1. No category

Srednja prometna šola Maribor
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Maribor, junij 2014
2
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Glasilu na pot
Spoštovani!
Pred vami je letošnje glasilo Zeleni val, v katerem ste zopet sodelovali naši dijaki. Dokazali
ste, da je v vas veliko umetniške žilice in zelo smo ponosni na to. Največji navdih je avtorjem
prispevkov predstavljala ljubezen, avtorji Srečko Kosovel, France Prešeren, Simon Jenko,
Josip Murn in drugi.
Tudi letos smo se odločili in združili slovenščino in likovno umetnost. Hvala profesorici
Romani Orthaber, ki je poskrbela za izbor lepih umetnin, katere so ustvarili dijaki. Literarne
prispevke smo pridno zbirale in dijake spodbujale Tanja Srebrnič, Anita Šipek, Manja Žvikart
in Sandra Gostič, tehnično pa je vse skupaj uredil Zlatko Šehovič.
Želimo vam veliko lepih trenutkov ob prebiranju našega literarnega glasila Zeleni val.
Sandra Gostič, prof.
Hrepenenje po ljubezni
Ljubezen je bolezen, ki ne pozna meja
Ljubezen je sreča, ki ima veliko želja
Ljubezen hrepeni, zato ne pozna meja
Želja po ljubezni je velika, a hrepenenje postane tudi včasih nadloga
Kakor ptički pojo, tako ljubezen zveni
Cvetice se prikažejo, ko ljubezen svoje poti riše
Hrepenenje po ljubezni je kakor glas grlice v naši deželi
Hrepeneti po toplini ljubezni je kakor skalnato gorovje
Ljubezen je hrepenenje, ki ga nikoli ne bomo pozabili
3
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Kaj ti bo?
Kaj ti bo lepota,
če te ne obdaja dobrota?
Kaj ti bo hrepenenje,
če nimaš nikakršne želje?
Kaj ti bo lep glas,
če svojih misli nikoli ne poveš naglas?
Kaj ti bo, kaj ti bo?
Bodimo takšni, da bo vsem lepo!
M. M.
S.G.
Slovo
Prišel je čas za slovo,
naj ostane za spomin, čeprav
grenko bo.
Bil lep prijateljski je stan,
prišel je čas, da gre vsak na
svojo stran.
Upam, da se srečava še kdaj,
z mislimi vrneva se v tisti raj.
M. M.
4
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Poroka nekoč in danes
Včasih je bilo življenje drugačno kot danes. Prav tako so se poroke včasih organizirale
drugače kot v današnjem času.
Naši dedki in babice so imeli izbiro o svojem življenjskem sopotniku omejeno ali pa je sploh
niso imeli. Včasih je bilo tako, da so starši oz. očetje svojim hčeram izbirali može. Hčere so
lahko šele na poročno noč izgubile nedolžnost. Organizacija poroke je bila v rokah staršev.
Nevesta je morala nositi isto poročno obleko kot njena mati. Včasih so veliko bolj spoštovali
zakon, nanj so gledali kot na nekaj svetega.
Danes se lahko vsak sam odloči, s kom se bo poročil in živel vse življenje. Pogosto se zgodi,
da se poročijo mladi, nepremišljeni ljudje, ki zakona ne cenijo in se ne zavedajo njegovega
bistva. Organizacijo poroke vodita bodoča nevesta in ženin ali pa jo prepustita kakšni
ustanovi, ki ureja poroke. Vse je veliko bolj moderno kot nekoč.
Če primerjamo poroko nekoč in danes, ugotovimo, da je razlika zelo velika. Včasih so se
ljubili in spoštovali do konca svoji dni, čeprav so jim starši izbirali življenjskega sopotnika.
Danes si ga izberemo sami, a so le redki zakoni, ki trajajo dlje časa.
Žan Vogrinec, 2. b
5
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Vasovanje
Nekoč so fantje lovili deklice tako, da so se v večernih urah sprehodili do deklice in se z njo
pogovarjali dolgo v noč ali celo do zgodnjega jutra. Stare hiše so bile vedno nizko zgrajene,
tako so lahko fantje tudi vstopili, seveda za to niso smeli izvedeti starši. Vasovanje je namreč
pomenilo neko skrivno ljubezen, zanjo sta vedela samo dekle in fant.
