbela za
njen napredek.
Background: News media messages - images - about nurses help create public
opinion about nurses’ significant role in
health care. What the public knows and
believes about the existence and effectiveness of nurses therefore plays a key
role in determining the resources that will
be allocated to support and advance nursing profession.
Cilj: Cilj je bil ugotoviti javno podobo
medicinskih sester, kot je bila prikazana v
časopisu Delo za leto 2007.
Aim: The aim was to determine the public image of nurses as it was depicted in
newspaper Delo in 2007.
Metode: Besedila časopisa so bila analizirana s kvalitativno analizo vsebine.
Kodiranje podatkov je potekalo po vnaprej določenih temah, kategorijah in
podkategorijah.
Methods: The articles of the newspaper
were analyzed using qualitative content
analysis. The coding of data was guided by
the advance prepared themes, categories
and sub-categories.
Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da
je časopis predstavil relativno pozitivno
podobo medicinskih sester. Medtem ko se
je večina besedil osredotočala na pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko
plačilo in slabe delovne pogoje, pa so bile
medicinske sestre prikazane tudi kot profesionalke z visokošolsko izobrazbo, ki so
se ukvarjale s sodobno zdravstveno nego,
ki je vključevala zdravstveno vzgojo bolnikov in preventivno dejavnost.
Results: The results of the research indicate that the newspaper has projected a
relatively positive image of nurses. While
the majority of newspaper articles concentrated on nurses’ poor working conditions, low salaries and nurse shortages,
the nurses were also shown as professionals with high education who were involved in modern nursing practice, such as
patient education and preventive health
care.
ZF UL
Petra Popović - [email protected]
izr. prof. dr. Majda Pahor - [email protected]
128
129
Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004
Razprava: Ugotovitve kažejo potrebo po
raziskovanju medijskih podob medicinskih sester, še posebej zato, ker so mediji
pomemben vir informacij o medicinskih
sestrah in njihovem delu in tudi pomemben element promocije poklica medicinske sestre.
Discussion: The findings point to the need
for research on media images of nurses,
especially considering that the media are
an important sources of information about
nurses and their work and also they are
an important component of promoting the
nursing profession.
Zaključek: Medicinske sestre bi lahko
izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile kakovostna novinarska besedila tako,
da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice
povabile novinarje in jih seznanile z nalogami in odgovornostmi medicinskih sester.
Ta besedila bi odsevala pozitivno podobo
poklica, saj bi predstavila samostojno in
kompleksno vlogo medicinskih sester.
Conclusion: Nurses could enhance their
press image and gain quality newspaper
articles, e.g., by inviting journalists to
the hospital on International Nurses Day
and introducing them to the professional
duties and rensposibilities of nurses. This
articles would reflect a positive image
of nursing profession since they would
present nurses′ autonomous and complex
role.
Ključne besede: časopisna besedila,
kvalitativna analiza vsebine, kodiranje
podatkov
Key words: newspaper articles, qualitative content analysis, coding of data
UVOD
Kakšen je splošen vtis o medicinskih sestrah, ki ga naredijo mediji, tako tiskani kot tudi
radio, televizija in internet, na javnost v našem prostoru? Pri prebiranju časopisja, pa
tudi v že omenjenih medijih velikokrat opazimo, da je poklic medicinske sestre povezan
s težkimi delovnimi pogoji in slabim plačilom, največkrat se medicinska sestra pojavlja
v povezavi z zdravnikom. Poročanje medijev se dotakne tudi slabih odnosov zaposlenih
v zdravstvu ter dobrih možnosti zaposlitve medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo
skoraj povsod po Evropi. Podobe medicinskih sester so zelo zaskrbljujoče v ameriških
nadaljevankah in filmih, ki medicinske sestre najpogosteje kar ignorirajo, trivializirajo
ali pa ne predstavijo prave narave njihovega dela. Medicinske sestre iz Združenih držav
Amerike take podobe obsojajo in jih krivijo za zapuščanje delovnih mest in pomanjkanje
medicinskih sester (Sussman, 2000).
Časopisna sporočila - podobe - o medicinskih sestrah pomagajo ustvarjati javno mnenje
o pomembni vlogi medicinskih sester v zdravstvenem varstvu. Kar javnost vé in verjame o obstoju in učinkovitosti medicinskih sester, igra zato ključno vlogo pri dodelitvi finančnih sredstev, ki bodo podpirala stroko in skrbela za njen napredek (Kalisch,
Kalisch, 1985). Podobe medicinskih sester pa ne vplivajo samo na stališča uporabnikov
zdravstvenih storitev in politikov, temveč pomagajo oblikovati predstavo, ki jo imajo
medicinske sestre o sebi, in tudi predstavo in odločitev mladih za poklic medicinske
sestre. Glede na to, da so medicinske sestre v večini ženske, lahko pri mladih te podobe
oblikujejo dojemanje spolnih vlog in njihovih prihodnjih vlog v poklicu (Steinke, 2005).
Dve raziskavi, ki sta se ukvarjali s pojavnostjo medicinskih sester v medijih, sta bili na
Zdravstveni fakulteti v Ljubljani v okviru diplomskih del izvedeni za leto 1995 in 2003
(Žvižaj, 1996; Karoli, 2005). Empirični del te zadnje diplomske naloge se nanaša na
130
Petra Popović, Majda Pahor
novinarska besedila (Košir,1988), objavljena v časopisu Delo v letu 2003 in obravnava pojavnost pojmov medicinska sestra, »sestra«, zdravstvena nega in pojavnost ostalih poklicev v zdravstveni negi ter primerja zbrane podatke s podatki v diplomski nalogi za leto
1995. Podoba poklica medicinske sestre, njegova prepoznavnost in uveljavljenost, se
tako pokaže s povečanim številom omemb posameznega pojma, s povečanjem števila in
raznolikosti pri omembi višje ali visokošolske izobrazbe medicinskih sester ter z velikim
številom omenjenih strokovnjakov zdravstvene nege pri nas in v tujini. Karoli (2005)
omeni tudi strani in čas, v katerem so se v časopisu določena besedila pojavila.
Vsi ti podatki so za javno podobo poklica zelo pomembni, je pa res, da je medicinska
sestra omenjena tudi v tekstih, ki jo postavljajo v povsem drugačen kontekst, ki nima
nobene povezave ne z njo ne z njenim poklicem, zato včasih njene podobe ne moremo
primerjati s številom objavljenih besedil. Kdo drži v rokah zrcalo podobe medicinskih
sester? So to družba in mediji ali kar medicinske sestre same? Če se naslonimo na besede
Tamlyn (2005), ki pravi, da imamo na razpolago samo štiri poti, preko katerih komuniciramo s svetom: kaj počnemo, kako izgledamo, kaj povemo in kako povemo, lahko
rečemo, da gre za tisto slednje. Cilj raziskave torej ni samo ugotoviti kolikokrat, ampak
tudi kako oz. na kakšen način so se medicinske sestre v besedilih pojavljale. Pojem
medicinska sestra bo pri tem postavljen v vsebinski okvir, ki ga bodo določale že vnaprej
pripravljene teme, kategorije in podkategorije, v katere se bodo uvrstila analizirana
besedila. Del kategorij se bo nanašal na domnevo, da je največ besedil, v katerih je
zastopana medicinska sestra, povezanih z njenim delovnim okoljem, kamor sodi npr.
zaposlovanje medicinskih sester. Del kategorij pa bo namenjen pomembnim temam s
področja zdravstvene nege, obravnavanih tekom študija na fakulteti, ki so aktualne tudi
v širšem družbenem smislu, npr. skrb za starostnika.
Vsebina besedila v časopisu je pomemben pokazatelj družbenega dogajanja in s tem
tudi javnega mnenja (Vreg, 2002). Na svojo aktualnost še posebej opozarjajo vsebine,
ki se nahajajo na prvih straneh časopisa. Kakšna je javna podoba medicinskih sester v
Sloveniji po letu 2004, v katerem je Slovenija postala članica Evropske unije? To bomo
poskušali ugotoviti z analizo besedil Dela za leto 2007 zato, ker je bilo to leto pomembno
v smislu izobraževanja na področju zdravstvene nege in ga je zaznamovalo odpiranje
novih visokih strokovnih šol za zdravstveno nego.
METODE
V raziskavi je bila za besedila, ki so bila objavljena v časopisu Delo in Sobotni prilogi
v letu 2007, kot metoda uporabljena kvalitativna analiza vsebine. Za iskalni kriterij po
besedilih je bil uporabljen pojem medicinska sestra. Besedila s tem pojmom so bila
analizirana po metodi kodiranja, pri čemer so bile dobljene kode razvrščene v vnaprej
določene podkategorije, kategorije in teme, kot jih prikazuje Tabela 1. Vse podkategorije, kategorije in teme so obenem služile kot izključevalni kriterij za tista besedila,
ki se z njimi niso ujemala in ki v večini primerov niso imela neposredne povezave z
medicinsko sestro in je bila ta v njih samo omenjena (npr. medicinska sestra je poklic
mame znanega športnika). Drugi izključevalni kriterij so bila besedila, ki so vsebovala
pojem »sestra« in so bila iz analize vsebine avtomatsko izključena. Skupno število besedil, ki je vsebovalo pojem medicinska sestra je bilo 153, po končani analizi vsebine je
teh ostalo 80.
131
Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004
Kvalitativna analiza vsebine, ki je potekala po metodi kodiranja, je bila narejena tako,
da so se posamezne besede, stavki, izjave in odstavki v besedilu uvrstili v vnaprej
določene podkategorije, ki jih določajo kategorije, te pa v dveh primerih tudi teme. Sam
proces analize vsebine je bil narejen tako, kot predlagata Graneheim, Lundman (2004).
Enota analize (unit of analysis), ki jo v tem primeru predstavlja besedilo časopisa, je
bila skrajšana do te mere, da se je med besedami, stavki, izjavami in odstavki še vedno
ohranila vsebina prvotnega besedila. Nova enota, ki je nastala na ta način, je dobila ime
pomenska enota (meaning unit). Pomenska enota je bila zopet skrajšana in nastala je
zgoščena pomenska enota (condensed meaning unit). Zadnja faza v procesu skrajševanja
teksta je bila nastanek kod. Skozi celoten postopek skrajševanja enot, vključno s
kodami, je prisoten pomemben vpliv konteksta.
Petra Popović, Majda Pahor
črkami in podkategorije, ki so napisane z navadnimi. V tabeli predstavljajo teme latentno vsebino besedila, kategorije in podkategorije pa manifestno (Graneheim, Lundman, 2004).
REZULTATI
Po zgledu raziskave, ki jo je opravila Pahor (2002), so bila besedila, ki so se uvrstila
v podkategorijo MS - delovni pogoji, zaradi njihove kompleksne zgradbe, analizirana
glede na značilnosti, pogoje in posledice oz. ukrepe. Ta raziskava je prišla v poštev tudi
pri tistih besedilih, ki so se uvrstila v kategorijo MS in odnosi na delovnem mestu in so
bila analizirana glede na dimenzije, kot so pozitivno - negativno - nevtralno. Za prikaz
frekvence rezultatov kvalitativne analize vsebine je bila uporabljena kvazi-statistika
(Becher, 1958 cit. po Pahor, 1995).
Teme, kategorije, podkategorije
*Medicinske sestre (MS);
Zdravstvena nega (ZN)
1 MS IN DELOVNO OKOLJE
1.1 MS in položaj na delovnem mestu
1.1.1 MS - zaposlovanje
1.1.2 MS - plačilo
1.1.3 MS - delovni pogoji
1.2 MS in odnosi na delovnem mestu
1.2.1 Odnos MS - zaposleni v ZN
1.2.2 Odnos MS - zdravnik
1.2.3 Odnos MS - bolnik
2 MS IN ZN
2.1 MS in teorija ZN
2.1.1 Pojavnost ZN
2.1.2 MS - negovalna diagnostika
2.1.3 MS - kakovost v ZN
2.2 MS in praksa ZN
2.2.1 MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja
2.2.2 MS - skrb za starostnika
2.2.3 MS - skrb za marginalne skupine
2.2.4 MS - paliativna ZN
3 Izobraževanje MS
3.1 Izobraževanje MS na visokih šolah za zdravstvo in klinikah
3.2 Izobraževanje MS v okviru lastne stroke
3.3 MS - vodja izobraževanja
4 Identiteta MS
4.1 MS v besedi in sliki
4.2 12. maj - mednarodni dan MS
Tabela 1: Pregled nad temami, kategorijami in podkategorijami
Tabela 1 predstavlja temi, kategorije in podkategorije, ki so bile določene vnaprej, še
pred pričetkom analize vsebine. Temi predstavljata MS IN DELOVNO OKOLJE in MS IN ZN
za zaporednima številkama 1 in 2. Vse ostalo so kategorije, ki so napisane s krepkimi
132
Slika 1: Število kod po temah in kategorijah
Slika 1 prikazuje število kod po posameznih temah in kategorijah oziroma število besedil, iz katerih so bile kode izpeljane. Črni stolpec predstavlja na sliki tista besedila, ki
so bila objavljena v Delovih sekcijah Naslovnica in Dogodki dneva. Ti dve sekciji sta, ker
sta se pojavili na prvih straneh časopisa, pretresali aktualne dogodke, tudi v povezavi z
medicinsko sestro. Beli stolpec je zajel besedila Sobotne priloge in ostalih sekcij Dela,
v katerih so bile medicinske sestre omenjene. Te sekcije so bile Mnenja, Iz naših krajev,
Zdravje, Delova borza dela, Znanost, Panorama in Zadnja stran. Števila v oklepaju za
temami in kategorijami pomenijo skupno število kod posamezne teme in kategorije ne
glede na mesto - sekcijo objave besedila. Iz skupnega števila kod je tudi razvidno, da
sta temi im kategorije na sliki razvrščene po pojavnosti, od največjega do najmnajšega
števila kod.
Največ besedil, v katerih so nastopale medicinske sestre, se je uvrstilo v temo MS in
delovno okolje in njeno podrejeno kategorijo MS in položaj na delovnem mestu, ki je
zajela podkategorije MS - zaposlovanje, MS - plačilo in MS - delovni pogoji. V podkategoriji MS - zaposlovanje so kode oz. besedila, iz katerih so bile kode izpeljane, govorile
predvsem o pomanjkanju medicinskih sester na celotnem območju Slovenije in v Evropi.
V podkategoriji MS - plačilo so se besedila v večini osredotočala na slabe plače medicinskih sester, nekaj besedil pa je primerjalo plače medicinskih sester s plačami moških
v zdravstvu, s plačami policistov in s plačami moških, ki imajo isto stopnjo izobrazbe
in podobne izkušnje. Pomanjkanje medicinskih sester in njihovo nizko plačilo sta bili
težavi, ki sta bili aktualni tudi v podkategoriji MS - delovni pogoji, katere besedila so
še pokazala, da so slovenske in tudi tuje medicinske sestre obremenjene, da delajo v
slabih razmerah, so utrujene, zapuščajo delovna mesta ipd. Ker je bila analiza vsebine
besedil v tej podkategoriji narejena glede na značilnosti, razloge in posledice oz.
ukrepe, se je izkazalo, da npr. obremenjenost medicinskih sester ni samo značilnost
133
Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004
nekega stanja, temveč pomeni tudi posledico in razlog za zapuščanje delovnih mest.
Občutek »začaranega kroga«, ki ga je dala na ta način narejena analiza, je pogosto
prisoten tudi na realnih delovnih mestih medicinskih sester. Žal so za odpravo slabih
delovnih pogojev medicinske sestre v besedilih navedle le malo rešitev oz. ukrepov.
Kategorija MS in odnosi na delovnem mestu, ki se je ravnotako uvrstila v temo MS in
delovno okolje, je razkrila, da odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki, bolniki in
ostalimi zaposlenimi v zdravstveni negi v časopisu Delo niso bili posebej izpostavljeni.
V temi MS in ZN ter kategoriji MS in teorija ZN izstopa podkategorija MS - kakovost
v ZN, ki s svojimi besedili opozarja na pomankljive standarde in kriterije v nekaterih
zdravstvenih ustanovah po Sloveniji. Strokovnjaka zdravstvene nege še menita, da je pri
nas ogrožena varnost bolnikov ter da medicinske sestre ne kažejo interesa za kakovostno
delo. Sodeč po besedilih podkategorije MS - kakovost v ZN opravljajo najkakovostnejšo
zdravstveno oskrbo zaposleni v celjski bolnišnici, v kateri so bolniki še posebej zadovoljni z delom in odnosom medicinskih sester.
Kategorija MS in praksa ZN, ki se je tudi uvrstila v temo MS in ZN, prikazuje v podkategoriji MS - preventivno zdravstveno varstvo, zdravstvena vzgoja in promocija zdravja najbolj pozitivno podobo poklica medicinske sestre. Kot pove že naslov podkategorije, so medicinske sestre v besedilih prikazane v povezavi s sodobno zdravstveno
nego, aktivnosti primarne in terciarne preventive in zdravstvene vzgoje so enakomerno
porazdeljene med 10 besedil. Promocija zdravja se odraža že s samo objavo teh besedil
v časopisu, na podlagi katerih je mogoče tudi sklepati, da opisujejo medicinske sestre
z visokošolsko izobrazbo. Besedila podkategorije MS - paliativna ZN dokazujejo, da je
področje paliativne oskrbe pri nas še v povojih.
Kategorija Izobraževanje medicinskih sester in kategorija Identiteta MS sta samostojni in
ju ne določa nobena tema. Podkategorijo Izobraževanje MS na visokih šolah za zdravstvo
in klinikah je v polovici besedil zaznamovalo ustanavljanje novih visokih strokovnih šol
za zdravstveno nego, ki pa je hkrati pomenilo tudi rešitve za potrebe po medicinskih
sestrah na celotnem območju Slovenije, omenjene že v podkategoriji MS - zaposlovanje. Iz podkategorije Izobraževanje medicinskih sester v okviru lastne stroke je zaznati
potrebo medicinskih sester po izobraževanju iz paliativne oskrbe.
Podkategorija MS v besedi in sliki je zajela samo tri besedila, v sklopu katerih so se
medicinske sestre pojavile na fotografiji, pri tem pa ni nobeno od besedil, ki imajo bolj
ali manj politično ozadje, neposredno povezano s poklicem medicinske sestre. Tako po
količini kot po vsebini je skromna tudi podkategorija 12. maj - mednarodni dan MS. Glavni kontekst, v katerega sta bili postavljeni obe kodirani besedili, je proslava ob mednarodnem dnevu medicinskih sester. Kodi sta v tej podkategoriji zajeli opozorila predsednic
društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov iz Celja in Maribora, ki se
nanašajo predvsem na problematiko poklica, kot je pomanjkanje kadra, zahtevno delo,
nizka plača, obremenjenost in prenizko vrednotenje dela medicinskih sester.
RAZPRAVA
Rezultati raziskave so potrdili domnevo, da se je največ besedil časopisa Delo za leto
2007, nanašalo na pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabe delovne
pogoje. Poleg tega, da so medicinske sestre slabo plačane, se je izkazalo, da so tudi
tipične predstavnice »ženskega« poklica, saj je nekaj besedil primerjalo plače medicin-
134
Petra Popović, Majda Pahor
skih sester s plačami moških. Za izboljšanje svojih delovnih pogojev so medicinske sestre
navedle le malo rešitev oz. ukrepov, a vseeno niso pokazale take požrtvovalnosti kot
operacijske medicinske sestre v raziskavi Kalisch, Kalisch (1985), ki prevelike količine
dela in dolgih ur, ki jih preživijo v službi, niso videle kot težavo, temveč so jih pripisale
naravi svojega dela.
Področje zaposlovanja je bilo v besedilih tesno povezano s področjem izobraževanja
medicinskih sester. Nekatere nove visoke šole za zdravstveno nego so se ustanavljale
zaradi potreb po medicinskih sestrah na celotnem območju Slovenije in tudi v tujini,
pri tem pa ni bila nikjer omenjena potreba bolnikov po kakovostni zdravstveni oskrbi. Iz
tega sledi, da bi v zdravstvenih zavodih zaposlili diplomirane medicinske sestre zaradi
potreb po tem kadru in ne zaradi njihovega prispevka h kakovostni obravnavi bolnikov.
O tem, ali je zdravstvena nega kakovostna po slovenskih zdravstvenih zavodih, obstaja
še veliko dvomov, v povojih pa je tudi paliativna zdravstvena nega, vendar se kažejo
potrebe medicinskih sester po izobraževanju iz tega področja.
Besedila, ki so bila najbolj odgovorna za pozitivno podobo medicinskih sester, prikazujejo medicinske sestre z visokošolsko izobrazbo, ki se ukvarjajo s sodobno zdravstveno
nego, kot npr. s preventivno dejavnostjo in zdravstveno vzgojo bolnikov. Te aktivnosti
so odsevale pozitivno podobo poklica in izobraževale javnost o široki vlogi medicinskih
sester. Kljub njihovi pozitivni naravi, pa je bilo teh aktivnosti vendarle premalo, da bi
lahko razvile svoj pravi potencial v smeri promocije poklica in njegove pozitivne podobe.
Najmanj izkoriščene so bile tiste vsebine, ki so se nanašale na praznovanje ob mednarodnem dnevu medicinskih sester. Na to tematiko sta bili v časopisu Delo objavljeni samo
dve besedili, v katerih sta medicinski sestri govorili o pomanjkanju kadra, zahtevnem
delu, nizkem plačilu in obremenjenosti medicinskih sester. Prav je, da medicinske sestre
opozarjajo na slabe delovne pogoje, vendar bi bilo njihovo reševanje potrebno podkrepiti še s kakovostnim delom, ki bi se v časopisu pojavljal v obliki prikaza aktivnosti
zdravstvene nege. Medicinske sestre bodo lažje pričakovale podporo za reševanje problemov poklica s strani javnosti, če bo le ta seznanjena z njihovim delom.
Medicinske sestre so bile v večini novinarskih besedil predstavljene nevtralno. Nevtralno so jih prikazovala celo tista besedila, v katerih so medicinske sestre nastopale v
povezavi z negativnimi dogodki. Poler Kovačič, Erjavec (2011), ki sta ugotavljali javno
podobo zdravnikov na podlagi besedil, ki so v šestmesečnem obdobju izšli v najbolj branih
slovenskih dnevnikih (Slovenske novice, Žurnal 24, Večer, Delo, Dnevnik), sta razkrili, da
je največ prispevkov zdravnike predstavilo nevtralno, sledi negativno vrednotenje, temu
pa pozitivno vrednotenje. Tabloid Slovenske novice je kot najbolj bran dnevnik redko
predstavljal zdravnike, če pa jih že je, so bile te predstave vglavnem negativne. Rečemo
lahko, da je bila podoba medicinskih sester v časopisu bolj pozitivna od časopisne
podobe zdravnikov. Je razlog za to v časopisu Delo, ki je za razliko od Slovenskih novic in
Žurnala 24, predstavil tudi bolj pozitivno podobo zdravnikov? So medicinske sestre bolj
pozitivno predstavljene zato, ker so pri uveljavljanju svojih zahtev skorajda neslišne in
zato tudi manj »na udaru«? Ali pa gre za to, da se novinarji zaradi svojega nezavidljivega
položaja lažje identificirajo z medicinskimi sestrami in ne s privilegiranimi zdravniki?
Bi bile podobe medicinskih sester v Slovenskih novicah podobne negativnim podobam
zdravnikov v tem časopisu? Langer (1998 cit. po Poler Kovačič, Erjavec, 2011) navaja,
da se negativna podoba zdravnikov lažje ustvari pri bralcih tabloidov kot pri bralcih oz.
135
Javna podoba medicinskih sester v sloveniji: spremembe po letu 2004
občinstvu drugih medijev. Avtorici zato predlagata tudi raziskovanje bolj popularnih in
regionalnih časopisov.
Ugotovitve kažejo potrebo po raziskovanju medijskih podob medicinskih sester, še posebej zato, ker so mediji pomemben vir informacij o medicinskih sestrah in njihovem delu
in tudi pomemben element promocije poklica medicinske sestre. Kot dejavnik socializacije služijo tudi kot vir informacij o ženskah in spolnih vlogah in imajo kot taki vpliv na
odločitev za poklic, še posebej pri mladih dekletih. Podobe medicinskih sester, ki prikazujejo ženske kot profesionalke, ki pomembno prispevajo k zdravju in življenju ljudi,
lahko postanejo mladim za vzor.
ZAKLJUČEK
Pomanjkanje medicinskih sester, njihovo nizko plačilo in slabi delovni pogoji so bile
dominantne teme večine besedil, v katerih so se medicinske sestre pojavljale. Njihova
pozitivna podoba je bila predstavljena v tistih besedilih, v katerih so bile medicinske
sestre prikazane v povezavi s sodobno zdravstveno nego.
Petra Popović, Majda Pahor
8. Steinke J. Cultural representations of gender and science: portrayals of female
scientists and engineers in popular films. Sci Commun. 2005; 27 (1): 27-63.
9. Sussman D. Image overhaul. Media still are off-target portraying nurses;
2000. Dostopno na: http://www.nurseweek.com/news/features/00-10/tv.asp
(30.6.2011).
10. Tamlyn D. The importance of image. Can Nurse. 2005; 101 (4): 26.
11. Vreg F. Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2002: 42.
12. Žvižaj M. Podoba medicinskih sester v nekaterih slovenskih medijih
[diplomsko delo]. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 1996.
Medicinske sestre bi lahko izboljšale svojo časopisno podobo in pridobile kakovostna
novinarska besedila tako, da bi npr. ob svojem prazniku v bolnišnice povabile novinarje
in jih seznanile z nalogami in odgovornostmi medicinskih sester. Ta besedila bi odsevala
pozitivno podobo poklica, saj bi predstavila samostojno in kompleksno vlogo medicinskih
sester.
LITERATURA
1. Graneheim UH, Lundman B. Qualitative content analysis in nursing research:
concepts, procedures and measures to achieve trustworthiness. Nurse Educ
Today. 2004; 24 (2): 105-12.
2. Kalisch PA, Kalisch BJ, Petrescu OE. Newspapers and nursing: the print media
image of perioperative nurses. AORN J. 1985; 42 (1): 30-41.
3. Karoli B. Pojavnost medicinskih sester v javnih medijih [diplomsko delo].
Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2005.
4. Košir M. Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna založba
Slovenije; 1988: 27.
5. Pahor M. Raziskovanje na področju zdravstvene nege in zdravstvene vzgoje in
uporabnost kvalitativnih metod. Obzor Zdr N. 1995; 29 (3-4): 107-11.
6. Pahor M. Medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege: kvalitativna
študija. Obzor Zdr N. 2002; 36 (2): 79-83.
7. Poler Kovačič M, Erjavec K. The image of doctors in the Slovenian daily press:
white mafia or hardworking altruists? Zdrav Vestn. 2011; 80 (3): 182-7.
136
137
Andreja Žižek, Mojca Saje
Naloge medicinske sestre pri
nadzoru bolečine
Tasks of the nurses in the control of pain
Ključne besede: bolečina, ocenjevanje
bolečine, medicinska sestra, zdravstvena
nega.
Key words: pain, pain assessment, nurse,
nursing care.
UVOD
Andreja Žižek, Mojca Saje
POVZETEK
ABSTRACT
Bolečina je neprijetna izkušnja človeka, ki
mu ostane za vedno v spominu. Povzroča
mu trpljenje in občutek manjvrednosti,
ker si sam ne more ali ne zna pomagati.
Zato mora biti medicinska sestra dobra
poslušalka in še boljša opazovalka, da
opazi bolečino po verbalnem in neverbalnem obnašanju pacienta, ker nekateri
pacienti ne morejo ali ne znajo povedati,
da jih kaj boli, na primer dojenčki ali pacienti, ki imajo duševne bolezni, ali ker
je nekaterih pacientov sram priznati ali pa
mislijo, da jih mora boleti, če so bili na
operativnem posegu.
For a human being, pain is an unpleasant
experience, which stays in one’s memory
forever. It causes suffering and a feeling
of inferiority, because one cannot or is unable to help himself. That is why a nurse
has to be a good listener and an even
better observer in order to notice pain
from verbal or non-verbal behavior of a
patient since some patients cannot or do
not know how to tell that something hurts
them, for example babies or patients who
have mental illnesses. Some patients are
ashamed to admit pain or they think that
they have to feel pain after an operation.
Namen tega prispevka je pojasniti kaj
je bolečina, kako je razdeljena in kako
jo v zdravstvenih ustanovah ocenjujejo
in merijo. Uporabljajo se najrazličnejše
ocenjevalne lestvice, s katerimi se meri
jakost bolečine in vpliv bolečine na kakovost življenja in funkcionalnost posameznika, ob prisotnosti bolečine. Namen prispevka je tudi pojasniti kako se bolečino lajša
oziroma zdravi in katere cilje poskušajo
doseči pri lajšanju le-te. Predstavljena je
tudi zdravstvena nega in vloga medicinske
sestre pri lajšanju bolečine, kajti bolečino
je potrebno pravočasno prepoznati in
zdraviti, ker lahko dolgotrajna bolečina
preide v kronično in s tem povzroči pacientu dodatne težave.
The purpose of this article is to explain
what pain is, how it is distributed and how
it is assessed and measured in health institutions. A variety of assessment scales,
which measure the strength of the pain
and the influence of pain on the quality
of life and functionality of an individual
with the presence of pain, are used. The
purpose of the article is also to explain
how pain is reduced or treated and which
goals are being tried to achieve with pain
reduction. At the end of the article health
care and the role of a nurse with pain reduction are presented as well, since pain
needs to be recognized and treated in
time, because a long-term pain can become chronic, which will cause additional
problems for a patient.
VŠZ NM
Andreja Žižek - [email protected]
pred. Mojca Saje - [email protected]
138
Medicinska sestra se zelo pogosto srečuje z bolečino na vseh področjih svojega delovanja. Bolečina je subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, biološki in kulturni dejavniki. Za pacienta je bolečina najbolj neprijetna bolnišnična izkušnja, in če ni
zdravljena, povzroča trpljenje. Pri ugotavljanju potreb po zdravstveni negi mora imeti
prednost ocenjevanje bolečine, ki je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri
obravnavi pacienta z bolečino. Medicinska sestra je stalno prisotna ob pacientu in je
prva, ki opazi težave. Njena ključna naloga je pravočasno prepoznavanje in ocenjevanje bolečine. Ocenjevanje bolečine je postopek, ki se začne ob sprejemu pacienta v
bolnišnico, že med negovalno anamnezo.
H kakovostni zdravstveni negi prispevata dobra verbalna in neverbalna komunikacija.
Učinkovita komunikacija je pogoj za vzpostavljanje zaupnega in terapevtskega odnosa
med pacientom in medicinsko sestro, ki je tudi pogoj za uspešno ocenjevanje bolečine.
Pomemben del osebnosti posameznika in poklicne skupine v zdravstveni negi je kakovostna zdravstvena nega, ki temelji na vrednotah in motivaciji. Motivacija pa predstavlja
gonilno silo posameznika za doseganje cilja. Večji uspeh pri delu bo pokazala visoko
motivirana medicinska sestra in samo delo bo kvalitetnejše opravljeno. Za izboljšanje
kakovosti v zdravstveni negi se je potrebno posvetiti in prilagoditi vsakemu posameznemu pacientu. To dosežemo, če upoštevamo bolnikovo individualnost in spoštujemo
njegove pravice. Pacienta aktivno vključujemo v proces ocenjevanja bolečine, mu damo
možnost izbire ter vključujemo tudi njegove najbližje. Zagotavljamo mu tudi fizično in
psihično ugodje.
BOLEČINA
Bolečina je redni spremljevalec našega življenja, spremlja nas od rojstva do smrti. Predstavlja tako pomemben medicinski, družbeni, socialni in ekonomski problem. Načeloma
je bolečina za življenje koristna. Pri poškodbi dela telesa živ organizem refleksno
reagira na te dražljaje in prepreči še večjo poškodbo. Bolečina je koristna tudi kot
klinično znamenje bolezni, lahko pomeni zgodnjo diagnozo in učinkovitejše zdravljenje
(Obran, 2000).
Pozitivna vloga bolečine je opozarjanje, da se v našem telesu dogaja nekaj neobičajnega,
saj bolečina spremlja številne bolezni, poškodbe, degenerativne procese. Druga pozitivna vloga bolečine je varovalna vloga, saj bolnika prisili k mirovanju ali k omejeni uporabi
obolelega ali poškodovanega dela telesa. Doživljanje bolečine je individualno in subjektivno. Le bolnik sam lahko pove, kako močna je njegova bolečina. Pacientove izjave v
zvezi z bolečino so edini kazalec prisotnosti, moči in razsežnosti bolečine. Bolniki se na
bolečino odzovejo različno. Na odziv vplivajo čustveno stanje bolnika, njegove prejšnje
izkušnje, starost, spol, okolje, iz katerega izhaja, socialno-ekonomsko stanje, vrednote,
prepričanje, pomen bolečine, mehanizmi prilagajanja (Šmitek, 2008).
139
Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine
Andreja Žižek, Mojca Saje
Vrste bolečin
OCENJEVANJE BOLEČINE
Poznamo več različnih opredelitev bolečine. Glede na trajanje ločimo akutno in kronično
bolečino, pri kronični pa ločimo bolečino, povezano z malignimi obolenji, kronično bolečino
pri nemalignih obolenjih in kronični bolečinski sindrom. Glede na izvor bolečinskega dražljaja
ločimo nociceptivno bolečino (receptorji bolečine se odzivajo na poškodbe, bolezenske
ali vnetne dejavnike, delovanje živčnega sistema je normalno) ali nevropatsko bolečino
(bolečina je posledica poškodbe ali nepravilnosti živčnega sistema). Nociceptivna bolečina
je lahko prisotna na površini telesa – površinska somatska bolečina, v globljih tkivih –
globoka somatska bolečina, ali v notranjih organih – visceralna bolečina. Nevropatsko
bolečino, ki nima nobene zaščitne vloge v telesu in jo zato imenujemo tudi patološka
bolečina, je veliko težje zdraviti kot somatsko bolečino.Psihogena bolečina nastane na
duševni osnovi brez patoloških sprememb v telesu. Fantomska bolečina je občutek bolečine
v okončini, ki je bila kirurško odstranjena (Šmitek, 2008).
Ključna sestavina skrbi za pacienta je nadzor nad bolečino. Ocenjevanje bolečine se
prične med negovalno anamnezo ob/po sprejemu v bolnišnico. Poleg znanja, kako ocenjevati bolečino, je pomembno tudi vzpostavljanje terapevtskega medsebojnega odnosa
s pacientom. Odnos, v katerem je zdravstveni delavec usmerjen k pacientu, njegovim
potrebam in problemom, z željo, da mu pomaga, in v katerem se pacient s svojimi
individualnimi problemi počuti sprejetega in pomembnega. Medicinske sestra ugotavlja mesto in moč bolečine ter trajanje. Pacient naj sam opiše obliko bolečine (ostra,
topa, trgajoča, stiskajoča), izžarevanje, čas ali okoliščine pojavljanja. Medicinska
sestra vpraša tudi o načinih lajšanja bolečine, ki se jih poslužuje doma, kadar je bolečina
prisotna in o učinkih. Pacienta poučimo že ob sprejemu, da je pomembno, da med zdravljenjem takoj poroča o prisotnosti bolečine, ker jo le na ta način lahko zdravstveno
osebje učinkovito nadzoruje in lajša (Šmitek, 2008).
Akutna ali prehodna bolečina nastane v času bolezni ali po poškodbi, medicinskih
posegih ali operaciji. Vzrok je znan, nastane hitro, je različne intenzivnosti, na splošno
preneha z zdravljenjem (Ivanuša, Železnik, 2008). Lahko traja tudi do tri mesece in
njeno mesto je običajno lahko določljivo. Bolečino sproži odziv nocioreceptorjev in/ali
centralnih nevronov. Huda akutna bolečina lahko sproži stresni odziv z dvigom krvnega
pritiska, tahikardijo, pospešenim dihanjem, razširjenimi zenicami in znojenjem. Zaskrbljenost pripomore k povečanemu občutenju bolečine. Huda bolečina pacienta trenutno
onesposobi in pacient običajno išče načine za lajšanje bolečine (Šmitek, 2008).
Opazovanje je spretnost ter pomemben element nebesedne komunikacije pri ocenjevanju bolečine. Pomeni videti znake bolečine (položaj telesa, mimiko obraza, videz
kože, gibljivost, vedenje), znati poslušati in razumeti vsebino in način govora, tipati in
občutiti zatrdlino, krč pa tudi vohati izločke, rane. Z ocenjevanjem bolečine medicinska
sestra pride do zaključka o naravi bolečine; prepozna bolečino in njen verjeten vzrok,
prepozna znake in simptome bolečine, oceni možne ovire za obravnavo, ocenjuje jo
celovito glede na fizični, psihosocialni in duhovni vidik, upošteva tudi nebesedno
izražanje in okoliščine, ki dodatno vplivajo na pojav bolečine (Ščavničar, 2004).
Kronična ali nenehna bolečina traja tudi po zdravljenju, pogosto zaradi nepoznane
patologije, je redkeje spremljana s samostojnimi znaki, nima zaščitne funkcije, prekinja spanje in dnevne aktivnosti, zmanjšuje kakovost zdravja in delovanja posameznika,
lahko je rakavega ali nerakavega izvora (Ivanuša, Železnik, 2008). O kronični bolečini
govorimo takrat, ko je prisotna dlje od treh mesecev. Pogosto je občutek bolečine
difuzen, razpršen. Lahko se razvije iz akutne ali pa je njen začetek počasen in tako
nespecifičen, da se posameznik niti ne spomni, kdaj natanko je nastala. Kronična bolečina
je lahko občasna, obdobja bolečine se pojavljajo od časa do časa, vmes je pacient brez
neprijetnih občutkov. Kronično bolečino spremljajo razdražljivost, nemoč, brezvoljnost,
depresija, osrediščenost na doživljanje bolečine in izogibanje stikom z drugimi. Fizična
sposobnost se zaradi izogibanja določenih gibov zmanjša. Kronična bolečina celovito
spremeni kakovost življenja (Šmitek, 2008).
Maligna bolečina pa je lahko akutna, kronična ali nastopa v presledkih (Ivanuša,
Železnik, 2008). Povezana je z vraščanjem malignih celic ali pritiskanjem tumorja na
živčna vlakna. Stopnja bolečine je povezana s stadijem bolezni. Bolečina pri malignih obolenjih nastopa tudi kot posledica diagnostičnih ali terapevtskih posegov pri teh
boleznih (Šmitek, 2008).
Kronična benigna bolečina je oblika kronične bolečine. Stopnja bolečine in patologija
nista neposredno povezani. Bolečina postane bolezen, ki prizadene katerikoli organski sistem. Ima znaten učinek na vsako področje posameznikovega življenja. Kronični
bolečinski sindrom je stanje, ko kronična bolečina prizadene posameznika do te mere,
da se ne more več normalno odzivati na notranje in zunanje potrebe in zahteve. Kakovost življenja je bistveno prizadeta ali pa je sploh več ne zaznava. Posameznik se usmeri
samo še v iskanje načinov lajšanja bolečine (Šmitek, 2008).
140
OCENJEVALNE LESTVICE
Za ocenjevanje bolečine se uporabljajo različne lestvice, po katerih pacient oceni stopnjo prisotne bolečine. Pri novorojenčkih in dojenčkih se ocenjuje bolečina po številnih
lestvicah, ki vključujejo opazovanje vitalnih znakov in vedenja. Za ocenjevanje kronične
bolečine se uporabljajo obširni vprašalniki (Šmitek, 2008).
ENODIMENZIONALNE LESTVICE
Pri odraslih se uporabljajo za ocenjevanje jakosti bolečine in za ocenjevanje učinka
zdravljenja bolečine različne enodimenzionalne lestvice. Najpogosteje se uporabljajo vizualno analogna lestvica, besedno opisna lestvica, in številčna lestvica za oceno
bolečine (Kamenik, 2008).
Vizualna analogna lestvica
Vizualna analogna lestvica (VAS) predstavlja 10 centimetrov ravna črta, na eni strani
je oznaka »brez bolečine« na drugi strani pa »najhujša možna bolečina«. Pacient sam
označi mesto na črti, ki ponazarja njegovo bolečino (Kamenik, 2008). Na hrbtni strani je
analogna številčna lestvica v razponu od 1 do 10. Ocena 0 pomeni stanje brez bolečine,
ocena 1 do 3 pomeni znosna bolečina, ki je še ni potrebno lajšati, ocena od 4 do 5
(in več) predstavlja hujšo bolečino, ki že zahteva zdravljenje, medtem ko 10 pomeni
neznosna bolečina (Šmitek, 2008).
141
Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine
Andreja Žižek, Mojca Saje
Besedno opisna lestvica
Dermatomska bolečinska risba
Besedno opisne lestvice so sestavljene iz besed, ki opisujejo intenziteto bolečine. Besede so razvrščene tako, da opisujejo intenziteto bolečine od stopnje brez bolečine,
do stopnje najhujše možne bolečine. Sodelovanje pacientov je dobro, zato so primerne
tudi za paciente z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi. Slabost te lestvice je prevedba
zelo subjektivnih besed v enakomerno številčno zaporedje ter majhno število opisnih
možnosti (Kamenik, 2008).
Dermatomska bolečinska risba, je risba na kateri pacient zasenči mesto in širitev
bolečine. Uporablja se kot opisna ocena pri meritvi bolečine (Pirc, 2005).
Številčna lestvica
Številčne lestvice obsegajo razpon števil od 0 do 10 (11-točkovna lestvica) ali od 0 do
100 (101-točkovna lestvica). Številka 0 pomeni stanje brez bolečin, največja številka
(10 ali 100) pa najhujšo možno bolečino. Pacient napiše ali pove številko, ki najbolj
ustreza intenziteti njegove bolečine. Te lestvice so enostavne, hitro izvedljive in
dobro pokažejo intenziteto bolečine. Omogočajo tudi oceno učinkovitosti zdravljenja.
Slabost teh lestvic je, da napačno predpostavljajo enakomerne razmake med posameznimi številčnimi ocenami (Kamenik, 2008).
Naštete lestvice ocenjujejo samo jakost bolečine. Primerne so za merjenje akutne
in pooperativne bolečine vedno, kadar je pomembno, da pacient hitro oceni intenziteto bolečine in stopnjo olajšanja po analgetiku. Tako je vizualna analogna lestvica
nepogrešljiv pripomoček pri zdravljenju onkoloških bolnikov, predvsem ob uvajanju
zdravljenja z opioidi, pri določanju začetnega odmerka in kasneje med potekom bolezni
za prilagajanje odmerka pacientovim potrebam (Pirc, 2005).
MULTIDIMENZIONALNE LESTVICE
Multidimenzionalne lestvice poleg ocene jakosti bolečine dajo širšo, celotnejšo informacijo o vplivu bolečine na pacientovo kvaliteto življenja ter na njegovo funkcionalno
sposobnost – bolečino se ocenjuje. Multidimenzionalni vprašalniki zahtevajo določeno
razumevanje pacienta in terapevtov čas za pomoč pri izpolnjevanju. Povedo, kako je
bolečina spremenila življenje pacienta, kako jo doživlja in koliko bolečina vpliva na
njegovo funkcionalno sposobnost (Pirc, 2005).
McGillov vprašalnik
McGillov vprašalnik o bolečini zajema tri dimenzije bolečine: senzorno, čutno in ocenjevalno. Sestavljen je iz seznama 87 opisnih izrazov bolečine, ki zajemajo pacientovo
bolečino, njegova čustva in sliko, na kateri pacient označi lokalizacijo svoje bolečine.
Zaradi zahtevnosti izpolnjevanja vprašalnika se ga ne uporablja za merjenje pooperativne bolečine (Kamenik, 2008).
Kratek vprašalnik
Kratek vprašalnik o bolečini je namenjen za hitro merjenje v ambulanti za zdravljenje
bolečin z namenom ugotavljanja vpliva bolečine na pacientovo vsakodnevno življenje
(Pirc, 2005).
142
Vedenjske in fiziološke lestvice
Vedenjske in fiziološke lestvice za ocenjevanje bolečine se uporabljajo pri pacientih,
ki ne zmorejo podati oceno o jakosti bolečine s samoocenjevanjem. Te lestvice so
primerne za ocenjevanje bolečine pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki še ne govorijo, ali
pri odraslih z mentalno zamračenostjo ali zmedenostjo, ki ne morejo zadovoljivo sodelovati v oceni bolečine. Vedenjski znaki, ki kažejo na bolečino, so izraz obraza (pačenje,
mrk pogled, stiskanje zob, vek in ustnic, gubanje čela, solzenje), vokalizacija (ječanje,
stokanje, vzdihovanje, jok, kričanje), govorica telesa (motorični nemir, prijemanje za
boleč predel telesa, umaknitveni refleks, vzdrževanje določene lege telesa). Pogosti
fiziološki znaki bolečine pa so povišan ali zmanjšan krvni tlak, povišan ali zmanjšan srčni
utrip, povišana ali zmanjšana frekvenca dihanja, razširjene zenice, bledica ali rdečica
obraza, potenje, slabost (Kamenik, 2008).
LAJŠANJE – ZDRAVLJENJE BOLEČIN
Medicinska sestra lahko na več načinov lajša bolečino. Ker je bolečina individualna
izkušnja vsakega posameznika, zahteva individualen pristop. Najbolj uspešno zdravljenje bolečine je kombinacija nefarmakoloških metod in farmakoloških sredstev.
Pravočasno aplicirati zdravilo, preden postane bolečina hujša, je zelo pomembno za
optimalno lajšanje bolečine. V nekaterih primerih je potrebno dajati analgetike tako,
kot so predpisani, na ure in ne po potrebi. Ta pristop je primernejši, posebno v zgodnji
pooperativni dobi. Drugi način lajšanja bolečine je uporaba dopolnilnih nefarmakoloških
intervencij. Te intervencije dajejo pacientu priložnost, da se aktivno vključi v doseganje višje ravni udobja in, v nekaterih primerih, tudi neodvisnost v lajšanju bolečin.
Ko enostavna analgezija ne olajša pacientu bolečin, se priporoča uporaba farmakološke
in nefarmakološke terapije (Ivanuša, Železnik, 2008).
Cilji pri lajšanju bolečin
Cilj lajšanja prisotne bolečine je zmanjšati občutek bolečine do take mere, da pacientu
ne bo povzročala neugodja in ovirala običajnih življenjskih aktivnosti. Za doseganje
tega cilja morajo zdravstveni delavci vedeti, da je stopnja bolečine in neugodja, ki jo
spremlja, in pri kateri je že potrebno analgetično zdravljenje, opredeljena z oceno 3,
na deset stopenjski lestvici. Pacient, ki svojo bolečino na ocenjevalni lestvici oceni s
številom 3 ali višje, potrebuje sredstvo za lajšanje bolečin. Namen zdravljenja bolečine
je vzdrževanje bolečini pri oceni do največ 3. Tudi pacient mora vedeti, da je potrebno
z lajšanjem bolečine pričeti, še preden se bolečina razvije v polni meri (Šmitek, 2008).
Lajšanje trpljenja je dolžnost zdravstvene nege. Ker je bolečina pogosto sestavni del
trpljenja, je lajšanje bolečine ena od prednostnih nalog. Pri natančnem ocenjevanju
bolečine začne medicinska sestra razumevati vpliv bolečine na pacientovo življenje.
Po ocenjevanju pacientove bolečine ali neugodja je lahko odstranitev bolečinskega
143
Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine
dražljaja hitra in učinkovita pomoč pacientu, da doseže olajšanje. Vzroki za neugodje so lahko vlažne, mokre ali tesne obveze, zgubana rjuha, dražljaji v okolju, hrup
televizije, aktivnosti, ki presegajo bolnikove zmožnosti. Neugodna lega dalj časa
pri odvisnem pacientu prav tako lahko povzroča bolečino. Če je pacient utrujen ali
prestrašen, lahko celo blagi dražljaji postanejo vzrok za bolečino. Medicinska sestra
mora spremljati pacienta tako, da odkriva morebitne dražljaje za bolečino. Odstranitev
bolečinskih dražljajev, pazljivo obračanje, zaščita rane med dihanjem, kašljanjem ali
gibanjem lahko pacientu zmanjša neugodje (Ivanuša, Železnik, 2008).
BOLEČINA IN ZDRAVSTVENA NEGA
Margo McCafery, medicinska sestra, ki je sestavila definicijo bolečine, ki poudarja individualnost in subjektivnost doživljanja bolečine, pravi, da je bolečina prisotna, kadarkoli jo bolnik opisuje, tam, kjer jo opisuje in da je tako močna, kot jo opisuje (McCafery,
1968, cit. v Ščavničar, 2004). Definicija je za medicinske sestre zavezujoča. Medicinska
sestra mora bolniku verjeti kje ga boli, kaj ga boli in kako močno ga boli. Znanje, ki ga
ima medicinska sestra o bolečini, pomenu bolečine za bolnika ter celostna obravnava
bolečine so elementi, od katerih je odvisna kakovost obravnave bolnika, ki trpi bolečino.
Učinkovito lajšanje bolečine je veliko bolj odvisno od aktivnosti s področja zdravstvene
nege kot pa od aplikacije protibolečinske terapije (Ščavničar, 2004). Za učinkovito
obvladovanje bolečine je pomemben odnos, ki ga ima medicinska sestra do bolečine
in njeno znanje o tem. Njeno delo in ravnanje usmerja kodeks etike, ki je vodilo pri
oblikovanju etičnih vrednot in spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska
sestra je zagovornica koristi bolnika in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter
moralno podporo (Kodeks etike, 2006).
Vloga medicinske sestre
Sodobna zdravstvena nega omogoča kakovostno, kontinuirano in avtonomno stroko,
ki omogoča timski model organiziranja, delo po procesu zdravstvene nege, poudarja
holistični pristop k bolniku, individualno obravnavo bolnika. Zdravstvena nega je v celoti
dokumentirana v negovalni dokumentaciji. Vrednotenje uspešnosti na osnovi izvedenega
in doseženega se kaže v vedenju in stanju bolnika. Poudarek je na enakopravni in aktivni
vlogi bolnika v zdravstveni negi ter v partnerskem odnosu (Hajdinjak, 1999).
Naloge medicinske sestre do bolnika, ki ima bolečino, so (Ščavničar, 2004):
• ocenjevati stanje in ugotavljati potrebe,
• preprečevati pojav bolečine tako, da z intervencijami zdravstvene nege ne izzove
ali poveča bolečine,
• spremljati stanje tudi skozi besedno in nebesedno komunikacijo,
• podpirati bolnikove metode za odpravo bolečine, kot sta višanje tolerance za
bolečino ali za zmanjševanje jakosti že prisotne bolečine,
• izvajati nefarmakološke in farmakološke intervencije ter ocenjevati njihov učinek
oziroma stranske učinke,
• je zdravstvena vzgojiteljica za pridobitev kontrole nad bolečino, moči in dostojanstva ter mu pomaga razumeti pojav bolečine, učinkovitost analgetikov, trajanje
bolečine in pomen določenih izrazov.
144
Andreja Žižek, Mojca Saje
ZAKLJUČEK
Ocenjevanje in prepoznavanje bolečine predstavlja pomembno izhodišče pri ugotavljanju potreb po zdravstveni negi. Je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri
obravnavi pacienta z bolečino. Pri tej nalogi je medicinska sestra samostojna. Uspešno
ocenjevanje in nadzor nad bolečino je delno odvisen tudi od pozitivnega odnosa,
znanja, intuicije ter izkušenj, ki jih ima medicinska sestra. Pri ocenjevanju bolečine
velja pravilo, da mora medicinska sestra pacientu verjeti, da ga boli in ne sme jo
skrbeti, da se bolnik mogoče pretvarja. Lajšanju in nadzoru nad bolečino posvečamo
premalo pozornosti. Veliko pacientov, po mojem mnenju in izkušnjah, ni deležnih
primerne protibolečinske obravnave. Vzroki za neprimerno protibolečinsko obravnavo
so tako na strani zdravstvenih delavcev, kot na strani pacientov. Napake, ki se dogajajo
pri ocenjevanju in prepoznavanju bolečine s strani zdravstvenih delavcev, se pojavljajo
zaradi negativnega odnosa do bolečine in zaradi neznanja. Vzroki s strani pacientov za
neprimerno lajšano bolečino pa so v njihovi neosveščenosti in neznanju ter neinformiranosti v zvezi z lajšanjem bolečine.
LITERATURA
1. Hajdinjak A. Pomen teoretičnih modelov za sodobno zdravstveno nego. Obzor Zdr N. 1999; 33 (3–4): 137–140.
2. Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede; 2008.
3. Kamenik M. Slovensko združenje za zdravljenje bolečine. Merjenje in ocenjevanje bolečine v perioperativnem obdobju. Zbornik Pooperacijska bolečina
12. seminar o bolečini z mednarodno udeležbo. Maribor, 6.–7. junij 2008.
Splošna bolnišnica Maribor.
4. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana:
Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 2006.
5. Obran S. Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzor Zdr N.
2000; 34 (5–6): 215–220.
6. Pirc J. Prepoznavanje, ocenjevanje in merjenje bolečine. Zbornik predavanj, 9.
seminar o bolečini. Maribor, 10.–11. junij 2005. Maribor.
7. Ščavničar E. Celotna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdr
N. 2004; 38 (2): 101–111.
8. Šmitek J, Krist A. Venski pristopi, odvzemi krvi in dajanje zdravil. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana; 2008.
145
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber
Pojasnjevalna vloga medicinske
sestre pri seznanjanju preiskovanca
z gastroendoskopsko preiskavo
The nurse’s role of explanation in informing an
examinee on the gastroendoscopic procedure
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Gastroendoskopska
preiskava je ena izmed nenadomestljivih
invazivnih preiskav, zaradi katere preiskovanci še zmeraj poročajo o nelagodju in strahu pred preiskavo ter neprijetnih občutkih tekom preiskave, zato
je največkrat ravno medicinska sestra
tista, ki se mora osredotočiti na preiskovanca in njegovo počutje, ter ga s svojimi veščinami komunikacije in znanjem
poskusi kvalitetno psihično pripraviti, da
lažje prestane preiskavo.
Background: The procedure known as
gastric endoscopy is one of the irreplaceable examinations because of which examinees regularly report unease, fear and
awkwardness prior to the procedure. The
medical nurse, to whom belongs the honour to focus on the examinee and his/her
condition, is the one possessing skills and
knowledge that enable a high quality psychological preparation of the examinee to
go through the procedure more easily.
Cilj: Z raziskavo v UKCM na Oddelku za
gastroenterologijo in endoskopijo smo
želeli ugotoviti seznanjenost preiskovancev s preiskavo ter morebiten efekt
uporabljenih metod seznanjanja na njihovo počutje, ter ali so bile te metode
dovolj razumljivo predstavljene.
Metode: Uporabljena sta bila dva anketna vprašalnika, pred in po preiskavi.
Pred preiskavo smo uporabili tri metode
seznanjanja: video posnetek, šolski model endoskopa in demonstracijski fizikalni
poskus.
Aim: The aim of the research paper was to
ascertain the informedness of examinees
on the procedure of gastric endoscopy and
to determine the effect of methods of informing on examinees’ condition.
Methods: The research was based on quantitative methodology. Two questionnaires
were used in the research prior to and after the procedure. The research included
30 randomly selected examinees, who had
been given an appointment for a procedure of upper gastrointestinal endoscopy.
Three methods of informing were used
prior to the procedure: a video recording,
Rezultati: Od vseh preiskovancev jih je
90 % seznanjenih z endoskopsko preiskavo. Vsem preiskovancem se je zdela
naša metoda seznanjanja razumljiva,
ni pa bistveno vplivala na spremembo
počutja. Največ vpliva na počutje je imel
video posnetek, ki je 33 % preiskovancev
pomiril, šolski model endoskopa je pri 23
% preiskovancev vzbudil napet občutek,
fizikalni prikaz pa pri 87 % ni imel nobenega vpliva na počutje.
Razprava: Ugotovili smo, da je seznanjenost s preiskavo dobra, metode seznanjanja pa so dobrodošle in po mnenju
preiskovancev potrebne za boljše razumevanje preiskave. Predvsem je bilo zaslediti zanimanje za video posnetek, predvsem
predvajanje tistim, ki pridejo na preiskavo prvič.
Zaključek: Pomembno vlogo pri seznanjanju ima medicinska sestra, ki s svojim
pristopom psihične priprave preiskovanca
poskuša vplivati na njegovo sproščenost in
s tem posledično na lažji potek preiskave.
Ključne besede: pojasnjevalne metode,
seznanjenost preiskovancev, gastroskopija
a teaching model of an endoscope and a
demonstration of a physics experiment.
Results: We found that 90% of all interviewees were informed on the gastric endoscopy procedure. All examinees seemed
to understand the entire method, but it
did not significantly affect the change of
condition. The greatest effect was exerted by the video recording that relaxed
33% of examinees. The teaching model of
an endoscope evoked feelings of tension
in 23% of interviewees. The physical demonstration did not have any effect on the
condition in 87% of cases.
Discussion: We ascertained that the informedness on the procedure was good,
while the methods of informing were welcome and, according to the examinees,
needed for a better understanding of the
procedure. There was a greter interest in
the video recording, which was especially
expressed by examinees undergoing the
procedure for the first time.
Conclusion: The nurse’s skills and knowledge play an important part in enabling a
high quality psychological preparation of
the examinee to go through the procedure
more easily and to relax the examinee.
Key words: methods of informing, informedness of examinees, gastric endoscopy.
UVOD
FZV UM
Gastroendoskopska preiskava je diagnostični in/ali terapevtski postopek, s pomočjo katerega zdravnik lažje postavi diagnozo, locira in zdravi morebitne patološke spremembe.
Je ena izmed nepogrešljivih in najbolj zanesljivih preiskav, kjer zdravnik s posebnim
inštrumentom, endoskopom, dobi točen in jasen vpogled v notranjost požiralnika,
želodca ter prvi del tankega črevesa. Omogoča odvzem bioptičnih vzorcev, v urgentnih
situacijah zdravljenje krvavečih žil in varic, ter tudi odstranjevanje pogoltnjenih objektov (Turk, 2007).
Maja Küčan - [email protected]
prof. dr. Milan Brumen - [email protected]
doc. dr. Marjan Skalicky - [email protected]
predav. mag. Mateja Lorber - [email protected]
Preiskovanci, napoteni na takšno preiskavo velikokrat ne vedo kako dejansko sploh poteka ta preiskava. Prav iz tega primarnega razloga se jim največkrat poraja strah pred
neznanim, nelagodje ob misli na nekaj, kar si ne znajo predstavljati kako točno poteka,
zato pride v ospredje medicinska sestra in njena pojasnjevalna vloga, katere namen je
146
147
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca...
obveščanje in seznanjanje preiskovanca s potekom preiskave, pripravo na njo in vplivati
na sproščenost preiskovancev pred in med invazivno endoskopsko preiskavo. Pajnkihar
(1999) navaja, da je pomembno, da medicinska sestra preiskovanca obravnava kot subjekt ter da pokaže skrb in zavzetost zanj, na preiskavo pa ga mora pripraviti tako, da bo
izvedba le-te zanj predstavljala čim manj neugodja.
Medicinska sestra vrši svojo pojasnjevalno vlogo na različne načine z uporabo različnih
metod seznanjanja. Da preiskovanec lažje razume, kaj se bo z njim dogajalo tekom
preiskave, medicinska sestra uporablja elemente zdravstvene vzgoje, kot so metoda
pogovora in/ali ilustrativno demonstracijske metode, pri čemer uporabi avdiovizualna
sredstva in/ali slikovno gradivo (Hoyer, 2005).
POJASNJEVALNA VLOGA MEDICINSKE SESTRE
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre v endoskopski enoti je timsko delo in deluje
zdravstveno vzgojno. V okviru tega je ključna vloga medicinske sestre kvalitetna priprava preiskovanca na preiskavo, s primarnim ciljem ugodnega počutja pred, med in po
preiskavi (Hekič, 2006). Z zdravstveno vzgojo, ki predstavlja pomoč preiskovancem,
da predstavljene informacije razumejo in razjasnijo svoja stališča, skušamo vplivati na
preiskovance, da postanejo v procesu zdravstvene nege dejavni, kar je mogoče le, če
so ustrezno obveščeni in motivirani. Da to dosežejo, morajo imeti dostop do osnovnih
informacij, ki pa jim jih največkrat poleg zdravnika posreduje tudi diplomirana medicinska sestra (Hoyer, 2005).
Zdravstveni delavci se zavedamo, da je veliko ljudi, ki ne poznajo in ne vedo kako
poteka endoskopski poseg, na katerega so napoteni. Prihajajo s strahom, neodločeni in
z negativnimi predsodki do določenega posega. Vemo, da so vse preiskave v endoskopiji
neprijetne za preiskovance in menimo, da sta strah in negotovost bolnikov velikokrat
pogojena s slabo pripravljenostjo preiskovancev na preiskavo (Lazar et al., bd). Posredovanje informacij vidno zmanjša prisotno anksioznost, kar ima ugoden vpliv na preiskovanca ter posledično na izvedbo posega. Da pa posredovane informacije dosežejo svoj
pravi namen je bistvena vzpostavitev učinkovite komunikacije med preiskovancem in
medicinsko sestro, za kar je pomembno medsebojno zaupanje in spoštovanje. Podane
informacije morajo biti predvsem jasne in preiskovancu razumljive (Pajnkihar, 1999)
Medicinska sestra se osredotoči na psihično pripravo preiskovanca, ki v endoskopski
enoti temelji na informiranju in učenju preiskovancev, zadovoljevanju njihovih potreb
in vključevanju v proces zdravstvene nege (Hekič, 2006). Ustrezna psihična priprava
preiskovanca na preiskavo je ključnega pomena, saj je dokazano, da preiskovanci z nižjo
stopnjo strahu, nelagodja in anksioznosti lažje prestanejo poseg, kar vodi k večjemu zadovoljstvu preiskovanca. V kolikor preiskovanec s preiskavo, njenim namenom in potekom ni ustrezno in dovolj seznanjen se lahko stres pojavi še bolj intenzivno, zato mora
medicinska sestra s primernim pristopom in ravnanjem bolniku zmanjšati ta morebiten
prisoten strah ter negotovost (Ivanuša in Železnik, 2000).
Obseg informacij je odvisen od prejšnjih izkušenj, zanimanja in prizadetosti preiskovanca. Najboljši način je, da preiskovanca povprašamo, kaj želi vedeti o preiskavi. Bolnik, ki doživlja velik strah, informacij običajno ne sliši ali pa si jih ne zapomni. Ustrezne
brošure, plakati in vizualna sredstva pomagajo medicinski sestri pri poučevanju preiskovanca. Preiskovančevo sodelovanje pa je odvisno od njegove starosti, inteligentnosti,
izobrazbe, izkušenj in navad (Ivanuša in Železnik, 2000).
148
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber
RAZISKOVALNI DEL
Namen in cilji raziskave
Namen raziskave je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev z gastroendoskopsko
preiskavo ter oceniti uspešnost pojasnjevalnih metod na preiskovančevo počutje.
Cilj raziskave je bil analizirati dobljene podatke ter jih primerjati z rezultati prejšnjih
raziskav s tega področja.
Raziskovalna vprašanja
V raziskovalnem delu smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja:
• Ali so preiskovanci seznanjeni z gastroendoskopsko preiskavo?
• Ali postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa, demonstracijski fizikalni poskus) učinkuje na sproščenost in počutje preiskovanca pred in med
endoskopsko preiskavo?
• Ali je celoten postopek informiranja (video posnetek, šolski model endoskopa,
demonstracijski fizikalni poskus) preiskovancu dovolj razumljiv?
Metode dela
V raziskavi sta bila uporabljena dva anketna vprašalnika. Prvega so preiskovanci izpolnili
preden so pristopili na preiskavo, njegov namen pa je bil ugotoviti seznanjenost preiskovancev z gastroendoskopsko preiskavo. Drugi anketni vprašalnik so preiskovanci izpolnili
po končani preiskavi, nanašal pa se je na prezentirane pojasnjevalne metode.
Pred preiskavo smo preiskovancem prezentirali tri različne metode pojasnjevanja s
ciljem doseči boljšo informiranost ter ugotoviti morebiten vpliv teh metod na njihovo
počutje.
Metode seznanjanja so bile:
• video posnetek, ki je prikazoval potek endoskopske preiskave,
• šolski model endoskopa, ki je na preprost način prikazal delovanje instrumenta z
lučko ter kamero,
• demonstracijski fizikalni poskus, ki je prikazal fizikalne osnove endoskopije, in
sicer totalni odboj svetlobe na lečnem modelu optičnega vlakna.
Rezultati odgovorov, dobljenih z anketnima vprašalnikoma so bili statistično obdelani s
programoma Microsoft Excel 2007 in Microsoft Word 2007 ter ponazorjeni z grafičnimi
prikazi.
Raziskovalni vzorec
V raziskavo je bilo vključenih 30 naključno izbranih preiskovancev. Kriterijev za
izključitev v raziskavi nismo postavljali, edini pogoj za sodelovanje je bil podpisan pri-
149
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca...
volitveni obrazec za sodelovanje v raziskavi. Preiskovanci so imeli možnost odklonitve
sodelovanja v raziskavi kadarkoli, tekom izvedbe raziskave pa smo upoštevali načela
Kodeksa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Spolna struktura je zajemala 17 (57 %) žensk ter 13 (43 %) moških. 10 % anketiranih je
bilo starih med 21-30 let, 14 % med 41-50 let, 38 % med 51-60 let, 24 % med 61-70 let in
14 % med 71-80 let. Z osnovnošolsko izobrazbo je bilo 23 % anketirancev, s srednjo šolo
54 % in fakultetno izobrazbo 23 %.
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber
Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev je bil sledeč (Tabela 1): v primeru video
posnetka je predvajana vsebina 10 (33 %) preiskovancev pomirila, 3 (10 %) preiskovancem je
dala občutek napetosti, na 17 (57 %) preiskovancev pa video posnetek ni imel efekta na počutje.
Na 6 (20 %) preiskovancev je predstavitev šolskega modela endoskopa delovala
sproščujoče, 7 (23 %) jih je razburila, 17 (57 %) preiskovancev pa efekta na počutje po
ogledu modela ni občutilo. Poleg podanih odgovorov so svoje občutke po ogledu modela
opisovali še kot nelagodje, nekateri so o njem razmišljali, nekateri so se ga ustrašili.
Pri 26 (87 %) preiskovancev prikaz fizikalne lastnosti totalnega odboja v modelu optičnega
vlakna ni imel vpliva na počutje, 3 (10 %) se jih je počutilo sproščenih, 1 (3 %) pa napeto.
REZULTATI
Preiskovance smo grupirali v dve skupini.
Prva skupina je obravnavala tiste preiskovance, ki so že kdaj bili na gastroendoskopski
preiskavi, teh je bilo 19 (63 %). Že pri prejšnji gastroendoskopski preiskavi jih je bilo s
potekom preiskave 17 (89 %) seznanjenih, le 2 (11 %) nista bila seznanjena. Pred sedanjo
preiskavo so z njo vsi seznanjeni, od tega jih je 16 (84 %) seznanjenih s preiskavo isto kot
prejšnjič, 3 (16 %) pa so bili s preiskavo seznanjeni bolje. Največ informacij o preiskavi
jim je pri prejšnji preiskavi posredoval zdravnik, kar 9 (53 %) preiskovancem. 7 (41 %)
preiskovancem je informacije posredovala medicinska sestra, 1 (6 %) preiskovanec pa
je pojasnila in navodila poiskal kar sam. 16 (94 %) preiskovancem so bile informacije
posredovane s pogovorom, ustno, le 1 (6 %) preiskovancu so bila navodila predložena
pisno. Obetavno je, da so bila posredovana pojasnila vsem preiskovancem dovolj jasna
in razumljiva. Preiskovanci so kljub informacijam pred preiskavo občutili nelagodje,
strah in/ali nervozo.
Druga skupina preiskovancev je zajemala tiste, ki so prišli na preiskavo prvič, teh je bilo
11 (37 %). Od teh jih je 8 (73 %) seznanjenih s preiskavo in 3 (27 %) niso bili seznanjeni
s preiskavo. Razlogi za neseznanjenost tičijo v tem, da preiskovanci niso dobili nobenih
informacij o preiskavi. 3 (37,5 %) so največ informacij dobilo s strani prijateljev, ki so že
opravili preiskavo, 3 (37,5 %) od zdravnika, 1 (12,5 %) se je sam pozanimal o preiskavi,
1 (12,5 %) preiskovanec pa je pojasnila dobil s strani medicinske sestre. 7 (87 %) jih je
dobilo informacije preko pogovora na ustni način, bila pa so dovolj jasna in razumljiva,
1 (13 %) pa je jih je dobil preko interneta.
Skupno jih je torej 27 (90 %) seznanjenih s preiskavo, 3 (10 %) pa ne (Graf 1).
Graf 1: Seznanjenost z gastroendoskopsko preiskavo
150
Pomirjeno/sproščeno
Napeto/razburjeno
Ni vpliva na počutje
Video posnetek
Model endoskopa
Fizikalni prikaz
10 (33 %)
3 (10 %)
17 (57 %)
6 (20 %)
7 (23 %)
17 (57 %)
3 (10 %)
1 (3 %)
26 (87 %)
Tabela 1: Vpliv pojasnjevalnih metod na počutje preiskovancev
Iz pridobljenih podatkov glede razumljivosti pojasnjevalnih metod (Tabela 2) je moč
razbrati, da so bili video posnetek, šolski model endoskopa ter fizikalni prikaz totalnega odboja vsem preiskovancem razumljivi; tako tistim, ki so že bili kdaj na preiskavi,
kot tistim, ki so prišli na preiskavo prvič. Le 1 (3 %) preiskovancu fizikalni prikaz ni bil
razumljiv.
DA
NE
Video posnetek
Model endoskopa
Fizikalni prikaz
100 %
100 %
97 %
3%
Tabela 2: Razumljivost pojasnjevalnih metod
RAZPRAVA
Duh (2002) je v raziskavi ugotavljal, da so preiskovanci z endoskopsko preiskavo slabo
seznanjeni - 27,6 % preiskovancev je trdilo, da dobijo informacije s strani zdravnika in
da so premalo razumljive. Hekič (2006) je v raziskavi na Oddelku za gastroenterologijo
in endoskopijo UKC Maribor ugotovila da so informacije s strani zdravnika dovolj jasne.
To je potrdilo 87,5 % preiskovancev. V našem primeru so preiskovanci dobili največ informacij ravno tako s strani zdravnika, kar 44,4 %. Pojasnila preiskovancem so bila večini
anketiranih jasna in razumljiva, prav tako pa je seznanjenost s preiskavo kar 90 %.
Iz rezultatov naše raziskave je moč razbrati, da je 92,6 % preiskovancev dobilo pojasnila ustno, torej s pogovorom bodisi z zdravnikom, bodisi z medicinsko sestro. 3,7 %
so navodila dobili pisno in 3,7 % na internetu. V raziskavi smo želeli v prakso vpeljati
malo drugačne metode seznanjanja, kot je zgolj pogovor. Uporabili smo video posnetek,
model endoskopa ter demonstracijski fizikalni poskus. V Bolnišnici Golnik že vrsto let
prav tako uporabljajo video posnetek, ki si ga preiskovanci ogledajo preden pristopijo
na preiskavo. Pilar in Petrinec Primožič (2008) navajata, da bi po mnenju preiskovancev
moral biti ogled video posnetka obvezen. To lahko delno primerjamo z našimi ugotovit-
151
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca...
vami, kjer je 27 (90 %) preiskovancev v raziskavi omenilo, da bi bil video posnetek pravzaprav potreben, da bi ga ljudje videli preden bi pristopili k preiskavi in si s tem pridobili
določene informacije ter da bi lažje razumeli princip poteka preiskave. Ravno tako Duh
(2002) v raziskavi ugotavlja, da bi jih 13,3% želelo dodatne informacije s pomočjo video
posnetka, dodatno pa bi si jih 2,8 % ogledalo endoskopski oddelek. Knafelc (2005) v
raziskavi prihaja do zaključka, da bi 20 % anketiranih želelo pridobiti dodatna pojasnila
ustno, s pogovorom, 24 % pa v pisni obliki. V naši raziskavi se številka pisnih in ustnih
želja dodatnih informacij povzpne še višje. Kar 40 % bi si želelo dodatnega pogovora z
zdravnikom in/ali medicinsko sestro, 27,5 % preiskovancev je izrazilo povpraševanje po
pisnih zloženkah, enak delež pa bi si jih želelo ogledati video posnetek. Med drugim so
izrazili željo tudi po ogledu modela endoskopa in ogleda sobe, kjer se izvaja preiskava.
ZAKLJUČEK
Rezultati raziskave dajejo možnosti za nadaljnje raziskovanje v tej smeri in nadgrajevanje že usvojenega in ustaljenega načina dela na oddelkih. Poleg video posnetka,
ki je dal izjemno pozitiven odziv sodelujočih v raziskavi, smo uporabili še dodatni dve
metodi pojasnjevanja. Preiskovanci so kompletno pojasnjevalno metodo ocenili z visokimi ocenami in nam dali vedeti, da je dosegla svoj namen: morda ni imela toliko
vpliva na počutje, a so dobili potrebne informacije, da so seznanjeni s tem, kar jih čaka
za zidovi endoskopske ambulante. Zelo pozitivna bi bila vpeljava video posnetka kot
pojasnjevalno metodo medicinske sestre v prakso psihične priprave preiskovanca, ki je
še tako pomembna, tako za preiskovanca samega, kakor tudi za zdravstvene delavce, ki
bodisi sodelujejo, bodisi izvajajo preiskavo.
Maja Küčan, Milan Brumen, Marjan Skalicky, Mateja Lorber
6. Lazar M. Navodila in pojasnila bolnikom pred endoskopsko preiskavo. Klinični
center Ljubljana: SPS interna klinika, Klinični oddelek za gastroenterologijo,
Oddelek za endoskopijo. (bd). Dostopno na: http://www4.kclj.si/admin/
dokumenti/00000116-0000007f-interna_endoskopija.pdf (27.01.2011).
7. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena
šola; 1999.
8. Pilar K, Petrinec Primožič M. Ali člani zdravstvenega tima naredijo vse za dobro seznanjenost pacienta pred bronhoskopijo - prospektivna randomizirana
raziskava. (2008). Dostopno na: http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/
kongres_zbn/pdf/142C.pdf (27.1.2011).
9. Turk H. Ezofagogastroduodenoskopija (EGDS). In: Ivetić V, Kersnik J, eds.
Diagnostične preiskave za vsakdanjo uporabo. Ljubljana: Zavod za razvoj
družinske medicine; 2007:191- 94.
Izsledki raziskave medicinskim sestram lahko bistveno pomagajo, da izboljšajo svoje
delovanje v smislu kvalitetnejše obravnave preiskovancev v prihodnje. Predstavljene
metode seznanjanja lahko služijo kot dodatno orodje pri pojasnjevanju in podajanju
informacij preiskovancem, naročenim na endoskopsko preiskavo, na nekoliko drugačen
način, kot je zgolj pogovor z zdravnikom ali medicinsko sestro.
LITERATURA
1. Duh Š. Ali so bolniki zadostno obveščeni o poteku endoskopske preiskave?
Endoskopska revija 2002;18(7):126-128.
2. Hekič B. Zdravstvena vzgoja preiskovanca endoskopske diagnostike [diplomsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2006.
3. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za
zdravstvo; 2005.
4. Ivanuša A, Železnik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika, izbrana
področja. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 2000.
5. Knafelc T. Vloga medicinske sestre pri endoskopskih preiskavah [diplomsko
delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola; 2005.
152
153
Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut
OPREDELITEV POSLOVNIH ZAHTEV ZA
E – NAPOTNICO
Defining the business requirements for
e – referral
Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut
POVZETEK
ABSTRACT
Glavni problem: Problem se pojavlja v izmenjavi podatkov med osebnih zdravnikom
in zdravnikom specialistom, dostopanju
do ključnih podatkov pacienta za kvalitetno obravnavo, zmanjšana produktivnost
tako zdravnikov kot medicinskih sester,
povečanje stroškov in nepotrebnih poti
pacienta.
The main problem: The problem occurs
in the exchange of information between
physician and physician specialist, access
to critical patient data for quality treatment, reduces productivity of doctors and
nurses, increased cost and unnecessary
may of patient.
Namen: Opredelitev poslovnih zahtev
za e – napotnico in s tem zagotoviti inovativnost na področju zdravstva ter
izboljšanje kvalitete obravnave pacienta.
Strokovna vsebina: Dotika se pregleda literature s tega področja in preučevanja
možnosti za uvedbo izboljšav.
Zaključki: E – napotnica bi omogočila
direktno komunikacijo med zdravniki različnih strok, zagotovljena bi bila
kakovostnejša, strokovna in hitrejša
obravnava pacienta.
Ključne besede: e – napotnica, komunikacija, pacient, zdravstvene ustanove
The purpose: The definition of business
requirements for e – referral in order to
ensure innovation in the health sector and
improve the quality of patient treatment.
Expert content: It touches upon a review
of the literature in this area and examining options for introducing improvements.
Conclusions: E – referral allows direct
communication between physicians of
different disciplines, ensured would be
higher quality, professional and speedier
treatment of the patient.
Key words: e – referral, communication,
patient, health facilities
VŠZI UP
Aleksandar Pavlović - [email protected]
Katja Pavić - [email protected]
doc. dr. Boštjan Žvanut - [email protected]
154
UVOD
V slovenskem zdravstvu so v preteklem obdobju uspešno izvedli prve korake opismenjevanja ob osnovnem opremljanju z računalniško tehnologijo, uvedbo računalniške
izmenjave poslovnih podatkov, vzpostavitvijo standardov in podatkov zbirk ter uvedbi sistema KZZ-kartice zdravstvenega zavarovanja (Kodele et all, 2006). Posredovanje
informacij je postalo pomembno kognitivno orodje človeka, ki je porodilo marsikatero
težavo (npr. varnost podatkov, zasebnost, integriteto človeka). Predmet obravnave so
tako informacije predstavljene v obliki različnih dokumentov, ki lahko med drugim potujejo med samimi organizacijami (npr. napotnica) (Rajkovič, 2010).
OPREDELITEV PROBLEMA
Zdravstvena informatika je postala zrela dejavnosti, ki ne postavlja več informacijskih
sistemov povsem na novo, ampak jih menja, nadgrajuje in predvsem povezuje (Grašič,
2007). V tujini (npr. na Danskem) se že izvaja elektronsko izmenjevanje dokumentacije (npr. recepti, napotnice, izvidi preiskav) in vse to se začne v ambulantah splošne
medicine z obiskom pacienta. Po samem pregledu zdravnik splošne medicine napiše
e – napotnico, ki jo elektronsko pošlje v ustrezno ustanovo za nadaljnjo obravnavo
(npr. bolnišnico, inštitut). E – napotnica vsebuje vse potrebne in pomembne podatke za
pacientov proces zdravljenja. Dostop do ključnih podatkov, je v nasprotju s staro
papirnato metodo, neverjetno učinkovit in uporaben. V ambulantah splošne medicine so
izračunali kar 30% večjo produktivnost, saj so se izognili administraciji in papirnatemu
poslovanju, ki prinaša več napak in zahteva več časa. Sedaj je povprečen čas prejemanja in obravnave napotnice zmanjšan iz 28 na kar 19 minut. (Grašič, 2007)
Pri nas vsa ta komunikacija še vedno poteka preko papirnatih dokumentov, včasih celo
kar telefona. Potrebno je pisati izvide, mnenja, preiskave, itd. Skladišči se ogromna
količina papirnate dokumentacije, kar posledično predstavlja tudi velik strošek. Torej
nepovezanost med ambulanto splošne medicine in neke druge organizacije vodi do
pomanjkanja podatkov o pacientu. Zdravnik specialist o pacientovem stanju ne izve nič
več podatkov kot le tiste, ki so napisani na napotnici. (Grašič, 2007) Površinsko gledano,
se to ne zdi nič kaj dramatično, toda življenjske razmere danes so povsem drugačne kot
nekoč. Dejstvo je, da so podatki ključnega pomena in vsak zdravnik želi izvedeti kar
največ pomembnih podatkov o pacientu. To bi bilo mogoče, če bi se podatki vnašali v
računalnik in postali dostopnejši vsem tistim, ki bi jih v določenem trenutku potrebovali.
Bistvo vsega je, da bi bilo nujno potrebno omogočiti e-izmenjavo dokumentov (Knafeljc
et all, 2010).
Dobro opredeljena strategija inovacije je podkrepljena z raziskavami, strategijo razvijanja in oceno končnega plasiranja v okolje, da bi kar najbolje zadovoljila potrebe
družbe in istočasno tudi potrebe ustanove. Inovacija se mora ujemati z dejavniki notranjega in zunanjega okolja; uglašena mora biti z internimi možnostmi organizacije ter
potrebami zdravstva v našem primeru. Pri vpeljavi e – napotnice bi bila zanimiva funkcionalna (dejavnostna) strategija, saj se le – ta nanaša na težnjo po hitrejšemu razvoju
e – oblik poslovanja in hitrejši obravnavi pacientov. Do rasti razvoja in napredka, ter
s tem do zaključnega cilja »biti boljši, narediti več«, in kar je še pomembnejše – do
»kakovosti preseganja obstoječega« - lahko pridemo samo z vzpostavitvijo stalnega
procesa inoviranja. Poglavitna stvar pri vpeljavi e – napotnice je pospešeno večanje
155
Opredelitev poslovnih zahtev za e – napotnico
Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut
vrednosti zdravstvenih storitev; osredotočiti se je potrebno na »kupca« - torej pacienta, ki potrebuje specialistično obravnavo, saj je slednji središče skrbi in njegovo zadovoljstvo je ključ do uspešnosti. Prav zaradi tega mora organizacija izhajati iz misli
po zadovoljitvi ali preseganju zahtev/pričakovanj pacienta ter zagotoviti dolgoročni
uspeh e – oblike poslovanja. Nujno potrebno je slediti njihovim pričakovanjem, razvoju inovacij,… Zagotoviti je potrebno strateško skladnost med prednostmi in slabostmi
sedanjega procesa in v predlagani rešitvi videti priložnost za izboljšanje. Vidni znaki pri
izboljšavi poslovanja, zaradi vpeljave e – napotnic in kasneje e – dokumentacije, bi bile:
nižji stroški/ekonomičnost, doseganje inovativnosti, doseganje fleksibilnosti in prilagodljivosti glede na potrebe okolja (obravnava pacienta) in razvija tehnologije (medmrežje)
ter doseganje visokih delovnih rezultatov zaposlenih (zdravniki in medicinske sestre), ki
bi lahko preostali čas namenili samemu pacientu in ne administraciji. V končni fazi pa bi
se tudi samemu pacientu prihranilo veliko časa in nepotrebnih stroškov.
UPORABLJENE METODE DELA
Pri samem raziskovanju stanja na področju e – napotnic, smo uporabili naslednje metode
dela in sicer pregled ključne literature s tega področja, metodo opazovanja in metodo
modeliranja, kjer smo s pomočjo jezika UML 2.0 izdelali model želenega informacijskega
sistema. Za izdelavo samih povezam med določenimi spremenljivkami pa smo uporabiti
orodje BoUML 4.32 patch 3 »ultimate«.
E – napotnico lahko izda tako osebni zdravnik kot tudi zdravnik specialist, na podlagi
predhodnega pregleda in ugotovljenega stanja. Ta mora vsebovati potrebne podatke o
pacientu in o njegovi diagnozi. Specialistična obravnava se vrši na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvenega varstva, kjer zdravnik specialist opravi vso dodatno diagnostiko za ugotavljanje pacientovega bolezenskega stanja in izvaja tudi vso potrebno
zdravljenje. Sama identifikacija pacienta zajema njegove podatke in družinsko anamnezo. V pregledovanje sodi skupek preiskav, ki jih izvaja zdravnik specialist, da pride
do ustrezne diagnoze pacientove zdravstvenega stanja. Zajema vrsto preiskovalnih prijemov in analiz stanja (npr. odvzem krvi), ki so v pomoč. Hkrati pa se tudi načrtujejo
dodatne diagnostične preiskave na osnovi anamneze in primarnega pregleda pacienta.
Slednje so v pomoč pri identifikaciji nespecifičnih in specifičnih simptomov določenega
bolezenskega stanja. V zadnji fazi pa sledi pripravljanje e – dokumentacije, ki sestoji iz
vnosa vseh informacij, opažanj, rezultatov izvidov, aktualnih medicinskih in negovalnih
diagnoz, terapije, rehabilitacije, itd. V ta del so vneseni tudi specifični podatki s strani
zdravstvene nege.
Razredni diagram predstavlja posamezne razrede in njihove atribute, ki so pomembni za
boljše informacijsko evidentiranje. Med posameznimi razredi je vidno tudi njihovo povezovanje. Osrednji razred predstavlja napotnica, ki je neposredno vezana na pacienta.
Vsaka napotnica pa lahko ima kot posledico pregleda tudi več izvidov.
OPREDELITEV POSLOVNIH ZAHTEV
Poslovne zahteve za uvedbo e – napotnice smo nakazali preko diagrama primera uporabe, razrednega diagrama in diagrama aktivnosti.
V samem diagramu primera uporabe, je predstavljen informacijski sistem, kakor tudi
njegovi akterji in potek izdaje e – napotnice. Akterji, ki vstopajo v informacijski sistem so
pacient (oseba, ki vstopa v informacijski sistem z namenom po odkritju svojih zdravstvenih
težav in pridobitvijo napotnice za obisk specialista), osebni zdravnik (oseba, ki na primarni ravni sprejme pacienta, opravi osnovni pregled in osnovno diagnostiko ter na podlagi
pridobljenih podatkov poda svoje mnenje in izda napotnico za napotitev pacienta na nadaljnje zdravljenje k zdravniku specialistu) in zdravnik specialist (oseba, ki ima strokovno
znanje z določenega področja medicine in ki sprejme pacienta na specialistično obravnavo po predhodnem mnenju njegovega osebnega zdravnika – preko napotnice).
Slika 1: Informacijski
sistem
Slika 2: Razredni diagram
156
157
Opredelitev poslovnih zahtev za e – napotnico
Aleksandar Pavlović, Katja Pavić, Boštjan Žvanut
Oseba (pacient) se mora identificirati z imenom in priimkov, spolom, naslovom bivanja,
EMŠO, zavarovalnico; osebni zdravnik in zdravnik specialist pa se identificirata z imenom
in priimkom, specialnostjo in številko licence. Razred napotnica definira podatke, ki so
zabeleženi na napotnici (izvajalec, zavarovana oseba, trajanje pooblastila in njegov
obseg, razlog obravnave, konvencija, ocena zmožnosti za delo in neoštevilčeni podatki).
Izvid mora biti definira z veljavnostjo, datumom, anamnezo in statusom, laboratorijskimi izvidi, potekom hospitalizacije, ter šifro in nazivom. Poseben razred definira tudi
zdravstveno organizacijo in šifro, s katero je razvidna prepoznavnost ustanove, v kateri
je bil izveden specialistični pregled. Razred, ki definira zavarovanje pa vsebuje številko
zavarovalne police, registracijsko številko, podatke o zavarovani osebi, tip zavarovanja
in samo zavarovalnico.
Prikaz veljavnih izvidov omogoča prikaz vseh veljavnih dosedanjih izvidov in njihove
rezultate. Prikaz veljavnih napotnic omogoči vpogled v vse izdane veljavne napotnice,
in na tej podlagi se prikaže upravičenost do izdaje nove napotnice, za katero pa mora
biti na razpolaga trenutna diagnoza in vidna potreba po specialistični obravnavi. V
primeru, da bolezensko stanje ni življenjsko ogrožajoče in se lahko obravnava vrši ambulantno, se to pacientu tudi na dostojanstveni način razloži in ne izda napotnice za
nadaljnjo specialistično obravnavo. V primeru, da se ugotovi zloraba in izsiljevanje za
specialistično obravnavo, se le to prijavi na ZZZS čemur sledi podrobna preiskava.
Diagram aktivnosti prikazuje uporabo napotnice v neki dani situaciji. Ključno je, da se
pred izdajo nove napotnice pregleda že obstoječe, kar je v obstoječi situaciji praktično
nemogoče.
Vezni člen med dvema organizacijama je pacient, ki prenaša dokumente in omogoča
komunikacijo. Zaradi tega je velika poraba časa in papirja za administracijo, izmenjavanje podatkov in nezmožnosti dostopanja do vseh pacientovih podatkov. Komunikacija
preko e-napotnice bi omogočala direktno komuniciranje med osebnim zdravnikom in specialistom, ki bi se lahko dogovarjala o želenih preiskavah, diagnozah, itd. z uresničitvijo
tega bi organizacije za zagotovljeno varnostjo podatkov, zagotovile kakovostnejšo,
strokovno in predvsem hitrejše delo s pacienti, usklajeno z veljavno zakonodajo.
ZAKLJUČEK
LITERATURA
1. Kodele D, Košir F, Marušič D, Šušelj M. E-zdravje2010: strategija informatizacije
slovenskega zdravstvenega sistema 2005 – 2010. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana 2006.
2. Rajkovič U. Sistemski pristop k oblikovanju e-dokumentacije zdravstvene
nege: doktorska disertacija. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2010.
3. Grašič B. Prototipna rešitev e-napotnice in e-odpustnega pisma: primer
Bolnišnica Golnik Kopa in Dagra D.O.O Ljubljana: diplomska naloga. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2007.
4. Knafeljc B, Slavec SV, Laura G, Drnovšek S. Nacionalna informacijska podpora
e-naročanju na zdravstvene storitve: tehnična dokumentacija. Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Ljubljana 2010.
Slika 3: Diagram aktivnosti od izdaje napotnice naprej
158
159
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič
Poklicna molčečnost in varovanje
osebnih podatkov pacienta na
področju zdravstvene nege
Professional discretion and protecting
patient’s data privacy in the field of
nursing care
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Poklicna molčečnost
in varovanje osebnih podatkov je v
današnjem času razvite informacijske
tehnologije in amoralnosti tema, ki jo
je potrebno raziskovati in na podlagi dobljenih rezultatov predlagati spremembe,
ki bi lahko privedle do izboljšav.
Background: Professional discretion and
protection of data privacy is an important
issue in today’s world, marked by rapid
development of information technology and amorality, and must therefore be
constantly put under research in order to
obtain results which would help us to implement changes leading to improvement.
Cilj: Cilj raziskave je bilo ugotoviti ali izvajalci zdravstvene nege poznajo zakonodajo in etični kodeks na področju poklicne molčečnosti in varovanja osebnih
podatkov, prav tako pa smo želeli ugotoviti ali le-to upoštevajo pri vsakodnevnem
delu.
Metode: Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja.
Uporabili smo anketni vprašalnik. Zbiranje
podatkov smo izvedli v manjši slovenski
bolnišnici.
Rezultati: Zakonodajo s področja poklicne molčečnosti in varovanja osebnih podatkov pacienta je ocenilo, da pozna 73,4
% anketirancev. Le 17,2 % anketirancev
ve, kdo lahko odreši medicinsko sestro
VŠZNJ
Katja Terseglav - [email protected]
doc. dr. Brigita Skela Savič - [email protected]
160
Aim: The purpose of this research was to
determine how familiar the nursing staff
is with legislation from this field and with
the code of ethics, and if they incorporate
this knowledge in their daily work.
Methods: The research was based on the
descriptive method of empirical research.
A questionnaire was used. The data collection was done in one of the smaller Slovenian hospitals.
Results: 73,4 % of respondents estimate
they are familiar with legislation from the
field of professional discretion in protection of patients’ data privacy. Only 17,2
% of respondents know, who can release
a nurse of professional discretion. 55,8 %
dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti.
To, da ima zakon prednost pred etičnim
načelom, meni 55,8 % anketiranih. Kar
78,6 % anketirancev ve, kdaj se medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti, 73,5 % pa jih ve, kdo
obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Razprava in zaključek: Anketiranci menijo, da ne kršijo III. načela Kodeksa etike
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije oziroma da ustrezno postopajo glede varovanja osebnih podatkov. Anketiranci so pokazali dokaj slabo znanje
pri poznavanju zakonodaje, kar je verjetno posledica pomanjkljive izobrazbe
in tudi premajhne stopnje zavedanja
pomembnosti tega znanja.
of respondents think, law is above ethic
principles. 78,6 % of respondents know,
when a nurse is not morally bound to professional discretion, and 73,5 % know, who
is competent to deal with violation of the
Slovenian code of ethics for nurses.
Discussion and conclusion: The respondents think they do not violate the III. principle of the Slovenian code of ethics for
nurses and that their actions considering
professional discretion are appropriate.
Respondents lack knowledge in legislation, probably because they were not given sufficient education and are not fully
aware of its importance.
Key words: professional discretion, personal data, code of ethics, legislation,
right to privacy, nursing care.
Ključne besede: poklicna molčečnost,
osebni podatek, etični kodeks, zakonodaja, pravica do zasebnosti, zdravstvena
nega.
UVOD
Slovenska ustava je pri komunikacijski zasebnosti med najstrožjimi v Evropi, a to še
ne pomeni, da jo lahko zaradi “višjih ciljev” preziramo. Ali resnično plemenit cilj ne
opravičuje sredstev? Nataša Pirc Musar pravi, da je v tem bistvo demokratične igre, ki
je utemeljena na spoštovanju pravil postopka in ne zgolj na še tako legitimnih namenih
oblastnih organov (Pirc Musar, 2008). Temu nasprotuje trditev, da imajo v primeru, ko so
etična načela navzkriž z obstoječimi zakonskimi določili, le-ta prednost pred zakonom
(Poredoš, 1998).
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta sta torej temi, ki združujeta
zdravstveno zakonodajo in zdravstveno etiko. Zdravstveni delavci in sodelavci vsak dan
rešujejo vrsto medicinskih, zdravstveno negovalnih in drugih strokovnih problemov. Usposobljeni pa bi morali biti tudi za reševanje pravnih problemov, s katerimi se prav tako,
zavedajoč se ali ne, vsak dan srečujemo pri svojem delu. Ob vsakem stiku zdravnika,
medicinske sestre in pacienta se namreč medicina, zdravstvena nega in pravo močno
prepletajo, prav tako pa živimo v družbi, v kateri smo vedno bolj zavezani k pravnim
normativom (Krušič, 2010; Tingle in Cribb, 2007).
Ni težko uvideti, da je zaupnost v zdravstvenem varstvu pogosto bolj stvar želje kot pa
dejstvo. Verjetno ima vsak pacient številne zdravstvene kartoteke pri splošnih zdravnikih, zobozdravnikih in na klinikah, da ne govorimo o različnih bolnišnicah, kjer je bil
mogoče samo na manjših pregledih (Tschudin, 2004). Rešitev vprašanja v zvezi s pok-
161
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič
licno molčečnostjo v zdravstvu ni v tem, da bi vpeljali nekakšno absolutno prepoved
razkrivanja zdravstvenih podatkov, oz. da bi vpeljali poseben, strožji režim varstva.
