Slepa miš ti loviš
Avtor: Mateja Pirman
Začela bom z vprašanjem: »Kako se soočiti s tem, ko ti rečejo, da se nekaj ne
da? Ko ti to reče zdravnik, učitelj, starš, duhovnik, nekdo, ki si mu do sedaj
popolnoma zaupal?
Recimo, da temu verjameš ali pa si ne upaš podvomiti. Velikokrat se ti ne
zgodi nič hudega, morda se celo obvaruješ pred prepirom in izključenostjo. A
kaj, če gre za nekaj resnično pomembnega v življenju? Za tvoje sanje,
resnico, zdravje, idejo, ki bo pomagala mnogim? Kaj narediš takrat? Se
umakneš, pozabiš, se pustiš prepričati?
Imam sanje, da nihče ni sam v težkih odločitvah in da vsi zaupamo v to, da
vedno obstaja možnost, tudi tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno. S tem
prispevkom želim podpreti te sanje. Napisala sem ga v navdih tebi pri tvojih
življenjskih odločitvah. Spodbujam te, da v besedah iščeš vse tisto, kar je
pomembno tebi, na ostalo lahko ta trenutek čisto pozabiš.
»Nič ni možno narediti!«
Pri mojih 15-ih letih, ko sem ravno vstopala v srednjo šolo in v svet pripadanja
za vsako ceno, sem prvič slišala za očesno bolezen Retinitis Pigmentosa (RP).
Ni bilo kar tako mimogrede na cesti, bilo pa je mimogrede v ambulanti za
očesne bolezni. Postavljena mi je bila diagnoza, besede zdravnikov kot so
»bolezen bo napredovala, vidno polje se bo ožilo, lahko tudi oslepite, nič ni
možno narediti«, so se prvič zarezale vame. Nihče se ni spraševal in dvomil.
Zdravnikom se zaupa, oni vejo najbolje. Diagnoza je postajala moja resnica.
Bila sem vse počasnejša v premikanju, popolnoma slepa ponoči, okorna v
temnih prostorih, družabne igre z žogo so bile moja nočna mora in zaletavala
sem se v stvari, ki so bile dobesedno pred mano. Slepe pege v vidnem polju
so se večale, strah pred poškodbo in osramočenostjo se je zajedal vame.
Občutek nemoči, ki se je takrat zdel samo moj. Veliko energije sem porabila
za to, da nihče ni opazil, da ne vidim. Pretvarjala sem se, da je vse v redu, da
sem samo zmedena, ko sem podirala nič hudega sluteče količke na cesti.
Okoli mene ni bilo nikogar, ki bi mu grozila slepota ali težka bolezen, nisem se
mogla poistovetiti, se povezati. Pa vendar sem šele čez leta spoznala, da je
bilo teh »se ne da« nešteto pri vseh nas in na vseh področjih, le nihče se o
tem ni naglas pogovarjal.
1
Postavljanje okvirjev
Velikokrat sem razmišljala: »Ko se ti oži vid, se ti oži svet v katerem živiš.«
Potrebovala sem vrsto let, da sem spoznala, da je pravzaprav obratno. Ko ti
postavijo neko zunanjo omejitev, podprto z znanstvenimi dokazi, ti postavijo
nek okvir znotraj katerega »lahko« razmišljaš, ker ostalo ni možno. In ker »veš«
da ostalo ni možno, zate vse slabše stanje (v mojem primeru vid) postaja vse
bolj normalno. Na ta način se ti oži spekter razmišljanja, upanja in želja. In ker
vemo, da naše misli oblikujejo našo realnost, ustvarjamo idealne pogoje za
to, da se ti oži tudi vid oziroma da na nekem področju izgubljaš, namesto da
bi razvijal.
Po pogovorih s številnimi ljudmi, ki se soočajo z boleznijo, sem ugotovila, da se
velika večina v teh trenutkih obrne navznoter. Začnejo skrivati sebe, o tem ne
govorijo, bojijo se, kaj bodo rekli vrstniki, jih bodo sprejeli v prvo službo, bodo
všeč bodočim partnerjem. Iščejo opravičila za svoje čudno vedenje, v sebi
kuhajo zamere, manipulirajo v odnosih, gojijo strahove in vsega tega ne
upajo izraziti. Pogled vase je vsekakor ena bistvenih sestavin pri zdravljenju
vseh mogočih ran, pa vendar naj bi bilo življenje v ravnovesju med enim in
drugim. Izrazito obračanje vase (ali izrazito obračanje navzven) z namenom
skrivanja, nam vsekakor oži pogled, oži okvirje v razmišljanju in ustvarja ali
poglablja bolezen.
