Več
GOZDNA PRAVLJICA Nekega lepega sončnega dne se je mala veverica Mimi potikala po gozdu. Iskala je lešnike in želode. Kar naenkrat se je za njenim hrbtom prikazal lačen volk. Veverica se ga je tako prestrašila, da je čisto pozabila na lešnike. Spustila jih je in zbežala. Tekla je tako hitro, da so se je živali ustrašile. Na poti je srečala tudi medveda, ki je ravno iskal med. Mimo njega je šla zelo tiho, da je ne bi opazil. Ko je prišla mimo medveda, se je spomnila, da je izgubila lešnike. Odpravila se je nabirat lešnike, na želode pa je čisto pozabila. Čez nekaj časa se je spomnila, da je izgubila želode in jih začela tudi nabirati. Lešnikov je imela že zelo veliko. Nekaj časa je hodila po gozdu. Bila je že skoraj tema. Veverica Mimi je bila zelo prestrašena, saj se je bala teme. Ko je bila že skoraj doma, jo je napadla sova. Veverica je zavpila. Mama jo je slišala, pritekla je pomagat in jo rešila. Potem pa sta šli domov. Veverica in njena mama sta pojedli lešnike in želode. Nato sta se odpravili spat. Veverica je sanjala o svojih dogodivščinah, ki so se ji zgodile ta dan. Upala je, da bo jutrišnji dan bolj prijeten. Zjutraj se je zbudila in sta se z mamico odpravili nabirat lešnike in želode. Med potjo sta srečali babico in dedka, ki sta se sprehajala. Šli so domov k veverici Mimi. Ko se je stemnilo, sta se babica in dedek odpravila domov. Prišla sta do doma in pred drevesom zagledala lisico. Čisto počasi sta šla mimo lisice in vstopila v hišo. Večerjala sta lešnike in malo želodov. Nato sta se odpravila spat. Pravljica se je srečno končala in vse je bilo v najlepšem redu. Galina Nedeljković Nekoč je živel medved. Ni poznal čisto nikogar. Nekoč je hotel ukrasti med. Ko je hodil, je srečal zajca. Zajec je medveda vprašal, če hoče biti njegov prijatelj. Medved je rekel: »Ja.« Ko sta hodila, je zajec vprašal: »Kam pa greš?« »Čebelam grem ukrasti med.« »Kaj pa, če bi čebele vprašala za med?« Ko sta prišla, je medved vprašal, če lahko vzameta med. Čebele so rekle: »Ja.« Potem pa sta se v senci sladkala z medom. Žiga Žnidar Nekoč so hodili daleč v šolo in peš. S seboj so nosili malo tablico, na katero so pisali s kredo. Kadar niso bili pridni, so za kazen klečali. Od doma so nosili seboj malico. Učitelji so bili strogi. Pred poukom so morali delati doma, nato so šele odšli v šolo. Poredne učence so vpisali v črno, pridne pa v zlato knjigo. Matej Kralj Moja babica je bila med pionirčki. Šola je bila v velikem šolskem poslopju poleg današnjega Prešernovega gaja. Učiteljica Slaparjeva je bila zelo stroga, a zelo pravična, dobrohotna in iznajdljiva. Moja babica je bila v 3. a razredu stara 8 let, nekateri njeni sošolci pa so bili sirote. Ti so bili stari tudi že 12 let, ker so otroška leta preživeli v koncentracijskih taboriščih. Nekatere so posvojile kranjske družine. Učiteljica učencev ni nikoli tepla. Ob koncu šolskega leta je za razred spekla tudi piškote. Moja babica je sirotam velikokrat pomagala pri domačih nalogah. Eden babičinih najlepših spominov je spomin na obisk Josipa Broza-Tita, ko so jih po nastopu obdarili s čokolado in pomarančami. Aljoša Vrabec Ko je moj dedi hodil v šolo, je bila šola na vasi in učitelji so redili kokoši. Nekega večera je učitelj pozabil zapreti vrata učilnice in v razred