1. No category

Celostni tehniški dan
GLASBILA
Črenšovci, marec 2012
KAZALO:
ZBIRANJE IN ZAPISOVANJE LJUDSKIH PESMI, OBIČAJEV ........................................................................ 7
BOVJAŠ/MALI RIHTAR ........................................................................................................................................ 8
LIČKANJE KORUZE ................................................................................................................................................ 9
DEDKOVO IN BABIČINO OTROŠTVO ............................................................................................................... 9
OPIS STAREGA LJUDSKEGA OBIČAJA........................................................................................................... 10
ROJSTVO OTROKA ............................................................................................................................................. 11
TRGANJE IN LIČKANJE KORUZE..................................................................................................................... 11
PREPEVANJE PESMI NA VASI NEKOČ… ....................................................................................................... 12
PRIPOVED MOJE BABICE… .............................................................................................................................. 12
ŽIVLJENJE NA VASI NEKOČ… ........................................................................................................................... 13
BILO JE NEKOČ … ................................................................................................................................................ 15
KAM GRE TA SVET?! .......................................................................................................................................... 16
BILO JE NEKOČ V TRNJU … .............................................................................................................................. 19
INTERVJU ZAPISALA: ANJA KOVAČ, 8. B ............................................................................................................ 22
BILO JE NEKOČ … ................................................................................................................................................ 23
ROMSKA GLASBILA NEKOČ ............................................................................................................................. 25
ROMSKA HIMNA ................................................................................................................................................. 26
ROMSKA PESEM .................................................................................................................................................. 27
2
INTERVJU Z GOSPODOM LUDVIKOM LEVAČIČEM, ROMSKIM POGLAVARJEM V NASELJU
KAMENCI ............................................................................................................................................................... 28
ZBRANE PREKMURSKE LJUDSKE PESMI .................................................................................................... 29
10-LETNICA DELOVANJA LJUDSKIH PEVK IZ ŽIŽKOV............................................................................ 33
RISANJE GLASBIL ................................................................................................................................................ 35
ZGODOVINA GLASBIL – PALEOLITSKA PIŠČAL ........................................................................................ 37
PREPEVANJE LJUDSKIH PESMI ...................................................................................................................... 38
LJUDSKI PLESI ..................................................................................................................................................... 39
IZDELAVA GLASBIL ............................................................................................................................................ 40
PREVAJANJE LJUDSKIH PESMI ....................................................................................................................... 40
IZDELAVA VUGAŠA – 4. RAZRED ................................................................................................................... 50
3
Učenci in strokovni delavci Osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci smo 28. februarja izvedli celostni
tehnični dan z naslovom GLASBILA.
Zjutraj nas je v šolski telovadnici s starimi glasbili, ki jih hrani v svoji zbirki, seznanil ljubitelj in zbiralec
starin, gospod Mirko Šernek. Predstavil nam je stara glasbila, od katerih je mogoče na mnoga še igrati.
Pokazal nam je stare harmonike iz Rusije, stare piščali, violino, vugaš, kitaro in še kaj.
4
Posebej nas je prevzel 100-letni boben, ki je nekoč naše fante »pozival« v vojno, danes pa gospod Mirko
s pomočjo le-tega ob posebnih priložnostih opravlja naloge malega rihtarja ali bovjaša in vabi na
prireditve.
Zaigral je na citre in zraven še zapel prekmurske ljudske pesmi. Ne samo, da nas je prevzel s svojim
5
navdušenjem nad ohranjanjem kulturne dediščine, povedal nam je tudi marsikaj zanimivega o življenju
nekoč v naših krajih. Nenazadnje nam je naložil plemenito in odgovorno nalogo: skrbeti moramo za
ohranjanje prekmurskega narečja, prekmurskih ljudskih pesmi, ki so bogastvo naroda, ljudi, ki so živeli
tod nekoč. Vsi smo bili nad pričevanjem gospoda Mirka navdušeni in bi ga še kar poslušali …
6
Za nadaljnje delo smo se učenci razdelili v skupine in nadaljevali delo v razredih. Ena od skupin je
pripravila in izdala tudi pričujoči bilten. Obiskali smo vse skupine, popisali in fotografirali smo delo
učencev, opravili nekaj intervjujev in zbrano gradivo izdali v tiskani in elektronski obliki biltena. Delo,
občutke in vtise učencev, ki so ustvarjali v posameznih skupinah, predstavljamo v nadaljevanju biltena.
ZBIRANJE IN ZAPISOVANJE LJUDSKIH PESMI, OBIČAJEV
Učenci so pregledovali in zapisovali ljudske pesmi naših krajev. Učenci so prepisovali pesmi, ki so jih
ostali učenci zbrali doma ob opravljanju domače naloge z naslovom Naša kulturna dediščina. Spoznavali
in raziskovali smo ljudske običaje, ljudske like, ljudske pesmi in običaje. Ker so v skupini sodelovali tudi
romski učenci, so se ti posvetili zbiranju in zapisovanju romskega ljudskega blaga. Dve učenki sta opravili
tudi intervju s poglavarjem naselja Kamenci gospodom Ludvikom Levačičem.
Dve učenki sta opravili intervju z ljudskih godcem in zbiralcem starin gospodom Mirkom Šernekom,
poleg tega sta ga povprašali tudi o nekdanjih prekmurskih hišah, saj nam bo to znanje služilo za nadaljnje
raziskovanje in ustvarjanje. V nadaljevanju so zbrani njihovi prispevki …
7
BOVJAŠ/MALI RIHTAR
Bovjaš ali mali rihtar je bil človek, ki je opravljal ta ljudski običaji, značilen za Prekmurje. Na ta ljudski
običaj se danes spominjamo le ob raznih kulturnih dogodkih, saj nam bovjaš na ulici zaropota na njegov
stari in dobro ohranjen boben ter naznani pomembno novico, na primer, da se bo v osrednjem delu vasi
pripravila proslavo ipd. Tako se torej običaj ohranja danes. Nekoč pa je imel bovjaš več nalog npr. da je
vaščane obvestil o cepljenju psov in podobno. Njihov namen je torej bil občane obvestiti o raznih
pomembnih dogodkih. Prvi bovjaš v Črenšovcih, ki se ga spominjajo moji stari starši, je bil Alojz Žižek,
drugi Rudi Kolar in tretji Ignac Kolar (sin Rudija Kolarja). Danes pa ob raznih kulturnih dogodkih ta ljudski
običaj ohranja mali rihtar ali bovjaš Mirko Šernek .
ZAPISOVALKA: KORNELIJA ZELKO, 6. r,
vir: Rosvita Zelko, Jože Zelko, Vladimir Farkaš, Dragica Farkaš, Marija Kavaš, Matej Kranjec.
8
LIČKANJE KORUZE
Ljudski običaj ličkanje koruze se opravlja predvsem tam, kjer so njive. Predvsem v jeseni od septembra,
malo manj v oktobru.
Običaj se začne tako,da koruzo na njivi najprej potrgajo ter jo sproti dajejo v košaro. Nato koruzo
naložijo na voz,odpeljejo na dvorišče in jo zvrnejo na kup. Ko se zvečeri, začnejo ličkati koruzo. Nato
spečejo slastne koruzne pogače, zlevanke in vrtanke. Zraven se zelo zabavajo. Naslednjega dne začnejo
koruzo metati v koruznjak. To je opis starega ročnega ličkanja, medtem ko danes poznamo strojno
ličkanje.
Značilnosti tega običaja so, da ko so ličkali koruzo, so mladi sedeli na vrhu koruze, malce starejši pa so
naredili krog okrog kupa koruze. Pri tem pa so pripovedovali najrazličnejše pripovedke inprepevali
pesmi.
To opravilo je trajalo tudi več tednov.
ZAPISOVALKA: LAURA SOBOČAN, 6. r,
vir: dedek in babica.
DEDKOVO IN BABIČINO OTROŠTVO
Pred davnimi časi, ko o meni še ni bilo ne duha ne sluha, sta moja babica in dedek počela veliko otroških
norčij. Najraje so se igrali na polju, travnikih in v gozdu. V njihovem otroštvu je pretežno prevladovalo
ročno delo in s tem tudi paša živine. Predvsem paša živine je bila dodeljena otrokom. Ko pa so otroci
pasli oz. pazili na živino, so se igrali razne preproste igre in sicer: skrivalnice, kraja zemlje (vsak otrok si je
izboril svoj kos zemlje), metanje kamnov. Uživali so predvsem, ko so kurili ogenj in pekli krompir ter
koruzo. Najraje pa so se podili po travnikih in lovili med seboj. Lepi spomini pa so ostali od ličkanja
koruze. Predvsem otroci so bili tega veseli, ker se je zbralo veliko ljudi. Ta običaj je pomenil veselje v hiši,
ker je bilo na mizi več hrane in pijače, kar v tedanjih časih bi bilo tako pogosto. Starejši so ličkali koruzo,
otroci pa so jim prinašali koruzne storže. Otroci so ločevali bilje od storžev in jih odnašali sušit. To
posušeno bilje so kmetje hranili za pozimi, da so lahko nakrmili živino. Tudi žene so lepo bilje uporabljale
za pletenje oz. izdelavo cekarjev. Med ličkanjem koruze so si starejši ljudje pripovedovali različne zgodbe
in dogodivščine. Otroci so jih zelo radi poslušali. Najlepše pa je bilo ljudsko petje. V času otroštva naših
9
babic in dedkov se je delo na kmetiji opravljalo predvsem ročno in z vprežno živino. To pa je pripomoglo
k temu , da so si ljudje med seboj pomagali in več družili. Tako sta moja babica in moj dedek obudila
spomin iz otroštva.