Rešitev bi morala biti v pravilnem izobraževanju zdravstvenega osebja o pomenu in
pravnih okvirih varstva osebnih podatkov z vidika poklicne molčečnosti v zdravstvu ter v
učinkovitem kazenskopravnem in odškodninskem sistemu sankcij (Starc, 2006)
Vzorec. Anketirali smo 50,79 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi. Razdelili smo 160
anketnih vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 128 anketnih vprašalnikov, kar pomeni, da smo
zajeli v vzorcu 40,63 % opazovane populacije anketirancev (Tabela 1). Realizacija vzorca
je bila 80 %.
Nenehno smo priča aferam v medijih, ki nas opozarjajo na to, kako zelo zmotljivi smo
strokovnjaki v zdravstvu in da smo tudi mi le ljudje. Npr. objava zdravstvenega stanja
dveh vidnejših slovenskih politikov s strani upokojenega zdravnika (Starc, 2006).
Spol
Moški
Pri preučevanju problemov zaščite in varovanja osebnih podatkov in zagotavljanja informacijske zasebnosti v zdravstvu se kažejo različni problemi in etične dileme, ki jih bo
treba reševati interdisciplinarno. Temeljni vzrok za te probleme je hiter razvoj informatike, ki z novimi tehničnimi možnostmi odpira nova vprašanja na tem področju. Zato je
treba področje informacijske zasebnosti, ki temelji na Deklaraciji o človekovih pravicah
in Deklaraciji o pravicah pacientov v Evropi, ustrezno vključiti v programe zdravstvene
vzgoje in izobraževanja. Zaščito pravic in interesov bolnikov lahko dosežemo s skupnim
delovanjem na področjih, kot so zakonodaja, poklicni kodeksi, lista pravic bolnikov,
strokovne in znanstvene konference, seminarji ter vključevanje medijev v informiranje
javnosti o pravicah bolnikov in odgovornostih zdravstvenih delavcev. Osebni podatki
posameznika morajo biti obravnavani tako, da je ohranjena osebnostna integriteta
človeka, in da so spoštovane njegove naravne, socialne in kulturne pravice (Bohinc,
Gradišar, 1999).
Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da če je nekaj legalno, torej zakonito, to
še ne pomeni, da je to tudi etično. Če so etična načela navzkriž z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo celo prednost pred zakonom. Najbolj skrajen primer so
medicinske sestre (npr. Helene Wieczor), ki so jim sodili v štiridesetih letih prejšnjega
stoletja na Nürnberških procesih zaradi umorov mentalno prizadetih otrok. Ali je bilo to
takrat legalno? Da, vsekakor. Vendar, ali je to etična zdravstvena nega? Seveda ne (Kay
Hall, 1996; Kraljič, 2006; Poredoš, 1998).
CILJI
Namen raziskave je bil ugotovit, kakšno je poznavanje zakonodaje in Kodeksa etike
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije glede poklicne molčečnosti in varovanja osebnih podatkov. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali to znanje upoštevajo pri
vsakodnevnem delu.
METODE DELA
Izbrali smo kvantitativni raziskovalni pristop. Raziskava je temeljila na deskriptivni
neeksperimentalni metodi raziskovanja, uporabili smo metodo anketiranja.
Instrumentarij. Za izvedbo raziskave smo izdelali strukturiran pisni vprašalnik, namenjen je bil diplomiranim medicinskim sestram in tehnikom zdravstvene nege v manjši
slovenski bolnišnici. Vprašalnik smo pripravili na osnovi študija literature o poklicni
molčečnosti medicinskih sester in varovanju osebnih podatkov pacienta v zdravstveni
negi.
162
Ženski
Število
Odstotek
Število
Odstotek
11
9%
116
91 %
20 do 30 let
Starost
Delovna
doba
Izobrazba
31 do 40 let
41 do 50 let
51 let in več
Število
Odstotek
Število
Odstotek
Število
Odstotek Število
Odstotek
48
40 %
31
26 %
31
26 %
8%
0 do 5 let
6 do 10 let
11 do 15 let
9
16 do 20 let
21 let in več
Število
Odstotek
Število
Odstotek
Število
Odstotek Število
Odstotek Število
Odstotek
38
30 %
22
18 %
15
12 %
10 %
30 %
Visokostrokovna
13
Srednješolska
Višješolska
Število
Odstotek
Število
Odstotek
Število
Odstotek Število
Odstotek
84
67 %
4
3%
36
28 %
2%
37
Univerzitetna
2
Tabela 1: Demografski podatki anketirancev (n=128)
Zbiranje in obdelava podatkov. Raziskavo smo izvedli v času od 4. do 11. novembra 2010
po predhodni pridobitvi soglasja s strani vodstva raziskovalnega okolja. Rezultati so bili
obdelani v statističnem programu SPSS 15.0 ter v programu Microsoft Excel. Demografski podatki vzorca so podani na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve. Vpliv demografskih podatkov na percepcijo negovalnega osebja o poklicni molčečnosti, varovanju osebnih podatkov in zakonodaji je izračunan na podlagi hi-kvadrat testa, t-testa za
neodvisne vzorce ali analize variance. Statistična analiza je izdelana s programom SPSS
15.0. P-vrednost ≤ 0,05 pomeni statistično pomembnost.
REZULTATI
Zanimalo nas je, kakšno je poznavanje zakonodaje s področja varovanja osebnih podatkov in poklicne molčečnosti ter poznavanje III. načela Kodeksa medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Slovenije (Tabela 2).
Vsebino zakonov, ki urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne molčečnosti, pozna 47,7 % anketirancev – od tega jih 39,8 % meni, da vsebino
okvirno poznajo, 7,8 % pa jih meni, da vsebino poznajo dokaj dobro. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne
dobe statistično pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,026). Na vprašanje, kdo lahko
medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, je 53,3 % vprašanih
odgovorilo, da pacient sam, 31,7 % Ministrstvo za zdravje RS, 47,5% Častno razsodišče
Zbornice-Zveze, 5,8 % Ministrstvo za delo, družino in sociale zadeve RS, 64 % sodišče, 2,5
% center za socialno delo, 30,8 % za mladoletne osebe in osebe pod skrbništvom starši
oziroma skrbniki. Pravilnih odgovorov pri tem vprašanju – to je tistih, ki so obkrožili
samo vse tri pravilne odgovore – je le 17,2 %, napačnih pa 82,8 %. Pravilni odgovor na
vprašanje, ali zakon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno
ali ustno določiti komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme
zdravnik ali medicinska sestra sporočiti, je vedelo le 46,1 % vprašanih.
163
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič
v%
v%
v%
p
višja (n=42)
Izobrazba
srednja
(n=83)
21 ali
več(n=36)
p
11 – 20(n=28)
Delovna doba
0 – 10(n=60)
41 ali
več(n=39)
p
31 – 40(n=31)
Starost
(n=48)20 – 30
Spol
ženske
(n=126)
moški (n=11)
Celotna
populacija
Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo
prednost pred zakonom, je menilo 41,1 % vprašanih. T-test za neodvisne vzorce je
pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na število let delovne dobe, statistično
pomembno razliko v povprečni oceni (p=0,009).
v%
p
v%
Ali veste, kateri zakoni urejajo področje varovanja osebnih podatkov pacienta oziroma poklicne molčečnosti?
-
Ne
26,6 10,0 28,3
0,365
0,399
0,026*
0,132
29,8
36,7
17,9
29,8
35,7
13,9
30,5 20,0
24,2 30,0 23,9
27,7
13,3
23,1
31,6
7,1
25,0
28,0 17,5
41,1 60,0 38,9
38,3
40,0
46,2
35,1
39,3
52,8
32,9 55,0
8,1
4,3
10,0
12,8
3,5
17,9
8,3
8,5
-
Da, vendar le, kako se imenujejo
-
Da, okvirno poznam tudi vsebino
-
0,0
Da, vsebino poznam dokaj dobro
8,8
7,5
Kdo lahko medicinsko sestro razreši dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti (molčečnosti)?
- Pacient sam, sodišče in za mladoletne starši oz. skrbniki
17,2 9,1
18,1 0,450 20,8 16,1 17,5 0,854 20,0 7,1
21,6 0,251 13,1 26,2 0,068
Zakon o pacientovih pravicah določa, da ima 15 letni pacient pravico pisno ali ustno določiti, komu, kdaj in
katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme zdravnik ali medicinska sestra sporočiti.
- Drži
47,6 36,4 48,2 0,452 38,3 56,7 56,4 0,156 41,4 48,1 55,6 0,405 45,7 51,2 0,563
Če so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi določili, ima etično načelo prednost pred zakonom.
- Drži
44,2 54,5 43,5 0,483 43,5 31,0 56,8 0,111 40,4 29,6 66,7 0,009** 45,0 44,7 0,979
Kdaj se glede na Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije medicinska sestra
moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti?
- Če bi bila zaradi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti
78,6 66,7 79,4 0,373 67,4 75,0 94,3 0,015* 71,7 72,0 93,8 0,040* 72,2 89,7 0,032*
Kdo obravnava kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije?
- Častno razsodišče Zbornice – Zveze
73,5 72,7 73,3 0,969 64,4 70,0 90,6 0,031* 63,6 73,1 90,0 0,033* 72,6 74,4 0,842
Legenda: n = število enot v populaciji; % = odstotek posameznih odgovorov; p = p-vrednost (vrednost ≤ 0,05
pomeni statistično značilnost; rezultati, pri katerih ugotavljamo statistično pomembno razliko znotraj demografske skupine, so označeni z *, kadar gre za vrednost p≤0,05, oziroma z **, kadar gre za vrednost p≤0,01).
Tabela 2: Poznavanje zakonodaje in poklicne etike pri medicinskih sestrah (n=128),
primerjava po spolu, starosti, delovni dobi in izobrazbi
Na vprašanje, kdaj se po Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Slovenije medicinska sestra moralno ni dolžna držati poklicne molčečnosti, je 4,7 %
vprašanih odgovorilo, da v primeru, če sta pri otroku starša neprištevna ali, če otrok
zaradi določenih okoliščin nima staršev in skrbnikov. 68,8 % je odgovorilo, da če bi bila
zaradi pomanjkanja informacij ogrožena varnost pacienta, družine ali skupnosti, kar
je bil tudi pravilni odgovor. 2,3% je odgovorilo, da pri množičnih nesrečah, 2,3% pa
pri zapornikih, saj so dolžne poročati vse podatke zavodu, kjer je le-ta v času prestajanja zaporne kazni, ter 9,4 % je odgovorilo, da v vojni, saj se le-ta šteje kot posebna
okoliščina. T-test za neodvisne vzorce je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede
na starost (p=0,015), število let delovne dobe (p=0,040) in glede na izobrazbo, (p=0,032)
statistično pomembno razliko v povprečni oceni. Pri vprašanju, kdo obravnava kršitve
164
Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, jih je 64,8 % vedelo, da je to Častno razsodišče Zbornice-Zveze, 12,5 % jih je odgovorilo, da upravni odbor
Zbornice-Zveze, 2,3 %, da izvršni odbor regijskega strokovnega društva, 3,1 % predsednik
Zbornice-Zveze, 3,1 %, da odbor regijskih strokovnih društev in strokovnih sekcij pri
Zbornici-Zvezi, 2,3 % pa je odgovorilo, da nihče od naštetih. T-test za neodvisne vzorce
je pokazal med skupinami, ki se razlikujejo glede na starost, statistično pomembno
razliko v povprečni oceni (0,031).
RAZPRAVA
Rezultati pokažejo, da na področju poklicne molčečnosti ni statistično pomembnih razlik
glede na stopnjo izobrazbe. Menimo, da zato, ker gre pri tem predvsem za moralno držo,
ki ni toliko povezana z izobrazbo, saj, kot ugotavljata Tabak in Ozon (2004), navodila
oziroma zahteve, kadar le-te izhajajo iz moralne drže, izvajalci ponotranjijo in zvesto
izpolnjujejo.
Velika večina anketirancev sicer meni, da vedo, kateri so ključni zakonski akti s področja
varovanja osebnih podatkov, a več kot ena četrtina jih je priznala, da ne ve niti tega,
kako se imenujejo. Pri obeh vprašanjih, s katerima smo preverjali, koliko anketiranci
te zakone resnično poznajo, so pokazali dokaj slabo znanje. Zanimivo pri tem je, da ni
bilo nobene statistično pomembne razlike v uspešnosti reševanja teh dveh vprašanj med
tistimi, ki so se opredelili, da zakonodajo poznajo in tistimi, ki so priznali, da je ne, kar
spet morda nakazuje na pomanjkanje samokritičnosti. Manj kot ena petina anketirancev
je pravilno odgovorila, kdo lahko razreši medicinsko sestro dolžnosti varovanja poklicne
skrivnosti (molčečnosti), ali ima 15 letni pacient pravico določiti, kako se sme sporočati
informacije o njegovem zdravstvenem stanju, pa je vedela (le) slaba polovica anketirancev. Slabo poznavanju zakonodaje s področja varovanja osebnih podatkov bi verjetno
lahko pripisali predvsem pomanjkljivi izobrazbi s tega področja, pa tudi premajhni stopnji zavedanja o pomembnosti tega znanja. Človekove pravice in predvsem pacientove
pravice bi morale biti obvezen sestavni del študijskega programa pri študiju zdravstvene
nege, poleg tega pa bi morali redno organizirati izobraževanja s področja pacientovih
pravic za medicinske sestre, ki so že zaposlene, da bi to znanje lahko takoj prenesle v
prakso (Tabak in Ozon, 2004).
Predpostavljali smo, da se bodo anketiranci z visokošolsko izobrazbo pri poznavanju
zakonodaje bolje izkazali od tistih s srednjo, a ni bilo nobenih statistično pomembnih
razlik. Ta rezultat nakazuje, da se očitno pri študijskih programih, ki so jih anketiranci z
visokošolsko izobrazbo obiskovali, temu področju ni posvečalo dovolj pozornosti ali pa,
da te vsebine niso bile podane na ustrezen način. So pa rezultati pokazali, da obstaja
statistično pomembna razlika glede na delovno dobo, saj anketiranci z višjo delovno
dobo menijo, da bolje poznajo zakonodajo kot tisti z nižjo. To razlika je verjetno posledica tega, da je z dolžino poklicnega delovanja povezano tudi število izobraževanj.
Prav tako smo ugotavljali statistično pomembno razliko, kar zadeva starost. To, da so
anketiranci starejše generacije pokazali statistično pomembno slabše znanje od mlajših,
bi morda lahko pripisali temu, da starejši delavci kažejo manjši interes za napredovanje
in pridobivanje novega znanja (Bertolino, Truxillo in Fraccaroli, 2009).
Zanimalo nas je, kakšno je stališče anketirancev do vprašanja, kaj ima prednost, zakon ali etična načela, kadar so etična načela v navzkrižju z obstoječimi zakonskimi
določili. Tukaj ni pravilnega ali napačnega odgovora, saj to vprašanje predstavlja etično
165
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov
dilemo. Vsak pravnik bi gotovo dal prednost zakonu – vendar, “leges sine moribus vanae”
(“zakoni brez morale so jalovi”). Tukaj se je potrebno spomniti, da je osnovni princip v
zdravstvu “primum non nocere” (“najprej ne škoduj”) in ob tem medicinskih sester, ki so
v nacistični Nemčiji zagrešile zločine, ko so dajale zakonu prednost pred etičnimi načeli
(Kraljič, 2006), kar je argument za to, da naj bi bilo etično načelo nad zakonom. Pri
tem vprašanju je zanimivo dvoje. Prvič, da je manj kot 45 % medicinskih sester mnenja,
da ima etično načelo prednost. In drugič, da na razliko v odnosu do tega vprašanja
statistično pomembno vpliva le delovna doba (predpostavljali smo namreč, da tudi spol,
izobrazba in starost – slednja zaradi zgodovinskega spomina o zlorabi zakonodaje v preteklosti). Pri delovni dobi opažamo poleg statistično pomembne razlike tudi zanimivo
nihanje pri odgovorih: etičnemu načelu bi dalo prednost skoraj polovica tistih z 0 – 10 let
delovne dobe, le slaba tretjina tistih z 11 – 20 let delovne dobe in kar več kot polovica
tistih z 21 ali več leti delovne dobe (pri razdelitvi po starosti sicer opažamo enako nihanje). Menimo, da so anketiranci z 11 – 20 let delovne dobe najbolj vpeti v klinično
okolje, v katerem vladajo stroga pravila in se le-teh držijo kljub morebitnim osebnim
pomislekom. Anketiranci z 0 – 10 let delovne dobe so sicer prav tako naučeni, da se
morajo držati napisanih pravil, zaradi česar jih je več kot polovica mnenja, da ima zakon
prednost, vendar so zaradi svoje neizkušenosti manj legalistični. Anketiranci z 21 in več
let delovne dobe imajo verjetno že toliko izkušenj, da se zavedajo, da narava poklica od
medicinske sestre zahteva, da je etično ravnanje pri njenem delovanju na prvem mestu
in so poleg tega dovolj samozavestni na svojem področju, da to načelnost zagovarjajo.
Pri poznavanju Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije so
anketiranci pokazali dobro znanje – pravilnih odgovorov pri obeh vprašanjih, s katerima smo preverjali znanje anketirancev, je bilo skoraj tri četrtine, kar pomeni, da so s
kodeksom etike medicinske sestre očitno dobro seznanjeni. Odgovori so potrdili našo
predpostavko, da na poznavanje kodeksa etike vpliva dolžina izobraževanja. Pri tem
sklopu je bilo med anketiranci z visokošolsko izobrazbo statistično pomembno več pravilnih odgovorov. Prav tako so odgovori potrdili, da je število pravilnih odgovorov premo
sorazmerno z leti delovne dobe oziroma s starostjo, saj je bilo njihovo število pri vsaki
naslednji skupini statistično pomembno višje kot pri prejšnji. Menimo, da zato, ker z
leti in delovnimi izkušnjami narašča zavest o pomembnosti poznavanja lastnega kodeksa
etike.
V prispevku smo predstavili problematiko, ki se je marsikateri zdravstveni delavec niti
ne zaveda. Čeprav se nam zdi tema zelo pogosto obravnavana, temu ni tako.
V prihodnosti bi bilo produktivno našo raziskavo ponoviti tako, da bi jo izvedli v več
bolnišnicah po Sloveniji (pri čemer bi uporabili tudi čim bolj reprezentativen vzorec) ter
da bi večji poudarek namenili ugotavljanju vzrokov. Dobljene rezultate bi veljalo primerjati z rezultati nemške Študije upoštevanja varovanja osebnih podatkov v bolnišnici, ki
trenutno še poteka na več nemških bolnišnicah in jo izvaja Univerza za zdravstvene
znanosti, medicinsko informatiko in tehniko (Foth, 2010). S tem bi lahko ugotovili
prednosti in pomanjkljivosti določenega zdravstvenega sistema in se tako učili drug od
drugega. Prav tako bi bilo dobro izbrati še druge metode raziskovanja za postavljena
raziskovalna vprašanja, kot je na primer opazovanje v kliničnem okolju, saj bi tako lahko
primerjali rezultate različnih raziskovalnih metod.
166
Katja Terseglav, Brigita Skela Savič
ZAKLJUČEK
Menimo, da je poznavanje zakonodaje ključni element osnovne izobrazbe vsake medicinske sestre. Neznanje na tem področju je s pravnega vidika tudi nevarno za zdravstveno
ustanovo. Le-ta bi morala poskrbeti za več izobraževanj na področju zakonodaje – kajti,
kot smo povedali že na začetku prispevka – pravo, zdravstvena nega in medicina se tesno
prepletejo. Znanja na področju zakonodaje so tudi del obveznih vsebin, da si zaposleni
v zdravstveni negi lahko pridobijo licenco za delo, zato se lahko v prihodnosti pričakuje,
da se bo nivo znanja na tem področju povečal.
Ljudje so vse bolj osveščeni in se vedno bolj zavedajo svojih pravic. Bolnišnice bodo zato
morale v prihodnosti izvesti ukrepe, ki bodo izboljšale kakovost na področju zagotavljanja zasebnosti in varovanja osebnih podatkov. Poleg izobraževanja zaposlenih bodo
morale uvesti tudi spremembe na področju organizacije dela.
Ozaveščeni izvajalci in klinično okolje, ki pacientom (in zaposlenim) omogoča spoštovanje
zasebnosti, bodo bodočim študentom omogočili, da bodo tekom izobraževanja pridobljeno teoretično znanje med opravljanjem prakse ponotranjili in se naučili, kako to
znanje tudi uporabiti v konkretni situaciji.
Vedno bolje izobraženo osebje, ki bo poznalo pomen znanja s področja varovanja
osebnih podatkov, bo tudi motivirano za nadaljnje raziskovanje, kar bo pomembno za
zdravstvene ustanove, ki bodo hotele doseči izboljšave na tem področju, poleg tega pa
bo tudi dodatno pripomoglo k zavedanju pomembnosti te problematike.
LITERATURA
1. Bertolino M, Truxillo DM in Fraccaroli F. Age as moderator of the relationship of
proactive personality with training motivation, perceived development from
training, and training behavioral intentions. JOBE. 2009;30:1–16.
2. Bohinc M, Gradišar M. Informacijska zasebnost pacientov v zdravstvu. Obzor
Zdr N. 1999;33:239–42.
3. Foth M. Akzeptanzstudie zum Datenschutz im Krankenhaus. UMIT, 2010.
Dostopno na:
4. http://www.umit.at/page.cfm?vpath=departments/human/forschung/
akzeptanzstudie_zum_datenschutz_im_krankenhaus&expanddiv=subDeptIt
em188 (18.10.2010).
5. Kay Hall J. Nursing ethics and law. Philadelphia. Saunders, 1996.
6. Kraljič S. Pravna vprašanja v delu medicinskih sester. In: Reberšek Gorišek J,
Rijavec V, Flis V, Planinšec V, Kraljič S, eds. Medicina in pravo: sodobne dileme.
Maribor: Pravna fakulteta Univerze v Mariboru; 2006: 325–37.
167
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov
7. Pirc Musar N. Ne boli, dokler se ne zgodi nam. Pravna praksa. 2008; 7(33),3.
ODSEV ETIKE SKRBI S POUDARKOM
NA ZAUPANJU
8. Poredoš P. Zdravnik bolnikov zagovornik. Zdrav Vestn. 1998;10:557–60.
REFLECTION OF ETHICS OF CARING WITH
AN EMPHASIS ON TRUST
9. Starc I. Poklicna molčečnost v zdravstvu. Pravna praksa. 2006;25(33):3.
10. Tabak N, Ozon M. The influence of nurses’ attitudes, subjective norms and perceived behavioral control on maintaining patients’ privacy in a hospital setting. Nurs Ethics. 2004;11(4):366–77.
11. Tingle J, Cribb A. Nursing Law and Ethics. Oxford: Blackwall Publishing; 2007.
12. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004.
Anica Brezovnik, Lucija Mithans, Ana Mithans, Petrischa Robnik,
Danica Železnik
POVZETEK
Abstract
Teoretična izhodišča: Skrb za sočloveka
predstavlja etično dejanje, ki je v skladu
z zahtevami in pravili družbe ter temelji
na zaupanju, ki je osnova medsebojnega
odnosa.
Theoretical starting points: Caring for a
fellow human is an ethical deed that is in
compliance with the rules of society and is
based on trust, which is the base for mutual relation.
Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšno
mnenje imajo ljudje o zaupanju in etiki
skrbi v zdravstvu.
Goal of the research was to determine
what opinions do people have about trust
and ethics of caring in health care.
Metode: Raziskava je bila izvedena na
območju občine Slovenj Gradec v drugi
polovici marca 2011. Raziskovalni vzorec
je zajemal šest naključno izbranih anketirancev, ki so bili pripravljeni sodelovati.
Podatke smo obdelali s pomočjo analize
vsebine.
Method: The research was carried out in
the Slovenj Gradec municipality in the
second half of March 2011. The sample
included 6 random respondents that were
willing to participate. Data were processed with the help of content analysis.
Rezultati: Vsi anketirani dojemajo etiko,
skrb in zaupanje v zdravstvu kot izjemno
pomembne, izpostavljajo pa svoje nezadovoljstvo, ki temelji na slabih izkušnjah.
Iz analize vsebine smo oblikovali dve kategoriji: malomarnost in izgubo zaupanja.
Results: All respondents are understanding ethics, caring, and trust in health care
as very important, but are also stressing
their dissatisfaction, which is based on
bad experiences. From the content analysis we have formed 2 categories: carelessness and loss of trust.
Razprava: Etika, skrb in zaupanje so
pomembni elementi vsakega odnosa in
pomembno pripomorejo k profesionalnemu delu v zdravstvu.
Discussion: Ethics, caring, and trust are
important elements of every relationship
and are significantly contributing to professional work in health care.
VŠZV SG
Anica Brezovnik - [email protected]
doc. dr. Danica Železnik - [email protected]
168
169
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju
Zaključek: Pomanjkanje zaupanja v
zdravstvu pomeni izgubo ugleda tako
posameznega zdravstvenega delavca kot
zdravstva na splošno.
Conclusion: Lack of trust in health care
means the loss of reputation of individual
health care workers and health care in
general.
Ključne besede: etika, skrb, zaupanje.
Key words: ethics, caring, trust
UVOD
Etika skrbi je družbeno pomembna in vključuje prvine skrbstva. Etika je nauk o dobrem,
pravilnem delovanju v odnosu do drugega človeka. Nanaša se na človekova dejanja in
delovanja, ki so izbrana zavestno in namensko. V zgodovini predstavlja etična misel
večno temo človeškega duha, ki je vodilo za njegovo bivanje in sobivanje na svetu,
nikoli pa ni dokončno dorečena in definirana. Izhodišče vsake etike je moralna drža
človeka, vsak posameznik je nosilec etike, ki ravna v skladu s svojim prepričanjem,
kaj je dobro in prav. Človek ni samo individualno, temveč tudi družbeno bitje, deluje
v družbi, v poklicu, nanj vplivajo družbene sestavine ter poklicne zahteve in vrednote.
Etika je zlato pravilo, ki določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli biti
obravnavani sami (Šmitek, 2003, str. 13). Etika pomeni jasnost, poštenost, odgovornost
oz. prevzemanje stališč za določene javne razprave ali proti njim. Nedvomno je etika
postala pomemben način življenja v postmoderni družbi, ki ne priznava nobenih nespremenljivih omejitev (Tschudin, 2004, str. 37). Kaj je prav in kaj ne, je možno presojati
na podlagi veljavnih norm – zakonov, predpisov. Pri tem moramo vedeti, da ravnanje
po teh normah ne izpolnjuje vedno pogojev etičnega ravnanja. Zaposleni v nekaterih
poklicih so še posebej izpostavljeni in jih »uporabniki« zelo kritično ocenjujejo in tudi
pričakujejo, da bo njihovo delo opravljeno v skladu s splošno veljavnimi etičnimi normami (Mohar, 2003, str. 117). Skrb oz. pomoč drugemu je vrlina, ki ima pozitiven prizvok ter označuje človečnost. Pomembna je v vsakem odnosu, v vsaki kulturi. Človeku
vrača dostojanstvo in moč ter mu daje občutek varnosti. V sodobnem zahodnem svetu je
močno ukoreninjeno prepričanje, da skrb potrebujejo le odvisne osebe (invalidi, otroci,
bolni, starejši ipd.), medtem ko večina ljudi skrbi ne potrebuje. Skrb je razumljena kot
enosmeren odnos med tistim, ki skrb daje, in tistim, ki jo prejema (Švab, 2003). Korenine takšnega razmišljanja so nedvomno v razvrednotenju skrbi kot nepomembnega,
težaškega, pogosto neplačanega ženskega dela. Skrb se pogosto enači z zasebnostjo,
družino, ženskami. Danes je takšno pojmovanje skrbi vedno očitneje ozko in nezadostno. Na mesto redukcionistične definicije skrbi vse bolj persistentno stopa etika skrbi, po
kateri je skrb mnogo več, je »dejavnost človeštva, ki vključuje vse tisto, kar delamo, da
ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš svet, da lahko v njem kar najbolje živimo.
Ta svet vključuje naša telesa, nas in naše okolje, kar poskušamo preplesti v kompleksno mrežo, ki vzdržuje naše življenje« (Švab, 2003). Etika skrbi pomeni v zdravstvu,
predvsem pa v zdravstveni negi, temelj za profesionalno delo in zadovoljstvo pacienta.
Skrb v vseh pogledih vsebuje elemente altruizma. V koliko se osredotočimo na skrb v
zdravstvu, mislimo predvsem na pomoč pacientom s strani bolniškega osebja. Postaviti
pacienta (bolnika, varovanca, uporabnika, klienta) v središče dogajanja pomeni zavedati se številnih in različnih pristopov k njegovi celostni obravnavi (Klemenc, 2003).
V prispevku obravnavamo pojem skrbi z etičnega vidika. Skrb za sočloveka predstavlja
etično dejanje, ki je v skladu z zahtevami in pravili družbe.
170
A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik
Etika skrbi
Etiko v zdravstveni negi pomembno zaznamuje profesionalna vloga medicinskih sester
– skrb za pacienta. Skrb ne more biti neosebna, načelna. Skrb zahteva povezovanje z
bolnikom, razumevanje njegovih potreb in doživljanj in individualno ukrepanje (Šmitek,
2004).
Znanstvene temelje etike skrbi je postavila psihologinja Carol Gilligan, ki je pri raziskovanju moralnega razvoja žensk ugotovila, da ženske pri svojem moralnem odločanju
izhajajo iz drugačnega načina razmišljanja kot moški in da ima to razmišljanje korenine
v moralnem razvoju, ki se pri moških in ženskah razlikuje. Po njenem mnenju moški pri
moralno etičnem presojanju izhajajo iz stališč pravičnosti, ženske pa iz stališč, ki so
povezane s skrbjo (Šmitek, 2004).
Skrb v zdravstveni negi pomeni biti navzoč ob sočloveku, zaznati, da potrebuje pomoč,
ga negovati, tolažiti, zagovarjati, skrbeti zanj v najširšem pomenu besede: skušati
zadovoljevati njegove telesne, duhovne, psihične in socialne potrebe, kjer so izpostavljeni medosebni odnosi, vključno z odgovornostjo in izborom najboljšega delovanja v
danem trenutku. (Klemenc, 2003) Skrb za človeka ni preprosta, je najpomembnejša v
poklicu zdravstvene nege. Vodi do profesionalne odgovornosti, zato zahteva ustrezno
mero znanja in spretnosti. Skrb torej pomeni več kot čustveno povezavo ali odnos do
sočloveka. Pomeni ustrezno voljo, moč in znanje, česar pa pacient velikokrat ni sposoben realizirati. V tej skrbi je temelj poklicne etike v zdravstveni negi (povz. po Šmitek
1998 v: Železnik, 2003 str. 113). Bishop in Scudder pa strokovnost in etiko zaradi njune
neločljive povezanosti enačita – kar je strokovno, je po njunem mnenju tudi etično
(za bolnika dobro, pravilno, koristno) in etično je v abstraktnem pogledu tudi strokovno
(gl. Šmitek, 2004, cit. po Bishop in Scudder, 1990).
Za delo medicinskih sester je središčnega pomena beseda skrb (care). Skrb, skrbstveno
delo in profesionalna skrb so izrazi, ki jih Davies ločuje. Davies definira besedo skrb kot
dejavnost zadovoljevanja fizičnih, duševnih in čustvenih potreb drugega, zavezanost
podpori tistemu, za katerega skrbimo (Klemenc, 2003, cit. po Davies 1995).
Tronto ugotavlja, da je etika skrbi družbeno pomembna. V skrbi se zaporedoma odvijajo
štiri aktivnosti: skrbeti za – na splošno, prevzeti skrb oziroma poskrbeti za, posredovati
skrb in prejemati skrb (Šmitek, 2004, cit. po Tronto 1993).
Ključna razlika med domačo skrbjo in zdravstveno skrbjo/skrbjo v zdravstveni negi
(health care) je, da se prva odvija v zasebnem življenju, često s pomočjo ženskega
neplačanega doprinosa, kot še številne druge vloge v družini, medtem ko je druga
dejavnost povezana s specialno usposobljenostjo, zdravstvenimi ustanovami, zaposlenimi, ki delajo tudi za status, plačilo in moč pod hierarhično organiziranostjo (Klemenc,
2003, cit. po James, 1992).
Skrb pa se ne nanaša samo na pacienta, temveč tudi na okolje izvajanja zdravstvene
obravnave ter na medicinske sestre same. Ko v središče našega delovanja postavimo
pacienta, lahko ugotovimo, da v tem okolju delujejo zdravniki, ki ga zdravijo ali preiskujejo; medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki izvajamo zdravstveno nego; drugi
zdravstveni delavci in nezdravstveno osebje. V tem okolju, neposredno ob pacientu oz.
z njim, delujejo tudi zaposleni v oskrbovalnih službah, ki zagotavljajo primerne pogoje,
171
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju
da se lahko izvajajo temeljne dejavnosti zavoda. Sem je všteta še skrb za ustrezno
okolje in za druge dejavnosti, ki so potrebne za delovanje zavoda (Klemenc, 2003).
Etika sprašuje in skuša ugotoviti, kaj je dobro in prav, ter kaj je slabo in narobe. V vsaki
situaciji, ko nekdo potrebuje pomoč, igrajo pri odločitvi za pomoč pomembno vlogo
posameznikov sistem vrednot, njegove čustvene potrebe, spomin in »dober občutek«
(Tschudin, 2004).
Načela medicinske etike niso vedno povsem ustrezna za zdravstveno nego, saj razmerja
med medicinskimi sestrami in bolniki ter med zdravniki in bolniki temeljijo na različnih
osnovah. Razmerje med medicinsko sestro in bolnikom je bolj intimne in dolgoročne
narave. Razmerje med bolnikom in zdravnikom pa je pogosto zaznamovano z vmesnimi
instrumenti, kot sta stetoskop in informiranje, hkrati pa zdravnikom omogočajo beg
pred osebnim stikom (Tschundin, 2004).
Zaupanje
Ena izmed zelo pomembnih etičnih sestavin skrbi je zaupanje. Vzpostavljanje zaupanja
je osnova medsebojnega odnosa, ki omogoča udejanjanje skrbi. Johns (1996) opisuje zaupanje kot proces, ki se začne z informiranjem in zaznavo informacij na strani bolnika, o
možnih koristih in o morebitnih tveganjih v medsebojnem odnosu (Šmitek, 2004, cit. po
Johns 1996). Če posameznik zazna prednosti povezovanja in zaupa izvajalcu (medicinski
sestri), bo to v obojestransko korist in se bo proces ponavljal, dokler bo potreben. Če
pride do okoliščin, ki porušijo zaupanje bolnika v dobronamernost izvajalca, medsebojni
odnos ne bo več »dober« v etičnem pogledu. Pri bolniku se razvije več oblik zaupanja,
ki jih je potrebno upoštevati, da je medsebojni odnos dober, pravilen (Šmitek, 2004).
Zaupanje je definirano kot kakovost, ki goji zaupne odnose (Tschudin, 2004, cit. po
Roach 1992, str. 9). Večina medicinskih sester bi se strinjala, da je temelj skrbstvenega
dela zaupen odnos. Zaupanje je obojestransko: oba udeleženca v razmerju si morata
medsebojno zaupati. Če je eden od udeležencev v odnosu poklicno, mora biti drugi
popolnoma prepričan, da mu lahko zaupa. Odkritost je temelj medsebojnega zaupanja
(Tschudin, 2004).
Medicinska sestra naj bi k bolniku pristopila z veliko mero razumevanja za stisko, prijaznosti, topline, pozornosti, spoštljivosti, sprejemanja drugačnosti in hkrati odločnosti,
vztrajnosti, doslednosti. Prav odločnost medicinske sestre je poglavitnega pomena, kajti
le-ta v bolnikih vzbudi občutek varnosti. Bolniku naj bi zagotovila varno, podporno in
strukturirano okolje. V pogovoru naj bi ga motivirala, ga spodbujala, razbremenjevala,
mu pomagala in ga spodbujala pri vseh življenjskih aktivnostih. To čustveno zahtevno
delo zahteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje, prisotnost. Le tako
si lahko pridobi bolnikovo zaupanje za sodelovanje med zdravljenjem (gl. Šolc, 2004).
Ko je enkrat storjena škoda, je zelo težko vnovič pridobiti zaupanje (Tschudin, 2004).
Oseba, ki nudi skrb, mora imeti odgovornost in velik občutek za drugega človeka. Empatija in ustrezna komunikacija imata izjemno pomembno vlogo (gl. Tschudin, 2004).
Komuniciranje oz. odnos z zdravnikom in drugim zdravstvenim osebjem pomembno
vpliva na bolnikovo psihološko pripravljenost, da se sooči z boleznijo, s spremenjeno
samopodobo, pričakovanji v prihodnosti, s spremenjenimi odnosi do bližnjih, do dela
172
A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik
itd. To soočenje je pogosto celo bolj obremenilno kot bolečina zaradi bolezni. Bolezen
je včasih tudi reakcija bolnika na konfliktne socialne odnose in protislovja v komunikaciji
med bolnikom in pomembnimi osebami iz njegovega socialnega okolja, med katere sodi
tudi zdravstveno osebje (Ule, 2003).
METODE
Raziskava je bila izvedena v marcu 2011 na naključnem vzorcu šestih ljudi različnih
starosti in poklicev, od katerih smo pridobili soglasje. Sodelovanje je bilo prostovoljno
in anonimno. Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna metoda. Podatke smo zbirali s tehniko delno strukturiranega vprašalnika, s petnajstimi vprašanji odprtega tipa.
Vprašanja so bila za vse udeležence enaka. Posamezno anketiranje ni bilo časovno omejeno in je v povprečju trajalo dvajset minut. Zapisi anketiranja so sestavljali empirično
izhodišče raziskave, s katero smo ugotavljali utemeljenost raziskovalnega vprašanja,
»kaj menijo ljudje o etiki, skrbi in zaupanju v zdravstvu«. Gradivo je bilo analizirano
brez uporabe merskih postopkov, uporabili smo metodo analize vsebine, ki so jo sestavljali pojmi, kategorije in trditve. Oblikovali smo dve osnovni kategoriji: malomarnost in
izguba zaupanja.
REZULTATI
Rezultati raziskave so pokazali, da imajo sodelujoči v raziskavi več slabih kot dobrih
izkušenj z zdravstvom in zdravstvenimi delavci v smislu etike skrbi in zaupanja. Na
podlagi odgovorov na raziskovano vprašanje sta bili oblikovani dve kategoriji.
MALOMARNOST
}
}
• površnosti zdravstvenega osebja
• negativne izkušnje
• smrt iz malomarnosti, kar postane javno
znano s pomočjo medijev
• neurejenost
• izgubljena dokumentacija
Slika 1: Prikaz kategorije malomarnost v odnosu do podkategorij
IZGUBA ZAUPANJA
•
•
•
•
•
nezainteresiranost
nekorektnost
naveličanost
strah
skrb za »poznane« paciente/klientelizem
Slika 2: Prikaz kategorije izguba zaupanja v odnosu do podkategorij
173
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju
RAZPRAVA
V prispevku podrobneje obravnavamo eno izmed glavnih etičnih sestavin – zaupanje.
Izhajamo iz predpostavke, da brez zaupanja ni ustreznega odnosa in rezultata.
Na splošno se etične vrednote in pravila nanašajo na odnos do drugih ljudi, do ostalih
živih bitij in do samega sebe. Vsebujejo vzorce o tem, kako naj bi človek živel, katere
pravice in dolžnosti ima ter kako mora in sme delati (Grbec, 1992). Pregovor »motiti se
je človeško« velja v vsakdanjem življenju, v medicini in tudi v zdravstveni negi in ga
moramo imeti v mislih, ko se srečujemo z odkloni od pričakovanega načina dela in od
pričakovanih izidov. Ker taki dogodki niso vsakdanji, jih imenujemo izjemni dogodki.
Da s svojo dejavnostjo ne smemo povzročati škode bolniku, je načelo, ki ga moramo
imeti ves čas v mislih. Po mnenju Ivanuše in Železnik (2008) je komunikacija bistvenega
pomena za etično obravnavo bolnika. Pri delu se moramo navaditi shajati s tveganji, ki
jih zdravstvena nega prinaša, zato se mora vsak od nas zavedati možnih posledic in zato
pri delu uporabljati strokovna spoznanja in smernice. Cilj delovanja v zdravstvu je varno
delo in poštena obravnava neugodnih izidov. Lahko rečemo, da je pravilna zdravstvena
oskrba tista, pri kateri so bili pravočasno opravljeni pravi ukrepi pri pravem bolniku na
pravi način. Vse drugo je odklon od pravilne zdravstvene oskrbe (Kersnik, 2002). Odstopanja lahko privedejo do slabših izidov od pričakovanih in pri tem povzročijo škodo
bolniku ali varovancu. Kadar pride do neugodnega izida, je pomembno identificirati
posamezne faze negovalnega postopka in jih primerjati z ukrepi, ki jih predvideva stroka
(negovalni standard, smernica, protokol). V primeru vzročne povezanosti neugodnega
izida zaradi očitnega odstopanja od pravil stroke govorimo o zdravstveni napaki. Pri napaki torej ne gre za vsak odklon od norm, ki jih določa stroka, temveč za tista dejanja, ki
bolniku povzročijo bistveno škodo na zdravju ali premoženju in so v zakonu zaradi načina
izvršitve opredeljena kot napaka (Kersnik, 2002).
Vse izjave, ki smo jih pridobili v raziskavi, govorijo o tem, da se v zdravstvu prevečkrat
delajo napake ali prihaja do neželenih dogodkov, zaradi česar ljudje izgubljajo zaupanje, jih je strah. Sprašujejo se, ali zdravstveni delavci dejansko delajo v dobro pacientov.
Dobronamernost pomeni dolžnost medicinske sestre, da dela dobro, v skladu z dobrim in
pospeševanjem dobrega, medtem, ko načelo neškodljivosti pomeni preprečevati škodo
ali zmanjšati škodo, kjer je že prisotna. Neškodljivost pomeni tudi upoštevanje negovalnih standardov, ki vključujejo preventivne ukrepe za izogibanje nevarnostim, ki so
jim bolniki lahko izpostavljeni (Šmitek, 1998). Zaupanje je po mnenju večine vprašanih
odvisno od posameznega zdravstvenega delavca, ki naj bi bil iskren in tudi profesionalen, saj si edino na tak način lahko pridobi zaupanje. Pomembna sestavina za pridobitev
zaupanja je po mnenju nekaterih tudi skrbnost.
Sodelujoči v raziskavi razumejo zaupanje kot:
• »način, da se informacije, ki jih nekomu poveš, ne širijo naprej«;
• »občutek, da lahko nekomu verjameš glede določenih storitev, ki jih opravlja in o
katerih sam nimaš dosti izkušenj«;
• »nekaj, brez česar kakršenkoli odnos med ljudmi ne funkcionira v pravo smer«;
• »kot korektnost in vzajemnost«;
• »kot izredno pomembno sestavino srečnega odnosa«;
• »zaupanje je v vsakem odnosu vse«;
• »zaupanje lahko definiramo tudi kot temelj družbe«.
174
A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik
V zdravstvu je zaupanje pomembno, kot navajajo vprašani, za boljše zdravljenje,
zmanjšanje strahu, napetosti in stresa, za dober odnos med zdravstvenim delavcem in
pacientom. Eden od vprašanih je dejal, da prinaša zaupanje dvojno zadovoljstvo, tako
zdravstvenega delavca kot tudi pacienta. Navajajo, da si je zaupanje moč pridobiti na
več načinov, med katerimi so največkrat izpostavili poštenost, strokovnost ter sposobnost obdržati informacijo zase.
Zanimiva je bila naslednja ugotovitev, da nekateri vprašani zaradi večje strokovnosti
bolj zaupajo zdravnikom. Dva od vprašanih sta odgovorila, da zaupata zdravstvenim
delavcem, ki jih poznata. Po njunem mnenju se takšni zdravstveni delavci bolj posvetijo
posamezniku ter vložijo več truda za rešitev problema. Slednje je po našem mnenju
dokaj zaskrbljujoče v smislu etične obravnave in skrbi za tiste paciente, ki nikogar ne
poznajo, saj po njihovem mnenju zdravniki in ostalo zdravstveno osebje ne obravnavajo
vseh pacientov na isti način.
Vsi vprašani so mnenja, da zaupanje v zdravstvo pozitivno vpliva na zdravljenje, kar je
še večji dokaz, da ima zaupanje v zdravstvu velik pomen. Uspešno zdravljenje pomeni dvojno zadovoljstvo – pacienta in zdravstvenega delavca. Slednjemu daje pozitivno
povratno informacijo, da je delo dobro opravil, kar posledično zmanjšuje stres na
delovnem mestu.
Kljub vsem pozitivnim učinkom, ki jih ima zaupanje v zdravstvu, pa le-to ni vedno prisotno. Kot smo ugotovili, je s strani uporabnikov precej nezaupanja v zdravstvene delavce;
vsi vprašani so navedli primer nezaupanja v zdravstveno osebje.
Nadalje smo ugotovili, da si po mnenju vprašanih zaupanja v zdravstvu ni mogoče
ponovno povrniti. Eden od vprašanih je sicer navedel, da si je zaupanje težko ponovno
pridobiti, kar sicer pomeni, da določen odstotek možnosti ponovne pridobitve obstaja.
Pri tem je odvisno od situacije, v kateri so se pacienti znašli oz. ob kateri so izgubili
zaupanje v zdravstveno osebje.
Raziskava kaže, da zdravstveno osebje vpliva na zaupanje bolnikov s pozitivno osebnostjo, z usposobljenostjo, iskrenostjo, korektnostjo, s samim načinom dela, z ustreznim
odnosom do pacienta, poslušnostjo, predanostjo, nično malomarnostjo in nenazadnje
tudi s skrbnostjo – iz tega lahko potrdimo teoretične ugotovitve, da je zaupanje pomemben element etike skrbi.
Zanimiva je ugotovitev, da zaupanje ni vezano na določeno območje oz. kraj, da ga
ni mogoče posplošiti na celotno zdravstveno ustanovo, nanaša se na posameznega
zdravstvenega delavca. Glede pozitivnih izkušenj v zvezi z zdravstvenimi delavci so bili
anketirani bolj skopi. Vsi so potrdili, da imajo oz. so imeli pozitivne izkušnje z zdravniki, katerim zaupajo, pa najsi gre za zdravnike specialiste, kot so okulist, ginekolog in
doktor dentalne medicine ali za zdravnike oz. zdravstveno osebje, ki jih anketirani osebno poznajo. Kot smo ugotovili, anketirani kljub slabim izkušnjam ter izgubljenemu zaupanju določenemu zdravstvenemu osebju še vedno zaupajo, najbolj pogosto določenim
zdravnikom. Zaključimo lahko, da je zaupanje potrebno in da ga uporabniki zdravstvenih
uslug nujno potrebujejo, saj je od tega odvisen sam potek obravnave kakor tudi rezultat.
175
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju
A. Brezovnik, L. Mithans, A. Mithans, P. Robnik, D. Železnik
ZAKLJUČEK
10. Švab A. Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa. 2003;40(6):1094–1096.
V prihodnosti bo potrebno dati poudarek aktivnostim, ki lahko pomembno vplivajo na izboljšanje kakovosti etike skrbi in zaupanja v zdravstvo ter zdravstveno nego
kot njen integralni del. Že v času izobraževanja je potrebno študente zdravstvene
nege opolnomočiti z znanji iz etike, ki ji je potrebno dati poseben pomen. Aktivnosti v kliničnem okolju naj bi omogočale bolj etično ravnanje v timskem delu, dodatne
možnosti izobraževanja zdravstvenih delavcev, projekte kakovosti, spodbujanje zaposlenih k izboljšavam utečenega, zakoreninjenega načina dela ter stalnim zbiranjem in
vrednotenjem predlogov. Na področju zagotavljanja etičnega ravnanja bi lahko uvajali
sistem, ki vključuje razpravo o aktualnih problemih, o pojavljanju etičnih dilem, o etiki
skrbi in zaupanju.
11. Tschudin V. 2004. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy.
V zdravstveni negi je etika skrbi nujno potrebna, saj pomeni človečnost v smislu
razumevanja bolnikovih problemov ter reševanje le-teh s pomočjo empatije. Pacienti se
v trenutni nelagodni situaciji počutijo nesrečne in negotove, zato je potrebna njihova
profesionalna obravnava. S pomočjo skrbnosti zdravstveno osebje gradi na zaupanju, ki
je sestavina etike skrbi. Zaupanje je namreč osnova medsebojnega odnosa.
15. Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor :
Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru.
LITERATURA
1. Grbec V. Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor 1992; 26: 3–6.
12. Ule M. 2003. Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:
Aristej.
13. Železnik D. Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc D (ur.).
Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov, 2003: 111–115.
14. Grbec, V. (1992). Etika v zdravstveni negi. I. del. Zdrav Obzor, 26: 3–6.
16. Kersnik, J. (2002). Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice
za zdravnike družinske medicine, str. 1–6. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske
medicine SZD.
17. Klemenc, D. (2003). Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr
N, 37: 99–106.
2. Ivanuša A. Železnik D, Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor : Fakulteta za
zdravstvene vede, Univerza v Mariboru, 2008.
18. Mohar, P. (2003). Vzgoja mladostnikov za etičen odnos v zdravstveni negi. V: Klemenc,
D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 116–121. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.
3. Klemenc D. Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N.
2003;37 (99–106).
19. Šmitek, J. (1998). Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 32: 127−38.
4. Kersnik J. Zdravstvene napake. V: Zdravstvene napake. 19. učne delavnice za zdravnike
družinske medicine. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2002:
1–6.
20. Šmitek, J. (2003). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V: Klemenc, D. idr.,
Zdravstvena nega v luči etike, str. 13–19. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Ljubljana.
5. Mohar P. Vzgoja mladostnikov za etičen odnos v zdravstveni negi. V:Klemec, D.,Kvas,
A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str.116 – 121).
21. Šmitek, J. (2004). Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 38: 205–209.
6. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,
Šmitek, J. Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003 (str. 13 – 19).
7. Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 127 38.
22. Šolc, S. (2004). Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_
bo.html (11. marec 2011).
23. Švab, A. (2003). Etika skrbi – teorija, politike, prakse. Teorija in Praksa, 40(6): 1094–1096.
24. Tschudin, V. (2004). Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy.
8. Šmitek J. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Obzor Zdr N. 2004;38:205–209.
25. Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:
Aristej.
9. Šolc S. 2004. Vloga medicinske sestre pri bolniku. Dostopno na http://www.revijavita.com/Vita_40/Vloga_medicinske_sestre_pri_bo/vloga_medicinske_sestre_pri_
bo.html (11. marec 2011).
26. Železnik, D. (2003). Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc,
D. idr., Zdravstvena nega v luči etike, str. 111–115. Ljubljana: Društvo medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov.
176
177
N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk
KONFLIKT IN REŠEVANJE KONFLIKTOV V
ZDRAVSTVENI NEGI Z METODAMI
SUPERVIZIJE
Conflict and rescuing of conflicts in nursing
care with procedures of supervision
Nastja Slokar, Mihal Nanut, Kim Grudina, Tadeja Podobnikar Janežič,
Klavdija Pungartnik, Vesna Čuk
POVZETEK
ABSTRACT
Konflikti so prisotni povsod. Posledice konflikta so odvisne od odziva posameznika.
Neobvladani konflikti so lahko vir nasilja
ter poslabšanja ali prekinitve odnosov.
Notranje napetosti, ki jih ob nerazrešenih
konfliktih doživlja posameznik, lahko
prispevajo k duševnim ali psihosomatskim motnjam. Konflikti nastajajo tudi v
zdravstveni negi. Obvladovanje konfliktov
je pogosto povezano z nesodelovanjem.
Namesto k iskanju rešitev se zatekamo k
obtoževanju, nasilju ali prekinitvi komunikacije. Če v konfliktu predpostavljamo
usklajenost, ostanemo nepripravljeni in
brez moči. Namen prispevka je predstaviti primer iz klinične prakse študentov.
Predstavljena je izkušnja študentov pri
reševanju konflikta z uporabo izkustvene
metode učenja. Z učenjem v skupini smo
ugotovili, da je pomembno prepoznavanje
konfliktov in poznavanje konstruktivnih
načinov za soočanje z njimi. V supervizijskem procesu vsako konkretno izkušnjo
lahko uporabimo za učenje in za osebno
rast. Z izboljšanjem medosebnih odnosov
vplivamo na izboljševanje organizacijske
klime in reševanje konfliktov.
Conflicts are present everywhere. It is
dependent considering response, consequences of a war will be some. Uncontrollable conflicts can be source of violence
and a aggravation or break of attitudes.
Inner tensions, that a individual is experiencing them at unresolved wars, they can
contribute to mental or psychosomatic
disturbances. On the other hand light,
if we are aware of presence of conflicts
and if we know creative manners for confronting with them, we use conflicts as
source of personal growth and improvement of situation and attitudes.The article present the case of experiance of
students in clinical setting and problem
solving group in supervision section. Conflicts are occurring also in nursing care.
Restraining of conflicts is often conected
with noncompliance. Instead of to search
of solutions, turn to accusing, to violence
or breaks of communication. If we are
supposing congruency within a war, stay
unprepared and without strength. We find
out that with learning in supervision process, we can use rescuing of conflicts for
improving attitudes, better interpersonal
relationships and developement of organisational climate.
VŠZI UP
Nastja Slokar - [email protected]
viš. predav. mag. Vesna Čuk - [email protected]
178
Ključne besede: Konflikt, rešitev, konfliktna situacija, zdravstvena nega, supervizija.
Key words: Conflict, solution, conflict
situation, nursing care, supervision.
UVOD
Konflikt je neizogiben del življenja, zato je pomembno, kakšne strategije za reševanje
konfliktov uporabimo. Večina ljudi razume konflikt kot prepir ali celo pretep ter meni,
da so konflikti škodljivi in da se jim je najbolje izogibati. Strokovnjaki (Lipičnik, 1998,
Možina, 2002; Kobolt, 2004; Glasser, 2007; Ule, 2009) ugotavljajo, da so konflikti v
medosebnih odnosih neizogibni in da je ključnega pomena, kako jih obvladujemo. Eden
od štirih glavnih vzrokov za neuspeh v medsebojnih odnosih je prav pomanjkanje spretnosti za reševanje problemov in konfliktov. Smiselno je torej, da razvijamo svoje sposobnosti za njihovo obvladovanje in reševanje (Glasser, 2007).
Konflikti prinašajo tudi vrsto pozitivnih posledic. Pripomorejo, da ozavestimo probleme
in najdemo ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo energijo. Konflikti omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo medosebne odnose. Razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja
in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje,
prinašajo višjo raven kulture v interakciji ter omogočajo večje zaupanje tako sebi kot
drugemu (Payne, Walker, 2002). Za konstruktivno odzivanje na konflikte je potrebno, da
se jih naučimo prepoznavati in ustrezno reševati. Na ta način bomo imeli več možnosti
za izbor ustrezne strategije in pravilnega reševanja (Ule, 2009).
Ključna sposobnost ljudi je v zmožnosti reševanja konfliktov (Možina, 2002). Pomembna
je odzivnost na konfliktne situacije. Kolikor hitreje konflikt opazimo ali celo predvidimo,
toliko lažje ga rešimo ali obvladamo. Če ga prepoznamo šele takrat, ko se dva že divje
prepirata ali celo stepeta, so možnosti za uspešno obvladovanje precej manjše. Poleg
tega, da konflikte čim prej opazimo, pa je potrebno tudi, da pridobivamo veščine za
obvladovanje konfliktne situacije (Rungapadiachy, 2003). Reševanja konfliktov se lahko
naučimo, izkušnje pa pridobivamo vsak dan, npr. v reševanju in obvladovanju majhnih
konfliktov v odnosih, kjer obe strani hočeta dobro sodelovanje ali dober odnos. Sčasoma
se lahko izučimo v konstruktivnem obvladovanju konfliktov do te mere, da nam tudi večji
konflikti ali konflikti v slabših odnosih ne bodo povzročali več težav (Van Sell, 2001).
Teoretična izhodišča
Ravnanje s konflikti je pomemben vidik organizacijske kulture. Konflikt je v širšem
pomenu vsako delovanje neusklajenih dejavnikov ali neharmonije Sistem zaradi neusklajenosti na tak ali drugačen način ne deluje optimalno, zato so potrebne spremembe.
Konflikt lahko predstavlja nevarnost, hkrati pa je priložnost za razvoj posameznikov,
odnosov in skupnosti (Almost, 2005).
Konflikt nastane, ko se interesi vpletenih oseb med seboj izključujejo. Ločimo tekmovalni konflikt, ko zmaga enega, pomeni poraz drugega in razdiralni konflikt, ki ima namen škodovanje drugim.
179
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi
Značilnosti konflikta so:
•
•
•
•
vsaj dve osebi sta vpleteni v neke vrste interakcijo
vrednote se medsebojno izključujejo
v interakciji je poudarek na porazu ali oškodovanju nasprotnika
dejanja obeh oseb so v neposrednem nasprotju ( Možina, 2002).
Motivacijo za razvijanje umetnosti obvladovanja konfliktov pridobimo, če vključimo koristi, ki jih razrešeni konflikti prinašajo in možne negativne posledice nerazrešenih konfliktov. Če konfliktov ne razrešujemo, tvegamo poslabšanje vzdušja v organizaciji, upad
komunikacije in slabitev odnosa, ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa porast nasilja v
odnosu (Možina, 2002). Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov,
saj dokler le teh ne razrešimo, odnos ne more napredovati na nobenem področju. V
še težjih primerih lahko nerazrešeni konflikti povzročijo tudi duševne ali psihosomatske bolezni. Posledica nerazrešenih konfliktov je motnja optimalnega delovanja tako
posameznikov kot tudi odnosa ali skupine kot celote (Gale Zidar, 2005).
Odzivi na konflikte
Konflikt sproža napetost in bolečino, zato je nujno delovanje. Odzovemo se lahko na
različne načine:
• ga odrinemo in se delamo, kot da ga ni, ter se izogibamo področju, kjer je;
• izvajamo pritisk na druge z namenom, da bi se drugi podredili ali razrešili problem
(zahteve, izsiljevanje, obtoževanje...);
• se uklonimo pritisku oz. naredimo tako, kot da ga ne bi bilo in se zares ali navidezno prilagodimo oz. podredimo;
• iščemo kompromis, ki ga bolj ali manj hitro dosežemo;
• začnemo konflikt razreševati, kar terja precej več časa in napora, vendar
običajno pripelje do bolj kakovostnih rešitev (Možina, 2002).
Pri reševanju konfliktov je pomembno, do katere stopnje je oseba pripravljena sodelovati pri zadovoljevanju potreb drugih ljudi. Blake in Mouton (1964 v Almost, 2005)
sta opredelila pet načinov reševanja konfliktov. Prvi je umik, kadar ne verjamemo,
da je možno problem rešiti, sam konflikt pa doživljamo kot nevarnost. Drugi način je
podreditev, ki nastane običajno iz strahu, čeprav se ga morda ne zavedamo ali zaradi
možnega pritiska, ki bi lahko nastal, če se ne bi podredili, ampak bi problem izrazili.
Tretji način je izvajanje pritiska, ki ga izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje najpomembnejši. Drugo osebo običajno obravnavamo kot sredstvo in če se nam ne
prilagaja, kot vir težav. Dober način reševanja konfliktov je kompromis, na katerega
pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način vsi nekaj pridobili
Reševanje konfliktov
Razreševanje konflikta je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za vse vključene, pri
čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos. Razrešeni konflikti prinašajo
celo vrsto pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da ozavestimo probleme in najdemo
ustrezne(jše) rešitve, spodbujajo spremembe, razbijajo monotonijo in mobilizirajo
energijo, omogočajo, da bolj spoznamo sebe in drugega ter poglobimo in obogatimo
180
N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk
odnos. Poleg tega razrešeni konflikti prispevajo k širjenju znanja in poglabljanju razumevanja sveta in življenja, omogočajo bolj intenzivno sodelovanje, prinašajo višjo
raven kulture v interakciji ter omogočajo večje zaupanje tako sebi kot drugemu.
Za razreševanje je pogosto potrebno več truda, časa in energije, pa tudi dobra mera
ustvarjalnosti, da se domislimo novih rešitev. Pri sodelovanju se vzpostavi komunikacija
in rešitve, katerih se sicer sami (ali brez konflikta) mogoče sploh ne bi domislili (Lipičnik,
1998; Možina, 2002).
Konflikti, ki niso učinkovito razrešeni zaradi izogibanja ali zaradi neuspešnih poskusov razreševanja, se bodo pogosto ponavljali ter postali vir frustracije in sovražnosti
(Ule, 2009). Če konfliktov ne razrešujemo, lahko postanemo njihovi ujetniki, tvegamo
poslabšanje vzdušja, upad komunikacije in slabitev odnosa ter sčasoma njegovo prekinitev ali pa posledično tudi porast nasilja v odnosu. Tvegamo tudi, da (p)ostanemo ujetniki nerazrešenih konfliktov, saj dokler le-teh ne razrešimo, na zadevnem področju odnos
ne more napredovati. V še težjih primerih pa lahko nerazrešeni konflikti prispevajo tudi
k nastanku duševnih ali psihosomatskih motenj. Najmilejša posledica konfliktov, ki bi jih
morali razrešiti, a jih ne, pa je motnja optimalnega delovanja tako posameznikov kot
tudi odnosa ali skupine kot celote (Glasser, 2007).
Strategije reševanja konfliktov so v različnih situacijah lahko različne. Na primer, če smo
pod časovnim pritiskom, lahko izberemo kompromis ali prevlado oz. podreditev, odvisno
pač od tega, koliko nam je zadevna stvar pomembna. Če včasih popustimo, da drugemu
olajšamo rešitev, bo kdaj drugič tudi drugi lažje popustil nam, ko bomo v časovni stiski
ali nam bo stvar zelo pomembna. Prepogosta uporaba katerega koli načina prinese s
seboj neželene stranske učinke. Kdor se vedno podredi, se ne počuti upoštevanega in
se zdi sam sebi nemočen in izkoriščan. Kdor vedno sklepa kompromise, se mora stalno
pogajati za svoje pravice in je vedno delno prikrajšan. Kdor skuša vedno prevladati,
uničuje odnose in postane nepriljubljen. Kdor poskuša vedno razreševati konflikt, lahko
po nepotrebnem izgublja čas in energijo, saj ni vedno vse zelo pomembno. Najbolje
je torej vzdrževati ravnovesje med občutkom zase (pomembnost lastnih interesov) in
občutkom za drugega (pomembnost dobrih odnosov). Svoje interese ne moremo uveljaviti na račun drugih. Predpogoj, da začnemo razvijati sposobnost obvladovanja konfliktov je, da verjamemo, da se konflikte da razreševati. Poznamo različne vloge pri spoprijemanju s konflikti. Pri načinu zmaga – poraz obstaja en zmagovalec in en poraženec
in razdelitev vlog temelji na moči. Pri načinu poraz – poraz ni zmagovalca. Najboljši
način je zmaga – zmaga, ker sta obe strani sta z rezultatom zadovoljni (Lipičnik, 1998;
Možina, 2002).
Konflikti v zdravstvu in zdravstveni negi
V vsakodnevni klinični praksi je pomembno, da se zdravstveni delavci izogibamo konfliktom v komunikaciji s pacienti. Pomembno je, da upoštevamo načela terapevtske komunikacije: da si vzamemo čas in poslušamo paciente; jih informiramo o zdravstveni negi,
nudimo ustrezno podporo in svetovanje; smo pristni in spoštljivi, vzdržujemo zaupnost
in se izogibamo javnemu kritiziranju pacientov; se izogibamo preveliki meri vpletenosti
v odnosu do pacienta, ki bi lahko vodila v neprofesionalno razmerje in se izogibamo
neprimernemu razkrivanju samega sebe (Payne Walker, 2002; Kobolt, 2004).
Gregorc (2010) ugotavlja, da so konflikti prisotni tudi v slovenskem zdravstvu, kar doka-
181
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi
zujejo tudi rezultati raziskav o sodelovanju, komunikaciji, delovnih obremenitvah,
stresnih dejavnikih in o nasilju med zdravstvenimi delavci. Med medicinskimi sestrami
in zdravniki je izogibanje najpogostejši način reševanja konfliktov ne glede na organizacijske dejavnike, delovno dobo in spol zaposlenih. Zdravstveni delavci veliko časa
preživimo v službi, kjer delamo z drugimi ljudmi (skupaj kot tim ali vsaj v družbi drugih).
Vodilna organizacijska kultura v zdravstvu je hierarhija (Skela Savič, 2006) Konflikt na
delovnem mestu zelo oteži življenja drugih, saj ga pogosto odnesemo s seboj domov.
Organizacija dela v zdravstvu zahteva neprekinjeno zdravstveno varstvo, delitev del in
nalog je neenakomerna; zato so delovne obremenitve visoke in pogosto so zdravstveni
delavci izpostavljeni izgorevanju na delovnem mestu, posebej tam, kjer so konfliktne
situacije v odnosu do zaposlenih in pacientov pogostejše. Kobal Štravs (2006) je ugotovila, da dodatne obremenitve na delovnem mestu zmanjšujejo zadovoljstvo zaposlenih
v domu upokojencev. Čuk in Klemen (2010) v raziskavi med zaposlenimi v psihiatričnih
bolnišnicah ugotavljata, da je delo stresno in obremenjujoče. Najpogostejši dejavniki
izgorevanja pri osebju so utrujenost, izčrpanost, čustvene težave in motnje spanja. Na
stopnjo izgorevanja ne vpliva stopnja izobrazba ampak delovna doba. Gregorc (2010) v
raziskavi med medicinskimi sestrami in zdravniki ugotavlja, da vodilni v zdravstvu konfliktom ne povzročajo dovolj pozornosti, jih ignorirajo, zato medicinske sestre in zdravniki konflikte rešujejo sami. Ugotovitve raziskav kažejo, da izobraževanje o upravljanju s
konflikti ni izboljšalo sodelovanja med zaposlenimi v zdravstvu. Vodenje je neustrezno,
stopnja odgovornosti je precej večja kot so sposobnosti, pomanjkljive so možnosti rasti
in razvoja posameznikovih ambicij (Skela Savič, 2006; Gregorc, 2010).
PREDSTAVITEV PRIMERA IZ KLINIČNEGA USPOSABLJANJA
ŠTUDENTOV
Kobolt (2004) navaja, da je intervizijska metoda učenje, pri kateri mala skupina kolegov s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj opravlja supervizijo drug z drugim s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali v
času kliničnega usposabljanja. V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku
visokošolskega programa Zdravstvena nega smo študenti v skupini po pet izvedli primer
izkustvenega učenja. Vsebina intervizije je bila konkretna delovna izkušnja članov skupine in proces reševanja. Cilj skupine je bilo iskanje rešitev na osnovi preteklih izkušenj,
ki pomenijo možnost za uporabo in ravnanje v drugih situacijah v bodoče.
Opis dogodka
Pripoved študentk 2. letnika o dogodku na kliničnih vajah v splošni bolnišnici. Klinične
vaje so potekale po ustaljenem redu, da so na bolniškem oddelku vsako jutro začeli
najprej z odvzemom krvi, nato pa so jim naročili, da se vključijo v izvajanje aktivnosti
zdravstvene nege. Po pripravi materiala in pripomočkov sta študentki odšli v sobo. Ko
sta zaključevali z delom, je v sobo prišel eden izmed zdravstvenih tehnikov iz oddelka in ju pričel žaliti, da ne znata postiljati postelje in da ne znata izvajati postopkov
zdravstvene nege. S sošolko sta ostali brez besed. Po opravljeni zdravstveni negi je
prišel na vrsto zajtrk, pri katerem sta pomagali pri hranjenju tistih, ki so bolj oslabeli
in niso mogli samostojno jesti. Ena izmed študentk je spet poslušala žaljivke, da ne zna
nalivati hrane v skodelice, ne zna hraniti, zakaj hrani, kdo ji je naročil. Mentorica ni bila
prisotna, s sošolko nista vedeli, kaj storiti, počutili sta se užaljeno in jezno. Napetost
se je stopnjevala in žaljivke so se ponavljale tekom celega tedna. Na koncu tedna sta
182
N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk
študentki odreagirali tako, da sta se sprli s sodelavcem, ker sta se počutili prizadeti in
užaljeni. Ena študentka je konflikt poskušala ublažiti s humorjem, druga študentka pa je
izzvala konflikt, saj ni mogla zadrževati jeze v sebi.
Postopek reševanja problema
Refleksijo delovne izkušnje na kliničnem usposabljanju so študenti izvedli s komunikacijo in interakcijo v skupini z namenom predelave delovne izkušnje in problema. Cilj
skupinske supervizije je bila evalvacija poklicnih izkušenj in razvijanje poklicnih kompetenc v zdravstveni negi. V skupini smo se srečali štirikrat po enkrat tedensko. V skupini
smo razpravljali o navedenem primeru iz prakse po korakih: pripravljalna faza, uvodna
in osrednja faza ter zaključna evalvacija.
Supervizijsko vprašanje: Kakšni so načini premagovanja in obvladovanja konflikta v
kliničnem okolju, kako ga lahko rešujemo, kako ukrepamo v primeru konflikta in kako
se mu izognemo?
Potek dela v skupini
Usmerili smo se na vsebino dogodka in si zastavili supervizijsko vprašanje. Sledila je
komunikacija vseh članov skupine tako, da je vsak povedal svoje misli, ocene, doživljanje
in razmišljanje. Sledila je skupinska izmenjava, ki je vključevala odziv in povratno informacijo. Nato je sledilo iskanje možnosti reševanja ali profesionalnega ravnanja.
Ukvarjali smo se s problemom, ki se nam je zgodil na našem kliničnem usposabljanju.
Na začetku vsakega srečanja smo opredelili cilje oz. vrednotili prejšnje srečanje. V
skupini smo bili vsi člani aktivni, za komunikacijo smo si vzeli čas ter prisluhnili drug
drugemu, nismo se prekinjali, vsak je lahko povedal svoje mnenje. Ob zaključku smo
izvedli zaključno evalvacijo.
V skupini smo bili sami odgovorni za usmerjanje in skupinsko dinamiko in iskanje alternativ. V skupini smo si člani bili sposobni dajati podporo, si dajati povratne informacije in
jasna sporočila. Cilj izkustvene skupine je bil učenje iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov, soočanje s problemskimi in stresnimi vidiki v izobraževanju za poklic in razvoj novih
strategij. Učili smo se veščin komunikacije, prisluhniti drugim, deliti mnenje z drugimi,
da se bomo v bodoče lažje soočali z problemskimi in stresnimi vidiki našega poklica.
Uvodna faza je pomenila spoznavanje članov skupine. Preden smo se v skupini lotili
reševanja problema smo se na hitro spoznali med seboj, saj kljub temu da smo sošolci,
se mnogi izmed nas sploh ne dobro poznamo. V skupini, ki je sestavljena iz petih članov
smo si porazdelili vloge. Ena študentka je imela vlogo vodje skupine, ki je usmerjala
skupino, vodila diskusijo v skupini in pogovor, da je lahko vsak povedal svoje stališče.
Druga študentka je prevzela vlogo predstavljalca problema in je predstavila svoj problem, to je bila konfliktna situacija, ki se ji je zgodila na praksi in na osnovi katere smo
si potem tudi zastavili vprašanje. Tretji študent je imel vlogo opazovalca, dogajanje je
opazoval in si zapisal ter o tem poročal v zaključnem delu. Analiziral je, kakšen je bil
problem, kako ga je predstavljalec povedal, kako smo v skupini sodelovali, kakšno vlogo
je prevzela v skupini vodja ter kako se je sam počutil kot opazovalec, ker ni sodeloval
aktivno v diskusiji. Dve študentki pa sta bili aktivni članici skupine in delovali po načelu
metode ter upoštevali navodila študentke, ki je vodila skupino. Vsi študenti smo aktivno
sodelovali pri reševanju problema. Ob zaključku smo si vsi člani zastavili vprašanje, kaj
smo spoznali in občutili, kako se nas je primer dotaknil in ali je imel kakšen pomen za
nas?
183
N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi
Potek analize dogodka
6.
V skupini smo izbrali metodo reševanja konflikta, ki je predstavljena v Tabeli 1.
KORAKI
1.
STOPNJA
OPIS
NAČIN
Opisovanje
delovne izkušnje
2.
ZBIRANJE
PODATKOV
Seznam
pomembnih
dejavnikov
povezanih s tem
problemom
3.
PRESOJA
4.
ANALIZA
5.
ALTERNATIVE
REŠITEV
PROBLEMA
Ovrednotenje:kaj
je bilo slabo in
kaj dobro pri tej
izkušnji
Pregled vidikov
problema,
postavitev
zaključkov
Razmišljanje o
rešitvah
REFLEKSIJA IZKUŠNJE
V našem primeru je prišlo do konflikta med
študenti in zdravstvenimi delavci na klinični praksi.
Zdravstveni delavec se je nesramno in žaljivo
obnašal do študentov.
Čustvene reakcije študentov so bile užaljenost,
prizadetost in jeza. Razmišljali smo, da ne cenijo
dela in da se norčujejo. V tej situaciji je bilo
pomembno racionalno razmišljanje, prevladovali so
močni občutki, da bi se od situacije oddaljili. Drugi
delavci so delno sočustvovali s študenti, ki so bili
žrtev konflikta.
Situacija je bila zelo neprijetna in težka, saj
je predstavljala za študente psihičen stres in
razočaranje nad nekaterimi sodelavci.
Pomen situaciji je bil velik, ker je vplival na
stanje in počutje študentov na oddelku. Vzrok za
to situacijo vidimo v tem, da je bil zdravstveni
delavec živčen, je imel slab dan ali osebne težave
in zato je napetost prenesel na druge. Zdelo se
nam je krivično, da se je znesel na druge, saj so
študentke svoje delo opravile profesionalno. V
službi se moramo obnašati vedno korektno do naših
sodelavcev v zdravstvenem timu. Napetosti in
osebne težave ne smemo prenašati na druge. Tudi,
če naletimo na slabo opravljeno delo pri drugem, mu
to povemo na miren način in ne žaljivo in nesramno
ne glede na vlogo in položaj.
Ker konflikt sproža napetost in bolečino je nujno, da
se nanj odzovemo. Odzvali bi se lahko na različne
načine: odrinili problem in se delali, kot da ga ni;
se umaknili, če bi mislili, da ni možno rešiti problem
in konflikt doživeli kot nevarnost; izvajali pritisk
na druge z namenom, da bi se nam drugi podredili
(zahteve, izsiljevanje, obtoževanje...). Pritisk
izvajamo, kadar so nam lastni interesi ali ideje
najpomembnejši. Drugo osebo obravnavamo kot
sredstvo, in če se nam ne prilagaja, kot vir težav;
Če bi se uklonili pritisku oz. naredili tako, kot da
ga ne bi bilo in se zares ali navidezno prilagodili oz.
podredili, podredimo se običajno iz strahu (čeprav
se ga morda ne zavedamo) pred možnim pritiskom
– ta bi verjetno nastal, če se ne bi podredili, ampak
bi problem izrazili;Lahko bi poiskali kompromis,
ki ga bolj ali manj hitro dosežemo, na kompromis
pristanemo, kadar se nam zdi, da bomo na ta način
iztržili vsaj nekaj, sicer pa bi tvegali, da ostanemo
praznih rok;
Najboljši način je reševanje konflikta, kar terja
precej več časa in napora, vendar običajno pripelje
do bolj kakovostnih rešitev. Razreševanje konflikta
je iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za oba,
pri čemer vsak ohrani lastne interese in tudi
dober odnos. V tem primeru bi izbrali pogovor z
zdravstvenim delavcem in kliničnim mentorjem.
184
EVALVACIJA
ALTERNATIV
Izbira najboljše
rešitve
IZBOR
REŠITVE
7.
NAČRT
DEJAVNOSTI
Izdelovanje načrta
za doseganje cilja
8.
IZVEDBA
AČRTOVANIH
AKTIVNOSTI
Odločanje
9.
PREGLED
REZULTATOV
Spoznanje
10.
EVALVACIJA
Vrednotenje
Izbrali smo način razreševanja konfliktov, za
katerega smo ocenili, da nas pripelje do najboljših
rešitev. Prednosti te rešitve so, da je dobra za vse
udeležene v konfliktu in se tudi ohrani dober odnos.
Tako reševanje pa je pogosto tudi naporno in zahteva
dosti časa. Razrešeni konflikti prinašajo veliko
pozitivnih posledic, saj pripomorejo, da ozavestimo
probleme in najdemo ustrezne rešitve, spodbujajo
spremembe, omogočajo, da bolj spoznamo sebe
in drugega ter poglobimo in obogatimo odnos.
Omogočajo tudi bolj intenzivno sodelovanje.
Za rešitev konflikta smo načrtovali, da bi se z
zdravstvenim delavcem, s katerim smo bili v
konfliktu pogovorili, zakaj je tako ravnal z nami.
Kadar pride do prepira, pogosto krivimo drug
drugega, zato ne bomo druge krivili po nepotrebnem,
ampak bomo prevzeli odgovornost za svoje vedenje.
Prevzemanje odgovornosti tudi pomeni, da namesto
izgubljanja časa z ugotavljanjem ali dokazovanjem,
kdo je kriv, iščemo rešitev za nastalo situacijo. Za
uspešno rešitev je pomembno, da komunikacije ne
bomo prekinili. Če je ne bomo mogli vzdržati, lahko
'vzamemo odmor, komunikacijo prekinemo le za
toliko časa, da se pomirimo.
Pogosto smo prizadeti ali jezni zato, ker si napačno
razlagamo, napačno dojemamo situacijo, drugi (v
tem primeru zdravstveni tehnik) pa isti dogodek
drugače razlaga. Preverili bomo ali smo prav
razumeli dogajanje, kar nam je bilo rečeno in kako
je drugi razmišljal. Če se v takem primeru odzovemo
le na to, kar je bilo rečeno, se bo konflikt po
nepotrebnem poglobil. Namesto tega bomo preverili
ali drugi izrečeno resno misli.
Ocenjujemo, da je reševanje konflikta najboljši
način. Počutimo se bolj sprejeto smo mirni in
neprizadeti.
Prednost rešitve konflikta je boljše počutje med
sodelavci v timu in bolj kakovostna zdravstvena
nega. Po doživetem konfliktu razširimo svoje
poglede na svet in pridobimo mnogo spoznanj ter
se tako naučimo marsikaterih izkušenj. Ko pride
v timu do konfliktov, je za zdravstvene delavce
stresna situacija. Na delovno mesto ne prihajajo
tako z veseljem in niso motivirani, kot bi bili če do
konflikta ne bi prišlo.
Pri obravnavanju tega konflikta in ugotavljanju
rešitev smo se veliko naučili o konfliktih, ki se nam
zgodijo v različnih okoljih. Da ne bomo postali
ujetniki konfliktov, se jih moramo naučiti učinkovito
reševati, da se bomo bolje počutili in ohranjali
boljše odnose s sodelavci in ljudmi, ki nas obkrožajo.
Tabela 1: Postopek reševanja problema iz klinične prakse
Evalvacija supervizijske skupine
V študiji primera smo uporabili metodo izkustvenega učenja, saj smo na primeru iz
klinične prakse raziskovali teoretične vsebine ter spoznavali, kako bi jih lahko prenesli
v prakso. V skupinski dinamiki smo dobili izkušnjo interakcije med člani skupine in se
spoznavali v različnih vlogah. Z refleksijo izkušnje smo analizirali mišljenje, počutje in
185
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi
vedenje. V diskusiji smo prišli do zaključka, da je za preprečevanje konfliktov v zdravstvu pomemben pogovor brez motečih dejavnikov, preveriti je potrebno razumljivost
informacij ter znati pozorno poslušati. V skupini petih članov smo uporabili intervizijsko
metodo izkustvenega učenja, ki vključuje vpogled v lastne profesionalne postopke in
razvijanje profesionalnih kompetenc. To je integracija praktičnih izkušenj s teoretičnim
znanjem. Vključili smo konkretno delovno izkušnjo, refleksijo in razmislek o njej,
primerjavo izkušenj in učenje, kako bi lahko delovali na nov način v bodoče.
3 ZAKLJUČEK
Za reševanje konfliktov je pomembno ugotavljanje vzrokov konfliktov, strpno upoštevanje
obojestranskih interesov, konstruktivni cilji in izdelana strategija reševanja.
Z metodo supervizije in izkustvenega učenja v zdravstveni negi, ki je didaktična in
podporna metoda, lahko spodbudimo profesionalni razvoj in osebno rast. Pri svojem
delu se medicinska sestra srečuje z mnogo pacienti. Dejavniki, ki vplivajo na konfliktne
situacije v zdravstveni negi so delovni čas, pomanjkanje osebja, potreba po formalnem
izobraževanju in stalnem strokovnem izpopolnjevanju, psihične in fizične obremenitve,
odgovornost do dela in kontakti s svojci. Od znanja, motivacije in čustev je odvisno,
kako jih bomo obravnavali. Zdravstvena nega je emocionalno zelo zahtevno delo. Emocionalno delo v zdravstveni negi zajema široko paleto pozitivnih in negativnih čustev in
je poleg komunikacije tisti element, ki najbolj vpliva na njeno učinkovitost in kakovost
na eni strani ter na profesionalno identiteto, osebno samopodobo, zdravje in dobro
počutje delavcev na drugi strani. Pri svojem delu se v zdravstvu pogosto srečujemo s
pacienti v težkih ali negotovih situacijah, kar zahteva neprestano upravljanje in nadzorovanje lastnih in pacientovih čustev, ki vodi v oblikovanje določenih strategij, ki so nam
v pomoč tudi pri obvladovanju konfliktov.
N. Slokar, M. Nanut, K. Grudina, T. P. Janežič, K. Pungartnik, V. Čuk
7. Kobal Štravs K. Zadovoljstvo zdravstveno negovalnega kadra v zdravstveni
negi in oskrbi v Domu upokojencev Idrija. Obzor Zdr N 2006; 40(4):229-236.
8. Lipičnik B. Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: GV izobraževanje; 1998: 263265.
9. Možina S: Odnosi in nasprotja v organizaciji In: Možina S( ur. ) Management nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta; 2002: 561- 616.
10. Payne S, Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002: 63105.
11. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy;
2003: 231-240.
12. Skela Savič B. Organizacijska klima in uvajanje sprememb v slovenskih
bolnišnicah: subkulture in mesto zdravstvene nege. Obzor Zdr N. 2006: 40(4):
187-196.
13. Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede; 2009: 315-409.
14. Van Sell M.: Role Conflict and Role Ambiguity. London: Human Relations;
2001,34: 43-71.
4 LITERATURA
1. Almost J. Conflict within nursing work environment: concept analysis, J Adv
Nurs. 2005, 53(4): 444-493.
2. Čuk V, Klemen J. Izgorevanje osebja v zdravstveni negi na psihiatričnem
področju. Obzor Zdr N. 2010; 44(4): 179-188.
3. Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV
Izobraževanje;2005.
4. Glasser W. Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem. Ljubljana:
samozal. Urbančič; 2007: 144-156.
5. Gregorc C. Reševanje konfliktov:medicinske sestre, zdravniki. Obzor Zdr N.
2009: 43(3): 155-162.
6. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004.
186
187
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
Pomanjkanje empatije pri
zdravstvenih delavcih kot
supervizijski problem
Lack of empathy at health workers as
a supervision problem
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
POVZETEK
ABSTRACT
Empatija je racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanja vanj.
Prispevek obravnava primer pomanjkanja
empatije pri zdravstvenih delavcih, pri obvladovanju bolečine, ki študentom pogosto predstavlja težave tekom usposabljanja
v kliničnih okoljih. Namen prispevka je
predstaviti študijo primera in izkušnje
študentov v prvem letniku izobraževanja
tekom usposabljanja v domu starejših
občanov. Pomanjkanje empatije v praksi se pogosto razlaga s pomanjkanjem
kadra, časovno stisko in prevelikim obsegom dela. Metode reševanja problemov v procesu izobraževanja, problemsko
učenje in kritično razmišljanje študentov
zdravstvene nege, so pomembne učne
metode, ki se uporabljajo pri izkustvenem
učenju. Študenti preko konkretne izkušnje
in refleksije izkušnje poiščejo nove načine
za reševanje in nove oblike vedenja v
klinični praksi.
Empathy is rational and emotional activity, which is based on the ability to understand patients and to familiarize oneself with patients and their situation. The
article present the case study about the
lack of empathy at health workers in pain
management, as appears to students a
problem during training in clinical setting.
The purpose of the article is to present
the case study and the experience of students in their first year of training in the
nursing home. The reason for the lack of
empathy in practice is shortage of nursing staff, lack of time and comprehensive
amount of work. Methods of problem solving in the process of education, problem
based learning and critical thinking of
students in nursing, are important teaching methods, which are use in experience
learning. Students can find new ways to
solve the problems and new forms of behavior in clinical practice through explicit
experience and reflective thinking.
Ključne besede: empatija, zdravstvena
nega, motivacija, bolečina.
Key words: empathy, nursing care, motivation, pain.
VŠZI UP
Anita Bratuž - [email protected]
Bianka Vodovnik - [email protected]
viš. predav. mag. Vesna Čuk - [email protected]
188
UVOD
Teorija izkustvenega učenja in teorija vseživljenjskega razvoja nudita osnovo za
učinkovito predelavo delovnih izkušenj in njihovo integracijo v proces vseživljenjskega
učenja in s tem razvoja profesionalnih kompetenc. Motivacija odraslega je energija,
ki vpliva in usmerja proces učenja (Kobolt, Žorga, 2000). Dewey (1938 v Kobolt, 2004)
je v svoji teoriji izkustvenega učenja poudaril kontinuiteto in integracijo kot osnovni
kategoriji izkustvenega učenja. Teorijo je nadgradil Kolb (1984 v Kobolt, 2004), ki je
zagovarjal stališče, da se pri učenju ustvari znanje na osnovi spremembe izkušnje ter
neposrednega dojemanja, ki traja celo življenje. Sodobni koncepti supervizije so integrativni in združujejo elemente sistemske teorije, psihodinamskega razumevanja,
upoštevajo teorije učenja, spoznanja o socialni percepciji, o vlogah in odnosih med
strokovnjakom in pacientom ter o odnosih med podsistemi in skupinami ter posamezniki
znotraj celotne ustanove. Supervizija je oblika izkustvenega učenja, ki jo Kobolt (2009)
opredeli kot posebno učno, razvojno in podporno metodo, ki delavcem zaposlenim na
področju psihosocialnih in zdravstvenih poklicev omogoča, da preko lasnih izkušenj
prihajajo do novih strokovnih in osebnih spoznanj. V različnih oblikah omogoča supervizija udeležencem v individualnem ali skupinskem okolju pri integraciji praktičnih izkušenj
s teoretičnim znanjem, razbremenitvi napetosti in stresov (Kobolt, Žorga, 2000; Kobolt,
2004; Kobolt, 2009) Z refleksijo poklicnih problemov v procesu izkustvenega učenja raste
strokovna kompetentnost in kakovost dela.
Podporno komuniciranje nam omogoča, da v zdravstveni negi izvajamo aktivnosti komuniciranja z namenom dajanja iskanja in pomoči ljudem v stiski. Pomoč lahko dajemo v
obliki pozitivne čustvene podpore ali v interakciji s situacijami pri reševanju problemov.
Podporno socialno vedenje in komuniciranje lahko zmanjša bolečino. Najpomembnejša
dejavnika sta empatija in sočutje (Ule, 2009).
Empatija
Empatija je racionalno in čustveno dogajanje, ki temelji na sposobnosti postavljanja v
položaj drugega in vživljanja vanj (Ule, 2009). Poklic medicinske sestre nedvomno sodi
med poklice, kjer je sposobnost empatičnega odnosa zelo pomembna, saj nam le-ta
omogoča delo z ljudmi, da drugega razumemo in z njim sočustvujemo. Empatija pomeni
zaznavanje duševnega doživljanja drugega človeka vendar ne sodoživljanje. Empatijo
opredeljujemo kot vživljanje, akt projiciranja samega sebe v določen položaj, kot obliko
identificiranja z nekom. Omogoča nam, da se vživimo v počutje druge osebe, vendar se
z njo ne poistovetimo. Empatija omogoča tudi, da se postavimo na stališče drugega in
analiziramo svet iz perspektive drugega (Ule, 2009). Empatija olajša interakcijo, saj
nam pomaga predvideti, kaj bo storil drugi, in se tako lahko pripravimo na ustrezen
odziv. Besedo empatija so razvili psihologi in jo opredelili kot ohranitev ideje jaza,
projiciranega v zaznavni objekt. Empatija je domišljijsko zavedanje emocij drugega
(Payne, Walker, 2002). Empatija je sposobnost prepoznavanja drugega prek verbalnega
in neverbalnega vedenja, njegovih čustev in doživljanja. Pomemben cilj empatije je
prepoznavanje skritih čustev in namenov, ki se jih opazovana oseba niti sama ne zaveda
(Kralj v Kobolt, 2004).
Empatija ima kognitivno, čustveno in etično dimenzijo. Vedenje in obnašanje zaposlenih v zdravstvenih dejavnostih je pogosto pogojeno z njihovo čustveno inteligenco,
189
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem
stabilnostjo in določenimi osebnostnimi lastnostmi. Empatija je povezana z etiko skrbi
in odgovornosti za ljudi v težkih okoliščinah. Za delo v zdravstveni negi potrebujemo
pozitivna stališča do pomoči drugim in zaupanje, da drugim ljudem dovolimo, da se
odzovejo, da se zanesemo na kompetentnost in pripravljenost drugih za pomoč (Ule,
2009).
Sposobnost empatičnega odnosa ni pri vseh ljudeh enaka. Če posameznik ni sposoben
empatije v odnosu z drugim, potem to pomeni izgubo za oba. Ljudje navadno iščemo
družbo tistih ljudi, pri katerih vzbujamo zaželene interpretacije o sebi oziroma si želimo,
da bi nas videli take, kot se vidimo sami. V nasprotnem primeru se v svoji identiteti
čutimo ogrožene. To vpliva na naše vedenje in s tem, tudi na odnos kot celoto. Občutek,
da razumemo drugega in da drugi razume nas, nas ponavadi navdaja z zadovoljstvom.
Če med dvema prevladuje medsebojno nezaupanje, enak občutek lahko povzroči tudi
strah. Empatični odnos je samo ena izmed sposobnosti, ki jih mora medicinska sestra pri svojem delu razviti. Terapevtski odnosi in komunikacija s pacienti in varovanci omogočajo aktivnosti zdravstvene nege, izvajanje intervencij in skrb za bolnike,
zaupanje, empatijo in vzajemnost. Prepreke, ki nam terapevtski odnos onemogočajo,
pa so strah, stereotipno vedenje, nesposobnost osebnega - telesnega stika in pretirana
radovednost (Payne, Walker, 2002; Rungapadiachy, 2003; Tschudin, 2004; Kobolt, 2009).
Motivacija
Motivacija je med najpomembnejšimi psihološkimi procesi. Je proces izzivanja, usmerjanja in uravnavanja človekove aktivnosti k cilju oziroma zadovoljitvi potrebe, ki je
bila izvor motivacije. Potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski cilji pa so tiste prvine motivacijske situacije, ki nas privlačijo. Motivov ne
moremo uresničiti, če se ne pojavi ustrezno motivirano obnašanje ali »notranje stanje, ki zbuja, usmerja in vzdržuje vedenje«. Vsaka človekova dejavnost je motivirana.
Motivacija omogoči človeku, da zadovolji potrebo, cilj, ki si ga je zastavil ali pa mu je
bil postavljen (Musek et all, 1999).
Kobal in Musek (2009) opisujeta notranjo in zunanjo motivacijo. Notranja motivacija je
prirojeno in naravno nagnjenje za razvoj naših notranjih sposobnosti prek učenja, za
katerega ni potrebna zunanja spodbuda. To pomeni, da se notranje motiviran človek ne
oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti,
saj so zanj značilne notranje motivacijske spodbude(radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba), ki neposredno spodbudijo motivacijski proces. Cilj
delovanja je v dejavnosti sami. Proces je pomembnejši od rezultata in je vir podkrepitve
v človeku. Za zunanjo motivacijo so značilne motivacijske vzpodbude, ki izhajajo iz
okolja. So posredne in jih uporablja oseba od zunaj (starši, učitelji, sošolci, vrstniki), da
bi z njimi sprožili motivacijski proces. Zunanje motiviran človek deluje zaradi zunanjih
posledic (pohvala, graja, nagrada, kazen, preverjanje in ocenjevanje). Aktivnost ga ne
zanima, delo je le sredstvo za doseganje pozitivnih in izogibanje negativnih posledic.
Zunanja motivacija pogosto ni trajna (Kobal, Musek, 2009). Posameznika motivira neki
pričakovan rezultat, ki si ga postavi za cilj delovanja in je pomembnejši od procesa
samega. Učna motivacija pomembno vpliva na razlike glede uspešnosti v izobraževalnem
procesu (Juriševič, 2006).
190
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
Bolečina
Bolečina po je definiciji združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in
čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vzrok bolečine
ni nujno poškodba tkiva in tudi ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina.
Bolečino občutimo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj
različno čustveno odzovemo. Sleherni posameznik doživlja bolečino tudi pod vplivom
različnih psiholoških dejavnikov (Payne Walker, 2002; Lawson, et al. 2004). Doživljanje
bolečine je odvisno od prepletanja dejavnikov kot so narava okvare tkiva, duševnega
stanja in od družbenih dejavnikov. Poteka na štirih nivojih:
• Nivo: občutenja bolečine - neprijeten občutek, ko bolečino zaznamo.
• Nivo: zavedanja bolečine - subjektivna ocena bolečine, opredeljena v času in
prostoru.
• Nivo: čustveni odziv na bolečino - neugodje, trpljenje, ki povzroča tesnobo,
žalost,obup, brezvoljnost in strah.
• Nivo: vedenjski odziv na bolečino. Besedno se lahko kaže kot stokanje, ječanje,
kričanje, opisovanje bolečine in nebesedno kot zaščita, umik okončin ali telesa od
bolečinskega povzročitelja, določena drža, ležanje, ki olajša bolečino, jemanje
protibolečinskih zdravil, iskanje zdravniške pomoči (McCaffery, Beebe, 1994).
