PDF formatu
K izvirom Frančiškov prijatelj 2013 1 4 15 26 39 Vsebina 2 Uvodnik...................................................................................................3 Poklical si me.....................................................................................19 Božja beseda..........................................................................................4 Evangelij.................................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Note......................................................................................................22 Skloni se k Njemu Ob Jordanu Ob svetem pismu. ..................................................................................6 Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč (Ps 36,10) Srečanje z Njim Klara luč, Luč Mozaik. ................................................................................................24 Molitvena naveza............................................................................31 Duhovne vaje za molitveno navezo Delavnice molitve in življenja.......................................................32 K Izviru s pomočjo Delavnic molitve in življenja Tema: K izvirom.....................................................................................7 Novi svetniki.......................................................................................34 Frančišek in Klara vabita................................................................10 Brat kapucin.......................................................................................36 FO in Frama.......................................................................................12 Znamenje časa...................................................................................13 Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Knjiga..................................................................................................40 Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Film. ......................................................................................................41 Intervju: Metod Trajbarič. ............................................................15 Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ….............................................................................................42 K izvirom Živeti evangelij Pri Izviru In sreča je, da je pred nami pot Sprejmem, z Božjo pomočjo Prva pomoč.........................................................................................18 Kako voditi srečanje? Marianne Cope Brat Benvenut Stvari, ki jih nihče ne ve Misija Argo Ste vedeli, da … Ujeto v objektiv ................................................................................43 Frančiškov prijatelj • XXIV/1 (187) • 2013 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana Uvodnik 3 Skloni se k Njemu Nekatere poti so tako običajne, da se jih sploh ne zavedamo, kot na primer tista od postelje do kopalnice ali pa od fotelja do hladilnika. Tudi nekaterih daljših vsakdanjih potih smo se povsem navadili: recimo od doma do šole ali službe. Morda ti je tudi pot do cerkve postala vsakdanja: s tem nisem mislil reči, da tja zahajaš vsak dan. Če pa, ti pa ta pot gotovo ni vsakdanja – iz navade, ampak mora biti sad osebne odločitve in izvir moči. Nekoliko bolj pestro postane življenje, ko se odpravljaš v nepoznane kraje. Čeprav se na táko pot pripravljaš, je običajno vznemirljiva, saj si niti predstavljaš ne, kaj vse te na njej čaka. A tudi te nove poti, če se ti – kot meni – dogajajo teden za tednom, izgubijo nekaj svojega šarma ... ... a ne vse! Nekatere so zares izvirne. Eno takih, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin, sem prehodil pred več kot dvajsetimi leti. Šel sem v Assisi a tokrat sam – kar ni ravno običajno – z namenom, da poiščem kraj, kjer bi se skupina mladih lahko utaborila in v nekaj dneh ob Frančišku in Klari podoživela in poživila svoj odnos z Gospodom. Moje intuitivno iskanje je usmerjal spomin na bežen obisk Centra Tau. Vedel sem le za smer in ime: to dvoje je dovolj, da se odpraviš na pot! Vroč poletni dan, prašna cesta ... pot se vleče. Neobičajna gotovost, da sem na pravi poti, reže dolge korake. Sem in tja povprašam po Centru Tau: nihče nikoli slišal! Hm, nič kaj obetajoče znamenje. A smer je zagotovo prava: pogledujem levo proti Subassiju, desno proti Spoletski dolini ... v upanju, da najdem, kar iščem. Hodim naprej, čeprav razum hoče odnehati in se vrniti nazaj. Spomin, da je obljubljeni kraj ob poti, ki jo hodim, me sili naprej; zato sklanem, da grem, če bo potrebno, vse do Spella. Ubranjena odločnost se je hitro obrestovala: na desno pod potjo zagledam živo gradbišče Centra Tau, ki je od takrat prijazen dom vsem tistim, ki v asiški preprostosti iščejo pot k Izviru. Skušaj tudi na povsem običajnih vsakdanjih poteh vztrajno iskati Izvir moči, od katere človek živi ... Izvir je zagotovo tudi ob tvoji poti! Ponižno in hvaležno se skloni k Njemu, ko ga najdeš, in se odžejaj! br. Štefan Kožuh Božja beseda 4 Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Mt 3, 13 -17 Ob izviru Ob Jordanu Ob Jordanu, ob kraju, bolj natančno reki, kjer se srečujeta dva svetova, puščava in obljubljena dežela Izraelskega naroda. Srečujeta se prav tako Jezus in Janez Krstnik in resnično srečata se ob dogodku krsta. Janez razumljivo pravi v čem je smisel, zakaj bi on, ki je le grešen človek krstil samega Božjega sina, če pa se sam Janez dobro zaveda, da je le služabnik in tudi noče biti več od tega. A Jezus ga pomiri in pravi »…spodobi se nama…«. Na tem mestu se utemeljeno lahko vprašamo, kako spodobi? Spodobi se namreč to, da Jezus, ki je brez madeža greha, izvrši Očetovo voljo, in se v samem trenutku privolitvi krsta popolnoma poistoveti z nami, grešniki, nikakor ne v grehu temveč v dejanju pokorščine, v dejanju služenja edino Njemu iz katerega vse izvira. In na tem mestu se ne srečata samo človek in puščava, ki je kraj skušnjave, spreobrnjenja in obljubljene dežele, kjer se cedita med in mleko. Gre za srečanje grešnega človeka z Božjim sinom. Trenutek, ko se sam Bog, ki je ustvaril svet in človeka, ki bi lahko v vsakem trenutku nas izbrisal, naredil nove, popolnoma iste, morda celo boljše, skloni in prejme krst, za trenutek postane kakor vsi ostali, ki v dih jemajoči vročini čakajo, čakajo na priložnost spreobrnjenja in prejetja Božje milosti. In kaj je rezultat tega dejanja, kaj se zgodi? Kar evangelist sam nam odgovori na to preprosto vprašanje. Zapiše nam, da so se odprla nebesa in Duh se je spustil v podobi goloba in prišel nad Jezusa ter mu rekel, da je On njegov ljubljeni Sin. Pokorščina, ki vodi v izlitje Duha, izlitje milosti in vodi v veliko veselje pri našem Očetu. Zapisati smem, da se Bog Oče nad vsakim krstom veseli tako kot nad Jezusovim. Vsakemu od nas je na pose- 5 ben način prišepnil, da smo Njegovi ljubljeni sinovi in hčere in da želi imeti veselje nad nami. Hrepeni po naši ljubezni, žeja ga po njej. Na tem mestu pa se smemo vprašati, zakaj bi nekoga, ki je sam izvir, vsega žejalo po »neki« človeški ljubezni? Čemu bi se trudil z nami? Odgovor na to vprašanje najdemo na »kontrapunktu« tega odlomka, ki zaznamuje začetek Jezusovega javnega delovanja na zemlji, namreč na križu. Tam je naš Gospod umiral za vsakega izmed nas, da bi nam lahko rekel, da smo njegovi ljubljeni. Torej na neki način smo ob izviru, izviru posinovljenja nas samih pri Bogu. Vendar je odgovor na vprašanje ali se smemo resnično imenovati Njegovi ljubljeni vedno pri nas, v našem odnosu do Boga. Ali smo kot Janez, ki se zaveda svoje majhnosti in vendar zaradi poslušnosti in iz pokorščine sprejme Gospodovo voljo ali smo raje tisti, ki bi radi stvari delali po svoje, ki bi radi izvir napeljali k nam domov, v domačo pipo in bi prejemali to čisto vodo kadar se samo nam zahoče. In znova smo na mestu paradoksa. Da mu smemo reči izvir, mora prosto teči, mora delati to kar se mu zahoče. Morda se prestavi ali usahne. Morda prav tisti trenutek, ko jaz želim imeti ta izvir zase, kadar je beseda jaz v ospredju onemogočam to, kar si Bog resnično želi zame. Onemogočam mu to, da bi se resnično veselil nad mano. Onemogočam izviru, da je resnični izvir v mojem življenju? Samo Pučnik 6 Ob svetem pismu Tema: K izvirom da gre za vodo iz Drave, natočeno točno pod novozgrajeno medicinsko fakulteto v Mariboru. Kdor je kdaj stal na katerem od mariborskih dravskih mostov in opazoval rjavo vodo pod njimi, najbrž ob tem ne bi bil presenečen. Hkrati pa bi si taisti ljudje glede na fotografije iz italijanske Tirolske, kjer Drava izvira (in ne v Švici, čeprav je o tem prepričano presenetljivo veliko število ljudi), z vodo iz izvira Drave brez pomišljanja potešili žejo. Glede na wikipedijo je izvir kraj, kjer podzemna voda priteče na površje in začenja svojo pot proti morju. V njem živijo rastline in živali, ki nujno potrebujejo čisto vodo. Z ozirom na ekološki vidik pa je izrazito ranljiv na onesnaženost, ki se po navadi obilno kaže v spodnjem toku rek. Ko torej želimo k izviru, želimo k tistemu, kar je čisto, kar še nima raznoraznih primesi, ki zamegljujejo osnovno idejo. Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč (Ps 36,10) »Nazaj k izvirom.« Dandanašnji tako moderna fraza, ko gre za zdrav slog življenja ali iskanje lastne identitete ... Drugače lahko rečemo, da gre za korenine nečesa, začetek, izvor. Kot ne more drevo stati pokonci in rasti proti nebu brez mogočnega koreninskega sistema, tako ne more človek vzpostaviti kvalitetnega življenja, če se ne zaveda, kje so njegove korenine. Kaj to pomeni za kristjana? Kje lahko išče svoj izvir kristjan? Eden temeljnih izvirov je Sveto pismo. V letu vere se govori o poglabljanju v svete spise, o iskanju navdiha za lastno versko življenje prav v Svetem pismu, za kristjane pa še posebej v evangelijih. Čemú naj bi črpali iz tega izvira? Jakob pravi tako: »Ali lahko, moji bratje, smokva rodi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Jak 3,12) Čeprav se tu Jakob nanaša na to, kaj naš jezik govori, in nam daje poduk, da bi se morali truditi za dobro, ne morem mimo tega, da ne bi navezala na to, da je človek pač to, iz česar izvira, črpa svoje védenje za življenje. Vsak kristjan bi se moral opredeljevati znotraj Božje besede. Ta bi ga morala zaznamovati in posledično s tem izoblikovati v celovito osebo vere. Božja beseda seveda ni le izvir moje opredelitve in vzpostavljanja lastne identitete. Po njej pride do mene obljuba, dana mi od Boga: »Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere.« (Rim 4,13) Če sem pravična, torej: če verujem, sem tudi jaz dedič obljube, potomka globoke izpovedi vere: »Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu …« (Rim 4,13) V veri, ki jo premorem, za katero se trudim iz dneva v dan, obstaja obljuba in lahko rečem dejstvo, da sem božji otrok. Zaradi tega prejemam darove Stvarnika, se lahko nanj obračam v vsakem trenutku: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,13) Ta izvir obljube pa mi daje še gotovost prihodnosti. Je tudi izvir zagotovila, da imam prihodnost iz vere v Jezusa Kristusa, mojega Odrešenika: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14) In zopet sem pri zgornji podobi drevesa: v edenskem vrtu je Bog posadil drevo življenja – tudi drevo mojega življenja. Moje korenine segajo globoko v vero v enega Boga, črpajo iz žive vode obljube večnega življenja, moje veje se kot roke stegujejo v nebo v zahvali. Več kot bom načrpala (duhovne) hrane iz izvira neskončne ljubezni Vsemogočnega, višje bom lahko stegnila veje svojega duha, več svetlobe Božje luči me bo obsijalo, bogatejši bodo sadovi mojega življenja po veri. Lea Bric 7 K izvirom V tem delu revije, ki jo držiš v rokah, bomo v nekaj prihodnjih številkah pogledali, kateri so glavni izzivi za Cerkev na slovenskem, kot jih pred nas postavlja krovni dokument Pridite in poglejte (PIP)1. Tokrat nas čaka prvi izziv, ki nas vabi: K izvirom! »Namesto pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma se bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi in občestveni evharistiji kot temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom«. Mariborčani bi me najbrž vprašali po zdravju, če bi komu od njih v poletni vročini v roke porinila kozarec vode in zraven pojasnila, 1 Pridite in poglejte, Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument, Ljubljana, Celjska Mohorjeva družba 2012. Zraven tega pa poziv »K izvirom!« ni nova in tudi ne zgolj cerkvena stvar. Sliši se v geslu Nazaj k naravi pa v sloganu Ko se korenin zavemo in Modrosti starih in še bi našli kaj podobnega. Po svoje je zanimiv paradoks, da se je treba, če hočemo po določenem času 8 stvari narediti nove, sveže, vrniti k temu, kar je najstarejše. In ob tem hkrati opustiti tisto (se očistiti tega), kar se je skozi čas nabralo na osnovo. Zgornji izziv nas na čisto človeški ravni vabi, da pogledamo, kaj je za nas tisto osnovno. Brez česa ne bi nikakor mogli. Katerim načelom se ne želimo/ne moremo odpovedati. Med brskanjem po svetovnem spletu sem našla kar nekaj člankov, ki promovirajo preprosto življenje. Med njimi tudi spodnja načela, ki se čisto lahko vzamejo za izhodišče: 9 ganov, če ob strani pustimo boljše počutje, zdravje in boljšo samopodobo. Užij trenutek! Ne pozabi v množici vseh velikih dogodkov imeti odprte oči za majhne stvari in časa, da se ob njih ustaviš in zadihaš. Si tak kot ljudje, s katerimi se družiš! Raziskava, ki so jo naredili na Harvadu, je pokazala, da se možnost, da boš sam srečen, če je srečen tvoj prijatelj, poveča za 15 %, če je srečen prijatelj tvojega prijatelja, se možnost, da boš tudi ti srečen, poveča za 10 %, in če je srečen prijatelj prijatelja tvojega prijatelja, je ta možnost 6 % (seveda gre to tudi v negativno smer). Poskusi se obdati z ljudmi, ki so taki, kot si sam želiš biti. Sprejmi svoje omejitve! Ne pomaga, če se še toliko prepričuješ – so stvari, ki jih ne zmoreš doseči ali narediti. Hkrati pa je toliko stvari, ki jih lahko narediš. Zdrav duh v zdravem telesu! Če želi kdo spet procente – možgani se brez fizične vadbe v letu polenijo za 1-2 %, ob telovadbi pa se njihova storilnost prav za toliko poveča. Brez skrbi za svoje telo torej ni mogoče bolj učinkovito uporabljati mož- Seznam se seveda ne konča tu – mirno lahko dodaš še kak svoj izvir, ki ti pomaga pristno živeti. Kaj pa kot katoličani? Nazaj h temeljem nas je povabil že drugi vatikanski cerkveni zbor, ki se je zgodil pred 50 leti. Branko Cestnik je na svojem blogu v začetku februarja 2013 objavil povzetek predavanja španskega teologa Juana Martina Velasca, ki je za prikaz sedanje resničnosti prav tako uporabil vodno prispodobo, v kateri pravi: »Boga smo si nekako navadili, da pride k nam, ko ga prikličemo. Vzpostavili smo nekakšen „namakalni sistem“, po katerem priteče njegova milost. Pastorala, duhovnost, teologija, biblicistika, zakramentalka so cevi tega sistema. Toliko smo se ukvarjali z namakalnimi cevmi (sredstva in tehnike), da smo vmes izgubili stik z izvirom, ki je znotraj nas. Danes si lahko čisto mirno prepričan, da si dober kristjan, saj si povsem priklopljen na «namakalni sistem», obenem pa živiš na površini samega sebe, brez stika s samim seboj in s tem brez možnosti, da bi se ti živi Bog kdaj zares razodel.« In k temu dodaja, da je potrebno podobo Boga očistiti – se torej vrniti k izvirnemu načrtu. V PIPu je to izpostavljeno s poudarjanjem pomembnosti osebnega srečanja z Jezusom Kristusom. Biti očaran z Jezusom, od njegovih besed, gest in njega samega, je tisto, kar je predlagal tudi prejšnji papež Benedikt 16. Zraven le-tega so v izzivu dodani še trije poudarki: branje Svetega pisma, molitev in udeležba pri zakramentih. Vsak od teh je pred nas postavljen kot vprašanje, koliko nam že predstavlja vir našega krščanskega življenja in izziv, da bi ga bolj vključili vanj. In izviri za Frančiškove? Ker je sveti Frančišek bil in ostal del Cerkev, ni mogoče, da bi se izviri razlikovali od Cerkvenih. V vodilu OFS piše, da je osnova frančiškovih življenje po evangeliju, kot ga je živel sveti Frančišek – v ponižnosti, preprostosti, pokorščini, veselju in povezanosti s soljudmi in z naravo. In če spet pogledamo primer Drave, na kateri je kar nekaj čistilnih naprav (do leta 2014 naj bi v Dravski dolini začele obratovati spet tri nove), pa kljub temu v Mariboru ne bomo z navdušenjem pili vode iz Drave, smo lahko prepričani, da nas tudi na drugih področjih vračanja k izzvirom čaka precej dela in truda. Ampak za kozarec čiste vode in potešeno ženo se najbrž splača. Ali ne? Skupaj nabrala Frani Pečar Živeti evangelij Na klic k svetosti ne odgovorimo, če se osredinimo nase in na to, kako sami živimo, temveč s tem, da se osredinimo na Kristusa, da njegove vrednote, kolikor je le mogoče, postanejo naše vrednote in vrednote sveta, ki nas obdaja. K zveličanju se bližamo po prinašanju svetósti v minljivi svet. To počnemo v skladu z besedo našega Očeta Stvarnika in z močjo njegovega Duha. Božji svet nas še posebej nagovarja po Svetem pismu in po Cerkvi, ki jo je ustanovil. Če poslušamo Božjo besedo in izpolnjujemo Njegovo voljo, potem prepoznamo, da Bog želi svet, ki je napolnjen z radostjo, veseljem in mirom, kjer Božja ljubezen žari, ker smo ji dovolili žareti v nas in po nas. Frančiškov zgled nam kaže, kako je on to storil, in še danes lahko gledamo čudovite posledice Frančiškove predanosti Božji volji. Sv. Frančišek je pri sveti maši, med branjem evangelija, zaslišal Božji glas in prepoznal Božjo voljo. Tudi Gospodovo potrditev o poklicu brata Bernarda iz Quitavalle je dobil na enak način, v evangeliju. »Dobival je veliko gorečnost v svetopisemskih besedah in potem, ko jih je slišal, jih je izpolnil s sladkostjo.« Ko je videl, da je Gospod Bog dnevno množil njihovo število, je zase in za brate - takratne in bodoče, preprosto in v nekaj besedah oblikoval navodila za življenje. Da bi zadobili popolnost, po kateri je sam hrepenel, je za večino besedila uporabil kar citate iz Svetega pisma. V njegovem Vodilu iz leta 1221, ki ga je potrdil papež Honorij III., je pozival svoje brate: »Zvesto se držite besed, življenja, učenja in evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Čeprav je premišljevanje Svetega pisma bistveni del odkrivanja Jezusa in načina Frančišek in Klara vabita več informacij: www.kapucini.si življenja, pa naši nagibi niso vedno ustrezni. Sv. Frančišek je poznal tveganje in je opozarjal brate, ki so študirali Sveto pismo, naj bodo previdni, da ne bodo zanemarjali molitev in pomoči: »Ne smejo ga premišljevati samo zaprijave: tegadelj, da bi imeli kaj povedati. Premišljevabr. Jože Smukavec ti ga morajo tako,041/860 da bodo 350udejanili, kar so se [email protected] naučili, in opogumili še druge, da bodo tako samostanpravi učenci delali. Želim, da kapucinski so moji bratje Vipavski Križ 12 evangelija in da 5270 napredujejo v poznavanju Ajdovščina resnice tako, da bodo rasli v preprostosti.« Življenje sv. Frančiška je bilo veliko bolj zgovorno kot njegove besede, ko je šlo za poučevanje, kako ravnati. »V vsem je sebe podvrgel evangeliju,« nam govori KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02 28.sv. februar 2013 9:31:22 Bonaventura, »in vztrajno ga je poskušal dobesedno izpolnjevati.« »Nekoč je prebral nekaj v svetih knjigah in doúmel pomen, zato je o tem velikokrat meditiral.« Njegov najvišji namen, njegovo glavno hrepenenje, njegov najvišji cilj je bil: držati se svetega evangelija v vseh rečeh ter s popolno budnostjo, z vso gorečnostjo, z vsem hrepenenjem svojih misli in z vso vnemo svojega srca ‘slediti učenju in stopinjam našega Gospoda Jezusa Kristusa’. Skozi vztrajno meditacijo si je Izkušnja poklicanosti [iP] je tri tedenski program. Namenjen je fantom, ki so dopolnili 17 let in bi radi bolj jasno spoznali, kakšna naj bo njihova življenska pot, kam jih kliče Gospod. Tekom programa se udeleženci umaknejo iz sveta in zaživijo življenje prepleteno z molitvijo, delom, tišino, tematskimi srečanji, bratskim druženjem ter se tako vključujejo v življenje samostanske družine. Molitev je srčika življenja. Tako je tudi na iP. Udeleženci se pridružijo bratski molitvi hkrati pa so povabljeni in uvedeni v osebno molitev, premišljevanje Božje besede in adoracijo. 11 barvno okno sv. Frančiška Asiškega v Taizeju (foto JK) 10 priklical v spomin Jezusove besede in se s predirno pozornostjo spominjal njegovih dejanj. Ko zaradi bolezni ni več obiskoval maše in so mu njegovi bratje brali evangelij tistega dne, je razložil učinek: ‘ko ne spremljam maše, občudujem Jezusovo Telo z očmi duše v molitvi, prav kakor ga občudujem, kadar ga vidim pri maši.’ Vso Frančiškovo življenje je govorilo o Kristusu in je prenašalo evangeljsko sporočilo. V resnici je bil poslan od Boga, da bi razširjal evangelij. Goreče ga je oznanjal, podoben reki, ki teče iz raja in razširja vodo evangelija širom cele zemeljske oble z nežnim zalivanjem. Z dejanji je učil pot Sina Gospodovega in njegov nauk o resnici. »Iz vsega svojega telesa je naredil jezik.« Čeprav je način služenja, h kateremu smo mi poklicani, drugačen, nam je vendarle pot znana, ne glede na majhnost, ki jo občutimo ob boku sv. Frančiška. To naj nas ne skrbi. Naše Vodilo, »zvesti posnetek evangelija«, v Frančiškovem slogu izraža evangeljsko sporočilo današnjemu svetu. Mi moramo samo dopustiti, da zaživi v nas in po nas. Gospod, kaj želiš da storim? več informacij: www.kapucini.si prijave: br. Jože Smukavec 041/860 350 [email protected] kapucinski samostan Vipavski Križ 12 5270 Ajdovščina Iz katehez za čas začetne vzgoje v FSR Delo človeku daje dostojanstvo, zato tudi na iP vsak dan zavihamo rokave in poprimemo za vsakovrstno delo; bodisi na vrtu, v kuhinji, sadovnjaku... s tem tudi program iP ostaja brezplačen. Da bi slišali Gospodov glas je tišina nujna, zato ji na iP dajemo pomembno mesto. Po molitvi ostajamo nekaj časa v tišini, delo včasih začenjamo v tišini, predvsem pa se s tišino srečamo v zadnjem tednu iP, ki ga imenujemo tudi „puščava“. Skozi pogovor pri skupnih srečanjih se bomo dotaknili temeljev našega verovanja in duhovnosti ter teoloških prvin kot so: troedinost, zakramenti, Marija, duhovna pot... iP je tudi čas sproščenega bratskega druženja. Skupaj si ogledamo kakšen film, gremo na izlet, sprehod in KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02 podobno. 