ZAPISOVALEC: MATJAŽ TIGELI, 6. r,
vir: babica Marija (55 let) in dedek Stanko (58 let)
OPIS STAREGA LJUDSKEGA OBIČAJA
ŽIŽKI: Na pust so dali zvečer na lopar toliko koščic, kolikor je bilo deklet pri hiši. Ponoči je prišel pes in
katero kost je vzel, tisto dekle se bo tisto leto poročilo.
TURNIŠČE: Ob prvem pomladanskem grmenju so se ljudje valjali po tleh, da bi zraslo tisto leto čim več
gob in grizli železne predmete , da bi imeli močne zobe.
VELIKA POLANA: Na »Miklošinje« (6.12) ženske niso smele šivati , ker bi tisti, ki bi to nosil, utonil.
BELTINCI: Zvečer pred Lucijo je mati ogrnjena v beli prt strašila otroke, da če ne bodo pridni, jim Lucija
izpraska oči.
MALA POLANA: Nekoč so ženske opravljale delo po vrtovih le ob sredah in sobotah, ker so le to imena
dni ženskega spola.
SREDNJA BISTRICA: Če so dobile krave drisko, so jim v gobec zlili čaj iz kuhanega hrastovega lubja ali
konjske kislice.
DOLNJA BISTRICA: Na hlevski prag so položili vzglavnik in tako gnali konja v hlev. Konj je moral stopiti na
njega, da bi bil ves čas tako debel kot vzglavnik.
TURNIŠČE: Ko greš po cesti , ne smeš jesti, ker boš sicer, ko umreš, kričal.
DOLNJA BISTRICA: Če se je rodil slaboten otrok, so ga pokali po riti, babica pa je žvečila čebulo in njen
duh puhala vanj.
ZAPISOVALKA: MIŠA HORVAT, 6. r,
vir: dedek, babica, sosed, soseda.
10
ROJSTVO OTROKA
Običaj izvira iz Goričkega, kjer so prvotno s slamo potrosili pot do hiše matere novorojenega otroka , do
hiše tistega, za katerega so menili, da je otrokov oče. Včasih je bilo ta pot dolga tudi več kilometrov oz.
je vodila skozi več vasi. Po drugem izročilu naj bi slamo in perje trosili zato, da otrok pride na mehko oz.
da mu bo v življenju dobro postlano.
ZAPISOVALKA: MELANI HORVAT, 6. r,
vir: manca Marija (60 let).
TRGANJE IN LIČKANJE KORUZE
Koruza je dozorela, čakamo samo še lepih dni, da se jo potrga in spravi na domačo dvorišče. Ker je
vreme lepo, se odločimo, da gremo trgat koruzo. Ko pridemo domov s polja, se odpravimo pobirat
koruzo v košare seveda iz prikolice. To se je dogajalo ob večerih. Ko smo spravili koruzo iz prikolice, smo
jo odnesli v hišo. Tam smo jo odložili in počakali večer. Ko se je stemnilo, so se morali odpraviti ličkat
koruzo, še prej pa poskrbeti za živali, ki so bile zunaj (kokoši, ovce in še kaj). Bilo je že pozno in ličkali
smo koruzo. V vsakem večeru se nam pridružijo sosedje. Ko ličkamo koruzo, si pripovedujemo razne
zgodbe, ki so se nam dogodile med dnevom. Na koncu, ko smo zličkali, pa je sledila večerja in ples, to je
seveda bilo vsak dan vsaj dva tedna in še več.
ZAPISOVALKA: ANDREJA GODINA, 6. r,
vir: babica.
11
PREPEVANJE PESMI NA VASI NEKOČ…
Stari ljudski običaji so bili, da so se fantje vsak večer zbrali in peli po vasi. Po nedeljah so se sosedje zbrali
skupaj in so se pogovarjali. Pozimi zvečer so se zbrali sosedje in so lupili seme, večkrat so se šli igre.
Ženske so pozimi predle iz lana. Poleti so pridobivali lan, konopljo, poleti so tudi kosili s koso. Jeseni so
ročno trgali koruzo, zvečer pa so se zbrali in lupili koruzo ter prepevali. Ko pa so končali, so dobili potico
in pijačo. Pozimi so imeli koline. Delali so klobase in krvavice.
ZAPISOVALKA: MATEJA HORVAT, 7. b,
vir: dedek in babica Mateje Horvat
PRIPOVED MOJE BABICE…
Nekega četrtka po šoli sem šla k moji babici, ki mi je pripovedovala: bijla san prva generacija po prvoj
svetovnoj vojni pa nej bilau nič. Kupiti nej zvejzka, pa nej papera. Mamčini starši so me poslali v šolo s
tablicof in kremenčkon. V šoli me je učiteljica že prvo voro vlejkla za lase, ka san nej mejla zvejzkov. Pa
edijna san tuj nej bijla. Več mojij sošolcov pa sošolk, ka so meli starejše brate pa sestre, so meli tudi
tablice. Deca smo se doma dosta nej špilali kak zaj vij. Mij smo že s štirimi pa petimi lejtami hodli na
njive. Najbole se spomnin, ka smo en odvečer z ajtekon pa mamo šli na njivo. Ajtek so orali, mama pa
kukarco sadijle, meni so pa pravili: »V sakšo luknjico, kero najdeš, posadi graj!« Jes san pa najšla eno
velko luknjo pa san ta cejli graj vo sijpala. Kda smo bilij vekši, smo hodili past, tan smo se šli razne
igre,kukarco pa krumple pekli pa še se kaj najde. Kda smo bilij odrasli, smo hodili po večeraj kukarco
lupat. Tan smo kukarco lupali pa spejvali. Pozimi smo tikvino seme lupali ali pa perje čejsali. Te se nas je
več sosedov vkup prišlo. Za Miklavža je bilou včasih tak hidou, ka perja več na mizi nej bilou, tak smo
lejtali. Pozimi smo tudi dosta spejvali, spomnin se ene kitice od pesmi Črenšofska vasica:
Čerenšofska vasica
je s poljen ograjena,
z drevjem posajena,
tan se mi špila,
lubica liblena.
12
Kda smo bili stari nendri 12 ali 13 lejt, smo vzijmi hodili po cestaj pa vulcaj snejg metat. Bilou je veselo
eno velko druženje, dečki so diklinan z lopatof za šijek pa na glavo snejg metali. Te pa je prišel čas kolin,
pa smo se skup zbrali. Sosedje ali pa rodbina. Moški so meli delo z gujčekon, ženske pa s krvajicami pa
klobasami. Večer je bila kolinska večerja, deca smo na peči sideli pa čakali, ka kaj dobijmo. Mamca so
nan prinesle bujto repo pa krvajice, tan ge je bijla pridna gospodinja so bili retaši. Pozimi so mame pa
mamce plele cekre, moški pa košare pa štijle na motikaj. Na lesene grable so gor zobe davali, tak ka je
bilo se kredi za leto. Kda je snejg odišel, smo grunt začali pometati. Moški so rezali trsje ali pa jablani,
ženske pa so vejke rezale pa znjij butare delale, ka so s tejmi butarami te v leti kruj pekle. Te se je pri
sakšoj hiži kruj pekel v krujšnoj peči. To je bilou za deco veselje. Te šče na vesi peka nej bilou po drujgoj
svetovnoj vojni. V nikšoj vesi tu okroug ga nej bilou, mogoče v Beltincaj. Deca smo poleti tak čakali
črešnje, ka so ble zrele. Pa drugo sadje tuj. Deca smo po vesi hodili v sadovnjake, ka smo tudi nej zrelo
pojeli. Deca smo bililj tak dobri, ka tisti, ka su nej mejle, smo jim davali, ka smo meli. V tistij časaj je ne
bilau razlike med bogatimi pa sirmašnimi.
ZAPISOVALKA: ANJA HAJDINJAK KAR, 7. b,
vir: Marija Kar.
ŽIVLJENJE NA VASI NEKOČ…
POZNATE KAKŠNE LJUDSKE OBIČAJE?
Lüpanje tikvinoga semena, čejsanje perja, predenje lana in konoplje, borovo gustuvanje, koline.
OPIŠITE OBIČAJ LÜPANJA TIKVINOGA SEMENA.
Te običaj je bül pozijmi, kda smo se po večeraj sousidje zbrali, pa lüpali tikvino seme. Pri tej dogodkaj
smo si pripovedovali povesti od cumpernic, prepevanje ljudskih pesmi, igranje iger (krovec ide), na
koncu pa smo imeli pojedino.
ALI POZNATE KAKŠNE NASLOVE LJUDSKIH PESMI?
Taščici v slovo, Moj rožmarin se dol sišij, Odkod si ti dekle doma, Mrzel veter tebe žene, Lenčica mlada,
Lahko noč, Bog nam daj svojo pomoč, Le predi dekle,predi, Le pij, le pij…
13
ZAPOJTE LJUDSKO PESEM TAŠČICI V SLOVO IN LE PIJ, LE PIJ.
Zapoj, zapoj oj ptiček moj,
le pesem še enkrat,
prej ko zletiš in poletiš,
zeleni gaz iskat.
Vso zimo sva skup bijvala
in zdaj me zapustiš.
Iz kraja v kraj to ni tvoj raj,
drugam si poželiš.
Le pij, le pij
Le pij, le pij,
pa drugega nalij!
O, saj ga je še več,
mogoče danes kleti,
ne bomo več na sveti
prepevali.
ALI STE NEKOČ TUDI IMELI ŠEGE IN NAVADE? KATERE?
