20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici
Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici ISSN 1580-6529 20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici Leto XIV, 2014 1 VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Jerneja Jelovčan Koselj Prevajalec Wolfgang Zitta Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj Natisnil Medium d. o. o. Naklada 300 izvodov Kropa 2014 ISSN 1580-6529 Fotografija na prvi notranji strani: Matija Mikelj ob zvonovih, odvzetih iz farne cerkve sv. Trojice v Kamni Gorici za potrebe vojske, 1916. Hrani Valentin Arh, Kamna Gorica. Fotografija na naslovnici: Odvzem zvonov za potrebe vojske pri farni cerkvi sv. Lenarta v Kropi, 1916. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Izid glasila sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Občina Radovljica 2 Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici LETO XIV, 2014 3 Čas prve svetovne vojne nima več neposrednih pričevalcev. Tisti, ki so jo med letoma 1914 in 1918 doživljali na bojiščih, so bili stari od okoli 20 do okoli 40 let. Bili so mladi fantje, možje, sinovi, očetje. Vpoklicani so bili ali so se javili kot prostovoljci – za ostarelega cesarja in močno načeto monarhijo – ter umirali, padali, ostajali v tujih krajih pokopani v skupnih grobiščih ali se vračali telesno poškodovani in zaznamovani s travmo vojne izkušnje. Vsak po svoje jo je v sebi nosil naprej, jo morda izpovedoval bližnjim, morda celo zapisal. V novi državi ni bila priznana kot posebno junaštvo. Ob obeleževanju 100. obletnice začetka prve svetovne vojne v slovenskih muzejih zbiramo nove in nove osebne zgodbe in jih predstavljamo v publikacijah, na razstavah, v filmih. Tudi Kovaški muzej se jim pridružuje v pričujočem Vigenjcu. V njem avtorji prispevkov sledijo potem vojakov, razkrivajo njihove osebne izkušnje, predstavljajo življenje, ki je teklo doma. Tako nam bistrijo podobo časa štirih generacij nazaj, ko so bili v veliko vojno potegnjeni naši ljudje, in utrjujejo vez kolektivnega spomina. 4 Verena Štekar-Vidic, direktorica Muzejev radovljiške občine BESEDA UREDNICE Stoletnica prve svetovne vojne in njeno tragično ozadje sta v zadnjem času spodbudila precejšnje zanimanje javnosti. Številne muzejske in arhivske razstave, publikacije ter predstavitve te kompleksne tematike na javni televiziji in spletu se postopoma sestavljajo v mozaik številnih osebnih zgodb, ki predstavljajo našo skupno preteklost. Brezimne številke žrtev vojne dobivajo imena in dolžno spoštovanje, za stroko pa postajajo vse bolj pomembne tudi teme, ki niso neposredno povezane z vojaškimi strategijami in dogodki na bojnih poljih. Zavedanje, da je vojna v temeljih pretresla celotno družbo, prinaša nove raziskave o življenju v zaledju frontnih črt, o izgubah, travmah, vlogi žensk v vojnem gospodarstvu ter nepopisnem pomanjkanju. Spomin na ta težki čas, ki se je do nedavnega javno demonstriral zgolj z imeni padlih vojakov na spominskih obeležjih, v tokratni številki Vigenjca dobiva širše ozadje življenja tedanje Krope in Kamne Gorice. Vojaška uprava in z njo povezan delovnik, milijonske količine strojno in ročno izdelanih žebljev za potrebe vojnega gospodarstva, lakota in vsesplošno pomanjkanje, nenazadnje tudi španska gripa ob koncu vojne, so določale vsakdanjik slehernega prebivalca Krope in Kamne Gorice. Tokratna številka Vigenjca prinaša šest člankov, povečini rednih sodelavcev glasila oz. krajanov, ki se aktivno vključujejo v zgodovinske, etnološke in druge raziskave svojega domačega okolja. Prvi prispevek, ki govori o kroparskih vojakih in njihovi vojni poti, je na podlagi zanimanja za to tematiko še iz študijskih let pripravil diplomirani zgodovinar Toni Bogožalec iz Krope. Kot domačin in odličen poznavalec političnega ozadja dogajanja v Kropi v prvi polovici 20. stoletja je za dozdajšnje izdaje Vigenjca pripravil že več temeljnih raziskav o temah, ki se vsebinsko posredno ali neposredno navezujejo na čas prve svetovne vojne v Kropi. Med novimi sodelavci glasila Vigenjc iz Kamne Gorice nam izjemno povedno zgodbo kamnogoriškega vojaka in vojnega ujetnika Lovra Kapusa (na osnovi avtentičnih dnevniških zapisov) predstavlja njegov vnuk Mitja Kapus. Vojno izkušnjo Lovra Kapusa bomo v Kovaškem muzeju v letu 2015 predstavili tudi v okviru medinstitucionalnega projekta Pot domov, ki ga koordinira Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Tretji prispevek, povezan neposredno s padlimi in umrlimi vojaki prve svetovne vojne, je pripravila Renata Pamić, strokovna sodelavka kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Govori spominskih obeležjih prve svetovne vojne v Kropi, Kamni Gorici ter v okoliških krajih, na Dobravah in v Mošnjah, ki so vpisani v register nepremične kulturne dediščine ter izpostavlja nekatere družinske nagrobnike s sporočilom prve svetovne vojne. Življenje v Kropi in Kamni Gorici v času vojne je najmočneje zaznamovala vojaška uprava dveh podjetij, ki sta delali za vojne potrebe, in z njo povezan strog delovni red. To sta bili Prva žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici ter podjetje, ki je nasledilo žebljarsko dejavnost kovaškega podjetnika Jurija Magušarja iz Krope. Obe sta v času vojne na podlagi določil vojnodajatvenega zakona iz leta 1912 za potrebe avstro-ogrske vojske izdelali milijonske količine čevljarskih čevljev jegrov, kar je za Kropo v takratnih razmerah pomenilo ohranitev delovnih mest v ročnih delavnicah, vigenjcih. Poslovanje žebljarske zadruge v času prve svetovne vojne ter njeno vlogo v vojaškem gospodarstvu avstro-ogrske monarhije na podlagi ohranjenih poslovnih knjig iz arhiva Kovaškega muzeja predstavljam Saša Florjančič, prispevek pa sem 5 pripravila v okviru svojega strokovnega dela v Kovaškem muzeju. Neprecenljiv vir za raziskovanje življenja v Kropi v času prve svetovne vojne je župnijska kronika, ki jo je v tem, za Kropo tako težkem času, vestno pisal takratni župnik Valentin Oblak. V kroniki je sledil vpoklicanim vojakom, opisoval spremembe v vedenju faranov, sočustvoval s sestradanim prebivalstvom in se živo zanimal za dogajanje na bojnih poljih. Anže Habjan, diplomirani teolog iz Krope, v prispevku o verskem življenju v Kropi v času prve svetovne vojne izpostavlja vlogo župnika in Cerkve v tem času, kar kažejo tudi ohranjena pisma, dopisnice in razglednice, ki so jih župniku Oblaku pošiljali nekateri kroparski vojaki. O zadnjih smo do zdaj vedeli zelo malo, nekaj izsekov njihove vojne izkušnje pa nam razkriva tudi to dopisovanje. Te razglednice so tudi osrednji del tokratne slikovne priloge. Zadnji prispevek je povezan s pomembnim politikom te dobe iz bližnjega Podnarta, ki je imel močno podporo volivcev tudi v Kropi in Kamni Gorici. Josip vitez Pogačnik je bil za poslanca v avstrijskem državnem zboru prvič izvoljen leta 1897 in je mandat obdržal do razpada habsburške monarhije, poslanec v deželnem zboru Kranjske pa je bil od leta 1901. Po ustanovitvi Države Srbov, Hrvatov in Slovencev je konec oktobra 1918 postal tudi predsednik prve Narodne vlade za Slovenijo, njene najpomembnejše naloge v prvih povojnih mesecih pa so bile povezane z vračanjem vojakov, s preskrbo prebivalstva in z ureditvijo razmer po vojni. Prispevek o njegovi politični poti in delovanju na področju gospodarstva je pripravila mag. Monika Rogelj, kustodinja oddelka za novejšo zgodovino in sodobnost v Gorenjskem muzeju v Kranju. 6 Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja Toni Bogožalec KROPARSKI VOJAKI IN VOJAŠTVO V KROPI V VELIKI VOJNI 1914–1918 Grozne slike! Iz teme stopajo na rob gozdiča, kjer taborimo, k medli lučici upehani in pokladajo pred nas ranjene tovariše. Mnogi takorekoč plavajo v svoji krvi, ki se zbira iz ran na platnu nosilnice kakor voda v luži pod mokro skalo. In dvigajo se pred nami molče naši ljudje, podobni bičanemu Kristu.1 Jernej Hafner, vojni kurat Osemindvajsetega julija 1914 se je habsburška monarhija2 podala v zadnjo vojno v svoji večstoletni zgodovini. Vojno, v katero bi bila kot ena izmed evropskih velesil v vsakem primeru vpletena, nikakor pa ji je ni bilo treba začeti. Spopad velesil na vrhuncu belle époque, izjemne dobe v evropski zgodovini, ki so jo zaznamovali velik gospodarski napredek, razvoj znanosti in tehnike ter silovito umetniško vrenje, se je izrodil v prvo svetovno vojno, ki je v temeljih spremenila politični in družbeni zemljevid stare celine. V ta vrtinec so bili prvič v polnem številu, ne glede na poreklo ali starost, pod orožje poklicani tudi Kroparji. Pod zastavo ostarelega cesarja Franca Jožefa I., ki je leta 1914 vladal dokaj nenavadni državi. Po eni strani je bila stara velesila, ki ji je vladal cesar s skorajda fevdalno miselnostjo, skoraj že obsojena na propad, po drugi strani pa je raznorodna država, ki je segala od Jadrana do južne Poljske in štela več kot 50 milijonov prebivalcev, pomenila zametek neke nove, združene Evrope. Njen politični in upravni ustroj je bil izredno zapleten, vsak izmed njenih narodov se je boril za svoje pravice in sklepal še tako nenavadKroparski vojak, praporščak Janez Lazar, v času prve svetovne vojne. Na fotografiji s činom desetarja. Hrani Anže Habjan, Kropa. 7 na zavezništva, toda vseeno v manjši ali večji meri užival sadove velikega političnega in gospodarskega napredka. Med njimi tudi Slovenci. Politične in gospodarske razmere v času velike vojne v Kropi so bile na več mestih opisovane že v preteklosti, tokratni članek pa je posvečen izključno kroparskim vojakom in dogodkom, neposredno povezanim z vojaškimi oblastmi in življenjem v Kropi v času 1914–1918. Raziskovanje vojne, v kateri je po približnih ocenah samo na bojnih poljih umrlo več kot 30 tisoč slovenskih vojakov, je bilo v slovenskem zgodovinopisju dolga desetletja iz različnih političnih in ideoloških vzrokov odrinjeno na obrobje. Prej kot uradna zgodovina so jo »odkrili« ljubiteljski raziskovalci in zbiratelji, ki so s svojimi materialnimi zbirkami, publikacijami, združenji in forumi na spletu v veliki meri pripomogli, da je vedenje o slovenskih vojakih in o slovenskem ozemlju v prvi svetovni vojni dostopno tudi širšemu krogu bralcev (v večji meri samo za bojišče na Soči). Večino arhivskega gradiva o tem obdobju (veliko gradiva je bilo od konca leta 1918 izgubljenega, med drugim tudi arhiv soške armade) hranita Vojni (Kriegsarchiv) in Družinski, dvorni in državni arhiv (Haus, Hof und Staatsarhiv) na Dunaju. Med različnimi dokumenti o posameznih vojakih, ki jih je v dunajskih arhivih proti plačilu mogoče celo naročiti, so tudi popisi izgub,3 ki jih je izdajalo Vojno ministrstvo. Vendar se bo vsakdo, ki se bo ukvarjal z raziskovanjem poti posameznih vojakov, moral soočiti z nemalo netočnostmi, saj se velikokrat pojavljajo napake pri navedbah, ker je bil marsikateri vojak izpuščen iz popisov. Ta pomanjkljivost je bila znana že v takratni dobi, saj je ministrstvo ob vsakem popisu dodalo opozorilo: »za popolnost in pravilnost ponatiskov seznamkov izgub ne prevzema vojno ministrstvo nikakršne odgovornosti.« Na drugi strani uradni slovenski arhivi hranijo le drobce o tedanjih dogodkih. Večinoma so to osebni spomini udeležencev vojne, dnevno časopisje in preostale periodične medvojne publikacije, razglednice, dopisnice, fotografije. Enako je tudi za Kropo, kateri nobeden izmed njenih vojakov ni zapustil svojih spominov. Ohranilo se je samo nekaj drobcev, lastnih opažanj, ki jih je med obema vojnama v Zadrugarju objavil Joža Bertoncelj. Največ gradiva o kroparskih vojakih razumljivo hrani Kovaški muzej, veliko manj (včasih še bolj dragoceno) pa v posameznih družinskih arhivih in v arhivu župnije Kropa. Izredno malo, skorajda nič, vsaj po do zdajšnjem vedenju, je ohranjenih osebnih predmetov vojakov (odlikovanja, uniforme, deli opreme …). KROPARJI VOJAKI Uvodoma želim nekaj besed nameniti dvema vprašanjema, ki v izročilu Kroparjev zasedata posebno mesto. In sicer: posebna pravica Kroparjev, da jim zaradi pomembnosti njihovega dela ni bilo treba služiti vojaščine, in drugo, da Kroparji tako ali tako niso 8 bili sposobni za vojake oziroma »da gre 12 Kroparjev na štelngo in da jih je 13 škarta«. Obe trditvi v polnosti nista resnični, celo nasprotno. Vojska habsburškega cesarstva je v svoji dolgi zgodovini neštetih vojn in spopadov prehodila pomembno pot od poznosrednjeveškega vpoklica plemstva (Lehensaufgebot) in kmečkega prebivalstva (Landesaufgebot), nadalje dobe turških vpadov in vzpostavitve najemniške vojske (Landsknecht)4 do leta 1758, ko je cesarica Marija Terezija uzakonila oblikovanje redne vojske, v kateri je: »…vsak moški, ki so ga potrdili k vojakom, služil do smrti.« Vendar z več izjemami. Rod in poklic sta večini mladeničev, sposobnih za bojevanje, omogočala, da so se izognili vojaški suknji. Dejansko so na situ ostali samo zdravi in dovolj postavni kmečki fantje, ki niso mogli računati na dedovanje. Poleg njih so v vojsko na različne načine vtaknili celotno paleto ljudi z obrobja družbe: kriminalce, potepuhe in berače, katerim se je pridružila množica avanturistov. Častniški zbor je bil na drugi strani več kot primerna služba za številne plemiče, ki jim je vojaški stan omogočil ohranitev statusa in finančno zaledje. Nabor izvzetih za redno vojsko je bil izredno širok in ni bil omejen na določen stan ali poklic: duhovniki, plemiči, uradniki, zdravniki, meščani, trgovci in ne nazadnje vsi delavci v rudnikih in fužinah, toda le če so bili zabeleženi v rudniških knjigah in so imeli uradno potrdilo o oprostitvi.5 Zadnje je bilo zelo široko polje za različne poneverbe in dodatni zaslužek. Fužinarji so namreč pogosto proti plačilu med rudniške delavce vpisovali mladeniče, ki jim ni dišala vojaška služba.6 Seveda pa poleg številnih, ki so se na različne načine poskušali izogniti služenju vojaščine, na drugi strani ni manjkalo vročekrvnežev, željnih avantur, ki so na lastno pest odhajali med najemnike. Niso pa bili redki niti primeri, ko so celo sorodniki poslali v vojsko problematične potomce. Tudi v Kropi. Leta 1780 je tako fužinar Janez Šolar naznanil vojaški oblasti svojega sina Antona, češ da ga ne more krotiti. Prosil je, naj ga vtaknejo v vojsko.7 Tako kot oprostitev služenja vojaščine ni bila posebna kroparska pravica, na drugi strani tudi zgodovina kroparskih vojakov do leta 1914 ni nepopisan list. Ali so posamezniki iz Krope in sosednjih krajev kot vojaki sodelovali v številnih vojnah Marije Terezije in njenih naslednikov, bo verjetno za vedno ostala skrivnost. Z večjo verjetnostjo lahko govorimo o kroparskih vojakih med francosko zasedbo naših krajev, ko je bila Kropa v času Ilirskih provinc ena izmed večjih občin (mêrij), ki so jo obiskali tudi francoski vojaki, ki so: »/…/ v času bojev z avstrijskimi četami prišli v Kropo. Na Placu so kurili ognje in imeli vojaške vaje na Cuznarjevem polju, pod Kapelico.«8 Ker je francoska revolucija uvedla povsem nov model novačenja vojakov za svojo armado, to je splošno mobilizacijo, ki je bila v veliko primerih izvršena tudi s prisilo, je možna domneva, da je rekrutacija za znameniti Napoleonov Ilirski polk potekala tudi v Kro- pi. Zanesljivejše podatke z imeni in priimki o Kroparjih vojakih imamo iz prve polovice 19. stoletja. Tako je bil pri vojakih leta 1839 Janez Jerala, tri leta za njim Gregor Pesjak in še dve leti pozneje Franc Benedik (v 5. stotniji 17. pehotnega polka v Ljubljani).9 V istem času se je v Kropo po več kot sedmih letih služenja vrnil Gabrijel Plavc, prevzel očetovo gostilno, toda kmalu umrl.10 Poseben sloves je užival Jurij Pirc, orožarski mojster 17. pehotnega polka (9. stotnija), ki se je proslavil z izdelavo stolpne ure na Šempetrski vojašnici v Ljubljani. Nadalje je bil v istem polku leta 1846 Blaž Juvančič (1. stotnija), kakor tudi Georg (Jurij) Kavčič leta 1873.11 Sledilo jim je kar nekaj Kroparjev, ki so dosegli podčastniške čine in bili razporejeni tudi v bolj zahtevne službe: korporal Gregor Rogelj (Kocjanov),12 leta 1855 je bil Matevž Lukman pri topničarjih, leta 1857 je omenjen korporal France Kristan, tri leta za njim ravno tako korporal Lovrenc Šolar, 1875 Peter Ahačič (v 14. stotniji) in istega leta Jože Kordež v lovskem bataljonu. Kroparji pa niso bili razporejeni samo v domačem polku v Ljubljani, temveč tudi v Trstu pri 97. pehotnem polku, kjer so bili leta 1886 kar trije: Janez Klemenčič, Janez Praprotnik in Anton Anderl.13 Zanimiva je bila vojaška pot Jake Zupana, o katerem izvemo iz zapisa Jerneja Andrejka, ki je iz osebnih izkušenj zelo podrobno opisal vojno pot 17. pehotnega polka leta 1878 ob osvajanju Bosne in Hercegovine: »v bitki pri Jajcu… Zupan Jaka, vodnik 3. stotnije iz Krope v radovljiškem okraju, se je odlikoval s tem, da je bil zelo srčen, da je bodril in izvrstno vodil svoj roj. Za svoj pogum je prejel srebrno svetinjo II. reda.14 Na predvečer velike vojne 1914 je bilo ravno tako kar nekaj Kroparjev v vojaški službi: Jernej Hafner je ravno dobro odslužil prostovoljno vojaščino v Pragi, pri topničarjih je bil Bertoncelj Janez, v polkovni godbi 17. pehotnega polka Konrad Ažman, pri pehoti dva Šolarja, David in Gregor, in še štirje poimensko neznani prostovoljci. HABSBURŠKA VOJSKA OB IZBRUHU VOJNE Tako kot je bil zapleten politični in upravni ustroj dvoglave monarhije, je v enaki meri ali celo še bolj veljalo za njene oborožene sile. Poleg cesarja je vojska pomenila enotnost večnarodnega cesarstva in tako utelešala geslo Franca Jožefa Viribus Unitis (z združenimi močmi), nadnacionalnega stebra države. Po zadnji veliki preureditvi države leta 1867 je bil leto pozneje sprejet nov zakon o vojski, s katerim je bila uvedena splošna vojaška obveznost brez izjem, s triletnim obveznim služenjem v enotah in osem let v rezervi ter dve leti v deželni brambi. Od takrat tudi ni obstajala samo ena vojska, temveč celo tri oziroma pet. Poleg redne skupne vojske s konjenico in topništvom (Heer) in mornarice je vsaka polovica monarhije imela še svojo tako imenovano domobransko vojsko (v avstrijski polovici pod nazivom Landwehr, v ogrski Honvéd) in črno vojsko (Landsturm). V zadnji naj bi služili predvsem starejši letniki in zdravstveno manj sposobni naborniki z nalogami v zaledju (straženje skladišč, ujetniških taborišč, cestnega in železniškega omrežja ipd.), in ne v prvih bojnih linijah.15 Osnovne enote vseh vojsk so bili polki (Infanterieregiment), ki so v polnem številu šteli okoli štiri tisoč mož.16 Naborniki so bili v polke razporejeni po etničnem sestavu, tako da so Slovenci služili skupaj, in ne tako, kot je bilo pozneje v kraljevi jugoslovanski vojski in socialistični Jugoslaviji. Poveljevalna jezika v armadi sta bili nemščina in madžarščina, toda v vseh polkih, v katerih je bilo več kot 20 odstotkov npr. Slovencev, je bil drugi polkovni jezik slovenščina.17 Ob izbruhu vojne je habsburška armada imela več kot 400 tisoč mož, toda z mobilizacijo se je že v prvih dneh vojne to število povzpelo na skoraj 3,5 milijona vojakov in do konca vojne celo na več kot osem milijonov vojakov, od tega 160 tisoč Slovencev.18 Na slovenskem etničnem ozemlju so bila naborna območja za redne pehotne polke (IR) št. 17, 47, 87, 97 ter domobranska polka (LIR) 26 in 27 in črnovojniška polka 26 in 27. Poleg njih je bil skoraj povsem slovenski 7. lovski bataljon, veliko naših fantov je bilo še v 7. pehotnem polku, zelo velik delež pa jih je bil pri topništvu in tudi v mornarici. Številni Slovenci so bili razporejeni tudi v polke drugih narodov, še posebno med najhujšimi boji, ko so zaradi izgub dopolnjevali ogrožene enote s stotnijami ali bataljoni polkov, ki so jih lahko pogrešali na drugih bojiščih. Na začetku vojne so slovenski vojaki služili v sedmih polkih,19 na koncu vojne leta 1918, ne upoštevaje domobranske in črnovojniške, pa so bili razporejeni v kar 50 polkih.20 Leta 1914 je bila vojska habsburške monarhije drugorazredna velesila, pravi evropski velesili sta bili tako ali tako samo Nemčija in Velika Britanija, Francija in Rusija na drugi strani pa sta že močno zaostajali. Financiranje cesarske vojske je bilo zaradi stalnih nasprotovanj ene ali druge polovice monarhije neredno in njen proračun je pred vojno dosegal samo četrtino višine nemškega ali ruskega, bil je celo manjši od italijanskega.21 Oprema in orožje vojske sicer nista bila zastarela, topništvo je bilo celo zelo moderno (npr. odlični topovi iz tovarne Škoda), toda ni ju bilo dovolj. Največja pomanjkljivost vojske se je kazala v slabi strategiji, ki je bila izrazito usmerjena v napad in je zanemarjala obrambo, ravno tako vrhovi vojske niso sledili novostim na področju novih orožij, predvsem letalstva, medtem ko je bila mornarici tako ali tako namenjena le pomožna vloga. 1914 Takšen je bil torej položaj 28. junija 1914, ko so mladci srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna v Sarajevu izvedli atentat na prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda. Sledil je ultimat habsburške monarhije kraljevini Srbiji, ki so jo deloma upravičeno okrivili, da stoji za dogodki v Sarajevu. In mesec dni pozneje je izbruhnila vojna, ki je 9 bila sprva mišljena kot kazenska ekspedicija, toda z medsebojnimi vojnimi napovedmi evropskih velesil Nemčije, Francije, Rusije, Velike Britanije in habsburške monarhije je najprej prerasla v splošno evropsko in kmalu svetovno vojno. Po večini Evrope so se klicu mobilizacije v prvem zanosu z navdušenjem in veseljem odzivali milijoni fantov in mož. Tudi v Kropi. Kroparski občinski odbor, ki ga je vodil župan Matija Lazar, je po sarajevskem atentatu, enako kot v večini slovenskih krajev, obsodil »strašni in ostudni zločin hudobnega morilca« ter deželni vladi v Ljubljano poslal sožalni telegram in prisego o splošni in neomajni zvestobi.22 V spomin na umorjenega prestolonaslednika je bila nato 6. julija 1914 opravljena še maša zadušnica.23 Sprva je še kazalo, da se bo spor s Srbijo rešil po mirni poti, toda v nedeljo, 26. julija, je bila Kropa polepljena s plakati o delni mobilizaciji neaktivnih vojakov v starosti od 21. do 42. leta. Prvi vpoklic je zajel 31 Kroparjev,24 poleg njih pa je tedaj še pet kroparskih fantov služilo redni vojaških rok, štirje kroparski mladeniči pa so se javili prostovoljno. V ponedeljek, 27. julija 1914, ob 5. uri zjutraj se je na kroparskem trgu, Placu, zbrala velika množica sorodnikov in prijateljev vpoklicanih ter preostalih Kroparjev in se poslovila od odhajajočih vojakov, ki so se nato z vozovi odpeljali v Podnart do železniške postaje.25 Večina tistih, ki so bili razporejeni v bojne polke, je bila poslana na vzhodne meje cesarstva, v Galicijo, kjer so že v prvi polovici avgusta potekali hudi boji z rusko armado.26 Zaradi izredno hudih izgub na tem bojišču so sledili novi nabori, prvi že v začetku oktobra in drugi nato dober mesec pozneje.27 Poleg tega je bil izdan poziv dijakom gimnazij in realk zadnjih letnikov z možnostjo, da kadarkoli lahko opravijo maturo za vse razrede, če se prijavijo v vojsko kot enoletni prostovoljci.28 Konec prvega leta vojne je bilo tako v vojaških suknjah že 59 Kroparjev, kar je povzročilo prve težave v Zadrugi, ki je ostala brez velikega števila svojih delavcev.29 Zadružno vodstvo je zato prosilo Vojno ministrstvo za oprostitev nadaljnjih vpoklicev in novembra prejelo pozitiven odgovor, v katerem je ministrstvo vodstvu Zadruge prepustilo pravico o odločanju, kateri delavci so nujno potrebni za nemoteno proizvodnjo v Zadrugi.30 Prvo navdušenje nad vojno se je kmalu poleglo, družine vpoklicanih so začele, glede na premoženjsko stanje, dobivati denarno pomoč,31 že septembra pa je radovljiško glavarstvo pozvalo posamezne občine k različnim akcijam za izboljšanje preskrbe vojakov na bojišču. V Kropi so dekleta in žene začele zbirati platno in sanitetni material, zimska oblačila ter pletle nogavice. Pomagali so tudi otroci, ki so v šoli pletli nogavice in nabirali robidove liste za čaj. Nabrano in izdelano blago ter denar so nato pošiljali na sedež Rdečega križa v Ljubljano.32 V prvih mesecih vojne še ni bilo čutiti večjega pomanjkanja pri preskrbi z živili in preostalimi življenjskimi potrebščinami. Prebivalstvo je še najbolj pestilo pomanjkanje vesti z bojišč, saj je bila uvedena stroga cenzura tako pisem 10 vojakov kot tudi tiska. Prepovedano je bilo izhajanje časopisov, ki niso bili naklonjeni uradni politiki, medtem ko so preostali lahko objavljali le uradna poročila, ki so jih za objavo pripravile vojaške službe za propagando.33 Še največ novic, ki so se v veliki meri razlikovale od uradnih poročil, so domov prinesli vojaki na bolezenskih dopustih. Do konca leta se je domov v Kropo na okrevanje vrnilo okoli 20 ranjencev. Vsakdo izmed njih je bil po začasnem prihodu domov deležen zanimanja sokrajanov in vir novic, ki jih cenzura ni bila zmožna nadzorovati. Zato so oblasti sprejele ukrep, da je »vojakom rekonvalescentom in dopustnikom strogo prepovedano razširjati ‹neresnična› poročila z bojišč, kakor tudi resnične, vendar še ne uradno potrjene vesti«. Izvajanje tega ukrepa je bilo poverjeno orožnikom, ki so tudi v Kropi opozarjali in nadzorovali vojake. Orožniki so bili ravno tako zelo energični pri preprečevanju protidržavne propagande, hujskanja proti vojni in lovu na morebitne vohune. Vsi ti prestopki so spadali pod pristojnost naglih vojaških sodišč.34 Ena izmed posledic vojne, s katero so se soočili tudi Kroparji, so bili prvi vojni begunci. Že konec avgusta je radovljiško sodišče ukazalo občini Kropa, da mora sprejeti nekaj romskih otrok, toda občinski odbor je temu odločno nasprotoval, ker da Romi nimajo v Kropi domovinske pravice ter tako niso upravičeni do nikakršne podpore in da jih bodo izgnali.35 V resnici v tem primeru težko govorimo o klasičnih vojnih beguncih, saj otroci niso prišli z vojnih območij. Prvi pravi vojni begunci so prišli v Kropo 25. septembra, in sicer štirje otroci Franca Princa, Kroparja, ki je že vrsto let živel v Puli in bil tam vpoklican v vojsko. Zanimiv je bil tudi obisk dveh duhovnikov ukrajinske katoliške cerkve, beguncev, ki sta obiskala Kropo v spremstvu kaplana Jerneja Hafnerja.36 1915 Leto 1914 je bilo za habsburško monarhijo vojaško zelo neuspešno. Na Balkanu je srbska vojska dosegla dve odmevni zmagi na Ceru in na Kolubari. Še veliko hujši so bili porazi na ruskem bojišču, katerim je sledil umik na Karpate, in boji, ki so preprečili Rusom pohod v madžarsko ravnico. Poleg tega so bile vse glasnejše govorice, da bo tudi nekdanja zaveznica Italija prestopila v tabor nasprotnikov, s čimer je grozilo odprtje še tretje fronte na zahodnih mejah cesarstva. Habsburška armada je v prvega pol leta utrpela izredno hude izgube, predvsem v vrstah aktivnih častnikov in vojakov. Na njihovo mesto so tako stopali rezervni častniki in slabo izurjeni vojaki. Nabori so si sledili vsak mesec do maja, ko je cesarju služilo že več kot sto Kroparjev, skoraj dve desetini vsega kroparskega prebivalstva. Na vrsto so prišli tudi mladeniči, rojeni v letu 1897, in najstarejši v starosti od 42 do 50 let. In čeprav so vojaške naborne komisije pri številnih vpoklicanih Kroparjih ugotovile primere revmatizma, putike, naglušnosti in nesorazmerne razvitosti telesnih okončin, so bili redki, ki niso bili potrjeni za sposobne vojskovanja.37 Kljub vse slabši oskrbi se je tudi drugo vojno leto nadaljevalo s številnimi podpornimi akcijami za pomoč vojakom, družinam vpoklicanih, za begunce in veliko akcijo t. i. zimske pomoči z zbiranjem zimskih oblačil za vojake. Otroci so zbirali odvečna volnena in bombažna oblačila, iz papirja so izdelovali podplate za vojaške čevlje, kroparski župan pa je celo s pomočjo orožnikov zbiral tovorne sani za potrebe vojaških transportov.38 Ker je bila habsburška monarhija skoraj v celoti odrezana od uvoza surovin in hrane, je zadnje zelo kmalu začelo primanjkovati, pa tudi osnovnih surovin za vojno industrijo, predvsem barvnih kovin. Tako je kroparski župan moral opraviti popis cerkvenih zvonov in celo kovinskih predmetov in opremo kuhinj po kroparskih stanovanjih.39 Monarhiji je začelo primanjkovati tudi denarja za financiranje vojne in za zapolnitev državne blagajne je vlada razpisala vojna posojila. Občine, podjetja in posamezniki so tako kreditirali državo, ki je za posojeni denar jamčila s svojim premoženjem in se obvezala, da bo podpisnikom posojil po koncu vojne vrnila posojeni znesek vključno s pripadajočimi obrestmi. Občina Kropa je v letu 1915 podpisala dve vojni posojili, v mesecu juniju in nato v novembru, v skupnem znesku dva tisoč kron.40 Poleg občine so vojna posojila prispevali tudi zasebni podjetniki in posamezni Kroparji, ki so vsega skupaj vplačali 3.100 kron, Zadruga pa še nadaljnjih sedem tisoč (za poslovno leto 1914/1915).41 V tem letu so v Kropo pribežali novi vojni begunci. Že takoj januarja je v domačo Kropo pred črnogorskimi vojaki pribežala Elizabeta di Gaspero (rojena Rajgelj), ki je od leta 1882 živela v Rogatici v Bosni, kjer je imela gostišče in trgovino.42 Prispela je tudi večja skupina Romov in se kljub nasprotovanju občinskega odbora,43 da nimajo v Kropi domovinske pravice, naselili v Špitalu in pri Ažmanu v Kotlu.44 V skrbi za begunce, po rodu iz Krope, je bila junija 1915 ustanovljena podružnica patronata sv. Vincencija. Njena naloga je bila zbiranje denarnih sredstev za vzdrževanje otrok, ki jih je vojna pregnala z domov. Po prvi oskrbi so jih potem iz Krope pošiljali v centralni patronat v Ljubljani, v letu 1915 so bile takšne pomoči deležne tri vojne sirote.45 Končno pa je 23. maja 1915 zagrmelo tudi na zahodni meji z italijansko vojno napovedjo in veliko nevarnostjo prodora njene armade skozi ljubljanska vrata v notranjost habsburškega cesarstva. Čeprav je bila večina habsburške armade na ruskem bojišču, so šibke enote (večinoma sestavljene iz domobranskih in črnovojniških polkov) v prvih spopadih ustavile italijansko vojsko kljub njeni večkratni premoči in kmalu se je fronta ustalila na Soči. Ker na tem bojišču ni bilo utrjene obrambne linije in zaledne vojaške infrastrukture, je poveljstvo habsburške armade hitelo, da nadoknadi zamujeno. Na širšem območju današnje Gorenjske, Notranjske in Primorske se je tako začela pospešena gradnja vojaških cest, žičnic, zbirnih centrov za vojake, skladišč in zasilnih bolnišnic. Zaledje nove fronte je bilo razdeljeno v zaledne pasove, odvisno od oddaljenosti od prvih bojnih črt, in tako je bila Kropa uvrščena v zadnji, tretji zaledni pas. Prvi ukrep vojaških oblasti, ki se je nanašal na kroparsko ozemlje, je bil ukaz o izgradnji vojaške ceste od Krope proti Selški dolini. Od junija do sredine julija 1915 so potekala intenzivna dela za izgradnjo ceste od Selc čez Lajše in Jamnika do Krope in Češnjice, kjer se je priključila na obstoječo predvojno cesto, ki je vodila proti Podnartu. Cesto je gradilo okoli 600 vojakov, med njimi Bošnjaki, Romuni in Madžari, in tako se je Kropa prvič med vojno srečala s tujimi vojaki. Med gradnjo ceste jih je nekaj prebivalo tudi v sami Kropi, v lopah, kjer danes stoji podjetje UKO.46 V istem času, 16. julija, so se za kratek čas v Kropi ustavile tudi redne enote vojske, preden so odrinile naprej na bojišče. Mnogi vojaki so Kroparje prosili za hrano in pijačo, nekateri pa so si postregli kar sami. Poveljujoči častniki so prisluhnili pritožbam zaradi kraj in obljubili, da bo vsa nastala škoda povrnjena, storilci pa ustrezno kaznovani.47 Relativna bližina bojišča je narekovala nadaljnje ukrepe vojaških oblasti. Med njimi sta bila npr. ukaz o omejitvi gibanja prebivalstva in uvedba posebne dovolilnice za prosto gibanje, ki so jih izdajale vojaške oblasti in okrajna glavarstva,48 zastraženi so bili mostovi in telegrafske povezave,49 prebivalstvo pa pozvano, naj takoj prijavi vse neznane in sumljive osebe. Konec julija so orožniki v Kropi izvedli prvo aretacijo na podlagi obvestila otrok, ki so v gozdu opazili neznanca z zemljevidom v roki. Po zaslišanju pa se je hitro izkazalo, da je ‘vohun’ okrajni gozdar, ki je samo opravljal svojo službo.50 Zaradi vse težjih razmer pri oskrbi prebivalstva in nabavi surovin je novembra sledil najpomembnejši ukrep na tem področju v vsej vojni. Kroparska podjetja, na čelu z Zadrugo, so bila namreč na lastno pobudo postavljena v pristojnost vojaških oblasti, da bi izboljšala preskrbo delavstva z živili s strani vojaških oblasti in oprostitve vojaške službe za zaposlene. Tako je bil s strani vojske za vodjo Zadruge imenovan poročnik Müller iz postojanke na Jesenicah, za podjetje Jurija Magušarja pa nadporočnik Franz Gerstenmayer, poveljnik železniškega varstvenega oddelka v Podnartu.51 Toda prehod pod vojaško oblast je imel tudi slabe plati, saj so vsi moški delavci do 50. leta starosti spadali pod vojni zakon. To je pomenilo, da jih v primeru nediscipline ali drugih prestopkov kaznuje vojaško sodišče. Ukinjen je bil dotedanji delovni čas in uveden celotedenski, ki ni upošteval niti cerkvenih niti državnih praznikov. Zato ni dolgo trajalo, da so se delavci uprli, kar je razumljivo sprožilo povračilne ukrepe vojnih oblasti. 52 1916 Kakor se je leto 1915 za habsburško vojsko sprva odvijalo zelo slabo, je bil položaj konec leta veliko boljši. Italijani na Soči kljub štirim ofenzivam niso napredovali, ravno tako so bile proti Rusom ponovno 11 osvojena minulo leto izgubljena ozemlja, novembra pa je bila iz boja začasno izločena tudi Srbija, ki ji je šele s pomočjo Francije uspelo po umiku v Grčijo vzpostaviti novo frontno črto na jugu Makedonije. V prvih mesecih leta 1916 je na bojiščih vladalo precejšnje zatišje, vseeno pa so vsakodnevno potekali manjši spopadi, ki so zahtevali veliko smrtnih žrtev ter ranjenih in obolelih vojakov. Po zaslugi prehoda kroparske industrije pod vojaško oblast je bila mnogim kroparskim vojakom prihranjena takšna usoda. Že januarja se je vrnilo domov nekaj manj kot 50 mož, ki so bili začasno oproščeni vojaške službe in so takoj začeli delati pri svojih delodajalcih. Vseeno pa so se nadaljevali vpoklici vse mlajših letnikov, maja so bili vpoklicani štirje mladeniči, rojeni leta 1898, poleg njih se je morala naboru za domobrance in črnovojnike odzvati še šesterica starejših zaposlenih v Zadrugi. Izmed teh sta v svoje enote odšla Ignac Gašperin in Peter Žbontar, preostali štirje pa so prejeli obvestilo o razporeditvi, njihov dokončni vpoklic pa je bil za nedoločen čas odložen.53 Kot rečeno, je bila morebitna oprostitev delavcev oziroma prošnja za njihov odpust v rokah vodij posameznih kroparskih podjetij. Ti so bili že med vojno, predvsem ravnatelj Zadruge Franjo Šolar, pa tudi po vojni, deležni obtožb, da so bili posamezni vojni obvezniki oproščeni odhoda v vojsko zaradi družinskih povezav in favoriziranja, medtem ko na drugi strani ni manjkalo primerov neupravičenih vpoklicev. Ravno med delavci Zadruge se je na začetku leta pripetil prvi incident v zvezi z novim vojaškim delovnim redom. V nedeljo, 2. januarja 1916, se je večje število delavcev uprlo in ni prišlo na delo.54 Sprva poročnik Müller temu ni posvečal večje pozornosti, toda dva meseca pozneje so višje vojaške oblasti, na podlagi svojih pooblastil, vseeno ukrepale. Četrtega marca je posebna vojaška komisija zaslišala uporne delavce ter pet delavcev iz Krope in dva iz Kamne Gorice obsodila na 21 dni zapora. Kazen so morali zastraženi odsedeti v kletnih prostorih kroparske šole, in sicer od šeste ure zvečer, do šeste ure zjutraj. Preostanek dneva so morali delati v Zadrugi. Drugi trije uporniki so prejeli šesturno telesno kazen v obliki špang, javnega privezovanja v neudobnem položaju, preostali pa denarne kazni.55 Toda tudi te kazni niso povsem umirile delavstva in še pozneje so se pojavljali posamezni primeri uporništva, med drugim tudi za praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, ko je poročnik Müller osebno nadziral prihod na delo. Nekaj delavcev ni bilo prisotnih, zato so jih orožniki odšli iskat v cerkev in jih privedli na delo.56 Vojne oblasti so se zavedale, da samo s prisilo ne bodo pomirile delavcev, zato so zaradi velikega povečanja dela in prodaje dovolile izplačilo dodatkov plačam, tako imenovane draginjske dodatke. Toda zaradi splošnega pomanjkanja živil in vsakodnevnih potrebščin, je bil ta ukrep pravzaprav brez učinka. Zato se je Vojno ministrstvo odločilo za drugačen pristop in odločilo, da morajo tovarne in drugi obrati, ki so podrejeni vojnemu zakonu, namesto povišanja plač v sodelovanju z vojsko poskrbeti za izboljšanje oskrbe.57 12 Poleg oskrbe, ki je bila najbolj pereča težava, so se Kroparji tudi to leto srečevali z vojnimi begunci. Februarja je občina Kropa v patronat sv. Vincencija v Ljubljani poslala dve vojni siroti, Rozalijo in Polono Gašperšič,58 v času božičnih praznikov pa so v Kropi nastanili še tri vojne sirote v starosti od pet do 12 let, ki so se v Kropo zatekle iz Šmohorja na Koroškem.59 Pojavili pa so se tudi drugi begunci, in sicer vojni ujetniki, ubežniki iz delavskih taborišč, ki so pomagali graditi vojaško infrastrukturo v zaledju soškega bojišča. Med njimi so prevladovali Rusi, ki so poskušali prebegniti v Italijo, in Kropa z zaledjem Jelovice je bila ena izmed smeri njihovega bega. Januarja je tako vodja kroparskega orožništva Weithauser blizu Krope prijel prva ruska vojna ujetnika.60 Vse več pobegov je prisililo vojne oblasti, da so izdale razglas, po katerem bo vsak, ki bi vojnim ujetnikom nudil zaščito, hrano ali oblačila, najstrožje kaznovan, v najhujših primerih celo s smrtno kaznijo.61 V iskanje beguncev se je konec avgusta vključilo tudi vojaško orožništvo, ko je sedmerica orožnikov prispela v Kropo in se nato odpravila v nekajdnevno brezuspešno iskalno akcijo na Jelovico.62 Da pa je bil sum zadrževanja pobeglih vojnih ujetnikov v naših krajih utemeljen, prikazuje primer iz začetka novembra, ko je Miha Benedičič z bližnje Dobrave na cesti proti Kropi srečal štiri Ruse, jih »zajel« in odpeljal v Kropo. Prevzeli so jih orožniki, jih zaprli v prostore šole, nahranili in naslednji dan odvedli na vojaško poveljstvo na Jesenice. Nekateri Kroparji so izkoristili priložnost in so ruske ujetnike zaprosili, da so jim v ruščini napisali dopisnice za kroparske vojake, ki so bili v ruskem ujetništvu.63 Poleg pobeglih vojakov pa so se vojne oblasti ukvarjale tudi s preprečevanjem morebitnih sabotaž in diverzij. Avgusta je bil v Kropi tako objavljen razglas, ki je občinskim oblastem ukazal, da morajo od 15. avgusta 1916 opraviti hišne preiskave in zapleniti vsakršno morebitno vojaško opremo ali orožje ter ves propagandni material, ki bi ga odmetavala italijanska letala, in vse to takoj oddati orožniškim postajam.64 Bolj kot ti ukrepi je Kropo prizadel ukaz o pobiranju cerkvenih zvonov, izdelanih po letu 1800 (starejši zvonovi so bili kljub vojnim razmeram in hudemu pomanjkanju surovin označeni kot del narodnega bogastva). Na seznamu za odvzem sta se tako znašla oba manjša zvonova iz cerkve pri Kapelici in večji zvon pri farni cerkvi sv. Lenarta. Vojaki so zvonove sneli in odpeljali med 11. in 17. novembrom v spremstvu številnih Kroparjev, ki so odhajajoče vozove okrasili z venci, žalnimi trakovi in cesarsko zastavo.65 Že pred tem je v začetku avgusta posebna občinska komisija po domovih, v javnih objektih in v prostorih župnišča pobirala različne kovinske predmete, med katerimi je bilo predvsem veliko svečnikov.66 Istega meseca kot kroparski zvonovi se je za večno poslovil tudi cesar Franc Jožef I., ki je monarhiji vladal dolgih 68 let. Stari cesar je tudi v Kropi pomenil lik ljudskega cesarja in utelešenje cesarstva kot takega. V spomin pokojnega vladarja je občinski odbor sklical izredno sejo in v žalnem govoru je župan Matija Lazar med številnimi zaslugami pokojnika na prvem mestu omenil, da so v času njegovega vladanja delavci dobili splošno in enakopravno volilno pravico. Kroparji so se zatem v velikem številu poslovili od svojega dolgoletnega vladarja na slovesni črni maši.67 1917 Kljub petim velikim ofenzivam v letu 1916 Italijani niso strli odpora branilcev na Soči, še več, habsburška armada je zgodaj poleti celo sprožila ofenzivo na tirolskem odseku fronte in Italijane je pred polomom rešil velik ruski napad na vzhodu. Zato je bila ofenziva proti Italijanom ustavljena, številni polki pa na hitro prestavljeni v boje v Galiciji, vendar brez uspeha, saj je ruski prodor ponovno zahteval izredno veliko žrtev z množico mrtvih, ranjenih in ujetih vojakov. Dopolnjevanje razbitih polkov se je tako nadaljevalo še vse do februarja 1917. Toda človeške rezerve so bile izčrpane, pod orožje so bili klicani vse mlajši in vse starejši letniki ter mnogi iz vrst tistih, ki so bili na preteklih naborih iz zdravstvenih razlogov oproščeni. V Kropi je bil februarski nabor edini v tem letu, pod orožje je bilo poklicanih 10 komaj polnoletnih fantov, letnikov 1898 in 1899.68 V istem času, februarja in marca, je poleg tega vojaška komisija preverjala spoštovanje vojnega zakona o vpoklicih med delavci Zadruge. Pod drobnogled so vzeli vsakega posameznega delavca in njihove delovne kvalifikacije, če so resnično nujno potrebne za nemoteno delo Zadruge. Sedmega aprila je komisija odkrila štiri obveznike, ki so se izogibali vpoklicu oziroma njihovo delo po mnenju komisije ni bilo nujno potrebno Zadrugi, in jih takoj napotili v vojaške enote. Podobni pregledi so se občasno in nenapovedano nadaljevali skozi vse leto in še v prvi polovici leta 1918.69 Poleg že običajnih vojnih tegob in vse slabše oskrbe je Kropo v tem letu najbolj skrbela bližina soškega bojišča. Vse je namreč kazalo, da Italijani s pomočjo Francozov in Britancev na vsak način hočejo doseči prodor globlje na slovensko ozemlje. Vojne akcije na soški fronti so sredi leta 1917 dosegle vrhunec in najbolj krvave bitke so potekale v času 10. in 11. soške ofenzive od maja do sredine septembra. V teh dveh ofenzivah je italijanska vojska zbrala največje število vojakov, topništva in opreme v vsej vojni. Bobnenje topov največjih kalibrov se je vsakodnevno slišalo v Kropo, prebivalci pa so v strahu pričakovali vesti o italijanskem preboju. Ko je ponoči 17. junija večkrat močno zabobnelo, so se Kroparji začeli zbirati pred svojimi hišami, zjutraj pa se je med njimi že širila novica, da so Italijani prodrli prav do Kranjske Gore. Čeprav so se govorice pozneje izkazale za neresnične, je občutek strahu ostal.70 Precej upravičeno, saj so se 14. avgusta nad Kropo pojavila italijanska letala in nastal je preplah, ker so bili Kroparji prepričani, da bodo bombardirali Zadrugo. Bombniki znamke Caproni so namreč nizko preleteli Jelovico, vendar nadaljevali pot do Jesenic, kjer so bombardirali železarno.71 Po izredno silovitih bojih na Banjščicah, Krasu in pri Gorici je soški armadi s skrajnimi napori uspelo zadržati italijanski pritisk. Med najbolj krutimi boji te vojne, med drugim v sloviti bitki za Škabrijel, so sodelovali tudi kroparski vojaki. Vojna vihra pa je v Kropo pregnala edinega vojnega begunca v tem letu, župnika Valentina Pirca iz Čepovana. V Kropo je prišel 4. oktobra 1917, kjer je našel zatočišče v beneficiatu pri Kapelici in tam do vrnitve v domačo faro opravljal božjo službo.72 Zaradi velikih možnosti, da bo naslednja italijanska ofenziva dokončno zlomila odpor branilcev na Soči, se je vrhovno poveljstvo habsburške vojske odločilo za nepričakovano protiofenzivo. Na pomoč jim je priskočila Nemčija in že konec septembra je celotna Kranjska vrvela od zbirajočih se čet združene armade, kar je popolnoma ohromilo cestni in železniški promet, ki je bil v celoti rezerviran za prevoz vojakov in vojaške opreme. Tudi v Podnartu, na Dobravah, Ovsišah ter v sami Kropi so se začele zbirati močne enote nemške vojske. V Kropi sta se nastanili dve stotniji pehote s prek 60 konji, tovornimi vozili in številno drugo opremo. Kroparji so občudovali njihovo prvovrstno opremo ter izredno dobro preskrbo. Vojaki so se nastanili v prostorih šole in po posameznih hišah, kar pa ni minilo brez odmevnega incidenta, ko jih trgovka in posestnica Klinarjeva (Franja Klinar) ni hotela sprejeti na »stanovanje«. Nemci se niso ozirali na njene proteste, temveč so preprosto vdrli in pod njeno streho naselili več kot 70 vojakov. V naslednjih dneh je bilo še nekaj dejanj iz objestnosti s strani vojaštva, toda častniki so jih precej trdo držali na vajetih in večjih incidentov ni bilo. Nemci so nekaj dni v Kropi počivali in hkrati opravili zadnje vojaške vaje, med drugim so na polju pri Jarmu vadili strojnični oddelki, v Konzumu pa so preverjali zaloge bojnih plinov. Predvsem za mlajše Kroparje, ki so se smukali okoli vojaštva, je bilo to svojevrstno doživetje, katerega so podkrepili še preleti letal, in so se ga spominjali še dolga leta. Po tritedenskem počitku so se vojaki 14. oktobra udeležili slovesne maše v farni cerkvi, protestanti med njimi pa z obredom na prostem, saj je kroparski župnik zavrnil njihovo prošnjo, da jim v ta namen odstopi eno od cerkva. Dva dni zatem so Nemci zapustili Kropo in se peš odpravili proti bojišču.73 Štiriindvajsetega oktobra so združene enote dosegle prodor med Bovcem in Kobaridom in v naslednjih dneh je sledil popoln poraz italijanske vojske, ki se je morala umakniti vse do reke Piave globoko v furlanski ravnini. Ko je bila 31. oktobra uradno objavljena novica o velikanski zmagi nad verolomnimi Italijani, je bila Kropa nadaljnje tri dni okrašena z državnimi zastavami, otroci pa v tem času niso imeli pouka. Novice o številnih italijanskih ujetnikih so vzpodbudile marsikaterega Kroparja, da se je odpravil do Podnarta, kjer so bili na prehodnem zbirališču zbrani številni ujetniki. Med domačini in Italijani je kmalu stekla zamenjava živil za ročne ure, prstane, verižice in vojaške predmete.74 Pogumnejši pa so se odpravili celo na območja šele 13 končanih bojev v Posočju, da bi se oskrbeli s hrano, oblačili in drugimi potrebščinami, ki so ostali za bežečo italijansko armado. Na pot proti Italiji se je odpravila tudi skupina Kroparjev, vendar se je njihov podvig klavrno končal in domov so se vrnili praznih rok, toda srečni, da niso pristali v zaporu, saj se je oblast na ponovno osvojenih ozemljih kmalu spet vzpostavila in zagrozila s kaznimi zaradi plenjenja ali nedovoljene trgovine.75 Vojaški položaj Nemčije in habsburške monarhije je bil konec leta 1917 najboljši v vsej vojni. Še pred porazom Italije je bila na vzhodu iz vojne izločena Romunija in še pomembneje Rusija, ki po revolucionarnem prevratu ni več pomenila resne vojaške grožnje. Predvsem izločitev zadnje je za izčrpano habsburško armado pomenila veliko olajšanje in ji omogočila okrepitev enot na bojišču proti Italiji. Vsi ti dogodki so v Kropi vzbudili precejšnje zanimanje, posebno še dogodki v Rusiji, o katerih so prve novice prinesli vojaki, dopustniki. Oživitev političnega življenja v monarhiji, deklaracijsko gibanje, dogodki na bojnih poljih, vse to je naznanjalo, da so na vidiku velike spremembe. Vse več je bilo odpora proti staremu redu in konservativnim avtoritetam, ki so ga predstavljale. Tako je tudi kroparski župnik Valentin Oblak povsem v nasprotju z resničnimi razmerami s prižnice udrihal proti domnevnemu razvratu in pohujšanju, ki naj bi bila posledici obiskov tujih vojakov v Kropi. Zagrozil je, da bo za ženske in mladoletnike pri okrajnem glavarstvu zahteval uvedbo policijske ure, za ženske, ki naj bi se vdajale razvratu, pa zdravniški pregled, da se ne bi širile nalezljive, predvsem spolne bolezni. Za konec je še pribil, da ga je sram, da je župnik v takšnem kraju, kot je Kropa.76 1918 V leto 1918 je habsburška armada stopila številnejša kot kdajkoli do takrat. Pod orožjem je bilo že skoraj osem milijonov vojakov, toda razmere v vojski so se iz meseca v mesec slabšale. Oprema in orožje zaradi pomanjkanja surovin še zdaleč nista bila tako dobra kot minula leta, vojaki so bili naveličani nesmiselnega bojevanja, vse več je bilo primerov uporov in dezerterstva, ki so se močno povečali, ko so se iz ruskega ujetništva začele vračati množice vojakov. Močno protivojno razpoloženje je bilo čutiti tudi med kroparskimi vojaki ujetniki, ki so se vrnili iz Rusije. Zadnji teden v marcu sta se kot prva iz ujetništva vrnila domov Štefan Eržen in Franc Gašperšič. Njima je sledila še množica drugih in marsikdo med njimi je zagovarjal nove ideje, nekateri tudi boljševiške, predvsem David Šolar, ki je kmalu po vrnitvi obveljal za prepričanega boljševika. Na splošno pa so vsi odkrito govorili, da se po enomesečnem dopustu, ki jim je bil odobren, ne bodo vrnili v svoje enote.77 Večina med njimi je tako zavrnila ponovni vojaški poziv, pridružili pa so se jim tudi vojaki, ki so bili na rednem dopustu, česar ni moglo preprečiti niti orožništvo, ki 14 ni več tako energično postopalo proti neposlušnosti kot v preteklosti. Kljub temu so posamezni kroparski mladeniči še vedno dobivali pozive za mobilizacijo in 10. junija je bil vpoklican zadnji kroparski vojak v tej vojni, Jožef Zupan, ki je bil razporejen v 5. dragonski polk.78 Nezadovoljstvo prebivalstva je močno odsevalo tudi v vizitacijskem poročilu župnika Oblaka, ki je zapisal: »Posledice dolgotrajne vojne so najbolj vidne pri vojakih, tako tistih, ki služijo v enotah in se vračajo na dopuste, kakor tisti, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. Predvsem slednji so se navzeli revolucijskega duha, so samozavestni in ošabni in odkrito izkazujejo nepokorščino do vseh predpostavljenih. V prvih letih vojne so vojaki stalno pisali tudi svojemu župniku, v zadnjem času pa so to razen redkih izjem večinoma opustili. Močno kritizirajo oblast, vero in Cerkev, papeža in duhovščino ter opuščajo versko življenje.«79 Habsburška armada je poleti 1918 na reki Piavi neuspešno izvedla svojo zadnjo ofenzivo, vseeno pa se starodavna monarhija ni zrušila zaradi vojaškega poraza. Opevana zmaga Italijanov pri Vittoriu Venetu novembra 1918 namreč še zdaleč ni bil velik vojaški podvig. Italijani so prek nekdanjih bojnih linij začeli prodirati šele po podpisu premirja, ko je bila habsburška armada že v razsulu, saj so vojaki na lastno pest zapuščali enote in se vračali domov.80 Še pred tem so posamezni narodi raznorodne monarhije razglasili samostojnost, med drugimi je bila 29. oktobra ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. V Kropi so bile v pozdrav novi državi razobešene slovenske trobojnice, z obhodom po Kropi je nastopila godba, ki sta jo spremljala prepevanje in veseljačenje. »Prirejali smo slavnostne obhode, peli Morje adrijansko in Kdaj vstaneš iz robstva Slovan. Vzklikali smo Wilsonu in narodnim prvakom. Pela je harmonika in plesali smo povštertanc«.81 Hkrati so potekale volitve Narodnega odbora, ki je prevzel začasno oblast v Kropi in v katerega so bili izvoljeni Franc Šolar, Franc Varl in Florijan Resman. Za vzdrževanje reda in miru v teh prevratnih časih je bila ustanovljena Narodna straža, ki je imela 20 mož, samih bivših vojakov, ki jih je vodil praporščak Ivan Lazar.82 Poleg nalog v Kropi so vsakodnevno hodili v Podnart in na železniški postaji preprečevali ropanje in kraje blaga s tovornih vlakov.83 Še največ dela so imeli z nezakonitimi zakoli vojaških konj, ki jih je bilo v tem času v izobilju v vsej okolici in s katerimi si je marsikateri Kropar izboljšal prehrano.84 Bivši vojaki pa niso bili aktivni samo v Narodni straži. Organizirali so društvo Samopomoč, ki si je naložilo nalogo, da pomaga pri zaposlovanju in oskrbi bivših vojakov in njihovih družin.85 Bili pa so tudi med pobudniki in ustanovitelji kroparske podružnice stranke JSDS, Jugoslovanske socialdemokratske stranke. S tem je dobila kroparska podružnica katoliške stranke SLS (Slovenske ljudske stranke) prvič po uvedbi strankarskega političnega življenja pravo konkurenco.86 Še prej pa jih je v prvem mesecu leta 1919 čakal še boj za nove slovenske meje proti Avstriji. Nekateri so se javili med prostovoljce, najbolj znan med njimi je bil kurat Jernej Hafner,87 druge, letnike od 1895 do 1899, pa je zajela mobilizacija, razglašena 6. januarja 1919. Vojakom so se v pomladnih mesecih leta 1919 pridružili še kroparski tovorniki, ki so v času spomladanske ofenzive na Koroškem vozili vojaško opremo, strelivo in orožje čez Ljubelj proti Borovljam in Železni Kapli.88 Šele po premirju junija 1919 je bila prva svetovna vojna za kroparske vojake končana. Nove generacije Kroparjev so že istega leta začele služiti vojni rok v novi domovini, Kraljevini SHS, in bili v nasprotju s svojimi predhodniki poslani v južne predele nove države, ki so jim bili tuji tako po jeziku kot načinu življenja. POSKUSNI SEZNAM KROPARSKIH VOJAKOV MED VELIKO VOJNO Seznam kroparskih vojakov po do zdaj znanem in obdelanem gradivu obsega dobro stotnijo fantov in mož, ki so večinoma služili v 17. pehotnem polku, 27. domobranskem pehotnem polku (leta 1917 uradno preimenovanem v 2. gorski strelski polk) in v 7. lovskem bataljonu. Viri in iz njih izhajajoči podatki o posameznih vojakih so zelo različni, pri nekaterih zelo skopi in pri drugih bogatejši,89 zato seznam še zdaleč ni in iz različnih razlogov ne more biti popoln. Iz dostopnih virov je možno razbrati veliko koristnih podatkov o kroparskih vojakih, vsebujejo pa tudi veliko napak, površnih navedb in pomanjkljivih zapisov. Težavo pomeni tudi navajanje različnih imen in celo vzdevkov v primeru ene in iste osebe. Seznam obsega 122 Kroparjev, med katerimi je bil najstarejši Valentin Gašperšič, rojen leta 1866, najmlajši pa Franc Hafner, letnik 1899. Kot zadnjega vpoklicanega Kroparja viri omenjajo Jožefa Zupana, ki je oblekel vojaško suknjo 10. junija 1918. Za posledicami ran, bolezni in nesreč jih je umrlo 25 oziroma 28 (na spominski plošči na farni cerkvi je 27 imen, poleg spodaj naštetih še Janez Dolenc in Konrad Eržen, med kroparske žrtve pa ni bil uvrščen Miha Reichardt)90: 1. 2. 3. 4. 5. BERTONCELJ JANEZ (1890–1916) Padel 14. februarja 1916 na Doberdobu. BERTONCELJ JANEZ (1896–1915) Za posledicami ran, dobljenih v bojih v Galiciji, umrl 5. avgusta 1915. ERŽEN JOŽEF (1896 ali 1898–1917) Padel prve dni decembra 1917 na italijanskem bojišču. GLOBOČNIK ANTON (1887–1918) Za posledicami ran, dobljenih na bojišču v Karpatih, umrl 20. junija 1918. JELENC FRANC (1879–1916) Umrl junija ali julija 1916 v ujetniškem taborišču v Rusiji. Vzrok smrti neznan. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. KAVČIČ JAKOB (1882–1916) Umrl 13. decembra 1916 za posledicami ran, ki jih je dobil v 9. soški bitki na italijanskem bojišču. KOKOŠAR SILVESTER (1893–1915) Za posledicami tuberkuloze umrl 26. avgusta 1915. KRŽIŠNIK JANEZ (1875–1917) Za posledicami vodenice umrl 20. marca 1917. LOTRIČ JAKOB (1876–1918) Umrl za posledicami ran 4. oktobra 1918. MAGUŠAR VALENTIN (1898–1917) Umrl 8. septembra 1917 zaradi zastrupitve z bojnimi plini med bitko na Škabrijelu na italijanski fronti. MAGUŠAR VINCENC (1899–1919) Za posledicami ran umrl 30. aprila 1919. MIHELIČ MIHAEL (1887–1918) Umrl 17. julija 1918. Vzrok smrti neznan. POGAČNIK JAKOB (1888–1914) Za posledicami ran, dobljenih v bitki pri Grodeku v Galiciji, umrl 21. novembra 1914. PRAPROTNIK FRANC (1887–1915) Padel 19. julija 1915 med 2. soško ofenzivo na italijanskem bojišču. PRAPROTNIK JAKOB (1898–1917) Padel 29. oktobra 1917 med 12. soško ofenzivo na italijanskem bojišču. PRIMOŽIČ JOŽEF (1887–1917) Umrl pod snežnim plazom v začetku aprila 1917 na tirolskem odseku italijanskega bojišča. PRINC FRANC (1873–1918) Umrl 26. julija 1918. Vzrok smrti neznan. SUŠNIK MATEVŽ (1889–1916) Padel med 9. soško ofenzivo v začetku novembra 1916 na italijanskem bojišču. ŠKRIBA FRANC (1876–1916) Umrl 26. marca 1916 v ujetniškem taborišču v Italiji. Vzrok smrti neznan. ŠKRIBA VINCENC (1887–1917) Padel v boju 2. marca 1917 na Krasu, na italijanskem bojišču. ŠOLAR GREGOR (1891–1915) Padel med 4. soško ofenzivo 5. novembra 1915 na Doberdobu, na italijanskem bojišču. ŠOLAR JAKOB (1870–1918) Umrl za posledicami tuberkuloze 11. aprila 1918. ŠOLAR ZDRAVKO (1895–1916) Padel v boju na gori Cima Dodici v tirolskih Alpah 9. julija 1916, na italijanskem bojišču. VIDIC JAKOB (1880–1915) Umrl za posledicami bolezni 2. junija 1915. VIDIC VALENTIN (1877–1918) Umrl za posledicami meningitisa 9. junija 1918. 15 VOJNA POT ENOT, V KATERIH JE SLUŽILO NAJVEČ KROPARJEV91 17. pehotni polk (imenovan tudi polk Kranjskih Janezov) je bil v samem začetku vojne poslan v boje proti ruski vojski v Galicijo in se pozimi 1914/15 umaknil na Karpate ter bil udeležen v poletni proti ofenzivi leta 1915 pri reki Dnester. Oktobra 1915 je bil prestavljen na italijansko bojišče, kjer se je v času 4. soške bitke bojeval za Podgoro in Oslavje. Leta 1916 je bil prestavljen na gorsko bojišče na Tirolskem, kjer je sodeloval v bojih za Ortigar, Asiago in Val Bello. Maja 1918 so se njegovi pripadniki uprli v Judenburgu. Konec vojne je polk pričakal na italijanskem bojišču. 27. domobranski pehotni polk (leta 1917 uradno preimenovan v 2. gorski strelski polk) je bil že pred izbruhom prve svetovne vojne preoblikovan v enoto za gorsko bojevanje. Avgusta in septembra 1914 je sodeloval v bojih v Galiciji pri mestu Przemysel, zimo pa preživel med umikom na Karpate. Septembra 1915 je sledila pot na italijansko bojišče, v boje na Mengorah, Doberdobu, Rombonu in Velikem Lemežu. Spomladi 1916 je bil prestavljen na tirolsko bojišče, kjer se je proslavil z zmago nad italijansko brigado Forli na Mt. Cengiu. Junija 1916 je bil polk ponovno prestavljen na rusko bojišče in se že avgusta vrnil na soško fronto. V času 11. soške ofenzive se je proslavil v bitki za Škabrijel. Konec vojne je dočakal na reki Piavi. 7. lovski bataljon je bil že od začetka vojne na zahodnih mejah monarhije. Po izbruhu vojne z Italijo je do decembra 1915 sodeloval v bojih na Ravelniku in Rombonu, ko je bil poslan na tirolski odsek tega bojišča, kjer je v izredno težkih razmerah v visokogorju zasedal položaje od Mittagskofela do Plockenpassa, Freikoffela in Malega Pala. Bataljon je sodeloval tako v obrambnih bojih kot v ofenzivah habsburške armade: junija 1916 ob poskusu prodora na tirolskem bojišču, nato oktobra 1917 v znamenitem prodoru pri Kobaridu in zasledovanju italijanske vojske ter zadnji ofenzivi julija 1918 na reki Piavi, kjer je njegovo moštvo tudi dočakalo konec vojne.92 KROPARSKI VOJAKI V PRVI SVETOVNI VOJNI ANDERLE FRANC rojen: 1875; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Februarja 1916 je bil zaradi pomanjkanja delavcev oproščen vojaške službe in se je vrnil na delo v Zadrugo. Delovna obveznost ga ni rešila pred ponovno mobilizacijo v letu 1917. 