1. No category

K izvirom
Frančiškov prijatelj
2013
1
4
15
26
39
Vsebina
2
Uvodnik...................................................................................................3
Poklical si me.....................................................................................19
Božja beseda..........................................................................................4
Evangelij.................................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Note......................................................................................................22
Skloni se k Njemu
Ob Jordanu
Ob svetem pismu. ..................................................................................6
Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči
vidimo luč (Ps 36,10)
Srečanje z Njim
Klara luč, Luč
Mozaik. ................................................................................................24
Molitvena naveza............................................................................31
Duhovne vaje za molitveno navezo
Delavnice molitve in življenja.......................................................32
K Izviru s pomočjo Delavnic molitve in življenja
Tema: K izvirom.....................................................................................7
Novi svetniki.......................................................................................34
Frančišek in Klara vabita................................................................10
Brat kapucin.......................................................................................36
FO in Frama.......................................................................................12
Znamenje časa...................................................................................13
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Knjiga..................................................................................................40
Božje stvarstvo okrog nas............................................................14
Film. ......................................................................................................41
Intervju: Metod Trajbarič. ............................................................15
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ….............................................................................................42
K izvirom
Živeti evangelij
Pri Izviru
In sreča je, da je pred nami pot
Sprejmem, z Božjo pomočjo
Prva pomoč.........................................................................................18
Kako voditi srečanje?
Marianne Cope
Brat Benvenut
Stvari, ki jih nihče ne ve
Misija Argo
Ste vedeli, da …
Ujeto v objektiv ................................................................................43
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXIV/1 (187) • 2013
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3,
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na
Uvodnik
3
Skloni se k Njemu
Nekatere poti so tako običajne, da se jih
sploh ne zavedamo, kot na primer tista od
postelje do kopalnice ali pa od fotelja do
hladilnika. Tudi nekaterih daljših vsakdanjih
potih smo se povsem navadili: recimo od
doma do šole ali službe. Morda ti je tudi pot
do cerkve postala vsakdanja: s tem nisem
mislil reči, da tja zahajaš vsak dan. Če pa, ti
pa ta pot gotovo ni vsakdanja – iz navade,
ampak mora biti sad osebne odločitve in
izvir moči.
Nekoliko bolj pestro postane življenje, ko
se odpravljaš v nepoznane kraje. Čeprav se
na táko pot pripravljaš, je običajno vznemirljiva, saj si niti predstavljaš ne, kaj vse te na
njej čaka. A tudi te nove poti, če se ti – kot
meni – dogajajo teden za tednom, izgubijo
nekaj svojega šarma ...
... a ne vse! Nekatere so zares izvirne. Eno
takih, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin,
sem prehodil pred več kot dvajsetimi leti.
Šel sem v Assisi a tokrat sam – kar ni ravno
običajno – z namenom, da poiščem kraj,
kjer bi se skupina mladih lahko utaborila in
v nekaj dneh ob Frančišku in Klari podoživela
in poživila svoj odnos z Gospodom.
Moje intuitivno iskanje je usmerjal spomin na bežen obisk Centra Tau. Vedel sem
le za smer in ime: to dvoje je dovolj, da se
odpraviš na pot! Vroč poletni dan, prašna
cesta ... pot se vleče. Neobičajna gotovost,
da sem na pravi poti, reže dolge korake. Sem
in tja povprašam po Centru Tau: nihče nikoli
slišal! Hm, nič kaj obetajoče znamenje. A
smer je zagotovo prava: pogledujem levo
proti Subassiju, desno proti Spoletski dolini
... v upanju, da najdem, kar iščem. Hodim
naprej, čeprav razum hoče odnehati in se
vrniti nazaj. Spomin, da je obljubljeni kraj
ob poti, ki jo hodim, me sili naprej; zato
sklanem, da grem, če bo potrebno, vse do
Spella. Ubranjena odločnost se je hitro obrestovala: na desno pod potjo zagledam živo
gradbišče Centra Tau, ki je od takrat prijazen
dom vsem tistim, ki v asiški preprostosti
iščejo pot k Izviru.
Skušaj tudi na povsem običajnih vsakdanjih poteh vztrajno iskati Izvir moči, od
katere človek živi ... Izvir je zagotovo tudi
ob tvoji poti! Ponižno in hvaležno se skloni
k Njemu, ko ga najdeš, in se odžejaj!
br. Štefan Kožuh
Božja beseda
4
Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal
krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel:
»Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril
in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva
vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz
vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je
spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel:
»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3, 13 -17
Ob izviru
Ob Jordanu
Ob Jordanu, ob kraju, bolj natančno reki,
kjer se srečujeta dva svetova, puščava in
obljubljena dežela Izraelskega naroda. Srečujeta se prav tako Jezus in Janez Krstnik in
resnično srečata se ob dogodku krsta. Janez
razumljivo pravi v čem je smisel, zakaj bi on,
ki je le grešen človek krstil samega Božjega
sina, če pa se sam Janez dobro zaveda, da je le
služabnik in tudi noče biti več od tega. A Jezus
ga pomiri in pravi »…spodobi se nama…«. Na
tem mestu se utemeljeno lahko vprašamo,
kako spodobi? Spodobi se namreč to, da Jezus, ki je brez madeža greha, izvrši Očetovo
voljo, in se v samem trenutku privolitvi krsta
popolnoma poistoveti z nami, grešniki, nikakor ne v grehu temveč v dejanju pokorščine,
v dejanju služenja edino Njemu iz katerega
vse izvira. In na tem mestu se ne srečata
samo človek in puščava, ki je kraj skušnjave,
spreobrnjenja in obljubljene dežele, kjer se
cedita med in mleko. Gre za srečanje grešnega
človeka z Božjim sinom. Trenutek, ko se sam
Bog, ki je ustvaril svet in človeka, ki bi lahko
v vsakem trenutku nas izbrisal, naredil nove,
popolnoma iste, morda celo boljše, skloni in
prejme krst, za trenutek postane kakor vsi
ostali, ki v dih jemajoči vročini čakajo, čakajo
na priložnost spreobrnjenja in prejetja Božje
milosti. In kaj je rezultat tega dejanja, kaj se
zgodi? Kar evangelist sam nam odgovori na
to preprosto vprašanje. Zapiše nam, da so se
odprla nebesa in Duh se je spustil v podobi
goloba in prišel nad Jezusa ter mu rekel, da
je On njegov ljubljeni Sin. Pokorščina, ki vodi
v izlitje Duha, izlitje milosti in vodi v veliko
veselje pri našem Očetu. Zapisati smem, da
se Bog Oče nad vsakim krstom veseli tako kot
nad Jezusovim. Vsakemu od nas je na pose-
5
ben način prišepnil, da smo Njegovi ljubljeni
sinovi in hčere in da želi imeti veselje nad
nami. Hrepeni po naši ljubezni, žeja ga po njej.
Na tem mestu pa se smemo vprašati, zakaj bi
nekoga, ki je sam izvir, vsega žejalo po »neki«
človeški ljubezni? Čemu bi se trudil z nami?
Odgovor na to vprašanje najdemo na »kontrapunktu« tega odlomka, ki zaznamuje začetek
Jezusovega javnega delovanja na zemlji, namreč na križu. Tam je naš Gospod umiral za
vsakega izmed nas, da bi nam lahko rekel, da
smo njegovi ljubljeni. Torej na neki način smo
ob izviru, izviru posinovljenja nas samih pri
Bogu. Vendar je odgovor na vprašanje ali se
smemo resnično imenovati Njegovi ljubljeni
vedno pri nas, v našem odnosu do Boga. Ali
smo kot Janez, ki se zaveda svoje majhnosti
in vendar zaradi poslušnosti in iz pokorščine
sprejme Gospodovo voljo ali smo raje tisti,
ki bi radi stvari delali po svoje, ki bi radi izvir
napeljali k nam domov, v domačo pipo in bi
prejemali to čisto vodo kadar se samo nam
zahoče. In znova smo na mestu paradoksa. Da
mu smemo reči izvir, mora prosto teči, mora
delati to kar se mu zahoče. Morda se prestavi
ali usahne. Morda prav tisti trenutek, ko jaz
želim imeti ta izvir zase, kadar je beseda jaz
v ospredju onemogočam to, kar si Bog resnično želi zame. Onemogočam mu to, da bi
se resnično veselil nad mano. Onemogočam
izviru, da je resnični izvir v mojem življenju?
Samo Pučnik
6
Ob svetem pismu
Tema: K izvirom
da gre za vodo iz Drave, natočeno točno pod
novozgrajeno medicinsko fakulteto v Mariboru. Kdor je kdaj stal na katerem od mariborskih dravskih mostov in opazoval rjavo vodo
pod njimi, najbrž ob tem ne bi bil presenečen.
Hkrati pa bi si taisti ljudje glede na fotografije iz italijanske Tirolske, kjer Drava izvira
(in ne v Švici, čeprav je o tem prepričano presenetljivo veliko število ljudi), z vodo iz izvira
Drave brez pomišljanja potešili žejo.
Glede na wikipedijo je izvir kraj, kjer podzemna voda priteče na površje in začenja
svojo pot proti morju. V njem živijo rastline
in živali, ki nujno potrebujejo čisto vodo. Z
ozirom na ekološki vidik pa je izrazito ranljiv
na onesnaženost, ki se po navadi obilno
kaže v spodnjem toku rek. Ko torej želimo k
izviru, želimo k tistemu, kar je čisto, kar še
nima raznoraznih primesi, ki zamegljujejo
osnovno idejo.
Zakaj v tebi je izvir
življenja, v tvoji luči
vidimo luč (Ps 36,10)
»Nazaj k izvirom.« Dandanašnji tako
moderna fraza, ko gre za zdrav slog življenja
ali iskanje lastne identitete ... Drugače lahko
rečemo, da gre za korenine nečesa, začetek,
izvor. Kot ne more drevo stati pokonci in rasti
proti nebu brez mogočnega koreninskega
sistema, tako ne more človek vzpostaviti
kvalitetnega življenja, če se ne zaveda, kje so
njegove korenine.
Kaj to pomeni za kristjana? Kje lahko išče
svoj izvir kristjan?
Eden temeljnih izvirov je Sveto pismo.
V letu vere se govori o poglabljanju v svete
spise, o iskanju navdiha za lastno versko življenje prav v Svetem pismu, za kristjane pa
še posebej v evangelijih.
Čemú naj bi črpali iz tega izvira? Jakob
pravi tako: »Ali lahko, moji bratje, smokva rodi
olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne
more dati sladke vode.« (Jak 3,12) Čeprav se
tu Jakob nanaša na to, kaj naš jezik govori, in
nam daje poduk, da bi se morali truditi za dobro, ne morem mimo tega, da ne bi navezala
na to, da je človek pač to, iz česar izvira, črpa
svoje védenje za življenje. Vsak kristjan bi se
moral opredeljevati znotraj Božje besede. Ta
bi ga morala zaznamovati in posledično s tem
izoblikovati v celovito osebo vere.
Božja beseda seveda ni le izvir moje opredelitve in vzpostavljanja lastne identitete. Po
njej pride do mene obljuba, dana mi od Boga:
»Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali
njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta,
ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti,
ki izvira iz vere.« (Rim 4,13) Če sem pravična,
torej: če verujem, sem tudi jaz dedič obljube,
potomka globoke izpovedi vere: »Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je
dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu …« (Rim 4,13) V veri,
ki jo premorem, za katero se trudim iz dneva
v dan, obstaja obljuba in lahko rečem dejstvo,
da sem božji otrok. Zaradi tega prejemam
darove Stvarnika, se lahko nanj obračam v
vsakem trenutku: »Če torej vi, ki ste hudobni,
znate dajati svojim otrokom dobre darove,
koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha
tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,13)
Ta izvir obljube pa mi daje še gotovost
prihodnosti. Je tudi izvir zagotovila, da imam
prihodnost iz vere v Jezusa Kristusa, mojega
Odrešenika: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu
jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo
voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir
vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14)
In zopet sem pri zgornji podobi drevesa: v
edenskem vrtu je Bog posadil drevo življenja
– tudi drevo mojega življenja. Moje korenine
segajo globoko v vero v enega Boga, črpajo
iz žive vode obljube večnega življenja, moje
veje se kot roke stegujejo v nebo v zahvali.
Več kot bom načrpala (duhovne) hrane iz izvira neskončne ljubezni Vsemogočnega, višje
bom lahko stegnila veje svojega duha, več
svetlobe Božje luči me bo obsijalo, bogatejši
bodo sadovi mojega življenja po veri.
Lea Bric
7
K izvirom
V tem delu revije, ki jo držiš v rokah, bomo
v nekaj prihodnjih številkah pogledali, kateri
so glavni izzivi za Cerkev na slovenskem, kot
jih pred nas postavlja krovni dokument Pridite
in poglejte (PIP)1.
Tokrat nas čaka prvi izziv, ki nas vabi: K
izvirom! »Namesto pozunanjene pripadnosti ter
pastorale servisiranja obredov in aktivizma se
bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni
molitvi in občestveni evharistiji kot temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom«.
Mariborčani bi me najbrž vprašali po
zdravju, če bi komu od njih v poletni vročini v
roke porinila kozarec vode in zraven pojasnila,
1 Pridite in poglejte, Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument, Ljubljana, Celjska Mohorjeva družba 2012.
