Prof. David J. C. MacKay: Dokler ne izdelate načrta, ki se izide, naj vse energetske možnosti ostanejo na mizi! Datum: 11. november 2013 Avtor: Alenka Žumbar »Če želimo različne vire energije, moramo poznati tudi dejstva, koliko jih lahko proizvedemo, iz katerega vira in kakšno infrastrukturo potrebujemo zanje. Četudi bi denimo v Sloveniji posadili vso zemljo za proizvodnjo biogoriv, ne bi s tem zadostili potrebi po gorivu, potrebnem za transport,« je na novinarski konferenci pred predavanjem o načrtovanju trajnostne energetske prihodnosti, ki je minuli teden potekalo v okviru projekta EN-LITE v Državnem svetu, povedal David MacKay, glavni znanstveni svetovalec britanskega ministrstva za energetiko in podnebne spremembe. MacKay, ki je avtor svetovne knjižne uspešnice Sustainable Energy – without the hot air (Trajnostna energija – brez razgretega ozračja; v Sloveniji izide konec novembra, brezplačno pa je dosegljiva na spletnem naslovu www.withouthotair.com), je prepričan, da se lahko iz knjige, ki sloni na podatkih za Veliko Britanijo, veliko naučijo tudi druge države. »Velika Britanija je podobna Sloveniji glede končne porabe energije, ki znaša 120 kWh. Imate pa več jedrske energije in hidroenergije, vendar je delež nizkoogljične energije še vedno veliko manjši, kot je delež ogljične energije. A ker ima Slovenija manjšo naseljenost, je več zemlje na voljo za OVE,« je orisal podobnosti med državama. S profesorjem smo govorili o trajnostni energetski prihodnosti nasploh. FOTO: Marko Samec Verjamete v trajnostno prihodnost? Smo ljudje pripravljeni spremeniti svoje navade, povezane s porabo? Trajnostna prihodnost je seveda mogoča, vendar je ne bo enostavno doseči. Zdaj živimo kot kralji in porabljamo tolikšno količino energije, da se tega komaj zavedamo. Ni se lahko spremeniti. Velikopotezna možnost je, da spremenimo način porabe energije – za ogrevanje, porabo elektrike in transport; vse to in še industrijo, ki proizvaja veliko stvari, ki jih večinoma niti ne potrebujemo. Še vedno pa ni povsem jasno, ali se sploh hočemo spremeniti, saj bi to pomenilo velikansko spremembo našega načina življenja. Po drugi strani pa bi lahko spremenili tudi celotno infrastrukturo, vključno z obnovljivimi viri, ne samo naše porabe ... Je program obnovljivih virov - ali bolje: sistem zagotovljenih odkupnih cen - po vašem mnenju trajnosten? Če se človeštvo odloči, da bo v velikem obsegu uporabljajo obnovljive vire, se to zdi precej razumen pristop. A ko zagovarjamo obnovljive vire, se moramo zavedati posledic. Seveda vsi viri energije, za katere se odločimo, prinesejo neke posledice, a pri obnovljivih virih se denimo moramo zavedati, da bi na primer v Veliki Britaniji samo za transport potrebovali nasad biogoriv, ki bi bil večji od celotne države, če bi jih hoteli pridelati dovolj. Enako velja za Slovenijo. Knjiga "Sustainable Energy – without the hot air", ki v slovenskem prevodu (Trajnostna energija – brez razgretega ozračja) izide konec novembra, je brezplačno dosegljiva na spletnem naslovu www.withouthotair.com. Z bioenergijo so torej povezane velike zahteve. Pri vseh obnovljivih virih se zatakne pri potrebni površini, tudi pri vetrnih elektrarnah. V Sloveniji morda ni tako, v Veliki Britaniji pa zagotovo. Če bi hoteli zadostiti britanskim potrebam po elektriki z vetrnimi elektrarnami – in ne pozabite, da poraba energije vključuje več kot samo porabo elektrike –, bi te zavzemale 10 odstotkov britanskega ozemlja. Tehnično je seveda to izvedljivo, a precej ljudi ne bi bilo zelo navdušenih. Še ena težava obnovljivih virov je njihova nestalnost, saj sonce ne sveti ves čas in veter ne piha neprestano. Razmišljati torej moramo o shranjevanju energije, pri čemer moramo upoštevati, da vsa gospodinjstva ne bodo pripravljena doma hraniti velikih akumulatorjev. Ena možnost je proizvajati vodik in ga shranjevati, vendar spet potrebujemo način shranjevanja. Če se nekdo ne strinja z vetrnimi elektrarnami, ali se bo strinjal s posodami za shranjevanje vodika? Mislite, da ne moremo biti dovolj pametni, da bi na tem področju preprosto spremenili svoje ravnanje? Res je, da imamo v Evropi zelo visoko raven etike, kar pomeni, da so za nas z okoljem povezane vrednote zelo pomembne. Mislim pa, da močno primanjkuje zavedanja o razsežnostih – ljudje se ne zavedajo svoje porabe energije in tega, koliko vetrnic bi na primer potrebovali, da bi vso to energijo proizvedli. Drugi pomemben podatek bi bila