DEMOKRATIČNOST POSLANSTVA ESPERANTA
Kaj je esperanto, je skoraj odveč razlagati, saj je o tem jeziku, ki si vztrajno utira pot v
popolno mednarodno uveljavitev že celih 128 let, mogoče prebrati v neštetih
klasičnih in elektronskih virih.
Zakaj pisati o esperantu tudi v tem časopisu, katerega poslanstvo so:
demokratičnost, pravičnost, enakopravnost, svoboda pozitivnega delovanja, ipd.?
O tem sem se odločil pisati zato, ker sem sam globoko prepričan v plemenitost
gibanja za esperanto. Namreč na svetu so tako in tako že prevelike razlike med
»malimi« in »velikimi«. Na žalost tudi na področju jezikov in kulture. V množici jezikov
in kultur (preko 2000) skoraj vsakodnevno čutimo »diskriminacijo manjših jezikov s
strani velikih. Vsak človek ima pravico do uporabe maternega jezika in pravico do
enakopravnega mednarodnega sporazumevanja« (Zgibanka Združenja za esperanto
Slovenije – ZES, Ljubljana 2014, str. 1).
Sleherni narod uporablja svoj jezik kot svoje okno v svet, mednarodni jezik esperanto
pa bi moral kot drugi jezik vsakega naroda pomeniti enakopravno pot v mednarodni
prostor. Torej za vsak narod samo 2 jezika – nacionalni in esperanto kot mednarodni.
Ljudje iste narodnosti naj bi se še naprej sporazumevali s svojim materinim jezikom,
a za sporazumevanje med ljudmi različnih materinih jezikov naj bi služil nevtralni
mednarodni jezik esperanto. Tako nobeden ne bi mogel tožiti, da mu je za
mednarodno komunikacijo vsiljen neki nacionalni jezik, ki je last ali »velikega« ali pa
»malega« naroda, pač pa bi za te namene, tako veliki kot mali narodi, uporabljali
vsem enako dostopen esperanto. Zamislite, koliko nepotrebnih prevajanj bi tako
odpadlo v raznih mednarodnih organih, srečanjih ipd..
»Obenem esperanto omogoča spoznavanje drugih narodov in kultur,
sporazumevanje in toleranco med ljudmi različnih narodov, ras, veroizpovedi in
svetovnih nazorov ter razvoja ekološke zavesti« (spletna stran Hrvaške esperantske
mladine http://keja.hr/lernu-esperanton/).
Na žalost, kljub mnogim mednarodnim dokumentom (npr. deklaracije v OZN,
UNESCO, ipd.), kjer je ogromno »prelitega črnila« o človekovih pravicah, raznih
enakopravnostih, tudi na jezikovnem področju, se »nadaljujeta jezikovna
neenakopravnost in kolonializem« (prav tam, str. 1), kar posledično pogojuje tudi
»nadvlado na vojaškem, političnem, ekonomskem, kulturnem in izobraževalnem
področju« (prav tam str. 1).
Enakopravnost, demokratičnost in nevtralnost esperanta zagotavlja dejstvo, da ta
jezik ni last nobenega naroda posebej, obenem pa je lahko kot univerzalno sredstvo
za mednarodno sporazumevanje last vseh.
Avtor prispevka na mednarodni esperantski konferenci »Alp-Adrio« (Alpe-Jadran), Izola, junij 2013
V tej smeri je potrebno esperanto uvesti kot izbirni predmet v šole vseh nivojev in kot
eden od možnih delovnih jezikov vseh mednarodnih srečanj in inštitucij – športnih,
strokovno-znanstvenih, kulturnih, zabavnih, političnih, …..V ta namen je nujno
nadaljevati s posodabljanjem tako pripadajoče učne tehnologije – klasične in
elektronske, kot tudi z visokokvalitetnim izobraževanjem in izpolnjevanjem učiteljev
esperanta. Tako učna tehnologija, kot učitelji esperanta morajo nujno biti skladni s
časom, v katerem živimo in skrajno prijazni vsem uporabnikom tega pouka.
Ob tem je potrebno poudariti, da je na svetu ogromno esperantske literature, filmov,
skladb,……. Deluje kar nekaj radijskih postaj s programi v esperantu, med katerimi je
zelo razširjena »Verda Stacio« (Zelena postaja), ustanovljena pa je tudi esperantska
TV v Sydneyu, v Avstraliji.
Vsako leto različne esperantske organizacije prirejajo številna mednarodna srečanja,
konference, študijske krožke, poletne šole, najrazličnejše tabore, učne delavnice,
ipd..
Mnogi, ki se z ukvarjamo z esperantom, komuniciramo med seboj in to predvsem po
spletu in zadnje čase tudi po skype-u. Lep je občutek, ko lahko z istim jezikom
komuniciraš z mnogimi esperantisti po celem svetu, si pri tem izmenjuješ različne
koristne informacije, predvsem pa utrjuješ znanje jezika. Med esperantisti se tako
spletajo številne prijateljske vezi. V znak spoštovanja in enakopravnosti sogovorcev
bi morali za mednarodno sporazumevanje zavestno uporabljati mednarodni jezik
esperanto in to v čim večjem številu, ker bi tako širili »kritično maso« govorcev
esperanta, s tem pa prispevali k njegovemu mednarodnemu uveljavljanju.
V kolikor bi sam lahko odločal, bi za mednarodno-sporazumevalne potrebe učencev,
dijakov in študentov, namesto močno prevladujočih angleščine, nemščine in
francoščine, v šole kot obvezno uvedel samo učenje in študij esperanta, učenje
ostalih jezikov pa bi ostalo v domeni prostovoljnega odločanja posameznikov.
Ko bo prišlo do tako visokega nivoja mednarodne uveljavitve in sistemske ureditve
vprašanja uporabe in razširjenosti esperanta, potem ne bo več problem pridobiti ljudi
za razne oblike tečajev, študijskih krožkov in individualnega izobraževanja, kot je to,
na žalost, prisotno v mnogih okoljih. Pa tudi marsikje prepogosto izražen
omalovažujoči odnos do gibanja za esperanto se bo moral umakniti plemenitim
prizadevanjem na področju jezikovne demokracije.
Na koncu vabim vse, ki vas učenje esperanta zanima, da se mi lahko pridružite pri
brezplačnem učenju osnov tega jezika, s pomočjo sodobne klasične in elektronske
učne tehnologije. Pišete mi la lahko na e-naslov: [email protected].
Različne informacije in naloge s področja esperanta objavljam tudi na moji spletni
strani www.antonmihelic.com in na mojem FB-profilu.
Tekst: A.M.
Foto: O.K.