UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA
UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI ŠTUDIJ INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE V SLOVENSKI ZGODOVINI 17. STOLETJA Intelektualna in kulturna zgodovina védnosti med protestantizmom in protireformacijo DISERTACIJA Andrej Koritnik Mentor: prof. ddr. Igor Grdina Nova Gorica, 2016 KAZALO 1 UVOD ................................................................................................................. 5 2 ZORNI KOT IN METODA ............................................................................... 14 3 REVOLUCIJA VÉDNOSTI .............................................................................. 23 3.1 Pregled časa – 16. in 17. stoletje ......................................................... 23 3.2 Znanstvena revolucija ......................................................................... 39 3.2.1 Galilej med fiziko in metafiziko .......................................... 47 3.2.2 Resničnost kot koordinatni sistem ....................................... 51 3.2.3 Zavrnitev koncepta zgodovinskega in Vicova Nova znanost .................................................................... 54 3.3 Jezik slovenščina in njegove pojavne oblike ..................................... 60 4 INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE ............................................................. 92 4.1 Intelektualci ........................................................................................ 102 4.1.1 Kategorije intelektualcev ..................................................... 114 4.1.1.1 Kleriki ............................................................................... 118 4.1.1.2 Zgodovinarji in zgodovina ............................................... 131 4.1.1.2.1 Zgodovinopisje na Slovenskem ......................... 143 4.1.1.3 Pravniki ............................................................................ 160 4.1.1.4 Zdravniki ......................................................................... 171 4.2 Institucije .......................................................................................... 174 4.2.1 Univerze in osnovne oblike šolstva ................................... 177 4.2.2 Jezuiti: kolegiji, seminarji in univerze ............................... 184 4.2.3 Akademije .......................................................................... 190 5 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 202 6 SUMMARY .................................................................................................... 206 7 VIRI IN LITERATURA ................................................................................. 208 2 IZVLEČEK Intelektualci in institucije v slovenski zgodovini 17. stoletja: intelektualna in kulturna zgodovina védnosti med protestantizmom in protireformacijo Disertacija želi razkriti in sintetično povezati v kompleksno historiografsko sliko zgodbo 17. stoletja, ki jo razume kot integralni del novega veka, zato je vpogled v 16. stoletje, ko so delovali protestanti (kot posebna forma intelektualcev), in v 18. stoletje, ko so se stare institucije umikale novim in je razsvetljenska filozofija preplavila intelektualne kroge kakor tudi ljudsko kulturo, nujen, da lahko razgrnemo socialno, kulturno in intelektualno zgodovino na Slovenskem v 17. stoletju. Tembolj zato, ker za tedanji čas še ne moremo govoriti o konceptu »nacionalnega«, ki se je povezal z ljudskimi jeziki – pri nas seveda s slovenščino, temveč o počasnem, toda »revolucionarnem« spreminjanju starih družbenih in kulturnih vzorcev, v katerih sta védnost in intelekt legitimno izhodišče za historiografsko, a vseeno interdisciplinarno analizo in sintezo obravnavanega časa. V luči spora med Descartesom in Vicom ter njunima nasprotnima umevanjema zgodovine bo treba premisliti tudi, kako so ideje iz zgodovinopisja vplivale na splošno zgodovino idej, ki se je »dogajala« tudi med Alpami in Jadranom, ter kakšno težo in vpliv imajo »predrazsvetljenski« časi, o katerih pravzaprav ne vemo veliko, na našo sodobnost. Prikazali bomo njeno raznotero, zapleteno podobo kot preplet vseh mogočih silnic – v šolstvu, državni upravi, v fevdalnih razmerjih, v verskih sporih, jezikovni ideologiji, v gospodarstvu in drugod –, skozi katere sledimo liku intelektualca, bodisi kot člana neke institucije védnosti ali pa »osamelca«. KLJUČNE BESEDE Intelektualec, institucija, védnost, zgodovina védnosti, 17. stoletje, intelektualna zgodovina, kulturna zgodovina, literarna zgodovina, protestantizem, protireformacija, katoliška obnova, znanstvena revolucija, univerze, osnovne šole, akademije 3 ABSTRACT Intellectuals and institutions in Slovene history of 17th century: Intellectual and cultural history of knowledge between protestantism and counterreformation The dissertation seeks to disclose and connect the complex historiographical story of the 17th century, which is seen as an integral part of the new era. To understand an intellectual history of the early modern period one has to analyse knowledge revolutions in the 16th century in the time of the Protestantism (as a special form of an intellectual movement), and the first half of the 18th century, when the old institutions were withdrawing and Enlightenment philosophy flooded intellectual circles as well as popular culture. For the early modern period one cannot discuss about the concept of "national", which has teamed up with the vernacular, but one can observe a slow, but "revolutionary" change: it can be seen how old social and cultural patterns became a starting point for important intellectual movements in the 17th century. In the light of the conflict between Réne Descartes and Giambattista Vico, and their respective opposing conceptions on a way history should be considered, it will also be presented in the dissertation how the idea of historiography had an impact on the general history of ideas. A complex historical image will be shown as a combination of all kinds of forces - in education, public administration, in feudal relationships in religious matters, language ideology, the economy and the rest - through which one can follow the character of an intellectual as a member of the institution of knowledge or an "outcast". KEYWORDS intellectual, institution, knowledge, history of knowledge, 17th century, intellectual history, cultural history, literary history, protestantism, counter-reformation, scientific revolution, universities, elementary schooly, academies 4 1 UVOD Akademik, profesor retorike in filozof Giambattista Vico je Novo znanost (1722) v prvem poglavju uvedel na videz tradicionalno: na prvi strani svojega, vsaj za družboslovne znanosti prelomnega spisa, ki ga je napisal italijanski intelektualec, otrok 17. in človek 18. stoletja, je objavil tableau javnih institucij; na sliki vidimo globus, na katerem stoji metafizika, žarek božje previdnosti pa se mimo njenega gracilnega telesa premika od neba proti zemlji, kjer so z materialnimi simboli posejane različne oblike človeških institucij in znanosti, ob njih pa stoji božanski Homer. Iz ilustracije je izpeljal temeljno idejo svoje nove znanosti: Vicu je jasno, da javne institucije, ki jih upravlja človek in nihče drug, sicer nadzoruje božja previdnost, ki je v orientalskih in grško-rimskih časih še emanirala svojo vseprisotnost, toda bistvo njegove znanosti je v tem, da sta zgodovina in študij klasičnih antičnih tekstov in mitov, ki so ju pionirji moderne novoveške znanosti, v prvi vrsti René Descartes, ostro zavračali, postali filozofija človeške pristojnosti, utelešene v družbi, podvrženi nenehnim preobrazbam, in da predmet zgodovine ne more biti nihče drug kakor človek.1 Znanost je le en odsev intelektualnega prizadevanja, ki je izviral iz odkrivanja fizičnega in novega duhovnega sveta, v humanizmu spodbujenem od novo odkrite antike, v verskih reformističnih gibanjih pa kot čista, odkrita, razumljiva božja beseda. Vicova intelektualna nova znanost se torej dotika človeškega, ne božjega; čeprav je Nova znanost zazrta v grško antiko in njene večne zglede, je Vico na podlagi preproste slike pojasnil prelomno idejo, da so družbe podvržene nenehnim spremembam in da ljudje iz daljne preteklosti, na primer iz grško-rimske antike, po svoji mentaliteti in načinu razmišljanja niso enaki kakor vsakokratni sodobniki. A ker bo o Vicu, njegovem pomenu za zgodovino, predvsem s stališča duhovnih, idejnih, intelektualnih zgodovinskih preobrazb na začetku novega veka – ne v smislu stopnjevanja in »večnega napredka« – še kasneje več govora, naj bo njegov način, kako je začel prelomno razpravo, o kateri so sodobniki mislili, da je hudo zastarela, služi kot navdih, kako začeti disertacijo o intelektualcih in institucijah v 17. stoletju na Slovenskem; kajti preden se lahko začnemo ukvarjati s kakršno koli temo iz preteklosti, je treba sprejeti, da je velika freska časa, ki jo z umevanjem in Vicovo življenjsko usodo in pot njegove prelomne teorije, ki jo je poimenoval »nova znanost«, bomo natančneje osvetlili v poglavju 3.2.3. 1 5 interpretiranjem v spominu ohranja zgodovinopisje, zapletena slika; umevamo jo lahko kot celoto, čeprav je najbolj pošteno, da izhajamo iz njenih delov. A ker je zgodovina družboslovna znanost, je prav, da si 6 na vicovski način zamislimo tedanjo družbo kot drugačno, kakršna je danes, a vendarle s povezavami, teh ne more nihče ne zanikati, in si fevdalni čas, ki je v 16. in 17. stoletju, ob začetku novega veka – še vedno enako odločilno kakor tisočletje prej obvladoval evropske skupnosti; pri tem lahko pomaga v les vgravirana podoba, za začetek te razprave – zamislimo kot podobo, ki jo je leta 1530 v les vgraviral nemški renesančni umetnik Hans Weiditz (glej priloženo sliko). Metafora drevesa je morda še najbolj zgovorna ilustracija zgodnjega novoveškega časa: v močno razraščenem koreninskem sistemu močno zaraščenega debla so vraščeni tisti, ki delajo; kmetje so po Weiditzovem lesorezu temelj, na katerem počiva in iz njega raste ves preostali svet. A v tem ni nobene časti, s koreninami so zabiti, stlačeni v zemljo, brezpravni, nepismeni, od zgodovinskih tragedij negotovi/uničeni posamezniki in na njihovem delu, krvi in znoju temeljijo ostali družbeni stanovi fevdalizma: na prvi veji sedijo podjetni trgovci, obrtniki, rokodelci, skratka prebivalci mest, nad njimi pa se v dveh nadstropjih zvrstijo tisti, ki molijo, in tisti, ki se vojskujejo: maloštevilna in družbeno privilegirana elita. Toda nad papeži, škofi, prelati, teologi, nad kralji in cesarji so najvišje veje rezervirane za korenine sistema, kmete, ki nad vsemi bdijo z vilami v rokah, kot grozeče opozorilo družbi, ki se je v zgodnjem novem veku večkrat v obliki kmečkih uporov krvavo uresničilo. Weiditzov lesorez je zgovorno ponazorilo teorije fevdalnih družbenih stanov, ki so evropsko družbo obvladovali skoraj do razpada cesarsko-monarhičnih struktur ob koncu prve svetovne vojne; tridelna družba, s katero so se zgodovina in njej sorodne znanosti že veliko ukvarjale, pa je kot realija evropske politične, socialne, religijske, kulturne, intelektualne, kulturne zgodovine tako usidran pojem, da na njenem ozadju – v zapletenih in spreminjavih se razmerjih med enimi in drugimi pripadniki tega sistema – lahko služi kot temelj, na katerem pišemo zgodbe preteklosti; prav tako jih moramo nujno omejiti. Sedemnajsto stoletje je sicer verjelo, da je univerzalna zgodovina možna in vrli intelektualni možje na tujem in na Slovenskem so se po svojem delu in zanimanju odlikovali kot vseznali, polihistorji, a danes, v postmoderni dobi, ko si je od poststrukturalistične smrti opomogel celo sam destabilizirani pojem subjekta, če si lahko izposodimo filozofski slovar, to ni več mogoče. Niti ni smiselno. Voltairovska specializacija duha in s tem raznih znanosti je povzročila, da se je treba omejiti na svoj vrt. Zato disertacija ne bo na novo analizirala, na primer, tridelne fevdalne strukture ali kmečkih uporov, temveč se bo 7 na ozadju te velike freske evropske in slovenske zgodovine omejila le na eno sfero ljudi in njihovo delovanje v zgodovini, prav tako pa tudi na vpliv, ki so jih imele njihove ideje na prihodnost. Družbo zgodnjega novega veka seveda ni mogoče le analizirati skozi tridelnost med seboj povezanih neegalitarnih stanov duhovščine, plemičev in kmetov, temveč jo je mogoče premisliti glede na to, kako je bila védnost razporejena med njimi (seveda je vplivala na njihov način življenja) in ločiti ljudsko od učene kulture. Zgodovinarji in druge družboslovne znanosti vedo, da množična, vse do razsvetljenstva nepismena ljudska kultura, ki pa je bila v svoji pojavnosti izjemno bogata, ni bila izolirana in ni obstajala v samozadostnem, krutem svetu kmečkega življenja na koncu srednjega in začetku novega veka, temveč je imela močne vezi z učeno kulturo, povezano s plemiči, duhovniki in vedno bolj tudi meščani; učena kultura je v Evropi krepila svoj primat vse od ustanovitve prvih stolnih šol ob katedralah – v eni takih je poučeval Peter Abelard, utemeljitelj teologije.2 Védnost kot vrednota je v srednjeveški fevdalni družbi najbolj ustrezen prostor našla v novih univerzah, na katerih so jo tedanji intelektualci po antičnih vzorih klasificirali v sedem svobodnih umetnosti. Univerzitetni sistem je poleg samostanov v srednjem veku ohranjal in razvijal védnost, »proizvajal« intelektualce, ki sicer zaradi svoje izobrazbe niso veljali za kak poseben družbeni sloj, čeprav je imela univerza svojevrstno avtonomijo, in tako močno vplival na umsko delo kot tisto sfero preteklosti, s katero se danes ukvarja kulturna, še posebej pa intelektualna zgodovina s teoretskimi izhodišči starejše duhovne zgodovine. Izum tiska in instrumentalizacija proizvodnje knjig je bila nov zagon, ki je vpliv védnosti intelektualcev postavil na višjo raven in povzročil, da so se obče vrednote spremenile ali vsaj začenjale spreminjati. S to perspektivo pa na zgodovino védnosti poskuša gledati ta disertacija. Zavedati se je treba, da poleg trislojne družbe, ki jo s stališča zgodovine védnosti ločujemo med ljudsko in učeno, hkrati njeno zgodovino opredeljujejo druge, počasne, a temeljne Primer srednjeveškega intelektualca Petra Abelarda je poseben, kajti njegova metoda, »da z dvomom pridemo do iskanja in z iskanjem dojamemo resnico«, kakor je zapisal v Sic et non, ga je trikrat skoraj pripeljala na grmado; njegovo umsko prizadevanje, da združi skladnost neskladnosti s protislovnimi izjavami cerkvenih očetov, je z mešanjem razuma z vero dosegel, da se je od 12. stoletja teologija (kot »znanost o veri«, kar se je tedaj, na primer, Bernardu iz Clairvauxa zdelo nezaslišana drznost) za dolga stoletja na univerzah kot novih formah védnosti ustoličila kot »kraljica znanosti«. Prim. Michael T. Clanchy, Abelard. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1999; Le Goff, Intelektualci v srednjem veku. Ljubljana: Študentska založba, 1998 (prim. poglavje o Abelardu, str. 52–54). 2 8 spremembe: konec srednjega in začetek novega veka, na katerega se bomo še posebej osredotočili, zaznamujejo veliki, tragični verski spori: eni so se odvijali znotraj krščanske cerkve s shizmo, drugi pa v mučni ločitvi enotne cerkvene institucije na katoličane in protestante; in še to se je zgodilo zaradi intelektualnega dvoma petindevetdesetih Luthrovih tez. Prav tako se je Evropa začela konsolidirati gospodarsko, saj so tedanji vladarji spoznavali, da morajo čim bolj povezati svoja razpršena in heterogena cesarstva; Habsburžani, ki so se od nekdaj potegovali za več kron in s politiko osvajanja v postelji naposled vladali »cesarstvu, v katerem sonce nikoli ni zašlo«, so svoje dežele povezovali z bolj ali manj uspešno merkantilno politiko in ustvarjali temelje za globalni kapitalizem; kljub svoji globoki konservativnosti in pobožnosti, so v 18. stoletju dosegli formalno poenotenost, ki je podonavski imperij postavljal na zemljevid pomembnih in vplivnih fevdalnih tvorb, hkrati pa je, z geografskega vidika, njihovo cesarstvo postajalo vedno manjše, pa vendar trdnejše in močnejše. Podpirali so institucije védnosti; na eno so se v boju proti reformacijskemu gibanju močno naslonili in spodbujali ustanavljanje jezuitskih šol. Podpirali so novi Ingacijev red, jezuite, ki so imeli veliko vlogo pri zmagi katoliške protireformacije. Poleg verskih in gospodarskih sprememb pa je 16. in 17. stoletje posebno zato, ker se je, korak za korakom, usidrala klica t. i. nacionalne zavesti, le da se pri protestantih, ki so poskrbeli za eksplozijo tiskarskega kapitalizma v slovenskem, za silo knjižno poenotenem jeziku, identiteta jezika ni povezovala z »nacionalnim«. Podobno je bilo tudi v 17. stoletju. Pripadnost se ni merila po tem, kateremu narodu pripadaš, temveč kateri deželi. Deželna zavest je bila še v 17. stoletju močnejša kot nacionalna, ta pa je prišla v ospredje z razsvetljenskimi idejami 18. stoletja. Ljudje so veliko preveč trpeli, če pomislimo samo na tridesetletno vojno, ko so najemniške vojske v velikem, na religijski (ne)strpnosti osnovanem vojaškem spopadu med protestantskim »severom« in »katoliškim« jugom (med 1618 in 1648) pustošile in morile nedolžne prebivalce. Druga polovica 17. stoletja se zato s tridentinskimi odloki in drugimi praktičnimi ukrepi, kot je izgon neželenih prebivalcev, posveti katoliški konsolidaciji; in ker nasilje ni bilo vedno prava rešitev, se je učvrstitev imperialne, fevdalne moči vladajočih struktur vršila v polju védnosti in z različnimi, starimi in novimi institucionalnimi oblikami. Čeprav je Karl Mannheim intelektualce imenoval za »prosto lebdeče posameznike« (freischwebende Intelligenz), je bila ideja 9 potujočega univerzitetnega študenta iz srednjega veka že anahronizem; anahronizem so bile v 16., še bolj pa v 17. stoletju tudi zastarele, s sholastično filozofijo prepojene ideje intelektualcev ali vsaj ljudi, ki so jim je bile izobrazba in ideje vrednota, da ni bilo večje. Že na začetku premisleka o intelektualcih in institucijah (med katero moramo prišteti še cerkev in »državo« kot dve veliki upravni enoti) 17. stoletja na Slovenskem lahko vidimo, koliko različnih sil, povezanih s političnimi, gospodarskimi, splošno socialnimi, kulturnimi, verskimi in drugimi spremembami deluje istočasno in hkrati vsaka posebej; kako deluje dinamika »razvoja«, ki ga ne povezujemo z vedno večjim napredkom; kako hitro in počasi so se uveljavljale ideje. »Nova filozofija« Descartesa, Bacona, Kopernika, Galileja, Newtona je le ena izmed pomembnih intelektualnih manifestacij iz »kraljestva idej« – in s tem jasen znak, kako so intelektualci na različne načine in po različnih poteh, v skupinah ali posamezno, ustoličevali védnost kot pomembno družbeno vrednoto, ki je v 18. stoletju postala tudi navdih za razsvetljenstvo, ko so spremembe veliko hitrejše in odločilnejše, kakor so bile v 17. stoletju. Na ozadju vseh teh silnic, s katerimi se je slovenska in obča historiografija že podrobno ukvarjala, bomo v disertaciji poskusili rekonstruirati zgodovino védnosti, razpeto med velike intelektualne tokove: humanizma, reformacije, rekatolizacije in razsvetljenstva. Pri tem se bomo omejili na eno od notranjeavstrijskih dežel, na preslavno Kranjsko, ki jih je Valvasor postavil nevenljivi literarno-zgodovinskinaravoslovno-etnografski spomenik, če lahko zasilno tako imenujemo Slavo vojvodine Kranjske. Ne glede na pomensko zamegljenost jo bomo povezali s pojmom revolucija in poskusili ugotoviti, koliko so revolucionarne spremembe vplivale na ideje vitezov duha ali intelektualcev v notranjeavstrijskem prostoru, še posebej na Kranjskem, in še pomembneje, kaj je zanje in za družbo pomenilo povezovanje v nove institucionalne oblike védnosti, kot so bile akademije, veliko bolj napredne in progresivne oblike, kakor so bile tedaj univerze in druge oblike organiziranega izobraževanja v sistemu šolstva. Metodološko izhodišče, ki ga bomo natančneje pojasnili v nadaljevanju, bo temeljilo na interdisciplinarnem povezovanju biografske kulturnozgodovinske metode s spoznanji obče politične in socialne zgodovine; majhne zgodbe, o katerih bomo govorili, pa bomo razumeli kot okno v »veliko sliko sveta«, preteklosti 17. stoletja na Slovenskem, ki pri nas še ni dosegla 10 enako stopnjo obravnave, kot jo uživa, na primer 18. stoletje, in jo komentirali ter poskusili razumeti z načinom, kakor se je v zadnjih desetletjih uveljavil v intelektualni zgodovini kot eni od legitimnih in zanimivih zgodovinskih perspektiv. A preden se to lahko zgodi, je treba vsaj na kratko pojasniti metodološka izhodišča; humanistične in družboslovne znanosti že dolgo vedo, da so prav očala, ki si jih natakne raziskovalec preteklosti, pomembno dejanje, ki odloča o tem, kako neko reč vidimo in kako jo interpretiramo ali komentiramo. Nikakor ne moremo odgovoriti na vprašanje, ali je kozarec na pol prazen ali napol poln, lahko pa na podlagi dejstev, izkristaliziranih v virih, in na temelju kasnejših analiz ugotovimo, da je na Slovenskem védnost po protestantski reformaciji dobila domovinsko pravico med novim slojem ljudi, ki jih imenujemo intelektualce – z enako pravico kot Jacques Le Goff govori o srednjeveških intelektualcih –, in da je povezovalna sila starih, predvsem pa novih institucij vplivala na to, kako se je znanje klasificiralo, kako se ga je uporabljalo in kaj vse so prizadevni pisci, vsak s svojo usodo, prispevali h kulturni in intelektualni zgodovini védnosti prav v času med dvema, za slovensko zgodovino pomembnima dobama – med protestantizmom in razsvetljenstvom na Kranjskem. A da bi bila slika še jasnejša in preglednejša, si je treba razjasniti pomenski obseg samih pojmov, kot so védnost, pa revolucija, običajno povezana z »znanstveno revolucijo« 17. stoletja, ko so intelektualci veliko knjigo sveta začeli dopolnjevati z naravoslovno-tehničnimi znanostmi in z revolucionarnimi spoznanji o naravi nebesnih teles, vesolja, pa tudi fizičnih danosti v fizikalnem svetu, v katerem za »duh« ni prostora; definirati moramo tudi pojma intelektualca in izobraževalne institucije. Drugo vprašanje je, koliko je imela ta intelektualna sfera vpliva na intelektualce Notranje Avstrije, predvsem tiste, ki so prihajali s Kranjskega ali so se tja, največkrat v Ljubljano, preselili od drugod. A da lahko razumemo njihov položaj in delo, si bomo pred tem ogledali razmerje idej med Renejem Descartesom in Giambattistom Vicom, ker dobro osvetljujeta dve čisto različni intelektualni sferi; ker pa to (še) ni dovolj, je obravnavano obdobje treba pregledati s slovstvenega, literarnozgodovinskega vidika, še posebej s stališča jezika in večjezičnosti; njegova ideologija je bila velikokrat zlorabljena, zato bomo morali biti previdni pri interpretaciji, kakšen skupek idej (če ideologijo na tem mestu za zdaj definiramo kot aglomeracijo več idej s skupnim imenovalcem) se je utelesil v jeziku, v krhanju univerzalnega znanstvenega jezika latinščine in vedno obširnejši uporabi nacionalnih 11 jezikov, kot so bili nemščina, italijanščina, tudi slovenščina. Razvoj znanosti je bil na različnih področjih socialnih struktur različno intenziven, a pot je znanost peljala naprej. V nove čase, ki pa niso bili nič boljši ali slabši, ampak le drugačni. Šele nato bo mogoče natančneje in bolj podrobno spregovoriti o intelektualcih, bodisi teologih, pravnikih, zdravnikih, zgodovinarjih, političnih filozofih, literatih, baročnih umetnikih, pridigarjih, polihistorjih in drugih, ter njihove življenjske usode ter védnost, ki so jo razvijali v spisih in drugih oblikah družbenega delovanja, povezati v smiselno zgodbo; kajti tudi to je zgodovina. Ker je bila družbena moč posameznika, intelektualca, zaradi fevdalnega sistema treh stanov in zaradi nenehne zunanje nevarnosti, kot je bilo Otomansko cesarstvo, še vedno zelo neizrazita, so se enako ali podobno misleči ljudje začeli, v nasprotovanju okostenelemu univerzitetnemu sistemu izobraževanja, povezovati v različne institucije; nekatere od njih so bile v klasični šolski obliki, druge pa so delovale kot polformalna združenja intelektualcev tedanjega časa, kot akademije. V disertaciji bomo tudi s tega stališča pogledali na intelektualno zgodovino védnosti in pri tem ne bomo pozabili opozoriti na nasprotni, a redkejši pol neinstitucionaliziranih intelektualcev, kot je bil na primer pravnik Franc Albert Pelzhoffer. Pri tem se utegnejo zastaviti zanimiva vprašanja glede nadzora nad védnostjo. Ta je namreč Pelzhofferja, globokega vernika cesarstva, po smrti postavila za državnega sovražnika. V bližini Weiditzovega drevesa socialnih fevdalnih struktur raste tudi drevo védnosti. Njene veje so široko razvejane danes, a v 16. in 17. stoletju so šele začele rasti. Njihovi rasti, metaforično rečeno, pa bo sledila disertacija, ki se bo s tem poskusila vpisati kot del širše historične raziskave 17. stoletja. Zanimive, tragične, pomembne, male in velike peripetije so danes zapisane v zgodovinskemu spominu na 16. in 17. stoletje, ko se je Evropa pretresala v veliki socialni in religiozni krizi in ko sta obe Ameriki sprejemali vase neskončno imigracijo duha in teles Evropejcev. Doba po znamenitih Luthrovih tezah je marsikakšni skupnosti – Trubar jo abstraktno poimenuje z »moji lubi Slovenci« in pri tem še ne misli na narod, kakor se je uveljavil v 19. stoletju, temveč na jezikovno skupnost – omogočila kulturni dvig, prve tiskane knjige, prevode in predvsem novo, protestantsko interpretacijo krščanske vere. Poudarek je bil na novumu, manj pa sicer na svobodi, kajti protestantizem je v odnosu do vernika strožji in zahteva več goreče predanosti. 12 Neizprosna protestantska delovna etika, ki se je močno razvila v naslednjih stoletjih in jo je natančno opisal sociolog Max Weber, se je v zgodovinskih preobratih, in zanje utegne biti morda najprimernejši izraz »revolucija«, skozi 17. in 18. stoletje stkala v nastanek moderne dobe; v konec fevdalizma, katerega korenine so se razpele še globoko v 19. stoletje; v počasno, toda permanentno zmago idej, izvirajočih iz humanizma, renesanse, reformacije, zgodovine znanosti (ali t. i. »nove filozofije«) in razsvetljenstva; v mučne notranje boje protireformacijskega gibanja, ki je dolgo izganjala heretično protestantsko interpretacijo vere in vloge nacionalnega jezika v njej; v nastanek šolskih in drugih institucij védnosti, ki je počasi, a zanesljivo utirala pot razsvetljenskim reformam Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. Zgodovina idej je bogata, zato ne moremo privoliti v mnenje, da je 17. stoletje na Kranjskem čas »zastoja«, temveč ga želimo v risu intelektualne zgodovine védnosti še enkrat premisliti. In tako kakor ideje ne obstajajo same po sebi, intelektualna zgodovina ne bi obstajala brez ljudi, ki so svoj um porabljali kot temelj svojega, celo družbenega delovanja; prav tako tudi ta disertacija ne bi bila taka, kot je, če ne bi bilo dragocene pomoči in podpore mentorja ddr. Igorja Grdine, pa tudi če ne bi bilo vseh ostalih, ki jih na tem mestu ne morem imenovati, a nanje lahko vsaj opozorim v prvi osebi, kajti: nomina sunt odiosa. 13 2 ZORNI KOT IN METODA Običajno je, da se zgodovinopisne razprave začnejo s pojasnili, na kakšnih metodoloških izhodiščih temelji raziskava in način mišljenja in umevanja preteklosti. V zgodovini zgodovine (ali zgodovinopisja) je kar nekaj tokov, po katerih se večinoma ravna sodobno zgodovinopisje; kakor v vsaki znanosti se je »spopad« stališč in zornih kotov vršil (in v vsaki živi znanosti, kot zgodovina je, se proces nikoli ne konča) tudi tukaj in se velikokrat materializiral kot »napredovanje v nasprotjih«. To pomeni, da je nova, sodobna ideja nastala velikokrat kot zanikanje in nasprotovanje starejši, času in načinu življenja že neprimerni ideji. Tako v zgodovinopisju nasprotno razmerje med mnenjem, da se je treba izogibati samo velikim zgodbam imperijev in kraljev, ampak je treba preteklost videti pod lupo kot preplet mnogih manjših ali tako imenovanih malih zgodb, in širšo sliko opazovati in opisovati »od spodaj«, še vedno živi in jo bomo za metodološko pojasnilo te doktorske disertacije ohranili pri življenju oziroma pustili, da nam služi kot izhodišče razprave o tem, zakaj je nova kulturna zgodovina, katere del je intelektualna zgodovina kot naslednica Geistgeschichte ali pa zgodovine idej različnih akademskih šol, primerna metoda, s katero bi osvetlili intelektualno zgodovino védnosti in institucij v slovenskem prostoru od religiozne revolucije reformacije in njene vedno močnejše opozicije oziroma koalicije vladajočih struktur moči (ki pa so bile po fevdalnem principu nujno manjšinske). Seveda smo v prednosti, če spoznanj različnih smeri v zgodovinopisju, ki je prav tako »otrok« 17. stoletja in se bo zato treba s to temo ukvarjati posebej, apriorno ne zavračamo; bolj smiselno jih je vključiti v »sliko časa«, ki jo poskuša rekonstruirati vsaka poštena zgodovina. Kajti zgodovinar, po besedah Edwarda Halleta Carra iz spisa Kaj je zgodovina?, »zvedavo strmi nazaj v polmrak, od koder je prišel, v upanju, da mu bodo šibki žarki preteklosti razjasnili temo, v katero se podaja«.3 Zato je razmerje med objektivnostjo in subjektivnostjo, ki jo včasih postavljamo veliko preveč narazen (rečeno z epistemološkega gledišča) in ju obravnavamo kot nasprotji, v zgodovinopisni analizi preteklosti ni čisto na nasprotnih bregovih; kajti vsaka konstrukcija ali re-konstrukcija preteklosti v podobi zgodovine ne more biti povsem nepristranska, saj je zgodovina, spet s Carrovimi besedami, »nenehen proces 3 E. H. Carr, Kaj je zgodovina? Ljubljana: Studia humanitatis, 2008, str. 144. 14 interakcije med zgodovinarjem in njegovimi dejstvi ter neskončen dialog med sedanjostjo in preteklostjo«4, saj ko »poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj je zgodovina, je naš odgovor vezan na čas, v katerem živimo«5, še več, povezan je z zadevami človeka in vsega človeškega, kar poskuša zgodovinar kritično razumeti in presojati in si, zdaj pa z besedami Marca Blocha iz Apologije zgodovine, prizadevati »k boljšemu poznavanju«, kar je »higiensko početje, dobro za duševno zdravje«. 6 Bloch je prepričan, da je dober zgodovinar »namreč podoben ljudožercu iz pravljice. Kjer zavoha človeško meso, ve, je njegov plen.«7 Seveda na tem mestu nimamo namena, da bi se posvetili premisleku o smislu in namenu zgodovine, a vendarle se spodobi, da se vsakič znova vprašamo, kaj pomeni raziskovanje preteklosti in kaj je zgodovina sama. O tem so se, ne nazadnje, spraševali prvi »pravi« nosilci zgodovinopisne znanosti (na primer Jean Bodin), intelektualci, ki so izšli iz humanizma in so dotedanjo zgodovino utemeljili na novih, iz znanosti izvirajočih principih, na idejah, ki so zgodovinopisje v 17. stoletju definirale kot samostojno znanost. V disertaciji se bomo oprli na novo kulturno zgodovino in zgodovinsko antropologijo, ki sta v nedavni preteklosti kot metodološki šoli v historiografiji veliko prispevali k drugačni interpretaciji in komentarju preteklosti (predvsem kot »zgodovina od spodaj«, v kateri glavno vlogo od kraljev in cesarjev prevzamejo kmetje in meščani, naposled tudi njihove »mentalitete«). Carlo Ginzburg je v študiji Sir in črvi zapisal, da bi »v preteklosti zgodovinarjem lahko očitali, da jih zanimajo 'samo junaška dela kraljev'. Danes seveda ni več tako. Zmeraj bolj se namreč nagibajo k raziskovanju tistega, kar so njihovi predhodniki zamolčali, zavrgli ali česar preprosto niso poznali.«8 Opredelili bomo pojem kulture (ustne, zapisane, ljudske učene, vladajoče, podrejene, resnobne, karnevalske ...). Poskusili se bomo izogniti tako nekoliko naivnemu Rankejevemu pojmovanju zgodovine kot pripovedi, »kot je v resnici bilo«, hkrati pa postmodernistični foucaultovski in derridajevski dekonstrukciji vsakršnega subjekta ter zgodovino in historiografijo razumeli kot adekvaten komentar minulosti, v kateri ne bomo iskali »arheologije tišine« ali le 4 Carr, nav. d., str. 30. Carr, nav. d, str. 7. 6 Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: Studia humanitatis, 2006, str. 49. 7 Bloch, nav. d., str. 57. 8 Carlo Ginzburg, Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010, str. 5. 5 15 »vsakdanjega življenja«, temveč sledili ohranjenim drobtinam spomina, ki se z minevanjem časa, kakor v metodoloških spisih o namenu in ciljih zgodovine (npr. v knjigi Proti zgodovini) ugotavlja tudi Igor Grdina, »zapiše historičnosti. Še več: mogoče je reči, da se napoti oziroma usmeri v zgodovino. Prav védnost o preteklosti, ki je najprej spomin in ob hkratni misli na prihodnost tudi splošno orientacijsko obzorje stvarnosti, s svojo referencialnostjo omogoča, da razumemo svet in sebe v razsežnostih in razdaljah, poimenovanih s pojmom čas.«9 Pri interpretaciji bomo čim večkrat izhajali iz virov samih, kolikor so se ohranili do današnjega časa. Metodološko se bomo oprli na spoznanja Benedicta Andersona o zamišljenih skupnostih in moči tiskarskega kapitalizma. Čeprav so novi kulturni zgodovinarji (na primer Peter Burke) dvomili v združitev intelektualne in kulturne zgodovine, se zdi poskus, da presežemo to razmišljanje, še toliko bolj razumljiv in pomemben; zato bomo v disertaciji predstavili posebno tipologijo intelektualca in institucij. Kakor Robert Darnton zgodovino dojemamo kot zgodovino idej, ki se cepi na intelektualno zgodovino, socialno zgodovino idej in kulturno zgodovino. Še natančneje: zgodovino idej po klasifikaciji Petra Burkea iz študije Kaj je kulturna zgodovina10 umevamo kot preučevanje sistematičnega mišljenja, kot je značilen, med drugim, za filozofijo; intelektualno zgodovino kot raziskovanje neformalnega mišljenja, mnenj in literarnih tokov; socialno zgodovino idej kot preučevanje razsežnosti ideologij in idej (saj je jasno, da se več idej, še posebno, ko se na nek način »konsolidirajo« v družbi, poveže v sklop ideologije); kulturno zgodovino pa kot raziskovanje kultur v antropološkem smislu s preučevanjem svetovnih nazorov in kolektivnih mentalitet. Razpravljanje o najboljših mogočih načinih, kako razvrstiti, ohraniti in interpretirati spominsko gradivo, zajeto v pojmu historia, je že tako staro kot zgodovina sama. Od Grkov sta obstajali dve ravni mišljenja – ena je bila imaginacija preteklosti kot »prava« zgodovina, druga pa se je zgostila v trenutkih samorefleksije, ki je zaradi novoveškega diktata »znanstvenosti« ne moremo imeti za metodološko enotno in sistematično urejeno historiografsko metodologijo, ampak za eseje, drobce misli, 9 Igor Grdina, Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003, str. 1. Peter Burke, Kaj je kuturna zgodovina? Ljubljana: Založba Sophia, 2007, str. 91. 10 16 duhovite in globoke ideje o smislu in namenu zgodovine, njeni (ne)koristnosti in podobnem. Prav tako se je marsikdo vprašal, ali je zgodovinar kabinetni znanstvenik, akademik, ali pa mora biti živo zapleten v »velike« zgodovinske dogodke, kakor sta bila, na primer, Tukidid in Polibij? Obe ravni sta tesno prepleteni, zato se mora vsak, ki se hoče vprašati o zgodovini sami – ne pa o konkretnih dogodkih preteklostih, ki jih lahko z viri dokažemo, demantiramo ali ilustriramo –, ozreti na pisano množico pogledov od grško-judovskih časov do sedanjosti. A bolj kot to nas v tem trenutku zanima »permanentna revolucija« v razvoju znanosti, s tem pa tudi zgodovine intelektualcev, védnosti, kulture; nastanek te revolucije navadno postavljamo v renesanso. V tem polju je sicer nemogoče povsem ločiti filozofijo in zgodovino/zgodovinopisje – kljub znanemu Aristotelovemu razlikovanju v Poetiki –, saj ima znanost svojo preteklost, ki je prepletena z idejami. Alexandre Koyré je zapisal, da »je bil vpliv filozofskih konceptov na razvoj znanosti prav tako velik kot vpliv znanstvenih konceptov na razvoj filozofije«11 in v luči njegovih argumentov je še bolj jasno, kako pomembno je prizadevanje za čim bolj celovit pogled na preteklost; žal pa je vsako takšno delo vedno omejeno s časom in prostorom – tako tudi v tem kratkem spisu ne bo mogoče ujeti popolnost, ki jo lahko slutimo, nikoli pa ne dosežemo. Niti ne tako opevane objektivnosti. Razvoj sodobne svetovne in slovenske zgodovinopisne znanosti pa nam pritrjuje, da je odločitev, da zgodovino védnosti v slovenskem prostoru v 16. in 17. stoletju analiziramo s kulturnozgodovinskega stališča, legitimna. Tako imenovana nova kulturna zgodovina se je najprej razvila v angleško govorečem svetu v 80. in 90. letih 20. stoletja, zelo natančno in pregledno pa je njene cilje in metode opisal Peter Burke v spisu Kaj je kulturna zgodovina. Poenostavljeno rečeno je to nova zgodovinopisna smer, metodološka perspektiva, ki izhaja iz spisov Johanna Hunzinge in Jacoba Burkchardta v 19. stoletju, danes pa so njeni najvidnejši predstavniki Carlo Ginzburg, Emmanuel le Roy-Laudrie, Robert Darnton, Nathalie Zemon-Davis in drugi. Svoje izhodišče je določila z idejo, da je treba na preteklost znati gledati z žabje perspektive, zato je sprejela antropološka in sociološka spoznanja o kulturi v najširšem pomenu; rezultat pa so študije tudi o najbolj obskurnih stvareh. 12 V nekaj Alexandre Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana: Studia humanitatis, 1988, str. 93. 12 Burke opozarja, da lahko v metodološkem risu nove kulturne zgodovine nastaja zgodovina vsega, kar si moremo zamisliti. 11 17 desetletjih je razvila niz pogledov – zgodovino žensk, prekomorsko zgodovino, mikrozgodovino, vizualno, okoljsko zgodovino … Zavedati se je treba, da je s stališča ločevanja pripadnikov zgodnje novoveške družbe na učeno in ljudsko kulturo intelektualec predvsem del prve, veliko manj pa druge sfere »kulture«; zgodovino »od spodaj« torej tukaj ne bomo rekonstruirali le kot zgodovino anonimnih ljudi brez posebnosti, temveč v duhu metodološkega pluralizma podoben žarek spoznanja usmerili na posameznike, katerih ideje so jih naredile za intelektualce, torej ljudi, ki svoje zmožnosti krepijo na umskem področju, v velikih vojaških bitkah ali v mukotrpnem delu na polju, v katerem je dan enak dnevu, fevdalni gospod pa neizprosen vladar. Zato ni več toliko pomembno vprašanje, kdo je bolj legitimen »predmet« zgodovinske raziskave – ali so to še vedno intelektualci, misleci, znanstveniki, umetniki, torej ljudje, ki jih je tradicionalna humanistična znanost imela za »velike osebnosti, ki so spreminjale svet, ali pa so, nasprotno, ravno ljudje brez posebnosti tisti, iz katerih naj raste zgodovinopisna pripoved. Bolj konstruktivno je sprejeti tezo, da nam nova kulturna zgodovina, ne glede na to, s katero in kakšno družbeno strukturo ljudi se ukvarja, daje uporabno metodološko izhodišče za rekonstrukcijo intelektualne zgodovine. To je še toliko bolj pomembno zato, ker sta nouvelle histoire in nova kulturna zgodovina ovrgli sedem postulatov tradicionalnega zgodovinopisja: (1) ukvarjati se je treba s politiko, (2) preteklost je sestavljena iz zaporedja dogodkov, (3) perspektiva je vedno ptičja, saj zgodovinar raziskuje le velika dejanja pomembnih ljudi, (4) zgodovina naj vedno temelji na dokumentih, (5) vedno lahko odgovorimo na vprašanje, kaj je kdo mislil, (6), zgodovina je objektivna in pripoveduje – po Rankejevem prepričanju – »to, kar je v resnici bilo«, (7) z zgodovino se lahko ukvarjajo le profesionalci. Zamenjava paradigme pa je povzročila, da sodobno zgodovinopisje drugače raziskuje preteklost in piše zgodovino: (1) ukvarjati se je treba z vsako človeško dejavnostjo – »vse ima svojo zgodovino«, (2) analizirati je treba strukturo dogodkov, (3) ptičjo perspektivo je treba nadomestiti z žabjo in opazovati preteklost skozi male zgodbe pozabljenih ljudi, (4) zgodovinar mora poleg pisnih dokumentov preiskati tudi druge vire, (5) kombinirati mora kolektivna gibanja in dejanja posameznikov, (6) zavedati se mora, da vsak človek opisuje preteklost s svojega subjektivnega zornega kota, (7) zgodovinopisje mora biti interdisciplinarno in sodelovati s socialnimi antropologi, ekonomisti, literarnimi kritiki, psihologi, sociologi in 18 drugimi.13 Teh sedem opozicij seveda ne sme pomeniti, da je »moderno« nujno boljše, ampak nas utegne opozoriti, da je menjava paradigem v zgodovinopisju »zvezda stalnica«, nespremenljivo dejstvo, zaradi katerega so nastajale razne zgodovine znanosti in zaradi katerega se bo to dogajalo tudi v prihodnosti. Jasno je, da je zgodovinarjeva naloga odgovorna, če hoče upoštevati »malega človeka« in razumeti preteklost kot kulturni fenomen z veliko pomeni; odgovorna je toliko bolj, ker ta misel ni le prvič postavljena teza, ampak v svetovnem (in celo slovenskem) zgodovinopisju potrjena izkušnja, kar si lahko ogledamo na dveh znanih primerih: Carlo Ginzburg je, na primer, v paradigmatski kulturnozgodovinski študiji Sir in črvi14 opisal inkvizicijski sodni proces proti mlinarju Domenicu Scandelli, imenovanemu Menocchio. Proces se je odvijal v 16. stoletju v današnji Furlaniji – Julijski krajini in na zaslišanju je obtoženec obširno odgovarjal in predstavil svojo vizijo kozmosa. Menocchio je verjel, da je bil na začetku kaos, elementi pa so se zgoščevali tako, kot se mleko zgosti v sir, medtem pa od nekod prilezejo črvi, ki so v resnici angeli. Ginzburg je z novo svežino oživil t. i. zgodovino branja (history of reading), ki jo želimo osvežiti v našem premisleku – predvsem v delu, ki se dotika medsebojnih stikov baronov duha v zgodovini znanosti, prav tako pa tudi pri ostalih piscih različnih poklicev. Prav zato so kdaj ohranjeni kot viri (sodni zapisniki, poročne listine …), iz katerih – po humanističnem klicu ad fontes – zgodovinar še vedno mora sestavljati svojo pripoved. V tej točki se je prej načelno spoznanje, da so o kozmosu premišljevali le intelektualci, sesulo vase, nadomestilo pa ga je negotov občutek, da je treba »resnico« iskati na več straneh kakor doslej, tudi v znanosti. Ginzburgova analiza tega kulturnega fenomena je postala »klasika« nove kulturne zgodovine; to pa je še toliko bolj pomembno zato, ker je na Slovenskem srednja generacija zgodovinarjev v nekaterih primerih prevzela podobna metodološka izhodišča.15 Natančneje je teh sedem opozicij med »tradicionalnim« in »modernim« zgodovinopisjem opisal Peter Burke, The New History: Its Past and its Future, v: New Perspectives on Historical Writing, London: Polity, 22001, str. 3–6. 14 Prim. Carlo Ginzburg, Sir in črvi, nav. d. 15 En tak primer je študija Ota Lutharja O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino velike vojne, Ljubljana: Založba ZRC, 2000; avtor se je naslonil na zapiske vojaka Cirila Oberstara in analiziral zgodovino Velike vojne na izviren način, z drugače obrnjeno perspektivo. To pa ne pomeni, da je rezultat samo parcialen, ampak skozi manjšo lečo pokaže na celoto časa, katero si vsak misleči duh prizadeva, da bi jo spoznal in vsaj malo razumel. 13 19 Zavoljo jasnosti na kratko omenimo še eno pomembno študijo Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine, ki jo je leta 1999 napisal Robert Darnton in v odločnem nasprotju z »utečenimi potmi intelektualne zgodovine«16 preiskal zgodovino mentalitet ali »'kulturn[o] zgodovin[o]', saj našo civilizacijo obravnava na enak način, kot antropologi preučujejo tuje kulture«.17 Večkrat izrecno ponovi, da je njegov sprehod med nepregledno goščavo virov samo način, kako je mogoče vstopiti v mišljenje 18. stoletja. Darnton vstopa vanjo z analizo pravljic18, nenavadno zgodbo o pokolu mačk, policijskimi zapisniki in podobnim gradivom.19 Prav tako avtor opozarja na pomen nenehnega branja, le da to niso samo »uradni viri« in zgodovina »velikih osebnosti«, temveč dogodki, ideje, vsa kaotičnost preteklosti, ki jo poskušamo ujeti v nam znano »zgodovino«.20 Zaradi vsega tega je Darntonova knjiga lep primer, kako v znanost prihaja nov metodološki moment – in ne smemo ga preslišati. Omeniti je treba še idejni koncept, ki se je uveljavil v novem historicizmu in kulturni zgodovini – imaginacijo in konstrukcijo. Imaginacija je človekov subjektivni način, kako iz kaotične materije sestaviti koherentno zgodbo21, ki je ne smemo zamenjevati z domišljijo, saj se njena fiktivnost ne ujema z »resnico« preteklosti ali vsaj z njenim približkom. Imaginacija je človekovo prizadevanje po smislu, po zgodbi, kakršno zna V tej točki je mogoče Darntonu ugovarjati, saj se mentalitete, ki jim je raziskovalno bolj naklonjen (po vzoru francoskih Annales), ravno pokažejo skozi ideje, te pa so temelj intelektualne zgodovine. To je še toliko bolj res, če verjamemo avtorjevi izjavi, da so misleča bitja vsi od novoveških kmetov 18. stoletja (imenuje jih »nerazsvetljeni v razsvetljenstvu«) do intelektualcev Diderota in Rousseauja: »S tem, ko sem ju [Diderota in Rousseauja, op. A. K.] vključil poleg kmečkih pripovedovalcev pravljic in plebejskih morilcev mačk, sem opustil običajno ločevanje med elitno in ljudsko kulturo in poskusil pokazati, da so se intelektualci in navadni ljudje spoprijemali z isto vrsto problemov.« (Darnton, nav. d., str. 13). Problem je verjetno le terminološki, saj pridevnik »intelektualni« največkrat povežemo z visoko kulturo, ki jo vidimo na ozadju »nizke«, ljudske kulture. A obe nasprotji sta polni misli in idej. Zato se zdi Darntonovo nasprotovanje »dobro utečenim potem intelektualne zgodovine« pretiravanje. 17 Robert Darnton, Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine, Ljubljana, 2005, str. 9. 18 Zanimivo je, kako je avtor nastrojen proti psihoanalitičnim interpretacijam pravljic (npr. proti Frommu ali Bettleheimu), ki so si za temelj vzele končno vsebinsko redakcijo, čeprav so etnografske raziskave izpričale, da so bile te pravljice, na primer o Rdeči kapici, Sinjebradcu …, izraz tiste mentalitete, ki »prikazuje svet surove in očitne brutalnosti«. Prim. Darnton, nav. d., str. 17–22. Psihoanaliza po Darntonovem mnenju išče potrdila za vnaprej postavljene teze, ne upošteva pa pravljice kot zgodovinskega vira, ki se je nenehno spreminjal. Izvirniki pa so bistveno drugačni od tistih zgodb, ki so si jo izbrali Freudovi nasledniki. 19 Tako se potrdi stara historiografska resnica, da je treba imeti samo dobro zgodbo/dober, zanesljiv vir, in zgodba se napiše kar sama. Tak primer je kontroverzna knjiga zakoncev Gilder, ki sta Johannesu Keplerju – na podlagi popularnih forenzičnih raziskav – pripisala celo umor svojega učitelja, Tycha Bracheja. 20 Prim. načelno ločevanje med preteklostjo (past) in zgodovino (history) pri Keithu Jenkinsu, ReThinking History. London-New York: Routledge, 1991. 21 Narativnost je v sodobnem zgodovinopisju eden temeljnih postulatov. 16 20 pripovedovati zgodovina, ne smemo pa je zamenjevati s tistim pomenom, ki ga je tako odločno zavrnil Descartes v Razpravi o metodi. Poleg tega pa je povezana s konstrukcijo, dobro znanim miselnim konceptom »nove kulturne zgodovine«. Zato je preplet imaginacije, ki preide v racionalno konstrukcijo preteklosti, nov samo zato, ker se je znanost začela zavedati svoje »diskurzivnosti«; s tem je priznala, da je vsak pogled na preteklost subjektivno porojena diskurzivna resnica – mozaik citatov in mnenj –, ki ji lahko nasprotuje tisoč drugih »resnic«. Ni odveč dodati, da je v tem zaznaven močan vpliv postmodernističnih konceptov iz literarne vede, ki se je v drugi polovici 20. stoletja močno razširila, raziskovalci pa so prestopali meje postmodernistične literature in poglabljali Toynbeejev domislek o »postmodernem času«. Ta relativistični koncept utegne bolj ustrezati zgodovinarju/zgodovinopiscu, potovalcu skozi čas; kajti če s svojo imaginacijo in konstrukcijo izreka adekvaten »diskurz22 preteklosti« – to je senca, ki se razteza v sedanjost in je mogoče vsaj na nekaterih mestih bolj osvetljena –, je njegova uporabnost upravičena. Kljub temu pa je treba postaviti razumno omejitev. »Resnica« ali vsaj njena podoba ni razpršena v niz diskurzov, kakor so prepričani postmodernistični misleci, saj tudi v naravoslovju, fiziki, matematiki in drugih znanostih pristopajo k problemu na sistemski način – vse je logična povezava, ki jo lahko s močjo uma – včasih le z nepopolnimi, retoričnimi argumenti, s katerimi je, na primer, svojo vizijo kozmosa v veliki meri domislil prav Nikolaj Kopernik – prepoznamo, opišemo, sistematiziramo in morda, v kakšnem hermenevtičnem preblisku, celo razumemo. Zelo zanimiv pogled na resnico preteklosti ima ameriški zgodovinar madžarskega rodu John Lukacs, ki zagovarja idejo, da védnost ni niti subjektivna niti objektivna, ampak personalna in sodelovalna, dosežemo pa jo z načeloma kontrasta in primerjave.23 Tako kakor teče čas, in čas plete preteklost, iztržki iz preteklosti pa zgodovino, je tudi na podlagi teh izhodišč prav, da si natančneje ogledamo zgodovinsko situacijo na začetku novega veka, torej družbe in njenih posameznih delov, kakršna je, na Pri tem se sklicujemo na obsežen, a vsebinsko drugačen vsebinski pojem »diskurza«, ki so ga razgrabile nekatere družboslovne znanosti – predvsem sociologija –, pa tudi v humanističnih in filozofskih znanostih je »diskurz« našel svoje terminološko mesto. Njegova prednost je, da je – tako kot pojem kultura – pomensko zelo širok in, na primer, v jezikoslovju zajema tako zeleno luč na semaforju kakor pogovor dveh ljudi. A če ga uporabljamo preveč pogosto in mu pripisujemo tisoč in en pomen, slej ko prej postane neuporaben znanstveni izraz. 22 23 John Lukacs, At the End of an Age, London-New Haven: Yale University Press, 2003, str. 60 isl. 21 primer, kulturna sfera (s poudarkom na slovenski zgodovini) in na njenem ozadju definiramo, kaj védnost v tem času sploh je, kakšna je bila njena povezava s tradicijo in kako se je odločilo vpletla v spreminjanje »kurza zgodovine« zgodnjega novega veka, časa, ki je močno ostal ukoreninjen v »včerajšnji svet« srednjega veka, a že v marsičem nastavil temelje, iz katerih so zrasle kasnejše ideje verske tolerance, nacionalnosti in rabe razuma kot vrhovnega principa, po katerem so urejene države kot najširše oblike družbenih skupnosti do tega, kako so »običajni« ljudje živeli, kakšne so bile njihove navade, običaji in podobno. Védnost je bila revolucionarna, brez dvoma. A pomembno je vedeti, kakšna je konkretno bila in kako je z lepljenjem sorodnih idej mestoma preraščala v ideologijo, in do kolikšne mere je bila »revolucionarna«, ter kaj revolucija v tem pogledu pomeni. 22 3 REVOLUCIJA VÉDNOSTI Preden se soočimo z izbiro pojma »védnost«, ki mu moramo na začetku novega veka nujno pripisati »revolucionarni« naboj, in preden poskusimo pojasniti in razumeti vsakovrstne pomene pojma ter premisliti vlogo vrednote izobraženosti in znanja pri sferi intelektualcev, bodisi znotraj institucij ali zunaj njih, je treba zavoljo historične jasnosti na kratko predstaviti tako 16. kakor 17. stoletje, s prepletom obče politične in socialne zgodovine in pogleda s stališče zgodovine idej, kakor jo je pojmoval Michel Foucault; čas 16. in 17. stoletja ni bil le zaznamovan z intelektualno revolucijo, ki se je vršila v znanosti (pa tudi veri) in s tem povečevala vlogo intelektualcev v javnem življenju (ter medsebojnem povezovanju), temveč hkrati z velikimi političnimi pretresi, vsakovrstnimi vojaškimi spopadi (s Turki, z Benečani, s protestantskimi knezi v tridesetletni vojni ...), ki so v drugi polovici 17. stoletja pripeljali do tega, da so Habsburžani, predvsem Leopold I., povezali in unificirali svoje cesarstvo in tako ustvarili pogoje, v katerih se lahko ideje kot take, kot skupek nove znanstvene védnosti, lahko sploh uresničijo. 3.1 Pregled časa – 16. in 17. stoletje Pogled ali pregled s ptičje perspektive24 na zgodovino slovenskega prostora, ki je bila že od karolinškega cesarstva (če štejemo, da govorimo o entiteti ljudi na tem ozemlju, pri katerih jezik počasi, toda zanesljivo postane njihova differentia specifica) del evropske zgodovine in z udeležbo v različnih dinastičnih tvorbah, najdalj prav pod taktirko podonavskega multinacionalnega imperija habsburške dinastije, nam daje, na podlagi dosedanjih zgodovinskih raziskav velikih in malih zgodb, temeljno sliko pomembnih dogodkov, neposredno povezanih z vzponom intelektualnega duha in védnosti, ujetih v različne institucionalne oblike. Na začetku Prim. Philippe Ariès, Otrok in družina v starem režimu. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999; Philippe Ariès (ur.), A History of Private Life. Cambridge–London: Harvard University Press, 1990; Egon Fridell, Kultura novoga vremena. Zagreb: Biblioteka Antibarbarus, 1997; Eugenio Garin, Spisi o humanizmu in renesansi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1993; Jonathan I. Israel, Radical Enlightement. Oxford: Oxford University Press, 2001; Lonnie R. Johnson, Central Europe. Oxford– New York: Oxford University Press, 2002; William M. Johnston, Austrijski duh. Zagreb: Globus, 1993; Robert Mandrou, From Humanism to Science (1480–1700). Hassocks: The Harvester Press, 1979; J. S. McClleland, A History of Western Political Thought. London–New York: Routledge, 1998; Peter Štih in Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana: Mohorjeva družba, 1996 (in posodobljena izdaja Na stičišču svetov. Ljubljana: Modrijan, 2009); H. Tuechle (ur.), Zgodovina cerkve 3 (1500–1700). Ljubljana: Družina, 2004; Peter H. Wilson, Europe's Tragedy. A new history of Thrty Years War. London: Penguin, 2010. 24 23 stoletja so se na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem oblikovali štirje stanovi, ki so bili upravičeni sodelovati v deželnem zboru; to so bili višji duhovniki, fevdalni gospodje, vitezi ter deželnoknežja mesta in trgi. Ni čudno, da je bila deželna zavest ali prve oblike lokalnega patriotizma, kakršnega opeva Janez Vajkard Valvasor, močnejša kot kakršen koli »nacionalizem«; točke identitete so bile postavljene drugje. A politična stvarnost je močno vplivala na dogodke v kulturi in način, kako so intelektualci »spreminjali svet«; prav razdelitev vladajoče strukture na višje in nižje deželno plemstvo na eni ter na deželnega kneza na drugi strani je vplivala na nadaljnje dogodke, na katere je lahko vplival človek. Začetek 16. stoletja je bil posejan s polno ovirami in težavami: s turško nevarnostjo, predvsem pa z velikimi notranjimi nesoglasji med različnimi dednimi deželami Habsburžanov (na ozadju fantomske tvorbe Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti); ne smemo pozabiti tudi na Beneško republiko in nenehne spopade z njimi. Upravno-politični odgovor je bil jasen: država se je še trdneje začela povezovati z zapletenimi birokratskimi ukrepi in dokončno razdelitvijo ozemlja na gornjeavstrijsko (s Tirolsko in prednjimi deželami), dolnjeavstrijsko (ki je zajemalo Zgornjo in Spodnjo Avstrijo) ter notranjeavstrijsko (s Štajersko, Koroško in Kranjsko). Cesar Maksimilijan I. je poleg tega uvedel redne deželne zbore, organiziral izgon Judov in veliko finančnih sredstev, pa čeprav je šlo večinoma za izposojen denar magnatorjev, kot so bili največji posojilodajalci tedanjega časa, Fuggerji, namenil upravno-administrativni konsolidaciji imperija. Šolstvo je bilo skromno, podeželski prebivalci na zemljiških gospostvih so naposled začeli poenoteno poimenovati z izrazom »podložniki«. Poleg tega so tedaj divjali posamezni izbruhi kuge in zdesetkali prebivalstvo, ki je v svojem večinskem delu zaradi fevdalnih pritiskov postajalo vedno bolj nezadovoljno, saj je vedno bolj trpelo (zaradi Turkov, Benečanov idr.), in se zato večkrat upiralo in na koncu vedno potegnilo kratko, ne glede na to, da so se njihove ideje kalile počasi, dokler niso dozorele do prvih nacionalnih občutij. Dobro oborožena manjšina fevdalcev je pač imela v rokah vse vzvode moči. Ti niso bili abstraktni, ampak so se naslanjali na množični nastanek rudnikov in fužin (Idrija) in počasni gospodarski vzpon, ki je habsburškim vladarjem in bogatim bankirjem prinašal velikanske zaslužke za različne podvige, medtem ko je prebivalstvo trpelo. Naposled pa je bilo tudi pestro dogajanje na verskem prizorišču, saj so krščansko cerkev že več kot 24 stoletje pretresali notranji spori, ki so se najbolj jasno pokazali v veliki shizmi, v katerem je v bistvu prišlo do dveh institucij papeštva hkrati v Avignonu in v Rimu; še toliko bolj pa so jo zatresle teze dominikanskega, bojevitega teologa Martina Luthra s petindevetdesetimi tezami; če drugače pomislimo, bi lahko njegove teološke teze, ki so nasprotovale razkošju tedanje cerkve, bogate zaradi trgovanja z grehi preko odpustkov, pravzaprav upor intelekta proti nizki izobraženosti, proti človeški naivnosti, ki jo je z izobrazbo preko razumljivega prenosnika treba ponuditi sleherniku. Seveda je bil Luther in za njim vse veje reformacije, ki so se cepile v naslednjih desetletjih po njegovemu wittenberškem uporu, v prvi vrsti teolog, zato ga je bolj kot človekova pravica do enakovrednega obstoja zanimala čista božja beseda. Zgodovinarji so že velikokrat poudarili, da je bilo prizadevanje protestantov za tisk v ljudskih jeziki teološke, ne pa nacionalne narave, in da je tako treba razumeti tudi Trubarjev vstop na zgodovinsko prizorišče s prvimi prevodi in knjigami, še bolj pa s konstrukcijo knjižnega jezika, ki naj posreduje božjo besedo brez odvečnih posrednikov. V vsakem primeru gre za težnjo po povečevanju znanja; zato je védnost kot vrednoto bilo treba razširiti, kajti knjige nepismenemu ne morejo prav veliko pomeniti. In ni čudno, da je protestantizem žel uspeh pri tistih družbenih strukturah, ki jim je že zaradi narave njihovega načina življenja bilo pomembno, koliko vedo; plemičem in premožnim meščanom je protestantizem morda pomenil novo možnost, da se uveljavijo na prizorišču, kjer so do konca srednjega veka kraljevali le redki. Kmetom je bilo to pravzaprav manj pomembno, zato med njimi ni bilo množičnega širjenja protestantskih idej. Tisti, ki delajo, so se v vprašanjih verske narave pogosto zatekali k različnim ekscesnim oblikam radikalnega krščanstva, praznoverja, verovanja v čarovnice in nadnaravne pojave, v svojevrstno ljudsko interpretacijo Kristusovega nauka in njegovega trpljenja za človeštvo. Plemstvu, nosilcu stare fevdalne logike moči, brez dvoma ni bilo povšeči, da je z razvojem tiska in s tem posledično »življenjskih priložnostih« za tiste, ki doslej te možnosti sploh niso imeli, prišlo do nastajanja in krepitve novih družbenih slojev, predvsem mestnega prebivalstva. Lep primer je, kako je načrt policijskega reda iz 1517 natančno določil, kako se smejo oblačiti pripadniki raznih družbenih slojev. Krotitev meščanov pa je bila na dolgi rok neuspešna, tudi zaradi nezadržnega, a vseeno neenakomernega napredovanja gospodarskih in ekonomskih tokov. Nezadovoljni so bili stanovi, predvsem nad duhovščino, ki so jo večkrat pozivali, naj 25 si ne delijo visokih cerkvenih časti samovoljno, naj kleriki – pomembni reprezentanti intelektualne miselnosti – ne živijo z deklami in naj ne nosijo orožja in neprimernih oblek. Naelektreno ozračje v vseh družbenih sferah je še spodbujal vedno globlji razkol med protestanti in katoličani, saj uporni menih Luther ni hotel preklicati svojih tez, do leta 1530 pa je imelo novo versko gibanje že napisano uradno veroizpoved, ki jo je pripravil Philip Melanchton in ga je potrdil deželni zbor v Augsburgu. Plemstvu je bilo verjetno jasno, da morajo tretji stan, torej meščanstvo, na vse mogoče načine zavirati; rezultat je bil vse do konca 17. stoletja na zavidljivo visoki ravni, saj število prebivalcev na Kranjskem, na primer v Ljubljani, dolgo ni preseglo 10.000 ljudi. Prav tako je meščanstvo zelo hitro prevzemalo nove protestantske ideje in že na koncu dvajsetih let 16. stoletja je v Ljubljani zaživel vpliven protestantski krožek pod vodstvom pisarja deželnih stanov Matije Klombnerja. Pomemben prispevek ali protiutež pomeni ustanovitev ljubljanske škofije in prvih, skoraj še renesančnih škofov, kot je bil na primer Krištof Ravbar, pa tudi ljubljanski škof Franc Kacijaner je bil med 1536 in 1543 močno naklonjen novi reformacijski miselnosti, kar pa se je močno spremenilo, ko ga je nasledil Urban Textor. V tem ozračju sta se pojavili prvi dve natiskani knjigi v slovenščini, Katekizem in Abecednik leta 1550, ki ju je oskrbel mladi reformator in pridigar Primož Trubar, in s tem dejanjem v bistvu nehote začrtal nadaljevanje slovenske zgodovine in entitete tistih ljudi, predvsem kmečkega prebivalstva, ki so slovensko govorili že več stoletij, močno že razcepljenih na posamezna narečja. Prav pri Trubarju se lepo vidi, kako je bil kot protestant navdušen nad izobrazbo kot temeljno človeško vrednoto kot intelektualec svojega časa, in kako je njegova filozofija védnosti, še vsa obrnjena v teologijo, manj pa v druge posvetne, prav v tedanjem času nastajajoče znanosti, začrtala visoki zgled, ki so mu sledili njegovi sodobniki in nasledniki. Toda sovražnik nikoli ne spi: vladarska družina Habsburžanov je bila globoko katoliško verna in tudi konservativnega mišljenja in ni mogla sprejeti, da se je verski požar tako hitro in nezadržno širil; zaradi drugih objektivnih okoliščin, turških vpadov, kmečkih uporov, vojnami z Benečani, izbruhi kuge, razvrednotenja denarja in splošne gospodarske krize, je s počasnimi, toda temeljitimi administrativnimi ukrepi bojevala bitko z reformacijo in naposled, toda šele globoko v 17. stoletju, z odločilno pomočjo jezuitov uspela naposled rekatolizirati močno okužena območja dežel v 26 Notranji Avstriji in za vselej pregnati protestante; njihova dediščina pa je bila, če že ne drugače, odločilna za nadaljnjo zgodovino slovenskega knjižnega jezika. Protestanti so veliko vložili v šolstvo. Ideja, da je treba opismeniti prebivalce in tiskati knjige v ljudskem jeziku, je slovenski kulturi prinesla neprecenljivi zaklad; le da tega takrat nikakor niso dojemali tako, kot to razumemo danes. Svoje intelektualne ideje so združevali v institucionalnih oblikah; toda o tem bomo podrobneje razpravljali pozneje. Leta 1555, ko stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske iz prikrite protestantske drže v odkriti protestantizem, so cesar Ferdinand in volilni knezi podpisali augsburški verski mir, v katerem je bila zapisana ideja, da morajo biti podložniki iste vere kot je njihov vladar (v tem primeru deželni knez) – v polni moči so jo lahko uresničili šele na koncu 16. in v začetku 17. stoletja. Protiprostestantko gibanje, ki mu vsaj za drugo polovico 16. stoletja, dokler ni bil končan in uveljavljen tridentinski koncil in njegovi prelomni sklepi, še ne moremo reči rekatolizacija, je tedaj ostro nastopalo proti protestantom, saj je že 1553 Ferdinand I. izdal odlok zoper predikante, s katerim je ukazal, da se morajo duhovniki izobraževati samo na dunajskem vseučilišču. Nasprotja pa niso trgala samo katoličane in protestante, temveč se je reformacijsko gibanje začelo cepiti še samo in s tem moč svoje povezovalne ideje ošibilo. Trubarjeva odločitev, da bo sledil mainstreamu, torej luteranski interpretaciji, je nadvladala nad njegovim zanimanjem za drugačno interpretacijo. Leta 1563 začne v Ljubljani delovati protestantska stanovska šola. Upravno-administrativna konsolidacija imperija je postala še uspešnejša po smrti cesarja Ferdinanda I., ko so si habsburške dežele razdelile med njegove tri sinove, od kateri je Karel dobil dežele Notranje Avstrije, ta pa je med 1564 in 1619 postala poseben del nemške države, s samostojnim vladarjem in lastnimi uradi. Reorganizacija je koristila protireformaciji, a v tedanjem trenutku še ni dosegala želenih uspehov in ni mogla preprečiti, da ne bi nastajali šolski redi – prvega je 1568 napisal Adam Bohorič – ter Trubarjevi načrti za knjižnico kranjskih deželnih stanov; tako je bilo, med drugim, tudi zato, ker so se stvari v neposrednem medsebojnem vplivanju povezale v položaj, ki ga ni bilo mogoče razrešiti naenkrat. Število čarovniških procesov je močno naraslo, manifestacije ljudske pobožnosti, proti kateri so grmeli vsi, še posebno protestantski pridigarji, so bile v prekrščevalski sekti, pa med skakači, zamaknjenci in bičarji vedno pogostejše, kmetje pa so doživljali vedno 27 več prepovedi in omejitev lastne trgovine, ki je niso hoteli prepustiti samo prebivalcem mest in njihovim tamkajšnjim poklicnim cehom. V takih okoliščinah je protestantsko gibanje z bruško versko pomiritvijo za Štajersko, Koroško in Kranjsko iz leta 1578 doseglo svoj vrhunec, čeprav so se naslednje leto trije deželni knezi, nadvojvoda Karel, tirolski nadvojvoda Ferdinand in bavarski nadvojvoda Wilhelm Wittelsbach dogovorili o natančnejšem načrtu rekatolizacije. Čeprav slovenski protestantizem kot odločilno versko, pa tudi intelektualno gibanje tedanjega časa, leta 1580 sprejme Formulo concordiae, so jih dve leti pozneje že doleteli prvi odloki nadvojvode Karla II., predvsem proti protestantskim meščanom. To seveda ni ustavilo protestantov, da ne bi slovenskega jezika oskrbeli še s prvim celovitim prevodom biblije Jurija Dalmatina in prvo slovensko slovnico, katere razpravni jezik pa je seveda latinščina, Adama Bohoriča, a čas, ko so morali postati ubežniki v imenu lastnih idej, ni bil več daleč. Za nadaljevanje spora med katoličani in protestanti, ki odločilno zaznamuje intelektualno zgodovino na Slovenskem v 16. stoletju, omejeno na elementarno šolstvo, predvsem pa na pridigarstvo in tiskarsko dejavnost s knjigami, ki v ljudskem jeziku prinašajo temeljne verske resnice, pa tudi božjo besedo samo, je bilo pomembno, da je 1569 Ferdinand II., učenec jezuitov, postal nadvojvoda in v Notranji Avstriji prevzel oblast ter ostro nastopil proti plemstvu, hkrati pa nastop Tomaža Hrena kot ljubljanskega knezoškofa leta 1597. Istega leta so v Ljubljano prišli jezuiti in kot močna podpora rekatolizaciji prav na področju intelektualnega poskrbeli za nove institucionalne oblike védnosti, ki jih Notranja Avstrija do tedaj še ni imela. --Spor nadvojvode Ferdinanda je eskaliral v nesoglasjih z deželnimi stanovi, ki so bili tedaj večinoma še protestantski; njegovi ukazi, da mora v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prenehati protestantko bogoslužje in šolstvo ter da mora ta, kdor se ne spreobrne, oditi, so povzročili velik eksodus intelektualcev proti severu. Leta 1595, ko je kot nadvojvoda prevzel oblast v notranjeavstrijskih deželah, se je trdno odločil, da bo rekatolizacijo izpeljal do konca. Čeprav so se mu v Gradcu poklonili štajerski stanovi (koroški pa 1597), ga ne eni ne drugi niso mogli odvrniti od načrta. Že septembra 1598 je izdal odlok, da morajo iz štajerskih mest in trgov v dveh tednih oditi protestantski pridigarji in učitelji, mesec pozneje je podoben odlok izdal tudi za 28 Kranjsko; leta 1599 pa je enak odlok uveljavil za vse dežele, ki jim je vladal. Najhujši udarec je protestantom zadal leta 1628; posledica množičnega preseljevanja ljudi je bila velika gospodarska škoda. K eksodusu protestantskih pridigarjev, učiteljev, plemičev in meščanov, ki se niso hoteli spreobrniti v katolištvo, je veliko pripomogla tudi ustanovitev verskih komisij, ki so pod vodstvom škofa Martina Brennerja in kasneje Tomaža Hrena zažigale knjige, izganjale predikante, rušile protestantske cerkve in molilnice. Ta del rekatolizacije ni temeljil na moči razumskega argumenta, temveč argumentu brutalne moči. Na nasilju. Rekatolizacijska prizadevanja so se malo kasneje sicer že povezala z intelektualno idejo, da je skozi šolstvo in znanost treba urejati skupne zadeve v tedaj že živeči »literarni republiki«, toda na začetku 17. stoletja je s prepovedjo in ostrimi ukrepi zagotovila bodoči katoliški enotnosti močan temelj. Enako kot Ferdinand II. si je po 1637 za rekatolizacijo prizadeval njegov sin istega imena, le da je bil kot cesar tretji v vrsti. V slovenski literarni zgodovini so nato naslednjih petdeset let pogosto interpretirali kot čas zastoja, posebej po letu 1613, ko so v Gradcu izšli Evangelia inu lystuvi v priredbi Janeza Čandka in Tomaža Hrena; toda to so počeli s stališča razvoja slovenščine, ki sicer ni izginila, le v knjigah je rekatolizatorji niso tiskali, dokler ni tovrstnega molka prekinil zgodovinar Janez Ludvik Schönleben. Z besedami Benedicta Andersona bi ta pojav lahko imenovali kot zastoj tiskarskega kapitalizma, nikakor pa ne zastoj drugih duhovnih aktivnosti, vezane na intelektualno delo. Čeprav je treba priznati, da je moderna znanstvena revolucija v velikem delu 17. stoletja Notranjo Avstrijo skoraj zaobšla, kar nam pričajo ohranjeni inventarji plemiških knjižnic, pa je v tem prostoru vse do konca 17. stoletja, ki je prineslo temeljno spremembo v klasifikaciji in lokaciji védnosti, bilo živo vsakovrstno znanstveno ustvarjanje, bodisi v pravu, medicini ali celo politični filozofiji; seveda ne v ljudskem jeziku slovenščini, temveč v latinščini, a vedno bolj tudi nemščini ali v italijanščini, toda o tem bomo več razpravljali pozneje. Doba konfesionalnega absolutizma ali političnega absolutizma se je uspešno utrjevala že na začetku 17. stoletja, še bolj pa po dokončen pregonu protestantov iz notranjeavstrijskih dežel. Pri tem so pomemben element pomenili prav jezuiti, ki so svojimi kolegiji in univerzami skrbeli za katoliške vrednote; zaradi njihove naloge jih je nadvojvoda Ferdinand izdatno finančno podpiral. Podobno vlogo so imeli kapucini 29 – ti so, na primer, v Ljubljano prišli leta 1607 in tam že naslednje leto zgradili samostan – usmerjeni v meditacijo in delo s »preprostimi« ljudmi. Medtem se je po letu 1618 Evropa zapletla v tridesetletni versko-politični spopad med protestantskimi knezi in katoliškim cesarjem, v kateri ni bilo pravega zmagovalca. Iz neznanskega trpljenja ljudi je izšla okrepljena institucija cerkve, ki je v obdobju po westfalskem miru učvrstila svoj zmagoviti položaj v razmerju do protestantizma. Jezuiti so se medtem uspešno širili po notranjeavstrijskih mestih, predvsem s kolegiji, razplamtela pa se je tudi avstrijsko-beneška vojna med 1615 in 1617. Začetek 17. stoletja je torej zaznamovalo kar nekaj vojaških spopadov, prav tako pa večjih ali manjših kmečkih uporov, od največjega iz leta 1627 na Tolminskem do manjših, krajevno omejenih vstaj proti izkoriščevalski plemiški gospodi. Hkrati pa je vzporedno potekal drugačen socialni proces: vzpon novih bogatašev, predvsem trgovskih družin, nastanjenih po mestih, ki so trgovali na veliko in so si lahko že po 1630 praktično kupili plemiški naziv, zato se je sestava plemstva na slovenskem ozemlju do konca 17. stoletja močno spremenila. Močne trgovske družine, kakršne so bile Khisli, Lanthieriji ali Valvasorji, so z uspešno trgovsko dejavnostjo, vezano na fužinarstvo in druge specializirane obrti, pridobivale zemljo in zemljiška gospostva; naposled pa tudi plemiške nazive. Večinsko ljudstvo pa je še vedno trpelo zaradi turških napadov in kuge, ki nikakor ni hotela prenehati razsajati (izjemno huda je bila med 1623 in 1625 na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem; zgodovinske knjige navajajo, da je kuga do 1683 izbruhnila osemdesetkrat). Do sredine 17. stoletja torej pogoji za nemoteno razvijanje idej in znanja niso bili najboljši, kljub intenzivnemu jezuitskemu delu, o katerem bomo kasneje spregovorili posebej, in kljub temu da je škof Hren v treh desetletjih svojega dela na Kranjsko (pri)vabil baročne umetnike. Vzporedno z zmago rekatolizacije in počasnim umikanjem protestantizma med plemiči in meščani je državni aparat pridobival stabilnost, ki je pogoj za nastanek osredotočenih akademskih poklicev. V drugi polovici stoletja, z nastopom zgodovinarja in polihistorja Janeza Ludvika Schönlebna, ki je leta 1654 postal stolni dekan v Ljubljani in napisal več kot trideset teoloških in zgodovinskih del, pa z odpiranjem tiskarn, na primer 1640 v Celovcu ali 1678, ko je v Ljubljano prišel tiskar Janez Krstnik Mayr, se je intelektualna zgodovina slovenskega prostora začela od poloma protestantske ideje, ki se je uspešno ohranjala le še v Prekmurju, na Ogrskem in na Nemškem, bolj dinamično 30 razgibavati in pridobivati vpliv in ugled v tedanji družbi. Nikakor pa se vse to ne bi zgodilo brez gospodarskega vzpona po koncu tridesetletne vojne. Pritisk na kmete sicer ni bil nič manjši, še več, v prvi polovici 17. stoletja so se podložniške obveznosti le še povečevale. V učeni sferi kulture pa so zaradi jezuitskega prizadevanja in ideje katoliške obnove začele cveteti gledališka in operna dejavnost, hkrati pa je bila baročna umetnost v arhitekturi, slikarstvu in glasbi vodilni slog tedanjega časa. Ne glede na vedno močnejšo intelektualno dejavnost, omejeno na šolske institucije in vrednote izobraženosti, po katerih so morali sloveti izobraženi plemiči, pa je slovenski prostor v drugi polovici doživel vrhunec čarovniških procesov in še večjo porast praznoverja; da toliko vemo o tem, gre zasluga izjemnim posameznikom, kakršen je bil polihistor Janez Vajkard Valvasor, katerega družina je bila ena izmed tistih, ne dolgo tega povzdignjenih v plemiški stan. Valvasor kot neposredni predhodnik kasnejših »akademikov« iz začetka 18. stoletja je prototip intelektualca 17. stoletja, hkrati pa izjema. Njemu in njegovemu mentorju Schönlebnu bomo pozneje v tem spisu posvetili posebno pozornost, prav tako tudi vedno bolj številnim zgodovinopisnim in drugim znanstvenim delom. Vedeti pa je treba, da je Leopold I., ki je po smrti Ferdinanda III. leta 1654, vladal vse do začetka 18. stoletja in da je v času njegove vladavine, ne glede na še vedno obstoječo turško nevarnost, od katere si je Evropa zares oddahnila šele po velikem in neuspešnem obleganju Dunaja leta 1683, habsburškemu imperiju pridobil večjo ozemeljsko celovitost (Ogrska je postala dedna dežela leta 1687), okrepil je osrednjo vlado in spodbudil gospodarsko rast, čeprav se je spopadal s Turki in močnimi izbruhi kuge. Leopoldove uspešne vladarske poti ni mogla ustaviti niti zrinjskofrankopanska zarota leta 1688. V takšnih okoliščinah je bilo intelektualcem s pomočjo tiskarskega stroja lažje širiti in organizirati znanstvene ideje, ki so, čeprav so še vedno ostajale v okviru sholastičnega razumevanja sveta, bile bistveno nove in se niso več mogle primerjati z zastarelim univerzitetnim sistemom. Verjetno je nastanek akademij po Evropi in po teh zgledih tudi na Kranjskem na koncu 17. stoletja pomeni neke vrste nasprotovanje starim institucionalnim oblikam védnosti; pa tudi znanju, ki so ga po srednjeveškem sistemu širile univerze. 