28. februar 2013 9:31:22 Ves čas iP je tudi priložnost za spoved, osebno spremljanje in spontan pogovor z brati. iP bo potekala od 1. do 21. julija 2013 v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu. I z d a l a s l o v e n s k a k a p u c i n s k a p r o v i n c a , M e k i n č e v a 3 , 111 9 L j u b l j a n a , w w w. k a p u c i n i . s i O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi. Amen. 12 FO in Frama Znamenje časa 13 Pri Izviru Ko si prazen, težko najdeš izvir, da bi napisal vsaj par vrstic. A ko misliš, da si prazen, si v resnici poln vsega slabega, ki ti ne dovoli, da bi zmogel videti Luč, Žarek, Pot. In ko jaz ne vidim vsega naštetega, mi na pot »pridejo« ljudje, ki to zmorejo. Pred časom se srečala iskreno srečno redovnico, usmiljenko s. Anico Kruhar, ki je sedaj na Mirenskem gradu. Snemala sem oddajo Pogovor o in bila je ena lepših oddaj, čeprav sva govorili o trpljenju, trpečih, umirajočih, saj je največ življenja preživela z njimi. »Trpljenje je za človeka ne razumljivo in tudi zame je to zelo trd oreh, ampak ker smo kristjani imamo upanje, ker je naš sopotnik Jezus Kristus. Trpljenje je vedno trpljenje, vedno ima ostrino, bolečino, ampak ker moč izhaja iz Gospoda, se to da prenašati, se da darovati in je to možno živeti in spremljati tistega, ki najbolj trpi,« je na vprašanje, kako je zmogla ohraniti vedrino med vsemi trpečimi odgovorila s. Anica. A smrt nas tako pretrese, zdi se nam nekaj dokončnega, zato se vsaj meni zdijo trenutki ob umirajočem izredno težki. A s. Anica pravi drugače: »Takrat, ko človek umira, se rodi neko posebno razpoloženje, Bog nakloni posebno milost tistemu, ki umira, in tistemu, ki ga spremljala - to pomeni dobesedno prijeti človeka za roko in ga pospremiti v večnost. To so posebni milostni trenutki, posebni trenutki veselja, tu se Bog skloni in poljubi zemljo.« Na poti domov sem razmišljala, kako s. Anica vse to zmore - a odgovor je preprost, vsakokrat, ko jo žeja, se odžeja pri Izviru. Veliko moli in trpljenje daruje Bogu, saj ve, da človek tega ne zmore sam. Zato je njen nasmeh tako iskren in iskriv. Mateja Feltrin Novljan Božje stvarstvo okrog nas 14 ter se veseliti s pesnikom, ko govori o sreči, da je pred nami pot in o slasti, ki je v tem, da sploh lahko gremo. Ne smemo zastati in izgubiti slasti In sreča je, da je pred nami pot Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki sicer govori o vzponu na goro, na koncu – že ko je stal na vrhu gore – zapisal: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.” Pesnik – nekako nelogično – stoječ na vrhu gore vzklikne o sreči, da je pred njim pot, ki pa vodi – navzdol. Pot navzdol je težka Ta dva verza bi lahko prenesli tudi na našo mlado državo, ko se nam je po letih vključevanja v vsemogoče povezave, po sprejemu v evrsko območje, ko nam je šlo ekonomsko dobro, ko se nam je zdelo, da smo “na vrhu”, da imamo čudovit razgled, pot obrnila – kam pa drugam – navzdol. Tako pač je. V hribih, v življenju posameznika in tudi v življenju države. Pot navzdol pa je težka. Meni je sicer tudi fizično spust z gore težji kot vzpon, razgled je vedno bolj zaprt in mnogokrat se celo potopimo v meglo. A tako je življenje človeka in tudi države: gor – dol, leta debelih krav in leta suhih krav, leta blagostanja in leta kriz. Ali če povem s Pridigarjem (Prd 3, 6-8): “Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.” Na to, namreč na stalni gor – dol, po Pridigarjevo, na različne čase, bi morali pravzaprav računati Mi, blagoslovljeni Slovenci – doma na sončni strani Alp, na obrobju Mediterana, mi, ki se kopamo v pestrosti narave, v obilju obdelovalne zemlje, čiste vode in neonesnaženega zraka, bomo pa, ko se pot zasuka malo navzdol, kar obupali? Morda je res, da ko gremo dol se nam zdi, da bomo šli vedno dol. A ker smo imeli Slovenci na “prepihu narodov” teh vzponov in padcev v zgodovini v izobilju in smo se vedno znali obrniti gor, bo gotovo tudi tokrat tako. Verjetno smo se v zgodovini zavedali sreče poti in gotovo smo imeli dovolj slasti v tem, da smo preprosto šli naprej, se po poti učili in si utrjevali kondicijo. Torej, samo zastati ne smemo na poti in ne smemo izgubiti slasti (strasti?). Morda bi bilo fino, če bi še odložili kakšno odvečno breme, ki se nam je v zgodovini nabralo v narodov “nahrbtnik” in če bi si na skupni poti bolj pomagali med seboj. To bi nas še povezalo in gotovo bi se pot prej obrnila navzgor. Intervju: Metod Trajbarič Sprejmem, z Božjo pomočjo Metod Trajbarič – novi predsednik Frančiškovega svetnega reda (FSR) Slovenije Od 24. novembra 2012 je položaj strojevodje na vlaku Frančiškovega svetnega reda (kot je to imenoval predsednik volilnega kapitlja br. Ewald Kreuzer) prevzel Metod Trajbarič. Da imenovanja ni pričakoval, se je videlo tudi po tem, da je nedeljo imel že rezervirano za družino in je s kapitlja v Kančevcih nameraval oditi predčasno. Ampak … stvari so se obrnile drugače. Prava pot Dobro pa je vedeti tudi katera pot je prava. K sreči je v zgodovini še Nekdo na prvi pogled nejasno, a kljub temu razumljivo, govoril o poti: “In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” (Jn 14, 4-6). Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Za posameznika in za narod. Morda bi lahko parafraziral pesnika: “in sreča je, da On pot, in to da vem, da slast je v tem da grem ter vem, da to je prava pot.” Sem zakompliciral? Aleš Čerin, v Časnik.si, dne 22. 1. 2013 Kakšne misli so ti šle po glavi, ko si sam označeval glasove, ki so kazali, da boš dobil zaupanje večine kapitularjev? (za tiste, ki niste bili zraven – Metod je skrbel za računalniško podporo med samimi volitvami.) Kakšne le? Ves čas sem upal, da ne bi bilo toliko črtic pri mojem imenu. Toda, kapitularji so odločili drugače. Ko sem spremljal rezultate, mi je postajalo vedno bolj vroče… In potem je padla odločitev – izvolitev si sprejel. Časa ni bilo veliko za razmislek, pa tudi 15 sam ob službi in družini nimaš veliko časa – kaj je »prevagalo«, da je bil odgovor DA? Dejansko smo že pri predlogih za kandidate predsedujočemu br. Evaldu dali neke vrste privolitev. Težko bi potem kasneje snedel besedo. Načeloma se mi zdi prav, da izvolitev vedno sprejmeš. Kaj pa, če je kapitularje vodil Sv. Duh? Če je taka Božja volja, kdo sem jaz, da bi se upiral. Zato sem Ga takoj poklical na pomoč – »Sprejmem z Božjo pomočjo«. Ko pogledaš ekipo, s katero boš delal prihodnja tri leta, kje vidiš njihove močne točke in kje je na sploh potencial OFS-ja, da bo vožnja s tem vlakom mirna in v pravo smer? Ekipa se je deloma zamenjala, deloma ostaja. Zaradi nadaljevanja idej predhodnikov, je dobro, da del ostane, tudi če so službe druge. Svet je po letih in izkušnjah zelo pisan. Tu je br. Stanko, ki je ravno v zadnjem mandatu nabiral izkušnje in širino na mednarodnih srečanjih, hkrati pa je že dolgoleten član NS-ja. Na novo se je pridružila s. Stana, ki nam s prav tako izvoljeno s. Dorico prinaša sveže ideje s prvega kongresa OFS in FRAMA-e v Lisieuxu. S Dorica je sicer po premoru ponovno v NS. Hvala Bogu za blagajničarko s. Jano, ki je marsikomu neznana. Prihaja z našega KB in jo dobro poznam. S svojo energičnostjo nam bo gotovo dala vetra. Seveda sta tu še vidve s s. Andrejo, ki je službo odgovorne za vzgojo prejela že tretji mandat, ki pa delujeta kot dve pravi sestri in s svojo mladostno živahnostjo skrbita, da se kolesje premika naprej. 16 Ampak predsedniška funkcija ni prišla kar iz jasnega – prijela se je tako na tvoje delo v OFS, ki traja že nekaj časa, pa tudi na to, kakšen si. Ko se spomniš svoje družine, kjer si se začel graditi, kakšni spomini pridejo na dan? Uf! Za avtobiografsko knjigo je tu gotovo premalo prostora. Študentske maše pri frančiškanih, petje na koru frančiškanske cerkve, romanja v Assisi – spoznavanje sv. Frančiška, sodelovanje z brati iz 1. in sestrami 2. reda. Tu je še duhovno zorenje, spoznavanje, da Bog je, On živi, da nas Sveti Duh vodi. Po množici sestankov za OFS sem že razmišljal, da bi se malce umaknil – sedaj pa tole! Nad čim si se navduševal kot otrok in kot odraščajoč, mlad človek? Rad sem bil na počitnicah na kmetiji pri starih starših v Prekmurju. Glasba me je gotovo zaznamovala, saj prepevam na korih od konca osnovne šole. Velik vtis name je napravil Frančiškov oratorij Avgusta Ipavca, kjer sem prvič spoznaval življenje sv. Frančiška. Vedno sem bil odprt tudi za druga gibanja, saj je Kristus vedno isti. Dozoreval sem na novoletnih Taizejskih srečanjih, se upiral, a hkrati občudoval lepote Sv. Duha, ki prihaja po karizmatičnem gibanju v Paray-le-Monialu. In če sem naletel na Marijino delo, smo takoj našli edinost v Jezusu Kristusu. 17 Za polje svojega poklicnega dela si izbral računalništvo. Zakaj? Kako sploh gledaš na vse, kar je povezano s tem – internet, razna socialna omrežja, zasvojenosti…? Vedno pravim, da smo lenuhi inovativni. Zato sem se vedno navduševal nad stroji. Stric me rad spomni, kako sem razmišljal o stroju za nakladanje gnoja, ko sva z bratrancem z vilami ‹peš› polnila voz. Čeprav sva se z matematiko v šoli čisto dobro razumela, nisem maral premetavanja številk in sem to raje prepustil kalkulatorju. Saj ste videli na kapitlju, da sem seštevanje glasov prepustil računalniku – peš se vedno zmotim. Stroji so lahko zelo koristni, ne smemo pa postati njihovi sužnji. Danes so oblike zasvojenosti še bolj prefinjene, npr. socialna omrežja. V ozadju preži filozofija – vse javno (resničnostni šovi), nič zasebnega, intimnega. Pa vendar je molitev intimen odnos z Bogom, družina svetišče, ne pa TV oder. Vpliv preko medijev je zelo močan, zato je osveščenost, lahko bi rekli samo-higiena na tem področju zelo pomembna. Kot zaposleni v Zavodu sv. Stanislava imaš vsakodnevni stik z mladimi – kje vidiš vrednost, ki jo mladi nosijo s seboj? In kakšne pasti čakajo nanje? V mladih je veliko dobrega. Mnogi res marsikatero rano že prinesejo s seboj. Skoraj odrasli so, pa vendar potrebujejo še veliko ljubezni. Na srečo je mnogo dobrih učiteljev in vzgojiteljev, ki jim je nekaj do mladine. Z vstopom v srednjo šolo so mladi potisnjeni v svet, kjer preži nanje ‚krdelo razjarjenih psov‘ – razne zablode in pasti. Skušnjavec ve, da je mehko meso lažje upogniti kot staro, trdo, prekaljeno. Mladi pa bi radi vse poizkusili. Kot sem že omenil – vpliv medijev je zelo hud, kapital in človeški pohlep neizprosen. Zato je vloga vzgojiteljev še kako pomembna. Tu je mesto vseh nas odraslih, da znamo prisluhniti mladim, jih sprejemati, a smo neizprosni pri vrednotah. Tako bodo začutili, da smo jim lahko v oporo. Da ne pozabimo