1. No category

NOVEMBER 2014
letnik 63, številka 11
4
7
POGOVOR Z MAG. HELENO JAKLITSCH
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
DRUŽINSKI SEMINAR
Na prvem mestu je družina!
10
FOTOGRAFSKA MONOGRAFIJA
»Osmuknil sem zoreči klas pelina«
FOTO VTISI
Vadstena, 40-letnica romanj in srečanj Slovencev pri sv. Brigiti Švedski
Škof Anders Arborelius s somaševalci v Vadsteni in gost iz
švedske cerkve Torbjörn Ahlund
Škof Arborelius prvič obhaja Erika in Emo Åhlander z Eckeröja
iz Stockholma.
V procesiji proti slovenski lipi v Vadsteni
Pod slovensko lipo
Romarji ob zaključku procesije v cerkvi sv. Brigite Švedske
Škof Arborelius prvobhajanca in romarje priporoča sv. Brigiti
v varstvo.
Jubilejni romarji pred cerkvijo sester sv. Brigite Švedske
Jubilejno kolo pri sestrah v Vadsteni
Ansambel Zarja iz Tržiča je poskrbel za praznično vzdušje v
slavnostni dvorani.
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Nekdanji taboriščniki z mag. Heleno Jaklitsch v Galeriji Družina; foto: Tatjana Splichal
• Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ november 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
POGOVOR
4
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z zgodovinarko
mag. Heleno Jaklitsch
DRUŽINSKI SEMINAR V MERLEBACHU 6
Na prvem mestu je družina!
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Slovenija, ostani naša!
7
RAFAELOVA DRUŽBA
»Osmuknil sem zoreči klas pelina«
8
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Sv. oče Frančišek in Slovenci
9
9
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
Sedemdesetletni lok izseljenstva
I
zseljevanje znova postaja tema, mimo katere ne morejo niti največji režimski mediji. Pri tem dosledno izpuščajo poudarek, da se vsi odhajajoči
odločajo za razvite države s tržnim gospodarstvom, medtem ko doma
navijaško vzbujajo nostalgijo po socializmu. Razmere v Sloveniji večinoma
razlagajo skrajno negativno in obenem neprestano namigujejo, kako da
sta za tako stanje krivi osamosvojitev Slovenije in demokratična ureditev.
Resnica je prav nasprotna. Če bi dejansko zapustili socializem in na vseh
področjih sprejeli ureditev po vzoru uspešnih držav, se pravi tudi v sodstvu, v medijih, v šolstvu in v gospodarstvu, potem ne bi imeli nobenega razloga, da bi tudi
sami ne postali uspešna skupnost. In kadar se človek med svojimi in na svojem počuti dobro,
mu na kraj pameti ne pride, da bi svoje zadovoljno življenje zamenjal z mučnim prilagajanjem
na tuje okolje.
V ta čas ponovnega izseljevanja in množičnega dela v tujini prihaja med nas knjiga, ki sega
sedem desetletij nazaj, ko se je zatiranje svobode sploh začelo in seveda sprožilo največji izseljenski val v slovenski zgodovini. Knjiga nosi naslov Cvetoči klas pelina, saj je prisiljen odhod od
doma zato, da si zaradi svoje domoljubne in krščanske naravnanosti rešiš življenje, grenak že
sam na sebi. Nepojmljivo tragičnega pa ga je napravilo pobijanje njihovih bližnjih. Ne desetih
ali petdesetih. Ne stotih ali petstotih. Pač pa na tisoče - najboljših, mladih. Vendar kot pelin zacveti, tako so tudi Slovenci v taboriščih ustvarili Slovenijo v malem, svobodno Slovenijo, ki do
danes v skupnostih po svetu daje zgled, kako bi morali spodbujati čut do slovenstva, znotraj
tega pa delavnost, ustvarjalnost, red in odgovornost.
Knjiga vsebuje nad tristo fotografij, obenem pa tudi obširno zgodovinsko študijo, da posnetke potem lažje umestimo v celoto takratnega dogajanja. Zgodovinarji in študentje zatrjujejo,
da o tej tematiki v času šolanja ne slišijo ničesar. Posledično tega dela zgodovine tudi v splošni
zavesti ni. Le redki o tem slišijo doma, a še ti si težko predstavljajo, kako neverjetnega izbruha
življenjskih in ustvarjalnih sil je celo v največji stiski zmožen slovenski človek. Zato: dobrodošlo,
trpko, a krasno cvetje!
Lenart Rihar
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75
duhovnik: –
e-naslov: [email protected]
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
november 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
e-naslov: [email protected]
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
3
POGOVOR
Lenart RIHAR
Kam pa pridemo,
če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z zgodovinarko mag. Heleno Jaklitsch
> Dovolite, da se tikava, kot se že vrsto let poznanstva?
Seveda dovolim. Bi mi bilo prav smešno, če bi se
sedaj začela vikati.
> Tvoje delo izkazuje toliko različnih profilov,
da je kar težko začeti ... Morda pri najnovejšem dosežku: kako si postala poznavalka teme, ki jo razgrinjaš v naši monografiji Cvetoči
klas pelina?
Čeprav je to res predmet mojega študija, bi se raje
kot za poznavalko označila za občudovalko tega,
kar so zmogli ob vsem prestanem trpljenju – poboj domobrancev, izguba domovine in v mnogih
primerih razdeljene družine – ti, ki so se po vojni
znašli v taboriščih v Avstriji in Italiji, ustvariti praktično iz nič. To občudovanje me je pripeljalo tudi
do Argentine, kjer sem imela priložnost spoznati
ljudi, ki so bili del tega življenja. V pogovorih z njimi se je moje prepričanje, da jim je uspelo nekaj
neverjetnega, samo utrjevalo. Vzeti v roke knjige,
zvezke, časopise, fotografije, ki so nastali v taboriščih. To te ne more pustiti ravnodušnega.
> Kaj je tako neverjetnega?
Kaj je to tako neverjetnega?! Predstavljaj si, da so
ti ljudje prišli v taborišča praktično brez vsega. Tisto nekaj malega, kar so vzeli od doma, prepričani, da se vrnejo nazaj v domovino v nekaj tednih,
so prinesli v kovčku, nahrbtniku, morda pripeljali
na vozu. Toda že deset dni po prihodu v taborišče
v Vetrinju ustanovijo šole - delovati začne vrtec,
ljudska, danes bi rekli osnovna šola, gimnazija.
Čeprav brez vsega že tu začnejo izdajati časopis,
tam ustanovljen pevski zbor je imel preko 130
članov. Kljub veliki tragediji se niso vdali in obupali, temveč so naredili vse, da bi ustvarili razmere
za človeka vredno življenje. Ne smemo pozabiti,
da je takrat primanjkovalo hrane in osnovnih življenjskih potrebščin.
> Si kdaj delala primerjavo z drugimi taborišči,
drugimi narodi v podobni situaciji?
Prav posebej se temu nisem posvečala, saj je že
pridobivanje gradiva za ta taborišča, kjer so bili
Slovenci, dokaj zahtevno. V slovenskih arhivih,
čeprav vemo, da je povojna oblast nadebudno
in dnevno spremljala dogajanje za mejo, da je
pošiljala v taborišča razne komisije, ki so o tem
pisale obširna poročila, ni možno najti praktično
ničesar. Očitno je tudi to gradivo del tistega, ki
je bilo uničeno. Tisti, ki so doživeli taborišča, prav
tako niso veliko omenjali drugih skupin. Lahko pa
iz zapisov, ki sem jih našla v arhivu UNRRE, spominov Johna Corsellisa ter Slovencev iz taborišč
ugotavljam, da so neverjetno življenjsko energijo,
iznajdljivost, ustvarjalnost in marljivost opazili in
v svojih poročilih posebej izpostavili tudi vodje
taborišč. Da je bil to svojevrsten fenomen, lahko sklepamo tudi po številnih tujih delegacijah
(predvsem angleških), ki so prihajale v taborišča,
da bi se na lastne oči prepričale o tem.
> Kje vse si iskala primarne vire?
Največ gradiva sem vsekakor dobila v Argentini.
Še sedaj sem hvaležna vsem, ki so se z veseljem
odzvali moji prošnji, da bi opisali življenje v taborišču, da so poiskali shranjene dokumente, spričevala, knjige iz tistega časa. Pregledala sem tudi
kar nekaj gradiva UNRRE, ki se nahaja v prostorih
Združenih narodov v New Yorku. Nekaj malega,
predvsem posamezne številke nekaterih časopisov, ki so izhajali v taboriščih, sem našla v NUK-u, medtem ko si s slovenskimi arhivi, kot sem že
omenila, nisem mogla prav dosti pomagati. Žal
zaradi mačehovskega odnosa do Arneževe Studia
Slovenica nisem uspela priti do njegovih gradiv.
Vseeno upam, da bom enkrat v prihodnje le imela možnost pregledati tudi zbirko, kateri sta dr.
Janez Arnež in njegova žena namenila praktično
vse življenje in predstavlja dragoceno kulturno
dediščino. Vsekakor pa z iskanjem gradiva še nisem zaključila, še posebej za Italijo je gradiva zaenkrat bolj malo.
> Kakšen vtis so napravile nate same fotografije iz begunskih taborišč?
Sama sem bila sprva presenečena, kako obsežen
je fotografski opus iz taborišč, predvsem iz taborišča v Špitalu in Peggetzu. Včasih pravimo, da slika
pove več kot tisoč besed. Popolnoma se strinjam.
Skozi te fotografije spoznavamo življenje teh ljudi. Kar daje tem fotografijam po mojem mnenju
še posebno vrednost, je podoba ljudi, ki kljub
trpljenju ohranjajo nasmeh, njihove oči so žive,
iskrive, polne življenja. Po drugi strani pa lahko
čisto konkretno vidimo, kako je teklo življenje, s
čim so se ukvarjali, kako so živeli. Kako so za hrano stali v dolgi vrsti, kako so iz preproste barake
naredili šolo, ki je tudi zaradi požrtvovalnega in
neumornega dela učiteljskega zbora pridobila
izreden ugled.
Pred spominsko ploščo pobitim v Slovenski hiši v Buenos Airesu
4
> Ti je srečanje s katerim od nekdanjih taboriščnikov ostalo posebej v spominu?
Helena Jaklitsch
Vsekakor moram omeniti danes že pokojnega
gospoda Božidarja Finka. Pri svojih takrat 90-tih
letih je še vedno dnevno spremljal slovenske
medije, se živo zanimal za razmere v domovini!
Pogovor z njim me je resnično ne samo navdušil,
ampak dodatno notranje utrdil v prepričanju, da
so imeli prav, ko so se uprli revoluciji. Najbolj pa
me je »zadel« njegov jasen, nedvoumen odgovor
na moje skoraj provokativno vprašanje, če bi se
še enkrat odločil, da stopi med domobrance glede na vse slabo, kar se o njih v Sloveniji še danes
govori in piše.
> In kaj je odgovoril? Vemo namreč, da je s svojo veliko intelektualno in moralno močjo vse
življenje motril takratno dogajanje …
Brez omahovanja je bil jasen: moja odločitev bi
bila enaka. Niso bile besede tiste, ki so bile tisti
hip najbolj zgovorne. Glas, notranje zbran, gotov
v odločitev. To nosim s seboj.
> Po izobrazbi si zgodovinarka. Koliko je na
zgodovinski katedri navzoča tema, ki govori
o ljudeh, kot je Božidar Fink in ki je predmet
monografije?
Praktično nič.
> Zakaj je tako? Ali je to tako nepomembna tema za nek narod ali je zadaj kaj drugega?
Vzroke zagotovo lahko najdemo v totalitarnem
sistemu, ki se je dokončno uveljavil po koncu druge svetovne vojne. Takrat so bili vsi, ki so se uprli
komunizmu in niso hoteli priznati oblasti revolucionarjev, ožigosani za izdajalce. In to mantro ponavljajo še danes. Tudi v okviru študija zgodovine.
Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi študentom
zgodovine predstavili vso širino kulturnega in
prosvetnega življenja v taboriščih, kjer je vse temeljilo na zvestobi slovenstvu. Ves program, vse
dejavnosti. Verjetno bi se marsikateremu porodil
dvom v očitano izdajstvo. Nekdo, ki ima tako rad
svojo domovino, ki ji je tako zvest, ne more biti
izdajalec. Ni logično. Prav zato sem vesela, da je
Rafaelova družba pripravila monografijo Cvetoči
NAŠA LUČ november 2014
POGOVOR
klas pelina. Morda pa zaide tudi v roke kakšnega
študenta zgodovine.
> To praviš o zgodovinarjih. A verjetno ni nič
boljše med ljudmi na splošno? Vtis je, da celo
tisti, ki imajo sorodnike v tujini iz tega časa, o
dogajanju ne vejo prav veliko ...
Da, to je res. To me v resnici preseneča in boli. Ker
bi bili nanje lahko, če bi le malo poznali njihovo
pot po vojni, upravičeno ponosni. Razumem, da o
tem nič ne vedo tisti, ki so ostali tukaj oz. ki nimajo
nikogar, ki je po vojni moral zapustiti domovino.
Ampak da mnogokrat o usodi teh ne vedo niti tisti, ki imajo sorodnike v tujini ... to pa je pretresljivo. Čeprav je mogoče tudi to razumeti. Starši iz
strahu pred oblastjo in posledicami zase in za svoje otroke o tem v mnogih primerih niso hoteli nič
vedeti ali pa o tem preprosto niso hoteli govoriti.
> Ampak zdaj smo že skoraj četrt stoletja svobodni!
Formalno že. Toda, bodiva iskrena, stvari se na
neki ravni niso prav dosti spremenile. Povsod isti
obrazi, isti ljudje kot pred tridesetimi leti. Ali pa
njihovi otroci, vnuki itd. In strah, ki so ga vcepili
ljudem najprej s fizičnim nasiljem, nato pa z različnimi oblikami psihičnega pritiska, je tako globok,
da ga ni mogoče tako hitro odpraviti. Kot da vsi
nekje v sebi čutimo, da prave svobode še ni in da
je resnica danes še vedno preganjana.
> To si nedavno občutila tudi sama, ko si bila
visoka državna uradnica, obenem pa slavnostna govornica na spravni slovesnosti …
To je pa res. Nekateri mediji in politiki so se zelo
ostro odzvali, češ da kot visoka uradnica ne bi
smela govoriti v Šentjoštu na proslavi ob kapeli
mučencev. Celo v parlamentu se je eden od poslancev javno obregnil ob moj nastop. Njihov odziv me je presenetil, ker sem vendarle mislila, da
lahko v Sloveniji človek svobodno govori. Seveda
nikogar, ki se je nad mojim nastopom tako zgražal, ni bilo na sami slovesnosti. Eden od slovenskih medijev me je sicer prosil za kopijo govora, ki
sem jim ga tudi poslala, vendar v članku, ki je nato
izšel, o vsebini ni bilo skoraj besede. Da sem tam
govorila o zvestobi domovini, narodu, slovenskemu jeziku in kulturi, je bilo očitno premalo zanimivo. Verjetno pa nikogar ne bi motilo, če bi kot
visoka uradnica govorila v Dražgošah …
in 90-ih letih prejšnjega stoletja, v magisteriju pa
sem se ukvarjala z odnosom med Cerkvijo in oblastjo na Dolenjskem v času od leta 1945 do začetkov procesa demokratizacije.
> Verjetno sta temi bolj povezani, kot bi sklepali iz zvena naslovov. Kaj so skupna spoznanja?
Vse, kar je povojna oblast prepoznala kot kakršnokoli možno opozicijo, je z vso silo preganjala. Naj
bo to posameznik ali Cerkev, ki je dolga desetletja po vojni edina predstavljala prostor (relativne)
svobode.
> Škof Rožman je bil v tem času izseljenec …
In? Sovraštvo do njega ni bilo zaradi tega nič
manjše. Kjer je le mogla, ga je oblast blatila in
predstavljala kot glavnega organizatorja kolaboracije. Ker z njim ni mogla fizično obračunati takoj
po vojni, si je dala duška na drugačen način. Še
danes v naših učbenikih lahko preberemo, da je
škof Rožman podpiral nemško okupacijsko oblast.
Očitati to človeku, ki je zaradi preganjanja s strani
nacionalsocializma v začetku 20-ih let 20. stoletja
moral bežati s Koroške ....
Na obisku pri dr. Marku Kremžarju in njegovi ženi Pavli
> Tvoje korenine so pol kočevarske. Znaš kočevarščino?
Ja, po očetovi strani sem Kočevarka, vendar kočevarščine ne znam. Bi si želela, da bi bil odgovor
drugačen, vendar …
> Kako to?
Najbolj preprost odgovor bi bil, da nas (tudi brata
in sestro) oče, ki se s svojima bratoma in sestro še
danes pogovarja izključno v kočevarščini, ni naučil. Nekaj časa sem bila nanj zaradi tega huda,
toda danes stvari bolje razumem. Da bi nas učil
jezika, tako podobnega nemščini, v prejšnjih časih, ko je bila nemščina sinonim za najhujše zlo …
sam je moral zaradi tega, ker je Kočevar, prenesti
številne krivice. V šoli je bil mnogokrat deležen
enakega ali podobnega nasilja (fizičnega in verbalnega), kot so ga bili deležni naši Primorci pod
Italijani. Mislim si, da ni želel, da bi morali skozi
tako izkušnjo tudi mi. Po drugi strani pa je bil verjetno razlog tudi čisto praktičen. Po izselitvi Kočevarjev med drugo svetovno vojno v Sloveniji skoraj ni bilo nikogar več, ki bi govoril kočevarščino,
danes jo po celem svetu govori le še nekaj ljudi.
> Kako združuješ ta dva izvora?
S tem nimam problema. Sem tako ponosna Slovenka kot ponosna Kočevarka. Tako eni kot drugi
so se s trdim delom dolga stoletja prebijali skozi
življenje, ohranjali krščansko vero kot najvišjo vrednoto ter z ljubeznijo skrbeli za svoj jezik in kulturo ter navade, ob tem pa drug ob drugem živeli v
sožitju in spoštovanju.
> Redna kolumnistka si tudi pri spletnem portalu Časnik.si, pa naj te za konec poprosim še
za komentar letošnjega volilnega leta.
Ja, letošnje leto je bilo pa res radodarno z volitvami in če temu dodamo še referendum o arhivih ...
Kot zgodovinarki mi vsekakor ni bilo vseeno, da
referendum o arhivih ni uspel. Zdaj se žal že kaže,
da so imeli zagovorniki referenduma prav. Glede
samih volitev pa relativna zmaga desnih strank
na evropskih volitvah ne pomeni prav dosti v primerjavi z ustavno večino, ki so jo levosredinske
stranke dobile na državnozborskih volitvah. To
za Slovenijo ne pomeni nič dobrega, a vseeno še
nisem obupala.
