1. No category

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
MAJA ZUPAN
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
OBLIKOVANJE MAJEVSKE IDENTITETE
Študijski program:
GEOGRAFIJA – D
ŠPANSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST - D
Mentor:
izr. prof. dr. Jernej Zupančič
Ljubljana, 2015
MAJA ZUPAN
Izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Oblikovanje majevske identitete« v celoti moje
avtorsko delo.
Celje, 2015
Maja Zupan
ii
Zahvaljujem se mentorju za koristno usmerjanje že pri samem snovanju ideje, za vodilo, vse
strokovne napotke, vsestransko pomoč in pripravljenost pri oblikovanju tega dela. Iskrena
hvala staršema, ki sta podpirala vse »moje Mehike«, kjer se je zanimanje za Maje pravzaprav
začelo. Zahvala mamici za izjemno potrpežljivost in razumevanje v procesu ustvarjanja ter
vse jezikovne popravke, atiju za motivacijo. Zahvala tudi Nejcu za angleški del naloge.
Njemu predajam štafeto in z njo veliko sreče pri novih projektih v življenju.
ii
OBLIKOVANJE MAJEVSKE IDENTITETE
Izvleček:
Diplomska naloga je posvečena majevski identiteti. Maji so ljudstvo v Srednji Ameriki, ki je
uspelo preživeti različne družbene in politične razmere skozi štiri tisočletja. Predstavljen je
njihov zgodovinski razvoj, izpostavljeni so družbeni procesi, v katere so bili vpeti, orisane so
njihove sedanje kulturne, gospodarske, socialne in demografske značilnosti. Skozi vse te
vsebine se skuša razumeti razvoj majevskega prebivalstva in njihov položaj v mehiški družbi.
Maji so prevzemali elemente obdajajoče mehiške družbe. Oblikovanje neodvisne mehiške
države ter sočasni razvoj mehiške nacionalne identitete je imel na razvoj majevske identitete
zelo velik vpliv. V tem razvoju so bili Maji na družbenem robu; prilagajali so se novim
razmeram in pri tem prevzemali tudi mehiško državno identiteto. Šele v zadnjih letih se je v
duhu zanimanja za multikulturno pestrost mehiške države začelo vlagati v razvoj indijanskih
vasi in spodbujati njihov napredek, kar omogoča ohranjanje njihovih tradicionalnih praks in
načina življenja.
KLJUČNE BESEDE: Maji, identiteta, Jukatan, Mehika, Latinska Amerika, majevski jezik,
Indijanec, družbena geografija
iii
FORMATION OF MAYAN IDENTITY
Abstract:
The thesis is dedicated to the Mayan identity. The Maya people live in Central America and
have managed to survive various social and political situations through four millennia. I've
presented their historical development, exposed the social processes in which they were
embedded and outlined their current cultural, economic, social and demographic
characteristics. The purpose of all this content is trying to understand the evolution of the
Mayan population and their position in the Mexican society, from which the Maya took on the
social elements. The creation of an independent Mexican state and the simultaneous
development of the Mexican national identity has had a major impact on the development of
the Mayan identity. During this development, the Maya people were at the brink of society;
they had to adapt to the new conditions, and also take on the Mexican national identity. Only
in recent years, in spirit of interest for the multicultural diversity of the Mexican state,
investments in the development of Indian villages were made, with their progress constantly
promoted, thus enabling the preservation of their traditional practices and lifestyle.
KEY WORDS: Maya, identity, Yucatan, Mexico, Latin America, Mayan language,
Indigenous, social geography
iv
KAZALO
1.
2.
4.
5.
6.
UVOD ............................................................................................................................................... 3
1.1.
NAMEN, CILJI IN STRUKTURA NALOGE.................................................................................... 4
1.2.
METODE DELA IN VIRI ............................................................................................................. 5
TEORETIČNA IZHODIŠČA .................................................................................................................. 7
2.1.
OPREDELITEV POJMOV LJUDSTVO, ETNIJA, NAROD IN NACIJA .............................................. 8
2.2.
OPREDELITEV POJMA IDENTITETE ......................................................................................... 13
2.3.
TERMINOLOŠKE RAZPRAVE POJMOV INDIJANEC, MEHIČAN, MESTIC IN MAJ ..................... 22
ORIS ZGODOVINSKIH RAZMER OBMOČJA POSELITVE MAJEV....................................................... 26
4.1.
RAZVOJ MAJEVSKE CIVILIZACIJE ............................................................................................ 27
4.2.
MAJI V ČASU ŠPANSKE KOLONIALIZACIJE MEHIKE ................................................................ 31
4.3.
OBLIKOVANJE NEODVISNE DRŽAVE MEHIKE V 19. STOLETJU ............................................... 37
4.4.
POLITIČNE RAZMERE V MEHIKI V 20. IN 21. STOLETJU ......................................................... 41
GEOGRAFSKA ANALIZA OBMOČJA POSELITVE MAJEV .................................................................. 44
5.1.
NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI .................................................................................. 44
5.2.
DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ................................................................................ 50
ZNAČILNOSTI MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA .................................................................................. 54
6.1.
DRUŽBENA ORGANIZIRANOST MAJEV IN NJIHOV POLOŽAJ V MEHIŠKI POLITIČNI STRUKTURI
55
6.2.
POSELITEV MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA .............................................................................. 59
6.3.
DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI MAJEVSKA PREBIVALSTVA .................................................... 63
6.3.1.
JEZIKOVNA SESTAVA ...................................................................................................... 63
6.3.2.
STAROSTNA SESTAVA .................................................................................................... 64
6.3.3.
VERSKA SESTAVA ........................................................................................................... 65
6.3.4.
GOSPODARSKA SESTAVA MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA ............................................... 65
6.3.5.
GIBANJE ŠTEVILA MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA ............................................................ 68
6.4.
7.
EKONOMSKO-SOCIALNI VIDIKI MAJEVSKE DRUŽBE .............................................................. 70
6.4.1.
IZOBRAŽEVANJE............................................................................................................. 70
6.4.2.
ZDRAVSTVENA OSKRBA ................................................................................................. 72
6.4.3.
MARGINALIZACIJA IN REVŠČINA.................................................................................... 74
KULTURNI IZRAZI MAJEVSKE DRUŽBE IN IDENTITETE ................................................................... 75
7.1.
POLOŽAJ MAJEVSKEGA JEZIKA .............................................................................................. 75
7.2.
PREPLET MAJEVSKIH OBLIK VEROVANJA............................................................................... 79
7.3.
MAJEVSKA MEDICINA V SOŽITJU Z URADNO PRAKSO .......................................................... 82
1
7.4.
8.
MAJEVSKO RAZUMEVANJE NARAVE IN OKOLJA ................................................................... 83
OBLIKOVANJE MAJEVSKE ZAVESTI IN IDENTITETE ........................................................................ 86
8.1.
OBLIKOVANJE MEHIŠKEGA NARODA IN NJEGOVE IDENTITETE ............................................ 87
8.2.
POLOŽAJ MAJEV IN NJIHOVE IDENTITETE ............................................................................. 93
8.3.
PROJEKCIJA RAZMER MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA V PRIHODNOST .................................... 98
9.
ZAKLJUČEK ................................................................................................................................... 101
10.
SUMMARY ............................................................................................................................... 108
11.
LITERATURA IN VIRI ................................................................................................................. 111
12.
SEZNAM SLIK IN TABEL ............................................................................................................ 118
2
1. UVOD
V diplomski nalogi skušam razložiti položaj Majev v mehiški družbi in predvsem razumeti
razvoj njihove identitete. Ideja za izbor te teme se je porodila med obiski Mehike in
izoblikovala predvsem potem, ko sem na ulicah Izamala v Mehiki slišala pogovore
domačinov, v jeziku, ki ni bil španščina, na avtobusih Valladolida videla ženske v pisanih
oblačilih, ki so hitele na delo v mesto, na jukatanskem podeželju opazila hiše ovalnih oblik,
pokritih s slamo in vstopila v muzej majevske kulture v Méridi, ki je začel razlagati njihovo
kulturo v letu 2013 in se pomikal proti 2000 let pr. n. št. z namenom, da bi obiskovalci
razumeli, da Maji niso »izumrli«, ampak še vedno živijo in ohranjajo kulturne prvine njihovih
prednikov. V Mehiki sem vsega skupaj bivala in potovala slabo leto dni. V tem času sem
spoznala način življenja ljudi iz različnih socialnih razredov, se z njimi pogovarjala in skušala
razumeti njihov pogled na življenje, lastno zgodovino in trenutne življenjske razmere.
Opravila sem neformalne intervjuje z domačini, prebirala dnevno časopisje in spremljala
debate v različnih družbenih krogih. Tako se je slika o življenju v Mehiki, o položaju različnih
družbenih skupin in izražanju lastne identitete počasi risala.
V slovenskem jeziku se o Majih ne piše veliko. Še največkrat se jih omenja v povezavi z
visoko majevsko civilizacijo, ki je imela močno državno organizacijo in je živela na ozemlju
današnje Srednje Amerike vse do prihoda Špancev na ozemlje tedaj močne in dobro
organizirane države. Literatura, ki priča o tem obdobju je usmerjena v raziskovanje majevske
organiziranosti, religije, umetnosti in arhitekture. Večina te je prevedena iz tujih jezikov. O
novejšem obdobju življenja Majev pričajo predvsem antropološki in arheološki prispevki,
nekaj je napisanega tudi o vzgoji, umetnosti, zdravstveni praksi, sonaravnem razvoju
majevske družbe in o njihovi poeziji. Maje novejšega obdobja povezujejo tudi z uporniškimi
indijanskimi gibanji, ki se borijo za svoje pravice.
Naloga se usmerja predvsem v aktualne razmere v katerih živijo Maji danes. Pregled
sedanjega stanja, družbenih in socialnih okoliščin, položaja Majev v mehiški družbi, itn.
omogoča lažje razumevanje razvoja majevskega ljudstva, ustvarjanja zgodovinskega spomina
in elementov, ki so oblikovali njihovo identiteto. Hkrati da podlago za razumevanje
»majevstva« sedaj. To so bile smernice, ki dale vsebino tej diplomski nalogi.
Pojem Majev zajema različne človeške skupnosti, ki jim je skupna jezikovna sorodnost v
okviru t. i. majevskih jezikov (Pinkus, 2007, 6) in imajo podobne kulturne poteze. Maji živijo
na ozemlju Mehike, Belizeja, Gvatemale, Hondurasa in Salvadorja, ki meri 400.000 km2. V
Mehiki Maji živijo v sedmih zveznih državah, Chiapas, Tabasco, Veracruz in San Luis Potosí
3
ter na jukatanskem polotoku v državah Campeche, Quintana Roo in Jukatan. Jukatanski Maji
(maya yucateco) so dali ime majevski jezikovni skupini (mayense) (Ruz, 2006). V nalogi se
bo osredotočalo na Maje v Mehiki.
Skupnosti, ki so živele na ozemlju današnje poselitve Majev so se tja naselile že približno
2500 let pred našim štetjem. Oblikovale so visoko razvito civilizacijo z močno državno
organizacijo. Z urejeno socialno, gospodarsko, politično in kulturno strukturo, nadzorom in
smotrnim izkoriščanjem naravnih virov so zgradili družben sistem, v katerem so ustvarjali
visoko kulturo. Po španski osvojitvi ozemlja so Maji padli pod oblast kolonizatorjev, ki so
narekovali njihovo življenje in jih potisnili na dno družbene lestvice. Vsi nadaljnji družbenozgodovinski procesi so vnesli veliko sprememb v strukturi in dinamiki majevske družbe.
Kljub temu so se njihove oblike kulturnega izražanja in načina življenja ohranile do današnjih
dni. O tem priča obstoj 30 jezikov majevske jezikovne skupine, kontinuirana uporaba
majevskega jezika, ohranjanje nekaterih verskih in medicinskih praks, ohranjanje vzorcev
družbenega organiziranja in dela, razumevanje konceptov in praks v odnosu človeka z naravo
in način prehranjevanja. Vse te kulturne ekspresije dajejo življenje majevski identiteti, ki se
sicer spreminja in prilagaja novim družbenim razmeram, a vendar ostaja.
1.1. NAMEN, CILJI IN STRUKTURA NALOGE
Namen naloge je prikazati oblikovanje in obstoj majevskih skupnosti ter njihove identitete
znotraj mehiške družbe. S spoznavanjem majevskega prebivalstva in njihovih specifik danes,
zgodovinskega orisa družbeno-ekonomskih razmer, vpliva dinamike prostora v katerem so in
še živijo, se bo skušal razumeti njihov obstoj. Z dodajanjem objektivnih in subjektivnih
elementov glavnih komponent identitete bo orisan njihov današnji način življenja, oblika
kulturnega izražanja in prikazan razvoj njihove zavesti o pripadnosti skupnosti.
Uresničitev namena diplomske naloge so usmerjali naslednji cilji:
-
Opredelitev pojma identiteta, razumevanje razlik med pojmi civilizacija, ljudstvo,
etnija, narod in nacija ter razlaga pojmov Indijanec, Mehičan, Maj in mestic.
-
Geografska predstavitev območja poselitve Majev v Mehiki, na Jukatanu
-
Predstavitev gospodarskih, socialnih in demografskih značilnosti majevskega
prebivalstva na Jukatanu
-
Analiza nekaterih pomembnih komponent majevske identitete
4
-
Pojasnitev razvoja in oblikovanja majevske identitete znotraj mehiške družbe
V nalogi se v začetku razpravlja o teoretskih postavkah. Pojasnijo se osnovni pojmi in razlike
med različnimi pojmovanji določenih konceptov, pomembnih za razumevanje nadaljnje
vsebine. V naslednjem poglavju se predstavi geografski okvir območje poselitve Majev.
Nadaljuje se z zgodovinskim pregledom razvoja majevske družbe. V osrednjem delu se
predstavi življenje Majev danes, navedejo se nekatere demografske in družbeno-ekonomske
značilnosti majevskega prebivalstva ter njihovi kulturni izrazi, kjer se poudari vloga jezika in
drugih kulturnih praks, tradicionalne medicine, verovanj, odnosa do zemlje, itn. Poznavanje
vseh omenjenih vsebin privede do sklepnega poglavja, kjer se razmišlja o procesu oblikovanja
majevske zavesti in identitete. Pri tem je imelo pomembno vlogo tudi oblikovanje mehiškega
naroda in razvoj nacionalne identitete, kar predstavlja sedanji politično gospodarski okvir in
na trenutke celo vzporeden proces razvoju majevske identitete. Predstavita se torej tudi ta dva
procesa. Na koncu se, skozi predvideno državno in regionalno politiko, predstavijo načrti za
izboljšanje položaja Majev v mehiški družbi in ohranjanje njihove identitete. V zaključku se
vse vsebine povzamejo v smiselne ugotovitve in te skušajo odgovoriti ciljem naloge
postavljenim v začetku.
1.2. METODE DELA IN VIRI
Proučevana tematika je kompleksna, saj vključuje številna raziskovalna področja, od
sociologije, kulturne antropologije, geografije, demografije, političnih ved, itn.
V prvi fazi so se določile smernice in namen naloge. Obravnavana tematika je bila prostorsko
določena, na majevske prebivalce v Mehiki. Na polotoku Jukatan v Mehiki živi približno 2,3
milijona Majev. Vsebina naloge pri določenih točkah sega izven tega prostora z namenom
boljšega razumevanja obravnavane tematike. Časovna opredelitev obravnavane tematike
zajema več obdobij razvoja majevske družbe. Predvsem se v nalogi osredotoča na današnje
stanje majevskega prebivalstva, vendar je za razumevanje le-tega pomemben pregled življenja
Majev v preteklosti, ki se ga predstavi v različnih sekvencah. Sledil je pregled literature in
virov. Kot že omenjeno se v slovenski literaturi o Majih ne piše prav pogosto, razen na
področju arheologije in antropologije, zato je bilo večino uporabljene literature v španskem,
nekaj tudi v angleškem jeziku, pridobljene v večji meri na spletu. Glavni vir so bile spletne
knjige, znanstveni članki in diplomske, magistrske ter doktorske naloge Mehiške nacionalne
univerze UNAM (Universidad Nacional Autónoma de Mexico). Uporabljeni so bili tudi
5
članki objavljeni v elektronskih medijih, spletnih radijih in televizijah. Pregled vsega
zbranega materiala je privedel do nekaj popravkov v sami konceptualni zasnovi naloge,
predvsem pa izluščil bistvo vsakega poglavja in pripadajočih vsebinskih točk. Obravnavano
območje sem tudi večkrat obiskala, zato od tod izhaja nekaj uporabljene literature, slikovnega
materiala in drugih ustnih in pisnih virov. Kljub temu, terenskemu delu je pri izdelavi
prevladovalo kabinetno delo. Pri opredelitvi teoretičnih pojmov se vsebina opira predvsem na
dvoje del, vendar vključuje tudi vidike drugih avtorjev. Pri proučevanju aktualnega stanja
majevskega prebivalstva je bilo v glavno oporo Poročilo Inštituta za razvoj majevske kulture
zvezne države Jukatan (Diagnóstico del Instituto para el desarrollo de la cultura maya del
Estado de Yucatán, 2007). To je dokument, ki ga je pripravila vlada na podlagi dveh uradnih
dokumentov; Državni plan za razvoj Yucatana 2001-2007 (Plan Estatal del Desarrollo de
Yucatán 2001-2007) in Nacionalni plan za razvoj indijanskega prebivalstva 2001-2006
(Programa Nacional para el Desarrollo de los Pueblos Indígenas 2001-2006). Oba dajeta
relevantne podatke za oris razmer obravnavane tematike. Dokument je rezultat projekta pod
vodstvom Inštituta za razvoj kulture Majev zvezne države Jukatan v katerega je bila vključena
skupina znanstvenikov z različnih uradov in inštitutov, npr. Zavoda za zdravje zvezne države
Jukatan, Nacionalne komisija za razvoj indijanskega prebivalstva Mehike, Statistični urad
mehiške republike,… Pridobivanje podatkov izvajajo različne inštitucije na podlagi različnih
kriterijev, tako da pride do razhajanja rezultatov, vendar so približki omogočili izdelavo
poročila, ki poda realno sliko prebivalcev na Jukatanu.
6
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
Preden se začne govoriti o majevski identiteti je potrebno pojasniti nekaj teoretskih zagat, ki
se vežejo na osnovno definiranje te družbene skupine.
Pri začetkih majevske zgodovine se govori o eni izmed visokih civilizacij in se ga enači z
izrazom visoka kultura. Pojem civilizacije je zelo star in se ga je skozi čas različno razlagalo.
Pomeni lahko sistem, način in smisel organiziranega delovanja človeških skupin ali
materialne in nematerialne posledice tega delovanja (Zupančič, 2013, str. 39). Maje se lahko
opredeli kot visoka civilizacija, saj ustreza konceptu politične države, z organizirano vojsko,
visoko stopnjo družbenega razvoja, kar pomeni, da je obdelovala zemljišča, imela visoko
razvito in intenzivno pridelavo hrane, kar je omogočalo stabilno oskrbo prebivalstva s hrano,
hiter razvoj mest, organizirano obliko družbenih odnosov v okviru družbene politične
organizacije, strukturiran socialni sistem in svojo pisavo. Ustvarjali so svojo kulturo, ki je
skupek materialnih in nematerialnih produktov njihovega načina življenja. Maji, kot
civilizacija so predstavljali časovno, prostorsko in družbeno celoto, katero je določeval
svojevrsten način življenja, kulturno-identitetni vzorci, način proizvodnje, delitve in trošenja
dobrin, idejni, politični in svetovnonazorski elementi, ki so omogočali identifikacijo in
povezovanje prebivalstva. Taka oblika organiziranja presega ostale oblike formalnega
povezovanja skupin ljudi v npr. države, narode ali etnije (Zupančič, 2013, str. 39 – 42).
V današnjem času se Maje označuje kot ljudstvo, etnijo ali narod. V mehiški literaturi se za
poimenovanje majevskega prebivalstva uporablja »Pueblo Maya«. Že sam prevod v
slovenščino in tudi razlaga definicije v slovarju uporabe modernega španskega jezika
povzroči dilemo, o kateri bo tekla beseda v nadaljevanju.
»Pueblo« se v slovenščino prevaja kot kraj, naselje, vas, ljudstvo, narod (Špansko-slovenski,
2007). Definira se kot : 1.) mesto, kraj ali prostor; 2.) naselje manjše oblike, vas; 3.) skupina
oseb določenega prostora, regije ali države; 4.) skupina prebivalcev določene države,
državljani; 5.) država z neodvisno vlado; 6. skupina oseb nižjega družbenega sloja (Clave,
2004, str. 1587). Beseda izvira iz latinskega izraza populus, kar pomeni skupino, narod
(particiji in plebejci s senatom na čelu) (Stockmann, 2006, str. 16). O različnih uporabah bo
govora v nadaljevanju, zdaj sledi najbolj splošna razlaga na podlagi katere lahko zamejimo
ciljno skupino. »Pueblo Maya« danes sestavlja 28 etničnih skupin, vsaka s svojimi navadami
in običaji ter svojo različico jezika, ki so si med seboj zelo podobne. Te skupine si delijo si
podobno preteklost, podobne lingvistične in kulturne značilnosti, ki so jih utrdile v narod.
Danes približno 7 milijonov Majev govori 30 različnih jezikov, ki spadajo v majevsko
7
jezikovno skupino. Najbolj pogosti so: la maya yucateca, quiché, cakchiquel, mam, chontal,
tzotzil, pokomchí y k’ekchí, vsak s svojo gramatično strukturo. Ti jeziki tvorijo jezikovno
skupino, ki ima skupni izvor in povezuje vse govorce v skupino »Maya« (Los Mayas…
2015).
Za razumevanje oblikovanja skupnosti na različnih stopnjah pa je potrebno podati teoretske
razlage osnovnih pojmov, kot so etnija, narod in nacija in razumeti tudi osnovne razlage
identitete, kako se ta odraža in ustvarja. O tem bo govora v tem poglavju.
2.1. OPREDELITEV POJMOV LJUDSTVO, ETNIJA, NAROD IN NACIJA
Teorij o nastanku naroda in meril, ki določajo njegov razvoj in obstoj je več. Predstavile se
bodo tiste, ki podpirajo nastanek, razvoj in obstoj naroda Majev. Ob tem se bo vzporedno
predstavljal tudi razvoj mehiškega naroda.
Ljudje so se začeli združevati v skupine in si tako zagotovili svoj obstoj na zemlji. Povezani
so lahko v različne skupnosti in skupine. Skupine se ponavadi oblikujejo hitro in tako tudi
razpadejo, temeljijo na interesnem združenju in povezanosti. Skupnosti pa so trajnejše oblike
organiziranosti in povezanosti. Učinki delovanja skupnosti so trajnejši in temeljitejši.
Skupnost temelji na homogenosti, jezikovna in etnična skupnost na kulturno-jezikovni
homogenosti, skupnosti določenega gibanja na ideološki homogenosti, politična organizacija
ali stranka pa na politični homogenosti. V skupnosti se čuti tudi kolektivnost, oblikuje se
skupna zavest, občutek pripadnosti, solidarnosti, povezanosti in soodvisnosti. Kljub temu, da
skupnost deluje kot celota, so znotraj te vzpostavljeni hierarhični odnosi in oblikovane
socialne skupine. Skupnost je tudi vezana na določeno ozemlje, ki ji daje možnost bivanja in
delovanja. To pa oblikuje pokrajina, ki tako postane produkt skupnosti. Trajanje skupnosti
oblikuje kulturo in tradicijo, ki se ohranja in nadaljuje (Zupančič, 2013, 26 – 31).
Družbene skupnosti se povezujejo na različne načine in imajo različne organizacijske stopnje.
Tako so etnija, narod in nacija organizacijske stopnje v hierarhiji in označujejo družbene
skupnosti, vezane na določeno ozemlje, ki se razlikujejo od sosednjih skupnosti.
Terminološko ločevanje med temi pojmi privede do vrste različic in definicij.
Pri »etniji« gre za razvojno in organizacijsko stopnjo v procesu tvorbe naroda. »Etnično« je
širše od pojma »narodnega« ali »nacionalnega« (Zupančič, 1999, str. 17-18). »Etnija« je
potencialni »narod«, narod pa je potencialna nacija. V etniji še ni prave ideološke razčlenitve
o enkratnosti, zgodovinski avtonomnosti in kontinuiteti (Južnič, 1993, str. 265). Etnija temelji
8
na primarnih vezeh, ki se ustvarjajo v družini oz. t. i. »primarni skupini« in so povsem
drugačne od kasnejših vezi. Etnične vezi so bolj naravne in globlje, kot druge družbene vezi,
saj vključujejo solidarnost, ki izhaja iz krvnih vezi. Takšne vezi se lahko skozi določene
zgodovinske situacije aktivirajo in okrepijo, lahko pa se kasneje ustvarijo umetne vezi na
podlagi nekega mita ali vsiljene resnice. Takšne niso tako trajne (Macleod, 2008, str. 40).
Izraz etnija se lahko enači tudi z izrazom »ljudstvo« in s tem se izogne nejasnemu
poimenovanju povezane skupnosti ljudi, ki nima čvrstejše organiziranosti, ima pa zelo izrazite
skupne lastnosti (jezik, kulturo,…). Hkrati je ta izraz najbolj ustrezen za skupnosti ljudi v
predmoderni fazi, ko se o narodih v današnjem pomenu besede še ni govorilo (Zupančič,
2013, str. 135). Od tod torej zelo pogosta uporaba izraza »majevsko ljudstvo«. Narodi so
kompleksen in zapleten družben pojav, ki so rezultat trajnosti, čeprav so se oblikovali v
moderni dobi. Narod vključuje člane, ki so različnih starosti, spola, interesnih skupin,
socialnih razredov, kulturnih skupnosti, verskih in političnih prepričanj, ideoloških nazorov,
itn. ravno to daje strukturi naroda takšno kompleksnost (Zupančič, 2013, str. 135). Narod, kot
skupnost družijo poreklo, ozemlje, jezikovne in kulturne poteze, zgodovinski razvoj, zavest,
idr. Glede na omenjene elemente so si pripadniki med seboj podobni in se tako razlikujejo od
pripadnikov drugih skupnosti. Naroda ne omejujejo politične meje in lahko naseljujejo
ozemlje več držav in tudi ni nujno, da imajo svojo državo (Zupančič, 1999, str. 17). Narod se
od etnije razlikuje v tem, da so v tako strukturirani družbi že postavljena politična in
ideološka merila in občutek pripadanja (Južnič, 1993, str. 265). Potem, ko so pripadniki
določnega naroda organizirani v državo jim rečemo »nacija«, državi pa »nacionalna država«,
kar danes predstavlja najpogostejšo obliko družbene skupnosti in hkrati najvišjo obliko
politično organiziranega naroda. Narodi torej, ki dosežejo tisto obliko politične
organiziranosti, ki sklene težnjo po popolni avtonomiji in nedvoumni ločenosti, kar ponuja
samostojna država, postanejo nacije. Pojem nacije je vezan na latinsko natio, nationis (f), kar
pomeni rojstvo, porod, rod. Uporabljamo ga močno »razvitega« prav zaradi razlikovanja
naroda in tiste skupnosti ki jo zakoliči država. (Južnič, 1993, str. 266). Tako narod kot nacija
je teritorialno vezana skupina ljudi, ki jim ta teritorij predstavlja domovino. V njej ustvarjajo
skupno kulturo, ki je široko zastopana med pripadniki, svojo povezano zgodovino in iz nje
izvirajoč zgodovinski spomin, zavest in mite. Imajo skupne legalne institucije, v okviru
katerih ima posameznik določene pravice in dolžnosti, imajo skupno delitev dela in ustvarjeni
ekonomski sistem, možnost socialne in prostorske mobilnosti v okviru teritorija skupnosti, ki
zagotavlja določeno varnost tudi zunaj meja tega teritorija (Zupančič, 1999, 46).
9
Problemi pri poimenovanju nastanejo, saj je bilo tisto, kar danes označujemo za »etnijo«, za
mnoge »nacija«. Tudi država kot politična skupnost se označi za »nacijo«, glede na sam
latinski izvor besede. »Nacija« prevzame pomen porekla in od tod tudi termin »nacionalna
identiteta«, ki naj bi izhajala iz skupnega porekla (Južnič, 1993, str. 265-266). Več o tem,
kako se ustvari in razvija nacija in predvsem nacionalna identiteta bo govora v nadaljevanju.
Pri razumevanju termina »narod«, se pravzaprav skuša razložiti od kod narod izvira, kako se
je razvijal, kateri so elementi njegovega obstoja, kakšen je izraz te skupine ljudi, ki se jo
opredeljuje kot narod, etnijo ali nacijo, kakšne so njihove dejavnosti, gibanje in vizije
(Zupančič, 1999, str. 17).
Obstajajo različne teorije o nastanku in razvoju naroda. Teorije, ki govorijo o zgodovinski
vlogi obstoja državne organizacije skupine ljudi na določenem ozemlju, pravijo, da »država
ustvarja narod«, to je t. i. etatistična teorija. Pomeni, da se prek državnega upravnega aparata,
ustvarja notranje povezana skupnost, ki se krepi tekom lastnega obstoja s pomočjo
poenotenega sistema jezika, gospodarskega sistema, uprave in izobraževalnega sistema. S
temi procesi ustvarja skupne interese, skupno kulturo in tradicijo in poenoti način življenja.
Pogoj za nacionalno državo pa sta tudi suverenost in učinkovito obvladovanje in upravljanje
ozemlja na katerem živi. Tako se nadalje ustvari skupina z istimi skupnimi potezami
(gospodarskimi, kulturnimi, jezikovnimi), ki si deli ozemlje, skupne tradicije, poreklo, ima
občutek pripadnosti in solidarnosti, ki jim ga dajejo državljanske pravice, kot članu te
skupnosti. Tako »državno organizirane narode« lahko imenujemo tudi »nacije« (Zupančič,
1999, str. 18). Tudi Smith govori o takšnih narodih in jih, glede na svojo delitev narodov po
nastanku, uvršča med »teritorialne narode«, kjer igra glavno vlogo teritorij. Ta s sodno
oblastjo, ki povezuje, utrjuje in poenoti skupnost navznoter ter brani njene kulturne in
gospodarske interese navzven s pomočjo legalnih ustanov, vladne službe, upravo in vrsto
institucij, tvori državo. »Nacija« je potemtakem skupnost na podlagi prava in legalnih
institucij« (Smith, 1995; cv: Zupančič, 1999, str. 22). Takšen razvoj ustreza oblikovanju
mehiškega naroda o katerem bo govora v nadaljevanju. Drugemu načelu nastajanja naroda oz.
nacije se približa razmišljanje, da se lahko narode, ki imajo razen državne organizacije vse
druge elemente naroda, poimenuje »subnacije« ali »etnonacije« (Riggs, 19988, str. 73-77).
Nasprotno od prvega načela, ta poudarja idejo, da »narod ustvari državo« s tem, ko se čvrsto
povezuje v skupnost, ki si deli iste elemente in se državno organizira (Zupančič, 1999, str.
18). Ta teorija se aplicira že v zgornji teoriji naroda, da ta ni omejen s političnimi mejami in
ni nujno, da ima svojo državo. Zgrajen je navznoter, glede na podobnost in hotenje ter volje
po pripadnosti. S tem se razlikujejo od pripadnikov drugih skupnosti. Jezik je najpogostejši
10
element povezovanja in razlikovanja. Smith ta drugi tip poimenuje »etnični narod«. To je
skupnost ljudi, ki v določenem zgodovinskem obdobju izoblikujejo enoten način življenja,
enoten jezik, kulturo in vrednostni sistem, skupne elemente tradicije in zavest o podobnosti,
enakosti ter skupnem izvoru. Pri teh narodih se začne razvijati pismenost. Narečje se začne
nadomeščat s standardnim jezikom. Začnejo se zavedati lastnega naroda, zato se začne tudi
proučevanje jezikoslovja, zgodovine, etnografije in drugih znanj pomembnih za narod.
Populizem prinese mobilizacijo (Smith, 1995; cv: Zupančič, 1999, str. 22).
Nekateri teoretiki omenjajo pomen religije kot sredstva mobilizacije ljudi znotraj skupnosti in
hkrati osnovo za nastanek nacionalizma, drugi govorijo o vlogi različnih družbenih in
državnih institucij, državne uprave, vojske, policije in drugih javnih ustanov, tretji pripisujejo
vlogo prepletu objektivnih (kultura in jezik) in subjektivnih dejavnikov ter okoliščin. Omenja
se tudi vloga zavesti in tradicije, nacionalne zgodovine, zgodovinskega mita, ki poudarja
njihovo enotnost, poreklo in kulturo. O tem se bo govorilo v nadaljevanju, pri razlagi
identitete, saj se omenjeni elementi z njo tesno vežejo. Predstavnik ameriške struje
raziskovalcev narodnega vprašanja, White poudarja tudi vlogo ozemlja, ki določa prednosti in
slabosti za oblikovanje in razvoj neke skupnosti. Atributi so npr. lega, velikost, oblika,
sosedstvo, prehodnost, izoliranost in druge značilnosti (Zupančič, 2013, str. 140).
Nazadnje je zanimivo omeniti tudi marksistično teorijo, ki poudarja vlogo porekla, ozemlja,
nacionalne zavesti, kulture, jezika, pisave in sistema dela. Pri tem izpostavlja razredno
določenost in strukturiranost naroda s pomočjo dela, družbene delitve dela, proizvodnje,
družbeno-razrednega boja in različne diferenciacije skupnosti. Ta teorija definira narod, kot
objektivno družbeno tvorbo, nastalo na podlagi daljšega zgodovinskega razvoja, sorodstvenih
in etničnih vezi, ozemlja in geografskega okolja in z aktivnostjo organiziranih ljudi, kar se
kaže skozi zgodovino, gospodarstvo in kulturo določene skupnosti (Zupančič, 1999, str. 19).
Ta teorija se morda še najbolj približa načinu oblikovanja majevskih skupnosti do naroda, saj
so bili Maji že od nekdaj organizirani okrog skupinske delitve dela in obdelovanja skupnih
zemljišč. Tudi v ostalih točkah te teoretične zasnove se lahko najdejo povezave z majevsko
skupnostjo.
Oblikovanje naroda Gellner deli na tri faze, ki so zasnovane na delitvi dela: predagrarna,
agrarna in industrijska. Danes se lahko doda še postindustrijska oz. informacijsko faza
razvoja. Faze vključujejo socialno strukturo in odnose znotraj družbe ter zgodovinskopolitični razvoj (Gellner, 1995; cv: Zupančič, 2013, str. 140). Skupnost se označi kot »narod«
takrat, ko ima skupno kulturo, ki jo sestavlja sistem zvez, mišljenja, vedenja in načina
komuniciranja in voljo, da se k skupini zavestno priključijo in da so ji lojalni. V agrarni
11
družbi je kultura ločena po slojih. Skupnosti agrarnih proizvajalcev predstavljajo številno
večino prebivalstva in si z drugimi sloji delijo le državni okvir. Sicer pa imajo svojo, ljudsko
kulturo vsakdanjega življenja in oblikovan jezik. Tesno so povezani z območjem na katerem
živijo. Takšne strukturno preproste družbe so se obdržale tudi v moderni industrijski dobi. V
industrijski dobi je prišlo do nove delitve dela, moč države in njenih organov se je krepila,
mobilizacija je zajela široke plasti družbe in ključno vplivala na razvoj in tvorbo narodov.
Izobraževalni sistem je postal dostopen in hkrati obvezen za vse prebivalstvo. Prične se
centralizacija države. S pomočjo uprave, vojske in izobraževalnega sistema ter sistema
komunikacij se uveljavi enoten standardiziran jezik, ki izriva ljudsko kulturo in narečja.
Kultura je postala skupni element vseh (Zupančič, 1999, str. 21). Majevske skupnosti so se
razvijale in krepile v prvi fazi in se v drugi, torej industrijski slabile. Mehiški narod pa je v
bistvu »preskočil« prvo fazo in se razvijal v drugi. »Preskočil« pomeni, da je med seboj
povezal skupnosti, ki so bile tedaj že razvite in oblikovane. Podrobneje o tem bo govora v
nadaljevanju.
Etnične skupine so se obdržale skozi čas, se različno oblikovale in organizirale. Zasnovane so
bile že pred časom kapitalizma in se v moderni dobi le izoblikovale do današnjega obsega.
Poleg zgodovinske vloge pri razvoju etnije je pomembno vlogo igral tudi geopolitični položaj,
lokacija in suverenost ter velikost in razporeditev prebivalstva, gostota poselitve,
fizičnogeografske lastnosti ozemlja, razdalje do centra moči in upravljanja, odnose s sosedi in
upravni aparat, ki ozemlje brani, nadzira in upravlja. Za razvoj narodov v modernem pomenu
je bila odločilna tudi industrijska revolucija, ki je prinesla kapitalistično proizvodnjo,
spremembe v upravi, izobraževalnem sistemu in v kulturi (Zupančič, 1999, str. 21). Proces
spreminjanja etnije v narod je zapleten proces v katerem se neka določena skupina oblikuje v
bolj določeno, sklenjeno in razpoznavno globalno družbo. Etnija torej z idejo o narodni
samobitnosti postane narod, ta pa s težnjo po lastni državi nacija (Južnič, 1993, str. 277-279).
Stopnjo v kateri se nahaja določena skupnost ljudi se določa s pomočjo že omenjenih
elementov naroda oz. nacije, ki se jih lahko sistematično uredi: kulturna diferenciacija,
ozemeljska celovitost, relativno velika populacija, politične zveze z drugimi skupinami,
neposredno članstvo, pravice do posameznika v skupnosti, lojalnost posameznika do
skupnosti in skupni sistem dela. Z združevanjem teh elementov nastanejo tri stopnje
organiziranja, pleme, etnija in narod. »Narod« je torej tista »etnija«, ki pripadnike skupine
ljudi gospodarsko združuje okrog skupnega sistema dela in pripadajočega upravljanja
(Zupančič, 1999, str. 19).
12
2.2. OPREDELITEV POJMA IDENTITETE
Identiteta je kompleksen pojem. Obstaja več vrst identitet. V nalogi se razpravlja o osebni in
skupinski ter kulturni, etnični in nacionalni identiteti. Ker je raziskovalno področje široko in
vključuje več znanstvenih ved se osredotoča le na tista dejstva, ki pritečejo identiteti skupine
ljudi, ki so predmet tega raziskovanja. To so Maji, ki pa so po državni pripadnosti hkrati tudi
Mehičani, zato se bosta v tem poglavju omenjala razvoja obeh identitet. Pri tem se bo
osredotočalo le na identiteto skupine kot celote in ne pri identiteti posameznika, kot člana te
skupnosti.
Beseda »identiteta« izvira iz časov srednjeveške latinščine in se je razvila iz zaimka »idem«,
kar pomeni »isti«, do novega zaimka »identicus«, kar pomeni »istoveten« kot »eden in isti«.
V novo latinščino je prešel kot »identitas« in kot tak naprej v romanske ter druge jezike. V
slovenskem jeziku obstaja ustreznica »istovetnost«, čeprav se pogosteje uporablja
»identičnost« (Južnič, 1993, str. 11). Pred podrobnejšo razčlenitvijo različnih vrst identitet bo
omenjen le tisti del identificiranja posameznika ali skupine skozi telo, ki pomaga pri
razumevanju nadaljnje obravnavane vsebine. Telo je najbolj viden izraz identitete
posameznika. Določajo ga njegove dimenzije, telesna drža, jezik telesa, telesni ustroj, glas,
način gledanja, način dotikanja, način gibanja in vonj. To ga determinira. S telesom človek
naznanja svojo navzočnost in se prezentira. Človek si svoje telo lasti. Lahko pa z njim
razpolaga kdo drug, kot se je dogajalo v sužnjelastniški družbi. Telo je zasnova človekove
individualizacije, obenem pa se z njim identificira s celotno človeško vrsto in naprej z ožjimi
skupinami. Ta temeljna in izhodiščna identiteta (Južnič, 1993, str. 20-28) je osnova za vse
druge: spolno, družinsko, versko, rasno, narodno, etnično, regionalno, socialnoekonomsko,
slojno, poklicno, lokalno. Te identitete se med seboj ločijo glede na individualnost,
številčnost, odmevnost, trajnost, kompleksnost, intenzivnost in prehodnost (Zupančič, 1999,
str. 44).
Tudi skupina se lahko identificira na podlagi razpoznavnih telesnih značilnosti. Telesna
identiteta je izpostavljena skozi kolektivne predstave. Pri tem pride do deljenosti človeštva na
»vrste«, kjer pride do kontrastnega identificiranja predvsem pri skupinah v kontaktu. Razlike
so lahko dejanske ali umišljene. Slednje presegajo barvo kože ali strukturne posebnosti telesa.
Razlike poznamo na dveh ravneh, individualne in skupinske. Individualne so tiste, ki delajo
vsakega posameznika edinstvenega in neponovljivega, skupinske pa tiste, ki so kontinuirane,
kot nepretrgana genetska dediščina a se hkrati spreminjajo. Razlike ustvarjajo družbena in
kulturna dejstva, ustvarjajo stereotipe. Razlike se še bolj poostrijo, ko prihaja do »mešanja«
13
teh skupin. Rasno mešanje je splošen pojav, najbolj intenzivno pa se je odvijal v času
evropskega osvajanja Amerike. Takrat se je dogajalo mešanje med belci, domačini in
črnskimi sužnji. O takemu mešanju družbe in kulture pričajo telesni znaki. Nastale so rasne
skupine mulati, zambi in mestici (Južnič, 1993, str. 60-62). Zgodilo se je, da se je v imenu
mešanja in na drugi strani »čistosti«, na osnovi barve kože določena rasa povzdignila nad
drugo, ustvarila se je predstava, ki je privedla do družbenih razlikovanj in hierarhičnih
odnosov. Najvišji položaj je imela povsem bela polt, status »mešancev« je bil nekje vmes med
dominantno belo raso in podrejenimi domorodci ali pripeljanimi pripadniki »ne bele« rase
(Južnič, 1993, str. 87). Takšna rasna hierarhija se je v večini ohranila, tudi v Mehiki, kjer je na
vrhu elita španskega porekla, na dnu so potomci prvotnih ljudstev, vmes so mestici (Južnič,
1993, str. 63).
Pri tem se je vzporedno dogajal še proces kreolizacije (proces uveljavljanja vplivov iz
nekdanje metropole). Ti vplivi so doprinesli k ustvarjanju zanimive identitete v kateri so
elementi enotnega (jezik) in različnega (rasne nianse in zavedanje drugačnosti) (Južnič, 1993,
str. 91). Ravno razumevanje identitete Mehičanov je primer, ko se obstoj rasnih skupin ne
problematizira na enak način. Kadar neka rasna skupina prevladuje, kot npr. v Mehiki mestici,
lahko ta predstavlja »normalnost«.
