1. No category

7. februar 2016, nedelja
Še ob = 0:15 delam, za sprostitev rišem.
Kako bežijo tedni! Te nedelje – kaj pa prazniki?!
Tam so begunci – a kje je France Prešeren?
Vladimir Gajšek: Nočni avtoportret, 2016
Kako sem se spremenil, v preobrazbah vzdržnosti, kljub temu, da so me zaničljivo sovražno
ustrahovali, me sprenevedavo meščuharsko prezirali… in me, potem ko mi je država zaplenila
vse premoženje, še z Vidom za/vrgli na cesto – česar sem se rešil, v čumnato!
*
Komentar:
V objavah javnosti - islamski teror
Ljubica Jelušič, bivša obrambna ministrica, ki opredeljuje varnostno in obrambno tematiko
neposredno objektivno, torej nepristransko, opazuje tudi militantne učinke prikritega
islamskega terorizma v Republiki Sloveniji, kjer se dogaja na glokalni ravni, o čemer ne
poroča nihče. Zdaj lahko nekoliko mislim tudi o – islamu, ko se komaj kaj več kot seznanjam
z njim.
Animacija terorizma se začne z vročo propagando, ki je hladna še iz časov hladne vojne. Ko
je POP TV poročala o baje prisluhih avstrijskemu udeležencu srečanja salafistov na prostoru
za menda le rojstnodnevni piknik v Dolu pri Ljubljani, češ da se gredo teroristi gverilo v
1
bližnjih gozdovih, kjer da je na voljo orožje in da je na vadbišču v naravi mogoče streljati, je
bila slovenska – miroljubna, a izurjena – javnost nedvomno razburjena. Koliko je kje islamski
terorizem dejansko prisoten v Sloveniji? Časopisje v Evropi – in pri nas – se je razpisalo šele
ob begunski krizi, nato ob strašnih morilskih napadih…
Da je redna prisotnost islamskih skrajnežev v Sloveniji celo mogoče dejstvo?!
Obenem velja premisliti in ugotoviti, da so islamisti v Sloveniji gotovo prisotni že nekaj let,
saj smo del balkanske poti med Balkanom in Bližnjim vzhodom na Dunaj ter naprej v
Zahodno Evropo, opozarja bivša obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, ko meni, da je
dokaz za prisotnost islamskega ekstremizma tudi v tem, da je vodjem uspelo nekaj slovenskih
fantov prepričati v odhod na bojišče v Sirijo. Celo več, islamski ekstremisti da pri nas delujejo
previdno in po malih korakih – predvsem v obliki srečanj, koordinacije, pogovorov,
prepričevanja in pridobivanja pripadnikov, simpatizerjev, ko se med rekrutiranimi ne pojavi
tudi kak volk samotar, ki bi hotel izpeljati obračun kar na svojo roko, saj so verska ideologija,
bojevitost in orožje v rokah kakšnega resigniranega mladeniča prave okoliščine za
incidente…
V primeru piknika salafistov iz leta 2014, ki so se ga udeležili nekateri znani tuji ekstremisti,
nikakor ne gre za tako nedolžno zadevo, ko piknik ali rojstnodnevna zabava z otroki in
ženskami kvečjemu dobra kamuflaža in skrajneži vedno delujejo tako, da imajo kritje v
nedolžnih bitjih, izza katerih se potem oni pogovarjajo in izmenjujejo informacije, ki jih ne
smejo sporočati prek drugih komunikacijskih kanalov, in jim, ko se kamuflažno srečujejo na
zasebni posesti in ne ovirajo nikogar, policija ne more nič - kot odgovorna država in družba
pri obravnavi islamskega terorizma smo zatajili – tako meni dr. Ljubica Jelušič in – »Kot
družba nismo bili sposobni organizirati niti ene javne razprave, srečanja, okrogle mize,
kongresa ali strokovne konference, kjer bi obdelali vse dimenzije ekstremizma danes, iz česar
bi lahko potegnili zaključke o pripravljenosti naše javnosti, da podpre (ali pa ne podpre)
spremembe zakonodaje na področju definiranja in pregona skrajnežev.« Eno je zakon, drugo
pa, če zakon o teh razmerah sploh kakor ne obstaja. Možnost umnega razločevanja je nujna.
Lokalna, a že centralno vodena srečanja salafistov je v Sloveniji organiziralo Društvo za
promocijo islamske kulture v Sloveniji El-Iman, ki je bilo na spletu aktivno predvsem preko
svoje spletne strani http://www.resnica-haq.com, ta je od nedavnega javno nedosegljiva. Prav
na tej spletni strani so razburjala predvsem nekatera vrinjeno objavljena stališča, kot denimo
vsiljevanje, kako da bi v Republiki Sloveniji vzpostaviti šeriat. Islamska kot »orientalska«
zvijačnost, ki se proglaša sprva vedno za naivo, potem pa udari, je znana: vsaj štiri načine,
kako bi bilo šerijat mogoče izpeljati v Republiki Sloveniji, je navajal muslimanski teolog z
Jesenic Alim Hasanagić. Namesto policijskih zaslišanj – javni televizijski intervjuji? – Eno je
demokratična javnost, drugo so islamske priprave na teroristične ukrepe.
Apokalipse islamskega terorja v slovenskih mestih še ni: in še pomnim, ko sem stanoval pred
mnogimi leti v Ljubljani pri fanatičnem islamistu Nijazu Šiljaku, podnajemnik v
stanovanjskem bloku, kamor so prihajali muslimani tudi iz Arabije, prirejali so svoje seanse,
2
tudi večerje, ko so jedli specialiteto – pečeno volovsko glavo, kuskus, in so jedli tudi pečene
oči…, pogovor pa je »neuvrščeno« tekel o razmerah islama v njihovih islamskih državah, tudi
od Egipta naprej. – Potlej se je stanodajalec Nijaz islamsko poročil z neko Bosanko, ki jo je
pripeljal, nevestico, njen stric, saj jo je Nijaz dotlej le videl, z zagotovilom, da je za zakon
sposobna…, in sem jima nosil kak teden hrano, saj sta uživala zakonsko dolžnst, se reče, da
sta spolno občevala, jedla in se prhala, oblečena začasno le v zelene kopalke… - po poroki
sem seveda odšel od Šiljaka stanovat drugam. Pa se dobro spomnim zaskrbljenosti Nijazovih
staršev, ker je bil islamski verski fanatik, in to v Ljubljani – poslej se je za tem
stanodajalcem, menim, izgubila vsaka sled.
