1. No category

Srednja prometna šola Maribor
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Maribor, junij 2013
2
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
GLASILU NA POT
Konec šolskega leta je zopet pred vrati in tako je tudi čas, da pokažemo, kaj so dijaki Prometne šole
Maribor ustvarjali med letom na literarnem in umetniškem področju. V letošnji številki so pridno
ustvarjali tudi delavci Prometne šole, in sicer objavljamo prispevke, ki so jih ustvarili na pesniški
delavnici ob Prešernovem dnevu. Zahvala gre vsem, ki so nam dovolili svoje prispevke objaviti in
vsem v aktivu slovenistk, ki so pomagale zbirati gradivo, katerega so ustvarili dijaki. Oblikovna
podoba Zelenega vala je delo g. Zlatka Šehoviča, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
Sandra Gostič, prof.
☺
Dijaki četrtih letnikov so ob branju Šalamunove pesmi Maline so začutili navdih za lastno
ustvarjalnost. Sami lahko presodite, kako so bili uspešni.
MALINE SO
Pridemo v Karlovac
in se pogovarjamo
kako bi igrali
man to man
na dva centra
ali na križ
ooo kako sem zadovoljen
Derin
Camerlengo
siora Pesaro
in vsi hodijo gor pa dol po tribuni
in pojejo
ooo
ooo kako smo zadovoljni
in ti
ali si zadovoljen sam s sabo
me vprašajo
ko mečem žogo iz outa
in pomislim
in Guato ima nove superge
in prižgejo se luči
in vsak ima svojo številko
in Škinko je fantastičen back
in vzamejo time-out
a nobeden ne prodre v našo cono
in vsi naši koši so brez kosti
a v drugem polčasu pride teta Agata
in reče
ooo
ooo kako sem zadovoljna
in pride teta Lela
in reče
ooo
ooo kako sem zadovoljna
in pride Olivieri
in reče
ooo
jasno
zadovoljen sem
jasno da sem zadovoljen
ooo
ooo kako sem zadovoljen
na koncu me vprašajo novinarji
zakaj ste izgubili tekmo
maline so
maline
rečem
Tomaž Šalamun
☺
3
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
DEŽ JE
Grem v school
in nazaj domov
kjer ugotovim
kako so vsi bed volje
joj kakšen dolgčas je v tej hiši
vsi v hiši mislijo o dolgčasu
in pričakujejo da mislim
enako kot oni
a jaz mislim drugače
jooj ni mi dolgčas
in mama spi
in oče je tečen
in brat se joče
in sestra teži
a noben ne postane boljše volje
in tudi meni je vseeno
na koncu me vprašajo
zakaj so vsi tako bed
in jaz jim rečem
zvečer pride stric Samo
in si misli
joj kakšen dolgčas je v tej hiši
in pride teta Angela
in si misli
dež je
dež
Monja Erhatič, 4. a
☺
ČEŠNJE SO!
Pridem domov
mama je out
ata teži
zapri že vrata
ker preveč diši
in sestra ima vročino
in okno je razbito
in bratec se joka
in babi je tečna kot sraka
in v šoli je dolgčas
in stric je učitelj
a bolj malo ve
in teta se dere da se tresejo kosti
Pa pride bratranec in reče
mmm kako diši
Pa pride sestrična in reče
mmm kako diši
in vsi govorijo
kako diši
Pa me vprašajo če meni diši
jaz pa pomislim
in rečem
seveda diši
mmm kako diši
na koncu me vprašajo
čemu tako diši
Jaz pa si mislim
češnje so
češnje cveto
Martina Horvat, 4. a
4
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
SONCE!
Sedim pri pouku
Gledam skozi okno na Pohorje
vse je tako dolgočasno
Profesor nekaj govori
Marjana in Sandra se prepirata
še vedno je sneg na Pohorju
slišim ptice
in avtomobile
Dolgčas. Odtavam. Z mislimi.
SSonce in morje
Zelo zanimivo.
Sošolci klepetajo
in kar nekaj govorijo.
Naslednji profesor pride
in govori.
Jooj, kako nemirno se mi zdi
Tatjana v klopi sedi
govori in se za glavo drži
Jooj, kako nemirno se mi zdi.
Vsem v razredu nemirno se zdi
in mislijo, da tudi meni.
Jaz pa si mislim
to ni nič posebnega.
Rečem: Sonce.
Samo da je sonce!