Ko je telo temeljna oznaka identitete, se ustvarijo najrazličnejši načini, kako jo zavarovati.
Poleg kastnih sistemov in pravila čistosti se družbene skupine na podlagi telesnosti ločujejo in
izolirajo z »getizacijo«. Ta sicer ohranjajo identiteto, vendar jo hkrati zapira. V Latinski
Ameriki tako nastajajo marginalizirana okolja v katerih nastaja prav posebna identiteta. Med
drugim se ustvarja tudi mestna getizacija. Ta nastaja, ko se tradicionalna družbena struktura
razkroji in podeželsko prebivalstvo sili v mesta. Ker mesta ne morejo sprejet vseh, se ti
ustavijo na obrobju in tako se ustvarja posebna zasnova mest izrazitih rasnih in civilizacijskih
razlik, kjer je center kulturno in civilizacijsko središče, bivališče dominantne rase in obrobje
kot območje, kjer živijo revščina in slabe življenjske razmere (Južnič, 1993, str. 84-85). Tudi
Maji so s svojimi selitvami vplivali na obliko mestnih središč in njihove okolice. Na obrobju
so si ustvarjali naselja, ki pogostokrat niso imela osnovnih storitev. Če govorimo o določanju
identitete skozi telo, pa je treba omeniti tudi primere, ko temu ni tako. To se dogaja predvsem
pri mešanih populacijah. Rasna niansa določa natančnejšo identiteto, ki pa je v primeru
mešane rase razcepljena, kar je očitna ovira pri vključevanju in prilagojenosti družbi ter
kulturi. Spremembe, ki so nastale v akulturaciji med kolonialno oblastjo so lahko ključne za
razvoj identitete. Spreminja se avtentičnost, ljudska kultura, kmečka izvirnost, zapuščajo se
tradicionalna verovanja, šege, navade. Zaradi problematiziranja identitete v rasni pomešanosti
14
in zaničevanja prihaja do upora ali zapletov, do razdvojenosti in celo do prevrednotenja nižje
ovrednotene rasne identitete. Določena manjvredna identiteta išče svoje vire in dokazuje
kontinuiteto. Kriza identitete se pogosto rešuje skozi rušenje obstoječe kompozicije družbe in
njenih odnosov ter z izrazito zahtevo po novi (Južnič, 1993, str. 90-94). Takšna kriza je lahko
celo povod za družbene upore in revolucije. V Mehiki se je kriza jasno izrazila z
neodvisnostjo, ko so iskali skupno identiteto ljudem, ki so jih želeli povezati v mehiški narod.
Zato so rušili obstoječe strukture in se posluževali mehanizmov za vzpostavitev nove. Poleg
tega se lahko o krizi identitete govori tudi pri Majih, kjer je ta večkrat povod za upore in lahko
vodi tudi v vojne.
Pripadnost posameznika določeni skupini se odraža na različne načine, skozi življenjski slog,
šege, navade, jezik in kolektivni spomin. V tem odnosu se posameznik podreja skupnim
vzorcem, družba si »lasti« posameznika in mu hkrati zagotavlja varnost ter identiteto.
Skupinska
pripadnost
temelji
na
zavezanosti
družbi,
na
teritorialni
namestitvi,
svetovnonazorskih prepričanjih, religioznih, ideoloških in političnih opredelitvah (Južnič,
1993, 141). Posameznik lahko pripada ustaljenim ali začasnim skupinam (Južnič, 1993, str.
102). Kadar je identiteta posameznika negotova in nestalna je govora o prilagoditveni oz.
premakljivi identiteti. Ta je ponavadi posledica družbenih sprememb in splošne mobilnosti
sodobne družbe. Premiki v osebni identiteti so značilni za obdobja sprememb, ki prinesejo
novo situacijo na katero se posameznik težko navadi. Taka doživetja nastopijo v času vojne
ali krize. Tudi kolonializem je povzročil velik dvom o identiteti celotnih populacij. Sužnjem
so na primer nova družbena razmerja odvzela pravico do lastne osebnosti in s prodajo so
dejansko izgubili identiteto. Tudi v moderni in postmoderni dobi govorimo o premakljivosti
identitete, saj se ustvarjajo nove okoliščine v katerih postaja identiteta posameznika
nesigurna, negotova in s tem premakljiva. Prehodnost nekdaj precej utrjenih socialnih meja,
neobstojnost poklicnih, stanovskih in razrednih statusov začenjajo dodeljevati nejasno
identiteto posameznikom in hkrati ustvarjajo razkorak med razvitimi in nerazvitimi družbami.
Tu se spet ustvarja nova identitete, ki je posledica resocializacije, težnje po enakopravnosti,
diskriminacije in asimilacije. Lahko pa se posameznik čuti drugačnega, zato je lahko
zaznamovan ali izločen. To vpliva na nadaljnji razvoj posameznikove identitete. Posameznik
in skupine so lahko marginalizirane na različne načine. Pri tem lahko pride tudi za izgubo
identitete, ki jo potem na različne načine skuša nadomestiti. Na ta način lahko razlagamo tudi
oživljanje lokalnih in etničnih identitet. Ponekod se namesto prilagajanja zgodi tudi
uporništvo, kar se danes dogaja v majevskih skupnostih. Človek se povsem razumljivo upira
15
izgubi identitete, kot pravi Južnič. Lahko je odpor na kulturni ali pa sega na druge ravni
(Južnič, 1993, 133-137).
Za predmet raziskave v tej nalogi je pomembna tudi teritorialna identiteta, torej identifikacija
s prostorom. Prostor, kot zaključena celota ima veliko identifikacijsko vlogo. S svojimi
elementi in dejavniki ključno vpliva na določanje skupinske identitete. Vsak posameznik svoj
obstoj umešča v določen prostor in ga poimenuje, v širšem pomenu je to domovina, država in
v ožjem, dom. Občutenje domačnosti je človekova potreba, daje mu občutek varnosti in
zasebnosti. Ozemeljske meje določajo in omejujejo tudi določen družbeni prostor v katerem
se dogajajo skupinski odnosi na podlagi katerih deluje neka skupinska dinamika (Južnič,
1993, 147). Ta identiteta je bila prisotna že v času, ko narodi sploh še niso obstajali. Prvotni
pomen domovine izhaja iz dežele, pokrajine, od koder se je potem res lahko razvila
kompleksna skupnost, ki ji danes pravimo etnija, narod in nacija. Nekateri teoretiki so
mnenja, da je bila teritorialna identiteta celo glavna osnova za oblikovanje določenega naroda
(Zupančič, 1999, str. 45).
Kulturna identiteta je lahko v širšem pomenu sinteza vseh drugih identitet. Za začetek je
potrebno razumeti pojem kulture, kjer se odpre novo področje zanimanje, katerega se v tej
nalogi zaobide in se navede le nekaj značilnih potez kulturne identitete. Kultura je lahko
»skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja«
ali »dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja,
ustvarjanja« ali »lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel,
norm, pravil pri vedenju, ravnanju«. Lahko pomeni tudi telesno kulturo, rastlino, ki se goji ali
umetno razmnožene mikrobe (SSKJ, 1994, str. 465). UNESCO definira kulturo kot
»dinamičen vrednostni sistem naučenih elementov, pričakovanj, konvencij, verovanj in pravil,
ki omogočajo članom določene skupine, da uresničijo kontakte med seboj in svetom, da torej
med seboj komunicirajo in razvijajo svoje ustvarjalne potenciale (Južnič, 1993, 149). Kultura
je sistem celovitosti človekovega početja in hkrati način življenja. In je posredništvo med
človekom, kot posameznikom in njegovim celotnim okoljem, družbenostjo v katerem se
življenje odvija. Skozi pripadništvo se vzpostavljajo medosebni odnosi, odnosi med
človeškimi skupinami in skupnostmi. Kulturna identiteta se vzdržuje, utrjuje, zagotavlja,
potrjuje in obnavlja z ritualizacijo vezi in odnosov med ljudmi in pripisovanju simboličnih
pomenov skupnemu življenju. Pripadništvo v človeški združbi in ohranjanje identitete se
krepi z rituali in miti, ki utrjujejo predstave o dolgem obstoju skupine. Pomembni so tudi
simboli, ki so sredstvo komunikacije, izražajo vrednote in misli. Če te podpirajo miti, so še
bolj veličastni, saj predstavljajo »velike resnice, ne glede na to, ali pri tem pripovedujejo
16
velike laži«. Z verskimi in drugimi rituali, shodi, manifestacijami, šegami, ki gradijo na
vizualnem in se dodajajo še zvočni efekt, se doseže visoka stopnja identifikacije s skupino. Z
njimi se sprožijo skupinske strasti (Južnič, 1993, 231-239). Kulturno identiteto podpirajo
dejavniki, ki se nanašajo na odnos človeka z naravo (tehnologija, umetnost), odnos med
ljudmi (jezik, komunikacija, izobraževanje), tisti, ki povezujejo geografske in človeške
odnose (načini organiziranja družbe) in pa tisti, ki določajo povezave med človekom in
»supranacionalnim« okoljem, ki ga on ustvarja (miti, navade, politika, verska prepričanja,
tradicije) (Tamayo, 2010, str. 14). Glede na modernizacijo družbe bi se lahko pričakovalo, da
bodo obredi, ki so v večini vezani na tradicijo, postopoma izginjali, vendar se to ni zgodilo.
Zdi se, kot da človek danes v tej močno razčlenjeni moderni družbi, kjer so identitete postale
negotove in zamegljene, potrebuje neko definiranost, ki mu zagotavlja identifikacijo. Nove
vloge nastajajo z izobrazbo, podjetništvom, politiko in zato človek potrebuje ustaljenost, ki jo
lahko doseže ravno skozi rituale. In ravno rituali so tisti, ki ohranjajo zavest o pripadnosti in
krepijo kulturno identiteto Majev. Majevska kultura temelji na različnih elementih, ki se
krepijo z rituali, s komunikacijo v maternem jeziku, s krščansko religijo, ki se prepleta s
čaščenjem majevskih božanstev in drugimi tradicionalnimi praksami, o katerih bo govora v
naslednjih poglavjih.
Južnič etničnost povezuje s štirimi dejavniki, bivalna (teritorialna) kontinuiteta, biološkogenetična (skupno poreklo), jezikovna (komunikacijska skupnost) in politična (politična
organiziranost). Doda se lahko še sklenjen gospodarski prostor, saj utrjuje komunikacije in
zakoliči teritorialno kontinuiteto (Južnič, 1993, str. 268). Etničnost kot identiteta je dodeljena
z rojstvom. To identiteto posameznik pridobi s slučajnostjo v že ustaljeni skupnosti, ki se
zaveda svojega obstoja in obstajanja. Kasneje jo mora posameznik sprejeti in biti njen nosilec.
Čeprav je etnična identiteta premakljiva je obenem intenzivna in trajna (Zupančič, 1999, str.
45). Posameznik se navzame elementov določene skupnosti s socializacijo, v kateri se
oblikuje v pripadnika skupnosti; torej ljudstva, etnije ali naroda oz. nacije. Poleg primarne
socializacije, ki jo otrok doživlja v družini je pomembna tudi sekundarna socializacija, ki jo
nudijo uradne izobraževalne ustanove, javne ustanove, versko življenje, vojska, policija itd.
Pomemben element socializacije je jezik. Etnije živijo na podlagi zavedanja kontinuitete in
trajanja v jasni in razpoznavni nepretrganosti. Trdnost etnične identitete sloni na
poveličevanju preteklosti, skupnih korenin in skupnih značilnosti. Hkrati pa se krepi na
podlagi razločevalnih indikatorjev v odnosu z drugimi (Južnič, 1993, str. 271). »Etnično«
vztraja zaradi same narave, saj temelji na izročilu, sorodnosti in čustveni bližini ter s pomočjo
jezika in kulture, kar se odraža tudi navzven. Trdnost in ukoreninjenost »etničnega« je še bolj
17
očitna pri manjšinah, ki skušajo na različne načine ohranjati elemente nacionalne ali narodne
identitete (jezik, kulturo, spomin, navezanost na narod). Lahko bi rekli, da je »etničnost« v
človeku močnejša od »političnega« (Zupančič, 1999, str. 28).
Jezik gradi skupinsko zavest ter etnično pripadnost. Lahko je edini razpoznaven kazalec
etnične ločenosti, še posebej, če je ta kontrasten po svojem izvoru od sosednjih populacij.
Ljudje, ki govorijo isti jezik so, ne glede na druge medsebojne razlike, izjemno čustveno
povezani. Jezik dobi posebno vlogo na prehodu od etničnosti k narodnosti in nacionalnosti. Je
instrument narodnega oblikovanja. Ime jezika je praviloma ime naroda, ki ga govori. Tako se
uveljavi enotno ime za standardizirani jezik in njemu pripadajoči narod. Pismenost v
»etničnem« (narodnem) jeziku je utrjevala etničnost in ji po drugi strani škodovala, če se je
uveljavljala v jeziku, ki ga je vsilila državna uprava, šolski sistem ali cerkev v jeziku, ki je bil
tej etničnosti tuj (Južnič, 1993, str. 280-283). Jezikovna lojalnost je oblika politične lojalnosti
in se še posebej izpostavi pri oblikovanju naroda. V tem procesu se zgodi, da se pri
standardizaciji nacionalnega jezika, izrine regionalne jezike na različnih razvojnih stopnjah, ki
jih ni doletela uradnost in ti postanejo narečja. Njihova enakopravnost postane vprašljiva.
Jezik postane razdiralni element, saj krepi lojalnost, ki je razlikovalna in razločevalna v
odnosu do neke politične celote (Južnič, 1993, str. 284-287). Jezik je tako sredstvo za
kulturno homogenizacijo etničnih skupnosti, ki nimajo svoje države. Jezik lahko sicer narodi
najprej sprejmejo, kot sredstvo komunikacije v ključnih dejavnostih vendar se postopoma na
njegovi osnovi zgradi jezikovno-kulturni narod, ki si zgradi svojo politično strukturo in
postanejo državni narodi – nacije. Jezik tako postane pomemben znak in simbol narodnosti
(Zupančič, 1999, str. 23). Jezik pa je lahko tudi element družbenega razlikovanja. Problem
izginjanja »etničnih« jezikov se je povečal z industrializacijo in urbanizacijo. Tako etnični
jeziki marsikje ostajajo le govorica kmetov. Mestno prebivalstvo sprejme jezik, ki šteje za
državni in ima pomen širših integracij in vzvišene kulture.
Identiteta se ohranja tudi skozi versko identiteto. Kot skupinska identiteta pomembno
prispeva k etnični identiteti, saj poudarja izrazitost vsake skupinske pripadnosti in
zavezanosti. Je širša od rasne. Pridobljena je z lastnim prizadevanjem in velja za zelo trajno,
saj preživi dlje kot katere druge oblike združevanja ljudi (Zupančič, 1999, str. 45). Religiozna
identiteta pa je lahko tudi vir konfliktnosti, še posebej, ko obstaja izrazita povezanost med
državo kot politično skupnostjo in cerkvijo kot organizacijo vernikov ali pa je povezanost
izpostavljena na ravni kake drugače oblikovane (politične) skupnosti, kot so politične stranke
in gibanja, ki prevzamejo religiozne konotacije (Južnič, 1993, 292).
18
Politična organiziranost etnije nima točno določenega političnega okvirja in politične
ekspresije, ni politično ločena in samostojna. Etnične meje poudarjajo kontraste etničnosti,
kjer se v medetničnih odnosih izpostavlja zavest in občutenje lastne skupnosti. Te lahko
postanejo problematične pri oblikovanju državnih meja. Spreminjanje političnih in državnih
meja je lahko začetek spreminjanja etnične identitete (Južnič, 1993, str. 271-274). Etničnosti
so v kontaktu etnocentrične, se tolerirajo vendar so pogosto v konfliktu različne intenzivnosti.
Pri tem gre za dva kontrastna procesa. Zlitje ali etnično fuzijo spodbujajo različni procesi, npr.
asimilacija, t.j. prisvajanje in hkrati prilagajanje tistih, ki z migracijami ali priseljevanjem
vstopijo v drugačno etničnost, ali proces amalgamacije, ko se različne etnije ali posamezni
elementi etnije »zlijejo« v eno, proces akomodacije (kompromisa med skupinami),
akulturacije (stapljanje ene kulture v drugo) ter proces inkorporacije. To so procesi integracije
v katerih se tudi etnične identitete integrirajo. Drugi nasproten proces je etnična fizija, kjer se
v procesih diferenciacije v obstoječih etnijah, oblikujejo nove, ki imajo izvor v eni sami
(Južnič, 1993, str. 276-277). Nasproti procesa ohranjanja »etničnosti« sta dva procesa,
internacionalizacija predvsem na gospodarski in politični ravni, kar pomeni čedalje več
povezanosti in soodvisnosti ter individualizacija, ki se dogaja na ravni posameznika in je
možna zaradi vsemogočih tehničnih in tehnoloških napredkov ter urbanizacije. V urbanih
sistemih posameznik lažje nastopa sam, kot pa je v agrarnem sistemu (Zupančič, 1999, str.
28).
Tako etnična, kot tudi nacionalna identiteta sta skupinski identiteti in precej kompleksen
pojav. Ti identiteti se ne ujemata vedno. Z etnično identiteto so povezane plemenske, klanske,
narodne in nacionalne, zato jo je precej težko določiti. Povezuje se tudi z državno, saj državni
okvir pogosto nasprotuje etničnemu. Etnija vsebuje občutenje zavesti o skupni pripadnosti in
skupni kulturi, včasih celo v bolj kompaktnem in konkretnem smislu kot narod. Etnija lahko
teži k političnemu organiziranju v državo ali obstaja v določenih regionalnih okvirih znotraj
države. V prehodu med etnično in nacionalno identiteto se bi lahko v grobem umesti narodna
identiteta. Narod je družba z bolj izrazitimi strukturiranostmi in ločenimi identitetami. V njej
je bolj poudarjena ideološka in politična dimenzija, za razliko od etnije, kjer še ni prave
ideološke elaboracije in teženj po izraziti politični nadgradnji. Narodna identiteta že vsebuje
projiciranja v preteklost, dokazovanje zgodovinske kontinuitete, predelavi zgodovine, ki bi
dokazovale korenine v čim bolj oddaljeni preteklosti (Južnič, 1993, str. 278). Smith pa navaja,
da so merila narodne identitete zgodovinsko opredeljen teritorij, skupni miti in zgodovinski
spomin, splošno razširjena kultura, skupni gospodarski sistem s socialno in prostorsko
gibljivostjo članov in zagotovljene pravice vseh članov skupnosti ter njihove dolžnosti
19
(Smith, 1991; cv: Zupančič, 1999, str. 46). V resnici je neko globalno družbo, ki se jo
poimenuje nacija, težko ločiti od naroda, oziroma ljudstva in jo postaviti ločeno od etnije.
Nacionalna identiteta je ena izmed najbolj zapletenih in protislovnih identitet. Je sestavljena
in povezana z oblikovanjem koncepta nacije, kot take.
Pojem »nacija« ni bil uporabljen enotno. V srednjem veku je oznaka nacija pomenila različno
regionalno poreklo. V nastajajočih državah Amerik so z nacijo poimenovali združena
indijanska plemena. Pogostokrat so ga vezali na kraj rojstva, čemur bi rekli domovina. Pojem
nacije je zaživel v 17. stoletju, ko je dobil predznak kolektivne suverenosti. Suverenost preide
z vladarja na ljudstvo, kar je bil velik preobrat v povezanosti državljanov z državo. Francoska
revolucija je uveljavila in utrdila enačenje koncepta nacije z državo in narodom. Na ta način, z
enačenjem dveh pogosto neskladnih in celo nasprotnih stanj je bila paradigmatično
uveljavljena nacija kot država. S tem je bila nacionalna identiteta tudi legalno zakoličena.
Nacionalnost je postala razpoznavni znak pripadnosti. Države imajo tudi danes različna
poimenovanja za »državo« in »nacijo« (Južnič, 1993, str. 306-307). Nacijo določa več
kriterijev: ozemlje, etnija, jezik, vera, tradicija. Je skupnost, ki je definirana kot skupek
fizičnih, kulturnih, političnih in socialnih potez ter psiholoških in ideoloških, ki identificirajo
člane, kot njene pripadnike in jih razlikujejo od drugih (Catalan, 2008, str. 58). Težko je
določiti, kdaj se nacionalna ideja rodi. V prednosti pri oblikovanju le-te so bili narodi, ki so
nastajali vzporedno z državo. Tisti narodi pa, ki so nacionalno zavest gradili brez države so s
težavo rekonstruirali nacionalno zgodovino. Tako so gradili nacionalno zavest v Mehiki.
Odnos nacije in nacionalne zavesti se je gradil postopoma in selektivno v različne družbene
sloje. Zavest najprej prodre do intelektualnih elit, sledijo ji meščanski sloji in potem še
ljudstvo. Odločilno vlogo ima izobraževalni sistem. Nacionalna zavest se oblikuje skozi daljša
časovna obdobja. Posebno trdna je, če se stopnjuje od etnične prek narodne zavesti, k
nacionalni, ki izraža jasno pripadanje državi. Mehiška identiteta ni šla skozi vse te faze, zato
je njen nastanek bolj avtomatiziran. Bolj gre za osebno opredeljevanje. Posameznik se lahko
odloča glede svoje pripadnosti. Nacionalna zavest je podprta z nacionalno lojalnostjo, ta se
krepi z jezikom, etničnostjo, mreženjem gospodarskih vezi, kroženjem kapitala, delovne sile
in znanja, dobrin, utrjevanjem enotnega gospodarskega prostora in vojaškimi podvigi (Južnič,
1993, str. 306 – 310). Nacionalna identiteta izvira iz družbene skupine, ki temelji na skupnih
identifikacijskih elementih in volji oz. zavesti o pripadnosti. Razvoj ni naraven, ni nekaj, kar
nam je dano ampak je potrebno veliko truda, da se vzpostavi in razvije. Gradi se z vzgojo
otrok, s pomočjo institucij, medijev, komunikaciji, ki ohranjajo in krepijo zavest. Razvijajo se
simboli in rituali, ki so skupni vsem, ki jih druži ista nacionalna zavest (Catalan, 2008, 68).
20
Prav tako je težko meriti intenzivnost pripadnosti ali občutenje nacije v smislu identitete.
Sama ideja nacije in države se utrjuje z nacionalističnimi ideologijami, izpostavljanje teh pa
vodi v nacionalizem. Tega ne gre vedno tretirati enako. Lahko je t. i. »kreativni« in je
usmerjen v bran obstoju, kontinuiteti in večnosti svoje nacije, ustvarja, utemeljuje in vzdržuje
idejo o naciji. Je konstruktiven in je v preteklosti rušil politične sisteme ter zahteval
nacionalne pravice, ki so jih teptali drugi nacionalizmi. Pogosto pa gre pri tem mimo
racionalne presoje, brez kritične presoje in z vsemi sredstvi. Lahko postane agresiven,
prepotenten, aroganten in meji na skrajnost, predvsem, ko povzdiguje nacionalnost in ji daje
dominantno vlogo. Na osnovi nacionalizma se začnejo upori, ki vključujejo manj osveščene
pripadnike s katerimi je lažje manipulirati. Pri tem se iz zgodovinskih dejstev z dodajanjem
mitov in legend, ustvarja nova resnica. V to se verjame. Nacionalizem je politična doktrina v
kateri je nacionalni interes najvišja vrednota (Južnič, 1993, str. 306-318). Maji v Mehiki
nimajo teženj po oblikovanju svoje države in ostajajo v okvirjih države Mehike in njenih
zveznih držav. Pri Majih lahko govorimo o »etnicizmu« in ne nacionalizmu.
Tako kot v Evropi je bilo v Ameriki konec 18. in predvsem začetek 19. stoletja čas
oblikovanja narodov in nacionalnih držav. V Evropi so bile nove države politično
osamosvojeni teritoriji. V Ameriki so se oblikovale z osamosvajanjem nekdanjih kolonij.
Tako so različni narodi, ki so živeli na določenem ozemlju, postali vpeti v okvir nacionalne
države. Oblikovala se je etnično pisana nacionalna država. Zaradi želje po nadomeščanju
zamujenih priložnosti, so nacionalne države prek uprave, šolstva, policije, vojske, skušale kar
se da hitro standardizirati jezik in kulturo in vzpostaviti zavest različnih pripadnikov etničnih
skupnosti. Te države so v prihodnosti etnične skupine pahnile v proces asimilacije, včasih tudi
z nasilnimi sredstvi. (Zupančič, 1999, str. 24) Tako se je zgodilo v procesu ustvarjanja
mehiškega naroda. Družba je dobila centralizirano oblast, kjer so pomembno vlogo odigrali
državni aparati, s katerimi se je nacionalna ideologija širila in s tem spreminjala etnične
elemente družb, ki so živele na ozemlju novo nastale države Mehike. Je pa prednost takšne
multietnične države v tem, da dopušča veliko več svobode in pluralizma med ljudmi in ti so
načeloma bolj strpni do drugačnosti. Država je organizirana politična skupnost, ki ima na
prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast (SSKJ, 1994, str. 178 ). Država ima v
nastajanju nacije posebno mesto. Državljanstvo je identiteta, ki temelji na odnosu
posameznika in države. Z njo se posameznik veže za državo. Ta lojalnost je dvosmerne
narave. Državljan ima dolžnosti do države in ta do njega v okviru državljanskih pravic.
Država naj bi svojega člana ščitila in varovala znotraj in zunaj svojih meja.
21
Zaradi centralizacije, ki naj bi državo strnila v enotnosti in enovitosti, nastajajo
identifikacijske tvorbe, ki se začnejo upirati zakoličenim državnim interesom, ki so označeni
kot nacionalni. Posameznik se upira iz svoje individualnosti, posamezni deli države pa čutijo
svojo ločenost, ki lahko izvira iz jezikovnih posebnosti, gospodarskih ali družbenih
neenakosti. Oporekanja nacionalni in državni enotnosti in enovitosti so tudi osnova raznim
družbenim gibanjem (Južnič, 1993, str. 323-336). Po svetu je tudi veliko etničnih skupin, ki
nimajo svoje države in naseljujejo ozemlje, ki je ločeno z državnimi mejami. Primer takšnih
so tiste, ki jih je preoblikoval kolonializem. Ta je zabrisal arbitrarne meje, ki ločijo etnične
celote ali pa je znotraj meja združil različne narode, ljudstva ali etnije. Takšen primer je
Mehika, zato je mehiška identiteta toliko bolj zapletena. Današnje države so v
kontradiktornem stanju zaradi potrebe po združevanju na eni strani in poudarjanja etničnosti
na drugi. To lahko vodi k politični in identifikacijski zmedi posameznikov ali delov države.
Tej dvojnosti krize so še posebej izpostavljene večnacionalne državne tvorbe. Konflikti se
zaostrujejo v etničnih sporih, ki se krepijo s socialno dimenzijo. Poseben primer so tudi
postkolonialne države, ki naj bi na ruševinah kolonialnih imperijev gradile novo državo.
Nastajanje takšne države se razloži v nadaljevanju (Južnič, 1993, str. 339).
2.3. TERMINOLOŠKE RAZPRAVE POJMOV INDIJANEC, MEHIČAN,
MESTIC IN MAJ
Ime je bistvena obeležba identitete, osebne ali skupinske. Z njim identiteto potrdimo,
učvrstimo in jo ustalimo (Južnič, 1993, 182). Zato je primerno nameniti nekaj besed tudi
poimenovanju obravnavane skupine. Maj je tudi Mehičan in Maj je tudi Indijanec.
Pomembni del je pravica do poimenovanja, ki jo imajo tisti, ki drugim nadevajo ime. To je
ponavadi pravica močnejšega, dominantnega in z novim imenom dobi poimenovani inferiorno
oznako, sporoča neko drugačnost. Kolonialna osvajanja po 16. stoletju so prinesla vsiljena
imena. Krištof Kolumb je verjel, da je novo ozemlje Indija in zato prebivalce celine
poimenoval »indio« (slovensko Indijanec). Mnoga indijanska ljudstva so bila deležna
arbitrarnega poimenovanja. Preziranje staroselskih imen je bilo dokaz preziranja ljudstva, ki
so prišla pod kolonialno oblast. Gre za razvrednotenje drugega in drugačnega in hkrati za
povzdigovanje lastne večvredne identitete (Južnič, 1993, 198-200). Izraz »indio« je sprva res
nastal zaradi zmede, vendar je zelo hitro dobil negativno konotacijo. V španščini se razlaga
kot pripadnik staroselskih prebivalcev ameriškega kontinenta in njegovi potomci (Clave,
22
2004, str. 1094). Po definiciji se enači s terminom »indígena«, ki naj bi bil bolj spoštljiv, kot
je izraz »indio«. Pravilna sta tudi termina »amerindio« in »indoamericano, vendar sta
pomensko ožja (Diccionario panhispánico de dudas, 2015). V slovenskem jeziku obstaja
ustreznica »Indijanec«. V zadnjem času se uporabljajo tudi izrazi »domorodec«, »staroselec«,
»ameriški staroselec« ali »avtohtoni prebivalec Amerike«.
Izraz Indijanec je prvi uporabil Kolumb in je označeval avtohtonega prebivalca »Novega
sveta«. Koncept se je prvič uradno predstavil leta 1798 v Slovarju francoskega jezika
Francoske znanstvene akademije (Reséndiz, 2011, 23). Termin »indio«, ki so ga uporabljali
prvi osvajalci, se je po Mehiški revoluciji začel nadomeščati s terminom »indigena«, ki naj bi
bil manj diskriminatoren. Sporazum 169 (Convenio 169) iz leta 1989, ki ureja Indijanske
pravice, definira »pueblo indígena«, torej »indijanski narod« oz. »indijanski ljudstvo«, tiste
prebivalce, ki so v času srečanja s Španci živeli na osvojenem ozemlju in so se vse do danes
obdržali, organizirani v skupnosti. Delijo tradicijo, običaje in posebne zakone ter skupno
identiteto (Reséndiz, 2011, 69). Mehiška ustava indijanskim ljudstvom daje veljavo že s tem,
ko definira obstoj države. Pravi, da je mehiška nacija/narod nastal na temeljih indijanskih
ljudstev. Naprej definira »pueblos indígenas« (indijanski narod/ ljudstvo), za tiste, ki izvirajo
iz ljudstev, ki so živeli na aktualnem državnem ozemlju, ko se je začela kolonializacija in ki
ohranjajo svoje družbene, gospodarske, kulturne in politične institucije in so del njih.
Integrirane skupnosti indijanskega naroda pa so tiste, ki predstavljajo družbeno, gospodarsko
in kulturno celoto na določenem ozemlju, ki priznavajo lastno avtoriteto v skladu z zakoni (La
vigencia,…2007, 16) 2. člen mehiške ustave govori o tem, da je mehiška nacija multikulturna
in temelji na indijanskih narodih. Priznava indijanske skupnosti, kot etnične skupnosti in
predvideva ureditve ter zakone, v katerih se upošteva njihova etnična in jezikovna specifika,
način poselitve, njihova lastna volja do oblikovanja in avtonomije. V skladu s podatko INI
(Instituto Nacional Indigenista), CDI (Comisión Nacional para el Desarrollo de los Pueblos
Indígenas) je v letu 2012 v Mehiki živelo 15 milijonov Indijancev v 56 etničnih skupinah
(Constitución…, 2015). Indijanska identiteta se ohranja in krepi z različnimi elementi, z
jezikom, ki je pomemben izraz identitete in hkrati povezovalen element. Indijancem je skupen
občutek manjvrednosti, boj za njihove pravice, poseben odnos do zemlje in nenehno
potrjevanje njihove osebne in skupinske identitete (Pinkus, 2007, str. 6). Zaradi arbitrarnega
poimenovanja se danes otresajo teh imen in s tem želijo izbrisati neželeno preteklost,
kolonialni status in nadaljevati s svojo avtentičnostjo (Južnič, 1993, str. 203). Omenjena
situacija je sicer precej kontradiktorna, glede na to, da se je skoraj pol tisočletja izraz
Indijanec uporabljal brez pomislekov in zadržkov, se uveljavil in močno zakoreninil v
23
besedišče. V zadnjih nekaj letih se zdi, kot da je njegova uporaba nepravilna in se vztrajno
išče ustrezen nadomestek. Izraz Indijanec pa ostaja tisti, ki še vedno najbolje označi skupino
ljudi, ki je živela na ameriškem ozemlju pred prihodom Evropejcev in njene potomce, ki so
ostali tam do današnjih dni.
Tabela 1: Indijansko prebivalstvo v Mehiki (2005)
Število prebivalcev
103 263 338
Število indijanskega prebivalstva
9 854 301
Delež indijanskega prebivalstva
9,54%
Etnične skupine
62
Število govorcev indijanskega jezika
5 988 557
Število dvojezičnega prebivalstva
5 131 226
Število enojezičnega prebivalstva
719 645
Delež nepismenih starejših od 15 let
25,4%
Delež tistih, ki niso vključeni v sistem izobraževanja,
med 6 in 14 let
8,4%
Vir: Navarrete, 2008, str. 9
Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga izraz »mestic«, kot potomec evropskega
priseljenca in prvotnega ameriškega prebivalca (SSKJ, 1994, str. 544). V slovarju španskega
jezika je »mestizo« definiran kot pridevnik za mešanca med dvema različnima rasama ali
vrstama (lahko je to rastlina ali žival). Drug pomen pravi, da je to oseba, ki se je rodila
staršema različnih etničnih skupin in tretji pomen je kultura, ki je mešanica dveh ali več
različnih kultur. Izvira iz latinske besede misticius, kar pomeni mešano (Clave, 2004, str.
1294). Izraz »mestizo« se je začel uporabljati v 17. stoletju v Španiji. Z njim so poimenovali
otroke staršev dveh različnih etničnih skupin, »belca« in »Indijanke«. Čeprav je bil izraz že
od vsega začetka sporen, se je kontinuirano uporabljal vse do danes. Danes se je celo
posplošil in označuje »mešanca« katerekoli etnične skupine. V družbeni strukturi v času
kolonije so imeli mestici podrejen položaj in niso imeli dostopa do izobrazbe in javnih
uradnih služb. Z Mehiško neodvisnostjo se je uveljavila enakost pred zakonom. In mestici so
dobili enakovreden status v družbi. Še več, bili so osnova na kateri se je gradil mehiški narod
in mehiška država. O tem bo več govora v nadaljevanju. Danes se termin uporablja predvsem
24
za osebe in kulture, ki izvirajo iz ameriške, afroameriške in španske. Tako se lahko skoraj
celotno latinskameriško populacijo označi za »mestiško« (Mestizo…, 2012).
Mehičan je prebivalec današnje Mehike. Mehika je država, ki je nastala v 19. stoletju. O
oblikovanju njenega naroda in države same, bo več govora v nadaljevanju. Tukaj se razjasni
le pomen, izvor in uporaba besede. Toponim Mehika izvira iz jezika »nahuatl« in označuje
prebivalce tedanjega mesta »México-Tenochtitlan«, ki so predstavljali takrat vodilno ljudstvo,
ki si je podredilo ostale manjše skupine in skupaj ustanovilo mogočno mesto, ki ga je po
prihodu Špancev osvojil Hernán Cortés. V zgodovini se jih ponavadi poimenuje s skupnim
imenom Azteki. Beseda bi lahko sicer v jeziku »nahuatl« pomenila »center lune«, »kraj, kjer
raste maguey« ali pa enega izmed »azteških bogov« (Etimología…, 2015). Pridevnik, ki
označuje nacionalnost, »mehičan« se je uporabljal sicer že vse od prvega stika Evropejcev in
Američanov, ampak je imel skozi zgodovino različen pomen. V 16. stoletju so Španci z njim
poimenovali prebivalce Tenochtitlana in njihov jezik. V času kolonije, so si takšno ime nadeli
nekateri kreoli in prebivalci Španije, ki so živeli v »Novi Španiji«. Vodje Vojne za
neodvisnost so tako poimenovali novo nastajajoč narod in njegovo državo. Po sporazumu
»Načrt iz Iguale« (Plan de Iguala) je država dokončno uradno sprejela ime Mehika in njene
prebivalce poimenovala »Mehičani« (Catalan, 2008).
Majevsko ljudstvo predstavlja eno izmed »preživelih« kultur, ki so živele na celini še pred
prihodom Evropejcev. Skozi zgodovino so ohranjali svojo identiteto in se bolj ali manj
uspešno upirali širjenju zahodne kulture, vse od konkviste, skozi kolonialno obdobje,
osamosvojitvene procese, navkljub liberalnim ali konservativnim vladam, skozi revolucije in
kontrarevolucije do danes, ko upori še vedno predstavljajo pomembno družbeno angažiranost
za izboljšanje njihovega položaja.
Sprva se je ime »maya« uporabljalo le za jezik, ki so ga govorili tamkajšnji prebivalci. Danes
pa se je ta izraz posplošil za celotno populacijo, ki je živela in živi na območju današnje
jugovzhodne Mehike, Gvatemale, Belizeja, Salvadorja in zahodnega dela Hondurasa in še
vedno govori jezik »maya« (Šprajc, 2009, 11). Etimološko poimenovanje skupine Majev, ki
živijo na Jukatanu in se imenuje tudi »grupo mayense« (majevska skupina) izvira iz izraza
maya' ali mayab. Izraz se navezuje na teritorij in se dodaja tudi drugim besedam, ki se
povezujejo z njim, prebivalec Jukatana je maya'wiinik, moški z Jukatana maya' xiiblal, ženska
z Jukatana maya'xch'uupal in jezik z Jukatana maya't'aan. Drugi možen pomen besede maya'
je lahko ma'ya'ab, kar pomeni »malo, ne veliko«, torej prostor, kjer je živelo malo ljudi, kjer
so živeli izbranci. Lahko izvira tudi iz izraza ma'yaan ja', kar pomeni »ni vode« ali pa iz
izraza máay ja', ki pomeni prostor, kjer se zbira voda, kar bi lahko predstavljalo »cenote«,
25
kraški pojav, kjer se je v notranjosti zadrževala voda (Mayas…, 2009). Iz vidika zgodovine se
beseda Maj lahko aplicira na heroje, ki so gradili mogočne piramide in svetišča, šteli dni v
letu, opazovali nebo in pisali zapise s fonetično pisavo. Ob preskoku v današnji čas pa je
jasno, da so Maji ena izmed najbolj marginaliziranih skupin, ki zaseda prva mesta glede
visoke stopnje nezaposlenosti, nepismenosti, slabih življenjskih razmer in smrtnosti (Ruz,
2006, str. 8). Pri tem gre še enkrat poudariti, da Maji ne predstavljajo homogene skupine,
temveč skupek različnih skupin, edinstvenih karakteristik, ki so prežete z zgodovinskimi
potezami in značilnostmi okolja v katerem živijo. Vsak bi verjetno opazil, vidne ali ne,
družbene, gospodarske, kulturne ali politične razlike med Majem z območja nekdanje
pridelave sisala ali Majem, ki je potomec idej »vojne kast« iz območja Valladolida, ali pa med
Majem, ki dela kot turistični vodič v Cancunu in Majem, uslužbencem na enem izmed uradov
v Méridi in med majevskim kmetom iz Campecheja, ki se ukvarja s pridelavo gume ter
majevsko šiviljo v tovarni tekstila v Motulu. Vsi imajo eno skupno točko, definirani so in
definirajo se kot Maji (Ruz, 2006, str. 8). Največje sklenjeno območje poselitve je v Mehiki,
kjer živijo v državah Tabasco, Chiapas, v manjšem številu tudi v Veracruzu, San Luís Potosí
in največji del na ozemlju polotoka Jukatan, v državah Campeche, Quintana Roo in Yucatán
(Pinkus, 2007, str. 6). To so Maji, ki so dali ime majevskemu narodu »etnia maya« in tudi
jezikovni skupini »mayense« ali »maja yucateco« (jukatanski majevski jezik). Poimenujejo
jih še »Mayas peninsulares« (Maji iz polotoka) ali »Mayas yucatecos« (Jukatanski Maji), da
bi jih razlikovali od drugih skupin. Povezani so jezikovno, antropološko in kulturno z
različnimi skupinami: Akateko, Awakateko, chontal de Tabasco, Chuj, cho’l, huasteco, Ixil,
Jakalteko, Kaqchikel, K’iche’, lacandón, Mam, qato’k, Q’anjob’al, Q’eqchi’, Teko, tojolabal,
tseltal in tsotsil.
4. ORIS ZGODOVINSKIH RAZMER OBMOČJA POSELITVE MAJEV
Oris zgodovinskih razmer območja poselitve Majev je preplet življenja različnih skupin ljudi,
ki so sovpadli v določenem prostoru v točno določenih zgodovinskih momentih. Sicer pa je
lahko vsak posamezen vidik njihovega življenja zgodba zase. Oris bo vključeval zgodovinski
razvoj ozemlja današnje mehiške države, zvezne države Jukatan in zgodovinske razmere
življenja Majev v njem. Uvodoma se predstavi majevsko civilizacijo v času, ko je imela
močno državno organizacijo in je ustvarjala visoko kulturo. Potem se zgodovinskem razvoju
doda dejavnike, ki so bistveno zaznamovali njihovo življenje, Hernán Cortés, španska
26
kolonizacija in pokristjanjevanje. Naredi se pregled življenja Majev v kolonialnem obdobju in
po propadu kolonij v novo nastali neodvisni državi Mehiki. Pregled bo kratek in zelo splošen
pa vendar ne trenutke temeljit, predvsem tam, kjer je zgodovinska situacija pomembna za
razumevanje osrednje tematike te naloge.
4.1. RAZVOJ MAJEVSKE CIVILIZACIJE
Na ozemlje, kjer danes živijo Maji, so se že 40.000 let pr. n. št. selili lovci, ki so po kopnem
prihajali iz Azije, ko so zasledovali mamute. Bili so prvi raziskovalci ameriškega ozemlja.
Njihovo življenje je bilo podobno lovcem in ribičem v Evropi, Aziji in Afriki, vse do leta
10.000 pr. n. št. Po koncu ledene dobe se je podnebje otoplilo in nekdanji prehod med Azijo
in Ameriko je zalilo morje. Ameriška celina je bila tako prepuščena lastnemu razvoju. Tja so
kasneje prihajali tudi drugi priseljenci po morskih poteh. Okrog 2000 pr. n. št. so se
izoblikovala ljudstva, ki so se naselila na visoke planote, obdelovala zemljo in gojila koruzo
(Lužar, 2006, str. 8-9).