Zraven tega pa poziv »K izvirom!« ni nova
in tudi ne zgolj cerkvena stvar. Sliši se v geslu
Nazaj k naravi pa v sloganu Ko se korenin
zavemo in Modrosti starih in še bi našli kaj
podobnega. Po svoje je zanimiv paradoks, da
se je treba, če hočemo po določenem času
8
stvari narediti nove, sveže, vrniti k temu, kar
je najstarejše. In ob tem hkrati opustiti tisto
(se očistiti tega), kar se je skozi čas nabralo
na osnovo.
Zgornji izziv nas na čisto človeški ravni
vabi, da pogledamo, kaj je za nas tisto osnovno. Brez česa ne bi nikakor mogli. Katerim
načelom se ne želimo/ne moremo odpovedati. Med brskanjem
po svetovnem spletu sem našla
kar nekaj člankov, ki promovirajo
preprosto življenje. Med njimi tudi
spodnja načela, ki se čisto lahko
vzamejo za izhodišče:
9
ganov, če ob strani pustimo boljše počutje,
zdravje in boljšo samopodobo.
Užij trenutek!
Ne pozabi v množici vseh velikih dogodkov
imeti odprte oči za majhne stvari in časa, da
se ob njih ustaviš in zadihaš.
Si tak kot ljudje, s katerimi
se družiš!
Raziskava, ki so jo naredili na
Harvadu, je pokazala, da se možnost, da boš sam srečen, če je
srečen tvoj prijatelj, poveča za 15
%, če je srečen prijatelj tvojega
prijatelja, se možnost, da boš tudi ti srečen,
poveča za 10 %, in če je srečen prijatelj prijatelja tvojega prijatelja, je ta možnost 6 %
(seveda gre to tudi v negativno smer).
Poskusi se obdati z ljudmi, ki so taki, kot
si sam želiš biti.
Sprejmi svoje omejitve!
Ne pomaga, če se še toliko prepričuješ –
so stvari, ki jih ne zmoreš doseči ali narediti.
Hkrati pa je toliko stvari, ki jih lahko narediš.
Zdrav duh v zdravem telesu!
Če želi kdo spet procente – možgani se
brez fizične vadbe v letu polenijo za 1-2 %,
ob telovadbi pa se njihova storilnost prav za
toliko poveča. Brez skrbi za svoje telo torej
ni mogoče bolj učinkovito uporabljati mož-
Seznam se seveda ne konča tu – mirno
lahko dodaš še kak svoj izvir, ki ti pomaga
pristno živeti.
Kaj pa kot katoličani? Nazaj h temeljem
nas je povabil že drugi vatikanski cerkveni
zbor, ki se je zgodil pred 50 leti. Branko Cestnik je na svojem blogu v začetku februarja
2013 objavil povzetek predavanja španskega
teologa Juana Martina Velasca, ki je za prikaz
sedanje resničnosti prav tako uporabil vodno
prispodobo, v kateri pravi: »Boga smo si nekako navadili, da pride k nam, ko ga prikličemo.
Vzpostavili smo nekakšen „namakalni sistem“,
po katerem priteče njegova milost. Pastorala,
duhovnost, teologija, biblicistika, zakramentalka so cevi tega sistema. Toliko smo se
ukvarjali z namakalnimi cevmi (sredstva in
tehnike), da smo vmes izgubili stik z izvirom,
ki je znotraj nas. Danes si lahko čisto mirno
prepričan, da si dober kristjan, saj si povsem
priklopljen na «namakalni sistem», obenem
pa živiš na površini samega sebe, brez stika
s samim seboj in s tem brez možnosti, da bi
se ti živi Bog kdaj zares razodel.« In k temu
dodaja, da je potrebno podobo Boga očistiti –
se torej vrniti k izvirnemu načrtu. V PIPu je to
izpostavljeno s poudarjanjem pomembnosti
osebnega srečanja z Jezusom Kristusom. Biti
očaran z Jezusom, od njegovih besed, gest in
njega samega, je tisto, kar je predlagal tudi
prejšnji papež Benedikt 16. Zraven le-tega
so v izzivu dodani še trije poudarki: branje
Svetega pisma, molitev in udeležba pri zakramentih.
Vsak od teh je pred nas postavljen kot
vprašanje, koliko nam že predstavlja vir našega krščanskega življenja in izziv, da bi ga bolj
vključili vanj.
In izviri za Frančiškove?
Ker je sveti Frančišek bil in ostal del Cerkev, ni mogoče, da bi se izviri razlikovali od
Cerkvenih. V vodilu OFS piše, da je osnova
frančiškovih življenje po evangeliju, kot ga je
živel sveti Frančišek – v ponižnosti, preprostosti, pokorščini, veselju in povezanosti s
soljudmi in z naravo.
In če spet pogledamo primer Drave, na
kateri je kar nekaj čistilnih naprav (do leta
2014 naj bi v Dravski dolini začele obratovati
spet tri nove), pa kljub temu v Mariboru
ne bomo z navdušenjem pili vode iz Drave,
smo lahko prepričani, da nas tudi na drugih
področjih vračanja k izzvirom čaka precej
dela in truda. Ampak za kozarec čiste vode
in potešeno ženo se najbrž splača. Ali ne?
Skupaj nabrala Frani Pečar
Živeti evangelij
Na klic k svetosti ne odgovorimo, če se
osredinimo nase in na to, kako sami živimo,
temveč s tem, da se osredinimo na Kristusa,
da njegove vrednote, kolikor je le mogoče,
postanejo naše vrednote in vrednote sveta,
ki nas obdaja. K zveličanju se bližamo po prinašanju svetósti v minljivi svet. To počnemo
v skladu z besedo našega Očeta Stvarnika in
z močjo njegovega Duha. Božji svet nas še
posebej nagovarja po Svetem pismu in po
Cerkvi, ki jo je ustanovil. Če poslušamo Božjo
besedo in izpolnjujemo Njegovo voljo, potem
prepoznamo, da Bog želi svet, ki je napolnjen
z radostjo, veseljem in mirom, kjer Božja ljubezen žari, ker smo ji dovolili žareti v nas in
po nas. Frančiškov zgled nam kaže, kako je on
to storil, in še danes lahko gledamo čudovite
posledice Frančiškove predanosti Božji volji.
Sv. Frančišek je pri sveti maši, med branjem evangelija, zaslišal Božji glas in prepoznal
Božjo voljo. Tudi Gospodovo potrditev o
poklicu brata Bernarda iz Quitavalle je dobil
na enak način, v evangeliju.
»Dobival je veliko gorečnost v svetopisemskih besedah in potem, ko jih je slišal,
jih je izpolnil s sladkostjo.« Ko je videl, da je
Gospod Bog dnevno množil njihovo število, je
zase in za brate - takratne in bodoče, preprosto in v nekaj besedah oblikoval navodila za
življenje. Da bi zadobili popolnost, po kateri
je sam hrepenel, je za večino besedila uporabil kar citate iz Svetega pisma. V njegovem
Vodilu iz leta 1221, ki ga je potrdil papež
Honorij III., je pozival svoje brate: »Zvesto se
držite besed, življenja, učenja in evangelija
našega Gospoda Jezusa Kristusa.«
Čeprav je premišljevanje Svetega pisma
bistveni del odkrivanja Jezusa in načina
Frančišek in Klara vabita
več informacij:
www.kapucini.si
življenja, pa naši nagibi niso vedno ustrezni.
Sv. Frančišek je poznal tveganje in je opozarjal
brate, ki so študirali Sveto pismo, naj bodo
previdni, da ne bodo zanemarjali molitev in
pomoči: »Ne smejo ga premišljevati samo zaprijave:
tegadelj, da bi imeli
kaj povedati. Premišljevabr. Jože Smukavec
ti ga morajo tako,041/860
da bodo
350udejanili, kar so se
[email protected]
naučili, in opogumili
še druge, da bodo tako
samostanpravi učenci
delali. Želim, da kapucinski
so moji bratje
Vipavski Križ 12
evangelija in da 5270
napredujejo
v poznavanju
Ajdovščina
resnice tako, da bodo rasli v preprostosti.«
Življenje sv. Frančiška je bilo veliko
bolj zgovorno kot njegove besede, ko je
šlo za poučevanje, kako ravnati. »V vsem
je sebe podvrgel evangeliju,« nam govori
KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02
28.sv.
februar
2013 9:31:22
Bonaventura,
»in vztrajno ga je poskušal
dobesedno izpolnjevati.«
»Nekoč je prebral nekaj v svetih knjigah in
doúmel pomen, zato je o tem velikokrat meditiral.« Njegov najvišji namen, njegovo glavno
hrepenenje, njegov najvišji cilj je bil: držati se
svetega evangelija v vseh rečeh ter s popolno
budnostjo, z vso gorečnostjo, z vsem hrepenenjem svojih misli in z vso vnemo svojega srca
‘slediti učenju in stopinjam našega Gospoda
Jezusa Kristusa’. Skozi vztrajno meditacijo si je
Izkušnja poklicanosti [iP] je tri tedenski program.
Namenjen je fantom, ki so dopolnili 17 let in bi radi bolj
jasno spoznali, kakšna naj bo njihova življenska pot,
kam jih kliče Gospod.
Tekom programa se udeleženci umaknejo iz sveta in
zaživijo življenje prepleteno z molitvijo, delom, tišino,
tematskimi srečanji, bratskim druženjem ter se tako
vključujejo v življenje samostanske družine.
Molitev je srčika življenja. Tako je tudi na iP. Udeleženci
se pridružijo bratski molitvi hkrati pa so povabljeni in
uvedeni v osebno molitev, premišljevanje Božje besede
in adoracijo.
11
barvno okno sv. Frančiška Asiškega v Taizeju (foto JK)
10
priklical v spomin Jezusove besede in se s predirno pozornostjo spominjal njegovih dejanj.
Ko zaradi bolezni ni več obiskoval maše
in so mu njegovi bratje brali evangelij tistega dne, je razložil učinek: ‘ko ne spremljam
maše, občudujem Jezusovo Telo z očmi duše
v molitvi, prav kakor ga občudujem, kadar ga
vidim pri maši.’
Vso Frančiškovo življenje je govorilo o
Kristusu in je prenašalo evangeljsko sporočilo.
V resnici je bil poslan od Boga, da bi razširjal
evangelij. Goreče ga je oznanjal, podoben
reki, ki teče iz raja in razširja vodo evangelija
širom cele zemeljske oble z nežnim zalivanjem. Z dejanji je učil pot Sina Gospodovega
in njegov nauk o resnici. »Iz vsega svojega
telesa je naredil jezik.«
Čeprav je način služenja, h kateremu smo
mi poklicani, drugačen, nam je vendarle pot
znana, ne glede na majhnost, ki jo občutimo
ob boku sv. Frančiška. To naj nas ne skrbi.
Naše Vodilo, »zvesti posnetek evangelija«, v
Frančiškovem slogu izraža evangeljsko sporočilo današnjemu svetu. Mi moramo samo
dopustiti, da zaživi v nas in po nas.
Gospod,
kaj želiš
da storim?
več informacij:
www.kapucini.si
prijave:
br. Jože Smukavec
041/860 350
[email protected]
kapucinski samostan
Vipavski Križ 12
5270 Ajdovščina
Iz katehez za čas začetne vzgoje v FSR
Delo človeku daje dostojanstvo, zato tudi na iP vsak dan
zavihamo rokave in poprimemo za vsakovrstno delo;
bodisi na vrtu, v kuhinji, sadovnjaku... s tem tudi
program iP ostaja brezplačen.
Da bi slišali Gospodov glas je tišina nujna, zato ji na iP
dajemo pomembno mesto. Po molitvi ostajamo nekaj
časa v tišini, delo včasih začenjamo v tišini, predvsem
pa se s tišino srečamo v zadnjem tednu iP, ki ga
imenujemo tudi „puščava“.
Skozi pogovor pri skupnih srečanjih se bomo dotaknili
temeljev našega verovanja in duhovnosti ter teoloških
prvin kot so: troedinost, zakramenti,
Marija, duhovna pot...
iP je tudi čas sproščenega bratskega druženja. Skupaj si
ogledamo
kakšen film, gremo na izlet, sprehod in
KAPUCINI_Izkusnja poklicanosti_2013-02-27_pop rjava spredaj_02
podobno.
28. februar 2013 9:31:22
Ves čas iP je tudi priložnost za spoved, osebno
spremljanje in spontan pogovor z brati.
iP bo potekala od 1. do 21. julija 2013 v kapucinskem
samostanu v Vipavskem Križu.
I z d a l a s l o v e n s k a k a p u c i n s k a p r o v i n c a , M e k i n č e v a 3 , 111 9 L j u b l j a n a , w w w. k a p u c i n i . s i
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi. Amen.
12
FO in Frama
Znamenje časa
13
Pri Izviru
Ko si prazen, težko najdeš izvir, da bi napisal vsaj par vrstic. A ko misliš, da si prazen, si
v resnici poln vsega slabega, ki ti ne dovoli, da
bi zmogel videti Luč, Žarek, Pot. In ko jaz ne
vidim vsega naštetega, mi na pot »pridejo«
ljudje, ki to zmorejo.
