1. No category

Univerza v Ljubljani
Naravoslovnotehniška fakulteta
Oddelek za tekstilstvo
Grafična tehnologija
Tehnologija grafičnih procesov
TIPOGRAFIJA
Mentor: doc. dr. Tadeja Muck
Aleša Berzelak
Šolsko leto 2006 / 2007
KAZALO
UVOD…….....................................................................................................3
OD JAMSKIH VOTLIN DO ABECEDE…………………………………………4
POJMOVNA PISAVA……………………………………………………………………………5
ZLOGOVNA PISAVA…………………………………………………………………………....6
ČRKOVNA PISAVA……………………………………………………………………………..6
RAZVOJ ABECEDE……………………………………………………………...6
V RIMSKIH ČASIH SO PISALI Z LATINICO………………………………………………….7
KRŠČANSKO OBDOBJE……………………………………………………………………….8
KAROLINA………………………………………………………………………………………..8
GOTICA…………………………………………………………………………………………..9
HUMANISTIČNA PISAVA…………………………………………………………………….10
DELI ČRKE………………………………………………………………………11
OD ROČNEGA DO RAČUNALNIŠKEGA STAVLJENJA………………..…12
VIRI……………………………………………………………………………….14
2
UVOD
Tipografija v širšem smislu je samostojno področje, ki se ukvarja s črkami oziroma
pisavo, vendar se močno dotika grafičnega oblikovanja. Tipograf je oblikovalec novih
črkovnih vrst in hkrati tisti oblikovalec, ki pri svojem delu uporablja pretežno črke.
Najvažnejša naloga tipografskega oblikovanja je posredovanje napisanega sporočila.
Tipografsko oblikovanje mora s pomočjo različnih področji umetnosti in tehnologije ter
občutkom za lepo omogočiti čim bolj berljivo in jasno besedilo. Vloga tipografa je, da
skozi tipografske kompozicije ustvari najboljši možen rezultat in tako sporoči neko idejo
ali občutek. Tipograf mora upoštevati možnosti, ki mu jih ponujajo črke, tehnologija in
umetnost, da pride do čimbolj jasne sporočilnosti. Učinkovita in jasna sporočilnost
nekega tiska je lahko dosežena na več načinov. V tipografiji velja pravilo manj je več, saj
se beseda ali stavek lahko hitro izgubi. Stavljenje besedila in tipografija v neki knjigi je
popolnoma drugačna od tiste v časopisu ali plakatu.
Ker moja seminarska spada v sklop predmeta Tehnologija grafičnih procesov se v njej
nisem ukvarjala z oblikovanjem in likovno teoretskimi elementi, ki so v tipografiji še kako
pomembni. Omejila sem se bolj na samo črko in njeno značilnost ter kako se je njena
oblika spreminjala od začetka in skozi stoletja.
Opisala sem tudi razvoj stavljenja od Gutenberga pa do današnjega namiznega
založništva.
3
OD JAMSKIH VOTLIN DO ABECEDE
Človek je naredil velik korak, ko je prvič grafično upodobil informacijo. V jamskih
votlinah je skušal zapisati svoja doživetja, vendar ne z abecedo temveč s sliko. Abecede
še ni poznal ampak preprosta slika mu je začrtala pot do prvih znakov, simbolov in dosti
kasneje do črk kakršne uporabljamo danes.
POJMOVNA PISAVA
Napisani črki lahko sledimo tisočletja nazaj od prvih hieroglifov do današnjih simbolov.
Glavno dogajanje v razvoju pisave se je pričelo več kot tri tisoč let pred našim štetjem.
Začetek pisave moramo iskati v predhodnikih sumerskega klinopisa iz Mezopotamije in
staroegipčanskih hieroglifov .
Razvoj pisave je prešel nekako od slikovne pisave do pojmovne pisave, ki so jo imeli že
prej omenjeni Sumerci. Slikovno pisavo imenujemo tudi piktografija in se od pojmovne
razlikuje v tem, da se je ni treba učiti, saj nam že njen znak razkrije pomen besede.
V pojmovni pisavi je vsaka beseda ali del besede prikazan s posebnim slikovnim
znakom, ki pa si ga moramo zapomniti, da ga lahko kasneje spet prikličemo v spomin.
