1. No category

 10 v Soboto
V živo
sobota,27.junija2015
← Begunka iz Sirije z otrokom čaka, da
jo bodo iz Turčije vrnili v vojno v Siriji,
17. junija 2015 (Reuters)
←↓ Sirski begunski otroki pri igri z
avtorjem teksta v Istambulu (osebni
arhiv)
↓ Asma z igračo in sestro, begunki iz
Sirije, njuna družina je pred dvema
letoma in pol pobegnila iz Damaska v
Jordanijo, 18. junija 2015 (Reuters)
Vsi smo Hamza Ali Al
Projekt Jakob med SIRSKIMI BEGUNCI
UROŠ DOKL
Sirija - grobnica vsega humanega,
v kateri je vse več prostora za obupane, lačne in strahu polne posameznike. Ti se gredo heroje znotraj
svojega sveta, režejo vratove, posiljujejo in otroke pošiljajo z orožjem v izvidnice. Ali kot mi je pred
leti dejal mož pred sirskim taboriščem, "otroke potrebujejo … kdo bo
pa municijo nosil".
Ob tem kot sol na solato zmečejo na mesta še kemično orožje.
Medtem ko vojni hlapi dušijo
ljudstvo že od začetka protestov
v Siriji, v mestecu Dara, kjer so
se po navdihu arabske pomladi
upali upreti režimu in zahtevati spremembe. Po preverjenem
vzorcu so se protestniki nenadoma sprevrgli v razgrajaške živali,
ki jih je bilo treba ukrotiti in pošteno kaznovati. V poduk jasno.
Da se kaj tako nespodobnega ne bi
več ponovilo.
"Najnevarnejši" med njimi je bil
Hamza Ali Al Khatib. Štel je komaj
13 let. Šolar, ki se je na poti domov
znašel med kladivom in nakovalom. V vsej zmedi je izginil. Starši
so ga iskali in nekaj dni kasneje izvedeli, da ga zadržujejo vladne sile.
Vrnili ga bodo družini, so rekli.
Fanta so pripeljali domov. Pretepenega Hamzo z iznakaženimi genitalijami in strelnimi ranami so
družini vrnili mrtvega. Sporočilo
je bilo jasno. Hamza Ali Al Khatib
ni bil dejansko kriv. Ampak tudi
takšnim se zgodi. Posebno takšnim.
Bil pa je sunit, kar je postalo pomembnejše od dejstva, da je bil
nedolžen fant, ki z razprtijami
ulice nima kaj veliko opraviti. Na
nedolžnih palica poči najglasneje. Hamza Ali Al Khatib je postal
obraz sirskega upora in že kmalu
po začetku je bilo jasno, da bo
verski ekvilibrium med suniti in
šiiti dokončno porušen. Hamza
je bil kriv - kriv, ker je bil sunit.
Hamza je bil sredstvo in sporočilo vladajočih alavitov (podskupina
šiitov), večinoma sunitskemu prebivalstvu, kaj jih čaka, če nadaljuje
proteste.
Hamza je bil spregledan kot otrok.
In prav nič drugače se sirskim
otrokom ne piše danes. Še huje.
Danes so celo zaželeni med vrstami "klavcev" za svobodo. Otrokom
v roke pogosto porinejo orožje.
Njihova otroškost, nedotakljivost
in nedolžnost so porinjene na rob
skrbi.
Sirija, moja dežela
Skoraj deset let bo, odkar sem
Sirijo obiskal prvič. S kolesom sva
jo s sošolcem s faksa prekolesarila
po dolgem in povprek. Še danes se
mi zdi, da občasno s sebe stresem
kakšno zrno peska še od takrat.
Tako globoko pod kožo ti lahko
zleze.