Osebnostna struktura in duševno stanje bistveno vplivata na doživljanje in izražanje
bolečine – na prag za bolečino, zmožnost oziroma nezmožnost prenašanja bolečine
glede na trajanje in jakost bolečine (toleranca na bolečino), na vedenje obolelega ter
na razumsko kontrolo nad bolečinskim dražljajem in vedenjem (Payne, Walker, 2002,
65). Bolečina, bolezen, okvara tkiva, izguba zdravja, izguba funkcije telesa povzročijo
žalost, depresijo in tesnobo (Musek, Tušak, Zalokar Divjak, 1999). Nekateri ljudje se
burno, silovito in dramatično odzivajo že na blage bolečinske dražljaje, drugi mirno,
tiho in neopazno trpijo ter prenašajo tudi močnejšo bolečino. V tretji skupini so ljudje,
ki čutijo in tožijo nad trajno, hudo in skrb zbujajočo bolečino, ki je v medicini ni mogoče
razložiti s telesno motnjo ali okvaro ampak s čustvenim konfliktom, psihičnimi ali
socialnimi problemi, ki so vzročno povezani z njihovo bolečino (t.i. psihogena bolečina).
V četrti skupini so pacienti s telesno okvaro, ki povzroča bolečino, vendar so telesni znaki
pretirano poudarjeni, podaljšanega trajanja, kot je pričakovano glede na poškodbo ali
bolezen. V peti skupini so ljudje, ki zavestno, namerno uprizarjajo stanje bolezni, z
jasnim namenom in ciljem npr. pridobiti si finančno korist ali izogniti se kazenski odgovornosti. Njihovo telesno in duševno stanje, ki ga ocenjuje zdravnik, pa tudi njihovi izvidi
raznih preiskav ne potrdijo »stanja, ki ga bolnik opisuje«. V šesti skupini so pacienti,
ki si namerno povzročijo poškodbo, okvaro tkiva in s tem bolečino, z namenom, da
si pridobijo status bolnika. Njihova dejanska motivacija za takšno dejanje ni povsem
jasna ali razumljiva, večinoma pa imajo težave v medosebnih odnosih. Želijo si sprejema in bivanja v bolnišnicah. V sedmi skupini so bolniki z duševno motnjo v čustvovanju
(depresijo, tesnobnostjo), motnjo v prilagajanju na stresne in obremenilne situacije ali
kakšno drugo nevrotično motnjo (McCaffery, Beebe, 1994). Payne in Walker (2002,168)
navajata raziskave, da zdravstveno osebje v bolnišnicah pogosto podcenjuje intenzivnost
bolečine in pacienti zato prejemajo premajhne količine zdravil. Poznavanje in razumevanje bolečine je pomembno. Razlikujemo bolečino, ki je povzročena s telesno okvaro
ali boleznijo, od psihogene bolečine, ki nastane brez telesne okvare. Obe vrsti bolečine
moramo ločiti od duševne bolečine, ki predstavlja trpljenje ob telesni ali duševni bolezni zaradi izgube zdravja, telesne in duševne zmogljivosti (Payne, Walker, 2002).
191
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem
ŠTUDIJA PRIMERA: PRIKAZ IZKUŠNJE ŠTUDENTOV IZ
KLINIČNE PRAKSE
V okviru seminarjev pri predmetu Supervizija v 2. letniku visokošolskega programa
Zdravstvena nega smo v skupini po pet študentov izvedli primer supervizijske metodo
učenja. Miloševič, (1999, 38) navaja, da je to supervizija metoda učenja, pri kateri se v
mali skupini s podobno stopnjo profesionalne usposobljenosti in delovnih izkušenj izvaja
refleksijo izkušnje med seboj s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v delovnem okolju ali
v času kliničnega usposabljanja. Vsebina intervizijske skupine se nanaša na konkretno
delovno izkušnjo članov skupine, ki so bile zanje aktualne. Iskanje rešitev na osnovi
preteklih izkušenj pomeni možnost za uporabo in ravnanje v drugih podobnih situacijah.
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
Presoja dogodka
V izkustvenem učenju po fazi opisa konkretne izkušnje sledi refleksija in razmišljujoče
opazovanje dogodka. V diskusijski skupini smo študenti razpravljali o dogodkih in izmenjali različna stališča. Z presojo te in podobnih situacij, ki je bila za nas težka, smo se
iz te izkušnje tudi veliko naučili. Razmišljali smo ali bi bilo mogoče stanovalcu najlažje
dati tableto proti bolečinam. Veliko težje je vzpostaviti empatijo in dati stanovalcem toplo besedo, si vzeti čas in pokazati skrb, ki velikokrat hitreje prežene glavobol kot samo
tableta proti bolečinam. Pomembno se nam je zdelo, da bi ugotovili različne vzroke, ki
vplivajo na to, da je stanovalec pogosto tožil v glavobolu.
2. faza: Oblikovanje mnenja
Supervizijsko vprašanje:
Potek analize dogodka
Ali so zdravstveni delavci v domu starostnikov sposobni empatije?
V intervizijski skupini smo študenti izvedli refleksijo te izkušnje in razpravljali o vzrokih.
Vzroka, zakaj se je to zgodilo nismo ugotovili, niti razumeli. Ob tem primeru se je ena od
študentk spomnila in nam predstavila svojo izkušnjo, ki jo je doživela, ko je delala v domu
upokojencev, kjer so imeli mlajšega pacienta, ki je imel mišično distrofijo. Povedala je,
kako zaposleni v domu starostnikov, kjer je gospod bival večinoma niso razumeli potreb,
ki jih je gospod imel, zdel se jim je tečen in če se je le dalo, so se izogibali dela z njim.
Gospod je imel pogoste zahteve, želel je prisotnost medicinske sestre, se pritoževal (»to
ni v redu, še to bi rad, še to bi rad,…). Zaradi pogostih problemov in pritožb zaposlenih
o zahtevnosti stanovalca, so se v zavodu odločili, da organizirajo predavanje o mišični
distrofiji. Predaval je gospod, ki je bil že 25 let na vozičku zaradi mišične distrofije in je
na koncu predavanja rekel. »Vem, da se vam zdimo tečni, ker želimo da nas popravite,
ker ne sedimo udobno, da nas počešete, nam umijete zobe, vendar je to osnova. Vsakdo
izmed nas si želi biti urejen in lahko ste srečni, dokler to zmorete sami. Da bi nas lažje
razumeli, pomislite kako je, če vas nekje nekaj srbi in se ne morete popraskati? Danes
zvečer, ko boste gledali televizijo in vam na določenem programu film ne bo zanimiv in
ga ne boste mogli zamenjati, tako kot mi, ker se ne moremo premikati«. Poskušali smo
se vživeti v stisko oseb z omejitvijo gibanja, tako, da smo simulirali omejitev gibanja
in skozi svojo izkušnjo doživeli, kako se počutiš, če si negiben. Študentka pove, da si je
zvečer pustila predvajanje neželenega programa z narodno zabavno glasbo, ki ji sicer ni
bila všeč in je že po dvajsetih minutah postala nestrpna in živčna.
Kako izboljšati motivacijo zdravstvenih delavcev, da bi bili bolj empatični pri obvladovanju bolečine stanovalcev v domu starostnikov?
Za obravnavo in rešitev supervizijskega problema smo uporabili izkustveno metodo
učenja z diskusijo v skupini in metodo reševanja problemov po korakih.
Etična dilema: Stanovalec v domu potoži o hudi bolečini, glavobolu; medicinska sestra
ga zavrne z odgovorom, da ga ne boli tako močno in da tudi njo boli glava.
1. faza: Informacija o dogodku
Študenti opišejo, kako so v poteku kliničnega usposabljanja doživeli slabo izkušnjo. V
domu upokojencev je stanovalec potožil, da ga boli glava, medicinska sestra pa ga je
zavrnila, da kaj sitnari, da ga ne boli, da se vedno pritožuje in da tudi njo boli glava,
da samo joka, ker ga vendar ne boli tako močno? Ob dogodku so študenti zaskrbljeni in
počutili so se nemočne. Razmišljali so o neetičnem ravnanju in pomanjkanju empatije
s strani medicinske sestre. V intervizijski skupini so se študenti v diskusiji v mali skupini
in refleksijo izkušnje ob dogodku, poskušali vživeti v vlogo in počutje stanovalca in
medicinske sestre.
Opis problema in zbiranje podatkov o dogodku
Kot študenti na praksi, si v tej situaciji niso upali odreagirati. Niso si upali povedati medicinski sestri, kaj si mislijo in da se jim njena reakcija ne zdi profesionalna.
Razmišljali so, kako se bi se sami počutili in se poskušali vživeti v vlogo starostnika, ki je
tožil o glavobolu. V tem trenutku so doživljali občutek tesnobe, nelagodja, pomislili so,
kako se počuti starostnik v domu upokojencev, kako se sami počutimo, ko nas je nečesa
strah in nam nekdo odgovori: »ah, saj to ni pa res nič takega«. V tej situaciji je bila za
študente pomembna empatija, ki pa je s strani medicinske sestre ni bilo. Ob tej situaciji
je bilo tudi drugim stanovalcem in študentom na praksi, ki so bili priča temu dogodku,
nelagodno, saj niso razumeli reakcije medicinske sestre. Iskali so različne razloge in v
diskusiji se je pojavila tudi etična dilema, da morda starostnik res prepogosto, brezpredmetno toži in vzrok ni glavobol, vendar občuti pomanjkanje družbe/topline? Niso se
mogli strinjati z reakcijo in odnosom medicinske sestre v tem primeru.
192
Na osnovi lastne izkušnje torej lahko ugotovimo, da lahko lažje razumemo stiske in
potrebe stanovalcev, če si zamislimo, kako se oni počutijo? Z refleksijo, ki je pomenila vračanje k izkušnji z uporabo občutkov in razmišljanjem, smo dobili nov pogled na
izkušnjo. Spremenili smo stališča in pripravljeni smo bili na spremenjeno ravnanje in uporabo v praksi. Ugotavljamo, da zdravstvenim delavcem pogosto primanjkuje empatije
tako pri delu v domu starejših kot tudi v bolnišnicah. Potreben bi bil pogovor o bolečini
s varovancem. Ugotavljamo, da bi s stanovalci v domu upokojencev zaposleni morali
veliko več komunicirati, ker je za njih zelo pomembna prijazna beseda. To nam ne
vzame veliko časa, čeprav je prav pomanjkanje časa najpogostejše opravičilo. Sposobnost empatije in sočutja nam omogoča, da bolje razumemo potrebe stanovalcev. Motil
nas je neprofesionalen odnos zaposlenih do starostnikov v domu upokojencev. Zavedati
se je potrebno, da je dom upokojencev za starostnika »njegov dom« in da zdravstveni
delavci predstavljajo in nadomeščajo družinske člane ter so z njimi v različnih obdobjih
življenja.
193
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
3. faza: Reševanje problema
4. faza: Evalvacija konkretne izkušnje
Z metodo poučevanja problema smo spoznali pomen podpornega komuniciranja.
Študenti smo se počutili nemočno. Stanovalcu smo želeli pomagati, ampak nas je bilo
strah reakcije medicinske sestre. Ob tem dogodku smo se naučili, da bi v situaciji, ki se
je zgodila, s stanovalcem vzpostavili terapevtsko komunikacijo, se s stanovalcem pogovorili, zakaj ga boli glava in si vzeli čas za poslušanje. S pogovorom o bolečini bi ugotovili
objektivne in subjektivne razloge za glavobol in bi lahko načrtovali in izvedli ustrezne
aktivnosti zdravstvene nege glede na stopnjo in vrsto bolečine. Pogosto se stanovalci v
domu upokojencev počutijo nemočne, občutijo osamljenost, pogrešajo svoje sorodnike
ali imajo druge potrebe, za katere sami ne morejo poskrbeti in potrebujejo pomoč
zdravstvenih delavcev. Pomembna je tudi odkrita in profesionalna komunikacija med
zaposlenimi v timu. Pomembno bi bilo, da bi medicinski sestri povedali svoje stališče, da
se nam tako vedenje ne zdi pravilno in ji konstuktivno predlagali, naj pomisli, kako bi se
sama počutila v podobni situaciji. V izkustvenem učenju je za razumevanje, spremembo
stališč in vedenja, potrebna konkretna izkušnja in refleksija te izkušnje. V supervizijskem procesu z refleksijo izkušnje in opazovanjem ter presojanjem svojega vedenja
načrtujemo boljše oblike vedenja.
Pričakovani izidi - pregled učinkov
Evalvacija alternativ, izbor rešitve
Predlagali smo, da bi se medicinska sestra udeležila izobraževanja, delavnice o komunikaciji, obvladovanju bolečine, da bi bila bolj sposobna empatije. Če bi se bolje vživela
v vlogo in počutje stanovalca, ne bi ravnala tako kot je. S tem bi se izognila konfliktom
in nerazumevanju s stanovalcem, ki bi ji imel možnost zaupati in povedati o svojem
počutju. Situacijo bi lahko bolj konstruktivno rešila v pogovoru. Take situacije so negativne tudi za usposabljanje študentov.
Načrt dejavnosti
Kot študenti opazujemo in ugotavljamo, da je v zdravstvenih in socialnih ustanovah
pri obravnavi s strani zdravstveni delavcev pogost problem neustrezna medosebna in
terapevtska komunikacija. V zdravstveni negi smo pogosto v procesu izobraževanja in
usposabljanja za delo preveč usmerjeni v pridobivanje tehničnih spretnosti in sposobnosti, dobro se naučimo ravnanja z zdravili, diagnostično terapevtske postopke in
posege, različne aplikacije zdravil, izvajanja negovalnih aktivnosti, pozabljamo pa, kako
pomemben je tudi odnos, s katerim delamo in komunikacija, ki jo uporabljamo. Prav na
teh področjih bi bilo potrebno več delati z raznimi predavanji, delavnicami, izkustvenimi skupinami, supervizijskimi srečanji in raznimi diskusijskimi skupinami. Zdravstveni
delavci bi morali biti bolj aktivno vključeni na ta način, da bi sami naredili kakšne
seminarje, npr. pacient in bolečina, empatija, pogovarjati bi se morali o stvareh, ki
jim niso všeč in pomisliti kako takrat reagirajo. Tako je bil na primer podan predlog za
menjavo kadra med oddelki na eno leto, saj je delo z enimi in istimi ljudmi ves čas zelo
naporno, obremenjujoče in stresno, še posebej za poklic medicinske sestre. Predlagane
organizacijske spremembe bi lahko povečale kakovost dela, preprečili bi rutinsko delo in
izboljšali medsebojne odnose med osebjem ter stanovalci - starostniki in zdravstvenim
osebjem.
194
Kot študenti, še nismo dovolj aktivno udeleženi pri načrtovanju in izvedbi aktivnostiv
kliničnem okolju. Če bi bili zaposleni, bi predlagali supervizijske skupine, predavanja
in razne delavnice. Če bi imeli zaposleni več predavanj in bi bili motivirani, da aktivno
tudi sami sodelujejo v skupinah ali na predavanjih, bi imeli več možnosti za razmislek in
spremembo stališč ter spremembo vedenja. Z uporabe metode izkustvenega učenja in
refleksije v diskusijski skupini, bi se zaposleni lahko pogosteje pogovarjali in bi se sami
pri sebi vprašali, ali je prav, da tako ravnajo, kaj bi lahko naredili drugače, kaj bi lahko
naredili, da bi se stanovalci boljše počutili, povečalo pa bi se tudi zadovoljstvo zaposlenih. Iz analize primera smo se naučili, kako je pomembna podporna komunikacija,
sočutje, empatija ter odnos do sočloveka.
ZAKLJUČEK
Izkustveno učenje kot oblika supervizije je edukativna, podporna in usmerjevalna metoda. Omogoča nam, da se preko lastnih izkušenj in izkušenj drugih, z diskusijo v supervizijski skupini učimo, se soočamo z problemskimi in stresnimi vidiki poklicev v zdravstveni
negi in tako razvijamo kompetence in strategije za reševanje. S konkretno izkušnjo,
opazovanjem in analizo dogodka v delovnem okolju, ki so ga študenti doživeli v času
kliničnega usposabljanja v domu upokojencev so pridobili na izkušnjah. Ugotovili smo,
da je empatija poleg znanja in motivacije, glavno vodilo pri delu medicinskih sester To
potrjuje tudi raziskava med študenti (Čuk, 2010), ki je potrdila pomen izkustvenega
učenja v kliničnem okolju in kako podpora, razumevanje in pozitiven zgled tistih, ki
študente poučujejo, pomembno vpliva na uspešnost kliničnega usposabljanja. Študenti
so izrazili zaskrbljenost in ne želijo, da bi pri opravljanju poklica postali roboti, ampak
medicinske sestre s srcem, ki so sposobne empatije in sočutja. Študenti pričakujejo,
da bodo znanje, ki ga bodo pridobili z izobraževanjem in izkušnjami, lahko širili naprej
in se želijo izpopolnjevati v sočutju in empatiji. Hvalec in Kobal Štravs (2010), ki sta
ugotavljali značilnosti oseb, ki izvajajo zdravstveno nego in oskrbo v domu upokojencev,
sta ugotovili, da višjo stopnjo empatije izkazujejo posamezniki, ki so v odnosih do drugih
bolj umirjeni, bolj občutljivi in izkazujejo socialno samozaupanje.
V analizi študije primera ugotavljamo, da za boljšo komunikacijo ni toliko potreben čas,
kot je potrebna volja in pripravljenost zdravstveno negovalnega osebja. Ko študenti
opazujejo klinično prakso, pogosto poslušajo izgovore, da ni časa, vendar mislijo, da
to pogosto ne drži. Ocenjujejo, da če bi zaposleni imeli več motivacije in se aktivno
udeleževali predavanj, diskusijskih skupin in supervizijskih srečanj, bi lahko veliko
aktivnosti v terapevtski komunikaciji izboljšali. Z empatijo in sočutjem bi bolj strokovno
izvajali intervencije zdravstvene nege. Z osebnimi spremembami lahko dosežemo boljšo
komunikacijo v praksi (Gale Zidar, 2005)
Etika skrbi je vodilo za delo in strokovni kodeks navaja, da je temeljna naloga medicinske sestre krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obravnavanje zdravja ter lajšanje
trpljenja. S tem je povezano spoštovanje življenja, dostojanstvo in pravice človeka.
Študent ali delavec v zdravstveni negi in oskrbi, ki je vključen v delovni in učni proces,
195
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem
novo znanje ustvarja s transformacijo konkretnih delovnih izkušenj. Izkušnja in refleksija v supervizijskem procesu pomeni kakovosten in integriran proces učenja, usposabljanja in osebne rasti.
LITERATURA
1. Čuk V. Izkustveno učenje in profesionalni razvoj v kliničnem okolju. In:Skela
Savič, Kavčič BM, Zurc J, Hvalič TS. (ur.). Trajnostni razvoj zdravstvene nege v
sodobni družbi-na razvoju temelječi razvoj zdravstvene nege. 3. mednarodna
konferenca s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu. Ljubljana,:
Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice; 2010:342-352.
2. Gale Zidar T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana: GV
Izobraževanje; 2005.
3. Hvalec Š, Kobal Štravs K. Empatija in značilnosti udeležencev izobraževanja v
programu bolničar-negovalec. Obzor Zdr N. 2010;44(4):245-252.
4. Juriševič M. Učna motivacija in razlike med učenci. Ljubljana: Pedagoška
fakulteta, 2006: 33-58.
Anita Bratuž, Bianka Vodovnik, Vesna Čuk
13. Musek J, Tušak M, Zalokar Divjak Z. Osebnost in zdravje. Ljubljana: Educy; 1999:
22-43.
14. Payne S., Walker J. Psihologija v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy; 2002:161184.
15. Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy;
2003: 231-240.
16. Ule M. Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede; 2009: 295-314.
17. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi. Ljubljana: Educy ; 2004: 23-99.
18. Zidar Gale T. Medosebno komuniciranje na delovnem mestu. Ljubljana:
GV izobraževanje; 2005: 139-159.
19. Žorga S. Ciljno delo z učnimi hipotezami, študijsko gradivo na usposabljanju
za supervizijo. In: Miloševič Arnold V. Supervizija - znanje za ravnanje. Ljubljana:
Socialna zbornica;1999:76.
5. Kobal G.D., Musek J. Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba
Filozofske fakultete; 2009.
6. Kralj D. Empatija - metoda v supervizijskem procesu. In: Kobolt A. Metode in
tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2004: 119 -130.
7. Kobolt. A: Supervizija- prispevek k poklicnemu razvoju in kvaliteta dela. V:
Pregelj P. Kobentar R: Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem
zdravju. Ljubljana; Rokus Klett, 2009: 369-376.
8. Kobolt A.: Metode in tehnike supervizije, Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2004.
9. Kobolt A., Žorga S., Supervizija: proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta; 2000.
10. Lawson T,Jones M, Moores R.Sociologija. Ljubljana:Tehnična založba Slovenije;
2004: 34-48.
11. McCaffery M, Beebe A(ur.) Pain Clinical manual of Nursing practice. London: C.
V Mosby; 1994.
12. Miloševič V.: Supervizija: znanje za ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica
Slovenije;1999.
196
197
Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser
Podoba medicinske sestre v očeh
študentov zdravstvene nege
The image of a nurse in the eyes
of the health care students
Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Prispevek govori o
podobi medicinske sestre v očeh študentov.
Medicinska sestra je dolžna pomagati
posamezniku, družini in družbeni skupnosti pri ohranjanju zdravja, preprečevanju
bolezni in skrbi za invalidne osebe.
Background: This article presents the image of nurses in the eyes of students. Her
job is to help individuals, families and the
community in keeping their health, preventing illnesses and taking care of disabled persons.
Cilj raziskave: Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšno podobo o medicinski sestri
imajo študentje.
Aim: We wanted to find out how students
perceive nurses.
Metoda: Uporabili smo kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja, instrument za zbiranje podatkov je bil anketni vprašalnik zaprtega tipa. Anketa je
vsebovala osem vprašanj in je bila anonimna. Razdeljenih je bilo enaindvajset
anket študentom Visoke šole za zdravstvo
Novo mesto, prav toliko jih je bilo tudi
vrnjenih. Raziskavo smo izvedli na Visoki
šoli za zdravstvo Novo mesto v decembru
leta 2010.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali,
da ima 72% anketiranih pozitivne izkušnje
z medicinskimi sestrami, 19% jih je bilo
srednje zadovoljnih, 9% pa jih je navedlo,
da so bili nezadovoljni. 76% anketiranih
je bilo mnenja, da je medicinska sestra
VŠZ NM
Tjaša Čampa - [email protected]
Hana Kastelic - [email protected]
Liljana Gajser - [email protected]
198
Methods: The casual nonexperimental
method was used. The instrument for collecting opinions was a questionnaire of
closed type. It contained eight questions
and was anonymous. Twenty-one questionnaires were distributed and just as
many were returned. The inquiry was carried out at School of Health Science Novo
mesto in December 2010.
Results: The results of the research show
that 72% of interviewees have positive
experiences with nurses, 19% were satisfied in secondary school, 9% stated that
they were unsatisfied. 76% of the interviewees were of the opinion that a nurse
is overloaded with tasks which she is incompetent to perform. 76% of the interviewees stated that is the most disruptive
preobremenjena z deli, za katere ni kompetentna. 76% anketiranih navaja, da je
najbolj moteče, če je medicinska sestra
ukazovalna in neprijazna, 14% pa je najbolj motila nestrokovnost medicinskih
sester.
Razprava: Anketiranci so trditvi, da
medicinska sestra ni kompetentna večini
del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je
tudi paradoks, da ima kljub temu še vedno veliko študentov pozitivne izkušnje
z njenim delom. V naši raziskavi je bil
ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske sestre pripada ženskam. Veseli smo
bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme
vplivati na delo, ki ga medicinske sestre
opravljajo. Zanimivi so tudi rezultati zadnjega vprašanja, predvsem zato, ker smo
ugotovili, da študente najbolj moti neprijaznost, ukazovalnost, šele nato nestrokovnost in ostale morebitne negativne lastnosti medicinske sestre.
Zaključek: Podoba medicinske sestre je
med študenti realna in pozitivna. Menimo, da si medicinske sestre to vsekakor
zaslužijo, saj je opravljanje njihovega
dela vse prej, kot lahko. Potrebno bi bilo
opraviti še kakšno raziskavo v širši javnosti, na anketirancih različne starosti in izobrazbe.
if a nurse is bossy and unkind, 14% were
most disturbed by the unprofessionalism
of nurses.
Discussion: The interviewees have confirmed the statement that a nurse is not
competent for most of the tasks she performs. So it was interesting to find out
that most students still felt their work is
done very well. The stereotype that nurses should only be female was busted in
our questionnaire. We were happy to see
this, because gender should not affect our
work. It was also surprising to see that a
nurse being rude and bossy is more irritating than being incompetent for certain
tasks or other potentialy negative characteristics.
Conclusion: Writing this article leads us to
the conclusion that the image of a nurse
is realistic and fairly positive among students. We think that nurses definitely deserve that, because our work is anything
but easy. We believe that more researches
should be carried out in public among people of various age and education.
Key words: The image of a nurse, values,
stereotypes, self-esteem.
Ključne besede: Podoba medicinske sestre, vrednote, stereotipi, samopodoba
UVOD
Podoba medicinske sestre se je skozi obdobja močno spremenila. Včasih so vlogo
medicinske sestre prevzemale neizobražene, necenjene ženske in redovnice, ki so bile
priučene le za skrb bolnika. Danes je medicinska sestra usposobljena strokovnjakinja
za celostno (holistično) obravnavo posameznikov in skupin, ki avtonomno prevzema
naloge in odgovornosti v sistemu zdravstvenega varstva, socialnega varstva in področja
šolstva (Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2003). Biti vsestranski je vse prej kot
lahka naloga. Medicinska sestra naj bi obvladala tako strokovno področje, kot tudi
humanost, vendar je razlika v tem, da se strokovnosti z leti naučimo in postane rutina,
humanost pa je kakovost človeka, sposobnost, ki se je ne da naučiti in ravno zato je
neprecenljive vrednosti.
199
Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege
Ali se je skozi razvoj sveta in tehnologije razvilo tudi naše mišljenje o tem, kako cenjene bi morale biti medicinske sestre? Skozi ta članek vam bomo skušali orisati podobo
medicinske sestre, njene naloge, vrednote in lastnosti ter predstaviti raziskavo, ki smo
jo izvedli na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto.
KDO JE MEDICINSKA SESTRA?
Medicinska sestra je oseba, ki je zaključila najmanj dvanajstletno splošno in/ali strokovno izobraževanje in končala visoko strokovno izobraževanje s področja zdravstvene
nege ter ji je ustrezni organ podelil pravico za samostojno delo v zdravstveni dejavnosti.
V okviru svojih kompetenc je usposobljena za zadovoljevanje potreb po zdravstveni
negi in oskrbi, za zdravstveno vzgojo in izobraževanje, za organizacijo dela in razvojno
raziskovalno dejavnost (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005).
Naloge medicinske sestre:
Področje dela medicinske sestre je zdravstvena nega, ki je pomemben del zdravstvenega sistema v družbi. Medicinska sestra je nosilka in izvajalka zdravstvene nege, ki jo
je definiral Mednarodni svet medicinskih sester – International Council of Nurses – ICN:«
Zdravstvena nega obsega samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo posameznikov
vseh starosti, družin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih in v vseh okoljih. Človek,
zdrav ali bolan je osrednji namen njenega delovanja, enkraten in neponovljiv v času in
prostoru in zato najvišja vrednota vrednostnega sistema medicinske sestre. Vrednota
zdravstvene nege je tudi znanje, zato medicinska sestra nenehno vzpodbuja strokovno
okolje za nadaljnje pridobivanje znanja in spretnosti, za strokovni razvoj in izgradnjo
osebne in strokovne rasti (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005).
PODOBA MEDICINSKE SESTRE DANES
Predstava javnosti o medicinskih sestrah in o tem, v čem medicinske sestre pripomorejo
k blaginji bolnikov, širše vplivajo na prihodnost zdravstvene nege. Medicinske sestre
naj bi se zamislile nad svojo podobo predvsem zato, ker lahko le-ta vpliva na stališča
bolnikov in na sprejemanje pomembnih odločitev. S prikazovanjem medicinske sestre v
televizijskih zgodbah, kot pomembnejši vir informacij, te pogosto ne igrajo samostojnih
in stvarnih vlog. Pogosto predstavljajo le sceno bolniškega ozadja za zdravnikov nastop.
Zdravnikova kariera je prikazana kot pomembnejša, zdravnik pa velja za ambicioznega,
inteligentnega, racionalnega, odločnega, samozavestnega in nesebičnega. Ko medicinske sestre nastopajo v samostojnih vlogah, je večina pozornosti usmerjene v reševanje
njihovih osebnih problemov, kar nasprotuje vlogi, ki jo imajo kot medicinske sestre.
Najpogosteje so prikazane kot »služkinje« zdravniku, njihove lastnosti pa naj bi bile
ubogljivost, podrejenost, prilagodljivost in mirnost. Zanimivo je, da so bile medicinske
sestre ovrednotene nižje kot zdravniki, ko je šlo za humanizem, samoodrekanje, odgovornost in skrb za družino. Navadno je tradicija te vrednote pripisovala medicinskim
sestram.
200
Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser
Javna podoba medicinskih sester ni samo nazadovala kot odsev sprememb v profesionalnih razmerah, ampak prevzema celo poniževalne poteze, ki rušijo zaupanje in
spoštovanje javnosti do profesionalnosti poklica zdravstvene nege (Kvas in Seljak, 2004).
Samopodoba medicinske sestre
Škerbinek (2000) navaja, da je poklicno delo zelo pomembna človekova dejavnost,
saj zapolnjuje kar tretjino dneva. Pri razvoju identitete je najpomembnejši element,
brez katerega ne moremo govoriti o razviti identiteti, sprejetje samega sebe z vsemi
svojimi omejitvami, prednostmi in pomanjkljivostmi. Vse te spretnosti in sposobnosti
pa se lahko pridobijo v procesih vsakodnevnega komuniciranja v socialnih okoljih. Tako
kot za vsako družbeno vlogo, veljajo tudi za medicinsko sestro določena pravila, norme
vedenja, nanjo se vežejo posebna pričakovanja in predstave, kakšen naj bo posameznik,
ki je sprejel vlogo medicinske sestre. Zdravstveno nego zadnja leta opredeljujemo kot
samostojno stroko. Pri dokazovanju samostojnosti pri drugih poklicnih skupinah naletimo na nasprotovanje, nerazumevanje in nepriznanje. S preoblikovanjem zdravstvene
nege v samostojno stroko se je posledično spremenila tudi vloga medicinske sestre.
Iz pomočnice zdravniku medicinska sestra postaja strokovni sodelavec, ki se mora
samostojno odločati, kaj narediti za bolnika, kaj je strokovna vsebina njenega dela in
za to tudi odgovarjati.
V splošnem velja mnenje, da so kljub odgovornemu in stresnemu delu, ki ga opravljajo,
premalo cenjene. Prvi stik s pacientom, ki je zelo pomemben, opravijo ravno medicinske
sestre, pri tem pa so velikokrat deležne izrazov nezadovoljstva, neprimernega vedenja,
včasih se pojavi celo dvom in negotovost glede njihovega dela. Vsakodnevna administracija vzame preveč časa, premalo pa ga ostane za pogovor s pacienti.
Včasih se sploh ne zavedamo, kako močno vlogo pri oblikovanju mnenj imajo mediji. Ravno ti jih velikokrat predstavijo v napačni luči in jim ne dajo priložnosti, da bi
povedale še svojo plat zgodbe. Mislimo, da bi se podoba medicinskih sester močno spremenila, če bi mediji izpostavili tudi njihovo skrb in prizadevanja za dobrobit pacientov.
VREDNOTE IN LASTNOSTI MEDICINSKE SESTRE
Ljudje si besedo vrednota lahko razlagajo na različne načine. Za nekatere vrednota
pomeni idejo o tem, kaj je pravilno, dobro ali slabo, za druge pomeni pojmovanje
zaželenega, lahko so tudi smernice odločanja, včasih tudi zadržki. Nekaterim pomeni
vrednota nekaj pozitivnega, nekaj za kar se je treba zavzemati in k temu tudi stremeti
(Kvas, Seljak, 2004).
Vrednote so odvisne od osebnostnih potez, kulturnih razlik, starosti, družbe. Individualni uspeh in materialno bogastvo pogosto navajajo kot glavni vrednoti zahodne družbe.
Nekateri pravijo, da seznam vrednot pomaga narediti družba - menimo, da gre tu predvsem za tiste ljudi, ki so čustveno nestabilni in potrebujejo »pomoč družbe«, da se lahko
uveljavijo in tako najdejo svojo identiteto.
V zadnjem času na področju zdravstva vse več govorimo o kakovosti dela. Le ta je v
veliki meri odvisna od vrednot, ki jih ima posameznik in od vrednot, ki jih imajo pripadniki določene profesionalne skupine. Vsak človek ima svojo etiko, svoj pogled na
201
Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege
svet in življenje, svoj vrednostni sistem, ki določa njegovo ravnanje. Določene strokovne discipline, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na druge ljudi, so oblikovale svojo
profesionalno etiko in jo zapisale v kodeksih. Zato je pri ugotavljanju kakovosti dela prva
in najpomembnejša faza identifikacija vrednot. Med vrednotami, ki jih goji posameznik
in tistimi, ki jih postavlja profesija, je najpogosteje glavni vzrok, da kljub enakim
zunanjim dejavnikom nastanejo tako velike razlike kakovosti dela med posameznimi
zdravstvenimi delavci (Grbec, 2000).
Po našem mnenju bi morala imeti medicinska sestra naslednje lastnosti in vrednote: odgovornost, natančnost, zanesljivost, človekoljubnost, humanost, strpnost do
drugačnih, prijaznost, altruizem, dobronamernost, sposobnost empatije, vsak dan mora
biti pripravljena na stresne dogodke in se v službo vračati nasmejana, kljub težavam,
ki jih ima doma, mora biti psihično močna in imeti železno voljo ter veliko mero
potrpežljivosti.
Prav posebno mesto imajo naslednje zmožnosti, ki so prav tako pomembne pri delu, ki
ga opravljamo – samopreseganje, samopremagovanje in samouresničevanje (Podhostnik,
2010).
Poznavanje vrednot ni dovolj, pomembno je znati po vrednotah tudi živeti. Včasih ni
potrebno, da sprejemamo tuje vrednote, dovolj je že to, da jih spoštujemo.
RAZISKOVALNE METODE
Uporabili smo kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Za potrebe priprave
članka smo uporabili monografske publikacije (knjige), serijske publikacije (razni članki,
obrazci), internet in kot instrument zbiranja podatkov anketni vprašalnik, ki je vseboval
vprašanja zaprtega tipa. Iskanje gradiva je potekalo s pomočjo bibliografskih baz podatkov ter po ključnih besedah.
Opis vzorca
Raziskavo smo izvedli na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto, med enaindvajsetimi
študenti zdravstvene nege.
Instrument
Anketa je bila anonimna, zaprtega tipa. Vsebovala je osem vprašanj, ki so se nanašala
na mnenja o stereotipih in o splošni podobi medicinskih sester. Razdeljenih je bilo enaindvajset anket, prav toliko jih je bilo vrnjenih, kar predstavlja 100 % realizacijo vzorca.
Zbiranje in obdelava podatkov
Raziskava je potekala v mesecu decembru in sicer od 13. do 16. decembra 2010. V uvodnem delu smo se predstavili anketirancem in jim pojasnili namen ankete ter se zahvalili
za sodelovanje. Podatki so bili obdelani v programu MS Excel.
202
Tjaša Čampa, Hana Kastelic, Liljana Gajser
REZULTATI
Prvo vprašanje v anketi se je glasilo: «Kakšne so vaše izkušnje z medicinskimi sestrami?«
Pri tem vprašanju je bilo petnajst anketirancev (72 %) zelo zadovoljnih, štirje (19 %)
srednje zadovoljni in dva (9 %) nezadovoljna. Pri drugem vprašanju nas je zanimalo,
kakšno je njihovo mnenje o tem, da medicinska sestra opravlja veliko del, za katere
ni kompetentna. Kar šestnajst anketiranih (76 %) je mnenja, da je medicinska sestra
preobremenjena z deli, ki niso v skladu z njenimi kompetencami, pet (24 %) jih je
neodločenih. Tretje vprašanje, ki smo jim ga zastavili je bilo: «Koga si bolj predstavljate v vlogi medicinske sestre, moškega ali žensko?« Rezultati so bili deljenih mnenj,
enajst (52 %) jih je odgovorilo, da si v vlogi medicinske sestre predstavljajo žensko,
deset (48 %) pa moškega. Naslednje vprašanje se je glasilo: »Ali v splošnem medicinske
sestre pacientom posvečajo dovolj pozornosti in skrbi?« Odgovori so bili sledeči. Trinajst
študentov (57 %) se je z navedeno trditvijo strinjalo, sedem (38 %) se jih je delno strinjalo, eden (5 %) pa se s trditvijo ni strinjal. Peto vprašanje: »Ali medicinska sestra velja
za seksualni simbol?« Kar štirinajst (66 %) jih je menilo, da medicinska sestra ne velja
za seksualni simbol, pet (24 %) jih je bilo neodločenih, dva (10 %) pa sta vprašanju pritrdila. Šesta trditev je bila, da so vodilne medicinske sestre samovšečne in avtoritativne.
Šest študentov (29 %) se je strinjalo, osem (38 %) jih je bilo v dvomih in sedem (33 %)
se jih ni strinjalo. Sedmo vprašanje se je glasilo: »Čemu namenite največ pozornosti pri
medicinski sestri?« Odgovori so bili sledeči: šestnajst študentov (76 %) je odgovorilo,
da je najpomembnejša prijaznost, sledi natančnost s štirimi glasovi (19 %) in humanost
– en glas (5 %). Zadnje vprašanje, ki smo ga zastavili je bilo: »Kaj vas najbolj moti pri
medicinski sestri?« Šestnajst anketirancev (76 %) je odgovorilo, da je najbolj moteče, če
je medicinska sestra ukazovalna in neprijazna, tri (14 %) je najbolj motila nestrokovnost
in dva (10 %) neprijeten vonj.
RAZPRAVA
Raziskava je prikazala vzpodbudne rezultate. Veseli smo, da ima večina mladih anketirancev pozitivne izkušnje z medicinskimi sestrami, da jim posvečajo dovolj pozornosti
in skrbi, saj se tudi trudijo delovati v korist pacienta in lepo je, da se tudi študentje
tega zavedajo. Pričakovali smo, da bodo anketiranci trditvi, da medicinska sestra ni
kompetentna večini del, ki jih opravlja, pritrdili. Zanimiv je tudi paradoks, da ima kljub
temu še vedno veliko študentov pozitivne izkušnje z njenim delom. V naši raziskavi je
bil ovržen stereotip o tem, da vloga medicinske sestre pripada ženskam. Veseli da smo
bili takšnega izida, saj spol nikakor ne sme vplivati na delo, ki ga opravljamo. Res pa je,
da so moški zelo zaželjeni v poklicu zaradi fizično težkih del. Večina študentov meni,
da medicinska sestra ne velja za seksualni simbol. Treba je poudariti, da je anketo
reševalo le pet moških in zanimivo je dejstvo, da je večina moških vprašanju o seksualni
podobi pritrdila. Vprašanje smo izbrali zato, ker je lik medicinske sestre s strani medijev
velikokrat očrnjen, prikazan žaljivo in nespoštljivo. Zanimalo nas je, kakšen vpliv ima
to na mnenja mladih anketirancev. Študentje največ pozornosti namenijo prijaznosti,
natančnosti in humanosti. Zelo lepe vrline, ki pa jih je v poklicu medicinske sestre
včasih zelo težko izkazati pacientom. Ugotovili smo, da daje ženski del anketiranih
več poudarka na lastnosti, kot so natančnost, posluh za sočloveka, humanost, moški pa
najprej opazijo postavo, prijaznost in ustrežljivost. Zanimivi so bili rezultati zadnjega
vprašanja, študentje so odgovorili, da jih najbolj moti neprijaznost, ukazovalnost, šele
nato nestrokovnost in ostale morebitne negativne lastnosti medicinske sestre.
203
Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege
SKLEP
Zaključimo lahko, da je podoba medicinske sestre med študenti realna in pozitivna.
Menimo, da si medicinske sestre to vsekakor zaslužijo, saj je opravljanje njihovega
dela vse prej, kot lahek. Biti strokoven, hiter, natančen, odgovoren in hkrati prijazen je
včasih kar težko delo. In kje potem tiči razlog, da se vedno znova rade vračamo v službo?
Odgovor je preprost. Tega, kar ti podarijo pacienti – topel pogled, hvaležen nasmeh,
občutek zadovoljstva, se ne da opisati z besedami, ne da se poplačati in ravno zato je
neprecenljive vrednosti.
LITERATURA
Pridobljene kompetence v času
študija zdravstvene nege na Visoki
šoli za zdravstveno nego Jesenice –
vidik medicinsko tehničnih posegov
Aquired competences in the time of study
nursing care at College of Nursing Jesenice aspect of technical medical interventions
1. Grbec V. Kakovost dela v zdravstvu temelji na vrednotah. Obzor Zdr N. 2000;
34(3):101-2.
Janita Tepina, Brigita Skela Savič
2. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005.
Dostopno na: http://www.dmszt-nm.si/media/pdf/kodeks-etike. pdf .(29.6.2011).
3. Kvas A., Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno.
Ljubljana: Društvo Medicinskih sester in zdravstvenih tehnikon; 2004.
4. Podhostnik A. Vrednote v poklicu medicinske sestre. 2010. Dostopno na:
http://www.sb- um.si/Portals/0/Content/zbornik_DMT_2010.pdf.( 16.6.2011).
5. Škerbinek AL. Poklicna identiteta slovenskih medicinskih sester. Obzor Zdr N.
2000; 34 (11-5):11-15.
6. Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Slovenije. Podoba medicinske sestre. Utrip. 2003; 5: 5.
POVZETEK
ABSTRACT
Izhodišča: Po Bolonjski direktivi so študenti
zdravstvene nege po končanem študiju in
opravljeni diplomi pripravljeni za samostojno delo brez pripravništva.
Background: According to the Bologna
Directive, nursing students are qualified
to work independently upon successfully
completing their studies, without any clinical practice being required.
Cilj:Namen raziskave je bil predstaviti
usposobljenost študentov za opravljanje
medicinsko tehničnih posegov in ugotoviti
napredek v znanju pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov.
Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop. Podatke smo
zbrali s strukturiranim anonimnim anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz več
sklopov. Uporabili smo namenski vzorec
med študenti 1. in 3. letnika dodiplomskega študija zdravstvene nege na Visoki šoli
za zdravstveno nego Jesenice. Pridobljene
podatke smo analizirali s programom SPSS
verzija 15.0. Pri posameznem sklopu meritev so bili za vse pripadajoče dejavnike
izračunani povprečna vrednost (PV),
standardni odklon (SO) ter modus (M).
Aim: The purpose of this thesis is to examine the actual abilities of students for
performing technical medical interventions and to follow students’ progress in
implementing these interventions during
the course of their study.
Methods: A quantitative research approach
was used. Data for the empirical part was
collected based on a structured questionnaire. The purposive sample included
first- and third-year undergraduate nursing students from the College of Nursing
Jesenice. Software SPS V 15.0 was used to
analyse acquired data. Average value (AV),
standard deviation (SD) and modus (M) of
all corresponding factors were calculated
at each measurement.
VŠZNJ
Janita Tepina - [email protected]
doc. dr. Brigita Skela Savič - [email protected]
204
205
Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege
Rezultati: Najpogostejši motivi za vpis na
študij so »želja po nadaljnjem šolanju«
(PV=4,2), »izvajanje medicinsko tehničnih
posegov« (PV=4,2), napredovanje na
delovnem mestu (PV=4,1), in pridobitev
večjega obsega kompetenc (PV=4,0).
Gledano v celoti študenti tretjega letnika statistično pomembno bolje ocenjujejo svoje znanje (p=<0,05). Največje
razlike v oceni pridobljenih znanj med
obema letnikoma so bile ugotovljene pri
odstranitvi šivov/sponk (PV=4,4) in uvajanju venskega katetra (PV=4,9). Najvišje
povprečne vrednosti glede ocene lastne
usposobljenosti dosegajo: merjenje vitalnih funkcij (PV=5,0), antropometrične
meritve (PV=4,8), aplikacija kisika
(PV=4,6), odvzem venozne krvi (PV=4,5) in
aplikacija zdravil intravenozno (PV=4,5).
Razprava: Ugotovili smo, da so se anketirani za študij zdravstvene nege odločali
zaradi želje po šolanju, izvajanju medicinsko tehničnih posegov, napredovanja na
delovnem mestu. Anketiranci študija
zdravstvene nege ne dojemajo kot odmika
od neposredne zdravstvene nege s tem
večje pristojnosti pri izvajanju medicinsko
tehničnih posegov, ki jim predstavljajo dodatno znanje. Študenti se sicer strinjajo,
da medicinsko tehnični posegi določajo usposobljenost medicinske sestre, hkrati pa
menijo, da zdravstvena nega po temeljnih
življenjskih aktivnostih sodi v delokrog
diplomirane medicinske sestre. Raziskava
je bila narejena na manjšem vzorcu, zato
ugotovitev ne moremo posploševati.
Ključne besede: študenti, zdravstvena
nega, kompetence, medicinsko tehnični
posegi
Results: Most frequently stated reasons
for enrolling in the study program included »the desire for additional studies«
(M=4.2), »a chance to perform technical
medical interventions« (M=4.2), »career
advancement« (M=4.1), and »the possibility to acquire new competences« (M=4.0).
Overall, the 3rd year students appraise
their knowledge significantly higher
(p=<0.05). The greatest differences in acquired skills between the 1st and 3rd year
students included stitches/surgical staples removal (M=4.4), and insertion of the
venous catheter (M=4.9). Self assessment
for the following interventions was rated
the highest: measurement of vital functions (M=5.0), anthropometrics (M=4.8),
oxygen application (M=4.6), obtaining a
venous blood sample (M=4.5), and intravenous medication administration (M=4.5).
Discussion: The study identified the main
reasons for enrolment into the program as
being the desire for further education, the
desire to perform technical medical interventions, the desire for career advancement, and acquisition of additional competencies. Respondents do not perceive
nursing studies as detraction from direct
patient care or from greater responsibilities in performing technical medical
interventions. In fact, technical medical
interventions are seen as additional skills
and competences. Respondents agree that
technical medical interventions determine the skills of a nursing professional.
They also believe, however, that basic
nursing is well within the activities range
of highly educated and skilled nurses. The
3rd year students were more likely to feel
that they are qualified not only to perform
tasks for which they have been trained,
but also to perform technical medical interventions. Because the research included a relatively small sample, the findings
can not be generalized.
Keywords: students, nursing care, competences, technical medical interventions
206
Janita Tepina, Brigita Skela Savič
UVOD
Kompetence obsegajo znanje, veščine, spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti,
prepričanja, vrednote in samopodobo. Vse tisto, kar je skupaj precej večje jamstvo za
delovni uspeh, kot je to znanje samo po sebi (Gruban, 2004). Poleg zmogljivosti (sposobnosti, spretnosti in znanj) pojem kompetence zajema tudi motiviranost in odgovornost
za neko nalogo, osebni stil in relacijo do koncepta samega sebe (Železnik, 2008).
Medicinska sestra se vključuje v opravljanje medicinsko tehničnih intervencij, povezanih
z boleznijo, ki jih predpiše zdravnik, vendar je njeno širše področje delovanja predvsem
usmerjeno v pomoč bolniku in svojcem (Skela Savič, 2009).
Poklic medicinske sestre zahteva teoretično znanje in praktične izkušnje, ki si jih
študentje zdravstvene nege pridobijo v izobraževalnem programu prve stopnje
Zdravstvena nega in to v enakem razmerju števila ur (teorija in praksa), kar je določeno
v Direktivi 2005/36 ES. Teoretično znanje osvajajo na predavanjih, seminarjih in pri
kabinetnih vajah, spretnosti oziroma znanje pa v učnih bazah – kliničnem okolju (Filej,
2010).
V času šolanja na visoki šoli študentje pridobijo različne kompetence bodočega poklica
(Skela Savič in Kaučič, 2010). Študijski program zdravstvena nega na prvi stopnji je
usmerjen v celostno obravnavo in razvoj znanj zdravstvene nege in ne temelji samo na
medicinsko tehničnih intervencijah (Skela Savič et al., 2009).
Cilji raziskave so bili:
• ugotoviti, kako študenti 3. letnika programa prve stopnje Zdravstvena nega ocenjujejo svojo usposobljenost za izvajanje nekaterih medicinsko tehničnih posegov;
• ugotoviti stopnjo napredka pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov glede na
letnik študija;
• ugotoviti, koliko so medicinsko tehnični posegi študentom pomembni, je zanje to
odmik od zdravstvene nege ali del dobre prakse zdravstvene nege.
METODE
Metode in tehnike zbiranja podatkov
V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop, z neeksperimentalnim dizajnom in opisno metodo dela. Podatke za potrebe raziskave smo zbrali s strukturiranim
anketnim vprašalnikom, ki smo ga po načelu namenskega vzorca poslali na elektronske
naslove rednim in izrednim študentom 1. in 3. letnika dodiplomskega študija na VŠZN
Jesenice. Anketni vprašalnik je bil anonimen, narejen v elektronski obliki, kar omogoča
storitev spletne pošte Gmail – Google documents. Raziskava je potekala od 20. 7. 2010
do 27. 9. 2010.
Opis instrumentarija
Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz več sklopov, oblikovanih na podlagi izsledkov iz
literature. Prvi sklop je zajemal demografske podatke, drugi je bil namenjen ugotav-
207
Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege
ljanju spodbude k nadaljnjem šolanju oziroma študiju. S tretjim sklopom smo želeli
ugotoviti, zakaj je izvajanje medicinsko tehničnih posegov študentom pomembno. Sledil
je sklop, kjer smo izpostavili 25 medicinsko tehničnih posegov, za katere smo želeli
ugotoviti dejansko pridobljene kompetence študentov po njihovi oceni. Anketiranci so
odgovarjali na Likertovi lestvici od 1 do 5, kjer je 5 pomenilo največje strinjanje, 1 pa
najmanjše strinjanje s trditvijo.
Zanesljivost zbranih podatkov posameznih sklopov vprašanj je presegala prag 0,6.
Opis vzorca
Vzorec je bil izbran namensko. Raziskava je zajemala redne in izredne študente 1. in 3.
letnika na VŠZN Jesenice. Po elektronski pošti je bila na 163 naslovov poslana anketa.
Vključenih je bilo 56 rednih in 49 izrednih študentov prvega in 34 rednih ter 24 izrednih
študentov tretjega letnika. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 99 anketirancev, kar
predstavlja 60,7 % realizacijo vzorca. Med njimi je bilo 86 (86,9 %) žensk in 13 (13,1 %)
moških. 54 (54,5 %) je bilo rednih in 45 (45,5 %) izrednih študentov. Največ odgovorov
smo prejeli od študentov prvega letnika 71 (71,7 %) od študentov tretjega pa 28 (28,3%).
Večina (88,9 %) anketiranih je imela zaključeno srednjo zdravstveno šolo, ostali (11,1
%) pa drug štiriletni srednješolski program (splošno gimnazijo, ekonomsko gimnazijo,
vzgojiteljsko srednjo šolo, zobotehnično srednjo šolo).
Opis obdelave podatkov
Opis vzorca je podan na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve vrednosti. Pri
posameznem sklopu meritev so za vse pripadajoče dejavnike izračunani povprečna
vrednost (PV), standardni odklon (SO) in modus (M). Primerjava ocen o pridobljenem
znanju je izračunana na podlagi t-testa za neodvisne vzorce. Rezultati so bili analizirani
s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0
REZULTATI
S postavljenimi trditvami smo ugotavljali razlog za vpis na Visokošolski študijski program
zdravstvena nega. Ugotovili smo, da so se anketiranci odločali za nadaljevanje šolanja
zaradi: »želje po izpolnjevanju in usposabljanju«, »boljšega delovnega mesta« s (PV =
4,4), »želje po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), »izvajanja medicinsko tehničnih posegov«
(PV=4,2), »napredovanja na delovnem mestu« (PV=4,1) in »pridobitve večjega obsega
kompetenc« (PV=4,0). Manj so se za študij odločali zaradi »mentorstva študentom«
(PV=2,9), »raziskovalnega dela« (PV=2,7) in »manj dela ob pacientu« (PV=1,8).
Naslednji sklop trditev je bil namenjen ugotavljanju pomembnosti izvajanja medicinsko
tehničnih posegov. Najvišjo povprečno vrednost so dosegle trditve: »na delovnem mestu
me bodo prepoznali kot dobro medicinsko sestro/zdravstvenika, če bom usposobljen/a
v izvajanju medicinsko tehničnih posegov« (PV=3,9), »učitelji na šoli so me usmerjali
v pomembnost celostnega pristopa do pacienta« (PV=3,9) in »zdravstvena nega ima
svoje lastne kompetence v procesu obravnave pacienta« (PV=3,9). Naslednje trditve
z nizkimi povprečnimi vrednostmi (PV<3), kažejo da se večina anketiranih z njimi ne
strinja: »osnovna zdravstvena nega, kot je umivanje, hranjenje, obračanje… ne sodi
208
Janita Tepina, Brigita Skela Savič
v delokrog visokostrokovno izobražene medicinske sestre« (PV=1,9), »najbolj pomembna vloga medicinske sestre /zdravstvenika je izvajanje medicinsko tehničnih posegov«
(PV=2,4), pacient od mene ne pričakuje več, kot dobro izveden medicinsko tehnični
poseg« (PV=2,4), »zelo rad/a delam medicinsko tehnične posege, manj pa zdravstveno
nego kot je umivanje, hranjenje, pomoč pri gibanju« (PV=2,6).
Izpostavili smo 25 medicinsko tehničnih posegov. Anketirani so imeli možnost ocenjevanja svoje usposobljenosti na petstopenjski Likertovi lestvici. Visoke povprečne vrednosti
so dosegli: merjenje vitalnih funkcij (PV=5,0), antropometrične meritve (PV=4,8), aplikacija kisika (PV=4,6), odvzem venozne krvi (PV=4,5) in aplikacija zdravil intravenozno
(PV=4,5). Rezultati kažejo nekoliko nižje ocene pri izvedbi elektrokardiograma (PV=4,4),
pri prevezi kronične rane (PV=4,4), pri prevezi kirurške rane (PV=4,2) in pri uvajanju
venskega katetra (PV=4,1). Najslabše so anketirani ocenili svoje znanje pri asistenci –
sodelovanju pri diagnostičnih preiskavah (PV=2,9), pri sodelovanju pri punkciji arterije
za plinsko analizo (PV=2,9), pri uvajanju nasogastrične sonde (PV=2,8), pri vstavljanju
subkutane kanile (PV=2,6), pri menjavi sistema torakalne drenaže (PV=2,5), pri cepljenju otroka (PV=2,1) in pri odvzemu krvi iz pete (PV=1,8).
Pri primerjavi ocen med prvim in tretjim letnikom so bile največje razlike v oceni pridobljenih znanj ugotovljene pri izvedbi EKG (p=0,001), odstranitvi šivov/sponk (p=0,001),
odvzemu venozne krvi (p=0,001), uvajanju venskega katetra (p=0,001), aplikaciji zdravil
i.v. (p=0,001) in punkciji arterije za plinsko analizo (p=0,001). Rezultati so pokazali da
študenti tretjega letnika statistično pomembno bolje ocenjujejo pridobljeno znanje pri
navedenih intervencijah zdravstvene nege, kot študenti prvega letnika.
RAZPRAVA
Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da so se anketirani za študij zdravstvene nege
odločali zaradi različnih vzrokov. Med njimi so najbolj zastopani želja po izpopolnjevanju in usposabljanju, boljše delovno mesto, želja po nadaljnjem šolanju in izvajanje
medicinsko tehničnih posegov. Najmanj pomembni razlogi po mnenju anketirancev so
mentorstvo študentom, raziskovalno delo ter manj dela neposredno ob pacientu. Rezultati ki smo jih pridobili iz vidika usposobljenosti študentov za medicinsko tehnične intervencije, ne presenečajo, saj je večina anketiranih imela končano srednjo zdravstveno
šolo, tako lahko predpostavimo, da so se vsi, tako redni, kot izredni študenti prvega
in tretjega letnika srečali z delom ob pacientu v kliničnem okolju. V državah Evropske
Unije način dvostopenjskega izobraževanja ni pogost, v državah, ki ga imajo, pa je delež
kadrov z nižjo izobrazbo v manjšini (Robinson, Griffiths, 2007). Skela Savič (2009) pravi,
da se v praksi srečujemo s premajhnim številom visoko strokovnega kadra na področju
zdravstvene nege, kar se zagotovo odraža tudi v kakovosti kliničnega usposabljanja, ki
bo v prihodnosti, ko bo mentorjev več, lahko še bolj individualizirano na potrebe in nivo
znanja študenta.
Ugotovili smo, da anketiranim študij zdravstvene nege ne pomeni odmika od neposredne
zdravstvene nege pri pacientu in s tem večje pristojnosti pri izvajanju medicinsko
tehničnih posegov. Nasprotno jim medicinsko tehnični posegi predstavljajo dodatno
znanje ali kompetence. Anketirani se sicer strinjajo, da medicinsko tehnični posegi
določajo usposobljenost medicinske sestre in bodo zaradi usposobljenosti za njihovo
izvajanje prepoznani kot »dobra« medicinska sestra. Hkrati pa tudi menijo, da zdravstve-
209
Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege
na nega v okviru temeljnih življenjskih aktivnosti, kot so umivanje, hranjenje, pomoč pri
gibanju, sodi v delokrog visoko strokovno izobražene medicinske sestre. Ena od možnosti
za potrditev naših ugotovitev bi bila izvedba raziskave na večjem vzorcu. Delno bi naše
ugotovitve lahko primerjali z raziskavo Mežik Veber, Kaučič, Kastelic, Skinder Savić
in Romih (2009), ki so ugotovili, da tako redni kot izredni študenti (vključeni so bili
samo študenti prvega letnika) niso zadovoljni s pridobljenimi kompetencami v kabinetu zdravstvene nege, saj prihajajo s pričakovanji, da bodo izvajali samo medicinsko
tehnične posege, na celostno obravnavo pacienta pa pozabijo. Naši rezultati kažejo,
da študenti le ne pričakujejo, da bodo po opravljeni diplomi izvajali samo medicinsko
tehnične posege.
Znanje in sposobnosti za izvajanje medicinsko tehničnih posegov so del kompetenc
diplomirane medicinske sestre. Z njimi se dnevno srečujemo pri obravnavi pacientov.
Z našo raziskavo smo ugotovili, da je v primerjavi prvega in tretjega letnika statistično
značilna razlika pri izvajanju medicinsko tehničnih posegov. Razlika v znanju je bila
pričakovana. V prvem letniku je razlika v pridobljenem znanju statistično značilna, tako
pri posamičnih medicinsko tehničnih posegih, kot tudi v skupnem vrednotenju, v prid
izrednih študentov. V primerjavi rednih in izrednih študentov tretjega letnika, pa je
slika ocenjenih znanj popolnoma drugačna. Razlika je manj očitna, skupaj tudi ni več
statistično pomembna. Raziskava pokaže, da se razlike v znanju med rednimi in izrednimi študenti na področju medicinsko tehničnih posegov izravnajo, kar je dober rezultat
za izvajalce študijskega programa.
ZAKLJUČEK
Z našo raziskavo smo ugotovili, da redni in izredni študenti tretjega letnika menijo, da
so usposobljeni za izvajanje medicinsko tehničnih posegov. Po mnenju rednih študentov
zaradi obsežne in kakovostne klinične prakse, izredni študenti pa menijo, da so se za
izvajanje medicinsko tehničnih posegov bolj usposobili na delovnem mestu kot pa na
klinični praksi v času študija. Prav tako smo ugotovili, da obstaja razlika med prvim in
tretjim letnikom v pridobljenih kompetencah z vidika medicinsko tehničnih posegov. Po
pridobljenih rezultatih se kaže napredek v tretjem letniku, na kar kažejo minimalne
razlike v ocenah pridobljenih kompetenc za izvajanje medicinsko tehničnih posegov med
rednimi in izrednimi študenti tretjega letnika.
Pomembna ugotovitev je, da študentom študij zdravstvene nege ne pomeni odmika
od neposredne zdravstvene nege pri pacientu. Niso jim pomembni samo medicinsko
tehnični posegi, ki so samo del kompetenc diplomirane medicinske sestre. Zavedajo se,
da ima zdravstvena nega svoje lastne kompetence, kjer je v središču pacient, ki od nas
pričakuje več kot samo dobro izveden medicinsko tehnični poseg.
Za izboljšanje znanja v izvajanju medicinsko tehničnih posegov, pa tudi samega znanja v izvajanju intervencij zdravstvene nege, bi predlagali izvedbo večjega števila ur
klinične prakse v enotah intenzivne nege in terapije. Študenti bi imeli možnost izvajanja
večine medicinsko tehničnih posegov, srečali pa bi se tudi z zahtevnejšimi intervencijami zdravstvene nege.
Pridobljenih ugotovitev ne moremo posploševati. Raziskava je bila narejena na majhnem vzorcu, prav tako pa nam v podatkovnih bazah ni uspelo pridobiti primernih
raziskav, s katerimi bi lahko primerjali naše ugotovitve. Vsekakor pa se v njih kaže odsev
210
Janita Tepina, Brigita Skela Savič
dobrega dela visokošolskih učiteljev in kliničnih mentorjev Visoke šole za zdravstveno
nego Jesenice ter nam daje pomembne usmeritve za nadaljnje izboljševanje pedagoškega
dela visokošolskega zavoda.
LITERATURA:
1. Filej B. Pomen povezovanja teorije in prakse v zdravstveni negi. In: Skela
Savič B, Kaučič BM, Filej B, Skinder Savić K, Mežik Veber M, Romih K, et al, eds.
Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege: izbrana poglavja. Jesenice:
Visoka šola za zdravstveno nego; 2010: 103-5.
2. Gruban B. Kako definirati ključne kompetence. Finance; 2004;(175):19.
3. Mežik Veber M, Kaučič B M, Kastelic M, Skinder Savič K. Zadovoljstvo študentov s
konceptom integriranega učenja v kabinetu zdravstvene nege na Visoki šoli za
zdravstveno nego Jesenice. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič B M, Železnik
D, Klemenc D, eds. »Medicinske sestre in babice – znanje je naša moč« zbornik
predavanj in posterjev [CD ROM]. 7 kongres zdravstvene in babiške nege
Slovenije; 2009 maj 11 – 13; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zbornica zdravstvene
in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic
in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009.
4. Robinson S, Griffiths P. Nursing education and regulation: international profiles and perspectives. National nursing research unit. London: Florence
Nightingale School of Nursing & Midwifery; King´s College London; 2007.
Dostopno na: http://www.kcl.ac.uk/content/1/c6/03/07/33/NurseEduProfiles.
pdf (23.1.2011).
5. Skela Savič B. Vplivni dejavniki za razvoj zdravstvene nege kot znanstvene
discipline. In: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D,
eds. Zbornik predavanj in posterjev [CD ROM] 7. kongresa zdravstvene in
babiške nege, Ljubljana, 11. – 13. Maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in
babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009.
6. Skela Savič B, Mežik Veber M, Romih K, Kastelic M, Skinder Savić K, Filej B, et
al. Zbir intervencij v zdravstveni negi za klinično usposabljanje – vodnik za
študente in mentorje. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2009.
7. Skela Savič B, Kaučič BM, eds. Študij za poklic prihodnosti – postanite diplomirana medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik: Informativna publikacija
za bodoče študentke in študente Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice.
Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010.
8. Železnik D. Kompetencam na pot. Obzor Zdr N. 2008;42(3):165-7.
211
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič
Vpliv interneta na mlade in vzgoja
za zdravje v osnovnem
zdravstvenem varstvu
Impact of internet on adolescents and health
education in primary health care
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič
IZVLEČEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Internet je ena
največjih tehnoloških iznajdb sodobnega
časa, ki prinaša v naša življenja številne
prednosti in tudi številne slabosti in nevarnosti. Prav otroci in mladostniki so tisti,
ki so še posebej podvrženi številnim nevarnostim, saj jih v večini primerov premalo dobro poznajo ali pa so o njih premalo poučeni s strani staršev, učiteljev in
zdravstvenih delavcev.
Introduction: Internet represents a major
technological invention in modern era,
and is connected to several advantages
and also to several threats. Especially
school children or adolescents are exposed to these threats, because they are
unaware about this, and they also lack education from parents, teachers and health
care workers.
Metoda: Izvedena je bila kvantitativna
presečna raziskava o rabi interneta pri
mladostnikih na področju občine Ljubljana Polje, ki imajo svojega izbranega
zdravnika v Zdravstvenem varstvu šolskih
otrok in mladine Moste Polje. Uporabljena
je bila deskriptivna raziskovalna metoda.
Sodelovali so naključno izbrani mladostniki v dveh starostnih skupinah od 10 do
15 let, in od 16 do 20 let (n=200).
Rezultati: Prekomerna uporaba računalnika
in interneta je pri mladih pokazala slabši
učni uspeh (p=0,039) in prve znake
zdravstvenih težav, med drugim tudi
bolečino v hrbtenici (p=0,019). Mladostniki so navajali, da so se starši le v četrtini
VŠZNJ
Jožica Pirnat - [email protected]
doc. dr. Brigita Skela Savič - [email protected]
212
Methods: A cross-sectional descriptive research design was used to analyse internet usage of adolescents in communality
Ljubljana Polje. Questionnaires were distributed after adolescents visited general
practitioners in the Health Care Centre.
Convenience sampling was used stratified
by two age groups of adolescents: from
10 to 15 years and from 16 to 20 years
(n=200).
Results: Excessive internet usage of adolescents was connected to worsened
school grades (p=0,039) and also to first
signs of health problems, as for example
back pain (p=0,019). Only a quarter of
adolescents expressed that parents were
engaged in their internet usage.
primerov vključevali v njihovo uporabo
računalnika in interneta.
Razprava: Mladostniki se preveč navezujejo na računalnik, ki postaja zanje
najboljša zabava. Razkrila se je skupina mladostnikov, ki poleg prekomerne
uporabe interneta preveč časa igra
računalniške igre in gleda televizijo. Za
varno rabo interneta se lahko prizadeva
tudi primarno zdravstveno varstvo, ki se
mora povezovati s šolami in vključevati
tudi starše.
Discussion: Adolescents are too tied with
the computer for their pleasure activities.
We identified are group adolescents who
beside excessive internet usage also plays
computer games and watches TV. Primary
health care can also endeavour for safer
usage of internet by closer collaboration
with education institutions and parents.
Keywords: adolescent, internet usage,
internet safety, health education
Ključne besede: mladostnik, uporaba
interneta, internetna varnost, vzgoja za
zdravje
UVOD
Uporaba interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, kot so mobilni telefoni, v Evropski uniji še vedno zelo narašča in ponuja vsem državljanom velike priložnosti, kot
so udeležba, interaktivnost in ustvarjalnost. Vendar tveganja za otroke in zloraba tehnologij še vedno obstajajo, zaradi spreminjajočih se tehnologij in socialnega vedenja pa
nenehno nastajajo nova tveganja in zlorabe (Šterk et al., 2006). Tudi stanje v Sloveniji
je podobno. Statistični urad Republike Slovenije ugotavlja, da je bilo v prvem četrtletju
leta 2007 v Sloveniji 907 tisoč rednih uporabnikov interneta. Med njimi so najštevilnejši
otroci stari od 10 do 15 let, saj je v omenjeni starostni kategoriji kar 95 odstotkov rednih
uporabnikov interneta (Statistični urad Republike Slovenije, 2008). Mladi tako ure in ure
deskajo po internetu, se predajajo njegovim užitkom in hkrati ne zavedajoč sprejemajo
njihove negativne učinke in škodljive posledice.
Uporaba interneta prinaša v naša življenja številne prednosti, ki pa jih spremljajo tudi
številne slabosti in nevarnosti. V prvi vrsti je to naraščajoča odvisnost od takšnih omrežij
in vedno večja ranljivost zaradi t.i. internetnega kriminala, kamor lahko uvrstimo vse
grožnje od nezaželene e-pošte (spama) do virusov, črvov, trojanskih konjev, vdiranja v
računalnike, pa tudi kraja identitete, prevar ali zlorabe otrok. Prav otroci so tisti , ki so
še posebej podvrženi omenjenim nevarnostim, saj jih v večini primerov premalo dobro
poznajo ali pa so o njih premalo poučeni s strani staršev in tudi učiteljev (Šterk et al.,
2006). Uporaba interneta je na pomemben način spremenila in ustvarila nove oblike
delovanja in interakcij ter hkrati spremenila način odziva posameznikov v družbenem
okolju (Čeru, 2006).
Poleg tega je pri mladih uporabnikih interneta veliko večja verjetnost za nastop odvisnosti, denimo od računalniških iger ali spletnih iger na srečo. Kar dve raziskavi sta pokazali zaskrbljujoč visok odstotek mladih, ki se soočajo s tovrstnimi težavami. Nizozemska raziskava, fokusirana na računalniške igre, je preverjala stanje z longitudinalno
raziskavo na dveh velikih skupinah šolskih otrok oz. mladostnikov v starosti med 13 in
16 let – kompulzivna raba interneta, tedensko število ur internetnega igranja iger in psi-
213
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu
hosocialne spremenljivke. Ta študija potrjuje obstoj manjše skupine zasvojenih spletnih
igralcev (3 %), kar predstavlja 1,5 % vseh nizozemskih otrok v tej starostni skupini. Kljub
simptomom odvisnosti pa so bili rezultati zmanjšanega psihosocialnega stanja manj razvidni (van Rooij et al., 2010).
Ameriška raziskava o zasvojenosti z igrami na srečo pa je pokazala, da je med 1356
študenti kar 23% že kdaj stavilo ali sodelovalo v drugih spletnih igrah na srečo, kar 6,3 %
pa se tako udejstvuje tedensko. Več kot polovica slednjih (61.6 %) je bila patološko odvisna od tovrstnih iger. Pogostost te odvisnosti oz. prostočasne aktivnosti je bila pomembno povezana s slabim mentalnih zdravjem. Ti podatki kličejo k preprečevanju in zdravljenju internetnih iger na srečo in stav pri študentih (Petry, Weinstock, 2007).
Uporaba interneta strmo narašča. Ugotoviti smo želeli kakšna je uporaba interneta med
mladimi na področju občine Ljubljana Polje, ki imajo svojega izbranega zdravnika v
Zdravstvenem varstvu šolskih otrok in mladine Moste Polje (ZDL), in kakšen vpliv ima
internet na omenjeno populacijo.
METODE
Metoda in potek raziskave
Raziskava je imela kvantitativni značaj. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo. Podatki so bili zbrani z anketnim vprašalnikom. Anketni vprašalnik so delile medicinske sestre v čakalnici pred ambulanto Dispanzerja za zdravstveno varstvo šolskih otrok
in mladine Moste Polje. Način zbiranja podatkov z anketnim vprašalnikom je bil osebni
pristop medicinskih sester, podatke smo zbirali z enkratnim zbiranjem, v mesecu marcu
2011. S strani Zdravstvenega doma Ljubljana smo pridobili dovoljenje za raziskavo.
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič
deklet (68,5 %) kot fantov (30,0 %). Njihov učni uspeh je bil pretežno prav dober (43,5
%). Izobrazba staršev je bila pretežno srednješolska (41,5 %). Razdeljenih je bilo 300
vprašalnikov in vrnjenih 200, stopnja odzivnosti je znašala 67 %. Podroben opis vzorca
je predstavljen v tabeli 1.
Spol
fantje
dekleta
b.o.
Učni uspeh v lanskem šolskem letu
1 (nezadosten)
2 (zadosten)
3 (dober)
4 (prav dober)
5 (odličen)
b.o.
n=200
%
60
137
3
30,0
68,5
1,5
6
3
50
87
46
8
3,0
1,5
25,0
43,5
23,0
4,0
Dosežena izobrazba staršev
osnovna šola
poklicna šola
srednja šola
višja šola
fakulteta
magisterij
doktorat
b.o.
n=200
%
10
26
83
31
35
10
3
2
5,0
13,0
41,5
15,5
17,5
5,0
1,5
1,0
15,8
2,5
Starost v letih (PV, SO)
*PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon
Tabela 1: Opis vzorca
Obdelava podatkov
Vzorec preiskovancev je bil opisan na podlagi frekvenc in odstotkov za kategorične spremenljivke in povprečne vrednosti ter standardnega odklona za numerične spremenljivke.
Statistični izračuni so bili napravljeni na podlagi hi-kvadrat testa (χ2) in eno-faktorske
analize variance (ANOVA). Statistična analiza je bila napravljena s programom SPSS 15.0.
P-vrednost < 0,05 je pomenila statistično pomembnost.
Instrumentarij
REZULTATI
Anketni vprašalnik zaprtega tipa je zajemal 4 vprašanja, ki so se klasificirala kot
neodvisne spremenljivke (spol mladostnika, učni uspeh, starost mladostnika in izobrazba staršev) in 49 vprašanj, ki so se klasificirala kot odvisne spremenljivke. Odvisne
spremenljivke so po sklopih zajemale preživljanje prostega časa, uporabo interneta,
internetno varnost in nadzor staršev pri uporabi interneta. Vprašalnik je bil izdelan na
podlagi literature, ki opisuje in razpravlja o različnih odvisnostih (Kuipers, 2006; Petry,
Weinstock, 2007; Valcke et al., 2009). Za vsak sklop vprašalnika smo preverili tudi zanesljivost vzorca na podlagi koeficienta Cronbach alfa (preživljanje prostega časa – 0,66;
uporaba interneta – 0,83; internetna varnost – 0,76; nadzor staršev pri uporabi interneta
– 0,60). Koeficient Cronbach alfa je pri vseh sklopih dosegel prag 0,6, ki v strokovni
literaturi predstavlja sprejemljivo stopnjo zanesljivosti vzorca (Bullinger et al., 1996).
Tako fantje (36,7 %) kot dekleta (40,0 %) so navedli, da pretežno uporabljajo internet
1-2 uri na dan, hi-kvadrat test ne pokaže statistično pomembne razlike med fanti in
dekleti (χ2=4,251; p=0,236). V tabeli 2 so prikazani rezultati povprečne dnevne uporabe
interneta, kjer je razvidno, da večjih odstotnih razlik med fanti in dekleti ni bilo.
Opis vzorca
Vzorec je zajemal priročno izbrane mladostnike (n=200), ki živijo na območju občine
Ljubljana Moste Polje in imajo izbranega osebnega zdravnika na tem področju ter so
v obdobju zbiranja podatkov (marec 2011) osebnega zdravnika tudi obiskali. Območje
pripada mestnemu, primestnemu in vaškemu okolju. Vzorec je bil dvostopenjski glede
na starost od 10 do 15 let (n=79) in od 16 do 20 let (n=121). V raziskavi je sodelovalo več
214
Povprečna dnevna
uporaba interneta
manj kot 1h
1-2 h
2-3 h
več kot 3h
skupaj (n=197)
%
22,1
39,0
31,3
7,7
fantje (n=60)
%
18,3
36,7
31,7
13,3
dekleta (n=137)
%
p-vrednost
0,236
23,7
40,0
31,1
5,2
Tabela 2: Povprečna dnevna uporaba interneta med fanti in dekleti
Mladostniki nižje izobraženih staršev so navedli, da imajo nekoliko več svobode pri
časovni uporabi interneta. Starši mladostnikov, ki so uporabljali internet več kot 3
ure dnevno, so imeli osnovnošolsko izobrazbo(12,5%), poklicno (18,8) in srednješolsko
izobrazbo(56,3%). Nismo pa dokazali povezave med izobrazbo staršev in povprečno
dnevno uporabo interneta (χ2=17,754; p=0,472).
215
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu
Rezultati v tabeli 3 kažejo, da so imeli najboljši uspeh v lanskem šolskem letu mladi, pri
katerih je povprečna dnevna uporaba interneta manjša. Fantje in dekleta, ki so navedli,
da povprečno uporabljajo internet manj kot 1 uro dnevno, imajo povprečni uspeh 4,2,
ostali pa od 3,6 do 3,8. Eno-faktorska analiza variance pokaže statistično pomembno
razliko med skupinami (F=2,489; p=0,039).
Povprečni učni uspeh
Povprečna dnevna uporaba interneta
PV
SO
manj kot 1h
4,2
0,9
1-2 h
3,8
0,9
2-3 h
3,6
0,8
več kot 3h
3,8
1,2
*PV – povprečna vrednost, SO – standardni odklon
Tabela 3: Povprečna dnevna uporaba interneta in dosežen uspeh v
lanskem šolskem letu
Vključenost staršev pri poučevanju o različnih vsebinah na internetu pri mladostnikih
je slaba, navedena je bila v 24,5 %. Le 4,1 % mladostnikov je predvidevalo, da so starši
zaščitili njihov računalnik in s tem onemogočili dostop do neustreznih spletnih vsebin.
Mladostniki so približno v polovici primerov uporabljali internet tudi po 22 uri (44,5 %).
Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 43,8 % večkrat dnevno
gledali TV. Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno so v 31,3 %
večkrat dnevno igrali tudi računalniške igrice.
V raziskavi smo merili fizične težave mladih v petih kategorijah: neprespanost, rdeče
oči, poslabšanje vida, bolečina v hrbtenici in občutek pomanjkanja gibanja. Vse naštete
težave so bile statistično pomembno odvisne od časovne uporabe interneta. Mladostniki
so pretežno ali v 46,7 % odgovarjali, da niso neprespani. Pogosta in zelo pogosta neprespanost je bila navedena v 5,6 % oz 3,6 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in neprespanostjo (χ2=38,244; p<0,001).
Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so bili v 18,8 % pogosto
tudi neprespani. Tudi glede rdečih oči, zaradi strmenja v monitor je bil najpogostejši
odgovor nikoli (69,6 %). Pogoste in zelo pogoste rdeče oči je navajalo 0,5 % oziroma
1,5 % mladostnikov. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razlike med časom
uporabe interneta in rdečimi očmi (χ2=24,465; p=0,018). Mladostniki, ki so uporabljali
internet več kot 3 ure dnevno, so v 13,3 % kot zelo pogosto navajali rdeče oči. Nadalje so
mladostniki v večini primerov navedli, da nimajo nikoli težave s poslabšanjem vida (73,7
%). Odgovora pogosto in zelo pogosta sta bila prisotna v 3,1 % oz 2,1 %. Hi-kvadrat test
pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in poslabšanjem
vida (χ2=39,979; p<0,001). Mladostniki, ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno,
so v 18,8 % kot zelo pogosto navajali poslabšanje vida. Le slaba polovica mladostnikov
je navedlo, da nimajo nikoli težave s hrbtenico (47,2 %). Pogoste in zelo pogoste težave
so bile navedene v 8,2 % oz 2,1 %. Hi-kvadrat test pokaže statistično pomembno razliko
med časom uporabe interneta in bolečino v hrbtenici (χ2=24,223; p=0,019). Mladostniki,
ki so uporabljali internet več kot 3 ure dnevno, so v 6,3 % navajali bolečino v hrbtenici kot zelo pogosto. Zadnja izmed obravnavanih fizičnih tegob v občutku pomanjkanja
gibanja je bila najbolj prisotna. Odgovor nikoli je bil ponovno najbolj pogost (42,3 %),
vendar sta bila odgovora pogosto in zelo pogosto navedena v 16,5 % oz 6,2 %. Hi-kvadrat
test pokaže statistično pomembno razliko med časom uporabe interneta in občutkom
pomanjkanja gibanja (χ2=23,343; p=0,025). Mladostniki, ki so uporabljali internet več
216
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič
kot 3 ure dnevno, so v 43,8 % navajali občutek pomanjkanja gibanja kot pogosto. Rezultati so predstavljeni v tabeli 4.
skupaj
Neprespanost
nikoli
redko
včasih
pogosto
zelo pogosto
Rdeče oči
nikoli
redko
včasih
pogosto
zelo pogosto
Poslabšanje vida
nikoli
redko
včasih
pogosto
zelo pogosto
Bolečina v hrbtenici
nikoli
redko
včasih
pogosto
zelo pogosto
Pomanjkanje gibanja
nikoli
redko
včasih
pogosto
zelo pogosto
(n=195)
%
46,7
24,1
20,0
5,6
3,6
%
69,6
20,1
8,2
0,5
1,5
%
73,7
13,8
7,7
3,1
2,1
%
47,2
25,6
16,9
8,2
2,1
%
42,3
15,5
19,6
16,5
6,2
manj kot 1h
1-2h
2-3h
(n=44)
(n=76) (n=61)
%
%
%
74,4
46,7
32,8
20,9
25,3
26,2
4,7
24,0
23,0
0,0
4,0
8,2
0,0
0,0
9,8
%
%
%
79,1
69,3
67,2
16,3
20,0
24,6
4,7
10,7
4,9
0,0
0,0
1,6
0,0
0,0
1,6
%
%
%
76,7
76,0
73,8
16,3
14,7
13,1
4,7
6,7
6,6
2,3
1,3
6,6
0,0
1,3
0,0
%
%
%
72,1
40,0
41,0
20,9
33,3
19,7
4,7
20,0
21,3
2,3
5,3
14,8
0,0
1,3
3,3
%
%
%
60,5
36,0
40,0
18,6
17,3
13,3
18,6
22,7
18,3
2,3
16,0
20,0
0,0
8,0
8,3
več kot 3h
p-vrednost
(n=16)
%
25,0
18,8
31,3
18,8
6,3
%
53,3
13,3
20,0
0,0
13,3
%
50,0
6,3
25,0
0,0
18,8
%
37,5
25,0
18,8
12,5
6,3
%
31,3
6,3
12,5
43,8
6,3
<0,001
0,018
<0,001
0,019
0,025
Tabela 4: Povprečna dnevna časovna uporaba interneta in fizične težave
RAZPRAVA
Naši rezultati niso potrdili, da je uporaba interneta predvsem domena fantov, ki jih
računalniki bolj privlačijo kot dekleta, na kar opozarjajo Brandtzeg et al. (2011). Žal pa so
naši rezultati pokazali, da pretirana uporaba interneta poslabša učni uspeh. Mladostniki se
preveč navezujejo na računalnik, ki postaja zanje najboljša zabava in to v času ko človeško
telo doživlja največji razvoj in bi morali več časa posvetiti kulturno-športnim aktivnostim,
ki jih v velikem številu organizirajo osnove šole in krajevne skupnosti (Lee, Chae, 2007).
Naši rezultati so pokazali tudi, da mladostniki, ki prekomerno uporabljajo internet, veliko časa gledajo televizijo in igrajo računalniške igrice. Razkrila se je skupina desetih
mladostnikov (5 % med vsemi anketiranci), ki so navedli, da internet uporabljajo več kot
3 ure na dan, hkrati pa so večkrat dnevno igrali računalniške igrice in gledali televizijo.
Kot razloge za prekomerno uporabo interneta so navajali v prenašanju digitalnega gradiva,
klepetanju (Facebook), uporabi elektronske pošte, poslušanju spletnega radia in gledanju
e-TV. Pridružimo se lahko ugotovitvam v drugih raziskavah, da pri takšnem obsegu uporabe
novih medijev, časa za učenje in razvoj pri otroku ni več (Mythily et al., 2008).
217
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu
Pretirana uporaba interneta se je v naši raziskavi zrcalila v prvih znakih fizičnih težav.
Čeprav odstotki niso bili zelo visoki, je vseeno stanje alarmantno, saj gre skupino
ljudi na začetku življenjske poti. Še posebej bolečina v hrbtenici je bila navedena kot
problem pri približno 20 % mladostnikov. Mladi se premalo zavedajo kako velik problem
lahko predstavlja bolečina v hrbtenici v kasnejšem življenjskem obdobju. Medicinske
raziskave ugotavljajo, da tisti, ki imajo težave že v mladosti so prav gotovo potencialni
bodoči kronični bolniki in bodo predstavljali veliko breme sebi in za družbo (Turk, 2005).
Naši rezultati tudi kažejo, da starši glede interneta ne izobražujejo svojih otrok, saj
je le četrtina mladostnikov navedla, da jih starši opozarjajo in nadzirajo. Rezultati so
pokazali, da starši otrokom dovoljujejo uporabljati računalnik več ur dnevno in tudi v
poznih večernih urah. Starši imajo z računalnikom in še posebej internetom težave, saj
ne dohajajo sprememb in ne morejo slediti znanju svojih otrok (Lee, Chae, 2007). Na
primer, generacija Y, ki zajema dijake in sredješolce je tipična »Facebook« generacija in
generacija spletnih igric. Tuji strokovnjaki ugotavljajo, da starši teh in podobnih storitev
manj poznajo, jih ne uporabljajo in se raje umaknejo ali ne vpletajo (Steeves, Webster,
2008).
V raziskavi smo ugotavljali uporabo interneta in preučevali učinke na učni uspeh in
zdravje mladih. Pokazal se je kritični rezultat, da se dnevna večurna uporaba interneta pri mladih zrcali v poslabšanem šolskem uspehu. Prekomerna uporaba interneta
je bila povezana s prenašanjem slik, videa, glasbe in podobno ter gledanjem spletne
televizije. Mladi, ki so bili pogosto na internetu, so deskali tudi v poznih urah, kar se je
v manjšem deležu na koncu zrcalilo tudi v fizičnih težavah, kot so nespečnost, rdeče oči
in poslabšanje vida. Tožili so tudi zaradi bolečin v hrbtenici. Tveganje za prekomerno
uporabo interneta je predstavljalo poleg že omenjenega prenašanja digitalnega gradiva
in e-TV tudi klepetanje (Facebook), uporaba elektronske pošte in poslušanje spletnega
radia. Zelo negativni rezultat je predstavljala še povezava med pogosto uporabo interneta in pogostim sedenjem pred televizijo ter igranjem računalniških igric. Obstaja torej
skupina mladostnikov, ki je ves čas brez telesne aktivnosti. Le ta sedi za računalnikom
ali pa preživlja svoj prosti čas pred televizijo. Te mladostnike je treba podučiti, da
lahko takšno ravnanje dolgoročno privede do številnih zapletov, tako socialnih kot
zdravstvenih. Primarno zdravstveno varstvo se lahko močneje vključi v izobraževanje
mladih, vendar se mora pri tem tesneje povezovati s šolami in starši, ter tako s skupnimi
močmi ponuditi najkvalitetnejšo vzgojo za zdravje mladih.
ZAKLJUČEK
Preventivno zdravstveno varstvo otrok in mladine je opredeljeno z zakoni in podzakonskimi akti. Natančneje je opredeljeno z Navodili za izvajanje preventivnega zdravstvenega v
arstvom na primarni ravni iz leta 1998 in kasnejšimi navodili o spremembah in dopolnitvah
prvih navodil (Koprivnikar, Pucelj, 2010). Zdravstveni dom, kakršen je sedaj, ne odgovarja več potrebam moderne dobe in je potreben prenove, je pa še vedno ustrezen temelj
osnovnega zdravstva. Temeljna naloga zdravstvene dejavnosti na osnovni ravni je zagotavljanje čim boljšega zdravja prebivalstva, ki ga ustanova oskrbuje. Zdravstveni dom bi zaradi
tega moral postati središče načrtovanja in izvajanja promocije zdravja in preventivnih
programov, usmerjenih v ohranitev in krepitev zdravja. Postati bi moral središče zdravstveno
vzgojne dejavnosti na lokalni ravni (Klančar et al., 2010). Naša raziskava opozori na področje
delovanja, ki ga v okviru krepitve zdravja pri mladostnikih, ne smemo spregledati.
218
Jožica Pirnat, Brigita Skela Savič
LITERATURA
1. Brandtzeg PB, Heim J, Karahasanović A. Understanding the new digital divide - a
typology of Internet users in Europe. Int J Hum Comput Stud. 2011;69(3):123–38.
2. Bullinger M, Power MJ, Aaronson NK, Cella DF, Anderson RT. Creating and Evaluating Cross-Cultural Instruments. In: Spilker, B, eds. Quality of Life and Pharmacoeconomics in Clinical Trials. Volume 69. Second Edition edition. Philadelphia: Lippincott-Raven; 1996: 659–68.
3. Čeru J. Internet – svoboda, brezmejnost? [seminarsko delo] Ljubljana: Fakulteta
za podiplomski humanistični študij, Antropologija vsakdanjega življenja; 2006.
4. Klančar D, Švab I, Kersnik J. The vision of health centers in Slovenia. Zdrav Var.
2010;49(1):37–43.
5. Koprivnikar H, Pucelj V. Vzgoja za zdravje za otroke in mladostnike (0-19 let)
v primarnem zdravstvenem sistemu v Sloveniji:pregled stanja s predlogi.
Ljubljana: Inštitut zavarovanje zdravja Republike Slovenije; 2010.
6. Kuipers G. The social construction of digital danger: debating, defusing and
inflating the moral dangers of online humor and pornography in the Netherlands and the United States. New Media Soc. 2006;8(3):379–400.
7. Lee S-J, Chae Y-G. Children’s Internet use in a family context: influence on
family relationships and parental mediation. Cyber Psychology and Behavior.
2007;10(5):640–4.
8. Mythily S, Qiu S, Winslow M. Prevalence and correlates of excessive Internet
use among youth in Singapore. Ann Acad Med Singapore. 2008;37(1):9–14.
9. Petry N, Weinstock J. Internet gambling is common in college students and
associated with poor mental health. Am J Addict. 2007;16(5):325–30.
10. van Rooij AJ, Schoenmakers TM, Vermulst AA, van den Eijnden RJJM, van de
Mheen D. Online video game addiction: identification of addicted adolescent
gamers. Addiction. 2010;106(1):205–12.
11. Statistični urad Republike Slovenije. Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri
posameznikih, Slovenija, 1. četrtletje 2008. Ljubljana: SURS; 2008. Dostopno
na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1907 (15.6.2011).
12. Steeves V, Webster C. Closing the barn door: the effect of parental supervision
on Canadian children’s online privacy. Bull Sci Tech Soc. 2008;28(1):4–19.
219
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu
13. Šterk T, Zupančič T, Kovačič M, Dolenc T. Kako varno uporabljati internet?
Gradivo za učitelje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede; 2006.
KAKOVOST ŽIVLJENJA MLADOSTNIKOV
S CELIAKIJO
QUALITY OF LIFE OF ADOLESCENTS WITH
CELIAC DISEASE
14. Turk Z. Socialnomedicinski vidiki bolečine v križu. Rehabilitacija. 2005;4(3-4):9–12.
15. Valcke M, Schellens T, Van Keer H, Gerarts M. Primary school children’s safe and
unsafe use of the Internet at home and at school: an exploratory study. Comput Hum Behav. 2008;23(6):2838–50.
Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Celiakija je kronična
bolezen tankega črevesa, ki je posledica
preobčutljivosti na gluten. Pojavi se lahko
v katerem koli življenjskem obdobju.
Background: Celiac disease is a chronic
disease of the small intestine, resulting as
sensitivity to gluten. It may occur in any
age.
Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali
bolezen vpliva na življenje mladostnikov.
Aim: The aim of this study was to determinate whether the disease affects the life
of adolescents.
Metode: Raziskava je potekala s pomočjo
anketnega vprašalnika, ki je vseboval 18
vprašanj. Anketiranih je bilo 50 mladostnikov starih od 10 do 24 let, članov Slovenskega društva za celiakijo.
Rezultati: Ugotovili smo, da mladostniki
zelo dobro poznajo bolezen in brezglutensko dieto, kljub temu jih kar 37 %
občasno krši dieto, predvsem ob posebnih priložnostih. Največ jih posega po
hrani z glutenom iz radovednosti, zaradi
prijateljev in ker ne zbolijo takoj. 22 %
mladostnikov prijatelji ne podpirajo in ne
razumejo, zaradi tega se v družbi počutijo
neprijetno. Prav tako jih 30 % meni, da bi
bila njihova kakovost življenja boljša, če
ne bi imeli celiakije.
Razprava: Vzdrževanje dosledne brezglutenske diete je zelo zahtevno in vpliva
na vsakodnevno življenje mladostnikov,
Methods: The research was made by a
survey, which contained 18 questions. We
questioned 50 adolescents in age of 10 to
24. All of them are members of Slovenian
society for celiac disease.
Results: We have found that adolescents
know their disease and gluten-free diet,
despite that 37 % adolescent occasionally
violate diet, especially by special occasions. Mostly they consume gluten food –
because of curiosity, friends and because
they don’t get ill in the moment. Friends
don’t support and understand 22 % of
adolescents. Because of that adolescents
don’t fill comfortable. 30 % of adolescents
think that their quality of life would be
better if they won’t have celiac disease.
Discussion: Being on gluten free diet is
very difficult and affect on their everyday
FZV UM
Megi Šućurović - [email protected]
predav. mag. Mateja Lorber - [email protected]
predav. Barbara Kegl - [email protected]
220
221
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo
Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl
saj ko le-ti izvedo, da imajo celiakijo se
njihovo življenje običajno zelo spremeni.
Velik vpliv na življenje mladostnikov pa
imajo poleg družine tudi prijatelji.
life. When they are diagnosed as celiac
patient’s their life usually changes. Not
only theirs family but also their friends
have big affect on their life.
Zaključek: Vloga medicinske sestre je pri
mladostnikih s celiakijo zelo pomembna,
saj se prav v tem obdobju poleg bolezni
spopadajo še s pričakovanji, potrebami in
zahtevami.
Conclusion: The role of a nurse is very
important by adolescents with celiac disease, because they have to face with expectations, needs and requirements.
Ključne besede: celiakija, brezglutenska
dieta, mladostniki, zdravstvena vzgoja.
Key words: celiac disease, gluten, gluten-free diet, youth, health education.
UVOD
Celiakija je avtoimunska sistemska bolezen, pri kateri uživanje glutena pri osebah z
genetskim nagnjenjem povzroči okvaro tankega črevesa in drugih organov. Bolezen se
pojavlja pri gensko predisponiranih osebah, ki uživajo prolamine pšenice, rži, ječmena
in ovsa (Mičetić-Turk, 2002). Leta 1888 je Angleški zdravnik Samuel Gee prvič uporabil ime celiakija ter opisal značilne znake bolezni pri otrocih (Homšak in Gorenjak,
2002). Pojavi se lahko v katerem koli življenjskem obdobju. Zaradi zelo različnih znakov bolezni, pri mnogih ni odkrita. Žužej-Urlep in sodelavci (2002, str.44) ugotavljajo, da glavno težavo bolnikom s celiakijo predstavlja pomanjkljiva označba sestavin
prehrambenih izdelkov in višja cena brezglutenskih izdelkov. Hkrati predstavljajo dodatno težavo določene življenjske okoliščine, kot so potovanja, praznovanja, obedovanja v
krogu sorodnikov, restavracijah,… .