Sanja Kšela, 4. a
☺
DOLGČAS JE
Grem v hribe
in gor na gore
kjer zagledam
kako je vse preprosto
in trava zeleni
in ptič skovi
in gora molči
a nič se ne spremeni
in meni vse brezveze se zdi
popoldan pride še Sašo
in govori
joooj kako zanimivo se mi zdi
in pride Matej
in govori
joooj kako zanimivo se mi zdi
vsem v hribih je lepo
in mislijo da menim
enako kot oni
a jaz menim drugače
ker v hribih se mi nič posebnega ne zdi
na koncu me vprašajo
kako se mi zdi
in jaz rečem
dolgčas je
dolgčas
Aleksandra Kores, 4. a
5
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
SCHOPPING JE
Gremo v schopping
gremo v Gradec
kaj bi kupili
obleke obutev ličila
Pridemo in izbiramo
le kaj nam bo padlo v oči
ali S. Oliver
ali Muller
ali Bata
napotimo se v S. Oliver
vsi se zapodimo v garderobo
vsi k blagajni
vsak s polno vrečko iz trgovine
ooo gremo na žur
ooo z novimi oblačili
zakaj sem dobre volje
ooo schopping
schopping ooo
ooo schopping
Tatjana Kozar, 4. a
☺
KAMENJE JE
Pridem domov in
se pogovarjamo
kaj bi danes počeli
ker je ful bed
in sonce je močno
babica predlaga da
odidemo na njivo
in moj kul občutek se
izniči
jooj kako je brezveze
rečem jaz
jooj kako je brezveze
rečeta brat in sestra
mama
oče
dedek
babica
vsi hodimo po njivi
in vsak ima svoj
izraz na obrazu
po koncu dneva me
vprašajo kako se
počutim in jaz
odgovorim le
kamenje je
kamenje
rečem
Blaž Zemljak, 4. a
6
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
GREMO V NEMČIJO
Na poti smo
na poti k sorodnikom
na poti v Nemčijo
dolgo se vozimo
avto je poln
poln ljudi in prtljage
cesta je siva
vsi hitijo
dolgčas je
brat mi teži
nečakinja joče
mati jo miri
drugi brat komaj spi
sam pri sebi si govori
jooj jooj kako nadležno
jooj jooj bog pomagaj mi
vsem vožnja naporna se zdi
vsi mislijo da tudi meni več ni
jaz pa si mislim
še dobro da imam slušalke v ušesih
rečem: še dobro da cesta je
Marjana Vrbnjak, 4. a
☺
SONCE JE
Grem na morje
in se pogovarjamo
kako bi plavali
a nihče nima volje
in teta zaspana
in stric tečen
in bratranec dolgočasen
in tudi meni postane brez veze
kasneje pride mama
in reče
jaaaa gremo plavat
in pride oče
in reče
jaaaaa gremo plavat
in vsi v hiši brez volje
in pričakujejo
da se tudi jaz strinjam
in jaz rečem
jaaaaa gremo plavat
potem ne vprašajo
od kod mi volja
in jaz rečem
sonce je
sonce
Nina Škafar, 4. a
7
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
DENARJA NI
Grem v dolino
tam kjer trava zeleni
razgrnem odejo
in ležem na njo
in govori
za hčerkico me skrbi
in čbelca prileti
in ljubica prihiti
in si stekleničko rujnega zaželi
a tudi meni prav ni
ker imam veliko skrbi
popoldan pride še oča
in govori
za hčerkico me skrbi
in pride mati
vsa vas o poroki govori
in mislijo da se mi hiti
polno pričakovanj
si vsak tisti dan zaželi
A ko ona solzo potoči
se mi zdi da vesela ni
jaz pa rečem ji
denarja ni
denarja
Rok Ivančič, 4. a
☺
GROZDJE JE
Grem v zidanico
tja daleč pod Gorjance
kjer se ponovno pozabijo vse skrbi.
in grozdje zori
in gozd mi šumi
in vsaka roža diši
in meni vse lepo se zdi.