Pred časom se srečala iskreno srečno
redovnico, usmiljenko s. Anico Kruhar, ki je
sedaj na Mirenskem gradu. Snemala sem
oddajo Pogovor o in bila je ena lepših oddaj, čeprav sva govorili o trpljenju, trpečih,
umirajočih, saj je največ življenja preživela z
njimi. »Trpljenje je za človeka ne razumljivo in
tudi zame je to zelo trd oreh, ampak ker smo
kristjani imamo upanje, ker je naš sopotnik
Jezus Kristus. Trpljenje je vedno trpljenje,
vedno ima ostrino, bolečino, ampak ker moč
izhaja iz Gospoda, se to da prenašati, se da
darovati in je to možno živeti in spremljati tistega, ki najbolj trpi,« je na vprašanje, kako je
zmogla ohraniti vedrino med vsemi trpečimi
odgovorila s. Anica.
A smrt nas tako pretrese, zdi se nam nekaj
dokončnega, zato se vsaj meni zdijo trenutki
ob umirajočem izredno težki. A s. Anica pravi
drugače: »Takrat, ko človek umira, se rodi
neko posebno razpoloženje, Bog nakloni
posebno milost tistemu, ki umira, in tistemu,
ki ga spremljala - to pomeni dobesedno prijeti
človeka za roko in ga pospremiti v večnost. To
so posebni milostni trenutki, posebni trenutki
veselja, tu se Bog skloni in poljubi zemljo.«
Na poti domov sem razmišljala, kako s.
Anica vse to zmore - a odgovor je preprost,
vsakokrat, ko jo žeja, se odžeja pri Izviru.
Veliko moli in trpljenje daruje Bogu, saj ve,
da človek tega ne zmore sam. Zato je njen
nasmeh tako iskren in iskriv.
Mateja Feltrin Novljan
Božje stvarstvo okrog nas
14
ter se veseliti s pesnikom, ko govori o sreči,
da je pred nami pot in o slasti, ki je v tem, da
sploh lahko gremo.
Ne smemo zastati in izgubiti slasti
In sreča je,
da je pred nami pot
Janez Menart je v pesmi Vzpon, ki sicer
govori o vzponu na goro, na koncu – že ko je
stal na vrhu gore – zapisal: ” … in sreča je, da
je pred mano pot, in to da vem, da slast je v
tem, da grem.” Pesnik – nekako nelogično –
stoječ na vrhu gore vzklikne o sreči, da je pred
njim pot, ki pa vodi – navzdol.
Pot navzdol je težka
Ta dva verza bi lahko prenesli tudi na našo
mlado državo, ko se nam je po letih vključevanja v vsemogoče povezave, po sprejemu
v evrsko območje, ko nam je šlo ekonomsko
dobro, ko se nam je zdelo, da smo “na vrhu”,
da imamo čudovit razgled, pot obrnila – kam
pa drugam – navzdol. Tako pač je. V hribih, v
življenju posameznika in tudi v življenju države.
Pot navzdol pa je težka. Meni je sicer tudi
fizično spust z gore težji kot vzpon, razgled je
vedno bolj zaprt in mnogokrat se celo potopimo v meglo. A tako je življenje človeka in
tudi države: gor – dol, leta debelih krav in leta
suhih krav, leta blagostanja in leta kriz. Ali če
povem s Pridigarjem (Prd 3, 6-8): “Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in
čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja,
čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni
in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.” Na to,
namreč na stalni gor – dol, po Pridigarjevo,
na različne čase, bi morali pravzaprav računati
Mi, blagoslovljeni Slovenci – doma na
sončni strani Alp, na obrobju Mediterana,
mi, ki se kopamo v pestrosti narave, v obilju
obdelovalne zemlje, čiste vode in neonesnaženega zraka, bomo pa, ko se pot zasuka malo
navzdol, kar obupali? Morda je res, da ko gremo dol se nam zdi, da bomo šli vedno dol. A
ker smo imeli Slovenci na “prepihu narodov”
teh vzponov in padcev v zgodovini v izobilju
in smo se vedno znali obrniti gor, bo gotovo
tudi tokrat tako. Verjetno smo se v zgodovini
zavedali sreče poti in gotovo smo imeli dovolj
slasti v tem, da smo preprosto šli naprej, se
po poti učili in si utrjevali kondicijo.
Torej, samo zastati ne smemo na poti in ne
smemo izgubiti slasti (strasti?). Morda bi bilo
fino, če bi še odložili kakšno odvečno breme,
ki se nam je v zgodovini nabralo v narodov
“nahrbtnik” in če bi si na skupni poti bolj
pomagali med seboj. To bi nas še povezalo in
gotovo bi se pot prej obrnila navzgor.
Intervju: Metod Trajbarič
Sprejmem, z Božjo pomočjo
Metod Trajbarič – novi predsednik
Frančiškovega svetnega reda (FSR) Slovenije
Od 24. novembra 2012 je položaj strojevodje na vlaku Frančiškovega svetnega reda
(kot je to imenoval predsednik volilnega
kapitlja br. Ewald Kreuzer) prevzel Metod
Trajbarič. Da imenovanja ni pričakoval, se je
videlo tudi po tem, da je nedeljo imel že rezervirano za družino in je s kapitlja v Kančevcih
nameraval oditi predčasno. Ampak … stvari
so se obrnile drugače.
Prava pot
Dobro pa je vedeti tudi katera pot je prava.
K sreči je v zgodovini še Nekdo na prvi pogled
nejasno, a kljub temu razumljivo, govoril o
poti: “In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž
mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako
bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz
sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k
Očetu drugače kot po meni.” (Jn 14, 4-6).
Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava.
Za posameznika in za narod. Morda bi lahko
parafraziral pesnika: “in sreča je, da On pot,
in to da vem, da slast je v tem da grem ter
vem, da to je prava pot.” Sem zakompliciral?
Aleš Čerin, v Časnik.si, dne 22. 1. 2013
Kakšne misli so ti šle po glavi, ko si sam
označeval glasove, ki so kazali, da boš dobil
zaupanje večine kapitularjev? (za tiste, ki niste
bili zraven – Metod je skrbel za računalniško
podporo med samimi volitvami.)
Kakšne le? Ves čas sem upal, da ne bi bilo
toliko črtic pri mojem imenu. Toda, kapitularji
so odločili drugače. Ko sem spremljal rezultate, mi je postajalo vedno bolj vroče…
In potem je padla odločitev – izvolitev si sprejel. Časa ni bilo veliko za razmislek, pa tudi
15
sam ob službi in družini nimaš veliko časa – kaj
je »prevagalo«, da je bil odgovor DA?
Dejansko smo že pri predlogih za kandidate predsedujočemu br. Evaldu dali neke vrste
privolitev. Težko bi potem kasneje snedel
besedo. Načeloma se mi zdi prav, da izvolitev
vedno sprejmeš. Kaj pa, če je kapitularje vodil
Sv. Duh? Če je taka Božja volja, kdo sem jaz,
da bi se upiral. Zato sem Ga takoj poklical na
pomoč – »Sprejmem z Božjo pomočjo«.
Ko pogledaš ekipo, s katero boš delal prihodnja tri leta, kje vidiš njihove močne točke in
kje je na sploh potencial OFS-ja, da bo vožnja
s tem vlakom mirna in v pravo smer?
Ekipa se je deloma zamenjala, deloma
ostaja. Zaradi nadaljevanja idej predhodnikov,
je dobro, da del ostane, tudi če so službe druge. Svet je po letih in izkušnjah zelo pisan. Tu
je br. Stanko, ki je ravno v zadnjem mandatu
nabiral izkušnje in širino na mednarodnih
srečanjih, hkrati pa je že dolgoleten član NS-ja. Na novo se je pridružila s. Stana, ki nam
s prav tako izvoljeno s. Dorico prinaša sveže
ideje s prvega kongresa OFS in FRAMA-e v Lisieuxu. S Dorica je sicer po premoru ponovno
v NS. Hvala Bogu za blagajničarko s. Jano, ki
je marsikomu neznana. Prihaja z našega KB in
jo dobro poznam. S svojo energičnostjo nam
bo gotovo dala vetra. Seveda sta tu še vidve
s s. Andrejo, ki je službo odgovorne za vzgojo
prejela že tretji mandat, ki pa delujeta kot dve
pravi sestri in s svojo mladostno živahnostjo
skrbita, da se kolesje premika naprej.
16
Ampak predsedniška funkcija ni prišla kar iz
jasnega – prijela se je tako na tvoje delo v OFS,
ki traja že nekaj časa, pa tudi na to, kakšen si.
Ko se spomniš svoje družine, kjer si se začel
graditi, kakšni spomini pridejo na dan?
Uf! Za avtobiografsko knjigo je tu gotovo
premalo prostora. Študentske maše pri frančiškanih, petje na koru frančiškanske cerkve,
romanja v Assisi – spoznavanje sv. Frančiška,
sodelovanje z brati iz 1. in sestrami 2. reda. Tu
je še duhovno zorenje, spoznavanje, da Bog
je, On živi, da nas Sveti Duh vodi. Po množici
sestankov za OFS sem že razmišljal, da bi se
malce umaknil – sedaj pa tole!
Nad čim si se navduševal kot otrok in kot
odraščajoč, mlad človek?
Rad sem bil na počitnicah na kmetiji pri
starih starših v Prekmurju. Glasba me je
gotovo zaznamovala, saj prepevam na korih
od konca osnovne šole. Velik vtis name je napravil Frančiškov oratorij Avgusta Ipavca, kjer
sem prvič spoznaval življenje sv. Frančiška.
Vedno sem bil odprt tudi za druga gibanja,
saj je Kristus vedno isti. Dozoreval sem na
novoletnih Taizejskih srečanjih, se upiral, a
hkrati občudoval lepote Sv. Duha, ki prihaja
po karizmatičnem gibanju v Paray-le-Monialu.
In če sem naletel na Marijino delo, smo takoj
našli edinost v Jezusu Kristusu.
17
Za polje svojega poklicnega dela si izbral računalništvo. Zakaj? Kako sploh gledaš na vse, kar
je povezano s tem – internet, razna socialna
omrežja, zasvojenosti…?
Vedno pravim, da smo lenuhi inovativni.
Zato sem se vedno navduševal nad stroji. Stric
me rad spomni, kako sem razmišljal o stroju za
nakladanje gnoja, ko sva z bratrancem z vilami
‹peš› polnila voz. Čeprav sva se z matematiko v šoli čisto dobro razumela, nisem maral
premetavanja številk in sem to raje prepustil
kalkulatorju. Saj ste videli na kapitlju, da sem
seštevanje glasov prepustil računalniku – peš
se vedno zmotim.
Stroji so lahko zelo koristni, ne smemo
pa postati njihovi sužnji. Danes so oblike
zasvojenosti še bolj prefinjene, npr. socialna
omrežja. V ozadju preži filozofija – vse javno
(resničnostni šovi), nič zasebnega, intimnega.
Pa vendar je molitev intimen odnos z Bogom,
družina svetišče, ne pa TV oder. Vpliv preko
medijev je zelo močan, zato je osveščenost,
lahko bi rekli samo-higiena na tem področju
zelo pomembna.
Kot zaposleni v Zavodu sv. Stanislava imaš
vsakodnevni stik z mladimi – kje vidiš vrednost, ki jo mladi nosijo s seboj? In kakšne
pasti čakajo nanje?
V mladih je veliko dobrega. Mnogi res
marsikatero rano že prinesejo s seboj. Skoraj
odrasli so, pa vendar potrebujejo še veliko
ljubezni. Na srečo je mnogo dobrih učiteljev
in vzgojiteljev, ki jim je nekaj do mladine. Z
vstopom v srednjo šolo so mladi potisnjeni v
svet, kjer preži nanje ‚krdelo razjarjenih psov‘
– razne zablode in pasti. Skušnjavec ve, da je
mehko meso lažje upogniti kot staro, trdo,
prekaljeno. Mladi pa bi radi vse poizkusili.
Kot sem že omenil – vpliv medijev je zelo hud,
kapital in človeški pohlep neizprosen. Zato je
vloga vzgojiteljev še kako pomembna. Tu je
mesto vseh nas odraslih, da znamo prisluhniti
mladim, jih sprejemati, a smo neizprosni pri
vrednotah. Tako bodo začutili, da smo jim
lahko v oporo.
Da ne pozabimo družine – žena Mateja in
otroci. Si že kot otrok želel imeti veliko družino?
Kot otrok nisem o tem preveč razmišljal.
Mogoče res kaj več kot dva, kot sva bila s
sestro. Ko sva z ženo načrtovala svojo prihodnost, sva že govorila o večji družini. Hvala
Bogu za štiri zdrave otroke – tri sinove in eno
hčerko. Za zadnjega smo se odločili skupaj in
je pravi sladkorček, mogoče malce razvajen,
kot se za zadnjega spodobi. Z ženo si najbolj
želiva, da bi se med sabo spoštovali, bili prijatelji in se imeli radi.
Skupaj z ženo sta tudi del OFS bratstva Mladi
rod, ki je pri nas nekaj posebnega. Kako in
zakaj je nastalo in kaj ga loči od ostalih krajevnih bratstev?
Nastalo je iz mladih, ki smo želeli biti povezani v bratstvu. Takrat so nam predstavili OFS
ter nas uspeli navdušiti zanj. Ker smo iz različnih župnij, je nastalo bratstvo, ki ni vezano
na eno župnijo. V začetku smo bili res mladi.
Večina nas je parov, zato smo v imeli hkrati še
skupino FO iz naših otrok. Takrat se je zdelo
to kot idealno. Otroci so zrasli, mi nismo imeli
župnijskega zaledja in skupina otrok je zamrla.