> Pogum te vrste pri nas ni brez zelo konkretnih posledic. Tudi zate ni bil. Od kod črpaš
moč, da se ne pustiš utišati, da ne postaneš
del prilagodljive mase. Pišeš tudi odmevne
uvodnike v revijo Zaveza …
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?! Tudi takrat, ko
je morda težko plavati proti toku, pomislim na svoje prednike, ki so vztrajali v zvestobi svojemu narodu. Če nikomur drugemu, njim sem dolžna vztrajati pri iskanju resnice. Tako v zgodovini kot dnevni
politiki, če hočeš. Srečo pa imam tudi, da imam ob
sebi prijatelje in ljudi, ki podobno mislijo, ki jim je
tudi mar za Slovenijo. Ob njih lahko brusim svoje
poglede, svoj pogled na svet in naš prostor.
> Kaj je bila tvoja tema pri diplomi, kaj pri magisteriju?
Diplomo sem posvetila škofu dr. Gregoriju Rožmanu, in sicer njegovi prisotnosti in odnosu novinarjev in javnosti v slovenskih medijih v 80-ih
november 2014 NAŠA LUČ
Predavateljica na Svetih Višarjah
5
POGOVOR
Ja, zaslišanje samooklicane kandidatke za evropsko komisarko je zagotovo razkrilo ves blišč in bedo našega prostora, kjer povprečnež, če je le dovolj brezsramen in ima dovolj podpore iz ozadja,
lahko postane celo predsednik vlade. Skoraj leto
in pol so nam slovenski mediji dopovedovali, kako spodobno predsednico vlade imamo, nato pa
se je ta podoba sesula v slabih treh urah. Priznam,
v nekem trenutku sem se zbala, da jo bodo kljub
popolnemu fiasku na zaslišanju podprli. To bi dalo
elana vsem evroskeptikom v Sloveniji ter omajalo
dvom v Evropo vsem tistim, ki v njej vidimo morebiti še zadnje varovalo pred ponovnim popolnim
monopolom kontinuitete pri nas.
Še zadnji pregledi monografije – skupaj z lektorico Damjano Kern
> Kaj ti vliva optimizem?
Vedno znova srečujem ljudi, ki so še pripravljeni delati za skupno dobro in se ob tem izpostaviti. Vedno
več je tudi takih, tudi mladih, ki si upajo tudi javno
povedati svoje mnenje in za njim stati. To se mi zdi
dobra sprememba, ki jo opažam. Poleg tega sem
prepričana, da tudi smrt naših mučencev ni bila
zaman. Ni mogla biti zaman! In nazadnje dodajam,
da sem tudi že po naravi nagnjena k optimizmu ...
> Kaj pa škandali v zvezi z izbiro kandidatov za
Evropsko komisijo?
DRUŽINSKI SEMINAR V MERLEBACHU
Na prvem mestu je
družina!
Utrinki z vzgojno-družinskega seminarja za
slovenske družine iz Beneluksa, ki pojasnjujejo pomen sinode škofov v Rimu o družini.
N
e »če«, pravo vprašanje je, »kako« se prepirata: »glasno« ali nesoglasja skrivata
pred otroki, se hitro pobotata ali se gresta
»tihe dneve«? Prepiramo se vsi, tudi tisti v »najboljših družinah«, premalo pa se zavedamo, kako
način prepiranja vpliva na otroke. Tudi za udeležence družinskega seminarja, ki je potekal v prvi
polovici meseca oktobra v mlinu Thicourt v bližini
francoskega Metza in Merlebacha, so bili ti pogledi nekaj novega, hkrati tudi navdih za skupno razmišljanje o odgovorni vzgoji.
Dileme mladih staršev so si povsod podobne:
oba, mama in ata v službi, z odgovornim delom, ki
se zna zavleči prek pisarniškega urnika. Otroci zjutraj v šoli, popoldne po različnih športnih in ljubiteljskih dejavnostih. Konci tedna so natrpani z gospodinjskimi opravili in pripravami za nov delovni
teden. Obisk maše, kakšen obisk ali izlet v naravo,
pa je ponedeljek spet tu! Družinsko življenje mladih družin se odvija med tisoči drobnih opravkov,
s katerimi začenjajo dan in s katerimi se po napornem dnevu zvečer pripravljajo na novega. Prav ti
opravki, delitev obveznosti med zakoncema, so
največkrat povod za prerekanje in nesporazume.
To je zgodba, ki se ponavlja družinam po vsej
Sloveniji. So pa mlade slovenske družine, ki se
»spopadajo« še z eno dimenzijo – s tujim oko6
ljem. Ker jih je poklicna pot zanesla v tujino, jim
velikokrat manjka socialne mreže, ki bi sicer lahko vsaj malo olajšala breme vsakdanjika. Takšna,
»nadomestna« mreža, se v tujini spleta tudi okoli
slovenskih maš.
V gosteh v mlinu Thicourt
V majhni vasi na severu Francije se je v soboto,
13. septembra, zbralo 12 družin: iz Luksemburga
in okolice, iz Bruslja, celo iz 500 km oddaljenega
Bog je tam nekje daleč, a tudi blizu v srcu in v naši skupnosti.
> Veliko sveta si že videla in mnogo rojakov, ki
so raztreseni po njem. Misel ob njih?
Slovenci v matični domovini smo zaradi totalitarizma še vedno pohabljeni. Slovenci, ki so si morali najti novo domovino na različnih koncih sveta,
so nam zato zaradi svojega vztrajanja v zvestobi
slovenstvu velik zgled. Za nas so izredno dragoceni, ker nas učijo požrtvovalnega dela za skupnost,
povezanosti v dobrem in slabem. Ko spremljam
življenje Slovencev v Argentini, lahko vidim, kakšna bi lahko bila Slovenija, če bi imela možnost
živeti v popolni svobodi in demokraciji. Meni so
preprosto navdih.
Metka MURKO
Haaga. V kuhinji so domači gospodinji pomagali
gospa Danica, študent Tilen in babica, ki sicer pazi svoje vnuke v Luksemburgu. Za 'otroško delo'
je poskrbel župnik Jože, ki je večje otroke naučil
delati mozaike. Za varstvo najmanjših je poskrbela Andreja, pri igrah pa je, tudi s svojo kitaro, pomagala še Mirjam. Njena starša, Andrej in Marija
Grebenc, ki s svojo družino že dolga leta živita »po
svetu«, sedaj že nekaj let v Bruslju, sta župniku
Zvonetu pomagala pri izvedbi programa.
O tem, kako način prepiranja staršev vpliva na
občutek varnosti njihovih otrok, je bilo videti v
uvodnem videu na temo: Kako se vzgaja samomorilce? Presenetljiv zorni kot je bil dobro izhodišče za prvo 'nalogo': zakonci so se v parih zamislili
nad svojim načinom »komuniciranja«. V kasnejšem plenarnem pogovoru so odprto odkrivali
svoje slabosti, pa med seboj delili drobne nasvete,
ki blažijo družinske napetosti. Prav ta izkušnja solidarnosti, iskren pogovor s »sovrstniki« v podobnem življenjskem obdobju, je na koncu izzvenela
kot največji dar tega srečanja.
Vzgoja za odgovornost
Pa se je po odličnem kosilu 'delo' pravzaprav komaj dobro začelo. V treh skupinah so razpravljali o
iskanju ravnotežja med službo in družino, o vzgoji za resnicoljubnost v družini in o odgovornosti
staršev kot kristjanov – laikov. Kot se je kasneje
pokazalo na plenumu, so se teme prepletale, saj
so na vseh mogočih področjih starši razpeti med
neprestanimi odločitvami in dilemami o tem, kaj
je dobro narediti in česa ne.
»Smem biti zadovoljna v službi?« se je vprašala
mlada mamica, ki se boji, da bi na ta račun zanemaNAŠA LUČ november 2014
DRUŽINSKI SEMINAR V MERLEBACHU
rila svojo družino. Da so starši tudi ženske in moški,
se je pokazalo pri odzivu na to vprašanje. Čeprav se
tudi očki redno soočajo s to dilemo, pa se predvsem
mamice obremenjujejo s (pre)visokimi pričakovanji
okoli gospodinjstva in drugih praktičnih zadev. Ob
koncu debate so se oboji strinjali: bolj kot spomin
na »pospravljeno stanovanje in lastnoročno skuhano govejo juhico« bo za njene otroke kasneje najboljša dota zgled mame, ki je tudi v svojem poklicu
uspešna in je z veseljem hodila v službo!
Skupni imenovalec, h kateremu so se vračali
pogovori tega popoldneva, je spoznanje: najpomembnejša je družina! Tudi če je bilo to jasno že
pred tem srečanjem, je dobro delo, da ga zavestno imenuješ in ga deliš z drugimi starši. Obdarjeni z novimi spoznanji, potrjeni na vzgojni poti,
so bili sodelujoči prepričani, da se bodo spet malo
lažje lotevali vzgojnih izzivov. Da bodo spoznanja
ostala živa, bodo poskrbela mesečna srečanja pri
mašah po naših slovenskih župnijah.
Prvič skupaj, pa gotovo ne zadnjič
To se je pokazalo že pri večerni molitvi, dan kasneje pa tudi pri nedeljski maši z rojaki iz Merleba-
Mladi starši pripovedujejo, kako v njihovih družinah rešujejo konflikte.
cha. V tamkajšnjem slovenskem središču, v kapeli
sv. Jožefa, so se gostje počutili kot 'svoji med svojimi', s katerimi delijo skupne korenine in se le-teh
prav v tujini še posebno zavedajo.
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Tomaž PAVŠIČ
Slovenija, ostani
naša!
Objavljamo 3. del predavanja Tomaža Pavšiča
P
a pustimo tranzicijo z mislijo, da vremenske pomladi res stalno odhajajo, a se tudi
čez leto vračajo, slovenska pomlad skupaj z
duhom Demosa pa najzvestejšemu delu ljudstva,
po grško demosa, še vedno kaže pot, Janezu Janši
na žalost iz zapora na Dobu!
Za nami so predčasne parlamentarne volitve.
Verjamem, da z mnogimi od vas delim upanje, da
bo v novi slovenski vladi prostor tudi za krščanske
vrednote in vrednote slovenstva.
Zakaj se bojim za ohranjanje vrednot slovenstva? Jezen in užaljen sem vedno, ko si kakšen
sicer ugleden in izobražen sodržavljan za pripadnike našega naroda izmišlja izraze, kot so »slovenceljni« ali »butalski podalpinci«, hkrati pa je
prepričan, da to velja za vse druge, samo zanj ne.
Bodimo raje ponosni nase, na svoj narod in svoje
simbole ter z veseljem uporabljajmo izraze Slovenec in slovenski, saj niso daleč časi, ko tega nismo
smeli odkrito početi. Spomnim se, da smo pred
dobrimi štiridesetimi leti, ko smo ustanavljali od
režima nekontrolirano revijo Kaplje, z veseljem
naznanjali, da izide nova slovenska revija, pa so
nas znanci, sodelavci Udbe, po ovinkih spraševali,
zakaj slovenska revija in ne samo revija.
Bolelo me je tudi, ko v času ministra Šturma
številni šolski ravnatelji in ravnateljice po slovesnem zaključku šolskega leta niso hoteli izobesiti
slovenske zastave, za katero so bila žrtvovana življenja osamosvojitvenih borcev. Želim pa si, da bi
v šolah dajali več poudarka vzgoji v domoljubju.
Sicer ne živim v našem glavnem mestu, tako
da ne vem zanesljivo, kako je zdaj s tem, vem pa,
da je vsaj do nedavnega na ljubljanskem gradu
stalno plapolala samo ljubljanska mestna za-
november 2014 NAŠA LUČ
Z odličnim nedeljskim kosilom se je za udeležence sklenil letošnji družinski seminar. Lahko bi
rekli prvi, pa pravimo letošnji, ker upamo, da bo
podobnih srečanj še več.
stava, slovenska zastava pa žal le ob zelo redkih
priložnostih. Tudi sam sem sodeloval pri naporih
slovenske civilne družbe, da bi s predlogom, da
bi slovenska zastava stalno visela na ljubljanskem
gradu, prepričali župana Ljubljane, odločno zahtevo mu je poslal tudi Svetovni slovenski kongres.
Morda pa vsi ti napori le niso bili zaman, in bodo
nekoč tudi ljubljanske mestne oblasti prepoznale,
da bi bilo primerno, da bi slovenska nacionalna
zastava obeleževala naše glavno mesto, tako kot
je to v navadi v drugih evropskih prestolnicah!
Moram pa priznati, da mi je kot Slovencu všeč, da
na Trbiškem že dolgo plapolata poleg italijanske
tudi slovenska in avstrijska zastava. /.../
Prav na tem mestu sem nekoč že omenil, kako srečen sem bil, ko sem 19. julija 1991 v gorah
valdostanske doline na italijansko-švicarski meji
papežu Janezu Pavlu II. kot poslanec prvega demokratično izvoljenega parlamenta nove države
Slovenije lahko izročil okroglo značko s slovensko
zastavo in napisom Slovenija samostojna in neod-
Romanje treh Slovenij 2014
visna. Še danes sem na to izredno ponosen, kot
sem ponosen tudi na to, da sva si s svetim očetom
izmenjala nekaj besed v slovenščini, kar je bilo zabeleženo tudi v italijanskih nacionalnih medijih.
In še nekaj besed o jeziku, kar se sicer bolj nanaša na matične Slovence, ki bi morali zanj najbolj
skrbeti, pa ga v resnici mrcvarimo in uničujemo
na razne načine. Ob spremljanju televizijskega pogovora z gospo Lučko Kralj Jerman, ki je že starejša
dama iz Argentine in živi v Sloveniji, sem se še posebej zamislil, ko je slednja v svoji lepi slovenščini
potožila, da jo v Sloveniji moti zanemarjanje in
uničevanje jezika ter splošno poprostašenje. Jezik,
materinščina kot narečje in knjižna oblika, je pač
najvidnejša značilnost in pričevalna moč kakega
naroda, malega ali velikega po številu.
Ob tem bi rad poudaril, da smo toliko Slovenci
in toliko Evropejci, kot želimo biti. Veliki in zvesti
prijatelj višarskih srečanj, in drznem si reči tudi
moj dragi prijatelj evropski poslanec Lojze Peterle, je zagotovo velik vzor v tem, kako se bori za
Slovenijo in slovenski jezik ter ima hkrati pristno
veselje z Evropo, kjer ga tudi, tako sem prepričan,
izjemno cenijo.
Dovolite mi, da se spet nekoliko zatečem v spomine. Ko sem pred petdesetimi leti šel prvič na Višarje z rodnega Cerkljanskega, z mopedom, sem
navsezgodaj pred križiščem za Žabnice prehitel
pet fantov Benečanov s kosami na ramenih. Vprašal sem jih po slovensko za pot in veselo so mi odgovorili: Pojta kar napri, bota preca ušafu! Doživel
sem prvo višarsko romanje, popoldne pa sem se
ustavil v gostilni v Ukvah. Z brhko natakarico sva
se lepo pogovarjala. Ob slovesu sem jo pohvalil
za njeno dobro slovenščino. To ni slovenščina, to
je vindiš, me je že nekoliko manj prijazno poučila.
Skoraj razočaran sem ji dejal, – kakorkoli rečete,
tudi to je slovenščina. To vprašanje se je na avstrijski strani več ali manj že razrešilo, medtem ko pa v
videmski pokrajini še vedno obstaja in celo nekatere upravne oblasti podpihujejo tiste, ki nočejo
7
ROMANJE TREH SLOVENIJ
dokazati, da narečje v nadiških in terskih dolinah
niso del slovenskega jezika, kaj šele rezijanščina,
ki so jo pripisovali tatarsko-turanskemu izvoru!
To pa je tako neumno potvarjanje znanstveno
preverjenih resnic na škodo Slovencev in slovenskega jezika, in prav je, da je to obsodil dr. Dimitrij
Rupel, ko je bil generalni konzul v Trstu. Pripadnikov slovenske narodne skupnosti v videmski
pokrajini ni treba več strašiti s slovenstvom, jim
dokazovati, da niso Slovenci in da žlahtno pojoča benečanščina ali rezijanščina ni slovenščina, v
obliki, kot se je skozi stoletja razvila v teh krajih.
Vsak Slovenec je lahko ponosen, to velja tudi za
»po naše govoreče« v Zavarhu ali Djekšah ali na
Gornjem Seniku, na Brižinske spomenike in na Dalmatinovo Biblijo, slovenski prevod Svetega pisma,
ki je bil tiskan med prvimi v krogu evropskih narodov. Zato pa je treba slovensko ime uporabljati in
ga ne skrivati. Slovenski pesnik je pred več kot sto
leti zaklical: Pokaj tako hrumite, Slovana se bojite?
(Mislil je seveda predvsem na Slovence, ki smo
tudi Slovani). Če je to izziv, pa naj bo izziv. Matere
vendar ne bomo zatajili. Treba je imeti več narodne
zavesti. Prešeren nas je obranil ilirizma, v katerem
so nekateri naivno videli našo narodno rešitev, a bi
bilo naše zamrtje. Prešeren je bil slovenski subjekt,
izhajal je iz našega bistva. Beli grad v Povodnem
možu je »kjer Donava bistri pridruži se Savi« in ne,
kjer se mala Sava steka v veliko Donavo. Podobno
moško samozavest je izrazil tudi Ivan Cankar. Ko
ga Izidor Cankar v knjigi Obiski vpraša: »Kaj mislite,
gospod Cankar, ali se bosta nekoč slovenski jezik
in slovenska literatura stopila v srbohrvaškem jeziku in literaturi?«, mu Ivan Cankar odgovori: »Trdno
sem prepričan, da bo slovenščina kot jezik obstala
še dolga stoletja in prav tako slovenska literatura,
če pa bi Hrvati in Srbi prevzeli slovenščino za svoj
knjižni jezik, pa nimam nič proti.«
Višarsko ozračje treh Slovenij me vsako leto
navdihne in srčno ogreje. Ko čutim ob sebi slovenske brate in sestre iz treh duhovnih svetov,
sem vesel, da sem Slovenec. Vedno se spomnim
na pisatelja Vinka Ošlaka, ki nam je nekoč v Dragi
prepričljivo predočil, kako na takih shodih, kot je
današnji, nismo nikoli sami. Z nami so nekdanji
rodovi in posamezniki, ki so se zavzemali za iste
ideale, kot se mi ta trenutek. To je pravzaprav notranja moč, ki jo dobivamo naravnost od teh, ki so
telesno odšli od nas, a so nam v pomoč kot angeli
varuhi; v narodnih in državniških zadevah, kot na
primer Prešeren, Slomšek, Gregorčič, general Maister in drugi. /.../
Dragi prijatelji! To naše celotno srečanje s škofovo romarsko slovesno mašo in kulturnim nastopom domačih pevk in pevcev Kanalske doline
vidim kot nekakšen simbolični krst za slovenstvo
na tej sveti višarski gori ali še bolj kot neko zrelostno birmo, da svojo morda nekoliko premlačno
narodno zavest okrepimo in potrdimo kot prepričani in vzajemni Slovenci, kot udje narodov
RAFAELOVA DRUŽBA
» Osmuknil sem zoreči
klas pelina«
V Galeriji Družina je bil 13. oktobra slovesen
večer – potekala je predstavitev knjige Cvetoči
klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu
1945, ki je izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in Družine in predstavitev razstave arhivskih
fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po
letu 1945.
