Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok
Kazalo vsebine dražilnika Zahvale Elektronska knjižnica v spletni knjigarni Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet Najave I. UVERTURA RAZODETJA Vzpon konca časov Habemus papam III. ZAČELO SE JE S SANJAMI Nori šolski dan Borisa Plahutnika Knjižnični prah Berte Kladnik Knjiga se predstavi in figure postavi Knjiga se odpre, vrata v sanje razpre V. MEDALARSKA VOJNA Plemski zbor Medalarja Cesarstvo tam daleč Prihaja temne plime kaos Angel teme Prvi član druščine – čarovnik iz legend Drugi član druščine – Eldar Eniha, poglavar Gozdarjev VIII. ZORA ELEJLINEGA REDA Magijska iniciacija Vstajenje metka zadetka V ribniku z velikimi ribami DODATKI Cesarstvo Shedania Novi eon: dediščina Koalicijskih vojn Fevdalno-sužnjelastniška vladavina 2 Splošno o cesarski vojski Zemljiške posesti - marke, vojvodstva in grofije Marka Semberija (nekdanja Marka Derdel) Marka Shedanija Marka Ladhas Vojvodstvo Madhas Vzhodna marka Zahodna marka Slovar Viri in literatura Bojan Ekselenski KOLOFON 3 Zahvale Na koncu je seveda etično, vljudno in stvar dobrega okusa, da se zahvalim vsaj nekaterim, ki so pripomogli, da je knjiga v elektronski in tudi tiskani obliki ugledala luč sveta: Najprej gre zahvala Alenki Popovič, da me vsa ta leta potrpežljivo prenaša in mi pomaga z drobnimi iskricami. Tiskana knjiga se nikakor ne more materializirati brez finančne podpore donatorjev. Za tovrstno podporo se moram zahvaliti Svetu delavcev Cinkarne Celje d.d. (predsednik Dušan Mestinšek), predsedniku uprave Cinkarne Celje d.d. Tomažu Benčini in ostalim članom uprave podjetja. Seveda ne morem brez zahvale prijatelju mag Zoranu Pevcu. Brez njegovih nasvetov bi marsikaj izpadlo precej nerodnejše. Knjiga bi bila bistveno manj privlačna brez vrhunskih naslovnih ilustracij. za resnična umetniška dela se moram zahvaliti izvrstnemu profesionalnemu ilustratorju Marku Jordanu. Njegova roka je ustvarila osupljivo vizijo Drugotnosti. Vsekakor gre zahvala tudi članicam in članom Celjskega literarnega društva za podporo, nadalje seveda članicam in članom društva Zvezdni prah, članicam in članom Slovenskega Tolkienskega društva Gil Galad, članicam in članom razpuščenega Društva ljubitelje znanstvene fantastike in fantazije Prizma, Andreju Ivanuši, Ruži M. Barič in še mnogim, ki ste mi tako ali drugače svetovali. Ne smem izpustiti tudi revije Joker, saj si z njihovimi recenzijami lahko pomagam do boljših izdelkov. Čisto na koncu pa se moram zahvaliti vsem znanim, neznanim filozofom, mistikom, teologom, okultistom, kabalistom in anonimnim 4 avtorjem mističnih ilustracij, ki so del te knjige. Vilinska okultna teologija, skupaj z vilinščino in ureditvijo Drugotnostjo, temelji na zahodni hermetični tradiciji in kabalistični mistični teologiji. Vse modrosti, zapisane v posameznih delih knjige izhajajo iz resničnih duhovnih tradicij. Ključna modrost, ki jo lahko izpostavim: DELAJ DOBRO! vil.: Sagebed nabad 5 Elektronska knjižnica v spletni knjigarni Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige. 6 7 Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti (BIBLOS) Angleška zvezdniška arheologa dr. Neil Dick Dickson in dr. Mary Smith na znanem najdišču Kumran ob Mrtvem morju najdeta nenavadno, od sveta izolirano votlino. Kmalu se izkaže, da votlina ni bila izolirana brez razloga. Znanstvena radovednost, iskanje akademske slave in s tem 8 povezanega statusa na dan izvrže prekletstvo, ki ne bi nikoli smelo v svet sredi 21. stoletja. Izkaže se, da najdeni artefakti prihajajo iz nekega drugega sveta, popolnoma tujega vesolja. Začnejo se dogajati nenavadnosti. Vplete se skrivnostni red MAGNA ORDO SANCTUM SPIRITUS, ki deluje pod okriljem Katoliške cerkve.. Pojavi se tudi Marijin red iz Magdale. Svoj piskrček pristavijo razne tehnološke agencije, teroristične in protiteroristične skupine. Zvezdniška arheologa postaneta begunca, ki so jim za petami vsi, ki se želijo dokopati do ključa skrivnosti vsemogočne moči. Marijin red iz Magdale želi izvesti strašen obred—udejanjenje utelešenja kaosa Elejle. Krvna daritev nedolžnega, rojenega iz grešne zveze zaradi Marijinega posega spodleti in sproži se rojstvo pekla na zemlji… dobesedno. Oder za nastop Elejle in peklenskega zbora damejahov in kerkešev je pripravljen. (E.EMKA) Vitezi in Čarovniki: Votlina Skrivnosti na E.Emka od Mladinske knjige. Na tem portalu je možen samo nakup. 9 Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok (BIBLOS) Marijin red iz Magdale je izginil. Zadnji magicanus pontifex maximus je umrl v Žički kartuziji. Na vrtčevskem igrišču se srečajo tri deklice - ena osnovnošolka in dve iz vrtca. Vsem trem je skupno, da so nekaj posebnega. V tisem času je tudi izvoljen nov papež - nadel si je ime Janez Pavel III. 10 Tudi on je bil na svoj način prelomen, kot je bil njegov slavni prednik s konca 20. stoletja, ki je obeležil padec sanj o socializmu in komunizmu. A Sveti oče se še ni zavedal preloma ... Deset let kasneje dijak Boris zaspi med uro Slovenščine. Znajde se v tujem svetu, vanj se udejanji bajeslovni vitez in čarovnik - Mešarah. Kmalu dobi še pravljični meč, ultimativno knjigo urokov in talisman. Uveden je v skrivno druščino Čuvajev. Vseh sedem se je reinkarniralo v Celju, majhnem mestu sredi majhne evropske države Slovenije. Mešarah in sedem aganealov v enem mestu je znak - prihaja konec časov, konec šemite, ko se črke Zakona premešajo in Zakon na novo napišejo. Je Mešarah poskus ohranitve starega Zakona ali prinaša oznanjenje novega Zakona? Boris se kmalu odpravi v najzahodnejšo deželo Drugotnosti - Dilual. tams e sooči z zapleteno situacijo in odločen je, da razvozla težaven vozel spletk. V Drugotnosti se začne vojna. Najsevernejše človeško kraljestvo Medalar podleže. Na robu propada se tvori druščina - legendarni starodavni čarovnik Arcus, poglavar enako skrivnostnih Gozdarjev, zeolski plemič Han Zeolski, plemkinja Lena Penederwar. Odpravijo se na kvest v skrivnostno in vsem zaprto vilinsko deželo. Tam jih sprejme vilinski plemič, bodoči kralj, Amrokh Gideus. Druščina se odpravi v lov na tehagace, mistične kristale, ki omogočijo Mešarahu, da izniči Elejlino magijo zatabov, peklenskih talismanov kaotičnega sveta lupin - Megšelema. Pot v Divjino je polna skrivnosti ... Cesarstvo Shedanija se zaplete v notranje spletke. Cesar Leon XX bi pomagal Medalarju, a je kraljestvo poraženo, preden se sploh začnejo resni pogovori o pomoči. Tu je dvorni knez Artus Orwen, ki ima svoje interese. Nihče se ne zaveda, da sodelujejo v spletkah znotraj spletk skrivnostne Elejle. Konec sveta je tu ... 11 Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz Drugotnosti 2 V tej noveli, pravzaprav klasičnem viteškem romanu, spremljamo 12 ogorčeno in tragično obrambo Zeolije. Po padcu in zasedbi celotnega Medalarja, kar smo spremljali v romanu Vzpon indigo otrok, se upira zgolj Zeolija. Malahid Zeolski zavrača vse pozive za opustitev obrambe. Horde Božanskega carstva napadajo, a vkopane medreje se ogorčeno upirajo. Na koncu meašika Aleja spremeni tok bitke. Zlahka si podredi manj močne in obramba Ožin je prebita. Malahid kljub vsemu ne odneha. Aleja ostane v ujetništvu, kajti malahid upa, da jo bo lahko pokončal v ječi, kjer je pred 2100 leti že umrl damejah v telesu bojevnice - meašike Marisa. Žal malahid spozna, da je Aleja iz popolnoma drugačnega testa. V zadnji, tragični bitki, obkrožen z zadnjimi elešeji Prstanove straže se odvije ZADNJI BOJ ZEOLIJE. Kljub vsemu pa nekaj preživi. Boj ni bil zaman ... 13 Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz Drugotnosti 2 Duhovi Aldeverga se nadaljujejo tam, kjer smo v Vzponu indigo 14 otrok (in Indigo otroci) pustili plemiča in plemkinje Zeolije, gozdnega vilina, severnega vilina in gozdarskega poglavarja. Znajdejo se v ruševinah mitskega Aldeverga, nekdanjega duhovnega središča Svetovnega carstva. Vilin Amrokh Gideus vse prevara. Druščini se pridruži čarovnik Arcus, ki jih je zapustil na poti. S pomočjo portala se napotijo k aeralu Eneju Olomu, starodavnemu vladarju gozdnih vilinov neštetih skrivnosti. Enej jih s posebej uročeno palico napoti proti skrivnemu prelazu v Zeolijo. Pot je nevarna, polna velikih zveri, a v okupirani Zeoliji jih čakajo okupacijske vojske. Han zeolski je podedoval mitski zeolski vladarski prstan. Začutil je nove moči. Spoznal je, zakaj je oče tako čuval ta prstan. Amrokh je hitel proti svoji zaledeneli deželi preko Cesarstva Shedanije in okupirane Zeolije. Mislil je, da je neopažen in se ni zavedal, da je samo orodje v rokah mogočnih damejahov v telesih drobnih deklic meašik Verene in Aleje. Končno se druščina sreča z Amrokhom, a vmeša se meašika. A v tej igri so vsi prevarani. 