PDF formatu

Ubogi v Duhu
Frančiškov prijatelj
2014
4
5
16
31
40
Vsebina
2
Uvodnik...................................................................................................3
Note......................................................................................................22
Božja beseda..........................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Mozaik. ................................................................................................25
Cerkev na Slovenskem.....................................................................31
Ob svetem pismu. ..................................................................................6
Molitvena naveza.............................................................................32
Delavnice molitve in življenja.......................................................34
Ubogi v Duhu
Duh Gospodov
Ali nimaš dveh čistih točk?!
Poklical si me........................................................................................7
Moja pot z Gospodom...
Blagor ubogim v duhu ...
p. Stane Zore, novi ljubljanski nadškof
Bil si bogastvo in si postal uboštvo
Br. Simon Rupnik
Knjiga. ..................................................................................................37
Frančišek in Klara vabita................................................................12
Ubogim v duhu pripada nebeško kraljestvo
Pravi pogum, Bear Grylls
FO in Frama.......................................................................................13
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Novi svetniki.......................................................................................40
Znamenje časa...................................................................................14
Film. ......................................................................................................41
Božje stvarstvo okrog nas............................................................15
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ….............................................................................................42
Strokovna eksurzija na Poljsko
Blaženi Pavel VI.
Družba ubogih
Sveti Vincent (St. Vincent)
Oda razsipnosti
Intervju: s. Romana Kocjančič.....................................................16
Ubogi me spreminjajo
Prva pomoč.........................................................................................21
3
Pater Pij, brat
Brat kapucin.......................................................................................36
Tema: Ubogi v Duhu...........................................................................9
Uvodnik
Ste vedeli, da …
Ujeto v objektiv ................................................................................43
Oratorij 2015
Življenje ni težava, ki bi jo bilo treba rešiti, je pustolovščina, ki jo je
treba živeti. To je narava življenja in tako je bilo že vse od začetka, ko
je Bog postavil nevaren oder za to visoko tvegano dramo ter celotno
svoje stvarstvo imenoval za dobro. Svet je opremil tako, da deluje le, ko
sprejmemo tveganje našega življenja, kar pomeni, ko živimo po veri.
John Eldredge
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXV/4 (194) • 2014
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3,
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na.
Ubogi v Duhu
Uboštvo je dvoumna beseda. Pomeni lahko dve diametralno nasprotni stvari: revščino
kot vsiljeno socialno stanje, ki razčlovečuje in
se je zato proti njej potrebno boriti; in svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog, ki ga
je treba gojiti. V tem primeru govori o blagru
ubogih, t.j. o pozitivnem uboštvu.
Božje kraljestvo je neminljivo bogastvo, ki
ga tatovi ne morejo ukrasti in ga molj ne razžre. Tega bogastva ni treba ob smrti zapustiti
drugim, ampak ga nesemo s seboj. To je »skriti zaklad« in »dragoceni biser«, za katerega
je vredno dati vse, se odreči vsemu, da bi si
ga pridobil, pravi evangelij. Božje kraljestvo,
z drugimi besedami, je Bog sam.
Izbira uboštva in prav razumljenega preprostega življenja je izbira za veselje. Jezus
obljublja »blagor« ubogim v Duhu, obljublja
srečo, veselje srca že na tem svetu, ne šele na
onem. Zelo pomenljivo je, da je sv. Frančišek
Asiški, sveti ubožec, poznan tudi kot svetnik
popolnega veselja in vesoljnega bratstva. Ker
ni imel ničesar, se je znal vsega veseliti. Vse
je bilo njegovo: sonce, luna, studenci, živali.
Frančišek in Klara sta bila podobna Adamu
in Evi na začetku stvarjenja. Kakor ljudje,
ki »bi nič ne imeli, pa imamo vse« (2 Kor
6,10). To je nasprotno tistemu, kar se dogaja
nenasitnemu skopuhu. Ker hoče imeti vse,
v nobeni stvari ne uživa; v muzeju ne zna z
užitkom občudovati umetniškega dela ali pa
se veseliti sončnega zahoda za hribi. Sploh ga
ne zanimajo stvari, za katere ne more reči: »To
je moje! To mi pripada!«
Preprostost in zmernost pomenita tudi
izbiro svobode in to že na preprosti človeški
ravni. Preobilje stvari, nekoristne in umetne
potrebe ustvarjajo zasvojenost, kar ima za
posledico nesposobnost za kakršno koli odpoved in prilagoditev na spremembo. Dušijo
globlje vrednote, ustvarjajo suženjstvo potrebam. Sreča ni v tem, da lahko potešimo vse
potrebe, ampak, da imamo čim manj potreb,
ki jih moramo potešiti.
Ne verjameš? Poskusi in doživel boš resnično veselje. Mnogi ga že živijo in ga ne
želijo zamenjati za nič na svetu.
br. Vlado Kolenko
s pomočjo misli R. Cantalamessa
Božja beseda
4
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Lk 4, 18 – 19
Ob izviru
5
Duh Gospodov
Te Jezusove besede najdemo v evangeliju
na začetku njegovega delovanja. Jezus pride
v Nazaret, mesto kjer je odraščal, da sporoči
»program« svojega delovanja. In ravno v tem
domačen rodnem mestu, kjer so lahko opazovali kako odrašča sam Božji sin ga zavrnejo,
ne sprejmejo Njegovih besed – »Kaj pa nam
naj govori ta tesarjev sin?« Le kaj se dogaja,
zakaj ga domači nočejo sprejeti? Morda
zato, ker mislijo, da ga poznajo. Opazovali so
ga kako pomaga Jožefu ob delu, kako je kot
otrok z drugimi se skupaj podil po ulicah in
igral. Videli so kako je včasih zbolel... kako je
bil kakor človek. Eden izmed njih in v vsem,
razen greha, isti. Lahko pritrdimo: zares so
vedeli, kdo je ta Jezus iz Nazareta. In kjer je
kozarec poln, vemo, da ne moreš več kaj naliti.
Jezus pa nam sporoča, da prinaša blagovest
ubogim. Kdo so ti ubogi? Ti jetniki, slepci
in zatirani. Je morda Jezus prišel evangelij
oznanjat le tem, ali vsem, ki so sposobni priznati, da so ubogi, da vidijo svet tako, kakor
si ga sami želijo videti, in takšnim, ki si sami
dajemo jarem na ramena. Domačini niso znali
videti Jezusa kot tistega, ki je maziljen, ker so
verjeli, da o njem vedo vse, kar je za vedeti.
Se zalotiš kdaj, da misliš, da veš vse, deset
Božjih zapovedi, sedem zakramentov, potek
svete maše, življenjepis marsikaterega svetnika in še bi lahko naštevali? Ali morda vse vešči-
ne dobre komunikacije in teorije odnosov?
Potemtakem si opremljen za vse, ni težave, ki
je ne bi mogel premostiti, saj poznaš formule.
Bi tebi Jezus oznanjal? Kolikokrat se človek
zaloti, da se mu mora zalomiti tisti navidezni
mozaik trnosti, da lahko pusti Bogu, da vsaj
malo stopi v njegovo življenje. Ker ko smo na
robu se zavedamo, da smo mi tisti slepi; toda
ta slepota ne prihaja z obljubo večne teme.
Če smo si le pripravljeni priznati, nam prihaja
Gospod oznanjat prostost, nam dajat vid, da
oznani, da smo Njegovi ljubljeni. Uboštvo
zatorej ni le materialno, fizično, lahko je in
predvsem je duhovno; in bogastvo veselega
sporočila oziroma evangelija je v tem, da ni
prepovedano biti ubog. Bogastvo je ravno v
tem, da si priznamo, da smo ubogi. In ravno
to priznanje človeka, da je ubog, ker ne more
podaljšati svojega življenja z vsem svojim naprezanjem niti za en komolec, nas lahko osvobodi ter pripravi pot, da bo to leto Gospodovo
leto. In ravno ko smo sedaj v času pričakovanja,
kakor je bil takrat v Nazaretu v pričakovanju
Mesija, novega vladanja Božjega maziljenca,
nam prihaja Jezus, ubogim in zatiranim naproti; kakor takrat, tako danes. Priznajmo si,
kdo smo pred Gospodom, in napravimo mu
prostor v naših jaslih, da jih bo lahko navdal z
novim življenjem in z obilico ljubezni.
Samo Pučnik
6
Ali nimaš
dveh čistih točk?!
Ubog v duhu – kaj to sploh pomeni? Ko to
vprašam »mularijo« pri verouku, nimajo blage veze, o čem jih sploh sprašujem. A pomeni,
da nimaš dveh čistih točk ali kaj? Ali je tukaj
mišljeno uboštvo, revščina? Nič. Ko dodam
še drugi del blagra o nebeškem kraljestvu, mi
kdo to poveže z bogastvom, morda.
Potem, ko vidim, da se sive celice ne bodo
zmigale, začnem z razlago: ubog v duhu je
vsak, ki je skromen, zadovoljen s tem, kar mu Bog daje
iz dneva v dan; je človek, ki
je hvaležen za vse, kar prejema; to je vsak, ki se zaveda,
da ne zmore vsega sam,
ampak da potrebuje ljudi
okrog sebe, ki potrebuje
Boga v svojem življenju; to je
človek, ki je odprt za dobro,
za veselje; predvsem pa je to
človek, ki je odprt za Boga.
Na kratko: to je popoln človek. Torej me Jezus s prvim
blagrom vabi: »Bodite torej
popolni, kakor je popoln vaš
nebeški Oče.« (Mt 5,48)
Sveto pismo mi ves čas
govori o ljudeh, ki so bili
odprti za Boga, ki so se
trudili biti popolni: Noe,
katerega imajo vsi za norega, ko v suši gradi barko,
kot mu je Gospod naročil (1
Mz 6,14–22), Abraham, ki
pusti vse, da sledi Božjemu
Ob svetem pismu
vabilu (1Mz 12), ostali očaki so prav tako
bogaboječi možje. Mojzes, čeprav se ne čuti
sposobnega, vendarle sprejme Gospodovo
nalogo in je del največjega starozaveznega
dogodka – izhoda iz egiptovske sužnosti, ki je
hkrati tudi sklenitev zaveze med izvoljenim
ljudstvom in Gospodom (2 Mz–5 Mz). Mnogi
drugi preroki v vsakršnih preizkušnjah in
težavah ostajajo odprti za Božji klic (Ezekijel,
Izaija, Jeremija …), pogumna vdova Judita in
mnogi drugi.
Vsi ti možje in žene so mi lahko zgled v
mojem lastnem trudu za popolnost. Največji
zgled pa mi je seveda Jezus, ki mi na široko
odpira vrata nebeškega kraljestva. Le vstopiti
mi je potrebno. Za to pa potrebujem uboštvo
Poklical si me
duha: ne godrnjam, ko mi kaj ne gre, in se ne
pritožujem, pogumno zrem težavam v obraz,
sem iskrena do sebe in drugih, nisem ošabna,
se zavedam, da nisem najpomembnejši človek na svetu, ampak, da mnogi potrebujejo
mojo pomoč ali vsaj moj nasmeh in prijazno besedo, sem srečna, ker živim in sem
odgovorna do svojega življenja in življenja
bližnjega.
Blagor ubogim v duhu je prvi izmed blagrov, ki je hkrati tudi najpomembnejši, saj
na nek način povzame vse ostale blagre. Če
sem uboga v duhu, sem lahko tudi žalostna,
ko vidim premnogo gorje, ki me obdaja,
in moja molitev je lahko namenjena prav
vsem, da to gorje premagajo. Sem krotka in
si vzamem čas za druge in Boga. Sem lačna
in žejna pravice, zato se trudim po svojih
najboljših močeh, da svoje delo opravim
najbolje, kot zmorem, in živim pošteno, da
ne povzročam drugim škode, v materialnem
ali duhovnem smislu. Sem usmiljena brez
preračunljivosti, ampak zgolj zaradi tega,
ker imam rada ljudi. Sem čista v srcu, ker
resnično ne želim nikomur nič žalega, pa se
tudi v slabe namene ne pustim zlorabiti, ker
želim lepe in tople odnose z ljudmi. Delam
za mir v molitvi in dejanjih, ko odpuščam, se
držim dane besede. Zaradi Jezusa sem vedno
zagovornica resnice, čeprav zaradi tega ne
bom ravno miss popularnosti.
Jezus je Pilatu na vprašanje o njegovem
kraljestvu tako odgovoril: »Moje kraljestvo
ni od tega sveta.« (Jn 18,36) Torej tudi moj
trud ne velja tuzemskemu bivanju. Biti ubog
v duhu pomeni, da se tukaj in zdaj trudim za
potem in tam. Se pravi, da res nimam dveh
čistih točk, saj se trudim za nekaj, kar je v nasprotju s človeško logiko. Je pa še kako všteto
v Božjo poštevanko!
Lea Bric
7
Moja pot z Gospodom...
... je romanje. Vsak dan. S ciljem, srečati se
z Njim, z drugimi in tudi s samo sabo. V resnici
in iskrenosti. Kajti le v moči tega dvojega je
življenje res življenje, drugače je životarjenje,
življenje v praznem teku. Je lahko sicer sprehod, izlet, potovanje, ni pa romanje.
Srečala sem Ga zgodaj v otroštvu, ko me
je stara mama učila zaupanja v Boga preko
preproste molitvice Sveti angel in ko mi
je mami govorila o tem, kaj vse dobri Bog
ustvarja za nas. Navduševal me je preko slik
v velikem rdečem Svetem pismu s slikami, ki
mi ga je posodila prijateljica in me udomačeval v župnijski cerkvi z od gospoda župnika
zaupani molitvi rožnega venca pred sveto
mašo. Srečevala sem ga na osnovnošolskih
in srednješolskih duhovnih vajah, v uvajanju
v animatorstvo ter v skavtskih dogodivščinah,
izzivih in odgovornostih, molitvi rožnega venca na dvajset minut dolgi poti do avtobusne
postaje, dokler mi ni predložil povabila, da bi
Tema: Ubogi v Duhu
8
hodila za Njim in z Njim po poti posvečenega
življenja. Seveda sem se branila in videla v
svoji okolici bolj primerne in popolnejše od
sebe. A bil je vztrajen, ljubeč, dokler mi ni na
romanju v Assisiju jasno odgovoril na moje
vprašanje: »Kaj zares želiš od mene?« z Mt 9,
37. V času začetne redovne vzgoje se je zavest
in občutljivost za srečevanje z Njim poglabljala – ne samo v molitvi in zakramentih, ampak
tudi v srečanjih z ljudmi. Pretresla me je misel,
da zares živi v vsakem človeku in da ga lahko
tam srečam. Blizu mi je postala Marija v svoji
darovanjski ljubezni na obisku pri sorodnici
Elizabeti, ki je tja šla z največjim Darom pod
srcem. Kakšna radost je prevzela vse štiri, ko
so se srečali! Trenutno Ga največ srečujem v
odnosih z otroki in starši v katehezi, skavtstvu,
sodelovanju v župniji in ne nazadnje tudi v
mali skupnosti, kjer sem doma.