Ja. Fajnšček, Borovo gostüvanje, Lüpanje kukarce, krejs (za velikonočne praznike ),kičenje vrat
(okraševanje vrat).
OPIŠITE PRAZNOVANJE FAJNŠČEKA.
Na te den smo ženske do pou dneva cvrle fanke. Odvečera pa smo s sausidame meli veselice. Jeli smo
krofe, ka smo jih ženske pekle, pa tudi plesanja je na veselici ne falijlo.
POZNATE KAKŠNE LJUDSKE PLESE, KI STE JIH PLESALI NEKOČ? NAŠTEJTE.
Ja. Šamarjanka, sotiš, trojka, mlinček.
KAKŠNE POGAČE/ KRUHI SO BILI ZNAČILNI ZA TISTI ČAS?
Retaši, krapci, kiflini, ocvirkove fankice, salove fankice, kukarčni in rženi kruh, zlejvanke in tepke.
14
IZ ČESA SO BILE ZGRAJENE HIŠE NEKOČ?
Iz lesa in blata.
ALI SO GOSTÜVANJA BILA TISTI ČAS VELIKI PRAZNIK? KOLIKO DNI SO TRAJALA GOSTÜVANJA?
Ja. Ponavadi so trajala dva dnij, edni pa so meli tudi en den.
ZAPISOVALEC: NINO CIGAN 7. b,
vir: babica, dedek, sosedje od Nina Cigana.
BILO JE NEKOČ …
Tudi naši stari starši so praznovali številne praznike, vendar se je to slavje zelo razlikovalo od današnjega.
V tistem času so zelo na veliko praznovali božič. Tudi farnemu »proščenju« so posvečali veliko
pozornosti.
V otroštvu mojega dedka in babice so pred božičem poiskali primerno vejo igličastega drevesa, ki so jo
uporabili kot božično drevesce. Na božični večer so drevesce tudi okrasili. Okraski so bili izdelani doma.
Spekli so pecivo v obliki zvezdic, smrekic in srčkov. Kot okrasek na božičnem drevesu so služili tudi orehi.
Nekaj so jih zavili v pisan papir, spet druge so pobarvali z »bronzo«. Za okraske so uporabljali tudi
jabolka in vato. Jaslice, takšne kot jih imamo danes, v tistem času niso poznali. Njihove jaslice so bile
voščilnica, na kateri je bila slika Jezusa. Na božični večer se je šlo k polnočnici, kjer se je na veliko
prepevalo. Naslednje jutro, 25. 12., so šli k maši, ki je trajala malo dlje kot po navadi. Božično kosilo je
bilo najboljše in najbolj obilno kosilo v letu. Po navadi je to bilo svinjsko meso, kislo zelje, krompir, za
sladico pa »kiflini« - orehova ali makova potica. Daril pod jelko kot danes ni bilo. Takrat božič ni bil dela
prost dan, zato je bilo manj časa za druženje kot danes, saj so morali v šolo in službo. Praznovanje božiča
nekoč je imelo globlji duhovni pomen. V današnjem času pa smo naravnani preveč potrošniško in božič
uporabljamo predvsem za razna obdarovanja, ki pa nas velikokrat osrečijo le za kratek čas.
Babica mi je povedala, da se je v tistem času, ko je bila še otrok, dan pred »proščenjem«, v soboto cela
družina skrbno čistila po hiši in vneto pripravljala vse potrebno za naslednji dan. Naslednji dan, v
nedeljo, se je cela družina odpravila k maši, ki je trajala malo dlje kot običajna nedeljska maša. Trajala je
približno eno uro in pol. Ob koncu maše je bila navada, da so starši svojim otrokom kupili medenjake, po
navadi v obliki punčke. Takšni medenjaki so se imenovali »šijfrice«. Otroci so jih bili zelo veseli, saj je bila
to njihova sladica. Doma jih je že čakalo kosilo. Le-to je bilo drugačno in boljše kot po navadi. Navada je
15
bila, da so jedli kurjo juho, domačega piščanca, solato, kot prilogo pa krompir. Pri kosilu so se jim
pridružili sorodniki iz sosednjih vasi. Pogostitev je trajala do poznega popoldneva. Veliko jih je takrat
odšlo še v gostilne, kjer je bila živa glasba. Zabavali so se dolgo v noč.
V času mladosti mojega dedka, se »štefanje« ni praznovalo na veliko. Ker je bil praznik, so šli k maši. Po
maši je na obisk prišlo manjše število sorodnikov. Pogostili so jih s pijačo – žganje, vino in s skromno
malico – malo suhega mesa in kruha. Rojstnih dni in godov niso praznovali. Vse skupaj se je malo bolj
začelo praznovati po letu 1970. Takrat je polno ljudi odšlo na sezonsko delo v Avstrijo, Nemčijo, Švico …
Tam so si denar nekoliko lažje prislužili kot v domovini. Zaradi tega so si lahko prislužili malo praznovanja
v krogu svojih najbližjih. Na praznovanje so prišli včasih tudi sosedje in prijatelji. V današnjem času
»štefanje« praznujemo v ožjem družinskem krogu.
V tistem času so peli pesmi, ki so znane še danes. Ene so bolj, druge pa spet manj znane, seveda nam,
najstnikom. Dedek mi je povedal, da so v otroštvu največ prepevali pesmi Izidor ovčice pase in Ob
bistrem potočku je mlin, v najstniških letih so pa bile zelo popularne jugoslovanske pesmi, kot je Hej,
brigade.
Otroštvo, ki so ga doživljali naši stari starši, mi je bilo ljubše kot to, ki ga živimo mi. V tistem času so bili
ljudje in družinski člani med seboj bolj povezani, so se več družili in med njimi je potekalo tudi več
pogovora kot dandanes. Nas je zelo razvadila tehnologija, saj se zanašamo na mobilne telefone, spletne
klepetalnice, elektronsko pošto, se pa ne družimo več tako, kot so se družili nekoč. Kljub temu da takrat
še niso imeli računalnika, televizije, so se imeli lepo, saj so se več družili na ulicah, v naravi, povezovali pa
so jih osebni stiki.
ZAPISOVALKA: IVA KRAMAR, 8. a
KAM GRE TA SVET?!
»Kam gre ta svet?!« se venomer sprašujem, zadnje časa opažam, da celo naglas. Kam je izginilo lepo,
mirno življenje?! Pa bi se lahko vrnilo? Življenje v naših otroških letih je bilo veliko lepše od tega! Kako
hitro se odvijajo dogodki, da jim sploh več ne sledim! Mladina se še obnašati ne zna! Ko sem bila jaz
majhna, smo bili lepo vljudni in prijazni. Kje pa smo si upali izgovoriti kakšno grdo besedo, ki jih imajo
mladi poln koš! Če bi nas slišali starejši, nam niti sam bog ne bi mogel pomagati! Pa do starejših ljudi, do
učiteljev in uradnih oseb smo gojili spoštovanje in se jih bali. Ne kot današnja mladina. Grejo mimo tebe,
pa te niti ne pozdravijo! Kam gre ta svet?! Pa teh mobitelov, pa računalnikov, pa vsega tega fičfiriča jim
16
tudi ne bi bilo treba imeti! Zaradi tega se sploh več ne znajo pogovarjati ali igrati. Ko sem jaz bila majhna,
smo se otroci znali igrati mnogo iger in sploh smo se znali zaposliti! Današnji svet je poln neuporabnih
stvari, ki navadne, dobre ljudi samo pokvarijo!
Rodila sem se leta 1950, kot najmlajši otrok v družini. Bilo nas je 9 otrok. Ker je takrat bilo še veliko
bolezni, za katere še nismo poznali zdravila, so trije bratje in ena sestra tudi umrli. Ker nas je bilo toliko
otrok, nam nikoli ni bil dolgčas. Vedno smo si znali poiskati zaposlitev, veliko pa smo tudi pomagali
staršem na polju in pasli živino. Nekoč nismo imeli toliko materialnih dobrin, kot jih imamo danes, pa
vseeno je bilo veliko več otrok kot danes. No ja, to pa je razvajenost mladih!
Nekoč smo, za razliko od današnjih otrok, znali biti na miru in poslušati. Se še spominjam, kako sem ob
dolgih zimskih večerih sedela pri babici v naročju in poslušala pravljice. Znala jih je še in še. Take o
princih in princesah, basni, ki so največkrat pripovedovale o volku in lisici, znala pa je povedati tudi take
grozljive zgodbe, pri katerih sem se ji še bolj stisnila v objem. Tudi sama sem zelo rada brala. Še zdaj se
spomnim nekaterih pravljic, ki sem jih sama prebrala. Doma smo imeli zbirko 100 pravljic bratov Grimm
in pravljice Hansa Christiana Andersena.
Nas, otroke, so odrasli radi strašili s čarovnicami, češ da nas bodo ujele, če bomo poredni. Zato nismo
upali ponoči, ko je bila tema, ker ni bilo elektrike, ven. Včasih sem ponoči komaj spala, ker bi morala na
stranišče, a nisem upala, ker je le-to bilo samo zunaj.
Dopoldne smo otroci bili v šoli. Takrat še nismo zahajali tako redno k pouku. Če je bilo doma delo, smo
namesto da bi šli v šolo, pomagali staršem. Drugače pa mi je bilo zelo lepo v šoli. Nikoli se nisem
pritoževala nad njo, kot to zdaj počne današnja mladina. Pa tudi drugačen odnos do učiteljev smo imeli.