družine – žena Mateja in otroci. Si že kot otrok želel imeti veliko družino? Kot otrok nisem o tem preveč razmišljal. Mogoče res kaj več kot dva, kot sva bila s sestro. Ko sva z ženo načrtovala svojo prihodnost, sva že govorila o večji družini. Hvala Bogu za štiri zdrave otroke – tri sinove in eno hčerko. Za zadnjega smo se odločili skupaj in je pravi sladkorček, mogoče malce razvajen, kot se za zadnjega spodobi. Z ženo si najbolj želiva, da bi se med sabo spoštovali, bili prijatelji in se imeli radi. Skupaj z ženo sta tudi del OFS bratstva Mladi rod, ki je pri nas nekaj posebnega. Kako in zakaj je nastalo in kaj ga loči od ostalih krajevnih bratstev? Nastalo je iz mladih, ki smo želeli biti povezani v bratstvu. Takrat so nam predstavili OFS ter nas uspeli navdušiti zanj. Ker smo iz različnih župnij, je nastalo bratstvo, ki ni vezano na eno župnijo. V začetku smo bili res mladi. Večina nas je parov, zato smo v imeli hkrati še skupino FO iz naših otrok. Takrat se je zdelo to kot idealno. Otroci so zrasli, mi nismo imeli župnijskega zaledja in skupina otrok je zamrla. Že nekaj zadnjih let smo zaradi duhovnega asistenta vezani na župnijo sv. Frančiška v Šiški. Tudi ime bomo morali spremeniti, saj smo že bolj srednjih let… Ali je bila naša pot pravilna? Zdi se mi, da takrat gotovo. Ali bi jo priporočil drugim? Ne vem. Vsekakor je lažje, če si del župnije. Ali naj se mlajši pridružijo starejšim, vedno ali le občasno – tukaj je potrebna tankočutnost. Tudi sožitje med generacijami da svojo kvaliteto. Hkrati pa se z leti želja po aktivnostih manjša in želja po molitvi veča. Ti ob vsem tem ostaja še kaj časa? Kako ga zapolniš? Nimam prostega časa, če si to mislila. Ne poznam besede dolgčas. Pa vendar karkoli ga že ostane, ga namenim družini, ženi, skupnim izletom, včasih se nas odpravi več družin tudi čez vikend. Nedolgo tega sva se z ženo pridružila župnijskemu romanju. Drugič, odkar imava otroke, sva bila sama za več dni. Ker z ženo sodelujeva pri uredništvu Brata Frančiška, postanejo večeri pred rokom za oddajo v redakcijo precej dolgi. Imamo intenzivno rekreacijo – širimo naš dom, kjer je vedno dovolj tudi fizičnih aktivnosti, delo na vrtu pa doleti boljšo polovico. Hvala Bogu za nedeljo. Takrat ne obstaja ne vrt, ne trgovina, ne hiša, le sv. maša in ljudje, ki jih imamo radi. Metod, dosti blagoslova pri tvojem novem služenju – naj ti uspeva z Božjo pomočjo! Pogovarjala se je Fani Pečar 18 Kako voditi srečanje? Zdaj, ko že vsi poznamo letošnjo oratorijsko temo in ko so škofijska ZAO srečanja, kjer so bila predstavljena gradiva za oratorij za nami, se bodo marsikje srečanja za animatorje šele prav začela (ali bodo bolj produktivno naravnana). Najbrž vsak, ki se je že poskusil v pripravljanju animatorskih srečanj, ve, da to ne pomeni samo »priti skupaj in debatirati«, ampak da se v ozadju skriva kar precej dela in priprav. Tule je nekaj nasvetov, kako srečanja narediti čim bolj učinkovita. l Pravočasno obvestilo o srečanju – ob vseh mogočih komukacijskih aparatih in sistemih skoraj ni izgovora, da ne bi mogli obvestiti vseh animatorjev o tem kdaj in kje srečanje bo. Splošno pravilo je, da se glavna vsebina napove vsaj en teden pred samim dogodkom, dobro je, da se nanj opozori dan prej in če je mogoče, da se pošlje kratek sms na D dan. In na drugi strani (za tiste, ki boste morali kdaj zamuditi)– opravičilo ni samo stavek: Ne bo me! ampak vsebuje tudi razlog, zakaj te na srečanje ne bo. l Točen začetek – če se srečanje začne ob napovedani uri, se s tem pokaže spoštovanje do tistih, ki so prišli pravočasno. V kolikor veste, da udeleženci ne slovijo ravno po točnih urah, je najbrž smiselno, da najpomembnejša točka ni ravno prva na dnevnem redu. Vsekakor pa naj bo na začetku nekaj, kar bo zanimivo, da se bo zdelo, da se prihodnjič splača priti ob pravem času. l Tehnika naj deluje – če boste na srečanju uporabili kakšno tehnično zadevo, je smiselno, da je vse povezano že prej in da je potrebno narediti le par klikov, da bi stvar začela teči. Zelo težko je gledati nekoga, ki se na samem srečanju ukvarja s Prva pomoč povezovanjem in usposabljanjem računalnika in LCD projektorja in zvočnikov in … l Znan namen srečanja – poskrbeti je treba, da bo vsak vedel, zakaj je na srečanju – kaj se bo na srečanju delalo in kaj bo od tega odnesel. Dobro je, da ima srečanje v glavnem en namen in da se ga držimo. V kolikor se najde druga stvar, ki bi jo bilo treba obdelati (in nima značaja tiktakajoče bombe), si jo zabeležimo in obdelamo na naslednjem srečanju. l Različne metode – treba je vedeti, da smo ljudje različni in da se učimo in delujemo na različne načine. Zato naj bo izbira metod, ki se bodo uporabila tekom srečanja, čim bolj pestra. l Zapisano ostane – vse sklepe, zadolžitve je treba skrbno zapisati in jih potem poslati vsem, ki so na srečanju bili in tistim, ki bi tam morali biti. l Točen zaključek – če se je srečanje točno začelo, se mora tudi točno končati. To ne pomeni, da se potem ne smete zadržati v klepetu ali na kakem prigrizku ali … Vendar je to že na prostovoljni bazi. l Ko smo sproščeni, delamo bolje – čeprav lahko zgornje točke zgledajo zelo birokratsko, je možno ob njih srečanje izpeljati precej sproščeno in ne zateženo. To se doseže s kakšnimi vmesnimi dinamikami za povezovanje in gradnjo tima npr. Ob tem pa ne pozabimo srečanja in udeležencev položiti v Božje roke. Lepo načrtovanje oratorijev želim! Fani Pečar Poklical si me Srečanje z Njim Ko sedaj gledam na svojo življenjsko pot in razmišljam, kaj je spremenilo moje življenje, je najkrajši in tudi edini pravilni odgovor: Bog. Samo On je bil tisti, ki me je znova pripeljal na pravo pot, ki sem jo kot otrok že začutil in jo kasneje izgubil. V nekem trenutku sem se sam pri sebi začel spraševati o svojem načinu življenja. Pred seboj nisem videl nič več dobrega. Na eni strani je bila možnost, da zapadem v droge, na drugi strani možnost, da postanem alkoholik. Tega sem se resnično ustrašil. Nisem si želel niti enega niti drugega. Odločil sem se, da za nekaj časa prekinem ponočevanja s 19 svojimi prijatelji, se poglobim vase in poiščem globlji smisel življenja kot je uživanje. Veliko sem razmišljal in bolj ko sem razmišljal, manj odgovorov sem imel. Bolj ko sem iskal luč, v večjo temo sem padal. Na koncu je bila tema že tako temna, da nisem videl nobene svetle točke več. Ko sem padel popolnoma na dno, ko sem bil tudi v svojem razmišljanju v popolni temi, je v moje življenje, v globino mojega mračnega srca, zasijala Luč, ki je pregnala temo. Luč, ki je nisem bil vreden, ki si je nisem zaslužil s svojimi dejanji, ki je nisem mogel kupiti s svojim denarjem, ampak mi je bila podarjena kot zastonjski dar. Dar Vsemogočnega Boga, ki ljubi tudi kadar ni ljubljen, ki daje tudi ko nič ne prejme. Prepričan sem, da je bila molitev moje botre, tete Mari, tista, ki je izprosila mojo novo pot, moje novo življenje. Gospod sam mi je razodel edini smisel življenja, ki je popolnoma brezplačen in da v našem življenju smisel vsemu - tudi trpljenju, tudi bolečini. To je ljubezen do bližnjega in zato je, kot pravi Jezus, vsak človek moj bližnji. Tista noč, v kateri mi je Gospod spregovoril in je ne bom nikoli pozabil, ki je vir mojega upanja, vere in ljubezni, je popolnoma spremenila moje življenje. Lahko rečem, da sem čez noč postal popolnoma druga oseba, ki je 20 21 Za Njim tudi sam nisem najbolje poznal. Vendar je bilo jutro naslednjega dne drugačno, bolj svetlo, bolj ljubeče, polno milosti in blagoslova. Moj pogled je bil pogled človeka, ki se je v trenutku popolne nemoči srečal z Močjo samo, ki se je v trenutku občutka neljubljenosti srečal z Ljubeznijo. Ker sem bil pred spreobrnjenjem povsem oddaljen od Cerkve, sem se ji moral najprej malo približati. To je bil mučen proces, saj sem bil pred tem do nje precej kritičen in neprizanesljiv. Tudi na začetku moje duhovne poti ni bilo nič drugače. Vedno znova sem iskal razloge in izgovore, zakaj si me Bog tukaj zagotovo ne želi. Nisem bil toliko pozoren na Božjo kakor na človeško plat Cerkve. Bil sem alergičen na kakršnokoli govorjenje o politiki v cerkvi. V prvi cerkvi, ki sem si jo izbral kot svoja vstopna vrata vrnitve v Cerkev, sem imel veliko razlogov za prenehanje obiskovanja liturgije, kar sem tudi večkrat naredil. Vendar je Bog v meni po tisti noči, ko mi je v resnici spregovoril, pustil tako močan pečat, da se nisem mogel sprenevedati in iti po drugi poti. Ta pečat me je vedno znova privedel pred cerkvena vrata. Včasih po ravni, včasih po krivi poti. Ker mi je bilo težko poslušati duhovnike s katerimi se nisem povsem strinjal, sem se odločil zamenjati cerkev oziroma farno občestvo. K sveti maši sem začel hoditi v frančiškansko cerkev na Tromostovju. Že ko sem vstopil, sem se počutil kot doma. Vse mi je bilo domače. Med bogoslužjem sem razmišljal: »Če se imajo tile bratje med seboj resnično radi, ta ljubezen zagotovo izbriše vse njihove napake in grehe.« Ta Kristusova vez ljubezni med brati me je osvojila in pritegnila v frančiškanski red. Kmalu zatem sem zaprosil za vstop v postulaturo in kasneje tudi v noviciat. Moji spomini na to obdobje so povsem drugačni kot spomini na srednjo šolo, čeprav je bil vstop v postulaturo hkrati tudi vstop v čas težkih preizkušenj in skušnjav. Vedno znova sem se spraševal ali je to moj resničen poklic ali ne, ali si Bog to res želi zame ali ne. Takšna spraševanja sem vedno prepoznal kot skušnjave po katerih lahko padem ali zrastem. Prvo skušnjavo, da se ne odzovem na Božji klic, sem doživel že ob samem vstopu, ko sem videl, kakšno trpljenje sem s svojo odločitvijo povzročil svojim staršem. Hkrati sem vedel, da bom samo tako srečen in da bodo samo po tej moji odločitvi lahko srečni zame tudi moji starši. Zato sem vsak večer prosil Gospoda zanje, da bi znali sprejeti mojo pot in življenje za katerega sem se odločil. Po treh tednih večernih molitev v ta namen me je poklical moj prijatelj Igor in mi povedal, da je v časopisih članek, v katerem je zapisano, da je moj oče našel 3,5 kg težkega jurčka. Bogu sem bil neizmerno hvaležen, saj se je pozornost staršev preusmerila drugam in sčasoma so mojo odločitev sprejeli. Še več kot to, sprejeli in vzljubili so moje brate in moj poklic. Sledil je noviciat na Sveti Gori, kjer mi je bilo še posebej lepo, in ponoven prihod v Ljubljano, v klerikat. Najlepši dogodek v mojem študentskem času je bilo znamenje, za katerega sem prosil. V eni izmed preizkušenj sem ponovno prosil Gospoda, naj mi da vsaj eno znamenje, da je ta red pravi zame in da si me On želi prav tukaj. Za to prošnjo nisem nikomur povedal. To je bil čas, ko so diakoni na Teološki fakulteti s pomočjo tombole zbirali finančna sredstva za potovanje v Sveto deželo. Ko sem nekega dne prišel na fakulteto, me je kolega, s katerim se nisva najbolje razumela, vprašal ali sem kupil srečko in s tem pomagal svojim kolegom. Odgovoril sem: »Ne!