1. No category


Slovenska pridnost (stran 16)
Miha Mazzini:
Dve plati Mednarodne agencije
za jedrsko energijo
Papua
Céline Rouzet (strani 25 - 27)
Agnès Sinaï (strani 4 - 6)
Januar/februar 2013 - osmo leto - N 0 087
Naslov uredništva: TavËarjeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija
Cena: 4 EUR, 32 strani
Protiljudska fronta
Serge Halimi *
D
anašnje nastajajoče sile niso zaslužni dediči včerajšnjih protikolonialistov in protiimperialistov. Južne države nadzorujejo čedalje večji delež svetovnega gospodarstva; to je le
pravica. Toda to bogastvo je tako slabo porazdeljeno, da je neenakost prihodkov še izrazitejša v Južni Afriki ali na Kitajskem, kot pa v
Združenih državah Amerike. In tako oblikovana bogastva so v večji
meri namenjena kupovanju podjetij in zahodnega prestižnega blaga,
kot pa izboljšanju življenjskih in zdravstvenih razmer indijskega, kitajskega, arabskega in afriškega prebivalstva.
Na neki način se spet začenja doba roparskih baronov. V Ameriki
so se ob koncu 19. stoletja uveljavile industrijske dinastije legendarnega pohlepa (John D. Rockefeller, J. P. Morgan, Cornelius Vanderbilt). Postopoma so na področjih nafte, prevoza in banke izpodrinile
velike evropske družine. Čezatlantski tekmeci, ki so bili na začetku
tekmeci, so se malo pozneje dogovorili za izkoriščanje delavcev sveta,
nesorazmerno povečanje plač svojih delničarjev in črpanje zemeljskih rezerv.
Zalivski monarhi, kitajski, indijski ali ruski oligarhi sanjajo o isti
vrsti povečanja – in dogovora. Tako so se ameriški delodajalci, kot bi
bilo včeraj, prostovoljno spremenili v delitelje lekcij. Na vprašanje o
(pre)hitro opuščenem projektu nacionalizacije enega izmed industrijskih območij v Loreni je indijski milijarder Lakshmi Mittal označil
takšno idejo za »skok nazaj« in opozoril: »Vlagatelj bo morda dvakrat
premislil, preden bo investiral v Francijo1.« Ruski premier se je zatekel k
argumentu v istem tonu, ko je komentiral povečanje obdavčitve v Parizu: »V Rusiji, če si bogat ali reven, davčna stopnja znaša 13 %. Pravijo
nam, da bi morali oligarhi plačevati več, vendar nočemo, da bi kapital
po netransparentnih poteh izginil v tujino2.« Peking ni nič manj zagret
za obrambo liberalnih prejemkov. Junija lani je kitajski predsednik
po volilni zmagi grške desnice pokazal svoje olajšanje; šef glavnega
kitajskega suverenega sklada in delničar GDF-Suez je neposredno stigmatiziral obstoj »zastarelih socialnih zakonov« v Evropi, ki »vodijo k
lenobi in neubogljivosti namesto k trdemu delu3.«
Britanski zgodovinar Perry Anderson opozarja, da se je leta 1815
med dunajskim kongresom pet sil – Francija, Združeno kraljestvo,
Rusija, Avstrija in Prusija – uskladilo, da so preprečile vojno in zatrle
revolucije. Po njegovem mnenju svetovni red odslej ureja nova neuradna »pentarhija«, ki združuje Združene države Amerike, Evropsko
unijo, Rusijo, Kitajsko in Indijo. Ta konservativna sveta aliansa, sestavljena iz konkurenčnih in sokrivih sil, sanja o stabilnosti. Toda svet,
ki ga gradi, zagotavlja, da bo prišlo do novih gospodarskih pretresov.
In kar koli že naredi, bodo ti spodbudili naslednje socialne upore.
(opombe)
1 Intervju v Le Figaro, Pariz, 13. december 2012.
2 Intervju v Le Figaro, 26. november 2012.
3 Martine Bulard, »La Chine, la crise et les fraudeurs«, Planète Asie, 14. november 2011,
http://blog.mondediplo.net.
9 77185 4 319006
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
priporoča:
www.right2water.eu
Voda je človekova osnovna pravica. Pobuda za spremembo direktive glede vodnih virov
je do sedaj v Evropi dobila podporo 1.13 miljona Evropejcev. Slovenci moramo prispevati
najmanj 6000 podpisov. Tako bomo zavezali Evropsko komisijo, da pripravi spremembo
zakonodaje, ki v trenutni obliki pušča priprta vrata za privatizacijo vodnih virov.
Dušan Arzenšek
2
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
NOVINARJI
BREZ MEJA
ZA SVOBODO TISKA
Mesečno poročilo
Slabe novice
25. decembra je vlada Hamasa v Gazi
palestinskim medijem in novinarjem prepovedala
sodelovati z izraelskimi mediji. Kršitelje
bodo sodno preganjali. Prepoved temelji na
»sovražnosti« izraelskih medijev. Ni še jasno, ali
prepoved velja le za Palestince, ki redno delajo za
»sovražne« medije, in kakšne bodo sankcije.
V zadnjem mesecu so v Kazahstanu ukinili vse
večje opozicijske medije. Na zahtevo tožilstva je
sodišče v Almatyju prepovedalo več publikacij,
ki so nastale pod okriljem preganjanega
opozicijskega časopisa Respublika. Zaprli so še 23
spletnih strani in spletnih omrežij, ki so objavljali
besedila teh publikacij. Ukinjena sta tudi satelitski
kanal K+ in časopis Wsgljad. Brez pravih dokazov
so omenjene medije obdolžili za »skrajneže«.
Pod predsednikom Nazarbajevim je Kazahstan
– po mnenju RoG – pri načrtovanju medijskega
prostora dosegel »popolno preoblikovanje v
izjemno avtoritaren režim«.
Avstralski novinar Chris Buckley je moral 31.
decembra 2012 zapustiti Kitajsko, saj mu oblasti
niso podaljšale vizuma. Buckley je od septembra
2012 ponovno delal za New York Times. Že pred
tem je 12 let iz Pekinga poročal za ta časopis.
Opazovalci menijo, da je zavrnitev vizuma
odgovor na članek o bogatitvi družine kitajskega
voditelja Wen Jiabaa, ki ga je Buckleyjev kolega
v New York Timesu objavil 25. oktobra 2012.
Od takrat spletna stran časopisa na Kitajskem ni
več dostopna. Zavrnitev vizuma je najpogostejši
instrument kitajske medijske politike. Maja
2012 so organi izsilili zaprtje pekinškega urada
Al Jazzire, tako da novinarki Melissi Chan niso
podaljšali vizuma.
V Čilu se novinarji, ki odkrivajo kazniva dejanja
Pinochetove diktature, počutijo ogrožene.
Dopisnik DPA Mauricio Weibel je oktobra 2012
izdal knjigo, ki opisuje dejavnosti tajne policije
vojaške hunte. 14. decembra so mu ukradli avto,
ki so ga pozneje, popolnoma razstavljenega, našli
na drugem mestu. 15. decembra sta iz njegovega
stanovanja skrivnostno izginila dva prenosna
računalnika, skupaj z raziskovalnim gradivom.
16. decembra so kljub policijskemu varovanju
ponovno vlomili v njegovo stanovanje. Soavtor
knjige Carlos Dora je prejemal anonimne
telefonske grožnje. Dvema drugima pisateljema,
ki sta pripravljala knjige o Pinochetovi tajni policiji,
so ukradli računalnik oziroma trdi disk.
Dobra novica
Zaradi novoletne amnestije so v Azerbajdžanu
iz zapora predčasno izpustili iranskega novinarja
Anarja Bayramlija. Dopisnik več iranskih medijev
je kritično poročal o režimu Ilhama Alijeva.
Februarja 2012 so ga aretirali in ga junija zaradi
»posedovanja droge« obsodili na dve leti zapora.
Na začetku avgusta je sodišče, na podlagi
pritožbe, kazen zmanjšalo na eno leto.
Pogled na tisk
Higiena
Novice so bile dobre: v indijski državi Utar Pradeš
se vsako leto povečuje število hiš s sanitarijami. Žal
so številke napačne, kot razkriva Financial Times
(9. oktobra).
Vlada v Utar Pradešu je vestno poročala o
nenehnem naraščanju števila latrin. V tej državi s
pomočjo 600 milijonov dolarjev javnih sredstev
poteka projekt, katerega cilj je povečati število
sanitarij. Delež gospodinjstev, ki imajo latrino,
se je uradno povečal z 19,23 % leta 2001 na
82,47 % desetletje pozneje. (...) Resničnost je
precej drugačna: nacionalni popis leta 2011 je
pokazal, da ima latrine le 21,8 % gospodinjstev,
kar je v primerjavi z letom 2001 komaj opazno
izboljšanje. Povsod v Indiji velja splošna praksa
poročanja o večji uspešnosti, kot je bila realno
dosežena. V državi Utar Pradeš je ta pojav še
posebej prisoten. (...) V Indiji vsako leto umre
med štiristo tisoč in petsto tisoč otrok, mlajših
od 5 let. Visoka smrtnost je v veliki meri posledica
driskavih obolenj, ki jih povzroča neustrezna
higiena, predvsem neprimerno ravnanje s
človeškimi iztrebki.
Pekingologija
Mesečnik China Economic Review v svoji
novembrski številki poroča o 18. kongresu Kitajske
komunistične partije (KKP), ki je potekal v Pekingu
od 8. do 14. novembra. Članek ima zelo sugestiven
naslov »Pekingologija«.
Manj pozornosti bi veljalo posvečati osebni
pristranskosti Xi-ja [novega generalnega
sekretarja KKP] in več sedemdeset tisočim
lokalnim voditeljem, ki jih bo Xi moral pridobiti
na svojo stran, če bo želel uresničiti zastavljene
cilje.
Kompleksi
Napake britanskih konservativcev, kot jih opisuje
intelektualec Geoffrey Wheatcroft? Niso dovolj
aristokratski (Guardian, 8. oktober).
Problem Torijcev tipa [premier David]
Cameron je v tem, da niso dovolj aristokratski.
Ni jim pošla samo samozavest, izgubili so tudi
odrešilne vrednote stare aristokracije: zasnovo
spoštovanja javne blaginje, prezir strategij
osebnega bogatenja in svojevrstno obliko
realističnega patriotizma. (…) Stranka New
Labour – nerazumno – podpira sramotno
bogatenje. Ali ne bi bilo pametnejše in bolj
koristno, če bi Cameron dejal, da si prizadeva
slediti nauku Winstona Churchilla: »Industrija
naj bo srečnejša, denar manj ponosen.«
Izkušnje
Na uradnem obisku v Španiji je brazilska
predsednica Dilma Rousseff izrekla hude kritike
varčevalni politiki Evroobmočja (Agencija Carta
Maior, 20. november).
Menim, da problem Evrope ni socialna država,
temveč neustrezne rešitve za izhod iz krize,
ki vodijo k osiromašenju srednjega sloja.
Takšna politika bo privedla do poglabljanja
recesije. (…) Evropa pozna težave, kakršne
[Nasprotno od splošnega mišljenja] politične
doživljamo v Latinski Ameriki: fiskalna kriza,
delitve na Kitajskem ne potekajo med visokimi
kriza konkurenčnosti in bančna kriza. (…) Brez
voditelji KKP samimi, temveč se odvijajo med
[državnih] naložb izhod iz krize ne bo mogoč.
temi slednjimi in preostankom države. (...)
SLOVENSKA IZDAJA, ISSN: 1854-3197
Direktor in odgovorni urednik: Dušan ARZENŠEK
Prevodi: Katarina NOVAK,
Tomaž POTOČNIK,
Staša PARDUBSKY, Tina GOROPEČNIK
Lektoriranje: Grega RIHTAR, Darja ROGELJ
Grafična priprava: AD svetovanje d.o.o.
AD svetovanje d.o.o., Tavčarjeva 15, 1000 Ljubljana
Tel.: +386 1 430 40 11; Fax: +386 1 232 03 83
E-mail: [email protected]
Tisk: Natiskaj.si
Cena: pos. izvoda: 4 €, TR: 06000-0104908903
TISKANA NAKLADA: 8500 izvodov
LMD v slovenščini izhaja mesečno,
Imetnik materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v LMD,
je družba AD svetovanje d.o.o. ali avtorji, ki imajo z družbo
AD svetovanje d.o.o. sklenjene ustrezne avtorske pogodbe.
Prepovedana je vsakršna reprodukcija, distribucija, predelava ali dajanje
na voljo javnosti avtorskih del ali njihovih delov v tržne namene brez sklenitve
ustrezne pogodbe z družbo AD svetovanje d.o.o.
Izdaja SA Le Monde diplomatique
Delniška družba z direktorijem in nadzornim svetom
Družbeniki: SA Le Monde, Association Gunter Holzmann, Association
Les Amis du Monde diplomatique
Direktorij:
Serge HALIMI, predsednik, glavni urednik
(tajništvo: +33-1-53-94-96-05)
Alain GRESH, pomočnik direktorja
(tajništvo: +33-1-53-94-96-01)
Bruno LOMBARD, direktor uprave
(tajništvo: +33-1-53-94-96-07)
Uredništvo: 1, avenue Stephen-Pichon,
75013 Paris – Tel.: +33-1-53-94-96-01
Fax: +33-1-53-94-96-26
mail: [email protected]
internetna stran: www.monde-diplomatique.fr
Glavni urednik: Serge HALIMI (9616)
Izvršni urednik: Martine BULARD (9612)
Pomočnika glavnega urednika:
Philippe RIVIÈRE (9618),
Anne-Cécile ROBERT (9624)
3
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
m
a
n
e
te s u!
i
ž
u
r
o cje
k
Obm
o
o
Prid
n
o
a
a r ov
eb
c
/ Z av
a
m
o
F
c
k.
na
eboo
//w w
ht tp:
w.fac
Zavarujemo čudež – človeka.
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
4
Jedrska varnost
Dve plati Mednarodne agencije za jedrsko energijo
Agnès Sinaï *
S
edež Mednarodne agencije za jedrsko
energijo je na Dunaju, v novem delu
avstrijske prestolnice, med Donavo,
avtocestnim razcepom in nadzemnim metrojem. Sredi tega monumentalnega skupka zgradb s 4500 pisarnami, ki ga obkroža
bodeča žica, pod široko betonsko ploščo
kompleksa Združenih narodov poteka
konferenca o jedrski varnosti po katastrofi v Fukušimi, ki se je zgodila marca 2011.
Skozi vhod, kjer se ustavljajo diplomatska
vozila, izginjajo gruče dostojanstvenikov
in se nato po tekočih stopnicah diskretno
spuščajo v kletne etaže.
Na govorniškem odru japonski diplomat Yukiya Amano, generalni direktor
IAEA od leta 2009, nagovarja parter delegatov, ki prihajajo iz 153 držav članic.
Ministre, predstavnike nacionalnih agencij
in industrij za jedrsko energijo ter strokovnjake za zaščito pred jedrskim sevanjem
skrbi, da bo japonska nesreča ogrozila
preporod jedrske energetike, naznanjen v
prejšnjem desetletju. Amano ne pričakuje
nič manj od »nove ere«, v kateri se bodo
varnostna merila jedrskih obratov okrepila in globalizirala. Od junija 2011 agencija
posreduje pomirjujoča sporočila o razvoju
šestih reaktorjev centrale v Fukušimi ter
zbornike informacij, ki jih izdajata skupina za jedrsko električno energijo Tokyo
Electric Power Company (TEPCO) in japonska Agencija za jedrsko in industrijsko
varnost. Nadzor in promocija jedrske energije: ta protislovni koktajl določa agencijo
IAEA, ki je drugačna od drugih agencij.
Cilje agencije IAEA predstavi 2.
člen njenega statuta: »Agencija skuša pospešiti in povečati prispevek jedrske energije k miru, zdravju in blaginji vsega sveta.
V okviru svojih zmožnosti zagotavlja, da
njena pomoč in pomoč na njeno zahtevo
ali pod njenim vodstvom ali nadzorom ni
uporabljena za vojaške cilje.« Portfelji se
razdeljujejo glede na pomembnost države na področju jedrske energije ali diplomatski vpliv. Eden od temeljev agencije je
govor ameriškega predsednika Dwighta
Eisenhowerja »Atomi za mir«, ki ga je imel
pred Generalno skupščino Združenih narodov leta 1953: »Najbolj uničujoče sile se
lahko spremenijo v blagoslov za človeštvo.«
Koncept »Atomi za mir«, ki je postal slogan agencije, je poskus prikritja grozot
atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju
in predpostavlja, da sta vojaška in civilna
uporaba jedrske energije različni.
Profesor Joseph Rotblat1, edini fizik, ki
je odstopil od projekta »Manhattan« (tajno
ime raziskovalnega programa, ki je omogočil prvo atomsko bombo) pred uničenjem Hirošime avgusta 1945, je kljub temu
opozarjal: »Bistvena vez med mirovnim in
vojaškim vidikom jedrske energije, torej
dejstvo, da v reaktorju, ki deluje na podlagi
urana, ni mogoče proizvajati elektrike, ne
da bi hkrati proizvajali tudi plutonij, ki je
sestavina jedrskega orožja, pomeni, da bo
na koncu civilizacija uničena, ali pa bomo
morali jedrske cepitve opustiti.«
IAEA je bila ustanovljena leta 1957. Tedanji inženirji so sanjali o tolikšni količini
elektrike, da bo »prepoceni, da bi jo merili«
(»too cheap to meter«). V utopiji atomskega veka je bila agenciji IAEA zaupana odgovornost, da zagotovi ugodnosti »dobre«
energije vsem narodom in hkrati nadzoruje razoroževanje planeta. Agencija, ki ji
je bilo leta 2012 za vse oddelke dodeljenih
333 milijonov evrov, ima za preprečevanje
ilegalnih aktivnosti v povezavi s cepljivimi
snovmi na voljo tolikšen proračun kot mestna policija avstrijske prestolnice. Zaposluje 2200 oseb, od katerih je približno 250 inšpektorjev, nadzor pa je le ena od njenih aktivnosti. To je malo osebja, če upoštevamo
njene naloge: spremljati stanje 429 aktivnih
jedrskih reaktorjev v 31 državah in 145 mirujočih reaktorjev ter nadzorovati približno
42,2 milijona kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov, od katerih je 388 000 kubičnih metrov visoko radioaktivnih shranjeni
pa so v bližini jedrskih elektrarn in v centrih
za recikliranje v državah z jedrsko energijo1.
* Novinarka, soustanoviteljica inštituta Momentum, ki raziskuje antropocen (nova geološka doba, ki jo je
z velikimi spremembami na planetu povzročil človek, op. prev.).
V teoriji agencija IAEA postavlja mednarodna pravila o jedrski varnosti: zaščititi
ljudi pred radiološkimi tveganji, preprečevati nesreče, vnaprej načrtovati nujna
posredovanja. Toda ker je v skladu s pravilnikom odvisna od svojih držav članic,
se mora pogosto omejiti le na najmanjši
skupni imenovalec. Ali zagovorniki atoma
poudarjajo tudi potrebo po zagotavljanju
transparentnosti, dostopa javnosti do informacij? Novinarji morajo med razpravami žal zapustiti dvorano. Čeprav se vedno
zelo poudarja neodvisnost tistih, ki so zadolženi za varnost central, se zdi samoumevno, da povezanost nadzornika in tistega, ki ga ta nadzoruje, ostaja bistveni del
strukture zagotavljanja varnosti: »Družbe
za jedrsko energijo in mednarodna jedrska
industrija bodo še naprej igrale osrednjo
vlogo pri preprečevanju in reševanju nesreč,« ocenjuje Daniel Poneman, namestnik ameriškega ministra za energijo.
Med organizacijami Združenih narodov je agencija IAEA izjema. Nobena druga ne podpira razvoja industrijske veje, od
katere je tako zelo odvisna. In precej pogosto imajo skrbi, povezane z jedrskim gospodarstvom, prednost pred razvojem pravil, ki ga opredeljujejo in ki so oblikovana
v skladu s perspektivami tržnih možnosti.
Sicer pa imajo pravico do članstva v uradu
guvernerjev agencije samo države z »najbolj razvito jedrsko tehnologijo«. Med njimi
imajo nekaj pomembnih položajev Francozi: Oddelek za jedrsko varnost je v rokah
Denisa Floryja, ki je nasledil Philippa Jameta, ta pa je postal komisar nacionalnega
Organa za jedrsko varnost (ASN); Svetovno združenje uporabnikov jedrske energije
(WANO) vodi Laurent Stricker, ki je velik
del kariere preživel pri družbi Electricité
de France (EDF); André-Claude Lacoste
vodi Združenje upravljavcev jedrske energije Zahodne Evrope (Wenra) in hkrati v
Parizu opravlja funkcije predsednika ASN.
Za nekdanjega prefekta pokrajine Fukušima Eisakuja Sata je to enako, kot če
bi bili piromani odgovorni za nadzor nad
oddelki za požare. »Tisti, ki promovirajo
jedrsko energijo, in tisti, ki jo nadzorujejo,
pripadajo istemu ministrstvu,« opozarja.
»Temu rečem organ, kjer skupaj delajo tatovi in policaji.« Ali je Gregory Jaczko, ki
je bil takrat direktor Komisije za jedrsko
upravo (NRC), organa za jedrsko varnost
ZDA, morda zaradi tega na ministrski
konferenci IAEA junija 2012 oznanil, da
po revizijah 104 ameriških reaktorjev niti
za enega samega ni bilo sklenjeno, da ga
je treba ustaviti, in da je bila kalifornijska
centrala v Diablo Canyonu, ki leži na potresno zelo kritični točki, celo pohvaljena?
In ali so zato obremenitveni testi (stress tests) evropskih jedrskih central odvisni od
nacionalnih organov, ki jih zastopa Wenra
– ki je bliže jedrski industriji kot pa neodvisnim evropskim strokovnjakom? Dejansko
pravila glede varnosti sestavljajo po meri,
in to po zaslugi sistema »avtovalidacije«,
ki mu IAEA podeljuje svoj blagoslov. Obsesija je enaka od Černobila do Fukušime:
da bi prikazali, da so katastrofe povezane s
specifično situacijo v državah, kjer se zgodijo, in da bi zamolčali strukturne napake,
ki se pri katastrofah razkrijejo. Z drugimi
besedami: Černobil se je lahko zgodil samo
v sovjetskem bloku in Fukušima je imela
smolo, da se je znašla pod cunamijem.
Sicer pa je IAEA povezana s Skupino
dobaviteljev jedrske energije, nekakšnim
»klubom prijateljev atoma«, v katerem je
združenih vseh 46 držav, ki so glavne proizvajalke cepljivih snovi. Ta neformalna
struktura, ki je bila ustanovljena leta 1974,
sama določa pogoje, pod katerimi lahko te
države izvažajo jedrske snovi in opremo, z
namenom omejiti širjenje jedrske energije.
Leta 2008 je skupina kljub temu dovolila odstopanje od lastnih pravil: Indiji je
dovolila uvoz jedrske tehnologije na podlagi sporazuma, ki ga je ta sklenila z ZDA;
toda Indija ni podpisnica pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT, gl. okvir) in se
torej ni pripravljena popolnoma podrediti
varnostnemu sistemu agencije IAEA. Mohamed El-Baradej, tedanji generalni direktor ustanove in Nobelov nagrajenec za mir,
pobudo kljub temu odobrava: »Ta sporazum se mi je zdel dober z obeh vidikov: tako
za napredek kot tudi za nadzor orožja. Indiji bo omogočil dostop do jedrske tehnologije
Zahoda in njegovih adutov na področju varnosti – kar je pomemben podatek, glede na
obseg programa, ki si ga je želela priskrbeti.
In čeprav sporazum države ne bo prisilil v
upoštevanje režima NPT, jo bo režimu vseeno približal, ko bo sprejela zagotovila, ki
jih IAEA določa za svoje civilne obrate, in
se zavzela za pristop k Skupini dobaviteljev
jedrske energije.« Sporazum pa se je izkazal
predvsem kot zelo dobičkonosen za industrijo tega sektorja: med drugim govorimo
o Arevi z njenim evropskim tlačnovodnim
reaktorjem (EPR), Toshibi in družbi General Electric.
Člen 4 NPT govori o »neodtujljivi pravici« ljudstev do razvoja civilne jedrske
5
energije: »Za nobeno določbo iz te pogodbe se ne bo štelo, da deluje proti neodtujljivi
pravici vseh pogodbenih strank do razvoja,
raziskav, proizvodnje in uporabe jedrske
energije za miroljubne namene.« IAEA,
glasnica civilne jedrske energije, je torej v
dvojnem položaju: je hkrati varuhinja in
neprostovoljna sostorilka pri svetovnem
širjenju jedrske energije. Glede na rekonstrukcije enot za bogatenje, ki jih je izvedel
Laboratorij Oak Ridge ameriškega ministrstva za energijo, je v vsaki državi s civilnimi jedrskimi reaktorji mogoča ilegalna
obdelava plutonija v količini, ki zadostuje
za izdelavo jedrskega orožja – zunaj nadzora IAEA.
Iran je 18. septembra 2011 odprl svoj
prvi civilni jedrski obrat. Njegova gradnja
v kraju Bušer, ki so jo začeli leta 1975, je
bila prekinjena zaradi vojne z Irakom
(1980–1988). Dela je prevzela ruska zvezna
agencija Rosatom in med obema državama
je bil pod nadzorom IAEA sklenjen bilateralni sporazum. Glede na depešo z ambasade ZDA na Dunaju z dne 9. julija 2009,
ki jo je objavil Wikileaks in podpisal Geoffrey Pyat, tedanji ameriški predstavnik
pri IAEA in danes njen generalni direktor,
želi biti Japonec Yukiya Amano bliže ZDA
in Izraelu kot njegov predhodnik, Egipčan
El-Baradej. Amano zanj meni, da je »posrednik« med Iranom in IAEA, sebe pa vidi
kot »nepristranskega«. Po drugi strani pa si
želi za agencijo več denarne podpore ZDA.
V zadnjih mesecih je IAEA okrepila
svojo komunikacijo glede operacij, za katere sumi, da potekajo v Iranu. V sporočilu
z dne 22. februarja 2012 je Amano izrazil
svoje »razočaranje« nad tem, da država inšpektorjem IAEA ni dovolila dostopa do
vojaškega objekta v Paršinu. To še dodatno
spodbuja stopnjevanje ameriške medijske
naravnanosti proti iranskemu režimu.
Pod nadzorom tiskovne predstavnice,
ki natančno popisuje naš obisk, spoznamo strokovnjaka z oddelka za zagotovila,
ki želi ostati anonimen. Pojasni nam, da
se agencija razvija »v svetu sivine, kjer je
glede na množico podatkov, ki jih je treba
analizirati, izbira zanesljivih informacij
pravi izziv«. Samo v letu 2010 je Oddelek
za varovanje IAEA zbral 17 000 poročil in
izjav, popisal približno 440 000 transakcij
jedrskega materiala, analiziral na stotine
vzorcev in 377 satelitskih slik ter objavil
3000 prosto dostopnih člankov.
Ko je pakistanski fizik Abdul Q. Kan
leta 1974 ukradel tehnologijo za bogatenje urana, je razkril obstoj svetovne verige,
ki državam, kot so Libija, Iran in Severna
Koreja, omogoča, da se skrivaj opremljajo s centrifugami. V svoji bazi podatkov o
nedovoljenih snoveh ima IAEA podatke o
več kot 650 incidentih, povezanih s tihotapljenjem jedrskih materialov med letoma
1993 in 2004. Razvoj grožnje, povezane z
globalizacijo cepljivih snovi, ji ni omogočil
podaljšanja mandata, čeprav ima zdaj na
voljo nova pooblastila in dodatna sredstva,
kot so carinske kontrole. Prizadeva si za
odprtje nove finančne linije za pridobivanje informacij o prodajnem blagu in sledljivosti mednarodne trgovine s cepljivimi
snovmi. Toda vprašanje suverenosti držav
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Jedrski odpadki
Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (International Atomic Energy Agency, IAEA) se zastavljajo
nerešljiva vprašanja. Kako začasno poskrbeti za visoko radioaktivne odpadke (glej opombo 3 spodnjega
članka), ki čakajo na dokončno geološko shranjevanje? Tudi če ne bi bila zgrajena nobena dodatna centrala,
bo 429 delujočih reaktorjev še vedno proizvajalo svojo letno količino rabljenega jedrskega goriva, katerega
količina je, po olepšani oceni agencije IAEA, »precej stabilna1«. Ti odpadki, ki so začasno shranjeni v hladilnih
bazenih, vsebujejo plutonij. Njegovo skupno količino ocenjujejo na približno 250 ton, kar je enako skupni
svetovni zalogi vojaškega plutonija, ki zadostuje za izdelavo 50 000 jedrskih konic2.
1000-megavatni jedrski reaktor v letu delovanja proizvede med 230 in 260 kilogramov plutonija, za izdelavo
orožja pa zadostuje že 5 kilogramov. Del tega plutonija, PU 239, z razpolovno življenjsko dobo (doba, po
kateri se njegova radioaktivnost zmanjša za polovico) 24 000 let, se ponovno uporabi za gorivo, ki je
mešanica uranovega oksida in plutonija (MOX) in je namenjeno nekaterim lahkovodnim reaktorjem, kot
sta enota 3 elektrarne v Fukušimi ali prihodnji evropski tlačnovodni reaktor (EPR) v Flamanvillu. To je zelo
strupena snov, ki sta jo v osemdesetih letih komercializirali družbi Electricité de France (EDF) in Cogema3,
danes pa francoska družba Areva. Že vdih desetih miligramov te snovi povzroči smrt4.
Uradno se MOX uporablja za recikliranje zalog plutonija, da bi tako upočasnil njihovo kopičenje in upravičil
njihovo predelavo. Toda pomeni predvsem dobičkonosno dejavnost jedrske industrije – kljub tveganjem,
povezanim z izpostavljenostjo delavcev tej snovi, ki jo skozi Evropo prevažajo z vlakom in v zabojnikih z ladjo
na Japonsko.
Strategija družbe Areva glede izvoza MOX povečuje tveganje poneverb. Leta 1994 je v tovarni za
proizvodnjo goriva MOX v japonskem mestu Tokai 70 kilogramov plutonija ušlo izpod nadzora in se
nakopičilo v obratih za upravljanje na daljavo. Enak incident se je zgodil leta 2009 v Cadaracheu (Bouchesdu-Rhône): v prostorih za upravljanje na daljavo je ostalo več deset kilogramov plutonija, ki je popolnoma
ušel evidencam.
(opombe)
1
»Annual Report«, IAEA, Dunaj, 2010, str. 83.
2
Franck Barnaby in Shaun Burnie, »Planning proliferation: the global expansion of nuclear power and multinational approaches«, poročilo za Greenpeace, Amsterdam, maj 2010.
3
Generalna družba za jedrske snovi, danes Areva NC (Nuclear Cycle), hčerinska družba družbe Areva.
4
IRSN, Razprave o radionuklidih: plutonij, 2007.
Quality of Daily Life Solutions
Sodexo v svetu je v svoji skoraj 50 letni tradiciji vodilno podjetje na področju
celovitih rešitev storitev za zagotavljanje kakovosti in udobja v
vsakdanjem življenju.
SODEXO Slovenija: Slovensko podjetje s francoskimi koreninami in
skoraj 20 letno tradicijo na domačem trgu.
Vodilno podjetje na področju zagotavljanja prehranskih storitev in
ponudnik Facility Management storitev (recepcija, upravljanje, čiščenje,
urejanje okolice, prevozi, vzdrževanje, hišniške storitve ipd.)
– storitve, ki naročniku ne predstavljajo primarne dejavnosti.
SODEXO Slovenija v številkah
• 45.000 postreženih obrokov na dan
• 650 zaposlenih
•150 naročnikov po vsej Sloveniji
• 27 mio € letnih prihodkov
SODEXO. Lepši del dneva.