Mi smo se jih bali, zdaj pa otroci kar ugovarjajo, kot da so enakovredni z učitelji! Doma nas ni bilo
potrebno nikoli priganjati k učenju in delanju domačih nalog! Vsak dan smo imeli čas, da smo postorili
vse za šolo, če pa kaj nismo vedeli, pa so nam starši z veseljem pomagali.
Spat smo hodili dokaj hitro – okrog osme ure oz. takrat ko je bila tema. Pozimi prej kot poleti, ko so
dnevi daljši. Kar zmrazi me, ko pomislim, kdaj odhaja spat moja vnukinja. Pred enajsto uro ni nikoli v
postelji! Saj, današnji mladi si lahko krajšajo večere z računalnikom, televizijo, moja vnukinja je toliko
dobra, da pred spanjem rada bere. Mi smo bili dalj časa pokonci edino takrat, ko se je kaj delalo, na
primer »čejsalo perje« ali »lüpalo seme«.
Najlepše mi je bilo za silvestrovo, ko smo hodili od hiše do hiše in prepevali božične pesmi. Najlepša
pesem mi je bila »Tam stoji pa hlevček«.
17
Tam stoji pa hlevček
Tam stoji pa hlevček,
tam stoji pa hlevček,
lepi hlevček Betlehem.
Notri je Marija
detece povila,
lepo dete Jezusa.
Tam stoji ob strani
sveti Jožef stari,
lepo sivo brado ima.
Vsako leto sem komaj čakala silvestrovo. Tako lepo mi je bilo, ko smo si vsi vaščani voščili v obliki petja!
Ta običaj bi se po moje moral obdržati! Tako bi vsaj mladi znali prepevati prave božične pesmi in ne to
angleško kričanje!
Drugi običaj, ki se ga še bolj spomnim, je bila velika noč, ko smo kurili kres. Kako lepo je bilo zvečer
sedeti ob kresu in peči kruh, ki smo ga potem namazali z »zabilon«! Vedno, ko smo se družili, pa naj so
bile to takrat mlade ali starejše generacije, vedno nas je povezovala pesem! Ni bilo druženja, ko se ne bi
pelo. Tako v družini, kot s prijatelji, pri delu … Tudi v družini smo veliko peli! Celo moj »ajtek« so znali
zelo lepo peti! Ko bi se vsaj tole vrnilo nazaj – dobra stara slovenska pesem, ki se sliši iz ust vseh
generacij! Saj otroci in mladi ne vedo več prepevati pesmi, ki smo jih peli mi. Zdaj prevladuje moderna
glasba in bog ne daj, da bi kateri mladi užival v petju ljudskih pesmi! Kam gre ta svet?!
Zelo hitro pa se razvija tudi arhitektura. Kakšne velike hiše si nekateri po nepotrebnem gradijo! Nekoč
smo v hiši imeli samo kuhinjo, v kateri se je odvijalo vso glavno življenje, eno ali dve sobi, klet in hodnik,
ki je vse to povezoval. Umivali smo se v lesenem škafu, na stranišče pa smo hodili ven. V družinah nas je
bilo veliko več, pa smo potrebovali manj prostora kot današnji mladi, ki si gradijo prave gradove! Jaz
temu pravim trošenje denarja po nepotrebnem!
Kako pa je s prostori, ki so namenjeni vsakemu posamezniku za razmišljanje, za iskanje samega sebe? Ni
jih potrebno sezidati, saj jih najdemo v naravi. Jaz sem imela takšen prostor za razmišljanje na travniku
za hišo, kjer je bilo polno rož, v katerih sem se skrila, ko sem želela biti sama. Po mojem se današnja
mladina premalo obrača, vrača v naravo! Jaz sama vidim pri svoji vnukinji. Ko želi biti sama, se ne
18
umakne v naravo, ampak v svojo sobo, se zapre in je naj nihče ne moti. Po moje je veliko lepše, če se
umakneš v naravo, se predaš ptičjemu žvrgolenju, ki v stresnih trenutkih še kako pride prav. Kako lepo je
na travniku dihati zrak, pomešan z vonjem cvetlic … Tega se veliko ljudi premalo zaveda! Zakaj ne bi
uporabili tega, kar nam je dano?! A je prav, da se vsak dan dušimo v zraku, pomešanem z izpušnimi
plini?! Ni lepše vonjati narave?! Prav gotovo, po moje!
Ko sva se z vnukinjo pogovarjali in je ona vse, kar sem ji povedala, pridno beležila, sem jo na koncu
vprašala, kaj bi pa ona svojim vnukom povedala o današnjem njenem življenju. Rekla je, da bi
najverjetneje rekla, da so bili časi, ko so ljudje bili ves čas v strahu pred koncem sveta, ki bi nastopil
zaradi prevelikega onesnaževanja. Pravi, da se ona sama zelo boji posledic tega, ki se že kažejo. Sploh ni
pravih zim, ledeniki se topijo, ni pravega prehoda med letnimi časi in da ljudje živijo v prehitrem tempu.
Pa sem jo vprašala, kje pa vidi v sodobnem načinu življenja kaj dobrega. Odgovorila mi je: »Babica,
dobrih stvari je kar veliko, ampak poleg toliko slabih pozabimo na dobre! Dobro je to, da kljub vsemu še
vedno poteka življenje še kolikor toliko normalnih tirnicah. Glede na to, kaj napovedujejo ekologi, sem
srečna, da sploh še živim!«
To je odgovor štirinajstletnice: »Srečna sem, da še živim!« Zgrozila sem se! Ne bi smelo biti tako! Kje so
najstniška brezskrbnost, igrivost, optimizem? Videti je, da je vsega tega čedalje manj in moram povedati,
da sem srečna, da živim še zdaj, ko je to še prisotno. Bojim pa se vprašati, če je že zdaj tako, kako bo
potem čez deset, dvajset let?
Tako kot svojo vnukinjo nagovarjam vse ljudi, ki še imajo možnost, da spremenijo ta svet nazaj, da bo
življenje na našem planetu potekalo v sožitju z naravo in ljudmi in ne samo s tehnologijo in ljudmi!
ZAPISALA: SAŠA MATAJIČ, 8. a
BILO JE NEKOČ V TRNJU …
INTERVJU Z BABICO MARIJO IN DEDKOM STANKOM
KDO JE POZVAČIN?
Pozvačin je oseba, ki je vabila na poroko. En pozvačin je bil od ženina, drugi pa od neveste. Pozvačina sta
že dva tedna pred poroko hodila od hiše do hiše in vselej povedala vabilo na prav poseben način.
Pozvačin je na glavi nosil posebej izdelan visok klobuk. Na njega so bile pritrjene pušpanove vejice in
rože iz krep papirja. Pri vsaki hiši, kjer sta vabila, sta dobila še po eno rožo na klobuk, kot dokaz, da bodo
19
gostje prišli. Poleg rož so s klobuka viseli še pisani trakovi. Čez ramo je imel obešeno dolgo brisačo ter
dve pisani ruti, za pasom pa čutorico in pereco. V roki je nosil leseno sekiro z ježevko. Z njo je “ježal”
mimoidoče. Prihod pozvačinov so oznanjali zvonci, pritrjenih na nogah ter trobilo, s katerim sta začasno
zatrobila.
Po cerkveni poroki sta pozvačina pred cerkvijo počakala svatbeno povorko in jo vodila na nevestin dom.
Zvečer sta v civilni obleki šla na dom po botrino. Nato je eden od pozvačinov sam razbil skledo z juho,
ker črepinje prinašajo srečo. Ves večer sta stregla gostom pri glavni mizi.
Glavna pozvačinova naloga je bila zabavati goste in skrbeti za prijetno razpoloženje.
KAKŠNO JE BILO VAŠE ŽIVLJENJE NEKOČ, KO STE BILI ŠE OTROCI?
Vstali smo zgodaj zjutraj, šli smo v hlev, nahranili živino, skuhali zajtrk, ki je bil enak kosilu, največkrat
repa, krompir, zelje, kaša, to so bile kmečke jedi. Po zajtrku smo šli na njive, opoldne smo šli na kosilo in
po kosilu smo imeli počitek, potem pa smo šli spet na njive. Na njivah smo okopavali, ročno kosili.
Najprej smo sadili krompir (sadili smo ročno, ni bilo strojev), za krompirjem pa smo sadili buče, koruzo.
Nato pa je prišla žetev. Na njivah smo se pogovarjali. Ko pa smo bili na paši, pa smo si peli, si
pripovedovali. Ob večerih smo pa seme lüpali in grah luščili. Zraven so prišli še sosedje. Pogovarjali smo
se o različnih dogodkih, o tem, kaj je novega na vasi in med ljudmi, pa tudi kakšno zapeli. Spat smo šli
okoli 10. ure. Svetili smo si s petrolejko.
KAKŠNA JE BILA HIŠA, KO SI BILA TI ŠE MLADA?
Hiša je bila cimprana, to pomeni iz lesa, ometana je bila z blatom in popleskana z belo barvo, imela je
črni rob, pokrita je bila s slamo (slama je predstavljala možnost za požar). Na »šfijsli« (to je lesen del,
tam, kjer je vrh strehe) so bili različni motivi križev, razni trikotniki in krogi. V hiši so bili štirje prostori:
spalnica, v kateri je bila peč, na kateri smo spali, okrog peči je bila lesena klop, kjer smo se greli, le dve
postelji, dva omari in miza. Kuhinja je bila sajasta. Kuhali smo v ponvah. Spodaj se je zakuril ogenj,
potem se je nad ogenj dala ponev in tam smo kuhali. V predprostoru so bile stopnice za podstrešje.