CELIAKIJA
Pri bolnikih s celiakijo postanejo resice na sluznici ozkega črevesa zaradi določene
beljakovine iz žitnih vrst, kot so pšenica, rž, oves in ječmen, poškodovane. Ta beljakovina se imenuje lepek ali gluten. Če bolniki uživajo živila, ki vsebujejo gluten, so
resice ozkega črevesa napadene in se končno razkrojijo. Zdravniki govorijo o atrofiji
resic. Nujen prevzem hranilnih snovi, vitaminov in mineralnih snovi je močno omejen
(Hiller, 2003, str. 9). Najpogosteje se prvi bolezenski znaki pojavijo pri majhnih otrocih,
ko z brezglutenske prehrane ali materinega mleka preidejo na običajno prehrano, ki
vsebuje gluten (zdrobova kašica, kašica s prepečencem, keksi ipd.). Običajno pri otroku
nastopijo ponavljajoče se driske, blato je značilnega videza: penasto, svetlo, obilno
in smrdeče. Poleg tega lahko otrok bruha, je zelo razdražljiv in jokav, ima napihnjen,
izbočen trebušček, tanke okončine, krhke lase in zelo slab apetit ter ne napreduje na
telesni teži in višini. Simptomi pri odraslih najprej večinoma niso tako očitni. Pogosto se
vse začne z bolečinami v kosteh, krči (tetanijami), ki so pogostejši zlasti zvečer. Tipični
simptomi celiakije pri odraslih so kronična diareja, anemija, bolečine v kosteh in krči.
Pri večjih otrocih in mladostnikih običajno ni klasične tipične oblike celiakije. Lahko se
pojavijo driske, a so bolj mile in/ali intermitentne. Lahko nastopi nauzea z bruhanjem,
bolj pogosto pa je napenjanje in nelagodje v trebuhu (Sedmak, 2002).
Diagnoza celiakija večinoma najprej izzove negotovost in strah. Treba je osvojiti veliko
222
novega in opustiti tisto, na kar smo bili navajeni. Hiller (2003, str. 14) navaja, da je po
postavljeni diagnozi za vse prizadete zaradi celiakije na voljo samo ena učinkovita terapija brezglutenska prehrana. Bolnik s celiakijo mora iz prehrane izključiti vsa živila, ki vsebujejo
gluten ali druge škodljive prolamine (pšenica, pira, rž, kamut, ječmen, oves) in vse izdelke, ki v svoji sestavi vsebujejo našteta živila ali pšenični škrob (Brecelj et al., 2008, str. 7).
Če s hrano ni zaužitega nič glutena, se vnovič tvorijo črevesne resice in prevzamejo
svojo običajno vlogo. Najmanjše dietne napake vnovič izničijo ta uspeh, zlasti če se
nenehno ponavljajo.
Razširjenost celiakije v Sloveniji in svetu
Zaradi zelo različnih znakov bolezni, le ta pri mnogih ni odkrita. Na področjih, kjer
aktivno iščejo bolnike s celiakijo, se pogostost bolezni močno poveča. To kaže, da je
bolnikov s celiakijo precej več, kot jih odkrijemo samo na podlagi bolezenskih znakov
(Brecelj et al., 2008, str. 3). Zadnji podatki za Slovenijo kažejo, da ima celiakijo 1
odstotek prebivalstva. To je zagotovo še vedno manj kot je prostovoljnih gasilcev, hkrati
pa več kot dovolj, da lahko dosežemo, da naše želje upoštevajo proizvajalci prehranskih
izdelkov, lastniki gostinskih obratov in še kdo (Ornik 2011). Velja pa, da so tipične oblike
do sedemkrat redkejše kot atipične oblike, zato je tudi v Sloveniji pričakovati podobno
epidemiološko sliko kot v drugih evropskih državah.
Glede na pogostost bolezni Association of European Coeliac Societies (AOECS) ocenjuje,
da v Evropi živi med 4 in 5 milijonov ljudi, obolelih s celiakijo. Najmočnejše evropsko
društvo je društvo Coeliac iz Velike Britanije, ki povezuje že več kot 81.000 obolelih.
V Sloveniji je v društvo včlanjenih skoraj 1400 obolelih, vsa društva v okviru AOECS pa
povezujejo že več kot 270.000 obolelih (Dolinšek, 2007 b).
VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI MLADOSTNIKIH S CELIAKIJO
Vloga medicinske sestre je pri mladostnikih s celiakijo zelo pomembna, saj se v tem
obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in zahtevami. S pomočjo
zdravstveno vzgojnega dela se oboleli za celiakijo naučijo, kaj smejo jesti in kaj ne, ter
na kaj morajo biti pozorni. Medicinska sestra v svoji dejavnosti mladostnike s celiakijo,
poučuje o njihovi bolezni, zdravem načinu življenja, nudi jim psihično podporo in jih
seveda tudi uči. Pomembno je, da je medicinska sestra poučena o celiakiji, saj lahko le
s pridobljenim znanjem pomaga mladostnikom. Potrebno je upoštevati, da oboleli izgubijo ves pogum, ko izvedo, da se bodo morali soočati z dosledno doživljenjsko dieto. Bolnikom je potrebno nuditi podporo, vzpodbudo in pravilna navodila glede dietne prehrane.
Ko je celiakija diagnosticirana, je potrebno bolnike poučiti tudi o vzroku in zdravljenju
bolezni. Bolniki, ki razumejo celiakijo, dosti lažje sledijo predpisani dieti. Najprej se
morajo naučiti in sprejeti, da je upoštevanje brezglutenske diete nujno potrebno.
Clark – Albert (2003) navaja naslednje naloge, ki bi jih naj medicinska sestra v okviru
zdravstveno vzgojnega dela predstavila staršem in otrokom s celiakijo:
• poudarjati staršem in otrokom, kako pomembna je brezglutenska dieta, za zdravljenje celiakije;
• staršem razložiti etiologijo bolezni, zlasti posebno vlogo glutena v patofiziologiji;
• svetovati pacientu in staršem, da skrbno preberejo vse oznake na živilih;
223
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo
•
•
•
•
priporočati, da se dieta izvaja doživljenjsko;
zagotoviti prehrano brez glutena, ki je prilagojena apetitu otroka;
naučiti starše, kako nadzirati dieto;
poudariti pomen dobrega zdravja in preprečevanja infekcij; pomagati staršem in
otrokom pri prilagajanju na dolgotrajno spremembo prehranjevalnih navad;
• pozitivno razmišljati glede brezglutenske diete.
Glede na prebrano strokovno literaturo lahko navedemo naslednje negovalne diagnoze, ki se najpogosteje pojavljajo pri mladostnikih s celiakijo: nevarnost nizkega
samospoštovanja zaradi določene situacije, socialna izolacija, neučinkovito vzdrževanje
zdravja in pomanjkljiva skrb za zdravje. Prav tako lahko izpostavimo negovalne diagnoze
pri mladostnikih v primeru poslabšanja bolezni: diareja, hujšanje, nauzea, bruhanje in
utrujenost.
Medicinska sestra mora poučiti mladostnike in njihove starše tudi o pripravljanju
brezglutenske prehrane v kuhinji. Brezglutenska živila morajo biti shranjena ločeno od
glutenskih živil, posoda, ki jo uporabljajo za pripravo in termično obdelavo hrane, mora
biti temeljito očiščena in pomita. V lesene zareze in pore kuhinjske deske z lahkoto
pronica gluten, zaradi tega takšna deska ni primerna za pripravo brezglutenskih jedi.
Nož, s katerim režemo glutenski kruh, je treba dobro očistiti, prav tako je med pripravo brezglutenske prehrane je uporaba vlažnih kuhinjskih krp nedopustna, saj se lahko
gluten, skrit v tekstilnih vlaknih, prenese v hrano (Kojc, 2007). Ne smejo uporabljati olja
za cvrtje, ki je bilo uporabljeno za pripravo pomokanih ali z drobtinami pripravljenih
živil, ne uporabljati vode za kuhanje, ki je bila že uporabljena za testenine z glutenom,
na ploščah in površinah, ki bi lahko bile kontaminirane pa naj uporabijo papir za peko ali
aluminijasto folijo (Catassi, 2006).
METODOLOGIJA
V raziskavi je uporabljena deskriptivna metoda dela. Kot raziskovalni instrument,
smo uporabili anketni vprašalnik, ki vsebuje 18 vprašanj zaprtega tipa. V raziskavi je
sodelovalo 50 mladostnikov s celiakijo, ki so
Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl
10. leta je bila diagnosticirana pri 11 (22 %) mladostnikih, od 10. – 14. leta pri 8 (16 %)
mladostnikih, od 14. – 19. leta pri 5 (10 %) mladostnikih in od 19. – 24. leta pri 14 (28 %)
mladostnikih. Najpogosteje je bila celiakija diagnosticirana v starosti od 19 – 24 leta. Vsi
mladostniki so vedeli, kdaj jim je bila diagnosticirana celiakija. Vsi (100%) mladostniki
so natančno vedeli, kaj je gluten in katerih žit ne smejo uživati. To nam pove, da so zelo
dobro poučeni o svoji bolezni. Slika 1 prikazuje, da so največ, 33 (40 %) mladostnikov o
brezglutenski dieti poučili starši, ki so v mladostnikovem življenju zelo pomembni. Takoj
za starši se nahaja zdravstveno osebje, saj je 23 (27 %) mladostnikov o bolezni poučil
zdravnik, 4 (5 %) mladostnike je o bolezni poučila medicinska sestra. Kljub temu se je
kar 19 (23 %) mladostnikov o bolezni naučilo samih. 4 (5 %) mladostnike pa so o bolezni
poučili prijatelji in Slovensko društvo za celiakijo.
Slika 1: Osebe, ki so mladostnike poučile o brezglutenski dieti
Mladostniki so najbolj rizična skupina bolnikov s celiakijo, ki velikokrat samovoljno
prenehajo z dieto ali večkrat ponavljajo dietne prekrške, zato nas je zanimalo katera
so tista živila z glutenom, ki jih želijo poskusiti. Slika 2 prikazuje, da 39 (63 %) mladostnikov nikoli ne posega po živilih, ki bi vsebovala gluten. To nam pove, da se le-ti zelo
dobro zavedajo posledic uživanja glutena.
Slika 2: Glutenski izdelki, po katerih mladostniki s celiakijo najpogosteje posegajo
lani Slovenskega društva za celiakijo. Raziskavo smo izvedli v Slovenskem društvu za celiakijo. Za odobritev in izvedbo raziskave smo zaprosili omenjeno vodstvo in si pridobili
njihovo dovoljenje za izvedbo raziskave.
Sodelujoči v raziskavi, so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. Anketiranci so v
raziskavi sodelovali prostovoljno, predstavili smo jim tudi možnost odklonitve sodelovanja. Anketirancem je bila zagotovljena anonimnost.
REZULTATI
Anketni vprašalnik je izpolnilo 14 (28 %) mladostnikov in 36 (72 %) mladostnic. 10 (20 %)
anketirancev je bilo starih od 10 – 14 let, 6 (12 %) anketirancev od 15 – 19 let in 34 (86
%) anketirancev starih od 20 – 24 let.
Mladostnikom je bila celiakija odkrita pri različni starosti. V najzgodnejšem obdobju
življenja, do 1. leta je bila celiakija diagnosticirana pri 12 (24 %) mladostnikih, od 1. –
224
Kljub temu 7 (11 %) mladostnikov pogosto poseže po sladoledu, 5 (8 %) mladostnikov
pogosto uživa pizzo, 4 (7 %) mladostniki pogosto uživajo hamburger, 2 (3 %) mladostnika
najpogosteje uživata žemljo in 5 (8 %) mladostnikov najpogosteje uživa glutenske kekse,
bombone, različne sladkarije in juhe. Glede na rezultate lahko opazimo, da je kar veliko
izdelkov, zaradi katerih mladostniki kršijo dieto. Ker smo ugotovili, da mladostniki kršijo
225
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo
dieto, nas je zanimalo tudi kdaj, kje in zakaj. Noben mladostnik ne posega po glutenskih
živilih vsak dan ali enkrat na teden, kar je zelo dobro. 6 (12 %) mladostnikov krši dieto
vsaj enkrat na mesec, 10 (20 %) mladostnikov pa krši dieto občasno, predvsem ob posebnih priložnostih. Večina dieto krši, ker jih premaga želja po glutenskih izdelkih. Največ
(24 %) mladostnikov dieto krši, ko so v družbi prijateljev, kar se najverjetneje dogaja
zato, ker v bližini ni staršev. Veliko manj (2 %), jih dieto krši tudi doma in v šoli.
V nadaljevanju so predstavljeni vzroki, zaradi katerih mladostniki kršijo brezglutensko
dieto. Največ, 9 (18 %) mladostnikov krši dieto zato, ker ne zbolijo takoj, saj se znaki,
kot so diareja, napihnjenost, hujšanje ne pokažejo takoj ob zaužitju glutena. 3 (6 %)
mladostniki kršijo dieto, ker so radovedni kakšen okus ima glutenska prehrana. 3 (6 %)
mladostniki pa so navedli, da so prijatelji tisti, ki jih prepričajo v kršenje diete, in da je
to zanje najenostavnejša rešitev v trenutni situaciji.
Največ, 40 (80 %) mladostnikov je svoje prijatelje samo poučilo o bolezni, 5 (10 %)
prijateljev mladostnikov se je o celiakiji učilo v šoli, medtem ko 5 (10 %) mladostnikov
ne ve, če njihovi prijatelji vedo, kaj je celiakija. Znano je, da ima bolezen močan vpliv
na počutje mladostnikov, predvsem v družbi svojih prijateljev. 40 (80 %) mladostnikov se
v družbi prijateljev počutijo prijetno in jih bolezen pri tem ne ovira, medtem ko je 10
(20 %) mladostnikom zaradi bolezni neprijetno. Podpora prijateljev je ključnega pomena, saj je mladostnikom lažje če jih prijatelji podpirajo pri izvajanju brezglutenske
diete. 42 (84 %) mladostnikov meni, da jih prijatelji vedno podpirajo pri brezglutenski
dieti. Kljub temu 5 (10 %) mladostnikov meni, da prijatelje ne zanima njihova dieta,
3 (6 %) mladostniki pa so celo navedli, da njihovi prijatelji mislijo, da njihova dieta ni
pomembna.
Kar 46 (92 %) mladostnikov uživa obroke pripravljene v restavracijah, medtem ko 4 (8 %)
mladostniki ne uživajo hrane pripravljene v restavracijah. Vzroki, zakaj mladostniki ne
uživajo hrane v restavracijah so različni, 4 (67 %) mladostniki ne zaupajo gostincem pri
pripravi brezglutenske prehrane, 2 (33 %) mladostnika menita, da je hrana, ki jo jedo
doma oziroma si jo pripravijo sami veliko boljša.
Zanimalo nas je, kako se mladostniki počutijo v družbi prijateljev. 44 (88 %) mladostnikov se rado druži s prijatelji in jih bolezen pri tem ne ovira. 4 (8 %) mladostnike prijatelji
ne razumejo, 2 (4 %) mladostnika pa ne hodita ven s svojimi prijatelji zaradi bolezni.
Slika 3 predstavlja kakovost življenja mladostnikov s celiakijo.
Slika 3: Kakovost življenja mladostnikov brez celiakije
Megi Šućurović, Mateja Lorber, Barbara Kegl
celiakije. Medtem, ko 29 (58 %) mladostnikov meni, da njihovo življenje ne bi bilo bolj
kakovostno če nebi imeli celiakije.
RAZPRAVA
Mladostniki se v svojem obdobju odraščanja srečujejo s številnimi pričakovanji, potrebami
in zahtevami. Ko izvedo, da imajo celiakijo se njihovo življenje običajno zelo spremeni.
Najbolj so obremenjeni tisti, ki z brezglutensko dieto ne začnejo takoj po rojstvu, saj
so navajeni na navadno prehrano. Bolezen jih lahko zelo obremeni in večkrat zaidejo v
skušnjave, saj se ne morejo odpovedati nekaterim glutenskih izdelkom. Dolinšek (2007a)
ugotavlja, da so mladostniki med 15 in 19 letom starosti glede upoštevanja brezglutenske diete ena izmed najranljivejših populacij in prav v tem obdobju pogosto samovoljno
prenehajo z dieto. Glede na rezultate raziskave ugotovimo, da je večina mladostnikov
osebnostno zrela, da se dobro zavedajo škodljivih posledic in se diete strogo držijo,
kljub temu pa kar nekaj mladostnikov sorazmerno pogosto krši dieto.
Ugotovili smo, da imajo prijatelji zelo velik vpliv na mladostnike. Zato bi bilo dobro če bi
starši mladostnikov s celiakijo poučili o bolezni tudi prijatelje. Starejši mladostniki pa bi
lahko to storili tudi sami. Ugotovili smo, da mladostniki največkrat kršijo dieto v družbi
prijateljev, ki ne razumejo bolezni in o njej niso poučeni. Ugotovili smo, da nimajo vsi
mladostniki dobrih izkušenj z družbo. Saj se jih še vedno 20 % ne počuti dobro v družbi
prijateljev zaradi svoje bolezni.
Glede na rezultate lahko sklepamo, da mladostniki največkrat kršijo dieto, ker se znaki
na njihovem telesu ne pokažejo takoj po zaužitju, so radovedni glede okusa hrane,
prav tako pa imajo velik vpliv nanje tudi prijatelji. Najpogosteje so prekrški povezani s
socialnimi dogodki (zabave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji…), pogosto pa mladi
omenjajo tudi nedostopnost ustrezne diete v času pouka. Vemo je najbolje, da oboleli
za celiakijo uživajo hrano, ki je pripravljena doma, saj tako vemo kakšne so sestavine
in kako je hrana pripravljena. Kar 92 % mladostnikov uživa tudi obroke pripravljene
v restavracijah. Žužej-Urlep in sodelavci (2002) navajajo, da je dosledno upoštevanje
brezglutenske diete zelo zahtevno in vpliva na vsakodnevni življenjski stil bolnikov s
celiakijo in njihovo kakovost življenja. Iz rezultatov raziskave ugotovimo, da kar 30 %
mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli celiakije.
ZAKLJUČEK
Mladostniki so glede upoštevanja brezglutenske diete ena izmed najranljivejših populacij, saj v tem obdobju zelo pogosto samovoljno prenehajo z dieto. Kljub temu so
nekateri mladostniki osebno tako zreli, da se dobro zavedajo škodljivih posledic
in se diete strogo držijo. Na splošno gledano so v tej starostni skupini prekrški sorazmerno pogosti. Težko je sicer reči kako pogosto delajo prekrške. Podatek, ki ga
podajo ob obisku pri zdravniku, je namreč lahko daleč od dejanskega stanja, zato
je pogostost prekrškov težko opredeliti. Nekateri delajo prekrške skoraj vsak dan,
nekateri večkrat mesečno, nekateri pa le občasno. Najpogosteje so prekrški povezani s socialnimi dogodki, kot so zabave, zmenki, obisk restavracije s prijatelji… .
Vloga medicinske sestre je pri bolnikih, še posebej pri mladostnikih s celiakijo zelo
15 (30 %) mladostnikov meni, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno, če ne bi imeli
226
227
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo
Živim sam, nisem osamljen
pomembna, saj se prav v tem obdobju spopadajo s številnimi pričakovanji, potrebami in
zahtevami. Hkrati je potrebno k temu dodati tudi podporo družine in prijateljev.
I live alone, I’m not lonely
Vsekakor pa ne smemo pozabiti na seznanjanje javnosti s problemi bolnikov s celiakijo
in prizadevanje, da bo preventivno ukrepanje in zdravljenje pravočasno in dosegljivo
vsem bolnikom.
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar
LITERATURA
1. Brecelj, J, Kamhi Kiauta, T, Homan, M, Orel, R, Zupani, A, Širca Čampa, N, Uranker,
N, Sedmak, M. Celiakija. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana, 2008.
2. Catassi, C. Vprašanja in odgovori o celiakiji. V: Dr. Schär (ur.). Vprašanja in odgovori o celiakiji. Postal: Athesia, 2006.
3. Clark-Albert, G. Celiac Sprue. V: Rodwell Williams, S, Schlenker, E (ur.). Esencials
of nutrition diet therapy. St. Louis: Mosby, 2003.
4. Dolinšek, J. Celiakija. V: Lazar, M, Miler, M, Verbek, S (ur.). Prehrana dijakov v
primeru celiakije na srednjih šolah. Celje: Poslovno – komercialna šola Celje,
2007 a: 44, 45.
5. Dolinšek, J. Ali imaš celiakijo? 24 ur. 2007 b. Dostopno na: http://24ur.com/
servisi/vizita/ali-imas-celiakijo.html (13.3.2011).
6. Hiller, A. Raznolika dieta pri celiakiji. Ptuj: In obs medicus, 2003.
7. Homšak, E, Gorenjak, M. Pojav protiteles pri celiakiji – osnova sodobne laboratorijske diagnostike. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes.
Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 54-59.
8. Janša, R. Raznolikost celiakije pri odraslih. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.).
Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 19-21.
9. Kojc, B. Nakupovanje prehranskih izdelkov. Brezglutenska kuharica. Maribor:
Slovensko društvo za celiakijo, 2007: 1.
10. Mičetić Turk, D. Celiakija nekoč in danes. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.).
Celiakija danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 8–12.
11. Ornik, T. Celiakija je drugačen okus življenja.Celiakija. Maribor: Slovensko
društvo za celiakijo, 2011: 4, 5.
12. Sedmak, M. Atipi na celiakija. V: Mietić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija
danes. Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 13-18.
13. Žužej Urlep, D, Mičetić Turk, D, Dolinšek, J, Urlep, D. Kakovost življenja otrok in
mladostnikov s celaikijo. V: Mičetić Turk, D, Kojc, B, Ornik, T (ur.). Celiakija danes.
Maribor: Slovensko društvo za celiakijo, 2002: 44-49.
228
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Prebivalstvo po vsem
svetu se hitro in nezadržno stara, družina
kot pomembna vrednota posameznika pa
je vse bolj okrnjena in starostniki večinoma
živijo v eno- ali dvo članskih gospodinjstvih. Razne izgube v starosti, povezane
s smrtjo, izgubo družbenega položaja in
tudi izgubo zdravja, počasi krčijo socialno
mrežo starostnika, kar vodi v osamljenost.
Boleča izkušnja osamljenosti vpliva na kakovost življenja v starosti in se povezuje z
nastankom depresije.
Background: Population across the globe is
ageing quickly and unstoppably. The concept of family as an individual’s core value is being abridged increasingly and the
elderly mostly live in one or two person
households. Various losses in old age, such
as death of a loved one, loss of social status and loss of health are slowly shrinking
the social network of an elderly person,
which leads to loneliness. The painful experience of loneliness influences the quality of life in old age and is linked with the
onset of depression.
Cilj: Namen je bil ugotoviti koliko starostnikov živi samih in jih je pri tem osamljenih, raziskati kakšen vpliv ima slaba
socialna mreža na osamljenost ter poiskati
morebitno povezavo med osamljenostjo
ter občutenjem depresije.
Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo s pregledom literature, za empirični
del pa kvantitativno metodo dela z uporabo vprašalnika, kjer prvi del ugotavlja socio-demografske kazalnike, v drugem
delu pa je uporabljena lestvica za ugotavljanje depresivnosti. Vzorec je bil izbran
priložnostno. Odgovorilo je 100 od 126
vključenih starostnikov, kar predstavlja 79%
realizacijo vzorca. Pred izvedbo raziskave
je bilo pridobljeno soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko.
Aim: The purpose of the research paper
was to ascertain how many elderly people
live alone and are also lonely, how a deficient social network affects loneliness and
to find a possible link between loneliness
and the feeling of depression.
Methods: We used a descriptive method
by reviewing literature and a quantitative method by using a questionnaire in
the empirical section of the paper. The
first part of the questionnaire assesses the
socio-demographic indicators, the second
part implements a scale for determining
depression. The sample was chosen randomly. 100 out of 126 participants filled
out the questionnaire, which represents a
79% sample realization. Prior to executing
the research project, approval was ob-
VŠZNJ
Marija Sabrina Vratarič - [email protected]
asist. dr. Radojka Kobentar - [email protected]
229
Živim sam, nisem osamljen
Rezultati: Samih živi 30% anketiranih,
osamljenost, tako vsakodnevna kot
občasna, pa je v celotnem vzorcu izražena
v 18%. Tisti, ki živijo sami, v večji meri
izražajo osamljenost kot poročeni, živeči
v razširjeni družini, pa osamljenosti sploh
ne občutijo. Med ovdovelimi (N = 32) je
osamljenost izražena v dobri tretjini (N
= 11). V vzorcu tistih, ki vsakodnevno
občutijo osamljenost (N = 12), je velika
večina (N = 10) z blagimi ali izrazitimi
znaki depresije.
Razprava: V raziskavi je ugotovljena dobra
socialna mreža starostnikov, kar zmanjšuje
osamljenost. Najpomembnejši vir socialne
opore starostnikom predstavlja družina.
Tisti, ki živijo sami, so pogosteje osamljeni, prav tako so pogosteje osamljeni
ovdoveli. Iskanje morebitne povezanosti
osamljenosti s pojavom depresivne motnje kaže, da odsotnost osamljenosti v
večini primerov kaže tudi na odsotnost
depresije.
Zaključek: Ob upoštevanju dejstva, da
je starost posebno obdobje in da se naše
prebivalstvo stara, bodo v bodoče potrebna dodatna znanja s področje gerontologije, spremeniti bo potrebno tudi negativno mišljenje o sami starosti in staranju
nasploh, k zmanjšanju osamljenosti pa bi
veliko pripomogla tudi ponovna oživitev
tradicionalne družine, ki bi združila »staro
in mlado« ter tako poskrbela za nujno
potrebno izmenjavo nematerialnih dobrin.
Ključne besede: starostnik, medsebojni odnosi, socialna mreža, osamljenost,
depresija
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar
tained from The National Medical Ethics
Committee of the Republic of Slovenia.
Results: 30% of the surveyed individuals
live alone, loneliness; both daily and occasional is expressed in 18% across the
entire sample. Those, who live alone, express loneliness in greater numbers than
those who are married, while those who
live in an extended family, experience no
loneliness at all. Among the widowed (N =
32) loneliness is felt in over a third of respondents (N = 11). In the sample of those
who experience loneliness daily (N = 12),
most (N = 10) exhibit mild or pronounced
signs of depression.
Discussion: The research determined a
good social network of elderly people and
that diminishes loneliness. The most important source of social support presents
family. Those who live alone are frequently
lonely; the same is true for the widowed.
The search for a potential connection between loneliness and the appearance of a
depressive disorder reveals that the absence of loneliness in most cases indicates
the absence of depression.
Conclusion: Considering the facts, that old
age is a unique period and that our population is ageing, further study in the field
of gerontology will be required. A change
in attitude towards old age and ageing in
general will also be needed. A revival of
a traditional family, which combines the
old and the young, would contribute to
the reduction of loneliness and enable a
necessary exchange of immaterial goods.
Key words: elderly, interpersonal relations,
social networks, loneliness, depression
UVOD
Statistični podatki kažejo, da se naše prebivalstvo hitro in nezadržno stara (Statistični
urad Republike Slovenije, 2010). Predvideva se, da bo ob enaki rodnosti in smrtnosti, leta
2030 v zahodni Evropi že 35% ljudi, starejših od 60 let (Ramovš, 2003), za Slovenijo pa do
leta 2025 napovedujejo porast števila starejših iz dosedanjih 16% na 20% (Pečjak, 2007).
230
STARANJE
Staranje je neizogiben proces vseh živih bitij, ki poteka od rojstva dalje (Ramovš,
2003; Skela Savič, 2010; Kristančič, 2005; Gašparovič, 2007). Kljub temu, da staranje ni
enoznačen proces in tudi starostniki niso enoznačna skupina (Skela Savič, 2010), pa je v
naši družbi prisotnih še veliko predsodkov in stereotipov o samem staranju, prisoten je
tudi strah pred staranjem (gerontofobija) in celo ageizem, ki je opredeljen kot diskriminacija starejših in jih izloča iz družbenih skupin predvsem na podlagi koledarske starosti,
ne pa njihovih sposobnosti (Mali, 2002; Kristančič, 2005; Pečjak, 2007). Za našo družbo
je značilen tudi razpad tradicionalne družine, ki jo nadomešča nuklearna in tako vse več
starostnikov živi samih ali pa v dvo- članski skupnosti s partnerjem (Gašparovič, 2007;
Kobentar, 2003; Pečjak 2007).
Medčloveški odnosi
V vsakem obdobju življenja ima posameznik določene potrebe in ravno tako je v starosti. Po navedbah avtorjev se določene potrebe z leti umikajo v ospredje pa prihajajo
druge (Ramovš, 2003; Kogoj, 2004; Kobentar, 2003). Ena izmed najbolj temeljnih je
potreba po medčloveških odnosih, ki so za človeka kot mreža v katero je ujet celo
življenje (Ramovš, 2003). Našo socialno mrežo tvorijo torej ljudje, ki so za posameznika
kakorkoli pomembni ((Hlebec, Kogovšek, Domajnko in Pahor, 2009). Družina, kljub temu
da ni več tradicionalna, predstavlja pomemben vir socialne opore, saj je običajno tudi
prva vpletena v nudenje pomoči (Čačinovič Vogrinčič, 2001; povz. po Kobentar, 2003,
str. 56; Gašparovič, 2007). Slaba socialna mreža lahko vodi v občutenje depresije, večja
so tveganja za zaplete pri raznih, predvsem kroničnih obolenjih, višja je tudi stopnja
prezgodnje smrti, predvsem pa vodi v osamljenost (Pahor, Domajnko in Hlebec, 2009;
Kobentar, 2003).
Osamljenost in depresija v starosti
Osamljenost je opredeljena kot subjektivna in negativna boleča izkušnja, ki se, za razliko od socialne izolacije, zgodi, brez da bi se posameznik sam odmaknil iz osebnih
odnosov (Nilsson, Lindstrom in Naden, 2006). Običajno vsebuje čustva zapuščenosti
in zavrženosti s strani drugih oseb. Vzroki za osamljenost so lahko tako osebni kot
socialni dejavniki. Osebni izvirajo iz nas samih (negotovost, sramežljivost, slabe izkušnje,
individualizem), socialni dejavniki pa izvirajo iz okolja in so običajno povezani s pomanjkanjem časa za oblikovanje vzajemnih in prijateljskih odnosov (Kristančič, 2005).
Najpogostejši vzrok, ki povečuje verjetnost osamljenosti z leti pa so izgube, ki so lahko
vseh vrst. Lahko so povezane s smrtjo prijateljev, znance ali partnerja, lahko gre za
izgube, ki nastanejo z upokojitvijo, ko se porazgubijo sodelavci in se izgubi nek statusni
položaj, ki ga je posameznik v službi imel, ali pa gre za izgubo zdravja, ki pa ravno tako
lahko močno okrni socialne kontakte, saj je tako manj priložnosti in možnosti za stike
(Kogoj, 2004; Mali, 2002; Kobentar 2003).
Osamljenost v starostnem obdobju je dokaj pogosta, saj so v veliki Švedski raziskavi
ugotovili, da je osamljenih 35% starostnikov, na Finskem pa 36% (Routasalo, Savikko,
Tilvis, Strandberg in Pitkälä, 2006). Za slovenski prostor Ramovš (2003) navaja, 33%
osamljenih, vendar meni da je občasno osamljenih celo več, kar dve tretjini starost-
231
Živim sam, nisem osamljen
nikov. Taki podatki pa so zaskrbljujoči, saj osamljenost spremljata tesnoba ter strah
pred prihodnostjo in bližajočo smrtjo (Pečjak, 2007). V negativni povezavi je s samozavestjo (Bekhet, Zauszniewski in Nakhla, 2008), močno pa je povezana tudi s slabšim
zdravjem, oslabljeno funkcijo ter depresijo (Routasalo idr., 2006), ki je v starosti težje
prepoznavna (Pečjak, 2007). Depresija je pri starejših pogosta bolezen (Rudolf, 2004),
čeprav je pojavnost le-te ocenjena nekje med 8-10% v razvitem svetu, kar pa je ravno
tako zaskrbljujoče, saj je najhujša posledica depresije samomor, ki ga starostniki, ko
se zanj odločijo, največkrat tudi uspešno izvedejo (Pečjak, 2007). Najpogostejši vzrok
za občutenje depresije pa so stresni dogodki, ki jih je v starosti veliko in so največkrat
povezani z izgubami (Kogoj, 2004).
Namen raziskave je bil ugotoviti, kolikšen delež starostnikov živi samih in jih je pri tem
tudi osamljenih, raziskati kakšen vpliv ima slaba socialna mreža na osamljenost ter
poiskati morebitno povezavo med osamljenostjo ter občutenjem depresije.
METODE DELA
Metode in tehnike zbiranja podatkov
V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop in opisno metodo dela.
Podatke za potrebe raziskave smo zbrali priložnostno preko patronažnega varstva v
Ljubljani s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketiranim je bila zagotovljena anonimnost, podatki pa anonimizirani tako, da nikjer v vzorcu ni razpoznaven posameznik.
Raziskava je potekala v času od 29. novembra 2010 do 13. decembra 2010, po predhodni
pridobitvi soglasja zavoda (Zdravstveni dom Ljubljana) ter soglasja Komisije Republike
Slovenije za medicinsko etiko.
Opis instrumentarija
Anketni vprašalnik je sestavljen iz dveh delov, kjer v prvem delu sprašujemo po
socio-demografskih kazalnikih in so odgovori že predvideni, obstaja pa možnost dopisa
odgovora, ki ni predviden. V drugem delu pa je uporabljena mednarodna lestvica depresivnosti s 30-imi vprašanji, na katera so odgovarjali zgolj za da ali ne, pri čemer je vsak
poševni odgovor štel eno točko. V primeru zbranih 0–10 točk depresija ni prisotna, v
primeru zbranih 11–20 točk se govori o blagi depresiji, 21 ali več točk pa pomeni izrazito
depresijo. Zanesljivost merskega instrumenta je bila preverjena na podlagi Cronbach
alfa koeficienta, ki je za 30 vprašanj povezanih z doživljanjem depresije je znašal 0,87
in s to vrednostjo presegel priporočljivi prag, ki se v strokovni literaturi navaja kot 0,70
(Nunnally in Bernstein, 1994).
Opis vzorca
Vzorec je bil izbran priložnostno, naša ciljna skupina pa so bili starostniki nad 65
let, ki bivajo na območju Ljubljane in imajo ohranjene sposobnosti za izpolnjevanje
anketnega vprašalnika samostojno. Preko patronažnega varstva je bilo razdeljenih 126
vprašalnikov, obravnavanih je bilo 100. Realizacijo vzorca smo ocenili na 79%. Sodelovalo
je 68 žensk in 32 moških, povprečna starost je bila 76 let, razpon starosti pa med 65 in
92 let. Najstarejši moški udeleženec raziskave je imel 86 let. Večina ima srednješolsko
232
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar
izobrazbo (37%), najmanj pa je tistih z univerzitetno izobrazbo (5%), pri čemer je večji
delež moških (60%). Pri demografskih podatkih izstopata dva rezultata in sicer visok
delež anketiranih žensk (68%) ter dva rezultata pri spremenljivki zakonski stan, kjer
ugotavljamo visok delež poročenih moški (84,4%) ter visok delež ovdovelih žensk (87,5%).
Večina (92%) anketiranih ima otroke, prevladujejo tisti z dvema (45%), 15% pa je tistih,
ki imajo tri otroke ali več. Velika večina (72,8%) anketiranih ima vsaj enega otroka v
bližini svojega doma, delež starostnikov, ki ima otroke v tujini pa je najmanjši in predstavlja 5,4%
Opis obdelave podatkov
Vzorec je opisan na podlagi frekvenc in odstotkov za kategorične dejavnike oziroma
povprečne vrednosti (PV) in standardnega odklona (SO) za numerične dejavnike. Vplivi
med občutki osamljenosti, depresijo in demografskimi podatki so bili izračunani na
podlagi hi-kvadrat testa (χ²). P-vrednost enaka ali več kot 0.05 je pomenila statistično
pomembnost. Statistična analiza je bila obdelana s programom SPSS 15.0.
REZULTATI
Rezultati ankete kažejo, da 30% anketiranih živi samih, pri čemer je izredno velik delež
žensk (90%). Slaba polovica, 43% jih živi s partnerjem, torej v dvočlanski družini, v
razširjeni pa jih je zgolj 17%. Za ugotavljanje socialne mreže sta bili postavljeni dve
vprašanji na katera so lahko odgovarjali z več odgovori hkrati. Prvo vprašanje je bilo,
kdo je za njih pomemben in tudi pomembno vpliva na njihovo življenje. Najpogostejši
odgovor anketiranih predstavljajo otroci (N=75), sledijo vnuki in nečaki (N=56) ter
partner (N=48). Drugo vprašanje pa je ugotavljalo na koliko možnih virov pomoči lahko
računajo, kadar bi bila le-ta potrebna. Najpogostejši odgovor ponovno predstavljajo otroci (N=67), sledi partner (N=50), prijatelji (N=17) ter drugi sorodniki (N=11).
Vsakodnevno osamljenih v celotnem vzorcu je 12%, 6% pa jih je občasno osamljenih.
Blago občutenje depresije je prisotno v 34%, izrazito pa v 7%.
zakonski stan
osamljenost
nikoli
včasih
skupaj
vsak dan
N
%
N
%
N
%
N
%
Samski/a in ločeni
7
87,5
0
0,0
1
12,5
8
100,0
Poročen/a oz i.z. Skupnost
54
90,0
2
3,3
4
6,7
60
100,0
Vdova/ec
21
65,6
4
12,5
7
21,9
32
100,0
Skupaj
82
82,0
6
6,0
12
12,0
100
100,0
Tabela 1: Delež osamljenih glede na zakonski stan (N = 100)
Vse naše spremenljivke smo nato poskušali povezati z osamljenostjo, pri čemer ugotavljamo blago povezanost pri dveh spremenljivkah. Prva je zakonski stan [χ²(4)=9,013;
p=0,061], kjer rezultati kažejo, da so najbolj osamljeni ovdoveli, saj jih kar dobra tretjina (N = 11) občuti tako občasno kot vsakodnevno osamljenost (Tabela 1).
233
Živim sam, nisem osamljen
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar
Gospodinjstvo
osamljenost
nikoli
včasih
skupaj
vsak dan
N
%
N
%
N
%
N
%
Sam
19
63,3
3
10,0
8
26,7
30
100,0
S partnerjem
37
86,0
2
4,7
4
9,3
43
100,0
S partnerjem in otroki
17
100
0
0,0
0
0,0
17
100,0
Drugo
9
90,0
1
10,0
0
0,0
10
100,0
Skupaj
82
82,0
6
6,0
12
12,0
100
100,0
Tabela 2: Delež osamljenih glede na način bivanja v skupnem gospodinjstvu (N = 100)
Druga blaga povezanost [χ²(6)=13,206; p=0,040] pa se je pokazala pri načinu bivanja
v skupnem gospodinjstvu, kjer ugotavljamo, da so tisti, ki živijo sami (N = 30), hkrati
tudi najbolj osamljeni (N = 11). Izstopa pa podatek, da jih manj kot 1/5 (N = 17) živi v
razširjeni družini, vendar niti eden od njih ne navaja osamljenosti (Tabela 2).
Osamljenost
depresija
brez
skupaj
blaga
izrazita
N
%
N
%
N
%
N
%
Nikoli
56
68,3
25
30,5
1
1,2
82
100,0
Občasno
1
16,7
4
66,6
1
16,7
6
100,0
Vsak dan
2
16,6
5
41,7
5
41,7
12
100,0
Skupaj
59
59,0
34
34,0
7
7,0
100
100,0
Tabela 3: Delež depresije glede na delež osamljenosti
koliko otrok imajo in koliko so oddaljeni od njihovega doma. Ti dve spremenljivki (število
in oddaljenost otrok) tudi ne vplivata na osamljenost starostnika. Tudi ostali pomembni
drugi količinsko ne vplivajo na osamljenost, ravno tako ne število možnih virov pomoči.
Tako vsakodnevno kot občasno osamljenih starostnikov, je v našem vzorci zgolj 18%, kar
je bistveno manj, kot je navedeno za slovenski prostor (33%). Zakaj je temu tako ne
vemo, ker tega nismo raziskovali, možen razlog pa je dobra socialna mreža, ki jo ima
prav vsak posameznik ali pa se morda skriva možen vzrok v sami definiciji osamljenosti,
ki je izredno subjektivno čustvo in morda zato o tem ne želijo govoriti.
Pri spremenljivki način bivanja v skupnem gospodinjstvu smo dobili pričakovan izstopajoč
podatek, da so tisti, ki živijo sami, najbolj osamljeni. Morda pa ob tem še bolj izstopa
podatek, da živeči v razširjeni družini, nikdar ne občutijo osamljenosti. S tem rezultatom lahko ponovno izpostavimo pomen družine za starostnika. Pričakovan rezultat smo
dobili tudi pri spremenljivki zakonski stan, kjer so najbolj osamljeni ovdoveli, kar pomeni, da so se srečali z izgubo svojega partnerja, ki pa je po navedbah avtorjev (Kogoj,
2004; Pečjak, 2007; Ramovš, 2003) ena izmed najbolj bolečih izgub, saj so izgubili ne le
partnerja, temveč tudi dolgoletnega prijatelja, sogovornika, skratka nekoga, ki jim je
bil dolga leta v pomoč, oporo in veselje. Med obema kategorijama (živi sam, ovdovel)
pa lahko potegnemo vzporednico, saj je v večini primerov edini razlog, da živijo sami,
ravno vdovstvo.
Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da tisti, ki so vsakodnevno osamljeni, hkrati tudi v
visokem deležu izražajo blago depresivno razpoloženje, v manjšem deležu pa izrazito, kar nas je privedlo do sklepa, da je lahko prisotnost pogoste osamljenosti eden od
možnih vzrokov za razvoj depresije.
ZAKLJUČEK
Naša raziskava je ugotavljala zgolj količino pomembnih oseb, ki jih ima vsak posameznik,
kar pa morda za še realnejšo sliko ni dovolj. Raziskavo bi bilo dobro razširiti tudi v smislu
same kvalitete odnosov in morebitne obojestranske dinamike.
Signifikantno pomembna povezanost pa je ugotovljena pri deležu depresije glede na
delež osamljenih, saj tisti, ki so vsakodnevno osamljeni (N = 12) v visokem deležu
(N = 10) izražajo tako blago (N = 5), kot izrazito (N = 5) depresijo (Tabela 4).
Ob upoštevanju dejstva, da je starost posebno obdobje in da se naše prebivalstvo
stara, bodo v bodoče potrebna dodatna znanja s področje gerontologije, spremeniti
bo potrebno tudi negativno mišljenje o sami starosti in staranju nasploh, k zmanjšanju
osamljenosti pa bi veliko pripomogla tudi ponovna oživitev tradicionalne družine, ki bi
združila »staro in mlado« ter tako poskrbela za nujno potrebno izmenjavo nematerialnih
dobrin.
RAZPRAVA
LITERATURA:
Slaba tretjina starostnikov živi samih, največ jih živi v skupnem gospodinjstvu s partnerjem, izredno malo pa v razširjeni družini, kar potrjuje navedbe avtorjev o razpadu
tradicionalne družine. Kljub temu razpadu, pa je družina za starostnike izredno pomembna, saj so jim glede na naše rezultate najpomembnejši ravno družinski člani. Tudi pri
morebitnem iskanju pomoči, bi se v največji meri obračali na svojo družino, predvsem
na partnerja in še v večji meri na otroke. Otroci so jim najpomembnejši in jim hkrati predstavljajo najpomembnejši vir pomoči ter socialne opore. Pri tem ni pomembno
1. Bekhet AK, Zauszniewski JA, Nakhla WE. Loneliness: A Concept Analysis. Nursing Forum. 2008; 43(4):207-13. Dostopno na: http://web.ebscohost.com/
ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 54&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b897b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010).
234
235
Živim sam, nisem osamljen
2. D’Ath P, Katona P, Mullan E, Evans S, Katona C. Screening, detection and management of depression in elderly primary care attenders. I: The acceptability
and performance of the 15 item Geriatric Depression Scale (GDS15) and the
development of short versions. Fam Pract 1994; 11(3): 260-6.
3. Gašparovič M. Priročnik za družinske negovalce. Grosuplje: Dom starejših
občanov Grosuplje; 2007
4. Hlebec V, Kogovšek T, Domajnko B, Pahor M. Kako misliti, opazovati in razumeti
omrežja starejših ljudi v Sloveniji. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi
sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 153-68.
5. Kobentar R. Socialni odnosi v starosti [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani; 2003.
6. Kogoj A. Psihološke potrebe v starosti. Starost, staranje in skrb za stare – XI.
kongres in 141. skupščina slovenskega zdravniškega društva; 2004 Okt 1516; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Zdrav Vestn. 2004;73:749-51. Dostopno na:
http://vestnik.szd.si/st4-10/749-751.pdf (15.03.2010).
Marija Sabrina Vratarič, Radojka Kobentar
14. Routasalo PE, Savikko N, Tilvis RS, Strandberg TE, Pitkälä KH. Social Contacts and
Their Relationship to Loneliness among Aged People – A Population-Based
Study. Gerontology. 2006; 52:181-187. Dostopno na: http://web.ebscohost.
com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 29&hid = 102&sid = 7329bac9-7e5145b8-97b1-b559dd8353e6%40sessionmgr113 (14.04.2010).
15. Rudolf M. Depresija v starosti. In: Pišljar M, edt. Obravnava bolnikov z
demenco in starostno depresijo; 2004 Okt 29; Idrija, Slovenija. Idrija: Psihiatrična
bolnišnica Idrija; 2004.
16. Skela Savič B. Staranje in zdravje-izzivi za zdravstveno nego. In: Hvalič-Touzery
S, Kaučič BM, Kocijančič M, Rustja N, eds. Priložnosti za izboljševanje klinične
prakse na področju zdravstvene nege starostnika – 1.strokovni posvet z učnimi
delavnicami z mednarodno udeležbo; 2010 Jun 21-22; Ljubljana, Slovenija.
Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010.
17. Statistični urad Republike Slovenije. Popis prebivalstva, gospodinjstev in
stanovanj, 2002. Dostopno na: http://www.stat.si/popis2002/si/default.html
(15.03.2010)
7. Kristančič A. Nova podoba staranja – siva revolucija. Ljubljana: AA Inserco;
2005.
8. Mali J. Starost, emocije in emocionalno delo v domovih za stare. Socialno delo.
2002; 41(6): 317-23
9. Nilsson B, Lindström U. A, Naden D. Is loneliness a psychological dysfunction. A literary study of the phenomenon of loneliness. Scand J Caring
Sci. 2006; 20: 93-101. Dostopno na: http://web.ebscohost.com/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid = 25&hid = 102&sid = 7329bac9-7e51-45b8-97b1b559dd8353e6%40sessionmgr113 (31.03.2010).
10. Nunnally JC, Bernstein IH. Psychometric theory (3rd ed). New York:
McGraw-Hill; 1994.
11. Pahor M, Domajnko B, Hlebec V. splet zdravja in bolezni: socialna omrežja
starejših kot dejavnik zdravja. In: Hlebec V, edt. Starejši ljudje v družbi
sprememb. Maribor: Aristej; 2009: 221-36.
12. Pečjak V, Pečjak M. Psihologija staranja. Bled: Samozaložba; 2007.
13. Ramovš J. Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika.
Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in
umetnosti; 2003.
236
237
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
Starostnik in tehnologija
The elderly and technology
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
POVZETEK
ABSTRACT
Dandanes je podaljševanje življenjske
dobe realnost sodobne družbe, in v prihodnosti lahko pričakujemo, da bo skoraj tretjina Slovencev starejša od 64 let.
S ciljem izboljšanja zdravja in povečanja
kakovosti življenja starejših ljudi, nastajajo nove tehnološke rešitve, ki so zasnovane na gerontoloških znanstvenih
spoznanjih o procesu staranja. V strokovnemu članku je analizirana prilagoditev
naprednih tehnologij starejši generaciji
(starim nad 65 let) ter omejitve in prednosti v interakciji starostnika in napredne
informacijsko komunikacijske tehnologije
(IKT). Cilj članka je predstaviti nekatere
aspekte razvoja IKT, ki je prilagojena lažji
uporabi s strani starostnika in izpostaviti
priložnosti, ki lahko izboljšajo starostniku
dostopnost do naprednih IKT. Omejitve, ki
jih prinaša starost kot na primer slabši vid,
sluh, nemobilnost in številne druge morajo biti osnova za nadgradnjo programov
izobraževanj s področja IKT namenjenih
starostnikom ter razvoja IKT. Primer dobre prakse na področju izobraževanja
starostnikov na področju IKT je evropski
transverzalni projekt z naslovom “Promoting the improvement of elderly ICT skills
and well-being by inter-generational and
multi-sectoral education” (akronim PRIMER-ICT), ki ga je koordinirala Fakulteta
za zdravstvene vede Univerze v Mariboru
ter je vključeval še partnerje iz Avstrije,
Irske in Velike Britanije. Eden poglavitnih
Nowadays the prolongation of life is reality in the modern society; therefore in
future we can expect that almost a third
of Slovenian population will be older than
64 years. Many new technological solutions are invented, according to evidence
based gerontological nursing in order to
enhance the health and increase the quality of elderly’s people life. The professional article analyses the adaptations of
the advanced technologies to the elderly
generation (elderly aged over 65 years)
and the limitations and advantages of the
elderly using the information and communication technologies (ICT). The object of
the article is to present some aspects of
the ICT development, which is adjusted
and easy to use by elderly people and to
highlight the opportunities, which can improve the access of the advanced ICT to
elderly people. In old age elderly people
experience many old age disabilities (e.
g. hearing impairment, vision impairment,
immobility etc.) and those disabilities
have to be the guidelines for the development of ICT training programs for the
elderly people. An European transversal
project entitled“Promoting the improvement of elderly ICT skills and well-being
by inter-generational and multi-sectoral
education” (acronym PRIMER-ICT) is an
example of good practice in the field of
educating elderly people the ICT skills.
The project was coordinated by the Fac-
FZV UM
Maja Dijanič - [email protected]
viš. predav. mag. Milica Lahe - [email protected]
asist. mag. Helena Blažun - [email protected]
238
ciljev projekta je bilo izobraževanje starostnikov na področju IKT z uporabo intergeneracijskih in multisektorskih pristopov
na treh nivojih.
Ključne besede: Starostnik, informacijska in komunikacijska tehnologija,
računalnik, svetovni splet (Internet),
izobraževanje
ulty of Health Sciences at the University
of Maribor and included project partners
from Austria, Ireland and Great Britain.
One of the basic aim of the project was to
educate the elderly in the field of ICT by
using intergenerational and multisectoral
approaches on three levels.
Keywords: Elderly person, Information
and communication technology, computer,
World Wide Web (Internet), education
UVOD
Vsi se staramo vse življenje. Vsak se stara drugače, na svoj način. Mnogi ljudje na starost
gledajo z negativnimi očmi, s pesimizmom, kar ne preseneča, saj je v naši družbi starost
označena kot nekaj nezaželenega. Spet drugi pa sprejmejo staranje bolj pozitivno in
živijo aktivno in zdravo ter starost sprejemajo kot priložnost in se tretjega življenjskega
obdobja neverjetno veselijo.
Podaljševanje življenjske dobe je najbolj značilen demografski pojav sodobne družbe, ki
skupaj z nižanjem rodnosti vodi v staranje prebivalstva (Malačič, 2008). Leta 2050 lahko
pričakujemo, da bo skoraj tretjina Slovencev starejša od 64 let, zato je pomembno, da
se družba pripravlja na potrebe starostnikov in premostitve omejitve, ki jih staranje
prinaša (United Nations, 2007).
Starost je naraven pojav vsakega živega bitja in je neizogibno povezan z upadom
biološkega, psihološkega in socialnega delovanja. Kadar govorimo o starosti, imamo v
mislih nekaj statičnega, življenjsko obdobje, medtem ko pojem staranje opredeljujemo
kot kompleksen proces, ki traja od rojstva do smrti (Accetto, 1987).
S starostjo se manjšajo možnosti za ustvarjalno uresničevanje vrednot, večajo pa
možnosti za zavzemanje smiselnega stališča do dosežkov v življenju in do starostnih
težav. S staranjem slabijo moči za telesno delo in napore, peša spomin in druge duševne
zmožnosti. Upada torej večina zmožnosti, ki jih potrebuje za kakovostno staranje.
Vse pogostejši sopotnik postaja bolezen, osamljenost in družbena odrinjenost (HojnikZupanc, 1999).
STAROST IN STARANJE
O tem, zakaj se ljudje staramo, obstaja več teorij, vsaka od njih pa s svojega zornega
kota pojasnjuje proces staranja. Razlikujemo biološke, psihološke in sociološke teorije
staranja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981). Ena najbolj znanih teorij staranja je biološka
teorija nošnje in trganja, ki primerja telo z obleko, ki se z nošenjem trga ali pa s strojem
katerega deli se izrabljajo. Zato je staranje neizogibno in sorazmerno z dolžino življenja.
Vendar če sklepamo po tej teoriji, bi se morali hitreje starati posamezniki, ki so v
življenju aktivnejši, v resnici pa vemo, da ni vedno tako. Staranje je odvisno od stopnje
posameznikove zrelosti, kako se v starosti počuti, koliko sožitja z ljudmi lahko zgradi in
239
Starostnik in tehnologija
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
podobno. Po psihološki teoriji staranja se osebnostno manj zreli in manj sposobni ljudje
starajo prej, ljudje z veliko interesi, aktivni in samostojni pa pozneje. Sociološke teorije
staranja pa ugotavljajo, da lahko razumemo spremembo osebnosti v procesu staranja le,
če opazujemo odnose, ki jih imajo ljudje med seboj. Osredotočajo se predvsem na to,
kako posameznik vpliva na družbo in pa kako družba vpliva na posameznika, ko se le ta
postara. Po tej teoriji, je človekovo počutje v starosti odvisno predvsem od pričakovanj
okolja (Pečjak, 2007; Požarnik, 1981).
PREDSTAVITEV INTERAKCIJE TEHNOLOGIJA-STAROSTNIK,
STAROSTNIK-TEHNOLOGIJA
Živimo v družbi, ki temelji na znanju, informacijah, v svetu svetovnega spleta (Interneta) in najrazličnejših vrst komunikacij, ki temeljijo prav na računalniku, svetovnemu
spletu (Internetu) ter spletnih ali informatiziranih socialnih mrežah. Imeti pravilno informacijo v pravem trenutku na pravem mestu in v času, ko jo potrebujemo, pomeni biti
bogat, pomeni biti samozavesten in močan.
Na vsakem koraku smo priča bliskovitemu tehnološkemu razvoju. Že preprosti vsakodnevni opravki so povezani z vrsto tehnoloških naprav in s tem sposobnostmi njihovega
upravljanja. Še pred nekaj desetletji v vsakdanjem življenju nismo uporabljali tehnologije, danes pa lahko že obisk trgovine, banke ali zdravnika predstavlja precejšen
problem predvsem za starostnike. Le teh pa je vedno več. Z leti starostniki vse težje
dojemajo, kako je lahko njihovo hranilno knjižico, ki so jo uporabljali dolga leta, zamenjala plastična kartica, s katero namesto uslužbencu na banki, rokujejo na bančnem
avtomatu ali z njo plačajo svoj nakup v trgovini.
Starostnik kot specifični uporabnik računalniško podprtih rešitev je in mora biti del
vpliva razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij na družbo, ki nadalje vpliva na
posameznika – starostnika kot uporabnika, ter se skladno s potrebami najprej posameznika – starostnika kot uporabnika ter posledično s tem vpliva na družbo, spreminja, prilagaja (Slika 1). In predvsem zavedanje tega lahko doprinese k boljšim rezultatom, tako
iz aspekta razvoja IKT, kakor kasneje pri sami uporabi IKT s strani starostnika (Blažun,
2010). V članku bomo opredeljevali tudi ovire oziroma zadržke uporabnika - starostnika
za uporabo informacijske tehnologije ter diskutirali o možnostih za premostitev le teh
v smislu predstavitve pozitivnega vpliva IKT na uporabnika - starostnika in ob uporabi
informacijske tehnologije njihove boljše vključitve v družbo in s tem povečanje njihove
aktivnosti v družbi za boljšo kakovost življenja starostnika.
Slika 1: Interakcija; IKT-Družba-Starostnik
Vir: Blažun, 2010, slika 2
240
Ena izmed glavnih smernic Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju SZO)
je predstaviti aktivno staranje kot vseživljenjski proces, ter vključitev mest, da le ta
postanejo prijaznejša do starejših ljudi in s tem tudi ozaveščati vse prebivalce, da so
starostniki del družbe. Da bi ostali v stiku z ljudmi, dejavnostmi in s svetom je potreba
po IKT še večja. Pri SZO so ugotovili, da je precejšnja razlika med razvitimi in nerazvitimi državami. V nerazvitih državah in Ruski federaciji večina starejše populacije
nima možnosti do uporabe svetovnega spleta(Interneta). Dostop do računalnika je ponekod mogoč, vendar je starostnike strah pred uporabno tovrstne tehnologije, saj jim
ni poznana. Zato so v nerazvitih državah mediji pri starejši populaciji omejeni na radio, televizijo in časopis. Medtem ko sta v razvitih državah računalnik in svetovni splet
(Internet) zelo cenjena, predvsem zaradi vsestranskosti in razumljivosti. Se pa starostniki srečujejo z drugimi težavami in sicer kako ob poplavi informacij, najti iskano
informacijo pravočasno (World Health Organization, 2007).
Mlajši sloji prebivalstva uporabljajo nove IKT in jemljejo informacijsko pismenost kot
nekaj samoumevnega. Na drugi strani pa populacija starejših ljudi ostaja»informacijsko
revna« (Lenarčič, 2005). Starejši gledajo na novosti z negativnimi očmi, kot na primer:
»to ni zame», »nisem sposoben, da bi se tega naučil uporabljati«, »sem prestar« ipd.
Starejši ljudje ne zaupajo vase in niso dovolj motivirani za učenje računalniških spretnosti, vse to pa v veliki meri vpliva na predsodke, ki jih imajo starejši do uporabe
tehnologije. Ne obstaja soodvisnost med starostjo in zanimanjem za tehnologijo. Sposobnosti v starosti res upadajo, a ne tako hitro in intenzivno kot mnogi mislijo. Raziskave so
pokazale, da izkušnje z računalnikom večajo njihovo dojemanje uporabe računalnika kot
enostavnega za uporabo ter učinkovitosti interneta ter zmanjšuje občutek, da je z njim
zapleteno (Adams, Stubbs in Woods, 2005). Če starostniki pozitivno doživljajo ˝dojemanje uporabnosti˝, ˝enostavnost uporabe˝ in ˝učinkovitost interneta˝, ga uporabljajo
bolj pogosto (Kim, 2008). Mnogi starostniki se novih IKT pravzaprav bojijo uporabljati,
ne vidijo prednosti uporabe le teh ali pa preprosto nimajo interesa. V današnjem času
nove IKT ponujajo toliko novih možnosti in prepričani smo, da bi marsikateremu starostniku olajšali življenje ali pa izboljšali kakovost življenja.
Najpogostejša oblika preživljanja prostega časa pri starejših ljudeh je gledanje televizije
in poslušanje radia. Nove IKT bi starejšim ljudem omogočile bolj raznoliko preživljanje
prostega časa. Veliko starejših ljudi ima sorodnike ali pa znance v tujini in se zaradi
visokih stroškov telefonskega pogovora ne pokličejo pogosto. Preko komunikacijskega
omrežja, kot je na primer program Skype bi se lahko pogovarjali vsak dan, kadarkoli
bi želeli. Program Skype je brezplačen, plačati je potrebno le naročnino ponudniku, ki
omogoča dostop do svetovnega splet (Interneta) Za video klic, v katerem sogovornika
lahko vidite preko kamere, pa potrebujete še spletno kamero. Spletne kamere so odlična
rešitev za ohranjanje stikov, so enostavne za uporabo in cenovno ugodne. Starejši ljudje
bodo veseli, ker se bodo lahko pogovarjali in hkrati videli družino, prijatelje ali znance.
S starostjo se lahko zmanjšajo socialni stiki zaradi upokojitve, selitve otrok, izgube
partnerja ali nemobilnosti. Nove IKT pa jim omogočajo da so še vedno v stiku z
svojimi bližnjimi in da z njimi delijo pomembne trenutke ne glede na geografsko razdaljo. Predvsem imajo nove IKT pomembno vlogo pri starostnikih, ki zaradi bolezni, ne
morejo zapustiti svojega stanovanja (Adler, 2002). Strategija i2010 izpostavlja neodvisno življenje, pri čemer pomaga IKT. Starejšim ljudem bi bilo omogočeno živeti dalj
časa v svojem okolju in tako bi jim zagotovili avtonomijo in visoko kakovost življenja.
Po potrebi bi namreč dobili pomoč pri dnevnih opravilih, lahko bi se nadzorovalo njihovo
241
Starostnik in tehnologija
zdravje in dejavnosti, s tem pa bi se zmanjšala potreba po institucionalnem varstvu.
IKT naj bi povečala tudi varnost starih ljudi in jim omogočila hiter dostop do socialnih, zdravstvenih in urgentnih storitev. Najbolj pomembno pa je, da bi jim omogočala
ohraniti stike z družino in pripomogla, da bi ostali aktivni član družbe (European Communities, 2007).
Ena izmed rešitev so tudi storitve oskrbe na daljavo ali »telecare« in »telemedicine«, ki
omogočajo zamenjavo za osebne stike med zdravstvenim osebjem in bolnikom (Adler,
2002) Primer dobre prakse so izvedli v Edinburgu na Škotskem. Nove tehnologije so
namestili v tri tisoč običajnih hiš. Vsi imajo paket Tele-oskrba, ki vključuje detektorje
dima, poplav, visokih temperatur ipd. Dodatno, pa jim je na voljo še, detektor inkontinence in avtomatična opozorilna sporočila (npr. »mami, čas je za tvoje zdravilo«,
»mami, kam greš sredi noči«) in video nadzor ob vhodu (Eurofamcare consortium, 2006).
Najpreprostejša rešitev je posebni telefon za klic na pomoč, ki je v Sloveniji poznan kot
telefon z rdečim gumbom (ang. lifeline). Oskrba na daljavo je sodoben pristop k pomoči
starejšim, trajno bolnim in invalidnim osebam, ki sami živijo v svojem domačem okolju.
Uporaba IKT pomaga pri zagotavljanju vsesplošnih koristi za kakovost in učinkovitost
zdravstva (t.i.«e-zdravje«). IKT pomagajo s postavljanjem diagnoz na daljavo ter spremljanje bolnikovega stanja na daljavo. Tako tehnologija ne olajša življenja samo starostniku in zdravstvenemu osebju, temveč pomaga tudi sorodnikom starostnika, njegovi
družini oziroma neformalnim oskrbovalcem. Oskrbovalci starejših oseb, bodisi sorodniki ali znanci so pogosto v strahu, da starejši osebi ne bodo vedno na voljo, ko jih bo
le ta potrebovala. Soočajo se z strahom, kako bodo uskladili službo, svojo družino in
oskrbo starejše osebe. Oskrbovalce starejših oseb lahko razbremeni pametna domača
tehnologija, saj nudi pomoč pri nadzorovanju oskrbovanih oseb ali pa olajša vodenje in
načrtovanje oskrbe.
Raziskovalci pa začenjajo posvečati pozornost psihološkemu učinku uporabe svetovnega
spleta (Interneta) in raziskave so pokazale, da ima svetovni splet (Internet) pozitivni
vpliv na starejše ljudi in njihovo psihično počutje. (White, 1998, v Persson in Yiwei,
2002) je izvedel študijo, v domu starostnikov in sicer med tistimi, ki so dobili priložnost,
da se naučijo uporabljati svetovni splet (Internet). Po končanem tečaju so starejši ljudje
bili manj osamljeni in bolj družabni, kot pa pred tečajem, bili so ponosni, da so se
naučili nekaj novega. Svetovni splet (Internet) jim je spremenil pogled na svet in dobili
so veliko novih prijateljev po vsem svetu. Druga raziskava, ki jo je izvedel (White, 2000,
v Persson in Yiwei, 2002) je odkrila pozitivne odzive na različna spletna socialna omrežja
kot so Facebook in Twitter. Raziskava je bila narejena v sodelovanju z internetno stranjo
Senior Net, kjer uporabniki komunicirajo in si izmenjujejo mnenja o različnih temah,
ki so njim aktualne. Vzorec je vključeval 136 starejših ljudi, ki uporabljajo imenovano
internetno stran. Večina (86%) jih dnevno uporablja svetovi splet (Internet) in preživijo
tudi do 17 ur tedensko na svetovnem spletu (Internetu). Starejši ljudje, ki preživijo več
časa na svetovnem splet (Internetu)u, so bili manj pod stresom, v primerjavi s tistimi, ki
spleta sploh ne uporabljajo (Persson in Yiwei, 2002).
Znanstveniki s področja nevrologije na University of California Los Angeles so odkrili,
da uporaba svetovnega spleta (Interneta) bolj stimulira delovanje možganov kot navadno branje časopisa ali knjig. Pri izvedbi raziskave na skupini starostnikov, so ugotovili
povečano aktivnost možganov še nekaj ur potem, ko so prenehali brskati po svetovnem
spletu (Internetu). Sklepajo, da lahko uporaba svetovnega spleta (Interneta) pomaga
242
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
starostnikom pri premagovanju demence in nekaterih drugih s starostjo povezanih
nevroloških motenj (Science Daily: The Gerontological Society of America, 2007).
Trenutno lahko rečemo, da so starostniki v večini izključeni iz informacijske družbe,
saj je v Sloveniji informatizacija potekala predvsem v okviru izobraževanj in delovnega
procesa, iz katerega pa so bili današnji starostniki že izključeni, saj so bili že upokojeni. Izraz digitalni razkorak oziroma digitalna ali informacijska ločnica na splošni ravni
označuje prepad med tistimi, ki imajo dostop in tistimi, ki nimajo dostopa do novih IKT
ter storitev poveznih z njimi (Lenarčič, 2005).
Ko govorimo o digitalnem razkoraku, se moramo zavedati, da pomemben ali celo
najpomembnejši dejavnik dostopnosti do tehničnih novosti predstavlja ustrezna
informiranost potencialnih uporabnikov (Lenarčič, 2005). Vprašanje je, kako ozaveščati
starostnike s prednostim, ki jih ponujajo nove IKT? Veliko starejših ljudi je težje
mobilnih, bolnih in so zato omejeni zgolj na lastno stanovanje, ne vključujejo se
v društva in zato so mediji omejeni na radio, televizijo in časopis. Zelo cenjene so
informacije, ki jih starejši dobijo na oglasnih deskah, v lokalni skupnosti, bolnišnicah
in javnih prevozih. Takšne informacije so zanje najbolj pomembne. Informacija iz ust
do ust je ključna in najbolj cenjena za starejšo populacijo pri vseh kontaktih z družino,
prijatelji, preko združenj, verske skupnosti itd. Ustna informacija je zelo pomembna
tudi za tiste, ki so nepismeni in slabovidni. Stopnja nepismenosti pri starejših je še
vedno visoka v razvijajočih državah, kakor tudi v že razvitih državah. Starostniki si želijo
informacij, ki so lahko dostopne in širše razpršene po celi skupnosti in tem informacijam
zaupajo. Največja ovira pri komunikaciji z starostniki, je kako vidno in slušno predstaviti
informacijo. Velikost črk v časopisih, na televizijskih sprejemnikih je premajhna. Slušna
informacija je prevečkrat podana prehitro, tako oglaševanje na televiziji in radiu, kot
tudi pogovori v vsakdanjem življenju in tako se izgubi glavna nit informacije. Jezik je
prezahteven, z veliko nepoznanih terminov (World Health Organization, 2007). Da je
starost zelo pomemben dejavnik dostopa in uporabe novih IKT, potrjuje tudi angleška
empirična študija o uporabi novih IKT, ki je bila izvedena med posamezniki starih nad 60
let (Selwyn, Gorard, Furlong in Madden, 2003).Mobilni telefon je v primerjavi z svetovnim spletom lažje dosegljiv in tudi enostavnješi za uporabo, zato je v populaciji starejših
ljudi tudi vse bolj priljubljen (Rice in Katz, 2003).
Ne glede na možnosti, ki jih ponuja svetovni splet (Internet) že vrsto let, se vsebine, ki
so namenjene tretji generaciji, zadnja leta šele razvijajo. Lansko leto je Ministrstvo za
javno upravo pripravilo državni postal za starejše in upokojence. Namen tega portala
je približati svetovni splet tretji generaciji in olajšati iskanje pomembnih informacij.
Portal je pohvale vreden, poleg koristnih informacij za starejše ljudi, jim ponuja tudi
vodič po strojni opremi, vodič po svetovnem spletu (Internetu), vodič po osnovah spletnega iskanja in tudi vodič o varnosti na svetovnem spletu. Ob vsem tem, na spletni
strani obstaja možnost povečanja pisave, kar starostniku olajša pregledovanje vsebin
(Ministrstvo za javno upravo, 2009).
Kljub omenjenemu pa večina tehnologije ni prilagojena starejši populaciji oziroma ni
razvita z mislijo na starejše uporabnike, zaradi česar nove IKT niso zanimive oziroma
uporabne za večino starejših ljudi (Lenarčič, 2005).
Med najpogostejšimi razlogi, zakaj starostniki ne uporabljajo računalnika bolj pogosto,
so pomanjkanje potreb starostnikov ali zahtevnost računalniškega znanja, pomanjkanje
243
Starostnik in tehnologija
priložnosti za učenje dela z računalniki in občutek da so računalniki prezahtevni. Pomanjkanje izobraževanja, velja izpostaviti kot največjo oviro, zaradi katere se starostniki ne
odločajo za nakup računalnika (Kim, 2008).
Eden izmed poglavitnih razlogov za neuporabo novih IKT je tudi neznanje uporabe le-te,
saj do pred nekaj leti programov računalniške pismenosti za starejše ljudi niso izvajali
v tako velikem obsegu. Leto 2012 je Evropska unija razglasila za leto aktivnega staranja
in medgeneracijske solidarnosti. Verjetno je zaradi tega opaziti povečano aktivnost na
tem področju. Tudi na Fakulteti za zdravstvene vede se zavedamo, da IKT predstavlja
za starejše ljudi precej novo področje in da potrebujejo čim več možnosti za pridobitev računalniških spretnosti, predvsem pa je pomembno raziskati in ugotoviti pravilne
didaktične pristope, ki bodo starostnikom v pomoč in motivacijo za učenje IKT veščin.
Prav zaradi tega je nastala ideja o izvedbi projekta PRIMER ICT, ki se je začel januarja
2009 in je trajal 24 mesecev. V sklopu projekta so raziskovalci razvili inovativno metodo
poučevanja starostnikov IKT veščin in sicer so bili v prvi fazi vključeni učitelji (študenti
zdravstvenih ved in računalništva ter informatike), ki so v drugi fazi učili multiplikatorje (prostovoljce najrazličnejših profilov od medicinskih sester do upokojencev) ter
obe skupini, ki sta v tretji fazi z metodo individualnega poučevanja delovali s starostnikom. V okviru projekta so bili razviti učni materiali za učitelje, multiplikatorje
in starostnike, ki so bili iz angleškega jezika prevedeni tako v slovenski, kakor tudi
nemški jezik. IKT tečaji so bili tudi primerno promovirani, da so dosegli najširši spekter
posameznikov tako učiteljev, multiplikatorjev, kakor starostnikov v sklopu organizacije promocijskih delavnic, na katerih so bili predstavljeni materiali projekta, e-učni
materiali, udeleženci so lahko med seboj diskutirali in najpomembneje se navadili
drug drugega, da so v nadaljnjem procesu izobraževanja dosegali čim boljše rezultate
(University of Maribor, University College Dublin, University of Surrey, University of
Applied Sciences, 2011).
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
doživetje! Vendar smo za vse to potrebovali 2 uri – po tečaju so bili udeleženci resnično
utrujeni. V nadaljevanju bom pripravila tečaj na podlagi izvedenih učnih ur, da bodo
lahko udeleženci vadili neodvisno. Seveda pa bomo vse ponovili na naslednji učni uri.”
(Multiplikatorka, 25 let, Avstrija) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of
Surrey, 2011)
“Kot začetnik sem doživljal drugačno zmedeno izkušnjo, vendar se prav zdaj začenjam
zavedati pomembnosti … Zdaj je zaprto področje jasno, hvala vsem vključenim.” (Starostnik, 72 let, VB) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011)
“Še vedno imam težave z obvladovanjem miške, čeprav uporabljam prilagojeno miško,
imam močan artritis, vendar mi študenti zdravstvene nege pomagajo.” (Starostnik, 74
let, Irska) (Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey, 2011)
ZAKLJUČEK
Kot primer dobre prakse smo že omenili projekt PRIMER-ICT v nadaljevanju pa predstavljamo nekaj izjav sodelujočih multiplikatorjev in starostnikov ob izvedbi IKT tečajev:
Staranje družbe ne smemo razumeti kot nekaj negativnega, saj pomeni, da ljudje živimo
dlje in to je pozitivno, saj lahko dlje prispevamo k večji blaginji in h višji kakovosti življenja. Da pa bi bilo to mogoče, morajo imeti starostniki možnost za dostojno
življenje in možnost, da izberejo sebi čim bolj ustrezen življenjski slog. IKT so se v
zadnjem desetletju pokazale kot učinkoviti pripomoček kakovostnejšega življenja in
to dejstvo lahko opredelimo z razširjenostjo uporabe računalnika, svetovnega spleta
(Interneta) in mobilne tehnologije. Nove IKT lahko starostniku omogočajo raznovrstno
preživljanje prostega časa, ohranjanje stikov s sorodniki in prijatelji ter bolj samostojno
in neodvisno življenje. Sodobne IKT pa ne nudijo pomoč zgolj starostniku, temveč tudi
zdravstvenim delavcem in oskrbovalcem starostnika, kar posredno vpliva tudi na kakovost življenja starejših oseb. Pomembno je seznanjati starejšo generacijo z novostmi, ki
jih prinašata sodobna družba in moderna tehnologija. Tako pri oblikovanju slednje, kot
tudi predstavitvi le te posameznikom je potrebno upoštevati omejitve in ovire starejših
ljudi in tehnologijo predstaviti njim razumljivo. Zavedati se namreč moramo, da se
prebivalstvo stara in bo tudi vedno več starejših ljudi. Vedno pomembnejše tako postaja
medgeneracijsko sodelovanje. Strokovnjaki s področja gerontologije in gerontagogike
v Sloveniji opozarjajo na nevarnost zloma medgeneracijske solidarnosti. Da do tega
ne bi prišlo, Ramovš (2003) predlaga, da bi bilo med drugim potrebno oblikovati nove
socialne mreže za sožitje generacij v današnjih življenjskih razmerah ter oblikovati
ugodne razmere za osebno pripravo na kakovostno starost. Za današnjo srednjo generacijo je sedaj pravi čas, da začne pripravljati sebe in družbene razmere za svojo starost.
Starejši ljudje imajo še veliko življenjske energije in izkušenj, ki jih mora vsaka družba
vključiti v svoje delovanje. Če hoče družba napredovati, mora imeti izdelane modele
za sožitje starejših, srednjih in mlajših rodov, da prek njih starejši spontano vnašajo
svoje izkušnje v življenje jutrišnjega dne. Ves kulturni napredek človeštva temelji na
človekovi temeljni potrebi, da v drugem, zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju
preda svoje življenjske izkušnje ter spoznanja drugim ljudem in kulturi nasploh (Ramovš,
2003).
“Naša prva učna ura je bila neverjetna. Na računalniku smo sestavili rojstnodnevno
voščilo na katero smo vključili tudi fotografije, ki smo jih sneli iz Interneta. Fotografije smo oblikovali v programu Word, jih shranili, natisnili, ter nenazadnje ne najmanj
pomembno tudi priložili kot priponko k elektronskemu sporočilu. To je bilo resnično
V današnjem času računalnik postaja vse pomembnejši tudi v zdravstvu in zdravstveni negi. Pri celostni obravnavi pacienta nastaja ogromna zbirka podatkov, ki se v veliki večini še vedno beležijo na papirju. Z ustanovitvijo enotne baze podatkov, bi bili
vsi pacientovi podatki shranjeni na enem mestu. Baza bi vsebovala osnovni obrazec,
Ob navdušenju nad vsemi možnostmi in obljubami, ki jih prinaša tehnološki razvoj na
področju novih IKT, prevečkrat pozabljamo, da je informacijska družba tudi vse bolj
stara družba. Tega dejstva se premalo zavedajo zlasti proizvajalci in načrtovalci novih
IKT ter storitev, ki jih slednje omogočajo, saj se posvečajo predvsem potrebam in zahtevam večinskih uporabnikov, med katerimi so ljudje iz prvega in drugega življenjskega
obdobja. Posledica tega je relativno visoka stopnja izključenosti starejših ljudi iz informacijske družbe (Lenarčič, 2005). Nekateri proizvajaci in načrtovalci novih IKT pa se že
zavedajo vedno večjega števila povpraševanja po izdelkih prilagojenih starejšim ljudem.
V ta namen prihaja vedno več izdelkov, ki so namenjeni prav njim. V Veliki Britaniji
je bil predstavljen nov računalnik, prilagojen starejšim uporabnikom. Ima poenostavljeno namizje imenovano SimplicITy-ima le šest programov, ki uporabnike usmerjajo na
osnovne funkcije, kot so e-pošta in brskanje po spletu. Ko se uporabnik odloči, da
preprostega namizja SimplicITy ne potrebuje več, ga lahko preprosto nadomesti s
klasičnim Linux namizjem (BBC, 2009).
244
245
Starostnik in tehnologija
katerega bi lahko uporabljale vse bolnišnice. Na takšen način bi olajšali delo zdravstvenim delavcem in poenostavili morebitno nadaljnje zdravljenje. V prihodnje bi lahko uvedli »posvet z zdravnikom« preko spletne kamere, predvsem za delo v ustanovah, kjer ni
stalne prisotnosti zdravnika. To so predvsem domovi za starejše, zdravilišča ter v okviru
patronažne zdravstvene nege. S tem bi prihranili tako čas, kakor tudi denar, obenem pa
bi omogočili hitrejše ukrepanje in izvedbo zdravstvene nege pri pacientu. Da pa bi bile
IKT uporabne in funkcionalne pa je potrebno izobraziti zdravstvene delavce za pravilno
uporabo IKT ter jih seznaniti s prednostmi uporabe le teh, zaradi česar je izobraževanje
iz IKT nujno v izobraževalnem procesu diplomiranih medicinskih sester na vseh nivojih.
Seveda se je potrebno obenem zavedati, da IKT nikoli ne morejo nadomestiti človeškega
stika, lahko pa pripomorejo k učinkovitejšemu zdravljenju.
ZAHVALA:
Maja Dijanič, Milica Lahe, Helena Blažun
8. Faculty of Health and Medical Sciences, University of Surrey. (16. februar 2011).
PRIMER-ICT: Final exploitation report. Guildford, UK.
9. Hojnik-Zupanc, I. (1999). Samostojnost starega človeka v družbenoprostorskem kontekstu. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene
vede.
10. Kim, Y. S. (2008). Reviewing and critiquing computer learning and usage
among older adults. Educational Gerontology , 34, 709-735.
11. Lenarčič, B. (2005). Nove tehnologije pomagajo starim ljudem pri ohranjanju
samostojnosti. Kakovostna starost , 8 (3), 42-46.
Evropski projekt z naslovom “Promoting the improvement of elderly ICT skills and wellbeing by inter-generational and multi-sectoral education -PRIMER-ICT”je bil financiran s
strani Evropske komisije pod številko sporazuma 2008-4279/001-001, ter številko projekta 143665-LLP-1-2008-1-SI-KA3-KA3MP. Zahvaljujemo se glavnima koordinatorjema prof.
dr. Petru Kokolu in asist. mag. Heleni Blažun za dovoljenje uporabe podatkov projekta.
12. Malačič, J. (2008). Socialnoekonomske posledice staranja. Zdravniški vestnik ,
793-798.
LITERATURA
14. Pečjak, V. (2007). Psihologija staranja. Bled: samozaložba.
1. Accetto, B. (1987). Starost in staranje: osnove medicinske gerontologije.
Ljubljana: Cankarjeva založba.
15. Persson, A. in Yiwei, C. (2002). Internet use among young and older
adults:Relation to Psychological Well-Being. Prevzeto 4. april 2011 iz Educational Gerontology: http://www.informaworld.com/smpp/content~db=all~c
ontent=a713844206
2. Adams, N., Stubbs, D. in Woods, V. (2005). Psychological barriers to Internet usage among older adults in the UK. Medical Informatics and the Internet in the
Medicine , 30 (1), 3-17.
3. Adler, R. (2002). The Age Wave Meets The Technology Wave: Broadband And
Older Americans. Prevzeto 17. februar 2011 iz SeniorNet: http://www.seniornet.org/downloads/broadband.pdf
4. BBC. (11. november 2009). New PC to encourage older adults. Prevzeto 12.
april 2011 iz News: http://news.bbc.co.uk/2/hi/8352606.stm
5. Blažun, H. (2010). Vključevanje starostnikov v informatizirane socialne mreže.
Maribor: Osebni arhiv - neobjavljeno.
6. Eurofamcare consortium. (2006). Examples of good and inovative practices in
supporting family carers in Europe. Prevzeto 19. april 2011 iz http://www.uke.
de/extern/eurofamcare/documents/deliverables/good_practice.pdf
7. European Communities. (2007). Independt Living for the Ageing Society.
Prevzeto 21. februar 2011 iz http://ec.europa.eu/information_society/activities/policy_link/brochures/documents/independent_living.pdf
246
13. Ministrstvo za javno upravo. (2009). STAREJŠI, Državni portal za starejše in upokojence. Prevzeto 23. maj 2011 iz http://www.starejsi.gov.si/index.php
16. Požarnik, H. (1981). Umetnost staranja: leta, predsodki in dejstva. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
17. Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
18. Rice, E. R. in Katz, E. J. (2003). Comparing internet and mobile phone
usage:digital divides of usage, adoption and dropouts. Telecommunications
Policy , 27, 597-623.
19. Science Daily: The Gerontological Society of America. (20. november 2007).
Brain Exercise Can Enhance Memory, Thinking, In Older Adults. Prevzeto 30. junij 2011 iz Science Daily: http://www.sciencedaily.com/releases/2007/11/071119100331.htm
20. Selwyn, N., Gorard, S., Furlong, J. in Madden, L. (2003). Older adults use of information and communications technology in everyday life. Ageing and society,
23 (5), 561-582.
21. United Nations. (2007). World Population Ageing 1950-2050. Prevzeto 3. junij
247
Starostnik in tehnologija
2011 iz http://www.un.org/esa/population/publications/WPA2007/Full_text.
pdf
TVEGANJE ZA PADCE MED STAROSTNIKI
V DOMU UPOKOJENCEV
RISK OF FALLS AMONG THE ELDERLY IN
RESIDENTIAL HOME
22. University of Maribor,University College Dublin,University of Surrey,University
od Applied Sciences. (2011). Final report:promoting the improvement of elderly ICT skills and well being by inter-generational and multi-sectoral educational (Primer-ICT). Maribor: Faculty of Health Sciences, University of Maribor.
23. World Health Organization. (2007). Global age friendly cities: A guide. Prevzeto
11. marec 2011 iz Ageing and life course, family and community health: http://
www.who.int/ageing/publications/Global_age_friendly_cities_Guide_English.pdf
Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Ta študija je
pomembna zato, ker prikazuje problematiko padcev, dejavnikov tveganja za padce
in njihovih posledic.
Background: The study is important because it deals with falls, risk factors of
falls and their consequences.
Cilj: Glavni cilj raziskovanja je ugotoviti, katera so tveganja ter kateri so
najpogostejši dejavniki tveganja za padce
in ali obstajajo dejavniki tveganja za padce med starostniki, ki so pomični oziroma
delno pomični.
Metode: Študija je bila opravljena s
pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval šest vprašanj zaprtega tipa.
Rezultati: Študija kaže, da je 70 % anketirancev ogrožena za padce, večina jih jemlje več kot štiri zdravila na dan in ne more
vstati s stola v višini kolen brez uporabe
rok.
Razprava: Študija nakazuje, da so padci
najpogostejši vzrok poškodb pri starostnikih v Sloveniji. Dejavnikov tveganja
za padce je veliko, med najpogostejše
spadajo neravna tla, mokre kopalnice, slaba osvetljenost ter neprimerni pripomočki
za hojo.
Aim: The main aim of the study is to find
out which are the risks and which are the
most common risk factors of falls among
elderly.
Methods: The study was run on survey
questionnaire on six questions of a closed
type.
Results: The results of the study show that
70 % of the interviewees are endangered
for falls. Most of them take more than four
different drugs a day and are not able to
stand up on their feet without using their
hands.
Discussion: The study confirms that falls
are the most frequent causes of injuries
among elderly in Slovenia. Risk factors
for falls are many, the most frequent are
uneven floor, slippy floor, poor light and
unadequate walking instruments.
Conclusion: Falls are the most common
factors of injuries among elderly people.
VŠZI UP
Matej Butala - [email protected]
Teja Eržen - [email protected]
Ajda Plos - [email protected]
Ester Benko - [email protected]
248
249
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev
Zaključek: Padci spadajo med najpogostejše
dejavnike za poškodbe pri starostnikih.
Preventivo pred padci bi močno olajšala
uvedba Obrazca za ocenitev tveganja
za padce pacienta. Tako bi pripomogli k
boljši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju
števila padcev.
Ključne besede: starostnik,
dejavniki tveganja za padce
The introduction of the Form to asses
risks for patient falls would be the way of
improving nursing care and reducing falls
with elderly people.
Key words: elderly, falls, fall’s risk
factors
padci,
UVOD
Zdravo staranje je zaradi naraščanja števila starejših ljudi izziv s katerim se danes
soočajo tako v Evropi, kot tudi v Sloveniji. Delež ljudi starejših od 65 let, je v Sloveniji
leta 2010 po podatkih Statističnega urada RS (2011) dosegel že 16,5 % in še narašča.
Pri ohranjanju zdravja starostnikov imajo medicinske sestre pomembno vlogo. Na tem
področju so v pomoč različni programi, med katerimi so najpomembnejši tisti, ki se
osredotočajo na zdravo prehrano, varnost ter telesno, duševno in ekonomsko blaginjo
(Hostnik, 2010).
Padci so eden izmed pokazateljev kakovosti zdravstvene oskrbe in se, kot meni Čuk
(2010), uvrščajo med tri najmanj želene dogodke pri zdravstveni negi v psihiatričnih
bolnišnicah. Definirani so kot nenamerni, nepričakovani pristanek na tleh oziroma na
nižji ravni. Večina padcev se začne v pokončnem položaju, vendar se padec prav tako
zgodi pri vstajanju s stola ali postelje. Poškodba zaradi padca je opredeljena kot motnja v strukturi ali funkciji nekaterih delov telesa, ki je nastala zaradi nenačrtovanega
dogodka (Psihiatrična bolnišnica Ormož, 2007).
Padci so vodilni mehanizem poškodb pri starostnikih, ki so posledica fizioloških sprememb
v starosti, kar se kaže kot spremembe vida, ravnotežja in propriocepcije, podaljšanega
motoričnega reakcijskega časa ter nevroloških in mišično kostnih bolezni, kot je na
primer osteoporoza. Obolevnost in umrljivost starostnikov pri poškodbah zaradi padcev,
sta ne glede na stopnjo poškodbe, zaradi sprememb, ki se zgodijo v obdobju staranja,
večji kot v drugih starostnih skupinah (Grmec, 2007). Saj starostniki dandanes živijo
mnogo bolj aktivno življenje in imajo zato ob dejavnostih, ki jih opravljajo, še toliko več
možnosti, da se poškodujejo.
Padci predstavljajo splošen in kritičen problem starostnikov. Zaradi njih prihaja do
velikega obsega obolelosti, smrtnosti in uporabe zdravstvenih storitev. Pogosto so resne
poškodbe ob padcu vzrok za predčasno namestitev v institucionalno varstvo (Tomšič,
2011; Tomšič, Rugelj, 2011). Včasih pa se starostniki in svojci odločijo za namestitev v
institucionalno varstvo, misleč, da bo starostnik tam bolj varen, da bo za njega dobro
poskrbljeno. Dejstvo je, da je to za starostnika, vsaj na začetku, tuje okolje, v tujem
okolju pa se ljudje sprva ne znajdejo tako dobro, kot v tistem okolju, na katerega so
bili doslej navajeni. Zato je v domovih za ostarele povečana možnost, da pride do padca
(Krapež, 2010). Keys in Tress (2004) ugotavljata, da ima 40 % starostnikov v domovih
upokojencev zabeležen v anamnezi padec in nestabilnost ter v nadaljevanju opozarjata,
da ima približno polovica starostnikov, ki so že padli, večjo verjetnost, da bodo ponovno
250
Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko
padli, na kar opozarja še veliko drugih avtorjev (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Jensen,
2002). Ob spoznanju problema morajo biti zdravstveni delavci pozorni na dejavnike
tveganja za padce preko celotne obravnave starostnika, kajti mnogi pravočasno ugotovljeni dejavniki tveganja so v pomoč pri odpravljanju nastalih zapletov, kot so padci in
težje poškodbe ob padcih.
Dejavniki tveganja za padce
Dejavniki, ki vplivajo na pojav ali možnost padcev, se nanašajo na starostnike, okolje,
materialne razmere in sposobnost zdravstvenih delavcev, da odkrijejo nevarnosti in te nevarnosti odstranijo, s čimer dodatno poskrbijo za varnost starostnikov. Poznanih je veliko
vzrokov za padce pri starostnikih, ki so najpogosteje kombinacija bioloških, vedenjskih,
socioekonomskih in dejavnikov fizičnega okolja. Biološki dejavniki, vezani na človeka, so
predvsem posledica naravnega procesa staranja, kroničnih in akutnih obolenj (degenerativne spremembe sklepov, osteoporoza, Parkinsonova bolezen, bolezni ožilja, nevrološke
motnje) (Rok Simon, 2004; Rok Simon, 2006). V starosti pogosto začne pešati telesna
moč, kar povzroča poslabšanje hoje, težave z ravnotežjem, poslabša se nadzor drže in
refleksi, staranje vpliva tudi na poslabšanje vida in sluha. Ti dejavniki pa zmanjšujejo
sposobnost izogibanja padcem ob nepričakovanemu napačnemu koraku ali zdrsu. Strategije za lovljenje ravnotežja v starosti pri zdrsu naslednje: izogibanje padca s prenosom
teže v kolkih ali s hitrimi koraki. Prav tako lahko nepravilno vstajanje s stola ali postelje
predstavlja nevarnost za padce. Vzroki za padec so lahko tudi nepravilna obutev starostnika ter dejavniki iz okolja kot so mokra ali neravna tla, slaba osvetljenost prostorov,
stopnice in drugo (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004; Rok Simon, 2006).
Za starostnike je značilno, da jemljejo več zdravil dnevno, nekatera zdravila ali kombinacije zdravil, lahko povzročijo stranske učinke kot so omotica ali vrtoglavico, ki
povečujejo verjetnost za padec (Bloch et al., 2011; Jensen, 2002; Rok Simon, 2006;
Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006; Todd, Skelton, 2004; Zeimer, 2008;). Prav tako pa je tudi koncentracija alkohola v krvi pri starostnikih večja v primerjavi z mladimi pri enaki količini
popitega alkohola, ki je prav tako lahko dejavnik tveganja za padec (Rok Simon, 2006).
NAMEN RAZISKAVE
Pregled literature (Berry, Miller, 2008; Fuller, 2000; Keys, Tress, 2004;Čuk, 2010; Tomšič,
2011; Tomšič, Rugelj, 2011) kaže, da so padci pri starostnikih pogosti in so velikokrat
vzrok za hospitalizacijo ali celo predčasen sprejem v institucionalno varstvo. Namen
raziskave je predstaviti stopnjo tveganja ter dejavnike tveganja za padce pri starostnikih v institucionalnem varstvu.
Cilji raziskave so:
• Ugotoviti stopnjo tveganja za padce med starostniki, ki so pomični ali delno
pomični v domu upokojencev,
• Ugotoviti najpogostejši dejavnik tveganja za padce med starostniki v domu
upokojencev in.
• Pripraviti ustrezno dokumentacijo zdravstvene nege, ki bi ugotavljala dejavnike
tveganja za padce med starostniki v institucionalni oskrbi.
251
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev
Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko
Postavljeni hipotezi:
• H 1: Med starostniki, ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko
tveganje za padce.
• H 1: Med pomičnimi oziroma delno pomičnimi starostniki je najpogostejši dejavnik
tveganja za padce jemanje več kot štiri zdravila na dan.
Slika 1: Frekvenca razmerja med
pritrdilnimi in nikalnimi odgovori na
samoocenitveni vprašalnik za
ugotavljanje stopnje tveganja za
padce pri starostnikih
METODOLOGIJA
Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja. Za zbiranje podatkov je bila
uporabljena metoda anketiranja s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil povzet po
ZZV Kranj (ZZV Kranj, 2010). Vprašalnik je poimenovan »Samoocenitveni vprašalnik za
ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starejših«, ki vsebuje šest vprašanj zaprtega
tipa, na katera so anketiranci odgovarjali z »DA« ali NE«. Trije ali več pritrdilni odgovori,
predstavljajo za starostnika relativno visoko tveganje za padec.
Raziskava je potekala v enem izmed domov upokojencev na Obali decembra 2010, v
okviru izobraževalnega procesa študentov 1. letnika smeri zdravstvena nega Visoke šole
za zdravstvo Izola. Študenti so pripravili za stanovalce srečanje, v katerem so stanovalcem predstavili pomen varnega gibanja, s poudarkom na preventivi ter dejavnikih
tveganja za padce.
V raziskavo so bili vključeni le stanovalci, ki so se udeležili srečanja in so bili starejši od
65 let ter so bili pomični ali delno pomični (tisti, ki so uporabljali tehnične pripomočke).
Srečanja se je udeležilo 27 stanovalcev, od katerih je bilo 23 (85 %) starejših od 65
let. Med temi je bilo 16 žensk in 7 moških. Sodelovanje v raziskavi je bilo anonimno
in prostovoljno. Študenti so pomagali pri izpolnjevanju vprašalnika starostnikom, ki so
potrebovali pomoč.
Pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo programa Microsoft Excell 2007. Rezultati
so prikazani numerično in grafično.
REZULTATI
Rezultati kažejo, da je na vprašanja v anketnem vprašalniku s tremi ali več pritrdilnimi odgovori odgovorilo 16 anketirancev (glej Tabela 1.), kar predstavlja kar dobri dve
tretjini vseh anketiranih (glej Slika 1.).