Že nekaj zadnjih let smo zaradi duhovnega
asistenta vezani na župnijo sv. Frančiška v
Šiški. Tudi ime bomo morali spremeniti, saj
smo že bolj srednjih let…
Ali je bila naša pot pravilna? Zdi se mi, da
takrat gotovo. Ali bi jo priporočil drugim? Ne
vem. Vsekakor je lažje, če si del župnije. Ali naj
se mlajši pridružijo starejšim, vedno ali le občasno – tukaj je potrebna tankočutnost. Tudi
sožitje med generacijami da svojo kvaliteto.
Hkrati pa se z leti želja po aktivnostih manjša
in želja po molitvi veča.
Ti ob vsem tem ostaja še kaj časa? Kako ga
zapolniš?
Nimam prostega časa, če si to mislila. Ne
poznam besede dolgčas. Pa vendar karkoli ga
že ostane, ga namenim družini, ženi, skupnim
izletom, včasih se nas odpravi več družin tudi
čez vikend. Nedolgo tega sva se z ženo pridružila župnijskemu romanju. Drugič, odkar
imava otroke, sva bila sama za več dni.
Ker z ženo sodelujeva pri uredništvu Brata Frančiška, postanejo večeri pred rokom
za oddajo v redakcijo precej dolgi. Imamo
intenzivno rekreacijo – širimo naš dom, kjer
je vedno dovolj tudi fizičnih aktivnosti, delo
na vrtu pa doleti boljšo polovico.
Hvala Bogu za nedeljo. Takrat ne obstaja
ne vrt, ne trgovina, ne hiša, le sv. maša in
ljudje, ki jih imamo radi.
Metod, dosti blagoslova pri tvojem novem
služenju – naj ti uspeva z Božjo pomočjo!
Pogovarjala se je Fani Pečar
18
Kako voditi srečanje?
Zdaj, ko že vsi poznamo letošnjo oratorijsko
temo in ko so škofijska ZAO srečanja, kjer so bila
predstavljena gradiva za oratorij za nami, se
bodo marsikje srečanja za animatorje šele prav
začela (ali bodo bolj produktivno naravnana).
Najbrž vsak, ki se je že poskusil v pripravljanju
animatorskih srečanj, ve, da to ne pomeni
samo »priti skupaj in debatirati«, ampak da se
v ozadju skriva kar precej dela in priprav. Tule
je nekaj nasvetov, kako srečanja narediti čim
bolj učinkovita.
l Pravočasno obvestilo o srečanju – ob vseh
mogočih komukacijskih aparatih in sistemih
skoraj ni izgovora, da ne bi mogli obvestiti vseh
animatorjev o tem kdaj in kje srečanje bo. Splošno pravilo je, da se glavna vsebina napove vsaj
en teden pred samim dogodkom, dobro je, da
se nanj opozori dan prej in če je mogoče, da se
pošlje kratek sms na D dan. In na drugi strani (za
tiste, ki boste morali kdaj zamuditi)– opravičilo
ni samo stavek: Ne bo me! ampak vsebuje tudi
razlog, zakaj te na srečanje ne bo.
l Točen začetek – če se srečanje začne ob
napovedani uri, se s tem pokaže spoštovanje
do tistih, ki so prišli pravočasno. V kolikor veste,
da udeleženci ne slovijo ravno po točnih urah,
je najbrž smiselno, da najpomembnejša točka
ni ravno prva na dnevnem redu.
Vsekakor pa naj bo na začetku nekaj,
kar bo zanimivo, da se bo zdelo, da se
prihodnjič splača priti ob pravem času.
l Tehnika naj deluje – če boste na
srečanju uporabili kakšno tehnično
zadevo, je smiselno, da je vse povezano že prej in da je potrebno narediti le par klikov, da bi stvar začela
teči. Zelo težko je gledati nekoga,
ki se na samem srečanju ukvarja s
Prva pomoč
povezovanjem in usposabljanjem računalnika
in LCD projektorja in zvočnikov in …
l Znan namen srečanja – poskrbeti je treba,
da bo vsak vedel, zakaj je na srečanju – kaj se
bo na srečanju delalo in kaj bo od tega odnesel. Dobro je, da ima srečanje v glavnem en
namen in da se ga držimo. V kolikor se najde
druga stvar, ki bi jo bilo treba obdelati (in nima
značaja tiktakajoče bombe), si jo zabeležimo in
obdelamo na naslednjem srečanju.
l Različne metode – treba je vedeti, da smo
ljudje različni in da se učimo in delujemo na
različne načine. Zato naj bo izbira metod, ki se
bodo uporabila tekom srečanja, čim bolj pestra.
l Zapisano ostane – vse sklepe, zadolžitve je
treba skrbno zapisati in jih potem poslati vsem,
ki so na srečanju bili in tistim, ki bi tam morali biti.
l Točen zaključek – če se je srečanje točno
začelo, se mora tudi točno končati. To ne pomeni, da se potem ne smete zadržati v klepetu
ali na kakem prigrizku ali … Vendar je to že na
prostovoljni bazi.
l Ko smo sproščeni, delamo bolje – čeprav
lahko zgornje točke zgledajo zelo birokratsko,
je možno ob njih srečanje izpeljati precej sproščeno in ne zateženo. To se doseže s kakšnimi
vmesnimi dinamikami za povezovanje in gradnjo tima npr. Ob tem pa ne pozabimo srečanja
in udeležencev položiti v Božje roke.
Lepo načrtovanje oratorijev želim!
Fani Pečar
Poklical si me
Srečanje z Njim
Ko sedaj gledam na svojo življenjsko pot in
razmišljam, kaj je spremenilo moje življenje,
je najkrajši in tudi edini pravilni odgovor: Bog.
Samo On je bil tisti, ki me je znova pripeljal na
pravo pot, ki sem jo kot otrok že začutil in jo
kasneje izgubil. V nekem trenutku sem se sam
pri sebi začel spraševati o svojem načinu življenja. Pred seboj nisem videl nič več dobrega.
Na eni strani je bila možnost, da zapadem v
droge, na drugi strani možnost, da postanem
alkoholik. Tega sem se resnično ustrašil. Nisem
si želel niti enega niti drugega. Odločil sem
se, da za nekaj časa prekinem ponočevanja s
19
svojimi prijatelji, se poglobim vase in poiščem
globlji smisel življenja kot je uživanje. Veliko
sem razmišljal in bolj ko sem razmišljal, manj
odgovorov sem imel. Bolj ko sem iskal luč, v
večjo temo sem padal. Na koncu je bila tema
že tako temna, da nisem videl nobene svetle
točke več. Ko sem padel popolnoma na dno,
ko sem bil tudi v svojem razmišljanju v popolni temi, je v moje življenje, v globino mojega
mračnega srca, zasijala Luč, ki je pregnala
temo. Luč, ki je nisem bil vreden, ki si je nisem
zaslužil s svojimi dejanji, ki je nisem mogel
kupiti s svojim denarjem, ampak mi je bila podarjena kot zastonjski dar. Dar Vsemogočnega
Boga, ki ljubi tudi kadar ni ljubljen, ki daje tudi
ko nič ne prejme. Prepričan sem, da je bila molitev moje botre, tete Mari, tista, ki je izprosila
mojo novo pot, moje novo življenje. Gospod
sam mi je razodel edini smisel življenja, ki je
popolnoma brezplačen in da v našem življenju
smisel vsemu - tudi trpljenju, tudi bolečini. To
je ljubezen do bližnjega in zato je, kot pravi
Jezus, vsak človek moj bližnji.
Tista noč, v kateri mi je Gospod spregovoril
in je ne bom nikoli pozabil, ki je vir mojega
upanja, vere in ljubezni, je popolnoma spremenila moje življenje. Lahko rečem, da sem
čez noč postal popolnoma druga oseba, ki je
20
21
Za Njim
tudi sam nisem najbolje poznal. Vendar je bilo
jutro naslednjega dne drugačno, bolj svetlo,
bolj ljubeče, polno milosti in blagoslova. Moj
pogled je bil pogled človeka, ki se je v trenutku popolne nemoči srečal z Močjo samo, ki
se je v trenutku občutka neljubljenosti srečal
z Ljubeznijo.
Ker sem bil pred spreobrnjenjem povsem
oddaljen od Cerkve, sem se ji moral najprej
malo približati. To je bil mučen proces, saj
sem bil pred tem do nje precej kritičen in
neprizanesljiv. Tudi na začetku moje duhovne
poti ni bilo nič drugače. Vedno znova sem
iskal razloge in izgovore, zakaj si me Bog tukaj
zagotovo ne želi. Nisem bil toliko pozoren na
Božjo kakor na človeško plat Cerkve. Bil sem
alergičen na kakršnokoli govorjenje o politiki
v cerkvi. V prvi cerkvi, ki sem si jo izbral kot
svoja vstopna vrata vrnitve v Cerkev, sem imel
veliko razlogov za prenehanje obiskovanja
liturgije, kar sem tudi večkrat naredil. Vendar
je Bog v meni po tisti noči, ko mi je v resnici
spregovoril, pustil tako močan pečat, da se
nisem mogel sprenevedati in iti po drugi
poti. Ta pečat me je vedno znova privedel
pred cerkvena vrata. Včasih po ravni, včasih
po krivi poti. Ker mi je bilo težko poslušati
duhovnike s katerimi se nisem povsem strinjal, sem se odločil zamenjati cerkev oziroma
farno občestvo. K sveti maši sem začel hoditi
v frančiškansko cerkev na Tromostovju. Že
ko sem vstopil, sem se počutil kot doma. Vse
mi je bilo domače. Med bogoslužjem sem
razmišljal: »Če se imajo tile bratje med seboj
resnično radi, ta ljubezen zagotovo izbriše
vse njihove napake in grehe.« Ta Kristusova
vez ljubezni med brati me je osvojila in pritegnila v frančiškanski red. Kmalu zatem sem
zaprosil za vstop v postulaturo in kasneje tudi
v noviciat.
Moji spomini na to obdobje so povsem
drugačni kot spomini na srednjo šolo, čeprav
je bil vstop v postulaturo hkrati tudi vstop
v čas težkih preizkušenj in skušnjav. Vedno
znova sem se spraševal ali je to moj resničen
poklic ali ne, ali si Bog to res želi zame ali ne.
Takšna spraševanja sem vedno prepoznal kot
skušnjave po katerih lahko padem ali zrastem.
Prvo skušnjavo, da se ne odzovem na Božji
klic, sem doživel že ob samem vstopu, ko sem
videl, kakšno trpljenje sem s svojo odločitvijo
povzročil svojim staršem. Hkrati sem vedel,
da bom samo tako srečen in da bodo samo
po tej moji odločitvi lahko srečni zame tudi
moji starši. Zato sem vsak večer prosil Gospoda zanje, da bi znali sprejeti mojo pot in
življenje za katerega sem se odločil. Po treh
tednih večernih molitev v ta namen me je
poklical moj prijatelj Igor in mi povedal, da je v
časopisih članek, v katerem je zapisano, da je
moj oče našel 3,5 kg težkega jurčka. Bogu sem
bil neizmerno hvaležen, saj se je pozornost
staršev preusmerila drugam in sčasoma so
mojo odločitev sprejeli. Še več kot to, sprejeli
in vzljubili so moje brate in moj poklic.
Sledil je noviciat na Sveti Gori, kjer mi je
bilo še posebej lepo, in ponoven prihod v
Ljubljano, v klerikat. Najlepši dogodek v mojem
študentskem času je bilo znamenje, za katerega sem prosil. V eni izmed preizkušenj sem
ponovno prosil Gospoda, naj mi da vsaj eno
znamenje, da je ta red pravi zame in da si me
On želi prav tukaj. Za to prošnjo nisem nikomur
povedal. To je bil čas, ko so diakoni na Teološki
fakulteti s pomočjo tombole zbirali finančna
sredstva za potovanje v Sveto deželo. Ko sem
nekega dne prišel na fakulteto, me je kolega,
s katerim se nisva najbolje razumela, vprašal
ali sem kupil srečko in s tem pomagal svojim
kolegom. Odgovoril sem: »Ne!« in želel sem si,
da tako tudi ostane. Bil sem brez denarja in tudi
z njim se nisem želel zaplesti v pogovor. A on
se ni zlahka predal in ker je bil bolj prepričljiv
od mene, sem na koncu popustil in sprejel,
da je zame kupil srečko. Vztrajal je, da sem
jo moral sam izvleči. Izvlekel sem številko 56
in dobil velik tau – znamenje s katerim se je
podpisoval Frančišek. Ogledoval sem si ga, ker
je bil tako velik, namenjen pa je bil za nošenje
okoli vratu. Meril je 12 cm in po moje bi lahko
bil samo simbol za na steno. Ko sem si ga tako
ogledoval, je prišel k meni brat Joško, kapucin,
in mi dejal: »Tomaž, zdaj pa imaš znamenje.«
Nato se je obrnil in odšel. V tistem trenutku
sem spoznal, da se je Bog ponovno sklonil k
meni in mi pomagal na poti iskanja in skozi
preizkušnje.
Največjo potrditev, da je pot, ki sem jo
izbral, prava, pa sem prejel od svojega očeta,
ki mi skupaj z mojo mamo ogromno pomeni.
Na dan mojih večnih zaobljub mi je dejal: »
Tomaž, danes je najbolj srečen dan v mojem
življenju.« Kako lepo je, če lahko s svojo osebno srečo osrečim tudi druge, posebej tiste, ki
mi v življenju pomenijo največ, svoje starše.