15 Bojan Ekselenski: Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok Bojan Ekselenski, samozaložba Zbirka Fantazija 16 Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet E-knjiga bo kmalu v Biblosu in E.Emki! Spremljajte spletne strani BIBLOS in E.Emka 17 Vsebina Indigo novi svet Zgodba se začne 3 leta po dogajanju v Vzpon indigo otrok (in nekako 2, 5 leta po dogajanju v novelah Zadnji boj Zeolije in Duhovi Aldeverga, ki sta vmesni zgodbi). Med prvomajskimi počitnicami v Dubaju Borisu v naročje pade arabski brezdomec, ki spregovori čistokrvno visoko vilinščino. S tem se sproži plaz. V Drugotnosti leta 2101 n.e. umre svetokrvni cesar Leon XX. Simidal. Prestol prepusti osamljenemu in ponižanemu Aldusu III, ki predtem z dvornim knezom Artusom Orwenom sklene pakt iz koristoljubja. Aldus se zaveda, da brez Artusa Orwena ne bo vladal niti do naslednjega polnega mogosa. Južna marka Ladhas se odcepi od Cesarstva Shedanija in se poveže z Ardenijo in Ellionom. Aldus naredi presenetljivo potezo, za ženo izbere carsko meašiko Alejo I in Božansko cesarstvo se dinastično poveže s Cesarstvom Shedanija. Zgodovina se očitno drugače zasuče, kot v tragičnih dogodkih Padca izpred skoraj 2400 leti (te dogodke opisuje nastajajoča novela Vitezi in čarovniki: Padec imperija). Sama Božanska osebnost blagoslovi novo zvezo in razglasi Svetovno cesarstvo, ki mu vladata božanski cesar Aldus III in svetokrvna kraljica Aleja I. Vse je pripravljeno za vojno. Boris in Lucija sta par in obema se izteka prva stopnja študija. Borisa pa zanese na zabavi cimra Loleka. Istočasno na sceno stopi Magna Ordo Sanctum Spiritus. Cilj je Sandra Radosavljevič, zaprta v posebnem oddelku Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Pri tem gre nekaj hudo narobe. Kot še to ne bi bilo dovolj, se Boris zaplete s kajenjem trave, nakar se odpravi v Drugotnost, Dilual in tam zaradi vilinskega vmešavanja sproži državljansko vojno. Doma izvede strahoten obred in temelji vesolja, kakršnega poznamo, se spremenijo. Odre za konec sveta je pripravljen. 18 Najave Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet Naslovnico Indigo novi svet (avtor naslovnice: Mark Jordan) Fizična knjiga Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je izšla konec 2011. V knjigarnah jo je zaradi čudnosti slovenskega trga težko najti. Elektronska verzija Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet bo izšla okoli dva do tri mesece za to knjigo. 19 Zakaj bi sploh prebrali Indigo nove svet, če ste že prebrali papirnato verzijo? Pravično vprašanje! Branje priporočam iz preprostega razloga – v elektronski verziji so nekatera poglavja konkretno razširjena, saj je knjiga za petino obsežnejša. Ekskluzivno, samo za ePub/mobi verzijo je dodano tudi prvo poglavje naslednje knjige serije z delovnim naslovom Vitezi in Čarovniki 3. Seveda so dodani razširjeni dodatki. 20 21 Uvertura Razodetja Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem zapisano, kajti čas je blizu. RAZ I-3 Prihaja iz neskončnosti, Ljubeča je na senčni strani, Nevidna je na osončeni strani, Njena pesem odzvanja tam, Njena tišina vlada tu, Ljubimec večnosti, Pokaži svojo pot, Pokaži svojo resnico, Nikoli ne boš prišel, Kajti nje ni tam, Čeprav si na cilju, Nisi spoznal začetka, 22 Nje ne vidiš, Ona je povsod, Ti si nikjer. 23 Vzpon konca časov Mogota oglodanih zidov priča o nekdanji pomembnosti tega kraja. Žička kartuzija je bila v slavnih dneh templjarska postojanka, cerkev, samostan in zdaj je, po spletu nedoumljivih božjih in demonskih iger, znova pomembna. Sonce je že padlo izza hribovja. Še zadnji turisti zapuščajo presunljivo dediščino tega odmaknjenega kraja. Sto devetintrideseti magicanus pontifex maximus Marijinega reda iz Magdale, Tim Gillman, si ne dela utvar. Postal je nekakšen stečajni upravitelj Reda. Zlata doba iz časov njegovega pradeda in celo deda je bila brutalno zaključena pred dobrim desetletjem. Zaskrbljeno razmišlja o tem, kako naj Redu povrne nekdanjo moč. Od svetovne organizacije je ostalo samo nekaj razpršenih in nemočnih skupin. Gospa se gotovo obrača v svojem tisočletnem grobu. Njene kosti šklepetajo v posmeh mizernemu življenju Reda. Zasliši šelestenje in dvigne pogled. Zagleda moža, ki se odločno približuje. Pomane si dlani. Rick ima rezultate. Če jih nima on, jih nima nihče. Pred mojstra si ne bi upal brez dobrih novic. On in njegova skupina imata pomembno prednost – Čuvaji ne vedo za njihovo prisotnost. Prihajajoči mož se ustavi v primerni oddaljenosti, pred sabo sklene 24 roki in se kratko prikloni: »Pozdravljeni mojster. Naj vas Gospa varuje.« Tim sopi korak bliže ponižnemu možu. Znova si ga ogleda. Košata brada je v sozvočju z bujno grivo snežno belih las, poudarjajoč divjo preteklost. Strogo se zagleda v kamnito sive oči: »Kaj si izvedel? Čim prej bi se rad rešil te miniaturne dežele, prepolne zoprne prepirljive samovšečnosti.« Mož se pogladi po mogočni bradi, z očmi bega po svečanih silhuetah ruševin in pridobiva čas z oklevanjem, zatem previdno odvrne: »Mojster, Čuvaji, udejanjenja Aganealov so se res koncentrirali v krogu komaj slabih štirih milj. Vseh sedem je pripravljenih. Neverjetno hitro in popolnoma so se zlili s svojimi gostitelji. Najnenavadnejše je, ker so vsi precej mladi, nekje vaših let ali celo mlajši. Njihovi umi so neprebojne trdnjave. Z največjim naporom sem zaznal neko pričakovanje, nekaj ali nekoga čakajo. Mike in Dimitrij sta poskušala izvedeti kaj več, a sta stikanja po duhovih Aganealov plačala s popolno norostjo. Tukaj sem, ker se nisem spuščal v fajt.« Tim dvigne pogled na zvezdno nebo. Ni se še odločil, naj bo jezen, razočaran ali oboje. Rezko sikne: »Pričakovanje,« zavrti z očmi, »to te zanima? Pri Gospejini milosti in njenem biču! Čakajo svojega odrešenika! Njega in nikogar drugega! Udejanjili so se v istem mestu, ker prihaja On, ki ga bodo v primernem trenutku žrtvovali. Zgodovina se ponavlja v cikličnih krogih. Kako je s Knjigo? Pri Gospej! Kdo je njen čuvaj in kam so jo skrili? V svoje dobro imej glede tega kakšno pametno idejo. Za začetek – kako do nje? Kdo jo varuje? Vsaj to pričakujem od enega od svojih pontifexov. To je ključno za prihajajočo vojno.« Mož razočarano odkima in poskuša nekaj reči. Tim besno zarenči: 25 »Kakšni ste to pontifexi? Saj ste podobni pedrskim župnikom v lezbičnem baru! Naj vam Gospa pomaga!« ves zaripel v obraz zakrili z rokami, »že tako običajna, čisto preprosta naloga vam predstavlja skoraj nerešljivo uganko!« zavrti oči po obrisih ruševin in jezno pribije: »Še v času mojega deda nekomu tvojega ranga ne bi tako spodletelo. Opravil bi nalogo svojega mojstra. Vse bi naredil za mojstrovo srečo in za večno slavo Gospe. A ti?« grozeče pripre oči. Mož panično odstopi za nekaj korakov. Njegova maloprejšnja jeklena odločnost se stopi ob mojstrovem grozečem glasu. S pogledom zmedeno skače po silhueti svečanih ruševin: »Veste, odkar so nas ločili od Sehir Jereda, smo v zelo,« a ga Tim grobo prekine: »Razočaral si Gospo, razočaral si Red in razočaral si, konec koncev, tudi mene. Dovolj imam neumnih izgovorov nesposobnih šalabajzerjev!« jezno renči in trpko vzdihne, »še nepismeni bi prej našel to knjigo!« zavrti z očmi po naraščajoči temini noči in besneče pribije, »pri Gospej, ne gre za Kuhajmo z Gospo ali Zaplešimo z Gospo, temveč za Sehir bar Jemin. To je, pri Gospejinem bordelu, knjiga vseh knjig od dna Megšelema do vzvišenih robov Kadešaha! Knjiga smrdi do neba. Najbrž si edini, ki je nisi sposoben izvohati. Še navaden smrtnik ob njej postane živčen in ves penast od njene čudaške sile. A ti si, pri Gospejinem grobu, pontifex Anglije in Škotske! Od Gospejine vladavine nas loči samo ta preklemanska knjiga. Ko Čuvaje odrešimo Sehir bar Jemina, se bo novo udejanjenje Odrešenika izpelo v kerkešev prdec! Očitno nihče ničesar več ne razume! Moram res vse sam postoriti?« iz žepa potegne keramično pištolo. Nesrečni mož si uspe z rokami zakriti obraz. Tim ne okleva. Neslišni pok pokosi moža: »To je bila tvoja zadnja parada nesposobnosti,« in jezno pihne, »torej moram to nalogo opraviti osebno. Gospa me bo nagradila z brezmejno močjo, ko ji pred noge položim Sehir bar Jemin. To je edina ...« Stavka ne konča. Pred njim se pojavi v biserni sijaj odeta silhueta. Tim očaran obstane in povesi pištolo, oblije ga mavrična luč božje slave. V bleščavi splet luči odeta postava je majhna, nič kaj večja od sedem ali 26 osemletnega otroka. Otroško zveneč glas se srhljivo zareže v um moža: »Torej smo prišli na konec tisočletnih poti! Dolgo in dobro ste služili moji volji v težkih časih moje odsotnosti.« Tim zajeclja: »Vi ste ... vi ... kako to? Saj še ni ... Ni.« Otroški glas ledeno odvrne: »Eliša se je povzpel iz Megšelema, brodar svete reke Alisse se je priklonil in Neskončno drevo si je nadelo jesenske barve. V rešnje telo me je povabila neizmerna strast človeškega hlepenja po moči, oblasti in slavi.« Bitje za hip umolkne, sijaj biserne liči postane skoraj neznosen: »Vsako orodje se prej ali slej izrabi in postane zgolj nekoristno breme. Odigrali ste svojo vlogo. Čisto vsi! Zdaj je čas za čiščo pajčevin zadnjih dveh tisočletij. Vaša vizija ne vidi preko srca Abadona. Ker ste človek starega sveta, se ne morete znajti v mojem novem carstvu.« Bitje iztegne svoji, s srčki okrašeni ročici, in hip kasneje iz njih proti Timu izletijo rdeče strele črne magije. Tima ovije biserni sijaj peklenskega odseva. Mož se brez besed sesede na kolena. Zave se umiranja od Gospejine roke. Končno mu je dano védenje. Končno razume. Na poljanah Eliše, v Hašenahu, bo užival zasluženo rajsko sladkobo. Zasedel bo ošeapak ob desnem stebru Megšelema. Izpolnjeno je. Zadnje kar občuti, je blaženost. V zadnjem izdihu zašepeta: »Elejla ...