Spoštovani gospod Župan Andrej Fištravec, Spoštovani Ravnatelj Ivan Lorenčič, Spoštovani Profesorji, starši in seveda tudi maturanti. Pogosto se sprašujemo, kaj je posebnega na programu mednarodne mature, kje je razlog, da je ta program živ že več kot dvajset let in je uspešnejši kot kdajkoli prej. Okoli 400 dijakov nas je končalo ta program in verjamem, da je razlogov vsaj toliko. Sam menim, da so za to odločilne priložnosti, ki jih ta program in vsi udeleženi v njem omogočajo. Predvsem pa po moji izkušnji Mednarodno maturo naredijo posebno dijaki, ki strmijo k dokazovanju in izboljševanju samega sebe ob vsaki novi priložnosti. Moramo razumeti, da se v enem razredu zberejo dijaki, ki se ne zadovoljijo s povprečjem in vsak dan želijo iz sebe izvleči največ, kar se da. Pod taktirko naših razredničark prof. Fošnarič in kasneje prof. Dogše, nas je v razredu, ki je že pred samim začetkom bil označen za izvenserijskega, bilo 32. 32 takšnih, ki smo želeli več. Ampak ker smo imeli vsi enake želje, so le te postale povprečje. Potrebna so bila dejanja. In tu nastane poglavitna razlika. Mi smo si drznili napraviti korak naprej. Včasih nismo bili uspešni, a smo vztrajali in se tako drug drugega spodbujali. Včasih celo nezavedno. Velikokrat sem se namreč pogovarjal s sošolci, in skupaj smo prišli do spoznanja, da v izoliranem okolju, takšnih uspehov ne bi dosegli. Morda se zdi absurdno, vendar ko vidiš sošolca, ki doseže več od pričakovanega, veš, da lahko nekaj podobnega dosežeš tudi sam. Vidiš, da imaš tudi sam možnost in jo želiš izkoristiti. Kot razred smo tako napredovali stopnico za stopnico in podpirali drug drugega. Uspehi s prišli kmalu zatem. In nismo se omejili z mejami naše šole, našega mesta ali države. Sam sem skupaj obema Rokoma, Peđjo, Marijo in Konstantinom odpotoval v Haag na Matematično tekmovanje in skupaj z Patrikom in Samom v Moskvo na Kemijsko tekmovanje. In res mi je bilo lažje, ko sem videl, da imajo tudi ostali iste cilje kot jaz, da tudi oni delajo za svoj uspeh in navsezadnje, da se tudi njim občasno ne da več pogledati matematike ali kemije. In nismo bili edini, ki smo bili dejavni izven meja naše države. Naša najboljša filozofa sta nas zastopala na Filozofskih olimpijadah na Norveškem in na Danskem , in naša Debatna ekipa je dosegla zavidljiv dosežek na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Imeli smo predstavnika na matematični olimpijadi v Kolumbiji, nekateri so pomagali na specialni olimpijadi v Amsterdamu, spet drugi so sodelovali na TOK tednu v Bratislavi. Da, vse to so dosegli dijaki našega razreda. Ne želim poudariti, da na vsak način silimo iz naše države, temveč, da v današnjih časih žal brez povezav s tujino ne moremo uspeti. In mednarodna matura nam je ponudila veliko priložnosti, da se ne izkažemo le doma, ampak tudi zunaj meja. Vendar tako pogosto pozabimo tiste tihe junake našega razreda. Na primer Naše pesnike, ki objavljajo v Literarnem zborniku druge gimnazije. Naše računalničarje, ki skrbijo, da se šolska stran druge gimnazije ne zruši, vsakič, ko bi doma rad pogledal, kaj je naslednji dan za malico. In še mnogi drugi. A to je le tista vidna, bleščeča stran naših dejavnosti na drugi. Pogosto zanemarimo, da uspehi niso posledica talenta in trenutka, ampak predvsem postopnega in trdega dela ter žrtvovanja. Pa ne samo nas dijakov, vendar tudi profesorjev in staršev. Spomnim se nekega izjemno vročega popoldneva v juniju, ki sem ga prebil v kemijskem laboratoriju pod nadzorom profesorice Keuc, ko to ni bilo obvezno. Spomnim se, pogleda moje mame, ko sem ji povedal, da me bo v prihodnje dvakrat tedensko morala peljati ob petih nazaj v šolo, ker sem se odločil, da 5 ur matematike na teden ni dovolj. Spominjam se, da sem na začetku marca med poukom komajda gledal, ker sem imel ob pisanju mojega Extanded essay-ja spanca le za noževo konico. In seveda ne bom nikoli pozabil, da je Rok Havlas verjetno prebil zvočno steno, ko je minuto pred odhodom pošte prinesel svoj esej. To so tiste stvari, ki jih ne slišimo. Čez 20 let ne bo nikogar več zanimalo, ali sem jaz med poukom dovolj spal ali ne, spominjali se bomo le uspehov. Vendar se moramo zavedati, da ti niso prišli samodejno. Da so zahtevali čas, trud in niso nastali čez noč. Da smo vsi, tako dijaki kot profesorji in starši vložili veliko truda in časa. Da rezultati mature niso naključni, temveč posledica dela skozi celotni dve leti. Rad bi povedal le, da sem se dolgo spraševal, ali bi mi vsi podvigi lahko uspeli tudi, če ne bi bil v mednarodni maturi. A vsakič je bil odgovor, da ne. Kajti tukaj sem delal stvari, ki so me zanimale in zabavale, dobil sem priložnost, da svoja znanja izpopolnim ter se preverim na mednarodnem nivoju. Verjamem pa, da nikakršen izmed teh uspehov ne bi bil možen, če ob sebi ne bi imel sošolcev, ki so se ukvarjali z enakimi dejavnostmi, imeli podobne cilje, bili enako uspešni. In tako bi se rad v imenu vseh še enkrat zahvalil Šoli, Ravnatelju, Profesorjem, še posebej našima razredničarkama, Koordinatorici prof. Vehovar, ter Staršem in sošolcem za podporo. A to je le moj del zgodbe naše generacije. Verjamem, da jih je 32 različnih in vsak na zadnji dve leti gleda popolnoma drugače. Vendar upam, da so tudi vaše izkušnje pozitivne, da ste spoznali nove prijatelje, odkrili nova zanimanja in boste s ponosom hodili po svetu kot generacija Mednarodne Mature 2011 do 2013.