Šola za starše, petek, 7. 11. 2014, večnamenski prostor enote Čebelica, Šarhova ulica 29.
DARJA BARBORIČ VESEL, socialna pedagoginja, zaposlena na OŠ (dela z otroki 1. triade, ki imajo
vedenjske težave), sodelavka Familylaba Slovenije, mama treh otrok.
OTROCI IN AGRESIVNOST – NOV IN NEVAREN TABU
Namen predavanja je pojasniti, kako razumeti agresivnost in kako v tovrstnih situacijah ravnati. Če bomo
razumeli agresivno vedenje, ga bomo lahko tudi preprečili. Ko se enkrat agresivno vedenje pojavi, se ga ne
da preprečiti.
Predavateljica opaža, da se je pogled družbe na vedenjske težave spremenil, v OŠ se ukvarjajo z mlajšimi
otroki prve triade, ki imajo vedenjske težave, v zadnji triadi opažajo manj teh težav.
Kdo ima problem? Je problem naš ali otrokov?
Ločiti je potrebno med: otrok je agresiven / otrok ima težave z agresivnostjo.
Zakaj otrok kaže agresivnost? Predavateljica izzove starše z vprašanjem, kaj so začutili nazadnje v situaciji,
ko so začutili agresivnost. Trenutek, ko začutimo jezo.
Agresivnost je občutenje, ki ga človek mora dati ven/iz sebe. Naučiti se je potrebno, kako kanalizirati
agresivnost ven iz sebe, da je ne zadržujemo v sebi, kajti to ne deluje dobro na naše psihično zdravje. Pri
razumevanju tleče agresivnosti lahko uporabimo sistem »pokrovke« (ko se nam nabira/imamo agresivnost
pod kontrolo in tlačimo agresivnost dokler ne eksplodiramo), ali pa »zmanjšamo plin«. Kateri so še drugi
možni načini razen zadrževanja, kako lahko »zmanjšamo plin«? Agresivnost razumemo kot nekaj nujno
potrebnega, eksistencialnega, koristnega. Ne poskušamo je zatreti temveč pomagamo otrokom, kaj naj z
agresivnostjo naredijo, da se naučijo svojega načina, kako jo uporabiti na konstruktiven način, ne pa
zlorabiti.
Biološko bo otrok pokazal agresivnost v določenem razvojnem obdobju, ko brani svojo identiteto. Takrat se
odzove na način, da odrine stran od sebe. Agresija je primarno bazično občutje. Ugotovljeno je, da se je
število otrok, ki kažejo agresivnost, povečalo, odkar je družbeno ekonomski pritisk večji. Povečuje se
stresna obremenjenost in utrujenost staršev. Fizične agresivnosti staršev je manj. Možno je, da se del te
agresivnosti kaže kot psihična agresivnost. Na ta način vidimo vpliv družbenega dogajanja na starše. V
norveški raziskavi so ugotavljali, kako so starši dajali otroke spat po ogledu različnih filmov, oddaj ter
ugotovili, da so jo otroci najslabše odnesli po ogledu političnih debat. Otroci zaradi svojega načina
funkcioniranja, čutijo fizična občutenja svojih staršev. Otrok občutenja staršev občuti bolj intenzivno kot
starši. Agresivni otroci kažejo znake zaradi sveta, ki jih obdaja – koliko pritiskov je nad otroki, da so
agresivni.
Ko se frustracija dvigne, otrok ne posluša. Želi zaščititi svojo integriteto in biološki odziv je, da odrine stran
od sebe. Dobro je vedeti, do kje mi gremo kot starši, kje je naša točka frustracije. Kje se še lahko ustavimo.
Nekje je točka frustracije tako močna, da sami sebe ne obvladamo več.
Ločimo:
 Agresivnost, izražanje občutenja, da gre nekaj iz mene ven (namen zdrave agresivnosti ni prizadeti
drugega ampak obraniti sebe). Otrok, ki je agresiven, ni nasilen.
 Nasilje, je vedenjski proces, z namenom obvladati druge in nekaj doseči (namen je škodovati
drugemu, je manipulacijski vedenjski vzorec, nasilje se razvije iz zatajevane agresivnosti). Družbe
nastrojene proti agresivnosti imajo potencialno višjo stopnjo nasilja.
