1. No category

JULIJ–AVGUST 2014
letnik 63, številka 7–8
4
7
8
POGOVOR
O družbeni odgovornosti
MLADINSKA STRAN
Verske dogme
NEDELJA SLOVENCEV PO SVETU
6. julij 2014
Nedelja Slovencev po svetu
6. julij 2014
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
3. avgust 2014
Višarski dnevi
31. julij – 3. avgust in
28. – 30. december 2014
FOTO VTISI
Dogodki naših župnij
Nadškof z birmanci, zraven sta mestni dekan in župnik Martin. (Frankfurt)
Nismo še vsi na sliki, nekaj jih je še v cerkvi. (Frankfurt)
To pa je Helenin nasmeh po slovesnosti. (Frankfurt)
Med mašo v Speyerju. (Mannheim)
Vrhničani so pritrkavali. (Mannheim)
Slovenski ples pred cerkvijo. (Mannheim)
V krožni cerkvi odmeva beseda, ki postane pesem, v
občestvu pa molitev. (Freyming-Merlebach)
Tamburjaši iz Vipave in skupina Radost iz Godoviča pri
popoldanskem srečanju v Merlebachu. (Freyming-Merlebach)
Romanje na Michaelsberg 2014. (Stuttgart)
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Dobrodošli doma; foto – Tatjana Splichal • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
POGOVOR
O družbeni odgovornosti
Pogovor
z dr. Robertom Petkovškom CM
4
KATEKIZEM
Človekovo dostojanstvo
7
MLADINSKA STRAN
Verske dogme
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Dobrodošli doma
Ljudske pevke iz Števanovcev
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Strah pred resnično
demokracijo?
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
9
9
… pa srečno pot!
Z
julijem dokončno vstopamo v dopustniško in počitniško obdobje leta.
Vroče bo. Že sredi junija je ogrelo ozračje po Evropi bolj, ko se je komu
zdelo ljubo.
Vendar je vreme in sončna pripeka le del vročinskega vala, ki se mu ne bomo
mogli izogniti. Tu je nogomet in Brazilija in s tem ena bolj postranskih stvari
tega sveta na prvem planu ne le na ekranih, pač pa tudi v glavah velikega dela prebivalstva našega planeta. Razgrevala pa bo Slovence proti sredini tega meseca v domovini in
po svetu predvolilna kampanja in same volitve v parlament, najvišjo zakonodajno in upravno ustanovo države. Volili bomo stranke ali njihove kandidate, dejansko pa bomo postavljali predstavnike
naroda v državni zbor. Komu lahko zaupamo to nalogo? Kdo je dober poslanec prebivalcev dežele,
ne gre presojati le po tem, kateri stranki pripada. Pomembno je tudi, ali ima stranka program, ki ga
potrebujemo ljudje. Prav tako pa je pomembno, ali je kandidat za parlamentarca verodostojen kot
človek in zaupanja vredna osebnost. Kakršne ljudi bomo izbrali, takšen državni zbor bomo imeli. In
od tega je odvisno, kakšno oblast bomo imeli državljani Republike Slovenije v naslednjih štirih letih. To pa ni več tisti hec, ki zmore le slab mesec evforije okrog okrogle žoge. Rezultati svetovnega
prvenstva bodo, prej ko mine nekaj mesecev, povsem nepomembno dejstvo. Rezultati volitev pa
bodo odmevali mnogo bolj stvarno v našo javnost, določali naše življenje, postavljali ali razmajali
našo državo naslednja leta.
Pri tem se tudi izseljenci in zdomci ne moremo izogniti odgovornosti. Slovenski državljan, ki
živi zunaj domovine, je član te skupnosti in ima enako dolžnost do družbenega stanja v domovini kot tisti doma. O tem boste lahko bolj stvarno in podrobno razmišljali ob branju pogovora
na prvih straneh naše revije, kjer je še posebej poudarjena odgovornost kristjana na družbeni in
državni ravni. Obenem pa se moramo zavedati, da so močne in dejavne skupnosti Slovencev na
tujem krepka opora vsem, ki jih tudi v politiki in družbi doma še gane in žene naprej ljubezen do
domovine.
Pred vami je poletna številka našega glasila za dobo do konca avgusta in z njo vam želimo prijeten oddih, posebej pa se veselite druženja s sorodniki, prijatelji in, kdor obišče Slovenijo – naj se
naužije domovine.
Janez Pucelj
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
e-naslov: [email protected]
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
3
POGOVOR
Janez PUCELJ
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom CM
Lazaristi ali uradno Misijonska družba v Sloveniji ima 44 članov, ki pa so navzoči v vseh porah
Cerkve in tudi v družbi. Eni delujejo kot misijonarji v Ukrajini, Sibiriji in na Madagaskarju,
drugi kot duhovniki med izseljenci v Argentini
in Kanadi ali v katoliški diaspori med pravoslavnimi v Srbiji. V Cerkvi na Slovenskem sta vidnejše delo opravljala oba nekdanja ljubljanska
nadškofa, kardinal Rode in msgr. Stres, nekateri
drugi so svoje delo našli na Teološki fakulteti
kot predavatelji, v delu z bolniki in drugje. Nekateri delujejo z ubogimi, zlasti z brezdomci
in jim nudijo redno higieno, prehrano in razne
dejavnosti, delo ali igre. Delujejo pa tudi na širšem duhovnem, kulturnem in prosvetnem področju. Za to skrbijo sobratje pri Svetem Jožefu
v Celju, kjer imajo tudi dom za varstvo starejših,
in na Mirenskem gradu. V teh dveh domovih
ponujajo obiskovalcem duhovne vaje in druge
kulturno-izobraževalne dogodke.
> Kako ste našli pot v Misijonsko družbo?
Po rodu sem iz Godoviča, iz vasi, ki je še v koprski
škofiji, a na meji z ljubljansko. V Misijonsko družbo me je še kot gimnazijca privabil vonj po knjigah. Še kot gimnazijcu so se mi zdeli vera, Cerkev,
evangelij neločljivi od študija, od iskanja resnice.
Občudoval sem srednjeveškega teologa Tomaža
Akvinskega, ki je znal združevati vero in razum –
in nič se mi ni zdelo lepšega od tega. Med lazaristi
sem našel prav to. Še kot gimnazijec sem se med
njimi že počutil domačega, čeprav sem se skupnosti pridružil kasneje, v času študija na Univerzi
v Ljubljani. Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval.
Nasprotno, z leti je v meni le raslo spoznanje, da je
bila moja odločitev prava – zame najboljša.
> V Svetem pismu in Cerkvi ste iskali smisel svojemu življenju?
V župniji smo vedno imeli odlične župnike. V času moje mladosti sta v župniji delovala g. Janez
Lapanja, za njim pa g. Vinko Kobal. Oba sta znala
razkrivati lepoto in bogastvo evangelija. Nič na
tem svetu se mi ni zdelo bolj vzvišeno in čistejše,
kakor je to evangelij v vsem svojem bogastvu in
plemenitosti. Imamo seveda veliko različnih vrednot, ki so pomembne, a nobena se mi ne zdi pomembnejša od evangelija. Evangelij je zame čista
gotovost in si ne znam predstavljati, da ne bi bil v
službi oznanjevanja evangelija. Vse drugo bi se mi
zdelo premalo. V evangeliju čutim življenje, ki ne
more nikoli usahniti.
> Kakšno je stanje duha v naši domovini?
Slovenija je duhovno in kulturno del Evrope. A je
na slabšem, saj je še vedno ujetnica komunizma,
ki je bil po svojem bistvu nečloveški. Slovenija se
temu duhu komunizma noče dokončno odpovedati. Evropa pa je vendarle prostor demokracije
ter etičnih in pravnih norm. Ne mislim, da je v
Evropi vse lepo in prav – a njeni cilji so jasni: demokracija in dostojanstvo človeka. Slovenija pa je
še vedno ujetnica laži, ki jo je zasejal komunizem;
o tem sem vedno bolj prepričan.
> Nas tepe nejasen odnos do preteklosti?
V Sloveniji se ta dva duhova – duh komunizma in
duh Evrope – še vedno tepeta med seboj. Res je,
da na naši stari celini vpliv evangelija usiha. Človek je kot najvišje vrednote sprejel visok življenjski standard in dober zaslužek, dobra izobrazba
in udobno življenje, storilnost, uspešnost in zadovoljstvo. V tej družbi storilnosti pa je vedno več
ljudi, ki jim ti cilji niso dosegljivi; čutijo se neuspešne, prizadete, zagrenjene, oropane. Tem postaja
življenje žalostno breme.
Evangelij pa razmišlja drugače – ne razmišlja
storilnostno, ampak darovanjsko. Naj omenim
misel sobrata Pedra Opeke: »... več kot daješ, več
prejmeš.« Pa tudi to: »Kdor daje, je bolj srečen kot
tisti, ki prejema.« Tu je skrivnost veselja: veselje je
pravo, če ga z drugimi delim; in če z drugim delim
to, kar imam. »Bog ljubi veselega darovalca,« pravi apostol Pavel. V tem je skrivnost evangelija.
Misel: »Več ko bom imel, bolj bom vesel,« je prevara.
> Ali ni v ozadju tega vprašanje svobode?
Vse krščanske vrednote so nekaj vredne le, če jih
živim v notranji svobodi. Ljubiti, odpuščati, verovati – te drže bi bile prazne, če se zanje ne bi
svobodno odločal. V sodobni družbi je svoboda
najpomembnejša vrednota – to ni narobe.
> Tudi Jezus je govoril o svobodi.
Jezus je odrešenik, »osvoboditelj«, generator svobode. A vsa zunanja svoboda je prazna, če postanem suženj samega sebe in svoje sebičnosti. V to
past se je ujel sodobni človek, ne da bi se tega
zavedal. Misli, da je svoboden – v resnici je suženj
samega sebe. Zato se sodobna družba sesuva
sama v sebi. Iščemo vedno nove pravice, pozabljamo pa, da človeka dela človeka njegova človečnost, odgovornost. Na njej temelji prihodnost;
svobodo moramo živeti odgovorno.
Škof Van Thuan iz Vietnama je bil 17 let v zaporu.
4
> Odgovornost je sad ljubezni do bližnjega.
Dr. Robert Petkovšek CM
Odgovornost pomeni znati odgovoriti. Ali nekoga, ki me ogovori, opazim, se zanj zmenim, mu
prisluhnem, začutim njegovo žalost ali veselje, se
z njim solidariziram, mu ponudim svojo besedo,
svoj pogled, svoj čas in zakaj ne samega sebe?
To pomeni »biti odgovoren«. Vse Sveto pismo je
šola, v kateri Bog človeka uči odgovornosti, odgovarjanja. Kaj sta storila Adam in Eva v raju, ko
ju je poklical Bog? Skrila sta se; človek beži pred
odgovornostjo.
> Nesproščenost je posledica vasezagledanosti, sebičnosti, nezmožnosti, da bi človeku
odgovorili?
Da, velikokrat ne odgovorimo, se ne odzovemo,
spimo. Filozof Jürgen Habermas, Nemec, eden
najpomembnejših filozofov, ugotavlja, da človek
še nikoli ni živel v pravno bolj urejeni državi kakor danes, a je kot državljan zaspal: ne ljubi se
mu več hoditi na volitve, izgublja pa tudi čut za
solidarnost in vživljanje v drugega. To je le posledica izgube občutka za odgovornost, ki ga starši
in vzgojitelji že otrokom ne uspejo privzgojiti. In
zakaj ne? Zato ker je na Zahodu v krizi avtoriteta. Brez zdrave avtoritete pa so starši in učitelji le
mešetarji, ki z otroki kupčujejo, namesto da bi jih
vzgajali. Kriza avtoritete je danes dejstvo.
> Tu se postavlja vprašanje o vzgoji, samovzgoji?
Tu je najpomembnejša vzgoja. Sociologi pravijo,
da izgubljamo duhovno kulturo. Rod za rodom so
stoletja in tisočletja naši predniki mlademu človeku privzgajali vedenjske vzorce, običaje. Mladi
človek se je teh vzorcev, običajev držal. Jasno mu
je bilo, da mora živeti pošteno; da mora nekaj dati
na svojo čast; da mora spoštovani starejše itd. Zakaj? Odgovor je zelo preprost: ker je tako prav, ker
»so me tako doma naučili«. Ti vzorci danes kopnijo kakor sneg spomladi. Filozof Nietzsche je dejal:
»Že dolgo zapravljamo kapital svojih prednikov.«
Kultura naših prednikov se izgublja; človek z vedno manj kulture pa je v svojih reakcijah vedno
bolj podoben živali; pusti, da ga kakor živali vodijo goni; njegova kultura ni več dovolj močna, da
bi se gonu uprla in ga obvladala.
> Na kmetih so rekli: Več generacij je postavljalo kmetijo, nato pa je eden vse zaigral.
Odlična primerjava ...
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
POGOVOR
> Kultura je torej privzgojena?
Dve poti sta: ena navzgor, druga navzdol. Pot navzdol je lažja, lahkotnejša, prijetnejša, brez napora,
teče sama od sebe; tej poti sledi današnja kultura
ugodja, »lušnega«. Dokler gre navzdol, je prijetno. A s tem, ko sem se prepustil padcu navzdol,
zapravljam moč, ki me je prej držala zgoraj. Druga je pot navzgor; ta je trud, preseganje samega
sebe, vzpenjanje. Ta ne gre sama od sebe; od mene zahteva napor, ki pa me krepi in me utrjuje v
človeškosti.
> Živimo torej v času zapravljanja kulturno-duhovnega bogastva?
Da, odločamo se za to, kar je lažje in prijetno in
kar prinaša ugodje. Vzemimo primer nedelje.
Množice danes ob nedeljskih dopoldnevih hitijo
v veletrgovine, ne da bi kdo kaj kupil. Prijetno se
je naslajati ob gledanju neskončne vrste mičnih
izdelkov. Druga možnost je iti k bogoslužju, k maši, a to ni mikavno – morda se mi zdi celo dolgočasno. V resnici pa so to trenutki, ko človek vstopa
vase in v srcu premišljuje ob likih, ki mu jih bogoslužje prinaša – npr. ob likih egiptovskega Jožefa,
usmiljenega Samarijana ali očeta, ki čaka izgubljenega sina na hišnem pragu. To so liki, ki jih
bogoslužje kakor seme polaga v naše srce in nam
omogočajo, da se duhovno spreminjamo, poglabljamo in rastemo, da se bomo v težkih trenutkih
znali odločati v duhu teh plemenitih pripovedi, ki
so prave zakladnice človečnosti. Kaj pa človek, ki
nedeljo preživi »v prazno«? Tudi sam bo ostal prazen, brez duha, ki bi mu v težkih trenutkih navdihoval prave, dobre, plemenite rešitve. Zato ga bo
takrat odnesel »živalski instinkt«.
> Kaj pove pogled v slovensko družbeno situacijo?
Zakaj je Slovenija tako zelo drugačna? Zato ker je
najgloblje v sebi razdeljena. Ne najdemo skupnega imenovalca, skupnega jezika. Eni govorijo en,
drugi drugi jezik, kakor tujci. To je posledica komunizma. Zdi se, da so slovenski komunisti bistvo komunizma izpeljali do konca in v človeku
ubili zmožnost »odpuščanja«, človečnosti. Tega
komunisti v drugih deželah niso uspeli izpeljali;
morda niso bili tako inteligentni kakor naši. Isti
jezik pa bomo govorili le, če bomo zmožni drug
drugemu odpuščati. Če tega ne bomo zmožni, ne
bomo našli istega jezika. V knjigi Padle maske (str.
414) Zdenko Roter, ki mu je znano dno duše slovenskega komunizma, govori o partizanskem poveljniku, ki je zase v pijanosti pripovedoval, kako
je »streljal pred breznom v Macesnovi gorici v
Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano.« In Roter dodaja: ta človek je Kučanu zameril, ker se je udeležil spravne slovesnosti v
Kočevskem rogu. Tu, v nezmožnosti odpuščanja
se zlo dotakne svojega dna – to zlo še danes obvladuje Slovenijo. Pomislimo, da sta se na slovesnosti ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji 6. junija letos simbolično rokovala
francoski in nemški veteran – v znamenje sprave.
Poglejmo Nelsona Mandelo, ki je po sedemindvajsetih letih zapora ob nastopu predsedniške
službe kot posebnega gosta v prvo vrsto povabil
svojega ječarja. »Odpuščanje osvobaja dušo in
odganja strah,« je bilo njegovo geslo. K medsebojnemu odpuščanju je v soboto, 7. junija, pozival tudi škof Glavan na spominski slovesnosti v
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
Kočevskem rogu – isti dan pa je druga stran razglašala: »Smo proti temu, da se tiste, ki so s fašisti
sodelovali, zdaj razglaša za žrtve in se jim postavlja spomenike.« Kako je mogoče, da pri nas besede »prosim za odpuščanje« ali »odpuščam« nimajo moči. Besedi »odpuščanje« je življenje dal
Jezus na križu; ali je slovenski komunizem to besedo ubil?
> Odpuščanje je zajeto v ljubezen do bližnjega, vendar ljubezen zahteva resnico
in pravico.
Ni ljubezni brez resnice in ni resnice brez ljubezni.
Ljubezen in resnica sta dva obraza istega ...
Vrhunec ljubezni je odpuščanje; to je najtežja
preizkušnja ljubezni – ko ljubezen zmore odpustiti, je diplomirala iz ljubezni. Odpuščati pa ni
mogoče slepo, naivno, v romantičnem zanosu.
Odpuščanje predpostavlja priznanje krivde; odpustiti je mogoče tistemu, ki spozna svojo krivdo in jo prizna. Odpuščati nekomu, ki krivde ne
prizna, bi pomenilo potrjevati krvnika v njegovi
krivičnosti in mu dati prednost pred žrtvijo. Tako
bi žrtev dodatno naredili žrtev. To pa ni cilj odpuščanja. Takšno odpuščanje bi bilo krivično, ostalo
bi neizpolnjeno in prazno.
