1. No category

Zbrala in uredila: Stanka Hebar
36. poletni planinski tabor v Koprivni
6. - 11. 7. 2015
Spet je leto naokrog in prišel je teden, ki smo ga (vsaj nekateri) že težko pričakovali. Odrasli
smo se na izvedbo planinskega tabora tudi tokrat pričeli pripravljati že veliko pred odhodom,
saj gre za enega največjih dogodkov v letnem programu planinskega društva.
Zgodovina se vsake toliko ponavlja in tako nas je pot ponovno zanesla v dolino Koprivne,
tokrat v neposredno bližino kmetije Kumer, od koder se je lepo videla kmetija Ledrovec, kjer
smo taborili v preteklosti. Kot že leta zapovrstjo, smo se otroci in spremljevalci na pot do
tabornega mesta odpravili v ponedeljek ob 7. uri zjutraj izpred stavbe planinskega društva.
Po nalaganju prtljage in zbiranju še zadnjih nasvetov ter pozdravov skrbnih staršev, je sledil
težko pričakovani odhod. Pot nas je vodila po stari cesti čez Ptuj proti Mariboru in naprej na
Koroško. Prvi krajši postanek smo naredili v neposredni bližini hidroelektrarne Fala, kjer smo
slišali nekaj besed o zgodovini in pomenu elektrarne in nato odhiteli naprej proti Muti, kjer
smo naredili postanek za malico. V zaključnem delu poti smo se ustavili še v Črni na
Koroškem, kjer smo si ogledali razstavljene predmete iz bližnjega mežiškega rudnika. Tik
pred prihodom v tabor nas je pozdravila makadamska cesta, polna ovinkov. Sposobnost
voznika avtobusa sam ocenjujem po obvladovanju vožnje na nemogočem terenu. Glede na
to, da nas je naš šofer pripeljal praktično pred šotore po zelo ozki cesti, mu lahko rečemo
samo bravo. Ob prihodu smo se še pred kosilom lotili prvega raziskovanja okolice tabora, po
kosilu pa smo poiskali družbo v šotorih in šli prvič preizkusit kako ledena je voda v bližnjem
potoku. Pred večerjo smo se sprehodili do bližnje kapelice Svete Ane, kjer smo lahko videli
kip temnopolte Marije in kažipot na okoliške točke in vrhove. Po povratku v tabor smo šli
nabrat les za prvi taborni ogenj in palice za prvo in zadnjo večerjo. Po že res dolgi tradiciji,
smo tudi letos za prvo večerjo obudili svoje veščine peke klobas na tabornem ognju. Večerja
se še ni dobro zaključila, ko sta nam močan blisk in glasno šumenje napovedala prvo nevihto.
Slednja nas je pregnala v šotore in jedilnico, kjer smo ob družabnih igrah in križankah
počakali, da so ji pojenjale moči. Kmalu po nevihti je prišel čas za počitek.
V torkovo jutro smo se zbudili relativno zgodaj. Nekateri so bili pokonci že ob 5.30, drugi smo
vztrajali vse do 7. ure. Po zajtrku smo se odpravili na prvi daljši pohod na bližnji Čofatijev vrh.
Enako kot v dolini, je tudi nas hitro dosegla vročina, ki se je samo še stopnjevala. Na srečo
nas je dober del pot vodila po gozdu, kjer je bilo malo bolj znosno. Sam vrh nam je kljub
vročini ponudil razgled na Peco, Ojstrico, Brano in še kateri drugi vrh Kamniških in tudi
Avstrijskih Alp. Seveda ni šlo brez malice in obveznega skupinskega fotografiranja. Po
fotografiranju smo odhiteli nazaj v senco gozda, saj je vročina postajala neznosna. Žal je
sence hitro zmanjkalo in nas je velik del poti spremljalo močno sonce, ki nas je pošteno
zdelalo. Kmalu po povratku v tabor je sledilo kosilo in nekaj časa za počitek. Pred večerjo se
je ozračje dovolj ohladilo, da smo lahko izvedli kratek orientacijski tek, kjer smo na 6
kontrolnih točkah iskali imena okoliških gora. Po večerji je spet bil čas za taborni ogenj in
2
športne aktivnost. Ob tabornem ognju smo za kratek čas prepevali, nato pa smo nekateri šli
opazovat Saturn skozi teleskop. Ker je bila zelo jasna noč, smo se vsi fotografski navdušenci
preizkusili v astrofotografiji – fotografiranju nočnega neba. Med fotografiranjem smo opazili
nekaj kratkih zvezdnih utrinkov in precej letal. Med pogovorom po šotorih smo počasi zaspali
tudi najbolj vztrajni.
