1. No category

ESEJ pri sociologiji
Zadnji rok za oddajo izdelka je 12. december 2014 do 10.50 v zbornici 326
Na delovnem listu imamo tri esejska vprašanja, izmed katerih izberete enega na katerega
odgovarjajte v obsegu 350 do 500 besed (približno dve do tri strani z roko zapisanega besedila).
Pišite z roko z nalivnim peresom ali kemičnim svinčnikom. Pišite čitljivo. Neberljivi odgovori se
točkujejo z nič točkami. Svoj odgovor skrbno premislite in načrtujete. Za skiciranje uporabite
konceptni list. Zaupajte vase in v svoje sposobnosti.
Na oceno vpliva tudi oblika eseja; imeti mora uvod (v njem postavimo tezo), jedro (v njem
navajamo dejstva in argumentiramo trditve) in zaključek (kjer poudarimo in strnemo ugotovitve)!
Na oceno vpliva tudi izpolnjen oddani konceptni list!
Želim Vam veliko uspeha!
ESEJSKA VPRAŠANJA
1. naloga:
Predstavite slovensko kulturo. Pomagajte si z analizo njenih sestavin.
2. naloga:
Primerjajte otroštvo vaših staršev z vašim otroštvom! Predpostavimo, da so starši živeli v
tradicionalni družbi, vi pa živite v moderni.
3. naloga:
Leto bo vzelo svoj konec. Odhod starega leta bo polepšan z miklavževanjem, božičnimi
prazniki in številnimi junaki naše in svetovne mitologije. Ljudje so praznovali prihod starega
leta že v poganskih časih, ti običaji so v novejšem času le pridobili na pomenu. Čas veselja se je
začel. Tokrat bo posebej lepo, saj bomo dobili letnico 2015.
Opišite vsebino prazničnih dogodkov ob koncu leta. Predstavite izvor praznikov in njihovo
podobo danes. Uporabite ustrezno sociološko znanje.
VIR: domači proizvod
2. naloga:
Primerjajte otroštvo vaših staršev z vašim otroštvom! Predpostavimo, da
so starši živeli v tradicionalni družbi, vi pa živite v moderni.
»Ko sem bil jaz tvojih let, je bilo vse drugače«, so besede, ob katerih zavijamo z
očmi. Večkrat jih slišimo od starejših ljudi, predvsem naših staršev. Glede na
prepovedi, ki nam jih vsiljujejo, je kar težko verjeti, da so tudi oni, naši starši, bili
nekoč mladi. Da, nekoč so bili mladi in vprašam se, katere razlike nam otežujejo
medsebojno razumevanje in povečujejo vrzel med dvema generacijama? Najprej se
moramo zavedati dejstva, da so se naši starši rodili in živeli v drugi državi, v
drugačni politični ureditvi, ki prinaša s seboj drugačen način življenja. Pretiranega
potrošništva kot prvega pokazatelja morebitne razvajenosti družbe še ni bilo, saj kot
večina relativno zaprtih socialističnih sistemov niso imeli na izbiro na primer 15
različnih vrst čokolad kot danes. Izbirali so med dvema vrstama in niso vihali nosu,
če so dobili tisto drugo«. Če so ušpičili kakšno neumnost ali so bili neposlušni, se je
tudi v šoli znala pripetiti »vzgojna« klofuta, pa zato urad za socialne zadeve ni
organiziral različnih sestankov. V šoli so otroci morali biti poslušni in ubogljivi, saj
jim je učitelj služil kot drugi oče ali mama in nikomur se ni porodila zamisel, da bi
učitelj bil kriv za otrokove slabe ocene, starši niso grozili s civilnimi tožbami in
ostalimi ceremonijami po sodiščih. Po pouku nekoč dijaki niso šli na kavo v lokal,
ampak so si kupili kokto v lokalni trgovini, pa še to ne vsaki dan. V tistih časih ni bilo
pomembno, ali nosiš znamko Adidas ali Nike, poznali so razliko med »raztrgano« in
»neponošeno«. Spomladi so nabirali zvončke, v jeseni so pekli kostanje, poleti so se
vozili s kolesi, pozimi smučali z doma narejenimi smučmi. Ni bilo igralnih konzol kot
danes. Igrali so se z žogo in ne z računalniško miško. Če jim je bilo dolgčas, so šli v
naravo in ne na »snapchat«. Na televiziji so izbirali med nekaj programi, še zdaleč
ne med 100-imi ali več kot danes. In bili so zadovoljni, morda še bolj kot mladi
danes. Starši jim niso določali »policijskih ur«, saj je bil pravi čas za odhod z zabave
vžig uličnih svetilk. Danes je skrajni čas za odhod domov 20 neodgovorjenih
maminih klicev in 1 očetov. Niso poznali velikih rave koncertov ali opletanja z glavo
pri metal glasbi, plesali in peli so z Meri Cetinič ali Lepo Breno. Niso zlorabljali
sintetičnih drog, ker jih ni bilo, in če so hoteli kaditi cigarete, so jih morali izmakniti
kateremu izmed starejših. Med čakanjem na avtobus ali vlak niso iz žepa privlekli t.i.
