Univerza v Ljubljani
Teološka fakulteta
Lavantinski škofje
od Slomška do Cvikla
(1859 – 2015)
Razstava ob posvetitvi novega mariborskega nadškofa
Alojzija Cvikla
Avtorica razstave in kataloga: Fanika Krajnc-Vrečko
Tehnična izvedba: Marjetka Tuš in Fanika K.-Vrečko
Teološka knjižnica Maribor
Maribor, april 2015
Anton Martin Slomšek (1800-1862)
prvi mariborsko-lavantinski škof 1846-1862
v Mariboru 1859-1862
Anton Martin Slomšek
(1800-1862)
prvi mariborsko-lavantinski škof 1846-1862
v Mariboru 1859-1862
POSTOPEK BEATIFIKACIJE
Pripravljalno obdobje (1862-1925) se je pravzaprav začelo, ko je Slomšek še živel in deloval, učil svoje
ljudstvo in ga posvečeval. S svojim življenjem je postal v očeh vseh Slovencev kulturni delavec in
ekumenski apostol, v očeh vernikov pa svetniška osebnost.
Škofijski del postopka v Mariboru (1925-1962) je tekel pod tremi škofi: dr. Andrejem Karlinom do leta
1933, dr. Ivanom Tomažičem do leta 1949 in dr. Maksimilijanom Držečnikom do leta 1962.
Apostolski del postopka (1964- ). Prvič se je v Vatikanu javno spregovorilo o Slomšku 27. novembra
1963, ko je papež Pavel VI. sprejel jugoslovanske škofe. Obsežno delo, ki obsega okoli 2400 tiskanih
strani, je bilo dokončano in oddano na Kongregacijo za zadeve svetnikov v juniju leta 1995 (Positio super
vita et virtutibus). Kongregacija je nato sprožila potreben postopek, v katerem je moral ta življenjepis
skozi tri preverjanja: najprej je o zgodovinski verodostojnosti razpravlja skupina zgodovinarjev (januarja
1996), nato skupina teologov (aprila 1996), nazadnje pa še škofje in kardinali Kongregacije (maja 1996).
Na osnovi teh spoznanj je sveti oče Janez Pavel II. razglasil 13. maja 1996 herojske kreposti božjega
služabnika Antona Martina Slomška in mu s tem podelil naslov "častitljivi božji služabnik".
Ekshumacija (julij - avgust 1995) - ugotavljanje istovetnosti njegovih posmrtnih ostankov. To je potrebno
zaradi gotovosti o pristnosti relikvij, ki bodo po beatifikaciji izpostavljene posebnemu češčenju v njemu posvečenih
cerkvah.
Razglasitev datuma beatifikacije
15. februarja 1999 je apostolski nuncij nadškof dr. Edmund Farhad objavil, da je bilo z Državnega
tajništva Svetega sedeža sporočeno in s Kongregacije za zadeve svetnikov potrjeno, da bo papež Janez
Pavel II. 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega božjega služabnika Antona
Martina Slomška za blaženega.
Narod, ki poraja svetnike, dokazuje, da je v koreninah zdrav, saj se prav v svetnikih najbolje razodeva
njegova duhovna in moralna moč, skratka vse njegove vrline. Prav zato nas beatifikacija škofa Antona
Martina Slomška obvezuje, da v njegovem duhu delamo z vsemi močmi za lastno versko, duhovno, kulturno
in narodnostno spopolnitev. Samo tako bomo dediščino svojih prednikov večali, bogatili in pred zgodovino
dokazali, da smo njihovi vredni nasledniki.