so prišle kokoši in pokakale klopi. Zjutraj, ko so učenci prišli v razred, so morali pred uro počistiti klopi, da so lahko začeli s poukom. Učitelje so klicali tovariš učitelj. Bila je stroga tišina. Moj dedi je živel daleč od šole in če je bil brez naloge ali je bil poreden, je včasih sledila kazen. Kazen je bila, da je bil učenec po uro ali dve zaklenjen v razred in včasih se je zgodilo, da je učitelj pozabil nate in te je, ko je bila že tema, spustil domov. Vsak dan so se čez reko s čolnom prevažali iz Hrvaške v Bosno. Ko je moja babi hodila v šolo, je bila pridna in ni živela daleč od šole. Galina Nedeljković Moja babica je bila učiteljica na leški osnovni šoli. Skoraj ves čas je učila v tretjem razredu. Takrat so otroci začeli hoditi v šolo s sedmim letom. V razredih je bilo veliko več učencev kot danes. Nekaj časa so imeli učenci pouk le popoldne, nato en teden dopoldne, drug teden pa popoldne. Takrat je bil pouk tudi ob sobotah. V tretjem razredu so pri predmetu spoznavanje narave in družbe spoznavali kraje naše občine. Zelo dobro so morali poznati svoj domači kraj. Vse so si tudi ogledali. Za učenje niso imeli knjig – razen berila. Vso snov so pisali po nareku v zvezke. Kasneje so učiteljice snov natipkale in razmnožile. Nekaj časa so imeli učenci tudi uro lepopisa. Moja babica je sedaj že dvajset let v pokoju. Še vedno pa rada pride v šolo. Matic Rotar Moja babica je leta 1956 šla v prvi razred v Ljubljani. Takrat je osnovna šola trajala 4 leta osnovne in 4 leta nižje gimnazije. Že leta 1956 pa je postala 8 letna osnovno šola. Njihova učiteljica je bila prijazna in razumevajoča. Učenci so morali mirno sedeti. Moja babica je bila tudi pionirček. Dobila je kapico, rutko in izkaznico. Učiteljica jim je pregledovala prste. Če so imeli umazane, so jih morali umiti. Ko pa je nadomeščal ravnatelj, je bil zelo strog. Iza Ropič Bizjak Ko je mamica hodila v osnovno šolo, ni bilo avtobusnega prevoza, vozil je samo šolski kombi. Jutranjega varstva ni bilo. V prvem razredu ni bilo potrebno spremstvo starša. Šolanje je trajalo osem let. Šolske torbe so bile lažje, ker je bilo manj učbenikov in delovnih zvezkov pri določenih predmetih. Učna snov se je tekom tedna vsakodnevno ponavljala. Pouk angleškega jezika se je uvedel šele v petem razredu. Učbenik in delovni zvezek sta bila za dve leti. Manj so hodili na ekskurzije. Ista učiteljica jih je poučevala le dve leti, nato vsako leto druga. Športne vzgoje ni poučevala razredničarka. Prva štiri leta so bili na nižji stopnji, nato na višji stopnji, ker je imela šola samo pritličje in prvo nadstropje. V garderobi ni bilo garderobnih omaric. V šoli je bil samo eden dežurni učenec ob vhodu v šolo. Domov so lahko hodili sami, ne da bi starši napisali sporočilo. Klavdija Sodja Mama Francka pravi, da so oni imeli računstvo, slovenski jezik, srbohrvaški jezik, telovadbo, verouk, petje, zgodovino, lepopis, prirodoznanost, zemljepis, ročna dela, risanje in geometrijo. Mama tudi pravi, da oni niso klečali na koruzi, ampak na stopnički pri tabli. Njo je enkrat župnik poslal klečati na stopničko. Včasih, če se niso lepo obnašali, so jih s šibo udarili po roki, fante so pa tudi z metrom. Pisali so v zvezke s peresnikom in črnilom. Oni so tudi imeli štiri do šest ur , tako