Ob 70-letnici nemškega napada in požiga Kostanjevice 6. oktober 1943 – 6. oktober 2013 Kostanjevica 2013 Ob 70-letnici nemškega napada in požiga Kostanjevice 6. oktober 1943 – 6. oktober 2013 Pripravila:Katarina Jerončič Zoran Jerončič Jezikovni pregled: mag. Marija Mercina Fotografije: Zoran Jerončič (arhiv), iz knjige Kanalski Kolovrat, Ciril Zupanc, izdano 1974 in iz knjige Življenje na Kanalskem Kolovratu, Zoran Jerončič, izdano 2011 Naročnik: Združenje zveze borcev Lig Tisk: A-MEDIA d.o.o., Šempeter pri Gorici Naklada: 200 izvodov Okrober 2013 SPOMIN IN OPOMIN Krajevna skupnost Lig je za svoj krajevni praznik izbrala 6. oktober, dan požiga Kostanjevice, prve vasi na Kanalskem Kolovratu. Nemci so iz maščevanja za partizanski napad požgali 13 hiš, osnovno šolo in gospodarska poslopja ter odpeljali pet vaščanov. Druga svetovna vojna je naši krajevni skupnosti prizadela veliko gorja. 41 ljudi je padlo za osvoboditev, prav vsi prebivalci pa so tudi trpeli zaradi velike materialne škode. Poleg požiga Kostanjevice so bile bombardirane vasi Ukanje, Markiči in Lig. V narodnoosvobodilni vojski je bilo 130 prebivalcev iz naše krajevne skupnosti V boju za osvoboditev je na različne načine sodelovalo vse prebivalstvo teh krajev. V tem območju so delovali: Briško-Beneški odred, Tehnika Matajur in orožarna v Zapotoku. V Markičih je bil Narodnoosvobodilni odbor za Zapadno Primorsko, karavla v Zarščini; delovali sta šoli v Šeberjaku in Melinkih. V Grebenu je bila komanda za Kambreško. V Markičih je bil sedež gospodarske komisije za prehrano. Tu se je zbirala hrana za partizane. V Kostanjevici je delovala partizanska bolnišnica, ki je tudi zagorela na dan požiga nesrečne vasi. Na srečo so vaščani vse ranjence pravočasno umaknili na varno. Čeprav sem tedaj imel komaj štiri leta, se dobro spominjam bombardiranja vasi Ukanje. Bil je deževen spomladanski dan, ki sta ga neizbrisno zaznamovali dve žrtvi tega okrutnega dejanja. Krajevna skupnost Lig je 6. oktober izbrala za svoj krajevni praznik kot večno živ spomin na te dogodke in žrtve. Predsednik KS Lig Franc Urbančič 1 KOSTANJEVICA Kostanjevica danes Kostanjevica pri Ligu leži na skrajnem robu zahodne Slovenije v občini Kanal ob Soči. Ime je dobila po bližnjem kostanjevem gozdu. Po ljudskem izročilu naj bi bilo v njem toliko kostanjevih dreves, da so se polhi in veverice selili po Kolovratu od reke Idrije do Soče in nazaj, ne da bi se spustili na tla. Kostanjeviška posestva so segala od vrha hriba, imenovanega Kal, pa vse do reke Idrije v dolini. Vaščani so si pri delu med seboj vedno pomagali. Navada je bila, da so se možje zjutraj poklicali in s skupnimi močmi opravili delo, en dan pri eni hiši, naslednji dan pa pri drugi. Tako so se med družinami in posamezniki spletale močne vezi, kar je pripeljalo do velikih skupnih akcij tudi na drugih področjih. V vasi je leta 1928 živelo 183 prebivalcev. Štela je 31 hišnih številk in bila največja vas na Kanalskem Kolovratu. Vendar so se njeni 2 prebivalci že po letu 1900 začeli izseljevati v najrazličnejše države sveta, največ pa v Ameriko. S pričetkom prve svetovne vojne (leta 1914) je bilo iz Kostanjevice v avstro-ogrsko vojsko vpoklicanih kar 32 mož in fantov. Od teh se jih pet ni nikoli več vrnilo s fronte. Poleg tega je v vojnih letih bilo porušenih ali požganih veliko domačij in gospodarskih objektov. Po končani vojni, leta 1918, se je pričela obnova vasi, ki je trajala vse do leta 1928. Z vzponom fašizma je Kostanjevica, tako