16 AŽMAN ALOJZIJ rojen: 1878; poklic: ključavničar; vojaška enota: 7. lov ski bataljon Vpoklican je bil 27. julija 1914. Sodeloval je v bojih na soški ali tirolski fronti, kjer je bil ranjen in zajet s strani italijanske armade. Iz ujetništva se je vrnil domov konec leta 1918. AŽMAN ANTON rojen: 1875; poklic: tesar; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk, 7. bataljon, 1. vod Vpoklican je bil 15. maja 1915. Devetega julija 1916 je bil v bojih na gori Cima Dodici v tirolskih Alpah hudo ranjen (prestreline pljuč), zdravil se je v vojni bolnišnici na Dunaju. AŽMAN FRANC rojen: 1880; poklic: neznan; vojaška enota: 43. pehotni polk, premeščen v 22. domobranski polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bojeval se je na vzhodnem, ruskem bojišču. AŽMAN IGNAC rojen: 1876; poklic: trgovec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Naborna komisija ga je spoznala za sposobnega opravljanja vojaške službe, toda po nekaj mesecih vojaščine je zahteval nov pregled pred drugo vojaško komisijo, ki je ugotovila, da je zdravstveno nesposoben. Oproščen vojaške službe za stalno. AŽMAN IGNACIJ rojen: 1888; poklic: ključavničar; vojaška enota: 27. domobranski pehotni polk, 3. nadomestna stotnija Preostali podatki neznani. AŽMAN JANEZ rojen: 1878; poklic: tesar; vojaška enota: neznana Vpoklican poleti 1915. Preostali podatki neznani. AŽMAN KONRAD rojen: 1888; poklic: neznan; vojaška enota: 27. domobranski pehotni polk V letu 1910 je bil na rednem služenju vojnega roka v 17. ljubljanskem pehotnem polku, kjer je bil dodeljen polkovni godbi. Po končanem usposabljanju se je prijavil za službo godbenika v 27. domobranskem pehotnem polku, vendar ni opravil sprejemnega izpita. Kljub temu je bil sprejet v službo bataljonskega trobentača – hornista. Kje in kako je preživel vojna leta, ni znano. BERCE JOŽEF rojen: 1874; poklic: sodar; vojaška enota: 17. pehotni polk, 7. stotnija Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bil je udeleženec bojev na ruski fronti. Osmega septembra 1914 je bil v bitki pri Grodeku v Galiciji hudo ranjen (večkratne prestreline nog). Zaradi invalidnosti je bil za stalno oproščen vojne službe. BERTONCELJ ANTON rojen: 1869; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. BERTONCELJ JANEZ rojen: 1883; poklic: kmet; vojaška enota: 17. pehotni polk Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem bojišču pri mestu Grodek v Galiciji. Preostali podatki neznani. BERTONCELJ JANEZ rojen: 1890; poklic: neznan; vojaška enota: poljsko topništvo (št. enote neznana) Rekrutiran je bil že pred izbruhom vojne. Bil je udeleženec bojev na ruski fronti in na soškem bojišču. Padel je 14. februarja 1916 na predvečer 5. soške ofenzive na Doberdobski planoti. BERTONCELJ JANEZ rojen: 1896; poklic: neznan; vojaška enota: 27. domobranski pehotni polk Vpoklican je bil 15. marca 1915. Sodeloval je v bojih na ruskem bojišču, v Galiciji. Za posledicami ran, dobljenih v bitki pri prodoru pred Gorlicami, je umrl 5. avgusta 1915 v bolnišnici na Madžarskem. BOHINC JANEZ rojen: 1883; poklic: sodar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Razporejen je bil v vojaške delovne enote. Preostali podatki neznani. DEBELJAK JAKOB rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Kdaj je bil vpoklican, ni znano. DOBRE ALOJZIJ rojen: 1887; poklic: verigar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil sredi januarja 1915. V začetku leta 1916 je bil zaradi pomanjkanja delavcev v Zadrugi začasno odpuščen. Pozneje ni bil več vpoklican. Preostali podatki neznani. DOBRE LEOPOLD rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1914. Preostali podatki neznani. DOBRE NIKOLAJ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1914. Razporejen je bil v enote za preskrbo, kjer je opravljal službo peka. Domov se je vrnil po koncu vojne leta 1918. DOBRE PAVEL rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil januarja 1915. Preostali podatki neznani. DOLENC JANEZ rojen: 1881 ali 1882; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 1. in/ali 9. stotnija Kdaj je bil vpoklican, ni znano. Konec leta 1915 ali v začetku 1916 naj bi bil ranjen in ujet na ruskem bojišču. Podatek verjetno ni točen, ker je bil njegov polk takrat na soškem bojišču. ERŽEN ANDREJ rojen: 1871; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Razporejen je bil v črnovojniško enoto v Trstu, toda že 24. septembra 1914 je bil zaradi zdravstvenih razlogov za stalno oproščen vojaške službe. ERŽEN GAŠPER rojen: 1878; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je v Galiciji na vzhodnem, ruskem bojišču. Iz vojske je bil odpuščen zaradi zdravstvenih razlogov (epilepsija). ERŽEN JOŽEF rojen: 1896 ali 1898; poklic: neznan; vojaška enota: 2. gorski polk Bojeval se je na soškem bojišču. Umrl je v začetku decembra 1917 ob umiku italijanske vojske. Vzrok njegove smrti je neznan. Preostali podatki neznani. ERŽEN KONRAD rojen: 1894; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 6. stotnija Vpoklican je bil konec leta 1914. Bil je udeleženec bojev na Doberdobu med 3. soško ofenzivo, nato je obolel (zlatenica). Preostali podatki neznani. ERŽEN ŠTEFAN rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 7. lovski bataljon Vpoklican je bil leta 1915 (?). Bataljon se je najprej bojeval na Ravelniku na soški fronti in bil pozneje prestavljen na Rombon, kjer je v težkih visokogorskih razmerah zasedal sam vrh gore. Na Rombonu je bil ranjen med obrambnimi boji v mesecu avgustu ali septembru 1915. Po okrevanju je bil spomladi 1916 poslan na rusko bojišče in bil v veliki ruski ofenzivi junija zajet pri mestu Dubno v Galiciji. Najprej je bil interniran v azijskem delu ruskega carstva, kjer je delal na živinorejskih posestvih. V začetku leta 1917 je s še štirimi sojetniki poskusil zbežati, vendar je bil ponovno ujet in odpeljan v Kijev v Ukrajino, kjer je delal v tovarni sladkorja. V Kropo se je vrnil spomladi 1918. GAŠPERIN ANTON rojen: 1885; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1914. Preostali podatki neznani. GAŠPERIN IGNAC rojen: 1886; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. 17 GAŠPERIN JANEZ rojen: 1895; poklic: delavec; vojaška enota: 27. domobranski polk, 7. stotnija, 3. vod Vpoklican je bil med 15. in 20. aprilom 1915. Udeleženec bojev na soškem in ruskem bojišču, kjer je bil v začetku julija 1916 v času ruske ofenzive v Galiciji ranjen. Preostali podatki neznani. GAŠPERŠIČ FRANC rojen: 1897; poklic: delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Bojeval se je na ruskem bojišču in julija 1916 v času ruske ofenzive padel v ujetništvo. V Kropo se je vrnil spomladi 1918. GAŠPERŠIČ GREGOR rojen: 1881; poklic: žebljar in cerkovnik; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bil je udeleženec bojev na ruskem bojišču. Prve dni bojev avgusta 1914 je bil ranjen v bitki pri Lvovu v Galiciji. Po okrevanju je sodeloval v bojih na balkanskem bojišču, kjer je od konca leta 1915 ostal v sklopu zasedbenih čet v Črni gori. Ko je bil 26. decembra 1917 na poti iz mesta Peč na Kosovu do Ivangrada (Berane) v Črni gori, ga je skupaj s spremljevalci zasul snežni plaz. Zelo živo se je zanimal za šege in navade pravoslavcev na zasedenih ozemljih, ki jih je tudi zapisal in v pismih pošiljal domov župniku Oblaku. GAŠPERŠIČ JOAHIM rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 9. februarja 1917. Preostali podatki neznani. GAŠPERŠIČ JOŽEF rojen: 1896; poklic: dijak; vojaška enota: 17. pehotni polk, 1. stotnija, čin: korporal (desetnik) Vpoklican je bil med 15. in 20. aprilom 1915 kot enoletni prostovoljec. Do jeseni istega leta je bil na ruskem bojišču. V času 4. soške ofenzive je bil celoten polk premeščen na bojišče pri Gorici med Podgoro in Oslavjem. V bojih prve dni novembra 1915 je bil ranjen v zapestje leve roke. Od januarja 1916 je bil na zdravljenju v bolnišnici v Scherflingu, v rekonvalescentnem oddelku 17. pehotnega polka. GAŠPERŠIČ VALENTIN rojen: 1866; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915 in bil leto zatem odpuščen, ko je nastopil službo namestnika predsednika nadzorstva Zadruge. Preostali podatki neznani. GLOBOČNIK ANTON rojen: 1887; poklic: mesar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil sredi januarja 1915. Udeleženec bojev na ruskem bojišču, kjer je bil ranjen v obrambi Karpatov. Po zdravljenju je bil za stalno odpuščen iz vojske. Po vrnitvi domov je dolgo bolehal ter za posledicami ran 20. junija 1918 umrl. 18 HAFNER FRANC rojen: 1899; poklic: dijak; vojaška enota: 2. gorski polk, čin: gefreiter (poddesetnik) Vpoklican je bil 9. februarja 1917. Najprej je bil poslan v kadetsko šolo v Mirzuschlack v Avstriji, nato pa je bil premeščen na italijansko bojišče. Spomladi 1918 je bil med boji na Piavi ujet in interniran v okolici Padove. Preostali podatki neznani. HAFNER JERNEJ rojen: 1888; poklic: duhovnik; vojaška enota: 7. pehotni polk, čin: major Oktobra 1915 se je prostovoljno javil na dolžnost vojnega kurata koroškega polka v Celovcu. Bil je član štaba polka, ki se je bojeval na tirolskem delu italijanskega bojišča in nosilec več odlikovanj za hrabrost in požrtvovalnost pri opravljanju duhovniške službe v prvih bojnih vrstah. V začetku decembra 1918 se je vrnil v Kropo in se v prvih dneh januarja 1919 pridružil prostovoljski Koroški legiji, ki je bila poslana v boje z Avstrijci na Karavankah. Sodeloval je v bojih pri Podrožkem predoru na Koroškem. JALEN JOŽEF rojen: 1894; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1915. Preostali podatki neznani. JALEN VINKO rojen: 1896; poklic: dijak; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1915 kot enoletni prostovoljec. Bil je udeleženec bojev na ruskem bojišču. Do konca vojne je dosegel čin rezervnega poročnika. Preostali podatki neznani. JELENC FRANC rojen: 1879; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 6. stotnija, čin: gefreiter (poddesetnik) Datum njegovega vpoklica ni znan. Bil je udeleženec bojev na ruski fronti. Junija ali julija 1916 je padel v ujetništvo, kjer je umrl. Vzrok njegove smrti ni znan. JENKO FRANC rojen: neznano; poklic: kmečki hlapec; vojaška enota: poljsko topništvo, baterija 1/3, intendanca (kuhar) Čeprav ni bil iz Krope, je imel tu domovinsko pravico, ker je služil kot hlapec pri kroparski fari. Vpoklican je bil 27. julija 1914. Z enoto je bil na ruskem in italijanskem bojišču. Preostali podatki neznani. JENKO MATIJA rojen: 1887; poklic: kmečki hlapec; vojaška enota: 17. pehotni polk, nadomestna stotnija, 1. vod Vpoklican je bil 27. julija 1914. Pred vojno je služil kot hlapec pri Jalnovih. Preostali podatki neznani. JERALA FRANC rojen: 1888; poklic: ključavničar; vojaška enota: 3. polk poljskega topništva, baterija št. 1 Ni znano, kdaj je bil vpoklican, prav tako niso znani drugi podatki. JUVAN JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 1. bataljon, 9. vod Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. KAVČIČ JAKOB rojen: 1882; poklic: mizarski pomočnik; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Udeleženec bojev na soškem bojišču. V začetku novembra 1916, v času devete soške ofenzive, je bil ranjen v glavo. Za posledicami ran je umrl 13. decembra 1916 v bolnišnici v Mariboru. KLEMENČIČ JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. 20. marca 1917. Od vpoklica pa do smrti je bil enkrat doma na dopustu. Preostali podatki neznani. LAZAR JANEZ rojen: 1897; poklic: dijak; vojaška enota: 17. pehotni polk, čin: praporščak Vpoklican je bil 11. maja 1916 kot enoletni prostovoljec, udeleženec bojev na tirolskem odseku italijanskega bojišča, kjer je bil dvakrat ranjen. Po koncu vojne je bil poveljnik kroparske Narodne straže in v vojski Kraljevine SHS dosegel čin rezervnega poročnika. LAZAR MATIJA rojen: 1888; poklic: mesar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Preostali podatki neznani. KLEMENČIČ VALENTIN rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil sredi januarja 1915. Preostali podatki neznani. LEŠ JANEZ rojen: 1880; poklic: žebljar, verigar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. KLINAR ? rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk Ni znano, kdaj je bil vpoklican, ravno tako tudi ne drugi podatki. LOTRIČ JAKOB rojen: 1876; poklic: sodar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Za posledicami ran je umrl 4. oktobra 1918 v bolnišnici v Celovcu na Koroškem. Preostali podatki neznani. KOKOŠAR SILVESTER rojen: 1893; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Za posledicami bolezni (tuberkuloza) je umrl 26. avgusta 1915 v vojni bolnišnici na Dunaju. Preostali podatki neznani. MAGUŠAR FRANC rojen: 1884; poklic: pek; vojaška enota: črnovojnik, toda prestavljen v nadomestno stotnijo 17. pehotnega polka Ni znano, kdaj je bil vpoklican. Na ruskem bojišču je bil pozimi 1915/16 zajet in odpeljan v internacijo. Preostali podatki neznani. KOVAČ JOŽEF rojen: 1886; poklic: delavec; vojaška enota: neznana Doma je bil iz Sv. Jurija pod Kumom. Leta 1912 se je v Kropi poročil s Frančiško Ahačič in dobil domovinsko pravico. Vpoklican je bil 27. julija 1914. Preostali podatki neznani. KOWALEZ MATIJA rojen: 1881; poklic: tovar (?); vojaška enota: 36. domobranski polk, 1. stotnija V popisu izgub, ranjen je bil pomladi 1915, je za kraj njegovega bivanja navedeno: Radmansdorf, Kropp (?). Preostali podatki neznani. KRAMAR JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 15. marca 1915. Udeleženec bojev na soškem in/ali tirolskem bojišču, kjer je bil takoj po prihodu na bojišče ranjen. Preostali podatki neznani. KRŽIŠNIK JANEZ rojen: 1875; poklic: žagarski delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Za posledicami bolezni (vodenica) je umrl v bolnišnici v Innsbrucku MAGUŠAR IVAN rojen: 1894; poklic: dijak; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil konec leta 1914 kot enoletni prostovoljec. Preostali podatki neznani. MAGUŠAR JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. MAGUŠAR JOŽEF rojen: 1893; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Ob mobilizaciji julija 1914 se je prostovoljno javil v vojsko. Preostali podatki neznani. MAGUŠAR VALENTIN rojen: 1898; poklic: dijak; vojaška enota: 2. gorski strelski polk, čin: neznan Vpoklican je bil 11. maja 1916 kot enoletni prostovoljec. Bil je udeleženec bojev na ruskem, tirolskem in soškem bojišču. Bojeval se je v najbolj legendarni in krvavi bitki avstrijske vojske v obrambi Škabrijela (sv. Gabrijel) na goriškem mostišču med 11. soško ofenzi19 vo. Umrl je 8. septembra 1917 za posledicami zastrupitve z bojnimi strupi in bil pokopan na vojaškem pokopališču pri Sv. Križu, grob št. 154. MAGUŠAR VINCENC rojen: 1899; poklic: dijak, vojaška enota: neznana, čin: neznan Vpoklican je bil 9. februarja 1917 kot enoletni prostovoljec. Za posledicami ran je umrl 30. aprila 1919 v Lipnici na avstrijskem Štajerskem. Ni znano, ali je bil ranjen med prvo svetovno vojno ali pozneje v bojih med avstrijsko in slovensko vojsko za severne meje. MIHELIČ JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 4. polk trdnjavskega topništva, 1. pohodna kompanija Kdaj je bil vpoklican in vsi preostali podatki, niso znani. MIHELIČ MIHAEL rojen: 1887; poklic: neznan; vojaška enota: 27. črnovojniški pehotni polk (?) Datum vpoklica ni znan. Umrl je 17. julija 1918 v bolnišnici na Češkem. Vzrok smrti ni znan, ravno tako ne drugi podatki. MIHELIČ SIMON rojen: 1890; poklic: neznan; vojaška enota: 27. domobranski polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bil je udeleženec bojev na soškem bojišču. Med boji v 9. soški ofenzivi je bil novembra 1916 zajet s strani italijanske armade. Po vojni se je iz ujetništva vrnil domov. MOHORIČ FRANC rojen: 1894; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Ob mobilizaciji julija 1914 se je prostovoljno javil v vojsko. Preostali podatki neznani. MOHORIČ JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Bil je nosilec srebrnega odlikovanja za hrabrost. Preostali podatki neznani. MLAKAR FRANC rojen: 1890; poklic: kmet; vojaška enota: 2. gorski strelski polk, 7. stotnija, intendanca (kuhar) Čas vpoklica in vsi preostali podatki niso znani. PERNUŠ JANEZ rojen: 1889; poklic: neznan; vojaška enota: 27. domobranski polk, 5. stotnija Kdaj je bil vpoklican in vsi preostali podatki, niso znani. PETRAČ JANEZ rojen: 1888; poklic: tovarniški delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Zbolel je na bojišču in bil za eno leto oproščen vojaške službe. Preostali podatki neznani. 20 PETRAČ LENART rojen: 1896; poklic: dijak; vojaška enota: 27. domobranski polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bil je udeleženec bojev na ruskem bojišču. Med poletno ofenzivo ruske armade leta 1916 je padel v ujetništvo. Interniran je bil v zbirališču v Ukrajini, od koder je večkrat neuspešno poskušal pobegniti. Kljub temu, da je bil ujetnik, je bil nato v nekem hotelu zaposlen kot natakar. Iz ujetništva se je vrnil 28. aprila 1918. PIRC GREGOR rojen: 1869; poklic: ključavničarski mojster; vojaška enota: 27. črnovojniški pehotni polk (?) Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. PIRC IGNACIJ rojen: 1867; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915 in razporejen v črnovojniške enote. Preostali podatki neznani. PIRC LEONARD rojen: 1878; poklic: neznan; vojaška enota: 7. pehotni polk, 2. stotnija Kdaj je bil vpoklican in vsi preostali podatki, niso znani. POGAČNIK JAKOB rojen: 1888; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bil je udeleženec bojev na ruskem bojišču. 8. septembra 1914 je bil ranjen v bojih pri Grodeku v Galiciji. Po amputaciji leve noge je 21. novembra 1914 umrl v vojaški bolnišnici na Madžarskem. POGLAJEN JOŽEF rojen: 1888; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Že je bil razporejen v vojno enoto (domobranski polk št. ?), vendar naknadno spoznan za zdravstveno nesposobnega. Preostali podatki neznani. PRAPROTNIK FRANC rojen: 1887; poklic: žebljar; vojaška enota: 17. pehotni polk, 10. pohodni bataljon Vpoklican je bil sredi januarja 1915. Iz 19. pehotnega polka je bil premeščen v 17. polk. Njegov pohodni bataljon je bil 5. maja 1915 zaradi nevarnosti izbruha vojne z Italijo napoten v Posočje, medtem ko se je preostali del polka bojeval pri Dnestru. Padel je drugi dan (19. julija 1915) 2. soške ofenzive na Doberdobu pred sv. Martinom. PRAPROTNIK FRANC rojen: 1894 ali 1895; poklic: žebljar; vojaška enota: 17. pehotni polk, 1. stotnija Vpoklican je bil 15. marca 1915. Bojeval se je na ruskem bojišču. Med boji v Galiciji je bil ranjen v nogo. Preostali podatki neznani. PRAPROTNIK JAKOB rojen: 1898; poklic: neznan; vojaška enota: 2. gorski strelski polk Vpoklican je bil 11. maja 1916. Bojeval se je na soškem bojišču. Padel je 29. oktobra 1917 v 12. soški ofenzivi po velikem preboju pri Kobaridu. Pokopan je bil v Rihemberku (današnji Branik, na robu Vipavske doline). PRAPROTNIK JERNEJ rojen: 1880; poklic: žebljar; vojaška enota: inženirska (pionirska) skupina polka št. ?, 8. stotnija. Vpoklican je bil 9. februarja 1917. Preostali podatki neznani. PRAPROTNIK MATIJA rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 2. gorski strelski polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bojeval se je na ruskem in soškem bojišču. Oktobra 1916 je bil v bojih na Krasu med 8. soško ofenzivo ranjen. Po prvi svetovni vojni je sodeloval v bojih za slovenske severne meje in bil konec maja 1919 ranjen v glavo in roko v bojih pri Celovcu. PRAPROTNIK TOMAŽ rojen: 1873; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Vojaška komisija je ugotovila, da je zdravstveno nesposoben, in ni bil vpoklican niti v poznejših letih vojne. Preostali podatki neznani. PRIMOŽIČ JOŽEF rojen: 1887; poklic: neznan; vojaška enota: najprej 17. ljubljanski pehotni polk, nato prestavljen v 7. lovski bataljon Vpoklican je bil sredi januarja 1915. Umrl je v začetku aprila 1917, ko ga je na tirolskem bojišču zasul snežni plaz. Preostali podatki neznani. PRINC FRANC rojen: 1873; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Domovinsko pravico je imel v kroparski občini, vendar je ob izbruhu vojne že več kot deset let živel v Puli. Vpoklican je bil 27. julija 1914. Umrl je 26. julija 1918 v vojni bolnišnici v Puli (pljučna bolezen). Preostali podatki neznani. RAJGELJ FRANC rojen: 1887; poklic: neznan; vojaška enota: 17. ljubljan ski pehotni polk, 12. stotnija Kdaj je bil vpoklican, ni znano. Ranjen je bil med boji pri Dnestru junija ali julija 1915. Preostali podatki neznani. RAJGELJ MIHAEL rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk, stotnija št. ?, 4. vod Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. RESMAN FLORIJAN rojen: 1882; poklic: tovarniški delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. RUDOLF GREGOR rojen: 1895; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 12. stotnija Kdaj je bil vpoklican, ni znano. Ranjen je bil na ruskem bojišču junija ali julija 1915. REICHARDT MIHA rojen: 1893; poklic: neznan; vojaška enota: 17. pehotni polk, 8. stotnija Kdaj je bil vpoklican, ni znano. Padel je februarja 1915 v bojih v Karpatih. V Kropi ni imel domovinske pravice (verjetno je bil iz skupine Romov, ki so pribežali v Kropo), zato tudi ni zapisan na spominski plošči padlim v prvi vojni na farni cerkvi. SADAR LADISLAV rojen: 1894; poklic: uradnik; vojaška enota: rezervna telegrafska enota št. 32 Vpoklican je bil 20. oktobra 1914. Preostali podatki neznani. SMREKAR MARKO rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. SMREKAR KAREL rojen: 1889; poklic: tovarniški delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914, vendar ga je vojaška komisija spoznala za zdravstveno nesposobnega. Kljub temu je bil maja 1916 ponovno vpoklican in tudi potrjen. Preostali podatki neznani. SMREKAR Š. (VALENTIN?) rojen: 1895 (?); poklic: žebljar; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk, stotnija št. ?, 4. vod Kdaj je bil vpoklican, ni znano. Preostali podatki neznani. SORŠAK IGNACIJ rojen: 1872; poklic: čevljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem bojišču, kjer je bil zajet in interniran v ruskem ujetniškem taborišču. Domov v Kropo se je vrnil spomladi 1918. Preostali podatki neznani. STRNAD VINCENC rojen: 1875; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Vojaška komisija je naknadno ugotovila, da je zdravstveno nesposoben. Pozneje ni bil ponovno vpoklican. SUŠNIK MATEVŽ rojen: 1889; poklic: žebljar; vojaška enota: 2. gorski strelski polk 21 Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem in soškem bojišču. Padel je na Krasu med 9. soško ofenzivo v začetku novembra 1916. ŠKRIBA FRANC rojen: 1876; poklic: čevljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na balkanskem bojišču, kjer je bil zajet s strani srbske armade. Po porazu in umiku srbske vojske jeseni 1915 je bil prepeljan najprej v Egipt in nato v Italijo, kjer je v ujetništvu umrl 26. marca 1916. Italijanski Rdeči križ je vest o njegovi smrti posredoval Občinskemu odboru Kropa prek sedeža Rdečega križa v Švici. Preostali podatki neznani. ŠKRIBA VINCENC rojen: 1887; poklic: žebljar; vojaška enota: 2. gorski strelski polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bojeval se je na ruskem in soškem bojišču. Ubit je bil v boju 2. marca 1917 na Krasu. V tem času je polk branil položaje med reko Vipavo in Fajtjim hribom. Posmrtno je bil odlikovan s srebrnim odlikovanjem za hrabrost. Preostali podatki neznani. ŠLIBAR JAKOB rojen: 1894; poklic: neznan; vojaška enota: 27. domobranski polk, 9. stotnija, čin: desetnik Vpoklican je bil konec leta 1914. Bil je udeleženec bojev na ruskem bojišču, kjer je bil poleti 1916 hudo ranjen (trije streli v trebuh). Skoraj dve leti je bil na zdravljenju v vojni bolnišnici na Dunaju. Med okrevanjem je spoznal Nemko Viktorijo Klopfer, s katero se je 11. aprila 1918 na Dunaju poročil. Preostali podatki niso znani. ŠMITEK ANTON rojen: 1874; poklic: uradnik; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem bojišču, kjer je zbolel in bil zaradi tega oproščen vojaške službe za eno leto. V času okrevanja se je ponovno zaposlil v Zadrugi in po vojaškem zakonu ni bil več mobiliziran. Preostali podatki neznani. ŠMITEK GAŠPER rojen: 1877; poklic: ključavničar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Preostali podatki neznani. ŠMITEK JOŽEF rojen: 1882; poklic: neznan; vojaška enota: neznana; čin: četovodja Kdaj je bil vpoklican in preostali podatki, niso znani. ŠOLAR ANTON rojen: 1880; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Januarja 1916 je bil oproščen nadaljnjega služenja, vrnil se je na delo v Zadrugo. Preostali podatki neznani. 22 ŠOLAR DAVID rojen: 1892; poklic: neznan; vojaška enota: 17. lju bljanski pehotni polk (?) Vpoklican je bil v začetku avgusta 1914. Bojeval se je na ruskem bojišču. Jeseni 1914 je bil uradno proglašen za pogrešanega med boji. Oktobra 1916 je s posredovanjem Rdečega križa prispelo v Kropo sporočilo, da se nahaja v ruskem ujetništvu v Estoniji. Domov se je vrnil 28. aprila 1918. ŠOLAR FRANC rojen: 1885 (1895?); poklic: žebljar; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk, 12. stotnija Vpoklican je bil 1. februarja 1915. Bil je udeleženec bojev na soškem bojišču, kjer je bil med 4. soško bitko med 21. in 29. novembrom 1915 hudo ranjen v trebuh, roko in desno nogo (sprva so uradna poročila navajala, da je padel). Zaradi ran je ostal invalid. ŠOLAR GREGOR rojen: 1891; poklic: neznan; vojaška enota: 7. lovski bataljon Vpoklican je bil že pred izbruhom vojne in je služil vojaški rok v rednih enotah. Bojeval se je na ruskem in soškem bojišču. V bojih je bil trikrat ranjen. V 4. soški ofenzivi je bil 5. novembra 1915 ranjen v glavo (drobec topovske granate) in je naslednje jutro umrl. Pokopan je na Doberdobski planoti pod vrhom sv. Mihaela. Bil je nosilec srebrnega odlikovanja za hrabrost. ŠOLAR JAKOB rojen: 1870; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Umrl je 11. aprila 1918 za posledicami tuberkuloze v bolnišnici v Gradcu. Preostali podatki neznani. ŠOLAR JANEZ rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk, stotnija ?, 4. vod Vpoklican je bil poleti 1915. Februarja 1916 je bil po ponovnem pregledu pred vojaško komisijo zaradi zdravstvenih težav oproščen nadaljnjega služenja v vojski. Preostali podatki neznani. ŠOLAR LUDVIK rojen: 1899; poklic: dijak; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 9. februarja 1917 kot enoletni prostovoljec. Preostali podatki neznani. ŠOLAR (ŠULER?) MIHAEL rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. ŠOLAR VIKTOR rojen: 1898; poklic: dijak; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 11. maja 1916 kot enoletni prostovoljec. Preostali podatki neznani. ŠOLAR ZDRAVKO rojen: 1895; poklic: dijak; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk; čin: praporščak Vpoklican je bil 15. marca 1915 kot enoletni prostovoljec. Po kadetski šoli je bil najprej na ruskem in nato do marca 1916 na soškem bojišču. Nato je njegov polk sodeloval v ofenzivi v Tirolih. Padel je 9. julija 1916 na gori Cima Dodici, v tirolskih Alpah, kjer je tudi pokopan. TOMAŽEVIČ JANEZ rojen: 1881; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem in soškem bojišču, kjer je padel v ujetništvo. Domov se je vrnil šele decembra 1918. Preostali podatki neznani. TRDINA JANEZ rojen: 1876; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Bojeval se je na ruskem bojišču v Galiciji, kjer je bil tudi ranjen. Po okrevanju je bil zaradi pomanjkanja delovne sile v kroparski Zadrugi začasno oproščen vojaške obveznosti. Preostali podatki neznani. VIDIC JAKOB rojen: 1880; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 1. februarja 1915. Za posledicami bolezni je umrl 2. junija 1915 v bolnišnici v Celju. Preostali podatki neznani. ZUPAN JOŽEF rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: 17. ljubljanski pehotni polk Vpoklican je bil poleti 1915. Bojeval se je na ruskem bojišču, kjer je bil poleti 1916 ranjen v času ruske ofenzive v Galiciji. Preostali podatki neznani. ZUPAN MAX rojen: 1891; poklic: neznan; vojaška enota: 7. lovski bataljon, 1. stotnija Kdaj je bil vpoklican, ni znano. V bojih na ruskem bojišču spomladi 1915 je bil ranjen in ujet. Zdravil se je v vojaški bolnišnici št. 6 v Moskvi in bil nato interniran v ujetniškem taborišču. Preostali podatki neznani. ZUPAN JOŽEF rojen: 1895; poklic: neznan; vojaška enota: 5. dragonski polk Vpoklican je bil 10. junija 1918 kot zadnji kroparski vojak med prvo svetovno vojno in hkrati do zdaj edini znani Kropar, ki je bil razporejen h konjenici. Preostali podatki neznani. ŽBONTAR PETER rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 24. maja 1916. Preostali podatki neznani. VIDIC VALENTIN rojen: 1877; poklic: žebljar; vojaška enota: 27. črnovojniški pehotni polk (?) Vpoklican je bil 27. julija 1914 .Umrl je 9. junija 1918 za posledicami meningitisa v bolnišnici v Hallu na Tirolskem. Preostali podatki neznani. VRENKO IVAN rojen: neznano; poklic: neznan; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil prve dni avgusta 1914. Razporejen je bil v intendantske enote (verjetno kot pek). Preostali podatki neznani. VRHUNC FRANC rojen: 1874; poklic: žagarski delavec; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 27. julija 1914. Preostali podatki neznani. ZUPAN ANDREJ rojen: 1870; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil poleti 1915. Preostali podatki neznani. ZUPAN IGNACIJ rojen: 1890; poklic: žebljar; vojaška enota: neznana Vpoklican je bil 1. maja 1917. Preostali podatki neznani. OPOMBE 1 2 3 4 5 6 Op. pisca: zapis iz zabeležk Jerneja Hafnerja, kurata 7. pehotnega polka, objavljenem v: Take vojne si nismo predstavljali, 1914–1918, katalog razstave, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2014, str. 98. Op. pisca: uradno ime monarhije je bilo sicer od leta 1867 skrajšano, Avstro-Ogrska, toda številni zgodovinarji uporabljajo druge nazive (dvojna monarhija, donavska monarhija, habsburška monarhija), ki naj bi bolje opredelili zgodovino in družbeni ustroj cesarstva. Anno, Historische österreichische Zeitungen und Zeitschriften, Verlust liste 1914–1918, Kriegsministerium, Wien. Spletna stran: http://www2.arnes.si/~krsrd1/ conference/Speeches/Stergar_slo.htm Majda Smole, Podložniki in vojaška služba v terezijanski dobi, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1956, letnik 4, št. 1, str. 21–24. Leopold Podlogar: Iz zgodovine kranjskih trgov, v: Vrtec, št. 1–2, letnik 52,1922, str. 17–20. 23 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 24 Prav tam, str. 22. Zadrugar, glasilo Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamnigorici (dalje Zadrugar), leto III, št. 2 (maj 1940), str. 71. Oklicna knjiga 1823–1893, arhiv župnijskega urada v Kropi. Zadrugar, op. 8. Listina z oznako 953, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine, šk. 3. Zadrugar, op. 8. Oklicna knjiga 1823–1893, op. 9. Andrejka Jernej, Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Celovec 1904, str. 60. Op. pisca: zaradi izjemno velikih izgub redne in domobranske vojske do spomladi 1914 so bili tudi črnovojniški polki vse pogosteje poslani v prve bojne linije. Spletna stran: http://www.ir17.8.com Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914–1918, Ptuj 1988, str. 31. Spletna stran: http://www.ir17.8.com Mišljeni so zgolj pehotni polki kopenske vojske, in ne posebni rodovi vojske (konjenica, inženirske enote, vojaško orožništvo, letalstvo, mornarica itd.). Švajncer, op. 17, str. 31. Allan John Percival Taylor, Habsburška monarhija 1809–1918, Ljubljana 1956, str. 262. Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, izredna seja dne 1. julija 1914, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fond Krajevna uprava, šk. 2 (zapisniki). Kronika župnije Kropa 1914–1919 (dalje Kronika župnije), prvi zvezek, str. 1913, arhiv župnijskega urada v Kropi. Kroniko je pisal tedanji kroparski župnik, duhovnik Valentin Oblak. Prav tam, str. 193–194. Prav tam, str. 193 in Zadrugar, leto II, št. 9, (Kropa, 16. julija 1935), str. 120. Kronika župnije, op. 23, prvi zvezek, str. 202. Prav tam, str. 205. Op. pisca: enoletni prostovoljci so bili po vpoklicu zaradi določene stopnje izobrazbe poslani na urjenje v tako imenovane kadetske šole, kjer so dobili podčastniški čin in tako niso bili izenačeni z navadnimi vojaki. Seveda pa tudi v vojski niso služili samo eno leto in so bili izenačeni s preostalimi vpoklicanimi. Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni gorici, Jesenice 1940, str. 64. Prav tam, str. 65 Kronika župnije, op. 23, prvi zvezek, str. 198. Op. pisca: robidovo listje naj bi se uporabilo kot nadomestek za čaj. Kronika župnije, op. 23, prvi zvezek, str. 211. Marko Simič, Po sledeh soške fronte, Ljubljana 1996, str. 12–13. Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, seja z dne 27. avgusta 1914, op. 22. Kronika župnije, op. 23, prvi zvezek, str. 209. Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 8–10. 38 Prav tam, str. 17. 39 Prav tam, str. 56. 40 Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, seji z dne 9. junija 1915 in 4. novembra 1915, op. 22. 41 Kronika Plamena, op. 29, str. 65 in 67. 42 Kronika župnije, op. 23, prvi zvezek, str. 213. 43 Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, seja z dne 4. novembra 191, op. 22. 44 Občinski odbor se je v tem primeru skliceval na zakon o domovinstvu (sprejet leta 1863, spremenjen in dopolnjen leta 1896), ki je določal, da imajo domovinsko pravico v neki občini tisti občani, ki so tu rojeni in v tej občini opravljajo svoje delo ter plačujejo davke, ter soobčani, ki v isti občini sicer nimajo domovinske pravice, pač pa v določeni meri obdavčeno zemljišče, obrt ali pa bivališče. Glej v: Vilfan Sergij, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, ponatis I. izdaje iz leta 1961, str. 452. 45 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 33. 46 Škofic Jožica, O zemljepisnih lastnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto III, 2003, str. 119. 47 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 12. 48 Prav tam, str. 19. 49 Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, seja z dne 9. junija 1915, op. 22. 50 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 13. 51 Dokument z arhivsko oznako 767, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. fond Krajevna uprava, šk. 1,. 52 Kronika Plamena, op. 29, str. 66–67. 53 Kronika, op. 23, drugi zvezek, str. 44–46. 54 Kronika Plamena, op. 29, str. 67. 55 Prav tam, str. 67 in Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek str. 35 in 44. 56 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 51. 57 Dokument z arhivsko oznako 890, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine, šk. 3, mapa II/36. 58 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 33. 59 Prav tam, str. 80. 60 Prav tam, str. 29. 61 Prav tam, str. 37. 62 Prav tam, str. 60. 63 Prav tam, str. 67. 64 Prav tam, str. 55. 65 Prav tam, str. 70. 66 Prav tam, str. 56. 67 Zapisnik sej občinskega odbora Kropa, seja z dne 27. novembra 1916, op. 22. 68 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 90. 69 Prav tam, str. 95. 70 Simić, op. 34, str.156. 71 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 118. 72 Prav tam, str. 122. 73 Prav tam, str. 126. 74 Prav tam, str. 128. 75 Prav tam, str. 141–143. 76 Prav tam, str. 136–137. 77 Prav tam, str. 141–143. 78 Prav tam, str. 162. 79 Prav tam, str. 163–170. 80 Janez Čuček et al, Stoletje svetovnih vojn, Ljubljana 1981, str. 104 81 Joža Bertoncelj, Zabrisane slike, v: Zadrugar, leto II (november 1935), št. 10, 11, 12, str. 152. 82 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 181– 182 in op. pisca: v zvezi s formiranjem Narodne straže v Kropi konec oktobra 1918 sem iskal podatke v Arhivu Slovenije, kjer hranijo poimenske sezname posameznih krajevnih Narodnih straž. Na žalost med njimi ni seznama članov kroparske Narodne straže, med preostalimi pa je seznam članov Narodne straže v bližnji Kamni Gorici. 83 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 184. 84 Prav tam, str. 185. 85 Jože Gašperšič, Prevrat v zadrugi Plamen, rokopis, nepaginirano, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fond Zadruga, šk.2/a. 86 Kronika župnije, op. 2, drugi zvezek, str. 193. 87 Toni Bogožalec, Duhovnik Jernej Hafner, za vero, dom, cesarja, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto VIII, 2011. 88 Kronika župnije, op. 23, drugi zvezek, str. 195. 89 Op. pisca: navajanje podrobnosti iz virov pri vsakem posameznem vojaku bi močno prese- glo prostor, ki je na voljo v tokratni publikaciji Vigenjca. Vsi viri za podatke, ki v seznamu vojakov niso navedeni na tem mestu, so na voljo pri avtorju in so na tem mestu navedeni samo z osnovnimi podatki: - Kronika župnije Kropa 1914–1919; - Anno, historische österreichische Zeitungen und Zeitschriften, Verlust liste, Kriegsministerium, Wien; - arhiv Kovaškega muzeja v Kropi; - zasebni arhivi družin Hafner in Gašperšič, Anžeta Habjana, Uroša Koširja; - Gorenjec, 25. 2. 1916, letnik 17, št. 8; - spletne strani: http://sf1517.yuku.com/ topic/826/7-stotnija-2-gorskega-strelskega-polka; ihttp://www.borovnica.eu; www. dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-PJ9WUBM0/ df09cce0.../PDF. 90 Op. pisca: Janez Dolenc je verjetno umrl za posledicami vojnih ran 1. 9. 1919, usoda Konrada Eržena, ki je zbolel na italijanskem bojišču, pa ni znana, in je bil uvrščen med pogrešane. 91 Janez Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1992, str. 100–117. 92 Andrej Rant, Kranjski 7. lovski bataljon v bojih na soški in tirolski fronti, v: Loški razgledi, letnik 44, 1997, str. 75–90. 25 26 Mitja Kapus LOVRO KAPUS – DNEVNIK O VOJNI IN UJETNIŠTVU V zadnjih letih se je pri nas in tudi drugod močno povečalo zanimanje za dogajanje v prvi svetovni vojni, še posebno pa letos, ko poteka okrogla, stota obletnica začetka te nesmiselne morije. Na plan so iz različnih skritih in pozabljenih kotičkov prilezli številni predmeti, ki izvirajo iz tega obdobja, med njimi pa so tudi razni zapiski, ki so jih v obliki pisem, razglednic in dnevnikov napisali vojaki, naši predniki, in v njih opisali svoja doživetja in občutja. Najzanimivejši so seveda osebni zapiski oziroma dnevniki vojakov, saj so vsebinsko najbogatejši, poleg tega je iz njih mogoče razbrati večinoma objektiven in realen opis takratnega dogajanja. Pri branju teh zapisov ne smemo pozabiti, da so odvisni tudi od starosti, izobrazbe in položaja posameznega vojaka. Glede na to, da so bili njihovi avtorji večinoma preprosti slovenski fantje in moški, doma pretežno s podeželja, so njihovi zapisi tudi toliko bolj iskreni in dajejo verodostojen vpogled v njihova življenja, razmišljanja in doživljanja teh hudih časov, ki so jim prinesli toliko trpljenja. Razna poročila o poteku vojne so bila namreč prežeta s propagando in so bolj opisovala zmage kot poraze, ravno tako pa so bili pisma in razglednice, ki so jih pošiljali vojaki na svoje domove, deležni cenzure, česar so se vojaki pri pisanju zavedali. Na žalost so tudi po vojni preživeli vojaki zaradi različnih razlogov svoja doživetja večinoma zadržali zase in jih niso delili s svojci. Tako so taki zapisi zanimivi predvsem za njihove potomce, ki tako odkrivajo podrobnosti njihovega življenja. Lep primer iskrenega opisa dogodka v lastnem dnevniku je opis vojaka Antona Grahka, za katerega so v časopisu1 zapisali: »Tirolskim cesarskim lovcem je bilo dodeljenih 500 Vojak Lovro Kapus iz Kamne Gorice (na fotografiji levo) v Beljaku leta 1916. Fotografijo hrani družina Kapus iz Kamne Gorice. 27 mož 17. pešpolka. Napad na Pasubio je sijajno uspel, nakar se je glasilo povelje: Naprej za sovražnikom! Naši so udarili za Italijani, pred vsemi infanterist Anton Grahek. Čez nekaj minut se vrne Grahek k ostalim s čudnim plenom: Ujel je bil enega italijanskega stotnika, enega poročnika in 9 mož ter jih dovedel k poveljniku. Za to dejanje je bil odlikovan in povišan.« V svojem dnevniku pa je Anton Grahek ta dogodek opisal malce drugače:2 »Prišlo je zopet povelje – »Naprej!«. Nobeden izmed nas se ni niti premaknil. Tedaj je skočil naš četni poveljnik pred nas in nas lepo prosil: »Preljubi cesarski lovci, pojdite naprej. Saj ni nikjer nobenega Italijana!«. Nič ni pomagalo, tudi eden se ni ganil. Ker nam naš poveljnik ni nič rekel, smo še ostali na istem mestu in še naprej ležali. Ko je to opazil, je s samokresom v roki skočil proti nam in na ves glas zavpil: »Vstanite!«. Od tega trenutka sem bil pa kot brez glave. Skočil sem na noge, kot da sem kje na popolnoma varnem prostoru. Naš poveljnik mi je rekel: »Vzemite vrečo zemlje, pomaknite se na levo in pojdite nato naprej!« V levi roki sem imel vrečo, v desni puško. Ko sem šel po jarku še kakih deset korakov naprej, sem kar na lepem pred sabo zagledal dva Italijana. Od strahu mi je padla vreča iz rok. Ozrl sem se nazaj, vendar od naših vojakov nisem videl nikjer nobenega. Puško sem hitro nameril za strel in z živalskim glasom zavpil: »Huuuraaa!«. Italijana sta se vrgla na kolena in z dvignjenimi rokami prosila: »Prego, signor, non sparare.« (Prosim, gospod, ne streljajte.) Zelo sem si oddahnil. Težak kamen se mi je odvalil od srca. Še najbolj me je presenetilo, ker ni bilo za menoj nobenega našega vojaka, jaz sem pa vedno mislil, da mi sledijo. Zato sem se še veliko bolj prestrašil, ko sem opazil, da sem sam.« posamezen mesec, kot npr. za mesec julij 1918, kjer je navedel: »10. sem bil prišel zopet na bojno polje iz mašin gevera! Na bojnem polju pri Asiagu na desno do 20. Potem smo pa šli v rezervo na Vezeno do konca meseca.« V beležnico je najverjetneje po spominu in zato tudi bolj skopo zapisal svojo minulo pot v času vojne, sproti pa je nato opisoval čas po koncu vojne oziroma v ujetništvu. Najzanimivejše je, da je v zapiskih kar trikrat, verjetno v različnih časovnih obdobjih, opisal dogodke ob koncu vojne, kot da bi posebej hotel poudariti pomembnost tega trenutka. Zapiski vsebujejo tudi podatke s tečaja za strojno puško oziroma navodila, in sicer tako v slovenskem kot tudi v nemškem jeziku, navedena so tudi nekatera imena in naslovi ter drugi zapisi. Med ujetništvom si je izdelal prevod nekaterih italijanskih besed ter si zabeležil podatke o prejetem denarju. V Sloveniji je v različnih oblikah in literaturi javno objavljenih že kar nekaj dnevnikov vojakov iz prve svetovne vojne, vsake toliko časa pa na dan priroma še kakšen, na novo odkrit ali obujen iz pozabe. Lovro Kapus je svojo pot v prvi svetovni vojni opisal takole: Eden izmed takih dnevnikov oziroma zapiskov iz prve svetovne vojne, predvsem pa ujetništva po njej, je tudi dnevnik Lovra Kapusa iz Kamne Gorice, rojenega leta 1896, ki je služil pri 17. pehotnem polku takratne avstro-ogrske armade. Svojo pot v vojaški suknji je Lovro Kapus opisal v majhni, za žep veliki beležnici oziroma koledarju, kar je bilo glede na takratne razmere običajno, saj so vojaki lahko hranili pri sebi le manjše formate. Žepni koledar je izdalo avstro-ogrsko mornariško društvo, saj so v njem opisani razni podatki o tem društvu in avstro-ogrski mornarici, poleg tega pa je na platnici vtisnjen tudi grb s simbolom sidra. Na začetni platnici je poleg osebnih podatkov Lovra Kapusa napisan datum 21. 12. 1917, iz česar lahko domnevamo, da je koledar prejel tik pred začetkom leta 1918. Na prvi strani je navedena letnica 1918, v nadaljevanju pa ima koledar na vsaki strani mesec tega leta in posamezne dneve, vključen je tudi mesec januar 1919 (prosinec 1919). Že na teh straneh je Lovro Kapus ob robu zapisal kratke zaznamke za 28 Zapiski Lovra Kapusa so v nadaljevanju prepisani dobesedno, kot jih je napisal sam. Nekaterih besed žal ni bilo mogoče razbrati, tudi imena krajev je napisal dobesedno, vendar je kljub temu mogoče ugotoviti, kje se je nahajal, s pomočjo podatkov o poti 17. pehotnega polka v prvi svetovni vojni in po njej pa je mogoče v celoti slediti njegovi poti in dogodkom, ki jim je bil priča. Tako so v nadaljevanju tudi predstavljeni njegovi osebni zapiski in podrobnejša pojasnila o gibanju in usodi njegovega polka. Omeniti je treba še, da so poleg dnevnika v zapuščini Lovra Kapusa ostale tudi t. i. matrikula oziroma identifikacijska ploščica, ki je vsebovala njegove podatke, spominska medalja in fotografija v vojaški opravi iz leta 1916. Čisto mogoče pa je, da v kakšnem zaprašenem kotičku ležijo še kakšne njegove stvari, ki izvirajo iz tega obdobja. Tako se mi je godilo, ko sem stopil v vojaško suknjo leta 1915. I./ 17. maja sem bil šel od doma v Kranjsko Goro. Potem sem bil pa v Kranjski Gori do 22. novembra. II./ Ta 22. novembra zvečer sem pa prišel na Sebah k Beljaku. Potem sem bil pa tam do 10. decembra. III./ Ta 10. decembra sem bil pa šel v Celovec, potem sem bil pa tam do 30. aprila leta 1916. IV./ Ta 30. aprila sem bil pa zopet šel nazaj na Koroško v Beljak. Potem sem bil pa tam do 20. marca leta 1917. V./ Ta 20. marca sem bil pa šel zopet na Sebah k Beljaku, potem sem bil pa tam do 24. marca. VI./ Ta 24. marca sem bil pa šel v Lebring na Štajersko. Sem bil pa tam 1. dan. VII./ Ta 25. marca sem bil pa šel v Judenburg k kadru, potem sem bil pa tam do 19. junija. VIII./ Ta 19. junija sem bil pa šel z 30. marš bataljonom na Tirolsko, smo bili pa tam v rezervi v vasi Kavareno do 4. avgusta. IX./ Ta 4. avgusta sem bil pa šel na dopust, ki sem ga dobil 18 dni. X./ Ta 22. avgusta zvečer sem pa šel zopet nazaj v Kavareno. XI./ Ta 28. avgusta zvečer sem pa šel z marš komp. proti bojnem polju. XII./ Ta 1. septembra popoldne smo pa prišli na bojno polje na Monte Kuko. Sem bil pa od deljen k 8. Feldkomp. Potem smo bili pa tam do 1. novembra. XIII./ Ta 1. novembra je bil pa naš p.p. oblezvan, smo pa šli proti Asiagu. Ta 10. se je bila pa pričela ofenziva. Ta 14. sem bil pa zasut od granate. Potem smo bili v strelskih jarkih do 2. decembra. XIV./ Ta 2. decembra smo pa šli za 4 dni v rezervo v Bajtale. Tam sem bil pa oddeljen k 6. Feldkomp. XV./ Ta 7. decembra smo pa zopet šli nazaj na za Galjo. Smo bili pa tam do konca januarja. Smo imeli prav slabe božične praznike posebno pa sveti večer. Novo leto je bilo malo boljše. XVI. Ta 28. januarja 1918 leta je bil pa zopet naš p.p. oblezvan. Smo pa šli na rezervo v Bozen. Smo bili pa tam do 26. februarja. XVII. Ta 26. februarja smo pa zopet šli nazaj na bojno polje k Asiagu na desno. Potem sem bil pa tam do 1. maja. XVIII. Ta 1. maja zvečer sem pa mogel iti v mašin gever kurz v vas St. Pavel 10 kilometrov od Bozna. Potem sem bil pa tam do 4. julija. XIX. Ta 4. julija sem pa zopet šel proti bojnem polju k Asiagu na desno. Tja sem prišel 10. julija ponoči. Sem bil pa prideljen k strojnim puškam k 2. komp. Potem smo bili pa tam do 20. julija. XX. Ta 20. julija smo pa šli v rezervo na Vezeno. Potem smo bili pa tam do 30. julija. Potem smo zopet šli nazaj na bojno polje na staro mesto. Potem smo bili pa tam do 2. septembra. XXI. Ta 2. septembra ponoči smo pa šli zopet v rezervo na Vezeno. Smo bili pa tam v rezervi do 23. septembra. XXII. Ta 23. septembra opoldne sem pa šel na dopust, ki sem ga dobil do 13. oktobra. XXIII. Ta 14. zvečer sem pa šel zopet nazaj na bojno črto na desno k Asiagu. Potem sem bil pa tam do 22. oktobra. XXIV. Ta 22. zvečer smo bili pa oblezvani, smo pa šli v rezervo v vas Bjonki. Potem smo bili pa tam do 2. novembra. Potem smo pa šli proti Trientu. Ta 3. so nas pa obkolili. Ta 4. smo pa šli proti Italiji. Ta 7. smo pa peš šli v mesto Rivo. Smo bili pa tam do 17. decembra. Tam se nam je godilo prav dobro. Ta dan smo pa šli v Italijo, smo se peljali po jezeru do mesta Piškera, smo pa tam ležali pod celtnami dva dni. Samo enkrat dobili jest, pa 3. možje 1 hlebček. Ta 19. zvečer smo pa šli v mesto Grezzane, tam smo pa ležali pod milim nebom. Ta 20. smo pa dobili zoper enkrat menažo na 5 mož dva hlebčka kruha. Tako smo dobivali naprej. Danes je sveti večer, smo še kar na istem mestu. Tako žalostnega svetega večera še nisem imel, kakor ga imam letos. Ležim na travniku, kar pod celtnami pa lačen tako, da se me bog usmili. Okoli petega pa je začel dež padat, je pa tako šel, da smo mogli stati, ker nam je voda pritekla pred pod celtno, ko je bila na 1/2. 11. ponoči smo kopali okrog celtne graben. Na sveti dan smo dobili okrog 3. popoldne malo riža, enako tudi na svetega Štefana. Tako žalostnih praznikov še nisem imel, pa tudi bog daj, da bi jih nikoli več ne imel tako slabih. Na Italijane ne bom pozabil nikdar, vsejedno, ako sem še 90 let na svetu. Posebno pa teh božičnih praznikov, ki so bili tako žalostni. Lovro Kapus je kot vojak 17. pehotnega polka dne 19. 6. 1917 odšel na bojno polje s 30. maršbataljonom in se vse do konca vojne nahajal na Tirolskem. Ta polk je bil na tem območju že od maja 1916, od znamenite kazenske ekspedicije, saj je avstro-ogrska armada nameravala prodreti prek italijanskih položajev v Beneško ravnino in s tem Italiji v vojni zadati odločilen udarec. Ta ofenziva pa se ni posrečila, saj je bila izdana,3 poleg tega pa je ruska vojska na vzhodu začela novo ofenzivo in je avstro-ogrska vojska morala tja ponovno premestiti svoje enote. Na Tirolskem pa je ostal 17. pehotni polk, ki je na visoki planoti severno od Asiaga, na višini čez 2.000 metrov nad morjem, na gorah Monte Chiesa, Monte Cucco di Pozze in planini Malga Pozze utrdil svoje položaje in tam vztrajal približno leto in pol, vse do novembra 1917. Vojaki so za bivanje na teh neprijaznih krajih zgradili celotno infrastrukturo, poti, različne objekte, žičnice, kaverne, ledeno jamo, ki so jo uporabljali za vodo in shranjevanje živil, za bojevanje oziroma branjenje položajev pa strelske jarke, podzemne rove, položaje za strojnice in opazovanje in podobno. Še danes je mogoče videti veliko ostalin, ki so jih za sabo pustili slovenski fantje, med vsemi pa so verjetno najzanimivejši spomeniki in napisi v slovenskem jeziku. Položaj ene izmed stotnij 17. pehotnega polka pa se še danes imenuje Dolina Slovencev. Ta pehotni polk je bil namreč sestavljen večinoma iz Slovencev, saj jih je bilo v njem skoraj 82 %4 in so prihajali iz zdajšnjih Gorenjske, Dolenjske in osrednje Slovenije oziroma takratne Kranjske – zato se je polk tudi imenoval polk Kranjskih Janezov. To območje je bilo sicer naborni okraj tudi za druge enote, in sicer za 27. domobranski pehotni polk (poznejši 2. gorski strelski polk) in 7. lovski bataljon, kar je dobrodošel podatek predvsem za tiste, ki iščejo podatke o svojih prednikih vojakih. Ti so bili s tega območja lahko mobilizirani tudi v druge enote avstro-ogrske vojske. Pehotni polk je od začetka vojne prehodil že dolgo pot od Galicije čez soško fronto in pri tem utrpel tudi mnogo izgub. Predvsem v Galiciji, kamor je bil polk napoten takoj ob začetku prve svetovne vojne, so izgube polka, ki je v vojni štel približno 4.000 vojakov, v dobrem letu štele po nekaterih ocenah 11.000 mož, ki so umrli, bili pogrešani, ranjeni ali so zboleli.5 Izgube so sproti popolnjevali s posameznimi maršbataljoni, ki so šteli približno 800 vojakov. Povprečna vojaška doba posameznika od prihoda na to fronto je bila v nekem obdobju kratkih šest tednov, v tem času je vojak padel, bil ujet ali pa ranjen in je bil tako 29 nesposoben za bojevanje.6 Predvsem žalostno je, da se je za veliko vojaki, predvsem po začetnih bojih, ko je njihovo ozemlje po uspehih zasedla ruska vojska, izgubila vsaka sled, prav tako umrli niso doživeli dostojnega pogreba. Avstro-ogrska armada je namreč v Galiciji oziroma zdajšnji zahodni Ukrajini v prvih bojih doživela velik poraz, ki je mejil že na katastrofo, in avstrijska vojska se je brezglavo umikala oziroma je šlo za beg, kakršnega svet še ni videl. Na vsej dolgi poti je padlo na tisoče slovenskih vojakov različnih polkov. Tako je gališka ravnina veliko grobišče Slovencev.7 Po začetnih neuspehih se je tudi 17. pehotni polk umaknil do Karpatov, nato pa je do oktobra 1915 spreminjal svoje položaje glede na uspehe v vojni. Tako je polk prehodil tisoče kilometrov po zdajšnji Ukrajini, Poljski in Slovaški in se pri tem soočal ne samo z vojskovanjem, temveč tudi s težkimi vremenskimi razmerami, hudo zimo, mrazom, pomanjkanjem hrane, ustreznih bivališč, prebivanjem na prostem in podobno. V oktobru 1915 je bil polk premeščen na soško fronto, na območje pri Gorici, kjer je branil položaje pri Oslavju in Podgori, bojeval pa se je tudi na Sv. Mihaelu oziroma Debeli Griži.8 Tudi tu je polk preživljal hude boje, sodeloval v 3. in 4. soški bitki in ponovno utrpel velike izgube. Albin Mlakar je v svojem dnevniku9 za 21. november 1915 zapisal: »Videl sem mnogo ranjencev od 17. peš polka, ki so se bojevali na Oslavju. V neki baraki poleg semenišča pa je ležalo kakih 50 junakov, ki so podlegli težkim ranam. Kako žalosten pogled! Za njimi bodo žalovale žene in otroci, matere in očetje in bratje in sestre. Tukaj pa ležijo tako zapuščeni. Nič jim ne gori lučka...o kako strašno je to... Na Oslavju divjajo boji neprestano ves dan, vso noč.« V marcu 1916 je bil polk premeščen na Tirolsko, kjer se je po neuspešni ofenzivi vkopal na položajih na gori Monte Chiesa in v okolici. Tam je preživel tudi hudo zimo 1916/17, saj je bilo še meseca marca 1917 do štiri metre snega.10 Polk je v času, ko je bil na tem območju, doživljal občasne italijanske napade, ki so bili neuspešni, v letu 1917 pa je bil prisoten tudi ob italijanskem napadu na sosednjo Monte Ortigaro, kjer so Italijani doživeli hud poraz in velike izgube. V septembru 1917 je na te položaje prišel tudi Lovro Kapus in po vojni je pripovedoval o hudih časih, ki so jih preživeli na Monte Cucci.11 V novembru 1917, po preboju pri Kobaridu, se je tudi fronta na tem območju premaknila proti jugu in tako je 17. pehotni polk zapustil Monte Chieso ter se premaknil v bližino mest Asiago in Gallio, kjer je najprej zasedal položaje v bližini vrhov Monte Sisemol, Monte di Valbella, Cima Echar, pozneje pa južno od kraja Roana, v dolini Val d'Assa. Avstro-ogrska vojska v tem času ni doživela nobenega uspeha več oziroma je začela doživljati svoj propad, predvsem zaradi upadanja morale in slabše discipline, ki sta bila posledica slabe oskrbe in dolgotrajnega vojskovanja. Poleg tega je prihajalo tudi do odkritega nasprotovanja vojni, bojevanju na 30 tuji zemlji in težnjah po osamosvojitvi izpod Avstrije. Vse to je privedlo do uporov v vojski, najbolj znan in prvi vojaški upor v zaledju je upor enega izmed maršbataljonov 17. pehotnega polka v maju 1918 v Judenburgu, ki so ga krvavo zatrli, njegove voditelje pa ustrelili. Tudi med vojaki na fronti je bilo zaradi slabih razmer čedalje več nezadovoljstva in nasprotovanja vojni in nemškemu vodenju ter odkritih pobud po združitvi jugoslovanskih narodov. Do vojakov so namreč ravno tako prihajale novice o tovrstnih shodih v domovini, ki so jih prinašali dopustniki ali časopisi. Sedemnajsti pehotni polk je konec oktobra po dolgotrajnih bojih v težkih razmerah v strelskih jarkih prišel na počitek na planoto Lavarone, v kraje Chiesa, Gionghi in Bertoldi, ki naj bi trajal od štiri do šest tednov, vendar pa je že 1. 11. 1918, na dan vseh mrtvih, prišlo povelje, da mora nazaj na frontno črto.12 Takrat so vojaki končno spoznali, da jih samo izrabljajo in jih hočejo ob polomu vreči v pogubo in smrt.13 Ponoči so namreč že opazovali požare skladišč, ki jih je po vsej fronti uničevala umikajoča se avstrijska armada, in ukaza, naj odidejo na fronto in krijejo umik enotam, niso spoštovali oziroma so se mu uprli. Vsi vojaki so soglasno zahtevali, da odidejo domov branit svojo slovensko zemljo, in tudi prigovarjanja oziroma prošnje poveljnika polka Ventourja14 niso bila uspešna.15 Upor vojakov je privedel do tega, da so 2. novembra odkorakali v zaledje proti kraju Salurn, od tam pa naj bi bili poslani na Kranjsko.16 Tega dne so slovenski častniki tudi prevzeli polkovno vodstvo. Ves čas obstoja polka je bilo namreč bataljonsko in polkovno vodstvo v nemških rokah, za slovenske častnike pa je bil prostor le v strelskih jarkih.17 Tudi v častniški jedilnici v rezervi se niso smeli pogovarjati v slovenskem jeziku. Polk je tega dne prispel do kraja Vigolo Vitaro in tam prenočil. Naslednjega dne, 3. novembra, ob 3. uri zjutraj je bilo razglašeno premirje in vse sovražnosti so bile ustavljene. Vendar pa je premirje nastopilo šele ob 4. uri popoldne in do takrat so italijanski vojaki razoroževali avstro-ogrske in še posebno lovili častnike.18 Pripadnike 17. pehotnega polka, ki je tega dne prišel do kraja Cognola nad Trentom, so še pustili pri miru, saj so jim ti govorili, da so jugoslovanski polk, ki se ne bori za Avstrijo. Naslednji dan je vojni kurat župnik Martin Škerjanec skupaj s poročnikom Lebnom, ki sta bila oba člana polkovnega sveta kot najvišje polkovne oblasti, odšel v Trento, kjer sta se z Italijani pogajala o usodi polka. Obljubljeno jima je bilo, da se z vojaki ne bo ravnalo kot z vojnimi ujetniki in se bodo lahko vrnili domov, morali pa so odložiti orožje in odstraniti nemške častnike.19 Vojaki so navedeno upoštevali, nato so v prihodnjih dneh skozi kraja Cavedino in Ceniga prispeli v kraj Riva ob Gardskem jezeru, od koder naj bi čez Italijo odšli v domovino. V polku je bilo takrat več kot 2.000 slovenskih vojakov – župnik Škerjanec je zanj izdelal tudi poseben seznam oziroma imenik, v katerem je pod II. stotnijo strojnic naveden tudi Lovro Kapus iz Kamne Gorice.20 Polk se je takrat tudi preimenoval v Jugoslovanski pehotni polk št. 17 in vojaki so si na uniforme pripenjali jugoslovanske barve. V Rivi so se nastanili v tamkajšnjih vojašnicah in tam se jim je dobro godilo, saj so imeli dovolj hrane, toliko kot Italijani, gibali so se svobodno, poveljevali so v slovenskem jeziku in imeli avtonomijo v službi.21 Vojaki so si zaradi zadosti hrane tudi opomogli in niso bili več videti kot okostnjaki, pozneje pa so hodili tudi na delo v okolico, kjer so skladali tovor s parnikov v pristanišču ter čistili podrtije v mestu. Vsak dan je igrala tudi domača godba. V tem času, natančneje 11. 