Začetki pisave torej izhajajo iz pojmovnih zapisov in eden takšnih je klinopis.
Beseda klinopis izhaja iz latinske besede "ceneus" kar pomeni klin. Sumerci so s pisali
iz trsta zapisovali znake, krožce in črte, kar je bilo videti kot neke vrste klinaste zareze,
ki naj bi predstavljale preproste sličice.
4
Med pojmovno pisavo spadajo tudi egipčanski hieroglifi, ki pa se od klinopisa zelo
razlikujejo. Pisavo sestavljajo poenostavljene podobe človeške glave, živali, cvetlic...
Ime izhaja iz grških besed hieros, ki pomeni svet in glyphein, ki pomeni vrezovati.
Tudi kitajska pisava je pojmovna pisava. Od vseh pisav, ki se danes uporabljajo, je
kitajska pisava najstarejša, skoraj nespremenjena se uporablja že več kot 1000 let. Tako
kot pri Sumercih in Egipčanih so bili prvi znaki kitajske pisave sestavljeni iz risb in
piktogramov. Počasi so iz piktogramov nastali pojmi.
Kitajščina obsega 50 000 znakov, za vsakodnevno rabo zadostuje poznavanje od 3000 5000 pismenk.
5
ZLOGOVNA PISAVA
Pri tej pisavi se vsak znak nanaša na en zlog. Je nekakšen vmesni člen med pojmovno
in črkovno pisavo. Zlogovna pisava je bila temelj za razvoj indijske pisave, korejske in
japonske.
ČRKOVNA PISAVA
Klinopisu, hieroglifom in kitajskim pismenkam je skupno to, da je treba za njihovo branje
in zapisovanje poznati veliko število znakov .
Pri črkovni pisavi pa se s približno 30 črkami da zapisati vse, saj posamezne črke
označujejo posamezne glasove. Črkopis uporabljajo hebrejska, arabska pisava in
indijska pisava.
RAZVOJ ABECEDE
Abeceda je zadnja postaja dolgega razvoja pisave, ki je trajal več tisoč let. Temelji na
natančno določenem številu znakov in vsak tak znak ponazarja en glas.
Z uvedbo samoglasnikov, ki so jih Grki okoli leta 1000 dodali v črkovno pisavo,
pojmujemo izum abecede.
6
Abeceda in njeni znaki za posamezne glasove so se skozi stoletja obdržali. Spreminjal
se je le njihov slog v oblikovanju, ki je skozi zgodovino največkrat odražal slog
določenega umetnostnega obdobja.
V RIMSKIH ČASIH SO PISALI Z LATINICO
Z ustanovitvijo rimske države se prične razvoj latinice. V tretjem stoletju pred našim
štetjem je latinica dobila svojo značilno obliko. Oblika in razmerje črk sta ustrezala
tedanjim estetskim pogledom. Razvila se je lepa, skladna rimska monumentalna
kapitala – capitalis monumentalis. Iz rimske monumentalne kapitale se razvije
kvadratična kapitala iz te pa knjižna rustika ali rustikalna kapitala.
7
KRŠČANSKO OBDOBJE
V prvih krščanskih stoletjih je opazno mešanje različnih oblik. Pomemben je njihov vpliv
na razvoj kasnejših knjižnih pisav.
Razvila se je rimska unciala ali uncialna pisava. To je bila najpomembnejša knjižna
pisava poznega rimskega in zgodnjega krščanskega obdobja. Popolno dovršenost
oblike je dosegla v 5 stoletju v cerkvenih kodeksih. Kasneje so jo uporabljali za pisanje
naslovov in za iniciale oziroma inicijalke, kot danes imenujemo to vrsto črke. Iz te se je
razvila poluncialna pisava, za katero so značilni podaljški navzgor in navzdol. Polunciala
narekuje začetek razvoja minuskul. Iz te se razvije nova pisava,
minuskulna pisava – mlajša rimska kurziva, ki v zgodnjem srednjem veku postane
knjižna pisava.
Ob koncu zahodno rimskega cesarstva leta 476 so bile v rabi 4 pisave: kapitala ( rustika
in kvadratika ), unciala in polunciala in mlajša rimska kurziva.