Čas razvoja in oblikovanja majevske civilizacije se deli na tri obdobja. Prvi Maji naj bi živeli
v gvatemalskem višavju že okrog leta 2000 pr. n. š., do leta 1000. pr. n. št. naj bi se iz višavij
preselili v območje Rio Pasión v Gvatemali in se kasneje pomikali proti severu na jukatanski
polotok. Tu so zgradili prva mesta, kljub temu, da je bilo območje zelo neugodno, zaradi
kraškega sveta, vlažnih tropskih gozdov in pomanjkanja vode (Lužar, 2006, str. 9). Maji v
predklasični dobi (2500 pr. n. š do 300 let n. št.) so poljedelstvo prilagajali terenu, izdelali so
gosto kanalsko mrežo in tako preoblikovali močvirnat teren v zemljo primerno za
obdelovanje. Obdelovalne površine so pridobivali s krčenjem gozda na osnovi požigalništva,
sistem podri in požgi. Skušali so razumeti naravo in si na ta način zagotavljali možnosti za
svoj obstoj. Sušno območje so skušali reševati z zajetjem vode v kraških tleh. Gradili so hiše
iz apnenčastega cementa, se ukvarjali z lovom in ribolovom, solinarstvom, poznali tudi
nekatere drage kamne. Oblikovali so glino (Cooke, 1997, str. 156). Klasična doba majevske
civilizacije (od 300 do 900 let n. št.), se začne s štetjem let po majevskem koledarju (317 n.
št.). Ukvarjanje s poljedelstvom jim je omogočalo stalno naselitev in oblikovanje naselij. Bili
so dobro organizirano in napredno ljudstvo. Maji so svojo državo razvijali od zunaj navznoter
in so jo organizirali v obliki federacije mestnih držav. Vsa mesta so bile neodvisne države,
brez skupnega vladarja in niso imela enake funkcije, kot jo imajo danes. Bila so namreč
trgovska, politična in verska središča, zgrajena okrog templjev, trgov, igrišč in palač. V
27
mestih so živeli plemiči, duhovniki, uradniki in njihovi služabniki. Ostali ljudje so živeli v
oddaljenih vaseh, kjer so si zgradili hiše z veliko posestjo. V mesta so prihajali le ob tržnih
dnevih, predstavah in verskih praznovanjih. Družba je bila razslojena. Mesta so imela do
50.000 prebivalcev. Za gradnjo so pogostokrat izsekali gozd. Bili so izkušeni poljedelci in
znali zelo dobro izkoriščati siromašna zemljišča na katerih so razvili intenzivne metode
pridelovanja. Pri tem so se ravnali po dobro izdelanem koledarju. Vsa zemlja je bila skupna
last. Med visokimi kulturami je bila Majevska edina, ki ni uporabljala pluga. Gojili so koruzo,
ki je bila simbol življenja in sladki krompir, bombaž, fižol, paradižnik, buče, papajo, avokado
in kakav. Pridobivali so med in lepljivo smolo, ki so jo uporabljali za gumo (žvečilni gumi).
Maji so bili lovci in ribiči. Gojili so kokoši, purane in race. Njihov jedilnik je bil bogat in
pester (Cooke, 1997, 160). Bili so izvrstni astronomi in matematiki. Izdelali so koledar na
osnovi gibanja planetov in točno določili dolžino leta. To je imelo 18 mesecev z 20 dnevi in
na koncu leta so dodali 5 dni. Osnova njihovega štetja je bilo število 20. Prvi so uvedli število
0. Poznali so celo dva koledarja, enega za daljše časovno obdobje in enega za krajše.
Natančno so zapisovali datume, prerokovali, se ukvarjali z drobno umetnostjo, obdelovali
školjke, kosti, kamne, žad in oniks, oblikovali so glinene izdelke. Razvili so pravo fonetično
pisavo. Vsak znak je predstavljal osnovno enoto besede s točno določenim pomenom in
glasovno funkcijo. Zapisani so bili v štirikotni obliki z rahlo zaobljenimi robovi. Ustaljen
vrstni red stavka je bil glagol, ki mu je sledil predmet in še osebek. S pisavo so zapisovali
svojo zgodovino, pomembne dogodke (letnice rojstva, smrti, spopadov, časovnih obdobij),
podatke (o vladarjih, vojakih, astronomih) in prerokbe (Likar, 1998, str. 120).
Slika 1: Zapisi majevske pisave in prikaz njihovega rituala (Museo del Mundo Maya, Mérida)
Avtor: Maja Zupan, 2013
28
Zapisovali so jih na stele, na drugo stran pa risali človeške podobe, zelo neznačilne sicer za
tedanje ameriške kulture. Zapisovali so tudi na les in srnino kožo (Cooke, 1997, str. 158).
Kljub tem napredkom pa so zelo malo pozornosti posvečali praktičnim iznajdbam. Imeli so
orodja iz kamna in lesa. Niso obdelovali kovin, niso znali zgraditi navadnega oboka, niso
poznali tehtnice, kolesa in posledično ne lončarskega vretena ali voza. Vseeno pa so imeli
zgrajeno cestno omrežje (Starašinič, 1998, str. 114).
Slika 2: Reliefno pročelje majevskega svetišča, Uxmal, Mehika
Avtor: Maja Zupan, 2013
Njihova vera je vključevala čaščenje bogov, rituale, kot so prebadanje telesa, žrtvovanje ljudi
in živali, poslikave, ples z maskami ter grajenje templjev v čast bogov (Cooke, 1997, 162).
Slika 3: Majevsko središče klasične dobe, Palenque, Mehika
Avtor: Maja Zupan, 2006
29
O tem danes pričajo poslikave na reliefih, freskah in keramiki. Bili so čokate postave, imeli
mišičaste noge, zelo širok obraz, štrleče ličnice, črne lase, temne oči in ukrivljen nos. Lepotna
ideala Majev sta bila sploščena glava in škilavost (Razbornik, 1998, str. 122). Bili so dobri v
kiparstvu in stavbarstvu. V tem obdobju se pojavijo nove oblike, stopničasti oboki, nastavki
na strehah, ki so imeli zgolj ornamentno funkcijo, reliefno izdelana pročelja, kamnite stele.
Slika 4: Mehika Tempelj Velikega Jaguarja, Tikal, Gvatemala
Avtor: Maja Zupan, 2006
Slika 5: Kukulkanov tempelj (El Castillo) v Chichén Itzi
Avtor: Maja Zupan, 2013
30
Na vrhu piramid so gradili astronomske opazovalnice. Poznana mesta so bila Tikal
(Gvatemala), kjer so našli najstarejši majevski zapis iz leta 292 n. št., Copan (Honduras) in
Palenque (Mehika) (Likar, 1998, str. 116-117). Klasično obdobje se konča s prihodom
Toltekov, ki so si leta 889 pokorili Maje. Ljudstvi Majev in Toltekov sta se sprva
dopolnjevali, skupaj gradili mesta, npr. Mayapan in Conzumel, glavni trgovski središči, mesto
Chicén Itzá, kjer je zaznati veliko prvin tolteške kulture in Uxmal, kjer prevladuje majevska
kultura. Kasneje je prihajalo do vse več konfliktov, ki so zaznamovali zadnje obdobje
majevske civilizacije (od leta 900 do 1550) (Mayas de…, 2009).
Sprva so si Maje razlagali kot precej miroljuben narod, vendar so to podobo spremenila nova
tolmačenja na podlagi novih informacij o njihovem življenju. Bili so zelo razdvojeno ljudstvo,
brez skupne vodje in hkrati brez skupnega sovražnika. Niso imeli izdelane ideje o bojevanju
ali taktike vojskovanja. Niso bili poklicni vojaki. Ko so odložili kmečko orodje, so postali
bojevniki, oboroženi z lahkim orožjem (Razbornik, 1998, str. 124). Poleg tega so Maji
obdelovalno površino precej izčrpali, zato je bila ta osiromašena in ni več zadoščala za oskrbo
prebivalstva. Sledilo naj bi tudi dolgo obdobje suše, ki je situacijo le še poslabšalo. Opustili so
velike nižinske predele, izpraznili mesta, se pomaknili v gozd in naselili predvsem višinske
dele. Zdelale so jih tudi različne bolezni. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so arheologi
našli še več političnih in geografskih dejavnikov za propad majevske civilizacije. Nekateri
izmed njih so tuje invazije, dinastični boji, propad trgovskih poti, slaba razdelitev hrane, upori
revnih in marginaliziranih sektorjev prebivalstva ter potresi (Cooke, 1997, 165). Razlog za
oslabitev in propad visoko razvitega ljudstva Majev še danes ni povsem jasen. Verjetno je do
tega privedel splet omenjenih dejavnikov. Čeprav se je prebivalstvo drastično zmanjšalo, Maji
niso povsem izginili. Pomaknili so se v odročne predele, kjer so živeli naprej in razvijali svojo
kulturo v izoliranih skupnostih.
4.2. MAJI V ČASU ŠPANSKE KOLONIALIZACIJE MEHIKE
Ob prihodu Špancev naj bi na Jukatanu živelo okoli 800.000 Majev. Kljub temu, da majevska
civilizacija klasičnega obdobja ni več obstajala, so bili Majih organizirani v 16 gospostev oz.
držav, ki so bile v različnih stopnjah razvitosti. Imeli so jasno zasnovano družbeno strukturo,
dobro organizirano delo, razpolagali so z naravnim bogastvom, zato so bili samooskrbni in
celo proizvajali presežke surovin. Živeli so v vaseh, razpršenih po velikem ozemlju
(Diagnóstico, 2007, str. 5).
31
Do prvega srečanja Majev s Španci je prišlo leta 1517, ko je španski osvajalec Francisco
Fernández de Córdoba dosegel Jukatan na poti do glavnega mesta, ko je prenašal »pošiljko
sužnjev«. Dve leti kasneje se je začela španska kolonizacija Mehike. Azteška država je bila na
vrhuncu svoje moči, ko se je obalam Mehiškega zaliva približalo ladjevje Hernana Cortesa.
Vkrcali so se na obali Tabasca, 16. avgusta 1519. Cortés je pričakoval barbarske narode,
naletel pa na visoko civilizacijo. Njegova taktika osvajanja se je spremenila. V treh mesecih je
dosegel azteško prestolnico, jo sredi novembra 1519 prvič osvojil. Nevoščljivost drugih
španskih osvajalcev, umor azteškega vladarja, nepravično deljenje odkritega bogastva,
nezadovoljstvo azteških prebivalcev je pripeljalo do trenutka, ki ga v zgodovini omenjajo, kot
žalostna noč »noche triste«, ko so izgnali iz dežele vse Špance, skupaj s Cortesom. Ti so se
ponovno vrnili konec maja 1521 in s premišljenim obleganjem glavnega azteškega mesta
uspeli pregnati azteškega vladarja ter sredi avgusta dokončno osvojiti mesto. S tem je bilo
konec azteške vladavine (Koprivnikar, 1998, str. 164). Šele leta 1527 se je začelo pravo
osvajanje Jukatana in majevskega ozemlja, ko se je španski osvajalec Francisco de Montejo
skupaj s svojim sinom in skupino vojakov izkrcal na Jukatanu, na otoku Conzumel. Španci z
Maji niso opravili tako hitro, kot z Azteki, saj se Maji niso držali ustaljenih navad bojevanja.
Bojevali so se namreč v ponoči, postavljali zasede in pasti v neprehodnih gozdovih, ki so jih
dobro poznali (Starašinič, 1998, str. 114). Leta 1930 sta osvojila Tabasco in v mestu
Campeche vzpostavila bazo za osvojitev Jukatana, preko katere bi lažje dobavljala orožje in
hrano iz centralne Mehike. Po napornem štiriletnem osvajanju so Maji Špance pregnali in ti so
se morali vrniti v glavno mesto. Leta 1540 sta se Montejo mlajši in njegov bratranec vrnila v
Campeche.
Slika 6: Napis pred Montejovo hišo v Méridi, v Mehiki
Avtor: Maja Zupan, 2013
32
Povezala sta se s tamkajšnjim prebivalstvom Xiú in se z njimi borila proti nasprotnikom. Leta
1542 sta ustanovila mesto Mérida in v nadaljnjih štirih letih pokorila skoraj celoten Jukatan
(Bartlett, 2006, str 31). Pod Špansko krono je prvič zaživela regija, ki ji danes pravimo
Latinska Amerika. Velika geografska enota, ki sta jo povezovala isti jezik in ista vera. Stara
obstoječa družbena, gospodarska in politična struktura se je s prihodom Špancev porušila. 16.
stoletje je bilo obdobje geografske širitve, širitve politične moči, razcveta gospodarstva,
velikega upada domačega prebivalstva, porast mesticev in tujcev. Po nekaterih ocenah naj bi
pred prihodom Evropejcev na ozemlju Amerike živelo med 15 in 20 milijonov ljudi, po
drugih podatkih celo 40 milijonov. Mehika je bila pred prihodom Špancev prenaseljena, saj
naj bi leta 1519 štela okrog 25 milijonov prebivalcev. Število se je do leta 1565 zmanjšalo na
2,5 milijona in do leta 1607 padlo na 1 milijon. V 100 letih tako beležijo 90% upad domačega
prebivalstva (Madrigal, 1992, str. 15). Ta »demografski holokavst«, kot ga imenuje Moreno
(1997, str. 187) je bil posledica vojne, gospodarska izkoriščanja in bolezni.
Na Jukatanu sta takrat živeli dve večji majevski skupini, Kičeji (Quiche) in Kakčikli
(Cakchiquel). Prvi so se Špancem dolgo upirali in so si jih ti pokorili šele s silo, medtem ko so
se drugi predali. Olajševalne okoliščine španskem osvajanju so bile notranje vojne med
rivalskimi skupinami Majev. Poleg tega so prebivalce oslabile tudi evropske bolezni, ki so jih
prinesli Španci (koze, ošpice, kuga, …) na katere niso bili odporni (Moreno, 1997, str. 179).
Družbene in kulturne spremembe so grobo posegle v njihov način življenja. Prva sprememba
je bila, kot že omenjeno, demografski upad Majev. Podatki pravijo, da je v letu 1550, le nekaj
let po ustanovitvi mesta Mérida, na Jukatanu živelo le 240.000 Majev in se do leta 1736
zmanjšalo na 127.000. Potem se je število Majev nekoliko dvignilo, vendar jih je okrog leta
1800 živelo le 300.000, kar je še vedno manj kot polovica živečih na polotoku pred prihodom
Špancev (Diagnóstico, 2007, str. 5). Hkrati pa je priseljeno prebivalstvo počasi a vztrajno
raslo in se po 100 letih podvojilo (Moreno, 1997, str. 187). V Španijo so prišli večinoma
Španci iz Andaluzije, Extremadure, Kastilje in tudi drugi Evropejci. Večina samskih moških,
plemičev pa tudi kmetov in umetnikov. Prepovedano je bilo priseljevanje Arabcem, Židom in
tujcem. Evropejci so prihajali v zelo različnih intenzitetah, vendar je njihovo število skozi
obdobje kolonije stalno naraščalo. Španci so uvozili tudi veliko črncev, ki so jih uporabili kot
delovno silo. Sprva je namreč kazalo, da je domorodne delovne sile na pretek, vendar so
zaradi bolezni in spremembe načina življenja zabeležili velik upad. Veliko domačinov,
sužnjev, je bilo razvoženih v druga mesta hitro rastočega španskega imperija v Ameriki
(Cooke, 1997, str. 173). Prva pošiljka, 75.000 črnskih sužnjev je prispela v leta 1505. Njihovo
število je skozi leta vztrajno naraščalo (Pedraza, 2000, str. 30). Na Jukatanu se je priseljeno
33
prebivalstvo med leti 1550 in 1700 povečalo iz 1.550 na 21.250. V prvih desetletjih 19.
stoletja pa so ti predstavljali skoraj četrtino vsega prebivalstva, približno 100.000, ostalo so
bili Maji (Diagnóstico, 2007, str. 6).
Eden izmed najpomembnejših posledic »srečanja dveh kultur« je zagotovo »mestizaje« ali
»mešanje«. Tako so nastale nove rasne skupine: mestici, mulati in zambi. Število mesticev je
skozi kolonialno obdobje naraščalo (Pedraza, 2000, str. 33). Pojavi se nova družbena oblika
»forastero«, oseba, ki zbeži iz svoje skupnosti in se naseli v drugi, ponavadi zaradi
nestrinjanja s plačevanjem davkov in upiranja vsiljenemu načinu življenja (Pedraza, 2000, str.
38). Oblikovanje novih družbenih skupin je privedlo do nove družbene ureditve. Barva kože
je določala položaj v družbi. Na vrhu lestvice so bili Španci, za njimi kreoli, torej potomci v
Ameriko priseljenih Špancev, ki so si sčasoma povečali gospodarsko moč, zahvaljujoč
uspešnosti veleposesti in rudarstva. Za njimi so bili mestici, sledili so jim domorodci in črnci
(Pedraza, 2000, str. 38).
Španci so se naselili v mestih in vaseh. V letu 1575 so imela mesta do 150.000 prebivalcev in
bila zasnovana po španskem vzoru. Njihove zasnove socialne in verske uprave so se obdržale
do danes. Ukvarjali so se z administrativnimi posli, trgovino in upravljali rudnike. Službe so
se dedovale na sinove. Mestici so imeli postransko vlogo in so bili lahko le upravniki v manj
pomembnih rudnikih ali na posestvih, duhovniki na vaseh ali manjši trgovci. Sužnji so bili
brez pravic in so služili gospodom (Madrigal, 1992, str. 16-17). Zemlja v zasebni ali skupni
lasti, ki je prej pripadala domačinom, se je leta 1573 razdelila v večje posesti t. i.
»encomiende«. Tem so gospodovali španski veleposestniki »encomenderosi«, ki so se
ukvarjali z rudarstvom, poljedelstvom, živinorejo ali trgovino. Vez med domačini in
gospodarji so bili tudi »kaciki« (cacique), plemiški poglavar, ki je španskemu gospodi
zagotavljal delovno silo in hkrati skrbel, da je ta plačana in dobro oskrbljena (Moreno, 1997,
str. 183). Na začetku kolonije je bila vzpostavljena politična struktura »Indijanska republika«
(República de Indios). V indijanskih skupnostih so volili župane in uradnike iz svojih vrst, ki
so vladali po vzoru politične organiziranosti v Španiji. Vsaka enota (skupnost, soseska, vas) je
imela svojega predstavnika v mestnem svetu republike, ki je nadziral delovanje te enot.
Mestni svet pa so nadzirale regionalne strukture na nivoju kolonije. Kar zadeva pravosodja, so
manjše spore reševali v okviru mestnega sveta določenih skupnosti, večje prekrške pa je
obravnavalo sodišče Indijanske republike (Juzgado de Indios), pomembna institucija, ki so jo
sestavljali tožilec, branilec, prevajalci in pravniki/odvetniki (Diagnóstico, 2007, str. 6-7). Na
Jukatanu se je prebivalstvo v času kolonizacije zgostilo predvsem na severovzhodu polotoka,
predvsem na območju današnje zvezne države Jukatan. Prejšnja majevska politična ureditev
34
je razpadla. Oblikovalo se je 220 republik v katerih so živeli Maji. Te so dale osnovo za
oblikovanje današnjih zveznih držav in občin. Vzpostavili so španski mestni svet v katerem so
Maji prevzeli nekatere vodilne položaje in si tako zagotovili nadaljnjo vlado v nadaljevanju.
Maji so dobili možnost upravljanja svojih ozemelj, razporejanja finančnih virov in
oblikovanja lastne vlade, ki je bila sestavljena iz župana (španskega porekla), ki so ga volili
vsako leto in enega majevskega vladarja. Čeprav je bil izbor kandidatov v rokah omejene
elite, ki je vodila in nadzorovala volitve, je takšna zastopanost dala Majem možnost obstoja
znotraj državne politike. Večina majevskih funkcionarjev je pripadala plemstvu ali pa so bili
na vodilnih položajih že v preteklih političnih strukturah. Takšna ureditev je omogočala
Špancem pregled nad prebivalci in kontrolo davkov, hkrati pa so se izognili konfliktom in
komunikaciji z Maji na dnevni bazi. V skladu z načeli »Indijanske republike« je španska
oblast razdelila zemljo v last funkcionarjev, ki so pripadali plemstvu (kaciki). Zemljišča so
tako, kljub temu, da so pripadala zasebnikom ali pa bila v lasti posameznih plemičev ali bila
celo družinska dediščina, obravnavali kot zemljišča v skupni rabi. Z njimi je razpolagala
republika (Diagnóstico, 2007, str. 6-7). Izkoriščanje, poniževanje, prisilno pokristjanjevanje in
drugi strogi ukrepi španskih kolonizatorjev so bili predmet mnogih debat. Najbolj znana je
bila zagotovo med vnetim zagovornikom pravic domačinov, Bartolomejem de Las Casasom
in Ginesom de Sepúlvedo, ki je bil mnenja, da so domačini nesposobni samostojnega razvoja
in potrebujejo vodilo. Stvari so vodile do pravne uredbe pravic Indijancev in leta 1542 je
španski kralj Carlosa V izdal »Nove zakone« (Nuevas Leyes) s katerim so bile razveljavljene
»encomiende«, odpravljeno prisiljeno delo Indijancev. V zameno pa naj bi bili vsi
pokristjanjeni. Novi zakoni naj bi temeljili na poštenosti, socialnem in političnem čutu.
Vendar so se v tem duhu realizirali le redko (Cooke, 1997, 173-174).
Prva gospodarska dejavnost, ki je zaživela, je bila trgovina med kolonijami in Španijo. V
Sevilli so leta 1503 ustanovili »Casa de Contratación«, ki je nadzirala trgovanje in določala
cene izdelkom. V Evropo so Španci prinesli koruzo, buče, fižol, sladek krompir, kakav, tobak,
ananas in oreščke, zlato, srebro in bisere. V Ameriko pa so uvažali riž, pšenico, sladkorni trs,
kavo, agrume, ječmen in trto. Začeli so rediti konje in prašiče. V 17. stoletju, se je začelo
uveljavljati lokalno in regionalno gospodarstvo, ki je s pridelano hrano in drugimi proizvodi
oskrbovalo prebivalstvo. Uvedlo se je monokulturno poljedelstvo. Živinoreja se je uspešno
razvijala, medtem ko je rudarstvo nazadovalo. Mednarodna trgovina je postajala še
živahnejša, vendar so jo ogrožali korupcija, tihotapljenje in piratstvo. Uvajali so se novi
modeli bivanjske in upravne oblike. Posest se je preoblikovala in tako opustila staro obliko
»encomiend«. V 17. stoletju nastopi kriza. Dosegli so naravne meje in si podredili vsa
35
ozemlja, kar je pomenilo konec ekspedicij in odkrivanja. Glavni cilj je bilo pokristjanjevanje.
Nastala gospodarska kriza je bila posledica notranjih konfliktov in vojn v Španiji ter
družbenih razmer v Ameriki. Hitra rast prebivalstva, kriza v rudarstvu, izguba delovne sile,
napadi piratov, opustijo se veleposesti, ustavi se proizvodnja zlata in srebra, zato se zmanjša
tudi mednarodno trgovanje. Poleg tega k nezadovoljstvu prispeva toga španska birokracija,
sistem visoke obdavčitve, težke življenjske razmere in korupcija (Madrigal, 1992, str. 21-37).
V majevskem gospodarstvu je prevladovala je proizvodnja koruze in drugih kmetijskih
pridelkov, kot so bombaž in indigo, ki so ga dopolnjevali z ribolovom, solinarstvom in lovom.
Bili so dobri trgovci, trgovali so s kakavom in kopalom. Vendar je po prihodu Špancev
majevsko gospodarsko zelo oslabelo. Na Jukatanu so bili gospodarstvo, ustvarjanje dobička in
proizvodnja vpeti v kolonialni sistem obdavčitve. Vzpostavljeni so bili novi mehanizmi, ki so
narekovali gospodarsko dejavnost majevskega ljudstva znotraj republik. Maji niso sodelovali
pri zunanji trgovini z drugimi conami v koloniji, prav tako so bili izvzeti iz administracijskega
dela v provinci (Diagnóstico, 2007, str. 5-7).
18. stoletje zaznamuje krepitev latinskoameriškega gospodarstva, propad kolonij in
oblikovanje novih neodvisnih držav. Prebivalstvo se je povečalo na račun priseljevanja, nizke
umrljivosti, zaradi cepiv in izboljšanja higienskih razmer ter na račun porasta števila
mesticev. Ker je bilo potrebno zadostiti potrebam naraščajočega prebivalstva, se je povečala
proizvodnja in tako okrepilo celotno latinskoameriško gospodarstvo, kar je prineslo nov
kmetijski in trgovski kapital. Povečala se je pridelava in izvoz sladkorja ter žganja, izvoz
dragih kovin, razširilo se je rudarstvo in industrija, razvila tekstilna industrija. Kmetijska
razširitev je prinesla specializirano živinorejo. Trgovina se je okrepila z odprtjem novih
pristanišč, okrepljenih trgovskih vezi, morskih in kopenskih poti. Uspeli so zajeziti
tihotapljenje in piratstvo s podelitvijo koncesij. Podpisali so Dogovor o prosti trgovini.
Španija je bila sredi vojn, zato je povsem odpovedala sodelovanje in trgovanje s kolonijami.
Priložnost je izkoristila latinskoameriška družba in se gospodarsko osamosvojila.
Reorganizirala je gospodarsko dinamiko, glede na spremembe trga. Nadomestili so produkte,
ki so jih včasih izvažali v Španijo, prilagodili so se potrebam trga. Gospodarstvo so usmerjali
so ga v notranjost držav. Latinskoameriška družba je bila v tem obdobju gospodarsko
najmočnejša in taka začela proces oblikovanja neodvisnih držav (Madrigal, 1992, str. 30-33).
36
4.3. OBLIKOVANJE NEODVISNE DRŽAVE MEHIKE V 19. STOLETJU
Absolutistična politika, ki je izhajala iz francoske revolucije, je močno spremenila
administracijo in organizacijo družbe. Vzpostavila se je centralizirana oblast, ki je želela
doseči uniformnost provinc. Politično nestabilnost je med drugim zamajalo slabo
gospodarstvo, strogo špansko vladanje in povečanje davkov, ki so prinesli veliko
nezadovoljstva med prebivalce. To se je odražalo v mnogih revolucionarnih gibanjih in
uporih, ki so nastali v zadnjih desetletjih 18. stoletja (Madrigal, 1992: 27). Okrepile so se
lokalne in regionalne vezi med prebivalci ter jih združile v uporu proti skupnemu sovražniku.
Razsvetljenske ideje so povečale prepad med družbo vladajočih Špancev in kreolov. Ti so
predstavljali novo moč za boj, sveže ideje. Kot intelektualci so imeli dostop do univerz,
vojske, duhovščine in financ. Dolgih 300 let je španski kroni uspelo držati skupaj regijo, v
kateri so vedno vladale težnje po razpadu in takrat dosegle vrhunec.
Napoleonova osvojitev Evrope je zamajala šibke temelje španske kraljevine. Ta se je leta
1808 znašla brez kralja, kar so spretno izkoristili kreoli in začeli z vstajo. Leta 1810 je
kreolski duhovnik Miguel Hidalgo v Guanajuatu v Mehiki začel vojno za neodvisnost z
legendarnim »Grito de Dolores« (krik bolečin, krik po neodvisnosti). S to idejo je združil
večino prebivalstva centralne Mehike. Boji so trajali enajst let (Bartlett, 2006, str. 33-34).
Leta 1821 je general Agustín de Iturbide razglasil Mehiko za samostojno, neodvisno od
Španije in se proglasil za cesarja. Leta 1823 vojska ustanovi Mehiško republiko, sprejme
ustavo in dobi prvega predsednika.
Slika 7: Del besedila pogodbe, s katero Iturbide doseže neodvisnost Mehike (Mestna hiša,
Córdoba, Mehika)
Avtor: Maja Zupan, 2013
37
Pet let kasneje so Španci še zadnjič, neuspešno, poskušali zavzeti Mehiko. V naslednjih letih
so, poleg izrazito hitre menjave predsednikov konservativne vlade, v državi pogosto divjali
spopadi in vojne. Konzervativci, ki so vladali državi več kot 40 let, so vzpostavili v državi
napreden sistem obdelovanja zemlje in povečali izvoz kave. Leta 1836 se država Teksas
odcepi od Mehike, postane neodvisna in devet let zatem jo priključijo ZDA. Te si po vojni
med leti 1846 in 1848 priključijo še Kalifornijo, Arizono in Novo Mehiko. Leta 1861 poseže
v Mehiko Napoleon II in postavi na mesto cesarja Maksimilijana I, ki v Mehiki vlada dve leti.
Zaradi upora množic ga odstavijo in do leta 1866 se Francozi umaknejo iz Mehike. Leto
pozneje Benito Juarez postane prvi mehiški predsednik indijanskega porekla, Zapotek,
liberalec, ki uspešno vodi republiko, sprejme novo ustavo, odvzame velik del premoženja
cerkvi in predvsem skuša ločiti cerkev od države. Juarez je bil zelo priljubljen predsednik, ki
je krepil zavest o »mehiškem narodu«, utrdil idejo o Mehiški republiki in državi vladal vse do
svoje smrti, leta 1872 (Moreno, 1997, str. 184-185).
Leta 1877 postane predsednik Mehike, Porfirio Díaz in z njim se začne diktatorski režim
»porfirijat«, ki vlada v Mehiki vse do leta 1911. V njegovem času se država industrializira,
zgradi se železniško in komunikacijsko (telefonsko in telegrafsko) omrežje, s tujimi vlaganji
se okrepi izvozno poljedelstvo in začne se velikopotezno izkoriščanje naravnih virov. Medtem
ko država gospodarsko cveti, se na drugi strani družbene razlike povečujejo. Večina
državnega bogastva prehaja v roke peščice bogatih, na drugi strani pa večina prebivalstva živi
v revščini (Bartlett, 2006, str. 33). Vse do mehiške revolucije, vladajo liberalne stranke, ki
ustvarjajo dinamično okolje sprememb, pomembnih reform in modernizacije, ki jo prinese
povečan razvoj kavne industrije in pridelava banan. Liberalna modernizacija pa na drugi
strani prinese tudi marginalizacijo in propad podeželskih, manjših proizvajalcev ter jih prisili
v prodajo svoje proizvodne infrastrukture. Tako postanejo delavski razred brez zemlje
(Moreno, 1997, str. 186).
Država Jukatan, ki je takrat segala čez celoten polotok, se je pridružila mehiški državi takoj
po osamosvojitvi leta 1821. 20 let zatem je lokalna vlada Jukatana želela doseči odcepitev,
kar so prebivalci pokazali z volitvami. Tedanji mehiški predsednik je poslal na Jukatan
vojsko, vendar so jo Jukatanske sile uspele odgnati. Vrnili so jim z gospodarsko izolacijo.
Istega leta so podpisali pogodbo, ki jo Mehičani niso spoštovali, zato je Jukatan leta 1846
ponovno razglasil neodvisnost. Leta 1848 si Mehika pridruži Jukatan v zameno za pomoč
Jukatancem v boju proti Majem (Bartlett, 2006, str. 32).
Po osamosvojitvi Mehike je veliko Špancev zapustilo državo, vendar so se na Jukatanu
obdržali v velikem številu, predvsem na severu in zahodu. Majevsko prebivalstvo se je
38
zgostilo na vzhodu in jugu, kjer je predstavljalo 85% vsega prebivalstva, na celotnem
polotoku približno 75% (Martínez, 2004). Neodvisnost je kreolom prinesla blaginjo, medtem
ko je majevsko prebivalstvo živelo v slabih življenjskih razmerah. Čeprav kreoli niso bili na
strani Špancev, se prav tako niso razumeli z drugimi prebivalci, mestici in Maji. Konec
španske vlade je pomenilo razpustitev minimalne zaščite izkoriščanja domorodcev, ki jo je
Majem nudila španska vlada (Vázquez, 2007). Kreoli so zasegli skupna zemljišča, ki so jih
Maji prej uporabljali za poljedelstvo. Na njih so zrasla ogromna posestva s plantažami tobaka,
sladkornega trsa in sisala. Na Jukatanu se suženjstvo ni tako zlahka odpravilo, kot se je to
zgodilo v drugih delih države, v večini leta 1801, uradno pa z dekretom v letu 1829. Na
Jukatanu se je še vedno ohranjal sistem »encomiend« in tako so Maji, kljub temu, da so bili
uradno svobodni, prešli v roke veleposestnikov (Bartlett, 2006, str. 32). Ob tem je Cerkev
uvedla dodatne nove davke, katerih Maji niso bili zmožni plačevati. Veleposestniki
»encomenderosi« so izkoristili razmere, odplačali njihov dolg in si s tem pokorili Maje, ki so
s prisilnim delom odplačevali dolgove celo življenje. Živeli so na posestih svojih gospodarjev,
za njih delali, prejemali nizko plačilo v obliki zemlje, ki so jo obdelovali za lastno preživetje.
Tako so postali last gospoda za vedno, saj so si tekom življenja nabrali dolgove, ki so odpadli
na njihove otroke. Skrajna oblika zadolženosti je privedla do tega, da je gospodar Maja s
celotno družino vred prodal. Največ jih je tako odšlo na karibsko otočje (Navarrete, 2008, str.
38-39).
Takšno ravnanje je vodilo v veliko trpljenje in sovražnost. Maji so bili izločeni iz jukatanske
družbe, v kateri so imeli samo kreoli in maloštevilni mestici polnopravno članstvo in zasedali
najvišje položaje v družbi. Maji so bili potisnjeni na dno, izkoriščani in ponižani, tujci na
lastnem ozemlju, na zemlji svojih prednikov. Španci in kreoli so prevzeli nadzor tudi nad
»cenotes«, kar je bil edini vir vode na Jukatanu. Maji so se začeli upirati. Niso več plačevali
cerkvenih davkov, svoje otroke izpisali iz cerkvenih šol, zavračali delo na posesti in
plantažah. Po 300 letih kulturne, verske in fizične nadvlade Špancev je leta 1847 na Jukatanu
zavrelo. »Vojna kast« je bila posledica nemogočih razmer v katerih so bivali Maji. Dodatne
okoliščine, ki so jo spodbudile, pojasnjujejo naslednja dejstva. Leta 1847 je bila Jukatan
samostojna republika v razcvetu, ločena od Mehike. Skozi spopade, v kateri je jukatansko
vojsko predstavljala večina Majev, je jukatanska republika iztržila odhod vojske centralistične
državne oblasti. Maji po koncu spopadov niso želeli vrniti orožja. Še en pomemben dejavnik,
ki je omogočil okrepitev Majev, je bila prisotnost Angležev na polotoku. Živeli so na
območju današnjega Belizeja, ki je bil takrat britanska kolonija. Ti so spodbujali Maje k
uporu in jim prodajali orožje (Peniche, 2002).
39
Že v preteklosti je prihajalo do uporov in vstaj. Številčna prevlada Majev je vse skozi
ustvarjala napetost. Nezadovoljstvo Majev je bilo vedno večje. Vstajo so načrtovali trije
majevski »kaciki«, Manuel Antonio Ay, Cecilio Chi in Jacinto Pat. Julija 1847 so pripadniki
jukatanske vlade našli na posesti Jacinta Pata, nekaj kilometrov stran iz Valladolida velike
zaloge orožja in hrane. Ker so želeli zadušiti vstajo, so aretirali majevskega vodjo Manuel
Antonio Aya in ga v poduk ostalim dali obesiti na trgu v Valladolidu. Kasneje so našli še
nekaj takšnih skrivališč in lastnike ostro zatrli. Kot odgovor na to in v strahu pred podobno
situacijo, je Cecilio Chi skupaj z majevsko vojsko napadel mesto Tepich in pobili vse belce.
Jacinto Pat se jim je s svojo vojsko pridružil z juga. Tako se je začela vojna, ki je trajala 54
let. Maji so se okrepili in sčasoma zavzeli velik del polotoka. Vlada je hitro odreagirala in
pobila nekaj majevskih vodij na severu. Na jugu in vzhodu pa so padli v roke upornih Majev,
ki so pobijali ljudi in požigali hiše. Februarja 1848, potem ko so že zavzeli več kot 200 vasi,
so zavzeli Bacalar in pobili večino prebivalcev. Rešili so se le tisti, ki so zbežali v Honduras,
kjer skupnosti Mehičanov živijo še danes (Martínez, 2004; Peniche, 2002).
Jukatanska vlada je za pomoč v boju proti Majem zaprosila mehiško državo. Kot že rečeno je
bil v tistem času Jukatan ločen od države Mehike in se v severnoameriškem konfliktu z
Mehiko razglasil za nevtralnega. Centralna mehiška vlada je situacijo izkoristila in pogojila
pomoč Jukatanu s ponovno priključitvijo njihovega ozemlja. Jukatanska vlada se je povezala
tudi z ZDA, Kubo, Jamajko, Španijo in Veliko Britanijo, da bi dobila okrepitve. Vendar to ni
pomagalo, saj je bila majevska vstaja tako močna in obsežna, »ne-majevsko« prebivalstvo pa
skoraj izginilo (Bartlett, 2006, str. 32). Jacinto Pat, vodja upornikov je postavil pogoje za
konec vojne, ki so vsebovali naslednje zahteve: priznanje, kot vrhovnemu poglavarju vseh
Majev na polotoku, ukinitev najemnin za obdelovanje zemljišč in ukinitev osebnega
prispevka Majem. Aprila 1848 sta predstavnik jukatanske vlade in majevski vodja Jacinto Pat
podpisala sporazum, ki je prinašal zmanjšanje osebnega prispevka, pooblastil Maje za
uporabo in obdelovanja zemlje brez najemnin, upniki so bili oproščeni dolgov, določeni sta
bili dve vodji, en vodja kreolov in mesticev ter drugi vodja Majev. Cecilio Chi, vodja Majev
na vzhodu, se je zavzemal za popolno odstranitev belcev in zato zavrnil sporazum. Tako se je
vojna nadaljevala in Maji so imeli v oblasti vzhodni del polotoka. Vendar zgodila se je
pomembna prelomnica. Začelo se je deževno obdobje in majevski vojaki, ki so bili v prvi vrsti
kmetje, so se vračali nazaj v svoje vasi, da bi nadaljevali delo na zemlji. Tako se je vojaški
pritisk Majev zmanjšal. Hkrati je jukatanska vlada prejela veliko denarno pomoč, vojaško in
logistično podporo s strani mehiške vlade. Avgusta 1848 se je Jukatan pridružil mehiški
državi in tako okrepljena jukatanska vojska je končno pridobila nazaj nekaj izgubljenih
40
ozemelj. Vojna je še naprej trajala, Maji so se krepili s pomočjo orožja, ki so jih priskrbeli
angleži v Hondurasu. Oblikovala se je skupina »Cruzoob«, ki je razvila kult »govorečega
križa«. Maji so verjeli, da jim bogovi, preko križa sporočajo naj se borijo. Križ je prestavljal
pomemben simbol v majevski kulturi, še pred prihodom katoličanov. S tem se je okrepilo
zavedanje pripadnosti skupini, ki je z lastno vojsko in vlado spodbujala uporniško stanje na
Jukatanu vse do 1893, ko je sporazum Spencer-Mariscal, med Mehiko in Anglijo rahlo umiril
sovražno stanje na Jukatanu (Martínez, 2004; Peniche, 2002). Majevskega vodjo, Jacinta Pata
je, zaradi domnevne izdaje, umoril njegov soborec, Cecilia Chija pa njegov tajnik. Boji so se
razvneli v vse smeri, izgubili vodstvo in smernice. Večina upornikov se je umaknila v gozd,
vodje pa so se nastanile v Chan Santa Cruzu, kjer so se sprle med seboj in tako se je končala
»vojna kast«. Mesto Bacalar je ostalo v majevski oblasti do januarja 1901, ko si ga je mehiška
zvezna vojska, pod predsedovanjem Porfiria Diaza, dokončno podredila, skupaj s Chan Santa
Cruzom. To je bilo zelo mirno dejanje, saj v mestih Majev ni bilo več. Ti so pobegnili in se
poskrili po vaseh, kjer so oblikovali svoje skupnosti, se selili in nadaljevali poljedelsko
tradicijo požigalništva. Njihovi protesti zaradi neenakosti so se nadaljevali v obliki tihih vojn,
prikritih bojev, uporov in protestov vedno na robu in vedno za preživetje (Vázquez, 2007).
4.4. POLITIČNE RAZMERE V MEHIKI V 20. IN 21. STOLETJU
Srednji in nižji socialni razred je bil nezadovoljen s političnim in socialnim sistemom
»porfiriata«. Začnejo se vstaje in oboroženi boji. Revolucija se začne kot oboroženo gibanje,
20. novembra 1910 pod vodstvom Francisca Madera. Njegovim idealom o pravični družbi in
pravicah delavskega razreda se iz različnih smeri pridružijo tudi drugi, Pancho Villa na
severu, Emiliano Zapata na jugu in tudi druge skupine. Ne gre za enakomeren boj, vendar so
cilji podobni; zahteve po osnovnih delavskih pravicah (osem urni delovnik, postavitev
minimalne plače, odškodnine za delovne nesreče, pridobitev pokojnine, en obvezen prosti dan
za šest dni dela, prepoved nevarnih in nezdravih del za ženske in otroke, zagotavljanje
socialne varnosti in zdravstvene oskrbe za delavce), opustitev fevdalizma, odpis dolgov
kmetom, ki so bili privezani na gospodarja in zemljo. Porfirio Diaz kloni pod pritiski in leta
1911 odstopi. Nasledi ga Madero, vendar tudi on ne izpolni zahtev, saj delavcem ne vrne
obljubljene zemlje. Zapata se s svojo skupino odcepi in nadaljuje novo revolucijo, ki temelji
predvsem na agrarni reformi. Zahteve mehiške revolucije so bile po večletnih prizadevanjih
končno uresničene. Vključijo se v mehiško ustavo leta 1917. Istega leta mehiški predsednik
41
Carranza razglasi dekret »Pravice Indijancev do zemlje« in »Pravice do dela«, ki ga doda v
mehiško ustavo. Madera ubijejo 1913, Zapato 1919 in Villo 1923, s tem se konča obdobje
Mehiške revolucije, v kateri je življenje izgubilo približno 2 milijona ljudi. Država je ostala
gospodarsko ohromljena (La Revolucion, 2015). Leta 1929 se različne politične stranke
združijo v eno, PNR (Partido Nacional Revolucinario), Nacionalna revolucionarna stranka.