Mi poskrbimo za vaše udobje,
Vi se osredotočite na svojo primarno dejavnost.
www.sodexo.si
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
6
preprečuje dostop inšpektorjev na njihovo
ozemlje. Samo Varnostni svet OZN lahko
podaljša mandat IAEA – kar je pravočasno
storil za inšpekcije v Iranu.
membnost zmanjšujejo odbori, katerih
vpliv nakazuje, kako blizu so industrijskemu svetu in uradnim strokovnim agencijam. Avtoriteto pri določanju dovoljenih
doz za prebivalstvo in delavce v jedrski industriji danes pomeni Mednarodna komisija za radiološko varstvo (ICRP); ustanovljena je bila leta 1928, da bi določila pravila za zaščito pred sevanjem. Tam najdemo
znanstvene ustanove, pa tudi predstavnike
industrije, kot so Natalia Shandala, ki je zadolžena za odnose z javnostmi pri družbi
Rosatom (ruska družba za jedrsko energijo), Komisariat za jedrsko energijo (CEA)
ali francoska družba EDF. Pravila zaščite
pred sevanjem, ki so jih sprejele japonske
oblasti, pri čemer so se zgledovale po ICRP,
so še bolj popustljiva kot pravila ZSSR spomladi leta 1986.
V nadstropjih ene od stolpnic v obliki
vetrnice deluje Znanstveni odbor Združenih narodov za posledice jedrskega sevanja
(United Nations Scientific Committee on
the Effects of Atomic Radiation, UNSCEAR), ustanovljen leta 1955. Njegov predsednik Wolfgang Weiss nam pojasni, kako
ocenjujejo nevarnost sevanja za človeško
zdravje. Sivert (Sv), poimenovan po švedskem fiziku Rolfu Sievertu, pomeni stopnjo
izpostavljenosti ionizacijskim žarkom. V
Franciji sme stopnja izpostavljenosti delavcev (jedrska industrija, medicinska radiologija) po pravilniku znašati 20 milisivertov na leto (mSv/leto), v izrednih razmerah
pa se morda lahko poviša na 100 mSv/leto.
Za javnost ta omejitev znaša 1 milisivert na
leto. Toda kot pravi Weiss, količine, manjše
od 200 milisivertov na leto, ne pomenijo
znatnega tveganja: »Verjamemo v linearen
odnos brez praga med tveganjem in dozo.
100 milisivertov na leto pomeni desetodstotno tveganje za raka. 1000 mSv/leto pomeni
zgolj enoodstotno tveganje. Od 100 delavcev
elektrarne v Fukušimi, ki so bili izpostavljeni 100 mSv/leto, bo imel raka samo eden.«
Osupljivo preprost izračun. UNSCEAR se
zavzema za zmanjšanje dolgoročne nevarnosti teh »majhnih« odmerkov. V svojem
poročilu iz leta 2008 o posledicah katastrofe v Černobilu je odbor izračunal, da
je katastrofa povzročila 6000 primerov
raka ščitnice, od katerih je bilo petnajst
smrtnih. Weiss ocenjuje, da je v regijah v
bližini Černobila smrtnost zaradi raka komajda kaj večja, kot bi bila, če ne bi prišlo
do nobene katastrofe. UNSCEAR trdi, da
je zaradi močnega sevanja umrlo samo 28
od 530 000 černobilskih likvidatorjev.
Za dolgoročno spremljanje posledic
sevanja in razvijanje epidemioloških študij
UNSCEAR za vsa opravila zaposluje samo
štiri osebe, sodeluje pa tudi z zunanjimi
strokovnjaki.
Ta tajni odbor je bil sprva ustanovljen
za spremljanje zdravja množic žrtev iz Hirošime in Nagasakija. »Pri tem ekstremno
močnem sevanju smo ugotovili škodljivost
enega milisiverta, kar smo prenesli na situacijo kronične izpostavljenosti. Kategorije v zvezi z zaščito pred sevanjem se slabo
skladajo s situacijami nesreč jedrskih elektrarn, katerih posledice so dolgotrajne,«
pojasnjuje Yves Marignac, direktor službe
WISE-Paris. Po mnenju tega neodvisnega
Inštitut Belrad, ki ima sedež v Minsku
(Belorusija), to nezadostnost obsoja. Glede na njihova opažanja beloruski otroci
zbolevajo za srčno-žilnimi boleznimi, ker
so uživali hrano, kontaminirano z 20 bekereli na kilogram. Ta enota, poimenovana
po francoskem fiziku Henriju Becquerelu,
pomeni število spontanih preobrazb ali
razpadov na sekundo v radioaktivni snovi,
ki se širi skozi emisije sevanja.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
strokovnjaka za energijo in jedrska vprašanja znanstveniki s področja zaščite pred
sevanjem že petdeset let podcenjujejo posledice kronične izpostavljenosti sevanju:
»Mednarodna skupnost bi se morala temu
vprašanju posvetiti, vendar tega ne naredi,
ker so njene prioritete večinoma določene
vnaprej. Na vse načine se poskuša izogniti
spremembi paradigme glede tveganj kronične izpostavljenosti. Zdravstvena situacija
pa se poslabšuje na vseh kontaminiranih
območjih. Kolikšno vlogo ima pri tem sevanje? Znanstvena skupnost je kriva, da si ni
priskrbela sredstev za pridobitev teh podatkov.« V okviru odbora UNSCEAR je pravkar izvedel zelo obširno študijo o končnem
stanju radioaktivnosti in trajnih učinkih
sevanja v pokrajini Fukušima. Toda njeni
prebivalci bodo morali na poročilo čakati
do maja 2013; takrat bodo lahko izvedeli, s
kakšno dozo imajo opravka in kolikšno je
sevanje v prehranskih izdelkih.
Zaščita pred sevanjem je življenjskega
pomena za žrtve jedrskih nesreč in atomskih vojn; temelji na znanosti, ki pa ji po-
Na Japonskem je bil dovoljeni prag pred
nesrečo približno 1 bekerel na kilogram
hrane, vendar je bil dan po katastrofi za 500krat povečan, 1. aprila 2012 pa zmanjšan na
100 Bq. Riž in zelenjava sta bila sprva večinoma razglašena za nekontaminirana: po
zaslugi tega dvignjenega praga sta še vedno
na trgu. Vse skupaj so odobrili tudi mednarodni organi, kot sta IAEA in Svetovna
zdravstvena organizacija (WHO). Organizaciji WHO in IAEA sta pravzaprav povezani s posebnim sporazumom iz leta 1959. Po
trditvah spletne strani Independent WHO
ta sporazum pojasnjuje, zakaj je WHO
zmanjšala posledice Černobila, nato Fukušime, zdaj pa se zdi čudno šibka v tej igri z
javnim zdravjem. V petindvajsetih letih »ni
bil na kontaminiranih območjih Černobila
vzpostavljen noben socialni program, ki bi
bil vreden tega imena«; »v državah z jedrsko
energijo so epidemiološke študije redke ali
celo neobstoječe«. Informacije o tveganjih,
povezanih z jedrsko energijo, ki jih varuje
uradna doktrina, sistematično prikrivajo in
potvarjajo. Odgovorni za jedrske katastrofe
pa še vedno niso kaznovani.
(opombe)
1
Mycle Schneider in Antony Froggatt, v sodelovanju z Julie
Hazemann, »The World Nuclear Industry Status Report
2012«, Pariz–London, julij 2012, www.enerwebwatch.eu.
7
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Dekoncentracija lastništva medijev
Latinska Amerika nagaja medijskim lastnikom
Renaud Lambert *
N
ekaj mesecev pred odhodom iz
palače Planalto je predsednik Luiz
Inácio Lula da Silva predstavil
osnutek zakona, namenjen ureditvi medijskega sektorja v Braziliji. S predlogom
ukrepov za ureditev vsebine, kot je prepoved zagovarjanja rasizma in spolne diskriminacije, je bilo besedilo namenjeno tudi
zmanjšanju koncentracije lastništva medijskih hiš v državi, kjer si 14 družinskih
skupin lasti 90 % trga s komunikacijami1.
Zasebni mediji so protestirali proti aparatu, ki so ga imeli za »avtoritarnega« in ki bi
lahko umestil informiranje »pod politični
nadzor«. Januarja 2011 so osnutek pokopali. Toda »Lula« ni zato nič manj poudarjal pomembnosti vprašanja, ki že nekaj let
muči vlade v regiji: Ali lahko obstaja svoboda izražanja brez regulativnega okvira in
političnih odločitev, ki jamčijo zanjo?
»Obstaja neločljiva medsebojna povezanost med demokracijo, tiskom in svobodnim
podjetništvom«, ocenjuje Roberto Civita,
direktor brazilske revije Veja, ki je najbolj
brana v Latinski Ameriki (27. junij 2012).
Če povzamemo, bi zagovor svobode izražanja zaščitil svobodo podjetij, začenši z
medijskimi podjetji. Toda kaj se zgodi, ko
program, ki privede do izvolitve političnega voditelja, pripelje do nagajanja interesov
zasebnega sektorja ali interesov medijskih
lastnikov? Od prihoda na oblast voditeljev, ki so se odločili, da (poskusijo) obrniti stran neoliberalizma, in slabitve strank,
ki tradicionalno branijo elito, se zdi, da so
latinskoameriški mediji sprejeli nalogo,
ki jo Judith Brito, direktorica brazilskega
konservativnega dnevnika Folha de São
Paulo, izpostavlja s temi besedami: »Ker se
je opozicija zelo oslabila, so dejansko mediji
tisti, ki morajo igrati to vlogo« (O Globo, 18.
marec 2010). Včasih z veliko iznajdljivosti.
Februar 2011. Emilio Palacio, uvodničar pri ekvadorskem konservativnem
dnevniku El Universo, je predsedniku Rafaelu Correi nadel oznako »diktator« in
mu očital, »da je brez opozorila ukazal
streljanje nad bolnišnico, polno civilistov«.
Informacija je netočna. Leto dni pozneje
je raziskava britanskega dnevnika The Gu* Pomočnik urednika LMD
ardian razkrila, da je glavni mehiški kanal
Televisa s približno 70 % občinstva prodal
svoje storitve Institucionalni revolucionarni stranki (sredinski PRI), da bi »povečal
nacionalno slavo« svojega kandidata na
predsedniških volitvah 2012 Peño Nieta,
potem ko je razvil strategijo, namenjeno »torpediranju« levičarskega tekmeca
Andrésa Manuela Lópeza Obradorja2. Leta
2002 se je venezuelski podadmiral Victor
Ramírez Pérez razveselil (kratkotrajnega)
udara, ki je po zaslugi neposrednega sodelovanja medijskih hiš ravno strmoglavil
predsednika Huga Cháveza. Na Venevisíon
– kanalu, ki pripada najbogatejšemu možu
v državi, Gustavu Cisnerosu –, je v živo izjavil: »Imeli smo ključno orožje: medije. In
ob priliki bi vam rad čestital3.«
»Kadar je zagovor njihovih ekonomskih
interesov v nasprotju s splošnim interesom,
povzemata raziskovalca Elisabeth Fox in
Silvio Waisbord, so mediji vse, razen modeli
za demokratične vrline4.« To je brez dvoma
podoben sklep, ki zaključi z odločitvijo, naj
si nekatere latinskoameriške vlade prizadevajo urediti sektor. Toda tovrstni projekti
so že dolgo čakali v predalih ministrstev …
Že leta 1966 je Carlos Andrés Pérez, ki
še ni bil predsednik, vendar je vodil Komisijo notranje politike v Kongresu venezuelske republike, predlagal reformo zakona
o telekomunikacijah iz leta 1940 (še pred
prihodom televizije v državo). Besedilo je
bilo nemudoma označeno za »omejevalni
zakon« in zavrnjeno. Kot so bili vsi projekti, ki so sledili. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Argentini
različni poskusi posodobitve zakonodaje iz
leta 1980 med diktaturo, ki je urejala medije, niso uspeli, ker so jih zadušili veliki
državni mediji.
Kljub takšnemu uporu želje po ureditvi takšne industrije ni mogoče zreducirati
na »proizvod ideologije«, opaža raziskovalka Erica Guevara. Hrani se »s povpraševanjem po različnih področjih medijev
zaradi velikega mednarodnega pritiska, ki je
povezan z razcvetom novih informacijskih
in komunikacijskih tehnologij (NTIC) in z
vstopom novih udeležencev na trg5«. Slednji
si ne želijo, da bi pravna vrzel koristila udeležencem z najbolj prekomerno težo. Na
splošno nejasni in avtoritarni veljavni zakoni se dejansko ne uporabljajo več od devetdesetih let prejšnjega stoletja in puščajo
odprt prostor peščici dvorjanov na oblasti,
ki so se poleg tega okoristili s politiko privatizacije in deregulacije.
Rezultat? V Braziliji, kjer lastniki medijev zasedajo enega od desetih sedežev
v parlamentu in enega od treh v senatu, je leta 2006 skupina Globo zadrževala »61,5 % televizijskih kanalov« in »40,7 %
skupne naklade časopisov6«. Z več kot 120
kanali po svetu televizijska mreža mogotca
Roberta Marinha (čigar smrt je leta 2003
»Lula« pozdravil tako, da je razglasil tri dni
državnega žalovanja) doseže več kot 120
milijonov ljudi na dan.
Čilski državni časopisi pripadajo bodisi poslovnežu Agustínu Edwardsu na čelu
skupine El Mercurio (22 dnevnikov, od katerih so trije državni, 14 radijskih postaj in
tiskovna agencija) bodisi bankirju Álvaru
Saiehu, ki vodi Consorcio Periodístico de
Chile S.A., Copesa (več kot pol ducata časopisov in revij ter 6 radijskih postaj)7.
Izvaljena skupina prvega venezuelskega
bogataša Gustava Cisnerosa s kakšnimi 60
podjetji v 40 državah in skoraj 30.000 zaposlenimi zadeva več kot 500 milijonov ljudi
po svetu. Njegov kanal Venevisión zbere
67 % občinstva v Venezueli, toda Cisneros
razpolaga tudi z interesi Chilevisión v Čilu,
Caracol TV v Kolumbiji ali digitalnega kanala DirecTV, ki zakupuje vso celino.
V Argentini velikan Clarín predstavlja
približno 60 % sektorja z vsemi pomešanimi mediji. Prvi kabelski operater objavlja
14 časopisov in nadzira na desetine državnih radijskih postaj, kar je skupaj približno
250 medijskih hiš. Razmere, ki so v regiji
bolj pravilo kot izjema.
Po začetnem obdobju, ko so iskali pomiritev (tako kot med neformalnim sestankom med Chávezom in Cisnerosom
leta 1999), so latinskoameriški progresistični voditelji prevzeli nase idejo o nadzoru medijskega sektorja s strani države. 8.
decembra 2004 je Chávez podpisal odlok o
izvajanju zakona o družbeni odgovornosti
radia in televizije (ki ga je decembra 2010
razširil na internet), namenjen ureditvi
vsebin. Poleg tega, da je besedilo določilo
minimalne kvote nacionalnih programov,
se je uporabilo za postavitev Venezuele v
skladu z ameriško konvencijo o človekovih
pravicah. Nadziralo je programiranje slik
spolne ali nasilne narave (ki so bile prepovedane med 7. in 23. uro) ter prepovedalo
oglaševanje za alkohol in tobak. Toda or-
gan je šel še dlje. V 7. poglavju, 28. členu je
kaznoval sporočila, ki »spodbujajo versko,
politično, spolno, rasistično ali ksenofobno
sovraštvo in nestrpnost«, tista, ki »vzbujajo strah med prebivalstvom« ter … »napačne« informacije. Novembra 2010 je La
Paz sprejel besedilo podobnega zakona,
vendar pa je omejil »boj proti rasizmu in
vsem oblikam diskriminacije«, medtem ko
je ekvadorska ustava iz leta 2008 obsojala
lažne informacije, ki bi lahko povzročile
»socialne nemire«.
Lahko bi skupaj z direktorjem oddelka
ameriške organizacije Human Rights Watch Joséjem Miguelom Vivancom ugovarjali, da »pravica do obveščenosti vključuje vse
vrste informacij, vključno s tistimi, ki (…)
se lahko razkrijejo za “lažne”, “napačne”
ali “nepopolne”8«. In če razumemo trditev,
da je bila leta 2002 »napačna« točno ena
informacija, ki so jo venezuelski zasebni mediji namenoma širili in po kateri bi
Chávezovi skrajneži streljali na množico,
ki je privedla do (neuspelega) državnega
udara proti Chávezu. Toda, ali je spodbujanje razprave o vsebinah res najboljši način
za doseganje želenega preoblikovanja medijskega sektorja?
»Najhujša situacija, opaža Aram Aharonian, direktor venezuelskega mesečnika
Questión, bi bila, če bi plačali politično ceno
ukrepov, ki so označeni za avtoritarne in
omejujejo svobodo izražanja, ne da bi omogočili res pomemben napredek.« Po njegovem mnenju bi se bilo bolj, kot na vsebino,
potrebno nagibati na lastništvo medijskih
organov: »Če ne, bo 80 % občinstva ostalo
v rokah monopolističnih struktur zasebnih
medijev 9.«
Leta 2009 se je Argentina odločila za
spodbujanje tovrstnih postopkov. V mesecu oktobru je država sprejela zakon »dekoncentracije«, ki število licenc, ki jih ima
lahko ista skupina, zmanjšuje na 10 in trajanje koncesij z 20 na 10 let. Z dviganjem
komunikacije na raven »javne službe« je
besedilo radijsko-električni spekter razdelilo na tri dele: prvega za poslovni sektor,
drugega za državo in tretjega za neprofitni
sektor. Posebni poročevalec Organizacije
združenih narodov za spodbujanje svobode mnenja in izražanja Frank La Rue,
manj občutljiv za proteste lastnikov medijev, v tem vidi »pomemben korak v boju
proti koncentraciji medijev10«. Za Ekvador
se zdi, kot da je njegovo povabilo razumel
kot prevzem »modela« argentinskega zakona. Quito namreč (od leta 2009! dalje)
razpravlja o predlogu zakona, ki bi prevzel
njegovo splošno idejo.
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
Večina držav v regiji je poskušala popustiti prijem zasebnega sektorja na medije z
ustvarjanjem hkrati javnih in neprofitnih
načinov obveščanja ali z okrepitvijo obstoječih, vendar pa takšna prizadevanja niso
vedno obrodila sadov.
Najprej v smislu pluralizma, ker se
ti novi medijski organi včasih ne uprejo
skušnjavi nadomestitve franšiz zasebnih
medijev, pri čemer jih reproducirajo nekaj
počez. Pojav, ki se mu ameriški analitik
Ken Knabb posmehuje s temi besedami:
Levičarski aktivisti »na splošno mislijo, da
je potrebno veliko poenostavitev, pretiravanj
in ponovitev za protiutež propagandi v prid
vladajočemu redu. To pomeni, da bo majav
boksar z desničarskim preobratom prevzel
njihov um po zaslugi levičarskega preobrata11«.
8
Nato v smislu občinstva. Nedavna študija Centre for Economic Policy Research
(CEPR) je pokazala, da je med januarjem
2000 in septembrom 2010 občinstvo javnih
venezuelskih kanalov prešlo z 2,04 % na
5,4 %12. Drzna reforma splošnega zakona o
bankah iz leta 2010, ki je s posnemanjem
podobne določbe v ekvadorski ustavi iz
leta 2008 delničarjem finančnih subjektov
prepovedala imetje sredstev za komuniciranje, brez dvoma ne bo dovolj za ponovno
vzpostavitev takšne situacije.
Vendar pa se Aharonian sprašuje: »Ker
je za našo družbo predvideno napredovanje
proti socializmu«, ali Venezuela ne bi morala prenehati s podeljevanjem frekvenc in
licenc za uporabo radijskega spektra zasebnim interesom? »Ali si ne bi morali namesto
tega zamisliti enega samega in velikega jav-
nega prostora (…), ki bi bil urejen tako, da
bi zagotavljal demokratično uporabo?« Šele
takrat, ko se svoboda izražanja ne bo več
zamenjevala s svobodo medijskih podjetij,
ne bo več potrebe po nadzoru prve …
(opombe)
1
Gl. Giancarlo Summa, Le Rôle politique de la presse au
Brésil, IHEAL, Pariz, 2008.
2
Jo Tuckman, »Computer files link TV dirty tricks to favourite for Mexico presidency«, The Guardian, London, 8.
junij 2012.
3
Navedeno po Mauriceu Lemoinu, »Dans les laboratoires
du mensonge au Venezuela«, Le Monde diplomatique, avgust 2002.
4
Elizabeth Fox in Silvio Waisbord (pod vodstvom), Latin
Politics, Global Media, University of Texas Press, Austin,
2002.
5
Erica Guevara, »“Téléprésidents” ou “média-activistes” de
gauche?«, v Olivier Dabène (pod vodstvom), La Gauche
en Amérique latine. 1998–2012, Les Presses de SciencesPo, Pariz, 2012.
6
Giancarlo Summa, op. cit.
7
Gl. Ernesto Carmona, »Los amos de la prensa en Chile«,
23. november 2012, www.alai.net
8
»Venezuela: Limit State Control of Media«, odprto pismo Hugu Chávezu, 1. julij 2003.
9
Aram Aharonian, »Democratizar las comunicaciones sí,
pero ... ¿sabemos cómo y para qué?«, América Latina en
Movimiento (ALAI), Quito, 25. avgust 2009, od koder so
vzeti vsi citati Aharoniana.
10 Navedeno po Marceli Valente, v »Nueva ley de medios audiovisuales«, Inter Press Service (IPS), Rim, 10. oktober 2009.
11 Navedeno po Rafaelu Uzcáteguiju v Venezuela: révolution
ou spectacle?, Spartacus, Les Lilas, 2011.
12 »Médias et Venezuela: qui étouffe qui?«, La valise diplomatique, 14. december 2010.
Urbanistično prestrukturiranje v Riu de Janeiru
Proti mestu-podjetju
Posebni dopisnik Jacques Denis *
»P
ri pripravi olimpijskih iger
leta 2016 je za model služila
Barcelona,« pojasnjuje arhitekt Carlos Fernando Andrade, član Delavske stranke. Obsesija traja od leta 1993! Že
od takrat Katalonci prihajajo sem prodajat
svoje storitve. Njihova strategija je bila, da
so si mesto predstavljali kot podjetje. Po tej
logiki pa so potrebovali cel koledar velikih dogodkov.«
Leta 2013 bo torej mesto gostilo svetovne dneve mladosti, po vrhu Rio+20, ki
je bil leta 2012, in pred svetovnim prvenstvom v nogometu, ki bo leta 2014. Luiz
César Queiroz Ribeiro, direktor Inštituta
za raziskave ter mestno in pokrajinsko načrtovanje (Ippur) Observatorija za metropole, v tem velikem načrtovanem premiku
vidi globoko spremembo izvorne identitete
Ria de Janeira, kjer so družbeno oddaljeni
razredi doslej živeli geografsko blizu. »To je
spodbujalo nekakšno domačnost, sestavljeno iz konfliktov in soglasij, enkraten dialog,
ki ga ponazarja samba. Nasprotno pa se v
prihodnosti obeta mesto, razdeljeno glede
* Novinar
na dohodke, kakor vsa ostala. S tega vidika
so favelam dnevi šteti. Arhitektura bo morda še vedno veljala za nekaj eksotičnega,
toda dinamika trga bo uničila prebivalce, ki
so od njega odvisni.«
Stranka zelenih je ena najbolj odločnih
v tem navideznem ravnovesju in obsoja
je treba vedeti, da zasebna podjetja, ki
imajo v lasti avtobuse, finančno podpirajo
politike. Fernando Gabeira, vodja liste, ki
je bila premagana v drugem krogu občinskih volitev leta 2008, je odločen: »Nekateri so imeli notranje informacije o izvajanju umirjanja favel. Vnaprej so investirali
v neposredno okolico umirjenih območij.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
celo vrsto dvomljivih dejanj ob olimpijskih igrah, ki ustvarjajo igro špekulacij.
Takšna je na primer odločitev, da bo imel
avtobus večjo vlogo kot metro, pri čemer
Tveganja se nadzoruje tako, da se jih odrine
v najbolj revna območja predmestja. Psihiatrične bolnišnice so v zahodnem območju,
prav tako kaznilnice in odlagališča smeti.
Zaradi umirjanja južnega območja so se
preprodajalci drog preselili v predmestje.«
Posledica: mesto se še naprej širi in potiska
svoje administrativne meje, pa tudi težave.
Kljub približno 12 milijonom prebivalcev
je v metropoli Ria prišlo do vrtoglavega
padca gostote poselitve: ta znaša 8.000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar je dvakrat manj kot leta 1960! Po mnenju Sergia
Magalhaesa je to Ahilova peta mesta: »Širitev mesta ustvarja nemogočo situacijo za
javne storitve. Omogočanje dostopa do teh
storitev za vse prebivalce predstavlja gromozanski strukturni strošek.«
Marcelo Braga Edmundo, nacionalni
koordinator ljudskih gibanj, pa misli, da
za to slabo nastanitev več kot 400.000 oseb
obstajajo rešitve. »Rio de Janeiro predstavlja 10 % nacionalnega stanovanjskega primanjkljaja. Rešitev ni v gradnjah na obrobju
mesta, ampak v poselitvi na tisoče praznih
stanovanjskih blokov. To je politična odločitev. Eduardo Paes se je zavzemal za javne
investicije, ki bodo koristile zasebni sferi. In
olimpijske igre, od katerih bi lahko imeli ugodnosti vsi, prinašajo, kakor se zdi, ogromno
katastrofo za nižje socialne razrede, ki bodo
zanjo plačali visoko ceno. V njihovem imenu
se odstopa od zakonsko določenega glavnega
načrta. Prav tako se ne pobira progresivni davek IPTU (davek na gradnje in zemljišča, op.
p.), ki se določa na podlagi lastništva praznih
stanovanj.« Kljub temu bi bila to zakonska
rešitev za del problema neenakosti v zvezi
s stanovanji.
9
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Urbanistično prestrukturiranje v Riu de Janeiru
Umirjene favele za novo brazilsko buržoazijo
Posebni dopisnik Jacques Denis *
Z
ačetek septembra. Na sporedu je veliki dogodek za katodni svet Brazilije:
vsak večer država drhti od vragolij
telenovele »Avenida Brasil«, v kateri se že
šest mesecev spopadata rjavolaska Rita in
njena mačeha, plavolasa Carminha. Prva je
odrasla v revnem predmestju Ria, druga, ki
je pastorko zapustila, pa je prodala hišo očeta, ki je umrl na Aveniji Brazilije, simbolu te
države z dvema hitrostma. V ozadju te zelo
preproste intrige se skriva popolnoma druga
zgodba: »To je psihološka priprava dela prebivalstva, to je srednjih razredov lepih četrti
na južnem območju, na dejstvo, da se bodo
morali kmalu preseliti na severno območje,«
analizira Eduardo Granja Coutinho, profesor komunikacijskih ved na zvezni univerzi v
Riu de Janeiru. Če je temu verjeti, bi torej fenomen televizijske družbe lahko skrival drugega, manj virtualnega: skokovito rast cen, ki
je iz mesta naredila ogromen monopoli. Ali
se ena izmed glavnih pesmi serije ne imenuje
»Meu lugar«, moje bivališče?
Iskanje bivališča je trenutno glavna tema
pogovora v Riu. Na plaži, na avtobusu, v restavracijah sploh ne slišimo druge teme. Zaradi špekulativne mrzlice cene že nekaj let postopoma rastejo in posledično tudi pritisk na
Karioke (prebivalci Ria), ki temu zdaj namenjajo velik del svojega proračuna. Med januarjem 2008 in julijem 2012 so prodajne cene
zrasle za 380 % in najemne za 108 %. Zaradi
pomanjkanja sredstev nekateri razmišljajo,
da bi se preselili v četrti, v katere si prej sploh
niso drznili stopiti, v tiste favele, ki jih oblasti
sistematično »umirjajo«. In to še toliko bolj
goreče, ker je se je treba pripraviti na svetovno
prvenstvo v nogometu 2014 in na olimpijske
igre 2016, ki jih bodo gostili v Riu de Janeiru.
Vidigal, morro (grič), ki ga dobro poznajo vsi Karioke, ker se nahaja ob oceanu, tik
ob Leblonu in Ipanemi. 23. novembra 2010
so območje zavzele enote mirovne policije
(port. Unidade de Polícia Pacificadora, UPP).
Od takrat so se karte premešale. Še pred letom dni so se dečki sprehajali s težkim orožjem; danes na Estradi do Tambà, glavni žili
in enkratni poti do tega prepleta asfaltiranih
serpentin in neurejenih, razmetanih uličic,
nenehno srečujemo policijo. To pa ni edina
vidna sprememba: »Praznjenje smetnjakov je
redno, imajo tudi elektriko in celo bankomat v
treh jezikih … javne storitve so nazaj,« opaža
kapetan Fabio, vodja lokalne UPP. In glede
na plakate, ki oznanjajo rušenja in gradbena
* Novinar
dela, je v tej nepremičninski vročici pričakovati tudi druge velike spremembe.
V združenju stanovalcev četrti so ponosni na ta ponovni red. Toda predsednik
Sebastião Alleluia opozarja na druge nevarnosti: »Danes prodiramo v novo realnost, ker kapitalisti hlepijo po naših krajih.
Pritisk je postal »nepremičnina«, špekulacija pa naša realnost. Toda to je samo začetek:
k nam prihajajo Brazilci in predvsem tujci,
ki bežijo pred evropsko krizo in jih privlači potencial naših četrti. Za dvonadstropno
stanovanje v nižjem delu Vidigala, ki se je še
pred enim letom ocenjevalo na 50.000 realov [približno 18.000 evrov], se zdaj lahko
pogajamo za 250.000 realov.« Anketa fundacije Getúlio Vargas kaže, da je rast najemnin že od prvega leta umirjanja za 6,8 %
višja kot v drugih četrtih Ria.
Vidigal je zadnji modni kraj, približno
tako, kakor je bil morro Santa Teresa na začetku let predsednikovanja Lule (2003–2010)
ljudska četrt, ki jo zdaj naseljujejo umetniki
z vsega sveta, strogo varovane vile, pousadas
(gostišča, ki so jih spremenili v hotele) z oznako trajna kakovost in moderne restavracije.
Manj kot leto dni po umiritvi favela, kjer se
ni bilo pametno potikati, gosti fante in dekleta
iz dobrih družin, ki tu zahajajo v slabo družbo. Tu na primer organizirajo svoje večerne
zabave »Luv«. Po tem izrazu (ki je podoben
izrazu »love«, ki v angleščini pomeni ljubezen) si lahko mislimo, kakšen je program na
srečanjih teh nočnih žurerjev: priljubljeni
DJ-ji poskrbijo, da se tresejo stene v prostorih, ki so ob teh priložnostih obkoljeni in vsi
se drenjajo k vratom. To nima ničesar s funk
bailes (plesi) pred umiritvijo, kamor si mladi
bogataši niso drznili zaiti. Danes je nasprotno:
vstopnina – do 80 realov, kar znaša približno
30 evrov (sedmina minimalne mesečne plače) – je nepredstavljiva za tiste z najtanjšimi
denarnicami.
Tudi režiserju Gutiju Fragi, direktorju
združenja Nós do Morro (dobesedno »Mi z
griča«), ki ga je na tem griču ustanovil leta
1986 za razvoj integracije prek kulture, so
znana tista leta, ko sta sobivala četrt, prepoznavna po svojem sistemu javnih storitev in
legalnih bivališčih, ki jo je kot tako priznala
mestna uprava, in favela, območje »zunaj zemljiške knjige«, katere rdeči madeži so postopoma prekrili zelenje morra. Favelo Praia de
Pinto, ki leži ob Leblonu, so leta 1969 požgali,
da bi tako izgnali približno 20.000 revnih, ki
so tam živeli; potem so jih naselili v komplekse socialnih stanovanj, kot je zlovešči Cidade de Deus (Božje mesto).
Na Vidigalu se je grožnja vrnila in njen
trojanski konj se imenuje umiritev. Fraga pa
pokaže na francosko restavracijo, ki naj bi se
tu kmalu odprla: »Ali bo to za tukajšnje ljudi?« Ali bo hotel s petimi zvezdicami »gostil
ljudi s Severovzhoda« [revno območje, od
koder izvira večina prebivalcev Vidigala]?