V sredo smo se po zajtrku odpravili na pohod do Govševe planine, ki nam je vzel približno
dve uri v eno smer. Pot je bila sprva relativno lahka, saj je šlo za lažji vzpon, zaključni del poti
pa je potekal po precej strmem gozdnem terenu. Tudi tokrat nas je na poti spremljalo močno
sonce, ki smo mu v zavetju gozda vsaj za nekaj časa uspeli pobegniti. Cilj našega pohoda je bil
prostran pašnik z razgledom na pogorje Olševe, kjer so nas med malico prišle pozdravit tudi
krave, ki so nas sprva opazovale iz varne razdalje. Na mojo srečo tokrat med njimi ni bilo
nobenega bika, s katerimi imam sam nekaj zabavnih izkušenj. Povratek v tabor je potekal po
isti poti, s to razliko da nas je na zadnjem delu poti ujela prva nevihta. Po povratku v tabor
nas je še za nekaj časa pozdravilo sonce, tako da so lahko nekateri igrali odbojko, drugi pa
smo za kratek čas zadremali, kot da bi se zavedali da nas čaka divji večer. Zvečer se je nad
nami v večih valovih razbesnela močna nevihta, ki je dodobra namočila nas, okolico in tudi
nekaj vogalov šotorov. V prvi večji pavzi med pošiljkami dežja, smo se iz jedilnice zatekli v
šotore in poskušali zaspati.
V četrtek zjutraj nas je pričakal pogled na megleno dolino in hladno ozračje. Skozi hladen
dopoldan smo se prebili z igranjem družabnih iger, ustvarjanjem umetnin in izdelovanjem
zapestnic ter ogrlic. Z zamudo se nam je namreč pridružila Urša Ambrož, ki vedno poskrbi da
se iz tabora vrnemo okrašeni z novimi umetninami. Po oblačnem in hladnem dopoldnevu, se
je popoldan segrelo dovolj, da smo se lahko odpravili do bližnje planine Luža in naprej do
gostišča Riepl, ki sta oba na avstrijski strani tik ob meji. Spotoma smo se ustavili tudi pri
kapelici petih ver, ki so jo postavili v spomin na trpljenje ljudi vseh ver v času 1. svetovne
vojne. Po povratku v tabor smo se pred večerjo ponovno lotili izdelovanja zapestnic, igrali
odbojko, nekateri so nabirali borovnice, ostali pa smo se pogovarjali ali skušali v objektiv
ujeti s sončnim zahodom obsijano Raduho. Po večerji smo za kratek čas obsedeli pri
tabornem ognju, da smo slišali navodila za prihodnji dan, nato pa je hitro sledil počitek. V
petek se je namreč ena ekipa odpravila na Peco, drugi pa na bližnji Možganov vrh. Prav vsi
smo morali biti za pohoda dobro spočiti.