V
ečer so začeli vrhunski umetniki. Slovenski
oktet je v prvem delu zapel tri skladbe, v
nadaljevanju pa so gostje vsak s svojega
vidika spregovorili o knjigi oziroma o razstavi.
Tone Rode, direktor Družine, je med drugim
dejal, da knjiga nima le dokumentarne vrednosti,
ampak nas »vabi k utrditvi skupnega spomina,
Ostala ti bo dobra mati,
nikoli v stiski te ne bo izdala;
nikoli tujcu te ne bo prodala,
ki z zlatom se pred revežem košati.
Le v njenem varstvu moreš pot ubrati
skoz neštevilnih ljudstev širna vrata,
objeti tujerodca kakor brata
in vendar vedno svoj ob njem obstati.
Hvaležno srkaj sok iz njene trte
in žgi obličje svoje v njeno glino
in v svoje vdano dolbi njene črte!
Samo če v srcu nosiš domovino,
so ceste ti na vse strani odprte.
Le z njo se šteješ v narodov družino.
In kot vedno na Višarjah: ŽIVIJO, SLOVENCI!
Mihela ZAVELJCINA
predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v
notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča
za dobro v najtežjih okoliščinah. Nešteto portretiranih obrazov nam pričuje o tem, da ni življenjske ne zgodovinske preizkušnje, ki je ne bi mogel
oplemenititi niz zavestnih človeških odločitev za
dobro, lepo in resnično, tudi sredi najhujše negotovosti in navidezne brezizhodnosti.«
Lenart Rihar, urednik knjige in voditelj Rafaelove družbe, je povedal, da začetki dela z arhivskimi
fotografijami segajo v začetek devetdesetih let, ko
je dr. Janez Arnež v Zavodu sv. Stanislava postavil razstavo o begunskem tisku. Po tem dogodku
je Rafaelova družba leta 1993 pripravila razstavo
arhivskih fotografij iz življenja slovenskih beguncev v Avstriji. Začela je pridobivati tudi vedno več
gradiva na omenjeno temo, posnetke je digitalizirala in jih doslej oblikovala v šest različnih razstav.
Zadnja razstava, popestrena z besedo akademika
Gosti večera: Tone Rode, povezovalka Edita Žugelj, mag. Helena Jaklitsch in Lenart Rihar
8
našega planeta, ki nam je narodna istovetnost,
preskušena in ohranjena skozi stoletja, božji dar
in doprinos človeštvu.
Ne bom vas več dolgo zadrževal na tem soncu.
Sklenil bom s pesmijo, Poslanico malemu narodu,
ki jo je ustvaril Rado Bordon pred šestdesetimi leti, ko se je bil sprožil novi val.
V prvem delu pesnik tako začenja: Iz svojih korenin te je rodila ta zemlja, ki je tvoja dobra mati,
potem pa nadaljuje v drugem sonetu:
Kajetana Gantarja, je bila pripravljena ob 70-letnici umika pred boljševiškim nasiljem in ob izidu fotografske monografije. O knjigi Cvetoči klas pelina
je urednik med drugim povedal: »Ob fotografskem
arhivu smo se ves čas spogledovali z možnostjo, da
bi bila razstava okronana tudi s knjižno izdajo. Knjiga je seveda najprej knjiga fotografij, vemo pa, da je
bil ta del zgodovine zmaličen in zamolčan, v šolskem
sistemu in javni zavesti ga ni, čeprav na drugi strani
predstavlja mogočno zgodbo, iz katere bi lahko narod in država srkala življenjske sokove, da bi danes
drugače – samozavestno in z zaupanjem gledali v
prihodnost. Zaradi te odsotnosti se nam je zdelo nujno, da fotografije umestimo v zgodovinski prikaz.«
Rihar se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so
prispevali znanje in čas k nastanku monografije.
Mag. Helena Jaklitsch se je osredotočila na zgodovinsko študijo o slovenskih beguncih v Avstriji
po letu 1945, ki jo je pripravila in zavzema v knjigi
Pesem Slovenskega okteta je segla poslušalcem do srca.
NAŠA LUČ november 2014
RAFAELOVA DRUŽBA
trideset strani. Povedala je, da je nekaj gradiva o
tem obdobju slovenske zgodovine našla v Narodni in univerzitetni knjižnici, predvsem taboriščne
časopise, v državnih arhivih pa je bilo gradivo večinoma uničeno. Nekaj dokumentov je pridobila
v arhivu UNRRE v New Yorku, veliko taboriščnih
izdelkov, zapisov in pričevanj pa tudi pri prijateljih in znancih v Argentini ter v Slovenski hiši v
Buenos Airesu. Jaklitscheva je spregovorila tudi
o neverjetni žilavosti, ustvarjalnosti in delavnosti
slovenskih beguncev v nemogočih razmerah in
dejala, da se z izidom monografije delno popravlja krivica, ki se je v vseh teh desetletjih naredila
beguncem, ki so zamolčani še danes.
Posebna gosta večera sta bila tudi zakonca Majda in Alojz Starman iz Špitala, nekdanja taboriščnika. Njuno sodelovanje z Rafaelovo družbo se je
začelo leta 2006, prav v Galeriji Družina, ko sta
prvič videla razstavo arhivskih fotografij. Takrat
sta z neverjetnim zanimanjem pregledovala fotografije in bila kasneje povabljena, da pregledata
celoten fotografski arhiv, ki ga hrani Rafaelova
družba. V kratkem pogovoru z voditeljico večera,
radijsko napovedovalko in novinarko Edito Žugelj,
sta predstavila svojo begunsko izkušnjo in kako se
jima še danes uspe dokopati do številnih pojasnil
k fotografijam.
Predstavitve se je udeležilo mnogo poslušalcev
iz domovine in zamejstva. Posebno pozornost je
vzbujalo tudi osem nekdanjih taboriščnikov. Večer se je sklenil z veličastno pesmijo Slovenskega
okteta, obiskovalci pa so se še dolgo v klepetu zadržali v Galeriji Družina.
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Ekonomist dr. Matej Lahovnik v Slovenskih
novicah o gospodarskem položaju
Zadnji podatki kažejo, da se
tako življenjski standard kot
tudi razmere poslovanja v
Sloveniji hitro poslabšujejo.
V zadnjem poročilu Evropske komisije je Slovenija po
konkurenčnosti industrije v
najslabši skupini članic EU, in sicer skupaj z Bolgarijo, Hrvaško, Malto in Ciprom. Evropska komisija
posebej opozarja na dolgotrajne sodne postopke
v Sloveniji in na birokratske ovire pri poslovanju
podjetij. Poseben problem ostaja neučinkovit finančni sistem, in to kljub milijardam evrov davkoplačevalskega denarja, ki jih je vlada Alenke
Bratušek prelila v banke. Ob tem pa statistični
urad ugotavlja, da se je stopnja tveganja revščine
leta 2013 od predhodnega leta še dodatno povečala. Zvišala se je tudi stopnja tveganja socialne
izključenosti prebivalcev Slovenije, hkrati pa se
je povprečni letni razpoložljivi dohodek člana gospodinjstva zaradi višjih dajatev znižal, in sicer za
266 evrov.
Jože P. Damjan na svojem blogu o
kandidaturi Violete Bulc za evropsko
komisarko
Veste, kaj je najbolj zanimivo
pri zgodovini? To, da se iz nje
ničesar ne naučimo. Od farse do tragedije. Po blamaži,
ki smo jo v Bruslju doživeli
z neposrečenim poskusom
nekompetentne in neizkušene Alenke Bratušek,
se je Cerarjeva vlada odločila, da tja pošlje še
manj politično izkušeno in kompetentno Violeto
Bulc. Kandidatko, v katere biografiji kot politično
izkušnjo najdemo »14-dnevno ministrovanje«,
kot kompetence pa vodenje šol borilnih veščin,
šamanizem (niste narobe prebrali), kratkotrajno
sedenje v upravah Telekoma in Telemacha ter
konfliktnost, ki naj bi jo zdaj uspela obvladovati s
tehnikami šamanizma. /…/ To je problem celotne
slovenske politične kaste. Problem no-nameov, ki
jih stranke poberejo nekje na ulici in volilci izvolijo
v parlament, in kjer doživijo svojih pet minut slave. In praznega blebetanja. Nimamo profesionalne politike. Nimamo vzgoje in dresure, skozi katenovember 2014 NAŠA LUČ
ro bi politiki morali iti. Še včeraj si brcal konzervo
po ulici, danes pa si že predsednik vlade, jutri pa
želiš v Bruselj.
Ekonomist mag. Bernard Brščič na radiu
Ognjišče o varčevanju in »borčevskih«
pokojninah
Tudi fiskalna politika, ki jo napoveduje minister, ne obeta
sprememb, obeta nadaljnje
zadolževanje. Ta socialistična
miselnost, da problem Slovenije ni javna poraba, ampak
prenizki davki, je katastrofalna. Tisto, kar potrebujemo, je uravnoteženje proračuna z radikalnim zmanjšanjem javne porabe. Rezerv je precej.
Omenil bi samo transfer v pokojninsko blagajno.
Zavedati se morate, da je od te 1,7 milijarde evrov
kar 400 milijonov namenjenih plačevanju pokojnin, ki niso bile utemeljene v vplačanih prispevkih. Gre za upokojence jugoagresorjev, udbašev,
partizanov; to so vse nepotrebni stroški.
Publicist Marko Crnković na Požareportu po
totalni blamaži Bratuškove v Bruslju
Tako kot je slovenska posebnost Alenka Bratušek sama,
je posebnost – in to še večja
– tudi odnos do nje kot uboge reve, ki da je po krivici gor
plačala. /…/
Nedelo je objavilo anketo eminentnih in kompetentnih, ki so Brodolom Bratušek interpretirali
kot posledico »zlobe«, »zavisti« in »zahrbtnosti«
ter »rumene, sprenevedave in žalostne združene levo-desne gonje […] nevoščljivcev iz lastne
stranke, vlade in koalicije; Štefanecov, janševcev,
Bogovičev in Ljudomiležev, ki so napeli vse svoje sile, uporabili vse svoje evrozveze, da bi sicer
brezzobe evroparlamentarce nahujskali proti mogoči visoki evropski funkcionarki iz male Slovenije«, eden od njih je celo rekel, da ga »ne skrbi toliko njena nestrokovnost«, češ, »toliko bolj smo si
jo privoščili, ker je naša, za povrhu pa še ženska«.
Koga pa si naj privoščimo, če ne naše/našega? Tistega Madžara, ki je tudi odletel? Kaj nas brigajo
Madžari? Naj se sami ukvarjajo s svojimi kandidati. In kaj potem, če je ženska? Ali je to stvar bontona? In ali ni kandidirala ravno zato, ker je ženska?
Saj ni kandidirala zato, ker je strokovnjakinja za
energetiko!
Novice
STIČNA MLADIH 2014. Septembra se je v Stični
na vsakoletnem festivalu mladih zbralo kar 7000
mladih. Pridružile so se jim tudi številne družine,
Foto: www.sticnanet
starejši, duhovniki in škofi. Animatorji so mladim
pripravili številne delavnice. Stična mladih daje
glavni poudarek duhovnosti, pa tudi druženju
mladih in glasbi. Mlade je letos nagovorila Chiara Amirante iz Rima. Letošnje geslo se je glasilo
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško
kraljestvo.
NOVO ŠTUDIJSKO LETO. Število vpisnih mest na
univerzah v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici, razen na primorski univerzi ter na samostojnih visokošolskih zavodih, se je v primerjavi z lanskim
letom skrčilo. Za študijsko leto 2014/2015 so razpisali 20.871 vpisnih mest za redni in izredni študij, kar je 695 manj kot leto prej. Novo študijsko
leto je začelo 90 tisoč mladih.
ZA ŽIVLJENJE. Slovenijo sta konec septembra
obiskala predstavnika Human Life international,
ene najstarejših in največjih organizacij ZA življenje. Predsednik organizacije Shenan Boquet in dr.
Ligaya Acosta sta se v več krajih po državi srečala
z duhovniki, škofi, različnimi skupinami ljudi, tudi
z dijaki katoliških gimnazij. S svojimi predavanji
v sklopu dnevov Odprimo Slovenijo življenju sta
želela spodbuditi k zavzemanju za življenje proti
kulturi smrti ter hkrati pokazati na lepoto in vrednost vsakega človeškega življenja.
P. STANE ZORE, NOVI LJUBLJANSKI NADŠKOF.
Papež Frančišek je na praznik svetega Frančiška
Asiškega imenoval patra Staneta Zoreta za ljubljanskega nadškofa. Pater Zore je bil rojen 7.
septembra 1958 v Selah pri Kamniku. Posvečen je
9
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Sv. oče Frančišek
in Slovenci
Stane GRANDA
bil leta 1983. Do imenovanja za ljubljanskega nadškofa in metropolita je bil
provincial Slovenske frančiškanske province sv. Križa (drugi mandat) in predsednik Konference redovnih ustanov v Sloveniji (KORUS). Škofovsko posvečenje bo na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, v nedeljo, 23. novembra
2014, ob 15. uri v ljubljanski stolnici.
edanji papež Frančišek bi moral biti Slovencem posebno blizu. Ne samo zato, ker je sv.
oče, ampak tudi zato, ker je že v Argentini
spoznal nekatere naše tamkajšnje rojake. Bil je tudi
v Ljubljani. Verjetno o nas doslej ni noben papež
toliko vedel kot ravno on. Njegove izvolitve smo se
razveselili, zadnje čase pa je navdušenje nad njim nekoliko
koliko bolj nevtralno. Zakaj?
Slovenija je v zelo težkih razmerah. Mnogi so brez službe, številni pa so v
službi, ne dobivajo pa plače, kar je verjetno slovenska posebnost. Tudi sicer
so plače nizke in ljudi je strah, kakšne bodo njihove pokojnine, ki znašajo
manj kot 60 odstotkov povprečne osnovne plače zadnjih 25 let. Odgovor
na vprašanje, zakaj je tako, ni enoten. Nekateri krivijo svetovno gospodarsko krizo, drugi slovensko ločevanje od komunizma, totalitarizmi se praviloma končujejo s kriminalom, tretji specifične razmere v Sloveniji. Nekaterim
se celo kolca po Jugoslaviji, ki je v resnici glavni vzrok slovenskega gospodarskega zaostajanja in revščine. Tudi balkanska mentaliteta, po kateri se
mora človek znajti (krasti), samo dobiti te ne smejo, mnogim ni več tuja. Izhod eni ponujajo v vrnitvi komunizma, drugi v popolni uvedbi kapitalizma,
tretji iščemo pot v nekakšni slovenski in krščanski varianti družbe, ki sicer
priznava osnove kapitalizma, zahteva pa posebno državno zaščito za tiste,
ki se zaradi starosti ali bolezni ne morejo enakopravno vključiti v družbo.
Socialna pravičnost in ljubezen do bližnjega je naše geslo. Zadnji smo najmanj uspešni in ne uživamo nikakršne podpore in publicitete pri nikomer.
Kot je znano, zahteva sedanji
sv. oče od vseh katoličanov, da jemljejo vero resno, odgovorno, da
Nekaterim se celo kolca po Jugo- živijo v skladu z njenimi nauki, da
slaviji, ki je v resnici glavni vzrok jim vera ni navada, ampak način
slovenskega gospodarskega zao- življenja. To seveda ni enostavno.
stajanja in revščine. Tudi balkan- Od vseh ljudi, zlasti pa najodgoska mentaliteta, po kateri se mora vornejših družbenih in političnih
človek znajti (krasti), samo dobiti voditeljev zahteva posebno skrb
te ne smejo, mnogim ni več tuja.
za revne in nezaposlene. Ljudje so
kot mi, da o članih njihovih družin,
ki so zaradi tega še posebno prikrajšani, niti ne govorimo. Ljubezen in odgovornost do bližnjega mu je bistvo krščanstva. Dejavna vera mu je glavna oblika in vsebina molitve. Vsak mora za družbene potrebe prispevati v
sorazmerju s svojim premoženjem, bogastvom. Misel, da bi nekateri dobivali višje plače na račun revnejših in manj sposobnih, temu rečejo v Sloveniji socialna kapica, mu je tuja. Resnično je težko razumeti neko stranko, ki
se imenuje krščanska, in zagovarja poglabljanje družbene neenakosti. Še
težje je razumeti one, ki namesto prevlade ljubezni do bližnjega zahtevajo
v imenu vseodrešujočega kapitalizma popolno oblast kapitala. To ni samo
v neskladju s krščanstvom, ampak tudi z evropsko civilizacijo.
Še manj razumem one, ki sv. očeta kritizirajo, ker preveč razgalja napake nekaterih škofov in duhovnikov. Kot da ljudje ne vemo za njih in o
njih ne govorimo zgolj zaradi obzirnosti, ljubezni do naše skupne Cerkve,
ne nesrečnikov in njihovih slabosti. V času skoraj popolne medijske svobode, ko javnim glasilom ni praktično nič prikrito, je prikrivanje lastnih
napak nekaj najbolj škodljivega. Še zlasti zato, ker jih potem sovražniki
vere in Cerkve razpihujejo v neslutene dimenzije. Resnica osvobaja, pa
če nam je všeč ali ne.
Glede na razmere v slovenski družbi bi moral biti sedanji sv. oče za
Slovence najpopularnejša oseba na svetu. Njegov duh nas bi moral vse
prevzemati in vsak bi ga moral posnemati tam, kjer se čuti sposobnega.
Slovenski katoličani bi prav s populariziranjem njegovega življenja, dela in
zlasti nazorov lahko ponudili slovenski družbi učinkovito zdravilo za svoje
težave. Sami jih morajo rešiti, ne svet. Pobude ne smejo prepustiti ne komunistom ne zagovornikom nebrzdanega liberalnega kapitalizma. Ne kapital, človek je v središču božjega stvarstva. Njemu mora biti vse podrejeno.
4. oktobra, na praznik sv. Frančiška, smo izvedeli, da je sv. oče po več
kot leto praznemu škofijskemu sedežu za novega ljubljanskega nadškofa
imenoval frančiškana p. Staneta Zoreta. Mu bo uspelo papežev duh razširiti med Slovenci? Brez naše pomoči in molitve gotovo ne!
PODELILI BORŠTNIKOV PRSTAN. Najpomembnejšo slovensko nagrado za
igralske dosežke bo letos prejel član mariborske Drame Vlado Novak. Nagrado od leta 1970 vsako leto podeli neodvisna žirija.
S
10
LOKALNE VOLITVE V SLOVENIJI. Državljani so v začetku oktobra volili župane ter mestne in občinske svetnike. Volitev se je udeležilo le 44 odstotkov
upravičencev. Stranka z največjim številom županov ostaja SLS, pripadlo ji je
25 županskih mest. SDS na drugem mestu ima 17 županov, pet manj jih je
bilo izvoljenih na listi SD. Županskega mesta se lahko veseli tudi sedmerica
iz NSi, medtem ko ima DeSUS doslej enega župana. Največja vladna stranka
SMC ostaja praznih rok.