Tabela 2. prikazuje rezultate odgovorov na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje
stopnje tveganja za padce pri starostnikih. Iz rezultatov je razvidno, da je največ anketirancev pritrdilno odgovorilo na vprašanje »Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan?«
medtem, ko je najmanj anketirancev pritrdilo, da imajo postavljeno diagnozo kapi ali
Parkinsonove bolezni.
Odgovor DA
Odgovor NE
Ali ste v zadnjem letu padli?
N (%)
9 (39,1 %)
N (%)
14 (60,9 %)
Ali jemljete več kot štiri zdravila na dan?
17 (73,9 %)
6 (26,1 %)
Ali imate postavljeno diagnozo kapi ali Parkinsonove
bolezni?
8 (34,8 %)
15 (65,2 %)
Imate težave z ravnotežjem?
12 (52,2 %)
11 (47,8%)
Ali se ustavite pri hoji, ko se pogovarjate?
14 (60,9 %)
9 (39,1 %)
Ali ne morete vstati s stola v višini kolen brez uporabe rok
16 (69,6 %)
7 (30,4 %)
Tabela 2: Odgovori na samoocenitveni vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za
padce pri starostnikih
RAZPRAVA
Tabela 1: Odgovori na
samoocenitveni vprašalnik za
ugotavljanje stopnje tveganja za
padce pri starostnikih
252
Z raziskavo, v kateri so bili anketirani starostniki v domu upokojencev, sta bili potrjeni
obe zastavljeni hipotezi. In sicer je prva hipoteza pokazala, da med starostniki, ki so
pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje za padce. Analiza raziskave
je pokazala, da je kar 70 % anketirancev navedlo tri ali več pritrdilnih odgovorov, ki
so predstavljali dejavnike tveganja za padce, kar predstavlja za starostnike relativno
visoko tveganje za padec. Rezultati raziskave so primerljivi tako s slovenskimi kot
tujimi raziskavami, kar navaja tudi raziskava (Rok Simon, 2006), ki pravi, da so padci
najpogostejši vzroki poškodb pri starostnikih in ti predstavljajo tudi velik problem v
253
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev
Matej Butala, Teja Eržen, Ajda Plos, Ester Benko
Sloveniji. V nadaljevanju avtor poudarja, da je letno sprejetih na zdravljenje v bolnišnico
okoli 6500 starostnikov, od katerih med vzroki za hospitalizacijo zaradi poškodb prevladujejo padci. Tomšič in Rugelj (2011) navajata raziskavo, v kateri je zabeleženo, da
vsako leto pade med populacijo približno 30 % starostnikov, od katerih 20 % potrebuje
zdravstveno pomoč. Pogosto pa so posledice padcev lahko vzrok za predčasno namestitev starostnika v dom za ostarele (Tomšič Rugelj, 2011) . Zeimer (2008) prav tako
poudarja, da so padci največji vzrok za poškodbe pri starostnikih, 30 % starostnikov, ki
živi v različnih skupnostih, vsako leto pade. Todd in Skelton (2004) opozarjata, da imajo
starostniki, ki so predhodno imeli zabeležen padec, dva do trikrat večjo verjetnost, da
bodo ponovno padli v roku enega leta. Medtem pa Jensen s sodelavci (2002) ugotavlja,
da je med starostniki največ padcev v domovih za ostarele, saj imajo kar trikrat večjo
verjetnost za padce in pri tem devet krat večjo verjetnost, da pride do zloma.
LITERATURA
Z raziskavo je bila potrjena tudi druga hipoteza in sicer, da je najpogostejši dejavnik
tveganja za padce med starostniki jemanje več kot štirih zdravil na dan. Raziskava je
pokazala, da skoraj tri-četrt (73,9 %) anketirancev jemlje štiri ali več zdravil na dan.
Kar je primerljivo z drugimi raziskavami, ki kažejo, da na padce močno vplivajo tudi
zdravila, saj starostniki pogosto zaradi težav jemljejo več zdravil dnevno. Nekatera
zdravila (kot so benzodiazepini, antidepresivi in antipsihotiki) ali kombinacije le - teh
lahko povzročajo stranske učinke (vrtoglavico ali omotico), kar še poveča tveganje za
padec (Bloch et al., 2011; Fuller, 2000; Rok Simon, 2006; Šiljeg, Turk, Kersnik, 2006;
Todd, Skeleton, 2004). Tudi Zeimer (2008) opozarja, da pri starostnikih, ki jemljejo več
kot štiri zdravila na dan, je večja verjetnost za padec. Primerljiva je tudi raziskava, ki
jo je izvedel Šiljeg s sodelavci (2006) v enem izmed slovenskih domov upokojencev, v
kateri je bilo vključenih 364 starostnikov, rezultati so pokazali, da imajo starostniki v
povprečju predpisana štiri zdravila na dan.
4. Fuller GF. Falls in in the elderly. Am Fam Physician. 2000; 61(1): 2159-68.
Dejavnikov tveganja za padce je še veliko. V literaturi je zaslediti, da so vzroki za
padce pogosti tudi zaradi mokrih stopnic, neravnih tal, slabe osvetljenosti in neprimernih
pripomočkov za hojo ter zaradi dejavnikov, kot so mišično skeletni problemi, deformirana stopala ter razna druga zdravstvena stanja (npr. infarkt, Parkinsonova bolezen,
epilepsija, demenca, motnje ravnotežja, slab vid) (Berry, Miller, 2008; Shanthl, Krishnaswamy, 2005; Rok Simon, 2006).
7. Jensen J, Ollson-Lundin L, Nyberg L, Gustafson Y. Falls among frail older
people in residential care. Scand J Public Health. 2002; 30(1): 54-61.
1. Berry SP, Miller RR. Falls: Epidemiology, Pathophysiology, and Relationship to
fracture. Cur Ost Reports. 2008; 6(4): 149-54.
2. Bloch F, Thibaud M, Dugue B, Breque C, Rigaud AS, Kemoun G. Psychotropic
drugs and falls in the elderly people: updated literature review and meta –
analysis. J Aging Health. 2011; 23(2): 329-46.
3. Čuk V. Obvladovanje neželenih dogodkov v zdravstveni negi v psihiatričnih
bolnišnicah. Obzor Zdr N. 2010; 44(1): 21-6.
5. Grmec Š. Posebnost poškodb pri starostniku. In: Černivec J, eds. Zbornik
predavanj 22. strokovno srečanje Strokovne sekcije medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, Maribor, 16. in 17. oktober 2007.
Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev
medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 7- 11.
6. Hostnik B. Veljavnost napovedi hitrih testov za povečano tveganje zloma kolka
pri starostniku [magistrsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru Fakulteta za
Zdravstvene vede; 2010.
8. Keys PA, Tress DR. Preventing falls in the elderly: The role of the Pharmacist. J
Pharm Pract. 2004;17(2):149-52.
ZAKLJUČEK
9. Krapež P. Dejavniki tveganja za nastanek padcev v starosti [diplomsko delo].
Visoka šola za zdravstvo Izola; 2010.
Kljub prikazanim rezultatom, ki pa seveda niso reprezentativni in jih ne moremo
posploševati, so rezultati raziskave pokazali, da med starostniki v domu upokojencev,
ki so pomični ali delno pomični, obstaja relativno visoko tveganje za padce ter, da je
najpogostejši dejavnik tveganja za padce jemanje več kot štirih zdravil na dan.
10. Psihiatrična bolnišnica Ormož. Padci v bolnišničnem okolju in primerjava v
letih 2005 in 2006: Prikaz kazalnika. 2007. Dostopno na: http://www.pb_ormoz.si/PDF/kazalnik-padci.pdf. (10.7.2011).
Ker je v domovih upokojencev vedno večje število starostnikov, je potrebno za njihovo
varnost ustrezno poskrbeti. To je možno doseči z ustrezno opremljenostjo prostorov
in pogostejšim nadzorom starostnikov s strani zdravstvenih delavcev. Delo bi močno
olajšala tudi ustrezna dokumentacija, kot na primer univerzalni obrazec za ugotavljanje dejavnikov tveganja za padce med starostniki. To je tudi namen naše raziskave,
nekakšna smernica za nadaljnje delo. Uvedba Obrazca za ocenitev tveganja za padce
pacienta, bi pripomogla h kakovostnejši zdravstveni oskrbi in zmanjšanju števila padcev.
Le tako je mogoče starostnikom omogočiti zdravo staranje.
11. Rok Simon M, Šelb Šemerl J. Epidemiologija poškodb pri starejših. In: Smrkolj V,
Komadina R, eds. Gerontološka travmatologija. Celje: Grafika Gacer; 2004: 3-17.
254
12. Rok Simon M. Preprečevanje padcev starejših ljudi doma: Seznam za preverjanje varnosti doma. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS; 2006.Statistični
urad Republike Slovenije. Projekcije prebivalstva za Slovenijo, 2010–2060
- končni podatki: 2011. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.
aspx?id=3989 (18.7.2011).
255
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev
13. Shanthl GS, Krishnaswamy B. Risk Factors for Falls in Elderly. J Indian Acad Geriatr. 2005; 1(2): 57-60.
Pomen komunikacije v paliativni
zdravstveni negi
Palliative care and
the importance of communication
14. Šiljeg G, Turk H, Kersnik J. Predpisovanje neustreznih zdravil pri starostnikih.
In: Kersnik J, Turk H, eds. Zbornik predavanj VI. Kokaljevi dnevi, Kranjska Gora,
6. – 8. April 2006. Ljubljana: Združenje Zdravnikov družinske medicine, SZD;
2006: 4(1).
15. Todd C, Skelton D. What are the main risk factors for falls amongst older people and what are the most effective interventions to prevent these falls? Copenhagen: WHO Regional Office for Europe. 2004. Dosegljivo na: http://www.
euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0018/74700/E82552.pdf. (10.7.2011).
16. Tomšič M. Zakaj starejši padejo in kako padce preprečiti. 2011. Dostopno na:
http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/index.html (10.7.2011).
17. Tomšič M, Rugelj D. Ugotavljanje dejavnikov tveganja za padce pri starejših.
2011. Dostopno na: http://www.zf.uni-lj.si/ri/publikacije/staranje2011/10.pdf
(10.7.2011).
18. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj. Preprečevanje poškodb: Samoocenitveni
vprašalnik za ugotavljanje stopnje tveganja za padce pri starejših (65 in več
let). Dostopno na: http://www.zzv-kr.si/promocija-zdravja/preprecevanjepoškodb (1.12.2010).
19. Zeimer H. Medications and Falls in Older People. In: Woodward M, ed. J Pharm
Pract Res. 2008; 28(2):148-151.
Neža Sašek, Mojca Saje
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Namen prispevka
je predstavitev paliativne oskrbe, s poudarkom na pravilni komunikaciji tako med
pacientom kot med svojci. Na pravilno
komunikacijo pa je potrebno paziti predvsem pri sporočanju slabe novice. Pri tem
pa je zelo pomembno, da se medicinske
sestre zavedamo svojih kompetenc in
odgovornosti.
Background: The purpose of this paper is
the presentation of palliative care, focusing on good communication both, among
patients and among relatives. The proper
communication is extremely important
especially when dealing with bad news.
However, it is very important that health
care professionals are aware of their
working competence.
Cilji: Dokazati, da je za uspešno sodelovanje med zdravstvenimi delavci, pacienti in
svojci potrebna pravilna komunikacija.
Aim: To prove that the successful participation between the health care professionals, patients and relatives need proper communication.
Metode: Teoretični del prispevka temelji
na študiji literature, kot so knjige, zborniki ter strokovno-znanstveni časopisi.
Raziskovalni del je pridobljen z anketo, ki
je bila izvedena med študenti Visoke šole
za zdravstvo Novo mesto.
Rezultati: Iz rezultatov je razvidno, da
se študentje zavedajo pomena paliativne
oskrbe ter pravilne komunikacije med pacienti in zdravstvenimi delavci. Študentje
se strinjajo, da je beseda smrt oziroma
umiranje pri nas še vedno tabu tema. Prav
tako dajejo velik pomen komunikaciji z
otroki.
Razprava: Študentom je najpomembnejša
Methods: The theoretical part of the paper is based on a study of literature, such
as books, anthologies, and professionalscientific journals. The research part is
obtained from a survey conducted among
students of the School of Health Science
Novo mesto.
Results: The questionnaire has shown that
students are aware of the importance of
palliative care and proper communication between patients and health care
professionals. Students agree that the
word death or dying is still a taboo subject. They also placed great importance
on communication with children.
VŠZ NM
Neža Sašek - [email protected]
pred. Mojca Saje - [email protected]
256
257
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi
komunikacija z odprtimi vprašanji, saj pacientu s tem lažje nudijo podporo in razumevanje.
Zaključek: Pravilna komunikacije je izrednega pomena za vzpostavitev partnerskega odnosa med pacientom in zdravstvenim
osebjem. Zdravstveni delavci bi morali biti
še posebej pozorni na nebesedno komunikacijo. Posebno pozornost bi morali nameniti tudi otrokom in se z njimi odkrito
na njim razumljiv način pogovoriti o smrti.
Ključne besede: medicinska sestra, pacient, svojci, slaba novica, podpora pacienta, paliativna oskrba.
Discussion: The most important issue for
students is open communication, because
they offer patients better support and understanding.
Conclusion: Proper communication is vital to establish a relationship between
patient and health care professionals.
Health care professionals should pay attention particular to non-verbal communication. Special attention should be placed
to the child, and talk with them openly on
their way to understand about death.
Keywords: nurse, patient, family members, bad news, support for the patient,
palliative care.
UVOD
Ena od temeljnih resnic v življenju je, da vsi umiramo. Življenja ne moremo dajati ali
jemati, lahko ga le podaljšujemo ali skrajšujemo. Sprejemanje umiranja oziroma smrti
pa se razlikuje od človeka do človeka. Pri oskrbi pacienta, ki je obravnavan v paliativni
oskrbi, skušamo doseči najboljšo kakovost njegovega preostalega življenja, vendar ob
tem ne smemo pozabiti na njegove svojce. Tudi oni v tem obdobju svojega življenja
potrebujejo podporo in razumevanje. Za podporo in razumevanje pa se moramo s
pacientom in svojci pogovarjati, saj le tako lahko izvemo za njihove stiske in težave. Pri
tem moramo biti pozorni na svoje kompetence. Predvsem medicinske sestre se moramo
zavedati, da je sporočanje prognoze izključno zdravnikovo delo. Naše delo je podpora in
pomoč pacientu in svojcem pri sprejemanju prognoze.
PALIATIVNA OSKRBA
Svetovana zdravstvena organizacija definira paliativno oskrbo kot aktivno, celostno
oskrbo pacienta: zdravstveno nego, obvladovanje bolečine in drugih spremljajočih
simptomov bolezni, kot tudi lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov. Pacientu
omogoča dostojno življenje in smrt z različnimi oblikami pomoči. Umiranje sprejemajo
kot naravno dogajanje (Červek, 2005). Paliativna oskrba je samostojna in priznana veja
medicine, ki se je razvila v zadnjih dveh desetletjih. Deluje na strokovno priporočenih
načelih kot so: individualno blaženje simptomov bolezni, multiprofesionalna oskrba,
obvladovanje veščin komunikacije, spoštovanje pacientove volje in njegovih odločitev
glede predlaganih postopkov. Obvešča pacienta o bolezni, zdravljenju in oskrbi. Podpira
svojce, predvsem pa skrbi za stalno oskrbo pacienta ne gleda na kraj in ustanovo v kateri
je bolnik do smrti (Červek, Zakotnik, 2009).
Pri paliativni zdravstveni negi gre predvsem za širšo obravnavo pacienta z boleznijo,
ki se zdravi simptomatsko, potrebuje pa veliko zdravstvene nege. Pacient postane
aktivni udeleženec v procesu sprejemanja odločitev o njegovi nadaljnji obravnavi.
Aktivni udeleženec postane v procesu zdravljenja in zdravstvene nege s tem, ko spre-
258
Neža Sašek, Mojca Saje
jme odločitve, ki jih sam razume. Za popolno razumevanje pa je pomembna seznanitev s svojim zdravstvenim stanjem in prognozo. Tako ima osrednjo vlogo pri paliativni
zdravstveni negi vedno pacient ter njegova družina, in s tem povezane potrebe in ne
prognoza bolezni. Izhodišče za razvoj paliativne zdravstvene nege pa je interdisciplinarni timski pristop (Savić, 2005).
V oskrbi pacienta sodelujejo timsko. Ta tim sestavljajo zdravniki, medicinske sestre,
socialni delavci, psihoterapevti, delovni terapevti, fizioterapevti, duhovniki, prostovoljci, svojci in še kdo. Te vloge se med seboj prekrivajo in dopolnjujejo (Brumec,
2002). Osnovni namen paliativna oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, z
upoštevanjem pacientovih potreb, s tem pa pomagati svojcem med boleznijo in v času
žalovanja (Červek, Zakotnik, 2009). Od samega začetka je bila paliativna oskrba usmerjena v obravnavo pacientov z napredovalnim rakom, pacientov s HIV ter z boleznijo
motornega nevrona. Vendar se vse znanje o lajšanju simptomov ter paliativni oskrbi
lahko uporablja tudi pri pacientih z drugimi napredovalnimi neozdravljivimi boleznimi
(Salobir, 2002).
Največji izziv v paliativni oskrbi je sklepna faza ob koncu življenja. Problemi s katerimi
se srečujemo v zadnjih tednih, dnevih in urah življenja, navadno niso edinstveni in so
lahko v večini primerov predvidljivi. Poglaviten je naš pristop, ki zahteva vnaprejšnje
pričakovanje in predvidevanje problemov in izzivov. Samo taka obravnava lahko zagotovi
najprimernejšo kakovost umiranja pacientov in obravnavo njegovih svojcev. Priprava
na zadnje obdobje življenja ter pomoč kako stopati skozi njo, je naloga zdravstvenih
delavcev (Zavratnik, Trontelj, 2011).
KOMUNIKACIJA
Dobra komunikacija je pomemben del zdravstvene nege, predvsem pa takrat, ko je
človek bolan in umira. Izredno pomembna je za pacienta samega, za njegove svojce
ter za vse, ki ga spremljajo (Klevišar, 2006). Poseben izziv v komuniciranju predstavlja
uravnoteženo sporočanje resnice s tem pa ohranjanje upanja (Benedik, Červek, 2011).
S pravilno komunikacijo moramo pacientu povedati v kakšni situaciji je, saj mu s tem
omogočimo, da izvede aktivnosti, ki si jih želi in zmore izvesti v preostanku svojega
življenja (Savić, 2005).
Komunikacija s pacientom
Najpomembnejši vidik oskrbe pacienta je dobro sporazumevanje, saj predstavlja osnovo za izgradnjo odnosov s pacientom vse od postopkov diagnosticiranja, ocene stanja,
zdravljenja in blaženja simptomov do smrti. Dobre veščine sporazumevanja so izredno
pomembne predvsem, ko se sporoča slaba novica, ob pacientovem in svojčevem zanikanju bolezni, ob neposrednih vprašanjih in ob zelo močnih čustvenih reakcijah (Lunder,
2005).
Vsaka komunikacija s hudo bolnim in umirajočim pacientom je lahko pot v neznano.
Vedno znova si začetnik, vedno moraš sproti presoditi, kaj storiti in kaj reči. Pri takem
komuniciranju prihajajo do izraza vse oblike človeške komunikacije tako besedna
kot nebesedna. Za vse spremljevalce, ki so ob umirajočem velja načelo, da se je ob
umirajočem treba vesti tako, kot da vse sliši in vse vidi, saj on doživlja življenje drugače
259
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi
Neža Sašek, Mojca Saje
(Klevišar, 2006). Zdravstvene nege ni brez ustrezne komunikacije. Ključnega pomena je
soodločanje pacienta saj moramo z njim vzpostaviti partnerski odnos, ki pa ni mogoč
brez ustrezne komunikacije (Švab, 2009).
1. Priprava: Ob sporočanju slabe novice je najbolje da pacient in sporočevalec sedita, v
drugi sobi. Če pa pacient leži, mi sedemo k njemu, da je razlika v višini s katere govorimo čim manjša. Svojce v pogovor vključimo samo, če tako želi pacient.
Komunikacija s svojci
2. Ugotoviti, kaj pacient že ve: Pozanimamo se, kaj so pacientu že povedali na
preiskavah, kaj si on sam predstavlja kot vzrok za njegove težave. Šele tako lahko izvemo kaj pacient že ve in si tako prilagodimo informacijo, ki mu jo moramo povedati.
Vstop v terminalno fazo bolezni je za paciente z napredovalno boleznijo postopen. Svojci
pa ne glede na to ali je poslabšanje nenadno ali postopno, potrebujejo jasne informacije
o pričakovanem izidu, saj tako lažje razumejo zdravnikove odločitve glede obravnave
pacienta in se pripravijo na smrt (Salobir, 2005). Izrednega pomena je predvsem komunikacija z najbližjimi svojci umirajočega, ki je prav tako pomembna kot sama komunikacija z umirajočim. Komuniciranje s svojci je pogosteje težje kot s pacientom samim,
ker imajo navadno bolj stvaren odnos do svojega stanja. Pomembno pri komunikaciji s
svojci je, da jih opogumljamo za odkrit odnos do umirajočega. Umirajočemu morajo dati
vedeti, da se z njimi lahko pogovarjajo o vsem, o čemer se želijo pogovarjati. Svojci
pa pri tem ne smejo ustvarjati zidu in s tem potiskati umirajočega v izolacijo, saj mu s
tem dajejo občutek, da do njega niso iskreni in da se z njim nočejo pogovarjati. Pacient
mora biti tisti, ki določa predmet pogovora. Strah in nemoč svojcev se pogosto kaže
tako, da podcenjujejo pacientove sposobnosti in mu ne pripisujejo toliko notranje moči,
da bi bil lahko sam kos bolezni in umiranju. Svojci predvsem v tem strahu in negotovosti
potrebujejo veliko pogovora, ki jim daje občutek, da lahko vedno pridejo po pomoč.
Imeti morajo priložnost, da spregovorijo o svoji stiski, saj njihova stiska največkrat ni
nič manjša od pacientove. Tudi v odnosu do svojcev moramo biti pozorni na vse oblike
besedne in nebesedne komunikacije (Klevišar, 2006).
SPOROČANJE SLABE NOVICE
Eden najtežjih izzivov tako za zdravnike kot tudi za vse ostale člane zdravstvenega tima
je sporočanje slabe novice. Diagnozo in prognozo sporoča zdravnik, saj je tako določeno
v Kodeksu zdravstvene etike in v določilih medicinske deontologije (Lunder, 2002). Slaba
novica je opredeljena glede na vpliv, ki ga pusti na pacienta ali na njegove svojce. Slaba
novica je tako vsaka novica, ki negativno vpliva na pacientovo prihodnost. Dokler pa
ne vemo, kaj pacient o svojem zdravstvenem stanju že ve, in kaj pričakuje ne moremo
poznati težo slabe novice. Vsaka novica, ki jo zdravnik ali medicinska sestra sporočita
bolniku ali njegovim svojcem lahko zaradi vsebine ali razmer kako je bila povedana,
negativno vpliva na prejemnikovo sposobnost delovanja na telesnem, duševnem, delovnem,
socialnem in družinskem področju. Pravica pacienta je, da mu zdravnik posreduje vse
informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Te informacije pa morajo biti posredovane
v tolikšni meri in v takih potankostih, kot želi pacient sam. Seveda pa morajo biti vse te
informacije pacientu razumljive (Lunder, Kersnik, 2003).
Sporočanje slabe novice je zapleten proces in potrebno je veliko izkušenj, znanja in
veščin komuniciranja, predvsem pa izoblikovano osebno stališče in sočuten odnos. Vse to
je izredno pomembno za podporo sočloveka v stiski, vendar brez smiljenja temveč samo
s sočutnim podpiranjem (Lunder 2002).
Del znanj in spretnosti se lahko naučimo tudi s pomočjo kanadskega modela po imenu
SPIKES. Ta model je zelo prilagodljiv saj poteka v šestih korakih.
260
3. Ugotoviti, koliko in do kakšnih potankostih pacient želi izvedeti ali se pogovoriti
o svoji bolezni. Če pa teh informacij ne želi, ga povprašamo, če to raje sporočimo
svojcem. Vendar mu ob tem zagotovimo, da nas vedno lahko vpraša o svojem zdravstvenem stanju.
4. Sporočanje dejstev: sporočanje uvedemo z opozorilom, ki lahko zmanjša začetni šok.
S tem se pacient vsaj nekoliko prilagodi novi situaciji. Pri posredovanju informacij se
izogibamo medicinskim izrazom. Posredovanje informacij pa naj poteka po majhnih
delih s počasnim stopnjevanjem in s presledki.
5. Podpora pacientovim čustvenim odzivom: pacientove čustvene reakcije so prav gotovo
najtežji del sporočanja slabe novice. Te reakcije so najrazličnejše: tišina, onemelost,
jok, prizadetost, jeza in še druge. Vse reakcije pa so izraz pacientove globoke žalosti,
šoka, nemoči. S tem, ko dovolimo izražanje vseh skrbi, kot so na primer: izguba statusa
v družini, nesposobnost za skrb za družino, strah pred bolečino, slabo gibljivostjo, strah
pred izgubo samostojnosti, strah pred osamljenostjo, omogočimo soočanje z resnostjo
bolezni v naši prisotnosti. Naša prisotnost lahko pomaga razjasniti tiste strahove, ki so
neutemeljeni.
6. Strategija za prihodnost in povzetek: to je tisti del pogovora, ki pacientu poda oporne
točke. Pacient izbere možnosti za soodločanje v prihodnosti in upanje za najboljšo
možno kakovost življenja v poslabšanih okoliščinah. Če to za pacienta v prvem obdobju
sprejemanja slabe novice ni sprejemljivo se dogovorimo za ponovni pogovor. Povzetek,
ki ga pacientu povemo na koncu pogovora, mu pomaga, da ponovno sliši ključne informacije in dogovorjeno strategijo ukrepanj za naprej (Lunder 2002).
Načini podpiranja pacienta
Podpiranje pacienta je zelo pomembno predvsem, ko zdravnik pacienta seznani z
diagnozo ali prognozo. Pri spodbudi pacienta so zelo pomembni štirje pristopi oziroma besedne in nebesedne veščine, ki jih upoštevamo medicinske sestre. Te veščine so
aktivno poslušanje, sledenje pacientovim namigom, postavljanje odprtih vprašanj ter
izražanje empatije oziroma sočutja (Lunder, 2005).
Aktivno poslušanje je veščina, ki zahteva umirjenost, pozornost in trud. Zelo pogosto
se zgodi, da pacientu odgovarjamo še preden on zaključi svojo misel, saj mislimo, da
bomo s tem skrajšali pogovor. Velikokrat oblikujemo svoje odgovore že med pacientovim
govorjenjem, s tem pa preslišimo pacientove prave skrbi. Pacient nam svoje zaplete in
probleme praviloma sporoča proti koncu pogovora, ko ugotovi, da ga poslušamo, in ga
jemljemo resno. Bistvo aktivnega poslušanja pa je prav v pozornem poslušanju pacienta.
S tem odkrivamo namige, ki so nam lahko v pomoč pri oblikovanju iztočnic za razvijanje
pogovora. Ko sprašujemo pacienta po namigu, to storimo z odprtimi vprašanji, saj mu s
261
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi
Neža Sašek, Mojca Saje
tem damo možnost, da se on odloči kaj nam bo povedal. Zaprta vprašanja z odgovorom
»da/ne« pa pacienta prisilijo v zožitev njegove pripovedi (Lunder, Kersnik, 2003).
ZAKLJUČEK
Uporaba besednih in nebesednih veščin sočutja je lahko zelo uspešna. Sočutje v največji
meri kaže širino stališč do soljudi in sebe. Sočutje so opisovali na mnoge načine in
definicije (Lunder, Kersnik, 2003). Nekateri so menja, da je to tista sposobnost, ki nam
omogoča, da se vživimo v pacientove občutke med pogovorom, poskušamo razumeti
pacientovo doživljanje in mu s tem pomagamo prebroditi težave. Namen v vživljanje
pacienta ni v tem, da bi v celoti delili občutke z njim, temveč da bi razumeli njegove
občutke v času posveta. Ti pa nam bi bili lahko v pomoč pri reševanju njegovih težav
(Lunder, 2005). Največji izziv ob nekom, ki trpi, je ohranitev svoje pristnosti ter bivati
ob njem z odprtostjo za njegove porajajoče potrebe. Ohranitev svoje pristnosti pa je
velik izziv pri učenju komunikacijskih veščin (Lunder, Kersnik, 2003).
Paliativna oskrba pomeni široko obravnavo pacienta z napredovano boleznijo. Medicinske sestre poskušamo vzdrževati optimalno kakovost življenja s potrebami pacienta.
Ob tem pa pomagamo svojcem že med boleznijo kot tudi v času žalovanja. V tem času
potrebujejo tako svojci kot tudi pacienti sami zagotovitev, da jih ne bomo pustili samih.
Dati jim moramo občutek, da ne bodo ostali prepuščeni sami sebi. Vse to pa lahko
dosežemo s pravilno komunikacijo, ki se jo učimo ob samih pacientih z opazovanjem
in igranjem vlog. Za tako obravnavo pacientov pa je potrebna ustrezna izobrazba tako
zdravnikov kot zdravstvenega osebja, saj le tako lahko dosežemo celovito in timsko
obravnavo pacienta.
METODE RAZISKAVE
V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja. V ta namen smo izdelali
anketni vprašalnik, ki je vseboval 8 anketnih vprašanj, ki so bila zaprtega tipa. Anketirancem je bila zagotovljena anonimnost. Anketni vprašalnik je bil razdeljen 45
študentom Visoke šole za zdravstvo Novo mesto. Vrnjenih je bilo 40 pravilno in veljavno
rešenih vprašalnikov. Postavljena vprašanja so se nanašala na paliativno oskrbo, kaj je
najpomembnejše pri tem. Zanimalo nas je, ali so anketiranci že sodelovali pri oskrbi
pacientov, ki so obravnavani v paliativni oskrbi. Ali bi za obravnavo pacienta vključili cel
zdravstveni tim, ter na kakšen način bi komunicirali z njim. Z anketnim vprašalnikom smo
želeli izvedeti, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe novice. Postavili
smo tudi vprašanje, ali se strinjajo, da je v današnjem svetu beseda smrt oziroma smrt
še vedno tabu tema. Dotaknili smo se tudi otrok, saj nas je zanimalo, kakšnega mnenja
so anketiranci o tem, da se pogovarjamo o smrti.
REZULTATI IN RAZPRAVA
Na prvo vprašanje, ki se je glasilo: Ali je paliativna oskrba pomembna za bolnike z napredovano boleznijo, so vsi anketiranci odgovorili z odgovorom da. Naslednje vprašanje je
bilo: »Kaj je za anketirance najbolj pomembno pri paliativni oskrbi?« 52,5% anketirancev
je menilo, da je to pravilna komunikacija in 30% je menilo, da je to spoštovanje. Za
anketirance je najmanj pomembno razumevanje,( 5%).
V paliativni oskrbi je že sodelovalo 5 anketirancev to je 12,5%. Ostalih 87,5% anketirancev pa še ni sodelovalo v paliativni oskrbi. Vseh 40 anketirancev je v četrtem
vprašanju odgovorilo, da je za oskrbo pacienta potrebna timska obravnava. Prav tako so
vsi menja, da je s pacientom najbolje komunicirati z odprtimi vprašanji.
Šesto vprašanje se je glasilo, kaj se jim zdi najbolj pomembno pri sporočanju slabe
novice. Najbolj pomembna se jim zdi nebesedna komunikacija, (38%), nato ton glasu
(26%) ter pravilno izbran prostor. Najmanj pomembno se jim zdi uporaba tujk, kajti za
ta ponujeni odgovor se ni odločil noben anketiranec.
85% anketirancev se popolnoma strinja, da je beseda smrt in umiranje pri nas še vedno
tabu tema in 2.5% se s trditvijo ne strinja. Z zadnjim vprašanjem pa se vsi popolnoma
strinjajo, da se je z otroki potrebno pogovarjati o smrti, seveda na njim razumljiv način.
262
LITERATURA
1. Benedik J, Červek J. Komunikacija na prehodu v paliativno zdravljenje.In:
Matković M, Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim
pacientom. Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v
onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zvezi strokovnih društev
medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011: 51.
2. Brumec M. Vloga medicinske sestre pri umirajočem bolniku v domu za stare
ljudi. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 48.
3. Červek J. Principi paliativne oskrbe. In: Novakovič S. Paliativna oskrba bolnikov
z rakom : zbornik, 18. onkološki vikend, Laško, 10. in 11. junij 2005. Ljubljana:
Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva: Onkološki inštitut:
Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005: 9-10.
4. Červak J, Zakotnik B. Paliativna (blažilna) oskrba in obvladovanje najpogostejših
simptomov. In: Novaković S, Hočevar M, Jezeršek Novaković B, Strojan P,
Žgajnar J. Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana:
Mladinska knjiga; 2009: 202.
5. Klevišar M. Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina; 2006.
6. Lunder U, Kersnik J. Sporočanje slabe novice. Med Razgl. 2003; 42: 73-9.
7. Lunder U. Sporočanje slabe novice – vloga medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje, Kranjska Gora, 5 in 6.
november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 54-60.
263
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi
8. Lunder U. Sporazumevanje z bolnikom, ko mu je najtežje. In: Novakovič S.
Paliativna oskrba bolnikov z rakom : zbornik 18. onkološki vikend, Laško, 10.
In 11. junij 2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega
društva: Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005:
83-5.
9. Salobir U. Komunikacija v času umiranja. In: Novakovič S. Paliativna
oskrba bolnikov z rakom : zbornik 18. onkološki vikend, Laško, 10. In 11. junij
2005. Ljubljana: Kancerološko združenje Slovenskega zdravniškega društva:
Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku; 2005: 91.
10. Salobir U. Paliativna oskrba in pristop k zdravljenju slabosti, bruhanja in zaprtja
pri bolnikih z napredovalnim rakom. Zbornik predavanj 12. strokovno srečanje,
Kranjska Gora, 5 in 6. november 2002. Litija: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije,
Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih; 2002: 27-8.
11. Skela Savič B. Od besed k dejanju: zdravstvena nega ko integralni del
paliativne oskrbe onkoloških bolnikov. Obzor Zdr N. 2005; 39: 245-53.
12. Švab I. Ovire, ki jih srečamo pri obravnavi bolnika z rakom. In: Rotar Pavlič D.
Obravnava bolnika z rakom v osnovnem zdravstvenem varstvu: zbornik predavanj na strokovnem srečanju, Ljubljana, 16. Januar 2009. Ljubljana: Zavod za
razvoj družinske medicine; 2009:9.
13. Zavratnik B, Trontelj M. Komunikacija ob koncu življenja. In: Matković M,
Petrijevčanin B. Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom.
Maribor: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri
Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zvezi strokovnih društev medicinskih
sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011:78.
TEORETIČNO ZNANJE PRVE POMOČI MED
ALPINISTI IN ŠPORTNIMI PLEZALCI
THEORETICAL KNOWLEDGE OF FIRST AID BETWEEN
ALPINISTS AND SPORT CLIMBERS
Eva Dolenc, Damjan Slabe
POVZETEK:
ABSTRACT:
Teoretična izhodišča: Alpinizem in športno
plezanje sta športa, ki poleg koristnosti
za zdravje predstavljata tudi tveganje
različnih poškodb in celo smrti. Dajanje
prve pomoči ob nesrečah, ki se zgodijo
pri alpinizmu ali športnem plezanju, zahteva zaradi pogosto nevarnih okoliščin,
veliko znanja. Cilj: ugotoviti in primerjati
raven znanja prve pomoči med alpinisti
in športnimi plezalci v Sloveniji. Metode
dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo
v aprilu in maju 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika.
Rezultati: Število anketirancev znaša 253.
Moških je 77.7 %, žensk 22.3 %. Z alpinizmom se ukvarja 70.7 %, s športnim plezanjem pa 29.3% anketirancev. Osem od
desetih alpinistov in vsak drugi športni
plezalec vedno vzame s seboj komplet za
prvo pomoč. 13 % večji delež alpinistov
je kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči
navedlo skrb za lastno varnost. Več kot
90 % odstotkov anketiranih alpinistov in
športnih plezalcev pozna številko za klic
v sili v Sloveniji, dobro je ta številka
poznana tudi kot številka za klic v sili v
Franciji in na Hrvaškem. 98 % alpinistov in
93 % športnih plezalcev pozna tudi pravilno uporabo dvostranske metalizirane foli-
Background: Mountaineering and sport
climbing are very healthy, but there are
chances of diefferent injures or even
death. The sucessful use of first aid in
mountaineering, which often takes place
in hazardous conditions, requirs high level
of knowledge. The Aim: of the survey is to
research and compare the level of knowledge of first aid between alpinists and
sport climbers in Slovenija. Methods: the
study used descriptive methods of work.
The research took place in April and May
2011 as an anonymous online questionnaire. Results: the research included 253
units, of these 77.7% were male and 22.3%
female. 70.7% of the respondents engaged
with alpinism, and 29.3% with climbing.
Eight out of ten climbers and every other
sport climber take their first aid kit everywhere. 13% higher proportion of alpinists
put care for their own safety on the first
place, when giving first aid. More than 90%
percent of respondents sport climbers and
mountaineers are aware of the emergency
helpline in Slovenia, well, this number is
also known as the number of emergency
calls in France and Croatia. 98% alpinists
and 93% sport climbers are familiar with
the proper use of metallized plastic sheeting. The minimum level of knowledge is
ZF UL
Eva Dolenc - [email protected]
viš. pred. mag. Damjan Slabe - [email protected]
264
265
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci
je. Nižja ravne znanja je bila ugotovljena
pri temeljnih postopkih oživljanja ter pri
pristopu k nezavestnemu poškodovancu s
sumom na poškodbo hrbtenice. Razprava:
Rezultati kažejo, da je teoretično znanje
prvi pomoči pri obeh skupinah dobro. Razlike v znanju so ugotovljene predvsem pri
opremljenosti s kompletom za prvo pomoč
ter pri skrbi za lastno varnost ob dajanju
prve pomoči. Ob primerjavi znanja prve
pomoči alpinistov in športnih plezalcev z
raziskavami narejenimi med planinci in
splošno javnostjo, so anketiranci pokazali višjo raven znanja. Določene vsebine
prve pomoči (klic na 112, prvo pomoč
pri krvavitvi, uporabo dvostranske metalizirane folije) anketiranci zelo dobro
poznajo. Najnižja raven znanja je ugotovljena v zvezi s temeljnimi postopki
oživljanja in nameščanjem poškodovanca
s sumom na poškodbo hrbtenice v stabilni bočni položaj. Zaključek: Teoretično
znanje alpinistov in športnih plezalcev je v splošnem dobro. Pri njihovem
izobraževanju je potrebno v prihodnje
dati večji poudarek temeljnim postopkom
oživljanja in pristopu k poškodovancu s
sumom na poškodbo hrbtenice. Smiselno
bi bilo preučiti tudi praktično znanje prve
pomoči med alpinisti in športnimi plezalci.
established in relation to the fundamental
resuscitation procedures and in the approach to an unconscious injured person
with suspected spinal injury. Discussion:
The results showed that the theoretical knowledge of first aid is well in both
groups. If this is compared with a research
among other hikers and the general public, the knowledge of mountaineers and
sport climbers is even above average. Respondents are very well familiar with specific contents of first aid (call 112, first aid
for severe bleeding, proper use of metallized plastic sheeting). The minimum level
of knowledge is established in relation to
the fundamental resuscitation procedures
and installing injured with suspected spinal injury in a stable lateral position. Conclusion: Theoretical knowledge of sport
climbers and mountaineers is generally
good. In future education is necessary to
put more attention on fundamental resuscitation procedures and approach the injured person with suspected spinal injury.
It would be reasonable to consider the
practical knowledge of first aid.
Key words: first aid, mountaineering,
rock (sport) climbing
Ključne besede: prva pomoč, alpinizem,
športno plezanje
IZHODIŠČA
Promocija zdravega, aktivnejšega načina življenja, je učinkovito pripomogla k odločitvi,
da posameznik preživlja prosti čas v okviru različnih športnih dejavnosti. Med njimi sta
vse bolj priljubljeni alpinizem in športno plezanje (Golnar, 1996). Z vidika zdravstvene
preventive je to vzpodbudno, saj različne raziskave potrjujejo koristnost omenjenih
dejavnosti za posameznika; tako na telesni, duševni kot na duhovni ravni (Strojin, 1999;
Moscha, 2004). Po drugi strani pa športa zaradi svoje specifičnosti predstavljata tudi
tveganje nesreč. Te imajo lahko za posledico enostavne poškodbe ali celo človeške
žrtve. Število nesreč v gorah in plezališčih se, kljub ozaveščanju, z leti celo povečuje
(Podobnik, 2010). Pomembno vlogo pri dejavnosti ima zagotavljanje varnosti in s tem
preprečevanje nesreč in poškodb, v primeru nezgode pa predvsem učinkovito dajanje
prve pomoči. S pravilnim ukrepanjem preprečimo poslabšanje zdravstvenega stanja,
prizadetost ali celo smrt poškodovanca (Ahčan, 2006). Zaradi pogosto nevarnih okoliščin
zahteva dajanje prve pomoči ponesrečenim v gorah ali plezališčih veliko znanja (Tomazin,
266
Eva Dolenc, Damjan Slabe
Avbelj, 2006). V izobraževanje alpinistov in športnih plezalcev so uvrščene tudi vsebine
prve pomoči, kar je tudi formalno opredeljeno (Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na
področju športnega plezanja). Do sedaj nismo zaznali celovitejše domače raziskave, ki
bi ugotavljala raven znanje prve pomoči med ciljnima skupinama.
CILJI
Cilj raziskave je bil ugotoviti kakšna je raven znanja prve pomoči med alpinisti in
športnimi plezalci v Sloveniji. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v znanju prve pomoči
med tema skupinama ter kakšna je raven znanja anketiranih v primerjavi z rezultati
podobnih raziskav, izvedenih med planinci in med splošno javnostjo.
METODOLOGIJA
Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in
maju 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik
je bil oblikovan v programu za izdelavo spletnih anket (http://beta.1ka.si/). Hiperpovezava na spletno stran z vprašalnikom je bila objavljena na spletnih straneh gore-ljudje,
friko.si ter nekaterih spletnih straneh alpinističnih in plezalnih klubov v Sloveniji. Zastavljena vprašanja so bila zaprtega in odprtega tipa. Vprašanja iz prve pomoči so bila oblikovana glede na posebnosti nesreč in poškodb v gorah in plezališčih. Predmet raziskave
so bili posamezniki z nazivom alpinist, športni plezalec, inštruktor alpinist ali inštruktor
športni plezalec, pridobljenim in potrjenim s strani Komisije za alpinizem ali Komisije
za športno plezanje Planinske zveze Slovenije. Anketiranci so bili obeh spolov, starostna
omejitev je bila 16 let pri športnih plezalcih in 18 let pri alpinistih, kar določa že kriterij
za pridobitev naziva. Anketirane smo razdelili v dve skupini glede na dejavnost s katero
se ukvarjajo, alpinizem ali športno plezanje. Anketirane, ki so navedli obe področji, smo
izključili pri primerjavi znanja med skupinama. Načrtovan je bil vzorec približno 200
anketiranih. Anketni vprašalnik je začelo reševati 326 oseb, 253 ga je izpolnilo v celoti.
Pridobljene podatke smo obdelali kvantitativno s pomočjo programov Excel in SPSS.
REZULTATI
V nadaljevanju so tabelarično in grafično prikazani nekateri rezultati raziskave.
alpinisti
frekvenca
odstotek
športni plezalci
frekvenca
Odstotek
skupaj
frekvenca
ženske
36
20.1%
19
25.7%
55
moški
143
79.9%
55
74.3%
198
skupaj
179
100%
74
100%
253
Število vseh anketiranih je 253. Prevladujejo moški (tabela 1).
Tabela 1: Struktura anketirancev po spolu
267
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci
Eva Dolenc, Damjan Slabe
Graf 1: Delež odgovorov anketiranih alpinistov v zvezi z vprašanjem:
Katero številko bi poklicali za klic v sili v primeru nesreče v gorah ali plezališču,
če bi se nahajali v spodaj navedenih državah
Graf 4: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev v zvezi
z vprašanjem o oskrbi krvaveče rane na roki, iz katere brizga kri svetlo rdeče barve
Anketirani alpinisti in športni plezalci v približno 80 % dobro poznajo načina zaustavljanja krvavitve s kompresijsko obvezo in neposrednim pritiskom na rano (graf 4).
Graf 2: Delež odgovorov anketiranih športnih plezalcev v zvezi z
vprašanjem: Katero številko bi poklicali za klic v sili v primeru nesreče v gorah ali plezališču,
če bi se nahajali v spodaj navedenih državah
Številka za klic v sili v Sloveniji, na Hrvaškem in v Franciji je med anketiranimi alpinisti
(graf 1) in športnimi plezalci (graf 2) dobro poznana.
Graf 5: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih
plezalcev v zvezi z vprašanjem ali vzamejo s seboj komplet prve pomoči
Komplet s prvo pomočjo vedno vzame s seboj v gore ali plezališče osem od desetih alpinistov, med športnimi plezalci pa vsak drugi (graf 5).
Graf 3: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov
anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju o prvem ukrepu ob nesreči
(primer padca soplezalca, ki pade na bližnjo polico iz višine 15m)
Anketiranci so kot prvi ukrep pri nesreči največkrat izbrali varnost (graf 3); alpinisti
skoraj v 50 %, športni plezalci pa v slabih 36 %. Sledi preverjanje dihanja in utripa.
268
Graf 6: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem
odgovorov anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju, ki preverja
poznavanje uporabe dvostranske metalizirane folije
Dvostransko metalizirano folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni
plezalci (graf 6), s seboj jo nosi 8 od 10 anketiranih.
269
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci
Eva Dolenc, Damjan Slabe
RAZPRAVA
Rezultati ankete kažejo, da je alpinist ali športni plezalec v Sloveniji najpogosteje
moški, v starostnem obdobju od 21 do 40 let, z dokončano srednjo šolo ali fakulteto.
Znanje prve pomoči obeh anketiranih skupin je podobno. Večje razlike v znanju med
alpinisti in športnimi plezalci so bile ugotovljene v zvezi z zagotavljanjem lastne varnosti ob dajanju prve pomoči, uporabo dvostranske metalizirane folije ter pri opremljenosti
s kompletom za prvo pomoč. Alpinisti so večji poudarek dali skrbi za lastno varnost
kot prvi ukrep ob dajanju prve pomoči, kar je ustrezno. Tudi dvostransko metalizirano
folijo poznajo anketirani alpinisti nekoliko bolje kot športni plezalci, s seboj jo nosi 8
od 10 anketiranih. Komplet za prvo pomoč vedno vzame s seboj 80.7 % alpinistov in
le 49.3 % športnih plezalcev. Rožančeva (2009) in Prezeljeva (2005) ugotavljata, da je
ozaveščenost gornikov o uporabi kompleta za prvo pomoč nizka, s seboj ga ima manj
kot 50 % anketirancev. Ugotovljena je bila tudi nizka raven poznavanja vsebine kompleta za prvo pomoč med vozniki motornih vozil (Šterbenc, Slabe, 2009). Razlik med
alpinisti in športnimi plezalci nismo zaznali v zvezi s poznavanjem številke 112 za klic v
sili. Anketirani jo v približno 90 % poznajo kot enotno evropsko številko za klic v sili. Ta
rezultat je v primerjavi z raziskavo med splošno javnostjo, precej spodbudnejši, saj kar
dobra polovica anketirane javnosti (56 %) ne pozna enotne evropske številke za klic v sili
(Slabe, Medja, 2009).
Graf 7: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem
odgovorov anketiranih športnih plezalcev pri vprašanju: Kako ukrepate, ko
soplezalec po pade iz višine 7m, po padcu obleži v nezavesti, a še vedno diha
Polovica anketiranih alpinistov (graf 7) in nekoliko manjši delež športnih plezalcev, bi
padlega plezalca, ki je obležal nezavesten a diha, namestila v stabilen bočni položaj.
Med anketiranimi pa obstaja tudi 5 odstotni delež tistih, ki bi v tem primeru izvedli
prilagojen trojni manever.
Zaporedna št.:
1
2
3
4
5
6
preverjanje odzivnosti
74,00%
15,00%
5,30%
1,20%
1,60%
2,40%
sprostitev dihalnih poti
0,80%
14,30%
40,00%
42,90%
0,80%
0,00%
ugotavljanja dihanja
9,40%
55,70%
29,90%
4,50%
0,40%
0,00%
klic reševalcev
14,20%
13,80%
21,10%
25,60%
2,00%
22,40%
masaža srca
0,00%
0,80%
1,70%
12,80%
55,40%
29,30%
umetno dihanje
0,40%
0,00%
1,20%
12,90%
40,20%
45,2% Tabela 2: Rezultati odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev skupaj v zvezi z
pravilnim zaporedjem ukrepov temeljih postopkov oživljanja
Več kot dve tretjini anketirancev (alpinistov in športnih plezalcev) bi pri osebi, ki negibno leži, najprej preverila odzivnost, sledi sprostitev dihalne poti in ugotavljanje dihanja (tabela 2).
270
Nejasnosti v znanju se kažejo pri zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Ob tem,
da je veliki večini anketiranih (74 %) poznano preverjanje odzivnosti kot prvi ukrep,
bi jih le 14,3 % kot drugi ustrezen ukrep ob osebi brez znakov življenje, sprostilo
dihalno pot. Tudi pravilna prva pomoč ob sumu na poškodbo hrbtenice približno polovici
anketiranih ni znana. Ta delež anketiranih ne ve, da ima reševanje življenja prednost
pred morebitno poškodbo hrbtenice. 42.5 % anketiranih alpinistov in 47.9 % športnih
plezalcev bi poškodovanca kljub temu, da je v nezavesti, pustilo pri miru in le poklicalo reševalce. Anketirani ne predvidevajo, da pri nezavestnem, ki ni na boku, obstaja
možnost zadušitve. Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava izvedena med tujimi
alpinisti, kjer je bilo prav tako največ napak pri ukrepih ob sumu na poškodbo vratne
hrbtenice (Kuepper T et al., 2003). Eno izmed večjih nevarnosti pri plezanju predstavlja
tudi padajoče kamenje, ki lahko povzroči rano na različnih delih telesa (Schubert, 2001).
Spodbudno je, da bi 80 % anketirancev pravilno oskrbelo krvavečo rano s kompresijsko
obvezo ali z neposrednim pritiskom na rano, manj pa, do bi 30 % nad isto rano naredili prevezo uda, kar naredimo v prvi pomoči izjemoma (npr. pri amputacijah roke nad
komolcem ali noge nad kolenom).
ZAKLJUČEK
Rezultati ankete kažejo, da določene vsebine prve pomoči alpinisti in športni plezalci
dobro poznajo (klic 112, prvo oskrbo rane, uporabo dvostranske metalizirane folije).
Znanje anketiranih je v primerjavi s rezultati ugotavljanja znanja prve pomoči med
planinci in splošno javnostjo boljše. Kljub temu bi bilo potrebno pri usposabljanju alpinistov in športnih plezalcev nekaterim vsebinam v prihodnje nameniti več pozornosti; to
so predvsem temeljni postopki oživljanja, pristop k poškodovancu s sumom na poškodbo
hrbtenice in pravilna uporaba preveze uda ob hudi krvavitvi. Čeprav se športno plezanje
pogosto odvija na umetnih stenah v dvoranah, kjer bi upravljavec moral imeti tudi opre-
271
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci
mo za prvo pomoč, si je potrebno prizadevati, da bi v prihodnje več športnih plezalcev
imelo v svoji opremi komplet prve pomoči.
Ker se doktrina prve pomoči spreminja, je potrebno v plezalskih klubih zagotoviti
različne oblike obnavljanja znanja prve pomoči. Smiselno bi bilo preveriti tudi praktično
znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. Obiskovanje gora in plezališč ima
koristen vpliv na kakovost življenja posameznika, vendar sta to dejavnosti, ki pomenita
tudi tveganje za zdravje posameznika. Popularizacija obeh športov zahteva večjo skrb
za zagotavljanje visoke ravni znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci.
LITERATURA
Eva Dolenc, Damjan Slabe
13. Strojin T (1999). Gorništvo: Izbrana dela iz sociologije gorništva. Ljubljana:
Založba Tuma.
14. Šterbenc I, Slabe D (2009). Poznavanje vsebine kompleta za prvo pomoč med
vozniki motornih vozil. Obz Zdr N 43 (1): 45-52.
15. Tomazin I, Avbelj M (2006). Reševanje v gorah s helikopterjem. Planinski vestnik 111 (11): 21-5.
16. Wilkerson JA, Moore E (2010). Medicine for mountaineering & other wilderness activities. Seattle (WA) : Mountaineers Books.
1. Ahčan U (2006). Prva pomoč-priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči
križ Slovenije.
2. Golnar T (1996). Gorniška vzgoja, osnove didaktike in pedagogike gorniške
vzgoje. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
3. Keggenhoff F (2006). Prva pomoč – pomagam prvi. Ljubljana: Prešernova
družba.
4. Kuepper T et al. (2003). First aid knowledge of alpine mountaineers. Resuscitation 58: 159-69.
5. Moscha L (2004). Plezanje kot igra. Ljubljana: Modrijan založba.
6. Podobnih P (2011). Analiza nesreč in reševalnega dela v letu 2010. Kranj:
Komisija za informiranje in analizo GRZS. Dostopno na: http://www.grzs.
si/?MenuID= 17 <13.6.2011>
7. Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na področju športnega plezanja. Planinska
zveza Slovenije, Komisija za športno plezanje, 1994. Dostopno na: http://ksp.
pzs.si/ Struktura/dokumenti.html <21.5.2011>
8. Prezelj M (2005). Varno v gore in nazaj. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo.
9. Rožanec A (2009). Ozaveščenost gornikov o prvi pomoči. Diplomsko delo.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.
10. Schubert P (2001). Siecherheit und Risiko in Fels und Eis. Munchen: Bergvelag
Rother GmbH
11. Schubert P (2004). Nevarnosti v gorah. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
12. Slabe D, Medja M (2009). Poznavanje evropske številke za klic v sili 112. Ujma
23: 170-5.
272
273
Špela Pungeršek, Vladka Lešer
Vloga medicinske sestre v timu
ultramaratonskega kolesarja
The role of a nurse in the
endurance cyclist team
Špela Pungeršek, Vladka Lešer
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Pomoč medicinske sestre pri zagotavljanju osnovnih
življenjskih aktivnosti ni le omejena na
paciente znotraj institucionalnih zidov in
v oskrbi na domu, ampak se lahko nanaša
tudi na delo z zdravimi osebami, med katere spadajo tudi športniki. Medicinske sestre s svojim znanjem in pripravljenostjo
pomagati, lahko slednjim v določeni meri
pomagajo pri doseganju vrhunskih rezultatov.
Background: Nurses assistance in the basic life activities is not only limited to the
patients within the institutional walls or
at the home care, but it can also refer to
work with healthy people, which include
also athletes. Nurses can with knowledge
and willingness to help to some extent
help the athletes in achieving excellent
results.
Cilj: Prikazati vlogo medicinske sestre v
timu ultramaratonskega kolesarja.
Metode: Uporabljena je bila študija primera. Opisana je bila vloga medicinske
sestre, ki se je udeležila dirke RAAM (dirka
preko Amerike) kot članica tima kolesarja
Marka Baloha.
Rezultati: Medicinska sestra je skrbela
med dirko predvsem za kolesarjevo hidracijo, prehranjenost, primerno zaščito
pred soncem, za njegova zdravila, higieno
in nego kože ter prvo pomoč. Dodatno je
pomagala pri vseh opravilih, ki niso direktna domena njene stroke, vendar so
pripomogla k uspehu kolesarja.
Aim: To demonstrate the role of a nurse in
the endurance cyclist team.
Method: The case study was used. The role
of a nurse who attended the RAAM (Race
Across America) with the Marko Baloh
team was described.
Results: The nurse took care of the cyclist
hydration, nutrition, sun protection, medicines, hygiene and skin care and first aid.
In addition she helped with other chores
that were not directly her domain expertise but contributed to the success of the
cyclist.
Discussion: In addition to the previous
good physical and mental preparation of
the cyclist and team member, a high degree of professionalism, flexibility and co-
Razprava: Za uspešno dokončanje kolesarske preizkušnje so, poleg predhodne
dobre fizične in psihične priprave kolesarja in članov ekipe, ključnega pomena
visoka stopnja profesionalnosti, prilagodljivosti in usklajenosti med člani tima.
Zaključek: Vloga medicinske sestre v timu
ultramaratonskega kolesarja je izrednega
pomena, saj v njem deluje kot strokovna
delavka s svojega področja ter pomaga po
svojih močeh tudi pri ostalih opravilih. Za
skupen uspeh je najpomembnejše dobro
sodelovanje celotnega tima.
ordination among team members are vital
for the successful completion of the race.
Conclusion: The role of the nurse in the
endurance cyclist team is extremely important because she acts as an expert in
her field and she also helps with other
tasks. Good collaboration of the entire
team is the most important for a mutual
success.
Key words: nurse, team, extreme sport,
life activities
Ključne besede: medicinska sestra, tim,
ekstremni šport, življenjske aktivnosti
UVOD
Ultramaratonsko kolesarjenje
Ekstremni športi neko lastnost razvijejo, izrazijo, poudarijo oz. prakticirajo do skrajnosti v primerjavi z ostalimi športi. Športniki so pri njihovem izvajanju pogosto izpostavljeni
velikemu tveganju in sicer tvegajo izgubo zdravja, dela telesa ali celo življenja. Kljub
temu so za uresničitev svojih ciljev pripravljeni storiti marsikaj, vsekakor pa svoj način
življenja podredijo športu (Kavčič, 2006). Z ekstremnimi športi se ukvarja tudi vedno več
rekreativnih športnikov (Sladič, 2008).
Zaradi ekstremno velikih naporov in velikokrat prisotnih ekstremnih pogojev na poti
med ekstremne športe prištevamo tudi ultramaratonsko kolesarjenje oz. kolesarjenje na
velike razdalje (Rauter, 2011). Ena bolj znanih dirk je dirka preko Amerike (RAAM, Race
Accross America), ki jo uvrščajo v sam vrh težavnostnih športnih preizkušenj (Robič,
Kovšca, 2006). Dirka poteka od vzhodne do zahodne obale Združenih držav Amerike.
Dolžina proge je vsako leto okoli 3000 milj oziroma 4800 km, ki jo najboljši kolesarji
prevozijo v približno 9 dneh. Kolesarji so na poti izpostavljeni velikim višinskim razlikam
(čez 3000 m); na najvišjih točkah je prisoten tudi sneg. Pri vožnji preko puščav so prisotne zelo visoke temperature, ki tudi ponoči ne padejo pod 30 °C. Kolesarjem otežuje
delo še spremenljivo vreme (mraz, vročina, dež, veter) ter nepredvidljiv potek prometa.
Eden naših najboljših ultramaratonskih kolesarjev je Marko Baloh, ki se je dirke RAAM
udeležil šestkrat in dosegel več uvrstitev med najboljše (leta 2003 in 2005 je odstopil
zaradi zdravstvenih težav, 2006 osvojil 2. mesto v solo kategoriji, 2008 je zmagal v kategoriji dvojic skupaj s Tomažem Perčičem, leta 2009 in 2011 pa je osvojil 3. mesto v solo
kategoriji) (Baloh, 2011).
VŠZ NM
Špela Pungeršek - [email protected]
dr. Vladka Lešer - [email protected]
274
275
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
Vloga medicinske sestre in njeno sodelovanje timu
Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester večinoma temelji na delu v multidisciplinarnem timu, kjer sodeluje z ostalimi strokovnjaki v zdravstvu (zdravniki, fizioterapevti in drugimi). Vsi pa imajo isti cilj, ki se nanaša na kakovost zdravstvene oskrbe,
zadovoljstvo pacientov in uspešnost pri samem delu (Klemenc, 2007). Medsebojno
sodelovanje ne more potekati brez dobre komunikacije med člani tima. Le kontinuiteta
pogovorov z ostalimi člani tima, izmenjava in primerjanje mnenj, izkušenj, ravnanj in
presojanje lastnega čustvenega odzivanja na dogajanje, pa tudi skupno razmišljanje o
postopkih in dogajanjih je nepogrešljiv in utrjen prispevek k dobremu delu multidisciplinarnega tima (Ovsenik, 1983). Timska organiziranost nam omogoča, da se hitreje
prilagajamo potrebam in zahtevam uporabnika, stalnim izboljšavam našega dela in tudi
večji ekonomičnosti (Oštir, 2009).
Z vidika zdravstvene nege v primeru oskrbe ultramaratonskega kolesarja ne moremo
govoriti o klasični oskrbi, kot v primeru pacienta v zdravstveno negovalni obravnavi.
Lahko pa povežemo delovanje medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
predvsem z zadovoljevanjem temeljnih človekovih potreb, na katerih temelji teorija
zdravstvene nege Virginie Henderson. Leta 1955 je V. Henderson objavila štirinajst osnovnih potreb človeka, pri katerih naj bi medicinska sestra, pri zdravem ali bolnem
človeku, pomagala. Osnovne človekove potrebe je razdelila v štirinajst življenjskih
aktivnosti: (a) dihanje, (b) prehranjevanje in pitje, (c) izločanje in odvajanje, (d)
gibanje in ustrezna lega, (e) spanje in počitek, (f) oblačenje, (g) vzdrževanje telesne
temperature, (h) osebna higiena in urejenost, (i) izogibanje nevarnostim v okolju, (j)
odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in doživljanj ter duševne, duhovne, socialne
in seksualne potrebe (komuniciranje), (k) izražanje verskih čustev, (l) koristno delo, (m)
razvedrilo, rekreacija ter (n) učenje, pridobivanje znanja o razvoju človeka in njegovem
zdravju (Verčko Pernat et al., 2006).
METODE
V prispevku je bila uporabljena kvalitativna deskriptivna metoda in sicer študija primera. Prva avtorica prispevka, ki je medicinska sestra, se je kot članica ekipe ultramaratonskega kolesarja Marka Baloha udeležila dirke RAAM v letih 2009 in 2011. Opisana
je njena vloga v interdisciplinarnem timu v obeh letih, s poudarkom na letu 2011. Start
dirke je bil 15. junija 2011, cilj je Marko Baloh dosegel po devetih dneh dveh urah in
59 minutah. Preizkušnja je potekala preko 12 zveznih držav Združenih držav Amerike
(Kalifornija – Arizona – Kolorado – Kansas – Missouri – Illinois – Indiana – Ohio – Zahodna
Virginija – Pensilvanija – Maryland).
REZULTATI IN RAZPRAVA
Tim ultramaratonskega kolesarja Marka Baloha
Bolj zahtevne dirke ekstremni kolesarji vsekakor ne bi mogli odpeljati brez usklajene
spremljevalne ekipe. V preteklih letih je bila Markova ekipa na RAAM-u sestavljena iz:
vodje ekipe, pomočnika vodje ekipe, voznikov avtomobila, mehanika, kuharja, navigatorja in medicinske sestre. V Markovi ekipi na RAAM-u 2011 je prisostvovalo štirinajst
članov in sicer: vodja ekipe, dva voznika spremljevalnega avta, voznik avtodoma, voznik
276
Špela Pungeršek, Vladka Lešer
drugega spremljevalnega avtomobila (namenjenega medijem), mehanik, kuhar, dva
navigatorja, dva novinarja, fotograf, snemalec, medicinska sestra in žena kolesarja. Kar
nekaj članov ekipe je po navadi iz kolesarskih vod, zato se vsi dokaj dobro spoznajo na
kolesa.
Vodja ekipe ima zelo zahtevno delo, saj mora bdeti nad vsem dogajanjem skozi celotno
dirko in seveda že mnogo prej na pripravah. Ob sebi ima tudi pomočnika, s katerim
skupaj koordinirata delo in se spopadata z morebitnimi težavami, ki se jim na tako dolgi
in zahtevni dirki vsekakor ne da izogniti.
Člani odprave RAAM so razdeljeni v »avtodom ekipo«, ki šteje tri člane (kuhar, šofer avtodoma in žena), ter dve ekipi, ki se izmenjujeta v spremljevalnem vozilu (ekipa A in B).
Vsaka šteje tri člane (voznik spremljevalnega avta, navigator in oskrbovalec kolesarja),
poleg njih pa še novinarja ali snemalca, ki prisedeta po potrebi. Na RAAM-u leta 2011 je
prisostvoval še tretji avto, ki je bil namenjen za potrebe fotografa in spremljanju ostalih
tekmovalcev na progi.
Navigator je član ekipe v spremljevalnem avtomobilu, ki ima zelo zahtevno nalogo
usmerjanja kolesarja na pravo pot. V kolikor se kolesar izgubi, lahko pride do precejšne
izgube časa, kar je lahko usodno za vrhunski rezultat. Naloga navigatorja je, da
natančno spremlja potno knjigo in elektronsko navigacijsko napravo in s pomočjo teh
dveh pripomočkov točno usmerja kolesarja na pravi poti, do cilja. Poleg tega izračunava
vse prevožene kilometre, vodi statistiko o prevoženih kilometrih, višinskih razlikah in
ažurno sporoča podatke organizatorju dirke na vsaki izmed 54. časovnih postajah.
Voznik spremljevalnega vozila ima zelo odgovorno delo, saj mora neprestano slediti
kolesarju v varni razdalji in se mu s posebno natančnostjo približevati med tem, ko le
ta sprejema hrano, pijačo in ostale potrebščine iz avtomobila. Vsaka najmanjša napaka
voznika je lahko za kolesarja usodna in ni redkost, ko se na dirki zgodi, da kolesarja
povozi spremljevalni avtomobil.
Kuhar se po navadi nahaja v avtodomu, ki je namenjen za počitek kolesarja in spremljevalne ekipe. V njem kuhar pripravlja hrano za kolesarja in ekipo.
Medicinska sestra odigra svojo vlogo skozi celotno dirko preko negovanja in oskrbe kolesarja s hrano in ostalimi potrebščinami tako v spremljevalnem avtu kot članica ekipe,
kot tudi v avtodomu med pripravo na počitek in po počitku kolesarja.
Odprava v letu 2011 je bila medijsko bolj podprta in zato so se standardni ekipi pridružili
predstavniki sedme sile, ki so profesionalno opravljali svoje delo in so tudi nesebično
priskočili na pomoč pri motivaciji kolesarja.
Trije izmed članov ekipe so na dirkah RAAM že sodelovali za ostale pa je to predstavljal
svojevrsten izziv. Poleg tega pa sta bila dva člana odprave Američana, kar pa ni predstavljalo večjih komunikacijskih ovir, saj je uporaba angleškega jezika na mednarodnih
ultramaratonskih kolesarskih dirkah prej pravilo kot izjema. Zaradi omejitev tako prostorskih, kot finančnih je ekipa sorazmerno majhna. Pomembno pa je, da deluje usklajeno in, da je vsak član pripravljen postoriti kar največ, kar je v njegovi moči za skupni
uspeh. Ekipa deluje po načelu vsi za enega, eden za vse.
277
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
Proces zdravstvene nege na RAAM-u
V nadaljevanju so predstavljene tiste osnovne življenjske aktivnosti po V. Henderson,
pri katerih prihaja do največjih odmikov od normalnega stanja in pri katerih kolesar
potrebuje največjo podporo ne le medicinske sestre, temveč celotnega tima.
Dihanje
»Dihanje je alfa in omega življenja« (Juchli,1994). Marko Baloh je astmatičen bolnik
in pri njem igra pomembno vlogo pravilno in pravočasno jemanje zdravil proti astmi
in preprečevanje negativnih vplivov, ki bi stanje bolezni lahko poslabšali (dehidracija, podhladitev). V dnevniku prehrane in tekočin je natančno zabeležen čas jemanja
predpisane terapije. Vsi člani ekipe morajo poznati zdravila in vedeti, kje se nahajajo.
Marko si na kolesu sam aplicira zdravila, ki mu jih poda član, ki ima nalogo oskrbovalca.
Naloga medicinske sestre v timu je, da ga večkrat povpraša po počutju, skrbi za njegova
zdravila in ostalim članom tima predstavi njegovo bolezen in pomen konstantne in točne
uporabe predpisanih zdravil.
Prehranjevanje in pitje
Osnovni cilj prehrane pri povečani telesni aktivnosti je zadostiti energijskim potrebam
posameznika, ki ima povečano telesno aktivnost. Količina energije ter posameznih hranil
(ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, mikrohranil in vode) je individualno odmerjena glede na vsakega posameznika. Te potrebe so odvisne predvsem od: spola, starosti, pogostosti, intenzivnosti, trajanja aktivnosti, dejavnikov okolja (vročina, vlaga,
mraz, ekstremni pogoji,...) in genetskih faktorjev (Rotovnik, 2004). Za posameznika ni
važno le koliko poje in čas prehranjevanja, temveč tudi kaj, kje in kako je hrana servirana (Pokorn, 1998). Na kolesu so možnosti prehranjevanja omejene, predvsem zaradi
nepraktičnosti, majhnega manevrskega prostora in zahtevnih pogojev. Poleg tega tudi
navodila organizatorjev dirke nalagajo pravilo, da se sme spremljevalni avto kolesarju
približati le štirikrat v polni uri. V teh srečanjih je potrebno zagotoviti popolno oskrbo s
pijačo, prehrano in ostalimi potrebščinami, ki jih kolesar potrebuje.
Ultramaratonsko kolesarjenje je ekstremno tudi z vidika porabljene energije kolesarja.
V prvih dneh je izmerjeno porabo energije do 20000 kcal na 24 ur praktično nemogoče
popolnoma nadomestiti. Trudimo pa se čim bolj optimalno pokriti manjko, predvsem v
obliki pomembnih hranil, vitaminov in mineralov. Nadomeščanje tekočine je prav tako
izrednega pomena; količine napitkov se dnevno sučejo okoli 30 litrov. Letošnji RAAM
je Marko želel prevoziti le s pomočjo športne prehrane švicarskega proizvajalca Winforce, ki temelji na prehrani v obliki gelov in v obliki praškov, ki se pred zaužitjem
mešajo z vodo, tako da dobimo tekočo substanco za uživanje. Vsa ta prehrana zagotavlja
športniku kar najbolj optimalno pokrivanje potreb po vseh hranilih, prednost pa je tudi
v tem, da zelo majhne količine te prehrane vsebujejo visoko kalorično vrednost (npr. en
25 g gel vsebuje cca. 300 kcal). Med samo dirko, pa je Marko začutil praznino v svojem
želodcu in si zaželel običajne trde prehrane. Seveda mu je ekipa omogočila tudi tako
prehrano, je pa z običajno prehrano zelo težko zadovoljiti vse potrebe po hranilih v
ekstremnih pogojih. Upoštevati je potrebno tudi to, da so hladilni viri v spremljevalnem
avtomobilu zelo omejeni in je že logistično zelo težko priskrbeti in vzdrževati zadostne
količine zdrave prehrane za kolesarja.
Odvajanje in izločanje
Odvajanje in izločanje med samimi tekmami je zelo oteženo. Nemalokrat se zgodi, da se
278
Špela Pungeršek, Vladka Lešer
zaradi slabih pogojev prehranjevanja, ekstremnih naporov in enolične prehrane pojavijo
zdravstvene težave povezane z odvajanjem (driska, bruhanje, dehidracija). Temu se v
največji meri izognemo s poostreno higieno pri pripravljanju hrane. Kolesarja skušamo
spodbujati k pitju zadostnih količin tekočin, kar ima za posledico tudi redno odvajanje tekočine. Izločanje urina kolesar po navadi opravi kar s kolesa, čeprav je to proti
pravilom organizatorja. Za odvajanje blata pa skuša ekipa v danem trenutku najti čim
bolj intimne razmere, kjer kolesar opravi svojo potrebo. Posebno pozornost je potrebno
nameniti negi kože po odvajanju, saj se nečista in ne negovana koža rada vname.
Spanje in počitek
Za spanje je na sami dirki namenjeno malo časa, za počitek tega časa praktično ni. Kolesar prvih 36 ur dirke ne spi. Nato pa od vsakih naslednjih 24 ur nameni le tri ure spanju.
Za spanje nameni tudi morebitne neljube trenutke, kot je »gumi defekt« spremljevalnega avtomobila. Ko ekipa menja kolo na avtomobilu, kolesarju omogočimo počitek ob
cesti na improviziranem ležišču. Marko Baloh ima odmerjen čas spanja točno določen
glede na njegove potrebe. V primeru, da v naprej določen čas spanja zaradi potreb kolesarja ni mogoče izpeljati, se ga prilagodi glede na trenutne potrebe.
Oblačenje
Na kolesu je oblačenje še posebej zapleteno, lahko tudi nevarno početje. Kljub temu,
da kolesar tehniko oblačenja pozna do vsake potankosti, se zaradi velike utrujenosti
rada pripeti nesreča. Kolesar predhodno preko mikrofona ali ob srečanju s spremljevalnim avtom sporoči, kakšno potrebo v zvezi z oblačenjem ima. V kolikor se želi samo
sleči, to stori sam in obleko samo izroči članu ekipe v spremljevalnem avtomobilu. Če se
želi preobleči, pa v naprej pove kakšne želje ima, kaj želi obleči. Ko je obleka pripravljena, se spremljevalni avtomobil približa in se poda obleka kolesarju. Ta se potem na
kolesu sam obleče. Vsak dan zagotovimo kolesarju ob počitku tudi tuširanje v avtodomu
in takrat se preobleče v sveža kolesarska oblačila. Posebej pomembno vlogo ima obleka
kot zaščita pred soncem, mrazom, dežjem in vetrom. Vsekakor oblačila prilagodimo
razmeram v katerih vozi kolesar.
Vzdrževanje telesne temperature
Izpostavljenost ekstremnim pogojem lahko privede do podhladitev ali pregrevanja
športnika. Da bi se temu izognili je potrebno biti pozoren na različnih področjih delovanja. V prvi vrsti je potrebno zagotoviti zadostno rehidracijo kolesarja. Točno merjenje
zaužite tekočine in opominjanje kolesarja na pitje zadostnih količin tekočine, nam je
lahko v veliko pomoč pri vzdrževanju telesne temperature. V ekstremno mrzlih pogojih,
ki nastopijo na dirki zaradi visoke višinske razlike ali ob deževnem vremenu, kolesarju
ponudimo tople napitke v obliki sladkega čaja ali juhe.
Skrb za čistočo in urejenost
Skrb za čistočo je posebej pomembna predvsem pri pripravi hrane in pijače, saj kaj
hitro zaradi slabih pogojev, ki vladajo med dirko, lahko s tega naslova pride do driske,
posledično do izsušenost, kar je lahko usodno za kolesarja. Vsekakor pa kolesar posveti
pozornost tudi osebni higieni, čeprav so čas in možnosti zelo omejene. Redna nega zob
in ustne votline sodita v osebno nego kolesarja, ki ju opravi na kolesu večkrat dnevno.
Posebna pozornost pa je namenjena tudi spiranju ustne votline po uporabi inhalacijskih
zdravil proti astmi. Prav tako kolesar na kolesu skrbi tudi za britje brade, ki ga izvede
enkrat dnevno. Umivanje telesa predstavlja za kolesarja med samo dirko prav posebno
sprostitev in osvežitev, z njim dosežemo tudi znižanje telesne temperatura pogosto
279
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
pregretega telesa. Kolesarju se omogoči tuširanje v avtodomu med postankom, ki je
namenjen spanju. V kolikor daljši postanek ni v planu, se kolesarju podaja vlažne
umivalne krpice kar na kolo, on si nato postopoma umije obraz, roke in del nog. Pomembnosti intimne nege se dobro zavedajo vsi kolesarji, saj je ta predel izpostavljen velikim
trenjem na kolesu, s tem pa se še povečajo možnosti infekcij, ki že tako niso zanemarljive. Prav infekcije anogenitalnega dela so pogosto vzrok za odstop kolesarjev na
dirkah. Medicinska sestra pomaga kolesarju pri vzdrževanju osebne higiene in izkoristi
vsak trenutek za opazovanje kože in vidnih sluznic z namenom preprečitve morebitnih
zapletov.
Izogibanje nevarnostim v okolju
V kolikor hočemo obvarovati kolesarja pred nevarnostmi, moramo delovati varno vsi
člani njegove ekipe. Organizator vsake dirke že pred samo dirko izda pisna pravila, ki
se jih mora vsaka ekipa in kolesar striktno držati. Navodila se nanašajo tako na cestnoprometne predpise in kršenje le teh kot na približevanje spremljevalnega avtomobila
kolesarju, zasledovanje kolesarja v primerni razdalji, uporabo sredstev za razsvetljavo,
varnostne čelade in same označbe spremljevalnega avtomobila s svetlobnimi telesi.
Dirka poteka v aktivnem prometu po cestah, ki jih ne zapirajo za ostali promet. Zato
predstavljajo veliko nevarnost za kolesarja prav ostali prometni udeleženci. V naši
ekipi se skušamo izogniti nesrečam tako, da ves čas sledimo kolesarju in ga ne puščamo
samega v prometu.
Komunikacija
Medsebojno sporazumevanje med kolesarjem in ekipo, ter med samimi člani ekipe je
zelo pomembno za doseganje vrhunskih rezultatov. V veliko pomoč v komunikaciji med
kolesarjem in ekipo nam je moderna tehnologija, ki s pomočjo priročnih malih naprav
prenaša glasove od enega k drugemu in obratno. Pomembna pa je tudi neverbalna
komunikacija, ki poteka med kolesarjem in spremljevalci. Že pred samo dirko se ekipa
in kolesar dogovorijo za določene znake, s katerimi kolesar sporoča o stanju svojega
počutja. Predvsem v težkih trenutkih je neverbalna komunikacija s strani kolesarja v
ospredju. Kolesar s svojim telesom lahko marsikaj sporoči, npr. da je zelo zaspan, da ga
kaj boli, da ima dovolj vsega. Tu pa nastopi novo poglavje za člane ekipe – motivacija.
Prvih nekaj dni člani ekipe v zvezi z motivacijo res nimajo veliko dela, se pa s trajanjem
dirke potrebe po motiviranju povečujejo. Za motiviranje kolesarja so pripravljeni storiti
marsikaj. Pokliče se domov v Slovenijo Markove starše in otroke, s katerimi se pogovarja
preko telefona, berejo se sporočila prijateljev in znancev, ki jih zapišejo in pošljejo
preko interneta in »ušpiči« se še marsikatero prigodo ob samem cestišču.
Medicinska sestra v timu ultramaratonskega kolesarja
Medicinska sestra kot članica multidisciplinarnega tima ultramaratonskega kolesarja
svoje delo doživljaja kot skrb za čim bolj ugodno počutje kolesarja na dirki. Pri svojem
delu se v timu srečuje s kolegi, ki niso zdravstvene stroke, kar pa ne sme ovirati samega
procesa dela, ker imajo vsi člani tima isti cilj. Skupni cilj Baloh tima je bil varno in
uspešno pospremiti Marka Baloha do cilja dirke RAAM 2011 in mu skušati kar najbolj
pomagati pri uresničitvi njegovih želja. Izkazalo se je, da medicinska sestra s svojim
znanjem in odprtostjo do drugih strok lahko veliko doprinese v multidisciplinarnih timih,
tudi tistih kateri niso direktno vezani na zdravstveno stroko. Temelj dobrega sodelovanja
je različna strokovna usposobljenost in usklajeno sodelovanje na osnovi odgovornosti
280
Špela Pungeršek, Vladka Lešer
vsakega posameznega člana. Dobro medsebojno sodelovanje prinese s seboj tudi dobre,
če ne že vrhunske rezultate. Vsekakor pa je pomembno, da se vsak izmed članov ekipe
že pred samim odhodom na dirko seznani s svojimi nalogami in kompetencami, ki ga
čakajo na sami dirki, da je vsak član ekipe psihično in fizično dovolj pripravljen, da ga
morebitne težave ne bi ovirale pri samem delu s kolesarjem in pri sodelovanju z ostalimi
člani ekipe. Marsikdaj je treba na sami dirki iti preko svojih želja in misli usmeriti v
skupno dobro. Brez visoke stopnje tolerance in prilagodljivosti na ekstremne razmere
vsakega posameznega člana ekipe ni možno prispevati k skupnemu cilju. Zavedati se
je potrebno, da na sami dirki ni prostora za lastna čustva, težave in tegobe. Prostor na
katerem se srečujejo člani ekipe je minimalno odmerjen in kaj hitro lahko pomanjkanje
intimnega prostora in zvišana stopnja napora privedeta do razdora v ekipi. To pa še prej
kot bi si mislili in če na to ne opozorimo kolesarja z besedami, lahko nanj močno vpliva.
Od medicinske sestre kot članice ekipe se pričakuje, da ne bo delovala zgolj in samo v
okviru svoje stroke, prav tako se to pričakuje tudi od ostalih članov ekipe, saj so sredstva in prostor zelo omejena. Ni pričakovati, da bo medicinska sestra menjala zračnice
na kolesu in opravljala mehanična dela, prav tako kot mehanik ali novinar ne moreta
opravljati njenega strokovnega dela, bo pa poprijela za vsako delo, ki mu je kos (npr.
pranje perila, priprava hrane za ekipo, za kolesarja, oblačenje kolesarja, morebitno
navigiranja ob izpadu navigatorja, nabava hrane, sporočanje rezultatov organizatorju,
motivacija ekipe in kolesarja, in še mnoge druge majhne, a pomembne naloge). Tako kot
je potrebno vsakodnevno pri svojem poklicu ohranjati visoko stopnjo profesionalnosti v
procesu zdravstvene nege pacienta, je to stopnjo profesionalnosti potrebno ohraniti tudi
v timu ultramaratonskega kolesarja.
ZAKLJUČEK
Zahtevnejših dirk kor je RAAM kolesarji ne bi mogli odpeljati brez dobro usklajene ekipe,
katere del je tudi medicinska sestra. V večjih ekipah je poleg nje prisoten tudi zdravnik.
Medicinska sestra je pomemben član ekipe, saj skrbi za dobro počutje kolesarja med
samo dirko, za njegovo hidracijo, prehranjenost, primerno zaščito pred soncem, skrbi
za kolesarjeva zdravila, higieno in nego kože, ob morebitnih poškodbah prva priskoči
na pomoč in na njej je odločitev, kdaj poklicati na pomoč zdravnika. Naloge in dela na
sami dirki se ne navezujejo le na strokovna znanja. Poleg vseh naštetih nalog se med
samo dirko najde še tisoč in ena malenkost, ki jo je potrebno postoriti za dobro počutje
kolesarja in članov ekipe in v kolikor je v moči medicinske sestre, da to postori, bo
to vsekakor storila. Prav tako kot ostali člani ekipe se bo trudila, da skupaj dosežejo
skupni cilj. Da pa do želenega cilja lahko pridejo vsi, tako člani ekipe kot kolesar, je
potrebno opraviti dolgo in naporno pot, ki se začne že kar lep čas pred odhodom na
določeno dirko. Same priprave na dirko ter spoznavanje svojih del in nalog na sami dirki
so poglavitnega pomena za uspeh. Pomembno je, da vsak posameznik, ki pristopi k ekipi
skuša razumeti kolesarja, njegovo žejo po uspehu in ga pri tem maksimalno podpira,
čeravno se včasih zazdi, da premaguje meje nemogočega. Brez dobrega medsebojnega
sodelovanja, brez usklajenosti in pozitivne komunikacije med člani ekipe in kolesarjem
in brez kančka drznosti stopiti korak dlje, ni možno doseči želenega cilja. Marku Balohu
in njegovi ekipi je na najzahtevnejši preizkušnji RAAM-u 2011, to uspelo z osvojenim 3.
mestom.
281
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja
LITERATURA
1. Baloh M. Dosežki. 2011. Dostopno na: http://www.markobaloh.com/si//index.
php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=47 (6. 7. 2011).
2. Hosta M. Etika športa – manifest za 21. stoletje. Ljubljana: Fakulteta za šport,
Inštitut za šport; 2007.
Evalvacija uspešnosti
individualnega programa hujšanja
Performance evaluation of individual weight
loss program
3. Juchli J. Pflege. Stuttgart, New York: George Thieme Verlag; 1994.
4. Kavčič M. Ekstremni športi: sociološka obravnava tveganja in nevarnosti pri
ekstremnih športih. Družboslovne razprave. 2006;22(52):85-101.
5. Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v zdravstvenem timu med medicinskimi sestrami in zdravniki - priložnost za nenehno izboljševanje kakovosti. Zdr
Vest. 2007;76(1):55-9.
6. Oštir M. Medicinska sestra - koordinatorica v multidisciplinarni obravnavi otrok
s kronično boleznijo. In: Majcen Dvoršak S. et al., eds. Medicinske sestre in
babice - znanje je naša moč, 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije,
Ljubljana, 11.-13. maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih
tehnikov Slovenije; 2009:123C. Dosegljivo na: www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/123C.pdf (6. 7. 2011)
7. Ovsenik N. 1983. Vloga medicinske sestre v terapevtski skupnosti. Zdrav Obzor.
1983;17(1-2):60-3.
8. Pokorn D. Gorivo za zmagovalce. Ljubljana: Forma 7; 1998.
9. Rauter S. Stališče splošne javnosti o ekstremnih športih oziroma športnikih.
Dostopno na: http://keda.blog.siol.net/files/2008/10/stalisce-splosne-javnosti-o-ekstremnih-sportih-oziroma-sportnikih2.pdf (6.7.2011).
10. Robič J, Kovšca T. Samo človek sem. Tržič: Učila; 2006.
11. Rotovnik Kozjek N. Gibanje je življenje. Ljubljana: Domus; 2004.
12. Sladič A. Ekstremni – adrenalinski športi v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; 2008.
13. Verčko Pernat S., Kisner M., Rozman M., Klasinc M. Zdravstvena nega 1. Maribor:
Založba Pivec; 2006.
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Debelost je bolezen.
Vzrokov za nastanek je veliko, med njimi
imajo pomemben vpliv socialni, kulturni,
vedenjski, biološki in genski dejavniki.
Debelost je povezana z nizom kroničnih
bolezni in stanj. Velik del teh bolezni lahko
pripišemo nezdravemu prehranjevanju in
pomanjkanju redne telesne vadbe.
Background: Obesity is a disease. There are
many causes of obesity, among them is a significant impact of social, cultural, behavioral, biological and genetic factors. Many of
those diseases can be attributed to unhealthy
diet and lack of regular physical activity.
Cilj: Cilj članka je predstaviti uspešnost
individualnega programa hujšanja (HIP).
Metoda dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela, kot tehnika pa akcijsko
raziskovanje. Na začetku in ob koncu programa hujšanja je bila izvedena anketa z
enakim vprašalnikom, ob koncu programa
pa so udeleženci izpolnili še dodaten krajši
evalvacijski vprašalnik. V raziskavi, ki je
potekala od aprila 2010 do junija 2010,
je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb
ženskega spola in 15 oseb moškega spola.
Rezultati: Primerjava rezultatov meritev
telesne teže in sestave telesa je pokazala,
da so ženske v povprečju izgubile 5,39
kg, moški pa 9,57 kg, ob tem so ženske
povprečno pridobile tudi 1 % mišične mase,
moški pa v povprečju 1,5 %. Povprečni ITM
je bil ob zaključku programa pri ženskah
nižji za 1,91 kg/m² in pri moških za 3,0
kg/m². Primerjava odgovorov v obeh an-
Aim: The aim of this article is to present the
performance of individual weight loss program. Methods: Descriptive work method
and action research have been used in this
work. Survey was conducted with the same
questionnaire at the beginning and at the
end of weight-loss program. The participants completed a further short evaluation
questionnaire when the program was finished. The research, which took place from
April 2010 to June 2010, was attended by 30
participants, 15 females and 15 males.
Results: Participants of weight-loss program (HIP), which lasted three months, had
various success in weight loss and changes
in living habits. Comparison of results of
measurements of body weight and body
composition showed, that women on average lost 5,39 kg, while men at the same
time lost 9,57 kg, on the other hand women on average increase their muscle mass
for 1 %, while men increase it for 1,5 %.
At the end of the program the average BMI
ZF UL
Tina Bevc - [email protected]
viš. pred. dr. Ruža Pandel Mikuš - [email protected]
282
283
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
ketnih vprašalnikih je pokazala, da so se
udeleženci ob koncu programa več gibali
in bolj zdravo prehranjevali.
Razprava in sklep: Rezultati raziskave
izvedene v programu hujšanja z individualnim pristopom (HIP) so potrdili
uspešnost tega shujševalnega programa,
izboljšanje zdravstvenega stanja in korenito spremembo življenjskega sloga pri
udeležencih.
Ključne
besede:
debelost,
zdrav
življenjski slog, programi za hujšanje.
in women decreased by 1,91 and in men
decreased by 3,0. Comparison of responses
in the survey questionnaire revealed, that
the participants at the end of the program,
were more varied and had healthier diet.
Discussion and conclusion: The results of
research, carried out by the participants in
the weight-loss program with individual approach (HIP), have confirmed the efficacy
of this weight reduction program, improvement of health status and radical changes
in lifestyle.
Key words: obesity, healthy lifestyle,
programs for weight loss.
UVOD
Debelost je socialna, civilizacijska bolezen, ki jo povzročajo psihološki, sociološki in
genetski dejavniki. Je posledica življenja v današnji družbi (Pandel Mikuš, 2001). Včasih
so bile razlog za debelost hormonske težave, v času velikih civilizacij je bila debelost usoda dobro preskrbljenih, danes pa se dogaja obratno, največ debelih je med
revnejšimi. Da bi to bolje razumeli, je ta pojav najbolje preučevati v državi, kjer se je
to razmahnilo že v nekakšno nacionalno katastrofo. Kar 64 % Američanov je predebelih v
primerjavi z 28 % Francozov, kar 20 % Američanov pa je pravih debeluhov v primerjavi s
3-5 % Francozov (Montignac, 2001).
Kljub ponudbi lahke hrane, hrane, ki vsebuje manj kalorij predvsem na račun maščob,
debelost še vedno narašča. Pogosto uživanje hrane in hrana z več ogljikovih hidratov je
povečala količino zaužitih kalorij. Novejše raziskave so pokazale, da zamenjava maščob
z ogljikovimi hidrati nima shujševalnega učinka (Pokorn, 1997).
Sprehod skozi živilsko trgovino namiguje na enega izmed razlogov za nastalo problematiko. Ponudba živil je komaj še pregledna. Na trgu je več kot 14.000 prehrambenih
izdelkov, vsako leto se pojavi cela vrsta novih. Strokovnjaki so si edini: jemo preveč in
še napačno. Približno 80 % našega obilnega vnosa kalorij izvira iz industrijsko predelanih in izboljšanih živil. Večini njih delno ali popolnoma primanjkuje hranilnih snovi kot
so vitamini, minerali, vlaknine in mikroelementi. Tako se dogaja, da veliko ljudi kljub
čezmerni prehrani ni preskrbljenih z življenjsko pomembnimi hranili. Posledice so lahko
premajhna odpornost in presnovne motnje (Pospisil et al., 2004).
Z debelostjo so povezane številne zdravstvene težave: povečana stopnja smrtnosti, povišan krvni tlak, bolezni srca in žilja, nekatere vrste rakavih obolenj, sladkorna
bolezen in bolezni žolčnika (Karpljuk in sod., 2003; Fras, 2006).
Če je prva polovica problema debelosti prehrana, je druga polovica problema vsekakor
pomanjkanje telesne dejavnosti med ljudmi (Howley, Franks, 2003; Fras in sod., 2007).
Negibanje ali pomanjkanje gibanja je v današnjem času vse hujši dejavnik tveganja, ki
ogroža naše zdravje. Telesna nedejavnost in sedeč življenjski slog sta najtesneje povezana s prej omenjenimi zdravju škodljivimi stanji (Sila, 2007; Fras, Zaletel, 2004).
284
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
ZDRAV NAČIN HUJŠANJA V PROGRAMU »HUJŠANJE Z INDIVIDUALNIM PRISTOPOM« - HIP
Če želimo uspešno in trajno izgubiti odvečne kilograme, oziroma prekomerno telesno
težo, se moramo držati načel zdrave prehrane, upoštevajoč piramido zdrave prehrane,
potrebno pa je vključiti tudi redno telesno dejavnost, vsaj 30 minut dnevno. V programu
hujšanja (HIP) lahko posamezniki uspešno in zdravo izgubljajo odvečne kilograme pod
budnim očesom strokovnjakov različnih profilov.
Osnove hujšanja
Ljudje se za zmanjševanje kilogramov in maščobnega tkiva odločajo iz različnih razlogov. Motivacija za dosego cilja je najmočnejša takrat, ko je ogroženo zdravje in
življenje (sladkorna bolezen, povišan holesterol, preobremenjenost sklepov, izguba
vitalnosti, kronična utrujenost in podobno). Pojem dieta nosi negativno konotacijo izogibanja, pomanjkanja in kazni. Hujšanje z dietami daje lažne upe, prispeva k stresu,
ruši koncentracijo, povzroča utrujenost in pogosto vodi še do večjega povečanja telesne
mase in maščobe. Vzponi in padci stalnega hujšanja z dietami (nihanje telesne teže)
povečajo možnosti psihopatologije, nezadovoljstva z življenjem, prenažiranja, morbidnosti in ne nazadnje tudi smrtnosti (Brownell, Rodin, 1995; Pandel Mikuš, 2001).
Majerle (2005) podaja naslednja navodila oziroma pravila, ki nam pomagajo pri zdravem
in uspešnem izgubljanje odvečne telesne mase:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
ne izgubite več kot 0,5 – 1 kg tedensko;
1x mesečno izmerite telesno sestavo, tehtajte se 1x tedensko;
izogibajte se maščobam;
izogibajte se popularnim dietam, čudežnim kremam in preparatom;
ne jejte hrane z visokim glikemičnim indeksom;
pojejte najmanj 30 – 50 g balastnih snovi na dan;
obroke načrtujte vnaprej;
obroke imejte vsak dan približno ob istem času;
ne jejte iz embalaže ali večje posode;
ne izpuščajte obrokov;
berite nalepke o vsebnosti in biološki vrednosti hrane;
ne jejte preveč slane hrane (zadrževanje vode);
uživajte L-carnitin (samo pri ljudeh, ki ne jedo mesa);
uživajte omega-3 maščobne kisline, ki povzročajo učinkovito kurjenje maščob
(losos, ribje olje);
ob obrokih pijte zeleni čaj, ki znižuje glikemični indeks obroka;
3 – 4 krat tedensko vadite anaerobno, 4 – 6 krat tedensko vadite aerobno;
aerobna vadba naj bo zjutraj na tešče.