Takrat so si mladi to lahko privoščili, saj na svetu ni bilo toliko kriminala. Včasih niti staršev
ni zanimalo, kam gredo njihovi otroci, sedaj je to drugače, starše skrbi za vsake malenkosti,
zato pa se je na vasovanje toliko pozabilo.
Današnji najstniki se prej spoznaju na spletu kot pa v živo. Tudi če bi bila soseda, se marsikje
dekle in fant sedaj ne bi poznala, saj so najstniki raje na računalniku, kot pa da bi v naravi
uživali dneve mladosti. Sam nisem privrženec računalnika, raje se družim s prijatelji. Tudi k
dekletom iz naše vasi sem velikokrat šel in tega starši niso vedeli. To se mi zdi veliko bolj
zanimivo in pristno kot pa tisto preko spleta.
Želel bi, da bi se tisti časi vrnili, saj menim, da je bilo veliko bolj živahno in veselo kot danes.
Grega Eferl, 2. b
Monika Libman, 1. d
6
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezen ti je svet,
z ljubeznijo je nemogoče živet.
nikoli je ne sovraži in
nikoli je ne oviraj.
Pusti ji naj te prevzame,
naj te s svojimi čari objame.
velikokrat nas razveseli,
a na žalost včasih žalosti.
Ljubezen je čustvo srca
Vsako živo bitje jo pozna!
Ne pozabi tudi prijatelji so velik del ljubezni.
Zato prijateljstvo spoznaš, če nekoga rad imaš!
Dijakinja, 3. a
7
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezen
Ljubezen je edina sreča,
ki zame blesti,
in edina bolezen,
ki me nikoli ne boli.
Za ljubezen sta potrebna dva,
pot zanju se ne konča.
Poročila se bosta in nikoli ločila,
družino ustvarila in zanjo živela
ter nikoli več ne bosta trpela.
Nataša Kolarič, 2. a
8
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Razmišljanje o ljubezni
Televizija, socialna omrežja, radio, časopis … povsod slišimo o ljubezni, pa se vprašajmo, ali
sploh vemo, kaj je to ljubezen.
Po daljšem razmisleku ugotovim, da morda sploh ne vem, kaj je ljubezen. Ali je to, nekoga
imeti rad, v glavi ali v srcu ali pa kot nekateri trdijo, da ljubezen čutijo v trebuhu z metuljčki?
Nekateri mislijo, da je čustvo, vse preveč pa jih ljubezen meša z navado imeti nekoga ob sebi,
se počutiti varnega in ljubljenega ali pa ljubezen mešajo s trenutno ljubeznijo, ljubeznijo za
nekaj dni ali ljubeznijo na prvi pogled. Zadnje čase je ljubezen vse preveč
"skomercializirana", mnogi vanjo sploh več ne verjamejo. Ljubezni ne moremo napovedati,
kot nam to obljubljajo vedeževalci, ki za to zahtevajo plačilo.
Pa da ne pozabim prve ljubezni, ki je vsem nekaj posebnega, je kot pomladno sonce, ki nas
razveseli. Prva ljubezen, še zlasti tista osnovnošolska, je res posebna. Po mojem mnenju bo ta
ostala v spominu in naših srcih, dokler bomo verjeli v ta posebni čar ljubezen. Prva ljubezen
se zgodi, ko to najmanj pričakujemo in smo najmanj pripravljeni. Navadno je zaznamovana s
sramežljivimi pogledi, z veliko občudovanja ter s skrbmi, kaj si določena oseba misli o nas.
In še veliko vprašanje, ali obstaja ljubezen na prvi pogled. Moje osebno mnenje je, seveda ne.
Nikakor pa ne obsojam tistih, ki trdijo, da so se zaljubili na prvi pogled. Menim, da le-ta ne
obstaja in da je to samo v glavi ter da se ljubezen na prvi pogled zgodi samo zaradi
privlačnega videza določene osebe, krepko pa nas lahko razočara značaj ali pa se z osebo
sploh ne ujamemo.