Ko razmišljam o romanju, se mi zraven
srečanja v različnih oblikah poraja misel na
napor. Napor v obliki odpovedi sebi, sebičnosti, pričakovanjem, udobnosti, pa tudi v
obliki telesne vzdržljivosti in kondicije. Če
ne čutim vsaj malo napora, tudi končnega
stanja ne cenim tako, je bil prelahko dosežen... Včasih je zjutraj težko vstati in iti k
skupni molitvi, težko je reči: »Ne!« mislim
obsojanja in kritiziranja, biti odgovorna in
vztrajna v zaupanih nalogah in dolžnostih...
Ampak – vedno znova se vračam k srečanju
z Njim. On me pozna in mi tudi daje moči.
Za vsak dan sproti...
Tretja misel je hvaležnost, občutek obdarovanosti. Romanje je vedno pot iz varnega,
udobnega zavetja lastnega doma – pa naj
bo to skupnost ali srce. In če ne grem, sem
sicer še vedno lahko hvaležna za blagoslov
navade, varnosti in stalnosti, a vendar včasih
Gospod želi dati še drugačne darove. In posledično je tudi potem hvaležnost ‚drugačne
barve in okusa‘... Razlogov za hvaležnost na
svojem življenjskem, redovnem romanju
imam ogromno! Življenje, zaupanje Vanj,
zaupanje Njega in drugih vame, Beseda,
zakramenti, talenti, sposobnosti, redovni
poklic, sestre, skupnost, otroci, mladi, starši,
prijatelji, radovednost, ustvarjalnost, čut za
lepo, dobro in resnično, zdravje, možnosti
in priložnosti,... Občutek obdarovanosti
me res močno nagovarja, zato sem si tudi
za izpoved večnih zaobljub pred enajstimi
leti izbrala Jezusove besede: »Zastonj ste
prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10, 8), ki me
spodbujajo, da ne pozabim, zakaj sem to,
kar sem in tu, kjer sem.
Sem na romarski poti. Včasih se ustavim
in malo počijem, a nadaljujem – tudi v moči
in podpori ‚so(R)romarjev‘. Včasih sem moč
in opora za druge tudi jaz. Blizu so mi besede
Gregorja Čušina, s katerimi zaključujem:
s. Zdenka Prevolšek, Marijina sestra
Bodi drzen, ne predrzen,
bodi trmast, sebi zvest,
na križiščih se ne ustraši
strmih in samotnih cest.
Ne, kar si želiš in hočeš,
stori vedno, kar je prav,
delaj dobro in ne čakaj,
da za to bo kdo kaj dal.
Gregor Čušin
Blagor ubogim v duhu ...
Potem, ko smo v prejšnji številki pogledali,
kaj pomeni beseda blagor, bomo tokrat
ponovno uporabili besede papeža
Frančiška, ki jih je namenil mladim v
pripravi na svetovno srečanje v Krakovu
čez dve leti. Pred nas postavlja prvi blagor
– Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je
nebeško kraljestvo.
Prvi blagor, naša tema za prihodnji svetovni dan mladih, pravi, da so ubogi v duhu
blaženi, ker jim pripada nebeško kraljestvo.
V času, ko mnogo ljudi trpi zaradi gospodarske krize, se zdi čudno povezovati uboštvo
in srečo. Kako moremo pojmovati uboštvo
kot srečo?
Najprej poskusimo razumeti, kaj pomeni
biti »ubog v duhu«. Ko je Božji Sin postal
človek, si je izbral pot uboštva in samoizničenja. Kot piše sveti Pavel v Pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu
Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z
Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika in postal
9
podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor
človek« (Flp 2,5–7). Jezus je Bog, ki se odpove svoji slavi. Tukaj vidimo Božjo izbiro
uboštva: bil je bogat, pa je postal ubog, da
bi mi obogateli po njegovem uboštvu (prim.
2 Kor 8,9). To je skrivnost, ki jo zremo v Betlehemu, ko gledamo Božjega Sina v jaslih,
in potem na križu, kjer njegovo izpraznenje
doseže svoj višek.
Grški pridevnik ptochós (ubog) nima
samo materialnega pomena, ampak pomeni »berač«. Razumemo ga v povezavi
z judovskim pojmom anawim – »Božji
ubožci«, ki predstavlja nizkost, zavest
lastne omejenosti in bivanjskega uboštva. Anawim zaupajo Gospodu in vedo,
da se nanj lahko zanesejo.
Kot je sveta Terezija Deteta Jezusa jasno
videla, je Jezus s svojim učlovečenjem prišel
med nas kot ubog berač, ki potrebuje našo
ljubezen. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da
je »človek berač pred Bogom« (KKC 2559) in
da je molitev srečanje med Božjo žejo in našo
žejo (KKC 2560).
10
Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra »ubogim v duhu«. Ko mu
je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela,
je Frančišek prepoznal tako Božjo veličino
kot svojo nizkost. Asiški ubožec je ure prebil
v molitvi in spraševanju Gospoda: »Kdo si ti?
Kdo sem jaz?« Odpovedal se je udobnemu
in brezskrbnemu življenju, da bi se poročil z
»gospo ubožnostjo« in tako posnemal Jezusa ter dobesedno živel evangelij. Frančišek
je živel v posnemanju Kristusa v njegovem
uboštvu in v ljubezni do ubogih; zanj je bilo
to dvoje nerazdružljivo povezano, kot dve
strani iste medalje.
Lahko me torej vprašate: »Kako moremo
dejansko napraviti uboštvo v duhu za način
življenja, ki resnično vpliva na naše bivanje?«
Odgovoril vam bom v treh točkah.
▶ Prvič, bodite svobodni glede materialnih
stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost,
da ne bi podlegli potrošniški kulturi. To
pomeni, da poskrbimo za osnovne stvari in
se naučimo živeti brez nepotrebnih in nekoristnih dodatkov, ki nas dušijo. Zavrnímo željo
po posedovanju in malikovanje denarja, ki
ga potem zapravljamo. Postavimo Jezusa na
prvo mesto. On nas more osvoboditi češčenja
raznih malikov, ki nas usužnjuje. Zaupajte v
Boga, dragi mladi prijatelji! On nas pozna in
ljubi ter nas nikoli ne pozabi. Kakor poskrbi
za lilijo na polju (prim. Mt 6,28), ne bo pustil, da bi nam kaj manjkalo. Da bi premagali
gospodarsko krizo, moramo biti pripravljeni
spremeniti svoj način življenja in se izogniti
številnim potratam. Kot potrebujemo pogum,
da smo srečni, potrebujemo pogum, da živimo preprosto.
▶ Drugič, da bi živeli ta blagor, moramo
vsi izkusiti spreobrnjenje v načinu gledanja
na uboge. Skrbeti moramo zanje ter biti
občutljivi za njihove duhovne in materialne
11
potrebe. Mladi, vam na poseben način zaupam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v
srce človeške kulture. V soočenju s starimi in
novimi oblikami revščine — brezposelnostjo,
migracijami in odvisnostmi vseh vrst — smo
dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo
skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste,
ki se čutijo neljubljene, ki nimajo upanja za
bodočnost, ki so obupali nad življenjem, ker
so razočarani, v strahu in so izgubili pogum.
Naučiti se moramo biti na strani ubogih. Ne
bodimo polni lepega besedičenja o ubogih!
Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči in jih
poslušajmo. Ubogi nam dajejo konkretno možnost, da srečamo Kristusa in se dotaknemo
njegovega trpečega mesa.
▶ Toda — to je moja tretja točka — ubogi
niso samo ljudje, katerim lahko nekaj damo.
Sami nam lahko veliko dajo in nas veliko naučijo. Koliko se moramo naučiti iz modrosti
ubogih! Pomislite, da je v 18. stoletju svetnik
Benedikt Jožef Labré, ki je na rimskih ulicah
živel od miloščine, postal duhovni voditelj
ljudi vseh slojev, tudi plemičev in prelatov.
Ubogi so resnično naši učitelji. Učijo nas, da se
vrednost človeka ne meri po njegovem imetju
ali velikosti bančnega računa. Ubogi, oseba, ki
nima materialnih dobrin, vedno ohrani svoje
dostojanstvo. Ubogi nas lahko veliko naučijo
o ponižnosti in zaupanju v Boga. V priliki o
farizeju in cestninarju (prim. Lk 18,9–14) nam
Jezus daje za vzor cestninarja, ker je ponižen
in prizna, da je grešnik. Tudi vdova, ki vrže
zadnja dva novčiča v tempeljsko zakladnico,
je primer radodarnosti vseh tistih, ki nimajo
skoraj ničesar in vseeno dajejo vse, kar imajo
(Lk 21,1–4).
hkrati dar in obljuba. Dano nam je že v Jezusu,
toda še vedno se mora dokončno uresničiti.
Zato vsak dan prosimo Očeta: »Pridi k nam
tvoje kraljestvo.«
Obstaja globoka povezava med uboštvom
in evangelizacijo, med temo preteklega svetovnega dneva mladih – »Pojdite torej in
naredite vse narode za moje učence!« (Mt
28,19) – in letošnjo temo – »Blagor ubogim
v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«
(Mt 5,3). Gospod hoče ubogo Cerkev, ki
evangelizira uboge. Ko je Jezus dvanajstere
poslal oznanjat, jim je rekel: »Ne jemljite si ne
zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne
popotne torbe, ne dveh sukenj, ne sandalov,
ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane«
(Mt 10,9–10). Evangeljsko uboštvo je temeljni
pogoj za širjenje Božjega kraljestva. Najlepši
in najbolj spontani izrazi veselja, kar sem jih
videl v svojem življenju, so pripadali revnim
ljudem, ki so imeli zelo malo. Evangelizacija
bo v našem času možna le kot posledica nalezljivega veselja.
... kajti njihovo je nebeško
kraljestvo
Osrednja tema Jezusovega evangelija je
Božje kraljestvo. Jezus je Božje kraljestvo v
osebi; on je Emanuel, Bog z nami. In človeško srce je prostor, kjer se Božje kraljestvo in
vladavina zakoreninita in rasteta. Kraljestvo je
Iz poslanice papeža Frančiška za 28. svetovni dan mladih
Fani Pečar
12
Frančišek in Klara vabita
FO in Frama
Ubogim v duhu pripada
nebeško kraljestvo
Strokovna eksurzija
na Poljsko
Srečanja nas bogatijo. Pomagajo nam tudi,
da ostanemo skromni in ponižni. Če pustimo,
da nas nagovorijo ljudje, ki so ubogi v duhu.
Takšna je sestra Ana. Kot da bi danes srečali
sv. Frančiška.
Srečala sem jo na Generalnem kapitlju v
Assisiju. Stara je 79 let. Sama se je pripeljala
z letalom z Madžarske, govori odlično angleščino. Malo je govorila, a veliko sporočala.
Nanjo sem postala pozorna, ko je med pogovorom v delovni skupini, kjer smo govorili
o solidarnosti, dejala, da ve, kako je revnim
težko. Da je pomagala deliti pakete hrane, ki
so jih v župniji naredili za 100 ljudi. Potem pa
so morali bežati, ker bi jih sicer tisti, ki niso
dobili paketa, pretepli. Rekla je: »Razdelili
smo hrano, potem pa v beg.« Mislila sem si:
»Kdo je ta žena, da ima take izkušnje?«
Povedala mi je – z veseljem, a skromno:
»Celo življenje sem pomagala ubogim. To je
smisel mojega življenja. Še danes jim pomagam. V domu za starejše hranim onemogle
sostanovalce in jih negujem. Ne pomagam
ustanovi, ampak bratom in sestram. Pomagam tudi družinam, ki si ne morejo plačevati
kredita, s katerim so si kupili stanovanje ali
hišo.« »Kako, kaj imate tako veliko pokojnino?« »Ne, pokojnino imam minimalno,
pomagam jim s prihranki celega mojega
življenja. Ko sem ugotovila, da bom vse prihranke morala vložiti v hišo, sem jo prodala
in odšla v dom, za katerega moja pokojnina
zadošča. Zdaj lahko ta denar dajem ubogim.
Ali ni to boljše?«
Ana je vsak dan pri kosilu popila kozarec
vina. Predzadnji dan smo poromali na La Ver-
Člani Narodnega sveta smo se hladnega
torkovega jutra, 28. oktobra, odpravili na
pot proti Poljski. Tam smo si prvi dan ogledali Wadowice, rojstno mesto papeža Janeza
Pavla II. V Krakow smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Naša ekskurzija je potekla
v sproščenem, bratskem vzdušju, predvsem
zato, ker smo si hrano delili. Kdor je kaj imel,
je to ponudil tudi ostalimi in tako smo bili
brez skrbi. Naslednji dan smo obiskali cerkev Božjega usmiljenja z grobom sv. Favstine
Kowalske, kjer smo imeli tudi sveto mašo. Po
kosilu iz popotne torbe, ki smo ga pojedli kar
v parku na tleh, smo si ogledali center mesta
Krakow. Ker naša ekskurzija ni bila le turistično potovanje, smo imeli zvečer v hostlu tudi
sestanek, na katerem je vsak povedal, kje vidi
svoje mesto v Narodnem svetu in za kaj se mu
zdi pomembno truditi v naslednjih treh letih.
Skupaj smo oblikovali cilje, za katere upamo,
da jih bomo z Božjo pomočjo in skupnimi močmi dosegli. Zagnanost za delo s Frančiškovimi
otroki in Frančiškovo mladino je vela iz nas
in bila nalezljiva. Tretji dan našega potova-
no in dobili s seboj dva sendviča in stekleničko
vode. Mladi so jo hecali: »Ana, kaj pa zdaj? To
pa ni vino …« Vzela je stekleničko, jo vzdignila,
pogledala navzgor, in rekla: »Prosim, sveti
Frančišek!« Pri sosednji mizi so si natakali
vino. Pomignili smo jim, naj ga nalijejo še
njej. Zasvetile so se ji oči, in je rekla: »No,
ste videli? …«
»Sestra Ana, ste srečni?« »Zelo.«
»Kaj občutite ob misli na svojo smrt?«
Zažari: »Komaj jo čakam!«
Doroteja Emeršič
13
nja smo se po iskanju »skritega zaklada« na
glavnem trgu Krakowa (zaklad so bili listki z
mislimi sv. Frančiška) in še zadnjem sprehodu
po mestu odpravili proti Czestochowi– Črni
Mariji. V svetišču na Jasni Gori je br. Vlado
daroval sveto mašo. S petjem pri maši in
po njej smo očarali poljsko redovnico, ki ni
mogla verjeti, da lahko tako majhna skupina
romarjev tako lepo poje. Zvečer smo prispeli
v hostel, v katerem smo prespali zadnjo noč.
Ta hostel se je od prvega razlikoval predvsem
po tem, da smo takoj ob prihodu opazili, da
nekateri ljudje stalno živijo v njem. Kar pa
je bilo za nas mogoče tudi dobro, saj smo
si od njih lahko sposodili lonec, v katerem
smo skuhali torteline za večerjo. Ni nam bilo
hudega, čeprav tudi krožnikov nismo imeli.