V letu vere sem Bogu še posebno hvaležen
za pot vere, kakor tudi za poklic in frančiškanski red v katerega me je poklical.
p. Tomaž Hočevar
22
23
Klara luč
Luč
Mozaik
24
25
igram. Najbolj navdušen
sem bil nad veliko igro,
kjer smo morali opraviti s
prenekatero nalogo. V zameno pa smo dobili Lego
kocke, s katerimi smo na
tržnici kupovali sestavine
in pripomočke za pripravo
večerje. S skupnimi močmi nam je uspelo kupiti
vse potrebno in zato zvečer nismo bili lačni.
Duhovne vaje FO ljubljanske regije
Adergas, 18. – 20. januar 2013
Pozdravljeni!
ustvarili nekaj izdelkov, ki jih bodo tudi
doma spominjali na naše druženje. Izdelali so preprosto glasbilo, s katerim bodo
lahko polepšali kakšno praznovanje ali si
krajšali čas ob dolgočasnih popoldnevih.
Naredili so tudi svetilnike, ki so jih oblikovali in okrasili vsak po svojem okusu.
Zvečer so jih tudi prižgali, da so predrli
temo noči. Starim nogavicam so dali novo
Sem vranček Dokolenko in letos sem vrednost, s tem ko so jih spremenili v
se s Frančiškovimi otroki odpravil na du- najrazličnejše lutke. Od volkov, ovčic in
hovne vaje. Skupaj s svetim Frančiškom zajčkov do pošasti in pajackov.
sva otrokom predstavila nekaj prigod iz
mojega muhastega življenja. Povedala sva
jim zgodbo o tem, kako sem sploh dobil
ime »Dokolenko«. Frančišek me je moral
večkrat opozoriti na napake, ki sem jih
počel. Poučil me je o pravem odnosu do
hrane, o kroženju dobrih del ter o pomenu prijateljstva. Tudi otroci so se pogovarjali o teh temah in iskali odgovore na
vprašanja, ki so se jim porajala ob mojih
dejanjih. Ugotovili so, da je hrano resnično potrebno spoštovati, čeprav je imamo
v naših krajih dovolj, se ne prenajedati, je
ne metati stran in se zavedati, da je tudi to
Božji dar, ki ga moramo med seboj deliti.
Vse skupaj nas je izredno razveselil
Poleg kramljanja o mojih dogodivščinah sneg, ki nas je pričakal, čeprav je bil od
ter neustreznem obnašanju, so otroci začetka malo preveč puhast. Vseeno smo
počeli vse mogoče vragolije. Gradili smo
skulpture, se metali po njem in seveda
eden drugega obdarovali s precejšnjo
mero sneženih kep.
Po sveti maši, ki smo
jo imeli skupaj s starši,
smo se še malo posladkali, potem pa počasi
odpravili proti domu. Super bi bilo, če bi se
drugo leto ponovno srečali, vendar mislim, da
ne bom imel časa in me bo moral nadomestiti
kdo drug.
Vaš vranček Dokolenko
Duhovne vaje FO primorske regije
V dneh od 18. do 20. januarja so se v
Vipavskem križu odvijale duhovne vaje za
Frančiškove otroke z naslovom Frančišek pridiga bratu Dokolenku. Spoznavali smo, kako
velik Božji dar je stvarstvo in kakšen odnos
imamo do njega, obenem pa se družili in
Ker sem vranček, se pravi ptič, rad prepevam. Zato sem bil zelo vesel, ko sem videl, da
otroci tako radi pojejo. In ker sem tudi jaz še
otrok, sem se z veseljem pridružil njihovim
26
27
utrjevali naše medsebojne odnose v raznih
delavnicah in igrah. Skupaj z Merido, glavno
junakinjo risanega filma Pogum. pa smo se
podali na pot skozi škotske gozdove, polne
pravljic in legend. Vikend je kljub manjšemu
številu udeležencev minil v dobrem vzdušju
in ob nadvse okusni hrani.
Veronika Krečič
Duhovne vaje FO štajerske regije
Dvoje je prava značilnost prvega meseca v
letu: sneg in duhovne vaje Frančiškovih otrok
v Kančevcih. Verjeli ali ne, od 18. - 20. januarja
2013 smo tako otroci, kot malo starejši otroci
doživeli oboje - v čisto pravem pomenu!
Kot vsako leto nas je povezovalo petje,
sto in ena igra, zanimive delavnice in veselje
s katerim smo okužili vsakega, ki se nam je
želel pridružiti. Bilo pa je nekaj posebnega,
česar med preteklimi skupnimi druženji še ni
bilo: vranček Dokolenko s črtasto rdeče-belo
nogavico na levi nogi. Skozi vse tri dni smo se
iz pripetljajev, ki so doleteli njega in njegove
živalske prijatelje, pridno učili in marsikaj tudi
naučili. Na primer to, da nas je Bog poklical
po imenu in ima zato prav vsakdo izmed nas
skrbno izbrano ime, ki je velik pokazatelj
edinstvenosti vsakega posameznika. Sveti
Frančišek, ki je z nami ves čas spremljal Dokolenkovo zgodbo, pa nas je opomnil na to, da
je hrana dar in jo moramo ceniti. To pomeni,
da si je na krožnik damo toliko, kolikor je
bomo pojedli, in se v primeru, da nam hrano
pripravi kdo drug, potrudimo, da izpraznimo
krožnik, čeprav nam včasih morda ni najbolj
po godu. Seveda pa pri vsem tem ne smemo
pozabiti na ljudi, ki nimajo toliko hrane kot
mi, in jo z njimi deliti. V prostem času, ko težje razgibavanje
možganskih celic ni bilo potrebno, so zunaj
po zraku letele snežne kepe iz enega na drug
konec zasneženega travnika, neutrudno rasli
sneženi možje in se ob smehu in razigranosti
sklepale nove ali poglabljale stare prijateljske
vezi. Mali vran nas je namreč podučil še to, da
so prijatelji zelo pomembni za naše življenje,
saj so z nami, ko se počutimo osamljene, in
nam ob padcih pomagajo vstati.
Ko so se nam v nedeljo pridružili starši,
smo jim z veseljem pokazali najboljšo igro
vikenda in jih skušali obogatiti vsaj z delčkom
radosti, ki so nas obkrožale tisti konec tedna.
Kot pa se za duhovne vaje spodobi, smo druženje sklenili s sveto mašo, kjer smo izrekli
zahvalo za to, da smo lahko bili skupaj in drug
drugemu podarili delček sebe.
In kaj nam bo prineslo prihodnje leto?
Eva Vačovnik
Duhovne vaje FRAMA
Kančevci, 1. 3. - 3. 3. 2013
Vsak s svojimi pričakovanji smo se skupaj
zbrali tisto petkovo popoldne na Goričkem,
v Kančevcih. Da vidimo prijatelje, spoznamo
kakšen nov obraz ali pa se poglobimo vase,
stopimo v globine samih sebe. Da začnemo
graditi most do Boga ali soljudi. Morda pa
preprosto preživimo en vikend malce drugače
kot po navadi.
S prihodom smo stopili na neko skupno
ladjo in se podali na pot. Iskali smo vero, se
spraševali kaj je sploh to in kakšna je naša
osebna vera, kaj nam pomeni, kaj je bistvo.
Spoznavali smo potovanje štirih otrok v Zgod-
bah iz Narnije in iskali podobnosti njihovih odnosov z odnose med ljudmi v Svetem pismu
in z našim odnosom do vere, z odnosom do
iskanja vere. O marsičem je tekla beseda, o
moči odpuščanja, o tem kaj je Cerkev, kaj pomeni biti pri maši in kako se hostija spremeni
v Njegovo sveto telo. Kaj smo mi, ki pridemo
k njemu pred oltar? Kaj mu prinesemo?
Toliko ljudi, vsak s svojimi željami, hrepenenji, potrebami… Vsak s svojo zgodbo,vsak
s svojimi cilji. In k Njemu pridemo skupaj
a hkrati posebej. In bili smo z Njim, skupaj
in vsak zase. Med igro, katehezami, med
križevim potom in mašo, med sprehodom
po sončnem gozdu in med vsakim obrokom,
vedno. Bili smo z Njim in bil je z nami.
Od tam smo odšli nekateri malce zamišljeni; verjamem, da se je vsakemu od nas v srce
in možgane vtisnila drobcena beseda, dejanje
ali globoko vprašanje, saj so bile kateheze
res poučne in globoke. Bilo je kot bi psu na
pladnju prinesli goro kosti. Če je sestradan jih
bo pogrizel in obral z njih vse kar je dobro. In
tako tudi mi zdaj v naših srcih in glavah premišljujemo besede ki smo jih slišali, iščemo
odgovore in se trudimo rasti. Rasti v ljubezni
do sočloveka in sebe, saj smo s tem vedno
bliže tudi Bogu, Najvišjemu.
Sergeja Valič
28
Kdo si ti?
Pod tem naslovom, smo se z birmanci od
Svetega Jožefa iz Maribora, v času od 15. do
17. marca, odpravili na duhovne vaje k Sv. Ani
v Haloze. Poklicani smo bili v čudovit svet Narnije skupaj z Petrom, Suzano, Edmundom in
Lučko. Skozi dogodivščine se nam je pridružil
29
prepevali smo pesmi, preizkušali svoje ustvarjalne in govorne spretnosti. Preizkusili smo se
tudi v bobnarjevi igri, kjer domišljija ne pozna meja (opisovanje posameznih osebnosti
še sedaj zbuja salve smeha). Vsak dan smo
zaključili z večerno molitvijo, v kateri smo se
Gospodu zahvalili. S sodelovanjem pri nedeljski maši, kjer so se nam pridružili tudi starši,
smo zaključili popotovanje v Narniji. Kdo ve,
mogoče pa nas Aslan kmalu spet pokliče na
novo pustolovščino.
Maja Ban
Moja pot z Njim...
tudi Aslan, ki je Narnijo ustvaril. Zgodba nas je
vsekozi v prispodobah in dejanjih vodila tudi
skozi Jezusovo in naša življenja. Ob tem smo
spoznavali kdo smo sami, kaj pričakujejo od
nas starši, bratje, sestre, prijatelji, sorodniki,
duhovnik in Bog, hkrati pa smo razmišljali,
kaj mi pričakujemo od njih. Manjkali niso niti
zabavni trenutki ob igranju jungel speeda ter
boggla, zimski (beri sankaški) podvigi (naša
Maša je s sankami naravni sovražnik dreves),
... je pisalo na vabilu, ki sem ga prejela
februarja. Brala sem naprej in bila vedno bolj
navdušena!
Glasbeno obarvano pričevanje Mete
Horvat, zmagovalke Ritma Duha 2012 in
nečakinje Gregorja Čušina, ki ji piše besedila
pesmi. To so bili obeti, ki so se uresničili tisti
lepi postni četrtek, 28. februarja, v dvorani
frančiškanske cerkve v Mariboru. Organizacija
je bila na ramenih tamkajšnje FRAME, ki jo je
uspešno nosila.
Meta nam je spregovorila in zapela. Spregovorila in zapela iz srca in na srca vseh poslušalcev. V štirinajstih kratkih pričevanjih je
z nami podelila svojo izkušnjo poti z Jezusom,
ki jo je obogatila z delčki besedila križevega
pota p. Ivančića. Iskreno, preprosto, pristno in
bogato. Med govorjenimi pričevanji je skupaj
s sestro, bratom in prijatelji še glasbeno pričevala. Ob takšnem nagovarjajočem izboru
pesmi in pričevanju se je v srcu prebujala in
krepila hvaležnost za darove, izkušnje, ki jih
je Gospod podaril Meti. Hvaležnost tudi za
pogum in moč, da je vse to delila z nami. Da
bi bile tudi poti vseh nas prehojene z Njim...
Bodi drzen, ne predrzen,
bodi trmast, sebi zvest,
na križiščih se ne ustraši
strmih in samotnih cest.
Ne, kar si želiš in hočeš,
stori vedno, kar je prav,
delaj dobro in ne čakaj,
da za to bo kdo kaj dal.
(Gregor Čušin)
s. Zdenka Prevolšek
Ministrantska duhovna obnova
Duhovna obnova za ministrante iz kapucinskih župnij je potekala od petka, 25., do
nedelje, 27. januarja, v župnišču v Trnju pri
Pivki. Vodili smo jo: br. Marjan Potočnik, br.
Jurij, br. Jožko, br. Mitja in br. Jakob, ministrantov pa je bilo 24.
Duhovni del je zaznamoval lik sv. Leopolda
Mandića. Br. Marjan in br. Jurij sta našega
svetega brata predstavila kot otroka in fanta,
ki je hrepenel po Bogu in postal redovnik, kot
duhovnika in spovednika. Po zadnji katehezi
je br. Mitja ministrante pripravil na spoved, ki
je sledila. Imeli smo tudi delavnice v katerih,
smo po skupinah pripravili prostor za sveto
mašo, si pogledali dele svete maše ter bogoslužne drže in simbole. Tudi molili smo. Prvi
večer smo molili večernice, naslednje jutro
hvalnice, zvečer pa smo pripravili procesijo
z baklami, ki se je zaključila v cerkvi z litanijami. V prostem času smo pa igrali nogomet
na zasneženem igrišču in priredili veliko igro.
