PDF formatu
Ubogi v Duhu Frančiškov prijatelj 2014 4 5 16 31 40 Vsebina 2 Uvodnik...................................................................................................3 Note......................................................................................................22 Božja beseda..........................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Mozaik. ................................................................................................25 Cerkev na Slovenskem.....................................................................31 Ob svetem pismu. ..................................................................................6 Molitvena naveza.............................................................................32 Delavnice molitve in življenja.......................................................34 Ubogi v Duhu Duh Gospodov Ali nimaš dveh čistih točk?! Poklical si me........................................................................................7 Moja pot z Gospodom... Blagor ubogim v duhu ... p. Stane Zore, novi ljubljanski nadškof Bil si bogastvo in si postal uboštvo Br. Simon Rupnik Knjiga. ..................................................................................................37 Frančišek in Klara vabita................................................................12 Ubogim v duhu pripada nebeško kraljestvo Pravi pogum, Bear Grylls FO in Frama.......................................................................................13 Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Novi svetniki.......................................................................................40 Znamenje časa...................................................................................14 Film. ......................................................................................................41 Božje stvarstvo okrog nas............................................................15 Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ….............................................................................................42 Strokovna eksurzija na Poljsko Blaženi Pavel VI. Družba ubogih Sveti Vincent (St. Vincent) Oda razsipnosti Intervju: s. Romana Kocjančič.....................................................16 Ubogi me spreminjajo Prva pomoč.........................................................................................21 3 Pater Pij, brat Brat kapucin.......................................................................................36 Tema: Ubogi v Duhu...........................................................................9 Uvodnik Ste vedeli, da … Ujeto v objektiv ................................................................................43 Oratorij 2015 Življenje ni težava, ki bi jo bilo treba rešiti, je pustolovščina, ki jo je treba živeti. To je narava življenja in tako je bilo že vse od začetka, ko je Bog postavil nevaren oder za to visoko tvegano dramo ter celotno svoje stvarstvo imenoval za dobro. Svet je opremil tako, da deluje le, ko sprejmemo tveganje našega življenja, kar pomeni, ko živimo po veri. John Eldredge Frančiškov prijatelj • XXV/4 (194) • 2014 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana. Ubogi v Duhu Uboštvo je dvoumna beseda. Pomeni lahko dve diametralno nasprotni stvari: revščino kot vsiljeno socialno stanje, ki razčlovečuje in se je zato proti njej potrebno boriti; in svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog, ki ga je treba gojiti. V tem primeru govori o blagru ubogih, t.j. o pozitivnem uboštvu. Božje kraljestvo je neminljivo bogastvo, ki ga tatovi ne morejo ukrasti in ga molj ne razžre. Tega bogastva ni treba ob smrti zapustiti drugim, ampak ga nesemo s seboj. To je »skriti zaklad« in »dragoceni biser«, za katerega je vredno dati vse, se odreči vsemu, da bi si ga pridobil, pravi evangelij. Božje kraljestvo, z drugimi besedami, je Bog sam. Izbira uboštva in prav razumljenega preprostega življenja je izbira za veselje. Jezus obljublja »blagor« ubogim v Duhu, obljublja srečo, veselje srca že na tem svetu, ne šele na onem. Zelo pomenljivo je, da je sv. Frančišek Asiški, sveti ubožec, poznan tudi kot svetnik popolnega veselja in vesoljnega bratstva. Ker ni imel ničesar, se je znal vsega veseliti. Vse je bilo njegovo: sonce, luna, studenci, živali. Frančišek in Klara sta bila podobna Adamu in Evi na začetku stvarjenja. Kakor ljudje, ki »bi nič ne imeli, pa imamo vse« (2 Kor 6,10). To je nasprotno tistemu, kar se dogaja nenasitnemu skopuhu. Ker hoče imeti vse, v nobeni stvari ne uživa; v muzeju ne zna z užitkom občudovati umetniškega dela ali pa se veseliti sončnega zahoda za hribi. Sploh ga ne zanimajo stvari, za katere ne more reči: »To je moje! To mi pripada!« Preprostost in zmernost pomenita tudi izbiro svobode in to že na preprosti človeški ravni. Preobilje stvari, nekoristne in umetne potrebe ustvarjajo zasvojenost, kar ima za posledico nesposobnost za kakršno koli odpoved in prilagoditev na spremembo. Dušijo globlje vrednote, ustvarjajo suženjstvo potrebam. Sreča ni v tem, da lahko potešimo vse potrebe, ampak, da imamo čim manj potreb, ki jih moramo potešiti. Ne verjameš? Poskusi in doživel boš resnično veselje. Mnogi ga že živijo in ga ne želijo zamenjati za nič na svetu. br. Vlado Kolenko s pomočjo misli R. Cantalamessa Božja beseda 4 Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Lk 4, 18 – 19 Ob izviru 5 Duh Gospodov Te Jezusove besede najdemo v evangeliju na začetku njegovega delovanja. Jezus pride v Nazaret, mesto kjer je odraščal, da sporoči »program« svojega delovanja. In ravno v tem domačen rodnem mestu, kjer so lahko opazovali kako odrašča sam Božji sin ga zavrnejo, ne sprejmejo Njegovih besed – »Kaj pa nam naj govori ta tesarjev sin?« Le kaj se dogaja, zakaj ga domači nočejo sprejeti? Morda zato, ker mislijo, da ga poznajo. Opazovali so ga kako pomaga Jožefu ob delu, kako je kot otrok z drugimi se skupaj podil po ulicah in igral. Videli so kako je včasih zbolel... kako je bil kakor človek. Eden izmed njih in v vsem, razen greha, isti. Lahko pritrdimo: zares so vedeli, kdo je ta Jezus iz Nazareta. In kjer je kozarec poln, vemo, da ne moreš več kaj naliti. Jezus pa nam sporoča, da prinaša blagovest ubogim. Kdo so ti ubogi? Ti jetniki, slepci in zatirani. Je morda Jezus prišel evangelij oznanjat le tem, ali vsem, ki so sposobni priznati, da so ubogi, da vidijo svet tako, kakor si ga sami želijo videti, in takšnim, ki si sami dajemo jarem na ramena. Domačini niso znali videti Jezusa kot tistega, ki je maziljen, ker so verjeli, da o njem vedo vse, kar je za vedeti. Se zalotiš kdaj, da misliš, da veš vse, deset Božjih zapovedi, sedem zakramentov, potek svete maše, življenjepis marsikaterega svetnika in še bi lahko naštevali? Ali morda vse vešči- ne dobre komunikacije in teorije odnosov? Potemtakem si opremljen za vse, ni težave, ki je ne bi mogel premostiti, saj poznaš formule. Bi tebi Jezus oznanjal? Kolikokrat se človek zaloti, da se mu mora zalomiti tisti navidezni mozaik trnosti, da lahko pusti Bogu, da vsaj malo stopi v njegovo življenje. Ker ko smo na robu se zavedamo, da smo mi tisti slepi; toda ta slepota ne prihaja z obljubo večne teme. Če smo si le pripravljeni priznati, nam prihaja Gospod oznanjat prostost, nam dajat vid, da oznani, da smo Njegovi ljubljeni. Uboštvo zatorej ni le materialno, fizično, lahko je in predvsem je duhovno; in bogastvo veselega sporočila oziroma evangelija je v tem, da ni prepovedano biti ubog. Bogastvo je ravno v tem, da si priznamo, da smo ubogi. In ravno to priznanje človeka, da je ubog, ker ne more podaljšati svojega življenja z vsem svojim naprezanjem niti za en komolec, nas lahko osvobodi ter pripravi pot, da bo to leto Gospodovo leto. In ravno ko smo sedaj v času pričakovanja, kakor je bil takrat v Nazaretu v pričakovanju Mesija, novega vladanja Božjega maziljenca, nam prihaja Jezus, ubogim in zatiranim naproti; kakor takrat, tako danes. Priznajmo si, kdo smo pred Gospodom, in napravimo mu prostor v naših jaslih, da jih bo lahko navdal z novim življenjem in z obilico ljubezni. Samo Pučnik 6 Ali nimaš dveh čistih točk?! Ubog v duhu – kaj to sploh pomeni? Ko to vprašam »mularijo« pri verouku, nimajo blage veze, o čem jih sploh sprašujem. A pomeni, da nimaš dveh čistih točk ali kaj? Ali je tukaj mišljeno uboštvo, revščina? Nič. Ko dodam še drugi del blagra o nebeškem kraljestvu, mi kdo to poveže z bogastvom, morda. Potem, ko vidim, da se sive celice ne bodo zmigale, začnem z razlago: ubog v duhu je vsak, ki je skromen, zadovoljen s tem, kar mu Bog daje iz dneva v dan; je človek, ki je hvaležen za vse, kar prejema; to je vsak, ki se zaveda, da ne zmore vsega sam, ampak da potrebuje ljudi okrog sebe, ki potrebuje Boga v svojem življenju; to je človek, ki je odprt za dobro, za veselje; predvsem pa je to človek, ki je odprt za Boga. Na kratko: to je popoln človek. Torej me Jezus s prvim blagrom vabi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,48) Sveto pismo mi ves čas govori o ljudeh, ki so bili odprti za Boga, ki so se trudili biti popolni: Noe, katerega imajo vsi za norega, ko v suši gradi barko, kot mu je Gospod naročil (1 Mz 6,14–22), Abraham, ki pusti vse, da sledi Božjemu Ob svetem pismu vabilu (1Mz 12), ostali očaki so prav tako bogaboječi možje. Mojzes, čeprav se ne čuti sposobnega, vendarle sprejme Gospodovo nalogo in je del največjega starozaveznega dogodka – izhoda iz egiptovske sužnosti, ki je hkrati tudi sklenitev zaveze med izvoljenim ljudstvom in Gospodom (2 Mz–5 Mz). Mnogi drugi preroki v vsakršnih preizkušnjah in težavah ostajajo odprti za Božji klic (Ezekijel, Izaija, Jeremija …), pogumna vdova Judita in mnogi drugi. Vsi ti možje in žene so mi lahko zgled v mojem lastnem trudu za popolnost. Največji zgled pa mi je seveda Jezus, ki mi na široko odpira vrata nebeškega kraljestva. Le vstopiti mi je potrebno. Za to pa potrebujem uboštvo Poklical si me duha: ne godrnjam, ko mi kaj ne gre, in se ne pritožujem, pogumno zrem težavam v obraz, sem iskrena do sebe in drugih, nisem ošabna, se zavedam, da nisem najpomembnejši človek na svetu, ampak, da mnogi potrebujejo mojo pomoč ali vsaj moj nasmeh in prijazno besedo, sem srečna, ker živim in sem odgovorna do svojega življenja in življenja bližnjega. Blagor ubogim v duhu je prvi izmed blagrov, ki je hkrati tudi najpomembnejši, saj na nek način povzame vse ostale blagre. Če sem uboga v duhu, sem lahko tudi žalostna, ko vidim premnogo gorje, ki me obdaja, in moja molitev je lahko namenjena prav vsem, da to gorje premagajo. Sem krotka in si vzamem čas za druge in Boga. Sem lačna in žejna pravice, zato se trudim po svojih najboljših močeh, da svoje delo opravim najbolje, kot zmorem, in živim pošteno, da ne povzročam drugim škode, v materialnem ali duhovnem smislu. Sem usmiljena brez preračunljivosti, ampak zgolj zaradi tega, ker imam rada ljudi. Sem čista v srcu, ker resnično ne želim nikomur nič žalega, pa se tudi v slabe namene ne pustim zlorabiti, ker želim lepe in tople odnose z ljudmi. Delam za mir v molitvi in dejanjih, ko odpuščam, se držim dane besede. Zaradi Jezusa sem vedno zagovornica resnice, čeprav zaradi tega ne bom ravno miss popularnosti. Jezus je Pilatu na vprašanje o njegovem kraljestvu tako odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36) Torej tudi moj trud ne velja tuzemskemu bivanju. Biti ubog v duhu pomeni, da se tukaj in zdaj trudim za potem in tam. Se pravi, da res nimam dveh čistih točk, saj se trudim za nekaj, kar je v nasprotju s človeško logiko. Je pa še kako všteto v Božjo poštevanko! Lea Bric 7 Moja pot z Gospodom... ... je romanje. Vsak dan. S ciljem, srečati se z Njim, z drugimi in tudi s samo sabo. V resnici in iskrenosti. Kajti le v moči tega dvojega je življenje res življenje, drugače je životarjenje, življenje v praznem teku. Je lahko sicer sprehod, izlet, potovanje, ni pa romanje. Srečala sem Ga zgodaj v otroštvu, ko me je stara mama učila zaupanja v Boga preko preproste molitvice Sveti angel in ko mi je mami govorila o tem, kaj vse dobri Bog ustvarja za nas. Navduševal me je preko slik v velikem rdečem Svetem pismu s slikami, ki mi ga je posodila prijateljica in me udomačeval v župnijski cerkvi z od gospoda župnika zaupani molitvi rožnega venca pred sveto mašo. Srečevala sem ga na osnovnošolskih in srednješolskih duhovnih vajah, v uvajanju v animatorstvo ter v skavtskih dogodivščinah, izzivih in odgovornostih, molitvi rožnega venca na dvajset minut dolgi poti do avtobusne postaje, dokler mi ni predložil povabila, da bi Tema: Ubogi v Duhu 8 hodila za Njim in z Njim po poti posvečenega življenja. Seveda sem se branila in videla v svoji okolici bolj primerne in popolnejše od sebe. A bil je vztrajen, ljubeč, dokler mi ni na romanju v Assisiju jasno odgovoril na moje vprašanje: »Kaj zares želiš od mene?