kot tudi ostale vasi na Kanalskem Kolovratu, doživela nov udarec. Prebivalci so se bili prisiljeni množično izseljevati v Italijo, Francijo, Belgijo in druge države. Vseh beguncev iz Kostanjevice je bilo več kot petdeset. Leta 1934 so Italijani zgradili novo šolo, ki jo je obiskovalo več kot 60 otrok. Kot vsi vemo, je bil v času fašizma učni in pogovorni jezik izključno italijanščina. Prvi učitelj v šoli je Dvig mlaja v Kostanjevici l. 1936 v prisotnosti podesta (župana) in goriškega prefekta. Blagoslov: Alojz Makuc 3 Vojaški nabor 1941 bil Franc Mavrič, po domače Naužar, ko pa so tega slovenskega učitelja preselili v Torino, je kot njegova naslednica prišla Concetta Perna iz Caserte. Po pripovedovanjih tedanjih učencev je prvi dve leti sploh niso razumeli. Prišla je druga svetovna vojna, ki je spet terjala svoj davek. Do leta 1942 je bilo zaprtih že več kot 10 zavednih vaščanov, veliko pa jih je bilo mobiliziranih v italijansko vojsko. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da se je že takoj na začetku leta 1943 veliko vaščanov ─ fantov in nekaj deklet, odločilo za odhod v partizane. Sredi leta 1943 pa so v poslopju šole ustanovili partizansko bolnišnico, ki je uspešno delovala vse do napada in požiga vasi, 6. oktobra 1943. V bolnišnici, ki jo je vodil doktor Muki, so redno zdravili ranjence. Kostanjevica je med NOB darovala kar osem mladih življenj. Prvi je padel Franc Tomažič, po domače Boškarjev; v taborišču je umrl 4 Udarniško delo v Kostanjevici 1948 Anton Blažič, po domače Tonov; na Lokvah nad Novo Gorico je padel Alojz Urbančič, po domače Ukančenov, in na Kambreškem njegov brat Venčeslav Urbančič. V Vrtačah je pod streli okupatorja padel Anton Jerončič, nekdanji španski borec. V Dalmaciji je kot pripadnik Prekomorske udarne brigade padel Franc Grebenjak, po domače Jerončev, pri napadu na vas pa sta bila ubita Anton Blažič, po domače Tonca Frančken, in Antonija Tomažič, po domače Nabrtih. Kljub velikim težavam, saj je bila vas požgana in oropana, so se vaščani skupno odločili, da v januarju leta 1944 v vas sprejmejo bataljon Kosovelove brigade. Le-ta je v Kostanjevici ostal več kot teden dni. Poleg tega se je velikokrat kar po nekaj dni zadrževal v vasi Tretji bataljon Briško-Beneškega odreda. Po končani vojni in 5 po demonstracijah za priključitev Primorske k matični domovini, ki so se jih Kostanjevčani množično udeleževali v Kanalu in tudi v Gorici, se je z veliko zagnanostjo in prostovoljnim delom pričela povojna obnova vasi. Tako so leta 1948 zgradili sedanjo cesto v vas, leta 1950 je v vas pritekla voda iz Vodic nad Grebenom, 19. novembra leta 1950 pa so v vasi prižgali prvo žarnico. Zaradi pomanjkanja zaposlitev pa tudi iz različnih političnih razlogov se je v takratni Jugoslaviji veliko vaščanov odločilo za pobeg na zahod Otvoritev vodovoda v in od tam v najrazličnejše države Kostanjevici leta 1955; sveta. V šestdesetih letih pa je vevoda je pritekla iz Zavodic liko vaščanov poiskalo zaposlitev v Soški dolini in tudi po Sloveniji. Ob tem je potrebno omeniti, da so bili vaščani Kostanjevice zelo dejavni tudi na kulturnem področju. Že pred letom 1900 in vse do fašizma je v vasi deloval pevski zbor, ki ga je uspešno vodil učitelj Franc Mavrič, po domače Naužarjev. Prirejali so veliko proslav in mitingov, po daljši prekinitvi v obdobju fašizma pa so kulturno delo nadaljevali po drugi svetovni vojni. Danes šteje Kostanjevica še 11 živih domačij s približno 30 prebivalci. Vse kaže, da se