« in želel sem si, da tako tudi ostane. Bil sem brez denarja in tudi z njim se nisem želel zaplesti v pogovor. A on se ni zlahka predal in ker je bil bolj prepričljiv od mene, sem na koncu popustil in sprejel, da je zame kupil srečko. Vztrajal je, da sem jo moral sam izvleči. Izvlekel sem številko 56 in dobil velik tau – znamenje s katerim se je podpisoval Frančišek. Ogledoval sem si ga, ker je bil tako velik, namenjen pa je bil za nošenje okoli vratu. Meril je 12 cm in po moje bi lahko bil samo simbol za na steno. Ko sem si ga tako ogledoval, je prišel k meni brat Joško, kapucin, in mi dejal: »Tomaž, zdaj pa imaš znamenje.« Nato se je obrnil in odšel. V tistem trenutku sem spoznal, da se je Bog ponovno sklonil k meni in mi pomagal na poti iskanja in skozi preizkušnje. Največjo potrditev, da je pot, ki sem jo izbral, prava, pa sem prejel od svojega očeta, ki mi skupaj z mojo mamo ogromno pomeni. Na dan mojih večnih zaobljub mi je dejal: » Tomaž, danes je najbolj srečen dan v mojem življenju.« Kako lepo je, če lahko s svojo osebno srečo osrečim tudi druge, posebej tiste, ki mi v življenju pomenijo največ, svoje starše. V letu vere sem Bogu še posebno hvaležen za pot vere, kakor tudi za poklic in frančiškanski red v katerega me je poklical. p. Tomaž Hočevar 22 23 Klara luč Luč Mozaik 24 25 igram. Najbolj navdušen sem bil nad veliko igro, kjer smo morali opraviti s prenekatero nalogo. V zameno pa smo dobili Lego kocke, s katerimi smo na tržnici kupovali sestavine in pripomočke za pripravo večerje. S skupnimi močmi nam je uspelo kupiti vse potrebno in zato zvečer nismo bili lačni. Duhovne vaje FO ljubljanske regije Adergas, 18. – 20. januar 2013 Pozdravljeni! ustvarili nekaj izdelkov, ki jih bodo tudi doma spominjali na naše druženje. Izdelali so preprosto glasbilo, s katerim bodo lahko polepšali kakšno praznovanje ali si krajšali čas ob dolgočasnih popoldnevih. Naredili so tudi svetilnike, ki so jih oblikovali in okrasili vsak po svojem okusu. Zvečer so jih tudi prižgali, da so predrli temo noči. Starim nogavicam so dali novo Sem vranček Dokolenko in letos sem vrednost, s tem ko so jih spremenili v se s Frančiškovimi otroki odpravil na du- najrazličnejše lutke. Od volkov, ovčic in hovne vaje. Skupaj s svetim Frančiškom zajčkov do pošasti in pajackov. sva otrokom predstavila nekaj prigod iz mojega muhastega življenja. Povedala sva jim zgodbo o tem, kako sem sploh dobil ime »Dokolenko«. Frančišek me je moral večkrat opozoriti na napake, ki sem jih počel. Poučil me je o pravem odnosu do hrane, o kroženju dobrih del ter o pomenu prijateljstva. Tudi otroci so se pogovarjali o teh temah in iskali odgovore na vprašanja, ki so se jim porajala ob mojih dejanjih. Ugotovili so, da je hrano resnično potrebno spoštovati, čeprav je imamo v naših krajih dovolj, se ne prenajedati, je ne metati stran in se zavedati, da je tudi to Božji dar, ki ga moramo med seboj deliti. Vse skupaj nas je izredno razveselil Poleg kramljanja o mojih dogodivščinah sneg, ki nas je pričakal, čeprav je bil od ter neustreznem obnašanju, so otroci začetka malo preveč puhast. Vseeno smo počeli vse mogoče vragolije. Gradili smo skulpture, se metali po njem in seveda eden drugega obdarovali s precejšnjo mero sneženih kep. Po sveti maši, ki smo jo imeli skupaj s starši, smo se še malo posladkali, potem pa počasi odpravili proti domu. Super bi bilo, če bi se drugo leto ponovno srečali, vendar mislim, da ne bom imel časa in me bo moral nadomestiti kdo drug. Vaš vranček Dokolenko Duhovne vaje FO primorske regije V dneh od 18. do 20. januarja so se v Vipavskem križu odvijale duhovne vaje za Frančiškove otroke z naslovom Frančišek pridiga bratu Dokolenku. Spoznavali smo, kako velik Božji dar je stvarstvo in kakšen odnos imamo do njega, obenem pa se družili in Ker sem vranček, se pravi ptič, rad prepevam. Zato sem bil zelo vesel, ko sem videl, da otroci tako radi pojejo. In ker sem tudi jaz še otrok, sem se z veseljem pridružil njihovim 26 27 utrjevali naše medsebojne odnose v raznih delavnicah in igrah. Skupaj z Merido, glavno junakinjo risanega filma Pogum. pa smo se podali na pot skozi škotske gozdove, polne pravljic in legend. Vikend je kljub manjšemu številu udeležencev minil v dobrem vzdušju in ob nadvse okusni hrani. Veronika Krečič Duhovne vaje FO štajerske regije Dvoje je prava značilnost prvega meseca v letu: sneg in duhovne vaje Frančiškovih otrok v Kančevcih. Verjeli ali ne, od 18. - 20. januarja 2013 smo tako otroci, kot malo starejši otroci doživeli oboje - v čisto pravem pomenu! Kot vsako leto nas je povezovalo petje, sto in ena igra, zanimive delavnice in veselje s katerim smo okužili vsakega, ki se nam je želel pridružiti. Bilo pa je nekaj posebnega, česar med preteklimi skupnimi druženji še ni bilo: vranček Dokolenko s črtasto rdeče-belo nogavico na levi nogi. Skozi vse tri dni smo se iz pripetljajev, ki so doleteli njega in njegove živalske prijatelje, pridno učili in marsikaj tudi naučili. Na primer to, da nas je Bog poklical po imenu in ima zato prav vsakdo izmed nas skrbno izbrano ime, ki je velik pokazatelj edinstvenosti vsakega posameznika. Sveti Frančišek, ki je z nami ves čas spremljal Dokolenkovo zgodbo, pa nas je opomnil na to, da je hrana dar in jo moramo ceniti. To pomeni, da si je na krožnik damo toliko, kolikor je bomo pojedli, in se v primeru, da nam hrano pripravi kdo drug, potrudimo, da izpraznimo krožnik, čeprav nam včasih morda ni najbolj po godu. Seveda pa pri vsem tem ne smemo pozabiti na ljudi, ki nimajo toliko hrane kot mi, in jo z njimi deliti. V prostem času, ko težje razgibavanje možganskih celic ni bilo potrebno, so zunaj po zraku letele snežne kepe iz enega na drug konec zasneženega travnika, neutrudno rasli sneženi možje in se ob smehu in razigranosti sklepale nove ali poglabljale stare prijateljske vezi. Mali vran nas je namreč podučil še to, da so prijatelji zelo pomembni za naše življenje, saj so z nami, ko se počutimo osamljene, in nam ob padcih pomagajo vstati. Ko so se nam v nedeljo pridružili starši, smo jim z veseljem pokazali najboljšo igro vikenda in jih skušali obogatiti vsaj z delčkom radosti, ki so nas obkrožale tisti konec tedna. Kot pa se za duhovne vaje spodobi, smo druženje sklenili s sveto mašo, kjer smo izrekli zahvalo za to, da smo lahko bili skupaj in drug drugemu podarili delček sebe. In kaj nam bo prineslo prihodnje leto? Eva Vačovnik Duhovne vaje FRAMA Kančevci, 1. 3. - 3. 3. 2013 Vsak s svojimi pričakovanji smo se skupaj zbrali tisto petkovo popoldne na Goričkem, v Kančevcih. Da vidimo prijatelje, spoznamo kakšen nov obraz ali pa se poglobimo vase, stopimo v globine samih sebe. Da začnemo graditi most do Boga ali soljudi. Morda pa preprosto preživimo en vikend malce drugače kot po navadi. S prihodom smo stopili na neko skupno ladjo in se podali na pot. Iskali smo vero, se spraševali kaj je sploh to in kakšna je naša osebna vera, kaj nam pomeni, kaj je bistvo. Spoznavali smo potovanje štirih otrok v Zgod- bah iz Narnije in iskali podobnosti njihovih odnosov z odnose med ljudmi v Svetem pismu in z našim odnosom do vere, z odnosom do iskanja vere. O marsičem je tekla beseda, o moči odpuščanja, o tem kaj je Cerkev, kaj pomeni biti pri maši in kako se hostija spremeni v Njegovo sveto telo. Kaj smo mi, ki pridemo k njemu pred oltar? Kaj mu prinesemo? Toliko ljudi, vsak s svojimi željami, hrepenenji, potrebami… Vsak s svojo zgodbo,vsak s svojimi cilji. In k Njemu pridemo skupaj a hkrati posebej. In bili smo z Njim, skupaj in vsak zase. Med igro, katehezami, med križevim potom in mašo, med sprehodom po sončnem gozdu in med vsakim obrokom, vedno. Bili smo z Njim in bil je z nami. Od tam smo odšli nekateri malce zamišljeni; verjamem, da se je vsakemu od nas v srce in možgane vtisnila drobcena beseda, dejanje ali globoko vprašanje, saj so bile kateheze res poučne in globoke. Bilo je kot bi psu na pladnju prinesli goro kosti. Če je sestradan jih bo pogrizel in obral z njih vse kar je dobro. In tako tudi mi zdaj v naših srcih in glavah premišljujemo besede ki smo jih slišali, iščemo odgovore in se trudimo rasti. Rasti v ljubezni do sočloveka in sebe, saj smo s tem vedno bliže tudi Bogu, Najvišjemu. Sergeja Valič 28 Kdo si ti? Pod tem naslovom, smo se z birmanci od Svetega Jožefa iz Maribora, v času od 15. do 17. marca, odpravili na duhovne vaje k Sv. Ani v Haloze. Poklicani smo bili v čudovit svet Narnije skupaj z Petrom, Suzano, Edmundom in Lučko. Skozi dogodivščine se nam je pridružil 29 prepevali smo pesmi, preizkušali svoje ustvarjalne in govorne spretnosti. Preizkusili smo se tudi v bobnarjevi igri, kjer domišljija ne pozna meja (opisovanje posameznih osebnosti še sedaj zbuja salve smeha). Vsak dan smo zaključili z večerno molitvijo, v kateri smo se Gospodu zahvalili. S sodelovanjem pri nedeljski maši, kjer so se nam pridružili tudi starši, smo zaključili popotovanje v Narniji. Kdo ve, mogoče pa nas Aslan kmalu spet pokliče na novo pustolovščino. Maja Ban Moja pot z Njim... tudi Aslan, ki je Narnijo ustvaril. Zgodba nas je vsekozi v prispodobah in dejanjih vodila tudi skozi Jezusovo in naša življenja. Ob tem smo spoznavali kdo smo sami, kaj pričakujejo od nas starši, bratje, sestre, prijatelji, sorodniki, duhovnik in Bog, hkrati pa smo razmišljali, kaj mi pričakujemo od njih. Manjkali niso niti zabavni trenutki ob igranju jungel speeda ter boggla, zimski (beri sankaški) podvigi (naša Maša je s sankami naravni sovražnik dreves), ... je pisalo na vabilu, ki sem ga prejela februarja. Brala sem naprej in bila vedno bolj navdušena! Glasbeno obarvano pričevanje Mete Horvat, zmagovalke Ritma Duha 2012 in nečakinje Gregorja Čušina, ki ji piše besedila pesmi. To so bili obeti, ki so se uresničili tisti lepi postni četrtek, 28. februarja, v dvorani frančiškanske cerkve v Mariboru. Organizacija je bila na ramenih tamkajšnje FRAME, ki jo je uspešno nosila. Meta nam je spregovorila in zapela. Spregovorila in zapela iz srca in na srca vseh poslušalcev. V štirinajstih kratkih pričevanjih je z nami podelila svojo izkušnjo poti z Jezusom, ki jo je obogatila z delčki besedila križevega pota p. Ivančića. Iskreno, preprosto, pristno in bogato. Med govorjenimi pričevanji je skupaj s sestro, bratom in prijatelji še glasbeno pričevala. Ob takšnem nagovarjajočem izboru pesmi in pričevanju se je v srcu prebujala in krepila hvaležnost za darove, izkušnje, ki jih je Gospod podaril Meti. Hvaležnost tudi za pogum in moč, da je vse to delila z nami. Da bi bile tudi poti vseh nas prehojene z Njim... Bodi drzen, ne predrzen, bodi trmast, sebi zvest, na križiščih se ne ustraši strmih in samotnih cest. Ne, kar si želiš in hočeš, stori vedno, kar je prav, delaj dobro in ne čakaj, da za to bo kdo kaj dal. (Gregor Čušin) s. Zdenka Prevolšek Ministrantska duhovna obnova Duhovna obnova za ministrante iz kapucinskih župnij je potekala od petka, 25., do nedelje, 27. januarja, v župnišču v Trnju pri Pivki. Vodili smo jo: br. Marjan Potočnik, br. Jurij, br. Jožko, br. Mitja in br. Jakob, ministrantov pa je bilo 24. Duhovni del je zaznamoval lik sv. Leopolda Mandića. Br. Marjan in br. Jurij sta našega svetega brata predstavila kot otroka in fanta, ki je hrepenel po Bogu in postal redovnik, kot duhovnika in spovednika. Po zadnji katehezi je br. Mitja ministrante pripravil na spoved, ki je sledila. Imeli smo tudi delavnice v katerih, smo po skupinah pripravili prostor za sveto mašo, si pogledali dele svete maše ter bogoslužne drže in simbole. Tudi molili smo. Prvi večer smo molili večernice, naslednje jutro hvalnice, zvečer pa smo pripravili procesijo z baklami, ki se je zaključila v cerkvi z litanijami. V prostem času smo pa igrali nogomet na zasneženem igrišču in priredili veliko igro. Lepo in rodovitno je bilo tudi za nas brate, ki smo se zbrali v tako lepem številu. Vsak je dragocen, vsak ima kak talent in ko jih damo na razpolago Bogu, lahko naredimo kaj lepega za Božje kraljestvo. br. Jakob Kunšič Vikend za animatorje pomočnike v Kančevcih Nekaj mladih iz naše župnije se je 22. 