Kulturna identiteta in duševno zdravje Mojca Majerle Povzetek Kulturna identiteta je pojem, ki vključuje rasno identiteto, akulturacijo (prilagoditev novemu kulturnemu okolju) in lastno ovrednotenje za specifične aspekte izbrane kulture in se pozitivno povezuje s psihičnim blagostanjem. Kulturne izkušnje in identiteta vplivajo na oblikovanje posameznikovega čustvenega, kognitivnega in vedenjskega funkcioniranja. Identifikacija z določeno kulturo daje ljudem občutek pripadnosti in varnosti ter jim omogoča dostop do socialnih mrež, v katerih najdejo podporo, si delijo vrednote in aspiracije. Rasno in kulturno zavedanje bi bilo, po mnenju strokovnjakov, potrebno spodbujati že v času otroštva, saj naj bi rasno in kulturno védenje ostalo po devetih letih nespremenjeno. Za vzpostavitev kulturne identitete bi morali skrbeti predvsem v krogu družine ter izobraževalnih in varstvenih ustanov, kot sta vrtec in šola. Razvoj samozavedanja in kulturne identitete Osnova samozavedanja se začne že v obdobju dojenčka. V tem obdobju se otroci naučijo, ˝kaj so oni˝ in ˝kaj niso oni˝. Dojenčki, ki so komaj shodili, so zelo občutljivi na čustva odraslih, ki jih obkrožajo in že začenjajo posnemati odraslo vedenje. Otroci stari 3 ali 4 leta postajajo vedno boljši pri prepoznavanju razlik med ljudmi, prav tako pa se učijo klasifikacije predmetov. V teh letih jih zanimajo razlike med ljudmi v barvi kože, las, oči, v teksturi las in te fizične karakteristike radi komentirajo. Nekateri otroci se raje igrajo z lutko, ki je belka, v nasprotju z lutko, ki je črnka. Do četrtega leta starosti otroci že preferirajo določeno barvo kože. V teh letih je otrokovo mišljenje nekonsistentno in omejeno, zato otroci zlahka oblikujejo stereotipe ter predsodke. Otroci stari 5 ali 6 let so sposobni prepoznati člane enake rasne ali kulturne skupine. V tej starosti otroci razvijajo socialne spretnosti in postajajo bolj skupinsko orientirani ter se zanimajo za drugačne kulture svojih prijateljev. Zelo pomembno je torej razvijati otrokovo zavedanje različnih kultur in ras, s čimer se ukvarjajo številni programi v vrtcih in šolah. Pri tem sodelujejo tako učitelji kot tudi starši, psihologi in socialni delavci. Otroci lahko spoznavajo tuje kulture in rase skozi ples, glasbo, poizkušanje hrane in pogovor. Kaj je kulturna identiteta in kako se kaže v našem vsakdanu? Kultura je multidimenzionalen koncept, ki obsega kolektivno realnost skupine ljudi. Kulturna identiteta pa je pojem, ki vključuje rasno identiteto, akulturacijo (prilagoditev novemu kulturnemu okolju) in lastno ovrednotenje za specifične aspekte izbrane kulture. Kulturna identiteta se pozitivno povezuje s psihičnim blagostanjem. Pomembna je za izgrajevanje občutka sebe in za povezovanje z drugimi posamezniki. Kulturne izkušnje in identiteta vplivajo na oblikovanje posameznikovega čustvenega, kognitivnega in vedenjskega funkcioniranja. Je pozitivna osebna moč, ki povečuje rast in razvoj v življenjskem razponu, vpliva na našo zaznavo lastnega zdravja in zadovoljstva, saj se pojmovanje zdravja razlikuje glede na različne kulture. Samozavest afriško-ameriških otrok je npr., povezana s kulturno identiteto, kulturna identiteta pa je močno povezana s psihološkim prilagajanjem. Identifikacija z določeno kulturo daje ljudem občutek pripadnosti in varnosti ter jim omogoča dostop do socialnih mrež, v katerih najdejo oporo, si delijo vrednote in aspiracije. To lahko pomaga porušiti pregrade med ljudmi in izgraditi občutek zaupanja med njimi. Vendar moramo vedeti, da močna kulturna identifikacija v odsotnosti tolerantnosti do drugih kultur ljudi še bolj oddaljuje. Osnovan pozitiven občutek kulturne identitete je povezan tudi s pozitivnimi izidi na področju zdravja in izobrazbe. Psihološki stres in vedenjska odklonskost sta kulturno določena in jih v kulturno specifičnih religijah ter spiritualnih delih pogosto navajajo in razlagajo. Po drugi strani pa v zahodnem svetu srečo pojasnjujemo, povezujemo in razlagamo kot povezano z neodvisnostjo in notranjo kontrolo. V vzhodnih družbah subjektivno vrednotenje sreče temelji na harmoničnih odnosih in medosebnem zadovoljstvu. Raziskave o posledicah akulturacije in kulturne identitete Akulturacija v splošnem pomeni prilagoditev novemu kulturnemu okolju in je lahko fenomen, ki