« z Mt 9, 37. V času začetne redovne vzgoje se je zavest in občutljivost za srečevanje z Njim poglabljala – ne samo v molitvi in zakramentih, ampak tudi v srečanjih z ljudmi. Pretresla me je misel, da zares živi v vsakem človeku in da ga lahko tam srečam. Blizu mi je postala Marija v svoji darovanjski ljubezni na obisku pri sorodnici Elizabeti, ki je tja šla z največjim Darom pod srcem. Kakšna radost je prevzela vse štiri, ko so se srečali! Trenutno Ga največ srečujem v odnosih z otroki in starši v katehezi, skavtstvu, sodelovanju v župniji in ne nazadnje tudi v mali skupnosti, kjer sem doma. Ko razmišljam o romanju, se mi zraven srečanja v različnih oblikah poraja misel na napor. Napor v obliki odpovedi sebi, sebičnosti, pričakovanjem, udobnosti, pa tudi v obliki telesne vzdržljivosti in kondicije. Če ne čutim vsaj malo napora, tudi končnega stanja ne cenim tako, je bil prelahko dosežen... Včasih je zjutraj težko vstati in iti k skupni molitvi, težko je reči: »Ne!« mislim obsojanja in kritiziranja, biti odgovorna in vztrajna v zaupanih nalogah in dolžnostih... Ampak – vedno znova se vračam k srečanju z Njim. On me pozna in mi tudi daje moči. Za vsak dan sproti... Tretja misel je hvaležnost, občutek obdarovanosti. Romanje je vedno pot iz varnega, udobnega zavetja lastnega doma – pa naj bo to skupnost ali srce. In če ne grem, sem sicer še vedno lahko hvaležna za blagoslov navade, varnosti in stalnosti, a vendar včasih Gospod želi dati še drugačne darove. In posledično je tudi potem hvaležnost ‚drugačne barve in okusa‘... Razlogov za hvaležnost na svojem življenjskem, redovnem romanju imam ogromno! Življenje, zaupanje Vanj, zaupanje Njega in drugih vame, Beseda, zakramenti, talenti, sposobnosti, redovni poklic, sestre, skupnost, otroci, mladi, starši, prijatelji, radovednost, ustvarjalnost, čut za lepo, dobro in resnično, zdravje, možnosti in priložnosti,... Občutek obdarovanosti me res močno nagovarja, zato sem si tudi za izpoved večnih zaobljub pred enajstimi leti izbrala Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10, 8), ki me spodbujajo, da ne pozabim, zakaj sem to, kar sem in tu, kjer sem. Sem na romarski poti. Včasih se ustavim in malo počijem, a nadaljujem – tudi v moči in podpori ‚so(R)romarjev‘. Včasih sem moč in opora za druge tudi jaz. Blizu so mi besede Gregorja Čušina, s katerimi zaključujem: s. Zdenka Prevolšek, Marijina sestra Bodi drzen, ne predrzen, bodi trmast, sebi zvest, na križiščih se ne ustraši strmih in samotnih cest. Ne, kar si želiš in hočeš, stori vedno, kar je prav, delaj dobro in ne čakaj, da za to bo kdo kaj dal. Gregor Čušin Blagor ubogim v duhu ... Potem, ko smo v prejšnji številki pogledali, kaj pomeni beseda blagor, bomo tokrat ponovno uporabili besede papeža Frančiška, ki jih je namenil mladim v pripravi na svetovno srečanje v Krakovu čez dve leti. Pred nas postavlja prvi blagor – Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Prvi blagor, naša tema za prihodnji svetovni dan mladih, pravi, da so ubogi v duhu blaženi, ker jim pripada nebeško kraljestvo. V času, ko mnogo ljudi trpi zaradi gospodarske krize, se zdi čudno povezovati uboštvo in srečo. Kako moremo pojmovati uboštvo kot srečo? Najprej poskusimo razumeti, kaj pomeni biti »ubog v duhu«. Ko je Božji Sin postal človek, si je izbral pot uboštva in samoizničenja. Kot piše sveti Pavel v Pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal 9 podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Flp 2,5–7). Jezus je Bog, ki se odpove svoji slavi. Tukaj vidimo Božjo izbiro uboštva: bil je bogat, pa je postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu (prim. 2 Kor 8,9). To je skrivnost, ki jo zremo v Betlehemu, ko gledamo Božjega Sina v jaslih, in potem na križu, kjer njegovo izpraznenje doseže svoj višek. Grški pridevnik ptochós (ubog) nima samo materialnega pomena, ampak pomeni »berač«. Razumemo ga v povezavi z judovskim pojmom anawim – »Božji ubožci«, ki predstavlja nizkost, zavest lastne omejenosti in bivanjskega uboštva. Anawim zaupajo Gospodu in vedo, da se nanj lahko zanesejo. Kot je sveta Terezija Deteta Jezusa jasno videla, je Jezus s svojim učlovečenjem prišel med nas kot ubog berač, ki potrebuje našo ljubezen. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je »človek berač pred Bogom« (KKC 2559) in da je molitev srečanje med Božjo žejo in našo žejo (KKC 2560). 10 Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra »ubogim v duhu«. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal tako Božjo veličino kot svojo nizkost. Asiški ubožec je ure prebil v molitvi in spraševanju Gospoda: »Kdo si ti? Kdo sem jaz?« Odpovedal se je udobnemu in brezskrbnemu življenju, da bi se poročil z »gospo ubožnostjo« in tako posnemal Jezusa ter dobesedno živel evangelij. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih; zanj je bilo to dvoje nerazdružljivo povezano, kot dve strani iste medalje. Lahko me torej vprašate: »Kako moremo dejansko napraviti uboštvo v duhu za način življenja, ki resnično vpliva na naše bivanje?« Odgovoril vam bom v treh točkah. ▶ Prvič, bodite svobodni glede materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli potrošniški kulturi. To pomeni, da poskrbimo za osnovne stvari in se naučimo živeti brez nepotrebnih in nekoristnih dodatkov, ki nas dušijo. Zavrnímo željo po posedovanju in malikovanje denarja, ki ga potem zapravljamo. Postavimo Jezusa na prvo mesto. On nas more osvoboditi češčenja raznih malikov, ki nas usužnjuje. Zaupajte v Boga, dragi mladi prijatelji! On nas pozna in ljubi ter nas nikoli ne pozabi. Kakor poskrbi za lilijo na polju (prim. Mt 6,28), ne bo pustil, da bi nam kaj manjkalo. Da bi premagali gospodarsko krizo, moramo biti pripravljeni spremeniti svoj način življenja in se izogniti številnim potratam. Kot potrebujemo pogum, da smo srečni, potrebujemo pogum, da živimo preprosto. ▶ Drugič, da bi živeli ta blagor, moramo vsi izkusiti spreobrnjenje v načinu gledanja na uboge. Skrbeti moramo zanje ter biti občutljivi za njihove duhovne in materialne 11 potrebe. Mladi, vam na poseben način zaupam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. V soočenju s starimi in novimi oblikami revščine — brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst — smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki se čutijo neljubljene, ki nimajo upanja za bodočnost, ki so obupali nad življenjem, ker so razočarani, v strahu in so izgubili pogum. Naučiti se moramo biti na strani ubogih. Ne bodimo polni lepega besedičenja o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči in jih poslušajmo. Ubogi nam dajejo konkretno možnost, da srečamo Kristusa in se dotaknemo njegovega trpečega mesa. ▶ Toda — to je moja tretja točka — ubogi niso samo ljudje, katerim lahko nekaj damo. Sami nam lahko veliko dajo in nas veliko naučijo. Koliko se moramo naučiti iz modrosti ubogih! Pomislite, da je v 18. stoletju svetnik Benedikt Jožef Labré, ki je na rimskih ulicah živel od miloščine, postal duhovni voditelj ljudi vseh slojev, tudi plemičev in prelatov. Ubogi so resnično naši učitelji. Učijo nas, da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju ali velikosti bančnega računa. Ubogi, oseba, ki nima materialnih dobrin, vedno ohrani svoje dostojanstvo. Ubogi nas lahko veliko naučijo o ponižnosti in zaupanju v Boga. V priliki o farizeju in cestninarju (prim. Lk 18,9–14) nam Jezus daje za vzor cestninarja, ker je ponižen in prizna, da je grešnik. Tudi vdova, ki vrže zadnja dva novčiča v tempeljsko zakladnico, je primer radodarnosti vseh tistih, ki nimajo skoraj ničesar in vseeno dajejo vse, kar imajo (Lk 21,1–4). hkrati dar in obljuba. Dano nam je že v Jezusu, toda še vedno se mora dokončno uresničiti. Zato vsak dan prosimo Očeta: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Obstaja globoka povezava med uboštvom in evangelizacijo, med temo preteklega svetovnega dneva mladih – »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence!« (Mt 28,19) – in letošnjo temo – »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Gospod hoče ubogo Cerkev, ki evangelizira uboge. Ko je Jezus dvanajstere poslal oznanjat, jim je rekel: »Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj, ne sandalov, ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,9–10). Evangeljsko uboštvo je temeljni pogoj za širjenje Božjega kraljestva. Najlepši in najbolj spontani izrazi veselja, kar sem jih videl v svojem življenju, so pripadali revnim ljudem, ki so imeli zelo malo. Evangelizacija bo v našem času možna le kot posledica nalezljivega veselja. ... kajti njihovo je nebeško kraljestvo Osrednja tema Jezusovega evangelija je Božje kraljestvo. Jezus je Božje kraljestvo v osebi; on je Emanuel, Bog z nami. In človeško srce je prostor, kjer se Božje kraljestvo in vladavina zakoreninita in rasteta. Kraljestvo je Iz poslanice papeža Frančiška za 28. svetovni dan mladih Fani Pečar 12 Frančišek in Klara vabita FO in Frama Ubogim v duhu pripada nebeško kraljestvo Strokovna eksurzija na Poljsko Srečanja nas bogatijo. Pomagajo nam tudi, da ostanemo skromni in ponižni. Če pustimo, da nas nagovorijo ljudje, ki so ubogi v duhu. Takšna je sestra Ana. Kot da bi danes srečali sv. Frančiška. Srečala sem jo na Generalnem kapitlju v Assisiju. Stara je 79 let. Sama se je pripeljala z letalom z Madžarske, govori odlično angleščino. Malo je govorila, a veliko sporočala. Nanjo sem postala pozorna, ko je med pogovorom v delovni skupini, kjer smo govorili o solidarnosti, dejala, da ve, kako je revnim težko. Da je pomagala deliti pakete hrane, ki so jih v župniji naredili za 100 ljudi. Potem pa so morali bežati, ker bi jih sicer tisti, ki niso dobili paketa, pretepli. Rekla je: »Razdelili smo hrano, potem pa v beg.« Mislila sem si: »Kdo je ta žena, da ima take izkušnje?« Povedala mi je – z veseljem, a skromno: »Celo življenje sem pomagala ubogim. To je smisel mojega življenja. Še danes jim pomagam. V domu za starejše hranim onemogle sostanovalce in jih negujem. Ne pomagam ustanovi, ampak bratom in sestram. Pomagam tudi družinam, ki si ne morejo plačevati kredita, s katerim so si kupili stanovanje ali hišo.« »Kako, kaj imate tako veliko pokojnino?« »Ne, pokojnino imam minimalno, pomagam jim s prihranki celega mojega življenja. Ko sem ugotovila, da bom vse prihranke morala vložiti v hišo, sem jo prodala in odšla v dom, za katerega moja pokojnina zadošča. Zdaj lahko ta denar dajem ubogim. Ali ni to boljše?« Ana je vsak dan pri kosilu popila kozarec vina. Predzadnji dan smo poromali na La Ver- Člani Narodnega sveta smo se hladnega torkovega jutra, 28. oktobra, odpravili na pot proti Poljski. Tam smo si prvi dan ogledali Wadowice, rojstno mesto papeža Janeza Pavla II. V Krakow smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Naša ekskurzija je potekla v sproščenem, bratskem vzdušju, predvsem zato, ker smo si hrano delili. Kdor je kaj imel, je to ponudil tudi ostalimi in tako smo bili brez skrbi. Naslednji dan smo obiskali cerkev Božjega usmiljenja z grobom sv. Favstine Kowalske, kjer smo imeli tudi sveto mašo. Po kosilu iz popotne torbe, ki smo ga pojedli kar v parku na tleh, smo si ogledali center mesta Krakow. Ker naša ekskurzija ni bila le turistično potovanje, smo imeli zvečer v hostlu tudi sestanek, na katerem je vsak povedal, kje vidi svoje mesto v Narodnem svetu in za kaj se mu zdi pomembno truditi v naslednjih treh letih. Skupaj smo oblikovali cilje, za katere upamo, da jih bomo z Božjo pomočjo in skupnimi močmi dosegli. Zagnanost za delo s Frančiškovimi otroki in Frančiškovo mladino je vela iz nas in bila nalezljiva. Tretji dan našega potova- no in dobili s seboj dva sendviča in stekleničko vode. Mladi so jo hecali: »Ana, kaj pa zdaj? To pa ni vino …« Vzela je stekleničko, jo vzdignila, pogledala navzgor, in rekla: »Prosim, sveti Frančišek!