Jedli smo vsi kar iz enega »piskra« in se tako
vadili v preprostosti. Zadnji dan smo obiskali
taborišče smrti, Auschwitz. Ob tem, kar smo
videli, nismo mogli ostati ravnodušni, zato
smo med potjo domov zmolili za vse žrtve. Iz
Poljske smo krenili kasneje kot smo načrtovali
in zato smo v Slovenijo prišli pozno zvečer
oziroma zgodaj zjutraj. Strokovna ekskurzija
je za nami, mi pa smo polni nove energije za
delo, ki nas čaka.
Mojca Birk
14
Družba ubogih
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem si rekla,
to se mene ne tiče, se „odklopila“ od tega
sveta, tako da nisem gledala poročil, brala
časopisov in mirno živela – vsaj nekaj dni. A
tako pač ne gre. Vsaj na dolgi rok ne. Lahko
ustvarjamo neko umetno okolje, a vendarle
se bomo slej ko prej soočili z družbo, v kateri
živimo in jo nenazadnje sooblikujemo – sporočamo z odmikom ali pa dejavnim vključevanjem, kar terja več in mogoče ne vodi v
cono udobja.
Čisto konkretno – v naši družini nikoli ni
bilo nasilja, a so družine, kjer obstaja in moja
otroka se srečujeta z otroki, ki komunicirajo
na tak način. In hočeš nočeš, o nasilju se
moramo pogovarjati: da ga zaznata, da sta
nanj občutljiva in nanj opozarjata. Posebno ko
imaš otroke, si želiš, da bi bil svet drugačen,
popoln, a ni. Naloga vsakega je, da ustvarja
prijetno okolje najprej za družino ali skupnost,
potem pa tudi širše. A tu smo malce pogoreli, izgubili kompas in se zaprli vsak v svojo
kamrico. Pa ni prav.
Lahko rečemo, da neko dejanje ni moralno, ne smemo pa obsoditi človeka, še več,
se iz njega norčevati, večati številko klikov,
ogledov, naklade … To je sprevrženo v naši
Znamenje časa
družbi in ni prav. Tudi to, da rečemo: vsak si
je sam kriv, tega se pač ne sme, ni prav. Mar
mi lahko sodimo? Je med nami kdo, ki lahko
vrže kamen? Še vedno ne! V to sem trdno
prepričana.
Vsak med nami pa ne le, da lahko, pač pa
mora stopiti na stran tistega, ki se mu dogaja
krivica. Predvsem pa moramo na glas kričati
in opozarjati na to, da je zasebnost vsakega
posameznika nekaj svetega, nedotakljivega.
Lahko bi zakričali: Ne kradi! Čisto primerno
bi bilo, a tega žal mnogi ne dojemajo tako.
Postajamo družba ubogih na duhu – a ti
ne bodo dosegli nebeškega kraljestva. Kdor v
srcu nima čuta za to, kaj bi njega osebno prizadelo, z lahkoto drugemu stori kaj slabega. To
se v času, ko veliko ljudi realni svet zamenja
za virtualnega, še lažje zgodi. Pazimo na to,
kakšne sledi puščamo tudi v virtualnem svetu
in vedimo: kar bomo narobe naredili „on line“
bomo reševali „off line“, torej vse virtualne
napake bodo terjale svoj davek v realnem
svetu in edino tu jih bo mogoče reševati,
najbrž pa ne brez posledic.
Naj nas v življenju vodi – ne stori bližnjemu
tistega, česar ne želiš, da drugi tebi storijo. In
zapustimo cono udobja, ampak se postavimo
na stran ubogih, ker vsak med nami bo odgovarjal na vprašanje, komu smo dali jesti in piti.
Mateja Feltrin Novljan
Božje stvarstvo okrog nas
Oda razsipnosti
Tako, kot je nekoč bilo normalno, da se je
na sestankih kadilo in da si bil skoraj čuden, če
ga nisi prižgal, je danes normalno, da se pije.
Ustekleničeno, pardon, uplasteničeno vodo.
Pa ne le na sestankih, ampak tudi sicer.
Povsem običajno je, da se z nekom pogovarjaš, in da sogovornik medtem vsake
toliko časa vzame v roko bidon, ga odpre, in
srkne požirek. Ne, da bi nekdo, ko je žejen,
šel do pipe, si natočil vodo v kozarec in jo
spil. Ampak kar tako, po požirkih. Dandanes
žeje več ne gasimo, ampak jo preprečujemo.
Povsem v skladu total thirst quality. Skratka,
kar naprej nekaj pijemo. In to mi izgleda
15
tako, kot če bi kar naprej nekaj jedli. OK, saj
razumem, da je tekočina zelo pomembna za
zdravje, ampak, za božjo voljo, ne spomnim
se, da bi v vseh letih, kar tlačim tole zemljico,
slišal za koga, ki bi umrl od žeje, ali pa zaradi
premalo pitja imel zdravstvene težave. No,
seveda je kdo dehidriral, ampak verjetno
v puščavi ali v Himalaji tudi danes nihče ne
prodaja bidonov.
Priznam, da me malo moti, če nekdo, s
katerim se pogovarjam, vsakih nekaj minut
spije požirek vode. Tako, kot bi me motilo, če
bi vsakih nekaj minut čopnil grižljaj sendviča.
Skratka, težave imam tako z ideologijo pitja
vode, kot tudi z vso tehnologijo, ki jo spremlja
– od balonov do bidonov. Da ne govorim o
tem, da je posledica novodobnih konceptov
pitje postane vode. Včasih smo otroci šli v
šolsko stranišče, prisesali usteca k pipi in se
odžejali. Res, da na stranišču, ampak voda je
pa bila sveža. Danes pa si natočimo bidon in
ga počasi srkamo, voda pa je vse manj sveža
in ima vse bolj sobno temperaturo. No, otroci
so pri tem še vedno pametnejši in naš poba
mi je že povedal, da ne ostane žejen, kadar
pozabi bidon, ampak uporabi našo starodavno tehniko in se napije sveže vode. Tudi
to je povedal, da mu tako bolj tekne, ker je
bolj mrzla.
Že tako ali tako imam težave z razumevanjem razširjenosti uplastificirane vode v Evropi, kjer imamo večinoma na pretek odlične
pitne vode, in kjer z vso to plastifikacijo zgolj
na veliko svinjamo okolje. In tako ali tako je
že zaradi tega narobe, da otroke učimo tovrstnega odnosa do vode in do okolja. Ko to
postavimo v okvir trenutne gospodarske in
posledično socialne situacije, pa vse skupaj
postane odvratno in, prav nič ne pretiravam,
moralno zavržno. Vsak dan vidimo okoli sebe
in v medijih težke zgodbe o lačnih otrocih,
potem pa tole.
Intervju: s. Romana Kocjančič
16
Ubogi me spreminjajo
Romana Kocjančič je mnogim poznana iz
oddaje Obzorje duha, kjer dela že 16 let,
v pogovoru pa je spregovorla o tem kaj
živi kot Frančiškanka Marijina misijonarka
(FMM) in predstojnica na Mirju v Ljubljani,
kako je prepoznala klic v redovno življenje in
v čem jo bogati.
Če se komu zdi, da pretiravam, dajmo
narediti izračun – naša srednješolka vsak
mesec za malico potrebuje 50 EUR. Kar ni
malo denarja, za mnoge je celo kar veliko. V
spletni trgovini stane pollitrska plastenka Ode
0,24 EUR. Sklepam, da dobavitelj malice na
ceno še nekaj malega doda. Ampak recimo,
da ne, in da jo otroci dobijo po enaki ceni, kot
stane v trgovinah. V dvajsetih dneh to pomeni
5 EUR. 5 EUR na mesec oziroma 50 EUR letno
bi lahko bila cenejša malica, če bi otroci pili
vodo iz pipe, pa malinovec, ki bi ga pripravili
v šolski kuhinji, tudi ne bi skoraj nič stal. Letni
prihranek bi bil torej enak strošku malice za
ves mesec. To pa je kar nekaj, ali ne?
Kot vedno, sem prepričan, da ne gre za
nevednost, ampak, podobno, kot pri delovnih
zvezkih, za namerno spuščanje pohlepa v
šolo. Pohlepa, ki nas na dnevni ravni morda
ne stane veliko, ko pa izračunamo letni strošek, pa ni veliko manjši od stroška delovnih
zvezkov.
Ja, takle mamo. Pravzaprav bi pričakoval,
da se bi kdo zganil. Če so nas že tako polna
usta solidarnosti do pomoči potrebnih. Veliko
bi jim pomagali že s tem, da bi zmanjšali nepotrebne stroške. Živeli bili, pa videli.
Vir: Blog Matije Gabrovška, Kavelj 22
Blagor ubogim v duhu je tema tokratne številke Frančiškovega prijatelja. Na kaj ob tem
pomisliš?
Srce mi kar zaigra, ker je to srčika tega,
kar želim živeti kot Frančiškanka Marijina
misijonarka (FMM). Uboga v duhu sem, ko
naredim Bogu prostor v svojem srcu, v svoji
»štali«, da ga spustim tja kamor drugega
človeka ne bi spustila. Da ga spustim tja kjer
sem šibka, slabotna in grešna, da Bog lahko
pride do mojih grehov in si tam naredi svoje
jasli, me razsvetli in da čutiti, da me ljubi in
sem lahko zanj to kar sem. Blagor ubogim v
duhu pa zame pomeni tudi strmeti k temu,
da sem čim bolj svobodna in da mu dovolim,
da razvezuje, kar me veže in otesnjuje. Naša
ustanoviteljica Marie de la Passion pravi, da
naj nas ne veže na to zemljo niti najtanjša
nit, ki bi golobčka vezala, da ne bi mogel
vzleteti in nas spodbuja, da smo proste vseh
niti. Blagor ubogim v duhu je zame ta ideal,
17
ki ga želim živeti, da bi bila prosta vseh niti, ki
me zasužnjujejo, da ne morem dihati v Bogu.
Kako živiš uboštvo v duhu kot sestra FMM?
Vsak dan znova, še posebej takrat, ko
resnično ne zmorem, se spomnim, da je Bog
tisti, ki lahko pride v to moje uboštvo. Biti
ubog pomeni biti v Bogu, da Boga spustim
k sebi in z njegovo močjo lahko naredim
veliko lepega na tem svetu. Biti ubog v duhu
je biti srečen, ker me drugi osrečuje in me
spreminjajo, če sem v Bogu.
Tvoje redovno življenje se je začelo v času
študija. Nam lahko poveš nekaj o tvojih
mladostnih iskanjih in kako si zaslišala klic v
redovno življenje?
Izhajam iz družine, kjer vero nismo prakticirali, ampak bolj pri stari mami, kjer smo
preživljali vikende in počitnice. V tretjem
letniku srednje šole v Kranju, sem strica (čeprav ni bil veren), ki je tam živel, prosila če bi
lahko šli na Brezje, ker tam še nisem bila. Ko
sem tistega maja vstopila v svetišče, sem se
spomnila kaj je rekla stara mama: »Ko greš na
božjo pot moraš nekaj prositi in se zahvaliti.«
Ker prej nisem nič prosila, se nisem imela za
kaj zahvaliti. Nisem vedela kaj naj prosim,
ker mi ni nič manjkalo, pa sem prosila, da
bi imela v šoli vse pet. Pri Marijinem oltarju
pa sem zaslišala: »Glej vse se ti bo izpolnilo,
kar si želiš v tem letu. Če bi pa stopila na to
pot …« Rekla sem: »Ja!« Potem pa sem na
to pozabila. Uspešno sem zaključila šolsko
leto, v meni pa se je začelo oglašati: »Glej,
vse sem ti izpolnil. Kje si pa ti?« Nisem se
prepoznala v redovnem življenju. Želela
sem imeti družino in je bila zame prevelika
odpoved temu. Bog pa me ni pustil na miru.
Pustil mi je svobodo, vedno znova pa se je
oglašal v meni. Poznala sem duhovnike in
redovnice, ki so to živeli, zdelo pa se mi je,
da tega nisem sposobna živeti. V nekem
trenutku sem rekla: »Bog, če je to najboljše
zame, mi daj moč, da ta korak tudi naredim.«
Po drugem letniku študija sem se odločila,
v tretjem pa sem vstopila in končala študij.
Kako pride do odločitve za FMM?
Težko. Ko sem razmišljala kam naj grem
in videla koliko različnih redov je v Sloveniji, je mama kupila knjigo Življenje in delo
redovnic med nami. To je bilo nekaj zame.
Ob listanju knjige vidim Inštitut Frančiškank
Marijinih misijonark. Začnem brati: Živijo po
vzoru sv. Frančiška (takrat nisem niti vedela
kdo je to), rekla pa sem si: »Aha, to bi pa
bilo nekaj zame. Vsak dan imajo adoracijo,
gredo v misijone, če jih pošljejo …«Mislila
se , da je to Bog ustanovil posebej zame, da
bom lahko vstopila. Na pobudo sošolca sem
potem šla prvič na ignacijanske duhovne
vaje . Po voditeljevem nasvetu sem navezala stike s sestrami. Prej nisem nikomur
povedala, mislila sem namreč, da je dovolj,
da se odločim, pokličem sestre in pridem.
Koliko časa preteče od odločitve do vstopa?
Po končanem študiju sem razmišljala,
če bi nadaljevala s podiplomskim študijem
na strojni fakulteti, ker me je zelo veselila
konstrukcija tekstilnih strojev. Ko sem o tem
vedno bolj razmišljala, sem spoznala: »To je
beg. Moraš se odločiti ali vstopiš v samostan
ali greš študirati.« V času odločanja sem
18
imela še fanta, ki me je imel resnično rad.
Ko pa sem videla, kaj vse je pripravljen brezpogojno narediti zame, sem pri sebi videla,
da zanj nisem toliko pripravljena narediti.
Pokazal mi je kaj pomeni nekoga imeti rad
in da če se odločaš za življenje z njim, moraš
biti za tega človeka pripravljen narediti vse.
Na podlagi tega sem spoznala, da nisem
poklicana v družinsko življenje, ampak, da
se odločim za drugo pot. K odločitvi je pomagal njegov odhod v vojsko in imela sem
priložnost, da sem naredila rez in se odločila:
»O Bog, če je to tvoja volja, mi pomagaj, da
zdržim na tej poti.«
Nisi poznala Frančiška, ko pa si vstopila med
sestre, si ga spoznala kot svoje ga vzornika. V
čem te nagovarja?
Pri Frančišku me najbolj nagovarja biti
ubog, biti svoboden v Bogu in da je Bog
moje življenje. Brez Boga si niti ne predstavljam življenja na tem svetu. Zame je Bog
temelj na katerem gradim. Za Frančiška je
najpomembnejši odnos z Bogom. Bog, ki
ga ljubi in on ga želi ljubiti. Zaradi Boga želi
potem živeti evangelij, ga oznanjati in iti tudi
na obrobje k ubogim. Ko je šel Frančišek h
gobavcem in je celo poljubil gobavca; se je
v njem nekaj spremenilo.
