PRIREDITVE I OPREMA I VADBA I IZLETI Neja Kršinar Rada imam ekstreme Tekaška preobrazba Dunja in Jani pridno izgubljata kilograme 10 NASVETOV ZA POLETNO OSVEŽITEV Aleksandra Balmazović Med tekom pustim mislim svojo pot Reportaža Maraton v srcu Balkana Funkcionalna vadba Bootcamp za tekače Adidas Adios Boost Marelice Energijska bomba Garmin Fenix 2 6-7 2014 4,90 € Boj proti poškodbam s proprioceptivnimi vajami RAVNOTEŽJE INTERVJU NEJA KRŠINAR Tokratna sogovornica si želi po očetovih stopinjah in najbolj uživa v nenavadnih tekaških preizkušnjah. V prihodnosti bo težko združila oboje, saj gorske tekaške preizkušnje terjajo svoj davek, kar se pozna tudi na stadionu. Nekoč želi postati maratonka, že čez dve leti pa v teku na 10.000 metrov tekmovati na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. a Jure Jeromen f Matej Zalar D robna, 168 centimetrov visoka in 47 kilogramov težka triindvajsetletnica je vse dosedanje rezultate, tudi naslov državne prvakinje na 10.000 metrov, dosegla sama, brez podrobnega načrtovanja treninga. Pred pol leta pa se je okoli nje zbrala strokovna ekipa pod vodstvom Dejana Lenarta in skupaj so si zastavili cilj, da čez dve leti nastopi na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Njena prva ljubezen je sicer gorski tek, a izziva teka na atletski stezi se ni ustrašila. Neja, pozdravljeni, naše bralke in bralci vas poznajo predvsem z nočnih tekov. Lahko bi rekel, da ste v bistvu nočna ptica. Ja, nočni teki, ki so se kar »razmnožili« po Sloveniji, so mi res všeč. Zvečer vlada dobra energija, uspešna sem in rada hodim na take prireditve. Vaša atletska biografija sicer ni preveč dolga. Kdaj ste sploh začeli trenirati atletiko? Z atletiko sem se začela resneje ukvarjati v srednji šoli, ampak ni bilo nekih odmevnih rezultatov, ki bi kazali na mojo uspešnost. Resno treniram slaba tri leta. Kaj pa pred tem, kako ste vzdrževali kondicijo? Ničesar nisem počela zelo resno. Veliko sem že prej tekla za dušo. Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu. Sicer pa sem nekaj časa plesala, skratka športna rekreacija v širšem pomenu besede. Trenirala bi tudi tek na Raje tečem uro in pol, kot da pol ure treniram hitrostno vzdržljivost. Če imam dopoldne tak trening, sem običajno kasneje bolj ali manj v horizontali. smučeh, ampak je treba začeti v zgodnejšem obdobju, saj je pri smučarskem teku zelo pomembna tehnika, poleg tega pa je treba dobro prenašati mraz, kar mi ne ustreza. Vaš oče Jani Kršinar je v teku na smučeh tekmoval na dvojih olimpijskih igrah. Ste pobrali vse športne gene ali so se delili še kam? Ja, tako kaže, da sem jaz pobrala večji del (smeh). Mlajši brat se sicer rad ukvarja z različnimi športi, a z nobenim preveč resno. Je bil oče tisti, ki vas je potisnil v kolesje vrhunskega športa? Ne, z bratom naju nikoli ni silil v šport, želel je, da se svobodno odločiva. Mi je pa pred leti, ko sem mu povedala, da bi se rada začela bolj resno ukvarjati s tekom, rekel, da mi tega trpljenja ne privošči. Pa je res trpljenje? Skupaj z Dejanom Lenartom treniram manj kot pol leta in bi danes, ta trenutek, rekla, da je kar trpljenje, ja. Najtežje mi je na treningih hitrostne vzdržljivosti. To je zame resnično grozno (smeh). Raje tečem uro in pol, kot da pol ure treniram hitrostno vzdržljivost. Če imam dopoldne