življenje počasi, a vztrajno vrača v to prijetno vasico na Kanalskem Kolovratu, ki je v prejšnjem stoletju doživela veliko gorja. In kdor pozna močan značaj in vztrajnost teh ljudi, verjame, da se Kostanjevici tako kot tudi drugim vasem na Kanalskem Kolovratu pišejo lepši časi. 6 POŽIG Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, se je tudi na desnem bregu Soče nabralo veliko število partizanskih prostovoljcev, največ je bilo pribežnikov iz koncentracijskih taborišč v Italiji. Ti bivši interniranci so se že v Brdih vključevali v partizanske vrste. Tam so namreč bili na osvobojenem ozemlju, v tako imenovani Kobariški republiki, ki jo je osnovalo tolminsko vodstvo TIGR. Številni borci, ki so branili osvobojeno ozemlje, so bili ranjeni v spopadih z Nemci, zato so osnovali nekaj partizanskih bolnišnic, da bi lahko borci okrevali v najkrajšem času. Tako je bila ena od njih ustanovljena že v drugi polovici septembra 1943. Zaradi ugodne lege je bila izbrana Kostanjevica, v kateri so šolsko poslopje preuredili v zasilno bolnišnico Kljub strogi tajnosti pa se je našel izdajalec, ki se je infiltriral v omenjeno bolnišnico. Ranjence so zaupali v zdravstveno oskrbo nekemu zdravniku, ki so ga klicali Muki. Žal nobena literatura ne navaja točnega podatka, kdo je bil pravzaprav ta zdravnik. Po pripovedovanju naj bi bil prav on izdajalec. Po poročanju neimenovane prebivalke Kostanjevice in aktivistke NOB, je trgovski pomočnik v trgovini v Kanalu partizanom sporočil o možnosti nemškega napada na bolnišnico. Partizani so hoteli čim hitreje evakuirati ranjence v varnejši kraj, temu pa je zdravnik Muki nasprotoval. Ko pa se je razvedelo, da je bil Muki nekajkrat opažen v Kanalu, kjer so imeli nemški vojaki svojo postojanko, mu niso več zaupali in so ga aretirali 5. oktobra 1943. Odpeljali so ga na beneško stran, ga zaslišali in ga po dokazanem izdajalstvu usmrtili. Zgodaj zjutraj, 6. oktobra 1943, se je prebivalka Kostanjevice Veronika Peternel odpravila proti Kanalu, ko je z vrha vasi opazila Nemce, ki so se približevali vasi. Zato se je hitro vrnila v vas in opozorila na možni napad. Vendar je bilo prepozno za pobeg. Nemci se ob svitu niso odpravili neposredno v Kostanjevico. Po 7 pripovedovanju je bilo okoli 100 nemških vojakov. Najprej napadli šolsko poslopje iz križišča nad vasjo. Ko pa so ugotovili, da so udarili v prazno, so pobesneli in se pognali v vas, ki jo ni branila nobena partizanska enota. Po pripovedovanju je partizanska brigada, z ukazom nadrejenega, lahko le nemočno opazovala. Napad na vas naj bi se začel okoli 8. ure zjutraj. Najprej so obkolili vas, ko pa so opazili, da ljudje bežijo iz nje, so začeli streljati in ustrelili dva človeka, Antona Blažiča in Antonijo Tomažič. Nato so začeli požigati hiše ter hleve. Med požiganjem so aretirali sedem starejših moških, ki so jih kasneje odpeljali v zapor v Gorico. Vsega skupaj so požgali 13 hiš in 8 hlevov. Napad naj bi se končal okoli 15. ure, ko so Nemci začeli zapuščati vas. Le-ta je gorela še vso noč in naslednji dan. Partizanska četa, ki je bila blizu vasi, si ni upala spopasti z Nemci, saj je vedela kako velika je možnost, da bi se Nemci ponovno maščevali in naredili še večjo škodo, kot so jo že. Po pripovedovanju zapisala Katarina Jerončič Pogorela šola v Kostanjevici leta 1943 8 NAPAD IN POŽIG KOSTANJEVICE Druga svetovna vojna ni s svojimi grozotami prizanesla niti revnim obmejnim krajem na Kanalskem Kolovratu, hribovju med rekama Sočo in Idrijo. Ljudje v