SLAB NASTOP ALENKE BRATUŠEK NA ZASLIŠANJIH PRED EVROPSKIMI
POSLANCI. Nekdanja premierka se je slabo predstavila na zaslišanju za
podpredsednico Evropske komisije za energetiko v Evropskem parlamentu.
Odzivi na njeno zaslišanje so bili večinoma negativni, češ da je bila preveč
splošna in da ni ponudila nobenega konkretnega odgovora. Bratuškova je
po podani negativni oceni na pristojnih odborih Evropskega parlamenta od
kandidature odstopila. Vlada je za novo kandidatko predlagala ministrico za
razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeto Bulc.
NAGRADNI NATEČAJ MLADIKE. Revija Mladika razpisuje XLIII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov
Mladika, Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, do 1. decembra 2014. Izid natečaja, ki
je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem
prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Več informacij na: www.mladika.com
NATEČAJ ZA DIPLOMSKA, MAGISTRSKA IN DOKTORSKA DELA. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja XIII. nagradni natečaj na
temi: A: Slovenci v zamejstvu, B: Slovenci v izseljenstvu. Namen natečaja je
spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o
njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini
in zunaj njenih meja. Prijavijo se lahko kandidati in kandidatke iz Republike
Slovenije in tujine. Strokovna komisija bo dela sprejemala do vključno 12.
decembra 2014, rezultati natečaja pa bodo znani predvidoma do konca aprila 2015. Več na: http://www.uszs.gov.si/
SLOVENCI V REZIJI? PRAV
NI POLOŽAJ IN DEJANSKO
ŽIVLJENJE SLOVENSKE JE
ZIKOVNE MANJŠINE. Knjiga mag. Dejana Valentinčiča ponuja uravnoteženo
predstavitev manjšinske
problematike v Reziji. Avtor je v knjigi zajel številne državne, naddržavne
in mednarodno pravne dokumente, ki urejajo pravice manjšin, tako splošne
kot specifične za Rezijo, ter
podal zgodovinski, politični, ekonomski in medijski
vpogled v rezijanski problem. Valentinčič pristopa
k problematiki s pravnega
vidika in prikaže nasprotujoče si interese in stališča
obeh idejnih skupin v Reziji. Avtor trdi, da v Reziji prihaja do različnih kršitev manjšinskih pravic, ki so
tako z vidika demokracije kakor tudi z vidika prava nesprejemljive. Knjiga je
izšla pri Založbi arte4.
NAŠA LUČ november 2014
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
ŠPORT
posamezniki. Kanuista Luka Božič in Sašo Taljat sta v konkurenci dvojcev
osvojila naslov prvakov.
Nogometaši Maribora so v drugem krogu lige prvakov v skupini G v Gelsenkirchnu igrali neodločeno 1 : 1 s Schalkejem. Na kvalifikacijskih tekmah
za Euro 2016, ki bo potekal v Franciji, je naša nogometna reprezentanca
dvakrat zmagala, in sicer proti Švici in Litvi.
Košarkarji Krke so zmagovalci letošnjega superpokala.
Mina Markovič je nova svetovna podprvakinja v težavnostnem plezanju –
v Gijonu je v finalu osvojila drugo mesto in tudi kombinacijski bron. Maja
Vidmar se je uvrstila na peto mesto,
Domen Škofic pa je bil četrti.
Športni plezalec Domen Škofic, eden najboljših plezalcev na svetu v kategoriji težavnostnega plezanja, je kot prvi po loku preplezal Solkanski most,
katerega lok velja za največjega kamnitega na svetu. Celoten vzpon (na
najvišji točki loka) je v dolžino meril skoraj 60 metrov, zanj pa je plezalec
porabil slabe pol ure.
Smučarski skakalec Jernej Damjan je v Klingenthalu prejel pokal za skupno zmago na tekmah poletne velike nagrade.
Ultra-maratonski kolesar Marko Baloh je zmagal na dirki Silver State 508
- najstarejši kvalifikacijski preizkušnji za dirko prek Amerike. Dirka je dolga
817 km in ima približno 7000 m višinske razlike.
Foto: www.pzs.si
Kanuisti Benjamin Savšek, Luka Božič in Anže Berčič so na svetovnem prvenstvu slalomistov v Deep Creeku osvojili bronasto kolajno v konkurenci
ekip. Za Savškom pa je popoln dan, saj je pred tem osvojil že srebro med
Prvaki hokejske lige NHL Los Angeles Kings so dosegli prvo zmago v novi sezoni prvenstva. V domači dvorani Staples Center so premagali Winnipeg Jets,
med strelce pa se je prvič letos vpisal tudi slovenski hokejist Anže Kopitar.
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
N
a drugo nedeljo v mesecu
septembru, 14. septembra,
smo v kapeli »Našega doma«
pričeli z rednimi slovenskimi mašami
za rojake iz Londona in okolice, ki se
bodo vrstile na vsako drugo nedeljo
v mesecu ob 4. uri popoldne vse do
2. nedelje v mesecu juniju prihodnjega leta 2015. Udeležba rojakov
pri naših mesečnih mašah ni velika
in že nekaj časa upada. Tisti, ki so že
leta redni obiskovalci »Našega doma«, k slovenski maši radi pridejo, če
le morejo. Ovirajo jih predvsem bolezni in starost. Mlajši rod slovenskih
londonskih rojakov pa si težko najde
čas za obisk slovenske maše. Le redki med njimi se pomena pripadnosti
svoji narodni skupnosti zavedajo.
Pri naši slovenski maši v kapeli
»Našega doma« je bila na 2. nedeljo
v mesecu septembru, ko smo obhajali praznik povišanja sv. križa, kar
lepa skupina naših rojakov. Sv. mašo
smo darovali za pred kratkim pokojno Marijo Jurjevčič, sestro naše
dobre in vedno zveste obiskovalke
naše slovenske kapele v Londonu,
Beti Tušarjeve ter za pokojnega Ivana Tušarja, svaka našega Srečka Tušarja, moža dobre Beti (roj. Jurjevčič,
doma z Vrhnike).
Sv. maše se je udeležila tudi naša dobra in preizkušena dolgoletna
londonska rojakinja Metka Kogoj,
ki ima zadnja leta velike težave z vidom, saj je postala skoraj slepa, in
dobra Veronika Černetova z Bleda,
ki Metko pripelje k slovenski maši.
november 2014 NAŠA LUČ
Ob oltarju slovenske kapele v Londonu po sv. maši na praznik povišanja sv. križa. Z desne
proti levi: Poldi, Anka, župnik, londonska Slovenka Metka Kogoj in Magda
Pri že omenjeni maši pa so aktivno sodelovali tudi sorodniki naše
Metke, njena sestrična Anka in Ankin sin Poldi, oba iz Tržiča, od koder
je tudi Metka, ter Ankina hčerka
Magda, ki pa je tudi že dolgoletna
londonska Slovenka. Anka je aktivna pastoralna sodelavka v tržiški
župniji, kjer je redna bralka pri sv.
mašah. Z velikim občutkom za božjo besedo je tudi pri sv. maši v kapeli
»Našega doma« brala obe praznični
berili. Vsi smo z veseljem prisluhnili
njej in še predvsem božji besedi iz
njenih ust.
V večnost je odšla dobra Phyllis
(ali tudi Felicita) Ferlinc, vdova po
Slovencu Jožetu Ferlincu
Phyllis (Felicita) iz Nottinghama (Angležinja), vdova po zavednem Slovencu Jožetu Ferlincu od Sv. Jakoba
v Slovenskih goricah, je odšla mirno
in spokojno v večnost 30. avgusta
letos. Jože je pokojni že od 25. februarja 2001. Leta 1955 sta ste poročila in še pred njuno poroko je
Phyllis prestopila v katoliško Cerkev.
Postala je zares vzorna katoličanka.
V njunem srečnem zakonu se je rodilo kar pet otrok: Jožica in Tereza
ter Martin, Andrej in John. Tako Jože
kot Phyllis sta bila resnično dobra in
skrbna starša svoji družini. Ko sem
bil pred leti na obisku v Sloveniji,
sem ju, čisto po naključju, srečal v
baziliki Marije Pomagaj na Brezjah,
kje sta se udeležila sv. maše, pri
kateri sem tudi jaz somaševal – pri
obhajilu sta se vključila v vrsto, kjer
sem delil sv. obhajilo. Kar žarela sta
od sreče ob tem nepričakovanem
srečanju s svojim slovenskim župnikom iz Anglije!
Družina Ferlinc se je redno udeleževala naše slovenske sv. maše in
naših srečanj v Derbyju (nedaleč od
Nottinghama). Še dolgo po smrti
moža in očeta Jožefa je Phyllis z vso
družino prihajala k slovenski sv. maši in našim srečanjem v Derby - iz
spoštovanja in ljubezni do dragega,
že pokojnega moža in očeta, čeprav
slovenskega jezika verjetno niso govorili, ampak bolj razumeli.
Naše sožalje vsej družini Ferlinc!
Tako matere Phyllis kot očeta Jožeta se spominjamo v molitvi in pri
sv. mašah v kapeli »Našega doma«
v Londonu.
S. Cikanek, župnik
MAŠE IN NAŠA SREČANJA V ADVENTNEM IN BOŽIČNEM ČASU 2014/15
LONDON: nedelja, 14. decembra, ob 4.00 pop. – 3. adventna nedelja
LONDON: sreda, 24. decembra, ob 6.00 zvč. – maša sv. večera v hišni kapeli - za stanovalce Doma
LONDON: nedelja, 25. decembra – BOŽIČ, ob 10.00 dop. – sv. maša v kapeli Doma
LONDON: nedelja, 11. januarja 2015, ob 4.00 pop. – nedelja Jezusovega
krsta
LONDON: nedelja, 08. februarja 2015, ob 4.00 pop. – 5. nedelja med letom
SPOVED – če boste hoteli opraviti adventno ali božično spoved, boste imeli za to dovolj priložnosti pred sv. mašo ali po možnosti tudi po
mašnem bogoslužju.
OBISKI BOLNIKOV – v vseh krajih po predhodnem obvestilu.
11
ŽUPNIJE
B E N E LU K S
BRUSELJ
V
tretji o vzgoji otrok za krščanske
vrednote.
mesecu septembru in oktobru se je v Beneluksu dogajalo veliko stvari, med pomembnejše dogodke bom uvrstil
vzgojno-družinski seminar za mlade
družine, ki je potekal v mlinu Thicourt v Franciji, od 12. do 14. septembra, in 85-letnico pevskega društva
in zbora Zvon v Heerlenheideju na
Nizozemskem.
Vzgojno-družinski seminar za
mlade družine iz Haaga, Bruslja
in Luksemburga nam bo ostalo v
lepem spominu in bo popotnica tudi za naprej, za naslednja leta. Popotnica in obveza, prav v letu, ko v
Rimu poteka sinoda o družini, ki je
osnovna celica vsake družbe in kot
jo opredeli naslov prispevka s podpisom naše sodelavke Metke Murko:
Na prvem mestu je družina!
Slike včasih govorijo bolj zgovorno kot besede. Metkin mož, Nizozemec, je s svojim fotoaparatom
spremljal dogajanje in nam podaril
nekaj dragocenih utrinkov, ki so raztreseni na različnih straneh v tej številki Naše luči.
Med programom družinskega seminarja smo oblikovali tri tematske
sklope, o katerih so se pogovarjali
mladi starši. Prvi je govoril o ravnotežju med delom in družino, drugi
o vzgoji otrok za odgovornost in
12
Izjave delovnih skupin:
1. skupina: Ravnotežje med delom
in družino
Vsak dan znova se moramo zavestno odločiti za sozakonca, družino,
starševstvo. Iskanje ravnotežja med
družinskim in službenim življenjem
je proces, ki ga vseskozi dograjujemo. Odnos med staršema je pomemben zgled otrokom, prav tako
odnosi med sorojenci – sooblikujejo
družino. Iz družinskih odnosov črpamo za življenje v zunanjem svetu.
2. skupina: Vzgoja otrok za odgovornost
Otroku moramo omogočiti, da
postaja postopoma, po svojih zmožnostih, odgovoren. To pomeni, da
mu s svojim zgledom pokažemo,
kaj odgovornost je in da mu omogočimo izkustvo, ki mu dokaže, da
je potreben, sposoben in koristen
za družino, skupnost, družbo. To je
vzgoja za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe.
3. skupina: Vzgoja otrok za krščanske vrednote
Krščanska vzgoja otrok je priložnost za bogatitev osebne vere staršev. Ključna je vzgoja za ljubezen, ki
nas navdušuje k iskanju novih poti
za rast v veri. Vera je najlepše darilo
staršev otrokom.
Obisk folklorne skupine društva
Triglav iz Stuttgarta v Bruslju. Od
petka, 3., do nedelje, 5. oktobra, so
z avtobusom pripotovali v Bruselj
stari prijatelji, člani folklorne skupine SKUD Triglav iz Stuttgarta z nekaterimi spremljevalci. Po sprejemu
v Slovenskem pastoralnem centru
smo šli na obisk evropskega parlamenta. Prvič so zaplesali na okroglem trgu pred parlamentom, drugič pa v veži pred zastavami članic
EU. Osebje iz pisarne evropskega
poslanca Lojzeta Peterleta je poskrbelo za ogled stavbe in za razlago
delovanja evropskega parlamenta.
Ob 17. uri je sledil že tretji nastop, v
prostorih slovenskega veleposlaništva pri kraljevini Belgiji. Skupino je
pozdravil slovenski veleposlanik Matjaž Šinkovec. Nastop je komentiral
in povezoval župnik dr. Zvone Štrubelj, ki je bil enajst let njihov župnik
v Stuttgartu in vse zelo dobro pozna
in z njimi še prijateljuje. Nastop večinoma mladih plesalcev je gledalce
razveselil in navdušil. Naslednji dan,
v soboto, so gostje dopoldne preživeli na obisku znamenitosti mesta
Bruselj, ob 18. uri smo imeli v hišni
kapeli SPC predpraznično mašo, nato še en nastop folklorne skupine
v spodnjih prostorih pastoralnega
centra. Sledila je pogostitev z žara
na vrtu SPC-ja. Družabni in pevski
večer smo začeli s kostanjevo juho,
kar je bila posebnost pogostitve ob
prvem obisku mojih bivših faranov
iz Stuttgarta. S študenti stažisti, ki
bivajo pri nas in so se radi udeležili
tega srečanja, smo ob pol enajstih
zvečer, tudi s kakšno solzo v očeh,
pomahali avtobusu, ki je goste odpeljal v hotel. V nedeljo so obiskali
še Atomium in se nato srečno vrnili
domov.
85-letnica pevskega društva
Zvon v Heerlenheideju na Nizozemskem in odlikovanje dirigenta
in skladatelja Antona Kropivška.
Komaj so gostje iz Stuttgarta odnesli pete, sem moral v nedeljo zjutraj
že potovati na Nizozemsko, na slavnostni dogodek, ki je obeležil 85-letnico zbora Zvon. Ob 11. uri je bila
slovesna župnijska maša v cerkvi sv.
Kornelija v kraju Heerlenheide. Pri
maši sta pela združena zbora Zvon
in Slomšek iz belgijskega Limburga
pod mojstrsko taktirko dirigenta Antona Kropivška. Združeni zbor je zelo
obogatil nedeljsko bogoslužje, številni verniki, ki so to nedeljo napolnili veliko cerkev sv. Kornelija, so na
koncu maše navdušeno zaploskali.
Pevke in pevci so nato čisto spontano odšli do milostne podobe Marije
Pomagaj z Brezij, ki je ob glavnem
izhodu iz cerkve, in malo čez poldne
hvaležno zapeli angelovo češčenje.
Slavje se je nadaljevalo v župnijski dvorani sv. Kornelija, kjer je bila
Veseli in nasmejani starši in otroci s svojimi izdelki – mozaiki
Folklorna skupina Triglav iz Stuttgarta je nastopila v evropskem parlamentu.
Obisk folklorne skupine med mašo v SPC v Bruslju
Slavje ob 85-letnici slovenskega pevskega društva Zvon v Heerlenheideju
NAŠA LUČ november 2014
ŽUPNIJE
Po romanju na Zaplazu še prijateljsko srečanje na Gradišču pri Trebnjem
Slovenski veleposlanik na Nizozemskem Roman Kirn izroča Toniju Kropivšku priznanje RS za
25-letno vodenje zbora Zvon.
Slovenski rojaki iz Francije (Pariz in Merlebach) v senci starih preš
Nagrajenec dirigent in skladatelj Toni Kropivšek s svojo mamo pred sliko Marije Pomagaj v
cerkvi sv. Kornelija v Heerlenheideju
pogostitev. Nedeljsko popoldnje je
potekalo v pogovorih ob mizi, sledil je krajši koncert vseh treh zborov
Slomšek, nastop slavljencev, zbora
Zvon. Med programom je navzoče
nagovoril slovenski veleposlanik na
Nizozemskem, gospod Roman Kirn,
ki je pevkam in pevcem čestital za
dolgi staž prepevanja v okviru pevskega društva Zvon, dirigentu Antonu Kropivšku pa izročil odlikovanje
Republike Slovenije za 25-letno vodenja zbora Zvon. Navzoče je nagovoril tudi župnik dr. Zvone Štrubelj in
še posebej čestital dirigentu in skladatelju Antonu Kropivšku. To je bila
dvojna čestitka: Prva za jubilej 25-letnega dirigiranja in vodenja zbora
Zvon, druga pa za prejetje prestižne
nagrade s strani kraljevine Nizozemske, ki jo je dirigent in skladatelj prejel septembra letos.
Župnik dr. Zvone Štrubelj
F R A N C I J A
FREYMING - MERLEBACH
Mirecourt
esetega in enajstega maja
smo letos imeli lepo priložnost udeležbe na mednarodni razstavi klekljarskih mojstrovin
v Mirecourtu v Vogezih. Imenovano
mesto je francoskemu svetu pozna-
D
no po čipkah in izdelovanju violin. Vabilu so se odzvale klekljarice
iz Francije, Belgije, Švice, Holandije,
Rusije in Slovenije.
Skupini klekljaric, ki so predstavljale društvo prijateljev slovenske
katoliške misije Merlebach, se je pridružila še »Čipka Mojca« iz Škofje
Loke z bogato ponudbo vzorcev,
Spretnost in veščina slovenske čipke na razstavi v Mirecourtu
november 2014 NAŠA LUČ
nitk za izdelavo čipk in končanimi
izdelki, ki so krasili slovenski del
razstave. Pod pokroviteljstvom društva za promocijo in obnovo čipk iz
Mericourta je bila letošnja tematika:
beneški karneval. V teh dveh dnevih smo poleg klasičnih motivov,
med katerimi so bili številni z religiozno tematiko, lahko občudovali tudi
obleke iz različnih predelov Francije.