pametnega telefona, ampak so se pogovarjali z osebo, ki je čakala zraven. Tako so se
spoznavali in to je bila tedanja »prošnja za prijateljstvo«. Če je fantu bilo všeč dekle,
je moral globoko vdihniti in zbrati pogum, da jo je povabil »ven«, kar je bil začetek
dvorjenja, ne pa všečkanje vseh slik na Facebooku. Fantje so morali po 18. letu
odslužiti vojaški rok in se priučiti poklica, dekleta pa so se učila gospodinjskih
opravil in kako biti dobra mati. Danes obveznega vojaškega roka ni več, dekleta pa
odlašajo z delom v kuhinji. Naši starši kot otroci niso poznali razlike med poltjo
Albanca in Slovenca, niso slišali pretirano poudarjenega »l« v govoru Hrvata, ker so
bili vsi državljani ene države in med seboj bratje. Danes imajo imena prebivalcev
nekaterih nekdanjih jugoslovanskih republik manjvrednostni prizvok, če ne pomenijo
že žalitev. Mladostna doživetja naših staršev niso nikjer zapisana in overjena, živijo v
njihovih spominih in sami se odločajo, katere spomine bodo odkriti, kdaj in komu.
Naši spomini, figurativno rečeno, lebdijo v nekem navideznem oblaku na medmrežju,
do katerega ima dostop skorajda vsak, odkrivamo jih le s klikom na miško. Kot otrok
moderne dobe težko primerjam kvaliteto življenja naših staršev z življenjem otrok in
mladostnikov danes, saj smo živeli v različnih časih, ki so pogojevali različne
razmere in zato je tudi odzivanje mladih drugačno. Vsaka generacija živi v svoji
posebnosti, ločeno, z osebnim, individualnim odnosom do življenja. Ne obstaja pa
magija, ki bi nas lahko združila. Pa vendar se včasih zgodi. V poplavi
skomercializirane glasbe, tisočkrat povedanih fraz, vedno večjih obveznosti in skrbi
se včasih zgodi, da zastanemo in ugotovimo, da blišč in čas nista pomembna,
pomembna je brezskrbnost mladosti. Tukaj in zdaj.
Všečkam.
P.s. : Moja mama dovoli, da se esej objavi na spletu!
Nina Drevenšek, 3.a AT
2. naloga:
Primerjajte otroštvo vaših staršev z vašim otroštvom! Predpostavimo, da
so starši živeli v tradicionalni družbi, vi pa živite v moderni.
V spisu bom primerjala mamino in svoje otroštvo. Dogajanje sega v pozna 50. in v
90. leta 20. stoletja. Želim, da iz primerjave otroštev ugotovim, ali so moji starši
imeli boljše in lepše otroštvo kot moja generacija. Pred 50. leti je bilo vse drugače
kot danes. V tistem času v nekaterih krajih Haloz še niso imeli elektrike. Otroci tudi
igrač niso imeli. Igrali so se s predmeti, ki so si jih naredili doma, npr. iz starih
pločevink, konzerv. Igrali so se z zemljo, vodo, njihovo igrišče je bil gozd. Ker niso
imeli televizije in ne računalnikov, so se igrali zunaj.
Najlepše je bilo poleti, ker jih ni zeblo. Hodili so se kopat v bližnji potok, ob večerih
so zakurili ogenj in pekli krompir, igrali so se v gozdu ali ob potoku ali so odšli na
potep k bližnjim sorodnikom. Tam so pasli krave in uganjali norčije. Poletne
počitnice so se jim zdele zelo dolge in vendar jim ni zmanjkalo idej za igro. Doma so
morali tudi veliko delati, na primer: okopavati so morali koruzo, krompir, peso in
korenje ter urejati vrt. Ker so imeli prašiče, so morali pripraviti hrano za njih. To pa
so kuhali v alfi. Tudi drva za zimo so morali znositi iz gozda, in sicer na ramenih,
nato pa so jih ročno žagali ter spravili pod streho. Ko je bilo v jeseni delo na polju,
so ostali doma, niso šli v šolo, morali so pomagati pospravljati pridelke.
