Trip skozi čas v strip SPOMINI IN SANJE KRISTINE B
Trip skozi čas v strip SPOMINI IN SANJE KRISTINE B. - LJUBLJANA 1941-1945 Vladimir Gajšek Blaž Peršin in Vladimir Gajšek, april 2015, galerija Vžigalica Zoran Smiljanič, Blaž Vurnik: SPOMINI IN SANJE KRISTINE B. - LJUBLJANA 1941-1945, scenarij: Blaž Vurnik risba: Zoran Smiljanič, adaptacija scenarija: Zoran Smiljanič in Blaž Vurnik, uvodna beseda: Blaž Vurnik, lektoriranje: Katja Paladin, fotografije v katalogu: Matevž Paternoster, dokumentacija MGML, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Slovenska kinoteka, oblikovanje in prelom: Metka Dariš tisk: Matformat, Ljubljana, naklada: 750, založil: Muzej in galerije mesta Ljubljane, zanj Blaž Peršin, Ljubljana, 2015, razstava Galerija Vžigalica Ljubljana. Vlečemo vžigalice – Za propalice palice! 1 Piše se leto 2015… 7. april, ljubljanska galerija Vžigalica. Striparska in muzejska razstava LJUBLJANA 1941 – 1945, torej vojni mestni čas, lot približno pov sod v Jugoslaviji in evropskih pa balkanskih okupiranih deželah. Na ogled so slikce Benita Mussolinija, Edvarda Kocbeka – ki ga je »izbral« sicer za sodelovanje s komunisti nikjer na razstavi omenjeni akademsko profesorjev sin Boris Kidrič, tako kot brata frančiškana Tominc ali Gvida Ranta -, Graziolija in drugih socialnih fašistov, naprednjakov ideologij svoječasnih bluzenj o biološki premoči enih nad drugimi čez vse. Čas slovenstva v dopovedljivem samozanikanju… in še tudi izza 1.svetovne vojne mentalno. In tukaj babica Kristina Bohinc, ki se spominja vojnih časov v vsakdanjiku, v psihopatologiji vsakdanjega življenja, ob kritično nevarnih dogajanjih čez 4 leta vojne: Kristina, 14-letna deklica (kot Anna Frank?) se spominja kot domišljena pričevalka z izseki o dogodkih… - najprej nemška letala 6. aprila 1941 hrumijo čez ljubljanske strehe… vojna se začne z bedno jugoslovansko armadno pogubo in balkansko nemočjo: takšna je bila doslej vsaka jugoslovanska bedna vojska, vključno pač z okupatorsko JNA leta 1991… Eni nasmejano v gostilni ali pred gostilno Kavčič ob žici LUBIANA, drugi v Vidmarjevi vili tudi s cigaretami in debatno – komentar Vide Tomšič k sporazumu Hitler-Stalin: »Za nas velja samo eno: s Hitlerjem se je povezal Stalin in on ve, kaj dela.«. Tako je nastala Protiimperialistična fronta ob čajanki v Vidmarjevi ljubljanski meščanski vili. Kaj so diktature 20.stoletja drugega kot samovolja samodržcev, hudih zlikovskih psihopatov na oblasti, ki so se obdržali le z likvidacijo svojih bližnjih kot nasprotnikov ali konkurentov, medtem ko so krivi za milijonte smrti nedolžnih navadnih ljudi – v različnih »domovinah«, plemenih in narodih! Med Hitlerjem in Stalinom se znajde Kristina B(abnik) družinsko v svoji puberteti odraščajoča – življenjski slog je, glede na leto 2015, resnično muzejski! – v letu 2015 si pobalinski kakor srednješolec ali vnuk ne predstavlja, ko sprašuje babico, kako da je bilo med vojno, da bi bil - lačen, da bi moral prebivati brez ljubljanskega BTC, da bi bile živilsko trgovske police kje prazne, da bi moral stati v vrsti za kruh ali krompir, v svojih adidaskah si ne predstavlja mulc, da bi imel z lesom potempljane čevlje, da ne bi imel ata cigaret, da mama ne bi naročila kdaj hitrega kosila kar telefonsko iz restavracije, da ne bi bilo Mc Donaldsa na Čopovi itd. Ker so bile materiale v vojni kvečjemu komaj za preživetje, so bile vojne razmere tiste, ki so določale tudi blaginjo, dasiprav je Benito Mussolini poskušal pomagati in je pomagal po svoje Rdeči križ s Cerkvijo… - italijanski vrhovni fašist je poskušal Slovenijo tudi »kultivirati«, pomagal je celo finančno, v Ljubljani je delovala Akademija znanosti in umetnosti kot Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki ji je predsedoval znameniti šahovski genij, elektroinženir Milan Vidmar, brat oefarja Josipa Vidmarja, ki so ga morali celo gestapovci čuvati, da ga ne bi rdeči likvidirali… - tik po vojni se je Milan Vidmar / elektroinženir, šahist, filozof, pisec (22. junij 1885, Ljubljana, Avstro-Ogrska - 9. oktober 1962, Ljubljana, starejši brat Staneta, Josipa, Cirila in Mete/ fotografiral na balkonu ljubljanske univerze s komunističnimi prvaki veljaki, tako da mu ni upal nihče nič! Angela Vode je v svojih pričevanjih- Angela Vode: Skriti spomin, Ljubljana, Nova Revija, 2004 - tudi ljubljansko opisala, kako je slavni pesnik Oton Župančič, eden med »modernimi«, pozdravil zasedbo fašistov, v zahvalo, da so pač Italijani vnesli v Ljubljano in Slovenijo tisočletno rimsko kulturo! – menda je g. visokemu komisarju Grazioliju za kilogram prave – turške – kave napisal celo panegirik! (pa je kljub tej hvaležnosti kultiviranja vojnega fašizma zelo trpel, tudi zaradi sinu!)… Ko je še vozil ljubljanski tramvaj tudi mimo urarstva Logar, pri stolnici, so Taddeo Orlando, Emilio Grazioli, Mario Robottišli k sveti maši... Vsaj v Ljubljani, ki so jo kakor turistično zasedli fašistični vojaki, namreč brez enega samega strela upora, je bilo sicer drugače kot pod tov. Hitlerjem, ki je bil naravnan bolj uničevalno industrijsko ali kar tehnološko, tudi z zloglasnimi delovnimi taborišči, kakor jih je posnemal pozneje jugofirer Tito npr. na Golem otoku, v Strnišču ali Teharjih, v Ferdrengu /za ženske/itd. – še dandanes je sicer politična uganka, kako da je Avstrijček iz zakotnega Braunaua lahko revolucionarno vsej Evropi in svetu, razen ZDA! Manj pa je skrivnost, kako je primitivni Gruzinec Josif Visarionovič Džugašvili, znan kot Stalin = Jekleni lahko prav tako zavladal Evropi, pa ne le ducat let, kot njegov pobratim Adolf Hitler… Revolucionarna prva dežela proletariata vsaj navzven kot birodiktatura poklicnih revolucionarjev je v vsakdanjem življenju doživljala in preživljla sicer podobno mentalnost ob bedi kot druge evropske države v vojni… - le da so bili v Sovjetiji oligarhi sami politični funkcionarji. Imperialistični socializem veleruskih apetitov je bil enako uničevalen in nevaren kot vse druge diktature prej in poslej. Ni čudno, da je sam Churchill kakor obžaloval, da ni po končni vojni napadel Sovjetije… in da je nastopilo tudi po ameriški pomoči v hrani in obleki tudi Ljabljančanom obdobje – hladne vojne itd. in da se je pomanjkanje, v primerjavi z zahodnimi državami, nadaljevalo, z zaprtimi mejami… V bistvu gre v Spominih in sanjah Kristine B. vedenjske