S pesmijo iz roda v rod
12 OBLETNICA Nedelja, 21. oktobra 2012 OBLETNICA TRŽAŠKI PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR PINKO TOMAŽIČ - Ob 40. obletnici neprekinjenegaa delovanja Mi smo tu - Ieri oggi sempre Oni so rokerji: tisto, o čemer pojejo, živijo „Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ni samo pesem. Ni običajen zbor, ki se zbere na vajah, odpoje svoje in si pomaha do prihodnjega tedna. Njihova pesem je pogled na svet, je ogenj, ki ne ugasne, zaveza, ki se je ne prelomi, pa čeprav je še tako težko. Njihova pesem je prostor, kjer ima večkulturnost obraz in ime, kjer so stvari preproste in jasne. Tu tovarištvo ni nova retorika, solidarnost ni geslo, s katerim se v času krize zmaguje na volitvah, sožitje pa ne floskula, s katero si kupiš alibi civiliziranosti. Pri njih vse to preprosto JE – človek dobi občutek, da od vekomaj, verjetno pa od prvega trenutka, ko so zapeli. Oziroma – zaružili, v najžlahtnejšem pomenu te besede. (…) Če jih je že treba spraviti v kakršenkoli glasbeni predal, potem so - rokerji. Zakaj? Ker tisto, o čemer pojejo, živijo. Na odru pojejo o tem, v kar verjamejo z vsem srcem in predvsem – ko stopijo na oder, dajo od sebe vse. Pojejo brez rezerve, brez računice, brez najmanjše misli na to, kako očarati občinstvo. Oni stojijo na odru za to, da izpovedujejo: vero v enakost, svobodo in bratstvo.“ Kombinatke Štirje koncerti, eden za vsako desetletje delovanja. Štiri različne lokacije, kraji, kjer se počutijo še posebno doma: v Trstu, na Krasu, na Goriškem, v Ljubljani. Zato, da bi vnovič potrdili: mi smo tu! Tudi po štirih desetletjih neprekinjenega delovanja. To je bila glavna misel, ki je Pio Cah, zborovodjo Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, vodila pri načrtovanju praznovanja letošnje štiridesetletnice. K sodelovanju je povabila posameznike in skupine, ki se kot ona prepoznavajo v partizanski pesmi. Kajti kot rada ponavlja, »če se ne bi prepoznavala v partizanski pesmi, v njenih besedah in glasbi, v tem delu zgodovine, v katerem so se večina Slovencev in številni evropski narodi uprli fašizmu, potem ne bi mogla voditi tega zbora. Meni se zdi, da se tudi danes borimo za iste stvari, da se marsikaj ni spremenilo na boljše. Imamo polna usta miru in pravičnosti, a to je samo prah, vsakdo misli le nase. Prepričana pa sem, da moramo vztrajati: zato še vedno stojimo v prvi liniji!« Prijateljev, ki so sprejeli njen izziv, je res veliko. Na prvem koncertu, ki bo naslednjo nedeljo v tržaškem Kulturnem domu (v sklopu Vabila k abonmaju SSG), bo na odru skoraj dvesto ljudi. »Zelo sem vesela, da bodo z nami Boris Kobal, Vlado Kreslin, Gojmir Lešnjak Gojc, Drago Mislej Mef, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Ženski pevski zbor Kombinat, rok skupine Kraški ovčarji, Dirty Fingers, Freak Weaves in taborniki Rodu Modrega vala, ki bodo v bistvu prvič uradno nastopili kot pevska skupina.