Trgali in ličkali so koruzo. V šolo so hodili peš, saj ni bilo avtobusne povezave
domačega kraja s šolo. Pot je bila blatna in ceste so bile makadamske. Včasih so se
peljali s konjsko vprego, če so imeli srečo, da se je kdo pripeljal mimo. Umivali so se
poredko, ker niso imeli ne vodovoda ne kopalnice. Umivali so se v plastični kadi, po
vodo pa so morali hoditi sto metrov v dolino. Nosili so jo v vedru, na poti do hiše se
jim je večkrat polila. Tudi stranišče so imeli zunaj hiše. Tudi hrane niso imeli v
izobilju, saj ni bilo hladilnikov in hladilnih omar. Jedli so zjutraj in zvečer, hrana je
bila zelo enolična. Pozimi so spali vsi v eni sobi, kjer so imeli krušno peč in so kurili.
Pred osnovno šolo so eno leto hodili v malo šolo, nato pa 8 let v osnovno. Ocene so
se poznali že od prvega razreda naprej.
Pred 17. leti, ko sem se rodila, pa je bilo že vse drugače. Elektrika je prišla v vse
hiše. Otroci so imeli različne vrste igrač. Kljub igračam sem se v otroštvu veliko
igrala zunaj, okoli hiše, kuhala sem z blatom in vodo. Ker pa smo imeli že televizijo
in računalnik, sem veliko časa preživela pred zaslonom. Igrala sem igrice na
računalniku in gledala risanke. Kot otrok se nisem smela potepati. Nisem pa
pomagala pri domačih opravilih, nisem hodila v hlev, nisem skrbela za živali, njive
so starši obdelovali s stroji, zato me pri delu tudi niso potrebovali. Drva so kupili,
pripeljali so jih domov, otroci smo pomagali le pri žaganju in spravljanju le-teh. Tudi
na vrtu sem včasih pomagala. V šolo sem hodila redno, doma sem se redno učila, ker
sem imela veliko časa, saj mi ni bilo treba nič delati. Včasih sem šla v šolo peš,
večkrat pa sem se peljala s šolskim kombijem ali pa s starši. Tudi hrane smo imeli v
izobilju in smo lahko izbirali med različnimi vrstami tudi tujega sadja in zelenjave, ki
jih včasih niso poznali. Ker so imele hiše centralno ogrevanje, ni bilo potrebe, da bi
spali v eni sobi, ampak smo otroci dobili vsak svojo sobo. Nismo hodili v malo šolo,
temveč v 9-letno osnovno šolo. Ocene smo dobili šele v 3. razredu.
V nalogi sem postavila tezo, da so moji starši imeli boljše otroštvo kot moja
generacija. Ugotovila sem, da moje teze ne morem ne potrditi in ne ovreči. Po eni
strani so imeli starši boljše otroštvo, saj so se veliko več družili z vrstniki ter se veliko
več gibali. Tudi naučili so se veliko, ko so doma pomagali pri kmečkih opravilih. Po
drugi strani pa so živeli slabše, saj niso imeli dobrih higienskih pogojev, v šolo so
hodili, ko ni bilo doma dela. Nihče ni preverjal, ali imajo domačo nalogo ali se učijo.
Za mojo generacijo pa je značilno, da nam ni bilo treba veliko fizično delati, lahko
smo redno hodili v šolo ter se učili. Starši so nam pri vsem pomagali. Slabo pa je, da
se nismo veliko družili z vrstniki, manj poznamo kmečka opravila. Spremembe v
načinu življenja nekoč in danes so velike, niso pa samo dobre.
P.s. : Moja mama dovoli, da se esej objavi na spletu!
Barbara Jurgec, 3.b ET
2. naloga:
Primerjajte otroštvo vaših staršev z vašim otroštvom! Predpostavimo, da
so starši živeli v tradicionalni družbi, vi pa živite v moderni.
Čas mineva, vse se spreminja, tudi ljudje. Toda spreminjanje je lastnost življenja na
Zemlji. Če se ozremo nekaj let nazaj in primerjamo, kako so živeli nekoč naši starši
in kako živimo danes, lahko opazimo, da se je življenje danes v primerjavi z
nekdanjim zelo spremenilo in da je razlik med nekoč in danes zelo veliko, kaj šele če
primerjamo naše otroštvo z otroštvom naših babic, dedkov, prababic in pradedkov.