« In tema znova zagrne ruševine. Biserna postava izgine. Ostaneta samo dve trupli. 27 V nekaj dneh se trupla namnožijo. Nihče ne poveže nekaj tisoč sveže umrlih. Le kdo bi povezal smrt zaradi srčnega zastoja pomembnega direktorja iz Londona s podobno smrtjo klateža v Edinburgu? Kaj ima skupnega možganska kap učiteljice v Ljubljani s kapjo odvetnika v Budimpešti? Vsi tako ali drugače povezani z Marijinim redom iz Magdale so morali umreti. Morali so izginiti vsi sledovi tisočletnega boja. Ob koncu časov, ob sami zori Megšelema, morajo izginiti vsi dokazi in vse priče. Tri drobne deklice se igrajo v peskovniku. Najstarejša od njih sedi na robu in stiska svojo plišasto igračo. Sandale je pustila pri mami in se ji vsake toliko nasmehne. Mlajši sta polno zaposleni s peščenim gradom. Tudi oni sta sandalčke pustili na trati zunaj peskovnika. Zraven sandalčkov ležita tudi plišasti igrači. Njuni mami sta sodelavki in prijateljici. Sedita v košati senci in kramljata o vsakdanjih tegobah. Na namig najstarejše spustijo peskovniške igrače, pograbijo vsaka svoj pliš in se zapodijo okoli tobogana. Kmalu jim je tega dovolj in stečejo proti zelenemu labirintu. Mati najstarejše zakliče: »Pazi na oblekico. Skoraj vsak dan te moram sveže obleči!« Deklica veselo zakliče: »Ja mami!« »Ampak resnično pazi!« »Ja mami,« odvrne in pomaha. Mati se spogleda s svojima prijateljicama: 28 »Upam, da vajine ne umažejo po dve obleki na dan.« Ženski prikimata, se razumevajoče nasmehneta in znova posvetita svojim večernim reality showom in romantičnim nadaljevankam. Mamina skrb je upravičena. Živahno dekletce je oblečeno v krasno rdečo obleko, okrašeno z različnimi rumenimi krogi. Čudoviti svetli lasje so z veliko vrtnico speti v skoraj do pasu segajoč čop. Končala je prvi razred. Njeni prijateljici sta približno dve leti mlajši. Komaj čakata na avanturo, ki se ji reče šola. Prva je oblečena v preprosto modro obleko. Kostanjeve lase ima spete z medvedki v ljubki plahutajoči kitki. Druga nosi zeleno oblekico, posejano z belimi pandicami. Kot oglje črni lasje ji prosto padajo preko vratu. Obe sta ljubki in radoživi deklici. V vrtcu ju imajo vsi radi, saj radi delita svoje igrače z drugimi otroki. Vedno pomagata mlajšim od sebe, nikoli ne nergata, ne preklinjata ali in ne sodelujeta pri kakšnih lumparijah. Zadovoljni sta s tem, kar jima je namenjeno. Danes je malo takšnih otrok. Vse tri v rokah stiskajo svoje plišaste igrače. Labirint sredi igrišča je silno priljubljen. Tudi one se rade po njem podijo. Čez čas se naveličajo tekanja med visokimi zelenimi zidovi labirinta. Skakajoče se napotijo v senco visoke platane in zadihane posedejo na toplo poletno travo. Odložijo plišaste igrače. Ljubki zajček, medvedek in pandica prazno zrejo v modro nebo. Tedaj se zgodi. Spogledajo se. Prešerna ljubkost obrazkov okamni. Otroška razigranost izgine. Oči jim rubinasto zasijejo. V zenicah se zrcalijo zvezde in galaksije. Najstarejša deklica sklene s srčki okrašeni rokici in obe družabnici premeri z izostrenim, rubinasto sijočim pogledom. Obe nemo prikimata in vse tri nečloveško ostro zrejo nekam izven sveta, izven topline domačega 29 vesolja. Otroci, ki tekajo in se igrajo v bližini, se nagonsko umaknejo iz dosega njihove mrazeče navzočnosti. V njihove oči se znova vrne človeški sijaj. Najstarejša deklica za hip pripre oči, zatem z otroškim glasom izbira besede: »Počistila sem. Nova trava zraste, ko staro požgemo. V zadnjih desetletjih so neverjetno propadli. Odkar so izgubili Sehir Jered, so samo še eden od otroških vrtcev, ki se igra veliko čarovnijo. Izgubili so moč vizije. Niso uvideli v tolmune prihodnosti.« Obe sogovornici prikimata. »Zdaj smo same. Pred našo večno mladostjo je še mnogo stoletij. Dve vesoljni carstvi sta nas poklicali. Milijarde ljudi obeh svetov nas prosijo, naj jih odrešimo odgovornosti svobode. Jih bomo pustile čakati?« Obe družabnici se prikupno namuzneta in hihitajoče odkimata: »Nikakor ne. Ljudje želijo nekoga, da misli namesto njih. Ves čas živijo samo za naslednji užitek. Svojo voljo bodo hvaležno prepustili božji volji. Dokler bo dovolj vzburjenja pozabe, toliko časa bodo sledili naši volji.« Ona, ki je Ena, najpomembnejša v druščini, nadaljuje: »Pet od sedmih zvezd na nebu so že vstale in našle svoje meso. Os svetov se bo zavrtela okoli posebne zvezde. Ta bo našla sled do Sehir Jereda. Skozi strune usod vidim pot te zvezde. Ona bo feniks. Umrla bo z namenom ponovnega vzpona. V trenutku svojega poraza bo prinesla meč zmagoslavja.« Mlajša deklica se s prstkom poigra s kitko, pogled ji okamni in se zahihita: »Sehir Jered je hudičeva knjiž'ca. Kdor jo bo znal sestaviti, bo res velika pridobitev. Z njeno pomočjo bo vstal Skriti,« in poskoči, »vsekakor 30 je zabava, ki nas čaka, boljša od dedkovih čokoladic.« Druga deklica reče: »Skriti je posebna skrivnost. Čutim njegovo prisotnost, čeprav lebdi za pajčolanom razodetja.« Najpomembnejša prikima in doda: »Zaigrali bomo na melodije starega sovražnika. Imeli bomo za končni uspeh nujne žrtve. Imamo prednost, ker vem, kdaj, koga in kako moram žrtvovati. Vse napore bom vložila v veličastno prevaro. Zavarovala nas bo v ključnih trenutkih. Sovražniku bom dopustila slast iluzije zmagoslavja. V pravem trenutku bo njihov Izbrani postal moj služabnik. Sam bo prišel do mene in se mi prepustil. Pustila bom, da jih bo ujela njihova past.« Deklica s čopom pa doda: »Zdaj smo same proti vsem vesoljem.« Skočijo na noge in v njih znova prevlada otrok. Pograbijo plišaste igrače in znova stečejo proti velikemu labirintu. Pridružijo se igri drugih otrok. Otroški živ žav je napolnil visoko grmičevje. Igra se nadaljuje. Pekel se približuje. 31 Habemus papam Nad Vatikanom lebdi sijaj svetega pričakovanja. Zgodilo se je. Zvečer se je papež poslovil z velikimi načrti za prihodnost, a jutra ni dočakal. Bog je odločil. Potrebuje ga v nebesih. Komaj nekaj let je razsvetljeval svet, razcepljen od boja z lastnimi sencami, ob hlastanju za še več moči. Močni so pozabili, na čigavih ramenih se sončijo v lažni luči zaljubljenosti v osebno moč. Trg Svetega Petra je nabito poln verujočih, novinarskih ekip in naključnih zijal. Čeprav je neobičajno mrzel dan, množice vztrajajo. Večje skupine se grejejo s svečami in petjem nabožnih pesmi. Mnoge od njih slavijo edinega resnega preferita. Čeprav se je konklava komaj začela, je na trgu vladalo nenavadno evforično vzdušje. Posamezne skupine posebej zagretih vernikov navdušeno vihtijo transparente s slikami svojega ljubljenca. Konklave se zaključi, ko se iz dimnika v nebo izvije beli dim. Množica dobesedno izbruhne. Glasno petje in skandiranje napolnita veličastni trg. Kamere najbrž še nikoli niso posnele tolikšnega navdušenja tako velike skupine ljudi. To je bila ena najkrajših konklava v zgodovini Cerkve. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Kardinali so že v prvem krogu izvolili novega Petrovega naslednika. Izbirali so med dvema imenoma. Edini resni preferit je že za 32 časa življenja postal svetniška ikona, a drugi na listi je bil tam zaradi spoštovanja tradicije. Vatikan že pet let oblegajo različne zahteve po spremembi pravila glede razglasitve svetništva. Izvoljeni papež vzame ime Janez Pavel III. V prvem nagovoru pred vzklikajočo množico obljubi nadaljevanje dela svojega predhodnika. Temu je bil najpomembnejši zaupnik in svetovalec. Stari papež je umrl z nasmehom na obrazu. Naslednji dan se je Večno mesto zbudilo v meglo, ki bi jo lahko rezali. Vedeževalka na RAI 3 je modrovala: »Novi papež si je nadel ime slavnega prednika s preloma tisočletja in nam poslal pomembno sporočilo. Janez Pavel II je mučeniško prenašal breme atentata in umrl kot svetnik. Janez Pavel III je začel kot svetnik in Cerkev bo svetniško vodil do mučeniške smrti. Ta megla nam sporoča v zvezdah zapisano usodo.« Kardinal Luigi Falcone olajšano vzdihne v družbi patra Jožefa Slemenca: »Torej se je Sveti oče motil. Imamo njegovega naslednika, a stari sovražnik se še ni prebudil.« Njuni koraki votlo odmevajo po veličastnem hodniku. Pater resno odkima: »Mogoče se ni motil. Moč Megšelema je nepredvidljiva in polna presenečenj. Čuvaji čutimo nedoločljiv stisk tišapaša (lupina Megšelema). V Drugotnosti se marsikaj dogaja. Zbiramo različna poročila o združevanju Vzhoda in novem vzhodnem kralju, ki se je razglasil in okronal za basileo. 33 Dobro organizirana horda orkov je zasedla znaten del kraljestva Medalar in tam tudi ostala. Še najbolj me skrbi nekaj drugega.« Kardinal zamahne z roko: »Pred leti ste omenili Jezusovega vojščaka. Kaj se ne prikaže, ko se pojavi Elejla?« in se spogleda s patrom, ki resno odvrne, »Jezusov vojščak se pojavi šele po polni Elejlini manifestaciji. Pravzaprav bi bil presenečen, če bi se Odrešenik že naznanil.« Kardinal zoži pogled: »Ne govorite o Odrešeniku!« in vzdihne, »navkljub vsemu, sveti oče je zgolj človek. On ni bog, temveč božji zastopnik. Tudi zanj, kot za vsakega človeka tega sveta, veljajo zakoni tega sveta.