11. 1918, je bila tudi uradno končana prva svetovna vojna. Italijani so slovenskim vojakom ves čas govorili, da so njihovi prijatelji, bratje in zavezniki, dokler ni 17. decembra prišlo povelje, da mora polk čez Gardsko jezero oditi v Italijo.22 V spremstvu godbe in z zastavo na čelu se je polk vkrcal na parnik in odplul do mesta Peschiera na jugu Gardskega jezera.23 Lovro Kapus je dogodke ob koncu vojne na drugem mestu v dnevniku opisal takole: Leta 1918 Petek 1. listopad. Ta dan je bil za 17. pešpolk resen dan. Smo se uprli, ko nismo hoteli iti na bojno polje. Sobota 2. Na ta dan smo šli proti Trientu, popoldne smo prišli v vas Bosentino, potem smo bili tam čez noč, je bilo zelo žalostno za pogledat ko je po gričih gorelo. Nedelja 3. listopad Ta dan smo prišli v Trient pa smo že na poti zvedeli da so nas zabrali. Je bilo zelo žalostno za vidit ko je stal vlak na progi, ko je bilo vse polno ljudi na štrekah. Ponedeljek 4. So pa prišli italijanski vojaki, mi smo pa že popred pometali orožje proč. Potem smo pa šli skozi Trient proti Italiji. Torek 5. Do večera smo prišli v vas Kavedino, ki smo bili čez noč tam, zjutraj smo pa korakali zopet dalje. Do večera smo zopet prišli v vas ??? Smo bili pa tam čez noč. Sreda 6. listopad Ta dan smo pa šli skozi mesto Arko v mesto Rivo. Tam nam je šlo prav dobro. Četrtek 7. Smo dobili vsaki dan kruh, meso, makarone ali rajž pa sir in 1/2 l vina. Nedelja 10. Ta dan smo šli prvikrat na delo v vas Sarko smo delali do večera. Potem smo pa peš hodili proti mestu Rivi. Ponoči smo prišli v mesto Arko, so nas pa tam prijeli, so nas pa odpeljali v zapor. Smo bili pa tam čez noč, do popoldne do 4. ure pa še nebili prosti ko nebi po nas prišli od naše stotnije. Petek 15. listopad Te dni se je godilo našemu p.p. prav dobro. Takrat smo imeli dosti jedi in pijače. Prva svetovna vojna se je tako končala, za mnogo slovenskih vojakov, pripadnikov različnih avstro-ogrskih enot, pa se je začela nova žalostna epizoda – ujetništvo. Po izkrcanju v mestu Peschiera so vojake 17. polka pričakali nasajeni bajoneti italijanske vojske. Na prvo povelje so polk morali zapustiti vsi častniki in takrat so vojaki uvideli, da so v robstvu – ujetništvu – in je njihova prostost zapečatena.24 Pobrali so jim vse stvari in jih namestili na nek blaten travnik v bližini, ki je bil ograjen z žičnato ograjo, kjer so ob prisotnosti močnih straž italijanske vojske postavili šotore. Hrane ta dan niso dobili in tudi naslednje dni oskrba ni bila nič boljša.25 Čez dva dni so po blatnih poteh v deževnem vremenu odkorakali proti mestu Verona in nato zavili proti mestu Grezzane pri Villafranca di Verona. Na tem kraju so slovenski vojaki doživeli kruto usodo in so zelo trpeli, saj so pričakali zimo v pomanjkljivih oblačilih, ob slabi hrani in pod milim nebom. Skupaj z vojaki iz drugih enot so jih namreč nastanili v ograjeno taborišče, jim dali nekaj slame in ujetniki so si postavili šotore, kamor so se stlačili kot sardine.26 Življenje na tem mestu je bilo neznosno. Stalno je deževalo in tla so se spremenila v pravo močvirje, da so imeli noge nenehno mokre. Trpeli so strašno lakoto, hrana je bila slaba in nezadostna, niso imeli drv, da bi zakurili, tako so na sveti večer zakurili stara pisma in razne zapiske, še celo spodnje hlače, da so si na pol skuhali zadnjo kašo, ki so jo imeli pri sebi. Sveti večer so preživeli še posebno slabo, saj so doživeli hud naliv in jih je večina noč prečepela v vodi in blatu.27 Zelo hudo so stradali, vojaki so tudi pulili travo in jo žvečili, trgali lubje z dreves, pobirali in jedli poteptane pomarančne lupine in celo žvečili staro usnje. Ljudje, ki so bili dalj časa v taborišču, so tako shujšali, da so bili podobni pravim okostjem.28 Poleg tega pa so v taborišču imeli polno uši. Kolera in pegasti legar – tifus – sta zaradi slabih razmer začela redčiti njihove vrste. Vsak dan so trumoma začeli odvažati težko bolne v bolnico.29 Zmotno je mišljenje, da se je ljudi poslalo v bolnišnico za vsako malenkost. Preden ni človek popolnoma onemogel, ni bil zrel za bolnišnico.30 Uši so bile posebna nadloga vojakov, tako v taborišču kot že prej v strelskih jarkih. Ko so se vojaki zvečer ulegli, namreč niso mogli zaspati zaradi teh živalic, saj so se ves čas praskali po telesu, da so bili vsi krvavi. Nekateri so si s sebe spraskali celotno kožo, da so prišli že do drobovja.31 Malo boljše se je godilo le častnikom, ki so jih nastanili v bližnji graščini, niso jim pa dovolili dostopa do vojakov, razen župniku Škerjancu, ki jim je prinesel, kar je mogel, in so bili njegovih obiskov in spodbudnih besed veseli.32 V taborišču so Italijani vojake vseh enot razdelili na delavske stotnije33 po 400 mož ter jih nato tudi zaradi strahu pred tem, da ne bi vsi pomrli, v januarju in februarju 1919 začeli pošiljati na delo v posamezne kraje po Italiji.34 Tudi častnike so že 7. januarja poslali na jug Italije, v ujetniško taborišče v Ottaiano pod Vezuvom.35 31 Lovro Kapus je takole opisal dogodke ob koncu vojne in prihodu v ujetništvo: Tako se mi je godilo ko sem bil v ujetništvu v Italiji leta 1918. Naš p.p. 17. je bil v vasi Bjonki v rezervi. Na 1. Novembra opoldne pa pride kar na enkrat povelje da mora naš polk zopet nazaj v bojno črto. Ali mi smo rekli da negremo in tako smo ostali čez noč še v vasi. Po noči je pa čelo goreti po hribih potem smo mi takoj spoznali da naši beže nazaj. Ta 2. Novembra smo pa mi tudi šli doli proti Trientu. Popoldne enkrat smo prišli v vas VigoloVitaro potem smo pa ostali tam čez noč. Po noči je bilo kar ______ za vidit ki je tako gorelo po skladiščih. Ta 3. Novembra smo pa šli zopet dalje proti Trientu, pa smo že na poti zvedeli, da smo obkoljeni od Italijanov. Opoldne smo se ustavili v eni vasi nad Trientom. Zvečer smo pa šli v mesto iskat živeža pa so bile že patrole v mestu. Ta 4. Novembra smo pa malo Madžare oropali. Opoldne so pa prišli Italijani, potem smo korakali proti Italiji. Ta 7. Novembra smo pa prišli v naše mesto Rivo potem so nas pa djali v našo vojašnico. Tam nam je šlo prav dobro. Smo imeli dobro minažo. Zjutraj kavo, opoldne meso riž ali makarone zvečer zopet riž in kavo, pa celi hlebček kruha malo sira in ¼ vina. Delali smo pa prav malo na vsake 2. dni enkrat dopoldne ali popoldne. Pa smo hodili doli k jezeru skladat iz ladje tam smo pa lahko dobili za jesti in za piti. Tako nam je zelo hitro šel čas naprej. Tam smo bili do 17. Decembra. Ta 17. Decembra smo se pa peljali čez jezero proti Italiji. Vozili smo se 4 ure. Zvečer smo prišli v mesto Piškerda, tam smo bili 2. dni, ležali smo pod celtnami minažo 1. na dan na 3 može en hlebček kruha. Ta 19. Decembra smo pa korakali zopet dalje zvečer smo prišli v mesto Grezzano tam smo ležali čez noč kar v blatu pod milim nebom. Drugi dan smo dobili zopet enkrat minažo in 5 mož 2 hlebčka kruha. Na večer smo pa šli na malo boljše mesto tam smo postavili celtne in smo dobili nekaj slame. In tako nam je šel čas naprej. In tako so se nam približali sveti božični prazniki kar so bili žali Bog zelo žalostni. Na Sveti večer je bilo takole, okrog 5. ure popoldne je začel precej dobro dež padati tako da nam je po noči okrog ½ 11 ure voda prišla pod celtno da smo mogli vstati in okrog celtne kopati graben. Zelo mi je bilo hudo ko sem se spominjal na svoje drage doma. Na sveti dan sem pa šel k sveti maši ki smo jo imeli v našem taboru. Zjutraj smo zopet dobili tisti kruh kakor vsaki dan in popoldne okrog 3. ure pa malo rajža. Tako dobivamo vsaki dan, živimo prav siromašno, tako da nam Bog pomagaj. Čas nam gre pa vsejedno še dosti hitro naprej. In tako si upamo, da bo kmalu prišel tisti srečni dan ko nam bo zasijalo sonce miru in prostosti ko bomo stopili na našo ljubo drago novo domovino Jugoslavijo. Sedaj mi je to najhujše ker ne vem kako je z Vami? Pa ker Vam ne smem tudi Jaz nič pisati Dragi moji starši!!! Danes je zadnji dan tega leta se spominjam po32 sebno na Vas ki bi vam tako rad pisal saj eno karto in vam voščil veselo zdravo srečno novo leto ko mi bilo mogoče pa žali Bog mi ni mogoče. Taki so med nami veliki prepadi. Letos imam žalostni dan tega starega leta. Zato pa upam da bo ljubi Bog dal drugo leto kaj boljše. Danes se spominjam tudi na svoje drage ki počivajo v domači zemlji in pa na prijatelje ki počivajo tamkaj pri bojnem polju. Spominjam se tudi na ono pesem ki nam pravi: Koliko jih je kso si voščili da bi še danes na svetu bili pa so se od nas ločili zdaj že v grobu leže mrtvi!! Sem še kar na starem mestu živim še vedno po navadi slabo mi gre pa bo vsejedno minilo. V slabih časih živimo zato pa upajmo na boljše. In tako smo dokončali to staro leto ako ravno je bilo zelo slabo in zelo žalostno. In tako upam da bo ta novo leto kaj boljše. Zdaj pa z Bogom to staro leto ker bomo vkratkem nastopili novo leto 1919. Danes smo pričeli zopet z novim letom. Smo imeli zopet sveto mašo v našem taboru. Vreme imamo mal bolj slabo je oblačno snega ni nič. Mi živimo še kar tako siromašno smo veliki reveži! Bo pa Bog kaj kmalu nam pomagal. Danes sem Očetu, Materi in stricu Tončku in debevčevema pisal karto. Ta 2. Januarja sem se bil pa ločil od 17. p.p. ker sem oddeljen k kovačim, popoldne okrog 3. ure smo šli iz Grezzane, smo korakali skozi mesto Vila Franko proti Veroni. Okrog 11. ure ponoči smo prišli v logor v Veroni. Potem so nas pa peljali na neki travnik ki smo ležali kar v blatu. Ta 3. dopoldne okrog 2. ure smo šele dobili tisti kruh kakor vsaki dan, na večer ob 9. uri je bilo pa šele malo minaže. Tako se nam godi ki smo tu v tej zakleti Italiji. Ako nam ne bo Bog pomagal ne vem kako bo z nami. Danes ko to pišem pa puše tako veter da bi nas kmalu odnesel s celtno vse skupaj. Danes je nedelja je delovpust k zadnjemu božičnemu prazniku pa se imamo mi še kar po navadi nam je že koj zjutraj prišla voda pod celtno. Tako živimo mi ujetniki tukaj v Italiji. Pravijo da jih vsaki dan okrog 100 mož umira za lakoto. Jaz ne vem kaj bo z nami? Zelo bomo srečni ako bomo prišli še kdaj v našo drago domovino, k svojim dragim staršem. Danes je zadnji božični praznik Sveti 3. kralji pa so za nas prav slabi ker je ponoči šel dež tako kar je mogel. Smo pa zjutraj vstali imamo pa polno vode pod celtno. Ako nas ne bo kaj kmalu Bog rešil iz tega položaja moramo vsi konec vzeti. Danes je 8. mi se imamo še kar po navadi, smo še kar na starem mestu. Vreme imamo zelo slabo, gre vedno dež! Mi pa še kar pod celtnami ležimo. Veter je pa ponoči tako pihal da smo mislili da nas bo s celtno vse skupaj odneslo. Hrano dobivamo še vedno isto. Smo veliki reveži, taki da nobeden ne more verjeti kateri ne preizkusi. Drugega nam vsega manjka edino uši teh imamo prav dosti, toliko jih imamo da nas bodo kmalu peljale v našo novo Jugoslavijo. Slovenske in tudi druge vojake so tako na začetku leta 1919 poslali na različne kraje po Italiji, kjer so jih poslali na delo pri odstranjevanju vojnih posledic in so tako doživeli različne usode. Nekaterim so se pozneje razmere izboljšale, predvsem zaradi konca zime in toplejšega vremena, nekaterim je iz ujetništva uspelo pobegniti (npr. štabni narednik Prelesnik,36 narednika Dovžan in Moravec37), tistim, ki pa so ostali v Italiji, je bilo poleg pomanjkanja hudo tudi zato, ker niso imeli nobenih novic od svojih družin in ker se njihova domovina ni brigala za njihovo vrnitev.38 Veliko je bilo pozivov novi vladi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), naj reši slovenske vojake iz ujetništva,39 vendar pa ta najbrž zaradi začetkov svojega obstoja ni mogla ustrezno ukrepati. Tudi Italija se je pri tem izgovarjala, da mora biti najprej rešeno italijansko-jugoslovansko vprašanje.40 Dejstvo pa je bilo, da so slovenske oziroma jugoslovanske ujetnike med vsemi ujetniki različnih narodnosti poslali domov nazadnje.41 V mesecu juniju 1919 je slovenski Rdeči križ izposloval redno in zanesljivo pot za dopisovanje z vojnimi ujetniki v Italiji,42 ki so tako dočakali vsaj novice o svojih sorodnikih. Konec leta 1919 so nekateri ujetniki pošiljali tudi pozdrave v časopisih in tako sorodnike ter prijatelje obveščali o svojem stanju. Tako so nekateri vojaki v mesecu septembru ob pošiljanju pozdravov zapisali še, da o tem, kako jim gre, rajši ne bodo pisali in da tudi novic od doma nimajo, saj redkokateri izmed njih prejme pisanje.43 Šele konec leta 1919 je vlada Kraljevine SHS z italijansko vlado dosegla dogovor o vrnitvi ujetnikov,44 kar pa je nato trajalo še nekaj mesecev. Približno 50 častnikov 17. pehotnega polka se je domov vrnilo po 13. februarju 1920.45 Koliko slovenskih vojakov je bilo v ujetništvu, v katerega so padli po koncu vojne ali pa že med njo, umrlo v Italiji ali v drugih deželah, še posebej v Rusiji, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Lovro Kapus je bil s svojo stotnijo 14. januarja 1919 poslan k reki Piavi, kjer je bil najprej pri kraju Sant' Andrea, ko je po dolgem času spal pod streho, čeprav v neki »štali«, nato so prečkali Piavo in 19. januarja prispeli v kraj Ceggio. Tam so ujetniki nekaj dni delali, zapisal je, da so jih »poganjali pa tako kot so včasih Hrvatje k nam kozle in buše gonili večkrat je kateri kakšno dobil čez pleča«. Nato so odšli v okolico mesta St. Dona di Piave, kjer so ostali in delali vse do 7. maja, ko so se preselili v Novento. Iz tega obdobja je v nadaljevanju predstavljenih nekaj zanimivejših odlomkov iz dnevnika, izpuščen je le manjši del. Tu imamo zopet na prostem kvartir, smo zopet celtne postavili. Vreme imamo zdaj en par dni prav lepo, ponoči je zelo mrzlo. Uši imamo tudi prav zadosti. Tako je z nami da smo prav veliki reveži. Ako nas nebo kaj kmalu rešil Bog nam je za scagat. Delamo barake. Danes je 26. je nedelja se mi je ponoči sanjalo od doma od matere da so mi dali 1 hlebček kruha in par jajc potem pa da sem ležal na vodi. Zelo sem v skrbeh kako je z mojimi starši doma. Ljuba Marija ti me varuj in Ti me zdravega ohrani da bi se Jaz še enkrat zdrav povrnil v svojo drago domovino k svojim dragim staršem ki jih tako pogrešam. Danes je nedelja smo prosti popoldne se nam zelo čudno zdi. Danes popoldne bom saj malo uši pospravil ker jih imam toliko da že nimajo več prostora. Ta ____ mala živalca pa mi ne da pokoja niti ponoči ne. Imam jih pa že toliko kakor je v mravljišču. Hrane imamo zelo malo danes smo dobili malo cviboka in 1/2 konzerve. Imamo lepo vreme pa tudi pošteno je mraz ležimo pa še vedno pod celtnami. Ako nas nebo Bog kaj kmalu rešil on ki je nad nami ne vem kako bo z nami. Vsaki dan se spominjam na dom, na vas drage starše in sorodnike. Posebno danes se spominjam na sestrično Micko, ki obhaja god, ki bi ji bil tako rad pisal, pa mi ni mogoče. Jaz vsaki dan prosim Marijo iz Brezij, da bi me ja ona varovala, da bi se saj mi še enkrat zdravi videli. Bog daj in Marija iz Brezij, da bi se mi kaj kmalu izpolnila moja srčna želja. Danes je 6. Februarja. Mi se imamo po navadi, delamo okrog Piave. Danes smo dobili prvi krat 1/8 litra ruma. Vreme je še kar lepo, snega ni nič, mrzlo je pa precej. Jaz sem še vedno zdrav. Le to mi je vse huje, ko ne vem, kako je z mojim staršem. Zelo bi jim rad pisal, pa mi ni mogoče. Danes je 7. Smo prvi krat dobili zjutraj malo kave, kar sem v Italiji. Pa opoldne smo imeli malo več mesa in 1/2 parcijona cviboka in 1/2 kruha. Danes sem se zopet enkrat malo najedel. Od 17. Decembra pa do danes nisem dobil kave, pa tudi celega parcijona kruha. Danes je zopet tisti srečni dan, ko sem se zopet enkrat malo najedel. Danes je 2. Marca, je nedelja, smo zopet prosti. Vreme imamo danes prav lepo, pa zelo toplo. Zdaj delamo na pokopališču jame za naše padle prijatelje, ki so jih kar pri Pijavi pokopali, zdaj pa mi pobiramo ostanke in jih prepeljemo na pokopališče. Danes sem smo fasali prvikrat vsaki 1. karto, sem jo takoj pisal domu!! Danes je 8. Marca. Imamo zelo lepo vreme. Mi še vedno ta mrtve pobiramo. Danes smo imeli dobro minažo. Smo imeli svinjsko meso in dobro župo, kruh imamo še vedno celi in na večer imamo rajž. Danes sem pisal Debevčevi Micki 1. karto. Sem zelo radoveden ako jo bo dobila. Jaz bi zelo rad videl, da bi jo dobila. Danes je 16. Marca, je nedelja, zopet ne delamo. Imamo se po navadi, za hrano dobimo zjutraj kavo, opoldne konjsko meso in župo, zvečer pa riž in fižol ali pa makarone. Ta teden smo dobili 3. krat po 1. glažek šnopsa. Danes je Sveti Jožef. Imamo lepo vreme, delamo še vedno kar po navadi, še mrtve odkopujemo in prepeljemo na pokopališče. Hrano imamo še po navadi. Bo ja že kaj kmalu konec teh žalostnih časov. Jaz sam ne vem kolikokrat se jaz spomnim na vas drage starše in sorodnike in si primišljujem takole zvečer, ko sonce zahaja, kdaj bom tako srečen, da bom doma? Jaz ne vem, kaj bi počel od samega veselja??? Sedaj se nam približuje pomlad, tako da je že zelo toplo in prijazno, trava 33 zeleni in ptički žvrgole, ali za nas, ki smo tukaj v Italiji bo pa pomlad prišla tisti dan, ko bomo rešeni iz te sužnosti. Ta 7. mi je revmatizem prišel v desno nogo, tako da sem komaj prišel iz dela domu. Danes je za en spoznanje boljše, pa to je dobro, ko je dež. Ne vem kaj bo z menoj, ako ne bom kaj kmalu boljši. Bog pomagaj in Marija, da bi se mi kaj kmalu obrnilo na boljše. Danes je 17., je veliki četrtek, se imamo še vedno kar po navadi. Danes gre dež. Danes se posebno spominjam na dom, kako sem se bil veselil te dni velikonočnih praznikov. Posebno sem se že ta dan, ko so mati pekli potice in pa kolače. A letos sem pa le žalosten ko se nam bližajo velikonočni prazniki, pa bodo mal bolj žalostni, v ti prekleti Italiji. Danes je 23., sem bil pri marod vizitu, pa sem dobil _______, sem nekaj bolan, pa sam ne vem kaj fali. Drugo je po navadi. Danes je 24., je Sv. Jurij, sem ta prvikrat slišal kukavico peti. Hrano imamo zelo slabo, narvečkrat so piksne ali pa ribe, tako da imamo opoldne narvečkrat kar sam kruh. Danes je 27. Aprila, mi se imamo po navadi, v nedeljo smo še kar prosti. Hrano imamo po navadi. Tako je da smo reveži, zelo težko pričakujemo tistega dne, da bi bili rešeni iz te sužnosti. Zato nam pomagaj Bog in Marija. Kolikokrat se jaz spomnim na Marijo iz Brezij. Do včeraj smo delali na pokopališču v Noventi, to je bilo ta 26. Aprila. 2 meseca smo bili pri temu slabemu delu, saj smo dobro gori plačali. Izkopali smo jih pa nekaj čez 700. oseb, pa eni so bili že črez 2. leti zakopani. In sedaj smo se rešili tega slabega dela, to je bilo zelo žalostno delo, večkrat smo bili stali v vodi 1. ped. Danes je pa 28. Smo pa granat luknje zasipali. Do 26. smo dobivali vsaki dan po en glažek žganja. V začetku maja 1919 je Kapus zbolel in bil poslan v bolnišnico v kraj Sarmego pri Padovi. Danes je 6. Maja, sem bil pri marod vizitu, pa sem dobil 2 dni za ležat. Tako se imam po navadi, vedno se spominjam na svoje drage starše, ker bog ve kako je z njimi?? Danes 7. Maja smo se preselili v Novento. Danes imamo 10., sem bil zopet pri marode vizitu, pa me je dal v špital, sem precej bolan. Bog pomagaj in kraljica majnika!!! Danes že zopet nismo imeli kave, pa tudi mesa je bilo majn in riža. Zelo mi je hudo sedaj ko imamo majnik, ko hodite doma zvečer k šmarnicam, jaz pa tukaj v tej Italiji moram biti in bolan pod celtno spati. Danes je 12. Maja, sem se odpeljal iz avtomobilom iz st. Done v bolnišnico skozi Padovo, sem se peljal popoldne, do 6. ure smo prišlo v bolnišnico, ki je 19. kilometrov od Padove. Pa smo prišli še v dosti dobri špital. Sem zelo vesel da sem prišel v taki kraj, da saj pod streho spim, pa na __________, imam štrozovk pa čiste rjuhe, pa skopal sem se tudi. 34 Danes je 8. Junija, je Binkoštna nedelja. Jaz sem še vedno v bolnišnici, pa sem hvala bogu zdrav. Zdaj pa bodem v kratkem odrinil. Imam se po navadi, danes mi je hudo ko se spominjam na dom, kako je bilo včasih ta dan luštno doma. Iz bolnišnice je bil nato z vlakom poslan skozi Vicenzo do kraja Thiene ter nato skozi Asiago do Ghertal, kjer je bil do 10. oktobra 1919, nato je odšel v kraj Gallio pri Asiagu. Tako je ironično pristal ravno v krajih, kjer se je boril proti Italijanom. V teh krajih so sicer vladale nekoliko boljše razmere zaradi čiste vode, tako da niso imeli toliko težav z ušmi in nečistočo. Še vedno pa so vojaki trpeli lakoto in težko čakali vrnitev domov, še posebno, ko se je začela bližati zima in so se zavedali, da bodo spet nastopili težki pogoji za bivanje. Vojak Anton Grahek, ki je bil že omenjen v uvodu, se je zavedal, da še ene zime v ujetništvu zaradi težkih razmer ne bo preživel, in je tako iz kraja Fossa ob reki Piavi po pripravah in predvsem pomoči iz domovine tudi uspel pobegniti. Tudi župnik Škerjanec, ki se je v domače kraje vrnil sicer že 26. marca 1919, je zatrdil, da mnogo ujetnikov, če se ne vrnejo do poletja, ne bo imelo sreče zopet videti domovino.46 Danes je 3. Julija. Smo dobili zopet zjutraj kavo, opoldne konzerve in polento, pa celi kruh, zvečer je bilo pa po navadi. Sedaj imamo lahko delo, barake podiramo. Danes je 13. Julija, je nedelja, nedelamo, smo prosti. Hrano imamo po navadi, zjutraj je kava, opoldne meso ali pa konzerve. Zvečer je pa riž ali pa makaroni, pa celi kruh dobimo vsaki dan. Danes je 20. Julija. Mi se imamo po navadi. Za hrano dobimo zjutraj kavo, opoldne meso, špeh, konzerve ali pa ribe, zvečer je pa riž, fižol ali makaroni, pa polenta. Tukaj mi negre preslabo, ležimo v barakah, delamo pa mal bolj malo, smo še vedno v Gertalah, pa vsejedno težko pričakujem onega trenutka, ko bom rešen iz te sužnosti. Narhuje mi je pa to, ko ne vem kako je z mojimi dragimi starši. Jaz ne vem kaj bom začel od samoga veselja, ako bom tako srečen, da bom videl še svoje starše zdrave??? Danes je 30. julija. Sem dobil karto nazaj, ki sem jo pisal teti Ivani v Trst. Pisal sem jo ta 7. Sedaj nevem, kako je z njimi?? Danes je 3. Septembra, smo imeli zadnjič polento, ta drugo je pa še vse po navadi. Le to mi je narhuje, ko od doma ne dobim nobenega odgovora. Danes je 14. Septembra. So šli Avstrijski Nemci od nas, so jim rekli, da gredo domu. Ta 11./9. opoldne smo pa zvedeli, da je Avstrija mir podpisala, ta 10. ob 10. uri 11. minut. Jaz se imam po navadi, hrana je tudi po navadi. Le to mi je narhuje, ko od doma nedobim nobenega pisanja. Danes je 29. September, je svt. Mihael. Sem dobil prvo karto kar sem v ujetništvu, sem jo zelo vesel, objednem pa tudi žalosten, ko je pisana v imenu Matere, pa jo je le pisala sestrična Ivanka. Danes zjutraj so Madžari šli od nas, so jim rekli da gredo domu. Sedaj smo ostali samo še mi, kar nas je Jugoslovanov. Bog ve, kdaj bomo pa kaj mi rešeni iz te sužnosti? Danes je 10. Oktobra. Smo šli iz Gertal, pa v Galjo k drugi centuri, pa moramo zopet pod celtnami spati. Nam bo ja kaj kmalu bog pomagal in nas rešil iz te sužnosti. Danes je 15. Oktobra. Mi smo sedaj v Galji, pa imamo zelo slabo, ta mrtve prekopavamo. Hrano imamo pa zjutraj kavo, opoldne meso ali pa konzerve, zvečer pa makarone. Ležimo pa pod celtnami in vreme je pa mal bolj slabo, je zelo žalostno, pod celtnam za ležat, posebno sedaj ko se približuje zima. Vsaki dan dobimo malo ______ ali pa 1/2 litra vina. Bog daj da bi bili kaj kmalu rešeni iz te sužnosti. Danes se posebno spominjam na dom, na svojo drago mater, ki obhajajo svoj veseli god, kako rad bi stopil pred nje in jim podal roko in jim voščil vse najboljše k njihovem godu, pa sem daleč daleč od njih. Bog ve, ali bom še kdaj tako srečen, da bom našel svoje drage starše žive in zdrave!??? Danes je 28. Oktober, mi smo še vedno v Galji. Danes po maši je padlo pol metra snega, mi pa še kar pod celtnami ležimo, nas bo pa že bog rešil iz te sužnosti. Danes je 1. Novembra, so vsi svetniki. Mi smo še vedno v Galji, ležimo pa pod celtnami. Danes je zelo slabo vreme, burja puše in pada sneg. Hrano imamo po navadi. Danes delamo barake za nas. Danes je 4. Novembra, je 1 leto kar sem v jetništvu. Ne delamo, je praznik. Danes je 7. Smo se zvečer preselili iz celtne pa v barako. Drugo je po navadi, hrano dobimo še tudi po navadi, delamo še na pokopališču. Danes je 17. Novembra, sem dobil 2. karti, od matere, ki jo je pisala ses. Ivanka, drugo je pa pisal Lovro Pogačnik, pisane so bile na 2./11.1919. Danes 20. Novembra smo zadnjič dobili vino drugače je pa vse po navadi. Danes je 29. Novembra smo zopet dobili 1/2 litra vina, hrano imamo pa ponavadi. Danes je 6. December. Smo bili pri viziti v Asiagu pa sem bil spoznan za _______, od danes naprej več nedelam. Hrano dobimo še po navadi, vino tudi. Bog daj da bi bili že kaj kmalu rešeni iz te sužnosti. Danes je ___ Decembra, sem dobil 1 karto od svoje drage matere katero sem bil zelo vesel. Danes je 24. je Sveti večer, jaz se držim še vedno po starem. Hudo mi je ko se spominjam na dom, na svoje drage starše ter si premišljujem kaj je z njimi. Na sveti dan smo imeli ponavadi hrano kakor druge dneve samo delali nismo nič, drugače pa moramo še vsaki dan nekaj delati. Bog ve ali bomo še kdaj prosti ali nikdar več? In tako se nam je približal zopet zadnji dan tega leta se spominjam posebno na dom in na svoje drage starše. Ter si premišljujem koliko jih je kso si voščili da bi še danes na sveti bili pa so se od nas ločili ki leže zdaj v hladni zemlji. In tako smo dokončali to staro leto, ki je bilo le bolj žalostno zato pa Bog daj da to leto kaj boljši. Z bogom 1919 leto. 1920 leto. Danes je praznik Novo leto. Mi se imamo še ve- dno ponavadi, smo še kar v Galji. Hrano imamo po navadi, kavo, meso, makarone ali pa riža pa vsaki dan okrog 1/2 l vina. _______________ več dobili kruha, tudi za novo leto ne. Danes je 9. Januarja. Sem dobil 1. karto od ses. Tončke. Imam se še kar ponavadi. Danes je 20. Smo pa zadnjič dobili vino, pa nekaj mesa in makaronov je man fasanih. Sedaj nam pravijo da bomo v kratkem šli domu. Sedaj nobeden več ne dela na pokopališču. Samo čakamo kdaj da bomo šli v logor. Danes je že 7. Februarja. Sem dobil od ses. Tončke 1. karto. Danes sem 1. karto pisal domu na civil pošto. Drugače se imam po navadi, nedelamo več, hrano pa imamo slabo. Edino to je še ko dobimo saj celi kruh. Danes je 26. Februarja. Sem dobil od Matere 2. karti sem jih bil prav vesel. Danes je 1. Marec. Sem dobil od ses. Tončke 2. karti, sem jih bil vesel. V začetku marca so ujetniki zapustili za zimo zelo neprijazne kraje ter se prek Verone odpeljali do Benetk, od koder so z ladjo odpluli do Dubrovnika, od tam pa je Lovro Kapus dne 28. marca 1919 prišel domov. Na žalost pa po težko pričakovani vrnitvi doma ni našel svojih staršev, ki so bili ravno tedaj na obisku pri sorodnikih v Tržiču. Danes 3. Marca smo šli iz Galie smo se peljali iz vlakom iz Asiaga opoldne ob 14. uri. V Tiene smo prišli ob 1/2 7. ure potem smo tam ležali v baraki. Ta 7. popoldne smo šli iz Tiene. Ta 8. smo prišli v Forte Prokole, potem smo se kopali, pa drugo obleko smo dobili potem smo pa šli gor na festungo. Ta 8. smo bili brez menaže in brez kruha. Ta 9. samo___ konzerve in 1/2 kruha in navečer makarone. Ta 10. pa zjutraj kavo, opoldne 1/2 konzerve, zvečer pa zopet makarone. Ležimo pred štreko na štrogovkih. Težko pričakujemo dneva da gremo dam. Danes je 17. Smo na večer šli iz Verone, vozili smo se iz civilnim vagonom. Ta 18. smo prišli v Benetke, smo tam šli na ladjo. Ta 19. smo šli iz Benetk ob 1. uri. Smo se vozili do 20. do 6. ure zvečer potem smo pa ležali še kar na ladji. Ta 21. smo stopili na našo zemljo ob 10. uri dopoldne v Dubrovniku v Dalmaciji, potem so nam delile gospodične belo kavo in pa malo kruha. Vojaško minažo smo pa dobili ob 5. uri malo fižola in mesa in konzerve pa 1/2 porcijona kruha. Ležali smo pa v vojašnici. Danes 22. smo šli iz Dubrovnika pa v Grižo, smo se tam kopali potem smo pa tam ležali v baraki. Ta 23. smo šli popoldne iz vlakom ob 5. uri smo se vozil do 25. do 6. ure zvečer da smo prišli v Bosanski Brod potem smo pa tam ležali v vojašnici. Tu smo dobili prvikrat kavo od vojaške komande, potem smo dobili zopet kruh in minažo. Popoldne okrog 5. ure smo šli iz Slavonskega broda v Ljubljano, sem se pripeljal v nedeljo ta 28. ob 9. uri dopoldne v domači kraj sem pa prišel ob ____ uri popoldne pa nibilo nobenega doma ker so bili vsi 3. v Tržiču potem mi je pa debevčev boter dobro malco dal. In tako sem ostal doma. Godilo se mi je še dosti dobro. Večkrat sem rad pogledal (prečrtano). 35 V jetništvu sem bil 16 mesecev in 24 dni. Slava in čast Mariji in Jezusu. Pišemo 1. aprila 1920. Taka je bila usoda Lovra Kapusa v prvi svetovni vojni in ujetništvu, zato se ni čuditi, da je svojim sinovom govoril, da se v vojni nikdar ne smejo pustiti ujeti47 in naj se držijo bolj v ozadju, da ne bodo »kanonfuter«.48 Lovro Kapus je celo življenje živel v Kamni Gorici, kjer si je ustvaril družino in imel sedem otrok. Vse do upokojitve je delal kot žebljar, poleg tega je opravljal še delo mrliškega oglednika, saj je bil znan po natančnosti, verjetno pa je bil tudi iz vojne vajen tovrstnih prizorov. Umrl je v letu 1965. RAZLAGA UPORABLJENEGA BESEDJA — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — infanterist: pripadnik pehotnega polka, pešec mašin gever: strojna puška feldkomp: poljska stotnija celtna: ponjava, šotorsko platno menaža, minaža: (vojaška) hrana graben: jarek zabrali: ujeli, zasedli na štrekah: na tirih rajž: riž vsejedno: vseeno puše: piha delovpust: dela prost dan kvartir: bivališče scagat: obupati cvibok: prepečenec obhaja: praznuje parcijon: porcija marod vizita: zdravstvena ordinacija špital: bolnišnica majnik: maj (mesec) štrozovk, štrogovk: slamarica špeh: slanina fasanih: dobljenih maršbataljon: pohodni bataljon, pripravljen za odhod na fronto domu: domov buša: vrsta goveda festunga: utrdba piksna: konzerva župa: juha Vezena: prelaz Vezzena Bjonki: Gionghi Riva: Riva del Garda Kavedino: Cavedino Ark: Arco Sarko: Sarche Piškerda: Peschiera del Garda Vila Franko: Villafranca di Verona Pijava: reka Piava Gertale: Ghertele Tiene: Thiene Forte Prokole: Fort san Procolo, trdnjava v Veroni Lovro Kapus je v svojih vojnih zapiskih dvakrat uporabil del besedila kroparske in kamnogoriške kolednice Preč je zdej to staro leto. Celotno besedilo druge kitice se glasi: Kolk jih je k'so si voš(č)ili da'b še dons na svetu bili, pa so se od nas ločili, zdaj v grobu leže mrtvi. OPOMBE 1 2 3 4 5 6 7 8 9 RAZLAGA OMENJENIH KRAJEVNIH IMEN Sebah: Seebach (Beljak) Kavareno: Cavareno Monte Kuko: Monte Cucco di Pozze Bajtale: Baitle Galjo: Gallio Bozen: Bolzano St. Pavel: San Paolo 36 10 11 12 13 14 Slovenec, 10. 3. 1917, str. 1. Anton Grahek, Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo, Ljubljana 2001, str. 56–57. David Erik Pipan, Monte Chiesa – pozabljena slovenska gora , v: Na fronti št. 1/2001, str. 41. Janez J. Švajncer, Slovenski polki in njihovi znaki v prvi svetovni vojni, v: Časopis za zgodovino in narodopisje št. 1/1981, str. 128. Igor Vilfan, Po stopinjah »Kranjskih Janezov« 1914–1918, v: Na fronti št. 1/2001, str. 29. Prav tam, str. 24. Leopold Štrempfel, Beg pred Rusi, v: Bojevnik št. 1/1932, str. 5. Vasja Klavora, Doberdob: kraško bojišče 1915– 1916, Celovec 2007, str. 167, 191. Albin Mlakar, Dnevnik: 1914–1918, Kobarid 1995, str. 35. Franc Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, Ljubljana 1999, str. 98. Pričevanje Antona Kapusa iz Kamne Gorice. Kapetan dr. Ljudevit Pivko, v: Slovenski narod, 28. 2. 1919, str. 2. Martin Škerjanec, Imenik vojnikov ljubljanske pehote 17 po prevratu leta 1918, Ljubljana 1919, str. 1. Hugo Ventour von Thurmau, poveljnik 17. pehotnega polka. 15 Ivan Rozina, Pot v robstvo, v: Bojevnik št. 2/1932, str. 5. 16 Škerjanec, op. 13. 17 Škerjanec, op. 13, str. 5–6. 18 Slovenec, 6. 4. 1919, str. 3. 19 Prav tam. 20 Škerjanec, op. 13, str. 49. 21 Škerjanec, op. 13. 22 Ivan Rozina, Pot v robstvo v: Bojevnik št. 3/1932, str. 7–8. 23 Domoljub, 7. 12. 1938, str. 16. 24 Slovenski narod, 8. 3. 1919, str. 2. 25 Rozina, op. 22. 26 Domoljub, op. 23. 27 Ivan Rozina, Pot v robstvo, v: Bojevnik št. 4–5/1932, str. 5. 28 Domoljub, op. 23, str. 17. 29 Rozina, op. 27. 30 Slovenski narod, op. 24. 31 Domoljub, op. 23. 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 Rozina, op. 27. Slovenec, 9. 4. 1919, str. 2. Rozina, op. 27, str. 6. Domoljub, op. 23, str. 18. Slovenec, 20. 4. 1919, str. 4. Domoljub, 23. 1. 1919, str. 38. Slovenski narod, op. 24. Slovenski gospodar, 13. 3. 1919, str. 2. Slovenec, 4. 2. 1919, str. 3. Slovenec, 12. 12. 1919, str. 2, podobno Domoljub, 31. 12. 1919, str. 486 , in Grahek, št. 2, str. 200. Domoljub, 5. 6. 1919, str. 234. Domoljub, 18 .9. 1919, str. 404. Domoljub, 31. 12. 1919, str. 482, podobno Slovenski gospodar, 26. 2. 1920, str. 1. Slovenec, 13. 2. 1920, str. 2. Jugoslavija, 27. 3. 1919, str. 3. Pričevanje Antona Kapusa iz Kamne Gorice. Pričevanje Milana Kapusa iz Kamne Gorice. 37 38 Renata Pamić OBELEŽJA PRVE SVETOVNE VOJNE KOT ZGOVOREN SPOMIN IN OPOMIN Letos, ko mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, prihaja iz pozabe v ospredje pozornosti nepremična kulturnozgodovinska dediščina, ki jo predstavljajo vojaški objekti, ostaline z bojišč, vojaški grobovi, spomeniki, spominske plošče in drugo dokumentarno gradivo iz časa svetovne vojne 1914–1918. Ta prispevek je omejen in namenjen predstavitvi tovrstne dediščine in obuditvi spomina na padle, pogrešane in umrle vojake prve svetovne vojne z območja današnje Kamne Gorice, Krope, Srednje Dobrave in Mošenj. Na teh krajih so v njihov spomin postavljeni spomenik in spominske plošče. Tovrstna zgodovinska dediščina je varovana v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS št. 16/2008), z občinskimi prostorskimi in razglasitvenimi akti in je vpisana v register kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Nekateri spomeniki prve svetovne vojne imajo v registru kulturne dediščine svo- jo evidenčno številko dediščine (EŠD), spominske plošče, ki so vgrajene v stene cerkva, se ponekod varujejo pod evidenčno številko cerkve ali pa imajo samostojno evidenčno številko. V sklopu pokopališč, ki pa imajo svojo evidenčno številko dediščine, se varujejo tudi kakovostnejši zgodovinski nagrobniki, med katerimi nekateri ohranjajo izvirna zgodovinska sporočila in so pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Spomeniki in obeležja so večinoma le posledica tragičnih zgodovinskih dejstev, so oddolžitev kraja padlim in pogrešanim, ki se morda nikoli niso vrnili s fronte in katerih posmrtni ostanki ležijo bodisi v domači bodisi neznano kje v tuji zemlji. Za boljše razumevanje pomena tovrstne dediščine v današnjem času je treba pojasniti zgoSpomenik žrtvam prve svetovne vojne na pokopališču v Kamni Gorici. Razglednica iz leta 1926, hrani ZVKDS, območna enota Kranj. 39 dovinski okvir in vojno-politične razmere, ki so privedle do nastanka vojne. Po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu in vojni napovedi Srbiji je sledila mobilizacija vojaštva za kazensko ekspedicijo, ki se je žal sprevrgla v štiriletno morijo neslutenih razsežnosti. V vojaškem pogledu je slovensko ozemlje, razen Prekmurja, spadalo pod graški III. armadni korpus, ki je bil ob začetku vojne poslan na rusko fronto v Galicijo in Karpate. Z izjemo 87. polka v Skadru so bili tja poslani vsi slovenski polki, ki so julija in avgusta 1914 skupaj šteli okoli 30 tisoč Slovencev s Štajerske, Koroške, Kranjske ter Primorja z Istro. Na podlagi predvojne vojaške ureditve so bili leta 1914 v mobilizacijo zajeti letnik 1893, letniki 1890–1892 oziroma vojaki na služenju vojaškega roka, letniki 1882–1889 oziroma rezervisti do 32. leta starosti ter črnovojniki, stari od 33 do 42 let. Pred vojno so v avstro-ogrsko vojsko vpoklicali le tiste z dopolnjenimi 21 leti. Že po nekaj mesecih vojne in pozneje so zaradi velikih izgub na bojišča pošiljali vse mlajše in na hitro izurjene vojake. Po novem letu 1915 so naborne komisije hitele s pregledovanjem obveznikov letnika 1894, kmalu za njimi pa še letnikov 1895 in 1896. Tako so leta 1918 na vrsto prišli tudi tisti, ki so bili rojeni leta 1900. Do leta 1915 se je avstro-ogrska vojska bojevala na dveh frontah, srbski in ruski. Z vstopom Italije v vojno na strani antante maja 1915 so slovenske enote morale še na jugozahodno bojišče. Maja 1915 so bili v Posočju 10. pohodni bataljoni 17., 47. in 97. polka, poleg njih pa še 9. pohodni bataljon 27. domobranskega pehotnega polka. Ta je najprej zasedel položaje južno od Tolmina, na območju Mengor, kjer je pričakal začetek vojne z Italijo. Pehota je bila večinoma sestavljena iz domobranskih in črnovojniških enot, kajti enote skupne armade so bile še na poti iz Srbije in z vzhodne fronte. Soški del fronte je vodil poveljnik 5. armade general pehote Svetozar Borojević, plemeniti Bojna. Od junija 1915 do oktobra 1917 se je odvilo 12 soških bitk. Zlasti so znani 11. soška bitka in boji za Škabrijel, v katerih sta se pogumno borila tudi dva slovenska polka, celjski 87. pešpolk in 2. gorski strelski polk. V 12. soški bitki, oktobra 1917, je nemško-avstrijskim enotam uspel preboj fronte med Bovcem in Kobaridom, tako je bilo 28. oktobra konec soške fronte, nova fronta pa se je ustalila na reki Piavi, kamor se je italijanska vojska umaknila po preboju pri Kobaridu. Po koncu vojne so še prihajale novice o tem ali onem vojaku, svojci so do zadnjega gojili upanje, da se bodo morda njihovi Orli vrnili in bodo črtani s seznama pogrešanih. Oblasti so urejale evidence in sezname, arhitekti, kiparji, lokalni kamnoseki so snovali ideje za spomenike ali plošče. Vojne žrtve so bile sprejete v okrilje domače fare, njihova imena pa so bila globoko vklesana in pozlačena v kamen ali kovi40 no. V prispevku se bomo omejili in na kratko predstavili spomenik v Kamni Gorici ter spominske plošče v Kropi, na Srednji Dobravi in v Mošnjah. KAMNA GORICA Ob obzidju krajevnega pokopališča v Kamni Gorici se nahaja betonski spomenik, posvečen padlim v prvi svetovni vojni 1914–1918. Spomenik »Mučencem domovine« so postavili »hvaležni rojaki« leta 1925. Avtor spomenika, narejenega v obliki kamnitih »vrat«, ki jih varujeta dve granati in na vrhu orel z razprtimi krili, je bil kamnosek France Cengle iz Radovljice. Na poglobljenem delu »vrat«, pod enakokrakim križem iz kararskega marmorja (Carrara), so v spominsko ploščo iz sivega marmorja z zlatimi črkami vklesana imena 35 padlih vojakov iz Kamne Gorice, Spodnje Lipnice, Zgornje Lipnice ter vasice Mošnja – današnje Ravnice. Orel z razprtimi krili vrh spomenika simbolizira velikodušnost, moč, božjo silo, pogum in pravičnost. Verne mladeniče v vojaških suknjah so pogosto klicali slovenski Orli, številni pa so bili pred odhodom v vojno dejansko člani katoliškega gibanja in telovadnega društva Orel. V ločno konstrukcijo spomenika so bili pozneje vgrajeni porcelanasti portreti petih padlih vojakov. Kako pomemben je bil spomenik za domačine, priča tudi razglednica s fotografijo spomenika iz Kamne Gorice. Sodeč po letnici z žiga, spomenik leta 1926 še ni imel vgrajenih fotografij padlih vojakov. Iz Kamne Gorice je v vojni padlo 20 vojakov: Ažman Janez, Bajželj Metod, Cvenkelj Matevž, Ferjan Franc, Hrovat Danijel, Kapus Jožef, Kralj Anton, dr. Megušar Franc, Mohorič Franc, Pogačnik Franc, Pogačnik Jožef, Pogačnik Marko, Pogačnik Miha, Pogačnik Miha, Pogačnik Valentin, Pogačnik Zdravko, Šolar Andrej, Toman Janez, Varl Andrej, Varl Janez. S Spodnje Lipnice so padli štirje vojaki: Benedik Lovro, Kemperle Jakob, Kemperle Matevž, Mulej Janez. Z Zgornje Lipnice je padlo sedem vojakov: Erman Anton, Kolničar Anton, Kolničar Miha, Noč Matevž, Noč Matija, Pesjak Miha, Podobnik Miha. Iz naselja Mošnja (današnja Ravnica) so padli štirje vojaki: Rovtar Pavel, Rozman Franc, Tonejc Klemen, Zupanc Franc. Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne je Občina Radovljica v sodelovanju in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Kranj, obnovila spomenik v Kamni Gorici. Restavratorska dela je izvajal kamnosek in restavrator Tomaž Furlan. Betonski orel je bil rekonstru iran po vzoru prvotnega, ki je ob snetju razpadel na fragmente. Na hrbtni strani in z vrha je namreč spomenik zamakal, beton je bil močno razpokan, zaradi zmrzali in karbonizacije so prišle na površino soli, zato so bili poškodovani in krhki deli spomenika ob sanaciji odstranjeni ter ponovno izdelani in površinsko obdelani ob upoštevanju prvotne restavratorske tehnike. Kamnoseško so bili poglobljeni in pozlačeni napisi. Na spomeniku je pet porcelanastih portretov, dva, ki sta bila v zelo slabem stanju, sta bila ob sanaciji spomenika popravljena. Med fotografijami je treba izpostaviti desetnika Metoda Bajžlja, o katerem je leta 1915 poročal Ilustrirani glasnik. KROPA Na fasadi župnijske cerkve v Kropi se od 1924. leta nahaja črna litoželezna kovinska spominska plošča z reliefno poudarjenimi imeni 28 padlih vojakov v prvi svetovni vojni. Plošča je vgrajena v pokončen kamnit okvir z manjšim dvokapnim nadstreškom. Nad ploščo, tik pod nadstreškom, je kamnoseški mojster Alojz Vodnik vklesal simbol palmove vejice, v spodnjem delu okvirja pa ležečega leva, simbol neustrašnosti in junaštva. Plošča z imeni je bila izdelana v tovarni STIL (Strojne tovarne in livarne) v Ljubljani (predhodnica Litostroja). Pod kamnitim okvirjem je nameščena kovinska laterna. Na spominski plošči so z vlitimi reliefnimi črkami zapisana imena 28 padlih vojakov iz Krope. Poleg spomenikov in spominskih plošč so pomemben vir zgodovinskih informacij še nagrobna znamenja. Med kroparskimi ohranjenimi zgodovinskimi nagrobniki je za preučevanje krajevne vojaške zgodovine posebej pomemben nagrobnik Magušarjevih. Na nagrobniku sta porcelanasti fotografiji Valentina in Vinka Magušarja v vojaških uniformah. Na nagrobniku je pri Valentinu podatek o rojstvu 10. 1. 1898, na spominski plošči pa 8. 1. 1898. Kljub temu iz podatkov izvemo, da je Valentin padel na soški fronti, na gori sv. Gabrijela kot enoletni prostovoljec. Vinko Magušar pa je bil star komaj 15 let, ko se je začela vojna. Lepo ohranjen zgodovinski vojaški nagrobnik je dragocen vir informacij tudi za zgodovinsko kamnoseštvo. Breški kamnosek Kocjančič je vklesal svoj priimek v desni vogal podstavka, pod glavno napisno polje pa še posvetilo »Na svidenje nad zvezdami«. Časopis Slovenski Gospodar z dne 4. oktobra 1917 prinaša avstrijsko uradno poročilo z italijanskega bojišča: »Na ozemlju gore Sv. Gabrijela so vsplamteli novi i n f a n t e r i j s k i boji. Močne sovražne sile so se navalile na naše postojanke. Pridobitev enega ozkega kosa jarka je bil edini italijanski vspeh izgubepolnih sovražnih napadov.« Isti časopis v nadaljevanju poudarja: »Novi besni boji za goro Sv. Gabrijele. Iz vojno časnikarskega stana se dne 30. sept. poroča: Na soški fronti je bila gora Sv. Gabrijela od ranega jutra pod hudim ognjem sovražne artilerija in minometnih oddelkov. Popoldne pričeti napad je dosegel vzhodno Podlake mal krajevni uspeh, ki je bil sovražniku s protinapadom naših čet zopet iztrgan. Prostor južno banjške planote in odseka na Gabrijelu je bil trajno pod ognjem in pozorišče trajnih ljutih bojev. Vsi italijanski napori so se zlomili v našem ognju.« V nadaljevanju časopis sporoča še statistiko s terena in poudari: »760.000 strelov v enem dnevu. Vojaški izvedenec piše v berolinskem listu »Germania«: V 11. soški ofenzivi se je bojevalo 210.000 mož, 20.000 mož je pa bilo vjetih. Na 60 kilometrov dolgi fronti je bilo v razdalju 12 metrov razvrščenih 5000 topov. V enem samem dnevu je italijanska artilerija oddala 760.000 strelov na naše postojanke.« V prispevku je treba omeniti Jerneja Hafnerja (1888–1955), kroparskega duhovnika, vojaškega kurata v 7. koroškemu pehotnemu polku, bojevnika na vzhodni in soški fronti ter borca za severno slovensko mejo leta 1919 pri Podrožci. Kranjski časopis Sava decembra 1916. leta omenja njegovo zavzemanje za goriške begunce z naslednjimi besedami: »Posredovalnici za goriške begunce v Kranju je daroval g. Jernej Hafner, vojni kurat 7 Reg. K 200.« Finančno je podpiral tudi izdajateljsko dejavnost Katoliške tiskarne v Ljubljani, kar je 15. julija 1916 v št. 9 in 10 potrdil list Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču. Po vojni je bil aktiven organizator katoliškega življenja, tajnik Orlovske zveze in tudi tajnik Prosvetne zveze v Ljubljani. Njegovo življenje je močno zaznamovala tudi druga svetovna vojna, ko se ni želel opredeliti za nobeno vojskujočo stran. Svoje življenje je kot begunec končal na avstrijskem Koroškem. Pokopan je v Spittalu ob Dravi. V vojaškem dnevniku nadporočnika Franca Zupančiča sta v popisu moštva 7. stotnije 27. domobranskega pehotnega polka (k. k. Landwehrinfanterieregiment Nr. 27), leta 1917 preimenovan v 2. gorski strelski polk – k. k. Gebirgsschutzenregiment Nr. 2), ki je bil najbolj »slovenski« polk v avstro-ogrski armadi, omenjena iz takratne občine Kropa še Franc Mlakar, roj. 1890, in Janez Gašperin, roj. 1895. Prvi je bil po poklicu kmet, pri vojakih pa kuhar, drugi pa je bil delavec, pri vojakih pa pešec v 3. vodu stotnije. Zlasti so znani hudi boji 27. domobranskega polka na vzhodni fronti, v Galiciji in Karpatih. SREDNJA DOBRAVA Dobravškim župljanom, žrtvam svetovne vojne 1914–1918 iz Lipnice, Podnarta, z Mišač, Otoč, s Prezrenj, Spodnje Dobrave, Srednje Dobrave, z Zaloš in Zgornje Dobrave, so župljani leta 1926 postavili spominsko ploščo. Spominska plošča z zgodovinsko oblikovanim kamnitim okvirjem je vgrajena na zahodni del južne fasade cerkve Povišanja sv. Križa na Srednji Dobravi. V kamnito ploščo iz sivega marmorja so poleg glavnega posvetila in imen naselij z zlatimi črkami vklesana imena 35 žrtev. Poleg imena padlega vojaka je vklesana še hišna številka, ki pove, da so nekatere hiše v vojni izgubile več družinskih 41 članov. S simboli vojne je obogaten tudi svetlejši, apnenčasti okvir plošče. V osrednji poglobljeni ploskvi vrhnjega dela okvirja je vklesan ranjeni vojak, v vogalnih pa enakokraka križa. V levo in desno vertikalo kamnitega okvirja je v višini glavnega posvetila vklesan bajonet, ki ga obkrožata palmovi vejici. Iz vklesanega napisa v spodnjem delu okvirja pa izvemo, kdo in kdaj je ploščo postavil. Na desni strani spodnjega dela okvirja je namreč vrezal svojo signaturo kamnosek Alojz Vodnik iz Ljubljane, ki je ploščo izdelal. Spominska plošča se varuje v sklopu cerkve, ki je vpisana v register kulturne dediščine in ima evidenčno številko (EŠD) 1754. Na spominski plošči je sledeči napis: »V SPOMIN DOBRAVŠKIM ŽUPLJANOM ŽRTVAM SVETOVNE VOJNE 1914–1918«. V dveh stolpcih, ki ju deli vklesana sredinska črta, je kamnosek razporedil napis. Ime padlega vojaka Antona Pegama (1882– 1919) z Mišač so svojci vklesali še na novejši družinski nagrobnik, kar je že prava redkost. O njegovi usodi je Rok Gašperšič v svoji knjigi Mišače in rodbina Pegam. Monografija vasi zapisal sledeče: »Toda najhujše je šele prišlo. Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna, 25. maja 1915 so se začeli boji v Posočju, 22. 6. 1914 je umrl stari oče Anton in dve leti kasneje, 29. 9. 1916, še stara mama Marjana. Pegamovo družino je najbolj prizadel očetov vpoklic in odhod na fronto. Antona so v začetku leta 1916 mobilizirali, vpoklican je bil v 17. kranjski pehotni polk, ki so ga maja 1916 prestavili na Tirolsko. Tam je na gori Monte Chiesa sodeloval v veliki neuspešni ofenzivi proti Italijanom. Polk je ostal v Tirolah vkopan na frontni črti do konca vojne. Po propadu Avstro-Ogrske so Italijani kot zmagovita stran avstro-ogrske vojake zajeli in jih odpeljali v ujetništvo, kjer so jih zadrževali še vse leto 1919. Zajeti vojaki 17. pešpolka so bili zaprti v taborišču Altamura pri Bariju v Južni Italiji. V taborišču so bile slabe razmere in razsajale so epidemije, zaradi katerih so vojaki množično umirali. Minilo je že več kot eno leto od sklenitve premirja med Avstrijo in Italijo, vseh vojakov pa še vedno ni bilo domov, tudi Antona ne. Marija je prejela obvestilo Rdečega križa, da je Anton Pegam 29. 7. 1919 v taborišču v južni Italiji umrl. Kasneje sem ugotovil, da je Anton umrl v bolnišnici v Genzanu v južni Italiji za špansko gripo in da je pokopan tam v skupnem grobu umrlih vojnih ujetnikov. Skupno grobišče v Genzanu nima spomenika. Pokojni Anton Pegam je zapisan na farni plošči v 1. svetovni vojni padlih krajanov iz vasi dobravske fare. Plošča je vzidana v južni fasadi cerkve na Dobravi, vpisali pa smo ga tudi na novo ploščo na grobu Ažmanovih na Sr. Dobravi, čeprav ne leži v domači zemlji.« Ob fasadi cerkve na Srednji Dobravi se nahajata nagrobnika Hanibala in Katarine Manzoni, ki sta tudi močno povezana s prvo svetovno vojno. Nagrobnika sta tipološko in zgodovinsko zelo zanimiva in sporočilna. Odkrivata zgodovino primorskih beguncev 42 med prvo svetovno vojno. Z vstopom Italije v vojno so bili zlasti Slovenci ob meji v težkem položaju, mnogi so zapustili svoje domove in šli bodisi v notranjost Italije bodisi v slovenske kraje pod avstro-ogrsko oblastjo. Ohranjena nagrobnika sta redek primer tovrstne nagrobne plastike na Gorenjskem in pomembni priči begunske problematike, ki še do danes ni popolnoma raziskana. Na nagrobniku Katarine Manzoni je napisano, da je umrla v Podnartu v drugem letu begunstva iz Gorice, na nagrobniku Hanibala Manzonija, ki je umrl 1919. leta, pa da je umrl v Podnartu v četrtem letu begunstva iz Gorice. Nagrobnika iz brušenega betona z vgrajenima napisnima ploščama so postavili njuni otroci. V osmrtnici, ki jo je Hanibal ob smrti svoje soproge Katarine Manzoni dal objaviti na sedmi strani časopisa Slovenec dne 13. januarja 1917, se predstavi številna cesarju vdana Manzonijeva družina: »Hanibal Manzoni, c. kr. sodni sluga v p., soprog. Anton, c. kr. okr. sodnik, Artur, c. kr. fin. nadpaznik, sinova. Eliza, Ema, Elvira, Mimi, c. kr. poštarica, Antonietta, Lina, hčere. – Adolf Zorzi, Valentin Stroj, nadrev.juž.žel., Angelo Pojani, c. kr. poštni nadkontrolor, Dr. Joža Lovrenčič, dimn.supl., Emil Drinovec, asistent.drž.žel. in c .kr. poročnik v rezervi, Ines r.de Calo, Marija r. Pečenko, zetje in snahe.« Slovenec – političen list za slovenski narod omenja še begunca Valentina Visintina, laške narodnosti, doma iz Fiumicello, oženjenega 69 let starega delavca pri tvrdki H. Beer & Cie na Dobravi na Gorenjskem, ki je umrl 11. januarja 1917 v ljubljanski deželni bolnišnici. MOŠNJE Na cerkvi sv. Andreja v Mošnjah, ki ima v registru kulturne dediščine evidenčno številko 473, je nameščena siva kamnita spominska plošča z vklesanimi in pozlačenimi imeni 31 padlih v svetovni vojni iz Mošenj. Na severnem bojišču je padlo 13, na južnem 10 in v zaledju osem vojakov. Na severnem bojišču so padli: Artelj Ivan, G., Artelj Lovrenc, G, Biček Anton, M., Ceferin Anton, M., Frelih Anton, B., Frelih Tomaž, B., Globočnik Andrej, M., Globočnik Franc, M., Jelenc Andrej, M., Klander Ivan, S.O., Pristavec Ivan, Č., Pristavec Lovro, M., Resman Franc, Z.O. Na južnem bojišču so padli: Benedičič Franc, GL., Brejc Matej, Z.O., Čežar Anton, G., Janc Ivan, V., Pintar Franc, M., Jelenc Lovrenc, M., Koblar Franc, GL., Kosel Lovrenc, S.O., Pristavec Ivan, M., Šebat Anton, G. V zaledju so padli: Dagarin Franc, G., Jurgele Ivan, S.O., Pantar Franc, S.O., Potočnik Ciril, M., Prešeren Ivan, G., Pristavec Ivan, S.O., Zupan Franc, Z.O., Zupan Valentin, M. Pod zgodovinsko oblikovanim vrhnjim delom spominske plošče je v poglobljeno ploskev vklesana palmova vejica, nad katero reliefno izstopa križ, ki ga obkroža dvojni krog. Pod imeni padlih je vklesano posvetilo: »Bratje naši, ki trpeli ste za nas v tujini, Bog plačilo vam podeli v rajski domovini.« V spodnji konzolni del je vklesana letnica začetka in konca prve svetovne vojne. Vklesane signature kamnoseka ni videti. Z zgodovinsko distanco postajajo tovrstna obeležja vse bolj zanimiva za raziskovanje, za vsakim vklesanim imenom je zgodba, ki bi si zaslužila posebno poglavje, in morda bo ta prispevek spodbuda k podrobnejšim zgodovinskim raziskavam ter ohranitvi tovrstne dediščine. — — — — — — — — — — VIRI: — Desetnik Metod Bajželj, Ilustrirani glasnik, 18. 3. 1915, št. 29, leto I, str. 346. Najnovejša poročila, Slovenski gospodar, 4. 10. 1917, letnik 51, številka 40. — — Petra Svoljšak, Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno, v: Zbirka zgodovinskega časopisa 9, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1991. Špelca Čopič, Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni, v: Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, Ljubljana 1987, str. 168–177. Vilma Brodnik, Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med prvo svetovno vojno, v: Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, Ljubljana 1989, str. 226–230. Toni Bogožalec, Duhovnik Jernej Hafner – za dom, vero in cesarja, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del, leto XI, 2011. Osmrtnica Katarine Manzoni roj. Jelić, Slovenec, 13. 1. 1917, št. 10, leto XIV, str. 7. Primorske novice – Dva begunca umrla v ljubljanski deželni bolnišnici, Slovenec, 13. 1. 1917, št. 10, leto XIV, str. 5. Dnevne vesti – Posredovalnici za goriške begunce v Kranju, Sava, 16. 12. 1916, št. 50, leto IV. Darovi za naš list, Pozdrav iz domovine – našim vojakom na bojišču, 15. 7. 1916, leto I., št. 9 in 10. Rok Gašperšič, Mišače in rodbina Pegam. Monografija vasi, Mišače 2009. Franc Zupančič, Dnevnik 1914–1918, Ljubljana 1998: http://sf1517.yuku.com/topic/826/7-stotnija-2-gorskega-strelskega-polka-1-julij-1916 Fototeka ZVKDS, OE Kranj 43 44 PRVA SVETOVNA VOJNA SLIKOVNA PRILOGA 45 PRVA SVETOVNA VOJNA VOJAK LOVRO KAPUS IZ KAMNE GORICE 46 PRVA SVETOVNA VOJNA VOJAK LOVRO KAPUS IZ KAMNE GORICE Vojak Lovro Kapus iz Kamne Gorice, fotografiran leta 1916 v Beljaku. Po vpoklicu maja 1915 je služil pri 17. pehotnem polku, največ na Koroškem in Tirolskem. Po koncu vojne je skoraj 17 mesecev preživel v italijanskem ujetništvu. Fotografijo hrani družina Kapus, Kamna Gorica. Vojaška legitimacija Lovra Kapusa z njegovimi osebnimi podatki in informacijo glede oporoke v primeru smrti. S takšnimi kovinskimi škatlicami z vloženim na štiri dele zloženim lističem za vpis osnovnih identifikacijskih podatkov so bili opremljeni vsi pripadniki avstro-ogrske vojske. Imenovali so jih tudi legitimacije smrti. Hrani družina Kapus, Kamna Gorica. 47 PRVA SVETOVNA VOJNA LOVRO KAPUS IZ KAMNE GORICE Pozdravi slovenskih vojakov v časopisu Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo, letnik 30, št. 47 (22. 11. 1917). Vmes tudi pozdrav Lovra Kapusa iz Kamne Gorice. Vojna medalja 1873 z upodobljenim cesarjem Francem Ferdinandom I. iz zapuščine Lovra Kapusa. Takšne medalje so ne glede na čin in družbeni položaj dobivali avstro-ogrski vojaki, ki so sodelovali v eni od vojn od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne (do leta 1916). Hrani družina Kapus, Kamna Gorica. 48 PRVA SVETOVNA VOJNA LOVRO KAPUS IZ KAMNE GORICE Zunanjost in prva notranja stran žepnega koledarja za leto 1918, v katerem je Lovro Kapus opisal svojo vojno pot in čas ujetništva v Italiji. Hrani družina Kapus, Kamna Gorica. Druga notranja stran dnevnika, kamor je Lovro Kapus vpisal svoje podatke in naslov staršev v Kamni Gorici. Strani iz koledarja z opisom dogodkov ob koncu vojne in ob prihodu v vojno ujetništvo konec novembra 1918. 49 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI VOJAKI Vojni kurat Jernej Hafner novembra 1915 in njegova vojaška legitimacija iz časa prve svetovne vojne. Hrani družina Hafner, Kropa. Vojni kurat Jernej Hafner, boter neznanim birmancem v Kropi leta 1918. Hrani družina Hafner, Kropa. 50 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI VOJAKI Poddesetnik Franc Hafner. Hrani družina Hafner, Kropa. (levo) Desetnik, trobentač Konrad Ažman leta 1914. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Praporščak Zdravko Šolar. Razglednico z njegovo fotografijo in podatkom o smrti je v Kropo 31. oktobra 1916 župniku Oblaku poslal nečak Janez Oblak, dijak zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. (levo) Neznani vojaki, med njimi verjetno tudi vojak iz Krope. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 51 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI VOJAKI Vojna dopisnica z natisnjenim besedilom Jaz sem zdrav in se mi dobro godi v devetih jezikih monarhije. Na to dopisnico vojaki niso smeli pripisati nič drugega. Dopisnico je v Kropo župniku Valentinu Oblaku poslal farovški hlapec Franc Jenko (datum nečitljiv). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Fotografija (razglednica), ki opisuje dogodek na bojišču, ko je šrapnel za las zgrešil bližnjega vojaka v oskrbovalni enoti, kjer je služil tudi Franc Jenko. Razglednico je z italijanskega bojišča (Felpost 220) poslal 27. junija 1917. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 52 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI VOJAKI Pohodna kuhinja in vojaki pri jedi. Fotografiji (razglednici) je v Kropo z italijanskega bojišča (Feldpost 220) novembra 1916 poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Fotografija (razglednica) vojakov s pripisom podatkov Leonarda Pirca, rojenega v Kropi. Hrani Uroš Košir, Hrušica. Ranjenci z bolniškim osebjem v bolnišnici v Innsbrucku oktobra 1916. Prvi z desne sedi Janez Lazar. Hrani Anže Habjan, Kropa. 53 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI VOJAKI Skupina vojakov, med njimi Jože Gašperšič (za leseno ograjo prvi z levi, ob sedečem vojaku). Hrani Rok Gašperšič, Mišače. Desetnik Jože Gašperšič. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Puškarsko osebje v Negotinu, med njimi kroparski vojak Ivan (Janez) Bertoncelj (stoji prvi z desne v drugi vrsti). Fotorazglednico je Bertoncelj poslal v Kropo svaku Francu Prešernu, datum nečitljiv (ob začetku vojne je že služil redni vojaški rok). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 54 Anton Šmitek v vojaški uniformi. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. PRVA SVETOVNA VOJNA FOTOGRAFIJE IZ DOKUMENTACIJE VALENTINA OBLAKA Fotografije z italijanskega bojišča, ki so se ohranile v dokumentaciji župnika Valentina Oblaka: vojni položaji pri Bovcu, telefonska postaja pod Javorščkom in porušena vas Kal pri Bovcu. Pripisi na fotografijah so njegovi. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 55 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Litoželezna plošča z imeni padlih v prvi svetovni vojni na fasadi cerkve sv. Lenarta v Kropi. Spominska plošča je bila nameščena leta 1924. Fototeka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 56 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Spominsko obeležje prve svetovne vojne v Kropi, celota in detajl (klesani lev) v spodnjem delu kamnitega okvira. Litoželezna plošča je bila izdelana v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kamniti okvir pa je delo kamnoseškega mojstra Alojza Vodnika. Fototeka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2014. Kamniti nagrobnik padlih vojakov, bratov Valentina in Vinka Magušarja, na pokopališču v Kropi, celota in detajl (napis Na svidenje med zvezdami). Fototeka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 57 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Spomenik žrtvam prve svetovne vojne, delo kamnoseka Franceta Cengleta iz Radovljice, ob obzidju pokopališča v Kamni Gorici. Stanje po obnovi novembra 2014 (kamnosek in restavrator Tomaž Furlan). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 58 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Naknadno vdelani porcelanasti portreti štirih padlih vojakov, med njimi Metod Bajželj iz Kamne Gorice. Fototeka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2014. Slovesnost ob odkritju spomenika žrtvam prve svetovne vojne iz kamnogoriške fare 23. avgusta 1925. Na slovesnosti je sodeloval nekdanji vojni kurat Jani Jalen. Fototeka Kovaškega muzeja (iz zapuščine Valentina Šparovca, Kamna Gorica). Poročilo o smrti Metoda Bajžlja v Ilustriranemu glasniku št. 29, letnik I (18. marec 1915). 59 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Spominska plošča padlim vojakom dobravske fare in nagrobnika primorskih beguncev zakoncev Manzoni ob cerkvi na Srednji Dobravi. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, foto: Gorazd Kavčič, 2014. Spominska plošča dobravskim župljanom, žrtvam prve svetovne vojne, na fasadi cerkve Povišanja sv. Križa na Srednji Dobravi. Plošča, nameščena leta 1926, je delo kamnoseka Alojza Vodnika iz Ljubljane. Fototeka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2014. Nagrobnika begunske družine Katarine in Hanibala Manzoni iz Gorice ob cerkvi na Srednji Dobravi. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 60 PRVA SVETOVNA VOJNA SPOMENIKI IN SPOMINSKA OBELEŽJA Novejši nagrobnik družine Pegam na dobravskem pokopališču z vklesanim podatkom o starem očetu Antonu Pegamu, ki je umrl leta 1919 v italijanskem ujetništvu ob epidemiji španske gripe. Foto: Renata Pamić, ZVKDS, OE Kranj. Spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni iz mošenjske fare na cerkvi sv. Andreja v Mošnjah. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 61 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Dopisnica italijanske pošte, ki jo je v Kropo župniku Valentinu Oblaku poslal vojak Anton Ažman 16. junija 1918. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom Budimpešte, ki jo je 19. septembra 1915 v Kropo poslal Anton Ažman. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 62 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica mesta Lvov v današnji Ukrajini, ki jo je iz Budimpešte 11. avgusta 1915 v Kropo poslal Anton Ažman. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica mesta Litoměřice na Češkem, ki jo je iz bližnjih Žalhostic 28. februarja 1916 v Kropo poslal Anton Ažman. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 63 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z motivom Leobna, ki jo je v Kropo 10. aprila, verjetno leta 1916, poslal Franc Ažman. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica, ki jo je iz Brucka na Muri s poti v Gradec 6. julija 1916 v Kropo poslal Gregor Gašperšič. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 64 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z božičnimi željami in motivom Dunaja, ki jo je 20. decembra 1917 po vnovičnem vpoklicu konec leta 1917 župniku Oblaku poslal Gregor Gašperšič. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom Judenburga, ki jo je verjetno poslal Anton Globočnik 23. junija 1916. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 65 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z ŽUPNIKOM VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z motivom napada avstro-ogrske vojske na ruske položaje v Bukovini na današnji meji med Ukrajino in Romunijo, ki jo je župniku Oblaku 24. avgusta 1915 (poštni žig) z vzhodnega bojišča (Felpost 608) poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom gorskega bojevanja, ki jo je 10. septembra 1915 z vzhodnega bojišča (Feldpost 608) poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 66 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z ŽUPNIKOM VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z motivom Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti, ki jo s poti iz Budimpešte proti Dunaju poslal Franc Jenko. Brez datuma, verjetno leta 1915. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica s podobo avstro-ogrskega vojaškega poveljnika ogrskega rodu Hermanna Kövess von Kövessháza, ki jo je 9. avgusta 1916 z italijanskega bojišča (Feldpost 220) poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 67 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z motivom kapele Vršič na planini Slatenik, ki jo je 16. avgusta 1916 v Kropo poslal Franc Jenko, tudi tokrat z italijanskega bojišča (Feldpost 220). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica s podobo vrhovnega poveljnika generalštaba avstroogrske vojske Franza Conrada von Hötzendorfa, ki jo je v Kropo z italijanskega bojišča (Feldpost 220) po poštnem žigu sodeč konec leta 1916 poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 68 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica s prizorom krščanskega obreda pred smrtjo ranjenega vojaka, ki jo je z italijanskega bojišča (Feldpost 220) 10. maja 1917 v Kropo poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom pesnika Simona Gregorčiča, angelov in vojakov (avtor risbe Anton Koželj), ki je izšla leta 1915 v tretji seriji razglednic »Vojska v slikah« v založbi Ilustriranega glasnika. V Kropo jo je maja neznanega leta z italijanskega bojišča (Felpost 220) poslal Franc Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 69 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z motivom Ptuja, ki jo je župniku Valentinu Oblaku 31. maja 1915 poslal hlapec Janez Juvan. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Druga razglednica, ki jo je s Ptuja župniku Oblaku poslal Janez Jenko, datum na dopisnici je 4. junij 1915. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 70 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Tretja razglednica, ki jo je 10. junija 1915 s Ptuja poslal Janez Juvan. Na razglednici so upodobljeni vojaki pionirji pri gradnji pontonskega mostu čez reko Dravo. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom Muraua na Štajerskem v Avstriji, ki jo je v letu 1915 (datum nečitljiv) v Kropo poslal Janez Juvan. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 71 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Še druga razglednica, ki jo je leta 1915 iz Muraua poslal Janez Jenko (datum nečitljiv). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom kraja Poreče ob Vrbskem jezeru (Pötschach am Wörthersee), ki jo 9. maja 1916 v Kropo poslal Janez Juvan. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 72 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica Pragerskega, ki jo je najbrž v času vojaške službe na Ptuju v Kropo poslal Janez Juvan (verjetno leta 1915, razglednica ima poštni žig Kranja). Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom bazilike v Ogleju, ki jo je 5. maja 1918 v Kropo poslal Jernej Praprotnik. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 73 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica Bolzana na Južnem Tirolskem, ki jo je župniku Oblaku 20. septembra 1916 poslal Janez Lazar. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica z motivom iz Tolmezza, kjer je bila nastanjena garnizija, pri kateri je služil Janez Lazar. Razglednico je župniku Oblaku poslal 7. julija 1918. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 74 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica z naslikanim vojnim prizorom po bitki, ki jo je v Kropo 7. februarja 1916 poslal Matija Praprotnik. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica Kitzbühela na Tirolskem, ki jo je v Kropo ob premiku na rusko fronto 25. junija 1916 poslal Matija Praprotnik. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 75 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica Kranja, ki jo je iz Judenburga na Štajerskem župniku Oblaku v Kropo 13. februarja 1918 poslal Matija Jenko. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica Ptuja, ki jo je župniku Oblaku v Kropo 4. junija 1915 poslal vpoklicani učitelj Josip Pleničar. Podpisan je tudi kamnogoriški učitelj Ivan Žagar. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 76 PRVA SVETOVNA VOJNA KORESPONDENCA KROPARSKIH VOJAKOV Z VALENTINOM OBLAKOM Razglednica mesta Admont v Avstriji neznanega pošiljatelja po imenu France, ki je župniku pisal v Kropo pred odhodom na bojišče na italijanski fronti. Datum nečitljiv. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Fotografija vojnih invalidov, ki jo je župniku v Kropo najbrž po vojni poslala Elizabeta di Gaspero, roj. Rajgelj, begunka kroparskega rodu, ki je leta 1915 pribežala v Kropo. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 77 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA Tovarna Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici leta 1919. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Razglednica Kamne Gorice, ki jo je 16. decembra 1915 iz Kamne Gorice, kjer je delal, poslal zadružni delavec Ivan Kalan. Iz besedila na zadnji strani razglednice je razvidno, da je bil oproščen vojaške službe zaradi dela pri Prvi žebljarski in železoobrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 78 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA – VOJAŠKA NAROČILA GRADBENIH ŽEBLJEV IN SPOJK Vpisi dobav gradbenih žebljev za opaže in odrskih spojk osrednjemu skladišču pionirskih enot c.kr. avstro-ogrske skupne vojske v Klosterneuburgu v Spodnji Avstriji od avgusta 1916 do februarja 1917 v Glavni knjigi (Sammelmappe erledigte Kontenblätter) 1915–1921 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 79 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA – VOJAŠKA NAROČILA ČEVLJARSKIH ŽEBLJEV Vpisi dobav čevljarskih žebljev jegrov za monturni depot št. 3 (osrednje skladišče opreme uniformiranih enot c.kr. skupne vojske za območje III. korpusa) v Göstingu pri Gradcu na avstrijskem Štajerskem za poslovno leto 1915/16 in začetek poslovnega leta 1916/17 v Glavni knjigi (Salda-Konti) 1915–1922 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 80 PRVA SVETOVNA VOJNA KROPARSKI ŽEBLJARJI V FELDBACHU Delovna knjižica žebljarja Lovrenca Zupana (r. 1874) iz Krope z vpisom dela v vojaškem delovnem taborišču (Militärbauleitung) v Feldbachu na avstrijskem Štajerskem z vpisom delovne dobe od oktobra 1915 do novembra 1918. V okviru tega taborišča je bila tudi delavnica za kovanje čevljarskih žebljev jegrov, kjer je med prvo svetovno vojno delalo okrog 16 kroparskih žebljarjev. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. Prošnja žebljarja Lenarta Zupana iz Krope po ponovni zaposlitvi pri Prvi žebljarski in železoobrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici, ki jo je na zadrugo naslovil 17. oktobra 1917, potem ko je izkusil težko delo v vojaškem delovnem taborišču v Feldbachu. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 81 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA – VOJAŠKA NAROČILA ČEVLJARSKIH ŽEBLJEV Vpisi dobav čevljarskih žebljev jegrov za 5. armadno poveljstvo v Ljubljani za poslovno leto 1915/16 in prvo polovico poslovnega leta 1916/17 v Glavni knjigi (Sammelmappe erledigte Kontenblätter) 1915–1921 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 82 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA – VOJAŠKA NAROČILA ČEVLJARSKIH ŽEBLJEV Usnjarska in čevljarska delavnica za izdelovanje vojaške obutve v okviru vojaških delavnic 5. armade v Ljubljani, ki je v času prve svetovne vojne pri zadrugi v Kropi naročala velike količine žebljev jegrov za izdelavo vojaških čevljev. Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. 83 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKO PODJETJE GEORG MAGUŠAR V KROPI Poročilo o stanju zaposlenih in oprostitvah delavcev vojaške službe (Verzeichnis über enthobene wehrpflichtige Personen) pri tvrdki Georg Magušar Nagel-Industrie v Kropi z dne 20. januarja 1917. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 84 PRVA SVETOVNA VOJNA ŽEBLJARSKO PODJETJE GEORG MAGUŠAR V KROPI 85 PRVA SVETOVNA VOJNA ODVZEM KOVINSKIH PREDMETOV ZA VOJNE NAMENE Potrdilo o odvzemu kovinskih predmetov za vojne namene z dne 4. avgusta 1916, ki se nanaša na predmete iz bakra, medenine, tombaka, niklja ter kositra in cinovih zlitin v lasti Cecilije Ažman iz Krope. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. 86 PRVA SVETOVNA VOJNA JOSIP VITEZ POGAČNIK Spomenik Josipu vitezu Pogačniku v Podnartu, ki so ga postavili sokrajani v letu 1936. Pogačnikov relief je delo kiparja Nikolaja Pirnata. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, foto: Gorazd Kavčič, 2014. 87 PRVA SVETOVNA VOJNA 88 Saša Florjančič ŽEBLJARSKA ZADRUGA V KROPI IN KAMNI GORICI V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE UVOD Enaintridesetega oktobra 1914, nekaj mesecev po začetku prve svetovne vojne, je v Kropi potekal redni občni zbor Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Na dnevnem redu je bila tudi sprememba zadružnih pravil, ki pa se ni mogla obravnavati zaradi nesklepčnosti. Prvi vpoklici k vojakom so se v Kropi namreč začeli že julija 1914, med njimi so bili tudi zadružni člani in delavci. Kljub temu, da je začetku vojne sledil nenaden prometni zastoj, ki je delo zadruge skorajda ustavil, so v zapis niku občnega zbora takrat optimistično zapisali, da gre za začasno izredno stanje, in računali na skorajšnjo »zopetno povrnitev mirnih časov in normalnih razmer«.1 Dejansko je že tako obubožano prebivalstvo v Kropi in Kamni Gorici, ki je po koncu obratovanja fužin komajda zbralo moči za nov začetek, čakala nova huda preizkušnja. Vojna je tukajšnje prebivalstvo temeljito spremenila, za mnoge zelo krut prvi stik z zunanjim svetom pa je imel za posledico tudi to, da tukajšnje prebivalstvo po vojni ni bilo nikdar več tako enovito kot prej, ko je še živelo pod eno moralno avtoriteto. Vojna pa ni prizadela le družin, ki so izgubile može, sinove in brate. Vsesplošno pomanjkanje v tem času je bilo tako hudo, da je postalo del kolektivnega spomina. Čas vojne je pomenil tudi pomembno prelomnico v poslovanju Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. V zadnjih nekaj letih pred prvo svetovno vojno je namreč ročnemu kovanju žebljev grozil dokončen propad. Zadružno vodstvo je leta 1913 ugotavljalo, da bo ob uvedbi strojnega dela v novem oddelku za gradbene žeblje v zadružni tovarni odpadlo tri četrtine ročnega dela v vigenjcih.2 Prav zato je bilo za zadrugo tako zelo pomembno prvo večje naročilo ročno kovanih žebljev za vojaške čevlje, ki ga je sprejela tik pred zaVpis dobav čevljarskih žebljev jegrov v Glavni knjigi (Salda-Konti) 1915–21 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici za monturni depot v Göstingu, arhiv Kovaškega muzeja, fond Zadruga/Poslovne knjige. Foto: Gorazd Kavčič, 2014. 89 četkom vojne. Čevljarski žeblji so bili sicer prvi, ki so jih drugod po Evropi začeli izdelovati strojno, a za potrebe vojske so se ročno izdelani obnesli veliko bolje. O tem, kako zelo pomemben je bil ta posel za kroparsko delavstvo, priča dogodek iz leta 1915. Redni občni zbor zgodaj popoldne 6. novembra 1915 je namreč prekinil obisk visokih predstavnikov vojnega ministrstva na Dunaju, ki sta v Kropo prišla na pogajanja glede obsega dobav žebljev za vojaške čevlje in določitve novih cen zanje. Delavstvo se je razšlo šele zvečer, ko je več ur zastonj čakalo na izid pogajanj.3 Ob pregledu poslovanja zadruge v času prve svetovne vojne in pred njo se je izkazalo, da je bila zadruga kljub majhnemu obsegu proizvodnje in velikemu deležu ročnega dela močno vpeta v gospodarsko okolje avstro-ogrske monarhije in tudi širše, v trg na Balkanu in v vzhodnem Sredozemlju. Gospodarske vezi, vzpostavljene pred prvo svetovno vojno, so zadrugi v letih vojne omogočile tako dobre poslovne rezultate kot še nikoli prej. Pomemben delež pri tem so imela neposredna in posredna naročila za potrebe avstrijske vojske, ki pa so bila povečini prav tako nadaljevanje poslovnih vezi, vzpostavljenih pred vojno, v času vojne pa so se intenzivirala do skrajnih pro izvodnih zmožnosti. To je za kroparsko in kamnogoriško delavstvo pomenilo hud pritisk. Pri razumevanju poslovanja zadruge in življenja delavstva v času prve svetovne vojne je treba upoštevati, da je zadruga, sicer na lastno željo zaradi pričakovanih koristi glede boljše oskrbe s surovinami in oskrbe z življenjskimi potrebščinami, od novembra 1915 imela vojaško upravo, za njeno delavstvo pa so veljali vojaški zakoni. V članku predstavljam zaključke, ki sem jih pridobila s pregledovanjem ohranjenih poslovnih knjig Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici iz arhiva Kovaškega muzeja. Želela sem predstaviti najpomembnejša področja delovanja zadruge v času vojne ter določiti njihovo medsebojno razmerje glede na poslovne rezultate in število zaposlenih. Ugotovila sem namreč, da so v zadrugi posvečali izredno pozornost vsem področjem delovanja, upoštevajoč dane proizvodne zmogljivosti, in da finančni rezultat ni bil edini namen poslovanja. Bolj kot to je pomembna zaposlitev domačega prebivalstva. To se je pokazalo zlasti pri ročno kovanih čevljarskih žebljih za vojaške čevlje, ki so jih v času prve svetovne vojne v Kropi nakovali v milijonskih količinah, to delo pa je zaposlilo vso razpoložljivo tukajšnje delavstvo, predvsem ženske, starejše moške in delavce, ki niso znali delati s stroji, pa tudi tiste, ki niso bili vpoklicani ali pa so bili prav zaradi kovanja teh žebljev oproščeni vojaške službe. V posamičnih primerih so za to zahtevno kovaško delo angažirali celo mladoletne kovače, delo pa se jim je štelo v učno dobo. Ne glede na vse težaško delo, ki ga je bilo kroparsko delavstvo v času vojne primorano opraviti, se je trud obrestoval kot naložba za prihodnost. Kovaško znanje izdelave teh zahtevnih čevljarskih žebljev je bilo v času vojne odločilno za obstoj ročnega dela 90 v vigenjcih, ki bi brez teh velikih naročil za potrebe vojske v nekaj letih prenehali delovati. Prav zaposlitev delavstva, ki bi se sicer iz Krope najbrž izselilo, z ročnim delom zunaj tovarne, je bila zadrugi motivacija za ohranjanje ročnega dela tudi še po prvi svetovni vojni. Kovaško znanje izdelovanja čevljarskih žebljev se je tako lahko nadgradilo v času gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja, ko so se v Kropi ponovno vrnili za nakovala. Čevljarski žeblji jegri za vojaške čevlje iz časa prve svetovne vojne so po letu 1930 postali planinčarji, njihova komercialna oznaka REX pa pojem kakovosti v vsem alpskem prostoru. PRED VOJNO Prva žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici (ust. leta 1894) je v desetletju pred začetkom prve svetovne vojne postala pomemben del obrtne proizvodnje na območju Avstro-Ogrske in začela uresničevati tudi eno izmed temeljnih določil ustanovnega zbora, to je prehod na strojno delo. Prvi strojno izdelani žeblji so bili od leta 1901 žeblji za železniške tire, vzporedno se je nadaljevala tudi ročna izdelava teh žebljev. Čeprav je zadruga leta 1912 izstopila iz avstro-ogrskega kartela proizvajalcev izdelkov za železnice (železniški žeblji in vijaki), je v svojih prvih dvajsetih letih obstoja močno razširila obseg poslovanja. Poleg prodaje na domačem, avstrijskem tržiš ču (mdr. prve slovenske trgovine z železnino) je bil velik del proizvodnje namenjen vzhodnemu tržišču (Bosna, Bolgarija, Grčija), kamor so izvažali tradicionalni, t. i. levantinski sortiment žebljev za gradnje ter žeblje kamelarje za podkovanje konj. Ti žeblji so bili ob začetku 20. stoletja še vedno pomemben izdelek, zaradi katerega se je ob konkurenci strojnih žebljev še lahko obdržalo delo v ročnih kovačnicah v Kropi in Kamni Gorici. Drugo pomembno območje poslovanja zadruge je bil Trst s številnimi trgovci z železnino. Največji med njimi je bil avstrijski veletrgovec Carl Greinitz z izpostavami v Gradcu in Trstu. Zadruga je z njim poslovala od leta 1901 (gradbeni žeblji). Pred prvo svetovno vojno je zadruga dobavljala tudi že mnogim pomembnim tovarnam in rudnikom v avstrijskem (Avstrijska alpinska montanska družba z rudniki železa na Štajerskem in Koroškem, Brevillier & Urban, Podonavska parniška družba) in ogrskem delu monarhije (Roessemann & Kühnemann, Orenstein & Koppel). Ob začetku prve svetovne vojne je zadruga imela 189 članov, zaposlovala pa je ok. 280 delavcev. Proizvodnja je obsegala delo v ročnih kovačnicah v Kropi in Kamni Gorici ter delo v strojnem oddelku oz. tovarni v Kropi. Leta 1913 je bil urejen nov strojni oddelek za gradbene žeblje. Zaradi konkurence strojno izdelanih žebljev je primanjkovalo dela za kovače v ročnih delavnicah, vigenjcih. Zato so bila za zadrugo velikega pomena naročila monturnega depota iz Göstinga pri Gradcu od leta 1913 dalje za izdelavo enokrilnih in dvokrilnih čevljarskih žebljev za oko- vanje vojaških čevljev, ki so jih v Kropi takrat imenovali lovski žeblji oz. jegri (iz nem. Jägernägel). V nadaljevanju predstavljam zgodovinski okvir dobav teh žebljev za potrebe vojske. SPLOŠNO O MONTURNI OSKRBI AVSTRO-OGRSKE VOJSKE V ZAČETKU 20. STOLETJA Monturna oskrba (iz nem. Montur – vojaška obleka, uniforma) avstro-ogrske vojske je zajemala celoten nabor opreme vojakov v mirodobni, bojni in svečani opravi. Oprema je bila predpisana glede na pripadnost vojaški enoti in činu. Od leta 1867, ko se je habsburška monarhija razdelila na avstrijski in ogrski del, pa do konca prve svetovne vojne je bila avstro-ogrska vojska sestavljena iz t. i. skupne (k.u.k. Heer) in dveh domobranski vojsk, avstrijske Landwehr in ogrske Honvéd. Na čelu skupne vojske je bilo cesarsko-kraljevo (c.kr.) Vojno ministrstvo (nem. K. u. k. Reichs-Kriegsministerium), svoji ministrstvi pa sta imeli tudi obe domobranski enoti. V avstrijskem delu monarhije je bilo to c.kr. ministrstvo za deželno brambo (K. u. k. Ministerium für Landesverteidigung, imenovano tudi Landwehrministerium). C.kr. vojno ministrstvo je imelo sedež na Dunaju, v njegov okvir je poleg skupne vojske spadala tudi c.kr. vojna mornarica (K. u. k. Kriegsmarine). Ministrstvo kraljevske ogrske domobranske vojske (k. u. Honvédministerium) je imelo sedež v Budimpešti. Tretji sklop vojske so bile t. i. c.kr. črnovojniške enote (K.u.k. Landsturm), v katerih so služili predvsem starejši mobiliziranci, rekovalescenti in mobiliziranci z manjšimi zdravstvenimi težavami.4 Tej razdelitvi je sledila tudi monturna oskrba, ki je do konca prve svetovne vojne v splošnem ostala enaka kot v drugi polovici 19. stoletja. Osnovo so pomenili štirje monturni depoji oz. velika vojaška skladišča opreme uniformiranih vojaških enot, ki so bila v različnih delih monarhije. Označili so jih s številkami od 1 do 4:5 — Monturdepot Nr. 1, sedež v Brnu (nem. Brünn); — Monturdepot Nr. 2, sedež v Budimpešti; — Monturdepot Nr. 3, sedež v Göstingu pri Gradcu; — Monturdepot Nr. 4, sedež v dunajskem mestnem okraju Kaiser-Eberdorf (grad Kaiserebersdorf). V zadnjem letu vojne, leta 1917, so v bližini Dunaja, v kraju Brunn am Gebirge, zgradili še eno veliko monturno skladišče, Monturdepot Nr. 5, kjer je še danes glavno vojaško skladišče oblačilne opreme avstrijske vojske.6 Domobranski vojski sta imeli vsaka svoje monturno skladišče, za avstrijski del je bilo to K. u. k. Landwehrdepot, v slovenskem časopisju iz tega obdobja imenovana tudi domobranska monturna zaloga,7 osrednje monturno skladišče ogrske domobranske vojske pa je bilo v Budimpešti. Mon- turni depoti so bile velike stavbe, razdeljene na več oddelkov, v katerih so hranili izdelane uniforme in opremo zanje (od raznih našitkov, kovinskih oznak, portopejev, raznih pokrival, od leta 1916 tudi čelad8), spodnjega perila, predmetov za osebno uporabo mobilizirancev (platnene vreče za kruh, usnjeni nahrbtniki, pločevinasta posoda in jedilni pribor), opreme za bivanje na prostem, jahalne opreme za konjenike, pa do oborožitve. Zadnja, četrta sekcija je bila namenjena hrambi in distribuciji obutve, kož in krzna, v ločenem oddelku pa skladiščenju opreme, ki je bila ob prihodu v skladišče iz različnih razlogov zavrnjena. Uniforme in preostalo opremo, ki so jo izdelovala zasebna podjetja, so ob prihodu v skladišče namreč natančno pregledali, če odgovarja predpisani izdelavi. Vsak predmet je bil ob sprejetju v skladišče ustrezno žigosan, z oznakami M.D. (Monturdepot) ali L.W.M.D. (Landwehrdepot).9 Po razdelitvi c.kr. skupne vojske na korpusna območja je Kranjska spadala v teritorialno območje III. korpusa s poveljstvom v Gradcu. Pristojni monturni depot je bil zato depot Nr. 3 v Göstingu pri Gradcu (od leta 1907). Šele po industrijski revoluciji so masovno začeli izdelovati uniforme v standardiziranih številkah, kar se je pozneje preneslo tudi na civilna oblačila.10 Dobave za potrebe vojske so prevzeli številna zasebna podjetja in obrtniki, nekatera podjetja med njimi so se ukvarjala le ali pretežno z dobavami vojski (Heeres lieferung). Teh je bilo zlasti veliko med čevljarskimi obrtniki in zadrugami, največ v Galiciji, Češki in Moravski ter na Štajerskem in v Spodnji Avstriji:11 — Towarzystwo produktywne szewców (Der Produktivgenossenschaft der Schumacher), Brody v Galiciji (danes Броди v Ukrajini), 22 članov. Leta 1908 je zadruga za c.kr. vojsko izdelala 1.801 parov čevljev v vrednosti 15.000 kron. — Die Produktivgenossenschaft der Deutschen Schumacher für Brünn und Umgebung, Brno, Moravska, 16 članov. Delali so izključno za vojaške potrebe, leta 1908 je bila vrednost dobav vojski 60.160 kron. — Stowarzyszenie cechu szewskiego (Schumachergenossenschaft), Dobczyce, Galicija (današnja Poljska), 93 članov. Delali so za vojaške in civilne potrebe. C.kr. vojski so leta 1908 dobavili 1.800 parov obutve v vrednosti 23.000 kron. — Die Werkgenossenschaft der Schuhmacher für Heereslieferung, Gradec, Štajerska, ust. leta 1901, 30 članov. Delali so za vojaške in civilne potrebe, med drugim gorske in lahke platnene čevlje. Leta 1908 so izdelali za 45.851 kron čevljev, od tega 11.974 za c.kr. skupno vojsko. — Die Werkgenossenschaft der Schuhmacher für Heereslieferungen und Zivil, Judendorf, Štajerska, ust. leta 1900, 11 članov. Že samo ime zadruge pove, da so delali za vojaške in civilne potrebe. Čevljarska zadruga se je ustanovila prav zaradi vojaških dobav, delali so za potrebe c.kr. skupne vojske in Landwehra. Vrednost celotne proizvodnje je leta 1908 znašala 43.989 kron. 91 — — — — — — — — — — — — 92 I. zásobní a výrobnídružstvo obuvniku (Der I. Magazins- und Produktivgenossenschaft der Schuhmacher), Karlín (nem. Karolinenthal, danes del Prage), Češka, ust. leta 1894, 65 članov. Delali so za potrebe c.kr. skupne vojske. Podatkov o višini proizvodnje ni. Die erste Schuhmachergenossenschaft für Fußbekleidungslieferungen an die k. u. k. Armee und die k. k. Landwehr, Lvov (nem. Lemberg, današnja Ukrajina), Galicija, ust. leta 1902, 20 članov. Podatkov o višini proizvodnje ni. Společenstvo obuvniků (Die Schumachergenossenschaft), Kolín, Češka, 59 članov, ust. leta 1895. Zadruga je že od ustanovitve dobavljala c.kr. skupni vojski, okrog 500 parov čevljev na leto. Za leto 1909 so imeli za 11.778 kron vojaških naročil. Die Produktivgenossenschaft der Schuhmacher für Heereslieferung, Mooskirchen, Štajerska, ust. leta 1899, 16 članov. Največ so delali za vojsko, gorske čevlje so delali tudi za civilne potrebe (Touristenschuhe). Leta 1908 je bila vrednost dobav za vojsko 11.643 kron. Genossenschaft der selbständingen Schuhmacher (Společenstvo samostatných obuvníků, Plzen, Češka, 236 članov, med letoma 1995 in 1908 za potrebe c.kr. skupne in domobranske vojske letno izdelali 800–1000 parov vojaških čevljev. První společenstvo obuvníků pro výrobe vojenské obuví (Erste Schuhmacher-Produktivgenossenschaft für di Erzeugnung von Militärschuhen), Praga, Češka, 16 članov, ust. leta 1898. Podatkov o proizvodnji ni. Strojní a skladni společenstvo obuvníku (Die Maschinen- und Vorratsgenossenschaft der Schumacher), Praga, Češka, ust. leta 1908, 120 članov. Ob ustanovitvi so delali za vojaške in civilne potrebe, podatkov o proizvodnji ni. Žívnostenské společenstvo obuvníků (Der Gewerbegenossenschaft der Shuhmacher), Prostějov (nem. Proßnitz), Moravska, ust. leta 1901, 135 članov. Letno so povprečno izdelali od 600 do 800 parov vojaških čevljev. Die Allgemaine Schuhmacher-Werkgenossenschaft, Dunaj, 15 članov, ust. leta 1899. Letna proizvodnja za potrebe c.kr. skupne vojske od leta 1900 je bila 1200–1500 parov čevljev. Der Werkgenossenschaft der Schuhmacher für Heereslieferungen, Wildon, Štajerska, ust. leta 1895, 23 članov. Letna proizvodnja za c.kr. skupno vojsko je bila 500 parov čevljev. Werkgenossenschaft der Schumacher für Heeres lieferungen und Zivil, Wolfsberg, Koroška, ust. leta 1908, 11 članov. Začetek proizvodnje je leta 1909, delali so izključno za vojsko. Der Verband der Schumacher, Genossenschaft für die Lieferung von Schuhwaren an die K. u. k. Armee, Złoczów (današnja Ukrajina), Galicija, ust. leta 1908, 74 članov. Začetek proizvodnje je leta 1909, delali so izključno za vojsko. Med obrtnimi zadrugami, ki so se ukvarjale z večjimi dobavami vojski, je treba omeniti še zadrugo Pierwsze galcyjskie i wielkiego knjstwa Krakowskiego Towarzystwo dostaw rękodzielniczych dla c.i.k. armii (Die Erste Galische und Grosßherzogl. Krakauer Genossenschaft für Handwerkslieferungen an die k. u. k. Armee) v Krakovu (Galicija, danes na Poljskem), ustanovljeno leta 1890.12 Zadruga je imela 46 članov, združevala pa je krojaške in čevljarske obrtnike (10 čevljarjev z več kot 200 delavci). Letno (1898–1907) so v zadrugi izdelali med 5.000–6.000 pari vojaške obutve in sešili 1.500 uniform. Velike potrebe po usnju je glavnemu vojaškemu skladišču (k. u. k. Arsenal) na Dunaju mdr. zagotavljala usnjarska zadruga na Dunaju Die Erste Lederwarenproduktivgenossenschaft für öffentliche Armeelieferungen (ust. leta 1901, 26 članov), ki je za leto 1909 dobila naročilo za pokritje potreb po usnjarskih polizdelkih v vrednosti 150.000 kron.13 Precejšnjo vlogo pri vključevanju obrtniškega dela in obrtnih zadrug v tovrstne dobave je v desetletju pred prvo svetovno vojno imel C.kr. Urad za pospeševanje obrti (K. k. Gewerbeförderungsamt (ust. leta 1892), ki je po letu 1902 deloval v okviru Trgovinskega ministrstva (K. k. Handelsministerium). Leta 1908 je Urad za pospeševanje obrti postal posebna služba Ministrstva za javna dela. Delokrog Urada je bil med drugim pomoč pri ustanavljanju obrtnih zadrug, nabava strojev, posojila in subvencije za obrtne zadruge, pospeševanje domače obrti, razvoj strokovnega šolstva in prirejanje strokovnih tečajev.14 Deželni zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani (ust. leta 1910) se je dejavno vključil v posredovanje informacij glede vojaških dobav in tudi dosegel, da so bili javni razpisi objavljeni tudi v časopisih Slovenec in Slovenski narod, poleg uradnih objav v posebni prilogi Ljubljanskih novic.15 Največ javnih razpisov je med letoma 1908 in 1915 objavilo C.kr. ministrstvo za deželno brambo oz. domobranska monturna zaloga na Dunaju. V razpisu za dobave za obdobje 1908–11 je posebej izpostavljeno, da ministrstvo za vsako leto posebej določa dobavne količine in časovne okvire, ki se tičejo malega obrtništva.16 Spiski dobavnih predmetov so bili zelo raznoliki, od gumbov do jahalne opreme, šotorske opreme do ročnega orodja, pa tudi polizdelkov za izdelavo čevljev. Vojaško ministrstvo na Dunaju je v slovenskem časopisju objavljalo razpise za dobave oblek in opreme iz usnja in kožuhovine za potrebe c.kr. vojske, ki so zadevali predvsem tovarne usnja, pa tudi čevljarje.17 Razpis iz avgusta 1912 pa je vseboval dobavno količino 16.500 parov usnjenih čevljev in veliko količino čevljarskih žebljev: 17.000.000 kosov dvokrilnih (Doppelflügelnägel), 10.000.000 kosov enokrilnih (Flügelnägel) ter 6.500.000 kosov toparskih čevljarskih žebljev (Flachkopfnägel).18 Med razpisanimi žeblji so bili tudi čevljarski žeblji zahtevnejše izdelave, ki so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogoriške- ga žebljarstva. V obdobju 1930–50, ko so jih v Kropi in Kamni Gorici ponovno izdelovali v milijonskih količinah, so jih imenovali planinčarji. V času prve svetovne vojne so v Kropi kovali enokrilne čevljarske žeblje (nem. Flügelnägel), pa tudi dvokrilne žeblje (nem. Doppelflügelnägel), oboje pa so uporabljali čevljarji pri izdelavi težkih okovanih čevljev za utrjevanje robov podplatov. V prvi svetovni vojni so te žeblje v Kropi imenovali jegri (iz. nem. Jägernägel). Toparski žeblji (nem. Flachkopfnägel) so bili lahko štiriudarčni ali petudarčni in so bili prav tako izdelek ročnih kovaških delavnic, z njimi pa so čevljarji pred obrabo zaščitili podplate čevljev. Zaradi preprostejše izdelave so ta tip žebljev že v drugi polovici 19. stoletja zamenjevali strojno izdelani, saj so bili čevljarski žeblji prvi strojno izdelani žeblji nasploh.19 DOBAVE ŽEBLJEV ZA VOJAŠKE ČEVLJE Prva naročila iz Göstinga Vodstvo Prve žebljarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici je očitno posredovalo svojo ponudbo v zvezi z gornjim razpisom, saj je zadrugo 13. januarja 1913 c.kr. Vojno ministrstvo obvestilo, da je sprejeta njena ponudba za izdelavo čevljarskih žebljev, v letu 1913 naj bi za potrebe c.kr. skupne vojske izdelala 1.085.000 žebljev, predvsem t. i. jegrov ali lovskih žebljev.20 Posel je bil za zadrugo pomemben, ker je takrat zaradi konkurence strojno izdelanih žebljev, posledic balkanskih vojn in izstopa iz kartela za dobave železnicam manjkalo dela v ročnih kovačnicah. Od marca do aprila 1913 so tako iz Krope v c.kr. monturni depot v Göstingu odposlali prvih 54 zabojev čevljarskih žebljev v skupni vrednosti 2.924 kron,21 do konca poslovnega leta 1912/13, od julija 1913 do junija 1914, pa še za 6.714 kron čevljarskih žebljev.22 To je bil prvi posel zadruge v zvezi z vojaškimi dobavami in tudi prvo večje naročilo posebnih krilatih čevljarskih žebljev za izdelavo težkih okovanih čevljev. Ti žeblji so v naslednjih letih za obstoj ročnega kovaštva, pa tudi za obstoj zadruge in nekaterih manjših žebljarskih podjetnikov v prvi polovici 20. stoletja v Kropi in Kamni Gorici, postali zelo pomembni. Ker so jih do takrat izdelovali malo, se je bilo treba temu delu priučiti. Za ročno kovaško delo so bili delavci plačani v akordu, določena je bila višina izplačila za izdelanih tisoč kosov žebljev glede na vrsto žeblja. Izplačila so bila zelo različna, odvisna od vrste in količine oddanih žebljev, to pa je bilo spet odvisno od potreb zadruge, pa tudi od spretnosti, vztrajnosti in ne nazadnje od fizične sposobnosti posameznega delavca. Konec leta 1912 so kovači, če so pridno delali in bili zdravi, nakovali za okrog 40 kron žebljev mesečno, lahko pa tudi precej manj ali več. Pred prvo svetovno vojno so čevljarske žeblje za zadrugo kovale po večini ženske. Predvojno izplačilo kovačicam (leta 1912) je za toparske žeblje od št. 1 do 8 znašalo od 1,05 krone do 3 kron za št. 8.23 Tako je npr. kovačica za 12.000 toparskih žebljev št. 7, za kar je porabila dva tedna, dobila plačanih 32,4 krone,24 od tega zneska pa so ji odračunali še porabljeno oglje in železo, tako da je dejansko izplačilo znašalo le 15,8 krone. Nekoliko bolje so bile plačane za kovanje jegrov, enokrilnih in dvokrilnih. Leta 1912 so za tisoč kosov enokrilnih žebljev št. 2 dobile 1,50 krone, za št. 5 pa po 2,50 krone, za dvokrilne št. 5 pa 2,70 krone. Pred vojno so precej kovale manjše dvokrilne jegre št. 2, 2 1/2 in 3. Iz obračunskih knjig izplačil kovaških delavcev in delavk v Kropi in Kamni Gorici je moč razbrati, da jegrov niso kovale vse, ampak le nekatere kovačice v Kropi. Leta 1911 so jih kovale Rezi Praprotnik, Ana Legat in Franca Blaznik, leta 1912 pa so jegri bolj ali manj priložnostno zabeleženi pri skoraj polovici od okrog 50 kovačic.25 Največ jih je nakovala Polona Škriba, ki je znala izdelovati oba tipa jegrov, enokrilnega in dvokrilnega. Jegre so potem, ko je iz Göstinga prišlo prvo večje naročilo, začeli kovati tudi kovači v Kropi, najprej Primož Škriba, ki je junija 1913 oddal svojih prvih 8.000 jegrov.26 Prvo veliko naročilo za izdelavo čevljarskih žebljev za potrebe vojske je zadruga dobila že na pragu vojne, avgusta 1914. C.kr. monturni depot v Göstingu je zadrugi posredoval naročilo za kar 11 milijonov čevljarskih žebljev.27 Naročilo je bilo za zadrugo pravo olajšanje, saj je zaradi začetka vojne imela resne težave s poslovanjem. Soočala se je s prvimi vpoklici delavcev, manjkalo je surovin, predvsem železa in koksa, promet je zastal. Omejiti je bilo treba delo v tovarni, tudi v novem oddelku za strojno kovane žeblje. Zaloge so se kopičile, ker izdelkov niso mogli odposlati. Sedemnajstega avgusta so strogo omejili delovni čas in proizvodnjo zmanjšali na samo tretjino.28 Že konec avgusta 1914 pa je bila zadruga ponovno polno zaposlena z naročili. Prispela so naročila žebljev za rudniške železnice, organizirati pa je bilo treba tudi delo glede naročila monturnega depota v Göstingu. Zato so v začetku septembra, »vsled vojske nastlalih težkoč«, določili:29 — vsi delavci, ki še niso postali člani zadruge, morajo delati izključno za gornje naročilo; — ženske delavke morajo kovati te žeblje brez izjeme do 35. leta starosti; — delavkam in otrokom so prepovedali špičiti kladuca;30 — moškim delavcem se je plačilo za tisoč kosov lovskih žebljev zvišalo za 45 vinarjev, cene za bosanske podkovske žeblje kamelarje pa se nekoliko znižajo za čas, dokler naročilo za lovske žeblje ne bo izgotovljeno, prav tako se znižajo tudi izplačila za nekatere druge vrste žebljev; — za delavce, ki delajo na gornjem naročilu, ne velja omejitev delovnega časa; — žebljarja Urbana Lazarja,31 ki je znal kovati lovske žeblje, se pošlje v Kamno Gorico učit tamkajšnje kovače. 93 Jegre je leta 1914 v Kropi kovalo že okrog 20 kovačev in 25 kovačic,32 ki so v poslovnem letu 1914/15 za naročilo iz Göstinga izdelali razne čevljarske žeblje v vrednosti 15.746,40 kron,33 za dobro polovico več kot prejšnje leto. Zaradi vpoklicev in pomanjkanja potrebnega kadra so iskali možnosti za nove zaposlitve delavcev od drugod. Posredoval je Obrtno-pospeševalni urad na Dunaju, ki se je julija 1912 seznanil s kovaško dejavnostjo v Lokovcu na Primorskem. Julija in avgusta 1915 je tako zadruga prek Zavoda za pospeševanje obrti v Gorici (Instituto per il provimento delle industrie) tamkajšnjim kovačem ponujala zaposlitev v Kropi, od njih pa je bila tudi pripravljena odkupovati že izdelane čevljarske žeblje.34 Iz tega ni bilo nič, ker so takrat že potekali prvi boji na soški fronti in lokovški prebivalci so postali begunci. Vojnodajatveni zakon Z oktobrom 1915 se je za zadrugo začelo obdobje vojne uprave, hkrati pa je za zadrugo in nekatera druga žebljarska podjetja v Kropi in okolici začel veljati rekvizicijski odlok o podreditvi pod vojnodajatveni zakon.35 Odlok je zajel šest podjetij v Kropi in okolici, ki so se tedaj ukvarjala z izdelovanjem žebljev na ročni in strojni način, poleg zadruge še manjša podjetja Ignacija Bajžlja iz Kamne Gorice, L. B. Hafnerja iz Krope ter Luka Lazarja iz Kamne Gorice, tovarno žičnikov Simon Pirc v Lipnici in pravne naslednike podjetja Jurija Magušarja iz Krope. Z rekvizicijskim odlokom so bile vse do tedaj in za naprej izdelane količine čevljarskih žebljev, med katerimi so bili najpomembnejši eno in dvokrilni čevljarski žeblji (Flügel- in Doppelflügelnägel), ki so jim tedaj v Kropi rekli jegri, drugače pa se je zanje uporabljal tudi izraz grifarji, zasežene za vojaške namene. Odlok je zajel tudi druge čevljarske žeblje, cvikovce, romovce in t. i. Flachkopfnägel (žeblje z ravno glavo za podplate). Izdelovalci teh žebljev so morali obstoječe zaloge takoj odposlati v monturni depot v Gösting, kamor so bili obvezani tudi sproti pošiljati nove pošiljke žebljev, povprečni dnevni izdelek in evidenco odposlanih količin in vrst žebljev pa so morali sporočati neposredno c.kr. Vojnemu ministrstvu na Dunaju. Ni znano, ali so dejansko vsa našteta podjetja delala za vojne namene, saj vsa niso imela pogojev. Še najbolj je primanjkovalo usposobljenih kovačev, ki so svoje veščine kovanja žebljev pridobili z leti vaje. S pomanjkanjem kovačev se je spopadala tudi zadruga, ki je do takrat edina v Kropi in Kamni Gorici te vrste žebljev izdelovala v večjih količinah. Težava pa niso bili samo vpoklici delavcev, usposobljenih kovačev, pač pa tudi prenizko plačilo za težko delo v vse težjih življenjskih razmerah zaradi vojne (pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin, podhranjenost). Sredi oktobra 1915 se je tako zgodilo, da se je 15 delavcev iz Krope odločilo za odhod na delo v Feldbach na avstrijskem Štajerskem. 94 Spisek zadružnih delavcev, ki so v začetku oktobra 1915 odšli kovat žeblje za vojaške čevlje v Feldbach:36 — Andrej Zupan (r. 1870), žebljar in izdelovalec mehov, leta 1915 izključen iz članstva zadruge, organizator odhoda v Feldbach, nato bil oproščen vojaške službe najprej do konca oktobra 1916, februarja 1917 pa za nedoločen čas, ker je delal kot mojster žebljarjev pri Magušarju. Umrl leta 1918; — Andrej Praprotnik, verigar, leta 1915 izključen iz članstva, konec novembra 1915 se je vrnil v Feldbach; — Primož Škriba, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, konec novembra 1915 se je vrnil v Feldbach; — Lenart Zupan, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, decembra 1915 je bil do konca marca 1916 oproščen vojaške službe zaradi dela pri Magušarju, leta 1917 ponovno član zadruge; — Lovrenc Zupan, žebljar, konec novembra 1915 se je vrnil v Feldbach in tam ostal do konca vojne; — Josip Leš, verigar, leta 1915 izključen iz članstva, po prihodu iz Feldbacha delal v tovarni, 1917– 18 koval jegre, 1919 ponovno član zadruge; — Filip Petrač, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, konec novembra 1915 se je vrnil v Feldbach in tam ostal eno leto, od novembra 1916 ponovno koval za zadrugo; — France Debelak, žebljar; leta 1915 izključen iz članstva, konec novembra 1915 se je vrnil v Felbach, leta 1919 ponovno član zadruge; — Jakob Katrašnik, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, ni podatkov; — Lovro Dermota, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, konec novembra 1915 se je vrnil v Feldbach, član zadruge ponovno leta 1919; — Vincenc Škriba, žebljar, leta 1915 izključen iz članstva, po prihodu iz Feldbacha od decembra 1915 do konca marca 1916 oproščen vojaške službe zaradi dela pri Magušarju, umrl v bojih na soški fronti marca 1917; — Valentin Rajgelj, žebljar; po vrnitvi iz Feldbacha naprej koval jegre, članstvo neprekinjeno 1904–44; — Jakob Šolar, žebljar, po vrnitvi iz Feldbacha naprej koval žeblje, članstvo neprekinjeno; — Urban Lazar, verigar in žebljar, po vrnitvi iz Feldbacha naprej koval žeblje, članstvo neprekinjeno 1912–1923; — Anton Bertoncelj, žebljar, po vrnitvi iz Feldbacha naprej koval žeblje, članstvo neprekinjeno 1904–24. Feldbach je bil že od začetka vojne določen za enega izmed krajev za namestitev vojnih ujetnikov. Taborišče za vojne ujetnike so začeli graditi januarja 1915, marca pa so vanj namestili 35.000 ruskih vojnih ujetnikov. V sklopu taborišča so bile od julija 1915 tudi delavnice, v katerih je delalo 2.000 ujetnikov in 400 obrtnikov. V tem sklopu je bila tudi kovaška delavnica za čevljarske žeblje.37 Sredi oktobra 1915 je v Kropo prišel vojaški pooblaščenec, ki je kroparskih kovačem za delo v Feldbachu ponujal boljše plačilo, brezplačno hrano in oprostitev vojaške službe.38 Za odhod so se odločili tudi nekateri najboljši zadružni kovači, ki so znali kovati tudi jegre. To so bili Primož Škriba, Urban Lazar in Valentin Rajgelj,39 med preostalimi pa je bilo vsaj še pet kovačev, ki so za zadrugo že opravljali to delo. Zanimivo je, da so se s kovanjem jegrov med prvimi začeli ukvarjati verigarji, med njimi Urban Lazar, ki je v naslednjih vojnih letih za zadrugo skoval ogromne količine teh žebljev. Z izgubo delavcev se zadruga ni mogla sprijazniti, zato se je pritožila na c.kr. Vojno ministrstvo in delavci so se že po enajstih dneh morali vrniti v Kropo.40 Ker pa jih je zadruga medtem izključila iz članstva in večino denarno kaznovala (Zupana s kar 200 kronami, kar je bilo za tedanje razmere veliko denarja), so se tudi delavci pritožili na vojno ministrstvo. Nazadnje je v sporu, ki je tedaj močno razburkal kroparsko javno življenje, posredoval Obrtno-pospeševalni urad na Dunaju in zadruga je pod določenimi pogoji umaknila kazni.41 Je pa ta neprijetni dogodek imel tudi dobre posledice: vojno ministrstvo je za vojaške dobave iz Krope odobrilo višje cene, s tem pa so se lahko izboljšale tudi delavske plače.42 Sredi oktobra 1915 so tako mdr. določili izplačila za izdelave lovskih žebljev ločeno za ženske in moške delavce: enokrilne jegre št. 5 1/2 so kovači dobili plačane po 4 krone, kovačice pa po 3,60 krone za tisoč kosov. Za dvokrilno različico so moški dobili 4,20 krone, ženske pa 3,80 krone za tisoč kosov.43 To je bilo še vedno bistveno manj od plačila v Feldbachu, kjer so kovačem za tisoč kosov plačevali po 7 kron, zato so se nekateri Kroparji vendarle odločili za delo tam. Novembra jih je tja odšlo 18.44 Med njimi je bilo vsaj osem zadružnih delavcev, pet povratnikov, kovači Filip Petrač, Primož Škriba, Lenart in Lovrenc Zupan, Lovrenc Dermota in Franc Debelak, medtem ko sta Boltežar Resman in Janez Legat tja odšla prvič.45 Lenart Zupan je v Felbachu ostal do konca leta 1917. Izkazalo se je, da je bilo tudi tam delo zelo težko, sploh za tiste, ki jim kovaško delo ni ustrezalo. Delali so v izmenah, kajti delavnice so obratovale neprekinjeno, 24 ur na dan.46 Zupan je ob povratku odkrito obžaloval, da se je podal v Feldbach.47 V dveh poročilih za vojno ministrstvo, ki ju je v imenu vojaškega vodstva za dobave krilatih čevljarskih žebljev v Kropi v drugi polovici novembra 1915 napisal dr. Janko Olip, zet pokojnega kovaškega podjetnika Jurija Magušarja, je Olip v splošnem ugotavljal napredek pri organizaciji dela, še posebej pa, da imajo delavci zdaj večje veselje do dela, ko so tudi primerno plačani. Izdelovanje čevljarskih krilatih žebljev je bilo po pismu sodeč razdeljeno na dve skupini.48 Prvo skupino je predstavljala zadruga z že utečenim načinom dela, drugo pa manjša podjetja iz Krope, ki so morala kovačnice še preurediti in se delu šele priučiti. Za zadrugo je Olip ugotavljal, da ima več prijavljenih delavcev, kot jih dejansko želi kovati, in pa da težko zadosti pričakovanjem, ker ima veliko dela tudi z drugimi vojaškimi dobavami (spojke, železniški žeblji). Od 200 delavcev jih je konec leta 1915 le 30 kovalo čevljarske žeblje za vojaške dobave, od teh še največ ženske. Kljub temu je zadruga že v prvem mesecu presegla predpisano polmesečno količino 500.000 žebljev in jo poslala monturnemu depotu v Gösting in na etapno poveljstvo št. 5 v Ljubljani. Še enkrat je Olip poudaril, da delavci delajo z večjim veseljem, ker so se zvišale plače. Kovačem tudi ni bilo treba več naokrog ponujati žebljev za boljši zaslužek.49 Zadnje se je nanašalo na strogo prepovedano preprodajanje slabše izdelanih žebljev domači konkurenci, ki se je dogajalo na skrivaj, in v zvezi s tem je zadružno vodstvo moralo večkrat odločno ukrepati. Prav v zvezi s tem so januarja 1916 sprejeli sklep, da se pod določenimi pogoji tudi slabo izdelani lovski žeblji sprejmejo in plačajo tako kot dobro izdelani.50 Pri tem ukrepu najbrž ni nepomembno, da se je precej delavcev kovanja teh žebljev šele učilo. Hkrati pa so na vojno ministrstvo ponovno naslovili prošnjo po povišanju izplačil za kovanje, ki bi se izenačila z izplačili v Feldbachu, to je po 7 kron za tisoč kosov ter železo in oglje brezplačno.51 Dosegli so, da so se od 20. februarja 1916 izplačila za enokrilne lovske žeblje povišala na 6,30 krone in za dvokrilne na 6,50 krone za tisoč kosov. Flachkopfnägel so se plačevali po 3,20 krone za 1.000 kosov, vsi preostali žeblji pa povprečno 30–40 % več. Določene so bile tudi nove cene materiala, ki so ga potrebovali za kovanje žebljev, in sicer 30 kron za 100 kg železa, 12 kron za 100 kg oglja in 7 kron za 100 kg koksa.52 Vključitev Magušarjevega podjetja v vojne dobave V drugi skupini žebljarskih podjetij Olip omenja podjetje Jurija Magušarja, ki je v novembru preuredilo kovačnice in do konca novembra že izdelalo prvo količino 70.000 dvokrilnih in 150.000 enokrilnih žebljev. Od delavcev je Magušarjevo podjetje za kovanje jegrov takrat imelo le štiri delavce, od tega enega, ki je prej delal v zadružni tovarni, in tri mlajše. Od drugih podjetnikov omenja Katarino Šolar, ki je prav tako imela težave z delavci, in Luka Hafnerja, poleg njiju pa še nekaj posameznikov, ki so v vojaških dobavah tako kot Magušarjevi nasledniki videli poslovno priložnost (Andrej Zupan, Florjan Resman, Andrej Šolar). Olip je zapisal, da Magušarju ostane možnost, da poveča število delavcev in sam pokrije predpisane količine. Dejansko je šlo za družinski interes, kajti Magušarjeva vdova Terezija, od leta 1912 uradna naslednica firme Georg Magušar, je junija 1915 nenadoma umrla. Posle je prevzela hči Ivanica Olip, sin Ivan pa je bil vpoklican že konec leta 1914 kot enoletni prostovoljec. 