Pohorsko srce - Občina Zreče
Poštnina plačana pri poštiSrce 3214 Zreče Pohorsko Pohorsko Srce JAVNO GLASILO OBČINE ZREČE LETNIK VII LETO 2015 ŠTEVILKA 12 Praznujmo skupaj 12 2015 1 Pohorsko Srce vsebina Zreška pravljica 3 Intervju Jože Košir 12 Intervju mag. Boris Podvršnik 17 Iz Zreč v Sedbergh 25 Iz Sedbergha v Zreče 27 Svečana seja Občinskega sveta ZREŠKA PRAVLJICA Izdala Občina Zreče, zanjo mag. Boris Podvršnik, župan; Zasnova in izbor gradiva: Martin Mrzdovnik (KUD Vladko Mohorič Zreče), Polona Matevžič (Občina Zreče), Blaž Prapótnik (Epigraf); Lektorirala: Urška Stani; Fotografije: arhiv Občine Zreče, Osrednja knjižnica Celje, Jaka Jazbec, Ervin Matevžič, Zdravko Ivačič, Martin Mrzdovnik, Blaž Prapótnik, Andrej Knez in ostali; Uredil in grafično oblikoval: Blaž Prapotnik; maj 2015 Občine Zreče 28 Na obisku pri častnih občanih 31 Marjan Osole 31 Štefan Nemeš 34 Janez Špes 37 Bojan Leskovar 40 Maksimiljan Brečko 43 Mirko Klemen 45 Reši me 47 200 let šolstva na Zreškem 48 Pesmi so iz pesniške zbirke Iskre srca, ki so jo izdali dijaki Srednje poklicne in strokovne šole Zreče. naslovna – Prejemniki priznanj in grbov Občine Zreče POHORSKO SRCE – JAVNO GLASILO OBČINE ZREČE: BREZPLAČNI IZVOD Izdajatelj: Občina Zreče UREDNIŠKI ODBOR: Urška Firer – odgovorna urednica, člani: Martin Mrzdovnik, Aleksandra Godec Mavhar, Jolanda Laubič, Danijel Leva Bukovnik TISK: Grafika Gracer, d. o. o., Celje FOTO: Občina Zreče, TIC Zreče, OŠ Zreče, KS Zreče, Zdravko Ivačič, Urška Firer, Martin Mrzdovnik LEKTORIRANJE: Andreas Weiss, s.p. GRAFIČNO OBLIKOVANJE: Novice d. o. o., Slovenske Konjice NAKLADA: 2100 izvodov LETO: 2015 2 2 12 12 2015 2015 Pohorsko Srce Z reška pravljica Ni malo tistih, ki gospodarski in družbeni razvoj Zreč primerjajo s pravljico, čudežem, drugi pravijo, da se povod za ta razvoj skriva v imenu kraja in da drugače sploh ni moglo biti. Nomen est omen je latinski pregovor, ki pravi »ime je znamenje« – vse je v imenu, in Zreče naj bi dobile ime po gradu ter hribu z imenom Freudenberg, kar je v takratni nemščini pomenilo srečni hrib. Seveda bi lahko kdo zamahnil z roko, rekoč: to so pa res pravljice, a vendar se v njih skriva tudi kanček resnice in nekaj drobcev od tega bogatega razvoja naših krajev prinaša tudi ta razstava. Arheolog Stanko Pahič je v letih od 1953 do 1963 ugotovil, da so na Brinjevi gori bivali ljudje že v času od 3000 do 5000 let pred našim štetjem, da so tod bili tudi Kelti, kasneje Rimljani in končno še Slovani. Še vedno je živa legenda, da sta se v Zrečah mudila solunska brata Ciril in Metod, zgodovina nas nato uči, da so bili v Zrečah v letih od 1200 do 1500 trije gradovi, da je sedanja župnijska cerkev svetega Egidija postavljena v začetku 12. stoletja, v 14. stoletju še cerkev svetega Martina, in da so velik pečat gospodarskemu in družbenemu življenju naših krajev dali kartuzijani iz Žič, ki so tukaj delovali od leta 1165 do 1782, in da Zreče. Pogled na cerkev in okolico z jugozahoda, v ozadju Brinjeva gora (Vir: Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Maribor, samozal., 1909) so botrovali izgradnji cerkva sv. Neže in Matere Božje na Brinjevi gori, sv. Martina in še prej sv. Egidija. Res pravi zreški čudež se začne z odprtjem več premogovnikov v naših krajih in s prihodom železnice leta 1892 najprej v takratne Konjice in leta 1921 še v Zreče. Prava sreča pa je bila, da je inž. Milko Bremec, ki je bil takrat zaposlen v ladjedelnici v Pulju, prišel v Zreče in leta 1919 v Kračunovem mlinu začel s kovaško industrijo, ki je prerasla v današnji Unior. Prav za potrebe kovačev brusilcev je bila leta 1958 ustanovljena Tovarna umetnih brusov Comet, danes SwatyComet – eden vodilnih evropskih proizvajalcev umetnih brusov. Vsemu temu je času primerno sledila tudi lokalna oblast, saj so Zreče postale občina že leta 1849, to je v času avstrijskega cesarstva, in to vlogo obdržale tudi v stari Jugoslaviji. V okviru povojne Jugoslavije so bile skupaj s sosednjimi občinami v veliki Občini Slovenske Konjice. In končno leta 1995 dobimo svojo samostojno Občino Zreče. Razglednica Zreč, leto poštnega žiga 1905 (Vir: Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek) 12 2015 3 Pohorsko Srce uradne objave Nekoč v davnih časih – arheološka najdišča v Občini Zreče Arheološka izkopavanja arheologa Stanka Pahiča iz Pokrajinskega muzeja Maribor v letih 1953 do 1963 na območju Zreč dokazujejo, da segajo prvi sledovi bivanja v naših krajih v čas bakrene dobe (obdobje od 4000 do 2300 pr. n. št.), saj so bila pod Brinjevo goro in v Zrečah najdena različna še kamnita orodja, v času mlajše železne dobe (3. stoletje pr. n. št.) so za krajši čas na Brinjevi gori bivali tudi Kelti. ZEMLJEVID ARHEOLOŠKIH NAJDIŠČ Izkopavanje sonde pred Pavlakovo jamo na Novi Dobravi Legenda: Najdba: kamnito kladivo Bronasta figurica vepra Votivni oltar, posvečen Jupitru, najden v Zrečah pri župnišču 4 Posamične najdbe kamnitega orožja Antične naselbinske ostaline Miljniki Prazgodovinske naselbinske ostaline Rimske gomile Zakladna najdba novcev Jamska bivališča Poznoantični plani grobovi Trasa rimske ceste Prazgodovinska gomila Marmorni spomeniki Slovanski plani grobovi Prazgodovinski plani grobovi Rimska gomila Posamične najdbe lončevine in kovinskih predmetov (Vir: Pahič, Stanko: Davni sledovi preteklosti – Brinjeva gora z okolico. Maribor, Pokrajinski muzej Maribor, 2003) 12 2015 Pohorsko Srce uradne objave Prva pisna omemba Zreč – Reetsach, 1206 Prevod listine: Srednjeveški pisni dokument omenja Zreče kot Reetsach. Listina je bila izdana leta 1206 v Žičah, hranjena je v Štajerskem deželnem arhivu (Steiermärkisches Landesarchiv) v Gradcu pod sign. AUR 341. Otokar iz Konjic podeli v blagor svoje duše ter duš svojih soprog in vseh svojih sorodnikov dve kmetiji s pritiklinami v Oplotnici cerkvi v dolini sv. Janeza z roko gospoda Leopolda, sina avstrijsko–štajerskega vojvode Leopolda, v navzočnosti priorja Nikolaja in konventa rečene cerkve. Priče … gospod Ruberto de Reetsach, gospod Ottone de Radisdorf, gospod Ortolfo de Blannchensten, gospod Marquardo de Boseth. (Vir: Zreški zbornik, Zreče, Občina Zreče, 2006) 12 2015 5 Pohorsko Pohorsko Srce Srce uradne objave Gradovi v Občini Zreče Srednjeveški gradovi na območju sedanje Občine Zreče od začetkov leta 1200 do leta 1500, ko so vsi opuščeni, in danes, ko so žal vidni le še ostanki ruševin ali niti ti ne več ... Grad Lušperg (Lošperk) v Loški Gori se v pisnih virih prvič pojavi leta 1279, ko je Henrik Lušperški bil priča pri prodaji posestev Ulrika Mariborskega. Grad je bil v lasti krških škofov. Grad Freudenberg na Brinjevi gori se v pisnih virih prvič pojavi leta 1224. Gradnjo pripisujejo Rupertu, ki je leta 1206 pričal v listini Otokarja iz Konjic in bi naj bil njegov sorodnik. V tej listini se prvič pojavi ime našega kraja Zreče. Fotografija razvalin obzidja gradu iz leta 2014 Desno: severna stranska vratca v obzidju gradu Lušperg z zunanje strani, okoli l. 1900 Fotografija razvalin gradu Freudenberg, stanje iz leta 2014 (Vir: Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Maribor, samozal., 1909) Dvorec Jamnik – prvotno Holenstein – se prvič omenja leta 1333. Ob njem je stala kapela svetega Pankracija, ki je bila zgrajena leta 1342. Grad naj bi zgradil konjiški vitez Tanner. Dvorec Jamnik, Vischerjev bakrorez iz leta 1680, danes ostanki niso vidni. 6 12 2015 uradne objave Pohorsko Pohorsko Srce Srce Premogovniki – prvi znanilci industrijske dobe Leta 1768 je Jakob Bottinger iz Varaždina na pobočju Brinjeve gore, v bližini cerkve svete Neže, našel premog, a je bilo potrebno počakati vse do načrtov za izgradnjo Južne železnice in kasneje še ozkotirne železniške proge Poljčane– Konjice–Zreče, da se je izkop premoga tudi dejansko začel. Na območju današnje Občine Zreče sta od leta 1826 do leta 1947 delovala naslednja večja premogovnika: Premogovnik v Radani vasi Z zaprtjem premogovnika na Polajni leta 1947 se je rudarjenje v teh krajih tudi končalo, saj ni bilo več zalog premoga oziroma so bile te premajhne za sodobno in rentabilno izkoriščanje. Jamska svetilka z vtisnjenima črkama LH, tj. Lovrenc Hasenbichel (Vir: Zasebna zbirka Vilija Hasenbichla) Premogovnik Polajna na Stranicah Premogovnik Stranice na Polajni leta 1940, v ospredju lastnik Viljem Hasenbichel (Vir: Zasebni arhiv Vilija Hasenbichla) Kepa kvalitetnega črnega premoga iz premogovnika na Stranicah izpred II. svetovne vojne Jašek Germania na razglednici iz okrog leta 1910 (Vir: Zasebni zgodovinski arhiv, razglednica v lasti Danijela Leve Bukovnika) 12 2015 7 Pohorsko Srce uradne objave Ozkotirna železniška proga Poljčane–Konjice–Zreče Izgradnja ozkotirne železniške proge Poljčane–Konjice leta 1892 pomeni dejanski začetek industrializacije Dravinjske doline in po vsej dolini zaveje nov čas. Prva svetovna vojna ustavi izgradnjo proge do Zreč, saj se to zgodi šele leta 1921. Proga je bila ukinjena 15. aprila 1962. Še istega leta so demontirali tire in odpeljali vso drugo opremo, s čimer so celotno dolino v času hitrega razvoja industrije odrezali od železniških povezav. Konjičan na postaji, 1938 Želežniška postaja Zreče, leto izida razglednice 1926 (Vir: Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek) Tehnični podatki • dolžina: 20,96 km • razdalja med tračnicami: 760 mm • skupno število postaj in postajališč: 9 • najnižja točka: 263 mnm (v Poljčanah) • najvišja točka: 396,40 mnm (v Zrečah) • najmanjši krivinski polmer: 60 m • največji naklon: 32 ‰ • viadukt: Zbelovo (Plankenstein), skupna dolžina 43,20 m (proga je potekala pod viaduktom) • mostovi: 3 (reka, ki jo je proga večkrat prečkala: Dravinja) • povprečna hitrost: 17 km/h • najmanjša dopustna hitrost: 10 km/h • najvišja dopustna hitrost: 25 km/h Natovarjanje žaganega lesa na vagone na postaji v Zrečah Lokomotiva K3 – pomanjšana replika (Vir: Občina Poljčane – lastnik modela delujoče lokomotive) Zadnja vožnja vlaka v Zreče s konjiške postaje, 15. april 1962 8 12 2015 Pohorsko Srce uradne objave Začetki industrije Ugodna geografska lega Zreč in naravna bogastva so v drugi polovici 18. stoletja omogočili začetek gospodarskega in industrijskega razvoja krajev pod Pohorjem. Nastajale so glažute, železarne, kovačije, žage, mlini, odpirali so se premogovniki in končno je leta 1892 prišel do Konjic tudi vlak, ki je omogoči hitrejši razvoj naših krajev. Leta 1919 se v Kračunovem mlinu rodi današnji Unior, d. d., in leta 1958 nastane Tovarna umetnih brusov Comet, danes Swatycomet, d. o. o. Kračunova gostilna, mlin in žaga – leto poštnega žiga 1912 (Vir: Zasebna zbirka, lastnik Ivo Jančič) V zreški železarni so ročno izdelovali poljedelsko in obrtniško orodje. Cometovi začetki – izdelava brusov 12 2015 9 Pohorsko Srce uradne Zametki turizma na Zreškem Da je turizem gospodarska panoga prihodnosti, so se vodilni ljudje v Zrečah, predvsem pa takratni direktor Uniorja Marjan Osole, še kako zavedali, zato se je leta 1976 začelo novo poglavje turizma. In kako se je vse skupaj začelo, kateri objekti so bili predhodniki današnjih objektov in kdo začetniki turizma v Občini Zreče? Zelo preprosto; s stajami za živino in potrebnimi objekti za pastirje in gozdne delavce, ki so nudili varno streho tudi – takrat še redkim – pohodnikom. Leta 1928 je odprla svoja vrata Koča na Pesku, leta 1934 je bil postavljen lesen razgledni stolp na Rogli in leta 1956 še Koča na Rogli. Razgledni stolp na Rogli leta 1936 (Vir: Zasebna zbirka, lastnik Bojan Padežnik) Koča na Rogli, razglednica z motivom iz obdobja po letu 1956 (Vir: Arhiv KUD Vladko Mohorič Zreče) Oglas v knjigi iz leta 1941 (Vir: Mišič, Fran: Izbrane pesmi Jurija Vodovnika. Maribor, samozal., 1941) Koča na Pesku, razglednica nastala v 30. letih 20. stoletja (Vir: Osrednja knjižnica Celje, domoznanski oddelek) 10 12 2015 Pohorsko Srce objave Zgodovinski oris območja Občine Zreče 1849–1933 Zametki lokalne samouprave segajo v leto 1849, ko je bil potrjen Provizorični zakon o občinah, ki je odločilen za nastanek občin. Izvajanje nalog je bilo v tem času organizirano v okviru okrajnih glavarstev, na območju katerih je delovalo več okrajnih sodišč, višja stopnja upravne oblasti pa je bilo okrožje. Območje današnje občine Zreče je spadalo v Okrajno glavarstvo Celje, ki obsegalo območje sodnih okrajev Celje, Vransko, Gornji Grad, Jelšovec, Laško in Konjice. (Vir: Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, letnik IV., Ljubljana, 27. 9. 1933) Po uvedbi sreskih poglavarstev marca 1922 je območje današnje občine Zreče spadalo v Konjiški srez. V letu 1933 je na podlagi Zakona o občinah prišlo do novega oblikovanja občin, pri čemer so se dotedanje občine, ki niso izpolnjevale pogoja 3.000 prebivalcev, združile v nove – večje občine. Zemljevid Konjiškega sreza (str. 1051), kamor so v tistem času spadale Zreče. (Vir: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 30. aprila 1937) Zreče leta 1926. Občinski urad je bil v stavbi desno. (Vir: Zasebna zbirka, lastnik Alojz Pačnik) 12 2015 11 Pohorsko Srce intervju Jože Košir S pogovorom in povezovanjem do rešitev Jože Košir se je rodil 20. 10. 1946 v Zrečah, kjer je obiskoval osnovno šolo. Nižjo gimnazijo je zaključil v Vojniku. Kasneje se je v Celju izučil za strojnega tehnika. Leta 1966 se je zaposlil v Tovarni kovanega orodja Zreče (današnjem Uniorju) in po dobrem letu odšel na služenje vojaškega roka v Beograd. Po vrnitvi se je poročil in vrnil na delo v tovarno. Ob delu se je vpisal na višjo strojno šolo v Celju, ki pa je ni dokončal, saj se v podjetju nikakor niso mogli dogovoriti o njegovi želji po nadaljnjem izobraževanju. Bil je razočaran nad dejstvom, da je moral že zelo mlad štiri leta poklicno opravljati funkcijo predsednika skupnosti KS Zreče v takratni skupni občini, saj je raje opravljal delo v tovarni. Kljub drugim ponudbam je ostal zvest Uniorju. V tovarni je delal kot konstruktor kovinskega orodja, v razvojnem oddelku, bil je tehnolog in vodja obrata za proizvodnjo ročnega orodja. Delal in predsedoval je v številnih društvih, od katerih velja še posebej omeniti gasilsko, saj je bil predsednik društva kar 24 let, prav tako pa so na njegovo pobudo ustanovili PGD na Gorenju in Gasilsko zvezo Zreče-Vitanje. Bil je pobudnik za ustanovitev samostojne občine in ima največ zaslug za njen nastanek. Poleg številnih priznanj je tudi dobitnik zlatega grba Občine Zreče in civilne zaščite. Kot ustanovni član je sodeloval tudi pri nogometnem klubu in ZŠAM-u Zreče. Sam pravi, da ga politika ni nikoli zares zanimala, vendar je vstopil vanjo zaradi takratnih okoliščin. Poudarja, da je vedno mogoče vse rešiti s pogovorom in da je že skrajni čas, da se nehamo deliti na leve in desne. Raje stopimo skupaj. V zanimivem pogovoru nam je opisal nastanek občine in spregovoril o svojih treh mandatih županovanja. Kako ste Zrečani dobili svojo občino? Ideja o samostojni občini se je začela porajati konec osemdesetih let. Zrečani smo želeli najprej združiti v eno občino Zreče, Vitanje in Oplotnica. Vsi smo bili za to, da postanemo neodvisni, takratna partija pa ne. Potem je nekaj časa tlelo, vse dokler ni prišlo leto 1991 in z njim samostojna Slovenija in nova zakonodaja o organiziranju lokalnih skupnosti. V tistem času sem bil predsednik skupščine in z mano so bili še Stanko Makovec, Janez Špes, Edi Potočnik in Maks Padežnik, takratni predsednik KS Zreče. Tako se je začelo delo na terenu, pogovori z ljudmi, kaj si Mandati županovanja dejansko želijo, številni delovni sestanki po vseh naših sedanjih krajevnih skupnostih v želji, da Zreče postanejo samostojna občina. Enostavno 1 . 1994–1998 (nepoklicno) nismo mogli dopustiti, da bi si predvsem turizem lastili preostali občini, 2 . 1998–2002 (nepoklicno) če pa smo sami s svojim delom v začetku osemdesetih let gradili zgodbo 3 . 2002–2006 (zadnje leto in pol poklicno) o uspehu. Problem je predstavljala Rogla, ampak smo se z argumenti uspešno borili in si pridobili tudi to področje. Nismo mogli rešiti probŠtiri leta je bil tudi poslanec Liberalne demokracije Slovenije v Državlema petih hiš v Zlakovi, bili smo presenečeni nad pozitivnim izidom v nem zboru Republike Slovenije. Dobrovljah, prebivalci Osredka pa so si želeli biti v KS Zreče, kjer danes (1997–2000) tudi so. Moram povedati, da Straničani niso želeli biti del občine Zreče, hoteli so imeti svojo občino. Konec koncev se je potem zgodilo ravno to, da so postali občani Občine Zreče. Prvi občinski svet je imel 16 svetnikov s predsednikom sveta Gorazdom Korošcem in sekretarko občinskega sveta Anko Slapnik. Svet je bil obliKako je potekal referendum in kako županske volitve? Referendum je bil 29. 5. 