Lázaro Cárdenas je bil prvi predsednik prvega šestletnega obdobja vlade po mehiški
revoluciji. Razdelil je zemljo, spodbujal izobraževanje, leta 1938 nacionaliziral naftno
industrijo in železniško infrastrukturo ter tako spodbudil hitro gospodarsko rast. Začne se
kriza zaradi velikih izplačil, kot posledica nacionalizacije, zato se kasneje ustavi delitev
kmetijskih zemljišč. Med volitvami za drugo obdobje šestih let, leta 1946, se stranka
preimenuje v PRI (Partido Revolucionario Insititucional) Institucionalna revolucionarna
stranka. Miguel Alemán je bil prvi civilni predsednik porevolucijske Mehike. V času
predsedovanja naslednjega predsednika, Adolfo Ruiz Cortinesa se podeli volilna pravica
ženskam. V času naslednjih predsednikov, Adolfo López Mateos in Gustavo Díaz Ordaz, ki
dosežeta velik gospodarski napredek države in nacionalizirata električno industrijo, je bila
Mehika v obdobju t. i. stabilnega razvoja in rasti. Leta 1970 Mehika doživi naftno eksplozijo,
razvije se tudi turizem, s pomembnim središčem na Jukatanu. Vrstijo se socialni protesti,
najbolj znan študentski protest se je zgodil leta 1986. Po koncu vlade Luisa Echeverríe se je
končalo obdobje zlate dobe, rasti in stabilnosti. Padla je vrednost dolarja, sledil je velik
razcvet naftne industrije, cene nafte so padle. Sledi gospodarska kriza, ki se je končala z
nacionalizacijo bank. V obdobju neoliberalizma je bilo v procesu privatizacije prodanih več
kot 750 državnih podjetij v zasebno last Mehičanom ali tujcem. V letu 1994 Mehika z ZDA in
Kanado podpiše sporazum NAFTA, Sporazum o prosti trgovini severnoameriških držav in s
tem ustvari največjo brezcarinsko cono. (TLCAN - Tratado de Libre Comercio de América
del Norte). Istega leta se izvede prva uporniška akcija ELZN (Ejército Zapatista de Liberación
Nacional), zapatističnega uporniškega gibanja v Chiapasu, ki se bori za pravice pozabljenih
indijanskih skupnosti, ki so bile izkoriščene, mučene in pobijane s strani vojaških sil vladnih
strank zadnjega stoletja. Na dan podpisa izbruhne upor, kjer zamaskirani člani EZLN vdrejo v
občinsko palačo v San Cristobal de las Casas (Chiapas) in napovejo vojno. Upor je bil hitro
zatrt s strani vladnih sil (Martínez, 2004). Do leta 1996 se podpiše več deklaracij, ki
zagotavljajo domorodnim ljudstvom vrnitev osnovnih pravic, dvojezičnega izobraževanja in
sodnih storitev v maternem jeziku, dostop do osnovnih zdravstvenih storitev in določeno
stopnjo avtonomije. V naslednjih letih sledi vrsta uporov.
42
Slika 8: Katedrala v San San Cristóbal de Las Casasu, v Mehiki
Avtor: Maja Zupan, 2007
Tudi na Jukatanu je v času mehiške revolucije vrelo, revolucionarji so zasedli cerkve in večja
posestva. Nekaj let po revoluciji se je izvedla agrarna reforma, po kateri se je zemlja, ki so jo
Maji še vedno smatrali za njihovo, razdelila na posesti, t. i. »ejidose«. Posestniki so dobili do
200 ha obdelovalne zemlje in do 500 ha pašnikov. Ostala zemlja je bila državna in se je
razdelila med skupnosti v zasebno ali zadružno rabo. Tako se je 83 milijonov ha (59%
obdelovalne površine) razdelilo med 2,8 milijona upravičencev. Na njih se je v večini
nadaljevala proizvodnja sisala, tudi po iznajdbi sintetični vlaken (Navarrete, 2008, str. 40-42).
Agrarna reforma je sicer vrnila zemljo majevskim skupnostim, vendar je hkrati vzpostavila
državni nadzorni instrument strogega enostrankarskega vladnega sistema. Večina majevskih
prebivalcev je ostala v notranjosti teh skupnosti, kjer so se obnovile stare oblike političnega
združenja. Upori in vstaje na Jukatanu, in tudi drugod po državi, se vrstijo praktično iz dneva
v dan, saj je družbena neenakost še vedno največji problem mehiške družbe (Martínez, 2004).
Leta 2000 je bil prvič po sedmih desetletjih vladavine PRI, izvoljen voditelj konservativne
politične stranke PAN (Partido Acción Nacional, Stranka nacionalne akcije), Vicente Fox.
PAN nadaljuje vladanje s Felipe Calderonom, ki je bil izvoljen leta 2006. Ta je takoj začel z
realizacijo obljub, ki jih je zapisal v svoji politični kampanji o zajezitvi kriminala in ostro
obsodil kriminalne združbe. Začel je dolgo in naporno vojno proti narkokartelom
(mamilarskih združbah) in v ta namen poslal na krizna območja okrepljene vojaške skupine,
ki jim je zagotovil večje plačilo v zameno za zvestobo in predanost. Leta 2012 je prišel na
43
oblast Enrique Peña Nieto, kandidat PRI in predvidel veliko reform za izboljšanje življenja
ljudi in povečanje kompetentnosti države v mednarodnem okolju.
Na Jukatanu, ki je znan kot zelo varna turistična destinacija, na eni strani še vedno cveti
turizem, ki je najbolj razvita gospodarska panoga, na drugi pa pešata kmetijstvo in ribolov.
Leta 2005 je območje prizadel hurikan Wilma, vendar so se v nekaj letih opomogli. Pereč
problem v zadnjem času je tudi tihotapljenje kokaina iz Kolumbije v ZDA. Kriminal, ki je
povezan z mamili in odkrita korupcija sta stranska učinka tega problema. Leta 2006 je npr.
guverner države Quintana Roo prestajal zaporno kazen zaradi povezave s tihotapljenjem.
Kljub občasnim vstajam in protestom, zaradi slabih razmer v katerih živijo, Maji tudi v 21.
stoletju ohranjajo svoje kulturne elemente podprte z stoletji dolgo tradicijo (Bartlett, str 34).
Vendar pa se posledice slabih razmer v katerih so živeli od začetka kolonije kažejo na vseh
demografskih kazalcih. Socialna problematika majevskega prebivalstva je zelo pereč problem,
ki spremlja nenehne boje v iskanju in ohranjanju njihove identitete.
Slika 9: Tulúm je ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Mehiki
Avtor: Maja Zupan, 2013
5. GEOGRAFSKA ANALIZA OBMOČJA POSELITVE MAJEV
5.1. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Območje poselitve Majev, sega prek meja mehiške države in je stičišče velike geografske
raznolikosti, združuje različne tipe reliefa, podnebja, rastja in geološke zasnove, ima bogat
obalni pas, pestro floro in favno, velike površine gozda. Maji v Mehiki živijo predvsem na
44
polotoku Jukatan, ki s svojo kamninsko sestavo, podnebjem, rastjem in kraškimi pojavi
predstavlja povsem samostojno enoto, ločeno od preostale države.
Ozemlje, kjer živijo Maji, sestavljata dve različni geografski enoti: na severu se na kraškem in
ravninskem polotoku Jukatan razprostirajo obsežna nižavja, v južnem delu pa se čez
Gvatemalo, Salvador, Honduras in mehiško zvezno državo Chiapas raztezajo gorske verige
večinoma vulkanskega izvora. Območji se močno razlikujeta v podnebju, geoloških
značilnostih, vegetaciji in razpoložljivosti naravnih virov (Šprajc, 2009, str. 10-11). Celotno
območje majevske poselitve lahko glede na relief delimo v tri cone, višavje na jugu
Gvatemale in v Chiapasu, nižavje na jugu, ki zajema območje gvatemalskega Petena in pa
nižavje na severu, ki odpade na velik del polotoka Jukatan. Območje je geološko zelo pestro.
Slika 10: Fizična karta območja poselitve Majev
Vir: Geography, 2015
45
Geološko najstarejša je gorska veriga iz predkambrija, ki se razteza prek srednje Gvatemale in
je še danes nestabilno območje s številnimi še delujočimi vulkani. Drugi del predstavlja
hribovje mezozojskih apnencev, ki se razteza prek Chiapasa in Gvatemale, to je prehodno
območje med gorovjem in apnenčasto ravnino polotoka Jukatan. Zadnja skupina je ravninski
del Tabasca in obalni del Jukatana, ki predstavlja kvartarne aluvialne in morske nanose
(Aliphat, 2015).
Polotok Jukatan meri 180.000 km2 in je politično razdeljen med Mehiko, Belize in
Gvatemalo. Mehiški del polotoka odpade na države Jukatan, Campeche in Quintana Roo.
Število prebivalcev tega območja znaša v 2.391.500 (1990), kjer je gostota poselitve 17
prebivalcev/km2. Povprečno je Jukatan širok 400 km in leži med 17° ter 22°s. g. š. in med 91°
in 87° z. g. d. (Škrinjar, 1998, str. 100). Na vzhodni, karibski obali se zaključi s 300 km
dolgim sistemom koralnega grebena, najdaljšim te vrste na severni polobli, razteza se od juga
Belizeja do otoka Isla Mujeres na severu zvezne države Quintana Roo. Tu je globina vode
med 5 in 10 m in se proti Kubi spusti tudi do 2000 m (Bartlett, 2006, str. 46). Večino območja
polotoka Jukatan predstavlja nizka apneniška ravan, kjer skoraj ni površinskih vodotokov.
Podzemni tokovi se navadno izlijejo šele globoko daleč od obalne črte, drugi pa v lagune ob
morju (kot npr. Laguna Bacalar) (Barthlett, 2006, str. 46).
Padavine, ki pronicajo skozi zemljo oblikujejo kraške pojave, vrtače, suhe doline, podzemne
jamske sisteme in »cenote«. Teh naj bi bilo na omenjenem območju okrog 10.000. Geološko
je to najmlajša pokrajina v Mehiki, kjer prevladujejo miocenski in pliocenski apnenci. Gre za
veliko apnenčasto ploščo, ki se postopoma spušča proti jugu. Nadmorska višina na severu
dosega le nekaj deset metrov nadmorske višine in se proti jugu dvigne do 100 m, z izjemo
gričevja ob gvatemalski meji, ki dosega 310 m nadmorske višine. Obala je na severu in
zahodu nizka, peščena, s številnimi lagunami. Proti severu se razteza široka plitvina obale
Campeche, z največjo globino 73 m. Za vhodno obalo polotoka pa so značilni koralni grebeni
in otoki (Tončič, 1998, str. 102). Kraško planoto Jukatan razdelimo na 4 geomorfološke
enote: severna kraška nižina, kjer so značilni razgibana mreža vrtač, odsotnost površinskih
vodotokov in 180 km dolg obroč cenot; drugi del je niz gričevij, visokih do 80m, kjer so
značilne vrtače in sezonske ponikalnice; tretja enota je kraški plato Petén s pripadajočimi
nižinami, kjer se menjavajo suhe doline, vrtače in jamski sistemi in zadnja enota vzhodna
obalna ravnica na jugovzhodu, ki obsega širok pas lagun, mangrovskih gozdov, močvirij in
jezer (Furlan, 2011, str.11).
46
Za Mehiko velja delitev višinskih pasov na vroči pas (tierra caliente), do 800 m nadmorske
višine, zmerno topli pas (tierra templada), od 800 do 1700 m in hladni pas (tierra fria), nad
1700 m nadmorske višine. Jukatan spada k najnižjemu klimatsko vegetacijskemu pasu, »tierra
caliente«, to je območje visokih temperatur skozi vse leto, obilo padavin in bujne vegetacije
(Tončič, 1998, str. 103).
Slika 11: Višinski pasovi v Mehiki
Podnebje je tropsko. Na karibski obali in v osrednjem delu polotoka je vlažno tropsko, na
severu pa vroče in polsušno. Dnevi so sončni in vroči skozi celo leto, ni veliko temperaturnih
kolebanj. Temperatura pade le od novembra do februarja. Povprečna letna temperatura se
giblje okrog 22-25°C. V Quintana Roo in Campeche je povprečna letna temperatura je nad
22°C (Tončič, 1998, str. 103). Povprečna letna temperatura za Mérido, ki leži na 12 m
nadmorske višine je 25,8°C, najhladneje je januarja, najtopleje pa aprila in maja, letna
količina padavin je 959 mm (Clima: Mérida, 2015).
Deževno obdobje traja od maja do oktobra, proti jugu do decembra. Največ padavin je na
privetrni južni in vzhodni strani, do 2500 mm, najmanj pa na severozahodu, manj kot 1000
mm. Tako sta Campeche in Quintana Roo bolj namočena kot država Jukatan. Vlažno
podnebje je posledica morskih tokov ob Mehiškem zalivu in Karibskem morju in ravninskega
reliefa, ki omogoča prehod zračnih mas. Sezona hurikanov je od junija do novembra, z
vrhunci od sredine avgusta do septembra. Morska voda na površini morja ima temperaturo 25
do 27°C (Špes, 2006, Atlas sveta, 1993).
47
Slika 12: Podnebje na Jukatanu
Vir: Climate, 2015
Količina padavin, ki jih prinašajo pasatni vetrovi s severovzhoda, narašča od severa proti
jugu. V severnem, bolj sušnem delu je rastlinstvo precej nizko, tu ni visokih dreves in
svetloba prodira do tal, rastje je savansko in mestoma preide v bodikavo grmičevje. Razlog ni
le v manjši količini padavin, ampak tudi v propustnih suhih apnenčastih tleh. Proti jugu
postaja podnebje bolj vlažno in ni izrazitega sušnega obdobja, zato nizko goščavje prehaja v
vse višji tropski gozd. Ta prekriva večino polotoka, predvsem njegov osrednji in južni del. Na
obali preide v mangrovski gozd (Tončič, 1998, str. 103; Furlan, 2011, str. 11)
Slika 13: Klimogram Méride
Vir: Clima, Mérida, 2015
48
Slika 4: Povprečna letna količina padavin
Vir: INEG, 2015
Prevladujoča tipa prsti sta leptosoli in regosoli, med katerimi je najpogostejša rendzina. To so
plitve in neugodne prsti za kmetijsko uporabo. Značilni so tudi luvisoli, oslončaki, vertisoli in
ob obalah glejsoli ter akrisoli (Furlan, 2011, str. 12)
Slika 14: Prikaz tipov prsti (Muzej majevske kulture, Museo del Mundo Maya, Mérida)
Avtor: Maja Zupan, 2013
Ruralno prebivalstvo se ukvarja s poljedelstvom, na plantažah pa gojijo kokosove palme,
bombaž, banane in drugo sadje. Še vedno uporabljajo sistem požigalništva. Pomembna
49
kultura ostaja agava, ki je zelo odporna tako na sušo, kot na močno sonce. Gojijo jo na
plantažah, iz osušenih delov pridobivajo sisal. Pridobivajo tudi smolo iz katere proizvajajo
žvečilno gumo, ki predstavlja četrto najbolj pomembno proizvodno rastlino (Škrinjar, 1998,
str. 99-100).
Območje je pestro tudi glede živalskih vrst. Tu živijo legvani, kajmani, boe, jaguarji,
aligatorji, krokodili, kače, opice, divje race, divji purani, papagaji, flamingi, pelikani, pume,
tapirji in ptiči quetzatl, pomemben simbol majevske kulture. Pestrost flore in favne je
botrovala sklepu centralne vlade, ki je leta 1986 razglasila 485.000 ha veliko območje v
pokrajini Quintana Roo (med mesti Felipe Carillo, Tulumom, Punto Herrera in koralno obalo)
za zaščiten naravni rezervat. Poleg tega je na območju veliko naravnih parkov, kot so Ría
Celestún, Ría Lagartos Reserva, Reserva de Biósfera Laguna de Términos, Isla Contoy,
Reseva de le Biósfera Calakmul, nacionalnih parkov, kot so Parque Nacional Tulim, Parque
Nacional Isla Contoy. Pod UNESCo zaščito sta dva: Reseva de la Biósfera Calakmul in
Reserva de la Biósfera Sian Ka`an (Bartlett, 2006, str. 48).
Podnebje pomembno vpliva tudi na poselitev, ta je izjemno zgoščena na priobalnem pasu in v
večjih mestih. V mehiškem delu Jukatana, ki meri 139.810 km2 živi le 2.391.500 (1990)
prebivalcev. Državi Campeche in Quintana Roo skupaj merita 100.00. km2, število
prebivalcev pa znaša 1,2 milijona (1990) (Tončič, 1998, str. 103).
5.2. DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Mehika je bila v času visokih civilizacij, v času kolonije in v 19. stoletju izrazito kmetijsko
usmerjena. Danes so na eni strani ohranjene tradicionalne oblike kmetovanja, kjer prebivalci
uporabljajo načine obdelovanja zemlje in pridobivanja obdelovalnih površin, kot so jih
poznali njihovi predniki brez napredne mehanizacije. Na zemlji, ki jo pridobijo s požiganjem,
pridelujejo pridelke, ki zadoščajo le za preživetje lastne družine. Potem, ko se zemlja izčrpa se
včasih tudi preselijo. Na drugi strani pa so veleposesti, oblike španske kolonialne uprave, kjer
gojijo kulture na velikih plantažah. Opremljeni z moderno tehnologijo in mehanizacijo so
veleposestniki usmerjeni v intenzivno in tržno kmetijstvo. Tako se tudi v tej gospodarski
panogi ustvarjajo velike razlike, ki so tudi lokalno in regijsko pogojene, čeprav se danes tudi s
pomočjo umetnega namakanja, uporabo gnojil, novimi načini obdelovanj in reje živine, lahko
močno poveča donosnost kmetijske panoge, ne glede na relief in druge naravnogeografske
razmere. (Severna…, 1995). Glavni kmetijski pridelek je še vedno koruza, sledijo ji fižol,
50
banane, kava, bombaž, sladkorni trs in pšenica. Velik del ustvarjenega BDP je odpadel tudi na
pridobivanje rudnega bogastva, predvsem srebra. Rudarstvo je bilo stoletja glavna panoga
mehiškega gospodarstva. Mehika je še danes največja proizvajalka srebra, poleg tega je med
desetimi vodilnimi proizvajalkami svinca, mangana, žvepla in cinkove rude (Severna…,
1995).
Do leta 1920 je bila Mehika največja svetovna proizvajalka nafte, po Mehiški revoluciji se je
zgodilo podržavljanje podjetij, med drugim tudi naftne industrije. To je prevzelo podjetje
Pemex, ki je danes tretje največje naftno podjetje na svetu glede na proizvodnjo in šesto glede
na prodajo ter je največje naftno podjetje v Latinski Ameriki. Mehika ima 12% naftnih zalog
in se s tem uvršča na tretje mesto na svetu, takoj za Savdsko Arabijo in Kanado. Nahajališča
se nahajajo v zveznih državah Chiapas in Tabasco (Kent, 2006). Industrija je doživela hiter
razvoj po letu 1940. V 20. stoletju je raslo nacionalno gospodarstvo in se hkrati krepil tudi
privatni sektor. Vlada je dovolila tujim vlagateljem vstop v nacionalno gospodarstvo, sicer
vedno v povezavi z domačim kapitalom. Tuj kapital je omogočil razvoj infrastrukture,
komunikacijskega in prometnega omrežja ter hitro rast velikih industrijskih območij. Vlada je
vztrajala pri nadomeščanju uvoza, kar je pomenilo, da se v Mehiko ni smelo uvažati nobenega
izdelka, ki bi ga lahko v primerljivi kakovosti izdelali doma. V preteklosti so bile industrijske
družbe le podružnice tujih podjetij, danes pa ima podjetje dovoljenje za poslovanje le, če je
vsaj 51% kapitala mehiškega. Izjema so t. i. »maquilladoras«, to so predelovalni obrati v
Mehiki ob meji z ZDA, v katerih delajo Mehičani. Vlada jih sicer podpira, saj zmanjšujejo
brezposelnost, vendar so pogoji dela zelo slabi in plače nizke. Tu se predelujejo polizdelki, ki
so brez carine uvoženi iz tujine in se kot končni izdelek ponovno izvozijo. V večji meri so to
elektrotehnični izdelki, pohištvo, itn. (Kirby, 2003).
Rast mehiškega gospodarstva je bila med leti 1940 in 1970 6,27%, po letu 1970 pa je
gospodarstvo zapadlo v krizo in leta 1983 je država doživela bankrot. Vladna politika se je
zato spremenila, pospešila se je privatizacija velikih podjetij, povečala gospodarska odvisnost
pri izvozu, vpeljali veliki varčevalni ukrepi, itn. Mehika leta 1994 zapadla v novo krizo, ki je
bila povezana z napačnimi političnimi odločitvami. Šele tri leta kasneje je Mehika prišla na
letno rast 4,58%. Leta 2006 je ostalo na letni rasti 4,5%. Mehika je dosegla gospodarsko
stabilnost (Kirby, 2003). Mehika je deseta največja izvozna država na svetu. Gospodarska
aktivnost je v zadnjih letih zelo narasla in je v veliki meri odvisna od trgovine z Združenimi
državami Ameriki, kamor odpade 85% izvoza in kjer dela 10% mehiškega prebivalstva.
Dobiček migrantov, ki se vrne državi predstavlja drugi največji priliv dohodka, takoj za
naftno industrijo. Od sredine osemdesetih let se pospešuje neoliberalno gospodarstvo z
51
odpiranjem novih manjših trgov v različnih državah. Tako ima Mehika podpisan sporazum o
prosti trgovini s 40 državami, tudi z ZDA (sporazum NAFTA) in Evropsko Unijo /sporazum
EFTA) ter Japonsko. Tudi energetska politika je v rokah zveznega organa Federalne komisije
za energetiko. Vodilni energetski vir je termo energija, sledi ji hidroenergija, nuklearna
energija, geotermična energija in vetrna (Kent, 2006).
Turizem je v Mehiki pomembna gospodarska panoga, saj prispeva okrog 3,5% BDP. Je 13.
država na svetu glede na mednarodni turizem, z 23,4 milijoni tujih turistov v 2011 in 2012 in
je prva najbolj obiskana destinacija v Latinski Ameriki. V letu 2005 je turizem ustvaril kar
14,2% neposrednih in posrednih delovnih mest v mehiškem gospodarstvu. Glavne turistične
atrakcije so ostanki visokih civilizacij, kolonialna mesta in turistični kompleksi ob obalah. K
velikemu turističnemu obisku pripomore tudi ugodno podnebje skozi vse leto. V zadnjem
času se nacionalni turizem usmerja tudi v zadovoljevanje potreb mehiškega prebivalstva, ki
išče možnosti za krajši oddih, aktivne počitnice in daljše dopuste v svoji državi. Izboljšale so
se cestne povezave, preoblikovala letališča in vzpostavili ugodnejši regionalni leti, zgradili
novi hotelski kompleksi in izboljšale druge turistične storitve. Poleg tega se je Ministrstvo za
turizem s predvidenimi ukrepi usmerilo tudi v izboljšanje splošnih življenjskih razmer v
državi in se zavzelo za izboljšanje na področju varnosti. Zadnja leta se usmerjajo tudi v
ekoturizem. Mehika je na 43 mestu glede na zanimanje tujih vlagateljev v razvoj turizma in
na prvem med državami Latinske Amerike (Kirby, 2003). Storitveni sektor (trgovina,
gostinstvo,…) doprinese 65% k državnemu BDP, industrijski sektor 31% in kmetijstvo 4%.
Delovno aktivnega prebivalstva je približno 47 milijonov, od katerih je 13,7% zaposlenih v
kmetijstvu, 23,4% v industriji in 62,9% v storitvenem sektorju (2005). 18 milijonov
prebivalcev opravlja začasna dela v t. i. sivi ekonomiji. Nezaposlenih je 2 milijona
prebivalcev (Kirby, 2003).
Kopenske povezave v Mehiki je približno 367.000 kilometrov. Železniško omrežje je bilo
privatizirano in meri 27.000 kilometrov. Mehika ima 108 pristanišč, 54 na Atlantski obali,
kjer je najpomembnejše Veracruz. Ima tudi 47 mednarodnih letališč in 14 državnih.
Najpomembnejši sta v glavnem mestu in v Cancunu. Polotok Jukatan povezuje 10.000
kilometrov cestnega omrežja. Ob karibski obali, skozi Chetumal poteka mednarodna cesta, ki
povezuje Mehiko z Belizejem in Gvatemalo. Letališča so v Méridi, Cancunu, Chetumalu,
Conzumelu in Campeche. Pomembnejša pristanišča so v Campeche in Chetumalu (Mayas…,
2015).
V Mehiki je v letu 2010 živelo 112.322.757 prebivalcev. Najbolj poseljeno mesto je glavno
mesto z 8,7 milijoni prebivalci, celotno metropolitansko območje pa jih ima kar 20 milijonov.
52
Gostota poselitve v Mehiki je 57 prebivalcev na km2. Letna rast prebivalstva je 1,8%, stopnja
rodnosti je 18,3% in smrtnosti 2,7% (Kirby, 2003). Mehiško prebivalstvo je rasno in etnično
zelo pestro; 68% prebivalstva je mesticev, 20% je belcev, 11% je indijanskega prebivalstva in
1% drugih rasnih skupin. V Mehiki živi 62 indijanskih skupin, ki ohranjajo svojo kulturo in
jezik. Z zakoni jih priznava in ščiti mehiška ustava. 83,9% prebivalstva je katoličanov, 5,9%
protestantov, 2,3% drugih ne-evangeličaskih ver. Uradni jezik je španski. V Mehiki se govori
62 indijanskih jezikov, ki naj bi bili v lokalnem okolju, kjer se govorijo, enakovredni
španščini. Najbolj razširjen indijanski jezik je nahuatl, ki ga govori 2,5% prebivalcev, sledi
mu maya, ki ga govori 1,8% prebivalcev (Mayas…, 2015). V Mehiki je značilna razpršena
poselitev. Največja zgostitev prebivalstva je v osrednjem delu države in na jugu. Prebivalstvo
se je pospešeno preseljevalo predvsem od osamosvojitve naprej. Nova gospodarska
kapitalistična politika je povzročila rast mest in vasi, z vnosom severnoameriškega kapitala,
povečanjem izkoriščanja rudnega bogastva, razcvetom naftne industrije, gradnjo prometne in
komunikacijske infrastrukture. V času porfiriata se oblikujejo velike posesti, ki naj bi bolj
enakomerno porazdelile prebivalstvo in povečale število prebivalcev na podeželju.
Modernizacija države je omogočila razvoj avtocestnega in telekomunikacijskega omrežja,
poseljevanje novih ozemelj, ki so bila prej nedostopna neprimerna za poselitev (Kent, 2006).
Prebivalstvo je od sredine 19. stoletja začelo hitro naraščati, predvsem v gospodarsko bolj
stabilnih območjih, izboljšale so se življenjske razmere, povečala rodnost in zmanjšala
smrtnost. V času osamosvojitve je v Mehiki živelo 6 milijonov prebivalcev, 1 milijon je bilo
belcev, 1,3 milijonov mesticev in 3,6 milijonov Indijancev. V začetku 20. stoletja je živelo
13,6 milijonov prebivalcev in do začetka 21. stoletja naraslo na skoraj 100 milijonov. Zaradi
hitre rasti prebivalstva ostaja najresnejši problem državne politike zagotavljanje osnovnih
potreb in storitev za prebivalce. Posledica hitre rasti prebivalstva je preseljevanje s podeželja
v mesta. Mesta se zato hitro širijo. Notranje migracije so se začele predvsem v drugi polovici
20. stoletja, ko se je začelo tudi pospešeno preseljevanje v mesta, hitra depopulacija podeželja
in naraščanje deleža urbanega prebivalstva. Leta 1940 je v mestih živelo približno 25%
prebivalstva, danes 75%. Prebivalci se selijo v bolj ugodna gospodarska območja zaradi
slabih življenjskih pogojev na podeželju, težav z lastništvom zemljišč, pomanjkanja naravnih
virov, revščine, lakote, slabih pogojev za izobraževanje, nedostopne zdravstvene oskrbe in
prepričanja, da je življenje v mestih boljše. Mehiško prebivalstvo se v iskanju boljših
življenjskih razmer seli tudi v tujino (Kirby, 2003).
Mesta se tako hitro širijo. Glavno mesto je imelo v začetku 20. stoletja 450 000 prebivalcev,
leta 1990 pa 20.000.000. Eksplozija velikih mest in pojav metropolitanskih regij sta se zgodila
53
po letu 1950. Velika mesta se soočajo z veliko problemi, kot so pomanjkanje ustreznih
stanovanj, neustrezna komunalna opremljenost, velik razkorak med dohodki in stroški
življenja v mestu, revščina, prenaseljenost, prometna obremenjenost, ekološki problemi,
kriminal, brezposelnost, siva ekonomija, prevlada zaposlenih v terciarnih in kvartarnih
dejavnostih (trgovina, obrt, servis, birokracija) nad zaposlenimi v sekundarnih dejavnostih,
neustrezna socialna in zdravstvena oskrba, pomanjkanje zelenih in rekreacijskih površin, itn.
Na obrobju mest pa nastajajo barakarska naselja, za katere je značilna slaba gradnja in slaba
komunalna opremljenost. Ljudje živijo v izredno slabih življenjskih razmerah, v veliki
revščini in brezposelnosti.
6. ZNAČILNOSTI MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA
Maji so zelo ponosni na svoje običaje, cenijo družinske vezi in se povsem sprostijo le v ožjem
družinskem krogu. Kljub temu, da so delavni ljudje, se znajo predati zabavi in zanjo vedno
najdejo čas. So zelo verni. Njihova vera je mešanica med verovanjem v stara božanstva in
katoliško vero. Poleg tega je zelo izrazita vloga spolov in pogost mačizem, čeprav tega ni
vedno opaziti. Običaji so predvsem vidni tako na podeželju kot v urbanih središčih. Majevske
ženske nosijo pisane obleke, na ulicah se sliši majevski jezik, živijo v tradicionalnih ovalnih
hišah, počivajo v visečih mrežah, njihov jedilnik je sestavljen iz koruze, fižola in čilija.
Njihove poteze se v svojem bistvu niso spremenile. So pa Maji, bolj kot druge indijanske
skupine pokazali veliko prilagodljivost prehoda v moderno dobo, ne da bi pri tem ogrožali
svojo lastno kulturo. Govorijo več različic majevskega jezika, še vedno prakticirajo rituale
prednikov iz klasične dobe, njihova družbena organizacija ostaja podobna (Bartlett, 2006, str.
35). Ukvarjajo se z različnimi obrtmi, z zlatarstvom in obdelovanjem drugih dragih
materialov, izdelujejo usnjarske izdelke, okrasno keramiko, pletejo, … Maji ohranjajo
tradicije prednikov, saj so zavedni svoje identitete bolj kot druge indijanske skupine v državi
(Mayas…, 2009).
Majevska identiteta se ohranja skozi vrsto elementov, ki jo označujejo in razlikujejo od
drugih. Najbolj opazen in pomemben povezovalni element je jezik. Topografske razmere na
Jukatanu so omogočale enostavno komunikacijo med govorci tega jezika, zato se je ta do
danes ohranil v enotni obliki z zelo malo narečnih različic (Ruz, 2006). Vse vezi so na zelo
osebnem nivoju in nimajo značilnosti neke organizacijske zasnove na višjem, regionalnem ali
državnem nivoju. Maji niso več tako izolirani, tudi zaradi nenehnih selitev. Prostor na
54
katerem živi in kmetuje določena skupnost ni ozemlje, ki si ga lastijo in s katerim upravljajo,
ampak predstavlja pomembno bistvo njihovega obstoja in njihove identitete. Elementi, ki
poudarjajo njihovo identiteto in jih hkrati povezujejo so tudi vera, običaji, tradicionalne
prakse v kmetijstvu, znanja tradicionalne medicine, itn. Pri tem se njihova identiteta utrjuje
tudi z odnosom do naravnega okolja in ostalin njihovih prednikov, ki jih danes občuduje na
tisoče turistov. Elemente identitete se lahko razdelijo po skupinah oz. komponentah. Po
zaporedju, ki pomeni hierarhijo odnosov med elementi bodo pregledani v nadaljevanju. Pri
vseh komponentah je mogoče določiti objektivne (na zunaj razpoznavne) in subjektivne (ki si
jih opredeli sam posameznik, predvsem njegova zaves pripadnosti in volja) elemente. Najbolj
opazna elementa identitete sta jezik in kultura, narodna zavest pa je predvsem subjektivna
odločitev (Zupančič, 1996, str. 70).
Statistični podatki, navedeni v tem poglavju so pridobljeni na podlagi Popisa prebivalstva iz
leta 2000, Poročila o družbenoekonomskih kazalcih Indijanskih ljudstev v Mehiki v letu 2002
in Poročila o aktualnih razmerah majevskega ljudstva v državi Jukatan, ki temelji na
Razvojnem programu zvezne države Jukatan 2001-2007 in Nacionalnem programu za razvoj
indijanskih ljudstev 2001-2006 (Diagnóstico, 2007, str. 14). Popis prebivalstva je bil sicer
izveden tudi leta 2010, izdelan je bil tudi Razvojni program zvezne države Jukatan 20121018, kjer pa je majevski problematiki namenjeno le malo prostora in kjer statističnih
podatkov za ta segment prebivalstva ni. Z novejšimi podatki iz leta 2010 še ni opremljeno
nobeno dosegljivo poročilo oz. razvojni plan. Zato torej izbira prej omenjenih, sicer nekaj let
starih, dokumentov, ki dajo preverjene in zanesljive podatke. Podatki se v večini nanašajo
prav na prebivalce zvezne države Jukatan, kar je glede na delež majevskega prebivalstva v tej
državi, povsem relevanten vzorec, ki poda dovolj relevantno sliko demografskih razmer
majevskega prebivalstva.
6.1. DRUŽBENA ORGANIZIRANOST MAJEV IN NJIHOV POLOŽAJ V
MEHIŠKI POLITIČNI STRUKTURI
Družbena struktura na Jukatanu se od časa kolonije ni prav dosti spremenila. Na vrhu
družbene lestvice so »belci«, ki imajo politični in gospodarski nadzor nad regijo. V tej skupni
so tudi bogati trgovci, sirskega ali libanonskega porekla, ki so prišli na to območje v začetku
tega stoletja. Na drugem mestu so »ugledni mestici«, ki naj bi bili potomci izginule majevske
aristokracije. Njihova razkošna obleka kaže družbeni status, ponašajo se s prefinjeno uporabo
55
majevskega jezika. Za tem se nahaja skupina mesticev, različnih etničnih skupin, večina je
dvojezičnih. V mestih delajo kot fizični delavci, obrtniki, trgovci ali v javnih službah, na
vaseh pa kot upravniki, kmetovalci, lastniki manjših zemljišč, profesorji, itn. V naslednji
skupini so »mayeros«, to so kmetje, ki živijo na oddaljenih območjih gojenja koruze in
navadno govorijo le majevski jezik. Na dnu socialne lestvice so uporniški Maji, ki so sledilci
idej Vojne kast in so pripadniki kulta »govorečega križa«. Ti so naseljeni predvsem v državi
Quintana Roo. Vsaka občina ima župana, svetovalce, sodišče in policijo. Takšno avtoriteto
nadzoruje vlada zvezne države. V določenih indijanskih vaseh (predvsem centralna Quintana
Roo) sestavljajo del občinske administracije tudi vojaški uslužbenci, komandirji, kapitani in
načelniki, skupaj z svečenikom, svetimi pisarji in molivci (Mayas…, 2009). Oblike vladanja
in njihove dolžnosti ter dolžnosti članov skupnosti se razlikujejo glede na indijanske
skupnosti v vladi. Skladno z običaji skupnosti volijo svoje predstavnike, ki jih zastopajo v
zveznih vladah. (Navarrete, 2008, str. 53). Sama skupnost ima hierarhično ureditev, kjer
imajo jasno dodeljeno vlogo verski predstavniki, župani, drugi vladni predstavniki, kmetje in
starejši člani, ki predstavljajo prav posebno avtoriteto celotni skupnosti. Vladna
organiziranost skupnosti je pomembna tudi za delovanje, sodelovanje in povezovanje z
drugimi skupnostmi, z zvezno državo ali nacionalno državo.
Politika je skozi leta povzročila nekaj sprememb v prvotni organizaciji majevske družbe.
Preoblikovanja so bila potrebna tudi zaradi izpolnjevanja zahtev različnih razpisov, projektov
in programov, ki ponujajo finančno podporo. Vendar so kmetijske enote in proizvodnje
zadruge pokazale, da resnično delovanje teh skupin vedno uspeva na podlagi sorodstvenih
vezi. To potrjuje tudi dejstvo, da se kljub živahnim migracijam majevskega prebivalstva v
večini poročajo člani iste skupnosti. Pred poroko ženinovi starši obiskujejo nevestine in jim
prinašajo pijačo ter cigarete. Pri zadnjem obisku, če se odločijo za poroko, prinesejo kruh in
čokolado. Zatem sledi običaj, ko ženin prinese v nevestino hišo svečane predmete, kot doto in
opravi nekaj kmetijskih opravil. Pomembna vez je tudi botrstvo, otroka krstijo po majevski
tradiciji in katoliški (Mayas…, 2009). In takšen ostaja standard, zaradi katerega skupnost živi
in se nadaljuje na sorodstvenih vezeh.
Življenje majevskega prebivalstva je organizirano okrog skupnosti, okolja v katerega se je
rodil posameznik in njegovi predniki ter v katerem se ponavadi tudi poroči. Kljub
gospodarskim in socialnim spremembam, s katerimi se država Jukatan sooča zadnja
desetletja, majevske družine delujejo kot integrirane enote, ki zagotavljajo reprodukcijo in
preživetje znotraj svojih skupin. Maj je predvsem člen velike družine, ki v njegovem življenju
igra pomembno vlogo. Hkrati pa je del njegovega življenja odvisen od skupne blaginje
56
celotne skupnosti. Družina še vedno izpolnjuje ekonomske, socialne in obredne funkcije, ki
omogočajo družbeno ureditev v regiji, zato še vedno predstavlja jedro organizacije v majevski
družbi. Osnova domače proizvodnje temelji na družinskih vezeh in vsak član ima svojo vlogo
pri zagotavljanju dohodka, produktov ter storitev za celotno skupnost. S tem uravnavajo
pogoje za prodajo izdelkov, odhajanje delovne sile, ščitijo skupne interese, nadzorujejo
tveganje, so pozorni na nevarnosti in probleme, s katerimi se srečujejo vsi člani skupnosti na
trgu dela, tudi tisti, ki so zapustili svojo skupnost zaradi zagotavljanja dohodka za svojo
družino (Diagnóstico, 2007, str. 47).
Predanost skupnosti se še posebej odraža pri mednarodnih migracijah. Pogostokrat člani
skupnosti fizično izpostavljajo svoje življenje, med bivanjem in delom v tujini, saj so pod
nenehnim naporom in izkoriščanjem. Zelo pogosto se zgodi, da so na koncu delovnega
procesa zadolženi in tako so vpeti in priklenjeni na delovni sitem, ki lahko povsem spremeni
njihovo osebno življenje, življenje družine in celo skupnosti. Zaradi zunanjih pritiskov se
vključujejo v projekte in programe, ki temeljijo na njim nepoznanih proizvodnih procesih, ki
so jim tuji in nezanimivi, vendar jim omogočajo dostop do finančnih sredstev, katerih jim
sicer primanjkuje. Kot kažejo statistični podatki, vsa ta prizadevanja in strategije preživetja, ki
se jih poslužujejo člani majevskih družin, niso dovolj in ne zagotavljajo stalnega in
zadostnega zaslužka, ki bi jim omogočal varno prihodnost. Tako so lahko dolgotrajne bolezni,
minimalni stroški za zagon podjetja, vpis otrok v srednjo šolo ali izpolnjevanje obrednih
ritualov lastne kulture prevelik strošek. (Navarrete, 2008, str. 45-49).
Poseben način oblikovanja majevske bivanjske enote se je ohranil do danes, vendar se je
prilagajal bivanjskim razmeram časa. Stoletja so Maji na polotoku živeli v hišah s stenami iz
slame in blata ter strehami iz palminih listov, na veliki domačiji, kjer so navadno živele tri
generacije skupaj. Pritlične hiše so ovalne oblike zgrajene na poteptani zemlji. Okrog je
obzidje iz prepletenih palic. Pri gradnji sodelujejo moški v družini, čeprav obstajajo tudi
poklicni gradbeniki specializirani za gradnjo tovrstnih hiš. V oddaljenih vaseh je pohištvo v
hiši zelo preprosto, leseni stoli s sedalom iz usnja, klopi iz debla, miza, viseče mreže iz sisala
ali bombaža, košare za hrano in obleko, omare, skrinje in šivalni stroj. V kuhinji imajo peč na
drva. V večjih centrih osnovno pohištvo dopolnjujejo električne naprave, moderno pohištvo in
plinske peči. Višji stroški gradbenega materiala za takšne hiše in novi načini gradnje,
predvsem poenotenih oblik, so pripeljale do postopnega opuščanja majevskega tipa hiš, ki je
celo postal simbol revščine in predstavlja nezdravo in nefunkcionalno obliko bivanja. Te
ocene temeljijo na enostranski ideologiji, ki neupravičeno postavlja takšen način življenja na
57
»nedostojanstven« in »nižje kakovosten nivo«. Sploh zato, ker novodobna gradnja ne
predstavlja bistveno boljše alternative (Mayas…, 2009).
Kljub temu ne gre spregledati dejstva, da takšne tradicionalne oblike bivanja težko
zagotavljajo zdrave življenjske razmere, predvsem zaradi pomanjkanja osnovne sanitarne
oskrbe. Pomanjkanje osnovnih storitev in prenatrpanosti članov v gospodinjstvu lahko tudi
ogrožajo zdravje. Leta 1995 je bilo državno povprečje 4,7 stanovalcev na gospodinjstvo, v
indijanskih gospodinjstvih 5,4 ali celo več. Po podatkih za leto 2000 v Jukatanu več kot 50%
gospodinjstev živi v pomanjkanju in slabih življenjskih razmerah. Takšno stanje je rezultat
različnih dejavnikov, začenši z majevskem odnosom in razumevanjem narave, njihovimi
načeli in kozmovizijo.
Slika 15: Majevska hiša in zbiralnik vode, v barvah politične stranke (Dzityá, Mehika)
Avtor: Maja Zupan, 2013
Slika 16: Primeri zapuščenih majevskih hiš
Avtor: Maja Zupan, 2013
58
Zanimivo je tudi, da tudi v tistih območjih Jukatana, kjer je sicer omogočen dostop do vseh
storitev (pitna voda, električna energija), majevske hiše prav tako nimajo osnovne sanitarne
opreme, saj je ne smatrajo kot najbolj nujne. Stanovanjska politika bi morala upoštevati
tradicionalne arhitekturne in materialne prednosti majevske hiše in jo dopolniti s primerno
sanitarno opremo ter dodatnim prostorom za tako številčne majevske družine. Potrebno bi bilo
bolje spoznati tradicionalna majevska znanja in načela o povezanosti človeka z naravo, da bi
lahko načrtovali programe za izboljšanje življenjskih in bivalnih razmer majevskega ljudstva.
