1. No category

Vlasta Beltram:
Pobegi - Čežarji
Spominska slovesnost pred spomenikom v Pobegih 2011.
SPREHOD SKOZI ČAS
Čežarji in Pobegi spadata med tiste vasi v slovenskem delu Istre, kjer se je med vojnama in v
vojnem času najbolj razvilo uporništvo proti takratnemu družbenemu sistemu in oblastniku.
Ta uporni duh se je izrazil tako v širokem protifašističnem gibanju, saj domačini niso nikoli
sprejeli fašistične Italije za svojo državo, kot v najprej socialističnem, nato komunističnem
gibanju. Le-to je ob antifašistični in nacionalni vsebini dajalo poudarek tudi socialni vsebini za cilj si je postavilo boljše življenje malega človeka.
Prva žrtev fašizma je padla že leta 1921, dan po nasilnih volitvah v italijanski parlament.
KOMUNISTIČNO GIBANJE
Leta 1925 je bila v Čežarjih ustanovljena prva celica Komunistične partije Italije (KPI).
Najbolj množično sta bili vključeni v komunistično gibanje družini Vatovec (Flinkovi) s
2
sedmimi člani in Primožič (Gabrčani) s štirimi člani. Kako se je rojevalo komunistično
gibanje in pridobivalo simpatizerje, nam v svojih spominih opisuje Avguštin Pečarič:
Že leta 1919 sem bil zelo navdušen simpatizer komunizma. Drugega tedaj nismo vedeli kot to,
da se delavstvo in kapitalizem bojujeta za svoje interese. Za Leninovo revolucijo, ki je zlomila
carsko diktaturo v Rusiji, sem zvedel, ko sem bil vojak pri avstrijski mornarici. V Pobege sta
tedaj zahajala kot socialista Carlo Nobile in učitelj Zarzinon. Bili pa smo prepričani, da
gospod Nobile ne more biti pravi socialist, če poseduje 100 ha zemljišča in ko smo videli, da
sta skoraj dve vasi delali samo za njegovo korist. Prišlo je do volitev in Nobile je bil izvoljen
za koprskega župana. Toda pod njegovim vodstvom se ni prav nič spremenilo.Tedaj smo
vedeli, da gospod Nobile ne bo rešil vprašanja delavskega razreda in da dokler sami ne
vzamemo orožja v roke in ne razbijemo kapitalističnega aparata, tako dolgo ne more priti do
rešitve tega vprašanja.
Nato je prišlo l. 1921, parlamentarne volitve ter prve žrtve in Pečarič nadaljuje:
Ljudstvo se je začelo organizirati v Pobegih, Čežarjih, Marezigah, Sv. Antonu, Dekanih,
Gabrovici, Kubedu in Šmarjah. Leta 1922 smo zvedeli, da so ustanovili v Trstu sekcijo
komunistične stranke, ki je širila idejo oktobrske revolucije. Glasilo Delo smo takoj razširili
po vseh naših vaseh. Nabirali smo denar za tiskovni sklad za glasilo italijanske komunistične
stranke Lavoratore. Leta 1923 smo že vedeli, kdo se zanima za našo idejo, kajti nekateri so
začeli pošiljati na uredništvo Dela tudi že članke. To leto smo prodajali časopis sami po hišah
in gostilnah. Septembra 1924 sem odšel na delo v Trst v tovarno za izdelavo koksa. Že drugi
dan sem začel z nabiralno akcijo za tiskovni sklad glasila Dela. Tistikrat sem dobil zvezo s
KPI. Izročili so mi pismo in naročili, naj grem v Koper in skličem sestanek, katerega naj se
udeleži po en tovariš iz vsake vasi. Prvo nedeljo smo se sestali v Kopru v gostilni Le Bandiere.
Bilo nas je 6 tovarišev iz Šmarij, Marezig, Čežarjev, jaz iz Pobegov in 2 iz Kopra. Dogovorili
smo se, da bomo ustanovili celice po vseh naših vaseh ter določili za to najbolj zanesljive
tovariše. Čez 15 dni sta prišla tovariša Ferjančič in Martelanc in pogovorili smo se
podrobneje o delu. Tako smo ustanovili naše celice že januarja 1925 ter nadaljevali z
razvijanjem naše tajne organizacije.
PREGANJANJE MED OBEMA VOJNAMA
Leta 1926 je fašistična Italija s posebnimi zakoni za zaščito države uvedla dobo pravnega
terorja. Ustanovljeno je bilo Posebno fašistično sodišče in uvedena smrtna kazen, prefektura
pa je izrekala policijske kazni: svarilo, opomin, konfinacijo. Prve aretacije so se v naših vaseh
zgodile l. 1928 in do kapitulacije Italije je bilo 7 oseb obsojenih na zapor, 13 pa na
konfinacijo. Rekord med njimi vsekakor nosi Ernest Vatovec (Flinko) – skupaj je bil obsojen
na 16 let zapora.
Več aktivistov se je pred aretacijo rešilo v tujino, največ jih je odšlo v Pariz, kjer je bil sedež
KPI za Julijsko krajino. Med njimi je bil tudi Avguštin Pečarič, ki se takole spominja tistih
dni:
Maja 1929 je prišlo do izdajstva. Več nas je zbežalo v tujino in sicer v Pariz. Med nami sta
bila tudi tovariša Regent in Ukmar. V Parizu smo nadaljevali s propagando proti
italijanskemu fašizmu. Leta 1930 me je francoska policija aretirala, vendar me je kmalu
izpustila. Drugič sem bil aretiran pred Komunističnim domom, ko sem šel s sestanka. Leta
1931 so me izgnali v Belgijo, od koder sem se spet vrnil v Pariz, kjer sem zopet dobil staro
delo. Ob sobotah smo se shajali na sestankih z več tovariši iz Jugoslavije pri kozarcu vina. Z
nami so bili tovariši: Aleš Bebler, Ivan Regent, Anton Ukmar – ilegalno Lojze Vrabec,
Vincenc Fortuna, Stanko Gregorič ter drugi. Zbirali smo se v hotelu Slovenskega društva v
Parizu, kjer sta večkrat predavala tovariša Regent in Lojze. Bilo nas je 200 Slovencev, moških
3
in žensk. Tov. Regent nam je govoril o Hlapcu Jerneju in njegovi pravici. Vedno pa smo ob
koncu predavanja zapeli pesem Slava delu. Peli pa smo tudi narodne pesmi.