1994, zato je ta dan občinski praznik. Župan- kovan iz članov strank in organizacij, ki so na volitvah dosegle rezultate: ske volitve so potekale, če se prav spominjam, okoli Miklavža, torej v SDS 27 %, ZLSD 15,7 %, SKD 14,2 %, LDS 11,6 %, SLS 11,6 %, SNS decembru 1994. Imel sem dva protikandidata, in sicer Poldeta Razborška 9,6 % in Neodvisna lista za pravice 7,5 %. in Vilija Padežnika. Te volitve imam še posebej v spominu, saj smo pred Najprej je bilo treba sestaviti ekipo. Kako ste se tega lotili? predstavitvijo vsi trije nazdravili in si obljubili, da bo vsak predstavil To je bilo vse prej kot enostavno. Najprej je iz Slovenskih Konjic svoj program in da si ne bomo metali polen pod noge. In tako je tudi prišla Anka Slapnik, ki je pokrivala pravne zadeve, potem smo morali bilo. Oba sta mi naslednji dan tudi čestitala, ko sta me obiskala na domu. urediti računovodstvo in tako smo dobili Greto Boček, ki je bila takrat Z veliko večino ste tako postali prvi župan v samostojni drža- še pripravnica v Cometu. V veliko pomoč so nam bili v obeh podjetjih tako v takratnem Cometu kakor tudi v Uniorju. Enostavno ni bilo ljudi. vi oziroma Občini Zreče? Prvega januarja 1995 so pričeli delovati demokratično in neposred- Iz Cometa je prav tako prišel še Štefan Posilovič, in sicer za tajnika. no izvoljeni novi občinski organi – občinski svet in župan. Podžupan Urediti smo morali še režijski obrat. Pridružila sta se nam Andrej Furman je postal Boris Podvršnik, tajnik občinske uprave pa Štefan Posilovič. in Maks Repič, ki sta prišla iz Atrasa. Kasneje se nam je pridružila še 12 12 2015 intervju Pohorsko Srce Aleksandra Godec Mavhar, ki je pripravljala gradivo za občinske seje. Najprej smo se morali lotiti celovite analize cest, kanalizacije, pitne vode, šole, vrtca elektrike … Skratka na koncu je bilo na občini štirinajst zaposlenih. Kaj pa grb in zastava? Za grb in zastavo smo si vzeli malo več časa. Bilo je dejansko pet različnih predlogov, ki so bili nekako povezani z zgodovino. Pri tem nam je pomagal dr. Božo Otorepec, zgodovinar in preučevalec grbov, in domačin Samo Podgrajšek. »Zeleno srce« ponazarja zeleno Pohorje. Valovnici sta izraziti in s tem bolj razpoznavni za termalno vodo. Zlatorumena barva ponazarja dobro razvito gospodarstvo. Tudi zastava je zelene oziroma zlatorumene barve z grbom srca. S kakšnimi izzivi ste se srečali v svojih mandatih? V prvem mandatu smo uredili cesto na Resniku. Nismo imeli pogojev za devetletko, zato smo morali dograditi še štiri učilnice in jedilnico v Osnovni šoli Zreče. Zgradili smo športno dvorano in kompleks tržnica Zreče. Velik zalogaj je bila tudi priprava in ureditev naselja Zreški gaj. Uredili smo celotno komunalno infrastrukturo od pitne vode, kanalizacije, elektrike, telefonije, kabelske TV in plina kakor tudi celovit načrt in predpisano arhitekturo izgleda naselja. V drugem mandatu smo zgradili CŠOD na Gorenju, v tretjem pa dokončali podružnično šolo in vrtec na Stranicah. Vmes smo uredili 30 kilometrov cest, okoli 40 kilometrov vodovoda in okoli 25 kilometrov kanalizacije. Od leta 1998 smo dosegli financiranje iz državnega proračuna za rekonstrukcijo ceste Ulipi–Rogla, v kar je bilo vloženih preko 12 milijonov evrov. Nujno je bilo treba v Zreče pripeljati večjo moč elektrike, ker smo 18-megavatni daljnovod izkoristili do konca. Pogoj je bil tudi zaradi povečanja proizvodnje v GKN-u, kjer so potrebovali takoj 1,5 megavata električne energije. V zadnjem mandatu so se začeli tudi dogovori o skupni čistilni napravi, ki naj bi jo imeli s konjiško občino. Kakšna je bila vloga turizma med Vašim županovanjem? Moram priznati, da med županovanjem nisem čutil nekega povezovanja Uniorjevega programa Turizem z ostalimi turističnimi ponudniki v občini. Ideja o rezervacijskem sistemu je stara že več let, a na koncu ni bilo nič iz tega. Glede športnih objektov menim, da jih je za naše domačine dovolj, lahko bi jih bilo več za turiste. Je pa treba priznati, da se v zadnjem času tudi zadeve glede povezovanja premikajo na bolje. Kakšne prednosti ima Občina Zreče v primerjavi z ostalimi? Na prvem mestu je vsekakor gospodarstvo. Vsa tri velika podjetja imajo danes odprte trge in to je zelo pomembno. Dobro delajo tudi mali gospodarstveniki. Vsekakor sta naša prednost oba turistična kompleksa tako Rogla kakor tudi Terme Zreče. Na koncu bi dodal še številne prireditve, ki privabljajo in bi lahko še bolj privabljale obiskovalce v naše kraje. Pri tem se mi zdi pomembno predvsem, da lokalni turistični organizaciji pri delu, kjer se organizirajo dogodki, pomaga tako občina kot tudi Uniorjev program Turizem. Tako sam vidim delovanje te organizacije. li. Pa sem rekel, dobro, bom kandidiral, izvoljen tako ne bom. In zgodilo se je ravno obratno. Takrat je bila funkcija poslanca združljiva z župansko, čeprav sem kasneje glede tega vprašanja glasoval proti. Za občino je bilo veliko lažje, zame malo težje, ker so potekale takšne in drugačne koordinacije med Zrečami in Ljubljano. Bilo je zelo naporno. Po drugi strani sem se seznanil s tem poklicem in z delom ter spoznal veliko ljudi. Na kaj ste najbolj ponosni v občini? Po mojem bi bilo najbolje, da bi tako župani in poslanci imeli omejen Zelo veliko je bilo storjenega na področju pitne vode. Poleg že omenmandat, saj bi le tako za njimi lahko prišli tudi mladi. 3 jenih je bilo zgrajenih v Zrečah tudi 360 m rezervoarjev, na Stranicah in Padeškem Vrhu pa za 120 m3. Ponosen sem na narejene korake na Kaj Vas je motiviralo pri delu? področju turizma in predvsem medsebojne informiranosti. Dom. Rad sem doma. Med županovanjem sem bil veliko zdoma. Vča- Letos praznujemo tudi 10 let pobratenja z angleškim mestom sih, ko misliš, da se nekaj ne more rešiti in ko ne veš, kako bi bilo najbolj Sedbergh. Leta 2004 je zreška delegacija zmagala na tekmo- prav, se je vedno dobro z nekom pogovoriti. Pri meni so bili v prvi vrsti to moji domači – moja družina, predvsem žena. vanju Twin Towns. Kako se spominjate razglasitve? Tega ne bom nikoli pozabil. Še sedaj imam pred seboj ta dogodek. Na razglasitev zmagovalca smo bili povabljeni vsi štirje predstavniki občin oziroma držav. Dobili smo se v Angliji v neki gostilni, kamor nas je vse skupaj pripeljal kombi. Ker nas je ta kombi zapeljal skozi napačna vrata, smo to vožnjo ponovili še enkrat, saj so nas snemale kamere. Sledila je razglasitev rezultatov. Najprej je Garth Steadman prebral: četrto mesto Francija, tretje mesto Avstrija, nato Ciper in na koncu Zreče – Slovenija! Ko sem slišal Zreče, je cela dvorana vzkliknila od veselja in ploskanja. Kar naenkrat so me vsi objemali in mi čestitali. Res prisrčno in nepozabno! Kako danes doživljate spremembe? Časi so različni, potrebe so drugačne, kar je seveda normalno. Vem, da je mogoče veliko stvari rešiti na terenu, včasih ljudje sami najbolje vedo, kakšne so prave rešitve. Treba je imeti le posluh zanje. Kako vidite Občino Zreče v naslednjih letih? Občina se je utrdila in pomaga ljudem. Zavedati pa se moramo tudi tega, zakaj imamo svojo občino. Glavni pogoji, da lahko občina dobro deluje, so ustrezni pogoji za šolstvo in otroško varstvo, urejena komunala V času svojega županovanja ste bili tudi poslanec. Kako ste in infrastruktura, kot so ceste, pitna voda, kanalizacije, elektro energija, razvito gospodarstvo in zaposlitev občanov. lahko vse skupaj usklajevali? Sam nikoli nisem imel želje, da bi bil poslanec. Drugi so me nagovoriSpraševala: Urška Firer 12 2015 13 Pohorsko Srce Ustanovitev in začetek delovanja Občine Zreče 3. 10. 1994 je Slovenija z Zakonom o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij dobila 147 novih občin, med njimi tudi Občino Zreče. V njej so 4. decembra 1994 prvič potekale volitve organov lokalne oblasti – župana in članov občinskega sveta. Z začetkom delovanja samostojne Občine Zreče 1. 1. 1995 (takrat je bila ukinjena bivša velika Občina Slovenske Konjice) se je udejanjila dolgoletna želja Zrečanov, ki so si za ustanovitev nove občine krčevito prizadevali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj so v časih najhitrejšega gospodarskega napredka želeli v svoje roke prevzeti tudi vso odgovornost za prostorski razvoj, razvoj negospodarstva in komunalnih dejavnosti, saj je razvojno gospodarjenje v okviru takratnih krajevnih skupnosti postalo preozek okvir … Prvoizvoljeni občinski svet je na konstitutivni seji dne 21. decembra 1994 sprejel začasni poslovnik občinskega sveta ter Gorazda Korošca imenoval za predsednika občinskega sveta. Na seji je bila imenovana tudi komisija za pripravo statuta in poslovnika občinskega sveta. Temeljni dokument občine – Statut Občine Zreče – je bil sprejet 25. 4. 1995 in pričel veljati 17. 6. 1995. Statistični podatki o Občini Zreče OBČINA ZREČE Površina 6731 ha Število krajevnih skupnosti 6 Število naselij 27 Število prebivalcev 6494 Gostota naseljenosti 97 prebivalcev/km2 Število gospodinjstev 2594 Nadmorska višina Najnižja točka 340 m (potok Koprivnica) Najvišja točka 1533 m (Mulejev vrh) (Vir: Statistični urad RS in Pisarna geodetske uprave Slovenije in e-CRP Ministrstva za notranje zadeve) Območje Občine Zreče (Vir: Geopedia) 14 12 2015 Pohorsko Srce Podoba naših Krajevnih skupnosti Na območju Občine Zreče deluje šest krajevnih skupnosti: • Krajevna skupnost Zreče • Krajevna skupnost Stranice • Krajevna skupnost Gorenje • Krajevna skupnost Resnik • Krajevna skupnost Skomarje in • Krajevna skupnost Dobrovlje KRAJEVNA SKUPNOST ZREČE NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Boharina, Gračič, Loška gora pri Zrečah, Osredek pri Zrečah, Radana vas, Zlakova, Zreče 14,16 km2 3.853 Slavko Kejžar Anton Ošlak, Peter Kejžar, Marijan Jelenko, Dušan Jelenko, Drago Vrhovšek, Zdenka Kejžar, Milovan Karapandžić, Mateja Pučnik, Matej Kokol, Janja Klinčar KRAJEVNA SKUPNOST STRANICE NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Bukovlje, Čretvež, Gornja vas, Spodnje Stranice, Križevec, Lipa, Mala Gora, Polajna, Stranice, Zabork 16,07 km2 1.203 Emilijan Fijavž Martin Lažeta, Srečko Švab, Dušan Brečko, Dejan Sodin, Dragica Cvelfer, Drago Padežnik, Drago Rošer, Jože Steble RESNIK SKOMARJE GORENJE Zreče, leto poštnega žiga 1958 (Vir: zasebna zbirka, lastnik Ivo Jančič) ZREČE STRANICE DOBROVLJE Stranice, začetek 20. stoletja Gorenje, leto poštnega žiga 1930 (Vir: Alojz Pačnik) (Vir: Zasebna zbirka, lastnik Ivo Jančič) KRAJEVNA SKUPNOST SKOMARJE KRAJEVNA SKUPNOST GORENJE NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Skomarje 7,79 km2 182 Marija Magda Drozg Oto Mikek, Mirko Beškovnik, Aleksander Furman, Marija-Marjana Kovše NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Bezovje nad Zrečami, Črešnova, Gorenje pri Zrečah, Koroška vas na Pohorju, Padeški vrh, Planina na Pohorju 15,37 km2 757 Marjan Hren Ivan Podgrajšek, Aleksander Hrovat, Ema Šloser, Klavdija Rutnik, Janez Rutnik, Mihela Kotnik KRAJEVNA SKUPNOST RESNIK NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Resnik, Rogla 12,17 km2 124 Borut Pačnik Janez Kovše, Primož Črešnar, Miran Krajnc, Srečko Koprivnik Skomarje v 20. stoletju (Foto: Pelikan, Celje) KRAJEVNA SKUPNOST DOBROVLJE NASELJA VELIKOST ŠTEVILO PREBIVALCEV PREDSEDNIK SVETA KS ČLANI SVETA KS Dobrovlje 1,48 km2 377 Bojan Napotnik Barbara Ravnak, Ivan Hrovat, Damijana Retuznik, Urška Kovač Resnik – druga polovica 20. stol. (Vir: Zasebna zbirka, lastnik Anton Gričnik) 12 2015 15 Pohorsko Srce Simboli Občine Zreče Pečatnik Jurija s Freudenberga iz leta 1377, na osnovi katerega je leta 1995 po predlogu dr. Boža Otorepca nastal sedanji grb Občine Zreče. Listina, na kateri je ta pečatnik, je datirana 11. 12. 1377. Himna Občine Zreče je določena z Odlokom o grbu, zastavi in himni Občine Zreče, sprejetim 27. 3. 2013. Le na nuoge, zrajški šmirarji Le na nuoge, le na nuoge, vsi ti zrajški šmirarji, čez Poljansku, čez Pečansku, čarne može kromarji, čez Poljansku, čez Pečansku, čarne može kromarji, le na nuoge, le na nuoge. (Vir: Arhiv Republike Slovenije, štev. 6478) Grb Občine Zreče ima obliko ščita z zeleno obrobo. V sredini je v zlatem/rumenem grbovem polju upodobljeno zeleno srce z dvema zlatima/rumenima valovnicama v spodnjem delu. Geometrijsko pravilo grba Grb – barvna različica (Grafično oblikovanje: Samo Podgrajšek) (Vir: Priročnik CGP Občine Zreče) Zastava Občine Zreče je zelena in zlato rumena, z grbom v sredini. Grb in zastava sta določena z Odlokom o grbu in zastavi Občine Zreče, sprejetim 14. 9. 1995. Praznik Občine Zreče – 29. maj, dan, ko je bil izglasovan referendum za ustanovitev Občine Zreče. Datum praznika je določil občinski svet 29. 9. 1997 z Odlokom o prazniku Občine Zreče. Prva svečana seja občinskega sveta je bila 29. maja 1998. 16 12 2015 Pohorsko Srce intervju Mag. Boris Podvršnik Bodimo ponosni na prehojeno pot Boris Podvršnik se je rodil 7. 2. 1963 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Zrečah, elektro tehniško šolo pa je končal v Velenju. Vojaški rok je služil v šoli za rezervne oficirje artilerijsko raketnih enot zračne obrambe v Zadru, kasneje pa je kot komandir voda stažiral v PA bateriji v Mostarju. Leta 1983 se je zaposlil v takratnem podjetju Comet kot elektronik, v letih od 1985 do 1990 pa je bil zaposlen na oddelku za obrambo kot referent za zveze, kripto zaščito in službo opazovanja in obveščanja. Ima opravljen tudi izpit za radioamaterskega operaterja prvega razreda. V vmesnem obdobju je ob delu dokončal višjo šolo za notranje zadeve. Po prvih demokratičnih volitvah spomladi leta 1990 je bil izvoljen za člana takratnega izvršnega sveta skupne Občine Slovenske Konjice in predstojnika oddelka za notranje zadeve. V osamosvojitveni vojni je v območnem štabu TO sprva koordiniral delovanje voda PSD, kasneje je prevzel poveljevanje 865. Pdič in bil odlikovan z bronasto medaljo Slovenske vojske. Bil je tudi med ustanovitelji in prvi sekretar Območnega združenja zveze veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konjice. Vse od leta 1987 je med aktivnejšimi člani Lovske družine Zreče. Ima opravljen lovsko-čuvajski izpit in šolo za lovske mojstre. Po preoblikovanju takratnih občin je od leta 1995 do 2006 vodil oddelek za upravne notranje zadeve Upravne enote Slovenske Konjice. Leta 1995 je bil izvoljen za svetnika novoustanovljene Občine Zreče, v letih 1997/1998 pa je opravljal funkcijo podžupana. Je tudi dobitnik srebrnega grba Občine Zreče. Ob delu je leta 1999 dokončal visoko upravno šolo in leta 2005 zaključil magistrski študij na Fakulteti za državne in evropske študije Kranj. 12 2015 Leta 2006 je bil prvič izvoljen za župana Občine Zreče kot kandidat stranke SDS, katere član je od leta 1990. Vrniva se na začetek, v leto 1994, ko so Zreče na referendumu dobile svojo občino. Kako se spominjate tega časa? Moram reči, da so Zreče takrat bile v nekem pričakovanju, saj so že v obdobju pred tem dosegle neko vsestransko razvojno »kritično maso«, ne samo gospodarsko ali turistično. Nenazadnje so prva prizadevanja za ustanovitev stekla že v osemdesetih letih pod vodstvom takratnega uspešnega direktorja in očeta sodobnega Uniorja Marjana Osoleta. Po osamosvojitvi, spremembi družbenoekonomskega modela in sprejemu nove Ustave smo na Zreškem nestrpno pričakovali tudi reformo lokalne samouprave. Želja, da začnemo gospodariti na svojem, je nastajala že v socializmu, ko se je že dobro izoblikovala zavest o skupni pripadnosti kot potreben subjektivni element, kar precej časa pred tem (več kot desetletje), preden se nam je želja leta 1995 uresničila. Takratna KS Zreče z uveljavljenim t. i. dvotirnim modelom vodenja (skupščino, ki ji je predsedoval Jože Košir in svet, ki mu je predsedoval Mirko Klemen) je imenovala Iniciativni odbor za ustanovitev nove občine, ki ga je vodil Stanko Makovec. Prav on je pravzaprav najzaslužnejši za operativne priprave do novih volitev, ko je bil izvoljen občinski svet in župan Jože Košir. V njem pa je, kolikor se spominjam, poleg ožjega vodstva KS Zreče sodeloval tudi predsednik sveta KS Stranice Maks Brečko. Odbor je kot temeljno podlago za ustanovitev občine pripravil strokovni 17 Pohorsko Srce elaborat kot analitično in strateško operativno podlago. Sam sem bil avtor dela elaborata, ki se je nanašal na delovanje institucionalnih, regulatornih, pospeševalnih in servisnih funkcij občine. Odbor je pripravil tudi štiristranski letak kot osnovno informacijsko gradivo z naslovom »Pogled v bodočo Občino Zreče«, v katerem so bili opredeljeni temelji in razlogi, interesi, vizija, smernice in cilji ter poti za njihovo doseganje ne samo na gospodarskem ali turističnem področju, temveč tudi na področju kmetijstva, obrti, podjetništva in temeljnih negospodarskih področij (t. i. temeljnih družbenih dejavnosti na področju vzgoje, izobraževanja, kulture, športa; sociala pa se je prepletala skozi gospodarske vsebine). Predsednik je pri pripravah sodeloval tudi z uveljavljenimi strokovnjaki s tega področja: z mag. Stanetom Vlajem, mag. Slavkom Debelakom in dr. Tonetom Jerovškom. Precej priprav je bilo potrebnih tudi na nivoju priprave referendumskih območij, saj je bilo treba predhodno »optimalno« (pre)oblikovati tudi naselja, kar je lahko sprejela le takratna tridomna Skupščina občine (SO) Slovenske Konjice. Spominjam se, da