Nagrajene so bile tudi maske iz čipk.
Praznik za očesno pašo in spodbuda desetim klekljaricam misije, ki že
nestrpno čakajo na enotedenski tečaj v mlinu Thicourt junija 2015 pod
strokovnim mentorstvom Vesne Milek Recko iz Ljubljane. 2016 bo leto
svetovnega festivala čipk. Do tedaj
se bomo ponovno dvakrat mesečno
dobivali na slovenski misiji v Merlebachu. Vabljeni od blizu in daleč in
bodimo tudi z nitko in tradicijo soustvarjalci lepote!
Animatorka Kristina Žitnik Hero
Gradišče pri Trebnjem – Pariz –
Freyming-Merlebach
Tudi letos smo imeli Slovenci iz pariške in merlebaške skupnosti ponov-
no priložnost za duhovno in družabno srečanje. Življenje, ki je pogosto
razpeto med nekdanjo in današnjo
novo domovino, smo položili kot
romarji na Marijin oltar. Nedeljsko
bogoslužje, delno tudi v francoskem
jeziku, je vodil delegat za Slovence v
Franciji. Med verniki so bili tudi rojaki, ki so bili iz nemškega ozemlja.
Mariji smo se zahvalili za spremstvo,
njenemu Sinu pa priporočili nadaljnje korake našega življenja. Pot nas
je nato vodila na Gradišče, kjer smo
združili notranjske, kraške, dolenjske in francoske dobrote na isti mizi. V besedi smo izmenjali poglede,
čutenja, skrbi in drug drugemu bili
brat in sestra. Dan smo prijetno zaključili na Plimberku pri Tončki in
Jožetu Šimcu. Odšli smo vsak na svoj
dom s pravim občutkom iskrene sreče in pravega prijateljstva v svetu
izseljenstva.
Freyming - Merlebach
V nedeljo, 14. septembra, je bila
kapela sv. Jožefa dobesedno napolnjena do zadnjega kotička, saj smo
se verniki iz skupnosti Merlebach in
Beneluks in Merlebach 14. septembra na skupnem celodnevnem srečanju
13
ŽUPNIJE
nadstropju so naše pridne kuharice
pripravile nedeljsko kosilo. Hvala sobratu Zvonetu za to pobudo in nenazadnje tudi za pesmi, ki jih je ob
kitari zapel med kosilom. Prijatelji iz
Beneluksa – vedno dobrodošli pod
šotorom v senci starega mlina ali na
misiji v Merlebachu!
potrdili svojo vero, ob petju otrok,
ki so istočasno igrali tudi na različne inštrumente, pa se je marsikomu
utrnila solza. Pred Najsvetejšim smo
drug drugemu izrekli zahvalo za bogata doživetja v dneh družinskega
seminarja v Thicourtu. V zgornjem
Pariz
29. in 30. septembra smo delegati
in predstavniki provinc zasedali na
clos du Rey sredi Pariza. Sestanek
SNPMPI je vodil novi škof Renauld
de Dinechin. Direktor urada SNPMPI pri FŠK mi je izročil po privolitvi škofa J.-Christopha Lagleiza nov
mandat za tri leta kot delegata za
Slovence v Franciji. Na sestanku je
še posebno odmeval novi zakon v
pripravi glede tujcev in pribežnikov kakor vesoljni dan izseljencev in
zdomcev 18. januarja, ki bo pod geslom: »Cerkev brez meja. Mati vseh.«
Odslej bodo vsa srečanja delegatov
v hiši francoske škofovske konference, Av. de Breteuil, prihodnjič se dobimo 15. decembra 2014.
Delegat Jože Kamin
meja domovine Moja Slovenija, julij-avgust 2014, saj je fotografija mešanega pevskega zbora Encijan na
naslovnici. Hvala vsem, ki smo jim
bili všeč. Morda se ravno zaradi te
naslovnice še kdaj vidimo zunaj meja Slovenije!
Naše aktivnosti so se pričele 6.
septembra, ko smo se iz Pulja odpravili na festival Pozdrav jeseni
v 400 km oddaljene Černelavce pri
Murski Soboti. Festival je imel letos
poudarek na čezmejnem sodelovanju med manjšinami. Na poti nas je
spremljalo jesensko vzdušje, saj se
je narava pričela odevati v čudovite
jesenske barve in tako smo skupaj z
njo vstopili v nov življenjski ciklus.
Kljub deževnemu vremenu je bilo
vzdušje v avtobusu prijetno, na cilju pa nas je pozdravilo sonce. Prijetne vonjave odličnega kosila gostiteljev so naš prihod še polepšale
kot tudi nastop Ljudskih godcev iz
Černelavcev ob odprtju prireditve.
Zelo domiselno je bil okrašen oder
kot spremljava tematiki fotografske
razstave Morje, delo KPD-Bazovica z
Reke. Kreativke iz Pulja so pripravile
lepo razstavo svojih stvaritev. Pevski zbor Encijan pod vodstvom naše
neutrudljive umetniške voditeljice
prof. Paole Stermotić je briljiral kot
zadnji med nastopajočimi. V nabito
polni dvorani ni bilo prostora, da bi
tudi mi uživali ob poslušanju ostalih
nastopajočih, kot so plesna skupina
Frčafele, mladinska igralska skupina
SKD-Nagelj, folklorna skupina KPD
Bazovica in tamburaši HKD Primorje.
Po zaključku programa je sledila večerja - zabava s skupino Blue Planet
- tudi petje in ples sta nas spremljala
pozno v noč. Potovanje v Prekmurje
smo želeli izkoristiti tudi za seznanitev z znamenitostimi tega kraja.
Naslednji dan smo si ogledali Mursko Soboto, nato smo obiskali otok
ljubezni, ki ga je narava posadila v
deročo vodo Mure, prijetno nas je
presenetil še vedno delujoč mlin.
Pot smo nadaljevali po prekmurski
ravnini in se ustavili v Filovcih, v lončarski vasi. Ogledali smo si postopek
izdelovanja lončarskih izdelkov. Občudovali smo spretne roke lončarja.
V vasi Bogojina smo obiskali prekrasno Plečnikovo cerkev, imenova-
no tudi bela golobica. Ta cerkev je
nekaj posebnega, enkratnega, vredna ogleda, dragi rojaki. Notranjost
cerkve krasijo tipični Plečnikovi stebri, nima fresk, cerkev je okrašena z
lončenimi predmeti. Tudi zvonik je
nekaj posebnega - dvignjena roka, s
prstom kažoč v nebo, ki v veri, zaupanju in ljubezni kliče: »Ostani z nami, Gospod!« Vas Bogojina je dala v
času, ko je bila še Jugoslavija, največ
duhovnikov.
Polni energije in prelepih vtisov
smo se po slastnem prekmurskem
kosilu odpravili preko cele Slovenije
v drugo domovino in znova ugotovili, da je kljub svoji majhnosti zelo
lepa – najlepša! Ponosni smo na
prof. Jasmino Ilić, »našo deklico«,
kot jo radi imenujemo, ki nam je poleg nastopa organizirala ogled Prekmurja. Jasmina, hvala ti!
Že je bil pred vrati za SKD Istro
pomemben datum, 19. september,
ko smo pričakovali naše dobrotnike iz Gradca – slovensko skupnost
Marije Pomagaj, ki jo vodi mag. p.
Jože Lampret in družino Marinič iz
Maribora (leta 2012 so nam poma-
Zasedanje delegatov na Clos du Rey v Parizu
udeleženci družinskega seminarja
iz Bruslja, Haaga in Luksemburga
združili okrog daritvene in bratske
mize. Njihova navzočnost je naši starejši skupnosti prilila novih moči. Ob
besedah sobrata Zvoneta Štrublja, ki
je vodil nedeljsko bogoslužje, smo
Msgr. Renauld de Dinechin, odgovoren za
migrante pri francoski škofovski konferenci
H R VA Š K A
PULJ
L
epo pozdravljene rojakinje in
rojaki! Čas počitnic in množičnega poletnega preseljevanja
je mimo, ponovno se vračamo v običajni življenjski ritem. Spomini na
poletni čas v Pulju so prepolni mešanih občutkov. Deževno vreme je
pogosto prekrilo poletna doživetja,
vendar vse to ni zmotilo dela našega društva.
Nikakor se ne moremo upreti
spominom na srečanje pred počitnicami Dobrodošli doma, 5. julija,
v Škofji Loki. Naj omenim le nekatere vtise, ki nam ostajajo s te prireditve: majice z lastovko, ki se vedno
vrača v svoje gnezdo, sol Martina
Krpana (pravijo, da je ljubezen sol življenja in da nikomur ne dela slabega), kulinarične dobrote ter še in še.
Zahvaljujemo se vsem sodelujočim,
ki so nam pripravili tako lep, prisrčen
in bogat sprejem. Če prebirate mesečnika Moja Slovenija in Naša luč,
verjetno marsikdo podoživlja enako
kot mi. Prijetno nas je presenetila
osrednja revija za Slovence zunaj
Odprtje fotografske razstave Portreti narave
14
Dobro razpoloženi gostje iz Gradca in Maribora
NAŠA LUČ november 2014
ŽUPNIJE
Blagoslov Slovenskega doma
gali, da smo kljub protestom v Mariboru uspešno izvedli božični koncert). Dobili smo se v Slovenskem
domu - nanj smo Slovenci zelo ponosni! Pater Jože Lampret in sodelujoči iz Gradca so nam vsem dobro
znani. P. Jožeta smo prosili, da nam
po šestih letih obstoja blagoslovi
Slovenski dom. Predsednica društva
Klaudija Velimirović je v nekaj stavkih predstavila delovanje SKD Istra.
Z lepim berilom, prošnjami in blagoslovom smo zadovoljni stopili novim
izzivom nasproti. Hvala vam, mag.
pater Jože Lampret!
Skupno smo nazdravili in se odpravili v Galerijo društva na odprtje
razstave fotografij Jožeta Mariniča
Portreti narave. Razstava je prikaz
različnih utrinkov s potovanj, ki tako kot avtorja-fotografa nagovarjajo tudi nas obiskovalce. Fotografije izražajo toplino, svetlobo, veselje
in razumevanje, da je tudi človek
del narave. Razstavljenih je trideset
različnih barvnih fotografij. Kulturni
program se je začel s pesmijo v izvedbi našega mešanega pevskega
zbora Encijan. Pridružila se nam je
mlada, obetavna 12-letna Anamarija Bukovnik, zaigrala je na tipično
Anamarija Bukovnik igra citre
slovenski inštrument – citre. Razstavljene slike in nežne melodije so božale telo in dušo obiskovalcev.
O razstavi je spregovorila Tina Širec Džodan. Razstavo je odprla predsednica društva Klaudija Velimirović.
Fotograf Jože je za svoje fotografije
prejel več domačih in tujih nagrad.
Razstava bo na ogled do konca oktobra. Prikazan je bil tudi krajši video film o tisoč km dolgi in prehojeni romarski poti do katedrale v
Santiagu de Compostela v Španiji,
ki sta jo leta 2011 prehodila zakonca
Dragica in Jože Marinič.
22. septembra je naš Encijan s ponosom zapel »Vse naiboljše za te«
naši Erni Lapčevič - dolgoletni pevki v zboru, ki je ravno na ta dan praznovala svoj 85. rojstni dan. Bog te
živi še na mnoga zdrava leta, draga
Erna. Hvala za enkratno pogostitev!
Obveznosti so nas zopet vodile
dalje, tokrat v Grožnjan na odprtje
slikarskih del Jadrana Posinkoviča
iz Izole, ki je bila v Galeriji Zelenko.
Grožnjan je majhno, slikovito, umetniško mestece, kjer so bili pred petdesetimi leti ravno Slovenci začetniki likovne kolonije, med njimi tudi
gospod Karel Zelenko, Rokov oče.
Gospod Rok Zelenko - dolgoletni
član našega društva, je njegovo galerijo razglasil za Galerijo SKD-Istra.
Z odkritjem plošče ob vhodu smo
ob tej priložnosti to tudi potrdili,
zbor pa je zapel nekaj pesmi.
Naše poročanje zaključujemo s
posebnim dogajanjem. 4. oktobra
smo se udeležili 11. srečanja slovenskih društev na Hrvaškem, ki
je bilo v Crikvenici. (Naj se pohvalimo, da je bila našemu društvu zaupana organizacija prvega takšnega
Encijan prepeva v Grožnjanu
november 2014 NAŠA LUČ
srečanja v Pulju.) Člani društva smo
si pred srečanjem z ostalimi udeleženci ogledali mesto, ki je svoje ime
dobilo po cerkvi (v lokalnem narečju
»crikva«). Na njenih starih temeljih
stoji cerkev vnebovzetja Device Marije, ob njej je pavlinski samostan, ki
ga je dal zgraditi knez Nikola Frankopan. Leta 1412 je podpisal darovnico, v kateri je prvič bilo omenjeno v pisni obliki ime Crikvenica. Vsi
udeleženci srečanja smo se zbrali
na stopnišču hotela Ad Turres, ki je
dobil ime po prvotnem antičnem
naselju ilirskega naroda Liburni. Tukaj smo naredili skupni posnetek,
saj se nas je zbralo okrog štiristo.
Srečanje je obogatil s svojim prihodom minister gospod Gorazd Žmavc
z Urada za Slovence v zamejstvu in
po svetu. Naj omenim tudi novega
konzula na zagrebškem veleposlaništvu g. Viktorja Mlakarja. Ves čas
nas je s prijetnimi slovenskimi poskočnicami razveseljeval ansambel
iz Sevnice. Takšna druženja krepijo
zavest pripadnosti slovenskemu kulturnemu prostoru, je poudaril g. minister, ter zagotovil, da bodo takšna
srečanja s strani Slovenije še naprej
podpirali. Predsednik zveze slovenskih društev Darko Šonc je podaril
vsakemu društvu po en izvod pravkar tiskanega slovensko-hrvaškega
in hrvaško-slovenskega slovarja. Naša predsednica gospa Klaudija Velimirović je sprejela slovar z velikim
navdušenjem in poudarila, da smo
prav tega resnično pogrešali. Polni
lepih vtisov smo se zvečer zadovoljni vrnili v Pulj.
Ivanka Koletnik
Vseslovensko srečanje v Crikvenici
N E M Č I J A
AUGSBURG
Obisk dijakov Škofijske gimnazije
iz Ljubljane
soboto, 6. septembra, so se
dijaki 3. č razreda Škofijske
gimnazije v Ljubljani podali
na teden dni dolgo potovanje po
Nemčiji. Pod vodstvom prof. Petra
Prašnikarja, razredničarke prof. Marjete Prašnikar in kateheta, duhovnika Martina Zlobka, so si zadali cilj
spoznati nekatere nemške kraje in
znamenitosti te dežele. Pred prihodom v Augsburg so se najprej zaustavili v Dachauu. Ogledali so si kraj
V
znanega koncentracijskega taborišča. V Augsburgu jih je s sodelavci
sprejel, pozdravil in pogostil župnik
Roman Kutin. Spregovoril jim je o
delu in življenju slovenskih rojakov.
Okrepčani s sendviči in sokom so
se po kratkem postanku v prostorih
Slovenske župnije podali na ogled
mesta. Svet augsburških znamenitosti je mladim predstavila gospa Gabi
Rezec, ki že vrsto let rada vodi skupine po mestu. Čas, namenjen ogledu,
je kar prehitro minil. Z lepimi vtisi je
3. č razred zapustil mesto in se odpeljal novim ciljem naproti.
Dijaki ljubljanske škofijske gimnazije v prostorih Slovenske župnije v Augsburgu
15
ŽUPNIJE
Pevski zbor čaka na nastop
nila tek življenja. Po raznih bolnicah
so ji nudili zdravniško pomoč in jo
nato 2002 invalidsko upokojili. Do
leta 2005 je stanovala v Ulmu. Od
takrat dalje pa živi v Laichingenu,
kjer si je oskrbela lasten bivanjski
prostor. Dragica je Slovenka z dušo
in srcem. Rada pride v slovensko
družbo in pomaga, če le more, tako
v društvu kot v župniji. Vključena v
pevski zbor s svojim čudovitim sopranom veliko prispeva k ubranemu
petju. Dragica, Bog naj ti daje zdravja in moči, da boš še na mnoga leta
to, kar ti si!
Anica Zupanc
Anica se je rodila 28. avgusta 1944
v Judenburgu v Avstriji, kjer so bili
starši na začasnem delu. Ko ji je bilo
komaj deset mesecev, so se vrnili v
Celje in kmalu nato v Velenje. Tu je
Anica odraščala in tu se je leta 1965
poročila. Z možem Marjanom sta
se kmalu razveselila sina Marjana.
Mlada družina se je 1967 odselila v
bil oropan in do kraja opustošen.
To grenko doživetje je bilo usojeno
mnogim, ki so se iz begunstva vrnili
na svoje domove. Anica je odraščala
v domačem kraju. Želela je postati frizerka. Zaradi bolezenskih znamenj na koži ji je bilo izobraževanje
v to smer onemogočeno. Našla je
zaposlitev v steklarni v Hrastniku.
V lepih mladih letih je spoznala življenjskega sopotnika Borisa. Leta
1964 sta se poročila in skupaj zajadrala na ocean življenja. Rojstvo
hčerke Brede je razveselilo in popestrilo njuno življenje. Ker je mož Boris našel zaposlitev v Nemčiji, je tudi
Anica s hčerkico Bredo kmalu odšla
za njim. V Augsburgu v firmi MAN jo
je že čakalo delovno mesto, ki ji ga
je oskrbel Boris. Tu je delala vse do
upokojitve 2004. Anica in Boris sta
tesno povezana s slovensko župnijo
v Augsburgu. Dokler je zdravje služilo, sta redno prepevala v pevskem
zboru. Zadnje mesece, ko je bolezen
moža Borisa priklenila na bolniško
Krstni nastop ulmske folklorne skupine
Folkloriada v Langenauu
Slovenci imamo radi glasbo. Petje
in ples nosimo v krvi. Kjerkoli smo,
doma ali v tujini, radi zapojemo in
zaplešemo. V Nemčiji je kar nekaj
folklornih skupin, ki z rednimi vajami ohranjajo kulturo plesne umetnosti. Enkrat na leto se skupine
med seboj srečajo, izmenjajo izkustva ter se skupaj poveselijo. Letos
se je to dogajalo v soboto, 27. septembra, v Langenauu blizu Ulma.
Na folkloriadi so zaplesale skupine
iz Ulma, Essna, Stuttgarta, Augsburga in Münchna. Omenjenim slovenskim skupinam so se pridružile še portugalska folklorna skupina
„Leones“ iz Ulma, folklorna skupina
„Podgorci“ iz Slovenije ter skupina
slovenskih kurentov. Na prireditvi je
zapel tudi pevski zbor iz Augsburga
in Ulma. Domače društvo Slovenija
se je v vlogi gostitelja in organizatorja prireditve dobro izkazalo. V nadaljevanju večera je za zabavo igral
ansambel Saše Avsenika. Rajanje se
je zavleklo v zgodnje nedeljske jutranje ure.