popoldan pride še Andrej
in govori
jooj dolgočasno se mi zdi
in pride Marko
in govori
jooj dolgočasno se mi zdi
Pod trsom vsem vroče je
in jim nezanimivo je
a jaz od veselja
narežem meso
in prinesem liter liter še
Na koncu vsi veseli
in vprašajo me
kako da vse tako pogostim
in jaz rečem
grozdje je
grozdje
Dejan Weingartner, 4. a
8
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
PARTY JE
Gremo na B-day Party
in se pogovarjamo
kaj bi kupili za slavljenca:
nekaj za drink ali nekaj za play
Pridemo v trgovino in
vidimo veliko lepih stvari
in reče Alen
ooo kakšna izbira
in reče Marko
ooo kakšna izbira
V sobi za praznovanje
imajo disko kroglo
vsi plešejo
vsi pijejo
vsi se zabavajo
Pot nadaljujemo na zabavo
slavljencu predamo darilo
on nam pravi
ooo kako dišeč parfum
ooo kako sem zadovoljen
Jemo torto
plešemo
zabavamo se
drugi dan me vpraša mama
zakaj sem zadovoljne
party je bil
party
rečem
Marinka Recek, 4. a
GOSTILNA
Grem v gostilno
tja daleč za goro
kjer vince je sladko
V gostilni vsi prijatelji smo
in skupaj ga žingamo
in vsak bi z nami bil
a nobenega ne sprejmemo
Potem pride še Miro
in govori
zakaj bi domov odšli
potem pride še Franci
in govori
zakaj bi domov odšli
ko se počasi zdani
utrujeni smo vsi
a domov še ne bomo
odšli
zakaj bi domov
odšli
Na koncu vprašamo
se vsi
zakaj nismo domov odšli
vprašamo se vsi
zakaj nismo domov odšli
Nejc Tivadar, 4. a
9
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
DRUGAČNOST
O drugačnosti razmišljam kar iz svojega življenja in pogleda na svet. Mislim, da sem precej drugačen
od svojih vrstnikov oz. bolje rečeno od večine ljudi. Težko je opisati moje mišljenje in to, kako jaz
vidim življenje. Stremim k pravičnosti in »idealizmu«. Sovražim, če nekdo obtoži nekoga po krivici.
Vedno trdim le tisto, o čemer sem prepričan, v nasprotnem primeru sem raje tiho in dejstva sam
preverim.
Sem iskren in pošten. Vedno sem pripravljen pomagati ljudem, za katere presodim, da si zaslužijo
pomoč. Nimam veliko prijateljev, ker se izogibam hinavskih, nevoščljivih, zahrbtnih in nepoštenih
ljudi, ki na žalost prevladujejo v naši družbi. »Folk me pljuva za hrbtom, vedno sem glavna tema in
pol isti folk v živo me objema brez problema.«
V mojem življenju obstaja le nekaj pravil. Najpomembnejše je spoštovanje. Kdor spoštuje mene, lahko
vedno računa na mojo pomoč in »respekt«. »To, kako se jaz obnašam do tebe, je v bistvu odraz
tvojega odnosa do mene.«
Pomembno dejstvo je, da mora človek najprej sprejeti svoj svet. Sprejeti mora tudi svetove drugih, in
kar je zame najpomembnejše, je, da nikdar ne sodi sveta drugih po svojem svetu.
Katera pa je vrednota, ki ima zares glavno vlogo? LJUBEZEN! To je čustvo, ki po mojem mnenju
manjka ljudem. Z več ljubezni bi bil svet lepši in prijaznejši.
Dijak 4. letnika
10
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
MED ODMOROM
Bilo je februarja. 14., natančneje. S poukom smo začeli ob 7.15 uri. Na urniku smo imeli slovenščino.
Ura je minevala zelo počasi, vendar je bila še kar zanimiva. Moje misli so sčasoma odpotovale iz
učilnice. Zvonilo je že, jaz pa sem še vedno bil zasanjan.
Mislil sem si: ˝Kako je lepa. Brez ene same napake. Prečudovita je.˝ Ko sem stopil iz razreda, me je
sošolec dregnil in prosil, naj grem z njim do avtomata s kavo. Sošolec mi je nekaj razlagal, ampak jaz
sem bil z mislimi še vedno nekje drugje. Zagledal sem jo, ko je pridišala mimo naju s sošolcem.
Pogledala me je. Srce mi je nenadoma poskočilo. Zadišala je po sladkih češnjah. Ko se mi je
nasmehnila in me pozdravila, sem bil zmeden. Nisem ji znal odgovoriti in sem butnil: ˝Zelo lepo
vreme je, kajne?˝ Ona je samo začudeno pogledala in odšla v razred. ˝Kakšen cepec sem!˝ sem rekel
sošolcu, ki je vedel, zakaj sem zardel že od trenutka, ko je stopila na hodnik. "Preveč si živčen. Pridi,
ti bom plačal kavo.˝ mi je odgovoril. Kupil mi je kavo z mlekom, sladkorjem in kančkom karamele.
Takšno, kot jo imam najraje. Začel sem piti svojo kavo, ko naenkrat pridrvi mimo ona. Pljunil sem
kavo nazaj v lonček, si v usta dal dve žvečilki in jo pograbil za roko. Nenadoma ni bilo okrog naju
nobenega. Bila sva sama. Jaz in ona. Ona in jaz. Spreletavali so me neverjetni občutki. Videl sem, da
ima rdeča lička. Zaznal sem njeno toplino v srcu. Imela je potne roke. Tudi sam sem imel potne roke
in sem zardel. Poljubil sem jo. Občutki, ki sva jih doživela, so bili neopisljivi. Pogledal sem jo v oči in
ji rekel: ˝Všeč si mi.˝ Ona ničesar ni rekla. Objela me je. Nato je zvonilo, kar pomeni, da se je začel
pouk. Sošolec me je prijel zaroko in potegnil vstran. Stekla sva po stopnicah do razreda. Obrnil sem se
in jo zagledal. Videti je bila presrečna in zaljubljena. Oči so ji žarele, z jezikom si je oblizovala
ustnice, kot da bi hotela še en poljub. Spet me je zagrabil sošolec in že sva odhitela v tretje nadstropje
v učilnico.