je takrat posrečeno vlogo odigralo sodelovanje predsednika in članov odbora s predsednikom takratnega izvršnega sveta Rudijem Petanom, sekretarko Anko Slapnik in člani z našega območja. Najprej smo za naklonjenost pridobili celotni izvršni svet, ki je imel takrat predlagalno funkcijo, kasneje pa smo z argumenti uspeli prepričati tudi zadostno število delegatov SO, ki so o teh predlogih odločali. Leta 1994 so bili izvedeni referendumi za prebivalce na določenih območjih. V Zrečah je za novo občino glasovalo 77 % volivcev (pri 82% udeležbi). Kasneje so bile izvedene tudi prve lokalne volitve in izvoljen 16-članski občinski svet, ki ga je do spremembe zakonodaje vodil Gorazd Korošec. Z veliko večino je bil izvoljen tudi prvi župan Jože Košir. S tem se dejansko končuje obdobje več kot desetletnih priprav. Cilji iniciativnega odbora so bili uspešno udejanjeni, vajeti so prevzeli v roke legitimno izvoljeni organi nove občine, predvsem občinski svet in župan, ki je začel postopoma formirati občinsko upravo. Sam sem vodil statutarno komisijo, ki je imela v začetni fazi največ dela, saj smo morali oblikovati predloge temeljnih aktov statuta, poslovnika in drugih odlokov. Tako smo se odgovorno lotili tudi priprave osnovnih občinskih simbolov (grba in zastave), kjer smo s sodelovanjem priznanega heraldika dr. Boža Otorepca (s katerim smo uspešno sodelovali že v bivši SO Slovenske Konjice pri oblikovanju grbov registracijskih območij) relativno kmalu prišli do prvih idejnih predlogov, ki so temeljili na našem bogatem zgodovinskem izročilu in hkrati na naših krajinskih značilnostih. Prve osnutke grba nam je po Otorepčevih variantnih priporočilih grafično oblikoval Slavko Pačnik. Avtor sprejete in aktualne likovne upodobitve in grafičnih zakonitosti ter značilnosti pa je Samo Podgrajšek, ki se je dela lotil izredno profesionalno. Na volitvah leta 2006 ste postali drugi župan Občine Zreče v samostojni Republiki Sloveniji. Kako ste se na začetku prvega mandata spoprijeli s tovrstnim delom? V kakšnem stanju ste prevzeli vodenje občine? Delovanje občine sem zaradi predhodnih služb na t. i. »veliki občini« tudi zelo dobro poznal, to je bila moja prva prednost. Druga prednost je bila tudi ta, da sem relativno dobro (s)poznal veliko ljudi – političnih predstavnikov, članov svetov krajevnih skupnosti, podjetij in celotnega območja. Pridobil sem si že precej vodstvenih in komunikacijskih izkušenj, tudi z delom v različnih društvih. V tedanji skupni občini sem bil član izvršilnega sveta, kjer sem pokrival notranje zadeve. Občino sem prevzel v dobrem stanju, na kar je vplival predvsem dober gospodarski razvoj. Že takrat je bila občina ena izmed najbolj razvitih v Sloveniji. Res je bilo nekaj projektov narejenih na zalogo, zato smo morali v prvi polovici mandata najprej vrniti blagovne kredite. Ampak nič hudega, saj smo lahko ta čas in energijo intenzivneje porabili za načrtovanje in pripravo na začeto finančno perspektivo in izdelavo potrebnih strateško izvedbenih dokumentov 2007–2013 oziroma intenzivno iskanje evropskih in državnih virov. Zato smo lahko tudi temeljiteje in konkretneje začeli z izvajanjem novih projektov v letih od 2009-2010, pa tudi v nadaljevalnem mandatu. V tem obdobju so si zaposleni pridobili tudi že kar precej delovnih izkušenj, glede na to, da je javna uprava dokaj specifično področje z lastnimi zakonitostmi, kjer poleg relativno specifičnega znanja precej velja tudi 18 intervju tradicija oziroma prenašanje tovrstnih praks iz »roda v rod«. Zato so bile takrat po reformi v izraziti prednosti »stare« občine. V teh desetih oziroma enajstih letih so se tudi na novo zaposleni kadri že precej prekalili. Ker smo hoteli dvigniti nivo naših storitev, smo nekatera strokovna področja kadrovsko okrepili. Druga dobitna kombinacija je prav gotovo v tem, da smo se izredno dobro ujeli v občinskem svetu in s sveti vseh šestih krajevnih skupnosti ter z drugimi občinskimi organi, javnimi zavodi, pa tudi z gospodarstvom, negospodarstvom in s civilno družbo. Kako je na delovanje občine vplivala gospodarska kriza? Občino je gospodarska kriza udarila z nekaj zakasnitve, najprej so jo občutili v podjetjih, torej v gospodarstvu. Zakasnitev je bila po mojem mnenju tudi posledica poznega odziva vrha naše slovenske eksekutivne oblasti. To se še danes kaže predvsem na državnem nivoju kakor tudi po lokalnih skupnostih, saj so vse druge uspešne države krizo že zdavnaj pozabile. Lokalne skupnosti se prav v tem letu lovimo z najbolj drastičnimi rezi v javno porabo, saj nam je vlada bistveno okrnila t. i. primarno porabo. Sedaj se veselim optimističnih napovedi oziroma kazalnikov, da se stanje v naših podjetjih že bistveno izboljšuje. Podjetja poslujejo z dobički. Tudi precej investirajo v proizvodnjo in na novo zaposlujejo. Za Občino Zreče je zanimiv podatek, da imamo kot ena izmed šestnajst delovno intenzivnih občin tudi bistveno več delovnih mest kot aktivnega prebivalstva; prav tako smo na 4. mestu med občinami savinjske regije, kar zadeva povprečne plače v Republiki Sloveniji. To pomeni, da bi lahko relativno hitro dosegli državno povprečje. Vse to kaže, da smo na pravi poti. Na čem je temeljil Razvojni program občine za obdobje 2009–2013? Ko smo prevzeli občino, smo najprej začeli s pripravo strateško operativnih dokumentov. Prvega smo priredili finančni perspektivi 2007–2013, ki se je potem podaljšala še za dve leti. Lahko rečem, da smo uspeli realizirati več kot 70 odstotkov programa, ki je bil hkrati tudi moj predvolilni program, saj je baziral na dejanskih potrebah. Razvojni program smo pripravili z namenom skupne načrtne in usmerjene opredelitve razvojnih ciljev in prioritet znotraj občine, s čimer smo zagotovili ciljni razvoj občine na gospodarskem, negospodarskem, prometnem, ekološkem in prostorskem področju. Občina Zreče spada med turistične občine. Kakšna je Vaša vizija turizma v Zrečah? Gre za zelo perspektivno panogo, saj je turizem v svetovnem merilu v neprestanem porastu in ima številne multiplikativne učinke (ekonomisti ocenjujejo, da gre za faktor 7). Menim, da smo v Sloveniji in pri nas na prelomu, saj gre za lastniško »preoblikovanje« in iskanje kapitalsko močnejših lastnikov. Sami smo v kvantitativnem smislu nedvomno dosegli vrh, zdaj pa mislim, da je treba vse skupaj kvalitativno izpiliti. Posodobiti se morajo nekatere hotelske kapacitete, povečati atraktivnosti naše destinacije Rogla-Pohorje, ki zajema tudi ostale tri sosednje občine. Čas je za močnejše sodelovanje, marketinško in projektno mreženje, po vzoru sosednje Avstrije, kjer je svetel primer projekt »Vulkanland« in kjer vsi ponudniki popolnoma enakopravno sodelujejo, ne glede na velikost, kapacitete, promet ali dejansko moč. Ko bomo enkrat spoznali, da si med sabo nismo konkurenti, ampak da lahko samo skupaj zmoremo več, potem bomo tudi uspešnejši. Zato bo potrebno tudi institucionalno združevanje delov lokalnih turističnih organizacij, ki opravljajo marketinško dejavnost, ali pa morda celotnih v močnejše tovrstne organizacije, predvsem najprej z opredelitvijo naših ciljnih skupin, pa tudi smeri. Potrebna bo še ožja specializacija, da postanemo na enem ali dveh področjih najboljši v Sloveniji. Pri tem je treba poudariti našo lokalno zgodovino, kulturo, krasno naravo in predvsem kulinariko. Z lokalnimi vsebinami ustvarjati zgodbe, zaradi katerih bodo k nam prihajali turisti. Pomembno je tudi uspešnejše lokalno mreženje. Na eni strani imamo veliko malih ponudnikov, na drugi strani pa velik gospodarski subjekt. Potrebno je skupno ciljno promoviranje obeh strani. Čeprav sem si za te cilje vseskozi sam močno prizadeval, moram reči, da z rezultati nisem zadovoljen, saj opažam, da imamo vsi na tem področju precej rezerv, tudi na področju izletniško dnevnega turizma. Zelo pomemben del turizma so tudi prireditve. Po moji oceni je prireditev preveč, bolje je manj in te naj imajo večjo težo. Pomembno se mi zdi, da v turizem vključujemo kulturo, saj le na ta način pokažemo svojo tradicijo, na katero smo lahko 12 2015 intervju zelo ponosni. Pri tem ima pomembno vlogo Lokalna turistična organizacija – Gospodarsko interesno združenje, in sicer pri povezovanju ponudnikov, izvajanju izletov, informiranosti turistov in tudi domačinov ter pri organizaciji različnih dogodkov. Pravkar je tudi v redefiniranju Marketinška strategija razvoja turizma na območju omenjene destinacije. Pohorsko Srce Kakšni so Vaši cilji in usmeritve za vnaprej? Udejanjati sprejeto Vizijo in strategijo občine do leta 2025. Za to bo treba biti v prihodnje še sposobnejši. Kriteriji za črpanje sredstev v perspektivi 2014–2020 se za občine precej zaostrujejo, saj se daje več prednosti zasebnemu sektorju. Sicer bo sredstev manj za materialne projekte, vidim pa možnosti pri pridobivanju tako imenovanih mehkih projektov. Še vedno Kako bi ocenili sodelovanje v lokalni skupnosti? Zelo pomembno je prisluhniti občanom in vsem interesnim sferam, saj se premalo povezujemo med občinami in tudi regijami, tako da bo treba še smo dejansko v službi naših ljudi in gospodarstva ter drugih dejavnosti. marsikaj postoriti v smislu povezovanja. Komuniciranje je kot osnovni mehanizem uspešnega mreženja, sodelovanKaj Vas motivira in Vam daje energijo za delo? ja in povezovanja najpomembnejše. Gre za izmenjavo informacij, ki med Najbolj me motivira, če opazim zadovoljne ljudi. Včasih že mislimo, da prenosi ne smejo biti popačene. Zato mora biti piramida čim bolj sploščena iz kakšnega večletnega projekta ne bo nič, pa potem na koncu vendarle in neposredna, da ne rečem »iz prve roke«. Vsakdo ima lahko tudi dobre uspe. Menim, da je zelo pomembno, da smo vztrajni. Na vseh področjih se ideje za izboljšanje raznovrstnih stvari. Če pa je to povezano še s širšim projektnim sodelovanjem ljudi s terena, se lahko dosežejo tudi občutni ne bi smeli zadovoljiti s povprečnostjo. Samo nadpovprečnost nam lahko prihranki. Precej interesov in vrstnih redov potreb se izkristalizira že v kra- prinaša boljšo prihodnost. Žal nas pri tem ne podpira uslužbenski sistem jevnih skupnostih in njihovih svetih, pa tudi komisijah občinskega sveta in v Sloveniji, saj pravzaprav skoraj ni mogoče nagraditi uspešne in obratno. drugih občinskih organih ter v številnih uspešnih društvih, ki imajo pri nas Zato smo priča negativne kadrovske spirale v celotnem javnem sektorju, bogato tradicijo. Če pogledamo v preteklost, so se društva vedno dobro dr- kjer bi bile potrebne korenite spremembe, saj poznate osnovna načela reinžala, tudi ko smo ustanavljali samostojno občino. Nobeni tako imenovani ženiringa poslovnih sistemov, ki sta ga utemeljila Hammer in Champy. Gre novodobni mediji ne morejo zadovoljiti osebnih stikov z občani tako, kot za relativno preproste recepte, tudi morda za uvedbo pogodb za omejeno pristna srečanja. To se mi zdi najpomembneje! Tipičen primer dobre prak- obdobje, šest, največ osem let. se je tudi sprejemanje naše Vizije in strategije, kjer je aktivno sodelovalo Poleg družine, ki daje posebno motivacijo, rad ohranjam prijateljske neposredno več kot 500 občanov. stike. Pri mojem delu je zelo pomembna fizična in mentalna kondicija. Kaj je prednost funkcije župana in kakšne kvalitete mora imeti za Tako poskušam v zimski sezoni preteči na smučeh vsaj 500 kilometrov. V vmesnem obdobju tečem. Najraje po Pohorju, zlasti po urejenih makaopravljanje tega dela? Največja prednost je zagotovo v tem, da spoznavam številne ljudi in da damih, pa tudi po Planjah, torej v naravi, čim dlje od hrupa in asfaltnih je vsak delovni dan drugačen. Župan ni samo protokolarna figura, mora cest. Tam se porajajo idilični pogledi na Peco, Uršljo, Mislinjsko dolino, biti predvsem uspešen operativec in motivator, mora biti odgovoren, najti savinjske vršace, Smrekovec, Koralpe, Remšnik, Rdeči breg, Kobansko, na mora način za reševanje izzivov, imeti mora posluh za ljudi, pomembno pa Visoke ture, Wildon, Gradec, Dravsko dolino, Maribor, Panonsko nižino, je tudi sodelovanje z ostalimi zaposlenimi na občini. Moje delo je zanimivo Brinjevo goro, Ptujsko polje, Boč, Dravinjsko dolino, Donačko goro, Sljein predvsem zelo dinamično. Zahteva veliko energije, a vse je odvisno od me, Konjiško goro, Kum, Celjsko kotlino, Golek, Malo goro, Stenico, Paški Kozjak in vse pohorske vrhove. Skratka simbolizira se naša odprtost na vse rezultatov oziroma stopnje zadovoljstva in zaupanja ljudi. možne konce in kraje. Med tekom razmišljam o različnih stvareh, o tistih, Koliko projektov je bilo realiziranih in kateri so po Vašem mnenju ki so se zgodile, o novih načrtih, nalogah in o tem, kako kaj izboljšati ali tisti najpomembnejši? popraviti. Skratka o marsičem. Tek mi daje posebno energijo in poskušam V zadnjih dveh mandatih smo skupaj z državo in Evropo investirali 33 milijonov evrov in realizirali projekte v prometni infrastrukturi, turizmu, čim večkrat izkoristiti čas za rekreacijo. Rad tudi kaj sam postorim, tudi komunali in negospodarstvu. V dvajsetih letih naše občine pa več kot 61 »pošraufam«, zavarim ali celo pozidam (nazadnje sem »sprojektiral« in s milijonov evrov, kar je gotovo svojevrsten dosežek. Na letni ravni to po- pomočjo naših treh punc pozidal lončen kamin), saj sem bolj tehničen tip. meni več kot 3 milijone investicijskih evrov, kar bo ob izgubljeni slovenski Tudi rokovanje z motorno žago ali s traktorjem mi ne dela težav. Nekaj dela »dvajsetletki« v prihodnosti v naši občini izredno težko ponoviti. Med večj- nam vzame tudi urejanje vrta in okolice. Včasih, ko mi dopušča čas, se rad imi projekti sta zagotovo čistilna naprava s primarnim kolektorjem, sekun- odpravim na lov. Rad tudi sedem na motor, najraje z Bernardo ali s katero darna kanalizacija, s katero smo najbolj zamujali in je bila hkrati najbolj od hčera, pri čemer so mi najbolj všeč daljše ture, da lahko spoznavam tudi kislo jabolko, s katerim se običajno politične točke za razliko od cest ne druge kraje, pokrajine in ljudi. pridobivajo. In še številni drugi bolj ali manj pomembni projekti s številnih Imate kakšno poslanico oziroma sporočilo za občanke in občane ob področij, ki jih je več kot 100. Zanimivo je, da je najbolje, da projekti nastajajo od spodaj navzgor, sicer jih ljudje težje vzamejo za svoje. Opažam, tokratnem jubilejnem letu? Moram povedati, da smo v preteklih dvajsetih letih v samostojni občini da so ljudem bolj všeč manjši projekti, tiste si bolj vzamejo k srcu in so z zelo napredovali in to na vseh področjih. Naredili smo velike korake. V člonjimi zato tudi bolj zadovoljni, četudi gre za manjše stvari. veški naravi je, da si postavljamo vedno višje cilje, zato nismo nikoli zadoNa kaj ste v občini najbolj ponosni? voljni. Pogosto sami sploh ne vidimo uspehov. Šele ko pridejo drugi in nas Na uspešno gospodarstvo, obrtništvo, podjetništvo, turizem in tudi na pohvalijo, dejansko vidimo, kako uspešna občina smo. Vedno so zaželene kmetijstvo ter na razvoj turističnih kmetij, na naša največja podjetja in na tudi kritike, kot t. i. negativna povratna vezava (feedback), ki ohranja sisuspešnost manjših podjetij, kjer prednjačijo Straničani. Za uspehe našega tem pri življenju, saj poznate iz teorije sistemov, da sicer sistem zaoscilira, gospodarstva so zaslužni tudi naši zavodi s področja vzgoje in izobraže»zaresonira« … Kot korekcija je dobronamerna kritika vedno dobrodošla. vanja. Imamo tudi nekatera zelo uspešna društva na področju gasilstva, Moramo si priznati, kaj je dobro in kaj ni, kaj bi lahko naredili bolje, da lahkulture, glasbe, športa, humanitarnih dejavnosti ter nekaj izjemnih športnikov individualistov. Ponosen sem tudi na Roglo, ki je poleg Term Zreče ko pravočasno reagiramo. Menim, da smo lahko na našo uspešno in lepo paradna znamka našega turizma. Ponosen sem na naše simbole, ki pred- občino ter na naše uspehe ponosni. Na zdravi, a ne pretirani samozavesti stavljajo zgodovino, naravo, kvaliteto. To so dejavniki, ki so dobra popot- lahko gradimo lepšo prihodnost brez pretiranega materializma in pohlepa, nica za vnaprej. In na dosežke in bogato izročilo naših ljudi ter na naše pri čemer ne smemo pozabiti solidarnosti in ranljivih družbenih skupin. Ob letošnjem jubileju vam iskreno čestitam in se zahvaljujem vsem tisPohorje. Tudi na lokalno identiteto, ki jo verjetno generira tudi naša pregovorna, ravno pravšnja zdrava pohorska trma v pozitivnem smislu delovne tim, ki ste te uspehe ustvarjali in ste se bili zaradi razvoja kraja pripravljeni vneme in trme zreških kovačev ter vseh zaposlenih. Ponosni smo lahko, marsičemu odreči, ker ste verjeli v boljši jutri in v boljšo prihodnost. Na nas da živimo in delamo v občini sposobnih in pridnih ljudi, ki se uvršča v je, da znamo to ceniti in plemenititi. To je naša zaveza in velika odgovorprvo dvanajstino najboljših slovenskih občin, kar nas uvršča med 25. in 35. nost. Spraševala: Urška Firer mesto po različnih metodologijah. 