Družbena nevarnost islamskega terorizma v Evropi in Sloveniji je nedvomno prisotna, a kaj,
ko se za nevarnost doslej ni tukaj nihče menil, prikrito alkaidstvo pa je napletalo ideologijo
zla in neke navade, ki so slovenstvu v običajnem vsakdanu povsem tuje, pri čemer ne gre za
prehranjevalne navade, ampak vseprej za vprašanje zakonske zveze in družinskih razmerij.
»Kako se bomo v vsem tem zanikanju in neupoštevanju dejanskega stanja soočili z
varnostnimi incidenti s področja ekstremizma, pa ni več mogoče napovedati,« se je
upravičeno vprašala dr. Ljubica Jelušič, ob ugotovitvi, da so kajpak notranja slovenska
nesoglasja pravi raj za nemoteno delovanje skrajnežev vseh vrst na našem terenu. Tukaj
dodajmo: ko bo zrasla sicer v Ljubljani džamija, bo lahko uvedla svoje šole – od osnovne do
srednje šole in morda celo do višješolskih in visokošolskih oddelkov posebej, tudi v siceršnjih
osnovnih in drugih šolah bodo morali pripravljati za muslimanske otroke in mladino šolsko
hrano posebej itd., verjetno pa dekleta ne bodo v razredih in predavalnicah v nikabu in s
feredžo…
O muslimanskih mentalnih slikah ve Slovenec kaj malo, če sploh kaj – kvečjemu je nekaj
slišal na primer o Koranu, tukaj je pač ustaljeno evropsko krščanstvo, več – kultura in
narodotvornost katolištva, prav tako Primož Trubar…, ki je celo menil, da bi versko
preobračal Turke v protestante? Vemo, kam so peljali sicer nadalje turški vpadi… ali da je
Mozart skladal Beg iz seraja, da imamo kiosk in divan in moške hlače…, kar seveda ni
nikakor zasluga muslimanov, ampak Judov, kristjanov in drugih, ki so pre/bivali ne le v
Bosni, ampak tudi v arabeskni Španiji: mavrsko… Napako, ki jo ponavljajo mnogi, vidimo v
privzemu nekaterih islamskih navad, ki so jih živeli v resnici neislamski ljudje, jih pa
pripisujejo islamistom. In vendar naposled: potreben je dialog z muslimani in spoštovanje
njihove kulture, šeg in običajev in njihove vere – v humanizaciji sveta..
**
Prešernove nagrade brez podlag
Ne vrag in sarkofag,
le sosed bo svinjak nesnag!
Slovenski gulag arhipelag
svobode, kjer si sam in nag,
3
in je oborožen preblag
protokolarni res svinjak
do smrtnih srag,
do blatnih zadnjih zmag
brez slovenskih špag
za obešence praznih bisag.
**
Predpraznično?
Bravo, Čiro moj - nekateri te imajo za, pomisli, celo javno -"vele/iz/djalca" v velemolekulah
ne več veleblagovnic, in imajo čisto prav - veleburžoazije je bilo konec že leta 1945, v in po
komunistični revoluciji, ko so pozaprli tovarišice in tovariši velekapitaliste pa veleposestnike,
zaprli velebanke z novimi revolucionarnimi veledogodki, ob Rdeči armadi in s petokrako,
srpom in kladivom kot insignijami proletariata! partijski velerilci so krulili. Veličastne
velesile so sprožiče tudi med vročimi hladno vojno... In danes? Zapletlo pa se je ob letošnji
petindvajsetletnii državne osamosvojitve, ki ne sme postati nekakšen velešpektake. Vrgli so
te, ljubezenskega lirika, prevajalca, urednika v politiko, ob znanem prvem slovenskem
državnem predsedniku Milanu Kučanu si bil član predsedstva RS - Predsedniki kolonijalne
Slovenije pod srbsko ali jugoslovansko despotijo diktature so bili kompartijci – brez ženskih
kvot! - Sergej Kraigher (197 - 1979), Viktor Avbelj- Rudi (1979 - 1984), France Popit - Jokl
(1984 - 1988), Janez Stanovnik (1988 - 1990); ko dandanes vprašaš mlade, kdo je bil
Himmler alias Edvard Kardelj, kdo Edi Kocbek alias Jože Goebbels itd., se jim niti malo ne
sanja, vedo pa vsaj za Beatlese! Polis in poezija... In zdaj bi moral ves narod delovati skupno,
enotno, preživetveno. A tripajo?
**
V prešerniadi? kje, kdo, zakaj neki, kako dolgo?
Ljubkost razvpitosti se kaj hitro zrahlja in se razpuhti. Če je kdo pričakoval, da bom pisal
državno všečno, se je ob obrekljivcih in hujskaških maščevalkah natolcevanja, ki zasedajo
svoja uradna mesta na položajih odločanja, zelo zmotil, pravzaprav je usekal mimo - nič od
tega, kar pričakuje običajen bralec v zvezi z zanikanjem Franceta Prešerna "imenitno",
"všečno" itd., ne bo mogel prebrati ne najti, kajti v resnici so komisije komisarjevk in
komisarjev Prešernovih nagrad, med sabo zmenjene, Prešerna zbrisale, upoštevajo pa le tiste
predlagatelje, ki so v navezi, kot lani in prej... pozaba že prekriva tudi letošnje leto, morda
sam režiser "proslave" z mano vred predvideva, cenzuriran, skupaj še z Alešom Debeljakom v nebesih -, kako in zakaj in čemu... Zato se naj vsakdo po predstavi gasilsko pajzljaste in
štosersko šemežne veselice vpraša, kako je bilo... –
4
Ampak se spomnim, kako je današnji velenagrajenec na Borštnikovem srečanju svojčas
naklepno izključil nastopajočega ljubljanskega bohema monotrageda Ivana Mraka, ko mu je
na mariborski Gosposki odredil v prodajalni Mladinske knjige, da lahko nastopi, in je prišlo
toliko ljudi, da vidijo Mraka in ga slišijo, kaj bo povedal o Francetu Prešernu, da so zabasali
prostore in stali celo zunaj na ulici..., sam sem sedel ob Mrakovih nogah, saj sem ga bil
spremil prav do prodajalne in na sedež... - današnji velenagrajenec je prišel kot kak šomošter
"kontrolirat", a ga je Ivan Mrak dobesedno nagnal, saj ni niti vedel kdo je ta "kontrolor";
istega dne je odredil na pogovoru Borštnikovega srečanja isti, namreč tokratni Prešernov
velenagrajenec, Kazinsko dvorano svojemu skupaj pajdašu, tajniku Slovenske matice, ki je
sicer ostal skoraj sam med ogledali.