Mnogo slabše se je godilo tistim v zaporu in internaciji ali konfinaciji. Valerij Jakomin je v
svojih spominih takole opisal, kako je preživljal svojo konfinacijo:
Na otok Ventotene sem prišel maja 1934. Konfiniranci so me sprejeli kot tovariša, ker je bila
večina konfinirancev članov italijanske komunistične partije. Režim je bilo zelo strog, vendar
smo imeli možnost občevati med seboj, držati sestanke in celo tečaje, ki smo se jih vsi
komunisti disciplinirano udeleževali. Med konfiniranci so bili tudi pripadniki različnih
italijanskih meščanskih strank, pa tudi nekaj Slovencev narodnjakov.
Čeprav smo bili konfinirani, naše politično delovanje ni prenehalo, nasprotno, še okrepili
smo ga. Predvsem tako, da smo se poglobili v študij marksistične ideologije, svoje znanje
širili še med druge konfinirance, pa tudi izven, če smo le imeli priliko. Lahko rečem, da sem
se šele na otoku Ventotene zgradil kot marksist ob pomoči ostalih tovarišev Italijanov, ki so
prišli v konfinacijo že zgrajeni in podkovani. Tam sem bil sprejet v partijo, ki smo jo dejansko
smatrali internacionalno, za kar sem še danes hvaležen italijanskim tovarišem. Ti so mi tudi
vlili ponos, da sem Slovenec in mi stalno polagali na dušo, da ne smem nikoli zatajiti svoje
slovenske narodnosti. Ko so prišli na otok Slovenci – komunisti, ki so dobro obvladali naš
jezik, smo imeli celo tečaje iz slovenskega jezika.
Ko so oblasti opazile, da živimo organizirano, v partijski disciplini, da se izobražujemo in
pripravljamo za civilno življenje, je postal režim preko noči še bolj strog. Prepovedali so nam
imeti svojo trgovino za lastne potrebe, zatem knjižnico in nam omejili zahajanje v zasebne
hiše ter obiske med nami. Temu smo se komunisti uprli in proglasili gladovno stavko, ki je
trajala 3 dni. Nato je uprava konfinacije sporočila, da smo vsi komunisti aretirani in so nas
odpeljali v neapeljske zapore Poggio Reale. Čez nekaj časa smo bili tudi obsojeni na zaporno
kazen osmih mesecev, ki smo jo prebili v Neaplju. Po prestani kazni smo se vrnili nazaj na
Ventotene, kjer smo našli spremenjeno upravo in bolj strog režim. Vendar nas tudi to ni
ustavilo in smo nadaljevali z našim delom, sicer v spremenjenih pogojih, toda bolj
revolucionarno.
1941- SEPTEMBER 1943
In začela se je druga svetovna vojna. Italija je vanjo vstopila že leta 1940, aprila 1941 pa
napadla še Jugoslavijo, si prisvojila del Slovenije in jo poimenovala Ljubljanska pokrajina.
V Ljubljani so napredne sile reagirale na zasedbo Slovenije z ustanovitvijo Osvobodilne
fronte (OF), v program pa zapisale tudi priključitev Primorske k Sloveniji. Na Primorsko so
nato pošiljali organizatorje narodnoosvobodilnega gibanja (NOG), primorske emigrante, ki so
širili idejo OF, postavljali mrežo zaupnikov OF in pripravljali teren za oborožen upor. Pri delu
so jim bili v oporo predvojni komunisti in njihov podmladek, ki so še ostali na terenu. V
Čežarjih in Pobegih se začne organizirano razvijati NOG konec poletja 1942, ko je Darko
Marušič-Blaž začel širiti mrežo zaupnikov OF tudi v notranjost Istre1, začetki pa so bili
gotovo že prej. Pa ponovno prisluhnimo Avguštinu Pečariču, kako je bilo v tistih dneh:
Ko so Italijani vdrli na jugoslovansko ozemlje, so se podale skupine fašistov iz Kopra po
naših vaseh in prepovedovale govoriti v našem jeziku. Eden izmed tistih večerov mi je ostal
posebno v spominu. Bil sem v Bertokih ter se hotel pogovoriti z Vincencem Kocjančičem.
Sedel sem v gostilni v družbi nekaj tovarišev. Nenadoma so vdrli v gostilno fašisti in zavpili:
Non si deve più parlare slavo! In nadaljevali: Tukaj je Italija, kar si morate enkrat za vselej
zapomniti!
1
Podatek v življenjepisu Maria Pobege, da se je to zgodilo spomladi 1942, je napačen.
4
Ni preteklo mnogo časa, ko smo videli v Kopru prve preganjance. Bilo je kakih 50 moških in
žensk. Med njimi tudi starka okrog 75 let, ki je komaj hodila od pristanišča proti zaporu.
Čutila je, kakšna usoda jo čaka v rokah fašistov, z njo pa tudi ljudstvo slovenske Istre, ki mu
je začela vreti kri po žilah. Pričeli smo se pogosteje sestajati in se pripravljati na upor.
Pereče vprašanje je bilo, kako dobiti zvezo z OF. Tudi to je uspelo. Že februarja(!) 1942 smo
se sestali s tov. Blažem, ki je bil eden izmed poslanih aktivistov iz Slovenije v Trst. Naš prvi
sestanek je bil v Srminu. Blaž nam je dal prva navodila za organizacijo upora proti fašizmu.
Nabirali smo orožje vseh vrst, žensko in moško obleko, denar. Obenem smo nabirali
prostovoljce za v partizane.
Spomladi 1943 so nastajali že rajonski odbori in Čežarji so postali središče čežaranskega
rajona. Član rajonskega odbora je bil verjetno tudi Kalister Zidarič, ki je zaradi
kompromitiranosti odšel v partizane 8. junija skupaj še z dvema domačinoma.