kot mi. Mamini učitelji so bili Zlatka, Dušan in Vlado. Najbolj strog je bil Vlado. Imeli so torbe in nahrbtnike iz blaga. Telovadbo so imeli v učilnici ali na dvorišču. Šola je bila majhna in imela je sedem razredov. Rok Sušnik M oja mama Marija je v osnovno šolo hodila v Kuzmi, to je v Prekmurju. Tam so se učili veliko zanimivega pri predmetih: slovenščina, prirodopis, zemljepis, zgodovina … Večinoma so jih učile madžarske učiteljice. Bile so zelo stroge. Imeli so le en odmor, dolg 15 minut. Takrat so se igrali »risantanc« ali skrivalnice. Imeli so dve stari šoli in obe sta imeli le po dva razreda. Ena šola je bila mami zelo blizu, druga pa zelo daleč. V oddaljeno je hodila, ko je bila že večja, kot jaz. Pri pouku so poredne otroke učiteljice kaznovale takoj, s šibo po roki ali pa so šli klečat na koruzo, v kot. Učiteljice so bile oblečene v belo bluzo in dolgo, črno krilo. Nekateri so imeli učitelja. Za računanje so imeli pripomoček – računalo. Pisali so v tanke zvezke in imeli peresnice iz lesa, narejene doma. V »cekarju« za šolo so imeli tudi malico. Deklice so sedele v eni vrsti, dečki pa skupaj v drugi. Bili so zelo poslušni in ubogljivi učenci, sicer so bili kaznovani. Za nalogo so imeli veliko pesmic ali zgodbic – naučiti se na pamet. Včasih kakšen kratek spis ali nekaj težjih računov. Nalogo so učiteljice vsak dan pregledovale. Tega so se vsi bali. Če ni bilo naloge … spet kazen! Moji mami je bilo sicer v šoli všeč, ker je bila pridna, delovna in si je hitro vse zapomnila. Rada je imela tudi prijatelje okoli sebe. Ni pa marala, kadar se je kaj zgodilo in so morali vsi nositi posledice neumnih traparij. Mama pravi: »Dobil si jih v šoli in doma!« Iz teh časov ji je ostalo veliko drobnih spominov, imen sošolcev, učiteljic, pesmic… Še danes zna na pamet deklamacijo Pleši, pleši medo – in to v madžarščini! Tajda Čad Moja babi je v prvi in drugi razred hodila v Velenje.V prvem in drugem razredu so govorili nemško. Potem pa se je preselila v Ljubljano. Od tretjega razreda naprej pa je obiskovala šolo v Ljubljani. Imela je zelo stroge učitelje. Zelo radi so se igrali igro Med dvema ognjema. Imela je najboljše ocene. Spominja se, da so se učili računati, brati, pisati. Imeli so matematiko, slovenščino, naravoslovje in telovadbo. Imeli so lesene peresnice. Notri so imeli navaden svinčnik, peresnik, radirko, leseno ravnilo, rdečo barvico. Pisali so v zvezke. Imela je torbo, ki se imenuje aktovka. Aktovka je pravokotne oblike, na vrhu je ročaj in se zapne. Ana Klobučar Tako mi je o šoli pripovedovala moja babica Tilka: »Včasih je bil pouk tudi ob sobotah. Šola je imela svoj vrt, ki smo ga učenci sami urejali. Na njem smo pridelovali različne pridelke, ki smo jih uporabili pri uri gospodinjstva. Za šolsko malico smo imeli rumen sir iz Amerike, ki ga otroci nismo marali. Za malico smo dobili tudi kruh z marmelado in malinovec, ki pa ga je hitro zmanjkalo, ker je bil odličen. Pozimi smo telovadili v razredu, poleti pa na šolskem dvorišču. Igrali smo se Med dvema ognjema. V šolo sem hodila skupaj z bratom, ki je leto dni starejši od mene. Naloge sem dostikrat naredila namesto njega, ker je bil len za učenje. Najlepše je bilo pozimi. Ko smo se vračali iz šole, smo bili čisto mokri, hlače in krila so se kar primrznila na nas. Kljub mokroti ni nihče zbolel.