31 --Šestnajsto in sedemnajsto stoletje, ki ju večina zgodovinarjev označuje z besedno zvezo »zgodnji novi vek«, sta na vseh področjih, v politiki, gospodarstvu, kulturi, šolstvu, književnosti in drugih oblikah umetnosti prinesli prelomne spremembe; te se niso zgodile čez noč in so bile odvisne od časa, prostora in mnogih drugih dejavnikov, ki so vplivali na zagone ali zastoje »napredovanja« v zgodovini. Prav tako je napačno interpretirati pojem »prelom« kot nenehno strukturno menjavanje idej in njihovih uresničitev (bodisi v fevdalnem, kleriškem, meščanskem ali kmečkem okolju), ampak ga je bolje razumeti kot točke diskurzivnosti, kakor bi rekel Michel Foucault, v katerem se dopolnjuje diskontinuiteta v zgodovini, ne pa umetno ustvarjene forme kontinuiranosti in vzročno-posledične povezave elementov (duhovnih in materialnih) v preteklosti. Odkar zgodovina ni več le zvedena na genealogije ali periodizacije, in odkar že dolgo ni več univerzalna, temveč se je začela bolj povečati relacijam med kulturo, politiko, ekonomijo, institucijami raznih vrst in drugimi razmerji, je definiranje pojmov v tej družboslovni znanosti postalo bolj odprto za interpretacije drugih ved. Kajti pojem védnosti, skozi prizmo katerega bomo poskušali očrtati kulturno in znanstveno, predvsem pa intelektualno, idejno podobo 17. stoletja – in, kot je že jasno, ne bomo mogli izpustiti povezave s 16. in 18. stoletjem –, ima kot najvišja stopnja organiziranosti informacij, pretvorjenega v znanje in naposled preko posamezne znanosti do védnosti, če si lahko za začetek dovolimo tako preprosto opredelitev ali vsaj izhodišče, temeljni pomen za človeštvo. Informacija o bližajoči se nevarnosti je bila že prazgodovinskemu človeku verjetno neprecenljiva; znanje o tem, kako prižgati ogenj ali razumeti, zakaj je okrogla oblika kolesa uporabna, pa se je že od tedaj nalagalo v izkušnjo človeških generacij. Do današnjega dne, ko živimo v tako imenovani digitalni dobi, v informacijski družbi25, v kateri so – o tem najbrž ne bo dvomil nihče – prav informacije temeljni kapital časa ali vsaj njen temelj, se je odvila preteklost, ki jo poskušamo ujeti v zgodovino; informacije, ideje, znanje, izobrazba, védnost je le nekaj pomensko sorodnih izrazov iz iste besedne družine, toda med njimi ni pomenskega enačaja. Za oporo pri čim bolj pravičnem, s historično Tudi sodobna zgodovina, ki hoče biti napisana za neprofesionalnega bralca, se rada ustavlja ob privlačnih temah, na primer Jared Diamond in Noah Yuvah Harari (Sapiens) o človeku kot digitalnemu, kiborgiziranemu bogu; mogoče pa je že čas, da zgodovina dobi tudi ta pogum, da začne govoriti o prihodnosti, kar si je privoščil Haradi; čeprav je res, da najbolje skozi preteklost vseeno govori o sedanjosti. 25 32 distanco zavarovanem umevanju preteklosti, je treba vse te besede, kaj šele njihove mnogotere pomene, razumeti hierarhično. Od temeljne informacije, ki sama po sebi nima nobene praktične vrednosti, če je človeški um ne poveže v večji in smiselno uporaben sklop idej, zlepljenih v znanje (ki seveda ni le teoretična, temveč temelji na izkušnji), preidemo k organiziranemu sklopu sorodnih informacij, te pa nato tvorijo še bolj koherenten zbir informacij, znanja in idej, zaprtih v odprti ali zaprti sistem védnosti, katere domovinska pravica se najbolj ohrani in razvija v nove forme prav v vsaki posamezni znanosti. Ko je po Nietzschejevi interpretaciji26 stara Grčija po moškem principu pravne oblike vladavine v polis, med katerimi so bili svobodni le prvi med enakimi, ustoličila védnost v znanosti, seveda v kraljici filozofiji, je védnost kot integralni del civilizacije postala eden temeljev, iz katerih so rasle in se med seboj ločile različne znanosti. Poleg ontologije, ki se je ukvarjala z vprašanji obstoja in biti ter bivajočega, je, filozofsko gledano, epistemologija ponudila uvid v naravo, anatomijo ali arheologijo (s Foucaultovimi besedami) znanstvenega mišljenja, v okviru katerih je treba pretehtati pomen znanja ali védnosti pri posamezniku, v družbi, v institucijah; za našo razpravo pa bodi dovolj, da se zavedamo že antične delitve na dve vrsti védnosti: med kaj in kako je velika razlika, tako kakor je razlika med neizpodbitnimi univerzalnimi dejstvi in posameznikovo izkušnjo. Verovanje, resnica in utemeljitev so že po antični filozofiji integralni del celovitega sistema védnosti, za evidenco pa lahko opozorimo še na ločevanje med apriorno védnostjo, neodvisno od empirije, in aposteriorno védnostjo, ki jo pridobimo z izkušnjami in jo povežemo v znanje, sad človeškega znanstvenega prizadevanja. Ali pa na ločevanje med analitičnim in sintetičnim znanjem, kakor ga je definiral Immanuel Kant v Kritiki čistega uma. Episteme je bila že v antični filozofiji prav to: način znanstvenega mišljenja. In tako kakor antika in kasneje srednji vek z univerzami in sistemom sedmih svobodnih »umetnosti«, pa zgodnji novi vek z, na primer, znanstveno revolucijo ali akademijami kot novimi, modernejšimi formami znanstvenih institucij, in 18. stoletje z vdorom razuma razsvetljenosti, je vsako zgodovinsko obdobje – ne glede na to, s katerim metodološkim vatlom jo imenujemo, ali le po preprosti kronologiji ali, na 26 Prim. Nietzschejeve prevratne teze v Rojstvu tragedije iz duha glasbe (Ljubljana: Karantanija, 1995) niso odmevale le na polju literarne zgodovine in klasične filologije, temveč so bile pomembno za sodobno filozofsko umevanje vednosti in temeljnih zakonov civilizacije. 33 primer, s stališča duhovne in idejne zgodovine 19. stoletja –, izkazovalo »voljo po védnosti«, željo po razvijanju njenega vedno širšega in neulovljivega diskurzivnega polja. Izjemno precizno, a hkrati zelo dvoumno jo je v Arheologiji védnosti (pa tudi v enem od svojih temeljnih delih, v Besedah in rečeh) obravnaval strukturalist Michel Foucault; sam je bil prav toliko zgodovinar, kolikor je antropolog, psihiater, družbeni aktivist, filozof. Motil ga je preveč zastarel, tradicionalni pojem zgodovine z arheologijo, v njenem okviru subjekta in diskurza pa je védnost v konkurenčni bitki s sorodnimi, toda pomensko neenakimi pojmi, razvrstil v os »diskurzivna praksa– védnost–znanost«.27 »Védnost je torej tisto, o čemer lahko govorimo v neki diskurzivni praksi, ki je s tem specificirana: področje, ki ga tvorijo različni objekti, ki bodo ali pa ne bodo dosegli znanstvenega statusa«, čeprav »obstajajo védnosti, ki niso odvisne od znanosti.«28 Z drugimi besedami je episteme »definiral, če se vrnem nazaj, kot strateški dispozitiv, ki omogoča, da med vsemi možnimi izjavami izločimo tiste, ki jih bo lahko sprejela vase ne neka znanstvena teorija, temveč neko polje znanstvenosti in o katerih bomo lahko rekli: tale je resnična ali napačna.«29 Jasno je, da je védnost v neposredni bližini »resnice«, pojma, v katerega je lahko položeno neskončno število definicij; Peter Burke je dobro ugotovil, da si je postaviti vprašanje, kaj je védnost, enako, kakor da bi se vprašali, kaj je resnica.30 A Foucaultovo umevanje védnosti kot diskurzivnega polja znanstvenosti je uporabno za pregled njenega obstoja v družbi in pri posameznikih v 16. in 17. stoletju. V razpravi Red diskurza je naraščajočo »voljo do védnosti« Foucault pripisal prav znanosti in družbi 16. in 17. stoletja, v kateri se védnost ne ločuje »od nastopa novih političnih struktur in tudi od religiozne ideologije.«31 Foucaultovo strukturalno umevanje védnosti je zato naravno povezano z ideologijo. »Vladanje ideologije nad znanstvenim diskurzom in ideološko funkcioniranje znanosti /.../ se artikulirata tam, kjer se znanost jasno razločuje od védnosti.«32 Seveda je tako lahkotno in splošno definiranje možno le v arheologiji védnosti, v kateri včasih lahko trpijo dejstva, in čeprav nam utegnejo konkretni primeri pokazati drugačno sliko, lahko razumemo Foucaulta, ki je, spodbujen z diskurzivnostjo vsega in z novimi, strukturalnimi in 27 Michel Foucault, Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001, str. 196. Foucault, nav. d., str. 195. 29 Foucault, Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008, str. 197. 30 Burke, Social history of knowledge. London: Polity, 2000, str. 11. 31 Foucault, nav. d., str. 30. 32 Foucault, Arheologija vednosti, nav. d., str. 198. 28 34 antropološkimi pristopi družboslovnih znanosti v drugi polovici 20. stoletja, filozofiral o temeljnih, teoretičnih načelih védnosti, ki jih bomo kasneje v tem spisu znova priklicali v spomin in poskusili ugotovili, koliko nam zgodovina zgodnjega novega veka lahko nudi pravo oporo za strukturo, za brezčasno védnost; natančneje, koliko ima prav še vedno sodobno Foucaultovo naziranje. Pri tem seveda ni bil osamljen. Na začetku 20. stoletja je, če se ozremo še k drugim teoretikom, je védnost kot avtonomni objekt znanstvene raziskave pritegnila pozornost mlade vede o družbenih fenomenih, sociologije. Max Scheler, Karl Mannheim in Émile Durkheim so eni prvih osnovali temelje t. i. sociologije védnosti, na katero se bomo, vsaj kot na teoretično izhodišče, naslonili pri premisleku o intelektualcih, institucijah in njihovem razmerju do resnice, s tem pa, kakor bistroumno ugotavlja Foucault, v razmerju do oblasti. Njihova spoznanja je s teh stališč poglobil še Marcel Mauss, pa Norbert Elias z idejo procesa civiliziranja v zgodnjem novem veku, in še moderneje s teorijo javnosti Jürgen Habermas, Jack Goody, Ernest Gellner, Pierre Bourdieu, Jacques Le Goff ali Edward Saîd, če naštejemo le nekaj »teoretikov«, ki jih zaradi narave njihovega širokega znanstvenega diskurza ne moremo vedno uvrstiti v posamezni znanstveni predal. Prav tako moramo vedeti, da sociologija védnosti 20. stoletja, ki sta jo, pravzaprav revolucionarno, če štejemo, kakšen vpliv in moč je ta teorija imela na prakso družboslovno-humanističnih znanosti druge polovice 20. stoletja, Peter L. Berger in Thomas Luckmann osnovala kot teorijo socialne konstrukcije realnosti, išče svoje začetke prav pri »novi znanosti« Giambattista Vica, ki je koncizno premislil razmerje med védnostjo in družbo in ostro ločil med svetom narave in svetom družbe. Krog je sklenjen: razsvetljenstvo kot doba, v kateri dominira razum nad čustvom, je predhodni, več kot dve stoletji trajajoči proces »emancipacije« ali, če hočete, »potujitve« védnosti, ki se je levila iz sholastike srednjeveških univerz na prag »novega sveta«, začela zavestno, znanstveno reflektirati. Vico je tak primer, in z njim se bomo ukvarjali posebej. Védnost je sicer že od antike izkazovala nasprotje med ars in scientia, tako kot epistemološko razlikovanje med teorijo in prakso, vendar je prav v duhovno in geografsko razširjenem svetu zgodnjega novega veka dobila močnejšo domovinsko pravico v znanosti. Na ozadju velikih razkolov v cerkvi so preko humanizma in renesanse védnost, znanje, tudi izobrazba ne nazadnje, dobile nov zagon in se, če upoštevamo Foucaultov filozofski slovar, materializirale v 35 različnih znanostih: tako starih, srednjeveških, kakor novih oblikah »filozofije narave«, kakor so tedaj imenovali zgodnje oblike naravoslovno-fizikalnih znanosti; prav pri tem primeru se pokaže, kako prav je imel Foucault, ki je védnost neločljivo povezal z resnico in oblastjo, ki vodi »režim resnice«. Kajti oblast v srednjem veku je bila duhovna in v »lasti« zahodne krščanske cerkve, in s prevratnimi Kopernikovimi in Galilejevimi idejami ni mogla shajati – od tod nastanek moderne cenzure in preganjanja znanstvenih idej, ki je ravno takrat doletela različne oblike védnosti (predvsem že kot znanstvenega mišljenja) t. i. znanstvene revolucije kot ene izmed velikih intelektualnih tokov zgodnjega novega veka. Če prištejemo še vse verske kontroverze, ki so v svet poslale reformacijo in kasneje njeno nasprotnico, rekatolizacijo, vidimo, kako zapletene so bile poti, po kateri se je védnost kot znanstvena resnica in kot tudi različne oblike znanosti uveljavljala kot temelj, na kateri so kasnejša stoletja gradila svoj ekonomski, politični in kulturni vzpon (ne pa seveda večno napredovanje). Ob vseh teorijah, ki smo jih zavoljo kratkosti in ker to ni temeljni namen tega spisa, našteli, pa je jasno eno: še vedno nimamo odgovora na preprosto vprašanje, kaj je védnost. Ker je utopično in tudi ni v naravi zahodnega logičnega mišljenja, da bi sploh lahko verjeli v obstoj česa takega, je treba slediti razumu in splošni epistemološki razmislek povezati s pogledom socialne, kulturne in intelektualne zgodovine. Humanizem, protestantizem, protireformacija, znanstvena revolucija in razsvetljenstvo so pomembni tokovi po odkritju tiska, ki ima nedvomno pomembno vlogo pri distribuciji védnosti kot forme znanstvenega mišljenja. Vsi ti intelektualni tokovi so v svojem historičnem zaporedju prinesli več stvari: družbena realnost, sestavljena iz fevdalnih imperijev, se je začela spreminjati, čeprav se do 18. stoletja v bistvu ni spremenila povsem, a je dala razsvetljenstvu nujni zagon, spodbudo, čeprav sama iz različnih razlogov ni (z)mogla delovati zunaj ustaljenih, še srednjeveških vzorcev mišljenja. A dejansko je védnost v zgodnjem novem veku, ne glede na ovire in težave, postala pluralna in se je cepila na različne oblike; lahko je obstajala v opoziciji javnega ali zasebnega znanja; lahko jo ločujemo kot védnost intelektualne elite in ljudsko védnost; možnost imamo premišljevati o verski in laični védnosti, in o tisti, ki je upodobljena in tisti, ki je zapisana. A ne glede na to, po kakšnem ključu jo razdelimo, je treba na pomoč, če poskusimo gledati zgodovino »od spodaj«, 36 priklicati zgodbe posameznikov, intelektualcev, katerim je bila védnost temeljno načelo, in utelesili so ga v različnih znanostih. Sprejeti je treba, da so bili, čeprav družbena manjšina, intelektualci s svojimi idejami in »družbeni konstrukciji« znanja del učene kulture, manj pa ljudske; čeprav ne smemo zanikati, tako kot tudi večina zgodovinarjev, ki so se ukvarjali z začetkom novega veka, ne, da njihov način mišljenja, njihova mentaliteta ni imela povezav z ljudsko kulturo. Intelektualci so bili enkrat bolj, drugič manj priznani nosilci védnosti, zavezane znanstveni resnici, torej tistemu preverljivemu diskurzivnemu polju, rečeno s strukturalističnim slovarjem, in marsikdaj se je pomembno odmaknila od stoletja ukoreninjenih prepričanjih o antropocentrični naravi vesolja, kakršnega je, zaradi lastnih specifičnih interesov, že stoletja preferirala religiozna interpretacija. A njihovo kopičenje in analiziranje vedno nove védnosti se je najbolj intenzivno lahko zgoščalo v starih ali novih oblikah institucij, ki so tej védnosti odkazale primeren prostor in jo oskrbele, po načelu retorične dispositio, s primerno klasifikacijo v obliki kurikula, knjižnic in enciklopedij. Do težave je prišlo, da prejšnji, še srednjeveški »režim resnice« ni kar tako lahkotno sprejel prevratne, revolucionarne ideje novih znanosti in jih je na različne načine dolgo časa poskušal ustavljati, onemogočati, blokirati. Hkrati so se nasprotja soočala pri razkolu zahodne cerkve in silovitih in krvavih vojaških spopadih – za resnico, ter s tiskarsko revolucijo, eksplozivno mešanico, ki so jo dolgo obtoževali, da povzroča razkol med kristjani. Tudi zato resnica in oblast ne moreta biti ločena od zgodovine védnosti, še posebej v 16. in 17. stoletju. Ni nenavadno, da za ta čas zgodovinarji in ostali družboslovci pogosto uporabljajo izraz revolucija, ki prihaja sicer iz astronomskega slovarja, toda v politični rabi se je uveljavila kot hitra, nenadna sprememba proti nečemu staremu, reakcionarnemu, krivičnemu sistemu.33 Peter Burke se upravičeno sprašuje, ali lahko tako dolg in razpotegnjen proces, kot je na primer razvoj oblik védnosti v začetku novega veka, sploh imenujemo revolucija.34 A bolj kot tak eshatološki ali le politični pomen tako pogosto rabljenega pojma je mogoče bolje razumeti tako kot, na primer, zgodovinar Reinhard Koselleck, ki v monografiji Pretekla prihodnost zapiše: »Zgodovinski čas Charles Tilly, na primer, ločuje revolucije v ožjem smislu, kot redek dogodek, ki spremeni zgodovino celotnega naroda in se zgodi v izjemnih razmerah, in širšem smislu, kako se revolucije ujemajo s pravili, ki veljajo v normalnih situacijah; sama revolucija pa mora biti kot politični in družbeni prevrat vsebovati revolucionarno situacijo, ta pa lahko (a ne vedno in ne pogosto) pripelje do revolucionarnega izida. Prim. Charles Tilly, Evropske revolucije 1492–1992. Ljubljana: Založba *cf, 2005. 34 Peter Burke in Asa Briggs, Socialna zgodovina medijev. Ljubljana: Sophia, 2006, str. 22. 33 37 /.../ je namreč vezan na socialne in politične enote delovanja, na konkretne delujoče in trpeče ljudi, na njihove institucije in organizacije.«35 Institucije védnosti in njihovi nosilci, intelektualci, kakor smo jih poimenovali v tem spisu, so konkretni posamezniki, ki so prispevali k revoluciji idej, ta pa je po Koselleckovem mnenju »korak od politične k socialni revoluciji«,36 védnost pa je bila v 16. in 17. stoletju močan del socialne stvarnosti časa, nanjo je vplivala in bila hkrati od nje tudi odvisna. Revolucija zajema »tako krvava politična in socialna prevratna gibanja kot prelomne novosti v znanosti«;37 priznati pa si moramo, da je vsaj od Alexandra Koyréja dalje za znanstveno gibanje 17. stoletja že uveljavljen izraz znanstvena revolucija, ki je za Burkea eno temeljnih gibanj intelektualnih tokov védnosti tedanjega časa. Če smo že pri priznanjih, je treba še dodati, da intelektualni prostor Notranje Avstrije ni bil živo povezan z revolucionarnim vrenjem v znanosti, kot se je to dogajalo po drugih delih Evrope; več razlogov bomo našteli kasneje, ko se bomo dotaknili konkretnih intelektualcev tedanjega slovenskega prostora, ki so jim ideologija in védnost, razmerje do oblasti ter dojemanje diskurzivnega jezika narekovali način mišljenja in delovanja v danih razmerah, omejenih s socialno, predvsem pa oblastno-politično regulativo. Čeprav je tako, pa moramo pred tem na kratko razgrniti znanstveno revolucijo, ki se je, ne nazadnje, »začela« s to besedo – pomislimo le na Kopernikovo prelomno, vplivno delo O revolucijah nebesnih sfer – in jo povezati z dvema posebnima tokovoma, odzrcaljena v odnosu do jezika in knjig, natiskanih v ljudskih jezikih; to dvoje pa je bistveno zaznamovalo slovensko zgodovino in jo postavilo ob bok vzporednem nastajanju različnih znanosti, katerih nosilci so bili intelektualci kot »gospodarji védnosti«. Mednje seveda prištevamo tudi institucije, pa najsi so podpirale trenutno oblastno strukturo (na primer jezuiti) ali pa so ji nasprotovale in bile zato v nemilosti – pogosto na račun konkretnega vpliva na družbeno realnost. Ker se je treba omejiti in ker posamezni primeri največkrat povedo več kot posplošitve, bomo v nadaljevanju tega premisleka analizirali dva različna koncepta razumevanja zgodovine, kakršna sta se kot nasprotji uveljavili pri Renéju Descartesu, reprezentativnemu primerku prav iz zgodovine znanosti, in Giambattisti Vicu, kajti razlika med njunima interpretacijama bo omogočala lažje zgodovinsko mišljenje in 35 Reinhart Koselleck, Pretekla prihodnost. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999, str. 8. Koselleck, nav. d., str. 74. 37 Koselleck, nav. d., str. 64. 36 38 razumevanje intelektualne zgodovine slovenskega prostora in institucij, prostorih in klasifikacijah védnosti v 16., še bolj pa v 17. stoletju. 3.2 Znanstvena revolucija Dejansko ne moremo in ne smemo prezreti po Gastonu Bachelardu imenovanih epistemoloških ovir38 in borbe med »zdravim razumom« in znanostjo, ki so bile utelešene v intelektualni, znanstveni revoluciji 17. stoletja. Za prvo orientacijo je treba navesti sintetičen povzetek Matjaža Vesela, ki je zapisal, da je v 17. stoletju »človeško mišljenje doživelo temeljito duhovno preobrazbo, ki je korenito spremenila tako posamične znanosti kot tudi celoten pogled na človeka in vesolje. V tem obdobju evropske zgodovine so bili vzpostavljeni konceptualni, metodološki in institucionalni temelji moderne znanosti. Nastanek in razvoj moderne znanosti je mogoče najbolje opisati kot znanstveno revolucijo, ki ni zrasla iz srednjeveške znanosti, temveč kot intelektualno »mutacijo«.39 Zapletene poti preteklosti emancipacije védnosti pa, preden jo natančneje premislimo, so družboslovnohumanistične znanosti povezale s pojmom revolucije. Poprejšnje interpretacije revolucije kot nenadnega političnega obrata smo že dopolnili z bolj stvarnim, imanentno historičnim pojmovanjem Reinharta Kosellecka. V 17. stoletju brez večjih pomislekov povezujemo revolucijo z zgodovino znanosti, imenujemo jo »znanstvena revolucija«, na katero sicer razvoj mest in meščanstva ni imel najbolj odločilnega vpliva: širjenje simetričnega in končnega aristotelovsko-ptolemajskega Kozmosa proti neskončnemu Univerzumu, če parafraziramo revolucionarne besede dominikanca Giordana Bruna, ki je zaradi svojih idej gorel na grmadi, se je dotikalo ene same oblike védnosti: zrenje v teoriji o zadevah zemlje in neba (vesolja), do katere človeška izkušnja, torej v praksi, ne mogla priti. Prav tako je prišlo do premika težišča od zasebne, skrivnostne védnosti (na primer v ezoterični tradiciji) do javne oblike védnosti rokodelcev in mojstrov in tehnikov. Ti so bili močna podpora zadržani in počasni in ovinkasti eksploziji znanstvenih idej, a vendar je posebnost Prim. Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: Založba *cf, 2004, str. 21, kjer bachelardovsko filozofsko spekulacijo o epistemoloških ovirah kot splošnih prepričanjih, ki se nanašajo na splošno in znanstveno védnost, Rossi definira kot »prepričanja /.../, ki poskušajo ovirati vsakršen prelom ali diskontinuiteto v rasti znanstvene védnosti in zato uveljavljanje novih resnic zavirajo z mogočnimi ovirami«. 39 Matjaž Vesel, Alexandré Koyré in znanstvena revolucija. V: Alexandré Koyré, Znanstvena revolucija. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 251; prim. še Vesel, Revolucije Kopernikovih revolucij: gibanje zemlje in vidik pojava. V: Nikolaj Kopernik, O revolucijah nebesnih sfer. Ljubljna: ZRC SAZU, 2003. 38 39 tega intelektualnega toka v evropski zgodovini bolj povezana z načelno odločitvijo intelektualcev, da je za znanost najprej treba imeti theoria, zrenje v duhu, tem bolj zato, ker je spoznavni objekt – na primer vesolje, planeti, zvezde – nedostopen praksi, torej izkušnji in t. i. zdravemu razumu (ali je vsaj tedaj, ko so v nebo lahko potovali samo pogledi iz prvih teleskopov, ni bil). Preden pa si postavimo meje in za silo še natančneje definiramo znanstveno revolucijo, je treba opozoriti, da je tako pomembno poglavje zgodovine, in prav zaradi njenega velikega vpliva na intelektualno zorenje na začetku novega veka je tudi tem spisu ne smemo izpustiti, vedno podvrženo različnim interpretacijam: če se ozremo po strokovni literaturi, ki je doslej nastala o tem, lahko med množico izjemnih in tehtnih prispevkov razberemo dva sicer na videz nasprotna pristopa. Prvo naziranje je zastopal Gilbert Kuhn v knjigi Struktura znanstvenih revolucij, v kateri je zapisal, da so tradicionalni zgodovinarji znanosti spoznali, da so si kratko malo zastavljali napačna vprašanja, kot sta na primer »kdaj je bil odkrit kisik«, »kdo je prvi izumil teleskop«. Zgodovina kot akumulativni proces ali nenehno napredovanje od slabšega k boljšemu (»preteklost svoje vede, kot da se razvija linearno proti sedanjemu prednostnemu položaju«40) je za Kuhna nesprejemljiva in anahrona, saj jo mora nadomestiti tisti pogled na preteklost, ki upošteva »genija« v vsakdanjem življenju, v odnosu do učiteljev in učencev; ti primeri hkrati kažejo, kako zunanje dogajanje vpliva na nastanek idej in nasprotno. Uvajanje izraza »paradigma« verjetno pomeni prodiranje strukturalističnega koncepta v filozofsko, antropološko, in zgodovinsko znanost. Njegova moč je bila silna, rezultati pa zelo opazni; pa vendar je treba povedati, da je prav struktura tisti nasilni okvir, v katerega si prizadevamo vstaviti »sliko preteklosti«, a nikoli ne ujamemo prave velikosti. Dimenzije so spremenjene, popačene, vsepovsod so kričeče opazne izjeme. Kljub stereotipnosti teh znanih anekdot o evropski preteklosti pa je prav struktura tista, ki nasprotuje kaotičnosti, dinamičnosti. Logično, saj struktura po svojem filozofskem pomenu pomeni temeljno ogrodje znanosti, na katerega v redu in miru počasi obešamo svoja spoznanja – misleč, da si bomo prislužili vpogled v »knjigo sveta«. Če je tako, je pojem strukture ogrožen s protislovjem: kako je mogoče, da nekateri eksperti verjamejo v »večne strukture«, tiha pravila in oblike – Platon je temu rekel »svet idej« oz. svetloba v prostoru onkraj temačne votline –, v isti sapi pa zatrjujejo, 40 Gilbert Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina, 1998, str. 127. 40 da jih zanima mnogoterost, difuznost, različnost dogajanja v preteklosti? Povedano drugače: kako je lahko znanstvena revolucija prikazana dinamično, če hočemo preteklost uvrstiti v red, sistem, strukturo? Odgovor je skrit ravno v presečišču tega protislovja: očitno je treba znova prilagoditi vpliv in moč strukture in v »času interdisciplinarnosti« na novo določiti njen obseg in pomen za znanstveno raziskovanje preteklosti. Drugo nasprotje metodološkega pogleda pa najdemo v temeljiti sintezi zgodovine znanosti Johna Gribbina Science – A History, v kateri je opazno ostro nasprotovanje Kuhnovi ideji; bolj ga zanima pozitivistični pristop v klasičnem, biografskem smislu, torej brez vnaprejšnje odločitve, da je v vseh fenomenih skrita nadčasovna struktura. Naj vzamemo en ali drugi pogled, očitno je, da se vse, kar je bilo ožigosano z negativno »tradicionalnostjo«, slej ko prej vrne kot moderno, novo, navdušenja vredno. Težko je razsoditi, kdo ima bolj prav, nedvomno pa sta obe nasprotji zanimivi in hkrati problematični – Kuhn je opozarjal na nenehno menjavo paradigem v znanosti in v njeno zgodovino uvajal strukturalistični pristop, ki ima svoje slabosti (da Foucaulta kot arheologa védnosti sploh ne omenjamo), Gribbinov pristop pa si ne zasluži smešenja zato, ker je odkrito pozitivističen, čeprav je bila ideja o večnem napredovanju zgodovine – mit o napredku – že davno opuščena, saj zna razkriti kakšen zanimiv podatek iz vsakdanjosti »velikih osebnosti«: Galilej zaživi kot energičen človek z rdečo brado, ki se je znašel v hudih težavah zaradi poprejšnjega prijateljstva s cerkvijo, natančneje z Bellarminom, najbolje manifestirano v njegovih obiskih Rima in Vatikana. Zanimivo pa je, da je Gribbin v zadnjem, metodološkem poglavju eksplicitno zavrnil Kuhnov koncept znanosti.41 A tudi pri Gribbinu lahko rečemo podobno – njegov pristop je v nenehni nevarnosti, da bi nenamerno zdrsnil v zmoto (fallacy) in nizanju biografij »velikih znanstvenikov« pripisal nenehno napredovanje zgodovine; s tega stališča so vse zamisli – »Galilej je pri opazovanju nihanja nekoč v cerkvi odkril uro« – le ena od točk na poti velikega »napredka«, do danes, ko kot »palčki na ramenih velikanov« vidimo više in dlje. A ker nas zgodovina »uči«, da preteklost ni samo en svetal utopični napredek, ampak pragmatična zmes vsakdanjosti, ki ji ne smemo odvzeti intelektualnega potenciala, ideje o večnem napredovanju ne moremo sprejeti. Prim. John Gribbin, Science – A History, London-New York: Penguin Books, 2003, str. 614. Gribbin takoj nato že trdi, da so znanstvena odkritja od Newtona in Einsteina prestala verifikacijo, da o njih ne dvomi, le preteklost opisuje »korak za korakom«. 41 41 Zato združitev intelektualne, kulturne in politične zgodovine v historio mišljenja in razumevanja42 ni znamenje šibkosti, ampak večje moči in argumentativne prepričljivosti – v luči te strukture ali matrice se je gibal že sam Kopernik –, s katero lahko osvetlimo znanstveno revolucijo. Potrebujemo oba koncepta: Kuhnov je razpršen na vse fenomene življenja znanosti v 16. in 17. stoletju in jih povzema v enotno strukturo ali paradigmo, hkrati pa pripisuje preteklosti enotnost, ki je ni imela, Gribbinov pa daje zanimive podrobnosti, čeprav res ni mogoče (do)pustiti, da ideja o vztrajnem napredku, v katerem je jasno začrtan začetek, konca pa še ni videti, najde svojo veljavo v resnem historičnem razpravljanju. Aleksandré Koyré je znanstveno revolucijo prekril s filozofsko, Gribbin s pozitivistično in bolj shematično perspektivo; v enem zadnjih del o zgodovini znanosti je Paolo Rossi, zanimivo, združil obe skupaj.43 Koyré kot eden pomembnejših zgodovinarjev in filozofov znanosti previdno in pravilno poudarja, da znanstvena revolucija sama po sebi pomeni temelj za »neko preobrazbo – mutacijo – filozofske drže, z nekim preobratom vrednosti, pripisane intelektualni védnosti, v primerjavi s čutnim izkustvom, z odkritjem pozitivnega značaja neskončnega«.44 Zanj je znanstvena revolucija »hkrati vir in rezultat globoke duhovne preobrazbe, ki ni preobrnila vsebine, ampak celo okvir naše misli: zamenjava končnega in hierarhično urejenega Kozmosa antične in srednjeveške misli z neskončnim in homogenim Univerzumom«.45 O tem velikem toku zgodovine védnosti govori kot o intelektualni avtobiografiji človeštva, ki je sama, čeprav kot revolucionarni obrat, deloma ostala povezana s preteklostjo, od katere je hotela biti drugačna: v nenehnem vplivanju filozofije na znanost in obratno je, na primer, mogoče doumeti, zakaj je pri Newtonovi teoriji še vedno potreben Bog, na katerem sloni vse, ali zakaj je bil Galilej še vedno prepričan, da je kroženje edino idealno gibanje in zato ni mogel sprejeti Keplerjeve teorije o elipsah; hkrati pa je lažje umestiti skoraj popolno umanjkanje duha znanstvene revolucije v deželah Notranje Avstrije, kjer je védnost dolgo časa ostala v okvirih srednjeveške sholastike. To besedno zvezo, ki pomeni izvirni teoretski in metodološki pristop v slovenski historiografiji, je uporabil Igor Grdina v Prerokih, doktrinarjih, epigonih, študiji o idejnih bojih na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno, v okviru Kraljevine in Države SHS. Prim nav. d., str. 7–12. 43 Prim. Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d. 44 Alexandré Koyré, Znanstvena revolucija, nav. d., str. 30. 45 Koyré, nav. d., str. 8. 42 42 --Revolucija ni samo obrat planeta okoli sonca ali nasilje in kaos ponižanih in razžaljenih, ampak koncept »začetka moderne znanosti«, ki pa z nekajstoletno distanco postaja vse bolj jasen in ker se še ni končal, dovoljuje kar najbolj različne interpretacije, komentarje, poglede, perspektive. Pravega odgovora na vprašanje o revolucijah ni, še posebno ne enoznačnega; vsekakor pa tudi v dinamičnosti mišljenja in razumevanja ni mogoče pozabiti na nedoločenost tega predmeta, saj jo napolnjujejo mnogotere ideje, ki so jih (iz)rabili v polju politike, družbe, države, Cerkve, hkrati pa se v različni obliki prenašajo na naslednike: Kopernikove ideje Tycho Brahe ni sprejel enako kot Johannes Kepler, saj zaradi paralakse ni mogel sprejeti njegove temeljne teze; Kepler je bil prepričan o neskončnem vesolju, Kopernik pa ni dvomil, da je vesolje končno in sferično, harmonično in idealno. Znanstveno revolucijo so kot pojem res »izumili šele zgodovinarji znanosti, nekje v drugi polovici sedemnajstega stoletja«,46 še bolj pomembno pa je vedeti, da je le poglavje v zapleteni preteklosti obratov, počasnih ali hitrih sprememb v moderni dobi. Kopernikova se je nedvomno uveljavljala počasi, za njo pa se skriva pestra, zanimiva, velikokrat tudi tragična usoda intelektualcev 16. in 17. stoletja; zanimivo je, da je začela nastajati zunaj institucionalnih okvirov védnosti, kot je bila univerza, ki je kategorično zavračala nova spoznanja – Rossi opozarja, da ima moderna znanost pomemben izvor v hermetizmu in magiji47 – v 17. stoletju začele po Italiji in drugod nastajati akademije,48 v katerih so se združevali podporniki znanosti – sodelovali s svojimi spisi, donacijami, raziskovalnimi »projekti« in podobno; njena kultura je našla svoj odmev pri nas, posebno na koncu tega stoletja, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Akademija delovnih (Academia operosorum). Revolucija je epistemološka, metodološka in ideološka konstrukcija preteklosti, ki zaznamuje prevratne čase. To je zasilna misel in naj jo bolj razodene zgodovina astronomske znanosti med Kopernikom in Descartesom. V tem poglavju bomo preko nekaj primerov (Kopernika, Galileja in Descartesa) poskusili doumeti širino duhovne revolucije, ki se je vršila prav v 17. stoletju, ko je Eva D. Bahovec, Kopernik, Darwin, Freud. V: Študije iz filozofije in zgodovine znanosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1990, str. 11. 47 Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 47–51. 48 Takšna je bila, na primer, Academia dei Lincei, pomembna za Galilejevo znanstveno delo, saj je izdajala njegove spise, še večjo težo pa ima Royal Society iz Londona. 46 43 na slovenskem ozemlju potekala drugačna intelektualna, predvsem jezikovna in verska revolucija in v prostoru ni bilo dovolj politične svobode, ki bi dopustila širši razmah intelektualnega gibanja humanistov in umetnostnega v renesansi. Razmišljali bomo o zgodovini revolucije, o kateri se marsikdo sprašuje, zakaj smo temu delu človeške intelektualne preteklosti dali takšno ime – je bila to sploh »revolucija« kot miselni in politični prevrat, ki v valu nasilja, kot je že zapisano zgoraj, odnese vladarje, postavi nove, potem pa se podobno zgodi tudi novatorjem, ki sčasoma razvijejo podobne, če ne še celo slabše možnosti za običajnega človeka. Tako je v 16. stoletju verjel Machiavelli v Vladarju, zato je treba pojem revolucije morda bolj razumeti kot »obrat« (ali kot nasprotje pojmu rotacija), ki se je moral zgoditi po naravni, permanentni poti, z veliko zaviralnimi momenti. Prav tako ima revolucija v sebi inherenten pomen kroženja: vedno se vrne na isto mesto in izpodriniti jo mora nova. Tudi Peter Burke se, kot smo že opozorili, upravičeno sprašuje, ali lahko dolgotrajni proces sploh imenujemo revolucija. Prej univerzalna in zveličavna znanost – védnost o Bogu je bila najvišja vrednota, Sveto pismo pa velika knjiga duha, o kateri nisi smel dvomiti! – se je v 16. stoletju začela cepiti in se vsaj tista, ki se je hotela osredotočiti na materijo, to je na naravne fenomene, je vedno bolj spoznavala trhle temelje krščanske avtoritete in se raje povezovala z rokodelci, mojstri srednjeveških cehov. Paolo Rossi v Rojstvu moderne znanosti v Evropi zagovarja idejo, da ima poleg te povezave znanost še močne korenine v hermetizmu in magiji; to najbolj dokazuje dejstvo, da lahko Tycha Braheja in Johannesa Keplerja štejemo za »poslednja mistika«, Galileja pa za »prvega znanstvenika«.49 Hkrati pa ne smemo pozabiti na Koyréjev argument, da rokodelci niso ustvarili znanosti, temveč filozofi, in da mesta ter meščani niso bila vzrok za njen nastanek, temveč eden od prostorov, v katerem so se že v srednjem veku med učenjaki in profesorji na univerzah vršile intelektualne izmenjave. Moderna znanost je prav tako začela nastajati po prvem humanističnem navdušenju nad klasično antiko v Italiji 14. stoletja, ko je več generacij humanistov (Boccaccio, Petrarca, Valla, Poggio idr.) odkrivalo in preučevalo »pozabljene, izgubljene« 49 Prim. Gribbin, Science, nav. d., posebno poglavja o Braheju, Keplerju in Galileju. 44 rokopise,50 nato pa je hkrati s širjenjem italijanskega vpliva po Evropi znanost dobila še močnejši zagon. Križi in težave so nastajali zato (in to je ta bachelardovska epistemološka ovira), ker je bila »vodstvena« struktura v 16. in 17. stoletju dvojna: prva je bila posvetna, druga cerkvena. Plemiško svetost je počasi začela nadomeščati negodovanje vedno bolj številnih množic – sicer v 16. in 17. stoletju močno zdesetkanih zaradi naravnih katastrof, vojn in kuge –, v mestnih središčih pa je začel nastajati meščanski sloj prebivalstva. Aristokracija po krvi je s prodiranjem razuma, skepse, že v času vladavine Sončnega kralja Ludvika XIV.51 izgubljala svoj vseevropski politični pomen, čeprav to ne pomeni, da ga je povsem izgubila ali za dolgo. Ne nazadnje je skrbela za dobro delovanje cesarstev, kraljevin, dežel, mest in podobnega, in si prizadevala, da je ideja »urejene družbe« ostala najbolj pomembna politična kategorija, odprta za vse (zlo)rabe. Druga oblast v vsemirju vsakdanjosti pa je bila cerkvena, močna institucija z večstoletno tradicijo. Tridentinski koncil je v 16. stoletju vsaj načelno reformiral razburkane in razpršene katoliške vode, v 17. stoletju pa se je postavil ostro nasproti protestantskim vojaškim silam s severa Evrope in se v krvavi moriji tridesetletne vojne spopadel s konkurenti v duhu, ki so tedaj postali tudi nasprotniki v orožju. Zgodovinsko ozadje 17. stoletja – v prerezu družbe po plasteh prebivalstva, visoki politiki in diplomaciji, monastičnih sistemih – moramo poznati tudi, ko govorimo o znanstveni revoluciji, saj je z nasiljem zaznamovana prva polovica 17. stoletja močno prizadela tedanje evropsko prebivalstvo, posebno na Nemškem, Turki pa so pritiskali od vzhoda in Evropa je bila v nestabilnem političnem položaju; Samuel Huntington bi verjetno interpretiral spopade med Turki in Evropo kot »spopad civilizacij« in z milenarističnim slovarjem opisal vse ostre robove, ki jih pošten znanstveni pogled ne more kar tako odkriti.52 Dejansko antični spisi grške in rimske dobe nikoli niso bili povsem pozabljeni – razen tistih, ki so bili uničeni in so za njimi ostala le poročila, da so nekdaj bili. Pomembno vlogo je pri preoddaji besedil/prevodov imela arabska kultura, v kateri so dobro poznali predvsem grške avtorje, nekaj pa tudi osebna akribija humanistov, ki so lahko iskanju rokopisov posvetili vse življenje. 51 Dvom se je zajedel tudi v avtoriteto Svetega pisma, ki je dobro prikazana v rahlo pozabljenem delu Paula Hazarda Kriza evropske zavesti, Ljubljana: DZS, 1959. 52 Seveda je treba opozoriti, da se Huntingtonove teze iz Spopada civilizacij, ki so tako milenaristične in problematične kakor Fukuyamove, uporabljajo v (pre)širokem pomenu, ki za znanstveno raziskovanje ne sme imeti nobenega pomena – še posebno če upoštevamo njegovo misel: »Dva 50 45 Kakor koli, cerkvena oblast je skrbela za dušni blagor slehernika. Pred 31. oktobrom 1517 je katoliška cerkev uspešno izkoriščala položaj duhovnega vodje, čeprav se je utapljala v lastnih problemih, ki res niso bili zanemarljivi: vedno večja podkupljivost, nemorala v duhovniških vrstah in drugega je hromela velikansko institucijo, ki je bila vedno manj univerzalna … Luthrovih Petindevetdeset tez proti odpustkom je zarezalo v tedanji čas in močno še v 17. stoletje. To sicer ne pomeni, da je bil Luther kot upornik dosleden in »liberalen«, nasprotno, če je hotel biti protestantizem čista vera, ki uživa svojo vero v neposredni prisotnosti božje besede (»vsak jezil bo slavil Boga!«), je moral postati izrazito konservativen; zato ni nenavadno, da so protestanti (pri nas v luteranski različici) prvi ostro nastopili proti fenomenom ljudske pobožnosti, na primer novoštiftarjem, ob koncu 16. stoletja pa so se bili prisiljeni sami soočiti s preganjanjem vedno močnejše katoliške opozicije. In znanstvena revolucija (ali kopernikanski preobrat) se je med vsemi zapletenimi vijugami evropske politične, verske, gospodarske, kulturne in socialne zgodovine vršila najprej v boju za obstanek, ker je naletela na močan odpor institucije Cerkve, nato pa je zagotovila temelje še intenzivnejšega obrata v načinu mišljenja in dojemanja – ter rabe – védnosti v 18. stoletju. Kopernikanski obrat in uveljavljanje naravoslovnih, tehničnih, fizikalnih in matematičnih znanosti v 16. in 17. stoletju je mogoče primerjati z revolucijami po letu 1789; brez globljega uvida je jasno, da so bile protimonarhistične in nacionalne revolucije bolj dejavne; actio je prevladala nad vso razumnostjo. Znanstvena revolucija pa se je bolj naslanjala na inventio, na ideje, ki niso krožile samo med ljudmi, ampak so se povzpele v nebesne sfere; počasno poglabljanje prostorske dimenzije se je naposled pri Isaacu Newtonu končalo v infinitumu univerzuma, ki so ga s svojim slovarjem hotele razložiti matematika, fizika, astronomija, tehnika in druge tehnične veščine, ohranjene še iz cehovskih združenj v visokem srednjem veku. Nekateri so se omejili le na vsemirje svojega duha in mistično interpretirali nebo, planete in zvezde stalnice, drugi pa so vzeli v roke teleskop in opazovali površino Lune; včasih je mimo priletel kakšen komet, ki se je – tedaj je bilo to šokantno spoznanje – svobodno gibal znotraj sfere zvezd stalnic, ta pa bi morala biti po definiciji kristalična, trdna, nepremična in večna. Zato so si prav na področju kozmologije in astronomije, na katero se bo omejilo to svetova: mi in oni« (Samuel Huntington, Spopad civilizacij, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 32). To pomeni, da smo »mi« kolektivni subjekt, ki se spopada z »njimi«. V takšnem mentalnem slovarju pa žal ni prostora za strpnost. 46 razpravljanje, drznili podvomiti v tradicionalne, v kulturi vseh družbenih slojev usidrane predstave o »knjigi sveta«; Zemlja je bila v središču vesolja je bila resnica, praesuppositio vsakdanjega življenja. A hkrati je res, da ta ideja na potek človeškega življenja ni imela kakega posebnega vpliva; kmečko prebivalstvo je nebo seveda opazovalo in si pomagalo s položajem zvezd – Menocchiov primer je dokaz, da so nekateri o njem tudi premišljevali –, malokdaj pa so sploh imeli čas, ker so že morali živeti v vedno bolj zasilnem sožitju z naravo. Zato so miselne, duhovne, kulturne, gospodarske in na daljši rok politične spremembe v 16. in 17. stoletju, ki jih označuje prav besedna zveza »znanstvena revolucija«, najbolj prepričljiv argument za tezo, da je bila nedvomno intelektualna, hkrati pa je ujeta v kulturne okvire, onkraj katerih so družbene sfere (visoko-nizko, dvorsko-mestno-kmečko itd.) ter filozofska, religiozna in politična energija, ki je po vplivu silovitih idej znanstvene revolucije utegnila spreminjati tudi življenje slehernika. Pri znanstveni revoluciji, omejeni na posvetno učeno sfero astronomije, matematike in fizike, je virov dovolj, da lahko z »glasovi iz preteklosti« rekonstruiramo pot takšne revolucije. Njena pot je sunkovita, neenakomerna, dinamična, v njej je mnogo preskokov, napredovanja in zastoja, saj je družbenopolitično dogajanje v takratni Evropi velikokrat vplivalo na pot »znanstvene revolucije«. Verjeti, da je njena pot dokaz večnega napredovanja v zgodovini, je naivno in težko preverljivo, saj zanika »historično zavest«, človekovo psihološko moč vživljanja zaradi stvari same.53 Še bolj zanimivo je, da se je ob velikih znanstvenih odkritjih v 17. stoletju prav tedaj začela razvijati historična zavest, eden najpomembnejših miselnih konceptov v pogledih na zgodovino54 vse do danes. 3.2.1 Galilej med fiziko in metafiziko V zgodovini znanosti ima pomembno mesto intelektualec Galilej Galilej (1564– 1642), ki je na začetku 17. stoletja s spisom Sidereus nuncius začrtal bolj empirično zasnovano fizikalno in matematično osnovano premišljevanje o astronomiji. Paolo Mit o večnem napredovanju ima v historiografiji posebno vlogo, o kateri pa tukaj ne govorimo. Posebno poglavje je raziskava pogledov na zgodovino v 17. in 18. stoletju, ki je po svoje prevzela duha znanstvene revolucije in se v 16. stoletju, po znani Descartesovi obsodbi zgodovine in Vicovem zavestnem uporu proti takemu mišljenju, konsolidirala kot znanost; ta ugled je v njej našel tudi Francis Bacon v Novem Organonu. 53 54 47 Rossi označuje drugo polovico njegovega življenja kot »tragedijo«; res je bilo, da Galilej ni prišel pred inkvizicijsko sodišče po naključju, ampak so njegovo znanstvo z Bellarminom, uspehi v Rimu in Vatikanu, pozneje pa še velika naklonjenost kardinala Maffea Barberinija, papeža Urbana VII., protislovno, povzročili oz. spodbudili sodni proces in hišni pripor do konca življenja. Njegova pot je bila razpeta med Italijo in nebom, zato je kot uporni otrok naposled zanikal vse želje staršev in se začel ukvarjati z matematiko in astronomijo. Bil je nadarjen za glasbo, zato mu ni bilo težko razumeti idealnosti vesolja in njegovih nedoumljivih razsežnostih. Tako kot Descartes je imel Galilej razvit čut za matematično izražanje, opazoval je nihalo in premišljal o nečem podobnem, čemur danes pravimo ura, opazoval naravo in jo interpretiral fizikalno. Njegova akademska kariera se je začela zelo zgodaj, čeprav menda ni diplomiral iz ničesar, a se je hitro uveljavil kot profesor matematike; znane so zgodbe, da je s svojimi študenti pogosto zahajal v mestne gostilne. Iz njegovega zgodnjega, mladostnega obdobja je ohranjenih veliko anekdot: ena izmed njih pravi, da je metal kamne – nekaj podobnega je prav tedaj počel Simon Stevin55 – in ob tem prišel do revolucionarnega odkritja enakomerno pospešenega gibanja. Izumil je še kompas, v zgodovino astronomije se je vpisal s preučevanjem supernove; medtem se je spopadal z osebnimi problemi, bil pa je v precej težkem položaju, ker mu je opazovanje potrdilo pravilnost Kopernikove hipoteze, pri cerkveni oblasti pa je kopernikanstvo počasi drselo v nemilost. A razlika je bila zelo pomembna: Kopernik je svojo »hipotezo« zgradil z argumenti, na podoben način, kot o nebu in Zemlji razpravlja Aristotel v Fiziki in spisu O nebu; Galilej pa je svojo védnost konstruiral z opazovanjem zvezd stalnic in, seveda, logičnim, tudi retoričnim sklepanjem. Znana je zgodba o Lippensheyevem novem izdelku, teleskopu, ki ga je Galilej takoj hotel imeti, a ker to ni bilo mogoče, je v najkrajšem času izdelal svojega, še boljšega; zakaj je to počel, postane jasno, če vemo, da si je v mladostnih letih poskušal izboriti zadostno podporo vplivnih mož v Beneški republiki in bi tako Benetke in dož povečala svoj ugled z uporabo moderne tehnologije – uporabne tudi v vojni umetnosti. Medtem je Galilej raziskoval in opazoval sončne pege, hkrati pa se je 55 Prim. Gribbin, Science, nav. d., str. 76. 48 zavedal, da svoje privrženosti kopernikanstvu ne sme javno razglašati, še posebno, ko je do njega prispela vest o tragični Brunovi usodi. Galilej je tedaj še deloval v okviru mogočega, saj je bil obisk v Rimu pri kardinalu Bellarminu in papežu izjemno uspešen; prav tako je postal član ugledne Akademije Lincei, ki so jo leta 1603 ustanovili štirje mladi aristokrati. Po smrti papeža Gregorja XV. je Galilej po spletu okoliščin ustvaril dobre zveze v Rimu, neposredno s papežem Urbanom VII; milost pa ni trajala dolgo, čeprav njegovo temeljno delo Dialog o dveh velikih sistemih sveta (1629) ni doživelo nikakršnega nasprotovanja. Vanj ni pred izdajo posegla niti cenzura, zato je knjiga brez težav dobila svoj imprimatur. Prav tako ni nihče nič rekel, ko je v Rimu leta 1611 pred uglednimi cerkvenimi avtoritetami predaval, da je mlečna cesta sestavljena iz nešteto zvezd, da je površina Lune nepravilna, da ima Jupiter štiri satelite in podobno. Ko je bil izvoljen Urban VII., je bilo najprej videti, da bo zaradi osebnega znanstva z njegovim sorodnikom Galilej naposled dobil dovolj gmotnih sredstev. Čeprav je bil diplomat Beneške republike – v takšni vlogi je bil leta 1611 v Rimu in Vatikanu –, pa je bilo njegovo življenje zelo odvisno od dnevnopolitičnega in cerkvenega dogajanja po tedanji Evropi. Zato cenzura in papeška zamera nista čakali dolgo in nastopila že 1630, ko so ogorčeni ugotovili, da je dobila njegova knjiga dovoljenje za tisk, čeprav so bile v njej skrite takšne herezije! Seveda je politična igra šele preizkušala svoje moči na italijanskem matematiku; v vrtincu sodnega procesa, ki je bil v primerjavi z Brunovim manj absurden in bolj prijazen do Galileja, je bil v hišnem priporu vse do konca življenja; pomenljivo je, da je bila ena od obtožb tudi ta, da je spise objavljal v italijanščini, ne pa v latinščini. Pri 69 letih je bil obsojen in prisiljen priznati zmote – tedaj je menda, čeprav to ni dokazano, izrekel slavne besede Eppur, si muove! Po obsodbi Galilejeva raziskovalna žilica ni odnehala in pisal je na skrivaj v udobnih prostorih vile, v katero je bil zaprt in oropan vsake svobode. Napisal je še pomembno delo Discorsi intorno a due nove scienze (1638)56, v katerem je v dialoški obliki – tako kot v Dialogu o dveh velikih sistemih sveta in celo z istimi sogovorniki – povzel 56 Objavljeno je bilo v Leidnu, potem ko jo je Luis Elzevir pretihotapil iz Italije (prim. Gribbin, nav. d., str. 101). 49 svoja spoznanja o mehaniki, nihalih, odpornosti materialov, balistike57 in večino idej, zapisanih v pomembnem mladostnem spisu De motu (1590). Tako je dobila znanstvena revolucija svojo drugo žrtev, če so bili prvi na vrsti Giordano Bruno in drugi kopernikanci. V spominu človeštva je ostal kot »mučenik znanosti«, za katerega je dominikanec Tommaso Campanella, ko je bil v ječi, napisal spis Apologia pro Galileio. Galilej je bil matematik in astronom, ki je govoril le to, kar je sklepal iz neposrednega opazovanja neba. Prav tako mu ni bilo dolgčas, ko je po procesu zoper krivoverske nauke njegove knjige živel v hišnem priporu, saj sta ga med drugimi obiskala Thomas Hobbes in John Milton.58 Njegova smrt je potrdila, da zgodovina znanosti razgibava svojo strukturo, saj se je z njegovim žalostnim primerom pokazalo, da znanost ni samo napredovala, ampak da je bila tudi kruta do svojih častilcev in snovalcev in da ni bila vedno pripravljena le »napredovati«. Zanimivo je, da je Galilej danes v spominu slehernika ohranjen upornik (»in vendar se vrti«), hkrati pa mu je v osebnem življenju bilo tako težko. Tridesetletna vojna ga neposredno ni prizadela, ostal pa je brez osebne svobode; spoznanja in védnosti pa mu itak niso mogli vzeti. V zgodovini znanosti je Galilejevo mesto trdno usidrano, čeprav, tako kot o nikomur, ni mogoče govoriti le o superlativih. V svojih izjavah je bil zelo previden in prav temu je posvečen pomemben del Koyréjeve filozofske analize Sidereus nuncius in Dialoga o dveh velikih sistemih sveta; »veliki Florentinec, kateremu sodobna znanost dolguje nemara več kot kateremu koli drugemu človeku, sploh ni sodeloval v razpravi o končnosti ali neskončnosti univerzuma. Nikoli ni povedal, ali verjame v prvo ali drugo. Zdi se, da se ni odločil ali da ima vprašanje celo za nerazrešljivo, čeravno se nagiba k neskončnosti.«59 Te besede potrjujejo, da je intelektualna Evropa infinitum prostora dosegla počasi, z zastranitvami in retardacijami – in še danes je pojem neskončnega univerzuma precej problematičen, tudi v okvirih Einsteinove fizike in njegovega pojmovanja ukrivljenega prostora. Rossi opozarja, da je »četrti dan Discorsov, v katerem se razčlenjuje gibanje izstrelkov, /…/ eden od dokazov, kako izjemno kvalitetna je bila galilejska znanost« (Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 152–153). 58 Obiska pri Galileju se Milton spominja v Areopagitici, spisu o svobodi izražanja. 59 Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, nav. d., str. 83. 57 50 3.2.2 Resničnost kot koordinatni sistem Za Galilejem je nastopila močna generacija astronomov, znanstvenikov in filozofov 17. stoletja, ki so se vsaj po svojih močeh in poteh premikali do želenega spoznanja o naravi sveta. Med njimi je najizrazitejša osebnost René Descartes, polatinjeno Cartesius (1596–1650); njegov nenadni uvid v resničnost kot tridimenzionalni prostor, narisan v koordinatnem sistemu abscise in ordinate, je matematiko povzdignil najviše med abstraktnimi znanostmi številk; optika in fizika, ki ju je razvil Descartes, v zgodovini znanosti ne smeta biti pozabljena. V primeru velikega misleca, ki se ni branil jasno opozoriti na edinstvenost in genialnost svojih idej, je najbolj znana njegova filozofska plat. Zato je bilo za filozofijo – in širšo intelektualno klimo po Evropi – bolj zanimivo preučevanje, komentiranje in razmišljanje o Pravilih, kako naravnavati umske zmožnosti (Regulae ad Directionem Ingenii, 1728), Razpravi o metodi (Discours de la Méthode, 1637), Principih filozofije (Principia philosophiae, 1644), Meditacijah o prvi filozofiji (Meditationes de prima philosophia in quibus Dei existentia, et animae humanae a corpore distincto, demonstratur, 1647), Les passions de l'Ame (O čustvih duše, 1650) in še nekaterih drugih spisih. Malo pred »newtonovsko revolucijo«, ki jo je v biologiji nadgradila Darwinova spoznanja o izvoru živalskih vrst (in pomemben vzpon kemije v 18. in 19. stoletju), je Descartes s samosvojim mišljenjem povzročil matematizacijo fizike, o kateri govori na marsikateri strani svojih spisov. Seveda je povezana z njegovimi filozofskimi principi, vendar pa je treba za bolj celostno razumevanje intelektualnih idej v Evropi 17. stoletja dojeti tisto vrsto učene kulture, ki se je v dobi reformacije, humanizma in renesanse povezala z rokodelskimi spretnostmi in se z Brahejem, Keplerjem in Galilejem razširila kot »znanstvena revolucija«. Descartes je kot najemniški vojak videl veliko sveta, njegova misel pa je iskala tisti temelj – francoski mislec jo še vedno imenuje »resnica –, o katerem ne moremo več dvomiti. S svojo filozofijo, za katero se skriva natančna matematika in fizika, je še poglobil to sfero učene kulture, ki se ni razvijala v institucionalnih okvirih védnosti: kartezijanske nauke je leta 1642 obsodila univerza v Utrechtu. 51 Zato je s stališča zgodovine znanosti in posredno kopernikanskega obrata pomemben spis Le Monde ou Traité de la lumière (Zemlja ali razprava o svetlobi, 1664),60 Principi filozofije, v kateri so razloženi temelji Descartesove fizike, prav tako pa tudi troje skupaj objavljenih del: Razprava o metodi, Dioptrique61 (Dioptrika), Météores (Meteori) in Géométrie (Geometrija). Kadar se na splošno razgledujemo po njegovem opusu – pri tem pa je treba upoštevati še njegovo obsežno korespondenco (npr. z Mersennom ali Huygensom) – se pokaže vsa (ne)popolnost njegove fizikalne in matematične misli. Paolo Rossi opozarja, da je »kartezijansko zanikanje praznine /…/ korenitejše kot zanikanje samega Aristotela: za Descartesa prazen prostor ni mogoč, če bi obstajal, bi bil obstoječi nič, protislovna realnost. /…/ Razdalja med dvema telesoma je dimenzija in dimenzija se sklada z materijo, ki je preveč 'subtilna', da bi jo lahko zaznali, in ki si jo zamišljamo kot 'praznino'.«62 Takšno pojmovanje fizike – prepričanje, da je materija neskončno deljiva in da praznina ne obstaja –, še vedno močno utemeljena z religiozno dimenzijo, je naposled ovrgel Isaac Newton, a ne glede na to »pomanjkljivost«63 Descartesove imaginacije tridimenzionalnega prostora je treba povedati, da je prav matematizacija človeškega mišljenja utrla pot naslednikom v razgibani zgodovini znanosti. In če hočemo bolje predstaviti kulturno in intelektualno razsežnost Descartesove misli o »knjigi sveta«, se je treba vsaj na kratko ozreti vsaj k Razpravi o metodi, v kateri stoji optimistična misel: »In na kraju se mi je zdelo, da ni naše stoletje nič manj cvetoče in nič manj bogato z odličnimi duhovi nego katero koli prejšnjih. 60 Descartes je spis nehal pisati, ko je izvedel za Galileijevo obsodbo (prim. Rossi, nav. d., str. 157); tudi v Razpravi o metodi govori o usodi tega spisa: »Toda prav tedaj [potem ko je končal s pisanjem, op. A. K.] sem izvedel, da neke osebe, ki jih spoštujem in katerih avtoriteta premore skoraj toliko nad mojimi dejanji kakor razum nad mojimi mislimi, niso odobrile fizikalnega nauka, ki ga je malo prej objavil nekdo drug.« (René Descartes, Razprava o metodi, Ljubljana: Slovenska matica, 1957, str. 85). Čeprav je začel pisati že leta 1630, je delo izšlo šele po njegovi smrti – prav tako kot Kompendij o glasbi. To pomeni, da nova spoznanja v astronomiji, ki so se dotikala do tedaj samo božanskega, večnega in sferičnega neba, niso bila takoj sprejeta, njihova recepcija pa je bila počasna in dinamična, zato jo je težko ujeti v preprosto shemo ali »strukturo«. Res pa je tudi, da jih je na kratko povzel tudi v Razpravi o metodi. 61 Dioptrika je definirala t. i. sinusni zakon, »po katerem je, kadar svetlobni žarek prehaja iz ene snovi v drugo, razmerje med sinusom vpadnega kota in sinusom lomnega kota konstantno« (prim. Rossi, nav. d., str. 157). 62 Rossi, nav. d., str. 162–163. 63 Sedanji zgodovinarji in filozofi znanosti se večkrat sprašujejo, ali imajo sedanja znanstvena spoznanja epistemološko trdnost; pri tem je treba priznati, da v zgodovini človeške védnosti objektivna »resnica« ni mogoča, zato je utemeljeno pričakovati še nadaljnje poglabljanje znanja o »knjigi sveta«. Iz te perspektive je Descartesovo prepričanje razumljivo, saj se vpisuje v tedanjo fazo filozofsko-znanstvenega prizadevanja, v tedanjo sliko sveta, ki se pne od kmečkih prebivalcev do aristokratskega okolja vladarskih dvorov. 52 Zaradi tega sem menil, da smem presojati vse druge ljudi po sebi in priti do zaključka, da ga na svetu ni nauka, ki bi ustrezal obljubam učiteljev in mojemu pričakovanju«.64 Svojo gotovost še potrdi z besedami: »Odločil sem se, da ne bom več iskal druge znanosti mimo tiste, ki bi jo mogel najti v sebi samem ali pa v veliki knjigi sveta.«65 Iz tega spisa je očitno, da je tudi Descartesov značaj najbolje izraža njegovo geslo larvatus prodeo (zakrinkan stopam naprej),66 čeprav je odločnost in gotovost njegove misli izjemna. V Razpravi o metodi bi na tem mestu poudarili le eno dimenzijo, ki se ujema z dogodki in dosežki v zgodovini znanosti. Kopernik je O revolucijah nebesnih sfer zasnoval argumentativno; prav na to razsežnost njegove misli je opozarjal Andreas Ossiander, ki je napisal anonimni uvod h knjigi. Od Kopernika in Descartesa pa je minilo skoraj stoletje in filozofsko nadarjeni, genialni najemniški vojak, ki je svoje življenje končal z nesrečno pljučnico v Stockholmu, je nastopil prav proti takšnemu sklepanju: V skladu s tem sem prišel do zaključka, da se knjižna modrost, vsaj tista, ki se opira le na argumente verjetnosti in ne na dokaze, modrost, ki je le kompilacija, napihnjena po mnenjih mnogih oseb, ne more nikoli tako približati resnici kakor preprosto umovanje človeka zdrave pameti, ki presoja dogajanja po svojih naravnih zmožnostih.67 Najbolj jasno pa se Descartes upre proti argumentativni logiki, ki ne more biti izenačena z dokazi, h katerim mora težiti prava znanost, v tem odlomku: Že zdavnaj sem zapazil, da se moramo v praktičnem življenju včasih držati mnogih, čeprav zelo dvomljivih in negotovih mnenj /…/ in zato sem menil, da moram ubrati prav nasprotno smer in zavreči kot absolutno napačno vse, kar bi moglo biti izpostavljeno tudi najmanjšemu dvomu.68 64 Descartes, nav. d., str. 34. Descartes, nav. d., str. 38. 66 V mladih letih je v svojih zvezkih Descartes napisal: »Kakor si igralci natikajo maske, ker so naučeni, da se jim na obrazu ne sme videti plašljiva zadrega, tako nastopam zakrinkan tudi jaz, ko se pripravljam, da aktivno posežem v igro na odru tega sveta, kjer sem bil dosihmal pasiven gledalec.« (Nav. po Descartes, nav. d., str. 296). Rossi zaradi teh besed Descartesa razume kot revolucionarja, »ki ni maral, da ga označujejo za takšnega, saj se je hotel izogniti konfliktu z uradno filozofijo. To mu je zelo dobro uspevalo, pri tem pa ni nikdar kompromitiral lastnega stališča.« (Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 159) 67 Descartes, nav. d., str. 41. 68 Descartes, nav. d., str. 59. Temu ustreza še marsikatero mesto, na primer: »Če pa sem pomislil, kako različna so mnenja, ki jih zagovarja učena gospoda glede ene in iste stvari, in da more samo eno teh mnenj ustrezati resnici, sem imel domala za napačno vse, kar je bilo zgolj verjetno« (Descartes, nav. d., str. 37). 65 53 Nasprotovanje argumentaciji, ki jo je kot zbirko nepopolnih entimemov opisal že Aristotel v Retoriki, je Descartesov največji premik v zgodovini znanosti, saj je s tem postuliral empirično, naravoslovno znanost, izhajajočo iz opazovanja. Pri tem je sicer včasih še sam pozabil, da človeški um sklepanja ne more opustiti in da je pot znanstvenih odkritij vedno tekla po obeh poteh, empirični in argumentativni. Prav tako pa je iz te zavrnitve izpeljal znamenito sentenco Cogito, ergo sum, o kateri ve zelo veliko povedati filozofija. Descartes je bil univerzalni um, ki je v Razpravi o metodi postuliral temelje svoje filozofije in jih v Meditacijah, v katerih je sistematično ugovarjal Gassendiju, Baconu in drugim, še poglobil, hkrati pa na prikrit način (»zakrinkan stopam naprej«) povzel vsebino spisa o Zemlji in se vpisal v zgodovino medicine z natančnim opisom živčnega sistema pri človeku. Ravno Descartes nas lahko opomni, da zgodovina znanosti ni samo naseljena v sub- in supralunarnem svetu, v katerem sta bodisi eter bodisi praznina, ampak da je usmerjena v mikrokozmos človeka in Zemlje. 3.2.3 Zavrnitev koncepta zgodovinskega in Vicova Nova znanost Ker se bomo v tem spisu kasneje, pri premisleku o človeškem »dejavniku« v zgodovini, torej samih intelektualcih, ustavili pri vzponu zgodovinskega raziskovanja v 17. stoletju, je treba še pred tem opozoriti na poseben »odsek« zgodovine idej, ki je ob zori razsvetljenstva kot opozicija Descartesovi filozofiji in pojmovanju verjetnosti resnice in s tem védnosti, ki iz nje izhaja, nastal v Neaplju, pri intelektualcu, ki so ga imeli za blaznega, pri filozofu in profesorju retorike Giambattisti Vicu (1668–1744). Omenili smo ga že večkrat, in to ne brez razloga, zato je čas, da – predvsem v primerjavi z Descartesovim pojmovanjem resnice, védnosti in spoznanja v znanostih in s tem z zavrnitvijo zgodovine kot nekoristne, nematematične vede – pretehtamo težo, vpliv in uporabnost njegovih idej, ki so se eksplicitno navezovale na človekovo védnost o zgodovini, za Vica ciklično še po tradicionalnem tridelnem pojmovanju urejeni v dobo božanskega, dobo herojev in naposled v človeško dobo. Ne glede na vzpon zgodovinskega raziskovanja v 17. stoletju pa je historia dobila močan (proti)udarec iz filozofije, ki je prav tedaj postavljala pomembne temelje astronomski in medicinski znanosti; resničnost ujeto v koordinatni sistem, urejevalni 54 princip vseh dosedanjih teorij stvarnosti, je René Descartes definiral filozofsko celovito, a hkrati izrazito zoženo; kajti svet subjekta, ki lahko dvomi v vse, razen v sebe, ima omejeno perspektivo; z novo umsko metodo, kakor jo je definiral v Razpravi o metodi, lahko tak subjekt vidi kot resnične in pomembne edino čutom dostopne entitete, iz katerih beremo »veliko knjigo sveta«. Mednje pa izginula preteklost nikakor ne more soditi. Zato je prav Razprava o metodi tisti vplivni spis, ki je, paradoksalno, hotel zavrniti zgodovino, a je dosegel ravno nasprotno: začela so se krepiti razna historiografska gibanja, kot so bili na primer bollandisti, Descartesova negativna sodba pa je izzvala odziv Giambattista Vica, da je utemeljil »novo znanost«: nouova scienza zavrača človekov cogito, torej mislečega posameznika, o katerem ne moremo dvomiti, da obstaja, in poudarja prav imaginacijo socialnih struktur. Naj pri tem opozorimo le na eno protislovje: če je novi vek sprejel Descartesov koncept subjekta, ki izhaja samo še iz lastnega radikalnega dvoma, da bi spoznal resnico, potem za historično mišljenje sploh ni nobenega prostora, njen smisel je izgubljen in nima se smisla ukvarjati s preteklostjo. Ker pa empirija zadnjih stoletij v zgodovinopisju dokazuje nasprotne tendence, je očitno, da ni povsem pravilno čisto verjeti, da je edina možna matrica resničnosti samo Descartesova, ki je pač bila podvržena močni filozofski in znanstveni ideji njenega tvorca; »osramočena znanost« je ne glede na Descartesove filozofske ugovore tako še vedno močno cvetela in se v spremembah »razvijala« dalje. Veliki filozof, katerega temeljno načelo je bilo zakrinkan stopam naprej, je v nasprotju s previdnostjo pri pisanju astronomskega dela O zemlji (Le Monde), kajti izvedel je za »Galilejevo tragedijo«, zgodovino obsodil pogumno in z jasnimi besedami: Vendar sem bil mnenja, da sem jezikom posvetil že dovolj časa, prav tako knjigam starih piscev ter njih zgodbam in fabulam. Skoraj isto je namreč, če se razgovarjaš z osebnostmi preteklosti ali če potuješ. /…/ Če pa porabimo preveč časa za potovanja, postanemo na koncu tujci v lastni deželi, In podobno: če smo prezvedavi glede dogodivščin preteklosti, vemo bore malo o sedanjosti. Poleg tega zbujajo bajke vero, da so mogoče reči, ki so v resnici nemogoče. Tudi najverodostojnešne zgodbe skoraj zmeraj izpuščajo bolj vsakdanje in manj bleščeče okolnosti, če celo ne spremene ali ne poveličujejo pomembnosti stvari, da bi s tem v 55 bralcih zbudile večje zanimanje. Zaradi tega nikoli ne opisujejo stvari tako, kakor so se dogodile v resnici …«69 Misli iz Razprave o metodi na poseben način opisujejo historiografijo 17. stoletja: zanimajo jih zgodbe, ki jih sicer hočejo rekonstruirati čim bolj »po resnici«, črpajo pa iz narativnih virov iz preteklosti. Vendar tako ne gre, je prepričan Descartes, kajti takšni »snujejo načrte, ki presegajo njih moči«.70 To odklonilno stališče je – če upoštevamo še splošno védnost o njegovi filozofiji – razumljivo, še bolj pa postane zanimivo, če se spomnimo na vzporedno prizadevanje Francisa Bacona, ki je, ravno nasprotno, zgodovino včlenil v nov sistem znanosti, utemeljene na razumu. Descartes je, skratka, zavrnil koncept zgodovine in to ravno v stoletju, ko je po objavi Razprave o metodi začela cveteti historiografska znanost. V filozofiji se lahko spomnimo še na razliko med poezijo in zgodovinopisjem, kakor jo je opisal Aristotel v Poetiki; nasprotje med zgodovino in znanostjo pa je pri Descartesu nova dihotomija, ki jo je Collingwood imenoval »kartezijanska zgodovina«, tako usmerjena k matematiki in fiziki, da ji zgodovina kot eskapistični žanr ni pomenila prave resnice in spoznanja. Collingwood v spisu The Idea of History zavrača Descartesov koncept in njegovo ostro nasprotje išče v »novi znanosti« Giambattista Vica, ki da je – poleg bolandistov in drugih zgodovinarjev tedanjega časa – zrasla prav zaradi filozofske negacije njenega pomena.71 Do ponovne združitve med filozofijo in zgodovino pa je prišlo v razsvetljenstvu, ko lahko že pri Voltairu zaznamo izrazito tendenco k »filozofiji zgodovine«. Descartesova vloga v historiografiji je sicer manj pomembna kakor zanimivo razmerje z Baconom, a vendar ima svojo težo. Negativno nastrojena je pomagala – kakor je temu rekel Collingwood – pri konceptualnem in metodološkem spreminjanju historiografije. Že večkrat omenjeno nasprotovanje v podobi socialno orientirane nove znanosti, ki jo je domislil »tujec v lastni domovini«72 ali »gospod Descartes, Razprava o metodi, Ljubljana: Slovenska matica, 1957 (Filozofska knjižnica), str. 35–36. Descartes, nav. d., str. 36. 71 R. G. Collingwood, The Idea of History, Oxford: Oxford University Press, 1994, str. 60. 72 S to besedno zvezo imenuje samega sebe v svoji Avtobiografiji, ki jo je izdal 1725, torej isto leto kot prvo izdajo Principov nove znanosti (prim. Giambattista Vico, Autobiografija. Zagreb: Grafični zavod Hrvatske, 1993, str. 47). Ta spis pa ni pomemben le kot dragocen vpogled v vplive na intelektualno rast, temveč kot eden prvih primerov filozofske avtobiografije. 69 70 56 Kost in koža«73, kakor so menda sodobniki imenovali Vica, pa je treba razgrniti in pojasniti natančneje, saj bomo le tako lažje razumeli, zakaj se ni uveljavila Descartesova vizija ukinitve zgodovine, in to v Neaplju, v katerem je na intelektualnem področju prav v Vicovem času imela odločilno vlogo prav kartezijanska filozofija in znanost. Življenje Giambattistu Vicu ni bilo naklonjeno. In čeprav ga danes štejemo za enega velikih razsvetljenskih mislecev, ki se je ukvarjal z retoriko, politično filozofijo, zgodovino in s pravom, je Vico s svojem času kot apologet klasične antike navzven deloval zastarelo, kakor da bi bile njegove ideje, predvsem pa argumenti in vsebina razprave, povezane le z arhivarsko starosvetnostjo. Bil je slabega zdravja in bil je nezadovoljen z jezuitskim šolanjem, hkrati pa si je, kakor poroča v svoji avtobiografiji, skoraj zlomil lobanjsko dno in so mu zdravniki napovedali, da bo ostal vse življenje prizadet.74 Zaradi treh let okrevanja se je šolal doma, in to ni bilo težko, saj je bil oče po poklicu knjigar in je lahko bral knjige z vseh mogočih področij, zato je bila tudi njegova izobrazba zelo široka, a nesistematična. Dogodki iz otroštva so povzročili, da je Vico zaradi nesreče »razvil melanholično in razdražljivo naturo, s kakršno se morajo odlikovati ljudje duha in globine«. 