O tem, zakaj se je moral umakniti s terena v partizansko enoto, je povedala njegova sestra
Irma Zidarič Knez tole:
Moj brat je delal za osvobodilno gibanje že leta 1942. Mene je večkrat poslal s pošto h
gostilničarju Bolčiču na Srednjo Škofijo. Marca 1943 je izdelal Ernestu Vatovcu, ki je prišel
iz internacije na pogreb svoje matere, lesen kovček z dvojnim dnom, v katerem je nato
Vatovec odnesel med internirance propagandno literaturo. V začetku junija 1943, ko so bile
zrele češnje, so prišli karabinjerji aretirat Kalistra. Ravno takrat je vederjulil v vinogradu,
zato so ga šli kar tja iskat in ko se je doma preoblekel, so odšli skupaj proti Kopru. Pred
Činčinom so se karabinjerji ustavili ob cesti in začeli jesti vabljive češnje, Kalister pa je šel
kar naprej. Na križišču mu pride nasproti bratranec in vpraša, kam da gre. Pa reče Kalister:
»Kaj jih ne vidiš zadaj?« »Pa saj ni nobenega!« mu odgovori bratranec. Kalister je tako zavil
po škocjanski poti in nato proti Cereju, kjer je prespal v poljski kažeti. Ko sem se tisti dan
vrnila domov, so me starši takoj poslali v Koper, da zvem, kje je Kalister. Obiskala sem vsa
mesta, kjer bi lahko bil – velike koprske zapore, zapor na današnjem Titovem trgu, sedež
fašistov na Brolu in karabinjersko postajo v današnji stavbi Ljudske univerze – vendar ga ni
bilo nikjer. Šele drugi dan smo zvedeli od soseda, s katerim je stopil Kalister v stik, kako je z
njim. Poslej se je skrival in čakal na zvezo za odhod k partizanom. Nekega dne se je pojavil
Vidko Hlaj, takratni sekretar istrskega okrožja, in ga skupaj z drugimi odpeljal.
SEPTEMBER 1943
Padec fašizma 25. julija 1943 je napovedal skorajšnji zlom italijanske države. Le-tega je
vodstvo NOG pričakalo pripravljeno. Septembrski dogodki v Istri, na Primorskem in v
Sloveniji sploh pomenijo največjo prelomnico v NOG: takrat je OF s Komunistično partijo
Slovenije (KPS) na čelu prevzela oblast na terenu; splošna ljudska vstaja na Primorskem je
pomenila praktično plebiscit za priključitev k Sloveniji in Jugoslaviji in je zato Izvršni odbor
OF 16. septembra sprejel sklep o priključitvi, potrjen pa je bil na Kočevskem zboru
odposlancev slovenskega naroda in pozneje na 2. zasedanju AVNOJ novembra 1943 v Jajcu;
z izvolitvijo 120-članskega parlamenta na Kočevskem zboru odposlancev v začetku oktobra
1943 pa je bil postavljen temelj novi porajajoči se državi.
Tudi slovenski del Istre, kjer je bilo narodnoosvobodilno gibanje najmanj razvito, se je v
celoti vključil v evforično dogajanje po kapitulaciji Italije. Rajonski odbori OF so po
navodilih okrožnega odbora KPS Brkini-slovenska Istra prevzeli oblast, razoroževali
karabinjerje, italijanske vojake, ustanavljali v začetku oborožene enote, ki so se kasneje
vključile v redne partizanske enote v okviru hrvaškega Operativnega štaba za Istro in kasneje
5
še 14. divizije, skrbeli za prehrano partizanskih enot, mobilizacijo, shrambo odvzetega orožja
in materiala italijanski vojski in še mnogo drugega; nazadnje so se vključili v akcijo
osvobajanja jetnikov iz koprskih zaporov in izbrali svoje predstavnike za zborovanje
odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.
Fabio Vatovec je imel takrat 14 let. Spomini na dogajanje na vasi ob kapitulaciji Italije pa so
še vedno živi:
Za kapitulacijo Italije smo zvedeli še isti dan, saj smo v vasi imeli dva radia (takrat smo mu
rekli »altoparlante«): eden je bil v hiši Fabia Valentiča, drugi pri Vatovčevih (pri Nandotu) in
je bil last sestrične, poročene Biecher, ki se je zatekla iz Trsta v Čežarje pred vojno
nevarnostjo. 18. marca 1943 so namreč Italijani v vas napeljali elektriko in tako smo lahko
poslušali radio. Ko je prišla luč v vas so Italijani priredili praznovanje, šolski otroci pa smo
morali biti zraven in skandirati: Duce – Duce... Naši starši pa so nas podučili, naj govorimo:
luce – luce... A Italijani razlike niso slišali in so bili zadovoljni.
8. septembra je bil praznik mali šmaren in na vasi je že bilo praznično vzdušje. Vaščani so se
zbirali v gostilni Štefanije Valentič, ko je prišla Marija Valentič in nato še dve iz Vatovčeve
hiše in so razburjene povedale novico – Italija je kapitulirala! Ljudje so se veselili, prepevali
in si dajali duška, prepričani, da je vojne konec. Naslednji dan pa so že prek radia izvedeli,
da so Nemci Mussolinija rešili in da je ustanovil novo fašistično državo - Salojsko republiko.
Nek domačin je bil tako jezen, da je hotel razbiti radio, ker je povedal slabo novico.
Že kmalu so celotno območje preplavili italijanski vojaki, ki so se vračali iz Slovenije in
Hrvaške, in prosili za civilno obleko, da jih Nemci ne bi zajeli. Vračali so se tudi domačini iz
italijanske vojske in internacije, vendar vsem ni uspelo, da bi se vrnili, ker so jih Nemci zajeli
in internirali. To so bili: Mario Bertok, Benedikt Jakomin, Silvan Jakomin in Gentile Terčič iz
Pobegov ter Ciril Vatovec iz Čežarjev.
Na vasi pa so oboroževali domačine, ki so nato bili v zasedi ob cesti Trst-Koper, orožje in
municijo pa so vozili tudi iz miljskega območja, ga skrili v za to določena skladišča ali pa
pošiljali naprej do partizanskih enot. Ko so prišli hrvaški partizani, so imeli štab v šoli.
Zadnje dni septembra je Fabio Valentič s kamiončinom odpeljal odposlance za Kočevski zbor
do Podgorja. V Čežarjih so pred gostilno Štefanije Valentič imeli poslovilno srečanje, kjer je
govoril Ernest Vatovec-Amedej.
Fabio Valentič, se je kmalu po kapitulaciji Italije vrnil domov in se vključil v čežaranskopobežansko partizansko enoto. Udeležil se je vseh večjih akcij:
Najprej smo razorožili karabinjerje in finančne stražnike v Dekanih. Enkrat so prišli Nemci z
ladjo v Koper in s topom, ki smo ga imeli nad Škocjanom, smo streljali nanjo, vendar brez
učinka. Nemci so v odgovor poslali nekaj granat, ki pa niso naredile večje škode. Najbolj
uspešna akcija je bila na Bivju, ko smo hoteli ustaviti nemški promet med Trstom in Pulo. Več
kot sto ljudi je držalo zasedo na "forteci", manjša skupina z Renatom Parovelom na čelu pa je
čakala v zasedi v križišču. Prvi dan se je pripeljala skupina nemških vozil: ambulanca in za
njo dva osebna avtomobila. Prvi avto, ki je bil brez strehe, je vozil štiri oficirje. Nemci so
streljali na našega stražarja pri mostu, mi smo odgovorili, vendar je kolona odpeljala naprej.