obrazce, ko še ni zavladal komunizem, razen v partizanskih enotah: seveda so zavedni Slovenci mrzili vojno okupatorsko nasilje! Najsi so bili »Italijani« tudi osvajalci src in meddnožij mnogih Ljubljančank, o čemer govori strip za čas, ko so »Italijani« končno zaradi zaveznikov – izgubili! Značilno je, da so bile, ečprav nmedvojne razmere, za časa »Italijanov« še skoraj prživetveno zdržne, medtem ko so bili »Nemci« industrijsko socialistično in industrijsko vojno okrutnejši in brezobzirnejši, presegajo jih kvečjemu balkansko perverzne vojne 1991-1995…, sicer pa Emilio Grazioli je 21. junija 1942 obiskal Kočevje, kjer so ga navdušeno pozdravili Slovenke in Slovenci v naših narodnih nošah! Ko je bila Ljubljana »zažicana«i, je bilo meščuharsko in v vojaško vojnem pogledu s strani »Italijanov« zbegano sramotno in po blokadah resnično strahotno. Strip bi moral – verjetno po ameriških striparsko vojnih zgledih, morda s slovensko miki-miško – ostreje obravnavati boječno okrutne »Lahe« in jim začepiti umazan gobec. Kajti nedvomno je čas pokazal, da so bili italijanski fašistični vojaki slabši od slovenskih fantov domobrancev, kaj šele od hostnikov, partisjkih borcev za komunizem! V resnici je slavna ruska Rdeča armada, čeprav z mnogimi vojnimi žrtvami, zmagovala, skupaj z Zavezniki pa osvobodila tudi Slovenijo, na način partizanske konjenice in hoplitov! Domobranci in partizani so osamosvajali celotno Slovenijo, čeprav vsaka vojska z drugačnimi predznaki: Tito kot kaplarski jugomaršal je lahko postal enako nevaren kot srbski kralj v izgnanstvu, oba balkanoidna norca, navajena živeti v udobju in ugodju. Slovenec je l.LXIX, štev, 104, Ljubljana, nedelja, 4.maja 1941,na naslovnici objavil: - Nova ustava za ljubljansko provincijo - Duce poveljuje Sloveniji, zasedeni po italijanski Oboroženi Vojni Sili, z avtonomno ustavo pod suverenostjo Rima – Ves narod izraža svojo popolno lojalno zahvalo Veličanstvu Kralju in Cesarju ter Duceju za blagodejne in posebne zakone. - Visoki Komisariat za Ljubljansko pokrajino je določal državno medvojni red in mir.ii 15. junija 1943 je visoki komisar Emilio Grazioli zapustil Ljubljano, njegovo mesto pa je zasedel upokojeni general Giuseppe Lombrassa, ki je do takrat v Mussolinijevi vladi vodil podtajništvo za notranje preseljevanje. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Ljubljano zasedle hitlerjanske okupacijske sile. 8. maja 1945 ob 23:00 se je pričel umik nemških oboroženih sil in Slovenskega domobranstva iz Ljubljane, ko so Ljubljano zapustili brez boja. Vsak dan vidim s svojega azilno nujno bivalno enotnega okna – Šmarno goro in Šentvid… in sem napravil s sinom tudi vrsto fotoposnetkov v različnih letnih časih. Šmarna gora ostaja, kjer je – enako Karavanke, enako Alpe… le letni časi se spreminjajo; v zavodu sv. Stanislava ali v prostorih klasične škofijske gimnazije pa so bila – prej nemška zbirališča, nato jugoslovanska zbirališča za deportacije…, tudi v smrt, tudi brez kakršnekoli pravno določene ali kazenske sodbe. Prijatelj dr. Milan Cepuder je bil tukaj po vojni gladovno utaboriščen, ker se je pisal »Cepuder«, kar so naklepno likvidatorji zamenjali za »Capuder« - reševala ga je mati, zdravnika, da so ga, nedolžnega, končno komunistični oblastniki izpustili in ga določili v službo – v ministrstvo za zdravje, kjer kot član ministrstva ni smel prejemati, kot sicer drugi zdravniki, niti osnovne plače! da se je le rešil v svojem odgovornem poklicu tudi tega ministrstva! Dr. Milan Cepuder je bil gimnazijski sošolec bodočega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja (in ga obiskoval v domu onemoglih duhovnikov, sošolca!). Medvojna Ljubljana je bila sicer tako fašistično »italijanska« kot nacistično »nemška«, če sodimo po okrožjih, okrajih, četrtnih skupnostih v mestni občini slovenskega glavnega mesta. Šmarne gore niso obkrožili z žico, da bi rastlo iz nje železno trnje! Striparska in muzejska razstava LJUBLJANA 1941 – 1945, Spominih in sanjah Kristine B., ki je spregovorila tudi o vmesnem taborišču Gonars in o tam izdelanih šahovskih figuricah, ne d bi znikala tam nalezljive bolezni in pošastno lakoto, je nakazala, da so bile mentalne slike in vedenjski vzorci prejšnjih generacij analogni. Kar je v vojni resnično kot zgodovinsko dogajanje, ni bočost kot svertovni ali absolutni hegeljanski duh, ampak je usoda vsakega posamičnika preživetveno posebej, vsake družine in rodbine posebej – in tukaj gre potem za vprašanje o odgovornosti za predsodke, ki so lahko rasni, segregacijski, spolni, politični, verski: ko bi moral sam Avstrijček Adolf Hitler koga zverinsko med Judi pkončati, verjetno tega ne bi bil sposoben: ko pa so tipi s predsodki v združbah in službah, v vojno vojaških enotah, v policijskih enotah ali intervenciji, v zaporih…, pa se dogajajo skupinsko stereotipne grozote, kjer je žrtev vedno razčlovečena: - v konclagerju so žrtve predstavili kot mrčes, zato so jih uničevali dezinsekcijsko s plinom Ciklonom B; kot razredne sovražnike so sovjetski vojaki in policisti mučili strahotno in jih pobijali, tudi množično; svoje ženske žrtve so posiljevalci posiljevali kot vlačuge brez vrednosti ali tarife, celo hkrati babico, mater, hčer, vnukinjo…, in to »moško« zaporedoma; v balkanski vojni v BiH so posiljevalci od leta 1991 do 1995 posiljevali z izživljanjem celo moške tako, da je moral oče spolno občevati s sinom in vnukom, sicer pa so moški morali spolno občevati s svinjami…; taboriščno klavstvo v ustaškem konclagerju Jasenovac, ko so »izumili« svoj nož za človeško serijsko klanje, privezan kar na zapestje kot »srbomor«, je bilo tudi strahotno, enako kot obglavljanje; med 2.svetovno vojno so na Turjaku mučili tudi zmenoma, kakor je bil kdo na oblasti; znana so policijska mučenja in pretepi, pa ne le gestapovski ali v taboriščih, tudi kajpak v Jugoslaviji, ampak na primer v Mariboru 70-ih let, ko so intervencijski »lederboys« pretepali do nezavesti in v nezavesti književnika Vladimirja Gajška skoraj do smrti, ko je v nezavesti kri bruhal… - brez zapisnika, da so se ljudski miličniki, s partijskimi ukazovalci vred, izognili anonimno odgovornosti – kje so bili tedaj Gajškovi poklicni in drugi prijatelji? – kar se je nadaljevalo medvojnega še po 2.svetovni vojni, so bila mučenja – večidel so ostali prostori mučenja isti,le da so namestili gestapovce oznovci in udbaši, ki so pa tudi sposobni ne le lagati, ampak se prenarejajo, kakor da se ni zgodilo, sicer pa s svojimi somišljeniki širijo predsodke s polresnicami. Toda pod fašistično Italijo Slovencem ni bilo treba obvezno služiti vojske – po 5.