75 Najsrečnejša leta (med 1686 in 1695) je preživel v bližnjem mestu Vatolli, kjer je bil domači učitelj na domu škofa iz Ischie, leto pred vrnitvijo v Neapelj pa je doktoriral iz obojega prava, čeprav je samega sebe imel za samouka. Nato je zasedel mesto profesorja retorike; v sistemu sedmih svobodnih umetnosti, pri katerih je univerza kot intelektualno zastarela institucija, proti katerim so ravno tedaj najbolj cvetele nove oblike prostora védnosti (na primer akademije in druge, polformalna učena združenja), je bila retorika študij prve stopnje, precej višje pa so cenili pravo, ki ga je Vico hotel poučevati, a tega profesorskega mesta nikoli ni dosegel. Imel je številčno družino, med otroci pa je bil za intelektualno delo najbolj nadarjen sin Gennaro. Po letu 1734, ko je Neapelj zavzel Karel III. (ko parmski nadvojvoda), je postal uradni kraljevi zgodovinar. Toda zaradi številnih zdravstvenih težav se je moral 1741 upokojiti – na profesorskem mestu ga je nadomestil sin Gennaro – in tri leta kasneje je umrl. Prim. Zgodovina historične misli, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 450. Vico, nav. d., str. 19. 75 Vico, nav. d., str. 19. Avtobiografijo je, po retoričnih zgledih, ki jih je poučeval na univerzi v Neaplju, tudi sam napisal v tretji osebi. 73 74 57 Vicov neuspeh za časa življenja je bil povezan z burnimi političnimi prevrati, ki jih je doživljal Neapelj, hkrati pa je to mesto postalo intelektualno središče kartezijanskih idej; in Vico se z Descartesom globoko ni strinjal in še preden je napisal svoje temeljno delo, je že v Avtobiografiji zapisal, da si ne bo izmišljeval »tega, kar je Descartes zvito domislil glede metode svojega raziskovanja, in to le z enim namenom: da lastno filozofijo in matematiko povzdigne, hkrati pa poniža vse ostale znanosti«.76 Njegov upor proti Descartesu, ki je po analogiji svojih filozofskomatematičnih izvajanj moral kot nekoristno zavrniti tudi zgodovino, je ostal brez odmeva; šele s prevodom zgodovinarja Julesa Micheleta v francoščino v 19. stoletju je Vicova misel začela močno odmevati in širiti svoj vpliv v filozofiji, zgodovini in sociologiji. Med številnimi spisi prav posebej izstopa sinteza Vicove misli, zapisana v delu Prinzipi di Scienza Nuova (Principih nove znanosti, 1722), delu, ki ga je večkrat popravljal, knjigi, ki smo jo tu omenili že na začetku. Posebno pozornost si prav gotovo, kot intelektualec svojega časa in »mož iz ozadja«, zasluži zaradi socialno orientirane teorije védnosti, katere vzvišeni cilj je iskanje resnice, to pa je Vico odkril v različnih fazah človeške zgodovine in s tem postavil temelje kasnejše filozofije zgodovine.77 Ker se je dokopal do spoznanja, da »so miti del ljudske zapuščine in ne konstrukcije filozofov, kot so mislili Bacon in sodobniki«78 in ker, z Vicovimi besedami, »ta Znanost hkrati opisuje večno idealno zgodovino, skozi katero se v času pretakajo zgodovine vseh narodov od njihovih začetkov, razvoja, stagnacije, propadanja in konca«,79 je na tem temelju, v pomembni fazi intelektualne zgodovine, zasnoval novo koncepcijo zgodovinske resnice, ki je temeljila v socialnih dimenzijah – te pa se ves čas, skozi potekanje časa od božanske dobe do človeške, nenehno spreminjajo in niso večne, za vedno enake miselne, skonstruirane strukture, kakor sta jih postulirala Descartesova znanost in sistem védnosti. Vicova znanost se sicer »razvija prav kakor geometrija, ki ustvarja in kontemplira svet svojih elementov in 76 Vico, nav. d., str. 23. Pri tem navedimo le mnenje D. R. Woolfa, ki Vica zaradi narave razumevanja historičnega imenuje »bodisi za odpadnika renesanse bodisi zgodnjega filozofa zgodovine«; razume ga »kot most med humanizmom na eni in obdobjem Herderja in Hegla na drugi strani«. Prim. D. R. Woolf, The writing of early modern European intellectual history. V: Michael Bentley (ur.), Companion to Historiography. London–New York: Routledge, 2006, str. 323. 78 Oto Luthar (ur.), Zgodovina historične misli. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006, str. 451. 79 Giambattista Vico, New Science. London: Penguin Books, 1999, str. 129 (slovenski prevod Nede Pagon je tu in v vseh naslednjih primerih naveden po Zgodovini historične misli, nav. d., str. 453). 77 58 hkrati ustvarja tudi svet veličin; a to počne toliko bolj resnično, kolikor so resničnejši zakoni človeškega delovanja, ki nimajo točke, črte, površine in lika«. 80 Vico zahteva »nenatančnost« z matematičnega zornega kota in široko interpretacijo zgodovine idej razume kot zgodovino domnev, zaznavanja in zdrave pameti. Princip verum esse ipsum factum – torej da je resnica točno to, iz česar je narejena, še »moderneje« rečeno, da je skonstruirana81 –, o čemer je Vico velikokrat razpravljal, je bil logični in spoznavni temelj, na katerem je v Principih nove znanosti prišel do prepričanja, da »ni mogoče sestavljati zgodovine dogodkov, temveč zgodovino običajev in družb«.82 Še več: »Drznemo si celo trditi, da kdor razmišlja o tej Znanosti, sam sebi pripoveduje to večno idealno zgodovino, saj so ta svet narodov prav gotovo naredili ljudje (kar je prvo zgoraj zapisano neizpodbitno načelo) in da je zato treba poiskati načine za spreminjanje našega človeškega uma; kdor tako razmišlja o tej Znanosti, si je ta um 'moral, mora in bo moral' sam ustvariti.«83 Vicova ostra ločitev med spoznavanjem narave in spoznavanjem tega, kar smo sami ustvarili (umetnost, institucije, pravo ...) je pripeljala do njegovega ostrega nasprotovanja Descartesu. Ne gre za to, da bi Vico nasprotoval idejam znanstvene revolucije; a dejstvo je, da je odločno Descartesovo stališče, kako je študij zgodovine potrata časa, sprožilni moment Vicovega »protinapada« s prepričanjem, da so »načela družbenega sveta stvaritev človeka in so zanesljivejša od načel, ki določajo naravni svet«.84 Vico je s konceptom »družbenega« postuliral človeški substrat zgodovine in na novo postavil kriterij »resnice«, ki nastaja s človeškim delovanjem in je po zakonih nespremenljive logike ne moremo ujeti, ampak preiskovati vsako človeško družbo, njih običaje in institucije, posebej. Verjetnost resničnosti je torej večja ali manjša, ne pozitivna ali negativna. Vico je našel podobnosti med različnimi obdobji, vendar se nikoli ne ponovi v isti obliki (zgodovina ni večno ponavljanje istega), prav tako pa je bil prepričan, da če pri dveh narodih najdemo isto idejo, nima smisla ugotavljati, kdo je bil prvi ali kdo si je izposodil od drugega. Vico, New Science, nav. d., str. 129 (Zgodovina historične misli, nav. d., str. 453). Od tod tudi nismo prav daleč od pomembne teorije Benedicta Andersona o zamišljenih skupnostih, o kateri bomo posebej razpravljali v naslednjem poglavju. 82 Zgodovina historične misli, nav. d., str. 452. 83 Vico, New Science, nav. d., str. 130 (Zgodovina historične misli, nav. d., str. 451). 84 Zgododovina historične misli, nav. d., str. 452. 80 81 59 Za naš namen v tem spisu je prav to ustvarjalno intelektualno nasprotje dveh različnih konceptov zanimivo zato, ker pomeni neke vrste dopolnitev zgodovine misli (in s tem védnosti) 17. stoletja, v času zgodnjega razsvetljenstva, in z učenjakom Vicom, ki je s svojo teoretsko spodbudo, pa čeprav ne še v svojem času, učvrstil eno stoletje stare poglede na princip in način pisanja zgodovine (o čemer bomo v tem spisu spregovorili še posebej). Descartes in Vico s svojimi nasprotnimi stališči dopolnjujeta historiografijo 17. stoletja (čeprav je Vicova reakcija nastala že na začetku 18.), ki si je na severu prizadevala za metodo in znanstvenost, na jugu pa je v tradiciji pragmatične, poučne zgodovine ostajala pri trdnem in prvem prepričanju, da je zgodovina umetnost; ta tradicionalni pogled pa ni bil tako slab, saj je prav s humanisti in njihovimi nasledniki v 17. stoletju uveljavil načelo dobrega sloga; ne nazadnje tudi Descartes pravi, da zgodovina ponareja resničnost zato, da bi v bralcih zbudila zanimanje, torej je najpomembnejši – a ne edini – medij zgodovinopisja pisanje – tako kot pisana beseda ostane, tako tudi zgodovina fiksira svojo interpretacijo minulosti. Dobro izraziti preteklost v retorično spretni in sprejemniku prilagojeni je postala vrednota, najdemo pa jo pri vseh intelektualno zanimivih preučevalcih preteklosti. 3.3 Jezik slovenščina in njegove pojavne oblike Širši pogled na védnost in le eno od njenih oblik,85 to je na znanstveno revolucijo, v okviru katere smo na kratko pregledali, vsaj za zgodovino in zgodovinopisje pomembni teoriji, Descartesovo in Vicovo, je potreben zato, da se lahko na tej točki ozremo navznoter in geografijo védnosti, ki smo ji doslej dovolili črpati iz mnogoterih, tujih in domačih virov, usmerimo nad dežele Notranje Avstrije, ki so se v poznem srednjem veku in v začetku novega znašle v političnih, institucionalnih, gospodarskih, cerkvenih in kulturnih preobrazbah. A ne zadostuje, da si omejimo le geografski prostor, temveč si bomo – še preden bomo razgrnili njeno zgodovino, torej s stališča zgodovine znanja, védnosti, intelektualcev in institucij – za območje, ki so ga večinoma naseljevali Slovenci, z že razvitim govorim jezikom, ta pa se je v srednjem veku zapisoval redko, opisati in umeti s stališča jezikovnih sprememb. Prav posebno pozornost sta si v slovenski in širši strokovni literaturi zaslužila še humanizem in razsvetljenstvo (bibl.), vendar se zaradi prostorske omejitve v tem spisu s tem posebej ne ukvarjamo, čeprav je treba prav na podlagi spoznanj slovenske zgodovine, književne zgodovine in klasične filologije začrtati intelektualno zgodovino med protestantizmom in 18. stoletjem, saj noben čas ni izoliran sam zase in vedno raste od nekod in na nekaj vpliva. 85 60 Pri tem se znajdemo na področju, katerega je že kar izčrpno obdelala slovenska literarna veda, predvsem slovenska literarna zgodovina, saj je prav protestantizem prinesel Slovencem prve knjige, knjižni jezik in velike družbene spremembe; v protireformaciji in času vladarske absolutizacije prostora in cesarstev ter uveljavljanja rekatolizacijskih, zmagovitih načel nad protestantizmom v tem prostoru, je od Čandkove priredbe Evangelia inu listuvi, ki jih je škof Hren izdal leta 1613 v Gradcu, in prevoda Kanizijevega Malega katekizma, izdanega v Augsburgu leta 1615, je prva slovensko tiskana knjiga izšla šele po več kot petdesetih letih. Literarna zgodovina je ob tem tradicionalno zastopala tezo o književnem zastoju in pri tem štela za srečno okoliščino, da se je Tomaž Hren pri papežu v Rimu zavzel za ohranitev Dalmatinovega prevoda biblije, sicer pa da se takrat ni »dogajalo nič«; vendar že dolgo vemo, da ni tako, in zato hočemo s tem spisom, s širšim razgledom nad obravnavano dobo, razširiti kulturno- in književnozgodovinsko okno preteklosti. Jeziki 16. in 17. stoletja so tudi sami doživljali revolucionarne spremembe. Za znanost rezervirana latinščina je na začetku novega veka še stolovala na univerzah in ne glede na njeno počasno erozijo v konkurenčnem boju z ljudskimi jeziki, je še do razsvetljenstva pogosto imela vlogo znanstvenega, nadnacionalnega jezika. Pripadnost se, tako kakor kasneje v času nacionalizmov, ni osredinila na jezik, ki ga govoriš, temveč je bila identiteta zakoreninjena, na primer, v deželnem patriotizmu in jezika kot identifikacijske točke skupnosti ni definirala kot središče univerzuma. Latinščina je zato dolgo časa bila vsaj za zgodnje novoveške intelektualce najpomembnejše diskurzivno polje, tudi za humaniste na Slovenskem ali kje drugje po svetu, kjer so delali in živeli. Peter Pavel Vergerij, diplomat rimske kurije in koprski škof je bil pomemben razširjevalec humanističnih idej (na primer Erazma Rotterdamskega) in je pomembno vplival na izobrazbo in razgledanost Primoža Trubarja, prav tako je tako vlog imel palatinski grof Peter Bonomo. Latinsko so pisali tudi drugi humanisti: Avguštin Prygl (med 1470 in 1535), imenovan Tyfernus (ker je prihajal iz Laškega), je svojo zbiralsko in arhitekturno delo lahko uresničil kot tajnik škofa Krištofa Ravbarja (saj je bil njegov sošolec), odlikoval pa se je tudi kot bojevit katolik, ki je proti protestantizmu nastopil že na samem začetku, po mnenju Primoža Simonitija pa je Tyfernus »izrazit primer mnogostranskega, kar polihistorsko širokega humanista« in se »v njem zarisuje pač najbolj profilirana 61 osebnost med humanistično delujočimi izobraženci.86 Učitelj cesarja Maksimilijana I. je bil Tomaž Prelokar iz Celja (ali Thomas de Cilia); med humanisti na Slovenskem pred protestantizmom lahko omenimo še Brikcija Preprostega, predavatelja na dunajski artistični fakulteti in komentatorja Ciceronovih retoričnih del87, na taisti fakulteti je predaval filozofijo Matija Hvale iz Vač. Baron Žiga Herberstein, diplomat in zgodovinar, ki se je odlikoval kot odposlanec cesarja Maksimilijana na diplomatskih misijah, predvsem v Rusijo, zaradi katerih je Herberstein napisal Moskovske zapiske, je po besedah Jože Glonarja kot človek univerzalne izobrazbe »toleranten kozmopolit, bogato obdarjen od narave na telesu in duhu«.88 Med glasbeniki pa ne smemo pozabiti na Jakoba Petelina Gallusa. O slovenskih humanistih in humanistih na Slovenskem je temeljno monografijo napisal klasični filolog Primož Simoniti in treba se je zavedati, da vlogo učene kulture v zgodovini 16. in 17. stoletja ne moremo razumeti, ne da bi vsaj v tej kratki obliki, kot smo to storili zgoraj, pomislili na njihove predhodnike, ki so kot intelektualci svojega časa zaznamovali slovenski in evropski prostor v filozofiji, državoznanstvu in ter v obojnem pravu. Tako pri intelektualni rasti učene kulture na Slovenskem, ne glede na to, v katerem jeziku je bila tedaj zapisana, ni zanemarljiva ustanovitev ljubljanske škofije, ko je Friderik III. po pridobitvi celjske dediščine leta 1461 izdal ustanovno listino in na škofovsko mesto lansiral humanističnega izobraženca Žigo Lamberga in njegovega naslednika Krištofa Ravbarja, tipičnega renesančnega prelata in intelektualca, doktorja obojega prava. Njihovo versko prepričanje, kolikor so lahko dojeli daljnosežnost in vpliv tedaj razplamtevajoče se reformacije, je bilo večinoma konservativno in v protestantskem gibanju niso videli posebne nevarnosti, a bolj pomembno kot to je dejstvo, da se je »deželna zavest« v Notranji Avstriji, ki so jo sestavljale Štajerska, Koroška in Kranjska, na ozadju vojaških spopadov z Beneško republiko, zaradi medsebojnih sporov, vedno večjim nezadovoljstvom kmetov, številnim izbruhom kuge in turških vpadov, če naštejemo samo nekatere nevšečnosti poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja, krepila in konsolidirala dolgotrajno shemo vladanja višjega in nižjega plemstva na eni strani in Prim. Slovenski biografski leksikon, 13. zv. Ljubljana: SAZU, 1982; Primož Simoniti,Avguštin Tyfernus (Primož Simoniti). V nadaljevanju bomo poleg knjižnega navedli še elektronski vir (www.slovenska-biografija.si). 87 Prim. Franc Ksaver Lukman, Brikcij Preprost. SBL, 1952 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi461242/). 88 Prim. Joža Glonar, Sigismund Herberstein. SBL, 1926 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi461242/). 86 62 deželnega kneza na drugi strani. (!) Njihovi družbeno odločujoči nosilci so bili izobraženci, čeprav so bili v manjšini. Pri vseh slojih prebivalstva pa se je nezadržno širila raba nacionalnih jezikov; s hkratno konsolidacijo imperijev in »nastanka modernih držav« so v našem prostoru svojo domovinsko pravico dobile italijanščina, nemščina in slovenščina. Družbene okoliščine so odločale, kateri jezik so uporabljali, odvisno pa je bilo tudi od tega, ali je bil prenosnik govorni ali pisni ali brani (ali pa so ga poslušali). Ker se v tem spisu z latinsko pišočimi humanisti ne bomo posebej ukvarjali, naj na podlagi temeljnih strokovnih spoznanj le zapišemo, da so pred »izbruhom« protestantizma, ki je eno največjih sprememb prinesel prav v pogledu na ljudski jezik, v našem primeru na slovenščino, pomenili neizbrisljivo in pomembno »etapo« v intelektualni zgodovini na Slovenskem. Prav učena kultura si je tedaj v različnih jezikih in v počasni levitvi institucij védnosti – zelo pomembne med njimi so bile, na primer, protestantske osnovne šole – utirala pot med večinsko nepismenim prebivalstvom, ukleščenih v trdne fevdalne strukture srednjega veka. Vendar te niso bile več tako trdne kot na začetku omenjeno Weiditzovo drevo, temveč so se v stoletjih do terezijanskojožefinskih reform začele rahljati; pa ne le pri kmetih, ampak tudi med meščani, ki so bili ekonomsko uspešni, se je dogajalo, da so začeli kot poplemeniteni prehajati med plemstvo. Zgodovina niso le dejstva, temveč tudi imaginacija. Zato si lahko zamislimo89 zanemarjeno kmečko kuhinjo. V njej v mrazu sedi družina, ki noč in dan dela. Zemlja ni njihova. Ena generacija večkrat zamenja gospodarja in se skriva pred podivjanimi vojaki, ki pustošijo njihova skromna bivališča. Pogovarjajo se v jeziku, ki ga njihovi gospodarji nočejo govoriti, čeprav ga razumejo. Nedaleč stran pa je razkošna dvorana. Lepo okrasje, slike, velike mize so znamenja dobrega življenja, a naokoli vladata mraz in umazanija, ki ju lepo oblečeni prebivalci ne znajo pregnati. Majhni otroci so že poročeni, čeprav še ne znajo govoriti. Vsi znajo pet ali več Opravičilo za imaginativne tehnike pripovedovanja, ki mora biti po Ingardnu kvazirealna in polna praznih mest, je treba zapisati z metodološkega historiografskega izhodišča, kajti zgodovina je, ne glede na to, kakšno gledišče uporabimo, ves čas vpeta med dejstva in pripoved o njih. Od tod nujna subjektivnost in občasni, toda neizbežni anahronizmi; kajti uporabljati pojme, ki so jih v različnih časih in prostorih različno razumeli (na primer politika, narod, intelektualec, institucija ...), lahko pripelje do tega, da bi bili očitki sociologa Pierra Bourdieuja zgodovinarjem zares utemeljeni (prim. Bourdieu, Chartier, Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost. Ljubljana: Studia humanitatis, 2011, str. 26). Zato je lažje, če sprejmemo izraz »konstrukcija«, kakor jo je, kot bomo videli v nadaljevanju tega poglavja, pregnantno »skonstruiral« Benedict Anderson. 89 63 jezikov, zato nihče ne ve, katerega je znal prej in kateri je njihov materni jezik. Zavedajo se svoje edinstvenosti, saj so gospodarji cesarstva, v katerem sonce nikoli ne bo zašlo. Ali vsaj ne bi nikoli smelo zaiti. Toda ta edinstvenost (še) nima nobene zveze z jezikom. Paradoks dveh svetov: hkrati je obstajalo več resničnosti hkrati – imperialistična, ki je rojevala nove in nove obraze na vedno bolj razburkanem političnem in vojaškem prizorišču Evrope; institucionalna, ki je postavljala nazive pred imeni in je bila v splošni ljudski predstavi »zamišljena skupnost«; meščanska, obrnjena v lastno zapleteno prihodnost; kmečka, omejena na dolgem enoličnem »maršu« po poti fevdalizma, ki se ni končala vse do propada imperijev na začetku 20. stoletja. Tako kot zgodovinska imaginacija pa abstrakcija preteklega dogajanja utegne biti ali adekvatna ali zavajajoča. Lahko si mislimo, da se je, kakor pričajo ohranjeni viri, res vsaj enkrat zgodilo tako, toda za zgodovinopisje je to izraz neznanstvene in nekritične domišljije (imaginacije). Zgodovinopisje, ki si je preteklost često zamišljalo kot niz vzrokov in posledic in dogajanje proti preteklosti kot železni zakon večnega »napredovanja« proti višjemu in boljšemu, je konkretne zgodbe, še posebno, če so prihajale iz logov večinskega prebivalstva z najmanjšim družbenim vplivom, potisnila v pozabo in v kolektivni spomin vtisnila le usode najvišjih, izbrancev po milosti božji, birokratov in voditeljev sveta, iz katerih da bo izšla vsa – po možnosti svetla – prihodnost. A vendar ne gre le za nasprotja med visokim in nizkim, bogataši in reveži, fevdalnimi hegemoni in zatiranimi kmeti, izobraženimi in nepismenimi, protestanti in katoličani, večjezičnostjo in enojezičnostjo, med univerzalnim in partikularnim. V vseh mogočih dihotomijah, ki so jih humanistične in družboslovne znanosti doslej že natančno pojasnjevale in nikoli povsem pojasnile, pa so zanimive »nevidne« vezi med njimi. In tista, ki nas na tem mestu zanima, je jezik in potemtakem tudi književnost (v najširšem pomenu besede – bibl. Kidrič), kajti v dobi nacionalizmov in kasneje modernih držav so se tudi Slovenci, in še vedno se, simbolno identificirajo prav s svojim jezikom; kar pa pomeni, da moramo biti, ko razpravljamo o 16. in 17. stoletju o tej temi, previdni in lahko le ponovimo besede Kozme Ahačiča, da so bila »razmerja med pojmi, kot so jezik, nacija in družbeni položaj bistveno drugačna kot 64 dandanes«.90 Skozi prizmo zgodovine védnosti pa je jezik le en, čeprav zelo pomemben element zgodovine, ki ga ne smemo zanemariti. --Ni pravega odgovora na vprašanje, ali je zgodovina učiteljica življenja. Veliko število primerov iz preteklosti je (do)kazalo, da je Ciceronova sentenca polna globočin, a je preveč idealistična, odmaknjena od resničnosti in večinoma ne drži, saj se individualne ali kolektivne usode preteklih družbenih, političnih, jezikovnih skupnosti ter njene temeljne identifikacijske točke kažejo kot vrsta novih »napak« ali vsaj istovrstnih dejanj; iz njih izhaja, da zgodovina, v katero je ujet del dogajanja nekdanjosti, prihodnje generacije ne nauči ničesar. Še več, »preteklost je, kot je bilo že mnogokrat rečeno, tuja dežela, v kateri ne bomo sebe nikoli ponovno našli«. 91 Čeprav lahko tako kakor Patrick Geary sodobnemu zgodovinopisju očitamo, da je otrok romantične nacionalistične šole in ne ustreza sedanjemu pomenu tako ideološko močno obarvanega pojma naroda, ostaja dejstvo, da so posamezniki, povezani v manjše ali večje skupnosti, v katere so verjeli prostovoljno ali pod prisilo, živeli v konkretnem prostoru in času, ki ga s tako ali drugačno metodo hoče opisati vsakokratna zgodovinska znanost in njena metoda. Ker nas zanima zgodnji novi vek, še posebno 16. in 17. stoletje v evropski in slovenski zgodovini s stališča spreminjave jezikovne ideologije; protestantska prizadevanja za uveljavitev do tedaj govornega in redko natisnjenega ljudskega jezika92 večinskega prebivalstva in njihova jezikovna ideologija »od spodaj« bo zanimiva izhodiščna primerjava s stanjem v 17. stoletju, časom vojaških spopadov zaradi veroizpovedi, časom nasilnih kmečkih uporov in še bolj nasilnega zatrtja želje po več svobode, časom počasne konsolidacije »modernega« sveta filozofskega dvoma Descartesovega tipa, znanosti in merkantilizma v ekonomsko-gospodarskih gibanjih. In čeprav se za ti dve stoletji na prvi pogled zdi, da je bil pogled na jezik vsiljen Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti: protestantizem. Ljubljana: ZRC SAZU, 2007, str. 15. 91 Patrick Geary, Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005, str. 43. 92 Benedict Anderson v Zamišljenih skupnostih (O izvoru in širjenju nacionalizma, Ljubljana: Studia humanitatis, 2007) za večinski ljudski jezik nekega območja uporablja izraz »vernakular« (kot nasprotje jezikov učene kulture, kot je bila v času protestantizma še latinščina). 90 65 nemočnim od posvetnih ali cerkvenih vladarjev, večino časa enak, nespremenjen, je zgodovinska slika drugačna, če upoštevamo, da lahko skupnosti tedanjega časa in prostora v skladu s teorijo Benedicta Andersona poimenujemo kot zamišljene, saj sta religijska in dinastična skupnost obstajali na podoben način kot kasnejša nacionalna,93 torej kot entiteta, v katero je treba verjeti, če naj bo resnična in ima pravi vpliv na realne dogodke. Seveda ni mogoče naivno trditi, da je kmet, ki je zaradi davkov, pustošenja ali bolezni neizmerno trpel, vedel, da veruje v »izmišljene« stvari: dinastično kraljestvo, ki ga Anderson priznava kot eno od prednacionalnih zamišljenih skupnosti, je bilo kruto dejstvo, s katerim je bilo treba (pre)živeti; in do nastanka novega »kraljestva nacij« je bilo še daleč. V 16. in 17. stoletju, ko se je vršila dolga levitev poznosrednjeveškega sveta v moderni čas znanosti, gospodarstva, individualizirane kulture, predvsem pa v nacionalno skupnost, ki se je v dobi luči in razuma v 18. stoletju uveljavila kot najmočnejša ideologija političnih skupnosti v Evropi, se je v vseh slojih družbe vršila počasna in zapletena sprememba, ki ji milenaristično navdihnjeni zgodovinarji pravijo začetek moderne dobe. Življenje kmetov, meščanov, plemičev in duhovščine se je v 16. in 17. stoletju močno razlikovalo, saj je bilo vse do razsvetljenstva in krvavih revolucij še vedno tipično fevdalno, zato so bila tudi njihova medsebojna razmerja moči zelo podobna in so izkazovala enako protislovje kot že v srednjem veku: kapitalsko bogatejša manjšina s trdo roko vlada ekonomsko podhranjeni večini in pri tem za upravičevanje svoje vloge uporablja različna ideološka orodja, pri katerem je imela (po Andersonu poimenovana) religijska skupnost zelo veliko vlogo. Pri tem ne smemo pozabiti na jezik, ki pred 18. stoletjem večinoma še ni bil reprezentant enkratne, suverene, zamišljene in številčno omejene nacionalne politične skupnosti; ideologija (način) njegove rabe, kodifikacije in širjenja se je izkazovala v tedanji jezikovni situaciji, ki je bila bolj spontana posledica režima vladanja kot posledica dosledne jezikovne politike. Tudi po tem se razlikuje položaj jezika v 16. in 17. stoletju. Latinščina je bila še vedno jezik znanosti, medtem ko sta bila v Notranji Avstriji govorjeni in pisni jezik nemščina ali italijanščina. Slovenščina je bila na obrobju, njeno mesto je bilo v cerkvah za nepismene vernike, Anderson definira narod kot zamišljeno skupnost med seboj razlikujočih se posameznikov; zamišljena skupnost je družba, v katerem dejansko nihče ne pozna drugega, a ima vzvode, da se na neki način kot skupnost znajo zamišljati vsi. Po Andersonu je narod omejen, je suveren in predstavljamo si ga kot skupnost (prim. Anderson, nav. d., str. 24). 93 66 ki so bili prej poslušalci kot bralci, čeprav so novejše raziskave pokazale, da to ni čisto res, saj se je v zapisanih drobcih pojavljala pri različnih tvorcih in vsaj na elementarni stopnji je bila povezana s šolstvom. Jezik na videz ni doživel nobene bistvene spremembe ravno zaradi trdnega fevdalnega sistema monarhije, kraljestev in cesarstev, ki so dolga stoletja brez težav vladala kulturno in jezikovno zelo heteronomnim skupnostim; hkrati pa se je razvijal v podtalju državno reguliranih manjšinskih jezikov, ker je bil povezan s preganjanimi, neželenimi družbenimi skupinami, predvsem s protestanti, kasneje pa z akademiki in drugimi intelektualci. Ko 16. in 17. stoletje osvetlimo iz različnih perspektiv – na primer s stališča intelektualne, kulturne, socialne, literarne ali jeziko(slo)vne zgodovine –, se v večjezični Evropi, ko jeziki še niso bili simbol nacionalnega, razkrije bogastvo zgodovinskih procesov, na podlagi katerih je mogoče spremljati počasno transformacijo jezika kot socialne determinante; spremljati je mogoče njeno opolnomočenje v zavestno državno politiko, ki se je veliko raje vmešavala v zadeve religije kakor v jezikovne in jezikoslovne probleme. A eno ni šlo brez drugega in slovenski protestantizem je Slovencem v avstrijski monarhiji prinesel prve knjige in s tem dokaz, da je slovenščina zmožna izraziti najvišje tančine jezika, kakršne so v Svetem pismu. Protestanti so svojo različico knjižnega jezika zapisali in kodificirali v slovarju in slovnici, katoliška protireformacija pa je ravno zato, ker jezik ni bil tako usodno povezan z interpretacijo »prave« veroizpovedi, ohranila protestantsko knjižno tradicijo. Ta pot ni bila premočrtna, saj so različni pretresi dinastičnega sistema, v katerem so tedaj živeli Slovenci, povzročili nastanek najhujših nasprotij, iz katerih se je v 18. in 19. stoletju razvila nova, nacionalna faza evropske zgodovine. In ker je jezik tako tedaj kot zdaj še vedno najintimnejši človekov stik z zunanjim svetom, je zanimivo opazovati, kako so v Notranji Avstriji, ki je bila vpeta v nenavadne dinastične okvire Habsburške monarhije ali še širše Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, uporabljali jezik; če v 17. stoletju protestantska veroizpoved večinoma ni bila več samoumevna, pa se je slovenščina kot eden od ljudskih jezikov, in to so protestanti uporabljali teološko, ne nacionalno ali celo nacionalistično, zanesljivo uveljavljala tudi med plemiči in meščani; s šolstvom je dobila nov zagon, še posebno z jezuiti. Ne smemo misliti, da je opisovanje zgodovinskih jeziko(slo)vnih situacij, kakor temu pravi prodorni raziskovalec teh vprašanj Kozma Ahačič, povezano le s tem, kje je bil 67 neki jezik uporabljen, in ob kakšni priložnosti. Poleg tega, da je odvisna od nepopolnih virov, mora takšna sociolingvistična rekonstrukcija biti nujno multidisciplinarna in upoštevati pomembna spoznanja zgodovinarjev jezika, pa etnologov, slovenistov, filozofov, sociologov in drugih. Igra med kolektivnim in individualnim, obrobjem in središčem, plemeni in narodi, ki se je odigravala na ozemlju Notranje Avstrije in širše, je zaznamovala evropsko in s tem slovensko zgodovino 16. in 17. stoletja. Ko preteklost poskusimo doumevati s stališča intelektualne zgodovine in ne le jezika, se zastavijo zanimiva vprašanja – predvsem, ker je slovenska literarna zgodovina dolgo časa razglašala 17. stoletje kot jezikovno neplodno dobo, kot stoletje zastoja, v katerem je slovenščina za več kot pol stoletja izgubila status »tiskanega« jezika, pri tem pa je pozabila, da s stališča kulturne zgodovine raba jezika že zaradi narave imperijev in njihovih ideologij moči ni omejena samo na tisk ali branje, temveč na poslušanje ali sprejemanje novih, subverzivnih idej v obliki risanih podob, ilustracij, skic. Prav tako v intelektualnem svetu novega družbenega sloja, ki ni bil ne kmečki ne plemiški, izobraženi Slovenci niso bili v ozadju, le njihov jezik je bil bodisi latinščina bodisi nemščina ali italijanščina. Kdo so bili, kako so prispevali k intelektualni preobrazbi tedanje Evrope in proti koncu 17. stoletja, še bolj pa v 18. stoletju. Res je, da je književni zastoj zaradi neuspeha protireformacije, da bi nadomestila vedno večjo potrebo »trga« po slovenščini, prinesel marsikakšno posebnost v zgodovino slovenske pismenosti in ljudskega jezika in je bilo treba počakati na 18., še bolj pa na 19. stoletje, ko so »uradni« nacionalizmi zasedli izpraznjeno politično mesto in včasih brez prave povezave z ljudskimi jeziki, kakor dobro ugotavlja Benedict Anderson, konstituirali svoje ideologije. Brez dvoma pa ideje niso odmrle in so ostale v kolektivni zavesti vseh družbenih slojev, uporabnikov ali drugih, ki so se zaradi sveta večjezičnosti bili prisiljeni naučiti jezike okolij, v katerih so živeli. Na ozadju velikih političnih, vojaških, družbenih, religioznih in duhovnozgodovinskih premikov je treba premisliti, kakšna je bila narava absolutizma in družbe, nato pa očrtati razvoj medijev in drugih oblik komunikacije (časopisi, knjige), pri katerih se je občasno zgodilo discipliniranje neposlušnih, saj so mediji informacije, ki za »vrhovne oblasti« redkih, močnih, a zadolženih 68 posameznikov (Habsburžani so bili, na primer, pri Fuggerjih) in njihovih kraljevih, cesarskih družin niso bile sprejemljive, širili hitro in množično; z neskončnim reproduciranjem informacij, ki se preko znanja spremenijo v spoznanja in na koncu prelevijo v konkretno družbeno akcijo, so mediji delovali na bralce ali poslušalce subverzivno, tiskarski kapitalizem (kakor ga razume Anderson) pa jim je pri tem močno pomagal. Ker pa je bilo treba nekatere apetite, ki so se iz mraka »zgodovine vsakdanjega življenja« pojavili šele pred kratkim in niso imeli ne socialne legitimitete ne legalnega statusa, nujno omejiti, je močan poudarek dobilo jezikovno načrtovanje skozi različne institucije tedanje družbe, kot sta bila na primer šolstvo ali institucija Cerkve. V času, ko so bili vladarji večjezični in nobenega jezika še niso povezovali z lastno »nacionalno« identiteto, so bili prvi zapisi/tiski ljudskega jezika s stališča jezikovne kodifikacije nedosledni; jasno, vsak začetek zahteva svoj davek. Kljub temu je bil knjižni jezik, ki se je v slovenskem primeru v 17. stoletju zaradi političnih, kulturnih in širših družbenih razlogov razcepil na več vej, od katerih je vsaka imela vsaj svojo slovnico ali slovar, močno orodje tedaj nevidne niti jezikovne ideologije, ki je gramatične strukture brez težav povezovala z družbeno vlogo nekega novega jezika. Zaradi zapletenega in pestrega zgodovinskega dogajanja v 16. in 17. stoletju je jezikovnoideološka »slika« tedanjega časa nujno razpeta med analizo razvoja knjižnega jezika in religiozno tematiko, v katero je bila zaradi družbenega statusa nosilcev slovenskega jezika potisnjena; če pa še upoštevamo igro moči, ki jo je vladajoča struktura uveljavljala skozi svoje birokratske izume, torej institucije, in če še upoštevamo socialno discipliniranje vedno bolj nezadovoljnih, podrejenih, trpečih ljudi, je vloga jezikovne ideologije kot sistema idej o jeziku in njegovi socialni razslojenosti dovolj utemeljena, da jo lahko uporabimo tudi v historiografski, kulturnozgodovinski analizi tedanjega časa. Zavedati pa se je treba, da jezik in družba nista bila povsod v enakem razmerju. Habsburška monarhija se je v teh dveh stoletjih šele konsolidirala in prek posteljnih avantur in poročnih pogodb dobila toliko ozemlja, da v njem sonce nikoli ni zašlo. Tudi njene dedne dežele še niso vključevale uporne in samovoljne Ogrske, z juga pa je grozila nenehna turška nevarnost. Nosilci ljudskega jezika po imenu slovenščina so se znašli na presečišču tega dogajanja. Živeli so v Notranji Avstriji, ki je bila tedaj drugačna, gospodarsko perspektivna dežela, v kateri so živeli nekateri habsburški vladarji in cesarji Svetega 69 rimskega cesarstva nemške narodnosti. Bili so globoko verni, bili so katoličani, ki so lahko popustili le pritisku svetega latinskega jezika, niso pa mogli dopustiti, da bi se ljudski jeziki, ki so po Habsburškem cesarstvu kar brbotali, svobodno, avtonomno in suvereno razvijali. Tega razvoja vladajoča fevdalna manjšina ni dopuščala. Pomembno pa je, da njihovi razlogi niso bili »nacionalistični«, saj se je ta koncept uveljavil šele stoletje pozneje. Notranja Avstrija je bila poleg Tirolske, v nasprotju z drugimi dednimi deželami in posestvi, ki so enkrat bila in drugič niso bila del Habsburške monarhije,94 relativno administrativno neodvisna (bibl. in podatek), kar njeno zgodovino s stališča jezika postavlja v drugačno luč, in v risu te svetlobe je vidna dinamika konfliktnih družbenih odnosov na ozadju preloma med protestanti in katoličani. Primož Trubar je bil na Slovenskem primus inter pares; ob njem so delovali številni drugi, tudi taki, ki formalne izobrazbe verjetno niso imeli ali pa so morali študij opustiti (Jurij Juričič, Matija Klombner, Janž Mandelc, Adam Bohorič) ter izobraženi magistri (Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, Matija Trošt, Hieronim Megiser, Felicijan Trubar, Janž Znojilšek).95 Intelektualna inteligenca novega reformatorskega gibanja, ki se je v nenehnem menjavanju nasilja in sprave, paktov in dogovorov z nasprotniki, še sama med sabo začela prepirati o dlakocepskih teoloških, doktrinalnih vprašanjih, se je morala soočiti z naraščajočo politično (ne pa gospodarsko) močjo cesarstva in institucij, in zakoreninjenimi, močno katoliškimi predstavami o svetu, kakršen bi moral biti. Morda je res, da si zgodovino lažje predstavljamo v matrici nenadnih, revolucionarnih obratov in je glasno zabijanje žeblja na vrata cerkve v Wittenbergu – in ob tem nabijanje glasno odmeva – prikladen simbol popolnega preobrata. Toda bolje je te procese videti kot igro kontinuitete, ki ni vedno imela enake moči in je Že cesar Maksimilijan I., sin Friderika III., je sanjal o univerzalni monarhiji, ki se je še vsaj 250 let otepala s številnimi problemi: z diplomacijo, ki je bila največkrat poročna in ne vojaška, z necentralizirano upravo, s selitvami glavnega mesta med Prago in Dunajem, z geografsko, kulturno in religiozno diverziteto svojega ozemlja, z odnosom do nastajajoče Nemčije in kasnejše Prusije (prim. Charles W. Ingrao, The Habsburg Monarchy 1618–1815. Cambridge: Cambridge University Press, 2000; Evgenij Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije. Od starega veka do XIX. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1932. O obravnavani dobi je še veliko relevantne literature, a za potrebe tega razpravljanja zgoraj naštete monografije zanimivo analizirajo monarhijo, iz katere so se njeni nasprotniki radi norčevali in zasmehovali habsburško zadržanost navzven in eksplozivnost navznoter.). 95 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, nav. d., str. 30. 94 70 včasih celo za kratek čas izginila; s tega vidika je podatek, da je Martin Luther najprej ožjemu krogu razdelil petindevetdeset tez in jih je na slavna vrata nabil šele precej pozneje, veliko bolj sprejemljiv in adekvaten kot argument za sklep, da zgodovina ne poteka v sunkih, temveč raje v valovih. Administrativna avtonomija Notranje Avstrije je namreč pomenila, da ni bilo nujno, da se je zunaj akademskih okvirov rabila samo nemščina, kljub velikemu pritisku ideologije Landespatriotismus, ki se je okrepil po letu 1665, ko so bile dedne dežele Štajerska, Kranjska in Koroška združene v institucionalni okvir Notranje Avstrije. Seveda pa slovenski protestanti niso sami opustili svoje jezikovne, pravzaprav slovničarske in leksikografske »revolucije«, ki je temeljila prej na teoloških kakor na nacionalnih razlogih,96 temveč jih je s prizorišča zgodovine odnesel močan, po svojih vrednotah in idealih globoko katoliški protireformacijski tok. V tem boju nihče ni bil nedolžen, toda protireformacijske metode krutega preganjanja protestantov so žele uspeh in sejale strah ter podžigale vojne: po letu 1618, ko so trije odposlanci leteli skozi okno na Hradčanih v Pragi, tudi trideset let trpljenja severne Evrope ni bilo dovolj, da bi se od nenehnih homatij in trpljenja utrujeno evropsko prebivalstvo moglo oddahniti, in se je nadaljevalo z nestabilnim preobražanjem fevdalne poznosrednjeveške družbe v fevdalno (pred)moderno družbo, v katerih trojna družbena razslojenost ni popustila niti za hip; z ideologijo, med katero je bila jezikovna mogoče še najmanj odločilna, a je kljub temu prispevala pomemben del v mozaik preteklosti, je vladajoča struktura vladanim določala meje njihovega sveta. Luthrov nauk je na Slovensko prišel z dijaki, ki so študirali na nemških protestantskih univerzah, deloma pa z vojaki in trgovci. Poudariti je treba, da se je novi pogled na vero razširil med plemiči in meščani, zelo malo uspeha – tudi zaradi kasnejšega odnosa protestantov – pa je imel pri kmetih; v tem družbenem sloju je reformacija najdalj vztrajala na Koroškem. V prvi polovici 16. stoletja Luthrove ideje niso naletele na močan odpor, a to se je spremenilo po letu 1547, ko je cesar Ferdinand I. zmagal v t. i. šmalklandski vojni, prvi močan nasprotnik pa je bil v Ljubljani škof Urban Textor. Ne glede na to pa so prvi tiski v slovenščini – Slovensko historično jezikoslovje, literarna zgodovina, etnologija in lingvistična antropologija in druge sorodne znanosti so v dolgem nizu razprav o naravi protestantskega knjižnega jezika od Frana Ramovša, Jakoba Riglerja prek raziskav Jožeta Toporišiča in Brede Pogorelec ter teorij Igorja Grdine in sodobnih raziskav Kozme Ahačiča, Luke Vidmarja, Neže Zajc, Ane Lavrič, Petre Svoljšak (ter drugih) ta spoznanja večkrat zapisala, definirala in utemeljila. 96 71 Katekizem in Abecednik (1550), pa tudi Novi testament iz 1557) – intenzivno širili novo herezijo po deželah Notranje Avstrije. Ko je leta 1558 umrl škof Textor, 1564 pa cesar Ferdinand (nadomestil ga je Maksimilijan II., ki je skrivaj simpatiziral s protestantizmom), so dobili deželni stanovi priložnost, da utrdijo protestantsko šolstvo in cerkev slovenskega jezika. Maksimilijanov razglas augsburške veroizpovedi in nenehna turška nevarnost sta protestantom dala prostor, da so poleg verske spodbujali intelektualno »revolucijo«, saj so s številnimi osnovnimi šolami in stanovsko srednjo šolo v Ljubljani širili pismenost v ljudskem jeziku, v slovenščini. Kajti poslušanje več ni zadostovalo: fiksirana beseda na papirju, v sunku tiskarske revolucije, kakor radi temu pravijo kulturni zgodovinarji, je zahtevala pismene bralce. Izdajanje katekizmov, pesmaric, dogmatičnih, obrednih in polemičnih spisov slovenskih protestantov pa ne bi bilo mogoče brez prave materialne osnove: tiska. Janž Mandelc, ki na nek način »korespondira« s tiskarjem (ime!) Mayrom v 17. stoletju, je, dokler je bilo mogoče, izdal veliko protestantik, čeprav je bilo veliko knjig – med njimi tudi kapitalno delo, Dalmatinov prevod biblije – natisnjeno na Nemškem, kamor so se lahko zatekli preganjani zaradi idej, pa čeprav te nikakor niso bile posvetne, temveč utemeljene na versko-teološki osnovi. Ko je Primož Trubar s Cerkovno ordningo šel čez rob in posegel z opredelitvijo cerkvenega reda cerkve slovenskega jezika v pravice deželnega kneza – to je bil Karel, ki je, dokler niso bile politične razmere bolj ugodne, moral trpeti protestante v svoji deželi –, je s Kranjske moral bežati že drugič, tako kakor kasneje množice plemiških protestantskih družin na koncu 16. in v začetku 17. stoletja. A vse do takrat je bil protestantizem v Notranji Avstriji glavno intelektualno gonilo prevratnih idej s severa, njihovi nosilci pa intelektualci s humanistično izobrazbo; slovenski prostor je tako doživljal bolj verske pretrese, kakor pa da bi se lahko zares razvil humanizem; za renesanso pa sploh ni bilo pravih pogojev. Intelektualec Primož Trubar, kakor si ga bomo drznili poimenovati v tem spisu, je na Bonomovem dvoru spoznal Erazmove spise in kot učen mož doživel bogato kariero pridigarja v Notranji Avstriji, kot izgnanec pa kot ugleden predikant in avtor večine protestantskih del, izdanih v slovenščini. Ne le, da je Slovence oskrbel s prvo tiskano knjigo, ampak je daljnovidno opustil gotico, v kateri je 1550 natisnil Abecednik in ga pet let pozneje ponatisnil v latinici. Trubarja so okoliščine večkrat prisilile, in v tem se pokaže njegova umska, intelektualna zmožnost, dojeti realno situacijo, in moral se 72 je odločati v nasprotju z lastnimi prepričanji – ne le pisava, ampak tudi odločitev, kateri protestantski veroizpovedi je najbolj pragmatično slediti (tukaj natančnejša opomba), je bila augsburška veroizpoved najbolj logična pot. Prav tako ni mogel privoliti v Vergerijev predlog, da novoustanovljena glagolska tiskarna natisne prevod biblije, ki bi bil mešanica slovenskega, hrvaškega, po potrebi pa starocerkvenoslovanskega jezika, skupaj za Slovence in Hrvate; jasno mu je bilo, da sta to različna jezika. In čeprav prvi dve slovenski knjigi nista bili prodajni uspešnici, je Trubarjevo povezovanje povzročilo temeljni premik v zgodovini védnosti. Ne le šole, ampak tudi Trubarjevo sodelovanje z Ivanom Ungnadom, nekdanjim štajerskim glavarjem in soustanoviteljem glagolske tiskarne ter biblijskega zavoda v Urachu, in s koprskim škofom Petrom Pavlom Vergerijem, zaslužnim za ustanovitev glagolske tiskarne in za idejo, da je pri slovenščini treba gotico nadomestiti z antikvo, je prineslo nove možnosti širjenja polja védnosti, predvsem številne Trubarjeve knjige, magnum opus slovenskega protestantizma in temelj slovenskega knjižnega jezika97 (bibl in opozorilo na selektivnost navajanja): Evangelij sv. Matevža (1555), Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (1557), En regišter ... Ena kratka postila (1558), Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta (1560), Register (1561), prevod Pavlovega pisma Korinčanom istega leta, Artikuli oli ... (1562), Cerkovna ordninga (1564), Ta celi psalter Davidov (1566), Ta celi catechismus (1567), bojeviti spis Katehizmus z dvema izlagama (1575) do temeljnega Ta celi novi testament (1582) in prevod Luthrove Hišne postile (izšle po Trubarjevi smrti leta 1595). Med vsemi protestanti je intelektualec Trubar izdal največ knjig, pisal pa je tudi predgovore in bil vešč v latinščini in nemščini. Sebastijan Krelj iz Vipave, menda študent znamenitega Flacciusa Illyricusa, je 1563 prišel z Nemškega v Ljubljano in začel sodelovati s Trubarjem ter bil po njegovem izgonu na Nemško kot pridigar ljubljanske cerkvene občine Trubarjev naslednik; Kreljeva pravopisna reforma98 je posegla v številne neenotnosti Trubarjevega pravopisa, a se zaradi pragmatične drže Janža Mandelca, da raje ponatiskuje Trubarjeve knjige, in zgodnje Kreljeve smrti ni Pomembno je, da je Trubar črkopis osnoval na podlagi nemščine, je pa za nemški ch uvedel samo h, iz nemškega sch za š je nastal le sh (ki ga uporablja za š in ž hrati, Trubar), nemški tsch (č) je spremenil v zh, w pa v v (čeprav Trubar ni ločeval med s in z: to je pozneje bistro dosegel Krelj, vendar njegova jezikovna reforma iz različnih razlogov – našteti? – ni prodrla in se je pravopisno za dolgo usidrala Trubarjeva varianta. 98 Na primer: natančno je ločil med š in ž, s in z, u in v, uvedel je znak za lj in nj. 97 73 mogla dolgo uveljaviti. Veliko bolj uspešna je bila pot Trubarjevega varovanca Jurija Dalmatina iz Krškega, ki je kot nadarjeni mladenič doštudiral v teološko dobro podkovanega strokovnjaka, predvsem pa prevajalca celotne biblije, ki so jo morali notranjeavstrijski deželni stanovi zaradi vedno močnejšega Karlovega pritiska natisniti leta 1584 v Wittenbergu ter jo na Kranjsko, kakor govori znana zgodba, pretihotapiti v sodih. Iz Dalmatinovega prevoda je izšla jezikovna in jezikoslovna redakcija slovenščine Adama Bohoriča, Melanchtonovega učenca, ki je od odbora za tisk biblije dobil navodilo, naj pregleda biblijo, rezultat tega pa je bila prva slovnica slovenščine, zapisana v latinščini Zimske urice (1584), ki jo v jezikoslovnointelektualnem smislu dopolnjuje polihistorsko, slovarsko delo Nemca Hieronima Megiserja, ki je leta 1592 izdal Slovar štirih jezikov. Megiser je bil, kakor pričajo viri, Dalmatinov in Trubarjev prijatelj. Vzporedno je obstajal tudi intelektualni tok med katoličani, ki pa, gledano z jezikovnega stališča, ni bil takšen, kot je bil protestantski. Prav tako nimamo pravice obsojati, da je bil v primerjavi z doktrinalnimi nasprotniki tog in neživljenjski; ne nazadnje je imel koncil v Tridentu večji in daljnosežnejši vpliv, kakor je bilo, verjetno, videti skozi oči slehernika 16. stoletja, še toliko bolj tistih redkih ljudi, ki jih danes vpisujemo v tradicijo učene kulture, na krilih tiskarske revolucije, vzpona medijev, novih tipov znanja oz. védnosti, prav tako pa tudi novih prostorov in načinov reprezentacije, ob hkratnem nastajanju zametkov modernih držav in ekonomije (predvsem mislimo tu na merkantilizem 18. stoletja). A je vendar res, da niso popustili pred idejo, da bi pri bogoslužju latinščino nadomestili z ljudskimi jeziki, prav tako pa se je od 1559 prav katoliška stran vpisala v bogato zgodovino prepovedovanja knjig: indeks prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum), nastal pod strogo taktirko papeža Pavla IV., je na začetku deloval kot socialni in idejni korektiv; ideje so se namreč že nekaj časa kazale kot neposredno ali vsaj potencialno nevarne. Geneza kopernikanskega sveta, če si sposodimo besedno zvezo Hansa Blumenberga, je polna preganjanja idej in njihovih nosilcev, naslednikov srednjeveških intelektualcev, ki so v revoluciji védnosti ustvarjali novo znanje ali vsaj ustvarjali pogoje zanj. Kopernik in Galilej, Giordano Bruno in drugi mučeniki znanosti, ali znanstvene revolucije, preganjanje vidnih in nevidnih protestantov, sežiganje knjig – v tej bogati zgodovini lahko naštejemo marsikaj, kar pa pri obravnavi posameznih skupin intelektualcev (in institucij) še pride na vrsto v 74 nadaljevanju. Pri katoliški reakciji na »jezikovno revolucijo« slovenščine – tej podobno je morda doživela, kot literarni jezik, morda le še pri Francetu Prešernu – je mogoče še najbolj smiselno opozoriti na slabo jezikovno znanje latinščine in moralno razpuščeno življenje duhovnikov, kar so druga za drugo odkrivale in popisovale številne vizitacije. Seveda ni bilo vse tako črno, saj je prvi intelektualni izziv, seveda v okvirih »duha« in zmožnosti poznega 16. stoletja, postavil redovnik, koroški cistercijan Leonhard Pacherneker, ki je leta 1574 v Gradcu izdal Kratki katoliški katekizem za mladino (Compendium cathecismi catholici ... in gratiam catholicae juventutis); to je bil verjetno priredba podobnega katekizma za mladino iz leta 1558 in jezuit Peter Kanizij. Literarna zgodovina je našla še nekaj rokopisnih odlomkov, iz katerih se dobro vidi, kako pomemben jezikovni standard je postavil Dalmatin s prevodom biblije, pa čeprav je bil protestant.99 Med izjemami pa ne smemo pozabiti omeniti prvi pravni tekst v slovenščini, Gorske bukve (z originalnim naslovom Gornih bukvi od krajlove svetlosti ofen inu potrjen general inu privilegium, 1582). To je bil prevod zakona kralja Ferdinanda, ki ga je 1543 v nemščini izdal za Štajersko, zanj pa je poskrbel – ker je bilo gojenje trte na Slovenskem že takrat zelo razširjeno in je bila zakonodaja o tem toliko bolj pomembna – Andrej Recelj, župnik na Raki; pri tem je uporabil protestantski »knjižni jezik«, delo pa se je v rokopisni obliki še dolgo širilo in uporabljalo v slovenskem prostoru. Prvi slovenski tiski in s tem književnost,100 pisana in tiskana v ljudskem, zapostavljenem jeziku vazalov, ki so se ga plemiči morali učiti bolj zaradi nujnosti kot želje, ter konstituiranje knjižnega jezika v 16. stoletju, so povezani z močnimi političnimi in verskimi turbulencami, in ne le s tem: tekmovanje novih pretendentov za izpraznjene kraljevske in cesarske prestole, nenehni trki tedanjih nastajajočih velesil (Anglije, Francije, Avstrije, Otomanskega cesarstva ...) so večino prebivalstva stisnili v oklep, iz katerega se je vsaj Evropa izvila šele ob zori 20. stoletja. Narobe bi bilo misliti, da je nastanek slovenskega knjižnega jezika in njene nabožne književnosti v 16. stoletju odvisen samo od prelomov v krščanski veroizpovedi ali političnih spletk močno zadolženih cesarstev, med katerimi Habsburžani niso bili Prim. Zgodovina slovenskega slovstva. Ur. Lino Legiša. Ljubljana: Slovenska matica, 1956, str. 275. 100 Pojem književnost uporabljamo v pomenu Franceta Kidriča: književnost je vse, kar je v knjigah, literatura pa je še umetelnejša, »višja« raba jezika. 99 75 nobena izjema; nasprotno, razvoj knjižnega jezika je povezan tudi z vzponom mestnega prebivalstva, ki je bilo že toliko izobraženo, da je knjige v ljudskih jezikih lahko bralo, ne le poslušalo.101 Čeprav tedaj še zdaleč ni bilo videti konca »aksiomatske prevlade oblasti nad človekovim duhom«,102 pa je t. i. tiskarski kapitalizem, kakor je prepričan Benedict Anderson, vse večjemu številu ljudi »omogočil, da so se povezali z drugimi in začeli razmišljati o sebi na popolnoma nov način«.103 Še več: v kapitalizmu se skriva eden od pomembnejših izvirov »nacionalne zavesti«, ne le v jeziku samem, njegovi rabi ali pomenu, ki so mu ga pripisale šele kasnejše dobe, predvsem romantično zgodovinopisje. Tiskarski kapitalizem je jeziku dodelil trdnost, oblikoval je nove jezike, ustvaril je unificirana polja izmenjave in komunikacije.104 Latinščina je v 16. stoletju na videz prišla v krizo, a je še vedno vztrajala kot jezik znanosti, ostale vloge pa sta začeli, vsaj pri nas, prevzemati nemščina in italijanščina. Kapitalistični ustroj tiskarstva je močno vplival na rabo ljudskega jezika; in čeprav v besedah protestantov ne smemo razbirati začetkov nacionalne zavesti, so se skupnosti še bolj razslojile glede na jezik, ki so ga večinsko uporabljale. Močna tradicija srednjega veka z univerzalno, vseprisotno latinščino kot idealom, ki ga je ta civilizacija že davno izgubila, je povzročila, da so bili jezikovnoideološki pritiski blažji in so stanove povezali s prepovedjo, ne spodbudo. A večjezičnost je bila v 16. stoletju že dejstvo, na katero niso smeli pozabiti ne vladarji, ne kleriki, ne meščani, pa tudi kmetje ne, čeprav so bili ti večinsko enojezični ter v vlogi podrejenih. Treba je opozoriti še na eno pomembno stvar: ne smemo pozabiti, da jezikovni pritisk ni bil uradno vsiljen, temveč zaradi tisočletne družbene strukture razslojenosti tvorcev in naslovnikov, intelektualcev in neizobraženih, vladarjev in podanikov skorajda samoumeven in vsepovsoden. Niti ni bil v ospredju, saj katoliški vladarji s protestanti niso sklepali in nato kršili raznih dogovorov zaradi jezika, temveč zaradi utrjevanja ancien régima kot takega. V 16. stoletju je bilo orožje v roki razjarjenega, največkrat kmečkega človeka v divji rajdi kmečkih uporov, veliko večja nevarnost kakor ljudska beseda v ustih – kar se je bistveno spremenilo s tiskarskim Kozma Ahačič ločuje med Trubarjevima izrazoma za preproste in navadne ljudi. Preprosti ljudje lahko protestantsko versko besedo le poslušajo, saj so nepismeni, »navadni«, gmajn ljudje pa tudi znajo brati. Prim. Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, nav. d. 102 Anderson, Zamišljene skupnosti, nav. d., str. 54. 103 Anderson, nav. d., str. 55. 104 Prim. Anderson, nav. d., str. 66–68. 101 76 kapitalizmom in počasnim oblikovanjem četrtega sloja, ki je oboževal sladkor, izobrazbo, alkohol in tobak: meščanstva. Kljub temu so bili naslovniki ljudskih jezikov skoraj vsi nepismeni in bi knjižna prizadevanja protestantov utegnila ostati osamljena v orbiti večjezičnih bralcev latinščine, nemščine in italijanščine. Ob tem prikličimo v spomin »zagovor nepismenih« francoskega kulturnega zgodovinarja Rogerja Chartierja: »Dejansko je bilo glasno branje za druge poslušalce dolgo eno izmed veziv elitne družabnosti.«105 Tudi zapisana ljudska slovenščina je bila bolj usmerjena k poslušalcem kot k bralcem. V tem je bila njena največja moč, korak proti razsutju vladarske hegemonije redkih posameznikov. Čeprav je bilo veliko nepismenih, je jezik po različnih kanalih sprejemanja in dojemanja prišel do svojih bralcev-poslušalcev. Prav tako ne smemo pozabiti, »da je branje praksa, ki se zmeraj uteleša v gestah, prostorih in navadah. /.../ Temeljno, vendar grobo ločevanje med pismenimi in nepismenimi ne izčrpa vseh razlik v odnosu do pisane besede.«106 Chartierjevo stališče omogoča širši spekter razumevanja pojma pismenosti in njenega vpliva na zgodovinsko oblikovanje držav, narodov in nacij, o čemer v 16., pa tudi v 17. stoletju še ne moremo govoriti, ampak lahko le povezujemo majhne, začetne korake na tej poti. Pisana beseda je bila »zasidrana prav v osrčje kulture nepismenih, saj je bila navzoča v obredih, na javnih prostorih in v delavnicah«.107 Moč neizobraženosti je bila torej večja, kakor so pričakovali vladarji. A na koncu je katoliška linija v Notranji Avstriji zmagala in raba slovenščine, ki ni bila omejena le na knjige, branje ali poslušanje, temveč se je v zametkih pojavila v fevdnih prisegah, šolstvu, cerkvi, uradnem poslovanju in sodstvu, močneje pa doma, za štirimi zidovi, z govorom domače vasi ali mesta. Jezikovne revolucije niso bili obrati med skrajnostmi, temveč počasno potovanje v skupnosti, v kateri so se ljudje vedno manj poznali med sabo. Protestantizem je Slovencem utemeljil knjižni jezik, ki se je po Trubarjevem zgledu Roger Chartier, Red knjig. Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. stoletjem. Ljubljana: Sophia, 2011, str. 32. 106 Chartier, nav. d., str. 6–7. 107 Chartier, nav. d., str. 27. 105 77 naslonil na gorenjsko in dolenjsko narečje ter jezik mesta Ljubljane.108 S pridiganjem, pisanjem in predvsem prevajanjem nabožnih tekstov so poleg krivoverskih idej, ki jih je že tedaj deželnoknežja oblast po zgledu habsburških cesarjev, ki so se postavili na papeško, ne na Luthrovo stran, preganjala, protestanti učvrstili jezikovno zavest med uporabniki, večinoma kmeti in maloštevilnimi mestnimi prebivalci. Ti pa svojega jezika doslej razen za domačimi zidovi v najboljšem primeru še v cerkvi niso brali, temveč so ga govorili in poslušali. Namesto njih so ljudski jezik zapisovali in ga zavestno kodificirali tedanji intelektualci-protestanti; ne smemo jih enačiti s pomenom intelektualca na primer v razsvetljenstvu ali romantiki, saj je bila njihova religiozna ideologija in tendenca jasna: širiti božjo besedo v laikom razumljivem jeziku, in to ne zaradi »nacionalne« zavesti. Tiskane knjige so bile večinski medij, preko katerega se je knjižna slovenščina kot družbeni artefakt začela močneje uveljavljati v šolstvu in drugih državnih institucijah. Te pa so bile za obrambo starega sistema pripravljene narediti vse, kar jim je v protireformacijskem gibanju tudi uspelo. A protestantska knjižna tradicija je preživela, in o tem je velikokrat pisala Breda Pogorelec, 109 prav zaradi katoliške intervencije. Odločitev ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, da raje obdržijo Dalmatinov prevod biblije in iz njega iztrgajo predgovor, namesto da bi ga tako kot drugo tedaj dostopno krivoversko protestantiko sežgali ali zmetali v reko, je imela pomembne posledice. Resnična revolucija se je zgodila prav med poslušalci, med nepismenimi, med stanovi ljudi, za katere so se trudili prvi pisci slovenskih knjig. Produkcija in konsumpcija slovenščine kot govorjenega in zapisanega knjižnega jezika ni več potekala le med tretjim stanom, kmeti, temveč se je povzdignila v plemiške in verske sfere; povzpela se je na raven knjige, javne rabe v cerkvi in šolstvu, dvignila se je na pesniško raven s številnimi protestantskimi pesmimi in prepesnitvami, oplemenitila se je s klasično retoriko, izkristalizirano v Trubarjevi umetelni slovenščini; z Nikodemom Frischlinom, rektorjem stanovske šole v Ljubljani ob koncu 16. stoletja, je slovenščina zaživela tudi v gledališču. Očitno je jezik svojo suverenost dobil veliko prej kot njegovi nosilci, med katerimi so vedno bolj prevladovali prebivalci To tezo so v svojih razpravah in monografijah utemeljevali Breda Pogorelec, Jakob Rigler in Jože Toporišič in velja za »tradicionalno tezo« slovenistične vede, ki so ji nekateri tudi utemeljeno ugovarjali. 109 Prim. Breda Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I. Ljubljana: Založba ZRC SAZU in Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011. 108 78 mest, v katere se je stekal kapital po meri sodobnega merkantilnega gospodarstva. Kozma Ahačič je rabo jezika v 16. stoletju razdelil po družbenih položajih na kmečko prebivalstvo, mestno prebivalstvo in plemstvo. Večino so zastopali prvi, med seboj so govorili v slovenščini, tujih jezikov svojega okolja pa niso znali; v nasprotju s kmeti je bilo mestno prebivalstvo jezikovno in etnično bolj heterogeno, saj so bili po izpričanih virih diglotični in raba nemščine (ali italijanščine) v vseh govornih/pisnih položajih ni bila tako samoumevna, čeprav jo je podpirala »uradna«, lahko bi rekli imperialna jezikovna ideologija moči, pri kateri manjšina vedno premaga večino. »Skratka, jezik govora ni bil vedno enak jeziku zapisa,«110 dodaja Ahačič, ki jezik plemstva razume kot diglosijo tega družbenega sloja: »Jezik plemičev je bila predvsem nemščina, vendar tudi slovenščina že v srednjem veku, in še manj v 16. stoletju, ni bila tako zapostavljena, kakor bi sklepali na prvi pogled. Velik del plemstva je bil tako najmanj dvojezičen, ponekod celo trojezičen.«111 Slovenščina je imela svoje mesto v Cerkvi že dolgo časa. Jezikovna ideologija »od spodaj« je pronicala še v drugo pomembno institucijo: šolo. Viri sicer izpričujejo, da je bila slovenščina kot učni jezik 16. stoletja zastopana le v elementarnem šolstvu in so jo razumeli bolj kot premostitveni jezik na poti do svete latinščine, jezika intelektualcev. A latinščino je počasi in zanesljivo spodkopavala nemščina, v obmorskih krajih italijanščina. Stolne in kapiteljske šole, pa samostanske, župnijske in kasneje še mestne šole so sprejemale različne učence: nekateri, predvsem plemiči, so jo obiskovali zato, ker so potrebovali le osnovno pismenost; v nasprotju s kmeti, ki te možnosti skorajda niso imeli, je imelo plemstvo veliko izbire pri pridobivanju zadostne izobrazbe. Ahačič sem ne prišteva klerikov, ker so ti prihajali iz vseh družbenih slojev enako, temveč laike med meščani in plemiči. Dostopa do novega tipa izobrazbenega kurikuluma, v katerem je bila slovenščina na začetku še dovoljena, potem pa so jo morali opustiti, kmetje večinoma niso imeli; toda to še ne pomeni, da niso imeli nobenega znanja. Vpis na fakulteto je bil mogoč po koncu osnovnega šolanja in dejstvo, da je veliko Slovencev študiralo v Bologni in Padovi, je morda prispevalo h kasnejšemu vplivu italijanske kulture na koncu 17. stoletja, predvsem v Ljubljani. Svojo domovinsko pravico je slovenščina imela tudi v samostanskih, grajskih ali 110 111 Ahačič, nav. d., str. 15–17. Ahačič, nav. d., str. 16. 79 zasebnih knjižnicah meščanov, na primer med cistercijani, Turjačani in premožnimi meščani, kot sta bila Lenart Budina in Peter Seebach. Protestantska jezikovna ideologija se je zgostila v odločenosti, da se bodo »lubi Slovenci« ne glede na različna narečja razumeli med sabo; slovenščino so poenotili v bolj ali manj dosledno rabljen sistem, ki ga je bilo treba opisati v jeziku intelektualcev – zato ni nenavadno, da je Adam Bohorič prvo slovensko slovnico napisal v latinščini. A ne glede na to, kakšen je bil razpravni jezik, je raba slovenščine pronicala skozi vse obstoječe družbene sloje in v Notranji Avstriji dobila vsaj moralno pravico do obstoja. Trubar se pri oblikovanju knjižnega jezika ni mogel opreti na pisno tradicijo, ker je skoraj ni poznal, a zelo dobro je vedel, komu mora zapisano slovenščino ponuditi: preprostemu človeku. Ahačič je s primeri iz Trubarjevih knjig jasno utemeljil tezo, da vprašanje preprostega človeka ni tako enostavno: medtem ko preprosti človek (posli in otroci ter kmetje le kot poslušalci ob različnih priložnostih) govori in posluša le slovenščino, pa gemeiner Mann oziroma gemeines Volk ne pomenita istega človeka, temveč, kakor predlaga Ahačič, »navadnega človeka«, torej »splošno izobraženega laika ali pripadnika nižjega klera, ki je sposoben sam prebirati protestantske knjige, četudi jih ni vedno sposoben v polnosti doumeti«. 112 Naslovnik torej ni več le neizobražen kmet, ki posluša, temveč relativno izobražen mestni prebivalec, ki bere in posluša. V tem je bil pomemben obrat. Slovenščina ni bila več le jezik kmečkega prebivalstva. Naslovniki pa niso le družbeno razslojeni, temveč se razlikujejo tudi po tem, od kod prihajajo – »lubi Slovenci« so razpršeni po več deželah! –, ali živijo v mestu ali na vasi, ali so dovolj bogati, da postanejo financerji slovenskih knjig. Čeprav le zaradi političnih razlogov (turške nevarnosti in zaradi boja proti papežnikom), ali so kot predikanti poklicno zavezani javni besedi, ali so bili mladi ali stari. Upoštevati je še treba, da so bile distribucijske poti knjige zelo otežene in da so bile knjige tedaj zelo drage. Razpečevali so jih krošnjarji ali knjigarnarji in tiskarji, kakršen je bil Janž Mandelc,113 na Kranjskem pogosto tudi knjigovezi, saj so v Notranjo Avstrijo knjige prihajale nevezane. Najbolj zapleteno vprašanje je, ali so bili kmetje res množični uporabniki protestantskega knjižnega jezika, kajti prav oni so bili nad protestantizmom, z izjemo Ahačič, nav. d., str. 35. Omenimo lahko še Leonharda Stegmanna in Christiana Warla, pomembnejša knjigarnarja v Ljubljani druge polovice 16. stoletja; pri razpečevanju je imel mnogo zaslug tudi Matija Klombner (prim. Ahačič, nav. d., str. 63). 112 113 80 Koroške in Prekmurja, najbolj razočarani, saj jih niso znali in hoteli podpreti v številnih manjših ali večjih kmečkih uporih. Regulacija od zgoraj je skrbela za veroizpovedno čistost, za to, da bi nastopil čas, ko bi bilo katolištvo edino, protestanti z vsemi svojimi frakcijami pa dokončno uničeni. Verski argument je bil tedaj še močnejši od jezikovnega. Seveda ideološki pritisk ni odločilno vplival na pogostnost rabe slovenščine, temveč na refleksijo o njem, na to, kako močno so bili pripravljeni intelektualci uporabljati novo paradigmo in opustiti staro. Ker narodov in nacij v sodobnem pomenu besede še ni bilo, je bila stara paradigma trdnih jezikovnih meja glede na rabo (slovenščine v visokem šolstvu ali znanosti ni bilo) primernejša; nova je morala na korenito spremembo počakati skoraj do razsvetljenstva. Če zgodovine ne komentiramo kot niz revolucionarnih obratov, ni čudno, da je vmesno obdobje »dolgega« 17. stoletja, ki je po eni strani zaradi velikih sprememb v 18. in 19. stoletju nekoliko zapostavljeno, po drugi strani pa povzdignjeno v začetek moderne dobe, utemeljene na denarju, ekonomiji, gospodarstvu, kateremu se je podrejala, v risu kartezijanske filozofije narave, intelektualna dejavnost: znanost in umetnost. Nekdo je pač moral biti naročnik, in to so bili od nekdaj tisti, ki so imeli denar. Pa čeprav izposojen od bogatih Fuggerjev. Ena od dihotomij, ki jih še nismo omenili, je tudi nasprotje med izvirnostjo in prevajanjem kot simbolom reprodukcije tujih diskurzov v ljudskem jeziku. Protestanti niso imeli časa in priložnosti za izvirnost, saj je bila večina njihove ciljne publike nepismena in nezmožna branja kakršnega koli jezika. Več možnosti se je razprlo v naslednjem, 17. stoletju, v katerem je slovenska književnost še vedno bolj ali manj ostala omejena na verske teme, zelo trdno, kljub t. i. slovstvenem zastoju, o katerem je prvi pisal literarni zgodovinar France Kidrič, pa se je ohranila slovničarska teorija in prizadevanje za čim bolj enoten knjižni jezik. V 17. stoletju sicer slovenščina ni imela le enega knjižnojezikovne tradicije: tik pred razsvetljenstvom se je namreč znašla v razcepljeni jezikovni situaciji s knjižnimi jeziki posameznih dežel na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in kasneje v Prekmurju. Nadvojvoda Karel je že v drugi polovici 16. stoletja, natančneje po letu 1582, sistematično organiziral pregon protestantov. Do svoje smrti leta 1590, ko ga je nasledil takrat še mladoletni sin Ferdinand in šele pet let pozneje prevzel vlado v notranjeavstrijskih deželah, je izganjal protestante po posameznih slovenskih mestih; 81 jezuitsko izobraženi Ferdinand je bil po očetovem vzoru trdno prepričan, da mora rekatolizirati svojo deželo oz. dokončati katoliško reformacijo, zato je leta 1597 za ljubljanskega škofa imenoval Tomaža Hrena, kontroverzno osebnost slovenske zgodovine: podobo požigalca knjig in krutega obračunavanja celo s preminulimi protestanti omili podoba intelektualca, ki se je osebno zavzel za ohranitev Dalmatinovega prevoda biblije; verjetno zato, ker katoliška opozicija ni imela ljudi, ki bi bili sposobni opraviti to delo. Le leto kasneje po njegovem imenovanju je Ferdinand izdal odlok, da morajo v dveh tednih iz vseh štajerskih mest oditi vsi protestantski pridigarji in učitelji; enak odlok je veljal še za Kranjsko. Kljub prošnjam predstavnikov kranjskih, koroških in štajerskih deželnih stanov, da naj ustavi vse ukrepe proti luteranom, je Ferdinand to zavrnil. Takoj po končnem odloku iz leta 1599, s katerim je izgnal vse protestante, so začele delovati protireformacijske verske komisije Martina Brennerja na Koroškem in Štajerskem in Tomaža Hrena na Kranjskem.114 Doba, ko je stanovsko državo zamenjal absolutizem deželnega kneza, je bila zaznamovana z vojnimi pretresi (druga beneška vojna, 1615–1617; tridesetletna vojna, 1618–1648; spopadi s Turki, 1663–1664), zato se je rekatolizacija kot intelektualno nasprotje protestantizmu zares začela uveljavljati šele v drugi polovici 17. stoletja. Katoličani sprva niso bili naklonjeni rabi ljudskega jezika; pravzaprav so tudi pešali pri številu kakršnih koli tiskov. A eno prvih del iz začetka 17. stoletja ni iz, na primer, Ljubljane ali v kakšnega večjega središča – čeprav je treba upoštevati, da se število prebivalcev v mestih več kot 200 let ni zelo povečalo –, temveč je nastalo v Devinu. To je bil Vocabulario italiano e schiavo (1607), italijanskoslovenski slovar Alasia da Sommaripa (ali s posvetnim imenom Alessandro Alasia), s katerim je nadaljeval slovnično-slovaropisno tradicijo že od Bohoriča in Megiserja; kajti Vocabulario ni le slovar, saj je vsebuje prevode temeljnih cerkvenih besedil in primere dialogov, je, skratka, jezikovni priročnik, namenjen italijanskim duhovnikom pri njihovem delu. V drugih deželah, predvsem pri jezuitih, so se besedila širila le s prepisi v rokopisih. Tomaž Hren, ki je bil po Tavčarjevi smrti s Ferdinandovo podporo leta 1599 Slovensko zgodovinopisje je že analiziralo delo vizitacijskih in rekatolizacijskih komisij, ki so si na posameznih območjih Notranje Avstrije privoščile marsikaj, od razstreljevanja molilnic do izkopavanja trupel protestantov. 114 82 posvečen v škofa in vodjo reformacijske komisije na Kranjskem115, je imel sicer velike načrte,116 vendar jih je uresničil zelo malo. Kakor smo že opozorili, je nanj slovenska zgodovina gledala z dvojnim pogledom: na eni strani nastopa kot »veliki inkvizitor« ali »kranjski apostol«, kakor ga je poimenoval Valvasor, na drugi pa mu gre zasluga, da je ohranil protestantsko tradicijo slovenskega knjižnega jezika – ne le zaradi papeževega dovoljenja, da duhovniki, iz praktičnih razlogov, uporabljajo Dalmatinov prevod biblije, ampak tudi zato, ker je mlademu jezuitu Janezu Čandku iz Višnje gore odobril priredbo in tisk slovenskega lekcionarja Evangelija inu listuvi (1612)117 in ker je imel resne načrte, da bi v Ljubljani ustanovili tiskarno, a se nič ni uresničilo, saj je Hren 1621 odšel v Gradec. Čandek je zelo mlad, leta 1613 umrl zaradi kuge v Gradcu, a je še uspel pripraviti prevod Kanizijevega malega katekizma za otroke, vendar ni bila nikoli izdana. Tako se je začel »slovstveni zastoj« ali, rečeno z besedami Benedicta Andersona, zastoj tiskarskega kapitalizma. Literarni zgodovinarji so v času med Čandek/Hrenovo knjigo in Schönlebnovo novo izdajo leta 1672 doslej našteli okoli petdeset rokopisov, priseg, pogodb, ženitnih oklicev, pogodb, pritožb, oporok, pisem in drugih priložnostnih besedil; jasno je, da vseh še nismo našli in da bodo posamezne najdbe še v prihodnosti pomembno prispevale k dopolnjeni podobi zgodovine 17. stoletja, časa, ko se je najprej izvršila reforma, ki jo Igor Grdina imenuje katoliška reformacija, nato pa do prve polovice 18. stoletja še »prava« rekatolizacija. Učena kultura se v teh pol stoletja ni materializirala v tisku, kar pa ne pomeni, da je književno delo zastalo: za tisk je duhovnik Adam Skalar pripravil prevod Wolfove knjige Šula tiga premišluvana, podobno je storil jezuit Andrej Jankovič s svojim prevodom bestsellerja svojega časa, Hojo za Kristusom Tomaža Kempčana. Toda prevoda sta ostala v rokopisu. Liber cantionum Carniolicarum (1643–1651) ali Kalobski rokopis je dragocen vir za cerkvene pesmi in pesmi iz ljudskega izročila; se pa je slovenščina bolj preselila v diskurz uradovalnega jezika, Prej je že zsedal mesto stolnega pridigarja in dekana, ki je bilo prazno že od Trubarjevega pobega iz Ljubljane. 116 Mirko Rupel navaja, da nanje opozarjata »dekreta papeževega legata iz 1620, ki ju je sam izzval in ki mu dovoljujeta, da sme izdati mali in veliki katekizem, lekcionar in pesmarico.« (Zgodovina slovenskega slovstva, nav. d., str. 279). 117 Knjiga je izšla brez Čandkovega podpisa, a dejstvo je, da je Čandek skoraj dobesedno uporabljal Dalmatinov prevod, Hren pa je naredil jezikovno redakcijo in je menjal tujke z domačimi besedami. Prim. SBL, Tomaž Hren (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/) in Zgodovina slovenskega slovstva I., nav. d., str. 279. 