Seveda pa ne obstaja samo ljubezen do partnerja, obstaja tudi ljubezen do sina, mame in
ostale družine, ljubezen do živali, narave ali kakšnega hobija, ki nas razveseljuje. Kolikor ima
ljubezen dobrih stvari, pa ima tudi slabih. Vsaka stvar ima svoj začetek ter konec. Konec
razmerja ali smrt ljubljene osebe je boleča, neprijetna izkušnja, ki nam reže rane ob vsakem
spominu na nekoč ljubljeno osebo, izkušnje, ki smo jih z njo delili, kraje, ki smo jih z njo
obiskali. Seveda, v nobenem primeru ni lahko. Čeprav se navadno pretvarjamo pred prijatelji,
sošolci, domačimi, kako vseeno nam je zaradi bivšega fanta/dekleta, pa vseeno čakamo na
njegov/njen klic ali sporočilo, ki bi nam razkrilo, da morda še obstaja upanje.
Za konec pa še tuja misel – ruski pregovor: »Ljubezen je čudovita, dokler traja. Ko pa se
izgubi, smo se izgubili tudi mi.«
Tomaž Pečovnik, 3. d
♥ ♥ ♥
9
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Svetloba iz daljave prebuja deželo, prelepo, zeleno, ljudem zaželeno.
Lepota se vidi, koder pogledaš, v očeh prebivalcev lahko srečo zagledaš.
Ograjena ni pokrajina nobena, miselnost ljudstva ni zgrešena, tudi ko ni več nobene poti, mi
skupaj delamo le dobre stvari.
Veliko je težav, a ne vdamo se in vedno naredimo prav, skupaj z našimi rojaki, smo rojeni
veseljaki.
Estetsko država ga zažiga, vsako živo bitje tu z veseljem miga.
Nihče ne pravi, da rad je v naravi, vendar pri nas je to drugače, vsak od nas od veselja skače.
Imamo Triglav in Postojnsko jamo, zato na turizem veliko damo.
Jezik naš je čudovit, v ponos nam ga je govorit'.
A vendar ni vse tako čudovito, v politiki naši je bolj duhovito.
Mihael Videčnik in Manuel Pučko, 2. a
10
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Hrepenenje po ljubezni
Bilo je lepo poletje, ko se je temperatura dvigala malo čez 30 stopinj Celzija. Za tabornike je
bilo značilno, da so se odpravili na taborjenje. In tudi tisto leto je padla odločitev, da se bodo
odpravili na taborjenje. Taborniki so si za tisto leto izbrali cilj, da bodo taborili nekje daleč od
mest,vasi in morja. Odločili so se, da bo to leto njihovo letovišče gore.
Na pot je krenilo okoli 50 tabornikov. Razlikovali so se po starosti ter funkcijah, ki so jih
morali opravljati v taborih. Tabor je štel 15 deklic, 15 fantov in 20 odraslih oseb. Vsaka
skupina je imela svojega vodnika, ki je skrbel za svoje tabornike. Med taborniki, ki so bili
fantje, je bilo tudi nekaj fantov, ki so se radi družili z dekleti. Ker je skupina tabornikov
nastala na novo, je bilo nekaj novih imen in obrazov. Vsi taborniki so prispeli na cilj po treh
dneh hoje po gozdu in po skalah. Ko so prišli na cilj, so si postavili svoj tabor. Tabor je
sestavljalo 30 šotorov in velik šotor za skupno druženje. Fantje so sprva pridno sodelovali v
taboru, ko so zagledali dekleta, pa so postali živahni. Najbolj zagret za dekleta je bil Bine,
vedno se je gibal okoli njih. Taborniki so mu vedno pripeli kakšno šalo na njegov račun glede
deklet.
