Nesnovna kulturna dediščina
Ljudski ples i nove plasti
opredelitev pojava
novejše, sestavljene plesne oblike
/zrasla je kopriva v izvedbi folklorne skupine iz Vinice na Jurjevanju v Crnomlju, 1972.
Novo plast sestavljajo plesi, ki so se začeli pojavljati v 17. stoletju. Večinoma so to parni plesi in različice plesov, ki so bili razširjeni
v alpskem območju ter drugod po srednji in zahodni Evropi. Pami
ples, o katerem imamo najzgodnejše poročilo , je štajeriš (štajriš, oberštajeriš) , ki je bil razširjen po vsem slovenskem etničnem ozemlju, razen v Reziji. Domnevamo, da je nastal na vzhodnoalpskem območju,
in sicer v obliki, pri kateri so plesalci med plesom izmenoma peli
poskočnice . Na Slovenskem se je tak ples ohranil le na Koroškem,
Gorenjskem in severozahodnem štajerskem. Med najstarejše parne plese sodita še potrkan ples (potrkan tajč, najpajeriš) in zibenšrit
Dopa~i v izved bi dekanske folklorne skupine, Dekani, 1949.
94
Plesna dediščina
(zimšrit, šetepaši, !zrasla je kopriva) . Prvi je bil doma predvsem na Gorenjskem in Dolenjskem, drugi pa povsod, razen v Reziji. Zibenšritu
je bil po obvladovanju prostora soroden nojkatoliš (polka na počez) z
različicama v Prekmurju (Gospod-gospa ali prekmurska zvezda) in Beli
krajini (carska kasa), medtem ko ga na zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja niso poznali. Priljubljen zahodnoevropski ples
s konca 18. in začetka 19. stole~a, imenovan šotiš, se je razširil tudi
na Slovensko, vendar se je pozneje zaradi podobnosti skoraj izenačil
s polko in posodil ime figuralnim plesom s ploskanjem. Njegovi
različici sta bili na Primorskem dopaši in denček. Podobno kot šotiš
Po ze/enoj trati v izvedbi folklorne skupine iz Beltincev na Mariborskem folklornem fe·
stivalu s.8.1939·
se je tudi mazurka z meščanskih plesišč sredi 19. stole* preselila na
podeželska in se v drugi polovici 19. stole~a hkrati s podvrsto Varsovienne že pojavila na Slovenskem. Mazurko so pogosto imenovali
mazolka, medtem ko je njena podvrsta največkrat dobila ime mrzulin
ali mazulin, na vzhodnem štajerskem in v Prekmurju mašaljanka in
šamaljanka, v Soški dolini podegajga, na Koroškem in severozahodnem štajerskem pa malender. Veliko skupino so sestavljali plesi, pri
katerih so plesalci v prvem delu ploskali, potrkavali z nogami ob tla,
žugali, z neobteženo nogo delali razne geste, poskakovali ali se priklanjali, v drugem delu pa so plesali vrtenico. Taki plesi so bili znani po
vsej Evropi, na Slovenskem so bili to šotiš (ta potovčena, ta potrkana,
pokšotiš), špicpolka (ta požugana), krajcpolka (križpolka), kosmatača, brc-.
polka, točak, rašpla, angelska, kapcinarska in drugi. Šuštarska (šoštarska)
in prekmurska tkalečka sta bili različici nekdanjih cehovskih plesov,
pri katerih so plesalci posnemali delo čevljarjev oziroma tkalcev. Sledi meščanskih plesov tipa contredance so se ohranile v nekaterih primorskih plesih (mafrina, Stu !edi), plesih s podajanjem rok (ketnpolka,
Majka čeru) in plesih v troje.
Vsi ti plesi so se že v prvi polovici 20. stole~a začeli izgubljati, vodilno vlogo pa je prevzemala polka, ki jo viri omenjajo že sredi 19.
stole*. V večini slovenskih pokrajin, razen v Reziji, so se plesalci
pri polki enako kot danes vrteh po krogu naprej brez odskoka. Polko
z odskokom, poskokom ali potresanjem telesa so drugače imenovali, na primer ceprle, traplan, droblan, ta potresena, potresavka, toplarca,
95
Nesnovna kulturna
dediščina
čegleščec. Ples, pri katerem so se pari vrteli z navadnimi koraki na mestu ali po krogu naprej, je bil večinoma znan kot cvajšrit, a pogosto
tudi kot polka. V taki obliki ga povsod na Slovenskem, razen v Reziji, plešejo še zdaj. če so ga plesali s poskoki, tresljaji ali z izrazitim
bočnim nagibanjem gornjega dela telesa, so ga imenovali tramblan,
galop polka, poskočna, šaltin, pajeriš, kalamajka. Po razširjenosti in priljubljenosti je polki še dandanes enakovreden valček (valcer, bolcar),
ki so ga lahko plesali poskočno ali z dviganjem na prste (visoki bolcar)
ali z globokimi kleci (nizki bolcar, mulcartanc). Šele med vojnama se
je po vsej Sloveniji razširil kmečki valček, imenovan tudi mlinček in kaplanova. V vzhodnem delu Slovenije so bili znani snubitveni plesi, pri
katerih se je plesalka med plesom obračala v levo in desno proti plesalcema in se ob koncu zavrtela pod njunima dvignjenima sklenjenima desnicama (Po zelenoj trati, rejzlpolka, Jaz sem sirota, vevrca) .
Povsod, razen v Reziji, so plesali družabne plesne igre, pri katerih
so plesalci izbirali ali menjavali partnerje. Najpogostejša in najstarejša, ki je še danes živa, je bila tista, pri kateri so plesalci partnerja izbirali z blazino, robcem, ogledalom, cekarjem ali na kakšen drug način
(povštertanc, vajnkištanc, Marko skače, Igraj kolo, špegutanc, stolecpolka,
cekartanc). Plesne zabave so se navadno končale s plesom, ko je bil en
plesalec nadštevilen. Kdor pri menjavi ni bil dovolj uren, je dobil za
par metlo, ponekod tudi kazen (ples z metlo, metlar, grapčov ples, štraf
polka, krajcarski ples). Lahko pa je ples potekal le z menjanjem partnerjev, kar je bilo treba storiti na dano znamenje, ki ga je dal godec ali
kateri od navzočih (beksl, prebrat) .
MIRKO RAMOVŠ
fotografije: stran 94 zgoraj
M 1R KO RAMOVŠ
spodaj arhiv SEM, stran 95
g6
arhiv
MARJAN PFEIFER
G N 1 Z RC SAZU,
arhiv
stran 94
GNI ZRC SAZU