115 83 saj so jo uporabljali pri pisanju priseg in prisežnih obrazcev, dopisovanje med baronico Ester Maksimilijano Coraduzzi in njeno hčerjo Mario Isabello Marenzi od leta 1686 pa nas navajajo na misel, da znanje slovenščine ni bilo omejeno le na kmete in revnejše prebivalstvo mest. Prav tako pa je res, da se je govorjena slovenščina začela odmikati od pisne rabe, zato je razumljiva Schönlebnova ideja, da je treba pisati po šegi naroda, izgovarjati pa po šegi pokrajine. Slovenščina je bila najmočneje zastopana torej v cerkvi, v obliki pridig, nekaj vloge je imela v šolstvu, a ne toliko kot pri protestantih. Jezuiti so slovenščino, kakor bomo videli kasneje, vključevali le v elementarni pouk, čeprav so večkrat izvajali gledališke igre in prav ta forma je postala ena pomembnejših za uveljavljanje slovenščine kot literarnega jezika, še posebno v verskih procesijah in delovanju posameznih pridigarjev (Svetokriškega, Basarja, očeta Hipolita). A ker se bomo tem vprašanjem, še posebej pa jezuitom in njihovim gimnazijam kot eni od izjemno pomembnih institucionalnih oblik védnosti tedanjega baročnega časa posvetili kasneje, prav tako pa tudi posameznikom-intelektualcem od druge polovice 17. do prve polovice 18. stoletja, je treba dodati, da je intelektualni tok šel svoje poti, le da v drugih jezikih in drugačnih institucionalnih oblikah. Hkrati je sicer naraščal patriotizem, o katerem bomo še razpravljali kasneje pri Valvasorju, toda slovenščina kot večinski ljudski jezik Notranje Avstrije, ki je počasi izgubljala boj z nastajajočim konceptom moderne, centralizirane in absolutizirane države, ni našla svoje poti v knjigo vse do obdobja, ko so začeli slovensko prizorišče izobrazbe, znanja in védnosti začeli napolnjevati sicer maloštevilni intelektualci različnih poklicev in stremljenj (o katerih bomo obširneje pisali v naslednjem poglavju). Ob vseh teh slovstvenih zadevah, povezanih s slovenščino, pa se je poleg znanstvenega udejstvovanja intelektualcev v latinščini, nemščini ali italijanščini dogajala konsolidacija imperija: Turke je Jan Sobieski dokončno razgnal šele po obleganju Dunaja leta 1683. Monarhija je bila teritorialno neenotna in diplomacija obeh cesarstev, avstrijskega in španskega z Ameriko vred, je od monarhov zahtevala dosledno spoštovanje starih, tradicionalnih, v konservativnem katolištvu utemeljenih vrednotah;118 a tudi te je bilo treba dopolniti. Šli so celo tako daleč, da je zaradi tolerančnega patenta postala cesarica ženska, ker je moška linija Habsburžanov Te je natančneje in »za vedno« definiral dolgotrajni koncil v Tridentu (1545–1563). Za te ideale se je potegoval tudi Tomaž Hren. 118 84 medtem že izumrla. Odločilni rekatolizacijski udarec je preostanku protestantom v Avstriji zadal Ferdinand II. Toda svet niso le odloki: krvava vojna realnost je zaradi spora med cesarjem in protestantskimi stanovi pripeljala do »evropske tragedije«, kakor zgodovinar Peter H. Wilson imenuje tridesetletno vojno. Posledice pokolov na severni polovici Evrope, v katere so bile vpletene vse tedanje velesile, so bile neizmerne. A ker to ni bila le vojna med protestanti in katoličani in ker je imela neštevilno vrsto vzrokov, povod pa le en – defenestracijo v Pragi leta 1618 –, je močno zaznamovala družbene, duhovne, znanstvene spremembe prihodnjih časov. Westfalski mir leta 1648 je morijo končal, a pogosti udarci kuge so tudi v Notranji Avstriji, ki v tridesetletno vojno ni bila vpletena in je morala prispevati vedno več davščin, zdesetkali prebivalstvo. Šele po letu 1657, ko je po smrti kratkotrajne vladavine Ferdinanda III. zavladal njegov sin Leopold, so se stvari začele spreminjati: mladi vladar se je namreč dobro zavedal, kako pomembno je vzpostavljati sistem vzajemne koristi in državne celovitosti. Njegova gospodarska politika podeljevanja patentov je vplivala na intelektualno dejavnost na Slovenskem. Od sedemdesetih let dalje so se začeli pojavljati novi slovenski tiski. Močno podporo državni rekatolizaciji je nudilo šolstvo. Od protestantskih časov se je močno preobrazilo, vodilno vlogo so po volji katoliške večine prevzeli jezuiti. Leta 1586 je bila jezuitska šola v Gradcu povzdignjena v univerzo, v času, ko je nadvojvoda Karel uspešno izpeljal izgon Judov. V Ljubljano sta prva dva jezuita prišla 21. 1. 1597, naslednje leto pa je okrepljena ekipa že začela graditi kolegij.119 Prav pri jezuitih je slovenščina, čeprav v enako omejenih vlogah kot prej, dobila legitimacijo umetniškega jezika, vrednega gledališke igre. Ko so bile leta 1601 v Ljubljani odpravljene protestantske osnovne šole, so se jezuiti zavzeli za ustanovitev lastne osnovne šole kot pripravljalnice za prehod v gimnazijo. To jim je še istega leta uspelo. Njihovo delovanje je bilo še intenzivnejše po prihodu kapucinov leta 1607; kapucini so nemudoma zgradili samostan in začeli uprizarjati pasijonske igre ter se pri tem povezali z jezuiti. Leta 1614 so se jezuiti naselili še v Gorici. Delovanje kolegijev je bilo sicer do polovice 17. stoletja močno oteženo, saj so prebivalce Habsburške monarhije pretresali izbruhi kuge, vojaški spopadi s Turki, veliki kmečki Izjemno dragocen zgodovinski vir o jezuitskem šolstvu je Letopis Ljubljanskega kolegija družbe Jezusove (1596–1691), Ljubljana: Družina, 2003, s katerim se bomo natančneje ukvarjali v zadnjem poglavju tega spisa, kajti jezuiti so bili eminentni nosilci rekatolizacije, podprto od države in moralne prenove, ki jo je katoliška cerkev dosegla s počasnim, toda vedno bolj nepopustljivim uveljavljanjem sklepov tridentinskega koncila. 119 85 upori ... Prav tako v polju šolstva niso bili (več) osamljeni: neposredna konkurenca jezuitskim kolegijem se je pojavila šele leta 1645, ko je ruški župnik Jurij Kozina v rušah ustanovil gimnazijo. A ne glede na to, kakšna je bila konkurenca v šolstvu, je brez dvoma, da je različne družbene stanove, ki niso bili dejansko nič kaj bolj drugačni od tistih v srednjem veku, povezala ideologija jezika; ta je postajal čedalje bolj pomemben tudi za večjezične vladarje. V 18. stoletju se je pogled vladarjev na jezuitske kolegije začel spreminjati in je pripeljal do njihove ukinitve, a to je že druga zgodba. Cerkvena raba slovenskega jezika se je močno naslanjala na šolstvo, sploh pri jezuitih. Zunaj šolskega institucionalnega okvira nam prav razmah pridigarstva (kasneje še v slovenščini) v cerkveni sferi priča, da je razcvet baročne umetnosti neločljivo povezan z jezuiti in drugimi redovi, ki so v Ljubljani v drugi polovici 17. stoletja gojili znanost, umetnost, še posebno ljubo pa jim je bilo zgodovinopisje. To je zgodba o prvih slovenskih intelektualcih, ki so želeli po devastaciji verskih in imperialističnih spopadov po Evropi sicer v uradnem jeziku, a vendarle vzpostaviti zavedanje neke enkratnosti ljudi, ki so ne glede na pripadnost družbenemu sloju živeli med Alpami in Jadranom. A več o tem v nadaljevanju. --V takih razmerah se je odvijala »gospodarska rast« in uveljavljanje merkantilizma; svoj prostor pod soncem so dobile tudi številne socialne utopije. Podobe zgodnje predindustrijske dobe so tragični odsev verske razcepljenosti Evrope 17. stoletja, ki je kulminirala v tridesetletni vojni in se nadaljevala s konsolidacijo absolutnega fevdalnega monarha. Konfesionalizem je bil državna politika, zato meja med cerkvijo in državo skorajda ni bilo ali pa sta se ti dve sferi tesno prepletali. V podobnem duhovnem okrožju se je gibalo šolstvo tedanjega časa. Benedict Anderson ugotavlja, da so dinastije, »v glavnem zaradi administrativnih razlogov in vsaka ob svojem času, določene tiskane domače jezike postavile za državne jezike«.120 Jezikovna ideologija je privzela obraz moči, da v jeziku in z njim zapoveduje podložnikom, in najhuje je bilo prav v Habsburški monarhiji. Jezikovna tekma med jeziki je pripeljala do »eksplozivnih posledic«. Po ustoličenju posameznega jezika kot uradnega, so vsi drugi postali grožnja, povezana s 120 Anderson, Zamišljene skupnosti, nav. d., str. 110. 86 potencialnimi nosilci upora, kar so kmetje 17. stoletja nedvomno bili. Toda grožnja »staremu sistemu« ni bila le neposredna, krvava družbena akcija, temveč tudi intelektualna sfera, ki je po eni strani morala zaradi preganjanja protestantov ustvarjati v eksilu, po drugi strani pa se je v času razcveta mest in meščanskega življenja ustvarila znamenita znanstvena dela in so zajemala zgodovinopisje, slovaropisje, slovnico, razprave o kugi, pravne traktate in podobno. Vse to se je dogajalo v »uradnem« jeziku, bodisi v nemščini ali italijanščini, ki sta vedno bolj spodrivala okostenelo latinščino. Jezikovna situacija je bila še toliko bolj zapletena, ker so zunaj institucionalno vplivnih jezikov ostali tudi drugi, med njimi slovenščina, ki se je zaradi prekinjene tiskarske tradicije razdrobila na tisoč koščkov, marginalizirana je bila kot jezik upora, ki ga je treba na vsak način zadušiti. Toda slika le ni tako črno-bela: prav katoliško šolstvo je prispevalo k izobraženosti in vedno večji pismenosti, da je na ozadju protestantske tradicije slovenskega knjižnega jezika v razsvetljenstvu nastala sinteza enega samega jezika, ki naj poveže narečno razcepljene Slovence. Ne smemo pozabiti, da pravega stika med tvorci ter med naslovniki in uporabniki slovenščine dolgo časa več ni bilo. Katoličani so v nasprotju s protestanti, katerih teološko načelo, da bo vsak jezik slavil boga, je bilo vzrok številnim prevodom v ljudske jezike, ustoličili duhovnika kot interpreta, posrednika med božjo besedo in gmajn človekom. Obseg prevajanja (na račun izvirnosti, seveda) se je močno razširil, tematsko pa je ostal omejen: prevodi evangelijev, apostolskih del, molitvenih besedil, pridig so bili železni repertoar cerkve v slovenskem jeziku. Dokler se tiskanje slovenskih knjig zaradi občega kameralizma Habsburške monarhije ni obnovilo – po prihodu tiskarja Mayra v Ljubljano še posebno –, je veliko gradiva v slovenščini ostalo v rokopisih.121 Kozma Ahačič122 opozarja, da nam o rabi slovenščine najbolj pričajo pravila bratovščin ter besedili obredov redovne skupnosti samostana sv. Klare v Ljubljani. Pri analizi tega vprašanja nam pridejo prav prisege, pesmi, ženitni oklici, razglasi, odloki, pogodbe, pritožbe, oporoke, računi, obračuni, uroki, pisma, prevodi 121 Izjemno pomemben projekt sodobne slovenske literarne zgodovine je poleg sestavljanja novega Slovenskega biografskega leksikona »Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja«, ki je dostopen na spletu (http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss/VIEW/). 122 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 28. 87 raznih cerkvenih dokumentov v slovenščino in drugo.123 Če so rabo jezika nadzorovali, so bile za prepovedi zagrožene celo kazni. Moč jezikovne ideologije od zgoraj je postala večja in bolj usodna, toda govorci ali poslušalci so ostali enaki kakor v prejšnjem stoletju: kmetje so bili nekoliko na boljšem, ker je kateheza zahtevala od duhovnikov, da temeljne resnice v obliki pesmi, molitev, katekizmov pridejo do nepismenega naslovnika vsaj v njemu razumljivem jeziku. Mestno prebivalstvo je bilo večinoma dvojezično, po svojih življenjskih navadah pa vedno bolj razvajeno, saj so bili bolje oblečeni; ker so si lahko privoščili razsvetljavo, se je dan podaljšal v noč, uveljavila so se osnovna pravila bontona, poleg porabe sladkorja se je povečala potrošnja alkohola in tobaka; hud problem sta v mestih postala revščina in beraštvo.124 (tisto, kar bi dopolnil zgoraj, dopolnim v tej opombi!) Kozma Ahačič navaja, da je bilo razmerje med slovenščino na eni in nemščino ali italijanščino na drugi strani različno:125 izrazito slovenska mesta so prevladovala na Kranjskem, zelo malo jih je bilo na Koroškem. »Dvojezična je bila na Kranjskem Ljubljana, na Štajerskem pa Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec in Celje. [...] Mnogo večjo rabo nemščine pa predvidevamo v pretežno nemških mestih (Kočevje, Maribor in Ptuj).«126 Tudi plemstvo je bilo heterogeno po svojih navadah, podobno kot meščani, in jezikovnih zmožnostih, »pri čemer je bila slovenščina nedvomno prvi jezik, v katerem je mladi plemič v otroških letih navezoval stike z bližnjo okolico«.127 Plemič je moral biti večjezičen, da se je sporazumeval s svojo okolico. Razmejitev take rabe pa, kot smo že opozorili, ne sme biti samo socialna, temveč je tesno povezana z nevidnim, a vseprisotnim vezivom jezikovne ideologije; ne nazadnje je bila nemščina državni jezik in dokler je bilo poznavanje slovenščine na ravni vsakdanje komunikacije, kakor stoletja poprej, je bilo za »uradno« jezikovno politiko vse na svojem mestu. Najbolj razširjena je bila raba slovenščine v šolstvu, pri elementarnem pouku, pri verouku, na začetnih stopnjah v jezuitskih gimnazijah. Poseben premislek bi Več podrobnosti prim. Ahačič, nav. d., str. 29–35. S stališča intelektualne zgodovine je zelo pomembno poglavje tudi Valvasorjevo delo, slovstvena aktivnost Janeza Ludvika Schönlebna, nastanek akademije delavnih in prvi znanstveni doneski v slovenski zgodovini. 124 Prim. Vasko Simoniti, Fanfare nasilja. Ljubljana: Slovenska matica, 2003, str. 172–180. 125 Omejenost prostora nam onemogoča, da bi dovolj tehtno poudarili avstrijsko-italijanske odnose v razponu dveh stoletij: bodi dovolj, da opozorimo na to konfliktno razmerje, ki se je v dobah miru dopolnjevalo z množičnim naseljevanjem Italijanov v Notranji Avstriji. 126 Ahačič, nav. d., str. 37. 127 Ahačič, nav. d., str 37. 123 88 zaslužila slovenščina v začetkih gledališke dejavnosti, ki je bila še verska in nabožna. Posvetni pridih v umetnost in umetniško rabo jezika ter gradbenega materiala je prinesel barok na koncu 17. stoletja, ko so mesta doživela nov razcvet, ko so prišli delavni akademiki v Ljubljano in na podlagi znanstvenega Schönlebnovega in Valvasorjevega znanstvenega prizadevanja so njuni »nasledniki razvili dve novosti: deželno kulturo so zavestno usmerili proti Italiji, za dosego svojih ciljev pa so se premišljeno organizirali v družbah, ki so bile zasnovane kakor italijanske akademije«.128 Zanimivo je, da je razcvet intelektualne in umetniške dejavnosti v večjih deželnih mestih Notranje Avstrije, ki so si v drugi polovici 17. stoletja od kuge, uporov, vojn, visokih davščin, zadolženosti in drugih neugodnosti komajda opomogli, potekal v uradnem, večinskem jeziku, ne pa v ljudskem, manjšinskem, čeprav je imel ta bistveno večjo vlogo kot v 16. stoletju. In ker je že od Benedicta Andersona jasno, da nacionalizem nima nobene zveze z jezikom, je takšen položaj spričo zgodovinskih okoliščin in visoke politike razumljiv. Duhovnozgodovinske, socialne, ekonomske, kulturne in občecivilizacijske spremembe 17. stoletja so preveč razvejene, da bi jih lahko vsaj omenili na istem mestu. A zdi se, da je jezikovna ideologija, če bi primerjali obe stoletji, dobila tisto razsežnost, ki jo sodobna lingvistična antropologija nenehno poudarja: postala je sredstvo moči, postala je sredstvo implicitne ali eksplicitne represije. Ni bila, kakor stoletje prej, le signifikat za socialno umeščenost (in s tem za neizogibno determiniranost, o kateri kaj več pove sociologija), saj so slovensko po vsej verjetnosti govorili in pisali tudi plemiči, temveč je bila manjšinski, potencialno nevaren jezik, ki ni mogel pridobivati vedno večje družbene vloge prav zaradi močnih kohezivnih političnih teženj Habsburžanov, da bi naposled obvladali svoje heteronomno, na posamezne kose razbito cesarstvo. Ker so ji vdihovali duha enotnosti, je Habsburška monarhija in pozneje AvstroOgrska dobila oznako »ječe narodov«, saj poenotenje birokratskega tipa ni prizanašalo nikomur, ki ni hotel biti zraven. Rekatolizacija je bila v bistvu neuspešna: od 18. stoletja so se habsburški vladarji Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Italija. Ljubljana: SAZU, 2013, str. 15. Podrobnejša razprava o novih akademikih in zgodovinarjih, ki so v dobro družbe podarili knjige tedaj novi semeniški knjižnici in ki so po vzoru severne Italije v Ljubljano vabili baročne umetnike in konstruirali ter financirali ljubljansko stolno cerkev, je posebno poglavje, ki ga je doslej na novo osvetlil literarni zgodovinar Luka Vidmar. 128 89 začeli ravnali po razsvetljenskih načelih, ljudstvo so opismenili vsaj z uvedbo obveznega osnovnega šolstva, družbene pogodbe pa so se iz socialnih utopij prelevile v vplivne filozofske razprave rousseaujevskega tipa. Nič čudnega, če se ukinitev jezuitskega reda, ki se je medtem vpletel še v politične turbulence v Južni Ameriki, časovno ujema z nastopom razsvetljenstva, ki je po ovinkih in z malo zamude Slovencem prinesel tisto, česar nabožna književnost ni mogla dati: od svobodne domišljije razbrzdano literaturo. Slovenščina je v 17. stoletju rasla brez »zastoja«, a na poti ji je bila ideologija kot sistem idej vladarja, ki si je želel učvrstiti svojo absolutno oblast, pa čeprav s sladkorčki svobode, ki jo na koncu obvlada težak, pokajoč bič, če bi si kdo kaj preveč domišljal. Jezikovna politika je dobila drugačno smer in izostreno vizijo, kar je povzročilo, da je bila v podobi slovnic in slovarjev ter zbirk besedišč močneje prisotna teoretična misel. A jezikovna resničnost pogosto ni bila resničnost vsakdanjega življenja in preživetja: vse do razsvetljenstva je večina prebivalstva živela nepismena in subverzivnost idej, o katerih govorijo Roger Chartier, v številnih študijah pa tudi Peter Burke in drugi zgodovinarji kulture in jezika, je ostala le potencialna, čeprav so se oblastniki ancien régima tega že takrat dobro zavedali in razmahu ekonomije pogosto pristrigli krila, saj bi utegnil povzročiti neslutene posledice. A zgodovine se ni dalo ustaviti in noben, še tako visok obrambni jez imperijev in od oblasti pijanih fevdalcev ni mogel ustaviti bodisi nenadnih preobratov revolucije ali počasnega plimovanja dogodkov in idej – po desetletjih dvoma v znanosti in filozofiji so najprej v Franciji začele padati glave absolutnih, četudi razsvetljenih vladarjev. Na obzorju se je zarisoval nov čas. Toda revolucija žre svoje otroke. Čeprav so to modrost zapisali šele v 20. stoletju, je »bolnim Habsburžanom«, ki jih je zaradi pogostih medsebojnih porok trlo kup bolezni in genskih težav,129 dolgo časa uspelo bolj ali manj uspešno vzdrževati trdno zasnovano birokratsko institucijo imperija. A njihov čas je mineval in morda so nehote zaznali nevarnost merkantilnega gospodarstva, ki so ga spustili v birokratski ustroj monarhije; ta pa je bil, ne nazadnje, tudi nova in pomembna oblika klasifikacije védnosti. Protestanti in njihovi nasprotniki so vse do baročne dobe živeli Odličen pregled zdravja Habsburžanov, ki ni bilo čisto neodvisno od njihovega konkretnega ravnanja na političnem in kulturnem parketu tedanje Evrope, je ponudila knjiga dunajskega patologa Hansa Bankla Bolni Habsburžani (Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2004). 129 90 v srednjem veku; ta se nikoli ni končal. Trdne koncepcije o življenju in večnosti človeka, ne še subjekta, so se začele majati in spreminjati šele z znanstveno revolucijo 17. stoletja, ki je v političnih turbulencah »velike« zgodovine uspela postaviti temelje drugačne, spremenjene racionalnosti. Friderik I. je v 15. stoletju ponosno zapisoval kratico AEIOU. Kot zmagovalec jo je razvezal v Austria Est Imperare Orbi Universo, Avstrija vlada vsemu svetu. Kot poražencem, vrednim posmeha, pa so nasprotniki vračali žogico: Aller Erst Ist Österreich Verloren, Avstrija je ravnokar izgubila vse. Neusmiljena zgodovina pozna odgovor: bili so poraženi. Skrita ali zakrita, jezikovna ideologija je bila del te velike šahovske igre z ljudmi in ozemlji velikega dela Evrope vse do leta 1918. V 16. in 17. stoletju je pridobila pomen, ki ji ga soglasno priznavajo sodobne sociološke teorije: najprej je postala skupek idej o skupnosti in njihovih medsebojnih verovanjih, podobnostih in razlikah, nato pa se je v menjavi časov preobrazila še v sredstvo nadzorovanja, usmerjanja in kaznovanja neposlušnih uporabnikov, piscev, bralcev ali poslušalcev; večjezičnosti in svobode pri izbiri sogovornikov je bilo vedno več. Industrija je dokončno mehanizirala odnose: v zamišljenih skupnostih je prav kolektivna imaginacija vseh sorodnih duš, čeprav se nihče ne pozna med sabo, na veliko platno zgodovine pripeljala nacijo, ki je, seveda, od nekdaj. Mati nacija, globoko zaverovana v slavno, a zgodovinsko gledano prirejeno preteklost, se je danes znašla pred podobno dilemo: je premagana ali je šele na začetku svoje dolge poti? Lahko bi bila vsaj tako dolga, kakor je bila dolga pot fevdalizma. In trdnost, nepremakljivost Weiditzovega drevesa. 91 4 INTELEKTUALCI IN INSTITUCIJE V vseh dobah človeške zgodovine je imela védnost ali vsaj hrepenenje po znanju, ustvarjanju, kopičenju, razvrščanju, shranjevanju, uporabi posebno vlogo in še večji vpliv. Pravzaprav lahko »od nekdaj« sledimo zgodovini védnosti, vsaj od kmetijske revolucije pred okrog 10.000 leti,130 ko je prišlo do nadvlade vrste homo sapiens, ukrotitve ognja in začetka novega načina življenja, ki ga je narekovala, na primer, pšenica in druge kulturne rastline. Védnost sicer nikoli ni bila le spretnost z rokami, temveč refleksija o njej, prav tako pa tudi načini ohranjanja znanja, distribucije in razvrščanja; kot bolj ali manj dosledno urejen sistem idej in izkušenj, zgoščenih v »znanje«, se je védnost materializirala v vseh ključnih stebrih vsakršne civilizacije. O intelektualni zgodovini človeštva lahko govorimo, ko so od petega tisočletja pred našim štetjem začele nastajati prve organizirane oblike védnosti v starih kulturah Egipta, Indije, Kitajske, Mezopotamije, pa v inkovski in azteški kulturi ter nenazadnje v velikih svetovnih versko-filozofski sistemih (judovstvu, krščanstvu, budizmu, islamu, hinduizmu ...). Izjemno težo ima pri tem izum pisave (v Mezopotamiji, pri Feničanih ...). Zgodovinarji, ki sledijo povezavi znanja in civilizacij, so si enotni v tem, da sta v zgodovini védnosti dve veliki »eksploziji«; prva se je zgodila v grški antiki, druga pa v zgodnjem novem veku. Filozofija, ki se je »pojavila« v Indiji in stari Grčiji, pomeni temeljni korak proti abstrakciji in hkrati odkrivanju novega znanja. Predsokratiki, še bolj pa filozofi klasične in helenistične dobe, so razpršenost védnosti, in ta se do takrat prav sistematično ni še povezovala v urejene, pregledne sisteme, so utemeljili to, čemur na splošno pravimo »zahodna civilizacija«. Poleg filozofije je tu še zgodovina s Herodotom in Tukididom, pa besedna umetnost, najbolje izražena v tragediji kot literarnim, tedaj pa še na pol religioznim dramskim žanrom, in veščina govorniške spretnosti, ki so jo do najglobljih tančic razvili Rimljani. Žal sicer prepogostokrat pozabimo na druge dele sveta in je pogled nanjo Izraz revolucija v besedni zvezi »kmečka revolucija«, ki ji nato sledijo še vse ostale, si izposojamo od Yuvla Noaha Hararija in njegove sinteze svetovne zgodovine Sapiens. Seveda ne smemo pozabiti, da je življenje v prazgodovini znanje zelo spreminjalo, in to že pred »kmetijsko revolucijo«, saj so pred tem že dolgo poznali različna orodja, ogenj, stavbe, pokope, umetnost; po kmetijski revoluciji pa vse do prvih filozofov je človeštvo ustvarjalo znanje in ga prenašalo iz roda v rod: ko so udomačili živali, začeli izdelovati plovila, izdelali različne vrste orožja, se privadili lončarjenju, pisanju, dearju, glasbenim instrumentom, kolesu in steklu, če omenimo samo nekaj elementarnih, prvih »védnosti« človeške vrste, so ustvarili temelj za višjo obliko znanja – znanost, ki pa je bila, tako kot ob velikem poku, fuzija različnih področij, združenih v filozofijo kot čudenjem nad svetom. 130 92 evropocentričen, a kakor je vsaka zgodovina proizvod zgodovinarjevega subjektivnega pogleda in je s tem nujno omejena, tako je tudi razprtost in poznavanje vse preteklosti – od tod jasna ločitev preteklosti, ki je »vse, kar se je zgodilo«, in zgodovine, ki je »vse, kar vemo, da se je zgodilo« – lahko le stvar utopije. Prav tako je takrat filozofija dobila prve institucionalne izobraževalne forme, kot je bila Aristotelova peripatetična akademija v Atenah, seveda pa se je kot ena pomembnejši institucij pokazala prav šola. V Rimu je bila šola sicer sprva omejena na izobraževanje na domu, toda v klasični dobi Rima in še kasneje so organizirali različne oblike šolstva, ki pa so bile ekskluzivne, saj ni imel vsak pravice do znanja. Poleg šolstva pa v Rimu védnost ni imela le domovinske pravice v izobraževanju, temveč tudi pravu, ki – poleg konceptov države, državnosti ter gradnje cest – verjetno pomeni vrhunec njihove izvirne misli, drugo znanje, kakor tudi celoten religiološki sistem, pa so prevzeli in prevzemali od Grkov.131 Zanimivo je, da je čas med propadom zahodnorimskega cesarstva in karolinškim cesarstvom pogosto interpretiran kot doba kaosa, in to ravno zato, ker se je znanje, ki je pred tem več kot pol tisočletja, izgubilo, zgodnji srednji vek pa je bil zaznamovan z nasiljem, nepismenostjo, s preseljevanji narodov in drugimi nevšečnostmi, ki so ovirale kontinuiran razvoj védnosti; ta se je pojavil sicer z nepismenim Karlom Velikim in njegovo karolinško renesanso, temelječo na obnovi védnosti in hkrati širjenju krščanstva. V srednjem veku je prav krščanska religija v Evropi temeljni domicil znanja in vedno bolj sofisticirane učene kulture, še bolj pa nove institucionalne oblike stolnih šol in kasneje univerz. Prav univerze so zanimiv dokaz, kako lahko samo nova organiziranost nosilcev védnosti, intelektualcev, lahko sproži spremembo v vsebini idej in njihovi uporabi. Srednjeveške univerze so bile sicer precej avtonomne, a so bile vseeno navezane na tradicijo. Na tem mestu sicer nimamo namena pisati o srednjeveških univerzah, a jih bo kasneje treba vzeti v misel, saj je njihov izobraževalni sistem in kurikulum, utelešen v sedmih svobodnih umetnostih in z delitvijo poklicev na klerike, zdravnike in pravnike, močno vplival na intelektualno zgodovino zgodnjega novega veka; pravzaprav jo je soustvaril, saj vse od nastanka filozofije sploh ne moremo govoriti, da je kaj nastalo iz nič ali povsem izginilo. Zgodovina idej pač mora skoncentrirano Morda je na mestu primerjava, da so bili Grki »teoretiki«, Rimljani pa »praktiki«. Prim. Charles Van Doren, History of knowledge. New York: Ballantine Books, 1991, str. 65. 131 93 analizirati glavne tokove in številne stranpoti ter prepletanja in nasprotovanja, po izkušnji strukturalne kritike, kot je bila, na primer, Foucaultova, pa se zavedati, da je treba ob splošnem bolj upoštevati še konkretno, ne glede na to, s katerim slovarjem imenujemo resničnost okoli sebe. Srednjeveški univerzitetni sistem se vpisuje tudi v zgodovino institucij, sčasoma pa ga je doletelo to, kar se zgodi vsemu »modernemu«: v toku časa slej ko prej postane zastarelo, klasično, tradicionalno, nič več adekvatno človekovim potrebam po drugačni, novi ali vsaj drugače organizirani védnosti. Renesansa in humanizem na eni strani in cepitev religij, na primer do Luthra enotne zahodne krščanske cerkve na drugi sodita med fenomene iste vrste, če jih interpretiramo s stališča zgodovine védnosti. Oboje je imelo sicer svoje posledice, a kriza evropske zavesti, kakor je francoski komparativist Paul Hazard imenoval dobo pred razsvetljenstvom, je v stoletju, ko se je sama narava védnosti, kakor že nekajkrat pred tem – a vedno se je zgodila drugače – spremenila; treba pa je poudariti, da se je v zgodnjem novem veku, torej v 15., še bolj pa v 16. in 17. stoletju, preobrazba vršila temeljito in z duhovnozgodovinskega stališča povsem drugače, kakor v dotlejšnji zgodovini »zahodne civilizacije«. Ideje so dejansko dobile moč, da spremenijo več stoletij okostenele institucije védnosti in dokler se njen razcvet, seveda ne v tako idealni obliki, kakor si radi predstavljamo, začel v polni meri dovrševati v razsvetljenstvu. Vmesno obdobje 16. in 17. stoletja, ki nas zanima v tem spisu, je bilo s stališča intelektualne zgodovine ali, pogojno rečeno, zgodovine idej, zelo pomembno, saj je v relativno kratkem času nastalo precej »odvodov« védnosti: humanizem, renesanso, reformacijsko gibanje, znanstveno revolucijo, razsvetljenstvo. A to ne more biti dovolj, da bi bolje razumeli, kako so bile te ideje pomembne kot temelj »modernega sveta«; samo vsebina idej ni dovolj. Pri tem si želimo nekaj pozornosti posvetiti tudi ljudem samim, nosilcem ali ustvarjalcem teh idej, védnosti, znanja, torej intelektualcem, prav tako pa institucijam, novim in starim, ki so po duhovnozgodovinskem preobratu med srednjim vekom in novim obstale v prejšnjih oblikah – tako je bilo z univerzami –, med novimi pa so se pojavile akademije; prav temu bomo kasneje posvetili posebno pozornost. In tako kakor je utopično pričakovati, da bomo lahko popolni pri svojem delu – ali 94 kadarkoli dosegli kakršno koli popolnost –, je treba še pred razpravo o intelektualcih, njihovih idejah in delih, ter institucijah, še poudariti, da je bilo na začetku novega veka pogosto modno povezovati znanje, predvsem tisto, ki v družbi ni bilo najbolj zaželeno, z utopijo kot knjižnim oziroma filozofskim proznim žanrom. Te so po Utopiji Thomasa Mora tedaj začele polniti knjižne police kot vizije najpopolnejših, a neobstoječih svetov. Svetov, ki jih ni. Čeprav so bili opisi načina življenja, ureditve družbe, pa tudi znanosti in sploh vsega ideal, ki je bil za realne vladarje fevdalnega evropskega sveta potencialno nevaren. A prav v utopijah se je, še malo, preden se je to zgodilo v realnosti, občasno razgrnila ideja, kako bi morala biti védnost oblikovana, čemu bi morala služiti, kako bi morala nastajati, pa tudi, na kakšnih mestih. Kot primer si lahko ogledamo utopijo Nova Atlantida Francisa Bacona (1561–1626), enega izmed pomembnejših in vplivnejših intelektualcev – filozofov ali mislecev – 17. stoletja. Bacon je s kritiko sholastike in zagovorom znanstvenega načina mišljenja v kartezijanskem duhu132 spodbudil prehod v empirizem. Novo Atlantido je napisal leta 1626, bila pa je najboljši prostor za njegovo anticipacijo prihodnosti znanosti in tehnologije. Poleg tega pa je v Baconovi utopiji močan religiozni element, kajti njegova znana maksima »znanje je moč« je izražala prepričanje, da bo z razvojem znanosti človeštvo znova dobilo prevlado nad naravo, ki jo je izgubilo z izvirnim grehom. Tako kot Morova Utopija je Baconov svet postavljen na oddaljeni otok Bensalem blizu ameriških obal. Prebivalci otoka so izjemno radodarni, ogromno vedo o zunanjem svetu, ker veliko potujejo (čeprav so drugim popolnoma neznani), so pobožni kristjani in moralno čisti, zato prostitucije, prešuštva in drugih podobnih spolnih aktivnosti ne poznajo. Posebno pozornost namenjajo močnemu patriarhalnemu pomenu krščanske poroke in razmnoževanja (eden najpomembnejših praznikov so družinski festivali). A bolj kot to je pomembno Baconovo vztrajanje pri ideji, da je utopična Nova Atlantida utemeljena na znanosti in neutrudnem iskanju védnosti, zato ima najpomembnejšo vlogo Solomonova hiša, institucija za znanstvene raziskave, v kateri živijo znanstveniki, posvečeni modrosti in spoznanju. Zelo so spoštovani, kajti njihovo delo zajema celotno področje človekove védnosti, razvijajo pa tudi posebne Zato je razumljivo, zakaj je Giambattista Vico nasprotoval tudi Baconovi ideji o »veliki obnovi« (instauratio magna), saj si je tako kakor Descartes znanost zamišljal kot nadčasovno in s tem tudi nadzgodovinsko, torej nad družbo in njenimi konkretnimi uresničitvami, kar pa je najbolj intrigiralo prav Vica. 132 95 tehnološke naprave, kot so na primer leteči predmeti, podmornice in uničevalno orožje. To so Baconovi »utopični« – in najhujša lastnost utopij je, kakor je ugotovil Ivan Cankar, da se rade uresničijo! – intelektualci, ki jih sam imenuje »uslužbenci«, in ti imajo natančno razdeljene naloge raziskovanja: eni morajo nenehno potovati po svetu, drugi zbirajo znanje (po Baconovo eksperimente), opisano v drugih knjigah; tretji zbirajo naravoslovno znanje, ki še ni del znanosti; četrti jih preizkušajo v praksi; peti statistično analizirajo rezultate prejšnjih in kot kompilatorji iz tega izpeljejo sklepe in zakone; šesti iz dela vseh prejšnjih poskušajo izluščiti tisto, kar je bolj uporabno v vsakdanjem življenju.133 In ker so ti intelektualci, neverjetno podobni tedanjim, za kulturo in znanost zavzetim klerikom, zdravnikom, fizikom, kemikom, pravnikom, zgodovinarjem in drugim, realnim intelektualcem Evrope 16. in pa 17. stoletja, del velike institucije, Salomonove hiše, je Baconov poudarek še toliko bolj logičen in v skladu z njegovo zamislijo. Kajti namen Salomonove hiše, ki močno spominja na tedaj nastajajoče akademije in nove institucionalne oblike védnosti134, je, »da bi odkrili resnično naravo vseh stvari«,135 saj je »cilj naše ustanove je spoznavanje Vzrokov in skrivnih gibanj stvari, pa tudi razširitev meja Človeškega cesarstva, ki bo učinkovalo na vse mogoče stvari«.136 Utopično podobo Salomonove hiše kot velike institucije in njenih uslužbencev kot intelektualcev v službi znanosti, predvsem pa »resnice«, smo obudili zato, ker zelo jasno prikazuje problematiko, o kateri bomo razpravljali v nadaljevanju. Čeprav je treba poudariti, da eno ne gre brez drugega – razen v izjemnih primerih tistih posameznikov, ki za svojo intelektualno, znanstveno rast niso potrebovali institucije –, bomo, na podlagi kombinacije pristopov iz metodoloških izhodišč, opisanih v drugem poglavju, ločili in ju obravnavali posebej, a se ob tem ne bomo mogli izogniti temu, da se pri obravnavi intelektualcev, na primer pri razpravi, kaj bi ta pojem v zgodovinski perspektivi 17. stoletja utegnil pomeniti in v kakem pomenu ga je treba uporabljati, ne bomo mogli izogniti izobraževalnim institucijam in obratno: ko bomo razpravljali o jezuitskih gimnazijah v Notranji Avstriji, od koder je izšla 133 Francis Bacon, Nova Atlantida. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2011, 110–111. Dejansko so v času natanka te Baconove utopije, ki jo nekateri označujejo tudi kot filozofsko romanco, že delovale institucije, kot je bila rimska akademija dei Lincei ali pa observatorij Tycha Braheja v Uraniborgu, institucija, ki je imela razvit kompleksen sistem pomočnikov in različnih oddelkov. Prav tako tudi ni nenavadno, da je bila Royal Society v Londonu, katere član je bil tudi Janez Vajkard Valvasor, polna občudovalcev Francisa Bacona. 135 Bacon, nav. d., str. 80. 136 Bacon, nav. d., str. 97. 134 96 velika večina intelektualcev tedanjega časa, in le redki med njimi so lahko presegli duhovne okvire sholastične tradicije, ne bomo mogli mimo posameznikov, ki nujno sestavljajo tak znanstveni organizem. Predvsem pa je pomembno, da je 17. stoletje, ne glede na tiskarski zastoj v slovenščini tiskanih knjig, čas, ko plemičem, kasneje pa tudi meščanom postane vrednota, poslati svoje sinove na univerze, da bi dosegli najvišje akademske nazive. Francis Bacon je v svoji utopični viziji Salomonove hiše začrtal to, kar se je v 17. stoletju dejansko dogajalo, čeprav ne povsem zgodilo oz. dopolnilo. Pravo »eksplozijo« namreč lahko doživi šele razsvetljenstvo, pa še tukaj dinamika ni premočrtna in dokazuje, kot že mnogokrat doslej, da zgodovina ni večno napredovanje. Kot simbolično izhodišče naše razprave pa bodi dovolj, da je v Novi Atlantidi Bacon razlikuje védnost samo, ki je povsem scientistična in v principih sledi Descartesu, nosilce te védnosti (torej neke vrste utopične intelektualce) in racionalno urejene institucije te védnosti, z logičnim načrtom in z namenom svoja spoznanja objaviti in jih predstaviti širši javnosti; če bi natančneje analizirali, kako si Bacon predstavlja Salomonovo hišo, bi lahko našli kar nekaj skupnih točk s tedaj nastajajočimi akademijami v Angliji, predvsem pa v Italiji, v poznem 17. stoletju pa tudi v Ljubljani. A o tem bo tekla beseda pozneje. Komur je bilo v 16. in 17. stoletju dano uporabljati pamet, ki jo je obogatil z zakladom vedno večje védnosti o naravi sveta, ljudeh in njihovih sadovih dela, ta se je uvrstil v tanko družbeno sfero intelektualcev. Pojem ima svojo zgodovino in da bi ga razumeli, moramo poznati spreminjanje njegovega pomenskega obsega vse od srednjega veka. Družbena razslojenost med ljudmi novoveške Evrope, ki se je v podtalju tresla od vedno močnejših nacionalnih čustev in držav, je prav med »razumniki« zelo zanimiva, čeprav ne edina mogoča perspektiva, s katero hočemo motriti minulost; pri tem pa je spodbudna za razmislek o vprašanju, ali ne bi bilo morda bolj primerno razširiti pomenski obseg intelektualca še z vsemi mogočimi povezavami v realnem življenju. Tako se ne bi več omejevali samo na sfero učene kulture, ki je bila po navadah in življenjskem slogu res drugačna od ljudske, ampak vsaki sposobnosti intelekta, da zmore iz konkretnih predstav izviti abstraktno pravilo, pripisali intelektualno vrednost. Napačno bi bilo iskati intelektualce le pri »višjih« slojih, ampak tudi pri preprostemu ljudstvu – znamenit primer iz kulturne zgodovine je mlinar Domenico Scandella, imenovan Menocchio, kakor ga je opisal Carlo 97 Ginzburg v študiji Sir in črvi, ki je svojo vizijo kozmosa utemeljil na zdravem razumu (in ne tako slabi izobrazbi), čeprav je zato plačal z življenjem. Tako lahko intelektualni potencial najdemo v vseh družbenih sferah, le da so nekje izraziteje poudarjeni. Seveda pa s tem ni treba pretiravati, saj je učena kultura bistveno drugačna od ljudske in, kakor koli obrnemo, je v zgodnjem novem veku intelektualni sloj prebivalstva več spodbud našel v mestnem okolju in visokih družbenih sferah, kjer so bili pogoji, da so se lahko sploh ukvarjali s svobodnimi znanostmi (in kot vemo, marsikdo ni bil svoboden), vsaj za silo izpolnjeni. Tudi protestantizem, ki je najbolj spodbujal izobraženost, v ljudski kulturi (razen z izjemami, na primer na Koroškem in v Prekmurju) ni našel pravega odmeva, saj ni imel veliko razumevanja za kmetove tegobe, ki so občasno spodbudile velike ali manjše upore proti njihovim gospodarjem. Sprejeti moramo misel, da lahko o nosilcih védnosti in izobrazbe (v nekaterih primerih pa tudi ustvarjalcih), in zanje bomo uporabljali izraz intelektualci, govorimo bolj ali manj v sferah učene kulture; prav s tem poudarkom pa se ukvarja institucionalistična teorija, ki v raznih krajih védnosti (topoi), kakršne so univerze, akademije, kolegiji, osnovne šole, išče razloge za družbeno privilegiranost tega dela intelektualcev. Seveda je predstava o udobno živečih ljudeh, ki jim nič groznega ne visi za vratom, preveč naivna, da bi bila resnična.137 Intelektualci vseh socialnih izvorov so imeli težave z oblastniki, preganjali so jih; in od smrtne obsodbe nad Giordanom Brunom ali pa nad »očetom« utopije Thomasom Morom, človekom za vse letne čase (kakor ga je imenoval njegov prijatelj, humanist Erazem Rotterdamski), je postalo jasno, da je samostojna misel lahko usodna in da v trših režimih, ki so bili še v »čakalnici zgodovine«, kritični intelektualci niso zaželeni, ampak preganjani, ogroženi, ponižani. Nekaj malega o nadzorovanju in prepovedovanju védnosti smo v prejšnjih poglavjih, predvsem pri znanstveni revoluciji, že pisali. Indeks prepovedanih knjig, kamor so se uvrstila tako znanstvena kot religijska, večinoma protestantska dela, je bil institucionalistični odziv na novo Upoštevati moramo realnost tedanjega zdravstvenega stanja evropske populacije. Intelektualci kot višji sloj tedanje družbe so sicer imeli več možnosti za preživetje, a v številnih biografijah, na primer jezuitov, najdemo podatek, da so umirali zaradi kuge in drugih tedaj neozdravljivih bolezni; to pomeni, da družbena privilegiranost, in v razmerju do kmečkega, ruralnega prebivalstva so jo prav gotovo uživali, ni bila povezana s splošnim zdravstvenim stanjem 17. stoletja. Marsikdo je umrl v mladih letih. 137 98 vrsto védnosti, ki je začela v temeljih spodkopavati več kot tisočletje stare strukture oblasti-moči. Zato je treba v uvodu v to poglavje posebej poudariti, da si moramo prizadevati razpravljati o pojmu intelektualca in z njim povezane intelektualne zgodovine s stališča pomenske dinamičnosti; morda bi se morali, kakor Peter Gay v študiji The Party of Humanity, odpovedati metodi in se prepustiti raziskavi, naj jo ideje usmerjajo na pravo pot, ne že vnaprej izdelan sistem. Tudi Gay ni hotel »vsiliti svojim esejem uniformnost tona ali metode. Če imajo kakršno koli enotnost, je skrita v njihovih temah /…/, želel pa sem napisati neko vrsto intelektualne zgodovine«.138 A vsekakor je treba ohraniti red in raziskavo nasloniti na tedanji družbeni in zgodovinski okvir, kakršnega je poskusila rekonstruirati tradicionalna »pragmatična« zgodovina. Zato želimo opisati to pomensko zelo široko historiografsko metodološko možnost in jo v zgodovinskem pregledu institucij védnosti (kot so kolegiji, akademije, univerze, »posamezniki« …) povezati s kulturno- in socialnozgodovinsko perspektivo. Intelektualci so seveda nosilci tako visoko organiziranih mest in prostorov védnosti, hkrati pa so del kulture in njenih manifestacij in kot člani družbe zanimivi za socialno zgodovino. Mentalno predstavo minulosti vedno konstruiramo postopno in na podlagi virov izbranega obdobja, pri tem pa moramo biti pripravljeni na diskontinuitete, komaj prepoznavne povezave, na kaos dogodkov, ljudi in dejstev, vse zapleteno v mrežo spomina, iz katere po raziskavi in racionalni ureditvi iz preteklosti nastane zgodovina, kakor bi rekel Keith Jenkins.139 Intelektualna zgodovina utegne biti polna povezav s kulturno, socialno ali občo, zato je najbolj očitna izbira prav to dvoje. Seveda nikoli ne smemo pozabiti na neobvladljiv korpus védnosti »tradicionalne« zgodovine140 in črpati koristne podatke za zgodovinsko (torej nujno kritično) pripoved o minulosti. Socialna teorija institucij in zgodovina védnosti sicer lahko dobro pojasnita en del intelektualnega gibanja v Evropi 17. in 18. stoletja, vendar se pri tem moramo ustaviti tudi pri posameznikih, ki niso bili njihov del in so ustvarjali zase, a v podobnem »duhu časa«. Dejansko sta to le dva mogoča načina motrenja preteklosti. 138 Peter Gay, The Party of Humanity. Essays in the French Enlightement. New York: Alfred A. Knopf, 1964, str. ix. 139 Prim. Keith Jenkins, Re-Thinking History, London-New York: Routledge, 1991. 140 V takem pomenu jo je od »moderne« ločil Peter Burke v metodološkemu historiografskemu zborniku New Perspectives of Historical Writing, London: Polity, 1997. 99 In nič več. Uporabljati izrazoslovje le enega segmenta »modernih« historiografskih študij pomeni omejiti razpon vpogleda v preteklost, zato bomo socialno zgodovino dopolnili še z intelektualno – sledili bomo idejam posameznikov in skupin in iz njih gradili zgodovinsko pripoved – in kulturno; družbena razslojenost ljudi zmožnih kritično in znanstveno misliti (na ozadju bogate humanistične tradicije141). Pri tem je treba razmisliti, ali je smiselno uporabiti pogled tedanje oblasti, po katerem, na primer, Prekmurje ni bil del enake politične tvorbe in ga moramo, če se ukvarjamo samo s Habsburžani kot vladarji našega prostora, vsaj na začetku izpustiti; lahko pa uporabimo današnjo perspektivo kulturno, upravno in politično povezanega prostora sodobne nacionalne države Slovenije, toda pri tem bi se razpon raziskave tako povečal, da je ne bi bilo mogoče več jasno razložiti. Verjetno je presečišče obeh nasprotnih vprašanj tista točka, za katero si moramo prizadevati, saj bomo zgodovinsko pripoved spisali veliko bolj pregledno, če bomo materijo razdelili bodisi po političnem (Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, Habsburška monarhija, Prusija Friderika Velikega …) bodisi po kulturnem in intelektualnem kriteriju (vloga mest in njihovo razmerje do podeželja, nastajanje meščanstva, intelektualci in njihove ideje …). Morda takšni kriteriji potrebujejo še kakšno dopolnitev, saj je treba priznati, da vnaprejšnje teze preveč omejijo razpravo in jo popeljejo po nezavedno zaželeni poti do cilja, ki je znan že na začetku. Preteklost pa je nujno tudi primerjati s sedanjostjo, da nam bo prihodnost bolj znosna, morda celo razumljiva v pitijskih napovedih. V nadaljevanju bo treba opredeliti pojem intelektualca in na temelju dejanskega stanja rekonstruirati nekakšno tipologijo, saj bo tako zgodovinska in socialna konstelacija sil v tedanji Notranji Avstriji razumljiva in bo dopustila, da tedanji družbeni strukturi bolje razumemo tisto skupino ljudi, katerim je kontemplativno umsko delo bliže in so izvirali iz vseh slojev: kmetov, meščanov, plemičev, klerikov. Med njimi le velika večina ljudi brez zemlje, (dekle, dninarji, kajžarji …) večinoma ni imela materialnih temeljev za izobraževanje, kar sicer ne pomeni, da niso imeli intelektualnih zmožnosti. Potencialno v zgodovini seveda ne more biti predmet raziskovanja, a kljub vsemu se ga mora vsak odgovoren zgodovinar zavedati. Kot primer navedimo, da je začetek kritičnega premisleka o preteklosti eno prvih manifestacij dobil v analizi Konstantinove darovnice Lorenza Valla, ki je z argumenti dokazoval, da je ponaredek (prim. P. Gay in Victor G. Wexler (ur.), Historians at work (II)., From Valla to Gibbon, London-New York, Harper & Row, 1973). 141 100 Intelektualec v 16., 17. in 18. stoletju je tisti tip zahodnega misleca, ki se je v dolgotrajni znanstveni revoluciji, spreminjanju paradigem – kakor bi rekel Thomas Kuhn – spremenil iz angažiranega univerzitetnega učitelja v kontemplativnega humanista in vedno natančnejšega opazovalca »velike knjige sveta«, čeprav je šlo v deželah Notranje Avstrije, kar se tiče prodiranja idej nove znanosti, pravzaprav zelo počasi. Intelektualci so bili združeni v skupine ali pa so delovali samostojno, brez institucionalne podpore, odvisni od naklonjenosti vladarjev in drugih premožnih mecenov. Snov je za zdaj še neraziskana, a kljub vsemu lahko preliminarno in v skladu z novejšimi zgodovinopisnimi tokovi preiščemo zgodovino institucij na Slovenskem, ki je že proti koncu 17. stoletja, še bolj pa v času evropskega razsvetljenstva, zavzemala pomembno intelektualno mesto. Na Slovenskem je bila po prepričanju Petra Vodopivca142 že v Ilirskih provincah, v katerih je bila Ljubljana glavno mesto, prva univerza pa je v moderni obliki nastala šele 1918. A institucije, kot rečeno, ne morejo biti edini temelj celotne zgodovinske pripovedi, saj je v slovenskem prostoru od 17. stoletja, ko je rekatolizacija že uspela, ustvarjalo kar nekaj posameznikov, ki niso bili člani nobene akademije, kolegija, liceja ali kakšne drugačne učene družbe; tudi njihovo vlogo je treba predstaviti. V slovenskem razsvetljenstvu se je uveljavil model zasebne učene družbe (Zoisov krožek), manj pa je bilo »svobodnih ustvarjalcev«, saj se na Slovenskem »doba luči« takoj neločljivo povezala z nacionalnostjo, s tedaj vedno bolj veljavnim konceptom mišljenja. Zato je učeni sloj družbe 17. in 18. stoletja, kamor spadajo nekateri absolutni (Ludvik XIV.) in razsvetljeni (Marija Terezija, Franc Jožef) vladarji, visoko in nižje plemstvo, meščanstvo in drugo prebivalstvo mesta, kmetje in »ljudje brez zemlje«143, za zgodovinsko raziskavo spet zanimiv, saj ima tako kulturne kakor intelektualne in socialne implikacije. A v našem primeru se bomo natančneje osredotočili na intelektualce 17. stoletja; pri tem pa ne bomo pozabili na njihove predhodnike in naslednike. Z razpravo o intelektualcih in (ne)institucionaliziranosti pa je mogoče šele začeti z opisom nastajanja intelektualcev na Slovenskem. Z upoštevanjem italijanskega Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana: Modrijan, 2006, str. 22– 29. 143 Med njimi mislimo predvsem na ljudstvo – dekle, hlapce, dninarji, kajžarji, nekateri učitelji, razne etnične in verske skupine, odrinjene na rob družbe, berači, tatovi in razbojniki … (Prim. Ulrich im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, Ljubljana: *cf, 2005, str. 73–79.) 142 101 vpliva – model učenih akademij, kakršna je bila Academia dei Lincei, – in sprememb, ki so v 17. stoletju prevzemali védnost o svetu lahko opišemo ravnanje in delovanje intelektualnih ljudi, bodisi tradicionalno bodisi »moderno«, »revolucionarno«. 4.1 Intelektualci Po vsem povedanem pa je že čas, da si zastavimo vprašanje, kaj nam pomeni beseda intelektualec (ter kakšno je razmerje do inteligence), in zakaj smo se odločili prav zanjo; ne bo odveč pojasniti, zakaj se nam zdi najbolj primerno, da za 17. stoletje uporabimo prav to besedo, čeprav so na voljo še druge (kot je, na primer, klerik). Kajti v zgodovini védnosti in njenih pojavnih oblik so prav ljudje, izbranci in nosilci, prvi in najpomembnejši člen, šele nato pridejo na vrsto institucije, klasifikacije, shranjevanje.144 Če obnovimo etimologijo in okoliščine nastanka tega pojma, je jasno, da bi lahko »intelektualcu« kot strokovnemu pojmu očitali anahronizem, saj je beseda nastala v 19. stoletju, s katero so označevali izobražen in poklicno aktiven del domoljubnega meščanstva, vredni, da postanejo duhovni voditelji. V povezavi z inteligenco kot družbenim razredom, razvrščenim glede na ideologijo (konservativno, fašistično, socialistično, liberalno, demokratično, revolucionarno ...), je inteligenca zaživela v predrevolucionarni Rusiji, še bolj pa se je razmahnila v času Dreyfussove afere in se nato v 20. stoletju ustalila v pomenu intelektualca kot izobraženca, človeka, ki kritično reflektira družbo in jo s svojimi rešitvami spreminja ter s svojo avtoriteto, ki pogosto nasprotuje mainstreamu in je zato lahko pogosto preganjan, vpliva na javno mnenje; je hkrati del kulture in in ima močan vpliv na politiko. Če imamo v mislih Sartra kot eminentnega intelektualca 20. stoletja in množico socioloških, filozofskih in zgodovinskih študij tega pojma, je na prvi pogled težko, vsaj v takem pomenu, kakor ga ima pojem »intelektualec« v današnji družboslovnohumanistični rabi, govoriti o intelektualcih v 17. ali 16. stoletju. Vendar je treba pri tem slediti zdravemu razumu in metodološki odločitvi, da se pomeni pojmov pač spreminjajo v času in da smo vedno obsojeni na to, da s slovarjem sedanjosti, pa naj se še tako drudimo, da tega ne bi počeli, opisujemo preteklost in jo konzerviramo v 144 Zanimiva primerjava se odpira med pojmom védnost in informacija. 102 zgodovino ali zgodovinsko pripoved. Bolj kakor ožje, historično zamejen pomen intelektualca v 20. in 21. stoletju, je bolj uporabna teorija ameriškega političnega filozofa, ekonomista in sociologa Thomasa Sowella; ta je intelektualce zelo široko opredelil kot poklicno kategorijo ljudi, katerih poklic se dotika idej, in mednje prištel pisatelje, akademike, učitelje, univerzitetne profesorje145; inteligenco je ločil od modrosti in jo postavil v posebno zvezo z intelektualci. Njegovo široko pojmovanje (in še Le Goffova uporaba istega pojma za srednjeveške mislece v zgodovinopisju) nam dajeta upravičeno možnost, da – tako kakor je izraz »srednji vek« nastal šele po njegovem koncu in je »veljal za nazaj« – pojem intelektualec uporabimo za delavce duha v 16. in 17. stoletju, le da moramo pri marsikateri lastnosti ugotoviti, da so med danes in včeraj velikanske razlike – tako v načinu mišljenja kakor ravnanja. Strinjati se je treba, da je preveč naivno interpretirati radikalne intelektualce 19. stoletja kot naslednike razsvetljenskih filozofov, te pa kot naslednike protestantskih klerikov ali renesančnih humanistov; materija dela z idejami, kjer se po Sowellu vse začne in vse konča,146 je veliko bolj zapletena, saj je treba intelektualce zadnjih stoletij obravnavati po posebnem ključu, ki ne išče le podobnosti in razlik z današnjo dobo. Pri tej odločitvi se lahko opremo na Samuela Coleridgea in Ernesta Gellnerja, ki specialiste védnosti imenujeta kleriki, ki so sebe razumeli kot učene ljudi (docti, eruditi, savants, Gelehrten).147 »Državljani« zamišljene skupnosti, literarne republike (Respublica Literaria), o kateri bomo še govorili, so se imeli za pismene, za literate. Kleriki so sicer precej uporaben izraz za 16. in 17. stoletje, saj so bili, vsaj kar se tiče Notranje Avstrije, najpomembnejši nosilci védnosti prav iz verskih vodá, vendar je to hkrati precej dvoumen izraz, na kar je opozoril Jacques Le Goff v študiji o srednjeveških intelektualcih, v kateri se je namenoma odpovedal pomenskim definicijam pojma ter uspešno uveljavil pojem za učeno kulturo, ki se je vzpostavila v srednjeveških univerzitetnih okoljih, kamor pa ni prištel samo profesorjev, temveč tudi študente (goliarde). S pojmom intelektualec je, kakor zapiše, premostil pozornost z institucij na ljudi, »z idej na socialne strukture, prakse in mentalitete«148. »Novi intelektualci in meščani so ljudje s poklicem. Podobni so trgovcem, saj 145 Thomas Sowell, Intellectuals and society. New York: Basic Books, 2011, str. 4. Sowell, nav. d., str. 5. 147 Prim. Burke, Social History of Knowledge, nav. d., str. 19. 148 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 5. 146 103 opravljajo poklic 'prodajalcev besed' oziroma 'prodajalcev časa'.«149 Le Goff je dejansko razširil pomen intelektualca med vedeži, učenjaki, kleriki in misleci na tiste, »ki opravljajo poklic mislecev in svoje mišljenje posredujejo preko poučevanja. Prav zavezništvo osebnega razmisleka z njegovim posredovanjem preko poučevanja označuje intelektualca.«150 Zanj so bili humanistični učenjaki, odmaknjeni od množic in javnosti, antiintelektualisti in aristokrati v službi knezov, ki so latinščino obsodili na smrti in se ovili v samoto in odmaknjenost mrzlo hladne antične »popolnosti«. In »morda je bilo treba počakati na protireformacijo, da se je pojavila umetnost, ki je skušala ljudstvo aktivno povezati s kulturnim življenjem«.151 Le Goffovo pojmovanje intelektualca torej hoče biti več kot le socialna kategorija, čeprav je povezana z vzponom mest, temveč poklicna opredelitev delavcev v duhu. In če njegova misel o protireformaciji drži, je plejada intelektualcev 17. stoletja še toliko bolj zanimiva, seveda pa tudi precej drugačna, kakršni so bili njihovi »predniki« v srednjem veku in renesansi (ali celo reformaciji). Brez dvoma je bila družbeno bolj razslojena, saj so zasedali mesta kot profesorji na že zastarelih univerzah ali pa novih institucijah, hkrati pa se je začel univerzalizem védnosti, kar bomo pokazali na primeru zgodovinopisja pozneje v tem poglavju, krhati v smer specializacije znanja. Na Slovenskem so na njihovo vlogo, vpliv, izobrazbo in vse ostalo vplivale seveda spreminjave se verske, politične in civilizacijske turbulence časa (bodisi v podobi bolezni, vojn ali česar koli drugega), zato ne moremo pričakovati, da bo njihov družbeni vpliv tako močan, da bi zaradi svojih zapisanih in objavljenih idej ali znanstvenih del trpeli kake posledice. Mentaliteta 17. stoletja na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem je bila še vedno močno usidrana v srednjeveškem pojmovanju časa in prostora, in prve prevratne ideje, ki so zahtevale odločne sankcije, se pojavijo šele v 18. stoletju. A to ne pomeni, da intelektualci, jezikovno zavezani univerzalni latinščini, pa tudi nemščini in včasih italijanščini, niso ničesar prispevali k intelektualni zgodovini Evrope. Niso bili le kompilatorji, temveč distributerji védnosti v socialno in politično razrvanem svetu srednje Evrope 17. stoletja, sveta, ki je bil na počasni poti proti novim »revolucijam«. 149 Le Goff, nav. d., str. 7. Le Goff, nav. d., str. 17. 151 Le Goff, nav. d., str. 172. 150 104 Edino, kar je treba ob Le Goffovi teoriji intelektualcev dodati, je zdrav dvom v trditev, da je miselni potencial novega veka antiintelektualen in da so intelektualci le ljudje učene kulture, ki so združevali raziskovanje in poučevanje, srednjeveške univerze pa so bile zanje najbolj primerna in tedaj edina institucionalna možnost, v kateri se je zbirala človeška védnost. Vendarle ni mogoče trditi, da ljudje od renesanse, humanizma in reformacije niso bili »intelektualci«, saj je Le Goff preveč poudaril njihovo strast in nagnjenost k mistiki, manj pa razumsko plat njihovega dela in razvoj kritične metode, ki je ravno iz klasične filologije v 17. stoletju preko Jeana Bodina prešel v historiografijo. Prav tako pa humanisti niso edini »idejni delavci« svojega časa, sploh pa ne kasneje, ko je reformacija kot intelektualistično gibanje, čeprav so njihove temeljne ideje koreninile v teoloških razlogih, razbila idejno in ekonomsko dobro podprto monolitnost krščanske cerkve, in še kasneje, ko je protireformacija počasi, a temeljito konsolidirala ne le temeljne verske in religiozne postulate, temveč se je odprla novim znanostim, ki so prodirale iz nove »filozofije narave« (znanstvene revolucije), razvijala šolstvo in imela znanje za vrednoto, po kateri so hlepeli predvsem družbeno uveljavljeni sloji, torej plemiči in kasneje še meščani. Ko smo že pri teorijah: iz sociologije, ki se je v 20. stoletju kot sociologija védnosti najtemeljiteje ukvarjala z inteligenco in intelektualci v različnih družbenih sferah, povzamemo pomembno razumevanje Antonia Gramscija in Karla Mannheima; njun pogled na posebno družbeno skupino intelektualcev je bil v marsičem povezan s pretresi in spremembami prve polovice 20. stoletja. V nasprotju z Mannheimom, ki je imel umirjeno univerzitetno kariero in se je zapletal le v znanstvene prepire s predstavniki frankfurtske šole,152 je bil Gramsci »človek akcije«, revolucionar, marksist in socialist, prepričani zagovornik delavskih pravic, publicist; leta 1828 so ga fašisti obsodili na 20 let zapora, odslužil jih je pet, a v hudih zaporniških razmerah, ki so za vedno načeli njegovo zdravje. Seveda njuna usoda nima odločilnega pomena za njuno znanstveno delo, a vendar laže razumemo, kako in pod kakšnimi »zunanjimi« vplivi sta domislila svojo predstavo intelektualca. V spisu Intelektualci in revolucija, ki je le del Gramscijevega opusa – zelo zanimiva so Sicer je tudi Mannheim občutil moč preganjanja, saj je moral kot Jud pod pritiskom nacionalsocializma leta 1933 odstopiti z mesta predavatelja v Heidelbergu in Frankfurtu, zato se je preselil v Veliko Britanijo. 152 105 njegova pisma iz zapora!153 –, je prvotna teza, da »so vsi ljudje intelektualci, a v družbi nimajo vsi funkcije intelektualca«, 154 razširjena z delitvijo na organske in tradicionalne razumnike. Gramsciju se zdi zgodovinsko vprašanje nastanka intelektualcev izjemno pomembno, zato so po njegovem tradicionalni intelektualci ljudje antičnega in srednjeveškega časa, ki »se razumejo kot samostojne in neodvisne od vladajoče družbene skupine«. 155 Mednje lahko prištejemo večino nosilcev védnosti v 17. stoletju na slovenskem ozemlju, to si moramo že vnaprej priznati. V nasprotju z njimi pa so organski intelektualci neposredno povezani s svetom ekonomske proizvodnje, so pa tudi del družbenega in političnega življenja in nanju aktivno – na primer kot člani stranke – poskušajo vplivati. Ta drugi tip je za Gramscija najpomembnejši, zato je njegove naloge razdelil samo organskemu, saj so »poslovodje vladajoče skupine, ki izvršujejo nekatere naloge v družbeni hegemoniji in politični vladavini«.156 Intelektualci so za Gramscija ljudje, ki z miselno aktivnostjo zagotovijo privolitev ljudskih množic v politiko vladajoče skupine in izvajajo vse funkcije državnega aparata. Pravilno je ugotovil, da ima pojem intelektualec veliko pomenov, še posebno če upoštevamo še druge tipe, na primer mestnega (industrialca, kapitalista …) ali podeželskega (učitelja, župnika, lekarnarja …) intelektualca; našel je pomembne razlike med razumniki v Nemčiji, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, Rusiji, Združenih državah Amerike in Latinski Ameriki. Vendar pa je njegova teorija izpustila veliko drugih, ki so bili v razmerju do oblastnih skupin po začetku novega veka v neprivilegiranem, celo nezavidljivem položaju, zato jo moramo razumeti kot odsev prevratnega časa po razpadu Habsburške monarhije leta 1918. Tudi Le Goff je za srednjeveške intelektualce moral ugotoviti, da »se ne izognejo gramscijevski shemi, po pravici rečeno precej splošni, pa vendar operativni«.157 153 Prim. A. Gramsci, Selections from the Prison Notebooks, Seattle: Oblivion Books, 1983. V njih je zapisal, da so vsi ljudje intelektualci, a le nekateri izmed njih opravljajo vlogo intelektualca (prim. Edward Said, Representations of the Intellectual. New York: Random House, 1996, str. 3), kar je nedvomno ciljalo na tezo, da so intelektualci lahko le tisti angažirani posamezniki, ki kritično in javno posegajo v svet in ga tudi spreminjajo; na drugi strani pa so »tradicionalni intelektualci«, na primer učitelji ali duhovniki, ki svoje miselno delo skozi generacije le instrumentalizirano ponavljajo. 154 A. Gramsci, Problemi revolucije. Intelektualci i revolucija, Beograd: Beogradski izdavačkografički zavod, 1973, str. 120. 155 Gramsci, nav. d., str. 119. 156 Gramsci, nav. d., str. 123. 157 Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 8. 106 Drugačen sociološki pogled na intelektualce v novoveškem času je razvil Karl Mannheim. V Ideologiji in utopiji je analiziral strukturo, način in vsebino političnega in utopičnega mišljenja v nastajajoči novoveški meščanski družbi; in ker je razvijal sociologijo védnosti, je posebno pozornost namenil njihovim nosilcem – intelektualcem. Za Mannheima je čas nastanka »svobodne inteligence« novi vek in čas vzpona mest in meščanstva, kajti šele po koncu srednjega veka se je lahko razplamtel konkurenčni boj, ki je omogočal posameznikom naklonjenost občinstva. V nasprotju s tradicionalnim klerom je inteligenca novega veka prepuščena svobodnemu trgu, v katerem se je treba za obstoj boriti, ker ni več zagotovljen že s socialnim statusom. Tudi meščani so se borili za svojo gospodarsko, politično in kulturno vlogo v evropski družbi 17. in 18. stoletja. Mannheim je zato intelektualce razumel kot sloj, ki je »relativno brezrazreden in je družbeno svobodno lebdeča inteligenca«.158 Kajti prepričan je bil, da sociologija, ki poskuša razumeti svet samo s strukturo družbenih razredov, ne more popolnoma doumeti problem intelektualca. Zato inteligence ne smemo povezovati samo z enim družbenim razredom, ampak z vsemi; nad njimi lebdi (»nevezana«, kakor se izraža Mannheim) in s svojo izobrazbo pomeni bistven premik od pomembnega sloja srednjeveških intelektualcev (klera), ki je v urejenem fevdalnem svetu svoje mesto pod soncem že dobil z izbiro poklica. Glede na to pa ima dve pomembni nalogi: (a) »pridružuje se različnim razredom, ki se v nekem trenutku borijo med sabo«159 in (b) »konkretno se začnejo zavedati lastnega družbenega položaja«160 Prva naloga je Mannheimu služila kot povezovalna točka med razpravljanjem o politiki kot znanosti in inteligenco, v kateri posamezniki prevzemajo pomembne vloge v ekonomskem, gospodarskem (pridobitnem) razvoju, hkrati pa se prepoznajo kot drugačne – nevezane in svobodne, čeprav je, poudarja Mannheim, ravno izobražen človek najbolj determiniran.161 Druga naloga pa intelektualcem dodaja vzvišenost, ki si jo v družbi ne bi smeli pripisovati. Vsekakor je njegova misel odprta, kajti ideja o socialno nevezanih posameznikih ali skupinah, katerih temeljni cilj je pridobivanje védnosti – pa kljub vsemu tudi aktivna 158 Karl Mannheim, Ideologija in utopija, Beograd: Nolit, 1978, str. 152. Mannheim, nav. d., str. 155. 160 Mannheim, nav. d., str. 157. 161 Z velikim obsegom védnosti, ki ga človeku »vsilijo« med izobraževanjem, in dalj ko traja, večji je »intelektualni tovor«; morda je bolje, da ga zanika in se ga otrese, saj bo le tako lahko domislil kaj novega, ali pa ga predela in uporabi v svoji prilagojeni shemi razumevanja preteklosti. To je velik in pomemben epistemološki problem, ki se dotika tako kulture (npr. pri Haroldu Bloomu koncept tesnobe vplivanja) kot tudi znanosti. 159 107 participacija v vsakdanjih političnih borbah –, lahko na zanimiv način osvetli njihovo preteklost. A zgodovina je polna presenečenj, predvsem pa posameznosti in niti Gramscijeva niti Mannheimova »teorija« nista adekvatni, čeprav sta pri analizi intelektualcev 17. stoletja pravzaprav lahko zelo uporabni. Pravzaprav ne more nobena lepo zaobljena teorija pojasniti sveta, ampak lahko zajame le večji ali manjši kos »resničnosti«. Gramscijev pogled je bil ožji, inteligenco je videl le v aktivnih političnih, celo revolucionarnih akterjih, njihovo nalogo pa v izvrševanju ukazov oblastnikov. Mannheim je intelektualca še vedno povezal z družbo – ni del nobenega razreda, ampak tvori svobodno lebdečo sfero –, hkrati pa mu pripisal samozavedanje. Res je, da ni mogoče najti prepoznavnega vzorca v preteklosti intelektualcev in tudi poklici, v katerih delujejo izobraženi ljudje, so zelo različni (od vezanih na državo, politiko, pa vse do t. i. svobodnih poklicev), a kljub temu Mannheim ni upošteval historične različnosti in mnoge primere, ki jih lahko najdemo v zgodovini intelektualne misli. Zato je najlažje o intelektualcih 17. stoletja govoriti tako, da jih razdelimo med različne vloge, lahko bi rekli poklice, ki so se prav tedaj začeli izvijati iz univerzalističnega pojmovanja znanja; zanimivo je, da so tedaj hkrati delovali polihistorji, predvsem na področju zgodovinskega raziskovanja, in na drugi strani specialisti. Seveda je prevladujoča sfera védnosti še vedno cerkvena, teološka, čeprav je vedno več naravoslovcev, zgodovinarjev, pravnikov, zdravnikov, kemikov, geografov, jezikoslovcev in drugih. Zato jih bomo v nadaljevanju spoznali in o njih premišljevali prav po tem ključu. Človeške zmožnosti, ki jih prepoznavamo v nam znani preteklosti, so tako fizične kakor duhovne, miselne, intelektualne. V antiki bi lahko našli marsikaterega človeka, ki je bil zaradi svoje spekulacije, ustne ali zapisane, preganjan ali nezaželen; nekateri so bili učitelji ali filozofi, drugi govorniki ali vojskovodje, tretji oboje in še kaj zraven. Nanje moramo vsaj tako bežno pomisliti, če sledimo zgodovini pojma intelektualec, ki ga vedno spremlja kritično mišljenje. V srednjem veku, kot rečeno, so bili kot učena kultura tesno povezani z institucionalnim okvirom univerze, svojo sposobnost mišljenja pa so mojstrili skozi natančno izdelan sistem znanosti, podedovan iz antike, in šolski kurikulum sedmih svobodnih umetnosti. A bolj kot vloga in pomen posameznih disciplin iz kvadrivija in trivija je pri »srednjeveških 108 intelektualcih« zanimivo dejstvo, da so raziskovanje opravljeno v miru, tišini in zbranosti vedno predstavili glasno, v bučnem akademskem svetu. Seveda že tedaj vsi niso bili del vedno bolj privilegiranega univerzitetnega ceha – dokaz za to je, da so se že po 13. stoletju univerzitetni učitelji enačili s plemiči in prevzemali nekatere njihove življenjske navade –, ampak so nekateri svoje učenje in delo opravljali sami. A ne glede na to, kako so ali niso bili povezani med seboj, je na začetku novega veka njihov cilj povsem spremenjen, prav tako tudi pogled na svet in način življenja. Le Goff jih obsodi antiintelektualizma, saj »humanisti tako opustijo eno od osnovnih intelektualčevih načel, stik z množico, vez med znanostjo in poučevanjem«, zato »humanizem na začetku pomeni upognitev, nazadovanje«. 162 --Že slovenski sinonim »razumnik« opozarja na »razum«, ki ga uporabljajo vitezi peresa, hkrati pa je prav tedaj začela nastajati kritična metoda presojanja preteklosti, najprej v klasični filologiji, pozneje pa se je razširila še na druge duhovne in družbene znanosti v nastajanju. Nemogoče je, da bi kritično metodo, pa naj bo še tako naivna ali »nerazvita«, ločili od razuma; to bi storili, če bi pritrdili Le Goffu, da je humanizem antiintelektualno gibanje. Kajti med humanisti so doživljali različno usodo: medtem ko je bil Erazem Rotterdamski evropski kozmopolit in Thomas More politično aktiven na Otoku, se je Michel de Montaigne umaknil na svoj grad pisat eseje. Že ti trije klasični primeri zgovorno prikazujejo, da je bila družbena razslojenost in način življenja intelektualcev v 15. in 16. stoletju še bolj zapletena kakor v zaničevani preteklosti srednjega veka. V zgodovini intelektualcev najdemo potrditev splošno znane teze, da se duhovna gibanja v Evropi v temelju konstruirajo per negationem, saj sta humanizem v renesansi – pa tudi reformacija – svojo opredelitev definirala v nasprotju s preteklim, negativnim zgledom. Humanisti so s svojim navdušenjem nad latinščino pokopali antični jezik, hkrati pa »temačni« srednji vek vzeli za zgled, kakšni nočejo biti. Vzporedno se je najprej kot »nerevolucionarno« gibanje začela reformacija, tudi sama utemeljena kot odpor proti razkošni katoliški cerkvi. Celotno 16. in 17. stoletje je zaznamovalo več intelektualnih – humanizem, renesansa, protestantizem v raznih oblikah –, v katerih pa ne moremo slediti samo 162 Jacques Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 172. 109 razumu, ki se je utelesil v predstavnikih plemiških in »meščanskih« slojev, ampak strastem in sentimentom (Robert Mandrou). Izum tiska in hitro širjenje rokodelske spretnosti tiskarstva po Evropi sta močno spodbudili pretok idej, odkritja v astronomiji, medicini, matematiki, fiziki in ne nazadnje v filozofiji pa so v počasnem valu znanstvene, kopernikanske revolucije širile tehnično in naravoslovno védnost o svetu. Nedvomno navdušenje nad antiko ob koncu 16. stoletja, ko je v Notranji Avstriji projekt protireformacije že uspel, ni zamrlo, kontemplativni študij humanistov in bučno, javno življenje univerzitetnih profesorjev pa sta se tedaj, še bolj pa stoletje pozneje, povezala v nove institucionalne oblike, znotraj katerih so nekateri nadarjeni ljudje lahko razvili svoj miselni potencial. To so bile protestantske osnovne šole, zaslužne zato, da se je med intelektualci našel dovolj materialno preskrbljen človek, ki se je lahko ukvarjal z znanostjo, jezuitski kolegiji in liceji, akademije in druge učene družbe, v stoletju razsvetljenstva pa razni krožki, saloni, prostozidarske lože in drugo. Seveda ni bilo vse revolucionarno in so te »učene družbe« nihale med starim in novim, nedvomno pa so bile v 16., še bolj pa 17. in 18. stoletju pomembna novost v evropski – in tudi slovenski – zgodovini. Intelektualce torej lahko razumemo, upoštevajoč vse zgoraj navedene teorije, kot poseben del socialne strukturiranosti sveta, ki pa so od družbe vseeno relativno neodvisni. So izobraženi in ideje so njihov poklic; seveda pa te ideje večinoma niso prevratne narave, temveč se, vsaj v kleriških vrstah, še vedno oklepajo močne srednjeveške tradicije, vplivne za način mišljenja in ravnanja intelektualcev (pa drugih družbenih sfer podaljšanega fevdalizma), zato je malo primerov, ko v 17. stoletju v Notranji Avstriji kaka ideja sproži buren odziv; tak primer najdemo pri pravniku in zgodovinarju Francu Adamu Pelzhofferju, ki je s svojimi političnimi spisi izzval reakcijo države in močnejšo, poostreno cenzurno službo. Intelektualci 17. stoletja imajo svoje poklice in javno delujejo s spisi, med katerimi pa so številni ostali v rokopisih ali pa so se na poti do sedanjost izgubili in obstajajo le v izbranih bibliografijah, na primer v Bibliotheca Labacensis publica (Oris Javne ljubljanske knjižnice, 1715)163 Janeza Gregorja Dolničarja in v Bibliotheca Carnioliae Prevod Dolničarjeve rokopisne bibliografije je objavljen v znanstvenokritični izdaji O slovstvu na Kranjskem (Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. Ljubljana: SAZU, 2009); ker jo bomo še pogosto navedli, bomo v nadaljevanju uporabili obliko Bibliotheca Labacensis publica in navedbo strani. 