95 Tako je decembra 1915 tudi Magušarjevo podjetje prišlo pod vojaško upravo. Podrejeno je bilo c.kr. vojaškemu poveljstvu v Gradcu, zanj je bil kot vojaški nadzornik določen nadporočnik Franz Gerstenmayer, poveljnik železniškega varstvenega oddelka v Podnartu.53 Za tri delavce je podjetje že decembra doseglo začasno oprostitev vojaške službe, januarja 1917 pa je bilo takšnih delavcev že deset (od skupno 23 delavcev, od tega 10 žensk). Razen Ignaca Ažmana, sicer lesnega trgovca, in Andreja Zupana, ki sta vodila proizvodnjo, so bili vsi žebljarji. Oproščeni so bili označeni kot nepogrešljivi za proizvodnjo krilatih žebljev za vojne namene,54 kar je 26. februarja, razen za enega, potrdila tudi vojaška inšpekcija ob preverjanju zlorab glede oprostitev vojaške službe.55 Zanimivo pa je, da kar nekaj Magušarjevih žebljarjev ni bilo iz Krope. Dva sta bila z Bele pri Preddvoru, kjer je bilo žebljarstvo razvito kot hišna obrt. Leta 1915 je na Spodnji in Zgornji Beli kovalo še okrog 15 kovačev in kovačic. Od tu sta bila doma oče in sin Janez Pernuš. Janeza z Bele, ki je prišel kovat v Kropo v prvi svetovni vojni k Jurijevi ješi na Placu, omenja v enem izmed prispevkov tudi Jože Gašperšič.56 Dva delavca sta bila povratnika iz Feldbacha, ki se v zadrugi nista ponovno zaposlila.57 Vse to potrjuje navedbe glede težav z usposobljenimi delavci za kovanje jegrov, s čimer se je soočala tudi zadruga. Magušarjevo podjetje je bilo z odredbo, ki je začela veljati 1. junija 1916, tako kot zadruga, zavezano nadaljevati proizvodnjo žebljev za gorske čevlje in jih pošiljati c.kr. armadnemu poveljstvu št. 5 v Ljubljani. Podatki o odposlanih količinah žebljev niso ohranjeni, verjetno pa so bile kar velike, glede na ohranjeni seznam delavcev ob koncu vojne. Za Magušarjevo podjetje je avgusta 1918 delalo 19 delavcev, od tega 18 kovačev in kovačic. K oddajam žebljev za vojne potrebe sta se Magušarjevemu podjetju med vojno priključila še Luka Hafner z 12 delavci in Katarina Šolar s 5 delavci kot t. i. sublieferanta, skupno je torej v imenu tega podjetja delalo 35 delavcev in delavk.58 S koncem dobav za vojsko, ki so bila zadnji poskus za povrnitev nekdanje moči Magušarjevega podjetja, pa je le-to končno propadlo, likvidirano je bilo leta 1919. Zadružne dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Dvajsetega aprila 1916 je c.kr. Vojno ministrstvo na novo določilo potek dobav žebljev za vojaške čevlje.59 Dobave je so bile ločene na dva glavna oskrbovalna centra, prvi je bil v žebljarskih krajih jugozahodno od Prage na Češkem, drugi pa v Kropi. Tako za proizvodnjo na Češkem kot v Kropi so že veljala določila Zakona o vojnih dajatvah (KLG oz. Kriegsleistunggesetz), ki so ostala enaka, na novo pa so določili, kam naj se pošilja izdelane žeblje. Za na Češkem izdelane čevljarske žeblje so določili, da so namenjeni potrebam c.kr. skupne vojske in se jih je moralo pošiljati njeni upravi (k.u.k. Heeres 96 verwaltung) oz. posebni centrali za vojaške čevlje.60 Na Češkem je bila žebljarska tradicija dobro razvita, vojne dobave so zajele proizvodne zmogljivosti v krajih Mýto, Rožmital in Březnice,61 ki so bila del širšega železarskega območja, povezanega z rudniki železove rude in železarno v Komárovu. Žeblje za vojaško obutev so delali že v času avstrijsko-pruske vojne leta 1866.62 Ok. leta 1910 se je z žebljarstvom v pokrajini Podbrdsko ukvarjalo 1.500 žebljarjev, ki pa so žeblje povečini izdelovali sezonsko, v zimskem času in kot hišno obrt. Podobno kot v Kropi so se tudi češki žebljarji ob koncu 19. stoletja združili v zadrugi, in sicer leta 1894 v Věšinu, združevala pa je žebljarje iz več krajev v okolici. Leta 1907 je imela 58 članov, prodajna vrednost žebljev v tem letu pa je bila 25.283 kron.63 Leta 1915 je bila proizvodnja žebljev, tako kot v Kropi, postavljena pod vojnodajatveni zakon. Čeprav so bile na Češkem (v Plznu, Žatcu in Olomoucu – tovarna Moravia) že od konca 19. stoletja prve tovarne strojno izdelanih čevljarskih žebljev, je vojska jemala ročno izdelane žeblje, ki so se bolje obnesli. Posebne čevljarske žeblje za gorske čevlje so se češki žebljarji naučili delati na Tirolskem, kjer so nekateri služili vojsko.64 Ob začetku vojne so bili krilati čevljarski žeblji za žebljarske kraje na Češkem nov izdelek. Tudi tu so bili kovači, ki so izdelovali žeblje za vojsko, oproščeni vojaške službe.65 Imeli so predpisano tedensko normo 6.000 kosov, izkušeni žebljarji pa so jih nakovali od 10 do 12.000. Na širšem območju Rožmitála je med vojno kovalo okrog 900 žebljarjev, ki so tedensko naredili okrog 5,5 milijona žebljev. Leta 1917 so za 1.000 čevljarskih žebljev dobili od 6 do 10 kron (največ za dvokrilne žeblje, ki so jih imenovali šerky), leta 1918 pa od 10 do 14 kron, v zadnjem mesecu vojne pa celo od 14 do 17 kron.66 Izplačila so naraščala zaradi inflacije in draginje, ves čas pa so bila nekoliko višja kot v Kropi. Za primerjavo, oktobra 1917 je kovač v Kropi npr. za dvokrilne jegre št. 3., ki so jih delali največ, dobil 7,5 krone za tisoč kosov. Zadnje mesece vojne leta 1918 je v maju zanje dobil 9,5 krone, septembra pa 14,1 krone.67 Drugo skupino dobav žebljev za vojaške čevlje sta pomenila zadruga in Magušarjevo podjetje v Kropi. Od 1. junija 1916 sta žeblje morala pošiljati 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani. O tem je bilo obveščeno tudi c.kr. Ministrstvo za deželno brambo.68 Preusmeritev dobav je bila povezana z razvojem vojnih dogodkov oz. z začetki bojev na soški fronti. Obrambo na tem največjem slovenskem bojišču med prvo svetovno vojno je v maju 1915 prevzela na novo ustanovljena 5. armada (k. u. k. 5. Armee) c.kr. skupne vojske (k. u. k. Heer) pod poveljstvom Svetozarja Borojevića.69 Osrednji štab je bil v Postojni, v zaledju pa je bil organiziran vojaški gospodarski sistem, ki je zagotavljal nemoteno oskrbo bojišč. Poveljstvo 5. armade je bilo v Ljubljani. Sredi leta 1915 so v Ljubljani začele delovati vojaške delavnice v Vodmatu, Mostah in v Šiški, ki so obsegale lesne, kleparske, kovaške in druge delavnice, tudi čevljarsko. Poleg vojakov so v njih delali vojni ujetniki, od civilistov pa predvsem ženske.70 Nasploh je bilo obrtništvo na Kranjskem od začetka vojne močno vključeno v dobave za potrebe vojske, sploh čevljarji, izdelovalci jermen, šivilje in krojači.71 Oktobra 1915 je vojno ministrstvo razpisalo velike količine oblačilnih kosov za vojne ujetnike po vzorcu monturnega depota št. 4 na Dunaju oz. oddelka za oblačilne vzorce v Brunn am Gebirge. Razpisalo je tudi čevljarske polizdelke (londonski žeblji, leseni žeblji za podplate, čevljarski sukanec, jermeni za čevlje, čevljarska smola itd.) in čevljarsko orodje, pa tudi gorske čevlje vseh vrst.72 Posle je obrtnikom in obrtnim zadrugam posredoval Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani, ki je decembra 1915 ustanovil posebno konfekcijsko centralo za vojaške dobave ter prek nje krojačem in šiviljam na Kranjskem posredoval posle v zvezi z dobavami za vojsko. Svoje prostore je preuredil v strojno prirezovalnico in urezane kose blaga oddajal v delo, največ šiviljam v Ljubljani. Blago za vojaške obleke je dostavljal monturni depot v Göstingu oz. dunajski urad za pospeševanje obrti.73 Ogromen pomen so pri transportih vojaštva in raznovrstne opreme na bojišča imele železnice. Z začetkom bojev na soški fronti so se potrebe po raznovrstnem materialu ter prevozu vojakov in ranjencev bistveno povečale, temu so prilagodili tudi železniško omrežje z novimi progami ter zbiralnimi in odpremnimi mesti. Velik pomen pri oskrbi je imela bohinjska proga, Ljubljana pa kot stičišče glavnih železniških povezav. V Ljubljani je bilo novo veliko vojaško skladišče (vojaško preskrbovališče, nem. Militärverpflegsmagazin), zgrajeno že pred vojno leta 1909 na Kodeljevem, njegov šef pa je bil višji vojni intendant Alfred Müller.74 Za transporte na soško fronto je bila izbrana železniška postaja v Zalogu pri Ljubljani. Tu so v varnem zaledju v letih 1915 in 1916 zgradili premikalni kolodvor za natovarjanje in premikanje vlakov.75 Intendantsko skladišče je bilo tako v vojnem času še ob železniški postaji v Zalogu. V bližini, ob industrijskem tiru do papirnice Leykam-Josefstahl v Vevčah, je bila od oktobra 1917 vojaška popravljalnica raznovrstne vojaške opreme (nem. Montur Retablierung Anstallt Salloch76). Šlo je za pomožne delavnice za potrebe vojske, kjer so domača dekleta šivala, prala in izdelovala sanitetni material. Tudi tu je delo šiviljam posredoval Zavod za pospeševanje obrti.77 V ta vojaški gospodarski sistem je bila od julija 1916 vključena tudi Kropa z dobavami čevljarskih žebljev za vojaške čevlje. Zadruga je že v poslovnem letu 1915/16 vzporedno z dobavami v Gösting dobavljala tudi 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani. Od julija 1915 do junija 1916 je tako v Gösting dobavila 27,5 tone žebljev v vrednosti 73.262,53 krone, armadnemu poveljstvu v Ljubljani pa 8,7 tone izdelkov v vrednosti 26.232,00 krone. S preusmeritvijo dobav v Ljubljano se je proizvodnja čevljarskih žebljev za potrebe vojske stopnjevala do konca vojne. V poslovnem letu 1916/17 so po novi odredbi odpošiljali najprej samo v Ljubljano, spomladi 1917 pa tudi v Gösting. Za potrebe 5. armadnega poveljstva v Lju- bljani in monturnega depoja v Göstingu so v tem letu zadružni kovači izdelali 47,7 tone oz. 14,5 milijona kosov raznih čevljarskih žebljev. Za armadno poveljstvo v Ljubljani so izdelali 34,6 tone oz. dobrih 10 milijonov kosov žebljev, za Gösting pa 13,1 tone oz. 4.313.000 kosov žebljev. Povprečna odkupna cena žebljev za armadno poveljstvo v Ljubljani je znašala 9,1 krone, za monturni depot v Göstingu pa 10,6 krone. Skupna vrednost za potrebe vojske dobavljenih žebljev je bila v tem poslovnem letu 139.700,60 krone (Ljubljana 93.931,60 krone, Gösting 45.769,00).78 To je pomenilo 13% vrednosti celotne zadružne prodaje v tem letu. Večina v zadrugi izdelanih žebljev za potrebe 5. armade je bila odposlana v Ljubljano oz. Zalog in Vevče, izjemoma so žeblje pošiljali tudi neposredno na dobavno mesto v zaledju bojišča. Tako so npr. avgusta 1917 v Bohinjsko Bistrico odposlali 640 tisoč oz. 1,5 tone žebljarskih žebljev, v Podmelec pa še 100 tisoč oz. 170 kg čevljarskih žebljev.79 Tovrstne žeblje so delali neposredno za potrebe vojske, z nekaterimi izjemami pa tudi posredno. Oktobra 1916 so tako npr. čevljarski zadrugi v Mirnu dobavili 650 tisoč čevljarskih žebljev za izdelavo vojaških čevljev.80 S povečanimi potrebami po teh žebljih se je večalo tudi število kovačev zanje. Čeprav se celotna dokumentacija, sploh o kovaškem delu žensk v Kropi, ni ohranila, lahko zaključimo, da so sprva večji del bremena velikih naročil prevzele ženske in posamični kovači, po letu 1916 pa so se v proizvodnjo teh posebnih čevljarskih žebljev vse bolj vključevali tudi moški. Leta 1915 sta v prvi polovici leta med moškimi delavci večino kovaškega dela v zvezi z dobavami čevljarskih žebljev med moškimi delavci opravila le dva kovača od sedmih, Urban Lazar in Primož Škriba, julija istega leta pa je bilo kovačev lovskih žebljev že 17.81 Po odhodu petih kovačev v Feldbach novembra 1915 (Primož Škriba, Lovrenc Zupan, Janez Legat, Bolta Resman, Lovrenc Dermota, France Debelak, Filip Petrač) so glavnino dela v zvezi z dobavami čevljarskih žebljev za potrebe vojske v letu 1916 prevzeli kovači Valentin Rajgelj, Franc Varl, Anton Bertoncelj, Urban Lazar, Janez Škriba, Janez Smrekar, Franc Praprotnik, Jožef Blaznik, Jakob Šolar, Anton Anderle, Franc Gašperšič st., Vincenc Strnad, Luka Šolar, Jakob Smrekar, Franc Zupan, Franc Eržen. V drugi polovici leta 1916 so začeli kovati jegre še Franc Škriba, Andrej Šolar, Miha Eržen, Janez Zupan ml. in Jurij Legat. Večinoma je šlo za starejše kovače, rojene med letoma 1854 in 1875. Mlajši so bili le Urban Lazar (r. 1881), Janez Legat (r. 1894, odšel v Feldbach), Bolta Resman (r. 1893, odšel v Feldbach), Jakob Šolar (r. 1880), Gregor Gašperšič (r. 1880, vpoklican in nato oproščen), Ignac Gašperin (r. 1886, vpoklican) in Karol Smrekar (r. 1889, vpoklican). Med zadružnimi delavci so bili med vpoklicani povečini tovarniški delavci, med kovači v ročnih delavnicah pa je bilo vpoklicev manj. V vseh štirih letih vojne je bilo vpoklicanih šest kova97 čev, letnikov od 1880 do 1889. Trije od vpoklicanih kovačev so v vojni umrli. Prvi med zadružnimi kovači je bil leta 1914 vpoklican Jakob Vidic (1880–1915), ki je tudi prva zabeležena kroparska žrtev prve svetovne vojne. Leta 1916 je bilo med kovači, zaposlenimi pri zadrugi, vpoklicanih še pet delavcev:82 — Gregor Gašperšič (r. 1880, vpoklican marca 1916, oktobra 1917 oproščen, od oktobra 1916 do oktobra 1917 koval za zadrugo, nato ni podatkov do konca vojne); — Janez Gašperšič (ni podatka o letnici rojstva, vpoklican junija 1916, preostali podatki niso znani); — Ignac Gašperin (r. 1886, vpoklican septembra 1916, za zadrugo ponovno koval od januarja do julija 1918, ob koncu vojne delavec v tovarni); — Franc Anderle (r. 1875, vpoklican februarja 1916, član do 1917, preostali podatki niso znani); — Karol Smrekar (r. 1889, vpoklican aprila 1916, preostali podatki niso znani, po vojni zadružni skladiščnik). Med zadružnimi delavci, ki so odšli v Feldbach, sta se v času vojne med zadružne kovače vrnila le dva delavca. Filip Petrač se je vrnil po malo manj kot enem letu in od oktobra 1916 za zadrugo naprej koval jegre. Pred odhodom na Štajersko je za zadrugo v glavnem koval podkovske žeblje kamelarje, ki so bili pred prvo svetovno vojno poleg spojk in železniških žebljev pomemben izdelek moških žebljarjev v Kropi. Zaradi svoje krilate oblike glave so bili podobno zahtevni kot žeblji jegri. Lenart Zupan se je vrnil šele konec leta 1917. Vrnil se je tudi Lovrenc Zupan in prosil za službo v zadrugi, a ga niso sprejeli. Število žebljarjev lovskih žebljev oz. jegrov v Kropi v času prve svetovne vojne (januar 1915– julij 1918):83 mesec/leto število žebljarjev (moški delavci) januar 1915 7 december 1915 16 januar 1916 20 december 1916 24 december 1917 29 julij 1918 28 98 Z nekaterimi izjemami (starejši kovači, ki so delali spojke in kavlje) so kovači v Kropi od začetka leta 1916 pa do konca vojne delali izključno čevljarske žeblje za vojne dobave: enokrilne in dvokrilne lovske žeblje in od konca leta 1917 precej tudi t. i. Flachkopfnägel oz. žeblje za podplate. Leta 1915 so povečini izdelovali dvokrilne žeblje št. 5 1/2 (5,5 kg za tisoč kosov), naslednje leto pa manjše dvokrilne št. 3. Leta 1917 in 1918 so naredili veliko enokrilnih in dvokrilnih št. 3 in žebljev Flachkopfnägel št. 2 1/2. Kovači, kot so bili Urban Lazar, Vincenc Strnad, Valentin Rajgelj in Janez Gašperšič, so ob obračunskih dnevih na vsaka dva tedna oddali od 15 do 20 tisoč žebljev. Pozneje vpoklicani kovač Janez Gašperšič je marca 1916 izjemoma v dveh tednih oddal celo 28 tisoč žebljev, sicer pa običajno nad 15 tisoč.84 Preostali so v istem času oddali od 6 do 15 tisoč žebljev. Zaradi velikih zahtev po teh žebljih so v Kropi konec leta 1917 začeli ročno kovati te žeblje tudi nekateri delavci iz tovarne, v posamičnih primerih pa tudi še ne polnoletni delavci in nekatere tovarniške delavke. Med tovarniškimi delavci, ki so v vojnem času postali kovači, pa so bili leta 1916 Janez Leš, Franc Škriba, Karol Smrekar (leta 1913 je bil med delavci, ki so se šli učit v tovarno Erharda Künzla na Češkem). Leta 1917 so se kovačicam pridružile delavke Alojzija Mohorič, Reza Bertoncelj, Frančiška Anderle in Ana Gašperšič. Konec leta 1917 je v Kropi začelo kovati jegre več mladoletnih delavcev, ki so prej delali v tovarni, med njimi Valentin Petrač (r. 1902), Franc Pesjak (r. 1901), Jožef Bertoncelj (r. 1901), Alojzij Gašperšič (r. 1904).85 Podatki o ženskem kovaškem delu med prvo svetovno vojno se niso ohranili, pač pa seznam izplačil za vse zadružne delavcev iz prve polovice leta 1917. Takrat je v Kropi kovalo žeblje 33 kovačev in 50 kovačic, v Kamni Gorici pa skupaj 63 kovačev in kovačic.86 V zadnjem mesecu vojne, oktobra 1918, je v Kropi kovalo 50 kovačic in prav vse so delale čevljarske žeblje Flachkopfnägel.87 V Kamni Gorici so žeblje za vojaške čevlje kovali priložnostno le nekateri kovači in kovačice, kljub temu da je tamkajšnje kovače in kovačice tega dela učil Urban Lazar že v letu 1915. Tu so med vojno veliko kovali druge vrste žebljev, zlasti gradbene in železniške, med kamnogoriškimi kovači, ki so delali jegre, pa so bili leta 1916 Neža Pogačnik, Lovro Rešek, Marija Tomaževič, Helena Varl in Matevž Varl.88 Čevljarski žeblji za potrebe vojnih dobav po mesecih, vrsti izdelkov, vrednosti in teži v poslovnih letih 1913/14–1917/18:89 Poslovno leto 1913/14 Poslovno leto po mesecih Dobave monturnemu depotu v Göstingu pri Gradcu Dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) 27 zabojev čevljarskih žebljev 1.462,00 Ni podatka - - - September 1913 27 zabojev čevljarskih žebljev 1.444,00 Ni podatka - - - Oktober 1913 56 zabojev čevljarskih žebljev 2.991,50 Ni podatka - - - Marec 1914 135.000 čevljarskih žebljev 426,00 Ni podatka - - - Maj 1914 125.000 čevljarskih žebljev 391,00 Ni podatka - - - Julij 1913 SKUPAJ 6.714,50 kron - Poslovno leto 1914/15 Poslovno leto po mesecih Dobave monturnemu depotu v Göstingu pri Gradcu Dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Avgust 1914 125.000 čevljarskih žebljev 391,00 Ni podatka - - - September 1914 115.000 čevljarskih žebljev 357,00 Ni podatka - - - 1.108 kg čevljarskih žebljev 5 zabojev Flügelnägel in Doppelflügelnägel 3.682,40 Ni podatka - - - 5618 kg različnih čevljarskih žebljev 3.616,50 Ni podatka - - - 1.900.000 Jägernägel 7 zabojev Jägernägel 7.770,00 Ni podatka - - - 45.000 Doppelflügelnägel 247,50 Oktober 1914 November 1914 April 1915 259,38 380,00 Junij 1915 SKUPAJ 225.000 Jägernägel 244.000 Jägernägel 933,00 793,60 16.126,40 kron - 247,50 kron 99 Poslovno leto 1915/16 Poslovno leto po mesecih Dobave monturnemu depotu v Göstingu pri Gradcu Dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) 336.000 Jägernägel 16 zabojev Jägernägel 2.221,10 Ni Podatka 45.000 Doppelflügel nägel 2.359,50 Ni podatka 620.000 Jägernägel 2.160,00 Ni podatka 275.000 Jägernägel 1.302,50 Ni podatka 35 zabojev Jägernägel 2.321,00 Ni podatka 22 zabojev Jägernägel 195.000 Jägernägel 3.228,50 Ni podatka Oktober 1915 16 zabojev Schernkennägel 1.081,00 902 10 zabojev Schernkennägel 927,50 518 November 1915 56 zabojev Schernkennägel 300 zavojev Schernkennägel 6.872,60 2998 21 zabojev Jägernägel 3.115,00 1.166 December 1915 20 zabojev Jägernägel 20 zabojev Jägernägel 5.400 2.116 17 zabojev Jägernägel 2.505,00 930 Januar 1916 36 zabojev Jägernägel 240.000 Jägernägel 7.020 4.197 731.000 Jägernägel 5.895,00 2.238 Februar 1916 615.000 Jägernägel 585.000 Flügelnägel 10.816,83 3.628 - - - Marec 1916 645.000 Flügelnägel 660.000 Jägernägel 11.745,00 4.566 - - - April 1916 675.000 Jägernägel 6.075,00 2.301 - - - Maj 1916 1.349.000 Jägernägel 40 zabojev Jägernägel 17.550,00 6.795 - - - Junij 1916 - - - 40 zabojev Jägernägel 510.000 Bergschuhnägel 9.990,00 3.827 73.262,53 kron > 27.503 kg 26.232,00 kron > 8679 kg Julij 1915 Avgust 1915 September 1915 SKUPAJ Poslovno leto 1916/17 Poslovno leto po mesecih Dobave monturnemu depotu v Göstingu pri Gradcu Dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) Julij 1916 - - - 495.000 Jägernägel 630.000 Bergschuhnägel 10.125,00 3.936 Avgust 1916 - - - 1.140.000 Bergschuhnägel 10.260,00 3.945 September 1916 - - - 1.200.000 Bergschuhnägel 10.800,00 4.308 Oktober 1916 - - - 1.425.000 Jägernägel 650.000 Bergschuhnägel 12.825,00 4.932 November 1916 - - - 600.000 Jägernägel 5.400 2.106 100 December 1916 - - - 1.845.000 Bergschuhnägel 16.605,00 6.596 Januar 1917 795.000 Jägernägel 7.552,00 2.892 - - - Februar 1917 555.000 Bergschuhnägel 285.000 Jägernägel 1.107.000 Flachkopfnägel 14.622,00 4.841 - - - 300/m Flachkopfnägel 1169/m Flachkopfnägel 9.984,00 3.123 - - - April 1917 1.271.000 Flachkopfnägel 630.000 Jägernägel 13.611,00 2.253 230.000 Jägernägel 2.089,00 727 Maj 1917 - - - 581.400 Flachkopfnägel 810.000 Jägernägel 11.205,60 3.862 2.090.000 Flachkopfnägel 14.622,00 4.247 93.931,60 kron 34.659 kg Marec 1917 Junij 1917 SKUPAJ 4.313.000 čevljarskih žebljev 45.769,00 kron 13.109 kg Poslovno leto 1917/18 Poslovno leto Dobave monturnemu depotu v Göstingu pri po mesecih Gradcu Opis dobave Vrednost Teža (v kronah) (v kg) Julij 1917 - - - Avgust 1917 - - - September 1917 - - - Oktober 1917 - - - November 1917 - - - December 1917 Marec 1918 Maj 1918 - - - - - - - - - SKUPAJ 10.236.000 čevljarskih žebljev Dobave 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani Opis dobave Vrednost (v kronah) Teža (v kg) 336.000 Flachkopfnägel 3.330 kg Schuhnägel 740.000 Schuhnägel 384.000 Flachkopfnägel 1.502.000 Schuhnägel 578.000 Flachkopfnägel 6.484.000 različnih čevljarskih žebljev 600 kosov Schuhnägel 2.221.000 Schuhnägel 1.887.000 Schuhnägel 2.430.000 Jägernägel 13.307,50 4.240 8.766,00 2.750 11.112,00 3.536 5.207,40 1.600 51.109,00 7.444 15.990,00 4.114 18.689,00 5.887 23.470,50 5.590 147.651,40 kron 35.161 kg 101 V drugi polovici leta 1918 je proizvodnja čevljarskih žebljev, ki je v času prve svetovne vojne zavzela ogromen obseg, naenkrat prenehala. Delo v zadrugi je bilo v razmerah nove države in tudi razčiščevanja odnosov v sami zadrugi treba postaviti na novo. Do leta 1932, ko so se kroparski in kamnogoriški delavci zaradi svetovne gospodarske krize spet vrnili za nakovala, ti žeblji v zadrugi niso imeli večjega pomena. Obdobje med letoma 1932 in 1955 je bilo tudi obdobje zadnjega razmaha ročno kovanih žebljev za gorske čevlje, ki so v Kropi in Kamni Gorici dobili ime planinčarji. Ti žeblji so bili zadnji ročno kovani žeblji v teh dveh starih žebljarskih krajih, pa tudi v drugih žebljarskih središčih v Italiji, na Češkem, v Nemčiji, Avstriji, Švici in Franciji. DOBAVE GRADBENIH ŽEBLJEV ZA CENTRALNO SKLADIŠČE PIONIRSKIH BATALJONOV V KLOSTERNEUBURGU Avstro-ogrsko skupno vojsko so poleg bojnih sestavljale tudi podporne tehnične enote. Med njimi so bile pionirske in saperske enote, ki jim je kroparska zadruga v času prve svetovne vojne dobavila velike količine strojnih gradbenih žebljev in raznih spojk. Zadruga je v glavnem dobavljala centralnemu skladišču pionirskih enot (Pionierzeugsdepot), ki je bilo od leta 1893 v Klosterneuburgu90 v Spodnji Avstriji, nedaleč od Dunaja. V Klosterneuburgu je bil tudi štab 6. pionirskega bataljona. Eden izmed pionirskih bataljonov avstrijske skupne vojske je bil tudi na Ptuju, kjer je vsako leto imel vojaške vaje iz gradnje mostov na Dravi in strelske vaje na vojaškem strelišču.91 Pionirjev na Ptuju s potrebnimi gradbenimi žeblji in spojkami neposredno ni oskrbovala zadruga, pač pa je iz ohranjene dokumentacije razvidno, da je zanje pri zadrugi naročal celjski trgovec z železnino Danijel Rakusch.92 Leta 1912 je iz 15 dotedanjih pionirskih bataljonov nastalo 8 pionirskih in 14 saperskih bataljonov,93 osrednje zbiralno mesto opreme za te enote pa je ostalo v Klosterneuburgu (tu je bilo tudi poveljstvo 8. pionirskega bataljona). Naloge pionirskih in saperskih enot so bile gradnja mostov, razna utrdbena dela in rušenja ter kopanje jarkov in kavern oz. izgradnja vojaške infrastrukture na frontnih črtah in v zaledju. Transporti žebljev in spojk so iz Krope večinoma šli neposredno v Klosterneuburg, od tu pa glede na potrebe v bližino bojišč. Med prvo svetovno vojno je avstrijska vojska v zaledju organizirala sistem mobilnih skladišč z raznovrstno opremo in orodjem (Schanzzeugsdepot). Pionirskemu depotu v Klosterneuburgu je zadruga dobavila manjše količine žebljev že leta 1907. V času vojne mu je začela dobavljati v začetku leta 1915, najprej strojne gradbene žeblje za gradnjo opažev in lesenih barak (nem. Schalnägel), nato pa tudi razne 102 vrste spojk, predvsem spojke za odre (nem. Gerüstklammern). V prvi polovici leta 1915 (poslovno leto 1914/15) je zadruga tako dobavila več pošiljk žebljev v skupni vrednosti 19.618,00 kron, kar je pomenilo 4,1 % vrednosti celotne prodaje.94 V naslednjih dveh poslovnih letih je bila proizvodnja v zadružnem strojnem oddelku namenjena pretežno dobavam v Klosterneuburg. Mesečne količine izdelkov (strojnih žebljev in spojk) so se gibale med 10 in 20 tonami izdelkov, v posamičnih mesecih celo bistveno več. V poslovnem letu 1915/16 so tako v tovarni v Kropi za vojaška naročila iz Klosterneuburga izdelali 197 ton izdelkov (77 ton spojk in 120 ton žebljev oz. 12 % vrednosti prodaje, v poslovnem letu 1916/17, ko je bilo največ vojaških naročil, pa kar 371 ton (180 ton spojk in 191 ton žebljev). Vrednost dobav pionirskemu depotu v Klosterneuburgu je v tem poslovnem letu dosegla skoraj tretjino vrednosti celotne prodaje (27 % oz. 333.827,80 krone).95 Najbolj intenzivna proizvodnja za Klosterneuburg je bila v zadružni tovarni od oktobra 1916 do junija 1917, ko so za ta naročila izdelali več kot od 20 do 50 ton izdelkov na mesec, februarja 1917 celo 72 ton. V zadnjem vojnem letu (poslovno leto 1917/18) so se v zadružni proizvodnji pokazale posledice dolgotrajne vojne in promet z izdelki je občutno upadel. Tudi naročil iz Klosterneuburga je bilo bistveno manj: letna proizvodnja v tem poslovnem letu je obsegala zadnjih 71 ton izdelkov (13 % vrednosti celotne prodaje oz. 78.476,41 krone),96 kar pa je še vedno pomenilo pomemben delež zadružne proizvodnje v tem letu. V okviru dobav pionirskemu depotu v Klosterneuburgu je zadruga v poslovnem letu 1916/17 pošiljke žebljev in spojk pošiljala tudi mobilnim skladiščem (Schanzzeugsdepot) v zaledju vzhodne fronte na Poljskem, v Šlezijo, Galicijo in na Sedmograško ter na italijansko bojišče v zaledju tirolske in soške fronte.97 Čas in intenzivnost dobav sta bila povezana z razvojem vojnih dogodkov na obeh frontah. Neposredno na fronto je zadruga pošiljala zlasti konec leta 1916 in prvo polovico leta 1917. Po premiku frontne črte proti vzhodu je pošiljala v mobilno skladišče v Lublinu na Poljskem (11 ton spojk v oktobru 1916 in 9,5 tone spojk v maju 1917), še več pa v kraje z močnimi vojaškimi postojankami v ogrskem delu monarhije na Sedmograškem (Transilvanija) v današnji Romuniji: Marosvásárhely (današnji Târgu Mureş), Nagyszeben (današnji Sibiu) in Máramarossziget (današnji Sighetu Marmaţiei). Tja je zadruga pošiljala od januarja do junija 1917 povečini spojke za odre. Skupna količina dobav na Sedmograško v prvi polovici leta 1917 je bila 85 ton spojk. Vsaj ena pošiljka je šla tudi v Galicijo, v mesto Stryi (danes v Ukrajini), in sicer 31 ton spojk za odre. Konec leta 1917 so se boji na vzhodni fronti končali, vzporedno z revolucijo v Rusiji, in pošiljk tja ni bilo več. Na zahodni fronti so bila mobilna skladišča, kamor je pošiljala zadruga, v Innsbrucku, Trientu in v Ljubljani. Zabeležene so pošiljke 22 ton spojk za odre v Innsbruck (oktober 1916), 9,5 tone spojk v Ljubljano (junij 1917) in 9,2 tone v Trient (junij 1917). Dobave gradbenih žebljev centralnemu skladišču pionirskih enot v Klosterneuburgu v času prve svetovne vojne (poslovno leto 1914/15–poslovno leto 1917/18):98 Poslovno leto 1914/15 Mesec/leto Vrsta izdelkov Vrednost dobav (v kronah) Teža (v kg) Februar 1915 1.842 kg različnih gradbenih žebljev 810,00 Ni podatka Marec 1915 355.000 Schalnägel 5.350,00 Ni podatka April 1915 96 zabojev Schalnägel 3.264,00 Ni podatka Maj 1915 30.000 Gerüstklammern 5.400,00 Ni podatka Junij 1915 25 zabojev Schalnägel 232.000 Schalnägel 4.794,00 Ni podatka 19.618,00 kron Ni podatka SKUPAJ Poslovno leto 1915/16 Mesec/leto Vrsta izdelkov Vrednost dobav (v kronah) Teža (v kg) Avgust 1915 84 zabojev Schalnägel 2.856,00 Ni podatka September 1915 99 zabojev Schalnägel 54 zabojev Schalnägel 4.767,82 1.836,00 6.783 3.152 November 1915 20.000 Gerüstklammern 4.800,00 13.077 December 1915 118 zabojev Schalnägel 800 zavojev Gerüstklammern 5.375,88 5.000,00 7.090 11.567 Januar 1916 20.000 Gerüstklammern 5.330,5 kg Schalnägel 190.200 Schalnägel 800 zavojev Gerüstklammern 5.000,00 4.690,84 4.237,80 5.000,00 11.546 12.805 11.531 Februar 1916 781.900 Schalnägel 800 zavojev Gerüstklammern 14.298,75 5.000,00 20.927 10.441 Marec 1916 40.000 Gerüstklammern 553.500 Schalnägel 10.000,00 12.394,15 18.391 14.503 Maj 1916 316 zabojev Schalnägel 19.206,60 31.460 Junij 1916 244 zabojev Schalnägel 17.224,30 23.482 121.688,14 kron 196.755 kg Vrsta izdelkov Vrednost dobav (v kronah) Teža (v kg) 777.400 Schalnägel 10.682,00 12.532 Avgust 1916 40.000 Gerüstklammern 592.600 Schalnägel 13.600,00 10.320,40 12.140 13.077 Oktober 1916 1.084.000 Schalnägel 60.000 Gerüstklammern 15.934,00 19.600,00 13.559 21.793 November 1916 20.000 Gerüstklammern 510.000 Schalnägel 7.000,00 11.251,00 10.740 10.323 December 1916 40.000 Gerüstklammern 7700 Flachklammern 14.000,00 2.310,00 21.890 2.728 Januar 1917 534.000 Schalnägel 25.000 Flachklammern 10.000 Gerüstklammern 21.335,50 7.800,00 3.500,00 24.199 13.976 SKUPAJ Poslovno leto 1916/17 Mesec/leto Julij 1916 103 Februar 1917 20.000 Gerüstklammern 45.000 Flachklammern 1.378.000 Schalnägel 6.600,00 14.400,00 36.885,30 33.784 38.527 Marec 1917 20.000 Flachklammern 13.324 kg Schalnägel 6.400,00 12.396,80 5.635 13.324 April 1917 85.000 Gerüstklammern 29.650,00 30.760 Maj 1917 60.000 Gerüstklammern 1.355.900 Schalnägel 18.000,00 34.162,80 28.198 35.431 Junij 1917 60.000 Gerüstklammern 18.000,00 28.087 313.827,80 kron 370.703 kg Vrsta izdelkov Vrednost dobav (v kronah) Teža (v kg) Julij 1917 734.500 Schalnägel 13.937,00 11.036 Avgust 1917 1505 kg Schalnägel 2.006,00 1.505 November 1917 605.550 Schalnägel 15.836,78 15.625 December 1917 712.100 Schalnägel 17.500,15 14.987 Januar 1918 145.600 Schalnägel 25.000 Flachklammern 8.922,80 8.500,00 10.427 7.586 Marec 1918 232.500 Schalnägel 5.737,00 5.518 April 1918 50.000 Pilotenschuhnägel 3.796.80 2.575 Maj 1918 135.750 Schalnägel 2.239,88 1.753 kg 78.476,41 kron 71.012 kg SKUPAJ Poslovno leto 1917/18 SKUPAJ PREOSTALA VOJAŠKA NAROČILA Pionirskim in saperskim enotam oz. njihovim mobilnim skladiščem na zahodni fronti so dobavljali tudi trgovci z železnino, ki so kupovali pri zadrugi v Kropi.99 Avstrijski trgovec Johann Einricher iz Celovca je dobavljal mobilnemu skladišču v Beljaku (gradbeni in železniški žeblji) in pionirskemu depotu v Celovcu (spojke, žeblji za pilotne čevlje). Saperje na Ptuju in mobilno skladišče v Ljubljani je oskrboval celjski trgovec z železnino Danijel Rakusch. Anton Kollensperger, prav tako trgovec z železnino v Innsbrucku, je dobavljal tamkajšnjemu etapnemu poveljstvu. Količine in vrednosti dobav trgovcem z železnino za potrebe vojske sicer niso bile velike, dokazujejo pa njihovo vključenost v vojaško gospodarstvo. Dokumentirane so dobave v prvih dveh letih vojne.100 — — — — — 104 Einricherjeve dobave: november 1915: mobilno vojaško skladišče v Beljaku, 10.385 kg; januar 1916: mobilno vojaško skladišče v Beljaku, 514 kg; februar 1916: pionirsko skladišče v Celovcu, 1.284 kg; marec 1916: mobilno vojaško skladišče v Beljaku, 20.015 kg; april 1916: pionirsko skladišče v Celovcu, 809 kg v vrednosti 745,42 krone; — maj 1916: pionirsko skladišče v Celovcu, 995 kg v vrednosti 817 kron. Rakuscheve dobave: — oktober 1915: sapersko skladišče na Ptuju, 779 kg (12 zabojev Scharnägel) v vrednosti 307,12 krone; — oktober 1915: mobilno skladišče v Ljubljani, 6.300 kg (različni žeblji) v vrednosti 2.962,28 krone; — november 1915: mobilno skladišče Ptuj 265 kg (5 zabojev Scharnägel) v vrednosti 104,28 krone. Kollenspergerjeve dobave: — september 1915: etapno poveljstvo v Innsbrucku, 1.750 kg gradbenih žebljev v vrednosti 679,33 krone; — november 1916: etapno poveljstvo v Innsbrucku, 210 kg železniških žebljev v vrednosti 168 kron. Na vzhodno fronto je bilo od avgusta 1916 do januarja 1917 iz Krope poslanih še 30,1 tone žebljev v skladišče pionirjev in saperjev v Krakovu, kjer je bila ob enem najstarejših evropskih vojaških letališč tudi garnizija 1. saperskega bataljona.101 Šlo je za neposredno vojaško naročilo102 železniških in ročno kovanih gradbenih žebljev v skupni vrednosti 23.800 kron. — — — Dobave za sapersko skladišče v Krakovu: avgust 1916: 10.280 kg železniških žebljev v vrednosti 6.800,00 kron; december 1916: 10.280 kg kovanih gradbenih žebljev v vrednosti 8.500,00 kron; januar 1917: 10.290 kg železniških žebljev v vrednosti 8.500,00 kron. Zadruga je dobavljala tudi transportnim enotam, in sicer njihovemu osrednjemu skladišču (Trainzeugsdepot) v Klosterneuburgu,103 ki je bilo prav tako neposredni naročnik. — — — — — Dobave transportnim enotam: februar 1915: 2 zaboja različnih žebljev v vrednosti 244,74 krone; junij 1917: 100/m okovnikov v vrednosti 380,00 kron; julij 1917: 300/m lafetnikov v vrednosti 3.095,00 kron, 351.500 okvirnikov v vrednosti 1.620,31 kron, 70.000 okovnikov v vrednosti 277,50 krone; februar 1918: 698.000 čevljarskih žebljev v vrednosti 3.354,84 krone; april 1918: 1.477.000 različnih žebljev v vrednosti 20.197 kron. Manjša naročila je zadruga sprejemala še ob gradnji vojaške železnice Banja Luka–Doberljin v letih 1913 in 1914 (12.550 železniških žebljev numeratorjev v juliju 1914) in od vojaških delovnih taborišč v Feldbachu in Trofaiachu na avstrijskem Štajerskem in v Naborjetu v Kanalski dolini.104 Pri zadnjem je šlo za neposredno naročilo (maja 1915 železniški žeblji v vrednosti 112,00 kron), za taborišči v Feldbachu (84 kg železniških žebljev v vrednosti 64,80 krone) in Troifachu (108 kg gradbenih žebljev v vrednosti 83 kron) pa je dobavljala graška izpostava železnine Carl Greinitz & Neffen. Greinitz je bil kot eden takratnih najmočnejših tovrstnih trgovskih podjetij močno vpet v vojaško gospodarstvo. V zadružni dokumentaciji so zabeležene dobave njegove tržaške izpostave pešadijskim enotam v Volčji Dragi ter dobave graške izpostave za rudnik v Rablju,105 ki je bil v obdobju prve svetovne vojne zelo pomemben za avstrijsko vojsko zaradi predora Štoln (električna železnica za prevoz ljudi in tovora na soško fronto). Za potrebe vojske je pri zadrugi naročalo tudi 1. armadno poveljstvo v Lvovu (k. u. k. erstes Armeekommando Lemberg) v Galiciji, ki mu je zadruga dobavljala železniške žeblje. Aprila in maja 1916 je zadruga tja poslala 180 zabojev železniških žebljev v vrednosti 11.940 kron, avgusta 1917 pa še 10 ton železniških žebljev v vrednosti 6.800 kron.106 Konec leta 1917 je zadruga začela dobavljati še enemu neposrednemu vojaškemu naročniku, skladišču vojne mornarice v Puli (k. u. k. Seearzenal Pola).107 Dobavljala je velike pocinkane ladijske žeblje (Bootsnägel, Spicker): — — oktober 1917: 7.819 kg pocinkanih ladijskih žebljev v vrednosti 9.813,36 krone; april 1918: 5.722 kg pocinkanih ladijskih žebljev v vrednosti 9.465,8 krone. DOBAVE ŽELEZNICAM V času vojne so bile železniške povezave izjemno pomembne za vse vpletene strani. Takratno avstro-ogrsko železniško omrežje je obsegalo državne, kraljeve avstrijske, kraljeve ogrske in zasebne železniške proge, med zadnjimi so bili tudi mnogi industrijski tiri. Razvoj železnic je bil od druge polovice 19. stoletja pomemben dejavnik gospodarskega razvoja. Pri gradnji železniškega omrežja je država prvič nastopila v vlogi organizatorja javnih del in kot podjetnik velikega obsega.108 Vodstva železnic so gradbena dela oddajala pogodbenim sodelavcem za določene odseke železniških prog, za potrebe po materialu pa razpisovala licitacije oz. dražbe. Delovati so začela številna podjetja, ki so delala za potrebe izgradnje in vzdrževanja železnic, druga so za te namene razširila svoj proizvodni program. V avstrijskem delu monarhije so bile državne železnice ustanovljene leta 1884 na podlagi železniškega omrežja, ki je bilo takrat povečini v zasebni lasti. Čez slovensko ozemlje je tekla Južna železnica (Dunaj–Trst), druga povezava proti severu pa je bila vzpostavljena šele leta 1906 z izgradnjo bohinjske proge in karavanškega predora. S tem se je povečal tudi pomen gorenjske proge (Ljubljana–Trbiž), ki je mimo Podnarta stekla leta 1870. S priključkom gorenjske proge v železniško omrežje Rudolfove železnice (Schärding–Leoben–Eisenerz– Št. Vid ob Glini–Beljak–Trbiž–Ljubljana) je gorenjsko železarstvo dobilo povezavo z industrijskimi in rudarskimi središči v osrednji Avstriji, kar se je v času prve svetovne vojne pokazalo za zelo pomembno. Oskrba s surovinami iz železarn na avstrijskem Štajerskem in Koroškem je bila v tem času odločilnega pomena tudi za žebljarsko zadrugo v Kropi. Izdelki, ki so jih izdelovali v Kropi in Kamni Gorici za potrebe železnic, so od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne obsegali predvsem različne tipe železniških žebljev za pritrjevanje tirnic na lesene železniške prage, pa tudi različne gradbene žeblje in verige. Železniški žeblji tračniki so bili do konca prve svetovne vojne najpomembnejši izdelek Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici in tudi prvi žeblji, ki so jih v kroparski zadrugi začeli izdelovati strojno (leta 1901). Vzporedno se je nadaljevala proizvodnja tračnikov v vigenjcih. Ročno izdelani tračniki so bili v prvi vrsti izdelek kamnogoriških vigenjcev še celotno prvo polovico 20. stoletja. Velike količine so jih nakovali tudi v času prve svetovne vojne, vendar ne toliko neposredno za potrebe železnic kot pa za potrebe rudnikov ter razne industrijske tire tovarn in rudnikov v avstrijskem in v ogrskem delu monarhije. 105 Zadružne dobave železnicam v času prve svetovne vojne (poslovno leto 1914/15–poslovno leto 1917/18):109 Dobave direkcijam državnih železnic (vrednost dobav v kronah) Innsbruck 1914/15 1915/16 1916/17 1917/18 21.212,55 9.169,14 2.672,80 4.512,00 Lvov 145,00 - - 1.774,50 Krakov 188,50 1411,20 - - 21.488,57 27.795,36 4.835,60 1.120,00 127,40 77,00 90,00 1.282,00 Linz Praga 5,40 123,75 840,00 - Trst Stanislav 14.402,39 5.643,89 616,00 142,80 Beljak 13.733,01 24.470,93 13.731,37 2941,70 Dunaj 23.591,41 4.385,36 8.696,39 34.254,90 Olomouc - 2.858,20 - - SKUPAJ 94.894,23 75.934,20 31.481,36 46.027,90 118.953,68 23.905,48 Dobave Severni železnici 5.687,46 58.581,40 Dobave Južni železnici SKUPAJ 272,50 - - - 100.854,19 134.515,60 150.435,04 69.933,38 Licitacije za izdelavo železniških žebljev in drugih izdelkov za potrebe železnic je v času Avstro-Ogrske razpisovala direkcija državnih železnic na Dunaju. Prvo večje državno naročilo za železnice je zadruga dobila že dve leti po ustanovitvi, leta 1896, leta 1902 pa je pristopila h kartelu proizvajalcev železniških potrebščin na območju Avstro-Ogrske s posebnim oddelkom za železniške žeblje in vijake. Poslovno priložnost je v žebljih tračnikih videl tudi takratni najmočnejši zadružni konkurent v Kropi, kovaški podjetnik Jurij (Georg) Magušar, ki je v kartelu dosegel boljše izhodišče kot zadruga.110 Prav zaradi majhne dodeljene kvote izdelanih žebljev tračnikov je zadruga po izteku desetletne pogodbe (1912) izstopila iz kartela. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da je zadruga kljub temu v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno redno sodelovala z direkcijami državnih železnic v avstrijskem delu monarhije, največ z direkcijami na Dunaju, Beljaku in Trstu.111 Direkciji v Beljaku in Trstu sta upravljali tudi z državnim železniškim omrežjem na slovenskem ozemlju.112 Zadruga je poslovala tudi z glavno direkcijo Severne železnice na Dunaju in direkcijo češkega dela Severnih železnic v Pragi ter direkcijami državnih železnic v Plznu (Češka), Olomoucu (Moravska), Linzu (Zgornja Avstrija), Innsbrucku (Tirolska) in Lvovu (Galicija). Obseg poslovanja ni bil velik, obsegal pa je izdelke zunaj kartelnih dogovorov: gradbene žeblje (Hakennägel, Schifftnägel, Schlossnägel), verige in žeblje numeratorje (Markirnägel). Manjša naročila 106 je zadruga sprejemala tudi neposredno od vzdrževalnih postaj ob progah državnih železnic (Gorica, Ljubljana, Jesenice, Liezen, Pula, Knittelfeld). Za leto 1906 je zabeleženo še poslovanje z direkcijo Orientalne železnice v Carigradu (žeblji numeratorji).113 V večjih količinah je železniške žeblje tračnike za potrebe javnih železnic pred prvo svetovno vojno zadruga izdelovala samo za državne železnice v Srbiji, katerih dobave za izgradnjo in vzdrževanje železniškega omrežja so bile zunaj kartelnih dogovorov avstro-ogrskih proizvajalcev, in sicer med letoma 1907 in 1909,114 ko je tamkajšnji trg za železniške žeblje in vijake prevzela nemška in francoska konkurenca. Med prvo svetovno vojno so bili vojaški transporti odvisni predvsem od železnic: za potrebe vojske so se gradile nove vojaške železniške povezave, z vojaškimi transporti obremenjeno železniško omrežje pa je zahtevalo povečano skrb za vzdrževanje. Zadružne dobave železnicam so se v času vojne zato precej povečale in dosegle dobro desetino (15 %) vrednosti celotne zadružne prodaje v vojnem času. Obseg dobav se je stopnjeval od začetka vojne (vrednost prodanih izdelkov 100.854,19 krone v poslovnem letu 1914/15, kar je pomenilo 21 % vrednosti celotne prodaje) do tretjega leta vojne (150.435,04 krone v poslovnem letu 1916/17), ko je dosegel največji obseg.115 Zadruga je dobavljala direkcijam državnih železnic v avstrijskem delu monarhije in neposredno Severnem železnicam, ki so v svojem vzhodnem delu segale v zaledje bojišč v Galiciji. Zadružne dobave zadnjim so se zelo povečale po letu 1915 po ponovnem zavzetju bojnih položajev centralnih sil v Galiciji in se končale šele s koncem bojev na vzhodni fronti konec leta 1917. Največji obseg poslovanja s Severnimi železnicami je zadruga imela v zadnjem letu bojev na vzhodnem bojišču oz. v poslovnem letu 1916/17, ko jim je prodala za 118.953 kron raznih gradbenih in železniških žebljev.116 Pomemben delež zadružnega prometa z izdelki v vojnem času so bile tudi dobave direkcijam državnih železnic, še posebej železnicam v zaledju bojišč na soški in tirolski fronti. Največji odjemalec so bile direkcije na Dunaju, v Linzu, Innsbrucku, Beljaku in Trstu, ki so pri zadrugi še naprej kupovale razne gradbene žeblje in spojke. Skupne količine zadružnih dobav državnim železniškim direkcijam so bile največje v prvem letu vojne (prodaja v vrednosti 94.894,23 krone v poslovnem letu 1914/15), nato pa so se prepolovile. V glavnem je šlo za oskrbo vzdrževalnih postaj in skladišča potrebnega materiala ob progah, neposredno na ta mesta pa so iz Krope pošiljali naročene izdelke po celotnem avstrijskem delu monarhije od Innsbrucka in Salzburga na zahodu do Krakova in Stanislava (danes Ivano-Frankivsk v Ukrajini) na vzhodu, pa tudi v zaledje soškega bojišča. V glavnem so bili to razni gradbeni žeblji, spojke in žeblji numeratorji. Železniške vzdrževalne postaje so bile razporejene precej gosto, npr. direkcija v Beljaku je imela samo ob odseku Rudolfove železnice od Beljaka proti Leobnu (do St. Michaela) štiri takšna oskrbna mesta (Beljak, Breže, Šentvid ob Glini, Knittelfeld).117 Za vzdrževanje železniškega omrežja na slovenskem ozemlju in v Istri je zadruga naročene izdelke pošiljala v Ljubljano, Gorico, na Jesenice, Novo mesto in Pulo, naročnik pa je bila direkcija državnih železnic v Trstu, in sicer največ v prvem letu vojne (izdelki v vrednosti 14.402,39 krone), nato pa se je obseg poslovanja zmanjšal. To je verjetno povezano z dejstvom, da je bil zahodni del železniškega omrežja na slovenskem ozemlju v času soške fronte neposredno bojno področje pod vojaškim poveljstvom, ki je tudi organiziralo vso logistiko glede oskrbe bojišč. Z družbo Južne železnice, ki je pred prvo svetovno vojno obvladovala ključne železniške povezave na našem ozemlju, je zadruga poslovala v omejenem obsegu, saj je ta družba imela svoje oskrbne vire. Zadruga ji je dobavljala numeratorje, nekaj tudi v času prve svetovne vojne. DOBAVE ŽELEZNIŠKIH ŽEBLJEV ZA POTREBE RUDNIKOV IN INDUSTRIJSKIH TIROV Čeprav so bili posli v zvezi z dobavami želez nicam v zadnjem v desetletju pred prvo svetovno vojno omejeni zaradi vpliva kartela (dvanajst tovarn v letu 1912), je bila zadružna proizvodnja železniških žebljev tračnikov v tem obdobju izredno velika. Leta 1913 je proizvodnja tračnikov dosegla 73 % teže celotne proizvodnje. V glavnem je šlo za dobave rudnikom, še posebno veliko za premogovnike v ogrskem delu monarhije. Področje premogovništva so na Ogrskem obvladovale tri velike družbe,118 kroparska zadruga pa je poslovala z vsemi tremi. To so bile Ogrska splošna premogokopna družba (nem. Ungarische Allgemeine Steinkohlenbergbauwerk), premogokopna družba v Salgótarjánu (nem. Salgo-Tarjaner Kohlenbergbau Gesellschaft) in Podonavska parniška družba (nem. Erste Donau-Dampfschiffahrts-Gesellschaft), s katero pa je zadruga poslovala predvsem na področju ladijskih žebljev (v manjših količinah pa ji je dobavljala tudi železniške žeblje). Med velikimi predvojnimi odjemalci železniških žebljev z Ogrske sta bili dve območji, kjer se je od konca 19. stoletja intenzivno razvijala težka industrija, vezana na lokalna nahajališča premoga in železove rude. Prvo takšno območje, kamor je kroparski zadrugi uspelo prodreti s svojim programom železniških žebljev, je bilo v sredogorju na severu današnje Madžarske, med industrijskima mestoma Tatabánja in Miškolc. Med premogokopnimi družbami, s katerimi je poslovala zadruga, so bile najpomembnejše družbe s sedeži v Budimpešti: Ogrska splošna premogokopna družba, rudarska družba, ki je upravljala z rudniki v okolici (nem. Budapester Umgebung Kohlebergbau), in premogovnik v Salgótarjánu. Drugo pomembno ogrsko premogovno območje je bilo v južnem delu današnje Madžarske, okrog mesta Mescek, kjer so bila nahajališča črnega premoga. Zadruga je tu v manjšem obsegu poslovala z Južnoogrsko premogokopno družbo (nem. Südungarische Steinkohlenbergbau) v Tolni in Váralji. Med navedenimi družbami je bila za poslovanje zadruge pred prvo svetovno vojno najpomembnejša Ogrska splošna premogokopna družba (rudniki v Tokodu in Dorogu) z letnimi dobavami železniških žebljev v vrednosti 20–30.000 kron, v času vojne pa rudnik rjavega premoga v Salgótarjánu. Zadnji je bil že v drugi polovici 19. stoletja eden najbolj znanih ogrskih družb, po povezavi s tamkajšnjo železarno ob koncu 19. stoletja pa je območje rudnika postalo drugo najpomembnejše jeklarsko središče tedanje Madžarske (pomembnejše so bile edino erarske oz. državne železarne).119 Zadruga je rudniku v Salgótarjánu dobavljala železniške žeblje že od začetka 20. stoletja, povprečno v vrednosti 7–18.000 kron na leto. Pomen tega rudnika in njegova vključenost v vojaški gospodarski sistem monarhije v času prve svetovne sta se kazala tudi v poslovanju zadruge. V času vojne so dobave sprva narasle (23.250,00 kron v poslovnem letu 1915/16), nato so se ob premiku frontne črte nazaj proti zahodu zelo zmanjšale (5.200,00 kron v poslovnem letu 1916/17) in v zadnjem letu vojne (poslovno leto 1917/18), ko se je frontna črta ponovno pomaknila proti vzhodu, dosegle največji obseg poslovanja s 54.249,00 kronami vrednosti prodaje. V zadružni dokumentaciji so zabeležene do107 bave železniških žebljev, ki so v času vojne šle v Salgótarján neposredno iz vigenjcev v Kamni Gorici.120 Industrija ogrskega dela monarhije je od sredine 19. stoletja doživljala hiter vzpon, poglavitni dejavnik gospodarskega razvoja pa je bila pospešena gradnja železniškega omrežja.121 S tem v zvezi se je razvijala specializirana industrija, pri kateri je močan vpliv imel tuj kapital. Za poslovanje zadruge sta bili pomembni dve nemški družbi z izpostavami v Budimpešti, ki sta proizvajali železniška transportna sredstva in drugo opremo za železnice. Družba Orenstein & Koppel iz Berlina je bila specializirana za izdelavo lokomotiv ter celotne opreme za izgradnjo industrijskih in poljskih železnic, tovarno pa je imela tudi v mestnem okraju Pestszentlőrinc (nem. St. Lorenz) v Budimpešti, poleg te pa še tovarne v Berlinu in v bližini Dortmunda ter blizu Prage. Med drugim je zagotavljala celoten nabor opreme za železnice, tudi železniške žeblje. Zadruga je za to družbo v obdobju 1905–1909 izdelovala železniške žeblje v letnih dobavah v vrednostih 50–80.000 kron, v zadnjih nekaj letih pred prvo svetovno vojno pa se je vrednost dobav tej družbi ustalila pri povprečno 20.000 kron na leto. V času vojne so se dobave spet povečale, zlasti v prvih dveh letih vojne: Zadružne dobave železniških žebljev družbi Orenstein & Koppel v Budimpešti v času prve svetovne vojne:122 — poslovno leto 1914/15: železniški žeblji v vrednosti 45.294,00 kron; — poslovno leto 1915/16: železniški žeblji v vrednosti 50.905,96 krone; — poslovno leto 1916/17: železniški žeblji v vrednosti 36.175,00 kron; — poslovno leto 1917/18: železniški žeblji v vrednosti 25.033,00 kron. Druga družba, ki je v Budimpešti imela tovarno za izdelavo železniških vozil, je bila družba Roessemann & Kühnemann iz Berlina. Specializirana je bila za izdelavo poljskih in industrijskih železnic ter za izdelavo transportnih sredstev zanje. Urade je imela v Berlinu, na Dunaju, v Pragi, Lvovu, Budimpešti in tudi v Zagrebu. Za njene potrebe je zadruga pred prvo svetovno vojno izdelovala podobne količine železniških žebljev kot za družbo Orenstein & Koppel, povprečno v vrednosti 40.000 kron na leto.123 V času vojne so se dobave tej družbi precej zmanjšale. Dobave železniških žebljev rudnikom (ozkotirne železnice) v času prve svetovne vojne in v prvem povojnem letu (poslovno leto 1914/15–poslovno leto 1918/19):124 Dobave rudnikom v Bosni (vrednost dobav v kronah) 1914/15 1915/16 1916/17 1917/18 1918/19 417,84 350,00 519,60 1.724,00 3.435,00 Breza 1.500,90 - 13.744,80 3.724,00 25.120,00 Kakanj 4.494,80 5.400,00 8.660,00 5.880,00 41.200,00 Kreka 1.189,00 2.792,67 2.244,32 4.952,99 23.298,00 Zenica - - 8.820,00 1.920,80 45.260,00 3.557,54 8.542,67 33.988,72 18.201,79 138.313,00 54.249,00 - 2.430,82 3.950,39 24.246,55 149.372,64 Banja Luka SKUPAJ Dobave premogovniku v Salgótarjánu 12.670,00 23.250,00 1.229,19 2.314,92 5.200,00 Dobave rudniku v Prevaljah 2.493,61 Dobave Trboveljski premogokopni družbi 2.878,96 1.385,52 6.134,40 Dobave rudniku in livarni v Štorah SKUPAJ 108 - - 95,00 275,00 190,00 20.335,69 35.493,11 47.911,73 99.403,16 153.513,03 POSLOVANJE Z AVSTRIJSKO ALPINSKO MONTANSKO DRUŽBO Avstrijska alpinska montanska družba (nem. Österreichisch-Alpine Montangesellschaft) je bila v času prve svetovne vojne najpomembnejši poslovni partner Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Družba je bila že takrat najmočnejše železarsko podjetje v tem delu Evrope, nastala pa je ob koncu 19. stoletja z združevanjem železarskih obratov ter rudnikov železa in premoga na avstrijskem Štajerskem in Koroškem. V njen okvir so mdr. spadale železarna v Donawitzu ter rudniki železa v Erzbergu in Eisenerzu na Štajerskem ter v Hüttenbergu na Koroškem. Zaradi svojega gospodarskega pomena je predstavljala pomemben člen oskrbe s surovinami avstro-ogrske monarhije v vojnem času. Največja proizvodnja v času vojne je zabeležena za leto 1916, ko so v železarni v Donawitzu izdelali 410.000 ton železa za nadaljnjo predelavo v kvadratno, palično in valjano železo ter železniške tirnice.125 Obseg poslovanja zadruge s to veliko družbo je bil pred vojno omejen na okrog 40.000 kron na leto (gradbeni in železniški žeblji), v času vojne pa se je povzpel čez 100.000 kron (poslovni leti 1915/16 in 1917/18).126 Točne vrednosti je težko ugotoviti zaradi obsega in raznovrstnosti poslovanja. Alpinska montanska družba je bila v času prve svetovne vojne glavni oskrbni vir zadruge s surovinami (kvadratno, palično, valjano železo) in je v tem pogledu v veliki meri nadomestila nekdanji pomen Kranjske industrijske družbe. Zadnja je zaradi vojne utrpela veliko škodo. Po vstopu Italije v vojno leta 1915 je železarna v Škednju ustavila proizvodnjo, jeseniška železarna pa je kljub težavam in celo bombardiranju delala naprej.127 Kranjska industrijska družba je zadrugi dobavljala predvsem železo za žeblje in valjano žico, zadruga pa njej razne gradbene žeblje. Letne vrednosti poslovanja (tu gre predvsem za dobave potrebnega železa zadrugi) v času vojne so se obdržale pri okrog 100.000 kron.128 KONEC VOJAŠKIH NAROČIL Pričakovani zlom monarhije se je v poslovanju zadruge napovedoval že od jeseni 1917, ko je začelo primanjkovati surovin. Kritična je bila oskrba z ogljem in koksom, ki je zaradi vojaške uprave zadruge potekala prek vojnega ministrstva.129 V času vojne so bile v obeh delih monarhije organizirane različne skupne in ločene oskrbne centrale, med drugimi tudi Centrala za kovine.130 Oglje in koks je zadruga dobivala iz različnih virov, največ prek Länderbank iz Leopoldaua (Dunaj).131 Konec leta 1917 so nekaj premoga oz. koksa uspeli dobiti od Trboveljske premogokopne družbe iz rudnika Zagorje, a je bil tako slabe kakovosti, da je zadružno vodstvo pri obračunih kovačem moralo znižati njegovo ceno.132 Promet z izdelki je glede na poslovno leto 1916/1917 upadel za skoraj polovico, v posamičnih mesecih pa znašal zgolj 20.–30.000 kron (september–november 1917, januar–februar 1918).133 Pregled poslovanja Prve žebljarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici pred in med prvo svetovno vojno (med poslovnima letoma 1911/12 in 1917/18):134 Vrednost prodaje (v kronah) Vrednost celotnega prometa (v kronah) Čisti dobiček (v kronah) 1911/12 - 2.155.634,41 8.613,25 1912/13 - 2.710.609,47 15.390,67 1913/14 - 3.135.523,32 5.931,00 1914/15 482.136,02 2.131.366,71 5.898,87 1915/16 988.669,18 3.544.468,61 15.441,10 1916/17 1.148.485,80 5.005.646,64 41.606,04 1917/18 608.607,19 ok. 3.700.000 ok. 25.000 Življenjske razmere so se proti koncu leta 1917 še poslabšale. Oskrba delavstva z osnovnimi živili in drugimi življenjskimi potrebščinami je postala ena glavnih skrbi zadružnega vodstva. V zadnjih mesecih vojne so zadružne vožnje na relaciji Kropa–železniška postaja Podnart večinoma obsegale zgolj transporte hrane, ki pa jo je bilo vse težje dobiti. Da bi pomagala delavcem, je zadruga del čistega dobička začela namenjati t. i. draginjskim dokladam.135 Spomladi 1918 je železa in koksa že tako primanjkovalo, da so omejili delo in brezposelnim delavcem začeli izplačevati podpore.136 Zaradi vojaške uprave zadruge je bilo delo obvezno vsak dan, ne glede na nedelje in praznike. Obvezni delovni čas je trajal 12 ur, v tovarni so delali neprekinjeno v dveh izmenah. Da delavstvo ob zahtevanem težkem delu ne bi popolnoma obnemoglo, se je zadružno vodstvo marca 1918 odločilo za nakup hrane v vrednosti 80.000 kron in jo namenilo zadružnemu delavstvu in uradništvu po polovični ceni. Zaradi draginje je vlagalo prošnje na vojno ministrstvo glede povišanja cen za vojaška naročila in v zadnjih mesecih vojne vendarle doseglo povišanje cen za čevljarske žeblje. Avgusta 1918 so tako kovači za 1000 kosov lovskih žebljev oz. jegrov dobili plačilo 14,50 krone, za žeblje za podplate pa 9,50 krone.137 Kovanje teh žebljev je v zadnjih mesecih vojne še vedno potekalo tako intenzivno, da so kovači predlagali opustitev kazni za premajhne količine izdelanih žebljev, a dosegli zgolj to, da so delavcem na novo določili obvezne dnevne količine žebljev. Novembra 1918 so zaradi demobilizacije naenkrat prenehala vsa vojaška naročila. Posledično je vodstvo zadruge imelo težave z zaposlitvijo delavstva, še posebej pri delavcih v ročnih delavnicah, vigenjcih. Drugo težavo je pomenila ustavitev prometa in prekinitev vezi s trgom nekdanje monarhije. Najbolj 109 pa je zadružno vodstvo skrbela oskrba z železom zaradi novih državnih meja in carinskih omejitev. Ugotavljali so, da konkurenčne družbe žeblje prodajajo že po nižjih cenah kot bi zadrugo stal zgolj uvoz potrebnega železa.138 S stanjem zadruge je bil seznanjen tudi Obrtnopospeševalni urad v Ljubljani, ki je o tem obvestil novoustanovljeno Narodno vlado v Ljubljani. Zadnja je stanje v Kropi obravnavala na seji v začetku decembra 1918. Pooblaščeni inženir Remec je poročal, da so »kroparski žebljarji delali poprej za vojaške dobave. Sedaj je delo naenkrat zastalo; Kroparji vprašujejo, kaj naj delajo, da niso obsojeni na brezposelnost. Naročil jim je, da naj izdelujejo žeblje za železnice in drugo blago na zalogo. Če se bo dokazalo, da ni bilo mogoče blaga prodati tako drago, da bi bili nabavni stroški kriti, plača Narodna vlada raje diferenciacijo, nego bi plačevala podporo za brezposelnost.«139 Dejansko so se razmere v pogojih nove države le postopoma uredile tudi za zadrugo. K počasnemu vzpostavljanju novih gospodarskih vezi so pripomogla nesoglasja in medsebojna obračunavanja med člani zadruge v prvih povojnih mesecih (tudi glede oprostitev vojaške službe za določene delavce), ki so v začetku leta 1919 pripeljala do zamenjave zadružnega vodstva. Ozadje tega dogajanja, ki je bilo povezano z razkolom v Slovenski ljudski stranki, pa smo že predstavili v četrti (leto IV, 2004) in peti številki Vigenjca (leto V, 2005) v dveh prispevkih Tonija Bogožalca.140 Zadnja podrobneje opisujeta tudi položaj delavstva in življenje v Kropi v času prve svetovne vojne. Prelomni vojni čas je vsekakor pokazal na močno vpetost zadruge v gospodarski prostor avstro-ogrske monarhije pred in med prvo svetovno vojno. Ta pa prav gotovo ne bi bila tako obsežna in raznolika brez članstva zadruge v Zadružni zvezi v Ljubljani (od 1904) ter brez angažiranja Obrtnopospeševalnih uradov na Dunaju in v Ljubljani, in ne nazadnje, če zadruga v tem težkem času ne bi imela sposobnega vodstva. 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 OPOMBE 1 2 110 Zapisnik o rednem občnem zboru Prve žebljarske in železoobrtne zadruge Kropi in Kamni Gorici z dne 31. 10. 1914, v: Zapisniki občnih zborov 1905–1913, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (dalje arhiv KM), fond Zadruga/Zapisniki, str. 37. 68. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 6. 10. 1913, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 203. 17 18 19 Zapisnik rednega občnega zbora z dne 6. 11. 1915, v: Zapisniki občnih zborov 1905–1913, str. 40. David Primožič, Narodnostna struktura avstro-ogrske vojske na soški fronti 1915–1917, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2009, str. 30; spletna stran www.de.wikipedia, geslo ÖsterreichischUngarische Landstreitkräfte 1867–1914 ; spletna stran www.wikisource.org, geslo Österreichischer Militär-Schematismus. Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die Kaiserliche und königliche Kriegsmarine für 1908, Dunaj 1907, str. 1116. Dostopno prek spletne strani www. wikisource.org, geslo Österreichischer MilitärSchematismus. Spletna stran www.hba-brunn.at. C.kr. ministrstvo za deželno brambo K dev. XII., št. 2051 iz 1912, Dobava izgotovljenih oblačilnih predmetov in opravnih vrst za c.kr. Deželno brambo. Javni ponudbeni razpis, v: Slovenec, leto XL, št. 197, 28. 8. 1912. Sergij Vrišer, Avstro-ogrske vojaške uniforme v svetovni vojni 1914–1918, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, 1987, str. 57. Rest, Ortner, Ilming, The emperor‘s coat in the First World War: uniforms and eqipment of the Austro-Hungarian army from 1914 to 1918, Dunaj 2008, str. 47–48. Ana Lazović, Vpliv uniform stevardes na podobo podjetja, diplomska naloga, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, Maribor, 2008, str. 12. Statistische Mitteilungen über die aus dem staatlichen Gewerbeförderungskredite unterstützen gewerblichen Vereinigungen, v: Katalog der Ausstellung gewerblicher Betriebsgenossenschaften, K. k. Gewerbeförderungs- Amt, Wien, 1909, str. 47–144. Prav tam, str. 88. Prav tam, str. 136. Predstavitev fonda SI AS 192 (C.kr. urad za pospeševanje obrti 1908–1918), Arhiv Republike Slovenije, spletna stran www.as.gov.si. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung. C.kr. ministrstvo za deželno brambo, Dep. XII, št. 1738 iz 1908, Razglas glede dobave oblačilnih in opravnih predmetov za c.kr. deželno brambo potom malih obrtnikov za dobavno dobo 1909 do všt. 1911, v: Slovenec, 1. 9. 1908, Priloga 200. Obvestilo o razglasu za dobave obleke in opreme iz usnja in kožuhovine za c. in kr. vojsko v smislu ukaza c. in kr. vojnega ministrstva, odd. 13 št. 1201 od 1. julija 1912, v: Slovenec, letnik 40, št. 169, 26. 7. 1912; uradna objava razpisa v: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung Nr. 1185, 14. 8. 1912. Uradna objava razpisa: Amtsblatt zur Laibacher Zeitung Nr. 1185, op. 17. Več o žebljih planinčarjih: Saša Florjančič, Čevljarski žeblji, v: Žebelj in vijak. Začetki indu- 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 37 strije v Kropi, Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja, leto XII, 2012, str. 11–16. Kronika Plamena, Kovinarske zadruge z o.j. v Kropi do leta 1940, Kropa, Jesenice 1944, str. 58. Glavna knjiga V (1909–1915), str. 626, arhiv KM, fond Zadruga/poslovne knjige. Gre za knjige s podatki o poslovanju Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, ločeno po kontih – računih za posamične poslovne partnerje. Iz teh knjig se da razbrati tudi predmet in obseg poslovanja ter vrednosti posamičnih poslov. Prav tam. 61. zapisnik za seje načelstva in nadzorstva z dne 4. 9. 1912, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 183. IV. knjiga za ženske, arhiv KM, fond Zadruga/ Delavski obračuni, str. 241 (Prešeren Lucija). Prav tam. Knjiga za moške delavce 1912–1913, arhiv KM, fond Zadruga/Delavski obračuni, str. 213. Kronika Plamena, op. 20, str. 64. 74. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 17. 8. 1914, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 216; Kronika Plamena, op. 20, str. 64. 75. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 2. 9. 1914, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 218. Kladuca so kroparsko in kamnogoriško poimenovanje za železniške žeblje (tudi tračniki). Špičiti kladuca pomeni izdelovati konico železniških žebljev. XI. knjiga za možke delavce 1914–18, arhiv Kovaškega muzeja, fond Zadruga/Delavski obračuni, str. 14: Kovač Urban Lazar je septembra in oktobra 1914 učil kovanja jegrov kovače v Kamni Gorici, a tu do leta 1916 oddane količine teh žebljev niso zabeležene. IV. knjiga za ženske 1912–14, op. 24; XI. Knjiga za moške delavce 1914–18, op. 31. Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, konto k.u.k. Monturdepot Gösting, arhiv KM, fond zadruga/Poslovne knjige. Fotokopije dokumentov, ki jih je Kovaškemu muzeju posredovalo Turistično društvo Lokovec (2002), arhiv KM, fond Zadruga/Planinčarji. Rekvizicijski odlok št. 27535 z dne 1. 10. 1915, št. 21261, Dep. XVII, c.kr. ministrstva za deželno bran o pripustitvi vseh zalog in bodočih količin žebljev za gorske čevlje za vojne namene, arhiv KM, fond Zadruga/Dopisi. Spletna stran www.europeana1914-1918.eu, geslo Kriegsgefangenenlager und Betriebe der Bauleitung Feldbach. Propagandni dokumentarni film o vojaškem delovnem taborišču v Feldbachu v času prve svetovne vojne, posnet 1915, hrani Avstrijski filmski arhiv (Filmarhiv 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 Austria) na Dunaju, ogledati pa si ga je mogoče na zgoraj navedeni spletni strani. Kronika Plamena, op. 20, str. 66. XI. knjiga za možke delavce 1914–18, op. 31, str. 101–102, 109–110. Toni Bogožalec, Kropa v prvih dveh desetletjih XX. stoletja, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Kropa 1999, str. 50. Kronika Plamena, op. 20, str. 66. Prav tam. 81. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 1. 10. 1915, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 236. Sebastijan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae27, Ljubljana 2005, str. 247. XI. knjiga za možke delavce 1914–18, op. 31, str. 99, 101, 109. Podatek iz filma o vojaškem delovnem taborišču v Feldbachu, op. 37. Pismo Lovrenca Zupana s prošnjo po ponovni zaposlitvi z dne 9. 10. 1917, arhiv KM, fond Zadruga/Prošnje, pritožbe, kriminal. Poročilo poročnika dr. Johana Olipa – vojaško vodstvo za dobave krilatih žebljev v Kropi z dne 15. 11. 1915, poslano na c.kr. vojno ministrstvo, odd. XIII., arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/ Jurij Magušar. Osnutek pisma dr. Johana Olipa z dne 22. 11. 1915 , naslovljenega na c.kr. Vojno ministrstvo, arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/Jurij Magušar. 84. zapisnik za seje načelstva in nadzorstva z dne 18. 1. 1916, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 252. Prav tam. 86. zapisnik za sejo načelstva in nadzorstva z dne 17. 2. 1916, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki, str. 260. Dopis št. 35820 naslovniku tvrdki Jurij Magušar glede delovanja obrata za vojne namene. Dopis poslalo c.kr. Okrajno glavarstvo v Radovljici dne 24. 12. 1915, arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/Jurij Magušar. Verzeichnis über enthobene wehrpflichtige Personen, Jesenice, 20. 1. 1917, poročilo o stanju zaposlenih in oprostitvah delavcev vojaške službe pri tvrdki Georg Magušar Nagel-Industrie, arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/Jurij Magušar. Označeno na istem dokumentu, op. 54. Jože Gašperšič, O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 8 (1960), št. 1, str. 17. Gre za Andreja Zupana in Vincencija Škriba. Izkaz od zaposlenih delavcev in delavk in njih 111 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 112 družinski pripadajoči člani pri tvrdki Georg Magušar v Kropi, pri Sub. Lieferantu L. b. Hafner občina Kropa in pri Sub. Lieferantinji Katarini Šolar v Kropi, datirano 28. 8. 1918, arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/Jurij Magušar. Dopis c. kr. Vojnega ministrstva Abt. 13, Nr. 30243, c.kr. Ministrstvu za deželno bran, Beschlagnahme von Bergschuhnägel-Aufhebung an das k.k. Ministerium für Landesverteidigung, Dunaj 20. 4. 