« Filip Mlinarič Včasih ni bilo prostih sobot, imeli smo pouk. Imeli smo svoj vrt, ki smo ga sami urejali: posejali, okopavali, pleli, rahljali smo zemljo. Otroci smo to delali z velikim veseljem. Pridelkov smo nekaj sami porabili pri pouku gospodinjstva, ostalo pa je dobil ravnatelj za svojo družino, ki je živela v zgornjih prostorih šole. V tretjem razredu smo imeli zelo strogo učiteljico, ki je imela na katedru palico, s katero nas je tepla po prstih, če nismo imeli rok na hrbtu. V petem in šestem razredu so združili učence zaradi pomanjkanja prostora in tudi otrok. V šolo smo hodili peš. To so najlepši spomini na šolo, ker smo med potjo v šolo in domov počeli različne vragolije. Vse to mi je povedala moja babica Tilka, ki je hodila v šolo v Vogljah pri Šenčurju. Živa Mlinarič Takoj po 2. svetovni vojni ni bilo šolskih stavb. Pouk je bil v starih hišah. V eni učilnici je bilo več razredov. Učitelj je bil eden za vse tri razrede. Učitelj je bil zelo strog. Učence so tudi kaznovali in udarili. Predmetov ni bilo veliko. Učili so se pisanja, branja in računanja. Zelo važen je bil lepopis, nalivna peresa so imela jeklene konice in so jih morali namakati v črnilo. Šolskih telovadnic ni bilo.Telovadili so na dvorišču ali v razredu. Šolske potrebščine so nosili v ročnih torbah, nahrbtnikov ni bilo. Tako je bilo v šoli nekoč. Matic Dovžan Moja babi je začela hoditi v šolo, ko je bila stara šest let. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskovala v Črnomlju. Osnovna šola je imela štiri razrede. Učili so se naslednje predmete: slovenščino, računstvo, lepopis, petje, telovadbo, verouk, risanje, prirodoznanstvo, zgodovino, zemljepis in ročna dela. Učenci so imeli ocenjeno tudi vedenje. Babica je imela zelo prijazno učiteljico, zato je rada hodila v šolo. Imela je odlične ocene in nikoli ni bila kaznovana. Najbolj sta ji bila všeč slovenščina in zemljepis. V klopi so sedele po tri učenke. Pisali so s svinčnikom, pozneje pa tudi s peresom, ki so ga pomakali v črnilo. V šolo je hodila peš z drugimi otroki in dvema starejšima bratoma. Hodili so dobre pol ure v eno smer. Pogosto pa tudi veliko dlje, ker so se med potjo lovili, pozimi pa kepali. Po končani štiriletni osnovni šoli je obiskovala nižjo gimnazijo, nato pa Ekonomsko srednjo šolo v Ljubljani. Še vedno se rada spominja šolskih dni. Alja Pristov Gogala Včasih smo v šolo hodili peš, ker ni bilo avtobusov. V šolo smo nosili veliko manj stvari, zato torbe niso bile tako težke kot danes. Tudi malice nismo dobili v šoli. Morali smo jo prinesti od doma. V šoli smo pisali s peresi, ki smo jih pomakali v črnilnik. Peresa in črnilo smo imeli pospravljeno v leseni peresnici. Učitelji so bili zelo strogi. Imeli so šibo, s katero so tepli učence, ki niso bili pridni. Če to ni pomagalo, so poredni učenci morali sedeti v oslovski klopi, včasih pa tudi klečati na koruzi. Učbenikov nismo imeli, razen prvega berila ali čitanke. Imeli smo tudi lesene tablice, na katere smo pisali s kredo. Učenci smo se med sabo bolj razumeli kot danes. Neža Adam V starih časih so učence v šoli precej bolj ostro kaznovali. Imeli so manjše in slabo ogrevane učilnice. Prostori so bili po navadi tesni in mračni. Učenci so imeli celo šolanje