Tudi sama vidim, da me ubogi zelo
spreminjajo. Za veliko noč smo se sestre
odločile, da jemo ob petkih postno, samo
juho in skromen dar, ki smo ga s tem zbrale,
smo namenile romski družini. Nakupila sem
19
hrano in jim nesla naš skromen dar. Ko sem
odhajala mi je starejša hči rekla: »Kako je Bog
dober! Danes zjutraj smo vse kar smo imeli
od hrane pobrali in peljali v pravoslavno
cerkev kot dar za pomoč ljudem v Srbiji, ki
so bili poplavljeni. In vi ste prišli in nam vse
prinesli nazaj v istem dnevu.« Nagovorilo
me je: Dala sem iz svojega obilja. Nisem bila
lačna, oni pa so dali vse kar so imeli. In koliko
jim je Bog dal! Vedno znova me preseneča,
ko vidimo kako se tudi neverni angažirajo,
ko želijo narediti nekaj dobrega za druge in
me s tem spodbujajo, da bi bila sama bolj
Božja, da bi bilo moje srce malo mehkejše,
ne tako kamnito in trdo.
Kakšno pa je poslanstvo FMM?
Smo Marijine misijonarke. Marijo je
Bog presenetil sredi njenega vsakdanjika.
Zaročena je bila z Jožefom, Bog je prišel po
angelu in zarezal v njeno življenje z oznanilom, da bi sprejela Boga v svoje življenje
in ga dala nam vsem. Po njenem vzoru skušamo pred Bogom biti na razpolago. Smo
misijonarke in nas pošilja po vsem svetu,
misijone pa izbiramo tam kjer Bog ni toliko
navzoč in kjer so ubogi tako duhovno kot
materialno, prednost pa imajo ženske in
otroci. Smo pa tudi Frančiškanke, zato po
vzoru sv. Frančiška živimo uboštvo. Nič nam
ne pripada, da bi lahko bile bolj svobodne.
Nimamo nobenega premoženja in moramo
vse prositi. Vsako leto naredimo predračun
za prihodnje leto, kar nam potem naše
vodstvo odobri ali pa ne. Težimo k temu,
da bi se same preživele, če ne zmoremo,
dobimo pomoč, da lahko živimo. Ne morem torej kar iti v trgovino in si kupiti nove
škornje. Za vse materialno je poskrbljeno in
imamo resnično vse, nismo pa tiste ki s tem
upravljamo. Sv. Frančišek nas opozarja, da
je denar mamon, ki nas lahko hitro zasvoji.
Treba je zaupati Bogu, kar imamo pa tudi
deliti z drugimi.
Koliko vas je v Sloveniji?
Dvanajst Slovenk, kot dvanajst apostolov.
Na Mirju, kjer sem predstojnica, je pet sester
in ena prednovinka.
Na kaj si kot predstojnica skupnosti na Mirju
pozorna? Kaj želiš izpostaviti?
Predvsem želimo živeti duhovno življenje, ki je bilo zaupano naši ustanoviteljici,
skupno molitev in življenje v skupnosti.
Konkretno to pomeni, da si delimo kako živimo Božjo besedo, imamo skupno molitev,
pomembno pa je tudi, da ima vsaka sestra
čas za adoracijo in meditacijo. Po konstituciji
naj bi imele vsak dan eno uro za meditacijo,
pol ure za adoracijo in vsaj pol ure duhovnega branja. Vsaka sestra si mora to sama
splanirati, enkrat na teden pa imamo skupaj.
Pomembno je življenje v skupnosti. Na Mirju
ima vsaka svoje poslanstvo in smo vse razkropljene, zato si moramo že na začetku leta
narediti razpored kdaj bomo imeli srečanja
skupnosti, mašo, spokoren dan, vrednotenje
našega življenja, spravno bogoslužje ob koncu leta, skupne počitnice, dan skupnosti …
Kot odgovorna bdim nad mojimi sestrami,
da se tega tudi držimo.
Je naloga predstojnice težka?
Je težka in zahtevna. Naloga predstojnice
je biti služabnica vseh. Kaj je dobro za rast sosestre? Katero lahko tudi uničim, če ne pustim
rasti njenemu poklicu. Smo skupnost, vsaka
pa je kot posameznik poklicana, da živi skupno življenje. Živimo v mednarodni skupnosti
in smo si zelo različne, velikokrat pa vidim, da
je Bog tisti, ki nas združuje in povezuje. Moja
naloga je, da molim za vsako sestro.
Smo v letu posvečenega življenja.
Papež je izbral sedanji trenutek za leto
posvečenega življenja. Uboštvo je tisto s
čimer naj bi pričevale kot sestre tako, da
gremo k ljudem na obrobju, ki so zavrženi
in jih poiščemo. Med nami so ostareli, ki so
velikokrat zelo osamljeni. Na podeželju je
še solidarnost, v mestu pa velikokrat niti ne
vemo drug za drugega. Zame je velik izziv
kdo so ubogi in da sem nanje bolj pozorna.
Veliko ljudi obupuje nad svojim življenjem,
veliko je depresije in zame je velik izziv kako
tem ljudem posredovati gorečnost. V tem
letu kot prvo vidim potrebo po notranjem
spreobrnjenju, da bo imel Bog svoje mesto v
meni in bo moje srce postajalo bolj človeško
in toplo. Tako bo ob meni lahko vsak doživel,
da je ljubljen od Boga, ki nikoli ne obsoja
ampak nas objame kot dober oče.
Vaše poslanstvo je v tem, da greste tja, kjer
Boga ne poznajo. Je s tem povezana tudi
služba, ki jo opravljaš?
Prva pomoč
20
Ko sem bila na študiju teologije v Franciji,
so provincialno predstojnico prosili, če bi
lahko začela delati na RTV, kar je bil odgovor
na naše poslanstvo, biti tam kjer Cerkev ni
toliko navzoča. Vidim, da je RTV samo zrcalo
naše družbe. Drago Klemenčič, ki je začel z
verskim programom na RTV pred skoraj 25
leti pa je rekel, da mora biti televizija zrcalo
in svetilnik. Namen nacionalne TV naj bi
bil vzgajati za vrednote. Mnogi se bojijo
pokazati da so verni, ker se počutijo, da so
drugorazredni, zato menim, da je za FMM
pomembno, da smo navzoče v takem misijonu, da bi laiki imeli več opore. Večkrat mi
kdo reče, da se lažje izpostavim kot sestra,
oni pa se bojijo, da ne izgubijo službe. Pa
tudi, da prinesemo evangelij, vero in upanje
ljudem, kar je tudi cilj oddaje Obzorje duha,
ki jo urejam. Dati ljudem za teden ki je pred
njimi nekaj svetlega, predvsem preko pričevanj ljudi, ki so šli skozi preizkušnje.
Rekla si, da si mnogi verni ne upajo povedati
ali pokazati, da so verni. Pa morda ob tem
vprašanje, zakaj tudi v oddaji nisi v redovni
obleki, zakaj se za snemanje preoblečeš?
Kot misijonski red nismo prvenstveno
vezane na redovno obleko, ampak je v
ospredju evangelizacija, zato sestre drugod
po svetu niti nimajo več redovne obleke in
so v civilu, v preprostih oblačilih. V Sloveniji
pa vidimo, da je redovna obleka še potreba
21
in je znamenje pričevanja. Zakaj pa sem v
oddaji v civilu? Če hočem voditi oddajo, ne
morem biti oblečena v kakršnikoli uniformi.
Novinar bi moral biti nevtralen, je namreč
samo posrednik med gledalcem in gostom
ali vsebino, ki jo posreduje. Če želim posredovati kar bi rada, je dobro, da tudi vodim,
zato sem potem v civilu.
Za kaj si ob svojem misijonu hvaležna?
Nikoli si nisem predstavljala, da bom
delala v tej hiši, ker me je vedno bolj veselilo
socialno delo. Delo sem sprejela, ker sem bila
naučena, da moraš v pokorščini vse sprejeti,
čeprav nisem niti vedela v kaj se podajam. V
redovnem življenju je dobro reči ja in tako
odkriješ darove, ki jih drugače ne bi. To delo
mi je v velik izziv, vsak teden imam drugo
temo in se moram vanjo poglobiti, veliko
prebrati, ob tem pa tudi veliko prejmem.
Delam v okolju, kjer srečujem ljudi, ki me
spreminjajo. Presenečajo me s svojo dobroto, radodarnostjo, čeprav niso posvečeni
Bogu me spreminjajo. Pri nas je teamsko
delo 30-ih. Vsak nekaj doprinese, da skupaj
naredimo nekaj lepega in sem za to posebej
hvaležna.
Si ob obveznostih v skupnosti in na delovnem mestu vzameš tudi prosti čas in kako ga
preživiš?
Si ga kar vzamem. Ker sem v službi veliko
z ljudmi, potrebujem vsake toliko časa tišino.
Zame je to umik v gore, kjer sva jaz in Bog
v objemu stvarstva in ta svet doživljam kot
mojo domovino. Čeprav sem doma v civiliziranem svetu, čutim, da je ta svet prehoden.
Imaš pa tudi kakšen načrt za naprej?
Moja želja je biti in se vsak dan znova
prepustiti Bogu.
Pogovarjala se je Jana Podjavoršek
Oratorij 2015
Že od oktobra dalje je znana osebnost
oratorija za prihodnje leto – Dominik Savio.
Sicer je časa do poletnih mesecev še dovolj,
kljub vsemu pa je tule za začetek mini kviz
o tem, koliko poznaš tega svetnika:
Koliko otrok je bilo v družini Savio?
B)deset
Z)trije
G)pet
Kaj je bil po poklicu Dominikov oče?
A)vojak
P)strojevodja
I) kovač
Iz črk pred pravilnimi odgovori sestavi
Dominikovo željo!
1
2
3
4
Poznavanje življenja svetega Dominika
je seveda samo ena od stvari, ki spadajo k
pripravi na oratorij. Organizatorji so se že
vrgli v delo, da bi priprave naredili čim bolj
enostavne. Tako tudi letos vsak mesec izhaja animatorski spodbujevalnik, ki ga lahko
najdete na oratorijski spletni strani (http://
oratorij.net/animatorski-spodbujevalnik).
Hkrati pa je znanih že kar nekaj datumov za
dogodke, ki se jih splača udeležiti. Na primer
za pomladanska srečanja po škofijah: Novo
mesto – 28. februar 2015, Maribor -1. marec
V katerem kraju se je Dominik rodil?
J)Torino
T)Riva pri Chieriju
Š)Mondonio
Koliko je bil star, ko je postal ministrant?
I) pet let
E) sedem leta
L) petnajst let
Kaj je (med drugim) Dominik sklenil na dan
svojega prvega obhajila?
S) Rajši umreti kot grešiti
G) Ko bom velik, bom duhovnik.
U) Še bolj se bom potrudil pri učenju.
H kateremu velikemu svetniku mladih je Dominik odšel z dvanajstimi leti?
R) Janezu Pavlu II.
V) Don Bosku
O)svetemu Frančišku
Koliko je bil Dominik star, ko je umrl?
U)sedemnajst let
N)petindvajset let
E) štirinajst let
Kje je Dominik pokopan?
I) cerkev vseh svetih v Rimu
T) cerkev Marije Pomočnice v Torinu
K) na pokopališču v Mondoniju
5
6
7
8
2015; Ljubljana – 7. marec 2015, Celje – 8.
marec 2015, Koper – 14. marec 2015, Murska
Sobota – 21. marec 2015. Na mariborskem
koncu bo organiziran ponovno tudi Prvi polčas, dvodnevna priprava na oratorij – za zdaj
se ve že datum – 24.-25. april 2015, o podobnem razmišljajo tudi na ljubljanskem koncu.
Sicer pa je mogoče uporabiti tudi razna
usposabljanja tako s strani Slovenske šole za
animatorje (http://ssa.rkc.si/) kot Združenja
animatorjev oratorija (http://oratorij.net/
usposabljanja). Fani Pečar
Note
22
2
Pater
Pij,Pij,
bratbrat
Pater
& Ó
C/G
j œ œj œj œ œ
œ
œ œ œ
‰ œ œ œ œ œ œ œ œ œ
œ ˙
lo kru - ha je - sti, daj,
Daj mi ma
5
A‹7
Gsus4/H
F(“2)
Kri - stus
C
G
j
œ œ œ œ œœ œ ˙
& œœ
œ œ˙
žu trp - iš,
vi - dim tvo - jo kri in
∑
bri moj, ko na kri
Ó
‰ œe œe œe
Daj mi svo
C/G
- je - ga te - le - sa, daj,
14
Du - ha,
F(“2)
C
G
& œ œœ œ
œ œ œ w
kri - va -jo
∑
A‹7
F(“2)/A
29
C
& ™™ Œ
sti je Bog.
œ œ œ
F(“2)
& œ ™ œ™ œ
œ ™ œ™ œ
tvo - je
A‹7
œ ™ œj œ œ œ
sva v Kri - stu - su
Ϊ
o
G
3
˙
de - li - la brid - ko.
A‹7
˙
iz tvo - jih rok in nog,
j j
eœ Œ œe œe œe œe œe œe œe œe œe œe œe
G
Hu - da bo -le - či - na sr - ce mi ob da,
j
e E
œ ˙
F
v e - nem sva
F(“2)
Refren
Zdaj zrem v
34
Ó
œe œe œe œe œe œe œe œe
G/H
G
%
w
dva,
%
w
%
w
dva.
G
C
œ œ œ œ œj œ œ œj œ œ œ œ
3
- či, v njih vi - dim ran - je - no te - lo,
Ó
od -
mi
‰ œe œe œe œe œe œe œe eœ œe œe
F(“2)
3
& ej Œ j œ œ œ œ™ j œ œ
œ œ
œ
œ
ne
j
œ
Gsus4/H
C/G
ker ti si tu,
ga. Tvo - je ra
Kri pov - sod,
za - ve - dam se, da v me -ni v pol no
23
C
ra - ne sve - ta.
j
& eœ™™ e e e e œe
œœ œ œ
19
ki že ču - tim
C
F(“2)
saj sku - paj
A‹7
Œ e e œœ œe ™™ eœ™™ œe ˙E
œ œ
Zdaj zrem v
tvo - je
o
Kral - je - vo
45
F(“2)
A‹7
49
3
œe œe œe
- či, v njih vi - dim
G
œ œ œ
3
˙E
3
te - lo,
œ ˙
J
& Ϫ
F(“2)
e e e e™ e ™ e e ™ e e e e
eœ œ œ œ œ ™ œ™ œ œ™ œJ œ œ œ
sva v Kri - stu - su
saj sku - paj
F(“2)
C
Ó
˙
de - li - la brid - ko,
j
j
œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ
™™ Œ ™
Po - či - vam v njem,
A‹7
C/G
dra - gi Fran-
Gsus4/H
u - mi - ri.
moj duh se
F(“2)
G
j
j
Œ
j
& ™ j
œ œ œ œœœ œ œ œ œ œ œ
œ œ œœœœ œœ œœœœœ
pred me - noj je o - se
Pre - pla -vi - ta me mir, za - puš - če - nost in
F(“2)
j
j
j
& œe œe œe œe eœ œe e e ™™ œe e ™™ œe œe œe e e
œ œ
œ
œ œ œ œ œ œ œ ˙
10
G
či - šek, brat.