Če želimo izgubiti telesno maso, je bistveno, da imamo negativni energijski vnos
(Sharkey, 1990). Negativna energijska bilanca, ki je dosežena samo z restriktivno
dieto lahko pripelje do neproporcionalnega znižanja metaboličnih funkcij in skoraj zagotovo povrnjene oziroma še povišane telesne teže (Liebel et al., 1995). Prav zaradi tega
je zelo pomembna tudi telesna dejavnost, oziroma gibanje. Edini način, da izgubimo
uskladiščeno maščobo je, da jo pokurimo s pomočjo telesne dejavnosti (Sharkey, 1990).
285
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
Ross in sodelavci (1995) so v svoji raziskavi, v kateri je sodelovalo 24 zelo debelih žensk,
ugotovili, da je najboljša kombinacija za izgubljanje telesne mase kombinacija diete
in telesne dejavnosti, saj so na ta način ugotovili največjo izgubo maščobne mase in
hkrati ohranitev puste telesne mase, predvsem skeletnih mišic. Tudi Pokorn in Čajavec
(2006) trdita, da lahko le s pravo kombinacijo telesne dejavnosti in ustrezne prehrane
zmanjšamo količino maščevja in hkrati ohranimo oziroma povečamo pusto telesno maso.
Prav tako so ugotovili pozitivne učinke telesne dejavnosti v raziskavi, ki je zajemala 16
zelo debelih ljudi v obdobju šestih mesecev. Skupina, ki je hujšala s telesno vadbo, je
izgubila več maščobne mase kot skupina, ki je hujšala le z dieto, poleg tega pa so se
pojavili še drugi pozitivni učinki vadbe: na primer nižji srčni utrip v mirovanju (Kenrick
et al., 1972, cit. po Sharkey, 1990).
Kempen in sodelavci (1995) so ugotovili, da dieta v kombinaciji z zmerno telesno
dejavnostjo pospešuje razgradnjo maščob, izgubo maščobne mase in energijsko
porabo. Ryan in sodelavci (1995) pa ugotavljajo, da je anaerobni trening znotraj programa izgubljanja telesne mase koristen za ohranjanje puste telesne mase (mišic) in
ohranjanje stopnje bazalnega metabolizma v mirovanju.
Shujšati torej pomeni odpraviti maščobo, ne pa samo izgubiti odvečne kilograme. Pri
nizkokalorični dieti izgubimo predvsem vodo in mišično maso, količina odvečne maščobe
pa ostane nespremenjena. Estetski videz našega telesa se poslabša, ker postane tkivo
uvelo in brez prave oblike. Maščoba je toplotni izolator, telo pa jo porabi tudi kot vir energije. Shujšati pomeni uporabiti maščobo kot vir energije. Pri hujšanju si je priporočljivo
poiskati podporo v skupini za samopomoč, zdravniškem nadzoru ali posebnih strokovnih
institucijah. Glavni cilj terapije je vzpostaviti ravnovesje v telesu, naučiti se pravilnega
prehranjevanja in gibanja ter vzdrževati dolgoročni nadzor nad telesno težo (Dudek,
2006, Pandel Mikuš, 2009).
Telesna dejavnost kot nujni spremljevalec programa
hujšanja
Pri načrtovanju programa vadbe, s katerim bomo uspešno dosegli zastavljene cilje, je
potrebno poznavanje nekaterih teoretičnih osnov vadbe in vpliva vadbe na človeško telo.
Aerobna vadba oziroma aerobni napor so vsi nizko oziroma srednje intenzivni napori,
v katerih prevladujejo aerobni energijski procesi. Meja aerobnega napora seže nekje
do 50 % največje porabe kisika. Če je intenzivnost napora večja, se že aktivirajo tudi
anaerobni, laktatni energijski procesi. Aerobni napor uporablja dve vrsti goriv; tista, ki
izhajajo iz ogljikovih hidratov (glukoza, glikogen) in tista, ki izhajajo iz maščob (glicerol
in proste maščobne kisline) (Ušaj, 2003). Intenzivnost vadbe določimo z odstotki od maksimalnega srčnega utripa. Poznamo dve ciljni območji in sicer: ciljno območje uravnavanja telesne teže (60 – 70 % maksimalnega srčnega utripa) in ciljno območje aerobnega
treninga (70 – 85 % maksimalnega srčnega utripa). Ciljno območje uravnavanja telesne
teže je najprimernejše za programe hujšanja in vzdrževanje mišičnega tonusa. Glavna
goriva pri vadbi take intenzivnosti so maščobe in glikogen. Trening naj traja najmanj
20 minut. Med vadbo pazimo na dihanje, ker je za izgorevanje maščob potrebno veliko
kisika (Petrović in sod., 2005).
Anaerobna vadba so dejavnosti, ki se napajajo preko energijskih procesov, ki ne zahtevajo kisika. Energija prihaja iz visoko-energijskih fosfatnih substanc v mišici ali iz uporabe
286
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
glikogena v mišici, kar povzroči proizvodnjo mlečne kisline. Anaerobni sistem obnove
molekul ATP (adenozin trifosfat) poteka po dveh poteh: anaerobni laktatni poti in anaerobni alaktatni poti. Anaerobna laktatna pot oziroma laktatni sistem omogoča resintezo ATP s pomočjo glikolize, kot stranski produkt pa se tvori mlečna kislina. Ta proces
zagotavlja energijo za kratkotrajnejšo vadbo visoke intenzivnosti. Anaerobna alaktatna
pot oz. fosfatni sistem pa omogoča hitrejšo resintezo ATP s pomočjo kreatinfosfata. Ta
proces poteka zelo hitro, dogaja se le pri nekaj sekund trajajočih visoko-intenzivnih
naporih, saj zaloge kreatinfosfata zadoščajo le za nekaj sekund (Petrović in sod., 2005).
Vadba za mišično definiranost je namenjena predvsem tistim, ki imajo prevelik odstotek
maščobne mase, sicer pa niso močno predebeli. Navadno vadba za mišično definiranost
sledi po izgubi telesne mase, ko želimo doseči še boljšo izraznost mišic. Cilj je izguba
maščobne mase in vidnost mišic. Količina vadbe je visoka, intenzivnost pa nizka, vadba
vključuje tudi dolgotrajnejšo nizko-intenzivno aerobno vadbo. Poleg vadbe je potrebno
prirediti tudi režim prehrane (Petrović in sod., 2005).
Šest osnovnih pravil zdrave prehrane
Prehranjevanje mora biti v prvi vrsti zdravo, pri čemer upoštevamo šest osnovnih pravil:
• Priporočljivo je zaužiti 5-6 manjših obrokov dnevno, na ta način pospešimo presnovo.
• Vsak obrok naj vsebuje vse potrebne hranilne snovi, sestavljen naj bo iz 3/6
ogljikovih hidratov, 2/6 beljakovin in 1/6 maščob.
• Vnos ogljikovih hidratov prilagodimo dejavnosti, ki sledi v 2-3 urah po obroku.
• Maščobno maso lahko izgubimo le z dieto, ki ima negativno energijsko bilanco.
• Zaužiti moramo torej manj kalorij, kot jih čez dan porabimo. Če se ukvarjamo s
katerokoli obliko športne rekreacije, lahko uporabljamo tudi prehranska dopolnila
k športni prehrani (multivitaminsko-mineralni preparati, nadomestki obrokov in
drugo).
• Odvisno od telesne teže in podnebnih pogojev je priporočljivo popiti od 2 do 4 l
tekočine dnevno (Majerle, 2002).
Najboljše razumevanje priporočil zdrave prehrane omogočajo različne prehranske piramide. Prehranska piramida omogoča, da si vsak posameznik hitro in preprosto sestavi
uravnoteženo prehrano glede na svoje energetske potrebe, življenjski slog, priljubljenost
hrane in ne nazadnje tudi denarne zmogljivosti (Peternelj, 2003).
Za izboljšanje naše prehrane je potrebno veliko več kot samo prehranska piramida in
nasveti za zdravo prehranjevanje. Potrebni so motiviranost, zavedanje in spoznanje, da
je jesti dobro lahko celo bolj zabavno, kot če jemo slabo hrano. Za to ne potrebujemo
velikega znanstvenega odkritja. Potrebno je preprosto delovati (Gabrijelčič Blenkuš,
2009).
Program hujšanja z individualnim pristopom
Hujšanje z individualnim pristopom (HIP) je program hujšanja in oblikovanja telesa, ki
ga podjetje MojTrener izvaja že od leta 2005. Program v skupini se izvaja tri mesece
z možnostjo nadaljevanja. Hujšanje v skupini ima številne prednosti, saj so v skupi-
287
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
ni ljudje, ki imajo podobne težave in so drug drugemu v oporo. Udeleženci spoznajo
načela zdravega prehranjevanja, zdravega hujšanja, se seznanijo s pomenom duševnega
zdravja za obvladovanje telesne teže, spoznajo vse pozitivne učinke telesne dejavnosti za zdravje in se seznanijo z njeno vlogo pri zagotavljanju uspešnega hujšanja in
vzdrževanja telesne teže. Skupina se sestaja dvakrat tedensko po dve uri, od tega je
60 – 90 minut namenjenih vodeni skupinski vadbi (fitnes in kardio vadba). Udeležencem
se ob pričetku programa izmeri telesna teža, telesna višina, telesna sestava, izračuna
se jim indeks telesne mase (ITM). Na podlagi teh podatkov se izračuna bazalni metabolizem posameznika in določi individualni načrt prehrane in individualni načrt vadbe, ki
se ga mora posameznik natančno držati, da je hujšanje uspešno. Uspešnost sodelovanja
v programu se tedensko spremlja s tehtanjem in mesečno z analizo telesne sestave.
Ob zaključku programa sledi podroben pregled doseženih rezultatov in evalvacija za
pretekle tri mesece sodelovanja v skupini.
Smernice zdravega hujšanja v programu HIP :
•
•
•
•
•
•
•
•
jesti manjše količine hrane večkrat na dan;
jesti vsaj 5 obrokov dnevno;
obrokov ne izpuščamo;
telovadba naj bo sestavni del življenja (vsaj 3x na teden);
izogibati se je potrebno hitro pripravljeni hrani;
jesti čim več svežega sadja in zelenjave;
jesti počasi, hrano dobro prežvečiti;
tehtati se samo 1x tedensko (Lorencin, 2010).
NAMEN IN CILJ
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
Vzorec
V raziskavo so bili vključeni udeleženci programa hujšanja z individualnim pristopom
(HIP). Narejene so bile študije na 30 udeležencih programa, 15 oseb je bilo moškega
in 15 oseb ženskega spola. Ženske so bile stare od 20 do 60 let, moški pa od 25 do 55
let. Vsi udeleženci so pred začetkom raziskave podpisali privoljenje za raziskavo in bili
seznanjeni, da lahko kadarkoli v teku raziskave od nje tudi odstopijo.
Raziskovalni instrument
Podatki so se zbirali na način akcijskega raziskovanja. Uporabljen je bil anketni
vprašalnik, ki se običajno uporablja pri izvajanju tega programa. Vsebuje vprašanja o
zdravstvenem stanju in načinu življenja, meritve telesne mase in sestave ob pričetku
programa hujšanja. Z enakim vprašalnikom smo vse udeležence ponovno anketirali ob
zaključku programa. Po končanem programu je bila izvedena še dodatna anketa s 4
vprašanji, s katerimi so udeleženci na kratko evalvirali uspešnost programa.
Potek raziskave
Raziskava se je pričela aprila 2010 in končala junija 2010. Časovni odmik med prvim in
drugim anketiranjem z enakim vprašalnikom je bil tri mesece. Rezultati so statistično
obdelani in prikazani s pomočjo grafov.
REZULTATI
V raziskavi je sodelovalo 30 udeležencev, 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega
spola.
Ženske udeleženke programa so bile stare povprečno 31,8 let, moški pa 36,1 leta.
Namen članka je predstaviti smernice zdrave prehrane in zdrav način hujšanja. Želi
opozoriti tudi na pomen rednega telesnega gibanja pri zdravem hujšanju in opredeli
načine zmanjšanja maščobne mase v programu HIP - hujšanje z individulanim pristopom.
ki zajema individualni načrt telesne vadbe in individualni načrt prehrane v programu.
Cilj našega dela je z analizo strokovne ter znanstvene literature in analizo raziskave
udeležencev programa za hujšanje odgovoriti na naslednji raziskovalni vprašanji:
• Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe uspešno vplivamo na
zmanjšanje telesne mase in podkožnega maščevja?
• Ali lahko z izbranim programom prehrane in vadbe ob izgubi podkožnega maščevja
povečamo delež mišične mase?
Slika 1: Izobrazba udeležencev programa
METODE
Uporabljena je deskriptivna metoda dela. Iskanje literature je potekalo s pomočjo elektronskih podatkovnih baz: Cinahl, Cochrane, Medscape, Jupsline, National Institutes of
Health, Food and Drug Administration, bibliografske baze MedlinePlus in sistem Cobiss.
Ključne besede, ki so bile uporabljene za iskanje, so bile: debelost, zdrav življenjski
slog, programi za hujšanje, healthy nutrition, weight managemnet, weight loss program.
288
Največ udeležencev je imelo srednješolsko izobrazbo.
289
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
Slika 2: Primerjava povprečne telesne mase udeležencev
na začetku in ob zaključku programa
Slika 5: Število dnevno zaužitih obrokov, primerjava med
udeleženci na začetku in ob zaključku programa
Od pričetka programa do zaključka so moški izgubili povprečno 9,57 kg in ženske 5,39 kg.
Ob prihodu v program je večina udeležencev imela do 3 obroke dnevno, ob zaključku pa
ženske zaužijejo 4 obroke ali več, moški pa v večini več kot 5 obrokov dnevno.
RAZPRAVA
Debelost je v večini primerov posledica nezdrave prehrane in telesne nedejavnosti. V
Sloveniji je prisotna pri 20 % celotne odrasle populacije (Maučec Zakotnik, Pavčič, 2000).
Slika 3: Primerjava povprečnega ITM na začetku in ob zaključku programa
ITM se je pri ženskah v povprečju zmanjšal za 1,91 kg/m² in pri moških za 3,06 kg/m².
Program hujšanja HIP želi vplivati na oboje, tako na nezdrav način prehranjevanja kot na
vse večjo neaktivnost in je trajal tri mesece, od aprila do junija 2010. Vseh udeležencev
v programu je bilo 30, 15 žensk in 15 moških. Udeleženci so bili stari med 20 in 60 let,
povprečna starost pri ženskah je bila 31,8 let in pri moških 36,1 leta. Po izobrazbeni
strukturi so prevladovali udeleženci s srednješolsko izobrazbo.
V raziskavi nas je tako na začetku kot ob zaključku, poleg osnovnih podatkov o
udeležencih, zanimala tudi telesna masa in analiza telesne sestave posameznikov (delež
maščobe, delež vode in delež mišic v telesu). Meritve so bile narejene s posebno tehtnico ob pričetku programa in ob koncu. Skozi vprašanja nas je zanimalo tudi, kakšne so
njihove prehranjevalne navade, kako in koliko so telesno dejavni, kako ocenjujejo svoje
zdravstveno stanje, koliko truda so pripravljeni vložiti za dosego zadovoljivih rezultatov
in kaj pričakujejo od programa HIP. Opravili smo primerjavo med odgovori, ki so jih
zapisali ob prihodu in ob zaključku programa.
Meritev telesne višine, telesne teže in analize telesne sestave je pokazala naslednje
rezultate in ugotovitve :
Slika 4: Povprečna sprememba količine mišične mase udeležencev ob zaključku programa
Do konca programa so ženske v povprečju pridobile 1% mišične mase, moški pa 1,5 %.
290
• na začetku programa je bila povprečna telesna masa pri ženskah 78,91 kg, ob
zaključku pa 73,52 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri ženskah v treh
mesecih zmanjšala za povprečno 5,39 kg;
• na začetku programa je bila povprečna telesna masa pri moških 102 kg, ob
zaključku pa 92,43 kg, kar pomeni, da se je telesna masa pri moških v treh
mesecih zmanjšala za povprečno 9,57 kg;
291
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
• na začetku programa je bil povprečni ITM pri ženskah 27,96, ob zaključku pa
26,05, kar pomeni, da se je ITM pri ženskah v treh mesecih zmanjšal za povprečno
1,91;
• na začetku programa je bil povprečni ITM pri moških 32,39, ob zaključku pa 29,33,
kar pomeni, da se je ITM pri moških v treh mesecih zmanjšal za povprečno 3,06;
• na začetku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri ženskah 37,23 %,
ob zaključku pa 32,35 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri ženskah v
treh mesecih zmanjšal za povprečno 4,88 %;
• na začetku programa je bil povprečni delež telesne maščobe pri moških 36,47 %,
ob zaključku pa 32,93 %, kar pomeni, da se je delež telesne maščobe pri moških v
treh mesecih delež zmanjšal za povprečno 3,54 %;
• povprečni delež količine mišične mase pri ženskah se je v treh mesecih programa
povečal za 1 %;
• povprečni delež količine mišične mase pri moških se je v treh mesecih programa
povečal za 1,5 %.
Rezultati kažejo na uspešnost programa, saj so udeleženci z izbranim načrtom prehrane
in vadbe uspeli zmanjšati prvotno telesno maso in delež podkožnega maščevja. Kljub
izgubi podkožnega maščevja so povečali delež mišične mase, kar potrjuje, da so dejansko izgubljali telesno težo na račun maščobne mase in ne na račun mišične mase, kot se
to dogaja pri večini hitrih in restriktivnih diet. Z zgoraj navedenimi rezultati in ugotovitvami smo pozitivno odgovorili na zastavljeni raziskovalni vprašanji.
Zanimiv podatek je tudi, da se je pri obeh spolih ob koncu programa zmanjšal delež tistih,
ki so uživali zdravila, pri ženskah se je v povprečju zmanjšal za 13 % in pri moških za 20 %.
Na vprašanje, kakšno je trenutno njihovo zdravstveno stanje, se je večina udeležencev
ob koncu programa opredelila kot trenutno zdrave (30 %), oziroma popolnoma zdrave
(63,5 %). Iz pridobljenih rezultatov lahko zaključimo, da imata zdrava prehrana in redna
telesna vadba pozitiven vpliv na zdravstveno stanje in počutje posameznikov.
Ob zaključku programa so bile vse ženske dejavne vsaj 2 krat tedensko, 2 (13 %) sta bili
dejavni celo vsak dan, kar je zelo pohvalno. Rezultati kažejo tudi bistveno izboljšanje
pri moških udeležencih, ki se danes nedvomno zavedajo koristnosti redne telesne dejavnosti. Ob zaključku programa so bili vsi moški udeleženci dejavni več kot 2 krat
tedensko, še vedno pa ni bilo nobenega, ki bi zmerno vadil vsak dan.
Sila (2005) priporoča, da naj odrasli postopoma večajo telesno dejavnost do stopnje, ko
bodo vsaj petkrat tedensko pol ure na dan zmerno telesno dejavni. Priporočene telesne
dejavnosti so: hitra hoja, kolesarjenje, plavanje, ples in vrtnarjenje.
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
Odgovor na vprašanje o pogostosti uživanja hitro pripravljene hrane se je v treh mesecih
izboljšal, ostala sta le 2 (13 %) moška, ki še vedno večkrat tedensko uživata hitro pripravljeno hrano. Uživanje sladkarij večkrat na dan je prvič navedlo dobrih 35% udeležencev,
ob zaključku programa ni bilo več takih, ki bi uživali sladkarije večkrat na dan. Odstotek
pogostosti uživanja sladkarij je po treh mesecih še vedno visok. Sladkarije spadajo med
živila, ki nimajo posebne prehranske vrednosti, imajo pa zelo veliko kalorično vrednost.
Pri prvem anketiranju je največ udeležencev uživalo sadje in zelenjavo več kot 3 do 5
krat tedensko, danes pa jih večina uživa sadje in zelenjavo vsak dan ali celo večkrat na
dan.
Ob koncu programa smo med udeleženci izvedli dodatno anketo, ki je vsebovala
4 vprašanja, s katerimi so se udeleženci opredelili, ali je program izpolnil njihova
pričakovanja, kako so bili zadovoljni z različnimi strokovnjaki, ali bodo uspeli obdržati
način življenja, ki so ga osvojili v programu in ali bi kaj v programu spremenili,
oziroma izboljšali. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da je program hujšanja izpolnil
pričakovanja večine udeležencev. Nekoliko so nas razočarali odgovori na vprašanje, ali
bodo tudi v bodoče obdržali osvojene navade. 47 % žensk je odgovorilo z da, 13 % delno
in 40 % z ne vem, pri moških pa jih je 53 % odgovorilo z da, 47 % pa z ne vem.
ZAKLJUČEK
V članku je prestavljen trimesečni program za izgubljanje telesne mase, ki se je izkazal
za uspešnega, predvsem pri tistih udeležencih, ki so se natančno držali individualno
predpisanega načrta prehrane in dvakrat tedensko prihajali na vodeno skupinsko vadbo
v fitnes center, kjer so izvajali kardio in fitnes vadbo.
Med udeleženci v programu hujšanja smo želeli z individualno predpisanim programom
prehrane in vadbe zmanjšati količino maščobne mase, hkrati pa smo želeli obdržati
količino mišične mase. Program prehrane je temeljil na osnovnih načelih zdrave
prehrane. Ob pričetku programa so vsi udeleženci dobili individualni načrt prehrane s
točno določenimi predpisanimi živili, količino in pogostostjo obrokov, pri izdelavi načrta
so bile upoštevane tudi njihove želje.
Z meritvami telesne sestave v začetku in na koncu hujšanja smo pridobili podatke, ki
so potrdili uspešnost programa v smislu zmanjševanja telesne mase, predvsem na račun
maščobne mase in ob tem ohranjanje deleža mišične mase.
Uspeh tega programa hujšanja je rezultat timskega dela strokovnjakov različnih profilov.
Za učinkovito in dolgoročno hujšanje brez tveganja za zdravje je potreben daljši časovni
termin, tudi več let.
Na začetku programa je imela večina udeležencev do 3 obroke dnevno, ob koncu
programa so prevladovali tisti s 5 ali več obroki dnevno. Dnevni kalorični vnos so
udeleženci na začetku programa ocenili kot velik ali prevelik, ob koncu pa jih je večina
menila, da je njihov kalorični vnos normalen. Rezultati kažejo na pozitivno spremembo
prehranjevalnih navad.
Okoli 80 % vzrokov za prekomerno telesno težo je potrebno poiskati v motnjah prehranjevanja, kot so neredno hranjenje, preveliki obroki, napačno pripravljena hrana,
uživanje hrane iz dolgočasja in razvade (Stare, 2007, Pandel Mikuš, 2009).
292
293
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja
LITERATURA IN VIRI
1. Brownell K, Rodin J (1995). Medical, metabolic, and physiological effects of
weight cycling. Arch Intern Med 154 (8): 1325-30.
2. Dudek SG (2006). Nutrition essentials for nursing practice. 5th ed.
Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 372-91.
3. Fras Z, Zaletel L (2004). Povezanost telesne dejavnosti in nekaterih bolezenskih stanj pri Slovencih ter nekatere možnosti za izboljšanje. V: Zbornik
Slovenskega kongresa športne rekreacije, Laško, 26. november 2004. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 27-39.
4. Fras Z (2006). Čezmerna telesna teža in debelost v odrasli dobi. V: Debelost
2. strokovno srečanje Slovenskega združenja za klinično prehrano. Ljubljana:
Združenje za klinično prehrano, 15-21.
5. Fras Z, Maučec Zakotnik J, Berčič H, Dodič Fikfak M, Gaber G (2007). Strategija Vlade Republike Slovenije na področju spodbujanja telesne (gibalne)
dejavnosti za krepitev zdravja od leta 2007 - 2012. Ljubljana: Ministrstvo za
šolstvo in šport, 18-21.
6. Gabrijelčič Blenkuš M (2009). Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
7. Howley ET, Franks BD (2003). Health Fitness Instructor’s Handbook. Lower Mitcham: Human Kinetics.
8. Karpljuk D, Videmšek M, Derviševič E, Rožman F, Novak M, Suhadolnik G (2003).
Z gibanjem nad odvečne kilograme. Za srce 12 (3): 12-3.
9. Leibel R, Rosenbaum M, Hirsch J (1995). Changes in energy expenditure resulting from atered body weight. NEJM 332 (17): 621-28.
10. Lorencin MG (2010). Individualni načrt prehrane. Ljubljana: samozaložba.
11. Majerle T (2002). Šest osnovnih nasvetov za pravilno prehrano. http://mojtrener.com/prehrana/est-osnovnih-nasvetov-za-pravilno-prehrano/. <17.8.2010>
12. Maučec Zakotnik J, Pavčič M (2000). Uravnavanje telesne teže. V: Maučec Zakotnik J, Pavčič M (ur). Priročnik za zdravstvene delavce in druge strokovnjake:
Ljubljana: CINDI Slovenija.
Tina Bevc, Ruža Pandel Mikuš
14. Pandel Mikuš R (2001). Sociološki, medicinski in psihosocialni vidik motenj
hranjenja pri ženskah. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
15. Pandel Mikuš R (2009). Telesna samopodoba in motnje hranjenja pri ženskah v
post-socialistični Sloveniji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
16. Peternelj K (2003). Zdrava prehrana vsakič drugače. Vita 40 (3): 13-4.
17. Petrović S, Sepohar J, Zaletel P, Černoš T, Praprotnik U, Mrak M (2005). Pot do
uspeha. Ljubljana: Palestra.
18. Pokorn D (1996). Preventiva debelosti je predvsem socialno–medicinski problem. Zdrav Vest 35 (7-8): 243.
19. Pokorn D (1997). Uravnotežena prehrana. V: Lajovic J (ur). Prehrana vir zdravja.
Ljubljana: Društvo za srce in ožilje Slovenije, 45-54.
20. Pokorn D, Čajavec R (2006). Prehrana rekreativca in vrhunskega športnika.
Celje: Diagnostični center Celje.
21. Pospisil E, Schwandt P, Richter WO (2004). Grižljaji zdravja. Jedi z malo holesterola. Ptuj: Inobsmedicus.
22. Ross R, Pedwell H, Rissanen J (1995). Effects of energy restriction and exerciseon skeletal muscle and adipose tissue in women as measured by mgnetic
resonance imaging. Am J Clin Nutr 61 (2): 1179-85.
23. Ryan A, Pratley R, Elahi D, Goldber A (1995). Resistive training increases fat-free
mass and maintains RMR despite weight loss in postmenopausal women. J
Appl Physiol 109 (5): 818-23.
24. Sharkey BJ (1990). Fitness and health. Lower Mitcham: Human Kinetics.
25. Sila B (2007). Pogostost ukvarjanja s posameznimi športi. Šport 55 (3): 37-42.
26. Stare R (2007). Stres in bolezni. Od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana: Sirius Ap.
27. Ušaj A (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta
za šport, Inštitut za šport.
13. Montignac M (2001). Jem, torej hujšam. Ljubljana: Vale Novak.
294
295
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
Sauvakävely - lahkotnost
poudarjenih gibov
Sauvakävely - the ease of
emphasized movements
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Ugodnosti sodobnega sedečega načina življenja nam nudijo
krasno možnost zanemariti bistveni generator slednjega – kulturo gibanja.
Background: Benefits of a modern sedentary lifestyle offers us a great opportunity
for neglecting the essential generator of
our life – the culture of movement. The
aim of this study was to recognize how,
with the use of dedicated poles included
in normal daily walking, which is a domain
of muscles of locomotor unit, to activate
the muscles of the passenger unit too, and
by doing sauvakävely activating almost all
body muscle mass.
Cilj: Cilj dela je bil ugotoviti, kako z
uporabo namenskih palic vključiti v vsakodnevno hojo, ki je sicer domena mišic
lokomotorne enote, še mišice potovalne
enote in tako med izvajanjem souvakävelyja aktivirati skoraj celotno mišično maso
telesa.
Metode: Kot instrument za zbiranje podatkov je bila uporabljena digitalna obdelava fotografij in FLIR termografija
raziskovalnega modela, v katerem sta bila
zastopana oba spola različnih starosti.
Methodology: As a tool for collecting data
we used digital image processing and FLIR
thermography of research model in which
both sexes of various ages were represented.
Rezultati: Termografije raziskovalnega
modela med izvajanjem sauvakävelyja
kažejo izredno povečanje termolize v predelih potovalne enote, katere muskulatura je med navadno hojo minimalno metabolno obremenjena. Uporaba palic poveča
amplitudo gibov, samo gibanje pa pohitri.
Results: The thermographies of the research model made during sauvakävely
demonstrate the remarkable increase of
thermolysis in areas of passenger unit,
which muscles during regular walk carry
minimal metabolic load. The use of poles
increases the amplitude of movements as
well as it speeds up the movement.
Razprava: Ugotovili smo, da s pravilno tehniko izvajanja aktivnosti sauvakävely akti-
Discussion: We found that muscles of passenger unit can be activated by proper
FZV UM
Martin Erak - [email protected]
viš. predav. mag. Aleš Demšar - [email protected]
viš. predav. mag. Milica Lahe - [email protected]
296
viramo mišično maso potovalne enote, pri
tem pa še vedno ohranjamo vse elemente
navadne hoje in njen fiziološki vzorec,
le amplituda posameznih gibov je večja.
Zaradi individualno nastavljive intenzitete
vadbe je ta primerna za oba spola in vse
starostne skupine.
performance of technique of sauvakävely,
while still preserving all common elements
of gait and its physiological pattern only
the amplitude of individual movements is
emphasized. As the intensity is individually adjustable, the exercise is appropriate
for both sexes and all age groups.
Zaključek: Z raziskavo smo potrdili del
navedb o koristnosti telesne aktivnosti
sauvakävely kot jih navajajo različne organizacije v svojih akcijah promocije
zdravja in aktivnega načina življenja.
Aplikacijo aktivnosti v zdravstvo vidimo
predvsem kot obliko promocije zdravja in
aktivnega življenjskega sloga; medicinsko
sestro pa kot promotorko obojega.
Conclusion: The study confirmed the benefits of the information regarding physical activity of sauvakävely as indicated
by the organisations in their campaigns
promoting health and active lifestyle. The
activity can be applied in the health care
mainly as a form of health and activelife
style promotion and a nurse as promoter
of them both.
Ključne besede: telesna dejavnost, hoja,
dvotaktni diagonalni korak, sauvakävely,
promocija zdravja.
Key words: physical activity, two-stroke
diagonal step, sauvakävely, health promotion.
UVOD
Sodobna družba je skoraj popolnoma zanemarila bistveni generator svojega življenja –
gibanje. Postala je gibalno pasivna, motorično pa postaja vedno manj sposobna. Ravno
zaradi tega dobi odnos vsakega posameznika do tega najbolj rednega in enostavnega
sredstva njegove telesne vadbe - hoje, izjemen pomen.
Evolucijski proces nas je iz vseh štirih okončin v obdobju dvajset do petindvajset milijonov let bolj kot ne uspešno postavil na le dve, to je nogi, in nam podaril unikatno
svojstvo – pokončno držo oz. pokončno hojo. Uspešnost človeške evolucije se danes kaže
med drugim tudi v tem, da smo se nekje med dvanajstim in šestnajstim mesecem po
rojstvu sposobni postaviti na nogi in shoditi.
HOJA
Hoja je glavni način premikanja človeka in ga kot taka spremlja v vseh življenjskih
obdobjih ter do smrti ostane njegova glavna gibalna komunikacija z ljudmi; je tipična
športno – rekreativna aktivnost, ki je prim erna za od pasivnega načina življenja opešano
populacijo ne glede na starost. Omogoča, da posameznik izoblikuje pozitivne navade
za ohranjanje in krepitev svojega zdravja, hkrati pa zadovolji vsa priporočila glede
ustreznosti gibalne dejavnosti za krepitev zdravja po Strategiji Vlade RS na področju
telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012.
Bolj kot se zavedamo vsakodnevnega psihofizičnega napora oz. stresa, bolj se zavedamo
pomena preproste hoje “v boju” proti njemu. Ta boj lahko bijemo na višji ravni, ne le
z navadno hojo, ampak v obliki sauvakävelyja (izg.: [sauvakæveļy], kar v dobesednem
prevodu iz finščine, od koder aktivnost izvira, pomeni hojo s palicami). Sauvakävely v
297
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov
slovenščino sicer prevajajo kot nordijska hoja, v angleščino pa kot nordic walking. V tem
delu zaradi nestrinjanja s prevodi, ne bomo uporabljali ne enega ne drugega, ampak se
bomo držali finskega izvirnika.
Uporaba palic kot podaljška rok in tako vnovičen štiri točkovni stik s tlemi, odraslega
modernega človeka res vrača sto tisoč let nazaj v evoluciji, vendar mu ponovno nudi
možnost uporabe mišičnih skupin zgornjega dela telesa, ki jih od vzravnanja dalje pri
hoji ni uporabljal.
Človeška lokomocija z dvema nogama je periodična fizična aktivnost, ki jo opravljajo mišice s premikanjem kosti, same mišice pa se premikajo zaradi stimulacije z
električnimi impulzi, prenešenimi preko nevronov iz možganov.
Mehanika hoje
Z vidika mehanike hojo najlaže opišemo kot sistem dvojnega nihala.
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
Potovalna in lokomotorna enota telesa
Med hojo se telo funkcionalno razdeli v dve enoti: potovalno in lokomocijsko. Kljub
temu, da se gibanje in mišična akcija dogajata v obeh enotah, je intenziteta opazno
različna.
Potovalna (zgornja) enota je odgovorna le za integriteto svoje drže, saj je mehanika
normalne hoje tako učinkovita, da so zahteve te enote reducirane na minimum. Je
skoraj popolnoma pasivna enota, ki jo lokomocijska (spodnja) enota prenaša naokrog.
Glavna naloga mišic te enote je vzdrževanje usklajene drže in poravnave nad spodnjimi
okončinami (Perry, 1992, str. 20).
Glava, vrat, trup in zgornji okončin (roki) predstavljajo potovalno enoto, saj so nošeni
oz. prenašani in direktno ne vplivajo oz. ničesar ne doprinesejo k sami hoji; so masa nad
lokomotornim aparatom.
Mišice vratu in trupa služijo le za vzdrževanje nevtralne poravnave hrbtenice in
minimalne spremembe drže, ki se dogaja pri normalni hoji. Nihanje rok vključuje tako
pasivne kot aktivne elemente, katerih akcija ni bistvena za vzorec normalne hoje (Perry,
1992, str. 20-1).
V potovalni enoti je masa, ki zajema okoli 70% celotne mase telesa, kar pomeni, da je
pri normalni, fiziološki hoji ogromen del telesne mišične mase pasiven. Ta neizkoriščen
potencial pretvarja sauvakävely v zelo dobro porabljenega.
Slika 1: Primerjava obsegov gibanja enojnega (levo)
in dvojnega nihala (desno). Vir: Erak et al, 2010
Med premikanjem naprej, noga, ki zapusti podlago, zaniha naprej v boku in predstavlja prvi nihaj. Nato ta ista noga ponovno pride v kontakt s tlemi, najprej s peto, nato
pa podplat odvije do prstov v gibanju, ki ga imenujemo inverten oz. obraten nihaj.
Premikanje je koordinirano tako, da je v stiku s podlago vedno ena ali druga noga (Uyar
et al., retr. 2009, str. 2). ABC Science namiguje, da je hoja v načinu gibanja enojnega
nihala celo energetsko bolj učinkovita (ABC Science Online, 2001). Ne glede na porabo
energije, je obseg možnih gibov enojnega nihala zanemarljiv v primerjavi z obsegom
gibov dvojnega nihala.
Obseg gibljivosti sklepov noge v sagitalni ravnini (Dragovič v Štefančič, 2003, str. 24):
• kolk: fleksija: 125°, retrofleksija 25°;
• koleno: fleksija 135°;
• gleženj: dorzalna fleksija 20°, plantarna fleksija 50°.
Nihajno gibanje noge mimo medenice, ki je opravljeno v času, ko ena izmed obeh nog
izgubi stik s podlago in ga z njo ponovno vzpostavi, imenujemo korak ali nihaj. Sočasno
s tem nihajem je druga noga v konstantnem stiku s podlago in nosi celotno maso telesa. Ko dinamična noga pride pred statično, telo začne težiti k temu, da pade naprej,
vendar peta dinamične noge ponovno vzpostavi stik s podlago in tako telesu avtomatično
prepreči padec. Med to sekvenco, glede na noge nasprotno nihanje rok, pomaga telesu,
da obdrži ali pridobi ravnotežje (Uyar et al., retr. 2009, str. 2).
298
Obe spodnji okončini ter medenica skupaj tvorijo lokomotorni sistem. V grobem je v
sistem vključeno enajst sklepov: lumbosakralni; obojestranski kolčni in kolenski sklep,
gležnja, subtalarna sklepa in metatarzfalangealna. Pravočasnost in obseg gibanja vsake
okončine posebej uravnava sedeminpetdeset (57) mišic. Kostni elementi medenice,
stegna, goleni stopala in prstov služijo kot vzvodi.
Kot večdelna enota vsaka okončina prevzame odgovornost za podporo potovalne enote
in njenega prenosa v smeri naprej, ko pa se sprosti bremena telesne teže, se zaniha
naprej v nov položaj in se pripravi na vnovično podporo (Perry, 1992, str. 21-2).
Medenica ima dvojno vlogo: kot del lokomotorne enote predstavlja mobilno povezavo
med spodnjima okončinama; kot spodnji del potovalne enote pa jezdi na obeh kolčnih
sklepih, hkrati pa se pri vsakem koraku asinhrono zamakne v vseh treh ravninah pri tem
pa oriše “osmico”.
Fernandez-Bellesteros (1991 v Perry, 1992, str. 146) navaja, da samo pet od dvanajstih
mišic rok in rame med hojo kaže minimalno aktivnost. Najbolj aktivna sta m. supraspinatus in zgornji del m. trapeziusa, aktivna sta od inicialnega kontakta do konca terminalnega nihaja, aktivnost se prekine samo v kratkem intervalu na sredini cikla hoje.
Lateralni in posteriorni del m. deltoideusa delujeta sinhrono, njuna aktivnost pa se
začne tik pred koncem fleksije in se nadaljuje preko ekstenzije. Med ostalim delom
koraka sta mišici neaktivni. Superiorni del m. latissimus dorsi in m. terres major pokažeta
dva sunka aktivnosti, oba pa se nanašata na ekstenzijo rame. Aktivna sta na koncu
ekstenzije (faza odgovora nalaganja) in začetku ekstenzije (faza prenihaja).
299
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov
Nobena izmed ostalih mišic (m. infraspinatus, m. rhomboideus, anteriorni del m. deltoideusa, sternalna in klavikularna glava m. pectoralis major, m. biceps brachii, m. triceps
brachii) ne sodeluje pri nihanju zgornje okončine med hojo.
SAUVAKÄVELY
Osnovni namen sauvakävelyja je obremeniti oz. aktivirati mišično maso zgornjega dela
telesa ali potovalne enote, ki je pri vsakodnevni fiziološki hoji pasiven in “se pusti
nositi” spodnjemu, lokomotornemu delu telesa, njena mišična dejavnost pa je maksimalno reducirana in usmerjena le v vzdrževanje vzravnane drže telesa in ravnotežja
- vse z namenom ohranjanja in varčevanja energije. Te pa želimo pri rekreativni športni
aktivnosti porabiti čim več. S to aktivnostjo, ki je v svojem bistvu le nadgradnja
vsakdanje aktivnosti, o kateri izvajanju niti ne razmišljamo, aktiviramo mišice skoraj
celotnega telesa.
Podobno kot pri tekaču na smučeh, nam pri sauvakävelyju služijo palice za odrivanje
naprej oz. kot pogon in ne kot opora ali pripomoček za ohranjanje ravnotežja.
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
vadbe sauvakävelyja v dvotaktnem diagonalnem koraku na isti ravni in označeni trasi.
Vsak izmed preiskovancev si je intenziteto izvajanja prilagodil sam po lastni želji in
zmožnostih.
Vsakega posameznika smo termografirali v posteriorno-anteriorni projekciji. Z
računalniško obdelavo termografij smo pri vseh preiskovancih poizkušali ugotoviti spremembe temperature kot neposredne posledice spremembe termogeneze posameznih
mišičnih skupin in tako sklepati o delu mišic.
Gibanje oz. gibalni cikel v dvotaktnem diagonalnem koraku sta ločeno prikazali oseba
A in oseba E. Na razdalji dveh polnih ciklov gibanja smo med gibanjem oba fotografirali
s hitrostjo 30 slik/sekundo. Posamezne fotografije smo nato računalniško obdelali in
združili v eno, a ločeno po spolu. Za ugotavljanje spremembe amplitude smo uporabili
markerje na vseh večjih sklepih (zapestje, komolec, rama, kolk, koleno, gleženj), ki
smo jih med računalniško obdelavo horizontalno in vertikalno povezali v krivuljo, nato
pa določili spremembo.
REZULTATI
METODOLOGIJA
Namen dela je predstaviti gibanje zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama
in delo njune mišične mase pri sauvakävelyju. Namen je tudi prikazati celoten vzorec
gibanja in sklope gibov, ki so sicer fiziološki, a poudarjeni, ter razliko v obremenitvi
mišične mase zgornjih okončin in zgornjega dela telesa (potovalne enote) pri navadni
hoji in sauvakävelyju. Skladno s tem pa tudi ugotoviti ali je možna uporaba sauvakävelyja v zdravstvu in promociji zdravja.
Hipotezi
H1 Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima okončinama (potovalne enote) večja
kot pri navadni hoji, hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri
navadni hoji brez uporabe palic.
H2 Aktivnost je zaradi možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna športno-rekreacijska, razvedrilna, prostočasna dejavnost za vse starostne skupine,
neodvisno od spola.
Raziskovalni model so sestavljali: oseba A (ženska, 27 let); oseba B (ženska, 29 let);
oseba C (ženska, 52 let); oseba D (moški. 31 let), oseba E (moški, 60 let) [tu prikazani
termografiji le za A in E].
Postopek zbiranja podatkov
Delo mišic smo grafično prikazali s foreward looking infra red (FLIR) termografijo. Najprej smo vsakega posameznika termografirali pred aktivnostjo, po dvajset minutnem
mirovanju oz. sedenju. Drugo termografiranje smo opravili po dvajsetih minutah hoje
po ravni in označeni trasi. Tretje termografiranje pa smo opravili po dvajsetih minutah
300
Slika 2: Termografije osebe E in A v mirovanju (1; 4), po hoji (2; 5)
in po izvajanju sauvakävelyja (3; 6). Vir: Erak et al, 2010
Termografiji E1 in A4 predstavljata referenčno stanje temperaturnega gradienta oz.
referenčno termolizo na površini telesa (projekcija termolize v globini) celotnega
raziskovalnega modela po dvajsetminutnem mirovanju in pred aktivnostjo. Pri obeh se
pojavlja podoben vzorec porazdelitve mest izgube oz. oddajanja toplote. Mm. gluteii
in antebrahialna mišična skupina, boki in vratna regija imajo najnižjo temperaturo (pod
30°C). Pri muskulaturi, ki je v veliki meri odgovorna za vzravnano držo – antigravitacijska muskulatura (ob hrbtenici), je vidna višja temperatura (32,7-33,9°C).
Termografiji E2 in A5 kažeta spremembe termolize oz. temperature površine telesa
po dvajsetminutni nizkointenzivni navadni hoji. Tudi tu se kaže približno enak vzorec
301
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov
porazdelitve mest povečanega oddajanja toplote pri obeh preiskovancih. Produkcija
toplote antigravitacijske muskulature se veča. Temperatura tega področja ambidekstralno kaže spremembo iz referenčne vrednosti na 34,3°C do 35,2°C. Vidna je tudi sprememba temperature muskulature ramenskega obroča (∆T≈1,4°C), segrevanje brahialne
muskulature pa je minimalno (∆T≈0,4°C).
Termografiji E3 in A6 prikazujeta spremembo temperature površine teles obeh predstavnikov raziskovalnega modela po dvajsetminutnem izvajanju sauvakävelyja. Prostorska porazdelitev mest povečanega oddajanja toplote pri obeh približno enaka. Močno
se segreje muskulatura hrbta (paravertebralno 37,1°C; v lateralni smeri pa temperaturni gradient pada proti vrednosrti 36,3°C). Na 35,1°C do 36,3°C se segrejejo zgornji
okončini, vratna regija, temperatura površine glave pa zavzema vrednosti med 35,3 °C
in 35,9°C.
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
Nihanje markerja med sauvakävelyjem na os temporale/os sphenoidale je v intervalu ±5
cm (∆10 cm) pri osebi E in ± 6,1 cm (∆12,2 cm) pri osebi A. Marker na zapestju osebe E
se na poti med maksimalno ekstenzijo in maksimalno fleksijo celotne zgornje okončine
vertikalno dvigne 31 cm, pri osebi A pa 46 cm. Horizontalni premik istega markerja pri
osebi E je znašal 178 cm, pri osebi A pa 191 cm. Marker na gležnju osebe E je opravil pot
235 cm, pri osebi A pa 237 cm.
Čas trajanja stika ene noge s podlago pri osebi E med sauvakälyjem je 0,63 sekunde;
pri ženski pa je ta čas 0,67 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med
sauvakävelyjem 0,14 sekunde; pri osebi A 0,17 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo
od enega inicialnega kontakta do drugega je pri osebi E med sauvakälyjem 1,07 sekunde;
pri osebi A pa 1,14 sekunde. Pot zapestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije zgornje okončine v ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med sauvakävelyjem, traja pri osebi E 0,77 sekunde; pri osebi A pa 0,66 sekunde. Maksimalen čas
pritiskanja na palico v času, ko ima le-ta vzpostavljen stik s podlago, je 0,5 sekunde pri
osebi E; pri osebi A pa 0,53 sekunde. Kot, ki ga med delovanjem roke na palico ta oriše,
znaša pri osebi E 14° (vpadni kot 59°, izpadni kot 45°); pri osebi A pa 21° (vpadni kot
67°, izpadni kot 46°). Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku iz maksimalne
fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s tečajem v art.
humeri) znaša pri osebi E 53° od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri osebi A pa 46
(20° fleksija, 26° ekstenzija).
Najbolj opazna pri obeh osebah je sprememba amplitude valovanja roke (markerja na
zapestju) med sauvakävelyjem v primerjavi z valovanjem istega markerja pri navadni
hoji.
Slika 3: Digitalno obdelana porazdelitev markerjev v sagitalni ravnini.
Horizontalna povezava markerjev na istem anatomskem nivoju
premikanja pri osebi E (levo) in osebi A(desno) med navadno hojo (zgoraj)
in med izvajanjem sauvakävelyja v dvotaktni diagonalni tehniki (spodaj)
Vir: Erak et al, 2010
Oseba E meri v višino 172 cm, oseba A 176 cm. Oba uporabljata palice dolžine 120 cm.
Marker na glavi osebe E med navadno hojo niha v intervalu ±4 cm (∆8 cm) pri osebi A pa
±4,35 cm (∆8,7 cm). Zapestje se pri normalni hoji pri osebi E v horizontali smeri prestavi
162 cm, v vertikalni pa 22 cm; pri osebi A 178 cm oz. 18 cm. Gleženj prepotuje pri osebi
E 197 cm, pri osebi A pa 190 cm.
Pri navadni hoji je čas stika ene noge s podlago pri osebi E 0,72 sekunde; pri osebi A pa
0,74 sekunde. Čas dvojne podpore telesa je pri osebi E med navadno hojo 0,2 sekunde;
pri osebi A 0,22 sekunde. Čas, ki ga porabi desno stopalo od enega inicialnega kontakta
do drugega, je pri osebi E med navadno hojo 1,18 sekunde; pri osebi A pa 1,35 sekunde.
Pot zapestja od maksimalne fleksije do maksimalne ekstenzije zgornje okončine v
ramenu (max. flex. – max. ext. in art. humeri) med navadno hojo, traja pri osebi E 0,51
sekunde; pri osebi A pa 0,5 sekunde. Kot zgornje okončine, ki ga ta oriše pri premiku
iz maksimalne fleksije v maksimalno ekstenzijo (gledano samo preko os humerus, s
tečajem v art. humeri) znaša pri osebi E 16° (10° fleksija in 6° ekstenzija); pri osebi A
pa 14° (7° fleksija in 7° ekstenzija).
302
SKLEP
Vzorec gibanja pri sauvakävelyju z izvedbo v dvotaktni diagonalni tehniki se med
spoloma in različnimi starostnimi modeli, razen po vpadnih in izpadnih kotih palic, ne
razlikuje, zato smatramo aktivnost primerno za oba spola.
Zanimivo je, da kljub povečanju obremenitve na telo pri sauvakävelylju, na spodnjih
okončinah ni prišlo do tako velike temperaturne spremembe kot smo pričakovali, ne v
velikostnem redu ne prostorski porazdelitvi. Glutealna regija je po dvajsetminutnem
izvajanju aktivnost še vedno ostala relativno hladna v primerjavi s paravertebralnim
delom pri celotnem raziskovalnem modelu. Tudi obe spodnji okončini se nista segreli v
takšni meri kot se je hrbet, kar kaže, da hoja, kot pravi Demšar (2003, str. 27): “...s čim
manj porabljene energije nudi največji možni rezultat.”
Druga regija, ki je prav tako presenetila glede velikosti termolize, je vratna regija in
sama glava. Tega povečanja ne razumemo v povezavi s povečano aktivnostjo mišične
mase lokalnega predela, ampak z dejstvom, da je regija bogato prepletena s krvnimi
žilami, ki se v veliki meri nahajajo tik pod kožo in temu, da je krvni pretok skoznje glede
na površino zelo velik.
Termografiji E3 in A6 nedvoumno kažeta povečanje temperature v mišicah zgornje
okončine in ramenskega obroča, ki med navadno hojo po Perryju niso aktivne. Sprememba temperature na telesni površini, kamor lahko projiciramo lego origa m. latissimus dorsi in pod njim ležeči m. serratus posterior inferior, ter še globje ležeči m.
303
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov
erector spinae; dorzolateralni del m. serratus anterior, m. trapezius in pod njim ležeča
m. rhomboideus major in minor, m. splenicus capitis in cervicis; m. terres major in
minor, m. infraspinatus, m. supraspinatus, m. deltoideus (dorzalni del in del lateralnega), je ogromna in kaže povečanje metabolizma na račun večje obremenitve. Do
enakih zaključkov smo prišli tudi pri m. triceps brachii, ki je skupaj z m. deltoideus
(dorzalni in del lateralnega dela) služil za oceno intenzivnosti same izvedbe aktivnosti.
S tem potrjujemo prvi del hipoteze H1: “Pri pravilnem izvajanju sauvakävelyja je
mišična aktivnost oz. metabolična obremenitev zgornjega dela telesa skupaj z zgornjima
okončinama večja kot pri navadni hoji...” ter celotno hipotezo H2: “Aktivnost je zaradi
možnosti individualne prilagoditve intenzitete izvajanja, primerna športno-rekreacijska,
razvedrilna, prostočasna dejavnost za vse starostne skupine, neodvisno od spola.”
Zgornja okončina (s tečajem v art. humeri) med izvajanjem sauvakävelyja, giba pri
moškem 53° (od tega 23° fleksija, 30° ekstenzija); pri ženski pa 46° (20° fleksija, 26°
ekstenzija), kar je znotraj fiziološke meje ekstenzije in ne vstopa območje hiperekstenzije (40°-60° ekstenzija). Vertikalni dvig zapestja je poudarjen, vendar ne popači
tekoče-valovitega fiziološkega gibanja, s tem pa potrjujemo drugi del hipoteze H1: “...
hkrati pa je tudi amplituda gibanja zgornjih okončin večja kot pri navadni hoji brez
uporabe palic.”
Telesna dejavnost je ena najosnovnejših človeških funkcij. Človeško telo se je v nekaj
milijonih let evolucijske sage razvilo v na trenutke prezapleten organizem, ki je sposoben
opravljati ogromen razpon nalog, od uporabljanja velikih mišičnih skupin za hojo, tek ali
plezanje, do opravljanja zapletenih opravil, za katera je potrebna fina ročna spretnost.
Antropofiziološki razvoj je dosegel, da je pri premikanju oz. hoji zgornji del telesa praktično v popolnosti pasiven, ker vzravnana drža in habitualni bipedalizem
ne omogočata več stika rok s tlemi. Te je začel uporabljati za prilagoditev svojega
okolja, z namenom minimaliziranja porabe energije. Okolja mu seveda ni uspelo v celoti
podrediti in prirediti, mu je pa to uspelo narediti s svojim življenjskim slogom. Izredno
uspešnost prilagoditve življenjskega sloga na res minimalno porabo energije vidimo na
vsakem “koraku” – z avtomobilom se peljemo povsod, če je le možnost ta isti avtomobil
parkiramo čim bliže vhoda, hoja navzgor po navadnih stopnicah zraven tekočih stopnic
ali dvigala verjetno že šteje za junaško dejanje posameznika, na letališču se uporablja
tekoči trak poleg prenosa prtljage še za prevoz ljudi, namesto po naravi, se preganjamo
po medmrežju, bolj iznajdljivi trgovci nudijo nakup dnevne košarice živil preko spletne
trgovine in nas tako oropajo še tiste minimalne ovire, ki nas loči do nakupa – narediti
nekaj korakov, pa čeprav le med policami v trgovini, do njih nas pa tako ali tako pripelje
tekoči trak oz. stopnice. Zanimivo bi bilo videti, kaj bo prinesla evolucija ponovno čez
nekaj milijonov let. Tokrat nam je naredila noge (lokomotorni del telesa) in sprostila
zgornji del telesa (potniški oz. nošeni del telesa). Pri tako slabi uporabi tega produkta
narave, bi nam evolucija naslednjič lahko naredila le dva para rok, saj konec koncev loko
(špansko loco) pomeni nor(ec).
Martin Erak, Aleš Demšar, Milica Lahe
LITERATURA
1. ABC Science Online. Walk without a waste. 2001. Dostopno na:
2. http://www.abc.net.au/science/news/health/HealthRepublish_232296.htm
(16.8.2010).
3. Demšar A. Ortopedija. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola;
2003.
4. Erak M, Demšar A, Lahe M. Sauvakävely kot sistem poudarjenega fiziološkega
gibanja in njegova uporaba v zdravstvu. [diplomsko delo] Maribor: Univerza v
Mariboru.
5. Perry J. Gait analysis. Normal and pathological function. Thorofare, NJ: SLACK
Incorporated; 1992.
6. Strategija Vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti
za krepitev zdravja od 2007 do 2012. Sprejeta na 112. redni seji Vlade Republike Slovenije, dne 7. marca 2007. Dostopno na:
7. http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/
delovna_podrocja/javno_zdravje/strategija_vlade_RS_podrocje_telesne_dejavnosti.pdf (14. 08. 2010).
8. Štefančič M. Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije gibalnega sistema.
Ljubljana: DZS; 2003.
9. Uyar E, Baser Ö, Baci R, Özçivics E. Investigation of bipedal human gait
dynamics and knee motion control. Izmir: Dokuz Eylül University, Faculty of
engeneering, Department of mechanical engeneering; 2003 (retr. 2009).
Medicinska sestra je v svojem poslanstvu tudi vzgojiteljica, promotorka zdravja in
zdravega načina življenja. V teh njenih nalogah vidimo tudi dobro možnost aplikacije
aktivnosti sauvakävely v zdravstveno nego, predvsem kot promocijo telesne dejavnosti
in vplivanja na spremembo miselnosti celotne populacije ter vsakodnevno odločanje
vseh starostnih skupin v prid vsaj hoji, če že ne sauvakävelyju, kot njeni nadgradnji.
304
305
Polonca Leban, Duška Drev
Medpoklicno sodelovanje
Interprofessional collaboration
Polonca Leban, Duška Drev
POVZETEK
ABSTRACT
Uvod: Ljudje se vsakodnevno združujejo
v skupine, ker se zavedajo, da to pomeni doseganje boljših rezultatov kot
posameznik. Združevanje v skupine pa
s sabo prinese tudi druženje med seboj
popolnoma različnih ljudi, z različnimi
mišljenji, z različno izobrazbo in z
različnimi vrednotami. V članku je opisano medpoklicno sodelovanje v zdravstvu
in njegove prednosti. Opisani sta dve
največji poklicni skupini in težave do
katerih prihaja v njunem sodelovanju. V
članku so opisani dejavniki, ki vplivajo na
dobro medpoklicno sodelovanje, in želje
medicinskih sester na področju medosebnih odnosov v zdravstvu.
Introduction: People are daily combained in groups, becouse they are aware
that it means achieving better results as
a individual. Combining in groups brings
socializing between completely different
people, with different opinions, with different education and different values. In
this article interprofessional collaboration
and its advantages are described. Also
two ofe the largest professional groups
in health care and problems that acures
in collaboration of those are described.
Finally there is word about factors that
influence good interprofessional collaboration and about whish of nurses about
interprofessional relations within medical
teams.
Ključne besede: medosebni odnosi,
sodelovanje, tim, medicinska sestra.
Key words: Interprofessional relations,
colaboration, team, nurse.
UVOD
Danes pacientove probleme rešuje veliko različnih strokovnjakov. Ti strokovnjaki se
združujejo v time, med njimi pa vladajo enakopravnost, spoštovanje in usmerjenost
k istemu cilju, to pa je najboljša zdravstvena oskrba za bolnika. Za kakovostno delo in
oskrbo bolnika pa je potrebno v zdravstvu dobro sodelovanje med različnimi poklici,
torej dobro medpoklicno sodelovanje.
VZŠ CE
Polonca Leban - [email protected]
predav. Duška Drev - [email protected]
306
MEDPOKLICNO SODELOVANJE
Beseda sodelovanje izvira iz latinske besede collaborare in pomeni delati skupaj. V literaturi se pojavljajo različne definicije sodelovanja. Tschannen (2004) definira sodelovanje kot partnerstvo v katerem so prepoznani in cenjeni moč, znanje in izkušnje vsakega
posameznika. Seveda mora med njimi prevladati nehierarhična medsebojna komunikacija. In učinkoviti so tisti timi, v katerih so posamezniki čim bolj različni po znanju in
izkušnjah, čim bolj pa enotni glede vrednot, ki jih zagovarjajo.
Na medpoklicno sodelovanje vpliva vodenje, podpiranje inovacij, ter prostorska in
časovna možnost medsebojnega povezovanja. Za uspešno sodelovanje pa je pomemben
tudi posameznik, ki mora biti sposoben dobro komunicirati, predvsem dobro poslušati
in biti samozavesten. Mora biti sposoben prepoznati in spoštovati znanje drugega in
zaupati ostalim. Ključ za uspešno sodelovanje so torej različni sodelavci, ki imajo svojo
osebnost, so prisotni aktivno in na lastno željo.
Medpoklicno sodelovanje v zdravstvu
Zdravstvena nega je profesionalna disciplina, ki se dopolnjuje z drugimi strokami
(Šušteršič, 1999). V zdravstvenih in negovalnih procesih se zdravstveni delavci tako
srečujemo in sodelujemo z različnimi profili in različnimi ljudmi. In vsak ima svoje
sposobnosti, svoje znanje, vsi pa si prizadevamo za najboljšo ali vsaj čim boljšo oskrbo
naših uporabnikov, torej bolnikov.
Medpoklicno sodelovanje in odnosi so že kar nekaj let predmet raziskovanja tudi v
slovenskem zdravstvu. Prav tako številni tuji in slovenski avtorji pišejo o dejavnikih,
ki podpirajo sodelovanje med zdravstvenimi delavci. Cornerjeva (2003) navaja, da v
praksi nastaja veliko ovir za sodelovanje;. od neprimerne organizacije, slabih priprav
na skupinsko delo, pomanjkanje zaupanja med zdravstvenimi delavci do dominantnosti
določenih in izključevanja drugih.
Cilj medpoklicnega sodelovanja ni samo izid zdravljenja oziroma storitve. Prav tako so
pomembni medosebni odnosi, saj le ti lahko vplivajo na kakovostno, učinkovito in varno
zdravstveno obravnavo. Če so ti odnosi dobri, so rezultati dela boljši, večje je zadovoljstvo bolnikov in večje je zadovoljstvo zaposlenih. Za vzpostavljanje profesionalnih
medosebnih odnosov pa potrebujemo strokovno znanje in sposobnosti, ki omogočajo, da
bo naša interakcija z drugimi obojestransko zadovoljiva in bo vzpostavljeno zaupanje,
spoštovanje in profesionalno povezovanje (Šmitek, 2006).
Značilnosti dveh največjih poklicnih skupin
Medicinske sestre in zdravniki predstavljajo danes dve največji in zagotovo zelo pomembni poklicni skupini v zdravstvu. Vsi vemo, da je temeljna značilnost odnosov med
zdravstvenimi delavci hierarhičnost, ki temelji na strokovni usposobljenosti. Kljub temu,
da je danes medicinskim sestram dostopno izobraževanje na univerzitetni stopnji, se
vloga medicinske sestre ni bistveno spremenila. Zdravnik jo, v večini primerov, še vedno
vidi kot pomočnico pod njegovim nadzorom. Medicinska sestra pa se je vdala v vlogi
podrejene (Ovijač, 2005). Hkrati zdravniki trdijo, da bi kakovost lahko padla, če bi
307
Medpoklicno sodelovanje
medicinske sestre delovale samostojno. Medicinske sestre pa po drugi strani poudarjajo, da zahtevajo odgovornost za zdravstveno nego in ne za zdravljenje. Ko zdravnika
na spoštljiv način opozorijo na morebitne nepravilnosti, se le ta počuti ogroženega in
takrat je velika možnost za nastanek konflikta. Med tema poklicnima skupinama je zato
veliko večja distanca, kot med drugimi poklici delavcev s fakultetno, visoko in srednjo
izobrazbo (Ovijač, 2005). Tak odnos se je začel že dolgo nazaj, saj je bil zasnovan na
slojni in spolni diskriminaciji. In do danes se je spremenilo zelo malo (Klemenc, 2005).
Kako torej do dobrega medpoklicnega sodelovanja?
Uspešno poklicno sodelovanje vseh članov in poklicev v zdravstvu je kompleksen
pojem in rezultat razumevanja in sodelovanja različnih osebnosti in kultur. Zato ga ni
lahko doseči. Za dobro medpoklicno sodelovanje se morajo zdravstveni delavci različnih
področij prilagoditi in ustvariti učinkovit tim (Ovijač, 2005). Tim je lahko v primerjavi s posameznikom bolj prilagodljiv, produktiven in kreativen, hkrati pa predstavlja
več možnosti za doseganje zastavljenega cilja. Naloge v timu so porazdeljene glede
na znanje in izkušnje. Najslabše je, če se v timu znajdejo sami uspešni in isto misleči
posamezniki. Uspešnost tima je namreč v raznolikosti univerzalnih znanj in različnih
temperamentih in osebnostih njegovih članov. Seveda pa obstajajo ključni dejavniki, ki
vplivajo na učinkovitost tima. Zlasti pomembni so medosebni odnosi, vodenje, komunikacija, motiviranost, timska naravnanost in medsebojno zaupanje članov (Lampreht,
Verdev, 2010).
Medosebni odnosi
V zdravstvenih ustanovah obstajajo razlike v stopnji izobrazbe, položaju v organizaciji,
spolu in še bi lahko naštevali. Za sodelovanje je potrebno spoštovanje, usklajenost,
zaupanje, medsebojna pripadnost in skupno reševanje nastalih problemov. Velik pomen
ima tudi občutek pripadnosti. Napake, ki jih pogosto delamo v medsebojnih odnosih:
•
•
•
•
•
Težnja po spreminjanju drugega.
Pretirano prilagajanje drugemu v odnosu.
Da eden v odnosu od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to dovolj jasno izrazil.
Neustrezno razmejene odgovornosti.
Nestrpnost, nesprejemanje različnosti in pomanjkanje empatije (Lampreht,
Verdev, 2010).
Medsebojni odnosi zrcalijo kakovost v zdravstvu. Na medsebojne odnose imajo velik
pomen vrednote posameznikov. Večina ljudi preživi s svojimi sodelavci tedensko več
časa kot s svojim partnerjem. Dobri odnosi z delavci zato zmanjšajo stres na delovnem
mestu, so vir veselja in zadovoljstva ter omogočajo večjo učinkovitost pri delu
(Lampreht, Verdev, 2010).
Odnosi med zaposlenimi so tudi temelj organizacije. Ti odnosi so kakovostni, če imajo
zaposleni zadovoljene potrebe, kar vodi do njihovega zadovoljstva in osebne rasti. Zavedati se je potrebno, da nas opazuje ogromno število ljudi, zdravih in bolnih, ki nas
ocenjujejo, oblikujejo mnenja in jih potem posredujejo širši okolici, še najbolj se je
potrebno zavedati, da bomo tudi mi nekoč bolniki, ki si bomo želeli zdravstvene oskrbe
od ljudi, ki bodo profesionalci, tako po stroki, kakor tudi v medsebojnih odnosih.
308
Polonca Leban, Duška Drev
“Nagnjeni smo k presojanju uspeha glede na višino naših plač ali velikost naših avtomobilov,
ne pa glede na kakovost naših dejanj in odnosa do drugih”, je dejal Martin Luther King.
Vodenje
Dober vodja je tisti, ki sebe vidi v dvojni vlogi: kot vodja in kot pomočnik posamezniku v
svojem timu. Vsakdo, ki se je kot podrejeni v življenju znašel na eni ali drugi strani tega
spektra, dobro razume kako kvaliteten odnos z nadrejenim vpliva na počutje v delovnem
okolju in na motiviranost za kakovostno opravljeno delo. Avtokratsko vodenje izniči
možnost timskega dela, tim pa postane sredstvo za odločitev tistega, ki je skoncentriral
moč v svojih rokah. Demokratični način vodenja daje strokovnemu timu preozek prostor
in pogosto vodi v pretirano formalizacijo dela in odločanja. Zato mora vodja biti zdrava
in celovita osebnost. Vodje pogosto menijo, da so njihovi podrejeni plačani za to, da
opravijo svoje delo. Če ne opravijo delo, zaslužijo kritiko, če pa ga opravijo dobro,
pohvale ne potrebujejo. Velika razlika je med t.i. tradicionalnim vodjem, ki kritizira in
ukazuje ter med sodobnim šefom, ki uporablja pohvalo, zastavlja cilje ter je neformalen
in prijateljski (Lampreht, Verdev, 2010).
V zdravstvu lahko kot vodja nastopata zdravnik ali medicinska sestra. Vodja mora sprejemati odločitve in odgovarjati za način, obseg in izvedbo dela (Lampreht, Verdev, 2010).
Naloga vodje je tudi, da poskrbi za enakomerno porazdelitev dela med zaposlenimi ter,
da razporedi delo posameznikom glede na znanje in izkušnje. Zato je pomembno, da
vodja pozna dela in naloge vseh posameznikov. Poleg vsega svojega znanja mora obvladati še medosebne in družbene veščine.
Komunikacija
Danes je o komunikaciji že toliko napisanega in povedanega, pa vendar. Komunikacija
je vir vsakega uspeha, običajno pa tudi vzrok za neuspeh. Uspešna komunikacija med
različnimi poklici omogoča uspešnost sodelovanja znotraj zdravstvenega tima. Vendar
pa imajo različni posamezniki različne sposobnosti komuniciranja. Razlog je v različnih
osebnostih, vzgoji, slabih komunikacijskih navadah, nerazumevanju ali celo nepripravljenosti poslušati sočloveka. Okoli 80% uspešne komunikacije med sodelavci predstavlja
poslušanje drugega. Medicinske sestre pa morajo v kratkem času intenzivno poslušati,
se posvečati bolniku, njegovim svojcem, sodelovati z drugimi člani zdravstvenega tima,
ter posredovati veliko informacij. Pomanjkljivo komuniciranje pa lahko pomembno
vpliva na samo zdravljenje bolnika (vir: http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf).
V zdravstvu se je prav neuspešna komunikacija izkazala kot vzrok pri velikem številu
neljubih dogodkov. Natančnejše analize so pokazale, da so prepreke v komuniciranju
nastale zaradi pozicije, ranga, starosti, spola in različnih vrednot sodelujočih. Medicinske sestre velikokrat navajajo, da pride do konfliktnih situacij pri sodelovanju, zlasti
z zdravniki. Nasprotno pa zdravniki mislijo, da je takih konfliktov zelo malo. Razlog
verjetno tiči v splošnem prepričanju zdravnikov, da medicinska sestra mora storiti to, kar
ji on naroči. Drugi razlog pa je različna percepcija drugih, ki so pomembni pri sodelovanju. Za zdravnike so to drugi zdravniki, bolniki in njihovi svojci, za medicinske sestre pa
je pomemben poleg omenjenih tudi odnos z zdravniki. Zato zdravniki ne prepoznajo
konfliktov z medicinskimi sestrami in jih ne poskušajo razrešiti, kar pa onemogoča
uspešno sodelovanje in optimalno zdravljenje (Klemenc, 2006).
309
Medpoklicno sodelovanje
Motivacija
Motivacija je proces spodbujanja človekovih aktivnosti za doseganje želenih ciljev.
Motiviranje ljudi se začne s spoštovanjem posameznika. Dobra in učinkovita motivacija
vodi do boljših uspehov in rezultatov dela v timu. Vendar pa mora biti motivacija individualna. Namreč, različne posameznike motivirajo različne stvari. To je lahko boljše
plačilo, potrditev in priznanje dobrega dela, zadovoljstvo bolnika, boljša organizacija
dela in boljši delovni čas, občutek pripadnosti ali samo besedna pohvala. Če veste kaj
motivira ljudi imate na razpolago najmočnejše orodje za ravnanje z njimi. Motivacija je pomembna tako za posameznike znotraj tima kot tudi za vse zaposlene s strani
organizacije
(http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf).
Motivirani in zadovoljni zdravstveni delavci bodo lažje sodelovali med seboj, četudi jih
loči različna izobrazba. To pa vodi do dobrega medpoklicnega sodelovanja in nadalje do
kakovostnega zdravljenja naših bolnikov.
Rešitev za dobro medpoklicno sodelovanje je torej v dobri izobrazbi na delovnem
področju, pogovorih, dobri komunikaciji med vsemi člani zdravstvenega tima, izmenjavi
izkušenj, določeni čustveni inteligenci, dodatnih izobraževanjih s področja medosebnih
odnosov in predvsem v dobrem vodji zdravstvenega tima, ki zna motivirati in vzpodbujati svoje sodelavce(http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.
pdf).
Pomen dobrih medosebnih odnosov v zdravstvenem timu se pokaže v dobri pretočnosti
informacij, manjšem številu napak in neželenih dogodkov, manjšem številu odsotnosti
z dela, zadovoljstvu bolnika in zaposlenih in na koncu do večje učinkovitosti in varnosti
pri delu.
Kaj si želijo medicinske sestre?
V lanskem letu je bila na nekaterih oddelkih ene izmed slovenskih bolnišnic opravljena
raziskava o mnenju medicinskih sester s področja medosebnih odnosov v timu in zaposlenimi v zdravstvu. Njihova povprečna delovna doba je bila 17 let. Na vprašanje, kaj bi
one spremenile na področju medosebnih odnosov med zaposlenimi, so napisale, da si
želijo:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
310
več komunikacije,
ko pride do problema, pogovor vseh udeležencev, ne posamičnih pogovorov,
menjave neposrednih nadrejenih,
ukrepov za konfliktne osebe,
sprejemanje kritike kot dobronamerne in možnosti, da se spremenimo na bolje,
več zanimanja zase in manj za ostale,
boljšo organizacijo dela,
enako obravnavo za vse z enako izobrazbo,
premestitev delavcev na druge oddelke (tistih, ki slabo vplivajo na tim),
boljši odnos starejših do mlajših,
več sestankov, kje bi bili prisotni vsi zaposleni (Lampreht, Verdev, 2010).
Polonca Leban, Duška Drev
Na vprašanje, katere so po njihovem mnenju najpomembnejše lastnosti dobrega vodje,
pa so odgovorile sledeče:
•
•
•
•
•
•
•
dobra organizacija,
poštenost, pravičnost, spoštljivost,
poveže ves kolektiv in mu da delovni elan,
pošten odnos do vseh sodelavcev,
integriteta, odkritost, komunikativnost,
dober vodja je najprej dober sodelavec, šele nato vodja,
natančnost, sprotno reševanje konfliktov (Lampreht, Verdev, 2010).
ZAKLJUČEK
Razvoj sodobnih zdravstvenih organizacij zahteva razvoj nove strukture in klinične prakse,
ki sloni na sodelovanju. Dobro sodelovanje med različnimi poklici v zdravstvu pa vpliva na
izide zdravljenja. Vsi zdravstveni delavci, ne le medicinske sestre in zdravniki, so danes
postavljeni celo pred moralno zahtevo, da se pri delu povezujejo in kakovostno sodelujejo.
Za dobro sodelovanje je enakopravnost ne glede na izobrazbo osnovni pogoj. Medicinske
sestre morajo stopiti iz vloge žrtve v odnosu do zdravnika, saj imajo znanje in sposobnosti. Prav tako pa morajo to isto sposobnost in izobrazbo medicinskih sester priznati
zdravniki in jim dovoliti, da izrazijo svoje mnenje, če se kdaj z njegovimi navodili ne
strinjajo. Na tak način se bodo tudi oni začeli spoprijemati z izzivi sodelovanja, ne le v
odnosih do bolnikov, ampak tudi v odnosih do drugih zdravstvenih delavcev.
Medicinske sestre pričakujemo od zdravnikov spoštovanje. Prav bi bilo, da se tega načela
držimo tudi same in to upoštevamo v svojem odnosu do sodelavcev z enako ali nižjo
izobrazbo.
Za zaključek pa še nekaj napotkov za izboljšavo medosebnih odnosov in sodelovanja:
• Spreminjajmo sebe, svoje lastnosti.
• Izrazimo svoja pričakovanja, predstave, želje, potrebe, prošnje v zvezi z drugim in
odnosom, vendar drugemu pustimo svobodo, da se odloči po lastni vesti.
• Postavimo ustrezno mejo v medsebojnem odnosu.
• Vsaj malo zmehčajmo oz. spustimo svoja pričakovanja, predstave in želje zvezi z
drugim in medsebojnim odnosom.
• Učimo se sprejemati različnosti in spoštovanja svobodne volje drugega.
• Do drugega se obnašamo tako, kakor bi si želeli, da se on obnaša do nas.
LITERATURA
1. Corner J. The multidisciplinary team - fact or fiction? European Journal of
Palliative Care; 2003.
2. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov
in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univerza v Mariboru; 2007.
311
Medpoklicno sodelovanje
3. Klemenc D. Medpoklicno sodelovanje v zdravstvenem timu med medicinskimi sestrami in zdravniki - priložnost za nenehno izboljševanje kakovosti.
Zdravstveni vestnik. 2006; 76(7):55-9.
4. Lampreht S, Verdev I. Kako pomembni so dobri medosebni odnosi v timu ter
dober vodja [raziskovalno delo]. Splošna bolnišnica Celje. Celje; 2010.
Medpoklicno sodelovanje na
primeru zdravstvenega doma
Interprofessional collaboration on example
of the health centre
5. Šmitek J. Čustvena inteligenca v zdravstvu - ali je potrebna. Sodelovanje
med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za
izboljšanje kakovosti. Zbornik z recenzijo. Ljubljana; 2006.
6. Šušteršič O, Rajkovič U. Stanje dokumentiranja procesa zdravstvene nege v
Sloveniji. Zbornik mednarodne znanstvene konference o razvoju organizacijskih ved, Manegment in razvoj organizacije, str. 1327-41, Univerza v Mariboru,
Fakulteta za organizacijske vede. Kranj; 2005.
7. Tschannen D. The effect of individual characterisctics on perceptions of
collaboration in the work enviroment. Medsurrg Nursing; 2005.
8. http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/322B.pdf
(15.06.2011).
9. http://www.fu.uni-lj.si/diplome/pdfs/diplomska/hermantadeja.pdf
(15.06.2011).
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Od stopnje medpoklicnega sodelovanja je odvisna kakovost
doseženih ciljev zdravstvene organizacije, ki sloni na zadovoljstvu zaposlenih
na delovnem mestu, pacientov, njihovih
svojcev in družbe nasploh.
Background: The degree of interprofessional collaboration depends on the quality of the achieved goals of health organization, based on employees satisfaction at
work, satisfaction of patients, their families and society in general.
Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti stopnjo
medpoklicnega sodelovanja med medicinskimi sestrami in zdravniki, zaposlenimi v
Zdravstvenem domu Kranj.
Aim: The aim of this study was to determine the level of interprofessional collaboration between nurses and doctors working in the Health Centre Kranj.
Metoda: Raziskava je temeljila na kavzalno
– neeksperimentalni metodi empiričnega
raziskovanja. Uporabljen instrument je
bil anketni vprašalnik, anketirancem pa je
bila zagotovljena anonimnost.
Methods: The research was based on the
causal – non experimental method of empiric research. The research instrument
was a questionnaire and anonymity of respondents was assured.
Rezultati:
Anketiranci
med
najpomembnejše značilnosti timskega
dela uvrščajo komunikacijo, medsebojno
zaupanje in sodelovanje pri postavljanju
organizacijskih ciljev. Statusno hierarhijo
na delovnem mestu zaznavajo medicinske sestre v 47,5% in zdravniki v 65,4%,
medtem ko je 15% anketirancev menilo,
da njena prisotnost zmanjšuje uspešnost
zaposlenih pri delu. V zdravstvenih timih
prevladuje medsebojno spoštovanje, vendar med poklicnima skupinama obstajajo
Results: According to respondents the
most important characteristics of teamwork are communication, mutual trust
and cooperation in setting organizational
goals. Status hierarchy in the workplace
perceive nurses in 47.5% and doctors in
65.4%, while 15% of respondents felt that
the presence of status hierarchy reduces
the effectiveness of employees at work. In
medical teams dominates mutual respect,
but there are statistically significant differences between the professional groups
VŠZNJ
Žiga Bitežnik - [email protected]
pred. Katja Skinder Savić - [email protected]
312
313
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma
statistično pomembne razlike (p<0,05) v
smislu višje stopnje prejetega spoštovanja
zaposlenih v medicini. Slednje velja tudi
za močno prisotno zaupanje v strokovno
usposobljenost ostalih članov (p=0,010).
Med anketiranci je prisotna želja po
izobraževanju na področju team buildinga.
Razprava:
Stopnjo
medpoklicnega
sodelovanja na delovnem mestu anketiranci ocenjujejo dokaj visoko, hkrati
pa vidijo manevrski prostor za nadaljne
izboljšave na področjih komunikacije,
medsebojne podpore in izobraževanja, kar
po njihovem mnenju tudi pozitivno vpliva
na uspešnost medpoklicnega sodelovanja.
Zaključek: Med medicinskimi sestrami
je prisotna želja po tesnejšem in
kakovostnejšem sodelovanju med strokama. Dejavnost zdravstvene nege je še vedno v podrejenem položaju. Višjo kakovost
dela bi bilo mogoče doseči z natančneje
opredeljenimi nalogami posameznika ter
boljšim poznavanjem poslanstva partnerske stroke.
Ključne besede: timsko delo, zdravstvena nega, medicina
(p<0.05) in terms of higher level of respect
received among the doctors. The same
applies to the confidence in the technical
competence of other members, which is
strongly present in teams (p=0.010). The
desire for training on team building is also
present among the respondents.
Discussion: The rate of interprofessional
collaboration in the workplace respondents evaluated fairly high, but they also
see space for further improvement in
communication, mutual support and education, which in their view, have a positive impact on the performance of interprofessional collaboration.
Conclusion: Desire for a closer and better
cooperation between professional groups
is present, particularly among the nurses.
Nurses are still in subordinate position.
Higher quality of work could be achieved
with well-defined tasks of employees and
a better knowledge about partner discipline.
Key words: teamwork, health care,
medicine
UVOD
V zdravstvu se kakovost sodelovanja med in znotraj poklicnih skupin odraža v kakovosti
zdravstvene oskrbe pacienta. Boljše kot je sodelovanje, višja je kakovost zdravstvene
oskrbe (Kaučič, Pagon, 2007). V procesu zdravstvene obravnave torej sodelujejo različni
strokovnjaki, ki sestavljajo celoto, imenovano zdravstveni tim. To je skupina, za katero
je značilno, da stalno sodeluje pri odločanju in v medsebojni pomoči pri opredeljevanju
ter doseganju ciljev (Lipičnik, 1998 cit. po Kadivec, Košnik, Vegnuti, 2006). V njem naj
prevlada tisto mnenje in tista konkretna rešitev, ki najbolj koristi pacientu, ne glede na
to, kdo jo je predlagal in kdo je vodja tima (Ovijač et al., 2006). Najštevilčnejšo skupino
zaposlenih v zdravstvu predstavljajo zdravniki, medicinske sestre in zdravstveni tehniki,
ki so v procesu obravnave pacienta tudi najpogosteje v medsebojnem stiku oziroma med
seboj najpogosteje sodelujejo. Iz tega sledi, da je v tem timu sodelovanje izjemnega
pomena, zato mu je potrebno nameniti še posebno veliko pozornosti (Klemenc, Pahor,
2006 cit. po Kadivec, Košnik, Vegnuti, 2006).
314
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić
MEDPOKLICNO SODELOVANJE V ZDRAVSTVU
Hiter in neprestan razvoj zdravstvenega sistema prinaša tudi potrebo po nenehnem
izboljševanju. Izboljšave so med drugim potrebne tudi v sodelovanju med zdravniki in
medicinskimi sestrami, saj v okolju, ki zahteva konstantno učinkovitost, ekonomičnost
in izboljševanje kakovosti, optimalno sodelovanje predstavlja zagotovilo za boljšo
oskrbo pacientov in zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu. Dejavnost medicine ima
znanje in informacije, ki so potrebne tudi za uspešno delo dejavnosti zdravstvene nege,
enako velja v obratni smeri (Lindeke, Sieckert, 2005). Učinkovito in uspešno sodelovanje
oziroma timsko delo je močno odvisno od jasnih opredelitev odgovornosti posameznega
člana, od organizacijskega konteksta, v katerem se delo izvaja, ter še posebej od osebnih
odnosov med člani tima (Premik, 2007). Člani tima morajo drug drugega upoštevati, drug
drugemu priznavati nenadomestljivost in se med seboj poslušati, saj tako lahko dosežejo
kakovostnejše medsebojne odnose. Tudi pri obravnavi pacientov mora biti timski pristop
stalnica delovanja članov tima. Postopki, ki jih načrtuje zdravnik, se morajo nadgraditi s postopki zdravstvene nege in s kakovostno komunikacijo. Zdravnik in medicinska
sestra morata v obravnavi nastopati kot partnerja in v dopolnjujočih se vlogah, saj le
tako lahko uporabnikom nudita optimalno zdravstveno oskrbo (Poredoš, 2007).
Ovire v medpoklicnem sodelovanju
Vsi ljudje si želimo, da bi nas drugi spoštovali, a tega od njih ne moremo zahtevati.
Če spoštovanje zahtevamo z ukazovanjem, samovoljo in podobnim, je učinek ponavadi ravno nasproten, saj se ljudje na prisilo le redko ugodno odzovejo. Če spoštovanje
od drugih želimo dobiti, ga moramo tudi dati (Ovijač, 2007). Poredoš (2003) potrjuje,
da je za učinkovito sodelovanje v zdravstvenem timu potrebno tesno sodelovanje in
spoštovanje med vsemi profili, posebno med medicinskimi sestrami in zdravniki.
Pojem zaupanje je povezano s pojmom spoštovanje. Če želimo tvorna navzkrižja,
učenje na medsebojnih razlikah in sprejemanje boljših odločitev, je nujno vzajemno
spoštovanje. Vzajemno zaupanje je potrebno, če želimo verjeti, da bo vzdušje, v
katerem vsi dobivajo, lahko nastalo v prihodnosti (Adizes, 1996 cit. po Ovijač, 2007).
Sodelovanje in zaupanje med organizacijami in znotraj njih ne predstavljata fiksne celote, ampak naraščata in upadata skozi čas, sta specifična za vsako situacijo posebej ter
pod vplivom predhodnih in trenutnih izkušenj (Rousseau, Sitkin, Burt, Camerer, 1998;
Nielson, 2004 cit. po Pullon, 2008).
Skozi komunikacijo se udejanjajo različni tipi razmerij, od hierarhičnih do enakopravnih,
iz česar sledi, da uspešna komunikacija lahko vodi do boljših in višje postavljenih standardov nudenja zdravstvene oskrbe, ki pa jih na drugi strani neuspešna komunikacija
lahko ovira. Dobra stran doživljanja ovir v komuniciranju je ta, da se zdravstveni strokovnjaki zavedajo, da gre za spretnosti, ki posamezniku niso preprosto dane, ampak zahtevajo dodatno izobraževanje in urjenje (Domajnko et al., 2006). Zaposleni morajo
povedati svoje mnenje tudi takrat, kadar se ne strinjajo z drugimi člani tima (Ovijač et
al., 2006).
Sodobni avtorji povezujejo dobro medpoklicno sodelovanje z nehierarhično komunikacijo, a so kljub temu zdravstveni sistemi še vedno močno prežeti s hierarhijo. Kako jo
različni posamezniki doživljajo, je odvisno od tega, kje na hierarhični lestvici se nahaja-
315
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma
jo (Ovijač et al., 2007). Dominanca zdravnikov nad pacienti in ostalim osebjem verjetno
ni namerna, temveč jim jo narekuje institucionaliziran zdravstveni sistem in normativno
določena poklicna vloga. Sodobni analitiki medicine poudarjajo, da k veliki socialni moči
medicine prispeva zelo učeno in težko dostopno medicinsko znanje (Ovijač et al., 2006).
Čeprav sta medicina in zdravstvo v zahodnem svetu že od vseh začetkov feminizirana in
je tudi danes večina zdravstvenega osebja žensk, so moč, prestiž in odločitve v rokah
moških. Ti so majhen del zgornje piramide, večino srednjega in nižjega dela piramide pa
zasedajo ženske. Moški, ki zavzemajo vodilne položaje v menedžmentu in upravljanju
z znanstvenim, kadrovskim in finančnim potencialom ter pomembnimi odločitvami v
zdravstvu, so direktorji bolnišnic, dekani šol, vodje laboratorijev in nosilci prestižnih
specializacij (Ule, 2003).
Vzrok za to, da se v praksi kaže, da določena poklicna skupina ni sposobna popolno
ovrednotiti delo druge skupine, verjetno leži v tem, da je seznanjenost z delom in vlogo
druge poklicne skupine pomanjkljiva ali pa se njena vloga razume napačno (Premik,
2007).
EMPIRIČNI DEL
Namen raziskave
Namen raziskave je bil proučiti sedanje stanje na področju medpoklicnega sodelovanja
med zdravniki in medicinskimi sestrami v Zdravstvenem domu Kranj.
Cilji raziskave:
•
•
•
•
ugotoviti mnenja zaposlenih o medpoklicnem sodelovanju v organizaciji;
ugotoviti izkušnje zaposlenih z medpoklicnim sodelovanjem;
raziskati dejavnike, ki vplivajo na medpoklicno sodelovanje;
ugotoviti, kaj si zaposleni glede sodelovanja v organizaciji želijo v prihodnje.
Raziskovalna vprašanja
1. Kako zaposleni ocenjujejo medpoklicno sodelovanje na delovnem mestu?
2. Katere prednosti in slabosti zaznavajo zaposleni pri medpoklicnem sodelovanju?
3. Kateri dejavniki vplivajo na uspešnost medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu?
Raziskovalna metodologija
Uporabili smo kavzalno – neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. Na
podlagi pregleda literature je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerem so anketiranci trditve ocenjevali po pet-stopenjski Likertovi lestvici, nekaj vprašanj pa je že
ponudilo odgovore. Pri pet-stopenjski Likertovi lestvici je pomenila 1, da se ankentiranci
s trditvijo sploh ne strinjajo, in 5, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Za potrebe
raziskave je bil uporabljen nenaključni, priložnostni vzorec. Anketiranci so bili zaposleni
na področju medicine in zdravstvene nege, ki med seboj sodelujejo. Termin medicinska sestra v raziskavi je zajemal vse zaposlene v zdravstveni negi s srednješolsko ali
316
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić
višje/visokošolsko izobrazbo. Razdeljenih je bilo 142 anketnih vprašalnikov, vrnjenih
je bilo 87, kar je predstavljalo 61,3% realizacije vzorca. Od tega je bilo zaposlenim na
področju medicine (zdravnikom) razdeljenih 50 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 26 (52%).
Zaposlenim na področju zdravstvene nege (medicinskim sestram) je bilo razdeljenih 92
vprašalnikov, vrnjenih je bilo 61 (66,3%). Podatki so bili obdelani s pomočjo statističnega
računalniškega programa SPSS 15.0. Uporabili smo osnovno deskriptivno statistiko,
hi-kvadrat in t-test za neodvisne vzorce. Vrednost Cronbachovega koeficienta alfa je za
trditve v vprašalniku znašala 0,85 in je presegla prag 0,7, zato smo lahko zaključili, da je
zanesljivost zbranih podatkov dovolj visoka. Stopnjo tveganja in statistično pomembnost
je pomenila p-vrednost <0,05.
REZULTATI
V spodnjih vsebinskih sklopih so prikazani rezultati raziskave, ki so podani kot povprečne
vrednosti (PV) in standardni odkloni (SO) ter p-vrednosti posameznih trditev, kjer je
p-vrednost <0,05 pomenila statistično pomembno razliko dobljenih rezultatov med
poklicnima skupinama. Predstavljeni so le rezultati tistih trditev, kjer so se razlike med
skupinama izkazale za statistično pomembne in rezultati vprašanj zaprtega tipa.
Na področju sodelovanja so predstavljeni rezultati ocene anketirancev glede trenutne
stopnje sodelovanja med zaposlenimi ter sodelovanja med zaposlenimi in njihovo vodjo.
Glede upoštevanja navodil, ki jih članom podaja vodja tima, medicinske sestre menijo, da le-to je prisotno (PV/SO=4,0/0,8), kar še nekoliko bolj odločno pritrdilno opredeljujejo zdravniki (PV/SO=4,4/0,5), ki se s trditvijo popolnoma strinjajo. Statistično
pomembno razliko med obema skupinama potrjuje vrednost p=0,008. S trditvijo, da tim
uvaja izboljšave v proces dela, se strinjajo medicinske sestre (PV/SO=3,8/0,7), zdravniki pa se s tem povsem strinjajo (PV/SO=4,1/0,6). Statistična pomembnost razlik med
obema skupinama je dosegla vrednost p=0,046. Medicinske sestre s strani ostalih članov
tima čutijo, da je njihova vloga v timu pomembna (PV/SO=3,6/0,8), v še večji meri
pa to občutijo zdravniki (PV/SO=4,0/0,7), katerih strinjanje s trditvijo se z vrednostjo
p=0,007 od medicinskih sester statistično pomembno razlikuje. V to vsebinsko področje
smo uvrstili tudi zaprto vprašanje, pri katerem večina zdravnikov (87,5%) in medicinskih
sester (68,9%) ocenjuje, da na delovnem mestu delujejo kot tim in ne kot skupina.
Rezultati raziskave so pokazali, da je 47,5% medicinskih sester in 65,4% zdravnikov
mnenja, da je statusna hierarhija na njihovem delovnem mestu prisotna, le 15% vseh
anketirancev pa je mnenja, da njena prisotnost zmanjšuje delovno uspešnost tima.
Glede spoštovanja so zbrani rezultati ocen, ki so jih anketiranci podali za ovrednotenje stopnje spoštovanja med sodelavci ter med dejavnostima medicine in zdravstvene
nege. Medicinske sestre v timih se strinjajo s trditvijo, da imajo zdravniki do njih
spoštljiv odnos (PV/SO=3,9/0,8), še bolj pa so v to prepričani zdravniki (PV/SO=4,6/0,5)
in se s trditvijo popolnoma strinjajo. Razlike med skupinama so z vrednostjo p<0,001
statistično pomembne. Tudi za trditev, da imajo medicinske sestre v timu spoštljiv odnos
do zdravnikov, velja, da so razlike med skupinama z vrednostjo p=0,017 statistično
pomembne. V tem primeru se tako medicinske sestre (PV/SO=4,2/0,7) kot tudi zdravniki
(PV/SO=4,5/0,5) s trditvijo popolnoma strinjajo. Medicinske sestre se strinjajo (PV/
SO=3,8/0,7), da je njihovo delo v timu spoštovano s strani ostalih članov. Zdravniki so tu
zopet bolj odločni in se s tem, da je njihovo delo v timu spoštovano, popolnoma strinjajo
317
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma
(PV/SO=4,3/0,7). Tudi tu vrednost p=0,006 kaže na statistično pomembnost razlik med
skupinama. Po mnenju zdravnikov (PV/SO=4,0/1,0) slednji spoštujejo zdravstveno nego
kot samostojno dejavnost in se s trditvijo strinjajo bolj kot medicinske sestre, katerih
strinjanje je pri tej trditvi nekoliko manj odločno (PV/SO=3,3/1,0), a se tudi one z njo
strinjajo. Vrednost p=0,002 kaže na statistično pomembnost razlik dobljenih rezultatov
med obema skupinama.
Glede zaupanja so se anketiranci opredelili le v eni trditvi, katere rezultati kažejo, da
niti medicinske sestre (PV/SO=4,0/0,7) niti zdravniki (PV/SO=4,4/0,6) nimajo težav z
zaupanjem v strokovno usposobljenost ostalih članov v timu, saj se medicinske sestre s
trditvijo strinjajo, zdravniki pa popolnoma strinjajo. Vrednost p=0,010 kaže na to, da so
razlike med skupinama statistično pomembne.
Anketiranci so ocenili sproščenost komuniciranja, svobodnost in brezskrbnost izražanja
mnenj in stališč v odnosu z ostalimi člani tima. Glede pogovarjanja o problemih v timu
se medicinske sestre (PV/SO=3,6/1,0) z ostalimi člani pogovarjajo odkrito. Enako mislijo zdravniki, ki so svoje mnenje z nekoliko višjo oceno (PV/SO=4,0/0,9) za razliko od
medicinskih sester še bolj utrdili. Statistična pomembnost razlik med skupinama se kaže
z vrednostjo p=0,037. Medicinske sestre se popolnoma strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), da
imajo možnost izraziti svoje mnenje v timu, zdravniki pa mnenja izražajo še nekoliko
lažje (PV/SO=4,4/0,6). Razlike med skupinama v rezultatih trditve so z vrednostjo
p=0,022 statistično pomembne. S tem, da komunikacija z neposredno vodjo poteka v
sproščenem vzdušju, se strinjajo medicinske sestre (PV/SO=3,8/0,8), zdravniki pa se
s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,8). Vrednost p=0,043 kaže na statistično
pomembno razliko med skupinama. Rezultati naslednjih dveh trditev so skoraj identični.