Lepo in rodovitno je bilo tudi za nas brate,
ki smo se zbrali v tako lepem številu. Vsak je
dragocen, vsak ima kak talent in ko jih damo
na razpolago Bogu, lahko naredimo kaj lepega
za Božje kraljestvo.
br. Jakob Kunšič
Vikend za animatorje pomočnike
v Kančevcih
Nekaj mladih iz naše župnije se je 22.
3. 2013 odpravilo v Prekmurje - torej SV
Slovenijo, bolj natančno v Dom duhovnosti
Benedikt v Kančevcih. Tja smo odšli z namenom, da bi postali animatorji pomočniki in
tako olajšali delo animatorjev na oratoriju,
delavnicah in še kje drugje. V petek smo se
sv glavnem spoznavali, saj smo prihajali iz
različnih župnij. Tako so prišli animatorji iz
Mute, od Sv. Jurija ob Ščavnici, iz Bogojine in
župnije Sv. Jožefa iz Maribora. Tema celotnega
vikenda so bili Smrkci. Zato smo si prvi dan
naredili smrkastične hišice, knjige in likovna
imena, preko njih smo spoznavali pravila, pa
igre, banse in pesmi. V soboto smo po kratki
noči bili sprva utrujeni, vendar smo hitro
pridobili novo energijo, saj veste: Animator
je vedno ZA. Ta dan smo spoznali tudi veliko
novega o pomočniku animatorju. Od tega
kaj počne, kakšne značilnosti mora imeti do
petih glavnih nasvetov, ki ti pridejo prav, ko
si pomočnik animator. Tako zdaj vemo, da se
rad igra, posluša, vedno ima na zalogi kako
idejo... Šli smo tudi na pohod, imeli mašo,
pa tudi molitve, bansov, glasbe in smešnih
Molitvena naveza
30
V nedeljo zvečer, po odigranem pasijonu,
smo bili starši, ki nam je bila zaupana vloga
animatorev, katehistinja Lea, Urban in brat
Jožko, res prijetno presenečeni. Bili so odlični,
bili so neponovljivi. Ob predstavitvi scenarija
iger ni primanjkovalo. Zadnji dan smo zapisali
prisego, da bomo kot animatorji delali v dobro
otrok in ljudi okoli nas. Sledile so spet zabavne
igre in pesmi. In nato žalosten odhod.
Med vikendom smo spoznali veliko dobrih
prijateljev, ki jih nikoli ne bomo pozabili. Hkrati pa smo se že poznani povezali med seboj.
Z novimi izkušnjami in znanjem smo se v
nedeljo popoldne varno vrnili v svoje župnije.
Hvala voditeljem, ki so nas varno popeljali
skozi vikend in se trudili, da bi bil zanimiv in
zabaven. Svoje delo so opravili z veseljem in
zagnanostjo. Vsi mi si želimo, da bi nekoč bili
tako dobri animatorji, kot ste vi.
Maša Antončič
Pasijon v Vipavskem Križu
Staršem birmancev je bila zaupana naloga
uprizoriti pasijon. Imeli smo kar nekaj predlogov, vendar smo se soglasno odločili, da
bomo letošnji pasijon uprizorili malo drugače.
Predvsem pa smo želeli, da bi v osrednji del
vključili naše birmance in njihove starše, kar
nam je kljub majhnim težavicam uspelo.
Bila je bogata izkušnja delati z najstniki, ki
jim je v obdobju odraščanja prioriteta čisto
nekaj drugega, kot sodelovanje z odraslimi. Ko
smo jim predstavili scenarij letošnjega pasijona, so skoraj enoglasno zabrundali: »Igrali pa
ne bomo! Jaz ne bom!, ipd«. Vsi smo potiho
razmišljali: »To pa ne bo lahko. Ne bo nam
uspelo!« Ko so birmanci zapustili učilnico
smo se samo spogledali, dvignili glave, ter si
vzeli za vodilo Njegove besede: »Pojdi, tvoja
vera te bo rešila.«
so se tako negativno odzvali, da smo se jih
kar malce zbali. Po odigranem pasijonu, pa
je bil njihov odziv popolnoma drugačen. Bili
so veseli, navdušeni, ponosni sami nase, da
jim je uspelo. Celo vprašanja: «Kdaj bo ponovitev, kdaj bomo spet igrali?« je bilo slišati
iz njihove sredine. Skratka, bil je tam, bil je
z njimi, ganil jih je. Prosimo ga, da bo vedno
tam, z njimi, ob njih.
Hvala vsem nastopajočim, pevcem in
instrumentalnim izvajalcem, otroškemu pevskemu zborčku, staršem, nepogrešljivi tehnični ekipi, ki je poskrbela za oder, svetlobni
efekt in dober glas nastopajočih. Predvsem
bi se radi »starši animatorji« zahvalili bratu
Jožku, katehistinji Lei in Urbanu, ki so nam
zaupali to nalogo in nas s tem obogatili za
veliko, lepo in neponovljivo doživetje.
Melita Bizjak
Duhovne vaje za
molitveno navezo
Dobra družina. Duhovni poklic: duhovnik, redovnik, redovnica. Se ti zdi, da so ti
v današnjem času še potrebni ali pa jih še
posebej potrebujemo? Bi želel-a tudi sam-a
kaj narediti zanje? Lahko se nam pridružiš
na duhovnih vajah za molitveno navezo za
dobre družine in duhovne poklice. Potekale
bodo od 24. do 26. maja v domu duhovnosti
v Kančevcih. Pridružiš se nam lahko, četudi
nisi član te naveze in tudi ne želiš postati. Z
vami bova br. Primož in br. Jakob.
Poleg duhovne vsebine, molitve in prijetnega druženja bomo obiskali tudi kakšen
zanimiv kraj v Prekmurju. Prijavi se na tel.
041 780 109 (br. Primož) ali na naslov: dom.
[email protected].
31
Dvajsetletnica doma duhovnosti
v Kančevcih
Letos bo poteklo dvajset let, odkar je
dom duhovnosti v Kančevcih sprejel prvo
skupino na duhove vaje. To je bilo v mesecu
juliju 1993. Od takrat je v domu našlo svoj
notranji mir, pogum, veselje, nova znanja,
vero, očiščenje odnosov … že zelo veliko
ljudi. Radi bi ob tej obletnici izrekli Bogu
zahvalo za vse, kar je v tem domu naredil
sam z našim sodelovanjem.
Nedelja 16. junija 2013 bo ta zahvalni dan.
Načrtujemo naslednji program:
� 14.00 sveta maša
� 15.00 piknik kosilo
� 16.30 bratje kapucini se predstavijo z
različnimi programi
� 18.00 večernice
Dobrodošli. Pridružite se nam pri tem
praznovanju.
br. Primož Kovač
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
32
K Izviru s pomočjo
Delavnic molitve
in življenja (DMŽ)
Božji otroci smo, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. V najbolj notranje in najbolj
neizrekljive globine človeške duše je Bog
vtisnil svoje obličje, zato smo nehote iskalci
Večnega. Kadar se človek navezuje na končne
reči, se v srcu pojavi nemir. Človekovo srce se
lahko spočije le v Bogu.
Naš Bog je Bog odnosa, ki nam prihaja
naproti po poti ljubezni. Mi pa se mu bližamo
po poti vere. On je prvi, ki hrepeni po nas.
DMŽ so osnovane na Jezusovem načinu
molitve. Evangeliji več kot dvajsetkrat ugotavljajo, da se je Jezus umaknil v molitev vedno
sam, skoraj vedno na grič ali na samoten kraj,
običajno ponoči, nekajkrat ob zori: »Ko se je
od njih poslovil, je šel na goro molit.« Mr 6,
46. »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč
je prebedel v molitvi k Bogu.« Lk 6, 12. To je
bila Jezusova navada, njegov način osebnega
odnosa z nebeškim Očetom, njegova molitvena pustolovščina.
Da bi bil Jezus v meni živ in dejaven, je
potrebno Bogu dati prostor in čas. V DMŽ
temu času, ki si ga vzamemo izključno za
to, da gojimo osebno življenje z Gospodom,
pravimo močan čas, Bogu posvečen čas, to je
pol ure vsak dan in enkrat mesečno v puščavi.
Puščava pomeni, da se najmanj za štiri ure
umaknem v molk in samoto odmaknjenega
kraja.
Sv. Anzelm nas vabi: »Nepomembni
človek, pusti za hip svoje običajne skrbi. Za
trenutek pojdi vase, zapusti trušč svojih zme-
Delavnice molitve in življenja
denih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo.
Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek
počij v Njem…«
Kolikor bolj se človek približuje Bogu, toliko bolj ga Bog privlači. Kolikor bolj se duša
nasičuje ob »izviru vseh milosti«, toliko bolj
se krepi njena lakota in žeja. Duša hrepeni
po Studencu samem: »O Bog, moj Bog si ti,
željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje
telo medli na suhi izčrpani zemlji brez vode.«
Ps 63, 2.
Ko molimo, moramo veslati med valovi
raztresenosti, zamišljenosti in suhote; tako da
plujemo in napredujemo proti samemu Središču, k živemu in globokemu Izviru, k večnemu
Ledeniku. Bližamo se torej sami Navzočnosti
Ljubega; gradimo umirjen in nepopisen odnos
jaz-ti. Sveti Duh nas uči moliti, je Izvir molitve.
Magda Sever, voditeljica DMŽ in narodna
tajnica pravi:
»Brez Tebe poti so nevidne,brez Tebe misli
so blodnje,brez Tebe srce mi je prazno,brez
Tebe moj Bog, tudi bog je praznina.
Da, bila sem na poti k Tebi, a moje oči so
bile zazrte v zunanji svet skrbi in dela. Bile so
misli, ki so znova in znova v dušo sejale nemir
in solze v oči. Ti si bil tu, a kot da te ni bilo.
Srce je bolelo. A mi nisi dal miru! Prebujal
33
si v meni hrepenenje in čakal. Nikoli nisem
opustila molitve po obrazcih in svete maše. A
kot da je bilo to le iz navade. Okolica je s svojo
vero in nevero, iskanjem različnih duhovnih
poti tudi vplivala na moje notranje življenje.
Z možem sva začela enkrat na leto obiskovati
ignacijanske duhovne vaje, kjer so se dogajale
velike spremembe. A vsakdanje življenje me
je vedno znova čustveno izčrpavalo. Prišlo je
leto 1997 in povabilo na Delavnice molitve
in življenja. Besede br. Ignacia Larrañage,
ustanovitelja DMŽ, ki so bile napisane na
zgibanki vabila: »Nihče nima pravice govoriti
o Bogu, če ni prej govoril z Bogom. Ljudje so
siti besed. Ljudje želijo »videti« Boga. Samo
besede, ki prihajajo iz srca, lahko sežejo v
srce!«, so me pritegnile.
Že na uvodnem srečanju sem se zavedela, da sem zapuščena, neobdelana zemlja
in duhovno precej omrtvela. Da je moj duh
ustvarjen za to, da bi živel vsak dan, ne le
enkrat na leto. Odšla sem domov z močnim
vtisom zadnjih besed s srečanja: Kadar pa ti
moliš, pojdi v svojo sobo. Zapri vrata in moli
k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj
Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil! (Mt 6,6)
»Ostati na samem z Njim, ki me ljubi.
Vstopiti v dialog z Jezusom Kristusom. Pogasiti plamene samoljubja, da bi lahko pluli po
širokem morju ponižnosti, kjer bomo našli
počitek. »(I.L.)
Pričela sem vstajati pol ure prej in se
tako iz vrtinca življenja podajala v močni čas
svete pol ure, v odnos z Njim in tako počasi
po Božji besedi in molitvenih načinih korak
za korakom vedno globlje izkušala Njegovo
ljubezen in skrb zame in za vse moje. Tudi
molitve po obrazcih so pričele postajati vedno
bolj »žive« in pri svetih mašah so trenutki, ko
je srce ganjeno ob misli, da se mi Jezus Kristus
daje v tistem koščku iz moke in vode. Kako je
velik v ponižnosti.
V času svete pol ure še vedno napolnim
»baterije« in grem v vsakdanji vrvež življenja z
Njegovo energijo. Zares, kljub letom jo imam
še vedno polno za nešteto opravil, za varovanje vnučkov, za čas zase in druge, za naravo,
branje.... in za vodenje Delavnic molitve in
življenja. Na to pot me je Bog poklical pred
šestimi leti.
Hvala ti Adonai, da lahko posredujem
bogastvo te duhovnosti tudi drugim. Blagoslavljaj me, da bo moje srce vedno »računalo«
nate! Dokler boš ti želel in hotel. ZGODI SE!
Tu sem obstal,
popotnik,
da zajamem iz izvira žive vode.
Iz globine srca, od Boga prihajaš,
kot biser, neomadeževana, sveta,
v jutro življenja te prinaša Kristus.
Vabiš me, ponujaš se mi,
naj te okušam,
naj pokleknem in te zajamem,
naj se osvežim v objemu Božje ljubezni.«
Edini Izvir prave, globoke sreče je le Bog.
Življenje človeka, ki moli, je radostno; sredi
velikih težav uživa globok mir.
Vsega tega pa ne dosežemo v enem samem trenutku. V življenju je vse počasno in
v razvoju. So le koraki, ni skokov. Dovolj je
izkusiti Božjo navzočnost in duša takoj zazna
občutek svobode. Svobode od česa? Od
strahu, ki je prvi sovražnik človekovega srca.