(Iz pisma slovenskih škofov ob Slomškovi beatifikaciji 1999)
Jakob Maksimilijan Stepišnik (1815-1889)
mariborsko-lavantinski škof 1862-1889
Mihael Napotnik (1850-1922)
mariborsko-lavantinski škof 1889-1922
Andrej Karlin (1857-1933)
mariborsko-lavantinski škof (1923-1933)
Jožef Tomažič (1876-1949)
mariborsko-lavantinski škof (1933-1949)
Maksimilijan Držečnik (1903-1978)
apostolski tajnik (1949-1960)
mariborsko-lavantinski škof (1960-1979)
Franc Kramberger (*1936)
mariborski škof (1980-2006)
mariborski nadškof (2006-2011)
Marjan Turnšek (*1955)
mariborski nadškof (2011-2013)
Alojzij Cvikl (*1955)
mariborski nadškof (2015-)
Grbi Nadškofije Maribor in
mariborskih (nad)škofov
grb Nadškofije Maribor
Slomškov škofovski grb
grb škofa Mihaela Napotnika
grb škofa Jožefa Tomažiča
grb škofa Andreja Karlina
grb škofa Maksimilijana Držečnika
grb nadškofa Franca Krambergerja
grb nadškofa Marijana Turnška
grb nadškofa Alijzija Cvikla
mag. Alojzij Cvikl
(*1955)
novoimenovani mariborski nadškof
Imenovanje:
papež Frančišek ga je 14. marca 2015
imenoval za mariborskega nadškofa
metropolita
Posvetitev:
26. aprila 2015,
ob 15. uri v mariborski stolnici
»Iz teme bo zasvetila luč!« (2 Kor
4,6)
Zadnja leta je nadškofija Maribor iskala luč na
koncu tunela, v katerem se je znašla zaradi
finančne krize. Po sporazumu z upniki se je
prižgal žarek upanja.
Pri izbiri gesla pa ni bil samo ta vidik.
Prihajam iz župnije, kjer je blaženi A.M.
Slomšek kot kaplan tri leta poživljal plamen
vere: »Vera bodi vam luč!«. Sem tesno
duhovno povezan z njim in želim, da bi
dočakal tudi dan njegove kanonizacije.
Navdihnil me je papež Frančišek s svojo
encikliko »Luč evangelija«, saj si zelo prizadeva,
da bi se ljudje odprli evangeliju, ga sprejeli za
luč na svoji poti. Njegova misel, način dela in
pastoralni pristop so mi zelo blizu.
V tem geslu vidim tudi svoj program: položaj, v katerem smo se znašli, je bil temačen, bil je
čas preizkušnje, križev pot … Bil pa je tudi čas prečiščevanja, osvobajanja in novih odločitev.
Ravno zato je v grbu tema, na desni sito (razločevanje, tehtanje…) in na levi ogenj,
prečiščevanje, osvobajanje ter zgoraj v beli barvi sidro – upanje, da iz tega stanja izidemo
prečiščeni, z novimi spoznanji in vizijo, seveda trdno zasidrani v Kristusu, ki je naše edino
upanje in naša garancija za jutri. Tega želim oznanjati in približati ljudem, tistim, ki so bili
krščeni, pa potem o njem niso nič slišali, pa tudi tistim, ki so se od Cerkve oddaljili iz tega ali
onega razloga.
To poslanstvo želim opravljati skupaj z duhovniki, laiki, še posebej tukaj mislim na ŽPS,
gospodarske svete, ključarje, organiste in zborovodje ter voditelji raznih skupin v naših
občestvih, da bi bilo več luči vere, več luči evangelija, več luči ljubezni, dobrote, medsebojnega
spoštovanja in razumevanja!
msgr. Alojzij Cvikl
nadškof metropolit
BLAZON – URADNI OPIS GRBA
Grb njegove ekscelence mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla SJ je upodobljen na
poznogotskem ščitu španske oblike z ojnično delitvijo. Na srebrnem (belem) polju je zeleno sidro, na črnem
polju rdeč ogenj s štirimi zublji, na tretjem – prav tako črnem polju pa rdeče okroglo sito.
Šlemni okras: Zelen galero, iz katerega izhaja na vsaki strani deset zelenih cofov v štirih vrstah po 1, 2, 3, 4,
cofe. Za grbovnim ščitom je v navpični legi zlat (rumen) t. i. patriarhov križ.