Bine se je najbolj zagledal v dekle, ki ji je bilo ime Neža. Sprva ni opazila, da jo Bine
opazuje. Fantje so imeli šotore na levi strani tabora, dekleta pa na desni strani. Bine je vedno
hodil po desni tabora. Sčasoma je Neža opazila Bineta in tudi on jo je očaral s svojimi
pogledi. Bine je imel sprava veliko tremo pred Nežo, veliko je jecljal in govoril je zelo
smešne povedi. Neži je bilo všeč njegovo govorjenje, saj jo je spravljal v smeh. Vsako jutro
sta skupaj zajtrkovala in se pogovarjala. Bine se je zaljubil v Nežo in ona vanj. Taborniki so
opazili, da je med njima iskrica, zato so začeli s šalami. Bine se je odločil nekega večera, da
Nežo odpelje nekam na samo. Neža je bila vesela njegovega vabila in se je odločila, da ga bo
sprejela. Bine je tistega večera odpeljal Nežo in jo prvič poljubil. Zelo je bila vesela, saj je
dobila zelo dobrega fanta.
Bine in Neža sta velikokrat hodila tako na skrivaj nekam na samo. Nekega vročega dne sta se
odločila, da bosta odšla na najvišjo točko gore. Nista se zavedala, kakšna nevarnost je lahko
gora. Na najvišjo točko gore sta krenila v sončnem vremenu in pogovoru o njuni ljubezni. Čez
nekaj časa se je vreme spremenilo. Prihajalo je hudo neurje. Bine in Neža sta se zato odločila,
da bosta poiskala zavetje v naravi. Med hitenjem si je Neža zlomila nogo. Bine je bil v
skrbeh, saj ni vedel, kaj naj naredi v tistem trenutku. Čez nekaj časa se je spomnil, da ima v
torbi SOS telefon. Ampak ta telefon je deloval na poseben način. Neža mu je pomagala še z
zadnjimi atomi svoje moči, da sta poklicala reševalce. Ti so prispeli po 20 minutah in oba
odpeljali s helikopterjem v dolino. Ko so taborniki slišali za ta dogodek, so se samo prijeli za
glavo. K sreči Neža ni potrebovala operacije noge, Bine pa je bil ob tej novici zelo vesel.
Ko je Neža ozdravela in je že lahko hodila, so taborniki Neži in Binetu priredili presenečenje.
Naredili so posebno zastavo z napisom, ki je vseboval šalo o njuni ljubezni. Neža in Bine sta
čez nekoliko let postala glavna voditelja tabornikov. Taborniki so se še vedno šalili na njun
račun, onadva pa sta se ob tem samo smejala.
Rene Rošker, 1. c
11
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezenske oči
Ljubezen me je zadela,
priletela je naravnost v srce.
Zdaj dolgo časa je
že v meni, kot zgleda,
se ne bo ganila v
srce se je vcepila
ljubezen lepa, čeprav sem
jaz od nje zadeta.
Eno leto že mineva,
a jaz vidim le njegove
oči, vedno polne radosti.
Čeprav ob drugi punci
so vesele, jaz čutim
zrak poletnih dni, ko
najine oči so skupaj
bile vse dni.
Bilo mi je lepo, dokler
je trajalo, zdaj vidim
njegov nasmeh samo
še na sliki z njo.
Moje oči so same,
iz dneva v dan
bolj zaspane.
Tako je iz oči se
v moje srce vcepila
tvoja lepota,
ki me je osvežila.
Sedaj se iz srca ne gane
in upam, da tam tudi
za vedno ostane.
Gabrijela Sagadin, 1. b
12
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Obrazi
Katja Kokljič, 1. d
OBRAZ
Tisoče ljudi tu hodi,
ne vedoč, kaj leži tam spodi.
Pod mesti mnoga trupla leže,
duše umrlih, ujete; jim je vse teže.
Nočejo nikamor; ne gor ne dol,
pa vendar lahko gredo na oni svet.
Nabite so bile na kol,
poskušajo se rešiti znova in spet.
V življenju so trpele, tudi zdaj trpijo.
S smrtjo krutosti so odrešiti se hotele
in v pričakovanju svobode življenju rekle so adijo,
a s tem še več trpljenja so prevzele.
Jernej Hrašovec, 2. b
13
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
OBRAZ
Prisluhnem žuborenju potoka
ali zvoku tišine,
obdaja me magija
ali glasni zvok mašine.