V petek smo se člani ekipe, ki je šla na Peco zbudili nekoliko prej, saj smo predvideli odhod
proti vrhu Pece že ob 8. uri, pred tem pa se je bilo potrebno dobro najesti in pripraviti na
dobro uro daljši pohod kot prejšnje dni. Pot na Peco je bila sprva precej strma, ampak smo jo
z ustreznim tempom in med glasnim sopihanjem brez posebnih težav uspeli premagati čisto
vsi. Ko se je gozd pričel zaradi nadmorske višine umikati, se nam je odprl krasen razgled na
okoliške gore. Zaključni del poti je potekal skozi ruševje in čez travnik, tako da je bila hoja kar
prijetna. Vrh smo proti pričakovanjem uspeli osvojiti po približno 3 urah, s čimer smo
presegli predviden čas za vzpon. Na vrhu smo pomalicali, se nastavili sončnim žarkom, krstili
3
mlade pohodnike ki so bili prvič nad 2000 m nadmorske višine ter se po skupinskem
fotografiranju spustili nazaj v dolino. Za spust po isti poti smo brez posebnosti potrebovali
približno 2 uri. Drugi del ekipe – najmlajši planinci, so se v spremstvu vodnika in 3 odraslih
odpravili do sosednje kmetije Jekl in naprej na Možganov vrh. Med povratkom v tabor so
ugotovili, da slaba bližnjica ni nikoli dobra izbira, ampak so kljub manjšim težavam, uspeli
najti pravo pot in srečno prišli nazaj v tabor. Popoldan in zvečer sta minila v znamenju
druženja, ki se zadnji večer v tabor seveda zavleče pozno v noč in obvezno zahteva tudi
prepevanje ob tabornem ognju. Vmes je bila seveda tudi zadnja večerja, kjer smo ponovili
lekcijo ponedeljka in si ponovno spekli klobase. Čas za počitek je prišel v neposredni
odvisnosti od družbe posameznika – za nekatere prej, za druge kasneje.
Tudi sobotno jutro je bilo sprva precej hladno, a se je ozračje hitro segrelo. Po zajtrku smo se
lotili zaključka pakiranja prtljage. Spalne vreče smo zvili v rekordnem času, enako velja tudi
za zbiranje ležalnih podlog. Ob 10. uri smo se po zadnjem skupinskem fotografiranju poslovili
od tabornega mesta ter se odpravili proti Mežici, kjer smo si ogledali muzejski del rudnika
svinca in cinka. Po ogledu rudnika in zadnji malici, smo se tu poslovili od prijateljev iz
Primorske in Ljubljane ter nadaljevali pot na Štajersko oziroma v Prlekijo. Po poti smo seveda
premlevali dogajanje preteklih dni in delali načrte za naslednje podvige v naše hribe.
Vsekakor si vsi želimo, da se naše poti v hribih ponovno prekrižajo čim prej in čim več krat.
Če ne prej pa naslednje leto na 37. poletnem planinskem taboru, po veliki verjetnosti nekje
na Pokljuki. 
Janko Juršič, vodnik in podpredsednik društva
Tudi na avtobusu smo označili kdo smo in kam smo namenjeni
4
1. DAN – prihod, cerkev svete Ane, klobase na palici
Tokratni taborni prostor smo izbrali tik ob meji z Avstrijo, na eni od najvišje
ležečih kmetij pri nas. Za en teden smo domovali pod platneno streho na
dvorišču kmetije Kumer. Gospodarji so nas zelo prijazno sprejeli, nam v korito
napeljali vodo, odstranili bale in sploh pomagali kjer se je dalo.
Pot v tabor tokrat ni bila dolga po kilometrih, vendar pa se je zaradi slabih cest
kar zavlekla. Med potjo so si taborniki ogledali tudi rudarski muzej na prostem v
Črni na Koroškem. Ob prihodu v tabor šotori še niso bili povsem postavljeni, saj
je bil teren takšen, da klini kar niso hoteli v zemljo. Tako je vselitev v šotore
potekala malo dalj časa, sicer pa je bilo na razpolago igrišče in se tako nihče ni
dolgočasil.
Po kosilu so se nekateri morali najprej še
okopati, nato pa smo se vsi skupaj
odpravili še do bližnje cerkvice svete
Ane, ki je priprošnjica za srečen zakon,
porod in obdarjenost z otroki ter
zavetnica proti neurju. Za kaj je kdo
prosil pa nismo spraševali. Značilnost
cerkve je tudi oltar črne Marije. Ob
cerkvi je zelo lepo urejena kmetija Jelen,
saj se odrasli kar nismo mogli nagledati
lepote vrtov okrog nje.
Dan smo zaključili s peko klobas. Žal nas je kar hitro
od ognja pregnala ploha, ki se je pripodila iz
Avstrije. Na veselje vseh je deževalo zelo kratek čas
in smo lahko večer ob tabornem ognju nadaljevali
do trde noči.