Pouk se je že začel, ko sva stopila v učilnico. ˝Gospa profesor! Midva se opravičujeva za zamudo.˝ je
naglas rekel sošolec. Jaz pa sem še vedno gledal nazaj po hodniku in upal, da jo bom videl. Ni je bilo.
Stopil sem v razred in nasmejan sedel na svoje mesto. Mislim sem si: ˝Joj, kaj vse se lahko zgodi med
odmorom!˝
Jernej Borovič, 2. d
☺
11
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
MOJA LJUBEZEN
Ljubezen je kot svet prečudovitih sanj, kot droga in alkohol, ki nas naredita nemočne, šibke, nas
oslepita, a hkrati pa v nas prebuja čustva veselja in sreče.
Vsi pravijo, da je ljubezen slepa. Pa je? Zame in verjetno za marsikoga je prava ljubezen prav vsaka
izgovorjena beseda nasprotnega spola, ki najde prav posebno mesto v našem srcu. Takrat ne iščeš
nobenih izgovorov in želiš na vsak način osebo osrečiti. Nikoli ti ne pride na misel, da bi varal. Hkrati
pa si tudi zaupata kot najboljša prijatelja, vse rešujeta kot mož in žena in se skupaj igrata kot otroka.
Res je, da je ljubezen kot močno čustvo, ki nas oslepi. Saj, ko se vate zasidra vsaj kanček tega
neizmerno močnega in lepega čustva, takrat v svoji notranjosti občutiš blaženost in tiho veselje. Kar
naenkrat je v tebi leta nešteto modrih cekinčkov.
Ko je on ob tebi v zraku slišiš harmonijo, vse naokoli je lepo, polno belih cvetočih rožic, rdečih
dišečih vrtnic, prijaznih ljudi, veter nežno pihlja kot sapica in nebo je vijoličasto modro. Prav vsak je
že doživel svojo prvo ljubezen. Ta se zgodi ravno takrat, ko jo najmanj pričakuješ. Ob vsakem koraku,
dihu in pogledu. Tudi jaz sem že doživela svojo prvo ljubezen …
Čeprav nisem bila prepričana, da je prava. Svet v mojih očeh se je v trenutku spremenil. Bilo je, kot da
bi jedla najslajšo čokolado, sedela ob lesketajočem se jezeru ali pa celo sedela na mehkem, belem
oblaku posipanim z zlatimi zvezdicami. Vse je bilo, kot da bi sanjala in hkrati živela najlepše sanje.
Svet se je vrtel mnogo počasneje. Vsak njegov pogled, nasmeh, vsaka izgovorjena beseda me je vedno
bolj ovijala v pajčevino ljubezni in mi slepila vid. In kar je bilo najtežje … ljubezen oziroma čustva, ki
sem jih čutila do njega. Bala sem se odziva in prihajajoče reakcije.
Prav v tem trenutku pa v sebi čutim nekaj, kar želi eksplodirati na plan. Po tihem si želim, da bi me
imel on rad, in da bi se lahko nekega jutra zbudila v njegovem objemu.