teh krajih so še čutili globoke rane, ki jih je v več desetletjih v tem delu Primorske zarezal fašizem, hitro pa so tudi spoznali, kaj prinaša nacizem. Dosti domačinov se je takoj priključilo NOB, nekateri že v prvih mesecih leta 1943, drugi pa po kapitulaciji Italije, septembra 1943. Tega se je še kako zavedal tudi sovražnik. S pomočjo narodnih izdajalcev se je na različne načine maščeval nad ubogim prebivalstvom na Kolovratu, če se je le pokazala priložnost za to. V enem od teh grozodejstev so se nacistični okupatorji 6. oktobra 1943 maščevali nad vasjo Kostanjevica in njenimi prebivalci. In kako je do tega prišlo? Dne 5. oktobra 1943 se je naš 2. bataljon Gregorčičeve brigade zadrževal v vasi Zapotok pri Ligu. V poznih popoldanskih urah se je na »placu« pred župniščem v Zapotoku na ukaz vodstva bataljona zbralo nekaj izbranih borcev, dva minerca in kar štirje mitraljezci. Med njimi sem bil tudi sam, ob meni pa še sovaščan Ivan Peternel, ki je spadal med boljše mitraljezce, in Alojz Berdon iz Hoščin, ki je tako kot Ivan dobro obvladal lahki mitraljez. ─ Alojz Berdon je bil 16. 2.1944 odpeljan v taborišče Dachau, kjer je umrl. ─ Pred vod so stopili komandant brigade Darko Peršolja in še nekaj vodilnih v bataljonu ter nam obrazložili namen nočne akcije. Le-ta pa je bila miniranje železniškega mostu čez potok v Škalabonu pri Ajbi. Ne vem zakaj, a še danes mi zvenijo v ušesu zadnje besede, ki jih je izrekel Darko: »Če boste videli Nemce, ne streljajte,« je poudaril komandant. Za nas mlade je bil to kar majhen šok, kajti vsi smo komaj čakali, da napademo sovražnike. 9 Nemški napad in požig Kostanjevice 6.10.1943, foto: Lado Bavdaž iz Kanala V dolino Soče v bližino Škalabona smo prispeli okrog 22. ure. Še prej pa smo postavili dve zasedi: eno proti Kanalu, v njej je bil Ivan Peternel, in drugo proti Ročinju, v njej pa je bil Alojz Berdon. Vsi ostali pa smo na most nosili zemljo, da bi z njo prekrili razstrelivo, ki so ga minerci pripravili na železniških tirih. Umaknili smo se v bližnji potok in z zanimanjem, a brez strahu čakali, kaj se bo zgodilo na mostu. Blizu polnoči se je po celotni dolini zaslišala močna eksplozija. Prepričani smo bili, da je akcija popolnoma uspela in je most odneslo v zrak. Zadovoljni smo se pričeli vzpenjati priti Nekovemu. A ni minilo dolgo, ko so se nad nas pričele spuščati mine iz nemških postojank v Logu, obstreljevali pa so nas tudi z mitraljezi. Na srečo nismo utrpeli nobenih poškodb. Prispeli smo v Gorenje Nekovo in domačinke so nam pripravile malice. 10 Mirno in zadovoljno smo jedli in si pripovedovali o dogodkih zadnje noči, kar v hišo vsa zadihana prihiti Veronika Bucik, po domače Strgarjeva iz Kostanjevice, in nam vsa prestrašena pove, da je videla četo Nemcev v Čolnici: le-ti se s hitrimi koraki približujejo kostanjevškemu križišču. Naš takratni komandir čete Stojan Gregorič se je odločil, da se hitro postavimo v zasedo pred kostanjevškim križiščem. Bili smo na položajih pred Nemci, ki so za pot iz Čolnice navzgor potrebovali nekaj več časa. Iznenada pa kakšnih 100 m pred našimi zasedami zagledamo veliko skupino Nemcev. Bilo jih je več kot petdeset (50), glasno so se pogovarjali, a za nas nerazumljivo. V tem trenutku smo se spomnili zadnjih besed komandanta brigade, ki nam je v Zapotoku dejal : »Če boste videli Nemce, ne streljajte.« Spoštovali smo komandantove besede in se postopoma umaknili s svojih položajev. »Imam 1. četa 2. bataljona »Soške« brigade v Zapotoku septembra 1943 11 piščalko,« je dejal komandir čete Stojan. »Ko boste slišali moj znak, pojdite vsi za menoj.