5
POSTAVIMO STREHO MALO NAROBE
Najprej poberemo različne kamnine
in iz vreče vzamemo kline.
Potem plahto razgrnemo
in palice napeljemo.
Sledi pomemben del
in tu je šotor cel.
Nuša
MI SMO PLANINCI
Dobili smo planinske dnevnike in
podali smo se v gore. Skupaj smo
prehodili hribe in doline, zvečer pa
ob ognju smo prepevali.
Ajda
2. dan – Čofatijev vrh in orientacija
Tura na Čofatijev vrh je bila manjši preizkus kondicije in vzdržljivosti, za
nekatere je bila mala malica, nekateri pa so kar malo sopihali. Vsem je uspelo
prehoditi pot kljub vročini. Vrnili smo se še preden je bilo kosilo pripravljeno.
Jutri gremo v planine,
ker so res super fine.
Hitro gremo spat,
da bo gorski duh mel nas rad.
V šotoru smo, Peter, Jure in jaz
že čaka napet nas čas.
Teo in Nejc
6
Po kosilu in krajšem počitku je sledil še preizkus v orientaciji. Tokratna pot je
bila orientacijsko zelo lahka in enostavna. Malo več časa je tekmovalcem vzelo
reševanje ugank. V reševanju le teh se lahko preizkusite tudi vi, ki to berete. V
pomoč pri ugibanju naj vam bo stavek zapisan pod vprašanjem.
1. Pod katero goro spi kralj Matjaž?
klošar ima stare CAPE.
2. Potočka zijalka je znano prazgodovinsko najdišče. Kako se imenuje gora
na pobočju katere se nahaja?
O ti ŠLEVA, kak ne veš tega?
3. Na kateri gori stoji cerkev, ki velja za najvišje ležečo cerkev v Sloveniji?
Ime ima po svetnici, kateri je cerkev posvečena.
za URŠo veLJA da je rada v GORAh.
4. Za katero goro velja, da je bila nekoč vulkan?
kroVEC podira SMREKO.
5. Katero mogočno goro občudujemo s tabornega prostora proti jugu?
RUDAr sopiHA pod košem rude.
6. Kakšno je skupno ime za vse do sedaj ugotovljene gore?
so rudo nabirale pridne ROKE in v KOŠu nosili so jo z GORE.
Ob vrnitvi v tabor je vsaka skupina morala vse gore poiskati še na zemljevidu.
Po pregledu rezultatov in natančnem časovnem preračunu smo ugotovili, da je
zmagala skupina z imenom SAUSAGES, drugo mesto so osvojili INDIJANCI in
SMRKCI, tretji pa so bili: MALI FROCI, KROGI, BOBRČKI, MIĐETI in
RAZISKOVALCI.
7
Orientacijski pohod
V torek smo imeli orientacijski pohod. Zbrali smo se pri kuhinji, kjer smo
izvedeli vse o pohodu. Izvolili smo 8 ekip. Prva je šla skupina 1, skupina 2 je šla
6 minut pozneje in tako naprej. Naloge, ki smo jih reševali so bile težke. Morali
smo teči in smo se tudi utrudili. Ko smo po pohodu prišli v tabor smo še reševali
nalogo s planinsko karto, tako smo končali. Vsi smo se potrudili. Na koncu je
zmagala skupina 8.
Domen, Jure in Erik
Otroška domišljija ne pozna meja. Dekleti
sta se kar nekaj ur zabavali z
ustvarjanjem kostumov iz lapuha.
Rastišče lapuha ju ni nič motilo (bilo je ob
gnojišču).
Prelevili sta se v dve vili Metuljčici.
Tokratno igrišče je bilo ob
nekdanji karavli JLA, s
postavljenimi drogovi za
odbojkarsko mrežo in
asfaltom, kar za odbojko
sicer ni najbolj primerno.