12 2015 19 Pohorsko Srce iNTERVJU Župana in občinski sveti v samostojni občini V dvajsetih letih sta Občino Zreče vodila le dva župana. Od ustanovitve občine pa vse do lokalnih volitev v letu 2006 jo je vodil župan Jožef Košir. Od lokalnih volitev 22. 10. 2006 dalje pa je župan Občine Zreče mag. Boris Podvršnik. Jožef Košir, župan v mandatnih obdobjih 1994–1998, 1998–2002 in 2002–2006 Župan mag. Boris Podvršnik v mandatnih obdobjih 2006–2010, 2010–2014 in 2014–2018 Občinski svet Občine Zreče (2006–2010) Konstitutivna seja občinskega sveta, ki je deloval v obdobju 2010–2014. Konstitutivna seja občinskega sveta (mandatno obdobje 2014–2018) 20 12 2015 Pohorsko Srce iNTERVJU Nekaj največjih projektov v dvajsetih letih delovanja občine V času delovanja samostojne Občine Zreče smo izvedli številne projekte in investicije, pri katerih smo poskušali pridobiti čim več državnih in evropskih sredstev. Izpostavimo naj nekaj finančno najtežjih investicij po posameznih krajevnih skupnostih: Krajevna skupnost Dobrovlje: • ureditev cest, izgradnja kanalizacije in javne razsvetljave (Pasja gorca, naselje Dobrava, Gabrovlje) • izgradnja Doma krajanov Dobrovlje • ureditev muzejske zbirke Kovačija Šrekl–Zajc in Bucijevega mlina V letu 2007 smo izvedli preplastitev lokalne ceste od Moljka do Drameja v dolžini 370 m. V letu 2010 smo izvedli še dva odseka cest v Dobrovljah, in sicer v novem naselju (Pasja gorca) in v novem naselju pri domu krajanov. Vgrajena je bila nevezana nosilna plast, asfalt, urejene bankine in brežine. Na odseku ceste pri domu krajanov pa je bila poleg vgrajenih robnikov urejena še javna razsvetljava. Skupna dolžina obeh cest je 302 m. Cesta Pasja gorca Izgradnja Doma krajanov v Dobrovljah je potekala pod vodstvom Krajevne skupnosti Dobrovlje. Dela so se pričela leta 2002 in se uspešno zaključila septembra 2008. Pridobitev večnamenskega objekta in športnega centra izboljšuje kakovost bivanja v naši občini, prispeva k razvoju in možnostim za šport in druženje v Krajevni skupnosti Dobrovlje. Novozgrajeni odsek pri Domu krajanov Dobrovlje Cesta Božje–Koroška vas V letu 2000 smo v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport, Krajevno skupnostjo Gorenje, Osnovno šolo Zreče in PGD Gorenje začeli uresničevati projekt izgradnje CŠOD s podružnično OŠ in vrtcem Gorenje, s telovadnico in gasilskim domom. Površina podružnične šole in vrtca znaša 440 m2, GD Gorenje 90 m2, KS Gorenje 20 m2. Telovadnica, kuhinja, kotlovnica in zunanje igrišče pa so v skupni uporabi. Vrtec je pridobil igralnico in večnamenski prostor, šola pa 2 učilnici, obe ustanovi tudi vse spremljajoče prostore in urejene zunanje površine. PGD Gorenje je pridobilo garažo za dva gasilska avtomobila, KS Gorenje pa pisarno. Dom krajanov Dobrovlje V letu 2008 smo začeli s postavitvijo nove ograje, sanacijo podpornega zidu in z razširitvijo pokopališča Skomarje. Z namenom celovite ureditve prostora smo v naslednjem letu podaljšali podporni zid, uredili nove stopnice in pot preko pokopališča. Urejeno pokopališče Skomarje 2015 CŠOD na Gorenju V letu 2005 smo pričeli in v letu 2007 dokončali prvi odsek modernizacije lokalne ceste Božje–Koroška vas v dolžini 900 m. Odsek je bil v makadamski izvedbi, s širino vozišča okoli 3 m. Po modernizaciji smo izvedli odvodnjavanje, spodnji tampon in asfalt v širini 3,5 m z dodatno muldo 0,5 m. Nadaljevanje modernizacije smo izvajali v letih 2008 in 2010, ko je bil celoten odsek v dolžini 1,5 km predan v uporabo. Krajevna skupnost Skomarje: • rekonstrukcija lokalne ceste Skomarje–Vitanje, • ureditev vasi Skomarje (ureditev ceste in odvodnjavanja, obnova cerkve sv. Lamberta, pokopališča Skomarje, Skomarske hiše, šole, igrišča …) 12 Krajevna skupnost Gorenje: • izgradnja CŠOD, podružnične osnovne šole in vrtca Gorenje s telovadnico in gasilskim domom • ureditev vasi Gorenje (rekonstrukcija ceste, javne razsvetljave) • modernizacija lokalne ceste Božje–Koroška vas • rekonstrukcija lokalne ceste na Planini na Pohorju • izgradnja mrliške vežice Gorenje, obnova cerkve sv. Kunigunde in ureditev parkirišča ob pokopališču Odprtje obnovljene ceste Obnovljeno igrišče na Skomarju Z Občino Vitanje smo v letu 2008 modernizirali lokalno cesto št. 46040, na meji obeh občin. Dolžina saniranega odseka je bila 3000 m (1400 m na območju naše občine). Obstoječa cesta je bila v makadamski izvedbi, širine od 2,5 do 3 m, in zaradi neustreznega odvodnjavanja površinskih meteornih ter zalednih vod v zelo slabem stanju. Območje urejanja je potekalo po obstoječi trasi ceste. Modernizacijo smo zaključili 2009. Obnovo igrišča na Skomarju, ki se nahaja ob nekdanji šoli Skomarje, smo izvajali sočasno z ureditvijo igrišča na Resniku. Tudi za ta projekt smo v letu 2008 uspešno pridobili sredstva Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in z deli pričeli še istega leta. Opravili smo nekatera zemeljska dela ter namestili ustrezno opremo. Investicijo smo zaključili v letu 2010, ko smo igrišče še asfaltirali in ga predali v uporabo. 21 Pohorsko Srce iNTERVJU Nekaj največjih projektov v dvajsetih letih delovanja občine Krajevna skupnost Resnik: • obnova lokalne ceste Vidmar–Kumar • obnova javne poti Vidmar–Koprivnik • ureditev igrišča z domom krajanov • obnova cerkve sv. Jakoba V letu 2008 smo po uspešni pridobitvi nepovratnih sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja pričeli z ureditvijo igrišča na Resniku. Izvedli smo zemeljska dela in kupili ustrezno opremo (koši za košarko, mreža za odbojko, zaščitna ograja, koši za smeti …). Projekt smo zaključili v drugi polovici leta 2009. V letu 2010 smo igrišče vključno z dovozno potjo še asfaltirali. Odprtje ceste Vidmar–Kumar Krajevna skupnost Zreče: • izgradnja PTC Tržnica Zreče • izgradnja prizidka k osnovni šoli, športne dvorane ter ureditev vseh pripadajočih igrišč • izgradnja stanovanjskega bloka 2, ureditev podstrešnih stanovanj • rekonstrukcija Ceste na Roglo in Kovaške ceste z izgradnjo pločnika, kolesarske steze in javne razsvetljave, rekonstrukcija krožišča pri Padežniku, ureditev križišča SN-1 • izgradnja kanalizacije Nova Dobrava 0, 1, 2 in 3 • ureditev podhoda in križišča pri Termah Zreče • obnova Zdravstvene postaje Zreče • ureditev prostorov knjižnice Zreče • energetska sanacija Osnovne šole Zreče in Vrtca Zreče • izgradnja centralne čistilne naprave in primarnega kolektorja • izgradnja plinifikacije in CATV-omrežja • ureditev muzejskih zbirk (Ošlakova kovačija, ozkotirna železniška proga Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče) Igrišče na Resniku Modernizacijo lokalne ceste Vidmar–Kumar smo na celotni dolžini zaključili v štiri fazah. Zgradili smo nosilni ustroj ceste z asfaltiranjem v širini 3,5 m in 0,5 m mulde. Uredili smo odvodnjavanje in opremo ceste. V četrti fazi od Vidmarja do Kumra pa smo na levi strani ceste zgradili koritnico z robniki. Krajevna skupnost Stranice: • izgradnja podružnične osnovne šole in Vrtca Stranice s telovadnico in parkiriščem • ureditev krožišča s krakom za Bukovlje • izgradnja vodovoda Mala gora • komunalna ureditev naselja • ureditev spominskega parka z muzejem 100 frankolovskih žrtev Šola, vrtec in telovadnica Stranice Otvoritev ND 2 in ND 3 Projekt odvodnjavanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda je zajemal izgradnjo ČN Zreče z 8500 PE, vključno z vsemi objekti, izgradnjo primarne fekalne kanalizacije na območju Kovaške ceste, Ceste na Roglo do Loške gore in Dravinjske ceste ter povezavo za SN-1. Izbrana tehnologija čiščenja ima kar nekaj prednosti, in sicer: najsodobnejša tehnologija, lažje povečevanje kapacitet, manjši reakcijski bazeni, krajši reakcijski čas vzpostavljanja biologije, manjši obratovalni stroški, manj blata, boljši rezultati čiščenja. Pričetek izgradnje leta 2012, zaključek projekta v letu 2015 s pridobljenim uporabnim dovoljenjem. Krožišče na Stranicah V letu 2004 smo v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Stranice in Osnovno šolo Zreče začeli uresničevati projekt izgradnje podružnične OŠ in vrtca Stranice s telovadnico. Površina podružnične šole in vrtca znaša 886,65 m2, telovadnica pa v skupni površini 553,6 m2. Vrtec je pridobil 2 igralnici, šola pa 4 učilnice, oba tudi vse spremljajoče prostore in urejene zunanje površine z igrali. V letu 2009 smo pričeli z rekonstrukcijo križišča na Stranicah, z izgradnjo kraka proti Bukovljam, ki se sedaj priključuje v krožišče. Nosilec je bila DRSC, občina pa je nastopala kot soinvestitor. Zgrajena je bila kanalizacija s pločnikom, postavljena javna razsvetljava od krožišča do potoka Tesnica, vgrajena vod za CATV in podzemeljski elektrovod. Dodatno smo izvedli še nekatera dela na kraku Bukovlje, CATV, prestavitev daljnovoda in ureditev javne razsvetljave ter kanalizacije. 22 Čistilna naprava Zreče OŠ Zreče po sanaciji Vrtec Zreče po obnovi V okviru energetske sanacije Osnovne šole Zreče smo v letih 2013, 2014 in 2015 zamenjali okna in vrata na lupini stavbe, hladilni agregat v športni dvorani, toplotno izolirali fasado na šoli in tehnični učilnici, zamenjali kotla na biomaso ter svetlobne kupole na telovadnici. Istočasno smo izvajali tudi energetsko sanacijo Vrtca Zreče, kjer smo v letih 2013 in 2014 zamenjali vsa okna in vrata, izolirali podstrešje in strop nad neogrevano kletjo, izvedli toplotno in hidroizolacijo fasade ter menjavo kotla na biomaso in vgradnjo solarnega sistema. 12 2015 Pohorsko Srce aktualno Nekaj največjih projektov v dvajsetih letih delovanja občine V klimatsko turističnem centru na Rogli smo v letu 2014 zaključili z izvedbo enega največjih projektov občine, in sicer izgradnjo smučarsko tekaškega centra na Rogli. Projekt STC na Rogli se je izvajal od avgusta 2008 in se zaključil junija 2014. Strateški cilji projekta so bili: dopolnitev rekreacijsko-športne ponudbe v Občini Zreče, omogočanje organizacije prireditev FIS najvišjega ranga, povečana atraktivnost in prepoznavnost turistične destinacije, širši multiplikativni razvojni učinki (na podeželje in ostali storitveni sektor), direktni ekonomski učinki (povečanje števila prireditev in dnevnih obiskovalcev). Operativni cilji projekta so bili: povečanje števila nočitev, večja zaposlenost, ureditev novih in posodobitev starih prog ter njihova FIS homologacija. Akumulacijsko jezero 2015 • izdelavo projektne dokumentacije, izdelavo investicijske dokumentacije, nabavo opreme za umetno zasneževanje, opreme za urejanje in vzdrževanje tekaških prog in poligona ter izgradnjo startno-ciljnega prostora, letne tekaške proge za rolkanje, akumulacijskega zajetja s servisnim objektom, • izgradnjo večnamenskega objekta. V decembru je večnamenski objekt dobil tudi sodobni wellness center in s tem je bil končan projekt Smučarsko tekaški center na Rogli, skupaj z javno–zasebnim partnerjem Unior, d.d., Zreče. Pogled na novi kompleks s hotelom Strojnica 12 Projekt je zajemal dve fazi, in sicer: Hotel Natura 23 Pohorsko Srce Sakralni objekti – župnijske in podružnične cerkve Cerkev sv. Lamberta na Skomarju se v pisnih virih prvič omenja leta 1313, vendar je sedanja cerkev iz 15. stoletja. Od leta 1834, ko so cerkvi prizidali še Marijino kapelo, se zunanja podoba ni več spreminjala, notranjost pa krasijo freske slikarja Andreja Pavliča iz Buč. Sakralni objekti so naš ponos in kažejo skrb za kulturno dediščino. Cerkev sv. Kunigunde na Gorenju se prvič omenja leta 1391. Najstarejši del cerkve je zvonik, ki je prvotno stal kot samostojna zgradba. Ko so kasneje v drugi polovici 14. stoletja gradili sedanjo ladjo, so jo prislonili k zvoniku. Cerkev sv. Jakoba na Resniku je iz prve polovice 16. stoletja z gotskimi elementi. Cerkev je današnjo podobo dobila v 18. stoletju. Glavni oltar je delo kiparja Ignacija Oblaka iz Celja. Cerkev sv. Martina v Zlakovi se prvič omenja leta 1545 in je v enem delu poznogotska, današnjo zunanjo podobo pa je dobila leta 1739. Glavni oltar je iz leta 1709, oba stanska oltarja pa iz leta 1664, v cerkvi je tudi jožefinski križev pot. Cerkev sv. Matere Božje na Brinjevi gori je romarska cerkev, ki je bila dokončno zgrajena leta 1833. Prvi začetki pa segajo v leto 1769. Ponaša se s freskami slikarja Matije Bradaška, Antona Lerchingerja in orglami Karla Schehla iz leta 1840. Cerkev sv. Neže na Brinjevi Gori je bila zgrajena v letih 1723–1726 v baročnem stilu. V njej so razkošen glavni oltar, stranska oltarja in prižnica, delo konjiškega mojstra Franca Zamlika. Cerkev sv. Lovrenca na Stranicah se v pisnih virih prvič omenja leta 1306 kot podružnica vitanjske župnije. Cerkev ima poznogotsko podobo in jo krasijo freske slikarke Elde Piščanec iz Nove Cerkve. V župnišče je vzidanih 6 rimskih kamnov – miljnikov. Cerkev sv. Egidija v Zrečah je nastala po letu 1281, na nekaterih elementih so še danes vidne romanske in gotske linije. Tu sta tudi grobnici Fuhrerjev – lastnikov dvorca Jamnik. Leta 1988 je bila prizidana nova cerkev, posvečena Vstalemu Zveličarju. 24 Cerkev na Rogli, ki spada v župnijo svete Kunigunde, je delo arhitektke Vere Klepej - Turnšek. Posvečena je bila leta 2010. V prezbiteriju naj bi stal mozaik patra Marka Rupnika Jezusova spremenitev na gori, velike orgle je izdelal Tone Škrabl iz Rogaške Slatine, oltar pa kovaški mojster Milan Očko iz Zreč. 12 2015 Pohorsko Srce Iz Zreč v Sedbergh Občino Zreče sta julija 2004 obiskali Emma in Grace, mladi predstavnici podjetja Ideal World Productions, ki je sodelovalo z veliko medijsko hišo BBC iz Londona. V tako imenovanem »Twin Towns« projektu so angleškemu mestu Sedbergh želeli najti mesto dvojčka. Poleg Zreč sta obiskali še šest evropskih mest, med njimi so se štiri uvrstila v ožji izbor. Avgusta je bilo že znano, da so med štirimi finalisti tudi Zreče. Med 19. 9. in 25. 9. 2004 so v Veliko Britanijo odšli zreški predstavniki, in to kar devetčlanska delegacija. Njihov obisk otoške države je bil zelo odmeven, saj so zastopali Slovenijo, predvsem pa občino Zreče. Krajani so jih lepo in glasno sprejeli. Že naslednji dan se je začelo zares. Ves čas so jim bile za petami televizijske kamere. Zreška delegacija je poskrbela za zmago Vsako od štirih izbranih mest je v Sedbergh poslalo skupino ljudi, ki je teden dni živela in delala z domačini. Izbrali so nekaj poklicev, ki so igrali ključno vlogo med poklici posameznega mesta. Tako je gost učil domačina opravljati delo na svoj način. Vsi, ki bili del projekta, so sodelovali pri snemanju za BBC. Kasneje so se predvajale oddaje v Veliki Britaniji, ki so na zabaven in sproščen način predstavljale delovne ljudi, ki obvladajo angleščino in se ne bojijo kamere. 12 2015 Kdo so bili zreški junaki? Jure Bićanić – doktor splošne medicine, Samo Ivačič – glasbeni pedagog, Darja Golenač – uslužbenka na pošti, Sašo Laznik – policist, Tadej Slatinek – dijak, Ines Cvelfer – dijakinja, Zdenka Kejžar – turistična delavka, Vojko Korošec – hotelir; kot član ekipe in koordinator projekta oz. »vezni člen« med Zrečani in Sedberghom pa je odšel Urban Kodrič. Angleži so o Zrečah posneli promocijski film. Obiskali so Ošlakovo kovačijo, Turistično kmetijo Urška, gostišče Smogavc, Skomarsko hišo, kavarno Težak, Hotel pod Roglo, Terme Zreče, Roglo, gostišče Zreški gaj, coklarja Martina Koprivnika ... Zrečani so izkoristili priložnost in z veseljem pokazali svoje navade in običaje. Vrnimo se nazaj v Anglijo. Prvi so v Sedbergh prišli prebivalci Eymeta iz Francije, za njimi pa Ciprčani iz mesta Athienou. Tretji so bili na vrsti naši predstavniki, kot zadnji pa še Avstrijci iz mesta Seefeld. Po vseh štirih tednih so v Sedberghu potekale volitve, kjer so občani izbrali svojega favorita. Zreče so prejele več glasov kot vsa ostala tri mesta skupaj, zato je bila zmaga v naših rokah. Urška Firer 25 Pohorsko Srce »Mesta dvojčki« Sedbergh – Zreče V tako imenovanem Twin Towns projektu so v letu 2004 angleškemu mestu Sedbergh iskali mesto dvojčka. Izmed vseh, ki so kandidirala, so v Sedberghu na volitvah, kjer so občani izbirali svojega favorita, Zreče prejele največ glasov. Zmaga je bila za Zreče odlična priložnost in odskočna deska v smislu promocije občine ter celotne Slovenije, saj je ponudila dodatne možnosti za izmenjavo kadra, sodelovanja na področju šolstva, gospodarstva, turizma, kulture, športa ter predvsem krepitve prijateljskih odnosov. V preteklih desetih letih pobratenja z mestom Sedbergh je potekalo okoli trideset izmenjav med mestoma. Pobrateno mesto so obiskali mnogi osnovnošolci, MePZ KUD Vladko Mohorič Zreče, kvartet Odmev, Ljudski pevci iz Stranic, MePZ Jurij Vodovnik Zreče, Folklorna skupina KUD Jurij Vodovnik Skomarje, Društvo godbenikov Zreče, Pevke z Brinjeve gore, 500 m, Moški zbor PGD Zreče … Seveda so tudi nas obiskale različne pevske skupine pod vodstvom Davida Burbidga. Med njimi lahko omenimo The Cautly Corolls, Werca’s Folk, Malestrum, ... Ob 800-letnici prve omembe Zreč so nas obiskali tudi godbeniki, člani sedberškega Brass benda. Svečani podpis listine o pobratenju 27. maja 2005 v Skomarski hiši Godba iz Sedbergha z dirigentom Alanom Lewisom v Zrečah julija 2005 27. 