členu ustave. Pod Hitlerjem pa je bilo drugače! Spomini in sanje Kristine B. striparsko ne povedo, da je sicer tov. Hitler omogočil osebne avte – volkswagne, da je gradil z javnimi deli ceste in železnice, da je, kljub vojni ali prav zaradi vojne, hotel uveljaviti atomsko lastno orožje, da je širil med ljudi radijske sprejemnike, da je propagandno zavajal… močneje, izraziteje bi morala razstava izraziti odpor proti neonacizmu in neofašizmu, a tudi proti neokomunizmu in neoklerikalizmu… Ko je ljubljanski radio Kričač - Radio OF Kričač je deloval sredi okupirane Ljubljane in se je prvič oglasil že 17. novembra 1941, njegova zadnja oddaja je stekla 5. aprila 1942, ko so citatno pobrali Ljubljančanom radijske saprejemnike ali jih je dobil okupator po zahtevi pod grožnjo.- za Prešernov praznik predvajal Naprej zastava Slave, so Italijani v svojem prevodu poročali: »Naprej Slovenci, naj pojejo puške. " * Mladina, mladostništvo in otroci 2. svetovne vojne npr. v Ljubljani so po/do/živeli svoje odraščanje v še družinskih razmerah, ko je vladalo prav vojno uboštvo z nasiljem, poskusna izguba jezikovne in narodne identitete pod okupacijo, sicer pa samoohranitveni na/gon v družbeno življenjskem smislu. Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945 je izmišljena zgodba dr. Blaža Vurnika v stripu Zorana Smiljanića in govori o odraščanju v okupirani Ljubljani. Okupacija je Ljubljančanom poleg omejenega gibanja prinesla še strog okupacijski režim, ki je vključeval tudi najbolj radikalne posege discipliniranja podjarmljenega prebivalstva, kar je zaznamovalo zlasti mnoge otroke. Vojne ne prizanašajo nikomur, niti najmlajšim ne. Kakšna so bila najstniška leta Kristine B. v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, ta sedemdeset let po njej v stripu dr. Blaža Vurnika in znanega ustvarjalca stripov Zorana Smiljanića pripoveduje svojemu vnuku, ki mora za domačo nalogo napisati, kako so mladi njegovih let v mestu živeli nekoč. »Zgodba Kristine B. je popolnoma izmišljena. Junakinja, ki ji je vojna vzela štiri najstniška leta, ni nikoli obstajala, se pa njena zgodba ves čas prepleta z znanimi zgodovinskimi dogodki in dejstvi, tako s pomembnejšimi kot bolj postranskimi. Kristina med drugim opazuje, kako podirajo spomenik kralju Aleksandru, kako italijanska vojska prihaja v Ljubljano, priča je aretaciji ženske, ki jo odpeljejo v zapor, pripoveduje, kako so njenega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ...« na kratko pojasnjuje soavtor stripa dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML). Poudarja, da je Kristina neobremenjen pripovedovalec, ki ne deli sodb ne o »enih« ne o »drugih«, v pogovoru z vnukom na nekatera vprašanja sama išče odgovore, na druga pa niti noče odgovoriti. Njeno preteklost in sedanjost povezuje Šmarna gora, ki so jo Ljubljančani med vojno lahko le opazovali, saj je bil to že svet na drugi strani bodeče žice, ki je mesto, predvsem pa njene prebivalce držala pod strogim nadzorom med 23. februarjem 1942 in 9. majem 1945. 2 Blaž Vurnik je kataložno v strip SPOMINI IN SANJE KRISTINE B. - LJUBLJANA 1941-1945 zapisal: »Vrtinec druge svetovne vojne je Ljubljano zajel aprila 1941, ko je mesto zasedla italijanska vojska. V začetku maja je bilo italijansko okupacijsko taborišče v Sloveniji priključeno kraljevini ltaliji pod imenom Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana). Mesto, ki je čez noč postalo mesto oh meji dveh držav, Italije in Nemčije, je bilo v letu 1942 obkroženo z bodečo žico, bunkerji in minskimi polji. Veliko Ljubljančanov ves čas vojne ni zapustilo mesta. Poleg omejenega gibanja je okupacija Ljubljančanom prinesla še strog okupacijski režim, ki je vključeval tudi najbolj radikalne posege discipliniranja podjarmljenega prebivalstva: izgoni, deportacije v koncentracijska taborišča in streljanje talcev. Septembra 1943 je po kapitulaciji Italije Ljubljano zasedla nemška vojska. V vmesnem času so se za kratek čas odprli bloki in takrat je iz mesta pobegnilo več tisoč ljudi. Mnogi med njimi so nato sestavljali ljubljansko brigado partizanske vojske, ki je čez slabo leto in pol korakala po osvobojeni Ljubljani. Življenje Ljubljančanov med okupacijo je močno opredeljevalo dejstvo, da je bilo mesto ločeno od kmetijskega zaledja. V mestu je primanjkovalo hrane, kuriva in drugih življenjskih potrebščin. Parki so se spremenili v njive, leseni plotovi in drevesa na vrtovih so izginjali. Ljubljančani so se morali navaditi na okupacijski režim, dvojezičnost, pogoste nadzore in racije Zapori so bili polni aktivistov odpora in osumljenih sodelovanja z Osvobodilno fronto. Večkrat je pred zapori in sedeži oblasti prišlo do demonstracij, v katerih so predvsem v letu 1943 Ljubljančanke zahtevale boljši odnos oblasti do zaprtih in možnost pošiljanja paketov v zapore in taborišča. Del slovenske in ljubljanske realnosti je bil v dolgih letih vojne tudi bratomorni spopad. Do tega je prišlo zaradi različnih pogledov na vojno situacijo in potrebo po odporu ter zaradi uveljavitve revolucionarne ideje v odporniškem gibanju. Protirevolucionarna stran je v trn spopadu kolaborirala z okupacijskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi. Pod italijansko okupacijo so bile organizirane vaške straže, ki so Jih italijanske oblasti preimenovale v Protikomunistično prostovoljno milico. Septembra 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo, ki je v okviru nemških sil dobilo položaj pomožnih policijskih enot. Leto 1945 oziroma zadnji štirje meseci vojne v Ljubljani so predstavljali tudi zadnje preizkušnje za osvobodilno gibanje v mestu in za ljubljanske meščane. V začetku leta je bilo v Ljubljani aretiranih okoli tristo ljudi, ki so bili osumljeni sodelovanja z odporniškim gibanjem. V teh meseci h je tudi več transportov iz Ljubljane večino teh ljudi prepeljalo v nemško koncentracijsko taborišča. Aretirani so bili tudi bili tudi nekateri častniki Slovenskega domobranstva, ki so bili obtoženi sodelovanja z zavezniškimi tajnimi službami. Pritisk nemških okupacijskih oblasti na