In mladinski hostel, ki leži na vrhu griča in
je v lasti nekega Avstrijca, »ali je namenjen
ljudem Alemãoa [velika favela, oddaljena več
kot uro vožnje], ali hočejo za vikend na plažo?« Kot priznava kapetan policije, »Vidigal
je postal turistična atrakcija, kamor prihajajo
Evropejci delat lepe fotografije.« Ali pa resno
investirat v ta območja, ki jim tečaji rastejo
…
»V Riu več kot dva milijona ljudi živi v
več kot 900 favelah: vse to predstavlja dober posel za nekoga, ki je pripravljen na
pustolovščino, ki je sposoben predvideti
strukturne spremembe mesta, ki doživlja
popolno preobrazbo,« opaža Luiz César
Queiroz Ribeiro, direktor Inštituta za raziskave ter mestno in pokrajinsko načrtovanje (Ippur) Observatorija za metropole.
temelje za zemljiško posest.« Ali, z drugimi
besedami, modernizirati državo in omogočiti investitorjem lažjo širitev. Da bi olajšali
prihodnje transakcije, so oblasti vzpostavile program za ureditev zemljišč teh favel, ki
jih je zemljiška knjiga od sprejetja zakona
iz leta 1937 kratko malo ignorirala (zakon je bil razveljavljen leta 1984, ne da bi
se vprašanje teh območij zares razjasnilo).
Tednik Veja1 se je tako 4. julija 2012 veselil,
da so »na območju 500 metrov okrog UPP
Vidigal cene zrasle za 28 % več kot v preostalem delu mesta.« Do tolikšne mere, da se
Karioke razreda B, kljub temu, da ne živijo
težko2, tam čedalje težje naseljujejo in še
težje ostajajo.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
Njegov univerzitetni laboratorij se zanima
za vprašanja zemljiške posesti v Riu, ki je
šolski primer za celotno državo, kamor se
je veliko ljudi, tako bogatih kot tudi revnih, naselilo brez pravne podlage, s plenjenjem (bogataš se s silo polasti območja) ali
z invazijo (revni v velikem številu preplavijo prostor). »Brazilija je trenutna »bola
de vez« [»trend meseca«]. Vsa tista nepremičninska špekulacija, ki potuje po svetu,
od Jugovzhodne Azije do Španije, se danes
naseljuje tukaj.« Ker se nepremičnine dobro prodajajo, gospodarstvo – ki je videti
stabilno v primerjavi z viharjem, s katerim
se spopadajo srednjeameriške države – privablja še toliko več investitorjev. »Ta veliki
premik,« nadaljuje Queiroz Ribeiro, »poteka od leta 2005, odvisen pa je od turizma
in prihajajočih veledogodkov, kot sta svetovno prvenstvo in olimpijske igre. V takšnem
kontekstu nepremičninske špekulacije si je
treba za klasično nadzorovanje območja
priskrbeti kapital. Torej je treba urediti in
nadzorovati uporabo zemljišč.« Glavni izziv? »Omogočiti trgu, da prodre v te neformalne teritorije in tako vzpostaviti pravne
»Favele so se dolgo obravnavale kot začasna naselja. Načrtovalo se je, da bodo izginile
tekom razvoja, toda ker je ta prišel pozno, se
je vlada enkrat odločila, da jih odstrani, spet
drugič pa jim je tu in tam dovolila, da se širijo.« M. Sergio Magalhaes, mestni sekretar
od leta 1993 do leta 2000 in sedanji predsednik Inštituta arhitektov, je bil pobudnik
programa Favela Bairro, ki se ga pogosto navaja kot primer in se je nanašal na 155 favel.
»Do leta 1993 so na teh območjih zrasle tri,
štiri generacije: situacija zagotovo ni bila več
prehodna. To bi morali sprevideti in namesto
favel zgraditi prave četrti.« Potem, ko so mestne oblasti spodbujale selitve prebivalcev v
predmestja (med letoma 1962 in 1974 so tja
preselili več kot 140.000 prebivalcev in odstranili več kot 80 favel v Riu), nameravajo
na tistem mestu končno zgraditi prihodnost
in pri tem upoštevati zgodovino in voljo
prebivalcev. Medameriška razvojna banka
(IDB) bo temu posvetila 600 milijonov dolarjev, k čemur se bo prištelo 250 milijonov
dolarjev zvezne vlade in pomoč mesta.
Dvajset let po tem prvem poskusu reorganizacije, ki so ji sledili drugi programi
10
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
(Bairrinho, Morar Legal ali pa Novas Alternativas), so združenja in posamezniki začeli
urejati vse potrebno, da bi dobili uradne listine o lastništvu. Več kot dvesto naj bi jih uradno že podelili, nameravajo pa jih še na tisoče. Nihče ne ve, koliko, ker tudi nihče ne ve,
koliko ljudi tam živi. 20.000, 40.000, 60.000
prebivalcev? Kakor si kdo predstavlja. Neki
Roque, ki je bil sicer rojen v Bahii, je od leta
1976 eden izmed teh ljudi. Veseli se rastočega zanimanja »gringov« (tujci, ki prihajajo s
»severa«), ki so vir zaslužka: neka soseda je
svoj vložek petkrat povečala. Zato ni govora,
da bi zapustil svoje bivališče, skromno dvosobno stanovanje, ki ga je z lastnimi rokami
zgradil leta 1995. Sedemdesetletnik visoko
ceni lastništvo svojega bivališča in čuti pripadnost neki skupnosti, ki nima cene. »Svojčas
sem imel potrdilo, ki sem ga prejel od združenja prebivalcev. Danes čakam uradno listino o
lastništvu. Tako bodo moji otroci dobili nekaj
denarja, ko umrem, toda nočem zapustiti svoje četrti; to je moje življenje.«
To urejanje je tudi sinonim za ideološko
integracijo teh razdrobljenih območij, v preteklosti urejenih z drugimi zemljiškimi zakoni,
ki so jih vzpostavili prebivalci sami. Sociolog
Jailson de Souza e Silva, mislec Observatorija
favel, v tem vidi »osnovo za pomeščanjenje«.
»Veliko ljudi si želi prodati svoje imetje, ki ima
zdaj pravo vrednost. Sam trdim, da je zadnja
stvar, ki bi jo morali dati prebivalcem favel, listina o lastništvu.« Z listino o lastništvu po
njegovem dobiš možnost, da svoje zemljišče
prodaš in tudi sam sodeluješ v igri »tržišča«.
»Eike Batista, najbogatejši človek v Braziliji, ki
je podaril milijone za opremo UPP, je lastnik
velikih skupin nepremičnin. Čisto v njegovem
interesu je, da financira to politiko, od katere
bo pozneje prejemal dividende, ko se bo polastil
dela teh območij.« Za de Souza e Silvo je rešitev
drugje, zunaj špekulacijskih strategij.
Tako pa ne misli župan Eduardo Paes,
ki so ga 7. oktobra 2012 že v prvem krogu
ponovno izvolili s približno 65 % glasov. Plebiscit za centrista, ki je poleg podpore Delavske stranke dobil tudi glasove favel; dober
zaključek, ki je popolnoma njemu v čast. Vedno bo ostal župan, ki je izvedel umiritve in
omogočil velika gradbišča, kot je na primer
projekt Porto Maravilha, s katerim nameravajo preurediti vso pristaniško četrt, nedaleč
od zgodovinskega centra, ki se ga je bilo dolgo treba ponoči izogibati, ter ogromnega komercialnega in turističnega področja s prenovljenimi stanovanji in umetniškimi ateljeji. Njegov naslednji mandat pa se bo lepo
zaključil z olimpijskimi igrami, s katerimi bi
se morala nekdanja prestolnica, ki jo je zasenčila gospodarska dinamika São Paula, vrniti v ospredje. Rio de Janeiro, center storitev
in zelo pomembno pristanišče, predvsem za
nafto, bolj kot katero koli drugo mesto v očeh
celega sveta predstavlja brazilsko identiteto.
To je potrdila tudi organizacija Unesco, ki
je »čudovito mesto« julija 2012 razglasila za
svetovno dediščino. »Rio bo postal izložba
brazilskega marketinga,« pojasnjuje Queiroz
Ribeiro. »To bo vizitka države.« In tako od
leta 2011 na izhodu iz letališča velik protihrupni zid skriva bedo Avenide Brasil.
(opombe)
1
2
Preberi Carla Luciana Silva, »“Veja”, le magazine qui
compte au Brésil«, Le Monde diplomatique, december
2012.
Brazilska statistika deli družbo v pet razredov: A (katerih
dohodki presegajo 30 minimalnih plač), B (od 15 do 30
plač), C (od 6 do 15 plač), D (od 2 od 6 plač) in E (do 2
minimalnih plač).
Najvplivnejša revija Latinske Amerike
Veja, »etični kompas« Brazilije
Carla Luciana Silva *
Č
e želimo spoznati brazilski tednik
Veja (»Poglejte«), lahko pogledamo njegova pisma bralcev, ki so
nekoliko monotono navdušena: »Svetilnik,
ki osvetljuje morje solz našega političnega
sveta«; »ne samo [etični] kompas, ampak
tudi vir doslednosti in sposobnosti«; »svobodna, pogumna in z iskanjem resnice obsedena« publikacija1 … Lahko pa ga tudi prelistamo.
Najvplivnejša revija Latinske Amerike
v nakladi skoraj 1.200.000 izvodov, od katerih je približno 925.000 naročnikov, Veja,
pritegne tri četrtine svojih bralcev od 12 %
najpremožnejših Brazilcev. Prebivalstvo, ki,
tako se zdi, ne draži preveč precej konservativnega pogleda na svet. Strani »Panorama« na primer redno gostijo slike in citate
moških in žensk iz javnega življenja. Prvi
v oblekah delijo svoje politične pomisleke,
druge, pomanjkljivo oblečene, skrbi njihova
teža ali koža na stegnih, ki pridobiva videz
pomaranče. Prej ali slej bomo zelo verjetno
pristali pri oglaševanju, ki v povprečju zavzema več kot 70 od 144 strani publikacije.
V izdaji 7. novembra 2012 so lahko bralci
našteli 16 strani z oglasi za družbo Procter
& Gamble … zapovrstjo.
Vseeno je treba za nakup Veje v kiosku
odšteti 9,90 realov (približno 4 evre), kar je
ena šestdesetina minimalne plače. Razmerje, ki bi v Franciji L’Express ali Le Nouvel
Observateur umestilo na več kot 18 evrov. S
finim in bolj sivim papirjem, vpadljivo obliko in privlačnimi naslovi Veja vendarle ni
elegantna revija. Njena ambicija? Vključiti
se med institucije, »ki so ključnega pomena
za državo, kakršna želimo postati«, kot razglaša njen slogan. In država, h kateri stremi
Veja … čisto nič ne diši po državi.
V številki 15. avgusta 2012 uvodnik pozdravlja napoved programa privatizacij, ki
razglaša, da bo Brazilijo umestil »v harmonijo z zakonom univerzalne gravitacije«. Ne
brez opozorila: »Predsednica Dilma Rousseff
se bo morala soočiti z očitnimi odpori v svoji
stranki PT [Delavska stranka] in z drugimi
reakcionarnimi silami z leve strani političnega spektra. Gre za boj, za katerega bo potrebovala podporo javnega mnenja. Tekmovanje Veje je že pridobila.«
Veja, ki jo izdaja skupina Abril, je prvič
izšla leta 1968, v letu institucionalnega zakona št. 5, ki označuje radikalizacijo zatiranja hunte, ki je leta 1964 prišla na oblast. Če
* Avtorica Veja: o indispensável partido neoliberal (1989−2002), Edunioeste, Cascavel, 2009.
je revija vedno vzdrževala dvoumen odnos
z diktaturo, se vse od vrnitve demokracije
leta 1985 zavezuje v prid neoliberalnim reformam. S toliko večjo zavzetostjo, da njena
uredniška politika določa, da »se ne sme nikoli zateči k udobju nepristranskosti«.
Leta 1989, med prvo demokratično
predsedniško kampanjo po odhodu vojske,
je Veja podprla Fernanda Collor de Mella,
čigar politična osnova je bila od takrat proti
kandidaturi Luiza Inácio Lula da Silve krhka. Slednji, bradat sindikalist brez najmanjše univerzitetne diplome, je prikazal program, ki je ogrožal močne. Takrat je lastnik
skupine Globo Roberto Marinho izbral svojo stran. Glede Collor de Mella je opozoril
svoje zaposlene: »Ne kritizirajmo tega mladeniča2.« Veja drugače ne izhaja iz svojega
glavnega tekmeca. Prispeva k oblikovanju
podobe »mladega in zapeljivega« kandidata
in velikega »lovca “maharajas”« – ime, ki
so ga dali uradnikom, ki naj bi svoj položaj
izkoristili, da bi obogateli brez prevelikega
dela.
Ortodoksne ekonomiste preganja grožnja inflacije, ki vlaga prihranke rentnikov,
terorizira Vejo, ki ji namenja številne »naslovnice«, ki jo na primer upodabljajo kot
vampirja z izbuljenimi očmi (9. maj 1993),
krokodila, fotografiranega od spredaj, z odprtim gobcem (9. marec 1994), zmaja, za
katerega se zdi, da s kremplji trga naslovnico (4. december 2002)
Vejo so prav tako skrbeli ljudski protesti,
tisti, ki jih je organiziralo Gibanje delavcev
brez zemlje (MST), pa tudi tisti, ki so jih organizirali sindikati. Tako je 31. maja 1995
na naslovnici objavila fotomontažo, ki predstavlja predsednika Fernanda Henriqueja
Cardosa z vojaško čelado. Čestita mu, ker
si je »podredil« prvo sindikalno centralo v
državi, tako da je z vojsko zatrl stavko.
Revija, zaskrbljena zaradi prihoda progresističnih voditeljev na oblast v Latinski
Ameriki, dela na tem, da bi obsodila »populistične diktature«. 10. maja 2006, pod naslovom »To boli!«, je upodobila »Lulo« od
zadaj po prejemu brce v zadnjico. Zasmehovala je domnevno naivnost vodje države
proti njegovemu enakemu iz La Paza, Evu
Moralesu, ki je prav takrat nacionaliziral
bolivijski zemeljski plin in nafto, ki so ju izkoriščale brazilske družbe. Gre za to, da so s
stališča Veje prevladali interesi multinacionalk. 4. julija 2012 je obsodila poskus državnega udara v Paragvaju. Ne pa tistega, ki je
uspel Fredericu Francu. Tistega, ki ni uspel
venezuelskemu predsedniku Hugu Chávezu, ki naj bi poskušal strmoglaviti Franca s
paragvajsko vojsko …
Do začetka let 2000 je bila PT njen glavni predmet zaskrbljenosti. 23. oktobra 2002,
dan pred volitvami, ki so na mesto predsednika prinesle »Lulo«, je Veja močno udarila. Pod naslovom »Kaj hočejo skrajneži PT«
kandidat PT na vrvici drži psa s tremi glava-
mi – Lenina, Karla Marxa in Leona Trockega –, ki ga postavlja v neravnovesje. Medtem
ko je Lula poslal svoje »Pismo Brazilcem«,
da bi pomiril vlagatelje, je tednik svaril pred
obrobnimi »ekstremisti« iz njegove stranke.
Veja trdi, da je v ospredju boja proti korupciji. Uvodnik 5. septembra 2012 je revijo predstavil kot »etični kompas« Brazilije.
Toda takšna oznaka zapolnjuje predvsem
funkcijo depolitizacije. »S tem, ko je korupcijo umestila v središče svoje obravnave političnega informiranja, Veja spreminja politika
v policaja in prikriva dejstvo, da je njen lastni
politični pristop zlasti političen«, analizira
novinar Roberto Efrem Filho3. Tako je Veja,
kolikor je bilo mogoče, podprla Collor de
Mella, še preden se je predstavila za gonilo
protikorupcijske kampanje, in ga na koncu
prisilila k odstopu. Pozneje je preoblikovala
svojo podobo in vlogo pri propadu koruptivnega predsednika. Isto je bilo leta 2005
s škandalom mensalão4, za katerega danes
trdi, da ga je razkrila, toda izbruhnil je po
objavi članka dnevnika La Folha de São
Paulo.
Sam tednik je neposredno vpleten v korupcijske posle. Pojavile so se povezave med
Policarpom Júniorjem, političnim novinarjem pri Veji, in poslovnežem Carlinhosom
Cachoeiro, obtoženim poneverb. Afera je
privedla celo do ustanovitve parlamentarne
preiskovalne komisije (Comissão Parlamentar de Inquérito, CPI), poznane kot »CPI
Cachoeira«. Júniorja, ki so ga januarja lani
imenovali za glavnega urednika in odgovornega za politične strani za Brasílio, središče
nacionalne politične moči, so obtožili, ker
je objavil članke in reportaže, ki niso imeli
drugega namena, kot podpreti interese poslovneža.
Veja se je soočena s protikorupcijsko zamero, ki jo je pomagala stkati zlasti na internetu, burno odzvala in šla celo tako daleč,
da je z velikimi naslovi obsodila »gverilske
taktike, namenjene manipuliranju s socialnimi omrežji« (16. maj 2012). V tej preiskavi
obtožuje PT, da je namestila robota, odgovornega za objavljanje sporočil proti Veji na
Twitterju.
Konkurenčna publikacija O Globo je v
imenu »zagovora svobode« solidarnostno
podprla Vejo.
(opombe)
1
Oziroma 23. maj 2012, 12. in 19. september 2012.
2
Navedeno po Christianu Dutilleuxu v Lula, Flammarion,
Pariz, 2005.
3
Roberto Efrem Filho, »A Revista VEJA e o meu pai«, Brasil
de fato, São Paulo, 19. junij 2008.
4
Mesečna plačila, ki so jih nakazali poslancem za pridobitev
politične podpore, kar je bila običajna praksa celo pred prihodom »Lule« na oblast.
11
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Nestabilna Afrika
Kaj ostaja od afriških meja?
Anne-Cécile Robert *
S
krivnostna eksplozija 23. oktobra lani
v tovarni z orožjem v Jarmuku blizu
Kartuma še vedno seje razdor med
Sudanom, njegovimi sosedami in mednarodnimi organizacijami. Uničene stavbe, kjer
so proizvajali lahko orožje, so služile tudi
kot skladišča za orožje, ki je po mnenju švicarskega raziskovalnega centra Small Arms
Survey uvoženo iz Kitajske1. Kartum pred
Organizacijo združenih narodov (OZN) –
brez navajanja dokazov – obtožuje Izrael, da
jih je sabotiral in tudi bombardiral območje, ki naj bi predstavljalo trgovsko povezavo v smeri pasu med Gazo in Iranom.
Sudan, velika država z 1,9 milijona kvadratnih kilometrov, se na svoji zahodni strani sooča z uporom v Darfurju2. Poleg tega
je julija 2011 izgubil del svojih ozemelj na
jugu, ki so po desetletjih državljanske vojne
postali neodvisni pod imenom Južni Sudan.
Kljub več sporazumom o začrtanju meje in
razdelitvi sredstev sta obe državi daleč od
tega, da bi našli mir3.
Sudan, ki ga vznemirjajo spopadi in mu
grozijo centripetalna gibanja, ni osamljen
primer na črni celini. Če napetosti v Sahelu
pravzaprav monopolizirajo diplomatsko in
medijsko pozornost, imajo dogodki, ki se
tam odvijajo, svoje dvojnike v drugih regijah Afrike: težnje po avtonomiji, oborožene vstaje, nezmožnost oblasti, da vzdržuje
red, mednarodno trgovanje z orožjem in
strelivom, tuja vmešavanja, zatekanje k naravnim virom itd. Dekadentne države so
izgubile nadzor nad »sivimi območji«, ki se
nahajajo daleč od prestolnic in se pogosto
samoupravljajo na kriminalne načine. Tako
se med Nigrom in Nigerijo odslej širi pas od
30 do 40 kilometrov, brez nadzora Niameja in Lagosa. Meje, kot so jih začrtali v času
kolonizacije, včasih niso več realne, tako
pomembni so tokovi migrantov, potnikov
in trgovcev, ki jih ne upoštevajo.
S svojimi procesijami mrtvecev, begunci
in neskončnimi krutostmi se zdi Demokratična republika Kongo (DRK) simbol takšnih uničujočih pojavov. Prav tako lahko
spremljamo razpad Somalije. Del njenega
ozemlja Somaliland je pod oblastjo lokalne
elite našel obliko stabilnosti, ki jo je oblikovalo Združeno kraljestvo, medtem ko je
Puntland na severu Mogadiša dejansko država, katero vodijo klani, ki deloma živijo
od piratstva. V zahodni Afriki, medtem ko
večina držav doživlja mir, je veliko žarišč
* Članica redakcije LMD
prikrite krize in potencialnih destabilizacij:
Casamance, regija v Senegalu, ki meji na
Gambijo in Gvinejo Bissau, doživlja redne
avtonomistične izbruhe nasilja (ugrabitve
in napadi); v delti Nigra oborožene tolpe
izsiljujejo podjetja in sabotirajo naftne napeljave iz Nigerije s posledicami v Kamerunu, Togu in Beninu; v državah Zveze reke
Mano (Slonokoščena obala, Liberija in Sierra Leone) so nedavni spopadi pustili sledi4,
medtem ko je saharsko-sahelsko območje
področje delovanja kriminalnih gibanj, radikalnih islamističnih skupin in zahtev Tuaregov, ki oblikujejo dejansko delitev Malija5.
Samo za južni del celine, kjer prevladuje
Južna Afrika, se zdi, da se izogiba takšni dekadentni težnji.
države. Toda Kartum ni svoje zaveze nikoli
spoštoval, kar je sprožilo oboroženo vstajo,
ki naj bi spodbudila dve dolgi državljanski
vojni6.
Kaj odgovoriti separatistom iz Sahela ali
Casamance, medtem ko narašča pritisk na
mejah? V sporočilu za javnost 17. februarja
lani so voditelji držav Skupnosti držav zahodne Afrike (ECOWAS) resno potrdili svojo
zavezanost za suverenost Malija, ki je izgubil
nadzor nad severom svojega ozemlja. Toda
večina med njimi (Nigerija, Slonokoščena
obala7 itd.) se sooča s prikritimi ali odprtimi krizami, ki presegajo njihovo ozemlje in
izpodbijajo njihovo lastno avtoriteto.
Vzpostavili so se pravi »sporni sistemi«, ki jih označuje mednarodno širjenje
razbili pod udarci avtoritarnosti in korupcije. Skrbništvo mednarodnih finančnih
organov dodaja k infantilizaciji oblasti.
Na črni celini nasilje socialnih neenakosti stopnjuje diskurze o identiteti, ki se
obravnavajo kot edino orodje družbenega
vzpona. Mlajši odrasli, priznani kot člani
verske, kulturne ali etnične »skupnosti« s
posebnimi zahtevami, so spet našli občutek
pripadnosti in se zatekli k oboroženim načinom, da bi preko pravic svoje skupine uveljavili svoje pravice v škodo pravic države
kot celote. Sicer vedno več mladih prijavlja
malomarnosti starejših, ki se oklepajo oblasti, pri čemer pogosto pozabljajo na splošen
interes. Po mnenju Luntumbua očiten zlom
družbene pogodbe med generacijami spod-
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
Načelo nedotakljivosti meja, ki je bilo
leta 1963 zapisano v ustanovno listino Organizacije afriške enotnosti (OAE), se zdi
kar načeto. Že maja 1993 ga je užalila neodvisnost Eritreje ob ločitvi od Etiopije. Nova
država se je vsaj še vpisala v meje, kot so bile
zarisane v času kolonizacije, torej v okviru,
kot ga je mednarodno priznala preteklost.
Toda kaj reči o odcepitvi Južnega Sudana, ki
jo je »mednarodna skupnost«, katere prihod
je pripravila, takoj priznala? Seveda je bila
avtonomnost tega območja obljubljena med
neodvisnostjo leta 1956 v okviru zvezne
nestabilnosti v zahodni, vzhodni in osrednji Afriki. Področja napetosti se na splošno »nahajajo vzdolž mejnih območij, katerih lastne dinamike so pogosto dejavniki
širjenja ali poglabljanja kriz«, pojasnjuje
politolog Michel Luntumbue8. Če so lahko
podobni pojavi prizadeli srednjo in vzhodno Evropo (delitev Češkoslovaške, razpad
Jugoslavije), tukaj posredujejo v posebnem
kontekstu oslabljenih afriških držav, pa
tudi razpada, še zlasti zaradi njihove nezmožnosti zagotoviti razvoj. Nacionalni
progresistični projekti neodvisnih elit so se
buja »kulturo nestrpnosti« v družbah, kjer
se mehanizmi demokracije še vedno slabo
izvajajo. Oborožene tolpe v delti Nigra so
na primer značilne za brezposelno mladino,
željno, da pridobi svoj delež v obilni naftni
mani. Avtonomnost sosednjega polotoka
Bakassi v Kamerunu se vpisuje v spornost
legitimnosti države, ki je nezmožna napraviti krinko prerazporeditve virov.
Takšne spore, ki imajo lokalne vzroke, pogosto spodbudi ali sproži zunanji
dogodek. Zahodno posredovanje v Libiji
spomladi 2011 je tako prispevalo k šir-
12
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
»Smo za pogajanja in za to, da se najde končna
rešitev v sporu med Malijem in Azawadom,« je
16. novembra izjavil Bilal Ag Achérif, glasnik
upornikov v Ouagadougouju (Burkina Faso),
kjer je organizirano mednarodno posredovanje.
Medtem Organizacija združenih narodov
razpravlja o vojaškem posredovanju. Dejanska
delitev Malija ponazarja od konca hladne vojne
naprej očitno krhkost afriških meja.
Sredozemska Evropa
Tunizija
Bližnji vzhod, Zalivsko področje
Maroko
Alžirija
Mavretanija
Zelenortski otoki
Centrifugalna obrobja: navzven obrnjen
gospodarski in socialni razvoj
Severna Afrika
Avtoritarne države, ki se še vedno upirajo
protestnim gibanjem.
Senegal
Egipt
Libija
Zahodna Zahara
Azawad
Mali
Niger
Burkina Faso
Gvineja
Bissao Gvineja
Benin
Nigerija
Sierra
Togo
Leone Slonokoščena Gana
obala
Kamerun
Liberija
Države, ki so po »arabski pomladi« v polni
gospodarski in politični prenovi.
Južna Afrika
Zbirno območje Južne Afrike:
Politična in gospodarska odvisnost.
Država, ki razvija privilegirane odnose do svojih enakovrednih iz skupine
Brics, Evrope in Severne Amerike.
Sao Tome in
Principe
Čad
Prostori brezdomstva
Nomadska ozemlja, ki deloma niso pod nadzorom osrednjih držav.
Džibuti
Etiopija
Južni
Sudan
Srednjeafriška
republika
Ekvatorialna
Gvineja
Kongo
Gabon
DemokratiËna
republika Kongo
Socotra
Eritreja
Sudan
Gambija
Somaliland
Puntland
Somalija
Kenija
Uganda
Ruanda
Burundi
Tanzanija
Zanzibar
Angola
Implozivna ozemlja
Destabilizirane ali propadle države, ki so izgubile nadzor nad delom njihovega ozemlja
(ki je prešlo v roke številnih avtonomnih oboroženih skupin ali ima stanje sosednjih držav),
oboroženi upori, politično nasilje, trgovina z ljudmi, orožjem in drogami.
Malavi
Zambija
Bocvana
Ozemlja »uporabne« Afrike
Rudarska in naftna bogastva, območja, ki prejemajo največ tujih neposrednih naložb.
Namibija
Vmesni prostori
Države, ki še vedno »delujejo«, regije pod konkurenčnim vplivom obrobij (na severu in jugu)
in zunanjih regij (Evropa, Severna Amerika in Azija)
Komori
Mozambik
Zimbabve
Madagaskar,
Mauritius
Regulirani prostori
Lovski rezervati, naravni parki, turistični kraji, nad katerimi države deloma nimajo kontrole.
Svazi
Vhodna vrata Afrike
Kraji diasporičnih mešanj, svetovljanski prostori, križišče afriških, evropskih, azijskih in bližnjevzhodnih civilizacij.
Lesoto
Južnoafriška
republika
Evropa,
ZDA
Brazilija
Kitajska
Indija
13
jenju vojnega orožja iz orožarne polkovnika Moamerja
Gadafija, toda tudi francosko-britanska padala. To orožje
so odvrgli na območje, kjer se je že razširil islamski džihad, medtem ko sta žerjavica napetosti med prestolnicama (Bamako in Niamej) ter upor Tuaregov zardevala
pod dihom korupcije in samovoljnosti. Ve se, da velike
multinacionalke instrumentalizirajo in tudi orkestrirajo
lokalne spopade, da bi se polastile rudnih bogastev9.
Celina se zapira v začaran krog, saj so države za razrešitev kriz, ki jih ogrožajo, pogosto prisiljene poklicati zunanjo
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
pomoč, s čimer potrjujejo začetno obtožbo nesposobnosti
in nelegitimnosti. Nekatere opazovalce poleg tega skrbijo
škodljivi učinki posredovanja humanitarnih organizacij.
Kamerunski politolog Achille Mbembe ocenjuje, da prispevajo k zameglitvi znakov državne suverenosti, zavarovanih
območij, ki so postala »dejansko eksteritorialna10«.
Poleg ozemeljskih sporov med državami smo lahko od
devetdesetih let prejšnjega stoletja priča razmnoževanju
notranjih sporov politično-etnične narave, katerih posledice lahko presežejo okvir države (Liberija, Sierra Leone,
Slonokoščena obala, Mali itd.). Konec spopada obeh blokov med hladno vojno je lahko osvobodil nekdanje zahteve, medtem ko je gospodarska in finančna globalizacija
prerazporedila del geopolitičnih zemljevidov. Destabilizacijo držav spodbuja čezmejni kriminal, kot so trgovina z
orožjem, drogami in ljudmi. Gvineja Bissau, ki je vajena
državnih udarov, je postala vstopna točka za kokain iz Južne Amerike in afganistanski heroin, ki ju od tu preusmerijo proti Evropi in Združenim državam Amerike. Toda
regija doživlja tudi tihotapljenje z migranti za potrebe
Tunizija
Maroko
Mavretanija
Zelenortski otoki Senegal
Gambija
Gvineja Bissao
Začrtane meje
Libija
Alžirija
Zahodna
Zahara
Mali
Niger
Burkina
Faso
S strani drugih kolonialnih sil:
Nemčija, Belgija, Portugalska, Italija, Španija
(občasno s Francozi in Britanci).
Somalija
Uganda
Kenija
Sao Tome in Gabon Kongo Demokratična
republika
Principe
Ruanda
Kongo
Burundi
Tanzanija
Angola
Mej
je ustvarjene po letu 1990
Meje,
Mednarodno priznane
Slednje približno omejujejo nepriznane
države, vendar dejansko delujejo
neodvisno.
Džibuti
Somaliland
Etiopija
Puntland
Južni
Sudan
Srednjeafriška
republika
Ekvatorialna Gvineja
S strani Britancev
21.595 km, kar je 27 % celote.
Eritreja
Sudan
Čad
Gvineja
Benin
Nigerija
Slonokoščena
Togo
Sierra Leone
obala
Gana
Liberija
Kamerun
S strani Francozov
25.865 km, kar je 32 % celote.
Egipt
Zambija
Namibija
Zimbabve
Komori
Malavi
Mozambik
Madagaskar
Bocvana
Svazi
Južnoafriška Lesoto
republika
Kartografija Philippa Rekacewicza
Afrika brez svojih obrobij
Celina doživlja izginjanje svojih obrobij: Severna
Afrika se obrača proti Evropi in Bližnjemu
»Ko rišem meje Afrike, imam vedno občutek, da s vzhodu; Južna Afrika, ogrodje regionalnega
tem ranim ljudstva«, je rekel neki geograf – prav prostora, do Demokratične republike Kongo
v Afriki so se ljudstva pred enim stoletjem igrala razvija svoje vezi s Severno Ameriko, Evropo
z vzpostavljenimi mejami …
ter predvsem Brazilijo, Indijo in Kitajsko.