« Pri sosednji mizi so si natakali vino. Pomignili smo jim, naj ga nalijejo še njej. Zasvetile so se ji oči, in je rekla: »No, ste videli? …« »Sestra Ana, ste srečni?« »Zelo.« »Kaj občutite ob misli na svojo smrt?« Zažari: »Komaj jo čakam!« Doroteja Emeršič 13 nja smo se po iskanju »skritega zaklada« na glavnem trgu Krakowa (zaklad so bili listki z mislimi sv. Frančiška) in še zadnjem sprehodu po mestu odpravili proti Czestochowi– Črni Mariji. V svetišču na Jasni Gori je br. Vlado daroval sveto mašo. S petjem pri maši in po njej smo očarali poljsko redovnico, ki ni mogla verjeti, da lahko tako majhna skupina romarjev tako lepo poje. Zvečer smo prispeli v hostel, v katerem smo prespali zadnjo noč. Ta hostel se je od prvega razlikoval predvsem po tem, da smo takoj ob prihodu opazili, da nekateri ljudje stalno živijo v njem. Kar pa je bilo za nas mogoče tudi dobro, saj smo si od njih lahko sposodili lonec, v katerem smo skuhali torteline za večerjo. Ni nam bilo hudega, čeprav tudi krožnikov nismo imeli. Jedli smo vsi kar iz enega »piskra« in se tako vadili v preprostosti. Zadnji dan smo obiskali taborišče smrti, Auschwitz. Ob tem, kar smo videli, nismo mogli ostati ravnodušni, zato smo med potjo domov zmolili za vse žrtve. Iz Poljske smo krenili kasneje kot smo načrtovali in zato smo v Slovenijo prišli pozno zvečer oziroma zgodaj zjutraj. Strokovna ekskurzija je za nami, mi pa smo polni nove energije za delo, ki nas čaka. Mojca Birk 14 Družba ubogih Večkrat se mi je že zgodilo, da sem si rekla, to se mene ne tiče, se „odklopila“ od tega sveta, tako da nisem gledala poročil, brala časopisov in mirno živela – vsaj nekaj dni. A tako pač ne gre. Vsaj na dolgi rok ne. Lahko ustvarjamo neko umetno okolje, a vendarle se bomo slej ko prej soočili z družbo, v kateri živimo in jo nenazadnje sooblikujemo – sporočamo z odmikom ali pa dejavnim vključevanjem, kar terja več in mogoče ne vodi v cono udobja. Čisto konkretno – v naši družini nikoli ni bilo nasilja, a so družine, kjer obstaja in moja otroka se srečujeta z otroki, ki komunicirajo na tak način. In hočeš nočeš, o nasilju se moramo pogovarjati: da ga zaznata, da sta nanj občutljiva in nanj opozarjata. Posebno ko imaš otroke, si želiš, da bi bil svet drugačen, popoln, a ni. Naloga vsakega je, da ustvarja prijetno okolje najprej za družino ali skupnost, potem pa tudi širše. A tu smo malce pogoreli, izgubili kompas in se zaprli vsak v svojo kamrico. Pa ni prav. Lahko rečemo, da neko dejanje ni moralno, ne smemo pa obsoditi človeka, še več, se iz njega norčevati, večati številko klikov, ogledov, naklade … To je sprevrženo v naši Znamenje časa družbi in ni prav. Tudi to, da rečemo: vsak si je sam kriv, tega se pač ne sme, ni prav. Mar mi lahko sodimo? Je med nami kdo, ki lahko vrže kamen? Še vedno ne! V to sem trdno prepričana. Vsak med nami pa ne le, da lahko, pač pa mora stopiti na stran tistega, ki se mu dogaja krivica. Predvsem pa moramo na glas kričati in opozarjati na to, da je zasebnost vsakega posameznika nekaj svetega, nedotakljivega. Lahko bi zakričali: Ne kradi! Čisto primerno bi bilo, a tega žal mnogi ne dojemajo tako. Postajamo družba ubogih na duhu – a ti ne bodo dosegli nebeškega kraljestva. Kdor v srcu nima čuta za to, kaj bi njega osebno prizadelo, z lahkoto drugemu stori kaj slabega. To se v času, ko veliko ljudi realni svet zamenja za virtualnega, še lažje zgodi. Pazimo na to, kakšne sledi puščamo tudi v virtualnem svetu in vedimo: kar bomo narobe naredili „on line“ bomo reševali „off line“, torej vse virtualne napake bodo terjale svoj davek v realnem svetu in edino tu jih bo mogoče reševati, najbrž pa ne brez posledic. Naj nas v življenju vodi – ne stori bližnjemu tistega, česar ne želiš, da drugi tebi storijo. In zapustimo cono udobja, ampak se postavimo na stran ubogih, ker vsak med nami bo odgovarjal na vprašanje, komu smo dali jesti in piti. Mateja Feltrin Novljan Božje stvarstvo okrog nas Oda razsipnosti Tako, kot je nekoč bilo normalno, da se je na sestankih kadilo in da si bil skoraj čuden, če ga nisi prižgal, je danes normalno, da se pije. Ustekleničeno, pardon, uplasteničeno vodo. Pa ne le na sestankih, ampak tudi sicer. Povsem običajno je, da se z nekom pogovarjaš, in da sogovornik medtem vsake toliko časa vzame v roko bidon, ga odpre, in srkne požirek. Ne, da bi nekdo, ko je žejen, šel do pipe, si natočil vodo v kozarec in jo spil. Ampak kar tako, po požirkih. Dandanes žeje več ne gasimo, ampak jo preprečujemo. Povsem v skladu total thirst quality. Skratka, kar naprej nekaj pijemo. In to mi izgleda 15 tako, kot če bi kar naprej nekaj jedli. OK, saj razumem, da je tekočina zelo pomembna za zdravje, ampak, za božjo voljo, ne spomnim se, da bi v vseh letih, kar tlačim tole zemljico, slišal za koga, ki bi umrl od žeje, ali pa zaradi premalo pitja imel zdravstvene težave. No, seveda je kdo dehidriral, ampak verjetno v puščavi ali v Himalaji tudi danes nihče ne prodaja bidonov. Priznam, da me malo moti, če nekdo, s katerim se pogovarjam, vsakih nekaj minut spije požirek vode. Tako, kot bi me motilo, če bi vsakih nekaj minut čopnil grižljaj sendviča. Skratka, težave imam tako z ideologijo pitja vode, kot tudi z vso tehnologijo, ki jo spremlja – od balonov do bidonov. Da ne govorim o tem, da je posledica novodobnih konceptov pitje postane vode. Včasih smo otroci šli v šolsko stranišče, prisesali usteca k pipi in se odžejali. Res, da na stranišču, ampak voda je pa bila sveža. Danes pa si natočimo bidon in ga počasi srkamo, voda pa je vse manj sveža in ima vse bolj sobno temperaturo. No, otroci so pri tem še vedno pametnejši in naš poba mi je že povedal, da ne ostane žejen, kadar pozabi bidon, ampak uporabi našo starodavno tehniko in se napije sveže vode. Tudi to je povedal, da mu tako bolj tekne, ker je bolj mrzla. Že tako ali tako imam težave z razumevanjem razširjenosti uplastificirane vode v Evropi, kjer imamo večinoma na pretek odlične pitne vode, in kjer z vso to plastifikacijo zgolj na veliko svinjamo okolje. In tako ali tako je že zaradi tega narobe, da otroke učimo tovrstnega odnosa do vode in do okolja. Ko to postavimo v okvir trenutne gospodarske in posledično socialne situacije, pa vse skupaj postane odvratno in, prav nič ne pretiravam, moralno zavržno. Vsak dan vidimo okoli sebe in v medijih težke zgodbe o lačnih otrocih, potem pa tole. Intervju: s. Romana Kocjančič 16 Ubogi me spreminjajo Romana Kocjančič je mnogim poznana iz oddaje Obzorje duha, kjer dela že 16 let, v pogovoru pa je spregovorla o tem kaj živi kot Frančiškanka Marijina misijonarka (FMM) in predstojnica na Mirju v Ljubljani, kako je prepoznala klic v redovno življenje in v čem jo bogati. Če se komu zdi, da pretiravam, dajmo narediti izračun – naša srednješolka vsak mesec za malico potrebuje 50 EUR. Kar ni malo denarja, za mnoge je celo kar veliko. V spletni trgovini stane pollitrska plastenka Ode 0,24 EUR. Sklepam, da dobavitelj malice na ceno še nekaj malega doda. Ampak recimo, da ne, in da jo otroci dobijo po enaki ceni, kot stane v trgovinah. V dvajsetih dneh to pomeni 5 EUR. 5 EUR na mesec oziroma 50 EUR letno bi lahko bila cenejša malica, če bi otroci pili vodo iz pipe, pa malinovec, ki bi ga pripravili v šolski kuhinji, tudi ne bi skoraj nič stal. Letni prihranek bi bil torej enak strošku malice za ves mesec. To pa je kar nekaj, ali ne? Kot vedno, sem prepričan, da ne gre za nevednost, ampak, podobno, kot pri delovnih zvezkih, za namerno spuščanje pohlepa v šolo. Pohlepa, ki nas na dnevni ravni morda ne stane veliko, ko pa izračunamo letni strošek, pa ni veliko manjši od stroška delovnih zvezkov. Ja, takle mamo. Pravzaprav bi pričakoval, da se bi kdo zganil. Če so nas že tako polna usta solidarnosti do pomoči potrebnih. Veliko bi jim pomagali že s tem, da bi zmanjšali nepotrebne stroške. Živeli bili, pa videli. Vir: Blog Matije Gabrovška, Kavelj 22 Blagor ubogim v duhu je tema tokratne številke Frančiškovega prijatelja. Na kaj ob tem pomisliš? Srce mi kar zaigra, ker je to srčika tega, kar želim živeti kot Frančiškanka Marijina misijonarka (FMM). Uboga v duhu sem, ko naredim Bogu prostor v svojem srcu, v svoji »štali«, da ga spustim tja kamor drugega človeka ne bi spustila. Da ga spustim tja kjer sem šibka, slabotna in grešna, da Bog lahko pride do mojih grehov in si tam naredi svoje jasli, me razsvetli in da čutiti, da me ljubi in sem lahko zanj to kar sem. Blagor ubogim v duhu pa zame pomeni tudi strmeti k temu, da sem čim bolj svobodna in da mu dovolim, da razvezuje, kar me veže in otesnjuje. Naša ustanoviteljica Marie de la Passion pravi, da naj nas ne veže na to zemljo niti najtanjša nit, ki bi golobčka vezala, da ne bi mogel vzleteti in nas spodbuja, da smo proste vseh niti. Blagor ubogim v duhu je zame ta ideal, 17 ki ga želim živeti, da bi bila prosta vseh niti, ki me zasužnjujejo, da ne morem dihati v Bogu. Kako živiš uboštvo v duhu kot sestra FMM? Vsak dan znova, še posebej takrat, ko resnično ne zmorem, se spomnim, da je Bog tisti, ki lahko pride v to moje uboštvo. Biti ubog pomeni biti v Bogu, da Boga spustim k sebi in z njegovo močjo lahko naredim veliko lepega na tem svetu. Biti ubog v duhu je biti srečen, ker me drugi osrečuje in me spreminjajo, če sem v Bogu. Tvoje redovno življenje se je začelo v času študija. Nam lahko poveš nekaj o tvojih mladostnih iskanjih in kako si zaslišala klic v redovno življenje? Izhajam iz družine, kjer vero nismo prakticirali, ampak bolj pri stari mami, kjer smo preživljali vikende in počitnice. V tretjem letniku srednje šole v Kranju, sem strica (čeprav ni bil veren), ki je tam živel, prosila če bi lahko šli na Brezje, ker tam še nisem bila. Ko sem tistega maja vstopila v svetišče, sem se spomnila kaj je rekla stara mama: »Ko greš na božjo pot moraš nekaj prositi in se zahvaliti.« Ker prej nisem nič prosila, se nisem imela za kaj zahvaliti. Nisem vedela kaj naj prosim, ker mi ni nič manjkalo, pa sem prosila, da bi imela v šoli vse pet. Pri Marijinem oltarju pa sem zaslišala: »Glej vse se ti bo izpolnilo, kar si želiš v tem letu. Če bi pa stopila na to pot …« Rekla sem: »Ja!« Potem pa sem na to pozabila. Uspešno sem zaključila šolsko leto, v meni pa se je začelo oglašati: »Glej, vse sem ti izpolnil. Kje si pa ti?« Nisem se prepoznala v redovnem življenju. Želela sem imeti družino in je bila zame prevelika odpoved temu. Bog pa me ni pustil na miru. Pustil mi je svobodo, vedno znova pa se je oglašal v meni. Poznala sem duhovnike in redovnice, ki so to živeli, zdelo pa se mi je, da tega nisem sposobna živeti. V nekem trenutku sem rekla: »Bog, če je to najboljše zame, mi daj moč, da ta korak tudi naredim.« Po drugem letniku študija sem se odločila, v tretjem pa sem vstopila in končala študij. Kako pride do odločitve za FMM? Težko. Ko sem razmišljala kam naj grem in videla koliko različnih redov je v Sloveniji, je mama kupila knjigo Življenje in delo redovnic med nami. To je bilo nekaj zame. Ob listanju knjige vidim Inštitut Frančiškank Marijinih misijonark. Začnem brati: Živijo po vzoru sv. Frančiška (takrat nisem niti vedela kdo je to), rekla pa sem si: »Aha, to bi pa bilo nekaj zame. Vsak dan imajo adoracijo, gredo v misijone, če jih pošljejo …«Mislila se , da je to Bog ustanovil posebej zame, da bom lahko vstopila. Na pobudo sošolca sem potem šla prvič na ignacijanske duhovne vaje . Po voditeljevem nasvetu sem navezala stike s sestrami. Prej nisem nikomur povedala, mislila sem namreč, da je dovolj, da se odločim, pokličem sestre in pridem. Koliko časa preteče od odločitve do vstopa? Po končanem študiju sem razmišljala, če bi nadaljevala s podiplomskim študijem na strojni fakulteti, ker me je zelo veselila konstrukcija tekstilnih strojev. Ko sem o tem vedno bolj razmišljala, sem spoznala: »To je beg. Moraš se odločiti ali vstopiš v samostan ali greš študirati.