Pogledam cvetice,
pogledam drevo,
pogledam sonce,
pogledam nebo.
Kot da ustavil se je čas,
zažarel je moj obraz,
zasijale so mi oči,
objel me je mraz.
Erik Dobaj, 2. b
◦ ◦ ◦
OBRAZ
Sonce je zahajalo,
temna noč prekrila je nebo,
zvezde so prevladale,
zdaj sonca več ne bo.
Mati priganja otroke spat,
živali so se skrile,
saj pozno je že
in ptice v gnezdo so se poskrile.
Ura hitro teče,
sonce spet se je prikazalo,
otroci so se prebudili,
saj sonce spet je zasijalo.
Luka Veingerl, 2. b
14
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
OBRAZ
ROŽA
Na travniku zelenem
majhna rožica cveti,
v tem širnem svetu tuja
se vsega boji.
Dolgo že raste,
veselo v zrak hiti,
sonce ji pomaga,
da le ne oveni.
Veter pa jo maje
in se ji sladko smeji,
nesramno čaka,
da ovenela bi.
Valentina Stebernak, 2. b
◦ ◦ ◦
OBRAZ
Na travniku zelenem
se žoga kotali,
na igrišču velikem
se hitro vrti.
Za njo moštvo se podi,
za gole se bori,
da ne izgubi
in si zmago pribori.
Na koncu pa
kljub trudu izgubi,
a vseeno
veseli so vsi.
Vivien Meško, 2. b
15
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
OBRAZ
MARJETICA
Ko sonce vstalo je,
prekrasno marjetico obsijalo je,
druge rož'ce ljubosumne so,
ker marjetica najlepša je.
Vse dni ona najlepše cveti,
sredi polja nas krasi,
jo veter močno maje,
a ona trdno stoji.
Ko sončece zaide,
marjetica spat odide.
A naslednje jutro, ko sončece zažari,
marjetica spet veselo zasije.
Žan Vogrinec, 2. b
Lejla Alivuk, 1. b
16
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Razmišljanje o ljubezni
Z ljubeznijo se v življenju srečujemo vsak dan na mnogo različnih načinov. Prisotna je povsod.
Dovolj je, da prižgemo televizijo ali radio, odpremo knjigo, gremo na ulico, v službo, šolo ali
vrtec. Ljubezen nas spremlja že od samega rojstva in je z nami, vse dokler ne umremo.
Kako človek razume ljubezen, je odvisno od njegove starosti, življenjskih izkušenj in najbolj od
njegove osebne zrelosti. Otrok razume ljubezen čisto drugače kot najstnik ali odrasel človek.
Otroci potrebujejo ljubezen svojih staršev, bratcev in sestric, babic in dedkov. Najstnik ne
potrebuje več toliko ljubezni svojih staršev, ampak osebe, v katero se zaljubi, še posebej, če je to
njihova prva ljubezen. Odrasli ljudje potrebujejo ljubezen partnerja in seveda tudi svojih otrok.
Velikokrat se mi mama in oče potožita, da ju več nimam rad, da se z njima ne pogovarjam
dovolj, ampak to ni res. Trenutno pač živim v svojem najstniškem svetu. Včasih mi mama reče,
da sem zaljubljen v računalnik in telefon, ker ne morem brez njiju, poleti pa v svoj skuter, ker se
s prijatelji nenehno ukvarjamo z njimi, jih popravljamo in urejamo. V vsakem življenjskem
obdobju je dojemanje ljubezni različno, odvisno od vsakega posameznika.
Poznamo torej različne vrste ljubezni: ljubezen do svojih otrok, staršev, prijateljev, partnerja,
živali, narave, skratka, vseh živih bitij, tudi rastlin, prvo mladostniško zaljubljenost, ljubezen do
glasbe, poklica in dela, ljubezen do življenja, do samega sebe in še bi lahko našteval.
Ljubezen je človekova primarna čustvena potreba in gre za prejemanje in dajanje ljubezni. Če ne
dobimo dovolj ljubezni, se počutimo prazne. Mnogi ljudje, ki nimajo dovolj ljubezni, čustveno
trpijo.