prebivalstvo je bil velik, saj so se zavezniške vojske in partizanske enote bližale z vseh strani. Vedno pogostejši so bili tudi preleti zavezniških letal, ki so mesto občasno obstreljevala, enkrat celo bombardirala. Med drugim so bili Ljubljančani prisiljeni sodelovati tudi v različnih akcijah utrjevanja obrambe mesta, v katerih so moški in ženske kopali strelske jarke in podobno. Prvi dnevi maja 1945 so bili dnevi hitrih sprememb in odločilnih trenutkov. Do osmega maja so se iz mesta pospešeno umikali nemška vojska, kolaboracijske enote in množica civilistov, ki je v bližajoči se partizanski vojski videla predvsem nevarnost revolucionarnega nasilja. Naslednji dan so že navsezgodaj zjutraj v Ljubljano vkorakale prve enote Jugoslovanske armade, med njimi tudi ljubljanska brigada. Ljubljančani so bili na njihov;, prihod dobro pripravljeni Že več dni pred osvoboditvijo so pripravljali vse potrebno za okrasitev mesta, tiskali in šivali slovenske in jugoslovanske zastave, pripravljali cvetje, zbirali cigarete in pekli pecivo za partizane. Aktivisti Osvobodilne fronte so organizirali manifestacije in množična zborovanja. V tem času je mnogo Ljubljančanov čakalo na svojo usodo v koncentracijskih taboriščih po Nemčiji. Po osvoboditvi so internirance zavezniške vojske zadržale v taboriščih, dokler niso njihove matične države organizirale transportov domov. Večino taboriščnikov je morala čakati na vrnitev domov do začetka junija. Begunci, ki so se ob koncu vojne umaknili prek Karavank, so nato več let živeli v begunskih taboriščih na Koroškem, nato pa so se porazgubili po svetu, največ v Latinski in Seve Ameriki. Domobrance, ki so se umaknili pred partizansko vojsko na Koroško, so že maja vrnili Jugoslaviji, kjer so bili izve pobiti v Kočevskem rogu, pri Teharjah in drugod. Devetega maja 1945 je v Ljubljani praznoval konec vojne narod, ki je bil del protifašistične koalicije v Evropi. Naslednji dan, 10. maja, je prišla iz Ajdovščine v Ljubljano slovenska vlada, sestavljena iz pripadnikov odporniškega gibanja, ki so jo ljudje pričakali z množičnimi manifestacijami. Navdušenje ob osvoboditvi je trajalo še več tednov z raznimi prireditvami, mitingi v čast zmage, padlim in ubitim v vojni, kongresi in podobno. Ko so se odprli bloki, so Ljubljančani množično odhajali na izlete v okolico Ljubljane, žičnati obroč okoli mesta pa je postal le še moreč spomin.« Tako se postavlja vprašanje, kaj bi bil Edi Kocbek brez Borisa Kidriča, kaj vsi drugi pod Titom in Stalinom brez Edvarda Kardelja (umrl star 69 let) in drugih: saj je hotel npr. Stalin sam Tita zamenjati s slovenskim poklicnim revolucionarjem komunistom Kardeljem (ustreljen »po nesreči na lovu«, a je preživel in potem vdano z jugofirerjem vodil logorejne tirade socialističnega samoupravljanja), s hrvaškim Andrijo Hebrangom, ubitim v jugofirerjevem zaporu, ali s črnogorskim revolucionarjem Milovanom Đilasom /Djilasom - Djidom), disidentskim zapornikom…; po svoje je obvladoval Jugoslavijo in Slovenijo s tajno ljudsko milíco revolucionar Aleksandar Ranković - Leka, leta 1966 razglašen za sovražnika ljudstva in odstranjen z vseh položajev… Predstavljen je tudi Leon - Leo, Lev, Lav - Rupnik, slovenski general in politik (10. avgust 1880, Lokve, Nova Gorica pri Čepovanu - 4. september 1946, Ljubljana, ustreljen - izvršitev smrtne obsodbe je bila določena za 4. september 1946, ko je obsojenca na smrt na strelišče pod Golovcem ob 16:00 pripeljal avtomobil, nato čez četrt ure ustreljen: s salvo iz sedmih pušk - sedmi naboj je bil vadbeni - prva krogla je zgrešila cilj, druga je zadela vrat, tri so zadele prsni koš, šesta pa je prestrelila srce, vržen neznano kje; pred smrtjo je slavni devizjski general Leon Rupnik zavpil: NAJ ŽIVI SLOVENSKI NAROD! ), ko smo prebrali tudi tožilčevo Modičevo izjavo: »Danes me je sram, ko se spomnim tega procesa in svoje vloge v njem... General Rupnik ne bi smel biti obsojen na smrt...Rupnik ni imel kot takoimenovani prezident Ljubljanske pokrajine pod italijansko in pozneje pod nemško okupacijo prav nobenih kompetenc... Ni podpisal nobene smrtne kazni, ni ustanovil 'bele garde', kot so mu to podtikali... Po pravnih normah, kot jih je sprejelo nürnberško mednarodno sodišče za vojne zločine, bi bil Rupnik najbrž oproščen sleherne krivde. Zagotovo pa ne bi bil obsojen na smrt.« Divizijski general Leon Rupnik je bil zaveden Slovenec, odlikovan: - v Avstro-ogrski monarhiji: vojaški jubilejni križ – 1908, vojaški spominski križ za mobilizacijo: 1912-1913, oficirski križ za zasluge III. stopnje z vojnim okrasjem (2. november 1914), oficirski križ za zasluge III. stopnje z vojnim okrasjem (6. junij 1915), zaslužna medalja za oficirje s trakom križa za vojne zasluge (julij 1915), red železne krone III. stopnje (december 1915), veliki križ I. stopnje (11. februar 1918), viteški križ Leopoldovega reda (11. februar 1918); - v Kraljevini Jugoslaviji: - red belega orla IV. stopnje (1920), red sv. Save IV. stopnje (1922), red Karađorđeve zvezde IV. stopnje (1928), red jugoslovanske krone IV. stopnje (1930), red jugoslovanske krone III. stopnje (1933), red jugoslovanske krone II. stopnje (1936); Leon Rupnik je bil tudi Rupnik župan mesta Ljubljane, nato po koncu fašizma ustanovitelj in organizator Slovenskega domobranstva, o katerem je bil prepričan, da je edina bodočnost Slovenije ali celo Evrope, kar se kaže posebej po koncu in zlomu svetovnega, sovjetskega in slovenskega komunizma, po razsulu SFRJugoslavije tudi v mestni občini Ljubljana. 3 27. april 2015, ponedeljek, praznično Komentar: Dan upora v kontekstu Ljubljane ´41 - ´45 Danes se mnogim niti ne sanja, kaj je kredenca, kaj štedilnik na trdo gorivo (šparhert ali šporhert…), kaj je ličkanje z rjuho na postelji… Globalizacija je prinesla svet v blagovnih plenicah, da bi se razvili narodi. * Kje je prvi slovenski predsednik, zamrznjeno vknjiženi komunist? Povsod in nikjer »Pripisujejo se mi stvari, ki naj bi jih počel, pa jih ne. Pa tudi želje po tem nimam,« pravi. Vseeno je zaskrbljen, temeljni problem Slovenije je, da nima strategije, da ne ve, kaj bi počela sama s seboj, brez pravih odgovorov pa postaja nesamozavestna država. Nekoč je bilo drugače.« - Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije, si ne bi smel mazati ugleda in življenja, da ga že množično imajo za navaden politični gnoj, ker to ni! ko bi se umaknil, bi bilo zanj bolje, saj gotovo ne uživa, da ga tako omalovažujejo. Primer: Ko sem Milana Kučana pozitivno omenil v Trubarjevi hiši literature, da je prav Milan Kučan dovoljeval na javnih sestankih, okroglih mizah, javnih tribunah in konferencah, da sem lahko povedal uglajeno in zgoščeno, vekrat mladostno skrajno kritično - sem doživel zaničljiv mrzel posmeh, neki psihopat pa se je jezavo zadrl grozilno name:"Če boš še naprej govoril, Gajšek, pazi, da te kdo ne ustreli!" – Stopil sem k ustrahovalcu, ker je kršil javni red in mir in ker mi je nevarno sovražno grozil z umorom, a ga je kakor njegov pajdaš zaščitil - moj mobitel na nesrečo pa ni delal, da bi poklical takoj policijo; naj povem, da sem bil že večkrat tepen do krvi in sem iskal tudi pomoč na UKC, nazadnje sem l preživel, ker me nevarni napadač z rezilom ni na avtobusnem postajališču pred ljubljansko Pošto udaril po senceh, ampak po glavi, da sem pošastno krvavel, da nisem izgubil zavesti in sem uspel poklicati policijo na pomoč, ki je, meni neznanega zlikovca, snela z avtobusa! - Zdaj pa mi, le da omenim Milana Kučana, da je znal voditi diskusije, zagrozijo s smrtjo in doživim nevarno zaničljiv posmeh. In se tak teror nadaljuje nekaznovano kar naprej! - da ne govorim, kako mi je zagrozil neznani ustrahovalec na cesti:"Te ubijem! Ti pičko razbijem! Ker si najboljši Jankovićev prijatelj!" - in že jo popiha in izgine ko kafra; ali v istem slogu spet drugič:"Ti grlo prerežem! Zakoljem tebe in vso tvojo družino!" - ko grem mirno po cesti! - ali ko greva v NUK, se pripelje na kolesu mimo neki eandetalec in kriči:"Gajšek, lopov! Te bomo...!" in oddrvi naprej. - Teh ustrahovalnih napadov je že preveč, da bi rekel, da so le naključni! Nekdo širi o meni predsodke: da sva skupaj z Jankovićem najboljša prijatelja itd. Tako, kot bi bilo? Res je sicer, da sem napisal negativno literarno kritiko o žanrski, komaj še berljivi knjigi kolega Dimitrija Rupla, kjer namigne, da je Milan Kučan diktator, ki naroča umore, namreč skrivno na gradu Brdo itd., ampak ta Ruplov literarni izdelek je neprepričljiva, vsebolj puhlo napisana politična "kriminalka", ker pač literat nima jajc, preprosto rečeno, in se zapleta... s slabokrvnim trilerjem Predsednik ali Tako, kot je bilo... Čeprav Rupla poznam od njegovega 17.leta, ko mi je zavidal nagrado Mladih potov, je brezobzirna oseba - ni mi pomagal, ko sem bil na tleh in ga prosil, temveč je "uradno" prepustil mojo usodo lažnivo svojemu šefu kabineta... - a sem si opomogel brez njegove pomoči, ker pač ni sposoben Dimitrij Rupel kot samovoljne lastne neuresničenosti, kar je dokazal naposled tudi karierno, saj ni mogel postati niti generalni konzul RS v bližnjem Trstu, česar mu seveda nisem privoščil, saj je dobil lepo pokojnino! - In spet k Milanu Kučanu: je še vedno vedro sproščen, čeprav, bi rekel, ljudsko resen, ko gre za politična vprašanja RS!... * O dr. Janezu Drnovšku neki NN: Še dolgo ne bomo imeli tako modrega predsednika. Je pameten, imel je čas, da se je naučil obrti in je znal tuje jezike, na čelu je bil v časih, ko je bilo treba misliti in reagirati odločno, a po kapljicah in kasneje, ko je bilo dovolj, da je bil moder. Mislim, da je blizu formata Gandhija, Kohla in Thacherjeve, seveda ne po politični identiteti. Pravzaprav mu je mogoče zameriti le eno stvar: da je še v Jugi v svoji bližini trpel neumnega partnerja v politiki, ki so ga nekateri forsirali kot bodočega uspešnega politika, seveda komunista. Uspešen je res, a državi ni prinesel nič drugega kot svojo lepoto, namreč vsaj Drnovškov kuža postruža, bulmastif Brodi. Brodolom Jugoslavije je bil nujen. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj. »Komentator« jo je usekal mimo. Treba je vedeti, da sem na spletni strani –bivšega – predsednika RS objavil nekaj sto strani! * Bilo je… O tovarišu socialistu Adolfu Hitlerju, ki je skrbel za delovnega človeka – kolumne v odgovor: In kaj? To so bili najlepši časi in ljudje smo dobro živeli, dobivali za delo redno plačo, vgotilni smo pili pivo, mladina se je vzgajala telovadno in v zdravem duhu državoljubja – za bodočnost. Bilo nam je lepo. otroke smo vozili na morje, tudi v Benetke, bolniške se nismo bali vzet, kot se jo zdaj, ni nas bilo strah v nacionalnem ponosu delavskega socializma naslednjega dne. Zdaj pa tisti, ki ste premladi, niti ne veste, kako vas vozijo politične barabe?! Kdor je pre/bral Hitlerjev sugestivni Moj boj, najbolj za Biblijo natisnjeno knjigo… Časi tranzicije cele družbe vam ne gredo na roke, ampak na dijaške in študentske bone in izmenjavo šolanja, tudi na tujem. Se pridružujem bebcem, ki tulijo v en rog koračnico ali Internacionalo… Se ne strinjam s tovarišijami udbomafije in jugoboljševizma… Zahtevam izbris vseh dosedanjih titinskih privilegijev! Verjamete Janši, bednemu sodstvu ki zna brez posledic obsodit samo reveže. »Odločitev Ustavnega sodišča obenem razkriva tudi nekatere izjemno problematične razmere v slovenskem pravosodju. Čeprav večina sodnikov in tožilcev ustrezno opravlja delo, pa ob omenjenem postopku v zadevi Patria ni mogoče spregledati politične zlorabe prava in pravosodja, ki so ga po mnenju Ustavnega sodišča, storili v to vpleteni sodniki in tožilci. Zato izražamo globoko zaskrbljenost nad takšnimi razmerami in pričakujemo, da bodo vse državne institucije, ki so odgovorne za pravosodje, to stanje, ki močno škoduje potrebnemu ugledu in avtoriteti zlasti sodstva, čim prej in odločno popravili. Razveljavitev več kot pet let dolgih sodnih postopkov v zadevi Patria vzbuja tudi dvom v legitimnost zadnjih treh državnozborskih volitev, ki so potekale v senci in pod vplivom omenjenega sodnega postopka. Zato upravičeno sodimo, da so bile volitve sicer legalne, vendar ne ustrezno legitimne. Volivci so bili ob takšni politizaciji zadeve Patria, ki so jo nemalokrat podpirali vodilni mediji, zavedeni in si niso mogli oblikovati ustreznega stališča o kandidatih in strankah. Velika volilna abstinenca je lahko samo ena izmed posledic takšnih razmer. V luči odločitve Ustavnega sodišča je sedaj potrjeno, da sta bila omenjeni sodni postopek in njegova medijska izraba namenjena politični in moralni diskvalifikaciji točno določenih politikov in strank. Zato je utemeljeno, da zastavimo vprašanje potrebne legitimnosti