« V času odločanja sem 18 imela še fanta, ki me je imel resnično rad. Ko pa sem videla, kaj vse je pripravljen brezpogojno narediti zame, sem pri sebi videla, da zanj nisem toliko pripravljena narediti. Pokazal mi je kaj pomeni nekoga imeti rad in da če se odločaš za življenje z njim, moraš biti za tega človeka pripravljen narediti vse. Na podlagi tega sem spoznala, da nisem poklicana v družinsko življenje, ampak, da se odločim za drugo pot. K odločitvi je pomagal njegov odhod v vojsko in imela sem priložnost, da sem naredila rez in se odločila: »O Bog, če je to tvoja volja, mi pomagaj, da zdržim na tej poti.« Nisi poznala Frančiška, ko pa si vstopila med sestre, si ga spoznala kot svoje ga vzornika. V čem te nagovarja? Pri Frančišku me najbolj nagovarja biti ubog, biti svoboden v Bogu in da je Bog moje življenje. Brez Boga si niti ne predstavljam življenja na tem svetu. Zame je Bog temelj na katerem gradim. Za Frančiška je najpomembnejši odnos z Bogom. Bog, ki ga ljubi in on ga želi ljubiti. Zaradi Boga želi potem živeti evangelij, ga oznanjati in iti tudi na obrobje k ubogim. Ko je šel Frančišek h gobavcem in je celo poljubil gobavca; se je v njem nekaj spremenilo. Tudi sama vidim, da me ubogi zelo spreminjajo. Za veliko noč smo se sestre odločile, da jemo ob petkih postno, samo juho in skromen dar, ki smo ga s tem zbrale, smo namenile romski družini. Nakupila sem 19 hrano in jim nesla naš skromen dar. Ko sem odhajala mi je starejša hči rekla: »Kako je Bog dober! Danes zjutraj smo vse kar smo imeli od hrane pobrali in peljali v pravoslavno cerkev kot dar za pomoč ljudem v Srbiji, ki so bili poplavljeni. In vi ste prišli in nam vse prinesli nazaj v istem dnevu.« Nagovorilo me je: Dala sem iz svojega obilja. Nisem bila lačna, oni pa so dali vse kar so imeli. In koliko jim je Bog dal! Vedno znova me preseneča, ko vidimo kako se tudi neverni angažirajo, ko želijo narediti nekaj dobrega za druge in me s tem spodbujajo, da bi bila sama bolj Božja, da bi bilo moje srce malo mehkejše, ne tako kamnito in trdo. Kakšno pa je poslanstvo FMM? Smo Marijine misijonarke. Marijo je Bog presenetil sredi njenega vsakdanjika. Zaročena je bila z Jožefom, Bog je prišel po angelu in zarezal v njeno življenje z oznanilom, da bi sprejela Boga v svoje življenje in ga dala nam vsem. Po njenem vzoru skušamo pred Bogom biti na razpolago. Smo misijonarke in nas pošilja po vsem svetu, misijone pa izbiramo tam kjer Bog ni toliko navzoč in kjer so ubogi tako duhovno kot materialno, prednost pa imajo ženske in otroci. Smo pa tudi Frančiškanke, zato po vzoru sv. Frančiška živimo uboštvo. Nič nam ne pripada, da bi lahko bile bolj svobodne. Nimamo nobenega premoženja in moramo vse prositi. Vsako leto naredimo predračun za prihodnje leto, kar nam potem naše vodstvo odobri ali pa ne. Težimo k temu, da bi se same preživele, če ne zmoremo, dobimo pomoč, da lahko živimo. Ne morem torej kar iti v trgovino in si kupiti nove škornje. Za vse materialno je poskrbljeno in imamo resnično vse, nismo pa tiste ki s tem upravljamo. Sv. Frančišek nas opozarja, da je denar mamon, ki nas lahko hitro zasvoji. Treba je zaupati Bogu, kar imamo pa tudi deliti z drugimi. Koliko vas je v Sloveniji? Dvanajst Slovenk, kot dvanajst apostolov. Na Mirju, kjer sem predstojnica, je pet sester in ena prednovinka. Na kaj si kot predstojnica skupnosti na Mirju pozorna? Kaj želiš izpostaviti? Predvsem želimo živeti duhovno življenje, ki je bilo zaupano naši ustanoviteljici, skupno molitev in življenje v skupnosti. Konkretno to pomeni, da si delimo kako živimo Božjo besedo, imamo skupno molitev, pomembno pa je tudi, da ima vsaka sestra čas za adoracijo in meditacijo. Po konstituciji naj bi imele vsak dan eno uro za meditacijo, pol ure za adoracijo in vsaj pol ure duhovnega branja. Vsaka sestra si mora to sama splanirati, enkrat na teden pa imamo skupaj. Pomembno je življenje v skupnosti. Na Mirju ima vsaka svoje poslanstvo in smo vse razkropljene, zato si moramo že na začetku leta narediti razpored kdaj bomo imeli srečanja skupnosti, mašo, spokoren dan, vrednotenje našega življenja, spravno bogoslužje ob koncu leta, skupne počitnice, dan skupnosti … Kot odgovorna bdim nad mojimi sestrami, da se tega tudi držimo. Je naloga predstojnice težka? Je težka in zahtevna. Naloga predstojnice je biti služabnica vseh. Kaj je dobro za rast sosestre? Katero lahko tudi uničim, če ne pustim rasti njenemu poklicu. Smo skupnost, vsaka pa je kot posameznik poklicana, da živi skupno življenje. Živimo v mednarodni skupnosti in smo si zelo različne, velikokrat pa vidim, da je Bog tisti, ki nas združuje in povezuje. Moja naloga je, da molim za vsako sestro. Smo v letu posvečenega življenja. Papež je izbral sedanji trenutek za leto posvečenega življenja. Uboštvo je tisto s čimer naj bi pričevale kot sestre tako, da gremo k ljudem na obrobju, ki so zavrženi in jih poiščemo. Med nami so ostareli, ki so velikokrat zelo osamljeni. Na podeželju je še solidarnost, v mestu pa velikokrat niti ne vemo drug za drugega. Zame je velik izziv kdo so ubogi in da sem nanje bolj pozorna. Veliko ljudi obupuje nad svojim življenjem, veliko je depresije in zame je velik izziv kako tem ljudem posredovati gorečnost. V tem letu kot prvo vidim potrebo po notranjem spreobrnjenju, da bo imel Bog svoje mesto v meni in bo moje srce postajalo bolj človeško in toplo. Tako bo ob meni lahko vsak doživel, da je ljubljen od Boga, ki nikoli ne obsoja ampak nas objame kot dober oče. Vaše poslanstvo je v tem, da greste tja, kjer Boga ne poznajo. Je s tem povezana tudi služba, ki jo opravljaš? Prva pomoč 20 Ko sem bila na študiju teologije v Franciji, so provincialno predstojnico prosili, če bi lahko začela delati na RTV, kar je bil odgovor na naše poslanstvo, biti tam kjer Cerkev ni toliko navzoča. Vidim, da je RTV samo zrcalo naše družbe. Drago Klemenčič, ki je začel z verskim programom na RTV pred skoraj 25 leti pa je rekel, da mora biti televizija zrcalo in svetilnik. Namen nacionalne TV naj bi bil vzgajati za vrednote. Mnogi se bojijo pokazati da so verni, ker se počutijo, da so drugorazredni, zato menim, da je za FMM pomembno, da smo navzoče v takem misijonu, da bi laiki imeli več opore. Večkrat mi kdo reče, da se lažje izpostavim kot sestra, oni pa se bojijo, da ne izgubijo službe. Pa tudi, da prinesemo evangelij, vero in upanje ljudem, kar je tudi cilj oddaje Obzorje duha, ki jo urejam. Dati ljudem za teden ki je pred njimi nekaj svetlega, predvsem preko pričevanj ljudi, ki so šli skozi preizkušnje. Rekla si, da si mnogi verni ne upajo povedati ali pokazati, da so verni. Pa morda ob tem vprašanje, zakaj tudi v oddaji nisi v redovni obleki, zakaj se za snemanje preoblečeš? Kot misijonski red nismo prvenstveno vezane na redovno obleko, ampak je v ospredju evangelizacija, zato sestre drugod po svetu niti nimajo več redovne obleke in so v civilu, v preprostih oblačilih. V Sloveniji pa vidimo, da je redovna obleka še potreba 21 in je znamenje pričevanja. Zakaj pa sem v oddaji v civilu? Če hočem voditi oddajo, ne morem biti oblečena v kakršnikoli uniformi. Novinar bi moral biti nevtralen, je namreč samo posrednik med gledalcem in gostom ali vsebino, ki jo posreduje. Če želim posredovati kar bi rada, je dobro, da tudi vodim, zato sem potem v civilu. Za kaj si ob svojem misijonu hvaležna? Nikoli si nisem predstavljala, da bom delala v tej hiši, ker me je vedno bolj veselilo socialno delo. Delo sem sprejela, ker sem bila naučena, da moraš v pokorščini vse sprejeti, čeprav nisem niti vedela v kaj se podajam. V redovnem življenju je dobro reči ja in tako odkriješ darove, ki jih drugače ne bi. To delo mi je v velik izziv, vsak teden imam drugo temo in se moram vanjo poglobiti, veliko prebrati, ob tem pa tudi veliko prejmem. Delam v okolju, kjer srečujem ljudi, ki me spreminjajo. Presenečajo me s svojo dobroto, radodarnostjo, čeprav niso posvečeni Bogu me spreminjajo. Pri nas je teamsko delo 30-ih. Vsak nekaj doprinese, da skupaj naredimo nekaj lepega in sem za to posebej hvaležna. Si ob obveznostih v skupnosti in na delovnem mestu vzameš tudi prosti čas in kako ga preživiš? Si ga kar vzamem. Ker sem v službi veliko z ljudmi, potrebujem vsake toliko časa tišino. Zame je to umik v gore, kjer sva jaz in Bog v objemu stvarstva in ta svet doživljam kot mojo domovino. Čeprav sem doma v civiliziranem svetu, čutim, da je ta svet prehoden. Imaš pa tudi kakšen načrt za naprej? Moja želja je biti in se vsak dan znova prepustiti Bogu. Pogovarjala se je Jana Podjavoršek Oratorij 2015 Že od oktobra dalje je znana osebnost oratorija za prihodnje leto – Dominik Savio. Sicer je časa do poletnih mesecev še dovolj, kljub vsemu pa je tule za začetek mini kviz o tem, koliko poznaš tega svetnika: Koliko otrok je bilo v družini Savio? B)deset Z)trije G)pet Kaj je bil po poklicu Dominikov oče? A)vojak P)strojevodja I) kovač Iz črk pred pravilnimi odgovori sestavi Dominikovo željo! 1 2 3 4 Poznavanje življenja svetega Dominika je seveda samo ena od stvari, ki spadajo k pripravi na oratorij. Organizatorji so se že vrgli v delo, da bi priprave naredili čim bolj enostavne. Tako tudi letos vsak mesec izhaja animatorski spodbujevalnik, ki ga lahko najdete na oratorijski spletni strani (http:// oratorij.net/animatorski-spodbujevalnik). Hkrati pa je znanih že kar nekaj datumov za dogodke, ki se jih splača udeležiti. Na primer za pomladanska srečanja po škofijah: Novo mesto – 28. februar 2015, Maribor -1. marec V katerem kraju se je Dominik rodil? J)Torino T)Riva pri Chieriju Š)Mondonio Koliko je bil star, ko je postal ministrant? I) pet let E) sedem leta L) petnajst let Kaj je (med drugim) Dominik sklenil na dan svojega prvega obhajila? S) Rajši umreti kot grešiti G) Ko bom velik, bom duhovnik. U) Še bolj se bom potrudil pri učenju. H kateremu velikemu svetniku mladih je Dominik odšel z dvanajstimi leti? R) Janezu Pavlu II. V) Don Bosku O)svetemu Frančišku Koliko je bil Dominik star, ko je umrl? U)sedemnajst let N)petindvajset let E) štirinajst let Kje je Dominik pokopan? I) cerkev vseh svetih v Rimu T) cerkev Marije Pomočnice v Torinu K) na pokopališču v Mondoniju 5 6 7 8 2015; Ljubljana – 7. marec 2015, Celje – 8. marec 2015, Koper – 14. marec 2015, Murska Sobota – 21. marec 2015. Na mariborskem koncu bo organiziran ponovno tudi Prvi polčas, dvodnevna priprava na oratorij – za zdaj se ve že datum – 24.