Zahodna Sahara, ki je del zadnjih 16
neavtonomnih (ali še vedno nedekoloniziranih)
ozemelj, ki so vpisana na seznam Organizacije
združenih narodov, že več desetletij čaka na
referendum o samoodločbi.
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
kmetijstva in ribištva (Burkina Faso, Gana,
Benin, Gvineja itd.). Po podatkih Sklada
Organizacije združenih narodov za otroke
(Unicef) naj bi bilo 200.000 otrok žrtev takšne trgovine v zahodni Afriki in DRK11.
Več skupin, ki državi izpodbijajo monopol nad zakonitim nasiljem, plete priložnostna zavezništva in se igra z mejami, ki so postale tekoče. Na severu Malija Al Kaida v islamskem Magrebu (AQIM), Ansar Dine, Gibanje za enotnost in džihad v zahodni Afriki
(Mujao) ter nomadske skupine Tuaregov,
katerih zahteve so stare, so se tako združili v
boju proti oblasti v Bamaku. Toda povezali
so se tudi s trgovci, s katerimi si izmenjujejo
denar in storitve. Te povezave se lahko tako
hitro razdrejo, kot so se tudi spletle.
Meje ozemelj se redčijo v korist mejnih
območij, »mejnim državam«, kjer se predpisi
izvajajo od spodaj, kar pomeni z igro samih
udeležencev. Države so se včasih na nevarnosti razpada poskušale odzvati z institucionalnimi reformami, kot je decentralizacija
v Maliju, ali z vzpostavitvijo zvezne države v
Nigeriji. Toda težavne težnje ostajajo na delu.
Nekdanji predsednik Malija Alpha Oumar
Konaré posledično ocenjuje, da so ti pojavi
ključ za tekoče obdobje. Preko njih »se bere
mir, kar pomeni demokracija, ki pomeni razvoj«, kajti »mir s spornimi, nepredvidenimi
mejami, kjer je edina stvar, ki je skupna vsem,
strah pred sosedi12«, ne obstaja.
Zgodovinar iz Slonokoščene obale Pierre
Kipré ocenjuje, da se je Afrika znašla v »krizi
identitete«, ki ima svoje korenine v dolgi zgodovini. Če je res, da so meje umetno začrtale
kolonialne sile med konferenco v Berlinu v
letih 1884–1885, pri čemer so naredile podlago za socialne in človeške realnosti, Kipré
poudarja pomanjkljivost samih družb. Po
njegovem mnenju so napetosti nastale, »ker
niso doživele, da bi afriške politične skupnosti
oblikovale prostor tako kot mreže socialnih odnosov, kot intimne komponente moči13«. Boj
proti kolonizaciji je potekal v okviru držav,
ki so jih začrtali Evropejci in potrdili delitve,
vzpostavljene konec 19. stoletja. Prav tako se
neodvisne države, zaposlene z vzpostavljanjem nastajajoče oblasti, niso obotavljale z
vojskovanjem. Poleg tega so se enopartijski
režimi, ki včasih izhajajo iz oboroženih bojev
in se zatekajo k avtoritarnim načinom, pretvarjali oplemenititi različne težnje prebivalstva za zagotovitev razvoja »naroda«.
Začrtanost togih meja ni afriška tradicija,
saj slednja namreč bolj vrednoti srečanja, delitev in izmenjavo. Konaré spomni na »gibljive
meje«, ki delujejo kot »vbodi šivov« ali »varjenja«. »Sorodstvo« in šale, ki ga spremljajo, so
sicer tradicija, ki vztraja kljub vsemu. Neodvisnosti, ki jih je pridobilo v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja, medtem ko se prebivalstvo
še ni povezalo s političnim prostorom, kot ga
je samo 80 let prej ustvaril Berlin.
Si je torej potrebno zamisliti »protikongres v Berlinu«? Leta 1994 je nigerijski pisatelj
Wole Soyinka vzkliknil: »Morali bi se usesti in
opremljeni s kotnim ravnilom in šestilom spet
narisati meje afriških narodov14.« Leta 2009 je
Nicolas Sarkozy nekaj tednov pred potovanjem na sam kraj predlagal glede DRK: »Potrebno bo prej ali slej priti do dialoga, ki ne bo
zgolj gospodarski, ampak strukturni dialog.
Kako v tej svetovni regiji deliti prostor in bogastva ter se strinjati z razumevanjem, da ima geografija svoje zakone, da države redko menjajo
naslov in da se bo potrebno naučiti živeti drug
ob drugem15?« Te izjave so povzročile zaskr-
14
bljenost v regiji Velikih jezer, kjer so se bali
poskusa prerazporeditve »po starem«. Toda
preko eruptivnega sloga nekdanjega francoskega predsednika je godrnjava ideja številnih
afriških intelektualcev in voditeljev. »V naslednjem stoletju, piše kenijski politolog Ali Mazrui, se bo konfiguracija večine sedanjih afriških
držav spremenila. Ena od dveh stvari: ali bo
etnično samoodločanje privedlo do oblikovanja
manjših držav, kot v primeru ločitve Eritreje in
Etiopije; ali pa bo regionalno povezovanje privedlo do širših političnih in gospodarskih zvez16.«
V tem, kar se zdi kot tekma s časom, je videti, da so se afriški voditelji odločili za drugi
primer. Branili bodo meje, toda regionalne
institucije bodo vzpostavile mirovniški okvir.
Leta 2002 so tako OAE preoblikovali v Afriško unijo. Bolj strukturirano so nadeli stalno izvršilno telo ter Svet za mir in varnost.
Predvidela je lestvico kazni, katere strele so
utrpeli Niger, Slonokoščena obala in Mali:
prepoved sodelovanja v organizaciji, embargo, zamrznitve finančnih sredstev itd. Poleg
tega je prevzela več pobud, kot je akcijski
načrt za boj proti drogam in preprečevanje
kriminala. ECOWAS je po drugi strani okrepil sodelovanje svojih 15 držav članic v ciljnih sektorjih: droge, orožje in tihotapljenje
migrantov17. Ta regionalna organizacija bi
morala voditi naslednjo vojaško operacijo na
severu Malija, če bo dal Varnostni svet Organizacije združenih narodov dovoljenje zanjo.
Izhod iz »reaktivnih strategij« je po mnenju ekonomista Mamadoua Lamina Dialla
nujen18; potrebno bi bilo tudi opustiti izključno varnostne vizije, ki bi dosegle samo
del cilja. Gre za to, da se najdejo oblike legitimnosti moči, ki ustrezajo realnosti afriških družb, saj države propadajo tudi zaradi
pomanjkanja usidranosti v prebivalstvu.
»Želja delovati namesto Afričanov, medtem ko gre za njihovo spremljanje, vztraja Konaré, je prevzemanje tveganja, da izhajamo iz
logike ohranjanja, recimo s področja, ki ga ne
moremo več obdržati samega, da bi šli proti
nič manj obsojanja vredni in obsojeni logiki:
tisti s skupnega področja v korist tujim monopolom, za katere so nekatere afriške države dobre za razvoj in industrializacijo ter druge obsojene na vlogo enotnih trgov in dobaviteljev
surovin.« Krepitev regionalnih regulativnih
organov bi bil brez dvoma najboljši način za
dosego celinske potrditve. Morala bi se opreti
na »osnovne skupnosti«, ki z mobiliziranjem
kulturnih virov in bogastva družbenih praks
vsakodnevno dokazujejo svojo sposobnost
za reševanje napetosti na številnih tamponskih območjih v Afriki.
3
Preberite Jean-Baptiste Gallopin, »Amer divorce des deux
Soudans«, Le Monde diplomatique, junij 2012.
4
Zveza reke Mano, ustanovljena leta 1973, si prizadeva za
spodbujanje trgovske izmenjave.
5
Preberite Jacques Delcroze, »Effondrement du rêve
démocratique au Mali«, Le Monde diplomatique, september 2012.
6
Od leta 1955 do leta 1972, nato od leta 1983 do leta 2005.
7
Preberite Fanny Pigeaud, »Guerre pour le cacao dans
l’Ouest ivoirien«, Le Monde diplomatique, september 2012.
8
Michel Luntumbue, »Groupes armés, conflits et gouvernance en Afrique de l’Ouest: une grille de lecture«, opomba
analize Skupine za raziskave in informiranje o miru in varnosti (GRIP), Bruselj, 27. januar 2012.
9
Preberite Colette Braeckman, Les Nouveaux Prédateurs. Politique des puissances en Afrique centrale, Fayard, Pariz, 2003.
10 Achille Mbembe, »Vers une nouvelle géopolitique africaine«, v »Afriques en renaissance«, Manière de voir, št. 51,
maj–junij 2000.
11 Preberite »La traite d’enfants en Afrique de l’Ouest«, Unicefov raziskovalni center Innocenti, Unicefov regionalni urad
za zahodno in osrednjo Afriko, april 2002.
12
Alpha Oumar Konaré, uvodni nagovor, »Des frontières en
Afrique du XIIe siècle au XXe siècle«, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco),
Pariz, 2005.
13 Pierre Kipré, »Frontières africaines et intégration régionale: au sujet de la crise d’identité nationale en Afrique de
l’Ouest à la fin du XXe siècle«, v »Des frontières en Afrique
du XIIe siècle au XXe siècle«, op. cit.
14 Wole Soyinka, »Blood soaked quilt of Africa«, The Guardian,
London, 17. maj 1994.
15 Nicolas Sarkozy, želje veleposlanikom, 16. januar 2009.
(opombe)
16 Ali Mazrui, »The Bondage of Boundaries«, v »The Future
Surveyed: 150 Economist Years«, posebna številka The Economist, London, 11. september 1993.
1
Small Arms Survey, izjava, Ženeva, 25. oktober 2012.
17 Gl. jeziček »Restructuration de la Cedeao« na www.ecowas.int
2
Strahovitost represije, ki se tam izvaja, je stala predsednika
Omarja al Baširja naloga za prijetje Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC).
18 Mamadou Lamine Diallo, »L’Afrique dans la nouvelle géopolitique mondiale«, Fundacija Gabriel Péri, Pantin, 24.
januar 2008.
Specialist za fasade
V družbi Demit iz Laškega, z osredotočenostjo izključno na fasade nenehno razvijamo nove tehnologije,
zaradi česar na področju fasad postavljamo nove standarde in merila. Smo edini ponudnik fasad, ki uporablja namensko lepilo za lepljenje izolacijskih plošč in namensko malto za izvedbo armirnega sloja, ki mora
biti elastičen in odporen na vse vremenske vplive. Naša prednost so tudi unikatne Demit plošče, ki imajo
diletacijske zareze v rastru 10 x 10 cm in katerih funkcija je zmanjšati površinske napetosti v zaključnih
slojih fasade. S tem podaljšujemo njeno življenjsko dobo.
Ker VSaK eVro šteje
Z DEMIT® fasadnimi sistemi boste stroške porabljene energije mesečno zmanjšali od 40% do 60 %.
In ne pozabite upoštevati prihranke pri nakupu ogrevalnih in hladilnih sistemov. Bodite gospodarni.
PoSKrbimo za oKoLje iN oKoLje bo PoSKrbeLo za NaS
Naravo smo si sposodili od svojih naslednikov, zato z njo ravnajmo skrbno in z občutkom. Z visoko
termično izolativnostjo fasade boste zmanjšali porabo kurilnega olja in drugih energentov in s tem manj
obremenili okolje. Poleti se boste izognili potrebi po uporabi klimatskih naprav ter tako naredili nekaj za
svoje zdravje, pa še okolje vam bo hvaležno.
PomagaLi Vam bomo
Zavedamo se, da je odločitev o fasadi pomembna in da pri njej ključno vlogo igrajo vaše potrebe in
finančna moč. omagali vam bomo izbrati fasadni sistem, ki bo za vaš dom optimalen ter vas razbremenili
vseh skrbi v zvezi z vgradnjo.
15
Svet diplomacije – Januar / februar 2013
Osebno o vrednotah
Davljenje demokracije
Igor Koršič *
S
poštovane in spoštovani. Bom oseben, kot se spodobi, ko govorimo o vrednotah. Ko me je leta 1975
zasliševal KOS (ne KOKS), sem se moral soočiti z
vrsto etičnih, moralnih in pravnih dilem. Pravno sem bil
protizakonit, saj sem si kljub členu 133 brezprizivno lastil pravico svobode govora. Moralno sem grešil, saj sem
bil kot anarholiberal sovražnik države. Edino, na kar sem
se lahko skliceval je bila pravica do svobode govora. Proti
družbeni moralni in zakonski vrednoti je stala etična, ki
je bila osebna.
Obstajajo razmere, ko se mora posameznik v imenu
etike upreti zakonu. Zato sem bil za demokratizacijo in
samostojnost. Danes ne more biti drugače. Demokracija
je ogrožena. Zdaj je ne moremo ubraniti z izstopom. Preostane nam le emigracija. K sreči še nismo tako daleč.
Parlamentarna demokracija in Evropska unija, naj bi nas
ščitili. Toda Orbanova Madžarska nas opozarja, da je ta
zaščita krhka.
Za davljnenje demokracije nosimo kolektivno odgovornost, ker razkroj demokratične prakse dovoliljujemo.
Demokratični sistem in procedure so pri nas dnevno kršene. Pred tremi dnevi je predsednik vlade nadvse surovo
zmerjal državni organ, ker je predmet njegove obravnave. Ni bilo prvič. Pred tremi dnevi je ta isti predsednik
svojo odgovornost za nedelujočo demokratično kontrolo
obveščevalne službe prelagal na komunistično zaroto. S
to zaroto že dvajset let zastruplja naš politični in duhovni
prostor in gradi svoj politični obstoj.
V svojem slepem legalizmu in nepoznavanju ali nepriznavanju politične odgovornosti mu vse to in veliko več
spregledujemo: trgovanje z orožjem, Depalo vas, galopirajoči klientelizem in korejski nepotizem, Patrio, zgrešeno gospodarsko politiko, uničevanje bank, podjetij, celih
sektorjev, preprečevanje nujnih reform, posege v nedovisnost medijev, kršenje človekovih pravic z izbrisanimi,
dnevne laži in sprenevedanja ... Vse to je mogoče ker so
nadzorne in represiven organe ali prevzeli in neutralizirali. Celo predsednika države, ki bi z moralno autoriteto
moral braniti demokratični sistem. Pa ga ne.
Torej problem ni Janez Janša. Problem smo mi. Ne
znamo ločiti politične od kazenske odgovornosti. Zato
ne vemo čemu se moramo v demokraciji z vsemi sredstvi
upreti. Zato ima JJ prav, ko trdi, da se z njegovim odhodom ne bo nič spremnilo. In imajo prav tisti, ki trdijo, da
moramo družbo začeti spreminjati pri sebi. Brez mistifikacij. Edini problem z vrednotami pri nas je popolnoma
odsotna politična odgovornost.
Ki ne pomeni nič več kot, da se naredi tisto, kar se na
volitvah obljubi. Iz prava vemo, da se to samo po sebi ne
zgodi. Nekdo mora nadzirati in zahtevati. Neodgovorni,
nezahtevni državljani smo zato poglavitni krivci, da so
nam državo zavozili. Politika je neodgovorna zgolj posledično, saj smo jo postavili na božji prestol. Dela kar se ji
zljubi.
* Profesor na AGRFT v Ljubljani
Kako je do tega prišlo? Ugotoviti moramo kako nemudoma uvesti odgovornost v našo politično prakso. Gotovo
ne tako, da bomo še naprej tiščali nosove v naše slabo napisane (prepisane), neizvajane in pogosto kontradiktorne
zakone. Tako smo baje čisto zakonito potonili v sedanjo
politično in gospodarsko in krizo. Tako se tiho in pohlevno umikamo protiustavni degradaciji demokracije.
Če torej, prebujeni trdimo, da smo država mi, da je država naša in ne od politikov in strank, da mora država služiti našim interesom in ne interesom politikov in njihovim
kapitalskim klientom s tem še nismo protidemokratični
„revolucionarji“ in prekucuhi, s čimer nas zmerjajo uzurpatorji domoljubja, osamosvojitve, demokracije, države in
celo posvečenih prostorov naše demokracije in kulture.
Za upor proti nedemokratični praksi je nujna etika.
Moja etika je utemeljena v kulturi s katero nenehno presprašujem svoje človeško bistvo. Zato si ne moremo privoščiti, da bi nam kulturo vzeli. Samo ta, etična drža, nam
omogoča upor proti vsem manipulacijam in lažem, ki jih
neodgovorna politika praviloma zavija v domoljubno,
moralistično, versko, zakonsko in demokratično preobleko. Zato so vedeli kaj delajo, ko so pred letom dni kot prvo
napadli kulturo. S tem so napadli etično podstat upora.
Napadli so tisto, kar nas dela nepremagljive in neuničljive.
Kaj moramo kot odgovorni državljani storiti? Naše predstavnike v parlamentu moramo opozoriti, naj nas pozorno
poslušajo. Rajanja je konec. Čimprej naj vložijo konstruktivno nezaupnico. Zahtevamo program prehodne vlade ki bo:
Mond media d.o.o.
Palmejeva 32
1000 Ljubljana
1. zaustavil nadalnje neoliberalno uničevanje nacionalnega gospodarstva ali abortiral prevzem Slovenije z
doktrino šoka
2. zaustavil razkroj demokratičnega sistema in socialne države.
3. zaustavil sistemski klientelizem z ureditvijo transparentnosti financirnja strank v skladu z zahtevami mednarodne agencije za boj proti korupciji
4. zaustavil bančni krč s strokovno sanacijo bank (vsaj
v skladu z navodili »zloglasne« trojke)
5. zaustavil načrte za stranskarsko odprodajo državenga premoženja
6. zaustavil odmiranje odgovornosti, (zato naj se za začetek lotijo reforme volilne zakonodaje in priprave predčasnih volitev)
7. pognal gospodarsko rast
Še prav posebej parlamentu polagamo na srce, da naj
si v popolnem nezaupanju, ki ga je deležen, ne drznejo
dotikati naših državljanskih pravic: referendumov in zakona o policiji. Našega naraščajočega ogorčenja ne bi kazalo podcenjevati.
Kaj moramo storiti mi sami? Združiti se moramo v gibanje raznovrstnih, ki bo v parlamentu zamenjalo politiko
neodgovornosti. Premik, ki se je s protesti začel dogajajti
v naših glavah in srcih moramo preliti v politično gibanje.
Politično gibanje mora ustvariti strokovno pripravljene in
vsem razumljive volilne programe. Strateški cilj je ustvarjalna, podjetna, solidarna, pravična in zato uspešna Slovenija.
tel.: 041 422 665
Najugodnejši zakup
oglasnega prostora
v različnih medijih !
www.mondmedia.si
ndmeddia.si
2013 Januar / februar –Svet diplomacije
16
Slovenska pridnost
Miha Mazzini *
S
lovenci radi delamo. Skoraj zagotovo smo najbolj delovno ljudstvo na
svetu. O naši delovni zagnanosti in
pridnosti so bile napisane knjige in narejene kariere.
Oni dan pa sem bral avtorje, ki so
obdelovali (nekdanje) jugoslovanske narode še v kraljevini SHS in–glej glej–podobno o sebi mislijo vsi ti narodi. Srbski
pregovor celo pravi, ne bodo se utrudili
oni, marveč prej tisti, ki jim delo nalagajo. Hm, čuden rek, o delu, ki ga ni treba
opraviti iz nuje ali smisla, temveč je zaukazano. A kdo ukazuje?
Iz spomina mi je vstal prizor, ki ga je
v enem svojih romanov opisal češki pisatelj Josef Škvorecký. Kot mladeniča so ga
nemški okupatorji dali na prisilno delo.
Ne bi dolgo zdržal garanja, ki je lomilo
kosti, a usmilil se ga je eden od sotrpinov.
Povedal mu je recept za preživetje, a zabičal, da ga ne sme deliti z nikomur drugim.
Takole: vzameš velik rumen sod, prazen,
in ga s silnim vzdihovanjem in jamranjem
vališ prek tovarne. Na cilju vzameš najbolj
kontrasten sod, recimo majhen in črn, ter
ga prav tako z igranim trudom vališ nazaj.
To ponavljaš celo ujetništvo. Josef se je recepta držal in je živ še danes.
Skratka, Josef je opravljal tlačansko,
celo suženjsko delo, a prilagojeno lastnemu preživetju in okupatorjevemu pogledu. Kadarkoli so pazniki pogledali, je imel
mladenič polne roke dela, niti za trenutek
ni počival. Da je bilo delo nesmiselno in
neučinkovito, pa seveda niso videli. Mladi pisatelj sodelavcem ni mogel zaupati.
Prevelika množica posnemovalcev bi se
pokazala na rezultatih. Vsak med njimi je
moral odkriti svoj način preživetja, tisti,
ki ga niso, so se zgarali in umrli. Skratka,
v tlačanskih razmerah je treba delati čim
manj, a neprestano. Ustvarjati je treba videz dela. Energetsko je varčnejše o delu
govoriti kot ga opravljati. In vsi nekdanji
jugoslovanski narodi so stoletja delali pod
tujo oblastjo, torej tlačansko delo.
Premaknimo se na slovensko podeželje. Na nekem obisku, še mlad in naiven,
sem predlagal gostiteljem, da gremo sedet
na vrt, prelep dan je bil. Ven? Gostitelji
so se spogledali, oklevali, nato ustregli
gostu. A moški je vzel čopič, žena štrikanje, nakar sem edini praznih rok sedel na
stolu, njej so pletilke skakale v ritmu staccato, mož pa je kleče pleskal ograjo. Veš,
je rekel, kaj bi pa sosedje rekli, če bi nas
videli, da nič ne delamo?
Podobnih prizorov sem kasneje doživel še veliko in priznam, včasih sem jih
namenoma sprovociral, da bi videl rezultat – vedno je bil enak: kaj bodo pa sosedje rekli, če bomo posedali brez dela?
Nekoč prav tragikomično, ko smo zelo
staro gospo prepričevali, da se lahko na
vrtu tudi usede na klopco, ki tam stoji že
desetletja in da ji ni treba početi ničesar.
Nazadnje smo morali iti sosedom povedat, da so njene roke preslabe in da res
ne more delati, sedela bo kar tako. Pa ji
ni bilo prijetno, kmalu smo jo pospremili
nazaj v hišo.
Krivdno ne delamo iz užitka, marveč
garamo zato, da se ne bi počutili krive,
recimo pred sosedi in, še huje, pred samim seboj.
Prvi element našega dela je torej tlačansko pojmovanje dela (neprestanost,
vtis na sosede ...), nujno pa moramo dodati še močan element, ki ga je v teh krajih (in avstrijski Koroški) ugotovil Erwin
Ringl: krivdno nevrozo. Ko končamo
smiselno delo, možgani izločijo nevroprenašalce, ki nas nagradijo z občutkom
zadovoljstva. Zato se lotimo naslednjega
smiselnega dela. Krivdno pa ne delamo iz
užitka, marveč garamo zato, da se ne bi
počutili krive, recimo pred sosedi in, še
huje, pred samim seboj.
* Miha Mazzini, pisatelj, avtor 14 objavljenih knjig (v osmih jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor
devetih priročnikov. Dobitnik številnih nagrad. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in
režiser štirih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija.
Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.
Pobrskal sem po blogih in po nekaj
minutah našel avtorja, ki pravi, da bi imel
občutke krivde, če bi si privoščil dopust
namesto obnavljanje hiše. In na forumu
nekoga, ki pravi, da bolj uživa med obnovo nepremičnine kot pa na morju, zato tja
sploh ne hodijo več.
ge v ležalniku na vrtu, bi bil njegov ugled
uničen. Tako pa je imel visok status v lokalni skupnosti kot priden človek, garač,
ki ne pozna počitka.
Kaj če poleg vseh drugih funkcij slovenska posest opravlja tudi funkcijo
objekta, na katerem sproščamo krivdno
nevrozo? Nepremičnina je idealna, delo
na njej nikoli ni končano in vedno so možne izboljšave. Hkrati pa sosedje vidijo
mojstre prihajati in odhajati, pa vas, kako
lezete po strehi, barvate ograje, kosite in
podobno. Zaradi tega v resnici nikoli ne
doživimo občutka zadovoljstva ob končanem delu, ker preprosto nikoli ni konca.
Slovenska patriarhalna struktura je taka:
on obnavlja in širi posest, ona jo čisti
(»Joj, vse imamo razmetano!«, ko vstopite
v sterilno okolje), oba sta v neskončnem
delu, zadovoljstva ni pri njiju, pričakujeta
pa ga od otrok.
Poglejmo v slovar, kakšen naj bi bil
ta človek: ki rad, dosti dela; ki izpolnjuje
dolžnosti, zahteve. Ubogljiv tlačan, torej.
Aha. Ni govora o učinkovitosti, kaj šele
ustvarjalnosti, kajti v Sloveniji ni pomemben učinek, marveč delo samo. Torej
morajo tudi TV-zvezdniki štempljati prisotnost, četudi so njihovi rezultati vidni
milijonoma. Prav tako pisatelje sprašujejo, koliko časa je kaj pisal, rezultat pa nikogar ne briga. Nekoč so od mene hoteli
za filmski scenarij obračun ur, parkirne
listke in podobne traparije. Verjetno so
več časa porabili za preračunavanje ur in
formularjev kot pa za branje scenarija (če
so ga sploh).
Ker pa možgani ob darilih učinkujejo
drugače, ga ne dobita – nadaljevanje lahko preberete v črnih kronikah.
Kaj če poleg vseh drugih funkcij slovenska posest opravlja tudi funkcijo
objekta, na katerem sproščamo krivdno
nevrozo?
Spomnim se človeka, ki je za parkirišče pred hišo posul del travnika s peskom.
Naslednje leto mu je bilo dosti blata in
prahu, zato je pesek zamenjal s kamenčki.
Ampak ni bilo dosti bolje, leto zatem je
položil tlakovce, ki so imeli na sredini odprtine. Tam je pričel rasti plevel, zato jih
je leto za tem zamenjal s celimi tlakovci.
Ki so se pričeli pogrezati in dvigati, nakar
je vse skupaj zabetoniral. Nehal sem zahajati v tisti kraj, zato ne vem, kako je šlo naprej. Verjetno asfalt, nato pa kakšno talno
ogrevanje, da ni treba kidati snega in tako
dalje. Ob smrtni uri se mu bo odvrtel film
življenja in edino svetlo točko bo izrazil
v zadnjih besedah: »Klinc, tisto parkirišče
sem pa le zrihtal!«
Ta moški bi lahko že prvo leto docela uredil parkirišče, a kot razlog je navedel varčnost, še eno močno hvaljeno
lastnost. Zaradi nje si je nakopal leta in
leta popravljanja, po končnem seštevku
bi verjetno na tistem mestu že stal lahko
zlat podstavek, ne samo asfalt. Hkrati pa
je dobil več, kot lahko kupi denar: če bi
opravil že prvo leto in potem bral knji-
Največja pohvala, kar jo lahko kot
Slovenec dobim, je, da sem priden.
Največja pohvala, kar jo lahko kot
Slovenec dobim, je, da sem priden.
Naše delo je torej zastavljeno za reševanje podrejenega položaja pod okupatorjem in kot izhod iz krivdne nevroze,
posledice janzenistične verske skrajnosti.
Stoletja je delovalo dobro, zdaj pa je zaškripalo. V samostojni državi šteje uspešnost – to pa je nekaj, kjer smo povsem
zgubljeni. Kako, mar moja inovacija ni
svetovna, če sem pa zanjo naštempljal
1215 ur?
Zamislite se v vlogi kakega manjšega
šefa, recimo v javni upravi. Pred seboj
imate delavca A, ki je postavljeno delo
sposoben opraviti v dveh urah, nato pa
položi nogi na mizo in bere časopise. In
delavca B, ki celih osem ur z namrščenimi
obrvmi po hodniku teka z rumenim fasciklom v eno smer in s črnim v drugo. Ker
delavec B ne opravi svojega dela, ga boste
naprej porinili delavcu A, mar ne? In ker
bo tudi po tem še štiri ure bral časopise,
ga boste obremenili še z dvema dodatnima zadolžitvama, dokler ne bo popenil in
šel. Nazadnje boste ostali s štirimi zaposlenimi in delom, ki se bo nalagalo v zaostankih, a ti štirje bodo videti hudo pridni
– kot naviti bodo prenašali raznobarvne
fascikle po hodnikih. Preverili boste, ali
se redno štempljajo (se) in blaženo zavzdihnili: »Klinc, naj vrhovni pridejo in
vse pregledajo, nič mi ne morejo očitati.
Lenuha sem se znebil, pridne nagradil in
firmo porihtal!«
17
Svet diplomacije – Januar / februar 2013
Zakaj v Sloveniji ni korupcije?
Miha Mazzini *
O
bstajajo organizacije, ki merijo stopnjo korupcije po državah. Če pogledamo, recimo, poročilo
organizacije Transparency International za lani,
Sloveniji odlično kaže: na 37. mestu najmanj koruptivnih
smo, zadnja je Somalija na 174. mestu.
Prve so seveda skandinavske države, torej nam gre dobro, celo izjemno.
Po mediteransko-balkanski mentaliteti sorodno Grčijo smo pustili daleč zadaj, na 94. mestu. Skratka, mirno
se lahko potrepljamo po prsih in se hvalimo z dosežkom.
Od napetega premišljevanja se Francu orosi čelo, vendar korupcije ne najde. Kar po pravici tudi pove izpraševalcu, ki si nekaj zapiše.
Sledijo nova vprašanja, na katere Franc hitro odgovarja »ne, ne, ne«, saj se mu mudi v službo. Šefica je zaposlila
svojo hčer, on pa je njen mentor in mora kriti nesposobnost nove zaposlenke, kar je težko, a tolaži se s tem, da mu
bo zvišala stimulacijo. Tako se kar rahlo nevljudno poslovi
od izpraševalca in odhiti.
Tovrstne ankete torej sprašujejo po mnenju ljudi o
svoji lastni državi in nimajo zveze z realnostjo. Pokažejo
le, da je naše mnenje o sebi ugodno (mar ni v večini primerov?), četudi počasi pada:
2012 – 37. mesto
2011 – 35. mesto
2010 – 27. mesto
nima smisla trgovati z denarjem, temveč z uslugami. Danes
ti meni, jutri jaz tebi. Nazadnje se usluge seveda spremenijo
v denar, a tisto bi težko imenovali korupcija: recimo mešetarjenje z zemljišči in namembnostjo je eno samo vračanje
in dajanje uslug, kar na koncu nekdo kupi in plača (sploh če
na koncu verige stoji podjetje, ki kupuje z davkoplačevalskim denarjem! Juhu, veselje odiranja!). A odplačati mora
vse udeležence v verigi in zato so zemljišča in nepremičnine pri nas pač tako draga. Hkrati pa smo egalitarna družba
in vsak bi prislonil lonček: zato smo državo razbili na 205
občin in s tem omogočili več udeležencev v menjavi uslug.
V tej razliki je naša slepota: Franc Novak ne najde
korupcije, ker ne rabi kuvert z denarjem. Tisto, v čemer
smo zrasli, pojmujemo kot normalno stanje. Pri nas ni
korupcije, temveč le menjavanje uslug. In ker nas tujci ne
pogledajo pobliže, nam nasedejo. Naš način delovanja je
točno isti kot grški, le da so njim že tako oprali glavo, da
vsaj priznajo, da diši po korupciji, medtem ko mi še vedno
vztrajamo, da gre za normalnost.
Ker pri plačevanju prek banke v rubriki Vrsta posla iz
neznanega razloga ne morete izbrati možnosti Podkupnina, se vprašajmo, kako tovrstne organizacije merijo korupcijo. Najamejo izpraševalce, ki ogovarjajo ljudi in jih
sprašujejo po njihovem mnenju.
Franc Novak razmišlja o korupciji
Predstavljajmo si slehernika, imenovanega po najpogostejši slovenski kombinaciji Franc Novak, kako ga sredi
mesta ustavi anketar in ga vpraša, ali je kdaj videl korupcijo na lastne oči. Franc točno ve, o čem ga sprašujejo,
predstavlja si modro kuverto, polno bankovcev, in osebi,
ki si jo podajata. Zamisli si in se poskuša spomniti. Iz zdajšnjega trenutka se v spominu počasi pomika v preteklost.