« Jožef odvrne: »Tako pravijo spisi. Po zapisih sodeč naj bi od uroka do utelešenja minilo nekaj desetletij. Pri tem gre za majhne korake, majhne potočke, ti se na koncu združijo v grozljivo reko teme in strahu. Čuvajka Knjige trdi, da je Knjiga vse bolj aktivna. Do udejanjenja Elejle in Mešaraha lahko pride celo sočasno.« Kardinal sklene roke in dvigne obrvi: »Rekli ste, da vas poleg dogodkov v Drugotnosti skrbi še nekaj.« Pater zaskrbljeno prikima: »Res je! Marijin red je izginil praktično čez noč. Nanje smo nazadnje naleteli pred tremi leti v Sloveniji, v Celju. Po tistem pripetljaju so popolnoma izginili. Kar naenkrat nisem več čutil njihove značilne prisotnosti. Sijaj njihove, do neba vpijajoče indigo barve, je preprosto izginil.« 34 Kardinal pripre veke: »Saj menda ne mislite, da sem slučajno vpleten v kakšen poboj? Vas to skrbi?« Pater sklene roke in odkima: »Ne. Nikakor niste vpleteni. Če bi jih vaši odstranili, bi zaznal krik nasilne smrti. Vaši gotovo ne ubijajo s poljubi. Vsi pripadniki Reda so preprosto ugasnili. V nekaj dneh je bilo vsega konec. Kot bi vsak od njih imel nekakšen gumb za izklop. V zvezi s tem me skrbi nekaj drugega.« Kardinal pričakujoče razširi roke in nestrpno vzdihne: »Kaj je? Povejte že.« »Ob izginotjih sem čutil istočasno blaženost, pomirjenost s sabo in prisotnost nečesa zloveščega. In ravno to zlovešče ozadje me resnično bega. Mogoče se je pojavila že prej, a nihče ni bil pozoren. Ob ugašanju Magdalcev smo zaradi njihovega mirnega odhoda postali pozorni na ta komaj zaznaven zločesti zven. In res, občasno se pojavi, a takoj izgine. Energija, občutena v teh trenutkih je, kako naj rečem, silno nenavadna.« Kardinal postane pozoren: »V čem je nenavadna?« Jožef skomigne z rameni: »Ne vem. Ravno to me skrbi. Najprej me objame nekakšen čuden srh, krik kaotičnega trganja, a takoj mu sledi sled čudovite ljubkosti. Ta prelestnost je samo zunanji obraz nečesa praznega. Gre za nekaj brez substance. Bojim se, da smo na pragu dogodkov,« in zaskrbljeno izdihne, »mogoče se preminuli Sveti oče vendarle ni motil.« Kardinal se ustavi, ga potreplja po rami in ujame njegov, v 35 nedoločljivo daljavo uprt pogled: »Vedno smo na pragu dogodkov. Vedno. Zato smo tukaj. Vsak od nas ima svojo nalogo na prvem braniku božjega.« Pater zadrži korak, se spogleda s kardinalom in vznemirjeno odvrne: »Kljub vsemu se, kot vsi Čuvaji, počutim silno neprijetno, ker ne vem, kdaj in kako se bo začelo. Nedvomno smo tik na robu brezna. Ne vem, s kakšnimi besedami bi opisal to neprijetno slutnjo,« zakoraka proti stopnišču in potrto doda, »plašč teme se zgrinja na nas in mi ne vemo, kdaj bo prinesel nevihto.« Kardinal mu sledi: »Je bilo ta tisočletja kaj drugače? Kaj nismo vedno prvi na robu globočin pekla? Nismo mi tisti, ki prvi pogledamo hudiču v oči?« Pater trpko odvrne: »Še nikoli se plašč temne nevihte ni pojavil v obliki sončne ljubkosti. To je tisto, kar me resnično skrbi. Ta sijaj ljubeznive prisrčnosti.« Njuni koraki še naprej odmevajo. Skozi nebeške strune Zaljubljen sem v vode, ki se odprejo nad puščavskimi sipinami, Ljubeče objemam toplino ognja sredi ledene teme, Modrost gre mimo mene, 36 Saj vem, kam moram, Dobro vem, kje sončna ladja pade v morje Zahodno, Tam na Vzhodu čutim ljubeči vrt. Ona je ta sinja praznina neskončne poti, Njeno telo je pot v vse poti razodetja, Ob njej sem vedel, zakaj sem na poti, Ona je stkala mrežo strun nebeških, Grem in vem, da pridem, Cilj je povsod na moji poti. 37 38 Začelo se je s sanjami In angelu cerkve v Sardih piši: »To pravi on, ki ima sedmero Duhov Božjih in zvezd sedmero: Vem za dela tvoja, da imaš ime, da živiš, in si mrtev.« RAZ III - 1 Popotnik je sam na tisti poti, Sam na potovanju je spokore, Pustil za sabo je zastor ognja, Opustil je pot čez vode, Najdi tisto, Pojdi po tisto, Razmišljal o tistem, Ves čas bodi privržen tistemu, Kajti Tisto je ti, Tisto je potovanje v deželo Luči, Zaprosil boš brodarja pod drevesom, 39 Dal mu boš svoj zaklad, Saj veš, Tam, kamor greš, Tam, kjer si, Tam ničvreden je zaklad, Saj tam si ti s sabo. 40 Nori šolski dan Borisa Plahutnika Budilka, ta ukleti relikt prazgodovine, je sovražnik vsakogar, ki gre pozno spat in mora zgodaj vstati. Neusmiljeno, okrutno brnenje in piskanje ga prisili na noge in z jezno kretnjo nekajkrat poskusi prekiniti nadležen zvok. Šele po dokazu prisebne budnosti mu naprava postreže z njemu ljubo glasbo. Najprej palica, potem korenček. Jutro nakazuje lep dan. To je pomembno, kajti ta lepi dan je zadnji aprilski šolski ponedeljek. Samo še pet dni manjka do prvomajskih počitnic. Vsi vemo, ponedeljek je najbolj tečen dan v tednu. Iz nekega drugega časa zasliši malce nestrpen glas: »Boris, če misliš zajtrkovati, pohiti. Ura je sedem!« Seveda, to je mamin glas, glas budnega človeka pri polni zavesti. Sovražil je ponedeljke iz samo enega razloga - vikend je oddaljen celih dolgih pet dni. Na srečo temu tednu sledi praznični počitniški teden. »Ja, ja,« bolj zase odvrne in krmežljavih oči nase navleče obleko. Mati jo je zvečer lepo pripravila. Dobra in skrbna mati. Brez nje bi po svetu hodil v pomečkanih cunjah, kajti zanj je likanje terra incognita. Zgrabi 41 šolsko torbo, zatlači vanjo tablico in steče v jedilnico, uvodu novega dne. Ko preskoči še zadnjo stopnico, ga prestreže strog mamin glas: »Vsak ponedeljek imaš to borbo z uro.« Boris se le kislo nakremži, kot bi zagrizel v nezrelo limono in zgrabi krožnik. Prazna vreča nikakor ne stoji pokonci, kaj šele takšna na dveh nogah. »Sam boš moral končati zajtrk. Meni se mudi,« še sliši odmev iz predsobe. Preostanka besed ne zazna, saj vso pozornost, kolikor jo premore, posveti krožniku s kosmiči. Možgani so ob tej uri še v grški prestavi. Hrana pred njim ni podobna stvaritvi tega sveta. Venomer je tako, kadar brska in kramlja po netu ter pozabi na uro. Presneti ponedeljki, kdor si jih je izmislil. V rekordnem času opravi z zajtrkom in pohiti proti šoli. Sonce prebudi še vse preostale celice in ga prepoji s svežo energijo. Od vekomaj obožuje sončno luč in toploto. Mogoče zato vse poletne počitnice preživi na morju. Večkrat se zaloti, ko ga prešine - čemu Celje ni ob morski obali? Iz razmišljanja ga v resničnost potegne klic s ceste: »Boris! Boris!« Takoj prepozna zdolgočasen glas sošolca Aleša. Ponovno ni naredil kakšne naloge ali kaj podobnega. Počasi obrne glavo proti srebrnem dvosedežnem Mercedesu. V njem ugleda z modno frizuro in hecnimi uhani okrašen debel obraz. Samo to nafrfuljeno pojavo uzre in takoj pridobi spoznanje o aktualnih modnih trendih. Letošnjo sezono so v modi čudni mavrični toni z modrikastimi prameni. Vsako sezono bolj nori toni. Fant se dvigne in zakliče: »Sori stari, vorka za anglo nisem uspel sklamfat. Pravi safr so ti worki. Mi posodiš, naj vsaj nekaj kvik spastam?« in skomigne z rameni. 42 Zoži pogled, premeri hecno postavo in trpko vzdihne: »Sori djuke, ne morem. Anglo imam pred tabo, old vič bo takoj izvohala švercanje.« Tip zdolgočaseno zamahne z roko in zapoje: »Šit! I'll waiting for inkvizition,« in razočarano zavrti oči. Boris skomigne z rameni: »Saj se boš izmazal iz šita. Še vedno ti je uspelo,« in se plitko nasmehne. »Šit!« zakliče, se zaluča v sedež iz rdečega usnja in avto ob spremljavi cviljenja gum naglo pospeši. Borisa prešine: Zanj sem stari samo, ko kaj potrebuje. »Zopet kakšna naloga?« ga sredi misli prestreže nežen glas. Obrne se in sreča Mojčin zvedavi pogled. Prešine ga grozljiv sunek ob pogledu na bivšo sošolko. Bog pomagaj, kako se je našemila. Za trenutek mu oči obstanejo na precej razkošnem dekolteju s smešnim tatujem. Za hip ga oblije vročica. Kakšna sisara je postala. Strese z glavo in premakne pogled v smešno obrobljene oči in skoraj šepetaje odvrne: »Ah, kaj pa drugega. Nekateri so predvidljivejši od petkov pri Teatru.« Včasih sta se precej družila. Družno sta se pretolkla skozi vrtec in osnovno šolo. Skoraj nerazdružljiva sta bila tudi prva dva letnika srednje šole. Ob zadnji šolski reformi ju je šolska administracija, po zgolj birokratom znanem ključu, ločila in pristala sta v različnih programih. Ona je pristala v »G«, ko njen oče ni hotel spregledati davčne kraje pomembnega državnega politika. Izgubil je službo, družina se je bila prisiljena preseliti v severni slum. Od takrat sta vse bolj vsaksebi. V zadnjem letniku sta do zdaj mogoče izmenjala kakšnih deset stavkov. Sploh 43 ni opazil, kako je v teh dveh letih zrasla v seksi fračo. Brez te maškarade ... Oblije ga prijetna mrščav. V labirintu prebujene motivacije za plodno samico išče besede. Misli, mu poženejo zavreli hormoni - ti fukiš joški. Ravno zajame sapo, želi ji nekaj povedati. Mora ubesediti, kar mu narekuje živalski nagon samca. Toda ne! Odstopi od namere. Skozi nos izdihne s stisnjenimi ustnicami, kot bi hotel ohladiti hormonsko nevihto. Pojavi se nočna mora vsakogar z delujočim središčem zdrave pameti v glavi. Sandra ... ta sarkastična, nadležna lajdra! Sreča se izbuljenimi očmi zadete žabe. Iz njih seva nekaj nezdravo temačnega. Njen zajedljiv, mogoče celo hudoben pogled, je samo vrh ledene gore pomanjkanja okusa. Rdečo obleko prekriva psihedelično kričeče zelena bluza, najbrž brez spoznanja o tehnologiji, imenovani likanje. Ponošen vojaški pas je prepreden s čudnimi bendži in leno visi na polnih bokih. Najnenavadnejša stvar (ali najbolj nora – odvisno od točke gledišča) na njej je tisti (pre)velik obesek na verižici, najbrž izmaknjen iz lokalne blaznice. Vzeto skupaj, Sandra je vzorčni primerek kičaste cenenosti, okrašene z bruhanja vrednim slabim okusom. Bizarna podoba njene pojave zategadelj dobesedno oklofuta čutila vsakega normalnega človeka. Kot bi si na čelo sama napisala: »Sem malce zmešana, in prosim, dostavite me v lokalno blaznico!