Tu se torej rodi navdušenje nad življenjem,
življenjski smisel in lastnost molitve, ki človeka naredi boljšega; izražena v treh lastnostih:
vsemogočnost brez moči, pijanost brez vina
in življenje brez konca.
Novi svetniki
34
Marianne Cope
V boju proti nepravičnosti si molivec prizadeva, da bi bil priča in ne politik, kajti prihaja
z gore »z Bogom na svoji desnici«, da bi bil
blizu revnim in stiskanim in osvobajal jetnike.
Človek, ki moli, živi odet v Boga; ljubezen
ga spodbuja, da išče nove priložnosti, kako
izraziti to ljubezen.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl,
narodna koordinatorka DMŽ
Več o DMŽ na e-strani: dmz.si
Med svetniškimi
kandidati, ki jih je
papež Benedikt 16.
lanskega oktobra
(2012) razglasil za
svetnike, je bila tudi
Marinne Cope –
članica reda Frančiškank (samostanski
red Frančiškovega
svetnega reda –
OFS).
Rodila se je 23. januarja 1838 kot Maria
Anna Barbara Koob (kasneje so priimek spremenili v Cope) mami Barbari in očetu Petru v
Heppenheimu v Nemčiji. Družina je kmalu po
njenem rojstvu emigrirala v Ameriko, kjer so
novi dom našli v mestu Utica, v župniji svetega
Jožefa. Ko je bila v 8. razredu, se je njen oče
ponesrečil pri delu in skrb za vzdrževanje družine je padla tudi na njena ramena, zato se je
zaposlila v tovarni. Po očetovi smrti (1862), ko
so bile mlajše sestre in bratje že dovolj stari,
da so lahko skrbeli sami zase, je odgovorila
na klic, ki ga je čutila že nekaj časa. Vstopila
je v samostan sester svetega Frančiška v
mestu Syracuse. Po letu formacije je prejela
redovno obleko in ime Marianne. Najprej je
delovala kot učiteljica, nato pa kot ravnateljica
v novoustanovljeni šoli za nemške emigrante
v ZDA. Prav tako je sodelovala pri otvoritvi
prvih dveh katoliških bolnišnic znotraj ameriške države New York, v katerih so sprejemali
vse bolnike, ne glede na raso ali vero. V letih
od 1870 do 1877 je vodila bolnišnico svetega
Jožefa v Syracuse-ah.
Leta 1883 je vodstvo njenega reda prejelo
prošnjo za pomoč pri negovanju gobavcev na
35
Havajih, ki jo je poslal sam kralj Kalākaua (že
50 drugih verskih institucij ga je pred tem zavrnilo). Sestra Marianne je nanjo odgovorila z
navdušenjem. V njenem pismu lahko beremo:
»Željna sem dela in z vsem srcem si želim, da
bi bila med izbranci, ki bodo imeli privilegij, da
se bodo darovali za odrešenje duš teh ubogih
otočanov … Ne bojim se bolezni, v veselje se
mi bo služiti zapuščenim- gobavcem.«
Skupaj s še šestimi sestrami je odpotovala
v Honolulu. Tu je skrbela za bolnike v krajevni bolnišnici v Oʻahu, ki je bila zbirališče za
okužene z gobavostjo, težje primere pa sp
od tu pošiljali na otok Molokaʻi in naprej v
Kalaupapa. Na tem otoku je v sledečih letih
ustanovila prvo bolnišnico. Že dve leti po prihodu je za svoj trud in delo prejela kraljevo
priznanje. Ko je uspela prepričati vlado, da
je potrebno poskrbeti tudi za otroke gobavcev, je na otoku odprla dom Kapiolani – kjer
so sestre skrbele tudi za bližnje sorodnike
bolnikov.
Ko so po preklicu ukaza gobavce prenehali
pošiljati na otok, se je bolnišnica na njem
zaprla. Vendar so že po letu sestro Marianne
zaprosili, da na njem odpre dom za ženske in
dekleta. Čeprav je to pomenilo, da se najbrž
nikoli več ne bo vrnila domov, je z veseljem
sprejela povabilo. Ob finančni pomoči krajevnega poslovneža je zaživela tudi šola za
dekleta, spodbudila pa je tudi brate tretjega
reda, da so po njenem vzoru odprli še šolo
za fante.
Umrla je 7. avgusta 1918 naravne smrti.
Njeno truplo so kasneje prenesli v sestrsko
hišo v mestu Syracuse, kjer sedaj leži v svetišču posvečenem njej.
Že dejstvo, da se ob vseh letih dela med
in z gobavci ni nalezla bolezni, imajo nekateri
za čudež. Hkrati pa se je na njeno priprošnjo
zgodilo več čudežev, kar je bilo dovolj, da je
bila pred vesoljno Cerkvijo priznana najprej
za blaženo (2005) in nato za svetnico. Je šele
druga med razglašenimi za svetnike po očetu
Damijanu, ki je delovala na Havajih (bila je
tudi ob njem, ko je umiral) in hkrati 11 svetnica iz ZDA. Njen god praznujemo 23. januarja.
Fani Pečar
Brat kapucin
36
Brat Benvenut
V ponedeljek 4. maja 1981, je brat Benvenut še zadnjič okrasil oltarje v samostanski
cerkvi, zvečer ob slabosti pripravil mizo za
večerjo, v torek pa več ni mogel priti k bratski
molitvi. Ko so mu ta dan prinesli obhajilo je
dejal »Sedaj pa bi rad umrl, ko je Jezus pri
meni!« Njegove zadnje besede z ust so bile
»Bog vam plačaj za vaš trud!« Ko so bratje
odšli, si je nadel nov habit, se ulegel na sveže
postlano posteljo, in »s sklenjenimi rokami na
prsih in izrazom notranje sreče na obrazu,«
prešel v večnost. (br. Pavel Košir)
Rodil se je decembra 1893 v vasi Mestinje,
župnija Sladka Gora. Družina je štela šest članov. Imel je enega brata, ki je padel med prvo
svetovno vojno, ter dve sestri. Ena izmed njiju
je postala usmiljenka, druga pa je morala po
očetovi smrti prevzeti posestvo. Janez, kot je
bilo njegovo krstno ime, je najprej pomagal
svaku pri gospodarstvu, nato pa je šla najprej
samo mama v Celje vprašat brate, če bi lahko
vstopil v samostan, da bi tam delal. Ob tem je
ves čas molila. Čez nekaj dni je tja odpeljala
še sina. Kot pravi sam, brez tega maminega
dejanja, na kaj takega sam ne bi namreč nikoli
pomislil.
Najprej je postal kuharski pomočnik, hodil
v trgovino in mesnico, kasneje je pomagal
tudi na vrtu, v cerkvi ter svinjaku. Kuharja,
brata Jerneja, je zamenjal brat Kazimir, sicer
izučen mizar, ki je moral prevzeti tudi vsa
mizarska dela pri takratni prenovi samostana.
Ob tem seveda ni mogel biti še v kuhinji, zato
ga je nadomeščal Janez. Če česa ni vedel,
je stekel v delavnico po nasvet. Njegovo
kuharsko vedoželjnost je opazil tudi samostanski predstojnik, ki mu ju priskrbel veliko
kuharsko knjigo in še več dobrih receptov. To
življenje pa je prekinila vojna, Janez je moral
k vojakom, na soško fronto, v zaledje Gorice,
blizu Doberdoba. Poprej je v Mariboru, kjer
so zbirali njegov polk, opravil spoved in se
zaobljubil Bogu in Mariji, da če pride srečno
iz vojske, gre nazaj v samostan in tam ostane
do smrti. Med vojno je doživel veliko dogodivščin, med drugim je bil dvakrat v bolnišnici,
drugič po tem, ko je krogla oplazila svetinjico
Brezmadežne na kapi in se po tej izkušnji ni
več vrnil na fronto, temveč so ga uporabili kot
kuharja za podčastnike v zaledju. Ko je bilo
cesarstvo poraženo in se je vrnil v Celje, je le
nekaj tednov preživel v samostanu, nato pa
so ga zopet vpoklicali v vojsko, da preženejo
Nemce preko Drave in zasedejo kar največ
Koroške. Tudi tam je brž postal ministrant
vojaškemu kuratu in na ta način srečno
preživel tudi to vojno vihro. Do vrh glave sit
vojaškega življenja se je vrnil v samostan in
prosil provinciala, naj ga sprejme v noviciat.
9. februarja 1920 je bil preoblečen in začel z
noviciatom. A vojska ga ni hotela spustiti iz
rok. Po pol leta noviciata so ga zopet poklicali
na orožne vaje, zato je provincial odredil, da
je začel noviciat od začetka. Benvenut je bil s
tem kar zadovoljen. Po končanem noviciatu je
odšel najprej v Maribor za kuharja, kasneje pa
37
za zbirco (nabiralca miloščine za samostan) in
vrtnarja. Mariboru je sledil Varaždin, kasneje
Škofja Loka in zadnja postaja pred drugo svetovno vojno – Krško, kakor se je pač pokazala
potreba. Leta 1939 je moral znova na orožne
vaje. Tokrat je šel kar v redovni obleki, kar mu
je zopet koristilo. Pristal je v ambulanti. Ob
napadu Nemcev, aprila 1941, pa so jih vodje
brž poslali domov. A Nemci niso bili tega mnenja. Po Hitlerjevem ukazu so izpraznili ozemlje
desno od Save do hrvaške meje. Iz Krškega so
morali vsi oditi v Nemčijo, vključno z dvema
bratoma kapucinoma, ki sta tam ostala. Pristali so naprej od Frankfurta, nato pa so se
morali premikati dalje po Nemčiji, glede na
potrebe. Benvenutu se je uspelo kar dobro
izogibati nevarnostim, najbolj pa je bil zadovoljen, če je lahko delal pri kakem pametnem
oskrbniku, ki je za delavce znal tudi poskrbeti
ter mu omogočiti obisk cerkve. Njegovi nadrejeni so kmalu spoznali iz kakega testa je ta
brat kapucin in so mu popolnoma zaupali.
V težkih trenutkih se je še posebej zatekal k
Srcu Jezusovemu, ki mu je tudi večkrat rešilo
življenje. Zelo ga je prizadela stiska vsakogar
in hvaležno se je spominjal kogarkoli, ki mu je
v stiski pomagal. Kakor se je premikala fronta,
tako so tudi vsi bežali pred prodirajočimi Rusi.
Ko se je ob koncu vojne odpravil proti domu,
je prek Poljske, Madžarske, Srbije, Hrvaške,
Krškega do Celja, potreboval kar dober mesec
in pol. Po slabem letu pa je spet šel najprej v
Krško, nato v Škofjo Loko, dokler ni 18. junija
1962 odšel v Vipavski Križ, kjer je ostal do
svoje smrti.
Bratje še vedno pravijo, da je izžareval
nekaj Božjega, živeč v nenehni kontemplaciji,
pa vendar tako naraven, blag, prijazen, zelo
uslužen, nasmejan, notranje srečen, skromen, izredno marljiv za delo, izreden ljubitelj
redovne discipline in uboštva. »Živel je le za
Boga, brate in svoje dolžnosti«, je zapisal br.
Avguštin. Vsako nedeljo popoldan je preživel
v molitvi v cerkvi, kjer je le zrl v Najsvetejše.
Vsem se je zelo vtisnila prigoda z vrta, kjer je
nekoč vojska voluharjev neusmiljeno napadla njegov vrt. Njegove vrtnarsko znanje jih
ni moglo pregnati, zato se obrnil k Bogu po
pomoč, preko br. Avguština, ki ga je prosil, naj
blagoslovi gredice. »Zmolil sem na vrtu predpisane molitve in ga pokropil z blagoslovljeno
vodo. Čez nekaj dni, se je potožil Benvenut,
da ni nič pomagalo!« je po pogrebu zapisal
br. Avguštin. »Bom pa še jaz poskusil s svojo
ubogo molitvijo!« je rekel brat vrtnar. Videl
sem ga, kako je tisti dan kleče molil ob robu
njive. Ko sem ga po nekaj dneh vprašal: »Kako
je na vrtu?«, je rekel: »Hvala Bogu! Dobri Bog
me je uslišal! Nadloga je čisto prešla!« Mlajšim bratom je, ko se znašli v stiski duhovnega
poklica, večkrat učinkovito pomagal s nasveti,
zgledi, molitvijo …
Ko mu je br. Avguštin pred duhovnimi vajami ponudil nekaj knjig, primernih za branje
med duhovnimi vajami, jih je vljudno zavrnil
s utemeljitvijo, da po njegovem ni lepšega
od evangelija.
Še vedno se tako starejši bratje, kot tudi
domačini, radi spominjajo našega brata, za
katerega evangelij ni bila le zaprašena knjiga
na polici, ampak edino vodilo življenja.
br. Gregor Rehar
38
Centralno afriška republika
Centralno afriška republika je v zadnjih
tednih znova na tapeti zaradi nasilja. Kar se
nam v medijih zdi morda daleč, je pravzaprav
še kako blizu, saj tudi v tej državi delujejo
naši bratje. Še več! Kar dvanajst let je tam
deloval tudi naš brat Placid Prša, ki sedaj
živi in deluje v Vipavskem Križu. V februarju
so naš misijon v Gofi znova skušali obiskati
uporniki. Okrog polnoči, v nedeljo 24. februarja, so se v bližnji vasi Galabissi misijonu
približali na približno petsto metrov. Vaška
straža je sprožila preplah s streljanjem v zrak.