GRBOVNA DEVIZA
Pod grbovnim ščitom je prostostoječ črn napis: IZ TEME BO ZASVETILA LUČ.
Grbovna deviza v latinski verziji se glasi: DE TENEBRIS LUCEM SPLENDESCERE.
dr. Tadej Jakopič
Življenjepis nadškofa mag. Alojzija Cvikla
Lojze Cvikl se je rodil na nedeljo, 19. junija 1955 v Celju. Bil je prvi otrok v kmečko-delavski družini. Na
stezo življenja ga je v vasi Vizore v župniji Nova Cerkev usmerila skrbna roka matere Terezije in očeta
Jožefa ter ostalih domačih: tete Cilke, stare mame Terezije in starega očeta Mihaela. Imel je lepo in
brezskrbno otroštvo, ki sta mu ga krajšala brat Lenko in sestra Vida. Rad je bil doma in z veseljem je
pomagal pri domačih opravilih. Užival je v brezskrbnih trenutkih v naravi in imel nadvse rad živali. Leta
so hitro tekla in treba je bilo stopiti na pot učenosti. Prva štiri leta osnovne šole je obiskoval v Novi
Cerkvi, nadaljeval pa na Dobrni.
Duhovniški poklic je rasel in dozoreval v vsakdanjosti in preprostosti družinskega kmečkega
življenja, ki je prinašalo veselje, srečo a tudi preizkušnje in iskanja. Molitev je bila srčika družine,
pomnoževala je radost in prinašala upanje. Že v otroških letih je Lojze vzljubil obisk svetih maš, v domači
cerkvi je vedno znova našel notranji mir in tako počasi odkrival svoje življenjsko poslanstvo. Pri tem ga je
vodil zgled domačih in zgled dušnih pastirjev, domačega kanonika Alojzija Žolnirja in duhovnega
pomočnika salezijanca Antona Hanželiča. Domačim je odločitev za duhovništvo razodel ob koncu
osnovne šole. Župnik Žolnir je presodil, da je Božjemu klicu treba dati čas in priložnost, da se utrdi. Lojze
je zato odšel v mariborsko semenišče in začel obiskovati II. gimnazijo v Mariboru, ki jo je zaključil z
maturo leta 1974. V tem času je Božji klic v njem dozorel in odločil se je za vstop v jezuitski red. Po
opravljenem noviciatu v Borovnici in odsluženem vojaškem roku se je leta 1977 vpisal na Teološko
fakulteto v Ljubljani. Po dveh letih je leta 1979 odšel na redovno prakso v Turino, v letih 1980 – 1983 pa
je na papeški univerzi Gregoriana v Rimu dokončal študij teologije. 28. marca 1983 je bil v Rimu
posvečen v diakona.
Svoj dokončni »da« Bogu je izrekel ob duhovniškem posvečenju, ki je bilo na dan nove maše, 3.
julija 1983, v Novi Cerkvi. V duhovnika ga je posvetil mariborski pomožni škof Jožef Smej. Pred
posvetitvijo v duhovnika ga je škof objel in mu s tem pokazal, da ga razume, sprejema in podpira. Ko so
si nadeli liturgična oblačila, ga je nagovoril: »Odpri srce, da bo Gospod lahko v izobilju izlil svoje darove.«
To mu je veliko pomenilo. Pot od župnišča do cerkve se mu je zdela kot pot Abrahama in Izaka na goro
Morija – v tišini in polni predanosti Bogu. Počutil se je močnega, ker je čutil, da na tej poti ni sam. Ta
občutek ga je spremljal skozi vso slovesnost in tudi še naprej na njegovi duhovniški poti. Njegovo
novomašno geslo je bilo: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in
obrodite sad in da vaš sad ostane.« (Jn 15,16) Odločni »da«, »hočem« Bogu in besede novomašnega
gesla so ga pospremile na pot duhovništva, ga navdajale z vztrajnostjo in močjo ter začele rojevati
sadove. V trenutkih suše in krize mu je dajala moč zavest, da je počelo duhovništva osebno povabilo
Jezusa Kristusa. V oporo pa so mu bili ljudje, ki mu jih je na pot poslal Bog, in zavest, da z molitvijo za
njim stoji celotna Cerkev.