Stike, ki sem jih vzpostavil, še
danes redno ohranjam. In prav to
je tisto, kar mi ne da spati. Nekoč
uspešni in zadovoljni, danes pa
kot begunci po svetu in v taboriščih ubijajo upanje, v tovarnah v
Turčiji, kjer jim 14-urni delavnik
prinese zaslužka komajda za topli
obrok na dan, razseljeni po stano-
vanjih, kjer se stiskajo v majhnih
sobah. Nekateri najdejo delo. A
pogosto se kaj hitro znajdejo v sužnjelastniških razmerjih. Ko boste
naslednjič na ulicah Istanbula v
tistih lepo opremljenih trgovinicah s spominki kupovali kaj "res
pristnega iz Orienta", raje vprašajte
tistega, ki vam bo stregel, po njegovi zgodbi. Zelo verjetno vas bo
postregel kdo iz Sirije. Vzemite si
čas … zgodbe se ne končajo hitro.
Ulice Istanbula so polne sirskih
beguncev, ki za nasmehom, da
vas prepričajo o kakšnem nakupu,
skrivajo zgodbe izgube vsega humanega. V mislih gojijo upanje o
prihodu v Evropo. "Čoln ali naj se
odpravimo peš?" me sprašuje Mohamed iz Latakije, medtem ko ga
obiščem v likalnici, kjer 14 ur na
dan na paro lika volnena oblačila.
Kaj naj mu odgovorim? Kako naj
mu povem, da ga Evropa noče? Ter
da je med tistimi, ki se jim zdi njegova zgodba zgolj njegov problem,
tudi moja ljuba Slovenija?
"Imam dva majhna otroka in
nimamo kaj jesti," nadaljuje. "Ne
zaslužim dovolj. Na ulici žena
prosi za denar. Otroci ji pomagajo. Sedaj smo na cesti, saj nimam
denarja za sobico. Tako živimo
zadnje tri mesece. Bajan, najmlajša
hči, je stara tri leta. Pred meseci je
prenehala govoriti. Prstke na roki
ima pokrčene in ne more razpreti dlani. A jo lahko kako spraviš v
Slovenijo k zdravniku?"
Samo malo je treba, da na ulicah
opazite veliko otrok, ki bi morali
biti v vrtcu. Bosonogi prosijo za
denar tudi ponoči, ko se večina že
udobno zlekne in preda udobju
noči. Zanje se takrat najtežje šele
začne. Družine živijo na ulici, pokriti z odejo se stiskajo v kakšnem
kotu. Nazadnje sem pod kupom
odej zagledal petčlansko družino, ki se je stiskala pred vhodom v
klet. Otroka, stara tri in pet let, sta
z očetom jedla ostanke kebaba, ki
sta jih našla v enem izmed košev
na Taksimu, trgu, ki ga dnevno
obišče tisoče ljudi, ki se radi sprehodijo med trgovinami zvenečih
modnih oblikovalcev in od uličnih prodajalcev kupujejo "selfie
sticke", da bodo svojo podobo lažje
ovekovečili, medtem ko doživljajo tisti "pravi" Istanbul. Mama je,
zavita v črnino in naglavno ruto,
dojila slabo leto starega dojenčka. Neki oče nama je s Kotaibo, še
enim starim znancem iz Alepa,
danes beguncem, ki dela v likalnici in občasno na gradbišču, ponudil deklico v "uživanje", če bi
blagovolila zanjo plačati 400 turških lir.
Na mladih svet stoji
Vojna v Siriji ni spremenila samo
demografske slike in v zemljo zagrebla skoraj 200.000 življenj. Korenito je spremenila tudi življenje
in vsakdan otrok. Podvrženi stiski
staršev, ki imajo v glavi več antagonistov in krivcev za situacijo, v kateri so, poslušajo, kako so
šiiti ugrabili Sirijo, kako jih je svet
pustil na cedilu in da njihova življenja ne štejejo več kot dnevni
zaslužek ali še manj. Veljaš, kolikor
imaš! Predobro se spomnim igre
sirskih otrok pred enim izmed številnih taborišč v Turčiji. Igrali so
se neke vrste igro ti loviš. Tisti, ki
v Soboto
sobota, 27. junija 2015
V živo
11
.