« Ne, to ni zanj. Mojca je sicer fukiš g'rl, a prisotnost jezikave nadležnosti psihotične prasice je preveč tudi zanj. Odločno preveč! Antipatija je najbrž obojestranska. Tudi ona ga molče prebada z na debelo in neokusno obrobljenimi očmi. Njih steklen sijaj še mrtvaka požene v beg. Mojca je tako med dvema ognjema, med svojo otroško pravljično preteklostjo in mračnim realizmom prihodnosti. Svojemu otroškemu prijatelju želi nakloniti vsaj ščepec prijaznost, a jo zaduši Sandrina temačnost. Nemočna je med prebujajočimi čustvi in strašnim prijateljičinim stiskom. Sandra in Boris si nekaj trenutkov izmenjujeta mrazeče poglede. On odneha prvi. Samo globoko vdihne, izdihne in brez besed se 44 obrne proti širokim, pred kratkim obnovljenim šolskim vratom. Oni sta na srečo zaostali. Gotovo čakata še preostale tri bisere morja bizarnosti. Nikakor nima ne volje, ne namena po soočanju s to dark vič in se nastavljati njenemu prebadanju z večno pribitim pogledom. Vsakokrat, ko odpre usta, s svojim nadležno piskajočim glasom okrivi ves normalni svet za svojo agli destini. Vsi okoli nje so krivi za njeno blaznično realnost. Iz neokusno poudarjenih oči se izliva sij svojstvene nedoločne temačnosti, ob kateri globoko v sebi čuti zoprn pridih prežeče zlobe. Zaboga, saj je nihče ne sili, da je vsak dan pust. Zakaj je ves čas polna temačnih besed in sovraštva vsega, kar ne životari v njenem pribitem svetu? Za svoj temni klic ne more pričakovati sijaj luči. Po drugi strani pa se je dala dol s skoraj vsemi arogantnimi napihnjenci. Kot bi jih zbirala. Svet je res bogat oder paradoksov. Nihče si ne želi reprize izmenjave svinčenih 5,56 mm ene od ljubljanskih gimnazij. Zaradi incidenta pred dobrim letom so namestili senzorje za orožje in zaposlili dva UMF gorostasa z licenco za lomljenje prevročih najstniških kosti. Že večkrat sta morala uporabiti svoj jekleni prijem. Pred pol leta sta našla kar dve avtomatski pištoli pri enem od samovšečnih frajerjev 2. A razreda. Pretegnjen paglavec s pajkovsko suhimi udi se je baje počutil ogroženega. Nekdo ga od zadaj grobo porine in komaj se obdrži na nogah. Sunkovito obrne glavo in ugleda gizdalinsko napravljen fris. Takoj opazi novo barvo las in kričeč obroč pod ustnico. Rok! Samo njega še potrebujem in pustni šov bo tuto kompleto! Vanj butne val vreščečega žlobudranja. Gal, mi je treba tega? »Hej, duke! Mojč'ca je prava big tits fukara! Si v takšnem safru, da 45 boš omočil out šugar?« vreščeče vpraša v polomljeni jezikovni mešanici, pravzaprav jezikovni greznici. Boris temu pravi »spakedranščina«. Vsi, ki se silijo biti »in«, se pačijo z nerazumljivo jezikovno mešanico. Najbrž je še sami dobro ne razumejo. »Ne da bi vedel,« hladno odvrne in zavrti z očmi. Očitno ima dan srečanj s čudaki. Pravzaprav so čudaki v teh časih precej pogosta vrsta homo dijakusa. Gal po svoji navadi z nadležno visokim glasom nadaljuje: »Ko mene kdo aska, bi jih dilital, da ne bi packale lufta. Luzerje bi for ever svičal na of. A kaj, ko ni tega batna. Bog torej ni ol majti pravičen in milostljiv, sicer bi sedmi dan namesto svoj'ga relaksa instaliral of batne.« Skakajoč okoli Borisa, je s svojimi tipalkami podoben na elektriko priklopljeni zadeti opici. Po svoji navadi je zašvican kot kakšen pujsek v turški savni. Mastne srage potu iščejo svojo pot po čelu, zažganim z vretjem hormonov potrebnosti. Boris vanj zapiči strog pogled: »Najbrž bi drugače pomisli, če bi te naključje dostavilo v svet tvojih luzerjev,« in pomisli - Gotovo ne bi tako gobcal, če bi ti za hrbtom stala Sandra. Tako otresaš zoprno gofljo, ker ni nobene iz »out« v bližini. Saj se poznamo. Pohlepno zijaš v Sandrin par jošk in se sliniš v upanju, da boš na toplo vtaknil svojega s hormoni prepojenega tiča. Fant se z zoprnim zvenom zakrohota: »To je miš'n imposibl. Stari bi kupil skul in vse dilital! Ol of dem! Raus out sta edini dve besedi za klošarski pofl. Mene v »in« sceno, of šur, inserta moj bemfl z dvesto horsi. Vsaka postane softi v majti fukmobil templ'u,« besno odkima in skoraj šepetaje doda, »of korse, ob dovnloudanju na legizicu moj hero ne aska za geografsko poreklo.« Boris kislo pribije: »Ko pohlepno zijaš v Sandrine obilne joške, pa nisi tako navdušen nad dilitanjem.« 46 Gal režeče odvrne: »Tudi šunko imamo radi, pa se zato še ne valjamo s svinjami v svinjaku.« »Bo že tako,« trpko prikima in odločno pospeši korak. Resnično je naveličan tega cvilečega gobezdanja. Hudič je, če imaš vso pamet spravljeno v hlačah z večno odprto zadrgo. Senzorji pri vhodu predirno zapiskajo. Seveda, Gal ima v žepu svojo zbirko nožev. Z enim od njih je pred slabim letom grdo porezal neko punco. Spomni se prigode. Bila je plašna deklica, ki se ni z nikomer družila. Ni je poznal. No, zdaj je baje v »Out« skupini največjih obstrank šole. Čemu je potrebno to smešno deljenje na »in« in »out« ljudi? Včasih baje tega ni bilo toliko. Kam to pelje? Vprašanja, vprašanja in vprašanja. Vedno skuša zdržati nekje v sredini, v praznini med »in« in »out«. Zaradi položaja staršev so ga okoliščine vedno dobesedno rinile v sloj, kjer se vedno ne počuti najbolje. Zaveda se izgubljanja lastnega bistva skozi igre, kakršnih ne mara. Resnični svet je pravzaprav maškarada igranja vlog. Vsakdo ima svojo dušo na pomembni misiji, iskanja poti v varni dom. Strese z glavo. Zasede svoj stol v učilnici slovenščine. Ne meni se za vrvež okoli sebe. Ozre se proti klopi, kjer je včasih sedela Mojca. Znova, že drugič ta dan, pomisli na usodo njene družine. Te misli ga opomnijo, kako je lahko srečen glede svojega položaja. Njegov oče je z županom na »ti« in mati se v prostem času udinja v vlogi tajnice območnega odbora največje vladne stranke. Na koncu srednje šole bo dobil odličnejše, pomembnejše zeleno spričevalo in s tem odprta vrata najprestižnejših univerz širne Evrope. Mojca nima sreče in bo dobila rdeče spričevalo. »Rdečkoti« praktično zaprejo nadaljnje možnosti šolanja. Vedno je bilo, je in bo - denar sveta je vladar. Nekatere stvari ostajajo zimzelene. Stroga profesorica Greta Novak vstopi in trušč se v hipu poleže. Vsi vedo, z »esesovko« Greto se ne kaže zafrkavat. S svojimi modrimi, 47 prodornimi očmi, ki človeku dobesedno pokukajo v dno duše, premeri razred. Od kod ji ta smrtonosni pogled? Saj te oguli do kosti zgolj z očmi. Zatem pred sabo svečano postavi tablico, jo malce teatralno vključi in bliskovito pregleda vsebino. Ta ritual izvede z umirjeno eleganco. S tem spretno dviguje napetost in pričakovanje. Odkar so pred dvema letoma uvedli šolsko omrežje tretje generacije, se ne loči od svojega kosa modre plastike. Mnogi profesorji njenih let se izogibajo najnovejši tehniki. Ona ne. Že od kamene dobe dosledno uporablja najnovejša tehnična sredstva, čeprav ji tega, glede na starinski videz, nihče ne prisodi. Muzejski videz in najnovejša tehnika? Mnogi so jo podcenjevali in se pri tem grdo opekli. Svojo moč nadzora nad komaj nadzorljivo drhaljo črpa iz navideznih nasprotij. Vsi so na svojih tablicah izbrali mapo s slovenščino in odkljukali datoteko z domačo nalogo. To je od izumrtja mamutov drugo dejanje njenega rituala. Njen elektronski gizmo posrka domače naloge vseh v razredu in jih samodejno prefiltrira na ustrezne in neustrezne. Vse oči spremljajo njen strogi pogled, prilepljen na ekran tablice. Čakanje na rezultat pregleda nalog je napetejše od TV trilerja. Najnovejši analitični program je prekletstvo za vse goljufe tega sveta. Profesor Novakova redno skrbi za svojo programsko opremo, zato je ravno pri njej najtežje goljufati. Ogoljufati profesor Novakovo je pravi hekerski podvig. Bistveno enostavneje je pošteno narediti nalogo. Tega očitno vsi ne dojamejo ... Končno zaključi. Sunkovite dvigne pogled in košnja se začne: »Miha, Miha, ljubki gospodič Miha, vaša naloga se je tradicionalno pordečila,« s poudarjeno ironijo pokliče fanta manjše rasti, »malce me že dolgočasite,« zavzdihne in prisili suhljato podobo k dvigu s stola. Ta se zdolgočaseno dvigne. Po čudežu ni okrancljan z malce kičastimi modnimi prameni, seveda pa ne gre brez uhana z narobe obrnjenim križem. Vsi člani »darker« skupine so okrašeni s takšnim uhanom. Del življenjskega sloga mladih, iščočih svoje mesto v svetu, je pripadnost kakšnemu klanu s čudnim, komaj izgovorljivim imenom. Nekdo se zahihita: 48 »Darkangel je zopet brez copyrighta.« Fant nedolžno vpraša in naredi obraz nedolžnega angelčka, da bi se še hudiču zasmilil: »Kaj zopet ni prav?