Namreč, medicinske sestre se enako (PV/SO=3,5/1,0) strinjajo s trditvijo, da jih zdravnik
pohvali za dobro opravljeno delo, kot tudi s trditvijo, da so za dobro opravljeno delo
pohvaljene s strani medicinske sestre. Zdravniki se tako s trditvijo, da so pohvaljeni s
strani drugega zdravnika, strinjajo (PV/SO=4,0/0,8), prav tako se strinjajo s trditvijo,
da jih za dobro opravljeno delo pohvali medicinska sestra (PV/SO=4,0/0,9). Statistično
pomembna razlika med obema skupinama se za trditev o pohvalah s strani zdravnika
kaže z vrednostjo p=0,010, za trditev o pohvalah s strani medicinske sestre pa je vrednost p=0,042.
Glede medpoklicnega sodelovanja v prihodnosti, so anketiranci izrazili mnenje, da si
v timu ne želijo organizacijske kulture tipa hierarhija. Tako so odgovorile medicinske
sestre, ki se s trditvijo popolnoma strinjajo (PV/SO=4,2/0,9), precej manj a vseeno se
s trditvijo strinjajo tudi zdravniki (PV/SO=3,3/1,0). Razlika v rezultatih med poklicnima
skupinama je z vrednostjo p<0,001 statistično pomembna.
Pri zadnjem vprašanju smo želeli izvedeti, če in v kakšni meri so se anketiranci v preteklem letu udeležili izobraževanja/strokovnega izpopolnjevanja o timskem delu. Ugotovili
smo, da se je izobraževanja/strokovnega izpopolnjevanja udeležilo 39,3% medicinskih
sester in 23,1% zdravnikov. Medicinske sestre so izobraževanju/strokovnemu izpopolnjevanju v povprečju namenile 20,5 ur, komunikaciji pa 7,0 ur, za razliko od zdravnikov,
ki so izobraževanju/strokovnemu izpopolnjevanju o timskemu delu v povprečju namenili
le 5,0 ur, komunikaciji pa 5,3 ure. Rezultati kažejo tudi, da so medicinske sestre namenile skoraj dvakrat več časa za izobraževanje/strokovno izpopolnjevanje timskemu delu
kot komunikaciji. Zdravniki so obema področjema posvetili skoraj enako časa.
318
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić
RAZPRAVA
Z raziskavo smo želeli ugotoviti lastnosti sodelovanja med anketiranci in ugotovili, da
je trenutna stopnja sodelovanja med njimi razmeroma visoka, kjer naj omenimo, da se
zadovoljstvo s situacijo kaže na nekoliko višji ravni s strani zdravnikov. Obe poklicni skupini
zaznavata prisotnost hierarhije dejavnosti medicine nad dejavnostjo zdravstvene nege.
Že izvedene slovenske raziskave (Golob, 2006; Ovijač idr., 2006; Vrbovšek, 2006) kažejo,
da je v zdravstvu, zlasti po mnenju medicinskih sester, statusna hierarhija nezaželena
in prisotna v preveliki meri, zato preseneča ugotovitev, da je le manjšina vseh anketirancev naše raziskave mnenja, da prisotnost statusne hierarhije, sicer v različnih obsegih in na različne načine, zmanjšuje uspešnost pri delu. Rezultati slovenske raziskave
organizacijske kulture v zdravstvu (Skela Savič, Pagon in Lobnikar, 2006) kažejo, da je
skoraj tretjina organizacijske kulture z značilnostmi hierarhije, ki pa si je zaposleni
v zdravstvu, tako kot ankentiranci naše raziskave, v prihodnje ne želijo oziroma si je
želijo znatno manj. To v naši raziskavi velja predvsem za medicinske sestre, saj zdravniki
glede na to, da so le-ti večinoma vodje timov in s tem prevzemajo tudi večjo odgovornost, v hierarhični organizacijski kulturi verjetno ne vidijo tolikšne ovire oziroma jim
tak način delovanja bolj ustreza kot medicinskim sestram. Glede spoštovanja med anketiranci ugotavljamo, da je v timih prisotno v zadovoljivi meri, znatno več ga zaznavajo
zdravniki. Nižja stopnja strinjanja s trditvami je med medicinskimi sestrami opazna v
ocenah spoštovanja zdravnikov do medicinskih sester ter spoštovanja zdravstvene nege
kot samostojne dejavnosti s strani zdravnikov. S spoštovanjem gre z roko v roki tudi
zaupanje v strokovno usposobljenost sodelavcev v timu, ki je med ankentiranci prisotno
v precejšnji meri. Kljub statistično pomembnim rezultatom podrobnejših podatkov o
zaupanju med strokama nimamo, zato bi bilo tej temi v prihodnje glede na njeno pomembnost dobro posvetiti več pozornosti pri raziskovanju. Bolj jasne zaključke smo dobili na
temo komunikacije v timu, kjer kljub temu, da slednja med člani poteka v sproščenem
vzdušju, iz odgovorov medicinskih sester ugotavljamo, da se člani tima manj odkrito
pogovarjajo o problemih znotraj tima, kot pa to kažejo mnenja zdravnikov. Povprečne
vrednosti odgovorov trditve kažejo tudi nekolikšno nesproščenost medicinskih sester v
komunikaciji z neposredno vodjo, ki je zopet v večini timov zdravnik. Tako se ponovno
ponuja vprašanje, ali je to posledica manjše avtonomije zdravstvene nege v primerjavi
z medicino. V bodoče bi veljalo razmisliti o tem, kako bi mnenja medicinskih sester na
tem področju lahko izboljšali. Anketiranci obeh poklicnih skupin si v prihodnje želijo
bolj povezanega sodelovanja med strokama, za kar bi bilo potrebno korenito poseči v
sam proces izobraževanja za poklic zdravstvenega delavca. To namreč v svoji raziskavi
potrjujeta tudi Weinstein in Antonova (2003 cit. po Thomson, 2007).
ZAKLJUČEK
Z raziskavo smo pridobili nekaj zelo zanimivih in vzpodbudnih zaključkov, ki kažejo na
uspešno sodelovanje med strokama in na zadovoljstvo zaposlenih, ugotavljamo pa, da je
med anketiranci (predvsem med medicinskimi sestrami) prisotna želja po tesnejšem in
kakovostnejšem sodelovanju med strokama, oboji pa si želijo dodatnega izobraževanja
na tem področju. Z ozirom na rezultate raziskave lahko zaključimo, da so s trenutno
situacijo bolj zadovoljni zdravniki, ter da je dejavnost zdravstvene nege v podrejenem
položaju. K višji kakovosti dela bi pripomoglo natančnejše opredeljevanje posameznikovih nalog ter boljše poznavanje in razumevanje poslanstva partnerske stroke. Tako bi
namreč oboji lahko pridobili na ugledu in spoštovanju s strani sodelavcev. Da bi slednje
319
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma
dosegli, pa bi bilo potrebno temeljiteje raziskati in razmisliti o korenitejših posegih v
področje dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja, ki se je v tujini že izkazalo za
pomemben dejavnik dobrega medpoklicnega sodelovanja, še posebej v zdravstvu.
LITERATURA
1. Domajnko B, Kvas A, Štrancar K, Bojc N, Pahor M. Živeta interprofesionalna
razmerja: kvalitativni pregled. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds.
Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu:
priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester,
babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 235-59.
2. Golob M. Organizacijska kultura v zavodu DSO Novo Mesto [diplomsko delo].
Ljubljana: Univerza v ljubljani; 2006: 20-2.
3. Kadivec S, Košnik M, Vegnuti M. Večdisciplinarno sodelovanje pri postopku
sprejema bolnika v bolnišnici Golnik - kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje
med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost
za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006: 180-92.
4. Kaučič BM, Pagon M. Timsko delo v očeh medicinskih sester – kateri dejavniki
vplivajo na njegovo uspešnost. In: Rajkovič V, Joksimović-Žarkić N, Kern T, Kljajić
M, Leskovar M, Mayer V et al. eds. Ustvarjalna organizacija - XXVI. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti; 2007 Mar 28-30; Portorož,
Slovenija. Kranj: Moderna organizacija; 2007: 711-22.
5. Lindeke LL, Sieckert AM. Nurse-physician workplace collaboration. Online J
Issues Nurs 2005; 10(1).
6. Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov
in zdravnikov [magistrsko delo]. Kranj: Univerza v Mariboru; 2007.
7. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Cevc M, Pahor M. Sodelovanje v slovenskem
zdravstvu iz ptičje perspektive (nekateri rezultati anketne raziskave). In: Kvas A,
Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in
zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljševanje kakovosti. Ljubljana:
Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2006:
218-34.
320
Žiga Bitežnik, Katja Skinder Savić
8. Ovijač D, Škrabl N, Kobilšek P, Pahor M. Značilnosti medpoklicnih razmerij
med medicinskimi sestrami in zdravniki. In: Filej B, Kersnič P, eds. Zdravstvena
in babiška nega - kakovostna, učinkovita in varna - VI. mednarodni kongres
zdravstvene in babiške nege; 2007 Maj 10-11; Ljubljana, Slovenija. Ljubljana:
Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih
sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2007: 487-92.
9. Poredoš P. Ali je zdravniška etika drugačna od etike medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov? In: Klemenc D, Kvas A, Pahor M, Šmitek J, eds. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2003: 156-9.
10. Poredoš P. Medsebojni odnosi v zdravstvenem timu – pogoj za kakovostno
zdravstveno storitev. In: Kvas A, Pahor M, Klemenc D, Šmitek J, eds. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost
za izboljševanje kakovosti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2007: 15.
11. Premik M. Zdravnik in medpoklicno sodelovanje v zdravstvu. Zdrav Vestn 2007;
76: 49-53.
12. Pullon S. Competence, respect and trust: Key features of successful interprofessional nurse-doctor relationships. J Interprof Care 2008; 22(2): 133-47.
13. Skela Savič B, Pagon M, Lobnikar B. Organizacijska kultura v slovenskih
bolnišnicah. In: Rajkovič V, Doucek P, Kern T, Kljajić M, Van Knop J, Leskovar R,
et al., eds. Management sprememb - XXV. mednarodna konferenca o razvoju
organizacijskih znanosti; 2006 Mar 15-17; Portorož, Slovenija. Kranj: Moderna
organizacija; 2006.
14. Thomson S. Nurse-Physician Collaboration: A Comparison of the Attitudes Of
Nurses and Physicians in The Medical-Surgical Patient Care Setting. Medsurg
Nurs 2007; 16(2): 87-104.
15. Ule M. Spregledana razmerja o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor:
Aristej; 2003: 215-6.
16. Vrbovšek S. Strukturne značilnosti razmerij med medicinskimi sestrami in
zdravniki [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 2006.
321
Sara Diklić, Vesna Zupančič
Terenski motivator- rezultat
medpoklicnega in medsektorskega
sodelovanja študentov zdravstvene
nege v projektu Innowelfare
Field motivator – a result of interprofessional
and intersectoral cooperation
Sara Diklić, Vesna Zupančič
POVZETEK
ABSTRACT
Izhodišča: Specifičnost celostne obravnave
pacienta s težavami v duševnem zdravju
narekuje medsektorsko in medpoklicno
sodelovanje. Kot primer dobre prakse
bo predstavljena vloga študentov Visoke
šole za zdravstvo Novo mesto in delo v
projektni skupini Visoke šole za upravljanje in poslovanje pri ustvarjanju novega delovnega mesta, terenski motivator,
v okviru projekta Innowelfare. Članek
temelji na raziskavi, ugotoviti potrebo po
strokovnem sodelavcu, terenskem motivatorju v Slovenskem združenju za duševno
zdravje – Šent.
Introduction: The specificity of the integrated care management of patients
with mental health requires intersectoral and interprofessional cooperation. As
an example of good practice will be presented the role of students of the School
of Health Sciences Novo mesto and their
work with the project team of the School
of Business and Management to create a
new workplace, the field motivator in the
Innowelfare project. This article is based
on a research to determine the need for
a professional affiliate, field motivator
in the Slovenian Association for Mental
Health - Šent.
Metode: Podatki so bili pridobljeni na podlagi opazovanja, opazovanja s soudeležbo
in kvalitativne analize polstrukturiranih
vodenih intervjujev in fokusnih skupin.
Uporabljena je bila kvalitativna deskriptivno- eksplikativna metoda raziskovanja.
Raziskava je potekala med oktobrom 2010
in aprilom 2011.
Rezultati: Terenski motivator je odgovor na potrebe pacientov s težavami v
duševnem zdravju, so pokazali rezultati
Methods: The information wes obtained
through observation and participation
with observation by the qualitative analysis using semi – structured interviews on
focus groups. A method that was used was
qualitative descriptive - explicit research.
The research was conducted between October 2010 and April 2011.
Results: Field motivator is a response to
the needs of patients with mental health
VŠZ NM
Sara Diklić - [email protected]
pred. Vesna Zupančič - [email protected]
322
analize fokusnih skupin in intervjujev
strokovnih delavcev. Študenti zdravstvene
nege so pri izvajanju projektne naloge
delovali timsko, in v odnosu s pacienti/ uporabniki storitev Šent-a v skladu z
etičnim kodeksom.
problems, based on the results of the
analysis and interviews with the focus
groups, professionals. Nursing students
used teamwork working on the project,
and used the Code of Ethics in the affiliation with patients / service users.
Razprava: Rezultati kažejo, da se strokovnjaki iz področja duševnega zdravja
zavedajo potrebe po strokovnem sodelavcu, ki bi deloval na terenu in motiviral
osebe s težavami v duševnem zdravju, da
se vključijo v programe psihosocialne rehabilitacije. Pravočasno bi jih tudi opozoril na obisk psihiatra. Študenti zdravstvene
nege so s svojim znanjem, komunikacijskimi sposobnostmi in sposobnostmi
sodelovanja prispevali temeljni delež v
uspeh projektne naloge.
Discussion: Results indicate that professionals, who work with people with mental
health problems are aware of the need for
a professional affiliate, who would work
locally with users in and motivate them to
participate in psychosocial rehabilitation
programs as social inclusion programs and
would give them a timely warning to visit
a psychiatrist. Nursing students contributed with their knowledge, communication
skills and cooperation on the essential
share of the project ’s success.
Zaključek: Pripravljen projekt bo Slovenskemu združenju za duševno zdravje
- Šent v pomoč pri njihovih prizadevanjih za kakovostno obravnavo na področju
duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko in medpoklicno sodelovanje je primer
uspešnega sodelovanja med izobraževalno
ustanovo in lokalno skupnostjo.
Conclusion: Project will assist Slovenian
Association for Mental Health – Šent in
their efforts to address the quality of
mental health care. Such intersectoral and interprofessional collaboration
is an example of successful cooperation
between educational establishment and
the local community.
Ključne besede: zdravstvena nega,
psihosocialna rehabilitacija, duševno
zdravje, terensko delo
Key words: nursing care, psychosocial
rehabilitation, mental health, fieldwork
UVOD
Študenti Visoke šole za zdravstvo Novo mesto smo skupaj s študenti Visoke šole za
upravljanje in poslovanje sodelovali v projektu Innowelfare, katerega cilj je vzpostavitev
inovativnih delovnih mest na področju socialnega varstva. Krovna organizacija v tem
projektu je finska univerza Savonia, University of applied sciences. Skozi faze projektnega dela smo na podlagi timskega dela v okviru medpoklicnega in medsektorskega
sodelovanja na podlagi zanimive ideje ugotavljali ali je ta ustrezna, dobra in kako jo
realizirati. V raziskovalni nalogi smo izhajali iz potrebe, da osebe s težavami v duševnem
zdravju potrebujejo podporo strokovnega sodelavca, ki jim zagotavlja kontinuirano
spodbujanje in motiviranje pri njihovih vsakodnevnih opravilih, socialnem vključevanju
in predvsem vključevanju v programe psihosocialne rehabilitacije. Za potrditev potrebe
po takšnem sodelavcu, smo izvedli kvalitativno študijo med uporabniki in zaposlenimi
dnevnega centra Slovenskega združenja za duševno zdravje - Šent. Za cilj projektne
naloge smo si zastavili opredelitev novega, inovativnega delovnega mesta strokovnega
sodelavca na področju duševnega zdravja, ki smo ga poimenovali terenski motivator.
323
Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja
Na slovenskih tleh takšnega delovnega mesta še ni, zato smo vključili vse komponente
za uspešno implementacijo le-tega v prakso. V Sloveniji se posameznik s težavami v
duševnem zdravju lahko obrne po pomoč, tako na javne, nevladne ali zasebne organizacije. Vendar se v praksi kažejo vrzeli, ki omejujejo možnosti izvajanja vseh v zakonu
opredeljenih pravic oseb s težavami v duševnem zdravju, tako v procesih zdravljenja kot
v prizadevanjih za ustrezno in uspešno psihosocialno rehabilitacijo.
DUŠEVNO ZDRAVJE
Po novejših spoznanjih Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje dinamičen proces.
Človekova zmožnost prilagajanja vplivom okolja in notranjim vplivom, naj bi pripomogla k ohranjanju zdravja. Zaradi zunanjih oziroma družbenih vplivov, zdravje tako ni
več dolžnost posameznika, temveč tudi skupnosti, v kateri deluje, živi in vanjo vlaga.
Prepoznavnost tega dejstva nam omogoča, da zdravje sprejmemo kot odsev razmer v
družbenem okolju. Zdravje je naložba za posameznika in družbo, saj tako pripomore k
vzdrževanju socialnega in gospodarskega napredka in razvoja. Ravno zato zdravja ne
moremo več obravnavati kot stanje, ampak kot konstrukt, po katerem se lahko premikamo naprej ali nazaj. V eno smer zdravju nasproti, v drugo smer pa bolezni nasproti.
Govorimo o kontinuumu zdravja, kadar človek prehaja iz bolezni v zdravje in obratno.
Na to vplivajo določeni dejavniki, kateri določajo zapleteno vzajemno zvezo in delovanje številnih okoliščin v človekovem okolju, tako zunanjem kot notranjem (Kamin, 2006).
Duševno zdravje posameznika tako vpliva na vsa njegova področja delovanja, kako se
sooča s krizami v svojem življenju, kakšne odnose ustvarja in kako jih neguje. Zato
duševnemu zdravju pravimo tudi čustvena in duhovna prožnost, ki nam omogoča uživati
življenje in se soočati z bolečino (Toš in Zapf, 2002). Področje duševnega zdravja velja
za aktualno področje današnjega časa, ki pa je v Sloveniji še vedno stigmatizirano in
slabo raziskano. Dejavnosti promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj
se v Sloveniji izvajajo na lokalni, regionalni in državni ravni šele v zadnjem desetletju
(Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009).
OBRAVNAVA NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V
SLOVENIJI
V skladu s slovensko zakonodajo in Zakonom o duševnem zdravju področje duševnega
zdravja pokrivajo razne institucije, katere delujejo, sodelujejo ter se med seboj dopolnjujejo. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr, 2008) določa, da se osebe z motnjami v
duševnem zdravju obravnava na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega
varstva. V Sloveniji še vedno največkrat poteka obravnava psihiatričnega bolnika v
instituciji, vendar pa se počasi razvija tudi obravnava v skupnosti.
Mrežo izvajalcev, ki izvajajo programe in storitve za duševno zdravje sestavljajo po Zakonu o duševnem zdravju izvajalci psihiatričnega zdravljenja, izvajalci socialno varstvenih
programov in storitev, izvajalci nadzorovane obravnave in izvajalci obravnave v skupnosti.
Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebo zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali
življenja drugih (ZDZdr, 2008) sprejme na oddelek, kjer njeno zdravljenje poteka po
sprejetih smernicah.
324
Sara Diklić, Vesna Zupančič
Obravnava se izvaja tudi na varovanih oddelkih v okviru posebnih socialno varstvenih
zavodov za odrasle, ki opravljajo posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle
osebe s težavami na področju duševnega zdravja. S tem osebi, ki je sprejeta v to obravnavo, nadomeščajo in dopolnjujejo funkcije domačega okolja in družine, večinoma pa bivanje in sobivanje, prehrano, socialno in zdravstveno varstvo za ohranjanje psihofizičnih
sposobnosti, socializacije in resocializacije teh oseb. Ta način obravnave je izvedljiv
takrat, če osebi ni potrebno akutno bolnišnično zdravljenje ali je to zaključeno in hkrati
potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, a
vendar v primeru, kadar oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če hujše
ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih (po Dernovšek in sod., 2009).
Nadzorovana obravnava, ki jo kot novost v Sloveniji uvaja nov zakon pod okriljem Ministrstva za zdravje je strokovno in organizacijsko zahtevna oblika zdravljenja po odpustu
osebe iz psihiatrične bolnišnice ali varovanega oddelka socialno varstvenega zavoda in
poteka, če se lahko ta ustrezno zdravi, v domačem okolju osebe. Izvaja jo tim strokovnjakov, kjer v sklopu zaposlenih v psihiatrični bolnišnici izoblikujejo načrt zdravljenja.
Ta načrt realizira koordinator nadzorovane obravnave, ki sproti koordinira izvajanje
načrta. Ta način pomoči je namenjen osebam, ki imajo hude, ponavljajoče se motnje v
duševnem zdravju (Dernovšek in sod., 2009).
Koordinirana obravnava v skupnosti je postopek izvajanja socialno varstvenih storitev,
zdravstvenih ali drugih storitev programov pomoči osebam, ki ne potrebujejo več
zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzorovani obravnavi, vendar pa potrebujejo
pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer
in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave (Ur.l., št. 49/09).
Koordinirano obravnavo v skupnosti izvaja strokovni delavec, ki je imenovan s strani centrov za socialno delo, kjer je zaposlen (93. člen ZDZdr). Koordinirana obravnava v skupnosti se nadaljuje po odpustu iz psihiatrične bolnišnice ali pa po nadzorovani obravnavi
takrat, kadar nadzorovano zdravljenje ni več potrebno.
V mrežo izvajalskih organizacij na področju duševnega zdravja so vključeni pravzaprav
vsi, ki se v lokalnem okolju ukvarjajo s področjem duševnega zdravja, tako is področja
zdravstvenega kot socialnega varstva, iz javnega, zasebnega kot nevladnega sektorja.
Zavedati se moramo, da pacienti, ki se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah predstavljajo samo vrh »ledene gore«, število pacientov, ki se zdravijo ambulanto eksponentno
narašča.
VLOGA NEVLADNIH ORGANIZACIJ NA PODROČJU
DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Nevladne organizacije izvajajo programe po Zakonu o duševnem zdravju kot so
svetovanje, izobraževanje, stanovanjske in bivalne skupnosti, organizacijo prostočasnih
dejavnosti, zaposlitveni centri s podporno zaposlitvijo ter usposabljanje za delo. V
Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje kar nekaj nevladnih organizacij: ŠentSlovensko združenje za duševno zdravje, Ozara, Paradoks, Mostovi Altra, Novi paradoks, Humana Kranj, Vezi in društvo Dam. Nevladne organizacije so s svojimi programi
pomemben element v psihosocialni rehabilitaciji oseb s težavami v duševnem zdravju,
njihovi programi so brezplačni in strokovno ustrezni. Najpomembnejše pa je, da izhajajo
iz potreb samih pacientov in se njim tudi izredno hitro prilagajajo.
325
Sara Diklić, Vesna Zupančič
Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja
Šent- Slovensko združenje za duševno zdravje je nevladna organizacija, ki že več kot
petnajst let intenzivno deluje na področju duševnega zdravja. Imajo dnevne centre,
stanovanjske skupine in druge programe. V Novem mestu imajo Program dnevni center
in Program socialna vključenost in terenski motivator je ideja, ki je nastala na podlagi
potreb pacientov uporabnikov programa dnevni center.
Temeljni cilj programa Dnevni center je doseči čim višjo stopnjo psihosocialne rehabilitacije in okrevanja oseb z težavami v duševnem zdravju. Pri tem se strokovni sodelavci ne ukvarjajo s psihiatrično diagnozo osebe, temveč z njegovimi spretnostmi in
delovanjem, da bi na podlagi tega z in za osebo pripravili najučinkovitejši program
rehabilitacije.
TERENSKI MOTIVATOR
Terenski motivator je strokovni sodelavec, ki bi bil zaposlen v Slovenskem združenju za
duševno zdravje Šent, v dnevnem centru Novo mesto, za katerega tudi razvijamo novo
delovno mesto. Terenski motivator je človek, ki motivira uporabnika dnevnega centra
Šent Novo mesto pri vsakodnevnih, življenjskih aktivnostih, socialni vključenosti in/ali
psihosocialni rehabilitaciji. Uporabniku pomaga in ga motivira pri raznih aktivnostih, da
bi prišel od točke A do točke B. Terenski motivator je tako človek, ki dela na terenu v
lokalni skupnosti. V času poklicnega dela mora biti dosegljiv na mobilni telefon. Imeti
mora lastno prevozno sredstvo in opravljen vozniški izpit B kategorije in imeti najmanj
šesto stopnjo izobrazbe in izkušnje pri delu z osebami s težavami v duševnem zdravju.
Za opravljanje dela terenskega motivatorja mora imeti oseba lastnosti kot so komunikativnost, strokovnost, samostojnost, dinamičnost, sposobnost samovrednotenja,
empatičnost, zrelost ter sposobnost motiviranja uporabnikov, mora poznati osnove
komunikacije, osnove organizacije, nadzora nad opravljenim delom ter vodenja, tako
uporabnikov kot lastnega dela, skupaj z ostalimi izvajalci mreže pomoči, kar zahteva
sposobnost timskega dela. Zaradi narave dela pa je dobro imeti sposobnost reševanja
problemov, hitrega prilagajanja na spremenjene razmere. Lahko izhaja iz programa
psihosocialne rehabilitacije, zaposlitvene rehabilitacije ali delovnega usposabljanja. Ob
tem mu bodo lastne izkušnje v pomoč.
Opis dela terenskega motivatorja po nacionalni poklicni kvalifikaciji
Profilu terenskega motivatorja smo določili ključne kompetence, ki jih bo oseba
potrebovala pri svojem delu. Pri definiranju ključnih kompetenc smo se naslonili na
metodologijo za pripravo poklicnega standarda.
Osnovne kompetence terenskega motivatorja:
• pozna kodeks etičnih načel ter temeljnih človekovih pravic in ravna v skladu z
njimi,
• informira paciente, uporabnike o pravicah in oblikah pomoči zdravstvenega,
socialnega varstva ter o podpornih mrežah v lokalnem okolju,
• motivira, svetuje in animira za socialno vključevanje in spodbuja k aktivnostim
za psihosocialno rehabilitacijo,
• sodeluje z ustanovami in drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zdravstvenega in socialnega varstva ter z drugimi organizacijami na lokalni/regionalni ravni,
326
• izvaja program obravnave v skladu z vrsto, naravo in ravnijo problemov pri
izvajanju aktivnosti uporabnika in deluje znotraj mreže izvajalcev,
• deluje v smeri povezovanja, vzdrževanja dobrih medosebnih odnosov in usmerja v
razreševanje konfliktov,
• organizira in realizira izobraževanja pacientov, uporabnikov, svojcev, skrbnikov,
učiteljev in drugih oseb o vsebini, vlogi in ciljih obravnave,
• zagotavlja kakovost in uspešnost dela v delovnem okolju v skladu s predpisi.
RAZISKOVALNA NALOGA
Z raziskavo smo želeli potrditi naše ugotovitve o potrebi po terenskem motivatorju v
lokalnem okolju in nakazati možnosti za uveljavitev in umestitev tega profila v skupnostni skrbi na področju duševnega zdravja. Specifičnost celostne obravnave pacienta
s težavami v duševnem zdravju narekuje medsektorsko in medpoklicno sodelovanje, in
terenski motivator kot del tima bi predstavljal novo možnost za paciente v lokalnem
okolju. Hkrati pa smo z opazovanjem in opazovanjem s soudeležbo ugotavljali vlogo
študentov zdravstvene nege v projektnem timu.
Metoda
V projektu smo uporabili kvalitativno deskriptivno-eksplikativno metodo raziskovanja.
Načini pridobivanja podatkov so bili kombinacija polstrukturiranega, vodenega intervjuja s pogovorom, ob interakciji skozi fokusno skupino ter z refleksijo opazovanja in opazovanja s soudeležbo članov projektne skupine.
Vzorec
V fokusni skupini je sodelovalo 10 uporabnikov in 2 zaposlena Dnevnega centra Šent Novo
mesto, z zaposleno strokovno vodjo na Ozari Novo mesto, s koordinatorico obravnave
v skupnosti za področje Dolenjske in z vodjo pisarne za projekte in razvoj na Šentu.
Polstrukturiran intervju za zaposlene je obsegal 7 vprašanj, za udeležence fokusne
skupine pa 6 vprašanj. Vprašanja so bila za obe vzorčni skupini različna. Pri tem smo
upoštevali etična načela zasebnosti
Rezultati
Iz rezultatov je razvidno, da so izprašani dobro sprejeli idejo o vzpostavitvi novega
delovnega mesta, terenskega motivatorja, tako uporabniki storitev pomoči na področju
duševnega zdravja kot izvajalci le-teh storitev. Uporabniki so navedli lastnosti, ki jih
mora imeti terenski motivator. Te so: vreden zaupanja, prijazen, razgledan, spoštljiv do
drugačnosti, kulturen ter imeti mora organizacijske sposobnosti. Vsi anketiranci menijo,
da mora imeti oseba za opravljanje dela terenskega motivatorja strokovno znanje iz
zdravstvenih in socialnih ved ter dodatno usposabljanje iz področja psihiatrije. Menijo,
da bi bilo nujno, če bi imela ta oseba nekaj let delovnih izkušenj iz teh področij, bila
dinamična, polna energije predvsem pa imela realno predstavo pri postavljanju mej
ter močno osebno držo pri upoštevanju etičnih norm. Terenskega motivatorja vidijo kot
dragocenega sodelavca, ki bi pripomogel tudi k povezanosti in sodelovanju posameznih
327
Sara Diklić, Vesna Zupančič
Terenski motivator- rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja
izvajalcev v mreži služb, posebno preko koordinatorja obravnave v skupnosti in s
sorodnimi organizacijami. Delo terenskega motivatorja bi pripomoglo k širjenju mreže
izvajalcev ter k širjenju socialne mreže uporabnikov.
Implementacija
Obiskovalci Šenta so se implementacije udeležili prostovoljno. Ker je za terenskega
motivatorja pomembno, da vzpostavi dober stik in zaupanje z uporabnikom, smo za
prvo poskusno srečanje predvideli spoznavanje in zaupanje. Poskusne implementacije
so se prostovoljno udeležili štirje uporabniki storitev dnevnega centra. Obiskovalcem iz
Šent-a je bila predstavljena poskusna naloga, obnovili so dogajanje na prvem srečanju,
opisali namen ustanovitve novega poklica terenskega motivatorja, njegove prednosti in
nove ugotovitve, ki so bile dodane od prvega srečanja. Dva študenta, ki sta sodelovala
na projektu sta vodila samostojno komunikacijo s pacienti - uporabniki programa dnevni
center. Pogovor je iz začetnih vljudnostnih in spoznavnih besed kmalu postal bolj intimen. Druženje je bilo dovolj sproščeno in uporabniki so študentoma popolnoma zaupali.
Med pogovorom je bila večkrat izražena želja po osebi kot je terenski motivator. Pokazalo se je, da je pri terenskem motivatorju velikega pomena sposobnost komuniciranja,
saj je zelo pomembno na kakšen način bo uporabniku odgovoril na vprašanja. Terenski
motivator bi moral imeti tudi zelo širok spekter znanja in splošno razgledanost. Odziv iz
strani Šent-a je bil zelo odobravajoč. Uporabniki pozdravljajo idejo terenskega motivatorja in si tudi zelo želijo realizacije le te. Več jih tudi že iz same predstavitve meni, da
bi pomoč terenskega motivatorja prišla prav tudi njim osebno. Cilj poskusne implementacije je bil dosežen, saj sta študenta navezala stik in utrdila zaupanje. Veliko pove tudi
izjava pacientke redne obiskovalke dnevnega centra: ˝Včasih potrebujemo zgolj piko na
i za prebroditev težav, polepšanje dneva…in ta pika na i bi lahko bil terenski motivator.˝
Razprava
Študenti, ki se izobražujemo za različna poklicna področja, naši mentorji visokošolski
učitelji is področja zdravstvene nege, angleškega jezika in upravljanja in poslovanja;
smo združili moči in v sodelovanju s strokovnjaki iz nevladnega sektorja in pacienti,
uporabniki storitev Dnevnega centra Šent Novo mesto delovali medpoklicno in medsektorsko v najširšem pomenu besede. Skupaj smo ugotovili, da je potreba po strokovnem
sodelavcu, ki bi svoje delo opravljal na terenu in deloval v okviru mreženja, potrjena. Menimo, da bi bilo novo delovno mesto potrebno predvsem za tiste uporabnike, ki
imajo omejen dostop do storitev zaradi nastanitve na podeželju. Terenski motivator
bi jim tako omogočal nudenje storitev kot jo imajo tisti, ki živijo v urbanem okolju.
Študenti zdravstvene nege smo s svojim znanjem, ob vodstvu mentorjev prispevali
delovno zagnanost, inovativnost, predvsem pa oblikovanje kompetenc terenskega motivatorja, saj je delo na terenu in na področju duševnega zdravja težko in odgovorno, kar
smo ob implementaciji občutili tudi sami.
SKLEP
zdravja, katere primarna naloga bo kontinuirano spremljanje, spodbujanje in motiviranje oseb s težavami v duševnem zdravju. Delovno mesto je razvito za dejanske
potrebe Dnevnega centra Šent Novo mesto. Da bo delovno mesto lahko zaživelo v praksi
in bilo dosegljivo tudi drugim enotam Šenta ter sorodnim organizacijam v prihodnje, smo
skozi zbiranje vsebin sledili cilju zbrati in prikazati transparentne informacije. Z izvedbo
raziskave smo potrdili potrebo po spremljanju psihosocialne rehabilitacije uporabnikov,
kar so potrdili tudi zaposleni v sami organizaciji. Hkrati smo iskali možne povezave
delovnega mesta s širšim področjem skrbi za duševno zdravje. Potrebo po zastavljenem delovnem mestu potrdi tudi koordinatorka obravnave v skupnosti, ki vidi prednost delovnega mesta predvsem v možnosti dodatnega motiviranja hospitaliziranih pri
vključevanju nazaj v družbeno okolje. Doprinos ideje je možen tudi na nacionalni ravni
pri iskanju možnosti uvedbe dodatne pomoči koordinatorjem obravnave v skupnosti,
katere (vsaj) del bi lahko izvedel terenski motivator. Za nas študente je projekt predstavljal prvo izkustvo projektnega dela, izkusili smo faze timskega dela, tako dobre kot
tiste malo manj dobre. Vendar v tem vidimo novo pridobitev za nas, bodoče zaposlene
kot tudi za paciente uporabnike storitev pomoči na področju duševnega zdravja. Pripravljen projekt bo Slovenskemu združenju za duševno zdravje - Šent v pomoč pri njihovih
prizadevanjih za kakovostno obravnavo na področju duševnega zdravja. Tovrstno medsektorsko in medpoklicno sodelovanje je primer uspešnega sodelovanja med izobraževalno
ustanovo in lokalno skupnostjo. Študenti zdravstvene nege smo z vključitvijo v projekt
dokazali, da smo sposobni gledati tudi širše in se odzvati na potrebe pacientov tudi na
nekoliko drugačen način.
LITERATURA
1. Dernovšek Z, Oreški S, Tavčar R. Kam in kako po pomoč v duševni stiski.
Ljubljana: Izobraževalni inštitut Ozara Ljubljana; 2009.
2. Kamin T. Zdravje na barikadah: Dileme promocije zdravja. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede; 1996.
3. Nacionalni program duševnega zdravja. Republika Slovenija, Ministrstvo za
zdravje; 2009.
4. Predlog nacionalnega programa duševnega zdravja, 2009. Dostopno
na:
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_
razprava_2009/NPDZ_javna_razprava_070909.doc (20.06.2011).
5. Toš N, Zapf W. Raziskovanje blaginje in družbeno poročanje. Teorija in
praksa, 2002;39: 895-907. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20026ZapfTos.pdf (20.06.2011).
6. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list RS, št. 77/2008.
Projekt priprave in vzpostavitve novega delovnega mesta v okviru mednarodnega
sodelovanja »Innowelfare Intensive Programme« temelji na dejansko izraženi, prepoznani in potrjeni potrebi po strokovno usposobljeni osebi za delo na področju duševnega
328
329
Simon Jelenovec, Danica Železnik
AKTIVNOSTI IN KOMPETENCE REŠEVALCA
DIPLOMIRANEGA ZDRAVSTVENIKA –
IZZIV ZDRAVSTVENI NEGI
ACTIVITIES AND COMPETENCES OF THE PARAMEDIC
GRADUATED HEALTH CARE WORKER –
A HEALTH CARE CHALLENGE
Simon Jelenovec, Danica Železnik
IZVLEČEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča:Vse zahtevnejše
aktivnosti v enoti nujne medicinske
pomoči narekujejo potrebo po vse bolj
izobraženem kadru. Kompetence, ki jih
imamo na splošno za kombinacijo znanja,
spretnosti in stališč, so izjemnega pomena za medicinske sestre in diplomirane
zdravstvenike v reševalni službi. Aktivnosti in kompetence so pomembne predvsem
zato, ker zagotavljajo jasno sliko vloge in
odgovornosti izvajalcev zdravstvene nege
v enotah nujne medicinske pomoči.
Theoretical starting points: All the more
difficult activities in the Emergency Medical Unit are dictating the need for a more
educated staff. Competences that we
have in general for the combination of
skills, knowledge, and views are crucial for
nurses and graduated health care workers
in the rescue unit. Activities and competences are important mainly because they
give a clear view of the role and responsibility of the health care provider.
Cilj je ugotoviti, ali se reševalci na terenu
pri samostojnem delu srečujejo s potrebo
po izvedbi aktivnosti, za katere niso kompetentni in ali čutijo potrebo po pravnoformalni opredelitvi njihovih kompetenc
pri samostojnem delu.
Metode: Podatki so bili zbrani s pomočjo
anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20
vprašanj zaprtega in delno odprtega tipa.
V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev,
diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov
zdravstvene nege. Vsi sodelujoči so bili
moškega spola.
The goal is to determine whether rescuers on the field are experiencing the need
to carry out activities, which they are not
capable of and whether they feel the need
for a formal legal definition of their competences in independent work.
Method: Data were gathered with the
help of a questionnaire that included 20
questions of the closed and partly opened
types. 25 rescuers, graduated health care
workers, and health care technicians participated. All participants were male.
Results: Results show that 96% of the respondents experience emergency states,
ESM
Rezultati: Rezultati kažejo, da se 96 % anketiranih zdravstvenih reševalcev srečuje
z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko
ogrožen in so na intervenciji brez zdravnika, 76 % meni, da ima premalo kompetenc za izvajanje ukrepov pri življenjsko
ogroženem pacientu, 44 % meni, da je
ogroženo življenje pacienta, ker nimajo
kompetenc za izvajanje določenih aktivnosti, 40 % je že kdaj opustilo izvajanje določenih aktivnosti pri življenjsko
ogroženem pacientu zaradi nekompetentnosti in kar 88 % zdravstvenih reševalcev si
želi več kompetenc pri svojem delu.
where they are in an intervention without a doctor and a patient’s life is at risk,
76% of them think they are not competent
enough for dealing with a patient, whose
life is at risk, 44% of them believe a patient’s life is at risk because they do not
have the necessary competences for carrying out certain activities, 40% of them
have already given up on carrying out activities at a patient, whose life is at risk,
and 88% of the rescuers wish they would
have more competences at their work.
Razprava: Biti profesionalec na področju
zdravstvene nege pomeni obvladati aktivnosti in pridobiti kompetence za izvajanje te dejavnosti. Kompetentnost izraža
dokazano oziroma prikazano sposobnost
posameznika, da v obstoječih poklicnih
situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnost ali usposobljenost oziroma
kvalificiranost.
Discussion: Being a professional on the
field of health care means to master the
activities and to gain the competences for
these activities. Competence reflects a
proven or shown ability of an individual to
make appropriate use of their knowledge,
skill, competence, or qualification. Activities in the rescue unit are definetly dictating additional special knowledge without
which, as the research shows, patients’
lives are in danger.
Ključne besede: kompetence, reševalna
služba, zdravstvena nega
Key words: competences, rescue unit,
health care
UVOD
Vse zahtevnejše aktivnosti v reševalni službi narekujejo potrebe po vse bolj izobraženih
zdravstvenih reševalcih. Posebno zahtevna postaja vloga profesionalca danes, ko lahko
govorimo o treh prelomnih dejavnikih sprememb, kot so: vpliv internacionalizacije
in globalizacije vseh vidikov življenja, nastanek informacijske družbe in neustavljivo
napredovanje znanosti in tehnologije. Ljudje so postali vse bolj osveščeni, družba je
čedalje nestrpnejša, kritična in zahtevna. Slovenska zdravstvena nega tako potrebuje
strokovnjake, ki bodo usposobljeni za delovanje v zdravstvenih timih in bodo imeli dovolj
specifičnega znanja in kompetenc. Poseben problem predstavlja obravnava življenjsko
ogroženega pacienta na terenu. Sekcija reševalcev v zdravstvu si je od leta 2000
prizadevala prikazati strokovni razvoj oskrbe pacientov na mestu poškodbe ali obolenja. Reševalci z zdravnikom izvajajo zahtevne diagnostične in terapevtske postopke, za
katere so morali nadgraditi svoje strokovno znanje in veščine. Zahtevnejša obravnava
pacientov zahteva specialna znanja in višjo formalno izobrazbo tako zdravnikov kot
izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Ne moremo prezreti dejstva, da je tudi
zdravstvena nega, tako kot druge poklicne dejavnosti,vpeta v tokove spreminjanja
(Železnik, 2010).
Simon Jelenovec - [email protected]
doc. dr. Danica Železnik - [email protected]
330
331
Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika
Simon Jelenovec, Danica Železnik
KOMPETENCE
AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE
Beseda kompetenca pomeni ime za poznane pojme, ki se že dolgo časa uporabljajo,
kot znanje, veščine, sposobnosti, in so že dolgo prepoznani kot dejavniki, ki so temelj
uspešnega opravljanja delovnih nalog. To, kar je dobrega pri uvajanju kompetenc, je
vsekakor usmerjanje pozornosti na delovno uspešnost oziroma na obnašanje (vedenje)
pri delu. Namesto osredotočanja na specifične razlike v sposobnostih, tako razlagajo
avtorji Meretoja et al. (2004), in osebnosti (kognicija in temperament), ki so lahko
(posredno) povezane z obnašanjem pri delu, se preuvrščanje osebnih kompetenc
neposredno povezuje s ključnimi dejavniki uspešnosti pri delu. Ena od definicij kompetenc pravi, da gre za zmožnost (kapaciteto) osebe, da demonstrira (prikaže) izvajanje
neke naloge ali delovne operacije v skladu z določenim standardom. Torej, kompetence
vključujejo specifična znanja, veščine, sposobnosti, osebnostne značilnosti in motiviranost posameznika, ki jih lahko zaznamo v obliki uspešno opravljenega konkretnega dela.
Kompetence so vse sposobnosti uporabe znanja in druge zmožnosti, ki so potrebne, da
nekdo uspešno in učinkovito ter v skladu s standardi delovne uspešnosti, izvrši določeno
nalogo, opravi delo, uresniči cilje ali odigra vlogo v procesu dela. Obsegajo tako znanja kot spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti, prepričanja, motive, vrednote,
samopodobo, torej vse tisto, kar je skupaj precej večje jamstvo za delovni uspeh, kot
je to znanje samo po sebi. Še najenostavneje, tako razlaga Gruban (2004), pa bi kompetence definirali kot nekakšne vedenjske zapise vlog, ki jih ljudje imajo v delovnih
procesih.
V zdravstveni negi se uporabljajo različni modeli kompetenc, kot so: splošni model
(obvladovanje dela in časa, zavzetost za rezultate in odgovornost, pozitiven odnos do
sprememb in stalno učenje, uporaba znanja in izkušenj), osebnostni in vedenjski model
(odkrivanje in odziv na priložnosti, kreativno mišljenje in izražanje, etičnost, osebni
vzgled, odločanje), model za delo z ljudmi (komuniciranje, delegiranje, postavljanje
ciljev, obvladovanje konfliktov, delo v timu, pogajanja) in model za delo z informacijami (natančnost, ažurnost, poznavanja delovnih procesov, vodenje projektov, estetski videz, pozicioniranje). Vedeti moramo, da kompetenco lahko preučujemo samo v
okviru določenega dela ali delovne vloge v kontekstu določenega, specifičnega okolja, v
katerem se to delo opravlja.
Mednarodni svet medicinskih sester – ICN (2004) – je definiral kompetenco kot »raven
uspešnosti, ki kaže učinkovito uporabo znanja, veščin in presoje«. Na ravni posameznika
so kompetence ključne značilnosti in vedenja zaposlenih, ki so osnova za učinkovito
delovanje v določeni organizaciji ali službi.
Kompetentnost izraža dokazano oziroma prikazano sposobnost posameznika, da
v obstoječih poklicnih situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnost ali
usposobljenost oziroma kvalificiranost. Kompetentnost obsega vsa znanja, spretnosti in
sposobnosti, potrebne za izvajanje nalog v določenem poklicu, oseba pa si jih je pridobila s formalnim ali kontinuiranim izobraževanjem, pri delu ali z drugimi izkušnjami
(Može, 2005). Ne obstaja splošno sprejeta definicija kompetenc, niti njihova enotna
delitev (Ivanuša in Železnik, 2008).
Kompetence jasno določajo odgovornosti poklicev v zdravstveni in babiški negi. Kot
navaja Zakon o zdravstveni dejavnosti (2005), lahko zdravstveni delavec samostojno
opravlja vsako delo, za katero ima ustrezno izobrazbo in je zanj usposobljen ter ima
na razpolago ustrezno opremo, za svoje delo pa prevzema etično, strokovno, kazensko
in materialno odgovornost (Zakon, 2005). Zatorej lahko v okviru posameznega poklica
oseba sprejme samo tiste naloge, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo in je za
njihovo izvajanje kompetentna. V tem primeru nosi tudi polno odgovornost.
Delež zdravstvene nege v procesu zdravljenja postaja vse bolj viden in tudi ovrednoten.
Reševanje življenj ni samo aktivnost zdravnikov, temveč tudi medicinskih sester. Izvajalci zdravstvene nege imajo v izobraževalnem procesu predmete iz medicine, študentje
medicine pa že dolgo vrsto let nič ne izvedo o zdravstveni negi. Zato prihaja morda
do napačnega razumevanja vsebine zdravstvene nege in s tem povezanih nalog, ki jih
medicinska sestra izvaja (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010).
Aktivnosti, ki se izvajajo v reševalni službi, zajemajo spretnosti, ki jih reševalci v praksi
izvajajo, vendar ta znanja niso bila uradno preverjena in za njih posameznik ni pridobil spričevala ali pravno-formalne listine, torej, nima kompetence. Specialna znanja
in spretnosti, ki so potrebne v reševalni službi, si posameznik pridobi s teoretičnim in
praktičnim izobraževanjem, z učenjem na samem delovnem mestu pod vodstvom mentorja, in s samoizobraževanjem.
Žal v Sloveniji specializacije ali strokovnega magisterija za področje nujnih stanj v
zdravstvu za diplomirane medicinske sestre in diplomirane zdravstvenike še ni. Praviloma bi se v take programe izobraževanj morali vključevati kandidati, ki so po pridobljeni strokovni izobrazbi že pridobili ustrezne delovne izkušnje v klinični praksi, saj
samo z zaključenim dodiplomskim študijskim programom zdravstvene nege diplomanti
teh znanj nimajo, ker so se izobraževali za splošno zdravstveno nego v skladu z EU
direktivami. Pomembno je, da se programi za pridobitev znanj in spretnosti s področja
nujnih stanj v zdravstvu ustrezno oblikujejo in akreditirajo, kajti šele usvojeni standard
specialnih znanj in spretnosti ter ustrezne osebnostne lastnosti so osnova za določitev
novih, dodatnih kompetenc posameznika na določenem delovnem mestu. Kompetenten
posameznik je praviloma tisti, ki ima zadosten obseg znanja in spretnosti in jih zna
uspešno integrirati, tako da učinkovito opravlja svoje delo. Ni več pomembna zgolj
vsebinska struktura učnega procesa (kaj, kako, koliko ...), temveč rezultat: kaj
posameznik zna in zmore ter kako naj to znanje uporabi (Železnik, 2010). Tudi samo
formalno pridobljeno znanje ni dovolj, potrebno je imeti, kot navaja Crnjić (2010),
razvit sistem kontinuiranega izobraževanja, ki je pomembno zaradi boljšega učinka in
potrebe po stalnem spremljanju razvoja v stroki.
Za zdravstveno nego v reševalni službi specialna znanja zagotovo pomenijo velik izziv v
smislu prenosa določenih aktivnosti od zdravnika na reševalca. Potrebno bo opredeliti in
tudi formalno urediti vse tiste specialne aktivnosti, ki se v praksi izvajajo in za katere se
je nujno potrebno dodatno izobraževati in usposabljati neposredno ob pacientu.
332
333
Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika
ZDRAVSTVENI REŠEVALEC – DIPLOMIRANI ZDRAVSTVENIK S
SPECIALNIMI ZNANJI
Najpogostejša vprašanja, ki se porajajo med reševalci, so namenjena njihovemu
osnovnemu poslanstvu. Kaj je sploh njihova naloga, ali so potreben in spoštovan člen
v sistemu nujne medicinske pomoči, ali predstavljajo le del službe za prevoz bolnikov,
kako je cenjeno njihovo delo in ali je plačilo za opravljeno delo res edini pokazatelj vrednotenja, ali pri delu v nujni medicinski pomoči res le asistirajo urgentnemu zdravniku
in kljub temu močno presegajo pooblastila, ki jih priznava panožna zbornica (Prestor,
2007)? Kot odgovor lahko ponudimo navedbo Žmauca (2010), da so reševalci ključni
sestavni del vseh ekip na terenu, perspektivno pa tudi ključni del ekip v nastajajočih
urgentnih centrih.
Velike spremembe v razvoju nujne medicinske pomoči (NMP), ki so v Sloveniji dosegle
vrhunec v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so vplivale tudi na strokovno razvijanje izvajalcev zdravstvene nege, ki delujejo na področju urgentne medicine. Kljub
specifičnosti obravnave in oskrbe bolnika v NMP, mora zdravstveni in negovalni tim zagotavljati najvišjo raven kakovosti pri izvajanju dela od začetka do konca posredovanja,
pri tem pa se postavi vprašanje vloge in kompetenc.
Vzporedno s pridobivanjem strokovne izobrazbe nikoli ni bilo mogoče postaviti jasnih
mej med nalogami medicinske sestre in zdravstvenega tehnika, prav tako pa tudi ne
med medicinsko sestro in zdravnikom. Najbolj znan kriterij za razmejevanje opravil med
medicino in zdravstveno nego je bil v preteklosti dogovorjen poseg v telo. Vse storitve, s
katerimi bi posegali v pacientovo telo, so bile torej v pristojnosti zdravnika. Za izvajanje
navedenih storitev so zdravniki nekaterim medicinskim sestram izdali pisna pooblastila.
Danes ta kriterij ne velja več, kompetence diplomirane medicinske sestre pa se spreminjajo, vendar prepočasi (Jus, Kelbič, Fekonja, 2010).
Zaradi splošno znane situacije pomanjkanja zdravnikov pogosto sestavljata tim, ki
deluje na terenu, le diplomirana medicinska sestra oz. diplomirani zdravstvenik reševalec
in zdravstveni tehnik. Organiziranost NMP je uvedla novo obliko tima, sestavljenega iz
članov zdravstvene nege, ki sami rešujejo nujne primere, ki za pacienta – poškodovanca
še niso življenjsko ogrožajoči, vendar so potrebni takojšnje obravnave. V službi NMP
se reševalci zato srečujejo z dvomi in dilemami pri samostojnem delu. Od leta 2008
je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v splošnem dogovoru priznal oziroma
odobril diplomiranega zdravstvenika v ekipo nujne medicinske pomoči in v tim za nujne
prevoze potencialno ogroženih pacientov, kar je po mnenju stroke velik prispevek k
varni obravnavi najbolj občutljivih pacientov, katerih življenje je ogroženo.
METODE
Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi empiričnega raziskovanja. Podatki so bili
zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj zaprtega in delno
odprtega tipa in je bil izdelan v namen študije. V raziskavi je sodelovalo 25 reševalcev,
diplomiranih zdravstvenikov in tehnikov zdravstvene nege iz Zdravstvenega doma Murska Sobota. Vsi sodelujoči so bili moškega spola. Za sodelovanje v raziskavi smo pridobili
ustno soglasje sodelujočih. Raziskava je bila prostovoljna in anonimna.
334
Simon Jelenovec, Danica Železnik
REZULTATI
V anketi je sodelovalo 25 anketirancev. Povprečna starost anketiranih je bila 30 let.
Največ, 80 %, jih je imelo srednješolsko izobrazbo in 20 % visokošolsko strokovno. Na
vprašanje, ali se srečujejo z nujnimi stanji, ko je pacient življenjsko ogrožen in so na
terenu brez zdravnika, je 96 % anketiranih odgovorilo pritrdilno. 52 % je odgovorilo, da
bi pri pacientu, ki je življenjsko ogrožen in so na terenu brez zdravnika, delali v obsegu
svojih kompetenc in čakali na zdravnika in 48 % bi prekoračilo svoje kompetence in
delalo v skladu s svojim znanjem. Temeljne postopke oživljanja izvaja samostojno 96 %
reševalcev, dodatne postopke oživljanja izvaja 60 %, 48 % samostojno defibrilira pacienta, 36 % samostojno intubira pacienta, 96 % anketiranih samostojno izvaja imobilizacijo
pri politravmatiziranem pacientu. Največ, 60 %, anketirancev je mnenja, da bi lahko
samostojno uporabljali adrenalin in analgetike, sledi dajanje glukoze z 48 %, naloksona
40 %, atropina 32 %, morfija in flumazenila (Anexate) pa v 24 %. Samo eden izmed anketiranih je mnenja, da brez zdravnika ne bi samostojno uporabljal ničesar. 64% samostojno
aplicira določena zdravila, 88 % samostojno aplicira visoke koncentracije kisika, 68 % samostojno nadomeščate tekočine s kristaloidi. Na vprašanje, ali imate dovolj kompetenc
za izvajanje ukrepov pri življenjsko ogroženem pacientu, je 20 % odgovorilo z da, 76 %
z ne in 4 % oz. 1 anketirani z odgovorom preveč. Na vprašanje, ali je ogroženo življenje
pacienta, ker nimate kompetenc za izvajanje določenih intervencij, je 44 % odgovorilo
z da in 56 % anketiranih z ne. Na vprašanje, ali ste že kdaj opustili izvajanje določenih
intervencij pri življenjsko ogroženem pacientu, ker ste menili, da za to nimate dovolj
kompetenc, je 40 % odgovorilo z da in 60 % anketiranih z odgovorom ne. Na podlagi
rezultatov lahko sklepamo, da nekateri zdravstveni reševalci ne priznajo, da so opustili
izvajanje določenih intervencij, ali da s primerjavo z ostalimi odgovori delajo preko
svojih kompetenc, saj si 88 % anketiranih želi več kompetenc pri delu v reševalni službi.
RAZPRAVA
Zanimivo je razmišljanje posameznikov, da lahko zdravnik izda pooblastilo za opravljanje določenih aktivnosti in kompetenc. Res je zdravnik nosilec zdravstvene dejavnosti,
vendar gre tukaj za dva popolnoma samostojna in ločena poklica, kjer ima vsak svoje
kompetence, ki si jih je pridobil s strokovnim izobraževanjem. Kompetence diplomiranih
medicinskih sester se ne spreminjajo, saj so z izobraževalnimi programi jasno določene
(EU direktiva), zagotovo pa si posamezne diplomirane medicinske sestre/zdravstveniki s
specialnimi znanji nabor kompetenc zvišujejo.
Pogosto se dogaja, da na teren prispejo ekipe reševalcev brez zdravnika in tudi dosegljivost zdravnika ni vedno možna preko telefona ali drugih vez. Čeprav imajo številni
reševalci opravljene tečaje dodatnih postopkov oživljanja in so usposobljeni za
posamezne aktivnosti, pravno-formalno ni dorečeno, ali lahko uporabljajo svoje znanje in izvajajo posege, ki so življenjskega pomena in so lahko odločilni pri preživetju
življenjsko ogroženega pacienta. Obstaja dogovor, da posegov, za katere so kompetentni
zdravniki, ne izvajajo samostojno. In tu se pojavi etična dilema. Bolnik je življenjsko
ogrožen, morebitna intervencija bi mu lahko rešila življenje, dogovora o tem, kaj
lahko reševalec na terenu naredi samostojno, pa ni. To pomeni, da lahko pacient, ki
ne dobi pravočasno ustrezne oskrbe že na terenu, zaradi tega tudi umre. Pod oskrbo,
ki jo načeloma sme samostojno izvesti reševalec, je opredeljena tudi oskrba, ki bi bila
smiselna, da se glede na stanje bolnika izvede že na terenu kljub temu, da zdravnik
335
Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika
Simon Jelenovec, Danica Železnik
ni prisoten. To so aktivnosti, kot npr. aplikacija kisika, nastavitev venskega kanala,
izvedba defibrilacije, morebiti celo uporaba določenih zdravil, npr. adrenalina, in druge
aktivnosti, od katerih je lahko resnično odvisno preživetje bolnika oz. poškodovanca do
bolnišnice (Zabukovšek in Koželj, 2010).
ZAKLJUČEK
Aktivnosti in kompetence diplomiranega zdravstvenika reševalca pomenijo zagotovo velik izziv zdravstveni negi. Življenje je neprecenljivo in samo eno, zato ga je potrebno
spoštovati in ohranjati. Reševalci imajo pri tem izjemno pomembno vlogo. Dodatna
izobraževanja so ključ do profesionalnosti in kompetentnosti, zato je potekajoče
pospešeno iskanje bližnjic spogledovanje z resnimi težavami, ker se zamuja dragocena
priložnost, da postanejo prav kompetence temelj prepotrebne prenove kadrovske strukture v dejavnosti zdravstvene nege in služijo kot osnova za nov pristop k ravnanju z
ljudmi. Kompetence lahko služijo kot katalizator nove organizacijske kulture in vrednot,
v prvi vrsti pa sistemsko orodje vodij pri učinkovitejšem izvajanju delovne uspešnosti
sodelavcev.
»Užitek je srečati pogled tistega, kateremu si pred kratkim storil kaj dobrega.«
(La BRUYERE)
LITERATURA
1. Crnić, I. (2010). Tim NMP; sodelovanje, medsebojno dojemanje in izobraževanje.
V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj.
Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija
reševalcev v zdravstvu.
7. Može, M. (2005). Kompetence v kadrovski praksi. Ljubljana: GV Izobraževanje.
8. Prestor, J. (2007). Uvod. V A. Posavec (ur.), Zdravstveni reševalec poklic,
poslanstvo ali izziv – zbornik predavanj. Ig: Zbornica zdravstvene nege
Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu.
9. Zabukovšek, D. in Koželj, A. (2010). Vloga in kompetence reševalca v prehospitalnem okolju. V A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu –
zbornik predavanj. Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije –
ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu.
10. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB2). (2005). Uradni list Republike
Slovenije (št. 23/2005 z dne 10. 3. 2005).
11. Železnik, D. (2010). Aktivnosti in kompetence izvajalcev zdravstvene nege. V
A. Posavec (ur.), Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj.
Gozd Martuljek: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija
reševalcev v zdravstvu.
12. Žmavc, A. (2010). Vloga reševalca v sistemu NMP Slovenije. V A. Posavec (ur.),
Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek:
Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v
zdravstvu.
2. ICN. (2004). ICN Framework of Competences for Generalist Nurse. Geneva:
International Council of Nurses.
3. Ivanuša, A. in Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege.
Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor.
4. Jus, A., Kelbič, A. in Fekonja, Z. (2010). Poklicne aktivnosti diplomirane
medicinske sestre/ diplomiranega zdravstvenika v NMP. V A. Posavec (ur.),
Od reševalca do reševalca v zdravstvu – zbornik predavanj. Gozd Martuljek:
Zbornica zdravstvene nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v
zdravstvu.
5. Gruban, B. (2004). Uvajanje modelov kompetenc. Zbornik referatov, Društvo za
vrednotenje dela, organizacijski in kadrovski razvoj, 57−67.
6. Meretoja, R, Isoaho H. in Leino-Kilpi, H. (2004). Nurse competence scale:
development and psychometric testing. J Adv Nurs, (47): 124–33.
336
337
R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik
DOSTOJANSTVO KOT TEMELJNA
ČLOVEŠKA VREDNOTA
DIGNITY AS A FUNDAMENTAL HUMAN VALUE
Rudolfa Oprešnik, Renata Koren, Janja Marzel, Mitja Hrastnik,
Danica Železnik
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: Dostojanstvo človeka
je temeljna vrednota, lastnina posameznika, ki pride do izraza v medsebojnih odnosih. Neposredni pomen človekovega
dostojanstva je potrebno šele odkriti na
različnih področjih, če ga želimo tudi
učinkovito spoštovati in ohranjati.
Theoretical starting points: Dignity of a
human being is a fundamental value, property of an individual, which gives expression to mutual relations. A direct meaning
of the human dignity is only to be found in
different areas if we want to effectively
respect and maintain it.
Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali ljudje
razumejo dostojanstvo kot temeljno
človeško vrednoto.
The goal of the research was to determine
whether people understand dignity as a
fundamental human value.
Metode: Zbiranje podatkov je potekalo z
anketnim vprašalnikom, oblikovanim za
potrebe raziskave, ki se je osredotočal na
temo dostojanstva in pravic posameznika,
zajemal je 5 demografskih vprašanj in 5
vprašanj odprtega tipa. Podatki so bili obdelani pomočjo računalniškega programa
Excel in statističnega programa SPSS 12,0.
Method: Data were gathered with a questionnaire, formed for the needs of the
research., which focused on the subject
of dignity and rights of an individual. It
included 5 demographic and 5 open type
questions. Data were processed with Microsoft Excel and the program for statistics SPSS 12.0.
Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da
si vprašani dostojanstvo razlagajo kot osnovno človekovo pravico, kot spoštovanje
človeka in samospoštovanje. Kršitev dostojanstva so doživljali kot ponižanje,
žalost, nemoč.
Results: Results show that the respondents define dignity as a fundamental human right, as respecting a person, and
self-respect. Violation of dignity was experienced as humiliation, sadness, and
helplessness.
Razprava: Spoštovanje človekovega dostojanstva je pravica, ki je vzajemna, zato
smo dolžni spoštovati dostojanstvo sle-
Discussion: Respecting the dignity of a human is a right, which is reciprocal, that
is why we are obliged to respect the dig-
VŠZV SG
Rudolfa Oprešnik - [email protected]
doc. dr. Danica Železnik - [email protected]
338
hernega človeka. Na kršitve človekovega
dostojanstva gledajo kot na kršitev ene
najpomembnejših človekovih pravic, ki
lahko privede do izgube samospoštovanja,
zmanjšanja samopodobe, deluje destruktivno in ogroža eksistenco.
nity of each and every person. They see
violations of human dignity as a violation
of fundamental human rights, which can
lead to loss of self-respect, declination of
self-image, it works destructively, and is a
threat to existence.
Zaključek: Doživljanje človekovega dostojanstva je individualno, vsebina pa
obsežna in zelo različna.
Key words: Experiencing human dignity
is individual, but the content is extensive
and diverse.
Ključne besede: dostojanstvo, vrednote,
spoštovanje
UVOD
Osebno dostojanstvo je univerzalna vrednota, saj izhaja že iz same človekove danosti, da
se rodi kot človek, in njegovega samozavedanja kot mislečega in čutečega posameznika
in pripadnika človeške vrste. Vendar pa osebno dostojanstvo ni samo nekaj, kar nam pripada, ampak nam ga morajo drugi tudi priznati. Ta vrednota je tako ponotranjena, da se
človek racionalno niti ne zave, da je ogrožena, čuti le bolečino ponižanja (Toplak, 2011).
Vsakršna zloraba žali in tepta človekovo dostojanstvo, pomanjkanje osebnega dostojanstva pa vodi do pomanjkanja samopodobe, do nizkega samospoštovanja, do pomanjkanja
samozavesti in s tem do stanja, ko se posameznik ne zmore, ne zna ali ne upa postaviti
za svoje pravice. Pa ne le za pravice, temveč za to, da ga drugi priznavajo kot človeka,
kot enakovrednega sopotnika v različnih življenjskih situacijah (Čebašek Travnik, 2008).
Na splošno je znano, da vprašanju dostojanstva in medsebojnega spoštovanja družba
namenja premalo (ali skoraj nič) pozornosti. Naša čustva, razmišljanja in dejanja
morajo izražati dolžno spoštovanje do dostojanstva lastne in drugih oseb oz. človeških
bitij. Intrumentalizacija, popredmetenje, manipulacija, zavajanje, poniževanje,
zasmehovanje, snobizem, prisila ipd. so nezdružljivi s spoštovanjem dostojanstva
oseb. Na človekovo dostojanstvo se pogosto sklicujemo kljub temu, da ne znamo točno
odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja o njem: Kaj dostojanstvo sploh je? Kdo vse ga
premore? Ali ga lahko izgubimo? Zakaj naj bi ga brezpogojno spoštovali? Kaj sploh pomeni ‘spoštovati dostojanstvo’? Kako, s čim lahko okrnimo dostojanstvo nekoga?
V preteklih stoletjih je bilo človeško dostojanstvo nenehno kršeno. Dve svetovni vojni
sta zapustili tako globoke in neizbrisne posledice, da so morali pojem o človekovem
dostojanstvu znova oblikovati (Zupančič, 2011). Tako je v ustavah različnih držav
zapisano: “Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo.” Kdo pravzaprav lahko natančno
določi, kaj je človekovo dostojanstvo? Sodobno pravo poskuša postaviti norme, ki to
dostojanstvo ščitijo. Tam, kjer človeka obravnavajo kot objekt, govorimo o žalitvi, o
nespoštovanju dostojanstva. Slabo mnenje in diskriminacija ranijo in žalijo osebnost.
Sodobna tehnika zmore ustvariti življenje na umeten način, genska tehnologija hoče
odpraviti bolezni in neželene lastnosti, mikrobiologija pa si prizadeva, da bi za vsako
ceno odkrila skrivnost življenja. Toda ali je to res nov razvoj človeštva? Ali ni človek
že od nekdaj poskušal podaljševati svojega življenja, ozdravljati bolezni in odpravljati
pomanjkanje? Je današnja ogroženost človekovega dostojanstva kaj novega?
339
Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota
R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik
DOSTOJANSTVO KOT VREDNOTA
je vredno prizadevati (ljubezen, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje ...). Za doseganje
vrednot smo se velikokrat pripravljeni čemu odreči. V vrednotah se kažejo naši cilji, ki
odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj. Tudi vrednote se pojavljajo po neki hierarhični
lestvici. Hierarhija vrednot, ki jo je postavil Janek Musek:
Slovar Slovenskega knjižnega jezika (1994) opredeljuje dostojanstvo kot čast, ponos,
dostojanstvo osebnosti ali dostojanstveno vedenje. Osnovne pravice, za katere menimo,
da nam pripadajo, moramo priznavati tudi drugim, kar pomeni tudi spoštovanje njihovega dostojanstva, njihove notranje vrednosti kot človeških bitij in ne le priznavanje
vrednosti sebi.
Osebno dostojanstvo je nedvomno del nadreligioznega svetovnega etosa, pa vendar v
naši družbi ni v ospredju. Gre za v sedanjih političnih in ekonomskih okoliščinah zapostavljeno in drugim vrednotam “žrtvovano” vrednoto, čeprav lahko bistveno vpliva
na odnos posameznika do samega sebe in drugih ter (samo)podobo celotnega naroda.
O osebnem dostojanstvu se malo govori in piše, kot da ni pomembno (Toplak, 2011).
Vrednote so več kot samo interesi, ker so tudi želje in teženja po teh vrednotah globlja.
Povezana so s temeljno vrednoto dostojanstva človeške osebe. Dostojanstvo sleherne
človeške osebe je temeljna vrednota, vrednota vseh vrednot in vse druge izhajajo iz
nje, temu dostojanstvu služijo in ga zagotavljajo. Prave vrednote, vrednote, ki zaslužijo
to ime, niso občasne in prehodne, ampak so trajne, brezčasovne in brezpogojne, tako
kot je trajno, brezčasovno in brezpogojno dostojanstvo človeške osebe. Med temeljnimi
nalogami, ki jih državi narekuje ta trajna vrednota človekovega dostojanstva, je zagotavljanje pravičnosti. Samo tam, kjer vlada pravičnost, je ohranjeno človekovo dostojanstvo. Temeljne vrednote so etične vrednote, med katerimi je na ravni družbenih odnosov
temeljna pravičnost (Stres, 2011). Hitre in obsežne spremembe, ki jih doživljamo v
sodobnem svetu, nas pogosto navajajo na misel, da je vse spremenljivo in da ni nobene
trajne in trdne vrednote. Res se marsikaj spreminja, toda človek bo s svojimi temeljnimi
danostmi, potrebami in stremljenji vedno potreboval enake temeljne vrednote, da bo
na njih gradil. Potreboval bo jasno in učinkovito zavest o svojem neodtujljivem dostojanstvu, potreboval bo varnost in obrambo tega dostojanstva, potreboval bo okolje, ki
mu bo to zagotavljalo. Glavne vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, enakopravnost,
solidarnost, načela demokracije in pravne države, so vrednote, ki so zapisane v
osnovnih dokumentih Evropske unije. Razumevanje vrednot je tako za posameznika kot
za družbo izrednega pomena, saj imajo vrednote vpliv na naše ravnanje, obnašanje in
delovanje. Če vrednot ne razumemo ali ne poznamo, ne moremo delovati v smeri, ki
bi nam prinašala zadovoljstvo, nismo usmerjeni dolgoročno. Naše obnašanje bi tako
temeljilo na trenutnih potrebah, kratkoročnih odločitvah, samo na reakcijah, ne na
dolgoročnih planih. Psihologi menijo, da ima večina ljudi lastne vrednote skrite pod
plastmi družbenih zahtev in pričakovanj (Hofer, 2006).
Musek (2000) navaja, da vrednote pridobivamo skozi socializacijo, pri čemer so pomembne tudi lastne, individualne izkušnje. Vrednostni sistem, ki deluje v kulturi, se preko
mehanizmov socialnega učenja in s posredovanjem socialnih dejavnikov prenaša na
posameznika.
Dostojanstvo je temeljna človeška vrednota, iz te temeljne vrednote človekovega dostojanstva pa izhajajo jasne moralne zahteve za celotno področje sobivanja ljudi na vseh
področjih njihovega življenja, pa tudi na odnos, ki ga naj ima vsak človek do samega
sebe, do svojega lastnega dostojanstva (Stres, 2003). Vrednote so kompleksen pojav, saj
se povezujejo s čustvenimi, motivacijskimi in spoznavnimi procesi. Vrednote so kategorije pojavov, ki jih cenimo, oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si
340
•
•
•
•
izpolnitvene (samoaktualizacija) pomenijo duhovno rast;
moralne (vežejo se na dolžnosti, odgovornosti);
potenčne (vežejo se na uspehe in dosežke);
hedonske (vežejo se na užitke), (Wikipedia.org, 2010).
ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO
Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948) navaja, da pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtuljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu. Temeljno človekovo dostojanstvo je tisto, ki pripada človeku kot živemu bitju in ga kot biopsihosocialno celoto loči
od živali. Izraža osnovno lastnost človečnosti: »vsi ljudje so rojeni svobodni in enaki v
dostojanstvu in pravicah« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 1948; 2001; 2002).
Kot navaja Šmitek (2006), človek lahko svoje dostojanstvo občuti, vzdržuje, doživlja,
izraža, dostojanstvo drugih lahko spoštuje,vzdržuje, pospešuje ali vrača, v posameznih
primerih pa tudi krši pravico drugega do spoštovanja njegovega dostojanstva. Občutek
lastnega dostojanstva je zelo povezan z občutkom lastne sposobnosti, moči, vrednosti,
pomembnosti.
Povezan je z duhovnimi vrednotami in odnosom do sebe. Človek vse življenje teži po
potrjevanju svojih sposobnosti in s tem krepi in vzdržuje svoje dostojanstvo, v določenih
okoliščinah ga lahko tudi izgubi. Izgubi ga lahko v okoliščinah, ko njegove sposobnosti
ne pridejo več do izraza (izguba službe, položaja, bolezen, invalidnost, izguba funkcije
organa), v okoliščinah, kjer je neprijetno prizadeta njegova samopodoba (poniževanje,
zaničevanje, žaljenje, zasramovanje, obtoževanje, omalovaževanje, nesprejemanje,
nasilje) ali v okoliščinah izključenosti iz družbenih skupin (nesprejemanje, zavračanje
stigmatiziranje). Nespoštovanje dostojanstva lahko človek občuti kot lastno ogroženost
s strani drugih, kot ponižanje, nespoštovanje, nenaklonjenost, neenakost, zanemarjanje
in /ali kot lastno nemoč, da se odzove takšnemu ravnanju. Vse našteto je povezano z
negativnimi čustvi, jezo, žalostjo, malodušjem, strahom, užaljenostjo in osamljenostjo
v medosebnih odnosih.
Izražanje človekovega dostojanstva
Človekovo dostojanstvo se izraža na različne načine. Viktor Frankl (cit. v Todorov, 1996)
je prepričan, da je mogoče človeku odvzeti vse razen zadnjega – svobode, ki izraža
lastno odločitev in način ravnanja v danih okoliščinah. Zanj ni dovolj, da se človek odloči
obdržati svoje dostojanstvo, potrebno ga je tudi izraziti, pokazati drugim. Posameznik
se iz spoštovanja moralnega zakona v sebi in po presoji pravičnosti odpove osebni koristi, ki izhaja iz neetičnih temeljev. Zavrnitev osebnega privilegija je znak osebnega
dostojanstva. Kršitev spoštovanja človekovega dostojanstva človeka prizadene in mu
povzroči duševno/čustveno bolečino. Posameznik doživljanja nespoštovanja dostojanstva izraža na različne načine, z burnim besednim ali nebesednim odzivom ali pa z
341
Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota
molkom, umikom vase, kot tudi z drugimi individualnimi oblikami vedenja (Šmitek,
2006). Družbeno priznanje človekovega dostojanstva je izraženo v zakonskih predpisih:
v ustavi, zakonih, deklaracijah opredeljenih človekovih pravic. V njih se izraža dostojanstvo kot vrednost človeka in kot enakovrednost med ljudmi. Del človekovih pravic
predstavljajo tudi pravice bolnikov (Grbec, 2000).
V Ustavi Republike Slovenije je v 21. členu določena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. Človekova osebnost in dostojanstvo morata biti spoštovana v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih. 34. člen Ustave pa zagotavlja pravico vsakega
do osebne varnosti in dostojanstva (Ustava RS, 1991). Spoštovanje osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki je vzajemna. Dolžni smo spoštovati dostojanstvo vsakega
posameznika v družbi, pri tem moramo izhajati iz dejstva, da je vsak človek edinstven in
neponovljiv. Nespoštovanje dostojanstva človek lahko občuti kot lastno ogroženost, kot
ponižanje, nespoštljivost, neenakost, zanemarjanje, nemoč. Povezano je z negativnimi
čustvi, kot so žalost, užaljenost, malodušje, jeza, strah (Šmitek, 2003).
METODE
Za raziskavo je bila uporabljena kvantitativna metoda s tehniko anketiranja. V raziskavi
je sodelovalo 20 naključno izbranih ljudi različne starostne strukture in izobrazbe.
Raziskava je potekala v začetku februarja 2011. Vprašalnik za anketo je bil oblikovan izključno za namen raziskave. Sestavljen je bil iz petih demografskih vprašanj in
petih vprašanj odprtega tipa, ki so se nanašala na pojem dostojanstva, na doživljanje
dostojanstva kot vrednoto, njegove kršitve in na podporo svojcev in okolice v primeru
kršenja dostojanstva. Sodelujočim smo predstavili raziskovalno temo, tako smo si pridobili informiran pristanek za sodelovanje, prav tako smo jih seznanili z možnostjo, da
lahko od sodelovanja odstopijo kadar koli med potekom raziskave. Raziskava je bila
prostovoljna in anonimna. Anketiranje smo izvajali posamezno v različnih okoljih (pred
večjimi nakupovalnimi centri, na tržnici, pred šolo, na avtobusni postaji in na pošti). Z
anketo pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo računalniškega programa Excel in
statističnega programa SPSS 12,0.
REZULTATI
V povprečju so se anketirani strinjali, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Najmlajši
sodelujoči je bil star 20 let, najstarejši 49 let. Vzorec je zajel 7 moških in 13 žensk.
Največji delež sodelujočih je imelo srednjo izobrazbo (45 %), sledili so z visoko strokovno (35 %), univerzitetno izobrazbo (10 %), 10 % jih je zaključilo poklicno šolo. Med
sodelujočimi jih je bilo 70 % zaposlenih in 30 % brez zaposlitve. Kar 11 sodelujočih (55 %)
je odgovorilo, da jim je bilo dostojanstvo kršeno. Pri 6 (30 %) je bila kršitev dostojanstva
v zvezi z zaposlitvijo povod za napetosti v družini oz. ožji okolici. Tri osebe (15 %) pa so
navedle, da so ob soočanju s kršenjem dostojanstva na delovnem mestu imeli v družini
podporo in so se s skupnimi močmi soočili s problemom. Pri dveh (10 %) osebah kršenje
dostojanstva ni imelo vpliva na odnose v družini ali okolici.
R. Oprešnik, R. Koren, J. Marzel, M. Hrastnik, D. Železnik
RAZPRAVA
Kot navaja Šmitek (2003), ima vsakdo o dostojanstvu drugačne predstave in miselne
povezave. Dostojanstvo je človekova individualna vrednota, ki se oblikuje z razvojem
človeka skozi življenjska obdobja in je povezana s samospoštovanjem in samoocenjevanjem (Šmitek, 2006, str. 26). Iz odgovorov vprašanih je to tudi razvidno, čeprav
lahko vse odgovore združimo pri razumevanju dostojanstva. Vprašani ga pojmujejo kot
čast, samospoštovanje, spoštovanje drugih, kot osnovno človekovo pravico. Skoraj vsi
so navedli, da jim je bilo dostojanstvo kršeno, največkrat v povezavi z zaposlitvijo, en
odgovor se je nanašal na prekomerno prehranjenost. Večina je navedla izgubo dela,
mobing, diskriminacijo pri zaposlovanju. Ugotavljali so, da se človek včasih dostojanstvu odpove s ciljem doseganja nekih drugih vrednot. Kot ugotavlja Toplakova (2011),
je realnost sodobne slovenske družbe, da je posameznik za zagotovitev ali ohranitev
osnovne ekonomske, politične ali emocionalne varnosti prisiljen sklepati kompromise v
škodo osebnega dostojanstva. Pravi, da je dostojanstvo v sedanjih političnih in ekonomskih razmerah zapostavljena vrednota. Nadaljuje, da se o osebnem dostojanstvu malo
govori in piše, kot da ni pomembno. Tudi vsi sodelujoči v raziskavi so bili mnenja, da se
dostojanstvu v naši družbi ne daje takšnega pomena in veljave, kot bi bilo potrebno.
Namen prispevka je bil spoznati, kaj ljudje razumejo pod besedo dostojanstvo, kako ga
doživljajo in kakšno vrednost ima ta vrednota v naši družbi. Prav vsi so se strinjali, da
je v naši družbi dostojanstvo kot vrednota premalo spoštovano. Nespoštovanje dostojanstva je pri anketiranih negativno vplivalo tudi na odnose z bližnjimi. Vplivalo je na
njihovo počutje, zdravje – počutili so se ponižane in manjvredne.
SKLEP
Dostojanstvo predstavlja pomembno vrednoto v življenju vprašanih. Vsem, ki so
sodelovali v raziskavi, predstavlja dostojanstvo temeljno človekovo vrednoto in osnovno pravico, ki jo je potrebno spoštovati in upoštevati ne glede na starost, spol,
raso, socialni ali politični položaj. Država bi morala s svojo politiko spodbujati svobodo,
ohranjati enakost in s tem varovati dostojanstvo posameznika. Vzgoja za dostojanstveno
držo posameznika se prične že v zgodnjem otroštvu in nadaljuje skozi celo življenje.
Izobraževalni programi na vseh stopnjah izobraževanja dajejo premalo poudarka prav
tej osnovni človekovi pravici. Medosebno spoštovanje in na njem temelječa komunikacijska kultura na delovnem mestu, v izobraževalnih ustanovah, med spoloma, med generacijami omogočajo posamezniku izpolnitev čustvenih potreb, zagotavljajo večjo varnost
in s tem ohranjajo dostojanstvo.
Literatura
1. Collins Cobuild English Language Dictionary. Dostopno na: http://www.mso.
anu.edu.au/~ralph/ OPTED// wb1913_d.html (22. 3. 2011).
2. Čebašek Travnik, Z. (2008). Spoštovanje človekovega dostojanstva na delovnem
mestu. Dostopno na: http://www.planetgv.si/upload/htmlarea/files/Urejanje%20
delovnih%20razmerij%202008/GovorZdenkaCebasekTravnik.pdf (20. 5. 2011).
342
343
Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota
3. Gjer-Kat. (2011). Uradna spletna stran podjetja Gjer-Kat d.o.o. Dostopno na:
http//www.ezoterika.s5.com (22. 5. 2011).
Hišni obisk patronažne medicinske
sestre pri nedonošenčku
Home visit of a premature infant by a
community nurse
4. Grbec, V. (2000). Pravice bolnikov kot človekovih pravic. Zbornik predavanj. Radenci: Sekcija kirurških medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Slovenije. Radenci.
5. Hofer, J., Chasiotis, A. in Campos, D. (2006). Congruence Between Social. Values
and Implicit Motives: Effects on Life Satisfaction Across Three Culturs. Eur J
Pers, 20: 305–324.
6. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Inštitut za
psihologijo osebnosti.
7. Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2000). Dostopno na: http://bos.zrc-sazu.
si/sskj.html (22. 3. 2011).
8. Splošna deklaracija o človekovih pravicah (1948). Dostopno na: http://www.
shareinternational.net/slo /publikacije/arhiv/politika/splosna_deklaracija.htm
(22. 3. 2011).
9. Stres, A. (2003). Vrednote kot pogoj za naš obstoj. Dostopno na: http://www.
prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/5A69A45B5B445D90C 1256E940046C
550? OpenDocument (22. 3. 2011).
10. Stres, A. (2011). Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa
pri maši za domovino v stolnici sv. Nikolaja. Dostopno na : http://www.dvajset.si/novica/n/nagovor-ljubljanskega-nadskofa-metropolita-antona-stresapri-masi-za-domovino-v-stolnici-sv-nikol/ (30. 6. 2011).
11. Šmitek, J. (2003). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. V: Klemenc, D. idr. (ur.), Zdravstvena nega v luči etike, str. 301−310. Ljubljana: DMSZT.
12. Šmitek, J. (2006). Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. Obzor
Zdr N, 40: 25−35.
13. Todorov, T. (1996). Facing the extreme: moral life in concentration camps. New
York: Henry Holt.
14. Toplak, C. (2003). Osebno dostojanstvo. Dostopno na: http://www.prihodnostslovenije.si/up-rs/ps.nsf/all/FB6DF80AA7928F71C1256E940046C553?OpenD
ocument (22. 3. 2011).
15. Ustava Republike Slovenije. (1991). Dostopno na: http://www.dz-rs.si/?id=150
(22. 3. 2011).
344
Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična
izhodišča:
Patronažna
zdravstvena nega je specialno področje
zdravstvene nege, ki se ukvarja s
posameznikom, družino in lokalno skupnostjo v vseh oblikah zdravja in bolezni.
Nosilka patronažne zdravstvene nege je
patronažna medicinska sestra. Odnos, ki
ga vzpostavi patronažna medicinska sestra
z družino je ključnega pomena pri izvajanju aktivnosti zdravstvene nege.
Background: Home nursing is a special
field of the nursing care, which deals
with an individual, family and local community in all forms of health and illness.
The holder of the home care service is the
community nurse. The relationship established between the community nurse and
the family is the most important when developing the nursing care activities.
Cilj: Z raziskavo smo želeli ugotoviti
življenjski slog družine z nedonošenim
otrokom, ter predstaviti vlogo patronažne
medicinske sestre pri delu z družino.
Hkrati želimo prikazati kakovost življenja
nedonošenčka v domačem okolju.
Metode: Delo je omejeno na študijo primera ene družine z nedonošenim otrokom.
Uporabili smo metode preučevanja, intervjuja, opazovanja in analize.
Rezultati:
Temeljna
metoda
dela
patronažne medicinske sestre je hišni
obisk, kjer poleg negovalnih intervencij
izvaja tudi zdravstveno vzgojno delo, s katerim pri posamezniku razvija sposobnost
za ohranjanje in krepitev zdravja. Predstavili smo navodila za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni
Aims: The aim of the thesis is to get to
know the lifestyle of the family with a
prematurely born infant and to introduce
the role of the community nurse at her/
his work with the family. Furthermore, we
would like to present the life quality of a
prematurely born infant in the domestic
surroundings.
Methods: The thesis is restricted to the
case study of one family with a prematurely born infant. Moreover, the methods
that were used were study, interview, observation and analysis.
Results: The essential working method of
the community nurse is a home visit where
she/he performs nursing interventions and
health education, which helps to develop
the ability to preserve and strengthen
the health of an individual. The thesis
FZV UM
Zvezdana Kupnik - [email protected]
pred. Dubravka Sancin - [email protected]
345
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku
ravni. Spoznali vlogo patronažne medicinske sestre pri zdravstveno vzgojnem delu
z družino ter pri delu z nedonošenčkom.
Ugotovili smo, da je v skrb za nedonošenčka
poleg mame vključena širša družina.
Zaključek: Nedonošenčki so otroci, ki
v mnogih temeljnih življenjskih aktivnostih potrebujejo posebno pozornost
patronažne medicinske sestre. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok je zelo
zahtevna in kompleksna, zahteva veliko
znanja in spretnosti.
Ključne besede: primarno zdravstveno
varstvo, patronažno varstvo, patronažni
obiski, nedonošenček, družina.
presents instructions for performing the
preventive health care on a primary level.
We got to know the role of the nurse in the
home care service at the health education
with the family and at work with a prematurely born infant. In addition, we found
out that next to the mother a wider family
is included in the care of a prematurely
born child.
Conclusion: Prematurely born infants are
children, who need special attention of
the community nurse in many basic life
activities. The health care of prematurely
born children is very pretentious and complex as well as it requires a lot of knowledge and skills.
Key words: primary health care, community health nursing, home nursing, a prematurely born infant, family.
UVOD
Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin
PATRONAŽNA ZDRAVSTVENA NEGA V DRUŽINI
Medicinska sestra v patronažnem varstvu (PV), ki je član negovalnega in zdravstvenega
tima, deluje na vseh ravneh zdravstvene vzgoje, primarni, sekundarni in terciarni ter promovira zdravje pri posamezniku, družini in celotni populaciji (Rajkovič in Šušteršič, 2000).
Medicinska sestra v PV si s sodelavci prizadeva dosegati in večati pozitivno zdravje
posameznika, družine in skupnosti ter zmanjšati oz. preprečevati negativno zdravje.
Področja dela v PV so:
• zdravstveno - socialna obravnava posameznika, družine in skupnosti,
• zdravstvena nega otročnice in novorojenčka na domu,
• zdravstvena nega bolnika na domu (Šušterič, 2007).
Zdravstvena nega pacienta na domu se načrtuje in izvaja na podlagi naročila, praviloma
naročila izbranega zdravnika.
Družina
Mednarodna klasifikacija zdravstvene nege (ICNP) opredeljuje družino kot...“Skupino
človeških bitij, ki jo razumemo kot družbeno enoto, ali združeno celoto, ki jo sestavljajo
člani, povezani med seboj na podlagi krvnega ali siceršnjega sorodstva, čustvenih ali
pravnih razmerij...”.
Nedonošen otrok pride na svet v času, ko so on in njegovi starši na to nepripravljeni. Rojstvo nedonošenčka je dogodek, ki je nepričakovan in povzroči občutek strahu
in nemoči. Prihod novega družinskega člana nedvomno spremeni življenje in odnose v
družini (Bregant, 2006).
Družine se razlikujejo po svojih oblikah in nalogah, kar je odraz hitre prožnosti družine
v prilagajanju na spreminjajoče se družbene pogoje. Medicinske sestre morajo poznati
družinske koncepte in delovanje družin, ter spoštovati enakopravnost vsake družine.
Patronažne medicinske sestre (PMS) imajo v družini veliko vlogo in odgovornost saj s svojim delom, razumevanjem in humanostjo pomagajo vzpostaviti harmonijo med materjo
in otrokom ter drugimi družinskimi člani.
Medicinske sestre, ki imajo znanje, osvojene spretnosti in poznajo delovanje različnih
oblik družin, lahko spodbujajo zdravje družin. To dosegajo s spodbujanjem družinske
povezanosti, oblik in nalog v družinah, s spodbujanjem pozitivne družinske dinamike,
kar prispeva k zdravju (Urbančič, 2002).
PMS z zdravstveno vzgojnimi nasveti usmerjajo starše, ki otroku zagotavljajo zdravo in
varno fizično okolje ter zdravo bivalno okolje. Pri skrbi za zdravo življenje je delo PMS
usmerjeno v celotno družino in širšo družbeno skupnost.
NEDONOŠENČEK
Nedonošenčki, ta majhna drobcena bitja z neizmerno željo po odkrivanju sveta, še preden so nanj pripravljeni, povzročijo s svojim preranim rojstvom mnogo skrbi zdravnikom
in medicinskim sestram, še več pa staršem. Predčasno rojstvo je vzrok za bolezni, katerih ne bi imeli, če bi počakali do roka, ki jim ga je določila mati narava ter pričakovali
starši. Za njihovo preživetje je zelo pomembna gestacijska starost in telesna teža.
Največji problem nedonošenčkov so nezrela pljuča, zato jih veliko potrebuje podporo
pri dihanju. Vsekakor pa preživetje za dlan velikih otok ni odvisno le od visoko razvite
tehnologije aparatov, ampak od izkušenega in usklajenega tima zdravnikov, medicinskih
sester in drugih zdravstvenih delavcev, ki skrbijo za razvoj tega malega bitja (Bregant,
2005).
346
Ob rojstvu nedonošenčka pa se normalne stopnje v pripravah na otroka navadno hitro
prekinejo. Porod se je začel prej, preden je mati zaključila čustveni proces postopnega
ločevanja. Mati se pogosto čuti strahotno, psihično je mati popolnoma nepripravljena na
prezgodnje rojstvo,sprašuje se, zakaj jo je otrok želel zapustiti, znajde v okoliščinah, ki
so neprijetne ali celo nevarne za njeno zdravje. Ob vsem tem se kar prevečkrat pozabi
na strah, občutke krivde in jezo nemočnega očeta, ko sta njegov otrok in pogosto tudi
partnerka v nevarnosti. Oče navadno postane povezava med družino in bolnišnico. Starši
si v tem času želijo in tudi potrebujejo nekoga, s katerim bi se pogovarjali o lastnih
strahovih in bolečih izkušnjah. Pomembno je, da že v prvem stiku med zdravstvenim
osebjem in starši osebje nameni staršem takojšnjo pozornost, saj jim s tem pokaže, da
jim v psihosocialnem prostoru namenja prostor in dobrodošlost. Skupinsko delo s starši,
ki ga uporabljajo na nekaterih oddelkih enote za intenzivno nego in terapijo, znižuje
napetosti in zvišuje starševske sposobnosti.
Dobiti bratca ali sestrico je za starejšega otroka v družini vedno poseben dogodek, prvo
srečanje z novorojenčkom je lahko vesel, ganljiv, smešen ali travmatski dogodek. Starša
347
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku
lahko starejšemu otroku pomagata, če se z njim odkrito pogovarjata. Otrok mora imeti
možnost, da odkrito izrazi svoja čustva, tesnobo in žalost. Hkrati mora otrok dobiti
zagotovilo, da ga starša imata rada, da ju skrbi zanj, čeprav ju istočasno skrbi tudi za
novorojenčka (Bregant, 2006).
RAZISKAVA
Raziskava je omejena na študijo primera enega nedonošenčka. Študija primera spada med splošne metode znanstvenoraziskovalnega dela. O študiji primera govorimo,
kadar raziskovalec proučuje posamezne primere. Raziskovalec ne vpliva na potek
proučevanja pojavov, ampak jih opazuje, kategorizira, primerja, kvalitativno in kvantitativno analizira (Kališnik, 2000). V raziskavo je bila vključena naključno izbrana družina
z nedonošenim otrokom. Družino smo izbrali po predhodnem dogovoru z patronažno
službo. Raziskavo smo izvedli na domu družine v okviru patronažnega obiska. Uporabili
smo metode preučevanja, intervjuja, opazovanja in analize.
Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:
• Ali je v skrbi za nedonošenčka poleg mame vključena širša družina?
• Katere aktivnosti zdravstvene nege patronažna medicinska sestra izvaja pri
nedonošenčku?
Za izvedbo raziskave smo pridobili soglasje etične komisije Zdravstvenega doma dr.
Adolfa Drolca Maribor. Družini smo pojasnili namen raziskave in jo seznanili z možnostjo
zavrnitve sodelovanja. Pri obravnavi družine smo upoštevali Kodeks etike medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Družini smo zagotovili anonimnost.
REZULTATI
Nosečnost je potekala normalno, do 29. tedna. Vzrok za prezgodnji porod je bila preeklampsija. Zaradi patološkega CTG-ja je bil opravljen urgentni carski rez v 30. tednu
nosečnosti.
Ob odhodu domov je bil deček zdrav, star 49 dni. PMS jih obišče drugi dan po prihodu
domov in nato še 7-krat. Na vsakem obisku opravi fizični pregled nedonošenčka ter
kontrolo telesne teže, prav tako zdravstveno vzgojno deluje. Ob obisku je bilo opaziti,
da sta se starša največ o negi in hranjenju naučila od PMS, nekaj sta tudi prebrala na
internetu. Starša PMS zaupata in upoštevata njene nasvete. Včlanila sta se v Društvo
prezgodaj rojenih otrok Maribor.
RAZPRAVA
Čeprav so starši komaj čakali dan, ko bodo lahko z nedonošenčkom odšli domov, jih je
novica o bližajočem se odhodu spravila v stisko. Začenjal se je pojavljati strah in dvom
v lastne sposobnosti. Stiska ob odpustu je bila manjša, ko so se starši seznanilo s tem,
koga lahko vprašajo za nasvet, če se doma znajdejo v težavah. Prve dni po odpustu so
jim svetovali, da pokličejo nazaj na oddelek, kjer osebje dobro pozna njihovega otroka
ali pa za nasvet povprašajo PMS. Le ta obišče družino v 24 urah po prihodu matere in
nedonošenčka iz bolnišnice. Do prvega leta opravi PMS osem hišnih obiskov.