-25. april 2015, o podobnem razmišljajo tudi na ljubljanskem koncu. Sicer pa je mogoče uporabiti tudi razna usposabljanja tako s strani Slovenske šole za animatorje (http://ssa.rkc.si/) kot Združenja animatorjev oratorija (http://oratorij.net/ usposabljanja). Fani Pečar Note 22 2 Pater Pij,Pij, bratbrat Pater & Ó C/G j œ œj œj œ œ œ œ œ œ ‰ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ ˙ lo kru - ha je - sti, daj, Daj mi ma 5 A‹7 Gsus4/H F(“2) Kri - stus C G j œ œ œ œ œœ œ ˙ & œœ œ œ˙ žu trp - iš, vi - dim tvo - jo kri in ∑ bri moj, ko na kri Ó ‰ œe œe œe Daj mi svo C/G - je - ga te - le - sa, daj, 14 Du - ha, F(“2) C G & œ œœ œ œ œ œ w kri - va -jo ∑ A‹7 F(“2)/A 29 C & ™™ Œ sti je Bog. œ œ œ F(“2) & œ ™ œ™ œ œ ™ œ™ œ tvo - je A‹7 œ ™ œj œ œ œ sva v Kri - stu - su Œ™ o G 3 ˙ de - li - la brid - ko. A‹7 ˙ iz tvo - jih rok in nog, j j eœ Œ œe œe œe œe œe œe œe œe œe œe œe G Hu - da bo -le - či - na sr - ce mi ob da, j e E œ ˙ F v e - nem sva F(“2) Refren Zdaj zrem v 34 Ó œe œe œe œe œe œe œe œe G/H G % w dva, % w % w dva. G C œ œ œ œ œj œ œ œj œ œ œ œ 3 - či, v njih vi - dim ran - je - no te - lo, Ó od - mi ‰ œe œe œe œe œe œe œe eœ œe œe F(“2) 3 & ej Œ j œ œ œ œ™ j œ œ œ œ œ œ ne j œ Gsus4/H C/G ker ti si tu, ga. Tvo - je ra Kri pov - sod, za - ve - dam se, da v me -ni v pol no 23 C ra - ne sve - ta. j & eœ™™ e e e e œe œœ œ œ 19 ki že ču - tim C F(“2) saj sku - paj A‹7 Œ e e œœ œe ™™ eœ™™ œe ˙E œ œ Zdaj zrem v tvo - je o Kral - je - vo 45 F(“2) A‹7 49 3 œe œe œe - či, v njih vi - dim G œ œ œ 3 ˙E 3 te - lo, œ ˙ J & œ™ F(“2) e e e e™ e ™ e e ™ e e e e eœ œ œ œ œ ™ œ™ œ œ™ œJ œ œ œ sva v Kri - stu - su saj sku - paj F(“2) C Ó ˙ de - li - la brid - ko, j j œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ ™™ Œ ™ Po - či - vam v njem, A‹7 C/G dra - gi Fran- Gsus4/H u - mi - ri. moj duh se F(“2) G j j Œ j & ™ j œ œ œ œœœ œ œ œ œ œ œ œ œ œœœœ œœ œœœœœ pred me - noj je o - se Pre - pla -vi - ta me mir, za - puš - če - nost in F(“2) j j j & œe œe œe œe eœ œe e e ™™ œe e ™™ œe œe œe e e œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ ˙ 10 G či - šek, brat. C znoj. A‹7 Gsus4/H Ó F(“2) do C/E j & œe e e e ej œœ œ œ 40 Glasba: Nejc Podobnik Besedilo: Jožef Mezeg C 23 53 & C Ó ˙ F(“2) C/G na 62 Gsus4/H A‹7 j j j j je Œ ™ œe œe œe œe œe œe œe œ œe e e ™ ej ej e œej œ œ™ œ œ œ C ∑ Ko vi - dim bra j & œe œe œe œe ej œ 58 po - ta ba, ki k - r - va - vi. bra - ta moj kr - va - vi bo G ta - krat o F & œe œe œe e œe œe e Œ ™ œ œ 3 u - bo - ge- ga, spe - lja - ne - ga j j j j eœ ™™ œj œj œ œ œ œ œj œ œ œj œ™ œe œe œe œe œe F(“2) zmot, ta j e E œ ˙ pot, Je - G¨º zus, do - vo - li da ja - rem te - ga mi, Ponovitev refrena G % w % w pot. % w ™™ Mozaik 24 Marijine misijonarke. Gotovo pa so nas v molitvi spremljale tudi sestre Klarise. Po sveti maši smo se pred cerkvijo pogreli s čajem in pecivom, za kar so priskrbele pridne roke. Klemen Levičnik Vi vsi ste bratje Podaj MI Roko 2014 v Ljubljani Minilo je 28 let od molitve za mir v Assisiju, ko so se na pobudo Janeza Pavla II. zbrali predstavniki svetovnih religij in vsak na svoj način molili. Danes po 28 letih dogodek še ni šel v pozabo in tudi mi v Ljubljani smo letos v spomin na ta dogodek in željo po miru molili za mir, se družili in peli ter se podali na »romanje«. Začeli smo s skupno molitvijo in pesmimi v Štepanji vasi pri kapucinih, nato pa smo se v luči miru odpravili na romanje do Sv. Urha. Pot je minila skrajno hitro. Skupaj smo se pogovarjali, družili, zbliževali in molili. Med potjo smo pozdravili tudi brate konje. No, in tako smo hitro prispeli do križišča, kjer se pot začne vzpenjati do cerkve Sv. Urha. Tam so nas pričakali še ostali bratje in sestre, ki niso uspeli priti v Štepanjo vas. Skupaj smo se odpravili po griču do cerkve in vmes vdano molili rožni venec. Po prihodu v cerkev smo skupaj prepevali, ob 18.30h pa pričeli z darovanjem svete maše. Maša je bila zelo lepa in vsebinsko bogata. Tako rekoč so bili prisotni vsi predstavniki 1. in 3. reda svetega Frančiška: bratje minoriti, bratje kapucini, bratje frančiškani, Frančiškov svetni red, Frančiškova mladina, Frančiškovi otroci in drugi v Frančiškovem duhu, pridružile pa so se nam tudi sestre frančiškanke V četrtek, 23. oktobra 2014, smo se po večerni sveti maši zbrali pri frančiškanih v Mariboru. Večer se je začel z uvodno pesmijo slavilne skupine Emanuel, nato pa smo slišali poslanico Podaj MI Roko, ki jo je napisala sestra Andreja Čakš. Podanih je bilo nekaj iztočnic za osebni razmislek: kaj jaz prispevam k tistemu pravemu bratstvu nas vseh, preprečevanju predsodkov, sebičnosti in boljšim medsebojnim odnosom. Sledil je nagovor salezijanskega duhovnika Rafa Pinose, ki ima velik govorniški talent in z njim uspešno in goreče pričuje Božjo ljubezen do nas vseh. Najbolj mi ostaja v spominu njegova 25 prispodoba o dimenzijah. Sprva človeških, nato tistih predstavljenih v Pavlovem pismu in na koncu o treh Božjih dimenzijah - veri, upanju in ljubezni. Po nagovoru je sledila slavilna molitev s skupino Emanuel iz Binkoštne cerkve, ko smo skupaj z njimi peli bolj ali manj poznane pesmi, predvsem pa smo se želeli zahvaliti Gospodu za njegovo Ljubezen in ga slaviti. Ko smo si med pesmijo podali roke in skupaj molili, si res lahko čutil Božjo bližino, predvsem pa našo povezanost, saj smo bili bratje in sestre ter skupaj prosili za mir. Upam, da je vsak udeleženec to začutil in ga je tako nagovorilo, da bo želel to bratstvo prenesti v svoj vsakdan, v vse svoje odnose. Na koncu nas je pričakal še zelo okusno in lično pripravljen prigrizek, ob katerem je bila priložnost za srečanje in sproščen klepet z vsemi udeleženci. Tadeja Dobre Podaj MI Roko v Nazarjah V soboto, 11. oktobra 2014 ob 20. uri smo se na samostanskem griču v Nazarjah zbrali Frančiškova mladina Nazarje, prav tako Frančiškov svetni red Nazarje, prišlo pa nas je obiskat tudi nekaj mladih iz FRAME Maribor in Vipavski križ. Zbrali smo se z namenom, da bi molili za žrtve trgovine z ljudmi ter tako razmišljali o bratstvu med ljudmi. Začeli smo s kratko molitvijo, pesmijo, nadaljevali z branjem dveh zelo zanimivih življenjskih zgodb deklet, Maje in Selme, ki sta, vsaka na svoj način, doživeli okrutne stvari v svojem življenju. Prebrali smo sedmo zapoved iz Katekizma katoliške Cerkve, ki ravno govori o tem, da prepoveduje dejanja ali početja, ki vodijo k zasužnjevanju ljudi ter odlomek iz Svetega pisma. Da bi še bolj povezali naš svet v katerem živimo in vero, smo vse začinili še z močno debato, kjer smo se spraševali o morebitnih rešitvah za mlade, da ne bi naivno nasedali na pasti trgovanja z ljudmi ter razpravljali o raznih problemih, ki se dogajajo pri mladih v naši državi. Prisluhnili smo tudi zanimivim, a prav tako pretresljivim življenjskim zgodbam, ki so jih vedeli mladi in starejši na dogodku. Zanimivo je bilo slišati poglede obeh generacij, nas mladih ter staršev, kako vidimo ta problem pasti trgovanja z ljudmi v Sloveniji v zdajšnjem času, predvsem problem tega trgovanja z mladimi. Dobro debato smo povezali še s poslanico, ki govori o tem, da smo vsi bratje, tukaj in zdaj. Končali smo z molitvijo za vse žrtve, še malce poklepetali in odšli domov, vsak s tihim upanjem pri sebi, da bo naš svet začel reševati mlade in njihovo prihodnost, ob tem pa ne bo pozabil na Boga, ki je naša največja rešitev. V tem večeru smo spoznali, da najverjetneje tiči vzrok za toliko problemov in pasti pri mladih v vzgoji njihovih staršev ter v kakšnem krogu sovrstnikov se gibljejo ter da je prav, da smo začeli drug drugega ozaveščati o trgovini z ljudmi in njenimi posledicami, da bi bilo teh žrtev vse manj. Emanuela Eduard Podaj MI Roko Vipavski Križ Podaj Mi Roko je tudi letos gostila samostanska cerkev v Vipavskem Križu. Ob molitvi za mir smo posebej premišljevali o letošnji poslanici, ki nas je nagovarjala, da se ozremo po družbenih skupinah, ki nimajo pravega 26 27 nam je dala vedeti, da smo močna skupnost, ki more v molitvijo in dobrimi deli poskrbeti za boljši jutri. Sledila je sv. maša, ki jo je daroval br. Vlado Kolenko. Nato pa smo se še zbrali v samostanski jedilnici, kjer smo ob prijetnem druženju zaključili molitveno srečanje za mir. Matevž Vidmar Obljube Frančiškovih otrok Maribor Sv.Jožef mesta med nami. Različne mladinske skupine iz Vipavske doline so nam na izviren način predstavile ljudi, ki živijo v laži, t.i. piflarje, mafijce, prostitutke, narkomane. V drugem delu pa smo izpostavili še tri skupine ljudi, ki se nahajajo med nami. Molitev smo dobesedno poslali med brezdomce, bolnike v UKC in na Onkološkem inštitutu ter med umirajoče v hospicu, tako da smo jo napisali na listke. Ob tem pa smo z našimi talenti zgradili verigo, ki V nedeljo 16.11 so pri svetem Jožefu na studencih v Mariboru svojo obljubo Frančiškovih otrok dali otroci in mladi iz župnije. Svojo 1 letno obljubo je dalo 7 otrok in 3 animatorke, župnijsko občestvo je sprejelo pripravljenost mladih za svetega Frančiška. Trudili se bomo biti podobni svetemu Frančišku in slediti njegovemu zgledu. Maja Ban Obljube Frančiškovih otrok v Repnjah Zadnji vikend oktobra smo se Frančiškovi otroci iz Repenj srečali zaradi naših letnih obljub, v Domu matere Margarete v Repnjah, v duhu našega velikega trubadurja Božje ljubezni, Svetega Frančiška. Zbrali smo se v soboto popoldne in najprej obiskali cerkev Svetega Tilna, na Repenjskem hribu, tik nad samostanom naših Šolskih sester Svetega Frančiška Kristusa Kralja. Zatem smo se razdelili v dve skupini. Prva je bila zadolžena za pripravo slastne mlečne večerje, pod vodstvom sestre Eme. Druga skupina, ki jo je vodila naša animatorka Sara, pa je izdelala pesmarico, po kateri bomo peli na naših prihodnjih tedenskih srečanjih. Po večerji je druga skupina pospravila kuhinjo, prva pa je pripravila prošnje in zahvale za nedeljsko sveto mašo, ki je bila še posebej slavnostna zaradi naših obljub med njo. Vsi skupaj pa smo se potem zbrali v cerkvi in opravili generalko za sodelovanje pri tej maši. Pred spanjem smo se šli še igre, ki smo jih zaključili z ogledom risanke o življenju svetega Frančiška. Naslednje jutro smo začeli s pripravo na naše obljube. Slavje se je začelo ob sedmi uri. Pred cerkve- nim občestvom smo obljubili, da bodo Jezusove Besede postale naše življenje. Zgled v tem prizadevanju pa sta nam Sveta Klara in Frančišek, ki sta dobroto po Jezusovem zgledu izkazovala vsemu stvarstvu. Prosili smo Boga naj nam pri tem pomaga s svojo milostjo. Sveto mašo je daroval duhovnik Marijan Peklaj. Po zajtrku smo začeli z izdelovanjem svečnikov za sveče, ki jih je prav za nas izdelala in nam jih podarila sestra Sara. Vse dopoldne smo tako preživeli v prijetnem druženju. Najprej ob katehezi o luči. Ta Luč je za nas Jezus, ki razsvetli vsako našo temo. Dovolj je že žarek in teme ni več. Mi moramo le odpreti vrata našega srca, vsaj za špranjico. In nazadnje še s pospravljanjem vseh sledi našega umetniškega ustvarjanja. Srečanje smo zaključili s kosilom, ki so ga za nas pripravile šolske sestre in se po njem poslovili z željo, da se kmalu zopet snidemo. Slavimo Gospoda, ki tako lepo skrbi za nas. Marcela in Demetra Jamšek Volilni kapitelj pokrajinskega sveta V soboto, 29. 11. 2014, je imel Pokrajinski svet OFS v Mariboru pri Krajevnem bratstvu Svetega Jožefa na Studencih volitve na pokrajinski ravni. Prisotnih je bilo 31 delegatov iz 14. Frančiškovih družin, 10 duhovnih asistentov in še kar nekaj opazovalcev (tudi predsednica FO in FRAME). Opravičeno so izostali predstavniki 4 Frančiškovih družin. 28 29 Frančiškove družine je potekalo pod geslom »… da bi Ljubezen bila ljubljena!« Dopoldne smo začeli z adoracijo Najsvetejšega v cerkvi, ki jo je s petjem obogatila mariborska Frama. Sledilo je zanimivo predavanje ljubljanskega nadškofa p. Staneta Zoreta. V svojem nagovoru je izpostavil, da obstajata dve obliki žalosti: Judova (žalost obupa, konca) in Petrova (pozitivna žalost ob spoznanju resnice). Dodal je, da se vsakršno zlo ustavi z odpuščanjem. To, da se maščujemo, je človeško; to, da premagujemo zlo in odpuščamo, pa je dejanje tistega, ki Ljubi. Uvod je bil naravnan v duhu Miklavža, saj so nam Frančiškovi otroci od sv. Jožefa na Studencih in br. Jurij Štravs pripravili igro o svetem Miklavžu. Sledili je pozdrav (takrat še) predsednice in nato predstavitev poročil o delu vseh služb na ravni PB za preteklo obdobje 3. let. Poročilo je predstavil tudi duhovni asistent p. Tarzicij Kolenko in predsednica FRAME PB Eva Zinrajh. Po tem so se začele volitve. Po uvodnem nagovoru predstavnika narodnega sveta Franca Herleta, kateremu so bile volitve zaupane, sta se določila števca glasov in zapisnikar. Delegatom sta števca razdelila kemične svinčnike in glasovalne lističe. Tako se je volilo za vsako službo posebej. Sveti Duh je tokrat deloval tako, da so bili izvoljeni sledeči: zz predsednica – s. Andreja Štunf zz podpredsednica – s. Bernarda Ban zz tajnica – s. Dorica Emeršič zz blagajnik – br. Tonček Horvat zz odgovorna za vzgojo –s. Fani Pečar zz bratski animator – br. Jože Kozel Sledila sta nagovor in molitev duhovnega asistenta z narodne ravni p. Tineta Gašpariča. S. Dorica Emeršič je predstavila potek generalnega kapitlja OFS, ki je novembra potekal v Assisiju. S. Bernarda Ban pa novo knjižico preminule sestre Vide Žižek. Vse skupaj nas je pošteno izčrpalo, zato smo se morali okrepčati. Po kosilu je sledil še tretji del, kjer smo skupaj zastavili smernice za naprej. Sprejeli smo, da se cilji, ki so bili zastavljeni, nadaljujejo in se jih poskuša čimbolj realizirati. Največje upe in poudarek se polaga na bratskega animatorja. To je nova služba, ki je do sedaj še nismo poznali in je vez med FRAMO in OFS. Želeli bi, da se FRAMA in OFS zbližata ter podpirata. FRAMA je biser OFS, tega se je potrebno zavedati. Z božjo pomočjo nam bo to tudi uspelo. Novo izvoljenim naj Bog podeli dosti milosti, zdrave pameti in potrpljenja. Naj jim da tudi podpore duhovnih asistentov ter sester in bratov. Jožef Kozel Duh Assisija Dan duhovnosti