»Tudi naš varnostnik je oddal nekaj rafalov,
sledeč navodilom br. Antonia, nato pa je, kot
so mu bratje naročili, zbežal na varno. Morda
Iz kapucinskega sveta
so se uporniki zbali tega ali pa prihoda vojske
iz Bafanga, in odšli. V sosednji vasi so nekoga
ubili. Bog ve zakaj. Verjetno so si zaželeli
novega terenca Toyote, ki so ga opazili ob
prejšnjem obisku. Na ponedeljkovo noč pa
nas je obiskala vojska. Če se razmere na
terenu ne bodo spremenile, torej razorožitev upornikov, kot je bilo dogovorjeno ob
sklenitvi premirja, lahko pričakujejo nove
nočne obiske«, so poročali bratje. Čeprav
je bila polna luna so se bali prekrasnih noči.
Nato so se razmere še veliko bolj zaostrile,
uporniki so zasedli prestolnico, predsednik je
moral v begunstvo, pričelo se je vsesplošno
ropanje, brezvladje. V Gofi so iz našega misijona ukradli tri avtomobile, dva prenosna
računalnika. Kljub temu so skoraj vsi bratje
ostali tam. Ostalih bratstev uporniki še niso
obiskali, se pa obiska le teh zelo bojijo sestre raznih redov v prestolnici Bouar, ki so
se zatekle k našim bratom. Bratje prosijo za
molitveno podporo.
39
pisal o cerkvenih očetih in prvih stoletjih
krščanstva. Gonilna sila je naš slovenski
brat minorit, brat Martin Kmetec, vodja
misijonskega središča v Turčiji. Br. Aurelio
Laita, nekdanji generalni vikar Reda, v naši
provinci je predsedoval duhovnemu kapitlju, vodil duhovne vaje, ter bil na Jurijevi
novi maši, je umrl tretjega februarja. Pokopali so ga v Pamploni.
Novice iz kapucinskega reda V februarju je generalni minister, br.
Mauro, obiskal viceprovinco Mozambik. V
Zambiji so se srečali gvardijani in ekonomi
iz te države, da bi poživili bratsko ekonomijo. V Brazilji je potekala »Šola bratstva«
namenjena bratom brazilske kapucinske
konference, ki delujejo kot vzgojitelji na
vseh ravneh. Šola ima dva cilja, poudariti
našo identiteto in sprejeti potrebe Reda,
v smislu, »Poživeti plamen naše karizme«,
kot nas spodbuja generalni minister s svojim
pismom. V Porto Alegre pa so zbrali bratje
laiki na narodnem srečanju z naslovom: pričevanjskost, mističnost, preroštvo! Navzoči
so bili kar trije generalni definitorji. V Turčiji
želijo ob letu vere prevesti v turščino dela
našega brata Luigija Padoveseje, mučenca,
škofa in profesorja patristike, ki je največ
Mediji so opazili enega izmed »izven serijskih« kardinalov, ki stopa v konklave. Gre
za našega brata Patricka Seana 0‘Malleya, ki
je bistrega in razgledanega uma ter dobrega
srca. Med drugim je kot diakon preživel nekaj
časa v Čilu in Velikonočnih otokih, magistriral
iz portugalske in španske literarure, postal
škofov vikar za latino, portugalske in haitijske skupnosti. Po dveh menjavah kot škof,
je nazadnje pristal kot nadškof v Bostonu,
kjer je bila Cerkev popolnoma na kolenih
zaradi spolnih zlorab. Br. Sean si ni zatiskal
oči, zgrabil je bika za roge, povrnil zaupanje
v Cerkev, prenovil versko življenje. Papež
ga je že večkrat poslal kot svojega delegata
na področja, ki so jih spolne zlorabe najbolj
prizadele. Neustrašno se zavzema za zaščito nerojenih otrok, varovanje življenja in
odkrito nasprotuje istospolnim porokam.
Skupaj z žrtvami zlorab je stopil k papežu,
ko je le ta obiskal Ameriko. Že vrsto let piše
tudi blog, http://www.cardinalseansblog.
org/. No, za papeža sicer ni bil izvoljen brat
Sean, a tudi novega papeža krasijo mnoge
kvalitete (zavzemanje za mir in pravičnost,
vožnja z javnim prometom, postavljanje
visokoletečih vatikanskih »aparatčikov« na
realna tla….)
Tomislav Šagi Bunić
Na veliki
četrtek so si
lahko gledalci
hrvaške državn e te l e v i z i j e
ogledali dobrih
40 minut dolg
dokumentarec
„Tomislav Šagi
Bunić – pokoncilski teolog in
mislec 21. stoletja – Dialog- ni
druge poti«. O življenju in delu našega brata,
teologa, misleca, publicista, hrvaškega kulturnega velikana Tomislava Šagi Bunića. O njem
in njegovi bogati zapuščini je pripovedovalo
tudi več sogovornikov iz različnih področij
življenja, kardinalov, bratov, profesorjev s
katolških, pravoslovnih in protestanstkih
fakultet ter predstavnikov islama.
Zbral br. Gregor Rehar
40
Knjiga
Film
Ob­ve­sti­la
Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si
2006 je v Milanu začel s študijem scenografije, da bi se naučil pisanja. Zatem je začel
poučevati na srednji šoli in se specializiral za
medijsko vzgojo.
Kančevci
26. april - 3. maj 2013: Teden zdravilnega
posta. Vodita: br. Miha Sekolovnik, s. Irena
Marija Stele
3. - 6. maj 2013: Slikanje ikon. Vodi: Silva
Božinova Deskoska
Misija Argo
Stvari, ki jih nihče ne ve
Alessandro D‘Avenia
Pisatelja Alessandra D‘Avenio – mladega
italijanskega profesorja književnosti - poznamo po njegovi uspešnici Bela kot mleko,
rdeča kot kri, ki je do sedaj prevedena že v
sedem jezikov, tudi slovenskega. Kljub vsemu
pa ponovimo nekaj podatkov o njem: Leta
1977 se je rodil v Palermu, kje je obiskoval
osnovno in srednjo šolo in tam je v njem
vzklil poklic, da bi rad delal z mladimi. V
Rimu je nato študiral klasično filologijo in
dobil možnost za doktorski študij v Sieni. Po
opravljenem doktoratu pa se je raje posvetil
poučevanju kot raziskovalnemu delu. Leta
Tokrat stopa pred nas z zgodbo o Margheriti, odraščajočem dekletu. Ravno v
času, ko vstopa v srednjo šolo in še kako
potrebuje varnost, zavetje in oporo odraslih, njeno družino zapusti oče. Skozi roman
tako spremljamo njeno nič kaj rožnato pot
v odraslost, ob njej pa se srečamo z njeno
prijateljico Marto, s fantom Giuliem ter
profesorjem italijanščine in latinščine (v katerem lahko prepoznamo pisatelja samega).
Če so v prvi knjigi odrasli predstavljeni skoraj
kot idealni, so v drugi predstavljeni odnosi,
ki nikakor ne spadajo med lahke. Glavna
junakinja tako skozi težko zgodbo oblikuje
svoje življenje.
Zanimivo predstavitev knjige in pogovor
s pisateljem lahko pogledate tudi na svetovnem spletu na strani http://www.profduepuntozero.it/2012/11/27/cose-che-nessuno-sa-in-altre-lingue/.
41
4. maj 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost
Veliki letošnji zmagovalec najprestižnejše
kategorije oskarjev – kategorije za najboljši film
je politični triler Misija Argo. Zanj je v največji
meri zaslužen znani filmski igralec in režiser
Ben Affleck. Največja odlika je napetost, ki jo
zgodba stopnjuje iz sekvence v sekvenco, iz
kadra v kader. Ravno to je glavna prvina trilerja,
vzdrževanje nenehne napetosti. In to filmu nedvomno uspe. Zgodba je že na začetku razločno
predstavljena - kopica ljudi zasede ameriško
ambasado v Iranu, le šestim zaposlenim se
uspe rešiti in zatočišče najdejo na kanadski ambasadi. In začne se razburljivo reševanje šesterice iz Irana. Ameriška obveščevalna agencija
C.I.A. pošlje svojega agenta pod krinko, da išče
prizorišče za snemanje ZF filma Argo v Iran, da
šesterico poskuša spraviti iz države. Nor načrt,
ki razburi celo predsednika ZDA a na koncu se
izkaže za genialnega. Zgodba naj bi bila posneta
po resničnih dogodkih, pa čeprav imajo v Iranu
svojo plat resnice in se s tem filmom nikakor ne
strinjajo. Pa vendar, vzdušju v filmu in njegovi
kvaliteti ni ničesar očitati. Film je dinamičen, zanimiv in napet. Če pa je to najboljši material za
oskarja v najprestižnejši kategoriji pa je drugo
vprašanje. V lanskem in letošnjem letu smo si
lahko ogledali filme, ki so nedvomno presegli
Affleckov Argo – Spielbergov Lincoln, odlična
evrospka drama Ljubezen režiserja Michaela
Hanekeja in predvsem čudovita zgodba o moči
vezi znotraj družine The Impossible. A kljub
vsemu, tudi film Misija Argo je nad povprečjem
in zato vreden ogleda.
Matjaž Kosi
10. -12. maj 2013: Duhovne vaje za dedke in
babice. Vodi: Marija Sraka
24. - 26. maj 2013: Molitvena naveza za dobre
družine in duhovne poklice. Vodita: (br.
Primož Kovač, br. Jože Smukavec)
1. junij 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost
7. - 9. junij 2013: S pesmijo in plesom slavimo
Gospoda. Vodita: Ruth Müller Wick in br.
Marko Senica
16. - 21. junij 2013: Duhovne vaje za brate
kapucine
22. junij 2013: DMŽ – srečanje za vztrajnost
28. junij -7. julij 2013: Kontemplativne
duhovne vaje. Vodi: br. Miha Sekolovnik
30. junij - 2. julij 2013: Uvajanje v meditacijo.
Vodi: Marija Sraka)
Vipavski Križ
1. – 21. julij 2013: Izkušnja poklicanosti – za
fante. Informacije: [email protected]
Assisi
7. - 13. 8. 2013: Romanje v Assisi za mlade.
Vodijo br. Matej Štravs, br. Jožko Smukavec, br.
Vlado Kolenko. Informacije in prijave: www.
kapucini.si/romanja-v-assisi-2013
16. – 24. 8. 2013: Romanje v Assisi – s kolesi
(za fante). Informacije: br. Vlado Kolenko, 041611-091, e-pošta: [email protected]
Ali veš …
42
ZANIMIVO KOLIKO
POZORNOSTI JE
NAMENJENO PRTIČU IN
POVOJEM V GROBU…
43
Glave skupaj
– hitro se
moramo
posvetovati
Ste vedeli, da …
l so kristjani začeli praznovati Veliko noč kot poseben dan
v letu v drugem stoletju (praznovanje nedelj pa spada
h krščanstvu od vsega začetka)?
l so datum Velike noči določili na Nicejskem koncilu leta
325?
l so jajca, ki si jih podarjamo ob Veliki oči, poznali že stari
Egipčani, Perzijci, Galci, Grki in Rimljani, ki so v njih videli
simbol življenja?
l je datum velike noči prva nedelja po prvi pomladanski
polni luni (to je vedno med 22. marcem in 25. aprilom)?
l vsako leto na velikonočno jutri priredijo na travniku pred
Belo hišo lov na velikonočna jajca za otroke?
l se tradicionalni način barvanja jajc imenuje pysanka in
prihaja iz Ukrajine?
l se je v praznovanje Velike noči vtihotapilo kar precej
poganskih simbolov – eden takih je velikonočni zajec,
ki je sicer znamenje plodnosti in lune (povezano z
datumom Velike noči), sicer pa s krščansko Veliko nočjo
nima nobene zveze.
l 75 % ljudi, ki si privoščijo čokoladnega velikonočnega
zajca, ga začne jesti pri ušesih?
l je prvo znano velikonočno jajce iz kolekcije Fabergejevih
jajc naredil draguljar Peter Carl Faberge? Bilo je darilo
carja Aleksandra III. svoji ženi Mariji Feodorovni. Ker
je bilo jajce carici zelo všeč, je bil Peter imenovan za
Ujeto v objektiv
Svojevrstno
tihožitje
dvornega draguljarja, carski par pa je začel s tradicijo
podarjanja dragocenih jajc.
l so bili Velikonočni otoki odkriti na velikonočno jutro –
odkril jih je leta 1722 Nizozemec Jakob Roggeveen.
SO DOKAZI VSTAJENJA –
GRE ZA PRAVI GROB IN
TRUPLA NISO UKRADLI…
Kako že
pravi pesem:
Naša četica
koraka…
je moč
To nam vedno da
Vsak je pomemben člen
WOW – BOŽJI SIN POSPRAVI
POSTELJO, TUDI ČE NE BO V
NJEJ NIKOLI VEČ SPAL!
Maskota,
ki nas je
spremljala
na
duhovnih
vajah
Zrihtani,
da bi že
lahko šli
pred oltar
Spregovoril je menih:
»Vse te gore in reke in Zemlja in zvezde - od kod so?«
In učitelj je dejal:
»Od kod je tvoje vprašanje?«
Glej v notranjost.
Anthony de Mello, zgodba iz knjige Ptičja pesem