C
znoj.
A‹7
Gsus4/H
Ó
F(“2)
do
C/E
j
& œe e e e ej
œœ œ œ
40
Glasba: Nejc Podobnik
Besedilo: Jožef Mezeg
C
23
53
&
C
Ó
˙
F(“2)
C/G
na
62
Gsus4/H
A‹7
j j
j j
je
Œ ™ œe œe œe œe œe œe œe œ œe e e ™ ej ej e œej
œ œ™ œ œ œ
C
∑
Ko vi - dim bra
j
& œe œe œe œe ej
œ
58
po - ta
ba, ki k - r - va - vi.
bra - ta moj kr - va - vi bo
G
ta - krat o
F
& œe œe œe e œe œe e Œ ™
œ
œ
3
u - bo - ge- ga,
spe - lja - ne - ga
j
j j
j
eœ ™™ œj œj œ œ œ œ œj œ œ œj œ™ œe œe œe œe œe
F(“2)
zmot,
ta
j
e E
œ ˙
pot,
Je
-
G¨º
zus, do - vo - li
da ja - rem te - ga
mi,
Ponovitev
refrena
G
%
w
%
w
pot.
%
w
™™
Mozaik
24
Marijine misijonarke. Gotovo pa so nas v
molitvi spremljale tudi sestre Klarise. Po
sveti maši smo se pred cerkvijo pogreli
s čajem in pecivom, za kar so priskrbele
pridne roke.
Klemen Levičnik
Vi vsi ste bratje
Podaj MI Roko 2014 v Ljubljani
Minilo je 28 let od molitve za mir v
Assisiju, ko so se na pobudo Janeza Pavla
II. zbrali predstavniki svetovnih religij in
vsak na svoj način molili. Danes po 28
letih dogodek še ni šel v pozabo in tudi
mi v Ljubljani smo letos v spomin na ta
dogodek in željo po miru molili za mir, se
družili in peli ter se podali na »romanje«.
Začeli smo s skupno molitvijo in pesmimi
v Štepanji vasi pri kapucinih, nato pa smo
se v luči miru odpravili na romanje do Sv.
Urha. Pot je minila skrajno hitro. Skupaj
smo se pogovarjali, družili, zbliževali in
molili. Med potjo smo pozdravili tudi
brate konje. No, in tako smo hitro prispeli
do križišča, kjer se pot začne vzpenjati do
cerkve Sv. Urha. Tam so nas pričakali še
ostali bratje in sestre, ki niso uspeli priti
v Štepanjo vas. Skupaj smo se odpravili po
griču do cerkve in vmes vdano molili rožni
venec. Po prihodu v cerkev smo skupaj
prepevali, ob 18.30h pa pričeli z darovanjem svete maše. Maša je bila zelo lepa in
vsebinsko bogata. Tako rekoč so bili prisotni vsi predstavniki 1. in 3. reda svetega
Frančiška: bratje minoriti, bratje kapucini,
bratje frančiškani, Frančiškov svetni red,
Frančiškova mladina, Frančiškovi otroci
in drugi v Frančiškovem duhu, pridružile
pa so se nam tudi sestre frančiškanke
V četrtek, 23. oktobra 2014, smo se po
večerni sveti maši zbrali pri frančiškanih v
Mariboru. Večer se je začel z uvodno pesmijo slavilne skupine Emanuel, nato pa
smo slišali poslanico Podaj MI Roko, ki jo je
napisala sestra Andreja Čakš. Podanih je bilo
nekaj iztočnic za osebni razmislek: kaj jaz
prispevam k tistemu pravemu bratstvu nas
vseh, preprečevanju predsodkov, sebičnosti
in boljšim medsebojnim odnosom. Sledil je
nagovor salezijanskega duhovnika Rafa Pinose, ki ima velik govorniški talent in z njim
uspešno in goreče pričuje Božjo ljubezen do
nas vseh. Najbolj mi ostaja v spominu njegova
25
prispodoba o dimenzijah. Sprva človeških,
nato tistih predstavljenih v Pavlovem pismu
in na koncu o treh Božjih dimenzijah - veri,
upanju in ljubezni.
Po nagovoru je sledila slavilna molitev
s skupino Emanuel iz Binkoštne cerkve, ko
smo skupaj z njimi peli bolj ali manj poznane
pesmi, predvsem pa smo se želeli zahvaliti
Gospodu za njegovo Ljubezen in ga slaviti.
Ko smo si med pesmijo podali roke in skupaj
molili, si res lahko čutil Božjo bližino, predvsem pa našo povezanost, saj smo bili bratje
in sestre ter skupaj prosili za mir. Upam, da
je vsak udeleženec to začutil in ga je tako
nagovorilo, da bo želel to bratstvo prenesti v
svoj vsakdan, v vse svoje odnose.
Na koncu nas je pričakal še zelo okusno
in lično pripravljen prigrizek, ob katerem je
bila priložnost za srečanje in sproščen klepet
z vsemi udeleženci.
Tadeja Dobre
Podaj MI Roko v Nazarjah
V soboto, 11. oktobra 2014 ob 20. uri
smo se na samostanskem griču v Nazarjah
zbrali Frančiškova mladina Nazarje, prav tako
Frančiškov svetni red Nazarje, prišlo pa nas je
obiskat tudi nekaj mladih iz FRAME Maribor
in Vipavski križ.
Zbrali smo se z namenom, da bi molili za
žrtve trgovine z ljudmi ter tako razmišljali
o bratstvu med ljudmi. Začeli smo s kratko
molitvijo, pesmijo, nadaljevali z branjem dveh
zelo zanimivih življenjskih zgodb deklet, Maje
in Selme, ki sta, vsaka na svoj način, doživeli
okrutne stvari v svojem življenju. Prebrali smo
sedmo zapoved iz Katekizma katoliške Cerkve,
ki ravno govori o tem, da prepoveduje dejanja
ali početja, ki vodijo k zasužnjevanju ljudi
ter odlomek iz Svetega pisma. Da bi še bolj
povezali naš svet v katerem živimo in vero,
smo vse začinili še z močno debato, kjer smo
se spraševali o morebitnih rešitvah za mlade,
da ne bi naivno nasedali na pasti trgovanja z
ljudmi ter razpravljali o raznih problemih, ki
se dogajajo pri mladih v naši državi. Prisluhnili
smo tudi zanimivim, a prav tako pretresljivim
življenjskim zgodbam, ki so jih vedeli mladi in
starejši na dogodku. Zanimivo je bilo slišati
poglede obeh generacij, nas mladih ter staršev, kako vidimo ta problem pasti trgovanja z
ljudmi v Sloveniji v zdajšnjem času, predvsem
problem tega trgovanja z mladimi. Dobro debato smo povezali še s poslanico, ki govori o
tem, da smo vsi bratje, tukaj in zdaj. Končali
smo z molitvijo za vse žrtve, še malce poklepetali in odšli domov, vsak s tihim upanjem
pri sebi, da bo naš svet začel reševati mlade in
njihovo prihodnost, ob tem pa ne bo pozabil
na Boga, ki je naša največja rešitev.
V tem večeru smo spoznali, da najverjetneje tiči vzrok za toliko problemov in pasti pri
mladih v vzgoji njihovih staršev ter v kakšnem
krogu sovrstnikov se gibljejo ter da je prav, da
smo začeli drug drugega ozaveščati o trgovini
z ljudmi in njenimi posledicami, da bi bilo teh
žrtev vse manj.
Emanuela Eduard
Podaj MI Roko Vipavski Križ
Podaj Mi Roko je tudi letos gostila samostanska cerkev v Vipavskem Križu. Ob molitvi
za mir smo posebej premišljevali o letošnji
poslanici, ki nas je nagovarjala, da se ozremo
po družbenih skupinah, ki nimajo pravega
26
27
nam je dala vedeti, da smo močna skupnost,
ki more v molitvijo in dobrimi deli poskrbeti za
boljši jutri. Sledila je sv. maša, ki jo je daroval
br. Vlado Kolenko. Nato pa smo se še zbrali v
samostanski jedilnici, kjer smo ob prijetnem
druženju zaključili molitveno srečanje za mir.
Matevž Vidmar
Obljube Frančiškovih otrok
Maribor Sv.Jožef
mesta med nami. Različne mladinske skupine
iz Vipavske doline so nam na izviren način
predstavile ljudi, ki živijo v laži, t.i. piflarje,
mafijce, prostitutke, narkomane. V drugem
delu pa smo izpostavili še tri skupine ljudi, ki
se nahajajo med nami. Molitev smo dobesedno poslali med brezdomce, bolnike v UKC in
na Onkološkem inštitutu ter med umirajoče v
hospicu, tako da smo jo napisali na listke. Ob
tem pa smo z našimi talenti zgradili verigo, ki
V nedeljo 16.11 so pri svetem Jožefu na
studencih v Mariboru svojo obljubo Frančiškovih otrok dali otroci in mladi iz župnije.
Svojo 1 letno obljubo je dalo 7 otrok in 3
animatorke, župnijsko občestvo je sprejelo
pripravljenost mladih za svetega Frančiška.
Trudili se bomo biti podobni svetemu
Frančišku in slediti njegovemu zgledu.
Maja Ban
Obljube Frančiškovih otrok v Repnjah
Zadnji vikend oktobra smo se Frančiškovi
otroci iz Repenj srečali zaradi naših letnih
obljub, v Domu matere Margarete v Repnjah,
v duhu našega velikega trubadurja Božje ljubezni, Svetega Frančiška.
Zbrali smo se v soboto popoldne in najprej
obiskali cerkev Svetega Tilna, na Repenjskem
hribu, tik nad samostanom naših Šolskih sester Svetega Frančiška Kristusa Kralja. Zatem
smo se razdelili v dve skupini. Prva je bila
zadolžena za pripravo slastne mlečne večerje,
pod vodstvom sestre Eme. Druga skupina, ki
jo je vodila naša animatorka Sara, pa je izdelala pesmarico, po kateri bomo peli na naših
prihodnjih tedenskih srečanjih. Po večerji je
druga skupina pospravila kuhinjo, prva pa
je pripravila prošnje in zahvale za nedeljsko
sveto mašo, ki je bila še posebej slavnostna
zaradi naših obljub med njo. Vsi skupaj pa smo
se potem zbrali v cerkvi in opravili generalko
za sodelovanje pri tej maši. Pred spanjem smo
se šli še igre, ki smo jih zaključili z ogledom risanke o življenju svetega Frančiška. Naslednje
jutro smo začeli s pripravo na naše obljube.
Slavje se je začelo ob sedmi uri. Pred cerkve-
nim občestvom
smo obljubili, da
bodo Jezusove
Besede postale
naše življenje.
Zgled v tem prizadevanju pa sta
nam Sveta Klara in Frančišek,
ki sta dobroto
po Jezusovem
zgledu izkazovala vsemu stvarstvu. Prosili smo
Boga naj nam
pri tem pomaga
s svojo milostjo. Sveto mašo je daroval duhovnik Marijan Peklaj. Po zajtrku smo začeli z
izdelovanjem svečnikov za sveče, ki jih je prav
za nas izdelala in nam jih podarila sestra Sara.
Vse dopoldne smo tako preživeli v prijetnem
druženju. Najprej ob katehezi o luči. Ta Luč
je za nas Jezus, ki razsvetli vsako našo temo.
Dovolj je že žarek in teme ni več. Mi moramo
le odpreti vrata našega srca, vsaj za špranjico.
In nazadnje še s pospravljanjem vseh sledi
našega umetniškega ustvarjanja.
Srečanje smo zaključili s kosilom, ki so ga
za nas pripravile šolske sestre in se po njem
poslovili z željo, da se kmalu zopet snidemo.
Slavimo Gospoda, ki tako lepo skrbi za nas.
Marcela in Demetra Jamšek
Volilni kapitelj pokrajinskega sveta
V soboto, 29. 11. 2014, je imel Pokrajinski
svet OFS v Mariboru pri Krajevnem bratstvu
Svetega Jožefa na Studencih volitve na pokrajinski ravni. Prisotnih je bilo 31 delegatov iz 14. Frančiškovih družin, 10 duhovnih
asistentov in še kar nekaj opazovalcev (tudi
predsednica FO in FRAME). Opravičeno so
izostali predstavniki 4 Frančiškovih družin.
28
29
Frančiškove družine je potekalo pod geslom
»… da bi Ljubezen bila ljubljena!«
Dopoldne smo začeli z adoracijo Najsvetejšega v cerkvi, ki jo je s petjem obogatila
mariborska Frama. Sledilo je zanimivo predavanje ljubljanskega nadškofa p. Staneta
Zoreta. V svojem nagovoru je izpostavil, da
obstajata dve obliki žalosti: Judova (žalost
obupa, konca) in Petrova (pozitivna žalost ob
spoznanju resnice). Dodal je, da se vsakršno
zlo ustavi z odpuščanjem. To, da se maščujemo, je človeško; to, da premagujemo zlo
in odpuščamo, pa je dejanje tistega, ki Ljubi.
Uvod je bil naravnan v duhu Miklavža, saj
so nam Frančiškovi otroci od sv. Jožefa na
Studencih in br. Jurij Štravs pripravili igro o
svetem Miklavžu. Sledili je pozdrav (takrat
še) predsednice in nato predstavitev poročil o
delu vseh služb na ravni PB za preteklo obdobje 3. let. Poročilo je predstavil tudi duhovni
asistent p. Tarzicij Kolenko in predsednica
FRAME PB Eva Zinrajh.
Po tem so se začele volitve. Po uvodnem
nagovoru predstavnika narodnega sveta Franca Herleta, kateremu so bile volitve zaupane,
sta se določila števca glasov in zapisnikar. Delegatom sta števca razdelila kemične svinčnike
in glasovalne lističe. Tako se je volilo za vsako
službo posebej.
Sveti Duh je tokrat deloval tako, da so bili
izvoljeni sledeči:
zz predsednica – s. Andreja Štunf
zz podpredsednica – s. Bernarda Ban
zz tajnica – s. Dorica Emeršič
zz blagajnik – br. Tonček Horvat
zz odgovorna za vzgojo –s. Fani Pečar
zz bratski animator – br. Jože Kozel
Sledila sta nagovor in molitev duhovnega
asistenta z narodne ravni p. Tineta Gašpariča.
S. Dorica Emeršič je predstavila potek
generalnega kapitlja OFS, ki je novembra
potekal v Assisiju. S. Bernarda Ban pa novo
knjižico preminule sestre Vide Žižek.
Vse skupaj nas je pošteno izčrpalo, zato
smo se morali okrepčati. Po kosilu je sledil še
tretji del, kjer smo skupaj zastavili smernice
za naprej. Sprejeli smo, da se cilji, ki so bili zastavljeni, nadaljujejo in se jih poskuša čimbolj
realizirati. Največje upe in poudarek se polaga
na bratskega animatorja. To je nova služba,
ki je do sedaj še nismo poznali in je vez med
FRAMO in OFS. Želeli bi, da se FRAMA in OFS
zbližata ter podpirata. FRAMA je biser OFS,
tega se je potrebno zavedati. Z božjo pomočjo
nam bo to tudi uspelo.