1916, v vednost tvrdki Georg Maguršar, arhiv KM, fond Kovaški podjetniki/Jurij Magušar. Prav tam. Hausindustriepflege. Schriften des II. Internat. Mittelstandskongresses Wien 1908, Dunaj 1909, str. 60. Kristýna Kroupová, Cvočkařství na Podbrdsku (The Nailers of the Pobrdsko Region), diplomska naloga, Karlova univerza (Univerzita Karlova) v Pragi , Pedagoška fakulteta, Praga 2012, str. 34. Hausindustriepflege, op. 61, str. 61. Kroupová, Cvočkařství na Podbrdsku, op. 62, str. 34. Prav tam. Jindřich Jirásek, Cvokaři, O zaniklém řemesle z rožmitálského údolí, Starý Rožmitál 2013, str. 49. XI. knjiga za možke delavce 1914–18, arhiv KM, op. 31, str. 282, 348 (Urban Lazar), str. 386 (Anton Smrekar). Dopis c.kr. Vojnega ministrstva Abt. 13, Nr. 30243, c.kr. Ministrstvu za deželno bran, op. 59. Enciklopedija Slovenije 12, Ljubljana 1998, geslo Soška fronta, str. 159–160. Marko Štepec, Vojne fotografije 1914–1918, Ljubljana 2008, str. 164–165. Kuratorij zavoda za pospeševanje obrti, v: Slovenec, 5. 1. 1915, str. 3. Dobava predmetov za vojaško opremo, v: Slovenski narod, 19. 10. 1915, str. 3. Kuratorij zavoda za pospeševanje obrti, v: Slovenec, 4. 12. 1915, str. 3. Adresar. 1. splošna naslovna knjiga za Kranjsko 1912, str. 75, dostopno na www.dlib.si. Stane Padežnik, Železniška postaja v Zalogu, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 41, št. 3 (1993), str. 199. Knjiga voženj 1915–1918, Arhiv KM, fond Zadruga/Poslovne knjige. Edvard Svetek, Vevče, v: Naša skupnost, glasilo občinske skupnosti Ljubljana Moste-Polje, št. 6, 28. 9. 1993; oglas v časopisu, objavljena na spletni strani www.europeana1914-1918.eu, geslo Vojaško delo za šivilje. Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter 1915–1921), konto k. u. k. Armee Etappenkomando 5 Laibach; Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33, konto k.u.k. Monturdepot Gösting, arhiv KM/Poslovne knjige. 79 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76, podatki za avgust 1917. 80 Blagajna knjiga od 1. 1. 1916 do 30. 9. 1918, arhiv KM, fond Zadruga/Poslovne knjige (oktober 1916); Knjiga voženj, op. 76 (oktober 1916). 81 XI. Knjiga za možke delavce 1915–18, op. 76. 82 Enako kot pri op. 81. 83 Enako kot pri op. 81. 84 Enako kot pri op. 81, str. 125, marec 1916. Možno je, da je delal skupaj z ženo. 85 Tovarna. Delavski obračun od 3. 2. 1916 do 27. 6. 1917, arhiv KM, fond Zadruga/Delavski obračuni. 86 Izplačila delavcem od 1. 1. do 15. 4. 1917, arhiv KM, fond Zadruga/Delavski obračuni. 87 VI. Knjiga za ženske 1918, arhiv KM, fond Zadruga/Delavski obračuni. 88 Delavski obračuni Kamna Gorica za leto 1916, arhiv KM, fond Zadruga/Delavski obračuni. 89 Glavna knjiga V (1900–1914), arhiv KM, fond Zadruga/Poslovne knjige, konto k. u. k. Monturdepot Gösting; Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33, konto k.u.k. Monturdepot Gösting; Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter) 1915–1921, op. 78, konto k. u. k. Armee Etappenkomando Laibach 5; Knjiga odposlanih računov 1914–1919, arhiv KM, fond Zadruga/Poslovne knjige. 90 Schematismus, op. 5, str. 980. 91 Nataša Kolar, Vojne, vojaštvo in vojske na Ptuju skozi stoletja, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 49 (2001), št. 3, str. 228. 92 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76. 93 Spletna stran: www.pioniere.at. 94 Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89, konto k. k. Pionierzeugsdept Klosterneuburg; Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter) 1915–1921, op. 33, konto k. u. k. Pionierzeugsdept Klosterneuburg; Knjiga odposlanih računov 1914–1919, op. 89. 95 Enako kot pri op. 94. 96 Enako kot pri op. 94. 97 Knjiga odposlanih računov 1914–1919, op. 89, Knjiga voženj, op. 76. 97 Enako kot pri op. 97. 98 Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89; Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter 1915–1921), op. 78, Knjiga odposlanih računov 1914–1919, op. 89. 99 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76. 100 Enako kot pri op. 99. 101 Spletna stran: www.vikipedia.de, geslo k.u.k. Sappeure. 102 Naročnik je bil Quartirmeisterabteilung, vojna pošta 203. 103 Shematismus, op. 5, str. 1027. 104 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76; Izplačila delavcem od 1. 1. do 15. 4. 1917, op. 86. 105 Enako kot pri op. 104. 106 Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Konten- blätter) 1915–1921, op. 78, konto k. u. k. Erstes Armeekomando Lemberg. 107 Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33, konto k. u. k. Seearsenalskommando Pola. 108 Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 37. 109 Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33; Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter) 1915–1921, op. 78, konti k. k. Südbahn Gesellschaft Wien, k. k. Staatsbahndirektionen Wien, Lemberg, Innsbruck, Krakau, Linz, Prag, Stanislau, Triest, Villach. 110 Več o tem v: Saša Florjančič, Železniški žeblji, v: 20. stoletje. Žebelj in vijak. Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto XII, 2012, str. 25–28. 111 Glavna knjiga (Hauptbuch IV) 1904–1907, arhiv KM, fond Zadruga/poslovne knjige. 112 Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, op. 108, str. 335. 113 Glavna knjiga (Hauptbuch IV), op. 111. 114 Enako kot pri op. 113. 115 Enako kot pri op. 113. 116 Enako kot pri op. 13. 117 Navajam samo oskrbna mesta, ki se pojavljajo v računovodski dokumentaciji Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. 118 Podatki na spletni strani Madžarskega nacionalnega arhiva (Magyar Országos Levéltár) www.mnl.hu. Največja takratna premogokopna družba je bila Ogrska splošna premogokopna družba (nem. Ungarische Allgemeine Steinkohlenbergbauwerk). 119 Tibor Laár, Zgodovina in nauki avstro-ogrskega železarskega kartela v 19. stoletju, v: Med železom in kulturo. Naša dediščina, naša pot, Ravne na Koroškem 2007, str. 17. 120 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76. 121 Veliki splošni leksikon, Ljubljana 1997, 4. knjiga, geslo: Madžarska, str. 2214. 122 Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33; Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89, konto Orenstein & Koppel Budapest. 123 Glavna knjiga (Hauptbuch IV) 1904–1907, op. 111, konto Roessemann & Kühnemann. 124 Glavna knjiga (Salda Konti) 1915–1922, op. 33, konti Bergdirektion der Grafen Henkel von Donnersmack Prävali, Berg und Hüttenwerk Store, Bosn. herz. Bergverwaltung Breza, Kakanj, Kreka, Zenica, Banjaluka, Salgo Tarjani Steinkohlenbergbau Akt. G. Budapest; Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89, konto Trifailer Kohlen. Ges. 125 Spletna stran www.wikipedia.de, geslo Donawitz. 126 Glavna knjiga (Hauptbuch IV) 1904–1907, op. 111; Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89; Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter 1915–1921); Glavna knjiga (Salda Konti) 1915– 1922, op. 33; Glavna knjiga V (1900–1914), op. 89, konto Öst. Montan G. Wien. 127 Predstavitev fonda SI AS 457 (Kranjska industrijska družba, 1869–1914), Arhiv Republike Slovenije, spletna stran www.as.gov.si. 128 Glavna knjiga (Sammelmappe erledigte Kontenblätter 1915–1921), op. 78, konto Krain. Ind. G. Assling-Hütte. 129 96. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 28. 6. 1917, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki. 130 Jože Šorn, Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni, v: Zgodovinski časopis, letnik 35 (19181), št. 1–2, str. 66. 131 Knjiga voženj 1915–1918, op. 76. 132 98. zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 15. 11. 1917, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki. 133 Knjiga odposlanih računov 1914–1919, op. 89. 134 Knjiga za računske zaključke 1912–1916, arhiv KM, fond Zadruga/Poslovne knjige; Knjiga odposlanih računov 1914–1919, op. 89, Kronika Plamena, op. 20, str. 60, 65, 67, 70. 135 Prav tam. 136 100. zapisniki z dne 14. 3. 1918, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki. 137 105. zapisnik z dne 22. 8. 1918, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki. 138 108. zapisnik seje načelstva in nadzorstva Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 5. 11. 1918, v: Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917-1921, arhiv KM, fond Zadruga/Zapisniki. 139 Zapisnik 29. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani dne 6. 12. 1918, v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. 1. del. Od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998, str. 172. 140 Toni Bogožalec, Vse prestrašeno; vse vpije vojska!, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, 20. stoletje. Industrijska zadruga, leto IV, 2004, str. 13–26; Toni Bogožalec, »…Ker je po veliki večini Kropa narodna, kakor malokateri kraj na Slovenskem«, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 1. del, leto V, 2005, str. 109–124. 113 114 Anže Habjan PRVA SVETOVNA VOJNA IN VERSKO ŽIVLJENJE V KROPI UVOD Z vero v krščanskega Boga, s tradicijo, z duhovnim stanjem in s pogledom krajevnega dušnega pastirja želi pričujoči prispevek predstaviti življenje Kroparjev v času prve svetovne vojne. Gre za predstavitev dela obdobja z začetka 20. stoletja, ki je časovno sicer kratko in obsega le dobra štiri leta, a je z vidika razumevanja močnega občega vpliva na lokalno območje zanimivo. Stanje sveta, ki je pred vrati siromašenja duha, tako dodatno vpliva na komaj dobro postavljeno novo življenje ljudi pod Jelovico. Po krizi železarstva konec 19. stoletja in posledično manjšanju števila prebivalcev je bila v letu 1894 ustanovljena železarska Industrijska zadruga (v nadaljevanju Zadruga), ki naj bi ljudem ponovno omogočala življenje, kraju pa razvoj. Dobrih 20 let delovanja, počasnega razvoja in izboljšanja stanja je preteklo do naslednje krize, ki je bila drugačna, in ne le lokalna. Moč, ki jo je kriza oddajala, je na različni nivojih človekovega življenja vplivala tudi na Kroparje. Ob tem je jasno, da ne smemo obiti vpliva na versko in cerkveno življenje v kraju. Tema medvojnega časa v Kropi, ki je povezana z Rimskokatoliško cerkvijo (v nadaljevanju Cerkev), je bila že obravnavana z opisom življenja v času prve svetovne vojne v župniji Kropa v diplomskem delu Sebastjana Likarja z naslovom Prva in druga svetovna vojna v dekaniji Radovljica leta 2004. Kot glavni vir za preučevanje je uporabil Župnijsko kroniko. Njen prepis (medvojni del od leta 1914 do leta 1918) pa je prej omenjeni avtor opravil leto pozneje. Prvi del pričujočega prispevka o času prve svetovne vojne delno temelji na poglavju o prvi svetovni vojni mojega diplomskega dela iz leta 2013, z naslovom Župnija Kropa in življenje katoličanov v 20. stoletju. V beseOdvzem zvonov za potrebe vojske pri farni cerkvi sv. Lenarta v Kropi, 17. november 1916. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 115 dilu se sklicujem na primarne vire in literaturo, in ne na diplomsko delo. Drugi del prispevka pa govori o vsebini pisem, razglednic in dopisnic, ki so jih domačemu župniku pošiljali kroparski vojaki. Temeljni vir drugega dela so ohranjena pisma, razglednice in dopisi, ki jih hrani arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. ŽUPNIJA KROPA V ČASU VOJNE Splošno stanje verskega in cerkvenega življenja v kraju za obdobje prvih 20 let 20. stoletja lahko ocenimo kot precej dobro. Kljub manjšemu številu prebivalcev so ljudje nadaljevali večstoletno utečen način življenja z vero v krščanskega Boga, ki se v večji meri (razen kanonsko-pravno določeno) ni spreminjal. Cerkvenopravno je župnija Kropa v tem času spadala pod radovljiško dekanijo. Vanjo je bila, po določenem obdobju izključitve, ponovno priključena leta 1852.1 V utečeno katoliško skupnost, prežeto z bogato tradicijo, povezano z železarskim izročilom, je službovanje župnika v letu 1909 prevzel duhovnik Valentin Oblak2 (1875–1951).3 O njem sem več že pisal v Vigenjcu številka XI. Svoje delo je v Kropi opravljal tudi v času prve svetovne vojne. Že ob začetku službovanja v Kropi se je srečal z domačinom, duhovnikom Andrejem Zgago4 (1878–1916),5 ki se je v letu 1909 ravno vrnil v domačo župnijo. Po ponovnem odhodu na drugo delovno mesto se je nato leta 1911 v Kropo vrnil kot upokojeni duhovnik in do svoje smrti v tretjem vojnem letu župniku Oblaku pomagal.6 Poleg domače župnije je župnik Valentin Oblak med vojno, leta 1916, za nekaj mesecev prevzel upravljanje sosednje župnije Dobrava.7 Po smrti duhovnika Zgage je bil župnik brez pomočnika, vse dokler ni 4. oktobra 1917 kot begunec iz Čepovana na Goriškem v Kropo prišel duhovnik Valentin Pirec.8 Nastanil se je v stavbi beneficija pri Kapelici in v času bivanja Oblaku pomagal pri dušnopastirskem delu. Kropo je zapustil 8. februarja 1918 in se vrnil v Čepovan.9 Svoje delo v Kropi, ki še zdaleč ni bilo le dušnopastirsko, je Oblak dodobra zaznamoval tudi z zapisom dogodkov doma in po svetu v času prve svetovne vojne. V župnijski kroniki, ki obsega dva zvezka, je popisal okoli 200 strani. Med zapisi medvojnih dogodkov najdemo nalepljena pisma, prepis pisma, zapis anekdote vojaka in promemorijo župnije pred škofijsko vizitacijo leta 1918. Kronika je tako pomemben vir za ustvarjanje podobe o župniji in življenju katoličanov v obdobju prve svetovne vojne. Povod začetka prve svetovne vojne naznani župnik Valentin Oblak v kroniko: »28/6 nedelja dopoldne ob 1/2 11. ure ustreljen v Sarajevem prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga Zofija Hohenberg, r. Chotek.«10 Smrt cesarskega prestolonaslednika, povod začetka vojne, je bil dogodek, ki ne le da je povzročil propad nekdanje države, ampak je v določenem smislu precej posegel in spremenil 116 življenje ter podobo župnije Kropa v tem času. Ob vsesplošni žalosti in grozi ob smrti prestolonaslednika v kroniko župnik Oblak z ideološko-politično konotacijo zapiše, da se je zaradi tega katoliških Slovencev in Hrvatov lotila nepopisna žalost.11 Dogodek ni bil pomemben le politično. Smrt ima v luči vere v krščanskega boga drugačen pomen. Zato je bil dogodek pomemben tudi z vidika krščanske tradicije Avstro-Ogrske – obredov ob smrti, po smrti in zakramentala krščanskega pogreba. Župnik Oblak z zapisi v kroniko tako spremlja premik pokojnikov vse od prvega blagoslova trupel v Sarajevu, prek Ljubljane, kjer zapiše: »2/7 ob 10. uri dopoldne pripeljali mrtva trupla iz Trsta skozi slovensko zemljo na Dunaj. Ob celi progi na Slovenskem polno ljudstva, posebno od Brezovice do Zaloga ljudstvo z gorečimi svečami siplje cvetje za želež. progo in moli za visoke rajnke. V Ljubljani knezoškof dr. Jeglič blagoslovi Trupli.«, vse do blagoslova in pokopa na Dunaju. V Kropi so smrt prestolonaslednika in njegove žene obeležili 6. julija 1914 s črno peto mašo z libero, ki se je je po besedah župnika ljudstvo polno udeležilo.12 Versko življenje kraja, ki je bilo tedaj še integrirano v celotno življenje skupnosti, njegova intenzivnost in pestrost, so bili predvsem odvisni od ljudi, ki so tam prebivali. Prihajajoči čas pa je zanihal in prinesel negotovost na zelo različnih področjih. Omeniti je treba, da so demografske spremembe v vojnem času neizbežno vplivale na vidno in duhovno stvarnost katoliške skupnosti oziroma Cerkve. Migracije, ki jih je tako kot drugod tudi v Kropi nasilno povzročila vojna, so očiten zunanji znak sprememb, ki svojega vpliva niso pustile le na gospodarskem področju. Ob srečevanju s tujim vojaštvom in begunci ustaljeni svet postane drugačen. Manjše število prebivalcev zaradi mobilizacije pa v Cerkvi praktično pomeni manjše število verskih obredov oziroma udeleževanje le-teh. Gre za zunanji znak, ki pa obenem lahko kaže tudi na duhovno degradacijo posameznika ter skupnosti. Takšen čas je namreč obdobje velike negotovosti, ki človeka sicer sili v večno upanje, kar se more pokazati v prosperiteti duhovnega življenja. Hkrati pa se zdi brezizhodni položaj nerešljiv in trdni temelji življenjske usmeritve postanejo razlog brez upa, strahu in nevere. O verskem življenju v kraju marsikaj povedo statistični podatki. Župnik Oblak jim sledi tudi z zapisom v župnijsko kroniko ob koncu leta. Ob umrlih župnik zapiše še, koliko jih je umrlo v vojni oziroma za posledicami vojne, a jim natančno ne sledi. Leta 1914 je bilo krščenih 29 ljudi, umrlo jih je 22, »jeden je umrl vsled v vojski dobljenih ran na Ogerskem«, poročilo pa se je šest parov. Obhajil je bilo 7.300.13 Naslednje leto opazimo porast smrti in zmanjševanje krstov in porok. Doma je umrlo 30 ljudi, »v vojski ubita 2, umrla v vojski 2«, krščenih 17, poročil se ni nihče, obhajil pa je bilo 9.300.14 Leta 1916 je občutiti izboljšanje, krščenih je bilo 20, poročeni so bili trije pari, umrlo pa jih je manj kot leto prej, torej 27 doma in »2 padla v vojski«. Obhajil je bilo okoli 8.000.15 V letu 1917 je ponovni upad krščenih, bilo jih je namreč 19. Naraslo je število porok, saj se je poročilo šest parov. Ob tem je dodano v zapisu kronike, da so bili trije pari ciganski. Upade pa tudi število smrti doma, umre jih 17 in »6 v vojski«. Obhajil je bilo podeljenih 6.000.16 Največji upad opazimo v zadnjem letu vojne. Krščenih je bilo le 12 oseb, poročen en par, doma jih je umrlo 20. Skupno je bilo po podatkih za župnijo Kropa v petih letih krščenih 97 oseb, 16 porok in 116 smrti (brez vojnih žrtev na tujem).17 Če štejemo ob umrlih še vse, ki so življenje izgubili v vojni oziroma za posledicami vojne, je bil udarec za Kropo, ki v tistem času štela nekaj čez 60018 duš, precejšen. V povprečju pa najbolj vidno upada število krstov, kar prav tako pomeni zmanjševanje števila prebivalcev. Pomemben je tudi podatek o številu obhajil, saj je bila njegova pogostost prejemanja v tistem obdobju manjša. Ob podatkih, ki jih župnik Oblak statistično sklene v kroniki le ob koncu leta, so med zakramenti posebej med temi leti omenjeni še krst 49-letnega cigana 8. junija 1917 in njegova poroka. Omenjeni sta še dve ciganski poroki istega leta (24. aprila in 15. maja), poroka domačina Jakoba Šlibarja na Dunaju ter bolniško maziljenje 4. oktobra 1914.19 Migracije, ki so bile posledica poziva v vojsko, je po župnijski kroniki zaznati predvsem pri moški populaciji. Župnik Oblak je te premike poskušal redno spremljati in v kroniko zapisovati, kdo je bil vpoklican, ranjen, kdo je umrl ali se vrnil. Kot zapiše, je bilo zjutraj, še pred sveto mašo, 26. julija 2014, po Kropi plakatirano z razglasom o delni mobilizaciji. Naslednji dan, 27. julija, se je že mnogo fantov in mož poslavljalo od svojih domačih na Placu. Kroniški zapis tega dne pove, da so bili vriskanje, petje in jok pomešani med seboj. Ljudje in župnik so z žalostjo gledali, ko so fante z vozovi odpeljali v Podnart.20 Na odpremno postajo je s prvim klicem odšlo 39 Kroparjev. V obdobju vojne je bilo skupno vpoklicanih več kot 100 domačinov, kar je velik odstotek manjka celotnega prebivalstva v tistem obdobju. Župnik v medvojnem zapisovanju zgodovinskih dejstev kar nekaj vrstic posveti zapisu pomanjkanja živil. Gre za pomemben dejavnik medvojnega življenja v Kropi, ki pa Kroparjem verjetno ni bil neznan. Ob tem je treba dodati, da moramo pomanjkanje hrane jemati v najširšem pomenu besed in obširni moči, ki ga to dejstvo ima, in vedeti, kako je lahko vplivalo na skupnost ter posameznika. Prvo tovrstno skrb izrazi župnik 20. avgusta 1914, kjer navede tudi vzroke, zaradi katerih kroparsko ljudstvo pesti pomanjkanje. Ljudje so bili namreč odvisni predvsem od Zadruge in posledično priliva denarja, saj so morali vsa živila kupovati. Kropa namreč ni imela in nima zadostni kmetijskih površin. Industrijska naravnanost kraja zato zaznamuje celotno obdobje vojne s pomanjkanjem živil. Temu sledijo tudi kroniški zapisi, ki jih prvič opazimo avgusta 1914. Župnik o pomanjkanju tokrat samo denarja (pozneje namreč primanjkuje živil) 14. avgusta zapiše: »Ljudstvo je postalo zelo pobito in že čuti posledice vojske.« Žene vpoklicanih so bile že na začetku vojnega obdobja pobite, saj so čakale zagotovljeno pomoč, ki jo je obljubilo okrajno glavarstvo. Župnik pa v nadaljevanju doda, da je bil prejeti znesek tako visok, da ga nekatere do tedaj še nikoli niso imele takšnega. Zapiše tudi, da so nekatere denar zlorabile in ga brez potrebe trošile.21 Pomanjkanje živil pa se že čuti v novembru istega leta, saj je župan z žandarjem hodil po hišah in spraševal, koliko je bilo pridelanega žita, da ga ljudje ne bi kaj prikrivali.22 Že v začetku leta 1915 župnik zapiše, da je zopet popis živil, saj jih zaradi pomanjkanja brez dovoljenja oblasti ni mogoče prodajati.23 Prav tako ugotavlja decembra 1916: »Ne vem, kaj bo. Pri nas v Kropi primanjkuje skoro vseh živil!«24 V juliju 1917 zapiše v kroniko: »Delavstvo pri nas – in najbrž povsod strada, zelo strada. Nima druzega za jesti, kar dobi pri delavski oziroma občinski aprovizaciji. In to je zelo malo.«25 Med vojno je bila preskrba ljudi z živili organizirana z delovanjem štirih aprovizacij: Občinska, Zadružna za zadružne delavce, izvenzadružna za žebljarje izvenzadružnih žebljarskih trgovcev in delavcev in aprovizacija konzumnega društva,26 ki je bila ustanovljena pozneje kot prve tri. Župnikovi kroniški zapisi o živilih oziroma o pomanjkanju, deljenju, naročanju, plačilu in skrivanju kažejo na to, da je ta dejavnik kar dobro vplival na oblikovanje medvojnega življenja v Kropi. Za živila so hodili skoraj vsak dan, zlasti med prazniki, menjat različne dobrine. Najprej so jih menjali za denar, pozneje za žeblje, sladkor, cikorijo idr. Sprva je menjava potekala pri okoliških kmetih, pozneje v Bohinju, nato so hodili do Kranja in Cerkelj, tudi v loški in kamniški okraj. V promemoriji leta 1918 župnik zapiše, da so za živila hodili menjat žeblje po celi Gorenjski, tudi na območje pod Ljubljano, na Koroško, Dolenjsko do Bele krajine in nekateri celo na Hrvaško. Med vojno zaradi prepovedi tovorjenja živil mej Kranjske niso več prestopili.27 V nasprotju z medvojnim pomanjkanjem živil je bilo dela v Zadrugi dovolj. Gre za stvarnost, ki ni vplivala le na fizično telo. S tem sta bili prizadeti tudi psihosocialna in duhovna dimenzija človeka. Na vse to je bil pozoren tudi župnik Oblak, ki v promemorijo pred škofijsko vizitacijo leta 1918 zapiše: »Zadovoljni so z vsakim živilom, da le kaj dobe, tudi ne vprašajo koliko stane. Kako je to hudo, koliko trpljenja in nevarnosti za telo in dušo. Kolikokrat ostanejo zunaj doma čez noč, en dan, dva, tri dni, 11, 12, 13, 14 letni otroci, dekleta ind. Koliko zamude časa, raztrgajo obleke, zavozijo denarja, lačni brez jedi po cel dan; zamude ob nedeljah in praznikih sveto mašo mnogokrat. Koliko nevarnosti za dušo! Hudo je...!«28 Čas vojne se je čutil v Cerkvi ne le s slabšim obiskom zaradi odsotnosti moških in določenih medvojnih direktiv, vezanih na delo v Zadrugi, ampak tudi zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. V januarju 117 1917 so dobili ukaz, da je treba do skrajnosti varčevati z oljem in svečami. Naročeno je bilo, naj se vsa nebistvena razsvetljava v cerkvi opusti. Darovane sveče in olje so morali uporabiti le za liturgične namene, drugače naj bi se ponujene darove odklonilo.29 V marcu istega leta je župniku primanjkovalo petroleja. »Petroleja ni nikjer več dobiti v Radovljici, tudi v Kropi ga stacunarji več ne prodajajo, ali ga nimajo, ali ga nočejo prodajati, ne vemo. Nekaj malega ga imam še, kadar ga zmanjka, ne vem, kako bo z večno lučjo.«30 Tudi utečeni cerkvenopravni postopki so bili okrnjeni zaradi vpliva vojne. Ob vizitaciji radovljiškega dekana in spraševanju v šoli leta 1917 je izjemoma, kot pravi župnik, dogodek potekal popoldne in brez slovesnosti. Prav tako bi morala biti to leto birma, a je zaradi vojne oziroma zaradi bližine vojne in vojaštva ter pomanjkanja živil ni bilo.31 Zadnjič je bila namreč birma leta 1912. Po šestih letih je bila nato birma pripravljena v zadnjem letu vojne, 18. junija 1918. Škof Anton Bonaventura Jeglič je v Kropo prišel dan prej, »ob 1/2 5. ure. Na trgu pred gostilno Fran Šolar ga je sprejel gospod župnik, ga pozdravil gospod župan Lazar z obč. odborom, gospod nadučitelj Josip Pleničar, v imenu Marij. družb gdčna. B Hafner, v imenu učencev Marija Pleničar, v imenu kroparskih vojakov gospod vojaški kurat G. V. Hafner, v imenu gasilcev podnačelnik I. Lazar.«32 V povezavi z delovanjem župnikovih pomočnikov najdemo leta 1916 zanimiv zapis, namreč da cesarsko-kraljevo orožništvo cerkovnikom ni dovolilo opravljati službe v cerkvi. Za dovoljenje je zato župnik prosil cesarsko-kraljevo vojaško poveljstvo v Gradec. V nadaljnjem sledenju dogodkov izvemo, da se je cerkovniška služba opravljala, a pod omejenimi pogoji. Zapis pravi, da je vojaški vodja z Jesenic sicer kaznovanemu in zaprtemu cerkovniku (zaradi nespoštovanja predpisov o delu) dovolil vsak dan opravljati službo.33 Čas vojne pomeni čas preizkušnje na različnih področjih, tudi na moralnem. Po mnenju župnika Valentina Oblaka je v smislu moralnega ravnanja vojna v Kropi slabo vplivala na ljudi. Predvsem proti koncu vojne v zapisu dogodkov nameni kar nekaj vrstic moralnemu življenju oziroma ljudski morali. Pri tem ga predvsem zmoti ženski del populacije. V novembru 1917 je župnik v cerkvi na podlagi pisma nekega farana grajal nemoralnost nekaterih žensk. K samskim, oženjenim in vdovam naj bi hodili vojaki, tam jedli, popivali, se zabavali in občevali. »Zvedel sem tudi, da hodijo vojaki v več hiš k ženskam da ž nimi greše po cele noči, dekleta jih celo hodijo v okolico obiskavat itd. itd.« Župniku se zdi to največja sramota. O vsem tem pridiga tudi v nedeljo v cerkvi in med drugimi pove: »Zato se bodo vse te vlačuge – v katerih se govori, naznanile okrajnemu glavarstvu, da se postavijo pod policijsko nadzorstvo in od zdravnika preiščejo, da se obvarujemo bolezni.«34 Vse stanove in njihovo nemoralno obnašanje še strne v promemoriji leta 1918: »O dekletih izvan Marijine družbe tudi ne morem reči dobre sodbe z malo izjemo /…/ Ples, o katerem pred vojsko in začetku 118 vojske ni bilo slišati, je znova oživel.«35 Malce moralno sporni so se župniku zdeli tudi vojaki, ki so se domov vračali za stalno ali začasno in se niso preveč zmenili za župnijo. Župnik pravi, da so verni sicer še, a precej bolj mlačni in lahkomiselni. Med drugim omeni tudi slab vpliv ruske revolucije na tiste, ki so bili v ruskem ujetništvu: »Prišli so domov, prepojeni z revolucijskim duhom in z duhom nepokorščine do vseh predstojnikov.«36 Zapiše pa tudi, da sta ljudi še bolj kot življenje na fronti ali v zaledju pokvarila življenje in delo po tovarnah, kjer naj bi se silno zabavali na račun Cerkve. Zato doda še: »V tem oziru se bojimo po pravici za naše ljudstvo v verskem in moralnem oziru najslabših posledic.«37 ZA SREČO OROŽJA IN MIR V obdobju vojne so bila tudi bogoslužna opravila in pobožnosti naravnana na vojni čas. Sprva večkrat najdemo zapis, do so bila namenjena srečnemu izidu vojne in orožja, temu se nato pridružuje namen zmage in pozneje še namen miru. Ob namenu srečnega izida vojne, sreče orožja in zmage, je očitno, da se izpostavlja želja po njihovi – avstrijski – zmagi in podpora cesarju ter avstro-ogrski monarhiji. Po določenem času so bogoslužna opravila in pobožnosti opravljali z namenom čimprejšnjega miru. Zadnji namen se verjetno odraža v dejstvu nesmiselnosti vojne, v že obsežnemu časovnemu obdobju vojne in želji po njenem čimprejšnjem koncu. Zapisi v kroniki v času vojne kažejo številčnost različnih opravil, ki pa jih župnik Oblak verjetno ni natančno zapisoval v kroniko. 16. avgusta 1914 se je začela devetdnevnica za srečen izid vojne. »Zvečer ob Ave Mariji molijo skozi eno uro vsak večer. Žene molijo naprej. V cerkvi prav veliko ljudi.«38 Naslednji zapis o devetdnevnici sledi 25. avgusta, ki je »/…/ v župni cerkvi zvečer ob Ave Mariji moli naprej mož Valentin Gašperšič.«39 Za srečen izid vojne je bila devetdnevnica z rožnim vencem in litanijami pred Svetim Rešnjim Telesom ponovno 31. avgusta.40 Po zavzetju Beograda s strani cesarske vojske 2. decembra 1914 so po navodilu Cesarsko-kraljevega (c.kr.) glavarstva izobesili zastave (ki so visele cel teden), streljali, v cerkvi pa so zvonili. Zvečer 3. decembra so bile zato v zahvalo litanije Matere Božje pred najsvetejšim in »Te Deum«.41 Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, je pri drugi božji službi potekala posvetitev dežele Kranjske presvetemu Srcu Jezusovemu. Gre za ljudsko pobožnost čaščenja Srca Jezusovega. Župnik zapiše, da so bili na to povabljeni občinski odbor, cesarsko-kraljevo orožništvo in vsi stanovi. Dogodek je bil izveden po priporočilih papeža Benedikta XV., v Ljubljani pa je posvetilno molitev prebral dr. Ivan Šušteršič.42 Sedmega februarja 1915 je bilo celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa po naročilu svetega očeta in spokorne molitve za mir po vsej Evropi.43 Na dan Marijinega vnebovzetja leta 1915 so imeli po prvi božji službi in popoldne molitve pred Najsvetejšim za zmago in mir na priprošnjo Vnebovzete.44 Na praznik Marijinega oznanjenja leta 1917 so tako kot po vsem svetu Marijine družbe imele skupno sveto obhajilo za mir, popoldne pa je sledila molitvena ura, prav tako za mir. V pušico se je pobiralo za vojaške domove na fronti in v zaledju.45 Triindvajsetega decembra je bila slovesna maša v zahvalo za srečno rešitev iz smrtne nevarnosti cesarja Karla I., katere se je udeležila tudi šolska mladina z učitelji.46 Maša za mir je bila leta 1918 po navodilu svetega očeta Benedikta XV. na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, ki je potekala pri Kapelici.47 Med kroniškimi zapisi poleg svetih maš in molitev za mir najdemo tudi številne procesije za namen miru, predvsem h podružnični cerkvi Matere Božje oziroma h Kapelici. O tem sem nekaj že pisal v Vigenjcu št. XI. Za pregled celotnega obdobja te dogodke ponovno navajam, jih še nekaj dodajam in se sklicujem na prvotne vire. Tako je bila leta 1914: »30/8 Ob 3/4 10 procesija za srečen izid vojske h Kapelici«.48 Za srečen izid vojske najdemo zapis o procesiji tudi 1., 6. in 8. septembra.49 Enajstega oktobra je bila procesija za srečo orožja,50 29. novembra pa procesija od župnijske cerkve h Kapelici, kjer so obhajali sveto mašo za vojsko in vojake.51 Dvajsetega decembra je župnik v kroniko zabeležil procesijo h Kapelici in tam sveto mašo za srečen izid vojske. V nadaljevanju zapisa še doda, da se je to odvijalo vsako nedeljo.52 V času velike noči, v aprilu 1915, zasledimo zapis treh procesij. Prva procesija za mir h Kapelici je bila 5. aprila, druga je sledila naslednji dan. Ob tem župnik zapiše: »Udeležba velika. Delati se ljudem danes na velikonoč. torek še ni ljubilo, dasi je – pomanjkanje.« Tretja procesije h Kapelici s sveto mašo za mir sledi 11. aprila.53 Ponoven zapis procesije za mir najdemo 13. junija. Verjetno vseh procesij župnik ni zapisal v kroniki, a glede na prej navedeni zapis iz decembra 1914 lahko sklepamo, da jih je bilo še več. V nedeljo, 2. julija 1916, je bila h Kapelici velika spokorna procesija od Jarmovega križa za zmago in mir, katere so se udeležili tudi prebivalci Kamne Gorice in Dobrav. Več o tem dogodku pišem v nadaljevanju. Enako procesijo h Kapelici so imeli prebivalci Ljubnega v četrtek, 8. julija 1916. Zapis procesije za mir sledi 9. julija 1916 in na dan apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1918. 54 Ker je kroparska podružnična cerkev slovela kot romarska pot, so h Kapelici med vojno prihajali tudi prebivalci drugih krajev. Tik pred začetkom vojne je 24. julija 1914 z Velikih Lašč takrat še kaplan duhovnik Jernej Hafner pripeljal 300 romarjev.55 Že kmalu za tem sledijo vojno obarvane procesije. Trinajstega septembra 1914 je ob priložnosti preizkušnje novih orgel za srečen izid vojske prišla procesija iz sosednje vasi Dobrava.56 Za srečo orožja je 27. septembra 1914 prišla procesija iz Kamne Gorice, 12. oktobra pa iz Dražgoš.57 Trinajstega junija 2014 sledi zapis procesije ob 15. uri popoldne za namen miru iz sosednjih župnij, Kamne Gorice, Dobrave in Ovsiš.58 Kratek čas pred koncem vojne je 1. septembra 1918 z Brezij in iz Mošenj prišla dekliška Marijina družba pod vodstvom patra Mariofila Holeščka in mošenjskega župnika Franca Bleiweisa. Sledile so pridiga in pete litanije Matere Božje. Osmega septembra pa ponovno pod vodstvom Holeščka pride Marijina družba z Brezij.59 Med zapisom procesij med vojno najdemo zapis dveh procesij h Kapelici, ki nista bili povezani z vojno. Procesije so pripravili zaradi slabega vremena in stalnega dežja. Prosili so za lepo vreme, saj naj bi dež padal skoraj vsak dan, kot posledica pa je, po zapisu sodeč, na travnikih že gnilo seno.60 Prav nasprotno je bila v avgustu 1917 zaradi suše sveta maša darovana za dež.61 Prebivalci sosednje župnije Dobrava pa so ravno tako imeli procesijo za dež, a dobra dva meseca prej, 24. maja.62 Po navedbah v kroniki leta 1914 so za srečen izid vojne opravljali molitve, zlasti zvečer pri Kapelici ali v župnijski cerkvi.63 V decembru istega leta zasledimo, da ljudje radi molijo in da v srcih še ni kakšne posebne žalosti in pobitosti zaradi vojne.64 Leta 1915 pa župnik zapiše, da se še vedno vsak večer v župnijski cerkvi moli križev pot za vojake v vojski.65 Ljudje so se med vojno danega položaja že navadili, zato se je zadnje obdobje vojne molilo manj oziroma enako kot pred njo. Prva leta pa se je, kot pravi župnik, mnogo in goreče.66 O verskem življenju v času vojne nekaj pove tudi promemorija iz leta 1918. Verski pouk so otroci obiskovali v šoli. Pobožnosti, ki so jih prirejali zlasti prva leta vojne, naj bi se redno udeleževali – v postnem času vsak dan križevega pota, vsak večer molitev rožnega venca v župnijski cerkvi ali svetih maš, kjer se je po koncu maše molilo litanije Jezusovega srca za srečen izid vojne, hodili pa so k skupnim procesijam k Materi Božji pri Kapelici. Proti koncu vojne so se tudi šolarji manj udeleževali pobožnosti. Zakramente so šolski otroci prejemali vsak prvi petek v mesecu, nekateri celo večkrat v mesecu. Molili so tudi vsako tretjo nedeljo pred krščanskim naukom. Pouk krščanskega nauka za dečke od 14. do 17. leta starosti je potekal v obrtnonadaljevalni šoli vsak ponedeljek od oktobra do aprila (sprašuje pa se jih nedeljska pridiga in krščanski nauk). Spovedi so se zlasti mladi fantje v Kropi izogibali in so hodili drugam. Krajani so bili tudi v času vojne člani različnih verskih družb. V promemoriji zasledimo, da so mesečno pripravljali shode Marijinih družb, ki pa jih v kroniških zapisih Oblak ne omeni. Deška Marijina družba ni združevala veliko članov, kar se kaže tudi pri udeležbi mesečnih shodov. Teh naj bi se udeležila od dva pa do štirje fantje, dodatnih nekaj fantov pa iz ponavljalne šole. Marijina družba deklet je julija 1918 imela 49 članic. Zakramente so prejemale enkrat mesečno, nekatere tudi večkrat. Marijina družba za žene je štela 70 članic, za moške pa 29 članov. Nekaj članov 119 je bilo tudi v Tretjem redu, in kot zapiše župnik, vse manj v Bratovščini sv. družine. 67 OBELEŽITVE, PRAZNOVANJA IN PRAZNIKI MED VOJNO Kljub vojni so bila s prilagoditvami praznovanja in obeležitve z versko vsebino še prisotna in ustaljena. Tako je bilo avgusta 1914 pripravljeno praznovanje cesarjevega rojstnega dne. Na predvečer (17. avgusta) je bila Kropa lepo razsvetljena, goreli so kresovi, na mnogo hišah pa so visele zastave. Kot piše župnik, je Morava68 zbral nekaj starih pevcev, ki so pred vsemi imenitnejšimi hišami peli cesarsko pesem in vzklikali – klicali živijo, živijo cesar. Cesarjev rojstni dan so obeležili s slovesno sveto mašo v nedeljo, 23. avgusta. Dvajsetega avgusta istega leta so v kraju obeležili smrt papeža Pija X. in nato še čez pet dni s črno peto mašo.69 God cesarja Franca Jožefa so po ukazu knezoškofa zaznamovali 4. oktobra 1914 z javnim celodnevnim češčenjem Svetega Rešnjega Telesa, tokrat za srečen izid vojne.70 Njegovo 66. obletnico vladanja pa so obeležili 2. decembra s slovesno sveto mašo z blagoslovom,71 6. decembra pa je bil v ta namen pri božji službi še »Te Deum«.72 Druga cesarska smrt (21. novembra 1916) v medvojnem času, in sicer cesarja Franca Jožefa I., je v kroniškem zapisu zanimiva z dveh vidikov. Po eni strani je viden jasen izraz pomembnosti krščanske tradicije v monarhiji, v katero verjame tudi župnik in jo s svojim dokaj obširnim zapisom dodatno potrdi in k temu jasno stremi. Kropa v tem ni bila izjema, je pa treba priznati, da je bila resničnost ljudstva včasih drugačna. Podeljevanje in prejemanje zakramentov pa je v tem primeru (podeljevanje v času hude bolezni in umiranja) pomenilo obveznost vsakega posameznika in hkrati skupnosti. Župnik zapiše: »Hvala Bogu, da je bil previden, vsaj maziljen je bil in tudi spovedan – sam je želel spovednika – kako lep vzgled za vse. Naše dobro, verno ljudstvo ga je ljubilo, mu je bilo vdano iz srca in zato ga je smrt cesarjeva zelo pretresla. /…/ Bog bodi plačnik njegovi duši za vsa dela in vse trpljenje. Počivaj v miru.«73 Po drugi strani pa je cesarska smrt, v luči krščanske tradicije in običajev ter ustavno-pravne ureditve, kraj predvsem vidno zaznamovala. Cesarjevo smrt so naznanjali cerkveni zvonovi, po trgu so razobesili zastave s črnim trakom, ljudje so zanj molili. Po knezoškofijskem ukazu se je opoldne tri dni zvonilo pol ure. Devetindvajsetega novembra je sledila peta črna maša. Naslednji dan, v času pokopa cesarja ob 15.30, je ponovno zvonilo v obeh cerkvah, delavci pa so bili po zapovedi vojaškega vodstva ves ta čas prosti dela.74 Ob tem je treba dodati, da je v kroniki moč najti veliko zapisov, ki poleg sicer jasnega opisa dogodka izrazito razodevajo župnikovo osebnost, predvsem njegovo politično prepričanje in odnos do tega. Konotacija besed je izrazito proavstrijska, ki 120 pa se zanimivo ob koncu vojne spremeni. Ob tem je mogoče sklepati, da zapisovanje v celoti ni imelo le dokumentarnega značaja. Cesarja Franca Jožefa je nasledil Karel I. Zanj so 10. decembra 1916 pripravili sveto mašo s »Te Deum«. Namesto pridige se je prebral pastirski list avstrijskih škofov ob cesarjevi smrti. V molitvi pa je bil ljudstvu priporočen nov cesar.75 Sedemindvajsetega aprila 1917 so slovesno praznovali god cesarice Cite, 9. maja pa njen rojstni dan. Obakrat so visele cesarske zastave na trgu, šolarji so imeli prost dan. K maši, ki so jo obakrat obhajali ob 8. uri zjutraj, so bili povabljeni tudi občinski odborniki in cesarsko-kraljevo orožništvo.76 Zaradi vojne so obhajanja ob različnih priložnostih in praznikih tudi prilagodili. Božičnega časa za leto 1914 župnik ne opisuje. Leta 1915 zapiše, da so prazniki minili in da je bilo potic zelo malo. V času božičnih praznikov je župniku pomagal duhovnik prefekt Jernej Pavlin77 iz škofovega zavoda Svetega Stanislava v Šentvidu. Zadružna kronika pravi, da so za božične praznike tega leta dobili ukaz, da morajo delati vse nedelje in praznike. V nedeljo po novem letu, 2. januarja, vseeno niso delali, zato so bili vsi kaznovani. Sedem delavcev (pet iz Krope in dva iz Kamne Gorice) je vojaško sodišče kaznovalo z 21-dnevnim strogim zaporom, druge pa z denarno globo in drugimi kaznimi.78 Kot zapiše župnik v kroniko, so delali le v pisarni in delavci vojaki, ki so se bali, da bi jih vojaška oblast poklicala v vojsko, a so se pred tem udeležili jutranje božje službe ob šesti uri zjutraj.79 V majskem zapisu v kroniko izvemo, da sta bila med priprtimi tudi cerkovnik župnijske (Franc Gašperšič) in podružnične cerkve (Gregor Gašperšič, r. 1881). Prvemu je bilo vsak dan dovoljeno, da opravi polurno službo pri sveti maši, a je to olajšavo moral nadomestiti popoldne pri delu.80 Prazniki so bili tako poleg pomanjkanja zaznamovani tudi z obveznim delom in strahom pred kaznijo v primeru kršitve. V novembru 1915 je bila namreč Zadruga na prošnjo njenega vodstva postavljena pod vojaško oblast. Ugodnost, ki se je pokazala pri tem, je bila, da je bil marsikateri moški zaradi potreb vojaških naročil v Zadrugi oziroma vojni industriji oproščen vojne službe. Glavni razlog, zaradi katerega je vodstvo prosilo za prevzem, je bil lažja pridobitev surovin in goriv za obrat, ki brez tega sploh ne bi mogel obratovati. Za delavce pa je imelo to, da so prišli pod vojnodajatveni zakon, slabe posledice. Vojaški vodja v Podnartu oziroma na Jesenicah je tako večkrat prihajal nadzorovat, če se delavci držijo delovnega časa in reda. Delati so morali vse nedelje in praznike, pozneje so bile nedelje ukinjene. Moške delavce do 50. leta, ki so spadali pod vojaški zakon, je v primeru prestopka kaznoval vojaški vodja ali vojaško sodišče. Druge delavce in delavke pa je v primeru kršenja delovnega časa po ukazu vojaškega vodje kaznovalo zadružno vodstvo.81 Leta 1916 sta bila božič in godovni dan svetega Štefana dela prosta dneva. Praznik Svetih treh kraljev leta 1917 je bil delovni. Župnik zapiše, da so ob takih primerih v zimskem času maše zjutraj ob 5.30, da gredo lahko delavci čim prej na delo. Praznovanja so bila tako v času vojne zaznamovana s pomanjkanjem in žalostjo, kar kaže zapis za veliko noč in na velikonočni ponedeljek leta 1915: »Velika noč! Tako žalostna še nikoli kot letos /…/ Peklo se je še povsod, a jako malo, ker ni moke. Kolači so se marsikje spremenili v male štrukeljčke. Tako je če je vojska.«82 Da se je zaradi vojne življenje spremenilo, priča tudi nadaljnji župnikov zapis, ki opisuje velikonočno navado Kroparjev. »Velikonočni ponedeljek. Običajno razveseljevanje za ‚Dolgo njivo‘ je bilo jako maloštevilno obiskano skoro le od otrok nekaj, ker je bilo še nekaj snega, največ pa radi pomanjkanja živil – in veselja. Ker je vojska.«83 Naslednje leto 1916 pa zapiše župnik: »Velikonočni ponedeljek delavni dan za naše delavce; zato je bila zjutraj sv. maša ob 5. uri, ob 10. uri sv. maša pri Kapelici brez cerkvenika, ki je moral delati tudi to uro! Čudne navade je prinesla vojska. A molčimo, da ne bomo kaznovani.« Na velikonočni ponedeljek je sledila še denarna nabirka za goriške begunce.84 Velika noč leta 1917 ni bila nič kaj boljša. Župnik zapiše, da kolačev ni, če pa so, so majhni in iz črne moke. Vojni čas je poskrbel, da je bil za praznike trg prazen, prav tako tudi gostilne. Na velikonočno nedeljo je potekalo darovanje za goriške begunce in v potresu poškodovane Brežice in Čatež. Na velikonočni ponedeljek se tudi to vojno leto ni nihče odpravil za Dolgo njivo, kjer so se vsako leto zabavali, in kot zapiše župnik, »da bi tam skakal, bil žogo in prigrizoval kolače in potice.«85 Velikonočni prazniki tudi zadnje leto vojne po župnikovih besedah niso bili veseli. V cerkvi je sicer bilo lepo, a ne tako kot v obdobju pred vojno. Po domovih »ni bilo skoro nič, ali celo prav nič kolačev ali prav malo in majhnih. Mesa je bilo tudi zelo malo.«86 Praznik Marijinega oznanjenja je bil 25. marca 1916 delovni dan. Zaznamovala ga je le kratka božja služba zjutraj ob 5.30 in nato še ob 10. uri, ko je bilo ljudi zelo malo, pa še to, kot pravi župnik, nežupljanov. Popoldne so sledili križev pot in litanije z blagoslovom.87 Delovni dan je bil tudi praznik Gospodovega vnebohoda, 1. junija 1916. Praznik, ki se praznuje 40 dni po veliki noči, so praznovali z mašo ob peti in 10. uri dopoldne, popoldne ob 18.30 so sledile še litanije. Župnik zapiše, da so delavke raje praznovale, kot delale, in prav tako nekaj starih mož. Se je pa tudi tokrat vršil nadzor nad delavci. Vse, ki niso delali, je Zadruga denarno kaznovala. Med delavci je to povzročilo precej nejevolje, a kot je v nadaljevanju zapisano v kroniki: »Vojska ne pozna nobene vere in nobene postave kot svoje! Bog nam daj miru! Če ne, bo ljudstvo podivjalo!« 88 Na praznik Svetega Rešnjega Telesa leta 1916, ki je bil ravno tako delovni dan, so začeli sveto mašo ob peti uri zjutraj. Ob devetih pa nadaljevali s procesijo na Dobravi, saj je bil župnik Oblak tedaj upravitelj sosednje fare. Doma naj bi bila nato procesija v nedeljo ob 10. uri, a jo v kroniko pozneje ne zabeleži.89 Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija 1916, so bile ženske že proste dela. Moške so nadzorovali, in kot zapiše župnik, je bilo po sveti maši treba takoj v delavnico, drugače je ponje v cerkev prišel tudi orožnik.90 Po petkovem prazniku Srca Jezusovega, 30. junija, so v nedeljo, 2. julija 1916, praznovali tudi krajevni praznik Kovaški šmaren. Nedeljsko dogajanje je verjetno združevalo praznovanje obeh praznikov. Ob 9.30 so začeli z veliko spokorno procesijo, ki jo v prispevku že omenjam v delu o procesijah (glej op. 49). Med udeleženci procesije so bili tudi predstavniki tukajšnjega c.kr. orožništva in celoten občinski odbor. Peli so litanije Matere Božje, molili rožni venec, slovesni govorec v cerkvi je bil profesor Jernej Pavlin iz Škofovega zavoda Svetega Stanislava v Šentvidu, sledila je slovesna sveta maša in nazadnje cesarska pesem.91 Na godovni dan župnijskega patrona sv. Lenarta, 6. novembra 1914, je potekalo javno celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa. Obhajanih je bilo okoli 300, spovedoval pa je p. Joahim z Brezij. Župnik poudari, da so molili mnogoštevilno, a da moških še ni bilo veliko.92 Godovni dan svetega Lenarta je leta 1915 prav tako minil v znamenju celodnevnega češčenja Svetega Rešnjega Telesa, ob 10. uri pa je pridigal župnik Josip Vrankar s sosednje Dobrave.93 Tudi na praznik vernih duš leta 1916 so od cesarsko-kraljeve vlade v Ljubljani prejeli poziv, naj se na prižnici oznani, da se zaradi varčnosti prepoveduje razsvetljevanje grobov.94 Praznične dni pa je domačinom polepšal nadporočnik Müllner. Vojaški vodja kroparskih delavcev je namreč Kroparjem od pete ure zjutraj do šeste ure naslednjega dne (2. novembra) omogočil praznovanje dneva vseh svetih in obisk pokopališča. Grobovi pa zaradi prepovedi niso bili ne okrašeni in ne osvetljeni.95 Ravno tako je bilo tudi leta 1917: »Na grobeh žalostno. Vreme letos dva dni lepo, a grobovi skoro brez lučij, ker je prepovedano letos grobove razsvetliti, ker ni zato tvarine. Ena svečka nekdaj po 12kr velja sedaj 1 K, a jo komaj dobiš.«96 DRUGE POBOŽNOSTI IN DOGODKI MED VOJNO Pustna pobožnost je leta 1915 potekala od 13. do 16. februarja. Obhajil so podelili 800, spovedovala pa sta p. Bonaventura Resman in p. Oto.97 Leta 1916 je bila zaradi vojske prizadeta pustna pobožnost in tako je pustna nedelja minila brez 40-urne pustne pobožnosti. Vojaška oblast delavcem ni omogočila prostih dni. Kljub temu pa župnik zapiše, da je bilo v nedeljo celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa, ob tretji uri popoldne pa pridiga. V ponedeljek in torek je sledila maša pred Svetim Rešnjim Telesom, ob 17. in 18. uri pa litanije, prav tako pred Svetim Rešnjim Telesom. V nedeljo sta spovedovala frančiškana z Brezij, obhajil pa je bilo v vseh treh dnevih, kot zapiše župnik, le nekaj nad 500.98 Naslednje leto pa sledi zapis, 121 da je bila udeležba na pustno pobožnost dobra. Obhajanih je bilo 700, za pomoč sta z Brezij prišla pater Kornelij Petrič99 in Friderik Zalar.100 Zadnje leto vojne je pustna pobožnost potekala od 10. do 12. Ravno tako sta jo tudi tisto leto vodila frančiškana z Brezij Bonaventura Resman in Kornelij Petrič. Obhajil so podelili okoli 800, po župnikovem mnenju pa udeležba ni bila najboljša.101 V času vojne je bil leta 1915 organiziran osemdnevni ljudski misijon. Župnik Oblak zapiše, da sta 9. maja 1915 prišla dva lazarista (Franc Birk,102 Alojzij Pohar103), ki sta vodila sveti misijon v Kropi. Ob zapisu sklepa misijona župnik na kratko poda opis dogajanja, a se hkrati ne more izogniti svoji konstantni in očitni politični retoriki, ki jo s pridom uporablja pri zapisovanju medvojnih dogodkov: »Misijonske pridige so bile ob delavnikih ob 1/2 7 ozir. ob 6. uri zjutraj in ob 3/4 7. uri zvečer ob nedeljah in praznikih so bile tri pridige. – Gg. misijonarja sta bila izvrstna pridigarja in spovednika. Udeležba je bila splošno dobra. Nekaj socijaldemokratičnih in liberalnih in barab! Se te pobožnosti ni udeležilo – , kateri so pri volitvah nasprotni, jih pri misijonu ni bilo. Torej volitve imajo tudi stik z vero...«104 Leta 1914 je podružnična cerkev Matere Božje dobila nove orgle, ki jih je po načrtu dr. Franca Kimovca izdelal orglarski mojster iz Radovljice Anton Dernič. Za izdelavo je prejel plačilo v vrednosti 3.903 kron (v nadaljevanju k). Kolavdacija orgel je bila 4. septembra 1914. Kolavdiral jih je dr. Franc Kimovec. Temu so se pridružili duhovnik Janez Oblak (brat kroparskega župnika Oblaka), župnik na Bledu ter blejski kaplan Gabrijel Petrič, duhovnik Josip Vrankar, župnik na Srednji Dobravi in bogoslovec Anton Torkar. Trinajstega septembra je sledila preizkušnja orgel z manjšim koncertom, na katerem je štiri pesmi pod vodstvom Jožefa Gašperšiča zapel domači moški in mešani zbor, na orglah pa jih je spremljal Kimovec. Sledilo je še nekaj skladb, ki sta jih zaigrala Gašperšič in Kimovec, ob koncu pa pete litanije Matere Božje.105 Blagoslov orgel je sledil 25. oktobra. Ob pomoči župnika iz Kamne Gorice Simona Ažmana in župnika z Ovsiš Jožefa Ocepka je to opravil domači župnik Valentin Oblak. Pridigo in slovesno sveto mašo z asistenco je opravil pater Bonaventura Resman z Brezij. Ob koncu župnik zapiše: »Vse delo je jako lepo in okusno izgotovljeno. Nove orglje so velik kras cerkve pri Kapelici. Tudi ljudstvo je prav zadovoljno z novimi orgljami.«106 Vojna je prizadela tudi cerkvene nepremičnine. V obeh cerkvah so pobrali nekaj zvonov. Župnik Oblak 11. oktobra 1915 v kroniko zapiše, da je bil od škofije oziroma deželnega predsedništva poslan ukaz o popisu vseh zvonov v župniji. To naj bi se izvedlo do 19. oktobra, nato bodo te zvonove verjetno porabili za vojsko. Zapis konča: »To bo pa zelo hudo, če nam vzamejo naše zvonove!«107 V nedeljo, 4. junija 1916, je ljudem sporočil žalostno novico o odstrani122 tvi vseh zvonov, ulitih po letu 1800, ki jo je prek škofije prejel od vojaške oblasti.108 Od 11. do 17. novembra 1916 so iz obeh cerkva odstranili tri zvonove, za katere so v decembru dobili 12,084 k. V podružnični cerkvi so vzeli dva mala, v župnijski cerkvi velikega. Pri Kapelici sta ostala še dva, en v glavnem zvoniku in drugi – navček (mrliški zvon) – v manjšem zvoniku, ki se dviga nad prezbiterijem. Trije manjši zvonovi so ostali v zvoniku župnijske cerkve. O izgubi zvonov in pomenu zvonjenja v Kropi zapiše župnik v župnijsko kroniko: »Ljudstvo je vsled tega zelo žalostno! Po pravici! Naše zvonjenje je bilo nekaj krasnega, pravi užitek je bilo poslušati, kadar so zvonili vsi zvonovi. Posebno krasen, poln in močan glas je imel večji zvon, dar bivšega ljubljanskega prošta in tukajšnjega rojaka g. Jožefa Zupana. Bil je lepši in za 5 kg težji kot ta veliki na Brezjah, kjer so ga morali tudi oddati. Mnogi so jokali, ko so zvonove odpeljali, ker takega zvonjenja ne bo več v Kropi. Ovenčali so jih z lepimi venci in žalnimi trakovi in cesarsko zastavo. Ljudstva je bilo polno, ko so zvonove snemali z zvonika in jih vrgli na zemljo. Vsakdo jih je hotel videti še enkrat in vzeti od njih slovo. Preden so jih sneli, so pa še prav pošteno in brez konca zvonili ž njimi. Tudi ko so jih nakladali in odpeljali, je bilo polno ljudstva. Naj bo še ta žrtev – saj je za cesarja in domovino.«109 Enaindvajsetega avgusta 1917 pa so odpeljali iz župnijske cerkve še dva zvonova, tako da je ostal le najmanjši.110 Cinaste piščali orgel v župnijski cerkvi so zaplenili v oktobru. Piščali orgel v podružnici so bile izvzete oddaje.111 Vojni čas je poskrbel za migracije iz različnih razlogov. Nekateri ljudje so bili poslani, spet drugi so morali bežati. Poleg že omenjenega prihoda begunca duhovnika Valentina Pireca in drugih begunskih zgodb v župnijski kroniki najdemo še dva zanimiva medvojna dogodka, ki sta bila skoraj gotovo v tistem času enotni katoliški skupnosti v Kropi tuja. Prvi mogoče ni odzvanjal krajevno, saj v zapisih ni zaznati večjih interakcij s prebivalci, drugi pa je bil zagotovo odmeven. Z vidika obravnavanega verskega življenja sta zanimiva predvsem zaradi verske diverzitete. Devetindvajsetega septembra 1914 sta Kropo obiskala »dva oženjena rusinska katol. – duhovnika (grškokatoliška duhovnika, op. p.) z g. Jernejem Hafnerjem, kaplanom iz Kranja. V ondotnem župnišču bivata z družinama, pribežala sta na Kranjsko z Galicije iz Přemisla (Przemysl na Poljskem ob meji z Ukrajino, op. p.), ker je tudi to mesto v nevarnost pred Rusi, /…/«112 Naslednji dogodek 9. oktobra 1917 zaznamuje prihod dveh čet nemških vojakov v Kropo z Bavarske. Nastanili so se po različnih hišah, sedem jih je gostil župnik – dva v župnišču in pet na župnijskem skednju, preostali pa so bili v dvorani Marijine družbe. Med njimi je bilo okoli 50 protestantov, zato je prišel v Kropo protestantski pastor in v petek, 12. oktobra, opravil božjo službo na polju Kapelice, saj jim župnik kljub prošnji ni dovolil bogoslužja v cerkvi.113 Tega obreda se je udeležilo 20 vojakov. Divizijski župnik pa je imel 14. oktobra nedeljsko mašo v župnijski cerkvi, kjer je pel domači pevski zbor, župnik pa je pridigal v nemškem jeziku. V pridigi je »opominjal vojaštvo v vdanost v voljo božjo, podelil jim je vesoljno sveto obvezo, molili so poprej ukopno: Jezus usmili se nas, Jezus, ljubim te! In jih je povabil po sveti maši k svetemu obhajilu. Pristavil pa je, da se morajo vseh svojih grehov spovedati prej ko mogoče. Prišli so k svetem obhajilu skoro vsi navzoči, seveda zato tako polnoštevilno (150 mož), ker ni bilo treba k spovedi (zaradi prej dane odveze, op. p.), če bi bilo treba k spovedi, bi jih bilo komaj 40 do 50 mož, kakor so mi rekli pri nas nastanjeni vojaki.«114 katerega predsednik je bil župnik, za nabiranje darov za ranjene in bolne otroke ter vojake. Po hišah sta pobirala občinska odbornika in nabrala 261,20 k. Cvetke za Rdeči križ so dva dni prodajali tudi otroci.124 Sredstva za pomoč so zbirali tudi z organizacijo različnih prireditev. Dekliška Marijina družba je tako na ljudskem odru organizirala kulturni dogodek, na katerem je »Soči, deklamirala Franca Smrekar, 2. »Planšarica« igrala Cirila Gašperšič in 3. »10. julija« igrokaz iz časa preganjanja kristjanov.«125 Izkupiček je bil namenjen goriškim beguncem. Njim je bila namenjena tudi igra Legionarji v organizaciji Ljudskega odra.126 V letu 1910 je bil v okviru družbe svetega Vincencija v Ljubljani ustanovljen poseben odsek, ki je bil namenjen varstvu in vzgoji zanemarjenih in zapuščenih oziroma osirotelih otrok. V maju 1915 je sledil škofijski poziv, naj take odseke ustanovijo po vseh župnijah ljubljanske škofije.115 Tako je bila v vojnem času junija 1915 ustanovljena podružnica patronata Svetega Vincencija v Kropi, za katero so mesečno zbirali tudi sredstva.116 Kljub pomanjkanju se torej verniki niso izneverili dolžnosti krščanskega usmiljenja in pomoči. Velikokrat so poskrbeli za darove različno prizadetim zaradi vojne vihre. O prvi nabirki je župnik zapisal 30. avgusta 1914, ko se je v cerkvi pobiralo trikrat za ranjence in občinske reveže. Zbrali so 14,72 k. Na ta dan je zbral denar tudi Krajevni pomožni odbor za čas vojne, katerega predsednik je bil župnik Valentin Oblak. Za domače reveže 56,10 k, za centralno deželno blagajno 27 k, za Rdeči križ 38,70 k in še 6,34 k brez namena.117 V septembru 1914 so otroci po pozivu c.kr. okrajnega glavarstva v Radovljici nabirali robidove liste, ki so jih potrebovali za čaj za vojake.118 Razglas za nabirko robidovih listov je župnik zapisal tudi 16. oktobra 1916 (nabirka je bila že leto prej zavrnjena, zato župnik podvomi v večji odziv krajanov), nabirali so tudi koprive, ki so po zavrnitvah (etapno poveljstvo na Jesenicah, nato kroparsko županstvo in šolsko vodstvo) končale v Podnartu na železniški postaji. Vse to je nabirala šolska mladina pod vodstvom nadučitelja.119 Pred božičem leta 1914 je župan nabiral za božičnico za vojake (60 k), in kot zapiše župnik, so ljudje radi darovali. Župnik pa je nabiral med otroki v šoli, ki so darovali v vinarjih (novčičih). Za šolo je župnik za 20 k kupil volno, iz katere so nato otroci pletli nogavice in zimsko obleko za vojake v vojski. Šolska mladina je po zapisih iz leta 1914 in 1915 nabirala tudi kovino za vojne potrebe.120 Šolska kronika govori, da je tudi učiteljstvo v vojnih letih na otroke vplivalo z gojitvijo patriotskih čustev (ljubezen do cesarja in domovine).121 Februarja 1915 je šolsko vodstvo poslalo vojakom 2.000 papirnatih podplatov, ki jih je naredila in darovala šolska mladina.122 Februarja 1916 je župnik v cerkvi oznanil, da c.kr. deželna vlada vabi ljudstvo, naj daruje ob godovih in rojstnih dneh za vojne namene. Za darovano pa naj bi prejeli spominske liste.123 Od 30. aprila do 7. maja (8. maja) 1916 je potekal tudi teden Rdečega križa. Ob tej priložnosti so 27. aprila sestavili odbor, V cerkvi so pobirali v pušico (leta 1914 vsako zadnjo nedeljo za Rdeči križ oziroma ranjence), po hišah so pobirali tudi učenci obrtne šole »na polo«. Ti so pobirali tudi v času praznika vernih duš, tri dni za grobove vojakov, in so zbrali 69,75 k.127 V promemoriji, prepisani v župnijsko kroniko, župnik Oblak ob koncu vojnega obdobja sklene, da se ljudje ne branijo karitativnega dela.128 Pobirali so za Rdeči križ, za vojake, za begunce, vdove, sirote, slepe, vojaške domove, invalide, Poljake, bolgarski Rdeči križ.129 V oktobru 1916 so imeli darovalne dneve za pohabljene, za vdove in sirote ter za jetične. Krajevni odbor je pod predsedstvom župnika Oblaka tako poslal 340,40 k. Pobirali so 7. in 8. oktobra župan Matija Lazar, občinski odbornik Valentin Gašperšič, gospodični Marija Zajc in Angela Ferjan. Nekaj denarja se je nabralo v cerkvi, šolarji pa so za prispevke predajali znake. Kot pravi župnik, vsa čast Kroparjem, saj v resnici radi darujejo. Zapiše pa tudi, da le dva liberalca nista nič dala (tista liberalca, ki bereta Slovenski narod).130 Poleg denarnih darov so omenjene tudi materialne nabirke (platnene obveze, perilo, nogavice, spodnje zimske obleke).131 Zapisi v kroniki velikokrat omenjajo kroparsko Zadrugo, ki je polno delovala v vojnem času. O bogoslužnih opravilih, ki bi kakorkoli vključevali delovanje Zadruge, župnik ne piše do 16. maja 1917. Takrat zabeleži sveto mašo, namenjeno v zahvalo in razvoj Zadruge,132 ki je tudi po namenu sodeč dobro delovala. DOPISNICE, PISMA IN RAZGLEDNICE Zanimiv vidik verskega življenja pomeni odnos krajanov do svojega župnika in obratno. Odnos kaže na pomen in vlogo Katoliške cerkve v kraju ter položaj dušnega pastirja v njem. Vojni čas je sicer prinesel nekaj sprememb, ki so vplivale na medsebojne odnose oziroma so se ti spremenili. Migracije pa so poskrbele, da je komunikacija potekala tudi na drugačen način, predvsem v obliki dopisovanja. Ob tem je treba poudariti, da je cerkvenopravno še vedno veljalo predkoncilsko pojmovanje odnosov med ver123 niki laiki in kleriki, ki je temeljilo na neenakosti s hierarhičnim načelom. Položaj kleriške superiornosti in njegov izraz pa je bil odvisen tudi od stanja župnije in vsakokratnosti župnikove osebnosti. Zanimanja župnika Oblaka za svoje »nepopolne in grešne« farane ne smemo razumeti samo v smislu versko-moralne avtoritete, ampak avtoritete na zelo različnih področjih. Navsezadnje je bil čas, ko so bili duhovniki dejansko vključeni v življenje ljudi na vseh področjih. Tako na političnem, gospodarskem, socialnem kot tudi na izobraževalnem. Župnik je svoje farane spremljal že dobrih pet let, preden se je vojna začela. Pozornost, ki jo je namenil vojnim razmeram in spremljanju svojih faranov, pa je precejšnja. Po eni strani tako razumemo primarno vlogo duhovnika, po drugi strani ga v smislu razumevanja družbene dinamike in časa priznavamo tudi za pomembnega kulturnega, političnega in ekonomskega akterja. S kulturnega vidika mu priznamo vlogo kronista in dokumentalista, ki pa spretno, hote ali nehote, vključuje lastna prepričanja in nazore. Treba je priznati še, da se ob vsem tem skriva človek, na katerega je vojna prav tako po svoje vplivala, in človek, ki je vlogo dušnega pastirja, vsaj po zapisih sodeč, času in razumevanju primerno poskušal dobro opravljati. Prav iz te predpostavke bi lahko poskušali trditi, da gre za izrazito paternalističen opis in doživljanje dogodkov, ki se navsezadnje poleg zapisov v župnijski kroniki kaže tudi pri dopisovanju z domačimi, kroparskimi vojaki. V času vojne je namreč večina vojaštva ostala v stiku z domačim krajem in župnikom. Promemorija iz leta 1918 govori, da so bili na začetku vojne skoraj vsi v pisni zvezi z župnikom. Proti koncu vojne pa je tudi to oslabelo,133 kar je bila seveda jasna in skoraj pričakovana posledica dolžine obdobja in drugih družbenih sprememb. Po eni strani je bila njegova skrb religiozno pogojena. Tako je leta 1915 odhajajočim vojakom pridigal sledeče: »Bodite srčni, zato bodite verni. Vera je zlasti v vojski potrebna. Veren – neveren v vojski. Prizori vere – nevere. Prejmite sv. zakramente, opravljajte jutranjo molitev z dobrim namenom, vzemite s seboj molitvenik, rožne vence in svetinjice škapul. in čudodelne, obujajte popolni kes.