Morda takšno stanje ni odraz neznanja in nepoučenosti, ampak so nadaljevanje njihovih
tradicij (Ruz, 2006).
Sanitarna oskrba in pravilno prehranjevanje bi morala biti poglavitni temi vseh izobraževalnih
kampanj za skrb majevskih družin in skupnosti, predvsem tistih z manj prebivalci, kjer je ta
problematika še posebej izrazita. Nekaj pozornosti pa bi morali nameniti tudi onesnaževanju
in odlaganju odpadkov in v ta namen odrediti območja ločenega zbiranja odpadkov. Ti
namreč močno vplivajo na zdravje in izgled majevskih skupnosti.
6.2. POSELITEV MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA
Majevsko prebivalstvo je na Jukatanu razporejeno zelo neenakomerno, kar je posledica
družbenozgodovinskih procesov in aktivističnih dejavnosti od 19. stoletja naprej. Območje
poseljenosti se deli na tri dele. Južni in vzhodni del združuje občine z najvišjim deležem (do
70%) majevskega prebivalstva in je hkrati tudi območje z najvišjo stopnjo revščine in
marginalizacije. V tej regiji je majevsko ljudstvo razvilo in ohranilo tradicionalne strategije
samooskrbe, na osnovi nadaljevanja kmetijskega sistema »milp«, ki temelji na skupnem
obdelovanju zemlje, ohranjanju sorodstvenih vezi in različnih strategij prilagajanja novim
razmeram. Dinamika v drugem delu, območju nekdanje proizvodnje sisala je bila precej
drugačna. Rast industrije sisala, ki jo je prevzela španska elita, je potisnila Maje na rob, v
podrejeni položaj. Tudi v kasnejšem obdobju so se razmere le še slabšale in sčasoma se je
začela izgubljati kulturna pestrost in povečevati socialne razlike. Danes je na tem območju
manj kot 40% majevskega prebivalstva, glede na celotno populacijo. Na severovzhodnem
delu države je bilo mnogo zemljišč nacionaliziranih zaradi intenzivne živinoreje, pa vendar se
majevska kultura in identiteta ohranjajo. To gre pripisati velikemu številu izseljencev, ki so
našli delo v ZDA in svoj dohodek vračajo v mehiško in jukatansko blagajno. Tako lahko tukaj
domačini ohranjajo tradicionalne oblike življenja in dela (Diagnóstico, 2007, str. 17).
59
Slika 17: Delitev majevskega prebivalstva v tri območja v državi Jukatan
Vir: Diagnóstico, 2007
Občine zvezne države Jukatan se glede na število indijanskega prebivalstva uvrščajo v tri
skupine in sicer, občine z večino indijanskega prebivalstva, kjer jih je več kot 70%; občine v
katerih je indijanskega prebivalstva med 30 in 70% in pa občine v katerih je indijansko
prebivalstvo v manjšini, manj kot 30%.
Slika 18: Primer obnovljene majevske hiše v Izamalu (levo) in nove gradnje ob obstoječi stari
Avtor: Maja Zupan, 2013
60
V prvi skupini je bilo leta 1995 66 občin, kjer je prevladovala prostorsko zelo razpršena
poselitev majevskih prebivalcev v 764 manjših naseljih. V 659 naselij z manj kot 1000
prebivalci je živelo 65.951 Majev, v 61 občinah z 1.000 do 5.000 prebivalci je živelo 75.404
Majev in v ostalih 37 naseljih z od 5.000 do 10.000 prebivalci 108.540 prebivalcev. Le v
sedmih mestih z od 15.000 do 50.000 prebivalci je živelo 71.832 Majev. Leta 2000 se je
število občin z več kot 70% majevskega prebivalstva zmanjšalo na 43. V teh je bivalo
207.248 Majev, kar je 80,42 % vseh prebivalcev omenjenih občin in 37,88 % vseh Majev v
državi Jukatan. V drugo skupino se je uvrščalo 32 občin, kjer je živelo 127.929 Majev, ki so
bili razdeljeni v 330 naselij. Do leta 2000 je število takšnih občin naraslo na 46, s tem pa je
naraslo tudi število majevskega prebivalstva v njih, na 221.888, kar je 51.94% vseh
prebivalcev omenjenih občin in 40,56 % Majev v državi Jukatan. Razdeljeni so bili v 1.675
skupnosti, od katerih jih je 9 štelo od 10.000 do 50.000 prebivalcev, 10 od 5.000 do 10.000,
60 od 1.000 do 5.000 prebivalcev in 1596 manj kot 1000 prebivalcev. V zadnji skupini so
občine z manjšinskim deležem indijanskega prebivalstva.
Slika 19: Število govorcev majevskega jezika po občinah v zvezni državi Jukatan
Vir: Diagnóstico, 2007
61
Leta 1995 je bilo 8 takih občin, kjer je živelo 96.246 Majev, v 93 skupnostih, v letu 2000 pa
se je povečalo na 17, število majevskih prebivalcev pa naraslo na 118.932. Ti so predstavljali
15,24% celotnega prebivalstva omenjenih občin in 21,73% Majev v državi Jukatan. Samo eno
mesto je v rangu od 500.000 do 999.999 prebivalcev, to je Mérida, dve sta v rangu od 5.000
do 10.000 prebivalcev, 28 od 1.000 do 5.000 prebivalcev in 495 v rangu z manj kot 1000
prebivalci. Maji so se v Mérido priseljevali predvsem zaradi pomanjkanja zaposlitvenih
možnosti na podeželju in opuščanja določenih gospodarskih panog. Ti statistični podatki
kažejo, da se je v 106 občinah, majevsko prebivalstvo zmanjšalo glede na celotno
prebivalstvo, kar posledično pomeni, da se zmanjšuje tudi uporaba majevskega jezika.
Majevsko prebivalstvo se seli s podeželja v urbana naselja. To je vsekakor pomembno
dejstvo, ki ga bi bilo potrebno upoštevali v programih za razvoj majevskih vasi in identitete
majevskega prebivalstva (Diagnóstico, 2007, str. 15-16).
Zaradi velike razpršenosti prebivalstva na Jukatanu, se težko zagotavlja zadosten nadzor, ki bi
omogočal pravično razporeditev oskrbe in drugih storitev med vse prebivalce. Ta razpršenost
je še bolj intenzivna v regijah, kjer živijo Maji. Leta 2000 je prvih 9 občin v Jukatanu z
najvišjo stopnjo marginalizacije in revščine združevalo 53.237 prebivalcev v 355 naseljih. 288
od teh je naselji z manj kot 100 prebivalci in le 9 je bilo naselij z več kot 2000 in le eno
naselje z več kot 5000 prebivalci. Kar 81% prebivalstva teh naselji je indijanskega porekla.
Majevsko prebivalstvo ima podoben vzorec razpršene poselitve. V 67 % od 106 občin države
Jukatan, živijo v skupnostih manjših od 5000 prebivalcev. Razpršenost prebivalstva je rezultat
več dejavnikov, med drugim tudi migracij prebivalcev na velike posesti v 19. stoletju in
dodeljevanje skupnih zemljišč posameznikom. Takšna poselitev je sicer vedno sovpadala s
tradicionalnim načinom majevskega kmetovanja, vendar je povzročala velike težave pri
zagotavljanju osnovnih storitev in infrastrukture v majevskih skupnostih. Zaradi razpršenosti
naselij je tudi slabše razvito cestno in komunikacijsko omrežje, kar onemogoča povezovanje
med samimi prebivalci in otežkoča dostop do osnovnih storitev, kot so izobrazba ali
zdravstvena oskrba. Manjše skupnosti so na nivoju državne politike tudi premalo zastopane in
zato ni pravih spodbud za izboljšave njihovega stanja. Danes je glavni izziv, ki zadeva
problematiko neenakomerne razpršenosti prebivalstva, predvsem vzpostavitev zadostne
prometne in komunikacijske infrastrukture, ki bi omogočila večjo povezanost občin in
posledično enakovredne kriterije za zagotavljanje in nepristransko dodeljevanje sredstev za
razvoj, gradnje infrastrukture in zagotavljanje dostopa do osnovnih storitev (Diagnóstico,
2007, str. 18).
62
6.3. DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI MAJEVSKA PREBIVALSTVA
6.3.1. JEZIKOVNA SESTAVA
Mehika je osma država na svetu po številu indijanskega prebivalstva, kjer se govori vsaj 60
različnih jezikov in z njimi vsaka etnična skupina izraža svoj način dojemanja in razumevanja
sveta. Če vzamemo jezik, kot spremenljivko, potem ima v Mehiki največje število
indijanskega prebivalstva, glede na celotno prebivalstvo, država Jukatan, sledi Oaxaca,
Chiapas, Quintana Roo in Campeche. Na območju države Jukatan, ki je veliko 39,524 km 2 in
meji na državi Quintana Roo in Campeche ter Mehiški zaliv je leta 2000 živelo 1.658.210
prebivalcev, od katerih je bilo 49,3 % moških in 50,7 % žensk. Jukatan se deli na 106 občin in
ima povprečno gostoto prebivalstva 38,2 prebivalcev na km2 (Diagnóstico, 2007, str. 10). Po
popisu leta 2010 je bilo prebivalcev že 1.955.577 (Yucatán, 2015). Leta 2000 je v Jukatanu
živelo 981.064 indijanskih prebivalcev, kar je 59,2% vsega prebivalstva, od tega je večina
Majev (Diagnóstico, 2007, str. 11).
Čeprav uporaba jezika, kot kazalec pripadnosti nekemu narodu včasih ni zadosten podatek, je
v primeru Majev na Jukatanu ta dovolj relevanten in verodostojen, da pokaže obseg in
strukturo majevskega prebivalstva. Pri tem je potrebno dodati, da se pri popisih upoštevata
dva kriterija, prvi določa število majevskega prebivalstva ne le po govorcih majevskega
jezika, ampak so šteti tudi tisti mladi in otroci, mlajši od 5 let, katerih starši govorijo majevski
jezik. Z drugimi besedami, čeprav otroci več ne govorijo majevskega jezika, se prištevajo k
majevskem prebivalstvu. Po drugem kriteriju pa se pri štetju majevskega prebivalstva
upoštevajo le prebivalci, starejši od petih let. Pri navajanju podatkov v tem poglavju se ta dva
kriterija dosledno pripišeta.
Glede na Popis prebivalstva iz leta 2000 se prav vseh občinah v Jukatanu govori majevski
jezik. V naslednje številke so zajeti le prebivalci starejši od pet let, teh je bilo leta 2000
1.472.683. Od vseh prebivalcev, starejših od pet let, je 37,3% (549.532) takih, ki govorijo
katerikoli indijanski jezik. In od teh se je 99,6% (547,098) registriralo, kot govorec
majevskega jezika, kar je 37,1% vseh prebivalcev v Jukatanu starejših od 5 let. Od vseh
govorcev majevskega jezika je 90,5% (495,360) dvojezičnih (33,6% vsega prebivalstva
starejšega od 5 let), kar pomeni, da poleg maternega jezika govorijo tudi španski. 8,8% vseh
govorcev majevskega jezika (48,020) so enojezični in govorijo le majevski jezik (3,3% vsega
prebivalstva starejšega od 5 let). Razlika 0,7% vseh govorcev majevskega jezika nastane
zaradi kategorije »neopredeljeni«, ki jo vodi popis prebivalcev. V skupino govorcev
63
indijanskih jezikov, poleg majevskega spadajo tudi drugi jeziki, ki pa so zastopani v zelo
majhnem številu.
Tabela 2: Govorci indijanskega jezika na polotoku Jukatan, starejši od 5 let (2000)
Število prebivalcev starejših
Število govorcev
od 5 let
indijanskega jezika
Jukatan
1.472.683
549.532
37,7
Quintana Roo
755.422
173.592
22,9
Campeche
606.699
93.765
15,45
Zvezna država
%
Vir: Diagnóstico, 2007
Naslednja najbolj zastopana skupina je na primer jezikovna skupina »chol«, v katero spada
474 prebivalcev starejših od 5 let, kar je 0,03% vsega prebivalca države Jukatan, starejšega od
5 let. Čeprav so te številke majhne, jih ne gre ignorirati, saj ti sodelujejo pri kulturni pestrosti
mehiške družbe (Diagnóstico, 2007, str. 12). Čeprav je večina govorcev majevskega jezika
Majev, manjši delež predstavljajo tudi tisti, ki jezik uporabljajo za boljšo družbeno
interakcijo. To so trgovci, lastniki posesti in rančev, mestici, ki delajo v mestih kot delavci in
obrtniki, javni uslužbenci in tisti, ki živijo in delajo v majevskih skupnostih kot učitelji ali
politični funkcionarji.
6.3.2. STAROSTNA SESTAVA
Rezultati zadnjih statističnih podatkov števila prebivalcev po starostnih skupinah kažejo na
staranje majevskega prebivalstva. Starostna piramida dobiva obliko žare, saj najmočnejšo
starostno skupino predstavljajo starejši od 50 let. To dejstvo se povezuje tudi s postopnim
opuščanjem uporabe maternega jezika med mladimi. Razporeditev po starostnih skupinah
govorcev majevskega jezika v Jukatanu je sledeča: približno 26,3% je šoloobveznih otrok in
mladih starih med 5 in 19 let. Ti predstavljajo potencialne uporabnike storitev
izobraževalnega sistema. Naslednja skupina so ljudje stari med 20 in 49 let, so delovno
aktivni in predstavljajo pritok dohodka. Teh je 42,5%. V zadnji skupini so tisti, ki so starejši
od 50 let, teh je 23,8% in predstavljajo tako imenovane starejše odrasle, ki so največji
uporabniki zdravstvenih storitev. Prikazana starostna struktura ponudi najbolj jasno sliko
potreb in zahtev majevskega prebivalstva, izobraževanje, delovna mesta in socialno varstvo
(Diagnóstico, 2007, str. 22).
64
6.3.3. VERSKA SESTAVA
Glede na popis prebivalstva v letu 2000, se je 1.241.108 prebivalcev Jukatana označilo za
katoličane, kar je 84,28% vseh prebivalcev starejših od 5 let. Sledijo pripadniki različnih
protestantskih in evangeličanskih ver, ki predstavljajo 8,35%, drugim veram pripada 3,15%
prebivalcev in 3,45% je ostalo neopredeljenih. Med majevskim prebivalstvom na Jukatanu,
starejših od 5 let, je 81,8% katolikov, 10,4% je protestantov in evangeličanov, 3% je
pripadnikov drugih neevangeličanskih ver, 0,1%; jih je pripadnikov drugih religij,
neopredeljenih pa je bilo 3,9%. Te številke kažejo, da Maji ostajajo pretežno katoliške vere,
kljub temu, da je delež teh sicer manjši, kot pri drugih prebivalcih Jukatana. Povečal pa se je
delež protestantov in evangeličanov, kar kaže na to, da se je slednjim uspelo infiltrirati v
njihove skupnosti ter jim predstaviti nove oblike verovanja. Čeprav bistvo majevske verske
prakse ostaja katoliške zasnove (Diagnóstico, 2007, 51).
Slika 20: Zunanjost in notranjost cerkve v majevski vasici blizu Méride
Avtor: Maja Zupan, 2013
6.3.4. GOSPODARSKA SESTAVA MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA
Po podatkih Nacionalne ankete o zaposlovanju na indijanskih območjih (ENEZI) iz leta 1997,
se kar 70% indijanskega prebivalstva v Mehiki ukvarja s kmetijstvom. Na drugem mestu je
obrt, s katero se ukvarja 13% prebivalstva, s trgovino 6,4%, z gradbeništvom 3% in 7,6% se
posveča drugim dejavnostim. 69,3 % zaposlenih je moških in 30,6% ženskih.
Po podatkih Popisa prebivalstva iz leta 2000 je v Jukatanu zabeleženih 618.448 delovno
aktivnih prebivalcev, od katerih je 17,2% zaposlenih v primarnem sektorju, 28,2% v
sekundarnem in 54,6 % v terciarnem sektorju. V Jukatanu je od skupno 713.681 Majev
starejših od 12 let, zaposlenih manj kot polovica (48,8%). 92.533 (26.6%) Majev je
65
zaposlenih v primarnem sektorju, 107.310 (30.89%) v sekundarnem sektorju in 42,6%
(148,339) v terciarnem sektorju (Ruz, 2006, 64-68).
Agrarna reforma leta 1920 je zemljo na Jukatanu razdelila med več kot 2.000 zasebnikov in
skupnostim v skupno rabo. Temeljila je na prestrukturiranju zemljišč, razlastitvi
veleposestnikov in razdelitvi zemlje med kmete, katerim je bila v preteklosti odvzeta. Ti so jo
dobili v uporabo, hkrati pa tako postali povsem odvisni od vladnih institucij, ki so
nadzorovale delo na posestvih in pobirale davke. Tako so se povsem preoblikovale vrste
lastništva in oblike zemljišč. S temi mehanizmi agrarne politike je na tisoče kmetov, v večini
majevskega porekla, ostalo na skupnih posestvih. V zadnjem času sta se oblikovali dve
skupini znotraj majevskega prebivalstva in sicer tisti, ki so postali dejanski lastniki posestev
in tisti, ki še vedno obdelujejo zemljišča v skupni rabi (Diagnóstico, 2007, str. 31). V
Jukatanu je 727 takšnih posesti »ejidos«, ki so v lasti približno 180.500 kmetov »ejidatarios«.
Ti so organizirani v več kot 88.300 proizvodnih enot. Na južnem, vzhodnem in
severovzhodnem delu, kjer živijo pretežno Maji, je 421 »ejidosov«, ki temeljijo na
najstarejšem in najosnovnejšem načinu pridelovanja na »milpah«. Predstavlja osnovo za
preživetje majevske skupnosti in se vzdržuje s tradicionalnim sistemom požigalništva
(posekaj-požgi-posej). Ukvarjajo se z ekstenzivnim tipom kmetijstva, kjer gojijo koruzo, fižol
in buče (Ruz, 2006). Pridelki na »milpi« so glavni vir preživetja za Maje. Potem, ko si kmetje
že zagotovijo minimalni pridelek, se odpravijo v večja urbana središča iskat dodatno delo. Ti
prebivalci se redno vračajo domov in tako v tradicionalni način zaslužka vnašajo nove
elemente (Diagnóstico, 2007, str. 45-46). Drugi najpomembnejši pridelek je še vedno koruza,
ki zavzema skoraj 20% obdelovalnih kmetijskih površin, skupaj s fižolom, bučami in čilijem.
Ta proizvodnja zadošča za oskrbo četrtine prebivalstva v Jukatanu. Kljub prevladi »milp« je
pomembna kmetijska panoga tudi pašna živinoreja, ki je v letu 1995 zavzemala 50% celotne
obdelovale površine in prinašala 49% celotne vrednosti proizvodnje. V zadnjem času je postal
donosen posel gojenje agrumov, posebno rdeče pomaranče, ki je poselila nekdanja območja
pridelave sisala. Predstavlja 16% vrednosti proizvodnje in zavzema le 3% obdelovalnih
površin, kar odpade na 80 »ejidosov« skupaj s tistimi, ki so namenjeni ekstenzivni živinoreji.
Na severozahodu države, v območju, ki je bilo v preteklosti usmerjeno v industrijo sisala je
272 »ejidosov«, katere sta do nedavnega upravljala Kreditna podeželska banka in Ministrstvo
za kmetijstvo. Kombinacija nadaljnje proizvodnje sisala v sicer manjšem obsegu, gojenja
koruze in sezonskih selitev delavcev je omogočila obstoj teh posesti vse do danes (Ruz,
2006). Sisal je še vedno na tretjem mestu in predstavlja 9% celotne vrednosti proizvodnje,
glede na delež obdelovalnih površin pa je na drugem mestu, takoj za koruzo. Poleg teh stalnih
66
pridelkov so tu še ciklični pridelki, kot so lubenica, melona, paradižnik, zelen čili, drugi
agrumi, predvsem limona. Slednji so trajnice, ki popestrijo produktivno shemo jukatanskega
podeželja (Diagnóstico, 2007, str. 43).
Približno 12% posestnikov »ejidov« je pristopilo k Programu ohranjanja in zagotavljanja
pravic »ejidov«. V ta program je vključenih 21 občin, kjer prevladuje majevsko prebivalstvo.
Ta podatek nam govori o pripravljenosti prilagoditve majevskega prebivalstva na drugačne
oblike sistema zemljiške posesti glede na dane okoliščine. Čeprav so kmetje tudi drugačnega
mnenja o koristnosti vključitve. Uspešni »ejidosi« s tržno usmerjeno kmetijsko dejavnostjo na
eni strani in tradicionalni »ejidosi« s starim sistemom pridelovanja koruze na drugi se vsak s
svojimi razlogi branijo sprejetja novih ukrepov in ponujenih programov. Zaradi sprememb
gospodarske, kulturne, družbene in politične pokrajine so se Maji preusmerili iz pretežno
kmetijskih panog tudi v druge gospodarska panoge. Usmerili so se v druge aktivnosti
primarnega sektorja, kot je ribolov in živinoreja ter dela v gradbeni industriji (Diagnóstico,
2007, str. 31-32).
Izkoriščanje lesa se je sicer povečalo, vendar še vedno ne predstavlja pomembnejšega
gospodarskega produkta. Problem pri izkoriščanju naravnih virov nastane, ko je treba določiti
direktne upravičence finančnega dohodka od prodaje. Območja lesnih naravnih virov se
nahajajo v občinah, kjer je večina prebivalstva Majev (50 – 85%). Skladno s Konvencijo 169
(Convenio 169 OIT) je raba skupnih zemljišč v indijanskih skupnostih zelo pomembna (Ruz,
2006). Kot že rečeno, se je po zaprtju Cordemex-a večina Majev iz območja nekdanje
proizvodnje sisala zaposlila v regionalni industriji, na primer v gradbeništvu, kot zidarji ali
mojstri. To je tudi panoga, ki ustvarja največ delovnih mest na polotoku in se je najhitreje
pobrala po gospodarskih krizah v letu 1982, 1987 in 1994. Dve leti po koncu zadnje je dajala
delo predvsem majevskemu prebivalstvu. Maji, ki so zaposleni v solinarstvu na močvirnatih
predelih Jukatana, se izven sezone ukvarjajo še z ribolovom, skrbijo za zasebne pašnike za
živinorejo in z drugimi priložnostnimi deli pri izdelavi sisala, obdelujejo »milp«, pomagajo v
sadjarstvu in pri vzreji domačih živali (Diagnóstico, 2007, str. 44).
Majevske ženske se selijo v večja urbana središča, kjer se zaposlujejo kot varuške otrok,
čistilke, perice in gospodinjske pomočnice, vendar se redno vračajo v svoje skupnosti. Tako
so ponekod ženske prevzele glavno finančno skrb v družini. Delež delovno aktivnih žensk se
je iz 10% leta 1970, dvignilo na 20% v letu 1990. Pet let kasneje je znašal 38% pri urbanem
ženskem prebivalstvu. 28 % pri ruralnem in ta je do leta 2000 dosegel 30,9 %. Na vzhodu
države so se razvile zadruge, ki jih sestavljajo ženske, ki se ukvarjajo z ročnimi deli in se
usmerjajo predvsem v vezenje in šivanje tipičnih oblačil za prodajo turistom (Ruz, 2006).
67
Majevsko prebivalstvo tega območja se tudi seli v sosednje države, v turistična središča, kot
so Cancún in druge turistične točke Riviere Maya, kot so Cozumel, Playa del Carmen in
Mérida. V največji meri se selijo stari med 15 in 35 let. Danes je to najbolj pogosta strategija
preživetja majevskega, in tudi ostalega, prebivalstva. Leta 2000, kar 14.8% zaposlenega
majevskega prebivalstva ni prejemalo dohodka, 32.2% je prejemalo manj od minimalne plače,
36,7% je prejemalo eno ali dve minimalni plači in 16.3% več kot dve minimalni plači
(Diagnóstico, 2007, str. 45-46).
6.3.5. GIBANJE ŠTEVILA MAJEVSKEGA PREBIVALSTVA
Po ocenah Nacionalnega sveta za prebivalstvo (CONAPO) je bila stopnja rodnosti v državi
Jukatan, v letih 1990-1992 nad nacionalnim povprečjem, leta 1990 je bila 3,64, leta 1991 3,43
in 1992 3,23. Leto zatem se je izenačila in v naslednjem letu padla pod državno povprečje.
Leta 2000 je bila 2,21, državna pa istega leta 2,4. Dejstvo je, da je stopnja rodnosti med
indijanskim prebivalstvom večja, kot med ostalim prebivalstvom (Diagnóstico, 2007, str. 37).
Trije glavni vzroki za smrtnost jukatanskih dojenčkov v letu 1995 so bili v 71% primerih
akutne okužbe dihal, v 24,2% črevesne okužbe in v 4,8% primerov črevesno vnetje. Te
številke odpadejo večinoma na ruralno in marginalizirano prebivalstvo. Do leta 2000 se te
številke povečajo. Smrtnost pri otrocih, mlajših od 5 let, skupaj s pričakovano življenjsko
dobo sta najbolj občutljiva kazalca socialno-ekonomskega razvoja in zdravstvenega stanja.
Leta 1933 je v občinah s 40% ali več indijanskega prebivalstva, ta številka dosegla 55 na 1000
živorojenih otrok. Čeprav stopnja umrljivosti pri dojenčkih pada (iz 39,7 v letu 1990 na 27,0 v
letu 2000) je v državi Jukatan ta stopnja nad nacionalnim povprečjem in se pogosteje pojavlja
v ruralnih in indijanskih skupnostih (Diagnóstico, 2007, str. 38). Stopnja umrljivosti otrok
starih do 14 let je večja v naseljih z manj kot 5000 prebivalci, kjer prevladuje majevsko
prebivalstvo. Vzrok je v neustreznosti zdravstvenih storitev v skupnostih. Otroci umirajo
zaradi črevesnih okužb, podhranjenosti in bolezni dihal. Višja stopnja umrljivosti je tudi pri
otrocih, mlajših od enega leta, saj ti potrebujejo ustrezno nego in pravilno prehranjevanje, ki
ga matere v teh območjih velikokrat ne morejo zagotoviti, saj so same podhranjene v času
nosečnosti in po porodu.
V 90% primerih je glavni vzrok smrti majevskega prebivalstva črevesna okužba, sledijo gripa,
pljučnica in bolezni, ki so posledica slabih sanitarnih in bivalnih razmer. Pogoste so tudi
akutne okužbe dihal, okužbe sečil in črevesne okužbe. Kljub visoki stopnji revščine je zaznati
68
minimalno izboljšanje javnih zdravstvenih storitev, kar kaže zmanjšanje stopnje umrljivosti iz
8 na 1000 prebivalcev leta 1990 iz 8,0 na 5,5 v letu 1997 (Diagnóstico, 2007, str. 39).
Drugi vidik gibanja majevskega prebivalstva so selitve. Maji so že od nekdaj agrarno
usmerjeno ruralno prebivalstvo. Migracije v različnih oblikah in iz različnih vzrokov so
spremenile njihovo družbeno strukturo, etnično pokrajino in jih lokacijsko premešale. Te so
posledica vseh gospodarskih in družbenih pojavov v regiji, med drugim velikih pritiskov na
naravno okolje, zaradi rasti prebivalstva in njihovih potreb, ekološke degradacije, opustošenja
zaradi meteoroloških razmer. Ob tem je primanjkovalo delovnih mest, osnovnih storitev,
upadel je dohodek, neugodna kreditna politika pa ni omogočala tehnološkega napredka pri
njihovem kmetovanju. V drugi polovici sedemdesetih let se je začela kriza v industriji sisala,
posledica podcenjenosti proizvoda in vpeljave novih trših vlaken na mednarodni trg.
Reševanje situacije z vpeljavo in spodbujanjem novih alternativnih programov kmetijstva,
vrtnarstva, gojenja agrumov in prašičereje ni bilo prav dobro sprejeto. Problem se je izostril
leta 1992 z zaprtjem Cordemex-a, najpomembnejšega podjetja za proizvodnjo in prodajo
sisala. Kmetje so začeli iskati možnosti za delo v drugih gospodarskih središčih. Že pred
letom 1970 pa je vzpon naftne industrije v zvezni državi Campeche spodbudil migracije
kmetov na obalna območja. Pritegnilo jih je redno plačano delo pri gradnji potrebne
infrastrukture za naftno industrijo. Dvajset let kasneje so se migracije jukatanskih Majev le še
povečale. Večina je dnevnih migrantov in se redno vračajo v svojo rodno vas. Najbolj
frekventne destinacije stalnih migracij so sosednje zvezne države Quintana Roo in Campeche.
Tam se tudi začasno ustalijo, vendar se srečujejo s podobnimi težavami, kot doma,
prenaseljenost, slabe življenjske razmere, slabo načrtovana naselja brez ustrezne komunalne
opreme in plačana dela. Zadnja leta se jih veliko seli tudi izven državnih meja, v Kanado in
Združene države Amerike. Pogoste so tudi sezonske migracije po koncu sezone na »milpah«.
Sezonski migranti si v raznih turističnih centrih najdejo stalno bivališče. Po statističnih
podatkih v letu 2000, je 45% kmetov migriralo v bližnja turistična območja Cancún, Isla
Mujeres, Cozumel ali Mérida v iskanju službe. Priseljenci so se naselili na obrobju mest in
povzročili hitro rast urbanih središč. Ta so postala tako nasičena, da se je tok migracij začel
preusmerjati proti majhnim mestom, ki danes predstavljalo povezovalna jedra kmečkega
prebivalstva. (Tizimín, Valladolid, Ticul ali Motul). Mérida je postala središče majevskih
priseljencev iz notranjosti in hkrati predstavlja pomembno tranzitno območje za migrante iz
drugih regij, Chiapasa, Tabasca in drugih držav Srednje Amerike. Ta dinamika ustvarja
multinarodno in multikulturno regijo, kjer se govori več jezikov, čeprav uradni jezik ostaja
španščina. Pomanjkanje priložnosti za dodatno delo prisili Maje, da zapustijo svoje rodne
69
vasi. Največ je migrantov moškega spola v produktivni fazi, čeprav je v zadnjem času čedalje
več migracij tudi med ženskami. Te se odpravljajo na delo v Mérido in Cancún, kjer se
zaposlijo kot hišne pomočnice. Takšne migracije povzročijo velike strukturne in socialne
spremembe v družbi, spremembe v pokrajini in načinu življenja. Glede na tendenco
odseljevanja bi bilo potrebno zasnovati programe, ki bi le-to zajezili in hkrati primerno
oskrbeli prebivalstvo, ki se je že odselilo in jim omogočili dostojne življenjske razmere
(Diagnóstico, 2007, str. 19-21). Ti danes živijo zelo razpršeno in oddaljeno, zato težko
ohranjajo svojo identiteto in kulturo. Treba bi bilo vzpostaviti program, ki bi temeljil na
premagovanju geografskih meja in povezovanju majevskega prebivalstva.
Številke kažejo splošno rast indijansko govorečega prebivalstva. Na celotnem polotoku
Jukatan so leta 1970 zabeležili 454.675 indijanskih prebivalcev, leta 1980 že 665.377, leta
1990 713.520 in do leta 2000 naraslo na 816.889. V državi Jukatan je takšnih, ki so se v letu
2000 opredelili za govorce indijanskih jezikov, 549.532 in kar 99,6% od teh za govorce
majevskega jezika. Povečanje indijanskega prebivalstva kljub temu zaostaja za letno stopnjo
rasti prebivalstva v Mehiki in na Jukatanu. Število indijanskega prebivalstva se v primerjavi z
ostalim zmanjšuje. V zadnjih letih se je rast indijanskega prebivalstva upočasnila in je znašala
1,77% letno v obdobju med 1990 in 1995, ter 1,03% v obdobju med 1995 in 2000. Tudi v
državi Jukatan je dinamika podobna.
6.4. EKONOMSKO-SOCIALNI VIDIKI MAJEVSKE DRUŽBE
6.4.1. IZOBRAŽEVANJE
Jezikovna sestava majevskega prebivalstva prikazuje da obstaja veliko število tistih, ki
govorijo le materni jezik, ne obvladajo pa nacionalnega jezika, španščine, kar jim otežuje
dostop do celovitih storitev izobraževalnega sistema.
Problem nazorno prikažejo podatki o dostopu brezplačnega javnega šolstva indijanskemu
prebivalstvu. Leta 1993 je le 26 občin, od skupno 106 v državi Jukatan, v 154 programih
ponujalo izobraževanje za Maje. Od tega je bilo 33 predšolskih programov, 43
osnovnošolskih, 35 srednješolskih in 43 centrov za opismenjevanje in drugih izobraževalnih
centrov. V šolskem letu 1995/96 je se je program razširil v 73 občin. Vključenih je bilo
13.647 otrok, katere je izobraževalo 569 dvojezičnih učiteljev. Izvajali so 173 osnovnošolskih
programov v 43 občinah. V šolskem letu 2000/01 je število otrok naraslo na 34.120, 3.786 jih
je obiskovalo vrtec; 14.737 predšolske programe, 13.919 osnovno šolo in 1.636 druge
izobraževalne centre. Problem je tudi v neustreznem usposabljanju učiteljev teh programov.
70
Možnosti univerzitetnega in strokovnega specializiranega izobraževanja učiteljev za
izobraževanje Indijancev nudi le Nacionalna pedagoška univerza, ki ponuja študijske
programe za usmeritve v predšolsko in osnovnošolsko poučevanje indijanskih otrok. Izvaja se
le en dodiplomski in en podiplomski program v treh mestih (Mérida, Tekax y Valladolid).
Center za usposabljanje učiteljev pa sicer ponuja tečaje za poučevanje matematike med
Indijanci (Diagnóstico, 2007, str. 28-29). Kljub temu, da je Jukatan država z največjim
deležem majevskega prebivalstva izobraževalni sistem zanje še vedno ni urejen. Čeprav se je
v zadnjih letih dostopnost povečala, še vedno ostaja precej majevskega prebivalstva zunaj
tega območja. V državi Jukatan je 547.098 govorcev majevskega jezika, vendar niti enega
srednje in višješolskega programa v indijanskem jeziku. Še več, v določenih skupnostih s
pretežno majevskim prebivalstvom, se izvaja pouk, ki zajema vse vsebine hkrati in ni ločen
po predmetih, kar samo še otežuje proces poučevanja in učenja. Poleg tega nekatere skupnosti
nimajo niti urejenih primernih prostorov za izvajanje pouka. Pokazatelj neurejenih razmer v
sistemu izobraževanja Majev je tudi visok delež nepismenih v Jukatanu. V Mehiki definirajo
nepismenega tistega, ki je starejši od 15 let in ne zna pisati in brati (Glosario de Terminos,
INEGI, 2005). Takih je v Jukatanu skoraj tretjina in se s tem uvršča med pet držav z največjo
nepismenostjo (Diagnóstico, 2007, str. 29). Nepismenost je tesno povezana z revščino. Največ
nepismenih prihaja iz nerazvitih območjih. Zato je ureditev izobraževalnega sistema tam še
toliko bolj pomembna, saj pripomore k izboljšanju življenjskih razmer. Vendar pa
opismenjevanje v tem primeru ni le učenje znakov za tolmačenje in pisanje besedil, ampak
ima večje razsežnosti. Cilj je pripraviti majevske prebivalce na dnevne družbene prakse,
komunikacijo, različne socialne kontekste in razumevanje sveta okrog sebe (Barragán, 2009,
str. 183). Sistem brezplačnega javnega šolstva, ki je edini dostopen majevskemu prebivalstvu
je v zadnjih desetletjih slonel predvsem na integracijski politiki, ki pa ni upoštevala
multikulturne in multietnične sestave prebivalstva. Obstaja sicer dvojezični izobraževalni
program namenjen Indijancem (sistema de Educación Indígena), ki zajema celovito
usposabljanje mladih Majev v duhu »nacionalne kulture« in celo omogoča prestop v redni
izobraževalni sistem v zadnjih dveh letih osnovne šole. Vpisna mesta v tovrstnem programu
so omejena in omogočajo izobraževanje le nekaj več kot polovici majevskih otrok. Tako je
moralo leta 1995 okrog 55.000 majevskih otrok začeti izobraževanje s programi v španščini,
ki niso posebej prilagojeni indijanskim učencem. V vsakem primeru pa se oboji, tako tisti, ki
so vključeni v program za izobraževanje Indijancev, kot tisti, ki so vključeni v druge
izobraževalne programe, srečujejo z velikimi težavami pri vstopu v srednješolske, višješolske,
tehnične in univerzitetne programe.
71
Osnovni problem ostaja ta, da otroci prvi proces socializacije doživijo v okolju, kjer
prevladuje materni jezik, kasneje pa vstopajo v sisteme, ki se ne skladajo z priučenimi vzorci
primarnega okolja. Maji v svojem okolju sicer pridobijo dobre zasnove za intelektualen in
osebnostni razvoj, razumejo okolico, interakcijo znotraj družbe in njeno delovanje. Kasneje
pa, zaradi segregacije in prisilne integracije s strani države, majevska družba in kultura ne
preseže okvirjev lokalnih skupnosti in nekako ostanejo zunaj procesa razvoja in pridobivanja
veščin svetovnega znanja ter povezovanja s svetovno kulturo. Tako so Maji prikrajšani za
določene vsebine, znanja, storitve, ki so pomembne predvsem v prvih letih življenja. S tem se
močno omeji njihova sposobnost prilagajanja sistemom socializacije v kasnejšem obdobju.
Jezikovna pestrost bi morala biti del nacionalnega bogastva, zdi pa se, da namesto tega
predstavlja problem. Takšen način omejevanja in izolacije, ki so ga bile že od nekdaj deležne
indijanske skupnosti je krivičen, saj ne omogoča celovitega razvoja in splošnega napredka.
Rezultat tega je tudi velik osip majevskih učencev pred vstopom v študijske programe. Razlog
so lahko tudi zelo visoke omejitve za vpis v visokošolske programe, za katere mladi Maji
nimajo dovolj dobre podlage znanja za uspešno nadaljevanje na tem nivoju. Prikazan model
dvokulturnega izobraževanja Indijancev je že v osnovi preveč razlikovalen in nenaklonjen
majevskim otrokom in mladim. Ti so v bistvu podvrženi neki novi kulturi, ki ne poteši in
nadomesti izgube in odrinjenosti svoje lastne kulture, na račun znanj in vrednost »nacionalne
kulture«. Rezultat so velike socialne razlike, pomanjkljivo znanje in splošna marginalizacija.
Te igrajo ključno vlogo pri kasnejši vključitvi v višješolske sisteme in na višje kvalificirana
delovna mesta. Tako se še dodatno razumejo slabe življenjske razmere v katerih živijo Maji in
vztrajanje pri nadaljevanju kmetijskega samooskrbnega gospodarstva ter nastopanje na slabo
plačana delovna mesta.
6.4.2. ZDRAVSTVENA OSKRBA
Podhranjenost in slabe prehranjevalne navade so velik problem mehiškega javnega zdravstva,
ki negativno vpliva na telesne in intelektualne funkcije ljudi in hkrati povečuje tveganje za
nastanek raznih bolezni. Vzroki so različni, vsekakor pa so posledica slabega prehranjevanja
zaradi nizkega življenjskega dohodka. Posledice podhranjenosti so nepopravljive in zajemajo
vse starostne skupine. Še posebej zaskrbljujoče so med otroci, nosečnicami in doječimi
materami. Približno 63% indijanskih otrok je podhranjenih, 40% indijanskih žensk v Mehiki
je slabokrvnih, kar povečuje zaplete med nosečnostjo ali povzroči prezgodnji porod. V
zadnjih letih so se prehranjevalne navade in zdravje žensk poslabšale bolj, kot v drugih
72
plasteh družbe. Podhranjenost pušča markantne spremembe tudi na fizični podobi ljudi, saj se
je povprečna velikost majevskih prebivalcev dejansko zmanjšala (pri moških na 1,55 m in
ženskah na 1,47m) (Ruz, 2006, str. 77-80).
Tabela 3: Primerjava kazalcev med indijanskimi otroki in otroki na nacionalni ravni
Na nacionalni ravni
Indijansko prebivalstvo
Smrtnost otrok
28,2/1000
48,3/1000
Smrtnost otrok zaradi črevesnih okužb
27,3%
83,6%
Razlika v velikosti glede na leta
50,9%
73,6%
Podhranjenost otrok, mlajših od 5 let
38,5%
58,3%
Vir: Diagnóstico, 2007
Čeprav se je v zadnjih letih stopnja umrljivosti mater zmanjšala je število smrti indijanskih
žensk glede na državno povprečje v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja skoraj
trikrat večje od ostalih, ne-indijanskih prebivalk. V Jukatanu je tudi največja stopnja
obolelosti za rakom na materničnem vratu. Primer se pogosteje pojavi pri majevskih ženskah,
saj ni ustreznih preventivnih kampanj oziroma so te izdelane v španščini, ki je velika večina
majevskih žensk ne razume. Pomanjkanje informacij in zdravstvene oskrbe pogosto privede
do tega, da se bolezni ne odkrije dovolj zgodaj.
Problem majevskega zdravja je tudi večje zaupanje v medicino, ki izhaja iz njihove kulture,
kot pa uradno. Nekateri Maji še vedno smatrajo bolezni, kot kazni za slaba dejanja. Zatekajo
se k raznim zeliščarjem, šamanom in drugim tradicionalnim zdravnikom (Mayas…, 2009).
Maji so predvsem prikrajšani pri resnejših boleznih, ko bi potrebovali specialistično
zdravljenje. Zdravstveni centri, ki nudijo tovrstne storitve se nahajajo le v večjih mestih,
medtem ko so v manjših mestih in podeželskih skupnostih le zdravstvene enote splošne
medicine. Poleg tega so mnoge storitve zdravstvene oskrbe za Maje finančno nedostopne. Za
družino kmetovalcev, ki se oskrbujejo z »milpo« predstavlja bolan otrok ali družinski član, ki
je hospitaliziran, finančno obremenitev nad njihovimi zmožnostmi. Dolgotrajno zdravljenje
pa pahne družino v brezizhodno finančno stisko. Zaradi zelo slabega zdravstvenega stanja
majevskega prebivalstva je Ministrstvo za zdravje ustanovilo oddelek, ki skrbi izključno za
zdravje indijanskega prebivalstva. Njihovi glavni cilji so: večja pokritost območij z osnovnimi
storitvami,
usposabljanje
izvajalcev
zdravstvenih
storitev,
dopolnitev
storitev
z
medkulturnimi vsebinami, ureditev sanitarne in komunalne infrastrukture, organiziranje
kampanj zdravstvene vzgoje, spoznavanje in poučevanje družbeno kulturnih značilnosti
73
Majevske skupine, iskanje vzporednic med majevsko tradicionalno in uradno medicino,
sanacija alkoholizma in preventivne akcije na to temo, zagotavljanje vitaminov za otroke,
noseče ženske in doječe matere. Cilji se realizirajo zelo počasi (Diagnóstico, 2007, str. 39-40).