Valentina Stebernak, 1. c
12
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
TO SEM JAZ
To sem jaz, Jernej Majer. Rojen sem 13. 5. 1996 v Mariboru, kjer tudi živim. Obiskujem 2. letnik
Srednje prometne šole Maribor. Pred tem sem uspešno zaključil osnovno šolo. Obiskoval sem
osnovno šolo Tabor 1 v Mariboru. Velik sem približno 175 cm in tehtam približno 60 kg. Imam rjave
oči in rjave lase. Oče živi v Mariboru, mama pa v Radizelu in je tudi že drugič poročena. Zaradi tega
se vsako nedeljo selim od enega starša k drugemu. Ko sem pri očetu, sem sam in to mi je všeč, saj
določenih stvari ne rabim deliti z drugimi. Ko pa sem pri mami, imam »dva brata«, saj ima moj očim
dva sina. Zelo rad imam nogomet in ga tudi treniram v nogometnem klubu Slivnica. Imamo kar dobro
ekipo, saj se z večino soigralcev poznamo že od otroštva in se zato zelo dobro razumemo. V
preteklosti sem igral tudi odbojko, šah in rokomet. Moram pa priznati, da sem bil kar dober šahu,
čeprav se zdaj temu posmehujem. S šolsko odbojkarsko ekipo smo postali državni prvaki. Ne maram
pa športov, kjer se nič ne dogaja npr. biljard, pikado … Moja najljubša hrana so zrezki, ne maram pa
kokosa in karamele. Moja najljubša pijača je ledeni čaj, nerad pa pijem alkohol, čeprav ga včasih
poskusim. Imam tudi veliko prijateljev oz. prijateljic. Veliko še iz osnovne šole, saj smo blizu doma. Z
njimi grem najraje na bowling, igram nogomet, ali se samo pogovarjam ali sprehajam. Seveda pa
imam veliko dobrih prijateljev tudi tukaj, ampak se z njimi poznam dobro leto in pol. Na Srednji
Prometni šoli Maribor obiskujem 2. d razred in sem tudi predsednik razreda. Moje ocene so zelo
dobre, vsaj glede na osnovno šolo, saj želim zelo uspešno zaključiti srednjo šolo. Imam tudi veliko
dobrih in slabih spominov na preteklost. Eden izmed mojih najljubših je prav gotovo izlet v Španijo, v
Barcelono. Eden slabših pa verjetno, ko sem moral 14 ležati v bolnici, in takrat sem bil tudi operiran.
Trenutno pa se najbolj veselim prihajajočih poletnih počitnic, ki bodo prav gotovo odbite.
Jernej Majer, 2. d
13
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
ZA MANO SO ŠTIRI LETA USPEHOV, PORAZOV, LEPIH IN GRENKIH
SPOMINOV
Ko se spomnim svojega prvega dne, ko sem se odpravila v Maribor na Srednjo prometno šolo – to je,
kot da bi bilo včeraj. Ni mi bilo lahko iti iz podeželja v mestni Maribor, čeprav sem vedela, da se bom
vsak dan vračala v svoj rojstni kraj. Ampak vseeno sem si mislila: »Saj pa ne more biti nič tako
groznega.«
In tako je čas tekel in vedno bolj mi je Maribor postajal domač in blizu. V teh letih je bilo veliko
padcev, ki so načeli mojo samozavest. Na primer kakšna slabša ocena, ki je v osnovni šoli nisem bila
vajena. Kakšno prijateljstvo, ki se ni izkazalo za iskreno in najboljše. Bil je tudi kak dan, teden, mesec,
ko sem pomislila, da šola res ni vse na svetu. Ampak takoj ko mi je slaba volja popustila, sem vedela,
da je šola to, kar mi bo prineslo boljši jutri, boljšo prihodnost, finančno neodvisnost in
samozadovoljstvo, ko bom stopala skozi ta vrata kot dijakinja, ki je šolanje končala z uspehom, ki si
ga je zadala v svoji trmasti glavi.
In ja, uspelo mi je! Res se bom podala skozi ta vrata zadovoljna in srečna, ker mi je uspelo opraviti
šolanje, ki sem si ga želela, in ki sem si ga zadala za cilj. Uspelo mi je to, kar sem želela doseči. Piko
na i pa bom zapisala s poklicno maturo.
Prav tako je bilo veliko lepih in tudi grenkih spominov. Ampak vse te lepe spomine zasenči nekaj
tistih grenkih in slabih. Ko se spomnim naših klepetov v odmorih, pa tudi tu pa tam med poukom,
prestavljanje testov in spraševanja, kako oditi zadnje ure domov, se mi na ustih izriše iskren nasmeh.
Nasmeh, ki polni oči s solzami sreče. To so bili časi, ko so se naša prijateljstva tkala v vez, ki živi še
danes. Vez, ki se ne bo pretrgala z dnem, ko ne bomo več dijaki Srednje prometne šole Maribor
generacije 2009–2013. Vlogo predsednice sem opravljala vsa štiri leta. Za zaupanje, ki sem si ga
pridobila od svojih sošolcev in profesorjev, se jim iskreno zahvaljujem. Skrbela sem za normalne
odnose v razredu in komunikacijo s profesorji ter se udeleževala sestankov dijaške skupnosti. Ni šlo,
da ne bi koga malo »skomandirala«, kljub temu da me kdo včasih ni upošteval, sem še vedno vztrajala
pri svojih stališčih. Prizadevala sem si, da smo s sošolkami »držale razred skupaj« in se za vsakega
sošolca posebej borile, če je imel kakšen problem. Vsekakor velja geslo: »Eden za vse, vsi za enega!«
Kaj hitro je prišel četrti letnik in z njim dva posebna dogodka. Naj omenim naš maturantski izlet.