« Umikali smo se, a so Nemci opazili nekatere borce in nanje streljali. V nogo je bil ranjen borec Tomažič iz Kojskega v Goriških brdih. Umikali smo se vse do vasi Klinci ob reki Idriji v Benečiji. Tam nas je pričakal Tolminski bataljon Gregorčičeve brigade. Komandant Tolminskega bataljona se je čudil, zakaj nismo iz zasede napadli Nemcev. Takoj se je pozanimal, kdo izmed borcev je iz Kostanjevice. Javila sva se Ivan Peternel jaz ter dobila nalogo, da vodiva bataljon navzgor proti Kostanjevici. Načrt je bil, da presenetimo in napademo Nemce. Prispeli smo na breg nad vasjo, a žal kakšne pol ure prepozno. Nemci so se za porušeni most v Škalabonu maščevali tako, da so napadli in požgali Kostanjevico. Njihov prvi cilj je bila bolnišnica v osnovni šoli v Kostanjevici. Ne gre prezreti dejstva, da je vodja bolnišnice, imenovali smo ga Muki, vsaj dvakrat tedensko odhajal v Kanal, kjer naj bi nabavljal zdravila, a kot kaže, je imel tudi tajne stike z nemško komando v Kanalu. Kot rečeno, je bil prvi cilj Nemcev, napasti bolnišnico, zatem pa še ostale domačije in popolnoma požgati vas. Na položajih nad vasjo smo nemočno opazovali bruhanje plamenov v vasi ter poslušali jok prestrašenih vaščanov, tuljenje psov in prestrašene živine. Vas je pogorela. A to še ni najhuje, tistega žalostnega dopoldneva, 6. oktotobra 1943, so v vasi imeli tudi dve žrtvi. Blizu Zgornjega Studenca, po domače pri Zgornjem Zdencu, je Antona Blažiča, po domače Tonca Frančkenga, zadel nemški rafal in Tonca je mrtev obležal za vasjo. Druga žrtev tega krutega nemškega napada pa je bila Antonija Tomažič, po domače Tonina Nabrtih, ki so jo nemški streli zadeli pri Spodnjem Studencu. Pobesneli Nemci so v vasi nadaljevali svoj požigalni pohod: požgali so enajst stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij ter drugih manjših objektov. Ker se je to dogajalo meseca oktobra, ko so bili skednji polni sena in slame, sovražnik razen vžigalic ni potreboval 12 drugih pripomočkov. Tako so pogorele Boškarjeva (priimek Tomažič) hiša s hlevom, Kontonarjeva (priimek Tinta) in Plahtarjeva (priimek Blažič), Žniderjeva domačija (priimek Jerončič), Ližnova hiša s hlevom (priimek Velušček), Štefinovim (priimek Mugerli) je pogorel samo hlev, Krmajščkova (priimek Peternel) hiša s hlevom, gospodarsko poslopje Mihjelnovih (priimek Žnidarčič), Blažova (priimek Mavrič) hiša s gospodarskim poslopjem, Družanova (priimek Jerončič) hiša z gospodarskim poslopjem, Frančkina (priimek Blažič) hiša s hlevom, Mlinarjevi družini (priimek Jerončič) je pogorel velik hlev, Srejščnim (priimek Jerončič) je pogorelo veliko gospodarsko poslopje, Razorknovim (priimek Tomažič) pa je pogorela velika baraka za spravilo krme in sena. V gorenjem koncu vasi pa je pogorela tudi Vanutastova (Ivan Peternel) domačija in ob njej pri Nakonstih (priimek Peternel) sta pogorela je tako domačija kot tudi hlev. Sreča v nesreči pa je bila v tem, da so še pred prihodom Nemcev vse ranjence preselili oziroma prepeljali v varna zavetja ob poti proti Gorenjemu Zdencu, po domače v Zalašč. In ravno pri prenosu ranjencev je krogla zadela že omenjenega Antona Blažiča. Po odhodu sovražnika je naš bataljon prispel v vas. Nemočno smo opazovali domačine, ki niso mogli verjeti, kaj vse so doživeli. Večina je jokala in v jezi preklinjala Nemce. Mnogi so nas spraševali, zakaj jih nismo že zjutraj napadli in morda pregnali s