Novo izvoljenim naj Bog podeli dosti milosti, zdrave pameti in potrpljenja. Naj jim da
tudi podpore duhovnih asistentov ter sester
in bratov.
Jožef Kozel
Duh Assisija
Dan duhovnosti v Duhu Assisija se je
letos dogajal 25. oktobra v Celju pri bratih
kapucinih. Srečanje vseh bratov in sester
Frančiškov svetni red je ob jubilejnem letu
predstavil svojega zavetnika sv. Ludvika IX. in
na podlagi njegovega življenja pripravil 5 katehez. Po skupnem kosilu smo imeli možnost
sprehoda, ogleda Celja ali molitve, ob 15h
pa se je dan zaključil s sveto mašo v cerkvi
sv. Cecilije. Med darovanjem je tudi Frama
prinesla na oltar svoj dar - kitaro, v zahvalo,
da nam Bog daje pravo Veselje v življenju, in
v prošnji, da bi znali pogumno širiti Njegovo
ljubezen. Kako lepo je, če je Ljubezen ljubljena
in kako lepo je, ker smo del tako velike Frančiškove družine!
Eva Zinrajh
Duhovne vaje OFS Slovenija
Od petka, 7. do nedelje 9. novembra 2014
smo se zbrali v Kančevcih na duhovnih vajah
za sestre in brate OFS (FSR) v Kančevcih v
Prekmurju.
Že sam kraj nas je duhovno pomiril. V petek zvečer se nas je okrog br. Gabriela Recka
zbralo 15 udeležencev. Sicer smo zastopali
le dve družini KB – Škofja Loka (5) in Sv. Jožef
Maribor (10), a smo se zelo povezali in bili
kot ena velika družina. Zato vas naslednjič
vabimo, da se nam pridružite, da nas bo več,
da si bomo lahko podelili lepe trenutke.
Br. Gabriel nas je popeljal v globine duhovnega razmišljanja o vicah
in nebesih, o pomenu popolnega
odpustka, ki ga pod določenimi pogoji (spoved, sv. maša in obhajilo,
oče naš in Zdrava Marija po namenu
sv. Očeta) in določenih dnevih (ki jih
določi Cerkev) lahko prejmemo in ga
darujemo duši v vicah (kateremu od
naših pokojnih).
Dotaknile so se me besede 'Bog
je neizmerno dober, je ena sama
ljubezen, je bolj dober kot mi lahko
grešimo'. Seveda to ne pomeni, da
lahko grešimo in potem preračunljivo
računamo na to, da velika in neizmerna ljubezen in dobrota Boga vsa ta naša naklepna
dejanja kar izbriše. Ne! To pomeni, da nam
oprosti vse tiste majhne grehe in napake, ki
jih naredimo nehote, pa tudi tiste za katere
se resno pokesamo. Bog je dober.
Kdaj je kristjan svet? Kolikor smo povezani
s Kristusom toliko smo sveti. Že tukaj na zemlji si moramo prizadevati za svetost, saj je
v vsakega od nas že ob krstu položeno seme
svetosti. Nikar ga ne zavrzimo.
Priznam, da do danes o sv. maši - evharistiji nisem tako razmišljala kot nam je to na
DV predstavil br. Gabriel. Sv. maša je ponav-
Cerkev na Slovenskem
30
zočitev Jezusovega trpljenja, smrti na Kalvariji
in vstajenja. Ko smo pri maši smo prisotni na
Kalvariji, na duhoven način se dogaja prav to
kar se je dogajalo pred 2000 leti: Jezus trpi,
umira in vstane za nas prav ta trenutek maše.
Pri sv. maši nam Jezus daje moči in milosti
za vsakdanje življenje. Pod podobo kruha
pri obhajilu sprejmemo Jezusa v svoje srce,
ga v svojem srcu nesem domov, njegov mir;
postanem tempelj za Boga. To je najsvetejši
trenutek mojega življenja.
Bogu hvala za ta duhovno poglobljen
vikend.
Bernarda Ban
Srečanje mariborskih Frančiškovih
otrok
Animatorji in Frančiškovi otroci na Studencih smo tisto sobotno popoldne kar malo
nestrpno pogledovali skozi okno, ki ga je krasil
napis »Dobrodošli«. Kako tudi ne bi, čakalo
nas je namreč zgodovinsko prvo srečanje s
skupino FO iz centra mesta (od frančiškanov,
svete Marije). Še dobro, da smo imeli na razpolago družabno igrico Dixit, ki nas je s svojimi
slikicami potegnila, da čas ni prepočasi tekel
in zaradi katere so gostje dobesedni padli v
atmosfero igranja in dobre volje.
Okrog 25 se nas je zbralo pri svetem Jožefu, predvsem da bi se med seboj spoznali,
igrali, molili, peli, uporabljali ročne spretnosti
in se veselili tega, da nas povezujeta sveti
Frančišek in sveta Klara. Po uvodnem delu,
ki je z raznimi dinamikami omogočil, da smo
poznali imena vseh, smo iskali skriti zaklad, ki je pred nas
položil misli svetega Frančiška
Asiškega. In nato je že bilo
kosilo – pizze in seveda pecivo, ki so ga tekom srečanja
neutrudno prinašale »tete«
iz bratstva Frančiškovega
svetnega reda pri sv. Jožefu.
Niti malo ni bilo dvoma, da se
tudi starejši veselijo srečanja,
ki je v nadaljevanju prineslo s
seboj delo v delavnicah, kjer
smo drug drugemu izdelali
spominek. Veselje odraslih
pa je bilo prisotno tudi pri
večerni maši, ki smo jo sooblikovali s petjem in branjem.
Ob koncu (vse skupaj je trajalo šest ur) se še
ni nikomur mudilo domov in to kljub tekmi, ki
je bila na sporedu. Starši so ostali v prijetnem
pogovoru, otroci pa so izmenjavali telefonske
številke, in se trudili, da bi še zadnjič zaigrali
kakšno od iger (tekanja je bilo na pretek).
Čisto na koncu smo ostali v glavnem animatorji, ki smo se strinjali, da bomo podobno
srečanje pripravili gotovo še kdaj. In glede na
odzive otrok, ki jih sedaj (dober teden po srečanju) dobivam, ne gre le za želje animatorjev,
ampak si tega želijo tudi otroci.
Fani Pečar
p. Stane Zore,
novi ljubljanski nadškof
Po 14. mesecih je Cerkev na Slovenskem
dobila novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Njeno vodstvo je prevzel frančiškan p.
Stane Zore. Provinciala frančiškanske province
v Sloveniji je papež Frančišek prav na god svetega Frančiška Asiškega imenoval za 36. ljubljanskega škofa, umeščen je bil 23. novembra.
Iz intervjuja za Planet TV: Svetega Frančiška pogosto predstavljajo kot človeka, ki je
imel rad naravo, cvetlice in je pridigal ptičkom. To je pravzaprav degradacija svetega
Frančiška. On je bil najprej človek, ki je imel
iskreno rad Boga. V Bogu in Jezusu Kristusu je
imel rad človeka in naravo, vse to je doživljal
kot brate in sestre.
To je tista prva stvar, za katero želim in verjamem, da bo navzoča. Zagledanost v Boga,
ljubezen do evangelija, da nas to prevzame.
Potem bomo kakor sveti Frančišek tudi mi, vsi
duhovniki ljubljanske nadškofije, prihajali k ljudem, s tistim njegovim imenitnim pozdravom:
»Dober dan, dobri ljudje.« Da bomo govorili o
Jezusu in oznanjali evangelij v preprostosti, brez
domišljanja, da bomo kogarkoli spreobrnili.
Iz Pisma ob prazniku sv. Frančiška: Letošnji praznik svetega Frančiška prvič slavimo
pod papežem, ki si je privzel ime Frančišek.
Kardinal Jorge Mario Bergoglio se je odločil
za Frančiška Asiškega. »Frančišek je človek
miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame je to človek uboštva, človek
miru, človek ki ljubi in varuje stvarstvo; v tem
trenutku tudi mi s stvarstvom nimamo prav
dobrega odnosa, kajne? To je človek, ki nam
daje duha miru, ubogi človek… Oh, kako si
želim Cerkev, ki bi bila uboga in za uboge!«
(Frančišek, življenje, ideje in misli, 54).
31
Molitvena naveza
32
33
tevo policija takoj pokliče rešilni. Neverjetno
hitro je bil rešilni avto tukaj, z vso opremo, ki
je potrebna pri reševanju srčnih bolnikov.
Božič 2014
Draga sestra in brat!
Hvala za Vašo molitev v MOLITVENI NAVEZI za dobre družine in duhovne poklice.
V adventno-božične času naj nas duhovno okrepi čudovito lepa zgodba o Moči molitve, ki sem jo doživel v času mojega življenja
in delovanja pri kapucinih v Celovcu.
Bilo je v poletnem času
Bilo je pred par leti, v poletnem času, ko
množica turistov iz italijanskih in nemških krajev obiskuje Celovec in okoliške kraje. Pokliče
me brat Andrej, ki je mežnar v naši kapucinski
cerkvi. Običajno je vse dopoldne v cerkvi in
ob krasitvi in urejanju naše kapucinske cerkve
je tudi na razpolago ljudem za pogovor ali za
informacije. Pokliče me torej in pravi: »Tukaj
je neka gospa, ki ti želi nekaj povedati, ampak
je ne razumem, ker govori samo italijansko.«
Pozdravim gospo, jo povabim v govorilnico
in začela mi je pripovedovati: »Gospod pater,
že več let hodiva z mojim možem v poletnem
času za kak teden tudi v Celovec. Navadila
sva se na njega, ker tako izredno pomirjajoče deluje s svojimi tradicionalnim izgledom.
Prihajava iz severovzhodne Italije, iz mesta
Belluno. Danes okrog 11 ure sva se sprehajala
po središču mesta, ne daleč od tistega velikega
kipa zmaja, ki je na novem trgu. Počasi sva
hodila, ker je danes posebej vroče, pa tudi
veliko turistov je po ulicah. Naenkrat me moj
mož grabi za roko in že se zgrudi pred menoj
na tla. Bilo je kot strela z jasnega. Nisem vedela
kaj naj storim. Vedela sem že, kaj se je zgodilo
možu, ker se že nekaj let zdravi zaradi srca: da
je srčni infarkt. Kličem na pomoč mimoidoče,
vendar me ne razumejo, ker govorim samo
italijansko. Ljudje me čudno gledajo in imam
občutek, da mislijo, da je moj mož pijan. Bila
sem vsa obupana in izgubljena. V žepu vedno
nosim medaljico sv. Leopolda Mandića. On mi
je že velikokrat pomagal. Takrat sem njegovo
medaljico stisnila v pest in mu glasno govorila
– saj drugi moje govorice niso razumeli: »sv.
Leopold, v stiski sem, nikogar nimam, nihče
me ne razume: prosim te, pridi mi na pomoč.
Ne pusti me na cedilu. Prosim te, gre za sekunde, moj mož mora takoj dobiti zdravniško
pomoč.« Naenkrat me v italijanščini nagovori
nekaj gospa: »Kaj se je zgodilo?« Na hitro in na
kratko ji povem, da mož ima srčni infarkt in da
takoj potrebuje zdravniško pomoč. Gospa takoj
energično ukrepa, kajti nekdo iz okrog stoječe
množice je že poklical policijo. Na njeno zah-
Pater, to se je zgodilo danes, okrog 11
dopoldne. Sedaj je ½ 3 po poldan. Zdravniki
v bolnici so mi zagotovili, da je moj mož zunaj
smrtne nevarnosti. Rekli so pa tudi, da ga je
gotove smrti rešila prav hitra intervencija.
Gospa, ki mi je priskočila na pomoč, me je
tudi v bolnici spremljala in mi bila za tolmača. Po končanem sem iskala cerkev, da se
Bogu zahvalim za veliko milost. Želela sem
si kapucinsko cerkev kjer je Leopold doma.
Kakor v omotici in ne da bi vedela kje hodim,
sem se naenkrat znašla pred vašo cerkvico,
in takoj spoznam po zunanji preprosti obliki:
to je kapucinska cerkev. Vstopim in zagledam
brata kapucina. Od sreče in veselja zakličem:
»padre, padre, mile grazie, mile grazie.« (oče,
oče, tisočkrat hvala, tisočkrat hvala)
In tako sem sedaj tukaj, da se p. Leopoldu
iz vsega srca zahvalim, da me tudi v tujini ne
pusti na cedilu. Veste, p. Leopold je močno
navzoč v mojem življenju in v življenju moje
družine. Moj mož gre sicer za velike praznike
k maši in sedaj, ko je v pokoju, tudi večkrat
poromava v kako svetišče, predvsem pa k
sv. Leopoldu v Padovo. Večkrat so bile krize
v naši družini. K sv. Leopoldu sem se vedno
zatekala in on je varno vodil tako naše podjetje kot našo družino. In še to, gospa, ki mi
je priskočila na pomoč je doma iz Beljaka in
jutri bo spet prišla v Celovec. Oglasile se bova
pri vas.«
In res, drugi dan je prišla tudi gospa iz Beljaka. Takole je povedala: Imela sem opravke v
Celovcu. Nimam rada te turistične množice. S
svojo počasno hojo po ulicah mi gredo kar na
živce, ker me zaustavljajo, kar bi hitro naredila. Tako sem včeraj zagledala na Novem trgu
množico ljudi. Običajno se na daleč izognem
takemu zbiranju ljudi, predvsem zato, ker se
mi mudi in sploh sem tak tip, ki se nerada
vmešavam v zadeve drugih. Čudno, neka
nevidna sila me je vlekla v bližino te gruče
ljudi, kjer sem zagledala gospo, ki v italijanščini prosi pomoči. Tudi sama sem najprej
pomislila – kar se neredko zgodi – da je kak
Italijan – ki ne pozna koroških običajev – na
tešče spil šilce domačega žganja in je sedaj
pač podlegel njegovi moči. Ker dobro razumem italijanščino, sem prisluhnila tej ženi in
takoj mi je bilo jasno, da je tukaj resna zadeva.
Niti ne vem, od kot pogum in odločnost, da
sem tako energično reagirala med to množico in pred policijo. Hvala Bogu, da se je tako
dobro končalo.
MOČ MOLITVE, KI RODI LJUBEZEN
DO BLIŽNJEGA
Z vami v navezi: br. Placid,
ki vam želi v imenu slovenskih kapucinov
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
34
Bil si bogastvo
in si postal uboštvo
Jezus ni prišel v prvi vrsti, da bi evangeliziral, da bi odrešil svet, ampak je prišel
predvsem zato, da bi izpolnil Očetovo voljo.
To je prva stvar, zaradi katere je prišel na
svet: Izpolniti Očetovo voljo. Jezus ni bil le
tisti, ki je samega sebe popolnoma izpraznil,
torej izpraznil vseh svojih božanskih lastnosti,
vseh njegovih prednosti, ki jih je imel kot Bog,
ampak se je hkrati podvrgel vsem človekovim
težavam. Postal je eden izmed nas, spustil se
je do zadnjih ravni človeškega bitja, tako da je
postal služabnik, ubog, ponižen, podrejen, pokoren do smrti in to sramotne smrti na križu.
