SANCIN Ivan Karlo,
violinist, glasbenik, pedagog, skladatelj, izdelovalec violin, rojen 30. oktobra 1893 v Skednju
(Trst), umrl 23. decembra 1974 v Ljubljani. (dom upokojencev na Taboru). Oče Ivan,
gostilničar, iz stare godčevske družine Šmecovih, v kateri je ded Ivan igral »bombardin«, oče
Ivan pa pihalni bas pri mornariški godbi v Pulju, mati Tereza Sancin; brata Belizar in Dušan,
sestra Avrelija (gl. čl.). Osnovno šolo je končal v Skednju, učiteljišče v Gorici (matura 1913).
Že kot otrok se je začel učiti violine, njegov prvi učitelj je bil prof. Faidiga, pozneje na
tržaškem konservatoriju prof. Avgust Jankovič. Ravnatelj konservatorija Gialdino Gialdini ga
je zaradi marljivosti in nadarjenosti oprostil šolnine.
V Gorici se je vpisal na goriško Podružnico tržaškega konservatorija in študiral pri prof. Alf.
Luccariniju. Pridružil se je 70-članskemu pev. Zboru slovenskih srednješolcev, ki ga je vodil
sklad. Josip Michl. Ta je ustanovil tudi godalni kvartet, ki so ga sestavljali: Sancin 1. violina,
Silvan Pečenko 2. violina, Josip Mich viola, Avgust Pertot violončelo. V štirih letih so
naštudirali 12 kvartetov; po maturi se je kvartet razšel. Sancin se je vrnil domov in nekaj časa
poučeval v Skednju ter igral v orkestru v Verdijevem gledališču v Trstu (1913-14). Od 191418 je bil v vojaški službi in dosegel čin stotnika. Po vojni je bil v Ljubljani član orkestra v
operi (1. jan. 1919 - 31. avgusta 1921), poučeval violino na konservatoriju Glasbene Matice
(1919-22), opravil diplomski izpit iz violine pri prof. Humlu v Zagrebu in študiral
kompozicijo pri Art. Michlu v Gradcu. Bil je soustanovitelj godalnega kvarteta Zika (192023): Rihard Zika 1. violina, Sancin 2. violina, Ladislav Cerny viola, Ladislav Zika violončelo.
Po nekaj mesecih vztrajnega dela so nastopili v Ptuju, Ljubljani, na Bledu, v Rogaški Slatini,
Kamniku, Kočevju, Novem mestu, Celju, Mariboru.
V jeseni 1921 so odšli na Češko, kjer jih je knez Aleksander Thurn-Taxis za dva meseca
sprejel na svoj grad Lovčen pri Pragi, da so se v miru pripravili za nastope. Po uspešnem
koncertu na Dunaju je sledila spomladi 1922 koncertna turneja po Jugoslaviji in nato po južni
Nemčiji (10 koncertov), ki sta jo omogočila kneza Windischgrätz in Fürstenberg. Ta jih je
povabil tudi na ugledni festival sodobne glasbe v Donauerschingen in jih tri tedne gostil na
svojem gradu. Po velikem uspehu so gostovali po Češkem.
Sancin se je vrnil v Jugoslavijo in prevzel mesto ravnatelja na šoli Glasbeni Matici v Celju (1.
septembra 1923 - 6. aprila 1941). Šolo je zelo dvignil, organiziral in vodil šolski Orkester in
prirejal koncerte. Zbiral je gradivo za violinsko šolo (7 zvezkov v rokopisu), skladal in napisal
nekaj člankov o glasbi v časopise. 1927 je sestavil z Elvira Marsićevo (klavir) in Rud.
Matzom (violončelo) iz Zagreba (Sancin je igral violino) Zagrebški komorni trio, s katerim je
dosegel odlične uspehe v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Celju, Mariboru idr. Ob nemškem
napadu se je Sancin umaknil v Ljubljano, kjer je bil od 1. avgusta 1941 do 11. avgusta 1945
član orkestra v operi in poučeval na šoli Glasbene Matice. Nato se je vrnil v Trst in prevzel
ravnateljstvo šole Glasbene Matice, ki so jo obnovili v jeseni 1945. Njegovo delo je bilo
težko, ker šola ni imela primernih prostorov, zato se je odvijal pouk po zasebnih sobah
posameznih profesorjev. Leta 1949 so ga odstavili in sam je izjavil, da je v tem času »doživel
največja razočaranja in zapostavljanja« (Dušan Jakomin).
Šele v šolskem letu 1955-56 je začel poučevati petje na Industrijski strokovni šoli v Rojanu in
ostal na tem mestu do konca šolskega leta 1963-64. Skoraj ves čas je dopolnjeval učno
obveznost na Industrijskem strokovnem tečaju na Opčinah, prvo leto tudi zborno petje na
učiteljišču, 4 leta na Trgovski šoli pri Sv. Ivanu. Potem se je umaknil v zasebno življenje in
pisal glasb, kritike za RAI Trst A. Sancin je zložil več del: Uspavanka (po istrskem motivu) in
Fantazija za violino in klavir; Spominski list za klavir; Slovenska serenada za kvartet violin;
Celjska suita v 4 delih za mali orkester po Novačanovi drami Herman Celjski (prva izvedba
v Celju 15. novembra 1933); Himna Celju (Fran Roš), kantata za sopran solo, mešani zbor,
ženski zbor in orkester (prva izvedba v Celju 1938); scenska glasba k Bajki o kresni noči
(Helena Rajkova) za solo, mladinski zbor in mali orkester; Pesmi: Mars victrix (Alojz
Gradnik) za glas in godalni orkester; Poziv (Ruža L. Petelinova) za glas in klavir; Zemlji
(Alojz Gradnik) za mešani zbor; razna dela za violino in nekaj za klavir. Sancin je bil tudi
strokovnjak v izdelovanju violin; po lastni izjavi jih je izdelal 52.
Primerjaj:
Župnijski urad Skedenj (Trst); SBL III, 199- 200 in tam navedena literatura; čitalnica v Skednji, 1868-1968, Trst
1968, 57 s sl; Dušan Jakomin, Liki iz naše preteklosti, K. S., RAI Trst A 15. maja 1976; Jelerčič 177-78; 75 let
Glasbena Matica, Trst 1985, 14 sl., 15; M. Jevnikar, Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem, Koledar
Goriške Mohorjevo družbe 1986, 77-78 s sliko rojstne hiše. Jem.[Martin Jevnikar]
Vir: Primorski slovenski biografski leksikon, PSBL-13. snopič, st. 286-287, GMD, Gorica 1987.
10/2012