5. 2005 je v Skomarski hiši potekal podpis listine o pobratenju in podpis sporazuma o področjih bodočega sodelovanja. Podpisniki listin so bili Jožef Košir, župan Občine Zreče, Alan Pratt, predsednik mestnega sveta Sedbergh, in Garth Steadman, predsednik odbora za pobratena mesta. 26 Letak, s katerim so naši gostitelji v Sedberghu najavljali obisk našega pevskega zbora in vabili domačine, da se nam pridružijo na pevskem pohodu po okolici mesta. (Vir: Ivačič, Zdravko in Mrzdovnik, Martin: Zreška kulturna dogajanja. Zreče, KUD Vladko Mohorič Zreče, 2013) 12 2015 Pohorsko Srce Iz Sedbergha v Zreče Na obisku v Zrečah sta se zadnji teden v maju mudili delegacija pobratenega zreškega mesta Sedbergha in skupina pevcev Greetings from Sedbergh pod vodstvom Davida Burbidga. V torek zvečer je v hotelu Dobrava potekal koncert gostujoče pevske skupine ter pevk z Brinjeve gore in MePZ Jurij Vodovnik Zreče, ki je koncert tudi pripravil. V sredo dopoldan je na Skomarju potekalo skupno druženje ob 10. obletnici pobratenja obeh mest. Najprej so vse zbrane v Skomarski hiši pozdravili nekdanji župan in podpisnik listine o pobratenju Jože Košir, župan mag. Boris Podvršnik ter Garth Steadman, predsednik pobratene Pogovori in načrti za naprej Dragica Davidu izroča posebno darilo. delegacije. Peter Kos iz Osnovne šole Zreče je bil v vlogi prevajalca. Kot poseben gost je tokrat nastopil etnomuzikolog, kustos, lutkar in ilustrator mag. Igor Cvetko, ki je zbranim predstavil kamišibai. Gre za tradicionalno japonsko tehniko pripovedovanja zgodb na papirnatih listih na stojalu. V svojem stilu je predstavil eno od Vodovnikovih pesmi. Sledilo je druženje s predstavniki zreških društev, ki so v desetih letih sodelovali v izmenjavah, bodisi z obiski v Sedberghu ali kot organizatorji, ki so poskrbeli za obiske prijateljev iz pobratenega mesta, ko so prihajali v Zreče. Po 10 letih spet na Skomarju Get ready for dinner (pripravljeni za večerjo) V preteklih letih se je zvrstilo okoli trideset šolskih in kulturnih izmenjav. Po odličnih prigrizkih in dobrotah s Turistične kmetije Arbajter ter Vodovnikovem vinu vinogradništva Andrajc so si gostje ogledali še Vodovnikovo zbirko in cerkev sv. Lamberta. Poleg lokalnih znamenitosti si je delegacija 12 2015 Mag. Igor Cveto v svoji zanimivi predstavi med bivanjem v Zrečah ogledala še znamenitosti Celja, Ptuja, Ljubljane in Bleda v spremstvu Zdenke Kejžar, ki je bila prva koordinatorka izmenjav. Prijatelji iz Anglije so se udeležili četrtkove svečane seje, kjer jim je župan mag. Boris Podvršnik podelil posebno zahvalo. Urška Firer 27 Pohorsko Srce Svečana seja Občinskega sveta Občine Zreče Letošnja jubilejna svečana seja Občinskega sveta Občine Zreče je bila nadvse slovesna, saj so se v celotnem programu prepletale kar tri obletnice, in sicer 200-letnica šolstva na Zreškem, 10-letnica sodelovanja s pobratenim mestom Sedbergh iz Anglije in 20-letnica samostojne Občine Zreče v novejšem času. Seja je bila v četrtek, 28. 5. 2015, ob 18. uri v kulturnem domu pri Termah Zreče. Udeležili so se je mnogi povabljeni gostje. Zelo številna je bila tudi uradna delegacija iz Sedbergha. Kdo so letošnji prejemniki priznanj in grbov? V prvem delu svečane seje je župan Občine Zreče v svojem govoru nanizal najpomembnejše dosežke in mejnike v času samostojne občine in orisal razvoj krajev Občine Zreče skozi dolgoletno zgodovino. Osrednji del prvega, uradnega dela svečane seje je bila podelitev priznanj v obliki grbov in posebnih pisnih priznanj in zahval. Tatjana Kotnik je prejela posebno priznanje za dolgoletno prostovoljno delo v Krajevni organizaciji Rdečega križa in Društvu upokojencev Zreče. V Korku delo predsednice zavzeto in vestno opravlja že šest let. Med dru- 28 gim izvaja tudi številne dobrodelne akcije, kot je Drobtinica. V sklopu njenega 11-letnega prostovoljnega dela v društvu upokojencev tudi koordinira projekt »Starejši za starejše«. Prostovoljno gasilsko društvo Zreče je prejelo priznanje za posebne dosežke. Društvo šteje preko 120 aktivnih članov, ki so v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč na raznih področjih, predvsem pa na področju požarne varnosti v Zrečah in v širši okolici. Od tega je 60 operativnih gasilcev, ki so usposobljeni za različna preventivna in intervencijska posredovanja na področju požarne varnosti. Ne smemo pozabiti podmladka, ki 12 2015 Pohorsko Srce se uspešno izobražuje iz požarne varnosti in udeležuje raznih tekmovanj. V letu 2014 so člani, članice in mladina dosegli izjemne rezultate, kakršnih ne pomnimo v vsej skoraj 70-letni zgodovini društva. Pionirke so postale državne prvakinje, članice državne podprvakinje, mladinci so se kvalificirali v drugi krog izbirnega tekmovanja za mladinsko olimpijado, osvojili so tudi prehodni pokal Gasilske zveze Zreče-Vitanje. Za lanske dosežene uspehe je posebno priznanje dobilo Društvo tabornikov Rod zelena Rogla. Taborništvo je ena izmed najbolj obiskanih dejavnosti v osnovni šoli. Skoraj skozi štiri desetletja se je zlilo s krajem in postaja način življenja številnih Zrečanov. V preteklem letu so organizirali letno zimovanje na Skomarju in letno taborjenje v Koroški vasi na Pohorju. Pripravili in izvedli so področni mnogoboj ter se udeležili več različnih orientacijskih tekmovanj. Na zimskem tekmovanju so osvojili prvo mesto. Zelo uspešni so bili tudi na državnem mnogoboju in pri organizaciji WOSMovega mladinskega foruma na Rogli, kjer so gostili 180 mladih iz 58 držav sveta. Posebno zahvalo je Občina Zreče izrekla delegaciji mesta Sedbergh, saj je pobratenje pripomoglo k poglabljanju in h krepitvi medsebojnih vezi ter razvijanju prijateljstev med mestoma. V preteklih letih je bilo med mestoma okoli trideset različnih izmenjav. Bronasti grb Občine Zreče je za dolgoletno delo v Društvu godbenikov Zreče in Krajevni skupnosti Zreče ter za prispevek k promociji Občine Zreče prejel Slavko Kejžar. Je dolgoletni podpredsednik Društva godbenikov Zreče in glavni nosilec organizacije številnih prireditev, kot je Ropotanje 12 2015 v Starih Zrečah, ki je ena najbolj prepoznavnih prireditev na Zreškem. Aktiven je tudi v povezovanju z drugimi domačini in s tujimi godbami ter pri pridobivanju donatorjev in sponzorjev društva. Odlikuje ga čut za delo z ljudmi, pri čemer zna prisluhniti željam krajanom in s skupnimi dogovori rešiti marsikatero njihovo težavo. Zaslužen je tudi za boljšo turistično prepoznavnost Zreč in povezovanje turističnih dejavnikov v občini. Je pobudnik Zreške salamijade, Zreške noči na snegu, prireditve pri potomki Stare trte v Zrečah in drugih prireditev v občini. Srebrni grb Občine Zreče je letos za dolgoletno delo v Območnem društvu invalidov Dravinjske doline in Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konjice prejel Ivan Pavlič. Ima neprecenljivo vlogo v projektu Občina po meri invalidov. Aktivno sodeluje v Svetu za invalide Občine Zreče, kjer s svojo strokovnostjo in z znanjem ter motom »Ničesar o invalidih brez invalidov« pomaga pri izvajanju akcijskega načrta. Za svoje delo vključevanja invalidov v družbo je prejel tudi dve posebni priznanji območnega društva invalidov. Kot ustanovni član in dolgoletni predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Slovenske Konjice je zaslužen za namestitev spominskih plošč na lokacijah, kjer je teritorialna obramba skrivala orožje, pa tudi za postavitev obeležja v spomin na osamosvojitev pri zreški šoli in drugih obeležij. Zlati občinski grb je letos prejel Mirko Beškovnik, ki je pred kratkim praznoval 80 let. Je dolgoleten uspešen predsednik skomarske krajevne skupnosti in pomemben akter na področju kulturnega dogajanja v domačem kraju. Grb so mu podelili zaradi njegove neprecenljive vloge pri razvoji Krajevne skupnosti Skomarje in njegovega prispevka k promociji kraja ter Občine Zreče. V obrazložitvi priznanja so med drugim še zapisali: »Gospod Mirko je zelo discipliniran in dosleden človek, kar se odraža pri njegovem delu, h kateremu vedno pristopi z vso resnostjo in odgovornostjo. V času njegovega predsednikovanja je Skomarje veliko pridobilo. Ne le da je poskrbel za redno popravilo cest, s pomočjo evropskih sredstev so v župnišču uredili muzejsko zbirko Jurija Vodovnika in kletne prostore, igrišče pri bivši šoli, razširili pokopališče in naredili novo ograjo okoli pokopališča, obnovili so streho na cerkvi in še bi lahko naštevali.« 29 Pohorsko Srce Sledila je učna ura zgodovine v kulturnem programu V kulturnem delu programa so nastopili učenci in profesorji Osnovne šole Zreče s predstavitvijo »učne ure lokalne zgodovine«. Nastopilo je dvanajst učencev in profesorja David Voh in Alenka Gorjup, ki sta s pomočjo videa, pregovorov, fotografij in s pesmijo popeljala svoje učence po zgodovini; vse od prvih začetkov, ki jih je odkrila arheologija, do danes in zgodbi dala ime Zreška pravljica. V pomoč so jim bili tudi pevci Mepz Strune, ki so v priredbah Sama Jezovška zapeli nekaj najbolj znanih melodij, ki pojejo o Zrečah. Prisluhnili smo lahko skladbi Zreška pravljica ansambla 7. raj, skladbi Zreških kovačev Noč ob Dravinji, Tu je moj dom v angleški izvedbi, Vodovnikovi Eno pesem peti in skladbi Raj pod Pohorjem ansambla Zreških 6. Kot dopolnitev učni uri zgodovine je bila v avli pred dvorano po- 30 stavljena še razstava z naslovom Zreška pravljica, kjer je bil na 24 panojih na ogled zgodovinski tok dogajanj v krajih pod Pohorjem. Poznavalci se v preteklosti niso zaman čudili zreškemu razvoju, ki so mu pogosto pravili kar čudež ali pravljica. Razstavo so zasnovali: Polona Matevžič z Občine Zreče, Martin Mrzdovnik KUD Vladko Mohorič Zreče in oblikovalec Blaž Prapotnik. Pri postavitvi so sodelovali še Vrtec Zreče, Klub Zreški Art tudi s postavitvijo razstave Silve Škerget, Foto in video sekcija KUD Vladko Mohorič in voditeljica prireditve Urška Firer. Idejo in scenarij prireditve je prispeval Martin Mrzdovnik, režiral pa Zdravko Ivačič. Po svečani seji sta v avli sledila še slovesno odprtje razstave ob zreški himni (izvedel jo je trobilni kvartet Društva godbenikov Zreče) in županova zdravica z Vodovnikovim vinom. Martin Mrzdovnik 12 2015 Pohorsko Srce Na obisku pri častnih občanih Najuspešnejši ljudje se ne zmenijo za splošno prepričanje in tvegajo. Njihove zgodbe govorijo o prelomnih trenutkih in drznih odločitvah, o velikih tveganjih, ki so jih sprejeli in zaradi katerih so uspeli. Ob jubilejnem letu, kot je letošnje, smo obiskali častne občane Občine Zreče. V času samostojne občine je bilo podeljenih šest nazivov častnih občanov. Ta naziv se podeli posamezniku za njegov izjemen prispevek na področju gospodarstva, znanosti, umetnosti, kulture, športa in humanitarnih ali drugih dejavnosti, ki imajo trajen pomen za razvoj, ugled in promocijo občine. Ob podelitvi omenjenega naziva se izda listina, s katero se poleg naziva podelijo tudi nekatere častne pravice. Naziv se izjemoma podeli na slavnostni seji. Zanimive zgodbe smo strnili v intervjuje. Izvedeli smo, kako so nas nekatere odločitve, dejanja, spoznanja ter predvsem prizadevanja pripeljala v čas, v katerem smo sedaj. Na žalost nisem mogla obiskati vseh častnih občanov, saj so trije že pokojni, smo pa zanje pripravili posebne prispevke v sliki in besedi. Upam, da boste ob branju pogovorov z možmi, ki so pisali zreško zgodovino in ustvarjali uspešne zgodbe, našli tudi sebe – svoj del zgodbe. Marjan Osole (1924 – 2015) Marjan Osole velja za očeta zreškega turizma. Ob njegovem prihodu je v tovarni kovanega orodja delalo okoli 800 ljudi, ob njegovi upokojitvi leta 1990 pa okoli 2.500. Bil je strog direktor, ki je vedno videl rešitev v delu. Svoje zamisli in cilje je vedno realiziral. Odkar je bil v pokoju, je s svojo ženo Danico živel v Pulju, kjer sta skrbela za botanični vrt, ki je izredno lepo urejen. Rad je prebiral časopise, redno je telovadil in plaval ter se sprehajal. Ves čas je bil v stiku z Ludvikom Smogavcem. Prvi teden v aprilu smo ga na njegovem domu v Pulju obiskali tudi mi. Marjan Osole je 29. 5. 1998 postal častni občan Občine Zreče za izjemen prispevek na področju gospodarstva in drugih dejavnosti, ki imajo velik pomen za osnovo in razvoj, ugled in promocijo Zreč. Novice d. o. o. so mu leta 2013 podelile priznanje za življenjsko delo. Žal je njegovo srce za vedno prenehalo biti 28. 5. 2015, ko smo Zrečani praznovali jubilej ob 20. obletnici delovanja samostojne Občine Zreče. Marjan Osole se je rodil 29. 3. 1924 v Celju v številni družini, bilo je namreč devet otrok. Mladost je preživljal na Ptuju. Ko je obiskoval redno gimnazijo, se je začela vojna. Tudi sam se tem grozotam ni mogel izogniti. Mobilizirali so Marjan in Danica sta se spoznala v Kidričevem, se leta 1952 poroga v nemško vojsko. V Rusiji je bil v vojnem ujetništvu, in čila v Kamniku, dobila dva sinova in skupaj preživljala vzpone in sicer do konca vojne v Sibiriji. padce. Marjan je povedal, da je takoj vedel, da je ona tista prava. 12 2015 31 Pohorsko Srce Kako bi opisali tisti čas? Bili so težki, hudi časi. Marsikaj smo morali dati skozi, da smo nekako preživeli. Ko je bilo vsega konec in sem prišel domov, me sestra na vratih sploh ni prepoznala. Potem sem se predstavil tako, da sem ji povedal, da sem njen brat. Je bila želja po znanju in delu vedno v Vas? Da. Ob vrnitvi sem najprej dokončal gimnazijo, da sem se lahko potem vpisal na študij metalurgije v Ljubljano. Zaradi družinskih okoliščin sem študij dokončal kasneje ob delu. Svoje znanje in izkušnje sem si nabiral v Kidričevem, v TAM-u, na Ravnah in v Cinkarni Celje. Od tam sem prišel leta 1968 v Unior, najprej kot komercialist, kasneje pa kot prisilni upravitelj. Kako se spominjate svojega prihoda v Zreče? V tistem času so bile težke gospodarske razmere, ni bilo veliko šolanih ljudi, zaposleni so zaradi nepravilnega delovanja peči delali le nekaj ur dnevno. Pereč problem je bila pijača na delovnem mestu, prišlo je tudi do pretepov. Vse to sem nekako rešil z disciplino in v dveh letih se je stanje popravilo. Zaradi ukrepov me je preganjala politika, vendar sem vztrajal. Moram povedati, da mi je bil v zares veliko oporo Oto Ravnjak, on je namreč vse vedel. Nanj sem se resnično lahko zanesel. Je ideja o turizmu prišla takoj, ko ste prišli v Zreče, ali kasneje? Žena je prva videla Roglo in me navdušila, da sem si jo še sam ogledal. Takrat sem takoj dojel, da je potrebno Zrečam nekaj dati. In v mislih sem imel turizem. Sprva me Zrečani niso razumeli, potem pa čedalje bolj, ko so spoznali, da bomo najprej vložili denar, da bomo kasneje lahko zaposlovali. Najprej smo začeli vlagati v Roglo, kasneje pa tudi v terme, saj smo sredi sedemdesetih let odkrili termalni izvir. Naselja Zgornje Zreče, Spodnje Zreče in Nova Dobrava so se junija 1980 združila v eno naselje, imenovano Zreče. Delovna organizacija Unior je vlagala poleg investicij v proizvodne obrate in nove programe ogromna sredstva za izboljšanje standarda prebivalstva, kar se je seveda poznalo tako v kraju kot tudi v okolici. Gradili so blokovska naselja, usmerili razvoj proizvodnje v nove tehnologije, med drugim se je zgradil plinovod, obnovila kovačnica, nova orodjarna, več skladiščnih prostorov … Gradili so se tudi drugi Uniorjevi obrati. 3. oktobra 1987 so Zreče postale mesto. S kom ste takrat tudi Vi tesno sodelovali? Unior je v tistem obdobju bil res zelo uspešen, vse te investicije so se lahko delale, ker smo imeli denar. Sodeloval sem s tedanjim predsednikom sveta krajevne skupnosti Mirkom Klemnom in s tedanjim dolgoletnim direktorjem Cometa Štefanom Nemešem. Unior se je v osemdesetih letih uveljavil kot pomemben partner evropske avtomobilske industrije? Ja, proizvajali smo odkovke in bili eden največjih proizvajalcev oljnic za bencinske motorje. Začeli smo delati z Renaultom. Takrat so se pričeli tudi moji obiski Pariza. Na začetku me je bilo prav strah leteti z letalom, potem pa sem se nekako navadil, saj sem veliko potoval in obiskoval tudi druga podjetja. Skratka naredili smo obrat za proizvodnjo odkovkov, razvijali pa smo tudi proizvodnjo homokinetičnih zglobov in strojegradnjo. In kakšna je Vaša zaključna misel ob občinskem jubileju? Sam sem na marsikaj ponosen, a tudi kritičen do tega, kar sem prispeval. Treba se je zavedati, da smo bili povsod, po celem svetu. Predvsem se je treba znati sporazumevati, živeti in tudi drugim pustiti živeti. Spraševala:Urška Firer Zvok hamra Vsak, ki pod Pohorjem živi, dobro ve, kaj ta zvok pomeni. Že dolgo leta vsi, spremljamo ga dneve in noči. Če ponoči ne buči, ne morem zatisniti oči. Ko navadiš se ga, včasih več ne slišiš ga. Minilo bo skoraj sto let, odkar na Kovaški deset, hamer začel je spremljati svet. Vid Ribič, 1. a Rogla Rogla, srce Pohorja, ti prelepi kraj, pozimi pravi smučarski raj, poleti umirjen zeleni gaj. Po tvojih planotah krave drve, smreke ponosno dvigajo svoje vršičke, popotnik pa zase išče spokojne kotičke. Florjan Ungar, 3. Sa 32 12 2015 Pohorsko Srce Muzejske zbirke – pomniki zgodovine Občina Zreče se ponaša z izjemno bogato kulturno dediščino, zato smo z namenom ohranjanja le-te obnovili in uredili nekatere muzejske zbirke in druge znamenitosti, ki si jih obiskovalci naše občine z zanimanjem ogledajo. Arheološko najdišče na Brinjevi gori Brinjeva gora sodi med prve višinske naselbine in je obstajala že v mlajši kameni dobi ter preživela mnoge nižinske naselbine. Arheološka izkopavanja v začetku šestdesetih let so odkrila številne antične najdbe, ki kažejo na razgibano življenje že v davni preteklosti, od 3 do 5 tisoč let pred našim štetjem. Razstava o izkopaninah na Brinjevi gori je začasno postavljena v avli Hotela Planja na Rogli. Arheološka izkopavanja, ki so pod vodstvom arheologa Stanka Pahiča trajala kar 11 let, so odkrila vrsto arheoloških najdišč iz različnih prazgodovinskih in zgodovinskih obdobij; od najstarejših bakrenodobnih seliščnih ostalin v Brezju in Zrečah, Pavlakove jame s prazgodovinsko lončenino v Dobravi, bronastodobne, žarnogrobiščne ter antične in poznoantične naselbine na Brinjevi gori z bronastodobno gomilo, žarnim grobiščem, rimskodobnimi gomilami ter skeletnimi poznoantičnimi in slovanskimi grobovi na njenem obrobju. 