«134 Po drugi strani pa njegova skrb ni bila namenjena le verskim vsebinam. Kot je bilo že večkrat omenjeno, se je Oblak res zanimal za življenje svojih župljanov in vse v moči razumevanja dogodkov, z lastno interpretacijo in pod vplivom duhovnega stanja med vojno zabeležil. Spekter globine Oblakove odnosnosti, ki se odraža kot čustveni in vrednostni vidik, lahko prikažemo z zapisom v kroniki leta 1916: »18/7 16 Dvoje pisem je prišlo iz Judenburga z žalostno novico. Zdravko Šolar je padel v laški vojski. Res žalostna novica! Pred 2 leti je z izvrstnim uspehom dovršil maturo na Škofovih zavodih v Šentvidu, postati je mislil inženir (strojni), za kar je kazal veliko veselje in nadarjenost. Bil je pošten mladenič, nepokvarjen, veren, družabnik Marijine družbe – največje veselje 124 že sedaj dobrim staršem. Bil bi gotovo čast in ponos ožje naše domovine, zato žalost v resnici prevelika ob novici – Zdravko Šolar mrtev! Padel je kot kadet, zadet v glavo 9/7 ob 6. uri zj. Počivaj v miru, naj plača Bog tvojo junaško smrt za domovino z večjim veseljem!«135 V kroniki lahko sledimo župniku Oblaku, kako vestno poskuša slediti vojaštvu, predvsem kar zadeva odhode v vojsko: »odšli so pa zato v vojsko /…/«,136 prihode domov, poškodbe »/…/ ranjen od šrapnela v levo roko na Laškem bojišču«137 in smrti: »Bil je dober mož, žagar, zapušča 4 nedoletne otroke s ženo, ki je v blagoslovljenem stanju. Bog se usmili uboge družine, možu pa daj Bog večno plačilo v nebesih, katero je zaslužil po tri letnem trpljenju v vojski (bil je ves čas le enkrat za kratko doma).«138 Pri tem je ponekod poskušal dodajati letnice rojstva in datume smrti, poklice in hišna imena. Nekaterim vpoklicanim domačinom, kot je že prej omenjeno, lahko sledimo tudi z ohranjenimi razglednicami, dopisnicami in pismi, ki so jih med vojno s kraja nahajanja oziroma med potjo na cilj pošiljali župniku Valentinu Oblaku. Vsebinsko so besedila zelo različna. Skoraj vsi pošiljajo pozdrave in opisujejo svoje stanje. Sporočajo, kje se nahajajo, kako je na tem mestu, kaj se z njimi dogaja, kdo je tam še prisoten in kakšne posledice je tam pustila vojna. Nekateri opisujejo tudi kraje in podobe na razglednicah. Najdemo opis cerkva in verskih obredov. V besedilih na razglednicah se spominjajo starih dni in se zahvaljujejo za poslano pošto. V nekaterih sprašujejo o stanju župnika in dogajanju doma v Kropi. Se zahvaljujejo za voščila in jih tudi pošiljajo. Vojaki poročajo župniku tudi o svojem zdravstvenem stanju, izražajo upanje, se priporočajo za molitev in sveto mašo ter obžalujejo smrti sokrajanov. Na večini poslane pošte je zapisan tudi naslov pošiljateljev. V nadaljevanju je s prepisi vsebine predstavljen namen pisanja razglednic, dopisnic in pisem 13 Kroparjev. Med njimi so upoštevani tudi tisti, ki sicer niso bili iz Krope, a je zaradi dela Kropa postala njihov kraj bivanja in življenja. Poleg vseh razglednic, ki so jih poslali na različne načine v vojaško službo vključeni domačini, je ob koncu predstavljen še en prepis pošte begunke, ravno tako poslan župniku Valentinu Oblaku. Anton Ažman (Štangelnov, r. 1875) je župniku 18. junija 1916 poslal italijansko vojno dopisnico, na kateri opisuje območje, na katerem se nahaja. Vsebino župnik delno spremenjeno prepiše v župnijsko kroniko. Na dopisnici pa je zapisano: »G. Va.l Oblak Spominjajoč se na Vas na nad 2000m visoki gori pod katero leži prijazno Laško mestece Asiago v katerem smo pred kratkim časom tudi mi bili v katerem smo dobili mnogo sira moke olja in drugih stvari. Mesto je zdaj večinoma požgano in tudi več vasi na okoli. Kraj je jako lep planinski in velike pla- nine na okoli. Tukaj je moralo biti veliko živine ki se videjo veliki hlevi in hiše. Seveda so živino odgnali Italjani le psi in mački in semtertja kakšna kokoš je ostala. Prijazen pozdrav od A Ažman«139 Med ohranjenimi razglednicami so tudi štiri, ki jih je župniku poslal Franc Ažman (Štangelnov, r. 1880). V letu 1915 pošlje dve razglednici iz Budimpešte. Na prvo, 11. avgusta, zapiše le »Od tukaj vas lepo pozdravim.«140 Druga sledi 19. septembra, na kateri piše: »Lepo se sjim zahvalim ki so me od doma nekoliko opomnili meni se je tukaj prav godilo ki so nas zelo nobelj ven držali sedaj bom pa šel pre škoder tam bom prosil za urlaub če ga mi bodo hoteli dati in se jim za hvalim se v molitvi spominjate name ki sem res na božjo pomoč ob varvan stoterim nesreč F Ažman«141 Po vsebini sodeč, je bila torej razglednica odziv na župnikovo pisanje. Iz Žalhostic na Češkem februarja 1916 pošlje razglednico s podobo bližnjega mesta Litomerice (Litoměřice): »Naj prvo jih prav lepo pozdravim in se jim srčno zahvalim za voščila, ki so mi ga pisali ob novem letu.«142 Četrto razglednico s podobo avstrijskega mesta Leoben pošlje 10. aprila, verjetno leta 1916. Iz Leobna prosi župnika za sveto mašo: »Ravno danes ki jo bom odrinil v boj proti rusom. Zato vas prosim da eno sveto mašo opravij za srečno rajžo Časti gospod za lon naj pa v zamejo iz hranilnice Zdaj vas lepo pozdravim«143 Gregor Gašperšič (r. 1881) je opravljal službo cerkovnika pri podružnični cerkvi Matere Božje. Njegova globoka vera in pripadnost Cerkvi, ki sta bili predpogoj služenja v cerkvi, sta pogojevali globlji odnos z župnikom Oblakom. Poleg dveh ohranjenih razglednic najdemo tudi tri pisma, ki so prilepljena v župnijsko kroniko. Prvo razglednico pošlje iz Brucka na Muri sredi leta 1916. »Častiti g. župnik! Na potu k supreviti tirengi v Gradec Vam pošiljam iz tega mesta naj iskrenejše pozdrave Vam hvaležni Gregor Gašperšič,« in doda na robu razglednice: »se priporočam v molitev in srečen izid«.144 Naslednja je razglednica Dunaja z voščilom, ki jo pošlje konec decembra 1917. »Častiti g župnik! Vesele božične praznike in srečno, zdravo novo leto želim Vam in vsem v župnišču. Vaš hvaležni G Gašperšič«145 V letu 1918 zasledimo tri Gašperšičeva pisma, ki jih pošlje župniku iz Črne gore. V pismih poleg pozdravov, voščila za god in opisa pokrajine ter poti do svoje službe zanimivo opisuje navade, običaje in pravoslavne obrede poroke, pogreba in velikonočnih praznikov. Ob tem je treba omeniti, da je prvo in drugo pismo ob verjetno poznejšem lepljenju župnik v kroniko prilepil obratno – tako šele v drugem opisuje pot v Črno goro. Pismi sta v nadaljevanju prepisani v skladu s časovnim obdobjem v župnijski kroniki. V prvem pismu zapiše: »Danes je nedelja. Šel sem v cerkev ob 9. uri, je kakih 20 minut od Berana, na polju, seveda pravoslavna. Pač so bili obredi vse drugačni kot pri nas. Ko je vse minulo, se si mislil, naj malo ogledujem po cerkvi. Ko tako ogledujem, pa pridejo svatje; najprvo starešina s zastavo, potem svatje in šele nazadnje ženin in nevesta, druge ženske ni bilo nobene. No, sem si misli, bom pa še to videl. Čez en čas pride duhovnik in prinese svečice s seboj, vsakemu da eno in tudi jaz sem jo dobil. Prižgem jo in držim ves čas, kar je trajal obred. Duhovnik jima je pridigoval, škrofil in kadil, pa toliko, da sem se težko zadržal smeha. Nato sta ženin in nevesta oba glasno delala obljube, kako bosta živela, in vzgajala svoje otroke, nazadnje so pristopili svatje k njima in nevesta je dobila na glavo venec iz samih rudečih rož, ženin pa je dal vsak ostanek svečice in tako je prišla tudi na vse vrsta, malo sem se obotavljal, ali bi šel ali ne, pa mi duhovnik pomigne, da moram iti. To me je bilo sram, ko mi vzame ženin svečico, pa mi kušneta oba z nevesto roko kakor vsakemu; k sreči sem imel še dosti čedno umito. Mislil sem si zdaj, Gregor, zdaj pa se izmuzaj ven. Pa ko se priplazim do vrat, so bila ta zaklenjena; torej je bilo treba potrpežljivo čakati konca. Ko je vendar vse minilo so šli iz cerkve. Zunaj je bilo že pripravljeno za gostijo. Gledal sem en čas od daleč, pa me pokliče starešina in mi moli kelih čaja, jaz pa – sram na stran; grem kar tja in ga izpijem, nato sem čestital in voščil obilo sreče ženinu in nevesti. Ko so pa spoznali, da sem Slovan, pa sem se moral vesti. Pekli so janca na ražnju kar pred cerkvijo, in pili vino in čaj – čajev sem spil veliko, vina nisem upal radi kašlja. Tudi mesa nisem mogel kaj jesti, bil je sam loj, imel je tudi neprijeten duh, ker se je pekel na žerjavici. Razgovarjali smo se prav po domače, posebno jih je zanimalo, da ko sem povedal, da imam v kuči ženko in sedem dece. Pripovedovali so, kaj so skusili, ko so bili pred balkansko vojsko pod Turkom. Duhovnik mi je povedal, kar je on tukaj, so Komitaši že tretjič požgali cerkev. Ura je bilo že poldne, ko sem jim povedal, da moram oditi, povedal sem jim, pri katerem gospodu služim; poznali so ga vsi in ga hvalili, da je zanje dober gospod. Zahvalil sem se, pa ženin odgovori, da si štejejo v čast, da sem bil na njegovi poroki in me povabi na večerjo, ki sem jo pa naravnost odklonil, ker je njegova kuča poldrugo uro od Berana. Sram me je bilo zopet, ko smo si dajali roke, in sta mi jo zopet oba ženin in nevesta poljubila. Nisem vedel, kam bi gledal, toda med ljudstvom je treba vse prenesti. Želeli so mi vsi po črnogorski navadi: Bože naj te blagoslovi, i tvojo žensko i deco. Ko sem prišel domov, pravi gospod: »Sem že mislil, da te je kašelj kam vrgel, ko te ni bilo od nikoder. Seveda, se ni mogel nasmejat, ko sem mu vso zgodbo popisal. Rekel mi je, da bo dal vse v kak časopis, kako da je njegov sluga zastopal celo Slovenijo na ženitveni v črnigori.«146 V drugem pismu, ki je verjetno prvo in ga iz Berane pošlje 3. februarja 1918, opisuje pot v Črno goro. Častiti gospod župnik! Želim vam vse najboljše k vašemu imendanu, da bi vas Bog še mnogo mnogo let, ohranjal zdrave srečne in zadovoljne na temu svetu na onem pa dal že zaslužene nebesa. Zdaj sem vendar enkrat prišel srečno na določeno mesto. Vozil sem se 8 dnij 125 iz Ljubljane na Zagreb skozi Bosno, Hercegovino in Dalmacijo, ostali smo zeleniki ob morju 26. januarja ob 7. uri zvečer. Drugi dan smo šli z ladjo Dobruvnik v Kotor in od tam z avtomobilom preko Lovčena na Cetinje. Na Lovčenu sem ugledal trdnjavo, ko bi vam mogel popisati delo in vse trdnjave, ki so zdaj tukaj, pa upam, da se to pogovoriva drugič bi težko dobili to pismo. Dan je bil prav spomladanski, tako da sem mislil, da sem le na drugem svetu, ko sem gledal z vrha Lovčena doli na morje in v Dalmacijo, kjer je že spomlad. Pozabil nisem tudi na vojake, ki so padli ob vzetju te velikanske trdnjave. Velika luna je posijala izza morja, ko sem stopil na pokopališče, težko mi je bilo pri srcu. Pomolil sem za vojake ter odšel z namenom da drugič ako bom imel še priložnost jih obiščem podnevu. Cetinje niso veliko mesto na primer ko Radoljica, večji je Podgorica in tudi bolj snažna. Tako smo se vozili tri dni z avtomobilom po takih visokih gorah, da bi vpreje mislil, da tam divja žival ni. Od Matuseva naprej se mora voziti le z vozom, ker smo imeli veliko prtljage z saboj smo hodili peš in to je bilo meni zelo všeč, da sem si jo vse bolj natančno ogledal. Zvečer 31. januarja smo prišli v Berane. Bilo nas je 5 midva z gospodom, civilkomisar Zarzeicki in šolski nadzornik Labicki in en četovodja. Berane niso večji ko Kropa pa še dosti čedno izgledajo mimo drugih črnogorskih mest. Dela imam malo tako da se večkrat vprašam Bog v počemu sem tukaj, čudno pri nas doma pa toliko dela na polju. Črnogorci so veliki reveži tudi radi tega ker jih napadajo Komitaši in jim ponoči vzamejo živino in oskrunejo dekleta, tako je dan za dnevom polna pisarna ki hodijo tožit, jokat in prosit pomoči pač imate tam pri vas še nebesa mimo tukaj vsaj ponoči mirno zaspe ljudje brez skrbi. Prosil bi vas, da mi naročite Domoljuba. Pisal se ženi da ga vam plača. Za čitat nimam nič gospod dobiva nemške časopise in pa glas, ki pa malo razumem. Pa tudi iz domovine nič ni novega končno vas iskreno pozdravljam kakor tudi vse druge v župnišču vam hvaležni Gregor.«147 Zadnje ohranjeno pismo pošlje 9. maja 1918. »Veleč. Gospod župnik! Želim opisat, kako in s kakšnimi obredi so tukaj velikonočne praznike imeli in le toliko kar sem mogel videti. Opazoval sem jih zadnje tri dni kako strogo so se postili, tudi jaz sem občutu njih post posebno na veliki petek. Tudi govorili niso in ne pozdravljali, pač pa se je vsak odkril in pokrižal ko so se srečevali v cerkev sem mogel iti prvikrat v petek zvečer, bila je ravno pridiga, ki sem jo prav malo zastopil ker je pridigoval najstarejši pop in tudi ljudij je bilo toliko da sem bil le za vratmi. nato so bile molitve, ljudje pa so hodili ven iz cerkve in so kupovali sveče ki so bile naprodaj pred cerkvijo. Čudno se mi je zdelo to, da mi slu sem, kaj pa bodo zdaj, imeli so jih že vsi treba je bilo iti po eno da ne bom ravno sam brez nje poj naj bo kar hoče. Po molitvah pa so nesli umrlega boga iz cerkve (približno od farne cerkve do Miklavža daleč) v skalo vsekan grob ki je bil prav umetno izdelan in lepo ozaljšan. Bilo je lepo za vidit ki je bila že tema, ker so do zadnjega 126 imeli vsi goreče sveče. Čudil sem se ko so ljudje šli tako lepo v parih pa brez najmanjšega šuma, še po ustih sem jih poznal da molijo. Nevem zakaj pri nas ne morejo ljudje iti tako lepo v vrsto? Bil sem pri grobu in videl sem da so vse naredili kakor se bere pri nas v pasjonu na velk četrtek. So nevem kako dolgo so ostali ljudje pri grobu, ker mi je že davno pretekel čas za odit dam. V sobota sem bil pri grobu opoldne ki je bilo tudi nekaj ljudi tam pa tudi stražo so imeli, ki se je menjala vsako uro. V nedeljo zjutraj ob 5. je bila procesija bil sem pri grobu še pred 5. uro kjer je bilo že od sile ljudi. Vzeli so Zveličarja iz groba popi so zapeli (namesto aleluj) Kristus živi in odpevali so vsi verniki. Nato je bila procesija v cerkev. Izveličarja so nesli 4 možki na zato pripravljenem odru bil je ves v zelenju in cvetju, tudi verniki so imeli zelene vejice v rokah in pa goreče sveče. Iz cerkve je pa bila zopet procesija s svetim R. telesom ko smo prišli nazaj v cerku je bilo obhajilo, vernikom dajo zaužiti oboje. Spet sem mogu prej oditi ko je pa vse minulo, ura je bila že okol 8. Čez dan pa so si hodili ljudje praznike voščit po hišah pa vsak je najprvo izgovoru Kriste živi in potem je šele voščil. Tako sva tudi midva z gospodom imela dosti obiskovalcev čez dan ki so nama pa nosili tudi lepo farbane pirhe. Popoldan pa so imeli večernice in to sem šel gledat. Pop je držal sv. R. telo pred cerkvenimi vrati. Ljudje so hodili lepo eden za drugim in vsak se je najprvo prekrižal in poj je poljubu spodnji rob od monštrance. Malo stran je držal drugi pop v rokah veliko in lepo vezano knjigo na nji je bil velik križ in zvezda poljubovali so tudi to in zraven je bila miza na nji podoba enega svetnika (na konju nevem kateri bi bil) in zraven te podobe so dajali denar kar je kater mogu dat. Tudi v ponedelek so imeli enake cerkvene obrede. Pripovedovali so mi koliko se je zbralo naroda v mirnih časih ob takih praznikih. Meni se jih še zdaj zdelo velikoč. Zdaj pa še njih šege in navade. Kar jih je prišlo iz gora daleč so prinesli vse saboj na malih konjičih tudi mnogo otrok na zibelkah sem videl. In če le količkaj premore je imel za svoje ljudi tudi jarce z saboj ki so jih pekli pred cerkvijo. Če ga ni prinesel z saboj so jih prodajali na drobno (pečene) tudi pred cerkvijo za 2 kroni se je dobil velik kos. Prodajali so tudi kožice od njih od dve do tri K kakor je bila velika, kri od jancev pa so devali v posodice in nesli z saboj domu. Najrajši pa ima črnogorec kavo, kuhali so jo na veliko krajev. Peli, igrali in plesali kolo, so v več skupinah, tako so sedele vdove skupaj v sredi je bila pevka ki je opevala težko življenje vdov in njih otrok okolo nje pa so vse druge jokale. Kaj ne za gledat sem imel dost. Najbolj mi je bila že preveč njih vsiljivost in gostolubnost saj pokusit moraš kar ti ponudi drugač ga zelo razžališ, ponujal je pa vsak tako da mi je blo že kar preveč. Danes smo pa pokopali županovo ženo naj vam opišem še to. Krsta ki je bila rudeča so odnesli odkrito popi so imeli bele obleke v cerkev so jo postavili na stran ne na sredo ko pri nas molitve so imeli dolgo in večkrat je šel pop okolu krste in jo kadil. Blagoslovlene vode da bi jo kdaj imeli še nisem vidu na pokopališču so imeli skoraj take molitve ko pri nas. Ko so jo položili v jamo je najprvo vlil pop na truplo nekaj vina in potem prsti nato so jo šele pokrili in zagrebli. pri grobu je blagoslovil pop nekaj zdelo se mi je kakor je bila prekuhana pšenica to je dobil vsak eni so devali v usta eni pazavijali v robce. Pri izhodu pa sta dajale dve ženski kruh, znotraj je bilo veliko revežev, ki so jim gadajali pogrebci z namenom da molijo za pokojno. Ne vem kje hodi časopis dobil ga še nisem nič naročil sem ga pa takole ko pridem po stopnicah v prvo nadstropje mi pove sluga ki je brisal stopnice da naročnino prejema gospod nadučitej ki ga pa za zdaj ni doma pride pa okoli 4. ure. Pojasnil sem mu da moram ob treh na vlak pa je reku naj dam njemu naslov in denar in da naj bom brez skrbi tako da sem mu dal oboje pripomnil je še da ima že par drugih za oddat. Srčne pozdrave vam in vsem v župnišču pošilja vaš Gregor Na dopust pridem okolu sv. Petra na 4 tedne«148 V arhivu najdemo tudi razglednico z avstrijskim mestom Judenburg, ki je bila poslana 23. junija 1916. Zaradi slabo čitljivega podpisa, lahko samo sklepamo, da jo je verjetno poslal Anton Globočnik (r. 1887). »Prečastiti gospod župnik! Pisala mi je žena, da ste mi poslali sliko, prisrčna Vam hvala. Zelo me veseli, da se me še spominjate, tudi jaz večkrat mislim na Vas, in na nekdanje zlate čase, ki smo jih preživeli v društvu! – Bog vam daj že tako zaželjeni mir! Jaz sem še vedno nekaj srečen hvala Bogu. Upam da dobim kmalu nekaj dopusta. Vas iskreno pozdravljam Vaš vdani Tone z Bogom« Na sprednji strani razglednice še pripiše: »Ko dobim tudi jaz slike (omenjene v besedilu na hrbtni strani, op. p.), Vam vrnem mojo!«149 Med Kroparje, ki so si z župnikom dopisovali, lahko štejemo tudi tri hlapce, ki so vsi služili v župnišču. Največ ohranjenih razglednic je namreč prav njihovih. Franc Jenko (datum rojstva ni znan), ki je služil pri župniku Oblaku, je poslal največ pošte. Jenkova razglednica s podobo napada avstro-ogrskih vojakov na položaje rusko zasedene pokrajine Bukovina na danes ukrajinsko-romunski meji je bila župniku Oblaku odposlana 24. avgusta 1915 (poštni žig) in pravi: »Prečastiti! Naznanim Vam da sem prejel danes časopise, ki ste mi jih poslali. Lepa Vam hvala zanje. Zelo se razveselim vselej kadar jih dobim. Nimam veliko časa odveč pa vendar zelo rad malo pogledam v časnik. Drugič še kaj. Prisrčno Vas pozdravlja Vaš vdani France z Bogom«150 Desetega septembra 1915 pošlje razglednico s podobo gorskega bojnega položaja, havbicami in izstrelki v času boja. Zapis pravi: »Prečastiti g. župnik! Zopet en srčen pozdrav iz bojnih gora. Tukaj na tej sliki vidite Geb. haubice ki se pa drugače nič ne razlikujejo od naših kanov, samo da imajo naši 7 1/2 cm kaliber in haubiče imajo 10 cm. smo tudi na takih gorah. Imamo zelo mrzlo, gre večkrat dež, sneg in toča. Zdrav sem. Na mali šmaren je bila maša na prostem prisrčno vas pozdravlja Vas vdani France Jenko.«151 Z bojnega polja 9. avgusta 1916 pošlje tudi razglednico s podobo madžarskega vojnega poveljnika Hermanna Freiherrja Kövessa von Kövessháza. »Prečastiti! Iskrene pozdrave Vam pošiljam iz daljnega kraja. Posebnega novega ni. Kaj pa pri Vas v Kropi. Zdrav sem hvala Bogu in Mariji. Upam tudi o Vas. Vreme je lepo tukaj, kar dela pomanjkanje vode. Drugič še kaj več. Z Bogom. Pozdrav od vdanega Franca«152 Šestnajstega avgusta 1916 pošlje razglednico oziroma fotografijo kapele Vršič na planini Slatenik in zapiše: »Prečastiti! Iskrene pozdrave iz bojnih gora. Posebnih novic ni tukaj. Zdrav sem. Kakor tudi Vam želim. In drugo? Pozdrav. Franc z Bogom.«153 Konec leta 1916 (poštni žig) pošlje župniku razglednico s podobo avstrijskega vodje generalštaba Avstro-Ogrske, Franza Konrada von Hötzendorfa. »Vašo cenjeno dopisnico sem z veseljem prejel. Lepa hvala Vam za voščilo. Drugo ponavadi. Nič novega nimam poročati Zdrav sem kar tudi Vam želim. Srčno Vas pozdravlja Vaš vdani France«154 Desetega maja 1917 (poštni žig) je bila odposlana dopisnica s podobo prikaza krščanskega obreda pred smrtjo v času vojne in napisom pod njo, kjer zapiše: »Prečastiti gos. župnik! Srčna hvala Vam za karto. Imamo se ponavadi tukaj. Vreme je bilo sedaj delj časa lepo. Sneg gre v kraj sedaj. Drugače vse stoji, koko še pride se ne ve. – Doma imate gotovo veliko dela Želi si vsak da bi kaj pohitel domu pomagati! Gredo vedno na dopust, ali jaz ne pridem še takoj na vrsto. Pozdravlja vdani Franc z Bogom«155 Razglednico oziroma fotografijo z bojišča pošlje 23. junija 1917, na kateri poleg pozdrava opiše tudi podobo na sprednji strani: »Prečastiti! Iskrene pozdrave iz bojišča. Tukaj kaže slika ko je vstal kos po šploziji raztrganiga šrapnela v zaboju. Ko bi bil dotični en korak manj naredil bi bil zadet. Pozdrav od vdaniga Franceta«156 Razglednico, ki je izšla v tretji skupni seriji »Vojska v slikah« s podobo Simona Gregorčiča, angelov, vojakov in podnapisom, pošlje maja neznanega vojnega leta. »Iskrene pozdrave iz bojnih gora. Tukaj še dosti snega. Že dolgo nič glasu. Sem se mogoče zameril? Ali ste zdravi? Jaz sem. Pozdrav od hvaležnega Franceta z Bogom in Marijo«157 Ravno tako je brez datuma tudi razglednica, ki jo pošlje na poti na Dunaj iz Budimpešte. »Tukaj Vam pošiljam srčen pozdrav iz Budapešte in se peljemo proti Dunaju. Drugič kaj Več Pozdrav od Vdanega Franc Jenko«158 Poslal je tudi zanimivo dopisnico, na kateri je na sprednji strani podčrtal eno izmed že napisanih sporočil Jaz sem zdrav in se mi dobro godi (podčrta sicer hrvaško sporočilo) v različnih jezikih.159 Matija Jenko (r. 1887) je 13. novembra 1918 (poštni žig) odposlal razglednico Kranja iz Judenburga. Kot je znano iz zapisa na razglednici, je nekaj časa služboval kot hlapec v župnišču, iz drugih virov pa je znano, da je bil pred vojno hlapec pri Jalnovih.160 V njej zapiše: »Prečastiti gospod župnik! Naznanim vam dasem v Judenburgu, dasemi še dosti dobro godi. Stistim filipom smo skupaj ki je predmenoj slu127 žil pri vas. Prejmite pozdrav vsi skupaj od Vašega znanega Matija Jenko«161 Kar sedem razglednic je župniku Oblaku poslal hlapec Janez Juvan (datum rojstva ni znan), a iz besedil na razglednicah razberemo, da mu župnik ni vestno odpisoval. Jasno je, da so bili Juvan in oba njegova predhodnika (kot župnikovi hlapci)162 kar močno navezani na župnišče in župnika. Na razglednico s Ptuja 31. maja 1915 napiše: »Prečastiti gospod! Naznanim vam da sem v Petau na Štajerskem. Dolgčas mi ni ker je veliko znancev tukaj Rajgelnov M. Smukarjov Š. Učitelj in dva iz Kamnegorice ti so pri naši kompaniji. Klinarjov pa Vosov Janez sta pa pri drugi. Nivovga Toneta sem tudi videl pa Žagarja iz našega kraja nas je pa tudi veliko skupaj povem vam samo to da so kolešov trije v Petau. Zdaj vas pa lepo pozdravim. Vas Mino in Mico.« Ob strani še zapiše, da prosi za odgovor. 163 Že 4. junija 1915 sledi druga razglednica s Ptuja. »Prečastiti gospod! Najprej vas lepo pozdravim in prosim Vas, da mi pošljete eno srajco če še niso oče prišli po obleko. Vprašam vas zakaj mi nič ne od pišete ali morebiti niste dobili še nobene dopisnice. Povem vam da mi ni nič hudega tukaj ker imamo dobre sarže samo kruha je bolj malo v sredo sem dobil prvi krat komir. Prosim Vas od pišite mi kaj je že v Kropi novega. Janez Juvan«164 Tretjo razglednico s Ptuja pošlje 10. junija 1915. »Prečastiti gospod! Naj prej Vas lepo pozdravim in vprašam Vas zakaj da mi nič ne odpišete ker jaz sem vam že trikrat pisal pa še nisem dobil odgovora. Hudega mi do sedaj še ni nič znancev imam dosti jesti pa tudi druzega samo komisa je malo pa še ta je včasih plesnu. Sedaj Vas pa vprašam kaj je pa še privas v Kropi novega ali ste zdravi in če imate kaj hlapca sedaj. Z Bogom Janez Juvan«165 V letu 1915 župniku pošlje še dve razglednici iz avstrijskega mesta Murau. Na prvo zapiše: »Prečastiti gospod! Tukaj Vam pošiljam eno razglednico iz Murava. Tukaj je dosti prijazen kraj ravno to je žalostno ker ljudje neznajo Slovensko govoriti. Danes smo šli tri ure daleč od mesta po cesti in po hribih. Kaj je že privas novega ali ste zdravi in kako žito spravlate. Tukaj v Muravu je tudi mesar iz Krope. Zdaj vas pa prav lepo pozdravim. Adijo z Bogom Janez Juvan«166 V drugi omeni tudi prejem zakramenta pokore in sprave pred napovedanim odhodom v boj. »Prečastiti gospod! Tukaj Vam pošiljam še eno razglednico iz Murava saj sedaj Vam morebiti ne bom nobene več iz tega kraja. Sedaj sem pri marš kompaniji in sem že preoblečen in dobili smo tudi že skoro vse kar potrebujemo za vojsko samo streliva še nismo dobili. Saj hudega tukaj ni prav nič samo kruha nič ne dobemo. Danes popoldan nismo prav nič avsrikali reklo se nam je da se pripravite na spoved da greste jutri k spovedi. Vprašam vas zakaj da mi nič ne odpišete ker sem zelo radoveden kaj je že pri vas novega. Zdaj Vas pa prav lepo pozdravim in Mino in Mico pa molite zame ker v kratkem gremo nad Italjane adijo z Bogom«167 Devetega maja 1916 sledi razglednica iz koroškega kraja Poreče (Pörtschach 128 am Wörthersee). »Prečastiti gospod! Tako izgleda ta kraj v katerem sem jaz. Na tisti kraj ki je narbolj v jezero zajeden se pa mi hodimo greti in jezero ogledovat. Sedaj gotovo ne bodem dolgo na tem kraju Sedaj Vas lepo pozdravljam Z Bogom J Juvan«168 Med Juvanovimi razglednicami opazimo pošto iz Pragerskega, ki jo zaradi pomanjkljivega zapisa ne moremo točno datirati. Vseeno pa lahko sklepamo, da je razglednico poslal leta 1915. Po vsebini sodeč, je jasno, da je bilo to zgodaj poleti, geografski položaj Pragerskega pa kaže na to, da je verjetno pisal v času bivanja na Ptuju oziroma v njegovi okolici. »Prečastiti gospod! Najprej vas lepo pozdravim in vprašam Vas zakaj da mi nič ne pišete jaz sem Vam ž petkrat pisal pa še nobenega odgovora nisem dobil. Tukaj je prav lepo vreme in prav vroče če je privas tako mora biti zelo suho tukaj so že črešnje zrele. Hudega mi ni do sedaj še ni nič samo kruha je malo to je bol slabo. Zdaj Vas vprašam kaj je že privas novega in če imate kaj hlapca. Z Bogom«169 Janez Lazar (Kositov, r. 1897) župniku v septembru 1916 pošlje iz južnotirolskega mesta Bolzano razglednico z naslikano podobo mesta. Na hrbtni strani župniku zapiše: »Častiti gosp. župnik! Danes sem dospel iz Trienta (verjetno Trenta, op. p.) semkaj. Prišli smo kupovat živila. Tu ostanemo 2 dni. Potem zopet nazaj v puščavo med skale. Pozdrav Vaš Lazar«170 Naslednja ohranjena Lazarjeva pošta je dopisnica oziroma fotografija, ki jo je 31. oktobra 1916 poslal iz bolnišnice v Innsbrucku. Med ranjenimi vojaki je na fotografiji tudi on. Župniku sporoča: »Častiti gosp župnik! Tu Vam pošiljam sliko iz naše bolnice. Jutri ali pojutrišnem grem od tu stran – na Dunaj ali na Češko kam. Roka se dobro zdravi! Mnogo pozdravov Vaš Lazar«171 Ohranjena je še razglednica, ki jo 6. julija 1918 župniku pošlje iz Tolmezza v Italiji, na katero zapiše: »Častiti gospod župnik! Tu Vam pošiljam eno sliko iz naše garnizije. Je zelo lepo mesto z še lepšo okolico. Civilistov je bolj malo – bogati so skoro vsi zbežali. Upam, da bo v vseh ozirih bolje kot v Judenburgu. Pozdrav Lazar«172 Pogojno med Kroparje lahko štejemo tudi Josipa Pleničarja (r. 1886), ki je v obdobju po letu 1906 opravljal službo nadučitelja v Kropi. Kot navaja župnik v kroniki, je bil prvič vpoklican konec maja 1915, vrnil pa se je že decembra istega leta. Župniku Oblaku je 4. junija 1915 poslal razglednico, v kateri pošilja pozdrave s Ptuja: »Prečastiti! Iz zelene Štajerske prejmite udane pozdrave od Vaših /…/«173 Sledi še njegov podpis in ob njem podpis Ivana Žagarja, učitelja v Kamni Gorici. Ob koncu sledi še dopis, da sledi še pismo. Jernej Praprotnik (r. 1880) je župniku Oblaku 5. maja 1918 poslal razglednico iz Ogleja (Aquileia) s podobo dela notranjosti bazilike. »Dragi mi! Tukaj Vam pošiljam sliko notranje cerkve, je le prav malo. Bil sem notri na grobu sv. Mohora in sv. Fortunata in slučajno sem naletu da sem bil tudi v ječi krer je bil zaprt. Je veliko zgodovinskega v tej cerkvi. Bil sem tudi v zvoniku, kjer je lep razgled v mesto Vas srčno pozdravljam Jernej«174 Osmega junija 1918 prejme župnik še eno Praprotnikovo pismo, v katerem popisuje dve procesiji v Furlaniji in slabo obnašanje tamkajšnjih prebivalcev v cerkvi.175 Pismo ni vstavljeno v kroniko, a lahko sklepamo, da je tudi tega poslal iz Ogleja oziroma njegove okolice. Matija Praprotnik (Knačev, datum rojstva ni znan) je župniku Oblaku poslal eno razglednico z naslikanim vojnim prizorom po bitki 7. februarja 1916, v kateri pošilja pozdrave z vojnega polja: »Častiti duhovni Oče! Sprejmite venček pozdravov od nevrednega farana Mat. Praprotnik.« Pod pozdravi še pripiše »Slika v Ilustriranemu glasniku od prijatelja Gregorja Šolerja in novica o smrti F. Praprotnika sta me hudo pretresle. Dve mladi življenji polni.«176 Drugo s pozdravi pošlje iz Kitzbühla 25. junija 1916: »Prejmite prisrčne pozdrave iz potovanja na Rusko fronto.«177 Proti koncu vojne je v župnikove oktobrske vojne zapise v kroniko vstavljeno pismo Jožefa Zupana (datum rojstva ni znan), ki ga je poslal iz Maribora 14. maja 1918: »Prečastiti gospod! Pred odhodom na bojišče pošiljam vam, vodniku naše Marijine družbe kot njen družabnik iskrene pozdrave; kakor tudi vsem mojim sobratom. Upam, da se me spominjate v kratki molitvi. Človeku vajenemu le svojega domačega kraja in domačih ljudi, gotovo v tujini večkrat misli manje hote ali nehote posebno pa na tiste, skaterimi je bil v tesnejši zvezi in več občeval z njimi. Gotovo je, da to pokažem tudi v dejanju s tem da vam o priložnosti pišem par vrstic. Življenje vojaško saj je vsak pozna dobrega, malo slabšega pa veliko, nič. Prava podoba nestalnega človeškega življenja. Niti za minuto časa nisi gotov. Večkrat sem v nedeljo stal v vrsti za v cerkev k maši, pa me odbere ti greš k raportu menažo javit, ali ko sem bil še rekrut stranišče snažit, namesto k sveti maši. Cerkve tukaj v Mariboru so lepe (vam so gotovo znane). Posebno krasna je Marijina bazilika ali frančiškanska cerkev. Tu je vsako nedeljo slovenska in nemška pridiga. Župna cerkev je izključno samo nemška. Najbolj se mi je dopadla cerkvica sv. Helene. Tako domačega sem se počutil v njej, kadar sem mogel, sem rajši šel tukaj k sveti maši za vojake namreč je bila maša v frančiškanski baziliki. Prvo nedeljo maja sem šel skozi mesto mimo frančiškanske cerkve. Veliki oltar Marijin, že sam na sebi krasan, danes še majniško krašen, jeves električno razsvetljen. Bolj iz radovednosti, kakor pobožnosti stopim notri. Bil je ravno sprejem fantov v Marijino družbo, kakih 30 do 40 fantov. Najprvo je bila krasna pridiga, nato sprejem. S sladkim občutkom v srcu sem zapustil t akrasni hram božji. Prejmite srčne pozdrave od vašega vdanega Jožef Zupan«178 Med razglednicami najdemo še eno, katere pošiljatelja ni moč v celoti identificirati. Poslana je bila iz avstrijskega mesta Admont v mesecu septembru neznanega leta. Glede na vsebino lahko sklepamo, da jo je poslal Kropar in, po podpisu sodeč, je bilo pošiljatelju ime France. »Častiti gospod župnik! Spominjam se večkatov Vaših besed iz šole tukaj so tako mladi fantje pa že nima obeden nič vere več katov se moram kaj prepirati s kerim. Stran gremo okoli 25 t. m. gremo nad Italjana. Imam tudi Merdovga in Kolečkovga ki gresta tudi s tem bataljonom. V tem samostanu ki ga vidite spredaj je kasarna in nas je notri en bataljon. Cerkev je lepa samo vse je meško (verjetno nemško, op. p.). Prisrčen pozdrav France«179 Med prejeto pošto župnika Valentina Oblaka najdemo fotografijo vojnih invalidov, ki je bila verjetno vložena v pismo in poslana v Kropo. Čemu služi fotografija, ni znano, besedilo na hrbtni strani pa je napisala Elizabeta di Gaspero, domačinka, rojena Rajgelj, ki je med vojno 2. januarja 1915 iz Bosne pribežala v Kropo. V Bosni je živela od leta 1882, kjer je imela pred začetkom vojne gostilno, starinarno in tobakarno. Sodeč po besedilu, se je po vojni vrnila nazaj na svoje posestvo na področje pod planino Romanja v okraj Rogatica, od koder tudi piše.180 »Šestitli Zupnik u miloga Boga ja sem srečno došla ja sam molila svetog Linarda in svetu mariju iz kapelice isada kleknem pred srce isusovo i molim kad asa došla na svoje posjestvo i ja sam vrlo zadovoljna in hvalizna bogu sa samo pozdravljam čestitoga puatra i Vas i Minu i Miciku Hvaljen Jesus Kristos« in ob strani še zapiše »Elizabet (njeno ime, op. p.) Podromanija (kraj, od koder piše in kamor se je vrnila po vojni, torej pod planino Romanija v vzhodnem delu današnje Bosne in Hercegovine, op. p.)«181 SKLEPNE MISLI Versko življenje v Kropi je bilo v času prve svetovne vojne do določene mere podrejeno zahtevam vojne. Če so vsesplošne spremembe zahtevale prilagoditve in nekaj praktičnih sprememb, je bilo toliko bolj ‘pretreseno’ področje človekove duhovnosti, ki so jo v večini ljudje poskušali živeti v okviru religije. Od tod jasno teče vojna rdeča nit prek bogoslužnih opravil, pobožnosti, obeležitev, mimo praznovanj in praznikov in se poskuša integrirati v že ustaljeno versko tradicijo kraja. Poleg pomanjkanja živil, ki je pestilo prebivalce, so podobo župnije spremenile vojne migracije. Po eni strani te migracije pomenijo dobrobit, saj so v Kropo prinesle širino sveta. Po drugi strani pa so vprašljive zaradi svoje vzročnosti in namena. Vojno stanje je povzročilo, da je bila manifestacija krščanstva v kraju temu primerna. Mnogo svetih maš, molitev in pobožnosti, med katerimi so izstopale procesije, so namenili za srečen izid vojne in za mir. Ljudje so zaupali v božjo pomoč za čimprejšnji konec vojne, njihov način ustaljenega verskega življenja pa je klju129 boval vojni. Župnik sicer poudarja, da se čutijo vojne posledice na verskem področju, a zatem zapiše, da je ljudstvo pač delavsko in po svoji naravi nestanovitno. Takšni so bili Kroparji, vseeno pa predani Bogu in tradiciji. Vloga župnika v kraju je bila še trdna in pod njegovim vodstvom je bilo med vojno storjenega marsikaj dobrega v prid prebivalcev in vojaštva. To mu je vsekakor treba priznati. O domačinih, ki so Kropo zapustili ob vpoklicih, smo vedeli zelo malo. Nekaj o njih nam je odstrlo dopisovanje med vojaštvom in župnikom, ki prav tako kaže še vedno zelo jasno vlogo dušnega pastirja v kraju, ki je vojna niti ne spremeni. Nekoliko drugače lahko rečemo za Cerkev. Po končani vojni se namreč zgodijo spremembe upravne ureditve in prehod iz katoliško močne Avstro-Ogrske v kraljevo močno pravoslavno jugoslovansko skupnost. Ob vsem že naštetem je seveda še treba poudariti, da je bil župnik Valentin Oblak oseba močnega značaja, živeča in delujoča v predkoncilski Cerkvi, ki je vse to vnesla ne le v versko življenje, ampak v življenje Krope. Njegova interpretacija vojnega časa, ki se kaže v zapisih, vse to tudi zajema. Prav zato je to kompleksno dejstvo, kljub Oblakovem željnemu poskusu objektivne predstavitve, pri razumevanju vojnega obdobja treba upoštevati. Skozi prikazovanje verskega življenja z različnih vidikov poskušamo osvetliti čas, prostor, medsebojno pogojevanje področij in dinamike človekovega življenja v Kropi med prvo svetovno vojno. Vse to nam omogoča boljše razumevanje prve polovice 20. stoletja, na ožjem področju pa obdobja prve svetovne vojne. OPOMBE 1 2 3 4 5 6 130 Rafael Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji od leta 1788 do leta 1968, v: Bogoslovni vestnik, Leto XXIX, Ljubljana 1969, str. 122. Rodil se je 12. februarja 1875 v Mavčičah (na Jami pri Mavčičah), umrl pa je 21. septembra 1951 v Preski. V mašnika je bil posvečen 22. julija 1897. Kot župnik je bil v Kropo umeščen 1. maja leta 1909 in je tu ostal do 1. maja 1927, ko je bil premeščen v župnijo Preska. Letopis cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000, str. 446. Rodil se je 15. decembra leta 1878 in umrl 25. februarja leta 1916 prav tako v Kropi. Posvečen je bil 14. julija leta 1904. Letopis cerkve na Slovenskem 2000, op. 3, str. 423. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 9, arhiv župnije Kropa. 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 57, arhiv župnije Kropa. Duhovnik Valentin Pirec se je rodil 14. februarja leta 1876 v Vojščici na Krasu in umrl 23. decembra leta 1946 v Gorici. V mašnika je bil posvečen 22. julija leta 1900 v Gorici. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 144. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 192. Prav tam, str. 193. Prav tam, str. 193. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 212; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa (1914–1918), v: Acta ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, str. 208. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 25; Sebastjan Likar, op. 13, str. 208. Prav tam, str. 81, 208. Prav tam, str. 140, 208. Sebastjan Likar, op. 13, str. 208. Saša Florjančič, Demografski razvoj Krope in Kamne Gorice do druge svetovne vojne, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletja. Življenje v Kropi in Kamni Gorici 1. del, leto V, 2005, str. 18. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 109, 109* [napaka pri označevanju strani, op. p.] 99, 102, 158; Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 205. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 193. Prav tam, str. 198. Prav tam, str. 208. Prav tam, str. 218. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 76. Prav tam, str. 112. Prav tam, str. 169. Prav tam, str. 143, 146, 167. Prav tam, str. 167–168. Prav tam, str. 88. Prav tam, str. 91. Prav tam, str. 100. Prav tam, str. 171. Prav tam, str. 43, 45. Prav tam, str. 136. Prav tam, str. 164–165. Prav tam, str. 170. Prav tam, str 170. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 198. Prav tam, str. 199. Prav tam, str. 200. Prav tam, str. 209. Prav tam, str. 213–214. Prav tam, str. 217. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 14. Prav tam, str. 96* [napaka pri označevanju strani, op. p.]. Kronika dvorazredne ljudske šole v Kropi 1907–1925, str. 68, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), OE Kranj, RAD-97 (Kronika ljudske šole v Kropi, 2. zvezek). Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 17. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 199. Prav tam, str. 200. 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 Prav tam, str. 206. Prav tam, str. 209. Prav tam, str. 211. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 1. Prav tam, str. 52, 171. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 193. Prav tam, str. 201. Prav tam, str. 206. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 11. Prav tam, str. 177. Prav tam, str. 50. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 117. Prav tam, str. 104. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 201. Prav tam, str. 211 Prav tam, str. 215. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 168. Prav tam, str. 163–166. Verjetno vzdevek nekega Kroparja. Kronika župnija Kropa, 1. zvezek, 189–199. Prav tam, str. 205. Prav tam, str. 209. Prav tam, str. 210. Kronika župnija Kropa, 2. zvezek, str. 72. Prav tam, str. 74. Prav tam, str. 77. Prav tam, str. 99. Duhovnik Jernej Pavlin se je rodil v Naklem, 20. avgusta leta 1881 in umrl v Stični, 15. januarja 1963. V duhovnika je bil posvečen 12. julija 1906. Kronika Plamena kovinarske zadruge z o. j. v Kropi in Kamni Gorici do leta 1940, Jesenice 1944, str. 67.; Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 44–45. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 26. Prav tam, str. 45. Kronika Plamena kovinarske zadruge z o. j. v Kropi in Kamni Gorici do leta 1940, Jesenice 1944, str. 66–67. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 1. Prav tam. Prav tam, str. 42–43. Prav tam, str. 96* [napaka pri označevanju strani, op. p.] in str. 97. Prav tam, str. 153. Prav tam, str. 40. Prav tam, str. 47. Prav tam, str. 50. Prav tam, str. 51. Prav tam, str. 51–52. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 207. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 21. Prav tam, str. 66. Prav tam, str. 67. Prav tam, str. 129. Kronika župnija Kropa, 1. zvezek, str. 217. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 36. Redovnik Kornelij Petrič (OFM) se je rodil 20. junija 1871 in umrl 8. maja 1926 v New Yorku (ZDA). Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 91. Prav tam, str. 146. 102 Redovnik France Birk (CM) se je rodil 26. marca 1866 v Ljubljani in umrl 3. septembra 1930, prav tako v Ljubljani. V mašnika je bil posvečen 21. julija 1889. 103 Redovnik Alojzij Pohar (CM) se je rodil 19. maja 1887 in umrl 17. decembra 1974 v Ljubljani. Večne zaobljube je izrekel 15. avgusta 1907, v mašnika pa je bil posvečen v Gradcu 23. julija 1911. 104 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 7–8. 105 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 200–201. 106 Prav tam, str. 206. 107 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 20. 108 Prav tam, str. 48. 109 Prav tam, str. 70–71, 78. 110 Prav tam, str. 118. 111 Prav tam, str. 129, 171. 112 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 203. 113 Polje, ki je spadalo pod lastništvo podružnične cerkve. 114 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 124–125. 115 Ljubljanski škofijski list, leto 1915, str. 83. 116 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 33. 117 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 199. 118 Prav tam, str. 203. 119 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 64. 120 Kronika ljudske šole v Kropi, 2. zvezek, op. 41, str. 64, 50. 121 Prav tam, str. 55. 122 Prav tam, str. 40. 123 Prav tam, str. 37. 124 Prav tam, str. 43. 125 Prav tam, str. 116. 126 Prav tam, str. 118. 127 Prav tam, str. 129. 128 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 169. 129 Prav tem, str. 22, 25, 56. 130 Prav tam, str. 62–63. 131 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 201. 132 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 103. 133 Prav tam. 134 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 217. 135 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 53. 136 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 207. 137 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 1. 138 Prav tam, str. 96–96* (napaka pri označevanju strani, op. p.). 139 Ažman Anton, Dopisnica, poslana župniku Valentinu Oblaku, [Asiago] 18. 6. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 140 Ažman Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Budimpešta 11. 8. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 141 Ažman Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Budimpešta 19. 9. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 142 Ažman Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Žalhostice februar 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 143 Ažman Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Leoben 10. 4. [1916], fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 131 144 Gašperšič Gregor, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Bruck na Muri 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 145 Gašperšič Gregor, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, [Dunaj] december 1917, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 146 Gašperšič Gregor, Pismo župniku Valentinu Oblaku (prilepljeno v 2. zvezek župnijske kronike, str. 147–149), Berane 1918, arhiv župnije Kropa. 147 Gašperšič Gregor, Pismo župniku Valentinu Oblaku (prilepljeno v 2. zvezek župnijske kronike, str. 151), Berane 3. 2. 1918, arhiv župnije Kropa. 148 Gašperšič Gregor, Pismo župniku Valentinu Oblaku (prilepljeno v 2. zvezek župnijske kronike, str. 160), Berane, 9. 5. 1918, arhiv župnije Kropa. 149 [Globočnik Anton], Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Judenburg, 23. 6. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 150 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 24. 8. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 151 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 10. 9. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 152 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 9. 8. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 153 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 16. 8. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 154 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., december 1917, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 155 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 10. 5. 1917, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 156 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., 23. 6. 1917, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 157 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., b. l. [maj, leto nečitljivo], fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 158 Jenko Franc, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Budimpešta, b. l., datum nečitljiv, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 159 Jenko Franc, Dopisnica (Feldpostkarte), poslana župniku Valentinu Oblaku, s. l., b. l., fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 160 Jenko Matija, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Judenburg, 13. 11. 1918, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi; Toni Bogožalec, Kroparski vojaki in vojaštvo v Kropi v veliki vojni 1914–1918, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici, leto XIV, 2014, str. 18. 161 Jenko Matija, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Judenburg, 13. 11. 1918, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 132 162 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 9, arhiv župnije Kropa. 163 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Ptuj [Pettau], 31. 5. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 164 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Ptuj [Pettau], 4. 6. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 165 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Ptuj [Pettau], 10. 6. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 166 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Murau [Obersteier], 1915, fototeka Kovaškega muzeja Kropa. 167 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Murau, 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 168 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Poreče [Pörtschach am Wörthersee], 9. 5. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi.. 169 Juvan Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Pragersko [Pragerhof], b. l., fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 170 Lazar Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Bolzano [Bolzen], september 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 171 Lazar Janez, Dopisnica oz. fotografija, poslana župniku Valentinu Oblaku, Innsbruck, 31. 10. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 172 Lazar Janez, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Tolmezzo, 6. 7. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 173 Pleničar Josip, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Ptuj [Pettau], 4. 6. 1915, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 174 Praprotnik Jernej, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Oglej [Aquileia], 5. 5. 1918, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 175 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 162. 176 Praprotnik Matija, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, n. l., 7. 2. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 177 Praprotnik Matija, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Kitzbühel, 25. 6. 1916, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 178 Jožef Zupan, pismo župniku Valentinu Oblaku [vstavljeno v 2. zvezek župnijske kronike, str. 180], Maribor 14. 5. 1918, arhiv župnije Kropa. 179 [ni znano] Matija, Razglednica, poslana župniku Valentinu Oblaku, Admont, b. l., datum nečitljiv, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. 180 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 213; Toni Bogožalec, op. 160, str. 11. 181 [Di Gaspero] Elizabet, Fotografija, poslana župniku Valentinu Oblaku, Pod Romanijo BIH [Podromanja], b. l., brez datuma, fototeka Kovaškega muzeja v Kropi. Monika Rogelj JOSIP POGAČNIK (1866–1932), POLITIK IN GOSPODARSTVENIK IZ PODNARTA UVOD Začetek 20. stoletja je bil za Slovence čas velikih narodnih, političnih in gospodarskih sprememb. Med tistimi, ki so dejavno sodelovali pri oblikovanju slovenskega narodnega osamosvajanja, je bil Josip vitez Pogačnik, ugleden politik že v času avstro-ogrske monarhije in prelomnega leta 1918 predsednik prve slovenske Narodne vlade. Josip Pogačnik1 je bil rojen 19. oktobra 1866 na stari domačiji v Podnartu očetu Jožefu in mami Julijani, rojeni Mali, doma iz Podvina. Starši so mu umrli, ko je bil še otrok, in skrb za njihovo kmetijo je prevzel njegov stric Janez Pogačnik, znan mojster za izdelavo stolpnih ur, ki je imel v Podnartu svojo delavnico. Nečaka Josipa oziroma Jožefa je dal študirati, in ta je gimnazijo naprej obiskoval v Ljubljani, nato v Pazinu, kjer je leta 1885 maturiral. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti v Gradcu, kjer se je udejstvoval v študentskih združenjih in je bil član društva Triglav. Prireditev društva se je udeleževal tudi pozneje kot starešina.2 Po dveh letih je moral študij opustiti in prevzeti delo na očetovem posestvu v Podnartu. V njihovi hiši je bila hkrati pošta in več let je bil njen upravnik. Podnart se je v tem času povečal, razvoj kraja je omogočila tudi postaja gorenjske železnice, ki je stekla leta 1870. Kmalu po vrnitvi na domačo kmetijo se je leta 1888 v Gorici poročil z Gabrielo Jeglič, ki je po rodu izhajala iz Podbrezij. Rodili so se jima trije sinovi in hči, ki je umrla v mladosti. Sin Joško je bil pozneje generalni tajnik Trboveljske premogokopne družbe, sin Branko je bil podpolkovnik, pribočnik na jugoslovanskem kraljevem dvoru in sin Josip vitez Pogačnik v zrelih letih. Hrani Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka upodobitev znanih Slovencev v NUK. 133 Bogdan bančni ravnatelj. Josip Pogačnik je kot izobražen in ugleden posestnik kmalu dejavno stopil tudi v javno in politično življenje na Kranjskem. Ko je dosegel predpisano starost 30 let, je leta 1897 prvič kandidiral na volitvah. POSLANEC V DRŽAVNEM IN DEŽELNEM ZBORU Josip Pogačnik, posestnik in poštar v Podnartu, je prvič kandidiral za poslanca v državni zbor na Dunaju na volitvah leta 1897.3 Bil je kandidat Katoliške narodne stranke4 v kmečki kuriji na območju volilnega okraja, ki so ga sestavljali gorenjski sodni okraji Kranj, Škofja Loka, Tržič, Kamnik, Brdo pri Podpeči, Radovljica in Kranjska Gora. Kmečke občine v okraju so volile enega poslanca. Izvzeta so bila zgoraj omenjena mesta, ki so skupaj s Postojno, z Idrijo, Vrhniko in Ložem v mestni kuriji volila svojega poslanca.5 Volitve leta 1897 so bile še posredne, po občinah in posameznih kurijah so volilni upravičenci volili volilne može, ki so nato naprej izvolili poslance. Volitve v kmečki kuriji so potekale 15. marca 1897.6 V gorenjskih sodnih okrajih, kjer je kandidiral Josip Pogačnik, je bilo 8.505 volilnih upravičencev, volitev se je udeležilo 2.245 volivcev, ki so izvolili 278 volilnih mož. Ti so Pogačniku namenili 156 glasov, drugemu kandidatu duhovniku Tomu Zupanu pa 104 glasove, en glas je bil neveljaven. Zupan, čigar kandidaturo so v Katoliški napredni stranki zavrnili in dali prednost Pogačniku, je na volitvah kandidiral sam, s podporo liberalnega tabora, in čeprav je tik pred volitvami odstopil, so mu volilni možje kljub temu namenili svoje glasove.7 Na Kranjskem so v kmečkih kurijah zmagali vsi kandidati katoliške stranke. V splošni kuriji je bil izvoljen priljubljeni Janez E. Krek, zagovornik krščanskosocialne smeri v stranki. Josip Pogačnik je tako postal eden izmed poslancev 425-članske dunajske parlamentarne zbornice kot predstavnik ene izmed 25 strank, hkrati pa tudi zastopnik enega izmed številnih narodov in manj pomembne avstrijske dežele. Kljub kranjskim deželnim političnim razprtijam se je 16 poslancev s Kranjskega, iz liberalnega in krščanskega tabora, skupaj s Hrvati in nekaterimi vzhodnimi Slovani povezalo v Slovansko krščansko narodno zvezo.8 Naslednje državnozborske volitve so bile že dobra tri leta pozneje. Na teh volitvah so prvič volili neposredno in tajno, torej so volivci svoj glas namenili neposredno kandidatom. Vsakdo, ki je bil vpisan v volilni imenik, je dobil glasovnico, na katero je moral pravilno vpisati ime izbranega kandidata in jo oddati na volilnem mestu, običajno v občinskem središču. Pogačnik je ponovno kandidiral v kmečki kuriji, kjer so volitve potekale 18. decembra 1900, in sicer spet v gorenjskih okrajih kmečkih občin. V kuriji so volili 134 posestniki, ki so bili tradicionalno naklonjeni kandidatom katoliške stranke, tako ni imel večjih skrbi zaradi ponovne izvolitve, čeprav je bil njegov nasprotnik kandidat liberalne Narodno napredne stranke Gustav Pirc, ugledni kmetijski strokovnjak in ravnatelj Kmetijske družbe v Ljubljani. V predvolilnih spopadih so v liberalnem taboru Pogačniku očitali, da se na Dunaju kot poslanec ne zavzema za kmeta in da na sejah večinoma molči. V prvem mandatu naj bi državnemu zboru podal le pobudo za olajšanje služenja vojaščine sinov srednjih kmetov, vendar predlog zaradi obstrukcije ni šel naprej v obravnavo. Menili so, da je po duši bivši liberalec, ki se samo zaradi koristi udinja klerikalcem.9 O trdnosti Pogačnikove kandidature pa so bili prepričani v radovljiškem okraju ali, kot je zapisal katoliški Slovenec: »Sosedne občine okoli Podnarta bodo kot jeden mož volile svojega domačina – Pogačnika.