163 110 (Biblioteka Kranjska, 1803) Marka Pohlina.164 Sprejeti sicer moramo, da je javnost bistveno ožji pojem, tudi zaradi pismenosti prebivalstva, kakor si ga predstavljamo danes, vendar je njihova, pa čeprav s stališča inventivnosti v zgodovini védnosti le reproduktivna vrednost nezanemarljiva v intelektualni zgodovini. Mednje moramo prišteti še umetnike, torej pesnike, arhitekte, kiparje, glasbenike, čeprav po Le Goffovem pojmovanju intelektualca literati v znanosti (in z njim povezanim šolstvom katere koli stopnje) nimajo kaj iskati, moramo upoštevati, da je bil eden temeljnih uspehov številnih nenaravoslovnih intelektualcev 17. stoletja v Notranji Avstriji, predvsem pa v Ljubljani, prav na umetnostnem področju, čeprav jim, vsaj po institucionalni modernosti, ni prav veliko zaostajala tudi znanost. In čeprav so bili ti intelektualci kompilatorji, so ustvarili trajne prostore védnosti, kot je na primer semeniška knjižnica v Ljubljani, in z meceni, ki jih zaradi njihovih velikih knjižnic – teh pa na Kranjskem 17. stoletja ni prav veliko – so del počasne, permanentne intelektualne revolucije, ki se je v naslednjem stoletjem povezala z novim, svežim konceptom nacionalnosti. Razumevanj »intelektualca« je več: v običajnem pomenu besede (razumniki so kritični misleci, malo sicer oddaljeni od dogajanja), historično (tudi tukaj intelektualec doživlja primanjkljaj, saj v nasprotju z antičnimi historiografi več ni prisoten – v tem smislu, da mi zgodovinska pripoved o preteklosti ni več lastna izkušnja; takih zgodovinarjev je pravzaprav malo, saj morajo v takem primeru postati politiki – torej scientio zamenjati za pragmatične, nedosledne vidike politične znanosti) sociološko, kakor smo videli do zdaj. A intelektualce torej razumemo kot ljudi, ki z znanstvenim delovanjem na različnih poljih človeške védnosti – deloma pa s poučevanjem – sestavljajo učeno kulturo zgodnjega novega veka. So del evropske »družbe« 17. stoletja, ki je izraslo iz stoletja pred njim, in vplivalo na stoletje po njem. Brez dvoma je upravičeno uporabljati izraz »intelektualci«, še posebno, ker so v 17. in 18. stoletju v vrtincu znanstvene revolucije – ta pa se je močno dotaknila tudi družboslovnih in humanističnih znanosti v nastajanju – razvijali novo védnost, ali pa jo vsaj ohranjali in distribuirali po različnih kanalih. Epistemološko je hotela izvirno Prevod Pohlinove posthumno izdane bibliografije kranjskih »pisateljev« je objavljen v znanstvenokritični izdaji (Kranyska gramatika. Bibliotheca Carnioliae. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003). Ker jo bomo še pogosto navedli, bomo v nadaljevanju uporabili obliko Bibliotheca Carnioliae in navedbo strani. 164 111 interpretirati knjigo sveta in človeka, hkrati pa ostajala dedinja preteklosti, ki ji nihče, ki ji nasprotuje, ne more pobegniti. Po kratkem pregledu vsebine pojma in nekaterih teorij pa je treba med množico intelektualcev, ki so bili tedaj vedno bolj pogosti – čeprav je družbeni okvir »Ancien Regima« še vedno določal sloje, v katerih so imeli ljudje več praktičnih možnosti, da so se ukvarjali z znanostjo – poiskati nekaj ponavljajočih se »struktur« ali tipov; že Karl Mannheim je v sociologiji védnosti (natančneje pa v Ideologiji in utopiji) trdil, da je treba intelektualce razumeti kot družbeno skupino, v kateri je mogoče prepoznati nekaj temeljnih tipov. A moramo vedeti, da »tipologija intelektualcev« ne sme biti nadomestek za zgodovinski uvid, ki mora iskati v posameznem, v majhnih, a pomensko nabitih zgodbah o preteklosti, temveč del mozaika, v katerega so bili vpeti evropski in slovenski intelektualci 17. stoletja. In ker je nasprotje ali protislovje že od Aristotelovih Kategorij eden temeljnih vzorcev evropskega mišljenja, bomo skupine intelektualcev poskusili opisati v nasprotjih, ki pa niso nujno protislovna. Prav tako vrstni red ni hkrati tudi hierarhija pomenov. V 17. stoletju lahko po Evropi in na slovenskem ozemlju, ki je bil tedaj del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, svoj vladarski pečat pa so vtisnili Habsburžani, lahko prepoznamo več vrst intelektualcev, ki so bili na začetku še močno povezani z nadnacionalnim jezikom znanosti (latinščino), prihajali pa so iz različnih družbenih slojev – bili so kleriki, meščani in plemiči, v 16. stoletju pa tudi mečki sinovi Podobno je bilo drugod po Evropi, saj je raznolikost razslojenosti v družbi zelo široka, a so bili zaradi drugačnih konstelacij politike, ekonomije in kulture bolj številni. V intelektualnemu svetu tedanjega časa torej lahko najprej ločujemo med priznanimi in nepriznanimi razumniki: med prvimi najdemo, na primer, dvorne historiografe, med drugimi pa »heretike«, kakršni so bili Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno in Galilej Galilej. Priznani intelektualci so torej posamezniki, ki so v vladajočih sferah dvorov sprejemljivi za okus, navade, predsodke in način življenja ter mišljenja tedanjega časa. Niso jih preganjali, ampak finančno spodbujali vse dokler niso začeli razmišljati in pisati drugače; nekateri so tvegali malo, drugi izjemno veliko ter postavili na kocko svoj obstoj in svoje nove ideje. Zato priznani intelektualci ne morejo biti kritični in ne ustrezajo pomenu »intelektualec« v običajnem, splošno sprejetem slovarju vsakdanjosti. Nepriznane so preganjali na različne načine: najhujša obsodba je bila seveda institucionalna in dela 112 intelektualcev so pogosto uvrstili na katoliški Indeks prepovedanih knjig, pregon pa je bil lahko lokalen, bolj omejen, čeprav je imel pogosto veliko hujše posledice. Ukvarjanje z »nepriznanimi intelektualci« nam daje vpogled v bogato zgodovino prepovedovanja knjig in idej, ki se je iz velikega sveta dobro usidrala v slovenski zgodovini in živi še danes. Med intelektualci utegnemo ločiti še nasprotje med pravovernimi in heretičnimi. Zelo so podobni prejšnjemu tipu, saj so bili priznani razumniki velikokrat posledično tudi pravoverni, nepriznani pa heretični. Kljub vsemu ima nasprotje med pravovernimi in heretičnimi drugačno vlogo kot prejšnji tip, saj je svoje ime dobil iz cerkvenega, predvsem krščanskega slovarja. »Krivoverski« intelektualci so bili v nekaterih družbenih krogih izjemno priznani –, na primer Galilej v Rimu, ko je bil kardinal Bellarmin še živ –, pozneje pa so prišli v nemilost. Poseben primer je dominikanec Tomasso Campanella, ki ga je Cerkev preganjala, nekateri vplivni intelektualci pa so izjemno cenili njegovo misel. Njihova zgodovina je izjemna, čeprav danes cerkvena obsodba zbudi prav nasprotni učinek. Glede na to, kako so bili nekateri intelektualci sprejeti v družbi – ali so jih priznavali ali preganjali kot krivoverce –, je bilo odvisno njihovo materialno premoženje. Zato so bili bogati in revni. Med bogatimi najdemo plemiče, ki so jim njihove mentalne, razumske sposobnosti, večkrat pa samo ambicije, omogočale življenje v razmišljanju, raziskovanju in pisanju, pa tudi klerike, ki so bili vse do konca 18. stoletja prevladujoči razumniki, čeprav so bili med njimi nekateri celo nepismeni. Nasprotje med bogatimi in revnimi je zelo podobno visoko in nižje uvrščenim v družbi, kar je bilo povezano z ekonomskim statusom posameznika. Stare plemiške družine s tem niso imele problemov, marsikateri meščan, ki je z grosistično trgovino v 16. in 17. stoletju nesluteno obogatel, pa je slej ko prej prejel poplemeniteni naziv, kar je s seboj prineslo nov, drugačen način življenja in hkrati zavedanje, da je védnost pomembna družbena vrednota, kar so kazali na različne načine: ali so zbirali in prebirali knjige ali pa so za svoje sinove ali hčere iskali izobražene snubce, jih pošiljali na jezuitske kolegije, temeljno odskočno desko intelektualca 17. stoletja na Slovenskem in drugod, in na univerze v neposredni bližini, na primer v Gradec ali na Dunaj, veliko pa jih je odšlo iskat izobrazbo najvišjih rangov v Italijo. Vendar pa pot ni šla vedno tako, kajti proti koncu 17. stoletja imamo med razumniki ljudi, ki ne 113 potrebujejo nujno družbenega vzpona, da ne bi cenili njihovega znanstvenega in kulturnega prizadevanja. Bilo je le odvisno, ali so svoje delo, pa naj je bilo zavezano polihistorski širini ali pa specialistični ozkosti ločevanja različnih, tudi »novih« znanosti, kakor se je tedaj dogajalo v historiografiji, ali so bili zapisani humanističnemu razpravljanju o verskih, družbenih, političnih, pravnih problemih ali pa naravoslovnotehniškemu, ožje znanstvenemu zanimanju za materijo, utelešeno v materialnem, ne pa nadsubstancialnem svetu boga in vere. Njihov poklic je bil lahko kleriški ali pa laiški, lahko so bili institucionalizirani, kar je bilo največkrat, ali pa ne, kar je bilo zelo redko v 17. stoletju; lahko so bili inventivni in so ideje ustvarjali, kar je bilo sicer bolj redko, saj so tudi sodobni intelektualni tokovi, kot je bila na primer znanstvena revolucija, kakor nam poroča Marko Štuhec, niso ravno pogosto prišli na Kranjsko, ali pa kompilatorični in so znanje obnavljali in ga reproducirali, tako kot tradicionalni intelektualci po Gramscijevem zgledu, ter skrbeli, da se je v knjigah primerno širilo ali vsaj shranilo. Prav tako so bili večinoma šolniki, bodisi da so poučevali na jezuitskih gimnazijah ali pa so bili rektorji uglednih univerz, na primer na Dunaju. Če pomislimo, da bi intelektualce lahko ločevali še po socialnem statusu, nacionalnem ali časovnem ključu, je lahko jasno, da je kulturnozgodovinska skica intelektualnega razvoja 17. stoletja v Notranji Avstriji kompleksna zgodba, do katere smo morali priti šele v tem trenutku, ko je čas, da si jih ogledamo še bližje, ljudi iz mesa in krvi, ki so živeli v času, v katerem so se razpasle različne razvade, da vzamemo v misel njihove ideje, kolikor pač vemo o njih, njihove ambicije na področju védnosti, vpetost v čas in prostor. 4.1.1 Kategorije intelektualcev Srednjeveške univerze kot institucije in profesorji kot intelektualci, ki so bili v nenehnem, živem stiku s študenti in znanje niso le ustvarjali, ampak uspešno širili, so bile pomembna postaja v intelektualni zgodovini Evrope, še preden je prišlo do tiskarske revolucije. Pred tem so bili širjenje knjig v rokopisnih različicah in s tem prostori védnosti močno omejeni na samostanske knjižnice in nekatere redke in zelo bogate posameznike, ko pa smo vstopili v »Guttenbergovo galaksijo«, kakor se je v znameniti istoimenski študiji izrazil sociolog Marshall McLuhan, pa se je v kratkem času zgodilo marsikaj. Med 1440 in 1460, ko je Johannes Guttenberg začel 114 uporabljati »novo« tehnologijo tiska, se je, v povezavi s pretresi poznega srednjega veka (črne kuge, razkola v krščanski cerkvi ...), znanje začelo širiti z bliskovito hitrostjo; gotovo hitreje, kakor je naraščala pismenost evropske populacije. A dejstva govorijo zase: do leta 1500 je bilo v zahodni Evropi natisnjenih že več kot 20 milijonov knjig165 in bliskovita naglica, s katero so se začele širiti knjige, s tem pa sama védnost, se je polastila tudi drugih pomembnih sprememb v družbi. Ali vsaj nanje močno vplivala. Kulturni zgodovinarji radi verjamejo, da je poleg padca Konstantinopla in odkritja Amerike prav izum tiska, čeprav ga je Kitajska, vsaj s tehniko lesenih tablic, poznala že od 3. stoletja našega štetja, tretji »odločilni dogodek«, ki je visoki srednji vek preobrazil v čas tako imenovanega novega veka. Eksplozija knjig je bila neenakomerna in v nekaterih evropskih državah se je širila hitreje, drugje pa počasneje, na kar je vplivala trenutna spodbudna ali nespodbudna družbenopolitična situacija; a brez dvoma ni izpustila nobenega kosa tedaj znanega sveta. Védnost ni bila več le omejena na redke univerzitetno izobražene intelektualce in pismeno duhovščino ter izobraženo plemstvo, temveč se je širila med vsemi sloji prebivalstva, seveda pa je bila to »zgodovina dolgega trajanja«, kakor bi temu rekel Fernand Braudel. Še pomembneje pa je, da so takšen pospešek dobile vse ideje, ne le tiste, ki so bile v določeni kulturi in družbi sprejemljive in dovoljene, na dolgi rok pa se je tedaj začel proces, ki se verjetno ni mogel drugače končati kot z emancipacijo individuuma današnjega časa. Tiskarska revolucija je pripomogla k hitrejšim spremembam na vseh ravneh. Težko si predstavljamo, da bi bila protestantska reformacija tako uspešna, če ne bi bilo tiska; ali pa, da bi imeli spisi humanistov, kakršen je bil na primer Erazem Rotterdamski, tako velik vpliv; nemogoče si je predstavljati, da bi imela brez tiskarstva znanstvena revolucija tako močan odmev in moč pri preobrazbi prihodnosti, ki je nezadržno prihajala. Kakor opozarjata Peter Burke in Asa Briggs v študiji Socialna zgodovina medijev, pa je tiskarstvo mogoče okriviti razkola med kristjani,166 in hkrati se je prej omejena védnost začela razprševati v niz nepreglednih, nerazvrščenih informacij, med katerimi se je bilo treba šele naučiti ločevati med resničnimi in neresničnimi, pomembnimi in nepomembnimi; gostota 165 166 Prim. Peter Burke, Asa Briggs, Socialna zgodovina medijev. Ljubljana: Sophia, 2005. Prim. Peter Burke, Asa Briggs, nav. d., str. 16. 115 nepovezanih informacij je silila Evropejce v to, da so morali iznajti način, kako jih izbrati, jih urediti v pregledno celoto, jih ustrezno obdelati, shranjevati, širiti in dopolnjevati ali celo zamenjati z novimi. Današnje stanje stvari je, mimogrede, zgovoren prikaz tega še vedno živega problema, informacij, ne pa tudi znanja, pa je vedno več in postaja resnično nepregledno. Preobilje knjig je torej prineslo tudi slabe stvari, ne le večno in nezadržno napredovanje proti boljšemu. Vendar je res, da je tiskarska revolucija »omogočila nadaljevanje intelektualnega dela preteklih«, 167 »s pisnim komuniciranjem in pismenostjo /pa/ pridejo tudi novi poklici, uradniki, knjigovodje, notarji, pisarji ...«168 Prav tako se razvijejo različne vrste branja in počasen premik iz javnosti v zasebnost, saj če je človek vešč branja, to lahko počne v samoti in ne rabi več poslušati nekoga, ki bere, ker pač sam ne zna brati. In ko se začne jezik zapisovati, ta brez dvoma postaja vedno bolj drugačen od govorjenega, kar je imelo neslutene posledice za razvoj posameznih ljudskih knjižnih jezikov. Ne glede na to pa imajo rokopisi še dolgo časa pomembno vlogo, kar velja za slovensko zgodovino 17. stoletja, ko so se marsikateri, tudi v slovenščini spisane knjige in teksti (na primer pravniškega značaja, kakršne so bile Gorske bukve), širili le v rokopisih. Tiskarji, knjigovezi in bibliotekarji, kakršna sta bila v 16. stoletju Janž Mandelc in v 17. stoletju tiskar Mayr v Ljubljani (Aldo Manuzio iz Benetk bibl op.), so bili neprecenljivi spodbujevalci vsega naštetega. Srednjeveški sistem sedmih svobodnih umetnosti, ki so ga srednjeveški intelektualci na univerzah razdelili trivij (gramatika, retorika in dialektika) in kvadrivij (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba), se je na začetku novega veka na univerzah in na nižjih stopnjah šolanja še ohranil dolgo časa in je zato spričo razvitka znanja, izobraženosti in na splošno védnosti postajal vedno bolj zastarel, velike intelektualne spremembe v zadevah religije in države, pa tudi v drugih, vedno bolj specializiranih, predvsem naravoslovnotehniških znanostih ali sistemih védnosti, pa so poleg novih institucionalnih okvirjev zahtevale nov tip intelektualca. Kakor smo opozorili že prej, moramo ta izraz sprejeti v najširšem pomenu, poleg tega pa se zaradi čim večje jasnosti pri obravnavi odločiti za kriterij poklica. Do začetka novega veka je bil intelektualni, miselni potencial skoraj v celoti omejen na duhovništvo in 167 168 Burke, Briggs, nav. d., str. 19. Burke, Briggs, nav. d., str. 33. 116 izobražence na univerzah, za katere se je uveljavil široki izraz »kleriki«, toda s postopno centralizacijo držav, pa z novimi, prelomnimi intelektualnimi tokovi, kot so bili humanizem, reformacija, znanstvena revolucija ali razsvetljenstvo, je bilo med intelektualci vedno več zdravnikov in pravnikov, čeprav je vsaj elementarno izobrazbo ni védnost v njej še vedno pokrivala cerkev (na primer jezuiti). Izraz »klerik« je lahko dvoumen, pa ga bomo uporabili pri analizi intelektualcev 17. stoletja na prvem mestu, kajti kot generična skupina kleriki predstavljajo največjo skupino ljudi, ki so delali s takimi ali drugačnimi idejami, in so bili po poklicu teologi, duhovniki in so v cerkveni hierarhiji zasedali mesto, ki jim je dajalo dovoljšen ugled, moč in vpliv širiti pisno kulturo v razpravah in knjigah, te pa so se dotikale različnih tedaj šele nastajajočih znanosti, ne le svete teologije.169 Janez Gregor Dolničar je v Bibliotheca Labancensis publica klerike razdelil na kanoniste, pridigarje in askete; da si materije ne bi še bolj zakomplicirali, pa je najbolj smiselno, da ostanemo – seveda z zadržki – pri izrazu kleriki in sprejmemo misel, da tudi izobraženi plemiči ne pomenijo posebno poklicno kategorijo. Pri teologih in duhovnikih, katerih izobrazbena stopnja je v 16., posebno pa v 17. stoletju močno padla (vizitacijske komisije so o tem bogato poročale, a ne le o pomanjkljivi strokovni in jezikovni izobrazbi, temveč o moralni eroziji njihovega načina življenja; prav to je bil eden od problemov, ki so jih reševali tridentinski odloki), a to ne spremeni dejstva, da za to široko skupino intelektualcev ne bi uporabili tega uveljavljenega izraza. Takoj za njimi pridejo na vrsto zgodovinarji, kar ne pomeni, da je zgodovinopisje tedaj šele nastalo, ampak da se je začelo razvijati novo zgodovinopisje, ki se je od univerzalne zgodovine poslednjih polihistorjev razcepilo v različne smeri – o tem bomo v nadaljevanju še natančneje govorili. Naslednja velika skupina so pravniki in politični teoretiki, ki so v skupini intelektualcev precej številni; zelo pomembni so tudi že zdravniki, čeprav so bili le redki med njimi, ki so se kot protomedikusi zares soočili z resnično medicinsko prakso. Brez dvoma pa je bilo javno zdravje pomembna tema 17. stoletja spričo številnih izbruhov kuge in drugih, tedaj za človeka še usodnih boleznih. Redki astronomi, geografi in drugi naravoslovci so v 17. stoletju v svojem mentalnem intelektualnem svetu sicer ostajali še v risu preteklosti, srednjeveškega pojmovanja Peter Burke zagovarja tudi idejo, da so bili humanisti nova oblika klerištva (prim. Burke, Social History of Knowledge, nav. d., str. 22), med katerimi je v 17. stoletju prišlo do pomembne socialne, pa tudi poklicne diferenciacije. 169 117 sveta, vendar so ne glede na to orali ledino na novih intelektualnih področjih. Na koncu 17. stoletja, ko se je mlajša generacija intelektualcev začela institucionalno povezovati, pa je bil proces razvijanja védnosti na različnih poklicnih področjih že tako intenziven, da akademije in jasno izraženi znanstveni duh dobe ni mogel nastati kar naenkrat, imel je svojo kontinuiteto, in je bil nujen za naslednje, razsvetljeno drugo polovico 18. stoletja. Prva polovica 18. stoletja je sicer intelektualno še vedno podobna 17. stoletju. V nadaljevanju bomo zato slovenske intelektualce 17. stoletja pregledali in opisali prav po poklicnem ključu in pri tem sprejeli, da se lahko kdo izmed njih pojavi v več kategorijah hkrati – najzgovornejši primer za to je, na primer, Janez Vajkard Valvasor. Prav tako je treba opozoriti, da jih v času, v katerem so živeli, ne moremo razumeti samo kot izolirane posameznike; njihova preteklost se je začela že stoletje pred njimi, z osovraženimi protestanti, ki pa so kljub temu, da je njihovi nameni niso bili izključno znanstveni, temveč predvsem teološki, prinesli v Notranjo Avstrijo svežino revolucionarnega duha. Prav tako njihova intelektualna dejavnost seže še globoko v 18. stoletje, ko se zgodijo še druge prelomne reči, ki so močno spremenile naravo védnosti in jo, po Voltairovem zgledu in ideji iz Kandida ali o optimizmu, zamejili v posamezne vrtičke med posameznimi znanostmi. 4.1.1.1 Kleriki V zgodovinopisju so pojem »kleriki« hkrati problematizirali, vendar so ga tudi pogosto uporabljali. Priznati je treba, skupaj z Jacquesom Le Goffom v študiji Intelektualci v srednjem veku, da »raje kot besedo 'klerik', ki je dvoumna, je samega sebe [namreč intelektualec, op. A. K.] skušal krstiti z imenom, ki ga je v 13. stoletju povzdignil Sigeri iz Brabanta: philosophus. Jaz sem jo zavrnil, ker nam figura filozofa pomeni nekaj čisto drugega.«170 Namesto tega je med konkurenčnimi izrazi, kot so vedež, učenjak, klerik ali mislec, izbral prav »intelektualca«, v katerem je združeno »zavezništvo osebnega razmisleka z njegovim posredovanjem preko poučevanja«,171 novo intelektualno delo pa je »definiral kot združitev v urbanem in ne več v samostanskem prostoru, kot raziskovanje in poučevanje«. 172 Nasprotno pa, 170 Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 17. Le Goff, nav. d., str. 17. 172 Le Goff, nav. d., str. 9. 171 118 na primer kulturni zgodovinar Peter Burke, pojem klerik uporablja v zelo širokem, ekstenzivnem pomenu besede in ga definira kot »družbene skupine, katerih pripadniki same sebe razumejo kot »učene može« ali »literate«,173 kot pripadnike »literarne republike«, o kateri je pisal Dolničar v uvodu bibliografije Bibliotheca Labacensis publica, kajti v fiktivno knjižnico, kamor vstopi bralec, se lahko »z možmi literarne republike, ki jih opevajo po vsem svetu, z mrtvimi, molčečimi, nemimi /.../ govoriš, se pogovarjaš, razpravljaš, če tako želiš«.174 Intelektualci v srednjem veku so učenjaki, ki svoje znanje lahko prodajajo, humanisti pa so jim bili po temeljni študijski naravnanosti čisto nasprotni, zato Jacques Le Goff govori o njihovem antiintelektualizmu. Vendar pa so bili humanisti na začetku novega veka le eni od nosilcev idej, ki so se razraščale v vse mogoče smeri: v usodni razdor znotraj zahodne krščanske cerkve, v vzpon naravoslovnih znanosti, v epistemološko revolucijo razumevanja, kaj znanost je oz. kaj naj bi bila. Narobe bi bilo, če tem učenjakom ne bi rekli intelektualci, saj so svojo védnost, vsaj mnogi med njimi, širili javno, kolikor je bilo to mogoče, in jih celo objavljali ter jih, po fenomenu tiskarske revolucije, ohranili za prihodnost; prav tako so izjemoma od svojih idej lahko tudi živeli. In vse do razsvetljenstva je bila izobrazbena struktura teh ljudi, pripadnikov večinoma učene kulture, čeprav so vedno pogosteje prihajali iz revnih, kmečkih okolij, najbolj zaznamovana z religijsko osnovo, saj so bili, če že ne duhovniki, kanoniki, pridigarji, skratka kleriki, vsaj izobraženi v jezuitskih kolegijih. Kleriki, kakor jih pojmujemo v tem spisu, so po poklicu večinoma teologi, ki jih Janez Gregor Dolničar v opisu Javne ljubljanske knjižnice razdeli še na kanoniste, pridigarje in askete; hkrati pa je med njimi nekaj takih primerov, ki po svojem predmetnem zanimanju presegajo teologijo in se usmerjajo tudi v druge znanosti. Zato bi lahko marsikdo, ki ga bomo omenili v nadaljevanju, prešel v kakšno drugo poklicno kategorijo, na primer med zgodovinarje, in obratno. Tomaž Hren (bibl. in sklicevanje na Epitome: razmerje do protestantov), o katerem smo razpravljali že v prejšnjih poglavjih, »kranjski apostol«, kakor ga je poimenoval Valvasor v dodatku k 173 Burke, Social history of knowledge, nav. d., str. 19. Janez Gregor Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica (Opis Javne ljubljanske knjižnice). V: Trubar, Hren, Dolničar... (bibliografski podatki!), str. 304. 174 119 šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske,175 je brez dvoma imel vsaj dobre namene, spodbuditi tiskanje knjig, na primer. Z mladim Janezom Čandkom ali Čandikom, kakor ga navajata Dolničar in Pohlin, je izdal Evangelije in liste; Čandka je vzela prerana smrt, saj je »v Gradcu dopolnil dni svojega življenja, ko je stregel okuženim«176, kakor poroča Valvasor (najdi podatek, nekje ga imam citiranega), Hren pa se je preselil iz Ljubljane v Gradec in njegova ideja, da bi v prestolnem mestu dežele Kranjske odprli tiskarno, se ni uresničila. V Ljubljano je tiskarja pripeljal šele zgodovinar Janez Ludvik Schönleben. Tomaž Hren je, in na tem mestu ne bomo povedali nič novega, zanimiva osebnost z dvojnim obrazom. Dolničar ga kakor kanonista in škofa opisuje kot neskončno darežljivega moža in ga, najbrž spodbujen z (ne)naklonjenostjo protestantom v njegovi dobi, v baročni maniri povzdiguje kot učenjaka, ki se je »v nižjih vedah izobrazil v domovini, višjim pa se je predal na Dunaju, pri čemer ni nikjer prejel manjše hvale. Odlikoval se je tudi z drugimi naravnimi darovi, vendar jih je očitno obvladovala vera v Boga, domovino in gojenje znanosti.«177 Valvasor zanimivo opiše, kako se je Hrenova življenjska pot po tem, ko je dokončal humanistične predmete, se vrnil v Ljubljano in se »kmalu zatem pripravil na potovanje v Italijo, da bi tam študiral pravo, vendar se ga je lotila vročinska mrzlica ali pravzaprav plevritis. Tedaj se je zaobljubil, da bo stopil v duhovniški stan, če mu bo Bog dovolil, da okreva.«178 In to se je res zgodilo, »kranjski apostol« pa je na vrhuncu svoje življenjske moči bil »zdravilo« za Kranjsko, in kakor zelo previdno piše Valvasor, in »začel je silovito tolči po luterancih in si prav goreče prizadevati, da bi tedaj neznatno peščico katoličanov spodbudil k stanovitnosti«.179 Verjetno pa je bilo dovolj pomembno to, da je bil vse življenje šibkega zdravja. Njegova ideja, da bo kot škof na Kranjskem najprej pregnal protestante, nato pa bi bil šele čas za katoliško obnovo, se je pravzaprav uresničila, a se ne bi mogla, če ne bi pobožni in jezuitsko izobraženi Ferdinand močno podpiral njegova dejanja. V disertaciji navajamo prevod dodatka k šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske po znanstvenokritični izdaji O slovstvu na Kranjskem (nav. d.). Ker se bomo nanj v nadaljevanju večkrat sklicevali, jo bomo navajali kot Valvasor, Dodatek, skupaj s števikao strani iz te izdaje. 176 Valvasor, Dodatek, str. 135. 177 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 317. 178 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 130. 179 Valvasor, nav. d., str. 130. 175 120 A ker smo že večkrat omenili, da je Hren oseba z dvojnim obrazom, otrok protestantske matere,180 ki je pri papežu dosegel, da se je ohranil prevod in raba Dalmatinovega prevoda biblije, in ki je hkrati uničil mnogo drugih protestantskih tiskov (pri čemer pa ni bil osamljen, takšni ukrepi so se pojavljali tudi drugod), je treba njegovo vlogo v intelektualni zgodovini presojati previdno in ne obsojajoče. Poleg naštetega je bil eden njegovih večjih uspehov, da je močno prispeval k reformi klera. Josip Turk je v Slovenskem biografskem leksikonu zapisal, da je »mal zgledna duhovščina, ki je v tako velikem številu živela v konkubinatih, je restavracijo katolicizma močno zavirala«,181 zato si je Hren osebno prizadeval, da bi vzgojil in izobrazil duhovnike v drugačnem duhu, stran od nemoralnega življenja v konkubinatih. V Gornjem gradu se je to dogajalo v Marijinem kolegiju, ki ga je k življenju obudil leta 1605, za nadarjene jezuitske študente v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju je zagotovil štipendije, na t. i. gornjegrajski sinodi leta 1604 pa je za ljubljansko škofijo objavil tridentinski odlok o sklepanju zakonov v latinščini, nemščini in slovenščini. Zanimivo je, da je prav tedaj Hren doživel denunciacijo nuncija in vizitatorja Salvaga, ki ga je obtožil incesta; Hren se je z veliko truda opral krivde. A ne glede na to je Hrenovo napredovanje na mesto ljubljanskega škofa naredilo svoje. Njegov program se je sicer le deloma uresničil prav zaradi slabega zdravja, po katerem mu je bil podoben mladi Čandik, ki je kot perspektivni mladi intelektualec v Gradcu 1600 postal jezuit, v Ljubljani je poučeval gramatiko in sintakso, večinoma pa je deloval v celovškem in graškem samostanu, kjer ga je pokončala kuga. 182 Ko sta 1613 s Hrenom izdala lekcionar, je bilo objavljeno le založnikovo, torej Hrenovo ime. Čandkovo priredbo lekcionarja je Hren pregledal in nadomeščal tuje izraze z domačimi; njuni širokopotezni načrti, kaj vse bi se dalo storiti še pozneje, pa se niso uresničili. Še več, po njuni smrti je nastopil zastoj tiskarskega kapitalizma, če se spomnimo še na Benedicta Andersona, vsaj kar se tiče natiskane knjige v slovenskem jeziku. Slovenščina se je tedaj za pol stoletja preselila v rokopise, kar pomeni, da ni doživela »nazadovanja«, temveč največ stagnacijo; nasprotno pa lahko trdimo za 180 Josip Turk, SBL, nav. d., 1928 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238909/). Turk, nav. d. 182 France Kidrič, SBL, nav. d., Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925. (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi163906/). 181 121 intelektualno dejavnost, ki se je vršila v drugih jezikih, vsaj še vedno v univerzalnem jeziku znanosti, latinščini, ter ljudski nemščini in italijanščini. Med visokimi cerkvenimi sferami se je tudi gibal trinajsti ljubljanski škof Sigismund Krištof grof Herberstein (1644–1711)183, ki je v Rimu doštudiral teologijo in 1684 postal ljubljanski škof, v zgodovino pa se je vpisal po tem, da je v času njegovega mandata, od 1700 naprej, začela zidati ljubljanska stolnica in da je s stolnim proštom Janezom Krstnikom Prešernom in dekanom ter generalnim vikarjem Janezom Antonom Dolničarjem istega leta ustanovil prvo javno knjižnico; danes je to semeniška knjižnica v Ljubljani. Herbersteinova vloga je precejšnja torej v zgodovini izobraževalnih institucij, ki jih je generacija mladih intelektualcev v drugi polovici 17. stoletja po mednarodnih, večinoma italijanskih zgledih, uveljavljala na Kranjskem. Precej bolj vplivna ali »pomembna« pa sta bila njegova sodelavca, Prešeren in Janez Anton Dolničar, zato jima je treba kot pomembnima intelektualcema v »kleriški kategoriji« posvetiti malo več pozornosti, sploh klanu Dolničarjev, ki so s stališča intelektualne, pa tudi obče socialne in kulturne zgodovine Slovencev zaslužni za svojevrstni razcvet umetnosti in znanosti na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Mlada generacija, med katero je sodil Janez Krstnik Prešeren (ok. 1656184–1704), je doživela življenjski optimizem po 1683, potem ko je združena krščanska vojska Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti premagala turško armado, v intenzivnih vojaških spopadih, ki so sledili tej zmagi, pa je cesarska vojska Habsburžanom pridobila veliko ozemlja (Ogrsko in Slavonijo); med špansko nasledstveno vojno pa se je njeno ozemlje razširilo na del Italije. Razmere, v katerih je Habsburška vladarska hiša postajala politična velesila in s tem spodbudila kulturne in ekonomske premike v avstrijskih dednih deželah, so bile ugodne za intelektualno udejstvovanje mlade generacije. Med vsemi intelektualci, ki smo jih uvrstili v kategorijo klerikov, je prav Prešeren najbolj univerzalen, saj je bil doktor obojega prava, in ne le to: »učeni Kranjec«, kakor ga je po smrti v nagrobnem govoru imenoval zdravnik in njegov prijatelj Gladič, je že, rojen v Radovljici »na zgornjem Kranjskem staršem nizkega rodu. /.../ Že v najnežnejših letih se je pokazala njegova Še natančneje ga bo treba omeniti v nadaljevanju, v poglavju o institucijah, saj je njegov prispevek k intelektualni »revoluciji« na Kranjskem prav v tem, bolj kot v lastnem delovanju kot »intelektualnemu delavcu«. 184 Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica navaja letnico 1655. 183 122 nadarjenost za znanost, ki so jo tudi spodbujali.«185 Kakor vsi mladi, in iz »nižjih« slojev prebivalstva jih je bilo vedno več, je temelje svoje izobrazbe dobil v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kjer je blestel kot izjemno sposoben mladenič.186 Marjan Smolik domneva, da mu je vpis jezuitski kolegij (in morda študij na Dunaju) priskrbel prav Sigismund Krištof Herberstein, ki je bil v Prešernovih mladostnih letih (med 1667–1679) ljubljanski stolni prošt in je mladega in nadarjenega Prešerna dobro poznal ter ga podpiral, kasneje pa kot ljubljanski škof z njim sodeloval.187 Prešerna je nadarjenost popeljala na študijsko pot, najprej na študij filozofije na jezuitski univerzi na Dunaju, kjer je vpisal še teologijo, kjer je zaradi bolezni ali pa zaradi izbruha kuge, na kar opozarja Maks Miklavčič,188 študij prekinil in ga verjetno že kot duhovnik nadaljeval v Salzburgu – ne glede na to, da so ga na Dunaju izjemno cenili, mu posvetili izraz poeta laureatus, ga tam niso mogli zadržati. Leta 1681 je promoviral kot doktor teologije pri sodelavcu Jeana Mabillona, Jožefu Mezgerju.189 V Prešernovi biografiji, predvsem je to znano zaradi Gladičevega govora, ni povsem jasno, kdaj je odpotoval v Italijo in Francijo in neznano kje študiral še pravo – dejstvo pa je, da se je Prešeren podpisoval kot doktor obojega prava. Dolničar navaja, da je, še preden je s težavo in v boju s številnimi spletkami postal ljubljanski stolni prošt,190 opravljal številne ugledne funkcije: bil je salzburški kanonik (1683) in konzistorialni svetnik tedanjega škofa Maksa Gandolfa Kuenburga; tam je vodil knjižnico, po Kuenenbergovi smrti pa ga je njegov naslednik Janez Ernest Thun Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 309. Prešerna Dolničar uvršča med teologe, čeprav je bil hkrati tudi pravnik. 186 Prim. Maks Miklavčič, SBL, Ljubljana: SAZU, 1952 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi467331/). 187 Marjan Smolik, Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani. V: Academia Operosorum. Ljubljana: SAZU, 1994, str. 62. Dodaja še, da ko je leta 1692 Prešeren po diplomatski misiji v Rimu prišel kot novi stolni prošt v Ljubljano, »sta se našla dva zelo kulturna človeka z velikima osebnima knjižnicama. Po rodu tako različna – baron in kmečki sin – ju je družila zavzetost za znanost in kulturo« (Smolik, nav. d., str. 65). 188 Miklavčič, SBL, nav. d. 189 Smolik navaja Mezgerjev leta 1690 natisnjeni govor, v katerem izjemno navdušeno govori o mladem doktorju teologije. Prim. Smolik, nav. d., str. 63. 190 Miklavčič v SBL navaja, da je bilo mesto stolnega prošta namenjeno višjemu plemstvu, zato so poskušali Prešernu kot kmečkemu sinu, ki je bil tedaj še cesarski in škofovski diplomat v Rimu, to onemogočiti. »Prešerna, je dva klevetnišk pamfleta zoper sebe z dopisi v Salzburg in na dvor ne le ovrgel, temveč z mojstrsko analizo odkril tudi pisca (Raffellini), je salzburško nadškofijsko sodišče 9. septembra [1692] popolnoma rehabilitiralo in mu odprlo pot v Ljubljano.« (Miklavčič, SBL, nav. d.). Prešeren je bil izjemen primer strmega družbenega vzpona, ki ga v tedanjem času ni dosegel marsikdo. Gotovo je to dobro izhodišče za premislek o intelektualcih ne le z biografskega, temveč tudi s stališča njihove socialne pozicioniranosti/uveljavljenosti v družbi. 185 123 poslal v Rim na diplomatsko misijo, na kateri naj bi razrešil spor s škofijo Passau, 191 ki si je prizadevala za neodvisnost od Salzburga.192 »Zaradi kreposti si je pridobil naklonjenost svojega kneza Janeza Ernesta,«193 piše Dolničar. »Zaupal mu je skrivna poslanstva na branderburški, bavarski, pa tudi cesarski dvor zaradi investiture fevdov. Ko je vse to odlično izpolnil, je s svojo spretnostjo dobil tudi nadvse zahtevno pravdo med salzburškim nadškofom in pasavskim škofom.«194 Prešernovo intelektualno kariero, preden je dosegel nemogoče – kot kmečki sin se je zavihtel na mesto, tradicionalno rezervirano za višje plemstvo! –, je bilo treba obuditi v spomin zato, ker je prav njegov primer izjemen in zastavlja številna vprašanja za intelektualno zgodovino Slovencev, saj ga uvršča visoko po družbeni lestvici navzgor in ga kot prvega predsednika akademije delavnih operozov ustoličuje kot izjemnega misleca in navdušenca za znanost ter avtorja številnih, bodisi natisnjenih ali nenatisnjenih, spisov, razprav, knjig. Marko Pohlin ga v Bibliotheca Carnioliae sicer zelo na kratko predstavi kot »prošta ljubljanske stolne cerkve, doktorja svete teologije in obojega prava, /.../, z lovorom ovenčanega pesnika, poslanca slavne dežele Kranjske195 in takoj nato predsednika poslancev, med ljubljanskimi akademiki operozi imenovanega Odločni (Resolutus).196 V ustanovni listini akademije operozov ga »trnje ne straši« in »kakor čebelice med izmed trnja nam nosi bogastvo / naš Resolutus s cvetic, ni ga nevarnosti strah«.197 Vendar pa je med vsemi temi visokozvenečimi nazivi morda najbolj pomembno, poleg tega, da je po nastopu v Ljubljani kot stolni prošt uspešno uspel urediti vse pravne in gospodarske težave, ki so pestile ljubljansko proštijo,198 da je 1693 po italijanskih zgledih v svojem lastnem stanovanju ustanovil Academio operosorum199 in se tam srečeval s prijatelji, nad Miklavčič natančno poroča, da se je na tej misiji zelo izkazal; dosegel je, da je cesar 1692 odredil, da se pravni disput začasno ustavi, saj je Prešeren odlično argumentiral tezo, da s »pravnimi in zgodovinskimi dokazi ni mogoče doseči osamosvojitve Passaua«. (Miklavčič, SBL, nav. d.) 192 Prim. Smolik, nav. d., str. 63; Dolničar, nav. d., str. 309. Miklavčič, SBL, nav. d. 193 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 309. 194 Dolničar, nav. d., str. 309. 195 Dolničar dodaja: »Obenem so ga prav tako izvolili za odbornika v deželnem zboru, da bi dali mesto veri, pobožnosti, pogumu, modrosti in spretnosti pri opravljanju poslov.« (Dolničar, nav. d., str. 310) 196 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 563. 197 Akademske čebele ljubljanskih operozov. Ljubljana: SAZU, 1988, str. 27. 198 Prim. Miklavčič, SBL, nav. d., kjer pravi, da je Prešeren »odstranil vse samovoljnosti ter s svojo avtoriteto dosegel, da je odslej kapitelj nastopal enotno na zunaj in znotraj«. 199 Več podrobnosti o tej pomembni instituciji védnosti, ki je močno vplivala na kulturno, intelektualno in tudi socialno zgodovino 17. in prve polovice 18. stoletja, bomo govorili v naslednjih poglavjih, posvečenih »institucionalnim revolucijam«, če lahko za to sploh lahko uporabimo tako 191 124 znanostjo navdušenimi sotrudniki (Janez Gregor Dolničar, Janez Štefan Florijančič, Marko Gerbec, Janez Jurij Hočevar); nekakšen družabni salon, kar so akademije na svojih začetkih v resnici bile, je bilo Prešernovo stanovanje, kjer so se srečevali teologi, zdravniki, numizmatiki in astronomi. »Kakor preroka«,200 poudarja Dolničar, so ga postavili za predsednika akademije; ki ni bila niti prva in edina na Kranjskem. Janez Krstnik Prešeren je imel kot intelektualec bogato knjižnico; z dekanom Janezom Antonom Dolničarjem in škofom Herbersteinom so se odločili, da bodo po njihovi smrti knjige prešle v javno uporabo, kar se je, vsaj kar se Prešerna tiče, žal zgodilo kaj kmalu, saj je umrl pri 49 letih.201 Prostori védnosti so se širili tudi v avstrijskih deželah: v Ljubljani so bile knjige zbrane, čeprav prostorov zanj še ni bilo; obstajali so le v idejah, v vizijah, ki so se kasneje uresničile v ustanovitvi semeniške knjižnice; a še preden je knjižnica obstajala, je bil že nastavljen bibliotekar (prvi je bil Franciscus Josephus Thallmeiner, 1698–1768). Prešeren je bil vizionar in intelektualec, ki je v kratkem življenju dosegel velikansko nadgradnjo intelektualnega truda generacije pred njim, na njegovo javno delovanje v imenu ideje pa opozarjajo številni njegovi spisi, ki jih navaja Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica; nekateri so bili natisnjeni, drugi pa so ostali v rokopisu. Miklavčič jih deli na načelno znanstvena, govorno pesniška in praktično pravna dela.202 Izjemno podporo pa je Prešeren dobil od stanovskega kolega Janeza Antona Dolničarja (1662–1714). Prej malo drzno imenovani »klan Dolničarjev« si v intelektualni zgodovini gotovo zasluži malo več pozornosti. Brata Janeza Antona, Janeza Gregorja Dolničarja, bomo nadrobneje omenili med pravniki v enem izmed naslednjih podpoglavij, prav tako tudi poseben primer, njegovega nadarjenega, a zgodaj umrlega sina Aleša Žige Dolničarja; brata Dolničar sta bila nečaka tedaj že uveljavljenega zgodovinarja in ljubljanskega župana Janeza Ludvika Schönlebna, sta bila namreč sinova Janeza Krstnika Dolničarja, ki se je leta 1648 poročil s Schönlebnovo hčerjo Marijo Ano. Bil je član Dizmove bratovščine, mestni sodnik, dramatični izraz. Ustanovna listina akademije namreč datira v 30. maj 1701, kar natančno popisuje Janez Gregor Dolničar v Zgodovini ljubljanske stolne cerkve. 200 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 310. 201 O nastanku prve javne knjižnice, ki je bila še pred tem opisana že v »fantazijskem« katalogu Dolničarjevem, ki pomeni dragoceni vir bio- in bibliografskih podatkov, bomo razpravljali v poglavju o institucijah, prav tako pa tudi o velikem uspehu operozov pri prezidavi in opremljanju ljubljanske stolnice sv. Nikolaja. 202 Prim. Miklavčič, SBL, nav. d. 125 ljubljanski župan. Plemiški naziv von Thalberg pa je pridobil leta 1688.203 Janez Krstnik zelo lepo ponazarja družbeni vzpon, povezan (čeprav ne vedno in povsod) z intelektualnim delom, ki je njegovim potomcem zagotovil temeljne, gotovo pa boljše pogoje za »delo z idejami«, za znanost, za razvitek vedno novejših oblik védnosti. Njegov sin Janez Anton pa je kot klerik in intelektualec svojega časa, še najbolj v sodelovanju s Prešernom in kot član akademije operozov, kjer se je kitil z naslovom Marljivi (Sedulus), odigral zelo veliko vlogo pri uveljavljanju znanosti kot najvišje forme védnosti tedanjega časa. Kakor večina je bil izobražen pri jezuitih, teologijo pa je študiral na Dunaju, v Salzburgu in naposled še v Rimu, kjer je leta 1685 doktoriral iz obojega prava.204 Zelo pohvalne besede v Biblioteca Labacensis publica najde njegov brat Janez Gregor; ne le, ker »je svojega nadvse dovzetnega duha izobraževal z nadvse plemenitimi znanostmi in umetnostmi«,205 ampak je Janez Anton pomemben tudi v smislu razvoja institucij védnosti (pa umetnosti, seveda v službi vere). Ne moremo namreč mimo tega – potem ko je leta 1700 postal stolni dekan in ko se je škof Herberstein, po formalni ustanovitvi operozov in skupni bibliotekarski akciji za bodočo javno knjižnico, leto kasneje umaknil v pokoj in so Janeza Antona Dolničarja izvolili še za generalnega vikarja206 –, da je imel nepogrešljivo vlogo pri dveh arhitekturnih, gradbenih podjetij: pri gradnji ljubljanske stolnice, katero je izjemno natančno popisal brat Janez Gregor,207 in pri polaganju temeljnega kamna »znamenitega Karlovega kolegija plemenitih, kjer bi mladino učili vrlin in svobodnih umetnosti«.208 Semenišče ali Collegium Carolinum je tudi prizorišče fantazijske knjižnice Antona Gregorja Dolničarja. Kot ljubitelj knjig si je prav posebej prizadeval za uresničevanje 8. člena ustanovne listine akademije operozov – za prostovoljno zbiranje knjig za bodočo knjižnico –, financiral pa je štipendije za revnejše, a nadarjene dijake. Poleg prizadevnega pastoralnega dela med verniki je bil Prim. Marjan Smolik, Janez Krstnik Dolničar plemeniti Thalberg. SBL, Ljubljana: SAZU, 1980 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi697225/). 204 Prim. Miklavčič, Janez Anton Dolničar, SBL, nav. d. 205 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 311. 206 Prim Miklavčič, SBL, nav. d., in Dolničar, nav. d., str. 311. Dolničar dodaja še, da je bil 1712 »enoglasno izvoljen za odbornika kranjskih deželnih stanov«. 207 »Ljubljansko stolno cerkev, posvečeno božanskemu Nikolaju, je od temeljev prenovil do veličastnega sijaja« (Dolničar, nav. d., str. 311). Smolik v SBL še piše, da je kapitelj njegov predlog, da bi stolnico, ki jo je leta 1700 potres močno prizadel, prezidali v baročnem slogu; poskrbel je za arhitekta, A. Pozza, projekt pa se ni končal vse do 8. maja 1707, ko so novo stolnico svečano posvetili. 208 Dolničar, nav. d., str. 311. Dodaja še, da je »velikansko in vzvišeno stavbo /.../ dokončal do strehe leta 1713«. 203 126 Janez Anton Dolničar pomemben spodbujevalec znanosti in umetnosti, duhovnik in doktor teologije; njegova življenjska zgodba in stvari, ki jih je dosegel, pomenijo v intelektualni zgodovini 17. stoletja pomemben mejnik, na katerega se je lahko oprlo naslednje, »razsvetljeno« stoletje. Nič nenavadnega ni, da je v ustanovni listini njegovo geslo »dan ni zapravljen noben«.209 Poleg naštetih je v kategorijo klerikov pritegniti še tri teologe (duhovnike), vse člane ljubljanske akademije delavnih: Janeza Jakoba Schillinga (1664–1754), Jurija Andreja Gallenfelsa (1651–1699) in Maksimilijana Raspa (1673–1742). Janez Jakob Schilling, »presvetla zvezda modrosti« in »mož skrbne preudarnosti, izkušenosti, blagohotnosti in potrpežljivosti«,210 je, kakor poroča Maks Miklavčič v SBL, neznano kje doktoriral iz teologije, pred tem pa se je njegova izobraževalna pot začela v Ljubljani, nadaljevala v Gradcu, kjer je študiral filozofijo, gospodarico teologijo pa na Dunaju.211 Postal je tajnik škofa Herbersteina, ki ga je zelo cenil, zato je po umrlem Janezu Antonu Dolničarju leta 1715, potem ko je bil dolga leta vikar v Kranju, prevzel službo generalnega vikarja; na tem mestu je ostal več kot trideset let, se upokojil in dosegel visoko starost, precej pa je sodeloval z ljubljanskim škofom Sigmundom Felixom Schrattenbachom (1674–1742), ki je bil znan tudi po brezobzirnem ravnanju z upornimi kmeti v Savinjski dolini. Dolničar in Pohlin navajata le en Schillingov znan spis (Sinodalne odredbe in dekreti, Constitutiones et Decreta Synodalia, 1706–1709), vendar je kot intelektualec pomembnejši kot organizator ter podpornik znanosti in umetnosti (tako kot Schrattenbach); že od 1701 je bil pomemben član ljubljanskih operozov, pri katerih si je, v skladu s svojo osebnostjo, kakor kaže, dodelil naziv Umirjeni (Sedatus); akademiji je tudi predsedoval, predvsem pa se je izkazal po Dolničarjevi smrti, saj je uspešno upravljal z deli v stolnici in v semenišču (Karlovem kolegiju plemenitih), podpiral umetnike in umetnost nasploh ter sodeloval pri gradnji novih cerkva, ki danes veljajo za vrh slovenske baročne umetnosti (uršulinska in šempeterska cerkev, cerkev na Šmarni gori). Uradne ustanovitve akademije operozov pa ni dočakal njen ustanovni član, Jurij Andrej, svobodni baron Gallenfels, čeprav je imel že izbrano svoje ime: Zmrzli Akademske čebele, nav. d., str. 59. Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 319. 211 Maks Miklavčič, Janez Jakob Schilling. SBL. Ljubljana: SAZU, 1960 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi542358/). 209 210 127 (Gelatus); veliko bolj vpliven in delaven kakor čebela pa je bil Leopold Maksimilijan Rasp, ki je doktoriral iz teologije in se leta 1699, po raznih študijih v tujini, vrnil domov in nastopil službo v župniji v Kamniku. Slovel je kot učen mož. A ne le to: finančno je podprl gradnjo stolnice, leta 1702 je postal operoz, kjer ga je krasilo akademsko ime Neutrudni (Indefessus), zanj pa verzi v ustanovni listini akademije delavnih namigujejo v razširjeni homerski primeri, da tako kot neutrudne čebele poletijo čez pašnik in gozd, »tako Indefessus odkriva, / da mrtvih dedov bi rod v knjigah oživel nam zbran«.212 In res, njegova neutrudnost se je kazala v njegovi vsestranski izobrazbi in aktivnem podpiranju umetnikov (SBL navaja, da je podpiral arhitekta Gregorja Mačka in slikarja Valentina Metzingerja213), kot intelektualec pa je sodeloval pri projektu javne knjižnice, ki jo, ironično, večina operozov ni dočakala. Toda brez njih semeniške knjižnice, torej v Karlovem kolegiju plemenitih, najbrž še dolgo ne bi bilo. Rasp je v več kot štirih desetletij uradovanja v Kamniku dosegel marsikaj, največ na umetnostnem področju: temeljito je prenovil cerkve v kamniški okolici, predvsem frančiškansko cerkev in samostan v Kamniku, na lastne stroške zgradil kapelo sv. Križa nad Kamnikom, sezidal baročno cerkev na Šutni ... Kot intelektualec se je zavedal, kako zelo je pomembna izobrazba, zato je organiziral lastno, zasebno obliko šolstva; zasebno hišo je »predelal za šolske namene. Tu je sam ali po svojih pomočnikih učil dečke in deklice branja, pisanja, računanja in naprednega gospodarstva. Nadarjene dečke je posebej vežbal v latinščini in glasbi, jih pošiljal na jezuitski kolegij v Ljubljani in jih pripravljal na duhovniško delo.«214 V Raspovi zapuščini je ostalo nekaj tiskov (govor, ki ga je pripravil za akademijo operozov), bil pa je lastnik precej bogate knjižnice. Kleriki kot intelektualci so bili v drugi polovici 17. stoletja, kakor lahko vidimo že iz nekaj navedenih primerov, izjemno aktivni in se večinoma niso omejili le na »znanstveno« delovanje, temveč so močno vplivali na umetnostno eksplozijo baroka na Slovenskem. Med njimi moramo posebej omeniti zadnjega predsednika akademije operozov Jurija Andreja Gladiča (1659–1725), ki ga SBL navaja kot humanista,215 Marko Pohlin pa ga označi kot doktorja obojega prava in kanonika ljubljanske stolne Akademske čebele, nav. d., str. 53. Rudolf Andrejka, Maks Miklavčič, Leopold Maksimiljan Rasp. SBL. Ljubljana: SAZU, 1960 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi487265/). 214 Rudolf Andrejka, Maks Miklavčič, SBL, nav. d. 215 Joža Glonar, Jurij Andrej Gladich. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi200923/). 212 213 128 cerkve.216 Imenovan tudi Inermnis (Neoboroženi) je bil pomemben član akademije operozov, Janezu Krstniku Prešernu pa je napisal nagrobni govor. (cit!) Kot intelektualec je védnost, kolikor jo je obvladoval, najbolje združil v rokopisu Stara in nova cerkvena zgodovina Kranjske ali Zgodovinsko-pesniško poročilo o znamenitih dogodkih Kranjske (Vetus et nova Carniolae Ecclesiasticae memoria, 1707), ki ga je kot povzetek zgodovine po Schönlebnu in Valvasorju napisal v verzih. Podobno zavzet na intelektualnem področju je bil teolog, »Ljubljančan, magister svobodnih umetnosti in filozofije in tudi bakalaver svete teologije, licenciat obojega prava«217 Franc Bernard Fischer (1662–1715), operoz, ki se je, poleg tega, da je napisal kar veliko teoloških spisov,218 ukvarjal z matematiko v knjigi Matematično dokazovanje, v katerem je pojasnjeno, da lahko kristjani z majhnim trudom osvobodijo mesto Budo izpod barbarske oblasti (Demonstratio mathematica, qua ostenditur civitatem Budensem facillime a Christianis recuperari posse, 1684). Spisu je je rahlo posmehnil Valvasor na koncu šeste knjige Slave vojvodine Kranjske: »Toda čeprav je ta pisec s svojim matematičnim peresom v tej razpravi s tako lahkoto zavzel utrjeno mesto Budim, sta vendarle ravno v istem letu neuspeh in potem leta 1686 – Bogu hvala! – uspeh krščanskega orožja dokazala, da je med teorijo in prakso pogosto zelo velika razlika«.219 Valvasor opozarja na eno izmed lastnosti védnosti same, ki je lahko teoretična in v svojih idealnih postulatih daleč od praktične uporabnosti; Valvasor kot plemič zelo dobro ve, da je za tovrstne zmage treba »veliko jekla in svinca, krvi in poguma«.220 Seveda bi bilo narobe trditi, da je bil vsak, ki je dobil izobrazbo, že intelektualec, vendar je prav v kleriških vrstah, med duhovniki in teologi, v drugi polovici 17. stoletja veliko nadarjenih ljudi, ki so svojo védnost dobili v tedaj v Notranji Avstriji najbolj ekstenzivni instituciji znanja in verovanja: katoliški cerkvi. Mnogo njih je bilo jezuitov in so svoje življenje posvetili poučevanju retorike, gramatike ali matematike ali kakega drugega predmeta v sklopu humaniora na kolegijih, ki so pripravljali na študij – takšni so bili, na primer, Andrej Zergoll, Janez Liberius, Daniel Calo, Andrej Kobav, Egidij Dornigg iz Gradca, Ferdinand Elwanger, Jurij 216 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 481. Pohlin, nav. d., str. 474. 218 Prim. Joža Glonar, Franc Bernard Fischer. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi188809/); Pohlin, nav. d., str. 475–476. 219 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 168. 220 Valvasor, nav. d., str. 168. 217 129 Erber, Jurij Florjančič, pa Inocenc Erberg, ki ga je pot od poučevanja na ljubljanskem jezuitskem kolegiju ponesla v Paragvaj; pa pridigarji, kakršna sta bila Janez Svetokriški in Matija Kastelec ali ljubljanski kanonik Karel Jožef Apfaltrer. Znanje je namreč postala vrednota, za katero je bilo treba v drugi polovici 17. stoletja narediti kar največ, kar pomeni, da je védnost kot vrednota v notranjeavstrijskih deželah po konsolidaciji katoliške protireformacije postala pomemben člen, ki je vsaj deloma nadomestil izgnano delo in prizadevanje protestantov. Kako je izobraženost postala veliko vredna, vsaj med plemiči in premožnejšimi meščani – čeprav so prav jezuiti in nekateri posamezniki izdatno pomagali tudi nadarjenim kmečkim sinovom, kakršen je bil Prešeren –, nam zgovorno izpričuje Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske: »Mnogi pa dajo svoje otroke študirat, kakor delajo na pravkar omenjeni način plemiči, ki prav dobro vedo, da se plemstvo prav tako častno postavi pod merkurskim klobukom s perutnicami kakor pod kovinsko vojaško čelado in da si zna pridobiti nič manj svetlobe od apoliničnih žarkov ko od marcialičnih topovskih bliskov. Tako so v deželi v ta namen ustanovljeni prav imenitni seminarji in šole; zlasti si hvalno prizadevajo gospodje patri jezuiti, da bi s svojih kolegijih šolsko mladino mojstrsko izpopolnili v humanioribus, posebno v latiniteti, zgovornosti in sklepalni umetnosti (ali logiki), in uporabljajo pri svojem pouku poseben način in spretnost.«221 Plemič z mečem v eni in s knjigo v drugi roki je postal ideal, po študiju pa se je moral, kakor nas opozarja Luka Vidmar,222 podati na potovanje, na grand tour, kjer so se kalila njihova intelektualna in umetniška nagnjenja. Ko si pridobijo trden temelj znanja, poudarja Valvasor, »gredo na visoke šole, ali pa, kakor rečeno, uporabljajo akademijo za popotovanje v tuje omikane dežele«.223 V drugi polovici 17. stoletja je bila za marsikaterega intelektualca – in v tem sfera klerikov sploh ni izjema – edina logična smer proti zahodu, v Italijo, od koder so zaradi tega kasneje plimovali močni baročni vplivi: ne le v arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu, temveč v jezikovnem slogu, ki so ga mojstrili pridigarji. Ta želja pa ni lastna le plemstvu, ampak tudi meščanstvu, vsi skupaj pa »kažejo ostre možgane in uglajeni razum v javnih spisih«.224 221 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 223. Prim. Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, nav. d., str. 14. 223 Valvasor, nav. d., str. 223. 224 Valvasor, nav. d., str. 224. 222 130 Ne glede na Valvasorjev močno izraženi deželni patriotizem, h kateremu se bomo še povrnili, pa je, po mnenju intelektualcev 17. stoletja, ena od pomembnejših kategorij povezana prav z zgodovino in z zgodovinopisjem, s katerim se nameravamo v nadaljevanju natančneje ukvarjati, v širšem in ožjem smislu. 4.1.1.2 Zgodovinarji in zgodovina Človek se svoje preteklosti zaveda že dolgo, vsaj od Herodota, ki je v Zgodbah o velikem civilizacijskem spopadu med Perzijci in Grki zapisal, da »je ta poročila zbral in zapisal, da ne bi s časom zamrl spomin«225 in s temi slavnimi besedami opozoril na povezavo med zgodovino, spominom in viri (ki utemeljujejo »dejstva«). Čas je tekel in zgodovina je nastajala: do 17. stoletja je skladovnica zgodovinopisnih del narasla do nepreglednosti, večina raziskav minulosti pa je ostala vpeta v trdnih okvirih poučne ali pragmatične zgodovine, kakor jo je utemeljil Tukidid v Peloponeški vojni; prav taki pa so bili tudi teoretični premisleki o pisanju zgodovine. Začetek novega veka pomeni za evropsko historiografijo začetek dobe prehoda, ki je nekaj stoletij pozneje spodbudil nastanek zgodovine kot znanosti z vsem strokovnim aparatom, pomožnimi vedami in podobnim v 19. in 20. stoletju. Zato je prav 17. stoletje tisto negotovo obdobje historiografije, ko so učenjaki še vedno zrli z občudovanjem v grško in rimsko antiko, hkrati pa so vedno redkeje temeljni vzrok za dogajanje v času pripisovali božji previdnosti, ampak so jih raje iskali v »realnih« fenomenih. Razpetost med obema nasprotjema je zaznamovala metodološko historiografsko literaturo tedanjega časa, našli pa bomo še veliko drugih navideznih protislovij, kot je na primer vprašanje, ali je zgodovinopisje umetnost ali znanost. Stari prepir, ali je eno ali drugo, je še vedno povezan s prevladujočim tipom pragmatične zgodovine. To je ahistoričnost prav tistega tradicionalnega tipa, prepričanega v didaktično koristnost zgodovine za vladarje in izbrane elite. Zgodovina je torej intriganten pojem, o katerem ne bo nikoli izrečeno kaj absolutno gotovega; prav negotovost je njena velika vrlina, je zapisal Voltaire v Enciklopediji. Zaradi tega najdemo že vse od antičnih časov pa do danes veliko različnih pogledov, kako je treba pisati in razumeti zgodovino. Jasno je, da je prav v umevanju 225 Herodot, Zgodbe, Ljubljana: Slovenska matica, 2003, str. 49. 131 perspektive – kdo, zakaj in kako je opisoval preteklost – tudi razumevanje zgodovine; v tem pogledu je pisanje historie umetnost, kakor so literatura, glasba, likovna umetnost in druge. Hkrati pa je znanost, ki s kritično in racionalno analizo domišlja pretekle, minule svetove in jih sistematizira ter opisuje z ustaljeno terminologijo. Do začetka novega veka v pogledih na historiografijo ne moremo najti sistematičnosti in doslednosti, saj so avtorji pisali o tej temi samo v predgovorih ali pismih, do renesanse pa so temu vprašanju redko posvetili kakšno temeljitejšo obravnavo. Ne smemo sicer pozabiti na vplivni Lukijanov spis »Kaj je zgodovina?«, ki pa vendarle ni bil globlje utemeljeno teoretično in metodološko delo, kaj šele »znanstveno« v današnjem pomenu besede. Na začetku novega veka, zaznamovanega z renesanso, humanizmom in protestantsko reformacijo, začnejo nastajati prvi obširnejši teoretični spisi o zgodovini, pa tudi zavest, da je treba kdaj razkriti skrivnosti delavnice, v kateri se material – preteklost – spremeni v pripoved o njej – zgodovini, je pridobivala, sicer počasi in z zastoji, večji ugled in vlogo v družbi. Čeprav so bile spremembe na obzorju, je v 17. stoletju prevladujoči tip zgodovinopisja še vedno poučna zgodovina, njeno nasprotje pa je doba luči 18. stoletja; in ker nobena dobra sprememba ne pride čez noč, se je treba vprašati, kaj je bilo vmes, kakšen prehod med dvema konceptoma se je zgodil, kako je enkrat počasi, drugič hitreje napredoval … Prav zato je naša pozornost namenjena »zgodovini zgodovine«; a nemogoče je pisati o 17. stoletju, če vsaj približno ne upoštevamo prizadevanja renesančnih humanistov, ki so močno vplivali na historično preučevanja z odkrivanjem in kritično filološko analizo antičnih tekstov. Humanistično navdušenje nad staro Grčijo in Rimom je v dobi tridesetletne vojne in vedno bolj izraziti znanstveni revoluciji počasi plahnelo in nova generacija evropskih zgodovinarjev je historiografske metode obrnila k znanstvenemu, to je epistemološko odgovornemu raziskovanju, ker je nasprotovala italijanskemu navdušenju nad zgodovino kot umetnostjo. --Zato je v 17. stoletju, ko sta na primer Jean Mabillon in Jean Bodin postavila temelje kritičnih metodoloških smeri v historiografiji, močno zazevala razlika med jugom in severom Evrope, natančneje med Italijo in Francijo; prva je bila prepričana, da je 132 zgodovinopisje umetnost, v Franciji pa so poskušati izdelati kritične metode, da bi lahko ločevali pristne vire od nepristnih, spoznali nova dejstva in podobno; razumeli so jo kot znanost. Ne glede na številne debate iz 17. stoletja pa se še danes ni se mogoče odločiti, kot rečeno, ali je zgodovina eno ali drugo. Resnica je, kakor vedno, vmes: je oboje, kajti zgodovinar kot subjekt, omejen z lastnim subjektivnim svetom, lahko uporablja umetelna sredstva jezikovnega izražanja, da bi po svojih močeh oživil davno minule osebe, dogodke, okoliščine, vzpone in padce imperijev, zmote in junaška dejanja … Hkrati pa mora kot znanstvenik kritično sprejeti vsak glas iz preteklosti, na voljo pa ima dovolj empiričnih metod, ki utegnejo zmanjšati negotovost pri umevanju preteklosti, izbranega obdobja ali minule ideje. Zgodovinarji 17. stoletja so postavljali historiografijo nad vse znanosti, njen pomen za prihodnost pa so še povečevali z uporabo Baconove velike obnove (instauratio magna). Celota je seveda nepregledna in kaotična, zato jo moramo razdeliti na neenakovredne dele; omenili smo že razliko med umetniškim ali znanstvenim konceptom in počasno spreminjanje pogleda od božanskih vzrokov k zemeljskim, dostopnim človeškim čutom. Ne smemo pozabiti še na enciklopedični ideal in na historično zavest, katere začetke v današnjem pomenu besede najdemo prav v 17. stoletju.226 Zanimivo je, da lahko najdemo več utemeljitev, zakaj so spremembe – tako kot tudi na drugih področjih znanosti – nastajale v pojmovanju zgodovine in preteklosti. Prva je metodološka, vezana na premišljevanje o poti, po kateri pridemo do začasnega cilja. Sledi ji družbena/sociološka razlaga, povezana z znano teorijo od dobi akumulacije kapitala in dviga meščanske zavesti; tretja je psihološka, saj je poznavanje preteklosti vrednota – v 17. stoletju vezana večinoma na vladarje in ljudi na visokih položajih. Zadnja je filozofska, saj se moramo spomniti na Descartesovo obsodbo zgodovine v Razpravi o metodi in Vicovo »novo znanostjo« kot reakcijo na takšno zavrnitev. Po tej poti bomo na kratko premislili bolj obrobno, a kljub temu pomembno poglavje zgodovine védnosti – historiografijo 17. stoletja, ki ni bila več enaka humanističnemu zgodovinopisju, hkrati pa je bila še daleč od razsvetljenskih pogledov na zgodovino, ki so jih v 19. stoletju izpopolnili Leopold von Ranke in drugi. Njena prava podoba je torej nekakšna mešanica, neurejenost, razpršenost idej 226 Prim. John Lukacs, At the End of an Age, New Haven-London: Yale University Press, 2002; Lukacs je o historični zavesti napisal monografijo, ta »programski« spis pa povzema njegove temeljne poglede na raziskovanje in razumevanje zgodovine. 133 in misli, predvsem pa nad vsem tem najdemo polno nasprotij, prepoznavnih v vsakem »obdobju prehoda«; kljub temu pa je prepoznavna logična nit »razvoja«, ki je bil bolj kumulativen, kot pa dober ali slab, hitrejši ali počasnejši, bližji ali bolj oddaljen. Historiografijo 17. stoletja lahko – po predlogu Donalda Kelleyja, ki je uredil zgodovinsko čitanko Versions of history from antiquity to the enlightement – razdelimo v tri dele: prvi je nazor, da je pisanje zgodovine umetnost, drugi so številne razprave o metodi, tretji je nadaljnji razvoj univerzalne zgodovine, ki je nastala že v srednjem veku pri Otu Freisinškem, Joachimu iz Fiore in Christine de Pisan. Tem trem lahko dodamo še četrti vidik – nedvoumno Descartesovo zavrnitev zgodovine in Vicovo obnovo v »novi znanosti«. Idejno jedro teh treh kategorij je nastalo prav zaradi prepletanja metodološke, družbene, psihološke in filozofske perspektive, skozi katero je utemeljevala svoj smisel zgodovinopisna znanost. To spoznanje pa bo koristno, ko bomo ugotovili, kdo so bili ti intelektualci, kakšen socialni status so imeli, zakaj so večinoma še vedno razumeli zgodovino kot resnično pripoved o velikih junaških dejanjih v politični in vojaški preteklosti, hkrati pa vedno bliže razsvetljenskemu konceptu znanosti s tem, ko je sprejela kritične metode iz filoloških analiz humanistov. Refleksija o zgodovinopisju je po sami naravi teme – mišljenje preteklih svetov! – tako abstraktna, da je ne najdemo pogosto med množico tedanjega evropskega prebivalstva, ki je bilo v 17. stoletju še vedno razdeljeno po logiki tridelne fevdalne ureditve. Védnost na individualni ravni je bila do novega veka mogoča tudi pri kmetih, kaj šele pri cehovskih mojstrih in drugih rokodelcih, pa mestnih prebivalcih, v 17. stoletju še pogojno imenovanih »meščani«; če pa iščemo poglobljeno refleksijo o smislu in namenu zgodovine v času znanstvene revolucije prav v teh družbenih slojih, težko najdemo kakšen izpričan in avtentični vir.227 Zato je razpravljanje o zgodovini historiografije nujno vezano na spoznanje, da so bili tisti, ki so izrekali te misli v 17. stoletju, na družbeni lestvici uvrščeni zelo visoko, Pri tem moramo opustiti razpravljanje o zanimivem vprašanju, ali je bila komunikacija, kakor poskuša dokazati Peter Burke v študiji Social History of Knowledge med učenjaki in rokodelci res samo enodelna (učenjaki so se učili od rokodelcev), ali pa je bilo razmerje občasno tudi obrnjeno, še posebno proti koncu 17. stoletja, ko so se institucije védnosti (jezuitski kolegiji, univerze, akademije idr.) počasi odpirali sadovom znanstvene revolucije, kot so bili, na primer, kopernikov nauk, trije Keplerjevi zakoni o gibanju planetov, galileijevska in newtonovska znanost … Tudi zgodovinopisje je prevzelo »poznanstvenje« vsega materialnega in se odpovedalo metafizičnim spekulacijam, sčasoma pa tudi trdovratno obstojni sentenci Dionizija iz Halikarnasa, da je zgodovina filozofija, ki »poučuje s primeri«, s tem pa tudi omejitvam pragmatičnega (poučnega) zgodovinopisja. 227 134 prav ta njihov položaj pa utegne pojasniti vse nejasnosti v zvezi s subjektivnostjo; različne poglede na pisanje zgodovine namreč bolje razumemo, če sprejmemo subjektivnost, ne pa objektivnosti kot temeljni vzrok nastanka vsake historiografske naracije. V 17. stoletju je védnost o zgodovini prerasla svojo preteklost. Res je, da ni mogoče potegniti jasne meje med humanističnim zanosom, ki ga je bolj kot sedanjost zanimala daljna preteklost antike, in znanstvenimi, kritičnimi metodami iz francoskega zgodovinopisja, vendar pa lahko ugotovimo, da je marsikateri zgodovinar stal z eno nogo še v ideji pragmatične zgodovine, ki je ni bilo mogoče premagati naenkrat, z drugo pa v novem svetu znanstvenih resnic, potrjenih z racionalno analizo, s kritično analizo virov in z odpovedovanjem nepreverjenim zgodbam iz preteklosti. V 17. stoletju je najprej opazno mišljenje, ki je zgodovino izenačilo z umetnostjo in jo slavilo kot vrhunec vseh znanosti. Prevzetnost je namreč črpala iz železnih pravil poučnega zgodovinopisja in ne glede na to, s katerim področjem raziskovanja se je kdo ukvarjal, skoraj povsod najdemo psihološke utemeljitve, vezane na Ciceronovo in Dionizijevo sentenco – iz zgodovine se lahko naučijo veliko predvsem vladarji in drugi »pomembni« ljudje. V »italijanski tradiciji«, kakor jo imenuje Kelley228 – cvetela je v dobi renesanse in humanizma – je prevladovala ta misel; grandiozna ideja o zgodovini kot kraljici znanosti je bila seveda pretirana in je zgodovinarje večinoma ovirala v širjenju historičnih metodoloških horizontov, čeprav pa se je v posameznih delih spreminjala in pripravljala teren za poznejše razsvetljenske ideje. Med njimi je treba opozoriti na tri postave, ki so z načinom mišljenja še dediči humanizma in renesanse prav z idejo, da je pisanje zgodovine neke vrste umetnost – in tudi njena vsebina je bila še pragmatična oz. poučna –, hkrati pa je njihov pogled na preteklost spremenjen do te mere, da so vedeli, kaj je mogoče storiti bolje, na primer v smeri zgodovinske kritike virov. Daniel Heinsius, Marc-Antoine Muret in Tommaso Campanella so trije avtorji, ki jih Kelleyjev instruktivni zbornik postavlja prav pod oznako the art of history. Njihova analiza zgodovine še vedno ostaja na ravni hvalnice, vendar pa je vsem trem jasno, da jo je treba glede na njen nepredvidljivi obseg razdeliti na dele in premisliti smiselnost takšnega početja. 228 John Kelley, Versions of History from antiquity to the Enlightement, New Haven-London: Yale University Press, 2002. 135 Najbolj severno od vseh je bil nizozemski humanist Daniel Heinsius (1580–1685), izdajatelj Aristotelove Poetike, katerega slavilni govor o moči zgodovine ne dosega večje stopnje »znanstvene objektivnosti«, kajti kdor spozna zgodovino, je lahko osvobojen vseh vezi časa in prostora ter varno, v zavetju historie, potuje skozi čas, ne da bi se mu kaj zgodilo. Pomemben poudarek, ki je opazen tudi pri Muretu in Campanelli, je v prepričanju, da je najpomembnejša človeška zgodovina, znotraj nje pa predvsem politična raba. Njena moč je tako velika, da je »mati resnice«, »vzorec življenja«, »spomenik dejanjem«, »metropola praktične modrosti«. 229 Heinsiusova zgodovina je »tradicionalna«, a mislim, da pri branju teh spisov ne smemo biti preveč kritični, ker sami dobro vemo, kako nestabilen pomen imata besedi »moderno« in »tradicionalno«. Bolj kot razlika med tema dvema konceptoma je v Heinsiusovem spisu dobro opazna in zanimiva retorična veščina, s katero slavi zgodovino, hkrati pa strasten, pozitiven odnos do predmeta. Ni nenavadno, da je smisel zgodovine Heinsius našel prav v političnem življenju, saj je koristna za izobraževanje vladarjev – kajti ti bi se utegnili s poznavanjem zgodovine tudi kaj naučiti –, svojo naklonjenost zgodovini kot »služabnici politike« pa je izražal skozi mojstrovine retoričnih besedilnih prijemov. Ne nazadnje je bilo vsem jasno, da se zgodovina – vsaj tedaj – večinoma prenaša z zapisano besedo. Južneje je živel še en humanist, Francoz Marc-Antoine Muret (1526–1585), Montaignov učitelj, ki je v nekem latinsko napisanem govoru slavil bistvo in smisel zgodovine: zgodovina namreč ni samo tisto, kar se je zgodilo, ampak razlaga tega, kaj so stvari bile. Zato mora vsako stvar obravnavati posamezno. Muretov sklep, da je »zgodovina razpršena in časovno urejena pripoved o stvareh, storjenih javno«,230 je vedo o preteklosti omejil samo na javno sfero; to je pomenilo, da večina stvari, ki so se zgodile na Zemlji – in te so nedvomno zasebne narave! – ni vredna zgodovinskega raziskovanja. Zato je pogled dominikanca Tomassa Campanelle231 (1568–1639) videti toliko bolj utemeljen, saj je bil mož učen filozof in persona non grata, ki je svoje misli zapisal v delu Della »philosophia rationalis« (O racionalni filozofiji). Zanj je »historiografija /…/ umetnost dobrega pisanja zgodovine, da bi 229 Kelley, nav. d., str. 378. Kelley, nav. d., str. 372. 231 Campanella je zanimiv tudi kot pisec utopije Mesto sonca, v katerem je sočasno z Baconom (Nova Atlantida) predvideval razvito tehnologijo v prihodnji, idealno urejeni družbi. Bil je mož dveh skrajnosti: občudoval je zgodovino, hkrati pa se je zanimal za povsem nasprotni koncept – utopijo. 230 136 osnovala temelj vseh znanosti«.232 Znanosti izhajajo iz čutov, ti pa so dokaz duše, ki je iznajditelj vseh znanosti; med njimi je »zgodovina pripoved, različno oblikovana, resnicoljubna, odkrita, jasna in zadostna za temelj znanosti«.233 Campanella je prepričan, da je zgodovina znanost, celo njen temelj, in to je pomembno, kajti heretični dominikanec je zgodovino že postavil v polje znanosti, ki je tedaj po Evropi doživljala nov zagon v podobi znanstvene revolucije ali kopernikanskega preobrata; a ker je podoba vsakega zgodovinskega opisa odvisna tudi od subjekta izrekanja, avtor postavlja nekaj osebnostnih zahtev za dobrega zgodovinarja. So že zelo racionalne: človek mora dobro poznati stvar, o kateri pripoveduje, mora biti odločen, ne sme biti nagnjen k lažnivosti in laskanju, mora biti pošten iskalec resnice … Med božansko, naravno in civilno/državljansko/človeško zgodovino mora izbrati zadnjo. Motivacija pa je tipična, vezana na koristnost takšne védnosti, kajti iz toliko preteklih primerov že enkrat izpeljemo pravilo ter smo zmožni reformirati znanost in zakone. Misel, da je treba reformirati znanost, se je utelesila v Baconovi »veliki obnovi«, predvsem v Novem Organonu, Campanella pa je že pred njim na filozofsko-teološki ravni začutil potrebo po takšni spremembi. Zgodovinopisci 17. stoletja so bili kot socialna skupina intelektualcev, kakor bi jih klasificiral Peter Burke,234 počasi rastoča kulturna elita tedanje Evrope – sem sodijo »možje iz periferije«, historiografi med Alpami in Jadranom –, ki je z »apologijo zgodovine« na svoj način dosegla, da je veda o minulosti postala znanstvena, kolikor je lahko razcepljeni, subjektivno-objektivni pogled lahko res takšen. Ne glede na to pa je psihološka dimenzija njihovih idej enaka, tudi kadar so se srečevali bistveno različni nazori, kot je bil ta o zgodovini kot ars ali scientia; morda celo veščini v antičnem pomenu besede (téchne, ars) – vsem je vrednota, da se lahko s poznavanjem zgodovine izognemo napakam v prihodnosti. Zgodovina idej, intelektualci, iznajdba, prenos, klasificiranje, nadzorovanje znanja (cenzura), nato še kulturne sfere in dejanski vpliv »znanstvene revolucije« na vsakdanje življenje – vsi ti problemi se spletajo v prepoznavno historično skico, ki mora upoštevati to, da so ljudje iz preteklosti drugačni in da nimajo enakih aspiracij kakor v vsakršni točki sedanjosti. Zato moramo premisliti o nekaterih 232 Kelley, nav. d., str. 373. Kelley, nav. d., str. 373. 