Ponoči so borci hrvaške brigade minirali most, vendar so delo slabo opravili, ker je bil kljub
temu prevozen. Drugi dan sta se pripeljala dva kamiona z nemškimi vojaki. Previdni Nemci so
se ustavili na poškodovanem mostu, njihov vodja pa je skočil pod most, da ga pregleda, in
tam je bil Parovel, ki se je spopadel z njim. Ranil ga je in Nemec se je rešil z begom proti
Ankaranu. Vojaki na kamionu pa so najprej streljali, nato pa dvignili belo zastavico in se
predali. Zadnja akcija je bila osvoboditev jetnikov iz koprskih zaporov. Še smo vozili material
iz koprskih zaporov, ko sem dobil nalogo, da s kamionom odpeljem istrske odposlance na
Kočevski zbor. Pa sem prišel samo do Podgorja… to je pa že druga zgodba.
6
Odmevna in zelo koristna akcija z materialnega in kadrovskega vidika je bila osvoboditev
jetnikov iz koprskih zaporov zadnje dni septembra, tik pred nemško ofenzivo. Nazarij
Bordon, ki se je še udeležil akcije preden je odšel kot odposlanec na zborovanje v Kočevje,
mi je pred leti takole opisal ta dogodek:
Akcijo bi morali izvesti 26. septembra. Takrat smo se borci zbrali v Pobegih ob 8. uri zjutraj.
Razdelili smo se po vodih in odšli proti Kopru. Določen sem bil za izvidnico na hribu nad
Pobegi. Kmalu sem opazil tri ladje, ki so prihajale iz Trsta proti Kopru. Takoj smo šli obvestit
enoto, ki smo jo dohiteli pri Pradah. Z ladij so streljali proti Bertokom. Vrnil sem se z eno
skupino nazaj v Čežarje, kjer me je drugo jutro poiskal Vincenc Kocjančič, češ da gremo
danes osvobajat koprske zapornike. Po poti so zbrali skupino ljudi in skupaj odšli v Koper. S
Kocjančičem in še z nekom iz Bertokov smo potrkali na vrata koprskih zaporov. Zahtevali
smo, da odprejo vrata in nam izročijo zaporniške ključe. Po kratkem pregovarjanju nam je
uspelo: stražar je odprl vrata in nam predal ključe. Od ene pa do enajste ure zvečer so nato
vozili s kamionom material iz zaporov na šole v Šmarje, Marezige, Čežarje, Prade in Sv.
Anton. Sam sem bil ves čas na vratih in kontroliral nakladanje. Na kamion so naložili tudi
koprske fašiste: vodjo zaporov, marešala karabinjerjev, veterinarja, brata Almerigogna,
učitelja Zetta. Odpeljali so jih najprej v Marezige, potem v Buzet, kjer pa so jih Nemci kmalu
izpustili.
NEMŠKA OKTOBRSKA OFENZIVA
Čas svobode je bil kratek. Novi okupator, nemška vojska, je kmalu pokazal svoj obraz v
očiščevalni akciji v začetku oktobra 1943. Njihov cilj je bil na eni strani uničiti partizanske
enote, ki so ogrožale varne prometne povezave z Balkanom, na drugi pa zasesti jadransko
obalo, ker je obstajala možnost, da se zavezniki izkrcajo v Istri. Ni bila uperjena proti
civilnemu prebivalstvu, vendar ljudje tega niso vedeli in so bežali pred močno nemško vojsko
iz vasi v zavetje gozdov. Ubili pa so vsakega in požgali hišo, kjer so našli kakršnokoli sled
partizanske vojske.
Gracijela Pečarič Gobbo mi je tole povedovala o dogajanjih v teh dneh:
Sodelovala sem pri prevozu materiala iz koprskih zaporov, ki smo ga skupaj s hrvaškimi
partizani tri dni vozili s kamionom v Prade in Sv. Anton. Zadnji kamion je šel iz Kopra, ko so
Nemci že začeli z ofenzivo. Na poti proti Sv. Antonu smo kričali ljudem, naj bežijo v gozdove.
Iz Sv. Antona smo nato odšli v gozdove pri Popetrah. Z nami je bila tudi neka ženska z
majhnim otrokom, ki je ves čas jokal. Hrvaški partizan je hotel otroka ubiti, da nas ne bi
izdal, saj so bili Nemci povsod, pa še pse so imeli s seboj. Takrat sem se hitro znašla - vzela
sem partizanu bombo, ki je bila rdeče barve, in z njo zamotila otroka, da ni več jokal, dokler
so bili Nemci v bližini. Psi naše skupine niso našli, ker je bil gozd poln živine in so tekali za
njo.
Serafin Turk je bil takrat še otrok, vendar so se mu ti dnevi, ko je bežal s svojo družino, za
vedno vtisnili v spomin:
Da se nekaj pripravlja se je vedelo že nekaj dni prej. Opozorili so nas, naj se umaknemo iz
vasi. Starši so skrili robo in odšli smo v Potok. Spali smo pri neki družini, mama pa je hodila
vsak dan domov, da je nahranila in napojila živino, pa še hrano je prinesla. Na dan ofenzive
smo se skrili v gozd. Bilo nas je kar nekaj, ki smo bili skriti v kažeti. Okrog nas je bilo precej
pokanja in kričanja in ko se je vse pomirilo, smo se vrnili v vas. Videli smo hišo, ki je gorela,
ubili pa so tudi enega domačina. Prespali smo še eno noč in se odpravili proti domu.
Svetovali so nam, naj se vračamo v skupinah, v rokah pa naj držimo belo cunjo v znak
7
predaje. Hodili smo mimo Nemcev, ki so se nam smejali. Doma smo našli dva italijanska
vojaka, ki sta se vračala v Italijo. Ostala sta nekaj časa pri nas in nam pomagala pri trgatvi,
saj je bil ravno čas trgatve. Nato smo jima našli nekaj civilne obleke, zbrali po hišah nekaj
denarja, da sta se vrnila domov. Ali jima je uspelo? Po vojni se nista nikoli oglasila, čeprav
smo tako lepo poskrbeli zanju.
Še več dni po ofenzivi pa smo bili na vasi priča žalostnim prizorom, ko so svojci iskali svoje
družinske člane, ki se niso vrnili domov. Našli so jih mrtve, ki so ležali vsepovsod, in jih nato
na vozovih z vpreženimi oslički vozili na pokopališče v Bertoke. Med temi se spominjam
Jakoba Jakomina, ko je na vozu peljal svoja dva mrtva sinova.