6.4.3. MARGINALIZACIJA IN REVŠČINA
Leta 1995 se je osem občin v državi Jukatan uvrščalo v skupino z zelo visokim kazalcem
marginalizacije. Leta 2000 jih je bilo še 5 v tej kategoriji in 77 v skupini z visokim kazalcem.
82 občin države Jukatan se nahajajo v slabih življenjskih razmerah, ki ne zagotavljajo
osnovnih potreb njihovih prebivalcev. V 17 od teh občin je majevskega prebivalstva več kot
90%, v 63 od teh je majevskega prebivalstva od 30 do 89% in v 2 občinah, manj kot 30%.
Kazalci kažejo, da imajo občine z najvišjo stopnjo marginalizacije večino majevskega
prebivalstva. Zato je dodatna skrb upravičeno usmerjena v ta segment prebivalstva
(Diagnóstico, 2007, str. 32). Sicer pa tudi v tistih občinah, kjer so kazalci marginalizacije
nižji, živijo Maji v slabših razmerah, kot ostali prebivalci in so prikrajšani pri raznih storitvah
in oskrbi, na področju zdravstva, izobraževanja in višine osebnega dogodka. Navadno ta
delež, ki izkazuje marginalizacijo, odpade ravno na majevsko prebivalstvo. V letu 2002 v 9
občinah z najvišjo stopnjo marginalizacije, ker prebiva več kot 90% majevskega prebivalstva,
kar 94,6% prebivalcev ni imelo urejenega nobenega zdravstvenega zavarovanja, le 3,6%
prebivalcev je imelo urejeno zavarovanje v skladu z delovno pogodbo in 1,81% druge vrste
zavarovanj (Diagnóstico, 2007, str. 34).
K marginalizaciji doprinese podhranjenost, kateri je podvrženo majevsko prebivalstvo in
predstavlja dolgotrajen in močno zakoreninjen problem. Dodaten problem je nedostopnost
izobraževalnih sistemov in zato veliko število Majev z nedokončano osnovnošolsko
izobrazbo. V teh devetih občinah z najvišjo stopnjo marginalizacije kar 67,1% majevskega
prebivalstva starejšega od 15 let, ki ni zaključilo osnovne šole in 77,5% gospodinjstev, ki
živijo v pomanjkanju. Poleg tega se beleži visoka stopnja umrljivosti zaradi bolezni, ki so
posledica revščine. Povečala se je tudi poraba alkohola na prebivalca (Diagnóstico, 2007, str.
35).
Marginalizacija je velik problem moderne družbe, ki spremlja predvsem majevsko družbo in
se iz leta v leto krepi. Le 13 občin je izboljšalo svoj položaj v obdobju od 1990 do 2000 na
področju javnih storitev, električne napeljave, opremljenosti stanovanjskih enot z osnovno
opremo, nepismenosti in minimalne plače. Za izboljšanje so zaslužni prebivalci sami in ne
kakšni velikopotezni vladni ukrepi. V 7 občinah se je stanje izredno poslabšalo. 51 jih je
74
ostalo v rangu visoke revščine in marginalizacije. Marginalizacija in revščina s katero se
soočajo indijanska ljudstva v Mehiki, sta rezultat dveh tendenc, ki sta se pojavljali tekom
zgodovine. To sta kolonialna segregacija in nacionalna integracija. Prva je majevsko družbo
in kulturo omejevala na lokalno okolje s tem, ko je spodbujala razčlenjevanje in razpad
mehanizmov družbene organizacije. Kasneje je z integracijo, na podlagi te razdrobljenosti,
skušala izenačiti veliko neenakost indijanske družbe. Spodbujala je idejo o »mehiški naciji«,
zavračala kulturno raznolikost in uporabljala shemo prisilne akulturacije, katere glavni
instrument so bili javni izobraževalni programi. Rezultat tega se kaže tudi v majevski družbi,
saj so Maji ostali zunaj razvoja in brez stika z zunanjo raznoliko svetovno kulture. Hkrati pa
se ti borijo z iskanjem svoje lastne identitete in ohranjanjem lastne kulture. Posledica
vključevanja indijanske politike je bila generacija marginalizirane skupine, ki se je gibala v
vmesnem prostoru med dvema kulturama. Izgubili so namreč svojo lastno dediščino, hkrati pa
niso imeli potrebnih znanj, da bi lahko funkcionirali v kompleksnem sodobnem svetu
(Diagnóstico, 2007, str. 64).
7. KULTURNI IZRAZI MAJEVSKE DRUŽBE IN IDENTITETE
7.1. POLOŽAJ MAJEVSKEGA JEZIKA
Jezik je konstanten spremljevalec etničnosti in je v majevski kulturi od nekdaj igral
povezovalno vlogo med pripadniki in hkrati ločevalno od drugih skupin. Maji so po svojem
jeziku dobili ime in okrog njega zgradili svojo etnično pripadnost.
Maji so 2000 let pr. n. št. uporabljali prototip današnjega majevskega jezika, ki je bil že takrat
jezikovna mešanica različnih jezikovnih skupin, ki danes prestavljajo približno 30 različic (na
celotnem ozemlju poselitve Majev), ki jih govori 7 milijonov ljudi. Med njimi so se do danes
ohranili huasteco, maya yucateco, lacandón, ch’ol, chontal, tzeltal, tzotzil, tojolabal, canjobal
v Mehiki; v Gvatemali quiché, cakchiquel, chuj, mame in chortí v Hondurasu. Jukatanski
majevski jezik »maya yucateco« je narečje, ki ga govorijo na polotoku Jukatan. Poleg njega
se uporabljajo še dialekt Chol, v Chiapaškem višavju, ki naj bi bil najbolj podoben tistemu, ki
so ga govorili klasični Maji. Danes večina Majev na Jukatanu govori poleg maternega jezika,
tudi španščino (Portilla, 2009, str. 11).
Omenjeno je že bilo, da je jezik tisti kazalec, ki določa pripadnost majevskemu narodu in da
je lahko jezik, v kolikor je ta vsiljen, kot standardizirana norma, odrine regionalni jezik in ta
počasi začne izginjati. Tudi v Mehiki se je konec 15. stoletja uveljavil standardiziran jezik
75
španščina, kot uradni jezik kolonije, ki se je zadržal kot jezik kolonialne uprave. Jezike
avtohtonega prebivalstva so odrinili v ruralno in domače okolje. Tako je jezik postal
pomemben razločevalni element med elito, ki je jezik obvladala in množico, ki je imela z njim
veliko težav (Južnič, 1991, str. 290). Majevski jezik je postal jezik kmetov in delavcev ter
pomemben dejavnik etničnega formiranja in hkrati potencialen vir konfliktov. Imperialni jezik
je Mehika ohranila tudi po neodvisnosti. Na podlagi jezika so se ustvarila družbena
razlikovanja, predvsem zato, ker so v izobraževalnih sistemih uporabljali izključno španščino,
kar je predstavljalo veliko oviro majevskemu ljudstvu.
Tabela 4: Število dvojezičnih in enojezičnih prebivalcev zvezne države Jukatan
1990
1995
2000
skupaj
moški
ženske
skupaj
moški
ženske
skupaj
moški
ženske
enojezični
40.813
16.297
24.516
46.918
19.270
27.648
48.020
19.433
28.587
dvojezični
475.962
246.027
229.935
498.570
258.598
239.972
495.360
255.020
240.340
516.775
262.324
254.451
545.488
277.868
267.620
543.380
274.453
268.927
Vir: Diagnóstico, 2007
Pojav in porast dvojezičnosti med Maji je zanimiv družbeni pojav, ki ga pogojujeta dva
vzroka. Prvi je »kasteljanizacija« mehiškega prebivalstva, ki pomeni tudi vključitev
majevskega prebivalstva v formalni izobraževalni proces, kjer je uradni jezik španščina. Tako
prihaja do postopnega opuščanja majevskega jezika med mladimi in posledično se izgubljajo
socialni prostori njegove vsakdanje rabe. Med govorci se tako rahljajo vezi, ni več
povezanosti, kultura in znanje postajata bolj univerzalna. Tisti pa, ki ohranjajo materni jezik, z
njim ne morejo dostopati do univerzalnega znanja, do katerega lahko pridejo samo prek
španščine (Ruz, 2006).
Opuščanje maternega jezika v prid španščine pri mladih je predvsem posledica neprilagojenih
izobraževalnih programov, ki ne vključujejo vsebin v majevskem jeziku. Za večino se učenje
uradnega jezika prične pozno, pri štirih ali petih letih in je precej pomanjkljivo. Problem pri
takšnih otrocih se še bolj izpostavi pri vstopu v srednjo in višjo šolo. Če se učni material v
osnovni šoli prevaja v majevski jezik, tega na višjih nivojih izobraževanja ni več in tudi
učitelji program izvajajo samo v španščini. Maji, ki prej ne govorijo španščine, se tako
soočajo s problemom celovite vključitve pri vstopu v srednje ali višješolsko izobraževanje, na
prva delovna mesta in nasploh pri vključevanju v druge družbene procese, kjer so redko
obravnavani kot enakovredni člani družbe. Na trgu dela v urbanem in specializiranem okolju
76
so omejeni na slabše plačana in nižje kvalificirana delovna mesta. Zaradi tega se težje
prilagajajo in so tako manj kompetentni. Na drugi strani pa se majevski jezik ohranja in celo
prenaša v španščino v določenih specifičnih situacijah. Izrazi iz majevskega jezika se
uporabljajo v besedišču kmetijstva, vere, ekologije idr. S tem se ohranja tudi majevska
kultura. Še vedno je velik delež enojezičnih majevskih prebivalcev, 8,7 % v letu 2000, kar je
odraz ohranjanja bogastva majevskega jezika in kulture. Občine z največjim deležem
enojezičnega prebivalstva so območja velikih kmetijskih posesti, kjer se goji koruza, z
najmanjšim pa je obalno območje, nekdanje proizvodnje sisala. Torej, medtem ko na eni
strani narašča število starejših Majev, ki govorijo le en jezik (majevski), se na drugi povečuje
enojezičnost tudi pri mladih Majih, ki govorijo samo špansko. Nivo obvladovanja enega in
drugega jezika je lahko zelo različen.
Majevski jezik je izgubil svojo praktično uporabo in se govori v domačem okolju. Jezikovna
politika tako pestrega kulturnega okolja kot je Jukatan, bi morala omenjena dejstva upoštevati
v svojih razvojnih načrtih. Vendar je državni sistem precej nenaklonjen uporabi indijanskih
jezikov, kar se odraža v izobraževalnem sistemu, pomanjkanju prisotnosti majevskega jezika
v formalni rabi, pravnih dokumentih, zastopanosti literature v tem jeziku, itn. Takšne razmere
le še povečujejo socialne razlike med Maji in drugimi prebivalci, kar privede do prisilne
izolacije majevskega ljudstva in to spet le še poslabša njihove življenjske razmere. Omenjene
številke bi torej morale biti glavno vodilo pri snovanju programa za razvoj majevskih
skupnosti, predvsem z vpeljavo formalnega izobraževanja v majevskem jeziku za manjše
skupnosti, ki so še vedno samooskrbne skupnosti »milp« in velikokrat nimajo dostopa do
osnovnega izobraževanja (Diagnóstico, 2007, str. 24-26).
V zadnjih desetletjih se sicer oblikujejo načrti za ponovno obuditev majevskega jezika tudi v
javnem okolju. Predvideni so medkulturni izobraževalni programi, ki bi okrepili uporabo
majevskega jezika v državi in tako okrepili tudi kulturno zavest in identiteto majevskega
prebivalstva. Jezik namreč predstavlja morda najbolj pomembno kulturno dediščina naroda, z
njim se prenašajo znanja in način razumevanja, dojemanja in razlage sveta, življenja, časa,
zgodovine, z njim se sedanjost povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Jezik omogoča svojim
govorcem ohranjanje oblik izražanja in lastnega čutenja, ki izhaja in lastne življenjske
izkušnje in skupne zgodovine. Predstavlja tudi sredstvo komunikacije, izmenjavo mnenj,
razprave in dosego sporazumov. In če nek jezik izgine, izgine najbolj intimen in dragocen del
človeške družbe. Zato je nujno ohranjanje in spodbujanje uporabe pisanega in govorjenega
majevskega jezika v Mehiki. Danes se Maji sporazumevajo v maternem jeziku predvsem
doma in v svojih skupnostih. Zunaj tega okolja, na delovnem mestu, v zdravstvenih
77
ustanovah, pri pravnih postopkih pa morajo uporabljati španščino, ki je včasih ne obvladajo
najbolj. Državni predlogi predvidevajo spodbujanje učenja majevskega jezika med vsemi
prebivalci, ne le zaradi z njim povezanih pravic, ki jih imajo Maji, ampak tudi zaradi
učinkovitejše komunikacije, ki je osnova spoštovanja in razumevanja med vsemi prebivalci
Jukatana (Ruz, 2006). Maji v svojih zahtevah navajajo, da bi se naj celotna družba naučila
govoriti njihov jezik. Zahteve utemeljujejo s tem, da Maji na Jukatanu predstavljajo več kot
polovico prebivalstva in večina še vedno govori svoj materni jezik. Če naj bi oni obvladali
španščino, zahtevajo podobno tudi v obratni smeri, saj se sklicujejo na demokratično državo,
kjer naj bi bili jeziki enakovredni. Eden izmed srednjeročnih načrtov je razširiti poučevanje
majevskih jezikov tudi v urbanih in polurbanih središčih. Zato je Ministrstvo za šolstvo začelo
izvajati program "Ko'one'ex Kanik Maaya" (Naučimo se majevskega jezika), ki se uvaja na
šolah, na osnovnem in višjem nivoju. Tako si želijo, da bi majevski jezik v državni ustavi
dobil status uradnega in pravnega jezika, kot ga ima španščina. Majevski jezik je živ jezik,
vsestransko uporaben in jezik dnevne komunikacije v jukatanski družbi. Zato mora preseči
okvirje družinske uporabe in se uveljaviti v vsakdanji uporabi na javnih mestih in v javnih
ustanovah, pri signalizaciji in predpisih, v šolah in kulturnem prostoru, začenši z obstoječimi
informacijskimi sistemi v pisarnah in na sedežih oblasti, ki morajo biti opremljeni z
informacijami v majevskih jezikih in z osebjem, ki govori oba jezika. Mora se vključevati v
različne nivoje izobraževanja, doseči prostor različnih sredstev komuniciranja in informiranja,
imeti spodbudo pri umetniškem in literarnem ustvarjanju. Na kratko, postati mora element
identitete tako Majev, kot tudi družbe na splošno (Diagnóstico, 2007, str. 49-50).
Vsebina o majevskem življenju ne zaide pogosto v avdiovizualne in komercialne medije, ne
pojavlja se v kinu, na radiu ali televiziji. Če se že pojavi, je pogostokrat predstavljena
popačena in celo diskriminatorna podoba, ki majevski narod označuje za nevedne,
nesposobne in nerazvite. Kljub izjemnim naporom raznih državnih in majevskih inštitutov
(Mehiškega inštituta za Radio (IMER), INDEMAYA, …) se materni jezik v javnih medijih
zelo redko pojavlja. Radio Solidarnost (Radio Solidaridad) pripravlja enourni program v
majevskem jeziku. Radio XEPET La voz de los Mayas ima oddajo »Taan Mayao'ob« (Glas
Majev), ki ima sedež v Indijanskem koordinacijskem centru v Petu (Centro Coordinador
Indigenista de Peto) in ponuja približno polovico programov v majevskem jeziku. Pokriva
območje 32 občin Jukatana, Campeche in Quintana Roo, frekvenca doseže 1121 skupnosti, v
katerih je več kot 80% govorcev majevskega jezika. Ustanovljen je bil leta 1982 z namenom
podpore vladnem programu spodbujanja pismenosti v španskem jeziku in se kasneje se
78
usmeril
v
izobraževalne
programe
namenjene
Majem
(Xepet,
La
voz…,
http://ecos.cdi.gob.mx/xepet.html, Citirano: 28.4.2015).
Slika 21: V majevskem muzeju v Méridi so vse informacije v majevskem, španskem in
angleškem jeziku
Avtor: Maja Zupan, 2013
Kanal Rasa ponuja zabavni program, kjer je vsak dan na programu informativna oddaja v
majevskem jeziku. Televizijski program, ki ga financira država Jukatan (Trece TV) ima
informativne oddaje v majevskem jeziku, ki se imenujejo »Ko’one’ex kanik Maaya« in je
nekoč predvajala celo tečaje majevskega jezika. Tudi radio Universidad (UADY) namenja
tudi nekaj prostora za širjenje majevskega jezika in kulture. Lokalni časopisi občasno
objavljajo zapiske, zgodbe in poezijo v majevskem jeziku. Ureditev zakonodaje, ki predpisuje
uporabo jezika v medijih je osnova za vsesplošno prisotnost majevskega jezika. Posredovane
informacije morajo biti dosegljive v prebivalcem znanih jezikih, kar na Jukatanu predstavlja
poleg španščine tudi majevski jezik (Diagnóstico, 2007, str. 57).
7.2. PREPLET MAJEVSKIH OBLIK VEROVANJA
Kot ključni dejavnik identitete in socialnega povezovanja so verska prepričanja, ki so v
majevski kulturi od nekdaj igrala pomembno vlogo, danes pa so rezultat dolgega
neprekinjenega procesa prilagajanj. Religiozna, verska identiteta pomembno prispeva k
etnični identiteti. Prispeva k večji plastičnosti in izrazitosti vsake skupinske pripadnosti in
zavezanosti.
79
Verovanja, običaji in navade sedanjih majevskih ljudstev so ostanki nekdanjih verovanj, ki so
imela jasno izdelano filozofsko in kozmološko osnovo. Ti ostanki pa so pomešani z vsiljenimi
katoliškimi dogmami in rituali. Pri razumevanju današnje majevske religije, bi morali zato
upoštevati kontinuiteto verskih praks (Korun, 1993, str 127). Vse od verskega sistema
klasične dobe Majev, pokristjanjevanja do oblikovanja vmesne poti in sicer kulta »govorečih
križev«, ki je nastal v Vojni kast sredi 19. stoletja. Postal je simbol socialno-verske revolucije
Majev na Jukatanu in predstavlja vzorčen primer mešanja simbolike krščanske vere in
majevskih običajev. Križ je namreč v majevski kulturi, še pred prihodom Špancev, imel
pomembno simboliko. Predstavljal je ceibo, drevo življenja, koruzno steblo, najpomembnejšo
rastlino majevske kulture in povezoval podzemlje z nebom ter ponazarjal strani neba.
Slika 22: Oltar z Marijo Gvadalupsko sredi majevske vasice blizu Valladolida
Avtor: Maja Zupan, 2013
Templje, ki so nekoč predstavljali središče čaščenja kulta »govorečega križa«, so danes
preoblikovali v katoliške cerkve. Mešanje obeh običajev je vidno tudi v cerkvah po manjših
vaseh, kjer so na oltarjih postavljeni, poleg krščanskih svetnikov tudi totemi, ki ponazarjajo
majevske bogove. Omenjali so že kult »Device Marije Gvadalupske«, ki je zamenjal prejšnje
čaščenje matere majevskih bogov Tonantzin (Ruz, 2006a). Zanimivo sovpadajo tudi začetek
deževnega obdobja s praznikom čaščenja »Svetega križa« in Veliko soboto, ko se blagoslavlja
ogenj, ki ga imenujejo »tumbul k'aak'«, torej je krščanski običaj dobil majevski izraz
(Mayas…, 2009).
80
Slika 23: Majevski križ
Avtor: Maja Zupan, 2013
In to je le nekaj primerov, ki govorijo o tem, da se je majevsko versko bistvo ohranilo, kljub
petstoletni invaziji drugačnih verskih prepričanj. Seveda pa ne gre pozabiti, da so krščansko
vero razglasili tudi za uradno vero v neodvisni mehiški državi. Vera je v tem procesu
predstavljala pomemben povezovalni element, na osnovi katerega so gradili mehiški narod. V
vsakdanjem življenju majevska verska izkušnja dobi zelo različne dimenzije. V okviru
ljudsko-katoliške verske tradicije se pripravljajo številni festivali v čast zaščitnikom
skupnosti, ki predstavljajo simbol skupne identitete. Veliko kulturnih in umetnostih izrazov,
ki jih danes občudujemo v majevski kulturi in katerih se vneto poslužuje turistična industrija,
kot so plesi, gastronomija in ročna dela ter obrti izvirajo, se razvijajo in uporabljajo kot del
praznovanj. Seveda pa je za majevsko ljudstvo to še vedno osnova njihove vere, njihovega
načina življenja (Ruz, 2006).
Majevska kozmovizija in verske prakse so veliko več kot samo kult svetnikov. Predstavlja
zapleten sistem simbolov, s pomočjo katerih Maji razlagajo in razumejo naravo ter svet in se
po njem ravnajo. Je nekakšen regulativni okvir družbe, ki povzema njihove osnovne vrednote,
prepričanja, etiko in skupno držo. Zato to ni le element turistične potrošnje in vsebina za
dokumentarne filme ter članke. Tega se dobro zaveda tudi vlada. V najnovejših državnih
načrtih in že vrsto let v zahtevah majevskega ljudstva je vzpostavitev zakonov, ki bi
narekovali pravično razdelitev dohodka od turizma, ki se opravlja izključno na podlagi
majevske kulture in tradicije (Diagnóstico, 2007, str. 52). Danes se Maji smatrajo za
katoličane, ampak prakticirajo katolicizem, ki je zlit s starimi rituali. Maji na primer v večini
81
bolj zaupajo tradicionalnim zdravilcem, kot uradni medicini. 85% prebivalcev države Jukatan
je katoličanov, 12% evangeličanov in protestantov (Bartlett, 2006, str. 39).
7.3. MAJEVSKA MEDICINA V SOŽITJU Z URADNO PRAKSO
Del kulturne dediščine Majev je tudi tradicionalna medicina. Izvajajo jo strokovnjaki, ki so
znanje in prakse podedovali od svojih prednikov. Posvečajo se predvsem preprečevanju
bolezni, vzpostavljanju ravnovesja in ohranjanju zdravja. Ena izmed najpomembnejših figur v
tradicionalni majevski medicini je babica, ki skrbi za proces nosečnosti in poroda majevskih
in mestiških otrok. Ta poklic je kot prvega izmed vrste majevskih poklicev tradicionalne
medicine priznala tudi uradna medicina. V državi Jukatanu je okrog 800 usposobljenih babic.
Sicer pa družba ne priznava tradicionalne medicine in njene pomembne vloge pri
preprečevanju in zdravljenju določenih bolezni. Obstaja veliko predsodkov glede
usposobljenosti tradicionalnih zdravnikov. Dvomijo v možnost zdravljenja brez uradno
potrjenih zdravil, s pomočjo zelišč in drugih naravnih elementov, predvsem pa dvomijo v
psihološko dimenzijo njihovih obredov zdravljenja. Pozablja se, da znanje tradicionalnih
zdravnikov temelji na preverjenih izkušnjah, ki so se oblikovale stoletja. Obravnavani so kot
marginalizirani strokovnjaki s pomanjkljivim znanjem in v precejšnjem zaostanku za uradno
medicino. Dejstvo pa je, da imajo tradicionalni zdravniki izjemen pomen v manjših
skupnostih, kjer prebivalci nimajo dostopa do ustreznih javnih zdravstvenih storitev in še
manj do zasebnih. Zato se v zadnjem času popravlja podoba tradicionalnega zdravnika, ki naj
bi bil v takšnih skupnostih spoštovan in enakovreden uradnemu zdravniku (Ruz, 2006).
Raziskava, ki jo je izvedla v Nacionalna komisija za razvoj indijanskega ljudstva (Comisión
Nacional Para el Desarrollo de los Pueblos Indígenas de México) v državi Jukatan beleži
približno 300 tradicionalnih zdravnikov, ki so organizirani v 4 skupine. Sestavljajo jih
zdravilci, zeliščarji, babice, maserji, kiropraktiki, zdravilci s kačami, itn. To je zagotovo
potencial, ki bi ga bilo potrebno vključiti v programe zagotavljanja primerne zdravstvene
oskrbe v skupnostih. Njihova znanja lahko predstavljajo dopolnilno dejavnost uradni
medicini. S sodelovanjem bi tako lahko zagotovili pravočasno in ustrezno oskrbo prebivalcem
manjših skupnosti. Hkrati pa bi bilo potrebno raziskati učinke takšnega zdravljenja, določenih
rastlin in terapij, ki temeljijo na večstoletni tradiciji in bi lahko zdravile marsikatero bolezen
(Diagnóstico, 2007, str. 53). Skupna pot uradne in tradicionalne majevske medicine je tudi
priznavanje dela njihove etnične identitete.
82
7.4. MAJEVSKO RAZUMEVANJE NARAVE IN OKOLJA
Odnos in navezanost Majev do zemlje in njihovo poznavanje narave je bilo opisano že v
predhodnih poglavjih. To bi moralo biti danes vodilo strategij za reševanje in ohranjanje
okolja.
Maji so zelo prizanesljivi do okolja in le redko posegajo vanj na uničujoč način, ga ne
izkoriščajo in ne uporabljajo kot trgovski kapital, kot to počno druge skupine prebivalcev.
Sledijo logiki, da so le uporabniki in ne lastniki zemlje, kar so pokazali tudi z delitvijo dela in
skrbi do skupnih zemljišč in ohranjanja gozdnih virov. Maji imajo redko listine o lastništvu
zemljišč, to se po njihovi logiki deduje in načeloma se vedno ve, komu pripada. Zemljišče za
njih ni proizvod, ki se kupi, prodaja in zamenja za profit. Ampak ima večjo vrednost, je
dediščina in tradicija. Večina Majev priznava skupno lastništvo in še vedno sodelujejo pri
skupinskem obdelovanju, ribolovu in lovu (Herlihy, 1997, str. 235). V preteklosti se je
zgodilo, da so zaradi velike finančne stiske, izčrpali vire določenega območja. Vladna ali
državna oblast jim je skušala pomagati tako, da so jih naučili zahodnih veščin upravljanja z
zemljišči in naravnimi viri. V ta projekt so še vedno vključeni strokovnjaki različnih področij,
sociologi, ki Maje poučujejo o odnosih z drugimi skupinami prebivalstva, filantropologi, ki
pomagajo reševati njihovo socialno stisko. Tudi Maji sami se organizirajo in skušajo slediti
novim smernicam za ohranjanje okolja. Skoraj vse Majevske skupnosti imajo svoje
predstavnike v federalnih ali centralnih nevladnih organizacijah. Ti so nekako postali njihova
»de facto« vlada, s katero se skupaj borijo za svoje pravice, za priznavanje pol avtonomnega
statusa, za ohranjanje organizacij, ki branijo njihovo zemljo in kulturno identiteto. Niso
separatisti, ki brezglavo nasprotujejo vladi. Prva mednarodna konferenca za Srednjeameriške
Indijance je bila v Panami leta 1977, kjer se je ustanovil Regionalni svet za Indijanska
ljudstva Srednje Amerike (Herlihy, 1997, 236).
Zadnjih nekaj desetletij okoljska problematika postaja velik problem. Različne družbene
skupine, tudi indijansko prebivalstvo je zahtevalo ukrepanje vlade pri preprečevanju
ekološkega opustošenja in obremenjevanju okolja, ki prizadene številne regije po državi.
Največji problemi so krčenje gozdov, erozija tal, onesnaževanje vodnih virov in širitev
puščav. Jukatan se sooča z resnim problemom krčenja gozdov zaradi prekomerne sečnje in
nekontroliranega požiganja, za pripravo pašnikov in »milp«. Od leta 1995 do 2001 se je
bistveno povečalo pogozdovanje in nadzor nad požari. Potrebno je nadaljevati s temi
prizadevanji in predvsem z izvajanjem preventivnih akcij s katerimi bi se zajezile izgube
živalske in rastlinske biodiverzitete. Prav tako je treba dobro načrtovati živinorejo tako, da ne
bo spodbujala erozije tal in spodbujati proizvodnje procese, ki ne bi obremenjevali okolja.
83
Poleg tega je treba okrepiti tradicionalne kmetijske prakse in uporabo čistih tehnologij za
ohranjanje okolja. Pomembno dejstvo pri načrtovanju okoljske politike je upoštevanje vodne
dinamike na Jukatanu. Kot smo že omenili je to kraško območje, kjer vode na površini
praktično ni. Vendar ima območje veliko vodnih virov pod zemljo do katerih se dostopa s
pomočjo vrtin, ki segajo vse od 3 metrov v obalnem pasu, do 130 metrov na jugu države
Jukatan. Voda se zadržuje tudi v »cenote«, ki so naravna in kulturna dediščina majevskega
prebivalstva (Bartlett, 2006, str. 51). Voda je ključni element vsakega družbeno ali
gospodarsko razvojnega projekta. Naravno okolje je odgovornost vseh, zato morajo
mehanizmi in projekti za ohranjanje ter reševanje ekosistemov, vključevati značilne poteze
majevskega prebivalstva in njihove tradicije, ki je močno povezana z naravnim okoljem. V
nadaljnje je potrebno zagotavljati pravice, ki jih imajo Maji, do svoje zemlje in do naravnih
virov, saj lahko tako zavarujejo njihovo oz. skupno ekološko in kulturno dediščino (Ruz,
2006). Velikopotezni turistični načrti in izjemno hiter razvoj zelo obremenjujejo občutljiv
ekosistem na Jukatanu, še posebej vzdolž vzhodne obale. Krči se tudi gozd na račun gradnje
avtocest in s tem naravni habitati. Uničena so območja mangrove in veliko naravnih habitatov
želv za voljo velikih hotelskih kompleksov. Turistični razvoj vpliva na intenzivno obalno
erozijo. Masovni turizem poveča tudi potrebe po pitni vodi. Zaradi prekomernega izčrpavanja
pitne vode, grozi salinizacija. Število zavarovanih območji se sicer vsako leto veča, vse več je
naravnih parkov in rezervatov. V okviru zavarovanih območji so tudi nekdanji »ejidosi«, ki so
v lasti kmetov, ki se ukvarjajo z živinorejo, ki načenja naravno okolje. (Bartlett, 2006, 51)
Slika 24: Sistem za zbiranje deževnice v majevski vasi
Avtor: Maja Zupan, 2013
84
Naravne danosti in biodiverziteta območja, kjer živijo Maji se lahko vključijo v program
turističnega razvoja tako, da se vanje vključijo tudi prebivalci sami. Tako lahko odgovorno
skrbijo za prihodnost naroda in njegovega razvoja na eni strani in ustrezne rešitve za
ohranjanje naravnega okolja. Državna in zvezna vlada je začela izvajati ekološko turistični
projekt, ki vključuje participacijo majevskega in ruralnega prebivalstva. S pomočjo
izobraževanja pripravljajo kmete, ki so lastniki »ejidosov«, za vlogo turističnega vodiča po
pokrajini. Turistu bi tako ponudili paket, ki bi vključeval nastanitev s prehrano na posesti in
vodene oglede naravnih znamenitosti (cenote, jame) in arheološki znamenitosti ter se
udejstvovali pri aktivnosti, ki jih omogoča narava (Pinkus, 2007, str. 6-7). Ena izmed najbolj
poznanih, razširjenih in izkoriščenih delov kulturne zbirke iz Jukatana je zagotovo njegova
zgodovinska in arheološka dediščina. Čeprav je mednarodno priznana in občudovana je v
resnici delež indijanskega prebivalstva, ki jo pozna, uživa, ščiti in upravlja neznaten.
Slika 25: Majevski najstnik prodaja spominke z motivi majevske kulture v Chichén Itzí
Avtor: Maja Zupan, 2013
Mednarodni pravni instrumenti, kot so Konvencija 169 (Convenio 169), Zvezni zakon o
zgodovinskih, arheoloških in umetniških spomenikih Nacionalnega instituta za zgodovino in
antropologijo (Ley Federal de Monumentos Históricos, Arqueológicos y Artísticos del
85
Instituto Nacional de Antropología e Historia) in njegova ureditev omogočajo snovanje
novega odnosa med majevsko družbo in njeno zgodovinsko in arheološko dediščino.
Pomembna je natančna določitev projektov in načrtov pristojnih institucij, zadolženih za
ohranjanje zgodovinske in arheološke dediščine na Jukatanu. Pomembno je širjenje idej in
promocija programov za približanje arheološke zapuščine samim Majem. Raziskave so
namreč pokazale, da velika večina majevskega prebivalstva ne pozna svoje zgodovine,
življenja njihovih prednikov, arheološke dediščine, vse to, kar drugi razglašajo za izjemno
kulturno bogastvo. Problem je zagotovo tudi dostopnost virov in informacij, raznih poročil,
analiz, znanstvenih razprav in druge literature, ki piše o Majih. Treba se je zavedati, da je
takšno gradivo zaenkrat namenjeno le univerzitetnim in specialnim knjižničnim zbirkam in ne
ljudskim knjižnicam manjših mest. Pripraviti bi bilo potrebno vsebine, s preprosto razlago in
slikovnim materialom, ki bi v zelo jasnih korakih razlagali o preteklosti Majev (Diagnóstico,
2007, str. 55).
8. OBLIKOVANJE MAJEVSKE ZAVESTI IN IDENTITETE
Komponente identitete so prisotne pri pripadnikih večinskih narodov v celoti, pri manjšinah
pa se elementi lastne identitete prepletajo z elementi identitete večinskega naroda. Zaradi
različnih dejavnikov primarne in sekundarne socializacije pripadniki manjšin izgubljajo
nekatere elemente lastne manjšinske identitete (Zupančič, 1996, str 70).
Zgodovinski razvoj majevskega naroda je osnova za razumevanje oblikovanja identitete.
Skozi glavne poteze majevskega prebivalstva skozi čas do danes je bil v preteklih poglavjih
predstavljen njihov družbeni položaj. Maji so bili vpeti v različne družbene situacije in so bili
priča pomembnim zgodovinskim momentom, ki so jih tako ali drugače zaznamovale. V tej
točki naloge se osredotoča na družbo, v kateri se je majevski narod znašel in kako se je
znotraj te oblikoval. Pri tem se lahko v grobem ločita dva procesa. Prvi je oblikovanje
majevskega naroda in njegove identitete, kar je osnovni predmet zanimanja v tej nalogi in pa
drug proces, oblikovanje mehiškega naroda. Slednje zahteva dobro razumevanje različnih
dinamik, ki so vodile v nastanek »Mehičana«. Biti na primer »zaveden Maj« ali »zaveden
Mehičan« pomeni izpovedovati se, predstavljati in izrekati se za le-tega, pomeni vzeti
objektivne znake »mehištva« in »majevstva« kot vrednoto in jih zavestno ohranjati.
Opredeljevanje za pripadnost nekemu narodu pomeni subjektivno sprejemanje objektivnih
86
lastnosti, okoliščin, vsebin in norm, ki veljajo v skupnosti. Elemente posameznik pridobiva,
spreminja in izgublja v procesu socializacije, ki poteka vse življenje (Zupančič, 1996, 71).
8.1. OBLIKOVANJE MEHIŠKEGA NARODA IN NJEGOVE IDENTITETE
Narod je namišljena skupnost, je prostor, v katerem člani spletejo med seboj vezi. Te vezi so
prav tako namišljene in jih je težko preveriti in izmeriti, saj je obseg enostavno prevelik. Kako
torej določiti nek narod, njegov začetek in razvoj. Narod namreč ni zgrajen enkrat in za
vedno, ampak se v svojem ritmu razvija in ustvarja določene elemente, ki jih lahko tudi s
časom izgublja ali jih krepi (Don, 2000, str. 269).
Mehika je država, ki je nastala v 19. stoletju. Razglašena 16. septembra 1810, priznana 27.
septembra 1821 in uradno potrjena 28. decembra 1836. Njeno polno ime je Združene mehiške
države, ki se uporablja vse od zadnje ustave iz leta 1917. V ustavi iz leta 1824 se je pojavljal
izraz »Nación Mexicana«, torej »mehiška nacija/narod«, ki se v ustavi leta 1857 preimenuje v
»Repúbica Mexicana«, torej Republika Mehika (Ávila, 2010). Mehiko je osvojil Hernán
Cortés. S pokristjanjevanjem in španskim kolonialnim upravljanjem je Mehika dobila jezik in
druge kulturne prvine, ki so jo močno zaznamovale. Vendar se je Mehika po osamosvojitvi
distancirala od misli, da je nastala kot ideja nekega drugega naroda in je začela ustvarjati
svojo zgodovino. Cortés je v mehiško zgodovino vpisan kot krut vladar, ki je ubil zadnjega
azteškega vladarja Moctezumo in bil po smrti večkrat odkopan in zakopan. Tudi v tem
ravnanju se kaže simbolično maščevanje in odnos do prisotnosti Špancev na njihovem
ozemlju. Mehika vztraja pri tem, da so bila razna osvajanja in poskusi vdora (španski,
francoski, ameriški) le tuje intervencije in nikakor del zgodovine, ki je ustvarila narod
Mehičanov. S tako rekonstrukcijo zgodovine se zlasti prek izobraževalnega sistema kuje nova
identiteta. Vzpostavlja se most med tistim, kar je bilo pred prihodom Špancev in
neodvisnostjo. V mehiški nacionalni zgodovini ima poseben poudarek mehiška revolucija
(Južnič, 1993, str. 97). Kljub izogibanju pa tako pomembnega zgodovinskega dejstva, kot je
prisotnost Špancev v Mehiki, ne gre kar tako odmisliti. Nenazadnje se je obdobju španske
prisotnosti, torej kolonije, rodila ideja o Mehiki, se oblikovala in na koncu tudi privedla do
neodvisne države.
Mehiški avtor Luis Villoro pravi, da je narod ena ali več etnij, ki ustvarjajo skupno kulturo,
zgodovino in se ozemeljsko določijo. Etnija je le skupnost, ki se ne dojema kot nacionalna
enota. Skupek etnij lahko torej tvori narod vendar ne le na podlagi ozemeljske bližine, saj je
87
pogoj zavest o skupni identiteti in pripadnosti (Villoro, 2007; cv: Ruiz, 2014, str. 101). Tako
kot avtorji v uvodu tudi Villoro določa pogoje za nastanek naroda. Najprej je zavest o
pripadnosti, ki se sprva razvije v ožjem (družinskem krogu). Pripadati nekemu narodu pa
pomeni prevzeti način življenja naroda, vključiti se v njegovo kulturo in se poistovetiti s
skupno zgodovino. Za tovrstno pripadnost ne štejejo krvne vezi, rasa ali kraj rojstva, in tudi
ne politično opredeljevanje, ampak integracija, vključitev v kulturno identiteto. Tako se v
točno določenem trenutku v zgodovini, točno določena oseba vključi v narod in si začne deliti
z njim identiteto, kakršna je nacionalna identiteta (Villoro, 2007; cv: Ruiz, 2014, str. 102).
Drugi pogoj so skupni cilji, ki ustvarjajo kolektivno voljo in željo po aktivnem udejstvovanju
pri oblikovanju naroda. V okviru določenih vrednot se ustvarja skupna pot in se tako sprejme
del odgovornosti do skupnosti, ki ji pripada. Torej se mora ustvariti skupnost, ki deli
objektivne in subjektivne elemente, skupno kulturo, prepričanja, sistem vrednost, način
življenja in tudi jezik, tehnologijo, vero, znanja, socialne institucije, pravila, itn. Delijo si
življenje s podobnimi značilnostmi, ki so skupne vsaki etniji, ki gradi narod. Pogoj je tudi
teritorialna navezanost, ki ustvarja prostor za razvoj identitete nekega naroda. Pri razmišljanju
o nastanku naroda se omenjata dve teoriji, zgodovinsko ustvarjen narod, po načelu »država
ustvari narod« in druga teorija o etničnem nastanku, kjer »narod ustvari državo«. Vendar je v
primeru oblikovanja mehiškega naroda potrebno narediti še korak naprej, saj se ne govori le o
zgodovinskem nastanku naroda. Pri narodu, ki nastane na osnovi zgodovinske kontinuitete je
pomembna tradicija iz katere izhajajo določena kolektivna prepričanja, običaji in načini
dojemanja ter oblikovanja sveta. Ta tradicija se odraža v kulturi, ki je legitimizirana, podprta s
skupnim sprejemanjem vseh članov. Na primer tradicija praznovanja rojstva ni skupna vsem,
a so jo vseeno večinoma sprejeli za svojo (Ruiz, 2014, str. 102). Na drugi strani pa so
prazniki, ki jih praznujejo vsi Mehičani, kot je npr. Dan neodvisnosti, najpomembnejši dan
mehiške tradicije, ki ne proslavlja le nekega zgodovinskega dogodka, ampak simbolizira
svobodo (Noda, 2004).
Mehiški narod je t. i. »ustvarjen narod«, ki je nastal kot koncept, kot ideja, kot odločitev in
kjer je nacija izmišljena figura. Gre za zanikanje morebitne skupne zgodovine in ustvarjanje
nove. Ta se vseeno gradi na podlagi nekih elementov iz preteklosti. Lep primer v Mehiki je
»kult Gvadalupske device Marije«, ki je prevzel elemente prejšnjega verovanja v mati bogov
Tonantzin (Ruiz, 2014, 105). Nastanek mehiškega naroda je lahko rezultat vzporednega
zgodovinskega razvoja in procesa zavestnega ustvarjanja naroda. Na eni strani je nastal na
osnovi zgodovinske kontinuitete, ki izvira iz časa pred prihodom Špancev, ta je bila vmes
prekinjena in se nadaljevala v drugi fazi, ko je narod nastajal kot ideja, sprva kreolov, potem
88
mesticev. Je projekt modernega naroda sodobnega časa. Nastanek naroda se ni zgodil
slučajno, kot logična posledica napredka in razvoja družbenih slojev, skupnosti, skupin in
različne etnije, ampak je bolj rezultat odločitve posameznikov in se sprva opira na edino
skupno lastnost, ki je »mehištvo«. A do zavedanja tega »mehištva« samih članov in do naroda
v pravem pomenu besede je še dolga pot (Noda, 2004). Zgodovinskemu nastanku v prid je
tudi dejstvo, da so ravno zgodovinski dogodki tisti, ki so privedli do ideje o lastni državi
Mehiki, o tem da se ustvari nova identiteta. Ta se je sicer ustvarila na podlagi figure kreolov,
ki se niso poistovetili s »predšpansko Mehiko« in se tudi niso identificirali s »Španci«.