Da so se iz Ivana Mraka - in prej njegove žene, prve slovenske kiparke Karle Bulovec Mrak kaj radi ljubljansko meščuharsko po/norčevali, je znano, ko sta prišla v kavarno kot "gnila
inteligenca" in Mrak ni imel zlikane srajce - toda takrat na Borštnikovem srečanju je le bilo
drugače, noben zasmeh s cinizmom malomestnega zezanja pajzljasto ni zalegel, celo več,
zvečer je Ivan Mrak kot monotraged igralec, svobodni umetnik v begu iz pekla uprizoril
Prešernovo smrt v Kranju, in odigral je tako dobro, da je na koncu na stolu omahnil - in smo
se bali, da nam stari res ne bi kje izdihnil! in je požel zatem množično bučen aplavz, kljub
starosti, in ve se, da je gospod Ivan Prešerna dobesedno oboževal, kot v igrah sveta... mimogrede bodi omenjeno, da sem Vladimir Gajšek sodeloval na simpoziju ob stoletnici
rojstva in dvajsetletnici smrti prijatelja slovenskega trageda Ivana Mraka v Slovenskem
gledališkem muzeju (Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, letnik 43, št. 83,
Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2007, uredila: Mojca Kreft in Ivo Svetina), govorili so
še Denis Poniž, Janez Vrečko, Ivo Svetina, Mojca Kreft, Katja Mihurko Poniž, Peter Kovačič
Peršin, Tatjana Rojc, Tanja Tolar, Janko Kos, Karel Brišnik, Taras Kermauner, Jernej Novak,
Diego de Brea, Helena Peršuh, Ivan Mrak, Krištof Zupet in Mojca Kreft. O tokratnem
velenagrajencu, menim, ne bo toliko besed, čeprav se je hotel predstaviti, da je menda
globokih misli, a brez pomisli na Franceta Prešerna.
Oder in zaodrje. Nekateri zdaj navajajo, katere Prešernove pesmi znajo nekateri na pamet – in
naj povem, da sem 3. novembra 2012, na slovesnost KGZS ob 50-letnici skupne kmetijske
politike v Mestni hiši v Ljubljani, deklamiral Prešernovo Vrbo, pač zaradi kmetstva, kar je
posnel kot video na you tubu Milan Skledar (S-TV SKLEDAR)
https://www.youtube.com/watch?v=Ah5nhNqr4Ok – nastopil sem avtonomno, da popestrim s
Prešernom program… Tega ni bilo tokrat niti slutiti v Cankarjevem velenagrajevalnem domu
brez Prešerna.
**
Starikav prdec na slovenski parnasovski krtini
Lokavi interesi se slečejo – in kaj ostane? Prešernovi nagradi brez Prešerna za življenjsko
delo sledi samo še shiranost v starosti in smrt nagrajencev, kar je res prava komedija ne le po
2.svetovni vojni, ampak po osamosvojitveni vojni proti jugoarmijskemu okupatorju, kjer je
5
literarni nagrajenec sodeloval zavedno komunistično – z masovkami, kar mu je mogoče šteti v
prid, ker je sicer v smešnicah pokazal precej vicmaherstvo, literaturo pa siromašil ne le
jezikovno, ampak zlasti socialistično ideološko zavedno, kolikor je bil prepričan, da mu
takšno obubožanje same literarnosti prinaša v Sloveniji med nagrajevalnimi meščuhi, v čemer
ni edini, zadostni položaj in slavo, in celo dovolj slaboumni nekako dojemajo razloge takih
kakor uspehov, vendar ene same zagrenjenosti, ki jo prežene kvečjemu sprehod z belim,
titinskim kodrčkom čez mariborski most, ne pa tudi čez Ljubljanico…, seveda razvito v lastni
maniri in slogu ali po šegi pajzljastih vicmaherjev. Ta kakor humor bo trajal vsaj do konca tv
oddaje, ne pa v smislu, da je komedija sicer ena prvih zvrsti literature, ki jo je definiral grški
filozof Aristotel v znani Poetiki, proti čemur pa je tokratni velenagrajenec, roko na srce,
neozdravljivo cepljen.
Aristofana menda nikoli ni bilo na svetu? In pajzljastvo je kajpak logoreja, polna besednih
domislic in pomenskih preigravanj, se reče, besedna izdriskanost začasne situacijske in
slengovske vendarle na koncu koncev komike, z žanrskimi učinki, kaj šele: »njegovo
razumevanje malega človeka, njegovih slabosti, zablod in napak, kar zna prikazati z veliko
mero razumevanja in humorja. V njegovih komedijah pa lahko zaznamo tudi resnejše tone, ki
obarvajo like z bridkostjo in jim dodajo kanček žalosti…« Omenjen je bil nobelovec,
italijanski Dario Fo, ki da zasluži nekaj pozornosti tokratnega velenagrajenca v Cankarjevem
domu, kakor da bo s tem vstopil kot hecni vicmaher med take, kot so bili primeroma, navajam
na pamet, Ludovico Ariosto, Jacinto Benavente, Pierre-Augustin Caron de Beaumarchais,
Anton Pavlovič Čehov, Marin Držić, Carlo Goldoni, Nikolaj Gogolj, Branislav Nušić, Octave
Mirbeau, Molière, William Shakespeare, George Bernard Shaw, Oscar Wilde…, da grških
komediografov ne omenim. Mali človek ima malega.
Kolikor je znano, velenagrajenec pravzaprav še ne doseže farse, parodije, satire, sarkazma ali
ne/sokratske ironije, ker ni v smehu »nevaren« niti kot dobri vojak Švejk, ki pa bi mu bil rad
menda le po svoje v maniri in slogu »podoben« - zaradi satire so stresali kvečjemu pri nas od
Ivana Cankarja do Vinka Šimeka zaradi dovtipno humornih oznak, ta velenagrajenec pa se je
vedno valjal v svojem pod/povprečju, ki ne gane drugega kot morda le nekaj dušebrižnikov in
njihovih nastavljaških frajlic, celo zdaj po svoje in v različnih legah nerodno v novinarstvu.
Da so resnejši toni v sivini podpovprečja le Globokarjeva pozavna, kakor je bilo omenjeno
proti v Parizu živečemu slovenskemu glasbeniku, je samo osorno opozorilo, da naj taki
glasbeniki utihnejo, z Globokarjem vred tudi Stockhausen, Luciano Berio, Maurizio Kagel,
Rene Leibowitz, pred kratkim umrli Pierre Boulez in drugi, med njimi celo mariborsko
nemški Janko Jezovšek, slišati pa bo scensko meščuharsko na ljubljanskih scenah kvečjemu
odmev spozavnanih črev, po ulicah ljubljanskih, heja ho… - takle Globokar je sicer bil
velenagrajenec z vdihom – izdihom pred 14-imi leti, kar pa je kakorkoli slovensko
pozabljeno.