v Duhu Assisija se je letos dogajal 25. oktobra v Celju pri bratih kapucinih. Srečanje vseh bratov in sester Frančiškov svetni red je ob jubilejnem letu predstavil svojega zavetnika sv. Ludvika IX. in na podlagi njegovega življenja pripravil 5 katehez. Po skupnem kosilu smo imeli možnost sprehoda, ogleda Celja ali molitve, ob 15h pa se je dan zaključil s sveto mašo v cerkvi sv. Cecilije. Med darovanjem je tudi Frama prinesla na oltar svoj dar - kitaro, v zahvalo, da nam Bog daje pravo Veselje v življenju, in v prošnji, da bi znali pogumno širiti Njegovo ljubezen. Kako lepo je, če je Ljubezen ljubljena in kako lepo je, ker smo del tako velike Frančiškove družine! Eva Zinrajh Duhovne vaje OFS Slovenija Od petka, 7. do nedelje 9. novembra 2014 smo se zbrali v Kančevcih na duhovnih vajah za sestre in brate OFS (FSR) v Kančevcih v Prekmurju. Že sam kraj nas je duhovno pomiril. V petek zvečer se nas je okrog br. Gabriela Recka zbralo 15 udeležencev. Sicer smo zastopali le dve družini KB – Škofja Loka (5) in Sv. Jožef Maribor (10), a smo se zelo povezali in bili kot ena velika družina. Zato vas naslednjič vabimo, da se nam pridružite, da nas bo več, da si bomo lahko podelili lepe trenutke. Br. Gabriel nas je popeljal v globine duhovnega razmišljanja o vicah in nebesih, o pomenu popolnega odpustka, ki ga pod določenimi pogoji (spoved, sv. maša in obhajilo, oče naš in Zdrava Marija po namenu sv. Očeta) in določenih dnevih (ki jih določi Cerkev) lahko prejmemo in ga darujemo duši v vicah (kateremu od naših pokojnih). Dotaknile so se me besede 'Bog je neizmerno dober, je ena sama ljubezen, je bolj dober kot mi lahko grešimo'. Seveda to ne pomeni, da lahko grešimo in potem preračunljivo računamo na to, da velika in neizmerna ljubezen in dobrota Boga vsa ta naša naklepna dejanja kar izbriše. Ne! To pomeni, da nam oprosti vse tiste majhne grehe in napake, ki jih naredimo nehote, pa tudi tiste za katere se resno pokesamo. Bog je dober. Kdaj je kristjan svet? Kolikor smo povezani s Kristusom toliko smo sveti. Že tukaj na zemlji si moramo prizadevati za svetost, saj je v vsakega od nas že ob krstu položeno seme svetosti. Nikar ga ne zavrzimo. Priznam, da do danes o sv. maši - evharistiji nisem tako razmišljala kot nam je to na DV predstavil br. Gabriel. Sv. maša je ponav- Cerkev na Slovenskem 30 zočitev Jezusovega trpljenja, smrti na Kalvariji in vstajenja. Ko smo pri maši smo prisotni na Kalvariji, na duhoven način se dogaja prav to kar se je dogajalo pred 2000 leti: Jezus trpi, umira in vstane za nas prav ta trenutek maše. Pri sv. maši nam Jezus daje moči in milosti za vsakdanje življenje. Pod podobo kruha pri obhajilu sprejmemo Jezusa v svoje srce, ga v svojem srcu nesem domov, njegov mir; postanem tempelj za Boga. To je najsvetejši trenutek mojega življenja. Bogu hvala za ta duhovno poglobljen vikend. Bernarda Ban Srečanje mariborskih Frančiškovih otrok Animatorji in Frančiškovi otroci na Studencih smo tisto sobotno popoldne kar malo nestrpno pogledovali skozi okno, ki ga je krasil napis »Dobrodošli«. Kako tudi ne bi, čakalo nas je namreč zgodovinsko prvo srečanje s skupino FO iz centra mesta (od frančiškanov, svete Marije). Še dobro, da smo imeli na razpolago družabno igrico Dixit, ki nas je s svojimi slikicami potegnila, da čas ni prepočasi tekel in zaradi katere so gostje dobesedni padli v atmosfero igranja in dobre volje. Okrog 25 se nas je zbralo pri svetem Jožefu, predvsem da bi se med seboj spoznali, igrali, molili, peli, uporabljali ročne spretnosti in se veselili tega, da nas povezujeta sveti Frančišek in sveta Klara. Po uvodnem delu, ki je z raznimi dinamikami omogočil, da smo poznali imena vseh, smo iskali skriti zaklad, ki je pred nas položil misli svetega Frančiška Asiškega. In nato je že bilo kosilo – pizze in seveda pecivo, ki so ga tekom srečanja neutrudno prinašale »tete« iz bratstva Frančiškovega svetnega reda pri sv. Jožefu. Niti malo ni bilo dvoma, da se tudi starejši veselijo srečanja, ki je v nadaljevanju prineslo s seboj delo v delavnicah, kjer smo drug drugemu izdelali spominek. Veselje odraslih pa je bilo prisotno tudi pri večerni maši, ki smo jo sooblikovali s petjem in branjem. Ob koncu (vse skupaj je trajalo šest ur) se še ni nikomur mudilo domov in to kljub tekmi, ki je bila na sporedu. Starši so ostali v prijetnem pogovoru, otroci pa so izmenjavali telefonske številke, in se trudili, da bi še zadnjič zaigrali kakšno od iger (tekanja je bilo na pretek). Čisto na koncu smo ostali v glavnem animatorji, ki smo se strinjali, da bomo podobno srečanje pripravili gotovo še kdaj. In glede na odzive otrok, ki jih sedaj (dober teden po srečanju) dobivam, ne gre le za želje animatorjev, ampak si tega želijo tudi otroci. Fani Pečar p. Stane Zore, novi ljubljanski nadškof Po 14. mesecih je Cerkev na Slovenskem dobila novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Njeno vodstvo je prevzel frančiškan p. Stane Zore. Provinciala frančiškanske province v Sloveniji je papež Frančišek prav na god svetega Frančiška Asiškega imenoval za 36. ljubljanskega škofa, umeščen je bil 23. novembra. Iz intervjuja za Planet TV: Svetega Frančiška pogosto predstavljajo kot človeka, ki je imel rad naravo, cvetlice in je pridigal ptičkom. To je pravzaprav degradacija svetega Frančiška. On je bil najprej človek, ki je imel iskreno rad Boga. V Bogu in Jezusu Kristusu je imel rad človeka in naravo, vse to je doživljal kot brate in sestre. To je tista prva stvar, za katero želim in verjamem, da bo navzoča. Zagledanost v Boga, ljubezen do evangelija, da nas to prevzame. Potem bomo kakor sveti Frančišek tudi mi, vsi duhovniki ljubljanske nadškofije, prihajali k ljudem, s tistim njegovim imenitnim pozdravom: »Dober dan, dobri ljudje.« Da bomo govorili o Jezusu in oznanjali evangelij v preprostosti, brez domišljanja, da bomo kogarkoli spreobrnili. Iz Pisma ob prazniku sv. Frančiška: Letošnji praznik svetega Frančiška prvič slavimo pod papežem, ki si je privzel ime Frančišek. Kardinal Jorge Mario Bergoglio se je odločil za Frančiška Asiškega. »Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame je to človek uboštva, človek miru, človek ki ljubi in varuje stvarstvo; v tem trenutku tudi mi s stvarstvom nimamo prav dobrega odnosa, kajne? To je človek, ki nam daje duha miru, ubogi človek… Oh, kako si želim Cerkev, ki bi bila uboga in za uboge!« (Frančišek, življenje, ideje in misli, 54). 31 Molitvena naveza 32 33 tevo policija takoj pokliče rešilni. Neverjetno hitro je bil rešilni avto tukaj, z vso opremo, ki je potrebna pri reševanju srčnih bolnikov. Božič 2014 Draga sestra in brat! Hvala za Vašo molitev v MOLITVENI NAVEZI za dobre družine in duhovne poklice. V adventno-božične času naj nas duhovno okrepi čudovito lepa zgodba o Moči molitve, ki sem jo doživel v času mojega življenja in delovanja pri kapucinih v Celovcu. Bilo je v poletnem času Bilo je pred par leti, v poletnem času, ko množica turistov iz italijanskih in nemških krajev obiskuje Celovec in okoliške kraje. Pokliče me brat Andrej, ki je mežnar v naši kapucinski cerkvi. Običajno je vse dopoldne v cerkvi in ob krasitvi in urejanju naše kapucinske cerkve je tudi na razpolago ljudem za pogovor ali za informacije. Pokliče me torej in pravi: »Tukaj je neka gospa, ki ti želi nekaj povedati, ampak je ne razumem, ker govori samo italijansko.« Pozdravim gospo, jo povabim v govorilnico in začela mi je pripovedovati: »Gospod pater, že več let hodiva z mojim možem v poletnem času za kak teden tudi v Celovec. Navadila sva se na njega, ker tako izredno pomirjajoče deluje s svojimi tradicionalnim izgledom. Prihajava iz severovzhodne Italije, iz mesta Belluno. Danes okrog 11 ure sva se sprehajala po središču mesta, ne daleč od tistega velikega kipa zmaja, ki je na novem trgu. Počasi sva hodila, ker je danes posebej vroče, pa tudi veliko turistov je po ulicah. Naenkrat me moj mož grabi za roko in že se zgrudi pred menoj na tla. Bilo je kot strela z jasnega. Nisem vedela kaj naj storim. Vedela sem že, kaj se je zgodilo možu, ker se že nekaj let zdravi zaradi srca: da je srčni infarkt. Kličem na pomoč mimoidoče, vendar me ne razumejo, ker govorim samo italijansko. Ljudje me čudno gledajo in imam občutek, da mislijo, da je moj mož pijan. Bila sem vsa obupana in izgubljena. V žepu vedno nosim medaljico sv. Leopolda Mandića. On mi je že velikokrat pomagal. Takrat sem njegovo medaljico stisnila v pest in mu glasno govorila – saj drugi moje govorice niso razumeli: »sv. Leopold, v stiski sem, nikogar nimam, nihče me ne razume: prosim te, pridi mi na pomoč. Ne pusti me na cedilu. Prosim te, gre za sekunde, moj mož mora takoj dobiti zdravniško pomoč.« Naenkrat me v italijanščini nagovori nekaj gospa: »Kaj se je zgodilo?« Na hitro in na kratko ji povem, da mož ima srčni infarkt in da takoj potrebuje zdravniško pomoč. Gospa takoj energično ukrepa, kajti nekdo iz okrog stoječe množice je že poklical policijo. Na njeno zah- Pater, to se je zgodilo danes, okrog 11 dopoldne. Sedaj je ½ 3 po poldan. Zdravniki v bolnici so mi zagotovili, da je moj mož zunaj smrtne nevarnosti. Rekli so pa tudi, da ga je gotove smrti rešila prav hitra intervencija. Gospa, ki mi je priskočila na pomoč, me je tudi v bolnici spremljala in mi bila za tolmača. Po končanem sem iskala cerkev, da se Bogu zahvalim za veliko milost. Želela sem si kapucinsko cerkev kjer je Leopold doma. Kakor v omotici in ne da bi vedela kje hodim, sem se naenkrat znašla pred vašo cerkvico, in takoj spoznam po zunanji preprosti obliki: to je kapucinska cerkev. Vstopim in zagledam brata kapucina. Od sreče in veselja zakličem: »padre, padre, mile grazie, mile grazie.« (oče, oče, tisočkrat hvala, tisočkrat hvala) In tako sem sedaj tukaj, da se p. Leopoldu iz vsega srca zahvalim, da me tudi v tujini ne pusti na cedilu. Veste, p. Leopold je močno navzoč v mojem življenju in v življenju moje družine. Moj mož gre sicer za velike praznike k maši in sedaj, ko je v pokoju, tudi večkrat poromava v kako svetišče, predvsem pa k sv. Leopoldu v Padovo. Večkrat so bile krize v naši družini. K sv. Leopoldu sem se vedno zatekala in on je varno vodil tako naše podjetje kot našo družino. In še to, gospa, ki mi je priskočila na pomoč je doma iz Beljaka in jutri bo spet prišla v Celovec. Oglasile se bova pri vas.« In res, drugi dan je prišla tudi gospa iz Beljaka. Takole je povedala: Imela sem opravke v Celovcu. Nimam rada te turistične množice. S svojo počasno hojo po ulicah mi gredo kar na živce, ker me zaustavljajo, kar bi hitro naredila. Tako sem včeraj zagledala na Novem trgu množico ljudi. Običajno se na daleč izognem takemu zbiranju ljudi, predvsem zato, ker se mi mudi in sploh sem tak tip, ki se nerada vmešavam v zadeve drugih. Čudno, neka nevidna sila me je vlekla v bližino te gruče ljudi, kjer sem zagledala gospo, ki v italijanščini prosi pomoči. Tudi sama sem najprej pomislila – kar se neredko zgodi – da je kak Italijan – ki ne pozna koroških običajev – na tešče spil šilce domačega žganja in je sedaj pač podlegel njegovi moči. Ker dobro razumem italijanščino, sem prisluhnila tej ženi in takoj mi je bilo jasno, da je tukaj resna zadeva. Niti ne vem, od kot pogum in odločnost, da sem tako energično reagirala med to množico in pred policijo. Hvala Bogu, da se je tako dobro končalo. MOČ MOLITVE, KI RODI LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA Z vami v navezi: br. Placid, ki vam želi v imenu slovenskih kapucinov VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 34 Bil si bogastvo in si postal uboštvo Jezus ni prišel v prvi vrsti, da bi evangeliziral, da bi odrešil svet, ampak je prišel predvsem zato, da bi izpolnil Očetovo voljo. To je prva stvar, zaradi katere je prišel na svet: Izpolniti Očetovo voljo. Jezus ni bil le tisti, ki je samega sebe popolnoma izpraznil, torej izpraznil vseh svojih božanskih lastnosti, vseh njegovih prednosti, ki jih je imel kot Bog, ampak se je hkrati podvrgel vsem človekovim težavam. Postal je eden izmed nas, spustil se je do zadnjih ravni človeškega bitja, tako da je postal služabnik, ubog, ponižen, podrejen, pokoren do smrti in to sramotne smrti na križu. »Gospod Jezus, brat ubogih, z zvezdnih višav božanstva si se ponižal do človeka, vse do dna. Bil si bogastvo in si postal uboštvo. Rekel si, da imajo bogati že svoje bogove in da dajejo samo ubogi prosto pot čudenju.