Rinaldo Vatovec je doživel nemško ofenzivo kot partizan.
Bil sem v zasedi pod Škofijami nad današnjo Lamo, ko je prišel ukaz, da se zaradi nemške
premoči umaknemo. S še štirimi tovariši smo se umaknili do Loparja, kjer smo se pridružili
hrvaškim partizanom. Skupaj smo se pomikali proti Gradinu in jim pomagali nositi vojaško
opremo. Ko smo prišli do mejnega območja, so se Hrvati poslovili z besedami: "Tovariši
mladinci, dajte nam našo opremo in mi gremo dalje. Vi pa branite vašo slovensko zemljo!"
Potem smo se razkropili, se skrivali pred Nemci, ki so prišli za nami, in videli tudi mrtve žrtve ofenzive. Ko so se zadeve umirile, smo se vrnili domov.
OBNAVLJANJE ORGANIZACIJ OF
Nemška osvajalna ofenziva je pustila za seboj mrtve in pogorišča, sejala grozo in strah med
ljudi, ki takega nasilja niso bili vajeni; zato je tudi naredila veliko škodo osvobodilnemu
gibanju nasploh, kajti razpadle so novonastale partizanske enote, pa tudi organizacije OF so
prenehale delovati, ker so se ljudje bali.
S prihodom skupine okrožnih aktivistov v Istro v zadnji dekadi oktobra se je začelo
obnavljanje in širjenje organizacij NOG. Za teritorij na levem bregu reke Rižane sta bila
najprej zadolžena Milan Guček in Franc Cucek-Bognar. Z njunim prihodom postanejo Čežarji
za dva meseca sedež okrožnih aktivistov. Hiša Danijela Bertoka-Čerčila, tajnika čežaranskega
rajona je bila ves do požiga aprila 1944 sedež rajona; v hišah Karmele Bertok in Tonija
Bonina iz Boninov so najprej gostili okrožne in tudi rajonske aktiviste, kmalu pa so to hudo
breme prenesli na čežaransko Kortino, kjer je premožen gospodar Josip Bordon-Montinjanc,
tudi sam aktivist, prevzel nase skrb za celoten "štab". O teh sedežih NOG je v knjižici veliko
napisanega. Tem opisom pa dodajam še eno pomembno shajališče aktivistov, ki pa sodi v
nekoliko kasnejši čas. To je domačija Polde Bertok v Pobegih. O tem mi je pred kratkim
pripovedoval Mirko Markežič-Bus, mladinski in skojevski aktivist. Svoje spomine pa je tudi
zapisal:
V hiši Bertokovih, po domače pri Cesarici, je živela vdova iz prve svetovne vojne s tremi
hčerami – Marto, Pavlo in Poldo. Vse so sodelovale v NOG od septembra 1943 pa do
osvoboditve. Dekleta so opravljale sledeče naloge: Marta je bila zadolžena za prehrano –
skrbela je za zvezo s Furlanijo; Pavla je nosila pošto na Škofije, Plavje (tu je bila povezana z
Lino Miklavčič) in v Milje (povezana je bila z Ivanom Čačem-Bilom); Polda pa je skrbela za
kurirsko zvezo v Istri in delno z Brkini. Pri družini so se prehodno in občasno sestajali
aktivisti: Ernest Vatovec-Amedej, Mirko Markežič-Bus, Josip Miklavčič-Boros in Valmi
Peroša-Tišler, ter pripadniki partizanskih enot: Renato Lonzar, obveščevalec za Komando
mesta Koper, Mario Santin-Valter in Karlo Božič-Jure s Komande mesta Koper, Franc
Dermota iz Mornariškega odreda Koper, Jože Buh-Borut in Stane Vadnjal s Komande
istrskega vojnega področja; prihajala je tudi kurirka Marija iz Buzeta. Sestanki so bili kratki,
v prisotnosti največ štirih aktivistov in predstavnikov vojske zaradi varnosti. Na njih so bile
sprejete pomembne odločitve kot npr.:
8
- da bo Mornariški odred Koper dobil svoj sedež v zaselku Kostanjevo pri Pobegih;
- da bodo uredili v Hrpeljcih pri Borštu bunker za sprejemno radio-oddajno postajo. Ker pa
je ta bunker prevzela Komanda mesta Koper, je bilo potrebno poiskati nov prostor – izbrali
so ga pri družini Senica na Kortini pri Pobegih. Uredila sta ga brata Senica v svoji vinski
kleti z zasilnim izhodom skozi svinjak. Bunker je imel električno napeljavo in bil opremljen z
radio- sprejemnikom, pisalnim strojem in ciklostilom. Radio-oddajnika ni bilo zaradi težav z
dostavo. Bunker je kasneje prevzela prometna OZN-a;
- nadalje, da takoj pričnejo z izdajo Radio-vestnika;
- da zaradi prisotnosti Mornariškega odreda Koper ne izvajajo nobenih oboroženih in drugih
akcij proti sovražniku;
- da se izdela letak s pozivom nemški protiletalski obrambi na Srminu, naj se predajo.
Da so sestanki varno potekali, pa so skrbeli mladina in pionirji.
DELO MLADINE IN ŽEN
Mladina in žene pa tudi otroci so v osvobodilnem gibanju odigrali pomembno vlogo, ki pa ni
dovolj ovrednotena. Dekleta in žene so na eni strani skrbele za aktiviste in partizane (kuhale
so jim, prale, poskrbele zanje v vsaki uri dneva in noči), po drugi strani pa so opravljale
razne naloge: kurirsko in obveščevalno službo, izvajale trosilne in napisne akcije, pobirale in
zbirale razne prispevke v obliki denarja, hrane, oblačil in raznega materiala, šivale, pletle,
stražile in še kaj bi se našlo. Večino teh nalog so opravljale vse žene in dekleta v vasi,
kurirsko in obveščevalno službo ter napisne akcije pa v glavnem dekleta, ki so bile za to
zadolžene. Kolikokrat so bile v nevarni situaciji, ko so se srečevale s sovražnikom, prihajale v
bližino njihovih postojank, hodile čez "rampe" polne pošte in drugega materiala; koliko
iznajdljivosti in poguma so morale pokazati v nevarnih trenutkih, zavedajoč se, da je od njih
odvisna usoda marsikaterega aktivista. Žene pa so vodile tudi domačije in opravljale vse delo,
potem ko so možje odšli v partizane, internacijo ali pa so padli, skrbele za otroke, pa vendar
so našle še dovolj časa za politično delo ter poskrbele za aktiviste in partizane, ki so prihajali
v vas.