kostanjevškega križišča. Niso mogli razumeti ukaza našega komandirja. Odgovor smo mi vsi dobili že naslednjega dne v Zapotoku, kjer so našega komandirja Stojana degradirali zaradi nepravilnih odločitev. Po neverjetnem naključju sem se komaj dobro leto kasneje, natančno 1. januarja 1845, srečal z enim od požigalcev Kostanjevice, moje rojstne vasi. Del naše čete oziroma patrole se je zadrževal v vasi Berdoni v Beneški Sloveniji ob reki Idriji. Tja so nam pripeljali tri nemške vojake, ki so jih zajeli pri pobegu iz nemške vojske po velikih bitkah v Toskani. Pot nas je vodila v vasico Dolnji Trbij v 13 Beneški Sloveniji, kjer je bil štab našega bataljona. Da bi ujetnike laže nadzorovali, smo jih pri v vasi Berdoni otovorili z vrečami moke, ki so jo morali nositi v Trbij. Ko smo se strmo vzpenjali proti vasi, smo se za nekaj časa ustavili v kraju, imenovanem Brajce. Ujeti Nemci so odložili vreče, da bi si odpočili. Že ob prevzemu ujetnikov smo se vsi močno začudili, kajti vsi trije so odlično govorili slovenščino. Kot so nam zaupali, so bili kot koroški Slovenci prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Torej smo se zlahka sporazumeli. Ko tako sedimo na kamnitem zidu v Brajcah, me eden izmed ujetnikov vpraša, od kod sem doma. Na nasprotni strani, na drugem bregu Idrijce, mu pokažem pobočje s Kostanjevico in jim povem, da sem doma iz tiste vasi. Ujetnik za hip obnemi, se zagleda v smeri Kostanjevice in potiho pove, da je bil tam, ko so požigali našo vas. Nemalo začuden sem bil seveda tudi sam, da bi preveril, če govori resnico, pa sem mu takoj zastavil vprašanje, česa se spomni. V strahu mi pove, da se spominja starejšega visokega možakarja z velikimi brki, ki je obupano stal sredi vasi (verjetno je to bil Štefan Mugerli), pa tudi nekega mladega črnolasega dekleta, ki je v naročju nosila majhnega otroka. Takoj mi je šinilo v glavo, da je to bila Marija Tinta, po domače Tonova, ki je v naročju držala svojega otroka Jožeta Blažiča (vsi smo ga klicali Pini). Kljub velikemu obupu zaradi dveh žrtev in požgane vasi so vaščani v sebi našli še večjo moč, da so vse do konca vojne pogumno in z vsemi svojimi sredstvi pomagali partizanom. Po vojni pa so vaščani s skupnimi močmi z udarniškim delom ter s pomočjo države pričeli obnovo in gradnjo požgane vasi. Samo tri leta po vojni je v letih 1948-1949 Kostanjevica dobila novo cesto. 14 Pripovedoval Franc Jerončič OSTALI SMO BREZ VSEGA Med drugo svetovno vojno sem bila kurirka, pa tudi zadolžena za nabiranje hrane za bolnico. Hrano so prispevali po svojih zmožnostih vsi vaščani. Tistega dne smo bili na njivi, kjer smo pobirali še zadnje pridelke tistega leta. Ko smo izvedeli za prihajajoči nemški napad smo najprej skrili vso živino, nato pa sva se z mojo teto Marijo Blažič pod vasjo hitro skrili v neko kaverno iz prve svetovne vojne. Tam sva bili cel dan, dokler nisva od ljudi slišali, da so Nemci zapustili vas. Oče Franc in bratec Milan sta šla iz njive k hiši, kjer so ju obkolili Nemci. Od očeta so zahtevali, da požge sosedovo, Strgarjevo hišo. Oče je to odklonil, saj ni kuhal nobene zamere do nikogar iz te družine. Nato so ga aretirali, pred njegovimi očmi požgali našo hišo in hlev ter ga nato odpeljali v Gorico, kjer je bil 4 dni zaprt. Po končanem streljanju sva se s teto Marijo vrnili nazaj v vas, kjer sva s solzami v očeh gledali našo podrto hišo in hlev. Življenje po napadu je bilo zelo težko. Živeli smo v strahu in pomanjkanju. 