Naši starši so živeli v tradicionalni družbi, mi pa danes živimo v moderni družbi, ki je
popolnoma različna od nekdanje, čeprav od mladosti naših staršev še ni minilo tako
veliko časa. Mislim, da so bili nekoč otroci veliko bolj veseli, sproščeni, igrivi in
nasmejani kot danes, čeprav so morali doma veliko pomagati pri delu na polju, okrog
hiše, v hiši, skrbeti so morali za živali itd. Delo so opravili brez pritoževanja. V vsako
delo pa so znali vplesti tudi igro, da jim je bilo lepše in da so nalogo laže opravili.
Danes pa je otrokom že težko odnesti smeti v koš, pomiti posodo za seboj, pospraviti
sobo, ne da bi se ob tem pritoževali. Kaj šele, da bi pomagali pokositi travo, obrati
jablano, posaditi rastline na vrtu. Včasih so bili tudi kdaj lačni, saj hrane niso imeli v
izobilju, kot jo imamo danes, ko je včasih tudi ne cenimo in veliko hrane zavržemo.
Zato naši starši veliko bolj cenijo hrano kot mi, ki nikoli nismo okusili lakote. Tudi v
oblačenju lahko opazimo velike spremembe. Včasih se razlike v oblačenju niso tako
poznale, kot se danes. Če danes nisi oblečen po zadnji modi, nate gledajo kot na
čudaka, reveža, nekateri te zaradi tega nočejo sprejeti v družbo in ti ne dovolijo, da
jim pokažeš, kakšna osebnosti si. Ljudje smo res posebna, nepravična bitja. Nekoč so
otroci veliko časa preživeli v naravi, pozimi so se radi sankali, smučali in kepali. V
današnjem času pa otroci radi sedijo na toplem, za računalnikom ali pred televizijo.
Ko še ni bilo interneta, je bilo življenje lepše. Ljudje so bili bolj veseli, sproščeni.
Danes pa je mlade, pa udi starejše, internet obsedel. Ne moremo si več predstavljati
življenja brez njega in lahko se samo vprašamo, kam sodobno življenje vodi in kako
bo tehnologija še napredovala. Še ljubezen vedno bolj izpovedujemo na absurden
način, in sicer preko socialnih omrežij, namesto da bi ljubljeni osebi napisali
romantično ljubezensko pismo, malo '' pocukrano '' ali bi ljubljeni osebi osebno
povedali, da jo imamo radi. Res je škoda, da tehnologiji dovoljujemo, da nam
gospodari, saj zaradi tega več ne živimo.
Ure, dnevi, meseci, leta pa tečejo, vedno bolj se staramo, zato bi morali »živeti«. Če
pa bomo samo sedeli za računalnikom ali pred televizijo, pa se nam to ne bo zgodilo,
saj ne bomo odkrili vseh lepot narave, spoznali novih ljudi, ki bi v naše življenje
lahko prinesli obilo sreče in veselja. Ker tehnologija napreduje, se tudi naše želje po
njenih izdelkih večajo. Nekoč so otroci dobili za darilo od Božička samo sadje in so
bili neizmerno veseli in srečni, danes pa morajo dobiti najboljši telefon.
Ugotavljam, da je napredek znanost in tehnologije zelo vplival na življenje in
obnašanje sodobnih otrok. Škoda je, da ne vidimo več otrok tekati po travnikih in ne
slišimo njihovega smeha, nadomestilo ga je surfanje po internetu ali igranje igric.
Zato bi bilo morda vseeno lepše živeti v preteklosti, ko so se otroci veliko bolj družili.
Res pa je tudi, da so nekoč trpeli za lakoto, sedaj pa lakote večina ne pozna, razen
kakšen brezdomec je morda še lačen, zato se mi dozdeva, da je vseeno bolje živeti v
sedanjosti.
P.s. : Moja mama dovoli, da se esej objavi na spletu!
Larisa Lorbek, 3. b/ET
2. naloga:
Primerjajte otroštvo vaših staršev z vašim otroštvom! Predpostavimo,
da so starši živeli v tradicionalni družbi, vi pa živite v moderni.
Ko zaslišimo pojem življenje, si ga vsak predstavlja drugače; nekaterim nariše
nasmeh na obraz, saj se jim pred očmi prikažejo vsi dosežki, ki so jih s trudom
dosegli otroci, za katere so se trudili in jih vzgajali, drugi si predstavljajo naravo,
kjer so preživeli veliko časa, spet tretjim veliko pomeni služba, zanjo bi dali celo
»življenje«, včasih pa ob tej besedi kdo okusi grenkobo na jeziku, saj je moral v
svojem življenju veliko postoriti in marsikaj preživeti, kar mu ni bilo všeč npr. vojne,
prepire, ujme…
Življenje naših staršev je bilo precej drugačno od življenja, ki ga poznamo danes.