Zadnji prostor pa je bila še klet, v kateri so shranjevali krompir, pijačo …
KAJ PA HLEV?
Hlev je bila posebna stavba. Imeli smo štiri prašiče. Prašiče so klali domači mesarji. Imeli smo tudi eno ali
dve kravi. Če si imel kravo, ti je ona nadomestila traktor. Če ne bi bilo krave, ne bi mogli nič delati. Mleko
smo uporabili za »žganike«, mlečno kašo … Ko smo imelo dve kravi, smo mleko lahko prodali. Imeli smo
še kokoši, zajcev ni bilo dosti.
20
KAKO SO POTEKALE KOLINE?
Ko so bile koline, je bil za tisto hišo praznik. Zbrali so se sorodniki, močni moški, bilo jih okrog pet, da so
lahko premagali prašiča. Naprej si je vsak spil »štamprlin« žganja, da so si s tem odgnali strah. Potem so
šli v hlev, na nogo prašiča so dali »vajat« in so ga odvlekli iz hleva pred hlev, nato so ga vrgli. Na gobec so
mu dali »börkle« (leseni ročaj, v obliki črke u) in s tem so preprečili, da bi svinja ugriznila) . Potem pa je
prišel domači mesar (sosedov stric) . Prašiča je zabodel v srce, nato je prišla ženska, da je pridržala
skledo za kri. Kri so rabili za krvavice in za godlo. Ko je bil prašič mrtev, so ga odnesli na travo. Nanj so
dali na kup slamo in ga ožgali … Dlako so očistili z ognjem, med smojenjem so si rezali ušesa in rep ter
jedli. Ko je bil osmojen, so ga oprali z mlačno vodo. Potem pa so ga dali na »stolico« in ga začeli rezati.
Medtem ko je mesar rezal prašiča, so ženske že prale krvavice. V kuhinji so se kuhala jetra in repa. To so
pojedli za kosilo. Vmes pa so se moški zabavali s kapljico domačega vina. Vse skupaj je trajalo do 14. Ure,
potem pa so gospodinje šle pripravljat večerjo, ki je bila zelo slovesna. Zbrali so se sorodniki in sosedje.
Za večerjo se je pripravila juha, svinjska pečenka, krompirjeva solata, krvavice … Ljudje so se pogovarjali
in peli, bili si zadovoljni, ker so bile za njimi uspešne koline.
KAKO PA JE BILO NA VASI NASPLOH?
Medsebojno smo si zelo radi pomagali, tako pri kolinah, pobiranju krompirja, trganju koruze … Hiše na
vasi so bile tesno skupaj. Ceste so bile iz makadama. Ceste so si ljudje sami popravljali. Popraviti pa jih je
bilo potrebno zato, ker so nastale jame. V jame smo zasuli s kamnom, ki smo ga pripeljali iz reke Mure s
kravjim vozom. V vasi je bila le ena trgovina, pri stanovanjski hiši. V cerkev in šolo smo hodili peš. Do tja
smo imeli dva kilometra. Do četrtega razreda smo hodili v šolo v Trnje, nato v Žižke in na koncu še v
Črenšovce.
Imeli smo odbornike, ki so skrbeli za red in pravila. Po navadi je bil eden, imel je tudi pomočnike, ki so ga
seznanjali z raznimi problemi.
BOBNAR – MALI RIHTAR
Bobnar je imel boben in z njim razglašal novice. Prišel je v vsako ulico in dvakrat zabobnal. Počakal je, da
smo se vsi z ulice zbrali, potem pa je najavil razglas, ki so mu ga naročili, na primer: Obveščamo vas, da
bo 12. 3. ob 11. uri cepljenje prašičev na domu. Cena je 3 dinarje. Preden je odšel, je še za slovo dvakrat
zabobnal, tako smo vedeli, da je konec.
Oblečen je imel navadno siv predpasnik, na glavi je imel klobuk. Boben je bil domače izdelave.
KAJ PA GLASBA?
Fantje so se zbirali pri Mlinu in peli. Najbolj pogosto glasbilo je bila violina.
21
Pesmi naših babic in dedkov:
NA VASI
KO SO FANTJE PROTI VASI ŠLI,
LEPE PESMI SO PREPEVALI,
JAZ PA NISEM PEL,
NISEM BIL VESEL,
PA TUDI Z NJIMI NISEM ŠEL.
ŠEL SEM DALEČ TJA POD OKENCE
MOJE DRAGE LJUBE LJUBICE.
AL´ ONA MIRNO SPI,
AL´ ONA MIRNO SPI
IN SE VEČ NE PREBUDI.
OB ČRNCU
OB ČRNU JAZ RAD POSEDAM
IN GLEDAM STARI MLIN.
SPOMINE NA TE OBUJAM
NA DNEVE,
KO BIL SEM ŠE MLAD.
REFREN:
PRIJAZNA MI JE, PRIJZNA MI JE
PESEM VSEH TVOJIH VODA,
SAJ ZDI SE MI,
DA POJEŠ MI TI,
NAJLEPŠE JE BITI DOMA.
INTERVJU ZAPISALA: ANJA KOVAČ, 8. B
22
BILO JE NEKOČ …
Pripovedoval: MIRKO ŠERNEK (rojen 9. 7. 1940, v Črenšovcih)
Nekoč, v otroških letih g. Mirka, so živeli starši v cimprani hiši v Črenšovcih. Bila je tipična majhna hiša,
značilna za Prekmurje. Večina hiš je bilo cimpranih ali iz blata. Premožni kmetje pa si imeli zidane hiše.
Značilnosti cimprane hiše so: oblika črke L, grajena iz lesa, slamnata streha in trije glavni prostori. Ena
velika soba se je imenovala hiža. Na steni je imela slike Srca Jezusovega in Marijinega. Na sredini pa je
leseni križ. Pred slikami je stala lesena miza, imenovana prednji sto. Okrog te mize so bili postavljeni
štirje leseni stoli, ob zidu pa značilna prekmurska klop z naslonjačem; bila je izrezana v različne figure in
oblike in to je bilo delo domačih vaških mizarjev. Velika hiša je služila kot spalnica, dnevni prostor, v
katerem so se odvijala vsa praznovanja (poroka, ki je nekoč potekala doma, to je bilo pravo prekmursko
güstuvanje). Navadna krušna peč je bila v veliki hiži, okrog katere je bila klop, imenovana komeni. Med
praznovanjem so navadno domači izpraznili to hišo (odnesli postelje) in postavili lesene klopi in stole
(poroke, birme, rojstni dnevi, krsti …).
V takšni hiši je bil rojen gospod Mirko in tako jo je doživljal. Kot majhni otroci so spali na peči in se radi
greli v zimskem času. Bilo jim je zelo prijetno. Ob porokah je navadno ob peči sedel in igral ljudski godec,
naprej za obloženo mizo ali poročno pa sta sedela ženin in nevesta, botrina in starši. Drugi prostor je bila
kuhinja. Značilno za kuhinjo je bilo, da se je v kuhinji kurila peč. Mati je v peči pekla kruh, v njihovi
družini je bilo več otrok in je mati morala speči kar pet kolačev kruha. Tisti čas je malokdo pekel ržen
kruh. Oni so večinoma imeli doma koruzni kruh. Mati je tudi kuhala v peči. Imela je veliko lončeno
posodo in pripomoček za jemanje vroče posode iz peči, imenovan börkli. Ta posoda je bila postavljena
na trinožno stojalo imenovano tranfuz. Tej posodi so rekli krpnjača. Ta kuhinjska oprema je bila domače
izdelave (leseni stoli, miza, kuhinjske omarice). Imeli so starinski štedilnik, imenovan šporat, ki je bil
kovinski. Pribor je bil iz keramike, kozarci pa iz debelega stekla. Tretji prostor so imenovali mala hiža. V
tem prostoru je bila postelja, pa tudi klop in omara. Tu so navadno spali starši ali pa najstarejši sin, ki se
je poročil domov, k hiši. Četrti prostor je bila shramba, imenovana granar. Navadno je v tej shrambi bila
še klet, kjer so imeli leseno skrinjo za zrnje, vino in razna živila. Na granaru je bila posoda z moko. Za hišo
je bilo značilno, da je imela glavni vhod, hodnik, imenovan preklit. Pred vhodom pa je bil folaž.
Gospodarsko poslopje je lahko bilo ločeno ali pa se je držalo skupaj. Bilo je cimprano ali ometano z
blatom. Imeli so nekaj živali (race, kokoši, krave, prašiče). Hiša je bila bele barve, spodaj na hiši pa je bil
temen coklin. Na dvorišču so imeli studenec, ki je bil značilen za vsako hišo. Otroci so poleti pasli krave in
23
prašiče. Oče je vsakemu določil svoje delo. Po večerih so po večerji morali obvezno v družini moliti rožni
venec. Po molitvi je vsa družina glasno pela domače prekmurske ljudske pesmi. Poleti so spali na senu v
hlevu, pozimi pa na peči. Najraje so prepevali naše prekmurske ljudske pesmi, naučili so se jih od
staršev. Dečki so zvečer hodili po vasi in peli na križopotjih. Včasih so tudi zaigrali na harmoniko in
tamburice, s sabo pa so imeli večkrat dobljeno domačo pijačo klinton. Ljudje so jih radi poslušali
posebno dekleta. Gospod nam je povedal eno pesem, katero ga je naučil ženin dedek.
Primer stare ljudske pesmi je Jes san dobre vole:
Jes san dobre vole
Jes san dobre vole,
iden na šörko pole,
rečem peseki,
zavčeka iskati.