Pravkar se vrača iz zdravstvenega doma. Sprejela ga je
vajenka, saj je njegova zdravnica odpotovala na safari v
Kenijo, kjer ji bo veliko mednarodno farmacevtsko podjetje izročilo prospekt novega zdravila. Franc tu ni videl
nikakršnih kuvert, zato išče dalje.
V čakalnici je prebiral časopise, jezna mnenja novinarjev, ki so od političnih strank dobili kadrovska stanovanja.
Poročajo o politikih, ki so postali člani strank, saj so si s tem
z najmanj možne izobrazbe in primernih izkušenj zagotovili najboljša delovna mesta. Spet nikjer nobenih kuvert.
Prej je bil Franc doma, kjer zagotovo ni korupcije. Še
srečo je imel, da je hišo sezidal sam, kako bi drugače zmogel poplačati stroške! Pa to, da je lastnik gozda in je les lahko kar sam posekal ter ga z znancem zidarjem zamenjal
za beton in zidake, ki jih je kolega izmaknil iz gradbišča
nekega bloka.
Domov je prišel pozno, malo preveč je popil, in naletel na policijsko zasedo. Na srečo ga je ustavil policaj
Tone, katerega sina uči Franceva žena in mu gre silno
slabo, komaj bo izdelal, če sploh, zato je policaj Tone
samo povohal Francev izdih in mu pomahal, naj gre
naprej. Skratka, pokazal je svojo človečnost v pravem
trenutku.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
Menjava denarja in uslug
Kje je v resnici težava? Kje je naša slepa pega?
Ko sem za tole pisanje razmišljal o korupciji, sem ugotovil, da očitno ločimo dve vrsti:
1. Korupcija velikih držav: ogromno ljudi, vseh tako in
tako ne morete spoznati, večine jih ponovno sploh ne boste srečali in tako dalje. Zato morate priti s polno kuverto
denarja in uslugo kupiti.
2. Korupcija malih držav: vsak pozna vsakega, vsak bo
z vsakim preživel življenje in ga neprestano srečeval. Zato
Sistem je nastal v stoletjih, ko smo morali skrbeti zase, saj
tega nismo mogli pričakovati od tujih gospodarjev. Tudi dostopa do denarja nismo imeli, zato pač trgujemo z uslugami,
pridelki in izdelki. Spomnite se tega, ko se boste naslednjič
jeseni odpeljali na kmete s prtljažnikom, ki ste ga prej povsem spraznili, da bo lahko več sprejemal. In spomnite se tega,
ko boste za bolnega sorodnika s kmetov klicali po bolnišnicah in mu urejali hiter sprejem, dobrega zdravnika in oskrbo.
Izmenjava uslug je normalno človeško stanje; povezuje družbo in osebe v njej. Težava nastane, če gre za edini
način delovanja, saj po njem vedno uspejo najbolj zalizani
2013 Januar / februar –Svet diplomacije
18
namesto najbolj sposobnih, kar nepotrebno siromaši skupnost. Zato so nam davkarje, revizorje in druge pojavne
oblike nadzora tujci pošiljali iz svojih vrst. Zdaj pa smo
ostali sami s seboj in tudi nadzor vključili v sistem menjave uslug.
boljših kadrov na najslabše lokacije (berite Cankarja), v
času moje izbire študija je veljalo, da gre tisti, ki ni za nikamor, študirat za učitelja ali novinarja, umetniki smo tako
ali tako zapiti nebodijihtreba, intelektualci pa filozofi, kar
je ena krepkejših slovenskih žaljivk.
znebil z luksuzom. Tito, podoben tip diktatorja, tudi sam
užitkar, je na neki točki začel podanike podkupovati. Še
posebno pozornost je posvetil tistim, ki se jih je najbolj
bal – intelektualcem in umetnikom. Kdor je bil priden, je
od države dobil stanovanje. Tudi po več, če je treba.
Takšen sistem s samostojno državo ne zna ravnati in
nima niti kaj početi: država naj bi upravljala z denarjem,
česar nismo navajeni, zato pri nas ekspresno ponikne. V
tako velikih količinah, da tudi v svetu korupcije meji na
brezglavo zapravljanje. Zaradi česar sklepam, da je očitno
naša edina težava v tem, da ne najdemo pravega menjalnega razmerja med uslugami in denarjem; da torej naše
mogočneže preplačujemo za njihove usluge. Da smo torej
narediti državo, v kateri so »maherji« preprosto preveč
plačani za tisto, kar nam lahko »zrihtajo«
Bledoličnost naših razumnikov
Samostojni novinarji in intelektualci
Pred kratkim sem prebral odlično kolumno Aktivni intelektualec o odsotnosti naših intelektualcev. Avtorica citira
Edwarda W. Saida, ki pravi, da »javno nastopanje intelektualca ne sme biti del neke strankarske linije. /…/ Standardi
tega, kaj je resnica ali kaj je krivica, se ne delijo na leve in
desne politične opcije, leve in desne intelektualce, saj gre
za univerzalne pojme. /.../ Zato, ker vedno govori resnico,
ponavadi nima prijateljev na visokih mestih in ne dobiva
častitljivih nagrad, pa tudi ne služb ali stanovanj.« Ob delih
besedila, ki sem ga sam označil krepko, sem se z veseljem
spomnil, da poznam enega takega! Samega sebe.
V samostojni Sloveniji nismo spremenili prejšnjega
sistema in tudi darila so ostala, le da jih ni več delila partija številka 1 (levica), marveč tudi partija številka 2 (desnica). Lep primer je ustanovitev časopisa Slovenec, kjer
so (nekatere?) novinarje obdarili s stanovanji. Časopis ni
dolgo zdržal, stanovanja pa so ostala. Spomnim se tistih
let, ko so moji znanci kar po vrsti prejemali stanovanja
in sem šel tudi jaz vprašat na občino, kakšni so pogoji.
Prijazen možakar mi je v podrobnosti narisal število mest,
ki jih ima posamezna stranka, potem pa povedal, da je stanovanj na voljo toliko in toliko, stranke pa jih bodo podelile pač po številu svojih sedežev. Nepremičnine ni težko
dobiti, le najti moram stranko, ki bo jamčila zame.
Podkupljeni cvet naroda
Slovenci imamo v povprečju silno slab stik z realnostjo; vsaka stroka, ki se z ljudmi ukvarja, trdi enako, od
psihiatrije dalje. Zato ni čudno, da smo stalne žrtve ideologij in nas vse preseneti, vključno s svetovno krizo, ki
smo jo pričakali tako, kot da ne bi bili del sveta.
Oblasti stanje ustreza – slabši stik z realnostjo ima
ljudstvo, lažje ga je nategniti. Potopite ga do vratu v govno
in rečete: »Evo, znašli ste se v drugi Švici!«, narod pa zadovoljno kima in meni, da smrad prihaja iz tovarn čokolade.
Vsaka družba vsebuje poklice, ki bi morali skrbeti za stik
z realnostjo: učitelji, novinarji, intelektualci; umetniki pa
bi morali na prihajajoče čase opozarjati celo prej, preden
jih vidijo preostali, in nam ponujati globoko razumevanja
časa, v katerem živimo.
Ker stika nočemo, te poklice zaničujemo. Zgodovina
slovenskega učiteljevanja je zgodovina prestavljanja naj-
Kolumna me je spodbudila k premišljevanju in tokrat
vam pojasnim, zakaj sem verjetno edini v svoji generaciji kljub svojemu ustvarjalnemu delu brez državnih nagrad, služb in stanovanj. Kako sem to dosegel? V čem je
skrivnost mojega kariernega in materialnega neuspeha in
duhovnega uspeha, ki vam omogoča občasno prebrati ne
levo in ne desno mnenje, kar je pri nas huda redkost?
Darila diktatorjev
Začnimo pri diktatorjih. Vsak lahko izbira med dvema
načinoma obvladovanja: s korenčkom ali palico. Mussolini, recimo, je dobil vse mogoče psihosomatske težave,
kadar je podpisoval smrtne obsodbe, zato je, ko je prišel
čas za odstranitev pesnika in nastopača d'Annunzia, izjavil, da boleč zob lahko izruješ ali obložiš z zlatom. In tako
je d'Annunzia zazidal v vilo ob Gardskem jezeru in se ga
Armenija,
Avstrija,
Belorusija,
Bolgarija,
Ciper,
Češka,
Francija,
Finska,
Grčija,
Hrvaška,
Italija,
Luksemburg,
Madžarska,
Nemčija,
Norveška,
Poljska,
Portugalska,
Izdaja Le Monde diploRomunija,
matique v esperantu
Slovenija,
tiskana na Kubi
Slovaška,
Srbija,
Meksiko
Španija,
Švedska,
Švica,
Turčija,
Argentina,
Združeno kraljestvo
Bolivija,
Brazil,
Čile,
Kolumbija,
Peru,
Urugvaj,
Venezuela
tiskana izdaja
elektronsko založništvo
tiskana izdaja + elektronska izdaja
začasna izdaja
Lepo sem se poslovil in šel; razmislil, se odločil in nisem šel iskat jamstva v stranki.
Ko torej srečate slovenskega intelektualca ali novinarja,
ga najprej vprašajte, kako ima urejeno nepremičninsko stanje. Veliko možnosti imate, da vam bo omenil občinsko stanovanje, češ, dobil sem ga za zasluge za narod. A takoj zatem
ga vprašajte, katera stranka je zanj jamčila. Pri nas zasluge
ne obstajajo, obstajajo samo stranke, ki nagrajujejo pokorne.
Slovenske nagrade
Odločno zagovarjam državne nagrade za ljudi, ki se
posebej izkažejo, predvsem zunaj domovine, in s tem prispevajo k prepoznavnosti in mehki moči države.
Izdaja Le Monde diplomatique v kurmanji
kurdščini tiskana v Berlinu
Rusija - objava Atlasa – Le Monde diplomatique, 2009
Alžirija,
Angola,
Egipt,
Maroko,
Mavretanija,
Sudan,
Tunis
Indija,
Japonska,
Južna Koreja,
Kitajska
Dubai,
Irak,
Iran,
Iraški Kurdistan (v sorani kurdščini),
Jemen,
Jordanija,
Katar,
Kuvajt,
Libanon,
Palestina,
Saudska Arabija,
Sirija,
Združeni Arabski Emirati
19
Svet diplomacije – Januar / februar 2013
Poglejmo primer Amosa Oza, enega vodilnih svetovnih pisateljev, ki je v domačem Izraelu živel v kibucu. Zaprosil je za en prost dan na teden, da bi lahko pisal, kar so
mu odobrili. Po prvi knjigi so mu odobrili dva dneva, ko
je odličen roman Moj Mihael postal uspešnica, je dobil tri
proste dni in zdaj, ko je svetovni avtor, ima pač teden zase.
LDS« ali pa »stanovanje KP, vikend SDS«. Pisatelju pa na
zavihku knjig: »Avtor je dobitnik Prešernove nagrade, stanovanja v središču Ljubljane in državne službe, v katero
mu ni treba hoditi.«
Povezava med uspešnostjo kariere in nagrado je jasna
in lepo razvidna. V slovenstvu pa seveda niti eno pravilo
ne more uiti naši delitvi na naše : vaše, na obdarovanje
znancev in »mučkanje« prek zvez. Vse potone v slovensko
vaško domačijskost ti meni, jaz tebi.
Pred nekaj leti pa je denarja in stanovanj zmanjkalo.
Oziroma, oblastniki so ugotovili, da so za stik z realnostjo
bolj pomembne vedeževalke, in so njim začeli podeljevati
nepremičnine. Nova generacija novinarjev bi tudi stanovanja in redne službe, dela pa za nekaj evrov na novico v
Prebujanje
prekernih zaposlitvah. Tudi mladi pisatelji bi stanovanjce,
a, žal, zmanjkalo, dragi moji!
Strašna naloga čaka prihajajoče generacije: ne samo,
da bodo morali spremeniti slovensko mentaliteto (negativno selekcijo, uravnilovko ...), zgraditi gospodarstvo na
novih temeljih, ne samo, da bodo morali zrasti resnični
samostojni intelektualci in družbenokritični umetniki, še
stanovanja si bodo morali kupiti sami.
Spotoma bodo dobili še stik z realnostjo in nastalo bo
prvo upanje za Slovenijo.
Po drugi strani pa: hej, novinarji dobivajo od oblastnikov stanovanja?!?!? In ta stanovanja se uradno imenujejo kadrovska?
Doživite
Nikogar ne poznam, ki bi se mu to zdelo čudno! Vsi
imajo v glavi socialistični model družbenopolitičnih delavcev, torej članov stranke, in takim seveda toplo gnezdece pripada. Kakšno novinarstvo lahko sploh pričakujete?
Če stranka nekoga obdari s stanovanjem, mar bo grdo
pisal o njej? In tako imamo vojno med našimi in vašimi,
realnost pa hodi nekje po svoje. Ko boste naslednjič brali
slovenske medije, se spomnite, da ne berete boja za ideje,
marveč za stanodajalce.
inDijsko
pravljico
.
.
inDiviDUalno v skUpini eksklUZivno
Poglejmo umetnike, recimo pisatelje. Stanovanje je
dala država, službo je dala država, denar za prevode in
tuje izdaje daje država, prej ali slej vas sprejmejo v SAZU,
kar je še ena plača, pa dodajo še kakšno funkcijo v kakem
odboru, spet sejnine in stroški, skratka, nenadoma je vse,
kar imate, strankino. Ker čutite, da ste sklenili Faustovo
pogodbo, jo seveda hočete prikriti sami pred seboj. Edini
položaj, ki vam preostane, je užaljena primadona – stalno
se cmerite, da ste dobili premalo, da vas država ne ceni
dovolj, ljudstvo premalo malikuje, da hočete še, ker vam
pripada, saj ste neodvisni intelektualec in oporečnik. Lažete bralcem, da bi se zlagali svoji vesti.
Ste se kdaj vprašali, zakaj v slovenskih filmih tako dolgo gledajo skozi okna, se prhajo in hodijo v nedogled po
stopnicah? Zakaj je v samostojni Sloveniji pogled literature usmerjen večinoma v lasten popek?
Kot je lepo napisal slovenski pisatelj, je zanj umetnost v
»ključnem nosilcu subverzije in upora, socialne dinamike
in ključnih premislekov«, česar seveda pri nas ne opravlja.
Ko sem oni dan omenil nekemu pisateljskemu kolegu demonstracije, je zavzdihnil: »Eh, tako lepo mi je doma, da ne
bom hodil ven na mraz.« Če bi bil iskren, bi rekel: »Ker mi
je država dala stanovanje, v katerem mi je prijetno toplo, ne
bom hodil na mraz protestirat proti svojemu dobrotniku.«
poseBna
ponUDBa
že oD
1.550eUr
Skrivnost
Zakaj o podkupovanju s stanovanji skorajda ne morete
najti članka, je jasno – novinarji ne bodo pljuvali v lastno
skledo. Našel sem le star članek iz Mladine, ki se seveda
bolj posveča desnim obdarovancem, tiste iz lastnih vrst pa
preskoči.
Včasih po vzoru angleških časopisov tudi pri nas zagledam pod člankom napis, recimo: »Razkritje: avtor je
lastnik dveh delnic Krke« ali kaj podobnega. Te delnice
so seveda drekec pekec v primerjavi s tem, kar bi zares
moralo pisati: »Razkritje: avtorju je stanovanje podarila
všeč vam Bo, kar Boste Doživeli.
SKENIRAJ ME
© imperial marketing 2012, Global m d.o.o.
Občine evidenc ne vodijo (!), prav tako ne država, protikorupcijske komisije to ne zanima in, kar je bizarno, v
njihovem Supervizorju lahko pogledate, ali je nekdo od
države dobil »jurja« nakazila, če so mu zraven stisnili še
stanovanjce, pa ne (!). Objavljeni seznami bi zelo pripomogli k zjasnitvi vremena v Sloveniji, končno bi vedeli,
kdo je bil obdarovanec in kdo darovalec. Lahko stavimo,
da se to ne bo zgodilo.
prelistajte nov katalog indijska pravljica, v katerem boste našli navdih za vaše
naslednje doživetje. osredotočite se na izjemno ugodno a ekskluzivno ponudbo
in odkrijte svet strasti, kot v filmu jamesa Bonda. privoščite si novo potovanje,
ki smo ga oblikovali za vas. indijska pravljica je najbolj enkratno potovanje
do sedaj. “to, da je vse teklo brez napake, pa je klasični imperial travel” pravi
gospa toš, po vrnitvi z rojstnodnevnega potovanja okoli sveta. vabimo vas, da tudi
vi uživate na tem enkratnem potovanju za vse čute. ko boste poklicali, povprašajte
o 24 - mesečnem obročnem plačilu, ki ga omogoča imperial travel & cruise
s partnerji. ob prijavi trideset dni pred odhodom, že od 1.550 eUr
oglejte si vabilo in e-katalog indijska pravljica na
PREFFERED GLOBAL
DESTINATION PARTNER
INDIJA 2012 oglas LMD2TISK.indd 1
Za informacije in rezervacije pokličite
brezplačno na 080 13 82.
4/18/12 12:39 PM
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
20
Indija
Medicinski turizem, neenakosti v zdravstvu in
pojavitev odpornih bakterij
Sonia Shah *
N
a mednarodnem letališču v New
Delhiju zelo vidna oznaka in posebni pulti omogočajo osebam, ki
potujejo iz zdravstvenih razlogov, da neovirano prečkajo terminal za prihode. V desetih
minutah lahko dosežejo bolnišnico Medanta
v Gurgaonu, satelitskem mestu indijske prestolnice, po zaslugi povsem nove avtoceste,
ki jo obkrožajo bleščeče stavbe, v katerih so
pisarne multinacionalk, kot so Ray Ban, Ericsson, 3M, Toshiba in Deloitte. Že samo ta
avtocesta je odsev nedavne zgodovine indijskega gospodarstva, ki beleži vrtoglavo gospodarsko rast 8 % na leto.
Bolnišnica Medanta je velika zgradba, ki jo obkroža lepo vzdrževan park. V
notranjosti so stene iz belega marmorja,
okrašene s slikami, ki se jih ne bi sramoval
niti muzej. Nasmejana dekleta pospremijo
tuje obiskovalce do salona, ki je rezerviran
za njih ter opremljen z mehkimi usnjenimi
fotelji in s televizorji s plazma zaslonom,
kjer bodo udobno počakali, da pridejo na
vrsto za operacijo srca ali kolena. »Kardiološki kirurški poseg lahko izvedemo že za
manj kot 5.000 dolarjev,« zagotavlja doktor
Naresh Trehan, direktor bolnišnice, »s prav
tako zadovoljivimi rezultati ali pa še bolj.«
Podoben poseg – brez sprejema v bolnišnico – bi bil v Združenih državah Amerike
petkrat dražji. Nižje plače po njegovem
mnenju ne povedo vsega: »Na Zahodu je
veliko zapravljanja denarja in globalnega
preseganja splošnih stroškov. V bolnišnicah je več administrativnega osebja kot
letu 2000 se je v kirurgiji zgodil premik, ki
je primerljiv s premikom klicnih centrov,
nekatera podjetja pa beležijo zmanjšanje
stroškov storitev za svoje stranke, ki sega
vse do 40 %2. Ameriške zavarovalnice, kot
sta Blue Cross Blue Shield ali Aetna, so
tako privarčevale, ko so klinike v Indiji ali
v državah v razvoju diskretno dodale na
seznam zdravstvenih ustanov, za katere
lahko povrnejo stroške3.
Zagovorniki medicine, odprte za zunanje paciente, trdijo, da lahko ta izbira
ponudi boljšo oskrbo tudi za Indijce, ker
lajša investicije v bolnišnične strukture,
ki jih v Indiji grozljivo primanjkuje. »To
je kot osvajanje vesolja,« je doktor Trehan
pojasnil na sestanku leta 2007. »Ljudje se
sprašujejo, zakaj mu posvečamo toliko denarja, medtem ko je toliko ljudi lačnih. To
ni vprašanje6.«
Ponujanje sofisticirane medicine za tujce, medtem ko številni Indijci nimajo niti
za osnovne storitve, pa kljub temu vzbuja
določena vprašanja4. »Preden odgovarjamo na potrebe drugih držav, bi morali
urediti stanje pri nas,« meni kirurg Samiran Nundy iz New Delhija, ki je znan po
svojih kritikah privatizacije indijskega
zdravstvenega sistema. Država javnemu
zdravstvu posveča približno 1 % svojega
Pacienti, zdravljeni v teh ustanovah, so
deležni najnovejših tehnik, pa tudi antibiotikov, ki so najbolj prilagojeni za preprečevanje
postoperativnih infekcij. Kanalizacije in vodni tokovi goltajo ostanke njihovih dejavnosti in tako povečujejo možnosti za pojavitev
mutiranih bakterij, ki so odporne proti antibiotikom. Ta fenomen kaže tudi na druge
sporne vidike medicinskega turizma in podpore, ki jo vlada namenja temu sektorju.
V 20. stoletju so bolniki iz držav v razvoju vstopali v zahodne bolnišnice, da bi
bili deležni tiste zdravstvene oskrbe, ki v njihovih državah ni obstajala. Zdaj je drugače.
Cene zdravstva v Združenih državah Amerike gredo v nebo, v nekaterih evropskih
državah se čakalne vrste podaljšujejo, povpraševanje po estetski kirurgiji pa sunkovito
narašča. In tako pacienti iz zahodnih držav
prihajajo v revne države po hitre in poceni
zdravstvene storitve. Industrija medicinskega turizma je v polnem zamahu: njeno vrednost v svetovnem merilu ocenjujejo na 45
milijard evrov. Leta 2012 naj bi si po poročanju Deloitte Center for Health Solutions,
zdravstvene veje velike revizijske družbe,
več kot 1,6 milijona Američanov privoščilo
»safari scalpel«, ki združuje turistične oglede in kirurške posege. Sektor raste z nebrzdanim ritmom 35 % na leto.
100.000 Američanov tako obiskuje ustanove, kot je bolnišnica Medanta, velik nov
kompleks, ki se razteza na 17 hektarjih na
robu New Delhija, kjer kirurgi mednarodnega slovesa vladajo nad tisoč posteljami
in petinštiridesetimi operacijskimi dvoranami, medtem ko pristojno osebje usklajuje
medicinski in turistični del bivanja. Stranke
prihajajo z Bližnjega vzhoda, Azije, Afrike,
Severne in Južne Amerike. Tovrstne zasebne klinike cvetijo skoraj povsod po Indiji,
podpirajo pa jih politični voditelji, ki želijo z
oprostitvami davkov in drugimi ugodnostmi1 spodbuditi »zdravstvene storitve za paciente iz tujine«.
* Novinarka, avtorica ≈The Fever: How Malaria
Has Ruled Humankind for 500,000 Years«, Farrar,
Straus & Giroux, Sarah Crichton Books, New York,
2010. Ta reportaža je prejela štipendijo Pulitzerjevega
centra za krizno poročanje.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
zdravnikov!« V Indiji temu ni tako: tam je
zdravstveni nadzor, od receptov za zdravila do izobrazbe zaposlenih, omejen ali celo
neobstoječ.
Kakor veliko pristašev medicinskega
turizma, tudi Trehan meni, da je kirurgija
po indijsko dobrodošla rešitev za zahodne
zdravstvene sisteme v klavrnem stanju. Po
bruto družbenega proizvoda (BDP), kar je
ena od najnižjih številk na svetu. Posledice
ne presenečajo nikogar: manj kot pol otrok
je pravilno cepljenih in milijon Indijcev
umre vsako leto zaradi ozdravljive tuberkuloze in diarej, ki bi se jim lahko izognili.
Zdravstveni stroški, ki so meja med življenjem in smrtjo, pahnejo v revščino skoraj
40 milijonov oseb na leto5.
Chand Wattal, direktor enega redkih
laboratorijev za mikrobiologijo v Indiji, ki
se nahaja v bolnišničnem središču, je leta
2011 oznanil, da so v bolnišnici v New Delhiju, kjer dela, našli novo obliko odporne
bakterije. Proti temu mikroorganizmu so
nemočni vsi znani antibiotiki, vključno s tistimi, ki se uporabljajo kot zadnje sredstvo
in se aplicirajo v žilo7. Te »superbakterije«
21
so nosilke gena za odpornost, ki ga imenujemo NDM-1 (»New Delhi metallo-β-1
lactamase«), po kraju, kjer je bil odkrit.
Samo dva antibiotika sta primerna za zelo
negotovo spopadanje s temi mikrobi, v razvoju pa ni praktično nobenega zdravila.
Medicinsko stroko, potrjuje Wattal, grabi
»huda panika«.
Te izredno odporne bakterije zdaj
predstavljajo svetovni problem. Poznamo
na primer zlate stafilokoke, ki so odporni
proti meticilinu (MRSA) in s katerimi so
terije« – se naselijo v človeškem debelem
črevesu. Najboljše torej uspevajo v okoljih,
kjer primanjkuje sanitarne infrastrukture;
z gostitelja na gostitelja se prenašajo preko vode ali onesnažene hrane. Medtem
ko se medicinski turizem razvija, sanitarna infrastruktura v veliko primerih ostaja
zelo osnovna. V New Delhiju je samo 65 %
uporabljene vode pravilno obdelane; eden
od petih prebivalcev živi v prenaseljenem
barakarskem naselju in tvega zaužitje okužene vode ali hrane9. Pri vratih bolnišnice
Medanta je množica ljudi in kopičijo se
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
li sodelovanja v »zaroti, katere namen je
oslabiti medicinski turizem v Indiji«, kot
poroča Indian Express (15. avgust 2010).
Angleška televizija Channel 4 News je razkrila, da je po objavi prvih poročil vlada
pošiljala grozilna pisma raziskovalcem, ki
so na tem področju sodelovali z britanskimi znanstveniki10. Walsh, ki je nadzoroval
večje število teh raziskav, potrjuje, da so na
njegove indijske sodelavce izvajali pritisk,
da bi zanikali lastne raziskave; sam je zdaj
v Indiji »persona non grata«. »Če je verjeti
indijski vladi,« se pošali, »sem poosebitev
odpornosti proti antibiotikom in predstavila ambiciozno idejo: prepovedati prodajo zdravil brez recepta in omejiti uporabo
antibiotikov, ki se aplicirajo v žilo kot zadnje sredstvo, samo bolnišničnemu osebju.
Avgusta 2011 so farmacevti stavkali proti
temu ukrepu, zato so ga umaknili11. »Ta
komisija je bila popolnoma nepomembna,« je prepričan Ramanan Laxminarayan
iz Indijske fundacije za zdravje. Predlagani
ukrep pa bi vplival na široko paleto zdravil
poleg antibiotikov in bi prebivalce revnih
ruralnih predelov prikrajšal za rešilne antibiotike, se strinjajo Wattal, Laxminarayan
in mnogi drugi. Še toliko manj možnosti
za izvajanje je imel, ker politiki za zdravje
pripadajo indijskim zveznim državam in
ne Republiki Indiji.
Občuten napredek v boju proti bakteriji NDM-1 je danes malo verjeten – vsaj
dokler bodo premožni pacienti z vsega
sveta, kljub rastočim potrebam po zdravju
zahodnih držav in držav v razvoju, trumoma prihajali na usnjene kavče bolnišnice
Medanta in drugih indijskih klinik.
(opombe)
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
okužene zahodne bolnišnice od Londona
do New Yorka. Toda v Indiji predstavljajo
medicinski turizem, revščina in javne politike zaskrbljujočo kombinacijo, ki pospešuje njihovo pojavljanje in širjenje.
Prvo okužbo so odkrili leta 2008 pri
nekem švedskem pacientu, ki se je nedolgo
pred tem zdravil v Indiji. Naslednje leto so
britanske zdravstvene oblasti sprožile preplah: več oseb, ki so bile zdravljene v bolnišnicah v Indiji in Pakistanu, je bilo žrtev
bakterij NDM-1. Prve tri primere so odkrili v Združenih državah Amerike leta 2010:
tudi tu je šlo za paciente, ki so bili v bolnišnicah v Indiji8. Od takrat so o okužbah
z bakterijo NDM-1 poročali iz petintridesetih držav in tudi tam so jo zelo pogosto
odkrili pri popotnikih, ki so prišli iz Indije.
Vemo tudi, da so se bakterije NDM-1 začele širiti v večjem merilu in se naseljevati
tudi v posameznikih, ki niso nikoli bivali
na indijski podcelini.
Toda nevarnost za zelo hitro širjenje
je v sami Indiji. Gen NDM-1 se pojavlja v
družini bakterij, ki imajo hkrati toksično
in odporno celično ovojnico. Ti mikrobi
– imenovani »po Gramu negativne bak-
gore odpadkov. Ulični prodajalci na črno
ponujajo sveže sadne sokove in zelenjavo,
ki jo prevažajo na lesenih vozičkih. Majhen
potoček pride na dan prav pred vhodom v
kliniko; njegovi travnati bregovi so posejani z odpadki in nesnago. Nekaj kilometrov
stran, v barakarskem naselju, se bosonogi
otroci igrajo v ozkem prehodu, ki ga obdajajo odprti odtočni kanali.
samega hudiča, ki se prehranjuje s svežim
mesom. To je lov na čarovnice.«!
Oblasti so mu najprej očitale, da je dal
tem bakterijam ime indijske prestolnice
… Ko je polemika dobila nove razsežnosti, je vlada ustanovila komisijo za delo na
Amit Sengupta in Samiran Nundy, »The private health
sector in India«, British Journal of Medical Ethics, London, št. 331, 19. november 2005.
2
»Back office to the world«, The Economist, London, 3. maj
2001.
3
Bernhart in Roseanne White Geisel, »Few US employers
book passage on the ship of medical tourism; estimates
vary widely on savings achieved by surgery performed
abroad«, Business Insurance, 10. marec 2008.
4
Ramanan Laxminarayan in Nirmal K. Ganguly, »India’s
vaccine deficit: why more than half of Indian children are
not fully immunized, and what can – and should – be
done«, Health Affairs (Project Hope) 30, št. 6, Bethesda
(Etats-Unis), 8. junij 2011, strani 1096–1103.
5
Yarlini Balarajan et al., »Health care and equity in India«,
The Lancet, London, 5. februar 2011.
6
Amelia Gentleman, »Lines drawn in India over medical
tourism«, International Herald Tribune, Neuilly-sur-Seine, 3. december 2005.
7
ProMED Digest, izdaja 2011, št. 467, Brookline (EtatsUnis), 6. oktober 2011.
8
»Detection of enterobacteriaceae isolates carrying metallo-beta-lactamase – United States, 2010«, Centers for
Disease Control and Prevention, Atlanta, 25. junij 2010.
Spletna različica: 29. april 2011, www.cdc.gov.
9
Preberi Maggie Black, »Le tabou des excréments, péril
sanitaire et écologique«, Le Monde diplomatique, januar
2010.
10 Tom Clark, »Drug resistant superbug threatens UK hospitals«, Channel 4 News, 28. oktober 2010.
11 Alice Easton, »Regulating over-the-counter antibiotic
sales: what will “schedule HX” mean for India?«, Center
for Disease Dynamics, Economics, & Policy, Washington,
DC, 2. avgust 2011.
GALERIJA FENIKS -
Aprila 2011 so raziskovalci odkrili bakterije NDM-1 v vzorcih pitne vode in mlakah v prestolnici. Mrgoli jih tudi že vodnih
rezervah in tleh. Tim Walsh, mikrobiolog z
univerze v Cardiffu, ocenjuje, da je od sto
do dvesto milijonov Indijcev nosilcev tega
mikroorganizma. Njegovo širjenje pospešuje tudi tropsko podnebje; tveganje pa je v
sezoni monsunov zaradi višjih temperatur
in poplav še večje.