8
3. dan – Govševa planina, planinska oprema, šport, nevihta
Glede na vremensko napoved, ki je za popoldne napovedovala poslabšanje
vremena, smo se že zgodaj odpravili do Govševe planine po Olševo. Pri malici
na planini so nas spremljale krave, izza Olševe pa so se že začeli valiti temni
oblaki, ki so nas opozorili, da bo treba s povratkom pohiteti. Manjša ploha nas
je malo namočila še pred taborom. Po vrnitvi je sledilo kosilo in malo zabave, še
pred večerjo pa se je razbesnela nevihta. Šotore jedilnice smo držali, da jih
močan veter ne bi odnesel. Čez jedilnico je tekel potok in najustreznejša obutev
so bili natikači, da je šla voda noter in tudi ven. Večerjali smo med dvema
nevihtnima etapama in tudi spat smo šli v veliki naglici med krajšim dežnim
premorom. Najbolj smo bili veseli, da so šotori zdržali besnenje nevihte, manjše
težave z vodo so imeli samo v treh šotorih in še v teh so bili odrasli udeleženci.
Najslabše jo je odnesel Cirilov šotor, ki ga je skoraj odpihnilo, na srečo pa je bil
šotor prazen, saj je Ciril raje spal v kombiju. Načrte o turi na Peco naslednji dan
pa smo že zvečer spremenili.
Skupinska na planini
Jure nas je poučil o planinski
opremi
9
Komaj čakali smo ta tabor.
Ormoškega planinskega društva.
Planinci smo vsi, mladi in mladi po srcu.
Ravnine pustili smo za sabo
In v strmine se odpravili zarana.
Veselo pojemo okrog tabornega ognja.
Nad nami pa se svetlika nebo.
A to je vse za letos, se vidimo na Pokljuki.
Eva & Diana
V tabor pridemo,
tam prebivamo,
kuhamo in pečemo
ter se pogovarjamo.
Hodi se na planine,
to so velike strmine
in majhne ravnine.
Miha
Po dveh nočeh v taboru je eden od fantov ugotovil, da nima spalne vreče. Vse
skupaj je še bolj presenetljivo saj se tabora udeležuje že vrsto let. Pa še vedno
ne ve, da te brez spalne vreče zebe. Svoje občutke ob tem je tudi zapisal.
Spim zmržen
Spim zmržen, ker nimam spalke. Nimam spalke, jo nisem mel, ker če bi jo mel
ne bi spraševal!!! Nisem jo mel, ker sem že 2x pozabil vprašat. Ladja je našla
brezdomce. Ura je 16.30. Skodelica je prazna.
Bor (2000 letnik)
10
4. dan – sušenje, planina Luža in gostišče Riepl
Prebudili smo se v oblačno in turobno jutro. Vremenska napoved je bila sicer
dobra zato smo se lotili sanacije tabornega prostora vključno s prestavitvijo
kuhinje na primernejšo lokacijo. Pridružila se nam je tudi Urša, ki se je prejšnji
večer na poti v tabor malo zgubila in prespala kar nekje pod Smrekovcem. S
sabo je prinesla cel kup perlic za ustvarjanje najnovejšega tabornega nakita.
Kmalu je posijalo sonce zato smo dali sušit še nekaj spalnih vreč in dobro
pospravili ter prezračili šotore. Po kosilu smo se odpravili na planino Luža in do
cerkve petih ver v sosednjo Avstrijo. Od gostišča Riepl smo imeli prekrasen
pogled na severno stran Kamniško Savinjskih Alp.
Cerkev petih ver je
postavljena v opomin
na nesmiselnost vseh
vojn.
V taboru se umivamo v ledenem potoku, ki
ima samo 8oC. Voda je plitva in zato smo si
mi zgradili jez, da smo zajezili vodo.
Namesto tuša pa se umivamo pod
kanalom.
Blaž
11
Dan smo zaključili ob
tabornem ognju. Nekateri
pa so si pekli tudi kruh.
5. dan – Peca, Mozganov vrh, taborni ogenj
Predzadnji dan tabora smo začeli že zgodaj, saj se je večja skupina že ob 8. uri
odpravila na Peco, ki smo jo osvojili in se vrnili v rekordno kratkem času. Seveda
ni šlo brez planinskega krsta za tiste, ki so bili prvič nad 2000 metri.