Spomnim se trenutka, ko mi je mama povedala novico, da pričakuje otroka s sedanjim
partnerjem, z očetom sta se namreč pred leti razšla. Takrat sem zelo čustveno trpel, ker sem
vedel, da ne bom več njen edini otrok, in sem se bal, da bo imela bratca raje kot mene. Vendar pa
je bila skrb odveč, ker me ima še vedno enako rada, kot me je imela, preden se je rodil bratec.
Ko sem bratca prvič zagledal, sem ga takoj vzljubil. Do njega čutim prav posebno ljubezen, saj
je pravi sladki nagajivec.
Žan Čolnik, 3. d
Ljubezen je sreča, ki jo občutimo v srcu, je sreča, ki nas naredi popolne. Ljubezen je zame
prijateljstvo, ker dekleta, ki mi ne more biti dobra prijateljica, ne morem ljubiti. Zaradi
ljubezni smo lahko razočarani in žalostni.
Andreas Čeh, 2. b
Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Moj dedek Srb je na primer osvojil mojo babico tako,
da ji je spekel srbske čevapčiče v lepinji. Babica je rekla, da ga ni čez to. Vendar pa se mi zdi,
da taka ljubezen velikokrat konča v stranišču. Vsaj po navadi je tako.
Sašo Likovič, 2. b
17
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezenska izkušnja
Nek dan. Dan kot večina drugih. Šola, trening, učenje, ubadanje s prehrano, kilogrami, ker se
bliža tekmovanje … Učim se. Seveda vsake toliko časa pokukam na računalnik, da se malo
spočijem. Hopla! Sporočilo. Pogledam. Kaja. Dekle od prijatelja, s katerim skupaj boksava, se
druživa … Le kaj neki želi?
»Halo! Kako si? Kaj počneš?« Klasika. In "butnem": »Mislim nate.« »Res?« vpraša
nezaupljivo. Seveda se šalim dalje. »Res, ja. Ne more biti bolj res.« Hvala bogu, da vse to
"leti" preko računalnika, drugače bi tako padel v nezavest od smeha. »Kaj pa počneš ti? Kako
je Beno?« Beno je namreč njen fant. »Ma, pusti ga. Ljubosumen je kot pes! Sploh nate. Če bi
videl, da ti pišem, bi me ubil.« »Zakaj pa, saj ni nič med nama?« sem začuden, zakaj mi to
sploh govori. »Pa veš, kdaj pa kdaj te pogledam. Nisi opazil?« »Hej, Kaja! Halo! Ne gledam
prijateljevih deklet,« se pretvarjam, čeprav je lepo dekle in seveda sem opazil, da me opazuje.
Toda to je dekle mojega prijatelja, soborca … »Kaja, kaj želiš?« »Rada bi te videla.« »Kako
videla?« spet jaz. »Tako.«
Po glavi se mi podijo najrazličnejše misli. Kaj naj? Je to prav, kar počnem? Se sploh
zavedam, kaj se lahko iz tega izcimi? Se in ne. Všeč mi je. Iskreno povedano. Samo kaj naj,
če pa je prepovedan sadež. Ma, naj gre vse skupaj k vragu! »Kdaj se dobiva?« ustrelim kot iz
topa. »Povej, kdaj imaš čas,« ustreli tudi ona. »Zdaj!« nestrpno. »Avtobusna čez 10 minut.«
»Zmenjeno.«
In tako hitro pod tuš, pod parfum, da je zadišal cel blok in hitro na skuter. Me je že čakala.
Sprva mi je bilo nerodno, da si niti čelade nisem snel. Tudi ona vsa dišeča, z malce rdečice
stoji tam in me pozdravi: »Helo!« »Zdravo,« odvrnem. »Daj, odpeljiva se nekam, da naju kdo
ne vidi.« No, za takšne krajše izlete imam svoj "skrivni prostor".