Ojla, kako je uživalo v zabavljaštvu tokrat občinstvo, državni predsednik, ki ga je
velenagrajenec v Mariboru politično javno sicer prej že na trgu propagiral kot svojega
»najboljšega prijatelja«, namreč v komunistični maniri in slogu, je kar roko molil v čestitko! –
6
drugi so se takih gest nekako le vzdržali, kakor da imajo glivice na dlaneh?! Ja, klasika
komike, kjer se na koncu smeje, kdor se zadnji smeje – stopnjevano. Človek gledališča,
primeroma gledališki vratar, lasuljar ali vsaj nujni gasilec in biljeterka so res – človek
gledališča. V obrekovalnici in zaodrju… Kdaj jim bodo dodeljene Prešernove nagrade za
življenjsko delo?
*
Performerji, ki hrepene dočakat dela prost dan
V Ljubljani – kultni centralizem jugoslovenarstva? Koliko v žarometu nadutih ksihtov, torej
gobcavo preslepljene nizkostnosti, ki v soju žarometov vsaj ne vidi nikogar razen lastnih
podlosti vseh vrst in baž, preplačano in bolj policajsko…V ljubljanskem, še vedno kakor
Cankarjevem, ne pa sčefurjeno jugoslovenarskem domu, ki sploh ni dom, ampak stavba, je že
nared za osrednjo državno svinjarijo ob podelitvi denarja, ki se mu reče - Prešernove nagrade.
V Gallusovi dvorani, prav tam, bodo gimplji podelili meščuharsko najvišje zneske penki
penki za manj kot prazen nič, torej kakor policajska birokratska državna priznanja. Umetniški
dosežek je že, da se vrineš v to gloto…z oči nebeških vržena pušíca!
Ljubljanska megla, februarski smog - je od veselega časa teklo leto… In kar je oboroženo
varovano, pač v Galeriji, prav tam, denar čakajoče komisijske nagrajence že sprejemata v
administrativni pozunanjenosti sama dobrohotno blaga in poslovno imenitna ministrica za
kulturo Julijana Bizjak Mlakar, predsednik tako imenovanega administrativno Upravnega
odbora Prešernovega sklada kot panjsko končični in živčni Janez Bogataj, pride še odlični in
priljubljeni državni predsednik Borut Pahor, nadalje odrešilni premier Miro Cerar, predsednik
državnega zbora, navihano ostri Milan Brglez in predsednik državnega sveta, uglašeno pojoči
in spevni Mitja Bervar. De bi nebesa milost nam skazale! Muzicirali bodo in se oglašali
spevno, ne pa kričali Irena Preda, Damir Avdić, Ali R. Taha, Nagisa Moritoki, Chris Eckman,
Katinka Dimkaroska, Nadežda Tokareva in Natalija Morozova, pa tudi igralka Pia Zemljič.
Birokrati in uradne gizdice, omečíte neusmiljeno srcé!
Al prav se piše kaša ali kasha, kaj smo, ko smo tako zasvinjani protislovensko in gimpljasto!
Za ta nokturno v območju zajetja vrhnje politike, Države in Cerkve obenem, celotni grad in
dvor, s skulpturami kje tam daleč in panonsko morskem v Murski Soboti, tudi kje v
pohujšanju v dolini šentflorjanski, ampak - Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; eden
hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!"
Da le petica dá ime sloveče? V veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice nastopi
tokrat pesemsko vnovič verna ateistka Svetlana Makarovič, ki ne bo prepevala svojih
šansonov, ampak igralka pika Polona Vetrih z zateglimi judovskimi napevi, ob spremljavi
violinista Vasilija Centriha - "De ljúbit moram vse ljudi, tak vera moja me uči, al ljubiš me;
judovska hči?" -
7
Očetov naših imenitne dela, kar jih nekdanjih časov zgodba hrani… Nagrajenci z rožnatimi,
ne pa z rožnimi venci so znani, čeprav niso na kaki tiralici… Zgodi se včasih, de
mohamedani... Zbežale so te sanje kratkočasne…
**
V dvorani brez Gallusa
Ljubezen in smeh? veselje do življenja? Seveda smo že v osnovni šoli prirejali Prešernov dan
- Prešernovo proslavo, ki je bila vsaka nedvomno boljša od šemežne spačenosti in
vicmaherskih prdcev komičnega nagrajenca, ki je govoril kot nepripravljeni učiteljček v
kakem 7. razredu ali 8.razredu osnovne šole - očitno je Prešernov duh izpuhtel, neverjetna
podmena brez duhovne podlage, ki je razveseljevala s tem cirkusantstvom tako imenovano
občinstvo, pa je pokazala vsem na očeh, da ni bilo nikoli v Sloveniji A. T. Linharta, in kaj bo
in bi k temu rekel zdajšnji predsednik DSP Ivo Svetina? Ja, hec mora bit! da bi bil kak nobel
nobelovec Dario Fo...? in kako je rekel nagrajenec poslanec v pokoju, da je onle Vinko
Globokar nekaj zaplozal pa zaflozal, češ da dela reklamo za - rikolo, ampak kaj je že rikola?
je to rigolanje? ali it. ricolmo = zvrhano poln? - ricollegare: A v. tr. (pres. ricollego) ponovno
povezati (tudi preneseno) - B ricollegarsi v. rifl. (pres. mi ricollego) navezati, navezovati se
(na)? Očitno se je avtor nagrajeno spoznal na rigolo, to je na kozlanje, kar da so Prešernove
Poezije, ki jih ni omenil tokrat niti zdaleč - nihče. In medtem ko je gonil nagrajenec svoje tako
rekoč pajzljaste štose, je bilo srhlo mogoče ob/čutiti strah pred grožnjo tega sicer rezervnega
kapetana JNA v smislu udbe, da moramo biti: pripravljeni in budni!? In temu se je dvorana
celo smejala. - In seveda je bilo tako, da je nagrajenec bluzil, kar zmore vsak že fižolček
osnovnošolček, ki sicer ni - poslanec, ker je pravno nesposoben kot otrok, da bi bil preudaren
poslanec Državnega zbora. --- Lahko bi kdo omenil pariško Grande Comédie 3,1 - 22,
Naslov: 40 Rue de Clichy, 75009 Paris, Francija, Telefon:+33 1 48 74 03 65; ali: Comédie
République, Naslov: 1 Boulevard Saint-Martin, 75003 Paris, Francija - Telefon:+33 1 40 29
03 02; - Les Ateliers Comédie: école de théâtre à Paris: Dramska šola, Naslov: 104 Rue du
Faubourg , Poissonnière, 75010 Paris, Francija, Telefon:+33 1 77 16 39 95 itd.