Močno se je razlikovalo že po načinu življenja, saj ima danes v našem življenju zelo
velik pomen tehnologija, včasih pa so se ljudje bolj zanašali sami nase in svoje
umske in telesne zmožnosti. Veliko ljudi je živelo na podeželju in tudi mesto ni bilo
tako razvito kot je danes. Ti, ko so živeli na podeželju, so najverjetneje imeli kmetije
in so zato morali zgodaj vstati in opraviti jutranja kmečka opravila, kot so molzenje
krav, hranjenje živali … , poleg teh so morali kaj postoriti v hiši, pripraviti zajtrk,
pospraviti…, to jim je vzelo precej časa in tudi energije, zato so v šolo odšli utrujeni.
Težava je bila ta, da zraven hiše ni bilo avtobusne postaje, kjer bi jih že čakal
avtobus, ampak so morali iti peš ali s kolesi, nekatere v mestu so spotoma, ko so šli v
službo, peljali starši. Pouk, ki ga poznamo danes, se razlikuje od pouka, kot so ga
poznali nekoč. Bil je veliko bolj strog, učitelji so znali uveljaviti avtoriteto in v
razredu ni bilo kot v cirkusu. Učitelj je na tablo pisal s kredo, učenci pa so vestno in
poslušno prepisovali v zvezek. Za razliko od danes, se je njihovo pisavo dalo brati,
saj je bil eden izmed ocenjenih predmetov tudi lepopis. Popoldan staršev je minil
precej bolj družabno kot danes, zbirali so se na ulicah, igriščih, kjer so se
pogovarjali, igrali, pozimi na bližnjih gričih sankali …
Vzgoja je bila avtoritarna in ne demokratična, starši so vzgajali trdno, imeli so vso
besedo pri odločanju in vzgajanju svojih otrok. Sami so vedeli, kaj je najboljše zanje
in se niso dali pregovoriti, tako marsikateri otrok ni obiskoval srednje šole, kot bi si
želel, ampak tisto, katera je bila po mnenju staršev najboljša za njegovo prihodnost.
Naši starši se zavedajo pomanjkljivosti vzgoje, ki so jo doživljali in jo zato skušajo
omiliti in nam prepuščati lastne odločitve, katerih posledice pa seveda nosimo sami.
Naše otroštvo oz. naš vsakdan se seveda zelo razlikuje od vsakdana, kot ga razumejo
naši starši. Zjutraj vstanemo nekaj minut pred šolo, ljubeznivi starši nam pripravijo
zajtrk, ki je postrežen na mizi, nato pa odhitimo na avtobusno postajo in čakamo
avtobus. Nikoli, ampak res nikoli, ne pozabimo mobilnega telefona in slušalk, da nam
ne bi bilo dolgčas na avtobusu, saj bi nam pogovor s sosedom lahko »škodil«. V
razredu je živahno, učitelji niso preveč strogi, powerpoint predstavitve na interaktivni
tabli ne prepišemo vsi. Večina učencev se uči kar iz gradiv na računalniku ali
tabličnem računalniku, ki jih najdemo v spletnih učilnicah. Sploh ne vemo več, kaj je
to lepopis ali knjižna slovenščina. Pri »pogovoru« s prijatelji uporabljamo kratice in
angleške izpeljanke, med tem ko na YouTubu poslušamo glasbo. Življenje nam
oblikujejo facebook, skype, instagram in drugi spletni portali, s katerimi si danes
krajšamo čas. Hvala bogu, da mama ne »teži« s čiščenjem sobe.
Odnos s starši je sproščen in prijazen, vzgoja pa demokratična. Smo veliko bolj
svobodni, imamo svojo žepnino, starši pa se po večini ne vtikajo v naše osebno
življenje. S starši »smo si na ti«, kar kaže na to, da se jih ne bojimo. Ampak vendarle
so naši starši in jih imamo radi, ne glede na številne »prekregane ure«, ko se vrnejo
iz govorilnih ur.
Razlike med življenjem naših staršev in našim življenjem so velike. Življenje kot je
bilo včasih, ni življenje, ki ga poznamo danes. Tehnologija gradi virtualna omrežja,
ko prenaša naša sporočila, osebni odnos pa počasi tone v pozabo.
Se bodo naši otroci igrali z roboti?
P.s. : Moja mama dovoli, da se esej objavi na spletu!
Danijel Metličar, 3 č El