Pri nas je medijski prostor še vedno bolj naklonjen nekdanjim krvnikom kakor žrtvam. Zato se
žrtve bojijo izpovedati krivice, ki so jih bili deležni; bojijo se rafala poniževanj in novih diskreditacij. Ko se oglasi žrtev komunističnega sistema,
jo mediji hitro oblepijo z oznakami »kolaborant«,
»izdajalec«, »fašist« ...
> Pojma »novinarska svoboda« in »pošteno poročanje« ... tega ne znamo uskladiti?!
Večina slovenskih medijev je pristala na ravni rumenega tiska, ki živi od prenašanja praznih govoric in škodoželjnosti. Vzemimo Delo! Kaj si je to
privoščilo na račun kardinala Rodeta! Časopis je
na vso moč na prvi strani širil nepreverjeno govorico, ki se je kasneje izkazala za čisto neresnico.
Ko se je moralo Delo opravičiti, je temu namenilo
dober stavek, objavljen na prvi strani tako, da je
tudi najbolj izurjenemu očesu ostalo neopazno.
Delu ni šlo za resnico – šlo mu je za škodovanje.
Naročniki so zaslutili pokvarjene namene uredništva in v nekaj dneh je časopis izgubil nekaj tisoč
naročnikov. Čudim se, da drugi naročniki še vztrajajo pri naročnini, kakor da si želijo, da jih nekdo z
lažjo »vleče za nos«.
Večina slovenskih medijev je po duši »rdeča«,
ker se napajajo iz rdečega kapitala; obenem pa
je tudi »rumena«, ker je pijana senzacij. Mediji,
ki po svetu veljajo za resne, ne morejo živeti od
prenašanja senzacij. Senzacionalno poročanje ne
služi resnici; in ko resni bralci to ugotovijo, gredo k
nasprotnemu časopisu. V Sloveniji te možnosti ni,
zato bralci ostajajo odjemalci vedno istega dnevnika. Vse življenje bom naročen na Delo ali na
Dnevnik, ker nasprotne izbire ni. Ti pa svoje bralce
utapljajo v senzacionalističnih, fantastičnih zgodbah, mikavnih za dušo, a praznih po vsebini. Slovenski bralec je tako ujetnik senzacionalističnih
poročil, ki ne vzgajajo k resnicoljubnosti, ampak
usmerjajo k linčanju, k izživljanju nad posamezniki, ki se jim pripisuje krivdo za vse zlo v družbi. Za
dežurnega grešnega kozla imajo Janeza Janšo, ki
ga vse od osamosvojitve dan za dnem črnijo in
diabolizirajo.
> Torej ni mogoče verjeti vsemu, kar mediji pišejo ali poročajo?
Pameten človek zna ločiti zrnje od plev. Naj omenim mamo, ki je že malce v letih in je pogosto
pred televizijo, a vedno pravi: »Ne smeš vsega
verjeti! Naredi po svoje!« V ponos mi je, da tehta,
kaj je resnično in verodostojno in kaj ni. Bilo bi me
sram, če bi vse, kar sliši, nekritično verjela. Hočem
reči: ločevanje zrn od plev je vprašanje mojega
dostojanstva. Če cenim sebe, svoje dostojanstvo,
bom hotel priti resnici do dna. Človeku, ki sebe
ne ceni, pa je vseeno, če živi v laži in polresnicah.
Zato me senzacionalni časopisi ne zanimajo. Prazni časopisi izpraznijo, umažejo in oslabijo tudi
dušo bralca. Zase ne želim, da bi moja duša postala smetišče. Če damo nekaj nase, na svojce, na
prihodnost potomcev, je pomembno ohranjati
dostojanstvo, da jih ne bo nekoč sram naše nedostojnosti.
> Pogosto vprašanje med Slovenci po svetu je,
kje dobiti prave podatke.
Poiskati moramo verodostojne medije in ljudi,
ki jim lahko zaupamo. Sam v Sloveniji zaupam
katoliškim medijem, ker svoje naloge ne vidijo v
prenašanju senzacij in škandalov. Poročati želijo
predvsem o pozitivnih, lepih, spodbudnih dogodkih. S tem duha dvigujejo. Nekateri jim to očitajo,
češ: »Skrivajo informacije. Zapirajo medijski prostor.« Žal se je tudi v Cerkev med katoličane razširila obsesija nekakšnega pravičništva, ki pustoši
Med sobrati lazaristi v domači hiši v Ljubljani
5
POGOVOR
ustanovljena leta 1972 – šele letos, po štiridesetih
letih, ji je uspelo, da se je prebila v ospredje po
tem, ko so francoski volivci ocenili njena dela. Pri
nas pa je lahko neka stranka v ospredju že takrat,
ko še ustanovljena ni.
Najpomembnejše v oceni stranke, za katero
bom volil, pa je vprašanje: ali dela za »skupno
dobro« ali pa je politika zanjo le odskočna deska
za osvojitev novih privilegijev in kapitala. Gašpar
Gašpar Mišič je na primer v politiko prišel, da je
od tu naskočil mesto direktorja Luke Koper in ga
za nekaj časa tudi dobil.
Nastajanje in propadanje levih strank je izraz
politične nemoči levice; komaj te stranke nastanejo, že propadejo.
Med sobrati lazaristi v Argentini
po Sloveniji v prepričanju, da smo nekateri brez
greha poklicani na cerkveni njivi izruvati ljuljko
med žitom. Na ta način so ti gorečneži s svojimi
obtoževanji ustvarili že marsikatero novo žrtev.
Hvalabogu katoliški mediji delujejo modro; moder človek pa se poskuša dvigniti nad obsesijo, se
umiriti, pretehtati zadeve in biti tiho, če je to treba, da ne ustvarja novih žrtev. Žal je molk izgubil
svojo moč; tudi najbolj zaupne stvari pridejo takoj
v javnost, ta pa jih »obere do kosti«. Mediji, ki tako
delujejo, so nevredni svojega imena; zame niso
verodostojni; so v službi obsedenosti, ki ustvarja
senzacije in nedolžne žrtve. Iz teh se hranijo prazni duhovi, željni praznih senzacij in krvi.
> Pred nami so predčasne volitve in zopet se na
predvolilnem dvorišču dogaja nek znan scenarij.
Doslej so leve stranke rušile desne, desne leve ...
včasih uspešno, včasih ne. Novost zadnjega padca vlade pa je, da je niso zrušili od zunaj, ampak
od znotraj. Leve stranke, ki so plule na isti ladji,
druga drugi niso več zaupale; v ekipi je prevladalo nezaupanje, izbruhnil je konflikt in vlada se
je zrušila sama v sebi. Desnici še s prstom ni bilo
treba migniti. Če torej te stranke druga drugi ne
zaupajo več, jim tudi jaz ne morem ... to mi narekuje zdrava pamet.
Druga značilnost levice: stranke tu nastajajo po
tekočem traku, vsakič z novim obrazom v upanju,
da bo »potegnil«. To je zakonito – ni pa prepričljivo. Še bolj je nerazumljivo, da volivci svoj glas tem
strankam namenijo, še preden so ustanovljene.
Strankama, ki sta jih te dni ustanovila Igor Šoltes in Miro Cerar, so ljudje še pred ustanovitvijo
obljubljali svoje glasove. Volivci kupujejo »mačka
v žaklju« – stranke niso še nič naredile ali pokazale, volivci pa jim že dajejo 10 % podporo. A čez
nekaj mesecev bodo isti volivci že razočarani nad
nesposobnostjo svojih izbrancev, aparat iz ozadja
pa bo že začel ustvarjati novi obraz in ustanavljati
novo stranko. A politiki so le ogledalo volivcev. V
krizi so volivci. Kako je mogoče, da slovenski volivec svoj glas oddaja kar tako: nepreverjeno, na
lepe oči. Odgovoren volivec voli stranko, ki lahko pokaže svoje dosežke. Serijsko ustanavljanje
strank pa nima resnega namena; je potegavščina,
katere namen je povleči za sabo množico politično neodgovornih, slepih in naivnih volivcev. V
Franciji je bila Le Penova stranka »Front national«
6
> Govorijo o stricih iz ozadja ...
Tako jih imenujejo. Njim ni do skupnega dobrega,
ampak do zaščite svojih privilegijev in kapitala, ki
jih ohranjajo iz časov pred osamosvojitvijo. Ko sta
propadali njihovi privatni banki Factor Banka in
Probanka, je država takoj našla denar, da so banki
rešili; ko sta se v past ujeli družbi Zvon 1 in Zvon
2 in bi ju bilo mogoče z manjšimi sredstvi rešiti
v prid mnogim zaposlenim in bankam upnicam,
ju je država pustila pasti v veliko polomijo. Predvsem pa ti »strici iz ozadja« varujejo velik kapital,
ki so ga slovenski komunisti na skrivaj pred Beogradom umaknili v tujino. Te skrivnosti je v televizijskem intervjuju nedavno razkril Niko Kavčič,
vodilni slovenski bankir in politik v času Jugoslavije, njegovo pričevanje pa je potrdil Zdenko Roter
(Delo, 23. 11. 2013). Spregovorila sta o »denarju
na tujem«, kamor ga je nekoč na primer spravljal
komunistični veljak Ivan Matija Maček. Politika levih strank ta kapital ščiti, ta kapital pa podpira njo
– tako pravi Roter. Za govorancami levih strank se
skriva kapitalistični pohlep.
> Sta pri nas ekonomija in politika interesno
povezani?
Za levico je socialna politika le lažna maska, za
katero se skrivajo resnični interesi kapitala in starih privilegijev; desnica pa bi tudi rada pridobila
vsaj nekaj vpliva nad kapitalom. Namesto da bi
danes v Sloveniji politika vodila kapital, vodi kapital politiko.
> Takšna razdelitev kapitala vpliva tudi na medije, mar ne?
Desnim strankam so se ponesrečili vsi poizkusi, da
bi ustanovile desni dnevnik, ker za to niso našle
zadostnih finančnih sredstev. V interesu države bi
bilo, da bi takšen dnevnik imeli. Če bi v medijih
bila konkurenca, kakor je v Franciji med dvema
časopisoma Le Monde in Le Figaro, bi se morali
časopisi za naročnike truditi s poštenim poročanjem. Ker konkurence ni, lahko naši časopisi pišejo karkoli, ne da bi se jim bilo treba bati za naročnike. To bralce poneumlja, Slovenijo pa uničuje.
Lahkoverni bralci z naročnino podpirajo medijsko
manipulacijo, ki Slovenijo drži v primežu laži in ji
onemogoča razvoj. Tako zelo preprosta je resnica
o Sloveniji in njenih državljanih!
> Volivci pogrešajo jasno opredelitev glede
osnovnih narodnih vprašanj.
Doslej je vsaka politika gradnje mostov propadla.
Politika je merjenje moči – da ne rečem: vojna.
Stranke izvolijo volivci in od njih pričakujejo jasen in odločen zagovor njihovih interesov. Stran-
ke, ki ta stališča skrivajo, da bi pridobile širši krog
podpore, kopljejo jamo same sebi. Takšen politični pragmatizem, nenačelnost ali koristolovstvo
se vedno maščujejo. Širše ko so hotele stranke
zajemati, manjši je bil ulov. Pragmatična, zvita,
nedoločena, nenačelna mora biti diplomacija;
strankarska politika pa mora biti načelna, jasna,
odločna. Stranka ne sme misliti na preživetje, ampak na interese, za katere so ji volivci dali mandat,
da jih zagovarjajo. V zavetju takšne stranke se njeni volivci čutijo varne in ji bodo zato ostali zvesti.
> Zakaj stranke s povezavami izgubljajo?
Politika je boj. Tudi če se povezujejo, si stranke glasov ne darujejo, ampak jemljejo, kradejo.
Sploh pa stranke izgubljajo, če se zaradi povezovanja z drugimi odrekajo jasnosti, odločnosti in
načelnosti. Janšu ljudje zaupajo, ker kaže to jasnost in načelnost; nasprotnikom pa je prav zaradi
tega trn v peti.
> Zakaj je torej treba iti na volitve in z izbiro povedati, kaj hočem?
Pesnik Niko Grafenauer je dejal: »Država je moj
dom; ne dovolim, da mi ga kdo ukrade.« Slabi
politiki so ogledalo slabih volivcev; kriza politikov
je zato kriza volivcev. Ne iti na volitve pa je sploh
neodgovorno. Moje življenje je v malenkostih
odvisno od politike; zato je nujno iti na volitve in
modro izbirati; to je prva dolžnost državljana. Hoteli bi vse pravice, dolžnosti pa ne bi izpolnjevali!
> Kdor ni šel volit, je podprl to, kar bo naslednja
štiri leta težko prenašal?
Če svojega glasu ne oddam, bo glas nasprotnika
močnejši. Če ne vidim nobenega, ki bi bil zame
idealen, sem dolžan glasovati za tistega, ki je najmanj slab. S tem preprečim še slabšo situacijo.
Demokracija temelji na dobri volji ljudi, na njihovi
etični zavesti, zato je vsak po svojih močeh dolžan
storiti vse, da bi zaustavil slabo. Zato tudi nimam
pravice reči: Vseeno mi je! Če se volitev ne udeležim, si odvzamem pravico kasnejšega kritiziranja.
Zavedajmo se: država je moj dom, ki me potrebuje, da ga z drugimi držim pokonci dan za dnem.
> Komentirajte ugovor: mi živimo v tujini, ne
bomo odločali o Sloveniji ...
Težko bi se delal pametnega v nečem, o čemer
nimam izkušnje. Omenim pa naj dogodek. Pred
desetimi leti je iz Amerike v Ljubljano prišel Joel.
Joel in njegov oče sta bila rojena v Ameriki; tja je
iz Slovenije prišel njegov stari oče. Joel se je vrnil
sem, ker je hotel zadihati Slovenijo. Kazal pa je
razočaranje, ker mu njegovi starši in stari starši
Slovenije niso v zadostni meri položili v zibelko.
»Biti Američan« je bilo zanj premalo; hotel je »biti
tudi Slovenec«. Polovičarstvo je bilo zanj premalo;
hotel je biti cel človek. Ko so ga korenine poklicale, je prišel in začel strastno iskati sorodnike, da bi
bolje spoznal tudi sebe. Četudi ni imel slovenskega državljanstva, je bil navzoč na vseh državnih
prireditvah – in če bi imel državljanstvo, bi bil prvi
na volišču. Zato naj sklenem: tudi če si je zdomec
ustvaril nov dom v tujini, je njegov dom tudi še
tu, od koder izhaja. Za ta dom se mora zanimati,
ga popravljati, zanj skrbeti – tudi s svojim glasom
na volitvah. Če tega ne stori, se lahko zgodi, da
bodo njegovi potomci zavestno ali podzavestno
v njem videli izdajalca njihovih korenin. Te pa slej
ko prej pokličejo.
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
KATEKIZEM
ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO
280. Kako kristjani utemeljujemo človekovo dostojanstvo?
Vsak človek ima od prvega trenutka v materinem telesu nedotakljivo vrednost, osebno dostojanstvo, ki izhaja od Stvarnika. Bog ga je
od večnosti hotel, ljubil, ustvaril, odrešil in ga določil za večno blaženost.
Če bi bila človekova vrednost odvisna le od uspehov in dosežkov, ki jih
ustvarijo posamezni ljudje, potem bi tisti, ki so slabotni, bolni in nemočni,
bili vnaprej brez dostojanstva in vrednosti. Kristjani verujemo, da človekova vrednost v prvi vrsti izhaja iz vrednotenja, ki ga zagotavlja Bog. On
gleda vsakega človeka s stvariteljsko močjo in ga ljubi, kot da bi bil edino
bitje na svetu. Ker Bog upira svoj pogled na vsakega najmanjšega otroka
človeškega rodu, poseduje ta neskončno dostojanstvo, ki ga noben človek
ne sme zaničevati ali poteptati.
281. Zakaj hrepenimo po sreči?
Stvarnik nam je položil v srce neskončno hrepenenje po sreči. Tega hrepenenja nihče ne more potešiti, edino Bog sam. Vse zemeljske stvari so
le predokus večne sreče. Po njih nas Bog vabi in priteguje k sebi.
KJER BOG IZGINE, ČLOVEK NE POSTANE VEČJI. Nasprotno: izgubi svojo
božjo čast, izgubi božji sijaj na svojem obličju. Končno se spozna samo
še kot produkt evolucije in kot takšen je lahko uporaben in zlorabljen.
Prav to je potrdila izkušnja tega našega časa.
Benedikt XVI.
282. Nas Sveto pismo vodi na pot sreče?
Toliko bomo srečni, kolikor bomo zaupali Jezusovim besedam v 'blagrih'.
BOG HOČE, DA SMO SREČNI. Toda kje je vir tega upanja? Je v občestvu
z Bogom, ki živi na dnu duše vsakega človeka.
brat Roger Schutz
Evangelij je voščilo sreče za vse ljudi, ki želijo hoditi po božjih poteh.
V blagrih je Jezus konkretno pokazal, da nenehen blagoslov temelji
na tem, da sledimo njegovemu življenjskemu stilu in s čistim srcem
iščemo mir.
SREČA NI V NAS IN SREČA TUDI NI ZUNAJ NAS. Sreča je samo v Bogu.
In kadar ga najdemo, potem je sreča povsod.
Blaise Pascal
MLADINSKA STRAN
Verske dogme
Draga Petra! Izhajam iz delno verne družine. Prejel sem zakramente,
vendar že dolgo več ne verujem. Moti me predvsem, da vera zahteva,
da človek sprejme dogme, ne da bi razmišljal s svojo glavo, in sme početi le, kar mu Cerkev dovoli. Kako je mogoče, da se mora podrediti nekomu, za kogar sploh nima dokazov, da obstaja?
Bogdan
Boga in do človeka (do bližnjega in do sebe). Ne predpisuje ti načina, kako
lahko ljubiš - v tem imamo odprte vse poti za ustvarjanje, izvirnost, ustvarjalnost. Edini pogoj je, da ljubezen vsebuje tudi resnico. Resnica ni isto kot iskrenost. Iskreno lahko vsak dan premisliš v stvareh, ki si jih obljubil. Lahko
iskreno varaš, jemlješ, kar ni tvoje, si »daješ duška«, ne da bi mislil na dobro
drugega. Deset zapovedi in še kakšno drugo vodilo pa so nam v pomoč, da
se učimo ljubezni in resnice. So nekakšen vodnik, da se po nepotrebnem ne
opečemo.