»Gospod Jezus, brat ubogih, z zvezdnih
višav božanstva si se ponižal do človeka, vse
do dna. Bil si bogastvo in si postal uboštvo.
Rekel si, da imajo bogati že svoje bogove in
da dajejo samo ubogi prosto pot čudenju.«
(Srečanje, 58)
Besede iz nove zaveze so naslednje: glej,
prihajam, o, moj Bog, da izpolnim Tvojo sveto
voljo. Oče, jaz nimam ničesar. Ker sem ubog,
sem svoboden. Na nobeno stvar nisem navezan in ker sem svoboden, sem razpoložljiv in
ker sem razpoložljiv, sem služabnik vas in svojega Očeta. Tukaj sem, da vam služim, služim s
svojim življenjem in svojo smrtjo. Tako je služil
Delavnice molitve in življenja
in ljubil. Za odrešenje sveta. Velik vtis naredi
to na nas. Vse se začne v ubogem in ponižnem
srcu. Oče, ničesar nimam, ne posesti, ne prestiža, ne imena in nič me ne zanima, sem ubožec
in zato sem svoboden in sem razpoložljiv za
vse, kar potrebujete, zato sem lahko popolni
služabnik Očeta in tudi vas vseh. Tukaj sem,
moje življenje je za vas. To je Jezus.
Oče me tako zelo ljubi, ker izpolnjujem
Njegovo voljo. (Jn 10, 17). Glej, tu je popolna skrivnost tega edinstvenega odnosa med
Sinom in Očetom, med njima je popolno
soglasje dveh volj, ki se tako zelo ljubita.
Čustvena ljubezen in darovanjska ljubezen v
Jezusu Kristusu tvorita eno samo enoto in sta
povezani v tej edini volji, ki veže oba, Očeta
in Sina in medsebojno živita v ljubezni in v
nežnosti. Ne samo sladkost intimnosti, ampak
tudi v trenutkih strahu in panike, preizkušnje
in krize, ko Jezus Kristus poti krvavi pot, ko
kriči, ko joka in ko pade na tla.
Jezus, nekega dne si rekel, da je tvoje poslanstvo v tem, da ne ugasiš tlečega stenja in
ne zlomiš nalomljenega trsa. Gospod, violina
je nema kakor kamen. Potrebuje glasbenika,
da bi lahko zaigrala in zapela. Slovar je poln
mrtvih besed. Jaz moram dati pomen in življenje tem besedam s tem, da ustvarim poezijo,
molitev, ljubezensko pesem. Imamo cel kup
polen. Če hočem pozimi ogreti dom, moram
tem polenom podkuriti ogenj.
Več o DMŽ na e-strani: dmz.si
Svet je takšen: nima srca. Jaz sem tisti,
ki mu mora podariti srce, smisel, sočutje,
dobroto, hvalnico, čaščenje; z eno besedo:
dušo. Svet ima polno lepega, nima pa glasu in
zavesti. Jaz mu moram posoditi glas in dušo,
da bi vsa čuda vesolja spremenil v hvalno
pesem Najvišjemu.
Življenje z Bogom je nekaj drugega in
veliko več kot zgolj molitveno življenje. To je
nikoli dovršen proces, da bi bili mi, mi sami
in da bi sprejeli čutenje, drže in odzive, ki so
Jezusovi. Vse je v tem, da se izpraznim vseh
tistih potez, ki so tipično negativne poteze
moje osebnosti, poteze, ki so negativne in
jih vsak od nas nosi v sebi in si počasi osvajam pozitivne poteze Jezusa Kristusa. To je
velikonočni proces. Nikoli dokončani proces.
Treba je izkopati neskončno praznino, kajti neskončnost bo naselila to praznino. Kaj ostane?
Pozornost, ki sta jo očistila molk in mir. Vsaka
oseba je hkrati samota in odnos. Sem enkratna oseba, samota in hkrati potrebujem tudi
drugega. Jezus vstopa v moj zasebni prostor
in želi biti z menoj. Bog prihaja na obisk, da
bi bil z menoj iz obličja v obličje.
Kralj je šel v svoj vrt in ugotovil, da njegova drevesa, grmi in cvetovi umirajo. Hrast je
rekel, da umira, ker ne more biti tako visok
kot bor. Kralj je šel k boru, ki je bil zelo potrt,
ker ni mogel obroditi grozdja kot trta. Trta
pa je umirala od žalosti, ker ni mogla cveteti
kot vrtnica. Vrtnica je jokala, ker ni bila tako
močna kot hrast.
Nato je našel cvetoč in svež nagelj. Kralj ga
je vprašal: »Kako je mogoče, da v tako uvelem
in izsušenem vrtu tako lepo cvetiš?« Nagelj je
odgovoril: »Verjetno zato, ker sem vedel, da si
hotel nagelj, ko si me posadil. Če bi želel hrast,
bi ga posadil. Spomnim se, da sem si takrat
rekel: »Poskusil bom biti najboljši nagelj, kar
jih je. In glej, tukaj me imaš, najlepši nagelj
v tvojem vrtu.«
35
Smo to, kar smo. V našem življenju premišljujemo o našem nezadovoljstvu, o neumnih
primerjavah z drugimi: če bi bil, če bi imel, če
bi bilo moje življenje… Vedno govorimo o neki
nejasni prihodnosti in ne vidimo, da je sreča
nekaj osebnega in hotenega. Danes se lahko
odločimo, ali bomo veseli s tem, kar smo, in
s tem, kar imamo, ali bomo zagrenjeni zaradi
tistega, česar nimamo in ne moremo imeti.
Cveteti bomo lahko začeli šele takrat, ko
bomo sprejeli to, kar smo, ko bomo ugotovili,
da smo edinstveni in da nihče ne more storiti
tistega, kar smo prišli storit mi. Začni delati
tisto, kar je potrebno, potem tisto, kar je
mogoče in kar naenkrat boš počel nemogoče.
»Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen
do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo
dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse
svoje dni.« (Ps 90, 13-14)
Moj Gospod, daj, da bom blag in usmiljen
z otrokom, ki ima tuberkulozo, z mladeničem,
ki ima AIDS, z zapuščeno starko. Daj mi občutljivost, da bom iskal vse tiste, ki trpijo in
jokajo, tiste, ki jih je prizadela kazen in polom.
Moj Gospod Jezus, daj mi sočutno srce, da
bom lajšal bolečine vsem, ki so zaradi bolečin
priklenjeni na posteljo, za vse nerazumljene,
ki so jih zapustile celo njihove lastne družine.
Ta dan, moj Gospod Jezus: tisti, ki vidijo
mene, naj vidijo tebe.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl
Brat kapucin
36
Br. Simon Rupnik
Morda ne ravno s temi besedami: »Rana
ura – slovenskih fantov grob«, smo takratni
mladi upi slovenskih kapucinov, mislim da še
pred jutranjo četrto uro, vlažnega mariborskega prvomajskega jutra 1997, odprli oči in se
počasi prizibavali v samostansko jedilnico na
zajtrk. Še danes ne morem pozabiti br. Simona,
ki je popolnoma mirno z eno roko poganjal
ročno salamoreznico, z drugo pa trdno držal
salamo in tako poskrbel, da nam naši želodčki
do Dunaja niso zapeli kake žalostinke. Tako,
kot je vsak dan bedel, da je iz vrečke semena,
lončka sadik, preko skrbne obdelave na samostanskem vrtu ta kup dobrot našega Stvarnika
našel pot v lonec in nato na bratsko mizo,
bodisi pred gosta ali brata. Isto pot je čakalo
tudi skrbno spravljeno meso, bodisi na vrvici
v shrambi ali zamrzovalni skrinji in čaj v škatli.
Rupnikova družina je štela 14 članov, slaba
polovica jih je bila rojena že na novi domačiji v
Stari Oselici v Jugoslaviji, kamor se je družina, v
njej je bil tudi petletni Alfonz, pred nemirnimi,
večkrat nevarnimi mimohodi raznoraznih ljudi
(tihotapcev, beguncev…) umaknila iz obmejne
vasice Breznice, le ta je sodila v župnijo Ledine,
ki jo je še tlačil škorenj italijanske okupacije. Tam
so lahko nemoteno obiskovali slovenske šole.
Deček je šolske klopi gulil v Sovodnjem, Trebiji,
v nižjo gimnazijo je bilo potrebno v Cerkno, a
končal jo je na Trati v Gorenji vasi. Po posvetu
z župnikom se je odpravil k kapucinom v Škofjo
Loko in se tam dogovoril, da lahko nadaljuje
gimnazijo pri kapucinih v Varaždinu, kamor je
odšel leta 1953. Po le dveh letih šolanja je moral
k vojakom, čemur je sledil noviciat v Varaždinu,
sklenjen z prvimi zaobljubami, 3. septembra
1958. Večne zaobljube je naredil na praznik
sv. Frančiška 1964, ob naslednjem prazniku sv.
Petra in Pavla je bil posvečen za duhovnika.
Najprej je poučeval verouk v Štepanji vasi in
pomagal po raznih župnijah kot spovednik in
pridigar. Prvo kaplansko mesto je bilo v Črnečah,
dekanija Dravograd, za katero so takrat skrbeli
naši bratje. Zelo se je zavzel za gorsko župnijo
Ojstrica, kjer so živeli domači in preprosti ljudje,
podobni tistim v domačih hribih.
Knjiga
delu in molitvi. S tem je nadaljeval najprej za
leto dni na Ptuju, nato pa v Vipavskem Križu,
kjer je postal pomočnik predstojnika in kaplan. Pred tabernakljem je redno nabiral moči
za težko delo delne obnove samostana, bil je
namreč tudi ekonom, ki je zelo užival na vrtu.
Spomnim se, kako je nekoč razlagal, kako je
skupaj z brati pridno in zavzeto skrbel za vrt.
Manj znano je tudi njegovo herojsko delo, ko
se je posvečal ljudem, ki so padli v odvisnost
od alkohola. Glede tega se je strokovno izobraževal pri dr. Ruglju. Nešteto poti in skrbi je
bilo potrebnih za boj na tem področju. Med
brati je v šali veljal za brata z največ boleznimi
– takrat namreč bratje laiki - neduhovniki niso
mogli biti zdravstveno zavarovani, duhovniki
pa lahko. Zato so v njegov karton vpisali cele
litanije raznih bolezni, običajnih za starejše.
Po pol ducata let je bilo kriške dobe konec
in na Ptuju se je posvetil pomoči pri zidavi
novega samostana in katehezi, in tam ostal
enajst let, nakar je zastavil svoj plug na mariborski Gospodovi njivi. Odložil ga je 14. junija
letos popoldne, po obisku škofa Štumpfa, ki
mu je podelil blagoslov Marije Pomočnice
za umirajoče. Studenško njivo je preprosto,
vztrajno in delavno oral kot kaplan, ekonom,
župnik sodelavec, poznalo pa se je pri urejenih stavbah, vrtu, sadovnjaku. In vsa pridnost,
obdana z gorenjsko trmo, je skrivala mehko
in čuteče srce.
br. Gregor Rehar
Ni skrbel le za materialne, temveč predvsem za duhovne zadeve. Človek doma s
kmetov je znal navezati dobre odnose z domačini, ko jih je ure in ure poslušal, svetoval,
opogumljal, jih vabil v cerkev, k poštenemu
37
Pravi pogum, Bear Grylls
Nando Parrado, Juliane Koepcke, Steven Callahan, Toni Kurz … to so
imena le nekaterih ljudi,
katerih življenjske zgodbe omenja Bear Grylls
v svoji novi knjigi Pravi
pogum.
Bear Grylls je gotovo
le redkim ljudem neznan.
Britanski pustolovec (rojen 9. junija 1974), človek, ki je prišel na
Himalajo, bivši član specialnih enot britanske
kopenske vojske, pisatelj in televizijski voditelj
je po svetu zaslovel s pustolovskimi serijami,
v katerih prikazuje, kako je mogoče preživeti
v vsakovrstnih situacijah, ki se človeku lahko
zgodijo v naravi. Od leta 2009 je svetovni
voditelj skavtov (najmlajši do sedaj). V slovenščini je to že njegova četrta knjiga, čeprav
jih je napisal že več.
V predgovoru Grylls pove, da je knjigo
napisal zato, ker so ga mnogi spraševali, kdo
so njegovi junaki. Ob očetu je tako izbral 25
ljudi, katerih zgodbe so se ga dotaknila in
vplivale nanj. Zgodbe in življenjske izkušnje
so izredno raznovrstne in pred nas postavljajo
vprašanje o izviru poguma – kaj je tisto, zaradi
česar smo ljudje sposobni iti preko svojih
meja in tvegati vse.
Pripovedi so pred nas postavljene tudi z
namenom, da bi bili sami pogumnejši in močnejši, ko se bomo znašli v času preizkušnje.
Ali kot je zapisano na platnicah: »Ne dovolite,
da bi vam kdorkoli govoril, da česa ni mogoče
narediti. Takšni ljudje vam po navadi hočejo
povedati le, da oni tega ne zmorejo. To pa še
ne pomeni, da tega ne zmorete vi.«
Knjiga je izšla pri založbi Učila letos (2014).
38
Iz kapucinskega sveta
ZDA – večerja za dobrotnike
Rim – hiša življenja
V zgodovino Reda bo 23. november 2014
zapisan z zlatimi črkami. Tega dne je namreč
na uradni slovesnosti »Ustanova Raoula Wallenberga« razglasila hišo, v kateri se nahaja
Generalna kurija, za »Hišo življenja«. Na
svečanosti so bili prisotni tako vodilni in sodelavci Ustanove, kot tudi skorajda vsi bratje, ki
delajo v generalni kuriji. Vrhovni predstojnik
se je v svojem nagovoru zahvalil za priznanje, podeljeno hiši in z velikim spoštovanjem
spomnil na življenje in delo, zlasti osebnost
br. Marie-Benoita.
Preko projekta »Hiša življenja« želi Ustanova najprej prepoznati, odlikovati in obelodaniti številna dejanja ustanov in oseb, ki so
pomagale osebam, ki so jih med holokavstom
preganjali nacisti in njihovi zavezniki. Res se je
Marie Benoit (1895–1990) v času okupacije
pred nacisti skrival v takratnem samostanu
kapucink, kjer je sedaj naše vrhovno vodstvo.
Le nekaj metrov naprej, v starem kolegiju
bratov kapucinov, pa se je zavzeto trudil najti
zavetje za preganjane jude.
Plošča nosi napis: »Ta stavba je povezana
z življenjem in dejanji Patra Marie-Benoita,
ki je skrival preganjane med holokavstom«.
Rim, november 2014.
Na Manhattnu v New Yorku so bratje na torkov večer,
14. oktobra, organizirali tradicionalno letno kapucinsko
večerjo. Povabilu se je odzvalo več kot 200 prijateljev province ter 50 bratov. To je bila
večerja velike hvaležnosti – tako prijateljev
za brate, kot tudi slednjih za prijatelje, ki jim
pri tem pomagajo. Ob tem so tudi praznovali
okrogle obletnice redovniškega življenja 21
bratov in predstavili delo v preteklem letu.