le malo potrebščin in navadno tudi samo eno šolsko torbo. Skromno malico so učenci prinesli s seboj. Za kazen so učenci morali klečati na koruzi. Lean Mai Castaldi Moja mama je hodila v šolo na Štajerskem, v vasi Apače. Njena pot v šolo je bila dolga šest kilometrov. Pozimi je hodila peš, zato jo je večkrat zeblo. Na poti v šolo in iz nje so se z otroci drsali po kotanjah z ledom. Včasih so celo zamudili pouk. Takrat jih je stroga učiteljica okregala. Ko se je ogrelo, se je vozila s kolesom. V šolo so hodili dopoldne in popoldne. Po šoli ni vedno imela časa za domačo nalogo, ker je mami morala pomagati na polju. Torba ni bila tako težka, ker so imeli manj zvezkov in manj knjig. Pisalo se je s svinčnikom in peresom. Učilnice so bile skromno opremljene, računalnikov takrat niso poznali. Prosti čas je preživljala zunaj na dvorišču, kjer so se s sosednimi otroci veliko igrali. Imela se je lepo. Jernej Žvan Ko sta moja starša začela hoditi v osnovno šolo, sta bila stara 7 let. Osnovna šola je takrat trajala 8 let. V razredu je bilo več kot 30 učencev. Učiteljice so klicali tovarišica, tovaršica ali tršica, učitelje pa tovariš. Pouk se je začel ob 7.30. Ker niso potrebovali delovnih zvezkov, so bile torbe lahke. Več je bilo pisanja v zvezke. Imeli so dvoje počitnic in sicer poletne in zimske. Kadar so bili neubogljivi, jih je učitelj lahko natepel ali jih je postavil v kot. Bili so sprejeti med pionirčke in kasneje v Titovo mladino. Imeli so manj domačih nalog, kot jih imamo danes. V knjigarnah je bilo na voljo malo šolskih potrebščin, kadar si bil zares priden, so ti jih starši prinesli iz Avstrije. Gašper Kikelj Ko je bil moj ati majhen, je hodil v isto šolo kot jaz. Šola takrat še ni bila prizidana. Tudi dvigala še ni bilo. V današnji jedilnici so bile včasih garderobe. Ko je bil moj ati v tretjem razredu, je moral zapustiti razred zaradi klepetanja. Potem je bil nekaj časa priden. Obiskoval je dramski krožek. Na proslavah je kot pionirček recitiral pesmice. V sedmem razredu je postal mladinec in na proslavah držal zastavo. Ker je moral stati čisto pri miru, mu je postalo zelo slabo in je skoraj omedlel. Na srečo se je proslava kmalu končala in hitro je stekel na stranišče piti vodo. Moj ati ima na šolo vesele spomine. Žiga Žnidar OBISK SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA Za kulturni dan smo šli v Ljubljano v Slovenski šolski muzej. Najprej smo si ogledali muzej, potem pa smo imeli učno uro. Imeli smo vodičko, ki nas je pripeljala v razred in nam razdelila obleke, ki smo si jih morali obleči. Vodička je odšla. Pozvonilo je in učiteljica je vstopila v razred. Pozdravili smo jo: »Bogdaj, gospodična učiteljica.« Sedla je na stol. Pozdravila nas je: »Bogdaj, učenci.« Sedla je na stol in spet vstala. Razdelila nam je učne liste. Začeli smo s podpisovanjem, potem pa smo šli k računanju. Učenci so hodili pred tablo računat. Če učenci v klopi medtem niso bili pridni, so morali klečati na koruzi. Nekateri so med poukom hodili računat na računalo. Kmalu je bilo konec. Učiteljico smo pozdravili, ona pa nas. Pozvonilo je in učiteljica je odšla. Vodička je prišla v razred in nas je vprašala, kako je bilo. Povedali smo ji, da je bilo v redu. Odpravili smo se nazaj domov. Jaka Hojkar
© Copyright 2024