Irma Zidarič Knez je bila rajonska in nato okrožna kurirka. Pripovedovala je, kako je nosila
pošto v Koper:
V Koper sem se vozila s kolesom. Kolo sem peljala v delavnico za popravilo koles, ki jo je
imel koprski sodelavec NOG in obveščevalec za Komando mesta Koper Renato Lonzar
najprej na Mudi, kasneje v današnji Župančičevi ulici. Kolo sem pustila v delavnici pod
pretvezo, da ga je treba popraviti, in se sprehodila po Kopru. Tačas mi je Lonzar dal pošto
pod sedež ali v »pedal« ali v volan. To je bila pošta obveščevalne narave za Komando mesta
Koper.
V Koper pa sem prihajala tudi z recepti za zdravila in pri tem mi je pomagal naš drugi
sodelavec Alberto Lonzar-Oscar. Posredoval je v lekarni Favento, ki je bila na vogalu
današnje ulice OF s Čevljarsko ulico, da sem zastonj in brez problemov dobila zdravila.
Z Milanom Gučkom se je Irma udeležila tudi sestanka, kjer so določili mejo med hrvaškim in
slovenskim partizanskim območjem v Istri. Njen spomin, kje se je dogovor vršil, je nekoliko
drugačen od Gučkovega zapisa:
Bilo je februarja 1944, ko me je prišel Guček iskat, da greva v Korte2. Tja sva se odpravila
zjutraj s kolesi iz izolske strani. Guček je bil v cilni obleki. V Kortah nas je pričakal v
uniformo oblečen predstavnik KPH Andrija Babić. Sestanek smo imeli na »korti« neke hiše,
2
Guček navaja, da so se sestali v Maliji.
9
saj je bilo tako lepo vreme, da smo bili kar zunaj. Na veliki mizi je bil razgrnjen zemljevid in
na njem sta določala mejo, do kod bodo operirale hrvaške enote. Samo mejo pa naj bi določili
po koncu vojne. Takrat je pa Babić dejal: »Ampak, če pridemo mi prej v Koper, bo Koper
naš!« Takrat pa sem se jaz oglasila, češ da se nismo prišli pogajat glede meje, ampak
operativnega območja, saj je sedaj najpomembnejše, da preženemo sovražnika. Oba sta bila
presenečena zaradi moje pripombe.
Nazaj smo šli skupaj do Malije in se tam ločili.
NASILJE
Spomladi in poleti 1944 so se zaradi fašističnega nasilja razredčile aktivistične vrste in ostale
so nikdar zares zapolnjene vrzeli: 6. aprila so najprej odpeljali Montinjanca in internirali
Čerčilovo ženo Ido, 6 dni za tem so ubili Čerčila in Bruna Pobego-Jova, v začetku septembra
so odpeljali sestri Marijo in Elviro Vatovec in ju 7. septembra v Dekanih ustrelili. V novi
publikaciji Krajevne skupnosti Dekani z naslovom "2. oktober - 1943-2003" je objavljeno
pričevanje Alda Bestjaka o smrti sester Vatovec:
Obe sestri sta bili zaprti v Cupinovi hiši, kjer so imeli fašistični zapor. Pripeljal se je fašist na
motociklu in je prebral list z imeni obeh deklet in obeh moških, ki so ju pripeljali iz Kopra.
Aldo se spominja poleg prebranih imen tudi besed: Subito alla morte! Vse štiri so nato
odpeljali, najprej na italijansko komando v občinsko hišo. Aldo ne ve, kaj se je tam dogajalo.
Kmalu so vse štiri obsojene odvlekli k pokopališču, dekleti so vlekli tudi za lase. Aldo je videl
in slišal, kako sta sestri zahtevali, da gredo na nemško komando. Oba moška obsojenca sta
ves čas molčala. Aldo tega ni mogel več gledati in je zbežal proti farovžu. Kmalu je zaslišal
rafale pri pokopališču.3
V članku Tri ure in pol med življenjem in smrtjo, ki je izšel v Slovenskem Jadranu, je Ernest
Vatovec-Amedej opisal ure, ko se je skrival pred fašisti v hiši sester Vatovec:
2. septembra 1944 sem prišel iz pregarskega v koprski rajon 4, da se pogovorim o
organizaciji, delu in poizvem o sovražnikovih namenih. Ko sem opravil svoje delo pri Sv.
Antonu in v Čežarjih, sem odšel v Pobege. Tam me je opazilo oko izdajalke, ki je takoj
obvestila fašiste v Dekanih. Vedel sem, da bodo fašisti pridrveli v vas, zato sem hitro opravil
delo in odšel v Prade. Na povratku sem se oglasil še v hiši Veronike Vatovec, da vzamem
material za Komando mesta Koper. Ko sem prišel v hišo, sem takoj vprašal za material.
Veronika je odšla do vrat in se vsa prestrašena vrnila ter povedala, da so na dvorišču fašisti.
Pogledal sem skozi okno na nasprotni strani, da bi zbežal, toda bili so tudi tam. Videl sem v
sosednjih vratih terenca Mirka in Dorata, ki sta mi zakričala: "Pobegni, Amedej!". Kam naj
pobegnem, ko pa je bila hiša obkoljena? Vedel sem, kaj me čaka, če me dobijo, zato sem se
hitro povzpel v prvo nadstropje in od tam na podstrešje. Pripravil sem pištolo, da bo pri roki.
Za vsak primer.
Fašisti so takoj začeli s preiskavo, ki je trajala tri ure in pol. Ko so prišli do podstrešja, sem
skozi majhno okence zlezel na streho, ki me je zakrivala pred njihovimi očmi. Premetali so
hišo vse do podstrešja, ne da bi me odkril, in se vrnili v pritličje. Tedaj sem tudi sam zlezel
nazaj na temno podstrešje. ter opazoval fašiste pri ropanju. Vsak fašist si je napolnil žepe.
Mobilizirali so voz in konja tov. Valentiča ter naložili postelje, perilo, telico, prašiča in
kokoši. Kar niso odnesli, so razbili ali polomili. Slišal sem komandanta, ko je vprašal:"Ali ste
ga našli?" Odgovorili so, da ne. "Ali ste pogledali na podstrešje?" Seveda so, toda ni ga
nikjer. Komandant je nato ukazal, naj ponovno preiščejo. Začeli so kot prvič - od kleti do
podstrešja. Na srečo niso pogledali na streho, kjer sem oprezoval s pripravljeno pištolo. Bil
3
4
Pri uboju sester Vatovec ni bila udeležena nemška vojska, ampak samo dekanski fašisti.