12 2015 Muzej 100 frankolovskih žrtev – frankolovski zločin Muzej 100 frankolovskih žrtev na Stranicah je bil postavljen v spomin na dogodek iz II. svetovne vojne, ko so 12. februarja 1945, v Grabnu na Stranicah Nemci obesili 100 slovenskih domoljubov na jablane ob cesti, nato pa jih zagrebli v dva skupinska grobova. Poboj, izveden kot maščevanje in povračilo za partizansko zasedo v soteski Tesno, kjer so partizani ubili Antona Dorfmeistra, pomembnega nacističnega funkcionarja, sodi med najhujše nacistične zločine II. svetovne vojne. Kovačija Šrekl–Zajc Kovačija je nastala z združitvijo manjše obrtniške delavnice in kmečke kovačije. Leta 2007 so pod vodstvom Ignaca Zajca mlajšega demontirali stroje in orodje kovačije Ivana Šrekla ter jih postavili v njegovo kovačijo v Dobrovljah, kjer je nekoč koval kovaški mojster Ignac Zajc starejši. Tam je sedaj uporabna delavnica z muzejsko zbirko kovaško-tehniške dediščine. 33 Pohorsko Srce Štefan Nemeš Štefan Nemeš se je rodil 20. 10. 1939 v Noršencih blizu Murske Sobote kot prvi otrok. Osnovno šolo je obiskoval dva kilometra stran od doma, zato je v šolo hodil peš. Pravi, da se ni rad učil, pri srcu so mu bili bolj naravoslovni predmeti, zlasti kemija. Po končani maturi se je odločil za gimnazijo. Med študijem kemije v Ljubljani je bil štipendist Steklarne Bistrica. Vojsko je služil v Srbiji, na medicinski akademiji v Beogradu. Tam je večino časa delal kot bolničar in v nabavnem oddelku bolnišnice. Po vrnitvi domov leta 1964 se je zaposlil v Steklarni Bistrica kot tehnolog. Potem ga je pot ponesla v Zreče in v Cometu se je leta 1965 zaposlil kot tehnični vodja, leta 1971 je postal v. d. direktor, leto kasneje pa direktor. Na tem položaju je ostal vse do leta 1990. Sledilo je desetletno obdobje vodenja tovarne na Malti. 29. 5. 1998 mu je Občina Zreče podelila naziv častnega občana za njegov prispevek pri razvoju podjetja Comet in za sodelovanje pri razvoju Zreč. Dva mandata je bil tudi občinski svetnik v Občini Slovenske Konjice. Pravi, da bi vso svojo prehojeno pot še enkrat prehodil, saj verjame, da so človeku nekatere stvari preprosto dane – predpisane. O tem, kaj lahko posameznik v svojem življenju in karieri doprinese kraju in družbi, sem se ob pogovoru z njim prepričala tudi sama. Kaj je vplivalo na odločitev, da ste prišli leta 1965 na Co- službo v Slovenskih Konjicah. Leta 1965 sva se poročila in dobila stanovanje na Liptovski cesti, kasneje pa sta se rodili tudi hčeri. Vsi met kot tehnični vodja? Ja, to je zanimiva zgodba. Takratni direktor Cometa Franc Leskovšek je iskal kemijskega tehnologa. Zelo dobro se je razumel s takratnim županom Tavčarjem, ki je županoval v Slovenskih Konjicah. Županova tajnica je bila moja bodoča žena Truda, ki je imela fanta kemika iz Slovenske Bistrice (smeh). In tako se je vse skupaj začelo. Že aprila sem šel na prvi razgovor in sem zgrožen ugotovil, da tovarna nima dimnika, kar je bilo zame, za kemika, nedopustno, saj so bili dimniki pojem tovarne. Veste, takrat sem namreč delal v Steklarni Bistrica in steklo ima neko dušo, brus je pa nima. Službe v Slovenski Bistrici ne bi nikoli menjal, vendar sem odšel zaradi boljše plače v Cometu. Moram povedati, da sta ob mojem prihodu bili zgrajeni samo dve hali, tisti ob pokopališču. Vse ostalo je nastalo kasneje. skupaj smo se leta 1970 preselili v to hišo. Vodenje podjetja ste prevzeli zelo mladi, stari ste bili dvaintrideset let. Zagotovo ste naleteli na kakšne ovire oziroma probleme pri svojem delu. Kako ste jih premagovali? Politika me je ves čas preganjala in napadala, tako da je dejansko bila najboljša obramba oziroma rešitev v tem, da sem na zagovore prišel umirjen, saj sem samo v takšnem stanju lahko najbolj realno odgovarjal. To jih je motilo. Da me niso mogli razjeziti. Drugače sem probleme reševal na poseben način. Če se da rešiti, rešiš, če ne, pustiš in se reši samo. Sredi sedemdesetih let ste intenzivno iskali partnerja v V tistem obdobju ste si ustvarjali tudi družino. Kje ste tekstilni industriji, s katerim bi vzpostavili proizvodnjo spoznali ženo, ki je bila Celjanka, sami pa ste prihajali iz armatur za bruse. Kako ste se tega lotili? Tako je. Bili smo odvisni od uvoza, zato smo intenzivno iskaokolice Murske Sobote? Svojo ženo sem prvič videl na trolebusu v Ljubljani, ko je prevažala neke piščance za svojo mamo. Želela jih je pripeljati do Celja, kjer je živela njena družina. Bila je študentka prava. Takrat sem jo prvič ogovoril, malce kasneje pa sva se srečala še enkrat in takrat je bilo za naju usodno. Tudi ona je bila štipendistka. Ponudili so ji 34 li partnerja, s katerim bi lahko izdelovali armature za bruse. Med tekstilci enostavno ni bilo odziva. Potem pa mi takratni direktor Opekarne Loče pove, da se v Nemčiji prodaja ena takšna tovarna. Navezali smo stike in odkupili vse njihove stroje. K nam je prišel tudi lastnikov brat in nam pokazal, kako se te mreže tkejo. Tako 12 2015 Pohorsko Srce smo se odločili za naložbo v loško opekarno, ki je potrebovala nov zagon. Sami smo tudi naredili in razvili stroj za impregnacijo te steklene tkanine. Naša lastna linija je bila ugodnejša od uvožene. In tako se je nekdanja opekarna preusmerila v sodoben industrijski obrat za proizvodnjo tehničnih tkanin. Vzporedno se je v Zrečah razvijal tudi turizem. Kakšna je bila Vaša vloga pri tem? Kako ste sodelovali z Uniorjem in kako danes gledate na njegov razvoj? Mene so takrat prisilil, da je Comet sofinanciral 16,60 % za izgradnjo prvega hotela v Zrečah. Dobro, razumem, če se je to delalo za razvoj kraja, vendar tudi mi smo sodelovali pri drugih zadevah, na primer pri regulaciji Dravinje, delali smo ceste, telefonijo ... Na odprtju hotela Comet ni bil nikjer omenjen in to se mi ni zdelo prav. Danes opažam, da je Unior zašel, kar se tiče turizma. Toliko hotelov v Zrečah in toliko lastnikov?! To ne gre skupaj. Edini lastnik hotelov bi moral biti samo Unior. Čeprav po mojem spet ne gre skupaj zdravstveni del in hotel s štirimi zvezdicami. Menim tudi, da bi se steber turizma moral vzdrževati sam. Enostavno ni gospodarstvenika, ki bi znal voditi to zadevo. Ste veliko potovali? Da, veliko. Največ takrat, ko sem bil na Malti. V Egiptu sem bil več kot petdesetkrat. Imel sem svoj cilj, da pri tržni orientaciji težim k temu, da bi med maso brusnih proizvodov (okoli 100.000) osvajali take trge, pri katerih so cene tako visoke, da izdelke lahko naložiš v prtljažnik avtomobila in so po vrednosti cene enake kontejnerju Cometovih rezalk. Na kakšen način ste motivirali zaposlene, glede na to, da ste toliko let vodili podjetje? Kaj menite, kako so oni videli Vas? Ob mojem prihodu v Comet je bilo zaposlenih 42 delavcev, ko sem zapustil firmo, pa 930 delavcev. Število delavcev je v vseh teh letih naraščalo. Na začetku sem z zaposlenimi imel nekaj težav, ker ponoči niso delali, vendar smo hitro rešili ta problem. Da pojasnim, tisti, ki so delali v nočni izmeni, so dosegli normo v štirih urah, ostale štiri ure pa niso delali. Podnevi si kaj takega delavci niso mogli privoščiti. Lahko rečem, da sem jim znal prisluhniti v vseh pogledih, večkrat sem se sprehodil po tovarni in pogledal, kako delajo. Predvsem mislim, da so k dobremu razumevanju prispevale majhne pozornosti. Pred kratkim sem se pogovarjal z gospo, ki je delala v Cometu, pa mi je dejala, da ji je bilo vedno nerodno, ko sem prišel v halo pogledat zaposlene, po drugi strani pa je to tudi zelo cenila. Vem, da so me zaposleni spoštovali, se je pa med njimi našel tudi kakšen tak, ki me ni. Leta 1979 ste postavili prvo tovarno v tujini, na Malti, in od leta 1990 ste jo tudi vodili. Kako je tam potekalo Vaše delo? Razvojni center Celje je pri nas iskal tovarne, ki bi se širile tudi v tujino. Slučajno je bil pri meni Tramte in mi povedal za ta projekt. Vprašal sem ga, zakaj ne bi ponudil brusov. Predlagal mi je, naj napišem ponudbo in na koncu je bila sprejeta samo naša ponudba. Tako se je začela zgodbo z Malto. Seveda so imele tudi devize pri tem glavno vlogo, saj smo lahko s takim načinom poslovanja širili proizvodnjo. Najtežja odločitev zame je bila, ali ostati leta 1990 še naprej v Cometu ali oditi. Ugotovil sem, da sem preveč zaupal nekaterim ljudem, s katerimi sem delal, po drugi strani pa sem čutil, da moram spremeniti svoj način življenja, predvsem zaradi zdravja. Zato smo se z družino odločili, da gremo na Malto. V tovarni je bilo dvajset zaposlenih. Ugotovil sem oziroma slišal, da na vsakih sedem sekund pade rezalka, to pa je bilo enkrat več, kot je bila norma. Hotel sem zvišati norme za 30 %, vendar nisem uspel. Sindikati so bili zelo močni in so dali pogoj – toliko, kolikor se bo zvišala plača, lahko gredo norme gor. Dogovorili smo se, da 80 %, kar je bilo preko norme več, plačamo, ostalo pa ne. Če smo imeli naročila, nisem videl razloga, zakaj ne bi delali in tako smo 12 2015 delali. Izdelke smo izvažali v Egipt, Libijo, Emirate in Iran. Moram povedati tudi to, da ko sem še bil v Zrečah, so imeli zaposleni enako normo, kot je bila kasneje na Malti. Takrat sem kot direktor podpisal, da pet let ne bomo spreminjali norme. Dogajalo se je, da so delavci postopoma začeli presegati normo in v nekaj letih so prišli celo do 80 %. Ugotovili smo, da nima smisla »zabetonirati« normo, saj so eni delavci sposobni narediti tudi več, drugi naredijo normo. Razlike, ki se ustvarjajo med delavci, nihče ne zameri, če pa je neka norma na »špici«, postanejo zadeve bolj komplicirane. Ste iz tujine spremljali dogajanje v Sloveniji, zlasti leta 1994, ko je nastajala nova občina? Da. Vsake tri mesece sem prišel v Slovenijo, saj sem bil še vedno član nadzornega sveta v Cometu, tako da sem bil z dogodki seznanjen. Zrečani so se prav odločili, da so podprli idejo o samostojni občini. Na kaj ste najbolj ponosni v povezavi s Cometom? Ponosen sem na postavitev prve tovarne v tujini leta 1979 na Malti, na tekstilno tovarno v Ločah in na to, da smo s sodelavci dosegli, da je Comet na prehodu novega tisočletja še vedno bil zelo uspešno podjetje. Me pa skrbi in malo žalosti, kako bo s podjetjem v prihodnje. Ko ste prenehali delati na Malti, ste se upokojili. Kaj počnete danes? Danes živim sam v svoji hiši, saj je žena na žalost že pokojna. Imam dve hčeri ter dva vnuka in eno vnukinjo, ki me obiskujejo. Drugače moj dan poteka tako, da dopoldneve izkoristim za druženje s prijatelji ob kavi, potem si pripravim kosilo ter ob popoldnevih še postorim kaj v hiši in na vrtu. Spraševala: Urška Firer O Zreče! moj dom O moj domači ljubljeni kraj! Kako čudokrasen si kot češnjev cvet v pomladnem jutru. Poskočno tod vodica šumi in riše slike prihodnjih dni. Ob dežju otožen je tvoj obraz, le žarek sonca nariše ti pravi jaz. Sergej Gorenak, 1. Sa 35 Pohorsko Srce Muzejske zbirke – tehniška kulturna dediščina Ošlakova kovačija Na zreškem območju je to eden redkih ohranjenih spomenikov stare kovaške obrti. Po pisnih virih naj bi nastala okrog leta 1770, nad vhodom na ožji strani fasade pa je ob vrsti kovaških okraskov še letnica 1789, ko je stavba dobila današnjo podobo. Kovačijo sestavljajo stara stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, kovačnica, žaga venecijanka z mizarsko delavnico, lesena lopa in nova stanovanjska hiša. Muzej ozkotirne železniške proge Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče Železniška postaja Zreče je edina ohranjena postaja ozkotirne železnice Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče. Ob njej je vlakovna kompozicija z lokomotivo, potniškim in dvema tovornima vagonoma. Ozkotirna železnica Poljčane–Konjice je bila predana prometu leta 1892, do Zreč pa je bila podaljšana leta 1921. Zaradi nerentabilnosti je bila železnica Poljčane–Zreče leta 1962 ukinjena. Kovaški mehanizem poganja vodno kolo. V glavnem prostoru stavbe je kovaška delavnica, v manjšem pa skladovnica za material in izdelke. V notranjosti je vrsta zanimivih priprav na vodni pogon. Med največje znamenitosti spada kladivo, imenovano tudi repač, ter bogata zbirka doma izdelanega orodja za potrebe takratnega kmetovanja. V delu obnovljene zreške železniške postaje so urejene tri muzejske zbirke, ki so posvečene: • železniški progi Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče • ansamblu Zreški kovači • novejšim dogodkom, povezanim z ohranjanjem spomina na progo Repač v Ošlakovi kovačiji 36 12 2015 Pohorsko Srce Janez Špes Janez Špes se je rodil 9.12.1942 v Vojniku. V družini je bilo pet otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Vojniku, kasneje pa je šolanje nadaljeval na celjski gimnaziji. Vedno so ga zanimali družboslovni predmeti, zato je bila zanj ekonomska fakulteta v Ljubljani prava izbira študija. Najbolj je bil navdušen nad računovodstvom. Najprej se je zaposlil v celjskem Emu, kjer je služboval osem let, iz Ema je leta 1975 prišel v vitanjski Fužinar, ki ga je vodil dve leti. Fužinar se je nato priključil Uniorju, sam pa se je zaposlil v sektorju računovodstva, kjer je delal do leta 1991. Na seji, ki je potekala 26.4.1991, so ga imenovali za v. d. direktorja podjetja. Kaj se je med njegovim dvanajstletnim vodenjem dogajalo v Uniorju in kako se danes spominja tistega obdobja, sem se izvedelav začetku junija na obisku v Vojniku. V prijetnem klepetu je obudil spomin na minuli čas in nanizal svoje poglede na današnji čas. Upokojil se je leta 2003. Ob vprašanju, kaj počne danes, je povedal, da še vedno živi s soprogo v Vojniku, ima dve hčeri ter dva vnuka, s katerima se rad druži. Pred leti se je ukvarjal tudi z vinogradništvom. Drugače pa pravi, da še vedno spremlja dogajanje v Zrečah, rad veliko bere in uživa v pokoju. Za odločilno vlogo pri razvoju podjetja Unior in s tem mesta Zreče ter občine so mu 29.5.1998 podelili naziv častnega občana Občine Zreče. Podjetje Unior ste prevzeli leta 1991. S kakšnimi problemi ste se soočili v podjetju, ko ste izgubili jugoslovanski trg? V tistem času smo bili že pomemben izvoznik. Na jugoslovanski trg smo prodajali takrat 45 odstotkov izdelkov in še nekaj odstotkov po Sloveniji, skratka skupaj smo za takratni skupni trg izvozili več kot polovico. Ob izgubi trga smo bili prizadeti še zato, ker nam kupci niso plačevali. Kot podjetje nismo imeli neporavnanih računov, čeprav je zaradi izgube omenjenega trga prihajalo do velikega minusa, vendar smo vse skupaj nekako prenesli. V prvi polovici devetdesetih let je bilo zaradi vojne vse v nekem mirovanju. Šele kasneje, ko so se razmere umirile, smo začeli tudi mi ponovno vzpostavljati stike in skušali znova pridobiti stare poslovne partnerje. Kako Vam je uspel preboj na svetovna tržišča? Izpad domačega tržišča smo nadomestili na tujih tržiščih, sicer smo z zahodnimi državami sodelovali že prej, zlasti z Nemčijo in s Francijo. Izmed naših obsežnih dejavnosti se je polovica izvoza nanašala na avtomobilsko industrijo, drugo polovico pa so predstavljali ostali programi. 