tak trening, sem običajno kasneje bolj ali manj v horizontali. V povprečju sicer skupaj z izteki in vajami za gibljivost treniram nekje okoli tri ure dnevno, torej dobrih 20 ur na teden. Trening hitrostne vzdržljivosti običajno ni zelo dolg – katere distance pa vam najmanj ležijo? Zelo naporni so zame 400-metrski odseki. Hitro in dolgo. Umiranje. Sedaj veste, o čem je govoril vaš oče? Ste mu verjeli, da bo tako težko? Ja, zdaj ga bolj razumem, sicer pa mu seveda nisem verjela, da bo tako težko. Res je treba vložiti ogromno truda in dela, hkrati pa je tudi veliko odpovedovanja. Kaj najbolj pogrešate? Prosti čas, morda druženje, zabave? V resnici mi je najhuje, da moram več počivati. Zdaj, ko še resno hodim na fakulteto in želim vse opraviti v rokih, mi primanjkuje veliko spanja. Nimam toliko časa za prijatelje, ki pa me razumejo in podpirajo. Želela bi iti kar tako brez cilja v hribe, se umiriti, a tega sedaj ni več, sicer pa na zabave nikoli nisem hodila, tako da tega ne pogrešam. Bi vam hoja v hribe lahko škodovala? Ne smem hoditi v hribe, saj s tem izgubljam hitrost. Je pa fino, da sem doma višje nad Ljubljansko kotlino. Ko imam odmor, se lahko sprostim in grem naokoli. Rada sem doma, imamo boljši zrak, nismo pa ravno na taki višini, da bi se mi dvignila raven hematokrita (smeh). Tudi vsakodnevna vožnja v Ljubljano mi ne predstavlja težav. Po dveh letnikih študija medicine ste se prepisali na Fakulteto za šport. Ste imeli za to kakšen poseben razlog? Moja prvotna izbira je bila fizioterapija, kamor pa nisem bila sprejeta. Druga izbira je bila medicina in tam sem res naredila dva letnika. Se je pa težko učiti nekaj, kar te ne veseli. Potem je prišel še tek, ki me je veliko bolj zasvojil, in ker bi v prihodnosti želela Rada imam ekstreme 48 JUNIJ-JULIJ 2014 49 INTERVJU NEJA KRŠINAR delati v rehabilitaciji, sem se prepisala na Fakulteto za šport. Sami imate z rehabilitacijo že kar precej izkušenj. V resnici mi je najhuje, da moram več počivati. Želela bi iti kar tako brez cilja v hribe, se umiriti, a tega sedaj ni več, sicer pa na zabave nikoli nisem hodila, tako da tega ne pogrešam. Imela sem počeno križnico, poškodba pa se mi je kazala tako, da sem imela mrtve noge. Najprej so mislili, da je išias, eno leto sem počivala, a ni bilo nič bolje. Ko sem prišla na Fakulteto za šport, sva se spoznala z Dejanom, ki sodeluje z Matejem Čebokljem. Ta vrhunski fizioterapevt mi je v enem mesecu terapij rešil težavo in verjetno tudi športno kariero. Sicer pa sem v lanskem izgubljenem letu izgubila ogromno hitrosti in moči. Kakšen načrt imata s trenerjem? Se boste še naprej ukvarjali tudi z gorskim tekom? Tekmovali pa ste tudi v krosih, bili ste na evropskem prvenstvu. Letos bom še tekla gorske teke, saj ne zahtevajo veliko časa za specialni trening, drugo leto pa ne, ker se bliža Rio. Morda bom odtekla tudi še kakšen kros, a mi niso preveč pisani na kožo, ker so hitri in kratki. Ste tudi članica Kluba gorskih tekačev Papež, ki je znan kot organizator Teka na Grintovec. Skoraj 10 kilometrov, slabih 2000 višinskih metrov. Vas mika? Imate kakšnega tekaškega vzornika, koga še posebej občudujete? Želim si. Lani sem šla gor navijat in mi je bilo kar malo hudo, ker nisem smela tekmovati. Upam, da bom lahko šla vsaj za trening. Enkrat si želim odteči tudi