Pesek se razširi
po tun šörkon poli,
najde zavčeka
sladko spavati.
Torbo man že puno,
tan šče vijdin žuno,
jo ščen meti,
pa jo dol strlin.
Iden malo dele,
tan šče vijdin tele,
tele dol strlin,
meso pa razdilin.
V tistih časih so bile družine številčne. Povprečje otrok v družini je bilo od 5 do 7. Nekatere pa so bile še
številnejše kot na družina gospoda Mirka. V njihovi družini je bilo 16 otrok, 10 fantov in 6 deklic. Skoz
otroštvo so doživeli tudi pomanjkanje, morali so si služiti kruh z delom pri kmetih. V zimskem času so
hodili koledovat in pet, da so dobili kakšen denar. To si bili lepi časi. Spoštovali so svoje starše in vse ljudi
24
v vasi. Ob srečanju na vasi so pozdravljali starejše ljudi z besedo ˝Hvaljen bodi, Jezus Kristus.˝ Imeli so
spoštovanje do starejših ljudi. Tega pa so jih naučili starši.
ZAPISOVALKI: TJAŠA KURNIK 9. a in NINA PRŠA, 9. b
ROMSKA GLASBILA NEKOČ
Violina je zelo star inštrument. Današnjo podobo je dobila že pred nekaj stoletji. Skupaj z
violo, violončelom in kontrabasom spada v družino godal in je najvišje uglašeno godalo.
Bela Violina - najatraktivnejši muzejski eksponat je bela violina, o kateri med Romi obstaja zanimiva
legenda o tem, kako je prej črna violina postala bela.
Bela Violina je simbol nedolžnosti.
25
ROMSKA HIMNA
modra - pomeni vedro nebo, zelena - pomeni naravo, kolo - potovanje Romov.
Hodil, hodil sem po dolgih poteh, spoznal sem srečne Rome. O, Romi skod prihajate, s šotori po srečnih
poteh?
O, Romi, o romski bratje.
Imel sem nekoč veliko družino, a črne legije so jih ubile. Pojdite z menoj Romi iz celega sveta, za Rome so
poti odprte, zdaj je čas, dvignite se Romi vsi, dvignili se bomo visoko, če se le potrudimo.
O, Romi, o romski bratje.
Gelem, gelem, lungone dromensa maladilem bakhtale Romensa. A Romale katar tumen aven, e tsarensa
bahktale dromensa?
A Romale, A Chavale.
Vi man sas ek bari familiya, murdadas la e kali legiya. Aven mansa sa lumniake Roma, kai putaile e
romane droma ake vriama, usti Rom akana, men khutasa misto kai kerasa.
A Romale, A Chavale.
26
ROMSKA PESEM
Hegedišda
Oj,ale,ale kale roma,
kale šorkjenca palu parne drouma,
andu bauro vilaugo ule bare verdenca,
keril uščingernahi sajame čhavore pernange prenca.
Ale andu amaru gaf,
menge šukar muzika te cijdel,
u rouma kaule sar i rat,
niko len khrik na kaumja te uščaul.
Eršti cidlahi upri hegeduva,
kaj khelnahi u frenti manuša,
u dujto cidlahi u pri bumba,
murš, so le sinja duge, kale bal.
Muzikaši
Oj,prišli so, prišli črni cigani,
z belih poti s črnimi petami,
iz širnega sveta z belimi kolesi,
okoli so skakali sajavi otroci z bosimi nogami.
Prišli so v našo vas,
žlahtne pesmi nam igrat,
cigani črni kakor noč,
nihče ni odganjal proč.
27
Prvi je igral na goslih,
da vrteli so se gosti,
drugi je igral na bas
možakar dolgih, mastnih las.
PRIPRAVILI: LEJA CENER, 9. a IN MATEJA LEVAČIČ 9. a
INTERVJU Z GOSPODOM LUDVIKOM LEVAČIČEM, ROMSKIM POGLAVARJEM V
NASELJU KAMENCI
S katerimi glasbili ste se srečevali nekoč in so vam služila za spremljavo pesmi, ki ste jih prepevali? Ali
ste imeli kakšno glasbeno skupino?
Imeli smo violine, harmonike, kitare, kontrabas, bisernico, brač, mandolino in še kaj bi se našlo.
Največkrat smo igrali na violino, kitaro, harmoniko in kontrabas, »orkester« pa je igral na glasbila, ki so
jih muzikanti samouki pač znali igrati. Nekoč smo igrali v glavnem v skupinah, ne posamezno. Imeli smo
glasbeno etno skupino, ki se je imenovala Ciganski muzikanti. V skupini so igrali samo glasbeniki
samouki.
Kje vse ste igrali s to skupino?
Igrali smo ob različnih priložnostih povsod, kamor so nas povabili, včasih pa smo se v družbo povabili kar
sami. Tako smo igrali ob praznikih po vasi (proščenja od hiše do hiše), po gostilnah, v naselju ob različnih
praznovanjih.
Kje pa ste dobili glasbila?
Nekaj glasbil smo kupili, pogosto pa smo starejša glasbila dobili po vaseh, ko jih vaški glasbeniki niso več
potrebovali. Znali smo zaigrati na različna glasbila. Zelo radi smo se odzvali na povabila na veselice, radi
smo zaigrali v vaških gostilnah in na proščenjih. Še danes hodijo nekateri glasbeniki ob proščenjih igrat
28
po vasi in razveseljevat ljudi. Ljudje jih v glavnem lepo sprejmejo, jih pogostijo in jim za zaigrano pesem
dajo tudi kakšen denar. Tudi otroci se vključujejo v igranje in »potovanje« po vaseh ob proščenjih.
Delo in tema sta mi zelo všeč. Najbolj pomembno glasbilo v našem romskem naselju je bela violina, ki je
nekoč spremljala ljudske pesmi, danes pa je v našem muzeju. Bela violina je naša tradicija. Mi romi že od
malih nog igramo ali plešemo.
ZAPISOVALKI: LEJA CENER in MATEJA LEVAČIČ, 9. a
ZBRANE PREKMURSKE LJUDSKE PESMI
ČRENŠOFSKA VASICA
Črenšofska vasica
je s poljem ograjena,
z drevjem zasajena,
lübica liblena.
ZAPISALA: ANJA KAR HAJDINJAK, 7. b,
vir: babica Marija Kar
DEBELA REPA
Debela repa, dugi den,
gnes je fajnšček celi den.
Srečno novo leto želin,
veselje, obilje,
döšnoga zveličanja
pa največ v ton novon leti.
ZAPISAL: GABRIJEL ŽALIK, 7. b,
vir: babica, soseda
29
TAŠČICI V SLOVO
Zapoj, zapoj, oj, ptiček moj,
le pesem še enkrat,
prej ko zletiš in poletiš
zeleni gaz iskat.
Vso zimo sva skup bivala
in zdaj me zapustiš,
iz kraja v kraj,
to ni tvoj raj,
drugam si poželiš.
Le pij, le pij,
le pij, le pij,
o, saj ga je še več!
Mogoče danes k leti,
ne bomo več na sveti prepevali!
POJDAM U RUTE
Pojdam u Rute,
tam, kjer je mraz,
tam je moj pobič,
moj pobič je pokopan.
Tam dol pokleknam,
mal požebram,
Da n'bo moj pobič,
moj pobič bo ležal koj sam.
ZAPISAL: NINO CIGAN, 7. b,
vir: babica, dedek, sosedi
30
PO LOUGI LEČE
Po lougi leče, po lougi leče
edna žuta, oj,žunica.
Šedrala hopsasa, šedrala hopsasa,
edna žuta, oj, žunica.
ZAPISAL: ŽIGA KELENC,6. r
vir: babica in dedek
POSLUŠAJTE VSI LJUDJE
Poslušajte vsi ljudje,
Sveti Jožef v mesto gre.
Sveti jožef in Marija
gresta v mesto Betlehem.
Ko pa v mesto prideta
prenočišče iščeta.
Oj, ti mesto betlehemsko,
da nas nočeš prenočit?
Sveti Jožef govori,
za večerjo me skrbi.
Pa Marija ga potolaži,
saj večerje treba ni.
Za ročico jo drži,
na oslička posadi.
Potlej gresta ven iz mesta,
ven iz mesta Betlehem.
Ko pa iz mesta prideta,
bajtico zagledata.
Tam na gmajn'ci v revni štal'ci
je rodila Jezusa.
31
TAM STOJI PA HLEVČEK
Tam stoji pa hlevček,
Tam stoji pa hlevček,
Lepi hlevček Betlehem.
Notri je Marija
detece povila,
lepo dete Jezusa.
Tam stoji ob strani
Sveti Jožef stari,
lepo sivo brado ima.
ZAPISALA: SAŠA MATAJIČ,
vir: Marija Hanc, babica
Fajnšček se je oženu,
pepelnico si je zijel,
pepelnica kruha pekla,
vö s korita voda tekla.
ZAPISALA: KRISTINA ČURIČ, 8. b,
vir: babica
32
Po lougi lejče,
po lougi lejče
ena žuta žunica.
Za njof mi hodi
za njof mi hodi
eden mladi jagrček.
Ne streljaj mene,
ne streljaj mene,
jaz ti nekaj povedat man.
Stare babe si tij ne jemli,
Una puna je kreganja.
Mlade vdove si tij ne jemli,
Una puna je žalosti.
Mlado dekle tij si vzemi,
una puna je veselja.