3. 2013 odpravilo v Prekmurje - torej SV Slovenijo, bolj natančno v Dom duhovnosti Benedikt v Kančevcih. Tja smo odšli z namenom, da bi postali animatorji pomočniki in tako olajšali delo animatorjev na oratoriju, delavnicah in še kje drugje. V petek smo se sv glavnem spoznavali, saj smo prihajali iz različnih župnij. Tako so prišli animatorji iz Mute, od Sv. Jurija ob Ščavnici, iz Bogojine in župnije Sv. Jožefa iz Maribora. Tema celotnega vikenda so bili Smrkci. Zato smo si prvi dan naredili smrkastične hišice, knjige in likovna imena, preko njih smo spoznavali pravila, pa igre, banse in pesmi. V soboto smo po kratki noči bili sprva utrujeni, vendar smo hitro pridobili novo energijo, saj veste: Animator je vedno ZA. Ta dan smo spoznali tudi veliko novega o pomočniku animatorju. Od tega kaj počne, kakšne značilnosti mora imeti do petih glavnih nasvetov, ki ti pridejo prav, ko si pomočnik animator. Tako zdaj vemo, da se rad igra, posluša, vedno ima na zalogi kako idejo... Šli smo tudi na pohod, imeli mašo, pa tudi molitve, bansov, glasbe in smešnih Molitvena naveza 30 V nedeljo zvečer, po odigranem pasijonu, smo bili starši, ki nam je bila zaupana vloga animatorev, katehistinja Lea, Urban in brat Jožko, res prijetno presenečeni. Bili so odlični, bili so neponovljivi. Ob predstavitvi scenarija iger ni primanjkovalo. Zadnji dan smo zapisali prisego, da bomo kot animatorji delali v dobro otrok in ljudi okoli nas. Sledile so spet zabavne igre in pesmi. In nato žalosten odhod. Med vikendom smo spoznali veliko dobrih prijateljev, ki jih nikoli ne bomo pozabili. Hkrati pa smo se že poznani povezali med seboj. Z novimi izkušnjami in znanjem smo se v nedeljo popoldne varno vrnili v svoje župnije. Hvala voditeljem, ki so nas varno popeljali skozi vikend in se trudili, da bi bil zanimiv in zabaven. Svoje delo so opravili z veseljem in zagnanostjo. Vsi mi si želimo, da bi nekoč bili tako dobri animatorji, kot ste vi. Maša Antončič Pasijon v Vipavskem Križu Staršem birmancev je bila zaupana naloga uprizoriti pasijon. Imeli smo kar nekaj predlogov, vendar smo se soglasno odločili, da bomo letošnji pasijon uprizorili malo drugače. Predvsem pa smo želeli, da bi v osrednji del vključili naše birmance in njihove starše, kar nam je kljub majhnim težavicam uspelo. Bila je bogata izkušnja delati z najstniki, ki jim je v obdobju odraščanja prioriteta čisto nekaj drugega, kot sodelovanje z odraslimi. Ko smo jim predstavili scenarij letošnjega pasijona, so skoraj enoglasno zabrundali: »Igrali pa ne bomo! Jaz ne bom!, ipd«. Vsi smo potiho razmišljali: »To pa ne bo lahko. Ne bo nam uspelo!« Ko so birmanci zapustili učilnico smo se samo spogledali, dvignili glave, ter si vzeli za vodilo Njegove besede: »Pojdi, tvoja vera te bo rešila.« so se tako negativno odzvali, da smo se jih kar malce zbali. Po odigranem pasijonu, pa je bil njihov odziv popolnoma drugačen. Bili so veseli, navdušeni, ponosni sami nase, da jim je uspelo. Celo vprašanja: «Kdaj bo ponovitev, kdaj bomo spet igrali?« je bilo slišati iz njihove sredine. Skratka, bil je tam, bil je z njimi, ganil jih je. Prosimo ga, da bo vedno tam, z njimi, ob njih. Hvala vsem nastopajočim, pevcem in instrumentalnim izvajalcem, otroškemu pevskemu zborčku, staršem, nepogrešljivi tehnični ekipi, ki je poskrbela za oder, svetlobni efekt in dober glas nastopajočih. Predvsem bi se radi »starši animatorji« zahvalili bratu Jožku, katehistinji Lei in Urbanu, ki so nam zaupali to nalogo in nas s tem obogatili za veliko, lepo in neponovljivo doživetje. Melita Bizjak Duhovne vaje za molitveno navezo Dobra družina. Duhovni poklic: duhovnik, redovnik, redovnica. Se ti zdi, da so ti v današnjem času še potrebni ali pa jih še posebej potrebujemo? Bi želel-a tudi sam-a kaj narediti zanje? Lahko se nam pridružiš na duhovnih vajah za molitveno navezo za dobre družine in duhovne poklice. Potekale bodo od 24. do 26. maja v domu duhovnosti v Kančevcih. Pridružiš se nam lahko, četudi nisi član te naveze in tudi ne želiš postati. Z vami bova br. Primož in br. Jakob. Poleg duhovne vsebine, molitve in prijetnega druženja bomo obiskali tudi kakšen zanimiv kraj v Prekmurju. Prijavi se na tel. 041 780 109 (br. Primož) ali na naslov: dom. [email protected]. 31 Dvajsetletnica doma duhovnosti v Kančevcih Letos bo poteklo dvajset let, odkar je dom duhovnosti v Kančevcih sprejel prvo skupino na duhove vaje. To je bilo v mesecu juliju 1993. Od takrat je v domu našlo svoj notranji mir, pogum, veselje, nova znanja, vero, očiščenje odnosov … že zelo veliko ljudi. Radi bi ob tej obletnici izrekli Bogu zahvalo za vse, kar je v tem domu naredil sam z našim sodelovanjem. Nedelja 16. junija 2013 bo ta zahvalni dan. Načrtujemo naslednji program: � 14.00 sveta maša � 15.00 piknik kosilo � 16.30 bratje kapucini se predstavijo z različnimi programi � 18.00 večernice Dobrodošli. Pridružite se nam pri tem praznovanju. br. Primož Kovač Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 32 K Izviru s pomočjo Delavnic molitve in življenja (DMŽ) Božji otroci smo, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. V najbolj notranje in najbolj neizrekljive globine človeške duše je Bog vtisnil svoje obličje, zato smo nehote iskalci Večnega. Kadar se človek navezuje na končne reči, se v srcu pojavi nemir. Človekovo srce se lahko spočije le v Bogu. Naš Bog je Bog odnosa, ki nam prihaja naproti po poti ljubezni. Mi pa se mu bližamo po poti vere. On je prvi, ki hrepeni po nas. DMŽ so osnovane na Jezusovem načinu molitve. Evangeliji več kot dvajsetkrat ugotavljajo, da se je Jezus umaknil v molitev vedno sam, skoraj vedno na grič ali na samoten kraj, običajno ponoči, nekajkrat ob zori: »Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit.« Mr 6, 46. »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu.« Lk 6, 12. To je bila Jezusova navada, njegov način osebnega odnosa z nebeškim Očetom, njegova molitvena pustolovščina. Da bi bil Jezus v meni živ in dejaven, je potrebno Bogu dati prostor in čas. V DMŽ temu času, ki si ga vzamemo izključno za to, da gojimo osebno življenje z Gospodom, pravimo močan čas, Bogu posvečen čas, to je pol ure vsak dan in enkrat mesečno v puščavi. Puščava pomeni, da se najmanj za štiri ure umaknem v molk in samoto odmaknjenega kraja. Sv. Anzelm nas vabi: »Nepomembni človek, pusti za hip svoje običajne skrbi. Za trenutek pojdi vase, zapusti trušč svojih zme- Delavnice molitve in življenja denih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo. Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek počij v Njem…« Kolikor bolj se človek približuje Bogu, toliko bolj ga Bog privlači. Kolikor bolj se duša nasičuje ob »izviru vseh milosti«, toliko bolj se krepi njena lakota in žeja. Duša hrepeni po Studencu samem: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli na suhi izčrpani zemlji brez vode.« Ps 63, 2. Ko molimo, moramo veslati med valovi raztresenosti, zamišljenosti in suhote; tako da plujemo in napredujemo proti samemu Središču, k živemu in globokemu Izviru, k večnemu Ledeniku. Bližamo se torej sami Navzočnosti Ljubega; gradimo umirjen in nepopisen odnos jaz-ti. Sveti Duh nas uči moliti, je Izvir molitve. Magda Sever, voditeljica DMŽ in narodna tajnica pravi: »Brez Tebe poti so nevidne,brez Tebe misli so blodnje,brez Tebe srce mi je prazno,brez Tebe moj Bog, tudi bog je praznina. Da, bila sem na poti k Tebi, a moje oči so bile zazrte v zunanji svet skrbi in dela. Bile so misli, ki so znova in znova v dušo sejale nemir in solze v oči. Ti si bil tu, a kot da te ni bilo. Srce je bolelo. A mi nisi dal miru! Prebujal 33 si v meni hrepenenje in čakal. Nikoli nisem opustila molitve po obrazcih in svete maše. A kot da je bilo to le iz navade. Okolica je s svojo vero in nevero, iskanjem različnih duhovnih poti tudi vplivala na moje notranje življenje. Z možem sva začela enkrat na leto obiskovati ignacijanske duhovne vaje, kjer so se dogajale velike spremembe. A vsakdanje življenje me je vedno znova čustveno izčrpavalo. Prišlo je leto 1997 in povabilo na Delavnice molitve in življenja. Besede br. Ignacia Larrañage, ustanovitelja DMŽ, ki so bile napisane na zgibanki vabila: »Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni prej govoril z Bogom. Ljudje so siti besed. Ljudje želijo »videti« Boga. Samo besede, ki prihajajo iz srca, lahko sežejo v srce!«, so me pritegnile. Že na uvodnem srečanju sem se zavedela, da sem zapuščena, neobdelana zemlja in duhovno precej omrtvela. Da je moj duh ustvarjen za to, da bi živel vsak dan, ne le enkrat na leto. Odšla sem domov z močnim vtisom zadnjih besed s srečanja: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo. Zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil! (Mt 6,6) »Ostati na samem z Njim, ki me ljubi. Vstopiti v dialog z Jezusom Kristusom. Pogasiti plamene samoljubja, da bi lahko pluli po širokem morju ponižnosti, kjer bomo našli počitek. »(I.L.) Pričela sem vstajati pol ure prej in se tako iz vrtinca življenja podajala v močni čas svete pol ure, v odnos z Njim in tako počasi po Božji besedi in molitvenih načinih korak za korakom vedno globlje izkušala Njegovo ljubezen in skrb zame in za vse moje. Tudi molitve po obrazcih so pričele postajati vedno bolj »žive« in pri svetih mašah so trenutki, ko je srce ganjeno ob misli, da se mi Jezus Kristus daje v tistem koščku iz moke in vode. Kako je velik v ponižnosti. V času svete pol ure še vedno napolnim »baterije« in grem v vsakdanji vrvež življenja z Njegovo energijo. Zares, kljub letom jo imam še vedno polno za nešteto opravil, za varovanje vnučkov, za čas zase in druge, za naravo, branje.... in za vodenje Delavnic molitve in življenja. Na to pot me je Bog poklical pred šestimi leti. Hvala ti Adonai, da lahko posredujem bogastvo te duhovnosti tudi drugim. Blagoslavljaj me, da bo moje srce vedno »računalo« nate! Dokler boš ti želel in hotel. ZGODI SE! Tu sem obstal, popotnik, da zajamem iz izvira žive vode. Iz globine srca, od Boga prihajaš, kot biser, neomadeževana, sveta, v jutro življenja te prinaša Kristus. Vabiš me, ponujaš se mi, naj te okušam, naj pokleknem in te zajamem, naj se osvežim v objemu Božje ljubezni.