to tekmo, ker je ekstremna, in to imam rada. Je pa res, da ko se tekma začne in so ob meni ljudje, zelo težko tečem počasi. Na treningih se znam umiriti, na tekmah pa grem bolj ali manj vselej do konca. Ne poznam veliko atletov, več stikov imam s športniki iz smučarskotekaških vrst. Petra Majdič, z njo je sodeloval tudi moj oče, bi lahko bila in je vzor marsikomu izmed nas. Od nje sem se naučila, da se da s trdim delom veliko doseči. Od tujih pa bi izpostavila Andreo Mayr, ki potrjuje, da lahko stadionska atletika in gorski tek uspešno hodita z roko v roki (smeh). Kako močno je vaš trener Dejan Lenart proti gorskemu teku? Koliko prostih dni boste imeli v tem letu? Bo kaj časa za dopust? Ne gre za to, da je zelo proti, poudarja pa, da se s tem izgublja hitrost, česar se tudi sama zavedam. Ja, vzela si bom nekaj časa, a šele konec oktobra, po maratonu. Ne vem, koliko časa, morda en mesec. Potem pa spet nova sezona. Ampak gorski tek je, tako je čutiti, vaša velika ljubezen. Kaj pa bo vaš glavni cilj sezone? Za katere tekme tempirate športno formo? Ja, rada tečem in tekmujem na takih tekmah. Verjetno tudi zato, ker sem doma v hribih in sem prve tekaške korake naredila po planinskih poteh. Sicer pa je moje mnenje tako, da se vse da, če se hoče. Med sezono s pomembnimi atletskimi tekmovanji in prvenstvi je pa res bolje, da se izogibaš gorskih tekov. Pozna se vsaka sekunda, minuta. Tek na 1500 metrov na mednarodnem mitingu v Zenici v začetku junija bo bolj za trening, nato sredi junija sledi pokal Slovenije, kjer bom tekla 1500, 3000 in 5000 metrov. Pomembnejša pa bosta državno prvenstvo avgusta v Celju, kjer bom nastopila na 5000 metrov, in konec oktobra ljubljanski polmaraton, ki letos šteje za državno prvenstvo. Dejan Lenart: »Z Nejo se najbolj ujameva v končnem cilju« Nejo Kršinar je spoznal prek skupnih znancev, sicer pa njene rezultate spremlja že dalj časa. V začetku leta so sestavili ekipo po vzoru Team to A-Maze, v kateri sodelujejo zdravnik Mitja Meachtig, fizioterapevt Matej Čebokelj, dietetik Primož Svete, atletski trener Tiberij Lebar in Katja Kovačič, ki kot terapevtka vodi sproščanje in dihalne vaje. Cilje ste postavili visoko, veliko pričakujete tudi od ekipe. Ko smo se odločili, smo začeli zares. Brez omenjenih strokovnjakov zagotovo ne bi začel te zgodbe. Skrbim za koordinacijo znotraj ekipe, z Nejo delam vaje za moč in stabilizacijo in sem med drugim tudi sparing partner na treningih. Sicer pa je za njeno disciplino glavni Tiberij. Ker je Neja velik talent, smo si vsi želeli, da se čim prej pozdravi. Treba je povedati, da je vse dosedanje rezultate dosegla sama, brez zelo podrobnega načrtovanja. Kdaj natančno ste opazili njeno nadarjenost? Dobila je veliko tekem, odločilen pa je bil njen naslov državne prvakinje v teku na 10.000 metrov, ki ga je osvojila v »teniskah« – brez pravega treninga. Manjkata ji vsaj 50 JUNIJ-JULIJ 2014 dve komponenti treninga, in kar je dosegla do sedaj, brez dvoma pomeni, da ima še ogromno rezerv. O katerih dveh komponentah govorite? Manjkata ji hitrostna vzdržljivost in vzdržljivostna moč. Tega nima in sploh ne vem, kako ji je uspelo tako hitro teči. Imava pa ob tem tudi malo težav, saj ne mara stadionskega treninga, kar je verjetno že sama povedala (smeh). Nikoli ni trenirala na stadionu, kar se ji pozna še danes. Med težkimi krajšimi teki jo nenehno motiviram, poskušam s ploskanjem, glasnim spodbujanjem, povem ji, da to enostavno mora narediti. Če naredi fantastičen trening, ji seveda takoj dam sporočilo, da je dobro opravila in da zelo lepo napreduje. Olimpijska norma za 10.000 metrov ne pozna milosti. 