Petra
D
ragi Bogdan! Verovati v Boga pomeni prepoznati, da človek ne more
dati prve in zadnje besede o tem, kaj je resnica, kaj je življenje; da
nas stvarnost – to je lahko tek dogodkov v zgodovini, zakoni narave
ali vprašanja, kdo je človek – presega. Vidi pa razloge, da veruje, da obstaja Nekdo, ki je resnični gospodar vsega tega, ki daje odgovor na nevednost
človekovega razuma, na praznino človekovega srca in smisel navidezni zmešnjavi življenja.
Ob vsem tem je vera, vsaj katoliška, najprej odnos do Boga; nas pa zato
nič manj ne vabi k razmišljanju. Za dogme bi prej rekla, da nas spodbudijo k
uporabi razuma, kakor da bi nas od razumnosti odvračale. So verske resnice,
ki govorijo o tem, kdo je Bog, kakšen je, in o nekaterih dogodkih in dejanjih,
ki jih je za nas storil. O vsem tem se lahko sprašuješ, razmišljaš, vse to raziskuješ, preverjaš ... Seveda je stvar vere, če jih sprejmeš. Toda tudi v vsaki
znanosti si prisiljen sprejeti osnovne aksiome z določeno mero zaupanja, da
so resnični. Na njih potem naprej gradiš in preverjaš, ali ostajajo skladni s celoto. Primera sicer ni popolna, ker vera ni samo na razumski ravni. O dogmah
včasih govorimo tudi kot o skrivnostih: ne moremo jih potrditi ali zanikati
na empiričen, znanstven način, vendar pa se lahko približamo njihovemu
razumevanju.
Za drugi del tvojega vprašanja, kaj naj bi človek smel početi, Jezus sam
pravi, da so vse zapovedi povzete v eni: Ljubi Boga z vsem svojim srcem, z
vso svojo dušo in vsem svojim mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega
sebe. Za vsakim pravilom ali prepovedjo lahko najdeš skrb za ljubezen do
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Mihela ZAVELJCINA
Dobrodošli doma
5. julij 2014
Nedelja Slovencev po svetu
6. julij 2014
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
3. avgust 2014
Višarski dnevi
31. julij – 3. avgust in
28. – 30. december 2014
Dragi rojaki!
Prisrčno vabljeni na Svete Višarje, kjer se
bodo na prvo nedeljo v avgustu srečali rojaki treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske!
Ob 7.30 začnemo pešpot na parkirišču ob
koncu avtomobilske poti (asfalta). Ob premišljevanju križevega pota se bomo povzpeli
k višarski Mariji. Za vzpon je na voljo tudi
žičnica.
Ob 10.30 bomo prisluhnili predavanju prof.
Tomaža Pavšiča z naslovom Slovenija,
ostani naša!
Ob 12.00 bo slovesna sv. maša, ki jo bo skupaj
z izseljenskimi duhovniki daroval celjski škof
msgr. dr. Stanislav Lipovšek.
Ob 13.00 bo na ploščadi za cerkvijo kratek
kulturni program.
Pri sv. maši in kulturnem programu bosta sodelovala cerkvena zbora iz Žabnic in Ukev,
in moški oktet iz Žabnic.
Višarski dnevi
Vabimo mlade iz domovine, zamejstva in tujine na višarske dneve. Program: spoznavali bomo avstrijsko Koroško, se družili, srečevali z domačini in gosti, prepevali in se povzpeli na Svete Višarje. Višarske dneve začnemo v četrtek, 31. julija popoldne in jih zaključimo v nedeljo, 3. avgusta z Romanjem
treh Slovenij.
Prijave in informacije: 00386 (0)1 438 30 50, [email protected]
Ljudske pevke iz Števanovcev na Dobrodošli doma
Prireditev Dobrodošli doma se približuje (sobota, 5. julij), program srečanja pa postaja vedno
bolj pester in privlačen: zjutraj nas bo gostoljubno mesto zbudilo ob zvokih mestne pihalne
godbe, predstavili se bodo loški obrtniki, zabavali se bomo ob folklornih, pevskih in dramskih nastopih slovenskih društev, ki delujejo
v zamejstvu in po svetu, posedeli in počivali
ob okušanju pristnih slovenskih jedi, najmlajši bodo uživali ob poslušanju pravljic, športni
navdušenci se lahko preizkusijo v plezanju in
rolkanju, umetniške duše bodo uživale v likovni
delavnici in ob ogledu več razstav, dan pa bomo
zaključili s pristno slovensko glasbo Saša Avsenika, Andreja Šifrerja, Alenke Godec in drugih
pevcev slovenskih popevk.
tne smo na raznih svečanostih, proslavah, revijah
in koncertih.
> In vaši pomembnejši nastopi?
V času našega delovanja smo posnele eno zvočno
kaseto in dva CD-ja. Sodelovale smo tudi na slovenskih projektih: Sovzočja Slovenije in Slovenska
zemlja v pesmi in besedi. Pred kratkim, 27. maja,
smo z gospo Simono Močilnik posnele štiri skladbe za RTV Ljubljana.
> Kaj vas motivira, da pojete in nastopate?
Pojemo iz srca za ohranitev ljudskega izročila,
prek petja se družimo in porabsko pesem ohranjamo mlajšim rodovom.
> Ali večkrat obiščete Slovenijo?
V Sloveniji smo že večkrat nastopile, veselimo pa
se tudi vabila v Škofjo Loko, kjer se bomo predstavile z svojimi porabskimi pesmimi.
Prisrčno povabljeni na prireditev Dobrodošli doma!
Več o prireditvi, ki jo pripravlja Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju z organizacijami civilne družbe, na: www.dobrodoslidoma.si
R
afaelova družba je v goste povabila tudi
simpatične gospe, ljudske pevke iz Števanovcev. Na mestnem trgu v Škofji Loki
se bodo predstavile v dopoldanskem času. Pred
njihovim nastopom smo Mariji Rituper, mentorici
skupine in Magdaleni Bartakovič, vodji skupine,
zastavili nekaj vprašanj.
> Se nam lahko kratko predstavite?
V skupini ljudskih pevk nas je devet – osem pevk
je iz Števanovcev v slovenskem Porabju, ena pa
prihaja iz Verice. Članice so stare od 52 do 82 let.
Naš program v glavnem obsega porabske ljudske
pesmi.
> Od kdaj pojete skupaj? Kje nastopate?
Skupaj prepevamo že 22 let. Nastopamo doma
na Madžarskem, veliko pa tudi v Sloveniji. Priso8
Ljudske pevke iz Števanovcev
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Politični analitik dr. Bernard Nežmah na
Televiziji Slovenija o novih strankah
Potem ko je na evropskih
volitvah takrat še grupacija Igorja Šoltesa Verjamem
zasedla tretje mesto, je po
zadnji anketi Dela najbolj
priljubljena stranka Mira Cerarja.
Toda ali je to vznikanje novih strank in spontano navdušenje zanje tudi že znak večje demokratičnosti? Tris strank Bratuškove, Šoltesa in Cerarja
povezuje odsotnost programov in minule politike, po katerih bi jih lahko sodili. Zanje velja pravilo – stranka, to sem jaz. Ali to pomeni premik
v slovenski mentaliteti, ko volivci začenjajo iskati
vodjo? Mar torej voditelj postaja pomembnejši od
demokracije? /.../
A kaj pravzaprav povzročajo te velike levitve
strank? Naenkrat javni diskurz pozablja na realno
vlado, tako zavezništvo Alenke Bratušek kot Židanov SD, kot da nimata nič opraviti z delovanjem
vlade, ki jo v resnici še vedno vodita.
Skratka, politika novih ni odgovor na politično realnost, ampak marketinška tekma, v kateri
stranke pripovedujejo, da so zgolj zaradi novih
obrazov postale povsem drugačna vsebina. Da
je v tem nekaj patološkega, pokaže že pogled na
omenjeno Delovo anketo. Medtem ko je Šoltesova Verjamem pred nekaj tedni na volitvah nabrala več kot 10 odstotkov glasov, je zadnja anketa
sploh več ne zazna. Instantstranke so očitno hitro
pokvarljiva roba.
Inženir dr. Peter Starič v Demokraciji
o demokratičnem socializmu
Sicer pa me demokratični
socializem, ki ga sedaj tako propagirajo, vse preveč
spominja na t. i. ljudske demokracije, ki so kot gobe po
dežju pognale v nekdanjih,
od Sovjetske zveze zasedenih državah in v Jugoslaviji. Čeprav izraz »ljudska
demokracija« v bistvu pomeni »demokratična demokracija«, nekakšna »demokracija na kvadrat«
torej, smo imeli takrat sistem, v katerem je vladala ena sama stranka, opozicijskih strank pa ni bilo.
Koliko je bilo pri tem demokracije, so mi povedali
Čehi, ko sem leta 1965 planinaril v Tatrah. Tam
sem v zaupnem pogovoru izvedel, da je razlika
med navadno in »ljudsko« demokracijo takšna
kot med navadnim in električnim stolom …
Publicistka Vera Ban v Reporterju
o Majniški deklaraciji
Nihče nima pravice posegati
v čutenje in mišljenje sočloveka, raniti srce, ki skriva v
sebi neomadeževan spomin
na lastnega očeta. Berem
misli Lenarta Zajca, sina spoštovanega pesnika Daneta
Zajca, ki v uvodu sam priznava, da bi šlo nedeljsko dogajanje pred frančiškansko cerkvijo morda
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
celo mimo njega, a da je bil žal primoran opaziti
(kdo ga je primoral?) zlorabo znamenite Majniške
deklaracije in hkrati verzov iz očetove pesmi „Čas
tvoj“. Seveda ni šlo za nikakršno zlorabo, besede
„Pride čas …“ smo posvetili spominu na očeta,
ki smo ga neskončno spoštovali in cenili. Poznali
smo njegovo življenjsko zgodbo o tem, kako mu
komunistična oblast ni dovolila opraviti mature
na Poljanski gimnaziji, kako se ni mogel vpisati
na univerzo in kako so mu podtikali razna dejanja
samo zato, da so ga lahko politično preganjali.
Prepričani smo, da bi se z obema rokama podpisal pod drugo Majniško deklaracijo, da pa se v
nobenem primeru ne bi podpisal pod izjavo Vena
Tauferja, objavljeno na prvi strani Dela 21. maja
2014. Za nobeno zlorabo ni šlo, prav gotovo pa ni
šlo za nobeno politikantstvo. Šlo je za praznik ljudi, ki redkokdaj lahko izrazijo svoja zatrta čustva,
kar je seveda njihova pravica. Škoda pa se nam
zdi, da sinov odziv na tako imenovano „zlorabo“
rojeva gnev, ki se sprevrača v žalitev človeka, ki je
pokojnega očeta zelo cenil. Spustiti se na raven z
besedami, da je „Janez Janša pravnomočno obsojeni zlikovec“, verjetno ne sodi v slovar sina cenjenega kulturnika. Škoda.
Urednica Simona Toplak v Financah o fašizmu
dr. Jožeta Mencingerja
Redko kdaj vidim priložnost,
da se strinjam z Janezom
Janšo. Ta je govoril o levem
fašizmu. Izjava /o desnih in
normalnih volivcih/ Jožeta Mencingerja je fašistična.
/…/ Če se vam zdi, da je izraz fašističen za Mencingerjevo izjavo pretiran,
naj to zavrnemo. V normalnem svetu je fašističen
per se. V Sloveniji pa lahko uporabo utemeljimo
kar s standardom, ki ga je postavil Mencinger
sam. V Financah se ne strinjamo ne z ekonomsko
politiko ne z mnenji Jožeta Mencingerja in menimo, da so škodljiva. Vendar pa se zaradi drugačnih mnenj nikogar ne sme pošiljati pred sodišče,
če parafraziramo, »pred zid«, nikogar se ne sme
linčati.
men je spodbujanje čezmejnega gospodarskega
povezovanja. Udeležilo se je je več kot sto obrtnikov, podjetnikov in predstavnikov gospodarskih
organizacij iz Slovenije in Italije, pridružili so se
jim tudi gostje iz Zagreba, Reke, Bavarske ter tudi
rojaka iz Avstralije in Kolumbije.
VOLITVE V EVROPSKI PARLAMENT. Slovenija je
izvolila osem novih evropskih poslancev. Volilna
udeležba je bila izjemno nizka - 24,1-odstotna.
Novi evropski poslanci bodo Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin (vsi SDS), Lojze Peterle
in Franc Bogovič (NSi+SLS) ter Igor Šoltes (Verjamem), Ivo Vajgl (DeSUS) in Tanja Fajon (SD). V
Avstriji je bila na listi stranke NEOS kot evropska
poslanka izvoljena dr. Angelika Mlinar. Njena
stranka NEOS, ki je prvič nastopila na lanskih državnozborskih volitvah in zdaj prvič na evropskih
volitvah, je osvojila eno mesto v Evropskem parlamentu.
SLOVESNO OBHAJANJE 200LETNICE NASTAN
KA MILOSTNE PODOBE MARIJE POMAGAJ. Na
praznik Marije Pomagaj je bilo na Brezjah še posebno slovesno, saj letos obhajamo 200 let, odkar
je nastala milostna podoba slikarja Leopolda Layerja. Uvod v praznovanje je bilo dan pred praznikom, 23. maja peš romanje, srečanje prijateljev
Radia Ognjišče in slovesnost ob večeru slovenskih
krščanskih izročil. Po vasi je prvič z originalno podobo Marije Pomagaj ob petju litanij potekala
procesija z lučkami. Vrhunec praznovanja 200-letnice milostne podobe je bil na Brezjah v soboto
dopoldne, kjer so se na slovesni sveti maši, ki jo je
vodil novomeški škof Andrej Glavan, zbrali romarji iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Veličino
dogodka je potrdil tudi papež Frančišek, s tem, da
je za slovesno somaševanje daroval mašni plašč.
Baziliko na Brezjah je v prazničnih dneh obiskalo
okoli 12.000 vernikov.
Novice
PODELJENA PRIZNANJA ZA DIPLOMSKA, MA
GISTRSKA IN DOKTORSKA DELA NA TEMO SLO
VENCEV V ZAMEJSTVU IN IZSELJENSTVU. Namen nagradnega natečaja, ki ga razpisuje Urad za
Slovence v zamejstvu in po svetu, je spodbujanje
raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni
pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete
v matični domovini in zunaj njenih meja. Na področju zamejstva je prvo nagrado prejela dr. Zaira
Vidau iz Doline pri Trstu za doktorsko delo »Upravljanje etno-jezikovne različnosti. Primer dežele
Furlanije Julijske krajine«, na področju izseljenstva pa Maruša Verbič Koprivšek za doktorat z naslovom »Razvoj slovenske skupnosti v Denverju,
Kolorado«.
MEDNARODNO POVEZOVANJE LOKALNEGA
PODJETNIŠTVA. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je 14. in 15. maja 2014 v Kopru pripravil 5. poslovno konferenco, katere na-
ODKRITJE DOPRSNEGA KIPA KARDINALA AM
BROŽIČA V ŽUPNIJI MARIJINEGA VNEBOVZETJA
NA DOBROVI PRI LJUBLJANI. Dr. Alojzij Ambrožič
je v rojstnem kraju v vasi Gabrje pri Dobrovi preživljal otroštvo. Zaradi komunističnih groženj se je
družina s sedmimi otroki maja 1945 umaknila na
Koroško, zatem pa je večino svojega življenja bival
v Kanadi. V domači kraj se je prvič vrnil v začetku
šestdesetih let in pozneje vedno rad prihajal do9
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Strah pred resnično
demokracijo?
L
Stane GRANDA
eva vlada je potem, ko je Slovenijo dodatno strahotno zadolžila, padla zaradi prepirov v največji
vladni stranki. Njene obljube, kako bo pod njo
vse drugače in bolje, predvsem pa se bo zmanjšalo število nezaposlenih, so bile prazne puhljice že takrat, ko
so bile izrečene. Slovenija je pred novimi volitvami. Bo
po njih bolje?
Po naravi sem optimist, vendar tokrat ne mislim, da se bodo razmere v
Sloveniji v kratkem popravile. Volilni sistem ne omogoča močne zmage ene
stranke, ampak je po vsakih volitvah treba sestavljati koalicijo, ki še tako dobre
namene izniči. Pravzaprav se nobena vodilna stranka ne more izkazati ne za
dobro ne za slabo, ker je žrtev koalicijskega kupčkanja, ki zahteva gnile kompromise. Namesto želje po izboljšanju splošnih državnih razmer prevladajo
cilji osebnega in strankarskega okoriščanja.
Na volitvah poslancev v Evropski parlament so slovenske pomladne stranke
dosegle prepričljivo zmago. Žal ta v praksi, na notranjepolitičnem področju,
nič ne pomeni, saj namerava leva vlada v odstopu v Evropsko komisijo vriniti svojega človeka. Nelagodje poglablja tudi dejstvo, da je referendum o popolnem razkritju udbovskih dokumentov padel zaradi premajhne udeležbe
volivcev. Ljudje so zelo hitro pozabili na nekdanji teror tajne policije oziroma
so zaradi njega še danes mnogi brez hrbtenice. To je slabo spričevalo zlasti za
katoličane, ki so bili njena glavna žrtev. Vladi je s padcem referenduma uspelo
prikriti še vrsto drugih zadev, tako obračunavanje znotraj partije, predvsem pa
kraje ob privatizaciji državnih podjetij in ob poslovanju z državnimi podjetji.
Slovenska levica, v bistvu se njene stranke razlikujejo zgolj po tem, kdo je najbolj »partijski«, deluje na videz razdrobljeno. V resnici pa je močnejša kot kdaj
koli. Vrinila se je v vsa mogoča civilna združenja in preko njih vpliva na javno
mnenje. Popolnoma obvladuje tudi osrednje medije, zlasti radio in televizijo, ki
sta bolj rdeča kot v času najtršega komunizma. Ljudje postajajo zaradi občutka nemoči dokaj apatični za politična vprašanja, kar je voda na mlin nekdanjih
komunistov, ki so vedno vladali z neverjetno manjšino ter obilico strahovlade
nad dejanskimi ali zgolj možnimi nasprotniki. Česa takega, kar se sedaj dogaja
v Sloveniji, ni ob njeni osamosvojitvi nihče pričakoval.