Okrogle 70-letnice
Dragica Arlič
V nemirnem času druge svetovne
vojne, 22. julija 1944, je v vasici Dobje pri Planini privekala na svet letošnja jubilantka Dragica Arlič. Njena
70 let dolga življenjska pot je zaznamovana s trdim in marljivim delom.
Otroška leta je preživela v različnih
krajih. Prva štiri leta je bila v Dobju
pri Planini, nato v Zagorju ob Savi,
na Jesenicah in v Šentjurju pri Celju.
S šestnajstimi leti si je začela nabirati
poklicno znanje na ekonomski šoli v
Celju. Bivala je po raznih internatih
in si z občasnim delom v gostinstvu
služila denar za preživetje. Po končani ekonomski in nato tudi gostinski
šoli je našla zaposlitev v enem od
hotelov v Portorožu. Leta 1969 se
je podala v Nemčijo v Ulm. V tem
mestu jo je že čakalo vnaprej dogovorjeno delovno mesto na področju
gostinstva. Zaradi nesreče na delovnem mestu je iz zdravstvenih razlogov sprejela delo v pisarni v vlogi
knjigovodkinje. Huda prometna nesreča ji je leta 2001 močno spreme-
Slavljenka Dragica je poskrbela za bogato pogostitev.
16
70-letna Anica v sredini poleg moža Marjana
Nemčijo v Duisburg. V novi domovini se je malemu Marjanu pridružil
bratec Andreas. Po štirih letih bivanja v Duisburgu je družina zapustila ta kraj in se preselila v bližino
Kemptna. Tu si je uredila topel družinski dom. Vse do upokojitve leta
2009 je bila Anica zaposlena v firmi
Liebherr. Z možem Marjanom sta
tesno povezana s slovensko župnijo
in vedno pripravljena pomagati, ko
je to potrebno. Vsi, ki Anico poznamo, ji ob 70. rojstnem dnevu želimo,
naj jo Bog obdarja z zdravjem še na
mnoga leta!
Anica Bizjak
Vojna vihra je pognala mnogo ljudi
v begunstvo daleč od domovine.
Tako se je godilo tudi staršem naše
slavljenke. Zapustiti so morali rodno grudo. Izseljeni so bili v nemško
mesto Rudolfstadt, kjer je Anica 19.
septembra 1944 zagledala luč sveta. Po končani vojni leta 1945 se je
družina lahko vrnila na domačijo v
vas Rovišče blizu Sevnice. Dom je
posteljo, mu Anica z nadčloveškimi
močmi stoji ob strani. Na tem mestu
želimo obema potrebnega zdravja
in moči, ter da bi križ bolezni ne postal pretežak.
R. Kutin
Anica Bizjak je za seboj pustila 70 let.
NAŠA LUČ november 2014
ŽUPNIJE
BERLIN
N
a vseh treh »postojankah«
slavimo svete maše, ki so
vedno bolj obiskane - še
prav posebej v jesenskem času. Ljudje zelo radi pojejo slovenske cerkvene pesmi, še posebej so priljubljene Marijine. Večina udeležencev
gre po sv. maši v skupne prostore, kjer praznujemo godove, rojstne
dneve, se veselimo prihoda novih
članov ali pa se poslavljamo od tistih, ki za vedno odhajajo domov.
Ta navada se je prijela in se imamo
vedno znova lepo – naša skupnost
se tudi s praznovanji povezuje in
ohranja.
Še posebej so druženj veseli otroci, ki že komaj čakajo začetek vero-
uka pred prvim svetim obhajilom.
Veseli me, da smo na vseh treh župnijah vedno bolj aktivni in da nas
je vedno več.
Hvaležen župnik Dori
Slovo Aleksandre Vehovar
Anže in Dimitrij se poslavljata
Hamburg na Oktoberfestu
EVELAER – romanje 2014.
Če prav računam, je to bilo
56. romanje. Prav to – letošnjo prvo oktobrsko – rožnovensko
nedeljo se je vreme občutno »skisalo«. Drobno rosenje iz nizkih oblakov je nekoliko znižalo naše razpoloženje.
Ampak, kljub bojazni, da bo udeležba nizka, smo bili veseli sto navzočih pri romarski maši. Zbirali smo se v
spovedni kapeli romarskega središča
v Kevelaerju že ob 12. uri. Maša se je
začela ob 13h. Pred tem smo molili rožni venec, zapeli Kraljica venca
rožnega in Angel Gospodov. Med
mašo, ki sem jo vodil kar domači župnik Lojze, je bilo zares lepo ljudsko
petje pod vodstvom organistke Danice Ban. Petje pa je obogatil moški
kvartet zbora Slovenski cvet, ki letos
ni mogel biti navzoč v celoti.
Po maši smo se zopet zbrali ob
bližnjem parkirišču, kjer so nekatere
gostoljubne faranke pripravile bogato pogostitev sanjskih narezkov. Prav
za ta čas »smo si naročili« vreme brez
dežja. Imeli smo se lepo, prijetno, veselo, čeprav nas je bilo precej manj
kot prejšnja leta. Slabše vreme pač.
Vsako romanje nas povezuje. V
cerkvi smo bili iz škofij Essen, Münster, Köln in Aachen, pogrešali smo
farane iz nadškofije Paderborn.
Kar smo doživeli in slišali ob našem romanju – naj se nadaljuje skozi
vseh naslednjih 12 mesecev ob naših mašah v posameznih skupnostih
v naših petih nadškofijah. Tudi letos
smo doživeli, da je praznik našega
romanja zares poseben dan za vse
nas. Kdor ni mogel ali se zaenkrat ni
ESSEN
K
Naš predsednik Anton Bačovnik praznuje.
Dveletna Tereza-Katarina v Kevelaerju spodbuja župnika Lojzeta.
Slavljenka Nežika Blatnik
november 2014 NAŠA LUČ
Del romarjev v spovedni kapeli v Kevelaerju
17
ŽUPNIJE
Ob župniku naš vrli fotograf in urednik spletne strani Ivo Šuster (70 let) s soprogo Mirico
odločil, da bi bil z nami, naj se nam
prihodnje leto pridruži.
Med romarsko mašo smo molili za
vse naše farane. V božji ljubezni nas
je bilo navzočih veliko več, kot nas je
bilo pri romarski maši.
Več fotografij si lahko ogledate na
naši spletni strani www.slomisija-essen.de. Za našo spletno stran skrbi
naš prizadevni 70-letnik gospod Ivo
Šuster, ki je tudi naš glavni fotograf.
Slike v tej številki pa nam je posredovala gospa Danica Dyllong. Lepo
je imeti v skupnosti takšne ljudi!
župnije. Ker že desetletje in več živi
v vzhodnem delu Evrope, se je pri
nagovorih naslanjal predvsem na
rusko pravoslavno duhovnost.
V priseljevanju in odseljevanju naših ljudi v župniji je kar živahno; tedensko se nekaj deset ljudi priseli,
preseli na drug naslov znotraj župnije ali pa odseli iz župnije. Nekateri pa
se tudi odpovedo pripadnosti katoliški Cerkvi ali celo iz nje izstopijo. Ob
koncu avgusta pa nas je razveselila
petčlanska družina Veršnik-Čemas
iz Mengša, ki se je naselila v Frankfurtu in je takoj prvi dan po prihodu že prišla k naši nedeljski maši. Še
ESSEN – Vabilo na martinovanje. V nedeljo, 9. novembra, bomo
po maši imeli srečanje v dvorani ob
cerkvi. Martinovanje je ena od naših redkih prireditev, ki so še ostale
v Altenessnu. Lepo vabljeni, saj je
družabnost vedno prijetna.
Preden odidem na našo jesensko
pastoralno konferenco – za to številko Naše luči pošiljam prisrčen pozdrav našim faranom in tudi drugim
bralkam in bralcem.
Lojze Rajk – župnik v Essnu
Družina Veršnik Čemas
Po romarski maši še romarska malica v Kevelaerju
FRANKFURT
Ž
e v začetku septembra (nekoliko prej kot prejšnja leta)
so bile v Tinjah na Koroškem
duhovne vaje za slovenske duhovnike. Večina jih je prišla iz Slovenije,
nekaj s Tržaškega, pa tudi dva od
evropskih izseljenskih sva bila med
njimi. Vodil jih je apostolski nuncij v
Rusiji nadškof dr. Ivan Jurkovič, ki ga
nekoliko poznamo tudi v Frankfurtu. Pred desetimi leti je vodil slavje
ob štiridesetletnici naše frankfurtske
Udeleženci ob zaključku duhovnih vaj v Tinjah
18
toliko bolj je razveseljivo, da se je
gospa Nina (zaposlena je na Evropski centralni banki) sama ponudila,
da bo naše petje pri maši spremljala
z igranjem na orgle. Pridno pa ji pri
tem pomaga hčerka Lara, medtem
ko Aljaž in Zala zaenkrat ostajata v
klopi z očetom Danijelom.
Ni ravno veliko ljudi, ki bi se za
stalno preselili nazaj v domovino.
Še manj pa jih je, ki bi to svojo preselitev sporočili tudi župniji. Večina
namreč obdrži svoj tukajšnji naslov
in tako velikokrat ni jasno, ali so še
v naši župniji ali ne. Oktobra sta se
dokončno vrnila v domovino, na Ig,
Ivanka in Peter Likovič iz Frankfur-
MANNHEIM
K
rst v Schwarzwaldu – Saj poznate tisti rak, ki pravi, da bo
otrok, ki pri krstu joče, dober
Ivanka in Peter Likovič
ta. Zanimivo je, da se je njuna hčerka Petra že pred desetletjem odločila za tak korak. Želimo jima seveda,
naj bodo dnevi in leta v domovini
lepi in prijetni.
Konec avgusta je umrl v 64. letu starosti Marjan Vinetič iz Obertshausna, rojen pa je bil v Ribnici pri
Mokricah. Spominjajamo se pokojnih pri maši in z molitvami ter dobrimi deli. Naj počivajo v miru!
Ko grem občasno na sprehod v
bližnji gozd v Oberradu, grem običajno tudi po Gozdnem pokopališču.
Takoj na začetku je dvoje vojaških
pokopališč, drugo ob drugem sta, le
ozek pas s potjo in drevjem je vmes.
Prvo je nizozemsko s padlimi vojaki
v drugi svetovni vojni v Frankfurtu
in okolici, drugo, nekaj večje, pa je
nemško, kjer so pokopani večinoma
vojaki, pa tudi nekaj civilistov je med
njimi. Stali so si na nasprotni strani,
eni zmagovalci, drugi poraženci. Toda pokopani so skupaj, drug ob drugem. In ob tem pogledu mi misel zaplava v naše slovenske razmere: kdaj
vendar bodo slovenski »zmagovalci«
toliko dozoreli, da bo slovenska Antigona lahko pokopala svojega brata,
in to celo na skupnem pokopališču
vseh žrtev vojne.
rem
pevec. Elija Golob sicer ni jokal, a
upamo, da bo vseeno dober pevec,
saj je petje v njihovi družini tradicija. Pri krstnem obredu pa se je Elija
Bo Elija morda nekoč župnik?
NAŠA LUČ november 2014
ŽUPNIJE
izkazal z nečim drugim, kar bi lahko tudi kaj pomenilo. Med krstnim
obredom je namreč z obema rokama
zagrabil slovensko obredno knjigo
in jo vlekel k sebi, medtem ko je župnik Janez bral iz nemške. Njegova
mama Monika se je ustrašila, da jo
bo župniku izpulil iz rok in je knjigo
zadržala, župnik pa je pripomnil, da
mogoče to pomeni, da bo Elija nekoč
župnik ali pa doktor, če ima že tako
majhen rad knjige, posebno obredne. Da bo zvedav tudi v bodoče,
lahko sodimo po njegovi petletni sestrici Sveji, ki je tudi zvedava (po domače rečemo »brihtna«) in neboječa.
in igralniško mesto Baden Baden.
Milka in Ivan sta že več kot pol stoletja v Nemčiji. Na začetku sta živela
v Oberbrändu v visokem Schwarzwaldu, kjer sta se pred petdesetimi
leti poročila, zdaj pa že dolgo živita v dolini v svoji hiši v Sulzbachu.
Zaradi hude Milkine bolezni nista
mogla priti k zlati poroki v cerkev,
a je za zlato poroko Ivan Milko lepo
oblekel, poskrbel za sveče in križ na
mizi in povabil nemškega in slovenskega župnika k njim na dom. Nemški župnik Matthias je prebral berilo,
slovenski župnik Janez pa je opravil
obred zlate poroke. Milka sicer ni
Zbrani ob krstu Elija Goloba
Še se nam obetajo nove ministrantke in ministranti v Schwarzwaldu!
Pri krstnem obredu se je zbralo
kar precej sorodnikov in znancev.
Iz Slovenije so prišli Monikini starši,
Elijeva dedek in babica, za obsežno
Golobovo sorodstvo pa je bila pot
precej krajša, saj v večini živijo le
kakih petnajst kilometrov narazen,
čeprav se tudi veliko daljše poti ne
ustrašijo, kadarkoli gre za kaj pomembnega.
Zlata poroka Milke in Ivana Vončina je bila v Sulzbachu pri mestecu
Gaggenau. To je tam, kjer na cesti vidite večino mercedesov, saj je
tam ena od Mercedesovih tovarn.
Bolj znano pa je v bližini letoviško
mogla ničesar spregovoriti, a ko jo
je Ivan prijel za roko, jo je tudi ona
stisnila. To je bil edini način, s katerim je lahko pokazala, kaj ji pomeni
Ivanova ljubezen in pomoč. Kako
skrben in zvest mož je Ivan, se najbolje vidi iz njegove skrbi za Milko,
ko je zadnja leta ne samo priklenjena na voziček, ampak tudi potrebna
pomoči pri hranjenju. To si je Ivan
pridržal zase, čeprav mu sicer pri negi Milke pomaga pomočnica.
Milki in Ivanu vsi čestitamo za
zlati jubilej, želimo čim več zdravja
in obenem izrekamo priznanje in
občudovanje za njuno medsebojno
zvestobo in požrtvovalnost.
Janez Modic
MÜNCHEN
Ž
upnijski svet je v začetku oktobra opravil svojo četrto sejo. Teme pogovorov so segle
preko ocen dogodkov in dejavnosti
preteklega obdobja: filmski večer,
župnijski izlet, srečanja za senjorje,
sodelavci šole 14/15, ... do načrtov in nalog v prihodnjih mesecih.
Vsekakor se želimo pridružiti slavju
krajevne Cerkve za dan škofijskega
zavetnika Korbinijana in dobro pripraviti adventno duhovno obnovo.
Več dela nam bo dala priprava 70letnice obstoja naše župnije naslednje leto. To moramo nartovati že
sedaj. Tudi 100. obletnice začetka 1.
svetovne vojne se še nismo primerno spomnili, zato bomo povabili na
literarni večer go. Marjeto Žebovec,
ki je izdala štiri knjige o sledovih te
tragedije v slovenskem leposlovju.
Prav tako farani želijo zvedeti več
konkretnih podatkov o krutih dogodkih po drugi svetovni vojni pri
nas, ki razdvajajo slovensko javnost
do danes. Povabili bomo poznavalca Jožeta Možino, ki pride med nas
sredi novembra.
Z zanimanjem smo sprejeli tudi prva poročila o delu na sinodi
o družini v Rimu. Člani župnijskega sveta menijo, da je treba teme
o družini postaviti bolj v ospredje
oznanjevanja in življenja v župniji.
Obravnavali pa so tudi več sprotnih
zadev v župnijski skupnosti, kot je
sodelovanje pri liturgiji, priprava delavnice adventnih venčkov in druge
dejavnosti.
Župnijska šola. Presenetili so nas
starši pri vpisu v slovensko šolo. Priglasili so precej več otrok k pouku
kot lansko šolsko leto. Trideset otrok
je vpisanih za tekoče šolsko leto: 14
predšolskih je v vrtcu, v šoli pa 16
učencev. Med njimi je nekaj takih,
ki se s slovenskim jezikom še niso
povsem sprijateljili. pa to ravno želijo doseči v naši šoli. Upamo, da bo
naše sodelovanje uspešno.
INGOLSTADT
Nürnberg. V petek, 1. avgusta, je po
dolgi in težki bolezni za vedno zaprl
STUTTGART
Začetek novega šolskega in veroučnega leta
naši župniji smo začeli z novim šolskim letom 20142015, kjer se mesečno srečujemo in ustvarjamo v naših
delavnicah. Poudarek je na slovenskem jeziku, pa naj bo to pri molitvi ali pesmih ali recitacijah, ki se
jih učijo otroci, ki obiskujejo našo
V
Zlata poroka zakoncev Vončina
november 2014 NAŠA LUČ
Pokojni Alojz Vajdl
svoje oči ter odšel po plačilo k nebeškemu Očetu pokojni Alojz Vajdl.
Rodil se je v hudih časih na začetku druge svetovne vojne, 18. junija
1942 pri Žganku v Belih Vodah mami Elizabeti in očetu Antonu Vajdlu.
Alojz je bil osmi in najmlajši otrok v
družini. Že v svojem ranem otroštvu
je moral okusiti grozote, nasilje in
pomanjkanje vojnega časa. Kasneje so ga takratne razmere prisilile,
da se je čimprej zaposlil. Svojo prvo
službo je našel v tovarni usnja v Šoštanju. Kot odrasel fant, poln želja in
ciljev, si je v sosednjem kraju izbral
za svojo izvoljenko mlado prikupno
dekle Vido Vrabič iz Lepe Njive. Leta
1968 sta sklenila zakonsko zvezo.
Njun skupni dom so kmalu z otroško radostjo in jokom obogatili trije otroci, hčerki Andreja in Zdenka
ter sin Miran. Hrepenenje po boljši
prihodnosti in skrb za družino sta
ga nagnili, da je leta 1970 zapustil
domovino in se odpravil v Nemčijo,
kamor so se leto kasneje preselili še
vsi ostali družinski člani. Nürnberg
je postal njihov drugi dom. Tu je pokojni opravljal svojo službo do svoje
upokojitve leta 1999, ko so se začeli
pojavljati prvi znaki neozdravljive
bolezni. V najtežjih trenutkih te življenjske preizkušnje mu je požrtvovalno stala ob strani žena Vida z
otroki. Od pokojnega so se poslovili
njegovi najdražji, sorodniki in zanci
v petek, 8. avgusta, na domačem
pokopališču v Belih Vodah. Naj počiva v miru!
župnijski sodelavci
slovensko šolo in verouk. Pogovor
v slovenskem jeziku je še kako pomemben za ta mladi rod, ki sedaj
odrašča v tem nemškem področju,
kajti slovenski jezik je neprecenljivo
bogastvo, ki se ga ne sme izgubiti,
ker je ključ do zveličavne narodove omike, pravi blaženi Anton Martin Slomšek. Slovenska identiteta se
najprej pokaže v ljubezni do slovenskega jezika, slovenske kulture in
ljubezni do Cerkve, kjer nas Jezus
19
ŽUPNIJE
Začetek novega šolskega leta 2014-2015
Blagoslov novega avtomobila
Kristus vsakič zbira okrog svojega oltarja. Zato je
še kako pomembno, da se slovenske družine srečujejo ne samo v sobotni šoli, ampak tudi pri svetih mašah, ki so na razpolago vsako nedeljo. Kajti
ljubezen do domovine Slovenije in ljubezen do
katoliške Cerkve gresta z roko v roki.
moč in veselje do življenja in dela in življenjskih
preizkušenj.