Z boljšo zdravstveno oskrbo za revne, boljšim preprečevanjem bolnišničnih
okužb in bolj preudarno rabo antibiotikov
bi grožnjo lahko zajezili. Toda nacionalni
ponos in leta hitrega gospodarskega razvoja to preprečujejo. Odgovorni politiki
in pristojni organi so ta problem javnega
zdravstva zanikali in raziskovalce obtoži-
1
galerija s pogledom
Oblikovanje pohištvenih elementov
DESIGN LINIJA FENIKS se izraža
v geometrijskih linijah in prefinjeni
barvitosti, ki unikatne oblike
prevede v funkcionalne skulpture,
neodvisne od časa in prostora.
Feniks –galerija s pogledom:
MON BIJOU
Gornji trg 11, Ljubljana
Tel. 00386 1 426 05 46
GSM 00386 31 673 272
E-mail feniks.galerija @volja.net
www.galerija-feniks.si
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
22
Indija
Zdravila: trd oreh za Indijce
Cléa Chakraverty *
A
li bo Indija popustila pod pritiski Evropske unije glede farmacevtskih patentov? Že več kot štiri
leta pogajanja med Brusljem in New Delhijem o
sporazumu o prosti trgovini vedno spodletijo zaradi istega
vprašanja. »Sklenitev največjega sporazuma te vrste na svetu«, kakor se je izrazil predsednik Evropske komisije, José
Manuel Barroso1, je bila že večkrat prestavljena. Sporazum
naj bi bil sklenjen do konca leta. Toda ni izključeno, da bo
po tolikšni zamudi še enkrat prestavljen.
Res je, da ima indijska logistika napake. »Med revizijo v
neki luksuzni bolnišnici v Bombaju se je ugotovilo, da je nekaterim zamrznjenim zdravilom potekel rok zaradi slabega
upravljanja hladilnega sistema,« poroča Sujay Shetty, avtor
poročila družbe PricewaterHouse Coopers.
Pri malih lokalnih lekarnarjih zdravila niso vedno zanesljiva. Yussuf Sheikh, ki je zaposlen v kirani – majhni
lekarni, ki je tudi špecerija – v revni četrti v bližini bombajskega pristanišča, brklja sredi ploščic s pilulami, kartonov mleka in paketov lokalne ali uvožene kozmetike, ki
ležijo po tleh. Njegovo klientelo predstavljajo nižji srednji
razredi, ki stanujejo v soseščini, pa tudi njihovi služabniki,
ki živijo v barakarskih naseljih v bližini železniške postaje.
vsako leto beležila 20-odstotni padec,« se posmehuje Dilip
Shah, predstavnik Indijskega farmacevtskega združenja
(IPA), lobija indijskih proizvajalcev generičnih zdravil,
ki izvaja svoje ankete o tihotapljenju ponarejenih zdravil.
Pravzaprav STO šteje za ponarejena vsa zdravila, ki se ne
skladajo s pravili, pa naj gre za izdelke z napačno etiketo,
placebo ali pa generična zdravila. Toda to ne pomeni nujno,
da so škodljiva ali da ne delujejo. Še več, naše delo dokazuje,
da so ponarejeni predvsem izdelki, ki se prodajajo brez medicinskega recepta, torej na domačem trgu [kaj to pomeni? Na
notranjem trgu ali med družinami?].«
Ta rastoči in večinoma neuradni trg, ki ga oskrbuje
nekaj deset tisoč lokalnih podjetij, predstavlja mano, po
Čeprav Indijo obvezujejo zahteve Svetovne trgovinske
organizacije o pravicah intelektualne lastnine (ADPIC2),
ki jih je v svojo zakonodajo sprejela leta 2007, je država
še vedno na slabem glasu zaradi svoje proizvodnje generičnih zdravil, za katero se sumi, da ne upošteva pravil
o zaščiti patentov. Gre za to, da veliko ljudi skomina po
gromozanskem trgu indijske podceline. Glede na poročilo
družbe PriceWaterhouse Coopers je indijska farmacevtska
industrija leta 2009 predstavljala 11 milijard dolarjev in bi
do leta 2020 lahko dosegla 30 milijard dolarjev prometa3.
S svojimi najcenejšimi zdravili na svetu se Indija uvršča
na čelo držav, ki zdravila za zdravljenje AIDS-a, raka in
tuberkuloze izvažajo v južne države – to pa je izguba dohodka, ki jezi zahodne laboratorije.
Bruselj te laboratorije pozorno posluša. V imenu spoštovanja intelektualne lastnine so v zadnjih letih postopoma
opravili vse več zasegov indijskih generičnih zdravil na poti
v evropski prostor, kar je spodbudilo Svetovno zdravstveno organizacijo, da je obsodila »zlorabo zakonodaje o ponarejanju«4. Februarja 2012 je med vrhom v New Delhiju,
kjer so se srečali evropski in indijski voditelji, nastrojenost
Bruslja proti generičnim zdravilom znova vzbudila skrbi
zdravstvenih strokovnjakov. »Pod vplivom svojega močnega
farmacevtskega sektorja poskuša EU vzpostaviti ukrepe za
okrepitev zaščite patentov, ki jih je Indija doslej zavračala,«
obžaluje nevladna organizacija (NVO) Oxfam5.
Ker petina generičnih izdelkov v svetovnem merilu prihaja iz indijskih podjetij, so jim morali evropski in ameriški laboratoriji strateško omadeževati ugled. Mednarodna
delovna skupina za boj proti ponarejanju zdravil (Impact)
že od svojega nastanka pod pokroviteljstvom Svetovne
zdravstvene organizacije leta 2006 postavlja pod vprašaj
kakovost indijskih generičnih zdravil in opozarja, da so v
njihovi sestavi prisotne napačne molekule. Njeno ravnanje
pa je tudi predmet kritike. Nekatere države članice Svetovne zdravstvene organizacije menijo, da Impact bolj, kot
zdravstvene, upošteva komercialne razmisleke. Ta očitek je
maja 2011 na štiriinšestdesetem svetovnem zdravstvenem
kongresu dvignil nekaj prahu. Ugotovitve Impacta pa so kot
takšne prevzele tudi nekatere NVO, kot je Fundacija Chirac,
ki je zelo aktivna na tem področju v Bruslju in v Afriki.
* Novinarka
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
Sheikh predpisuje izdelke in določa cene glede na stranko:
»Če imate denar, da si kupite indijsko generično zdravilo ali
izdelek ameriškega podjetja, vam ga bom prodal. Nasprotno
pa najbolj revnim priporočam izdelke najnižje kakovosti,«
ravnodušno pove. »To je dobičkonosno tržišče za celo komercialno verigo. Naša marža znaša od 30 do 50 %. Če ste
zelo revni, vam bom prodal Paracip, ki ga je izdelala družba
Cipla in je enak paracetamolu. Včasih se dejanski odmerek
razlikuje od tega, kar je napisano na embalaži, lahko je
napačna etiketa ali pa gre za placebo. Toda namesto da bi
stranka zapravila 60 rupij, jih porabi 15 in je prepričana,
da je kupila izdelek družbe Cipla. V resnici se ji ne more nič
zgoditi. Če jo boli glava še en dan več, ne bo od tega umrla!«
Težko je ugotoviti delež ponarejenih izdelkov med zdravili, ki so na voljo v državi. »Če je verjeti Svetovni trgovinski
organizaciji (STO), je eno zdravilo od štirih, ki se prodajo v
Indiji, ponarejeno. Toda če bi bilo to res, bi naša industrija
kateri vsi hlepijo. Prodaja zdravil brez recepta, ki se izvaja
v kiranah in majhnih supermarketih, pritegne ruralno in
polmeščansko klientelo, ki si jo želijo osvojiti velike industrije, tako indijske kot tudi tuje6. Indijske profesionalne
organizacije, ki zahtevajo boljšo ureditev, torej niso brez
zahrbtnih namenov. »Proizvajalci indijskih generičnih
zdravil se bojijo, da jim bo nenadoma ušlo ogromno tržišče
srednjih razredov,« pojasnjuje Shetty. Stvari so še bolj vroče, ker je, kot pravi, »Indija na dobrem položaju, da dobi
vsaj tretjino od 70 milijard dolarjev, kolikor so vredna zdravila, ki jim bo v naslednjih treh letih v Združenih državah
Amerike potekel patent.«
Potreba po ureditvi pa vedno trči ob slabo delovanje
indijske države. Shah pravi, da je Food and Drug Administration (FDA), ki je zadolžena za nadzor nad zdravili,
»popolnoma neučinkovita, deloma pa tudi podkupljena.
Potem ko smo obvestili FDA, smo več kot enkrat presene-
23
čeni ugotovili, da so preprodajalci, ki smo
jih zasledovali mesece, izginili, še prej pa so
izpraznili svoja skladišča, kjer so hranili ponarejena zdravila.«
da je to edina rešitev za prihodnost generičnih zdravil. Tem grozi na tisoče novih
izdelkov, s katerimi bodo multinacionalke
do leta 2015 preplavile trg8.
Za boj proti preprodajalcem je morda najboljša rešitev, da se jih premaga na
njihovem lastnem terenu, torej da se naredijo »dobra« zdravila na voljo tistim, ki
jih potrebujejo. In tako v bolnišnici J. J.
Hospital, eni največjih javnih bolnišnic v
Bombaju, majcena pisarna brezplačno posreduje pacientom z AIDS-om svoje kombinacije zdravil. »Nimam sredstev, da bi
zasedli več prostora, vendar vztrajamo, da
najrevnejši pacienti prihajajo po zdravila
k nam in ne drugam, čeprav morajo več ur
stati v vrsti,« pove zdravnik ustanove.
Pritisk, ki ga izvajajo farmacevtske skupine, je povzročil nov fenomen: po zaslugi
indijskega zakona, ki dovoljuje 100 % neposrednih tujih investicij v tem sektorju, se
množijo strateška partnerstva in prevzemi
lokalnih podjetij. To povzroča skrbi Indijskemu združenju proizvajalcev zdravil, ki
se boji »rasti cen zdravil in marginalizacije
indijskih podjetij«.
Glavna skrb indijskih industrialcev
pa je, da bi preprečili ponovne razprave
o oddelku 3d ADPIC, kar je še edino, ki
ovira vsemogočnost multinacionalk. Ta
amandma, ki je sad pogajanj v okviru Svetovne zdravstvene organizacije, določa, da
se prošnja za patent lahko upraviči samo
za nove molekule, ki izhajajo iz primerno
uveljavljenih znanstvenih odkritij, in ne
za izdelke, ki reciklirajo ali izboljšujejo že
obstoječe substance. Oddelek 3d pa seveda jezi ameriške in evropske velikane, ki
se posvečajo intenzivnemu lobiranju, da bi
dosegli njegovo razveljavitev.
»Oddelek 3d je naš edini varovalni
vzvod, zanj pa se zdi, da bo izpuhtel v zrak,«
protestira doktor Jaideep Gogtay, specialist
za virus HIV in direktor za medicino pri
družbi Cipla. Velika farmacevtska podjetja
najdejo vedno nove zvijače, da lahko podaljšajo življenjsko dobo svojih patentov.
Temu rečemo zimzelenitev [evergreening].
Ali veste, da v nekaterih primerih obstaja na
stotine patentov za eno samo zdravilo? Ker
gre za zdravila proti virusu HIV ali raku in
si ga v naših državah ne moremo privoščiti,
mislim, da je to kriminal!«
Zahodna podjetja razpolagajo z nekaj
argumenti za uveljavljanje svojega pogleda
na stvari. Decembra 2010 je gospodarski
dnevnik Mint razkril, da je ameriška družba Gilead Sciences od ameriškega ministra za trgovino Garyja Locka dosegla, da
je branil njene interese pri njeni indijski
ustreznici. S posredovanjem so želeli obiti
zakonska določila in postaviti na trg Viread, zdravilo proti AIDS-u, za katero je
Indija zavrnila prošnjo za patent na podlagi oddelka 3d ADPIC. Viread, ki so ga
predstavili kot novo zdravilo, je pravzaprav
izhajal iz zdravila, ki je bil na voljo že zelo
dolgo: Tenofovir7.
Za zajezitev monopolistične vročice zahodnih družb se generalni direktor družbe
Cipla Yusuf Hamied zavzema za obvezne
licence, ki so farmacevtska različica principa zahtevka: zahtevati dostop do molekul
multinacionalk, jih prepustiti v uporabo
lokalnim laboratorijem in za to plačati določeno vsoto. Ukrep, ki bi omogočil razveljavitev cen in hkrati indijskim proizvajalcem, zlasti družbi Cipla, zagotovil dostop
do notranjega trga. Hamied zagotavlja,
V tem kontekstu se nestrpno pričakuje
izid pogajanj med Brusljem in New Delhijem. Že od vrha prejšnjega februarja ni na
dan pricurljalo nič o vsebini razprav. Na
tej stopnji je edina pozitivna točka, da se
je Evropska unija strinjala glede ukinitve
klavzule o ekskluzivnosti podatkov, ki jo
je uvedla v projekt sporazuma o svobodni
trgovini. »Šlo je za to, da se upravičencu
podeli ekskluzivna pravica za vsa opravila, povezana z izdelkom: zasnova, marketing, doziranje, formule, klinični poskusi,
raziskave in razvoj, generična proizvodnja
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
itd.,« pojasnjuje Leena Menghaney, indijska koordinatorka kampanje Zdravnikov
brez meja za dostop do osnovnih zdravil. »Klasični primer je kolhicin v Združenih državah Amerike. To zdravilo, ki se že
3.000 let uporablja proti putiki, je predmet
farmacevtske formule iz 19. stoletja. Torej
ga je nemogoče patentirati. Kljub temu je
na podlagi klavzule o ekskluzivnosti podatkov FDA enemu od podjetij, ki proizvajajo
kolhicin, nedavno priznala pravico ekskluzivnosti za marketing. Posledično ji je nato
tudi podelila status upravičenca. Cena za
zdravilo je takrat zrasla z 0,09 dolarja na
4,85 dolarjev, kar je petdesetkrat več od začetne cene …«
5
»Evropska unija ne sme zapreti lekarne za države v razvoju«, Oxfam, 9. februar 2012.
6
»Pfizer, Ranbaxy tie up with ITC to sell over-the-counter
products in rural areas«, The Hindu Business Line, Chennai (Indija), 11. julij 2011.
7
»A powerful push for US firm’s patent«, Mint, New Delhi,
7. december 2010.
8
»All depends on what I can handle: YK Hamied«, Business
Today, Noida (Indija), 3. avgust 2011.
KOLEDAR
DRŽAVNIH PRAZNIKOV
(opombe)
1. – 31.
1
»Indija-EU: sporazum o prosti trgovini na vidiku«, sporočilo Evropske komisije, 13. februar 2012.
JANUAR 2013
2
Vidiki intelektualnih pravic glede trgovine, Svetovna trgovinska organizacija, www.wto.org.
3
Global Pharma Looks to India, PriceWaterhouse Coopers,
London, april 2010.
4
»L’OMS “déplore” les saisies de médicaments génériques
indiens par l’UE«, AFP, 21. maj 2010.
1.
4.
KUBA - državni praznik
HAITI - praznik neodvisnosti
SUDAN - praznik neodvisnosti
BURMA - praznik neodvisnosti
26. AVSTRALIJA - državni praznik
INDIJA – državni praznik
31. NAURU – praznik neodvisnosti
KOLEDAR
DRŽAVNIH PRAZNIKOV
1. – 28.
FEBRUAR 2013
4.
ŠRILANKA – praznik neodvisnosti
6.
NOVA ZELANDIJA - državni
praznik
7.
GRANADA – praznik
neodvisnosti
11. IRAN – obletnica revolucije
16. LITVA – praznik neodvisnosti
18. GAMBIJA – praznik neodvisnosti
22. SANTA LUCIA – državni praznik
23. BRUNEI – praznik neodvisnosti
GVAJANA- državni praznik
24. ESTONIJA – praznik neodvisnosti
25. KUVAJT – državni praznik
27. DOMINIKANSKA REPUBLIKA –
praznik neodvisnosti
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
24
Tri oblike pospeškov
Gluha bitka za čas
Mona Chollet *
O
benem ekonomist in romanopisec
Španec Fernando Trías de Bes dobro ve, da imajo ljudje tako malo
časa za branje, kot ga ima on za pisanje.
Pred nekaj leti je torej objavil zgodbo, obenem kratko in polno okrajšav1. V njej sledimo dogodivščinam navadnega lika z imenom
NČ, ki je okrajšava za »navadnega človeka«.
NČ, zaposlen v multinacionalki, opravlja
ključno funkcijo. Zadolžen je za prikrivanje
računov dobaviteljev v omarah, zato da jih
morajo slednji pod prisilo vrniti. Takšna prevzemajoča naloga in vezan kredit za nakup
družinskega stanovanja mu ne dopuščata nič
časa (Č) za posvečanje skrivnostni strasti, ki
jo goji od otroštva, to je preučevanju mravelj
z rdečo glavo (Mrvlj z Rdč Glv).
Ko je nekega dne na svoje veliko razočaranje izračunal, da bo za odplačilo dolga in
končno združitev s svojimi dragimi Mrvlj z
Rdč Glv potrebnih še 35 let, se je NČ odločil,
da bo dal odpoved in obogatel. Takrat je dobil
genialno idejo. Prodajal bo, kar njegovi sodobniki tako kot tudi on sam iščejo z največjo
vnemo: Č. Začel je tako, da je na trg lansiral
stekleničke s petimi minutami, ki so jih takoj
razgrebli. Nato je linijo razširil in ponudil škatle z dvema urama … Njegova poslovna žilica
je povzročila socialne in politične nemire, ki jih
še zdaleč ni predvidel.
Basen Tríasa de Besa se odlikuje po ilustraciji mehanizma dolga kot »kraji časa« 2 in
širše stanja »časovne lakote3«, ki jo poznajo
sodobne zahodne družbe. Ali je mogoče, da
slednje, zaslepljene s prestižem, ki ga narekuje blazen ritem življenja, in ujete v določeno
pojmovanje človeške dejavnosti in usode,
podcenjujejo bistveno dobrobit, ki jo predstavlja čas, do te mere, da ga brez sramu degradirajo? Za tistim, kar vsakdo najpogosteje
zaznava kot naravno danost ali naključja njegove individualne eksistence, je vendar »režim časa«, ki ničesar ne prepušča naključju,
poudarja nemški sociolog Hartmut Rosa.
V zadnjem času razlikuje tri oblike pospeškov, ki se kombinirajo: tehnični pospešek (internet, hitri vlaki, mikrovalovna pečica), socialni pospešek (večje spreminjanje
zaposlitev in zakoncev v času življenja, pogostejše nadomeščanje stvari) in pospešek
življenjskega ritma (spimo manj, govorimo
hitreje, s svojimi bližnjimi izmenjujemo
manj besed, vse prelagamo s telefoniranjem
in gledanjem televizije). Čeprav je logično,
tehnični pospešek, ki bi moral vsem zagotavljati miren in lagoden vsakdan; razen tega,
da v zadostni meri zmanjša trajanje postop* Direktorica izdaje
kov, pomnoži tudi njihovo število. Hitreje
je napisati elektronsko sporočilo kot pismo,
toda napišemo veliko več elektronskih sporočil, kot smo napisali pisem; avto omogoča
hitrejše premikanje, toda ker povzroča tudi
naraščanje potovanj, ne zmanjšuje časa, ki ga
namenimo prevozu … Naraščajoče število
zahtev in možnosti – potrošnja, zabavna industrija, internet, televizija … – zahteva tudi
trajne in zelo zamudne kompromisne rešitve.
Teza Rose je, da so zgodovinski pojav
pospeška v začetku podpirale zahodne družbe, ki so ga pozvale s svojimi zaobljubami,
v čemer so videle obljubo napredka in avtonomije. Toda odslej preskakuje institucije
in politične okvire, po zaslugi katerih se je
lahko razvil. Postal je »totalitarna sila znotraj sodobne družbe« v smislu abstraktnega
in vseprisotnega načela, kateremu nihče ne
more uiti. V svojem vsakdanu ima posameznik vtis, da ne počne ničesar drugega, kot
samo »gasi ogenj«, ne da bi mogel kdaj z razdalje pogledati na svoje lastno življenje; politične skupnosti pa izgubljajo nadzor nad svojo usodo. Takšen divji tok torej paradoksalno
spremlja občutek vztrajnosti in fatalizma.
Če progresistični krogi ne identificirajo
vedno jasno časa kot vprašanja strateške bitke, še vedno lahko opazimo, da je postal zelo
sporen in zelo neenakomerno porazdeljen vir.
V Franciji so zakoni Aubry o skrajšanju delovnega časa leta 1999 in 2002 podarili dodaten
dopust menedžerjem, vendar pa so destrukturirali ritem nizko kvalificiranih delavcev,
za katere so določili povečano fleksibilnost.
Agencije z »osebnimi storitvami«, od katerih se ena čisto preprosto imenuje Čas zame,
premožnejšim razredom omogočajo razbremenitev gospodinjstva ali varstva otrok, tako
da zagotavljajo najpogosteje žensko, revno in/
ali priseljeno delovno silo s tako nehvaležnimi
kot tudi slabo plačanimi zaposlitvami4. Čas
takšnih »malih rok« se obravnava s popolnim
prezirom tako, kot tudi čas brezposelnih in
revnih, ki so obsojeni na čakanje v vrsti pred
okenci za socialno pomoč5: »Pridite jutri.« Ista
neenakost pri »pravici do odjave«: »Ker je on
šef, si odgovorni za vzdrževanje zgradb dovoli
izklop telefona, kadar mu to ustreza, pričuje
eden od zaposlenih. Po drugi strani pa svoje
podrejene delavce nadira, kadar ugasnejo svoje
aparate6.«
Ženske so na splošno podvržene posebnim pritiskom. Julija lani je belgijsko feministično gibanje Žensko življenje posvetilo
temu problemu vsakoletni teden preučevanja. Pod naslovom »Prevzemimo oblast
nad časom« (www.viefeminine.be) je izjava
o nameri opozorila, da poleg prevzemanja
večine domačih opravil igrajo vlogo »začasnih amortizerjev« tako v podjetju, kjer pogosto delajo s krajšim delovnim časom, kot
tudi v zasebni sferi, kjer nosijo »duševno
breme organizacije v različnih časovnih obdobjih družine«. Prav tako so tudi žrtve »še
vedno seksistične miselnosti, ki povezuje-
jo ženskost s predanostjo za druge«. Neka
medicinska sestra odmevno zaupa: »Kadar
storim nekaj zase, imam vedno občutek, da
sem nekoga zanemarila7.«
V zadnjih desetletjih se je delo pač okrepilo in se za nekatere kategorije zaposlenih nagnilo k vdoru v osebno sfero, njegovo uradno
trajanje pa se ni prenehalo zmanjševati že od
začetka moderne dobe. Osebe imajo torej več
prostega časa, toda zato jih peklenski ritem
kolektivnega življenja nič manj ne odnaša8.
Poleg tega, poroča Rosa, svoj prosti čas pogosto posvečajo dejavnostim, ki so v njihovih
očeh le malo vredne, kot je gledanje televizije.
Trpijo za neko vrsto zaviranja, da bi počeli to,
kar si resnično želijo početi.
Nič presenetljivega. Ker problem časa ni
samo kvantitativen – vedno nam ga primanjkuje –, ampak tudi kvalitativen. Ne znamo
ga več živeti, niti udomačiti. Pojmovanje,
ki smo ga iz njega ustvarili, je skovala kapitalistična etika po izvoru protestantskega,
toda večinoma sekularnega navdiha9. Je abstrakten vir, pri čemer gre za »računanje na
dobičkonosnost tako na intenziven kot tudi
možen način10«. Britanski zgodovinar Edward P. Thompson je pripovedoval o odporu,
ki so ga izvedle prve generacije delavcev, ko
so jim določili delovni čas, opredeljen z uro,
sireno ali merilnikom delovnih ur, in ne več
z opravilom, ki ga je potrebno izpolniti11. S
takšno pravilnostjo se izgublja spontana navada izmenjavanja obdobij intenzivnega dela
in obdobij brezdelja, ki jih ima Thompson za
naravni ritem človeškega bitja.
Stroga delitev časa vlada disciplini, tovarni
pa tudi šoli, ustanovi, ki je zasnovana tako, da v
zgodnji fazi kroti prihodnjo delovno silo. Leta
1775 je bil v Manchestru častitljivi J. Clayton
zaskrbljen, ko je videl ulice, preplavljene »z
brezdelnimi otroki v ponošenih oblačilih, ki niso
samo zapravljali časa, ampak so se poleg tega
navajali igrati«. Represivna razsežnost podjetja se je jasno pojavila, ko je puritanski teolog
Richard Baxter vsakomur še pred posplošitvijo
žepnih ur predlagal, da si nastavijo »svojo notranjo moralno uro«. Pred kratkim je v Nemčiji leta 2005 krščanski demokratski minister za
pravosodje de Hesse predlagal, naj bomo »pozorni na brezposelne« s pomočjo »elektronskih
lisic«, s katerimi bi jih ponovno naučili »živeti
ob normalnih urah«12 …
Logika dobičkonosnosti in konkurenčnosti, lastna gospodarski dejavnosti (»konkurenca nikoli ne spi«), sega na vsa področja
življenja. S samim prostim časom, toliko bolj
dragocenim, ker se ga je dalo zaslužiti, se
mora tudi učinkovito upravljati; toda takšno
nasprotovanje s tveganjem, da ga zapravimo,
se plačuje. To se kaže v nezmožnosti, ki je za
zdaj enako razdeljena od zgoraj navzdol po
družbeni lestvici: »Izkoriščani nima nič bolj
kot izkoriščevalec nobene priložnosti, da bi
se brez zadržkov predajal užitkom lenobnosti«, piše Raoul Vaneigem. Vendar pa »se pod
navidezno nedolžnostjo sanj zbuja zavest, da
vsakodnevno razbijanje dela izključuje donosno realnost«13. Rosa ne pravi drugače. Po
njegovem mnenju se je treba, če želimo prevzeti nadzor nad potekom individualne in
kolektivne zgodovine, najprej znebiti »časovnih virov« za igro in brezdelje ter se ponovno
naučiti »slabo« uporabljati čas.
Ker je vključena, dodaja, možnost »prilastiti si svet«, brez česar slednji postane »tih,
hladen, ravnodušen in celo sovražen«; govori o »katastrofi resonance v pozni modernosti«. Tudi raziskovalka Alice Médigue kaže
na »pojav odpovedovanja«, ki sodobno osebo
ohranja v stanju tujosti do sveta in svoje lastne eksistence14. Pred vladavino ure – ki so
jo kabilski kmetje v petdesetih letih prejšnjega
stoletja, tako je poročal Pierre Bourdieu, imenovali »hudičev mlin« –, so načini merjenja
časa sicer naravno povezovali ljudi z njihovimi telesi in njihovim konkretnim okoljem.
Burmanski menihi, pripoveduje Thompson,
so vstajali ob uri, ko »je dovolj svetlobe, da se
vidijo žile na roki«; na Madagaskarju se je trenutek sodil po »cvrenju kobilice« …
Ker svoje korenine črpa zelo globoko v
zgodovini modernosti, krize časa ne bodo
zadovoljile površinske rešitve. Zato previdnost, s katero je treba upoštevati pobude,
kot je evropsko gibanje slow – »počasno«:
slow food v gastronomiji15, slow media v
novinarstvu, cittaslow v urbanizmu … V
Združenih državah Amerike mislec Stewart Brand v puščavi v Teksasu nadzoruje
gradnjo »Ure dolge sedanjosti«, ki naj bi
delovala 10.000 let in tako človeštvu vrnila
občutek dolgoročnosti. Vendar pa projekt
izgubi svojo poetičnost, ko izvemo, da ga
financira Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona.
Dvomimo, da njegovi zaposleni, ki so prisiljeni ves dan hiteti v pregretih skladiščih, v
njem črpajo veliko eksistencialno udobje …
(opombe)
1 Fernando Trías de Bes, Le Vendeur de temps, Hugo, Pariz,
2006.
2 Preberite Maurizio Lazzarato, »La dette ou le vol du temps«,
Le Monde diplomatique, februar 2012.
3 Hartmut Rosa, Aliénation et accélération. Vers une théorie critique de la modernité tardive, La Découverte, zbirka »Théorie
critique«, Pariz, 2012.
4 Preberite poročilo »Mirage des services à la personne«, Le
Monde diplomatique, september 2011.
5 Alice Médigue, Temps de vivre, lien social et vie locale. Des
alternatives pour une société à taille humaine, Yves Michel,
zbirka »Société civile«, Gap, 2012.
6 Navedeno po Francisu Jauréguiberryju, Les Branchés du portable. Sociologie des usages, Presses universitaires de France,
zbirka »Sociologie d’aujourd’hui«, Pariz, 2003.
7 Navedeno po Paulu Bouffartigueu, Temps de travail et temps
de vie. Les nouveaux visages de la disponibilité temporelle,
Presses universitaires de France, zbirka »Le travail humain«,
Pariz, 2012.
8 Preberite Serge Halimi, »“On n’a plus le temps…”«, Le Monde
diplomatique, oktober 2012.
9 Preberite »Aux sources morales de l’austérité«, Le Monde diplomatique, marec 2012.
10 Hartmut Rosa, Accélération. Une critique sociale du temps, La
Découverte, Pariz, 2010.
11 Edward P. Thompson, Temps, discipline du travail et capitalisme industriel, La Fabrique, Pariz, 2004 [1. izdaja: 1993].
12 Le Canard Enchaîné, Pariz, 4. maj 2005.
13 Raoul Vaneigem, Eloge de la paresse affinée, izdaje Turbulentes, www.infokiosques.net
14 Alice Médigue, Temps de vivre, lien social et vie locale, op. cit.
15 Preberite Carlo Petrini, »Militants de la gastronomie«, Le
Monde diplomatique, avgust 2006.
25
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Nova Gvineja
Papua
Od naše posebne dopisnice Céline Rouzet *
I
zza razpokanih šip lokalnega minibusa
se pri polni hitrosti prikazuje glavno
mesto Papue Nove Gvineje: razbeljene
ceste, postlane z luknjami, beton in pločevina, preperela od bledega sonca, stene,
prepredene s suho travo in bodečo žico.
Nikjer niti malo sence. Port Moresby velja
za eno najbolj nevarnih mest na svetu, kjer
tujcem odsvetujejo potovanje s taksijem, z
avtobusom ali peš. Revna predmestja obkrožajo glavno mesto. Ameriški velikan
Exxon Mobil je leta 2009 začel z velikanskim projektom izkoriščanja plina in nafte,
imenovanim PNG UZP (Papua Nova Gvineja – utekočinjeni zemeljski plin). Oni se
redijo, oni onesnažujejo (glej okvir).
zaradi svojih naravnih bogastev za ZDA
postala strateško pomembna. Želijo se zoperstaviti čedalje večjemu vplivu Kitajske,
ki je kar štirikrat povečala svoje neposredne naložbe med letoma 2005 in 2010.
Odkar je na Papuo Novo Gvinejo prišel
Exxon Mobil, so v Port Moresbyju zrasli
luksuzni mednarodni hoteli in elegantne
tnu v Združenih državah Amerike. »V Port
Moresbyju so nastanjeni samo tuji sodelavci Exxona in njegovih podizvajalcev. Zato
se veliko lokalnih uslužbencev z družinami drenja v revnih predmestjih«, žalostno
ugotavlja Benjamin. Okoli nas se slabotni
otroci velikanskih oči podijo za praznimi steklenicami piva in jih ob huronskih
krikih pobirajo. Sredi odpadnega stekla in
* Novinarka
Skoraj nemogoče pa je srečati katerega
izmed približno osem tisoč tujih delavcev,
ki delajo za Exxon in njegove podizvajalce.
»Nevidni so!« vzklikne Nicolas Garnier, ko
nas pozdravi v svoji ozki pisarni na univerzi Papue Nove Gvineje, kjer poučuje že
skoraj deset let. Skromen francoski antropolog, ki so ga domačini poimenovali »beli
človek, ki žveči areko lešnike«, nadaljuje s
svojo analizo: »Med kolonializacijo2 so bili
nekateri kraji de facto rezervirani za belce.”