Obstaja rešitev? Vedno, samo, če je za njo volja. Slovenske demokratične
stranke, ki imajo zaslugo za največji dosežek v zgodovini Slovencev, bi se morale poenotiti, ljudem pripraviti in predstaviti program, ki bi zaustavil vsesplošno nazadovanje in jih popeljal k v Evropi primerljivemu življenju. Slovenci so
še vedno pripravljeni in sposobni trdo in odgovorno delati, le dobre upravljavce potrebujejo. Bati se morajo ljudi, ki bi radi bili zgolj voditelji in učitelji. Levica
jim jih v teh dneh veliko ponuja pod firmo novih obrazov, »neomadeževanih«,
»vrhunskih strokovnjakov« in številni, ki se jim ne ljubi misliti, predvsem pa nočejo prevzeti državljanske soodgovornosti za razmere v državi, jim nasedajo.
Bojijo se demokracije. Mnogi bi raje korakali po tujih poveljih, kot pa mislili z
lastno glavo. To je v veliki meri tudi posledica dejstva, da je v Sloveniji zelo malo kmetov, ki so vedno morali misliti po svoje. Delavci, ki so odvisni ne od tega,
koliko delajo, ampak od milosti direktorjev, so za plačo pripravljeni storiti vse.
Sedaj vsak lahko vidi, zakaj so se komunisti opirali predvsem na mezdne delavce. Da o armadi državnih uslužbencev niti ne govorimo. Najbolj tipičen primer
so sodišča. Slovensko časopisje je polno fotografij sodnice s titovko in pionirsko kapo na glavi ter jugoslovansko zastavo z zvezdo v roki, sodnice sodišča, ki
pošilja konec tega meseca za dve leti v zapor Janeza Janšo. Med tem, ko kriminalce oprostijo, ker so dokazi zbrani na nezakonit način, nič ni pomembno, da
so v sosednjih državah veljavni, je vodja opozicije obsojen na podlagi indicev,
ne dokazov. V bistvu je kaznovan, ker je zrušil komunistični režim. Nekdanji
komunisti rajajo in žal jim nekateri tudi med »našimi« pri tem pomagajo. Ker
se v politični tekmi, v borbi za glasove, niso sposobni povzpeti nad njega. Tako
ga želijo zamenjati s pomočjo komunistov. Beda!
Glede na vse, kar se dogaja, zlasti strahu komunistov pred resnično privatizacijo slovenskega gospodarstva, ki naj bi prešlo v roke Neslovencev, že danes
so delavci pri njih bolje plačani kot v nekdanjih domačih državnih podjetjih, se
zdi, da je odprodaja nekdanjega državnega premoženja še edini način, da nekdanji komunisti izgubijo oblast. Lustracija, ki bi bila krvavo potrebna, je zamujena. S tem, da bi gospodarstvo delovalo tako kot v zahodni Evropi, brez odločujoče besede komunističnih velikašev, Kučan jih je povezal v zloglasni Forum
21, bi Slovenci počasi prišli na pot, kot so se jo zamislili ob osamosvojitvi. To naj
bi bila osrednja tema ob letošnjem slovenskem državnem prazniku 26. junija:
zakaj in kako do cilja! Kjer je volja, je tudi pot. Najbolj primanjkuje prav volje!
10
mov. Za kardinala je bil imenovan leta 1998. Pokopan je v Torontu. Doprsni
kip so postavili z namenom, da bi domačine in ljudi, ki obiščejo Dobrovo,
spominjal na velikega Slovenca, obenem pa je priznanje Kanadi, ki je po vojni sprejela številne slovenske rojake, ki so zaradi komunizma morali zapustiti
Slovenijo. Slovesno sv. mašo je ob odkritju daroval kardinal dr. Franc Rode.
NOVELA ZAKONA O VARSTVU DOKUMENTARNEGA IN ARHIVSKEGA GRA
DIVA TER ARHIVIH OSTAJA V VELJAVI. Referenduma se je udeležilo le okrog
200 tisoč volivcev. Ker je bila udeležba le 11,6-odstotna, zakon ni bil zavrnjen.
PREDČASNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR. V nedeljo, 13. julija 2014, bodo na
vseh voliščih v državi in v tujini potekale predčasne parlamentarne volitve.
Izseljenci, volivci s stalnim prebivališčem v tujini, lahko volilno pravico uresničujete na več načinov. Vsem volivcem, ki želijo glasovati po pošti iz tujine, svetujemo, da obvestilo čim prej posredujejo Državni volilni komisiji!
Vse obrazce, s katerimi bi se želeli prijaviti v katero od oblik glasovanja, lahko najdete na spodnji povezavi: http://www.dvk-rs.si/index.php/si/strani/
obrazci-za-volivce-predcasne-volitve-v-drzavni-zbor-2014
VSESLOVENSKO SREČANJE. Komisija Državnega zbora Republike Slovenije
za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu vabi na XIV. vseslovensko srečanje z naslovom »Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora?« v
petek, 4. julija 2014, v veliko dvorano Državnega zbora RS, s pričetkom ob
10. uri. O predloženi tematiki bodo razpravljali trije vabljeni govorci iz tujine
in Slovenije: direktorja slovensko-irskega društva Detelca Bernard Šrajner in
Tilen Kranjc, predsednica Kulturnega društva člen 7 mag. Susanne Weitlaner
in znanstvena sodelavka na Inštitutu za narodnostna vprašanja doc. dr. Sara
Brezigar. Glasbeni program: mezzosopranistka Tina Šilc, pianistka Anja Kunčič in Drago Bricelj.
ŠPORT
Nogometaši Maribora so dvanajstič postali državni prvaki. Maribor je
daleč najuspešnejši slovenski nogometni klub.
Kolesar Luka Mezgec je v šprintu dobil zadnjo etapo 97. dirke po Italiji
v Trstu.
Goran Dragič bo na svetovnem prvenstvu v košarki igral za Slovenijo.
Tenisačica Katarina Srebotnik se je v mešanih parih in pri ženskih dvojicah uvrstila v četrtfinale Grand slam turnirja v Parizu..
Z regato za kolajne je na evropskem prvenstvu jadralnega razreda finn
Vasilij Žbogar osvojil drugo mesto.
Slovenski telovadec Sašo Bertoncelj je v finalu na evropskem prvenstvu
v Sofiji na konju z ročaji osvojil bronasto kolajno.
Rokometašice Krima Mercatorja so osvojile 20. naslov državnih prvakinj v ženskem rokometu.
Slovenski hokejist Anže Kopitar in njegova ekipa Los Angeles Kings so
osvojili naslov prvaka lige NHL.
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
N
a drugo nedeljo v maju (11.
maja 2014) ali na četrto velikonočno nedeljo ob 4. uri
popoldne je bila slovenska maša
v kapeli »Našega doma«. Sv. mašo
je daroval župnik S. Cikanek. Kljub
majhnemu številu rojakov smo lepo
in ubrano peli naše lepe velikonočne pesmi. Še posebno pa smo z velikim občutkom ljubezni do Marije
zapeli nam vsem priljubljeno pesem
»Spet kliče nas venčani maj«. Mesec
maj je vendar čas nam vsem ljubih
šmarnic.
Tudi binkošti na drugo nedeljo v
mesecu juniju (8. junija 2014), ko je
bila slovenska maša v kapeli doma,
zadnja v tem polletju, smo lepo obhajali. Na binkoštno nedeljo je bila
tokrat v naši kapeli sv. maša ob 16.
uri za že več kot 20 let v Sloveniji
pogrešanega Marka Kavčiča, očeta
dveh hčerk, ki sta bili še majhni deklici, ko je bil oče pogrešan. Hčerka
Klara Štravs, ki sedaj živi tukaj v Londonu, je naročila sv. mašo za toliko
let pogrešanega očeta. Pri sv. maši
smo vsi molili zanj pa tudi za Klaro
ter njeno sestro in mamo, ki živita
v Velenju.
Obisk v »Našem domu« duhovnika, dr. Romana Globokarja, ravnatelja škofijske gimnazije v Šentvidu
nad Ljubljano, nas je vse razveselil.
Dr. Globokar se je ob vračanju v petek, 6. junija, iz San Diega (ZDA) v
Slovenijo ustavil v »Našem domu« v
Londonu, maševal v kapeli doma in
prespal, ker je imel naslednjega dne
iz novega terminala 5 na Heathrowu
nadaljevanje svojega povratnega leta v Zagreb. Takoj ob prihodu v našo
hišo je pastoralno deloval, saj je bil
naprošen za spovedovanje na italijanski misiji in cerkvi, ki je v neposredni bližini »Našega doma«.
Binkoštna sv. maša v kapeli Našega doma
Dr. in profesorju Romanu se lepo
zahvaljuje za njegov prijazen obisk
zlasti župnik S. Cikanek.
Z rednimi mašami v kapeli doma za slovenske rojake iz Londona in okolice pričenjamo, po krat-
kem presledku v mesecih juliju in
avgustu, zopet na drugo nedeljo
v septembru (dne 14. septembra
2014 ob 4. uri popoldne). Lepo
vabljeni!
Župnik S. Cikanek
AV S T R I J A
GRADEC
K
ot vemo, je v Vatikanu 27.
aprila prvič v zgodovini potekala kanonizacija dveh priljubljenih papežev, Janeza Pavla II.
in Janeza XXIII. »Bila sta pogumna
moža, ki ju je opogumil Sveti Duh, in
sta Cerkvi in svetu pričevala o božji
dobroti, o njegovem usmiljenju,« je
o novih svetnikih v nagovoru dejal
papež Frančišek in dodal, da sta bila
oba nova svetnika duhovnika, škofa
in papeža 20. stoletja, ki sta si prizadevala za posodobitev Cerkve.
V današnjem času še posebej potrebujemo Svetega Duha, da nas
opogumi, da bi bili sposobni živeti
drug z drugim, se veseliti z drugimi, da stojimo ob strani tistim, ki
jih je ranilo življenje, da pomagamo
tistim, ki so bolni ali stari in še posebej otrokom, ki potrebujejo našo
ljubezen, kajti ljubezen daje življenje, ljubezen pomeni odpreti se in
iti naproti drugemu.
V naši slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu se trudimo, da si vsaj ob različnih priložnostih vzamemo čas, da pripravimo
drug drugemu veselje. Tako smo tudi v nedeljo, 6. aprila, pripravili malo veselje za rojstni dan naše gospe
Magde Veber, ki nenehno skrbi za
našo skupnost in ji po sv. maši v
Kolbejevi kleti s cvetjem in pesmijo
čestitali in s kozarčkom dobrega vina nazdravili za njen osebni praznik.
In kot bi trenil, je prispela nedelja,
cvetna nedelja. Nekateri so prinesli
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
Magda Veber praznuje rojstni dan.
Procesija na cvetno nedeljo
butare (snope), ki so jih naredili sami
ali jih kupili, na blagoslov. Drugi so
dobili oljčne vejice, katere sta vsem
podelila mag. pater Petru Farcas in
mag. pater Jože Lampret v križnem
hodniku cerkve Mariahilf v Gradcu
in jih nato skupaj blagoslovila, preden smo se v procesiji in s pesmijo
podali vsak v svojo cerkev oziroma
mi v zakladno kapelico. Tam smo
najprej brali o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Po sv. maši
smo se srečali v naši Kolbejevi kleti
in se pogovorili o programu za veliko noč in o drugih važnih stvareh,
ki nas obdajajo in ki so včasih tudi
nepredvidljive in pa tudi o romanju
naše slovenske cerkvene skupnosti.
Kakor nam je pater mag. Jože
Lampret na cvetno nedeljo sporočil, smo se na velikonočno soboto,
19. aprila, ob 14. uri zbrali v naši
zakladni kapelici, da blagoslovimo
tudi jedi (žegen), ki jih ta dan ali pa
na veliko noč, po slovesni sv. maši
skupaj z družino na praznično pripravljeni mizi, zaužijemo in tudi tako popestrimo vstajenjsko veselje.
Velikonočne jedi so tudi zgodba zase. Po njih se odlikujejo posamezne
slovenske pokrajine, matične in zamejske. Nekaj je skupnih, nekatere
pa so tudi posebne, značilne za posamezno regijo ali celo za posamezen kraj. Drugi dan, 20. aprila, smo
se zopet dobro pripravljeni zbrali v
naši zakladni kapelici, da tudi z lepimi cerkvenimi pesmimi spremljamo
slovesno sv. mašo in tako smo z melodijo »Kristus je vstal …« oznanili
slovesni praznik Gospodovega vstajenja, veliko noč. Po sv. maši smo vsi
pohiteli domov, da bi v krogu svoje
družine proslavili ta največji cerkveni praznik in morda začutili pomen
vstajenja, ki predstavlja neznansko
moč in nas spodbuja in nadgrajuje
našo ljubezen.
Tudi na belo nedeljo, nedeljo božjega usmiljenja ali malo veliko noč
11
ŽUPNIJE
Praznovanje rojstnega dne Jelene Kanski
smo se zbrali pri sv. maši. Mag. pater
Jože Lampret je pri pridigi poudaril:
»Mi vsi smo deležni usmiljenja, vsak v
svojem okolju, poklicu, poslanstvu, izobrazbi, veri …« in še dodal, da božje
usmiljenje predstavlja veliko luč ljubezni in nežnosti.
In že nam je prazničen mesec maj,
ki velja za najlepši mesec v letu in je
posvečen Materi Božji, Mariji, potr-
V Marijini romarski cerkvi v Podgorjah v Rožu
Pouk slovenščine
kal na vrata. Tako smo v nedeljo, 4.
maja, po sv. maši v Kolbejevi kleti
praznovali rojstni dan naše organistke Jelene Kanski in se ji hkrati
zahvalili za njeno izvrstno spremljavo na orglah in njeno vsestransko
pomoč. Kot vemo, se ves mesec maj
povsod obhajajo šmarnice. Tudi mi
smo se v nedeljo, 18. maja, podali
k Marijini romarski cerkvi v Podgorjah v Rožu in se pri sv. maši, ki jo je
bral naš mag. pater Jože Lampret,
zahvalili Materi Božji za vse milosti,
ki smo jih deležni skozi vse leto in
prosili, da nam in vsem ljudem, ki
so v stiski, stoji ob strani. Romanje
smo zaključili s šmarnicami pri Marijini cerkvi na Vrbskem jezeru. Na
predzadnjo soboto v mesecu, 24.
maja, smo se ob 14. uri zopet zbrali
na prostem pred kapelico Edija in
Nade Harnik v Schweinzu in skupaj
s tamkajšnjimi vaščani z molitvijo
in petjem opravili »šmarniško pobožnost«. V nedeljo, 25. maja, smo ob
9.30 skupaj z drugimi farani obhajali
slovesno sv. mašo na prostoru pred
cerkvijo Marija Pomagaj – na Mariahilferplatzu. Slovesno sv. mašo sta
brala mag. pater Jože Lampret in
mag. pater Petru Farcaș, s petjem
in glasbo pa jo je popestril Werner
Reischl. Ta dan je namreč bil tudi v
mestu Gradec praznik mesta (Stadtfest).
Na praznik Gospodovega vnebohoda, 29. maja, so naši rojaki v zakladni kapelici cerkve Marija Pomagaj
praznovali sv. mašo, mi iz društva
»Avstrijsko-slovenskega prijateljstva« Gradec pa smo avstrijske prijatelje in zainteresirane povabili na
spodnjih prostorih centra pripravili
na slavje binkoštnega praznika. Rad
bi poudaril vsebinski pomen srečanja, zato ga bom razdelil v nekaj
podnaslovov.
Binkošti so nagovor od srca do
srca. To je bilo začutiti na začetku
slavja, ko smo stali v krogu v prostorni veži SPC-ja, se med seboj pozdravili, si povedali marsikaj lepega,
štiridnevni tečaj slovenščine v Terme
Topolšica, da so lahko na licu mesta
preizkusili svoje znanje. »Bilo je zelo zanimivo in enkratno,« so dejali.
Pred nami pa je že praznik binkošti,
ki ga obhajamo 50 dni po veliki noči
in pomeni praznik prihoda Svetega
Duha.
Vsem bralcem Naše luči in vsem
prijateljem želim obilo radosti v branju in spoznavanju božjega usmiljenja, ter prijetne počitnice.
mag. Ivanka Gruber
Šmarnice pri Ediju in Nadi
B E N E LU K S
BRUSELJ
S
lovenski družinski dan in
družabnost na vrtu Slovenskega pastoralnega centra
v Bruslju. V to poročilo bom vključil
dejavnosti, ki so se odvijale v mesecu maju in na začetku junija 2014.
Poleg rednih župnikovih obiskov v
Monsu (Boussu), Charleroiju, Genku,
Eisdnu, Heerlenu na Nizozemskem
in v Luksemburgu (glej sliko: perspektivna mlada skupnost v kapeli
Kristusa kralja) ter v nizozemskem
Den Haagu (v soboto, 7. 6. 14), smo
vse sile usmerili v junijsko srečanje
mladih družin v Bruslju. Drugo leto
zapored smo priredili slovenski družinski dan in piknik. Bilo je na binkošti, v nedeljo, 8. junija. Ob 10. uri so
se starši in otroci zbrali v SPC in se v
12
Perspektivna skupina mladih slovenskih družin v Luksemburgu
kar se nam je dogodilo v prejšnjem
tednu, in skupaj zapeli uvodno pesem: Daj mi roko, moj brat, ne izgubljajva besed, daj mi roko in najin
bo ves svet. Posebna dobrodošlica
je bila namenjena trem prvoobhajancem, Lari, Patricku in Elizabeti ter
pripravniku na birmo, mlademu Petru. Po uvodnem delu smo v procesiji odšli v hišno kapelo.