« Profesor Novakova vanj zavrta svoje modre oči. Fant pod vtisom profesoričinih očesnih svedrov zardi. Suhljat obraz ponesrečene nedolžnosti se še bolj posuši in razpotegne v groteskno spako. Prevelika majica postane še večja. S tisto tanko kozjo bradico je takšen kup nesreče še smešnejši (ali bizarnejši, kakor za koga). Pogled smrti vedno zadene. Profesorico ledeno pribije: »Marsikaj. Najprej ... Zakaj je vaša naloga preko devetdeset odstotno enaka nalogi gospodiča Romana, dasiravno je kasnejšega datuma? Naključje?« strogo dvigne glas z izjemnim smislom za obvladovanje drhali, ki se ima za intelektualni cvet prihodnosti. Učilnica se pogrezne v pokopališki molk. »Kako enaka?« se naredi presenečenega. Njegove besede hladno odzvanjajo. Borisu gre na smeh. Kako je lahko človek tako neumen in ob vsej tej tehniki poskuša tako ceneno goljufati? Vsem je znana tehnična naprednost esesovke. Je možno, da takšen idiot pride do zadnjega letnika? Na razred leže smrtni molk, prinesen sama gospe Smrti. Profesorica prekine pokopališčino in trpko pribije: »Ne delajte jokajočega obražčka! Moja tablica ne laže in kaže 92,3 odstotno ujemanje, kar zadostuje, da se mi, ubožček ubogi, ne boste prav nič zasmilili. Drugič se pri kopiranju vsaj malo potrudite. Kar prepišete, vsaj preberite in preuredite, če vam kaj takšnega dopušča vaš intelektualni domet. Je to res tako neskončno težaško delo? Roman!« ostro, a tiho pokliče visokega, precej obešenjaško oblečenega črnolasca. Vanj sunkovito zapiči svoj smrtonosni pogled središča peklenskih muk. Visok fant počasi 49 vstane. Počasnost je njegova navada. Neverjetno, kako so lahko nekateri ljudje počasni. Profesor Novakovi se tanke ustnice razlezejo v plitek nasmeh. Molk pričakovanja leže na razred. »Ja?« naveličano vpraša in z očmi bega nekje nad profesorico. Njene ustnice znova okamnijo: »A? Vam je preklopilo iz grške v prvo? Sem se ustrašila, da se bom reciklirala prej, preden dočakam vaše nebeško vstajenje,« vzdihne s svojo značilno ironijo v glasu in pogled se ji omehča, kot maslo v mikrovalovki, »lahko bi začeli zaračunavati intelektualno lastnino. Starša zate ne bosta morala plačevati tolikšnega denarja,« in z navidezno sproščenostjo premeri še nekaj dijakov in dijakinj in znova vrtajoče ledeno nadaljuje: »Saj ni samo cenjeni gospodič Miha prepisoval. Še trem tičkom ste radodarno dali nalogo, a njih ujemanje ni sedemdeset odstotno. S tem niso žalitev zdravega razuma in pravila mi ne dovoljujejo, da jih za sladke, čeprav bi jim koristilo. Pokazali so malce več od potrebniškega vakuuma in niso zgolj imbecilno kopij-pastali. Ker me niso užalili s praznoglavo kamotnostjo, so se izvlekli,« in ledeniško pribije, »za zdaj!« Znova se posveti ležernemu fantu, »zakaj pustite izkoriščanje svojega dela? Glede na zgodovino letošnjih kopij-pastov bi zlahka sami plačevali dopolnilno šolnino. Zakaj nimate tarifo za copyright?« ironično zaključi z blago dobrodušnostjo. Hip zatem ji ta mehak nasmešek zaledeni. Oči napolni jeklen hlad ostrine. Zresni se. Neverjetno, s kakšno veščino, zgolj z očmi in mimiko, kroti drugače neobvladljive učence. Samo njej in malce zasanjanemu staremu za zgodlo uspeva tako spretno obvladovanje scene. Roman opogumljen od odobravajočega mrmranja dobi zagon: »Ah, prijateljem moraš pomagati. Uslugo za uslugo,« se glasno zasmeji. Ona hip pomolči in se nasmehne: 50 »Res? Naj vam ne gre na smešno.« Njen nasmeh v naslednjem hipu znova zbledi in pretresljivo resno zapiči vanj svoj leden pogled in z njim pokosi fantov zmagoslaven nasmeh: »Ampak glej ga šmenta, tudi vaša naloga ni premium brend original. O ja, tudi vi ste, kako naj se vljudno izrazim, neke vrste pokvarjen kradljivec,« poudari zadnjo besedo in hladno izusti, »ste hujši od dark angelčkov, ki so od vas rabutali.« Še Boris se zdrzne. Stara pa zna usekati. Še klopotača je milostnejša. Roman pogoltne cmok sline. Ogorčeno dvigne glas in grozeče izbulji oči. Telo se mu napne: »Jaz? Ta je pa malce tu mač. Ko bi vedli, kdo je moj,« S kretnjo ga prekine. Na obraz ji zaplava plitek nasmešek za ubijanje: »Naj povem zanimivo štorijo. Učenka 4. G razreda, gospodična Angela Petrič je pred pol leta napisala nalogo. Imela je približno enak naslov kot tvoja umetnina. Ni to zanimivo?« »Je to prepovedano?« brezbrižno vpraša in globoko izdihne. Ona usmeri vanj svoj strogi pogled za ritualno usmrtitev, če bi oči imele to moč: »Ni, a vašo in njeno nalogo združuje, kljub pol leta razmika, božansko sto odstotno ujemanje. Kaj ni to izjemno zanimivo naključje? Je vpleten poseg nedoumljivih nebeških sil? Ali kaj drugega? Mogoče bi nas izvolili razsvetliti o tem presenetljivem naključju. Takole se zmeniva,« grozeče nadaljuje, »če mi dokažete, da niste kradli pri tistih, ki jih je sistem stigmatiziral kot nevredne vaših elitnih spričeval, mi lahko poskušate groziti z svojim očetom ali komerkoli drugim. Zmenjena?« Njen glas se je kljub neverjetni umirjenosti dobesedno zarezal v možgane. Temačni molk leže na razred. 51 »Od tebe nismo pričakovali namakanje v out greznicah!« zakliče nekdo iz ozadja. Profesorica presliši medklic. Mulci mislijo s hormoni, ne z glavo. Roman očitno ne razume, kdaj je zasijal napis »game over«, in ogorčeno odkima: »No vej. To mora biti pomota. Nikogar iz G razreda ne poznam.« Profesorica sklene roke in mirno, z lebdečim nasmeškom nadaljuje: »Saj ne govorim o poznanstvih. Komu mar, koga, kje in kako poznate!« posmehljivo pristavi in resno doda, »če že vztrajate s svojim poštenjem, narediva revind. Po nekaj deja vujih sem si vzela nekaj časa za raziskovanje porekla nekaterih vaših finih nalog. Očitno zakon nedoločnosti ni takšen gospod, saj je raziskava porekla vaših nalog prinesla bridke ugotovitve. Zelo bridke!« dvigne glas. Z očmi zaokroži po razredu. Ponovno prebode napetega mladca s smrtonosno srepim pogledom: »Letos ste nalogo že sedmič sto odstotno kopij-pastali, če lahko s to besedo opišem svoje dokazljive ugotovitve. Še enkrat vas vprašam,« ledeno zaključi, »lahko razložite ta splet neverjetnih naključij? Imate kakšno razumno razlago za ta nerazumna dejstva?« in v zrak iztegne sedem prstov, zatem roke ponovno položi na kateder, ter za hip ošine tablico. V nastali tišini bi slišali še šelestenje metuljevih kril. Čez nekaj trenutkov nadaljuje svojo izgubljeno igro: »Saj »G-jevci« skoraj nimajo tablic. Kako naj bi kopij-pastal?« vpraša z glasom, polnim skoraj otroške nedolžnosti. S svojim neumnim blefom hoče iti do bridkega konca in še preko meje. Boris se prime za glavo. Iz sebe dela še večjega idiota kot je v resnici. Stara ga bo izpila in potunkala v sam pekel. Profesorica rezko odvrne: 52 »Saj ne morem verjeti! Kako lahko vi, polnoletni mladenič, bodoči intelektualni up Evrope, izustite takšno »out« vprašanje? Samega sebe žalite s svojimi bedarijami! Menda obstaja zimzelena klasika – čitalci kartic.Vaše naloge so za mojo tablico že nekaj časa na listi sumljivih. Pa sem med svojim kvestom trčila v zanimivo dejstvo.« Profesorica je mojster stopnjevanja napetosti. Roman jezno piha. Najbrž je končno ugotovil zaključek svoje goljufive igre. Ona ponovni pritisne na eno od tipk in dvigne pogled: »Vaša tablica je bila še pred tremi dnevi priključena na knjižnični čitalec. Radovednost mi seveda ni dala miru. Zakaj bi tako pameten mladec tablico povezal s takšnim reliktom zgodovine, kot je čitalec? Zakaj?« poudari vprašanje in ledeno hladno nadaljuje, »glej ga šmenta, pretočen dokument je bil identičen nalogi, ki ste mi jo skušali prodati kot svojo intelektualno lastnino. Pri Jezusovi bradi, res čudna naključja. Ste pozabili, moja tablica v delcu sekunde ugotovi ujemanje naloge z doljemanji čitalcev šolske knjižnice? Na vašo žalost imata vaša tablica in šolski čitalec vsak svojo SIM kartico. Identifikacijski program redno beleži vse povezave znotraj šolskega omrežja. Tako lahko vedno spremljam vse vaše aktivnosti v šolskem omrežju, torej tudi igranje s šolskim čitalcem. Ste vedeli za to malenkost? Najbrž ne... Ups, sori,« se zmagoslavno nasmehne. Molk napolni razred s svojo kopreno pričakovanja. »Je prepovedana uporaba čitalcev?« kot nadležen picajzelj ne odneha s svojo igro. »Ni. Vsekakor pa ni dovoljeno dobesedno pretakanje nalog z namenom kopij-pastanja,« ledeno pribije. Mučna tišina neznosno pritiska na cel razred. Njen ledeni glas deluje kot zamrzovalnik gibanja in govora. A on nikakor noče odnehati in dvigne glas: »Saj G vendar ne šteje.« Nekateri res ne zmorejo pravočasno dojeti, kdaj so povoženi. 53 Profesorica se kislo nasmehne: »Na vašo žalost, tudi razredi E do G še kako štejejo. Lahko te razrede izbrišete iz svojih seznamov, a dokler so registriran del izobraževalne ustanove, pa naj bodo po vašem še tako zanikrni, pri prepisovanju šteje enako kot vaš razred A,« poudari črko A, naredi premor in vse premeri z obtožujočim pogledom, »zbrani eliti celjske gospode.« »Saj to ne more biti res,« obupano odkima. Pa mu je le potegnilo. »Sprijaznite se z dejstvi krutega širnega sveta! Naj zaključim to štorijo! Vsi prepisovalci imate negativno,« mirno in odločno odvrne ter hladno pribije, »za izbris greha imate teden dni. A pazite, natanko bom preverila vaša zbrana dela,« naredi trenutek mučnega premora in zapiči pogled v razočarane Romanove oči, »za vas je potrebna drugačna terapija. Na novo morate narediti vse, čisto vse letošnje domače naloge. Če samo za hip posumim, da niso vaš copyright, adijo poletna matura. Jasno?