« Prav tako so ga podprli na občnem zboru delavskega konzumnega društva v Kropi.10 Res je Pogačnik na volišču v občini Ovsiše pobral vseh 93 oddanih glasov, na Lancovem 24 in v Kropi 18, Pirc pa povsod le po štiri glasove, v Kamni Gorici je bil izid 19 glasov proti trem za Pogačnika.11 V celotnem volilnem okraju je Pogačnik prepričljivo zmagal, od 6.394 oddanih glasovnic je prejel 5.429 glasov, Pirc pa 915, neveljavnih je bilo 27 glasovnic, 23 glasov je bilo razdeljenih med oba kandidata.12 V splošni kuriji je zmagal Ivan Šušteršič, vodja katoliške stranke. Tik pred državnozborskimi volitvami leta 1900 je Pogačnikovo družino doletela tragedija, namreč, deset dni prej mu je umrla hči Jelica. Njenega pogreba na pokopališču na Srednji Dobravi pri Kropi se je udeležila velika množica, veliko ljudi je prišlo tudi iz drugih krajev, kar je bil še en dokaz privrženosti njenemu očetu. Časopis Slovenec je poročal, da takšnega pogreba v teh krajih še ni bilo. Kratka notica o smrti je izšla tudi v liberalnem časopisu Gorenjec, ki je nekaj strani prej prinašal obširne članke v podporo svojemu kandidatu Pircu in agitiral proti Pogačniku.13 Leta 1901 je Josip Pogačnik prvič kandidiral za deželnega poslanca. Volitve v 37-članski deželni zbor Kranjske so potekale 12. septembra 1901. Kandidiral je v kmečkih občinah sodnih okrajev Radovljica in Kranjska Gora, izvzeto je bilo samo mesto Radovljica, kjer so volili v mestni kuriji. Protikandidat Narodno napredne stranke je bil Ivan Čop, posestnik iz Most. Ob 66,5-odstotni volilni udeležbi je Pogačnik prepričljivo zmagal v vseh občinah, saj je dobil 1.230 glasov, Čop pa 277. Pogačnik je prejel v občini Kropa 19, v Kamni Gorici 23 in na Lancovem 39 glasov, medtem ko je liberalni Čop povsod dobil le po tri glasove, v domači občini Ovsiše je Pogačnik prejel 73 glasov, njegov nasprotnik pa 11.14 Leta 1907 so potekale redne volitve v državni zbor. V veljavo je stopil nov volilni red. Odpravljene so bile kurije in veljala je splošna in enaka volilna pravica za moške, polnoletne avstrijske državljane, ki so volili v občini, kjer so imeli vsaj eno leto stalno prebivališče. Gorenjska je bila po novem razdeljena na tri volilne okraje, in sicer so enega poslanca volili skupaj sodni okraji Radovljica, Kranjska Gora in Tržič, kjer je bilo okoli 36.300 prebivalcev, drugega poslanca okraja Kranj in Škofja Loka ter tretjega skupaj Kamnik in Brdo.15 Po novem so skupaj volile mestne in kmečke občine. V radovljiško-kranjskogorsko-tržiškem okraju je skupno 8.122 volilnih upravičencev na dan volitev 14. maja 1907 izbiralo med tremi kandidati. Za Slovensko ljudsko stranko (SLS) je kandidiral Josip Pogačnik, kandidat liberalne Narodno napredne stranke je bil Ivan Čop, prvič je imela kandidata socialnodemokratska stranka, in sicer pravnika Antona Dermoto, doma iz Železnikov. Z veliko večino je spet zmagal Pogačnik, ki je prejel 4.112 glasov. Liberalci in socialisti so skupaj zbrali več glasov kot na prejšnjih volitvah, eno četrtino od 5.465 oddanih veljavnih glasovnic. Pogačniku sta druga kandidata odvzela več kot polovico glasov v mestih Radovljica in Tržič ter bila z njim skoraj izenačena na Jesenicah, kjer pa je bilo 86 glasov, namenjenih socialnim demokratom, razveljavljenih. V mestnih središčih so bili tradicionalni volivci liberalnega tabora, hkrati pa je bilo čedalje več delavskega prebivalstva, ki se je oddaljevalo od klerikalnih kandidatov SLS. Zato je Pogačnik predvolilni shod na Jesenicah pripravil skupaj s Janezom E. Krekom, ki je v stranki deloval predvsem na socialnem področju. Seveda je Pogačnik prepričljivo podporo dobil v kmečkih občinah, zlasti v domačih krajih, in sicer na Ovsišah 156 glasov, preostala kandidata 15, v Kamni Gorici 110, preostala tri glasove, v Kropi 121, preostala 10, in na Lancovem 107, preostala kandidata le dva glasova.16 Še vedno je Pogačnik opravljal tudi delo kranj skega deželnega poslanca. Ponovno je bil izvoljen leta 1908 in nato 1913. Za volitve leta 1908 je veljala splošna moška volilna pravica, še vedno pa je ostala v veljavi prvotna razdelitev volivcev po kurijah. V kmečkih občinah sodnih okrajev Radovljica in Kranjska Gora je Pogačnik nastopal proti liberalnemu Jožefu Gogali, posestniku iz Nove vasi in socialnemu demokratu Dermoti ter močno zmagal s prejetimi 1.032 od skupno 1.173 oddanih glasov.17 Na naslednjih volitvah, ki so bile 1. decembra 1913, sta protikandidata Jožef Gogala in Anton Kristan, organizator delavskih zadrug, zbrala nekaj več glasov, vendar je bila Pogačnikova zmaga še vedno prepričljiva z osvojenimi 2.314 glasovi od 3.205 oddanih.18 Naslednje volitve v državni zbor so bile že 13. junija 1911 in na njih je Pogačnik izgubil le nekaj glasov v mestnih naseljih proti liberalcu dr. Karlu Trillerju, odvetniku iz Ljubljane. Na jeseniškem delu, na Javorniku, Savi in Koroški Beli, so se delavci železarne močno nagibali k socialnemu demokratu Dermoti, vendar je Pogačnik še vedno zmagal na vseh voliščih. V celotnem volilnem okraju je volitve prepričljivo dobil s 65,6 odstotka vseh oddanih glasov. V domači občini Ovsiše je dobil 155 glasov, druga kandidata 52, in v Kropi 116 glasov proti 16 za preostala kandidata in v Kamni Gorici 100 glasov.19 Kot poslanec v dunajskem državnem zboru se Pogačnik ni izpostavljal in ni veliko sodeloval v parlamentarnih debatah, izogibal se je strankarskim spopadom in je znal taktično manevrirati med različnimi interesi. Dolgo je vodil pomemben parlamentarni odbor za vojsko oziroma obrambo. Vse to je pripomoglo tudi k njegovi izvolitvi za enega izmed podpredsednikov parlamenta, kar je bila najvišja funkcija, ki so jo opravljali slovenski poslanci v avstrijskem parlamentu. Podpredsednik je bil od decembra 1908 do razpada monarhije, z manjšo prekinitvijo leta 1909. Med letoma 1911 in 1914 je bil predsednik avstrijskega državnega zbora Julius Sylvester, ki je v svojih spominih na sodelovanje z Josipom Pogačnikom zapisal, da se je nanj lahko popolnoma zanesel, saj je Pogačnik kot podpredsednik seje vodil objektivno, tudi v najtežavnejših razpravah in glasovanjih je bil nepristranski, ob zapletih je bil pripravljen na mirno razpravo s političnimi strankami in je zagate znal rešiti s primernimi taktičnimi potezami, tudi v interesu dvora in državne politike.20 Ob različnih parlamentarnih akcijah in povezovanjih, v katere se je spuščala njegova stranka, je Pogačnik ostajal v ozadju, prav tako ob notranjih strankarskih sporih. Njegovi odnosi s predsednikom stranke Ivanom Šušteršičem so bili korektni, vendar hladni, v poslanskem klubu so mu bili bližji Janez E. Krek, Fran Šuklje, dr. Anton Korošec in rojak dr. Lovro Pogačnik iz Kamne Gorice. Med poslanskimi kolegi je bil Pogačnik priljubljen, prijatelje je imel tudi med političnimi nasprotniki, saj je vedno deloval spravljivo ter se je izogibal političnim in osebnim sporom. K temu je pripomogla tudi njegova prijetna osebnost, prijazen nastop in družabna omika. Čeprav ni dosegel formalne univerzitetne izobrazbe, je to pomanjkljivost uspešno nadomeščal z zdravo gorenjsko pametjo in obvladovanjem manir, kot je zapisal njegov poslanski kolega in prijatelj Fran Šuklje. Dobro je govoril nemško, a na sejah parlamenta ni velikokrat nastopal kot govornik, kar so mu njegovi politični nasprotniki na Kranjskem očitali ob vsakokratnem predvolilnem boju. Raje je deloval v ozadju, navezal je veliko koristnih prijateljstev in si sčasoma pridobil pomemben vpliv na vojaškem ministrstvu. Gibal se je v visokih vojaških in dvornih krogih in je bil večkrat tudi na pogovorih s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom, zaradi česar si je prislužil zavidanje in hladen odnos vodje poslanskega kluba Šušteršiča.21 Pogačnikov položaj vodje vojaškega oziroma obrambnega odbora v državnem zboru je bil zlasti pomemben med letoma 1910 in 1912, ko se je ob sprejemanju novih vojaških zakonov izkazal z velikimi političnimi veščinami. Proti zahtevam ogrskih politikov je zagovarjal vladne in dvorne interese za 135 skupno vojaško obrambo. Na to temo je imel v državnem zboru 19. marca 1912 tudi govor. Angažiranje na vojaškem področju, ki je bilo za vladarja izrednega pomena, je Pogačniku prineslo naklonjenost in javno pohvalo prestolonaslednika. Za zasluge mu je bil 9. septembra 1912 podeljen viteški naslov, postal je Josip vitez Pogačnik.22 Kljub premišljenemu političnemu delovanju je vedno zagovarjal slovenska narodna stališča in deloval v korist svojega volilnega okraja in domačih krajev, še posebno na gospodarskem področju. Med drugim si je prizadeval za izgradnjo deželne ceste med Podnartom in Selško dolino, traso bohinjske železnice, gradnjo novega železniškega poslopja v Radovljici in vodovoda na Bledu. Zagovarjal je ohranjanje in obnovo bohinjskih planin. Po požaru v Kropi leta 1901 je za pogorelce izposloval državno podporo. Zaradi njegovih prizadevanj so ga za svojega častnega občana izvolile občine Bohinjska Bistrica, Srednja vas v Bohinju, Ovsiše – Podnart, Mošnje, Gorje, Bled, Radovljica, kar priča o njegovi pripadnosti domačim krajem, prizadevanjih za njihov napredek in hkrati o njegovi priljubljenosti. Med prvo svetovno vojno je po odprtju soške fronte Pogačnik na podlagi znanstev v avstrijskih vojaških krogih pri generalnem štabu izposloval, da so se na Kranjskem oblikovale enote mladostrelcev, sestavljene iz fantov pred vojaško obveznostjo, ki so se urili v vojaških veščinah. Če fronta na Soči ne bi vzdržala, bi te enote prostovoljnih strelcev branile deželo Kranjsko.23 V času vojne je bilo delo avstrijskega parlamenta prekinjeno in leta 1916 je bil Pogačnik med tistimi predstavniki poslanskih klubov, ki so zahtevali ponoven sklic zbora. Bil je v delegaciji slovensko-hrvaških poslancev, ki so novemu cesarju Karlu I. predstavili nujnost povezave vseh avstrijskih južnih Slovanov v eno enoto, ki bi bila pod skupno cesarsko krono enakopravna avstrijskim in ogrskim deželam. Ideja trializma je dosegla vrh z Majniško deklaracijo, ki so jo podpisali poslanci Jugoslovanskega kluba in jo je na zasedanju avstrijskega parlamenta 30. maja 1917 prebral dr. Korošec. Del te skupine je bil tudi Pogačnik. Ko je v naslednjem letu cesar zavrnil pravico Slovencev do večje samostojnosti, so slovenske politične stranke sprejele izjavo o skupnih prizadevanjih za ustanovitev jugoslovanske države, kar naj bi edino omogočilo preživetje naroda.24 PREDSEDNIK PRVE SLOVENSKE NARODNE VLADE Poleti 1918, ko se je vojna bližala koncu, je bilo na Slovenskem vse bolj živo deklaracijsko gibanje z zahtevami po narodni avtonomiji. Sredi meseca avgusta je bil ustanovljen Narodni svet za slovenske de136 žele in Istro, ki je bil eden prvih korakov k oblikovanju samostojne države jugoslovanskih narodov, ki so bili tedaj del habsburške monarhije. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila ustanovljena 29. oktobra 1918 in v njej so Slovenci prvič samostojno odločali o vseh področjih življenja. Čeprav je bil najvišji politični organ nove države Narodno vijeće SHS v Zagrebu, so dejansko oblast suvereno izvajale narodne vlade. Prva slovenska Narodna vlada je bila na predlog Narodnega sveta v Ljubljani imenovana 31. oktobra 1918 in je prevzela oblast na slovenskem ozemlju – na Kranjskem, Primorskem, slovenskem delu Koroške in Štajerske. Narodna vlada je bila najvišje zakonodajno in izvršno telo in je odločala o vseh vprašanjih neodvisne politične enote. S tem je bila izkazana slovenska narodna suverenost. Vlada je bila sestavljena na podlagi dogovora med političnimi strankami na Slovenskem, njeno delovanje je bilo povsem državotvorno naravnano, brez nasprotovanj in s soglasnim sprejemanjem sklepov.25 Imela je 12 poverjenikov za posamezna področja, in sicer za notranje zadeve, prehrano, uk in bogočastje, pravosodje, socialno skrbstvo, finance, promet, industrijo in trgovino, javna dela in obrt, poljedelstvo, narodno obrambo in zdravstvo. Za predsednika vlade je bil imenovan Josip vitez Pogačnik – kot predsednik je ob prevzemu dolžnosti to uradno sporočil avstrijskemu ministrskemu predsedniku in prevzel upravo od kranjskega deželnega predsednika grofa Attemsa.26 Josip Pogačnik je bil za predsednika Narodne vlade imenovan kot dolgoletni ugledni politik, ki je užival naklonjenost obeh glavnih političnih taborov. Dodaten razlog so bile njegove dobre povezave z avstrijskimi vojaškimi krogi, kar bi utegnilo koristiti pri reševanju težav ob umiku armade s soškega bojišča čez Slovenijo. V prevratnem času je bila namreč glavna naloga nove oblasti ohraniti red in mir. Hkrati so računali na lažje urejanje in likvidacijo skupnih zadev z Avstrijo.27 Narodna vlada za Slovenijo je takoj začela delo in je imela prvo sejo naslednji dan, 1. novembra. Najpomembnejše naloge so bile povezane z vra čanjem vojakov, preskrbo prebivalstva in ureditvijo razmer v prvih povojnih dneh. Treba je bilo izvesti združitev vseh slovenskih dežel, vzpostavitev uprave, prevzem javnih služb ter omogočiti zagon gospodarstva. Predsednik Pogačnik se je ukvarjal tudi z zunanjimi zadevami, čeprav naj bi bile te pridržane Narodnemu vijeću. Najpomembnejše je bilo vprašanje meja. V prvih dveh tednih dela so seje vlade potekale vsakodnevno, nato na vsaka dva dni. Le tako so lahko sprotno reševali številne nujne zadeve. Prva slovenska Narodna vlada je svoje delo opravljala do priključitve Slovenije h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Odstopila je 23. decembra in nato v odstopu delovala še do 20. januarja 1919, ko je regent Aleksander imenoval novega predsednika Deželne vlade. Josip vitez Pogačnik je bil marca 1919 imenovan za veleposlanika Kraljevine SHS v Avstriji in to funkcijo je na Dunaju opravljal do meseca novembra istega leta. V burnih časih bojev za meje je bilo njegovo delo posvečeno predvsem urejanju vračanja slovenskih vojakov v domovino in razreševanje skupnih zadev z nekdanjo skupno državo. SODELOVANJE V GOSPODARSTVU Po vrnitvi z Dunaja se je Pogačnik povsem umaknil iz političnega življenja. Začel se je udejstvovati na gospodarskem področju in po letu 1920 je bil član upravnih svetov več podjetij in zavodov. To je bil čas, ko smo Slovenci tudi gospodarsko postali suveren narod, ki je samostojno odločal o svojem razvoju. Oblikovalo se je slovensko narodno gospodarstvo in Slovenija je naredila odločilen korak k industrializaciji in modernizaciji družbe. Slovenija v novih mejah, brez Primorske, je v vseh pogledih postala enoten gospodarski prostor z Ljubljano kot upravnim, finančnim in trgovskim centrom. Položaj gospodarsko in družbeno najrazvitejšega dela v novi državi in hkrati uresničitev programa, da večina lastništva in nadzora nad kapitalom ostane v domačih rokah, sta vplivala na naraščajočo samozavest domačih podjetnikov. Na voljo sta bila velik domači trg in carinska zaščita. Najhitreje se je razvijala industrija, v katero je bilo vloženega tudi veliko tujega kapitala, in odprle so se številne nove tovarne. V podjetjih, kjer so sodelovali tujci, so morali biti večinski lastniki domači državljani, zato so tam v upravne svete povabili ugledne domačine, kar je bilo tudi neke vrste zagotovilo za stabilnost in dolgoročnost naložb.28 Josip vitez Pogačnik, kot ugleden politik iz časa prevratnega obdobja in predsednik prve slovenske vlade, je bil zaželen član upravnih odborov najpomembnejših slovenskih gospodarskih ustanov in velikih podjetij. Z nacionalizacijo premoženja avstrijske banke v Ljubljani je bil leta 1920 ustanovljen Kreditni zavod za trgovino in industrijo in Pogačnik je bil v upravi zavoda od začetkov do leta 1931. Bil je tudi član sveta Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, ki je bila stanovska zbornica delodajalcev. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so bila med večjimi naložbami tujcev na Gorenjskem vlaganja čeških podjetnikov v nove tekstilne tovarne v Kranju. Za to so si poleg kranjskih politikov prizadevali tudi nekateri drugi vidnejši slovenski politiki. Prva je bila leta 1923 ustanovljena tovarna Jugoslovansko-češka tvornica bombažnih tiskanin, d. d. Kranj, imenovana Jugočeška, in Josip Pogačnik je postal predsednik prvega upravnega sveta tovarne. Poleg njega sta bila člana še kranjski župan Ciril Pirc in Emil Storza, podjetnik iz Prage. V naslednjih letih so glavnico podjetja večkrat povečali in leta 1929 je Pogačnik postal tudi lastnik manjšega dela delnic, kot del vplačila Kredit- nega zavoda v podjetje. Član upravnega sveta Jugočeške je ostal vse do svoje smrti.29 Od leta 1930 je bil tudi upravni svetnik tekstilne tovarne v Beogradu. Od leta 1924 je bil član in nato od leta 1926 dolgoletni predsednik upravnega sveta Pivovarne Union v Ljubljani. Od leta 1920 je bil upravni svetnik Trboveljske premogokopne družbe, od leta 1922 predsednik Prometnega zavoda za premog, ki je upravljal z rudniki v Zasavju. Bil je tudi v upravnem svetu lokalne železnice Kranj–Tržič.30 Vse do konca življenja je ostajal dejaven v javnem življenju in bil za zasluge večkrat odlikovan. Vedno pa je ostajal navezan na domači kraj in na svojo domačijo, kjer je po krajši bolezni umrl 18. avgusta 1932. Pokopali so na pokopališču na Ovsišah in številni prijatelji in znanci od blizu in daleč so se udeležili pogreba enega najuglednejših mož na Slovenskem. Čeprav je bil Josip Pogačnik pozneje odrinjen na rob slovenskega zgodovinskega spomina, so spomin nanj ohranjali njegovi sokrajani v Podnartu. Že leta 1936 so nad vasjo postavili spomenik, za katerega je Pogačnikov relief pripravil Nikolaj Pirnat. Pozneje so obletnico rojstva svojega sokrajana, ki se je najmočneje zapisal v slovensko zgodovino, izbrali za datum krajevnega praznika. OPOMBE 1 2 3 4 Glej Slovenski biografski leksikon, ur. France Kidrič, 7. zvezek, Ljubljana 1949, str. 409–410, geslo Pogačnik vitez Jožef, avtor Rudolf Andrejka; Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 31, geslo Pogačnik Josip. Slovenski narod, 20. 8. 1932, št. 188, str. 3. Volitve v državni zbor in deželne zbore so potekale po petih kurijah: veleposestniški, mestni, trgovsko-obrtniški, kmečki in splošni kuriji. Ta je bila prvič uvedena ob volitvah leta 1897. Volili so polnoletni moški, ki so dopolnili 24 let in so plačevali davek. Glej Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Ljubljana 1965. Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, Ljubljana 2000, str. 348–354, gesla volilna pravica, volilni sistem, volitve. Po koncu narodne sloge na Kranjskem so se v osemdesetih letih 19. stoletja Slovenci razdelili v dva nasprotna politična tabora, katoliški in liberalni, katerih politični stranki sta samostojno nastopali na volitvah. V večini volilnih okrajev in kurij je premočno zmagoval katoliški tabor, kandidati liberalne Narodno napredne stranke so bili izvoljeni le v večjih mestih. Katoliška na137 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 138 rodna stranka (KNS) je bila ustanovljena leta 1892 in se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (SLS). Leta 1909 je bila z združitvijo vseh katoliških političnih organizacij slovenskih dežel ustanovljena Vseslovenska ljudska stranka (VLS). Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 349– 350, 361, volilni rezultati in seznami poslancev; Slovenec, 13. 3. 1897. Volilno pravico so imeli tisti, ki so plačevali direktni davek, v kmečki kuriji so bili to večinoma lastniki kmetij. Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 361. Slovenec, 15. 3. 1897. Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji, Celje 2001, str. 12–20. Slovenski narod, 1. 12. 1900; Gorenjec, 7. 12. in 15. 12. 1900. Slovenec, 4. 12. 1900. Slovenec, 18. 12. in 20.12. 1900. Volilna pravila so omogočala oddajo glasov več kandidatom hkrati. Slovenec, 10. 12. 1900; Slovenec, 11. 12. 1900; Gorenjec, 15. 12. 1900. Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 354; Arhiv Republike Slovenije, fond SI AS 16/I/149 Volilni spisi, kmečka kurija 1901; Slovenec, 12. 9. 1901. Gorenjec, 16. 3., 23. 3. in 20. 4. 1907. Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 364; Gorenjec, 1. 6. 1907; Slovenec, 14. 5. 1907. Arhiv Republike Slovenije, fond SI AS 16/I/150 Volilni spisi, kmečka kurija 1908; Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 354. Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 354. Melik, Volitve na Slovenskem, op. 3, str. 364; Gorenjec, 17. 6. 1911. Glej Fran Šuklje, Iz mojih spominov, II. del, Ljubljana 1995, str. 49–50; Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu, op. 8, str. 144. Šuklje navaja spomine na pogovore s predsednikom parlamenta in citira odlomek 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 o Pogačniku iz knjige Julius Sylvester, Vom toten Parlament und seinen letzten tagen, Dunaj 1928. Sylvester je bil avstrijski politik in poslanec v dunajskem državnem zboru v istem obdobju kot Pogačnik, torej od leta 1897 do leta 1918. Šuklje, Iz mojih spominov, op. 20, str. 49–50. Fran Šuklje, Sodobniki, mali in veliki, III. del spominov, Ljubljana 2010, str. 248–249. Slovenec, 10. 9. 1912; Slovenski narod, 10. 9. 1912. Slovenski biografski leksikon, op. 1, str. 409; Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 60; Slovenski narod, 19. 8. 1933. Glej Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Ljubljana 1998, str. 13–14; Josip Mal, Slovenci v desetletju 1918–1928, Ljubljana 1928; Vasilij Melik, Slovenski državnopravni programi 1848–1918, v: Slovenci in država, Razprave 17, Ljubljana 1995. Šest poverjenikov in predsednik so prihajali iz Vseslovenske ljudske stranke, pet iz Jugoslovanske demokratske stranke in en poverjenik iz socialnodemokratske stranke. Glej Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, op. 24; Jurij Perovšek, Slovenska državna volja v prvem desetletju jugoslovanske krize, v: Slovenci in država, op. 24, str. 121–125; Balkovec Bojan, Od Narodne vlade SHS za Slovenijo do Vidovdanske ustave, v: Slovenci in država, op. 24, str. 175–176; Mal, Slovenci v desetletju 1918–1928,op. 24, str. 154–156. Spominski zbornik Slovenije, op. 23, str. 60. Glej Žarko Lazarević, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji, Ljubljana, 1997; Žarko Lazarević, Od kapitalizma do kapitalizma, Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju, Ljubljana 1997, str. 27–54. France Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 114–118. Slovenski biografski leksikon, op. 1, str. 410; Slovenec, 19. 8. in 23. 8 1932; Slovenski narod, 18. 8. in 19. 8. 1932, Jutro, 19. 8. 1932; Tedenske slike, priloga Domovini, 25. 8. 1932. POVZETKI ZUSAMMENFASSUNGEN 139 Toni Bogožalec KROPAS SOLDATEN UND DAS MILITÄR IN KROPA IM GROSSEN KRIEG 1914–1918 Im Großen Krieg von 1914 bis 1918 wurden die Einwohner von Kropa erstmals vollzählig und ungeachtet von Herkunft oder Alter zu den Waffen gerufen. In dieser Zeit hatte Kropa nach der großen, mit dem Niedergang der Eisenverhüttung verbundenen Wirtschaftskrise gerade begonnen, wieder auf die Beine zu kommen, als es vom Krieg mit Not, Kriegsflüchtlingen und der gefährlichen Nähe des italienischen Kriegsschauplatzes heimgesucht wurde. Im Ersten Weltkrieg standen mehr als 120 Burschen und Männer an der Front. Von der ersten Einberufung im Juli 1914 wurden 31 Einwohner erfasst, außer diesen leisteten fünf den ordentlichen Wehrdienst ab, und vier hatten sich freiwillig gemeldet. Die Mehrzahl jener, die Regimentern zugeteilt worden waren, wurden an die Ostgrenzen des Reiches geschickt, nach Galizien, wo schon in der ersten Augusthälfte schwere Kämpfte mit der russischen Armee stattfanden. Aufgrund der sehr hohen Verluste in diesem Kampfgebiet wurden neue Musterungen durchgeführt. Außerdem wurden Gymnasiasten und Realschüler der letzten Jahrgänge aufgerufen, von der Möglichkeit Gebrauch zu machen, die Matura für alle Klassen jederzeit ablegen zu können, wenn sie sich als einjährige Freiwillige meldeten. Am Ende des ersten Kriegsjahres standen so schon 59 Soldaten aus Kropa an der Front. Dies verursachte erste größere Beschäftigungsprobleme bei der Ersten Nägel- und Eisenindustriegenossenschaft in Kropa und Kamna Gorica, die in der Kriegszeit vor allem für Kriegszwecke produzierte. Die Genossenschaftsleitung ersuchte deshalb das Kriegsministerium um Dispensierung von weiteren Einberufungen und erhielt im November 1915 eine positive Antwort, in der das Ministerium der Genossenschaftsleitung das Recht überließ, selbst zu entscheiden, welche Arbeiter für eine störungsfreie Produktion unbedingt notwendig sind. Im Januar 1916 kehrten etwas weniger als 50 Soldaten heim, die vorübergehend vom Kriegsdienst befreit worden waren und die Arbeit bei der Genossenschaft und anderen Arbeitgebern in Kropa wiederaufnahmen. Nach bis jetzt vorliegenden Angaben wurden während des Ersten Weltkrieges 122 Einwohner von Kropa zum Kriegsdienst eingezogen. Der älteste war Valentin Gašperšič, geb. 1866, und die beiden jüngsten Franc Hafner und Vincenc Magušar, geb. 1899. Kropas Soldaten dienten im Krainerischen Infanterie-Regiment Nr. 17, im LandwehrInfanterieregiment Nr. 27, das 1917 in das Gebirgsschützenregiment Nr. 2 umbenannt wurde, und im Jägerbataillon Nr. 7. Während des Krieges starben aufgrund Verwundungen, Krankheiten und Unfällen 25 Soldaten aus Kropa. Für die letzten Soldaten aus 140 Kropa endete der Krieg erst im Frühjahr 1919, als diese von den Kämpfen um die slowenische Nordgrenze heimkehrten. Die Einwohnerschaft von Kropa musste sich bald nach Ausbruch des Krieges mit dessen Folgen auseinandersetzen. In den ersten Monaten war noch kein Mangel bei der Versorgung mit Nahrungsmitteln und sonstigen Bedarfsartikeln des täglichen Lebens zu spüren, am meisten vermisste die Bevölkerung Nachrichten aus den Kampfgebieten, denn es wurde eine strenge Zensur der Soldatenbriefe und der Presse eingeführt. Die Familien der an der Front stehenden Soldaten erhielten eine Geldzuwendung, und die Einwohnerschaft von Kropa nahm an zahlreichen Aktionen zur Verbesserung der Versorgung der Soldaten teil. Eine der Kriegsfolgen, mit denen sich die Bevölkerung von Kropa auseinandersetzen mussten, waren auch die Kriegsflüchtlinge. Im August 1914 kamen einige Roma-Kinder nach Kropa, die ersten richtigen Kriegsflüchtlinge aber waren vier Kriegswaisen aus Pula, deren Vater aus Kropa stammte, und zwei ukrainische Geistliche, die hierher in Begleitung des Kaplans Jernej Hafner aus Kropa kamen. 1915 flüchteten noch eine größere Romagruppe und die Einwohnerin Elizabeta di Gaspero, geb. Rajgelj, die vor dem Krieg in Rogatica in Bosnien gelebt hatte, nach Kropa. In der Sorge um die aus Kropa stammenden Kriegswaisen wurde im Juni 1914 eine Zweigstelle des Patronats St. Vinzenz gegründet. Die Kriegswaisen wurden nach einer ersten Versorgung in Kropa in das zentrale Patronat nach Ljubljana geschickt. 1915 kamen drei Kriegswaisen nach Kropa und 1916 fünf weitere. Es tauchten auch neue Arten von Flüchtlingen auf, und zwar Kriegsgefangene, Flüchtlinge aus Arbeitslagern, die bei der Errichtung der militärischen Infrastruktur im Hinterland der Isonzofront eingesetzt worden waren. Unter ihnen überwogen Russen, die versucht hatten, nach Italien zu fliehen. In der Zeit des Ersten Weltkrieges kam die Einwohnerschaft von Kropa auch mit ausländischen Soldaten in Kontakt. Nach Eröffnung der Isonzofront verliefen in dessen Hinterland beschleunigte Infrastrukturarbeiten. Kropa wurde der letzten, dritten Region des Hinterlands zugeordnet. Im Sommer 1915 bauten ausländische Soldaten, darunter Bosnier, Rumänen und Ungarn, eine Straße von Selca über Lajše und Jamnik nach Kropa und Češnjica, wo sie in die bestehende, vor dem Krieg gebaute Straße nach Podnart einmündete. Einige Soldaten waren auch in Kropa untergebracht. In dieser Zeit machten in Kropa vor dem Abmarsch ins Kriegsgebiet auch reguläre Truppen Halt. 1917, als der österreichischungarischen Armee an der Isonzofront die deutsche Armee zu Hilfe kam, sammelten sich deutsche Truppen auch in Kropa und in den umliegenden Orten, wo sie vor dem Abmarsch ins Kriegsgebiet drei Wochen Station machten. Die Angst vor einem italienischen Durchbruch lähmte die Bevölkerung von Kropa, insbesondere nach den Ereignissen von Juni bis August 1917, als in Kropa tagtäglich das laute Dröhnen von der Front zu hören war und Kropa von italienischen Flugzeugen überflogen wurde. Große Entbehrungen verursachte der Mangel an Nahrungsmitteln und sonstigen Bedarfsartikeln des täglichen Lebens, so wie andernorts musste man sich mit dem Befehl hinsichtlich der Wegnahme der Kirchenglocken und von persönlichen Metallgegenständen abfinden. Aufgrund der immer schwierigeren Verhältnisse wurden die Genossenschaft und andere Unternehmen in Kropa im November 1915 aus eigener Initiative der Zuständigkeit der Militärbehörden unterstellt, da man außer der Kriegsdienstfreistellung für die Beschäftigten auch mit einer Verbesserung der Versorgung rechnete. Dies bedeutete auch, dass alle unter 50 Jahre alten Arbeiter unter das Kriegsgesetz fielen. Die bis dahin geltende Arbeitszeit wurde aufgehoben und eine ganzwöchige eingeführt, die keine kirchlichen und keine Staatsfeiertage berücksichtigte. Die einen anderen Arbeitsrhythmus gewohnte Arbeiterschaft lehnte sich mehrmals dagegen auf, meist im Zusammenhang mit den kirchlichen Feiertagen, worauf Gegenmaßnahmen der Militärbehörden folgten. Aufgrund der Vergrößerung des Arbeitsumfangs genehmigten die Behörden die Auszahlung von Lohnzulagen, d. h. Teuerungszulagen, jedoch war die Maßnahme aufgrund der allgemeinen Not und der Inflation praktisch wirkungslos. Das Kriegsministerium traf die Entscheidung, dass die den Militärbehörden unterstellten Betriebe und Fabriken anstelle von Lohnerhöhungen für eine Verbesserung der Versorgung sorgen müssen. Nach 1917 kündigten die Kriegsereignisse und die Aktivierung des politischen Lebens in der Monarchie große Veränderungen auch in Kropa an. Der Widerstand gegen die alte Ordnung und gegen die konservativen Autoritäten vergrößerte sich zunehmend. Nach der Gründung des Staates der Slowenen, Kroaten und Serben wurde Ende 1918 in Kropa der Nationalausschuss gewählt, und zur Aufrechterhaltung der Ruhe und Ordnung in dieser Umbruchphase wurde eine Bürgerwehr gegründet, die sich aus früheren Soldaten zusammensetzte. Frühere Soldaten gründeten auch den Selbsthilfeverein Samopomoč mit der Aufgabe, bei der Anstellung und der Versorgung ehemaliger Soldaten behilflich zu sein, sie waren aber auch unter den Gründungsmitgliedern von Kropas Ortsverein der Jugoslawischen sozialdemokratischen Partei (JSDS) zu finden. Damit erhielt der Ortsverein der Slowenischen Volkspartei (SLS) in Kropa erstmals eine echte Konkurrenz. Mitja Kapus LOVRO KAPUS, TAGEBUCH ÜBER KRIEG UND GEFANGENSCHAFT Heuer verstreichen 100 Jahre seit Beginn des Ersten Weltkrieges, der in das Leben der damaligen Menschen in einem Umfang eingriff, den wir uns heute schwer vorstellen können. Die Menschen erlebten unterschiedliche Schicksale, und es ist richtig, dass diese aufgezeichnet und veröffentlicht werden, gemahnen sie uns doch an die Sinnlosigkeit des Krieges und des menschlichen Leids. Eine der traurigen Geschichten dieser Zeit ist auch jene von Lovro Kapus aus Kamna Gorica, der 1896 geboren wurde und beim 17. Infanterieregiment der österreichisch-ungarischen Armee diente. Sein Schicksal in der Zeit des Ersten Weltkrieges und der Gefangenschaft nach dem Krieg hielt er in einem kleinen Taschenkalender fest. Seinen Aufzeichnungen ist zu entnehmen, dass er am 19. Juni 1917 als Infanterist mit dem 30. Infanteriebataillon an die Südtiroler Front ging. Er befand sich mit seiner Einheit im Gebiet nördlich von Asiago (Venetien), auf dem Monte Cucco di Pozze, den er nach seiner Heimkehr oft erwähnte. Dann nahm er an der Novemberoffensive teil, nach der sich die Stellungen der österreichischen Armee südlich von Asiago und Gallio verschoben. Im Mai 1918 wurde er nach einem absolvierten Kurs in der Nähe von Bozen einer MG-Abteilung zugeteilt und kehrte daraufhin zu den Stellungen in der Nähe von Asiago zurück. Sein Regiment, das k.u.k. Krainerische Infanterie-Regiment Nr. 17, das aus 86 % Slowenen bestand, erlebte das Kriegsende in der Reserve auf dem Lavarone-Plateau, als es sich den Befehlen der Vorgesetzten widersetzte und nicht mehr kämpfen wollte. Die Soldaten verlangten nur noch den Rückzug in die Heimat, war doch das Kriegsende unausweichlich. Sie marschierten über Trient nach Riva del Garda, wo sie auf den versprochenen Heimweg warteten. Stattdessen ereilte sie ein hartes Schicksal, in Peschiera del Garda wurden sie von aufgepflanzten Bajonetten erwartet, und sie gerieten in italienische Gefangenschaft. Lovro Kapus erlebte zusammen mit den anderen Gefangenen schwere Zeiten, er litt unter dem Mangel an Nahrung und Bekleidung, er hatte kein Dach über dem Kopf und auch keine Kontakte mit seinen Verwandten. Die Gefangenen froren und hungerten und wurden gleichzeitig an verschiedenen Orten, wo Kämpfe stattgefunden hatten, zur Beseitigung der Kriegsfolgen und zur Begrabung der Toten eingesetzt. Lovro Kapus befand sich so im Piave-Gebiet und später paradoxerweise in denselben Gegenden, wo er während des Krieges gekämpft hatte. In schwierigen Verhältnissen überlebte er in Gefangenschaft zwei Winter und kehrte dann über Venedig und Dubrovnik erst am 28. März 1920 nach Hause zurück. 141 Die Aufzeichnungen von Lovro Kapus sind zwar inhaltlich nicht reich, aber seinem Alter und seinem Rang angemessen und ermöglichen zusammen mit den anderen Angaben über den Weg des 17. Infanterieregiments einen lebendigen Einblick in seine Erfahrungen und Erlebnisse. Renata Pamić DENKMÄLER DES ERSTEN WELTKRIEGES ALS BEREDTE ERINNERUNG UND MAHNUNG Das Jahr 2014 markiert ein bedeutendes Jubiläum in der europäischen und in der Weltgeschichte: 100 Jahre Beginn des Ersten Weltkrieges. Mit dem Jubiläum wird auch das unbewegliche Kulturerbe wie Militäranlagen, Überreste von den Kampfstätten, Soldatengräber, Denkmäler, Gedenktafeln und sonstiges dokumentarisches Material aus dem Vergessen in den Mittelpunkt der Aufmerksamkeit gerückt. Der Beitrag soll dieses Kulturerbe präsentieren und die Erinnerung an die gefallenen, vermissten und verstorbenen Soldaten des Ersten Weltkrieges aus dem Gebiet von Kamna Gorica, Kropa, Srednja Dobrava und Mošnje wachrufen. In diesen Orten wurden ein Denkmal und Gedenksteine errichtet sowie Gedenktafeln angebracht. Ein solches Geschichtserbe ist gemäß dem Gesetz über den Schutz des Kulturerbes (Amtsblatt der Republik Slowenien Nr. 16/2008) und gemäß den Flächennutzungsplänen der Gemeinden geschützt und im Register des Kulturerbes eingetragen, das vom slowenischen Kulturministerium geführt wird. Einige Denkmäler des Ersten Weltkrieges haben im Kulturerberegister eine eigene Evidenznummer, die an den Kirchenwänden angebrachten Gedenktafeln sind mancherorts unter der Evidenznummer der betreffenden Kirche geschützt oder haben eine selbständige Evidenznummer. Im Rahmen der Friedhöfe, die eine eigene Evidenznummer des Kulturerbes haben, werden auch historische Grabsteine von höherem Wert geschützt, unter denen einige Gedenksteine originelle historische Botschaften bewahren und eine wichtige Quelle zur Erforschung der Ortsgeschichte darstellen. Die Denkmäler, Gedenktafeln und Grabsteine sind größtenteils die Folge tragischer historischer Ereignisse, Ausdruck des Dankes des Heimatortes an die Gefallenen und Vermissten, die vielleicht niemals von der Front zurückkehrt sind und deren sterbliche Überreste in der heimatlichen Erde oder irgendwo in der Fremde liegen. Ihre Namen wurden nach dem Krieg in die Denkmäler und Gedenktafeln 142 eingraviert, die entweder selbständige öffentliche Denkmäler sind oder als Gedenktafeln an Kirchenfassaden angebracht sind. Sie wurden von Steinmetzen, Bildhauern, Architekten geschaffen, die ihre Bedeutung üblicherweise durch eine starke Symbolik unvergesslich gemacht haben. Mit der historischen Distanz gewinnen diese Denkmäler, Gedenktafeln und Grabsteine neuerlich an Bedeutung. An der Mauer des örtlichen Friedhofs in Kamna Gorica steht ein Denkmal für die Gefallenen des Ersten Weltkrieges. Das Denkmal aus Beton in Form einer Tür, die von zwei Granaten und obenauf von einem Adler mit gespreizten Flügeln bewacht wird, wurde 1925 errichtet und stammt vom Steinmetzen France Cengle aus Radovljica. Im vertieften Teil in der Mitte, unter einem gleichschenkeligen Kreuz aus carrarischem Marmor, sind in eine Tafel aus grauem Marmor die Namen von 35 gefallenen und verstorbenen Soldaten aus der Pfarre Kamna Gorica mit vergoldeten Buchstaben eingraviert. In die Bogenkonstruktion des Denkmals wurden später die Porzellanporträts von fünf gefallenen Soldaten eingearbeitet. Das Denkmal wurde 2014 von der Gemeinde Radovljica in Zusammenarbeit und unter der Aufsicht des Amtes zum Schutz des Kulturerbes Sloweniens, Gebietseinheit Kranj, restauriert. Die Restaurierungsarbeiten führte der Steinmetz und Restaurator Tomaž Furlan durch. In Kropa wurde 1924 eine gusseiserne Gedenktafel mit den reliefartig hervorgehobenen Namen von 28 gefallenen Soldaten des Ersten Weltkrieges an der Fassade der Pfarrkirche St. Leonhard angebracht. Die Tafel ist in einen hoch gestellten steinernen Rahmen mit einem kleinen Satteldach eingemauert. Der Steinmetz Alojz Vodnik aus Ljubljana meißelte in den oberen Teil des Rahmens Palmenzweige ein und in den unteren Teil zwei liegende Löwen. Die gusseiserne Tafel mit den Namen wurde in der Maschinenfabrik und Gießerei STIL in Ljubljana hergestellt. Unter den erhaltenen historischen Grabsteinen in Kropa ist zur Erforschung der örtlichen Militärgeschichte auch ein Gedenkstein von besonderer Bedeutung, an dem die Porzellanfotos von Valentin und Vinko Marguš in Uniform angebracht sind. Ein gut erhaltener historischer Grabstein stellt auch für die Geschichte des Steinmetzhandwerks eine wertvolle Informationsquelle dar. Eine Gedenktafel mit historisch gestaltetem Steinrahmen und einer Steintafel aus grauem Marmor, in die außer einer Widmung und den Dorfnamen die Namen von 35 Opfern des Ersten Weltkrieges aus der Pfarre Srednja Dobrava mit vergoldeten Buchstaben eingraviert sind, befindet sich an der Südfassade der Pfarrkirche. Den Rahmen schmücken eingravierte Kriegssymbole: oben ein verwundeter Soldat, ein gleichschenkeliges Kreuz in beiden Ecken und zwei, mit Palmenzweigen verzierte Bajonette in Höhe der Widmung. Die Gedenktafel, eine Arbeit des Steinmetzen Alojz Vodnik aus Ljubljana, wurde 1924 angebracht. An der Kirchenfassade befinden sich noch die Gedenksteine von Katarina und Hanibal Manzoni, die das Schicksal der Flüchtlinge aus dem slowenischen Küstenland während des Ersten Weltkrieges erhellen. In Mošnje ist an der Fassade der Kirche St. Andreas eine Gedenktafel aus grauem Stein mit den eingravierten vergoldeten Namen von 31 Gefallenen des Ersten Weltkriegs angebracht. Die Tafel ist historisch gestaltet, über dem Schriftteil ist in eine vertiefte Tafel ein Palmenzweig eingraviert, über dem sich ein reliefartiges Kreuz befindet. Der Steinmetz ist unbekannt. Saša Florjančič DIE NÄGELGENOSSENSCHAFT IN KROPA UND KAMNA GORICA IN DER ZEIT DES ERSTEN WELTKRIEGES Die Erste Nägel- und Eisenindustriegenossen schaft in Kropa und Kamna Gorica (gegründet 1894) wurde in dem Jahrzehnt vor dem Beginn des Ersten Weltkrieges zu einem wichtigen Produktionsbetrieb der österreichisch-ungarischen Monarchie und begann auch mit der Umsetzung einer der wesentlichen Beschlüsse der Gründungsversammlung, des Übergangs zur Maschinenarbeit. Die ersten maschinell gefertigten Nägel waren seit 1901 Schienennägel für die Eisenbahnen, parallel dazu wurden diese Nägel auch weiter handgeschmiedet. Obwohl die Genossenschaft 1912 aus dem österreichisch-ungarischen Kartell der Hersteller von Schienennägel und –schrauben austrat, dehnte sie in den ersten zwanzig Jahren ihres Bestehens den Produktionsumfang stark aus. Außer dem Absatz auf dem heimischen, österreichischen Markt (unter anderem erste slowenische Eisenwarenhandlungen) war ein großer Teil der Produktion für den östlichen Markt (Bosnien, Bulgarien, Griechenland) bestimmt, wohin das traditionelle, sog. Levantiner Assortiment an Baunägeln und Hufnägel (Kamelnägel) zum Beschlagen der Pferde exportiert wurden. Diese Nägel stellten zu Beginn des 20. Jahrhunderts noch immer ein wichtiges Erzeugnis dar, weshalb sich die manuelle Arbeit in den Nagelschmieden in Kropa und Kamna Gorica in Konkurrenz mit den maschinell hergestellten Nägeln noch erhalten konnte. Ein anderes wichtiges Geschäftsfeld der Genossenschaft betraf Triest mit zahlreichen Eisenhändlern. Der größte unter ihnen war Greinitz aus Österreich mit Filialen in Graz und Triest. Die Genossenschaft stand mit ihm seit 1901 im Geschäftsverkehr (Baunägel). Vor dem Ersten Weltkrieg belieferte die Genossenschaft schon viele wichtige Fabriken und Bergwerke in Österreich (Brevillier & Urban, Österreichisch-Alpine Montangesellschaft) und in der ungarischen Reichshälfte (Orenstein & Koppel, Roessemann & Kühnemann). Am Beginn des Ersten Weltkrieges hatte die Genossenschaft 189 Mitglieder und beschäftigte rund 200 Arbeiter. Die Produktion umfasste in den Nagelschmieden in Kropa und Kamna Gorica handgeschmiedete Erzeugnisse und in der Maschinenabteilung bzw. in der Fabrik in Kropa maschinell gefertigte Produkte. 1913 wurde eine neue Maschinenabteilung für Baunägel eingerichtet. Aufgrund der konkurrierenden maschinell hergestellten Nägel fehlte es an Arbeit für die Nagelschmiede. Deshalb waren die Aufträge des Monturdepots aus Gösting bei Graz seit 1913 für die Herstellung ein- und zweiflügeliger Schuhnägel zum Nageln von Militärschuhen (sog. Jägernägel) für die Genossenschaft von großer Bedeutung. In den Monturdepots, die sich in verschiedenen Teilen der Monarchie befanden, wurde die Ausrüstung für die uniformierten militärischen Einheiten gelagert. Nach der Gliederung der k. u. k. Gemeinsamen Armee in Korpsbereiche gehörte Krain zum territorialen Bereich des III. Korps mit dem Kommando in Graz. Das zuständige Depot für dieses Gebiet war das k. u. k. Monturdepot Nr. 3 in Gösting bei Graz. Am Ende des 19. Jahrhunderts übernahmen die Heereslieferungen zahlreiche private Unternehmen und Gewerbetreibende, unter denen sich einige nur oder überwiegend mit Heereslieferungen beschäftigten. Deren gab es besonders viele unter den Schuhmachern und Handwerksgenossenschaften (Militärschuhwerk). Eine große Rolle bei der Einbeziehung der Handwerker und Handwerksgenossenschaften in die Heereslieferungen spielte das k. u. k. Amt zur Förderung des Handwerks in Wien und dessen Außenstellen in verschiedenen Teilen der Monarchie. Auch das Landesamt zur Förderung des Handwerks in Ljubljana (gegründet 1910) schaltete sich verstärkt in die Informationsvermittlung hinsichtlich der Heereslieferungen durch die Veröffentlichung von Ausschreibungen in der slowenischen Presse ein. An der Ausschreibung des k. u. k. Kriegsministeriums vom August 1912 für große Mengen von Schuhnägeln nahm auch die Nägelgenossenschaft teil, die im Januar 1913 zur Herstellung der ersten Million Nägel für Militärschuhwerk auch ausgewählt wurde. Auftraggeber war das Monturdepot in Gösting. Gleich zu Kriegsbeginn im August 1914 erhielt die Genossenschaft einen neuen Auftrag über 11 Millionen Nägel, ebenso aus Gösting. Im Oktober 1915 begann für die Genossenschaft die Zeit der Militärverwaltung, und gleichzeitig begann für die Genossenschaft und einige andere Nägelbetriebe in Kropa und Kamna Gorica der Requisitenerlass über die Unterordnung unter das Kriegsabgabengesetz zu gelten, auf Grund dessen die Produzenten dieser Nägel verpflichtet waren, die hergestellten Nägel zur Gänze an das Montur143 depot in Gösting zu liefern und eine Evidenz an das Kriegsministerium in Wien zu schicken. Letzteres legte im April 1916 den Ablauf der Lieferungen aufs Neue fest. Die Lieferungen wurden auf zwei Versorgungszentren verteilt, das erste befand sich in den Nagelschmiedeorten südwestlich von Prag und das zweite in Kropa. Für die in Böhmen hergestellten Nägel wurde festgelegt, dass sie für die Zwecke der Gemeinsamen Armee bestimmt sind und an die Heeresverwaltung geliefert werden müssen. Die zweite Gruppe der Nägellieferungen für Militärschuhwerk repräsentierten die Nägelgenossenschaft und der Betrieb Georg Magušar aus Kropa, die die Nägel ab Juni 1916 an das 5. Armeekommando in Ljubljana liefern mussten. Die Umstellung der Lieferungen stand im Zusammenhang mit der Entwicklung der Kriegsereignisse bzw. mit dem Beginn der Kämpfe an der Isonzofront. Für das Schmieden der Nägel für die Zwecke der Armee waren in den Jahren 1915–1918 sämtliche Produktionskapazitäten in den manuell betriebenen Nagelschmieden in Kropa ausgenutzt, wobei die Schuhnägel aufgrund der Einberufungen und der Arbeit in der Maschinenabteilung vor allem von Frauen und (meist älteren) Schmieden hergestellt wurden, die nicht einberufen oder vom Kriegsdienst ständig oder vorübergehend befreit waren. Am Kriegsende wurden diese Nägel für die Genossenschaft von 50 Frauen und 33 Schmieden hergestellt, unter denen es auch einige minderjährige gab. Den größten Umfang hatte die Produktion von Schuhnägeln für Militärschuhwerk im dritten Kriegsjahr (Geschäftsjahr 1916/17), als man in Kropa 14,5 Millionen Schuhnägel (48 Tonnen) herstellte, was mehr als ein Zehntel des diesjährigen Verkaufswertes ausmachte. Die Nägelgenossenschaft in Kropa stellte in der Zeit des Ersten Weltkrieges für die Armee auch andere Erzeugnisse her. In der neuen Maschinenabteilung wurde in der Kriegszeit für die Zwecke der technischen Kampfunterstützungstruppen der österreichischen Armee, meist für das k. u. k. Pionierzeugsdepot in Klosterneuburg bei Wien, in großem Ausmaß produziert. Die Genossenschaft begann 1915 mit den Lieferungen nach Klosterneuburg, zunächst wurden maschinell hergestellte Bau- und Schalnägel für Verschalungen und Holzbaracken, dann auch verschiedenartige Klammern, vor allem Gerüstklammern, geliefert. Im Geschäftsjahr 1916/17 mit den meisten Aufträgen des Pionierzeugsdepots wurden in der Maschinenabteilung der Genossenschaf 371 Tonnen solcher Erzeugnisse hergestellt, was ein Drittel des diesjährigen Verkaufswertes ausmachte. Die Transporte der Nägel und Klammern gingen von Kropa direkt nach Klosterneuburg, und von dort je nach Verwendungszweck in die Nähe der Kampfgebiete. Die österreichische Armee errichtete während des Ersten Weltkrieges im Hinterland ein System mobiler Depots mit verschiedenartigen Ausrüstungen und Werkzeugen, das sog. Mobile Schanzzeugdepot. Die Genossenschaft lieferte die Nägel im Rah144 men der Lieferungen für das Pionierzeugsdepot in Klosterneuburg auch an die mobilen Depots an der Ostfront, nach Transsilvanien und in die Ukraine, sowie ins italienische Kampfgebiet im Hinterland der Tiroler und der Isonzofront. Die mobilen Depots der österreichischen Armee, die Pionier- und Sappeurtruppen in Klagenfurt, Innsbruck und Ptuj, die Etappenkommandos in Ljubljana und Innsbruck sowie die Arbeitslager in Feldbach und Trofaiach in der Steiermark wurden auch von den Eisenwarenhändlern beliefert, die bei der Genossenschaft in Kropa einkauften (Johann Einricher aus Klagenfurt, Anton Kollensperger aus Innsbruck, die Triester Filialen der Eisenwarenhandlung Greinitz, die slowenischen Händler Schneider & Verovšek und Franz Stupica aus Ljubljana sowie Danijel Rakusch aus Celje). Ein dritter wichtiger Produktionsbereich der Genossenschaft in der Zeit des Ersten Weltkrieges waren Erzeugnisse für die Eisenbahnen und Bergwerke. Diese Lieferungen standen nicht direkt in Verbindung mit den Heereslieferungen, sie waren aber ebenso in das militärisch-wirtschaftliche System fest eingebunden. Die Eisenbahnen hatten eine entscheidende Bedeutung beim Transport der Truppen und der verschiedenartigen Ausrüstungen, in der Kriegszeit musste das bestehende Eisenbahnnetz instandgehalten und durch neue Programme und Abfertigungsstellen angepasst werden. Die Genossenschaft lieferte an die Eisenbahnen vor allem Baunägel, die in den Materiallagern bei den Gleisen benötigt wurden, und zwar an die Südbahndirektion in Wien und an die Direktionen der Staatsbahnen in Innsbruck, Villach, Triest, Wien, Lemberg und Krakau. Sehr groß war auch die Nachfrage nach Schienennägel für die Grubenbahnen. Diese wurden vor allem in den Nagelschmieden in Kamna Gorica manuell hergestellt, und zwar für die Kohlenbergwerke in Ungarn (darunter am meisten für das Bergwerk in Salgótarján) und die staatlichen Bergwerke in Bosnien (Kreka, Kakanj). Der wichtigste Geschäftspartner der Ersten Nägelgenossenschaft in Kropa und Kamna Gorica in der Zeit des Ersten Weltkrieges war der Eisenindustriekonzern Österreichisch-Alpine Montangesellschaft. Die Erz- und Kohlenbergwerke des Konzerns in der Steiermark und in Kärnten belieferte die Genossenschaft mit Schienennägeln für die Grubenbahnen, und der Konzern lieferte an die Genossenschaft die nötigen Rohstoffe (Vierkant- und Stabeisen, Blech). Mit Eisen für die Nägelherstellung wurde die Genossenschaft auch von der Krainischen Industriegesellschaft in Jesenice beliefert. Anže Habjan DER ERSTE WELTKRIEG UND DAS GLAUBENSLEBEN IN KROPA Der Erste Weltkrieg beeinflusste das Leben der Menschen auf verschiedene Weise. In der Zeit, als das Leben des Einzelnen in der Gemeinschaft noch sehr mit der christlichen Tradition verbunden war, griff der Einfluss des Krieges auch in das Glaubensleben der einzelnen Pfarre ein. Der Krieg beeinflusste außerdem die sichtbaren äußeren Strukturen des Glaubenslebens und schnitt in vollem Maße auch in die geistige Sphäre des Menschen ein. In der Zeit des Ersten Weltkrieges bekleidete der Priester Valentin Oblak (1875–1915), der 1909 nach Kropa kam, das Pfarramt. Außer dem gewissenhaften seelsorgerischen Wirken während des Krieges zeichnete sich die Arbeit des Pfarrers in Kropa, der dem Kaiser gewogen war, durch regelmäßige Aufzeichnungen der Kriegsereignisse in der Heimat und in der Welt in der Pfarrchronik aus. In der zwei Bände umfassenden Pfarrchronik beschrieb er 200 Seiten, den größten Teil in der Zeit des Ersten Weltkrieges. Unter den Aufzeichnungen sind auch Dokumente (Originalbriefe und deren Abschriften) zu finden, die Pfarrer Oblak in die Chronik einlegte, und eine Denkschrift vor der bischöflichen Visitation von 1918. Die Pfarrchronik stellt so eine wichtige Quelle für das Verständnis des Erscheinungsbildes der Pfarre und des Lebens der Katholiken in Kropa in der Zeit des Ersten Weltkrieges und nachher dar. In der Chronik folgte der Pfarrer allen einberufenen Einwohnern von Kropa auf ihrer Kriegmission. Gerade die Kriegsmigrationen, die auch die Struktur des Glaubenslebens in dieser Zeit am meisten veränderten, stellen einen der Aspekte dar. Die Kontakte mit ausländischem Militär und Flüchtlingen und die Fronterfahrungen beeinflussten die sichtbare und die geistige Wirklichkeit der katholischen Gemeinschaft in Kropa. Diese Migrationen bedeuten einerseits ein allgemeines Wohl, brachten sie doch die Weite der Welt nach Kropa, sie sind aber andererseits problematisch aufgrund ihrer Kausalität und ihres Zwecks. Das Glaubensleben in Kropa war in der Zeit des Ersten Weltkrieges in großem Maße den Erfordernissen des Krieges untergeordnet. Die Feiertage waren wegen des Krieges zum Großteil beeinträchtigt. Manch früher arbeitsfreier Tag wurde in der Kriegszeit zum Werktag. Noch mehr waren die Feiertage durch den Lebensmittelmangel geprägt. Eine Selbstversorgung aufgrund des industriellen Ortscharakters gab es nicht. Auch die Riten standen im Zeichen des Krieges. Die heiligen Messen, Prozessionen und Andachten waren den Erwartungen der Zeit mit dem Wunsch nach einem Sieg und einem baldmöglichsten Kriegsende verbunden. Die Menschen ver- trauten auf die Hilfe Gottes, versuchten aber, in ihrer hergebrachten Art des Glaubenslebens dem Krieg zu trotzen. Pfarrer Oblak betont zwar in der Chronik, dass die Folgen des Krieges auch auf religiösem Gebiet zu spüren seien, fügt aber hinzu, dass Kropa durch einen hohen Anteil von Arbeitern geprägt und die Bevölkerung schon ihrer Natur nach unbeständig sei. Die Rolle des Pfarrers im Ort war damals noch stark, und unter seiner Amtsführung gab es während des Krieges manch Positives zum Nutzen der Bevölkerung und des Militärs. Die christliche Tradition lehrt Erbarmen mit den Leidenden, und daran hielten sich die Einwohner von Kropa unter seiner Führung. Diese sorgten mit verschiedenen Sammelaktionen für die Soldaten und für andere Kriegsopfer. Leider hatte der Krieg auch bei den Kirchenbauten Auswirkungen. Aufgrund der Erfordernisse der Kriegsindustrie wurden einige Glocken sowohl aus der Pfarrkirche als auch aus der Filialkirche weggeschafft. Auch die Zinnpfeifen der Kirchenorgel wurden beschlagnahmt. Der einzige Gewinn war eine neue Orgel in der Filialkirche zu Kriegsbeginn. Die Rolle des Pfarrers und der Kirche im Ort kommt auch durch erhaltene Briefe, Post- und Ansichtskarten zum Ausdruck, die ihm einige Einwohner von Kropa in der Zeit des Krieges von ihrer Mission schickten. Von den Einheimischen, die Kropa nach ihrer Einberufung verließen, war bislang sehr wenig bekannt, einige Ausschnitte aus ihrem Leben werden gerade durch diese Briefe erhellt. Inhaltlich sind die Texte sehr unterschiedlich. Sie erwähnen den momentanen Aufenthaltsort, beschreiben die Gegend, wo sie sich befinden, und berichten über ihren Zustand. Einige schicken einfach Grüße, Wünsche, sprechen über Erinnerungen und geben ihrer Hoffnung Ausdruck. Monika Rogelj JOSIP POGAČNIK (1866–1932), POLITIKER UND WIRTSCHAFTSFÜHRER AUS PODNART Der Beginn des 20. Jahrhunderts war für die Slowenen eine Zeit großer nationaler, politischer und wirtschaftlicher Veränderungen. Zu jenen, die bei der Gestaltung der slowenischen nationalen Verselbständigung aktiv mitwirkten, gehörte auch Josip Pogačnik, ein angesehener Politiker schon in der Zeit der österreichisch-ungarischen Monarchie und im Umbruchsjahr 1918 Präsident der ersten slowenischen Nationalregierung. Josip Pogačnik stammte aus Podnart und musste schon während seines Jurastudiums in Graz den 145 Bauernhof seines Vaters übernehmen. In ihrem Haus befand sich eine Poststelle, deren Verwalter er mehrere Jahre hindurch war. Podnart vergrößerte sich in dieser Zeit, und die Entwicklung des Ortes ermöglichte nach 1870 eine Station der Oberkrainer Eisenbahn. Als angesehener und gebildeter Grundbesitzer trat Josip Pogačnik bald aktiv auch in das öffentliche und politische Leben in Krain ein. Als Abgeordneter im österreichischen Reichsrat in Wien wurde er erstmals 1897 gewählt. Er ließ sich als Kandidat der Katholischen Volkspartei in einem Wahlbezirk aufstellen, der aus bäuerlichen Gemeinden in Oberkrain zusammengesetzt war. Sein Abgeordnetenmandat behielt er bis zum Zerfall der Habsburgermonarchie. Als Reichsratsabgeordneter wirkte er mehr im Hintergrund, und großen Einfluss gewann er allmählich im Kriegsministerium. Er verkehrte in maßgebenden Kreisen des Militärs und des kaiserlichen Hofs und nahm mehrmals auch an Gesprächen mit dem Thronfolger Franz Ferdinand teil. Im Reichsrat bekleidete er seit 1908 die Funktion des Vizepräsidenten, und er war Leiter des Heeresausschusses. Pogačniks Position als Leiter des Heeres- bzw. Verteidigungsausschusses im Reichsrat war insbesondere zwischen 1910 und 1912 bei der Verabschiedung neuer Kriegsgesetze von Bedeutung, als er entgegen den Forderungen der ungarischen Politiker die Interessen der Regierung und des kaiserlichen Hofs für eine gemeinsame Armee vertrat. Aufgrund seiner Verdienste wurde er am 9. September 1912 in den Ritterstand erhoben. Seit 1901 war Pogačnik auch Abgeordneter des Krainer Landtags. Er stellte sich als Kandidat der Slowenischen Volkspartei zur Wahl und fand in den bäuerlichen Gemeinden, vor allem im heimischen Umfeld, überzeugende Unterstützung, auch in den Gemeinden Kropa und Kamna Gorica. Trotz seiner überlegten politischen Aktivität verteidigte er stets slowenische nationale Standpunkte und war zugunsten seines Wahlbezirks tätig. Er setzte sich für den Bau der Landesstraße zwischen Podnart und dem Tal Selška dolina ein, für die Trasse der Wocheiner Eisenbahn, den Bau eines neuen Bahnhofsgebäudes in Radovljica und einer Wasserleitung in Bled sowie für 146 die Wiederherstellung und Erhaltung der Wocheiner Alpen ein. Nach einem Brand in Kropa 1901 erwirkte er für die Geschädigten eine staatliche Hilfe. Wegen seiner Bemühungen wurde er in mehreren Gemeinden Oberkrains zum Ehrenbürger gewählt. Während des Zweiten Weltkrieges erwirkte er nach Eröffnung der Isonzofront die Bildung von Jungschützen-Einheiten, die sich aus freiwilligen jungen Männern vor der Wehrpflicht zusammensetzten, für den Fall, dass die Isonzofront nicht durchhalten werde. Er unterstützte die Idee des Trialismus bzw. die Notwendigkeit einer Verbindung aller Südslawen der Monarchie zu einer staatspolitischen Einheit, die unter gemeinsamer Kaiserkrone mit den österreichischen und ungarischen Ländern gleichgestellt wäre, und befand sich unter den Abgeordneten des Südslawischen Klubs, die am 30. Mai 1917 die sogenannte Mai-Deklaration unterzeichneten. Nach der Gründung des Staates der Slowenen, Kroaten und Serben am 29. Oktober 1918 wurde Josip Pogačnik am 31. Oktober 1918 zum Präsidenten der ersten slowenischen Nationalregierung ernannt. Bei seiner Ernennung waren seine Kontakte zu den österreichischen militärischen Kreisen von Bedeutung, was beim Rückzug der Armee von der Isonzofront hätte nützen können. Die wichtigsten Aufgaben der Nationalregierung standen im Zusammenhang mit der Rückkehr der Soldaten, der Versorgung der Bevölkerung und der Ordnung der Verhältnisse nach dem Krieg. Die Vereinigung aller slowenischen Gebiete, der Aufbau der Verwaltung, die Übernahme der öffentlichen Dienste und der Aufschwung der Wirtschaft mussten in Angriff genommen werden. Im März 1919 wurde Josip Pogačnik zum Botschafter des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen in Österreich ernannt. Seine Arbeit stand in Verbindung mit der Lösung der Probleme mit dem ehemaligen gemeinsamen Staat und mit der Rückkehr der slowenischen Soldaten in die Heimat. Er hatte die Funktion bis November 1919 inne. Später war er vor allem auf dem Gebiet der Wirtschaft tätig, er war Mitglied von Verwaltungsausschüssen zahlreicher Unternehmen und Anstalten. 147 KAZALO BESEDA UREDNICE, Saša Florjančič.................................................. 5 KROPARSKI VOJAKI IN VOJAŠTVO V KROPI V VELIKI VOJNI 1914–1918, Toni Bogožalec....................................... 7 LOVRO KAPUS – DNEVNIK O VOJNI IN UJETNIŠTVU, Mitja Kapus......................................................................................... 27 OBELEŽJA PRVE SVETOVNE VOJNE KOT ZGOVOREN SPOMIN IN OPOMIN, Renata Pamić................................................................ 39 SLIKOVNA PRILOGA ........................................................................ 45 ŽEBLJARSKA ZADRUGA V KROPI IN KAMNI GORICI V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, Saša Florjančič............................ 89 PRVA SVETOVNA VOJNA IN VERSKO ŽIVLJENJE V KROPI, Anže Habjan..................................................................... 115 JOSIP POGAČNIK (1866–1932), POLITIK IN GOSPODARSTVENIK IZ PODNARTA, Monika Rogelj.................... 133 Povzetki /Zusammenfassungen.................................................... 139 148 Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici ISSN 1580-6529 20. stoletje. Prva svetovna vojna v Kropi in Kamni Gorici Leto XIV, 2014
© Copyright 2024