A zdaj k stvari: ko sem prevajal komedijo L’École des femmes/ Šolo za žene Jean-Baptista
Poquelina, se reče - Molièra, sva se z ženo neskončno zabavala, saj sva si brala, ko je bila
moja žena prevodno moja, jaz njen Arnolf/Arnolphe...: in kako daleč je ta jezik klasicizma /v
1737 aleksandrincih, kar sem prevajal še s posebnim užitkom!/ od letošnjega Prešernovega
nagrajenca, le za primer? - pariška premiera: - théâtre du Palais-Royal, 26 december 1662,
sicer so to komedijo igrali v ljubljanski Drami - premiera: 8. marec 2003...; tokrat si komaj ne
upam verjeti, da bojo kje igrali letošnjega prejemnika velikih denarjev Prešernove nagrade
morda vsaj čez nekaj let? Tokrat tudi navajam Molièra, ker pač ni odmaknjen niti v
Cankarjevem domu! lahko pa bi navajal celo, le za primer, Shakespearove komedije, kaj šele
antične komedije..., a o pomenu komedij in vsega tega tokrat v osnovnošolsko učiteljskem
bluzenju ni bilo ne sledu ne tiru. Slava! Preveč kritična - predstava ali zastava, podstava,
prestava, podstava, razpostava, kaj pa ustava?
8
Dvig duha je lahko tudi v komediji klasičen, in če smo že kakorkoli pri smešnicah in
zabavljaštvu, menim, da bi lahko kdo pomislil in celo omenil Prešernove, če ne drugega,
zaokrožene Zabavljive napise:
Predgovor in zagovor,
Vzrok nezlatega veka,
Novi Pegazus,
Čebelice pušíčarjam,
Čebelice pravljíčarjam,
Čebelice šestomerjovcam,
Čebelice pesmam brez s in c,
Čebelice pevcam letnih časov,
Lesničnjeku in Levičnjeku,
Préd pevcu, pótlej homeopátu,
Čebelarju,
Vodnik,
Ravnikarju,
Abecedárju,
Ahaceljnovim pesmam,
Nekim pevcam duhovnih pesem,
Krempeljnu,
Izdajavcu Volkmera fabúl in pesem,
Novičarjam,
Kopitar,
Daničarjam ,
Bahači četvero bolj množnih,
Slave rodov,
Narobe Katón,
Pričujoče poezije;
ali Zabavljive sonete:
Al prav se piše kaša ali kasha,
Ne bód'mo šaloberde! Moskvičánov,
Apel podobo na ogled postavi.
Ampak nič od tega, kot da France Prešeren ni nikoli živel, kaj šele, da bi bil pesnik kot klasik
romantično duhovit?!
"O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!" je vzkliknil tokrat življenjsko nagrajeni Pisar.
**
Neki spletniki
Lucifer, zakaj nisi Lucifer? - Bodi pripravljen in buden! Tokrat ko gre za Franceta Prešerna,
ki niti ni omenjen na delitvi preveč denarja iz državnega proračuna gimpljem, pišem, o čemer
9
se ne ve: nič ne pričakuj, da bom šel tace lizat pretepaški sodrgi, ki vlada, v literaturi pa se
šemežni gimplji gostijo...
A to bitko s Cankarjevim "domom" sem tokrat pustil vnemar, vendar frontno ne pustim blizu,
ko bi moral lagati, da bi mi verjeli vnaprej... Saj imajo sami s sabo dovolj podvezic,
zavozlanih vozljajev pridaničev. Da jim gre na smeh.
Dolgčas, ko si brezciljno ščene? Ali gujdek – pripravljen odojek, ki ga je dojil
velenagrajenec… s semenjem, v ustnem izročilu?! Prokleta pujsarija prešernovske ljubljanske
svinjarije je resda čudno smešna, a kaj: logično je, da bo že čez dva dni vse skupaj
"pozabljeno".
Kako bi rad bil kdo parkelj, namreč pujsov parkelj, hudiček, krampus, zlodej, zlobec… Lucifer, zakaj nisi Lucifer? Moral bi biti v mojem timu, pa bi šlo - ampak na takih lumparijah
me ni zraven, in več - zdaj gre za bistvo, da se veselim življenja... dvorana, ki se je režala, ne
pa tudi pokala od smeha, bo kmalu jokala..., ker bo budna in pripravljena spet represivna
oborožena sila zaporništva in policije!
Odborniki si prikimavajo. - Čim več jih moram zadeti! Vsak zadetek šteje, kot v srečelovu,
tombola za nagrade! da skrajšam to kulturno agonijo.
*
Hec mora bit
Obrobje centralizma? Tako imenovane Prešernove nagrade že dolgo, skoro pol stoletja, če
sploh - niso nikakršne Prešernove nagrade, ampak obiski v Gallusovi dvorani protokolarno
vabljenega ali pozvanega občinstva, tudi z vrhnjo politiko povrhu. Fučka se jim neki France
Prešeren, umrl v Kranju... Odločajo namreč tudi v kulturi in uredniško - uradništva, torej
uradne osebe, ki delujejo formalizirano, a dekelsko in hlapčevsko, kakor zaukaže izvršilna
oblast. Kam so odšli po banketu nastopajoči in druščine? - Vsaksebi.
Do jutri. Že pojutrišnjem ne bo več nobenega Prešerna, razen v Ljubljani tistega, Zajčevega, z
golo muzo nad podobo pesnika... Kajti Prešeren je le genij, pa naj to šemežni butli vedo ali
ne, zaenkrat ostane tudi gotovo v šolskih berilih...
Ampak za milo voljo! zdaj se tihcano kot s prisluhi milo in shinavčeno oglašajo tisti, ki pač
lažejo tako münchhausensko, da češ kaj Prešeren velja... V postmoderni je tako, da je
pomembno novinarstvo, tisti dve ali tri punčke, ki govorijo na zaslonu... in se pridušajo, da ni
bilo mogoče verjeti, nekako "partizansko", ker imajo pač vsega na pretek. Vsi, ki smo doslej
kakorkoli zagovarjali Franceta Prešerna, smo bili v sčefurjeni maniri okrutnega in
brezobzirnega nasilja dobesedno izgnani, zaplenjeni, izobčeni. Zato je bolje, da se vsaj
začasno umaknemo - pustimo pa velenagrajenca, da se bo mariborsko in čez most kot tovariš
Tito ponašal z živčnim belim kodrčkom in njegovim bevskljanjem. Marš, pes! – s seje! Kuš!