Binkošti v treh podobah. Pri bogoslužju božje besede je bilo podčrtano, da so binkošti praznik rojstva
Cerkve. V prvem berilu iz Apostolskih del smo brali in razmišljali o
binkoštnem dogodku na trgih Jeruzalema, 50 dni po Jezusovem vstajenju. V evangeliju smo prisluhnili Janezovemu poročilu, kjer je zapisano,
da so apostoli prejeli Svetega Duha
že na dan Jezusovega vstajenja. V
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
Binkoštno dogajanje v kapeli SPC
drugem berilu nam je apostol Pavel spregovoril o številnih duhovnih
darovih Duha v vsaki krščanski skupnosti. To smo razumeli kot aktualnost binkoštnega dogodka. Binkošti
se niso dogodile pred dva tisoč leti,
binkošti se v Cerkvi dogajajo že dva
tisoč let.
Aktualni binkoštni utrip v slovenski skupnosti v Bruslju. Po
kratkem župnikovem uvodu smo
besedo prepustili posameznikom, ki
so nam imeli kaj duhovnega povedati. Najprej je bil to birmanec Peter, ki je molil ob sedmerih darovih
Binkošti so tudi sladke ali kako je na
prazniku uživala sestrica prvoobhajanke
Lare.
Prvoobhajanci in birmanec pri svetem obhajilu
Svetega Duha. Prvoobhajanca Lara
in Patrick sta nato recitirala pesem
Miza, pesem o zadnji večerji, ki jo
je celotna skupnost nato zapela. Na
slavje je bila povabljena tudi gospa
Isabella Wenidisch, dolgoletna sodelavka slovenskega duhovnika Karla Kozine, ki je bil eden od ustanoviteljev Vzhodno krščanskega centra
za Rusijo (Foyer oriental chretien),
predhodnice sedanjega Slovenskega pastoralnega centra. Ob 10-letnici njegove smrti nam je podarila
dragoceno pričevanje o njegovem
delu za Rusijo in za edinost kristjanov. Začutili smo, kako duh veje, kjer
hoče. Navzoči so njeno pričevanje
v francoščini nagradili z aplavzom.
Binkoštno sveto daritev smo darovali za pokojnega dobrotnika in delavca za edinost, Karla Kozino. Končno
smo se povezali še s sveto deželo, posebej z Jeruzalemom, kamor
sta nekaj dni poprej poromala člana naše skupnosti, Marija in Andrej
Grebenc. V svojem pričevanju sta
izpostavila aktualnost binkoštnega
dogodka danes. Župnikova pridiga
tokrat res ni bila potrebna, dovolj je
bil njegov uvod v bogato binkoštno
dogajanje danes!
Binkošti so trdna vez prijateljstva. Po maši smo se na vrtu Slovenskega pastoralnega centra udeležili
prijetne družabnosti. Za dobrote z
žara je poskrbela »mizarska ekipa«
iz Dolenjske, pridni delavci, ki so trenutno gostje v naši hiši. Starši so nas
venka, rojena v Franciji, v Melunu,
nam je razložila težave, s katerimi
se je soočala pri prevajanju sočnih
Krpanovih izrazov, da bi imeli slični
pomen v duhu francoskega jezika.
Med predstavitvijo se je z užitkom
in odobravanji nad delom s komentarji oglašal tudi pisatelj dr. A. Ca-
obogatili s številnimi solatnimi in
zelenjavnimi dobrotami ter dobrimi
sladicami. Vreme, ki je zjutraj kazalo
na kislo in deževno, se je hitro spremenilo, zasijalo je toplo sonce. Vez
prijateljstva smo okrepili s prepevanjem slovenskih pesmi. Bile so zares
prave binkošti!
župnik dr. Zvone Štrubelj
Mali mojster Marcel Krajnc na koncertu na vrtu SPC v Bruslju je navdušil binkoštno občestvo.
F R A N C I J A
PARIZ
V
nedeljo, 11. maja, smo se
pariški Slovenci in iz bližnje
okolice ponovno srečali na
širšem pastoralnem svetu. Pred sestankom smo se udeležili maše v
kapeli slovenske misije, pri kateri je
bil tokrat prisoten tudi dr. Andrej
Capuder s soprogo. Po maši je dr.
Capuder pozdravil navzoče in se jim
zahvalil za zvestobo, ki jo redno in
neomajno izkazujejo Sloveniji. Spomnil nas je, da je pred 20 leti nastopal v Parizu kot prvi veleposlanik
neodvisne Republike Slovenije. Po
maši smo se premaknili v dvorano
in prisluhnili predstavitvi prevoda
Levstikove pripovedke »Martin Krpan od Vrha« v francoščino. Prevajalka, gospa Zdenka Štimac, Slo-
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
Z leve proti desni : Christine Maillet, sourednica z gospo Zdenko Štimac (v sredini) pri založbi,
Sophie Lecompte ilustratorka Krpanovega prevoda in župnik Alek Zwitter.
puder. Moderne ilustracije prevoda
je razložila likovna umetnica gospa
Sophie Lecompte. Gospa Zdenka
Štimac je pred kratkim ustanovila
francosko-slovensko založbo, s katero želi predstaviti francoskemu
bralcu bogastvo slovenske literature. Njen prevajalski repertoar obsega že več slovenskih avtorjev, med
njimi pisatelja Alojza Rebulo, Borisa
Pahorja, Marka Sosiča in pesnika Tomaža Šalamuna.
Za most med literarnim delom nedeljskega dopoldneva in popoldansko debato pri širšem župnijskem
svetu je tokrat poskrbela gospa Eva
Sutlič s kosilom, pri katerem smo
ponovno lahko cenili njeno kuharsko spretnost.
Uvod v Župnijski svet je z molitvijo, pesmijo in razmišljanji pripra13
ŽUPNIJE
Naš župnik in predavatelj – duhovnik in pianist Jean-Rodolphe Kars.
Gremo k maši v kapelo Jezusovih prikazovanj.
vil dr. Maksimiljan Valant. Seznanili
smo se s težavami, s katerimi se
soočata pastoralna naloga slovenske misije in nič manj tudi slovenski
dom v Parizu.
V soboto, 24. maja, smo se zgodaj
zjutraj z avtobusom napotili na dvodnevno romanje v Paray-le-Monial,
svetišče, ki ga je leta 1985 škofija
burgundskih mest Autun, Chalôn
in Macon zaupala skupnosti Emanuel. Romanje je vodil naš župnik,
gospod Alek Zwitter, za organizacijske podrobnosti pa je skrbela gospa
Irena Sutlič. Vsa duhovna doživetja v teh dveh dneh bi lahko strnili
v podobo rožnega venca, kjer je v
vsakem zrnu upodobljena duhovna
poglobitev, ki nas je presenetljivo
prevzela, spremljala in povezovala.
Res smo bili potrebni tega shoda, da
nas povzdigne nad vsakdanjik in na
poseben način uvede v razumevanje velikonočnih izročil.
Peturna vožnja do svetišča je bila znatno skrajšana z molitvijo in
pesmijo. Da je imelo romanje po-
seben pečat duhovnosti, smo takoj
spoznali v kapeli redovnic obiskanja
Device Marije, kraju, kjer se je v 17.
stoletju Jezus prikazal sv. Marjeti
Mariji Alacoque in ji odkril najsvetejše Srce kot izraz božje ljubezni. S prikaznijo pa ji je naročil češčenje presvetega Srca Jezusovega in obljubil
božjo milost vsem, ki se bodo njemu
posvetili. V Paray-le-Monialu nas je
sprejel s predavanjem o prikazova-
FREYMING-MERLEBACH
so zasedli vipavski mladi »Tamburjaši«, ki so nas s posebno ubranim
igranjem na strune tamburic, kitar
in kontrabasov pa mogoče še kakšnega inštrumenta, popeljali v svet
»
S
pet kliče nas venčani maj k
Mariji v nadzemeljski raj, …«
tako je tudi tokrat zazvenela
vstopna pesem v romarskem svetišču v Habsterdicku prvega maja
ob 10. uri. Tokrat so za razliko od
prejšnjih let orgle obnemele in je
naš organist Jacky postal fotograf.
K daritvenemu oltarju so pristopili
duhovniki Hugues Agbenuti, župnik
Stiring-Wendla, doma iz Toga, dekan
mesta Merlebach Alfred Schwartz,
sobrat iz Mannheima Janez Modic in
krajevni župnik Jože Kamin. Romarji so prišli iz naših krajev kakor tudi
iz sosednje Nemčije. Gospa Kristina
Dogscha iz Heidelberga se je letos
pri tej romarski maši na poseben
način Bogu zahvalila za zakon, ki ga
je pokojni g. Grims blagoslovil ravno
v Habsterdicku. Stole okrog orgel
14
njih in nastanku svetišča duhovnik
avstrijsko-judovskega rodu, gospod
Jean-Rodolphe Kars, ki je tudi koncertni pianist in mojster pri izvajanju
del sodobnega skladatelja Oliverja
Messiaena. Gospod Kars je leta 2011
koncertiral v Ljubljani. Romanje smo
blagoslovili z mašo, pri kateri je somaševal gospod Davorin Vreča, duhovnik mariborske škofije, ki ga je
diakon gospod Ciril Valant pripeljal
iz Slovenije. Pridružil se nam je tudi
slovenski jezuitski bogoslovec, gospod Marko Pavlič, in popestril pe-
Skupinska slika pred kapelo – po dolgi vožnji nas je težko zbrati skupaj.
globoke molitve. Med evharistično
daritvijo je prepevala vokalna skupina «Radost» iz Godoviča. Mladi
glasovi in mladi igralci so to starejšo skupnost izseljencev popeljali v
Romarji in gostje so vstopali v kapelo slovenske misije po novem vhodu.
tje z igranjem na kitaro. Spremljala
nas je tudi sestra Ana, članica Emanuelove skupnosti in organistka v
poljski župniji v Parizu. Sestra Ana
je tudi drugače med letom velikokrat med nami pri slovenski maši.
Spomnimo se lahko njenega čudovitega izvajanja liturgičnega monodija »Victimae Pascali laudes« med
mašo na velikonočno nedeljo. Med
zbranim večernim bedenjem smo se
temeljito pripravili na sveto spoved.
V nedeljo, 25. maja, smo ponovno
imeli mašo v kapeli prikazovanj. Po
maši in tik pred odhodom nazaj v
Pariz so nekateri želeli povedati doživete občutke na romanju. Avtobusno vožnjo po lepi burgundski pokrajini med bogatimi vinogradi smo
ustvarili še prijetnejšo z molitvijo in
pesmijo. Tri kilometre pred končno
postajo pa je, kot Krpanova kobila,
avtobus od žeje počenil. Prav gotovo nas je romarsko doživetje opogumilo, da smo z dobro voljo in nasmehom, čeprav utrujeni, dočakali
voznika, ki je moral nekje »iztakniti«
bencin, da nas je lahko pripeljal do
končnega cilja ...
aZ
njihov svet, kjer se harmonija in delo posameznikov zliva v prečudovit
hvalospev. Upravičeno lahko trdimo,
da so nas pomladili in omrežili s profesionalnim nastopom, ki je vsakemu bil v hvaležno občudovanje. Duhovna misel okrog sv. Jožefa delavca
in začetku Marijinega meseca je bila
podana s strani domačega župnika
Jožeta Kamina, v francoskem jeziku
pa je podal homilijo dekan Alfred
Schwartz. V departmaju Moselle so
naši gostje, ki jih je bilo kar za en avtobus, preživeli dva dni. V soboto so
si ogledali znamenitost naših krajev,
v nedeljo pa so poleg romarske maše v Habsterdicku, ki se je zaključila
s polurnim koncertom, poskrbeli pri
animaciji romarskega kosila, postreči je bilo potrebno preko 130 obrokov. Hvala gospodom Sajovcu, Šinkovcu ter Bernardu, ki so že ob štirih
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
V dvorani Janeza Krstnika misije Merlebach so na cvetno nedeljo razstavljale klekljarice.
zjutraj pričeli s peko štirih ogromnih
svinjskih stegen, ki so jih naše pridne
kuharice postregle za glavno jed.
Hvala gospe Jožici Curk, okrepljeni
skupini prostovoljnih sodelavcev v
kuhinji in strežnemu osebju, saj se je
bilo potrebno kar nekajkrat povzpeti
po stopnicah do zadnje dvorane Janeza Krstnika, na podstrešju.
Ob 15.30 smo se ponovno zbrali v kapeli in pričeli s koncertom
Tamburjašev pod vodstvom Vlaste
Lokar Lavrenčič in vokalne skupine
pod vodstvom Damjane Vončina, ki
jih je ob tej priložnosti posnela tudi
televizija TV 8. Nato smo zaključili
romarski shod pred Najsvetejšim. V
zelo lepem nagovoru je sobrat Janez Modic podal duhovno misel o
Marijini lepoti, ki jo opisujejo vidci.
Lepa je. Kako je lepa? Kot mama,
naša mati … Po petih litanijah Ma-
Prepoznali smo ga ob lomljenju kruha.
Na skupnem romarskem kosilu so romarji uživali tudi ob poslušanju petja vokalne skupine Radost.
tere Božje smo odšli z blagoslovom
na pot vsakdanjega nadalnjejga življenja, polni sreče in notranjega žara, saj je bil romarski shod ponovno
uspešen. Predno pa so nas zapustili gostje iz Slovenije, smo se šli na
zvezdnatem trgu poklonit našim
rojakom in mestu Merlebach, kjer
so kljub kapljam dežja pod okriljem
velikega kioska hvaležno odigrali in
zapeli kar nekaj skladb. Bogu hvala
za vse duhovno in človeško doživetje in tudi za dež, ki smo ga tako
zelo potrebovali po dveh mesecih
močne in nenavadne suše za ta letni
čas. Veselimo pa se enotedenskega
romanja v Slovenijo od 31. maja do
7. junija, to je romanje h koreninam
in romanje k brezjanski Mariji ob
dvestoti obletnici milostne podobe.
Več o tem prihodnjič.
Hvaležni župnik Jože Kamin
Sivi oblaki in dežne kaplje so razlile po mestu zven tamburic in ubrane glasove.
H R VA Š K A
PULJ
P
rebujanje pomladi v zadnjih
dveh mesecih je tudi nam v
SKD Istra Pulj dalo novih moči, energije in nove ljubezni do našega zborovskega petja in drugih
dejavnosti v društvu.
V mesecu aprilu smo se na osnovi
povabila iz Slovenije udeležili prireditve Domovina je ljubezen, VIII. srečanja slovenskih kulturnih društev,
ki delujejo v različnih državah. Prireditev je potekala v Vipavski dolini
v kraju Šempas pri Novi Gorici, na
kateri so nastopila slovenska društva iz Hrvaške, Avstrije, Madžarske,
Italije in tudi iz Slovenije. Z veseljem
lahko zapišemo, da je naše predho-
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
dno delo v zboru v obliki pevskih vaj
obrodilo sadove, saj smo pod taktirko naše umetniške voditeljice Paole
Stermotić poželi velik aplavz za naš
nastop. Morda lahko rečemo, da je
k našim »uspehom« prispeval tudi
obisk Svete Gore in znamenite romarske cerkve.
Naslednji dogodek je potekal 8.
maja: v organizaciji Istrske županije
v Pulju, v Domu braniteljev, kjer se
je odvijal prvi festival multikulturnosti. Sočasno je bilo tudi odprtje
kreativnih delavnic, s katerimi so se
predstavila društva narodnih manjšin v Istri. Za tem, ob 19. uri, je sledila kulturna prireditev sodelujočih,
vključno z našim mešanim pevskim
zborom Encijan.
SKD Istra Pulj je 10. maja gostilo
italijanski zbor »Nouvelle Harmonie«, s katerim se je društvo srečalo
že leta 2006. Zbor prihaja iz italijanske severne regije Val d’Aosta. Uvod
v koncert je popestril naš mešani
pevski zbor Encijan in puljski zbor
Brajša, v nadaljevanju pa se je odvijal koncert italijanskega zbora. Koncert je potekal v Italijanski skupnosti Circolo v Pulju. Zanimivost tega
zbora je, da ga je ustanovila in nekaj
časa vodila naša sedanja dirigentka
zbora Encijan, gospa Paola Stermotić. Gospa Paola ni Slovenka, z veli-
ko ljubezni pa išče za nas primerne
slovenske pesmi. Prav njej gre zahvala za uspehe Encijana doma in
po svetu.
Umetniški program zbora je bil
sestavljen iz skladb različnih skladateljev, kot so J. Bovet, G. Verdi, W.
A. Mozart, M. Benech in drugi. Zbor
ima odlično solistično sestavo, kot
solisti so nastopali Chiara Manavella, Roberto Zampana, Marcella Pol
in Marco Benech.
V Slovenskem kulturnem društvu
Istra Pulj nikakor ne moremo mimo
pomembnega dogodka. Na sedežu društva so nas 18. maja obiskali
udeleženci ekskurzije v osrednjo Is15
ŽUPNIJE
Udeleženci ekskurzije v Pulj na obisku v Slovenskem domu
tro in Pulj, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Obisk Rafaelove družbe smo z veseljem in nestrpnostjo
pričakovali. Stik z ustanovo, ki daje
pomoč Slovencem zunaj slovenske
domovine, je bil vsem članom društva v veliko čast in zadovoljstvo.
Dotik slovenske besede vedno po-
boža vsako dušo, ki v sebi skriva
korenine slovenstva. Prinaša bogastvo nevidnih povezav in poglablja
zgodovino povezovanja ter kulturnega življenja in sobivanja. Obiski
iz Slovenije nas vedno zelo bogatijo
in zato izražamo zadovoljstvo in ponos za to srečanje. Našim gostom
smo predstavili našo bogato knjižnico v Domu, ki premore več kot 2000
knjig v slovenskem jeziku. Seveda
naše druženje ni minilo brez slovenske pesmi in predstavitve društva
s strani predsednice Klaudije Velimirović, saj smo v društvu vsi člani
zavedni Slovenci in vsi tisti, ki spoštujejo medkulturni dialog in sožitje.
Naše majsko delovanje se je zaokrožilo še 24. maja s koncertom v
katedrali v Pulju v okviru 6. mednarodnega zborovskega festivala Cantante Croatia 2014, kjer so sodelo-
vali tudi zbori iz Nemčije, Brazilije,
Avstrije in Hrvaške. Naslednji dan
so vsi sodelujoči zbori nastopali še
v koncertni dvorani Dom hrvatskih
branitelja Pulj in koncert zaključili s
skupno pesmijo »Istro moja«.