←↑ Sirski begunski otroki v Istambulu
(Uroš Dokl)
↑ Avtor teksta Uroš Dokl kot
prostovoljec med sirskimi begunskimi
otroki v Istanbulu junija letos
(Osebni arhiv)
→ Begunka iz Sirije z otroki v Turčiji,
18. junija 2015 (Reuters)
← Otroci v begunskem taborišču v
Turčiji, 18. junija 2015 (Reuters)
Khatib
je lovil (navadno je lovil najmanjši
v skupini), je bil "Bašarjev pes". Prevzel je vlogo antagonista, vojaka
sirske vojske, ki jo nad sirsko ljudstvo pošilja sirski predsednik Bašar
Al Asad. Preostali otroci so prevzeli vlogo "dobrih dečkov", pripadnikov FSA (Free Syrian Army), ki
se borijo proti režimu Bašarja Al
Asada. Nikakor jih ni mogel uloviti. Pravzaprav so ga pričakali iz
zasede in ga spotaknili, obrcali,
opljuvali in vanj pometali kamenčke, ki so jih nabrali na cesti. Kričali so: "Posilili te bomo! Odrezali ti
bomo jezik in roke!"
Odrasli so se v apatiji vsakdana
sprehajali mimo skupinice, ki je
tragedijo vpeljala v svoje vsakodnevne igre. Njihovi heroji niso
junaki iz risank ali filmov. Njihovi junaki so očetje, bratje, strici in
vsi tisti, ki se borijo zoper režimske sile. Junaki so "klavci", ki nosijo
puške in jemljejo usodo v svoje
roke. Otroci pa medtem odraščajo
in si gradijo vzorce, ki jih čustveno
hromijo in oddaljujejo od najžlahtnejšega obdobja svojega življenja.
Ne morem pozabiti oči sirskega dečka, ki ni štel več kot deset
pomladi, ko je vame meril zanj
občutno preveliko in pretežko kalašnikovko. Za par čevljev in srajco
je spustil orožje. Otroška čistost
in zgolj preprosta otroška želja po
nečem novem sta mi omogočili, da
lahko danes pišem te vrstice. In kaj
počnem tam? Zakaj se družim z begunci? Zakaj se ob pivu in udobju,
ki mi jo daje evropski potni list,
s prijatelji in znanci skoraj ne pogovarjam več o ničemer drugem
kot o sirskih otrocih, ki preživljajo
svoje otroštvo zaviti v skrbi, lakoto,
žalost in kopico vojnih spominov?
Ker sta mi par čevljev in srajca ponudila novo priložnost, ki me zavezuje k temu, da ne pozabim, da sem
zaradi nove priložnosti pridobil.
Kot oče še ne dveletnega Jakoba se
vsakodnevno spominjam prestrašenega dečka iz Sirije in se sprašujem, kje je bil njegov oče, ko je
njegov "Jakob" meril vame.
Projekt Jakob
Otroci in mladostniki so pogosto
žrtve nasilnih konfliktov, ki so se
razvili kot reakcija na ideološke,
etnične, verske in politične razlike posameznih skupin. V mislih
imam seveda otroke, ki so po oceni
Združenih narodov žrtve največje
humanitarne katastrofe naše dobe
– sirske državljanske vojne. Generacije otrok, ki jih bodo posledice
humanitarne katastrofe spremljale skozi vse življenje, si v večinoma
nekontroliranem območju vojnih
področij in okolij (taborišča, ulica
…), v katerih so se znašli, oblikujejo vrednostne sodbe, ki ne vzdržijo
realne presoje ali vsaj ne pripomorejo k strpnosti in razumevanju
drugače mislečih, s katerimi delijo
življenjski prostor. Preslikane ideje
odraslih, ki so se kot žrtve vojne
opredelili do agresorja, se zrcalijo
v vrednotah in sodbah otrok, ki z
leti rastejo in predstavljajo netivo
za nove faze konfliktov. Igra sirskih otrok iz taborišč pred leti me
je vzpodbudila k razmisleku. Kako
bi lahko kljub težkim pogojem za
normalen razvoj otrokom, ki imajo
glave polne pretežkih spominov,
ponudil kakšno možnost za iz-
Kaj naj mu odgovorim? Kako naj
mu povem, da ga
Evropa noče? In
da je med tistimi,
ki se jim zdi njegova zgodba zgolj
njegov problem,
tudi moja ljuba
Slovenija?