« Edini Izvir prave, globoke sreče je le Bog. Življenje človeka, ki moli, je radostno; sredi velikih težav uživa globok mir. Vsega tega pa ne dosežemo v enem samem trenutku. V življenju je vse počasno in v razvoju. So le koraki, ni skokov. Dovolj je izkusiti Božjo navzočnost in duša takoj zazna občutek svobode. Svobode od česa? Od strahu, ki je prvi sovražnik človekovega srca. Tu se torej rodi navdušenje nad življenjem, življenjski smisel in lastnost molitve, ki človeka naredi boljšega; izražena v treh lastnostih: vsemogočnost brez moči, pijanost brez vina in življenje brez konca. Novi svetniki 34 Marianne Cope V boju proti nepravičnosti si molivec prizadeva, da bi bil priča in ne politik, kajti prihaja z gore »z Bogom na svoji desnici«, da bi bil blizu revnim in stiskanim in osvobajal jetnike. Človek, ki moli, živi odet v Boga; ljubezen ga spodbuja, da išče nove priložnosti, kako izraziti to ljubezen. Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl, narodna koordinatorka DMŽ Več o DMŽ na e-strani: dmz.si Med svetniškimi kandidati, ki jih je papež Benedikt 16. lanskega oktobra (2012) razglasil za svetnike, je bila tudi Marinne Cope – članica reda Frančiškank (samostanski red Frančiškovega svetnega reda – OFS). Rodila se je 23. januarja 1838 kot Maria Anna Barbara Koob (kasneje so priimek spremenili v Cope) mami Barbari in očetu Petru v Heppenheimu v Nemčiji. Družina je kmalu po njenem rojstvu emigrirala v Ameriko, kjer so novi dom našli v mestu Utica, v župniji svetega Jožefa. Ko je bila v 8. razredu, se je njen oče ponesrečil pri delu in skrb za vzdrževanje družine je padla tudi na njena ramena, zato se je zaposlila v tovarni. Po očetovi smrti (1862), ko so bile mlajše sestre in bratje že dovolj stari, da so lahko skrbeli sami zase, je odgovorila na klic, ki ga je čutila že nekaj časa. Vstopila je v samostan sester svetega Frančiška v mestu Syracuse. Po letu formacije je prejela redovno obleko in ime Marianne. Najprej je delovala kot učiteljica, nato pa kot ravnateljica v novoustanovljeni šoli za nemške emigrante v ZDA. Prav tako je sodelovala pri otvoritvi prvih dveh katoliških bolnišnic znotraj ameriške države New York, v katerih so sprejemali vse bolnike, ne glede na raso ali vero. V letih od 1870 do 1877 je vodila bolnišnico svetega Jožefa v Syracuse-ah. Leta 1883 je vodstvo njenega reda prejelo prošnjo za pomoč pri negovanju gobavcev na 35 Havajih, ki jo je poslal sam kralj Kalākaua (že 50 drugih verskih institucij ga je pred tem zavrnilo). Sestra Marianne je nanjo odgovorila z navdušenjem. V njenem pismu lahko beremo: »Željna sem dela in z vsem srcem si želim, da bi bila med izbranci, ki bodo imeli privilegij, da se bodo darovali za odrešenje duš teh ubogih otočanov … Ne bojim se bolezni, v veselje se mi bo služiti zapuščenim- gobavcem.« Skupaj s še šestimi sestrami je odpotovala v Honolulu. Tu je skrbela za bolnike v krajevni bolnišnici v Oʻahu, ki je bila zbirališče za okužene z gobavostjo, težje primere pa sp od tu pošiljali na otok Molokaʻi in naprej v Kalaupapa. Na tem otoku je v sledečih letih ustanovila prvo bolnišnico. Že dve leti po prihodu je za svoj trud in delo prejela kraljevo priznanje. Ko je uspela prepričati vlado, da je potrebno poskrbeti tudi za otroke gobavcev, je na otoku odprla dom Kapiolani – kjer so sestre skrbele tudi za bližnje sorodnike bolnikov. Ko so po preklicu ukaza gobavce prenehali pošiljati na otok, se je bolnišnica na njem zaprla. Vendar so že po letu sestro Marianne zaprosili, da na njem odpre dom za ženske in dekleta. Čeprav je to pomenilo, da se najbrž nikoli več ne bo vrnila domov, je z veseljem sprejela povabilo. Ob finančni pomoči krajevnega poslovneža je zaživela tudi šola za dekleta, spodbudila pa je tudi brate tretjega reda, da so po njenem vzoru odprli še šolo za fante. Umrla je 7. avgusta 1918 naravne smrti. Njeno truplo so kasneje prenesli v sestrsko hišo v mestu Syracuse, kjer sedaj leži v svetišču posvečenem njej. Že dejstvo, da se ob vseh letih dela med in z gobavci ni nalezla bolezni, imajo nekateri za čudež. Hkrati pa se je na njeno priprošnjo zgodilo več čudežev, kar je bilo dovolj, da je bila pred vesoljno Cerkvijo priznana najprej za blaženo (2005) in nato za svetnico. Je šele druga med razglašenimi za svetnike po očetu Damijanu, ki je delovala na Havajih (bila je tudi ob njem, ko je umiral) in hkrati 11 svetnica iz ZDA. Njen god praznujemo 23. januarja. Fani Pečar Brat kapucin 36 Brat Benvenut V ponedeljek 4. maja 1981, je brat Benvenut še zadnjič okrasil oltarje v samostanski cerkvi, zvečer ob slabosti pripravil mizo za večerjo, v torek pa več ni mogel priti k bratski molitvi. Ko so mu ta dan prinesli obhajilo je dejal »Sedaj pa bi rad umrl, ko je Jezus pri meni!« Njegove zadnje besede z ust so bile »Bog vam plačaj za vaš trud!« Ko so bratje odšli, si je nadel nov habit, se ulegel na sveže postlano posteljo, in »s sklenjenimi rokami na prsih in izrazom notranje sreče na obrazu,« prešel v večnost. (br. Pavel Košir) Rodil se je decembra 1893 v vasi Mestinje, župnija Sladka Gora. Družina je štela šest članov. Imel je enega brata, ki je padel med prvo svetovno vojno, ter dve sestri. Ena izmed njiju je postala usmiljenka, druga pa je morala po očetovi smrti prevzeti posestvo. Janez, kot je bilo njegovo krstno ime, je najprej pomagal svaku pri gospodarstvu, nato pa je šla najprej samo mama v Celje vprašat brate, če bi lahko vstopil v samostan, da bi tam delal. Ob tem je ves čas molila. Čez nekaj dni je tja odpeljala še sina. Kot pravi sam, brez tega maminega dejanja, na kaj takega sam ne bi namreč nikoli pomislil. Najprej je postal kuharski pomočnik, hodil v trgovino in mesnico, kasneje je pomagal tudi na vrtu, v cerkvi ter svinjaku. Kuharja, brata Jerneja, je zamenjal brat Kazimir, sicer izučen mizar, ki je moral prevzeti tudi vsa mizarska dela pri takratni prenovi samostana. Ob tem seveda ni mogel biti še v kuhinji, zato ga je nadomeščal Janez. Če česa ni vedel, je stekel v delavnico po nasvet. Njegovo kuharsko vedoželjnost je opazil tudi samostanski predstojnik, ki mu ju priskrbel veliko kuharsko knjigo in še več dobrih receptov. To življenje pa je prekinila vojna, Janez je moral k vojakom, na soško fronto, v zaledje Gorice, blizu Doberdoba. Poprej je v Mariboru, kjer so zbirali njegov polk, opravil spoved in se zaobljubil Bogu in Mariji, da če pride srečno iz vojske, gre nazaj v samostan in tam ostane do smrti. Med vojno je doživel veliko dogodivščin, med drugim je bil dvakrat v bolnišnici, drugič po tem, ko je krogla oplazila svetinjico Brezmadežne na kapi in se po tej izkušnji ni več vrnil na fronto, temveč so ga uporabili kot kuharja za podčastnike v zaledju. Ko je bilo cesarstvo poraženo in se je vrnil v Celje, je le nekaj tednov preživel v samostanu, nato pa so ga zopet vpoklicali v vojsko, da preženejo Nemce preko Drave in zasedejo kar največ Koroške. Tudi tam je brž postal ministrant vojaškemu kuratu in na ta način srečno preživel tudi to vojno vihro. Do vrh glave sit vojaškega življenja se je vrnil v samostan in prosil provinciala, naj ga sprejme v noviciat. 9. februarja 1920 je bil preoblečen in začel z noviciatom. A vojska ga ni hotela spustiti iz rok. Po pol leta noviciata so ga zopet poklicali na orožne vaje, zato je provincial odredil, da je začel noviciat od začetka. Benvenut je bil s tem kar zadovoljen. Po končanem noviciatu je odšel najprej v Maribor za kuharja, kasneje pa 37 za zbirco (nabiralca miloščine za samostan) in vrtnarja. Mariboru je sledil Varaždin, kasneje Škofja Loka in zadnja postaja pred drugo svetovno vojno – Krško, kakor se je pač pokazala potreba. Leta 1939 je moral znova na orožne vaje. Tokrat je šel kar v redovni obleki, kar mu je zopet koristilo. Pristal je v ambulanti. Ob napadu Nemcev, aprila 1941, pa so jih vodje brž poslali domov. A Nemci niso bili tega mnenja. Po Hitlerjevem ukazu so izpraznili ozemlje desno od Save do hrvaške meje. Iz Krškega so morali vsi oditi v Nemčijo, vključno z dvema bratoma kapucinoma, ki sta tam ostala. Pristali so naprej od Frankfurta, nato pa so se morali premikati dalje po Nemčiji, glede na potrebe. Benvenutu se je uspelo kar dobro izogibati nevarnostim, najbolj pa je bil zadovoljen, če je lahko delal pri kakem pametnem oskrbniku, ki je za delavce znal tudi poskrbeti ter mu omogočiti obisk cerkve. Njegovi nadrejeni so kmalu spoznali iz kakega testa je ta brat kapucin in so mu popolnoma zaupali. V težkih trenutkih se je še posebej zatekal k Srcu Jezusovemu, ki mu je tudi večkrat rešilo življenje. Zelo ga je prizadela stiska vsakogar in hvaležno se je spominjal kogarkoli, ki mu je v stiski pomagal. Kakor se je premikala fronta, tako so tudi vsi bežali pred prodirajočimi Rusi. Ko se je ob koncu vojne odpravil proti domu, je prek Poljske, Madžarske, Srbije, Hrvaške, Krškega do Celja, potreboval kar dober mesec in pol. Po slabem letu pa je spet šel najprej v Krško, nato v Škofjo Loko, dokler ni 18. junija 1962 odšel v Vipavski Križ, kjer je ostal do svoje smrti. Bratje še vedno pravijo, da je izžareval nekaj Božjega, živeč v nenehni kontemplaciji, pa vendar tako naraven, blag, prijazen, zelo uslužen, nasmejan, notranje srečen, skromen, izredno marljiv za delo, izreden ljubitelj redovne discipline in uboštva. »Živel je le za Boga, brate in svoje dolžnosti«, je zapisal br. Avguštin. Vsako nedeljo popoldan je preživel v molitvi v cerkvi, kjer je le zrl v Najsvetejše. Vsem se je zelo vtisnila prigoda z vrta, kjer je nekoč vojska voluharjev neusmiljeno napadla njegov vrt. Njegove vrtnarsko znanje jih ni moglo pregnati, zato se obrnil k Bogu po pomoč, preko br. Avguština, ki ga je prosil, naj blagoslovi gredice. »Zmolil sem na vrtu predpisane molitve in ga pokropil z blagoslovljeno vodo. Čez nekaj dni, se je potožil Benvenut, da ni nič pomagalo!« je po pogrebu zapisal br. Avguštin. »Bom pa še jaz poskusil s svojo ubogo molitvijo!« je rekel brat vrtnar. Videl sem ga, kako je tisti dan kleče molil ob robu njive. Ko sem ga po nekaj dneh vprašal: »Kako je na vrtu?«, je rekel: »Hvala Bogu! Dobri Bog me je uslišal! Nadloga je čisto prešla!