Nekaj pa tudi o bodočih dogajanjih. Naš zbor »Encijan« se bo predstavil tudi na prireditvi Dobrodošli
doma v Škofji Loki! Lepo vabljeni, da
nam prisluhnete!
Kot je razvidno, članom društva
SKD Istra Pulj sicer ne zmanjka energije in prav tako tudi ne koncertnih
dogodkov. Vendar se zavedamo, da
nam »pripada« tudi malo počitka
v času poletja, ki je pred nami. Zato
želimo vsem prijetne poletne dopustniške dni, predvsem pa, da v srcu
ohranjamo slovensko besedo zunaj
domovine Slovenije.
Ivanka Koletnik
N E M Č I J A
AUGSBURG
Romanje v Speyer
a povabilo slovenskega župnika Janeza Modica iz
Mannheima se je v zgodnjih
jutranjih urah v nedeljo, 25. maja, z
avtobusom podala na pot skupina
slovenskih rojakov iz Augsburga, Ulma in Kemptna, da se v mestu Speyer udeleži maše narodov in sreča
s sorojaki. Slovesno sveto mašo je
vodil ob somaševanju dušnih pastirjev različnih narodnosti tamkajšnji pomožni škof Otto Georgens. V
ogromni katedrali je bila poleg drugih tudi slovenska beseda v brani ali
zapeti obliki zelo dobro vgrajena v
celoten program. Gostujoči pevci iz
Augsburga in Ulma so pri bogoslužju zapeli dve pesmi. Po maši so nastopili s petjem pred katedralo in za
svoj nastop poželi aplavz. Zaplesala
je tudi folklorna skupina iz Augsburga in Ulma. Z živahno izvedenimi
plesi so pritegnili pozornost in bili
deležni pohvalnih besed tako od
pomožnega škofa kot mnogih, ki jih
N
Pomožni škof Otto Georgens je pozorno spremljal nastop folkloristov
je slovenski kulturni program očitno
presenetil. Za presenečenje pa niso
poskrbeli samo gostujoči pevci in
plesalci. Tudi domači gostitelji pod
vodstvom svojega župnika Janeza
Nastop pevcev pred katedralo
16
Modica so se dobro izkazali. Dobre
kapljice in slovenskih dobrot je bilo v začudenje mnogih na bogato
obloženih mizah pred katedralo za
vse dovolj, ki so prišli k maši narodov, a to še ni bilo vse. Romarje iz
južnega dela Nemčije je župnik Modic dodatno presenetil z »zastonj«
kosilom v bližnjem gostišču in nato
z bogatimi razlagami o katedrali in
mestu Speyer. Doživetja te majske
nedelje so se gotovo mnogim globoko vtisnila v spomin.
Alojzija Galič praznovala
70. rojstni dan
Slavljenka se je rodila 31. maja 1944
v Bodislavcih pri Ljutomeru. V uničujočem vrtincu druge svetovne vojne je ostala brez očeta. Vse skrbi in
odgovornosti so padle na ramena
njene matere, ki se je 1949 drugič
poročila. Tako je Alojzija dobila nadomestnega očeta. S šestnajstimi
leti je odšla s trebuhom za kruhom.
Najprej je delala kot gospodinjska
pomočnica, nato je dobila zaposlitev v tovarni v Mariboru. Leta 1964
je spoznala Draga Galiča. Med njima
je vzcvetela močna ljubezen. Ker je
Drago odšel na delo v Nemčijo, se
je kmalu tudi ona podala za njim v
Ulm. Leta 1968 sta si obljubila večno zvestobo in ustanovila družino.
V življenje sta priklicala hčerko Svetlano in sina Tihomirja. Mirni tek
Alojzijinega življenja je leta 1987
resno ogrozila težka bolezen. Morala je na operacijo. Poseg na glavi
in odstranitev tumorja na možganih
je razmeroma dobro prestala. Sama
pravi, da je to pravi čudež, da je preNAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
Tim je pristopil k obhajilu.
živela. Toda posledice so ostale. Vdano jih nosi in zaupa v božjo pomoč.
Alojziji mnogo pomenita dva vnuka
in dve vnukinji. Rada pove, da ob
mislih nanje čuti v sebi globoko zadovoljstvo. Prav posebno veselje je
slavljenki bilo moč brati na obrazu
v nedeljo, 1. junija, ko je njen vnuk
Predstavnik župnijske skupnosti izroča slavljenki šopek.
Tim med slovensko mašo v Ulmu
ponovil prejem prvega svetega obhajila. Po končani maši je Alojzija
povabila vse navzoče v farno dvora-
no na skupno kosilo in tako v krogu
župnijske skupnosti obeležila svoj
življenjski jubilej.
R. Kutin
BERLIN
M
esec maj smo pričeli z družinsko slovesnostjo krsta
Katarine Klančar. Bil je pravi družinski praznik, saj smo obujali
spomine na prejšnje krste in poroke,
se spominjali prijateljev.
Praznovali smo tudi rojstne dneve Marije Pangerl in njene hčerke
Mojce ter sina Marka. Marija in vsi
njeni so zelo delovni v naši skupnosti, vnuki tudi pridno ministrirajo.
Praznovali smo tudi materinski dan.
Program so pripravili otroci SDP z
učiteljico Magdaleno Novak. Na
koncu so otroci vse mamice obdarili
z vrtnicami. Sledila je pogostitev s
prijetnim druženjem.
V Berlinu je trenutno na izpopolnjevanju nemškega jezika Jernej,
nečak prejšnjega glavnega urednika
Naše luči, Ljuba Bekša, ki nam s harmoniko popestri vsak sobotni večer.
HAMBURG
Jure praznuje rojstni dan
Vsak mesec znova se veselimo srečanja ob bogoslužju in po njem.
Tokrat smo praznovali rojstni dan
Stanke Lorenz. Bil je lep večer, ki je
bil, kot vedno, prekratek. Drugi dan
Stanka Lorenz
smo se odpeljali na izlet na otok Sylt.
Prekrasen dan! Izleti so res prava poslastica naše skupnosti.
ASEL - HANNOVER
Po maši smo imeli srečanje na vrtu
Silve in Günterja Webra, kjer smo
se krepčali s Silvinimi čevapčiči in
drugimi specialitetami z žara, ob
dobrem Veršičevem vinu pa veselo
prepevali. Res je lepo videti, kako
so naši rojaki dobro organizirani in
vključeni v domačo nemško župnijo.
M. M.
Rokometni reprezentant Vid Kavtičnik s starši Jožetom in Jano na turnirju v Berlinu
Mladen, vnukinja in Majda Ugrina
Krst Katarine Klančar
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
Silva in Günther Weber sta bila naša
gostitelja (Asel)
17
ŽUPNIJE
FRANKFURT
K
ar precej časa in moči je bilo v zadnjih dveh mesecih
namenjenih pripravi slovesnosti birme in 50-letnice začetkov naše Slovenske katoliške
župnije v Frankfurtu. Najprej je
bil s tem zaposlen predvsem župnik, v zadnjem tednu pa so k temu
pristopili še nekateri člani župnije,
predvsem župnijskega sveta. Priprava za birmo je bila na domovih treh
birmancev (Leonarda, Mateja in
Tilna) v Dietzenbachu in Kasslu, in
to skupaj z njihovimi starši, medtem
ko je priprava obletnice potekala v
dogovarjanju z gosti iz Slovenije in
z brskanjem po župnijskem arhivu
tako dokumentov kakor slik. Ob tem
dvojnem prazniku pa smo pripravili tudi razstavo arhivskih fotografij
Rafaelove družbe iz Ljubljane o begunskih taboriščih na avstrijskem
Koroškem po letu 1945. Te fotografije pa so zanimive tudi za člane nemške župnije v Frankfurtu-Oberradu,
kjer razstava gostuje. To dvojno slovesnost smo imeli 31. maja v cerkvi
Srca Jezusovega v Frankfurtu-Oberradu, ter v dvorani poleg cerkve. Tukaj je namreč tudi pisarna slovenske
župnije in duhovnikovo stanovanje.
Za to priložnost je prišel za nekaj ur
med nas beograjski nadškof msgr.
mag. Stanislav Hočevar, ki se je
pred tem udeležil tudi shoda nemških katoličanov v Regensburgu.
Rdeča nit nadškofovega nagovora
je bila posvečena birmancem, zlasti
ob božji besedi 7. velikonočne nedelje, da moramo biti kristjani sposobni in pripravljeni sprejeti nase
tudi preizkušnje in trpljenje zaradi
Jezusovega imena in vere vanj. Teden dni prej pa je prejel zakrament
birme v svoji krajevni nemški župniji
v Mainzu naš tamkajšnji ministrant
Leon Šmid.
50 let ...
Z gosti iz Slovenije se nas je zbralo okrog 110 tako v cerkvi kakor v
dvorani. Gostje iz Slovenije pa so bili pevci mešanega pevskega zbora
Nadškof Hočevar z duhovniki v cerkvi Herz Jesu
Pozdrav nadškofu v imenu župnije in
birmancev
Pozdravne besede Heriberta Schmitta
Stiški pevci med nastopom v dvorani
18
župnije Stična z župnikom p. Maksimiljanom Filejem OCist. Sicer
imajo v župniji kar štiri zbore. To so
bili predvsem mlajši in mladi pevci,
pa še del godalnega orkestra so ob
tem sestavili. Nekaj malega so si lahko ogledali tudi Frankfurt in bližnje
letališče, kaj več časa pa tudi niso
imeli. Vsekakor pa so naše bogoslužje in slovesnost v dvorani polepšali s
prav lepim in dovršenim ter mogočnim petjem. Škofijo Limburg sta zastopala mestni dekan iz Frankfurta
dr. Johannes zu Eltz in voditelj referata za katoličane drugačnega maternega jezika Heribert Schmitt,
krajevno župnijo pa župnik dr. Werner Otto (zvečer se nam je pridružil
še p. dr. Medard Kehl SJ iz bližnje jezuitske skupnosti in visoke teološke
šole). Klaretince in poljsko župnijo,
kjer imamo redno bogoslužje, pa
je predstavljal p. Jan Gogolin. Slovenske škofe pa je poleg nadškofa
zastopal njihov govorec za pastoralo
izseljencev in zdomcev msgr. Janez
Pucelj iz Münchna. Seveda je prišel
med nas tudi predhodnik sedanjega
župnika Janez Modic, dr. Edo Škulj
pa se je zaradi pevskih obveznosti v
dekaniji opravičil.
Z dokumenti in slikami smo se s
pomočjo moderne tehnologije sprehodili preko petdeset in še nekaj več
let naše župnije. Pogled je skočil za
dobrih sto let nazaj v Vestafalijo in
na takratne slovenske in nemške
duhovnike, ki so duhovno oskrbo-
vali naše ljudi. Težišče pa je seveda
bil čas po drugi svetovni vojni, prihod prvega stalnega duhovnika dr.
Frančka Prijatelja, ki mu je sledil dr.
Edo Škulj, oba pa sta prišla kot takratna politična begunca iz Argentine. Mirko Jereb pa je že prihajal iz
domovine, za njim pa prav tako Janez Modic in sedanji Martin Retelj.
Dva med njimi (Franček in Mirko)
pa sta že pokojna. Tudi število ljudi
se je spreminjalo, tam preko 3000
je bilo najvišje število, sedaj pa nas
je nekje okrog 2000; v zadnjih dveh
letih pa se je število kar hitro dvignilo za tristo.
Karel, Horst, Marta, Milica, Franci, Edo, Rozika, Ana, Marija, Rezka,
Helena, Bojan, Leon, Adrian, pa še
Anica in Jože, vsi so vsak na svoj način dodali svoj prispevek tako sami
pripravi kot tudi poteku slovesnosti. Hvala vsem in vsakemu posebej, tako nadškofu in vsem drugim
gostom, in ob tem tudi vsem tistim,
ki so prišli v Oberrad. In kaj naj rečemo po 50 letih, bo še kakšna okrogla obletnica in to z razveseljujočim
pogledom naprej? Morda. Morda pa
tudi ne in tedaj bomo rekli, žal tudi
z mislijo, oblikovano po Župančičevi
Dumi: ‘Tamkaj v nemškem in evropskem finančnem središču ter v njegovi
okolici so nam izginili – več ne doseže
jih naše oko!’
... in odhod
Kar nekaj sporočil o smrti v naši župniji pa je prišlo v zadnjem mesecu.
V začetku aprila je preminila skoraj
61-letna Dragica Mernik, r. Mlakar
iz Bad Camberga, doma iz Prepolja
na Dravskem polju. Prav tako v začetku aprila je umrl v 84. letu starosti Tomaž Kukovec iz Grünberga pri
Lichu, rojen pa je bil v Mali vasi pri
Ormožu. Konec aprila pa je ugasnilo
zemeljsko življenje Marlenke Alojzije Novak, r. Kveder iz Mainza. Dopolnila je skoraj 78 let, rojena pa je
bila na Jesenicah. V Grosupljem pa
je pred časom umrla Ivanka Jeršin,
ki je dolga leta živela v Wiesbadnu.
Naj počivajo v miru!
rem
Fotografov pogled v dvorano
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
MANNHEIM
P
raznovanje petdesetletnice smo začeli v nedeljo, 25.
maja, najprej v najbližji škofiji Speyer, kjer je stolna cerkev, ki ji
verni Nemci pravijo »Mariendom«,
dvajsetkrat starejša od naše župnije,
torej tisoč let. Ker je tu pokopanih
precej nemških cesarjev in kraljev,
cerkvi rečejo tudi Kaiserdom – cesarska stolna cerkev. Vsako leto škofija povabi na romanje v Marijino
stolnico vse narodnosti, ki živijo v
tej škofiji. Vsakič se predstavi druga
narodna skupnost s petjem med
mašo, po maši pa zunaj z dobrotami
narodne kuhinje, petjem in folkloro.
Slovenci se do sedaj še nikoli nismo
ponudili za predstavitev, saj nas je
v bližini Speyerja premalo za tako
zahtevno nalogo. Za petdesetletnico naše župnije smo se le opogumili,
saj so nam obljubili pomoč naši farani iz Schwarzwalda, pa še iz Ulma in
Augsburga.
Prvo veliko presenečenje je bilo za
vse že pred mašo, ko so pritrkovalci
z Vrhnike s pritrkavanjem na male
zvonove vabili k maši. Radi so se
odzvali našemu vabilu in pripeljali
zvonove in lepo izrezljano ogrodje,
kamor so jih obesili. Na žalost ni bilo nobene možnosti priti v zvonik k
velikim zvonovom, ki jih je kar devet
in skupaj tehtajo preko dvanajst ton.
Pri škofovi maši smo dobili nekaj
več besede. Že pri »Gospod usmili
se« je bil prvi stavek slovenski. In
verjetno se je prvič v tisočletni zgodovini stolnice pred polno cerkvijo
bralo berilo v slovenskem jeziku.
Razločno ga je bilo slišati, saj ga je
prebrala naša učiteljica dr. Mira Delavec. Eno od prošenj za vse potrebe
pa je v narodni noši prebrala naša
nekdanja faranka Marinka Ivanc, ki
je prišla z možem Tonetom iz Slovenije prav za to praznovanje. Zelo so
nam povečali število in predvsem
okrepili glas pri petju dveh pesmi
med mašo rojaki iz Augsburga in
Ulma.
Berilo je prebrala dr. Mira Delavec.
Ker v škofiji Speyer ne živi dosti Slovencev, smo jim priskočili na
pomoč še iz Mannheima, ki je oddaljen samo trideset kilometrov, a
spada pod nadškofijo v dvesto kilometrov oddaljenem Freiburgu. Glavno breme priprave na pogostitev
vseh petstotih romarjev so spontano prevzeli naši Slovenci, ki živijo
250 kilometrov daleč v prostranem
Schwarzwaldu. Iz Štajerske so navozili kranjske klobase, sodček vina
z Dolenjske, pa še vino iz Primorske
in Štajerske. Gospodinje so napekle preko 1500 piškotov in še drugo pecivo, tudi potica je bila vmes.
Vode nam ni bilo treba kupiti, saj
so jo natočili kar iz čistih studencev
v Schwarzwaldu. Radensko so nam
seveda pripeljali iz Slovenije.
Za kulturni del smo bili odvisni od
rojakov iz Augsburga in Ulma. Njihov
zbor je po maši zunaj zapel več narodnih pesmi in požel močan aplavz
velike množice. Njihove narodne noše, ki so že v cerkvi bile zelo opazne in
z njihovo pomočjo tudi Slovenci zelo
opazni, so po maši kar na prostranem
trgu zaplesale ob zvokih harmonike.
Ljudje kar niso mogli domov. Dobrot
ni zmanjkalo in tudi godci in folkloristi se niso utrudili. Tako dolgo se
ljudje še nikoli do sedaj niso ustavili
pred cerkvijo. Celo pomožni škof Ge-
Marinka Ivanc bere prošnje.
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
orgens, ki se mu je mudilo obiskat
devetdesetletno mamo, je pozabil
gledati na uro. Bog pa nam ni pozabil
podariti lepega vremena, ki ga je bilo
v preteklih letih bolj malo.
Ob pogledu na veliko množico
obiskovalcev in občudovalcev slovenskih dobrot in kulture sodelujoči sploh niso čutili utrujenosti. Šele
čisto na koncu, ko se je vse končalo,
so tudi otroci obsedeli in začutili,
da so utrujeni, vendar srečni, da so
lahko sodelovali. Tudi nekaj nevšečnosti se je pripetilo: zaklenjen avto,
zato dodatna vožnja z drugim avtom (prevozil je ta dan skoraj tisoč
kilometrov), nazadnje pa še srna,
ki je skočila pred skoraj nov avto in
ga precej poškodovala in povzročila strah, posebno pri otrocih. A vse
to ni moglo izpodriniti zadovoljstva
nad lepim praznovanjem v Speyerju. Praznovanje bomo nadaljevali
po počitnicah še v domači nadškofiji
Freiburg in v Lebachu za škofijo Trier.