« Roman se skrušeno sesede in glavo zakoplje med roke. Znova premeri razred: »Torej smo zmenjeni. Mogoče sem oblečena po modi prejšnjega stoletja, vendar bi že morali spoznati vsaj nekaj,« naredi hip premora in srhljivo zaključi, »v moji najmodernejši tablici so vedno najboljši programi in vedno poskrbim za vrhunsko samoizobraževanje za uporabo teh novotarij.« Boris vse to ležerno opazuje. Očitno se nekaterim ne zdi izpod časti prepisovati od tistih, ki naj bi bili v manj zahtevnem programu. Lenuhi so enakomerno razporejeni po celi družbi. Profesorica se nagne nad svojo tablico in na velikem ekranu poleg nje se prikaže vsebina predavanja: »No, pustimo tehnikalije. Danes bomo nadaljevali z moderno,« in 54 začne govoriti o Murnu, Cankarju in drugih. Boris izbere na tablici ustrezno temo. Ti ljudje so morali kaditi kaj silno močnega, da so iz svojega uma spravili takšna besedila. Najverjetneje so bili zadeti dan in noč, pomisli. Neka sila ga začne vsrkavati. Njen glas se izgublja. Vse globlje in globlje tone v ponor meglic neznanega. Glas profesorice Novakove izginja. Zvoki razreda ugašajo. In svetloba učilnico začne psihedelično spreminjati barve. V hipnem kliku izgubi zavest. Čudežno se znajde sredi nenavadne jase, polne razmetanih, od časa oglodanih ostankov slavnejših dni. V daljavi vidi oblake, zlovešče cepetajoče na vrtoglavo visoki gorski verigi. Sliši pridušeno, a silovito grmenje. Ozre se okoli sebe. Z očmi premeri mogočno stebrišče. Na levem stebru jasno zagleda nenavadne znake. Kljub vsej čudnosti se mu zdijo domači. Kako neverjetno! Kot bi jih poznal že od rojstva. Vonj v zraku je neverjetno domač in hkrati popolnoma tuj. Pogumno stopi mimo stebrov do starodavnih ostankov vrat, že dobro načetih od neusmiljenega zoba časa. Prešine ga spoznanje - Saj lahko hodim. Znova se zazre nad ruševine v gorsko verigo in zloveščo temo oblačnega pokrova. Iz te zlovešče temine ves čas švigajo svetleče strele, pospremljene s pridušenim oddaljenim grmenjem. Ta pokrov neurja je že od nekdaj. Silnost vetra, strel in grmenja so branili vsak prehod čez strnjeno gorsko verigo. Gorstvo varuje to stran pred drugo stranjo. Sprva se sploh ne vpraša, od kod mu je to znano? Od kod spoznanje plazečem zlohotnem duhu druge strani oddaljene gorske verige? V daljavi zasliši zvoke. Zvoki se začno pačiti, slika postaja meglena. In v hipu izgine. Mine trenutek. Vanj vstopi nekaj. Tuje, čeprav domače. Tisto, kar je izven, je notri in se osredišča na tisto izven. »Boris Plahutnik!« zasliši svoje ime in njegove oči se srečajo s strogim pogledom profesorice Novakove: »Za spanje si izberite drug čas in prostor, ne pa moje ure. Glede na razkošje, kakršnega ste si privoščili, ste vsekakor pravi profesor z vrhunskim znanjem o moderni. To čudovito znanje gotovo želite deliti še z drugimi v razredu, zato do zadnje šolske pripravite esej o Cankarju. Velecenjeni doktor moderne, ki lahko mojo uro lagodno prespi, boste to 55 najbrž opravili z levo roko. Zmenjena?« zadoni v ušesih. Ampak to še ni vse! Poleg izgovorjenih besed se mu v zavest vtisne še popolnoma drugačna misel, povezana z vsebino njegovih sanj: »Vem, kje si bil. Pojdi ob petih v knjižnico. Ne bodi prehiter, niti ne zamujaj. Molči o vsem.« Sreča se z njenim pogledom in komaj opazno mu zaupljivo prikima. Izza ostrih besed čepi nenavadno mehak pogled. »A?« zvedavo odpre usta in razred se zakrohota. Še pred nekaj trenutki tako živ in otipljiv svet ostane v oblaku razblinjenega spomina, daljni odsev sanj, razpršenih v iskre ognjemeta teme silvestrske noči. Sem sanjal? Je tisto drugo sanjalnica ali Drugotnost? Misli mu preseka profesoričin trd glas: »Ko sem že pri vas,« ga prebode z osredotočenim pogledom, »vaša naloga je nekakšna zlata sredina. Ni sumljivo predobra, niti ni deja vu. Očitno ste jo v celoti sami sestavili. Zanimivo, za osnovo ste uporabili razširjeno knjižno izdajo. Malo jih danes želi prebrati tako obširno bukvo, še zlasti anicentno papirnato izdajo.« »To knjigo sem že dvakrat prebral. Doma imam tudi papirnat original iz preloma stoletja,« reče ponosno. Iz ozadja nekdo sikne: »Grebator!« »Lepo,« odvrne učiteljica in nadaljuje s predavanjem. On v sebi tuhta. Razbija si glavo z neverjetno živostjo sanj in čutenjem prisotnosti nečesa drugega. Kaj se je zgodilo? Kje sem bil? Kako sem prišel tja in nazaj? 56 57 Knjižnični prah Berte Kladnik Boris pet minut do zaukazane ure stopi v knjižnico. Čeprav ga razžirajo dvomi glede tega, kar je na čuden način slišal v glavi, noče zamujati. Niti sanja se mu ne, kaj lahko pričakuje. Mogoče je prej samo haluciniral. Upam, da se mi sive celice niso skisale! Kaj pravzaprav sploh počnem? Nič ne de! Znova se v ozadju prikrade tisti občutek nekakšne »prisotnosti«. Odmahne z glavo. Ugleda skoraj inventar knjižnice, staro knjižničarko Berto Kladnik, uglajeno gospo tik pred upokojitvijo. Z mirnimi in elegantnimi kretnjami ureja neke stare knjige. Vsi poznajo njeno precejšnjo navezanost na papirnato literaturo. Redki so junaki, ki vzamejo v roke čisto pravo, papirnato knjigo, sestavljeno zgolj iz popisanih in porisanih listov. Samo neznatni šumi zmotijo posvečeno tišino, značilnost knjižnic od njihovih začetkov. Zasliši glasove iz čitalnice. Uf, seveda. Ravno prav sem zaglivil. Spomni se, zakaj je knjižnica ob tej uri prazna. Čitalnico vsak ponedeljek ob pol petih zasede »out« skupina. Takrat se ji »spodobni« učenci izognejo. Mnogi od teh »spodobnežev« imajo precej slabo vest ... 58 Kljub vsemu je obiska precej manj, zlasti po uvedbi najnovejše verzije izobraževalnega omrežja. Že pred četrt stoletja pa je knjižnicam prvi udarec zadal nastop različnih res vsestransko uporabnih tablic. Seveda pa so tablice z vključenim izobraževalnim omrežjem na voljo samo določenim šolskim programom. Samo redki nesrečniki, izvzeti iz teh programov, brez tablic ali dostopa do izobraževalnega omrežja, morajo ročno v knjižnico in uporabiti tamkajšnjo opremo. Sicer gre za zastarele stvari, vendar imajo dostop do potrebnih podatkovnih baz. Borisa zmrazi ob misli na druščino v čitalnici. Pravzaprav ga mrazi ob navzočnosti samo ene osebe – Sandre. Kaj naj storim? ga za hip prešine in, ampak res za hip, pomisli na Mojco. Tren očesa okleva, razmišlja in odločno stopi proti Berti. Neverjetno, kdo od spodobnih ljudi nosi na sebi ta starinski rekvizit? Očitno noče slišati za operacijo oči. Ženska je dejansko oživljen fosil prejšnjega tisočletja. Očala, pa ta sivo zelena obleka, najbrž zaudarjajoča po naftalinu, in njena nenavadna ljubezen do papirnatih opek, imenovanih knjige. Stopi do pulta. Ona se lagodno obrne proti njemu, dvigne pogled izpod smešne muzejske korekcije vida in se nasmehne: »Glede na stopnjo zmedenosti, ki jo izkazuješ in uro, ob kateri si našel pot do sem, si gotovo mladi gospodič Plahutnik. Profesorica Novakova te je na svoj način najavila. Najbrž ti moram izročiti neko knjigo.« Negotovo jo opazuje. Knjigo? Kaj mi bo knjiga? Kar domača je postala, saj me tika, čeprav je to proti šolskim pravilom. Na njenem malce okrogloličnem obrazu lebdi prijeten nasmeh. 59 Hitro ga opogumi: »Ne drži se tako skisano. Saj nisi maloprej pogoltnil nezrele limone! Ali pač?« frkne s prsti po zraku. »Knjigo? Aha,« reče olajšano. Boris pomisli na kakšno manj znano Cankarjevo delo. Nihče ne bi Berti v njenih študentskih letih pripisal razuzdanega življenja. O tem celo tukaj, še danes, mnogo desetletij po njeni študentariji, krožijo razne legende. Ena od njih pravi, kako je vsakega junaka uničila s svojim termintaroskim mednožjem, ki baje nikoli ni imelo dovolj mesnin. Druga pravi o skoraj samomoru takrat največjega jebača na filofaksu. Baje je bila Berta edina, ki mu je v fris rekla, da si lahko z denarjem kupi vsako fračo, a zato še vedno ni niti povprečni porivač. Ker je tipu zmešala glavo in ga nogirala, ga je safr spravil v smrtonosno depro. Nihče ne ve, kaj je resnica in kaj so mitološka pretiravanja, obvezna spremljava vsake legendarne seks fatalke. V nekem trenutku pred polčetrtim desetletjem je dobesedno izginila iz nočnega življenja. Ona je živa potrditev pravila trikotnika dama, gospodinja in kurba. Postala je zvesta in skrbna žena, kmalu po poroki pa še ljubeča mati. Zdaj je sama. Mož ji je umrl pred desetimi leti v prometni nesreči, a edinec dela precej uspešno akademsko kariero v Ameriki. Očitno se je moških najedla do smrti. Mitologija o njenih podvigih pa živi naprej in buri domišljijo vsake nove generacije fukotrebnih mladcev. »Stopi z mano,« namigne in krene za njo. Hodita med prašnimi policami, kjer so ležale precej stare knjige. Dotakne se ga vsepovsod prisoten duh nedotaknjenosti in predvsem neočiščenosti od starega zaležanega prahu. Knjige so pozabljene ležale in čakale svojo usodo. 60 Prešine ga Koliko knjig, ki se jih nihče že leta ni dotaknil. Njena graciozna hoja izdaja prefinjen občutek za gibanje. To ima že od nekdaj. Nekatere stvari se s starostjo samo upočasnijo in napolnijo z vzvišeno, požlahtnjeno eleganco. Boris želi pregnati misel na neizrekljivo količino prahu v zraku: »Kdo še bere te knjige?