Ustvarili so novo figuro »mehiško identiteto«, ki bo ustvarjala mehiški narod. Razumljivo je,
da se je s to novo in vsiljeno identiteto poistovetil le majhen procent populacije. Zdaj je že
jasno, da je mehiški narod »ustvarjen«, ker je nastal kot ideja določene skupine ljudi, ki so
imeli oblast in moč. Ni se rodila iz neke splošne volje množic, četudi se danes tako prikazuje.
Ta ustvarjena skupnost je od tistega trenutka dalje prevzela odgovornost in usmerjala
državljana in ustvarjala okolje s katerim se bo poistovetil in se čutil pripadnega. In tukaj se
začnejo konflikti. V poglavju o nastanku narodov je bilo rečeno, da tako ustvarjen narod
skuša nadoknaditi izgubljeno zgodovino, izgubljen čas in priložnosti in zato pospešeno širi ter
vsiljuje idejo o novem državljanstvu o pripadništvu. Pozablja na realno strukturo prebivalstva.
Mehiški narod se ni ustvaril kot zveza različnih etnij s skupnim ciljem, ampak kot moderni
narod, kjer naj bi bili vsi člani enakovredni, kjer bi vsi čutili pripadnost »ustvarjenemu
narodu«, vendar ne zaradi lastne želje, temveč zaradi vsiljene ideologije. Med zgodovinskim
in ustvarjenim narodom je tudi tisti, ki je trenutno prisoten in ta je tisti, ki odraža vse poteze
časa in kraja v katerem se nahaja (Noda, 2004). »Mehištvo« ali mehiška nacionalna identiteta
je umetni konstrukt, zgrajen in vzpostavljen s strani vladajoče elite, ki se je zavzemala za
neodvisno državo Mehiko. Identiteta Mehičana je dvojna in se odraža na dveh nivojih. Prva je
zahodna, ta je umetno ustvarjena in je »nekaj kar nekdo reče, da moraš biti«, takšna, ki »jo
nekdo ustvari zate«. In druga je »tista, kar ti resnično si«, v kar si se rodil in kar čutiš v
vsakdanjem življenju, pri komunikaciji z družino in s sosedi. Slednja je tista, ki večinoma
izraža »pravo identiteto«, če se lahko tako opredeli. Skoraj vsak Mehičan ima torej nacionalno
in dejansko identiteto. Za resnično potrditev pluralizma identitet bi bilo potrebno podrobno
raziskovanje, zato se tukaj omeji le na teorijo, ki naj bi nazorno prikazala lastnosti obeh
identitet.
Kot je bilo omenjeno v prvem poglavju je zavest o identiteti sestavljena iz dojemanja samega
sebe kot edinstvenega in drugačnega od ostalih. Posameznik se »singularizira« in razlikuje.
Hkrati pomeni »identificirati se« z neko skupnostjo, se čutiti pripadnega in del te skupnosti.
89
Šele takrat se rodi in utrdi skupinska identiteta. V tej skupnosti se ustvarjajo okoliščine v
katerih posameznik izoblikuje lastno identiteto in hkrati krepi skupinsko. Ta se spreminja,
oblikuje in je premakljiva (Ruiz, 2014, str. 57-60). Identiteta je lahko večplastna, npr. nekdo
se lahko dojema, kot Quiche, Maj, Mehičan in Latinoameričan. Identiteta je torej, zavedati
kdo smo, kako se razlikujemo od drugih in komu pripadamo. Kot je bilo omenjeno, je v
najbolj splošnem nacionalna identiteta definirana, kot pripadnost posameznika določeni naciji.
Nacionalna identiteta je v stalnem spreminjanju in evoluciji. Kolektivna pripadnost in
nacionalna pripadnost sta rezultata počasnega procesa, kjer vsak posameznik išče svoje mesto
in v njem svojo pripadnost s tem, ko se poistoveti z različnimi družbenimi, kulturnimi in
političnimi praksami. Če identiteta ne more biti zgrajena »od spodaj«, se jo gradi »z vrha«, na
osnovi vsiljenih mitov. Ta identiteta se hrani s posnemanjem in ponavljanjem. Vodja
spreminja množico v narod z nacionalno zavestjo (Catalan, 2008, str. 58).
Mehiška identiteta je ne glede na to, da gre za konstrukt, nastal v 19. stoletju, rezultat pet
stoletij spreminjanja in preoblikovanja ljudi, ki so živeli na ozemlju današnje Mehike.
Govoriti o oblikovanju mehiške identitete ni le govoriti o kontaktu Špancev in domorodcev,
ampak o tem, da se je v tem zgodovinskem trenutku oblikoval prostor, v katerem so se v
nadaljnjih letih stapljali družbeni procesi, ki so oblikovali mehiški narod vse do danes.
Oblikovanje mehiške identitete se bo skušalo zajeti skozi nekatera najpomembnejša
zgodovinska dejstva. Marsikdo bi začel pisati začetek mehiške identitete ob srečanju »starega
in novega sveta«. Že pred »slavnim« »odkritjem Amerike« in »trku dveh kultur«« so se je na
ameriški celini dogajali procesi mešanja in stapljanja različnih lokalnih kultur. Skupnosti so
predstavljale vsaka svojo kulturo, raso ali etnično skupino, ki je na prvi pogled delila veliko
skupnega, vendar se je tudi med seboj razlikovala. Na Karibih so živeli ljudstvo »Majiquiche«, ki so se združili s »Caribi«, ki so živeli na otokih današnjih Karibov (od tod tudi
njihovo ime) in se tako so se razširili po celotnem mehiškem ozemlju in prišli celo do
Hondurasa in Gvatemale. Obenem pa je potrebno omeniti dejstvo, da tudi Španci niso bili
etnično enotni, saj je so njihovo družbo sestavljali potomci Iberov, Rimljanov, Grkov,
Feničanov, Alanov, Svevov, Vandalov, Keltov, Gotov, Vizigotov, Arabcev in tudi ne
jezikovno, saj so govorili katalonsko, kastiljsko, asturijsko in valecijansko. Zaradi vseh
naštetih dejstev je mehiško identiteto še toliko težje raziskati. Prihod Evropejcev v Ameriko
ni bilo zanimivo le zato, ker sta se srečala dva popolnoma nepoznana svetova, ampak tudi
zato, ker je vsak zase predstavljal veliko diverziteto (Catalán, 2008, str. 100).
V času kolonije so se dogajali družbeni procesi, ki so močno zaznamovali prebivalstveno
strukturo, med drugim »mestizaje« in »kreolizacija«. Posledica tega je bilo izjemno povečanje
90
zatirane in manjvredne družbene skupine, ki so jo sestavljali domorodci, kreoli in mestici,
medtem ko je »belo« in evropsko prebivalstvo na drugi strani raslo zelo počasi. Tako se je
izoblikovala družbena skupina, ki si je delila specifičnih lastnosti in ki bo v primernem
trenutku v prihodnosti zahtevala svojo neodvisnost. Ta skupina predstavlja nekakšne prednike
ali »protonarod« današnjega mehiškega naroda. Potrebno je omeniti tudi pomen vloge
kolonizatorjev. Ti v svoji domovini niso bili neki narodni heroj, prav nasprotno, bili so
nerazumljeni zaradi svojih vizij. Ti so potrditve iskali v »Novem Svetu«, kjer so izkazovali
svojo moč in nadvlado in se pri tem ne ozirali, kakšno škodo povzročajo domačinom
(Catalan, 2008, Noda, 2004).
V boju za neodvisnost se je kompleksen proces oblikovanja nacionalne mehiške identitete
pravzaprav zares začel. Takrat je bil še brez jasnega nacionalnega programa. Ta proces je bil
za mnoge podobno nasilen, kot so bila nasilna španska osvajanja in kolonializacija s
pokristjanjevanjem. Nacionalizem je odraz časa in prostora v katerem se pojavi. Tudi vrste
nacionalizma pričajo o načinu razvoja naroda in gradnji nacije. Pri »romantičnem
nacionalizmu« gre za globoko tradicijo, kulturo ljudstva, dediščino, korenine in prednike,
takšen narod je enoten in je rezultat stoletij skupnega življenja in naravnih vezi. Na drugi
strani pa je t. i. »uradni nacionalizem«, ki je strategija dominantnih skupin, nastane načrtno,
ko nekdo želi zaščititi svoj interes in politično moč. Vodena je s pomočjo različnih ukrepov,
npr. obveznega šolanja pod državnim nadzorom, poudarjena z močjo vojske, državno
propagando in dopolnjena z uradnim popravljanjem zgodovine (Starkl, 2010, str. 23-25).
Ustvarjen je z umetnimi vezmi.
Na podlagi tega se doda, da so bila domorodna ljudstva, kot so bili Mixteci, Zapoteci, Maji,
romantičen narod, ki je temeljil na tradiciji, skupnem duhu. V trenutku, ko je v Mehiki
zavladala ideja o neodvisnosti, se te skupine niso mogle identificirati kot del neke večje
celote, saj je bila ta »fiktivna celota«. Torej enotnega (mehiškega) naroda v času neodvisnosti
ni bilo, saj so bile med prebivalci prevelike razlike. Zato je bilo potrebno narod ustvariti in
zgraditi. Edini skupni element vsem ljudstvom je bil upor, nestrinjanje z življenjskimi
razmerami, doživljanje krivic in neenakosti. Te vezi niso bile najboljša osnova za gradnjo
nacionalne zavesti, zato so morali zgraditi novo, takšno s katero bi se vsi povezovali ter
identificirali. To potrjuje dejstvo, da je oblikovanje nacionalne identitete v Mehiki zelo
agresiven kulturni proces, ki ga je vodila skupina privilegirancev, ki niso predstavljali večine,
mase oz. ljudstva, ki je osnova naroda/nacije. Ljudstvo postane del »nacionalnega projekta«,
ki ne upošteva etnične pestrosti, in vsiljuje standardizirane državne norme. »Indijanec« spet
ostaja zatiran, ignoriran in marginaliziran, čeprav je ravno on odraz prave realnosti. Šele
91
mnogo let kasneje, ko se je vzpostavila skupna zgodovina, so se nacionalni mit in drugi
zgodovinski ter identifikacijski elementi razširili in utrdili v ljudeh. Prvi pomemben
nacionalni mit je Miguel Hidalgo, »oče patrije«, ki podpira tezo, da se je mehiška nacija
rodila v času neodvisnosti. Pomemben je tudi nacionalni mit o devici Marii Gvadalupski, ki
predstavlja pomembno ikono, s katero so se poistovetil Indijanci, saj tolaži revne, šibke in
zatirane. »Je mati vseh sirot« (Noda, 2004, str. 92). Rezultat mehiške neodvisnosti je skupek
držav in ne en sam narod (Noda, 2004). Zato se lahko še enkrat potrdi dejstvo, da se je
narodna identiteta gradila po načelu »država gradi narod« in ne obratno. Z nacionalnimi
simboli, standardiziranim jezikom in uradno vero so zagotavljali obstoj in nadaljevanje
nacionalne identitete, utrjevali zavest in nacionalni čut. Ti procesi najlažje stečejo v sistemu
javnega šolstva, ki je brezplačno, ravno zaradi tega, da se lahko izvajajo točno predvidene in
unificirane vsebine, ki gradijo nacionalno pripadnost. Zdi se, da je bilo doseči neodvisnost
precej lažja naloga od tiste, kjer se je gradil narod. Še vedno namreč potekajo debate in se
izražajo dvomi okrog tega ali je ta »skupek identitet« lahko smatrati za narod (Catalan, 2008,
str. 104).
Iskati značilnosti in raziskovati identiteto, ki je še vedno v razvoju, je precej zahtevna naloga.
Mehiška nacija je zaradi različnih zgodovinskih razlogov multietnična in multikulturna.
Vsaka država je odraz njenih prebivalcev, ki ohranjajo svojo kulturo že več kot petsto let.
Zato stereotipov skoraj da ni, sploh pa Mehičan ni »speči Indijanec pod kaktusom« ali »Spidi
Gonzales« ali »jezdec s sombrerom« oz. srednjerazredni mestic. Mehiške nacionalne
identitete ne gre zapakirati v simbolično podobo enega izmed omenjenih likov (Catalan, 2008,
str. 106). Mehiški karakter združuje zgodovinska dejstva in tudi elemente drugih kultur. Zato
ga ne gre tako enostavno tolmačiti. Morda malo bolj filozofsko, pa vendar se večkrat omenja,
da je to »narod brez obraza«. Nastal kot posledica rane, ponižanj in obliž so bile tuje,
izposojene maske, ki so ga oddaljile od iskanja samega sebe in svojega »pravega obraza«
(López, 2005). Mehiški narod je umetni konstrukt, ki se ga je izmislila mehiška država kot
način upravljanja in nadvlade. Takšno neracionalno združitev družbe v takem velikem
obsegu, v teritorialnem in kulturnem smislu držijo skupaj umetno ustvarjeni elementi
integracije in sredstva manipulacije ter nenehne kontrole (Catalan, 2008, str. 108).
»Mehištvo« oz. mehiška identiteta je večplastna, vključuje več identitet, tri najbolj izrazne so:
»Indijanska«, ki presega etnične skupine in predstavlja bistvo večine današnjih Mehičanov.
Nasprotno je »zahodna«, ki izhaja iz dejstva, da je bila kolonizacija Mehike hkrati vpeljava
»zahodne kulture« v smislu jezika, vere, vrednot, norm in družbenogeografskih vzorcev.
Zaradi tega procesa se elementi indijanskih kultur modernizirajo. In še tretja »mestiška«. Ta
92
identiteta je lastna mehiški in vključuje različne regionalne značilnosti, ki so sinteza različnih
kulturnih elementov, ki izhajajo iz indijanskih družb, evropske in afriške. Srečanje teh skupin
je povzročilo kulturno sintezo in nastanek »mesticev«, ki predstavljajo novo identiteto. Ta je
nastajala 500 let v sožitju lastnega in tujega. Današnji Mehičan ni več Indijanec, niti Španec,
in prav tako ni le mešanec med obema, ampak je mešanec med različnimi kulturami (afriška,
ameriška (nanašajoč na ZDA), francoska,…) (Catalan, 2008, str. 109-110).
Mehika je večkulturna država. Mit o »mehištvu«, ki se je gradil 200 let in se kot tak morda
nikoli ni zares integriral v zavest Mehičanov, je vzpostavil visoko mejo tolerance do
drugačnosti. Razlike med posameznimi zveznimi državami, mestni, skupnostmi krepijo zavest
o sožitju več narodov in na podlagi tega krepijo nacionalni čut. Ravno zato, ker se nekdo čuti
drugačnega, se še bolj čuti, kot Mehičan.
8.2. POLOŽAJ MAJEV IN NJIHOVE IDENTITETE
Identiteta prebivalstva na stičiščih velikih držav, etnij, kultur in jezikov je nekaj posebnega.
Kontrast med državljanstvom in narodnostjo je lahko izrazit v državah, kjer ni substrata iz
katerega izhajajo občutki skupne države. Ločuje se med državljanstvom, ki je enoznačna
identiteta in pa etničnostjo, ki je raznovrstna skupinska identiteta (Južnič, 1993, str. 326-329).
Skupina, ki jo poimenujemo »Maji« so narod različnih etnij, kot so tojolabales, tzotziles,
tzeltales, ki med seboj delijo in ohranjajo skupne poteze. Te so lahko jezik, kultura, ozemlje,
skupna prepričanja, pripadnost, itn.
Pred prihodom Špancev na današnje ozemlje Mehike so bili Maji na Jukatanu organizirani v
16 držav. Kljub prostorski razpršenosti, politični razdrobljenosti in rivalstvu med
posameznimi državami so Maji ohranjali svoja znanja in kulturne posebnosti, specifična
znanja v matematiki, astronomiji, zgodovini, pri štetju časa in fonetično pisavo. Povezovalna
elementa sta bila čaščenje bogov in kozmovizija, ki sta držala skupaj tako veliko kulturno
regijo, ki jo poimenujejo tudi Mezoamerika (Diagnóstico, 2007, str. 5). Pridelovali so koruzo
na »milpah«. Njihovo razumevanje narave jim je omogočalo uspešno samooskrbo s
poljedelstvom na osnovi požigalništva. Znali so se spopasti z naravo, vzpostavljali so
regulativne sisteme in jih uravnavali skladno z njo. Prav tako so ohranjali življenje v
skupnosti in na ta način organizirali delo. To je oblikovalo njihovo edinstveno identiteto,
način življenja, ki so ga krepilo s kulturnimi izražanji, rituali, verskimi obredi in drugimi
elementi. Maji v tistem času niso imeli predstave o neki večji skupni celoti, kateri naj bi
93
pripadali, niso čutili majevske identitete, saj skupine Majev, take kot se jo pozna danes, še ni
bilo. Vseeno so čutili kolektivno pripadnost skupnosti, kasneje definirani kot etnična skupina,
ki jo tudi radi poimenujemo »pleme«. Veliko je bilo izrazov pripadnosti, kot že omenjena
delitev dela, skrb za skupno zemljo, sodelovanje pri skupni tradiciji, ritualih in verjetno
najbolj očitna, žrtvovanja bogovom. V obdobju razcveta so sicer delovali kot mogočno
ljudstvo, z močno organizirano državno ureditvijo, ki je razpadla še pred prihodom Špancev.
Maji so se razdelili v etnične skupine, ki so jih družile podobne jezikovne poteze. Te so
uvrščali v jezikovno skupino »maya«, od tod tudi njihovo posplošeno ime. Majevsko
prebivalstvo je bilo razdeljeno v 220 republikah. Življenje v koloniji je prineslo spremembe v
družbeni, politični, gospodarski strukturi in načinu življenja. Začenši s poimenovanjem samih
prebivalcev doseženega ozemlja. Termin »indios«, v prevodu »Indijanec«, je bil že od samega
začetka diskriminatoren, slabšalen in se je kasneje posplošil ter uporabil za vse prebivalce
Amerike, ki so živeli tam pred prihodom Špancev (Diagnóstico, 2007, str. 5). Prva
demografska sprememba je bila velik upad majevskega prebivalstva. Sledilo je »mešanje«
prebivalstva, ki je prineslo prerazporeditev sil v majevski in tudi družbi nasploh. Začeli so se
prilagajati novim razmeram, ki so na drugi strani le še poudarjale razlike in krepile njihovo
identiteto. V novih družbeno-gospodarskih razmerah in sistemu delitve zemljišč na
»encomiende« se je spremenil tudi odnos do zemlje. Nekdaj ponosni in neodvisni Maji so
izgubili lastništvo nad svojo zemljo in postali njeni uporabniki, obdelovali so kmetijske
površine, delali na kmetijah, v rudnikih zlata in srebra. Bili so preseljeni po celotnem ozemlju
tedanje »Nove Španije«. Bili so v pol-suženjskem položaju. Španci jih niso povsem izključili
iz aparatov odločanja, saj so imeli svoje predstavnike v mestnem svetu, ki so imeli možnost
upravljanja in razporejanja finančnih virov. Tako so ohranjali neke vrste avtonomnosti.
Čeprav je bila ta vodena s strani izbrane elite. Majevsko gospodarstvo zato, kljub
gospodarskemu razcvetu kraljevine »Nove Španije« ni cvetelo, saj so bili Maji izključeni iz
trgovanja, ki je bila najbolj cvetoča gospodarska panoga tistega časa. In hkrati so bili
podvrženi visoki obdavčitvi. Znanja, osnovana na njihovi praksi in kozmoviziji so se v
takšnem sistemu izkazala za neučinkovita. Maji so bili tako potisnjeni na rob, podrejeni
vodilnim v tej gospodarski panogi. Postali so ideološko odvisni, nerazumljeni in
stigmatizirani. Podoba Maja se je oddaljila od politične in družbene elite in postala
manjvredna. Tako so nastale velike kulturne izgube, začela se je izgubljati etnična pestrost,
pojavljati stereotipne oznake. Te so se prenašale naprej in jih tudi kasnejše vladne politike
niso znale zajeziti. Kulturni element, ki je pomembno zaznamoval majevsko identiteto je bila
nova religija. Maji so bili pokristjanjenji.
94
Več kot polovica mest na celotnem majevskem ozemlju je bila nedostopna, oddaljena od
večjih središč in dolgo časa nedostopna špancem, zato je bila majevska kultura dolgo
nedotaknjena in se tako ohranjala. Spreminjanje majevske kulturne identitete se je pravzaprav
najbolj intenzivno začelo z »mešanjem«, ko so se rojevali prvi potomci španskih vojakov in
domačink. Pri vsem družbeno zgodovinskem dogajanju včasih preseneča dejstvo, da se je
prvotna kultura sploh uspela ohranit do današnjih dni. In se je, na različne načine ter v
različnih preoblekah (Cooke, 1997, str. 173-175). K tem je zagotovo pripomoglo tudi kulturno
»mešanje« s katerim so se ohranile nekatere kulturne poteze majevskega ljudstva.
Svojo identiteto so uveljavljali skozi pravni red in kulturna izražanja. Predvsem so se držali
uporabe svojega maternega jezika, ki je zaradi razširjene vsesplošne uporabe postal pogovorni
jezik na Jukatanu. Od 16. stoletja dalje so se evropski pisarji skupaj z majevskimi
intelektualci zavzeli za prepis majevske pisave v latinske znake, kar je omogočalo ohranjanje
njihove zgodovine, medicinskih veščin, literature in njihove kozmovizije. Majevski jezik se je
prenesel tudi v pravni jezik in se uporabljal v pravnih postopkih. Pravni dokumenti, tožbe,
zahtevki za reševanje sporov, dokumenti v postopkih kazenskega pregona, oporoke in v
zapiski v zemljiško knjigo, napisani v majevskem jeziku so imeli enako težo, kot tisti,
napisani v španskem. Vsi ti dokumenti so imeli veljavo do konca kolonialnega obdobja.
Pomembne spremembe v organizaciji majevske družbe so se dogajale sredi 18. stoletja, kot
posledica posnemanja evropskih modelov in liberalnega razmišljanja. Med najpomembnejše
spremembe uvrščamo politiko prenosa neuporabnih zemljišč v državno last z namenom
oživitve poljedelstva in živinoreje. Takšen prenos zemljišč se je dogajal sicer že prej, ko so se
prodajali deli zasebnih in javnih zemljišč s strani mestnega sveta ali samih Majev. Druge
pomembne spremembe so bile opustitev fevdalnega sistema, slabitev sistema delitve dobrin,
odtujitev finančnih sredstev in zemljišč vaškim korporacijam, kar je slabilo tudi politični
nadzor mestnega sveta in nadzornikov postavljenih s strani španske vlade. Številni majevski
prebivalci vasi so se selili v naselja z večjimi posestvi, kjer so delali kot delavci ali pa
oskrbniki in najemali posesti. Ta pojav je povzročil večanje števila manjših naselij v
podeželskem okolju. Takšna struktura poselitve se je ohranila do danes (Diagnóstico, 2007,
str. 7).
19. stoletje v Mehiki zaznamujeta vojna za neodvisnost in gradnja moderne države, ki
prineseta nove spremembe v družbi. Jukatan se je sicer pridružil vojni za neodvisnost Mehike,
vendar se po dvajsetih letih odcepi od nje in postane samostojna republika. V teh bojih so
Maji, ki so bili večinsko prebivalstvo na polotoku, sestavljali jedro jukatanske vojske. Maji
kljub vsem družbenim spremembam, ki so prinesle blaginjo, le-te niso bili deležni. Še vedno
95
so bili izkoriščani, vpeti v sistem »encomiend« in brez svoje zemlje. Jukatanska vlada je v
procesu oblikovanja »države« načrtovala podržavljanje civilnih združb, tudi majevskih
prebivalcev. Takšna situacija je še vedno močno načenjala njihovo identiteto. Slabe
življenjske razmere so vodile v družbene proteste, spore in tudi povod za t. i. »Vojno kast«
(Guerra de Castas), kjer so se Maji, leta 1847, uprli vsem ostalim prebivalcem (belcem,
črncem in mesticem) na Jukatanu. Gre za prvi večji združen upor majevskega ljudstva proti
skupnemu sovražniku. Maji so bili v številčni prevladi in zato so uspešno branili svoje pravice
na Jukatanu. Njihova moč je začela pešati, ko se je pričela deževna doba, saj so se takrat Maji
vračali na svoje »milpe«. Navada in tradicija je bila močnejša od želje po maščevanju. Med
vojno kast se je vzpostavil tudi kult »govorečega križa« s pomočjo katerega so majevski
voditelji vabili množice k uporu. Ta kult je lep primer združevanja simbolov starega in
novega režima. Spomnimo, križ je bil pomemben simbol majevske kulture še preden so
Španci predstavili katoliški križ. Govoreči križ je izraz odkrite manipulacije z ljudstvom. Maji
so se borili več kot petdeset let in njihov upor prosti diskriminaciji, izkoriščanju in boj za
njihove pravice kjer bi lahko ohranjali svojo identiteto, v različni intenzivnosti in v različnih
oblikah, še vedno traja (Vázquez, 2007). Slab položaj Majev se je odražal tudi v prekinitvi
uporabe maternega jezika kot uradnega. Razvil se je nov sistem lokalnih volitev, ki je
dovoljeval izvolitev le tistemu, ki ima v lasti zemljišča, trgovski kapital in ki zna pisati ter
brati špansko. Določitev, ki je vzela praktično vse možnosti Majem za izvolitev v omenjene
funkcije in postavila v nadrejeni položaj ostalo prebivalstvo (z izjemo črncev). Vse omenjene
spremembe so privedle do znatne oslabitve majevske družbe v kulturnem in političnem
smislu. Konec 19. stoletja je skoraj polovica majevskega prebivalstva živela na velikih
posestvih (»haciendas«), ki jih preoblikovali za potrebe gradnje industrije sisala, na kateri je
slonelo gospodarsko na Jukatanu. Maji so se umaknili iz mest na vasi, njihova zemljišča, tako
v javni ter zasebni lasti pa so bila skoraj izgubljena (Martínez, 2004). Izgube materialnih in
finančnih virov na eni strani, hkrati pa drastično zmanjšanje števila majevskega prebivalstva,
je povzročila tudi izgubo mehanizmov preživetja. Tako se je začela večstoletna
marginalizacija in revščina v katero je bila pahnjena majevska družba.
V 20. stoletju so se zgodile največje spremembe, ki so pomembno zaznamovale majevsko
družbo. V začetku stoletja se je zgodila Mehiška revolucija, v kateri so sodelovali tudi Maji.
Agrarna reforma, ki ji je sledila, je sicer vrnila zemljo Majem, v obliki »ejidosov«, vendar je
njihovo upravljanje še vedno nadzirala vlada. V mestih in vaseh se je povečalo število
mesticev, ki so bili kulturno zelo blizu majevski družbi, vendar brez pomembnega občutka
pripadnosti svojim koreninam, brez vezi, ki so jih imeli Maji s svojimi predniki. Družba
96
mesticev se je usmerjala v kmetijsko izvozno industrijo, zunanjo trgovino, v rast urbanega
kapitala, strokovno izobrazbo, se politično in javno udejstvovala, prevzemala mesta uradnikov
in političnih predstavnikov. S takimi spremembami se je majevske prebivalce vedno bolj
izključevalo iz gospodarske in družbene dinamike. V takšnih razmerah niso imeli druge
možnosti, kot da so se zatekli v izolirane in zaprte skupnosti. Tako se je nadaljevalo tudi v
prihodnosti, saj je nacionalna politika »porfiriata« že od začetka skušala ustvarjati mehiško
družbo temelječo na mesticih, ki bi bili nosilci močne in edinstvene identitete. Kljub temu sta
se majevski jezik in kultura uspešno borila in ostala kot živa, bogata dediščina in
najpomembnejša elementa majevske identitete (Diagnóstico, 2007, str. 8).
Po Mehiški revoluciji so nacionalna in vlade zveznih držav, z integracijo nove državne
politike, vzpostavile temelje odnosu do indijanskega prebivalstva. Leta 1895 je na Jukatanu
živelo približno 250.000 Majev, zato so tam »Indijansko politiko« usmerjali predvsem v
družbeno-gospodarski in urbani razvoj majevsko govorečega prebivalstva. Načrti za razvoj in
prihodnost majevskega naroda so bili slabo pripravljeni. Kljub temu, da so projekti prinesli
dvig ravni pismenosti in izboljšanje zdravstvene oskrbe so na drugi strani poskrbeli za
postopno opuščanje majevskega jezika. Glavna nit integracijske politike je bilo javno
izobraževanje vseh prebivalcev v španskem jeziku. V izobraževalnih programih se je
poveličevala nacionalna zgodovina in puščala ob strani bogata zbirka znanj in tradicij
majevske kulture. Ta je bila stigmatizirana, označena kot nazadnjaško in nesposobna
sodobnega civilizacijskega razvoja. Upad enojezične populacije Majev prikažejo podatki, ki
pravijo, da je bilo takšnih prebivalcev leta 1930 približno 132.000, 114.000 leta 1940, 91.000
leta 1960, 57.400 v letu 1990 in 66.060 v letu 2000. Integracija in segregacija sta omejili
življenje majevske kulture na ozko območje in onemogočile prepoznavanje te kulture v
širšem smislu. Izguba pisave majevskega jezika se je izkazala za največjo izgubo tako za
enojezične, kot tudi za dvojezične maje, saj je še zmanjšala možnosti za kulturno
udejstvovanje. Prisilna kasteljanizacija ni bila izpopolnjena do te mere, da bi zagotovila
Majem možnosti za dostojen napredek univerzalnega znanja, hkrati pa jim je odvzemala
konceptualne zasnove njihove lastne kulture (Diagnóstico, 2007, str. 10). Ena izmed
najresnejših težav zadnjega obdobja sobivanja majevske kulture znotraj mehiške, je velik
razkorak med primarno socializacijo, ki se izvaja v prvih letih življenja, znotraj majevske
družine in skupnosti, v maternem jeziku in med sekundarno socializacijo, ki poteka v togih
okvirih javnih zavodov, ki podpira nacionalno idejo o homogenosti kulture španskega jezika.
Tako pridejo Maji v to drugo fazo, sekundarne socializacije brez najosnovnejših lingvističnih
osnov španščine in morajo sami nadoknaditi ta manko. Maji so zato stalno prikrajšani, kar
97
posledično prinese pomanjkljivo izobrazbo, marginalizacijo, nekompetentnost in pomanjkanje
priložnosti za enakovredno udejstvovanje v družbi in nenazadnje tudi v revščino. Glede na
nizko stopnjo izobrazbe majevskih mladostnikov se pri vstopu na trg dela soočajo z manj
plačanimi deli (Diagnóstico, 2007, str. 10).
Jukatan je regija, kjer je danes največ majevskega prebivalstva glede na celotno Mehiko.
Njihova etnična identiteta je močno prisotna in se ohranja ter izraža skozi rituale, verske
prakse in nasploh življenje Majev po vzoru vrednot njihovih prednikov, prilagojenih na
aktualne razmere. Soočajo se z urbano družbo, ki jih diskriminira, zato so v večnem
dokazovanju in boju za svojo kulturo in pravic.
8.3. PROJEKCIJA
RAZMER
MAJEVSKEGA
PREBIVALSTVA
V
PRIHODNOST
Majevsko prebivalstvo na Jukatanu se je bilo v družbenih procesih skozi čas prisiljeno
prilagoditi na različne okoliščine in sprejeti nove sisteme. Pet stoletij dominacije,
izkoriščanja, strogih in omejevalnih državnih ter cerkvenih politik, napačno zastavljenih
integracijskih politih, so Maje potiskale na rob in privedle do zelo ranljive in marginalizirane
majevske družbe. Ta se sooča s številnimi težavami pri integraciji in načrtovanju prihodnosti
razvoja in upravljanja družbe.
Majevsko problematiko ureja tako mehiška ustava, ki v 2. členu zagotavlja delovanje vladne
politike v smeri zagotavljanja pravice, gospodarskega, kulturnega in družbenega razvoja
indijanskih skupnosti. Na državnem nivoju deluje Nacionalna komisija za razvoj Indijanskih
skupnosti, ki skrbi za zagotavljanje celostnega in trajnostnega razvoja indijanskega
prebivalstva, koordinira in vodi dejavnosti ministrstev in drugih organov, ki se ukvarjajo z
indijansko problematiko skladno z mehiško ustavo. Z majevsko problematiko se ukvarja še
ena vladna institucija, Ministrstvo za javno šolstvo (Secretaría de Educación Pública, SEP), ki
je pripravilo specializirane programe za izobraževanje indijanskih otrok ter posebne programe
za usposabljanje učiteljev, ki jih poučujejo. Indijansko problematiko pa upoštevajo tudi
nekatera državna ali zasebna podjetja, kot sta npr. naftno podjetje Petróleos Mexicanos
(PEMEX) in Zvezna komisija za energetiko (Comisión Federal de Electricidad (CFE). V
zadnjem času se je politika, ki ureja problematiko majevskega prebivalstva precej spremenila.
Še ne dolgo nazaj so Maji, tako kot druge indijanske skupnosti, s svojo identiteto in drugačno
kulturo, predstavljali oviro pri tvorbi »nacionalne identitete« in pri celovitem oblikovanju
98
»nacionalne kulture«. Popolne rezultate bi dosegli le z integracijo in akulturacijo, do česar pa
seveda ni prišlo. Danes se indijanske skupine obravnavajo kot kulturno bogastvo države in ne
več kot problem. V tem duhu se spodbuja razvoj in bori za dobrobit indijanskih skupnosti, za
ohranjanje njihove identitete in kulture. Pri tem je velika ovira velika revščina, slabe
življenjske in zdravstvene razmere ter neizobraženost (Navarrete, 2008, str-13-18). Glavni
cilji nacionalne politike so tako postali obnovitev majevskih vasi, skupnosti in kulture. Tako
njihova kulturna identiteta postane osnova za načrtovanje prihodnosti, na podlagi zavedanja
preteklosti. Vlada se je zavezala k podpiranju in spodbujanju medkulturnega okolja v državi,
v kateri vsak član s ponosom sprejema svojo identiteto in hkrati sooblikuje pogoje za
enakovredno življenje vseh kultur, upoštevajoč etnično pestrost naroda, njegovo zgodovino,
vrednote, pravni sistem ter nasploh socialnih odnosov znotraj družbe. Pri tem gre za odpravo
neenakosti in za spoštovanje temeljnih načel spoštovanja drugačnosti in človekovih pravic
(Diagnóstico, 2007, str. 49). O načrtih za majevsko prebivalstvo govori tudi Načrt za razvoj
majevskega ljudstva na Jukatanu (Diagnóstico, 2007).
V prvem koraku je potrebno urediti status majevskega ljudstva v državni ustavi, skladno s
členom, ki govori o multikulturni strukturi mehiške družbe. To vključuje tudi večjo
zastopanost majevskega prebivalstva v različnih vladnih organih in institucijah. Potrebno je
spremeniti zakone, skladno z gospodarskimi, političnimi, socialnimi in kulturnimi pravicami
za majevsko ljudstvo. Treba je upoštevati načela, ki zagotavljajo spoštovanje tradicionalnih
majevskih praks in njihovega načina socialnega, političnega, gospodarskega in kulturnega
organiziranja. Zagotoviti jim je treba uporabo zemljišč in dostop do naravnih virov, ki
pripadajo majevskim skupnostim. Vrniti jim pravico do njihove zemlje. V projekte je
smiselno vključevati tudi majevsko prebivalstvo, zaščititi avtorstvo njihovih produktov in jim
zagotoviti delež od njihove prodaje. Majem je potrebno zagotoviti možnosti za politično
udejstvovanje in sooblikovanje skupne prihodnosti države. Omogočiti jim je treba dostop do
točnih, pravočasnih in ustreznih informacij v njim znanih jezikih. Zaščititi je potrebno
majevske migrante, tako v mestih, drugih zveznih državah in izven meja Mehike. Spodbujati
uporabo maternega jezika in za začetek ureditev njegovega pravnega statusa. Vzpostaviti je
treba izobraževalni sistem, ki bi ustrezal potrebam majevskih skupnosti in vanj vključiti več
multikulturnih vsebin (Diagnóstico, str. 63). Strategije morajo vključevati tudi skrb za
naravno okolje in aktualne okoljske probleme, kot so deforestacija, sonaravni razvoj,
tehnološki zaostanek, problem pašništva, ki je opustošilo zemljo, prodaje izčrpane zemlje.
Majevska prihodnost mora sloneti na ohranjanju iniciative za zaščito naravnih habitatov
(Herlihy, 1997).
99
Majevske problematike se je potrebno lotiti predvsem na področju izobrazbe, boja proti
marginalizaciji in celovitega prevrednotenje majevske družbe. Izobraževalni sistem za Maje je
treba prilagoditi tako, da se odpravijo problemi prehoda med primarno socializacijo v
majevskem jeziku in formalnega izobraževalnega procesa, ki poteka predvsem v španščini. Za
dosego resnično učinkovitega dvojezičnega izobraževanja na vseh ravneh je treba pregledati
cilje, programe, usposabljanje učiteljev in sredstva, ki so na voljo za realizacijo tega predloga.
Dolgoročni cilj bi moral napovedovati enake pogoje majevskih študentov pri vpisu na
fakulteto ali višjo šolo. In hkrati zagotavljati njihovo kompetentnost in pripravljenost, ki ne bi
bila odvisna od jezikovnih ovir. Boj proti marginalizaciji zahteva usklajeno delovanje
različnih vladnih agencij, natančne analize problemov in reorganizacijo strategij ter ukrepov,
ki bi zadevali programe socialnega varstva, zagotavljanja infrastrukture, spodbujanja naložb
in ustvarjanja delovnih mest. Obsežno prevrednotenje majevske družbe zahteva izvedbo
različnih ukrepov. Osnova je ureditev statusa majevskega jezika v državi, s spodbujanjem
njegove uporabe na vseh področjih družbenega življenja, vključno z množičnimi mediji.
Majevsko kulturo bi bilo potrebno približati množicam, kar bi lahko dosegli z večjim
zanimanjem o življenju Majev in vključevanjem teh vsebin v razne izobraževalne programe.
Tako bi se naučili spoštovati in razumeti njihovo družbeno dinamiko in omogočili prijetnejše
sožitje vseh prebivalcev (Diagnóstico, str. 64-65).
100
9. ZAKLJUČEK
V diplomski nalogi so se skozi navajanje teorij različnih avtorjev opredelili pojmi identitete,
razlike med poimenovanjem določene skupine kot ljudstvo, civilizacija, etnija, narod in
nacija. Predstavile so se ustrezne razlage terminov Maj, Mehičan, Indijanec in mestic. V
nalogi je predstavljen oris geografskih značilnosti območja, ki ga poseljujejo Maji. Večinski
del naloge pa je posvečen Majem danes. Da bi razumeli kompleksnost identitete je treba
poznati zgodovinski razvoj, družbene in ekonomske okoliščine življenja Majev, pregledati
demografski oris majevskega prebivalstva, spoznati njihov način življenja, razmere v katerih
živijo in delujejo, njihove značilne kulturne poteze in elementi identitete. V nalogi so bile vse
točke predstavljene, zato so cilji navedeni v uvodu tako doseženi.
Maji so ljudstvo, ki že več kot štiri tisočletja živi na območju Srednje Amerike. Izraz »Maji«
je skupno ime približno 30 etničnim skupinam, ki jih družijo podobne jezikovne in kulturne
značilnosti. Vsaka skupina ustvarja svojevrstno kulturo, čeprav se njihove kulturne poteze
med seboj bistveno ne razlikujejo. Vsaka etnična skupina govori svojo različico jezika, vse pa
spadajo v majevsko jezikovno skupino. Njihova etnična identiteta temelji za zgodovinski
kontinuiteti, zgodovinskem spominu, skupnih mitih in ritualih. Pomemben, čeprav zaradi
sedanjega političnega položaja ne ravno ključen je tudi njihov teritorij – prostor polotoka
Jukatan v Srednji Ameriki. Sedaj je večinoma v okvirih mehiške države, majevski
zgodovinski pomen pa sega v čas pred špansko invazijo in kolonizacijo, v čas obstoja močne
in dobro organizirane majevske države. Teritorialnost je sedaj v mehiških okvirih predvsem
regionalna dimenzija bivanja in tudi identiteta se vsaj deloma naslanja na te političnoteritorialne okoliščine.
Maji predstavljajo pomemben del družbe v državah Severne Amerike. Živijo na območju
Mehike, Gvatemale, Belizeja, Hondurasa in Salvadora, ki meri približno 400.000 m2. Število
majevskega prebivalstva se ocenjuje na 7 milijonov. V Mehiki živijo Maji v zveznih državah
Chiapas, Tabasco, Veracruz, San Luís Potosí, kjer so razseljeni po vaseh. Na polotoku
Jukatan, v zveznih državah Jukatan, Quintana Roo in Campeche so zastopani v večjem
številu, živijo v skupnostih in imajo zato več pravic, ki jih določa politika za Indijance v
Mehiki. Polotok Jukatan predstavlja nizek kraški svet, kjer ni površinskih vodotokov in kjer
so značilni kraški pojavi. »Cenotes« predstavljajo pomemben vir pitne vode za majevsko
prebivalstvo. To je območje visokih temperatur skozi vse leto in velike količine padavin. Na
severu je rastje nizko, savansko, tam ni visokih dreves, porašča ga bodikavo grmičevje. Proti
jugu se razrašča tropski gozd. Omenjene razmere so pomembno vplivale na poselitev in
101
življenjsko dinamiko majevskega prebivalstva. Ti so razumeli naravo in ji znali prilagoditi
tako, da je niso izkoriščali temveč bili le njeni uporabniki.