Prideva, parkiram svoje vozilo, snamem čelado in pričnem: »Kaja, ne vem, če je prav to, kar
počneva. Beno je moj dober prijatelj in da ne bom lagal, tudi ti si mi všeč. Lepa si. Imaš lepe
oči, lase … Enostavno, lepa si.« Videl sem, da kar žari od komplimentov, ki sem ji jih z
lahkoto podelil. »Veš, Edi, ko sem te prvič videla v tisti dvorani, tako preznojenega, ko ti je
znoj kapljal čez obraz, po tvojih mišicah … se te nisem in nisem mogla nagledati. Znorela
sem ob pogledu na tvoje telo. Ne morem si pomagati. Iskreno govorim.« Ufff … kaj naj?
Počasi sem se ji približal, jo prijel za toplo, nežno, urejeno roko, ji pogledal v oči … in me
prešine. Edi!!!! Ti nisi tak!!! »Kaja, oprosti. Nisem pravi naslov.«
Ko sem to izrekel, je bilo, kot da mi je kamen padel iz srca, počutil sem se, kot da bi premagal
najhujšega nasprotnika v ringu. Počuti sem se kot zmagovalec. Ni me več zanimalo, kako ji
je. Vedel sem, da sem storil prav. Prekinil sem vse stike. Kaja je še vedno z Benom. Nikoli
mu nisem omenil, kaj se je zgodilo, in z lahkoto si mu upam pogledati v oči, brez kakršne koli
slabe vesti. Kaja je sicer še z njim, ampak to ni več moja stvar.
Edi
18
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezen
Težko jo je poiskati,
še težje obdržati.
Potrebno si jo je močno želeti
in zanjo marsikaj pretrpeti.
Kdor je vezan, ta ve,
da imenuje se ljubezen.
Ljubezen je nekaj,
kar se ne da kupiti,
ampak se da le z nekom deliti.
Ljubezen je potrebno ljubiti,
spoštovati in sam sebe žrtvovati.
Če naš planet zavzela
bi ljubezen, potem
bil lepši bi naš svet.
Ljudje ne bi trpeli
in bi si vsakega
novega dne želeli.
Žan Vogrinec, 2. b
Aleksandra Kores 1. d
19
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Dež
Z neba padaš, šumeči dež,
na zeleni gozd in planjavo,
nekje trobenta se oglasi
in dež umiri ter tišino prebudi.
Kaj mi bosta noč in dan?
Kar bilo – kot zvezdno nebo!
Kar bode – kot deževen dan,
ki širi se pred mano.
Nina Notersberg, 3. a
Ljudmila Merčnik, 1. d
20
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Sin predsednika države
Bilo je lepo obdobje, ko je predsednik države ZDA užival svoj mandat s svojimi sodelavci in
z družino. Predsedniku je žena rodila dva sinova, ampak bila sta si popolnoma različna po
značaju. Starejšemu sinu je bilo ime Andy, mlajšemu pa George.
Predsednik velikokrat ni bil zadovoljen z obnašanjem mlajšega sina. George je vedno
nagajal očetu in ni upošteval njegovih navodil. Starejši sin Andy pa je bil veliko bolj priden
od Georga in je upošteval očetova navodila. Ker je družina živela v predsednikovi palači, so
veljala pravila in običaji. V predsednikovi palači je bilo veliko običajev, sprejemov, zabav ter
drugih dogodkov. Predsednik se je odločil, da bo svojima sinovoma dal nalogo v
predsednikovi palači. Andy je moral okrasiti predsednikovo palačo za sprejem pomembnih
gostov, George pa je dobil nalogo, da izdela posebni komplet skodelic, iz katerih bodo pili
gostje. Sinova sta imela tri tedne časa, da opravita nalogo. Andy se je zelo hitro lotil dela, saj
je moral postoriti zelo veliko. Svoje okraske je izdeloval in kupoval vsepovsod, kjer je bilo to
možno. George pa se dela še ni lotil, saj si je mislil, da še ima čas.
Čas je zelo hitro mineval in Andy je že imel veliko narejeno, George pa je komaj začel
izdelovati skodelice. Dnevi so minevali zelo hitro in sprejem se je vse bolj bližal. George je
izdal komaj 10 skodelic, moral pa bi jih imeti vsaj sto. Predsednik svojih sinov ni spremljal,
kako napredujeta z nalogo, saj je imel obveznosti.