348
Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin
PMS je prva vstopila v družino in ker je znala dovolj pozorno opazovati dogajanje, je
lahko marsikatero težavo prepoznala že čisto na začetku, ko je družina še odprta za
pomoč in pripravljena vnesti spremembe. Ker je imela PMS ustrezno znanje in izkušnje
s komunikacijo, je lažje spremljala družino z nedonošenim otrokom in jim pomagala na
njegovi poti do zdravja. Pri vzpostavitvi dobrih odnosov z družino ji je pomagalo, da je
družino poznala že prej. Opazila sem, da ima PMS primerne osebnostne lastnosti za delo
z ljudmi. Je odgovorna, zanesljiva, prijazna, iskrena, vljudna, izraža moralne in etične
vrednote, sposobnost za medsebojno sodelovanje, spoštuje drugačnost in ima izkušnje
pri delu z nedonošenčkom.
Rezultati so pokazali, da je v skrb za nedonošenčka poleg mame vključena širša družina.
Poleg staršev tudi ostali člani družine (stari starši, bratje, sestre…) sodelujejo pri negi,
hranjenju in vseh ostalih aktivnostih pri nedonošenčku. S tem zagotavljajo kakovostno
življenje nedonošenčku, saj je pri opravljanju vseh temeljnih življenjskih aktivnostih
odvisen od pomoči drugih.
Spoznali smo, da so tudi ostali člani družine v pomoč PMS pri obravnavi nedonošenčka,
saj z njim preživijo veliko časa, ga opazujejo in poznajo ter tako hitro opazijo morebitne
spremembe vedenja, spremembe na koži, pri hranjenju, odvajanju…
Pri odgovoru na drugo raziskovalno vprašanje smo prišli do ugotovitve da Navodila za izvajanje preventivnega zdravstva na primarni ravni 1998 ne vsebujejo posebej določenih
nalog, ki bi jih PMS morale izvajati pri obravnavi nedonošenčka, zato se pri delu z
nedonošenčkom PMS sklicuje na splošne in specifične naloge novorojenčka. Izvajanje
individualnih naloge presodi vsaka PMS sama, glede na potrebe in težave, ki se pojavijo pri nedonošenčku ali njegovi družini. To od PMS zahteva veliko strokovnega znanja
in sposobnost presojanja. Pri obravnavi nedonošenčka je PMS pri vsakem obisku poleg
fizičnega pregleda in nege nedonošenčka opravila tudi kontrolo telesne teže. Poseben
poudarek je dala zdravstveni vzgoji, saj sta starša želela pridobiti čim več informacij
ravno od PMS.
Pri obravnavi družine so nam izkušnje PMS, ki družino obiskuje, bile v veliko pomoč.
Opozorila nas je, da je za vzpostavitev zaupljivega odnosa s starši potrebno posebno znanje učinkovite komunikacije. Med pogovorom smo starše poslušali, podpirali in
tako vzpostavili empatičen odnos, kajti le tako smo lahko dobili izčrpne informacije o
potrebah otroka oziroma njegovih staršev.
Spoznali smo, da sta starša pridobila veliko informacij o negi nedonošenega otroka na
internetu. Kljub temu pa sta bila zelo vesela vsakega obiska PMS, saj je znala odgovoriti na vsako njuno vprašanje in ju pomiriti, ko je bilo to potrebno. Starša sta mlada in
pripravljena sprejeti vsak nasvet.
Opaziti je bilo, da je mama zelo zadovoljna z delom PMS. Strinjamo se z literaturo, ki
pravi, da mora medicinska sestra poleg strokovnega znanja imeti tudi primerne osebnostne lastnosti in znati učinkovito komunicirati. Tudi starši so zelo komunikativni, kar
olajša delo PMS. Ne strinjamo se z avtorico Golden (1984), ki pravi, da stres ob rojstvu
nedonošenega otroka vpliva na nadaljnje načrtovanje potomstva. Vsekakor pa na nadaljnje načrtovanje potomstva vpliva razvoj nedonošenčka, odnosi v družini in izkušnje,
ki so si jih pridobili ob negi nedonošenega otroka.
349
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku
ZAKLJUČEK
Incidenca prezgodnjega poroda kljub velikemu številu raziskav raste. Poleg zdravstvenih
težav nosečnice ali ploda, ki so razlog za prezgodnji porod, ima velik vpliv tudi psihično in
socialno stanje nosečnice. PMS so tiste, ki lahko bodočim mamicam že v času nosečnost v
okviru patronažnih obiskov nudijo psihološko obravnavo, podporo in pomoč pri reševanju
ekonomskih težav. S tem lahko pripomorejo k preprečevanju nedonošenosti.
Patronažna zdravstvena nega otročnice in novorojenčka je izredno pomembna za varovanje reproduktivnega zdravja, zdravja otrok in družine. PMS si z zdravstveno vzgojnim
delom prizadevajo, da bi vsak posameznik v družini sprejel zdravje za največjo vrednoto. Navsezadnje je varno materinstvo ključ do srečnega starševstva.
LITERATURA
1. Bregant L, Kutin P, Zavrl, N, Verdenitf, I, eds. Zbornik referatov/ Strokovno srečanje
Nedonošenček – zdravstveni, psihološki in socialni problem (vidiki obravnave po odpustu iz bolnišnice). Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom; 2006.
2. Bregant L, Korenhauser Cerar L, Zavrl N, Novak Antolič Ž, eds. Vaš nedonošenček:
priročnik za starše in zdravstvene delavce. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj
rojenim otrokom; 2005.
3. Felc Z. Osnove neonatologije. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2008.
4. Geč T. Patronažna medicinska sestra in okolje / Zbornik prispevkov 3. kongresa
zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica ZDMS in ZT Slovenije; 2001.
5. Geč T. Specifične negovalne diagnoze v patronažni zdravstveni negi. Maribor: Zdravstveni dom Dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerza v Mariboru – Visoka
zdravstvena šola; 2002.
6. Geč T. Skrb za kontinuiteto babiške in zdravstvene nege In: Lahe M, Kaučič B.M,
Pirš K. Babiška in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov; 2005: 80-90.
7. Golden NL, eds. Premature delivery and subseqent reproduct. Am J Perinatol
1984;1: 158-160.
8. Gorjan R, Patronažni obisk pri novorojenčku in dojenčku. [Diplomsko delo]. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008.
9. Hajdinjak G, Meglič R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzornik
Zdr N 2001;35: 29-35.
10. Hajdinjak G, Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za
zdravstvo; 2006.
350
Zvezdana Kupnik, Dubravka Sancin
11. Hancock C. Medicinske sestre za družine in zdrav narod. Obzornik Zdr N 2002;36:
183-187.
12. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo;
2005.
13. Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege – 2. dopolnjena izdaja. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008.
14. Kališnik M, Zabavnik-Piano J, Rožić-Hristovski A. Uvod v znanstveno raziskovalno
metodologijo na področju biomedicine. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja
Republike Slovenije; 2000.
15. Kočar M. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok. In: Kersnič P, Filej B. Zbornik
predavanj in posterjev 6. mednarodnega kongresa zdravstvene in babiške nege,
Ljubljana, 10. in 11. maj 2007. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege
Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije;
2007: 377-83.
16. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št. 4/2002.
17. Krajnc A. Oskrba popkovne rane na terenu In:Lahe M, Kaučič B, M, Pirš K. Babiška
in zdravstvena nega v sodelovanju. Maribor: Društvo medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov; 2005: 91-98.
18. Likar R. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice in novorojenčka In: Geč
T. Patronažna zdravstvena nega včeraj, danes, jutri: zbornik predavanj 1. slovenska
konferenca patronažne zdravstvene nege z mednarodno udeležbo. Maribor, 2728. marec 2007. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego,;
2007: 100-105.
19. Likar R. Patronažna zdravstvena nega novorojenčka in dojenčka. Patronažna
zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec:
Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008.
20. Navodila za izvajanje primarnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Uradni
list Republike Slovenije št. 19, 1253-1278/1998.
21. Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena
šola; 1999.
22. Pajnkihar M, Kegl B. Koncept sodobne pediatrične zdravstvene nege In: Gregorič,
A. (ur.). Zbornik / XVII srečanja pediatrov v Mariboru in IV srečanja medicinskih
sester, 13. in 14. april 2007. Maribor: Splošna bolnišnica; 2007: 149, 150.
351
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku
23. Peric H. K. Dokumentiranje zdravstvene nege. Obzornik Zdr N. 1997;31(3-4):11526.
24. Rajkovič V, Šušteršič O. Informacijski sistem patronažne zdravstvene nege. Kranj:
Moderna organizacija; 2000.
25. Sancin D. Obvladovanje veščin komuniciranja za boljšo oceno pacientovih potreb
In: Filej B, eds. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in
babiške nege: zbornik predavanj. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov;2006: 73-77.
Mladostnik s prekomerno težo
izziv za zdravstveno vzgojno delo
medicinskih sester
An overweight adolescent, a challenge for
nurse’s work in health care education
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
26. Škerbinek L, Kogovšek B. Medicinske sestre v skrbi za družine. Obzornik Zdr N.
2002;36: 131-134.
27. Štern B. Javno zdravje in javno zdravstvo. Zdrav Vestn 2007;76: 317-22.
28. Šušteršič O. Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega – nadgradnja in
prilagajanje novim izzivom. Utrip 2007; 01: 23-28.
29. Šuštaršič O. Družina kot subjekt v patronažni zdravstveni negi. Patronažna
zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in dojenčka. Žalec:
Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008.
30. Urbančič K. Medicinske sestre in skrb za družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:125-127.
31. Urbančič K. Ko z raziskovanjem posegamo v družine. Obzornik Zdr N. 2002;36:177182.
32. Valenčak U. Patronažna zdravstvena nega nosečnice, otročnice, novorojenčka in
dojenčka. Žalec: Združenje zasebnih patronažnih medicinskih sester – 3. strokovno srečanje; 2008.
33. Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list Republike Slovenije št. 23/2005.
34. Zaletel-Kragelj K. Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 2007.
35. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov; 2003.
36. Zorec J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Maribor: Pivec; 2006: 23.
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: nezdrav način prehranjevanja otrok in mladostnikov je resen
svetovni problem, kar se kaže tudi v slovenski družbi. Problem s težo je prisoten že pri
majhnih otrocih, kjer govorimo o prekomerni teži, v veliki meri pa je problem teže prisoten pri mladostnikih, kjer ni problem samo
prekomerna teža temveč tudi prenizka
teža. Govori se o motnjah prehranjevanja
in težje ozdravljivih motnjah hranjenja. Že
starši otrok bi morali biti seznanjeni z vzroki
za nastanek debelosti in posledicami, ki
jih le ta pušča na zdravju otrok, predvsem
pa je smiselno poskrbeti za zdrav način
življenja staršev in otrok. Velik pome pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga predstavlja samopodoba otrok in mladostnikov.
Raziskave potrjujejo, da se otroci že od 5
leta naprej začnejo ukvarjati s telesno težo
in svojo lastno podobo. V glavah si ustvarijo
sliko, kako naj bi izgledala njihova postava
in telesna teža in temu prepričanju sledijo.
Namen raziskave je bil poglobljen pogled
na čustva in poglede prekomerno težkih
mladostnikov. Želeli smo ugotoviti, kakšni so
vzorci prehranjevanja in telesne aktivnosti
prisotni pri prekomerno težkih mladostnikih.
Theoretical basis: an unhealthy diet of children and adolescents is a wordwide problem as well as a serious problem of Slovenian society. Weight issues are present
among small children in the form of obesity, whereas the majority of weight problems among adolescents are not only being
overweight but also underweight. We are
talking about eating disorders and hardly
curable eating disorders. Parents ought to
be familiar with reasons for obesity and the
consequences an overweight child faces. It
is vital, moreover, to enable a healthy lifestyle for parents as well as their children.
The childrens’ and adolescents self-image
is of great importance when adopting a
healthy lifestyle. Reasearches confirm that
children at the age of 5 and onwards show
interest in their weight and their self-image. They usually image how their figure
would look like and they follow their beliefs much they would weight. The purpose
of the research was an in-depth analysis of
emotional state and opinion of overweight
adolescents. We examined the eating patterns and physical exercise present in daily
habits of overweight adolescents.
VŠZI UP
Valentina Djerdji - [email protected]
pred. mag. Tamara Štemberger Kolnik - [email protected]
352
353
Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo
Metodologija: Izvedena je bila kvalitativna
raziskava. Podatke smo zbirali s pomočjo
polstrukturiranih intervjujev. Rezultati so
pokazali, da so mladostniki nezadovoljni s
svojo težo, posledično pa tudi s svojo telesno podobo. Ugotovili smo, da pogosto v
stresnih situacijah mladostnik posega po
nezdravi hrani, ob tem se pojavlja čustvo
strahu, žalosti in jeze.
Methodology: a qualitative research was
conducted; all the data was collected
with semi-structured interviews. The results show that adolescents are dissatisfied
with their body weight and consequently
with their body mage. When in stressed
situations, adolescents are likely to eat unhealthy, which conjures up feelings of fear,
depression and anger.
Ugotovitve: Ugotavljamo, da je potrebno
zdravstveno-vzgojno delovanje na celotno
družino, ne samo na mladostnike. Največjo
pomanjkljivost pa vidimo v tem, da mladostniki poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa
je v življenje.
Findings: It was established that health
care education should be provided for children and parents alike. The greatest problem lies in adolescents’ theoretical knowledge of healthy eating habits, however
they do not put it in practice.
Ključne besede: prehrana mladostnika,
debelost, motnje hranjenja pri mladostniku, samopodoba mladostnika, zdravstvena
vzgoja
Key words: adolescent nutrition, obesity,
eating disorders in adolescence, self-image
in adolescence, health care education
IZHODIŠČA IN CILJ
Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je zdrava prehrana tisti del
zdravega načina življenja, ki človeka krepi, preprečuje bolezni in vpliva na visoko
delovno storilnost. Tuji in domači prehranski strokovnjaki in raziskovalci vse več časa
posvečajo pomenu zdravju prijazne in uravnotežene prehrane ter zastopanosti
posameznih hranilnih snovi v živilih. Znano je, da hranilne snovi in energija, ki jo dobimo
s hrano, omogočajo boljše počutje, razpoloženje, pa tudi zbranost pri delu. Oblikovanje
zdravih prehranskih navad je zato nujno že v zgodnjem življenjskem obdobju. Prehranske navade so odvisne od starosti, spola, poklica, kraja bivanja, tradicije in predvsem od
življenjskega standarda oziroma denarja, ki ga lahko namenimo za nakup živil in prehrano (Suwa-Stanojevič, 2009) Zdravo in uravnoteženo hranjenje je temeljni pogoj za
ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Kakovost prehranjevanja močno vpliva na kakovost življenja. Tradicionalne vede o hrani poudarjajo, da energetske in fizikalne lastnosti hrane vplivajo tudi na čustveno raven. Čedalje bolj spoznavajo in se zavedajo, da
ekološko neustrezno pridelana hrana ter njeno napačno pripravljanje in uživanje
povzroča veliko trpljenja na svetu. Mnogo ljudi je na svetu prehranjenih, medtem ko na
drugi strani sveta ljudje umirajo zaradi lakote. Namen uživanja zdrave hrane ni le
podaljšati dolžino življenja in povečati življenjsko moč, temveč tudi razbremeniti um
toksičnih ostankov presnove. Pomembno je doseči ravnotežje v prehranjevanju, v izbiri
in pripravi živil, prilagajanju letnim časom in telesnim posebnostim (Papuga, Globočnik,
2007). Kar predstavljajo smernice zdravega prehranjevanja, ki opredeljujejo pet glavnih
skupin živil, zdrav krožnik, 12 načel zdravega prehranjevanja in drugo (Polunin, 1999).
Svetovna zdravstvena organizacija definira debelost oz. čezmerno težo kot abnormalno
kopičenje maščob v telesu, ki predstavlja tveganje za zdravje. Debelost v medicinski
stroki že nekaj časa obravnavajo kot kronično bolezen sodobnega časa, ki naj bi glede
354
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
na naraščajočo pojavnost dobivala razsežnosti epidemije. Po podatkih Svetovne
zdravstvene organizacije (SZO) je leta 2005 na svetu živelo 1,6 milijarde ljudi s povišano
telesno maso in več kot 400 milijonov debelih ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija
povišano telesno maso definira kot stanje z indeksom telesne mase večjim od 25 kg/m²,
debelost pa kot stanje z indeksom telesne mase nad 30 kg/m². Projekcije SZO kažejo,
da bo leta 2015 na zemlji 2,3 milijarde ljudi s povišano telesno maso in 700 milijonov
debelih ljudi. Podatke za otroke kažejo, da sta čezmerna teža in debelost pri otrocih v
velikem porastu v ekonomsko razvitem svetu, vendar pomembno narašča tudi v delu
preostalega sveta (Overweight and obesity, 2010), kar predstavlja vse večji svetovni
problem. Vzporedno s porastom debelosti pri mladostnikih narašča pojavnost metabolnega sindroma in sladkorne bolezni tip 2, ki je sorazmerna z rastjo indeksa telesne mase
(ITM). Rezultati raziskave, izvedene v Sloveniji (Avbelj, 2005), kažejo, da porazdelitev
ITM v populaciji ni normalna, temveč kaže nesorazmerno večji delež višjih vrednosti
indeksov telesne mase pri proučevani populaciji. Rezultati kažejo, da je v starosti 5 let
18,4 odstotkov dečkov in 20,9 odstotkov deklic čezmerno prehranjenih ter 9,0 odstotkov
dečkov in 7,9 odstotkov deklic debelih. V starostni skupini 15–16 let je 17,1 odstotkov
fantov in 15,4 odstotkov deklet čezmerno prehranjenih ter 6,2 odstotkov fantov in 3,8
odstotkov deklet debelih (Avbelj, 2005). Vzrokov, zakaj se družba srečuje s takšnimi
problemi je več. Ti so lakota, stres, dolgčas in ugodje, ki jih povzroča hrana. Strokovnjaki ugotavljajo, da se v tej prehranjevalni »tranziciji« družbe v vseh okoljih ljudje
oddaljujejo od svojih lokalnih, tradicionalnih prehrambnih navad. Zamenjali so jih z
metodami množično izdelane industrijske hrane, ki ji manjka vlaknin in drugih hranilnih
snovi, nujnih za zdravo delovanje telesa (WHO, 2010). Velik del problema je povezan
tudi z gospodarstvom. Vnaprej pripravljena hrana, ki jo množično izdelujejo v tovarnah
živilsko predelovalne industrije, postaja dosti cenejša kot sveža, doma pripravljena
hrana. Skupaj z menjavo prehranskih navad so novi dosežki v tehnologiji in urbanizacija
ustvarili okolje, v katerem so nastali novi vzorci dela, transporta, prehranjevanja in
prostega časa. Da bi se ljudje prilagodili novim razmeram, so močno spremenili način
življenja. Otroke je potrebno sedaj voziti v šolo ali pa sami uporabljajo javna prevozna
sredstva. Domače naloge ali ure študija le dodajo svoj kos k še tako predolgim obdobjem
sedenja. Z urbanizacijo svetovnih družb rekreacija ni več del vsakodnevnega življenja.
Današnji čas, spodbuja potrošniški način življenja, pospešen tehnološki razvoj in informatizacijo, ki pa ne pripomore k zdravemu načinu življenja. Sedeči način življenja,
uživanje energijsko goste hrane in sladkanih pijač ter nezadostna športna aktivnost so
vzroki negativnih sprememb v telesnem razvoju prednajstnikov in najstnikov (WHO,
2010). Telesna samopodoba je terminološka oznaka za notranjo predstavo o lastnem
zunanjem videzu. izvira iz jedra identitete. Ta notranji pogled oz. mentalna slika je
povezana z občutji in mislimi, ki v določenih situacijah vplivajo na vedenje. Pozitivna
telesna podoba lahko zviša samospoštovanje in prispeva k uspešnim medosebnim odnosom, medtem ko negativni pogled na lastno telo do take mere oslabi samozavest, da
oseba ni pripravljena zapustiti varnega zavetja svojega doma, ter lahko vodi v depresijo
(Kuhar, 2004). Ogden (2003) pravi, da je »telesna podoba definirana »slika v glavi, ki jo
izoblikuje vsak posameznik po svoje« in se kaže kot nezadovoljstvo s svojim telesom ,
kot negativni odnos do telesa, s težnjo po idealu in moteno telesno predstavo. Na razvoj
telesne podobe pomembno vplivajo medosebne izkušnje, kot so druženje, vrednotenje,
tudi navidezno milo komentiranje videza. Osebe, ki so v otroštvu in mladosti deležne
pogostih kritik in draženja zaradi videza, razvijejo bolj negativno samopodobo. Če sodobna družba ne bi tako poudarjala zunanje podobe, pripombe ne bi bile tako pogoste in
ne bi imele tako negativnega, celo travmatičnega učinka na samopodobo mladostnikov.
355
Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo
Edinstvene kombinacije, kot so etničnost, družbeni razred, seksualne orientacije, religije, genetika, izobrazba, družina, starost, medijske podobe in družbeni predpisi,
določajo vpliv na posameznika (Kuhar, 2004). V literaturi smo zasledili izraza motnje
hranjenja in motnje prehranjevanja. Motnje prehranjevanja se ločujejo od motenj hranjenja. Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so
neredno prehranjevanje, opuščanje obrokov, različne diete, pogosto nihanje telesne
teže, uživanje le določene vrste hrane. Te motnje niso nujen znak duševne motnje.
Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.
Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter ne-sprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene
težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v
globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali
odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in ne-prepoznanih
čustev. Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo
energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo
nerešljivi, ali pa gre za prizadevanje kontrolirati lastno telo in življenje v razmerah, ko
prizadeti čuti, da ga kontrolirajo drugi. Motnje hranjenja pa so lahko tudi reakcija na
dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo (Sernec, 2010). Raziskavo smo
izvedli z namenom poglobljeno pogledati v počutje mladostnika s prekomerno težo in
izpostaviti problem debelosti pri mladostnikih. Cilja, ki smo si jih zastavili sta bili ugotoviti vzorec prehranjevanja in gibanja prekomerno težkih mladostnikov in ugotoviti
pogled na samopodobo mladostnikov s prekomerno težo.
METODE IN VZOREC
Kot vodilo v raziskavi smo si zastavili raziskovalna vprašanja: Kako prekomerna teža
vpliva na življenje mladostnika?, Kakšna je samopodoba prekomerno težkega mladostnika?, Kaj prekomerno težkim mladostnikom pomeni zdravo prehranjevanje? Ker je
pogled na samopodobo in zdrav življenjski slog, s tem pa na samo kakovost življenja
mladostnika s prekomerno težo, težko merljiva entiteta, predvsem pa, ker smo želeli
raziskati poglobljen pogled na občutke prekomerno težkih posameznikov, smo se odločili
za izvedbo kvalitativne raziskave. Podatke smo zbirali s pomočjo intervjujev, ki smo jih
izvedli na podlagi polstrukturiranega vprašalnika. Ciljna populacija so bili prekomerno
težki mladostniki. Za doseganje večje verodostojnosti raziskave smo izvedli intervju tudi
s starejšo osebo, ki se s svojo težo bori že od mladosti. Vsak intervju je trajal od 30 do 45
minut. Osebe, same ženske, so bile izbrane naključno. Na začetku so intervjuvanke imele, ob snemanju intervjujev, malo zadržkov, vendar so se v času intervjuja sprostile in
pogovor je potekal brez posebnosti. Ena izmed intervjuvank ni želela, da jo posnamemo,
saj je bila zelo zadržana. Ob enem intervjuju je prišlo do nepričakovanega čustvenega
izliva. Intervjuvanka se je počutila na koncu intervjuja, zelo slabo, saj ji je bilo zelo
neprijetno govoriti o sebi in o tem kako se počuti. Intervjuji so bili posneti v mesecu
novembru 2010. Pred izvedbo intervjujev smo intervjuvanke stehtali, jim izmerili obseg
pasu ter višino. Tako smo lahko določili indeks telesne mase. Izvedli smo štiri intervjuje,
vse intervjuvanke so bile ženske, vse so imele vsaj en kazalnik prekomerne teže ali
indeks telesne mase 25 in več ali pa obseg pasu nad 80 centimetrov. Po podatkih CINDI
Slovenija (CINDI, 2011) je za določitev ogroženosti za nastanek srčno žilnih bolezni z
debelostjo povezan poleg ITM tudi obseg pasu. Intervjuje smo označili glede na enoto
intervjuja, po vrstnem redu izvedbe intervjujev: mladostnik – M1, M2, M3 in odrasla
356
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
oseba – O1. V nadaljevanju smo izvedli kodifikacijo intervjujev. Kode smo uredili v štiri
kategorij: vzorec prehranjevanja, prosti čas in telesna aktivnost, čustveno odzivanje na
hrano, kompulzivno prenajedanje, samopodoba mladostnikov in njihovo počutje.
REZULTATI IN RAZPRAVA
V nadaljevanju predstavljamo kategorije.
Prehranjevalne navade
V raziskavi (Gregorič, 2010) »Odnos otrok in mladostnikov do prehrane« so ugotovili,
da otroci in mladostniki relativno dobro poznajo nasvete za zdravo prehranjevanje;
med njimi so omenjali zlasti mešano in pestro prehrano, uživanje manj mastnih jedi
in živil, rednih obrokov, sadja in zelenjave in vitaminov. Zelo dobro poznajo tudi
koristi zdravega prehranjevanja. Velika večina pa ima ohlapno ali površno znanje o
prehrani, saj poznajo le splošna priporočila. Otroci in mladostniki menijo, da se za
določeno hrano odločijo na podlagi njenega okusa, videza, vonja in barve (Gregorič,
2010). Gillis et al (2010) ugotavljajo, da imajo tudi šolski zavodi vpliv na prehranjevanje otrok in mladostnikov. Dokazali so, da si mladostniki izoblikujejo prehranjevalne navade v zgodnjem otroštvu, te pa se nadgradijo v šolskih ustanovah (Gillis et
al, 2010). Avstrijska raziskava (2000), predstavlja mnenja, o izredno velikem vplivu
staršev na prehranjevanje otrok. Pravijo tudi, da je debelost zdravstveni problem, ki
ga je potrebno reševati. Promocije zdravega načina življenja niso dovolj, dobro bi bilo
narediti delavnice, priporočila za zdrav način življenja pa udejanjiti. To pomeni, da
znajo vključiti teoretično znanje v svoje življenje (Zwiauer,2000). Po priporočilih naj
bi mladostniki zaužili do 5 obrokov na dan, ki naj bi bili pravilno razporejeni. Ugotovili
smo, da izmed naših intervjuvank, dve ne zajtrkujeta. Drugi dve intervjuvanki pa ne
moreta začeti dneva brez zajtrka. Ugotovili smo tudi, da ko pridejo iz šole, imajo
takoj kosilo. Ko pojedo, gredo takoj naredit naloge oz. za računalnik. Takole navajajo:
»Nikoli ne jem zjutraj preden grem v šolo.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam
kosilo, se najem in grem malo za računalnik.«(M1) in »Preden grem od doma, spijem
čokoladno mleko.« in nadaljuje »Ko pridem domov, imam kosilo, nato grem malo za
računalnik, potem naredim naloge«(M2).
Intervjuvanka, ki ne more brez zajtrka, navaja: »Ko se zbudim, si pripravim nekaj toplega za jesti, po navadi kakšne ovsene kosmiče, pa toplo mleko« nadaljuje »Ko pridem
domov, je kosilo, pojem in potem grem še malo za šolo pogledat, naloge, al pa če se
mam kej za učit«(M3). Intervjuvanka, ki je diabetik, ni bila navajena jesti zajtrka, zdaj
pa pravi: »Začela sem jesti zjutraj, ovsene kosmiče z mlekom ali pa z jogurtom, pred
tem pa nisem nikoli zajtrkovala«(O1). Med obroki imajo zelo rade prigrizke. Nato sledi
večerja, pred televizijo, ko se jim konča dan. Takole pripovedujejo: »Pridem domov, se
najem in po navadi grem pred televizijo. Potem se grem stuširat pa spet za računalnik
in spat.« (M1) in »Potem grem pogledat kakšen film, potem je večerja. Se grem pripravit
za spanje in še malo za računalnik in spat.«(M3) ter »Naredim še kaj za šolo, malo sem
na računalniku in nato pod tuš. Ko se stuširam, imam večerjo, pojem in grem po navadi
pred televizijo. Nato grem spat«(M2) Ugotovili smo, da so intervjuvanke seznanjene z
zdravo prehrano, le da se tega bolj malo držijo. Zdrava prehrana za njih pomeni: »Zdrava
prehrana je za mene sadje in zelenjava, nekaj, kar vsebuje vitamine in minerale, ker
357
Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo
to rabi telo. Tudi ogljikovi hidrati so pomembn, in sam to preveč redi, npr. kruh. «(M1)
in »Za mene je zdrava prehrana sadje in zelenjava, potem so ogjikovi hidrati, ampak ne
veliko, ker redijo. Zelo veliko se tudi v šoli zdej govori o zdravi prehrani. Kar naprej o
tem. « (M2), ter »Ja, zdrava prehrana je to, da ti zaužiješ dovolj vitaminov in mineralov.
Veliko zelenjave in sadja, pa tudi kakšne beljakovine, pa tudi ogljikove hidrate«(M3)
Intervjuvanke navajao zelo dober občutek, ko se pri hrani pregrešijo. Rade posegajo po
sladkarijah, oreščkih, nezdravi prehrani. Tako pravi o svoji najljubši hrani: »Obožujem
pire krompir, špinačo pa meso. Mmmmm, ko sestra naredi špinačo, da velik mleka, pa
tako kremasto je. Njami.«(M2) in »Pomfri, mmmmm, tako dolgo ga nisem jedla, nageci,
pica, pa burek, palačinke z nutelo, njami »(M1). »Najraje pa pijem kokakolo (smeh),
cedevito, sok ali pa vode z okusi.«(M1) in »Nisem ena izmed tistih, ki pije vodo po jedi,
po navadi spijem sok, vodo z okusi, če je seveda doma, če ne pa tudi potem vod« (M2).
Za otroke je priporočen omejen vnos sladkanih pijač in sokov, le-te naj zamenjajo z
vodo ali sveže stisnjenim pomarančnim sokom le za zajtrk. Ključni dejavniki za razvoj
debelosti med mladostniki so, da se ne držijo priporočil za zdravo prehranjevanje (36).
Sprememba načina prehranjevanja ne vključuje samo posameznika s prekomerno težo,
ampak tudi njegovo družinsko okolje (37). Doug Vinsel (39) meni, da morajo biti v proces spreminjanja vključeni vsi družinski člani, da le tako lahko pozabijo na svoje stare
družinske razvade in tako vpeljejo nove navade v družinsko življenje.
Telesna aktivnost
V raziskavi (Drev, 2010) »Odnos mladostnikov do gibanja« so ugotovili, da otroci in
mladostniki dobro poznajo korist gibanja, prav tako so kar dobro seznanjeni s priporočili,
koliko se je treba gibati. Vendar vedenje in znanje o priporočilih in koristih ni dovolj.
Poleg otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo veselje do gibanja, predvsem
občutek, da je sposoben izvajati določene gibe ali vaje. Velik vpliv imajo na gibanje
starši. Le-ti dajejo večinoma prednost šoli in učenju, ne pa gibanju. Intervjuvanke o
telesni aktivnosti pravijo takole: »Po navadi sem veliko zunaj, igram košarko ali pa
nogomet. Športno vzgojo imamo 2-krat na teden, pa se mi ne zdi dost. Všeč mi je ko
tečemo in se razgibamo, a se mi zdi premalo, da se samo 2-krat na teden gibaš. Ne
ukvarjam se z nobeno aktivnostjo več. Trenirala sem nogomet, pa sem nehala, ker mi
je šlo vse na živce. Vedno sem bila najslabša, odbor me ni izbral, da bi šla na priprave,
nisem bila dovolj dobra in sem zato nehala«(M1) in »Ja, ukvarjam se s plesom, 1-krat
na teden, eno uro in pol, drugače pa itak vsak dan eno uro hodim peš do železniške pa
potem še nazaj, tako da se mi zdi dosti, kar se ukvarjam z aktivnostjo. Je to tudi kr
neki, a ne veliko. Se mi zdi, da je to v redu, 1- 1,5 gibanja na dan. Tudi boljši občutek
je. Prej, ko smo živeli še v Ravnah, sem imela 5 min do postaje, zdaj pa vidim, da zjutri
tudi veliko več energije dobim ko grem peš, se med potjo prebudim ko je kr hladno.
Potem nazaj se mi glih ne da najbolj hodit, ampak potrpim, pa pridem vseeno domov.
Po mojem, če ne bi šla peš nazaj, potem tudi ne bi imela zagona za učenje. Manj bi
se učila. Ne bi imela takšne energije«(M3), ter »Začela sem se ukvarjati s plesom, že
en mesec. Hip-hop oz. so vse zvrsti glasbe. Imamo 3-krat na teden, po navadi po 2 uri.
Kar se mi zdi, da je dosti. Po navadi, ko gremo ven s prijateljicami, gremo na otroško
igrišče, tam posedimo in se malo pogovarjamo, ali pa preprosto gremo na sprehod, nič
kaj veliko.«(M2) Odrasla intervjuvanka pa pravi: »Ja. Ukvarjam se s fitnesom. Sedaj sem
se preselila, sem si vse aparature dala v sobo. Ta teden še imam izpite, z naslednjim
ponedeljkom pa začnem s telovadbo redno. Trebušnjaki, sklece in steper. 30-45 min
na dan, zvečer ali pa zjutraj, ko imam čas, ampak ne vsak dan. Decembra začnem pa
358
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
še na aerobiko hodit, 2-krat na teden. Nekaj za sebe, da se malo razbremenim, zaradi
hrbtenice, zdravja na splošno.«(O1) Zanimivo je, da pri vseh intervjuvankah opazimo, da
so se z aktivnostjo začele ukvarjati v zadnjem času, ali da jih je prisilil način življenja.
Zasledimo celo govor o prihodnjiku, kar je značilno za obljube, ki si jih ljudje dajejo, jih
pa redko izpolnimo. Nobena ni navajala, da z veseljem skrbi za svojo kondicijo in zdrav
življenjski slog. Pri vseh je začutiti zadržanost do aktivnega načina življenja.
Čustveno odzivanje na hrano, kompulzivno prenajedanje
Otroci ali mladostniki se velikokrat odločijo za diete, da bi shujšali. Iz jedilnika izločijo
vso hrano, ki naj bi redila. Tako pripravijo telo do stradanja, s tem želijo spremeniti
postavo ali telesno težo kot rezultat negativne energijske postave. Tak način nižanja
telesne teže v večini primerov privede posledično do motenj prehranjevanja, ki vodijo v
motnje hranjenja, kot so kompulzivno prenajedanje, anoreksija nervoza in bulimija nervoza (Butryn, Wadenn, 2005). Gre za prisilno vedenje, ker človek ponavlja nekaj, česar
sicer ne želi, ampak se temu ne more upreti. Za kompulzivno prenajedanje je značilno
bolj ali manj pogosto prenajedanje, lahko celo do fizične slabosti. Oseba se lahko prenajeda po malo čez cel dan ali pa v ekscesnih epizodah(Ogris, 2000). Ugotovili smo, da
se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri vseh štirih intervjuvankah, vendar pri vsaki
drugače. Velikokrat se pojavlja ob čustveno bolj izrazitih reakcijah. Izpostavila bom štiri
najpomembnejše. Prva je zaradi stresa, ki ga povzroča šola oz. kontrolne naloge, ali pa
zaradi dela. Takrat dobijo povečano potrebo po hrani oz. sladkem, da se lahko pomirijo
in sprostijo. Takole navajajo občutke: »Najhujše je takrat, ko imamo kontrolne naloge,
sem zelo živčna in roke se mi potijo« nadaljuje » zato grem vedno en dan prej v trgovino
in si kupim nekaj sladkega, da lahko pojem« (M2) in »Vedno, ko se učim, moram imeti
nekaj sladkega zraven, da lahko pojem, pa naj so to: čokolade, bonboni, banane oz. sadje kakršnokoli, vedno imam to zraven« (M3). Drugo čustvo, ki bi ga izpostavili, je žalost,
ki se prekriva z jezo. Vsak posameznik se drugače odziva na čustvene reakcije, vendar
se te med seboj prepletajo. Kadar so jezni ali žalostni se velikokrat zatečejo k hrani,
ker s tem zatrejo občutke. Navajajo: »Ko sem žalostna, pojem največ čokolade, takoj
sem bolj vesela.«(M2) in »Ko sem jezna, grem večkrat jest, po navadi si vzamem kakšne
krekerje, karkoli samo da je slano« nadaljuje » če ne najdem ničesar, sem zelo jezna in
takrat tudi stresam jezo na drugega, čeprav vem, da ni ničesar kriv ampak si ne morem
pomagati.« (M1) ter ravno obratno »Ko sem ponavadi jezna ne jem ničesar, takrat grem
v sobo in se zaprem.« (M3). Naj omenimo še neprijetne občutke ob prekomernem hranjenju: »Ko se preveč najem, me trebuh boli, mi je slabo, ni lep občutek. Čutim, da
sem preveč jedla. Potem po navadi počakam, da se hrana uleže, grem sedet ali ležat.
Včasih pa spijem kozarec vode in mi je boljše. Če ne, se uležem pred televizijo ali pa
grem spat.« (M1) in » Počutim se zelo napihnjeno, slabo mi je, ne morem se premikati.
Grozno se počutim, morem se iti takoj uleči za nekaj časa, ker ne morem nič.«(M2) ter
»Občutim, da imam poln trebuh oz. prepoln, čisto brez energije, še otežkočeno dihanje
se mi zdi, da je, ko se preveč najem. Potem je zadnje, kar naredim, da grem pred televizijo in se uležem, pa počakam, da se hrana uleže, ker drugega enostavno ne moreš
početi«.(M3) Odrasla intervjuvanka navaja svoje občutke tako: »Ko pa preveč jem, se
zredim, se počutim brez energije, zaspana sem, nič se mi ne da. Nisem ona ta prava, ne
paše mi nič.« (O1) med odgovori ni bistvene razlike, vse izražajo svoje občutke podobno.
Raziskovalci poudarjajo, da se kompulzivno prenajedanje pojavlja pri otrocih, ki so stari
8 let in več. Ugotovitve, da je omejitev povezana z višjim indeksom telesne mase skozi
obdobja, podpira teorijo, da so omejitve s hrano opozorilo in ne dejavnik tveganja za
359
Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
debelost v mladosti. Prekomerno težki otroci se odrekajo hrani, da bi ohranili svojo telesno težo, vendar jim to večkrat spodleti. Manjka jim volje in samomotivacije. Raziskovalci navajajo, da se tega otroci niso naučili iz medijev ali da to počnejo zaradi mode.
Ta vzorec predstavlja splošno populacijo otrok z visokim tveganjem za debelost v odrasli
dobi (Tanofsky-Kraff et al, 2009). Na Norveškem so naredili raziskavo (Zachrisson et al,
2008), da bi ugotovili, kako vplivajo časovni trendi na motnje hranjenja. Raziskovali so
časovne trende in pojavnost motenj hranjenja med letoma 1991 in 2005. Ugotovili so, da
se je pojavnost debelosti podvojila za kar 50 odstotkov od leta 1991. Pojavnost motenj
hranjenja pa se je zvišala za nekaj odstotkov, kar ni primerljivo s pojavnostjo debelosti.
Bulimija nervoza se je zvišala za 2 odstotka od leta 1991, tako da je bilo leta 2005
registriranih 4 odstotke ljudi z diagnozo bulimijo nervozo. To pomeni, da časovni trendi
nimajo velikega vpliva na motnje hranjenja, saj se lahko razvijejo tudi pri normalno
težkih mladostnicah. Dejavniki so med seboj tesno povezani in prepleteni, ni pa nujno,
da imajo predispozicijo za motnje hranjenja. Glede na časovno obdobje se zvišujejo
motnje prehranjevanja, ki pa niso nujne, da se razvijejo v motnje hranjenja.
in so se zato zatekli k nezdravi prehrani – sladkarijam, po mojem mnenju, so zato tako
debeli. Potem verjetno želijo shujšati in se odrekajo hrani, ampak ne za dolgo. Ko ne
morejo več, se zopet prenajejo in je vse potem še hujše, ker si ne morejo pomagati.
Mislim, da je to nek začaran krog.«(M2) ter »Mislim, da morajo spremeniti prehrano.
Nekateri se pa res bolj malo gibajo, pa večinoma sladkarije jedo, kar pa se mi zdi, da ni
prav. Vsaj tisto zdravo prehrano, pa pol ure gibanja na dan bi pa lahko vsak naredil za
sebe. Ja, nekateri imajo zaradi kakšne bolezni te težave, drugi pa verjetno zaradi tega,
ker se nič ne gibajo, pa preveč jedo nezdravo hrano.«(M3). Tudi do svoje prekomerne
teže imajo intervjuvanke negativen pogled. Zelo slabo se počutijo, ko jih ljudje gledajo
z drugimi očmi in jih na nek način zaničujejo. To jim zmanjšuje samozavest, padejo
lahko tudi v depresijo, se izolirajo in oddaljijo od družbe. Takole navajajo: »Vsi jih
zmerjajo, da so debeli, ker hodijo v Mc Donald´s, ne moreš biti debel samo zato, ker
hodiš v Mc Donald´s.«(M1) in »Ker jih potem vsi zmerjajo, se nočejo družiti z njimi. Jaz
pa tega ne razumem«(M2). Zanimivo je opisala občutek starejša intervjuvanka: »Včasih
si bil kužen. Ljudje se te kar izogibajo in ni dober občutek. Slabo sem se počutila.«(O1)
Samopodoba mladostnikov in njihovo počutje
ZAKLJUČEK
Otroci že v zgodnji starosti začnejo primerjati svoje telo s telesom vrstnikov. Znanstveniki so ugotovili, da se ta proces začne že od 5 leta starosti naprej. Enačijo se s prijatelji
in v glavi si ustvarijo svojo sliko, kako naj bi izgledali. Otroci imajo svoje starše za idole,
hočejo jim biti podobni, zato jih imajo za vzgled. Starši, ki so nezadovoljni, bodo ta
vzorec prenesli tudi na otroke. Torej imajo pri oblikovanju telesne podobe mladostnika
velik vpliv starši, seveda pa tudi okolje (Cave, 2009). Ugotovili smo, da imajo intervjuvane mladostnice zelo nizko samopodobo, saj vse navajajo, da bi rade bile podobne
drugim, predvsem svojim prijateljem. Navajajo: »Celo svoje življenje bi spremenila,
celo sebe. Rada bi bila podobna drugim, ker sem debela.« (M1) in »Vem, da nisem zelo
debela, ampak sama sebi nisem všeč in me moti moj trebuh. Na živce mi gre, najraje bi
ga izrezala, če bi lahko. Ker ko vidim druge si sama potem sploh nisem všeč. Pa sej ne,
da bi se spremenila zaradi drugih, ampak ni mi vseeno.«(M2) V adolescenci so mladostniki, zaradi vseh sprememb na telesu, zelo občutljivi na določene komentarje glede telesa in videza. To je tudi čas, ko so nekateri mladostniki pod velikim vplivom in pritiskom
s strani medijev in podobe vitkosti, ki jo predstavljajo mediji (Seidenfeld-Kaplan et al,
2004). V Avstraliji (Gibson et al, 2008) je bila narejena študija, v kateri so dokazali,
da mladostniki z višjim indeksom telesne mase kažejo očitne znake depresije, nezadovoljstvo s samopodobo, nizkim samospoštovanjem, slabšo kvaliteto življenja, slabše
socialne stike, vedenjske motnje in motnje hranjenja. Pri prekomerno težkih otrocih so
se pojavljali tudi simptomi nizkega samospoštovanja, samopodobe in motnje hranjenja.
Preobremenjeni so z izgledom, njihovo postavo in telesno težo, kar pa nekako vodi v zatekanje k hrani. Bannon, Hunter-Reel et al (2009) so ugotovili, da je stigma »debelosti«
zelo močna, saj opomni, kako močan vpliv ima družba na sprejemanje ljudi. To pomeni,
da so ljudje s prekomerno težo na nek način stigmatizirani, kot bi bila to kužna bolezen,
ki se je ne da ozdraviti. Ugotovili so tudi, da je samopodoba deblih ljudi zelo nizka, saj
se jim zdi, da niso privlačni. Krivijo sami sebe, ker nimajo nadzora nad svojim telesom in
prehranjevanjem (Bannon, Hunter-Reel et al, 2009). Kakšen pogled imajo intervjuvanke
na prekomerno težke oziroma debele ljudi: »Bogi so, ker se nekateri težko gibljejo,
komaj govorijo, še bolj se redijo, ko so doma.«(M1) in »Saj se mi smilijo prekomerno
težki otroci, ker so tako debeli. Ampak se mi zdi, da so našli uteho v hrani, namesto v
prijateljih, in to je narobe. Verjetno sami sebi niso bili všeč, nihče jih ni hotel poslušati
Mladostniki vse več uporabljajo hrano kot nekakšno tolažbo, bodisi da umirijo svoja
čustva ali potrebe. Tako smo dobili mladostnikov pogled in njegovo počutje, ki se kaže
na odnos preko hrane. Način razmišljanja prevzemajo predvsem od svojih vrstnikov in
okolja, v katerem živijo. Nezadovoljstvo s svojo podobo kažejo zelo izrazito. Želijo
spreminjati določene stvari, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu, vendar jim
primanjkuje motivacije. Na nek način se bojijo spremembe, kaj jim bo to prineslo.
Potrebujejo zelo veliko spodbude, podpore od družine, da lahko naredijo korak naprej
in spremenijo svoje prehranjevalne navade. Res je, da je to dolgotrajen proces, vendar je to edini način za spremembo življenjskega sloga. S tem se vrne veliko več energije, zgradi se pozitivna telesna podoba in na koncu tudi zadovoljstvo s samim seboj, kar pa je neprecenljivo. Motnje hranjenja se lahko razvijejo zelo hitro, je samo
vprašanje časa-kdaj. Mladostnike je potrebno poslušati in vzpostaviti zaupanje v komunikaciji. Le tako lahko medicinska sestra in zdravnik ugotovita, ali gre pri mladostniku
za motnje hranjenja ali motnje prehranjevanja. S tem se izognemo posledicam. Že v
šolskem obdobju so pomembni izobraževanje in vzgoja za zdravo prehrano ter ponudba
ustrezne prehrane. Učenje zdravega prehranjevanja preko družine, izobraževalnih in
zdravstvenih institucij ter korektnega predstavljanja in oglaševanja v medijih, naj postane vseživljenjsko učenje. Pri tem je pomemben multisektorski in multidisciplinaren
pristop. Pomembno je zdravstveno vzgojno izobraževanje družin, kako naj otrokom
ponudijo pravilno hrano in prehranjevalni režim. Starši naj bi se z otroki ukvarjali in
poslušali njihove potrebe, jih spodbujali in sami sprejeli nov način zdravega prehranjevanja. Tukaj nastopimo medicinske sestre s pogovorom in svetovanjem, kako spremeniti način nezdravega prehranjevanja, kako vključiti celotno družino v dejavnosti, ki
bodo koristile družini. Ugotavljamo, da je potrebno zdravstveno-vzgojno delovanje na
celotno družino, ne samo mladostnikov. Največjo pomanjkljivost pa vidimo v tem, da
mladostniki poznajo veliko teorije, ne prenesejo pa je v življenje. Pomemben dejavnik,
ki ga je potrebno upoštevati v procesu zdravljenja debelosti je krepitev samozavesti.
Udeležencu je potrebno pomagati, da se nauči sprejemati samega sebe takšnega kot je,
da najde moč pri spreminjanju nezdravih življenjskih navad v bolj zdrave. Ljudem naj
postane skrb za zdravje užitek in ne obremenitev, kar vodi v krepitev samozavesti.
360
361
Mladostnik s prekomerno težo izziv za zdravstveno vzgojno delo
LITERATURA
1. Avbelj M, Saje-Hribar N, Seher-Zupančič M et al. Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oz. 16 let starimi mladostnicami in mladostniki v Sloveniji. Zdrav Vestn. 2005; 74: 753-759.
2. Bannon LK, Hunter-Reel D, Wilson G T, Karlin A R. The effects of causal beliefs
and binge eating on the stigmatization of obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(2):
118-124.
3. Butryn L M, Wadden AT. Treatment of overweight in children and adolescent:
does dieting increase the risk of eating disorders?. Int J Eat Disord 2005; 37(4):
285-293.
4. Cave E K.Youth in mind. Influences of disordered eating in prebuscent children. J Psycho Nurs 2009; 47(2): 21-24.
5. Drev A. Odnos otrok in mladostnikov do gibanja: izsledki fokusnih skupin.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010.
6. Gibson Y L, Byrne M S, Blair E, Davis A E, Jacoby P, Zubrick R. S. Clustering of psychosocial symptoms in overweight children. Austral New Zea J Psychi 2008;
42: 118-125.
7. Gillis B, Mobley C, Stadler D D et al. Rationale, design and methods of the
healthy study nutrition intervention component. Inter J Obesity 2009; 33: S29S36.
8. Gregorič M. Odnos otrok in mladostnikov do prehrane: izsledki fokusnih
skupin. Ljubljana, 2010.
Valentina Djerdji, Tamara Štemberger Kolnik
14. Papuga P, Globočnik P P. Naša prehrana odsev nas samih: vodnik do zdrave
prehrane in uravnotežene prehrane. Komenda: Daofa, 2007.
15. Polunin M. Zdravilna hrana. In: Kaj se skriva v hrani. Ljubljana: Domus, 1999:
6-20.
16. Seidenfeld-Kaplan EM, Sosin EMD, Rickert VI. Nutrition and eating disorders in
adolescents. Mou Sinai J Medic 2004; 71(3): 155-161.
17. Sernec K. Sodobni vidiki in načini zdravljenja motenj hranjenja. Farm Vest
2010; 61(2): 106-109.
18. Suwa-Stanojević M. Prehrana in zdravje: učbenik za 1. letnik. Ljubljana: Zavod
IRC, 2009.
19. Tanofsky-Kraff M, Yanovski ZS, Schvey AN, Olsen HC, Gustafson J, Yanovski AJ.
A prospective study of loss of control eating for body weight gain in children
at high risk for adult obesity. Int J Eat Disord 2009; 42(1): 26-30.
20. Vinsel D. Shedding old habitsto create new future: Interactive program targets
childhood obesity by teaching healthy lifestyle choices. Healthcare executive
2010; May/June: 70-72.
21. World Health Organization. What are the causes?. Dostopno na: http://www.
who.int/dietphysicalactivity/childhood_why/en/index.html. <30.12.2010>.
22. Zachrisson D H, Vedul-Kjelsas E, Gunnar Gotestam K., Mykletum A. Time trends
in obesity and eating disorders. Int J Eat Disord 2008; 41(8): 673-680.
23. Zwiauer M F K. Prevention and treatment of everweight and obesity in children and adolescents. Eur J Pediatr 2000; 159: Suppl 1: S56-S68.
9. Kuhar M. V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004: 84-120.
10. CINDI Slovenija. Obseg pasu. Dostopno na: http://cindi-slovenija.net/index.ph
p?Itemid=113&id=192&option=com_content&task=view. <3.1.2011>.
11. Overweight and obesity. Dostopno na: www.who.int/mediacentre/factsheets/
fs311/en/index.html. <30.12.2010>.
12. Ogden J. The psychology of eating: from healthy to disordered behavior. In:
eating disorders, 1st ed.: Australia: Blackwell publishing, 2003: 179-218.
13. Ogris A. Motnje prehranjevanja-kompulzivno (prisilno) prenajedanje.
Psihološka obzorja. Društvo psihologov Slovenije, 2000; 9(3): 25-44.
362
363
Alenka Terbovc, Andrej Fink
Modeli odločanja v dispečerski
službi zdravstva
Medical dispatch service decision model
Alenka Terbovc, Andrej Fink
POVZETEK
ABSTRACT
Teoretična izhodišča: V slovenskem prostoru še ni bila izvedena raziskava, ki bi
ugotavljala stanje glede uporabe modelov
odločanja v dispečerski službi zdravstva.
Background: There is no such a survey,
which would represent the usage of decision making models in Emergency Medical
System in Slovenia.
Cilj: Cilj raziskave je bil ugotoviti ali se
v Prehospitalnih enotah nujne medicinske
pomoči oz. v dispečerski službi zdravstva,
uporabljajo modeli odločanja.
Aim: The objective of study was to find
out if decisions making models for dispatch
were being used in the Prehospital Emergency Medical System in Slovenia, in which
form they were being used and for which
medical conditions. Also the objective of
study was to find out the advantages of use
the decision making models.
Metoda: Uporabljena je bila metoda anketiranja. Med zdravstvene delavce v
Prehospitalnih enotah Kranj, Ljubljana,
Celje in Maribor je bilo razdeljenih 80
vprašalnikov. Vrnjenih je bilo 63, kar
predstavlja 78,7 % realizacijo vzorca. Za
statistično obdelavo podatkov smo uporabili SPSS 15.0.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da se modeli odločanja uporabljajo v
60 % raziskovanih enot nujne medicinske
pomoči. Modele odločanja v celoti uporabljajo v Ljubljani (35,0 %) in Mariboru
(16,0 %) in občasno za določena stanja
Celju (19,0%), medtem ko jih v Kranju
sploh ne uporabljajo (30,0 %). Raziskava
je pokazala, da uporaba modelov prinaša
veliko prednost.
Razprava: Rezultati raziskave so pokazali,
da se stanje na področju zdravstvenega
VŠZNJ
Alenka Terbovc - [email protected]
pred. mag. Andrej Fink - [email protected]
364
Methods: The method of survey via a questionnaire was used. 80 questionnaires were
given out to health workers in the following Prehospital units: Kranj, Ljubljana,
Celje and Maribor. 63 questionnaires were
returned, which represents a 78,7% sample
realization. For the statistical analysis the
SPSS 15.0 (Statistical Package for the Social
Sciences)was used.
Results: The results of the study show that
decision making models are being used in
60% in the four prehospital units. The decision making models are being used in
all cases in Ljubljana (35,0%) and Maribor
(16,0%) and in only some cases in Celje
(19,0%), while in Kranj thea are not used at
all (30,0%). The study also shows that the
dispečerstva izboljšuje. Anketirani se v
večini primerov strinjajo, da je smiselna uporaba modelov/algoritmov za vsa
bolezenska stanja in za vse dispečerske
dogodke, kakor tudi za obravnavo
naročil za reševalne prevoze. Poleg tega
prevladuje poenotenje mnenj tistih
zdravstvenih dispečerjev, ki modele/algoritme odločanja pri svojem delu uporabljajo, da le-ti prinašajo zdravstvenim
dispečerjem veliko prednosti.
Zaključek: Raziskava izvedena na štirih
največjih prehospitalnih enotah nujne
medicinske pomoči v Sloveniji ugotavlja, da se modeli odločanja uporabljajo v
praksi, kar prinaša vrsto praktičnih prednosti. Istočasno se postavlja vprašanje
kakšno je pravzaprav stanje v dispečerski
službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar
je lahko dobra iztočnica za nadaljnje
raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko
stanja dispečerske službe zdravstva v
Sloveniji.
Ključne besede: zdravstveni dispečer,
dispečerstvo, modeli odločanja, algoritmi, nujna medicinska pomoč.
use of decision making models has a lot of
advantages.
Discussion: Three out of four prehospital
units included in the survey used a decision
making model. This shows that medical dispatching is improving. Those interviewed in
most cases agreed that the use of decision
making models/algorithms is viable, makes
sense, is consistent and is safe for all medical conditions when deciding to dispatch
ambulance transport.
Most encouraging is also the fact that medical dispatchers using decision making models/algorithms are unanimous in that these
represent many advantages for their work.
Coclusion: Study included four bigest prehospital units in Slovenia. The study shows
that decision making models are being used
and that the use has a lot of advantages.
At the same time appears the question of
usage the decision making models in other
units in Slovenia. That could be also an
objective for further study, which results
would represent the actual state of Emergency Medical System in Slovenia.
Key words: medical dispatcher, medical
dispatching, dispatching, decision making
models, decision algorithms, emergency
medical service, emergency operations
room.
UVOD
Odločanje je kompleksen proces, ki vključuje procese kritičnega razmišljanja,
reševanja problemov in ustvarjalnosti. Težko je opredeliti, da gre pri odločanju samo
na cilj usmerjeno dejavnost, ampak je tudi proces iskanja ciljev (Bohinc, Gradišar,
2003). Najpreprostejša in zelo splošna opredelitev modela odločitve je, da odločitev
pomeni izbiro med možnostmi (Tavčar, 2006). Dispečerska služba zdravstva in s tem
tudi zdravstveni dispečer imata v sistemu nujne medicinske pomoči bistveno vlogo.
Zdravstveni dispečer je prvi, s katerim pride življenjsko ogrožen bolnik neposredno ali
posredno v stik oziroma mu zdravstveni dispečer preko navodil klicateljem za nudenje prve pomoči preko telefona tudi prvi nudi nujno medicinsko pomoč (Fink, 2001).
Modeli odločanja vsebujejo algoritme ali smernice, ki pomagajo dispečerju v zdravstve
do sprejetja odločitve na podlagi ugotovljenih simptomov in vrst dogodka (npr. nezavest)
in ne na podlagi postavljanja diagnoz preko telefona (Clawson, 1989). Modeli odločanja
z uporabo algoritmov pomagajo dispečerju v zdravstvu do sprejetja hitre dispečerske
365
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva
odločitve, od katerih je pogosto odvisna uspešnost intervencije ekipe nujne medicinske
pomoči na terenu (Mohor, 2005). Nolan et al., (2010) poudarjajo, da mora biti zdravstveni dispečer usposobljen za pridobivanje informacij s spraševanjem kličočih po točno
določenem protokolu oz. algoritmu.
Cilj raziskave je bil ugotoviti prisotnost modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva, kakšne so prednosti modelov odločanja ter za katera bolezenska stanja je uporaba
modelov/algoritmov smiselna.
METODE
Metode in tehnike zbiranja podatkov
Za raziskavo smo uporabili metodo anketiranja. Raziskava je potekala od 04. 10. 2010 do
22. 10. 2010. Anketne vprašalnike smo skupaj s spremnim listom poslali v Prehospitalne
enote nujne medicinske pomoči Kranj, Ljubljana, Celje in Maribor. Anketne vprašalnike
smo poslali vodjem reševalnih postaj, kateri so anketne vprašalnike razdelili med tiste
zdravstvene delavce, ki opravljajo delo zdravstvenega dispečerja. Respondentom je
bila zagotovljena anonimnost. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani
in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni viri so bili pridobljeni z anketnim
vprašalnikom in analizirani s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0. sekundarni viri so bili
zbrani s pomočjo strokovne literature in interneta (baze CINAHL in COBISS).
Opis instrumentarija
Kot instrument smo uporabili anketni vprašalnik sestavljen iz štirih sklopov. Prvi sklop
se je nanašal na demografske podatke, vseboval je pet vprašanj zaprtega tipa. Drugi
sklop se je nanašal na zdravstveno dispečerstvo in je vseboval enajst vprašanj zaprtega
tipa. Tretji sklop se je nanašal na prednosti/slabosti uporabe modelov/algoritmov pri
dispečerskih odločitvah in je vseboval sedem vprašanj zaprtega tipa in deset trditev, ki
so jih anketirani ocenili po Likertovi lestvici od 1 do 5, pri čemer je 1 pomenilo, da se s
trditvijo sploh ne strinjajo, 2 je pomenilo, da se s trditvijo ne strinjajo, 3 je pomenilo,
da se niti ne strinjajo niti strinjajo s trditvijo, 4 je pomenilo, da se s trditvijo strinjajo
in 5 je pomenilo, da se s trditvijo popolnoma strinjajo. Četrti sklop se je nanašal na uporabo modelov/algoritmov v praksi in je vseboval šest trditev, ki so jih anketirani ocenili
po Likertovi lestvici od 1 do 5. Za sklop devetih trditev o prednosti dispečerskih modelov
in šestih trditev o uporabi dispečerskih modelov smo izračunali zanesljivost pridobljenih
podatkov. Za prvi sklop trditev je Cronbach alfa znašal 0,91, za drugi sklop trditev 0,74,
kar predstavlja sprejemljivo stopnjo zanesljivosti instumentarija (Nunnally, Bernstein,
1994).
Drugi del preverjanja zanesljivosti je bil izveden na podlagi ponavljalne trditve v prvem
sklopu devetih trdite. Zadnja ali deseta trditev se je namenoma ponovila. Za preverjanje skladnosti obeh trditev (izvorne in ponovitvene) smo uporabili test Kappa. Katerega
vrednost je znašala 0,64. Vrednost Kappa je presegla prag 0,6, ki predstavlja zadovoljivo
stopnjo skladnosti med meritvama (Altman, 1991).
366
Alenka Terbovc, Andrej Fink
Opis vzorca
Uporabili smo nenaključni priročni vzorec. Za vzorec smo izbrali vse zdravstvene
delavce, ki v prehospitalnih enotah sprejmejo nujni klic. Med anketirane smo razdelili
80 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 63 vprašalnikov, kar predstavlja 78,7-odstotno realizacijo vzorca. V raziskavi je sodelovalo 76,2 % moških (N = 48) in 23,8 % žensk (N = 15). Od
tega jih ima 63,5 % srednješolsko izobrazbo (N = 40), 22,2 % (N = 14) ima visokošolsko
strokovno izobrazbo, 11,1 % (N = 7) ima podiplomsko izobrazbo – specializacijo in 3,2
% anketiranih (N = 2) ima podiplomsko izobrazbo – strokovni ali znanstveni magisterij.
Opis obdelave podatkov
Vzorec je bil opisan na podlagi frekvence in odstotka za kategorične dejavnike
oziroma povprečne vrednosti in standardnega odklona za numerične dejavnike. Dejavniki v povezavi z dispečerskim delom so bili predstavljeni na podlagi frekvenc in odstotkov.
Ocena uporabnosti dispečerskih sistemov je bila izračunana s povprečno vrednostjo in
standardnim odklonom. Izračunal se je tudi modus. Statistična analiza je bila izdelana s
programom SPSS 15.0.
REZULTATI
Z pridobljenimi rezultati smo ugotovili, da prvi klic v nujni medicinski pomoči v 63,5 %
(N = 40) prejme poklicna skupina srednja medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo
diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstvenik v 22,2 % (N = 14) in zdravniki
14,3 % (N = 9).
V 55,6 % (N =35) anketirani opravljajo le delo zdravstvenega dispečerja, medtem ko jih
41,3 % (N = 26) opravlja še delo v ambulanti za nujno medicinsko pomoč in 3,2 % (N = 2)
opravljata drugo delo.
Pri izvajanju del zdravstvenega dispečerja jih 69, 8 % (N = 44) uporablja navodila za
izvajanje dispečerske službe, 28,6 % (N = 18) navodil za izvajane dispečerske službe ne
uporablja, 1,6% (N = 1) ne ve odgovora.
Ugotovili smo tudi, da so se anketirani za naloge zdravstvenega dispečerja učili v 82,5
% (N = 52) od sodelavcev z izkušnjami, 17, 5% (N = 11) jih je znanje pridobilo od vodje
reševalne postaje, v 15, 9 % primerov pa od vodje dispečerske službe (N = 10). V 7,9
% anketiranci navedejo odgovor neposredni vodja službe. Rezultati so prikazali, da v
76, 2 % (N = 48) anketiranih v službi nima predpisanega programa za usposabljanje za
naloge dispečerstva, 3,2 % jih ni vedelo odgovora (N = 2), le 20,6 % anketiranih ima v
službi program za usposabljanje za naloge zdravstvenega dispečerja (N = 13). Rezultati uporabe modelov/algoritmov po prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči
pokažejo, da v prehospitalni enoti Ljubljana in Maribor pri svojem delu uporabljajo
modele/algoritme odločanja v 51,0 % (N = 32), v Prehospitalni enoti Celje uporabljajo
modele/algoritme odločanja v 16,0 % (N = 10), v Prehospitalni enoti Kranj pa pri svojem
delu 30,0 % ne uporablja modelov/algoritmov odločanja (N = 19). Rezultati o razvoju
algoritmov pa pokažejo, da 60,0 % anketiranih uporablja algoritme, ki so jih razvili sami
(N = 24), 17,5 % (N = 7) uporablja algoritme, povzete iz tujine, 15,0 % (N = 6) uporablja
algoritme, povzete iz slovenskega prostora, 7,5 % anketiranih ne ve odgovora (N = 3). Re-
367
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva
Alenka Terbovc, Andrej Fink
zultati tistih anketiranih, ki so modele odločanja v dispečerski službi zdravstva povzeli iz
tujine pokažejo, da 27,7 % anketiranih (N = 3) meni, da so algoritme povzeli iz modela Medicinsko prioritetno dispečiranje in 36,6 % anketiranih (N = 4) meni, da so algoritme povzeli iz modela Norveški indeks za nujno medicinsko pomoč, 36,6 % anketiranih
(N = 4) je navedlo odgovor drugo, vendar teh odgovorov ne moremo upoštevati, ker ni
opredeljeno, kateri drugi modeli odločanja to so.
modelov /algoritmov za obravnavo samo določenih dogodkov (PV = 2,29). Tudi z uporabo
modelov/algoritmov samo za obravnavo izrednih dogodkov (PV = 2,29) se anketiranci ne
strinjajo.
Z oceno uporabe algoritmov v povezavi s povečanim številom nudenja temeljnih postopkov oživljanja s strani očividcev ogroženi osebi do prihoda ekip nujne medicinske pomoči
rezultati pokažejo, da 36,5 % anketiranih (N = 23) opaža povečanje števila temeljnih
postopkov oživljanja s strani laikov, 12,7 % (N = 8) ne opaža povečanja števila temeljnih
postopkov oživljanja s strani laikov, v 49,2 % primerov anketiranci ne vejo odgovora
(N = 31), v 1,6 % primerov pa ni bilo podanega odgovora (N = 1).
Z raziskavo, ki smo jo izvedli v štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči, opažamo, da vsi, ki sprejemajo nujne klice (v nadaljevanju zdravstveni
dispečer), v velikem odstotku opravljajo delo srednje medicinske sestre/zdravstvenega
tehnika, manjši delež je diplomiranih medicinskih sester/diplomiranih zdravstvenikov
in zdravnikov, kar pa lahko povežemo z rezultati, ki prikazujejo, kdo prvi prejme nujni
klic, kjer je razmerje zelo podobno. Ravno tako prevladujeta poklica skupina srednja
medicinska sestra/zdravstveni tehnik, sledijo pa diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstveniki in zdravniki. Tak rezultat delno sovpada z ugotovitvami Kraffta (2006),
ki ugotavlja, da na področju Evropske unije nujni klic prejemajo urgentni medicinski
tehniki, paramediki, urgentni zdravniki, nadzorni zdravnik. V Nemčiji pa nujni klic poleg
paramedikov prejemajo tudi vodje gasilskih brigad, na Danskem pa policisti. V Ameriki
nujne klice prejemajo paramediki.
Z stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov rezultati
pokažejo, da je 4,8 % anketiranih (N = 3) mnenja, da je točnost opredelitve 50 %, 6,3
% (N = 4) jih meni, da je točnost opredelitve 60 %, za 70 % opredelitev točnosti uporabe algoritmov se je opredelilo 6,3 % anketiranih (N = 4). 7,9 % anketiranih (N = 5)
je mnenja, da je opredelitev točnosti 80 %, in 4,8 % anketiranih (N = 3) meni, da je
opredelitev točnosti uporabe algoritmov 90 %. V 46, 0 % anketirani niso vedeli odgovora
(N = 29), 22,2 % jih je odgovorilo, da ne spremljajo točnosti opredelitve uporabe algoritmov
(N = 14) in v 1,6 % ni bilo podanega odgovora (N = 1). Rezultati pokažejo, da je 55,6 % anketiranih mnenja, da je izvozni čas intervencijske ekipe z uporabo modelov/algoritmov
hitrejši (N = 35), 12,7 % anketiranih se s trditvijo ne strinja (N = 8) in 31,7 % anketiranih
ne ve odgovora (N = 20).
V tretjem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici od
1 do 5. Prikazani so rezultati o tem, ali modeli/algoritmi za odločitve v dispečerski službi
zdravstva vsebujejo morebitne prednosti uporabe. Rezultati pokažejo, da so kličoči delno
pripravljeni odgovarjati na vprašanja dispečerjev (PV = 3,60), da pa uporaba algoritma
vsekakor zmanjša možnost nastanka dispečerskih napak (PV = 4,24). Večina anketiranih
se strinja, da so z uporabo algoritmov vsi klici obravnavani enako (PV = 3,98) in da so
dostopni časi intervencijskih ekip posledično krajši (PV = 3,89). (PV = 4,05) dokazuje, da
uporaba algoritma omogoča hitrejši izvoz ekip nujne medicinske pomoči, kot to zahteva
standard, kar je znotraj dveh minut. Ravno tako pa se anketirani strinjajo, da algoritmi
omogočajo sekundarno dispečerstvo (PV = 4,0). Rezultati so pokazali, da zdravstveni
dispečerji z uporabo algoritmov hitreje prevzamejo vodilno vlogo pri klicu (PV = 4,06),
ravno tako pa je večina anketiranih mnenja (PV = 3,95), da algoritmi omogočajo ocenjevanje uspešnosti dispečerja pri vzpostavitvi vodilne vloge. Dispečerji so tudi mnenja,
da uporaba modelov/algoritmov izboljša učinkovitost njihovega dela (PV = 3,98).
Tudi v četrtem sklopu vprašalnika so anketirani na trditve odgovarjali po Likertovi lestvici od 1 do 5. Prikazani so rezultati, ki prikazujejo, za katera stanja je smiselna uporaba
modelov odločanja v dispečerski službi zdravstva. Rezultati pokažejo, da se večina anketiranih strinja, da je smiselna uporaba modelov odločanja za vsa nujna stanja (PV =
4,29). (PV = 3,32) nakazuje na deljeno mnenje anketiranih, da je uporaba modelov/
algoritmov smiselna za vse dispečerske odločitve tudi za obravnavo naročil za reševalne
prevoze. Anketirani se ne opredelijo ne za in ne proti (PV = 2,97) uporabi modelov/algoritmov samo za določena bolezenska stanja, se pa ne strinjajo s smiselnostjo uporabe
modelov/algoritmov le za poškodbe (PV = 2,19), kakor tudi ne s smiselnostjo uporabe
368
RAZPRAVA
Ugotavljamo, da je razmerje zdravstvenih dispečerjev med tistimi, ki opravljajo le delo
dispečerja, le malo večje od ostalih, ki poleg dispečerstva opravljajo še delo v ambulanti za nujno medicinsko pomoč, kar pa se razlikuje od podatkov iz tujine, kjer zdravstveni
dispečer opravlja le delo dispečerja (Krafft, 2006).
Dve tretjini anketiranih uporablja navodila za izvajanje dispečerske službe, le ena
tretjina navodil ne uporablja, ta del raziskave lahko primerjamo s tujino, saj zdravstveni
dispečerji v prehospitalnih enotah za opravljanje nalog dispečerstva uporabljajo navodila, saj Krafft (2006) v predstavitvi dispečerstva v Evropski uniji navaja, da zdravstveni
dispečerji uporabljajo navodila za izvajanje nalog dispečerstva. Tako v Nemčiji uporabljajo lokalni standard navodil za sprejem klica, na Švedskem uporabljajo model Švedski
indeks, ki je izpeljanka Norveškega indeksa, medtem ko v ZDA in Kanadi npr. uporabljajo
model medicinskega prioritetnega dispečiranja, ravno tako v Avstriji , Veliki Britaniji,
Španiji ...
Z raziskavo, kjer smo se v prvem raziskovalnem vprašanju spraševali, ali se v štirih večjih
prehospitalnih enotah uporabljajo modeli odločanja, smo ugotovili, da se uporabljajo
v Ljubljani, Mariboru in občasno za določena stanja v Celju, medtem ko se v Kranju
ne uporabljajo. 60 % anketiranih pri svojem delu uporablja lastne algoritme, ki niso
primerljivi z algoritmi iz odločitvenih modelov niti niso prikazani v literaturi. 17,5 %
anketiranih pri svojem delu uporablja modele povzete iz tujine. Raziskava je pokazala,
da sta to dva najpogostejša modela, ki smo jih v naši diplomski nalogi predstavili in sta
v svetu že uveljavljena. V raziskavi nismo uspeli pridobiti modelov, ki jih anketiranci
uporabljajo. Tako ne moremo vedeti, ali so primerljivi z modeli iz tujine. Z raziskavo
je bilo ugotovljeno, da so to modeli, ki so povzeti iz modela Medicinsko prioritetno
dispečerstvo in modela Norveški indeks za nujno medicinsko pomoč. Rezultati so delno
primerljivi s tujino v delu, ki prikazuje, da se uprabljajo modeli odločanja, ne pa v delu,
ki prikazuje katere modele odločanja se uporablja. V tujini že od leta 1977 uporabljajo
modele odločanja (Larson, 1998). Krafft (2006) pa v predstavitvi dispečerstva v Evropski uniji uporabo modelov odločanja predstavi po državah in vrsti modela. Npr. Velika
369
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva
Britanija uporablja model Medicinsko prioritetno odločanje, ravno tako Španija, Avstrija
in v nekateri delih Amerika. Na Norveškem uporabljajo model Norveški indeks, Finci pa
npr. uporabljajo model Dispečiranje na podlagi meril.
V raziskavi smo anketirane spraševali, kakšno imajo mnenje o uporabi algoritmov v
primeru povečanja števila temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov pred prihodom
ekip nujne medicinske pomoči. Polovica anketiranih ni vedela odgovora, dobra tretjina
pa je mnenja, da se je povečalo število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov,
medtem ko se nizek odstotek anketiranih s tem ne strinja. Teh rezultatov ne moremo
povezati s tujino, ker je bilo za raziskavo ugotovljeno, da v prehospitalnih enotah nujne
medicinske pomoči s temi podatki ne razpolagajo. Ugotovitve iz tujine pa prikazujejo
rezultate, kjer so Hallstrom, Cobb in Copass (2002) v raziskavi, izvedeni v Seattlu, v obdobju 77 mesecev prišli do ugotovitve, da bi 29,9 % vseh zunajbolnišničnih zastojev srca,
ki so prejeli nadaljnje, dodatne postopke oživljanja, lahko imelo potencialno boljšo
možnost preživetja ob dajanju nasvetov za temeljne postopke oživljanja kličočim s strani zdravstvenega dispečerja. Te navedbe pa lahko primerjamo z mnenjem tiste tretjine
anketiranih, ki so mnenja, da se je število temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov
povečalo. Nolan et al., (2010) navajajo, da izkušnje zdravstvenega dispečerja in dajanja
navodil kličočemu v veliki meri pripomorejo k boljšim možnostim preživetja. Raziskave
so pokazale, da je razmerje preživetja 22 % proti 39 % v prid tistih primerov, kjer je
zdravstveni dispečer sprejel in obravnaval klic s srčnim zastojem. Ko smo v nadaljevanju
ugotavljali stopnjo točnosti opredelitve dispečerskega dogodka z uporabo algoritmov,
smo dobili zelo različne rezultate. Skoraj polovica anketiranih odgovora ni vedelo, malo
manjši delež anketiranih ne spremlja točnosti opredelitve dispečerskega dogodka, delež
ostalih je v različnih odstotkih nizek, tako teh podatkov v naši raziskavi ne moremo
uporabiti, saj se mnenja anketiranih, ki uporabljajo algoritme v določanju stopnje
razlikujejo. Tega rezultata ne moremo primerjati z raziskavami v tujini.
V novih smernicah temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja European Resuscitation
Council (Nolan et al., 2010) opisujejo, kako mora biti zdravstveni dispečer nujno sposoben prepoznati znake akutnega koronarnega sindroma in zastavljati ključna vprašanja v
tej smeri, hkrati pa kličočemu dajati ustrezna navodila kako ravnati. Ravno tako je velik
poudarek na prepoznavi dihanja, na podlagi katerega se zdravstveni dispečer odloči, ali
gre za srčni zastoj ali ne. Rezultati raziskave, ki so jo izvedli na Švedskem, pa pričajo, da
je bilo ob nenadnem srčnem zastoju z uporabo modelov/algoritmov s strani dispečerjev,
ustrezno podanih navodil v 50 % telefonskih klicev, v ZDA pa celo v 70 % telefonskih
klicev. Dober pokazatelj števila podanih navodil dispečerjev je čas trajanja telefonskega
klica. Največ (97 %) telefonskih klicev je trajalo do 2 minuti. Od 2–5 minut je trajalo
le 3 % telefonskih klicev. Povprečni čas trajanja telefonskega klica je bil 1 minuto in 21
sekund (Clark et al., 1994).
To pa zdravstvenemu dispečerju omogoči uporaba modelov/algoritmov. Ti podatki so nas
napeljali k raziskovanju, kako uporaba algoritmov vpliva na izvozni čas intervencijske
ekipe oz. ali se z uporabo algoritmov dosega čas, izvoza intervencijskih ekip, kot ga
določa standard. Ugotovili smo, da se v več kot polovici primerov dosega hitrejši čas
izvoza intervencijskih ekip, v manj kot polovici primerov pa nimamo podatka, nizek
delež meni, da se z uporabo algoritmov ne dosega hitrejši čas izvoza intervencijskih
ekip. Podatek lahko primerjamo s tujino, kjer je raziskava, izvedena v Veliki Britaniji,
pokazala, da je z uporabo modela Dispečiraje na podlagi meril večji odstotek odziva ekip
nujne medicinske pomoči znotraj standardiziranega časa pri tistih primerih, kjer so se
370
Alenka Terbovc, Andrej Fink
uporabili algoritmi za sprejem klica (Cooke, 2001).
Na drugo raziskovalno vprašanje, kjer smo anketirane spraševali, katere so prednosti
uporabe modelov/algoritmov smo z raziskavo ugotovili, da uporaba modelov/algoritmov
zdravstvenemu dispečerju prinaša veliko prednosti. Uporaba jim omogoča, da hitreje
zavzamejo vodilno vlogo pri klicu, kličoči so pripravljeni odgovarjati na vprašanja
zdravstvenega dispečerja, manjša je možnost nastanka dispečerskih napak, ker ni
možnosti subjektivnega ocenjevanja dogodka in so na ta način vsi klici obravnavani enako. To pa je zelo pomembno pri klicih, ki vsebujejo podatke o življenje ogrožajočem bolniku, kar pa je že povezano s sekundarnim dispečerstvom, kjer rezultati ravno tako govorijo v prid uporabi modelov/algoritmov v dispečerski službi zdravstva. Rezultate lahko
povežemo z raziskavami iz tujine, kjer Clawson (2008), Zakariassen et al., (2009) in
Krafft (2006) v svojih raziskavah ugotavljajo, da se je z oblikovanjem in uporabo algoritmov poleg zgoraj navedenih prednosti, povečala kakovost dela zdravstvenih dispečerjev.
Pri tretjem raziskovalnem vprašanju smo spraševali, za katera bolezenska stanja je
smiselna uporaba modelov/algoritmov odločanja. Raziskava je pokazala, da se velika
večina anketiranih strinja z uporabo modelov/algoritmov odločanja za vsa bolezenska
stanja, prav tako pa je tudi večina mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov smiselna
tudi za dispečerske dogodke in obravnavo naročil za reševalne prevoze. Srednje število
anketiranih se ni opredelilo ne za in ne proti v smiselnosti uporabe modelov/algoritmov le za določena bolezenska stanja, kot so bolečina v prsih, srčni zastoj, nezavest,
zastrupitve idr. Majhen delež anketiranih je mnenja, da je uporaba modelov/algoritmov
smiselna le za poškodbe, prometne nesreče in obravnavo izrednih dogodkov. Tudi te
podatke delno lahko primerjamo s tujino, ki ima modele/algoritme v uporabi že od leta
1978 (Clawson, 2008a). Različni modeli imajo algoritme za vsa bolezenska stanja, in
kot navaja Clawson (2008a), ima model Medicinsko prioritetno odločanje algoritme za
vsa bolezenska stanja in dogodke, ravno tako model Odločanje na podlagi meril, kot ga
opisuje King Country Emergency Medical Services Devision (1990).
ZAKLJUČEK
Raziskava izvedena na štirih največjih prehospitalnih enotah nujne medicinske pomoči
v Sloveniji ugotavlja, da se modeli odločanja uporabljajo v praksi, kar prinaša vrsto
praktičnih prednosti. Istočasno se postavlja vprašanje kakšno je pravzaprav stanje v
dispečerski službi zdravstva drugod po Sloveniji, kar je lahko dobra iztočnica za nadaljnje raziskave, ki bi ugotovile celotno sliko stanja dispečerske službe zdravstva v Sloveniji.
LITERATURA
1. Bohinc M, Gradišar M. Model odločanja v zdravstveni negi. Organizacija. 2003;
422-424.
2. Clark JJ, Culley L, Eisenberg M. Accuracy of determining cardiac arrest by emergency medical dispatchers. An Emerg Med, May, 1994; 2 (5): 1022-26.
371
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva
3. Clawson JJ. Emergency Medical Dispatching. Prehospital and Disaster Medicine, 1989; 10-12.
4. Clawson J, Olola C, Heward A, Patterson B, Scott G. Profile of emergency medical dispatch calls for breathing problems within the medical priority dispatch
system protocol.Prehosp Disaster Med 2008; 23: 412-9.
5. Cooke WM. The use of Criteria Based Dispatch in the Prioritisation of 999 Emergency Ambulance calls, 2001. Dostopno na: www.nelh-ec.warwick.ac.uk/ECL_
Toolkit/source%20files/THESIS.pdf. (23.09.2010).
6. Fink A. Vloga in perspektiva zdravstvenega dispečerja. In: Zbornik predavanj. Strokovni seminar zdravstveni reševalec; poklic, poslanstvo ali izziv.
Izobraževalni center Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje; 2007
Okt. 26; Ig, Slovenija. Ljubljana: Sekcija reševalcev v zdravstvu, 2007.
7. Hallstrom AP, Cobb LA, Johnson E, Copass MK. Dispatcher Assisted CPR. Implementation and Potential Benefit. A 12-year study, September, 2002.
Program
3. študentske
konference
8. Krafft T. How is dispatch organised in Europe? 8. Scientific Congress of the
European Resuscitation Council; 2006 10-13 Maj; Stavanger, Germany, 2006.
9. Larson RD. Emergency Medical Dispatch – Loking Back, Looking Ahead. 9-1-1
Magazine, 1998; 3-4.
10. Mohor M. Pomen dispečerske službe v zdravstvu. In: Urgentna medicina –izbrana poglavja 12. Mednarodni simpozij o urgentni medicini; 2005 Jun 1518; Portorož, Slovenija. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino;
2005: 363-366.
11. Nolan JP, Soar J, Ziderman DA, Biorent D, Bossaert LL, Deakin C, Kosrer. National
Academies of Emergency Dispatch, 2010. The Emergency Priority Dispatch
Systems. 139 East South Temple Salt Lake City, Utah, 2010.
12. Tavčar IM. Management in organizacija. Sinteza konceptov organizacije kot instrumenta in skupnosti interesov. Koper: Fakulteta za management, 2006; 31.
13. Zakariassen E, Hansen EH, Hunskaar S. Incidence of emergency contacts ( red
responses) to Norwegian emergency primary healthcare services in 2007.
Scand J Trauma Resusc Emerg Med 2009; 17: 1-30.
372
373
PROGRAM 3. ŠTUDENTSKE KONFERENCE
‘’RAZVIJANJE MEDPOKLICNEGA
SODELOVANJA V ČASU ŠTUDIJA
NA PODROČJU ZDRAVSTVENIH VED’’
15. september 2011
09:00 – 10:00
Lokacija............................................................................. Predavalnica P2
Registracija udeležencev
10:00 – 10:15
Lokacija............................................................................. Predavalnica P2
Otvoritev študentske konference
10:20 – 12:00
Lokacija............................................................................. Predavalnica P1
Moderatorka: Nataša Mlinar
Spolnost v času nosečnosti / SONJA KOSTANJEVEC, VIDA GÖNC
Prva pomoč dojenčku s popolno zaporo dihalne poti s tujkom - praktično znanje
laikov / JANI IZLAKAR, DAMJAN SLABE
Osveščenost staršev o nudenju prve pomoči otroku / JURIJ BREZAVŠČEK,
MELITA PERŠOLJA ČERNE, IGOR KARNJUŠ
Motnje senzorne integracije pri osnovnošolskih otrocih / MARIJA HORVAT,
NEVENKA GRIČAR
Lokacija............................................................................. Predavalnica P3
Moderatorka: predav. Jasmina Nerat
Posebni varovalni ukrepi v socialno varstvenih zavodih / SILVA GOSAK, KLAVDIJA ČUČEK
TRIFKOVIČ
Predstavitev varovanega oddelka v domu za varstvo odraslih Velenje / ANITA BANDELJ,
FRANČIŠKA ŠUMEČNIK
Kakovost življenja odvisnika na substitucijski terapiji / PETRA KODRIČ, MILICA LAHE,
ANDREJ PIŠEC
Zastopanost nekaterih bakterijskih vrst v vzorcih pitne in površinske vode ter vode
individualnih zajetij / NENA ANIČIĆ, KARMEN GODIČ TORKAR
375
Program 3. študentske konference
Program 3. študentske konference
Lokacija............................................................................. Predavalnica P4
Moderatorka: prof. dr. Sonja Šostar Turk
Rokovanje z ostrimi predmeti in uporaba varnih tehnik dela v
zdravstveni dejavnosti / KLAVDIJA PESJAK, BRIGITA PUTAR
Osveščenost zdravstvenih delavcev o cepljenju proti gripi / NINA SUHADOLC,
ANAMARIJA ZORE
Ocena poteka zdravstvene vzgoje pri pacientih, ki se zdravijo s specifično imunoterapijo
zaradi preobčutljivosti na pike kožekrilcev in priložnost za izboljšave / AVREA ŠUNTAR
ERJAVŠEK, BRIGITA SKELA SAVIČ
Zagotavljanje kakovosti cepiv - hladna veriga / BERNARDKA KRUMPAK, BRIGITA PUTAR
Lokacija.................................................................................. Učilnica 205
Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber
Javna podoba medicinskih sester v Sloveniji: Spremembe po letu 2004 / PETRA
POPOVIĆ, MAJDA PAHOR
Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine / ANDREJA ŽIŽEK, MOJCA SAJE
Pojasnjevalna vloga medicinske sestre pri seznanjanju preiskovanca z
gastroendoskopsko preiskavo / MAJA KÜČAN, MILAN BRUMEN, MARJAN SKALICKY,
MATEJA LORBER
Opredelitev poslovnih zahtev za e-napotnico / ALEKSANDER PAVLOVIĆ, KATJA PAVIĆ,
BOŠTJAN ŽVANUT
12:45 – 14:20
Lokacija............................................................................. Predavalnica P1
Moderatorka: Nataša Mlinar
Podoba medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege / HANA KASTELIC,
TJAŠA ČAMPA, LILJANA GAJSER
Pridobljene kompetence študentov zdravstvene nege – vidik medicinsko tehničnih
posegov / JANITA TEPINA, BRIGITA SKELA SAVIČ
Vpliv interneta na mlade in vzgoja za zdravje v osnovnem zdravstvenem varstvu /
JOŽICA PIRNAT, BRIGITA SKELA SAVIČ
Kakovost življenja mladostnikov s celiakijo / MEGI ŠUČUROVIĆ, MATEJA LORBER,
BARBARA KEGL
Lokacija............................................................................. Predavalnica P3
Moderatorka: predav. Jasmina Nerat
Živim sam, nisem osamljen / MARIJA SABRINA VRATARIČ, RADOJKA KOBENTAR
Starostnik in tehnologija / MAJA DIJANIČ, MILICA LAHE, HELENA BLAŽUN
Tveganje za padce med starostniki v domu upokojencev / MATEJ BUTALA, TEJA ERŽEN,
AJDA PLOS, ESTER BENKO
Pomen komunikacije v paliativni zdravstveni negi / NEŽA SAŠEK, MOJCA SAJE
Lokacija............................................................................. Predavalnica P4
Lokacija.................................................................................. Učilnica 208
Moderatorka: viš. predav. dr. Jadranka Stričević
Poklicna molčečnost in varovanje osebnih podatkov pacienta na področju
zdravstvene nege / KATJA TERSEGLAV, BRIGITA SKELA SAVIČ
Odsev etike skrbi s poudarkom na zaupanju / ANICA BREZOVNIK, LUCIJA MITHANS, ANA
MITHANS, PETRISCHA ROBNIK, DANICA ŽELEZNIK
Konflikt in reševanje konfliktov v zdravstveni negi z metodami supervizije / NASTJA
SLOKAR, MIHAL NANUT, KIM GRUDINA, TADEJA PODOBNIKAR JANEŽIČ,
Moderatorka: predav. Barbara Kegl
Teoretično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci / EVA DOLENC,
DAMJAN SLABE
Vloga medicinske sestre v timu ultramaratonskega kolesarja / ŠPELA PUNGERŠEK,
VLADKA LEŠER
Evalvacija uspešnosti individualnega programa hujšanja / TINA BEVC, RUŽA PANDEL
MIKUŠ
Sauvakävely - lahkotnost poudarjenih gibov / MARTIN ERAK, ALEŠ DEMŠAR, MILICA LAHE
KLAVDIJA PUNGARTNIK, VESNA ČUK
Pomanjkanje empatije pri zdravstvenih delavcih kot supervizijski problem / ANITA
BRATUŽ, BIANKA VODOVNIK, VESNA ČUK
Lokacija.................................................................................. Učilnica 205
Moderatorka: predav. mag. Mateja Lorber
Medpoklicno sodelovanje / POLONCA LEBAN, ALJA PUNGARŠEK, DUŠKA DREV
12:00 – 12:45
Lokacija.............................................................................Sejna soba (124)
Odmor za kavo
376
Medpoklicno sodelovanje na primeru zdravstvenega doma / ŽIGA BITEŽNIK, KATJA
SKINDER SAVIĆ
Terenski motivator-rezultat medpoklicnega in medsektorskega sodelovanja študentov
zdravstvene nege v projektu Innowelfare / SARA DIKLIĆ, VESNA ZUPANČIČ
Aktivnosti in kompetence reševalca diplomiranega zdravstvenika – izziv zdravstveni
negi / SIMON JELENOVEC, DANICA ŽELEZNIK
377
Program 3. študentske konference
Lokacija.................................................................................. Učilnica 208
Moderatorka: predav. Dubravka Sancin
Dostojanstvo kot temeljna človeška vrednota / RUDOLFA OPREŠNIK, RENATA KOREN,
JANJA MARZEL, MITJA HRASTNIK, DANICA ŽELEZNIK
Hišni obisk patronažne medicinske sestre pri nedonošenčku / ZVEZDANA KUPNIK,
DUBRAVKA SANCIN
Mladostnik s prekomerno telesno težo - izziv za zdravstveno vzgojno delo medicinskih
sester / VALENTINA DJERDJI, TAMARA ŠTEMBERGER KOLNIK
Modeli odločanja v dispečerski službi zdravstva / ALENKA TERBOVC, ANDREJ FINK
14:20 – 16:00
Lokacija................................................................................. Pred FZV UM
Seznam
avtorjev
Skupinsko fotografiranje
Lokacija................................................................................. II. Gimnazija
Kosilo
16:00 – 16:30
Lokacija............................................................................. Predavalnica P2
Slavnostna podelitev nagrad
16:30 – 19:00
Lokacija........................................................................... Parkirišče FZV UM
Zabava
19:00
Lokacija........................................................................... Parkirišče FZV UM
Zaključek
378
379
Seznam avtorjev
Seznam avtorjev
Aničić Nena
91
Jelenovec Simon
330, 24
Bandelj Anita
73
Karnjuš Igor
45
Benko Ester
249
Kastelic Hana
198
Bevc Tina
283
Kegl Barbara
221
Bitežnik Žiga
313
Kobentar Radojka
229
Blažun Helena
238
Kodrič Petra
83
Bratuž Anita
188
Koren Renata
338
Brezavšček Jurij
45
Kostanjevec Sonja
27
Brezovnik Anica
169
Krumpak Bernardka
124
Brumen Milan
146
Küčan Maja
146
Butala Matej
249
Kupnik Zvezdana
345
Čampa Tjaša
198
Lahe Milica
83, 238, 296
Čuček Trifkovič Klavdija
63
Leban Polonca
24, 306
Čuk Vesna
178, 188
Lešer Vladka
274
Demšar Aleš
296
Lorber Mateja
146, 221
Dijanič Maja
238
Marzel Janja
338
Diklić Sara
322
Mithans Ana
24, 169
Djerdji Valentina
353
Mithans Lucija
24, 169
Dolenc Eva
265
Nanut Mihal
178
Drev Duška
306
Oprešnik Rudolfa
338
Erak Martin
296, 23
Pahor Majda
129
Eržen Teja
249
Pandel Mikuš Ruža
283
Fink Andrej
364
Pavić Katja
154
Gajser Liljana
198
Pavlović Aleksander
154
Godič Torkar Karmen
91
Peršolja Černe Melita
45
Gönc Vida
27
Pesjak Klavdija
99
Gosak Silva
63
Pirnat Jožica
212
Gričar Nevenka
54
Pišec Andrej 83
Grudina Kim
178
Plos Ajda
249
Horvat Marija
54
Podobnikar Janežič Tadeja 178
Hrastnik Mitja
338
Popović Petra
129
Izlakar Jani
35
Pungaršek Alja
306
380
381
Seznam avtorjev
Pungartnik Klavdija
178
Pungeršek Špela
24, 274
Putar Brigita
99, 124
Robnik Petrischa
24, 169
Saje Mojca
138, 257
Sancin Dubravka
345
Sašek Neža
257
Skalicky Marjan
146
Savić Katja
313
Skela Savič Brigita
16, 115, 160, 205, 212
Slabe Damjan
35, 265
Slokar Nastja
178
Suhadolc Nina
107
Štemberger Kolnik Tamara 353
Šućurović Megi
221
Šumečnik Frančiška
73
Šuntar Erjavšek Avrea
23, 115
Tepina Janita
205
Terbovc Alenka
364
Terseglav Katja
160
Vodovnik Bianka
188
Vratarič Marija Sabrina
229
Zore Anamarija
107
Zupančič Vesna
322
Železnik Danica
19, 169, 330, 338
Žižek Andreja
138
Žvanut Boštjan
154
382
Projekt
so podprli
Projekt so podprli
384
385