primerjava med jedrsko in vetrno elektrarno. V Veliki Britaniji z eno jedrsko elektrarno proizvedemo približno toliko, kot bi z 2000 velikimi vetrnimi elektrarnami, te pa bi hkrati zavzemale tudi precej večjo površino. Po drugi strani pri jedrski energiji moramo razmišljati tudi o radioaktivnih odpadkih ... Bi še vedno težko rekli, ali je jedrska energija trajnostna ali ne, kot pravite v svoji knjigi? V knjigi za trajnostno definiram tisto rešitev, ki bi jo lahko uporabljali vsaj 1000 let. Mislim, da je uporaba jedrske energije v takšnem obdobju vsekakor mogoča. Še verjetnejša je, če bi radioaktivne odpadke uporabili kot vir. Vprašanje pa je, ali lahko jedrsko energijo še naprej uporabljamo varno. V knjigi govorite tudi o tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljika. Torej tudi premog vidite kot del naše dolgoročne prihodnosti? Mislim, da je zajemanje in shranjevanje ogljika bistveni del energetske prihodnosti našega planeta, predvsem zato, ker imamo še vedno veliko premoga, zdaj pa še plin iz skrilavcev, ki je zelo lahko dostopen. Vprašali ste me, ali smo dovolj pametni, da se spremenimo. Mislim, da je človeštvo »tako pametno«, da bo porabilo vse te zaloge. Požrešni smo, zato sem prepričan, da zaloge fosilnih goriv ne bodo ostale v zemlji. Kakšno pa je vaše mnenje o plinu iz skrilavcev kot načinu podaljševanja prihodnosti fosilnih goriv? Na tem področju se je zgodila prava revolucija ... Ja, v raziskavah plina iz skrilavcev je nedvomno prišlo do revolucije. V ZDA se je energija po zaslugi plina iz skrilavcev že pocenila in enako bi se utegnilo zgoditi v drugih državah. Resno se moramo vprašati, ali hočemo zmanjšati izpuste, ob čemer pa mislim, da je plin iz skrilavcev v tem pogledu boljša možnost kot premog. A kljub temu nas vodi v še daljšo prihodnost fosilnih goriv. Za britansko vlado sem na to temo pripravil poročilo, ki je pokazalo, da izpusti ogljikovega dioksida pri plinu iz skrilavcev niso tako visoki kot pri premogu, če je področje dobro regulirano. Proizvodnja mora biti dobro regulirana tudi zato, da v okolju ne povzroča druge škode, denimo sproža potresov in podobno. Še enkrat pa poudarjam, da moramo ob tej možnosti razmišljati tudi o tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljika. Po drugi strani je tudi res, da nismo naredili nobenega koraka naprej, če nameravamo uporabljati oboje, tako plin in skrilavcev kot premog. Če premog zamenjamo za plin iz skrilavcev, pa bi bil to napredek v boju proti podnebnim spremembam. Samo torej menim, da je lahko raba plina iz skrilavcev del podnebne politike, vendar le če po tehnični plati kot logično posledico vključuje tudi zajemanje in shranjevanje ogljika. Države po vsem svetu razpravljajo o trajnostni energiji – tudi vaša knjiga je prevedena v več jezikov –, kar kaže na to, da so odprte za nove poglede, morda celo strategije. Kaj je po vašem mnenju glavna ovira ali zadržek, da ne ukrepajo, torej da se ne usmerijo k bolj trajnostni prihodnosti? Mislim, da je ključno, da se ljudje zavejo razsežnosti tako naše sedanje porabe energije kot potrebne infrastrukture, da to energijo pripeljemo do uporabnika na trajnosten način. Drugič, veliko nizkoogljičnih tehnologij je še vedno dragih, zato je treba podpreti inovacije, ki bodo znižale stroške. In tretjič, potrebovali bomo veliko dobro usposobljenih inženirjev, ki bodo te inovacije razvili in nam ustvarili trajnostno prihodnost. In še za konec, glede na to da bo vaša knjiga kmalu izšla tudi v slovenskem prevodu: kaj bi svetovali slovenskim (energetskim) odločevalcem in strategom, katero smer bi jim priporočili? Po pravici povedano ne bi rad dajal nasvetov, razen morda tega, naj vse energetske možnosti ostanejo na mizi, dokler ne izdelate načrta, ki se izide. V nekaterih naših prihodnostih bomo morda imeli več obnovljivih virov, v drugih več jedrske energije, v tretjih pa morebiti več plina iz skrilavcev v kombinaciji z zajemanjem in shranjevanjem ogljika. So torej po vašem mnenju evropski cilji 20-20-20 do leta 2020 dosegljivi? Cilji 20-20-20 so za nekatere države razmeroma zahtevni in med energetsko in podnebno politiko je nekaj trenj. Za Veliko Britanijo, na primer, je cilj precej radikalen, ker smo začeli na zelo nizki ravni obnovljivih virov. Sam mislim, da moramo vsi skupaj pozornost preusmeriti od kratkoročnih političnih ciljev, ki naj bi jih dosegli, k potrebnim dejanjem na daljši rok, pri tem pa razmišljati o bolj trajnostni prihodnosti.