« Mlajšim bratom je, ko se znašli v stiski duhovnega poklica, večkrat učinkovito pomagal s nasveti, zgledi, molitvijo … Ko mu je br. Avguštin pred duhovnimi vajami ponudil nekaj knjig, primernih za branje med duhovnimi vajami, jih je vljudno zavrnil s utemeljitvijo, da po njegovem ni lepšega od evangelija. Še vedno se tako starejši bratje, kot tudi domačini, radi spominjajo našega brata, za katerega evangelij ni bila le zaprašena knjiga na polici, ampak edino vodilo življenja. br. Gregor Rehar 38 Centralno afriška republika Centralno afriška republika je v zadnjih tednih znova na tapeti zaradi nasilja. Kar se nam v medijih zdi morda daleč, je pravzaprav še kako blizu, saj tudi v tej državi delujejo naši bratje. Še več! Kar dvanajst let je tam deloval tudi naš brat Placid Prša, ki sedaj živi in deluje v Vipavskem Križu. V februarju so naš misijon v Gofi znova skušali obiskati uporniki. Okrog polnoči, v nedeljo 24. februarja, so se v bližnji vasi Galabissi misijonu približali na približno petsto metrov. Vaška straža je sprožila preplah s streljanjem v zrak. »Tudi naš varnostnik je oddal nekaj rafalov, sledeč navodilom br. Antonia, nato pa je, kot so mu bratje naročili, zbežal na varno. Morda Iz kapucinskega sveta so se uporniki zbali tega ali pa prihoda vojske iz Bafanga, in odšli. V sosednji vasi so nekoga ubili. Bog ve zakaj. Verjetno so si zaželeli novega terenca Toyote, ki so ga opazili ob prejšnjem obisku. Na ponedeljkovo noč pa nas je obiskala vojska. Če se razmere na terenu ne bodo spremenile, torej razorožitev upornikov, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi premirja, lahko pričakujejo nove nočne obiske«, so poročali bratje. Čeprav je bila polna luna so se bali prekrasnih noči. Nato so se razmere še veliko bolj zaostrile, uporniki so zasedli prestolnico, predsednik je moral v begunstvo, pričelo se je vsesplošno ropanje, brezvladje. V Gofi so iz našega misijona ukradli tri avtomobile, dva prenosna računalnika. Kljub temu so skoraj vsi bratje ostali tam. Ostalih bratstev uporniki še niso obiskali, se pa obiska le teh zelo bojijo sestre raznih redov v prestolnici Bouar, ki so se zatekle k našim bratom. Bratje prosijo za molitveno podporo. 39 pisal o cerkvenih očetih in prvih stoletjih krščanstva. Gonilna sila je naš slovenski brat minorit, brat Martin Kmetec, vodja misijonskega središča v Turčiji. Br. Aurelio Laita, nekdanji generalni vikar Reda, v naši provinci je predsedoval duhovnemu kapitlju, vodil duhovne vaje, ter bil na Jurijevi novi maši, je umrl tretjega februarja. Pokopali so ga v Pamploni. Novice iz kapucinskega reda V februarju je generalni minister, br. Mauro, obiskal viceprovinco Mozambik. V Zambiji so se srečali gvardijani in ekonomi iz te države, da bi poživili bratsko ekonomijo. V Brazilji je potekala »Šola bratstva« namenjena bratom brazilske kapucinske konference, ki delujejo kot vzgojitelji na vseh ravneh. Šola ima dva cilja, poudariti našo identiteto in sprejeti potrebe Reda, v smislu, »Poživeti plamen naše karizme«, kot nas spodbuja generalni minister s svojim pismom. V Porto Alegre pa so zbrali bratje laiki na narodnem srečanju z naslovom: pričevanjskost, mističnost, preroštvo! Navzoči so bili kar trije generalni definitorji. V Turčiji želijo ob letu vere prevesti v turščino dela našega brata Luigija Padoveseje, mučenca, škofa in profesorja patristike, ki je največ Mediji so opazili enega izmed »izven serijskih« kardinalov, ki stopa v konklave. Gre za našega brata Patricka Seana 0‘Malleya, ki je bistrega in razgledanega uma ter dobrega srca. Med drugim je kot diakon preživel nekaj časa v Čilu in Velikonočnih otokih, magistriral iz portugalske in španske literarure, postal škofov vikar za latino, portugalske in haitijske skupnosti. Po dveh menjavah kot škof, je nazadnje pristal kot nadškof v Bostonu, kjer je bila Cerkev popolnoma na kolenih zaradi spolnih zlorab. Br. Sean si ni zatiskal oči, zgrabil je bika za roge, povrnil zaupanje v Cerkev, prenovil versko življenje. Papež ga je že večkrat poslal kot svojega delegata na področja, ki so jih spolne zlorabe najbolj prizadele. Neustrašno se zavzema za zaščito nerojenih otrok, varovanje življenja in odkrito nasprotuje istospolnim porokam. Skupaj z žrtvami zlorab je stopil k papežu, ko je le ta obiskal Ameriko. Že vrsto let piše tudi blog, http://www.cardinalseansblog. org/. No, za papeža sicer ni bil izvoljen brat Sean, a tudi novega papeža krasijo mnoge kvalitete (zavzemanje za mir in pravičnost, vožnja z javnim prometom, postavljanje visokoletečih vatikanskih »aparatčikov« na realna tla….) Tomislav Šagi Bunić Na veliki četrtek so si lahko gledalci hrvaške državn e te l e v i z i j e ogledali dobrih 40 minut dolg dokumentarec „Tomislav Šagi Bunić – pokoncilski teolog in mislec 21. stoletja – Dialog- ni druge poti«. O življenju in delu našega brata, teologa, misleca, publicista, hrvaškega kulturnega velikana Tomislava Šagi Bunića. O njem in njegovi bogati zapuščini je pripovedovalo tudi več sogovornikov iz različnih področij življenja, kardinalov, bratov, profesorjev s katolških, pravoslovnih in protestanstkih fakultet ter predstavnikov islama. Zbral br. Gregor Rehar 40 Knjiga Film Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si 2006 je v Milanu začel s študijem scenografije, da bi se naučil pisanja. Zatem je začel poučevati na srednji šoli in se specializiral za medijsko vzgojo. Kančevci 26. april - 3. maj 2013: Teden zdravilnega posta. Vodita: br. Miha Sekolovnik, s. Irena Marija Stele 3. - 6. maj 2013: Slikanje ikon. Vodi: Silva Božinova Deskoska Misija Argo Stvari, ki jih nihče ne ve Alessandro D‘Avenia Pisatelja Alessandra D‘Avenio – mladega italijanskega profesorja književnosti - poznamo po njegovi uspešnici Bela kot mleko, rdeča kot kri, ki je do sedaj prevedena že v sedem jezikov, tudi slovenskega. Kljub vsemu pa ponovimo nekaj podatkov o njem: Leta 1977 se je rodil v Palermu, kje je obiskoval osnovno in srednjo šolo in tam je v njem vzklil poklic, da bi rad delal z mladimi. V Rimu je nato študiral klasično filologijo in dobil možnost za doktorski študij v Sieni. Po opravljenem doktoratu pa se je raje posvetil poučevanju kot raziskovalnemu delu. Leta Tokrat stopa pred nas z zgodbo o Margheriti, odraščajočem dekletu. Ravno v času, ko vstopa v srednjo šolo in še kako potrebuje varnost, zavetje in oporo odraslih, njeno družino zapusti oče. Skozi roman tako spremljamo njeno nič kaj rožnato pot v odraslost, ob njej pa se srečamo z njeno prijateljico Marto, s fantom Giuliem ter profesorjem italijanščine in latinščine (v katerem lahko prepoznamo pisatelja samega). Če so v prvi knjigi odrasli predstavljeni skoraj kot idealni, so v drugi predstavljeni odnosi, ki nikakor ne spadajo med lahke. Glavna junakinja tako skozi težko zgodbo oblikuje svoje življenje. Zanimivo predstavitev knjige in pogovor s pisateljem lahko pogledate tudi na svetovnem spletu na strani http://www.profduepuntozero.it/2012/11/27/cose-che-nessuno-sa-in-altre-lingue/. 41 4. maj 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost Veliki letošnji zmagovalec najprestižnejše kategorije oskarjev – kategorije za najboljši film je politični triler Misija Argo. Zanj je v največji meri zaslužen znani filmski igralec in režiser Ben Affleck. Največja odlika je napetost, ki jo zgodba stopnjuje iz sekvence v sekvenco, iz kadra v kader. Ravno to je glavna prvina trilerja, vzdrževanje nenehne napetosti. In to filmu nedvomno uspe. Zgodba je že na začetku razločno predstavljena - kopica ljudi zasede ameriško ambasado v Iranu, le šestim zaposlenim se uspe rešiti in zatočišče najdejo na kanadski ambasadi. In začne se razburljivo reševanje šesterice iz Irana. Ameriška obveščevalna agencija C.I.A. pošlje svojega agenta pod krinko, da išče prizorišče za snemanje ZF filma Argo v Iran, da šesterico poskuša spraviti iz države. Nor načrt, ki razburi celo predsednika ZDA a na koncu se izkaže za genialnega. Zgodba naj bi bila posneta po resničnih dogodkih, pa čeprav imajo v Iranu svojo plat resnice in se s tem filmom nikakor ne strinjajo. Pa vendar, vzdušju v filmu in njegovi kvaliteti ni ničesar očitati. Film je dinamičen, zanimiv in napet. Če pa je to najboljši material za oskarja v najprestižnejši kategoriji pa je drugo vprašanje. V lanskem in letošnjem letu smo si lahko ogledali filme, ki so nedvomno presegli Affleckov Argo – Spielbergov Lincoln, odlična evrospka drama Ljubezen režiserja Michaela Hanekeja in predvsem čudovita zgodba o moči vezi znotraj družine The Impossible. A kljub vsemu, tudi film Misija Argo je nad povprečjem in zato vreden ogleda. Matjaž Kosi 10. -12. maj 2013: Duhovne vaje za dedke in babice. Vodi: Marija Sraka 24. - 26. maj 2013: Molitvena naveza za dobre družine in duhovne poklice. Vodita: (br. Primož Kovač, br. Jože Smukavec) 1. junij 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost 7. - 9. junij 2013: S pesmijo in plesom slavimo Gospoda. Vodita: Ruth Müller Wick in br. Marko Senica 16. - 21. junij 2013: Duhovne vaje za brate kapucine 22. junij 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost 28. junij -7. julij 2013: Kontemplativne duhovne vaje. Vodi: br. Miha Sekolovnik 30. junij - 2. julij 2013: Uvajanje v meditacijo. Vodi: Marija Sraka) Vipavski Križ 1. – 21. julij 2013: Izkušnja poklicanosti – za fante. Informacije: [email protected] Assisi 7. - 13. 8. 2013: Romanje v Assisi za mlade. Vodijo br. Matej Štravs, br. Jožko Smukavec, br. Vlado Kolenko. Informacije in prijave: www. kapucini.si/romanja-v-assisi-2013 16. – 24. 8. 2013: Romanje v Assisi – s kolesi (za fante). Informacije: br. Vlado Kolenko, 041611-091, e-pošta: [email protected] Ali veš … 42 ZANIMIVO KOLIKO POZORNOSTI JE NAMENJENO PRTIČU IN POVOJEM V GROBU… 43 Glave skupaj – hitro se moramo posvetovati Ste vedeli, da … l so kristjani začeli praznovati Veliko noč kot poseben dan v letu v drugem stoletju (praznovanje nedelj pa spada h krščanstvu od vsega začetka)? l so datum Velike noči določili na Nicejskem koncilu leta 325? l so jajca, ki si jih podarjamo ob Veliki oči, poznali že stari Egipčani, Perzijci, Galci, Grki in Rimljani, ki so v njih videli simbol življenja? l je datum velike noči prva nedelja po prvi pomladanski polni luni (to je vedno med 22. marcem in 25. aprilom)? l vsako leto na velikonočno jutri priredijo na travniku pred Belo hišo lov na velikonočna jajca za otroke? l se tradicionalni način barvanja jajc imenuje pysanka in prihaja iz Ukrajine? l se je v praznovanje Velike noči vtihotapilo kar precej poganskih simbolov – eden takih je velikonočni zajec, ki je sicer znamenje plodnosti in lune (povezano z datumom Velike noči), sicer pa s krščansko Veliko nočjo nima nobene zveze. l 75 % ljudi, ki si privoščijo čokoladnega velikonočnega zajca, ga začne jesti pri ušesih? l je prvo znano velikonočno jajce iz kolekcije Fabergejevih jajc naredil draguljar Peter Carl Faberge? Bilo je darilo carja Aleksandra III. svoji ženi Mariji Feodorovni. Ker je bilo jajce carici zelo všeč, je bil Peter imenovan za Ujeto v objektiv Svojevrstno tihožitje dvornega draguljarja, carski par pa je začel s tradicijo podarjanja dragocenih jajc. l so bili Velikonočni otoki odkriti na velikonočno jutro – odkril jih je leta 1722 Nizozemec Jakob Roggeveen. SO DOKAZI VSTAJENJA – GRE ZA PRAVI GROB IN TRUPLA NISO UKRADLI… Kako že pravi pesem: Naša četica koraka… je moč To nam vedno da Vsak je pomemben člen WOW – BOŽJI SIN POSPRAVI POSTELJO, TUDI ČE NE BO V NJEJ NIKOLI VEČ SPAL! Maskota, ki nas je spremljala na duhovnih vajah Zrihtani, da bi že lahko šli pred oltar Spregovoril je menih: »Vse te gore in reke in Zemlja in zvezde - od kod so?« In učitelj je dejal: »Od kod je tvoje vprašanje?« Glej v notranjost. Anthony de Mello, zgodba iz knjige Ptičja pesem
© Copyright 2024