Tako so nekaj časa imenovali čežaranski rajon.
10
sem že ves odrevenel od neprestanega čepenja na strehi. Tri ure in pol sem se umikal smrti in
je razumljivo, da so živci trpeli do skrajnosti. Komandant je nazadnje ukazal zažgati hišo.
Neki podoficir je ugovarjal, nakar je komandant pojasnil: "Če hiše ne zažgemo, moramo
znositi nazaj vse, kar smo odnesli. Ko bo hiša zgorela, bomo lahko povedali, da je zgorelo
vse, kar je bilo v njej." Hišo so nato polili z bencinom in jo zažgali. Kmalu je bilo vse v dimu
in ognju. Fašisti so zbrali v vrsto ljudi, med njimi Elviro in Marijo Vatovec. Spredaj so
postavili tovariša Valentiča z vozom naropanega blaga. Bil je to žalosten sprevod. …
Ko so bili dobrih sto metrov od hiše, sem skočil s podstrešja in od tam na dvorišče. Bil sem
rešen, toda tako izčrpan, da se skoraj nisem zavedal, da živim. … V nekaj sekundah sem bil
sredi vasi. Zagledal me je terenec Babič in še drugi ljudje, ki so prihiteli iz hiš. Vsi so
presenečeni vzklikali: "Amedej je živ!" …
O smrti Danijela Bertoka in Bruna Pobege sem pred kratkim slišala pričevanje, ki se nekoliko
razlikuje od zapisa Milana Gučka v njegovi knjigi Počakaj do prihodnje pomladi.
Fabio Vatovec je govoril z Danijelom Bertokom tik pred njegovo smrtjo. Takole se spominja
tega dogodka:
Pet dni pred smrtjo Danijela Bertoka in Bruna Pobege so fašisti po nesreči ubili Florjana
Valentiča5 in zažgali njegovo ter hišo njegovega očeta. Florjo je bil sicer vpisan v fašistično
stranko in mu ne bi ničesar naredili, vendar je v njihovo hišo hodil snubit aktivist Mirko
Bertok. Njega so takrat fašisti lovili, pa jim je ušel, in v tej zmedi je bil Florjo ubit. Ker ni bilo
nobenega, ki bi skrbel za njegovega ostarelega očeta, so ga sprejeli v Istituto Grisoni v
Kopru. 12. aprila je tako Danijel čakal vozilo tega zavoda, da odpremi Valentiča v Koper in
družbo smo mu delali vaški mulci, ker smo hoteli videti to vozilo. Zaslišali smo hrup
avtomobilskega motorja, vendar namesto rešilca so se izza ovinka prikazali fašisti na
kamionu, ki so že nekaj dni odvažali les s požgane Montinjančeve kmetije. Ko jih je Danijel
zagledal, je vzkliknil, da mora hitro domov obvestit aktiviste, da zbežijo. Stekel je v hišo in
kmalu so pritekli ven aktivisti: Danijel in Bruno sta bežala naravnost za hišo in so ju fašisti
ustrelili v hrbet. Drugi – Vincenc Kocjančič, Ernest Vatovec, Vinko Bertok in Dušan Obad pa
so bežali iz druge strani hiše proti Farancanu in se rešili. Ernest je imel v naročju hčerkico,
ki jo je odložil na dvorišču, soseda Cilka Bertok pa jo je takoj odnesla v hišo. Vincencu
Kocjančiču, ki je bil srčni bolnik, sta pomagala pri begu Obad in Bertok, ker sam takega
napora ni zmogel. To se je zgodilo okrog treh popoldne. Trupli sta ležali okrog 50 m od hiše,
hišo pa so zažgali. Tokrat je pogorela v celoti. Prvič so jo namreč zažgali že 6. aprila, ko je
zgorela Montinjačeva hiša in še tri druge, vendar so jo hitro pogasili. Takrat so tudi odpeljali
Danijelovo ženo Ido v zapor v Trst.
Tudi Irma Zidarič Knez je govorila z Bertokom pred njegovo smrtjo. Čakala je namreč
Ernesta Vatovca, da gre z njim na štab. Njeno pričevanje glede udeležencev na sestanku se
nekoliko razlikuje od spomina Fabija Vatovca. Sestanka naj bi se udeležili Ernest Vatovec,
Vincenc Kocjančič, Bruno Pobega, Mirko Bertok in Evgen Valentič-Dorato. Ko so fašisti
odšli, je stopila Irma k mrtvemu Bertoku in videla, da ima vse žepe obrnjene; verjetno so ga
fašisti preiskali. Nato je šla skupaj z Bertokovo teto Matildo iz Rošetov v Trst pod okno
zapora Coroneo, kjer je bila zaprta Ida Bertok. Hodili sta pod oknom in se glasno pogovarjali
o dogodku, da ju je Ida lahko slišala. Na ta način sta jo obvestili o moževi smrti.
ZA VEČNO ZAPISANI V KRAJEVNO ZGODOVINO
5
Tudi on sodi med žrtve nacifašizma, čeprav ga ni v seznamu.
11
Predvojni komunisti in antifašisti: Med najbolj aktivnimi so bili: iz Čežarjev: bratje
Vatovec (Flinkovi): Albert, Ernest, Nadal, Nazarij-Lalo, Nikolaj; bratje Primožič (Gabrčani):
Ivan, Peter, Nazarij in Avgust; dalje Nazarij Vatovec (Kovačev), Ivan Vatovec (Stotolić),
Nadal Vatovec (Zavajane), Jordan Vatovec, Rihard Vatovec-Riko, Peter Valentič (Lukov),
Angel Peharc (Kantačiro), Narciz Vatovec, Benedikt in Danijel Bertok;
Iz Pobegov: Avguštin Pečarič, Ciril Pečarič, Ivan in Valerij Jakomin (Ćubejci), Ferdinand
Tedeško, Angel Pobega, Benjamin Pobega, Kristjan Bertok.
Španska borca: Benedikt Bertok in Nazarij Primožič.
Prvi aktivisti OF: Iz Čežarjev: Danijel Bertok-Čerčil, Kalister Zidarič, Nazarij Bordon-Nace,
Bruno Pobega-Jovo;
Iz Pobegov: Avguštin Pečarič-Orel, Mario Pobega-Jurij, Valerij Jakomin-Jelen, Ivan
Jakomin-Rošo, Renato Parovel.