volitev, ki so potekale ob izredno vplivnem zavajanju volilnega telesa. Za omenjeno politizacijo dela pravosodja in izrazit negativni vpliv primera Patria na stanje demokracije v Sloveniji, nosi soodgovornost tudi del slovenskih medijev. Med tem, ko je del zelo uglednih pravnikov s strokovnega vidika že nekaj časa javno opozarjal na spornost sodnih postopkov v zadevi Patria, so vodilni mediji največkrat te postopke podpirali in ščitili. Izjeme so bile res izjeme, se pravi redke in neučinkovite. Odločitev Ustavnega sodišča je razkrila to stanje in pričakujemo izboljšanje razmer tudi na tem področju, ki je za varovanje temeljnih človekovih pravic do dobrega imena in poštenega sojenja poleg samega sodstva najpomembnejše,« ni med drugim zapisal kak levičar ali materialist, agnostik ali ateist, ampak dr. Tadej Strehovec, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenske škofijske konference/SŠK, tudi kot člani komisije Pravičnost in mir, prav tam. In neki nergač povrhu zapiše, da češ barabe pa ne bodo nikoli odsedele, nikoli odslužile kazni, celo odškodnino bomo vsi plačevali zanje in da je boljše, da pozabi nanje in ima lep konec tedna, želi ga tudi vam, ker zase ve le eno: volili bojo samo Združeno levico… Torej, z vzdevkom Meseček, ti si kakor sonček, pravzaprav mesečnik, ne samo kot imbecil Mesec. Upaš si za lepo plačo, mesečno nad 3000 evrov, povedat resnico, ki je niti ubogi bogataši ne prenesejo. Spet upor Danes so glasniki upora, tudi na dan upora - vztrajniki, in to množično in slovenski prestolnici - mestu heroju, v Ljubljani! za svobodo, za kruh! da zatrejo uničevalce slovenskih domov! da zagode slovenska in evropska himna! da povsod odmeva korak vztrajnikov, ki vzklikajo: Janša! Janša! Janša! (se pa odločno ne strinjam, da tako nizko napadajo geselno našega prvega državnega predsednika Milana Kučana! politika v pokoju, v Murglah, sicer z odlično, a zasluženo pokojnino!) * Ko ni duha ne sluha nepopustljivega upora proti jugoslovansko armijskem okupatorju in zbledi veselje tistega majskega jutra, ko je na mesrni hiši MOL zaplapolala slovenska zastava namesto mestne, zazehne kakšen kričač po prekrokani noči in gleda pop tv ali TV1 ali tv… in seveda posluša Radio Ognjišče! * Povejte mi za človeka, ki bi hotel biti hlapec! Dobro plačan hlapec, z lastno hišo, avtom, jahto, vikendom ali z vsaj odlično pokojnino! * Kri čač Na neznani lokaciji (?) v Ljubljani (?) so v lokalu (katerem?) trije možje, da o rejenem čistokrvnem psu ne govorimo, posedli in mimo uradno državnega dovoljenja govorili nekaj v eter..., da seveda ne bodo zagovarjali prodaje sužnjev in da bodo upoštevali jožefinizem in presvitlo cesarico Marijo Terezijo, ki je odpravila tlačanstvo ali hlapce. Vse to so povedali ne v nemščini, ki je ne obvladajo in ne v italijanščini. Do končne zmage spanca na jogiju. ponedeljek, 27. april 2015, ob 07:10:46 * Neki kolega v udobnem naslonjaču upa, da bo jubilejni Kričač v novem odličnem avtu spet dal sijaj našemu plemenitemu uporu v drugi svetovni vojni, seveda le virtualno, ob prigrizku mc´donaldsovega hamburgerja in s pivom Gösser. * Ljudi, ne pa osle, hočemo spomniti, zakaj se je bilo vredno upreti in potem tudi zmagati v dobrem žvečenju čigumija za zdrave zobe! * Zračni upor ideologije je plastni upor politične partije. * Kdor je sodeloval v krajevnem uporu, so ga kmalu lastni udušili. Takšna je usoda kričačev. Tudi Prežiha so udušili. * Kakšna zmeda! Doslej nisem vedel, da heroj Prometej, ali da je nikoli odkriti, torej pravljični radio med najsvetlejšimi oblikami piva ali omake iz mjuzikla glasbenega mozaika upora, ki je privedel do končne zmage na domačem igrišču. * Mnogi partizanski in jugoboljševiški hudodelci so bili tako prizadeti, da so jim dodelili najvišje položaje in pokojnine. * Kako dobro opisuješ religijo komunizma in socializmov, lump! - politični vrh ni prišel k maši kriminalnega kulta? Verniki nimajo "kulture", ker ne dojamejo natege. Bogastvo in večno življenje po smrti za ponižnost in ubogljivost danes v našem realnem svetu. Le kaj bi lahko bilo narobe... hmmm… le kaj… aha, politični vrh ni prišel..." odlično dojetje kulta osebe socialističnih diktatorjev, od Lenina do Tita ali Kim il Džonga! * Mimo naprej sveto življenje ajzenponarjev brez salonarjev iz teme bo zasvetila luč dragonarjev luč na koncu tunela hvaljen bodi jožef franc in marija terezija cesarica na dunaju vesela kjer je tolmačíca šef za slovensko provinco z mašinco 2 palček hudič s slovenskimi angeli za vzgled poilitike ko žre sloj pincgavskega goveda to pomlad pinco ko je vzcvetela narava zunaj v predkoleb in je politični vrh triglava koder oblak plava čez maribor do ljubljane in so ulice države pijane od podrhaljene sodrge uradnih oseb in je južna železnica vredna ogleda speljana vse tja da vzleta galeb do trsta in pomola san carlo z baletkami maribor je zaprl vrata cerkve s servietkami vsaki politiki s tetkami z visokimi petkami družine in lepe damice afž članice do drave in ljubljanice brez poslanice in vsak vseznalček palček skakalček pleše potrkano polko in valček z avseniki jezuitsko frančiškansko domoznansko tlačansko mariborsko cigansko ljubljansko okoličansko zgodnjepomladansko * JJ vrh Triglava čolnič plava Mnogi partizanski in jugoboljševiški hudodelci so bili tako prizadeti, da so jim dodelili najvišje položaje in pokojnine, je rekel vase neki idiot. Kolikor se zdi nekemu s prstom na ustih, ups!, je en del arhivov uničil tudi državni predsednik Borut Pahor, da je zabrisal sledi o svojem delu za udbo, ne pa tudi za Partijo - ampak pomladnik Janez Janša da je prebrisan, ima kopijo teh arhivov in da češ zato Borut Pahor tako pleše, kot Janša dirigira! Kaj pa narobe? Kaj pa zveza Kučan - Janša? Sem ter tja… Nekateri so tako zaskrbljeni zaradi zgodovine, da so izgubili spomin, tudi zgodovinski spomin. * Kot v zrcalu Borut Pahor Prav je, da državni predsednik Borut Pahor dovoli ogled svojih službeno funkcionarskih prostorov, ki jih sicer poznam kot znanji svetovalec rajnkega državnega predsednika dr. Janeza Drnovška. Tako vsaj vedo obiskovalci, da je ogled predsedniške palače boljši od kave. Res pa je, da je državni predsednik Borut Pahor vabil k sebi, potem ko je praznoval, objemaje se s krvavim psihopatskim pretepačem, tudi take k sebi v palačo "po svojih najboljših močeh" ali se je