10
Lahko da se že dogovarjajo, nevarni! pod krinko štoserstva. Skupaj z uredništvi, ki se kar
neprestano slepijo. Vsaj na kakor Prešernov praznik je kdo v Sloveniji morda le pričakoval,
da b stekla beseda o Francetu Prešernu, tako pa: "Bodite v pripravljenosti in budni!", takole
udbaško kar javno.
**
V zahvalo podpornikom - hvala, tovariši mučeniki!
Literarnost, uspehi, nenehno naprezanje za prazen ništrc kislih kumaric in bralce. In
zavzemam se za demokratičnost slovenske biti v Evropi in svetu, in to življenjsko - Prešernov
dan, ki je pravzaprav somrak pajzljastih zlodjev in gnusnih meščuharskih povzpetnikov, je
danes le še tudi bedna nekakšna javna tv-prireditev: brez Franceta Prešerna, ki je s tem res
manj kot nič, Null, Komma Joseph! – Tako se človek počuti nebogljenega, ko u Država s
policijo zapleni vse premoženje, ga izžene iz stanovanja in so vsemočni podrhaljenci kot
nekakšni ljubljanski kralji ulice, tolovajski pridaniči.
Album spominsko? Seveda letošnjega, kot tudi lanskega plonkarsko butastega velenagrajenca
poznam, še iz časov, ko je obiskoval mariborsko učiteljišče in bil partijsko bolj rdeč kot
Partija - tako je učiteljiščnik metal prvi, torej avantgardno granitne makadamske kocke in
"zavedno" v okna spalnice msgr. Maksa Držečnika, mariborskega škofa, za kar je bil dijak
nagrajen s šolsko pohvalo, le da je bil še njegov nič hudega sluteči ata lahko pesniško
ponosen, čeprav razlogov za pohvalo ata ni poznal, razložil bi jo kvečjemu tedanji profesor
slovenščine in šolski inšpektor Feguš, ki ga je bilo kot izobraženca vendarle sram, da je bil
prvi prav pohvaljenec, ko ga je poklical k sebi in mu rekel:"Tonček, a si res moral biti prvi, da
si vrgel makadamsko kocko?" In potlej je pot učitelja kot inženirja duš le napredovala, kar je
sam dobro iskreno opisal v svojem opusu. - In ker je bil tako le preveč partijsko razgret, so ga
šolske oblasti, v znanem stilu "kufre gor - kufre dol" kot že v stari Jugoslaviji - poslali Bogu
za hrbtom v vaško osnovnošolsko okolje, da bi se tam komunistično izživljal, med kmeti, kjer
pa ne bi našel dovolj dobrega odziva... - naposled smo ga Forstnerič, Peter Božič in moja
malenkost navsezadnje obiskali na Sladkem Vrhu, kjer ni mogel drugega, kot da se je učitelj
samoupravno socialistično zapil, večidel posedajoč, sebi in drugim odvečen, v zadnji sobi
gostilne Lovec: - takrat sem sklenil, ko sem ga videl v tako obupnem stanju, da se angažiram
in mu bomo pomagali, saj sem v Mariboru le imel dovolj veljave, ne pa tudi užitkov, da sem
lahko temu "uči" priskočil na pomoč, torej sem se pogovarjal mimogrede neformalno z
mnogimi vodilnimi, prijavljal, da se zanima izredno ta "uča" za gledališče in da bi bilo prav,
da ga potegnejo iz sladkogorsko vrhovnega, ne pa vrškega okolja v štajersko prestolnico - kar
mi je po mnogih storitvah in opravkih le uspelo, s posredovanjem za - literata, kakorkoli že...
Drama življenja… A lejsiga, takoj ko je danes velenagrajenec takrat lahko prispel v SNG
Maribor - Drama, je najprej izrinil kolega, tudi znanega humorista, kvartopirca, pesnika,
gledališkega igralca in urednika Gledališkega lista SNG Maribo, tržaškega Mariborčana, da ni
smel biti več urednik slednjega, celo več, pustil ga je pavlihastega in totilistnega ko cucka
11
pred vrati, na kar je seveda potlej le nekam besni Mevlja mevljal kot stari partizan v imenu
zveze borcev, ampak je ostal čisto nemočan in osamel, le stari igralec in gledališki maček
Blaž, oče Sonje Blaž, je dandanes velenagrajenca poimenoval za "Partijčiča"..., ko je danes
velenagrajenec (5. avgust 1940, mariborska porodnišnica), v Pesnici pri Mariboru hodil v
Osnovno šolo, nato mariborsko učiteljišče, od tam dvajsetleten polproletarsko zaveden
mladince učitelj v Radljah ob Dravi in drugod okolišno, se učil na mariborski Pedagoški
akademiji leta 1965, učiteljeval na Sladkem Vrhu, leta 1971 dramaturg SNG Drame
Ljubljana, leta 1987 tako imenovani umetniški ljubljanski vodja v MGL, leta 1991 tak vodja
ljubljanske Drame, od leta 1990 do upokojitve leta 2004 kot poslanec, komunist in
postkomunist, zato med drugim prej predsednik društva otroške možganske pralnice Bralna
značka Slovenije in kakor zmenjene strokovne žirije za nagrado Večernica, predsednik
Društva slovenskih pisateljev, sodeluje pri Borštnikovem srečanju slovenskih gledališč… kot
partsekretar za h/umor. A ga ne najdevaš v vodstvu mariborske Drame, kot so primeroma
umetniški vodje in dramaturgi: Jaro Dolar, Vladimir Skrbinšek, Miran Herzog, Branko
Gombač, Bojan Štih, Vili Ravnjak, Tomaž Pandur ali Samo Strelec. Mimohod anonimnih je
še vedno odločujoč v usodi teatra.
Kako se življenje poigra v komediji zmešnjav! ja, prej zapostavljeni "uča" se je znova
občinsko partijsko ujel in lahko deloval, veledramsko, tudi kot rezervni kapetan jugoarmije,
ne vem, če "prvi klas"... - z vojsko je sodeloval v masovkah, česar se nekako sramuje, jaz pa
mu osebno prav to štejem v avantgardo, da so se soldatje lajhali v "dramah" masovkah v
spomin na Nikolo Hečimovića, ki je bil ubit v Šelejevem grabnu, na kozjanski meji z
Avstrijo, 25. aprila 1929, skupaj z Đurom Đakovićem, organizacijskim sekretarjem
Centralnega komiteja KPJ – oba narodna heroja, ja, so se streljaško podili, lezli, jurišali itd. v
masovki po kozjanskih hribih in seveda izvajali tako rekoč Revolucijo, vsaj namesto
manevrov! - enako tudi v navezavi jugoarmije s prijateljsko partnerskim srbskim mestom
Kraljevo, kar so zabeležili tamkajšnji mediji, pri nas pa tako rekoč nič.