nastane kot rezultat neposrednega kontakta skupin posameznikov z različnimi kulturnimi nazori. Posledica tega so naknadne spremembe v originalnih kulturnih vzorcih ene ali obeh skupin. Akulturacija pa naj bi bila tudi vmesni faktor v mladostnikovi adaptaciji na okolje in usvojitvi zdravstveno tveganih vzorcev obnašanja vrstnikov drugih kultur. Raziskave vpliva migracijskega statusa na mladostnike so pokazale, da mladi ljudje, ki so se rodili zunaj države v kateri živijo ali ki so se rodili imigriranim staršem, doživljajo večje psihološke pritiske vrstnikov, ki jih lahko spodbujajo k uporabi prepovedanih substanc, tvegani spolni aktivnosti in nasilju ter doživljajo manj starševske opore pri preprečevanju teh pritiskov. Govorjenje jezika, različnega od formalnega jezika določene države, naj bi bilo povezano z večjim zdravstvenim tveganjem ter faktorjem psihosocialnega, šolskega in starševskega tveganja. Kulturna travma Navajo Indijancev, ki jo povzroča nasilna premestitev, akulturacija, socialni predsodki in sistematični genocid, vpliva na visoko raven stresa in tveganja za mentalno bolezen pri ameriških Indijancih. Depresija je najpogostejša diagnoza med mladostnicami, ki so iskale pomoč v Indijanski zdravstveni kliniki. Med ameriško-indijanskimi mladostniki so prav tako pogostejši učni problemi, zloraba substanc, pobegi od doma in poskusi samomora. Raziskave so torej pokazale, da pomanjkanje kulturne identitete povzroča zdravstvene in psihološke težave, upoštevati pa moramo tudi, da je pojavljanje zdravstvenih in psiholoških težav in pogostost poročanje le-teh povezano z negativnim razlagalnim stilom. Več depresivnih posameznikov razlaga in ocenjuje vzroke neuspehov kot notranje (˝to je moja krivda˝) ter tudi globalne oz. trajne. Kljub temu pa je način razlaganja, z ozirom na posameznikovo interakcijo z okoljem, verjetno kulturno pogojen. Kulturna prepričanja in védenja so opazna v komunikacijskih vzorcih, inter-relacijskih stilih in družbenih vrednotah. Tako se zdi verjetno, da kulturna identiteta vpliva na posameznikov proces razlaganja. Aktivnosti, ki pripomorejo k večjemu rasnemu in kulturnemu zavedanju Rasno in kulturno zavedanje bi bilo po mnenju strokovnjakov potrebno spodbujati že v času otroštva, saj naj bi po rasno vedenje ostalo po devetih letih nespremenjeno, razen v primeru, da je otrok doživel kakšno posebno življenjsko izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Pred devetim letom starosti se moramo potruditi, da damo otroku priložnost za razvijanje pozitivnih čustev glede njegove rasne in kulturne identitete. Otroci razvijajo svojo identiteto skozi izkustva svojega telesa, socialnega okolja in mentalnega razvoja. Preko interakcije teh treh faktorjev, otroci napredujejo skozi določene faze rasnega in kulturnega zavedanja. Za vzpostavitev kulturne identitete bi torej morali skrbeti predvsem v krogu družine ter izobraževalnih in varstvenih ustanov, kot sta vrtec in šola. Kulturno identiteto in tolerantnost do drugih kultur bi morali spodbujati tudi pri odraslih, predvsem preko osveščanja medijev, kot sta radio in televizija, lahko pa tudi s pomočjo raznih prireditev, kjer bi spoznavali plese, hrano in glasbo različnih kultur. Tolerantnost do drugačnosti pa se največkrat in tudi najintenzivneje razvije ob dejanskem stiku posameznika z drugače mislečim posameznikom, torej skozi izmenjavo mnenj. Viri: Biles, B. (1994). Activities that promote racial and cultural awareness. V C. M. Todd (ur.),Family child care connections, 4 (3), 1–4. Urbana-Champaign, IL: University of Illinois Cooperative Extension Service. Jayakody, A., Sinha, S., Curtis, K., Roberts, H., in Viner, R. (2005). Cultural, identity, religion and sexual behaviour among black and minority ethnic teenagers in East London. Department of Health and DFES. Pretočeno z http://www.dcsf.gov.uk/research/data/uploadfiles/RW42d.pdf, dne 21. 8. 2008. Myers, J. E., Sweeney, T. J., in Witmer, M. (2000). The wheel of wellnes counseling for wellness: A hollistic model of treatment planning. Journal of counseling & development, 78 (3), 251–266. Rieckmann. T. R., Wadsworth, M. E. in Deyhle, D. (2004). Cultural identity, explanatory style and sepression in Navajo adolescents. Cultural diversity and ethnic minority psychology, 10 (4), 365–382.