Tedaj nismo bili kot vsi drugi. Bili smo pridni, bili smo vzorni dijaki, ki so na izletu. Res je. V svojih
očeh smo res bili takšni in verjemite, bilo nam je lepo kljub kakšni nevšečnosti profesorjev. Čeprav
14
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
smo vedeli, da je to zadnji izlet, ki ga imamo skupaj. Je zadnje dejanje, ko smo vsi skupaj in se
smejimo, pojemo, se zabavamo … A kljub vsemu smo se imeli dobro in tudi naši profesorji so bili te
dni naši prijatelji. In vsi smo vedeli teh dni, let ne bo več nazaj. Verjamem, da nas bodo profesorji
pogrešali, saj smo vzoren razred.
Eden izmed lepih spominov – naš maturantski ples, na katerega so prišle princese in princi. Vsi
urejeni, vsi v oblekah, vsi nasmejani. Hoteli smo pokazati našim staršem in profesorjem ter vsem
povabljenim, da znamo tudi kaj več kot to, kako in s čim blago premestiti v najkrajšem času na pravo
mesto. Znamo tudi biti elegantni in svečano zaplesati. Znamo se tudi sprostiti, ko smo urejeni in
»pokockani.« In verjemite, lep občutek je, ko na koncu zaplešeš z očetom, in se mu na nek način
zahvališ, da ti je omogočil, da si ta dan tam, in da ti je v teh štirih letih bilo toliko danega.
Prav tako se spomnim vsakega zadnjega dneva pred počitnicami. Solze v očeh, pikri nasmehi … Dva
meseca se ne bomo videli. Ne bomo skupaj počeli vragolij in ne bomo se smejali drug drugemu, ko
naredimo kakšno neumnost. Ali nič za to, so zaradi tega trpeli dva meseca naši telefoni in seveda
Facebook - še dobro, da obstaja. Nekateri smo se srečevali na kakšnih poletnih veselicah.
In potem prvi dan v septembru, ko smo se srečali; spet solze, a tokrat solze sreče, da se lahko
objamemo in spet skupaj smejimo in počenjamo vragolije.
Pa naj mi še kdo reče, da se ne splača hoditi v šolo. Poleg znanja ti je položeno na pot polno
prijateljev, lepih spominov, novih izkušenj in še marsičesa drugega.
In še kar naprej bi lahko omenjala naše skupne trenutke, ki so v meni gradili grad lepih spominov. In
čeprav so eni spomini lepi, drugi lepši, tretji najlepši, so zame vsi enaki. Enaki zato, ker so nastali z
osebami, s katerimi smo se prvi dan v šoli plaho pogledovali in tiho zaupali imena in mogoče, od kod
prihajamo. Bili smo vsi prestrašeni, kaj nas čaka za vrati te šole. In našli smo zaklad oziroma dva
zaklada ali mogoče kdo tri. Prvi zaklad, ki mu rečemo NAŠ SKUPNI USPEH, to je naše znanje, ki
smo ga pridobili. Drugi zaklad je, da smo se spoznali in stkali vez PRIJATELJSTVA in kot tretji
zaklad so nekateri še našli svojo ljubezen.
Torej, če pogledamo nazaj, smo vsi nekaj dosegli v teh štirih letih in so bila ta naša štiri leta polna
uspehov, porazov, lepih in grdih spominov. Bila so to naša leta. Naša, ki se nikoli ne bodo vrnila in
nihče jih ne bo več tako podoživel, kot smo jih doživeli mi.
Tatjana Kozar, 4.a
15
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
TO SEM JAZ
Sem Tanja Repotočnik. Živim na Ravnah na Koroškem, v središču mesta. Osnovno šolo sem
obiskovala na Ravnah, osnovno šolo Prežihovega Voranca, sedaj pa obiskujem prvi letnik Srednje
prometne šole Maribor, in sicer program Tehnik varovanja. Za ta program sem se odločila, ker me
veseli in zanima takšno delo, v bodoče pa se vidim tudi v poklicu kriminalista ali pa policista.
Imam dolge kostanjevorjave lase in modre oči. Moja višina je 162 cm, imam pa 58 kg. Po šoli in med
počitnicami tudi delam in sicer kot natakarica v eni izmed najbolj znanih koroških gostiln.
Po karakterju menim, da sem odkrita in komunikativna, včasih pa tudi preveč trmasta in
temperamentna. V življenju so me naučili, da le tako dosežeš nekaj, in da je prav povedati stvari po
resnici in odkrito ne glede na to, kako močno resnica boli.
Sem tudi športen tip človeka in ne morem biti pri miru, zato treniram nogomet, šest dni v tednu pa tudi
redno obiskujem fitnes. Rada imam glasbo in v osnovni šoli sem se z njo tudi resneje ukvarjala, tako
da sem pela na mnogih prireditvah. Moja vrlina je tudi risanje, saj imam precej bujno domišljijo in
prav zaradi tega imam ogromno idej.