Predolgo bi bilo naštevanje vseh
imen prostovoljcev, ki so se žrtvovali za predstavitev naše župnije in
Jana in Jasmin sta točili malinovec in
radensko.
promocijo Slovenije. Naj se zato zahvalimo vsem skupinam, ki so nam
pomagale: veliki skupini iz Schwarzwalda skupaj z otroki, ki so tudi pomagali – od največje Jasmin, pa Jane in Luke do petletne Sveje, skupini
iz Mannheima in okolice, še posebej
smo hvaležni vsem, ki so prišli najbolj od daleč: rojakom iz Augsburga
in Ulma ter vrhniškim pritrkovalcem
iz društva Raskovec.
Janez Modic
Slovenske jedi so res dobre.
MÜNCHEN
M
aterinski dan. V letošnjem maju so nas učenci
župnijske slovenske šole in
vrtca razveselili kar dvakrat. Najprej
za materinski dan v soboto, 17. maja. Praznovanje smo začeli s sveto
mašo v župnijski kapeli, pri kateri
smo prosili Boga za blagoslov družinam. Župnik Janez je med mašo
poudaril pomen tega praznika, ki je
za družine še kako pomemben, saj je
ravno starševska - materina in očetova - ljubezen pri odraščanju otrok
eden najpomembnejših dejavnikov,
ki za vse življenje oblikujejo človeka.
Župnijski zbor pod vodstvom zboro-
Pesmica staršem na materinskem dnevu
19
ŽUPNIJE
Vodil jo je škof iz Španije, ki je bil pred leti tudi
izseljenski duhovnik za Špance v Nemčiji. Nagrajeni pa smo bili tudi s presenečenjem, ko smo na
neki ozki ulici naleteli na beograjskega nadškofa
Stanislava Hočevarja. Ves dan je bil eno samo bogato doživetje.
Srečanje z nadškofom Hočevarjem v Regensburgu
vodkinje Karmen Zidar-Kos, ki je že pri maši skrbel
za ubrano petje, je s svojim glasbeno kulturnim
programom dal prireditvi slavnostni pečat. Otroci
župnijske slovenske šole in vrtca pa so presenetili s
posebno lepim nastopom. Zapeli so vrsto pesmic,
ki so se jih med letom naučili. Učenka Sara je nekatere pesmice celo spremljala na klavirju. Za ves
ta trud so mladi nastopajoči bili nagrajeni s krepkim aplavzom navzočih v dvorani. Otroci so se na
koncu svojega nastopa zahvalili svojim mamicam z
nageljčkom, najmlajši iz vrtca pa še z izdelki, ki so
jih pripravili sami. Ob pogrnjeni mizi so se otroci
potem veselili dobrot, ki so jih prinesle mame in
žene dobrotnice. Obenem pa so si starši privoščili
prijetno druženje in izmenjali nekaj izkušenj med
seboj. Pridnim gospodinjam, ki so poskrbele za
dobrote, se na tem mestu prav lepo zahvaljujemo.
Zaključek šolskega leta. Teden kasneje, v soboto, 24. maja, sta župnijska slovenska šola in vrtec
po uspešnem šolskem letu zaprla šolska vrata. Pri
zaključni šolski maši, ki so jo sooblikovali učenci,
učitelji in starši, so bili vsi deležni spodbudnih in pohvalnih besed župnika. Napetost pri otrocih pa se
je stopnjevala in dosegla vrhunec, ko je gospod župnik razdelil spričevala in vsakemu posebej čestital
za pridobljeno znanje s področja slovenskega jezika,
verouka in domoznanstva. Učitelji smo otrokom podelili najboljše ocene za prizadevanje in znanje in jih
s tem povabili, da bi v naslednjem šolskem letu še
naprej izpopolnjevali znanje slovenskega jezika in
spoznavanje slovenske kulturne dediščine. Po krajši
zakuski smo se odpravili na zaključni izlet v bližnji
Angleški park, kjer smo ob sproščeni igri pustili, da
je izzvenelo šolsko leto v veselju in sproščenosti.
Gabrijela Gerber-Zupan
Obisk. V sredo, 4. junija, smo bili v župnijskem domu deležni obiska 36 duhovnikov iz dveh dekanij
ljubljanske nadškofije, Ljubljana-Moste in Domžale. Priromali so na Bavarsko, si ogledali nekaj zanimivosti glavnega mesta in okolice. Obiskali so Dachau in tam tudi maševali. Potem pa so prišli na
slovensko župnijo, kjer so se najprej malo okrepili
in se potem v pogovoru pozanimali, kako poteka
pastorala med Slovenci v Nemčiji. Predstavili smo
jim župnijsko življenje in razmere, v katerih živijo
verniki in poteka delo duhovnikov. Zanimali so se
tudi za razmere v Cerkvi na Nemškem.
STUTTGART
Krstno slavje
cerkvi svetega Konrada v Stuttgartu je
božji otrok postala Klara Svendsen. Zakrament svetega krsta je bil zelo lep, saj sta se
starša na ta veliki dogodek pripravila zelo temeljito. Že pri pripravi na sveti krst sta sama izbrala
božjo besedo, pripravila prošnje in zahvalno molitev za njuno hčerko. Pri svetem krstu se je zbralo
lepo število sorodnikov in prijateljev, ki so s svojo
prisotnostjo obogatili zakramentalno dejanje. Za
našo slovensko skupnost je vsak sveti krst zelo
pomemben, ker s tem mladi zakonski pari pokažejo, da so Kristusovi učenci in verniki, ki jemljejo
Jezusove besede resno in hkrati pričujejo, da so
zavedni katoličani. Spoštovana družina Svendsen,
naj vam bo pri odraščanju in vzgoji vaše hčerke
V
INGOLSTADT
V slovenski skupnosti v Ingolstadtu je bilo že od
nekdaj veliko otroškega živ-žava. Otroci in mladina zmeraj rada sodeluje pri svetih mašah in tudi
ministrira. S svojimi glasbenimi, pevskimi in recitatorskimi nastopi so nam polepšali prenekateri materinski in kulturni praznik ter praznovanje sv. Miklavža in božiča. Leta tečejo in naši mali navihanci
so zrasli v polnoletna dekleta in fante. Tudi Martina Heindler in Daniel Schneeweis sta že od svojih
mladih nog izredno aktivna in pridna člana Slovenske katoliške misije v Ingolstadtu. Ni bilo prireditve
in proslave, kjer ne bi sodelovala. Tudi ministrirala
sta zelo rada. Martina je marsikdaj prijela za kitaro
in nam prav lepo zapela. Daniel pa je z zvoki diatonične harmonike polepšal prenekatero praznovanje rojstnega dneva. Oba sta medtem tudi pridno
nabirala nova znanja in svoja gimnazijska leta pred
dnevi uspešno zaključila z maturo. Martina se je
odločila za študij poslovne administracije v Ingolstadtu, Daniel pa se je odločil za študij radiološke
tehnologije v Linzu v Avstriji. Obema želimo veliko uspehov pri študiju in nadaljnji življenjski poti.
Iskreno se zahvaljujemo za vajin prispevek in angažiranost, ki sta jo izkazala naši skupnosti. Veseli
bomo, če se bosta kljub novim obveznostim rada
pridružila naši skupnosti, kadar jima bo to možno.
župnijski sodelavci
99. shod nemških katoličanov je potekal zadnje
dni maja v Regensburgu. V petek, 30. maja, se je
udeležila manjša skupina naše župnije dnevnega
dogajanja na shodu. Obiskali smo šotore, kjer so
se predstavljale nemške škofije in razne katoliške
ustanove in organizacije. Proti večeru pa smo v
cerkvi presv. Srca Jezusovega skupaj z drugimi
narodnimi skupnostmi obhajali mašo narodov.
Sveti krst je prejela Klara Svendsen.
Klare naklonjeno obilje božjega blagoslova in veliko družinske sreče in zadovoljstva.
Prvo sveto obhajilo
V mesecu maju smo v naši župniji obhajali prvo
sveto obhajilo, kjer so naši štirje prvoobhajanci
prejeli Jezusa Kristusa v podobi kruha. To je bil zelo prazničen dan, saj smo se zbrali pri Slovenskem
domu, kjer smo najprej prisluhnili bogastvu božje
besede in lepi cerkveni pesmi in se nato odpravili
do naše župnijske cerkve. Naši prvoobhajanci so
bili pri sveti maši zelo zbrani in zelo lepo urejeni
Naši letošnji prvoobhajanci
Maturanta Martina Heindler in Daniel Schneeweis
Zaključek šolskega leta
20
Daniel je zvest mašni pomočnik.
Ministrantska skupina na večerji
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ŽUPNIJE
Zlatoporočenca Požarnik
- s svečami v rokah in z molitvijo v srcu so prejeli
Jezusa Kristusa pod podobo kruha. Jezus jim bo
do konca življenja na razpolago v najsvetejšem oltarnem zakramentu, da ga lahko pridejo počastit
in pri vsaki sveti maši jim bo dajal vero, upanje in
ljubezen za vsakdanje življenje. Naši otroci in starši
iz slovenske šole in verouka pa so jim zapeli pesem
in jim tako dali vzpodbudo, da se veselijo skupaj z
njimi. Po sveti maši smo praznovali še materinski
praznik, kjer smo se spomnili vseh naših mamic.
Imeli smo lep kulturni program in nato pogostitev
za vse navzoče.
Zlatoporočenca Požarnik
V kraju Ehningen sta zakonca Požarnik praznovala 50 let skupnega življenja in ob tej priložnosti
so njuni otroci pripravili zanju presenečenje. Pripravili so jima slovesnost zlate poroke in povabili
sorodnike iz Nemčije in Slovenije. Na vrtu njihove
gostilne smo imeli lepo slovesnost zlate poroke.
Ko sta zakonca Požarnik zagledala sorodnike in
župnika, sta bila tako ganjena, da sta zajokala od
sreče. Gospa Ana in gospod Adi Požarnik sta skupaj že 50 let in ves ta čas sta ljubila drug drugega
in vse preizkušnje in težave premagala z ljubeznijo. Spoštovana zakonca Požarnik, še mnogo let
naj vama dobri Bog nakloni in vse dobro v življenju še naprej!
pesmi, njemu v čast in na zdravje. Gospod Franc
ima zelo urejeno družino. Njegov največji ponos
sta njegovi dve hčerki in vnuki. Žal je Gospodar
življenja lani v večnost poklical soprogo Marijo, ki
ima sedaj že svoj mir in počitek v nebesih in kot
kristjani verujemo, da pri Bogu prosi za svojega
moža in družino, naj se veselijo vsega dobrega,
kar jim naklanja dobri Bog. Dragi gospod Franc,
naj vam dobri Bog nakloni še veliko zdravih in
lepih let.
Naš slavljenec
Svoj 81. življenjski jubilej je praznoval Franc Jurgec. V naši podružnici v Pfullingenu je za vse navzoče po sveti maši pripravil slavnostno večerjo in
pogostitev. Naš gospod Franc je zelo dober človek
in kristjan, ki je tukaj v Nemčiji že zelo veliko let
in je ves čas ohranil slovenski ponos in ljubezen
do katoliške Cerkve. Skupaj z našim slavljencem
in njegovo družino smo zapeli veliko slovenskih
K Bogu je odšel po plačilo
V Mittelstadtu je v Gospodu zaspal Branko
Rusec. Pokojni Branko
je bil rojen 26. marca
1955 in je leta 1973
prišel v Nemčijo, kjer
se je zaposlil v firmi
Wagner. Tu si je ustvaril družino in dobil tri
sinove. Pokojni BranPokojni Branko Rusec ko je bil na delovnem
mestu zelo natančen
in dober delavec. Največje veselje mu je dajala
družina - zanjo bi naredil vse - da bi bila družina
preskrbljena in urejena. S soprogo sta imela še
veliko želja, vendar je Gospodar življenja imel drugačne načrte in pokojni Branko je na svojem delovnem mestu zapustil ta svet in se preselil v večnost. Dobri Bog naj mu nakloni večni mir in pokoj.
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
Slavljenec Franc Jurgec s hčerkama
Š V E D S K A
Dogodki na Švedskem v času pred dopustom
udvik Mak, iz slovenske skupnosti iz Jönköpinga, je 13. marca tega leta v krogu svojih domačih in prijateljev praznoval 70. rojstni dan. Ob minulem jubileju se slovenski dušni
pastir zahvaljuje slavljencu in njegovi ženi Mariji
za vso pozornost do vseh slovenskih dušnih pastirjev. In te pozornosti ni bilo malo. Bog povrni z
zdravjem in blagoslovom najprej slavljencu, nato
tudi vsej Makovi družini.
Naj voščilo končam z besedami: Našemu dragemu slavljencu Ludviku mir, blagoslov, zdravje
in uspeh, »sotvori Gospodi na mnogaja blagaja
ljeta«, kakor pojejo ob koncu slovesne liturgije
na čast sv. Janeza Zlatoustega. Bog vas živi še na
mnoga leta. Naj bo jesen življenja lepa in naj vaju
z ženo Marijo vajini vnuki in vnukinje razveseljujejo. Bodita na vajine otroke in vnuke ter vnukinje ponosna, obenem pa dobremu Bogu zanje
hvaležna.
Poroka Fredrika in Jenny Mak je bila v soboto, 31. maja, popoldan v Byarumu. V krogu
domačih in prijateljev sta Jenny in Fredrik pred
Bogom, pred zastopnikom Cerkve in pred dvema
pričama izrazila svojo zakonsko ljubezen in zvestobo. Velika Makova družina se je pred kratkim
časom povečala še za enega člana, saj je Karolina
Mak, Andersova žena, rodila tretjega otroka, ki je
bil kot najmlajši član tudi na tej poroki, seveda na
svoj način.
Jenny in Fredrik sta se tako odločila, da bosta
na temelju božje ljubezni in božjega blagoslova
gradila svojo nadaljnjo prihodnost. Res je, brez
Med gosti na poroki Jenny in Fredrika je bila tudi grofica
Ettan Bratt.
Novoporočenca Jenny in Fredrik Mak s pričama Janniko in
Andersom
L
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
Slavljenec Ludvik Mak ob ženi Mariji in hčerki Karolini
božjega blagoslova človek v življenju ne gre po
pravi poti. Tako sta tudi slavljenec Ludvik in Marija
vedno znala povedati, da je vse imetje, ki sta si ga
v mnogih letih pridobila s pridnim in požrtvovalnim delom ter velikim trudom in odpovedjo, en
sam velik božji dar. Brez božjega blagoslova ne bi
bilo vsega tega.
Kakšno veselje in sreča za starše, ko gredo otroci tisto pot, ki vodi k Bogu, ki vodi človeka večnemu cilju naproti. Draga novoporočenca Fredrik in
Jenny, vztrajajta na vajini skupni poti do konca
življenja. Naj vaju dobri Bog obdari še s potomci.
Sprejmita otroke in jim dajta na pot tisto največ,
to je vero v Boga. Ostalo si bodo s pridnimi rokami in ob lepem krščanskem zgledu ter ob podpori
vaju kot staršev in dobrih ljudi pridobili s svojimi
pridnimi rokami. Postanita rodovitna trta, ki daje
vinogradniku jeseni slastno grozdje, iz katerega
potem dobi dobro in okusno vince, ki razveseljuje
človeško srce. Naj vaju dobri Bog za vajino zvestobo nekoč nagradi z večnim življenjem v nebesih.
Romanje Slovencev iz Malmöja v Rim je potekalo od ponedeljka, 5. maja, do sobote, 10. maja
tega leta. 25 rojakov je skupaj z njihovim dušnim
pastirjem Zvonetom in pod vodstvom odlične
vodičke Veronike Konda doživelo Rim in Vatikan
v vseh zgodovinsko-kulturno-duhovnih dimenzijah. Sv. maša pri Mariji Snežni in nad katakombami sv. Kalista sta se med vsem drugim duhovnim
sporočilom še posebej dotaknili vseh romarjev. Pa
papeževa avdienca, to je bilo doživetje, ki se ga ne
da opisati. Pika na i je bila v petek, ko je vsa skupina romarjev na poseben način doživela San Subiaco, samostan, kjer je sv. Benedikt, duhovni oče
21
ŽUPNIJE
Slovensko društvo
iz Stockholma je pripravilo program za ves
popoldan. S pomočjo
slovenskega dušnega
pastirja so dobili na razpolago dvorano stolne
cerkve. Kvartet Krt, pod
vodstvom Dominika, je
poskrbel za lepo vzdušje v dvorani, pa tudi
pri slovenski sv. maši v
kripti stolne cerkve ob
17. uri, kakor je to običaj v soboto pred četrto
nedeljo v mesecu.
Slovenski dan, dan
državnosti in TrubarSlovenski romarji iz Malmöja ob srečanju s kardinalom Francem Rodetom jev dan je počastil tudi
njegova ekscelenca goEvrope, začel svoje duhovno poslanstvo, ki je tako spod Tone Kajzer, slovenski veleposlanik za Skandinavijo in pribaltske dežele. Gospod veleposlanik
globoko zaznamovalo duhovni razvoj Evrope.
Srčna hvala g. kardinalu dr. Francu Rodetu in Tone Kajzer skupaj z mlajšo hčerko Angelo, ki je
njegovemu tajniku Mateju Pavliču, kakor tudi Mi- pridno pomagala streči gostom tega srečanja, je
tji Leskovarju za veliko pozornost do rojakov in naredil zelo prijeten in lep vtis na prisotne rojake,
do njihovega dušnega pastirja Zvoneta. Globoka saj se jim je zelo približal s svojo preprostostjo,
zahvala papeškemu zavodu Slovenik, Franciju, prijaznostjo in dostopnostjo. Ljudje so bili zelo veMatjažu, Jožku in ljubečim sestram za vso oskrbo, seli, ker so se z njim lahko srečali in pogovorili ter
duhovno in materialno. Hvala pa tudi Ivanki Fran- skupaj zapeli. Skrbne slovenske mame in njihove
seus ter Marjeti Pagon za vso pomoč Zvonetu in hčere so poskrbele, da je bila žeja in lakota preBirgiti Gelotte pri organizaciji tega romanja, kar magana. S tem je bilo poskrbljeno tudi za telesni
ni bilo lahko. Dragi romarji, naj vam apostolska del potreb tega srečanja. Kvartet Krt in tudi MePZ
prvaka Peter in Pavel ter vsi rimski mučenci izpro- SD v Stockholmu so s svojim ubranim petjem posijo potrebnega zdravja na duši in na telesu, kakor skrbeli za premagovanje duhovne lakote in žeje
tudi blagoslova, da bo to romanje čim dlje odme- ter priklicali kakšno solzo v oči rojakov, saj njihova
srca hrepenijo po slovenski pesmi.
valo v vaših srcih tudi na Švedskem.