« Tržaškemu koncertu bodo sledili še ostali: 11. novembra v Cankarjev domu v Ljubljani (v isti zasedbi, a brez Iztoka Mlakarja), 18. novembra v SNG v Novi Gorici, kjer ne bo Vlada Kreslina, zbora Kombinat, tabornikov in skupine Freak Weaves, zato pa bo samo na goriškem koncertu nastopila tudi priljubljena skupina Zaklonišče prepeva. Veliki finale bo 25. novembra v Športno-kulturnem centru v Zgoniku: tu bo nastopil tudi MePZ Rdeča zvezda, ne bo pa Kreslina, Mlakarja in Kobala. Vsi koncerti se bodo pričeli ob 18. uri. »Moja želja je bila, da bi partizanska pesem izzvenela na različne načine, tudi na take, ki so mlajšim bližji. Zboru se je v zadnjih letih pridružilo lepo število fantov in punc: hvalabogu, da so prišli predvsem z onstran meje, kajti tu pri nas se radi tolčemo po prsih, ko pa je treba dati svoj doprinos, se večina noče angažirati. To danes manjka našim ljudem. Med mladimi vidim dva ekstrema: na eni strani so tisti, ki so že super angažirani, na drugi pa taki, ki jih nič ne zanima. Neka srednja pot, bi že lahko obstajala: upam, da bomo s temi koncerti privabili v svoje vrste nekaj novih sil.« Pevke, pevci in člani orkestra TPPZ se bodo na koncertih predstavili z novimi uniformami, poskrbeli pa so tudi za svoje občudovalce; prodajali bodo namreč nove majice, torbe, broške, dvojni CD, ki so ga junija posneli v zgoniški telovadnici, koledar in brošuro. »Brošuro smo si tokrat zamislili nekoliko drugače; vanjo smo vključili tudi besedila številnih pesmi, ki jih TPPZ rad poje. Začenši s pesmijo Vstajenje Primorske, ki bi jo moral vsakdo poznati. Zelo bi bila vesela, ko bi jo občinstvo v dvoranah res poznalo in zapelo z nami.« (pd) VSTAJENJE PRIMORSKE KRATKA ZGODOVINA ZBORA - Od prvih korakov leta 1972 do danes S pesmijo iz roda v rod Mnogim ne gre v račun, da praznuje Tržaški partizanski pevski zbor šele 40. obletnico delovanja. Pa je tako. Zamisel o njegovi ustanovitvi se je porodila na velikem partizanskem srečanju v Bazovici leta 1967. Zamisel o zboru torej, ki bi bil vezan na Trst in hkrati na duh odporništva, ki bi s svojim delovanjem utrjeval vrednote svobode in demokracije, miru ter bratskega sodelovanja in enakosti med narodi. Leta 1972 je prva skupina pevcev – borcev nastopila v Kijevu in Volgogradu, kjer je na odru zapela več slovenskih, italijanskih in ruskih revolucionarnih pesmi, uradno pa je TPPZ nastal šele 11. februarja 1973 na ustanovnem občnem zboru v Trebčah. Leta 1984 se je Tržaški partizanski pevski zbor poimenoval po narodnem heroju Pinu - Pinku Tomažiču. Prvi dirigent in hkrati eden od ustanoviteljev zbora je bil Oskar Kjuder, ki je vodil nad sto pevcev celih 25 let. Leta 1997 je njegovo vlogo prevzela Pia Cah, ki vodi zbor še danes. Od svoje ustanovitve do danes je zbor imel skoraj 1000 nastopov, v njem se je zvrstilo nad 500 članov (pevci, solisti, člani orkestra, recitatorji), deset jih od samega začetka poje še danes. Zbor se je neštetokrat predstavil italijanskemu in slovenskemu občinstvu, bil na turnejah po takratni Jugoslaviji, večkrat pa je gostoval tudi v Avstriji, nekdanji Sovjetski zvezi (v Moskvi in Leningradu, če izvzamemo še neuradna nastopa v Kijevu in Volgogradu) ter na Krfu. Partizanski pevci se lahko ponašajo, da so nastopili pred pomembnimi osebnostmi, ki so ostale zapisane v zgodovini: decembra 1975 so na primer zapeli maršalu Josipu Brozu Titu na Brdu pri Kranju, oktobra 1983 pa na Piancavallu še takratnemu italijanskemu predsedniku Sandru Pertiniju. Vstajenje Primorske je slovenska narodna pesem in (neuradna) himna Primorcev. Priljubljena je postala v obdobju zatiranja primorskih Slovencev in boja proti fašizmu, ko je bila Primorska po Rapalski pogodbi priključena k Italiji. Avtor besedila je Lev Svetek-Zorin, uglasbil pa jo je Rado Simoniti. Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli, svoje ponižanje, svoje gorje, krik maščevanja ustih zatrli, ga zakopali globoko v srce. Toda glej planil, vihar je presilen, kot pajčevine raztrgal okov, šinil je zopet žar novega dneva, tja do poslednjih primorskih domov. Strojnice svojo so pesem zapele, zrak je pretreslo grmenje topov, širne poljane so v ognju vzplamtele, klic je svobode vstal sredi gozdov. Zgornji fotografiji sta bili posneti oktobra 1983 na Piancavallu ob obisku predsednika Pertinija; desno utrinek s koncerta na Brdu za tovariša Josipa Broza Tita decembra 1975, levo pa fotografija, ki je bila posneta septembra letos v Portorožu Pevcem so se pred petnajstimi leti pridružile ženske - pevke, ki so nedvomno obogatile barvitost zvoka v zboru. Obogatitev pa predstavlja tudi priliv novih, mladih pevcev tako s Tržaškega in Goriškega kot tudi iz sosednje Slovenije. Danes šteje zbor okrog 90 članov. Njegov glavni cilj pa ostaja nespremenjen - prenašanje izročil narodnoosvobodilnega boja in odporniškega gibanja, ohranjanje partizanske pesmi ter posredovanje idealov miru, bratstva in enakopravnosti med narodi. Zbor goji partizansko pesem, ki nam je najbližja: od pesmi španske državljanske vojne do naših, slovenskih, jugoslovanskih in italijanskih partizanskih pesmi in pesmi odporništva drugih evropskih narodov. Vaje redno potekajo ob torkih zvečer, pred pomembnimi koncerti oz. slavnostnimi dogodki pa se pevci zberemo tudi ob petkih. Vsakič so z nami tudi trije harmonikarji, kontrabasist in tolkač, občasno pa se nam pridružijo še kitaristi, trobentači ali violinisti. Zbor je nastal v Bazovici: najprej je vadil v Bazovskem domu, kjer VSTALA, PRIMORSKA, SI V NOVO ŽIVLJENJE, Z DVIGNJENO GLAVO KORAKAJ V NOV ČAS! V BORBAH, PONIŽANJU, ZMAGAH, TRPLJENJU NAŠLA SI KONČNO SVOJ PRAVI OBRAZ! Oskarr Kjuder: 25 let na čelu TPPZ so si sporazumno s krajevnimi organizacijami njegovi člani uredili pisarno in notni ter drugi arhiv, nato v stavbi, kjer je danes hotel Pri Lipi ob cerkvi. Zaradi prodaje stavbe pa si je moral zbor poiskati nov dom. Novembra 1995 je novi sedež v nekdanjem begunskem naselju na Padričah št. 60 gostil prve vaje. Tu pojemo še danes. Čee bi bilo življenje Oskarja Kjudra pesem, bi ta nosila dva naslovaa: Naglo puške smo zgrabili in Vstajenje Primorske. Tako je do olgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pink ko Tomažič dejal v intervjuju , ki je na straneh Primorskega d dnevnika izšel ob njegovem 85. rojstnem dnevu (tovariš Oskar sse je rodil leta 1925 v Lonjerju, kjer živi še danes). Naglo puškke smo zgrabili, tako kot jo je tudi sam, ko se je med drugo svet ovno v južni Italiji pridružil partizanom 13. proletarske brigadee 1. proletarske divizije in so jih nato zavezniške vojaške lad dje izkrcale na Korčuli. Vstajenje Primorske, ker je tudi sam prripomogel k temu, da je Primorska vstopila v novo življenje.. In nato to pesem, ki se je spremenila v pravo primorsko him mno, neštetokrat izvedel s »svojim« Tržaškim partizanskim p evskim zborom Pinko Tomažič, ki ga je vodil celih petindvaj set let: od ustanovitve leta 1972 do leta 1997, ko je dirigentssko paličico prepustil Pii Cah. Temperamentni dirigent je bil d olga leta sinonim za TPPZ. KULTURNI DOM TRST 28. oktobra ob 18. uri CANKARJEV DOM LJUBLJANA 11. novembra ob 18. uri