Definiranje etničnih skupin, ki se skupaj lahko imenujejo Maji, privede do različnih
opredelitev in razlag; govoriti je mogoče o civilizaciji, ljudstvu (etniji) in narodu Majev. Maji,
ki so živeli od 1000 let pr. n. št pa vse do leta 1550 so bili visoko razvita civilizacija z
razvejano družbeno strukturo in hierarhijo. Imeli so visoko stopnjo družbenega razvoja,
poznali so tehnologijo obdelovanja zemljišč v tropskem podnebnem pasu, s požigalništvom
pridobivali nove obdelovalne površine, imeli so razvito urbano kulturo tistega časa z velikimi
mesti, hierarhično strukturirane odnose v družbi, imeli so svojo pisavo in ustvarjali svojo
kulturo, razvit religijsko sistem, ki je to kulturo podpiral, ter kozmovizijo. Ustvarjali so
elemente, ki so omogočali kolektivno identifikacijo in povezovanje članov v učinkovito
družbo. Nadalje se Maje opredeli kot ljudstvo, kar se utemelji z dejstvom, da gre za
organiziranost ljudi v predmoderni fazi, ko se o narodih v današnjem pomenu besede še ni
govorilo. Imeli so izrazite skupne lastnosti (jezik, kulturo), ne pa tudi čvrstejše medetnične
organiziranosti teh skupin. Maje sestavlja več etničnih skupin, vsaka ima svoj jezik in svoje
kulturne poteze, ki so si med seboj podobne. Te primarne vezi so bolj naravne in globlje,
vezane na določeno ozemlje. Od sosednjih skupnosti se ločijo realno, stvarno, kakor tudi po
subjektivnem občutku in zavedanju; so torej zavestna skupnost in ne le nosilci določenih
kolektivnih znakov. Toda politična nadgradnja ni posebej čvrsta; med člani še ni prave
ideološke razčlenitve, ni zavedanja o enkratnosti, avtonomiji, zgodovinski kontinuiteti in
pripadnosti k »majevstvu«. Morda ti elementi zavedanja in povezanosti celo obstajajo, a jih
zaradi prekrivanja (in prevlade) mehiške državne identitete ni mogoče enostavno definirati in
določiti v praktičnem življenju. Za kategorijo naroda je namreč ta politična nadstavba,
organiziranost in razvit, medgeneracijsko urejeno se prenašajoč sistem kolektivne
identifikacije temeljnega pomena. Narode torej določa kolektivna organizacija in povezanost,
samoidentificirano poreklo, ozemlje (ki pa ni nujno vedno tudi homogeno, združeno..), jezik
in kulturne poteze, zavest, pripadnost ter končno zgodovinski razvoj in njegova široka ljudska
interpretacija. Narodi so rezultat trajnosti. Ne omejujejo ga politične meje, ampak njene člane
povezuje podobnost med seboj in razlikovanje od drugih. Postavljajo politična in ideološka
merila, ki ohranjajo občutek pripadnosti. Ko takšna skupina dobi popolno avtonomijo in svojo
državo, je govora o naciji, ki je najvišja oblika politične organiziranosti. Maji izkazujejo
lastnosti kategorije naroda in jih je tako objektivno mogoče opredeliti. Lahko se sicer postavi
vprašanje, ali kot »narod« ustrezajo vsem omenjenim kriterijem. Po merilih narodne
identitete, ki jih postavlja Smith imajo zgodovinsko opredeljen teritorij, skupne mite in
102
skupno zgodovino, splošno razširjeno kulturo, skozi zgodovino so imeli urejen gospodarski
sistem in družbeni konstrukt, v katerem je imel vsak pripadnik določene dolžnosti in pravice.
Takšen konstrukt je v času kolonije slabel vendar se kljub temu ohranjal in preživel tudi
reorganizacijo v času oblikovanja mehiškega naroda. Na drugi strani je mehiški narod, ki
ustreza vsem omenjenim kriterijem. Hkrati je politično organiziran, ima popolno avtonomijo
in suverenost ter svojo lastno državo, zato je povsem ustrezno pojmovanje tudi mehiška
nacija. Nastanek mehiškega naroda je pomembno vplival na položaj majevskih skupnosti in
njihove identitete. Mehiška nacija je – tudi zaradi številčnosti v svetovnem merilu –
prepričljiv vsakodnevni argument zmanjševanja »narodnosti« Majev. Po klasičnem
pojmovanju namreč ta teritorialno, pravno, zgodovinsko, politično in gospodarsko izriva
druge politične identitete, ki bi lahko predstavljale konkurenco. »Majevstvo« mora v smislu
narodnega razvoja iskati svoj »modus operandi« znotraj realnosti mehiške nacije. To ni
enostavno, je pa vse bolj mogoče tudi zaradi odpiranje diskurza o multikulturnem značaju
velikih nacij ameriškega kontinenta, pri čemer utegnejo narodi, kot so Maji, odkrivati in
utrjevati prav etnične dimenzije svoje narodne biti.
Mehika je država, ki je nastala v 19. stoletju, uradno je bila priznana leta 1821 in potrjena
1836. Nastala je v dveh fazah. Sprva kot ideja nekega drugega naroda, ko je s
pokristjanjevanjem in kolonizacijo je dobila jezik in kulturne prvine ter vero. V drugi fazi
oblikovanja je postala neodvisna od španske krone in uradno postala država. Pri tem pa se je
dogajal pomemben proces oblikovanja naroda. To ni enkraten in neponovljiv dogodek, ampak
se razvija in oblikuje, ustvarja elemente lastne identitete, ki jih lahko skozi proces izgublja ali
krepi. Mehiški narod je umetni konstrukt, ki ga je ustvarila država na podlagi skupnega
ozemlja s pomočjo državnega aparata. Razvijal se je v času industrializacije, ko je dobila moč
uprava in vojska, državna politika postala centralizirana, mobilizacija je omogočila hiter
prenos idej in informacij in krepitev izobraževalnega sistema, s katerim so narod spodbujali k
ozaveščanju svoje pripadnosti novem narodu. Ta je nastajal v dveh vzporednih procesih, na
podlagi zgodovinskega razvoja in zavestnega ustvarjanja naroda. V času, ko je bila ustvarjena
mehiška država so prebivalci območja pripadali različnim etničnim skupinam. Ni šlo le za
srečanje in mešanje dveh različnih etničnih skupin, Špancev in Indijancev, ampak so bili tudi
ti različnega porekla. Španci, ki so prišli v Ameriko, so bili potomci Iberov, Gotov, Keltov,
Feničanov, idr. Na drugi strani so v Ameriki živela različna ljudstva, kot so Quiche, Karibi,
itn. Tako raznolika skupina ljudi, v momentu nastanka skupne države Mehike in v začetku
oblikovanja mehiškega naroda, ni bila sposobna čutiti pripadnosti tej novo nastali ozemeljski
enoti. Med njimi je bilo preveč razlik. Ni bilo skupnih elementov s katerimi bi se lahko
103
identificirali. Skupni so jim bili le negativni občutki, nestrinjanje s slabimi življenjskimi
pogoji, upor proti oblastem, doživljanje krivic in nemoči, na podlagi katerih je bilo nemogoče
graditi narodno zavest. Enotni mehiški narod je bilo potrebno ustvariti. »Mehištvo« je postalo
nacionalni projekt. S pomočjo upravljanja državnega aparata se je ustvarjala notranje
povezana skupnost. Nacionalna zavest se je krepila s pomočjo državnih institucij, kot so npr.
javno šolstvo, ki je brezplačno in je zato nudilo izbrane vsebine, podprte z nacionalnimi
simboli, standardnim jezikom in uradno vero. Na takšen način so zagotavljali obstoj, utrjevali
zavest in krepili nacionalni čut. To je bil izredno agresiven kulturni proces v katerem se ni
upoštevalo etnične in kulturne pestrosti družbe in je z vsiljevanjem norm, vzpostavljenih s
strani države, nastajala skupina ljudi, ki ni sledila tej družbeni dinamiki in zato ostajala na
robu družbe.
V takšnem procesu je lastna identitete te skupine ali posameznikov na preizkušnji. Ko se
omenja identiteto, je potrebno pojasniti da je današnji Maj tudi Indijanec in tudi Mehičan. Z
besedo Mehičan se označi prebivalec države Mehike, med tem ko je izraz Indijanec skupno
ime vsem prvotnim prebivalcem Amerike in njihovim potomcem. Izraz Indijanec je prvi
uporabil Krištof Kolumb, ko je prišel v Ameriko, misleč, da je v Indiji in zato prebivalce
poimenoval »indios« (Indijanci). Izraz je takoj dobil negativen prizvok, saj je označeval
skupino ljudi, ki je bila podrejena in manjvredna. Danes ima izraz »indio« v španščini
izjemno slabšalen pomen, predstavlja neukega in neumnega človeka. Za bolj spoštljivo
različico velja izraz »indígena«(šp.) »indiginous« (angl.), ki naj bi rešil moralno zagato
uporabe. Ta izraz se pojavi tudi v mehiški ustavi, ko se definira mehiški narod kot
multietnični in multikulturni. Omenjene različice napovejo kompleksnost majevske identitete
v današnjem času. Identiteta je pomemben odraz človekove edinstvenosti in hkrati pripadnosti
določeni skupini. Vsak posameznik se identificira z določenimi elementi. Posamezniki
oblikujejo različne skupine, ki ustvarjajo skupne elemente skupinske identitete. Skupine v
kontaktu ustvarjajo družbene razlike in s tem družbeno hierarhijo. Lahko se zgodi, da se
določena skupina ljudi, zaradi različnih razlogov povzdigne nad drugo. Pri tem lahko nastane
kriza identitete, saj lahko posameznik oz. skupina izgublja ali pa na drugi strani krepi svojo
identiteto. Nastane potreba po zavarovanju identitete. Takrat se odrazi identitete še bolj
izrazito poudarjajo. Toda te – sicer moderne in marsikje popularne – oblike zaščite kultur in
njihovih nosilcev zlahka vodijo v njihovo folklorizacijo in minorizirajo njihov realni družbeni
domet.
Maji so v svoji zgodovini sledili različnim družbenim spremembam. Svojo identiteto so
ohranjali. Maji, ki so živeli 2000 let pr. n. št. niso imeli zavesti o nekem skupnem, povezanem
104
narodu. Bili so pripadniki svoje skupnosti v kateri so spletli močne vezi. Znotraj skupnosti so
veljala načela delitve dela in skupne zemlje, s čimer se je pripadnost članov krepila. V
koloniji so bili Maji potisnjeni v ozadje, vzeli so jim zemljo, vsilili jezik in vero. Postali so
etnična skupina. Spremembe v družbi so pomembno vplivale tudi na razvoj majevske
identitete. Upad števila prebivalcev, nastanek novih družbenih slojev, nov odnos do zemlje, ki
je temeljil na sistemu »encomiend«, spremembe v razumevanju in razlagi naravnih pojavov in
posledično spremembe v odnosu so zemlje, visoka davčne zaveze, nova vera, nov pravni red
in nova pravila kulturnega izražanja so le nekateri dejavniki, ki so vplivali na oblikovanje
majevske identitete. Maji so imeli težave pri vključevanju v nove družbene razmere. Ostali so
na robu družbe, v svojih skupnostih, ločenih od preostalih prebivalcev. Niso dobili niti
možnosti, da bi sledili razmeram moderne družbe in se razvijali skladno z njimi.
Marginalizacija in izguba mehanizmov za preživetje je pripeljala tudi do prvih skupnih
uporov, ki so rezultirali v Vojno kast. V zgodovino se je zapisala vojna Majev proti vsem
ostalim prebivalcem. Tukaj lahko govorimo o tem, da se je majevska skupinska identitete
prvič jasno izrazila. V času mehiške neodvisnosti in vse do današnjega časa je bila majevska
identiteta na preizkušnji. Maji so zaradi vseh zgodovinskih dogodkov in družbenih procesov,
ki so se zgodili ob tem postali manjvredni člani družbe, težko so se vključevali v vsakdanjo
dinamiko družbe, saj je bil razkorak med njihovim primarnim okoljem in tistim v katerega so
se vključevali kasneje, enostavno prevelik. Začel se je zelo kompleksen proces sprejemanja in
prilagajanja, redefinicije in vključevanje novih vrednot, verovanj, prepričanj in kulturnih
praks v že obstoječe, že poznane. Zato lahko rečemo, da je današnja majevska kultura rezultat
tega procesa. Je nov produkt, razvit kolektivno, s tihimi sporazumi, miroljubnimi in nasilnimi
gibanji, s katerimi so Maji ohranjali dan za dnem bistvo njihovega obstoja, smisel njihove
družbe in nadaljevali preteklost. O tem pričajo elementi njihove identitete, ki so se v večji
meri ohranili do danes.
Maji so ohranjali družbeno organiziranost, vrednostni sistem, odnos do zemlje in nekatere
tradicionalne prakse. Ohranjali so pomen družinskih vezi in močnih vezi med posameznikom
in skupnostjo. Ponekod so de ohranile tudi bivanjske oblike, tradicionalne zasnove hiš, čeprav
te ne zagotavljajo vedno zdravih življenjskih razmer in zato postajajo pomemben element
načrtovanja prihodnosti majevskega prebivalstva.
Najpomembnejši element majevske identitete in hkrati najbolj očiten kulturni izraz je
majevski jezik. Ima povezovalno vlogo in se ohranja v zasebnem prostoru ter čedalje bolj
pogosto tudi v javnem. Je pomemben gradnik majevske identitete in je pomemben element
primarne socializacije. Govori ga okrog 6 milijonov ljudi, v Mehiki okrog 600.000. V času
105
španske kolonizacije je izgubil pomembnost in status uradnega jezika. Uporabljal se je le še v
domači rabi. Ob uveljavitvi sistema javnega šolstva je bil povsem potisnjen na rob. Uradni
jezik kolonije je postal španski jezik in tako je ostalo vse do danes. Opazen je porast
dvojezičnosti, kar pomeni, da Maji poleg majevskega jezika obvladajo tudi španščino. Na
drugi strani je opazen tudi upad rabe maternega jezika v prid španščini. Dejstvo se pripisuje
neugodnim razmeram pri socializaciji, pri dostopanju do javnih izobraževalnih storitev,
višješolskega izobraževanja in nastopanju na specializirana delovna mesta, kjer Maji zasedajo
najslabše plačana delovna mesta. Dostop do javnih izobraževalnih storitev, kjer je uradni jezik
španščina, je neprilagojen etnični pestrosti mehiške družbe. Izobraževalni sistem od osnovne
šole naprej ne nudi vsebin v majevskem jeziku. Problem nastane pri vstopu v srednjo ali višjo
šolo, saj pouk poteka le v španščini. Maji, ki ne govorijo španščine se tako soočajo s
problemom celovite vključitve pri vstopu v nadaljnje izobraževanje, na prva delovna mesta in
nasploh pri vključevanju v druge družbene procese, kjer so redko obravnavani kot
enakovredni člani družbe. Majevski jezik se redko pojavlja v medijih. Izbrane radijske in
televizijske postaje predvajajo nekaj majevskih vsebin. Položaj jezika se v zadnjem času
izboljšuje. Načrti za ponovno oživitev rabe majevskega jezika so jasni, vendar se realizirajo
počasi.
Posebno velik pomen ima majevska tradicionalna medicina, saj se Maji še vedno zelo opirajo
na znanja njihovih prednikov. Prav posebno vlogo ima babištvo, ki je edini uradno priznan
poklic. Majevski zdravilci so še posebno pomembni tam, kjer ni drugih zdravstvenih storitev
uradne medicine. Ta ni pripravljena stopiti na proti ustaljenim majevskih praksam, ki bi lahko
zagotavljale rešitev za tiste skupnosti, ki nimajo urejenega dostopa do storitev javnega
zdravstva. Zdravstvena oskrba je še vedno velik problema. Umrljivost pri dojenčkih je še
vedno velika, prav tako smrt zaradi bolezni, ki jih povzročijo neurejene sanitarne razmere ali
revščina. Poleg tega je majevsko prebivalstvo poseljeno zelo razpršeno, kar se sicer sklada s
tradicionalno poselitvijo, vendar pa ne zagotavlja zadostne kontrole in oskrbe s storitvami,
predstavlja oviro pri gradnji infrastrukture in komunikacijskega omrežja. Večina majevskega
prebivalstva se še vedno ukvarja s kmetijstvom in ohranja tradicionalen način obdelovanja
zemlje, kjer milpa predstavlja osnovno kmetijsko enoto. Vendar se gospodarska sestava
majevskega prebivalstva spreminja. Tako nastajajo nove identitete, ko ženske odhajajo na
delo v mesto ali se moški člani skupnosti selijo v tujino. Pomemben vidik majevske identitete
je tudi odnos do prostora, okolja in narave. Po vzoru svojih prednikov Maji še vedno
obdelujejo zemljo, pridobivajo obdelovale površine, izkoriščajo vodne naravne vire v
kontroliranem obsegu. Kljub temu, da so izgubili svojo zemljo, z uvedbo veleposesti
106
(encomiend) in kasneje z razdelitvijo posesti, ki jo je predvidela agrarna reforma, so ohranili
spoštljiv odnos do zemlje, ki je za njih največja dobrina. Maji zemlje ne izkoriščajo, ampak jo
imajo le v uporabi. Današnji Maji so ohranili tiste verske prakse, ki so jih poznali že njihovi
predniki. Združili so jih z verskimi rituali krščanske vere, ki so jo na njihovo ozemlje prinesli
Španci. Na ta način se tradicija ohranja.
Oblikovanju majevske identitete se je v določenem trenutku pridružilo oblikovanje mehiške
identitete, takoj zatem ko so nastale težnje po mehiški državi. Mehiški narod je umetno
ustvarjen in zato je mehiška identiteta še bolj kompleksen pojav. Gre za koncept, ki je dobival
značaj skozi zgodovino v različnih skupinah, ki so se na koncu združile v enotni državi,
Mehiki. Mehiška identiteta je zato večplastna in skupek različnih identitet. Je multietnična in
multikulturna. Podprta z ustvarjenimi nacionalnimi miti, rekonstruirano zgodovino in
nacionalnimi simboli.
Državna politika se v zadnjih letih usmerja v reševanje problematike slabih življenjskih
razmer v katerih živijo Maji. Danes indijanske skupnosti namreč predstavljajo bogastvo
multikulturne mehiške družbe. Načrti so urediti status Majev v mehiški ustavi, vrniti Majem
pravico do zemlje in proste uporabe naravnih virov, urediti položaj majevskega jezika in ga
povzdigniti ga na raven državne uporabe, prilagoditi izobraževalni sistem tako, da bo bolj
dostopen majevsko govoreči populaciji in da bo olajšal prestop med primarno in sekundarno
socializacijo, izboljšati infrastrukturno omrežje, poskrbeti za socialno varnost ter povečati
število kakovostnih delovnih mest s primernim plačilom. Do uresničitve teh planov pa je še
dolga pot, zato so Maji pomembni akterji svoje prihodnosti, saj se skozi svoja gibanja in
ideologije borijo za ohranjanje svojega bistva.
107
10. SUMMARY
The thesis is dedicated to the Mayan identity. I've presented their historical development,
exposed the social processes in which they were embedded and outlined their current cultural,
economic, social and demographic characteristics. The purpose of all this content is trying to
understand the evolution of the Mayan population and their position in the Mexican society.
The Maya people have been living in Central America for more than four millennia. The
population number is estimated at 7 million. The term "Maya" is the common name for about
30 ethnic groups, which share similar linguistic and cultural characteristics. Their ethnic
identity is based on historical continuity, historical memory, common myths and related
rituals. Their territory – the Yucatan peninsula in Central America – is important, but not key,
due to the current political situation. Now it's mainly within the bounds of the Mexican state,
but the Mayan historical significance goes back to the time before the Spanish invasion and
colonization, when this was a strong and well-organized Mayan country. In terms of
territoriality, it's now mainly in the Mexican regional dimension of living, and the identity is
at least partly resting on these political-territorial circumstances.
The Mayans, who lived from 1000 BC to the year 1550, were a highly developed civilization
with diverse social structure and hierarchy. They had a high level of social development, the
technology for land cultivation in a tropical climate zone, a developed urban culture within
the big cities, and hierarchically structured relations in society: They also had their own
writing and created their own culture, and developed a religious system that this culture
supported, and also cosmovision. Although they had no awareness for a common, integrated
nation, they were creating elements that enabled collective identification and grouping of
members into an efficient society. In the colonies, the Mayans were pushed into the
background, their land was taken from them, and language and religion imposed. They have
become an ethnic group. The changes in society have had an important impact on the
development of the Mayan identity. The decline in population, the emergence of new social
classes, a new way to work the land, which was based on a "Encomienda" system, changes in
understanding and interpreting the natural phenomena, the consequent changes in relation to
the land, high fiscal commitments, a new religion, a new legal order and the new rules for
cultural expression are just some of the factors that influenced the formation of the Mayan
identity. The formation of the Mexican nation also had a high influence. Mexico is a country
that was built in the 19th century, first as the idea of another nation, when the colonization
and Christianization brought an official language, cultural values and religion. In the second
108
phase of evolving, it has become independent of the Spanish crown and officially became a
country. In doing so, however, it saw an important process of creating a nation. This has been
developed with two parallel processes, based on historical development and conscious
creation of the nation. At the time it was created, the Mexican people belonged to different
ethnic groups. Thus, a diverse group of people has not been able to feel like they belonged to
this newly created territorial unit. There were no common elements by which they could have
been identified by. A single Mexican nation had to be created. "Mexicanism" has become a
national project. National consciousness was strengthened through state institutions. The
national symbols, standard language and the official religion all guaranteed existence,
strengthened awareness and national sense. This was an extremely aggressive cultural process
in which ethnic and cultural diversity wasn't taken into account. Imposing norms established
by the state led to the creation of a group of people who did not follow this social dynamic,
and thus remained on the edge of society. The Mayans had problems integrating into new
social situations. They did not have the right conditions to follow modern society and develop
in accordance with it. The gap between their primary environment and that of which they
were included later was simply too wide. It started a very complex process of acceptance and
adaptation, redefinition and integration of the new values, religions, beliefs and cultural
practices that already existed, and were already known to them. The Mayan culture today is
the result of that process. A new product developed collectively with silent agreements,
peaceful and violent movements by which the Mayans kept the day-to-day essence of their
existence, the meaning of their society and continued past. The Mexican nation has - due to
the abundance in the world's scale - a convincing argument for reducing the "nationality" of
the Maya. According to the classical conception, the territorial, legal, historical, political and
economic displaces other political identities, which could pose competition. In terms of
national development, "Mayanism" needs to look for their "modus operandi" within the
reality of the Mexican nation. It is not easy, but it is increasingly possible with the intent of
multicultural character from the great nations of the American continent, where nations, such
as the Maya, could potentially discover and consolidate the ethnic dimension of their national
being. Elements of their identity were largely preserved to this day. The Maya people
preserve social organization, belief system, attitudes toward the earth, and some traditional
practices. They've maintained the importance of family ties and strong ties between an
individual and the community. The most important element of the Mayan identity, and at the
same time the most obvious cultural expression, is the Mayan language. It has a unifying role,
and can be found in closed, as well as public places. It's an important building block of the
109
Mayan identity and an important element of primary socialization. It is spoken by about 7
million people, with around 600,000 in Mexico alone. The Mayan traditional medicine is also
a value of special importance, because the Maya people still very much trust the knowledge of
their ancestors. Mayan healers are particularly important to parts where there are no other
health services with official medicine. Most of the Mayan population is still engaged in
agriculture and preserves the traditional way of cultivating the land, following the example of
their ancestors, but the economic structure of Mayan population also changes. This gives rise
to a new identity, because women now go to work in the city, and the male members of the
community move abroad. An important aspect of the Mayan identity is also a relationship to
space, environment and nature. The Maya don't exploit their land, but simply use it. Today's
Mayas maintain the religious practices that have already been introduced by their ancestors,
united with the religious rituals of the Christian faith, which was brought into their territory
by the Spaniards. This way, the tradition continues. In recent years, the national policy was
aimed at tackling the problems of poor living conditions. Today, the Indian community
represents the wealth of a multicultural Mexican society. The plans are to regulate the status
of the Maya in the Mexican Constitution, giving them back the right to land and the free use
of natural resources, to regularize the situation of the Mayan language and to elevate it to the
level of public use, adjust the education system so that it's more accessible to the Mayaspeaking population, to facilitate the crossing between the primary and secondary
socialization, improve the infrastructure network, ensure social security and increase the
number of quality jobs with adequate pay. The realization of these plans it has still a long way
away, so the Maya are important players of their own future, while they struggle to preserve
their essence through their movements and ideologies.
110
11. LITERATURA IN VIRI
Aliphat, M., Ubicación deográfica de la cultura Maya. URL:
http://www.mexicodesconocido.com.mx/ubicacion-geografica-cultura-maya.html (Citirano
13. 2. 2015).
Ávila, A., 2010. El origen de los Estados Unidos Mexicanos. El país internacional. URL:
http://internacional.elpais.com/internacional/2010/08/25/actualidad/1282687208_850215.html
(Citirano 13. 3. 2015).
Atlantika. Veliki satelitski atlas sveta. 2007. Kladnik, D. et al. Ljubljana, Založba Mladinska
knjiga, 501 str.
Atlas sveta za osnovne in srednje šole. 1993. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 227 str.
Bartlett, R., 2006. Yucatán. London, Lonley Planet publications, 312 str.
Bartra, A., Otero, G., 2008. Movimientos indígenas campesinos en México. La lucha por la
tierra, la autonomía y la democracia. CLACSO, str. 401-428. URL:
http://bibliotecavirtual.clacso.org.ar/clacso/sur-sur/20100713084250/18BarOt.pdf (Citirano
15. 2. 2015).
Bastos, S., Camus, M., 2003. El movimiento maya en perspectiva. Guatemala, FLASCO, 350
str.
Barragán P., J. B., 2009. Educación indígena: una mirada a la alfabetización. Destiempos, 18,
3, 177-195 str. URL: http://www.destiempos.com/n18/barragan.pdf (Citirano 13. 4. 2015).
Blouet B., Blouet O. M., 1997. Latin America and the Caribbean : a systematic and regional
survey. 3. ed. New York, John Wiley&Sons, 500 str.
Bufon, M., 2004. Med teritorialnostjo in globalnostjo. Sodobni problemi območij družbenega
in kulturnega stika. Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalni središče,
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 322 str.
Bufon, M., 2007. Osnove politične geografije. Koper, Znanstveno-raziskovalno središče,
Založba Annales, 371 str.
Bunc, S., 1998. Slovar tujk. 10 izd. Maribor, Založba Obzorja, 471 str.
Catalán S., E., 2008. La identidad nacional mexicana en el siglo XXI. Los impactos de la
globalización cultural y sus nuevos desafios. Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de
111
Ciencias Políticas y Sociales, 277 str. URL:
http://132.248.9.195/ptd2008/noviembre/0636072/Index.html (Citirano 13. 4. 2015).
Clave. Diccionario de uso del español actual. 2004. 7.ed. Madrid, Ediciones SM, 2048 str.
Climate. 2015. URL:
http://adevaherranz.es/GEOGRAFIA/GEOGRAFIA%20UNIVERSAL%20Paises/America/M
exico/Geo%20Clima%20Mapa%20Mexico.gif (Citirano 17. 3. 2015).
Cojtí, C. D., Concepto y significado del Pueblo Maya y sus derechos. Guatemala, Instituto de
Investigaciones Económicas y Sociales, Universidad Rafael Landívar, str. 193-198. URL:
http://biblio3.url.edu.gt/Libros/aprox/9.pdf (Citirano 23. 2. 2015).
Constitución Política de los Estados Unidos Mexicanos. 2015. URL:
http://mexico.justia.com/federales/constitucion-politica-de-los-estados-unidosmexicanos/titulo-primero/capitulo-i/#articulo-2 (Citirano: 18. 4. 2015).
Cook, R., 1997. The Native Peoples od Central America during Precolumbian and Colonial
Times. V: Coates, A., G. (ur.). Central America. A natural and cultural history. USA,
Michigan, Yale University Press, str. 137–176.
Cubitt, T., 1988. Latin American society. 2 ed. Harlow, Longman Scientific & Technical, 258
str.
Čepič, M., Pagon, N., 2003. Predgovor. V: Pagon, N. (ur.). Nacionalna identiteta in kultura.
Ljubljana, Inštitut za civilizacijo in kulturo, str. 7–18.
Černe, A., 1999. Prostorska identiteta. Koncepti različnosti. Anthropos, 31, 4/6, str. 296–300.
Dežele in ljudje. Severna in Srednja Amerika. Veliki Antili. Krušič, M. (ur.). 1991. Ljubljana,
Založba Mladinska knjiga, 171 str.
Diagnóstico del instituto para el desarrollo de la cultura maya del estado de Yucatán. 2007.
URL: http://www.indemaya.yucatan.gob.mx/descargas/archivos/diagnostico-del-pueblomaya.pdf (Citirano: 16. 2. 2015).
Don, M., 2000. Cultural geography. A critical introduction. Oxford, Malden, 325 str.
Etimología de México. URL: http://etimologias.dechile.net/?Mexico (Citirano: 20. 4. 2015).
Flere, S., 1999. Sociologija. 2. popravljena izd. Maribor, Pravna fakulteta, 301 str.
112
Flores O., J., M., 2003. Psicología, Subjetividad y Cultura en el Mundo Maya Actual. Una
Perspectiva Crítica. Revista Interamericana de Psicologia, 37, 2, str. 327–340. URL:
http://www.redalyc.org/articulo.oa?id=28437211 (Citirano 13. 2. 2015).
Furlan, U., 2012. Sonaravno življenje Majev. Geografski obzornik, 59, 4, str. 12–19
Geography, 2015. URL:
http://www.div1grade7.com/studentp/karlrick/website/Website%20Pages/Geography.html
Glosario de de términos. URL: http://cuentame.inegi.org.mx/glosario/default.aspx?tema=G
(Citirano 23. 4. 2015).
González, C. M., 2004. El Artículo 3°Constitucional como una base en la conformación de la
identidad nacional mexicana. Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Derecho, 165 str.
Herlihy, H. P., 1997. Central American Indian Peoples and Lands Today. V: Coates, A., G.
(ur.). Central America. A natural and cultural history. USA, Michigan, Yale University Press,
str. 215–240.
INEGI. URL: http://www.inegi.org.mx/ (Citirano 23. 2. 2015 - 10.5.2015)
Južnič, S., 1993. Identiteta. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 399 str.
Južnič, S., 1980. Kolonializem in dekoloniazacija. Maribor, Založba Obzorja, 375 str.
Kent, R. B, 2006. Latin America : regions and people. London, Guilford Press, 422 str.
Kirby, P., 2003. Introduction to Latin America. Twenty-first century challenges. London,
Thousand Oaks, 229 str.
Koprivnikar, M., 1998. Španska kolonizacija Mehike. V: Malajner, V., B. (ur.). Mehika in
Kuba. Maribor, Zavod RS za šolstvo, str. 162–165.
Korun, B., 1993. Srečanja z majevsko religijo. Etnolog, 3, str. 127–136.
La Revolucion Mexicana. URL:
http://mision.sre.gob.mx/oi/index.php?option=com_content&id=341%3Ala-revolucionmexicana&Itemid=76 (Citirano 3. 3. 2015).
La vigencia de los derechos indígenas en México. 2007. México, Comisión nacional para el
desarrollo de los pueblos indígenas, 181 str. URL:
http://www.cdi.gob.mx/derechos/vigencia_libro/vigencia_derechos_indigenas_diciembre_200
7.pdf (Citirano 19. 4. 2015).
Likar L., Mikuž, N., 1998. Kultura Majev v Mehiki. V: Malajner, V., B. (ur.). Mehika in
Kuba. Maribor, Zavod RS za šolstvo, str. 115–120.
113
López B., F., 2005. Los Movimientos Indígenas en México. Rostros y Caminos. URL:
http://www.lopezbarcenas.org/doc/movimientos-indigenas-mexico-rostros-caminos (Citirano
23. 3. 2015).
Los derechos de los pueblos indígenas explicados para todas y para todos. 2008. Argentina,
Fondo del UNICEF, 148 str. URL:
http://www.unicef.org/argentina/spanish/derechos_indigenas.pdf (Citirano, 18. 3. 2015).
Los mayas de hoy. El espejo de una civilización perdida que sobrevivió a la conquista. 2009.
Instituto Politécnico Naciona, OnceTV. URL: http://oncetvipn.net/sacbe/mundo/mayas_de_hoy/ (Citirano: 23. 3. 2015).
Macleod H., M., 2008. Luchas Político-Culturales y Auto-Representación Maya en
Guatemala. Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Ciencias Políticas y Sociales, 628
str.
Madrigal, L. I., 1992. Historia de la literatura hispanoamericana. Tomo I. Madrid, Cátedra,
437 str.
Marín, G., Fuentes, A., Daltabuit, G., 2012. Turismo, globalización y sociedades locales en la
península de Yucatán, México. España, Tenerife, 275 str.
Martíntez T., L. O., 2004. Las raíces de la guerra de castas y los límites de la tolerancia.
Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Ciencias Politicas y Sociales, 130 str. URL:
http://132.248.9.195/pdtestdf/0335549/Index.html (Citirano 6. 4. 2015).
Mayas de la Península de Yucatán. 2009. URL:
http://www.cdi.gob.mx/index.php?option=com_content&task=view&id=606&Itemid=62
(Citirano 13.2. 2015).
Máynez, P., Reinoso, M., 2009. El mundo indígena desde la perspectiva actual. Destiempos,
18, 3, str. 1-577. URL: http://www.destiempos.com/n18/dossierMI.pdf (Citirano 3. 3. 2015).
Moreno, S. H., 1997. Spanish Rule, Independence, and the Modern Colonization Frontiers. V:
Coates, A., G. (ur.). Central America. A natural and cultural history. Yale University Press,
USA, Michigan, str. 177–214.
Munck, R., 2003. Contemporary Latin America. Houndmills, Basingstoke, 197 str.
Nations, J. D., 2006. The Maya Tropical Forest: People, Parks, and Ancient Cities. Texas,
University of Texas Press, 323 str.
114
Navarrete L., F., 2008. Los Pueblos Indígenas de México. México, CDI, 141 str. URL:
http://www.cdi.gob.mx/dmdocuments/monografia_nacional_pueblos_indigenas_mexico.pdf
(Citirano 24. 4. 2015).
Noda Y., M., 2004. El problema de la identidad mexicana. Una propuesta teoricometodologica. Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Ciencias Politicas y Sociales,
123 str. URL: http://132.248.9.195/pd2004/0600274/Index.html (Citirano 3.4. 2015).
Obča geografija. 1995. Kunaver, J. (ur.). Ljubljana, Državna založba Slovenije, 265 str.
Ordorica, M., Prud’homme, J., 2012. Sociedad. México, Colegio de México, 375 str.
Oštir, M., 2007. Etnični in lingvistični atlas Latinske Amerike. Diplomsko delo. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti in Oddelek za geografijo,
162 str.
Ovsenik, D., 2010. Geografska in sociolingvistična analiza identitete koroških Slovencev.
Primer Dvojezične trgovske akademije v Celovcu. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo in Oddelek za slovenistiko, 173 str.
Pedraza, J. 2000. Manual de la literatura hispanoamericana. I. época virreinal. Estella, Cénlit
Ediciones, 793 str.
Peniche, R., P., 2002. Oponiéndose al capitalismo en Yucatán. Desacatos, 9, str. 148–160.
Pinkus R., M.,J. 2007. Pueblos mayas y mestizos de Tabasco ante la globalización.
Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Filosofía y Letras, 239 str. URL:
http://132.248.9.195/pd2008/0624833/Index.html (Citirano 23.2. 2015).
Plan estatal de Desarrollo 2012-2018 Yucatán. 2013. Mérida, México. URL:
http://www.yucatan.gob.mx/docs/pdf/PED-2012-2018-Yuc.pdf (Citirano: 16. april 2015).
Portilla, M. L., 2009. Un mosaico de lenguas y culturas. Destiempos, 3, 18., str. 523–539.
Poulsen, T. M., 1992. Nations and states. A geographic background to world affairs.
Englewood Cliffs, Prentice Hall, 399 str.
Primer infome de gobierno. 2008. URL:
http://www.yucatan.gob.mx/docs/transparencia/general/indice_transparencia_disponibilidad/I
V_Rendicion_de_cuentas/1er_informe_20072008/texto_informe.pdf (Citirano: 2. 5. 2015).
Razbornik K., J., 1998. O življenju Majev. V: Malajner, V., B. (ur). Mehika in Kuba.
Maribor, Zavod RS za šolstvo, str. 121–124.
115
Regionalna geografija sveta. 2000. Brinovec, S., Kovač, M. (ur.). Ljubljana, Založba
Mladinska knjiga, 136 str.
Reséndiz R., N. F., 2011. Configuración de las reivindicaciones de la resistencia indígena en
México y Guatemala. Los casos de la policía comunitaria y el movimiento Maya. Diplomsko
delo. México, UNAM, Facultad de Ciencias Políticas y Sociales, 237 str.
Rivero P., P, 2002. Oponiéndose al capitalismo en Yucatán. La causa de los rebeldes de la
Guerra de Castas (1847-1850). México, Centro de Investigaciones y Estudios Superiores en
Antropología Social México, Desacatos, 9, str. 148–160.
Ruiz S., E. P., 2014. Un estudio de la identidad nacional mexicana en Luis Villoro, en tiempos
de la globalización. Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Filosofía y Letras, 273 str.
URL: http://132.248.9.195/ptd2015/enero/300092165/Index.html (Citirano 28. 3. 2015).
Ruz, M. H., 2006. Mayas: primera parte. México, Comisión Nacional para el Desarrollo de
los Pueblos Indígenas, 91 str.
Ruz, M. H., 2006a. Mayas: segunda parte. México, Comisión Nacional para el Desarrollo de
los Pueblos Indígenas, 67 str.
Sánchez E., A. M., 2010. El zapatismo y la sociedad civil una nueva forma de decir nación.
Diplomsko delo. México, UNAM, Facultad de Filosofía y Letras, 111 str.
Santillanes, G. C, 2009. Puede ser que es la culebra.... Diplomsko delo. México, UNAM,
Facultad de Filosofia y Letras, 183 str. URL:
http://132.248.9.195/ptd2009/mayo/0643503/Index.html.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1994. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1714 str.
Sobrino, G., M. C., Paz, A., L., 2008. La condición actual de la langua maya en Yucatán.
URL: http://www.revistas.unam.mx/index.php/archipielago/article/viewFile/20030/19021
(Citirano: 28. 4. 2015).
Starašinič, B., 1998. Indijanska civilizacija Majev. V: Malajner, V., B. (ur). Mehika in Kuba.
Maribor, Zavod RS za šolstvo, str. 112–114.
Stockmann, F., 1996. Veni, vidi, didici. Ljubljana, Mohorjeva založba, 318 str.
Škrinjar, E., 1998. Polotok Yucatan. V: Malajner, V., B. (ur). Mehika in Kuba. Maribor,
Zavod RS za šolstvo, str. 99–101.
Špansko-slovenski in slovensko-španski moderni slovar. 2007. 2. izd. Ljubljana, Cankarjeva
založba, 1234 str.
116
Špes, M., 2006. Gradivo za predmet Geografija Latinske Amerike 2005/06. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 234 str.
Šprajc, I., 2009. Izgubljena mesta. Ljubljana, Založba Modrijan, 175 str.
Tamayo L., M., 2010. La preservación de le identidad cultural en la era de la globalizacion.
Los movimientos indígenas en México y Guatemala. Diplomsko delo. México, UNAM,
Facultad de Ciencias Políticas y Sociales, 160 str. URL:
http://132.248.9.195/ptd2010/abril/0656138/Index.html (Citirano 3. 4. 2015).
Tišler, B., 2011. Maje so s prizorišča zgodovine odstranile prenaseljenost in suše, pogovor z
dr. Ivanom Šprajcem, strokovnjakom za Maje. MCC. URL:
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/maje-so-s-prizorisca-zgodovine-odstranile-prenaseljenostin-suse/248662 (Citirano 3. 5. 2015).
Tončič, V., 1998. Yucatán. Naravnogeografske značilnosti. V: Malajner, V., B. (ur). Mehika
in Kuba. Maribor, Zavod RS za šolstvo, str. 102–104.
Yucatan. 2015. URL: http://www.yucatan.gob.mx/menu/?id=estado (Citirano: 1. 5. 2015).
XEPET. 2015. La Voz de los Mayas. URL: http://ecos.cdi.gob.mx/xepet.html (Citirano 29. 4.
2015).
Vázquez C., C., 2007. La guerra interna de Yucatán. ¿Una guerra de castas? Diplomsko delo.
México, UNAM, Facultad de Filosofía y Letras, 136 str. URL:
http://132.248.9.195/pd2007/0618030/Index.html (Citirano 1. 4. 2015).
Veliki atlas sveta. 2008. Popit, S. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 398 str.
Zupančič, J., 2013. Kulturna geografija: raznolikost svetovnega prebivalstva in kulturnih
pokrajin. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 261 str.
Zupančič, J., 1998. Regionalna identiteta in njena današnja vloga v lokalni samoupravi.
Primera Dolenjske in Bele krajine. Rast, 9, 4, str. 389–395.
Zupančič, J., 1999. Slovenci v Avstriji. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani,
246 str.
117
12. SEZNAM SLIK IN TABEL
SEZNAM SLIK
Slika 1: Zapisi majevske pisave in prikaz njihovega rituala (Museo del Mundo Maya, Mérida)
Slika 2: Reliefno pročelje majevskega svetišča, Uxmal, Mehika
Slika 3: Majevsko središče klasične dobe, Palenque, Mehika
Slika 4: Mehika Tempelj Velikega Jaguarja, Tikal, Gvatemala
Slika 5: Kukulkanov tempelj (El Castillo) v Chichén Itzi
Slika 6: Napis pred Montejovo hišo v Méridi, v Mehiki
Slika 7: Del besedila pogodbe, s katero Iturbide doseže neodvisnost Mehike (Mestna hiša,
Córdoba, Mehika)
Slika 8: Katedrala v San San Cristóbal de Las Casasu, v Mehiki
Slika 9: Tulúm je ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Mehiki
Slika 10: Fizična karta območja poselitve Majev
Slika 11: Višinski pasovi v Mehiki
Slika 12: Podnebje na Jukatanu
Slika 13: Klimogram Méride
Slika 14: Prikaz tipov prsti (Muzej majevske kulture, Museo del Mundo Maya, Mérida)
Slika 15: Majevska hiša in zbiralnik vode, v barvah politične stranke (Dzityá, Mehika)
Slika 16: Primeri zapuščenih majevskih hiš
Slika 18: Delitev majevskega prebivalstva v tri območja v državi Jukatan
Slika 17: Primer obnovljene majevske hiše v Izamalu (levo) in nove gradnje ob obstoječi stari
Slika 19: Število govorcev majevskega jezika po občinah v zvezni državi Jukatan
Slika 20: Zunanjost in notranjost cerkve v majevski vasici blizu Méride
Slika 21: V majevskem muzeju v Méridi so vse informacije v majevskem, španskem in
angleškem jeziku
Slika 22: Oltar z Marijo Gvadalupsko sredi majevske vasice blizu Valladolida
Slika 23: Majevski križ
Slika 24: Sistem za zbiranje deževnice v majevski vasi
Slika 25: Majevski najstnik prodaja spominke z motivi majevske kulture v Chichén Itzí
118
SEZNAM TABEL
Tabela 1: Indijansko prebivalstvo v Mehiki (2005)
Tabela 2: Govorci indijanskega jezika na polotoku Jukatan, starejši od 5 let (2000)
Tabela 3: Primerjava kazalcev med indijanskimi otroki in otroki na nacionalni ravni
Tabela 4: Število dvojezičnih in enojezičnih prebivalcev zvezne države Jukatan
119