 Vojna. Napadalec je nasilnež. Tisti, ki se brani je agresiven.
Otroci, ki kažejo nasilno vedenje, niso imeli ustreznega vedenjskega vzora, niso jih naučili zdravega izražanja
agresivnosti. Agresivnost spada med osnovna bazična čustva (strah, seksualnost, radost, ljubezen). Je nujna,
ker je nujno, da poskrbimo zase, se branimo. Na agresivnosti bazira motivacija, ki je potrebna v našem
življenju, da smo lahko tekmovalni, da si pridobimo partnerja, da nekaj dosežemo. Jeza je eden izmed
načinov izražanja agresivnosti, je ožji pojem. Usmerjena je na drugega, navzven. Pomembno je vedeti, kaj
je primerno v določeni družbi, kako izražati jezo? Kako lahko poskrbimo zase, na primeren nenasilen način?
Po Trstenjaku je del slovenskega narodnega karakterja, da se težje izpostavimo in da je prisotnega več
samodestruktivnega vedenja kot pri drugih narodih. Smo kultura, ki tlači.
Pri otrocih je potrebno vedeti, kaj mi mislimo, kaj želimo z našim odzivom doseči, zakaj smo se tako odzvali,
kaj želimo otroke naučiti. Kako naj otrok izraža agresivnost na konstruktiven način, da bo uspešen. Kaj pri
otroku VIDIM, kaj hoče z vedenjem povedati. Nujno je prepoznati stisko pri otroku, kar pa ni enostavno, še
posebej takrat, ko smo v stiski mi starši in zase slabo ali ne znamo poskrbeti.
Primer švedskega vrtca. V vrtcu se je pojavilo veliko težav z grizenjem, ščipanjem, udarjanjem otrok. Iskali
so rešitve, kaj narediti. Poizkusili so z izobraževanjem vzgojiteljev , z izobraževanjem staršev, spremembo
prostora. Nič ni pomagalo dokler niso delili skupine na pol, zmanjšanje števila otrok v skupini je imelo
pozitiven vpliv. Pomen osebnega prostora za otroke. Pri 3-letniku če pogledamo, kaj se sploh zgodi v dnevu
po njegovem, zelo malo stvari. Včasih je potrebno otroka le objeti in reči ali je bil težak dan.
Kant je rekel, da je potrebno »mlade divjake socializirati za družbo«. Praper govori o tem, da so rahlo
depresivni ljudje najbolj vodljivi. Tesnobno pridni ljudje so vodljivi (primer novinarjev). Kaj želijo starši za
otroke? Najpogostejši odgovori, da so srečni in uspešni.
J. Jull: »Vsi fantje vedo, da takrat, ko te pretepajo in maltretirajo, ne pomaga drugega kot da udariš nazaj.
Samo, da ni blizu žensk, ki začno iz tega delati politiko.« Otrok se nauči običajnega vzgojnega vzora, udari,
ko ne ve več kaj narediti. Pedagogika bazira na ženskih vrednotah zadnjih nekaj desetletij. Primer: film
Masaker od Polanskega.
2 vrsti agresivnega odziva pri otrocih:
1. obdobje zavedanja sebe – od 18. meseca starosti – razvojna agresivnost (otroci mislijo, čutijo
mnogo hitreje kot so sposobni izraziti).
2. sistemska agresivnost (najstniška agresivnost) – povabilo v njegov svet »Hej ti, ni mi dobro, ne vem,
kaj se mi dogaja, ne razumem. Me lahko opaziš in narediš kaj zame?« Tu gre za sestavljeno vedenje,
ki je premišljeno.
Iz nevroznanosti vemo, da so otroci, ki določenih centrov nimajo razvitih, npr. centra za empatijo, kjer gre
za disfunkcijo možganov.
Otrok za veliko terminov ne pozna vsebine/jih ne razume npr.«ne maram te«, »ne, nisem zaspan« (lahko
gre le za to, da ne ve, kaj pomeni biti zaspan).