Predanost Božji volji ga je popeljala na najrazličnejša službena mesta. Pri svojem pastoralnem
delu se je še posebej posvečal mladim in zakoncem. Najprej je bil kaplan v župniji Ljubljana-Dravlje. Leta
1988 je odšel na podiplomski študij na fakulteto Lumen Vitae v Bruslju, kjer se je izpopolnjeval na
področju pedagogike in katehetike. Leta 1990 je v francoščini uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z
naslovom Vzgoja odraslih v župniji. Jeseni istega leta je bil imenovan za župnika v župniji LjubljanaDravlje. Spomladi 1993 je odšel v Padovo in nato 15. avgusta v Dravljah izpovedal slovesne zaobljube. Iz
Dravelj je odšel za prvega ravnatelja Jegličevega dijaškega doma v Zavod sv. Stanislava v Šentvid nad
Ljubljano. Osem let je poučeval verouk na Škofijski klasični gimnaziji in bil eno leto tudi pomočnik
gimnazijskega ravnatelja. Leta 1995 je bil imenovan za provinciala Slovenske province Družbe Jezusove
in to službo je opravljal do leta 2001. V času njegovega provincialata je bila jezuitom vrnjena cerkev sv.
Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Januarja 1996 je postal predsednik Zveze višjih redovnih predstojnikov in
predstojnic, ki se je leta 1999 preimenovala v Konferenco redovnih ustanov Slovenije. Do leta 2001 je bil
član različnih komisij, dejavno je sodeloval pri pripravi Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem
(vseslovenske sinode) in pomagal pri organizaciji obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Bil je
tudi med ustanovitelji revije Vzgoja. Leta 2001 je bil imenovan za rektorja Papeškega kolegija Russicum v
Rimu in nato tam deloval devet let. Glavni cilj njegovega dela v skupnosti, kjer sobivajo pravoslavni in
katoličani, je bilo ustvarjanje ekumenskega vzdušja in delo za edinost kristjanov. Marca 2009 je za tisk
pripravil knjigo o slovenskem jezuitu Maksimilijanu Žitniku z naslovom Il Padre. Servire nel
nascondimento – Maksimilijan Žitnik SJ. Leta 2010 je nameraval izkoristiti možnost sobotnega leta in se
posvetiti osebnemu študiju, a je bil še isto leto imenovan za ekonoma v Nadškofiji Maribor. Ekonomske
in gospodarske težave nadškofije je pomagal reševati vse do leta 2015. 14. marca 2015 ga je papež
Frančišek imenoval za mariborskega nadškofa metropolita. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede:
»Iz teme bo zasvetila luč.«
Na prehojeni duhovniški poti ga ni bilo strah novih izzivov, vse je sprejel z dobro voljo in velikim
zaupanjem v Božjo voljo in pomoč. V sebi nosi neomajno vero v dobro in lepo in to išče tudi v ljudeh,
dogodkih in službenih izzivih. Po naravi je velik optimist in v vsaki, na prvi pogled še tako temni situaciji,
išče luč, ki s pomočjo njegove vere zažari in prežene temo. Na to njegovo lastnost in iskreno željo se
nanaša tudi njegovo škofovsko geslo. Naj mu Bog naklanja zdravje in ga blagoslavlja s svojimi milostmi,
da bo lahko tudi v škofovskem poslanstvu udejanjal vero v Življenje in ljubezen do vsega stvarstva. Radi
se ga spominjajmo v molitvah in ga tako podpirajmo pri njegovih prizadevanjih!
Zapisala: nečakinja Monika