Hvala vsem, ki ste si prizadevali, da bi bilo sreSlovenski dan v Stockholmu se je odvijal v
soboto, 24. maja, ko Slovenci praznujejo Marijo, čanje dobro organizirano in izpeljano, ter da bi
Pomočnico kristjanov in se zgrinjajo na Brezje ter povezalo čim več rojakov in njihovih prijateljev
povsod po svetu, kjer imajo cerkve in kapele po- Švedov v glavnem mestu. Hvala tudi predsedniku
svečene brezjanski Mariji. Večer prej je bil zazna- Slovenske zveze Alojzu Macuhu, ki je skupaj z žemovan z ohranjanjem slovenskih verskih in kul- no Angelco od daleč prišel na to srečanje. Škoda
turnih izročil. To se je zgodilo tudi v stranski kapeli je le to, ker so bili premnogi sedeži, tako v kripti
v Göteborgu ob 20. uri zvečer, v istem času, ko so pri sv. maši kakor tudi v praznični dvorani, prazni.
bili mnogi rojaki na Brezjah in drugod po svetu Z ozirom na tolikšno število rojakov v Stockholmu
zbrani v molitvi in prepevanju slovenskih cerkve- bi morali biti prepolni. Tudi sv. maša za domovino
bi morala imeti za rojake večji pomen, ne glede na
nih pesmi, ki so posvečene Materi Božji.
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
I N
T
22
Slovenski dan v župnijski dvorani v Stockholmu
prepričanje in veroizpoved. Morda pa se bodo rojaki v Stockholmu kdaj zbudili, če seveda ne bo za
marsikoga tudi prepozno. Vrata Cerkve in cerkve
so odprta, dobrodošli!
Vadstena 1974 – 2014. 40 let vseslovenskih romanj in srečanj Slovencev za binkošti pri sv. Brigiti Švedski je zaznamovano s švedsko-slovenskim
bogoslužjem, ki ga je vodil škof Anders Arborelisu
ob somaševanju Martina Retlja iz Frankfurta in
Zvoneta Podvinskega iz Göteborga. Prvoobhajanca Erik in Ema Åhlander sta skupaj z rojaki praznovala svoj veliki dan, ko sta prvič smela pristopiti k
sv. obhajilu. Blagoslov naj se razširi nad njiju, njuno družino in nad vse romarje.
1994 - 2014, švedsko-slovenski vzpon letos
obhaja 20 polnih let vandranja po slovenskih planinah. Letos bo jubilejno vandranje potekalo od
sobote, 19. julija, do ponedeljka, 21. julija. Dodatne informacije dobite tisti, ki se zanimate za to
srečanje rojakov doma, pri vašem duhovniku Zvonetu. Vse ostale rojake, ki ne morejo v planine, pa
vabimo v ponedeljek, 21. julija, na Brezje k romarski sv. maši ob 11. uri. Dobrodošli ob 200-letnici
podobe brezjanske Marije, Pomočnice kristjanov
ter Kraljice Slovencev.
vaš Zvone Podvinski
V O R A R L B E R G
Vodi, Marija, po pravi nas poti
ako poje lepa slovenska pesem, ki je odmevala v kapeli-cerkvi na vrhu hriba v
Ahornu, kamor smo na praznik vnebohoda
poromali Slovenci iz Švice in Liechtensteina. Do
kapele vodi pot, ob kateri je postavljen križev pot.
V soncu smo priromali k Mariji
Kulturni del Slovenskega dneva v Stockholmu
Marija v Ahornu naj nas spremlja na naših poteh
Ob vsaki postaji smo
s pesmijo in molitvijo spremljali Marijo na
njeni poti za križem.
Besedilo iz knjižice p.
dr. Antona Nadraha
nam je dalo veliko globokih misli, tako smo
brez težave v tišini prišli na vrh. Sv. maša in
Miro Srečnik – naj ti Bog
podari večni mir in srečo
pete litanije so združile vse zbrane v iskreni
prošnji za njeno varstvo na vseh naših poteh in
vseh življenjskih situacijah. Prišli smo v soncu, po
maši pa bili deležni rahlega „blagoslova z nebes“.
Romanje smo zaokrožili v Appenzelu s kosilom v
restavraciji hotela Krona. Imeli smo prelep razgled
na okoliške hribe, jadralce s padali in posebnosti
tega kraja.
Irena Ahčin
NAŠA LUČ julij–avgust 2014
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
D
rugo jutro se je Nanika prebudila sama
v tuji, široki postelji. Plašila jo je neznana tišina, ki je ni mogla razumeti, saj je
ni bila vajena. Molče je stala sredi izbe, ki se ji je
zdela strašno velika, in čakala na žensko, ki jo bo
odslej vsak dan videvala namesto svoje matere. Z
včerajšnjim odhodom od doma so v njenih ušesih zamrli tudi znani, njej ljubi vsakdanji otroški
glasovi. Oblekla je svojo laneno oblekico, plaho
odšla iz hiše in molče poiskala Ruzo. Bala se je
novega dne.
Šestletna Nanika je s tetico Ruzo zaživela novo
življenje na majhnem posestvu, ki je s trdim delom
zmoglo preživljati dvoje, morda troje ljudi. Takoj je
začela pomagati pri vseh lažjih opravilih v hiši, v
hlevu in na polju. Dvakrat na dan je gonila kravo
na pašo. Pasla je na obronkih, kjer se ni dalo kositi.
Vsako jutro je vstajala že ob sončnem vzhodu, poslušala je petje petelinov in žvrgolenje ptic. Nekdo
je že navsezgodaj piskal na piščalko. Pozneje je
izvedela, da je to pastirček na drugi strani gozda.
V travi pred seboj je opazila zeleno žabico, ki se ni
ustrašila njenega pogleda. Sonce je s svojimi žarki
sušilo roso na travnih listih, ki se je tod naselila čez
noč. Naniki se je zdelo, kot da je vsa narava na njeni strani in da ji pomaga premagovati tiho žalost,
ki je vendarle ždela v njenem majhnem srcu. Krava
se je zadovoljno pasla, Nanika pa je mislila na svoje
sestre in brate, na mater in na svoj domači prag.
Njene besede so se v zaprtih ustih izražale le v
obliki otroškega razmišljanja. Opazovala je kravo,
ki je prizadevno trgala travo, kakor da bi vedela,
da mora zdaj dojiti za kar dvoje lačnih ust. Medtem se je sonce pomaknilo že visoko na nebo, pastirčkova piščalka je utihnila in nenadoma je poklicala tetica: »Nanika, prženi domu, krava je že sita!«
Nanika je pogledala žival in opazila, da drži glavo
visoko proti nebu, kakor da bi gledala nekam v
daljavo. Trava ji res ni več dišala. Veselo je odgnala
proti hiši, saj je že prvi dan ugotovila, da je paša
zelo dolgočasno opravilo. Morda je ravno zaradi
tega toliko pastirskega petja. Bila pa je tudi že pošteno lačna. Pred hlevom jo je čakala tetica in ji
pokazala, kako pripeti kravo k jaslim. Ruzin pogovor z otrokom se v ničemer ni razlikoval od pogovora z odraslim človekom. Skupaj sta nato odšli v
hišo, kjer je prijetno dišalo. Nanika je stopila do velike mize, se prijela za rob in se povzpela na prste.
Zagledala je veliko skledo, iz nje pa je štrlelo nekaj
lepo rumenega. Bili so zabeljeni žganci iz koruze,
zmlete v domačih žrmljah. S tetíco, tako je začela
klicati Ruzo, sta sedli za mizo in jedli obe iz iste
sklede. Nanika je ponosno zajemala zasluženi zajtrk. Do sitega se je najedla. Olajšano si je oddahnila, brcala z nogami pod mizo, saj je ugotovila,
da se kravo vendarle splača pasti. Če bo vsak dan
pridno pomagala pri delu, ne bo nikoli več lačna.
Njeno zadovoljstvo je nič hudega sluteč zmotila
tetíca s starim pregovorom, ki ga je nenadoma izgovorila: »Kdor ne dela, naj ne je.« Nanikine nožice
so obstale, ustrašila se je teh besed in se odločila, da
se bo trudila prav vsak dan. Po zaužitih žgancih sta
popili še mleko in Nanika je takoj vprašala: »Kaj pa
naj zaj delan, tetíca?« »Grema pa po vodó v Osojnico,« je rekla teta Ruza in si čez ramena nadela vage.
To je dolg lesen pripomoček, na katerega je obesila
dvoje veder, tako da pri nošnji vode niso trpele le
roke, ampak tudi ramena oziroma celo telo. Naniki
je dala v roke dve manjši kanglici in odšli sta po potki proti globeli. Do tega čudesa sta hodili navzdol
med njivama, preko skoraj vedno prazne gramozne
ceste, nato po čisto ozki spolzki poti, ki je na vsakem
koraku ponazarjala širino čevlja, ter se nevarno vijugala sem ter tja. Morali sta paziti, da ne bi padli.
Ko sta prišli v globel, se je na majhni ravnini
lesketal studenček, popolnoma naraven in sam
svoj. Namreč izgledal je, kakor da bi se naredil kar
sam, iz svojega izvira, brez človekove pomoči. Bil
je lep, okrogel, čemeč v zemlji, voda v njem pa je
bila čista kot kristal. Prava, pravcata studenčnica.
Tetíca je povedala, da ta studenec že stoletja napaja ljudi tod okoli in da ni še nikoli usahnil. Bil je
vir življenja nekaterim družinam, ki svojega izvira
pri hiši nikoli niso imele. Med te je spadala tudi
Ruzina hiša. Nanika je stopila bližje, da bi videla,
kakšen je znotraj. V čisti, lesketajoči se vodi je zagledala svojo otroško podobo. »Pasko me, da ne
padneš nor!« se je ustrašila tetica. Naniko je obšel
prijeten občutek. »Boji se za mene. Kaj pa či me
ma rada?« je pomislila. Na lesenem kolu, zabitem
v zemljo, je bil poveznjen žehtar za zajemanje. Držalo je bilo dolgo, saj je bilo treba vodo zajemati iz
globine. Ruza se je vešče lotila častitljivega opravila, kot da zajema kristalno tekočino.
V gozdu je dišalo po smrekah in neokrnjeni naravi. Veverički sta se nemoteno sprehajali, zatočišče jima je dajala debela, stara bukev. Nanika je
začutila božajoče šumenje vetra, kot da bi se sapica hotela z njo pogovarjati. Teta Ruza je zajemaje
napolnila posode z studenčnico in odpravili sta se
navkreber. Med hojo sta večkrat počivali, ne da bi
dovolili kapljicam na svobodo. Tako sta nosili vodo večkrat na dan, ne glede na vreme in ob vseh
letnih časih. Potrebovali sta jo za kuho, pitje, pranje, za pomivanje posode, za kravo, svinjo in celo
kokoši so jo pile. Krava je morala spiti vsak dan tri
vidríce, sicer ne bi dajala mleka, pa tudi živeti ne
bi mogla. Težke vidrice, ki sta jih pravkar prinesli
iz grabe, sta postavili previdno ob steno k hiši in
si malo oddahnili.
Nanika je že kot otrok spoznala, da je voda pomemben vir življenja in da je treba z njo previdno
in spoštljivo ravnati. Od časa do časa jima je priskočil na pomoč dež, ki je napolnil vse tiste posode, ki sta jih pravočasno postavili pod kap in tako
ujeli nekaj dragocene deževnice. Tokrat je bila
njuna pomočnica slamnata streha, ki je znala to
nalogo odlično opravljati.
Ruza se je po svoje trudila za ubranost med seboj
in otrokom. V sebi je čutila neko okornost, kar pa ji
ni bilo zameriti, saj otrok ni bila vajena. Z Nanikinim
prihodom se je rešila samote, ki se je z leti čedalje
bolj zarezovala v njeno naturo. Skrb za prihodnost
je dobila zdaj drugačen, lepši pomen. Da bi ublažila
resnobo dneva, je tetíca skušala popestriti popoldan s kratkim sprehodom po vrtu. Njen glas je postal celo nekoliko mehkejši, ko je začela s podukom
o vseh mogočih cvetlicah, ki da imajo čudežno
moč. Svoje vedenje o tem je sporočala s posebnim zadovoljstvom, prepričana, da razlaga veliko
učenost. Povedala je, da rože lepše rastejo in ti polepšajo dan, če se z njimi pogovarjaš. Zraven svoje
krasote še prijetno dišijo, preženejo slabo voljo, tolažijo in ublažijo žalost. Naniki je pokazala majhno
cvetočo rastlinico, po imenu posiliživ, ki ne umre
niti v največji osami. Trda zemlja, h kateri se stiska,
in suša, ki jo včasih pesti, ji ne moreta do živega.
Trmasto vztraja in lepo cveti vse poletje. Bazilika
je dragocena zaradi svoje dišave in je namenjena
predvsem ženskam, kadar si želijo pobožati svojo
dušo. Povedala je še, da rože v svojem razcvetu pomenijo mladost, če pa ovenijo, pa je to znak nekega
žalostnega konca. Da so rdeče rože simbol ljubezni,
tega pa tetíca ni znala povedati. Ko se je sklonila in
pobožala cvetoče domače nageljne, se je Naniki zazdelo, da ima ob sebi prijateljico. Ob njej se je počutila, kot bi bila že odrasla. Druga ob drugi sta nato
skupaj počasi odšli z vrta, ki ga je obdajal star plot
iz že dokaj potemnelih lat. Varoval je vrtne pridelke
pred domačimi kokošmi. Nanika je skrivaj pogledala navzgor in zaznala zadovoljstvo na tetíčinem že
dokaj zgubanem obrazu. Da bi jo med hojo prijela
za roko - tega ni upala storiti. Pospešeno bitje otroškega srca je izražalo prihodnost, katere dogodkov
ne bi mogel nihče predvideti. Niti prerokba.
Se nadaljuje
OGLASI
1407A1 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 25 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.
1407A2 »Leta prehitro bežijo proti starosti«. Sem Slovenka, stara 66 let, upokojenka, osamljena, vdova. Živela in delala sem na Švedskem, v Olofstromu
in Kristianstadu, v zdravstvu. Ostala sem sama, brez družine. Pogrešam življenje na Švedskem. Po tej poti si želim dopisovati z ljudmi, podobnimi meni,
s Švedske ali od drugod. Izpostaviti želim pisno prijateljstvo, morda tudi osebno srečanje. Tel. 00386/ (0)5 7262270 ali pisno na: Rafaelova družba, Poljanska 2, Ljubljana.
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila.
vas opravimo
uradneCena
zadeve
v Sloveniji.
Naročila
lahko objavo.
oddate Celoletna
iz vsega sveta
na znaslov:
[email protected],
tel. +49-7157Oglas smeZaobsegati
največtudi
50 besed.
oglasa
je 20 EUR
za enkratno
objava
isto vsebino
je 150 EUR. Z večkratno zaporedno
ob479166,
faks:
+49-7159-17827,
www.trateschki-translation.de,
Roman
Trateški,
Fröbelstr.
32,
D-71272
Renningen,
Germany
javo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
julij–avgust 2014 NAŠA LUČ
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Javorca, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
Mož in žena gresta po parku in zagledata slepega
človeka, ki prosjači. Žena vzame nekaj drobiža iz
denarnice in ga vrže v klobuk, ki ga je slepec držal
v roki. Po nekaj metrih žena vpraša moža: »Ti, ali
misliš, da je zares slep?«
Mož: »Seveda je slep, kaj nisi slišala, ko se ti je zahvalil: Hvala, lepa gospodična!«
☺
Policist pride na postajo. Komandir opazi, da ima
na levi nogi belo nogavico, na desni pa črno, zato
mu reče: »Vem, da stanuješ blizu. Skoči domov in
si zamenjaj nogavice.«
Policist odgovori: »Nima smisla, tudi doma imam
le eno belo in eno črno nogavico!«
☺
Sprejemni na policiji: Koliko je 2+2? 4. Sprejet.
Obrazložitev: pameten! Naslednji!
Koliko je 2+2? 5. Koliko je 2+2? 3. Koliko je 2+2?
4. Sprejet. Obrazložitev: iznajdljiv! Naslednji! Koliko je 2+2? 5. Koliko je 2+2? 5. Koliko je 2+2? 5.
Sprejet. Obrazložitev: vztrajen. Naslednji! Koliko je
2+2? 4. Kaj pa, če je 5? Točno, 5. Sprejet. Obrazložitev: poslušen.
☺
Se vozi duhovnik na kolesu in ne drži balance.
Policist to vidi in ga ustavi: »Boste plačali kazen!«
Duhovnik: »Zakaj?«
Policist: »Ker ne držite balance na kolesu.«
Duhovnik: »Veste, gospod policist, meni Bog drži
balanco.«
Policist: »Potem boste plačali kazen, ker se vozita
dva na kolesu!«
☺
Župnik obišče zapore in med zaporniki ugleda
znan obraz. Presenečen pristopi k njemu in reče:
»Kaj ste tudi vi tukaj? Saj ste vendar iz zelo ugledne družine.«
»To je čista resnica, gospod župnik. Ampak sodniki tega sploh niso upoštevali.«
☺
Se Franci odloči, da bi postal lovec. Gre v lovsko
društvo in vpraša izkušenega lovca, kaj mora narediti, da se mu želja izpolni. Ta mu reče: »Če hočeš postati lovec, mi naštej pet divjih živali.«
Franci suvereno: »Medved, volk in tri lisice!«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1406
24
NAŠA LUČ julij–avgust 2014