Blagoslov avtomobila
V naši podružnici v Schwäbisch Gmündu smo
imeli poseben dogodek po končani sveti maši,
namreč blagoslov novega avtomobila gospe Monike Latin. Danes si življenja brez avtomobila ne
moremo več predstavljati. Kadar pa smo na vožnji, smo vedno v nevarnosti, da se nam kaj pripeti. Vožnja od nas zahteva veliko previdnosti in
zmernosti. Zato smo v veliki meri ljudje odvisni
od božjega blagoslova, ki nas spremlja na naših
poteh življenja in priprošnje naših nebeških zavetnikov. V ta namen smo opravili blagoslov novega
avtomobila gospe Monike Latin, naj bo na priprošnjo svetega Krištofa in nebeške Matere Marije
blagoslovljen in varen vsak kilometer vožnje. Naj
bo vožnja varna in lepa, brez nezgod in drugih
nevšečnosti.
in kjer je njegov kraj počitka in življenja. Človek
mora imeti dom, kajti brez doma je človek kot
popotnik brez stalnega mesta. Še lepše pa je, če
se človek zaveda, da je vse, kar ima, dar dobrega
Boga. V ta namen nas je gospa Ivanka Lettig iz
Schwäbisch Gmünda povabila na blagoslov njenega novega stanovanja. Besedilo iz obrednika
o blagoslovu hiše ali stanovanja pravi, naj se človek zaveda svoje veličine, ki mu jo je dal Bog in
naj prosi za blagoslov, ki osrečuje človeško srce
in ga dviga na višji nivo življenja. Po branju božje
besede in izrečenih prošnjah smo skupaj molili
najlepšo krščansko molitev in nato je sledil blagoslov. Vsi navzoči samo bili veseli tega dogodka
in takšni trenutki še dodatno povežejo naše ljudi
v skupnost, ki je lepa, saj drug drugega podpirajo
in se veselijo ob lepih trenutkih.
Blagoslov stanovanja
Vsak človek potrebuje za lepo in dostojno življenje streho nad glavo, kjer se počuti varno in dobro
Naša slavljenka
40-letnico življenja je praznovala Tatjana Holzmann in ob tej priložnosti smo ji pripravili presenečenje na koncu svete maše v Stuttgartu. Tatjana je preprosta ženska z velikim srcem in globoko
vero v Jezusa Kristusa. Vsako nedeljo je navzoča
pri svetih mašah v Stuttgartu ali Esslingenu, kjer
bere božjo besedo, prošnje, skrbi za verski časopis
in aktivno sodeluje tudi na kulturnih prireditvah.
Karkoli jo človek prosi, vedno priskoči na pomoč
in s svojo dobro voljo prinaša dobro razpoloženje
v našo skupnost. Ob njenem življenjskem jubileju
ji vsi skupaj iz srca voščimo vse najboljše in naj
ji dobri Bog na priprošnjo Matere Marije, kateri
se Tatjana zelo rada priporoča, nakloni še veliko
zdravih, srečnih in zadovoljnih let. Tatjana, Bog
te živi.
Župnik Aleš Kalamar
Naši rojaki v Pfullingenu
Blagoslov stanovanja pri gospe Ivanki Lettig
Naša slavljenka Tatjana Holzmann
Vadstena 1974 - 2014
etos je bilo za slovensko skupnost na Švedskem izredno leto, visok jubilej, 40 let, kar
rojaki z vse Švedske nepretrgoma romajo za
binkošti k sv. Brigiti Švedski. Vseslovensko romanje in srečanje Slovencev v Vadsteni ima duhovni,
narodno kulturni in povezovalni pomen. Verjetno
bi lahko rekli še kaj o tem tako pomembnem dogodku za rojake na Švedskem.
Priprave na srečanje so se začele ža kar precej pred pomembnim dogodkom. Veliko je bilo
pisarniških opravil, dopisovanj, telefoniranja in
vsega ostalega, kar gre k takšnim dogodkom. Dobiti en dober ansambel, ki je pod ugodno ceno
pripravljen priti med rojake v Vadsteno, to ni tako
enostavno. Letos je bila izbira s pomočjo Izseljenskega društva Slovenija v svetu izredno uspešna.
Ansambel Zarja iz Tržiča je perfektno opravil svojo nalogo in predvsem poslanstvo med rojaki v
Vadsteni. Druga skrb je dvorana in vse, kar njej
pritiče, da se romarji v njej prijetno počutijo. Roža in Vinko Tomažič sta ponovno prevzela to skrb
in jo z veseljem in odgovornostjo opravila. Tako
je bil slovenski dušni pastir vsaj malo razbreme-
njen. Misijski pastoralni svet ima vsa ta leta veliko
odgovornost, da ljudje niso lačni in žejni ter da je
dvorana lepo pripravljena, da je lepo postreženo,
da se rojaki dobro počutijo. Štiri družine so vseeno premalo za tako množico ljudi v Vadsteni. Zato
jim pomagajo rojaki iz Göteborga, kakor tudi še
od drugod. Tombola je tudi eden od dogodkov,
ki spadajo k temu srečanju. Darovi so vselej namenjeni za pomoč nekomu, ki je v stiski. Rojaki iz
Köpinga pod vodstvom predsednika SKD Simon
Gregorčič vselej radi in velikodušno pomagajo, da
je tudi ta del srečanja zanimiv. Tombole so vselej
bogate in razveselijo rojake, celo iz domovine, ki
se pridružijo romarjem s Švedske.
Rojaki z različnih krajev organizirajo prevoz
romarjev z avtobusom ali kombiji. Največ pa jih
seveda priroma z osebnimi avtomobili. Tisti dan
je bil ponovno slovenski. Tako je bilo tudi letos.
Pa ne samo slovenski, saj je med rojake prišel tu-
Naši rojaki v Pfullingenu
Naša podružnica v Pfullingenu že od samega začetka, odkar so prišli slovenski duhovniki v našo
župnijo, predstavlja pomembno pastoralno postojanko za naše rojakinje in rojake v zvezni deželi
Baden Württemberg.
V tej podružnici so naši rojaki in rojakinje zelo
zavedni slovenski državljani in verniki, saj že desetletja zavzeto obiskujejo svete maše in kulturne
prireditve. Mnogi izmed njih so prišli v Nemčijo
že pred petdesetimi leti in so ves čas ostali pokončni Slovenci, ki niso pozabili korenin svojih
prednikov. Slovenski duhovniki so jim bili pri tem
v veliko pomoč in oporo, saj so jih bodrili in jih še
bodrimo, naj ljubijo Cerkev in Jezusa Kristusa ter
slovensko pisano besedo. Srce našega zbiranja je
sveta maša vsak mesec in od tod črpajo naši ljudje
Š V E D S K A
L
20
Narodne noše so povzdignile jubilejno romanje Slovencev v
Vadsteni.
NAŠA LUČ november 2014
ŽUPNIJE
Zahvala rektorja SKM predsedniku Slovenske zveze in vodji
tombole Alojzu Macuhu
Rojaki iz Malmöja se poslavljajo in odhajajo na najdaljšo pot.
kajšnji ordinarij škof Anders Arborelis, ki je vodil
slovesno somaševanje za binkošti.
Škof Anders Arborelis je na začetku pridige pozdravil Slovence z besedani: bratje in sestre po
slovensko, potem pa je nadaljeval svoj slavnostni
nagovor z mislimi o Sv. Duhu, o binkoštnem čudežu, ki nam pomaga, da se vsi, kljub različnim kulturam, tradicijam, socialnim ozadjem razumemo
med seboj. Drug drugega razumemo s pomočjo
vere, upanja in ljubezni. Spomnil je vse navzoče,
da je Sv. Duh tisti, ki vodi Cerkev, ki je na binkošti
bila po Sv. Duhu tudi rojena. Čeprav smo različni,
različno mislimo, gremo različno pot, je vendar
Sv. Duh tisti, ki nam pomaga razumeti, da smo
vsi božje ljudstvo, ki je na romanju proti večnosti.
Škof Anders se je zahvalil vsem slovenskim romarjem, ki že 40 let romajo k sv. Brigiti Švedski v
Vadsteno, da bi jo prosili za pomoč, za blagoslov,
da bi živeli kot katoličani. To seveda ni lahko, saj
prihajajo ljudje iz dežel, kjer je povsod veliko cerkva. A tukaj na Švedskem ni lahko najti cerkve za
bogoslužje. Zahvalil se je Švedski protestantski
cerkvi in navzočemu pastorju Torbjörnu Ahlundu,
pastorju cerkve sv. Brigite Švedske v Vadsteni, da
morejo katoličani, ne samo v Vadsteni, ampak na
približno sto mestih na Švedskem najeti cerkve in
pripadajoče lokale za bogoslužje in srečanja po
sv. maši, kar je znamenje ekumenskega sodelovanja.
Škof Anders je v luči binkoštnega dogodka povabil romarje, da mislijo na vse tiste, ki trpijo, ki
so preganjani zaradi zvestobe Kristusu in njegovi
Cerkvi. Molimo za njih, je povabil škof Anders, še
posebej za vse, ki so v severnem delu Bosne in
Hercegovine, Srbije in vzhodne Hrvaške bili prizadeti v katastrofalni povodnji.
Duh živi v telesu človeka, pravi apostol Pavel,
saj je od krsta naprej človeško telo tempelj Svetega Duha. Zato je pomembno, da poslušamo, kaj
nam Duh govori, da bi živeli življenje, ki je slično
Jezusovemu življenju, da mislimo, govorimo, storimo, kot je to storil Jezus sam.
Bog sam želi, da bi v svet ponesli ljubezen, dobroto in resnico, kot nam jo je Jezus podaril. Mi
smo božje orodje, s pomočjo katerega Bog želi z
november 2014 NAŠA LUČ
našo pomočjo razširiti evangelij in resnico v okolico, kjer živimo. Potem je škof Anders prvoobhajanca Erika in Emo nagovoril nekako tako: da bi
Jezus, ki je navzoč v sveti evharistiji, prišel k njima
z vso ljubeznijo in milostjo. Jezus želi, da govorimo z njegovimi besedami, da mislimo z njegovimi mislimi, da bi bili sveti, kot je Bog svet, da bi živeli v luči vere, upanja in ljubezni, ki se uresničuje
v pomoči, v služenju bližnjemu.
Škof Anders je med drugim tudi spomnil vse
navzoče na s. Theresio, ki je dolga leta kuhala juho, tudi za slovenske romarje in sedaj leži obolela
za rakom. Čeprav veliko trpi, izžareva neko posebno veselje, neko posebno vero. Sestra Theresia je
škofu Andersu naročila: pozdravite slovenske romarje in jim recite takole: ne morem več pripraviti
juhe. Bom pa molila zanje in zanje žrtvovala svoje
trpljenje.
Vadstena je predpodoba nebeškega sijaja. Tam
nas čaka veliko večje veselje. Veselimo se danes
prihoda Sv. Duha in obdaritve z njegovimi darovi,
da bi bili njegovi učenci, ki se bodo nekoč v nebesih veselili ter Boga slavili.
S temi mislimi je škof Anders zaključil slavnostni nagovor. Med sveto mašo je bilo ljudsko petje, ki ga je na orglah spremljala organistka Jožica
Javornik iz Slovenije. Po sv. maši so možje vzeli
bandera in ko so romarji zapustili cerkev, je sledil
skupni posnetek in nato procesija do slovenske
lipe ter nato v cerkev sv. Brigite. Tam so bile lepo
odpete litanije Matere božje z odpevi. Temu je
sledila posvetitev slovenskega naroda. Na koncu
bogoslužja, pri katerem je sodeloval tudi Martin
Retelj, slovenski dušni pastir iz Frankfurta, je škof
Anders vse blagoslovil. Po blagoslovu je po mogočni cerkvi zadonela Marija, skoz življenje. Nato
je sledila krajša počastitev relikvij sv. Brigite, tiha
zahvalna in prošnja molitev ter odhod k sestram.
Tam je sledilo prijetno druženje, juha in kranjske klobase, kakor tudi veselo rajanje, za kar so
poskrbeli člani ansambla Zarja.
Slovenski rojaki so praznovanje nadaljevali v
Birgitta salen, kjer je bil najprej krajši kulturni program in po njem je sledilo rajanje do poznih večernih ur. Vzdušje je bilo enkratno.
Slovenski dušni pastir se zahvaljuje vsem, ki so
pomagali pri organizaciji tudi letošnjega, jubilejnega romanja in srečanja Slovencev v Vadsteni.
Hvala še posebej Uradu za Slovence v zamejstvu
in po svetu in Slovenski zvezi na Švedskem za denarno pomoč. Brez vsega tega ne bi mogli izvesti
tega tako pomembnega dogodka. Hvala vsem
šoferjem oziroma vsem, ki so iz Göteborga, iz Malmöja, iz Stockholma in Köpinga pripeljali romarje
v Vadsteno. Jože, Ivanka, Danni, Živko, Alojz in vsi
ostali šoferji, naj vam sv. Brigita izprosi, da boste
vselej srečno potovali. Hvala Misijskemu pastoralnemu svetu in vsem, ki ste pomagali v dvorani, da
so stvari zares lepo potekale in so bili ljudje zelo
zadovoljni. Hvala vsem romarjem, ki vsa leta neutrudno prihajate v Vadsteno. Četudi čisto sami,
kot npr. naš zvesti Janez Zbašnik iz Olofströma ter
Janez in Marinka Stražar.
Dragi romarji, Bog vas živi še na mnoga, blaga
leta. Naslednje generacije pa se zbudite prej, preden bo prepozno glede slovenstva na Švedskem.
Dobrodošli v Vadsteni meseca maja 2015!
Dogodki na Švedskem, vredni spomina
Pokojna Margareta Bukovec je bila rojena 15.
junija 1940 v družini enajstih sester in bratov.
Danes živijo le še štirje bratje. Ob koncu svojih
najstniških let je dobila sina Nacija. Še zelo mlada
se je zaposlila v tovarni koles Rog v Ljubljani, kjer
je delala 13 let. V tistem času ji ni bilo lahko, vendar je rada delala in se je prijetno počutila med
svojimi delovnimi kolegi. Ker je bila vedno vesele
narave, je hitro našla prijatelje oziroma prijateljice. Po službi so se zbrali in šli na kavo. S prijateljicami je rada tudi prepevala. V tem času je srečala
in spoznala svojega moža Adolfa, s katerim sta se
tudi poročila. Civilna poroka je bila 31. decembra
1966, cerkvena pa je bila že v novem letu 1967,
in to na samo novo leto. Najprej se jima je rodila
Nataša in s komaj tri mesece starim dojenčkom
sta šla na pot na Švedsko. Potovanje je bilo v izredno hladni zimi zelo težko in zahtevno, vendar
je družina srečno prispela do cilja. Na Švedskem
se je Adolf kmalu zaposlil in družinici služil kruh,
mama Margareta pa je pazila Natašo. Naslednja
se je 13 mesecev po prihodu na Švedsko rodila
Dragica. Za njo je tri leta in pol kasneje privekala
na svet še Helena.
Mama Margareta je ves čas delala v isti tovarni v
Kährs vse do pokoja. Vsako leto so šli na zasluženi
dopust v Slovenijo in na Hrvaško. V njeni domovini, v njenem rojstnem kraju, ki je čisto blizu slovenske meje, so srečali vnuke Filipa in Petra, sina
Nacija in njegovo ženo Marijo. Na Švedskem sta
se vselej veselila druženja z vnukinjami in vnuki:
Mikaelo, Petro, Emmo, Jonatanom in Jakobom.
Margareta je imela rada tudi svoje zete, može
svojih hčera: Milana, Lasseja in Jimmieja. Večkrat
na teden so se družili s prijatelji in so med drugim
tudi radi kartali, največkrat tarok. Zelo se je veselila in je tudi uživala, kadar so s prijatelji uspeli iti v
toplice v Lendavo, kjer so v bazenih nabirali zdravje. Skoraj vedno, ko je šla v mesto, je srečala koga
znanih in si je vselej vzela čas za pogovor z ljudmi.
Rada je pomagala paziti vnuke, nikdar ni nikogar
svojih zavrnila za potrebno pomoč. Kadar je kdo
kaj potreboval, je vselej rada pomagala. Pri Margareti in Adolfu so bili vsi vselej dobrodošli. Vsako 5. nedeljo je zbrala vso svojo veliko družino in
so šli k slovenski maši. Po sv. maši so običajno vsi
navzoči skupaj večerjali. Enkrat pri eni, drugič pri
drugi slovenski družini. Margareta je imela vselej
pripravljen zvrhan koš smeha. Vse to bo sedaj njenim najdražjim kakor tudi njenim prijateljem še
kako manjkalo. Njeni domači in vsi njeni prijatelji
jo bodo za vedno ohranili v svojih srcih.
Draga naša Margareta, hvala vam za vso pričevanje za Kristusa. Z vašo ponižno ljubeznijo ste
čudovito povezovali svojo veliko družino. Obenem pa ste znali z vašim nasmehom in dobro
voljo vselej nagovoriti našo slovensko skupnost,
da so se radi zbrali pri slovenski sv. maši v Nybro.
S svojo pokončno držo, zvestobo svojim dragim,
kakor tudi Kristusu, ste utrjevali v rednem prejemanju zakramentov, z vašim lepim in zavzetim
sodelovanjem pri bogoslužju, kjer ste tudi tako
Margareta Bukovec iz Nybra
21
ŽUPNIJE
radi prepevali drage vam slovenske pesmi. Zato slovenskemu dušnemu pastirju ni bilo težko
vzeti poti pod noge in vas obiskati v bolnišnici v
Kalmarju, ki je od Göteborga oddaljen okoli 340
kilometrov, kjer je v bolniški sobi daroval sv. mašo
s prošnjo za zdravje in kjer ste s tako hvaležnostjo
sprejeli sv. obhajilo, moč z višave, za vdano prenašanje trpljenja.
Hvala Bogu, ki je bil vaša življenjska opora. Bogu hvala za vse vaše domače, ki so vam stregli in
zadnje mesece lajšali trpljenje. Hvala vsem, ki so
se od blizu in daleč zbrali na zadnjem slovesu v
pokopališki kapeli v Nybro, kjer se je za vas darovala sv. maša zadušnica za zaslužen mir in pokoj.
Počivajte v miru! Margareta, hvala vam za čudovit zgled kristjana in plemenitega človeka ter za
povezovalko naših rojakov v Nybro, posebej pri
slovenski sv. maši!