Omembe vredne bi bile potegavščine, ki si jih je privoščil danes velenagrajenec. Ko je pisaril
namreč danes velenagrajenec svoje ribogojne, za športni ribolov primerne plenilke Esox Ščuke pa ni, Slovensko narodno gledališče Maribor, (1973); O, ne, ščuke pa ne, Slovensko
narodno gledališče Maribor, (1982); Ščuka, da te kap, Slovensko ljudsko gledališče, (1987) -,
kar mu lahko štejem v zadostno, ker sem tudi sam že od otroških let ribič, je pošiljal kot
"avtor" na oglede gledališke igralce, da so vohljali na primer za gl. ur. Radia Maribor,
pisateljem Janezom Švajncerjem in radijci, prav tam..., poročali so "avtorju", tudi o bolnem
avantgardnem prleškem pesniku Mirosu, da je lahko "izdelal like" komično, ker je pač
mariborske besedne ustvarjalce in druge kot prej vaški "uča" preslabo poznal - uspeh je bil
zagotovljen! bolj ko je smešil lastne literarne kolege, tem uspešnejši je bil v teatralijah... zlasti še v Ljubljani, ki so nas s prizanesljivimi in udbovsko partijskimi smehljaji imeli itak za
zadnjo nevredno provinco..., da te nekam prime, višja sila ali nuja.
Gnus se je širil, ko je gluha loza pajzljevanja plenila naokoli in so se obračali proč, d ne bi
videli, kako so nas preganjali – že v rojstnem mestu Mariboru. In tako je počasi lezla
Ljubljana - v mariborščino, vsebolj je bilo povrhu sramotno - biti slovenski Mariborčan, tako
12
rekoč bolj navezan na Zagreb ali na Gradec, z ostanki še Avstrijcev, izgnanih iz Maribora,
največ pa zato, ker je v Mariboru sedel, namreč v arestu, sam jugofirer, ki seje po svoje z
zapostavljanjem Mariboru maščeval... in celo vel, sramoval naj bi se v Mariboru vsakdo
štajerstva?
A poleg nekaterih mariborskih učiteljiščnikov sem dodobra tovariševal z občudljivo
občutljivo kolegico Berto Bojetu, to mojo Bertico prijateljico, štejem še za prijatelja tudi
slikarja in grafika Bogdana Čobala, učiteljico potlej na Švedskem – maločudnico Mihelco
Hojnikovo... in številne druge; ko je učil risanje na učiteljišču slikar Ljubljančan, ki sem mu
priskrbel slikarski atelje in je tudi že, danes pokojni, prejel veliko Prešernovo nagrado, sem ga
učil in je bil name zelo navezan, namreč, bil je velik šahist, torej tudi že zato dober prijatelj...
da ne govorim o opernem pevcu, ki je živel le z mamo in drugih. Ampak danes velenagrajeni
je deloval največ tedaj po gostilnah in v SNG Maribor Drama, kljub alkoholizmu je bil delaven! pridružil se je partijski strukturi Skupaj, saj je le tako lahko ustrezal mariborsko
občinsko komitejski sprijenosti, ki se je prodala in se vdala Ljubljani oziroma cekaju ali
szdl…
Justifikacija? Kajti medtem ko smo z ekonomisti Tinetom Lahom (moj "landsman"/sorojak Ponikva), Rudijem Crnkovičem (imeniten sogovornik, tudi v kritiki jugoslovanske
ekonomike, zavzet za kulturo), Danilom Požarjem vprašanje operete posredno in mimogrede,
skupaj z bratom, za kar sem jih dobil po grbi), le za primer, zavzemali za ustanovitev
Univerze v Mariboru, so nekateri literati delovali že "ljubljansko" in zaničevali vse, kar je
zeleno pohorskega, štajerskega, mariborsko mestnega, češ da smo eno sámo mariborstvo,
seveda so imeli tudi najvišje partijsko ljubljansko zaledje! Temu primeren je bil njihov uspeh,
medtem ko so mene in druge začeli neverjetno preganjati, eksistencialno, če ne drugače onemogočati, nas pleniti... - in da bo njihova partijska bolezen na smrt še očitnejša, so nas
proglašali, kot velja za stalinizem enako kot za hitlerjanstvo ali titinstvo - za »svoje«, vse pa
so obrnili v nekakšen "personalizem". A kljub temu sem ostajal vedrega duha, genijalen v
razmerah, ki so v samoupravljanju mejile na norost. Glede na nova ljubljanska gibanja, ki sem
jih podprl s svojimi kolegi, sem ohranjal še naprej "mariborstvo" kot "genius loci" ali kot
znano dobročudno in velikodušno štajersko značajskost. Morda se bo komu zdelo nenavadno,
a sem lahko prijateljeval tudi s "cerkvenimi strukturami", imel tam prijatelje, sodeloval z
danes mariborskim pomožnim škofom Jožefom Smejem, posebej s Stankom Janežičem in
drugimi - prijateljsko krščansko.
Šarm brez šarmerjev, šmir! Šalo na stran, zdaj raje k tokratni cankarjansko domski pajzljasti
"predstavitvi" ali predstavi, kjer očitno ni bilo ne duha ne sluha o kakem dr. Francetu
Prešernu, je pa bila šemežna režavost in da so igrali komedijo iz Zdravljice in delali burkaški
teater iz Poezij. Kako je bivši "uča" nastopal - kot na kaki osnovnošolski vaški proslavi! in že
lani je bilo sramotneje podobno... in tedaj, ko je prejel tako skladovno nagrado sčefurjeno
jugoslovenarski šarlatan, ki se dere zdresirano cirkusantsko celo v ljubljanski Drami:
"Jugoslavija - moja dežela!", saj zaničuje, da bi smela biti "Slovenija - moja dežela!", v
upanju, da bi bila Ljubljana le kdaj Vukovar ali vsaj Srebrenica, le da ne bi bilo prepozno?