SNG NOVA GORICA 18. november ob 18. uri ŠKC ZGONIK 25. novembra ob 18. uri Nedelja, 21. oktobra 2012 13 PINO-PINKO TOMAŽIČ - Kratka biografija »Nikoli nisem sovražil italijanskega naroda« Življenjska pot bodočega narodnega heroja Pina -Pinka Tomažiča se je začela sredi prve svetovne vojne, 20. marca 1915, v družini Pepija Tomažiča in Eme Colja. Odraščal je v Trstu, a tudi pri sorodnikih na Krasu in v Brkinih. Mladost je preživljal v družinski vili v Ulici dei Porta; danes je rožnata stavba nedaleč od mestnega središča uradna rezidenca generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu. »Mati, ki me je v vojni vihri nosila po svetu, je zame najdražji spomin, najljubša podoba moje matere, matere begunke. Oče, ki me je priklenil na našo zemljo, na kmečko življenje, je moj ljubi oče,« je Pinko zapisal v poslednjem pismu, ki ga je 14. decembra 1941 poslal staršem iz koronejskega zapora in ga je kasneje uglasbil skladatelj Aleksander Vodopivec. »Dragi starši, potom vas in potom none sem spoznal težko življenje našega ljudstva in nepopisno trpljenje vojnih let, podlago, na kateri sem zgradil svoj življenjski smoter.« Pino je odraščal v letih najhujšega fašističnega zatiranja, ko so goreli narodni domovi tržaških Slovencev, ko so ukinjali slovenske šole, društva, časopise in celo imena. Leta 1930 so v Bazovici ustrelili štiri mlade antifašiste. Tudi priljubljeni družinski bife Pepi, ki ga je v mestnem središču (v Ulici Cassa di Risparmio, kjer stoji še danes) upravljal njegov oče, je bil kasneje nekajkrat tarča fašističnih napadov. Vera v pravičnejši svet, velik socialni čut in pogum so Pinka silili k političnemu udejstvovanju. Leta 1931 je bil sprejet v Zvezo mladih komunistov, širil je protifašistične letake in ilegalno glasilo Delo. V enem izmed člankov, ki naj bi jih po ustnem izročilu napisal ravno Pinko, je med drugim zapisano, »da je mladina tista sila, ki je edina v stanju vzdržati kakršen koli pritisk in ohraniti ter razvijati naš narodni čut, kljub neugodnim razmeram. In to, ker je mladina najbolj pogumni, udarni in nesebični del naroda. S svojim zaletom prečisti marsikatero prašno tradicijo, okostenelosti v prožni tvornosti in doseže velike uspehe tam, kjer za druge kraljuje utopija.« Kdor ga je poznal, ve povedati, da je bil Pino pravi lider, ki je okrog sebe zbiral veliko mladih. Skupaj so debatirali, peli, organiziral izlete na Kras, širili protifašistične ideje. Že kot sedemnajstletni fant je prvič okusil fašistični zapor, kjer se je nato znašel še nekajkrat. Medtem je nekaj let preživel v Jugoslaviji, da bi se izognil mobilizaciji v italijansko vojsko; v Zagrebu je obiskoval ekonomsko visoko šolo in iskal stik z delavci in nezadovoljnimi množicami. Živel je zelo skromno, svoj denar je delil potrebnim študentom. Zaradi protifašistične aktivnosti so ga izgnali iz države. Bilo je leta 1937 in Pino se je odločil, da se bo pridružil španskim republikancem; na avstrijski meji pa so ga aretirali in izročili fašistom. Po izpustitvi je moral na služenje vojaškega roka v Piso, po vrnitvi v Trst je spet nadaljeval s protifašističnim delovanjem, pisal v ilegalno komunistično glasilo Delo in ga s sodelavci širil med tovariši: slovensko prebivalstvo so pozivali k uporu. Junija 1940 so ga ponovno aretirali. Bil je začetek konca. Tomažič je tako kot številni antifašisti