« (Srečanje, 58) Besede iz nove zaveze so naslednje: glej, prihajam, o, moj Bog, da izpolnim Tvojo sveto voljo. Oče, jaz nimam ničesar. Ker sem ubog, sem svoboden. Na nobeno stvar nisem navezan in ker sem svoboden, sem razpoložljiv in ker sem razpoložljiv, sem služabnik vas in svojega Očeta. Tukaj sem, da vam služim, služim s svojim življenjem in svojo smrtjo. Tako je služil Delavnice molitve in življenja in ljubil. Za odrešenje sveta. Velik vtis naredi to na nas. Vse se začne v ubogem in ponižnem srcu. Oče, ničesar nimam, ne posesti, ne prestiža, ne imena in nič me ne zanima, sem ubožec in zato sem svoboden in sem razpoložljiv za vse, kar potrebujete, zato sem lahko popolni služabnik Očeta in tudi vas vseh. Tukaj sem, moje življenje je za vas. To je Jezus. Oče me tako zelo ljubi, ker izpolnjujem Njegovo voljo. (Jn 10, 17). Glej, tu je popolna skrivnost tega edinstvenega odnosa med Sinom in Očetom, med njima je popolno soglasje dveh volj, ki se tako zelo ljubita. Čustvena ljubezen in darovanjska ljubezen v Jezusu Kristusu tvorita eno samo enoto in sta povezani v tej edini volji, ki veže oba, Očeta in Sina in medsebojno živita v ljubezni in v nežnosti. Ne samo sladkost intimnosti, ampak tudi v trenutkih strahu in panike, preizkušnje in krize, ko Jezus Kristus poti krvavi pot, ko kriči, ko joka in ko pade na tla. Jezus, nekega dne si rekel, da je tvoje poslanstvo v tem, da ne ugasiš tlečega stenja in ne zlomiš nalomljenega trsa. Gospod, violina je nema kakor kamen. Potrebuje glasbenika, da bi lahko zaigrala in zapela. Slovar je poln mrtvih besed. Jaz moram dati pomen in življenje tem besedam s tem, da ustvarim poezijo, molitev, ljubezensko pesem. Imamo cel kup polen. Če hočem pozimi ogreti dom, moram tem polenom podkuriti ogenj. Več o DMŽ na e-strani: dmz.si Svet je takšen: nima srca. Jaz sem tisti, ki mu mora podariti srce, smisel, sočutje, dobroto, hvalnico, čaščenje; z eno besedo: dušo. Svet ima polno lepega, nima pa glasu in zavesti. Jaz mu moram posoditi glas in dušo, da bi vsa čuda vesolja spremenil v hvalno pesem Najvišjemu. Življenje z Bogom je nekaj drugega in veliko več kot zgolj molitveno življenje. To je nikoli dovršen proces, da bi bili mi, mi sami in da bi sprejeli čutenje, drže in odzive, ki so Jezusovi. Vse je v tem, da se izpraznim vseh tistih potez, ki so tipično negativne poteze moje osebnosti, poteze, ki so negativne in jih vsak od nas nosi v sebi in si počasi osvajam pozitivne poteze Jezusa Kristusa. To je velikonočni proces. Nikoli dokončani proces. Treba je izkopati neskončno praznino, kajti neskončnost bo naselila to praznino. Kaj ostane? Pozornost, ki sta jo očistila molk in mir. Vsaka oseba je hkrati samota in odnos. Sem enkratna oseba, samota in hkrati potrebujem tudi drugega. Jezus vstopa v moj zasebni prostor in želi biti z menoj. Bog prihaja na obisk, da bi bil z menoj iz obličja v obličje. Kralj je šel v svoj vrt in ugotovil, da njegova drevesa, grmi in cvetovi umirajo. Hrast je rekel, da umira, ker ne more biti tako visok kot bor. Kralj je šel k boru, ki je bil zelo potrt, ker ni mogel obroditi grozdja kot trta. Trta pa je umirala od žalosti, ker ni mogla cveteti kot vrtnica. Vrtnica je jokala, ker ni bila tako močna kot hrast. Nato je našel cvetoč in svež nagelj. Kralj ga je vprašal: »Kako je mogoče, da v tako uvelem in izsušenem vrtu tako lepo cvetiš?« Nagelj je odgovoril: »Verjetno zato, ker sem vedel, da si hotel nagelj, ko si me posadil. Če bi želel hrast, bi ga posadil. Spomnim se, da sem si takrat rekel: »Poskusil bom biti najboljši nagelj, kar jih je. In glej, tukaj me imaš, najlepši nagelj v tvojem vrtu.« 35 Smo to, kar smo. V našem življenju premišljujemo o našem nezadovoljstvu, o neumnih primerjavah z drugimi: če bi bil, če bi imel, če bi bilo moje življenje… Vedno govorimo o neki nejasni prihodnosti in ne vidimo, da je sreča nekaj osebnega in hotenega. Danes se lahko odločimo, ali bomo veseli s tem, kar smo, in s tem, kar imamo, ali bomo zagrenjeni zaradi tistega, česar nimamo in ne moremo imeti. Cveteti bomo lahko začeli šele takrat, ko bomo sprejeli to, kar smo, ko bomo ugotovili, da smo edinstveni in da nihče ne more storiti tistega, kar smo prišli storit mi. Začni delati tisto, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče in kar naenkrat boš počel nemogoče. »Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni.« (Ps 90, 13-14) Moj Gospod, daj, da bom blag in usmiljen z otrokom, ki ima tuberkulozo, z mladeničem, ki ima AIDS, z zapuščeno starko. Daj mi občutljivost, da bom iskal vse tiste, ki trpijo in jokajo, tiste, ki jih je prizadela kazen in polom. Moj Gospod Jezus, daj mi sočutno srce, da bom lajšal bolečine vsem, ki so zaradi bolečin priklenjeni na posteljo, za vse nerazumljene, ki so jih zapustile celo njihove lastne družine. Ta dan, moj Gospod Jezus: tisti, ki vidijo mene, naj vidijo tebe. Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl Brat kapucin 36 Br. Simon Rupnik Morda ne ravno s temi besedami: »Rana ura – slovenskih fantov grob«, smo takratni mladi upi slovenskih kapucinov, mislim da še pred jutranjo četrto uro, vlažnega mariborskega prvomajskega jutra 1997, odprli oči in se počasi prizibavali v samostansko jedilnico na zajtrk. Še danes ne morem pozabiti br. Simona, ki je popolnoma mirno z eno roko poganjal ročno salamoreznico, z drugo pa trdno držal salamo in tako poskrbel, da nam naši želodčki do Dunaja niso zapeli kake žalostinke. Tako, kot je vsak dan bedel, da je iz vrečke semena, lončka sadik, preko skrbne obdelave na samostanskem vrtu ta kup dobrot našega Stvarnika našel pot v lonec in nato na bratsko mizo, bodisi pred gosta ali brata. Isto pot je čakalo tudi skrbno spravljeno meso, bodisi na vrvici v shrambi ali zamrzovalni skrinji in čaj v škatli. Rupnikova družina je štela 14 članov, slaba polovica jih je bila rojena že na novi domačiji v Stari Oselici v Jugoslaviji, kamor se je družina, v njej je bil tudi petletni Alfonz, pred nemirnimi, večkrat nevarnimi mimohodi raznoraznih ljudi (tihotapcev, beguncev…) umaknila iz obmejne vasice Breznice, le ta je sodila v župnijo Ledine, ki jo je še tlačil škorenj italijanske okupacije. Tam so lahko nemoteno obiskovali slovenske šole. Deček je šolske klopi gulil v Sovodnjem, Trebiji, v nižjo gimnazijo je bilo potrebno v Cerkno, a končal jo je na Trati v Gorenji vasi. Po posvetu z župnikom se je odpravil k kapucinom v Škofjo Loko in se tam dogovoril, da lahko nadaljuje gimnazijo pri kapucinih v Varaždinu, kamor je odšel leta 1953. Po le dveh letih šolanja je moral k vojakom, čemur je sledil noviciat v Varaždinu, sklenjen z prvimi zaobljubami, 3. septembra 1958. Večne zaobljube je naredil na praznik sv. Frančiška 1964, ob naslednjem prazniku sv. Petra in Pavla je bil posvečen za duhovnika. Najprej je poučeval verouk v Štepanji vasi in pomagal po raznih župnijah kot spovednik in pridigar. Prvo kaplansko mesto je bilo v Črnečah, dekanija Dravograd, za katero so takrat skrbeli naši bratje. Zelo se je zavzel za gorsko župnijo Ojstrica, kjer so živeli domači in preprosti ljudje, podobni tistim v domačih hribih. Knjiga delu in molitvi. S tem je nadaljeval najprej za leto dni na Ptuju, nato pa v Vipavskem Križu, kjer je postal pomočnik predstojnika in kaplan. Pred tabernakljem je redno nabiral moči za težko delo delne obnove samostana, bil je namreč tudi ekonom, ki je zelo užival na vrtu. Spomnim se, kako je nekoč razlagal, kako je skupaj z brati pridno in zavzeto skrbel za vrt. Manj znano je tudi njegovo herojsko delo, ko se je posvečal ljudem, ki so padli v odvisnost od alkohola. Glede tega se je strokovno izobraževal pri dr. Ruglju. Nešteto poti in skrbi je bilo potrebnih za boj na tem področju. Med brati je v šali veljal za brata z največ boleznimi – takrat namreč bratje laiki - neduhovniki niso mogli biti zdravstveno zavarovani, duhovniki pa lahko. Zato so v njegov karton vpisali cele litanije raznih bolezni, običajnih za starejše. Po pol ducata let je bilo kriške dobe konec in na Ptuju se je posvetil pomoči pri zidavi novega samostana in katehezi, in tam ostal enajst let, nakar je zastavil svoj plug na mariborski Gospodovi njivi. Odložil ga je 14. junija letos popoldne, po obisku škofa Štumpfa, ki mu je podelil blagoslov Marije Pomočnice za umirajoče. Studenško njivo je preprosto, vztrajno in delavno oral kot kaplan, ekonom, župnik sodelavec, poznalo pa se je pri urejenih stavbah, vrtu, sadovnjaku. In vsa pridnost, obdana z gorenjsko trmo, je skrivala mehko in čuteče srce. br. Gregor Rehar Ni skrbel le za materialne, temveč predvsem za duhovne zadeve. Človek doma s kmetov je znal navezati dobre odnose z domačini, ko jih je ure in ure poslušal, svetoval, opogumljal, jih vabil v cerkev, k poštenemu 37 Pravi pogum, Bear Grylls Nando Parrado, Juliane Koepcke, Steven Callahan, Toni Kurz … to so imena le nekaterih ljudi, katerih življenjske zgodbe omenja Bear Grylls v svoji novi knjigi Pravi pogum. Bear Grylls je gotovo le redkim ljudem neznan. Britanski pustolovec (rojen 9. junija 1974), človek, ki je prišel na Himalajo, bivši član specialnih enot britanske kopenske vojske, pisatelj in televizijski voditelj je po svetu zaslovel s pustolovskimi serijami, v katerih prikazuje, kako je mogoče preživeti v vsakovrstnih situacijah, ki se človeku lahko zgodijo v naravi. Od leta 2009 je svetovni voditelj skavtov (najmlajši do sedaj). V slovenščini je to že njegova četrta knjiga, čeprav jih je napisal že več. V predgovoru Grylls pove, da je knjigo napisal zato, ker so ga mnogi spraševali, kdo so njegovi junaki. Ob očetu je tako izbral 25 ljudi, katerih zgodbe so se ga dotaknila in vplivale nanj. Zgodbe in življenjske izkušnje so izredno raznovrstne in pred nas postavljajo vprašanje o izviru poguma – kaj je tisto, zaradi česar smo ljudje sposobni iti preko svojih meja in tvegati vse. Pripovedi so pred nas postavljene tudi z namenom, da bi bili sami pogumnejši in močnejši, ko se bomo znašli v času preizkušnje. Ali kot je zapisano na platnicah: »Ne dovolite, da bi vam kdorkoli govoril, da česa ni mogoče narediti. Takšni ljudje vam po navadi hočejo povedati le, da oni tega ne zmorejo. To pa še ne pomeni, da tega ne zmorete vi.« Knjiga je izšla pri založbi Učila letos (2014). 