Edini sem bil, ki sem bil dejansko javno: proti. Tako kot zdaj lahko zahtevam, da se
13
laibachovcem, ki so se šli vdinjat v severnokorejsko zlikovsko diktaturo, prepove vsaj za leto
dni vstop v Slovenijo, ko naj jim tudi prelet z letalom čez slovensko ozemlje prepovedan, kar
bi bilo pravno v pravni samostojni in demokratični Republiki Sloveniji prav in pravično - pa
bi videl, kako bi hajlali severnokorejsko!
Enako pa je v pollažeh in münchhausenskih polresnicah, v zavajanju kot je vsaj pravi
maestro, tokrat velenagrajeni v Cankarjevem domu, že sam naplahtal mnoge, ki mu seveda
nasedajo. Baje je imel neke globoke misli, ki da jih je plehko izrekal za medije in časopisno,
ko je bilo celo novinarkam nekam nerodno, da se sučejo v vrtežu pajzljastega humorja, ko
odpade celo osebna maska in se pokaže kvečjemu golo ozadje. In pristaštvo! Koliko
licemernih pajdašic in osnovnošolsko nabodrenih, afežejevskih gizdic se je udeležilo
dvoranske pajzljaste predstave! Intelektualno pobožni je prišel na koncu poantiran na svoj
račun. In kako šele prav je, da imamo Slovenci to pujsarijo, ko je bilo čisto tehnično všeč,
kako je bila izpeljana poredno kot pri pouku ali vsaj v agrarni reformi, se reče, na zakotno
osrednji gasilski veselici, kamor gre avtor urinirat za zid ali rodovno debelno k slovensko
spravni lipi, medtem ko godljajo, žrejo in žlampajo na aufbiks veseli kmetavzi in zore debilne
gizde, naj stane kar hoče, kako so bile ničkaj podrobne obrazložitve všite v dogajanje, in
sploh se je zdelo imenitno, ker so bili z ospredjem postavljeni nagrajenci, organizatorji so se
dobro znašli, vsem je bilo povšeči da oh in ah in krah... intakodalje. Uspel je – nasedli so mu.
Kakor so mu nasedali v parlamentu… Državnovarnostni protokol deluje – kulturno praznično,
s službenimi pištolami!
*
Ne prvič kot defloracija? - ius primae noctis?!
Ko se novinarsko Večerovka vprašuje z velenagrajencem o tem, kar sploh ob Prešernovem
dnevu ni vprašljivo, namreč zakaj in kako mariborski dnevnik Večer ne objavi nič, ko napolni
proslavni prostor recitacije in kulturno kritičnega pogovora npr. Vladimir Gajšek, ali ko Večer
ne zapiše niti ločila o vseslovensko znameniti likovni koloniji Piramida…, je vnaprej znan
izid: padajo kvote in bo padla tudi naklada, če bodo še naprej tako ozkotirno in duhamorno
birokratizirano brezobzirni prav v ne le Večerovih uredništvih, morda tudi na radiu in
televiziji.
Embargo? Kaj že pomeni besedica – embargo? Poglejmo v SSKJ: embárgo -a m (a) = 1.
ekon. prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora: država je uvedla
embargo na nekatere proizvode; vzpostaviti, preklicati embargo; popoln embargo; s politiko
embarga niso dosegli cilja; - 2. jur. prisilno zadrževanje ladje tuje države v pristanišču. Torej
gre, kot meni Večerovka, pri Prešernovih nagradah za »prepoved ali omejitev trgovine s kako
državo, trgovinsko zaporo«, kar da »kršimo« - kdo »mi«? Zaradi skrivanja imen – storilcev ali
koga?
14
Škandal s primerom je bil tokrat tudi Prešernov dan v Cankarjevem domu – menda zaradi
režiserja Marka Bulca, ki pa je že sporočil, kar zadeva »humor«, Mladini: »Humor, kot pravi
Bulc, ´ki ne nagovarja samo racia, ampak prideš z njim človeku do drobovja, do jajc in do
srca´, je pokazal že v sodelovanju v Dejmo stisnt teatru, ki so ga na Vrhniki ustanovili pred
dvajsetimi leti. V njem je v začetnih predstavah sodeloval kot igralec. Njihove predstave, kot
so Sod smodnika - Dejana Dukovskega, Bog - Woodyja Allena, njihov avtorski projekt
Biblija – Stara zaveza in kasneje Diareja pod Slovenci, ki je nastala po stripovskih predlogah Tomaža Lavriča v Mladini, so s svojim brezkompromisnim in ostrim humorjem razgaljale
najbolj nevralgične točke slovenske družbe, predvsem politike.« Tokratno predstavo je veljalo
ne le velenagrajevalno zamuditi, ampak sicer spregledati – a zakaj ne počnem tega?
Jezica bo že minila, ko tokratni režiser Marko skače, Marko skače po Cankarjevem domu –
zaradi cenzure. Kajti kakršnakoli simbolna zahvala ali popolnoma iskrena finančno vdinjajoča
se ponižnost zdajšnji ministrici za kulturo je kvečjemu izgovor, ki ga je pes prinesel na repu –
s statusom quo ante ali s statusom quo, kar je velenagrajenec razumel kot nekakšno
ljubljanščino – »kvo?« vprašalnico, medtem ko je status – treba stat us…rano zgodaj, toda ne
še prezgodaj.
Ali bi se res našel kak tuj milijonar, ki bi kupil Prešernov dan? In kaj bi tega dne prodajal –
seveda množično in poceni kakor na razprodaji? takrat bi plačani prireditelji v Cankarjevem
domu gotovo blesteli – brez vsake cenzure. Kaj pomeni dandanes sploh France Prešeren
tistim, ki so ostali kvečjemu na robu kulturne zavesti, poznani samim sebi in plačanosti?
Treba je presegati to bedo. Le da ne bi bilo preveč slaboumnih, ki ne razumejo…
Grešili bi, najprej dobro papcali in pijuckali, potem pa, če bi prišlo do moške podhlačne
vstaje, tudi praznično ukali, občevali, kot se reče, vsi polni hotnega užitka, tudi s Prešernom, s
Pesmimi, Baladami in romancami, z Različnimi poezijami in Gazelami ali ljubezenskimi
soneti…, česar pa ne bi posteljno paragrafarsko kot strokovno določal upravni odbor, ali pač?
v takšnih javno-zasebnih kupčijah, ki bi zahtevale morda celo natančen odgovor na vprašanje,
kdo je tukaj komu kaj prodal…bogata jaga, Bogataj aga, če smo tudi že pri muslimanskih
beguncih. In potem bi bila zahvala za dela telesnega usmiljenja uresničena, ko bi tudi duša
uživala gosposko in dobro, tako rekoč zvesto božje. (- se ne nadaljuje).
*
15