vse naslednje mesece preživel v tržaškem zaporu, vse do tistega decembra 1941, ko se je iz Rima v Trst preselilo celo Posebno fašistično sodišče za zaščito države. V zaporu so jih dolgo zasliševali in nečloveško mučili. Prva žrtev takega nasilja je postal Slavko Škamperle, ki je za posledicami mučenja umrl, nato so režim nekoliko omilili. Pino Tomažič je bil zaprt v celici 41, v kateri sta bila tudi Simon Kos in odvetnik Frane Tončič, ki nam je zapustil dragocene spomine na zadnje mesece Pinovega življenja. 26-letni Pino je v celici zelo rad telovadil, pel, veliko bral, njegova razposajenost je bila nalezljiva, tudi med procesom je bil dobre volje. Ko je prišel čas njegovega zagovora , »je po dolgi sodni dvorani stopal k sodnikom s svojim značilnim zibajočim se korakom le navaden mlad študent, v katerem je vsak na prvi pogled spoznal dobričino. (...) Odgovarjal je na kratko z »da« ali »ne«. Njegovo delovanje so poznali do pičice natanko; ni ga zanikal. Ko pa mu je predsednik očital sovraštvo do Italije, se je Pinko vzravnal in zaklical: Ekscelenca, jaz ne zanikam svojih idej, toda ravno zaradi teh idej nisem nikoli sovražil italijanskega naroda in ga tudi sedaj ne sovražim ...« Tomažičeve besede niso prepričale sodišča, ki je njemu in štirim tovarišem dosodilo najhujšo kazen: smrtno obsodbo. Pinko je baje do konca ohranil njemu značilni pogum in dobro voljo. Proti množici, ki je v sodni dvorani z rjovenjem in vzklikanjem duceju spremljala smrtno obsodbo, je Pinko dvignil stisnjeno pest. Tovarišu, ki se mu je v solzah oklenil okrog vratu, je dejal, naj ne joče in naj ga nič ne skrbi zanj, saj pozna pot. Obsojenci so bili prepričani, da bodo tudi njih ustrelili v Bazovici. Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala so ustrelili na openskem strelišču, njihova trupla pa nato odpeljali v Villorbo pri Trevisu - šele po koncu vojne, oktobra 1945, so svojci izvedeli, kje so pokopani in so jih lahko prepeljali v domače kraje. Zadnjo noč je Pinko napisal nekaj poslednjih pisem - staršem, zaročenki Ini, tovarišem, sestri Danici, ki so jo nekaj let pozneje (1944) neznanci ubili skupaj z možem Stankom Vukom. Vsa pisma prevevata mir in hladnokrvnost. »Statistično ima moja smrt malenkostno vrednost, kajti po vsem svetu žrtvujejo sedaj življenje milijoni tovarišev in tovarišic, ki so brez dvoma boljši in bolj vredni, da bi živeli nego jaz,« je zapisal v pismu tovarišem in jih tudi pozval, naj jim, ko bodo analizirali njihovo delovanje, odpustijo storjene napake, kajti časi so bili hudi, njihove sile pa omejene. Ko so peterico v zgodnjih jutranjih urah odpeljali iz zapora, so Frane Tončič in ostali zaporniki slišali vzklik: Zdravo fantje! »Bil je zadnji pozdrav naših petih tovarišev ... Med brnenjem motorjev in rezkimi vojaškimi povelji so prodrli do naše celice še zvoki pesmi.« Ob 7.20 se je kolona vozil ustavila na Opčinah. Na smrt obsojene so prepeljali na strelišče, med korakanjem proti stolom, na katere so jih privezali, je Pinko glasno prepeval. Ko je vodja miličnikov ob 8. uri in 5 minut dal znamenje za streljanje, pa je vzkliknil: »Dol s fašizmom! Živela Sovjetska!« Vreme je bilo baje tistega 15. decembra 1941 jasno, izza Nanosa je vzhajalo sonce. Tako kot je Pinko napovedal v zadnjem pismu svoji »mili sestrici«: Jutri bo sonce in Kras bo čudovit!
© Copyright 2024