Do leta 1958 je, na primer, zakon avtohtonim prebivalcem prepovedoval gibanje po
ulicah v nočnih urah. »Dandanašnji pa je
znesek najemnin tako visok, da so v nekaterih soseskah naseljeni samo tuji delavci in
nekaj lokalnih bogatašev. Tako je v resnici
ustvarjen apartheid, ki pa ne temelji na ideoloških dejavnikih, temveč na ekonomskih.«
Nove rezidence, vraščene na hribu Paga
Hill, ki se ponosno boči nad centrom mesta Port Moresby, ali strateško nameščene med Royal Papua Yacht Club in sedež
PNG UZP, se s svojo mlečno belino iskrivo
nastavljajo soncu. V teh majhnih, klimatiziranih trdnjavah, s pogledom na ocean,
z bazeni in varnostniki, so si zavetje poiskali visoki uslužbenci projekta PNG UZP.
Exxon Mobil je obseden z varnostjo, kar
njihove uslužbence včasih postavi v prav
absurdne situacije: prepovedano jim je, na
primer, pešačiti od hotela Crowne Plaza,
kjer so nastanjeni, do pisarniških prostorov, ki so oddaljeni le borih 30 metrov. Da
ne bi govorili o številnih »prepovedanih
območjih« v glavnem mestu, ki jih smatrajo za preveč nevarne. Tam uslužbenci ne
smejo raziskovati niti v spremstvu svojih
poklicnih šoferjev.
Benjamin, študent političnih ved in
nekdanji bančni ropar, nas pelje do predmestja Badilli, kjer živi že enajst let. Ta vas
iz zmečkane pločevine pa, kot da bi hotela
izzivati uslužbence okrožne policijske postaje. Moški, zbrani v grozde, z usti, polnimi krvavo rdeče paste, narejene iz areko
lešnikov, nas opazujejo z mešanico radovednosti in sumničavosti. »Ti ljudje se med
seboj pobijajo«, dahne Benjamin naveličano. »Tu imamo vse vrste ljudi: tiste, ki bežijo pred plemenskimi vojnami ali obtožbami
čarovništva v svojih vaseh, tiste, ki iščejo
boljše življenje v prestolnici, uradnike in
uslužbence, kriminalce, prostitutke … Vsakdo preživi, kakor ve in zna.« In od začetka
projekta PNG UZP? »Ni večjih posledic.
Edina sprememba je, da smo bolj številčni.«
V štirih letih od prihoda druge največje naftne družbe na svetu in njenega velikanskega projekta, vrednega 19 milijard
dolarjev (približno 15 milijard evrov) – od
tega 20 % financira država – se je obličje
glavnega mesta popolnoma spremenilo.
Projekt PNG UZP, namenjen oskrbi Kitajske in Japonske za naslednjih trideset let,
je doslej največji razvojni program v pacifiški regiji. Med drugim je bil tudi predmet
sporov med Washingtonom in Pekingom.
Državna sekretarka Hillary Clinton je 2.
marca 2011 celo obtožila Peking, da želijo
Exxon Mobil izključiti iz omenjenega projekta: »Tekmujemo s Kitajsko«, je odkrito
povedala pred kongresnim odborom za
zunanje zadeve. Papua Nova Gvineja1 je
kraj verjetno izginil; Exxon Mobil naj bi na
tem mestu gradil svoje nebotičnike …«
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
stavbe, kjer bivajo tujci. To je prispevalo k
rasti cen. Strošek najema povprečnega stanovanja v tem majhnem, zaprašenem mestu znaša tisoč evrov na teden: pisarne in
stanovanja so dražja od tistih na Manhat-
preluknjanih ograj se pozibava vidno vinjen moški in maha z vijolično obarvanim
prstom: »Poglejte, volil sem! Toda naši politiki so pokvarjeni, ne vidijo nas,« jeclja z
nerazločnim glasom. »V letu ali dveh bo ta
V regiji Hela, kjer se v podzemlju nahajajo ogromne količine plina, pa ti varnostni ukrepi dobijo povsem drugačno podobo. »Moštva mobilnih varnostnih sil so nas
pregnala z naše zemlje kot divje svinje!«,
se pritožuje gospod Robert Dale, lastnik
zemljišča v vasi Hides, ki je med najbolj
prizadetimi. Na travnatem obzorju bagri
v zemljo rišejo dolge rjave rane. Nasproti
nas tovarna predelave Hides 4 s svojo sivo
senco prekriva male koče iz trstičja in pozibavajoče bananovce. Tukaj, za ograjo,
kronano z zvitki bodeče žice, gospod Dale
že več tednov neuspešno išče zaposlitev.
Konec marca 2012 je na tisoče tukajšnjih
prebivalcev blokiralo delo PNG UZP. Zahtevali so izgradnjo infrastrukture, rezervirana delovna mesta in plačilo odškodnine
za uporabo njihovih zemljišč.
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
»Uprli smo se, vendar je policija PNG
UZP streljala na nas. Želimo, da nas podjetje preseli drugam in nam kupi zemljo,
želimo javne storitve, kot so nam obljubljali! », vztraja bosonogi gospod Dale. Okoli
njega gruča rdeče obarvanih zob pritrjuje
v zboru. Jeza se kopiči v tej divji višavski
pokrajini, kjer projekt poteka na zemljiščih
v lasti več kot dvajset tisoč tradicionalnih
lastnikov. Zemlja, podedovana skozi generacije, še vedno predstavlja glavni vir preživetja velike večine prebivalcev, ki imajo v
lasti približno 97 %3ozemlja.
Naftna družba logistično podpira in
mastno plačuje posebne policijske enote,
imenovane “mobilne varnostne sile”. Varnostne sile, strah in trepet prebivalstva, so
bile že večkrat obtožene kršitev človekovih
pravic4. Osumljene so celo uboja lokalnega
26
Plinovod se vedno globlje zariva v
džunglo in kmalu bo dosegel deželo Huli,
ki v regiji Hela slovi po svoji bojevitosti.
Mestece Tari velja za glavno mesto regije.
Od mesta Hides je oddaljeno približno pol
ure vožnje s terenskim vozilom, najem letega pa kljub trdim pogajanjem stane več
kot 200 evrov na dan, pri čemer bencin ni
vključen v ceno. Tukaj, bolj kot kjer koli
drugje, je projekt PNG UZP povzročil skokovito rast cen, ki je prebivalstvo ločilo na
zmagovalce in poražence.
Tari, s svojim rjavkastim blatom, prepredenim s krvavo obarvanimi izpljunki,
oblaki prahu, ki jih vrtinči veter, in svojim
vročičnim ozračjem, daje vtis mesteca na
divjem zahodu. Ob izhodu iz trgovine, narejene iz rdeče pločevine, stoji starec, obut
v gumijaste škornje in zavija z očmi, kot
gatijo naprej. Ljudje, ki živijo v vaseh, kjer
poteka projekt PNG UZP, bodo sicer dobili
licenčnine, toda kje bodo preostali v regiji
Hela našli denar? »Vprašanje, vredno 19
milijard dolarjev. V regiji upanje po malem
ugaša, frustracije naraščajo. Ljubosumje
obrača ljudi enega proti drugemu. Denar
jih dela nerazsodne. Prebivalci bližnjega
zaselka so v naglici zgradili hiške na cesti,
namenjeni potrebam projekta v upanju, da
bodo dobili odškodnine. Pred nekaj meseci
so vaščani od podjetja zahtevali vrtoglavo
odškodnino, ker je vozilo PNG UZP povozilo njihovega psa.
»Ljudje so izgubili občutek za sorazmernost, govorimo jim o projektu, ki stane milijarde, in tudi oni želijo imeti kaj od tega!« z nasmehom pojasnjuje Andrew Alphonse, fant
iz regije, ki dela kot dopisnik za nacionalni
čevanju: »Mladi želijo izobrazbo. Lokalci se
želijo naučiti tehničnih poklicev, da bi lahko
sodelovali v proizvodni fazi projekta, ne pa da
samo požirajo prah na ulici in se igrajo varnostnike!«
Vaščani smatrajo službe kot obliko
kompenzacije za uporabo svojih zemljišč.
Exxon Mobil je z državo podpisal sporazum, v katerem se zavezuje, da bo avtohtone ljudi izobraževal in posvečal posebno
pozornost tistemu dela prebivalstva, ki prihaja v direkten stik s projektom5. Podjetje
naj bi temu namenilo že več kot milijon delovnih ur. Jasno pa je, da vseh prebivalcev
regije ni možno izobraziti, niti ni možno
vsem priskrbeti delovnih mest. Položaj je
še toliko bolj zaskrbljujoč, če vemo, da se
bo število delavcev zmanjšalo za približno
tisoč že v letu 2014, s trenutnih sedemnajst
tisoč, kamor prištevamo tudi osem tisoč
tujcev. Takrat bo predvidoma zaključena
faza izgradnje. Alphonse povzdigne ton
glasu, kot da bi ga spodbujali temni pogledi, ki nas obdajajo: »Kot novinar in lokalec
hkrati vam povem: Exxon Mobil se mora zavedati, da plin še ni zapustil našega ozemlja.
Če ne bodo ničesar storili za nas, potem plin
ne gre nikamor!«
Blokade cest, prisilne prekinitve dela,
vdori v taborišča, namenjena gradnji plinovoda, napad z mačetami na dva tuja
uslužbenca v Komu, regija Hela … Konfliktov, povezanih s PNG UZP, ne manjka.
In kaj se bo zgodilo, če plin ne bo pravočasno dostavljen? Plačala bo država! V proračunu za leto 20116 je država predvidela pasivna sredstva v višini 5,3 milijard kin (dve
milijardi evrov), in to velja do leta 2014.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
uslužbenca francoskega podizvajalca Spiecapag, ki je hčerinsko podjetje skupine Vinci. 3. aprila 2012 so vaščani napadli tabor
gradbišča plinovoda v Tamadigi. Neodvisna
preiskava dogodka vse do danes še ni bila
izvedena. Glede na pričevanje uslužbenca
francoskega Spiecapaga, ki želi ostati anonimen, je iskrica preskočila zaradi brutalne
politike vodstva in neupoštevanja lokalne
kulture: »Podjetje draži lokalno skupnost in
ob najmanjši težavi pokliče na pomoč mobilne varnostne sile. Ni medsebojnega dialoga,
vsaka stran ostaja na svoji strani ograje«,
obsoja v nadaljevanju. »Najbolj resno pa je
njihovo načrtno preziranje in nespoštovanje
Papuancev. Tabor Moro, ki leži nekoliko višje, je bil razdeljen na dva dela. Takrat so me
prosili, naj ločim belce od »opic«, vzdevek, ki
ga uporabljajo za avtohtono prebivalstvo.«
da bi bil izgubljen. Ob njegovih suhotnih
nogah visi tradicionalno krilo, narejeno iz
počrnelega listja. Kam so torej izginili tako
opevani ponosni možje z lasuljami, okrašenimi z raznobarvnim cvetjem in perjem
rajskih ptic? Pijani igrajo karte. V Tariju
ni banke, niti prave trgovine. Bolnišnica,
ki oskrbuje kakih tristo petdeset tisoč prebivalcev pokrajine Južnega Višavja, nima
tekoče vode in elektrike. Nepismenega je
več kot 60 % prebivalstva. Boji so del vsakdanjika. Vonj alkoholnih pijač visi v zraku:
kljub prepovedi se alkoholne pijače za mastne denarce prodajajo na črnem trgu.
Ob robu makadamske ceste, v oblaku
prahu, ki ga dvigujejo vozila projekta PNG
UZP, se nam pridruži moški: »Revni postajajo vse revnejši, medtem ko bogataši bo-
časopis. »Pred štirimi ali petimi leti je bil Tari
še neznatno mestece. Danes pa poglejte ta promet, tovornjake, tujce, ki delajo tukaj, letala,
ceste … To je priložnost za vse nas, tu lahko
zaslužimo denar!«
Nekateri prebivalci so pri PNG UZP dobili priložnostne službe: so varnostniki, vozniki, prometni policaji ali drvarji na gradbiščih … Denarja je dovolj in tako se porazdeli med plemeni. Vendar pa se hitro porabi.
Alphonsov obraz potemni: »Tu ni banke …
vendar bi jo potrebovali! Ljudje potujejo v mesti Mendi in Hagen, bolj proti vzhodu, da bi
v banko naložili svoj denar, na poti jih okradejo; dekleta posilijo. Vlada nam ne pomaga.
Ni sodišča ali zanesljive policije. Potrebujemo
tudi ceste, internet, trgovine …« Okoli nas se
zbirajo moški. Alphonse jih povabi k pri-
Konec leta 2010 je porazdelitev prvih
vsot denarja, izhajajočih iz projekta, sprožila
val jeze, ki so ga čutili vse do glavnega mesta. Izginila so sredstva v višini 120 milijonov
kin, ki jih je vlada obljubila izplačati lastnikom zemljišč v obliki subvencij. Odziv je bil
takojšen: januarja 2011 je ogorčena tisočglava množica blokirala dela v mestu Hides. In
državno sodišče je odredilo začasno zamrznitev vseh izplačil zaradi »preprečevanja
goljufij in poneverb«. V naslednjem mesecu
so se lastniki zemljišč, oboroženi s palicami,
zbrali v glavnem mestu in zahtevali denar. Za
talce so vzeli tri uslužbence oddelka za nafto
in energijo.
S predsednico združenja žensk v regiji
Hela, gospo Janet Koriama, smo se za sestanek dogovorili v hotelu Holiday Inn, ki
stoji sredi upravnega okrožja v Port Moresbyju. Preko cvetočega parka kot slabe
sanje do nas prihajajo zvoki nemirnega
mesta. Medtem ko z roko živčno mečka
roza bluzo, nam elegantna stara gospa
razlaga: »V tem hotelu je le peščici ruskih
voditeljev, učenjakom in anglofonom uspelo dobiti subvencije PNG UZP, tako da so
mastno podkupili nekatere člane vlade.
Morali so samo izpolniti poseben obrazec,
stopiti nekaj korakov do bližnjih upravnih
stavb in že so prišli do milijonov! Vendar
pa ima za druge, ki ne smejo niti prestopiti
praga tega hotela, resničnost grenak priokus …«
27
V mestu Kokopo, ki leži na slikovitem otočku, približno tisoč kilometrov oddaljenem od prizadetih območij,
je bilo maja 2009 organizirano srečanje, poimenovano
»razvojni forum«. Namen srečanja je bila razdelitev prihodkov med različnimi strankami, kot tudi določitev infrastrukturnih projektov, ki naj bi jih izvedla država na
območjih projekta. Po sklepih doseženega sporazuma o
delitvi dobička med državo, deželnimi in lokalnimi vladami ter lastniki prizadetih zemljišč, naj bi ti slednji v
obdobju 30 let prejeli 20 milijard kin. Vendar pa poročilo
mednarodne organizacije Oxfam International7 razkriva,
da do danes še niso uspeli niti identificirati vseh lastnikov
prizadetih zemljišč.
»Sporazum je pravi polom, saj ljudstvo tam ni imelo
primernih zastopnikov«, z gnusom navrže gospa Koriama.
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
ograjo in jim pustili pismo, naslovljeno podjetju CRA [zdaj
Rio Tinto]. V pismu smo jim naročili, da morajo zapustiti
te kraje!« In nato še resno doda: »Mi, prebivalci regije Hela,
smo prav tako nevarni, kot tisti iz Mont Kareja.« Plin pa se
še vedno nahaja globoko pod našimi nogami! Morda ljudje
iz Exxona ne vedo, kaj se dogaja, morda mislijo, da je vse
lepo in prav! Nismo njihovi sovražniki, vendar upravičeno
pričakujemo, da nam bodo pomagali ustvariti nove javne
storitve.
Projekt v številkah
Od leta 2014 dalje naj bi projekt PNG
UZP za potrebe Kitajske, Japonske in
vzhodne Azije omogočil proizvodnjo 6,6
milijonov ton utekočinjenega zemeljskega
plina letno. Pridobivanje plina in nafte bo
potekalo na visokih planotah pokrajine
Južno Višavje in v samotni regiji Zahodne
Province. Projekt kot celota poteka na
zemljiščih, ki so last približno šestdeset
tisočih avtohtonih lastnikov.
Prihod zveze ameriških podjetij se pogosto smatra kot
nepričakovana pomoč, ki naj bi preprečila propad države.
Ljudstvo od nje zahteva pomoč pri »razvoju«, ki jim je bil
že tolikokrat obljubljen.
Po dolgotrajnih pogajanjih in prvih zavrnitvah nas v
svoji udobni pisarni v mestu Port Moresby končno sprejme gospa Rebecca Arnolds, vodja komunikacij podjetja
Exxon Mobil. Meni, da podjetje poskuša pomagati lokalnim skupnostim s programi, ki naj bi izboljševali kakovost
življenja. Vlada pa bi morala prevzeti odgovornost za zagotovitev manjkajočih javnih storitev in poskrbeti za »pošteno, pravično in pregledno« razdelitev bogastva. Privlačen nasmeh mlade ženske v poslovni obleki in salonarjih z
visoko, ozko peto – oblačilih, popolnoma nepredstavljivih
za življenje zunaj pisarniških prostorov – nenadoma izgine: »Vem, da ste govorili z velikim številom ljudmi, vendar
pa so mnogi navdušeni nad tem projektom«, se zagovarja.
»Občutijo pozitiven vpliv projekta na svoje življenje, bodisi
zaradi novih zaposlitev ali zaradi sodelovanja pri programih, ki jih podpiramo.«
Exxon Mobil, upravljavec in večinski
delničar projekta, je leta 2011 prikazal
453 milijard dolarjev prometa, od tega
41,1 milijard dobička. Omenjene številke
podjetje uvrščajo na drugo mesto lestvice
največjih svetovnih podjetij. Podjetje
je povezano z dvema avstralskima
naftnima družbama, Oil Search in Santos,
z japonskim podjetjem JX Nippon Oil
Gaz Exploration, z državnim podjetjem
Mineral
Resources
Developement
Corporation (MRDC) in Petromin PNG
Holdings Limited, neodvisnim podjetjem,
ki ima v lasti državna sredstva Papue
Nove Gvineje.
Exxon Mobil je podjetje, polno dobrih dejanj. Da bi
se o tem prepričali, je dovolj že bežen pogled na brošure,
ki podrobno opisujejo projekt PNG UZP. Živahne barve
na sijočem papirju. Obrazi otrok iskrečih oči, nasmehi, ki
razkrivajo bele zobe, in tradicionalni kostumi nas prepričujejo o pozitivnih učinkih naftne družbe na življenje na
Papui Novi Gvineji. Pod sliko ženske nam revija opisuje
njeno srečno zgodbo: »Janet Mbuda je decembra 2011 začela obiskovati osebni izobraževalni tečaj. Niti v sanjah si ni
predstavljala, v kolikšni meri bo spremenil njeno življenje.
Je del skupine več kot 250 ljudi iz regije Hides, s področja
tovarne, ki so sodelovali pri usposabljanju, kjer so se naučili,
da so največji naravni vir prav oni sami.« Izobraževanje je
zajemalo naslednje lekcije: »Spoštovanje soljudi, pozitivno
razmišljanje, upravljanje družinskega proračuna in služenje
denarja.«
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013,
foto: DK
»Vlada je naključno izbrala peščico vaščanov, jim plačala
letalsko vozovnico in hotel, jim dala denar in toliko piva,
kolikor so ga lahko popili.« Gospod Michael McWalter, direktor mednarodne agencije za transparentnost v državi in
vladni svetovalec na oddelku za nafto in energijo, z obžalovanjem ugotavlja, da njihova organizacija ni mogla biti
prisotna na forumu: »Bili smo sicer povabljeni, pozneje pa
se je vlada ustrašila posledic.« Predstavniki podjetja Exxon
Mobil so bili na forumu prisotni samo kot opazovalci, pogajanj se niso aktivno udeleževali. Lastniki zemljišč, ki so
morali ostati v svojih vaseh, so zdaj na pragu vojne, pripravljeni narediti vse, da bi pridobili upravičen delež dobičkov. Reka zgodovine rudarskega izkoriščanja v tej državi
nima mirnega toka.
Gospa Koriama je bila članica oborožene tolpe, ki je
leta 1992 napadla rudnik zlata Mont Kare v provinci Enga,
ki leži severno od province Hela. Vse to nam pripoveduje
z nasmeškom na obrazu, vendar njene rjavkaste oči nenadoma zažarijo z mešanico ponosa in bojevitosti: »Bele
lastnike smo prisilili, da so vso rudniško infrastrukturo polili z bencinom in zažgali. Potem smo jih gole privezali na
V enega izmed izobraževalnih programov se je vključila tudi gospa Marilyn Tabagua: »Odgovorni pri Exxon Mobil so me poslali na usposabljanje v ZDA. Bila sem na tečaju
komuniciranja in vodenja. To zelo cenim, čeprav zdaj ne delam za njih.« Impozantna gospa, oblečena v pisana tradicionalna oblačila, je v vasi Tari izjema: izobražena, ločena,
nato ponovno poročena z mlajšim moškim, je odprla svojo trgovino in obogatela. Zaradi cvetočih poslov zaposluje
ljudi najnižjega sloja: odvisnike, prostitutke ipd. »Projekt
UZP ugodno vpliva na trgovino. Ljudje imajo denar. Vsako
jutro prihajajo uslužbenci PNG UZP in ljudje s prizadetih
območij. Kupujejo pečen krompirček, krofe in kavo!«, vzklika med štetjem bankovcev. »Vendar pa so mlada dekleta
še vedno tako revna, da se prostituirajo … Stvari se hitro
spreminjajo, potrebujejo prenosni telefon ali lak za nohte,
da bi bile podobne vrstnicam … Zato prodajajo svoje telo in
se pogosto okužijo z virusom HIV.«
Od leta 2014 dalje, v obdobju naslednjih 30 let, od
prodaje plina ne bodo več deževali samo milijoni, temveč
milijarde dolarjev, ki bodo preplavili nekatere družine na
prizadetih območjih. Dan v mestu Port Moresby se bliža
koncu. V temačnih nedrjih kazinojev mečejo odsevi fluorescenčnih dolarjev, ki letijo iz igralnih avtomatov, bledo
zeleno luč na upadle obraze obogatelih vaščanov. Svojo zemljo, žene in večerjo so zamenjali za bankovce, denar kra-
C. R.
ljuje. Malo dlje, v revnem predmestju Badilli, star moški
žalostno zmajuje z glavo: »Poglejte nas: v tem predmestju
smo bili že pred prihodom tega podjetja.« In ko bodo odšli,
bomo mi še vedno tukaj …
(opombe)
1
Jean-Pierre Clerc, »Introuvale Papua Nova Gvineja«, Le Monde diplomatique, december 1995.
2
Uradne kolonializacijske politike sicer ni bilo, obstajala pa je cela vrsta nepisanih
pravil izključevanja, ki so bila v veljavi vse do leta 1975, ko je Avstralija tej državi
odobrila neodvisnost (glej kronologijo).
3
Lynne Armitage, Tradicionalna posest zemlje na Papui Novi Gvineji: Stanje in možnosti, Queensland University of Technology, 2001.
4
Lasslet 2010, Amnesty International 2009, Human Rights Watch, 2005 in 2006,
2011http://www.unhcr.org.
5
Emina Highlands PNG UZP projekt “Nacionalni vsebinski načrt” (junij 2009) na
voljo na: www. pnglng.com.
6
Proračun 2011 stran 138, na voljo na www.treasury.gov.pg.
7
“The Community Good Report 2012”, na voljo na www.cid.org.nz.
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
28
Neoliberalne ortodoksnosti
Evropa proti nemški hegemoniji
Perry Anderson *
K
o vidimo imena nagrajencev za Nobelovo nagrado za mir – Menahem Begin, Henry Kissinger in
Barack Obama –, pomislimo na besede romanopisca Gabriela Garcíe Márqueza, za katerega bi bilo bolj
pravično poimenovanje zanjo Nobelova nagrada za vojno.
Tistega leta, čeprav je bila malo manj bojevita, je prav tako
ponujala prevzem satire. Srečna Evropska unija, nagrajena
s tem, kar bi lahko imenovali Nobelova nagrada za narcisizem. Vendar pa lahko računamo na Oslo, da se bo presegel. Potrebno je pričakovati, da bo odbor za Nobelovo
nagrado naslednje leto storil, kar se zdi primerno, in torej
nagrado podelil samemu sebi.
Vendar pa čast, ki so jo podelili Bruslju in Strasbourgu – ki vendar ne poteka brez boja –, na to temo zagotovo
še pride. Prva leta tega stoletja smo doživljali naraščanje
evropskega ponosa. Svoj odmev je našel v trditvi, da Unija
človeštvu nudi »model« socialnega in političnega razvoja
po izrazu, ki ga je lansiral britanski zgodovinar Tony Judt
in ga je povzelo toliko stebrov evropske modrosti. Od leta
2009 so razkoli v evrskem območju prinesli krut komentar svojim ekscesom samozadovoljstva. Toda, ali so slednji
kljub temu izginili? Prezgodaj bi bilo misliti na to, da bi
se oklepali veličastnega primera, in sicer nedavne knjige
nemškega sociologa Jürgena Habermasa o Evropski uniji –
Zur Verfassung Europas (2011)1 –, ki je sledila njegovemu
delu Ach, Europa (2008). Velik del tega dela, članek z naslovom »Kriza Evropske unije v luči konstitucionalizacije
mednarodnega prava«, ne more boljše ponazoriti, kaj je to
intelektualna introverzija. Nekaj 60 strani vsebuje kakšnih
100 referenc, od katerih se tri četrtine sklicujejo na nemške avtorje, med njimi nanj in njegove tri sodelavce – ki
se jim tudi zahvali za pomoč – in jih zavzamejo polovico. Druge reference predstavljajo izključno angloameriški
avtorji, predvsem njegov britanski občudovalec, politolog
David Held, ki se je izkazal v aferi Gadafi (ena tretjina referenc)2. Nobena druga evropska kultura nima v tem naivnem razkazovanju provincializma pravice do citiranja.
Tema članka je še bolj udarna. Leta 2008 je Habermas
ostro kritiziral lizbonsko pogodbo, da ne prinaša nobenega zdravila demokratičnemu primanjkljaju Unije in ne
ponuja nobenega moralnega in političnega obzorja. Njeno sprejetje, je pisal, lahko samo »okrepi obstoječi prepad
med političnimi elitami in državljani«3, ne da bi Evropi
nudilo kakršno koli pozitivno usmeritev. Nasprotno bi
bil potreben referendum na evropski ravni, ki bi Unijo
obdal s socialnim in davčnim usklajevanjem, z vojaškimi
sredstvi in predvsem z neposredno izvoljenim predsedstvom, ki bi samo rešilo celino pred prihodnjim »narekovanjem neoliberalne ortodoksnosti«. Z opažanjem, kako
to Habermasovo navdušenje v korist demokratičnemu
izražanju ljudske volje (od katerega ni v svoji lastni državi nikoli opazil niti najmanjšega znaka) nasprotuje
njegovim tradicionalnim pogledom, ocenjujem, da ko
bo enkrat lizbonska pogodba ratificirana, jo bo na koncu
nedvomno diskretno potrdil4.
* Avtor dela Le Nouveau Vieux Monde. Sur le destin d’un auxiliaire
de l’ordre américain, Agone, Marseille, 2011.
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
Takšna napoved se je izkazala za slabšo od realnosti.
Ne samo, da je Habermas pograbil pogodbo, ampak je postal še njen glasnik. Sedaj je odkril, da pogodba še zdaleč
ne poglablja kakršnega koli prepada med elitami in državljani, nič manj kot listina neslutenega napredka v pohodu
proti človekovi svobodi, da podvaja temelje evropske suverenosti, ki prebivajo obenem v državljanih in ljudstvih
(in ne v državah) Unije, da je svetlobna matrica, iz katere
bo nastal parlament prihodnjega sveta. Lizbonska Evropa,
ki vodi »civilizacijski proces«, pomirja odnose med državami, omejuje uporabo sile pri zatiranju tistih, ki kršijo
človekove pravice, črta pot, ki vodi iz naše današnje »mednarodne skupnosti« – nujne, čeprav še vedno nepopolne –
v jutrišnjo »svetovljansko skupnost«, neke vrste razširjeno
Unijo, ki bo zaobjela vse do zadnje duše na Zemlji.
S takšnimi ekstatičnimi elani narcisizem zadnjih desetletij še zdaleč ne slabi, temveč dosega nov vrh. Da lizbonska pogodba ne govori o ljudstvih, ampak o državah Evro-
pe; da je bila sprejeta, da zaobide ljudsko voljo, izraženo na
treh referendumih; da posveča strukturo, ki nima zaupanja tistih, ki so ji podvrženi; in da to še zdaleč ni svetišče
človekovih pravic, del Unije, ki jo kodificira, je povezan
z dejanji mučenja in okupacije, ne da bi njeni najslavnejši predstavniki izrekli besedo. Vse to izginja v domišljavi
samoslavi.
Noben individualni duh ni nikoli enakovreden kolektivni miselnosti. Habermas, sedaj okrašen s toliko evropskimi nagradami, kot je bil maršal Brežnjev s trakovi, je
deloma nedvomno žrtev svoje lastne eminence. Zaprt, kot
pred njim ameriški filozof John Rawls, v mentalni svet, ki ga
poseljujejo skoraj izključno občudovalci in učenci, je vedno
manj zmožen voditi dialog s stališči, ki odstopajo od njegovih za več kot nekaj milimetrov. Pogosto imenovan za sodobnega naslednika Emmanuela Kanta bi lahko postal moderni
Gottfried Wilhelm Leibniz, ki z udarci hladnokrvnih evfemizmov gradi teodicejo, v kateri slabosti finančne deregula-
29
cije konkurirajo s prednostmi oživitve svetovljanstva5 in kjer je Zahod pot demokracije
in človekovih pravic proti poslednjemu raju
univerzalne zakonitosti. Na tej točki Habermas predstavlja poseben primer, obenem s
svojo razliko in korupcijo, ki ga je prizadela.
Vendar pa ni izginila navada, da bi iz Evrope
naredil žarišče sveta brez velikega vedenja o
kulturnem in političnem življenju, ki do njega vodi; in napori skupne valute za pretres ne
bodo dovolj.
Nepotrebno je vztrajati pri zmedi, v katero
je evrska kriza potisnila Unijo. Evropo pretresa najgloblja in najdaljša recesija, ki jo je kadar
koli utrpela od 2. svetovne vojne naprej. Da bi
razumeli vzroke, je potrebno izmeriti prikrito
dinamiko, ki je na delu v krizi evrskega območja. Preprosto povedano, gre za posledico
dveh usodnosti, neodvisnih ena od druge, ki
so se križale. Prva je posplošena implozija fiktivnega kapitala, s katerim so trgi delovali po
razvitem svetu v dolgem ciklu financializacije,
ki se je začela v osemdesetih letih prejšnjega
stoletja, medtem ko se je dobičkonosnost v
realnem gospodarstvu skrčila pod pritiskom
mednarodne konkurence in so stopnje rasti
slabele iz desetletja v desetletje. Mehanizme
takšnega pojenjanja znotraj samega kapitalizma je veličastno opisal Robert Brenner v svoji
impresivni zgodovini naprednega kapitalizma od leta 1945 naprej6. Po drugi strani pa je
njegove učinke v eksponentni rasti zasebnega
in javnega dolga, ki ne podpira samo stopenj
dobička, ampak tudi volilno preživetje, pred
kratkim analiziral Wolfgang Streeck7. Ameriško gospodarstvo ponazarja takšno usmeritev
s paradigmatsko jasnostjo. Toda njegova logika velja za sistem v celoti.
V Evropi pa se je druga logika izvedla
z združitvijo Nemčije in s projektom monetarne unije maastrichtske pogodbe, nato
pakta stabilnosti, ki sta bila oba izklesana po
nemških zahtevah. Skupna valuta bi bila pod
nadzorom centralne banke, kot jo je zasnoval Hayek8, in ne bi odgovarjala niti volivcem
niti vladam, ampak bi imela za edini cilj stabilnost cen. Z vodenjem novega valutnega
območja bi se nemško gospodarstvo odslej
razširilo na vzhodne države z ogromnim kopičenjem poceni delovne sile prav na njegovih mejah. Stroški združitve so se povečali in
navzdol potegnili rast Nemčije. Da bi zanje
prejel odškodnino, je nemški kapitalizem izvedel politiko represije plač kot še nikoli doslej, katero so morali nemški sindikati sprejeti pod povečano grožnjo delokalizacije na
Poljsko, Slovaško ali dlje.