Slovo od pokojnega Slobodana Milohanića je
bilo v sredo, 18. junija, v kapeli v Ängelholmu. Ob
ženi in sinu pokojnega so se zbrali rojaki, sosedje,
sodelavci in prijatelji, da se še zadnjič poslovijo od
Slobodana, ki ga je smrt presenetila na počivališču Lom v Sloveniji, ko se je vračal iz rodne Istre
nazaj na Švedsko med svoje drage domače.
Slobodan je bil rojen v vasi Rapavél v Istri v času druge svetovne vojne. Že kot mlad je zelo rad
bral knjige. Ker so bili takrat časi težki, elektrika
draga, se je skrival pred očetom in bral ponoči. To
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
I N
Slovo od Slobodana Milohanića iz Ängeholma 18. junija 2014
mu je pomagalo, da je šolo končal z najboljšimi
ocenami. Predvsem ga je zanimala tehnika in že v
tem času je v vasi svojim rojakom popravljal ure.
Vojaščino je odslužil v Srbiji, prvič daleč od doma.
Zanimal se je za letenje. Zato je začel z učenjem
le-tega, vendar ga je starejši brat pregovoril, da
je zapustil s tem tudi stari komunistični režim. Iz
nekdanje juge je hotel pobegniti, prvič neuspešno in ga je stalo ječe. Ponovno s pomočjo starejšega brata mu je v drugo uspelo pobegniti in
zapustiti diktatorski režim. Uspelo mu je prebegniti v Italijo, kjer je bilo tudi težko. Razmišljal je o
Avstraliji, a so ga ljudje iz švedskega Volva iz Olofströma nagovorili, da se je podal na sever Evrope. Tam je trdo delal in se učil švedskega jezika.
Ker je imel probleme z zdravjem, si je iskal drugo
primerno delo. To ga je pripeljalo v Helsingborg
v AGA. Tam je srečal svojo življenjsko družico Leno. Kmalu se jima je rodil sin Peter. Slobodan je
bil nanj zelo ponosen. Rad je imel naravo in še
posebej ribarjenje. Z ženo Leno sta imela veliko
takšnih ribiških dopustov.
V življenju je želel narediti še nekaj več. Po trdem delu je po večerih študiral za inženirja tehnike, kar je tudi uspešno končal. Izobrazba mu
je pomagala, da je dobil delo kot konstruktor pri
Findusu, kjer je za podjetje naredil več izumov, ki
jih je patentiral. Pot ga je vodila velikokrat zaradi
tega po vsej Evropi in tudi v ZDA.
Pozneje je študiral še za kapitana, da bi vozil
vsaj eno majhno ladjico, ki bi si jo doma v Istri
sam zgradil. Rad je kuhal in vesel je bil, ko je mogel s svojega vrta uporabiti zelenjavo, ki sta jo z
Leno sama pridelala. Ljudje so ga poznali kot veselega, pozitivnega človeka, ki se je rad zavzel za
druge ljudi.
Naj Slobodan, ki je bil povezan tudi z našimi
rojaki v Helsingborgu, v tuji zemlji mirno počiva.
Po dveh težkih, a lepih dnevih slovesa od pokojne Margarete in Slobodana, ko je slovenski dušni
pastir prevozil pot od Göteborga do Nybra, skoraj
čisto na vzhodu Švedske ter se drugi dan podal
čisto na zahod, cca 200 km južno od mesta, kjer
živi, ko se je števec obrnil čez 900 kilometrov, se
je s hvaležnostjo v srcu Bogu zahvaljeval za srečno pot in za vsa lepa srečanja in dva slovesa od
dragih rajnih. V Gospodu je moč in tolažba in tega
želi vsem, ki so se poslovili od dragih rajnih.
vaš Zvone Podvinski
V O R A R L B E R G
Romanje Slovencev v Einsiedeln
N
a sončno nedeljo, 28. septembra, so se
Slovenci, živeči v Švici, Liechtensteinu in
Vorarlbergu zbrali v Einsiedelnu. Tamkajšnje mogočno svetišče hrani milostno podobo
Marije, ki je že 46. po vrsti zbrala rojake, da se
okrepijo. Z molitvijo križevega pota in možnostjo
spovedi so se pripravili na obhajanje mašne daritve, ki jo je z zborom duhovnikov daroval kardinal
dr. Franc Rode. V homiliji je poudaril, da vera ni
nekaj postranskega, temveč je tista, ki najgloblje
oblikuje človeka. Izkušnja nas uči, da nas gmotne
dobrine ne potešijo v naših najglobljih pričakovanjih. Politika, znanost, tehnika, gospodarstvo,
vse kar je zgolj materialno, nas ne more povsem
izpolniti. Nemir v nas ostaja, iskanje še naprej traja. Človekovo srce namreč meri v neskončno, kjer
nas Bog išče. Tako nam govori po preroku Izaiju:
Moj si! Dragocen si v mojih očeh. Spoštujem te in
te ljubim. Odgovor na to božjo Ljubezen je vera,
ki nam omogoča, da je naše bivanje barvito, globoko, polno smisla, radosti in upanja. To storimo v
trenutkih, ko premagamo svojo samozadostnost
in se v skupnosti vernih odpremo svojemu bližnjemu. To nas bo povezalo v vsem, kar najgloblje
oblikuje našo identiteto: naše korenine v slovenskem narodu in v Kristusovem oznanilu.
Ubrano prepevanje mladinskega zbora iz župnije Ljubljana-Vič je dalo slovesnosti poseben pečat.
Pod vodstvom gospoda Pušnjaka in gospoda Buniča so združili navzoče s slovensko pesmijo. Najprej v cerkvi, popoldne pa v kulturno kongresnem
centru »Zwei Raben«. Pripravili so zanimiv koncert
narodnih in ritmično-duhovnih pesmi, ki so vabile k veselemu slavljenju vere in slovenstva. Med
prepevanjem sta navzoče nagovorila msgr. Janez
Pucelj, koordinator dušnega pastirstva Slovencev
po svetu ter veleposlanik France Mikša. Prvi je prisotnim položil na srce, naj ne zamre ne duh ne beseda, drugi je z naštevanjem slovenskih prireditev
Prihajamo k Tebi, Priprošnjica in Mati!
Einsiedeln 2014
22
Ubrani glasovi in dobro vodstvo
V kulturno kongresnem centru
Veleposlanik gospod Mikša je podelil posebno priznanje
gospodu Antonu Lencelnu
pohvalil zgledno delovanje rojakov v Švici. Veleposlanik je ob tej priložnosti podelil posebno priznanje gospodu Antonu Lencelnu, ki že dolga leta
aktivno deluje v slovenski skupnosti. Skupaj z ženo
Mirando sta čudovit zgled velikodušne pomoči in
vsestranske aktivnosti. Zbrana skupnost se je spomnila tudi bližnjega praznovanja 80-letnice gospoda kardinala, ki je v nagovoru zahvale poudaril, da
slovenski človek želi biti del države in Cerkve ter se
tudi on zahvalil veleposlaniku za njegov odprt pristop. Gostitelj, gospod David Taljat, je izrazil iskreno veselje nad tako lepim potekom praznovanja
ter hvaležnost vsem gostom ter celotni skupnosti.
Irena Ahčin
NAŠA LUČ november 2014
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
P
ogosto se je zgodilo, da je bila krsta zlomljena, saj je bila narejena iz že starih ali
pretankih desk. Pogledu na mrliča se ni dalo izogniti. To jamo je moral poglobiti, truplo pa
skriti pod tanko plast prsti. Resnično se je zgodilo
tudi to, da je v krsti zagledal mrliča, obrnjenega
na bok. Roke in ramena je imel vsa pogrizena, na
obličju praske zaradi nohtov, obleko pa raztrgano. Na rokah so bili vidni sledovi njegovih zob,
kar pomeni, da je v mrzli zemlji oživel, torej sploh
ni bil mrtev takrat, ko so ga pokopali. V primeru
smrti namreč ni bilo v navadi, da bi svojci poklicali zdravnika, ki bi potrdil pokojnikovo smrt. Najbrž
se je zaradi tega zakoreninila navada, da so k umirajočemu poklicali vaščane, ki so bili priča smrti.
Misleč, da pomagajo umrlemu spraviti se s tem
svetom, so to storili v imenu dobrega sosedstva
in božjega poslanstva.
Kot blisk se je v okolici razširila vest, da oboleli
leži na smrtni postelji. Svojci so še živečemu bolniku prižgali svečo, ki je gorela ob njegovi glavi,
vaščani pa so molče čakali na njegov zadnji zdihljaj, pripravljeni na skorajšnjo molitev. Zdravniška pomoč ni bila v navadi, saj je bila le-ta preveč oddaljena in kot take je niso zmogli plačati.
Nekateri nesrečniki so umirali v hudih bolečinah,
ki jih niti sam Bog ni mogel ublažiti. Pred smrtjo
je bil obvezen obisk gospoda župnika, ki je umirajočega odrešil vseh morebitnih grehov. Takoj
za tem, ko je izdihnil, so začeli na glas moliti za
njegovo dušo, da bi prišla v nebesa. Zgodilo se je
tudi tako, da so se vaščani po večurnem čakanju
na bolnikovo smrt naveličali in odšli domov, saj je
sveča že zdavnaj dogorela. Nesrečnež v postelji je
ves čas nenavadno težko hropel, nakar se mu je
stanje izboljšalo. Počasi je okreval in pozneje še
večkrat peljal zrnje s konjem v oddaljen mlin. Pretirano zgovorni vaščani so o tem dogodku šušljali
še dolgo potem. Dogodki v zvezi s smrtjo so jim
bili nadvse zanimivi.
Take resnične zgodbe iz tistih časov so pozneje,
žal, služile ljudem tudi za zabavo. Babice so jih pripovedovale svojim vnukom namesto uspavank.
Otroci, željni nenavadnih dogodivščin, so radi
poslušali, čeprav se je v njih nehote naselil strah
pred smrtjo in mrliči. Zaradi tega so se pretirano
bali teme, ki je bila prav pri otrocih največkrat prisotna. Pri vsaki hiši je bila po navadi le ena petrolejka, ki je služila materi pri nujnih opravilih, če jo
je zalotila tema. Otroci se je niso smeli dotakniti,
da je ne bi zlomili ali z njo zanetili ognja. Zato so
se raje že v mraku spravili v postelje in si pripovedovali stare, večkrat srhljive štorije. Poznali so le
tak način zabave pred spanjem.
Nanika se je vsak večer potrudila, da je vso delo
opravila, dokler je bilo še svetlo. Varčevala je petrolej, za katerega je potrebovala dinarje, če ga
je hotela kupiti. Vstajala je takoj, ko se je zdanilo,
mož se je prilagajal njenim navadam.
Včasih se je zdelo tako, kakor da sonce predolgo spi.
Sama je pripravljala milo za vso domačo uporabo. V največji lonec, ki ga je imela pri hiši, je naložila govejo maščobo, dolila terpentina in morda
še kaj. To maso je kuhala zelo dolgo, in ko je bila
ta dovolj gosta, jo je nalila v široke, plitke posode
in jih postavila na podstrešje. Čez nekaj tednov se
je to čudo strdilo v milo. Narezala ga je na lepe štirioglate kose in pri hiši ga je bilo dovolj za vse leto.
Služilo je za pranje, čiščenje in za umivanje. Preden je namočila veliko žehto za pranje, je v vodo
nastrgala cel kos mila in delo je bilo nekoliko olajšano. Naslednji dan je prala, Nantl ji je pridno prinašal vodo iz grabe. Proti večeru, ko sta končala z
delom, sta sedla na klop pod brajde pred hišo in si
malo odpočila. Ostale dneve sta vedno s kakšnim
orodjem v rokah obdelovala domače njive ali hodila na taverh. Kmetu je bilo treba odslužiti vse,
kar je s svojimi konji opravil za njiju. Res, da sta
vsa bremena iz njiv spravila sama s toligami ali na
hrbtu, orati pa le nista mogla. To je opravil bližnji
kmet s plugom in konji. Za njiju je vozil tudi žito v
mlin. Mladiče, ki jih je vsako leto skotila katera od
njegovih svinj, je razdelil vsem, ki so za njih prosili.
V zameno je potreboval delavce za različna dela.
Okopavanje velikih njiv je bilo žensko delo, zato
je takrat doletelo Naniko. Sklonjene ženske so pri
Ojnikovih okopavale in gledale v tla od jutra do
večera. V bližini se je zadrževal gospodar Lujz, ki je
s svojo prisotnostjo preprečil, da bi taverharji preveč klepetali med seboj in prepočasi delali. Zdelo
se je tako, kakor da stoji na preži. Dnevi so bili zanj
vedno prekratki, za delavce pa strašno dolgi. Za
dopoldansko malico se je prikazala tudi gospodinja Lena s košaro v roki in jih glasno pozdravila z že
ustaljenim pozdravom, Bog daj srêčo. Takoj so se
zbrali ob njivi okrog na tla postavljene košare. Iz nje
je vzela kolač kruha, od katerega si je vsak odrezal
svoj kos in ga podal naprej. Sedeli so na travi in si
molče tešili lakoto, med tem je Lena postregla še s
kuklo. S seboj je prinesla le manjši kozarec, iz katerega so vsi pili. Vino je gospodar pod ključem skrbno varoval v svoji kleti, saj je bilo namenjeno za
drugačne priložnosti. Minilo je le nekaj časa in že
je bil kruh v košari, skrbno pokrit z belim prtičkom.
»Če je kéri ósta lačen, si je san krif,« je na glas izustila gospodinja, medtem ko je s košaro v roki s pozibavajočimi boki že odhitela domov. Resnično so
se morali potruditi, da so se najedli v tako kratkem
času, kljub temu da med malico niso med seboj
govorili. Ponovno se se oprijeli vsak svoje motike.
Utrujeni hrbti ponižnih taverharjev so med nadaljnjim okápanjem kljubovali vročemu soncu,
ki se je vanje upiralo z vso močjo. Vsi so potihem
nestrpno čakali, da jih bo gospodinja poklicala k
obedu. To je vedno storila tako, da je z velikim nožem udarjala po železnem loncu, medtem ko je
stala pred hišnimi vrati. Zvok tega lonca je oznanil
delavcem na njenih njivah, da je čas obeda. Kako
zelo so že lačni, tega drug drugemu niso upali
povedati, kajti bilo bi jih sram. Ob klicu so motike zasadili v zemljo, kakor da bi hoteli reči: Tü me
počakaj! in se odpravili proti gospodarjevi hiši. Po
premagani hoji čez blatno dvorišče so se ustavili
v veliki verandi, ki je služila temu, da so čim prej
posedli za veliko mizo z dvanajstimi stoli. Pod njo
je ležal domači pes volčjak.
Ogromna kastrola kisle juhe je že stala na sredini, ob robu mize pa žlice. To juho je gospodinja
skuhala tako, da je zavrela veliko količino vode,
vanjo zlila zatep, solila in dodala dve žlici zabele. Okus je izboljšala s kumino ter kisom in juha
je bila pripravljena. Ob tej kuhi se ni kaj dosti
trudila, saj to je vendar za taverharje. »Tak ali tak
do še prišli delat, či čejo, da orjemo jihove jive,
se sami najnč kujof nemajo,« je razmišljala med
kuhanjem. Kruh, ki ga je nadrobila v juho, je hitro pošel. Ko je to opazila, je začela rezati koščke
od kolača, ki ga je držala v naročju, in jih od daleč
metati v juho. Sedečim okoli mize se je zdelo, da
slišijo njen mrzki glas: »Nante, najéte se že enkrat.« Nato je sedla bližje k mizi in tudi sama začela zajemati s svojo žlico. Tisti, ki jo je malo bolje
pogledal, je lahko opazil, da je žlico samo namakala v juho in jo nosila v usta. Saj sama sploh ni
bila lačna. Sebi in gospodarju je postregla s čim
boljšim. Pri obedu ga ni bilo. Kastrola je stala sredi zelo velike mize, tako da so jo ženske s krajšimi
rokami komaj dosegle. Žlice so bile iz aluminija
in po končanem obedu jih je gospodinja na hitro
pobrisala s krpo, ki je bila v predalu pod mizo, pripravljena za ta namen. Kisli juhi je sledila še velika skleda solate, zabeljene s prepraženo zabelo in
kisom. Za konec še vsak kozarec kukle, kar je pomenilo, zaj pa hitro nazaj na delo. Hlapec in dekla
sta jedla pozneje, nekje na samem. Razen redkih
izjem je bil takšen obed pri kmetu v navadi in običajen za tisti čas.
Se nadaljuje
OGLASI
1409A2 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 20 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
november 2014 NAŠA LUČ
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Nanos – sv. Hieronim, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
Na policijski postaji zazvoni telefon. Mlad policaj
dvigne slušalko, posluša, nato pa se v joku sesuje
na mizo. Kolegi ga vprašajo, kaj je, pa pove, da mu
je umrla mama. Telefon ponovno zazvoni, policaj
se oglasi, posluša in v šoku pade na tla. Ko pride k
sebi, pove: »Nesreča nikoli ne počiva. Pravkar me
je poklical brat; tudi njemu je umrla mama.«
☺
Pridigar je hotel plačati za striženje, a frizer ni hotel
vzeti denarja in je rekel: »Vi le opravljajte božje delo.«
Naslednje jutro je frizer pred vrati našel ducat biblij.
Zdaj je prišel k frizerju na striženje še policist in
frizer je spet zavrnil plačilo ter rekel: »Vi le varujte
ljudstvo.« Naslednje jutro je frizer pred vrati našel
ducat krofov.
K frizerju je prišel odvetnik in frizer je spet zavrnil
plačilo striženja ter rekel: »Vi le služite pravosodnemu sistemu.« Naslednje jutro je frizer pred
vrati našel ducat odvetnikov, ki so čakali na brezplačno striženje.
☺
Poleg majhne deklice v letalu sedi menedžer. Obrne se proti njej in ji reče: »Ali bi se hotela malo pogovarjati? Slišal sem, da čas v letalu hitreje mine,
če se pogovarjaš s sopotniki.«
Deklica, ki je pravkar odprla knjigo, jo zapre, se
obrne proti njemu in reče: »O čem bi se želeli pogovarjati?«
»Ne vem pravzaprav,« reče menedžer, »kaj ko bi se
pogovarjala o nuklearni energiji?«
»Dobro,« reče deklica, »to bi bila zanimiva tema.
Ampak, dovolite mi, da vas prej nekaj vprašam!
Konj, krava in srna jedo isto hrano – travo! Ampak
srna izloča majhne kroglice, krava ploščate kolače
in konj kose suhe trave. Zakaj je to tako?«
Po kratkem razmisleku reče menedžer: »Ne vem,
kako bi to pojasnil!«
»Ali torej še vedno mislite, da ste dovolj pametni
za pogovor o nuklearni energiji, če še o navadnem dreku nič ne veste?«
☺
Želva se hvali miši: »Delam v kuhinji v imenitni
restavraciji.«
»Kako to izgleda?« vpraša miš.
»Iz vode, v kateri se kopam, kuhajo juho.«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1410
24
NAŠA LUČ november 2014