32:05. Seveda razmišljamo o času. Dan za dnem moramo uresničevati majhne korake in tako lahko pridemo do cilja. Čez dve leti torej želimo na olimpijske igre. Verjamem, da ne bo lahko, a vsi v ekipi verjamemo, da nam bo uspelo. Ocenjujem, da bi lahko Neja 10.000 metrov že danes pretekla v času pod 35 minut. Kaj pa gorski tek? Neja je prav v tem športu našla pot do atletike. Zaradi njene velike želje smo v načrt treninga vključili izbirno tekmo za evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Je pa to področje, kjer si greva rahlo navzkriž. Pride obdobje, ko se malo manj trenira in lahko takrat naredi kaj za dušo, ko pa se dela, tega ni. Ne gre za to, da gorskega teka ne bi maral, ampak enostavno ne gre skupaj s stadionskimi in cestnimi teki. V nekem trenutku se moraš odločiti, ali boš tekmovalec na stezi zgodi in s tem je pač treba živeti. Sicer pa je ali gorski tekač. težko odkriti kaj novega, v treningu ni več skrivnosti in veliko časa posvečamo prehrani. Brez dvoma imata nekaj različnih pogledov na Mislim, da je vrednost prehrane v vrhuntrening, tekme in discipline. V katerem delu skem športu izjemnega pomena in zelo po»posla« pa se najbolj ujameta? Vem, da se najbolj ujameva v končnem cilju memben dejavnik pri regeneraciji športnika. (smeh). Zaradi tega sva tudi začela sodelova- Sta v tem kratkem času že pomislila, da bi ti. Ko sva se prvič usedla za mizo, sem najprej nehala sodelovati? jaz povedal svoje želje: če grem v profesional- Ne, ne, to ne. Je pa res, da se enkrat ves ni šport, me ne zanima povprečje. Hitro sva teden ni pogovarjala z mano, ker ni smela na se torej ujela v glavnih poudarkih športne neki rekreativni tek (smeh). Sicer upošteva poti, v nasprotnem primeru ne bi niti zbral navodila, zelo se trudi in je predana cilju, teh ljudi. Imam svoj trenerski studio, kjer zato me sploh ni strah. To kaže tudi njen delam z rekreativno populacijo, pa tudi z napredek, ki je v tem času izjemen. določenimi nogometaši pri nas in v tujini. Je izjemno vitka, morda celo preveč? Če pa hočem imeti atleta, hočem imeti res Taka je in se strinjam z vami. Imeli smo pravega športnika. nekaj težav s prehrano, kar se pri športniKaj pa razhajanja? cah pogosto zgodi (ženska triada), ampak z Razhajava se le v tem, da je Neja prej vse dietetikom rešujemo tudi to. Ima premajhen delala po svoje. Zdaj ne more in ne sme na vnos maščob v telo in ji manjkata vsaj dva vsako tekmo. Če imaš za seboj teden napor- kilograma, kar se zaenkrat pozna predvsem nih treningov, se je enostavno treba regepri regeneraciji. nerirati. Ob delu po domače hitro prestopiš Ali sodelujete tudi z drugimi atleti? V Medulinu mejo, nastopi pretreniranost in posledično je bilo med prvomajskimi prazniki izjemno tudi poškodbe. Se bojite pretreniranosti? veliko slovenskih atletov, tudi vrhunskih rekreativcev. Vem, da lahko s Tibijem narediva tudi to napako. Če bo pretrenirana, je to izključno strokovna, torej moja napaka. Se pa to lahko Tega sodelovanja ni veliko in