gradnjo bolj zdravih vrednostnih
sodb, proč od jezika nasilja, ki jih
sili k skrajnim reakcijam? Odgovor sem našel v socialnih igrah, ki
bi vplivale na višjo raven socialnih
spretnosti in samopodobo otrok,
ki je v okoljih, v katerih so se znašli
po začetku vojne, precej načeta.
Posebej zanje sem oblikoval socialne igre, s katerimi sem želel izboljšati kakovost medvrstniških
odnosov in vplivati na vzgojo za
aktivno strpnost in razvijanje pozitivnih odnosov do drugih in
drugače mislečih. Ideji je najprej
prisluhnila dr. Anja Zalta z oddelka
za sociologijo filozofske fakultete
v Ljubljani. Skupaj sva začela iskati
možnosti za uresničitev ideje.
Igre sva želela pripeljati do sirskih
otrok.
Pred kratkim nama je uspelo navezati stik s skupino sirskih beguncev, ki delujejo v Istanbulu in
želijo svojim mlajšim sotrpinom
pomagati. Združili smo moči in
pred tednom izvedli prvo izobraževanje za begunce. Pred odhodom
sem izvedel manjšo akcijo po spletnih omrežjih, saj za izvajanje iger
potrebujemo veliko pripomočkov
(barvice, volna, flomastri, zvezki,
voščenke itd.). Odziv je bil izjemen.
Veliko ljudi je izreklo podporo, iz
vse Slovenije so pošiljali pakete,
in v dobrem tednu smo pridobili
nekaj najosnovnejših pripomočkov
za izvedbo.
Igre in vaje, ki smo jih dodali za
umirjanje in lažjo koncentracijo in
pripravo, so na udeležence očitno
dobro vplivale, saj so v nekaj dneh
pomagali zbrati otroke iz social-
nega obrobja, tudi otroke z ulice,
in pomagali pri organizaciji. Odziv
je bil izjemen. Zbralo se je okrog
dvajset otrok, s katerimi sta prve
igre izvedla Maisa in Bašar. Oba
mlada glasbenika, ki sta iz Sirije
pobegnila pred slabim letom. Sam
sem aktivnosti opazoval od daleč.
A ni bilo dolgo, ko je eden izmed
otrok prišel in me povlekel mednje.
Igrali smo se. Pozabil sem, da sem
odrasel. In za trenutek so na težke
misli in breme, ki jim ga je naložila vojna, pozabili tudi oni. Prvoten
čas, ki smo ga planirali za izvedbo
iger, je že zdavnaj potekel in otroci
so se še kar želeli igrati.
Čez čas so se nam pridružile tudi
mame nekaterih otrok. Ker so jim
povedali, da bomo morda naredili kakšno fotografijo, so se nekatere posebno potrudile in iz že tako
zelo skromnega žepa potegnile še
kakšno liro ter otrokom kupile kak
nov kos oblačila, da na fotografijah
ne bi izgledali preveč revno. Sram
jih je bilo položaja, v katerem so se
znašle. Za čas poletnih počitnic se
nam je uspelo dogovoriti za uporabo učilnice v eni izmed bližnjih šol,
kjer bodo igre nadaljevali. Seveda
vse to ne bi bilo mogoče brez dobre
volje vseh, ki so pripomogli, da se
je projekt sploh lahko začel. Pred
nami je zelo dolga pot, a otrok
je preveč, da bi lahko vse zmogli
sami. Krepi me misel, da v prizadevanjih nismo sami.
S projektom Jakob želimo otrokom,
tem najbolj nedolžnim pričam
procesa dehumanizacije, ki se v
vojnem maršu čez njihove domove
zažira v otroški vsakdan, ponuditi
vsaj možnost boljšega jutri. •