V moji družini smo štirje člani. Mama Mira, ki je trenutno brezposelna, očim Zvone, ki je delovodja in
v Železarni Ravne pri privatniku ter dela tudi kot varilec, in polsestra Tina, ki obiskuje osnovno šolo
in se trenutno odloča za svoje nadaljnjo šolanje. Moja družina je zelo zaposlena, kajti poleg vsakdanjih
stvari se ukvarjamo z raznimi dejavnostmi, hobiji in stvarmi, ki jih je potrebno postoriti, zato med
tednom skupaj ne preživimo veliko časa. Med vikendi, kadar imamo vsi čas, pa obiščemo babico, ki
živi v Ribnici na Pohorju. Ob petkih in sobotah, kadar nimam službe, se dobim z prijatelji na kavi, ali
pa se skupaj odpravimo v športni center na Ravnah.
Kot sem že omenila, sem odkrita oseba, zato pri ljudeh sovražim zahrbtnost in laganje. Prav pri takih
ljudeh se pokaže moja temperamentnost, ki pa se jo trudim čim bolj obvladati. Včasih mi to ne uspeva
in se odzivam z ostrimi komentarji, kar pa vem, da ni prav.
Vseeno to ne pomeni, da sem slaba oseba. Vsakemu človeku dam priložnost, da spozna mojo dobro
stran, ki pa se spremeni, če ugotovim, da se mojo dobroto izkorišča.
To je vse o meni, nisem slaba lahko pa postanem, če kdo ogroža mene, mojo družino ali prijatelje.
16
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ko sem te zagledala
Upanje je zagorelo v meni
Ljubezen kot mavrica nad Bogomilo
Tedaj si stopil s konja … princ iz sanj …
Ujetnica tvojih oči
Ranil si me s svojimi besedami
Nisem le jokala in obupavala
Iskala sem nove in nove poti k tebi
Danes vem – moj boj ni bil zaman
Ali boš moj oporni steber
Neskončno
T
☺
Prihaja čas pomladi in ljubezni,
Radosti in sladkosti, pa malo tud' učenja vmes.
Enkrat bo čudovite te mladosti konec,
Šepet ljubezni pa bo segal v sive dni.
Enkrat še, enkrat samo me čisto rahlo primi za roko.
Razmrši mi lase, spomni se lanskega poletja in školjk ...
En dolg pogled, objem, poljub –
Nato pa h knjigam spet, da lahko sanjaš svet.
Julij kup je na Prometni,
Uršk tud' nekaj na zalogi.
Ljubeznive, pametne , prijetne
In živahne, da, malce koketne.
Janez, daj, naredi sliko!
Ah, počakaj, ne me slikat s čikom.
M
☺
Ker so tvoje sanje moje
sva dva v enem
včeraj, danes, jutri …
Avtorica: M
☺
Držim fige v žepu, kot Prešeren je nekdaj,
slepo verjamem, saj enkrat bom dobil odgovor na vprašanje kdaj.
Ne čakam na maj, sem tu in zdaj,
grem v prihodnost nazaj, kjer brezglavi letite –
ne sprašujem zakaj, ker podiram stereotipe.
Avtor: Tobias
☺
V tem svetu smo različni in drugačnih se ne sprejme.
Ob vsaki lepi gospodični višek egoizma se prejme.
Poglej sebe, potem poglej mene;
najprej nosi svoje, potem na mene preloži breme.
Spremeni vreme, ko nad nami bo oblačno,
spoštuj poštene; spoznaj, da drugačno ni nujno napačno.
Avtor: Tobias
17
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Daj mi razlog, da živim.
Brez sreče trpim,
za ljubezen živim.
Včasih je težko, a potrpim.
Avtor: GV
☺
DAJ MI RAZLOG, DA …
Daj mi razlog, da bom ljubil.
Daj mi razlog, da bom s teboj.
Srce strto večkrat je bilo,
zato povej mi, kako zaupal ti bom.
Moje zaupanje pridobila boš,
ko dokazala boš, da vredna si,
moje ljubezni,
časa
in potrpljenja.
Samota počasi ubija me,
moja duša hrepeni po ljubezni.
Daj mi razlog, da bom ljubil,
daj mi razlog, da bom s teboj.
Avtor: ANONIM
☺
Vse ti je dano,
vse ti je postlano,
ti pa ne ustvariš nič,
pomemben ti je samo blišč in kič.
Prijatelj, poslušaj me pozorno,
vzemi to pesem za vzorno.
Deli malo, vsaj malo,
nič te ne bo stalo.