Bil je en dan pred sprejemom in Andy je končal svojo nalogo. George pa še vedno ni imel
narejenih stotih skodelic. George je hitel čez noč, ampak ni naredil dovolj. Ob skodelicah je
zaspal in zjutraj jih je še za nameček polomil. Ko se je začel sprejem, je bil predsednik zelo
zadovoljen, ko je videl, kako je opravil nalogo Andy. Ko so prišli gostje, pa je prišlo do
neljubega dogodka. Predsednikovi natakarji so prinesli poseben čaj in skodelic ni bilo.
Predsednik je vedel, da je za to zagato kriv George. Drugo jutro je že pisalo o tem neljubem
dogodku v časopisu in v medijih. Ko je predsednik zjutraj bral časopis ter pil kavo, je k njemu
prišel George. Očetu se je opravičil za storjeno napako in je obljubil, da bo spremenil svoj
odnos. George je po tem dogodku razvijal in delal skodelice noč in dan. Vsem gostom, ki so
takrat bili na sprejemu, je poslal paket skodelic. Njegove skodelice so postale zelo znane in
tako se je predsednikova palača preimenovala v Palača skodelic, da pa predsednik ne bi
pozabil na Andyja, se je palača poimenovala Palača skodelic in okrasja.
Predsednik je bil zelo ponosen na oba sinova, saj je postala njihova palača zelo znana. George
se je zahvalil očetu, da mu je takrat dal to nalogo, saj je s tem spremenil odnos do očeta in
dela. Tako je bila družina predsednika najbolj znana družina v tistem času.
Rene Rošker, 1. c
◦ ◦ ◦
21
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Napaka
Pisala bom o napaki, ki sem jo naredila v osnovni šoli, ker jo obžalujem, saj je ne bi bilo
potrebno narediti.
Bil je september, 8. razred osnovne šole. Dobili smo novo sošolko, ki je bila drugačna od nas.
Bila je drugačne polti, imela je drugačen stil, ni znala dobro govoriti slovensko in vsi smo se
ji posmehovali. V šoli ji je šlo zelo slabo in potrebovala je pomoč.
Razredničarka je na razredni uri vprašala, če bi ji bil kdo pripravljen pomagati. Nihče ni
dvignil roke in posledično je nisem tudi jaz, ker bi ostala brez prijateljev, saj je nihče ni maral
in ne bi tudi mene, če bi se družila z njo.
Zvonec je zazvonil za konec pouka. Odhitela sem domov, slabe volje, saj mi je bilo žal in mi
ni bilo vseeno za novo sošolko. Ves dan sem razmišljala o tem, potem pa sem se, jezna sama
nase, odpravila spat.
Sredi noči sem se zbudila. Imela sem nočne more. Sanjala sem, kako smo se z družino
preselili v drugo državo, kako tam nisem imela prijateljev. Tedaj sem vedela, kako se počuti,
zato sem naslednji dan pristopila k njej, se ji predstavila in ji ponudila pomoč ter se ji
opravičila.
Pogledala me je ter se prijazno nasmehnila, mi oprostila in rekla, da je vesela, da me je
spoznala.
Po tem pogovoru sva postali zelo dobri prijateljici. Kaj so si o tem mislili drugi sošolci, pa me
ni zanimalo.
Iz te izkušnje sem se marsikaj naučila, predvsem to, da ne smeš soditi osebe po zunanjosti, če
ne veš, kakšno ima notranjost, in da moraš osebo najprej dobro spoznati, preden začneš o njej
govoriti.
Vanessa Popušek, 1. b
22
LITERARNO GLASILO
ZELENI VAL
Ljubezen, ljubezen ni le beseda,
Je čustvo, ki v nas prebudi dober občutek, seveda.
Učinek, ki v nas se prebudi,
Bi ga ne zamenjal niti za milijone tri.
Enostavno je to prečudovito stanje,
Z ljubljeno osebo živeti sanje.
Enkrat v življenju to resnično se zgodi,
Najlepša na svetu, to si ti!
Sarah Grašič, 3. a