39
večine skupnosti,
prihodnjih generacij in našega
planeta. Odprta
je bila tudi nova
spletna stran
(http://francis35.
org). Vabijo pa nas, da tudi mi tako praznujemo to obletnico, kot tudi spodbujamo v naših
okoljih večjo odgovornost do sestre Zemlje.
Rim - vrhovno vodstvo
v obnovljenih prostorih
Assisi - Srečanje kapucinskih
knjižničarjev
V našem domu »Laetitae« v Assisiju so
se od prvega do šestega septembra zbrali
kapucinski knjižničarji, arhivisti in muzealci. V
tem tednu so obiskali Frančiškove kraje, imeli
razna posvetovanja, na katerih so razpravljali o
mednarodnih standardih za popis knjig, dokumentov…, v naših kulturnih ustanovah. Bilo jih
je kar 55 udeležencev, tako bratov kapucinov,
kot tudi zunanjih sodelavcev, večinoma italijanov, pa tudi iz ostale Evrope, obeh Amerik
in Afrike. Ogledali in dotaknili so se lahko tudi
tistih dragocenosti, ki jih sicer običajni turisti
ne vidijo. Ob tem je bila tudi priložnost posodobitve mednarodnega centralnega spletnega
kataloga (www.ibisweb.it/bcc).
Rim - Frančišek že 35 let zavetnik
ekologije
V Rimu so 29. novembra praznovali 35.
letnico imenovanja sv. Frančiška Asiškega za
zavetnika ekologije. Mnogi menijo, da smo
priča pomembnemu mejniku v zgodovini.
Socialna, ekonomska in okoljska kriza kličejo
k ovrednotenju trenutnega stanja in k odkrivanju učinkovitejših poti do spodbujanja odgovornosti do sočloveka, k boljšemu življenju
Generalno vodstvo bratov kapucinov se je
lahko po treh letih popolne obnove vrnilo v
svoje prostore na Via Piemonte. Po mnenju
vrhovnega vodstva je bil zaključek obnove
tako pomemben za celotni red, da so se že
želeli primerno zahvaliti vsem, ki so sodelovali
pri posameznih fazah projekta. Tako so se
prvi teden veselili z brati, drugi z delavci in
njihovimi družinami in vsem osebjem, tretji
teden so povabili medse cerkvene in civilne
oblasti, končno pa s slovesno evharistijo,
ki jo je v kapeli vodil naš brat Sean Patrick
O‘Malley, bostonski nadškof. Takrat je tudi
posvetil nov oltar. To je bil dar naše province.
Njegov kamen, kot tudi ambon, so klesale
roke Vojka Mužina v Selu, lesene dele oltarja
in ostalo opremo v prezbiteriju pa izdelale
dlani Franca Dobrajca v Celju. Praznovanje
se je nadaljevalo ob bratski mizi.
Melbourne - dve poslanstvi novega
bratstva v južnem Melbournu
Ko so se avstralski bratje kapucini odločili
ustanoviti novo, drugo bratstvo v Melburnu,
kjer bi lahko služili odrinjenim in zapostavljenim, jim je nadškofija ponudila župnijo
sv. Petra in Pavla, v južnem delu mesta, ki je
po upokojitvi karizmatičnega Boba Maguira,
velikega človeka in zagovornika revnih, ostala
brez pastirja. Predhodnik je skupaj z mnogimi
predanimi sodelavci zgradil zanesljiv sistem za
pomoč potrebnim v tem delu mesta. Bratje so
prispeli februarja 2012. S svojo evangeljsko
držo so se pridružili temu sistemu, ki je osnoval tudi »Odprto hišo« v južnem Melbournu,
kjer skušajo odgovarjati na vsakdanje potrebe
brezdomcev po hrani, obleki in sprejetosti.
Opogumljajo jih, naj prekinejo vsakodnevni
krog brezdomstva in revščine. Sodelavci – prostovoljci opozarjajo javnost tudi na krivice, ki
se dogajajo družbeno izključenim skupinam.
Pomagajo jim tudi z raznimi oblikami zagovorništva, kakšne pravice imajo, predvsem pa
s poslušanjem. Šest noči v tednu pa na ulice
odpelje tudi avtobus, ki hrani potrebne v tem
delu mesta. Bratje so dežurni na njem ob
ponedeljkih in sobotah. A samo neposredno
služenje revnim ni edino delo, ki ga tamkajšnji
bratje opravljajo. Z vsakodnevno tiho in delavno navzočnostjo širši skupnosti služijo kot
župnik, spovedniki, vratarji, mežnarji... in tudi
na ta način oznanjajo evangelij.
Zbral in prevedel br. Gregor Rehar
40
Novi svetniki
Blaženi Pavel VI.
19. oktobra letos (2014) je papež Frančišek za blaženega razglasil papeža Pavla VI, ki
je tako kar tretji v nizu »svetih« papežev 20.
stoletja, čeprav je o dosti manj »popularen«
kot Janez XXIII. ali Janez Pavel II.
Rodil se je kot Giovani Battista Enrico Antonio Maria Montini, 26. septembra 1897, v
družini s tremi otroki (imel je še dva brata). Z
devetnajstimi leti je vstopil v semenišče, bil
leta 1920 posvečen v duhovnika, nakar je nadaljeval študij teologije in prava na Gregoriani
v Rimu. Potem ko je bil kratek čas v pastorali
in nato pomočnik nuncija na Poljskem, je delal
v državnem tajništvu. Papež Pij XII. ga je leta
1954 imenoval za nadškofa v Milanu, čez 4
leta pa je postal kardinal. Bil je velika pomoč
papežu Janezu XXIII., ko je ta sklical koncil. Ko
je slednji umrl, so Montinija kardinali že drugi
dan (v 5 krogu volitev) izbrali za novega papeža. Nadel si je ime Pavel VI. In bil poslednji
papež, ki je bil okronan s tiaro – po kronanski
maši jo je prodal v korist revežev in jo sedaj
hranijo v Washingtonu.
Nadaljeval in zaključil je predhodno začet
vatikanski koncil (leta 1965 ga je sklenil s simboličnim vzajemnim preklicem izobčenja med
Rimskokatoliško in Pravoslavno cerkvijo, ki je
trajalo od leta 1054). Pričel je s prenovo Rimske kurije in celotnega kardinalskega zbora.
Uvedel je upokojitev kardinalov z osemdesetim letom, razširil je kardinalski zbor na 130
članov in precej spremenil njegovo sestavo,
da so ostali italijanski kardinali v manjšini.
Pavel VI. je bil prvi papež v zgodovini, ki je
potoval po celem svetu in tako še med drugim
zasedanjem koncila obiskal Palestino, kjer se
je srečal s carigrajskim patriarhom Atenagoro. Bil je v Združenih državah Amerike, kjer
je govoril v skupščini Organizacije združenih
Film
Ob­ve­sti­la
Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si
Sveti Vincent (St. Vincent)
narodov v New Yorku na sam dan Združenih
narodov 4. oktobra 1965. Njegov poziv k miru
v svetu je bil eden od najbolj poslušanih in
odobravanih govorov v 20. stoletju. Na Filipinih so poskušali nanj izvesti atentat. V Indiji
ga je pretresla revščina stradajočih množic
in je pozval svet k pravičnejši porazdelitvi
zemeljskih dobrin.
6. avgusta 1978, na praznik Gospodovega
spremenjenja je nenadoma umrl zaradi odpovedi srca. Pred smrtjo je še navedel besede
apostola Pavla: „Dober boj sem dobojeval,
tek dokončal, vero ohranil” (2 Tim 4,7).
Božji služabnik je postal 11. maja 1993, ko
se je začel škofijski postopek (škofije Rim), ki
ga je začel papež Janez Pavel II. (kot Rimski
škof). Decembra 2013 so vatikanski uradniki
potrdili čudež na priprošnjo Pavla VI., pri katerem je šlo za ozdravitev še nerojenega otroka
v Californiji v Združenih državah Amerike leta
2001: med nosečnostjo so zdravniki ugotovili
hude nepravilnosti, katerih posledice naj bi
bile možganske okvare. Materi so kot edino
možno sredstvo pomoči ponudili splav. Le-tega je zavrnila in svojega še nerojenega otroka
zaupala priprošnji papeža Pavla VI. Otrok se
je rodil brez vseh težav, posledice nepravilnosti se niso pokazale niti z leti. Dokončno
potrditev čudeža je dal 9. maja 2014 papež
Frančišek na avdienci skupaj s kardinalom Angelom Amatom, prefektom Kongregacije za
zadeve svetnikov. S tem je Frančišek odprl pot
beatifikaciji, ki se je zgodila 19. oktobra 2014.
Najbolj znani svetnik,
sveti Frančišek Asiški, je v
življenju naredil marsikatero napako pa je vseeno
razglašen za svetnika. Tudi
mnogi drugi svetniki so večkrat padli a so kljub temu s
svojo svetostjo razsvetljevali ljudi okrog sebe. Zgodba filma Sveti Vincent je
osredotočena okrog majhnega dečka Oliverja,
ki mu življenje ne prizanaša. Njegova starša
sta sveže ločena in tako je z mamo prispel v
popolnoma novo okolje. Edini človek, s katerim naveže stik, je sosed Vincent, obubožani
starec, ki živi razuzdano življenje. S prijateljico
noči pričakuje otroka, v domu za ostarele
mu umira žena, sam pa vsak cent zapravi za
alkohol in konjske dirke. Ker je Vincent edina
možnost za varstvo malega Oliverja, se Oliverjeva mama s tem zadovolji, sanja pa se ji ne,
kaj vse počneta Vincent in Oliver medtem ko
je ona v službi. Oliver začne tudi obiskovati
katoliško šolo, kjer dobijo pomembno nalogo,
narediti referat o svetniku v sodobnem svetu.
Tako si po začetni negotovosti Oliver potiho
izbere za to nalogo ravno Vincenta, iz katerega postopoma začne izvabljati vse dobre
lastnosti in razumevati njegovo življenjsko
zgodbo, zakaj je tak kot je. Film je čudovita komična drama, z globokim, tudi verskim sporočilom, da je vsak
človek Božji otrok in vsak ima možnost priti
v nebesa, pa če je še tako izobčen iz strani
družbe. V glavnih vlogah blestita šele 11-letni
Jaeden Lieberther ter stara sablja Bill Murray,
kateremu so vloge nergačev pisane na kožo.
Vsekakor je film vreden ogleda. Fani Pečar
Matjaž Kosi
Kančevci
41
12. - 14. december 2014: Hoja za smislom logoterapevtski vikend za celostno osebnostno rast
12. - 14. december 2014: Šola za animatorje - ABC,
2. del
20. december 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost
29. december 2014 - 1. januar 2015: Duhovna
obnova s silvestrovanjem za družine. Vodijo bratje
kapucini
31. januar - 2. februar 2015: Odrasli skavti
(br. Primož Kovač)
8. februar 2015: DMŽ – srečanje za vztrajnost
14.-16. februar: Šola za animatorje – ČDE, 2. del
16.-19. februar: Katehetski simpozij
1. marec: DMŽ – srečanje za vztrajnost
7.-9. marec: Frančiškova mladina - FRAMA
14.-16. marec: Duhovni kapitelj frančiškovega
svetnega reda
21.-23. marec: Svetopisemske duhovne vaje
(br. Matej Nastran)
21.-23. marec: Šola za animatorje pomočnike
23.-30. marec: Teden zdravilnega posta
(br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick)
30. marec - 6. april: Teden zdravilnega posta
(br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick)
Prijave in informacije: Dom duhovnosti Kančevci,
Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju,
tel.: 02/554-11-38 ali 041-780-109 (br. Primož),
e-pošta: [email protected].
Ali veš …
42
Ste vedeli, da …
l je Kanada država z največ jezeri? V njej najdemo več
kot 3 milijone jezer – kar pomeni, da je 9 % njenega
površja pokrito s sladko vodo. To je 60 % vseh jezer, ki
jih najdemo na zemlji.
l je Libija najbolj puščavska država? Kar 99 % njenega
površja prekriva puščava.
l so Haiti država, ki ima najmanj dreves oz. gozda? Razlika s
sosednjo Dominikansko republiko je očitna na zračni sliki.
l je država z najbolj izobraženimi ljudmi Kanada? Kar 50
% prebivalstva ima končano srednjo izobrazbo. Sledi ji
Izrael s 46 % in Japonska s 44 %.
l je Papua Nova Gvineja država, kjer govorijo največ jezikov? Uradni jezik je sicer angleščina, vendar jo govori le
1-2 % prebivalstva. Ostali uporabljajo katerega izmed
820 jezikov (kar je 12 % vseh jezikov na svetu).
l največ ovc najdemo na Falklandskih otokih? Tam živi
okrog 3.000 ljudi, ovc pa je okrog pol milijona. Ne
preseneča, da je volna glavno izvozno sredstvo.
l je najmlajša država (glede na starost prebivalcev)
na svetu Niger? Komaj 49 % njegovih prebivalcev je
prekoračilo puberteto.
l je država, ki najhitreje izumira Ukrajina? Na leto je
približno 8 % manj Ukrajincev. Do leta 2050 naj bi jih
izumrlo že 30 %.
l na Irskem ne boste našli nobene kače (če odmislimo
živalske vrtove in kakšne uvožene hišne ljubljenčke)?
l da čeprav se Kitajska razteza čez 5 časovnih območij, imajo
povsod po državi isti čas? Imenujejo ga pekinški čas.
Ujeto v objektiv
43
Hudi načrtovalci
duhovnih vaj za
Frančiškove otroke
Če ne bo zime, pa
se bomo kar kopali
Služiti v veselju
in ponižnosti
l da ima Ladonija (država na območju Švedske, ki so jo
razglasili leta 1996) himno, ki zveni kot če kamen vržeš
v vodo? Država je nastala v izogib Švedski roki pravice,
ki si je že leta dolgo prizadevala odstraniti neobičajne
skulpture umetnika Larsa Vilksa. Svojo umetnino je
poimenoval Nimis, nastajati pa je začela že davnega
leta 1980. Ko je lokalna oblast odkrila kaj se dogaja v
naravnem parku je stvar seveda prijavila policiji. Vendar
se je Vilks s pritožbami, simbolično prodajo umetnine in
ustanovitvijo države Ladonija uspešno izmikal sodniškim
odločitvam. Vse skupaj je trajalo tako dolgo, da je postala
Nimis turistična atrakcija. Tako se je ohranila do današnjih
dni, čeprav zadnja sodniška beseda še ni bila izrečena.
Adamovo presenečenje za Evo – šopek vrtnic – je bila dobra zamisel,
če bi ji le povedal za novo stvar – trne!
Samostanski
kivi je bogato
obrodil
Fatimasobivanje
novega in
starega
Otrok je
vedno v
nas
»Kdo je ta, ki se razgleduje kakor zora,
lepa kakor luna, čista kakor sonce,
strašna kakor vojska v zastavah?«
Vp 6,10