234 Prim. Burke, Social History of Knowledge, nav. d. 233 137 historiografskih metodoloških idejah zgodovinopiscev, še posebno ker je »francoska« vnema za racionalno preiskavo narave in spodbudila nastanek kritičnih metod za raziskovanje in »razkrinkavanje« preteklosti, s tem pa postavila historiografijo na pot znanosti. Težko je zagovarjati misel, da so bili zgodovinarji, ki so hoteli narediti svojo vedo bolj znanstveno, nasprotniki dolgotrajne pragmatične zgodovine, pa vendar lahko v njihovem racionalističnem odnosu do preteklosti, ko so že zavračali nepreverjene zgodbice, najdemo tisto prehodno točko v zgodovini idej, ki so jo poglobili protislovni ljudje razsvetljenstva. Bollandisti so v 17. stoletju postavljali temelje kritičnih metod s preiskavo življenj svetnikov in z Jeanom Bollandom (1596–1665), »začetnikom znamenitih Acta sanctorum in zbirke nemških dokumentov Monarchia Romani Imperii, se začenja pripravljati trenutek, v katerem sta genija Voltaire in Edward Gibbon (1737–1794) zbiranje in kritično presojo zgodovinskih virov ustoličila kot temelj historiografskega dela«.235 Kakor bi bilo sicer zanimivo raziskati odnos med bollandisti in protestantskimi intelektualci, lociranimi na svojih univerzah ali akademijah236, se je treba omejiti; prav tako zanimiva kot bollandisti sta bila druga dva francoska zgodovinarja, Jean Bodin (1530–1596) in Jean Mabillon (1632–1707), pravobranilec in benediktinec. Oba – ne glede na to, kako različnim skupinam sta pripadala! – sta bodisi s pravnega bodisi iz teološkega vidika razmišljala o smislu in cilju historiografije. Bodinov spis Methodus ad facilem historiarum cognitionem (Metoda za lažje razumevanje zgodovine) iz leta 1566 je bil še močno navezan na mišljenje Campanelle, saj je prav tako kot dominikanec tudi Bodin iskal nadarjenost med izbranci zgodovinopisja. Psihološka vrednota zgodovinarjeve nadarjenosti je glede na svoj pomen nedvomno del pojmovanja zgodovine kot umetnosti, zato je jasno, zakaj je Bodin odličen primer za utemeljitev teze o prehodu med eno in drugo mišljenjsko paradigmo (če začasno uporabimo strukturalistični slovar): Bodin je marsikatero o zgodovini ponovil v luči poučne zgodovine,237 hkrati pa je racionaliziral odnos do virov ter si prizadeval izdelati primerjalno metodo za 235 Oto Luthar, Mojstri in Muze. Kaj in zakaj je zgodovina?, Ljubljana: Modrijan, str. 35. Pri tem se bo nedvomno zastavilo še vprašanje, na kakšen način je zgodovina vpeta v Baconovo instauratio magna; s svojim delom je angleški filozof podeli zgodovini status znanstvenosti; nedvomno je bil viden vpliv znanstvene revolucije. Seveda pa je treba biti previden pri odločitvi, kdo je bolj vplival na koga; splošno prevzeto mnenje je, da so se učenjaki učili od rokodelcev ali mehanikov, nasprotno pa da ni mogoče. 237 Primer za to je še Bodinova misel, da mora biti vse oblikovano »glede na svete zakone zgodovine« (Kelley, n. d, str. 382) kot »gospodarja življenja«. 236 138 ločevanje avtentičnih od ponarejenih dokumentov. Metoda se sistematično ukvarja z opredelitvijo zgodovine, v kateri jo podobno kot Campanella Bodin deli na človeško, naravno in božansko, predstavljena pa je lahko univerzalno ali partikularno. Najbolj znana je zavrnitev štirih monarhij, izvirajoča iz Danielove knjige in njegovih vizij prihodnosti. To je bilo racionalno dejanje, saj je – kot nekdaj humanist iz Rima Lorenzo Valla s Konstantinovo darovnico – Bodin zavrnil politični koncept orientalskega in grškega kraljestva, Rimskega imperija in germanskega cesarstva in postavil kritiko virov na bolj racionalni temelj. Zgodovinar mora biti objektiven, pravi Bodin, brez čustev, brez vrednostnega odnosa. Hkrati pa zapiše, da zgodovina ni objektivna in da so človeška dejanja neizogibno povezana z napakami. To je izhodišče za bolj tradicionalni pogled na koristnost zgodovine, ki nas bo odvrnila od napak, ki bi jih storili, če ne bi poznali »podobnega« preteklega dogajanja. Bodin torej stoji med dvema skrajnostma v umevanju zgodovine: čeprav je zgodovina subjektivna, si mora zgodovinar prizadevati za objektivnost. Nepristranskost kot znanstvena vrlina je del dolgotrajnega učenja in izkušnje pri branju starih dokumentov, je prepričan Jean Mabillon v spisu o diplomatiki, eni izmed tistih »pomožnih« zgodovinskih ved, ki omogočajo kritiko virov utemeljiti na še bolj racionalnih temeljih. Mabillon je z bogatimi izkušnjami študija življenj svetnikov (izdal je tudi dela sv. Bernarda) napisal razpravo O diplomatiki (1681), v kateri je prvi »po Lorenzu Valli postavil pravila za humanistično metodo historične kritike in za študij rokopisov«.238 Njegova pravila so res že bila racionalno izdelana metoda za raziskavo – ne pa še pravo razumevanje – preteklosti. Prepričan je bil, da radikalen dvom v avtentičnost starih dokumentov ni smiseln. Njegov socialni status intelektualca, ki zna več jezikov, mu je omogočal temeljit študij virov, ki ga je podvrgel pravilom: avtentičnosti ne moremo potrdili le na podlagi materiala (ali je vir na papirusu, kakšen tip pisave ima, slog pisanja, kako so zapisani datumi, podpisi, žigi …, kajti vse to je mogoče ponarediti), ampak v primerjanju vseh naštetih delov starih dokumentov,239 kajti Mabillon verjame, da vseh materialnih karakteristik vira 238 Kelley, nav. d., str. 413. Mabillon ima s tem izrazom predvsem v mislih antiko, ne pa srednji vek, do katerega so tudi zgodovinarji 17. stoletja, še bolj pa razsvetljenci stoletje pozneje gojili negativen, zavračajoč odnos. V 17. stoletju je bila tisočletna doba, medium aevum, še vedno barbarska – za zgodovinarje predvsem zato, ker so zgodovine polne nepreverjenih zgodb in govoric, med njimi pa težko ločiš prave od lažnih. Srednjeveške kronike so bile pozneje še bolj »smešne« razsvetljencem, ki pa so svoj filozofsko teleološki pogled vsilili vsem človeškim dobam in zasledovali razvoj in napredek razuma, ki pač v 239 139 ni mogoče ponarediti vseh skupaj hkrati. Zanimivo je tudi, da je sicer še močno pobožni Mabillon previdno zapisal, da noben vir – še božanski ne – ni imun na »pokvarljivost«.240 Mabillonova metoda avtentifikacije historičnih virov in Bodinovo splošno premišljevanje v Metodi sta v 17. stoletju zgodovinopisje bolj približali znanosti in počasi prelamljali s pragmatično tradicijo; res pa je, da je nista radikalno zanikala, saj sta oba zagovarjala misel o javnih zadevah, državniških dejanjih, junaštvih in drugem, kar je tradicionalno zanimalo evropsko zgodovinopisje na začetku novega veka. Človeška zgodovina je bila še vedno brez razlage ali poskusa razumevanja »družbenih sprememb«, saj so si jih zgodovinarji predstavljali kot nespremenljive entitete, je ugotovil Bogo Grafenauer v metodološkem delu Struktura in tehnika zgodovinske vede; o »znanstvenosti« tedanje historiografije pa najdemo, na primer, še bolj odločno negativno sodbo Mirjane Gross v spisu Historijska znanost.241 Ne glede na to pa sta Bodinov in Mabillonov prispevek h kritični analizi virov tako velika, da ju nikakor nismo smeli izpustiti. Njuna historiografska misel je podobna idejam angleškega filozofa Francisa Bacona, ki je v Predgovoru k Novem Organonu zapisal, da scientia njegovega časa naredi »človeka bolj dovzetnega za blebetanje, za ustvarjanje pa je nezrela in nesposobna«. 242 Zato je po oddaljenem zgledu Aristotelovega korpusa logiških spisov v »veliki obnovi« postavil temelje znanosti, kamor je vključil tudi zgodovinopisje. In ni nenavadno, da v zasebni Leibnitzovi korespondenci iz leta 1692 zasledimo organicistično pojmovanje zgodovine, ki je kakor človeško telo: kronologija so njene kosti, genealogija živčni sistem, skriti motivi in uporabni primeri telesni sokovi, okoliščine pa so človeško meso.243 Že Leibnitzova primerjava zgodovine s človeškim telesom, ki je univerzum vsemu človeškemu dostopnega, in Campanellovo, Bodinovo in Gaillardovo244 razumevanje minulosti sta del historiografije usmerili v višave širokega razgleda. Campanella, srednjem veku ni bil tako velik; ni odveč razkriti razsvetljenskega občutka, da je zgodovina razuma najbolj kulminirala prav v njihovem času. 240 Ta misel je le del velike miselne spremembe v drugi polovici 17. stoletja, ki jo je široko in temeljito opisal Paul Hazard v Krizi evropske zavesti. 241 Prim. M. Gross, Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi. Zagreb: SNL, 1980. 242 F. Bacon, Novi Organon, Zagreb: Naprijed, 1986, str. 4. 243 Kelley, nav. d., str. 434–435. 244 Pierre Droit de Gaillard, avtor spisa Methode qu'on doit tenir en la lecture de l'histoire (Metoda za razumevanje zgodovine, 1574), v katerem je zgodovina »pričevalec časa«, razdeljena pa je na profano (z naravno zgodovino vred), univerzalno in partikularno. Prim. Kelley, nav. d., str. 395–396. 140 Gaillard in Bodin so v svojih metodoloških spisih, če jih pogojno tako imenujemo, postulirali dve temeljni perspektivi na preteklost: posebno in splošno. Tudi partikularnost in univerzalnost zgodovinarjevega pogleda sta bili tista vsebinska možnost, med katerima so se gibali zgodovinarji 17. stoletja. Dihotomija ni bila nova, ampak znana že iz antike, kljub svoji starosti pa je tedaj spodbudila nadaljevanje univerzalne zgodovine, razvite že v renesansi, ki ni nič kaj drugače interpretirala fenomenov preteklosti kakor »tradicionalno«245 zgodovinopisje. V času poslednjih polihistorjev je bilo še mogoče uporabljati to besedno zvezo, po specializaciji znanosti pa si je danes težko predstavljati človeka, ki bi povedal približno »vse«, kar se je zgodilo v preteklosti. Sir Walter Raleigh, James Ussher, Jacques-Bénigne Bossuet in Samuel Pufendorf, ki so zasnovali načrt široke univerzalne zgodovine, so si bili – ne glede na to skupno točko – zelo različni po socialni in intelektualni plati: Raleigh je bil najemniški vojak in videl je veliko sveta, Ussher je bil nadškof in teolog, Bossuet filozof, zadnji pa profesor prava; jasno je, da je v fevdalnem sistemu, v katerem obstajajo trije stanovi, njihov socialni in intelektualni status bistveno različen. Tudi okoliščine, v katerih so nastajali njihovi »metodološki« spisi, so bile kar se da različne: Raleigh je Svetovno zgodovino (History of the world, 1614) pisal, ko je bil zaprt v londonskem Towru, »mešanico srednjeveških in modernih predstavitvenih načinov /…/. Postavil je temelje sodobne razlage na vprašanje: zakaj je treba preučevati zgodovino.«246 Ussher je kot eminentni predstavnik klera247 17. stoletja izdeloval primerjalno kronologijo in 1658 izdal Annals of the world (Svetovne anale). Bossuetova pedagoška Discours de l' histoire universelle (Razprava o univerzalni zgodovini, 1681) sodi v poglavje »izobraževanje vladarjev«, Pufendorfovo zgodovinsko delo pa je bilo povezano z dvorom Karla IX., zato ni nenavadno, da je korist zgodovine povezal s plemiško elito. Tradicionalno kot pojem je pomensko zelo nestabilen. Verjetno ni več smiselno analizirati tedanjih spisov z dihotomijo moderno-tradicionalno, ampak je treba v njih čim bolj neobremenjeno najti tiste usedline idej, ki so nastajale in se širile po intelektualni Evropi; s tem pa najdemo tudi tiste, ki te moči in sreče niso imele. 246 Luthar, nav. d., str. 33–34. 247 Izraz »kler« se v študijah socialne, intelektualne in kulturne zgodovine – po zgledu Le Goffove rabe v študiji Intelektualci v srednjem veku, uporablja za intelektualce 16. in 17. stoletja, ki pa so bili lahko poklicno, socialno in miselno zelo različni. Prim. P. Burke, nav. d., in A. Capuder, Tristan in Izolda, v: Joseph Bedier, Tristan in Izolda, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 137. 245 141 Vsem pa je skupna ideja splošne, univerzalne zgodovine, ki se je še nekritično začenjala s stvarjenjem, »napredovala« pa je v raznih epohah do sedanjosti. Raleigh jo šteje za izjemno znanost, kljub vsemu pa ne pozabi dodati, da nad vsem bedi vsevidno in vsevedno božje oko. »Obenem je vedno znova opozarjal, da ni potrebno nikogar prepričevati o koristi, ki jo prinaša poznavanje preteklosti: 'Če kdo želi ostati tujec v svoji deželi, gost v lastnem mestu in večni otrok v znanju, mu pustite, da dela po svoje, jaz ne pišem za takšne šaljivce …«248 Ussher se je ukvarjal predvsem s kronologijo, ki jo je poskusil utemeljiti na čim bolj racionalnih temeljih249, saj se mu določanje časovnega zaporedja ni zdel nerešljiv problem. Bossuet je sicer mislil, da za »običajnega človeka« zgodovina ni koristna, vsekakor pa je kot učiteljica neizogibna pri vzgoji vladarja; zanimiva je opredelitev univerzalne zgodovine kot preteklosti »vseh držav in vseh ljudstev« in izkazuje njegovo vero v moč takšnega pogleda. Njegov zgodovinski pregled se razteza vse do dobe Karla Velikega, prav tako kot za Ussherja pa je Francozu najvišja vrednota božja previdnost. Pri Pufendorfu moramo med mnogimi idejami opozoriti na dve: jasno je razvidna podobnost z Bossuetom, saj je tudi profesor prava omejil recipiente zgodovinopisja na »pomembne ljudi«, čeprav jih pojmuje že malo širše – zgodovina ni več samo za vladarje, ampak za vsakogar na odgovornem položaju v državi. Druga misel pa v okviru univerzalne zgodovine pomeni premik v historiografski metodologiji, kajti po Pufendorfovem prepričanju je sicer treba dobro poznati antično zgodovino, hkrati pa ne smemo zanemariti sodobne. Tako je univerzalna perspektiva na minulost v 17. stoletju našla svoje nadaljevanje v spisih socialno in intelektualno tako različnih ljudi, pa vendar vseh povezanih z navdihom muze Klio. Njihov pogled na preučevanje preteklosti se sicer še vedno trdno naslanja na tradicijo pragmatičnega zgodovinopisja, hkrati pa uvaja bolj racionalne elemente, ki so predvsem prek Bodina in Mabillona na začetku 18. stoletja postale temelj razsvetljenske miselnosti. A še preden je napočila ta pomembna doba za evropsko zgodovinopisje, se je morala razrešiti še ena izjemno zanimiva kontroverza 17. stoletja, ki jo najbolj poosebljata René Descartes in Giambattista Vico. 248 Luthar, nav. d., str. 34. Izračunal je, da je bil v trenutku pisanja – torej leta 1658 – svet star natanko 4004 leta, 70 dni in 6 ur. Prim. Kelley, nav. d., str. 425. Takšni izračuni niso bili ravno redki, pregledno pa jih je navedel Jean d'Alembert v veliki razsvetljenski Enciklopediji pod geslom »kronologija« (Kelley, nav. d., str. 449). 249 142 4.1.1.3.1 Zgodovinopisje na Slovenskem Seveda pa muza Klio ni bila vplivna samo širše, ampak tudi v prostoru med Alpami in Jadranom, v južnem delu Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, ki se ga je vojna vihra tridesetletne vojne sicer izognila, ni pa mu prizanesla z močnim pohodom protireformacije, s transformacijo šolstva (na primer z ukinjanjem protestantskih osnovnih šol) in drugimi družbenimi spremembami, kot so bili na primer kmečki punti; plemiški in meščanski sloj v mestih in velika večina podeželskega prebivalstva, ki se ga je stoletje prej že dotaknilo prizadevanje protestantskih reformatorjev, je tvorila prebivalstveno strukturo slovenskega prostora, v katerem se je slišala in brala nemška, italijanska in slovenska beseda. V vedno bolj naraščajočem zanimanju za izobrazbo in znanost je, paradoksalno, za nekaj desetletij zastal tisk slovenskih knjig. Tedaj naj bi nastopilo »mračno« obdobje slovenske zgodovine, ki je v marsičem res bilo korak nazaj, hkrati pa je tedaj, v času širjenja znanstvene revolucije po Evropi, v slovenskem prostoru nastajal trden temelj za razvitek znanosti na koncu 17. stoletja. Brez podrobnejše raziskave in glede na dosedanje raziskave protireformacijskega stoletja je mogoče reči, da je na videz nasprotujoče si dejstvo, da je prav tedaj zastala produkcija slovenskih knjig (do leta 1672), čeprav je znanost cvetela,250 bolj umljivo, če si zamislimo različne sloje prebivalstva – kmeta, trgovca, prebivalca mest, fevdalca – in spoznamo, da kulturna blokada ni bila popolna, saj ni bilo mogoče ustaviti širjenja pismenosti in s tem navdušenja nad védnostjo nasploh in znanostjo še prav posebej. Prav tako postane jasno, da je ta sprememba povezana z razvojem in nastankom velikega števila mest na Slovenskem 17. stoletja.251 V prostoru med Alpami in Jadranom niso delovali le Podobno dihotomijo najdemo v nasprotju med »razvojem« znanosti (predvsem v institucionalizirani obliki in porastom praznoverja (čarovniških procesov). 251 Prim. Alja Brglez, Zrno soli za imperij. Piran 1579–1609, Koper: Založba Annales, 2005. (podatek, vsebina). Res pa je, da je bila socialna strukturiranost mest – v njih je bilo največ obrtnikov (vsi naslednji podatki so za Ljubljano leta 1706: 30,2 %), sledili so jim moški (16,10 %) in ženske brez poklica (15,64 %), javna služba (7,69 %), uslužbenci plemstva (5,37 %), ljudje, ki so se ukvarjali s prometom (4,77 %), dninarji (2,92 %), trgovci (2,89 %), gostinci (2,72 %), ribiči (2,25 %), plemstvo (2,58 %), doktorji (1,46 %), reveži (1,13 % – prav v drugi polovici 17. stoletja so se mestne oblasti lotile odločnega »boja« proti vedno bolj razširjenemu beračenju), duhovščina (0,79 %), kmetje (0,40 %) in vsi ostali (3,18 %) – taka, da so meščani pomenili v povprečju le tretjino prebivalstva in več desetletij se je populacija številčno le počasi povečevala: okrog leta 1700 je imela, na primer Ljubljana, okrog 7500, osemdeset let pozneje pa le okrog 10.000 prebivalcev; Gorica in Celovec sta v istem obdobju povečala populacijo od okrog 4000–5000 na 9000–10.000; zanimiv primer je Trst, ki je kot pristaniško mesto doživel v enakem obdobju skok od 5000 na 20.000 prebivalcev. Ostala mesta so bila precej manjša, imela so od 600 do 1700 prebivalcev in ob koncu 18. stoletja je od 900.000 prebialcev le šest odstotkov živelo v mestih, torej krajih, kamor postavljamo središča intelektualne dejavnosti (prim. Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov, nav. d., str. 278–279). Marko Štuhec 250 143 Slovenci – ti so bili razpršeni daleč po Evropi –, ampak zaradi narodnostne pisanosti cesarstva tudi prišleki; nekateri so se s slovenskim prostorom povezali za vedno (na primer Schönleben). Razmislek o tem vprašanju je treba predstaviti bolj obširno in upoštevati nekatera teoretska izhodišča, kakor nastajajo ob premisleku pojma »intelektualec«, ki je bil vse do novega veka poimenovan kot »kler«, a ne v sedanjem pomenu te besede. Kajti vloga mislečih posameznikov znotraj uniformiranega cesarstva, ki je v naslednjem stoletju z Marijo Terezijo in Jožefom II. naredilo red v upravi, političnem in vojaškem življenju imperija, je pomembna in je na koncu 17. stoletja prispevala k ponovnemu dvigu deželne zavesti in znanosti. Med številnimi, ki jih lahko iščemo na osi Trst–Dunaj (in še druga os), so bili tudi historiografi in njihova »praksa« zgodovine; marsikdaj so hkrati kleriki (torej teologi, kanoniki, pridigarji, duhovniki, redovniki ...). Doba baroka, »ki je kot izraz zmage konfesionalnega absolutizma nad reformacijo začel prežemati vsa področja kulturnega življenja«,252 je s humanističnim (pragmatičnim) zgodovinopisjem in okoljem, ki je bilo pripravljeno sprejemati njena dognanja, postavila zgodovinopisje nekam v bližino tedanjega evropskega. Seveda ni bilo brez sledov časa, saj je bilo nemško orientirano, kakor opozarja Vasko Simoniti v Slovenski zgodovini do razsvetljenstva, omejeno pa z »deželnim konceptom« in hkrati je ostajalo, s svetlečo izjemo Valvasorja – kar si bomo natančneje ogledali v nadaljevanju našega razmišljanja – na nekritični ravni. V dobi kulturnega razcveta v drugi polovici 17. stoletja, ko se je poleg vedno večje družbene in individualne vloge védnosti in znanosti, paradoksno, pojavljajo vedno več praznoverja (verovanj v demonične sile in hudiča so prav tedaj peljale v številne čarovniške procese na Slovenskem), je bilo zgodovinopisje ena izmed vej »novih« znanosti, vsaj v tem prostoru, ki je nastala pod vplivom predhodnih humanističnih in jezikoslovnih znanosti, predvsem pa nemškega humanističnega zgodovinopisja. v pa opozarja, da mesto tedaj »še ni ujeto v abstraktno mrežo načeloma enakovrednih ulic. /.../ Mesto je strukturirano lisasto kot organski skupek delov, ki se členijo okoli posameznih točk, pomembnih za njegovo življenje in delovanje.« (Marko Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Ljubljana: Studia humanitatis, nav. d., str. 46; prim. še Štuhec, Besede, ravnanja in stvari. Ljubljana: Slovenska matica, 2008, str. 256). Kajti vrednost hiše, kar je Štuhec prepoznal iz analize zapuščinskih inventarjev iz druge polovice 17. stoletja, se meri glede na sosede, na primer: ljubljanski trgovec Jožef Teneffel pl. Tenau (seveda mu je ekonomski položaj prinesel tudi plemeniti naziv!) se je naselil na vogalu nasproti hiše Auerspergov, najbolj vplivne kranjske rodbine. Mesto ni strukturirano le geografsko. Strukturirano je tudi družbeno. Posamezni mestni deli imajo zaradi ljudi, ki tam stanujejo, različno vrednost (Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, nav. d., str. 47). 252 Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, nav. d., str. 244. 144 slovenskem zgodovinopisju je najprej močno opazen vpliv polihistorske dobe, v katerem so se principi, kakor smo poskusili pregledati zgoraj, univerzalne zgodovine začeli drobiti, v posameznih delih Evrope pa so začeli pisati bolj ali manj kritične preglede preteklosti. To se je dogajalo vse od zatona protestantizma naprej, že pri servitu Alasiu da Sommaripa,253 ki se je v Devinu naučil slovensko in napisal prvo opisno slovnico254 in slovar, o čemer smo že govorili, a poleg jezika in jezikoslovja je pisal tudi zgodovinske prispevke za svoj red. V sodelovanju z Arcangelom Mariom Gianijem, prvim kronistom reda servitov, je 1604 izdal seznam, »na katerem je upodobljena ladja kot simbol reda servitov z več kot 150 imeni njihovih najvidnejših predstavnikov«.255 Podobno intelektualno stremljenje je izkazoval Samuel Budina (med 1540–po 1571256), »po rodu Kranjec, po domovini Ljubljančan«, ki je se je po tem, »ko se je izobrazil v humanističnih in višjih šolah, /.../ pred vsemi lotil pisanja zgodovine«.257 Zanimiv je Dolničarjev poudarek, da je to storil »pred vsemi« in ga tako pravzaprav postavi za prvega zgodovinarja v protestantski dobi. Seveda je treba to vzeti cum grano salis. Budinov prevod Historije Sigeta Ferenca Črnka iz hrvaščine v latinščino – izšel je leta 1568, na prigovarjanje Janža Khisla, in to na Ungnadovem biblijskem zavodu v Tübingenu – je doživel velik mednarodni uspeh, saj so po njegovi verziji nastali še prevodi v nemščino, italijanščino in španščino. Kot zgodovinarja ga omenja Valvasor v dodatku k šesti knjigi Slave258, precej pozornosti pa mu je namenil Pohlin. Za slovensko historiografijo in historiografe na Slovenskem sta že na prehodu v 17. stoletja svoj zgodovinski pogled prispevala Michael Kristalnick (1530/40–1595) in zgodovinar in polihistor ter rektor stanovske protestantske šole v Celovcu – in še bi Žalostno dejstvo življenjske zgodbe tega za slovenščino pomembnega klerika, ki mu brez dvoma lahko rečemo intelektualec, je, da je ko je po letu 1615 odšel v samostan San Marcello v Rimu, nato pa je, ko so ga leto pred tem zaprli v ječo servitov v »Corneto, kjer je, opran neupravičene obtožbe o trgovanju z relikvijami, kot prokurator samostana umrl« (Metka Furlan, Alasia da Sommaripa. Novi Slovenski biografski leksikon, 1. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013, stran: http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi126480/). 254 Ker je intelektualna zgodovina tudi zgodovina usod posameznih (tudi prepovedanih) knjig, naj omenimo, da se je Alasiev slovar, tako kot Pachernekerjev katekizem, izgubil in »zaživel« svojo zgodovino šele od začetka 19. stoletja, ko je edini ohranjeni izvod kupil Jernej Kopitar za knjižnico Žige Zoisa (nav. po Metka Furlan, nav. d.). 255 Metka Furlan, nav. d. Spis nosi naslov Navis religionis servorum Sanctae Mariae (Ladja religije podanikov svete Marije). 256 Nav. po Francetu Kidriču, SBL, nav. d. (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152726/) 257 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, str. 335. 258 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 121. 253 145 lahko naštevali – Hieronim Megiser, oba s Koroške; ker je bila to še vedno doba polihistorjev, je razumljivo, zakaj se Megiser ni ukvarjal samo z zgodovino, ampak še z drugimi sadovi človekovega duha.259 Kot intelektualec svojega časa je mnogo potoval in študiral (v Tübingenu, Padovi, Bologni, Sieni, Rimu, na Malti, na Nizozemskem in v Angliji), medtem pa pridobival številne ugledne nazive (nadvojvoda Karel ga je 1590 imenoval za »rednega historiografa), hkrati pa deloval v dobro protestantske zadeve: vpleten je bil v takrat zelo tvegano podjetje skrivanja in razpečevanja protestantskih knjig.260 Ko je nadvojvoda leta 1600 ukinil protestantske cerkvene in šolske ministerije na Koroškem, je moral tudi Megiser zapustiti Celovec; hotel je ostati, a mu pri tem niso pomagali niti vsi mogoči naslovi in častne službe, ki jih je imel, zato se je moral preseliti v Frankfurt, kjer je postal meščan, nato pa še v Leipzig, kjer je opravljal službo uradnega historiografa Kristijana II. in profesorja na univerzi. Med številnimi spisi je treba v intelektualni zgodovini poznega protestantizma – kajti Megiser je kot najljubši učenec Nikodema Frischlina in je prijateljeval z Dalmatinom in dvema Trubarjevima sinovoma – omeniti naprej jezikoslovna dela, ki so bila sicer napisana v polihistorskem duhu, predvsem Megiserjev njegov slovar štirih jezikov (Dictionarium quattuor linguarum, 1592), pri katerem je črpal iz Dalmatinovega registra in Bohoričeve slovnice, in Thesaurus Polyglottus (1603 v Frankfurtu), v katerem je poleg slovenskih besed pritegnil in analiziral še hrvaške. Toda posebej je treba opozoriti na Megiserjevo obsežno zgodovinopisno delo Annales Carinthiae (Zgodovina Koroške, 1612), kjer je poskusil opisati celotno zgodovino Koroške; dejstvo pa je, da je to delo nastalo po še bolj obsežni Christalnickovi koroški zgodovini (Historia Carinthiaca, 1589–1592), kajti njegovo zbrano gradivo je bilo za Megiserja zelo pomembno. Po tem, kako kombinira mit in resnico, je zelo podobna Bavčerjevi Zgodovini Norika in Furlanije, a pomembno je bilo, da se je kljub pogosti nekritičnosti do zgodovinskih dejstev – pač po logiki, če dejstva ne ustrezajo tezi, toliko slabše za dejstva – črpal iz neposrednih virov, danes izgubljenih stanovskih arhivov. Veliko nam pove podatek, da so mu leta 1611 koroški stanovi Janez Logar v SBL, pod geslom Hieronim Megiser, imenuje Korošca, ki ga je zaznamovalo zelo razburljivo življenje, za humanista, ki je, na primer, 1612 izdal prvo turško slovnico v nemščini, zanimal pa se je za potopis, zemljepis, genealogijo, zdravilstvo in mehaniko; več kot štirideset del je izdal, v rokopisu pa jih je ostalo več kot trideset (Logar, SBL, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1933 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi357106/). 260 SBL navaja, da je pomagal v slovenske dežele v 21 sodih pretihotapiti Trubarjevo Hišno postilo; na njihovi poti jih je Megiser v Celovcu skriv v šolskem poslopju (prim. Logar, SBL, nav. d.). 259 146 »prepovedali objavo 'Koroške kronike', v katero je zastavil vse svoje premoženje. Začeli so ga pritiskati dolgovi, morila ga je skrb za petero nepreskrbljenih otrok, katerim je 9. aprila 1612 umrla mati.«261 Megiser kot intelektualec zgodnjega 17. stoletja je pomembno zaznamoval začetke slovenske historiografije, in prav v njegovem (in Kristalnickovem) »konceptu zgodovine« Bogo Grafenauer vidi razširitev polja raziskovanja, saj je poleg pokrajinske orientiranosti postala pomembna še nemška, ki je vplivala na Schönlebna in Valvasorja.262 Pozneje je bilo koroško zgodovinopisje obogateno še z delom cerkvenega zgodovinarja mlajše generacije, Marka Hanžiča (1683–1776), o katerem je v Zgodovini Slovencev zapisano, da »je kot prvi Slovenec v zgodovinopisju uporabljal zgodovinske kritične metode«.263 Jezuit, ki je bil v svojem redu oproščen drugih dolžnosti prav zato, da se je lahko lotil preiskovanja arhivov, je bil, kakor je prepričan Joža Glonar, eden najznamenitejših učenjakov svoje dobe.264 Njegova temeljna zamisel je bila, kar mu v celoti ni uspelo, je bila, da bi izdal celotno zgodovino Germanije (pod naslovom Germania sacara; prva knjiga je izšla v Augsburgu kot Germaniae sacrae tomus I leta 1727, drugi del pa dve leti kasneje) in je veliko potoval ter iskal razne vire. Njegovi govori o turškem obleganju, sodobnih vladarjih, razni panegiriki in spisi o univerzi in poučevanju dopolnjujejo podobo intelektualca zgodovinarja, ki se je, tedaj že na podlagi sodobnikov, dobro zavedal poslanstva in moči historiografije. Med mlajšo generacijo je sodil tudi jezuit Martin Bavčer (1595–1668), »po rodu Kranjec, po domovini Vipavec«,265 človek, ki ga je »od tiska potisnila pod rušo smrt – takšnega človeka, ki so mu številni zaradi njegove nenavadnosti privoščili daljše življenje,«266 piše Valvasor v Slavi, promoviran z doktoratom iz filozofije, po poklicu pa profesor sholastične filozofije v Gorici in rektor kolegija na Reki; pod psevdonimom (Gauentius Hilarius Goritianus) je 1660 izdal Panegirik v čast Vašega rimskega cesarskega veličanstva Leopolda Avgusta, ko je njegovo cesarsko 261 SBL, nav. d. Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1973, str. 219. 263 Zdenko Čepič et. al. (ur.), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 347. 262 Joža Glonar, SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1926 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi224287/). 265 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 335. 266 Valvsor, Dodatek, nav. d., str. 149. 264 147 veličanstvo leta 1660 premilostljivo obiskalo dedne dežele (latinski naslov, obratno), v rokopisu pa je zapustil zgodovinopisno delo Zgodovina Norika in Furlanije (Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, 1657–1663), zgodovinopisno delo, v katerem se je namenil »zbrati v tej knjigi spomine in legende starega Sredozemskega Norika in Furlanije, tudi če ne povsem proučene, da bi vsaj delno ostale zapisane potomcem«.267 Linhart je v svojem poskusu zgodovine (celoten naslov) Bavčerjevo delo kritično ocenil, da je preveč nagnjeno k čudežnemu in religiji, čeprav je »ta mož za prihodnjega zgodovinarja Kranjske vsaj zbral material«, 268 in res je, predvsem v zaključku, ko se že dotika lastne sodobnosti, Bavčer zelo naklonjeno govori o obeh vladarjih Ferdinandih, skoraj servilno, njegov intelektualni ustroj pa je ostajal v okovih »tradicije«, saj tudi Pohlin še navaja, da je »sredi sedemnajstega stoletja /.../ živel zelo pobožno življenje in je v veri, ki mora biti podpora in vladarica državnega ustroja in voditeljica zgodovine, vedno priznaval prvenstvo«.269 Gotovo je nesporno, da je med intelektualci 17. stoletja, zapisanih zgodovini in zgodovinopisju, najsijajnejše ime že večkrat omenjenega teologa, filozofa, duhovnika, redovnika in jezuita Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681), sina ljubljanskega župana in mestnega glavarja Ludvika Schönlebna.270 »Luč učenih mož,« ga imenuje njegov učenec in nadaljevalec njegovega zgodovinopisnega dela Janez Vajkard Valvasor, je »z učenim latinskim peresom razsvetlil svojo domovino – vojvodino Kranjsko«,271 za Dolničarja pa je »gotovo prvak zgodovinarjev svoje dobe«.272 Sam je bil sicer že rojen na Kranjskem, v Ljubljani, čeprav je njegova družina izvirala iz Württenberškega. Valvasor, ki je z Erazmom Franciscijem nadaljeval intelektualni projekt zgodovine Kranjske, je v dodatku k šesti knjigi Slave svojega učitelja Schönlebna povzdigoval v nebo, kajti ker je številne daleč presegel, ga je to »povzdignilo tudi k tako daljnemu cilju učenosti, kakršnega ne more doseči vsak, tako da mu je bilo v deželi le malo ljudi kos v izobraženosti«, 273 za Pohlina pa Martin Bavčer, Zgodovina Norika in Furlanije. Ljubljana: SBD Ljubljana, 1991, str. 11. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana: Slovenska matica, 1981, str. 55. 269 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 450. 270 O njegovem rokopisu Letopisi vojvodine Kranjske se Pohlin v Bibliotheca Carnioliae sprašuje, ali se je sploh ohranil (prim. Pohlin, nav. d., str. 551). 271 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138. 272 Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 332. 273 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138. 267 268 148 veljal za »neutrudljivega domoljuba in nadvse vnetega za čast domovine, prvega akademika operoza«.274 Slovenska literarna zgodovina ga sicer raje kot zgodovinarja omenja kot pobudnika prvega slovenskega tiska po več kot polstoletnem zastoju tiskarskega kapitalizma, o čemer smo že pisali v prejšnjih poglavjih, a iz njegove biografije je zanimiv podatek, da se je sicer šolal pri jezuitih, a tam ni hotel dolgo ostati; morda tudi zato, ker jezuitski red tedaj zgodovinopisja še ni priznaval kot samostojne znanosti. Bil je temeljito izobražen: leta 1643 je v Gradcu dosegel je doktorat iz filozofije, 1653 pa v Padovi še doktorat iz teologije izjemno veliko truda pa je posvečal logiki in retoriki.275 Valvasor poroča, da je raje postal posvetni duhovnik in stolni dekan v Ljubljani in kot ljubitelj bojnih petelinov in psov, predvsem pa kot osamljeni mislec, ki se v družbi ni rad kazal – skoraj bi ga lahko že primerjali s kasnejšim Rousseaujevim konceptom od družbe iztrganega človeka, le da bi res težko videli v njem »plemenitega divjaka« –, je živel pač v svoji »samotni hiši«. Oblasti so mu ugodile, ko je zaradi tega, pa zaradi slabega zdravja in zaradi vedno večjega zanimanja za znanost, prosil, naj ga čim bolj razbremenijo raznih funkcij in del; v »upanju, da bo na deželi užil več miru kakor v mestu, se je sam prostovoljno odrekel službi stolnega dekana v Ljubljani in postal nadduhovnik v Ribnici«. Ko pa je uvidel, da tam »pogosto raste celo še več trnja po živih mejah in ograjah polj kakor po mestnih vrtovih«, se je, ker je pač delo intelektualcev 17. stoletja pogosto vezano na urbano mestno okolje (v razsvetljenstvu pa lahko opazujemo prav obraten proces), se je vrnil v Ljubljano in z nekaj beneficiji užival v ustvarjalnem brezdelju, »s katerim je bil ta marljivi mož ravno tako malo povezan kakor utrip zdravega telesa z 274 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 548. Pohlinov dodatek, da je bil prvi operoz, ne more veljati, saj do njegove smrti ni bila ustanovljena niti Dizmova bratovščina. Schönleben in Valvasor, ki je umrl prav tedaj, ko so se operozi organizirali v institucionalnem smislu, sta intelektualca in neke vrste predhodnika akademikov. 275 Maks Miklavčič v geslu o Schönlebnu navaja, da je imel za retoriko velik talent, saj je pogosto nastopal kot slavnostni govornik (prim. Miklavčič, SBL, nav. d.). Tudi Valvasor poudarja: »Bil je izjemno učen telog, tudi sijajen zgodovinar in rodoslovec, poleg tega pa zelo zgovoren pridigar tako v nemškem kakor v slovenskem jeziku, saj je s svojo zgovornostjo poslušalce tako pogosto pritegnil, da so vsi vedno, kadar je bil pripravljen stopiti na prižnico, pohiteli tja, da bi ga slišali. In tako je imel zmeraj velik obisk.« (Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 138). Drobec razumevanja, kakšen je bil ta intelektualec kot osebnost, nam lahko osvetli zapis nekega sodobnika: »Bil je srednje rasti, prijetno odkritosrčnega obličja, kostanjastih las, prijazen in šaljiv v govoru, zmeren v jedi in pijači, častitljiv v ponašanju. V svoji samotni hiši (navadno ni izhajal) se je razvseljeval z laškimi petelini (bojnimi petelini, enakim angleškim) in s psom kodrom, imenovanim Solidon, katere je posebno rad imel zavoljo mnogih umetnosti (Radics, Blätter aus Krain 1863, str. 183; nav. po Karel Štrekelj, Zgodovina slovenskega slovstva, I–II. Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 332). 149 mirovanjem, kajti vse svoje življenje je do konca kar naprej pisal«.276 Dolničar še zapiše, da je »čas svojega celotnega življenja /.../, kolikor so mu dopuščale duhovne in vsakodnevne skrbi, posvetil znanosti«.277 Nič čudnega torej, če je prav on »slavne deželne stanove pregovoril, da so leta 1678 s salzburškim tiskarjem Janezom Krstnikom Mayrom278 vzpostavili tiskarno«279 in po več kot stotih letih je imela Ljubljana Mayrovo podružnico, iz katere je prišlo veliko intelektualno dragocenih tiskov tedanjega časa, tudi Evangelijev in listov, po kateri se slovenščina kot jezik knjige ni več umaknila s prizorišča zgodovine. Uresničil je propadlo idejo Tomaža Hrena in povzročil, da je prav tiskar, tako kakor je bilo v protestantizmu s tiskarjem Mandelcem. Kot teolog se je Schönleben veliko ukvarjal s teorijo o brezmadežnem spočetju, vendar nas na tem mestu zanima kot zgodovinar. Valvasor v Slavi navaja skoraj štirideset naslovov, od katerih je zgodovinskih knjig deset.280 Poleg knjige Aemona vindicata (Zmagovita Emona, 1674) in številnih genealogij281 je izdal tudi nedokončano zgodovino Kranjske Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophani (Nekdanja in novodobna Kranjska ali svetoposvetni anali slavne vojvodine Kranjske, 1681); to delo je po mnenju sodobnega slovenskega zgodovinopisja »njegovo najzrelejše delo«,282 izšlo pa je v letu njegove smrti in svoje zamisli ni mogel dokončati. Zanimivo je, da je Schönlebna zgodovina vedno zanimala, »ko pa je začel pisati, je čutil težave, praznine in zadrege: bila mu je »mučna« (pismo dvornemu knjižničarju Lambecku 30. avgusta 1672).283 Samoten, študiozen v brezdelju, v muki pisanja zgodovine pa je Schönleben, kljub temu, da so 276 Valvasor, Dodatek, nav. d., 139 (vsi trije navedeni citati). Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 332. 278 Mayr, ki je bil poplemenitev v naziv von Mayregg, je bil pomemben tiskar svojega časa. Po ustanovitvi podružnice v Ljubljani jo je do 1682 vodil sam Mayr, nato pa je posel prevzel njegov sin Jožef Tadej. Zanimivo bi bilo preiskati, kako se je vpliv intelektualnih idej širil z njegovo navado, značilno tudi za sodobni knjigotrški sistem, da je obiskoval sejme in tiskal kataloge (prim. Štrekelj, nav. d., str. 331). 279 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 139–140. 280 Prim. Štrekelj, nav. d., str. 333. Vsa Schönlebnova dela v bolj zgoščeni obliki navaja tudi Pohlin (prim. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 548–551), in dodal: »Tale naš nadvse znameniti rojak je, kakor je očitno, napisal in tudi izdal toliko knjig kakor nihče izmed nas.« (Pohlin, nav. d., str. 551) 281 To biografsko področje v zgodovini je Schönlebna še posebej zanimalo: izdelal je genealogije rodbine Gallenberg, Ursini-Blagay, Attems in Auersperg (prim. Miklavčič, SBL, nav. d.). 282 Darja Mihelič, Jezuit Janez Ludvik Schönleben kot zgodovinar. Jezuitski kolegij v Ljubljani. Ljubljana: Založba ZRC, 1998, str. 247). 283 Miklavčič, SBL, nav. d. 277 150 bili do njegovega zgodovinopisnega dela deželni stanovi »zgovorno zadržani«,284 sodil »med pripadnike deželnega zgodovinopisja, ki so v njegovem času prevladovali. To je razumljivo, saj je tedaj zvest o pripadnosti deželi močno prevladovala nad zavestjo o pripadnosti širši ali ožji jezikovni ali etnični skupnosti.«285 Kidrič ga je v Zgodovini slovenskega slovstva okrcal kot zagovornika nemške ideje, ki je nekritično verjel v germanski izvor Slovanov, te ideje pa so bile pripravne, »da ohranjajo slovenske intelektualce v nemški jezikovno-kulturni sferi«,286 vendar je mogoče – in pri tem imamo možnost, izogniti se anahronizmu, na katerega je opozoril Patrick Geary in hkrati ne podleči vplivu nekritičnega občudovanja sodobnikov – lažje sprejeti bolj strpno Miklavčičevo misel, da se je sam dobro zavedal lastne zgodovinske pomanjkljivosti in pristranskosti. In ker je morda bila to zanj res velika muka, se tudi Valvasor nad svojim »učiteljem« pritožil, da si z njegovimi zapiski o zgodovini Kranjske ni mogel veliko pomagati, razloge pa je poiskal v tem, da mu drugi niso hoteli pomagati pri zbiranju zgodovinskih listin, kot samotar pa tudi »sam ni nikamor odpotoval, da bi zvedel in videl kaj več. Vse, kar so mu poslali v odgovor na njegove dolge vsakovrstne zahteve in prošnje, je nekaj starih spisov kakor ženitni dogovori (ali poročne pogodbe), pogodbe, pravde in podobno. Njihovo branje mu je požrlo veliko časa, nazadnje pa iz njih ni mogel izbrati nič drugega kakor le gola imena.«287 Brez dvoma pa je intelektualni pomen Schönlebnov, ne glede na to, kako in do katere mere smo zmožni kritično presojati njegovo bogato miselno delo, v drugi polovici 17. stoletja izjemen. Tako kakor kasnejša generacija intelektualcev je svojo knjižnico zapustil jezuitom, saj se je dobro zavedal, da prostori védnosti niso samoumevni in da je znanost nad posameznikovo usodo. Pred smrtjo si je zagotovil naslednike: Valvasorja, ki ga morda zgodovina kot taka, poleg vseh drugih zanimanj, ki jih je imel in gojil vse življenje, bil je pač predvsem polihistor, tudi ni najbolj zanimala, in nečaka Janeza Gregorja Dolničarja (poglej v drugem branju, kam sem ga postavil; tu sledi »primer Valvasor«). Zato si je treba ta dva še bolj izjemna primera, čeprav oba sodita na področje deželnega patriotizma in s tem povezanega zgodovinopisja, Mihelič, nav. d., str. 248. Mihelič, nav. d., str. 248. 286 Nav. po Mihelič, str. 249 (Kidrič, cit!) 287 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 146. 284 285 151 natančneje ogledati in ju postaviti v kontekst slovenske intelektualne zgodovine tedanjega časa. Po svoje je protislovno, da imamo v 17. stoletju učenjaka, ki je zapustil na tisoče strani monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Hertzogthmus Crain, 1689, cel naslov, opomba, kako je nova integralna izdaja to prevedla po slovensko, podatki!) Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) v imenu »slave domovine«, o njem samem pa vemo, če si čisto odkrito priznamo, zelo malo in vse le približno, kajti tudi sam je o sebi in svoji številni družini, tako tisti, iz katere je izšel, in tisti, ki jo je sam ustvaril, v Slavi govoril s približki in skoraj nikoli natančno.288 To je delalo raziskovalcem in biografom do današnjih dni sive lase, mi pa lahko ugotovimo, da ne glede na sklepanje, na katere so zgodovinarji glede Valvasorja obsojeni še danes, je njegova sled v intelektualni zgodovini ena najpomembnejših, najglobljih in najvidnejših v 17. stoletju. Univerzalni človek ali, v slovenskem zgodovinopisju pogosteje imenovan kar polihistor Valvasor, je viden v svoji nevidnosti, (po)znan v svoji relativni anonimnosti, vpliven intelektualec, ki je bil za védnost (in seveda slavo dežele Kranjske, nekaj malega pa za svoj ugled) pripravljen dati vse, zdravje in lastne finance: zato ne čudi njegov bankrot, v katerega ga je pripeljalo njegovo grafično podjetje, še najbolj pa gromozanski stroški ob pisanju in tisku Slave vojvodine Kranjske. Pravzaprav nismo niti prepričani, kje se je rodil, njegova šolska leta pri ljubljanskih jezuitih pa so zabeležena samo v seznamu pripadnikov Marijine bratovščine, več kot desetletje njegovih potovanj je v bistvu zavito v temo in prepuščeno bolj ali manj argumentiranemu ugibanju. Seveda je to pretiravanje: o Valvasorju sta slovenska literarna in zgodovinska znanost s počasnim odkrivanjem listin v arhivih že sestavila precej popolno biografsko podobo; še vedno pa zaradi obsežnosti njegovega dela, predvsem kronskega, ostaja še veliko vsebinskih vprašanj, povezanih z likom in delom »kranjskega polihistorja«, učenjak, ki je, kakor ga opisuje njegov prijatelj, urednik, redaktor in nemalokrat soavtor Slave Erasmus Francisci, posvetil življenje »Minervinim študijam« in »ki tako sloveče gori za raznovrstne učene, predvsem naravoslovne in matematične znanosti, pa tudi za Boris Golec kot najvidnejši sodobni poznavalec Valvasorjevega življenja navaja, da je »alternativno datiranje 'pred toliko in toliko leti' /.../ pri Valvasorju nasploh zelo pogosto, tako kot drugi način datiranja: »pred približno toliko in toliko leti'«. (Boris Golec, Valvasorjeva družina in mladost – stare neznanke v novi luči. Kronika 61 (2013), št. 2, str. 49). 288 152 čast in slavo svoje domovine«.289 Franciscijeva hvala nas opozori na previdnost in hkrati sili v priznanje, da ga med zgodovinarje težko kategorično uvrstimo brez slabe vesti, saj je v njegovem mnogostranskem zanimanju, zaradi katerega ga upravičeno imenujemo za polihistorja (tako kot, na primer, Hieronima Megiserja), več zanimanja pravzaprav kazal za naravoslovje kot pa za družboslovje, v katerega, vsaj v zgodovino in njej sorodne discipline, ga je potegnila smrt prijatelja in »učitelja« Janeza Ludvika Schönlebna in njegovi smeli načrti; te pa je Valvasor s Slavo brez dvoma ne le dosegel, temveč daleč presegel. Njegov priimek oz. njegov etimološki izvor290 nas spomni, da Valvasorji v bistvu nikoli niso imeli težav z denarjem. Tudi védnost kot civilizacijska vrednota v ni bila poceni in v zgodnjem novem veku je bila le sreča, ne pa sistemska možnost, da se zaradi znanja in izobraženosti ter pismenosti in dobrih ter slabih posledic izuma tiskarskega stroja spreminja socialna struktura; še več, da vpliva na zgodovino vsakdanjega življenja, kajti to, da so otroke lahko izobrazili, je počasi, toda zanesljivo preobražalo od spodaj vso družbo. Janez Krstnik Valvasor, ki je prišel na Kranjsko v prvi polovici 16. stoletja, z Janezom Vajkardom nima neposredne povezave; a Janez Krstnik, ki je bil naprej protestant, a si je v oporoki še posebej želel katoliški pogreb in ni imel potomca, je grad Medijo pri Zagorju prepustil Hieronimu Valvasorju. Ta ni bil njegov sorodnik, je pa bil iz Italije in njegov soimenjak. To je bil dedek Janeza Vajkarda Valvasorja. Hieronimov sin Jernej je imel nato v dveh zakonih sedemnajst otrok, Janez Vajkard je bil dvanajsti. Očetova nenadna smrt 1651 in nekaj let kasneje, ko je imel Valvasor 16 let, še materina (Marija Ana pl. Rauber), je Valvasorja pot patronatom polbrata na pragu odraslosti pognala v svet. Valvasor je po sklepanju njegovih biografov bil približno šest let gojenec ljubljanske jezuitske šole. Kasneje, ko bomo razpravljali o učnih metodah, načrtu in široko razvejeni dejavnosti jezuitov na Kranjskem, predvsem v Ljubljani, bomo lažje razumeli mentalno/mentalitetno shemo mladih, ki so prav v takem institucionalnem 289 Erasmus Francisci, Pristavek Erazma Franciscija o raznovrstnih spisih, Dodatek, nav. d., str. 173. Branko Reisp, še eden pomembnih poznavalcev Valvasorja (pred njim omenimo še Mirka Rupla in Radicsa – natančneje), opozarja, da je latinska beseda valvassor verjetno izpeljana iz besedne zveze vassus vassorum, »po drugi verziji vassalus vassorum, in pomeni v širšem smislu nosilce fevdov v visokem srednjem veku, v ožjem smislu nižje vazale, nižje plemiče, odvisne od višjega gospoda« (Branko Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983, str. 39). 290 153 sistemu védnosti gradili svojo osebnost in polagali temelje za svoje »znanstveno« ali pa vsaj intelektualno delovanje v prihodnosti. Podobno je tudi Valvasor, ki v Slavi v glavnem opisuje jezuitski kolegij in se v podrobnosti ne spušča, uravnal svojo izobrazbo, preden se je prepustil občim napotkom za usodo mladega plemiča in se je odločil, da bo grand tour najboljša univerza njegovega življenja. Na poti je bil vse do leta 1672, ko se je enaintridesetleten vrnil na Kranjsko; pripravljen na intelektualne preizkušnje se je poročil z Ano Rosino pl. Graffenweger, s katero je imel devet otrok, dva otroka pa z drugo ženo Ano Maksimilo Čečker. Toda njegovo potovanje je pustilo le malo sledov, iz katerih izvemo, da je bil v vojaški službi. Nemčija, Anglija, Danska, Francija, Španija, Italija in Afrika je domnevni Valvasorjev itinerar mladega intelektualca, ki je po vseh »uradnih« zgledih moral na tako pot; vsakdo je moral opraviti, kdor pač je imel sploh to možnost, svoj grand tour. Pri tem lahko pomislimo na zgodnjenovoveške priročnike za vzgojo plemiških sinov; med njimi je Il cortegiano Baldassarjeja Castiglioneja gotovo najbolj vpliven, znamenit primer. Za Kranjsko je bil najbolj referenčen priročnik uradnika kranjskih deželnih stanov Adama Boštjana Siezenheima (Sietzenheimba, letnice neznane) Speculum generosae juventutis oder Neubegläntzter Zuht-Spiegel der Adelichen Jugendt (Na novo osvetljeno vzgojno zrcalo plemiške mladine, 1659), ki ga je Valvasor po Golčevem, še bolj pa po Reispovem mnenju verjetno prebral, preden se je odpravil v tujino. Siezenheimov spis je na ozadju Valvasorjevega življenja, delovanja in dela zanimiv teoretičen primer, kako je Kranjskemu plemiču bilo razloženo, da je védnost in zanimanje za znanost smisel življenja. Siezenheim je zapisal: »Znanost je najprimernejše sredstvo za dosego vzvišenih misli in izostritev opazovanja, za spoznanje božje vsemogočnosti in za službo domovini, za nasvet in pomoč bližnjemu, za premagovanje življenjskih težav ter za to, da mladost napolnimo z veseljem in starost s častjo.«291 Kranjski plemiči so prav tedaj gojili velike izobrazbene ambicije za svoje otroke, o čemer smo že govorili. Te ideje je dobro povzel na Kranjsko priseljeni Siezenheim, ki je s posebno skrbnostjo opisal prav potovanje, ki naj čaka mladega in že izobraženega plemiškega sina; priporoča mu, naj si na potovanju ogleda vse javne zgradbe, palače, gledališča, mestne hiše, trge, mostove. To je prvi namen potovanja. Drugič, plemič naj se izuri v viteški spretnosti in se pouči z skrivnimi znanostmi, se 291 Plemiško zrcalo, cit. po Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, nav. d., str. 86–87. 154 nauči jezikov, igranja inštrumentov, risanja in drugih koristnih »proizvodov« znanosti, in tretjič, na potovanju spoznati notranjo, upravno ureditev dežel, po katerih bo potoval, spoznati tamkajšnje učenjake, se seznaniti z navadami in običaji tamkajšnjih prebivalcev. S tem bo mojstril um in se pripravil na bodoče časti.292 Tudi če Valvasor pred svojim »dolgim desetletjem« potovanj ni prebral Siezenheimovega priročnika, je njegovo življenje pravzaprav vzor za ideale, opisane v tej knjigi. In ne le to: s Siezenheimom je bil Valvasor po vsej verjetnosti kasneje povezan preko njegovega sina, jezuita Franca Siezenheima; ni povsem jasno, ali se on skriva pod psevdonimom Jožef Zizenčeli, s katerim se je podpisal pod prvo slovensko pesniško literarno poslanico na samem začetku Slave vojvodine Kranjske. Janez Vajkard Valvasor se je po slovesu od mladosti poročil in se ustalil v Ljubljani in na gradu Bogenšperk, predvsem pa je to obdobje pomembno v intelektualnem smislu, kajti kar je sledilo, ni mogoče opisati na kratko. A v našem primeru se bomo omejili le na to, da je po ustanovitvi grafičnega zavoda začel izdajati različne tiske293, grad Bogenšperk pa je postal nekakšno intelektualno središče svojega časa, na katerem je Valvasor zbiral sodelavce, ustanovil tiskarno in v njej ustvaril umetniške bakroreze; na koncu je na lastne stroške natisnil tudi Slavo vojvodine Kranjske. Habent sua fata libelli, pravi antična misel. Za Valvasorjevo Slavo ima definitivno poseben pomen, še posebno, če upoštevamo celoto verza latinskega slovničarja Terencija Mavra, ki je z verzom pro captu lectoris habent sua fata libelli usodo neposredno povezal z bralčevo sposobnostjo branja in razumevanja; od tega je najbolj odvisno, kaj se ali se bo dogajalo s knjigo. Slavo je Valvasor napisal v nemščini in je bila namenjena izobraženemu bralcu, plemiču, kleriku, meščanu, ne pa »prostemu človeku«, o katerem je pravzaprav govorila. Hkrati je dokaz Valvasorjeve podjetnosti, ki ga je na koncu finančno pokopala. Leta 1978 je na gradu Bogenšperk, ki sta ga takoj po poroki leta 1672 in Valvasorjevi vrnitvi v domovino kupila s prvo ženo Ano Marijo grad Bogenšperk, na katerem mu je 1678 uspelo ustanoviti lastno grafično podjetje, »prvo te vrste na naših tleh, zbral okoli sebe risarje in bakrorezce, Nav. po Boris Golec, Valvasorjev izvor, otroštvo in mladost, nav. d., str. 52. Omenimo naj le ta dela: Dominicae passionis icones (Pasijonska knjižica, 1679) s 17 bakrorezi prizorov Kristusovega trpljenja, Topographia Ducatus Carnioliae modernae (Topografija sodobne vojvodine Kranjske, 1679) s 319 bakrorezi kranjskih mest, trgov, samostanov in gradov; Theatrum mortis humanae tripartitum (Prizorišče človeške smrti v treh delih, 1682). 292 293 155 domačine ter nemške ali holandske mojstre, ki jih je v številnejši ali ožji sestavi na gradu vzdrževal vse do izida Slave«.294 Po letu 1680 je Valvasor začel prijateljevati z Janezom Ludvikom Schönlebnom, kar je njegovo prvotno zanimanje za naravoslovje in tehniške vede obrnilo k poglobljenemu zanimanju za zgodovino.295 Kajti ko je Schönleben leta 1681 izdal nekakšno historično topografijo Kranjske (Carniolia antiqua et nova), sta načrtovala, da bi pri drugem delu, ki bi obravnaval zgodovino od leta 1000 naprej, sodeloval tudi Valvasor, saj je bil kranjski polihistor že tedaj znan po svojih neposrednih metodah raziskovanja: potovanju, spraševanju, zapisovanju, risanju, vzpenjanju na gore in spuščanju v jame, poln raziskovalnega duha in radovédnosti. A še istega leta je Schönleben umrl, Valvasor pa je, potem ko se je, kakor smo že opozorili zgoraj, sam kritično opredelil do prvega dela kot relativno neuporabnega, z njemu lastno zavzetostjo lotil nadaljnjega raziskovanja; sedem let pozneje je iz tega nastala Slava, učenjaško delo v 15 knjigah, še danes dragocen in ne povsem izčrpan vir za zgodovino 17. stoletja, pa tudi širše, za celovito poznavanje preteklosti, običajev, naravnih in kulturnih znamenitosti Valvasorju tako ljube kranjske domovine – kar sklep, da je bil patriotizem 17. stoletja deželni, ne »nacionalni«, še bolj potrjuje. Po obsežnem uvodu se prva knjiga, ki jo je v celoti napisal Erazem Francisci, ukvarja z imeni narodov, ki so prebivali na kranjskem, in o etimologiji besed;296 druga je »sumarična topografija in geografija Kranjske«, rečeno z Valvasorjevimi besedami, tretja obsežen traktat z opisi gora, rek, jezer, podnebja, rastlin, živali, rudnikov; četrta je tudi posvečena naravoslovnim vprašanjem z obravnavo naravnih redkosti iz živalstva in rastlinstva, predvsem pa predstavitev kraškega in podzemskega sveta na Kranjskem: v to poglavje je vključen vpis presihajočega Cerkniškega jezera, ki je Valvasorju prislužil članstvo v angleški Royal Society. Drugi del Slave (od 5.–8. knjige) se v peti knjigi začne s Franciscijevim tekstom o zgodovini narodov, ki so vladali na Kranjskem do prihoda Frankov; šesta knjiga je »po obsegu med 294 Branko Reisp, Janez Vajkard Valvasor. SBL. Ljubljana: SAZU, 1982 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi759993/). Reisp navaja te Valvasorjeve sodelavce: bakrorezca Andreja Trosta (tudi avtorja grafičnih simbolov v ustanovni listini akademije operozov), risarja Janeza Kocha, hrvaškega pesnika in učenjaka Pavla Ritterja-Vitezovića (kasneje tudi člana akademije delavnih in enega pomembnejših intelektualcev na Slovenskem »iz uvoza«) in še nekatere druge. Prim. Reisp, SBL, nav. d. 295 Reisp njuno sodelovanje opisuje kot pomemben preobrat v Valvasorjevem življenju (prim. Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, nav. d., str. 143). 296 Le pri tej knjigi je Francisci kot avtor izrecno naveden na začetku (prim. Reisp, nav. d., str. 203). 156 najmanjšimi v celotnem delu, /.../, toda po pomenu in vrednosti je vsekakor pri vrhu«.297 V njej se z obravnavo jezika, navad, običajih, načinu življenja in izobraževanja Valvasor dejansko približa »zgodovini vsakdanjega življenja«. Izjemno dragocena je eden prvih seznamov »kranjskih pisateljev« k dodatku, na katerega smo se močno oprli tudi našem razmišljanju. Sedma knjiga obravnava zgodovino verstev in opisuje poganstvo, pokristjanjenje, protestantizem in protireformacijo; osma predstavlja in opisuje svetnike, škofe, patriarhe, redove, župnije, kakorkoli povezane s Kranjsko; deveta knjiga je posvečena opisu ustavne in upravne ureditve dežele in plemiškim rodbinam ter njihovim grbom; deseta je zgodovina vladarjev dežele (vojvod in deželnih knezov), večinoma jo je napisal Francisci; enajsta pa »ilustrira mesta, trge, stare in nove gradove, samostane in zraven vsakovrstne znamenitosti na Kranjskem«298 in velja za enega pomembnejših, še danes zelo uporabnih delov Slave vojvodine Kranjske – tudi zaradi 324 ilustracij in 8 bakrorezov – ilustrativnega gradiva, ki ga je Valvasor izdelal s sodelavci, je v Slavi ogromno. Dvanajsta knjiga opisuje turške in krščanske obmejne kraje na Hrvaškem, trinajsta je posvečena prazgodovini Kranjske, štirinajsta pa obdobju od rimskih časov do avstrijske nadoblasti. Petnajsta knjiga je letopis Kranjske pod avstrijskimi vladarji in pomeni obsežen in dragocen zgodovinski vir. Kratek povzetek Slave je namreč potreben zato, da se vsaj od daleč zavemo, kako kompleksno delo je uspelo Valvasorju, kaj vse prinaša in kakšne možnosti odpira. Ni čudno, da se slovensko zgodovinopisje, zdaj – in ne le zaradi tega –, ko je leta 2009 naposled izšel integralni prevod Slave z naslovom Čast in slava vojvodine Kranjske, z Valvasorjem in njegovim delom poglobljeno ukvarja. Mi pa lahko na Valvasorja pogledamo kot na eminentnega, gotovo pa ne reprezentativnega intelektualca svojega časa; nereprezentativen je zato, ker je njemu podobnih v 17. stoletju zelo malo drugih. Valvasorjevo zanimanje in poznavanje je bilo dejansko polihistorske, vseznale narave. Hkrati je otrok svojega časa, saj pogosto verjame v nadnaravne sile. »Valvasor je bil tako kot nekateri intelektualci tistega časa po srcu skoraj agnostik – v duhove, čaranja in čudeže je verjel, vendar ne v vsakem primeru.«299 Kljub temu je bila njegova metoda ta, da je »nenavadne dogodke, ki jih je videl ali slišal od 297 Reisp, nav. d., str. 221. Reisp, nav. d., str. 239. 299 Dušan Kos, Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. O prikazovanju duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku er o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2013, str. 62. 298 157 informatorjev, najprej poskušal razložiti z naravnimi zakonitostmi, erudicijo in zdravo pametjo«300 Intelektualna zgodovina je z zgodovinarjem – in vidimo, kako parcialni smo v tem primeru s tem izrazom, ki mu, bolj kot na primer Schönlebnu, pritiče izraz polihistor – Valvasorjem dosegla vrh v 17. stoletju. Če upoštevamo, da se je ob vsem tem raziskovanju in založniško-tiskarskem delu ukvarjal še s tehničnimi načrti in izumi (na primer s presenetljivo idejo o predoru pod Ljubeljem ali z načrtom za Marijin steber), lahko danes njegovo vnemo le občudujemo. Valvasorjeva mentaliteta je bila mentaliteta intelektualca, kakršnega na Kranjskem do tedaj ni bilo. Hkrati je bil zelo ambiciozen: med njegovimi potovanji se je rodbina Valvasor leta 1667 pobaronila. »Kranjski Valvasorji so se odtlej delili v dve plemiški stopnji, baronsko in viteško. Zadnji, torej nebaronski je vseskozi pripadal tudi Janez Vajkard, ki pa se je pozneje s tihim pristankom sorodnikov in ob očitni toleranci deželnega plemstva začel samovoljno naslavljati kot baron.«301 Hkrati njegova korespondenca s tajnikom akademije Royal Society izpričuje ambicioznega človeka, ki mu je povsem jasno, kaj s stališča znanstvenega in akademskega ugleda pomeni članstvo v tej učeni združbi, formi nove institucionalizirane védnosti zgodnjega novega veka, ki so v omejeni moči, predvsem z italijanske smeri, pljusknile tudi na Kranjsko. Leto Valvasorjeve smrti je leto ustanovitve ljubljanske akademije operozov. Kakor koli obrnemo, duh je bil spuščen iz steklenice. Ni ga mogla ustaviti ne kranjska ozkosrčnosti in onemogočanje sistemu védnosti in intelektualnega dela; absolutizem je pač imel svojo moč in vladarski absolutizem še toliko bolj, čeprav ni edini krivec za stanje, kakršno je bilo v notranjeavstrijskih deželah. Gotovo pa ima absolutizem kot politična kategorija velik vpliv na intelektualistične zaznave, in v sodelovanju s cerkvijo, ki je ravnokar izšla še močnejša, z aktivnimi, v črno oblečenimi profesorjivojščaki, ki ad maiorem dei gloriam reformirajo in izobražujejo in so v mnogočem avantgarda svojega časa: z jezuiti, je vladarski, konfesionalni absolutizem pomembna tema; ki se jo je lotil še en posebnež svoje dobe, pravnik in politični teoretik Pelzhoffer. Kos, nav. d., str. 43. Učena kultura je bila v 17. stoletju dejansko bistveno ločena od ljudske. Tudi Dušan Kos v analizi Valvasorjevega poročanja o prikazovanju duha (konkretno), ugotavlja: »Intelektualistične zaznave, ki preprostega ljudstva niso zadevala neposredno, pa izpričujejo intimna Valvasorjeva in Franciscijeva razmišljanja. Pri obeh so izhajale iz učene posvetne kulture, ljudskega izročila je bilo za ščepec.« (Kos, nav. d., str. 59) 301 Golec, nav. d., (4. del), str. 197. 300 158 Zanimanja za zgodovinopisje pa je bilo med intelektualci 17. stoletja, poleg teh velikih imen, ki smo jih omenjali doslej, kar precej, saj je marsikdo gojil ljubezen do popisovanja preteklosti in s tem (ne)hote širil prostore védnosti, znanja, ne nazadnje znanosti kot urejenega sistema idej nekega predmetnega področja. Med temi moramo vsaj na kratko omeniti genealoga Franca Erazma pl. Hochenwarta (1650–1714), ki je bil poleg Janeza Gregorja Dolničarja eden redkih zgodovinarjev med operozi. Tudi on je bil dejansko tipična podoba »baročnega intelektualca«, saj je po končanih študijih odšel na »grand tour« in se kot prisednik ograjnega sodišča »ves predal plemenitemu genealoškemu raziskovanju«.302 Med operozi se je imenoval Samski (Innubus), saj »le Kodeksu trud svoj posveča / Innubus, zmeraj želja prava medenih sadov«.303 Enako je njegov stanovski kolega, operoz Gelatus ali župnik Jurij Andrej Gallenfels (1651–1699), ki smo ga omenili že med kleriki, avtor latinske pesmi o zmagi Evgena Savojskega nad Turki, čeprav ni zapustil vidnih sledov, verjel v iste intelektualne ideale. Marko Anton Perizhoffer pl. Ehrenhaimb (1696–neznano), predvsem pa Karl Sigfrid Perizhoffer (1694–neznano), po poklicu arhivar, sta še dva primera, ki bi ju lahko približno povezali z zgodovinopisjem in zgodovinskim raziskovanjem v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja. Zgodovinarji med intelektualci so na tem mestu predstavljeni bolj obširno, saj iz njihovih prizadevanj po kopičenju, razvrščanju, interpretiranju in shranjevanju védnosti (poleg natiskanih knjig in številnih rokopisov tudi v knjižnici, ki se je prvič dopolnila v kasnejši semeniški knjižnici) razbiramo pomembno intelektualno gibanje tedanjega časa; ni bilo res revolucionarno, kakršna je bila, na primer, znanstvena revolucija, pa vendar dovolj pomembno, da v intelektualni sferi, torej v učeni kulturi in večinoma v mestnem okolju, nastajajo ideje, se kopiči védnost in se kasneje institucionalizira na nov, do takrat v notranjeavstrijskem okolju še neznan način, seveda na podlagi vplivov, ki so v dežele prihajale večinoma iz Italije, čeprav ne smemo, vsaj kar se zgodovinopisja tiče, pozabiti na odločilni nemški vpliv. Kakor koli, 17. stoletje je spodbudno za intelektualno (historiografsko) ustvarjalnost, ki se je že na začetku razcepila v institucionalizirane oblike akademije ali jezuitskih Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 338–339. Tako kakor je bil Schönleben po naturi odročni samotar, tudi za Hohenwarta Dolničar zapiše podobno karakterizacijo: »Če bi radi vedeli za njegove navade: pred hrupom ljudi se je vedno umikal v samoto, tako da so ga redko videli zunaj lastnega doma. Veselilo ga je obdelovanje vrta in branje knjig. Vedno je sovražil prepire, ki jim je ubežal, kjerkoli je le mogel.« (Dolničar, nav. d., str. 339). Zgodnji zgodovinarji so bili očitno zelo osamljene duše; ali pa so si tega celo želeli. 303 Akademske čebele, nav. d., str. 35. 302 159 kolegijev, svoje korenine pa je poganjala tudi v »osamelcih«, kakršen je bil Pelzhoffer. Njihov socialni status ni bil slab, intelektualni domet njihovih raziskav pa moramo razumno omejiti, saj so bile tedanje velike knjižnice za današnje pojme zelo male, slabo založene. To seveda še ne more pomeniti, da ljudje niso mogli ujeti idej v pretoku ljudi in blaga, ko je ravno tedaj poglavitno vlogo prevzemal kapital; knjižnica je le eno od zatočišč razmišljajočega človeka. V primerjavi s francoskim pogledom na zgodovino kot znanost in italijanskimi hvalnicami zgodovinopisje kot umetnost je bila historiografija na Slovenskem še na začetku, a je že tedaj zgodovino umestila med znanosti in jo s postopnim povečevanjem kritičnosti v 18. in 19. stoletju pripeljala do »moderne« historiografije. Zgodovinopisje je postalo intelektualna dejavnost, »za večnost« ohranjena v zapisani besedi. 4.1.1.3 Pravniki Tretjo zelo številno kategorijo intelektualcev 17. stoletja zastopajo pravniki. Morda bi bilo celo bolj upravičeno, če bi jih, tako kot vse ostale »poklice«, po katerih razvrščamo miselne delavce, zapisali v narekovajih, kajti, kakor za operoze – kar pa velja za večino ostalih pravnikov tedanje dobe – opozarja Sergij Vilfan, je bil »pravniški poklic /.../ tudi precej ohlapno opredeljen in mu je bilo moč prištevati različne 'profile'«.304 Kljub temu jih je bilo vsaj v tej novi institucionalni obliki védnosti, ki ji bomo s tega stališča več pozornosti namenili v naslednjem poglavju, kar precej – Vilfan po strogem ključu izobrazbe ugotavlja, da je bilo med operozi »šest doktorjev in trije priučeni pravniki, medtem ko je zelo dvomljivo, da bi smeli nadaljnje tri asesorje-prisednike šteti v to poklicno skupino. Pravnikov različnih vrst je bilo torej gotovo osem, devet.«305 Razumeti moramo, da je bila izobrazbena struktura v notranjeavstrijskih deželah zelo pomanjkljiva, ne glede na vedno večje število izobraženih ljudi, ki s se najprej kalili pri jezuitih, a le redki so nato študirali na univerzah v Gradcu, na Dunaju, v Italiji in drugod po Evropi. Zato smo pomensko polje »intelektualca« razširili, da lahko te ljudi opazujemo z različnih zornih kotov, tudi biografskega, saj so male zgodbe pravzaprav večje, kot si mislimo. Pravo je bilo poleg teologije že od srednjega veka 304 Sergij Vilfan, Pravniki med operozi. Academia Operosorum. Ljubljana: SAZU, 1994, str. 82. Vilfan namreč tu ločuje med doktorji prava in tistimi, ki so se skozi prakso priučili za pravno obrt (odvetniki, solicitatorji, sodni prisedniki, asesorjo in drugi, prim. Vilfan, nav. d., str. 79). 305 Vilfan, nav. d., str. 88. 160 na univerzah ustoličeno kot vplivna, vedno bolj pomembna veda, od Rimljanov poslana, da med seboj loči pravičnost, pravo in resnico (kar menda ni eno in isto), med intelektualci na Slovenskem 17. stoletja pa je bila precej pogost poklic, kajti s konsolidacijo in birokratizacijo upravnega sistema države in z uveljavljanjem vladarskega, s katolištvom navdahnjenega absolutizma – medtem ko je umetnost prevzel barok – je bilo pravniško znanje vedno bolj zaželeno in potrebno. Pred vsemi pravniki moramo začeti s Francem Albertom Pelzhofferjem, baronom Schönauskim (1645–1710), ki ni bil član nobene institucionalizirane forme védnosti, v katere so se morali, tako so očino čutili in razmišljali, povezovati drugi intelektualci 17. stoletja; in ne le to, njegova politična filozofija o naravi in smislu absolutistične države ni ostala brez odmeva, tudi negativnega ne, saj je bila v temelju tako drugačna, da je obudila državni cenzurni aparat. »To je velik mož,« piše Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica, »kar potrjujejo njegova dela sama, ki jih znanstveniki povsod strahoma spoštujejo in ki izkazujejo njegovo več kakor dovolj ostro razsodnost in koristna opozorila, utemeljena s trdnimi argumenti«.306 Prepričan je, da je ustvarjal prerokbe, uvrstil pa ga je med politike; brez dvoma je Pelzhoffer samosvoj, izjemen primer intelektualca v drugi polovici 17. stoletja, in to ne le zato, ker Pohlin v Bibliotheca Carnioliae našteva toliko njegovih funkcij – gospod na Kamnu in Dobravici, plemič v Zapužah, Zagorici in Črnem Potoku, svetnik svetega cesarskega veličanstva, sodni prisednik na Kranjskem, svetovalec vicedomskega urada, deželni komisar za zasliševanje prič na Dolenjskem, poslanec deželnih stanov, član Angleške družbe307 –, ampak ker je na temelju dobre izobrazbe ustvaril samosvojo, rečemo lahko odločno politično teorijo, ki je presegla običajno pojmovanje pravne znanosti; prestopila je v filozofijo, v kateri so teze trdne in nepremakljive, sploh glede pogledov na vero, cerkev, državo, politiko in versko toleranco; to je bilo, kakor poroča Perizhoff, menda v skladu s Pelzhofferjevo odločno, častihlepno in na trenutke »težko« osebnostjo. Na Kranjskem je doživel prve težave med leti 1693 in 1696, ko je bil stanovski odbornik in se poskusil oprati obtožb, da izdaja samovoljne odločbe, zato tudi, Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 373. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 528. Pohlinova navedba Angleške družbe ali Societatis Anglicanae, učene družbe angleških jezuitov, ki jo je ustanovil nekdanji provincial angleških jezuitov Henry More. Podatek je bilo težko preveriti, ne glede na to pa njegova dejavnost v tej »instituciji«, kolikor je znano, ni bila velika. 306 307 161 čeprav ni bilo načeloma nič narobe, ni mogel podaljšati svojega stanovskega mandata. Janko Polec na podlagi Perizhoffovega pričevanja povzema, da se je verjetno zameril deželnemu glavarju in upravniku (Juriju Žigi grofu Gallenbergu).308 Poročen je bil dvakrat, najprej z Marijo Magdaleno pl. Cyrian, nato še z Marijo Konstanco Regino, baronico Paradajzer (Paradeiser); prva je imela na sodišču celo odprto tožbo proti Janezu Vajkardu Valvasorju in njegovi prvi ženi Ani Rozini »zaradi 2000 goldinarjev deželne veljave«,309 medtem ko je Marija Konstanca po soprogovi smrti odigrala pomembno vlogo, saj je njegovo delo Neuenteckte StaatsKlugheit in Hundert politischen Reden (Novoodkrita mestna pamet v stotih političnih govorih, 1710) posthumno izdala sama, Pelzhofferjevo najbolj pomembno delo, ki je izzvalo burne odzive državnega aparata in sprožilo postopke uniformirane cenzure. Preden več pojasnimo, kaj je tako razburilo cesarja in cesarico v tej njegovi zadnji knjigi, še bolj pa VII. in VIII. knjiga – ki sta bili izdani po njegovi smrti310 – Arcanoroum status (Položaj skrivnosti, 1709; VII. in VIII. knjiga sta izšli v Frankfurtu leta 1711), je treba vedeti, da je Pelzhoffer originalni politični mislec, pa čeprav je njegov duhovni okvir je izšel iz jezuitske izobrazbe in temeljitega študija antičnih piscev (predvsem mu je bil blizu Tacit), ga je nadgradil tudi s poznavanjem – ter odločnim zavračanjem – politične filozofije 16. stoletja, na primer Machiavellija ali Bodina. Pelzhofferjev prvi veliki spis o politiki iz leta 1706 Lacon politicus, strictim doctrinam administrandae reipublicae, quam ajunt politicam, complectens et evolvens (Političi Lakonec, ki zgoščeno opisuje nauk o upravljanju republike, ki mu pravijo politika), skupaj še s posmrtno izdanima (1713) IX. in X. knjigama v sklopu Arcanorum status, tvori kakor pri Valvasorju osupljiv opus, v katerem lahko, kakor je mogoče pričakovati za intelektualca 17. stoletja, več obrazov. Kajti Pelzhoffer je bil v nekaterih rečeh, če si dovolimo vrednostno presojati in se hkrati zavedati nevarnosti, da merila današnjega časa nehote apliciramo na preteklost, obupno konservativen. Morda je bila za to odgovorna njegova pripadnost jezuitom, od katerih se je sicer odmaknil. A Pelzhofferjeva politična filozofija, v kateri ni prostora Janko Polec, Franc Albert Pelzhoffer baron Schönauski. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1935 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi411282/). 309 Prim. Boris Golec, Valvasor kot zemljiški gospod. Arhivi 37 (2014), št. 1, str. 84. 310 Ostalih šest knjig je leto pred Pelzhofferjevo smrtjo izdal v Ljubljani tiskar Mayr (prim. Polec, SBL, nav. d.; Evgen Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, Ljubljana: Slovenska matica, 1932, str. 220. 308 162 za kartezijansko filozofijo, niti za spekulacije o naravi spoznavanja ali kakršen koli dvom v Boga in absolutistično avtoriteto vladarja, je bila vsa usmerjena v doktrino absolutne oblasti. Zanj je resnična samo tista politika ali »teopolitika, ki jo regulira nebo«, kakor je zapisal v Arcanorum status libri decem.311 Kakor Bellarmin in Bossuet je Pelzhoffer javno oblast izvajal od Boga. V isti knjigi je jasno zapisano: »nihil est a se praeter Deum (I, 93)«,312 nič ne misli brez Boga. Spektorskij poudarja, da je Pelzhoffer v nasprotju s skeptičnimi sodobniki, kakršen je bil na primer Samuel Pufendorf, ki mu je bilo Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti »pošastna državna oblika«, globoko verjel v svetost in rimskost in cesarskost imperija.313 Še več, odločno se je zavzemal za stabilizacijo monarhije skozi vrhovno oblast, ki je lahko samo absolutna.314 Kot prepričan monarhist je v Arcanorum status poveličeval cesarstvo, njegova politična izvajanja pa so po mnenju Spektorskega zaznamovana s tremi bistvenimi pojmi 17. stoletja: z redom, ohranitvijo in nezaupanjem v demokracijo.315 Če bi bila to vsa Pelzhofferjeva politična filozofija, bi težko razumeli, zakaj so njegovi spisi pristali na spisku državnega cenzorskega urada in zakaj so prav zaradi njih poslej v cesarstvu, v katerem sonce nikoli ni zašlo, sistematično cenzurirali vsako knjigo, ki je potrebovala odobritev, preden je na območju avstrijskih dežel šla v tisk. A veliko bolj je pri tem pomembno, da je Pelzhoffer »priznal politiko kot sredstvo, ne kot smoter in kot služeče orodje za 'javno blaginjo'. 'Politika je veda o osnovanju, ohrani in povečanju države.' 'Osnovala sta jo Bog in narava.'«316 Ostro je nastopal proti ateizmu; v četrti knjigi Arcanorum status je zapisal, da »utegne država živeti prej brez sonca kot brez religije«.317 Ne glede na to, da je zagovarjal absolutizem vrhovne oblasti, pa je bil kot intelektualec, pri katerem »se mešajo pojmovanja umirajočega in prihajajočega sveta«,318 prepričan, da oblast in oblastnik nimata neomejene moči, kajti politik mora biti dober etik in se kot upravitelj držav podvreči lastnim zakonom. Čeprav so nad zakonom vzvišeni, jih ne smejo kršiti; to Nav. po Evgen Spektorskij, Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja. Ljubljana: AZU, 1941, str. 11. 312 Nav. po Arcanorum status libri decem in Pelzhoffer, nav. d., str. 16. 313 Spektorskij, nav. d., str. 20. 314 Spektorskij, nav. d., str. 19. 315 Spektorskij, nav. d., str. 23 in Arcanorum status (I, 294). 316 Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, nav. d., str. 220; 317 Nav. po Spektorskij, Mesto P...., nav. d., str. 16. 318 Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 11. 311 163 je zlo, je prepričan Pelzhoffer.319 Kajti »ljudje so sicer rojeni za pokorščino, toda ne trpe popolne sužnosti. Zaradi tega 'bodi kralj, ne gospodar', in pomni, da je oblast trud in breme (correlativa sunt honor et onus) in da so dobri podaniki kralju krona: boni subditi sunt corona Regis.«320 Igor Grdina ob tem še poudarja, da je bil Pelzhoffer med prvimi, ki se je zavzemal za spreminjanje zakonov. »Ljudje so začeli slutiti, da zakone ustvarjajo sami.«321 Ko pa si ljudje zakone res začnejo ustvarjati sami, pa smo, kakor se je evropski človek naučil v 18. stoletju, že daleč od absolutne oblasti. To je začutila tudi država in ne čudi, da je, kakor nam poroča Marko Štuhec, Pelzhoffer izzval cesaričin gnev in cesarski patent, ki je od 22. avgusta 1711 je določal, da se nobena »knjiga ne sme ne dati ne prevzeti v natisk ne prodajati, dokler ni cenzurirana«. 322 Pelzhofferjevi v Frankfurtu izdani politični spisi niso šli skozi avstrijsko cenzuro in že to je bil razlog za precejšnjo nejevoljo, predvsem pa sta bili kamen spotike VII. in VIII. knjiga Arcanorum status, v kateri je »toliko državi škodljivih stališč«.323 Oblast je bila razkačena zaradi Pelzhofferjevega naziranja o vladarju in njegovih ministrih, in prav o tem teče beseda v teh dveh spornih knjigah, ki sta izšli šele po njegovi smrti. »Vladar stoji nad imperativnimi, ne pa nad normativnimi zakoni. Samoomejitev vladarja z zakoni, ki jih izdaja sam, je obvezna. /.../ Vlada mora služiti ne osebnim, temveč javnim smotrom: salutis publicae est lex suprema et Regina legum. Zato mora biti vlada zmerna.«324 Habsburžani, ki so postali izključni nosilci cesarske krone in niti niso več potrebovali papeževega kronanja v Rimu, so pač drugače dojemali absolutno oblast; raztezala se je od velikih dvornih soban do najtesnejših posteljnih kotičkov, kjer se je skovala marsikatera politično-cesarska zveza imperialne zgodovine v 15., 16. in 17. stoletju. Ne glede na to, da je bil Pelzhoffer pravzaprav »bolj papeški od papeža« in nikakor ni sprejemal novih, »revolucionarnih« idej o ateizmu, verski toleranci, naravi samega spoznavanja in spoznavajočega subjekta, ga je med vsemi intelektualci s Kranjskega 319 Prim. Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, nav. d., str 221–221; Spektorskij, Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja, nav. d., str. 22. 320 Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije I, str. 221. 321 Grdina, nav. d., str. 11. 322 Prim. Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren , str. 79; in Polec, SBL, nav. d. 323 Štuhec, nav. d., str. 79; Polec, SBL, nav. d. 324 Spektorskij, Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja, nav. d., str. 22–23 in Arcanorum status (I, 150): imperium moderatum, Majestas absoluta. 164 zadela najostrejša cenzura, še več, (pri)zadela je vse knjige, ki so izšle po »revolucionarni« Arcanorum status; Pelzhoffer pa je globoko verjel tako v Boga kot v cesarstvo. A intelektualna dejavnost ima, kakor je mogoče v zgodnjem novem veku opaziti na vsakem koraku, svoje poti, ne glede na to, kako »tradicionalna« je védnost, iz katere je morala nujno iziti. Pelzhoffer je bil nekaj časa jezuit, a kot bojevit, s politično-filozofskimi spisi pomemben mislec tedanjega časa je s svojo tradicionalnostjo pravzaprav intelektualna avantgarda. Kot nosilec pomembnega segmenta védnosti in spoznanja, utelešenega v njegovi teoriji o naravi absolutne oblasti, je bil tudi lastnik obsežne knjižnice, v kateri je bilo več kot 500 knjig, a ker popisovalci premoženja v zapuščinske inventarje po njegovi smrti niso popisali naslovov, težko ugibamo, na kakšni idejni in intelektualni podlagi je Pelzhoffer zgradil svoje nazore in teorijo.325 Franc Albert Pelzhoffer pa ni bil edini pravnik dobe, gotovo pa je bil eden redkih političnih teoretikov in mislecev, ki se ni vključil v nobeno institucionalno obliko védnosti in je pogumno šel svojo pot. Seveda so imele notranjeavstrijske dežele še druge svoje »sinove«, po izobrazbi pravnike, ki jih lahko bodisi zaradi njihovega delovanja ali pisanja ali obojega prištejemo med intelektualce postridentinskega časa. Eden vidnejših pravnikov te dobe je bil mož, iz katerega so »sijali poštenje, bister um in resnost navad«.326 Ivan Štefan Florjančič pl. Grienfeld (1663–1709) je bil med operozi Zvenčeči (Tinnulus), po izobrazbi, ki jo je pridobil v Ingolstadtu in Sieni,327 doktor obojega prava, učenjak, ki »roj zbira na kup«328 in »Tinnulus naš prav zato izkazuje časti ti z žvenketom, / zbira na kup nam tvoj roj, rod operozov – čebel«.329 Namig iz ustanovnega dokumenta akademije zgovorno »namiguje« na dve Prim. Štuhec, nav. d., str. 78. Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 340. 327 Vilfan opozarja, da je bila ta kombinacija študija na nemški in italijanski univerzi (Vilfan, nav. d., str. 83); simbolično bi lahko celo rekli, da je prav ta kombinacija zaznamovala prebujanje intelektualne, znanstvene in splošnoizobraženske dejavnosti po izgonu protestantov v notranjeavstrijskih deželah. Izobrazba je prihajala s severa, umetnost pa z zahoda. Po koncu turške nevarnosti (1683), ko je nastopila »velika kriza zavesti, ki je relativizirala metafizični esencializem in inavgurirala nazorski empirizem (ta pa je bil čez čas nadgrajen s filozofskim racionalizmom)« (Igor Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa. Dolarjev zbornik. Ljubljana: Družina, 2002, str. 7), je smiselno upoštevati moč vpliva s pretežno protestantskega severa in umetnostnih, pa tudi znanstvenih pobud (ideja akademije!) pa s katoliškega, italijanskega kulturnega in intelektualnega okolja; seveda pa ga tudi ne smemo preceniti, kajti nove forme védnosti, vedno bolj številni intelektualci in druge institucionalne oblike znanja in znanosti in prostorov, kot je bila, na primer, knjižnica, so v prostoru med Alpami in Jadranom dobile novo, drugačno, lokalno in specifično zaznamovano podobo in ni bila le nekritična kopija nečesa, kar je že prej obstajalo. 328 Akademske čebele, str. 60. 329 Akademske čebele, nav. d., str. 61. 325 326 165 pomembni Florjančičevi lastnosti, zaradi katerih je, pa čeprav je živel le 46 let, pomemben intelektualec tedanje dobe: njegovo organizatorično zmožnost in na poznavanje numizmatike, predvsem kovancev in na splošno denarja. Dolničar zanj poroča, da je zaradi »božanske govorniške moči dobil advokaturo« in »leta 1701 /.../ imel v škofijskem dvorcu na javnem nastopu preslavne Akademije ljubljanskih operozov, ki jo je po svojih močeh odločno podpiral, resnično učen govor, s katerim je požel vsesplošno ploskanje«.330 K temu govoru se še povrnemo; kot organizator in kot odvetnik vojvodine Kranjske oziroma kranjskih deželnih stanov pa je leta 1698 ustanovil ljubljansko društvo juristov na čast sv. Ivu.331 Florjančič je bil tudi pisec in s področja numizmatike in denaroslovja je napisal knjigo Bos in lingua sive discursus academicus de pecuniis vetero-novis (Bik v jeziku ali akademska razprava o starem in novem denarju, 1695). Dejansko je bil prvi in, iskreno je treba priznati, redkih operozov, ki je izpolnjeval eno od členov ustanovne listine akademije. Med teksti, obtičalih v rokopisih, in nekaj natisnjenih drugih,332 je bil prav ta, tako rekoč po programu akademije izdan znanstveni spis, spet baročna igra aluzij: bos je pomenil prvo obliko denarja, že od Vespazijana pa je znano, da pecunia non olet – kar pa ni veljalo za poštenega Florjančiča, ki si je »poleg izvrstne knjižnice /.../ opremil slaven muzej ali zakladnico, da bi razveseljeval učene duhove domačinov in tujcev«.333 Podobno je njegov stanovski in akademski kolega, »Kranjec iz Kočevja, prisednik ograjnega sodišča in prvi tajnik«334 z imenom Zvesti (Fidus), Janez Danijel baron Erberg (1647–1716), »doktor obojega prava, sodni pisar in deželni tajnk na Kranjskem itn., zelo učen mož, ki je bil ne le zaradi svoje velike izobraženosti, temveč zaradi modrosti in razumnosti sprejet med deželane«.335 Podobno kot Florjančič je se temeljito izobrazil na osi sever–zahod, študiral je na Dunaju in seveda v Sieni, njegov pravnozogodovinski pomen pa je po Vilfanovem prepričanju Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 340. Dolničar pravi, da je tedaj začel »s čaščenjem božanskega Ivona, zavetnika pravnikov, ki se izvaja vsako leto na praznični dan z latinskim panegirikom in peto mašo v cerkvi božanskega Jakoba« (Dolničar, nav. d., str. 340). To pomeni, da je Florjančičevo društvo juristov delovalo že kot poluradna institucija védnosti, in to uspešno vsaj toliko časa, dokler je bil njen ustanovitelj pri močeh. 332 Prim. Joža Glonar, Ivan Štefan Florjančič de Grienfeld. SBL, Ljubljana: Zaružna gospodarska banka, 1626 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi190166/). 333 Dolničar, nav. d., str. 340. 334 Akademske čebele, nav. d., str. 23. 335 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 169. Valvasor sicer navaja Erbergovo natisnjeno doktorsko disertadijo Disputato juridica de Officio ludicis (Pravna disputacija o službi sodnika, 1671), ostala dela pa so za časa njegovega življenja ostala v rokopisih. 330 331 166 velik; to utemeljuje na podlagi nedokončanega spisa, ki je ostal v rokopisu, a se je med sodobniki širil – kar ni bilo izjemno – v takšni obliki: Notata practica ali Observationes »podaja veljavno civilno postopkovno pravo kranjskega plemiškega sodišča«, ki poleg temeljite zgodovinske podlage pomeni Erbergovo delo »tipičen primer obdelave prava na podlagi precedenčnih primerov«.336 Njegova intelektualna dejavnost ni le zajemala pravnega področja, ampak je temeljito posegla v zgodovino in samo razumevanje upravnega aparata države. Erbergovo delo in vpetost v sisteme védnosti svojega časa nam lahko upravičeno kaže, da tedanjih intelektualcev ne moremo odpraviti le z ugotovitvijo, da je njihovo znanje ali stremljenje daleč od revolucionarnega vrenja in preobražanja védnosti, kot se je to dogajalo v znanstveni revoluciji kot enem izmed najpomembnejših intelektualnih tokov 17. stoletja. Namig za Erberga se skriva v verzih: »Roji čebel zvesto obdajajo svojega kralja: / dasi brez žela je kralj, žezlu so zvesti branik«.337 Resnična moč ni v žezlu, temveč v zvestobi in uspehu, ki ga prinese le ukvarjanje z znanostjo. Znanje je moč pa je ideja, ki se je počasi, toda zanesljivo, čeprav ne vedno v najbolj idealni obliki, uveljavljala v prihodnosti. Med pravnike, o katerih pravni izobrazbi ne moremo dvomiti, saj so bili doktorji obojega prava in tako J. U. D. (iuris utrisque doctores), so bili med operozi še kanonik Jurij Andrej Gladič (1659–1725), kazenski sodnik Janez Jurij Hočevar (1656–1714) in Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg (1655–1719). Gladiča smo že omenjali, ker je imel znamenit in podatkov poln nagrobni govor na pogrebu Janeza Krstnika Prešerna; njegova izobrazba, ki jo je pridobil na univerzi v Padovi, ga je popeljala k poklicu kanonika ljubljanske stolne cerkve, kot Neoboroženi (Inermis) pa je tudi predsedoval akademiji operozov. Tudi njega latinski verzificirani namigi iz ustanovne listine karakterizirajo kot kralja, ki se vda zakonu, saj lahko deli med le s pomočjo roja čebel.338 Institucionalno uspešen učenjak pa je bil ustvarjalen, saj je nekaj knjig (in jih nekaj zapustil v rokopisu339) izdal, med katerimi je pomembnejša rokopisna Vetus et nova Carnioliae Ecclesiasticae memoria (Stara in nova cerkvena Vilfan, nav. d., str. 85, in France Kidrič, Janez Danijel baron Erberg, SBL, nav. d. Akademske čebele, nav. d., str. 49. 338 Akademske čebele, nav. d., str. 37 339 Prim. Joža Glonar, Andrej Jurij Gladič. SBL. Ljubljna: Zadružna gospodarska banka, 1926 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi200923/). 336 337 167 zgodovina Kranjske, 1725), ki jo Gladič ni dokončal zaradi smrti; zanimivo je, da je povzetek cerkvene zgodovine po Schönlebnu in Valvasorju napisal v verzih. Tudi Janez Jurij Hočevar, »Kranjec iz Novega mesta, doktor obojega prava in sodnik krvnega sodišča«,340 med operozi imenovan Čisti (Candidus), je doktoriral v Padovi in se ukvarjal z mnogimi rečmi, bil je soustanovitelj operozov, glasbeni vodja jezuitskega gledališča; kot član akademije filharmonikov je skladal glasbena cerkvena dela ter glasbo za jezuitske drame; prav tako ga je zanimala astronomija – napisal je knjigo o kometih (1696), o opazovanju zvezd in planetov (1696) ter nekaj astroloških del.341 Vzvišenost njegovega ukvarjanja z znanostjo in umetnostjo odseva v verznih namigih, kajti »jaz po ukazu Narave se vzdignem, grem tja, koder čista / srca cveto, ki ljubeč moja jih muza goji«342 so lahko hkrati poetični opis Hočevarjevega stremljenja k védnosti (dviguje se k zvezdam kot astronom), hkrati pa namiguje morda tudi na temnejšo plat njegove živlenjske zgodbe. Ko je bil med letoma 1695 in 1073 deželni krvni sodnik, se je podpisal pod številne smrtne obsodbe343, znan pa je bil kot krut sodnik. Vasko Simoniti opozarja, da so bili v čarovniških procesih le redki »kompletne« osebnosti, kar pomeni, da je bil v enem človeku združen tožilec, sodnik in zasliševalec. Tak je bil Hočevar.344 Narobe bi bilo z obsojanjem presojati Hočevarja le kot neizprosnega, krutega inkvizitorja in videti v njegovem primeru krvnika, ki si je roke pral z znanostjo in umetnostjo, ne bi bilo Akademske čebele, nav. d., str. 23. Med astronome lahko, pogojno rečeno, prištejemo Benedikta Ferretija (1655–ok. 1730), ki si je v Ljubljani pod turnom uredil zvezdarno, medtem ko Joža Glonar v SBL navaja, da usoda njegovih spisov ni znana (SBL, nav. d.); podoben interes za astronomijo je pokazal tudi Ivan Dizma Florjančič pl. Grienfeld (1691–pred 1757) – poleg tega se je ukvarjal še z geografijo in matematiko, po poklicu pa sodi v kategorijo klerikov – je tudi imel v lasti lastno improvizirano zvezdarno; kot duhovnik je delal v okolici Ljubljane, deset let pa je pripravljal zemljevid Kranjske in pri tem sam določal višino gora (zemljevid je leta 1744 izšel pod naslovom Ducatus Carnioliae tabula chronographica issu sumptique inclitorum provinciae statuuum geometrice exhibita). Kot matematik se je z astronomijo ukvarjal še jezuit Andrej Kobav. Prav tako ne smemo pozabiti omeniti tudi jezuita Boštjana Steinerja (1680–1748), ki je bil profesor teologije in filozofije, a posebno usposobljen za matematiko, in v Ljubljani je prirejal številne disputacije, ukvarjal pa se je z izračuni sončne lege in postavitvijo sončnih ur (prim. Maks Miklavčič, SBL, nav. d.). 342 Akademske čebele, nav. d., str. 47. 343 Helena Vičič v diplomski nalogi o čarovništvu na Slovenskem (bibliografski podatek) navaja primer Martine Češarek, ki je po krutem mučenj priznala (in denunciirala še druge sovaščanke in znanke), da se je udeleževala coprniških veselic na Kleku, spolno občevala s hudičem in kmetom povzročala škodo. Janez Jurij Hočevar pa je podpisal obzodbo, naj se jo na »običajnem« sodnem mestu usmrti »s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado«. 344 Vasko Simoniti, Čarovnice (II. del). Teorija in praksa 32 (1995), št. 7/8, str. 734. Tudi Simoniti opozarja, da si je nadel »zanimivo« akademsko ime – Čisti. 340 341 168 prav, niti pravično.345 A vseeno je res, da je »pri zasliševanju /.../ uporabljal najstrašnejše inkvizitorske pripomočke za izsiljevanje priznanj. (Ni čudno, da si je v večernih urah hladil živce z muziciranjem; njegova cesarska služba je bila polna stresnih situacij!).«346 Moralno pa je vsekakor bolj »čist« še en zelo pomemben pravnik347, sicer pa univerzalni intelektualec, ki ni le organiziral prostore in sisteme védnosti, temveč jo je zapisoval in objavljal – in v tem spisu se na njegova dela pogosto sklicujemo, ker so dragocen in redek vir –, hkrati pa je bil eden redkih, ki ni bil le operoz (z akademskim imenom Sprevideni – Providus), temveč ga štejemo kot »člana rimske Akademije Arkadijcev, starodavne Akademije zmrznjenih v Bologni, forlijske itd., kranjskega deželana, doktorja obojega prava in tajnika vicedomskega urada«348 Janeza Gregorja Dolničarja pl. Thalberga (1655–1719). »Providus vneti tako študije trajne goji,«349ga opisujejo verzi v ustanovni listini akademije delavnih, in res je njegova življenjska zgodba, ki se je v intelektualnem smislu formalne izobrazbe dopolnila po znanem študijskem vzorcu sever–zahod (v Gradcu je postal magister svobodnih ved in filozofije, v Ingolstadtu študiral pravo, v Bologni pa leta 1679 postal doktor obojega prava), zgodba družbenega vzpona zaradi intelektualnega dela. O fenomenu Dolničarjev smo pri njegovemu bratu Janezu Antonu že pisali zgoraj, Janez Gregor Dolničar pa je s svojim nadarjenim sinom Alešem Žigom (razširiti, član akademij) potoval po severni Italiji350, bil član uglednih učenih združb in »zadnjih 20 let življenja /.../ vestno (a ne preveč sistematično) zapisoval ljubljanske mestne, cerkvene in umetnostne dogodke, za slovensko zgodovinsko znanost ohranil mnogo dragocenih podatkov«.351 Med najbolj pomembnimi Dolničarjevimi deli je prav gotovo obširna Zgodovina stolne cerkve, pomemben vir za institucije védnosti, Zanimivo je, da Dolničar v Bibliotheca Labacensis publica zamolči njegovo sodniško funkcijo v čarovniških procesih (Dolničar, nav. d., str. 360). 346 Igor Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 13. 347 Vilfan o Dolničarju zapiše, da je »precej potoval, a se nazadnje pojavi kot mestni sindik [notar, op. A. K.] in po vsem videzu advokat« (Vilfan, nav. d., str. 75). 348 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 562. Česar Pohlin ne omenja, je, da je bil Dolničar tudi član akademije v Benetkah in Folignu, kar sam opozarja v Zgodovini stolne cerkve, hkrati pa tudi član Dizmove bratovščine – tako kot marsikdo med operozi (prim. Marjan Smolik, Janez Gregor Dolničar. SBL. Ljubljana: SAZU, 1980 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi696804/). 349 Akademske čebele, nav. d., str. 55. 350 Janez Gregor Dolničar svojega sina v Bibliotheca Labacensis publica uvršča med gojitelje slikarstva, kiparstva in arhitekture in zanimivo je, da je izpustil pravi priimek (imenoval ga je Aleš Žiga Tolij), da mu ne bi očitali pristranskosti, njegovo smrt pa opiše brez čustvenih izrazov (Dolničar, nav. d., str. 369). 351 Marjan Smolik, SBL, nav. d. 345 169 kot je bila akademija delavnih; sem sodi tudi v rokopisu iz leta 1715 Bibliotheca Labacensis publica, za zgodovinopisje je pomemben Epitome Chronologica iz 1714, svetovna zgodovina od stvarjenja sveta do sodobnosti. Po smrti brata Janeza Antona, o katerem smo obširneje razpravljali že v poglavju o klerikih, je prevzel marsikatero njegovo nalogo, ki se je šele s Karlovim kolegijem plemenitih in kasneje s semeniško knjižnico dopolnila; ironično pa večina operozov ni dočakala uresničitve svojih znanstvenih sanj. Med doktorje prava je treba po Vilfanovem mnenju šteti še Karla Jožefa Kapusa pl. Pichelsteina (1664–1668), »Kranjec iz Kamne Gorice, vicedomski tajnik«,352 med operozi znan kot Izvrstni (Exquisitus), ki se je v zgodovinski odtis intelektualne preteklosti na Slovenskem vpisal z »lepim govorom«, kakor se izrazi Valvasor v dodatku k šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske,353 o žalosti zaradi odpovedi službe Janeza Krstnika Dolničarja, očeta Janeza Gregorja in Janeza Antona, ta pa je objavi nasprotoval in dosegel, da se nikoli ni objavil. Med operozi lahko med pravnike prištejemo še prisednika ograjnega sodišča Karla Henrika Scwheigerja, imenovanega Molčečni (Taciturnus), Antona Friderika Raaba pl. Ravenheimba z enako poklicno funkcijo – on je bil Pravični (Rectus) – in njunega poklicnega kolega Frančiška Erazma pl. Hochenwarta, Samskega (Innubus), ki se, kakor je zapisano v ustanovni listini akademije, raje poti »pod kodeksom«, kakor pa da bi živel družinsko življenje in zapravljal dragoceni intelektualni čas za »višje« zadeve.354 Med soustanovitelji akademije delavnih je bil tudi glasbenik Janez Berthold pl. Höffer(n) (1667–1718), med operozi sloveč kot Svojepotni (Devius), ki je svojo hišo na Bregu v Ljubljani rad namenjal kot prostor za glasbene vaje ali znanstvenodružabna srečanja prijateljev in somišljenikov355 in 1702 z njimi ustanovil še eno akademijo z imenom Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum (prevod). Ne toliko zaradi intelektualnih, umetnostno-znanstvenih dosežkov, je treba omeniti še starejšega Janeza Pučarja (1597–1656), ki ga Valvasor omenja kot avtorja v nemščini pisanega Poročila o srečnem prihodu njenega kraljevega veličanstva, Akademske čebele, nav. d., str. 22. Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 152. 354 Prim. Vilfan, nav. d., str. 78. Hochenwartova odločenost nekoliko spominja na srednjeveško pesem o učenjaku, ki se poti v slovstvenih študijah (bibliografski podatek iz Antologije srednjeveške poezije) 355 Prim. Stanko Premrl, Janez Bertold Höffern. SBL, Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1928 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi233679/). O tem pomembnem skladatelju pa je do danes predvsem v muzikologiji prišlo do pomembnih spoznanj. 352 353 170 kraljeve soproge Marije s soprogom Leopoldom I. 1631 v Ljubljano;356 bolj kot pisec in intelektualec je zanimiv zato, ker je bil neke vrste »tajkun« svojega časa, a bolj v robinhoodovskem smislu: hitro je obogatel in v začetku štiridesetih let sezidal graščino na Rakovniku in jo brez konca prezidaval, da bi, kakor poroča Valvasor, delavcem zagotovil zaslužek. 4.1.1.4 Zdravniki Tako kakor pri pravnikih, kakor smo skupaj s Sergijem Vilfanom opozorili že v prejšnjem poglavju, je tudi v zgodovini medicine in njihovih predstavnikih izraz zdravnik v številnih primerih zelo relativen. A vendar je v drugi polovici 17. stoletja nastopila mlada generacija, ki je na univerzah dejansko študirala medicino in bila vneta za znanost, znanje, izobrazbo in praktično uporabo, in to z objavljanjem učenih knjig, največkrat v latinščini; večina njih je bila institucionalizirana, predvsem v obliki akademije operozov, brez dvoma eni najpomembnejših institucij védnosti baročne ali katoliške ali protireformacijske dobe na Slovenskem. Med najbolj vidnimi zdravniškimi imeni druge polovice 17. stoletja je brez dvoma Marko Gerbec iz Stične (1658–1718), ki je filozofijo končal v Ljubljani, z medicino nadaljeval na Dunaju in menda štiri dni, preden so leta 1683 Turki začeli oblegati Dunaj,357 zapustil mesto in doktorat iz medicine dosegel v Padovi in Bologni. Tako kot tudi drugi zdravniki tedanjega časa je opravljal službo deželnega fizika. »Ko se je vračal v domovino, ga je prehitel dober glas,« zapiše Dolničar, zato je imel Gerbec dovolj poklicnih možnosti na Kranjskem; njegovo raziskovanje in znanstveno delovanje, utelešeno v različnih in številnih latinskih spisih – Ivan Pintar jih v SBL navaja več kot sedemdeset358 – je bilo zaznamovano s poudarkom, da je v zdravniški praksi najbolj pomembna izkušnja, z mnogimi spisi je opozarjal na zdravilišča v Rogaški Slatini in Dolenjskih Toplicah, izrazito pa je bil nastrojen proti alkoholizmu; je že vedel zakaj. Kot pomemben intelektualec je bil član mnogih institucij (akademij). Leta 1688 je postal član cesarske leopoldinske akademije naravoslovcev (Academiae Naturae 356 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 135. Tako namreč poroča Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 346. 358 Ivan Pintar, Marko Gerbec. SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi213131/). 357 171 banka, 1926 Curiosum), kot član Dizmove bratovščine pa je imel veliko motivacije, da je bil med soustanovitelji akademije delavnih. »Upravičeno ga je treba prišteti k njenim najbolj gorečim podpornikom.359 Kot Pozorni (Intentus) si je v ustanovni listini zaslužil namig: »Ogni zato se pregreham, ne maraj za ničevo nikdar, / pa boš, Intentus, vsekdar delaven nam, operoz.«360 Poleg klerikov in pravnikov pa so bili zdravniki tretja najbolj pogosta kategorija intelektualcev, ki je prostor povezovanja in generiranja ali vsaj obnavljanja védnosti našla v ljubljanski akademiji. Med njimi je bil Janez Andrej Coppini (1653–neznano), kranjski deželan in doktor medicine, sin Franca Coppinija,361 in leta 1715 tudi on postal protomedikus. Kot soustanovitelj ljubljanske akademije delavnih je nosil ime Odrasli (Adultus), verzi pa po vsej verjetnosti namigujejo na to, da ima njegovo znanstveno delovanje družinsko ozadje.362 Dolničar ga v Bibliotheca Labacensis publica uvršča med filologe in opozarja, da je bil lastnik bogate knjižnice, v baročni maniri pa njegovo znanstveno delovanje kuje v nebo.363 Podobno bogato knjižnico je imel Janez Gašpar Corusi (1656–1712), »Kranjec iz Ljubljane, zdravnik, fizik v Ljubljani«,364 pri operozih Nabrušeni (Acuminosus), sicer še član Dizmove bratovščine, ki so ga kot doktorja medicine v Ljubljano na povabilo kranjskih deželnih stanov, na začetku 18. stoletja pa se je odselil v Celje, kasneje pa v Varaždin. Enako je operoz, »Kranjec iz Ljubljane, doktor medicine«365, imenovan Nemirni (Sollicitus), človek, ki ga opisujejo verzi »Cvetje izbrano nabira Sollicitus, saj pridobitni / žene nagon ga na plan, sladek obeta mu med«366 – Jurij Žiga Pogačnik (1676–po 1707) –, o katerem Dolničar poroča, da je »skrbno in zvesto opravljal svoje zdravniško delo in bil zaradi izjemne spretnosti zdravljenja v velikih Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 346. Akademske čebele, nav. d., str. 51. 361 Njegov oče, po rodu Italijan, se je kot zdravnik v štiridesetih letih 17. stoletja priselil v Ljubljano in od leta 1666 prvi kranjski protomedikus; zaradi mnogih zaslug je v osemdesetih letih postal kranjski deželan in za tretjo knjigo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske je prispeval poglavje o ljubljanskem podnebju in toplicah na Kranjskem (prim. Ivan Pintar, Franc de Coppini(s). SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925). 362 ... »staršev ponosm vsepovsod roji veselo buče, / velik roditelj je bil, sin bo Adultus njegov«. (Akademske čebele, nav. d., str. 39) 363 »Ko se je ukvarjal z znanostjo, je vedno izdajal znamenja zrelejšega duha, ki se dviga v višavo. Prav tako je dosegel ugled: veljaki so ga povsod cenili. Njegova modrost in izkušenost v stvareh sta namreč pritegovali poglede vseh.« (Dolničar, nav. d., str. 385) 364 Akademske čebele, nav. d., str. 23. 365 Akademske čebele, nav. d., str. 22. 366 Akademske čebele, nav. d., str. 71. 359 360 172 časteh pri velikaših«.367 Leta 1698 je k medicinski kronologiji Marka Gerbca, s katerim sta bila verjetno prijatelja – saj tudi Dolničar omenja, da je bil tako kot Gerbec Pogačnik član leopoldinske akademije naravoslovcev na Dunaju – napisal daljši uvod Triumphus lauis D. Marci Gerbezzii Authoris Chronologiae medicae (Zmagoslavje gospoda Marka Grbca, avtorja Medicinske kronologije). Njun stanovski kolega Ivan Benedikt Gründl (ok. 1635–1705) je bil tudi član leopoldinske Academiae Naturae Curiosorum; tako kakor Gerbec se je zavedal zdravilne moči vode v Rogaški slatini in 1685 o njej spisal znanstveno razpravo v latinščini in nemščini. Sicer je treba dodati, da so se operozom kasneje pridružili še drugi zdravniki, kot na primer doktor medicine Janez Krstnik Brložnik pl. Perenberg, sošolec Marka Gerbca, sočlan leopoldinske akademije.368 Med pomembnimi zdravniškimi imeni ne smemo pozabiti na rodbino Verbcev. David Verbec (1577–1643) je postal doktor medicine Baslu in bil strog protestant, zato se tudi ni hotel na povabilo kranjskih deželnih stanov leta 1618 tam naseliti;369 večino življenja je preživel v Ulmu, kjer je sodeloval z vidnimi znanstveniki, objavil je številne spise, predvsem pa se je odlikoval z raziskavami kuge, »jo točno opisal ter razmišljal o njenem bistvu in širjenju infekcije«.370 Brez dvoma je bil pomemben intelektualec, ki je spričo grozljivih zdravstveni razmer v Evropi večkrat napisal svojo oporoko; dejansko je njegovo zelo bogato knjižnico kasneje podedoval njegov nečak Janez Krstnik Verbec ml. (1633–1675), po poklicu deželni fizik in zdravnik, sin istoimenskega Davidovega brata, ki je bil ljubljanski župan. Valvasor v dodatku k šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske navaja verze na portretu Davida Verbca, ki »daljšati Usode odlog s svojimi strelam zna. / Ti si Asklepija dal, Epidaver, latinskim obalam: / kranjski rejenec tako Ulmu je srečna pomoč.«371 Verbec je pač tipičen primer intelektualca, ki je na tujem našel pravo uresničitev, saj si v domovini ni pustil vsiljevati idej. V Ulmu se je Davidu rodil sin Aleksander (ok. 1612–po 1635), ki je v Strasbourgu dosegel medicinski doktorat s specializacijo pljučnih vnetij. Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, nav. d., str. 348. Prim. Ivan Pintar, SBL. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925 (http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi150380/), Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 577. 369 Prim. Drago Mušič, David Verbec (Verbezius). SBL. Ljubljana: SAZU, 1982 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi771431/). 370 Mušič, SBL, nav. d. 371 Valvasor, Dodatek, nav. d., str. 133. 367 368 173 Bi lahko s temi prvimi naravoslovci govorili o zmagoslavju intelektualnega duha? Skoraj ni mogoče dvomiti, da intelektualci tedanje dobe tega niso čutili, zato lahko temu do neke mere pritrdimo. Vendar se je treba zavedati, da so bila prva znanstvena prizadevanja v notranjeavstrijskih deželah omejena, prav tako pa so se, kakor je že ugotavljalo slovensko zgodovinopisje (Štuhec), ideje znanstvene revolucije šle mimo; niti v knjižnicah tedanjega časa ni bilo mogoče najti veliko izvodov Kopernika, Galileja ali Newtona. Brez dvoma pa so bili zdravniki kot naravoslovci, ki so že izstopali kot samostojen, celo zelo ugleden poklic – kar spričo številnih izbruhov kuge v zgodnjem novem veku niti ni bilo tako čudno – v družbi vedno bolj pomembni in so dosegali pomembne funkcije. 4.2 Institucije Intelektualci so bili ljudje in ljudje morajo biti – in so vedno – v osrčju družboslovnega, humanističnega ali naravoslovnega raziskovanja. Morda je najdlje od tega abstrakcija matematike in sveta števil ter relacij med njimi, a tudi v najbolj »metafizičnih« problemih znanosti se je vedno skrival človek kot dvojni delovalec: ustvarjalec samega znanja, hkrati pa je bilo človeštvo recipient. Po analizi (z različnih metodoloških izhodišč, predvsem pa s stališča intelektualne in kulturne zgodovine) življenjskih in poklicnih usod »intelektualnih delavcev« v notranjeavstrijskih deželah v 16. in 17. stoletju se ne moremo izogniti spoznanju Igorja Grdine, da »kdor je poprej želel kaj narediti iz sebe, je moral oditi na tuje. Pot do izobrazbe je vse do ustanovitve protestantskih stanovskih šol in jezuitskih kolegijev v glavnih mestih notranjeavstrijskih dežel pomenila pot v veliki svet. (Naši samostani so bili le izjemoma pomembnejša žarišča srednjeveške kleriške kulture – zlasti Stična, Žiče in Jurklošter.) Le malokateri talent se je pozneje vrnil v pokrajine svojega rojstva. A če sta ga ljubezen do rojakov in vera v lastno poslanstvo morebiti le prignali nazaj, je bil v domovini praviloma deležen najbolj zadrte sovražnosti.«372 Nesrečno, a resnično: vojna vihra tridesetletnega spopada, vedno manjši turški vpliv na zahodu in kriza evropske zavesti, ki še ni pripeljala do pravega racionalizma, je zaznamovala ne le evropsko, ampak tudi slovensko 17. stoletje, in to ne le z intelektualnega vidika. Toda prav na tem področju se je močno odrazila in zgodovinar utegne dobiti občutek, da je iskanje drobcev po arhivih in brskanje po 372 Grdina, Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa, nav. d., str. 13. 174 življenjskih zgodbah in številnih spisih le krpanje slabe samopodobe, ki jo imamo Slovenci pogosto o samih sebi. Toda to je lahko dobro izhodišče za psihološko, celo psihiatrično raziskavo; za zdaj bodi dovolj, da je treba najprej čim bolj natančno poznati dejstva in odnose med njimi, da lahko pridemo do sklepov, se pri tem zavedamo narave lastnega zaznavanja dejstev in s tem veljavnosti interpretacij ali komentarjev. Relativnost pač ne domuje le v teorijah vesolja. Tudi ko v obravnavo preteklosti idej pritegnemo še en zelo pomemben del preteklosti védnosti, torej institucije, se je treba zavedati, da smo tako kot pri pojmoma védnost in intelektualec na terenu, ki ga je treba nujno omejiti in, preden obrnemo pogled od posameznikov na sistemsko urejene, institucionalizirane celote znanja in izobraženosti, čim bolj natančno opredeliti. Na nek način pa ne smemo pozabiti in nam mora ostati v mislih, da je prav v 17. stoletju, ko se je na prizorišču intelektualne zgodovine pojavila znanstvena revolucija in ko se je v temelju preobrazila do tedaj najpomembnejša in najbolj absolutna institucija od vseh – krščanska cerkev, in z njo tudi interpretacije iste vere – ideal védnosti in iz nje izpeljane znanosti najprej domoval v utopijah, kakršna je bila Baconova Nova Atlantida, prav tako ideal popolnega znanstvenika ali institucije, kakršna je znamenita Salomonova hiša. Ker pa so ideali, sploh utopični, daleč od resničnosti, v tem je namreč njihov potencial za prihodnost, ki se bo morda še uresničila, jih ne smemo postaviti kot točko, s katere bi lahko pravilno ovrednotili (ne)pomembnost intelektualne revolucije v 17. stoletju, sploh če mislimo na dežele Kranjsko, Štajersko ali Koroško. A znanje v zgodnjem novem veku ni domovalo le v utopijah, temveč v konkretnih akcijah; notranjeavstrijska resničnost 17. stoletja pač ni bila enaka kakor v drugih geografskih in kulturnih prostorih tedanje Evrope. Pri pojmu institucije pa je treba na začetku ločiti dva pomena pojma: širšega in ožjega. V družboslovnih in humanističnih raziskavah se institucija uporablja največkrat v širokem pomenu kot struktura ali mehanizem socialne determiniranosti, ki ureja in določa ravnanje in delovanje posameznikov znotraj skupnosti.373 Od tod Teoretičnih knjig o institucijah v najširšem pomenu je nepreštevno, a skoraj vse, ki smo jih uspeli pregledati, definirajo institicije kot socialno kategorijo in analizirajo razmerja med institucijami in družbenimi strukturami (prim. Steve Fleetwood, Institutions and social structures. Journal of the theory of social behaviour 38, št. 3, str. 241). V 20. stoletju so teorije institucij najbolj pogosto nastajale v okvirih družboslovja (politične teorije, antropologije, ekonomije in sociologije). Seumas Miller opozarja na nejasnost in pogosto dvoumnost besedne zveze »družbena institucija« tako v običajnem kakor tudi filozofskem pomenu besede. Pri tem se nanaša na Anthonyja Giddensa, ki je 373 175 se v najširšem pomenu besede ta raba nanaša na, na primer, spol, denar, družino, vero, lastnino, trg, državo, jezik, pravo, bonton ob mizi, na norme, vrednote, običaje in rituale. Vendar v naši nalogi tega pojma ne uporabljamo v najširšem smislu, ampak v ožjem, kajti ena od pomembnih institucij družbenega sveta so seveda izobraževalne institucije, torej tiste, ki so z védnostjo kot sežetim skupkom znanja v okviru neke znanosti v neposredni povezavi in za intelektualno preteklost zelo pomembne. Peter Burke na temelju starejših teorij opozarja, da so v zgodnjem novem veku obstajale skupinske identitete na eni strani in posamezniki, intelektualci, ki z njimi niso imeli nič skupnega na drugi strani.374 V zadnjem poglavju se bomo vsaj v obrisih posvetili izobraževalnim institucijam, čeprav smo o njih (predvsem o ljubljanski akademiji operozov) posredno razpravljali v prejšnjih poglavjih; ves čas se moramo namreč zavedati, da so nosilci in urejevalci takšnih institucij ljudje in da noben sistem ne obstaja sam zase ali sam po sebi. Neposredno so povezane z védnostjo in intelektualci; kot bolj ali manj sistematično organiziran prostor znanja in izobraženosti so institucije v 17. stoletju, seveda na ozadju dolgostoletne tradicije univerz, postale žarišča novega znanstvenega raziskovanja. Tudi Kranjsko je institucionalizacija vrednosti doletela ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja, čeprav je treba priznati, da je bila narava znanja v primerjavi s širšo okolico še vedno zaznamovana s sholastično filozofijo, rekatolizacijska vnema se ni kaj bistveno menila za nova naravoslovna spoznanja in teh knjig je bilo v zasebnih knjižnicah Kranjcev zelo malo, kar bomo videli pozneje, hkrati pa so morali intelektualci, če so želeli uspeti kot izobraženci, študirati na tujem in tam večinoma tudi ostati. Védnost je že od »nekdaj« vrednota, ki so jo v posameznih dobah razumeli različno – v antični grški demokraciji je bila elitna, omejena le na svobodne državljane; v srednjem veku je bila največkrat zaprta za zidovi samostana, po 12. in 13. stoletju pa je dobila nov zagon na stolnih šolah in njenih naslednicah, univerzah; v humanizmu, renesansi in vzporedno ob reformaciji se je začela iz svoje tisočletne monolitnosti počasi in neenakomerno preobražati in spreminjati, a ne samo na univerzah, ampak na »nižjih« stopnjah izobraževanja (na primer v protestantskih osnovnih šolah, institucije po definiciji razumel kot trajnejše oblike družbenega žvljenja, torej politične, ekonomske in legislativne institucije (prim. geslo social institutions v Stanford Encyclopaedia of Philosophy – bibliografski podatki ali pa link ali pa oboje: http://plato.stanford.edu/entries/social-institutions/). 374 Burke, Social History of Knowledge, nav. d., str. 32. 176 pozneje na jezuitskih gimnazijah), poseben polet pa je védnost dobila v okviru italijanskih renesančnih akademij, ki so bile v 17. stoletju že žarišče znanstvenega prizadevanja – ali vsaj želje po njem. Znanje se je prenašalo v človeških rodovih po več poteh, a za zahodno civilizacijo – civilizacijo pismenosti, kakor ji pravi semiotik J. M. Lotman – je pomembna pisnost in fiksacija na papirju; tudi mentalne predstave ljudi so bile temu prilagojene. Zato so že od srednjega veka univerze, pozneje pa akademije, ki so svoj razmah doživele šele v razsvetljenstvu, prenašale in v duhu znanstvene revolucije iznašle nove ideje, »ki so pretresle svet«. 375 4.2.1 Univerze in osnovne oblike šolstva Védnost kot pomembna civilizacijska vrednota ni od včeraj. Samo pomislimo na Platonovo Akademijo, Aristotelovo peripatetično šolo v podobi liceja, pa na muzej v Aleksandriji, katere del je bila znamenita knjižnica, kot na eno temeljnih raziskovalnih institucij helenistične dobe, in hitro postane jasno, da je zgodovina izobraževalnih institucij že dolga in bogata, še preden je dobila nov zagon z ideali nepismenega Karla Velikega, ki se je zavedal pomena ohranjanja in obujanja antičnega, v stoletjih izgubljenega znanja; po tem času so v večjih mestih, ob stolnicah in samostanih, nastajale šole za nadarjene učence, iz teh improviziranih šol v visokem srednjem veku pa se je v 12. stoletju razvila univerza in se s tem začel dolgotrajni »boj« za njeno avtonomnost (poleg religijske in monarhične se je uveljavila še univerzitetna). Univerze kot skupnosti učenih mož, teologov in profesorjev, ki so kurikulum uravnali po poznoantični Boetijevi razdelitvi védnosti na sedem svobodnih umetnosti in tako domislili sholastiko, srednjeveško formo filozofije (čeprav je ta še vedno ostajala dekla teologije), so začele rasti kot gobe po dežju: Bologna (1088), Pariz (1150), Oxford (1167), so bila prva mesta z univerzami – in zanimivo je, da si je univerza v Bologni, ki se je specializirala na rimsko pravo, zagotovila avtonomnost376 –, sledili pa so jim Salamanca (1219), Neapelj (1224), Protislovno pa je, da je hkrati širila svojo moč, predvsem pa vpliv stopnjevana znanstvena revolucija, ki se je po letu 1543, ko je izšla Kopernikova O revolucijah nebesnih sfer, spremenila v temeljno vodilo življenja v 18. stoletju, ko je razum v neki meri obvladal tedanji svet in vplival na številne spremembe, tako na ravni običajnih človeških usod kakor v zgodovini neke nacije. 376 Le Goff opozarja, da »moč univerzitetnega ceha temelji na treh bistvenih načelih: zakonodajni avtonomiji (v okviru Cerkve, z določenimi krajevnimi omejitvami in pravico, sklicevati se na papeža), pravici do stavke in odcepitve, monopolu nad podeljevanjem univerzitetnih stopenj«. (Le Goff, Intelektualci v srednjem veku, nav. d., str. 90) 375 177 Praga (1347), Pavia (1361), Krakov (1364) in številne druge.377 Ni težko sprejeti mnenja, da so bile univerze v srednjem veku »korporacije«, kakor je prepričan kulturni zgodovinar Peter Burke; kajti »13. stoletje je stoletje univerz, ker je stoletje korporacij. V slehernem mestu se cehi, ki združujejo pomembno število članov, organizirajo tako, da branijo svoje interese in uveljavljajo monopol v svojo korist.«378 Univerze so v boju proti cerkvenim in posvetnim oblastem in hkrati v spopadu z drugimi vplivnimi cehovskimi združenji v mestih – tudi v vedno večjem razporu med praktično védnostjo rokodelcev in abstrakcijo znanstvenega raziskovanja božjih vprašanj – zaradi katerega je »oče teologije« Peter Abelard skoraj trikrat gorel na grmadi kot zavržen krivoverec! – izšle kot zmagovalke. Bile so prva in za dolgo časa največja izobraževalna institucija. Svojo moč so univerze začele izgubljati takrat, ko »izgubijo svoj mednarodni značaj. Vzrok za to so številne novo ustanovljene univerze, kjer zbiranje študentov postaja vse bolj narodnostno ali celo regionalno obarvano«. 379 Marsikatere med njimi so bile kratkotrajnega daha, na primer v Italiji (Modena, Vicenza, Arezzo, Siena, Treviso), ker so se profesorji pogosto selili,380 za intelektualno zgodovino slovenskega prostora pa je bilo gotovo pomembno, da je v 14. stoletju, v času erozije duha univerze kot avtonomne, nadnacionalne ustanove, srednjo in vzhodno Evropo zajel val ustanavljanja univerz; prva je bila v Pragi, kjer jo na prošnjo Karla IV. ustanovi papež Klement VI., sledile pa so univerze na Dunaju (1365), v Erfurtu (1392), Heidelbergu (1385), Kölnu (1388), Leipzigu (1409), Rostocku (1419), Trierju (1454), Baslu (1459), Ingolstadtu (1459), Tübingenu (1476) in Wittenbergu (1502),381 če jih naštejemo samo nekaj. Na njih so se kalili tudi intelektualci iz notranjeavstrijskih dežel, predvsem s Kranjske. Dejstvo pa je, da je njihovo število v zgodnjem novem veku začelo praktično eksponencialno naraščati, hkrati pa se je krepil odpor proti njim: humanistični intelektualci so bili lahko sicer zaposleni kot univerzitetni profesorji, vendar je bil njihov način študija človeških zadev usmerjen v mirno, tiho, zasebno kontemplacijo kot pa na glasno in bučno in razburljivo univerzitetno okolje, v katerem kar vrvi od študentov in profesorjev. Od tod je prišel 377 Prim. Burke, nav. d., str. 33; Le Goff, nav. d., nav. d., str. 149 Le Goff, nav. d., str. 81. 379 Le Goff, nav. d., str. 149. 380 In nasploh je bil srednjeveški sistem študija zanimivi prav zaradi svoje »peripatetičnosti«, kajti študenti so v času največjega vzpona univerz potovali od ene do druge in dejansko študirali kot kozmopoliti svojega časa. Prim. tudi Le Goff, nav. d., str. 151. 381 Prim. Burke, nav. d., str. 37; Le Goff, nav. d., str. 150. 378 178 že večkrat omenjeni Le Goffov očitek humanistom, da so bili antiintelektualistično gibanje, katerih namen ni bil, da bi se védnost širila po vseh socialnih strukturah; nasprotno, njihova studia humanitatis so bila elitistična in namenjena ožjemu krogu redkih pismenih posameznikov. Tudi Erazem Rotterdamski je po vrsti zavračal ponudbe univerz, naj postane njihov stalni profesor. A ne glede na to so nove univerze, ki so bile notranjeavstrijskim deželam bližje in lažje dostopnejše, še naprej temeljile na srednjeveškem učnem načrtu in se gibale v okviru naravne filozofije, logike, medicine, teologije, matematike, astronomije (z astrologijo), prava, slovnice in retorike, vse na temelju aristotelske filozofije, preobražene v sholastično mišljenje. Kriza univerzitetnega izobraževanja je pravzaprav nastopila, ko narava »stare« védnosti, torej sholastičnega mišljenja, ni več ustrezala novim spoznanjem časa, ki je z odkritjem in kolonizacijo neznanih svetov na drugi strani sveta in z odkritjem tiska na različnih področjih duha napredovala k naravoslovnim znanostim t. i. znanstvene revolucije in manjših institucionalnih izobraževalnih sistemov, kot so bile osnovne šole, kolegiji kot oblika srednjega šolstva, in druge učene združbe, predvsem akademije. Dejstvo pa je, da so prav največji »revolucionarji« svojega časa izšli iz prav teh univerz; Luhter je bil profesor v Wittenbergu, Melanchton tudi. Verska reformacija, ki je izšla iz Luthrovega univerzitetnega raziskovanja in spoznavanja teologije, je bila neločljivo povezana z univerzo in je šele kasneje prestopila svoje okvire in »okužila« plemstvo in meščanstvo, zaradi izrazite protestantske nenaklonjenosti uporom proti zatiralskim gospodarjem pa se je kmetov, nasprotno, zelo redko dotaknila (izjema pri nas je Koroška). Za Kranjsko in druge notranjeavstrijske dežele so bile univerze – v Gradcu, na Dunaju in v Bologni, Sieni ter v Ingolstadtu – pomembne za tedanje mlade može, ki so tam bodisi ostali bodisi se vrnili v naročje domovine kot dejavni intelektualci zgodnjega novega veka – zelo pomembne institucije védnosti. Seveda pa ni napredovanja brez osnov. Prav protestantizem je namreč pomembno vplival na raven izobraženosti: kajti nesmiselno je pisati in tiskati knjige v ljudskih jezikih, če bi bila njihova recepcija omejena samo na poslušanje, ne pa tudi tiho, kontemplativno branje in razumevanje. Njihovo osnovno šolstvo, ki je v 16. stoletju cvetelo na slovenskem ozemlju, je imelo dejansko velik uspeh in ko so bile v protireformacijski vnemi vse po vrsti ukinjene, je začetek 17. stoletja – tudi zaradi mogočnih 179 civilizacijskih spopadov ter kug, lakote in drugih bolezni – zaznamovala duhovna zaostalost, ki se je na Kranjskem počasi popravljala in spreminjala vse do terezijansko-jožefinskih reform, ko institucija osnovne šole stopi v novo, še pomembnejšo fazo svoje zgodovine. Po renesansi in humanizmu se je novi vek začel razburljivo in tragično – z vojnami in surovim obnašanjem množic (na primer do mačk, kakor je opozoril Robert Darnton382 ali pa s surovimi kaznimi v kmečkih uporih na Ogrskem, natančneje na slovaškem ozemlju, sežiganjem čarovnic…). Ne glede na dejanja ljudstva pa je 17. stoletje v zgodovinskem spominu zapisano kot »revolucionarno« v znanosti in tehniki, kot doba »prvotne akumulacije kapitala« in nastanka meščanstva; podobno je bilo na Slovenskem, le da je »zgodovinska dinamika« in »razvoj« malo drugačen kot drugod in si ga moramo vsaj na kratko obnoviti, da bomo laže razumeli intelektualne institucije in same ljudi na Slovenskem. V času počasnega spreminjanja že starih univerz in nastajanja drugačnih institucionalnih oblik izobraževanja, kot so bile na primer od protestantizma dane osnovne šole, akademije, jezuitski kolegiji itd, se je prav 17. in 18. stoletje v zgodovino zapisalo kot prelomno, le s z dodatkom, da kopernikanska revolucija in vse druge, manjše spremembe niso prišle čez noč, ampak so se uveljavljale počasi, včasih le z muko. Vse lepo in grdo 17. stoletja, ki se ga Slovenci neradi spominjamo zaradi petdesetletnega »kulturnega molka«, ko ni skoraj petdeset let izšla nobena slovenska knjiga, se je pred začetkom naslednje velike zgodovinske, filozofske in literarne »dobe luči in razuma« združilo v zapleten klobčič idej. Iz Frischlinovega reda stanovske šole iz leta 1584 in iz Bohoričevega reda stanovske šole na Kranjskem iz leta 1575 je mogoče razbrati, da je bil namen protestantov predvsem izobraziti učence v verskih resnicah. Vzpon teh osnovnih šol pa je povzročil počasno odmiranje katoliških. »Tako je n. pr. avstrijski jezuitski provincial Carillo poročal 1601. leta, da ni v Ljubljani nobene šole več, odkar so protestantske odpravljene«383 Tridentinski odlok, da je treba skrbeti za izobražen duhovniški podmladek in versko vzgojo otrok je spodbudil katoliško opozicijo, da se je začela bolj organizirati. Velik premik v dojemanju in širjenju védnosti je bil prihod jezuitov. Prim. R. Darnton, Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine, Ljubljana: Studia humanitatis, 2004. 383 Vlado Schmid, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, Prva knjiga, Ljubljana: DZS, 1963, str. 95. 382 180 Kajti že leto 1601 je močno zaznamovalo naslednjih dvesto let: v Avstriji so tedaj ustanovili prvo jezuitsko gimnazijo, ki se je kot podaljšan teološki študij s ščepcem zgodovine, nekaj filozofije, še več retorike, največ pa občutka družbene večvrednosti, ki so jo hoteli vcepiti učitelji na jezuitskih gimnazijah učencem. Širjenje jezuitov je bilo neizbežno in vse do ukinitve reda leta (letnica) so imeli pomembno vlogo v območju znanja, védnosti, torej vsega, kar se nalaga v človekov kulturni spomin, ki je vsako sekundo težja prtljaga, ki jo moramo nositi. Čeprav so bile njihove metode zastarele in učni načrt še ves podoben srednjeveškim predstavam sveta in Boga, so jezuiti s svojim pedagoškim poslanstvom v tedanje okolje, razburkano zaradi tridesetletne vojne na začetku, na koncu pa zaradi boja za špansko nasledstvo, v katerem so Habsburžani potegnili krajši konec. Razburljivo je bilo tudi v religiji, saj navadno zgodovinarji 17. stoletje imenujejo »čas protireformacije«, množične cenzure na intimni ravni, ko so katoliški vladarji in knezi Avstrije hoteli protestantom vsiliti drugo vero. A že leta 1609, ko je bila dovoljena svoboda veroizpovedi stanovom Zgornje in Spodnje Avstrije, je nadvojvoda Ferdinand izdal odlok o prepovedi takšne svobode. Leta 1628 pa je Ferdinand II. izdal ukaz, da se mora protestantsko plemstvo Notranje Avstrije spreobrniti v katoliško vero ali pa se izseliti; dve leti je trajalo izseljevanje, največkrat na Nemško, ki je povzročilo veliko gospodarsko in človeško škodo. Tudi cenzura je doživela močan razmah: prepovedovanje knjig je bila praksa, potrjena od Cerkve z Indeksom prepovedanih knjig in drugimi manjšimi akcijami proti drugačnim, ne pa nujno boljšim idejam. Politika se je spreminjala v vedno bolj centralistično orientirano tvorbo, v kateri so Habsburžani kot cesarji Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti počasi organizirali državni sistem in okrepili oblast; a francoska revolucija je tudi njih po letu 1879 postavila pred prvo hudo preizkušnjo. Šestnajsto in sedemnajsto stoletje sta se v slovensko zgodovino zapisali kot doba velikih in manjših kmečkih uporov, epidemij kuge, turške nevarnosti, razvijanja uprave in mest, kulturnega življenja, s tem pa družbene skupine, ki bi jo lahko pogojno imenovali meščanstvo, prav tako pa je v notranjeavstrijskem prostoru opaziti razmah znanstvenega in pedagoškega (izobraževalnega) prizadevanja, ki je svojo prvo uresničitev našlo v nekaterih akademijah na koncu 17. in v 18. stoletju. Prvi veliki kmečki upor je potekal med aprilom in majem leta 1635, začel se je med 181 Trbovljami in Vranskim, se razširil na Spodnjo Štajersko in velik del Kranjske; kmetje pa so požigali gradove in mitnice, upor proti prehudim zahtevam zemljiških gospodov – zadnji take vrste na Slovenskem – pa so krvavo zadušili vedno učinkoviti krajšiniki. Niso se končali niti v 18. stoletju, ko je med 1701 in 1703 na Tolminskem384 izbruhnil nov velik upor proti previsokim davkom tolminskega glavarja in vse do polovice stoletja se upiranje prebivalstva na podeželju ni pomirilo. Seveda se moramo spomniti, da je poimenovanje »kmetje« kot s skupno ime za podeželske ljudi, med katerimi je še vedno veljala blagovna produkcija in menjava kot v srednjem veku, problematično, saj so bili kmetje v ožjem pomenu besede ljudje, ki so imeli svojo lastnino, ali kakor je zapisal Ulrich Im Hof: »Težave povzroča že sama definicija kmeta. Sodobne raziskave poskušajo izhajati iz tega, da med obdelovalci zemlje obravnavajo kot kmeta samo tistega, ki zemljo, od katere živi, lahko v kakršni koli obliki – posredno ali neposredno – jemlje za svojo, ki sebe v lokalnih razmerah razume kot sorazmerno neodvisnega.«385 V skupino pa nedvomno sodi še velika večina ostalih marginalnih slojev, »'ljudstvo' v družbenem pomenu – ne še 'ljudstvo' v nacionalnem pomenu /…/. Za večino je veljalo predvsem to, da so bili brez zemlje in da niso znali ne brati ne pisati.«386 Tako družbeni prerez, v katerem so bili po vrsti razporejeni kralji, plemstvo, duhovščina, meščanstvo, kmetje in ljudstvo, postane bolj zapleten in zgodovinsko raziskovanje še bolj odgovorno. Prav tako se ob problemu kmetov in ljudstva zastavljajo številna vprašanja, med drugim na primer to, kako je bilo s fevdalnim, srednjeveškim sistemom, ki je imel na Slovenskem veliko moč in vpliv vse do terezijanskojožefinskih reform. Ljudstvo posebnega vpliva na intelektualce ni moglo imeti – to radikalno misel je zagovarjal že marksist Gramsci –, čeprav je bil vpliv morda ravno obraten. A tega se v tem pisanju ne bomo (še) dotaknili. Prav toliko kot kmečki upori so imele vpliv na življenje vseh ljudi – ne glede na vse strogo kodirane socialne razlike v 17. in 18. stoletju – tudi epidemije kuge, bolj pogoste v 16., manj pa v 18. stoletju,387 ki pa so tudi spodbudile bolj intenzivno Upor »ljudstva« še večjih razsežnosti je bil leta 1713 na Tolminskem, ki je postal tudi priljubljen topos slovenske literature. 385 Ulrich Im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, Ljubljana: *cf, 2005, str. 67. 386 Im Hof, nav. d., str. 73. 387 Čeprav je bil že leta 1618 ustanovljen zdravstveni svet za Kranjsko, ki je poskušal s preventivnimi ukrepi ustaviti kužne bolezni, je že med 1623 in 1625 divjala epidemija kuge na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem, Istro, Furlanijo in mesto Koper pa je prizadela leta 1630 (število prebivalstva se je 6000 znižalo na 2000); uničevalno moč je znova pokazala 1645, ko se je razširila po 384 182 znanstveno prizadevanje – leta 1617 je zdravnik David Verbec v Kemptenu izdal traktat o kugi (Tractatus de peste),388 ustanovljen je bil posebni zdravstveni svet za Kranjsko, leta 1684 je v Mariboru nastopil službo deželnega fizika dr. Janez Benedikt Gründl (1635–1750) iz Šlezije, da bi odpravljal posledice kuge. Nič nenavadnega ni, da je v osemdesetih letih 17. stoletja svoja medicinska dela začel izdajati Marko Gerbec, ki je bil, kot smo že omenili, član številnih italijanskih akademij, pri nas pa Dizmove bratovščine (Academia unitorum, ustanovljena 1688) in Akademije delavnih (Academia operosorum, ustanovljena 1693). Zgodovina, kolikor jo smo jo bili do danes zmožni rekonstruirati, torej priča, da so bile slabe zdravstvene razmere, ki so se zares začele popravljati šele v času Marije Terezije in Jožefa II. – torej že globoko v evropskem in v zgodnjem slovenskem razsvetljenstvu –, vzrok za več znanstvenega dela; s tem se je začela spreminjati družbena struktura, predvsem med plemiči in meščani, včasih pa tudi kmeti (Janez Krstnik Prešeren je bil kmečki sin, rojen v Hrašah pri Lescah), ki so zavoljo svojega miselnega dela, ki je moralo temeljiti bolj na razumu kakor pa njemu nasprotnemu vraževerju,389 tvorili vedno močnejšo družbeno skupino – intelektualce. Na življenje v 17. in 18. stoletju pa je močno vplivala turška nevarnost; slovenskim protestantom je bila v 16. stoletju v pomoč in ko je začasno prenehala, jih je deželni knez začel preganjati iz tradicionalno katoliških dežel, a tudi naslednjih 200 let evropske zgodovine ni minilo brez nenehnih vpadov in napadov. Turška nevarnost je, na primer, prisilila cesarja Rudolfa II., da je leta 1606 z ogrskim plemstvom sklenil t. i. dunajski verski mir, zaradi katerega so imeli na Ogrskem (pri nas v Prekmurju) svobodo veroizpovedi.390 Turki so na Slovenskem plenili 1640, avstrijske dežele so bile v vojni s Turčijo med 1663 in 1664, odločilna bitka pa je bilo turško avstrijskih deželah južno od Donave. Ne smemo pa pozabiti tudi na hude čase leta 1679-1680, ko je pustošila po celotni srednji Evropi, kar je v latinskih heksametrih opisal župnik na Hajdini Jurij Hauptmanič (Apologus carminicus de horrenda contagione Pettoviensi); menda je bilo samo v 16. stoletju okoli osemdeset takšnih izbruhov. 388 Še leta 1716 je na Nemškem izšla pomembna razprava o kugi, ki sta jo napisala dunajski vojaški zdravnik Lojk in zdravnik Janez Krstnik Brložnik iz Mozirja, član ljubljanske akademije operozov in dunajske Academie Naturae Couriosorum. 389 In, kot že rečeno, je prav vraževerje, usmerjeno na preganjanje čarovnic, na začetku 17. stoletja, ko bi moral vsepovsod vladati že razum, če bi naivno verjeli v »napredek« v zgodovini, postalo modus vivendi ljudstva, ki pa ga je prevzemala tudi legislativa in v svetu prava obsojala na podlagi govori in posrednih indicev ter povsem iracionalnimi metodami prisile in mučenja. 390 Ne smemo pozabiti, da so se Habsburžani zapletali tudi v druge vojne – za prevlado na Jadranu so se večkrat zapletli z Beneško republiko, bojišča tridesetletne vojne, spopada med katoliškim cesarjem in protestantskimi knezi, so zahtevala številne žrtve (znamenita je podreditev upornih čeških protestantov z bitko na Beli gori leta 1620) 183 obleganje Dunaja leta 1683, ko so bili Otomani pregnani po zaslugi poljskega kralja Jana Sobieskega. Prav s te vojaško-politične perspektive postane jasno, da je med 17. in 18. stoletjem prav tukaj bistvena razlika – doba vojn, kuge, lakote, številnih turških napadov itd. je bila kriva za bedno življenje ljudi in le počasen, neenakomeren razvoj mest, znanosti in umetnosti v 17. stoletju, čas razsvetljenstva, ki ga poskušamo največkrat razumeti iz idej Voltaira, Diderota, Rousseauja, Montesquieuja, d'Alemberta in drugih francoskih enciklopedistov,391 pa se je tako intenzivne življenjske ogroženosti znebil, nastopil je čas za intelektualno dejavnost, utemeljeno na razumu, tako vladarjev kot duhovnikov, plemičev in meščanov.392 4.2.2 Jezuiti: kolegiji, seminarji in univerze Ad maiorem dei gloriam! Geslo jezuitov, ki je poudarjalo, da je njihovo prizadevanje namenjeno vse v večjo božjo slavo, je bilo po načelu sicer blizu logiki protestantov, da bo vsak jezik častil boga, kakor je zapisano v Pavlovem pismu; a vendar so si bili na nasprotnih bregovih, ne glede na enak visok in plemenit cilj. Jezuitov nikakor ne smemo le interpretirati kot »vojake« protireformacije, kar je v zgodovinskih študijah pogosto (čeprav je njihova lastna avtoreferencialna terminologija bogata z vojaškim slovarjem), temveč kot pomembne distributerje védnosti, in to ne katere koli, temveč naslonjene na antično in srednjeveško tradicijo, z učnim načrtom, ki je presegal tradicionalne omejitve: ne nazadnje so vsaj v omejenem obsegu spodbujali dramsko dejavnost v ljudskih jezikih. Španec baskovskega izvora Ignacij Lojolski (1491– 1556), ustanovitelj reda, poslanstva »ni videl v direktnem soočenju z reformatorji, ampak v obnovi Cerkve z duhovnimi vajami in razvejano dušnopastirsko dejavnostjo«,393 po drugi strani pa so si prislužili naziv »avantgarda fevdalne Tudi Enciklopedija je svojo klasifikacijo človeške védnosti povzela po Ephraimu Chambersu, avtorju znamenite Cyclopaedie – An Universal Dictionary of Arts and Sciences, 1728 (prim. Darnton, nav. d.), še bolj pa po Francisu Baconu in njegovi ideji »velike obnove«. Prim. uvodne besede D'Alemberta, (Uvod v enciklopedijo, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1960, str. 25), da je njihov namen dvojen: »kot enciklopedija naj čim popolneje prikaže urejenost in povezanost človeških védnosti, kot metodični besednjak znanosti, umetnosti in obrti pa naj vsebuje splošna načela sleherne znanosti in umetnosti, svobodne ali mehanične, in najpomembnejše posameznosti, ki tvorijo njihovo naravo in vsebino.« 392 A to še ne pomeni, da je bilo 18. stoletje čas miru – Habsburžani so se po smrti zadnjega moškega člana španske veje s francoskimi Burboni med 1701 in 1715 zapletli v vojno za špansko nasledstvo, a ker so jo izgubili, so s tem izgubili prevlado po vsej Evropi. 393 France Martin Dolinar, Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Jezuiti na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani, 1992. 391 184 protireformacije«394 Od trenutka, ko je Ignacij kot študent pariške univerze s sodelavci in sošolci ustanovil »Jezusovo podjetje ali družbo«, je zgodovina meniških redov – če pomislimo samo na frančiškane Frančiška Asiškega, dominikance Dominga de Guzmána in avguštince Avguština iz Hipona – po letu 1540, ko je papež Pavel III. red formalno ustanovil, postala bogatejša za velikokrat militantno razpoložene jezuite. Jezusovi vojščaki in Ignacij sam so se zavedali svoje politične vloge v svetu in so na začetku 17. stoletja bili temeljna podpora papeške »križarske vojne« v tridesetletni vojni, kakor piše zgodovinar Peter H. Wilson in dodaja, da »so jezuiti začeli na vrhu politične hierarhije, saj so verjeli, da bodo z zmago nad vladarjevim ozemljem in njegovo elito sčasoma osvojili tudi druge sloje družbe«.395 Nič čudnega torej, da so bili pogosto spovedniki vladarjev, ne le učitelji in katoliški apostoli za izgubljene duše. In ne le to, svoje sporočilo, ki so ga po Ignacijevih konstitucijah poskušali uresničevati njegovi zvesti učenci z ustanavljanjem številnih kolegijev, seminarjev in univerz ter z bogato razvejeno misijonarsko dejavnostjo po vsem svetu, so več kot dve stoletji uspešno širili; bili so povsod, na primer na Kitajskem, Japonskem, v Paragvaju, Etiopiji ... Nastop jezuitov je sovpadel s katoliško protireformacijo, zato so imeli močno politično in religiozno podporo in ne začudi nas dejstvo, kako hitro je naraščalo njihovo število. V času ustanoviteljeve smrti leta 1556 je imel red že 1600 članov, do leta 1615 pa že 13.000,396 na podobno enak hiter način pa so se po Svetem cesarstvu nemške narodnosti širile njihove izobraževalne institucije. Ne glede na njihovo dvojno vlogo, v kateri so jezuiti spretno prepletli politične z verskimi interesi, so v intelektualni zgodovini zelo pomemben »dejavnik«, tudi za Kranjsko in druge notranjeavstrijske dežele. Zanimivo je, da je zgodovina šolstva v Notranji Avstriji svoj prvi zagon, kot smo že opozorili, dobila s prihodom jezuitov na Slovensko,397 ki so bistveno popravili klavrno stanje po ukinitvi protestantskih osnovnih šol.398 Njihov prihod je pomenil začetek sistematičnega oblikovanja slovenske katoliške inteligence, izvajanja duhovniškega poslanstva in ustanavljanja Schmidt, Zgodovina šolstva na Slovenskem, nav. d., str. 119. Wilson, Europe's Tragedy, nav. d., str. 28. Wilson sicer jezuite predstavlja kot krščanske radikalce, ki so pogosto naleteli na negativne, tesnobne odzive med samimi katoličani. 396 Prim. Wilson, nav. d., str. 29. 397 V Avstrijo so jezuiti prišli leta 1551 in kmalu prevzeli vse gimnazijske in visokošolske študije v habsburških deželah. Prim. Schmidt, nav. d., str. 119 isl. 398 Avstrijski jezuitski provincial Carillo je 1601 poročal, da v Ljubljani ni nobene šole več. 394 395 185 številnih kongregacij, večinoma posvečene materi božji.399 V Gradcu, pomembnem centru za izobraževanje intelektualcev s slovenskega območja, je bila jezuitska šola že leta 1586 povzdignjena v univerzo, na kateri so poučevali teologijo, filozofijo in svobodne umetnosti. Leta 1598 so v Ljubljani začeli graditi kolegij, ki je postal pomembno izobraževalno središče za revne študente, meščane, kasneje pa tudi za plemiče, leta 1604 so se jezuiti naselili v Celovcu, do 1615 pa so že uspeli ustanoviti gimnazijo; leta 1620 so bili v Gorici in Trstu, a zaradi specifične pedagogike, usmerjene predvsem v teologijo, so že proti koncu 17. stoletja doživeli kritiko akademikov, ki so na izobrazbo in njene cilje gledali drugače kakor jezuiti. Prav tako pa niso bili edini, posvečeni izobraževanju; v Ljubljani so, na primer, delovali kapucini (v Ljubljano so prišli leta 1607), z enakim namenom kot jezuiti, vendar z drugačnim učnim načrtom in metodo, saj so se posvečali delu z najbolj revnimi; tudi samim je bil ideal puščavnika najvišji.400 Organizacija jezuitskih študijev je bila specifična. Osnove izobrazbe, ki so jih zagotavljali svojim učencem, so bile izhodiščna točka za »nastajanje« ene vrste intelektualcev na Kranjskem in širše. Pomembno je, da je bil njihov učni načrt tako širok, da težko govorimo o stagniranju ali celo nazadovanju védnosti kot take. Res je, da se je oznaka kolegij prvotno nanašala na redovno skupnost, vendar so se njihovi predstojniki imenovali rektorji,401 temeljni cilj nižjega študija pa je bil poučevanje latinščine in grščine in je trajal pet do šest let. To so bili gimnazijski ali nižji študiji (studia inferiora), naslednja stopnja je bila humanitetna, na kateri so se izmojstrili v retoriki kot veščini argumentiranja. Ko se je, na primer, Valvasor šolal pri jezuitih v Ljubljani, je bilo zelo razgibano obdobje, saj je imel kolegij vedno več učencev, ustanovljenih je bilo veliko kongregacij in jezuiti so se dejavno vključili v življenje tedanje družbe.402 To nam priča že eden prvih kronikalnih zapisov v Letopis 399 Prim. France M. Dolinar, Vloga in pomen jezuitov v slovenskem prostoru. Jezuitski kolegij v Ljubljani. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998, str. 10–12. 400 Prim. Benedik, Sorodnosti in razlike v študijski naravnanosti jezuitov in kapucinov. Jezuitski kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 23. 401 Popoln seznam rektorjev ljubljanskega kolegija je objavljen v Kovačič, Rektorji jezuitskega kolegija v Ljubljani. Jezuitski kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 49–76. 402 Prim. Boris Golec, Valvasorjeva družina in mladost – stare neznanke v novi luči (3. del). Kronika 62 (2014), št. 1, str. 33. Golec pravi, da je bila »temeljna značilnost jezuitskega srednjega šolstva /.../ uniformirana realnost, pri kater je enotni šolski sistem v vsakem trenutku omogočal izmenjavo učiteljev, učencev in učbenikov« (Golec, nav. d., str. 33). Golec tudi na podlagi temeljnega študija virov, predvsem pa Valvasorjevega pričevanja v Slavi vojvodini Kranjski, ugotavlja, da je bil kranjski polihistor zadovoljen z jezuitskim izobraževanjem. Prim. še Schmidt, nav. d., str. 121–126; Wilson, nav. d., str. 29. 186 Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691), v katerem beremo, da se je »ta kuga [protestantizem, op. A. K.] utrdila v Ljubljani /.../ in ta kuga se je širila nekaznovano«.403 Pisci letopisa so do predikantov in številnih plemiških privržencev neusmiljeni, imenujejo jih za krivoverce, volkove, ponočnjake, ki se bojijo svetlobe, za prodajalce besed. V tem se vidi njihova temeljna duhovna naravnanost, in ker je »bilo stanje tako bridko in je šlo vedno na slabše, so pobožni uvideli, da se ne bodo mogli ubraniti z ničemer drugim kakor s kolegijem Družbe Jezusove«.404 Pri večjih kolegijih – v Ljubljani, Celovcu in Gorici – pa organizirali še filozofske in teološke »višje študije« (studia superiora), kar je bila v prostoru med Alpami in Jadranom prva visokošolska oblika študija in je pomembna za »nastajanje« intelektualcev na Slovenskem. Uveljavili so latinščino kot učni in sporazumevalni jezik, njihova pedagogika pa je bila še vedno usmerjena v učenje na pamet, memoriranje brez poglobljenega razmisleka; ne nazadnje so jezuiti delovali v slavo Boga, zato ni nenavadno, da so bile »filozofske« študije zelo podobne teološkim.405 Prav tako, na primer, prisotnost zgodovine v učnem načrtu še ne smemo razlagati kot veliki prodor historične znanosti, saj je bil predmet pogosto omejen le na retorične deklamacije znanih govorov.406 Vlado Schmidt kot zgodovinar pedagogike ugotavlja, da jezuiti izobraževalnega sistema niso mogli bolj razviti, ker jih je v temelju vodilo naziranje, da je vsak za vse. »Jezuitski red je deloval na različnih področjih – na političnem, šolskem, dušebrižniškem, misijonarskem itd. –, vendar se posamezni redovni član ni mogel in ni smel sam opredeliti za delo na določenem področju /…/. Posameznik je bil zmeraj samo sredstvo, nikoli smoter.