8 dni smo spali v seniku pod vasjo, saj si nismo upali priti nazaj v vas. Potem pa smo 7 let živeli pri sosednji družini Mavrič (Naužerjevih), kjer so živele skupaj še 3 družine: dve s priimkom Peternel (na Konstih in Kramajščkovi) ter družina Tomažič (Boškarjevi). Vsi pridelki razen ajde so bili požgani. Ostali smo brez doma, oblek, brez dokumentov, slik, knjig, skratka, brez vsega. Bila so leta odrekanja in težkega dela. Pripovedovala Amalija Jerončič, roj. Blažič Hiša: Plahtarjevi 15 PREVOZ RANJENCEV Popoldne na dan pred napadom sta k nam domov prišla dva partizana, ki sta povedala, da se bo bolnica preselila, in sicer nekam na neznano lokacijo. Pripravimo naj voz, da bodo premestili bolnike. Vsega skupaj je bilo 5 ranjencev. Na našem vozu je bil težko ranjeni partizan s priimkom Simčič. Poleg voza je bila Štefanija (po domače Tratarjeva), ki je skrbela za vse ranjence. Poleg našega voza je peljal Alojz Bevčar s svojim vozom. Ko je nastopila tema, smo prispeli v hišo pri Tincu pod Rovnem. Vrnili smo se okoli polnoči. Naslednje jutro smo, medtem ko smo se pripravljali, da gremo trgat grozdje, zaslišali strele. Moj oče Pepo, mati Pepa, sestre Marija, Ema, Danica, brat Lojze in jaz smo se skrili v temni kot v hiši. Kmalu zatem je vstopil nemški vojak in zakričal: ˝Partizan! Bandit?!˝ Naš pes je začel lajati, vojak je pograbil pištolo in ga ustrelil. Nato smo šli k sosedovi hiši, k Mlinarjevim. Potem, ko je začel goreti njihov hlev, mi je uspelo zbežati. Začel sem iskati svojo mamo, sestre in brate. Šel sem pod vas, kjer sem jih tudi našel. Iz vasi so prihajali kriki in jok sovaščanov. Nato smo šli skupaj proti Idrijci. Naselili smo se v Hoščinah, kjer smo ostali 6 dni. Tam je bila tudi naša živina, ki nam jo je uspelo rešiti med požarom. Pripovedoval Franc Tomažič »Nabrtih« 16 TAKRAT SEM IMELA SAMO PET LET Na dan požiga je zjutraj pritekla Marija Grebenjak in zaklicala: ˝Bežite, bežite, Nemci grejo!˝. Moja mama Lucija je mene in mojo sestro Marijo poslala v Prelog in nam ukazala, naj tam počakamo pod neko breskvijo. Čez nekaj minut je z nono Marijo prišla za nami, skupaj smo se zatekle na Melino h Kovačevim, kjer smo ostale cel dan. Iz te vasi se je zelo dobro videl črn dim, ki se je valil iz hiš v Kostanjevici. Zvečer smo se vrnile in z grozo ugotovile, da je naša hiša pogorela do tal. Mama in nona sta se jokali nad to nesrečo, midve s sestro pa sva jokali, ker sva bili premraženi in lačni. Nekaj noči smo nato prespale v našem skednju. Mati nam je kuhala pod lipo, tam si je pripravila dva kamna, kjer je kurila ogenj. Čez nekaj časa smo dobili prenočišče pri Čargovih, kuhali pa smo si v Naužerjevi kleti, ki je bila majhna in brez oken. Leta 1952 smo se končno vrnili domov, v našo na novo zgrajeno hišo. Po pripovedovanju Jožice Humar, roj. Tinta Hiša: Kontonarjevi 17 Vaščani Kostanjevice, ki so izgubili življenje v NOB Anton Blažič (rojen 28. julija 1867, ustreljen 6. oktobra 1943) Anton Jerončič (rojen 16. oktobra 1904, padel 19. februarja 1945) Franc Grebenjak (rojen 28. januarja 1924, ustreljen 1944) Franc Tomažič (rojen 31. januarja 1913, padel 25. julija 1943) Alojz Urbančič (rojen 7. aprila 1910, padel 18. avgusta 1944) Anton Blažič (rojen 1906, padel 1944) Antonija Tomažič (rojena 16. maja 1886, ustreljena 6. oktobra 1943) Venčeslav Urbančič (rojen 21. avgusta1907, ustreljen 28. marca 1945) 18 Kostanjevica danes Kostanjevica z letala Foto: Martin Velušček 19 Spominska plošča na požgani šoli v Kostanjevici Kostanjevica 20 Kostanjevica leta 1971