Najprej se bojimo pogledati ven iz okvirjev in biti drugačni, potem ne
zmoremo več pogledati ven in nekoč ne vemo več, da sploh še lahko
pogledamo. Takrat okvirji za nas postanejo ves svet. In sama sem se znašla
točno na tej točki. Privzela sem, da je tisto, kar so rekli zdravniki, zame edina
resničnost. Dolgo sem tako ignorirala problem, potem popolnoma verjela
vanj, nato se je v meni prebudil mali žarek upanja, ki se je vedno znova ob
obisku zdravnika razblinil, pa vendar volja po življenju ni odnehala. Moram
poudariti, da ne mislim, da kot slep človek, ne moreš živeti kvalitetnega
življenja, mnogi pogumni ljudje dokazujejo nasprotno. Pa vendar sem čutila,
da to ni moja pot.
»Kaj pa, če je možno?«
Po letih iskanja, sem se odprla za prave stvari ob pravem času. Kakorkoli
največ štejejo dejanja, saj so le-ta odraz ljubezni v nas, moramo do tja šele
priti. Širiti si moramo obzorje, jasniti um, se učiti, zbirati informacije in
preizkušati. Naj ti ne bo škoda nobene prebrane knjige, nobene obiskane
delavnice, nobenega nasveta, ki ga še ne razumeš. Vse to krepi notranjo
moč in pripravlja na ključna vprašanja in še bolj na odgovore, ki jih
prejmemo.
2
Tako sem ob pravem trenutku dobila prava vprašanja (lahko so tudi zate), in
sicer:
• »Česa ne želiš videti?« (ali »česa nočeš slišati, pred čem se skrivaš?«)
• »Kaj si želiš?«
• »Kaj bi bilo možno zate, če bi videla? (ali »…če bi bil/a zdrav/a, če bi
imel/a to in ono?«)
Sama sem, najprej še z veliko upora in nejevere, spuščala k sebi podobe
veselja in igrivosti. Zame je bil vid svoboda, zmožnost, samozavest. Kaj bi bil
zate? Predstavljala sem si sebe točno tako - svobodno. Postajalo je vse bolj
resnično, možno in moje. Začela sem gledati iz okvirjev, si upala želeti boljši
vid, si upala predstavljati, kako bi bilo to zame in za moje življenje. S temi
vprašanji se je pot zdravljenja obrnila v drugo smer, začela sem teči skupaj s
tokom.
Če želimo spremembo, moramo najprej spoznati in zaupati v to, da je
sprememba na bolje možna, šele tako začnemo ustvarjati novo resničnost.
Ko sem to spoznala, se je z veliko hitrostjo začelo odvijati veliko stvari. Ker sem
iskala iz prostora možnosti in svobode, so k meni prišle nove informacije in
rešitve. Dogajala se je čarobnost. Čez 4 mesece sem bila že v Kanadi, na
zdravljenju z akupunkturo, pri zdravniku, ki je bolezen RP razumel drugače in
se poglobljeno ukvarjal z njo. Šla sem prvič, drugič, tretjič, četrtič. Rezultati so
bili neverjetni. Videla sem vse širše. Nemogoče je postalo mogoče. Zaupala
sem v svojo možnost, osvobajala svojo domišljijo.
Pot, ki jo hodimo vsak dan
Kljub čudovitim rezultatom pa pravo zdravljenje nikoli ne pride od zunaj,
vedno od znotraj. Lahko obstajajo še tako dobri zdravniki, ki ti pokažejo, da je
možno, vendar smo mi tisti, ki moramo poskrbeti zase, ko pridemo domov v
stare vzorce, med poznane obraze, kjer oblečemo svojo staro identiteto,
igramo na že preživete karte. V Kanadi sem bila brez meja, odprta,
usmerjena, sproščena, pozitivna, čarobna. Doma sem bila stara jaz. Prehodila
sem čudovito pot, premagala okvirje, ki so mi jih postavili zdravniki.
Spregledala, čeprav naj bi bilo to nemogoče. A na tej točki naletela na nove
okvirje, ki sem si jih postavila sama. Zavedala sem se, da je v mojem vidu
ostalo še kar nekaj slepih peg, ki niso bile le fizične, ampak tudi psihične.
Ti na novo odkriti okvirji, zahtevajo veliko notranje moči, vztrajnosti in
discipline. Pride čas, ko ni dovolj le odprtost za terapijo, zaupanje v novo
možnost in pozitivno razmišljanje. Trenutek, ko navadno šele zares pogledamo
vase, v svoje rane, se jih zavedamo, jih razrešimo. Ko ugotovimo, koliko plasti
imamo in kako je vse med sabo povezano. Ko ne pomaga le pomoč od
zunaj, neka hitra rešitev, ampak ko bolezen postane učitelj. Ko so zopet na
vrsti vprašanja. Kam daješ največ energije? Morda v to, da bi ugajal, da bi se
3
dokazal, da bi bil neviden? Zakaj je tako? Za koga to počneš? Pred kom se
skrivaš? Komu moraš odpustiti? Mu sploh lahko? Si to ti?