spajdašil z blodnim zlikovskim podtaljem - so mu podtaknili? Zdravje in uspeh, ki ga širi državni predsednik Borut Pahor je odlika, ki jo radi posnemamo, z optimizmom in nasmehom in dobro delavno voljo! Naj bo ogled predsedniške palače spodbuda za dobra dejanja in delavnost! * Če bi vodil ogled predsedniške palače prvi državni predsednik Milan Kučan, bi bil naval na palačo! V navdušenju bi obiskovalci predsedniške palače seveda zapeli Milanu Kučanu zadovoljni slovensko himno! Zraven bi bil kajpak tudi Borut Pahor! sedanji državni predsednik, ki vabi v palačo! * U, por! zrezan na kolesca! Nekdo si je izmislil takole: -Predstavniki večernega čebljanja in političnega žebranja so tako imenovano osvobodilno fronto – po nekaterih navedbah sprva z imenom Protiimperialistična fronta – ustanovili 26. aprila 1941, na dan, ko je bil tov. Adolf Hitler v Mariboru. Ustanovne skupine – vodilna vloga je pripadla menda manjšinskim vročekrvnežem – so sklenile začeti priprave na oboroženi odpor. Protiimperialistična fronta/PIF je pravzaprav pozdravila partijskega socialističnega tovariša, tedaj znamenitega naprednjaka in zagovornika proletariata in nekadilca Adija Hitlerja, ker je bil podpisal sporazum s tov. Josifom Džugašvilijem - Stalinom. Protiimperialistična fronta je torej le oblika pogovorov idejne platforme v uporu - proti angleškim in drugim imperialistom! v uporu, skupaj s Sovjeti... in primer samega zgleda socializma v svojem boljševiškem idealu, čemur so se pridružili kajpak tudi krščanski socialisti. Protiimperialistična fronta je pravzaprav proslavila sestankovalno obisk tov. Adolfa Hitlerja v slavilnem socialističnem Mariboru!? Kdo ve, kajti čas je stekel čez dogodke. Ko bi tov. Adolf Hitler obiskal Ljubljano, kakor je bil obiskal svoje ljubo štajersko mesto pod Pohorjem, bi ga Ljubljana herojsko socialistično pozdravila! * Ali je radio Kričač kot glasnik PIF - Protiimperialistične fronte, slavil socializem? Če je temu tako, je najprej slavil znanega socialista B. Mussolinija, še bolj pa partijskega tov. Adija Hitlerja, s katerim je tov. Stalin že podpisal sporazum. Koliko diplomatskih nasmehov! Verjetno pa ni prav, da bi Kričač kričal, da so edino domobranci edina bodočnost slovenskega naroda in Evrope! Spomnim se naše bodočnosti – naših ljudi. * Ni res, veteran taliban kaliban! slovenski partizani so, da veš, ciciban, potem ko so se ustrahovani umaknili mnogi, tudi nedolžni, pred sovjetskimi katjušami in tanki, tudi seveda slovenski domobranci z žganci - slavili svobodo! ko je konec vojne, je vedno slavje! noro slavje svobode! srečno slavje! praznik konca okupacije! - vsaj tisti dan! kot na dan slovenskega plebiscita za lastno Republiko Slovenijo! kako smo plesali, peli, se objemali po ljubljanskih ulicah in trgih! tudi s čefurji veselo, celo več, južnjaki so imeli, čustveni kot so, solze sreče v očeh! objemali so me celo "srbohrvaško" slovensko, nekdo je potegnil valček harmoniko. * Ko se bosta objela Milan Kučan in Anton Drobnič in bosta Štefka pa Lidija priredili piknik, na vrtu z žarom, bo odmevalo od sreče in veselja, ne pa od te ali druge hlinjene "svetosti". Pomemben je človek, ne pa žival v človeku. Slovenci smo že dosegli spravo med seboj, le neokomunisti kot jugoboljševiki je niso s slavnimi potomci domobrancev! Ali sta Kardeljev in Rupnikov vnuk že šla na pivo, ko sta se rokovala pod Trubarjevim spomenikom? ponedeljek, 27. april 2015 * PIF – PAF OF * Trg revolucije imamo (?) v Ljubljani menda zato, da je le še Trg republike, ki ga doživljajo kot zdaj širno sprehajališče od parlamenta do nebotičnikov NKB in CTK..., seveda z obveznimi fantki rolkarji skejtarji! ste vprašali skejtarja, kaj da si misli o OF ali PIF in ali ve, kdo je bil npr. Edvard Kardelj? niti sanja se jim ne... in skejtajo veselo naprej. Lepa zahvala ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, da je sprostil mnoge prostore urbano v Ljubljani - za pešce! da smo v zeleni Evropi! * Leto dni je že od tega, ko so poskušali "odstaviti" celo župana najlepšega mesta na svetu - Zorana Jankovića - Zokija, ko so po imenu Nove Slovenije preprosto imenovali Pozitivno Slovenijo... Res pa je, da so Zokiju kdaj zaradi njegovega polsrbskega temperamenta očitali samodrštvo celo njegovi pristaši, celo Zdenko Roter itd., ki so ga kar hudo skritizirali, da so promovirali v nasprotju Janeza Janšo... Kdo prodaja Slovenijo, še v letu 2015? S kakim dobičkom? * Spet me doživljajo kot - politkomisarja! Ko govorim ali pišem proti reklerikalizaciji kot poniževanju vsaj zdrave pameti, me nekateri sovražno zaničujejo. Ko napišem, da je obstajal sporazum Hitler - Stalin (Molotov - von Ribentropp) kot uvod v 2.svetovno vojno, ko so v Vidmarjevi vili v Ljubljani pili ruski čaj in kadili in debatirali zoper imperializem, v soglasju s Hitlerjem in Stalinom, je spet vse narobe in bolestno. Ko vidim provincionalne stremuhe in plonkarje, kako povzpetniško nečistujejo zoper slovenski narod in človeško dobro nrav - škodujejo, kjer le morejo! Za večino uradnih oseb obstaja le status quo - jaz pa zahtevam spremembe na bolje, v skupnosti. * Če vprašaš mlade, ali vedo za znanega propagandista Jožeta Goebbelsa iz partizanske Himmlerjeve brigade ali za partizana Frančka Pappena, Titovega pribočnika, kaj šele za pevca Eduarda Cardelia alias Krištofa Bevca v partizanskem pevskem zboru Hermana Goeringa, ti bodo pritrdili, da so ti osvoboditelji Evrope prav veliki narodni heroji. * Akrostih, za katerega nisem kriv 1. Krvavi kurji boj za mir in državnost našemljenih tipov, tokrat spet v drugih uniformah - je investiturni boj v časopisu. 2. Ene vrste kriminal, da 3 mlade fanteke iz demokratične generacije uporabljate za falično komunistično propagando in pranje možganov svojo ideološko spermo. 3. Šele smrtni boj za mir in državnost? v udobnem naslanjaču ali v avtu... 4. Jubilejno koruzišče je polno odvrženih partizanskih pušk. 5. Angelsko filmske zvezde nogometne zvezde dobro služijo. 