12 2015 Iskra v srcu Kladiva! Milo se glasite, ko železo se hladi. Kurišče je prazno. Ognja ni. A v srcu nosim iskro, ki ogenj rodi, po njem železo hrepeni. Anže Žgank, 3. Sa 37 Pohorsko Srce Kakšne cene ste dosegali na tujih tržiščih? Osnovni problem je bil v tem, da smo morali upoštevati zahteve, ki so jih ta tržišča postavljala. Seveda je bil prvi pogoj kvaliteta, cena pa je morala biti konkurenčna. Precej smo morali zniževati cene na področju avtomobilske industrije, saj je takrat bilo to področje pod pritiskom in vplivom svetovnih razmer. Ob tem smo iskali in se usmerjali v nove dejavnosti. Kako se spominjate leta 1994, ko so Zrečani z referendumom izrazili željo po svoji občini? Zreče so leta 1987 postale najprej mesto. Število prebivalcev je naraščalo, mesto je bilo gospodarsko razvito, razvijal se je turizem, prebivalci so imeli zaposlitev. Da je prišlo do takšnega razvoja, ima nedvomno veliko zaslug Marjan Osole. V Uniorju se je resno delalo in podjetje je veliko prispevalo tudi za razvoj krajev oziroma mesta. Ob vsem tem je bilo prav, da so se Zrečani odločili za svojo občino. Katere so bile glavne investicije v podjetju v Vašem času? Investicije so potekale na vseh področjih in programih. Od vzdrževanja objektov do obnove in širitve kapacitet, posodobitve kovačnice in strojegradnje. Skratka zajeta so bila vsa področja. Aprila 1997 je bil Unior registriran kot delniška družba. Koliko časa so potekale priprave na to? Jutro Rumeno sonce boža zelene livade in bistro reko. Vse se blešči v jutranji rosi. Kladivo udarja. Urban Laubič, 2. Sa Do tega je prišlo zlasti zaradi nekih novih predpisov, vključevanja v kapitalistični sistem. Po lastninskem preoblikovanju smo dosegli več kot 50 odstotkov lastništva zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, torej upokojencev. Potem se je ta odstotek začel zmanjševati, kar je bila velika škoda, po moji oceni. Če bi lastniki še vedno imeli večinski delež, bi delali z večjo skrbnostjo, s pozornostjo in z angažiranostjo. Če bi podjetje uspešno poslovalo, bi na koncu imeli ti ljudje nekaj od tega – v smislu vrednosti delnic in dividend. Zaradi prevelike zadolženosti je Unior padel v krizo, ampak razvidno je,da se zadeve že uspešno rešujejo. Naučiti smo se morali nekega novega sistema upravljanja. Težko je bilo vpeljati novo miselnost, kar je razumljivo, saj smo včasih v socializmu v podjetjih sami reševali svoje interne probleme, dandanes pa temu ni več tako. Vsekakor bi morali biti kot družba bolj socialni. Danes smo celo kot država padli v velike probleme, v veliko zadolženost. Na to bi morali misliti, ko se je spreminjal sistem. Zato so danes podjetja, kjer pač so. Eno so zunanji vzroki, na drugi strani pa mentaliteta ljudi. Kakšen je Vaš pogled na turizem v Zrečah? Na splošno je po mojem mnenju prenizek standard, če vzameva na primer upokojence. Če večina upokojencev slabo živi, potem ne moremo pričakovati, da bodo ti ljudje obiskovali zdravilišča. Najprej morajo ljudje preživeti in imeti zadovoljene osnovne potrebe, šele potem pridejo na vrsto druge potrebe, na primer dopust, ki je dandanes že za marsikoga luksuz. Druga težava, ki jo vidim tudi drugod, ne samo v Zrečah, je, da bi vsak ponudnik želel imeti svojega gosta samo zase. Slovenija je majhna država, zato se je treba mrežiti oziroma povedano po domače – interesantne punkte je treba med seboj povezati. Imamo toliko naravnih in kulturnih znamenitosti, a se še vedno ne znamo povezati. V Zrečah sta poletna in zimska sezona, vmes bi bilo treba obogatiti še vsebine in privabiti ljudi v to destinacijo. Na kaj ste bili pri svojem delu najbolj ponosni ? Da sem s svojim odhodom podjetje zapustil v neki dobri formi. Kmalu bo 100. obletnica in si že zdaj želim, da ta jubilej uspešno doživimo in preživimo. To je sedaj že četrta generacija ljudi. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko je posameznik delal celo življenje v eni tovarni. Prav je, da je prišlo tudi do sprememb, saj z razvojem raste standard ljudi. Vsi smo lahko ponosni, da je Unior še vedno uspešno podjetje, ki daje delo tolikšnemu številu zaposlenih. To je velik dosežek tudi na slovenskem nivoju. Spraševala: Urška Firer 38 12 2015 Pohorsko Srce Muzejske zbirke – etnološka kulturna dediščina Skomarska hiša Skomarska hiša (prej Štrucova) iz leta 1803 sodi med najpomembnejše kulturne spomenike na območju južnega Pohorja in Dravinjske doline in je zasnovana kot prehodni tip med poznosrednjeveško dimnico in razvojno naprednejšo hišo s črno kuhinjo. Obnovljena je bila leta 1996 in je last podjetja SwatyComet, d. o. o. Vse od leta 1999 gosti literarne večere v ciklusu Jaz mam en stari znucan koš, kjer se s svojo poezijo predstavljajo mladi, predvsem pa ljudski ustvarjalci. Bucijev mlin V južnem delu Občine Zreče, v naselju Dobrava, ob potoku Mlinščica stoji Bucijev mlin iz leta 1914. Ugodne vodne razmere so tukajšnji ljudje znali izkoristili že v preteklosti. Ob vodotoke so postavili mline, žage, kovačnice in vodna kolesa. Bucijev mlin je zgrajen kot nadstropno zidana stavba. Je valjčni tip mlina v treh etažah na turbino. Stroji, ki so jih naredili na Dunaju, imajo letnico 1892. Del strojev so naredili v mariborskih tovarnah na začetku I. svetovne vojne. Vodovnikova zbirka na Skomarju Zbirka, nameščena v župnišču pri cerkvi sv. Lamberta v vasi Skomarje, imenovana Vodovnikova zbirka, prikazuje bivalno kulturo na prelomu iz 19. v 20. stoletje in versko-vzgojno dejavnost, ki je že od nekdaj stalnica življenja skomarskega farufa. Na Skomarju se je rodil Jurij Vodovnik, ljudski pevec in igrc, sodobnik Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška. Po poklicu je bil tkalec platna, vendar je bolj kot platno tkal (pisal) pesmi, saj je znal tudi brati in pisati. Njegov nemirni duh ga je vodil po Pohorju in Dravinjski dolini, največkrat oprtanega s košem brez dna. Vodovnik je umrl po krajši bolezni na Skomarju 17. 12. 1858. Petelinekov mlin Mlin je nekoč stal na desnem bregu Dravinje, in ko so reko regulirali, je izgubil svoje mesto. Leta 1924 so postavili nov mlin na levem bregu, kjer stoji še danes. Dobro ohranjeno mlinsko kolo je restavrirano in postavljeno na ogled. Tukaj so mleli pšenico, ječmen, ajdo in tudi ješprenj. Danes se v njem melje le še občasno, zlasti zaradi ohranjanja tradicije in dediščine naših predhodnikov. Po predhodnem dogovoru z lastniki si je možno ogledati prikaz mletja žit. Lepo je prikazano pretvarjanje vodne energije v energijo za pogon mlinskega kamna. Mlin je bil skoraj v celoti obnovljen v letih 2009 in 2010. Ob mlinu si lahko ogledamo zanimivo Petelinekovo domačijo. 12 2015 39 Pohorsko Srce Bojan Leskovar Bojan Leskovar se je rodil 27. 4. 1931 v Libeličah pri Dravogradu. Prve korake zavidanja vredne poti delovnega ustvarjanja je napravil leta 1951 s prvo zaposlitvijo v kranjski Iskri. Kot mlad, ambiciozen, poln moči in energije je v praksi preizkušal teoretično pridobljeno znanje in želel dokazati, da je mlad človek lahko pomemben člen v verigi podjetja. Sledil je čas služenja vojaškega roka. Potem se je začela njegova pot ustvarjanja v Uniorju. Vsakodnevne obveznosti je dopolnjeval še s študijem na višji tehnični šoli v Mariboru in jo leta 1964 zaključil ter postal inženir strojništva. Konstruktor, planer tehnolog, šef kovačnice, vodja pripravljalnega sektorja in tehnični vodja so bile samo nekatere obveznosti in zadolžitve do leta 1974, ko se je za približno štiri leta zaposlil v podjetju Fužinar v Ljubljani in Razvojnem centru Celje. Po vrnitvi v Unior Zreče leta 1979 je prevzel delovno mesto pomočnika glavnega direktorja za razvoj in pripravo novih programov. Neizmerna energija, ki se je rojevala, in rezultati, ki so sledili – povečanje obsega realizacije in povečanje produktivnosti – v času njegovega ustvarjanja s takratnim vodstvenim timom Uniorja v začetku sedemdesetih let so dokazovali, da je človek dejanj. Njegova pripadnost Uniorju, pohorski krajini, prijaznim in delovnim ljudem ter predvsem ideje in zamisli o novih perspektivnih programih so bile tisto, kar mu je narekovalo potrebo po vrnitvi v gigant tradicionalnega zreškega kovaštva Unior. Velik napredek in napor je ves čas posvečal skrbi za urejeno in čisto okolje, ki je po njegovem odhodu bila dobra popotnica novemu vodstvu. Občina Zreče mu je 28.5.2011 podelila Zreško srce Ljudje tod že od nekdaj živijo, v objemu gozdov si skromno življenje krojijo. Poskočna Dravinja tod mimo se vije, ob zvoku kladiva naše srce še močneje bije. V prostrani dolini narava in ljudje z roko v roki ustvarjamo zreško srce. Uroš Podgoršek, 1. Gta naziv častnega občana za prispevek na gospodarskem področju. Obiskala sem ga v Kranjski Gori in prisluhnila zanimivi zgodbi. 40 12 2015 Pohorsko Srce Vrniva se najprej v čas Vašega otroštva. Kako se ga spominjate? Ko sem bil star deset let, se je začela druga svetovna vojna. Tik pred napadom Nemčije smo iz Dravograda bežali v Hodoš, kjer so prebivali stari starši. Z bratom sva doživela razna šikaniranja. V začetku leta 1942 so nas Madžari izgnali v Nemčijo. Kasneje smo se naselili v Laporju pri Slovenski Bistrici, kjer sem zamudil več kot eno leto šolanja in nato nadaljeval osnovno šolo. Tu sem se začel ukvarjati s športom, ki me je zelo pritegnil. Igral sem nogomet, odbojko in druge športne aktivnosti. Imel sem sošolca, pri katerem so doma edini imeli namizni tenis. Ker smo takrat živeli v Laporju, sem v šolo v Slovensko Bistrico hodil peš. Posledično sem začel teči to razdaljo, približno deset kilometrov. Prišel sem iz šole domov na kosilo in tekel nazaj v Slovensko Bistrico igrat namizni tenis. Tako sem vzljubil tek. Kasneje v srednji šoli in v vojski sem treniral tudi boks. Šport me je izoblikoval. Dal mi je tekmovalnost, karakter in predvsem neko trmo ali pa uporništvo, da se ne vdaš, temveč poskušaš znova in znova. Kaj pa izobraževanje? V zgodnji mladosti nisem imel oblikovane želje po izobrazbi, niti po tem, kaj bi naj delal in s čim bi se želel ukvarjati. Šele po letu 1947, po končani nižji gimnaziji, sem bil prepričan, da bi bila odločitev za tehnični poklic prava in zanimiva. Zato sem opravil sprejemni izpit na STŠ v Ljubljani, kjer sem se vpisal v strojni oddelek. Tu so me izbrali za študij v Češkoslovaški Republiki, kamor sem odpotoval leta 1947. Po sporu Jugoslavije z Informbirojem sem se vrnil v Jugoslavijo in dokončal študij v Ljubljani. Najprej ste v Unior prišli leta 1952. Kako je tovarna takrat delovala? Predhodnica Uniorja – Štajersko železno industrijska družba z omejeno zavezo je bila vezana na kmetijsko in gozdarsko sfero, zato so izdelovali temu primerno orodja. To je trajalo nekako do konca druge svetovne vojne. ŠZID je s svojimi proizvodi pokrivala skoraj celoten jugoslovanski trg. Proizvodi so bili visoke kvalitete in vsestransko cenjeni. Proizvodnja je bila zahtevna in je narekovala usposobljeno delovno silo. Delo je bilo težko, delovni pogoji so bili slabi. Takšno delo so lahko opravljali le fizično močni in zdravi delavci – moški. Zato je bil prisoten imperativ čim prej opustiti program proizvodnje za kmetijsko in gozdarsko sfero. Nov program je bil proizvodnja ročnega orodja in utopno kovanih izdelkov za avtomobilsko industrijo. To nam je v sedemdesetih letih v celoti uspelo (od leta 1962 do 1970). Preizkušali ste nove programe. Katere? Sredi srca V sončno jutro se zbudim, na travah pozdravi me srebrna rosa. Ptički glasno in ubrano pojejo svojo pesem. Šum voda me pomirja. Iz doline se čuje odmev, pesem kovaških kladiv in hrup motornih vozil. Sprašujem se, kam vse to gre. Kako lepo je včasih bilo! Bom tudi jaz kdaj to doživel? Jakob Rutnik, 2. Sa Anglije in je eno izmed njenih najboljših podjetij. Prišlo je leto 1991 in z njim izguba jugoslovanskega trga. Kako ste reševali situacijo? Dejansko smo ta trg izgubili čez noč. Govorilo se je celo o tem, da bi tovarno zaprli, stroje pa prodali. Unior je bil močno izvozno usmerjen, zato ga izguba jugoslovanskega trga ni tako močno prizadela. Najprej smo začasno prerazporedili presežne delavce. Iskali smo nove trge, se povezali z Revozom in leta 1993 reorganizirali obrat HKZ ter ustanovili samostojno podjetje Unior Atras. Zavedali ste se, da je treba podjetju zagotoviti dolgoročen razvoj in obdržati delovna mesta. Kaj je sledilo? Takrat so se že izdelovali ročno orodje in odkovki. Orodje se je tudi povsod uporabljalo. Začeli smo razmišljati, kaj bi še lahko proizvajali, na primer pihano plastiko, jedilne pribore, avtopralnice, kirurško orodje, biološke čistilne naprave, žičnice in tudi strojegradnjo – sprva za lastne potrebe industrije, kasneje pa tudi za druge kupce. Prisotna je bila stalna želja po bolj humanih programih, ki bi odprli pogoje za vključevanje ženske delovne sile z manjšo porabo energije in materiala ter bolj prijaznim delom do okolja. Multinacionalka GKN iz Velike Britanije je takrat postala že skoraj 46-odstotna lastnica Atrasa. Prav tako smo ugotavljali, da nimamo ustrezne razvojne podpore, zato je bila najboljša rešitev vključiti Atras v sistem GKN, ki je eden največjih dobaviteljev zglobnih gredi na svetu. Leta 1996 je GKN postal večinski lastnik Atrasa. Navsezadnje smo preživeli in potrdila se je prava odločitev. Leta 1986 se je začela zgodba o programu proizvodnje homokinetičnih zglobov. Nam lahko zaupate več o tem programu. Med Vašim vodenjem Atrasa je nastajala tudi samostojna Občina Zreče. Kako ste jo takrat dojemali? Konec osemdesetih let je imel Unior edinstveno priliko, da pridobimo za naše potrebe vsestransko zanimiv in atraktiven program proizvodnje HKZ, ki so potrebni za avtomobilsko industrijo. Program je bil zelo zahteven, na visoki tehnični ravni, na t.i. moderni tehnologiji, na visoki stopnji mehaniziranosti in z velikimi možnostmi, da se zaposli tudi žensko delovno silo. Program ni bil materialno in energetsko zahteven, niti hrupen in moteč za okolje. Proizvodnja HKZ je bila uvrščena kot drugi najbolj zahteven proizvod za potrebe proizvodnje osebnih avtomobilov. Tak program smo si v Uniorju želeli in ga iskali že vrsto let. Zato smo ga podprli in se zanj maksimalno zavzeli, čeprav ga določene skupine vodilnih delavcev v Uniorju niso podpirale. Na koncu smo vendarle uspeli, pridobili vso potrebno soglasje za izgradnjo tovarne za proizvodnjo HKZ na bazi odkupljene licence, ki je bila v lasti tovarne Revoz. Zreško lokalno okolje je odločitev, da se Unior organizira za proizvodnjo HKZ, v celoti podprlo, saj je šlo za pridobitev novih delovnih mest in za eno najmodernejših tovarn, ki je danes potrjena v samem svetovnem vrhu z dobrimi poslovnimi rezultati. Unior HKZ Atras je v 100-odstotni lasti angleške multinacionalke GKN iz 12 2015 Na relaciji Zreče–Slovenske Konjice so bile stalne napetosti. Zreško gospodarstvo je bilo zelo močno razvito in normalno je bilo, da so prebivalci teh krajev želeli imeti svojo občino, saj bi s tem še lažje in hitreje reševali probleme. Ko ste bili zaposleni v Uniorju ste živeli v Celju. Zdaj živite med Ljubljano in Kranjsko Goro. Še kaj obiščete Zreče in kako jih vidite danes? S svojo družino sem živel v Celju, kjer sem bil v desetih letih dvakrat poplavljen do prvega nadstropja. Zato sem se leta 2004 preselil v Ljubljano. Imam hčer in sina ter vnuka, ki živi v tujini. Ženo sem izgubil pred sedemindvajsetimi leti. Sedaj s prijateljico Jožo preživiva večino časa v Kranjski Gori. Ko sem bil leta 1948 prvič na praksi v tovarni, je bilo vse tako temno, prašno in glasno – danes pa je vse čisto drugače in lepše. Ponosen sem na to, da sem nekaj prispeval v ta mozaik uspešne zgodbe in nikdar mi ni bilo žal, da sem tukaj preživel več kot trideset let. Spraševala: Urška Firer 41 Pohorsko Srce Ko spregovorijo stare fotografije Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1926 ob blagoslovu novih zvonov za cerkev sv. Egidija, najdemo poleg župnika Matije Karba še župana J. Winterja, kasnejšega župana J. Oroža, ravnatelja šole K. Mravljaka, organista A. Sadeka in zreške godbenike. V Zrečah je bilo društveno življenje zelo razgibano in po Katoliško izobraževalnem društvu in društvu Straža se je leta 1932 ustanovilo še novo društvo, ki je danes predhodnik tako KUD Vladko Mohorič in Katoliškega kulturnega društva Zreče. V letih od 1968 do 1969 je v Zrečah deloval tudi Dekliški pevski zbor, ki je večkrat nastopil tudi z Moškim pevskim zborom DPD Svoboda Zreče. V tem času sta združila moči oče Vladko in hči Darinka Mohorič. Deset let po dekliškem pevskem zboru Zrečani dobimo ženski pevski zbor, ki ga je ob ustanovitvi vodila zborovodkinja Vilma Ceglar. Zbor se je po desetih letih delovanja združil z moškim pevskim zborom v Mešani pevski zbor DPD Svoboda Zreče. Najstarejši pevski zbor v kraju je cerkveni pevski zbor sv. Egidij, ki ima svoje začetke pred več kakor 100 leti. Na začetku je zbor vodil Albin Sadek – p. d. Podrašek iz Brinjeve gore. Posnetek je iz leta 1975. Društvo kmečkih fantov in deklet Zreče je leta 1934 v Kračunovem domu (kasneje Kulturni dom Zreče) uprizorilo igro Krivoprisežnik. Po II. svetovni vojni se je društveno življenje zopet povrnilo in pevci so bili tisti, ki so poleg petja gojili še igro; po nekem nastopu so se takole zapisali v kulturno zgodovino. Društveni pevski zbor 29. 9. 1949. 42 Prvi narodno-zabavni ansambel, ki je presegel meje lokalnega, so bili Zreški kovači, ki so delovali v letih 1958 do 1963. Njihov vodja, ki je bil tudi pisec vseh tekstov in melodij, je bil zadnji postajenačelnik Franjo Kozelj. (Vir: Ivačič, Zdravko in Mrzdovnik, Martin: Zreška kulturna dogajanja. Zreče, KUD Vladko Mohorič Zreče, 2013) 12 2015 Pohorsko Srce Maksimiljan Brečko (1938–2012) Občina Zreče je na svečani seji 28. 5. 