38 Iz kapucinskega sveta ZDA – večerja za dobrotnike Rim – hiša življenja V zgodovino Reda bo 23. november 2014 zapisan z zlatimi črkami. Tega dne je namreč na uradni slovesnosti »Ustanova Raoula Wallenberga« razglasila hišo, v kateri se nahaja Generalna kurija, za »Hišo življenja«. Na svečanosti so bili prisotni tako vodilni in sodelavci Ustanove, kot tudi skorajda vsi bratje, ki delajo v generalni kuriji. Vrhovni predstojnik se je v svojem nagovoru zahvalil za priznanje, podeljeno hiši in z velikim spoštovanjem spomnil na življenje in delo, zlasti osebnost br. Marie-Benoita. Preko projekta »Hiša življenja« želi Ustanova najprej prepoznati, odlikovati in obelodaniti številna dejanja ustanov in oseb, ki so pomagale osebam, ki so jih med holokavstom preganjali nacisti in njihovi zavezniki. Res se je Marie Benoit (1895–1990) v času okupacije pred nacisti skrival v takratnem samostanu kapucink, kjer je sedaj naše vrhovno vodstvo. Le nekaj metrov naprej, v starem kolegiju bratov kapucinov, pa se je zavzeto trudil najti zavetje za preganjane jude. Plošča nosi napis: »Ta stavba je povezana z življenjem in dejanji Patra Marie-Benoita, ki je skrival preganjane med holokavstom«. Rim, november 2014. Na Manhattnu v New Yorku so bratje na torkov večer, 14. oktobra, organizirali tradicionalno letno kapucinsko večerjo. Povabilu se je odzvalo več kot 200 prijateljev province ter 50 bratov. To je bila večerja velike hvaležnosti – tako prijateljev za brate, kot tudi slednjih za prijatelje, ki jim pri tem pomagajo. Ob tem so tudi praznovali okrogle obletnice redovniškega življenja 21 bratov in predstavili delo v preteklem letu. 39 večine skupnosti, prihodnjih generacij in našega planeta. Odprta je bila tudi nova spletna stran (http://francis35. org). Vabijo pa nas, da tudi mi tako praznujemo to obletnico, kot tudi spodbujamo v naših okoljih večjo odgovornost do sestre Zemlje. Rim - vrhovno vodstvo v obnovljenih prostorih Assisi - Srečanje kapucinskih knjižničarjev V našem domu »Laetitae« v Assisiju so se od prvega do šestega septembra zbrali kapucinski knjižničarji, arhivisti in muzealci. V tem tednu so obiskali Frančiškove kraje, imeli razna posvetovanja, na katerih so razpravljali o mednarodnih standardih za popis knjig, dokumentov…, v naših kulturnih ustanovah. Bilo jih je kar 55 udeležencev, tako bratov kapucinov, kot tudi zunanjih sodelavcev, večinoma italijanov, pa tudi iz ostale Evrope, obeh Amerik in Afrike. Ogledali in dotaknili so se lahko tudi tistih dragocenosti, ki jih sicer običajni turisti ne vidijo. Ob tem je bila tudi priložnost posodobitve mednarodnega centralnega spletnega kataloga (www.ibisweb.it/bcc). Rim - Frančišek že 35 let zavetnik ekologije V Rimu so 29. novembra praznovali 35. letnico imenovanja sv. Frančiška Asiškega za zavetnika ekologije. Mnogi menijo, da smo priča pomembnemu mejniku v zgodovini. Socialna, ekonomska in okoljska kriza kličejo k ovrednotenju trenutnega stanja in k odkrivanju učinkovitejših poti do spodbujanja odgovornosti do sočloveka, k boljšemu življenju Generalno vodstvo bratov kapucinov se je lahko po treh letih popolne obnove vrnilo v svoje prostore na Via Piemonte. Po mnenju vrhovnega vodstva je bil zaključek obnove tako pomemben za celotni red, da so se že želeli primerno zahvaliti vsem, ki so sodelovali pri posameznih fazah projekta. Tako so se prvi teden veselili z brati, drugi z delavci in njihovimi družinami in vsem osebjem, tretji teden so povabili medse cerkvene in civilne oblasti, končno pa s slovesno evharistijo, ki jo je v kapeli vodil naš brat Sean Patrick O‘Malley, bostonski nadškof. Takrat je tudi posvetil nov oltar. To je bil dar naše province. Njegov kamen, kot tudi ambon, so klesale roke Vojka Mužina v Selu, lesene dele oltarja in ostalo opremo v prezbiteriju pa izdelale dlani Franca Dobrajca v Celju. Praznovanje se je nadaljevalo ob bratski mizi. Melbourne - dve poslanstvi novega bratstva v južnem Melbournu Ko so se avstralski bratje kapucini odločili ustanoviti novo, drugo bratstvo v Melburnu, kjer bi lahko služili odrinjenim in zapostavljenim, jim je nadškofija ponudila župnijo sv. Petra in Pavla, v južnem delu mesta, ki je po upokojitvi karizmatičnega Boba Maguira, velikega človeka in zagovornika revnih, ostala brez pastirja. Predhodnik je skupaj z mnogimi predanimi sodelavci zgradil zanesljiv sistem za pomoč potrebnim v tem delu mesta. Bratje so prispeli februarja 2012. S svojo evangeljsko držo so se pridružili temu sistemu, ki je osnoval tudi »Odprto hišo« v južnem Melbournu, kjer skušajo odgovarjati na vsakdanje potrebe brezdomcev po hrani, obleki in sprejetosti. Opogumljajo jih, naj prekinejo vsakodnevni krog brezdomstva in revščine. Sodelavci – prostovoljci opozarjajo javnost tudi na krivice, ki se dogajajo družbeno izključenim skupinam. Pomagajo jim tudi z raznimi oblikami zagovorništva, kakšne pravice imajo, predvsem pa s poslušanjem. Šest noči v tednu pa na ulice odpelje tudi avtobus, ki hrani potrebne v tem delu mesta. Bratje so dežurni na njem ob ponedeljkih in sobotah. A samo neposredno služenje revnim ni edino delo, ki ga tamkajšnji bratje opravljajo. Z vsakodnevno tiho in delavno navzočnostjo širši skupnosti služijo kot župnik, spovedniki, vratarji, mežnarji... in tudi na ta način oznanjajo evangelij. Zbral in prevedel br. Gregor Rehar 40 Novi svetniki Blaženi Pavel VI. 19. oktobra letos (2014) je papež Frančišek za blaženega razglasil papeža Pavla VI, ki je tako kar tretji v nizu »svetih« papežev 20. stoletja, čeprav je o dosti manj »popularen« kot Janez XXIII. ali Janez Pavel II. Rodil se je kot Giovani Battista Enrico Antonio Maria Montini, 26. septembra 1897, v družini s tremi otroki (imel je še dva brata). Z devetnajstimi leti je vstopil v semenišče, bil leta 1920 posvečen v duhovnika, nakar je nadaljeval študij teologije in prava na Gregoriani v Rimu. Potem ko je bil kratek čas v pastorali in nato pomočnik nuncija na Poljskem, je delal v državnem tajništvu. Papež Pij XII. ga je leta 1954 imenoval za nadškofa v Milanu, čez 4 leta pa je postal kardinal. Bil je velika pomoč papežu Janezu XXIII., ko je ta sklical koncil. Ko je slednji umrl, so Montinija kardinali že drugi dan (v 5 krogu volitev) izbrali za novega papeža. Nadel si je ime Pavel VI. In bil poslednji papež, ki je bil okronan s tiaro – po kronanski maši jo je prodal v korist revežev in jo sedaj hranijo v Washingtonu. Nadaljeval in zaključil je predhodno začet vatikanski koncil (leta 1965 ga je sklenil s simboličnim vzajemnim preklicem izobčenja med Rimskokatoliško in Pravoslavno cerkvijo, ki je trajalo od leta 1054). Pričel je s prenovo Rimske kurije in celotnega kardinalskega zbora. Uvedel je upokojitev kardinalov z osemdesetim letom, razširil je kardinalski zbor na 130 članov in precej spremenil njegovo sestavo, da so ostali italijanski kardinali v manjšini. Pavel VI. je bil prvi papež v zgodovini, ki je potoval po celem svetu in tako še med drugim zasedanjem koncila obiskal Palestino, kjer se je srečal s carigrajskim patriarhom Atenagoro. Bil je v Združenih državah Amerike, kjer je govoril v skupščini Organizacije združenih Film Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si Sveti Vincent (St. Vincent) narodov v New Yorku na sam dan Združenih narodov 4. oktobra 1965. Njegov poziv k miru v svetu je bil eden od najbolj poslušanih in odobravanih govorov v 20. stoletju. Na Filipinih so poskušali nanj izvesti atentat. V Indiji ga je pretresla revščina stradajočih množic in je pozval svet k pravičnejši porazdelitvi zemeljskih dobrin. 6. avgusta 1978, na praznik Gospodovega spremenjenja je nenadoma umrl zaradi odpovedi srca. Pred smrtjo je še navedel besede apostola Pavla: „Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil” (2 Tim 4,7). Božji služabnik je postal 11. maja 1993, ko se je začel škofijski postopek (škofije Rim), ki ga je začel papež Janez Pavel II. (kot Rimski škof). Decembra 2013 so vatikanski uradniki potrdili čudež na priprošnjo Pavla VI., pri katerem je šlo za ozdravitev še nerojenega otroka v Californiji v Združenih državah Amerike leta 2001: med nosečnostjo so zdravniki ugotovili hude nepravilnosti, katerih posledice naj bi bile možganske okvare. Materi so kot edino možno sredstvo pomoči ponudili splav. Le-tega je zavrnila in svojega še nerojenega otroka zaupala priprošnji papeža Pavla VI. Otrok se je rodil brez vseh težav, posledice nepravilnosti se niso pokazale niti z leti. Dokončno potrditev čudeža je dal 9. maja 2014 papež Frančišek na avdienci skupaj s kardinalom Angelom Amatom, prefektom Kongregacije za zadeve svetnikov. S tem je Frančišek odprl pot beatifikaciji, ki se je zgodila 19. oktobra 2014. Najbolj znani svetnik, sveti Frančišek Asiški, je v življenju naredil marsikatero napako pa je vseeno razglašen za svetnika. Tudi mnogi drugi svetniki so večkrat padli a so kljub temu s svojo svetostjo razsvetljevali ljudi okrog sebe. Zgodba filma Sveti Vincent je osredotočena okrog majhnega dečka Oliverja, ki mu življenje ne prizanaša. Njegova starša sta sveže ločena in tako je z mamo prispel v popolnoma novo okolje. Edini človek, s katerim naveže stik, je sosed Vincent, obubožani starec, ki živi razuzdano življenje. S prijateljico noči pričakuje otroka, v domu za ostarele mu umira žena, sam pa vsak cent zapravi za alkohol in konjske dirke. Ker je Vincent edina možnost za varstvo malega Oliverja, se Oliverjeva mama s tem zadovolji, sanja pa se ji ne, kaj vse počneta Vincent in Oliver medtem ko je ona v službi. Oliver začne tudi obiskovati katoliško šolo, kjer dobijo pomembno nalogo, narediti referat o svetniku v sodobnem svetu. Tako si po začetni negotovosti Oliver potiho izbere za to nalogo ravno Vincenta, iz katerega postopoma začne izvabljati vse dobre lastnosti in razumevati njegovo življenjsko zgodbo, zakaj je tak kot je. Film je čudovita komična drama, z globokim, tudi verskim sporočilom, da je vsak človek Božji otrok in vsak ima možnost priti v nebesa, pa če je še tako izobčen iz strani družbe. V glavnih vlogah blestita šele 11-letni Jaeden Lieberther ter stara sablja Bill Murray, kateremu so vloge nergačev pisane na kožo. Vsekakor je film vreden ogleda. Fani Pečar Matjaž Kosi Kančevci 41 12. - 14. december 2014: Hoja za smislom logoterapevtski vikend za celostno osebnostno rast 12. - 14. december 2014: Šola za animatorje - ABC, 2. del 20. december 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost 29. december 2014 - 1. januar 2015: Duhovna obnova s silvestrovanjem za družine. Vodijo bratje kapucini 31. januar - 2. februar 2015: Odrasli skavti (br. Primož Kovač) 8. februar 2015: DMŽ – srečanje za vztrajnost 14.-16. februar: Šola za animatorje – ČDE, 2. del 16.-19. februar: Katehetski simpozij 1. marec: DMŽ – srečanje za vztrajnost 7.-9. marec: Frančiškova mladina - FRAMA 14.-16. marec: Duhovni kapitelj frančiškovega svetnega reda 21.-23. marec: Svetopisemske duhovne vaje (br. Matej Nastran) 21.-23. marec: Šola za animatorje pomočnike 23.-30. marec: Teden zdravilnega posta (br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick) 30. marec - 6. april: Teden zdravilnega posta (br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick) Prijave in informacije: Dom duhovnosti Kančevci, Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 02/554-11-38 ali 041-780-109 (br. Primož), e-pošta: [email protected]. Ali veš … 42 Ste vedeli, da … l je Kanada država z največ jezeri? V njej najdemo več kot 3 milijone jezer – kar pomeni, da je 9 % njenega površja pokrito s sladko vodo. To je 60 % vseh jezer, ki jih najdemo na zemlji. l je Libija najbolj puščavska država? Kar 99 % njenega površja prekriva puščava. l so Haiti država, ki ima najmanj dreves oz. gozda? Razlika s sosednjo Dominikansko republiko je očitna na zračni sliki. l je država z najbolj izobraženimi ljudmi Kanada? Kar 50 % prebivalstva ima končano srednjo izobrazbo. Sledi ji Izrael s 46 % in Japonska s 44 %. l je Papua Nova Gvineja država, kjer govorijo največ jezikov? Uradni jezik je sicer angleščina, vendar jo govori le 1-2 % prebivalstva. Ostali uporabljajo katerega izmed 820 jezikov (kar je 12 % vseh jezikov na svetu). l največ ovc najdemo na Falklandskih otokih? Tam živi okrog 3.000 ljudi, ovc pa je okrog pol milijona. Ne preseneča, da je volna glavno izvozno sredstvo. l je najmlajša država (glede na starost prebivalcev) na svetu Niger? Komaj 49 % njegovih prebivalcev je prekoračilo puberteto. l je država, ki najhitreje izumira Ukrajina? Na leto je približno 8 % manj Ukrajincev. Do leta 2050 naj bi jih izumrlo že 30 %. l na Irskem ne boste našli nobene kače (če odmislimo živalske vrtove in kakšne uvožene hišne ljubljenčke)? l da čeprav se Kitajska razteza čez 5 časovnih območij, imajo povsod po državi isti čas? Imenujejo ga pekinški čas. Ujeto v objektiv 43 Hudi načrtovalci duhovnih vaj za Frančiškove otroke Če ne bo zime, pa se bomo kar kopali Služiti v veselju in ponižnosti l da ima Ladonija (država na območju Švedske, ki so jo razglasili leta 1996) himno, ki zveni kot če kamen vržeš v vodo? Država je nastala v izogib Švedski roki pravice, ki si je že leta dolgo prizadevala odstraniti neobičajne skulpture umetnika Larsa Vilksa. Svojo umetnino je poimenoval Nimis, nastajati pa je začela že davnega leta 1980. Ko je lokalna oblast odkrila kaj se dogaja v naravnem parku je stvar seveda prijavila policiji. Vendar se je Vilks s pritožbami, simbolično prodajo umetnine in ustanovitvijo države Ladonija uspešno izmikal sodniškim odločitvam. Vse skupaj je trajalo tako dolgo, da je postala Nimis turistična atrakcija. Tako se je ohranila do današnjih dni, čeprav zadnja sodniška beseda še ni bila izrečena. Adamovo presenečenje za Evo – šopek vrtnic – je bila dobra zamisel, če bi ji le povedal za novo stvar – trne! Samostanski kivi je bogato obrodil Fatimasobivanje novega in starega Otrok je vedno v nas »Kdo je ta, ki se razgleduje kakor zora, lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor vojska v zastavah?« Vp 6,10
© Copyright 2024