ZAPISALA: KRISTINA ČURIČ, 8. b,
vir: babica
10-LETNICA DELOVANJA LJUDSKIH PEVK IZ ŽIŽKOV
V soboto, 25. februarja 2012, so Ljudske pevke iz Žižkov praznovale svojo 10-letnico delovanja v okviru
Kulturnega društva Fran Saleški Finžgar Žižki. Skupino ljudskih pevk sestavlja 10 vaščank, ki vsak torek
vestno obiskujejo pevske vaje in se skupaj podajajo novim nastopom in uspehom naproti. Njihovo
poslanstvo je izjemno, saj s prepevanjem starih ljudskih pesmi poskrbijo, da le-te ne utonejo v pozabo in
se ohranijo za bodoče rodove. V letu 2011 so pevke sodelovale tudi v projektu ZRC SAZU v Ljubljani v
okviru ohranjanja kulturne dediščine. Nastopile so z pesmijo Soldaki mašejrajo.
Na prireditvi v Žižkih so pevke pripravile praznovanje, na katerem so se predstavile z nekaterimi
pesmimi, ki so del njihovega repertuarja. V goste so povabile Ljudsko skupino Črensa iz Kulturnoturističnega društva Črenšovci. V prisrčnem in sproščenem programu so se s pesmijo predstavili tudi
vnuki in vnukinje pevk, in sicer so zapeli pesem ka ti je naš mali mujcek, ki so jih naučile njihove babice.
Vsi nastopajoči so v sklepnem delu z obiskovalci zapeli še prekmursko ljudsko Nocoj je edna lüšna noč.
33
Ljudskim pevkam iz Žižkov je ob tej priložnosti čestitala predstavnica Javnega sklada Republike Slovenije
za kulturne dejavnosti OI Lendava gospa Elizabeta Tibaut, prav tako so prejele čestitke predsednice
Zveze kulturnih društev Lendava gospe Daniele Hozjan in predsednice domačega kulturnega društva
gospe Minke Hozjan. Pevke, predvsem pa njihovo poslanstvo, je posebej izpostavil in pohvalil poslanec v
državnem zboru Republike Slovenije, sicer rojak iz Žižkov, gospod Jože Horvat.
Po prireditvi so gostiteljice vse obiskovalce pogostile z domačimi pogačami in prigrizki, posladkali pa so
se tudi s prav posebno torto. Obiskovalci so zadovoljni odhajali domov, saj so ob skupnem prepevanju
prekmurskih ljudskih pesmi začutili, da se bo narodno bogastvo v Žižkih ohranjalo še vrsto let.
ZAPISALA: TJAŠA KURNIK, 9. a
34
SAMIRA HORVAT, 8. A
Delo in tema sta mi zelo všeč. Razmišljam tudi o romski kulturi. Najbolj pomembno glasbilo v našem
romskem naselju je bela violina, ki je nekoč spremljala ljudske pesmi, danes pa je v našem muzeju. Bela
violina je naša tradicija, je last mojega dedka in je nanjo zelo ponosen, saj mu predstavlja izjemno
dragocenost. Ne samo njemu, ampak vsem Romom v naselju Kamenci. Mi Romi že od malih nog igramo
ali plešemo, glasba nas spremlja vse življenje.
RISANJE GLASBIL
Učenci, ki jim je posebej ljubo likovno ustvarjanje, so v posebni skupini risali ljudska glasbila in jih na
koncu tudi opisali. Najprej so se o razstavljenih glasbilih pogovorili, nato so se dogovorili, katera glasbila
bodo risali in kako jih bodo postavili za opazovanje in risanje tihožitja. Risali so s svetlimi pastelnimi
kredami na temno podlago. V nadaljevanju so narisali še ljudskega godca, muzikanta, kot so si ga
predstavljali na podlagi pričevanj. Ljudske godce so risali na eko papir z voščenkami.
35
36
ZGODOVINA GLASBIL – PALEOLITSKA PIŠČAL
Učenci so s pomočjo strokovne literature iz knjižnice in uporabe svetovnega spleta najprej spoznali
neandertalsko piščal in izdelali plakat o njej. Iz papirnatih tulcev so na podlagi opisov in opazovanja
izdelovali piščali.
GABRIJEL ŽALIK, 7. b
Delo v skupini mi je bilo všeč, izdelali smo svoje piščali. Delali smo po modelu, naučili pa smo se tudi, da
je originalna piščal iz kosti divjega mamuta, kar se mi zdi zelo zanimivo. Originalno piščal so našli v jami
Divje babe. Spoznal sem, da je glasba vedno prisotna v našem življenju. Najbolj mi je bilo všeč
raziskovanje zgodovine glasbil.
37
PREPEVANJE LJUDSKIH PESMI
Učenci so najprej pregledali zbrana besedila in se o njih pogovorili. Posebno pozornost so namenili
branju besedila, potem pa so ob spremljavi različnih ljudskih glasbil (ribaš, vugaš, šejf…) in preprostih
glasbil (ropotulja, triangel) pesmi po posluhu tudi zapeli. Na ta način so spoznavali ljudsko petje. Ob
zaključku tehniškega dne so se učenke zbrale na šolskem hodniku in se predstavile z igranjem na ljudske
inštrumente in prepevanjem prekmurskih ljudskih pesmi.
IVA KRAMAR, 8. a
V skupini smo prepevali ljudske pesmi, spoznala sem veliko novih pesmi, čeprav sem nekaj ljudskih
pesmi že poznala. Ljudske pevce sme že videla v Črenšovcih, nekaj pa jih tudi poznam. Pri ljudskih
pesmih mi je všeč to, da so v našem prekmurskem narečju in zato se med prepevanjem in poslušanjem
teh pesmi počutim bolj domače. Nekatere pesmi sem se približno že naučila na pamet. Z ljudskimi pesmi
se veliko srečujem na različnih praznovanjih, porokah, v cerkvi … V take pevske skupine se še zaenkrat
ne bi vključila. Danes mi je bilo najbolj všeč predstavitev ljudskih glasbil in prepevanje ljudskih pesmi
gospoda Šerneka. Najbolj mi je bila všeč pesem Fajnšček se je oženo.
38
LJUDSKI PLESI
V telovadnici so se učenke, ki so se vključile v plesno skupino, seznanjale s prekmurskimi ljudskimi plesi.
Spoznavale so osnovne plesne korake in se nekaj plesov tudi naučile.
39
IZDELAVA GLASBIL
Učenci so ustvarjali različne instrumente iz različnih materialov. Tako so nastale trstenke iz bambusovih
palčk, kitara iz šejfa, kontrabas iz vedra in vrvice na palici, ksilofon, rog iz plastične cevi in lijaka, triangel
iz vijakov, steklenične orgle, boben in še kaj. Vse unikatne izdelke so učenci razstavili na šolskem
hodniku.
PREVAJANJE LJUDSKIH PESMI
Učenci so individualno ali v dvojicah prevajali prekmurske in slovenske ljudske pesmi v nemščino in
angleščino, pri čemer so si pomagali s slovarji in svetovnim spletom. Pomoč pri prevajanju so nudili tudi
učitelji, ki so vodili delavnice. Pri prevodih so bili pozorni tudi na upoštevanje ritma in rim izbornih
besedil. Ugotovili so, da je prevajanje poezije zelo zahtevno opravilo, poleg tega nekaterih narečnih
izrazov ni mogoče preprosto prevesti v tuj jezik.
40
VESNA KIRALJ, 9. b
V angleščino sem prevajala pesem Namesto koga roža cveti. Delo mi ni bilo težko, najbolj mi je všeč moj
prevod, s katerim sem zelo zadovoljna. Pri delu sem se naučila nekaterih novih angleških besed (npr.
Storks - štorklja). Pri prevodu sem upoštevala zunanjo zgradbo pesmi (verze in kitice), rime pa se ravno
niso izšle. Ugotovila sem, da imajo prevajalci težko delo, saj morajo paziti na rime in besede. Všeč mi je
poklic prevajalca in individualno delo.
MAJA MAKOVECKI IN ANA ROUS, 7. a
Midve sva prevajali pesem Čuk se je oženil v nemščino, nisva pa poznali vseh besed, zato nama je
pomagal učitelj. Nekaj rim se nama je prav lepo izšlo, ostale pa ne ravno. Delo prevajalca se nama zdi
težko, saj je treba paziti na rime, ritem pesmi in besede, obenem pa se nama zdi delo prevajalca tudi
zanimivo. Ko prevajamo, se lahko naučimo tudi veliko novih besed in našo kulturno dediščino
predstavimo drugim. Najbolj sva si zapomnili prevod besed, najbolj všeč pa nama je bilo skupinsko delo
in sodelovanje.
41
Lisička je prav zvita zver
The Fox is a really cunning Beast
Lisička je prav zvita zver,
The Fox is a really cunning Beast
pod skal'co ima svoj kvartir,
Under rock it has its dwelling,
pa z repkom mahlja
The fox is wagging its tail
in s kremplji praska
It schratches with its claws
ter vpraša, če j' lovec doma.
It is asking if the hunter is at home.
A lovec pa na štor' sedi,
But the hunter is sitting on stump
nabito puško v rok' drži,
And he is holding loaded gun in his hand
pa čaka na njo,
He is waiting for it
da ustreliI jo bo,
To shot it,
če le prikazala se bo.
If it only shows.
Lisica je prav zvita b'la,
The fox was really cunning
pri stranski luknji ven je ušla,
It ran out at the back hole
pa v goro zbeži,
It ran up the mountain
se sladko smeji,
It is smiling cunningly,
pa jagrčku fig'ce moli.
Mocking the hunter
A lovec pa na skal' sedi,
But the hunter is sitting on the rock
od straha skoraj omedli;
almost fainting out of fear
ko ugleda volka,
When he sees the wolf,
ki vel’ko zob 'ma,
With its many teeths
se spomni, da puškico ima.