KAROLINA
Po 5 stoletju so se postopno začele uveljavljati nacionalne pisave.
Znana je pisava merovinških in frankovskih kraljev – merovinška pisava.
Ker je to okorna in težko berljiva pisava je v 9 stoletju nastala nova enostavnejša pisava,
karolina, ki je dobila ime po Karlu Velikemu. Karolinška minuskula je bila več stoletij
osnovna knjižna pisava. Kapitale pa so prevzele vlogo velikih začetnic. Te okoliščine so
pripeljale do današnje dvojne abecede. Majuskule (velike začetnice) in minuskule (male
zaetnice) se uporabljajo samo v grški pisavi, latinici in cirilici.
8
Ostale pisave tega ne poznajo.
S karolinško minuskulo je sklenjen približno 800 let dolg razvoj minuskule.
Naši brižinski spomeniki so zapisani v karolinški knjižni minuskuli.
GOTICA
Pisava gotica se je razvila sočasno z gotskim slogom v arhitekturi.
Črke so postale ožje, vitkejše, deli potez pa so postali šilasti in ostri.
Poznamo več vrst gotice: rotunda, tekstura, fraktura, bastarda, schwabacher. Pisavo
schwabacher je uporabil Primož Trubar v prvih slovenskih knjigah Abecednik in
Katekizem za stavljenje glavnega besedila, naslovi pa so bili stavljeni v frakturi.
9
HUMANISTIČNA PISAVA
Humanisti so čutili velik odpor do vsega gotskega, zato so prek antičnih besedil, ki so bili
napisani s karolinškimi rokopisi razvili humanistično pisavo. Črke so z razvojem postale
bolj ovalne in zaobljene.
Z renesanso v 15 stoletju in uporabo premičnih črk v tisku se je pričel razvoj črkovnih
slogov, ki jih uporabljamo še danes. Te pisave so izhajale iz humanističnih pisav.
10
DELI ČRKE
Z Gutenbergovim izumom premičnih črk se je tiskarstvo začelo hitro razvijati. Namesto
črk vrezanih v lesene plošče so prišle v uporabo premične črke iz svinčene zlitine.
Poenotili so velikosti in posamezne dele črke. Svinčena črka je imela deblo na katerega
je bila vlita podoba črke.
Pojem črke v tipografiji pomeni znak, ne glede na njegovo fizično obliko. Pisava je niz
črk ali znakov določene oblike. Ena oblika pisave ima ponavadi več različic. Vse
različice ene pisave sestavljajo družino te pisave. Najpogostejše različice poleg navadne
izvedbe pisave so kurzivna ali poševna, polkrepka in krepka. Sodobna računalniška
tehnologija omogoča lažjo in hitrejšo izdelavo pisav in s tem pestrejšo ponudbo njihovih
oblik, zato obstaja veliko različnih klasifikacij družin pisav. Izoblikovanih črk je toliko, da
jih je mogoče razporejati v vedno nove črkovne sloge oziroma skupine pisav. Različni
avtorji, ki so pomembni na tipografskem področju različno uvrščajo črke v posamezne
skupine ter jih tudi različno poimenujejo.
S tehnološkim razvojem se je spremenila tudi črka. Današnja digitalizirana črka ni več
otipljiv predmet. Pri računalniški tipografiji so pomembni samo še deli, ki jih poznamo iz
glave svinčenega ulitka.
Črkovne črte in črkovni pasovi predstavljajo osnovne omejitve črke. Črkovne pasove
delimo na zgornji, srednji in spodnji pas. Te pasove delijo črkovne črte.
Črkovna črta je optična črta na kateri črka stoji. Spodnja in zgornja črkovna črta določata
podaljške črke. Podaljšek črke navzgor se imenuje ascender, podaljšek navzdol pa
descender. Malo pod zgornjo črkovno črto teče še črta verzalke oziroma velike
začetnice.
1 Zgornja črta
2 Srednja črta
3 Črkovna črta
4 Spodnja črta
zgornji črkovni pas a
srednji črkovni pas b
spodnji črkovni pas c
11
Serif je nastavek pri potezi črke in potezo zaključuje.