«407 Hkrati pa je treba reči, da seveda jezuiti niso bili samo z vero obsedeni red, ki je učence hotel poučiti tudi o njihovi družbeni večvrednosti v odnosu do ostalih ljudi; jezuiti so pomembne spremembe spodbudili v glasbi: Janez Krstnik Dolar (ok. 1620–1673) iz Kamnika je kot znamenit glasbenik tega obdobja nekaj časa deloval v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, pozneje pa na Dunaju in ustvarjal liturgično, cerkveno in posvetno instrumentalno glasbo. Že kmalu po ustanovitvi raznih kolegijev v avstrijskih deželah Habsburžanov so začeli pripravljati cerkvene procesije – te so bile pravi gledališki spektakli –, organizirali so uprizarjanje iger z versko vsebino, kar je bilo še 403 Letopis, nav. d., str. 19. Letopis, nav. d., str. 20. 405 Schimdt, nav. d., str. 132–138. 406 Schmidt, nav. d., str. 133. 407 Schmidt, nav. d., str. 131. 404 187 toliko bolj zanimivo, ker so v drugi polovici 17. stoletja pri nas že gostovale potujoče gledališke skupine iz »tujine«. Prav tako so hoteli izobraževati samo revne, a nadarjene dečke, torej so izbranim iz velike večine neprepoznavne mase ljudstva, težko obremenjene s kontribucijami, vojnimi davki, večnimi prispevki idr., omogočili družbeni vzpon. Jezuiti pa niso bili le pomembni kot izobraževalna »odskočna deska« za mlade in nadarjene bodoče intelektualce – in v prejšnjem poglavju smo lahko že na izbranih primerih videli, da so bili vsi izobraženi najprej pri jezuitih, preden so se podali na univerze v tujino –, temveč jih povezujejo s spremembami v humanizmu, matematiki in znanosti,408 likovni umetnosti, gledališčem, književnosti, pridigarstvu in drugih področjih človeškega duha; vendar je materija preveč obsežna, da bi jo lahko na tem mestu še natančneje pregledali. A gotovo je že navedeno dovolj za spoznanje, kako vplivni so bili pri izobrazbi intelektualcev, nosilcev védnosti, kakršna je pač že bila. Ker pa je bila njihova dvojna narava tako izrazita in ker so hkrati nelagodje zbujali na lastni, katoliški strani, je v 17. stoletju jezuite začela omejevati uradna oblast in posegati v njihovo izobraževalno avtonomijo. Reformistično 18. stoletje se je moralo dotakniti šolskega sistema – jezuitski je bil edini na voljo – in ga razbremeniti ter sekularizirati. Karel VI. je leta 1735 nastopil s patentom o redu in ureditvi šol, s katerimi je podržavil jezuitske šole, nekaj let pozneje pa je spremembo filozofskih študij zahtevala njegova hči Marija Terezija – tudi za ceno kazenskih ukrepov.409 V vsebino jezuitskih kurikulov je država posegla še z zahtevo po novih učnih predmetih – zgodovini, geografiji, aritmetiki in grščini.410 Vedno bolj pogosteje so kritizirali njihove didaktične »metode«, predvsem avtomatično memoriranje snovi brez kritičnega odnosa in premisleka. Proti koncu 18. stoletja so s svojo vsebino in načinom poučevanja jezuiti postajali državi vedno odveč, zato je ukinitev reda leta 1773 pomenila priložnost, da država organizira lastno šolstvo in ga uskladi glede na svojo ideološko in idejno perspektivo – ta pa je bila nedvomno zvezana z razumom, gospodarskim razvojem, ekonomijo, specializacijo ipd. Terezijansko-jožefinske reforme so se zato močno osredotočile na šolstvo: prve šole nastale na pobudo države na Slovenskem, so bile t. i. predilske šole, ki so nastale zaradi želje po čim hitrejšem Prim. Jože Grasseli, O jezuitih matematikih. Jezuitski kolegij v Ljubljani, nav. d., str. 105; Stanislav Južnič, Začetki moderne znanosti v Ljubljani. Kronika 52 (2004), št. 3, str. 317–348. 409 Ne pozabimo, da je leta 1771 začelo veljati novo kazensko pravo (Constitutio Criminalis Theresiana), ki je še obdržalo torturo. 410 Prim. Schmidt, nav. d., str. 143. 408 188 vključevanju otrok v manufakturno proizvodnjo. Spremembe so zadele tudi gimnazije, na katere se po letu 1735 niso več mogli vpisovati otroki iz revnih slojev, ampak je gimnazijski pouk postal eliten, le stanovski privilegij. Ko je država prevzela skrb nad šolstvom, so začele nastajati prve strokovne šole, nedvomno najpomembnejši »projekt« razsvetljenstva v šolstvu pri nas pa je bila obnova osnovne šole, ki je bila s protestanti vred izbrisana že od konca 16. stoletja.411 Očitno je, da so se intelektualci, ne glede na slabosti jezuitskega in visokošolskega izobraževalnega sistema, ob svojih začetkih kalili prav v takih institucionalno organiziranih oblikah védnosti. Na začetku 17. stoletja so bili novost in velika priložnost za rahljanje družbenega sistema, ki je bil tedaj še močno fevdalen in skoraj ves iz »včerajšnjega sveta« srednjega veka. Pritok intelektualcev sicer ni izključno prihajal le iz jezuitskih vrst, ampak iz univerz v tujini, na katerih so nekateri lahko študirali, od konca 17. stoletja pa so se v znanosti, filozofiji in pravu, združeni v razne oblike učenih družb (akademij) pojavile prve kritike, ki jih je terezijanskojožefinska reforma šolstva postavila iz akademske na politično raven. Tudi zato je bilo jezuitsko šolstvo z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi ogroženo in je v razsvetljenstvu dočakalo svoj konec, saj je bil čas za drugačno, državno šolstvo; kajti tako neverjetnega vzvoda moči oblastniki niso mogli več spregledati. Samo bežni pregled intelektualcev 16. in 17. stoletja – nekatere smo podrobneje opisali že zgoraj – pokaže, da so bili družbeno omejena skupina duhovnikov in plemičev, po koncu 17. stoletja pa tudi revnih kmečkih sinov (kot izjema) in meščanov, vedno bolj pa tudi plemičev. Kajti ko so se razburkane družbene, politične in verske homatije v drugi polovici 17. stoletja ustalile in ko ni bilo več toliko bolezni – v Letopisu lahko spremljamo, kako so bili jezuitski profesorji zaradi narave svojega dela, veliko so jih namreč premeščali, izpostavljeni kugam (tak primer je Janez Čandek ali Čandik) –, so vse do ustanovitve bili pomemben institucionalni dejavnik preobrazbe védnosti, ki se je, čeprav z odporom, nelagodjem in bistveno počasneje kot kje drugje po Evropi uveljavljala tudi na Kranjskem in v drugih deželah. Spomnimo naj samo na načrt Blaža Kumerdeja, ki ga je razgrnil v pismu Mariji Tereziji. Prim. Schmidt, nav. d., str. 168–171. 411 189 4.2.3 Akademije A še preden se osredotočimo še na en institucionalni vidik, ki je bil poleg jezuitskega sicer malo manj vpliven, a je kljub vsemu za zmeraj spremenil način, vsebino in pogostnost znanstvenega delovanja na Slovenskem, je treba vsaj našteti druge oblike, v katerih je védnost, v duhu kartezijanske filozofije dvoma in močnega vpliva znanstvene revolucije v astronomiji, medicini, matematiki, fiziki in tehniki, našla svoje zatočišče. Poleg akademij so se predvsem v 18. stoletju po Evropi in Ameriki začela množiti razna združenja, »ki jih lahko najbolj označimo s pojmom societas /…/. Ta združenja so se praviloma začela tako, da so razširila dejavnost kroga enako mislečih prijateljev.«412 Neformalna oblika druženja je bila salon, v katerem so se razlegali lahkotnejši pogovori v lahkotni, sproščeni konverzaciji, omejeni na določene teme.413 Pogosta so bila tudi bralna društva po Evropi, ki so kupovala knjige in si prizadevala za čim širšo izobrazbo, pa razne dobrodelne in gospodarske družbe; te so bile v nasprotju z akademijami in bralnimi društvi usmerjene v ekonomsko, gospodarsko, praktično korist izobraženosti. Naslednja oblika so kmetijsko-gospodarske družbe, ki so se na ta način odzvale na krizo poljedelstva v 18. stoletju in z intelektualno dejavnostjo premišljevale o bolj umnem gospodarjenju z zemljo. Vsaj omeniti je treba prostozidarje – od združitve štirih londonskih lož leta 1717 in uradnega nastanka prostozidarjev so bili s skrivnostjo ovita skupina ljudi, katerim intelektualni potencial ni bil tuj, saj so bile njihove aktivnosti razširjene v ekonomskem, kulturnem in drugih področjih družbe; v avstrijskih deželah so bili v nemilosti in so jih preganjali, loža pa je bila tudi v Ljubljani: ustanovili so jo leta 1792 in imenovali »Zur Wohlthätigkeit und Standhafeigkeit«.414 Najbolj zanimiva in kompleksna pa je bila v 17. in 18. stoletju akademija. Njena zgodovina je pravzaprav zelo dolga, saj so akademije obstajale že v stari Grčiji, o tej Im Hof, Evropa v času razsvetljenstva, nav. d., str. 106. Im hof svoje razumevanje učenih družb v razsvetljenstvu veže na tezo, da je 18. stoletje utopično, saj želi reforme in spremembe; a ker je utopija neobstoječ kraj, njena usoda ni mogla biti drugačna, kot je bila … O tem tukaj ne razpravljamo. 413 Tak je bil, na primer, salon madame de Sevigne, ki jo poznamo preko njenih pisem, salon madame de Tencin, kjer so se zbirali Fontenelle, Motesquieu, Mably, Helvétius idr., salon mademoiselle Lespinasse (okoli sebe je rada zbirala enciklopediste), na Dunaju, salon grofice Marie Wilhelmine von Thurn ali berlinski salon Henriette Herz. Prim. Im Hof, nav. d., str. 113–116. Očitno so bile za v salon le ženske, a hkrati to ne pomeni nič slabega, saj so prav v razsvetljenstvu ženske dobile tako velik vpliv, ki se ga ne zaveda marsikakšna feministka. (Christine de Pisan, Margaret Cavendish, markiza du Chatelet). Osemnajsto stoletje je bilo nedvomno čas vplivnih žensk – od salonov do oblastnikov. 414 Prim. Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980), Beograd: Narodna knjiga, 1984 (Biblioteka Studije i monografije). 412 190 obliki védnosti pa smo doslej, sploh pri obravnavi posameznih intelektualcev in njihovih poklicev, že veliko govorili. Gotovo je med njimi simbolična zveza, saj je bil prostor Atenske akademije posvečen razmišljanju in razumski refleksiji filozofskih in drugih problemov, imenovan po mitološkemu liku Akademu, te novoveške učene družbe pa so poskušale združevati podpornike znanosti in prijatelje razuma, čeprav je njihova zgodovina pestra in vedno ne odraža te usmeritve. Poleg fakultet, ki so v okviru univerze delovale še po starem sholastičnem srednjeveškem sistemu, so bile akademije – čeprav daleč od današnje ureditve – tisti generatorji védnosti, ki so se odzvali spremembam časa; univerze so s kurikuli in ne nazadnje tudi z izborom knjig v univerzitetnih knjižnicah še vedno tičale v preteklosti, medtem ko je svet znanosti po Koperniku doživljal novo renesanso, akademije pa so bile manjše in bolj prilagodljive, zato ni nenavadno, da so bili v 17. in 18. stoletju njihovi člani znane figure evropske zgodovine, humanističnih, družboslovnih, naravoslovnih znanosti, od Galileja Galileja do sira Isaaca Newtona. Univerze sta kritizirala tudi Francis Bacon in René Descartes, večinoma vsebino in zastareli način poučevanja; to je še toliko bolj zanimivo zato, ker je ravno Baconova instauratio magna pomembno oblikovala sistem védnosti in znanosti v 18. stoletju. Nanjo so se močno oprli francoski enciklopedisti. Univerze kratko malo niso pustile novi znanosti – v vsesplošni matematizaciji sveta –, da bi postala njen del in omajala avtoritete, na katerih je slonel univerzitetni izobraževalni sistem, zato so bile v času razmaha akademij v neugodnem, predvsem pa družbeno nevplivnem položaju. Na koncu 18. stoletja je Girolamo Taboschi pod izrazom accademia razumel »tiste družbe učenih mož, ki so povezani med seboj z določenimi zakoni, katerim se sami pokoravajo, in ki se, ko se zberejo, lotijo razpravljanja o kakem učenem vprašanju, ali pa izdelajo in predložijo v oceno svojim kolegom kak poskus svojega uma in preučevanja.«415 Akademija kot raziskovalni inštitut, ki na začetku sploh ni imel kake posebne zveze s poučevanjem, je nastal že v zgodnji renesansi 416, a večina 415 Nav. po Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, nav. d., str. 301. Težko bi sicer govorili, da je v 15. stoletju združenje, ki ga je kot Rimsko akademijo organiziral Pomponij Leto, res prava akademija. Njeni čani so bili humanisti, njihova usoda pa žalostna, saj je nanje pritisnilo papeštvo z obtožbami nemorale in zarote proti papežu (Pavlu II.), v praksi pa z množico aretacij, vse dokler si niso njeni člani premislili in prosjačili za milost. V šestnajstem stoletju sledi množica »akademij«: Accademia degl' Intronati (usmerjena na gledališče), Accademia della Virtù (1538), nato pa so jim sledili Interpidi, Animosi, Illuminati … Bolj prijateljska združenja kot sistematsko razpravljanje o znanstvenih problemih te akademije postavljajo na mesto »predhodnika«, kajti v 17. stoletju so po Accademii dei Lincei te združbe dobile še javni značaj. 416 191 raziskovalcev šteje za prvo Accademio dei Lincei; leta 1603 jo je ustanovil rimski plemič Federico Cesi, njeni člani pa so postali njegovi bližnji prijatelji, matematiki in fiziki. Delovali so v Cesijevi hiši, živeli asketsko življenje in raziskovali v laboratorijih. Seveda jim je mestno plemstvo močno nasprotovalo (tudi Cesijev oče) in jih obtoževalo črne magije, nenravnega življenja in nasprotovanja Cerkvi in veri. A kljub temu je postala ena najbolj znanih italijanskih akademij, katere član Galilej je 1613 izdal knjigo o pegah na Soncu. Akademija je prenehala obstajati leta 1839, po Cesijevi nenadni smrti. Prijateljska združba učenih mož, ki se je poimenovala po Linkeju, argonavtu z zelo ostrim vidom, je začrtala logiko nadaljnjega naslavljanja (nomen est omen).417 Raziskovalci so največ pozornosti posvetili naslednjim akademijam 17. stoletja: Accademii del Climento, neapeljski Accademii degli Investiganti, pariški Montmorjevi akademiji (po letu 1666 preoblikovana v Académie Royale des Sciences), londonski Royal Society (1662), katere član je bil Janez Vajkard Valvasor, berlinski Societas Regia Scientiarum (ustanovljena leta 1700 na podlagi Leibnitzovega načrta) in bolonjski Accademii delle Scienze. 418 Med njimi je za notranjeavstrijski prostor 17. stoletja še najbolj pomembna italijanska Arkadija, ki je bila ustanovljena leta 1690 in je neposredno povezana s skupino slovenskih intelektualcev, zdravnikov, pravnikov in duhovnikov, o katerih bomo še natančneje spregovorili. Nič ni nenavadnega, da so bili pripadniki Arkadije poimenovani »pastirji« in da so si vsi nadeli simbolična imena, ki naj prikazujejo vrline in zmožnosti človeka. Najpomembnejše sporočilo Arkadije je bila vrnitev k naravi.419 Sklenemo lahko, da so bile italijanske in druge evropske akademije posebna institucionalna oblika védnosti, v kateri so se združevali intelektualci tedanjega časa. Povezovala so jih pravila in želja po raziskovanju ter bolj polno preživljanje prostega časa, kar je bilo prispevalo k temu, da se je intelektualna podoba Evrope 17. in 18. stoletja v 200 letih močno spremenila. Na Slovenskem se intelektualno življenje sicer Rossi opozarja: »Samo ime, ki so si ga izbrale mnoge akademije, po eni strani izraža raziskovalno metodo in cilje, ki so si jih zastavljale (Lincei/Risi, Investiganti/Raziskovalci, Cimento/Eksperiment, Tracia/Sled, Spioni/Vohuni, Illuminati/Razsvetljeni), po drugi strani pa se v nekaterih primerih nanaša na ločitev pred akademijo in družbo ter razodeva tudi ozračje preganjanja in nasprotovanja (Incogniti/Neznani, Secreti/Tajni, Animosi/Drzni, Affidati/Zvesti ipd.), značilno za nekatere kulturne razmere.« Rossi, nav. d., str. 301–302. 418 Prim. Rossi, nav. d., str. 300–313. 419 Za več podatkov o Arkadiji, njeni zgodovini in italijanskemu članstvu, prim. Marija Pirjevec, Academia Operosorum in njeni stiki z Italijo. Academia Operosorum, nav. d.; Viktor Steska, Academia Operosorum. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), str. 37–94. 417 192 ni razvijalo le zaradi teh učenih družb, ampak tudi zaradi vedno več tiskarn in založnikov (ena pomembnejših je bila gotovo tiskarna in knjigarna Janeza Krsnika Mayra, ki so ga deželni stanovi na pobudo univerzalnega intelektualca Schönlebna poklicali v Ljubljano leta 1678) ter »samostojnih intelektualnih ustvarjalcev«, kakršna sta bila Pelzhoffer ali Valvasor. A v tem trenutku nas zanima, kako se je v Notranji Avstriji italijanski vpliv, ki očitno ni bil samo omejen na likovno umetnost in barok, uveljavil v znanstvenem življenju. Vpliv je nedvomno neposreden, saj je, na primer, Janez Gregor Dolničar študiral v Italiji in postal član več akademij (med drugim je bil član Arkadije), pa tudi nekateri drugi člani ljubljanske akademije so študirali na italijanskih univerzah. Zato je prva tovrstna oblika znanstvenega združenja, ki si je sicer ne smemo predstavljati kot sistematično urejene akademije danes, nastala leta 1688, ko je bila v Ljubljani ustanovljena plemiška Societas Unitorum (Družba združenih – Die Gesellschaft der Vereingten) ali Dizmova bratovščina, vodilno geslo pa je bilo Famae et Musis. Njeno članstvo utegne dovolj zgovorno pokazati, iz katerih poklicev in socialnih slojev so se zbrali intelektualci, ki so večjo moč svojega prizadevanja videli v kolektivnem nastopu; posameznikove raziskave in premišljevanja so postala del celote, v kateri so bili plemiči, duhovniki, pravniki, ugledni meščani in drugi akademsko izobraženi ljudje. Izjemno dragocen vir za raziskovanje temeljni načel, ki so vodila družbo in ki so se ji podrejali njeni člani, je Spominska knjiga,420 iz katere je mogoče razbrati seznam članstva.421 Ni odveč dodati, da je bila Dizmova bratovščina močno zavezana pobožnemu, katoliško obarvanemu življenju (v svetu ničevosti pokazati smisel in si zaslužiti ostati v spominu prihodnjih rodov) in predhodnica nekaj let pozneje – sicer še neformalno – ustanovljene Academie Operosorum; tudi tam najdemo zelo podobna imena kot pri Dizmovi bratovščini. Prim. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001. 421 Člani so bili, med drugimi: Frančišek Jakob Erberg (pravnik), Janez Gregor Dolničar (pravnik in zgodovinar), Andrej Burger (pravnik), Janez Andrej Coppini (zdravnik), Janez Gašpar Corusi (zdravnik), Janez Danijel Erberg (pravnik), Gabrijel Eder pl. Edenburg (ljubljanski župan), Janez Gregor Ganser (pravnik), Marko Gerbec (zdravnik), Janez Anton Dolničar (stolni dekan), Franc Viljem pl. Zergollern (zbiralec, ljubitelj arhitekture, glasbe in slikarstva), Janez Krstnik Prešeren, Jurij Andrej Gladič (kanonik in teolog), Janez Rudolf Coraduzzi baron Hallerstein (veletrgovec) … Popolnejše sezname članov glej: Spominska knjiga (bibliografski podatki!), Ana Lavrič: »Societas Unitorum«, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana: ZRC SAZU, 2003, str. 27–28; France Martin Dolinar, »Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani«, v: Academia Operosorum, Ljubljana: SAZU, 1994, str. 35. Vidmar bibl. 420 193 Iz seznama članov je jasno razvidno, da so bili »akademiki« trgovci, ugledni meščani, pa pravniki, zdravniki, zgodovinarji in drugi. Svoje neformalno druženje so pomembni možje Kranjske zbrali okrog glavnega tajnika Janeza Gregorja Dolničarja in svoje prizadevanje usmerili v umetnost in znanost. Zanje je še posebej značilno, da so največ prispevali prav v umetnosti, saj je na njihovo pobudo začela nastajati nova ljubljanska stolnica, za katero je naredil načrt – in napisal zgodovino – prav Dolničar. A Dizmova bratovščina ni dolgo delovala, ker jo je že 1693 nadomestila Academia Operosorum (Akademija delavnih), ki jo je osnovalno »trdno jedro« Societas Unitorum. Očitno je bilo, da katoliški cilji in precejšnja neaktivnost mnogih članov niso (več) zadostovali za znanstvene in umetnostne ambicije Prešerna, Dolničarja, Gerbca in drugih, zato so ustanovili novo akademijo, v okrilju katere je nastalo kar nekaj strokovnih del, med drugim tudi tedaj pomembni zdravniški spisi Marka Gerbca.422 Članstvo Akademije delovnih je bilo zelo podobno prejšnjemu, a ne bo odveč našteti nekaj najpomembnejših imen: Janez Krstnik Prešeren, Anton Gregor Dolničar, Janez Anton Dolničar, Janez Andrej pl. Copini, Franc Viljem pl. Zellgolern, Karel Jožef Kappus, Leopold Rasp, Janez Jakob Schilling in drugi, o katerih smo natančneje razpravljali zgoraj. Svoj namen so simbolično izrazili v podobi čebele, ki pridno zbira med in ga prinaša na eno mesto – tako so akademiki kakor čebele prizadevni v svojih raziskavah, a jih potem vključijo v kolektivno institucijo, v kateri so le prepoznavni po svojih latinskih nadimkih. Janez Gregor Dolničar je v svoji kroniki pri letnici 1701 zabeležil: 13. decembra na dan sv. Lucije je Academia Operosorum Labacensium, na novoustanovljena tukaj v Ljubljani leta 1693, nadvse slovesno praznovala svoj actum publicum v škofijskem dvorcu v dvorani, ki gleda na ulico, zvečer ob šesti uri. Za to priložnost je dala njegova knežja milost škof prostovoljno kot poseben ljubitelj svobodne vede na voljo ne le bogato okrasje zastorov, ampak tudi bakle in drugo razsvetljavo (s svečami) iz belega voska. Navzoča sta bila dva kneza in najuglednejše duhovno in svetno plemstvo ter redovniki. In ta actus je imenitno potekal v splošno zadovoljstvo ob prijetni godalni in vokalni glasbi ter zvoku trobent.423 Gerbec je leta 1712 sam ustanovil Bratovščino sv. Kozme in Damijana, prvo strokovno društvo fizikov in kirurgov na Slovenskem. Več vpogleda v njihovo delovanje in mišljenje smo poskusili razgrniti v poglavju o intelektualcih. 423 Nav. po Primož Simoniti, »Apes Academicae«. Academia Operosorum, nav. d., str. 47. 422 194 Ustanovitev akademije se mu je zdela tako pomemben dogodek – in v resnici je začel izobrazbo in intelektualne potenciale spreminjati »od zgoraj«424 –, da je Dolničar o tem večeru pisal še enkrat, še bolj natančneje: Tu je treba omeniti javni nastop preslavne Akademije delavnih Ljubljančanov leta 1701, ki so ga v dvorcu v veliki dvorani na južni strani obhajali z največjo slovesnostjo s posebnim dovoljenjem prevzvišenega kneza Ferdinanda, ljubljanskega škofa, kot najvišjega dobrotnika znanstvenikov. Tega nastopa so se udeležili: oba kneza, prav toliko prelatov, zbor poslancev, družina redovnikov in velika množica vsakovrstnih znanstvenikov. Akademski govor je ob velikem odobravanju imel presvetli Janez Štefan Florjančič pl. Grienfeld z akademskim imenom Zvenčeči [Tinnulus], ki so ga uvedli in spremljali praznični zvoki trobent in bobnov ter nastop najbolj izbrane glasbe.425 Dolničarjeva Zgodovina stolne cerkve (1701–1714), iz katere je ta odlomek, je sicer historiografsko delo, ki na nekritičen, a zanimiv način popisuje zgodovino gradnje nove ljubljanske stolnice, v katero so bili delavni akademiki aktivno vključeni; pa vendar je ustanovitev akademije tudi za Dolničarja pomenila velik dogodek in jo je zato večkrat s ponosom omenjal. Uradna ustanovitev leta 1701 je bila pospremljena s knjižico Apes Academicae – Apes aCaDeMICae (Akademske čebele), v kateri se je z grbom/emblemom in modro mislijo predstavil vsak njen član. Geslo akademije je bilo Nobis atque aliis (Nam in drugim), v knjižici pa so predstavljena pravila – ta so za bolj organizirano delovanje učene družbe nujna –, katere 8. člen določa ustanovitev javne znanstvene knjižnice. Iz odlomka je jasno, da je bil akademski svet že od vsega začetka povezan z najvišjimi sloji tedanjega časa, plemstvo in cerkvijo, zato je toliko bolj pomembno, kdo vse je bil tedaj prisoten – značilno je, da sta obakrat najprej omenjena kneza pa vsi duhovniki, nato šele »vsakovrstni znanstveniki«, ki so pravzaprav bili pravo jedro akademije. »Od zgoraj« zato, ker so bile osnovne šole, gimnazije in strokovne šole v 17. in 18. stoletju perspektiva »od spodaj«; akademiki so zagovarjali drugačno vrsto védnosti, kot so jo poučevali jezuiti, zato ni nenavadna kritika Jurija Andreja Gladiča, med akademiki imenovanega Inermis (Neoboroženi): »Filozofi, kanonisti in humanisti bodo obiskovali javne šole akademskega ljubljanskega študija, kakor je navada. Če pa se hoče kdo od stanovalcev konvikta poučiti v drugi znanosti, ki se tam ne poučuje, npr. v pravu, medicini ali v drugi znanosti, mu bo dana možnost, da se je uči. Povečalo se bo zato število ljubljanskih šol …« (Nav. po Schmidt, nav. d., str. 140). 425 Dolničar, nav. d., str. 270. 424 195 »Smoter vam bodi in cilj: DELAVNI SEBI IN DRUGIM – / vas – čebelic naj roj svet občuduje strmeč,«426 se glasita verza v ustanovni listini. Četudi akademiki na Kranjsko niso prinesli znanstvene revolucije, so pa, vsak na svoj način, preobrazili temelj in vrednoto védnosti, izobraženosti in znanja, ki, če vsaj nič drugega, odpira vrata v svetove, ki so bili večini dolgo časa nedostopni, saj so morali nositi celoto drevo socialne strukture, kakršno je narisal že večkrat omenjeni bakrorezec Hans Weiditz. Akademska pravila so zgled pozitivnega znanstvenega mišljenja, vsaj v teoriji, v katerem je »vsem skupaj in vsakomur posebej, tako rojakom kakor tujcem, gostiteljem bodisi splošnih bodisi višjih ved, /.../ dano na prosto izbiro, da se pridružijo tej Akademiji«, kot piše427 v drugem členu, vsak si bo izbral svoj simbol, povezan s čebelami, na kar smo opozorili v prejšnjem poglavju. Idealistično je načelo četrtega člena, ki določa, da bodo akademiki raziskovali in »svoje zapiske vsako leto predlagali Akademiji. Te spise bo potlej eden izmed akademikov uredil in jih dal natisniti z naslovom: 'Učene razprave ljubljanskih operozov, teološke, juridične, medicinske, državoznanske itd.'«428 To se je zgodilo sicer v redkih primerih. Kako so bili tudi akademiki še vedno »otroci svojega časa«, kar pomeni dediči tradicionalno ukoreninjene védnosti kot sistema informacij in znanja, nad katerim je imela dolga stoletja monopol institucija cerkve, nam priča naslednji, peti člen, da bodo upoštevali časovno zaporedje in svoje raziskave začeli od prvega stoletja po Kristusovem rojstvu, zelo pomembno pa je bilo določilo v sedmem členu – ki je imelo konkretno posledico: »Da pa bi bila ljubiteljem slovstva sčasoma na voljo potrebna oprema, se bo iz darežljivosti Akademije ustanovila javna knjižnica, v katero bodo imeli prost vstop vsi in v kateri bo postavljen knjižničar; ta bo skrbel za knjiga in dajal o njih obračun.«429 Do znanja naj imajo prost dostop vsi ... Janez Štefan Florjančič je imel leta 1701 ob uradni ustanovitvi akademije zven(č)eč in baročno okrašen govor, ki je, kakor smo videli, žel širše odobravanje. Intelektualci so se iz polformalnih učenih združenj zavedali, da je institucionalizacija potreba, še več, da je treba to predstaviti kot velik dogodek, zato bombastičnost v njegovem govoru, v katerem so poleg osebnosti ustanovnih članov, lahko rečemo pravih Akademske čebele, nav. d., str. 5. Akademske čebele, nav. d., str. 7 428 Akademske čebele, nav. d., str. 8. 429 Akademske čebele, nav. d., str. 9. 426 427 196 intelektualcev, ki hrepenijo po védnosti, tudi izpostavljeni dvomi: kaj če bo kdo očital, da »akademikom ni v prid, če se sleherni od njih počasi in polagoma dokopava do vednosti, ki mu je užitek in slast bodisi iz nagnjenja bodisi zavoljo poklica, če se torej dokopava do vednosti že od njenega izvira in napredovanja iz časa v čas z vsem njenim naraščanjem in izpopolnjevanjem, jo doseza in se v njej žlahtni in plemeniti. Ali pa, če bi kdo vrhu tega celo menil, da od take vednosti ni nobenega haska za druge: že prav, a ti drugi zagotovo nikakor ne bodo mogli nikoli tako rekoč z enim pogledom zaobjeti vsega tistega, kar bodo hoteli. Res ne vidim prav nikogar, ki bi imel v mislih kaj takega, pač pa vidim, da vsi priznavate tisto najvišjo korist, ki se bo razlila iz akademikov.«430 Iz Florjančičevega govora lahko razberemo, da vidi zgodovino kot večno napredovanje iz izpopolnjevanje; ne glede na to, da je moderna historiografija to naziranje bolj ali manj že presegla, čeprav se ji nihče ne more čisto izogniti; za govornika bo védnost le naraščala, in nič več. Akademiki so bili nasploh historično orientirani, saj so svoj knjižni program omejili s časovnim ključem, definiranem v že omenjenem petem členu njihovih »društvenih pravil«. Idealizem in resničnost na Kranjskem sta bila pač dva svetova, med katerima je bil prepad, ki se je začel plitviti in ožati šele v drugi polovici 18. stoletja, ko nastopi »koncept« nacionalnosti in se vloga jezika kot temeljnega orodja intelektualnega delovanja. Druga polovica 17. stoletja pod vodstvom Leopolda I. tudi ni bila brez vojaških homatij in političnih pretresov, saj se je tedaj začela hkrati erozija starega imperija (z neuspešno špansko nasledstveno vojno) in hkrati njegova konsolidacija. V tem okviru je Florjančičev idealizem razumljiv in s tem veliki upi, ki so se tedaj materializirali na enem, institucionalno vsaj teoretično opredeljenem mestu. Brez vpliva na tedanji čas gotovo niso bili. A kakor je res pri vseh oblikah kolektivnosti, je akademija dobila dve osebnosti, ki ju še danes najbolj neposredno povezujemo z delovanjem te učene družbe. Akademiki so se tudi po Evropi srečevali zelo redko, največkrat na zboru, ki ga je tajnik sklical enkrat na leto, kar je določil zadnji, deveti člen akademskih pravil, drugače pa s knjigami in raznimi članki. Janez Krstnik Prešeren in Janez Gregor Dolničar, kot smo že pokazali, sta zato najzanimivejši osebnosti, zaslužni za izgradnjo nove 430 Akademske čebele, nav. d., str. 13. 197 ljubljanske stolnice in za ustanovitev znanstvene, pozneje Semeniške knjižnice. Oba sta bila člana nekaterih italijanskih akademij in univerzitetno izobražena moža, zato jima delovanje akademije in njen koncept ni bil tuj, ko sta okoli sebe zbrala učene može. Poglejmo še enkrat: Janez Krstnik Prešeren je bil mlad in sposoben človek, saj je bil po ustanovitvi izbran za »predsednika«, pa doktor svobodnih ved (filozofije), teologije in obojega prava (cerkvenega in civilnega). O njem je Dolničar zapisal, da je bil »znameniti in nesmrtno krepostni mož, pokrovitelj znanosti in književnikov, našemu mestu in svetu dobro znan«.431 Po nekaj letih diplomatskih služb je prišel v Ljubljano, tam pa si je v okviru akademije najbolj prizadeval za ustanovitev javne knjižnice. Zato so z ustanovno listino že leta 1701 prošt Prešeren, dekan Janez Anton Dolničar (brat Janeza Gregorja), škof Žiga Krištof Herberstein »zaradi posebne zavzetosti za lepe umetnosti sklenili ustanoviti oz. utemeljiti javno knjižnico, tako da se s to listino hkrati in nerazdružljivo obvežemo, da bomo prispevali vse svoje knjige …«432 Pripravljeni so bili podariti svoje knjige: škofove so prišle v upravljanje izvoljenega knjižničarja že istega leta, Prešernove po njegovi zgodnji smrti leta 1704, Dolničarjeve 1714, po smrti zdravnika Marka Gerbca leta 1718 pa je knjižnica dobila tudi številna pomembna medicinska dela. Še bolj dejaven pa je bil v učeni družbi Janez Gregor Dolničar, ki je načrtoval še posamezne akademije433 za razna področja umetnosti in pisal zgodovinske spise – ne nazadnje ga je spodbudil zgled njegovega strica Janeza Ludvika Schönlebna, stolnega dekana v Ljubljani.434 Njegovo zanimanje je bilo močno usmerjeno v arhitekturo in likovno umetnost baroka, kar izpričuje bogata rokopisna zapuščina, polna načrtov za novo ljubljansko stolnico, manj pa v literaturo ali kakšna druga področja znanosti. A kljub temu utegnemo najbolje spoznati način in vsebino mišljenja člana Akademije delavnih najbolje v Zgodovini stolne cerkve, ki je ostala v rokopisu, pa tudi v drugih spisih o zgodovini Ljubljane in Kranjske. Zgodovina pa ni Dolničar, nav. d., str. 265. Dolničar, nav. d., str. 328. 433 Leta 1701 je Janez Bertold pl. Höffer ustanovil Academio Philharmonicorum, »sledili pa naj bi kar dve akademiji za likovno umetnost, Academia incultorum in Academia trium Artium, leta 1709 pa še Academia Emonia za besedne umetnosti.« (Lavrič, nav. d., str. 32). 434 Tudi njegov sin Aleš Žiga je bil nadarjen, saj je v Perugii doktoriral iz prava, študiral je umetnost in tudi sam ustvarjal, bil član Arkadije, vendar je še kot mladenič umrl, svojemu očetu pa je pomagal s številnimi predlogi glede gradnje nove stolnice (prim. Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, nav. d.). 431 432 198 osamelec, saj so tedaj v latinščini in nemščini izhajala še druga zgodovinopisna dela, in je zanimiv prikaz, kako si je Dolničar predstavljal zgodovinarjevo nalogo in na kakšen način jo je izpeljal. Schönleben je nanj vplival kot zgodovinar in zanj najde vedno pohvalno besedo; imenoval ga je »slavnega dekana in nesporno vodilnega zgodovinarja svoje dobe«,435 zanj je bil njegov stric »prvak med zgodovinarji in 'columbus' domovine«.436 Zato se je sam ukvarjal s preteklostjo – a še na način, da ji je bil tudi sam priča –, saj »kdor opravlja delo dobrega zgodovinarja, namreč pred očmi bralcev razodene, kar je bilo, drugače kakor slikar ali pesnik, ki poskuša izraziti tudi tisto, kar naj bi bilo«.437 Aristotelovska opredelitev zgodovinopisja in poezije nedvomno vodi Dolničarja, da se nasloni na tradicijo historiografije na Slovenskem, ki so jo tedaj najbolje poosebljali Hieronim Megiser, njegov stric, ki je zgodovino tega prostora potegnil še do predrimskih časov, in Janez Vajkard Valvasor. Sam priznava, da piše »začetniško delo« in da naj bralci ne pričakujejo veliko – a to je le popularni retorični topos »lažne skromnosti«, ki jih je kot konvencije učinkovite retoričnosti Dolničar poznal z univerze. Zanimivo protislovje se pokaže v njegovem pojmovanju stila, saj pravi: »Pa še to ti razložim, da bom uporabljal preprost pa razumljiv slog, da bi mogla zasijati čista nepotvorjena resnica. Izogibal se bom nepotrebnih besed, pisal bom brez okrašenega govorniškega sloga na običajen in jasen način …«438 Kljub svojemu načelu pa je Dolničar človek baroka, saj je nadaljevanje – kadar ne gre za čisti osnutek poglavja – retorično izoblikovano, pa še kakšna »odvečna beseda« bi se našla. A to nasprotje ni pomembno samo na sebi, ampak izpričuje težnjo po jasnosti in uporabi razuma, ta pa mora biti dostopen vsem ljudem. Prav tako mora zasijati resnica, torej to, kar je pozneje Ranke strnil v formulo »kar je v resnici bilo«; prav tej krilatici so se posmehovali številni sodobni zgodovinarji. Hkrati pisanje pa Dolničarju daje upanje o intelektualnih sposobnostih njega in njegove skupine, saj »sedanje pisatelje po krivici grajajo, da prepisujejo iz drugih, da ponavljajo stavke in da svoje knjige bogatijo in krasijo s tujim delom. Znano je, da ni nihče tako nevešč, da ne bi sam s prizadevnim trudom knjigi vsaj nekaj dodal s svojim delom, bistroumnostjo, znanjem, lepoto in ureditvijo /…/. Treba je posnemati pametne čebele, ki letajo in Dolničar, nav. d., str. 258. Dolničar, nav. d., str. 265. 437 Dolničar, nav. d., str. 217. 438 Dolničar, nav. d., str. 217. 435 436 199 obirajo za izdelavo medu pripravne cvetove, nato pa vse, kar so prinesle, razdelijo in uredijo po satovju. Tudi pisatelj mora posnemati te čebele in razločiti, kar je iz različnega gradiva zbral, nato pa s svojo modrostjo skrbno iz različnih pijač zmešati napoj, ki bo s svojo slastjo vabil k posnemanju kreposti.«439 Tukaj je izpričana predana pripadnost Akademiji delavnih, apes academicae. Odlomek jasno kaže, kako drugačen je bil jezik v baroku kakor v poznejših časih, saj je bila beseda simbol, ovita v številne metaforične pomene. A vedno se vse konča s krepostjo, z zveličanjem na onem svetu. Dolničar pa tudi ostali člani akademije so bili katoliškemu bogu in vladarju zvesti možje – kanonik Jurij Andrej Gladič je prevzel geslo Signat clementia regem (Kralju okras blagosrčnost) –, ki so latinščino samoumevno pisali kot jezik znanosti in o slovenščini še razmišljali niso. Pri tem se zavemo, da doba nacionalnosti na prelomu 17. in 18. stoletja še ni zajela Notranje Avstrije in da akademiki do slovenskega jezika niso imeli posebnega odnosa, ampak so ustvarjali v mednarodnih, od vladarjev priznanih jezikih – nemščini in latinščini. Njihova »pravovernost«, ki je ne gre obsojati z današnje perspektive, je bila izkazana v sovražnem odnosu do protestantov. V Zgodovini stolne cerkve najdemo veliko mest, v katerih je škof Tomaž Hren »ljubljenec in veselje Kranjske«440, saj je »vso Kranjsko /…/ očistil Luthrovega nauka«441, »brezbožno krivoverstvo« si je zaslužilo, da je »mesto popolnoma očistil te sramotne nesnage«.442 Zaničljive besede, ki jih je Dolničar namenil protestantom – in brez dvoma je bilo tedaj na Kranjskem takšno mnenje pogosto –, so dodatno potrdilo njihove pripadnosti veri, bogu, cesarju. Morda ni nenavadno, da je Ludvik XIV. akademike tedaj nove Francoske akademije imel za mes fous (moje norce). Akademikov ne moremo razumeti kot revolucionarje, za slovensko znanost zaslužne može, ampak kot navdušence, prve slovenske intelektualce, ki jih ni zanimalo večinsko prebivalstvo Notranje Avstrije niti njihov jezik (svet znanosti nima meja), ampak brezčasni znanost in umetnost. Niso izvedli znanstvene revolucije, so pa Ljubljano in celotno Notranjo Avstrijo na ozadju nenehnih vojaških spopadov in bolezni postavili bliže tedanjemu dogajanju po Evropi. In če vsaj na kratko primerjamo intelektualce 17. in 18. stoletja, moramo Dolničar, nav. d., str. 271–218. Dolničar, nav. d., str. 250. 441 Dolničar, nav. d., str. 273. 442 Dolničar, nav. d., str. 278. 439 440 200 predvsem opozoriti na to, da so bili učenjaki 17. še vedno »polihistorji«, v 18. stoletju, ko se je reformiralo celotno javno šolstvo, pa že specializirani znanstveniki, omejeni na svoj vrtiček – in nič čudnega ni, da je metafora obdelovanja svojega vrtička (Voltairov) razsvetljenski domislek, s katerim sklene roman Kandid. Akademsko življenje je svoj institucionalni okvir na Slovenskem dobilo šele na začetku 20. stoletja, zato je primer Akademije delavnihKa kot velikega premika v znanosti in umetnosti zanimiv za raziskovanje. Akademija delavnih je prenehala delovati leta 1725 in čeprav so jo poskusili oživiti leta 1781, ni več zaživela tako kot ob svojem začetku. A to je le en institucionalni vidik, v katerem je védnost (tako v znanosti kot umetnosti) na notranjeavstrijskem ozemlju dobila svojo domovinsko pravico, njeni nosilci, intelektualci, pa so v kolektivnem subjektu akademije, ki so jo podpirale vladajoče strukture, našli priložnost, da uveljavijo svoje ideje. Nekateri so to priložnost dobro izkoristili. Toda v 16. in 17. stoletju so živeli tudi učenjaki – nečlani akademije – in s svojim delom zaznamovali tedanje intelektualne sfere. 201 5 ZAKLJUČEK Znanje in védnost in utopija sta si bližje, kot si običajno mislimo. Ni nujno, da je vsako znanje ali hrepenenje po njegovem izboljšanju, ustvarjanju ali širjenju ali vse skupaj – to je odvisno od intelektualnega potenciala vsakega posameznika, pa od življenjskih možnosti, okoliščin, socialne vpetosti – utopično, gotovo pa velja, da je pogosto ideja neke bodoče znanosti ali ideja neke bodoče, še nerealizirane ideje, lahko utopična, ker ima dvojni potencial: ali se uresniči ali pa ostane le ideal; lahko v Platonovem smislu, a v tem primeru itak ustvarimo samo nepopoln »posnetek posnetka«. Za zahodno, na racionalnosti utemeljeno znanost, je bil bolj spodbuden njegov učenec Aristotel, ki je bil nepogrešljiv v izobraževalnem sistemu srednjeveških univerz, in pozneje, na začetku novega veka, je vplival na dojemanje epistemoloških razsežnosti čutne in nadčutne materije. Bil je tako vpliven, da so intelektualci zgodnjega novega veka pogosto čutili, da se je treba upreti tudi tako velikim avtoritetam, kot je Aristotel, in slediti njegovi preslavni misli, da spoštuje svojega učitelja, a še bolj ceni resnico. Njen status in narava pa sta se po odkritju novih svetov, po začetku tiskarske revolucije, po propadu Bizantinskega cesarstva in kar je še epohalnih dogodkov, ki jih v zgodovini zaradi nazornosti radi postavljamo kot odločilne dogodke, »po katerih je bilo vse drugače«, v temelju spremenili. Ne moremo zanikati, da se pozni srednji vek, v katerem si je v Evropi največje duhovno kraljestvo lastila materialno bogata in temu primerno skorumpirana krščanska cerkev ne ločuje od, na primer, 17. stoletja; ne moremo si zatiskati oči pred korenito spremembo v dojemanju kulture in človeka, porast renesančnega individualizma po antičnih vzorih, odmiranja latinščine kot univerzalnega jezika in pred počasno uveljavitvijo ljudskih jezikov; ne moremo zanikati svežine humanistične interpretacije religije in prevratnosti reformacijskih teorij; tudi ne moremo trditi, da racionalizem znanstvene revolucije ni bil le nil novi sub sole. Spremembe se v zgodovini brez dvoma dogajajo, vendar morda ne na način, kot si rade predstavljajo vsakovrstne vrste sodobnosti, z našo vred – te pa s pretekom časa postajajo bolj ali manj spoznavna preteklost. Zgodovina je že dolgo tega izgubila iluzijo, da je preteklost le niz večnega napredovanja; do začetka našega novega tisočletja je izdelala različne metode, s katero lahko odgovoren zgodovinar raziskuje in piše o preteklosti. Začetek novega veka, kakor ustaljeno pravimo času med 1500 in 1700, pa je še posebno zanimiv zaradi vzporednosti in neenakomernosti 202 historičnih procesov, ki so ne nazadnje »rodili« sodobni postmoderni in hipertehnološki svet, v katerem živimo danes in zaradi katerega tudi pišemo zgodovino. Zanimiv je zato, ker se je v dvesto letih zares spremenilo veliko stvari, na vseh ravneh: transformacija je zajela tako posameznika, ki je postal individuum, velike socialne strukture trislojne fevdalne družbe, politične tvorbe cesarstev, kraljestev in monarhij, gospodarstvo in ekonomijo; kulturo samo, pa znanost in védnost kot elementarno človeško vrednoto. Premikala so se težišča moči, tako duhovne kakor posvetne, znanje, izobraženost in vednost kot najbolj abstrakten koncept, vedno različen koktejl človeške izkušnje in (samo)refleksije, so dobili drugačno vlogo tako v družbi kakor pri posameznikih, ki so v tem videli »smer napredka« ali vsaj drugačne interpretacije človeške duše in narave, v katero je v svojem obstoju postavljen. Priznajmo, vse to se sliši tako enostavno. Pa vendar ni. Zavedati se moramo, da so »velike zgodbe« na začetku vedno imele najprej male in da se delci združujejo v celoto; da proces ne poteka v obratni smeri. Na tak način smo v disertaciji poskusili storiti dvoje: s prepletom posameznosti in univerzalnosti prepoznati in ločiti pomembno od nepomembnega v intelektualni zgodovini 17. stoletja, te pa ni mogoče napisati brez širšega pregleda celotnega obdobja »nastajanja modernosti«, torej od začetka 16. do druge polovice 18. stoletja. In ker je to človeško, morda celo prečloveško, kakor bi vzkliknil Friedrich Nietzsche, smo se omejili na intelektualce in njihove institucije védnosti na Kranjskem v 17. stoletju in prvi polovici 18. stoletja. A na tej poti smo analizirali tudi znanstveno revolucijo kot enega najpomembnejših intelektualnih tokov tedanjega časa ter historiografijo, ki sicer ni bila od včeraj, a se je iz univerzalističnih, polihistorskih konceptov preobražala v nekaj novega, kar je odmevalo tudi v deželah Notranje Avstrije. Prav tako nismo smeli zanemariti vzpona ljudskih jezikov, v našem primeru slovenščine, saj je od Trubarja naprej postala »akter« na odru jezikovne in literarne zgodovine; tudi ta disertacija potrjuje, da je bil rezultat uspešen in je jezik »majhnega« naroda zmožen izražati tako umetniške, metaforične tenčine kakor visoki racionalizem tehnološkega in znanstvenega mišljenja. V 17. stoletju slovenščina ni bila znanstveni jezik in sta jo še vedno nadomeščali latinščina in nemščina v primerih, ko se je kranjski intelektualec odločil, da napiše in objavi knjigo. A še največ prizadevanja smo namenili posameznikom, ki so se bodisi rodili na Kranjskem ali se tja preseljevali od 203 drugod in pri tem poskusili pojasniti, kako bi bilo najbolj smiselno zanje najti enotni izraz »intelektualec« ali celo »inteligenca« – pa čeprav je to pojem, ki je nastal šele na koncu 19. stoletja. Poskusili smo pretehtati, koliko se je révolucija vednosti, kakor smo se odločili poimenovati intelektualni proces v 17. stoletju, med protestantizmom, protireformacijo in razsvetljenstvom zares odrazila v nekoliko zakotni cesarski provinci, v deželi, ki so jo njeni prebivalci, če verjamemo Janezu Vajkardu Valvasorju, znali tudi ljubiti, pa čeprav so svoje sinove, če niso ustrezali njihovim vnaprejšnjim predstavam, znali tudi pregnati in jih na vse mogoče načine šikanirati ali onemogočati. Morda smo se znašli na spolzkem terenu mentalitet; a brez skrbi, po prepričanju nove kulturne zgodovine je to legitimen objekt historične analize. Vprašanje je, koliko se lahko prisilimo, da pogledamo »resnici« v oči. Kranjske tridesetletna vojna sicer ni neposredno prizadela, a prav gotovo je v drugi polovici 17. stoletja močno začutila olajšanje po razgradnji turške nevarnosti, kmečki upori so postajali vedno bolj redki, so se pa razplamteli čarovniški procesi in vsakovrstne oblike ljudske religioznosti; Kranjsko je zajela rekatolizacija v dobrem in slabem: s stališča zgodovine védnosti je nazadovala takoj, ko so s protestanti začele izginjati tudi institucije, torej osnovne šole, in tudi v slovenščini tiskane knjige. A katoliška opozicija je potrebovala čas in žal tudi mnogo človeškega trpljenja v prvem velikem civilizacijskem spopadu v prvi polovici 17. stoletja, da se je po tridentinskem koncilu konsolidirala in s cesarstvom z roko v roki stopila v prihodnost upravnega konsolidiranja institucij vseh vrst. Prav tem ozračju pa so se znašli intelektualci na Slovenskem, ki so morali začutiti optimizem in voljo do intelektualnega dela, in tudi drugih reči. Niso bili sicer še sposobni reflektirati tega, kar počnejo, in so to le počeli, mlajše generacije pa so vedno bolj spoznavale, vsaj tisti, ki so ostali na Kranjskem, kjer so bila mesta še vedno majhna, tako kot so bila nekoč, da je njihova moč večja, če se znajo povezati med seboj. Tako so nastale različne institucije védnosti. Niso bile revolucionarne v običajnem pomenu besede, so pa brez dvoma razgibale kranjsko intelektualno sceno, v katerem je bilo biti pobožen in podložen najvišja maksima. Saj tudi intelektualci 17. stoletja niso bili kakšna huda opozicija vladajočim strukturam in jih zato ne moremo – kakor velja za 19. in še posebej za 20. stoletje, ko razpravljamo o intelektualcih, definirati kot samotne in kritične premišljevalce o družbi, ki so zaradi svojih idej večkrat v smrtni nevarnosti (še ena romantična predstava romantičnega zgodovinopisja, bi dodal Patrick Geary) – definirati na tej podlagi. Vendar mišljenje prinese svoje, celo 204 kritičnost. Tako pobožni in za Sveto rimsko cesarstvo vneti Franc Adam Pelzhoffer bi moral biti med prvimi, ki bi jih oblast nagradila za njihovo lojalnost, a je bil med prvimi, ki ga je doletela neusmiljena cenzura državnega aparata, ker je svojo politično filozofijo absolutne monarhije premislil do te mere, da ni mogel drugače kot verjeti, da zakoni veljajo tudi za monarhe. Nihče ni nad njimi. Pa vendar so tudi zakoni človeška institucija in, razen morda tistih prvih iz gorečega grma, niso dani od neba. In ker nobena historična interpretacija ne more dati absolutnega odgovora, je tudi odgovor na vprašanje, koliko je res pomenila revolucija vednosti z intelektualci različnih poklicev na Kranjskem, samo približen: ni bilo slabo. A lahko bi bilo veliko boljše, kajti uspeh idej še ne pomeni, da intelektualci sami niso bili zmožni »poseči po zvezdah«. Med trnjem in zvezdami so se brez dvoma gibali. Vzponi in padci pa so del življenja, tudi obstoja preslavne vojvodine Kranjske. Ko se človeštvo začenja naseljevati v mestih in si organizirati življenje kot skupnost, je civilizacija po mnenju izjemnega zgodovinarja Ibn Halduna v Mukadimi prišla na začetek konca. Dosegla je stopnjo, od katere gre lahko pot samo še navzdol. Mogoče vsaka doba o sebi na tak način. Toda če, tako kot Ibn Haldun, zgodovino razumemo kot intelektualno dejavnost, v kateri »gre za motrenje, preverjanje in natančno raziskovanje bivajočih stvari in njihovih temeljev ter globoko poznavanje kakšnosti dogodkov in njihovih vzrokov«,443 ni strahu: uspeh je na strani pogumnih, na koncu pa po železni logiki časa propade vse – celo spomin. Zavzdihnimo z olajšanjem, za konec, z Markom Pohlinom, ki po sprehodu skozi fiktivno kranjsko knjižnico, ki naj dokaže, kako intelektualno progresivni so Kranjci in drugi »Slovenci«, napiše le še to: »Delavec je vesel, da je končal delo, vinogradnik se raduje opravljene trgatve, kmet se veseli pobranega žita. Tudi sam bi se veselil z nemajhnim užitkom, ko bi bil s tem prizadevanjem požel splošno hvalo. To me skrbi in ne po lastni krivdi. Sam bi bil to domačo biblioteko povsod okrasil do popolnosti s tistim užitkom, s katerim sem jo, koliko sem le mogel, z majhnim naporom opremil s knjigami, ki sem jih iskal na vseh straneh. Z bolečino priznavam in žalosten obžalujem, da mi je pošla moč, ne volja, da bi to storil bolj popolno.« 444 443 444 Ibn Haldun, Mukadima. Uvod v Knjigo primerov. Ljubljana: Krtina, 2009, str. 9. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, nav. d., str. 583–584. 205 6 SUMMARY Intellectuals and institutions in Slovene history of 17th century: Intellectual and cultural history of knowledge between protestantism and counterreformation The dissertation Intellectuals and institutions in Slovenian history of the 17th century is a historiographical work. It deals with the history of the 16th, 17th and the first half of the 18th century. In this paper the methods of cultural, intellectual and social history (their theoretical foundations are presented in a separate chapter) are used to analyse the period of early modernity. After the discovery of the New World and the printing press at the end of the Middle Ages the system of knowledge was on the brink of a new change. Scholastic educational system of medieval universities, which in the 15th century began to multiply even more, was put to the test. The Humanism and the Renaissance, the Enlightenment and the scientific revolution presented important stages of intellectual history. Furthermore, one should be aware that this kind of history, as any other kind, always includes people and their educational institutions. The dissertation deals with the question what knowledge is and how the terms information and education are related to knowledge and science. In the paper some answers from different theories were found (e.g. in the structuralist approach of Michel Foucault). The paper exposes two examples: the Scientific Revolution (Copernicus, Galileo and Descartes) and the use of the language as the vernacular language of Protestantism until the time of Empress Maria Theresa. The second part of this paper deals with the concept of an intellectual and the intellectual institution. On the basis of theoretical insights in the theory of an intellectual (Antonio Gramsci, Karl Mannheim and others) the dissertation wants to reveal what that term means in the frame of the 17th century. In addition, it tries to answer the question what kind of knowledge revolution took place in Inner Austria in the 17th century, especially in Carniola, and what impact it had. This period, from the standpoint of literary and linguistic history, is considered as a time of a literary deadlock: for more than half a century there were no printed books in Slovenian language. Those who felt that education and knowledge was their modus vivendi had to study abroad after they had finished the Jesuit schools. In the majority of cases they stayed and worked there and only some of them returned to their homeland. And if they did, they often encountered great difficulties. In Graz, Vienna or at Italian universities those intellectuals were able to study theology, law or medicine. The truth is that after the 206 Thirty Years' War Carniola was in some kind of interim period and after the end of Protestant intellectual achievements a void was created, especially because the Catholic Counter-Reformation needed first to consolidate their religion and to reform the Church and after that they could devote themselves to »higher goals« (e.g. to a need to raise the level of literacy of common people). However, this does not mean there was nothing done in Carniola. In the second half of the 17th century a group of young and perspective intellectuals, clerics, historians, lawyers and doctors (among other occupations) started their own but small scale knowledge revolution. On selected samples this dissertation presents the personal fate and the work of the different categories of intellectuals. Their philosophy was based on the predisposition that knowledge was far more important than it had been at the beginning of the century. They linked their intellectual work with science. Following the model of the Italian academies in the nineties of the 17th century resulted in several academies: in Academia Operosorum and Academia Philharmonicorum, at least. Besides that also universities and elementary schools were important institutions of knowledge. In addition, there existed also intellectuals who acted on their own, as was the case of Franc Adam Pelzhoffer. The dissertation deals with both the intellectuals and their institutions, and notes that the intellectual revolution in Carniola grew slowly. Anyway, one cannot ignore the importance and intellectual potential of individuals (polyhistors, in fact) such as Janez Vajkard Valvasor or Janez Ludvik Schönleben. 207 7 VIRI IN LITERATURA Philippe Ariès: Otrok in družina v starem režimu. Ljubljana: Studia humanitatis, 1991. Akademske čebele ljubljanskih operozov ali Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove akademije, združene pod simbolom čebel, izročene slovstvenemu svetu z nastopnim govorom na prvem javnem zboru, govorjenim veljakom Emone (Apes academicae operosorum labacensium, sive institutum, leges, scopus, nomina, et symbola novae academicae sub apum symbolo Labaci adunatae, orbi literario exhibitae cum oratione inaugurali in primo conventu publico ad proceres Aemonae dicta). Prevod, opombe in spremna beseda Primož Simoniti. Ljubljana: SAZU, 1988 (faksimile in prevod). Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: ZRC SAZU, 2007 (Zbirka Linguistica et philologica, 18). Kozma Ahačič: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba. Ljubljana: ZRC SAZU, 2012 (Zbirka Linguistica et philologica, 28). Kozma Ahačič: Rekonstruiranje zgodovinskih jezikovnih situacij: metode, problemi in primeri. Jezik in slovstvo, 51 (2006), št. 3–4, str. 7–23. Benedict Anderson: Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. Perry Anderson: Rodovniki absolutistične države. Ljubljana: Studia humanitatis, 1992. Philippe Ariès, Georges Duby et. al.: A History of Private Life. From Fires of Revoluion to the Great War. Cambridge–London: Harvard University Press, 1990. Aristotel: O nebu. Ljubljana: Založba ZRC, 2004. Aristotel: Fizika. Ljubljana: Slovenska matica, 2004. Francis Bacon: Nova Atlantida. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2011. Eva D. Bahovec: Kopernik, Darwin, Freud. Študije iz filozofije in zgodovine znanosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1990 (Zbirka Analecta). Hans Bankl: Bolni Habsburžani. Bolezni in počutje vladarske rodbine. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2004. Julien Benda: Izdaja intelektualaca. Zagreb: Politička kultura, 1997. Michael Bentley et. al.: Companion to Historiography. London–New York: Routledge, 2006. 208 Marc Bloch: Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: Studia humanitatis, 2006. Hans Blumenberg: Geneza kopernikanskega sveta. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001. Pierre Bourdieu: Homo academicus. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2012. Bourdieu, Chartier, Ginzburg, Sociologija, zgodovina, književnost. Ljubljana: Studia humanitatis, 2011. Ernst Breisach: Historiography. Chicago–London: The University of Chicago Press, 1994. Alja Brglez: Zrno soli za imperij. Piran 1579–1609. Koper: Založba Annales, 2005. Rogers Brubaker: Nationalism Reframed. Nationhood and the national question in the New Europe. Cambridge: Cambridge University Press, 2006. Peter Burke: A Social History of Knowledge. From Guttenberg to Diderot. London: Polity, 2000. Peter Burke (ur): New Perspectives on Historical Writing. London: Polity, 2001. Peter Burke: Varieties of Cultural History. London: Polity, 1997. Burke, Peter: Evropska renesansa. Ljubljana: *cf, 2005 (Zbirka Delajmo Evropo). Peter Burke, Kaj je kuturna zgodovina? Ljubljana: Založba Sophia, 2007. Peter Burke: Junaci, nitkovi i lude. Narodna kultura predindustrijske Evrope. Zagreb: Školska knjiga, 1991. Peter Burke, Asa Briggs: Socialna zgodovina medijev. Od Gutenberga do interneta. Ljubljana: Sophia, 2005. E. H. Carr, Kaj je zgodovina? Ljubljana: Studia humanitatis, 2008 Christopher Charle: Intelektuálové v Evrope 19. století. Brno: Centrum pro studium demokracie a kultury, 2004 (Dejiny a kultura, 8). Roger Chartier et. al.: A History of Private Life. Passions of the Renaissance. Cambridge–London: Harvard University Press, 1989. Roger Chartier: Red knjig. Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. stoletjem. Ljubljana: Sophia, 2011. Christopher Clark: Iron Kingdom. The Rise and Downfall of Prussia, 1600–1947. London: Penguin, 2006. 209 R. G. Collingwood: The Idea of History. Oxford: Oxford University Press, 1994. Zdenko Čepič et. al.: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. Robert Darnton: Veliki pokol mačk in druge epizode iz francoske kulturne zgodovine. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005. René Descartes: Razprava o metodi. Kako pravilno voditi razum ter v znanostih iskati resnico. Prevedel Boris Furlan. Ljubljana: Slovenska matica, 1957. Tudi prevod Saše Jerele. Razprava o metodi. Ljubljana: Filozofski inštitut ZRC SAZU, 2007. René Descartes: Strasti duše. Beograd: Grafos, 1981. Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljnske stolne cerkve. Historia cathedralis ecclesiae Labacensis. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Opera Instituti Artis Historiae). Charles Van Doren: A history of knowledge. Past, present, and future. New York: Ballantine Books, 1991. Norbert Elias: O procesu civiliziranja. Ljubljana: Založba *cf, 2000. Steve Fleetwood: Institutions and social structures. Journal of the Theory of Social Behaviour (2008: 3/38), str. 241–265. Michel Foucault: Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis, Michel Foucault: Besede in reči. Arheologija humanističnih znanosti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010. Michel Foucault: Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008 (Knjižna zbirka Temeljna dela). Egon Friedell: Kultura novoga vremena. Zagreb: Biblioteka Antibarbarus, 1997. Galileo Galilei: »Dialog o dveh velikih sistemih sveta, prvi dan«. Filozofski vestnik 23 (3/2002), str. 49–67. Georges Ganguilhem: Vloga epistemologije v sodobnem zgodovinopisju. Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str. 107–121. znanstvenem Georges Ganguilhem: Objekt zgodovine znanosti. Problemi 19 (6–8/1981), str. 136– 170. Kajetan Gantar (ur.): Academia operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300letnici ustanovitve. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1994. Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1993. 210 Peter Gay: The Party of Humanity. Essays in the French Enlightement. New York: Alfred A. Kopf, 1964. Peter Gay et. al.: Historians at Work. Valla to Gibbon. New York–London: Harper & Row, 1972. Patrick J. Geary: Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005. Ferdo Gestrin: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Tine Germ: Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma: zgodovinski kontekst nastanka in njeni izvori. V: Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 33–40 Gilder, Joshua, Gilder, Anne-Lee: Heavenly Intrigue. Johannes Kepler, Tycho Brahe, and the murder behind one of history's greatest scientific discoveries. New York: Doubleday, 2004. Carlo Ginzburg: The Cheese and the Worms. A Cosmos of a Sixteenth-Century Miller. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 1992 (slovenski prevod: Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010). Ivan Godec: Valvasor in Slovenci danes. Ljubljana: DZS, 1996. Boris Golec: Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (1.– 4. del). Kronika 61 (2013), št. 1, str. 5–66; št. 2, str. 217–272; Kronika 62 (2014), št. 1, str. 15–66; št. 2, str. 193–232. Lilijana Žnidaršič Golec: Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda. Ljubljana: Stolni kapitelj, 2006. Jack Goody: Med pisnim in ustnim. Študije o pisnosti, družini, kulturi in državi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1993. Bogo Grafenauer: Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1973. Mirjana Gross: Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi. Zagreb: SNL, 1980. Antonio Gramsci: Problemi revolucije. Intelektualci i revolucija. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod, 1973 (Džepna knjiga – Marksizam). Igor Grdina: Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003. Igor Grdina: Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1960–1918. Ljubljana: Študentska založba, 2003 (Knjižna zbirka Claritas, 32). Igor Grdina: Non finito. Ljubljana: samozaložba, 2004. 211 Igor Grdina: Moč umetnosti in sila politike. Ljubljana: ICK, 2007 (Zbirka Zbiralnik, 13). Igor Grdina: Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega časa. Dolarjev zbornik. Ljubljana: Družina, 2002. Jacques Le Goff: Intelektualci v srednjem veku. Ljubljana: Študentska založba, 1998 (Knjižna zbirka Claritas, 8). Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohorjeva družba, 1973. John Gribbin: Science – A History (1543–2001). London: Penguin Books, 2003. Ulrich im Hof: Evropa v času razsvetljenstva. Ljubljana: *cf, 2005 (Zbirka Delajmo Evropo). Charles W. Ingrao: The Habsburg Monarchy 1618–1815. Cambridge: Cambridge University Press, 2003. Intellectuals, Universities and the State in Western Modern Society. Ron Eyerman et. al. (ur.). Los Angeles: University of California, 1987. Intellectuals, Univesities and the State in Western Modern Societies. Ron Eyerman et. al. (ur.). Berkeley-Los Angeles-London: University of California, 1987. Jonathan I. Israel: Radical Enghtement. Philosophy and the Making of Modernity 1650–1750. Oxford: Oxford University Press, 2001. Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani, 1992. Lonnie R. Johnson: Central Europe. Enemies, neighbours, friends. Oxford-New York: Oxford University Press, 2002. Paul Johnson: Intellectuals. London: Orion books, 1988. William M. Johnston: Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848–1938. Zagreb: Nakladni zavod Globus, 1993. Stanislav Južnič: Začetki moderne znanosti v Ljubljani. Kronika 52 (2004), št. 3, str. 317–348. Stanislav Južnič: Visokošolski pouk naravoslovnih vsebin pri ljubljanskih jezuitih. Kronika 63 (2015), št. 1, str. 27–40. Nicholas Karolides et. al.: 100 banned books. Censorship Histories of World Literature. New York: Checkmark Books, 1999. 212 Donald R. Kelley (ur.): Versions of History from Antiquity to the Enlightenment. New Haven-London: Yale University Press, 1991. France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva. Od začetkov do marčne revolucije. Ljubljana: Slovenska matica, 1929. Dušan Kos: Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg. O prikazovanju duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku ter o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2013 (Gradivo in razprave, 35). Reinhart Koselleck: Pretekla prihodnost. Prispevki k semantiki zgodovinskih časov. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999. Nikolaj Kopernik: O revolucijah nebesnih sfer. Prva knjiga. Prevod, spremna študija in opombe Matjaž Vesel. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Zbirka Historia scientiae). Alexandre Koyré: Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana: Studia humanitatis, 1988. Alexandre Koyré: Znanstvena revolucija. Izbrani spisi iz zgodovine znanstvene in filozofske misli. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2006 (Zbirka Historia scientiae). Alexandre Koyré: Etape znanstvene kozmologije. Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str. 83–91. Alexandre Koyré: O vplivu filozofskih konceptov na razvoj znanstvenih teorij. Filozofski vestnik, št. 1, 2005, str. 93–105. Gilbert Kuhn: Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina, 1998. Language, Power and Ideology (ur. Ruth Wedak). Amsterdam–Philadelphia: J. Benjamins, 1989. Lino Legiša et al.: Zgodovina slovenskega slovstva. I. Do začetkov romantike. Ljubljana: Slovenska matica, 1956. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove / Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis. Ljubljana: Družina, 2003. Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. John Lukacs: At the End of an Age. New Haven-London: Yale University Press, 2002. Oto Luthar: Mojstri in Muze. Kaj in zakaj je zgodovina? Ljubljana: Modrijan, 1997 (Zbirka Zgodovinski viri za srednje šole). 213 Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli. Od Homerja do začetka 21. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006. Oto Luthar (ur.): Vsi Tukididovi možje. Sodobne teorije zgodovinopisja. Ljubljana: Krt, 1990 (Knjižna zbirka Krt, 70). Martin Luther: Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija, 2001 (Hieron) Robert Mandrou: From Humanism to Science. 1480–1700. Hassocks: The Harvester Press, 1979. Karl Mannheim: Ideologija i utopija. Beograd: Nolit, 1978. Arthur Marwick: The Nature of History. London: Macmillan, 1989. J. S. McClelland: A History of Western Political Thought. London–New York: Routledge, 1998. Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980), Beograd: Narodna knjiga, 1984 (Biblioteka Studije i monografije). Novi slovenski biografski leksikon. Prvi zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, 2014. Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva. I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor: Založba Obzorja, 1968. Breda Pogorelec: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011 (Zbirka Lingua Slovenica; Fontes, 1). Marko Pohlin: Kraynska grammatika. Biblioteca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003. Peter von Polenz: Deutsche Sprachgeschichte vom Spätmittelalter bis zur Gegenwart. 17. und 18. Jahrhundert. Berlin–New Yor: De Gruyter, 1994. Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec). Zbornik znanstvenega srečanja Radenci in Tišina. Petanjci: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija Petanjci in ZRC SAZU, 2000. Andrej Rahten et al.: Nova slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009 (Zbirka Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije, 3). Vincenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4). Branko Reisp: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. 214 Branko Reisp: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987 (Korespondence pomembnih Slovencev / Epistuale Slovenorum illustrium). Branko Reisp: Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Paolo Rossi: Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: *cf, 2004 (Zbirka Delajmo Evropo). Erazem Roterdamski: Hvalnica norosti. Ljubljana: DZS, 1952. Erika Rummel: The Case against Jochan Reuchlin. Religious and Social Controversy in Sixteenth-Century Germany. Toronto: University of Toronto Press, 2002. Jean Jacques Rousseau: Izpovedi. Poslovenil Silvester Škerl. Ljubljana: Slovenska matica, 1954. Jean Jacques Rousseau: Sanjarije samotnog šetača. Zagreb: Matica hrvatska, 1997. Edward W. Said: Representations of the Intellectual. New York: Random House, 1966. Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Prva knjiga. Ljubljana: DZS, 1963. Vasko Simoniti, Čarovnice (II. del). Teorija in praksa 32 (1995), št. 7/8, str. 732– 735. Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Primož Simoniti: Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica, 2007 (Razprave in eseji). Slovenski biografski leksikon (zajem s spletne strani: http://www.slovenskabiografija.si/). Thomas Sowell: Intellectuals and society. New York: Basic Books, 2011. Evgen Spektorskij: Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja. Ljubljana: AZU, 1941. Evgen Spektorskij: Zgodovina socialne filozofije. Ljubljana: Slovenska matica, 1932–1933. Viktor Steska: Academia Operosorum. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10 (1900), str. 37–94. Peter Štih in Vasko Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana: Mohorjeva založba v Celovcu in Korotan Ljubljana, 1996. (tudi posodobljena izdaja 215 Karel Štrekelj: Zgodovina slovenskega slovstva. I–II. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2012. Marko Štuhec: Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2008. Marko Štuhec: Two aspects of material culture and everyday life of the nobility in the Duchy of Carniola at the beginning og the 18th century: reading and conduct at table. Studia Caroliensia, 2004 (št. 3–4), str. 225–239. Marko Štuhec: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: Studia humanitatis, 1995 (Zbirka Apes, 1). A. J. P. Taylor: Habsburška monarhija 1815–1918. Ljubljana: DZS, 1956. Charles Tilly: Evropske revolucije 1492–1992. Ljubljana: Založba *cf, 2005 (Zbirka Delajmo Evropo). Arnold J. Toynbee: A Study of History. Oxford–New York: Oxford University Press, 1987. H. Tuechle et al.: Zgodovina cerkve 3 (1500–1715). Ljubljana: Družina, 2004. Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2008. Valvasorjevo berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Janez Vajkard Valvasor: Čast in slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009–2013. Vesel, Matjaž: Revolucije Kopernikovih revolucij: gibanje zemlje in vidik pojava. V: Nikolaj Kopernik: O revolucijah nebesnih sfer. 1. knjiga. Ljubljana: Založba ZRC, 2003 (Zbirka Historia scientiae). Giambattista Vico: The New Science. London-New York: Penuguin Books, 2000. Giambattista Vico: Autobiografija. Zagreb: Grafički zabvod Hrvatske, 1993. Luka Vidmar: Podoba protestantske književnosti v starejših pregledih slovstva na Slovenskem (Od Trubarjevega Registra slovenskih knjig do Čopove Literature Slovencev). Slavistična revija, letnik 2006, št. 1, str. 11–32. Luka Vidmar: Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Italija. Ljubljana: SAZU, 2013. Luka Vidmar: Prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem. Sedemdeset let Biblioteke SAZU. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2008, str. 216 95–117. Luka Vidmar: Aleš Žiga Dolničar in knjige o beneški republiki. Knjižnica 55 (2011), str. 31–48. Luka Vidmar: Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodovino in mitom. Kronika 61 (2013), št. 2, str. 189–216. Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Voltaire: Filozofska pisma. Beograd: Grafos, 1990. Voltaire: Rasprava o toleranciji. Zagreb: Matica hrvatska, 1997. Neža Zajc: Krogozor slovanske besede. Preizkušnja renesančnega humanizma skozi prerez opusov besedil Primoža Trubarja in Maksima Greka. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011. Zgodovina cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1991. Janez Weiss (ur.): Studia Valvasoriana. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014. Peter H. Wilson: Europe's Tragedy. A new history of Thity Years War. London: Penguin, 2010. 217
![kratek življenjepis [.pdf / 366 kB]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002715032_1-845cad1b55298a7f31b5decd9d1ba5da-250x500.png)
© Copyright 2024