Avtor: Neznani
☺
KO SI ZALJUBLJEN …
Ko zaljubljen si, te Ljubezen izkoristi,
potem pa z drugim gre in te pusti.
Mnogokrat sem si zadal, jekleno verigo
okrog srca naredil. Pa ni šlo.
Srce jo kmalu je pretrgalo.
Noč je tiha in mrtva,
v njej kot duh tava
truplo osamljenega,
polno jeze in solza.
Samota se v dušo zabije,
trga, sovražni grm vije.
Zato pesem kratko pišem, tiho
in zakrito,
skozi življenje iti
težko je odkrito.
Avtor: XX
18
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Iskrice v njenih očeh
so mi povrnile pogled na svet.
Mi toplo je postalo
in srce mi zaigralo.
So mi sline se cedile,
da bi nekaj začutile,
sem poljubil jo lepo
kot še nobeno.
Se nasmehnila mi je
in mi rekla zdravo je.
Sva podrobno se spoznala,
takoj sva všeč en drugemu postala.
Sva skupaj začela
in se prav lepo imela.
Ta ljubezen še traja
kot sonce vsak dan vstaja.
Avtorji: Anja Soršak, Uroš Kociper, Alen List, Jure Menoni
☺
PESNJENJE PO IZHODIŠČIH
-
Ko te ni … sprašujem se, kje si? Osamljena čakam ta dan, ko zbudim se iz sanj in upam, da ob
meni boš ti, ki si luč v temi.
Šel si … le z eno besedo … med nama konec je. Jaz kričala sem, ne, zakaj svet tako krut je?
Ti si meni vse, zato prosim te, vrni se.
Oči nemo jočejo … in pogrešajo te … Vsako minuto iščejo te …
Ti si življenje … ki živim ga le zate … Ti si srce, ki bije le zame … Ti si sonce, ki sveti mi pot
… Ti si vse, kar potrebujem.
Vonjam te v vročem večeru … in čutim tvoje ustnice, ki nekoč le zame so se ponujale in me
vroče ljubile.
Če bi se čudeži dogajali … pa se ne, a če bi se, bi spet bila s teboj, za vedno ti in jaz.
Čutim te prihajati … v srcu me zaboli, ker vem, da nocoj naju pot razdvoji.
Slišim večer … in tvoje korake, bitje srca, ki zate igra.
Avtorici: Iris Berglez, Nela Punčuh, 1. a
☺
-
Ko te ni … jaz s svojimi zelenimi očmi iščem te v temi. Moje sonce si, ki zjutraj me z nežnim
svetlim sijem zbudi.
Če bi se čudeži dogajali … ljudje iz naših življenj ne bi odhajali. Če bi se čudeži dogajali,
ljudje svojih življenj ne bi zapravljali, saj življenje eno samo je, saj le enkrat se živi.
Čutim te prihajati … čutim te odhajati, čutim bitje tvojega srca, saj je to sploh moja največja
uresničena želja. Čutim te ljubiti, čutim te v svojih mislih.
Slišim večer … slišim šepet, slišim tiho petje ptic, ki letijo skozi noč. Slišim tvoj glas, saj se je
v mojem življenju ustavil čas.
Nekaj otožnega je v meni … nekaj takega, zaradi česar joče moje srce. Zlomil si ga. Sedaj je
pol mojega in pol od nekoga drugega. Joče moje srce, joče, ker nazaj te hoče.
Avtorica: Tina Cafuta, 1. a
19
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Jutro se v rosi prebuja,
z mislijo nate, razbija srce,
oči bleščeče in ustnice sočne,
to moje je popolno dekle.
Utrgal na vrtu bom cvet
ga tebi podaril,
te z drobnimi pozornostjo obdaril,
vse zate bi storil ljubljeno dekle.
Ljubezen lahko je lepa,
in oh kako lahko boli,
pa vendar se je močno oklepam,
pa čeprav je lepa in lahko boli.
In kot želela boš,
tako te močno bom ljubil,
tako te močno bom razvajal,
tako te močno imel bom rad.
Jokal bi dneve in noči,
če moje te srce slučajno izgubi.
ne dam te draga moja
vse kar želim si, to si ti.
In leta bodo minila,
se skupaj starava midva,
oči že vidijo slabo, lasje sivijo a ljubezen ta živi do konca dni.
F.
20
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Joj, jutro, to utrujajoče jutro, spet je tu,
Ujeta v svoje sanje se moram odreči mu.
Ležati in mečkati bi si želela še,
Iskrive oči s sosednje strani požirajo me.
Je že tako…ekstaza užitkov naju obdaja,
A kaj, ko za naju čas, žal, ne obstaja.
JULIJA moja, treba bo vstat,
nikoli z mano ne boš mogla ležat.