2012 podelila priznanje častnemu občanu Maksimiljanu Brečku za njegov prispevek na gospodarskem, gasilskem in kulturnem področju v Občini Zreče ter za prispevek na področju delovanja, vodenja in razvoja KS Stranice. Predloge za imenovanje so podali krajevna skupnost, podružnična osnovna šola, turistično olepševalno društvo, prostovoljno gasilsko društvo, društvo upokojencev, Krajevna organizacija Rdečega križa Stranice in Občinski odbor Socialnih demokratov Zreče. Zaradi svojega marljivega in prizadevnega dela tako v zasebnem, političnem, kakor tudi poslovnem življenju je leta 1998 prejel zlati grb Občine Zreče. Rodil se je 30.8.1938 v Bukovljah na Stranicah. Rojen in vzgojen na kmetiji, v kmečkem duhu, je bil od malega vajen trdega dela, pri katerem se je posebej izkazal, ter bil kasneje določen za naslednika domačega kmetijskega gospodarstva. Osnovno šolo je obiskoval na Stranicah. Šolanje je nadaljeval na kmetijski šoli na Dolenjskem. Z mladostjo je v Maksovo življenje prišla tudi ljubezen in čas za družino. Z ženo Jožico sta ob vzgoji otrok in skrbi za družino na kmetiji skrbno gospodarila, obnovila gospodarsko poslopje in domačijo. Njegova prva zaposlitev je bila na kmetijski zadrugi v Slovenskih Konjicah, kasneje pa je delo nadaljeval na občinskem komiteju v Slovenskih Konjicah, kjer je ostal zaposlen vse do zaposlitve v Unior Turizmu leta 1982, najprej kot pomočnik direktorja, leta 1989 pa je prevzel vodenje. Poleg Marjana Osoleta velja za pionirja zreškega turizma, saj je kot izredno karizmatična osebnost z lastnim zgledom znal pritegniti mlajše sodelavce v močan in uspešen tim, ki ga je kot direktor uspešno izgrajeval skoraj 25 let. Za uspehe je v svoji karieri prejel prestižno priznanje za najboljšega menedžerja v turizmu. Nenazadnje je bil tesno povezan tudi z razcvetom rekreacijsko turističnega centra Krvavec in oživljanjem Rimskih Term. Ob službi je bil vse življenje vpet v politično dogajanje. Bil je aktiven član političnih strank in od ustanovitve Občine Zreče tudi viden in konstruktiven član sveta Občine Zreče. Več kot 35 let je bil predsednik KS Stranice. Pod njegovim vodstvom je kraj pridobil izjemno veliko – od cest, vodovoda, kanalizacije, obnove električnih napeljav, telefona, do nove podružnične osnovne šole, vrtca, kulturnega doma, protipožarnega doma na Mali gori, Spominske hiše 100 frankolovskih žrtev. Za dolgoletno in uspešno vodenje društva in ohranjanje spoštljivega spomina na frankolovske žrtve je bil nagrajen z zlato plaketo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Stranice je imel najraje na svetu. Prostovoljno gasilsko društvo Stranice je bilo zanj društvo, s katerim je bil tudi srčno najbolj povezan, v njem je našel prostor za druženje in pogovor; med gasilci je našel mnoge svoje prijatelje, tovariše in zaveznike. V društvu je kot član deloval 34 let, od tega 32 let kot predsednik. Prejel je številna priznanja, kot so: gasilsko odlikovanje tretje stopnje, gasilsko odlikovanje druge stopnje, značko za dolgoletno delo (30 let), plaketo gasilskega veterana in odlikovanje za posebne zasluge. V društvih je sodeloval tudi izven kraja – bil je ustanovitelj in 12 2015 predsednik Aero kluba Slovenske Konjice kot tudi predsednik Golf kluba Zlati Grič. Bil je človek načel, mož beseda, nepopustljiv in trd pogajalec, vztrajen ter trmast. Po njem smo se vsi zgledovali in vedno sledili njegovim zamislim ter idejam, mu zaupali in se nanj zanesli. Ob sebi je imel rad pridne in delavne ter poštene sodelavce. Neizmerna volja ga je gnala naprej in do zadnjega dne svojega življenja je ostal aktiven in poln idej, vere in upanja v nove dosežke. V čast nam je lahko, da smo ga imeli priložnost spoznati in z njim sodelovati. Dušan Korošec 43 Pohorsko Srce 200 let šolstva na Zreškem V letu 2015 obeležujemo izredno pomenljiv jubilej – 200 let šolstva na Zreškem. Dokument o začetkih šolanja v Zrečah najdemo v prepisu dopisa škofijskega ordinariata v Št. Andražu na Koroškem dekanijskemu uradu v Konjicah z dne 12. 10. 1815. (Vir: Nadškofijski arhiv Maribor, Šolski škofijski protokoli, šk. 4, Protokol za l. 1815). Šole na Zreškem Kraji Zreče, Stranice, Gorenje, Skomarje in Resnik so nekdaj imeli vsi osnovno šolo, danes je matična šola v Zrečah, na Stranicah in Gorenju sta podružnični šoli, ostale so ukinjene, stavbe pa služijo drugemu namenu. Preprosta pesem o koristi ljudskih šol znamenitega Jurija Vodovnika podaja dragoceno razmišljanje o šoli in nam z verzi pomaga oblikovati podobo tedanjega časa, da brez težav prepoznamo brezčasno naravo in pomen znanja: Kak’ je bílo zapuščeno v naših krajih svoje dni, ko še ljudstvo podučeno v šolskih naukih bílo ni. Niso znali bukvic brati, še veliko manj pisati, ker ni b’lo potrebnih šol v naših krajih tu okol’. Resnik – nekdanja osnovna šola Skomarje – stavba OŠ levo spodaj Zreče – nekdanja OŠ, danes SPSŠ Prenovljena Osnovna šola Zreče (Razglednica z začetka 20. stoletja) (Razglednica z začetka 20. stoletja) (Fotografija iz obdobja po II. svetovni vojni) (Fotografija je nastala po prenovi v letu 2015.) Gorenje – nekdanja osnovna šola Stranice – nekdanja osnovna šola (Razglednica, leto poštnega žiga 1921) (Faksimile: časnik Večer, 20. januar 1975) 44 12 2015 Pohorsko Srce Mirko Klemen (1931–2012) Na zreškem pokopališču smo se 17.11.2012 poslovili od našega občana in dolgoletnega funkcionarja Mirka Klemna, ki je odtisnil neizbrisljivi pečat ne samo v delovanju društvenih organizacij, ampak tudi v razvoju gospodarstva krajev Občine Zreče in nekdanje Občine Slovenske Konjice ter Starega trga ob Kolpi. Na svečani seji leta 2013 smo ga posthumno imenovali za častnega občana Občine Zreče za njegovo neprecenljivo vlogo pri razvoju gospodarstva, društvenih organizacij ter krajevnih in lokalnih skupnostih Občine Zreče. Rojen je bil na Muti v trdni slovenski delavski (kovaški) družini, ki se je leta 1948 preselila v Zreče. Njegov oče je takrat predstavljal v Kovaški industriji Zreče (današnjem Uniorju) enega izmed najpomembnejših kovaških strokovnjakov. To je pomembno zaznamovalo Mirkovo poklicno pot, saj se je tudi on po končanem poklicnem šolanju v Mariboru leta 1960 zaposlil v naši najpomembnejši tovarni. Kmalu je napredoval v vodjo elektrodelavnice, ki jo je uspešno vodil vse do začetka leta 1975, ko je prevzel naloge obratovodje vzdrževanja, ki jih je uspešno izvajal vse do upokojitve 2.1.1997. V najtežjih gospodarskih časih je opravljal tudi zahtevno funkcijo predsednika delavskega sveta, hkrati pa je predstavljal enega izmed najožjih sodelavcev direktorja Marjana Osoleta, ki ga štejemo za očeta našega novodobnega razvoja. Mirko ni bil uspešen le v tovarni. Pomemben je tudi njegov izjemen prispevek k razvoju naših krajev, saj je kar dvaindvajset let vodil zreško krajevno skupnost, in sicer v času njenega najhitrejšega razvoja in vzpona (1974–1996), ko se je število prebivalcev več kot potrojilo. V osemdesetih letih, ko smo se začeli boriti za samostojno občino, je Mirko veljal za neformalnega župana na Zreškem, saj je dolga leta operativno koordiniral razvojne aktivnosti tudi v višje ležečih pohorskih krajevnih skupnostih. V dveh mandatih (1978–1982 in 1982–1986) je uspešno opravljal tudi funkcijo podpredsednika skupščine takratne velike Občine Slovenske Konjice, ki jo je zaradi bolezni takratnega predsednika Toneta Turnška pravzaprav vodil. Mirko ni bil izredno aktiven samo v gospodarstvu in takratnem lokalnem družbeno političnem življenju. S svojo izjemno energijo, sposobnostmi in z vztrajnostjo ter mnogimi talenti je pomembno sooblikoval razvojno pot številnih društvenih organizacij, katerih član, funkcionar ali častni član je bil. Pomembno je sodeloval v organizacijah ljudske tehnike, ribiških in čebelarskih društvih ter v zreški lovski družini. V Lovski družini Zreče je vse od leta 1981, ko se je včlanil, predstavljal generator napredka. Izgradnje lovskega doma si brez njega ne znamo predstavljati, saj je kot predsednik gradbenega odbora uspešno usklajeval vse potrebne aktivnosti. Prav gotovo brez njega tudi ne bi izvedli vseh 28 lovskih plesov. Vse od začetka v letu 1984 je bil njihov pobudnik, organizator, maskota in zvesti spremljevalec. Prav po Mirkovih zaslugah je ta kulturno-zabavna prireditev postala vsakoletna in danes tradicionalna. Dolga leta je bil član upravnega odbora, kjer je bil zadolžen za društveno dejavnost, v letih od 1988 do 2002 je vodil domski svet, od 1999 do 2006 panadzorni odbor. Mirko je bil izredno komunikativen in povezovalen človek, ki bi ga lahko poimenovali kar za našega zreškega ambasadorja. Mirko je pri vseh svojih obveznostih znal ohraniti posrečen, karizmatičen in svojstven način komuniciranja. Znal je biti blizu in 12 2015 prisluhniti klenemu in preprostemu pohorskemu človeku, ker je dobro poznal vsakdanje življenje naših ljudi. S posrečeno dobrosrčnostjo je s svojim širokim krogom prijateljev in znancev po celotni Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji pa tudi širše pomagal številnim ljudem. Pravzaprav ni poznal besed ne ali to je nemogoče, četudi je bilo treba za pomoč ali dosego cilja žrtvovati precej prostega časa in prevoziti številne kilometre. Čeprav so se včasih pogledi ali mnenja razlikovali, Mirko ni iskal zamer. Bil je tudi neposreden sogovornik, saj ni nikoli znal ovinkariti. Mirko je bil zaradi svojih zaslug prejemnik številnih društvenih priznanj in odlikovanj, hkrati pa je tudi dobitnik zlatega grba Občine Zreče. Bil je tudi častni član v lovskih družinah Gozdnik Griže, Jurovski Dol, Predgrad ob Kolpi in Solčava. Mag. Boris Podvršnik, župan in pobudnik priznanja 45 Pohorsko Srce Knjige, ki jih je izdala ali sozaložila Občina Zreče Igor Cvetko, Pesmi iz koša, 2001. Avtor je po svoji prvi knjigi Jes sem Vodovnik Juri v tej pesmarici objavil 18 Vodovnikovih najbolj znanih pesmi skupaj z notnim zapisom. Vsakdanjiki in prazniki Skomarjanov, več avtorjev, urednik dr. Vito Hazler, 2002. Zbornik je rezultat dveh raziskovalnih taborov na Skomarju, v njem najdemo zapis življenja Skomarjanov na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Anton Gričnik, Jurij Vodovnik – Pesmi, 2004. V tej veliki pesmarici najdemo zapise vseh Vodovnikovih pesmi skupaj z različicami in tudi pesmi, ki jih Vodovniku samo pripisujejo. Zreški zbornik – izdan ob 800-letnici prve pisne omembe Zreč leta 2006, je podrobnejši zapis zgodovine Zreč in okoliških krajev. Več avtorjev, urednik Drago Medved. JAZ MAM EN STARI ZNUCAN KOŠ 50 literarnih večerov v Skomarski hiši 1 Anton Gričnik, Jurij Vodovnik – Po njegovih poteh, 2006. Knjiga je mala kronika Vodovnikove rojstne župnije, šole in kraja, njegovih predhodnikov pa tudi naslednikov. Jaz mam en stari znucan koš I – 50 literarnih večerov v Skomarski hiši, uredil Martin Mrzdovnik, KUD Vladko Mohorič Zreče, 2007. Štajerska ozkotirna železnica Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče je bila zgrajena z namenom, da bi povezala glavno progo Maribor–Ljubljana s kraji gornjega dela doline Dravinje, kjer so bila naravna bogastva (les, premog) in je bilo pričakovati razvoj industrijskih obratov. Die steirische Kleinbahn Poljčane– Slovenske Konjice–Zreče wurde mit der Absicht gebaut, die Hauptstrecke Maribor–Ljubljana mit den Orten des Oberteils des Dravinjatals zu verbinden, wo es Naturschätze wie Holz und Kohle gab. Es stand zu erwarten, dass sich in jenem Gebiet Industriewerke entwickeln würden. Karel Rustja, Ozkotirna železniška proga Poljčane–Konjice–Zreče. Izdana leta 2009 v sodelovanju z občinama Slovenske Konjice in Poljčane. Prvi poizkus temeljitega zapisa nastanka in ukinitve železniške proge Poljčane– Konjice–Zreče. OZKOTIRNA ŽELEZNIŠKA PROGA POLJČANE KONJICE ZREČE K a r e l R u s t j a Almanah Občine Zreče 2010. Obsežni almanah prinaša v sliki, besedi in v statistiki zapise najpomembnejših projektov ter dogodkov v Občini Zreče med letoma 2006 in 2010. Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini, več avtorjev, urednik dr. Vito Hazler, 2011; znanstvena monografija je izšla ob sodelovanju šestih občin Dravinjske doline. Vrtec od včeraj do danes za jutri – strokovna monografija, več avtorjev, urednice: Jana Bezenšek, Mirjam Senica, Marija Kovše, Zreče 2011 OBČINA ZREČE Jaz mam en stari znucan koš II – 50 literarnih večerov v Skomarski hiši, uredil Martin Mrzdovnik, KUD Vladko Mohorič Zreče, 2012 Zdravko Ivačič in Martin Mrzdovnik, Zreška kulturna dogajanja – Ob 80-letnici osrednjega zreškega kulturnega društva – KUD Vladko Mohorič Zreče, 2013 Podobe naših krajev na starih razglednicah, uredil Blaž Prapótnik. Na osnovi razstave starih razglednic krajev Občine Zreče, ki je bila prvič predstavljena leta 2014, so bile razglednice izdane tudi v knjižni obliki. Praznično leto Skomarjanov, 2014. Zbornik ob 700-letnici prve pisne omembe kraja, urednik Anton Gričnik, zapisi predavanj sedmih predavateljev in nagovorov sedmih duhovnikov, ki so oblikovali praznično leto Skomarjanov. VRTEC OD VČERAJ DO DANES ZA JUTRI Emil Lajh, Občina Zreče v času in prostoru, 2002. Na poljuden način napisana zgodovina krajev Občine Zreče. The Styria narrow-gauge railway Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče was built with the purpose to connect the main line Maribor–Ljubljana with places in the upper Dravinja valley. There were natural resources there (wood, coal), thus industrial plants were expected to develop. OZKOTIRNA ŽELEZNIŠKA PROGA POLJČANE–SLOVENSKE KONJICE–ZREČE Anton Gričnik, Koprivnik in njegovo Pohorje, 1997. Knjiga je najprej ponatis Koprivnikovega najbolj pomembnega dela Pohorje in opis njegovega življenja in pisateljskega opusa. Janez Koprivnik je bil rojen na današnjem Gorenju pri Zrečah. Anton Gričnik, Jaz hočem bit fraj, 2008, zadnja knjiga v Vodovnikovi trilogiji je romansiran življenjepis pesnika Jurija Vodovnika. Kar el Rustja Pustiti sled v času in prostoru je želja, lastna vsem ljudem. Kar ni zapisano, je tudi izgubljeno, tega se je zelo dobro zavedal naš Jurij Vodovnik. Zanj vedo povedati, da je pisal tudi z ogljem na desko in izkoristil vsako možnost, da za njim ostanejo njegove zapisane pesmi. Vse od ustanovitve Občine Zreče je zavedanje, da materialne dobrine niso vse, vodilo pri izdajanju publikacij in tudi pomoči avtorjem, ki izdajajo svoja knjižna dela, da je zapisano dostopno vsem občanom. Sprotnemu beleženju dogodkov pa služita občinski časopis Pohorsko srce in Almanah Občine Zreče, ki izhaja na štiri leta. VRTEC OD VČERAJ DO DANES ZA JUTRI STROKOVNA MONOGRAFIJA Podobe naših krajev na razglednicah skozi čas Poštnina plačana pri pošti 3214 Zreče OBČINA ZREČE ALMANAH OBČINE ZREČE ZA OBDOBJE 2010–2014 Almanah Občine Zreče 2014. Tudi drugi almanah, ki zajema mandatno obdobje 2010–2014, sledi temeljitemu zapisu vseh najpomembnejših projektov in dogodkov v Občini Zreče. 5.3.2007 9:16:07 46 Izdala Občina Zreče, zanjo mag. Boris Podvršnik, župan; zasnova in izbor gradiva: Martin Mrzdovnik (KUD Vladko Mohorič Zreče), Polona Matevžič (Občina Zreče), Blaž Prapótnik (Epigraf); lektorirala: Urška Stani; fotografije: arhiv Občine Zreče, Osrednja knjižnica Celje, Jaka Jazbec, Ervin Matevžič, Zdravko Ivačič, Martin Mrzdovnik, Blaž Prapótnik, Andrej Knez in ostali; uredil in grafično oblikoval: Blaž Prapotnik; maj 2015 12 2015 Pohorsko Srce OKRAJŠAVA ZA DOMINANTA KRHKOST KOSTI SLAVKO AVSENIK ROMUNSKI PESNIK MIHAI ŠPORTNI REKVIZIT KRŠKO KELTSKI NAROD V EVROPI KSENOKRAT KALIJ EUGENE O’NEILL PIŠTOLA, REVOLVER ANGLEŠKI TEKAČ AMERIŠKA KOŠARKAŠKA LIGA KRAJ PRI LJUBLJANI TONA POLMER ZNAK ZA NANO NASTANEK IN RAZVOJ ŽIVLJENJA VERDIJEVA OPERA DEBEL ĆLOVEK ELEKTRIČNI ELEMENTARNI NABOJ SREDIŠČE VRTENJA SOLMIZACIJSKI ZLOG DRAGO LEBEZ LITER BOR BRANE OBLAK VRH V HIMALAJI DUŠIK AMBASADOR NEMŠKI GOSPODINJSKI STROJI NADIH STAROSTI ARABSKI ŽREBEC JOULE ORANJE (ZAST.) ALENKA BRATUŠEK SLOVENSKA IGRALKA VERA LJUBOMIR NEDIĆ NEKDANJI TURŠKI VELIKAŠ ODISEJEVA DOOMOVINA UPRAVNI ODBOR ŽENSKO IME VISOKA AZIJSKA PLANOTA SMUČARSKA DISCIPLINA AMPER NIKALNICA SANJAČ, ZANESENJAK TARA NOVI HIBRIDI PORTUGALSKI POLITIK ZNAMKA RUSKIH LETAL KRAJ PRI DOMŽALAH ORAZIO VECCHI OTOK OB ZAHODNI OBALI ŠKOTSKE REGISTRSKA OZNAKA KARLOVCA KILOHERC 4. ČRKA ABECEDE KELVIN ŽVEPLO PREBIVALKA HVARA REŠITEV KRIŽANKE Geslo križanke z ostalimi podatki napišite na kupon. Pošljite ga v zaprti kuverti do 1. 9. 2015 na naslov: Občina Zreče, Cesta na Roglo 13 b, 3214 Zreče, s pripisom »POHORSKO SRCE – NAGRADNA KRIŽANKA«. Nagrajenka tretje nagradne križanke: Ida Klančnik Križevec 6 3214 Zreče Knjižno nagrado podarja Občina Zreče. 12 2015 NAJVIŠJA KARTA NAGRADNI KUPON KUPON št. 4 julij 2015 Ime: ________________________________________________ Priimek: ______________________________________________ Naslov: ______________________________________________ Pošta: ___________________________________________ Geslo: __________________________________ 47 Pohorsko Srce t va s l o š t e l 0 0 2 na zreškem 48 12 2015
© Copyright 2024