Manjša skupina se je podala na Mozganov vrh. Pot so si malo popestrili z nekaj
ovinki, srečali so jezne čebele in se malo tudi izgubili. Nekateri so bili ob tem
nestrpni in malo panični, vse pa se je dobro končalo kljub temu, da smo se malo
iskali.
12
Pripravljeni za pohod na
Mozganov vrh
Dan smo zaključili s peko klobas ter razglasitvijo in nagradami najbolje
ocenjenim šotorom. Vsak dan smo namreč ocenjevali šotore in kar osem
šotorov je imelo vse dni najvišjo oceno. Mladi planinci sicer vsak dan znova
sprašujejo zakaj je ocenjevanje sploh potrebno (skrivnost je v tem, da je to
edini način, da ima do konca tedna še vsak svoje ¨gate¨).
Eni pečejo klobase, drugi si
smodijo kruh
Okolica tabornega prostora kot jo je videl
Emir
13
Seveda nas je ob tabornem ognju zmeraj spremljala tudi pesem ob kitari.
14
6. dan – pospravljanje, ogled rudnika Mežica, pot domov
Na veselje vseh, predvsem pa vodstva tabora smo se zbudili v prekrasno jutro.
Lepo vreme pomeni, da bo vsa oprema suha in lepo urejena prišla v planinsko
sobo. Taborni prostor je že zgodaj vrvel v akciji pospravljanja lastne in tudi
društvene opreme. Sledila je še razdelitev tabornih majic in obvezno skupno
fotografiranje.
Mladi planinci, skupaj s spremljevalci, so tabor zapustili že ob 10. uri, saj so se
odpravili v rudnik Mežica.
V taboru smo ostali odrasli, ki smo lepo pospravili vse šotore, tako da je na
travniku o dogajanju preteklega tedna pričala samo poteptana trava.
15
Vreme v taboru
Vreme v taboru je bilo srednje dobro.
Ponedeljek: vreme v ponedeljek je bilo popoldne vroče, zvečer ob tabornem
ognju pa je začel padati dež.
Torek: v torek je bilo cel dan toplo zato nismo rabili dežnikov.
Sreda: v sredo je kazalo da bo slabo. Ko
smo šli na pohod je bili jasno, ko pa
smo šli v tabor je pa začelo deževati in
padala je toča.
Četrtek: zjutraj je ponehalo deževati,
potem je bilo vetrovno, nato pa je
zasijalo sonce.
Petek: zjutraj in čez celi dan je bilo
sončno.
Sobota: v soboto je bilo kot v petek.
V taboru smo se zelo zabavali.
Črt, Aljaž, Jure
2015
Šli smo včeraj, danes in bomo jutri,
vse brez heca,
mali vrh v torek,
sredi planina, po njej Peca.
Smeh zjutraj, opoldne in zvečer,
ob obrokih resnost, hitrost pri orientaciji
in prava smer.
Cel potok dežja,
še prej topel veter in višine vročina,
ob ognju kitara, čez mrežo žoga
in potoka mrzlina.
Obilje razgledov in mesta skrivna,
ptic petje ter nemir ponoči,
vse to je Koprivna.
Ciril
16
Letos nam je bilo vreme ves teden zelo naklonjeno zato je za literarne
prispevke zmanjkalo časa, zapisali so jih le tisti najprizadevnejši. So pa bili mladi
planinci navdušeni nad slikanjem
17
18
Pogled na lovsko opazovalnico izpred šotorov skozi oči in barve Blaža
19
Zarjina zabava
Mihov šotor
20
Dogajanje v taboru skozi Marcelov risarski objektiv.
Z nakitom smo razveseljevali tudi
drug drugega. Eno so to počeli javno,
drugi malo na skrivaj, spet tretji s
pisemci.
21
NASLEDNJE LETO, DRUGI TEDEN V JULIJU, SE BOMO PREDVIDOMA ZBRALI NA
POKLJUKI.
Avtorji fotografij: Stanka Hebar, Rado Ivanuša in Ivan Kaučič
Zahvaljujemo se podjetju HIDO Inženiring d.o.o., iz Spuhlje, ki nam je financiralo
majice. Zahvaljujemo se tudi Planinski zvezi in Mladinski komisiji, za subvencijo, ki
nam zniža stroške tabora.
22