Gospodarske posledice za južno Evropo
so bile popolnoma predvidljive9. Po eni strani
so nemške izvozne industrije s povečanjem
predelovalne proizvodnje in z relativnim znižanjem stroškov dela postale konkurenčnejše
kot kadar koli prej, pri čemer grabijo vedno
večji delež trgov evrskega območja, po drugi
strani pa je na obrobju slednjega dotok poceni kapitala s fiksnimi obrestnimi merami, ki
je virtualno enoten v vsej monetarni uniji in
v skladu s pravili, ki jih uveljavlja Nemčija,
uspaval ustrezno izgubo konkurenčnosti lokalnega gospodarstva.
Medtem ko splošna kriza prefinanciranja,
ki je nastala v Združenih državah Amerike,
prizadeva Evropo, je verodostojnost takšnega obrobnega dolga propadla, pri čemer skrb
vzbujajo verižni bankroti držav. Toda medtem, ko bi lahko v Združenih državah Amerike množični javni načrti reševanja preprečili stečaj bank, zavarovalnic in insolventnih
podjetij ter bi lahko izdajanje valute Zvezne
rezerve ustavilo krčenje povpraševanja, se
zaradi dveh ovir takšna začasna rešitev ne bi
mogla več izvajati v evrskem območju. Ne
samo statuti Evropske centralne banke, zapisani v maastrichtski pogodbi, ki so ji uradno
prepovedali nakup dolga držav članic, ampak še ni bilo Schicksalsgemeinschaft – takšne
»skupnosti usod« Webrovega naroda10 – ki je
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
seganja združila, da bi parlamentarno vlado
nadomestili s tehnično vlado brez zatekanja
k volitvam. V Grčiji je režim, ki so ga uvedli
Berlin, Pariz in Bruselj, ponižal državo v stanje, ki spominja na tisto v Avstriji leta 1922,
ko je sporazum na Dunaj postavil visokega
komisarja – pod geslom Društva narodov
(SDN) –, da bi po svoji presoji vodil gospodarstvo države. Mož, ki so ga izbrali za ta položaj, je bil desničarski župan iz Rotterdama
Alfred Zimmerman, zagovornik zatiranja z
nizozemskim poskusom posnemanja nemške revolucije novembra 1918. Na Dunaju,
kjer je ostal na položaju do leta 1926, »je
neusmiljeno kritiziral vlado, poudarjal njene
bodo povrnili na raven pred krizo. In dolg, ki
se kopiči, ni samo javni, daleč od tega. Glede
na ocene bi slabe terjatve bank dosegle 1.300
milijard evrov. Problemi so globlji, zdravila
šibkejša in tisti, ki jih upravljajo, krhkejši, kot
to priznavajo uradni krogi. Medtem ko je jasno, da se spekter neplačil ni na noben način
utišal, pripomočki, s katerimi razpolagata
Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, ne bi smeli trajati. Res je, da njuno partnerstvo ni bilo
nikoli uravnoteženo. »Lahko pričakujemo, da
se bo nemška sila izvajala v brutalnejših oblikah, ne z visokim poveljstvom ali Centralno
banko, ampak prek trga«, smo zapisali pred
izbruhom krize12. Nemčija, ki je bila bolj kot
Tretja vseslovenska vstaja, Ljubljana, 8. februar 2013, foto: DK
povezala vladarje in vladane v skupen politični red, kjer prvi plačujejo visoko ceno za
svojo popolno ignoranco eksistencialnih potreb drugih. V navideznem evropskem federalizmu ne bi moglo biti »prehodne unije« po
ameriškem modelu. Tudi, ko je udarila kriza,
kohezija evrskega območja ne bi mogla priti
samo iz socialnih izdatkov, ampak iz političnega diktata, in sicer umestitve Nemčije na
čelo bloka malih nordijskih držav, drakonskih varčevalnih programov – nepredstavljivih za njihove lastne državljane – v smeri
južnih držav, ki so odslej zaradi devalvacije
nezmožne ponovno vzpostaviti konkurenčnost.
Pod takšnim pritiskom so vlade »majhnih« držav padle kot kiji. Na Irskem, Portugalskem in v Španiji so z režimi, vzpostavljenimi na začetku krize, pometli med
volitvami, ko so namestili naslednike, ki bi
lahko povečali odmerek drastičnih zdravil.
V Italiji so se notranja erozija in zunanja po-
pomanjkljivosti, zahteval vedno več denarja,
vedno več žrtvovanja vseh slojev prebivalstva«
in pozival vlado, »da stabilizira svoj proračun
na precej nižji ravni«. Dejal je, »da se bo nadzor nadaljeval, dokler ne dosežemo takšnega
rezultata«11.
V vseh državah, v katerih so jih upravljali,
so ukrepe za ponovno vzpostavitev zaupanja
finančnih trgov v zanesljivost lokalnih oblasti
pospremili znižanje socialnih izdatkov, deregulacija trgov in privatizacija javnih dobrin,
kar je standardni neoliberalni repertoar skupaj s povečano davčno obremenitvijo. Da bi
jih blokirali, sta se Berlin in Pariz odločila v
ustavi 17 držav članic evrskega območja uvesti zahtevo uravnoteženega proračuna – pojem, ki je imel dolgo časa slab glas v Združenih državah Amerike kot fiksna ideja nore
desnice.
Leta 2011 zvarjeni napitki ne bodo pozdravili bolečin evrskega območja. Odmiki obrestnih mer na državne dolgove se ne
katera koli druga država glavni krivec za evrsko krizo s svojo politiko represije plač navznoter in poceni kapitala navzven, je bila tudi
glavni arhitekt poskusov, da bi račun plačevali šibki. V tem smislu je prišel čas za novo
evropsko hegemonijo. Z njo se takoj pojavi
prvi manifest, soočen s suverenostjo Nemčije
nad Unijo.
V članku, objavljenem v Merkurju, najpomembnejši mnenjski reviji Zvezne republike Nemčije, pravnik iz Constance
Christoph Schönberger pojasnjuje, da vrsta
hegemonije, ki jo Nemčija namerava izvajati v Evropi, nima nič opraviti z obžalovanja
vrednim »sloganom protiimperialističnega diskurza po Gramsciju«. Razumeti se jo mora v
pomirjujočem ustavnem smislu, ki ga je dal
pravnik Heinrich Triepel, in sicer se funkcija vodnika prenese na najmočnejšo državo v
zveznem sistemu po vzoru Prusije v Nemčiji
19. do 20. stoletja. Evropska unija natančno
ustreza temu modelu, predvsem medvladni
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
30
Obiščite nas na prenovljeni spletni strani:
www.monde-diplomatique.si
arhiv od leta 2005, iskanje po geslih, arhiv zemljevidov
možnost naročnine na elektronsko verzijo
klub prijateljev časopisa LMD v slovenščini
posebni dogodki, likovna zbirka časopisa LMD v slovenščini
Posebne ugodnosti za nove naročnike.
Podarite naš časopis svojim prijateljem.
(samo 36 EUR). Tel.: 070 854 471
KONTAKTI NEVLADNIH ORGANIZACIJ, KI SMO JIH DOSEDAJ PREDSTAVILI
5 »The cunning of economic reason«, Zur Verfassung Euroop. cit., str. 77.
V ČASOPISU LE MONDE DIPLOMATIQUE V SLOVENŠČINI 6 pas,
Gl. Robert Brenner, The Economics of Global Turbulence,
konzorcij, združen v Evropskem svetu, kate- nalog Berlina. Toda danes bi morda bolj oslabi, ko pride do varčevanja. V evropskem
rega razprave so nujno »zaprte« in katerega ustrezala druga, sodobnejša vzporednica. neoliberalnem sistemu, ki je postal francoedina znanstvena fantastika bi si mogla pred- Anksioznost, ki jo kaže francoski politični ski skrbnik, so se večji ljudski nemiri za zdaj
stavljati, da nekega dne postane »modra roža razred s tem, da se nikoli ne loči od nemških zgodili samo v Grčiji – čeprav Španija dožiJHD Društvoočiščene
za teorijo
in kulturo
hendikepa
01Drugje
521 22
se 77
morajo elite
demokracije,
vsakršnih
zemeljskih
načrtov v Uniji, ampak se z njimi vedno po- vlja zgodnje pretrese.
institucionalnih ostankov«13. Toda medtem, veže, čedalje bolj spominja na drug »pose- še naslišati množic. Res je, da ni nobenega
BOREO Regijsko stičišče nevladnih org. notr.-kraške regije
05 7263 286
ko so države, zastopane v Evropskem svetu, ben odnos«, in sicer odnos Angležev, ki se zagotovila, da bi celo najbolj grobe preizkurajši
najbolj
neenake
po velikosti in teži, bi bilo obupno oklepajo svoje vloge pomočnika šnje povzročile izbruh
IMAGO
Sloveniae
01 reakcij
241 66ljudstva,
oo
nerealno misliti, da se lahko enakopravno taboru Združenih držav Amerike. Lahko se kot da bi ga ohromile, kot je dokazala pasivEDIRISA - Unija
Oknozahteva
med dvema
svetovoma
051 603 496
vlado Borisa
usklajujejo.
za delovanje,
da ji vprašamo, koliko časa bo trajalo francosko nost Rusov pod katastrofalno
da kohezijo in vodenje država z največ prebi- samopodrejanje brez najmanjše reakcije. Jelcina. Toda ljudstva Unije so manj obupaIRIU Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti
01 234 97 28
valstva in bogastva. Evropa potrebuje nem- Samohvale Volkerja Kauderja, generalnega na in če se bodo njihove življenjske razmere
Krščansko-demokratske unije bistveno slabšale, bo080
njihova
ško
hegemonijo
Nemci za
se vženske
svojemin
izvajaDruštvo
SOS in
telefon
otrokesekretarja
žrtve nasilja
11 55potrpežljivost
nju ne smejo prikazovati kot plašni. Francija, Nemčije (CDU), ki pravi, da »Evropa odslej vse manj omejena. V ozadju vseh teh sceCNVOSZavod
Center
zasedež
informiranje,
in razvoj
nevlad.org
(+386 1)
542 14
govori nemško«,
so narejene
bolj za povzro- narijev je žalostna realnost.
Čeprav
se 22
lahko
katere
jedrski
arzenal
in stalni
v Varno- sodelovanje
čanje
zamere,
kot
pa
ubogljivosti.
Ostaja
evrska
kriza
reši,
ne
da
bi
za
to
trpeli
najstnem
svetu
Organizacije
združenih
narodov
AL-ANON Skupnost svojcev in prijateljev alkoholikov
01 2513000
(OZN) ne štejeta več veliko, bi morala toliko dejstvo, da že več let zlasti zaradi znatnega šibkejši – kar je zelo malo verjetno –, naj bi
bolj
obnoviti
svojeVAJEVEC
terjatve. Nemčija bi mora- izkrivljanja, ki ga povzroča francoski volilni ostalo prikrito krčenje rasti.
Studio
bratov
la Francijo obravnavati, kot je to počel Otto sistem, v Uniji ni političnega razreda, ki ne (opombe)
AMNESTY
01 426 93 77
von
BismarckInternational
z Bavarsko v tistem drugem bi bil v svojih pogledih bolj soglasno kon- 1 Jürgen Habermas, La Constitution
de l’Europe, Gallimard,
Pariz, 2012.
formističen
od francoskega.
Pričakovanje
zveznem
sistemu,
drugemnevl.org.
rajhu, ko jeinpodreASOCIACIJA
Društvo
samostojnih
ustvarjalcev
na področju
kulture in umetnosti
051 773 611
jenega partnerja nagrajeval s simboličnimi malo več gospodarske ali strateške neodvi- 2 Held je bil šef in direktor teze Saifa al-Islama Gadafija na
London School of Economics (LSE). Slednji je prejel dokto14
uslugami
in birokratskimi
tolažbami
od Françoisa
Hollanda bi bilo zma.
SLOVENSKA
FILANTROPIJA
Združenje
zasnosti
promocijo
prostovoljstva
01 430 1288
rat za tezo, ki je ni napisal, medtem ko je Libija šoli podariAli bo Francija tako lahko sprejela zniža- goslavje upanja nad izkušnjami. Iz istega
la veliko donacijo. Naslednji dan po škandalu je moral Held
Zveza
SOŽITJE
Zveza
društev
za pomoč
motnjami
v duševnem
zapustiti LSE in direktor01
dati4369
odpoved.750
razloga nizdržave,
kjer je
tako globokorazvoju
ostal Slovenije
nje
na statut,
kot je
bil tisti
na Bavarskem
v osebam
3
Jürgen
Habermas,
Ach,
Europa.
Kleine politische Schriften,
razkorak
med splošnim mnenjem in uradrugem
rajhu? To bomo
še videli. BismarckZMCS Zbornica
za management
consulting
Slovenije
01 str.
256
Suhrkamp, Frankfurt, 2008,
105.17 05
ovo mnenje o Bavarcih je dobro znano: »Na dnimi nagovarjanji.
Le Nouveau Vieux Monde, Agone, Marseille, 2011, str.
SDBP
Business
Platform ofHollande
Sloveniaje prišel na oblast na isti način 4 Gl.
+386poseg
30 Habermasa
395 845v kampapol
poti The
med International
Avstrijcem in človeškim
bitjem.«
651–655. Leta 2005 je strasten
njo francoskega referenduma o evropski ustavni pogodbi,
Pod predsedstvom Nicolasa Sarkozyja se kot Mariano Rajoy v Španiji, brez posebne
OTOK - Zavod
040če 657
017pospremila ponjegova napoved katastrofe,
bo zavrnjen,
analogija
morda za
nerazvoj
bi zdela nenavadna, vneme njegovih volivcev, kot edina rešitev
polna tišina z odsotnostjo vsakršnega ljudskega posvetovanja
medtem
ko BRUMEN
se je Pariz držal prednostnih na dosegu roke; ki lahko tako hitro tudi
v Nemčiji, kot sicer leta poprej
za maastrichtsko
Fundacija
1 500
73 60 pogodbo.
Fundacija Poti miru v Posočju
05 3890 167
Verso, New York, 2006. Za razširitev te zgodbe do krize leta
2008, gl. Robert Brenner, »L’économie mondiale et la crise
américaine«, v »Crise financière globale ou triomphe du [email protected]
pitalisme?«, Agone, št. 49, Marseille, 2012. Gl. v New Left
Review, št. 54, november–december 2008, str. 49–85, akti
[email protected]
simpozija o Brennerjevih delih s strani organov iz anglofonskega območja, Evrope in Japonske: Nicholas Crafts, Michel
Aglietta in Kozo Yamamura.
[email protected]
7
[email protected]
il y a quarante ans«, Le Monde diplomatique, januar 2012.
Preberite Wolfgang Streeck, »La crise de 2008 a commencé
8
Po imenu avstrijskega liberalnega ekonomista Friedricha
[email protected]
Hayeka (1899–1992). Leta 1974 je prejel nagrado Švedske
kraljeve banke na področju ekonomske znanosti v spomin
[email protected]
na Alfreda Nobela (op. a.).
9
Za številke o nemških stroških plač med letoma 1998 in
[email protected]
2006 ter napoved njihovega vpliva na gospodarstvo južne
Evrope, gl. Le Nouveau Vieux Monde, op. cit., str. 81–82.
[email protected]
10 Pojem, ki ga zlasti uporablja nemški sociolog Max Weber
(1864-1920) – op. a.
[email protected]
11 Gl. Charles Gulick, Austria from Habsburg to Hitler, Berkeley, 1948, knjiga I, str. 700.
[email protected]
12 Le Nouveau Vieux Monde, str. 82.
13 [email protected]
Izposojeno od pesnika Novalisa, ki je iz izraza napravil metaforo za človekovo hrepenenje po neskončnosti, izraz »modra roža« je postal v Nemčiji pregovoren.
14 Christoph Schönberger, »Hegemon wider Willen. Zur Stellung
Deutschlands in der Europäischen Union«, Merkur, št. 752,
[email protected]
Stuttgart, januar 2012, str. 1–8. Triepel, ki zagotavlja konceptualni model Schönbergerju, ni bil samo goreč obč[email protected],
lec vlade v Nemčiji pod prusko vladavino, ki jo je izvajal Bismarck. Leta 1933 je pozdravil zavzetje oblasti Adolfa Hitlerja,
[email protected]
ki ga je označil za »zakonito revolucijo«, in končal svoje delo
o hegemoniji (1938) s hvalnico Führerju, kot državniku, ki je s
priključitvijo Avstrije in Sudetov končno uresničil stare nemške
[email protected]
sanje o v celoti združeni državi (Die Hegemonie. Ein Buch von
führenden Staaten, Kohlhammer, Stuttgart, 1938, str. 578).
[email protected]
[email protected]
31
Le Monde diplomatique – Januar / februar 2013
Obiščite nas na prenovljeni spletni strani:
www.monde-diplomatique.si
Postanite
prijatelj časopisa LMD v slovenščini.
arhiv od leta 2005, iskanje po geslih, arhiv zemljevidov
možnost naročnine na elektronsko verzijo
klub prijateljev časopisa LMD v slovenščini
Le Monde diplomatique izhaja v francoskem jeziku že več kot petdeset Prvič v sedmih letih izhajanja v Sloveniji je časopis finančno
posebni dogodki, likovna zbirka časopisa LMD v slovenščini
let, v slovenščini pa od 2005. Je eden najbolj znanih in razširjenih svetovnih nestabilen.
Spoštovani,
časopisov. Mesečno Izhaja 2.4 miljona izvodov v 28. jezikih in 41. nacionalnih
izdajah. Del slovenske izdaje je namenjen slovenski problematiki,
predvsem mednarodnim odnosom. Lahko trdimo, da je časopis Le Monde
diplomatique v slovenščini eden najvplivnejših tiskanih medijev za področje
zunanje politike, mednarodnih odnosov in analiz globalnih problemov.
Avtorji člankov so najuglednejših novinarji in publicisti z vsega sveta.
K temu so pripomogle tako težke gospodarske razmere, kot tudi odločitev
Ministrstva RS za kulturo, šolstvo in šport, ki nam sredstev na javnem
razpisu za leto 2012 ni namenilo.
Na vas se obračamo s prošnjo za pomoč.
Vaša donacija, naročnina ali sodelovanje pri promociji vaših izdelkov
ali storitev je izrednega pomena za nadaljni obstoj časopisa Le Monde
Raznovrstnost informacij je kazalnik demokratičnosti družbe in diplomatique v slovenščini, kot nosilca kulture, demokracije in napredka v
odgovornost javnih medijskih institucij. Zaradi informacijskih prioritet družbi.
javnih medijev slovenska medijska krajina izgublja izobraževalni in Vsem, ki nam boste pomagali bomo podarili brezplačno elekronsko izdajo
povezovalni element. Strmo pada tudi nivo javnih diskusij in konzultacij. LMD v slovenščini za obdobje enega leta.
Žal današnji mediji ne opravljajo več primarne izobraževalne in
Nakazila lahko nakažete na poseben račun za donacije pri
informacijske funkcije. Ne kvantiteta marveč kvaliteta informiranja v
Banki Celje - TRR: 0600 0006 7727 251
Sloveniji je vprašljiva. Opustošena medijska krajina dolgoročno zavira
O donacijah in porabi pridobljenih sredstev vas bomo redno obveščali na
razvoj civilne družbe kot nosilke napredka v družbi.
naši spletni strani. Z vašim dovoljenjem bomo imena donatorjev tudi objavili.
Le Monde diplomatique ne podlega populističnim in površnim
novinarskim poiskusom. Naši bralci so predstavniki srednjega razreda,
Le Monde diplomatique v slovenščini
ki zagovarjajo bolj uravnotežene porazdelitve dobrin in ne nasedajo
Za uredništvo
neoliberalni doktrini možnosti neomejenega bogatenja.
Dušan Arzenšek
Posebne ugodnosti za nove naročnike.
Podarite naš časopis svojim prijateljem.
(samo 36 EUR). Tel.: 070 854 471
Tel: 01 430 40 11
www.monde-diplomatique.si
KONTAKTI NEVLADNIH ORGANIZACIJ, KI SMO JIH DOSEDAJ PREDSTAVILI
V ČASOPISU LE MONDE DIPLOMATIQUE V SLOVENŠČINI
JHD Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
01 521 22 77
[email protected]
BOREO Regijsko stičišče nevladnih org. notr.-kraške regije
05 7263 286
[email protected]
IMAGO Sloveniae
01 241 66 oo
[email protected]
EDIRISA - Okno med dvema svetovoma
051 603 496
[email protected]
IRIU Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti
01 234 97 28
[email protected]
Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja
080 11 55
[email protected]
CNVOS- Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevlad.org
(+386 1) 542 14 22
[email protected]
AL-ANON Skupnost svojcev in prijateljev alkoholikov
01 2513000
[email protected]
Studio bratov VAJEVEC
[email protected]
AMNESTY International
01 426 93 77
[email protected]
ASOCIACIJA Društvo nevl.org. in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti
051 773 611
[email protected]
SLOVENSKA FILANTROPIJA Združenje za promocijo prostovoljstva
01 430 1288
Zveza SOŽITJE Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije
01 4369 750
[email protected]
ZMCS Zbornica za management consulting Slovenije
01 256 17 05
[email protected],
SDBP The International Business Platform of Slovenia
+386 30 395 845
[email protected]
OTOK - Zavod za razvoj
040 657 017
[email protected]
Fundacija BRUMEN
1 500 73 60
[email protected]
Fundacija Poti miru v Posočju
05 3890 167
[email protected]
32
2013 Januar / februar –Le Monde diplomatique
270 mio strelnega orožja v ZDA
Zelo drag drugi amandma
Benoît Bréville
14.
december 2012. Moški, opremljen z dvema
avtomatskima puškama, je ubil 26 ljudi –
od tega 20 otrok – v osnovni šoli Newtown
(Connecticut). To je bil sedmi množični umor v Združenih državah Amerike v lanskem letu. »Takšne tragedije se
morajo končati,« je dejal predsednik Barack Obama, preden je napovedal ustanovitev komisije za nadzor nad strelnim orožjem. Kmalu po tem je prodaja trgovcev z orožjem
dosegla zgodovinsko raven v Tennesseeju. V petih državah
se je Walmart soočil s prekinitvijo zalog polavtomatskega
orožja in 100.000 novih članov se je pridružilo National
Rifle Association (NRA), močnemu orožarskemu lobiju
(4,3 milijona članov).
16. januarja letos je Obama razkril ukrepe, ki jih je
razvila komisija (prepoved napadalnega orožja, polnilcev
z visoko zmogljivostjo itd.). Dejanja velikanov orožarske
industrije so »letela« na borzo v New Yorku: + 5,6 % za
Sturm, Ruger & Co., + 6,5 % za Smith and Wesson. Tik
pred zadnjimi predsedniškimi volitvami je generalni direktor Sturm, Ruger & Co. Michael O. Fifer že zaupal: »Če
bi jih vprašali, mislim, da bi polovica ljudi v orožarski industriji rekla, da si ne želi ponovne izvolitve [Obame]. Toda
v resnici bodo šli na skrivaj ponovno volit zanj1.« Demokratski predsednik, ki je slaven zaradi svoje privrženosti
do nadzora nad strelnim orožjem, se je pokazal za »objektivnega zaveznika« privržencev smodnika. V Združenih
državah Amerike strah pred zaplembo povečuje prodajo
in grožnjo povečanega nadzora nad strelnim orožjem izkoriščajo ... trgovci z orožjem.
Takšen paradoks je deloma posledica preudarne uporabe drugega amandmaja ameriške ustave (1787). Vsakokrat, ko se pojavi veliko gibanje ljudskega čustvovanja kot
posledica pokola, zagovorniki strelnega orožja to ponavljajo na vse možne načine. Ustanovni očetje so hoteli, da
ima vsak državljan pravico do »imetja in nošenja orožja«;
nobena vlada nima pravice omejevati tako temeljne svoboščine.
Toda zakaj so očetje naroda uvedli takšno določbo v
svoji ustavi? Jih je skrbela pravica do lova prihodnjih generacij? Niso zaupali državi, da bi zagotovila varnost državljanov?
Drugi amandma pogosto karikirajo tuji mediji, ki v
njem vidijo nenavadnost, arhaizem ameriške družbe. Povezujejo ga tako z redneckom, ki v rokah drži pištolo in pickup, kot z nejasno paranoičnim družinskim očetom, ki hoče
sam zagotoviti obrambo svoje družine. Pravica do orožja
simbolizira torej individualizem ameriškega ljudstva. »Ve
se, da je strelno orožje v Združenih državah Amerike kulturno,« tako pravi animator Marc-Olivier Fogiel na RTL. Njegov sogovornik, novinar Claude Askolovitch ocenjuje celo
dejstvo, »istosnovno za to državo«, ker »se imajo Američani
še vedno za kmete, ki se borijo proti Angležem«. Samo »razsvetljeni izobraženci z vzhodne obale« bi ušli takšni norosti.
Žal! Pravico do orožja, ki je zapisana v drugem amandmaju, so si v 18. stoletju zamislili »razsvetljeni izobraženci z
vzhodne obale«. Takrat ni bila niti kulturna niti individualistična, ampak politična in osvobodilna, ter se je vpisala v
dolgo tradicijo, ki je danes v veliki meri pozabljena. Orožje so stoletja dejansko dojemali kot simbol svobode. To je
bil meč, ki ga je prejel kmet pod Henrikom I. Angleškim
(1100–1135), ko ga je njegov gospodar osvobodil; pištola,
ki je niso imeli sužnji, katerim je bilo – po 15. členu črnskega zakonika (1685) –prepovedano »nošenje vsakršnega
obrambnega orožja niti velikih palic proti kazni z bičanjem
in zaplembo«. Če so ustanovni očetje dovolili vsakemu državljanu, da se oboroži, to ni bilo za »bojevanje proti Angležem«, ampak da bi mu omogočili uveljavljanje pravice, ki
je bila po njihovem mnenju temeljna: pravica upora pred
zatiranjem, tiranijo, skratka, državo, ki bi poskušala preseči omejene pristojnosti, ki ji jih dodeljuje ustava.
To pravico do upora, tudi nasilnega, so v Evropi v 17.
stoletju teorizirali predhodniki razsvetljencev: »Ljudstvo
bo brez upora, niti negodovanja prenašalo nekatere hude
napake svojih vlad, številnih krivičnih zakonov, je na primer napisal angleški filozof John Locke v svoji Razpravi
o vladanju. (…) Nasprotno pa, če dolg niz zlorab, izmikanj
in goljufij razkrije enotnost namena, ki mu ljudstvo ne bi
moglo uiti, se slednje zave teže, ki ga zatira, in vidi, kaj ga
čaka; ne smemo se torej čuditi, da vstane.«
Ideja je prekrižala stoletja in meje. Med francosko revolucijo je Maximilien de Robespierre pozval k temu, da bi
se »kovači dvignili na javnih mestih, kjer bi izdelovali orožje
za oborožitev ljudstva«2. Skoraj stoletje pozneje, ko se je
avtoritarna vlada Adolpha Thiersa odločila za zaplembo
227 pušk, ki so jih skladiščili v Bellevillu in Montmartru
in so pripadale pariškemu ljudstvu, se je slednje uprlo in
ustanovilo pariško komuno. »Orožje! Vsak državljan ima
pravico, da ga ima kot edino resno, učinkovito sankcijo svojih pravic,« je takrat razglašal revolucionar iz Narbonne.
Idejo so nato prevzeli španski republikanci leta 1936, ko
so v tujini zahtevali orožje za boj proti Francu; uporniki
med 2. svetovno vojno, ki so si prizadevali oborožiti pariško ljudstvo; nato kubanski revolucionarji3.
Takšno dvojno tradicijo osvobodilnega orožja in pravice do upora, ki jo je opustil progresistični tabor, ko je
izvajal obliko sožitja z državo, so v Združenih državah
Amerike povrnili konservativci. Samo oni se odslej sklicujejo na prvotnega duha drugega amandmaja: tisti »ni bil
napisan, da bi zaščitil vašo pravico do streljanja na jelena,
temveč da bi zaščitil vašo pravico do streljanja na tirana,
če bi se polastil vaše vlade,« je na primer udarno povedal
uvodničar Andrew Napolitano na Fox News. S takšno
Vsebina
str. 4-6
Dve plati Mednarodne agencije za jedrsko energijo
Agnès Sinaï str. 7-10
Latinska Amerika nagaja medijskim lastnikom
Renaud Lambert str. 11-14
Kaj ostaja od afriških meja?
Anne-Cécile Robert
str. 15-19
SVET DIPLOMACIJE
str. 20-21
Medicinski turizem, neenakosti v zdravstvu in pojavitev odpornih
bakterij
povrnitvijo zagovorniki strelnega orožja ne oklevajo z
vključevanjem Martina Luthra Kinga, apostola nenasilne
civilne nepokorščine. Larry Ward, aktivni borec za drugi amandma in pobudnik »dneva poklona orožju« (»Gun
Appreciation Day«), katerega prva izdaja je potekala 19.
januarja, je na CNN trdil takole: »Mislim, da ta dan časti
zapuščino doktorja Kinga. Če bi še vedno živel, bi se strinjal
z menoj, da suženjstvo ne bi bilo nikoli tako dolgo poglavje
naše zgodovine, če bi že od rojstva te države afriški Američani imeli pravico do nošenja orožja4.« Wayne LaPierre,
neodstranljivi podpredsednik NRO, neposredno prikliče
spomin ne genocid evropskih Židov: »V Nemčiji je nadzor
nad orožjem omogočil uspeh holokavsta5.«
Privrženci ureditve trgovine s strelnim orožjem bi bili
torej tako zasužnjevalci ali nacija, ki tega ne ve. In ker
ustava vsakomur omogoča posedovanje orožja za boj proti
tiraniji, je torej kdor koli, ki predlaga ureditev te pravice, povezan s potencialnim tiranom. Skratka, ljudstvo se
mora oborožiti za obrambo svoje pravice do orožja.
Vendar pa bi imeli ameriški državljani še veliko drugih priložnosti za zaščito dediščine ustanovnih očetov. Od
začetka »vojne proti terorizmu« je njihova vlada dovolila vohunjenje brez sodnega naloga za nedolžnimi državljani, zaporno kazen brez sojenja domnevnih teroristov,
izvensodna preganjanja Američanov; napovedala je vojno
brez odobritve kongresa. Pri tem je kršila četrti, peti, šesti
in osmi amandma6. Ne da bi za zahtevo po spoštovanju
ustave zavihtela z enim samim od 270 milijonov strelnega
orožja, ki so v prometu v Združenih državah Amerike ...
(opombe)
1
Joshua Green, »Why the gun industry secretly loves Obama«, Bloomberg Businessweek, New York, 1. september 2011.
2
Govor Maximiliena de Robespierra pred Društvom prijateljev svobode in enakosti,
zasedanje 8. maja 1793. Œuvres de Maximilien de Robespierre, Društvo za Robespierrove študije – Ecole pratique des hautes études, knjiga IX, Pariz, 1957.
3
Gl. Ernesto Che Guevara, »Le peuple en armes«, Partisan, november-december
1961. Dostopno na naslovu: www.monde-diplomatique.fr/48714.
4
Navedeno po Charlesu M. Blowu, »Revolutionary Language«, The New York
Times, 11. januar 2013.
5
Wayne LaPierre, Guns, Crime and Freedom, Regenery Publishing, Washington,
DC, 1994.
6
Conor Friedersdorf, »The strangest conservative priority: prepping a “2nd amendment solution”«, The Atlantic, Washington, DC, januar 2013.
Januar/februar 2013
Sonia Shah
str. 22-23
Zdravila: trd oreh za Indijce
Cléa Chakraverty
str. 24
Gluha bitka za čas
Mona Chollet
str. 25-27
Papua
Céline Rouzet
str. 28
Evropa proti nemški hegemoniji
Perry Anderson