Ravsanje (play fighting) ima močan socializacijski učinek. Pomaga pri usmerjanju agresije. Koristno ga
dopuščati v varnih okvirih. Otrok se pri tem uči:
 kaj boli,
 do kje lahko gremo,
 kdo je močnejši,
 pravila ščitijo.
Vse te veščine so nujno potrebne, da otroka opremijo za življenje.
Otrok pri 3, 4 letih še ne razume, izkusiti mora na lastni izkušnji posledice svojih dejanj. Zanj ni
samoumevno, kar njega boli, boli tudi mene in obratno. Otrok mora z lastno izkušnjo nekaj razumeti/dojeti:
»kaj se je zgodilo? Kako ti to vidiš?«
Moralno eksistencialna dilema:
 refleksija, odzvati se. Ko 5-letnik udari 3-letnika. Umiriti situacijo. Najprej je potrebno pomiriti
mlajšega, ki je bil »udarjen«. Nato nekaj minut posvetiti starejšemu in se pogovoriti »kaj se je
zgodilo«, »zakaj misliš, da on joka?« - učenje empatije. Otrok mora sam priti do spoznanja, zakaj je
mlajši jokal. Otrok umika pogled, ko se čuti obsojenega. Pomemben je NAČIN komunikacije.
Umirjamo afekt pri otroku, vendar ob tem ne spremenimo svoje odločitve. Najprej moramo sebe
pomiriti, nato lahko umirimo otroka.
 kazen,
 povračilo.
Bolj, ko moralno vrednotimo agresivno dejanje, dalj časa bo trajalo, da otrok integrira agresivna čustva.
Takoj ko gremo v moralno vrednotenje, zapremo odnosni kanal in vpliva ni več. Otrok mora večkrat
poizkusiti in ponoviti isto, ker vmes pozabi, po več ponovitvah poveže in se nauči. To je povezano z
refleksom pozabljanja slabih stvari.
Vprašati otroka »kaj se je zgodilo, kaj si hotel s tem«. Ob tem mora otrok doživeti razumevanje in čutiti
našo empatijo do njega, kar ne pomeni, da sprejmemo njegovo vedenje. »Razumem te, zakaj si to naredil,
vendar moraš drugič narediti na drugačen način.« Če želimo imeti vpliv na otroka, mora biti naš odnosni
kanal z otrokom ODPRT. Ne vrednotimo »to ni prav« temveč izhajamo iz sebe in rečemo »to mi ni všeč«. Pri
podajanju pomembnih informacij otroku je pogoj dober in jasen očesni kontakt, da smo v tistem trenutku
TAM/res pri stvari in da povemo z malo besed. Očesni stik je baza kontakta. S pozornostjo na tak način
dvigujemo pomen reševanju situacije.
Pozornost do otroka je velika otrokova potreba, pomembno si je vzeti čas zanj.
Pri ravnanju z agresivnostjo ni prijetnih stvari, so samo manj prijetne. Kako gledamo na otroka v
komunikaciji z njim: kot bi imeli pred seboj najboljšega prijatelja. Zrela odrasla oseba, ki je imela z otrokom
konflikt, ga predela v pol minute. ZA ODNOS Z MAJHNIM OTROKOM MORAMO BITI STARŠI/ODRASLI,
POLNO PRISOTNI. Zato moramo iskati načine, kako napolniti svoje »baterije«, da smo v stiku z otrokom OK.
Avtoriteta je možna samo od osebe, ki sama sebe jemlje resno.
Vprašanje udeleženke: deklica pri 18. mesecih pogosto udari, veliko stvari jo zmoti. Odgovor: razmišljati je
potrebno o tem, kako otrok doživlja, zakaj je pogosto frustrirana, koliko časa to že traja. Če simptom traja
več kot 3 mesece, je potrebno pogledati, opazovati otroka, kaj se mu dogaja, kaj mu ni v redu. Pozornost je
zelo velika potreba. Potrebno je zares UZRETI otroka, da začuti, da je viden in slišan. Potrebno si je vzeti čas
za otroka in zožati meje.
Naslednjič (21. 11. 2014): srečanje z dr. med. Tino Bregant: RAZVOJ OTROŠKIH MOŽGANOV – IN KAJ IMA S
TEM VZGOJA?
Zapisali: Esmira Behrid in Pavla Banjanac