Kaplja oziroma krog je odvisna od vrste pisave. Značilna za minuskule a, c, f, r.
Pri črki lahko označimo še notranji del, osnovna poteza, zaključna poteza, okrogla
poteza, vrh in dno črke, poševna poteza in še veliko drugih podrobnosti.
OD ROČNEGA DO RAČUNALNIŠKEGA STAVLJENJA
Ko je Gutenberg izumil premične črke se je rodil poklic stavca. Stavec je nekakšen
predhodnik tipografa. Ročno stavljenje je zahtevalo veliko znanja, prakse in
potrpežljivosti, zato je imel stavec pogosto največji ugled med grafičnimi delavci.
Stavcem so pravili črni umetniki.
Vendar pa je razvoj fotostavnih naprav povzročil veliko spremembo v tipografiji. Črka ni
bila več otipljiva in nespremenljiva ampak jo je bilo moč prvič tudi enostavno deformirat
in to z že enim samim ukazom. Brez težav so dobili poševno besedilo, negativno črko na
črni podlagi in črko je bilo moč rastrirati ter jo tako postaviti v različne sivine.
Ker se stavci niso znali prilagoditi novi tehniki so za fotostavnimi napravami delali
operaterji, ki pa niso imeli dragocenega znanja in izkušenj dobrega stavljenja.
Pri fotostavljenju so se črke osvetljevale na fotomaterial.
V osemdesetih letih se je pojavila četrta generacija fotostavnih naprav. Tu se je črka že
osvetljevala kot množica točk – pikslov. Črkovni znaki se niso več osvetljevali eden za
drugim, kar je bila značilnost prejšnjih naprav, temveč se je celotna stran osvetljevala v
pasovih od leve proti desni. Rastrirati in razčlenjevati črke v elementarne točke je začela
nova naprava – raster image procesor (RIP). Za razločevanje posameznih črk in njihovih
parametrov na posamezni strani v izhodnih napravah se je razvil jezik Post Script, ki je
danes standardiziran. Osvetljevanje je potekalo z laserjem. Fotostavne naprave niso
prinesle novosti samo v tehniki stavljenja ter v tipografiji in grafičnem oblikovanju ampak
tudi v načinu tiskanja besedila.
12
Peta generacija fotostavnih naprav, kot so jo v osemdesetih imenovali pravzaprav ni več
fotostavna, saj ne omogoča le lomljenje in stavljenje besedila ampak tudi računalniško
risanje, obdelavo slik in celotno obdelavo besedila in slikovnega materiala. Uveljavi se
nov izraz – namizno založništvo. Programsko opremo sestavljajo različni grafični
računalniški programi.
Za lepši in jasnejši prikaz pisav na zaslonu so v podjetju Adobe razvili program Adobe
Type Manager (ATM). Ta omogoča da pri povečevanju črk ne vidimo zobčastih robov,
da nimamo težav z prikazovanjem različnih vrst pisave na zaslonu, jih prepozna in
omogoča da jih lahko tiskajo tiskalniki, ki ne poznajo PostScripta.
Open Type so pisave, ki sta jih leta 1997 predstavili podjetij Adobe in Microsoft. To so
pisave, ki so združene iz formatov pisav PostScript in TrueType, tako, da jih lahko
bereta oba operacijska sistema Windows in Macintosh. Pisave vsebujejo več kot 70 000
znakov in med njimi je tudi veliko nestandardnih znakov, kot so npr. naše strešice.
Poznati vse možnosti, ki jih ponujajo grafični programi še ne pomeni biti tipograf.
Tipografija je zmeraj bila veda, ki združuje poznavanje tehnologije in oblikovanja.
13
VIRI
Knjižna tipografija, Klementina Možina
Tipografija, Emil Ruder
Handbook of Print Media, Kiphan
Grafično oblikovanje, Roger C. Parker
Modern Encyclopedia of Typefaces, Lawrance w. Wallis
Od zamisli do tiskovine – Priročnik za tisk, Adobe
Slikovno gradivo je vzeto iz knjige Knjižna tipografija, K. Možina nekaj pa sem ga
naredila sama.
14