Rajonski, okrajni in okrožni aktivisti po kapitulaciji Italije: Iz Čežarjev: Ernest VatovecAmedej, Danijel Bertok-Čerčil, Nazarij Bordon-Nace, Josip Bordon (Montinjanc), Bruno
Pobega-Jovo, Rozalija Bordon-Zdenka, Nela Bertok-Rožica, Roža Vatovec-Duša pa verjetno
še kdo.
Iz Pobegov: Gracijela Pečarič-Nataša, Bruna Žigante-Ljuba pa verjetno še kdo.
Partizani pred kapitulacijo Italije: Kalister Zidarič in Bogomil Valentič iz Čežarjev ter
Cezar Brajnik in Valerij Jakomin-Jelen iz Pobegov.
Mladinske in skojevske kurirke in aktivistke: Iz Čežarjev: Rozalija Bordon-Zdenka, Irma
Zidarič-Sonja, Narciza Vatovec-Maruška, Vilma Vatovec-Danica, Nela Bertok-Rožica,
Esperija Valentič, Romana Valentič pa še kdo.
Iz Pobegov: Pavla Pečarič-Volga, Gracijela Pečarič-Nataša, Justina Kocjančič-Nadja, Polda
Bertok-Jelka, Argia Bertok-Magda, Bruna Žigante-Ljuba, Fiorentina Bertok-Cvetka, Jordana
Bertok-Zvezda, Klelija Bertok-Zdenka, Pavla Pobega-Dunja, Mario Bertok, Norma Bertok pa
še kdo.
Partizanska učiteljica: Elvira Vatovec; v Pobegih je samoiniciativno poučevala Dalija
Pobega.
Aktivistke ženske zveze: Iz Čežarjev: Cilka Bertok roj. Vatovec, Ida Bertok, Roža VatovecDuša, Angela Vatovec in dragocena podpornica NOG Štefanija Valentič.
Iz Pobegov: Danica Jakomin-Darinka, Lidija Bertok, Justina Pečarič, Anica Pobega.
K njim je treba prišteti še vse, ki so se borili v enotah NOV in vse ki so zgubili življenje v
NOB.
DOPOLNITVE K PUBLIKACIJI
1. Dopolniti je treba podatke o prvih partizanih v obeh vaseh. Fabij Vatovec in Marino
Brajnik se spominjata, da sta skupaj s Kalistrom Zidaričem šla v partizansko enoto tudi
Cezar Brajnik iz Pobegov in Bogomil Valentič iz Čežarjev. Oba sta namreč marca ali aprila
1943 dezertirala iz italijanske vojske, se nato skrivala pred karabinjerji, dokler ni 8. junija
vse tri Valerij Jakomin pospremil v partizane.
2. V poglavje »Umrli so za svobodo« je treba vnesti nekaj popravkov, ki so prišli na svetlo po
izidu knjižice:
- med padle je treba prišteti še:
Jakomin Ernest, Pobegi, živel v Štramarju, r 1905, pripadnik čežaransko-pobežanske
partizanske enote, padel 2.10.1943 pri Sv. Antonu (v seznamu ga ni, ker je v času vojne
živel v Štramarju; dodajamo ga, ker je padel kot partizan v teh krajih);
12
- Mario Vatovec, Čežarji, r. 1926 je bil ubit pod Kocjančiči in ne pri Marezigah;
- pri Mariu Vatovcu iz Čežarjev (Kovačev), r. 1899, je treba pripisati, da je bil ubit v
Loparju;
- dodati je treba še novo skupino - Žrtve bombardiranja in vojnega materiala:
Valentič Celestina r. Bertok, Čežarji, r. 1909, umrla v bombardiranju 10.6.1944 v Trstu.
3. Tako je tudi uvodni del tega poglavja nekoliko spremenjen in se glasi:
V enotah NOV je padlo 36 domačinov, to je tistih ljudi, ki so takrat živeli v teh dveh vaseh,
in sicer 18 iz Čežarjev in 18 iz Pobegov (od teh 1 ženska); civilnih žrtev (med temi so tudi
aktivisti) je bilo ubitih 10 (4 Čežarani in 6 Pobežanov, od teh 2 ženski); v internaciji jih je
umrlo 15 (4 Čežarani in 11 Pobežanov; od teh 1 ženska); 1 Čežaranka je umrla v
bombardiranju; pogrešan je eden.
Največ žrtev, štiri, je imela družina Bertok (Pićućoli) – padli so 3 bratje (Danijel kot
aktivist, Josip in Rafael kot partizana), v bombardiranju pa je umrla še sestra Celestina. Tri
žrtve je imela družina Jakomin iz Pobegov, po dve žrtvi pa družine Vatovec (Flinkovi) in
Vatovec (Kozinčevi) iz Čežarjev, iz Pobegov pa družine Bolčič, Bucaj in Defaveri.
4. Med žrtve vojne pa je treba prišteti še tiste, ki so padli kot italijanski vojaki (2 iz Čežarjev
in 1 iz Pobegov) in umrli v nemški internaciji kot vojni ujetniki italijanske vojske :
Padli:
Bordon Mario, (Anton), Čežarji, r. 1914, padel leta 1942 na fronti v Sovjetski zvezi
Novel Angel, Bertoki, živel v Pobegih, r. 1921, umrl 20.4.1943 v taborišču v Sovjetski
zvezi
Valentič Srečko (Anton), Čežarji, r. 1914, padel leta 1942 na fronti v Sovjetski zvezi
Umrl v nemškem taborišču:
Tedeško Mirko, Pobegi, r. 1921, zajet v Mestrah, umrl v nemškem taborišču.
ZA KONEC ANEKDOTA
Družina Serafina Turka je živela v Bržanih. Tja so večkrat prihajali ali hodili mimo aktivisti
pa tudi partizani. Nekega večera se je pri Turkovih ustavila nemška kolona in prespala na
seniku. Zjutraj se gospodinja ni upala sama oditi v hlev in nahraniti živino, zato je poslala
malega Serafina. Medtem ko je polagal seno k živini, je slišal govoriti nemške vojake
slovensko. Zato je mami v kuhinji dejal: "Mama, govorijo slovensko, mogoče pa so
partizani!" Za potrebe akcij so namreč partizani oblekli tudi nemške uniforme. Pa ga je mama
zavrnila: "Muči, muči, kdaj si pa še slišal, da psi lajajo, ko pridejo partizani!" In res: da
prihajajo fašisti ali Nemci, so v vasi hitro zvedeli, ker so psi lajali že, ko so bili ti še daleč
proč; ko pa so prišli aktivisti ali partizani, so bili tiho. In tisti večer so močno lajali.