tudi zato sam tečem z njo in se »matram«. Že kot atlet sem bil razočaran, enako je tudi zdaj, ko sem trener. Slovenija je majhna, ampak če pride študent v Ljubljano in bi rad treniral na stadionu v Šiški, stane uporaba dvorane 90 evrov. Je to prav? Tako trenerji kot atleti bi morali bolj sodelovati med seboj, saj nas je zelo malo. Če vam iskreno povem: vsi trenerji imajo svojo celico in mene to zelo žalosti. Ne vem, ali se bojijo sodelovanja, da jim bo kdo »ukradel« atleta, deljenja izkušenj? A to je že tako globoko zakoreninjeno, da se bo težko spremenilo. Kar se mene tiče, sem vedno za sodelovanje… Ob takem napredku je najbrž na boste mogli več dolgo dohajati. Se strinjam. Če pride do rezultatov, ki smo si jih zastavili, ji bom kot »sparing partner« na daljših intervalnih tekih res težko sledil. Podobno težavo ima veliko atletov, predvsem tistih, ki z rezultati izstopajo iz povprečja, saj se nemalokrat zgodi, da morajo težke treninge opraviti sami. To pa je z vidika motivacije izredno težko. Še enkrat poudarjam, pomembno je sodelovanje! Je bolj delavka ali išče bližnjice? Zagotovo ne išče bližnjic, in če se dogovoriva, naj teče 90 minut, bo zagotovo tekla 95 minut. Morda se sliši dobro, ampak to me občasno tudi malo zaskrbi, saj je počitek izredno pomemben. 51 INTERVJU NEJA KRŠINAR Ko se tekma začne in so ob meni ljudje, zelo težko tečem počasi. Na treningih se znam umiriti, na tekmah pa grem bolj ali manj vselej do konca. Polmaraton bom tekla drugič v življenju, prvič sem ga v Ljubljani tekla pred dvema letoma, in seveda si oktobra želim čas krepko pod 1:20. Maraton pa bo še malo počakal. Morda prihodnje leto. Veliko ste v Novi Gorici, kjer imate stare starše. S tistih koncev sta tudi Mateja in Mitja Kosovelj. Ali kdaj trenirate skupaj? Zdaj z Dejanom trenirava v glavnem sama. Pred tem mi je z nasveti veliko pomagal tudi njun oče Edvin, pa Lucija Krkoč, skratka smo v stikih. Na evropskih in svetovnih prvenstvih smo kot ena velika družina in vsak nasvet pride prav. Na prvenstvih tudi skupaj treniramo. Ko pa grem v Novo Gorico, jih velikokrat 52 JUNIJ-JULIJ 2014 vidim in bi gotovo šli skupaj teč, če bi se dogovorili. Kaj pa Red Bull 400? Lani ste bili v Planici drugi. Med tekmovalnim premorom trener nima zadržkov in lahko grem. Ampak saj veste, da bo teh premorov vedno manj. Je pa bilo lani res izjemno, pravi ekstrem. Na koncu sem se počutila, kot da bi mi kdo dal injekcijo paralize v nogo. Težko je verjeti, da v mišicah pobere toliko kisika. Ampak na koncu je bilo seveda super. V prejšnji številki revije smo se pogovarjali z Nejcem Kuharjem, ki se navdušuje nad vertikalnim tekom. Ste kdaj poskusili? Poznam ta tekmovanja, a zdaj je pogled usmerjen drugam. Moje sanje so, da bi gorski tek postal del olimpijske družine, a to se v času moje kariere zagotovo ne bo zgodilo. Treba se je prilagoditi in zato moram te ekstremne dirke za nekaj časa odmisliti. Pa ste kdaj pomislili, da bi povsem prenehali s športom, atletiko? Prav zares nikoli. Seveda pa pridejo dnevi, ko se vprašaš, kaj mi je tega treba. Takrat je treba potrpeti in iti naprej. Koliko ur vam običajno zmanjka v dnevu, da bi morda lahko naredili še kaj za svojo dušo? (Smeh.) Potrebovala bi kakšni dve uri, da se malo odklopim, se sprehodim in si vzamem čas za ogled filma, učenje. 53