6. Gotovo nekaterim niti zombijsko niso zrasle rdeče zvezde ne svastike namesto zob! * Kremplje imajo ujede, dobre p/t/ičke sosede. Eno življenje, za dobro življenje! Še pomnite, depresivci tajivci, nagajivci pozabljivci in pravljičarke histeričarke pa blagajničarke higijeničarke po licenci že v diferenci kot demenci? Javne grbičave fane, državne plahutave zastave, nekoč in potem ječave: Die Fahne hoch, die Reihe fest geschlossen… Ave! Ampak pred nekaj trenutki, ki so vsak hip valj prenosen... Glej glej, imamo izobešene državne zastave, nataknjene na gumijevke kot stare vzdevke? * Bliskovito kot čiščenje stražarskih škornjev Kaj so pomenile jugogeneralom Triglav in slovenske gore in planine, Blejsko jezero, kurent, kranjska čebela, človeška ribica pa lipicanec…? - manj kot nič! že zato je prav, da smo zmagali in po 10-dnevni zmagoviti vojni, sicer na osnovi plebiscitne odločitve razglasili svojo neodvisnost od jugodiktature 25. junija 1991 scela in regionalno. Naš blitzkrieg je svetovna znamenitost! Prvič v zgodovini človeštva živimo v lastni državi Republiki Sloveniji. - Dan upora? PIF (OF) - Kdo neki so že bili manijak Boris Kidrič, ideološki Boris Ziherl, diplomatski Aleš Bebler, sokolski Jožko Rus, literata Edi Kocbek pa Ferdo Kozak, blefer Tone Fajfar, Franc Šturm in kritik Josip Vidmar in kdo še - na Večni poti? * Plebs in plebiscit Današnja Slovenija je na osnovi plebiscitne odločitve razglasila svojo neodvisnost od SFRJ 25. junija 1991 scela in regionalno: Na Večni poti so kadili in se nekaj že menili... v skladu s tov. Stalinom zavzeto, v buržujski vili Vidmarjev... Jozula je hodil v službo kot dramaturg do leta 1942! itd. Podravska regija, Koroška regija, Savinjska regija, Zasavska regija, Posavska regija, Jugovzhodna Slovenija, Osrednjeslovenska regija, Gorenjska regija, Primorsko-notranjska regija, Goriška regija, Obalno - kraška regija s svojimi narečji – pojugoslovanjeno žrtev kulturno izkoreninjene sčefurjenosti? Načrtno iz Belgrada? Zdaj je jasno, da so zmagali oboji: domobrani in partizani. V spravi za življenje slovenskega naroda, jezika in domovine. Za lastno državo RS. Oboji imajo svoje heroje in mednarodne genocidne zločince. Nič ni bolj nečimrnega kot je nečimrnost sama, ko se sreča s svojo puhlostjo. * To je bil en dan ljubezni, ki kot praznik mine Tako je, dan režimskih medijev, saj na praznik upora se ne morem upreti odličnemu kosilu in dobremu življenju! Zmagali smo, na kar sem ponosen v RS! in dobre volje, proti nergačem z leve ali desne, ki kot trebuhogovorci polnih riti pričakujejo, da bomo jokcali od sentimentalnega namaza krokodiljih solz. Dan upora je tudi noč čez 600 povojnih grobišč na Slovenskem in Titovih konclagerjev in ljudsko poživinjenih političnih zaporov! je Kučanov in Janšev dan! * Nasvet naivcu primitivcu ujedljivcu Pojdi v Severno Korejo, pa doživiš, kaj se pravi "prava diktatura"! da izveš, kako je genijalni Kim il Džong že s 3-emi leti vozil avto! itd. in da je pravkar stopil na goro, visoko 2000 m, kar v čevljih in plašču! Ali veš, kaj je jedel Tito na obisku pri Stalinu leta 1942? Sem videl na knjižni razstavi v Bežigrajski knjižnici, pokazal knjižničarki, ki je kar zardela ob menuju - le vina so bila gruzinska, očarljivo razkošje, o katerem se ti niti ne sanja, in to v času vojne! Diktatura ali demokracija se začne pri našem vsakdanjem kruhu - pri kruhu tega dne! * Zgodovina – bi? Ko pogledam zgodovinska dejstva, se ne vprašujem pogojno, kaj bi, če bi..., in tako še čustveno ali strastno povrhu: - gledam razumno, z znanjem in brez slepila predsodkov. Dan upora? Poznati je treba najprej čas Protiimperialistične fronte - mnenja v Vidmarjevi vili, ko so se dobili debatno moški, računajoč na zmago stalinizma... - ta je zmagal po letu 1945 z jugofirerjem. Kaj ko bi tedaj kdo mnenjsko načrtoval dan upora proti Titu in njegovim? * Imamo vse razloge, da smo ponosni na upor proti okupatorju, tudi če medvojna dejstva po razumu govore proti nam in našim razlogom. - Ponosni smo, da smo zbrisali Jugoslavijo z zemljevida in je ni več! Zato je nujna sprava med nami. V ogledalu časa se ujamejo zajčki, ki jih ponavadi bliskajo paglavci stradavci, begavci pa pegavci špegavci. * Opombe: i 15. decembra 1942 je inženirski oddelek 11. armadnega korpusa poročal, da so dela končana oz. v zadnjih fazah dokončanja. V sestavi fortifikacijskega obroča v dolžini 29.663 m je bilo 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunker jev; skupaj 206[8]. Žične ovire so bile nameščene v dolžini 41 km (uporabili so 30 km bodeče žice oz. 151 ton), pri čemer so napeljali tudi 2,4 km električne žice za elektriziranje bodeče žice (zgradili so tudi tri nove transformatorske postaje). Pri gradnji so tako porabili: 1.770.000 zidakov, 120.000 opek, 1.100 m³ lesa, 1.500 ton cementa, 50 ton apna, 10 ton železa, 15.000 dolgih in 45.000 kratkih kolov, 1 tona bakra, 1.000 drogov za električno napeljavo in 800 močnih žarnic. Opravili so tudi 564.000 delovnih ur: 84.000 italijanski vojaki, 4 20.000 italijanska podjetja in 60.000 slovenski delavci[9]. Za gradnjo so porabili naslednje zneske: 4,25 milijona (za ceste in krožne steze), 7 milijonov (za postojanke) in 0,95 milijona (za električna dela). Vseeno pa dela na obrambnem pasu niso nikoli končali. Avgusta 1943 je bila odobrena gradnja ceste Golovec-Škofljica (v vrednosti 290.817 lir), julija-avgusta so utrdili Letališče Ljubljana, zgradili tri nove utrdbe in postavili 3,5 km novih žičnih ovir; istočasno je potekala še gradnja objektov na Ljubljanskem gradu in Rožniku ii Prepoved izhoda iz mesta Ljubljane Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino na podstavi člena 1. kr. ukaza z dne 3. maja 1941-XIX št. 291 odreja: Člen 1.: Do nadaljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942-XX, prebivalstvu Ljubljane prepovedano odhajanje iz mesta. Člen 2.: Vstop v mesto je dovoljen samo dobaviteljem živil in tistim osebam, ki imajo za to iz razlogov javnih koristi utemeljen vzrok in ki predlože nadzornim postajam ob cestah in železnicah osebne listine o istovestnosti, opremljene s fotografijo za navedene kraje: Brezovica, Dravlje, Št. Vid, Kleče, Ježica, Tomačevo, Hrastje, Zalog, Dobrunje, Škofljica, Studenec-Ig. Člen 3.: Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih kot so našteti v členu 2., se uporabi orožje, i n sicer podnevi po enem same¸-m pozivu, ponoči, t. j. od 19. do 7. ure, pa brez poziva. Člen 4.: Kršitelji določb iz členov 1. in 2. te odredbe se kaznujejo z zaporom do šestih mesecev in v denarju do Lir 5000.- Za sojenje teh prekrškov je pristojno vojaško vojno sodišče. Ljubljana dne 23. februarja 1942-XX. Visoki komisar: Emilio Grazioli
© Copyright 2024