He remembers that he has a gun.
Translated by: Tilen Sarjaš, 8. b
42
JAZ SEM MALA ROŽA
I'M A LITTLE FLOWER
Jaz sem mala roža,
I'm a little flower,
roža mamina,
Mommy's flower,
mamica me boža,
Mommy is caressing me,
rada me ima.
She realy loves me.
V šolo že zahajam,
I already go to school,
pridno se učim,
I study hard,
mamici pomagam
I help my mum
in je ne jezim.
I don't make her angry.
V šoli so mi djali,
At school they said to me,
tamkaj za goro,
There over the mountain,
tam so sami bratci,
There are only brothers,
milo jokajo.
They are crying movingly.
To pač mora biti
This is must be,
strašno in hudo
Terrible and bad,
mamico izgubiti
Losing my mommy,
jokati za njo.
Crying after her.
Translated by: Miša Horvat, 6. r
43
Namesto koga roža cveti ?
Istead of whom the Flower blooms?
Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
One night, when I sleep at storks
pod visečo meglo
Under a hanging fog
tiho, sam, med njimi stojim
Quietly, alone, I stand among them
le noge nad vodo.
Only legs above the water.
Ko pa žarek pregrize temo,
When the beam bites trought the dark
prebudimo se iz sanj,
We wake up from a dream
močvirje novih želja
Swamp of new wishes
bo odletelo v nebo.
Will fly into the sky.
Namesto koga roža cveti,
Instead of whom the flower blooms
namesto koga sem jaz,
Instead of who am I
katera koža najbolj diši,
Whose flower smells the most
čigava pesem rabi moj glas?
Whose song needs my voice?
Če pa trava nad mojo zemljo
If the grass above my ground
bo pognala kak cvet,
Will plonge a flower
enim tiho kapljo v oko,
For one a silent drop in an eye
drugim dal bo med.
And honey for others.
Namesto koga roža cveti,
Instead of whom the flower blooms
namesto koga sem jaz,
Instead of who am I
katera koža najbolj diši,
Whose flower smells the most
čigava pesem rabi moj glas?
Whose song needs my voice?
Translated by: Vesna Kiralj, 9. b
44
En hribček bom kupil
Ich kaufte mir einen kleinen Hügel
En hribček bom kupil, bom trte sadil,
Ich kaufte mir einen kleinen Hügel, pflanzte ich die Rebe,
prijatle povabil še sam ga bom pil.
Freunde werden mich lud ich ihn trinken.
Za stare za mlade za luštne ljudi,
Zu alt für den netten jungen Menschen,
za vsakega trta rodi.
für jede Rebe trug.
Tam gori za hramom en trsek stoji,
Bis es für einen Rebe Bauernhaus steht,
je z grozdjem obložen, da komaj drži.
wird mit Trauben, die kaum hält ausgekleidet.
Za stare za mlade za luštne ljudi,
Zu alt für den netten jungen Menschen
za vsakega trta rodi.
für jede Rebe trug.
Že čriček prepeva, ne morem več spat',
Auch Cricket singt, kann ich nicht schlafen "
v trgatev veleva, spet pojdemo brat.
machet die Ernte, gehen wir zurück Bruder.
Za stare za mlade za luštne ljudi,
Zu alt für den netten jungen Menschen
za vsakega trta rodi.
für jede Rebe trug.
Konjički škrebljajo, ker voz'jo težko,
Pferde leichte Treten weill sie fahren schwer
ker vince peljajo, k' je močno sladko.
Wein transportiert werden, weill ist es süß.
Za stare za mlade za luštne ljudi,
Zu alt für den netten jungen Menschen
za vsakega trta rodi.
für jede Rebe trug.
Prelepo zeleno kot čisto zlato,
Schöne grüne als reines Gold,
le pijmo pošteno to žlahtno blago.
trinken nur fair zu den Waren.
Za stare za mlade za luštne ljudi,
Zu alt für den netten jungen Menschen
za vsakega trta rodi.
für jede Rebe trug.
JAN NAGY, 8. a
45
MARKO SKAČE
MARKO IS JUMPING
Marko skače, Marko skače
Marko is jumping, Marko is jumping
po zeleni trati,
On the green lawn,
aj aj , ajajaj,
Aj aj , ajajaj,
po zeleni trati.
On the green lawn.
V rokah nosi, v rokah nosi
In his hands he is carring, in his hands he carring
sedem žutih zlatih,
Seven yellow gold,
aj aj, ajajaj,
Aj aj, ajajaj,
sedem žutih zlatih.
Seven yellow gold.
To de njemi, to de njemi
He will give them, he will give them,
za devojko dati,
For the girl,
aj aj, ajajaj,
Aj aj, ajajaj,
za devojko dati.
For the girl.
Pijte, jejte, pijte, jejte,
Drink and eat, drink and eat,
moj'ga brata konji!
My brother's horses!
Aj aj, ajajaj,
Aj aj, ajajaj,
mojga brata konji.
My brother's horses.
Pa smo išli, pa smo išli
And we went, and we went
daleč po devojko,
Far away for the girl,
aj aj, ajajaj,
Aj aj, ajajaj,
daleč po devojko.
Far away for the girl.
Translated by: Kornelija Zelko, 6. r
46
Ne de mi več zrasla travica zelena.
My greeny Grass won´t grow anymore
Ne de mi vel zrasla travica zelena,
My greeny grass won´t grow anymore,
Ge se mi je šetala lübica lübleina.
Where my lovely love, was going through.
Lüblena lübleina ne se ti jokati,
Lovely love you don´t have to cry,
če te ne bom mogel pred oltar pelati.
If I can´t take you to the altar.
Pred oltar pelati,
Carry you to the altar,
roko ti podati,
Give you my hand,
roko ti podati,
Give you my hand,
lice küševati.
Kiss your cheek.
Translated by: Blaž Jerebic, 8. b
Ringa ringa raja
Ringa ringa raja.
Ringa ringa raja,
muca pa nagaja,
die Katze neckt ja ja ja!
kužek pa priteče,
Der Hund kommt angelaufen,
pa vse na tla pomeče.
Und stoßt alle auf den Boden.
Kokot kikiriče,
Der Hahn kräht kikereki!
čipke čopke kliče,
Seine Hühner ruft herbei,
putka kokodajca,
die Pute macht ko ko ko,
ker je znesla jajca.
Weil sie ein Ei gelegt hat ho ho ho.
Prevedel: Aljaž Pozderec, 9. b
47
Sem deklica, mlada, vesela
Ich bin ein Mädchen, so jung und glücklich
Sem deklica mlada, vesela,
Ich bin ein junges, glückliches Mädchen,
sem pravo slovensko dekle.
Eine wahre slowenische Maid.
Kot slavček veselo bi pela,
Wie eine Nachtigall fröhlich will ich singen,
da b' daleč razlegalo se.
Damit man mich überall hört.
Tralala, tralala...
Tralala, tralala …
Zakaj bi veselo ne pela,
Warum sollte ich nicht fröhlich singen,
zakaj bi vesela ne b'la.
Warum sollte ich nicht frölich sein ?
Saj vsak dan krog mojega čela,
Jeden Tag weht rundum meiner Stirn,
mi sap'ca domača pihlja.
Der heimische Wind.
Tralala, tralala...
Tralala, tralala...
Prevedla : Martina Balažic, 9. a
48
Vsi so venci vejli
All the wreaths are withered
Vsi so venci vejli
All the wreaths are withered
vsi so venci vejli
All the wreaths are withered
Vsi so venci vejli
All the wreaths are withered
samo moj zeléni.
Only my is green.
Ar ga jes zaléjvlen
Because I Water it
ar ga jes zaléjvlen
Because I Water it
ar ga jes zaléjvlen
Because I Water it
s svojimi skuzámi.
With my tears.
Če bi moja skuza
If my tear
Če bi moja skuza
If my tear
Če bi moja skuza
If my tear
na kamen spádnola.
Fell on the stone
Kamen bi se razklau
The stone would split
kamen bi se razklau
The stone would split
kamen bi se razklau
The stone would split
na dvouje, na trouje.
In two, in three.
Translated by: Jaka Škoberne & Miha Zelko, 7. a
49
IZDELAVA VUGAŠA – 4. RAZRED
Učenci 4. razreda so iz lončkov izdelovali ljudsko glasbilo lončeni bas, ki mu v naših krajih pravimo vugaš.
MARKO MATAJIČ, 4. r
Izdelal sem lončeni bas, na katerega bom lahko tudi igral. Za izdelavo lončenega basa potrebujemo
balon, elastiko in keramični lonček. Izdelujem ga prvič, zato se mi zdi kar precej težko. Zanima me igranje
na inštrumente, sam pa igram tudi klavir. Najbolj mi je všeč to, da bom na lončeni bas lahko tudi igral,
ker je zelo zanimiv inštrument. Pri izdelavi mi je tudi malo pomagala učiteljica. Lončeni bas sem videl pri
dedku, je rjave barve, po domače pa mu pravimo ˝vugaš˝. Najbolj mi je zanimiva izdelava vugaša,
najbolj všeč pa mi je delo v delavnicah. Ko ga bom dokončal, pa ga bom pokazal dedku.
Vse izdelke smo razstavili na šolskem hodniku, ob zaključku pa se je skupina, ki je prepevala ljudske
pesmi, predstavila s preprostim koncertnim nastopom na šoslekm hodniku, ki smo mu z veseljem
prisluhnili.
50
51
52
53