To je čas, ko je treba začeti odpuščati in ne le preživeti tega življenja, dobiti
občutek za osebno integriteto in jo upoštevati. Ko je potrebno ne le izboljšati
svoje stanje, ampak ga tudi obdržati, živeti z njim tu in zdaj. Najti ravnovesje.
Takrat se zaveš, da zdravljenje ni cilj, ampak pot, ki jo hodimo vsak dan,
korak za korakom. Ko je treba vsak dan znova gojiti hvaležnost, se soočati s
strahovi ter se odločiti za to, da proslavimo življenje. In to boli. Boli zato, ker
smo navajeni živeti v svetu, kjer večino stvari rešujemo na »zemeljski« in hiter
način. Ko postanemo jezni in zagrenjeni, če ne pomaga oziroma ne pomaga
za dolgo ali samo delno. Ko moramo biti ves čas optimalni in obrnjeni
navzgor, ko ne priznavamo nihanja, kot enega pomembnih ciklov, ki je v
naravi vsega v nas in okoli nas. Vse te zemeljske stvari so zelo pomembne, to
so pristopi, ki jih je vredno pozdraviti, jim podati roko, a vendar se moramo
zavedati, da je to le del naše poti, je podpora, ki nam pomaga pri soočanju s
simptomi, da sploh pridemo v stanje, kjer si lahko začnemo pomagati sami. A
ključna je naša pripravljenost na delo in spremembe.
Pot je Ljubezen
Si predstavljaš, da nekdo stoji poleg tebe, a zate ne obstaja? Pomaha, se ti
zasmeje, tiho poskoči, a kot da ga zate ni. Ko se zdi, da si sam na svetu, pa
vendar so vsi točno tam, kjer hodiš ti. To sem bila jaz – slepa miš. Slepa miš, ki
so ji ubili vse sanje v znak realnosti in ji v isti sapi rekli, naj ulovi življenje ter ga
zagrabi z vso močjo. Kam zdaj, se velikokrat vprašam. Življenje me uči, da je
pomembno čim več energije usmeriti v svoje notranje vodstvo. Uloviti,
prisluhniti in delovati v skladu s tistim glaskom, ki verjame, da je svet lahko
boljši, da zmorem več in želim delati drugače. Ne pústi, da saboter v tebi, ki
to upanje vedno ovrže, zmaga! Naj zmaga čarobna besedica »ja«.
Ni važno, kje začneš, samo da začneš in da se vprašaš stvari, ki se jih še nikoli
nisi. Da si začneš predstavljati najboljšega in najbolj čarobnega sebe. Kakšen
bi bil? In potem ostani v tem občutku čim dlje. Odloči se zanj znova in znova,
vsak dan posebej. Prepoznavaj stare vzorce, ki te držijo nazaj, skrivajo se v
čisto banalnih okoliščinah in v medosebnih odnosih. Tako jaz vidim
zdravljenje. To je pot. Ko boš potreboval pomoč, boš začel iskati na pravem
mestu. Našle se bodo rešitve in našel boš pot do tega, da jih uresničiš. In ker
boš šel za njimi, bo v tebi vse bolj močen občutek, da je (vse) možno.
Moj vid je danes še vedno malce luknjast, cele slike še ni, še vedno nisem
spustila vseh starih vzorcev. Moje oči me učijo, hodim po poti postavljanja
vprašanj in soočanja z odgovori. A vsak dan znova se zdravim, vedno se
zdravim. To je moje vodilo. In pisanje o tem je kot terapija.
4
Vse okoli nas je še vedno premalo upanja, premalo pozitivnih zgodb.
Potrebujemo glasnike, da je vse možno. Začnimo se pogovarjati in zaupati,
da so možnosti tudi tam, kjer pravijo, da jih ni. Vse se začne v mislih in pri tem,
da samo za trenutek pogledamo izven naših okvirjev in si predstavljamo, kaj
bi bilo, če bi bilo. In trenutek postane možnost. Možnost postane pot. Pot je
Ljubezen. In Ljubezen je zdravje, je vse tisto, kar si najbolj želiš.
Mateja Pirman: Verjamem v čarobno moč objemov in jih
zato tudi rada delim. Zaupam v to, da je svet lep in da je
vse možno in da je tisto, kar nas drži nazaj večinoma v nas
samih. Tega se osvobajam vsak dan znova in sem
(večinoma) hvaležna vsem, ki mi kažejo ogledalo.
Kaj me je najbolj zaznamovalo? Vsekakor zdravljenje oči.
Gledati moram v vse, česar ne želim videti.
Največja neumnost, ki sem jo naredila: Neumnost je
vedno, kadar ponoči hodim okrog brez baterije.
Če bi bila super junak, bi bila … dobra vila.
Kako in s čim bi rada prispevala svetu? Rada bi vedno in
povsod bila pristna. Vsak ima svoj žar in če ga živi, lahko največ prispeva.
5