« in z očmi bega po zaprašenih policah. Ona veselo odvrne: »Kdo bi vedel? Tukaj so, ker je naša šola prevzela del mestnega knjižnega arhiva. One so stare, jaz tudi, zato sodimo skupaj.« Njen glasen smeh odmeva v prostoru polnem knjig in prahu. Kdaj so nazadnje očistili prah? Najbrž na prelomu stoletja. Mimo odprtih vrat prideta do manjšega prostora. Ta je nekakšna luč na koncu predora - stara pisalna miza. Vsled značilnega duha po antiki, vladarja tudi tega prostora, mora iz žepa potegniti robček. Takšna količina zaležanega, v stoječem zraku lebdečega prahu, naredi vsakogar občutljivega. Berta iz žepa potegne etui za očala in ga svečano odpre. Vzame krpico za čiščenje očal. Etui skrbno vrne nazaj v žep in si z obraza sname očala. Skoraj ritualno jih skrbno obriše. Očitno želi pridobiti nekaj časa. Hoče, da čakam. Ponovno si natakne očala in poišče zmedeno postavo pred sabo: »Veš, ta pisalna miza je stara najmanj trikrat toliko kot jaz. Ha, ha, končno neka stvar z nogami, starejša od mene. Najbrž bo tukaj, ko bom jaz že hrana črvom. Si lahko misliš?« 61 Boris samo nemo prikima in z očmi bega po mračnem prostoru. Zavlačuje. Z roko znova seže po etuiju, vanj skrbno shrani krpico in ga elegantno porine nazaj v žep. Vse je del rituala zavlačevanja. Prah odseva v soju slabe luči. Na lestencu, privlečenim bog ve od kod, od treh žarnic nežno sveti samo še ena. Nihče ne skrbi za menjavo pregorelih žarnic. Ponovno seže v žep. V roki drži velik ključ, enako starinski kot miza pred njo: »Si pozabil, kako izgleda dobri stari ključ? Veš, s tem smo včasih odpirali in zapirali tudi vhodna vrata.« Boris kislo vzdihne: »Vem, čemu služi ključ.« Svečano ga vtakne v ključavnico. Hip premora. Ključ škrtne. Še en trenutek premora, podaljšanega na celo večnost. Zgrabi za medeninasto ročko, škriiip in odpre predal. Z rokama previdno, pravzaprav ljubeče, seže vanj. Ponovno premor. Na slabotno luč potegne v belo blago ovit paket. Z njim ravna skrajno spoštljivo. Postavi ga na mizo in ga ljubeče poboža. Desno roko pokroviteljsko drži na paketu, od katerega se najbrž ne želi prehitro ločiti. Nekaj hipov čaka, Opazuje, kako se Borisov obraz razpotegne v zmes trpljenja zaradi prahu in pričakovanja, zatem svečano spregovori: »To je to, po kar te je v to pozabljeno ustanovo poslala Greta, pardon, profesor Novakova,« strogo pribije, s čimer najbrž želi poudariti ostrino profesorice za slovenščino. Blag nasmešek izgine. Ob dotiku s paketom njene besede zmrznejo. Maloprej izkazovana prešernost se hipoma razblini in se umakne svečani, morebiti celo veličastni resnobnosti. 62 Začuti rentgensko prodornost pogleda skozi starinska očala. Jasna ostrina dveh parov osredotočenih oči je podobna stari profesorici, zaradi katere je pristal v tem templju zaležanega prahu. Bertina strogost je mehkejša, vendar nič manj učinkovita. Kontrast občutij morebiti še močneje pride do izraza. Knjižničarka vedno deluje mehko, baročno zaobljeno in prijazno, a na drugi strani palice, profesor Novakova tudi v svoji najpriljudnejši verziji ne daje vtisa prijaznosti, prešernosti ali celo mehkobe. Ona je vedno in povsod trda skala stisnjenih ustnic, podkrepljenih z ubijajočimi rezili modrine oči. Kot bi bili obe pri istem učitelju ubijanja z očmi, ga hipno prešine po celem životu in znova začuti prisotnost. Skorajda se je znova spozabila in profesor Novakovo omenila po imenu, kar je osebju šole v prisotnosti učencev strogo prepovedano. Nobene familijarnosti, je zapisano v šolskih pravilih. V tem, od šolskih bogov zapuščenem prostoru, ta pravila očitno nimajo popolne veljave. Njena, z očmi ubijajoča resnoba, hitro popusti in na zaobljenem obrazu odstopi prostor svilnati mehkobi. Prijazno doda: »Včasih malce pozabim na pravila,« in se hudomušno nasmehne, »ampak pravila so tudi zato, da jih kdaj na neškodljiv način majceno prekršimo.« Hkrati tudi popusti maloprejšnja Borisova zategnjenost. Ponovno ji na obrazu lebdi skoraj obvezen nasmeh. Očitno je to njen svojevrstni ritual. Borisa prešine - Še vedno zavlačuje. Še vedno, in bega z očmi od paketa do Bertinega omehčanega pogleda in nazaj, ter vpraša: »Kaj je tu notri?« in z očmi zaobjame zanimiv paket. Tuja prisotnost za hip prevzame njegovo voljo: »Mnogi so si želeli in še vedno želijo vsebino tega paketa,« in s premikanjem ustnic tiho zašepeta: »Sehir en halaja vet sehir en morak.« 63 V naslednjem trenutku pozabi na ta skok nečesa tujega. Ne ve, od kod mu nekakšni prišepetovalec namigne: »Ta stvar je tukaj od dne, ko je Berta zapustila prejšnji svet. Ona skrbi za nevidnost tega paket.« Po videzu sodeč tod ždi od pamtiveka, ga prešine. Belo blago kaže stoletja. Prikima, kot bi razumela misli in mu namigne, naj stopi še malce naprej. On naredi nekaj korakov. Stojita si nasproti, ločuje ju le miza. Zavlačuje, zavlačuje. Nastopijo trenutki mučne tišine, lebdeče v zatohlem nepremičnem zraku. Ona preseka neudobno pričakovanje: »Mogoče se ti bo to, kar ti bom zdaj povedala, zdelo malce čudno,« začne z glasom, oropanim vsake sledi nasmeha. Nadaljuje z barvo glasu, namenjeno zamrzovanju pekla, »odstrani misli o Berti in njenih dogodivščinah, zdaj že del urbanih legend,« ga prestreli z ledenim pogledom, ob katerem izgine vsaka sled vesoljne topline, »ne delaj se nevednega, saj vem,« in prisotnost v njem ga oblije z mrazečim neugodjem, »kakšne zgodbe krožijo med hormonsko naspidiranimi mladci!« in spusti pogled na bel paket pred sabo, »moje naslednje besede so najsvetejša pravila. Teh ne smeš pod nobenimi pogoji prekršiti. Že zdaj zatri vsak dvom v moje napotke. Vsak dvom,« vzdihne in samo za hip popusti ledenica njenega obraza: »Najprej te moram opomniti, pravzaprav opozoriti,« in ga prebode z globokimi, temnimi očmi. Nenavadno občutje ga oblije od nog do glave. Zatem, kot že niso dovolj pekel zamrzovajoče oči, grozeče dvigne glas, »v tem paketu je knjiga, ne čisto navadna knjiga in zato je ne smeš nikomur kazati. Niti staršem, prijateljem, skratka nikomur. Imel jo boš, vendar nikakor, resnično pod nobenimi pogoji, je ne smeš nikakor kazati naokrog. Niti platnic ne sme nihče videti. Bog naj ti odpusti, če se je nepoklicani, pri peklenščkovih rogovih, celo dotakne. Kdor ima kaj opraviti z njo, boš to pravočasno izvedel. Nikoli ne boš v dilemi, pokazati ali ne pokazati,« 64 dvigne pogled proti zanemarjenemu stropu. Urno spusti stroge oči roparice na lovu, »zatorej se odpri svojim občutkom, pa naj bodo še tako v nasprotju s tem, kar misliš. Naj ti dam en napotek. Misli razpolagajo s končnim, občutki z neskončnim,« vzdihne in nenavadna prisotnost v njem se sreča z Bertino nenavadno ostrino: »Ko se soočijo občutki in misli, vedno zaupaj občutkom. Misli te zlahka prevarajo. Nikomur ne govori o tej knjigi,« naredi mučen premor, »nikomur je ne omenjaj in, bog ne daj, ne kaži jo okoli!« strogo poudari in naredi nekaj trenutkov pokopališke tišine. Obraz se ji zmehča in znova strdi ter nadaljuje: »To je izredno,« išče primerne besede, a v ozadju začuti zid njenih misli, »kako naj rečem, nenavadna in redka knjiga,« pogled ji zaplava po steni za njim, »če prekršiš kakšno od teh najbanalnejših pravil, najsi ti izgledajo in se slišijo še tako bedasta, boš preklel boga, ker si se izlegel v ta svet. Knjiga ima,« poudari izredno strogo, »nekakšno svojevrstno lastno voljo, če lahko uporabim te besede. Vem, ponavljam se, a najpomembneje je sledeče,« naredi premor in strogo nadaljuje, »knjige ne sme nihče videti, nihče se je ne sme dotakniti, imej jo v tej bombažni cunji, saj preprečuje njen vpliv na okolje. Veš, to ni navadna cunja.« Njene besede se dobesedno boleče zarežejo v njegovo glavo. Zaključi z malce blažjim, a nič manj prepričljivim glasom: »Ponavljam! Niti lastnim staršem je ne smeš pokazati, čeprav sta še kar spodobna človeka!« Njena dramatična resnoba se v hipu razblini, ko se zahihita. Kako spreminja razpoloženja. Kot bi se z mano pogovarjali dve različni Berti. Ena je prijazna gospa pojočega glasu in brezmejno zalogo toplega nasmeha, druga je stroga, s pogledom ubijajoča esesovka. Zmedeno opazuje to preskakovanje iz ene v drugo osebnost: »Kaj je v knjigi tako pomembnega? Zakaj je potrebna tako stroga konspiracija?« 65 Stara za sloveno je gotovo ljubitelj takšnih knjig, čeprav tega ne kaže. A Berta s to konspiracijo najbrž malček pretirava. Katera meni zaupana knjiga je lahko tako pomembna, da potrebuje takšno konspiracijo? »Počasi, počasi,« se zasmeji. V prostoru odmeva njen rahlo pojoč glas. Šele zdaj opazi nenavadnost. Ta prostor je v nasprotju z ostalim delom knjižnice arhivskega predela skoraj prazen. Stene niso do nezavesti natrpane s prepolnimi knjižnimi policami. Samo manjši del stene za njim je prekrit z dolgočasnimi prašnimi policami. Razen Berte tod najbrž nihče ne vstopi. To je središče njenega knjižnega svetišča. Šele tedaj opazi nenavadnost. Pogled mu zamrzne na umetelno oblikovanem meču. Pod sta vsaj na pogled precej čudna kuta z nenavadnimi vzorci in čudaška verižica z obeskom. Nič od tega ni zanemarjeno ali zaprašeno. Še en kontrast. Pozornost pritegne ravno obesek s frajerskim videzom. Očitno spominki minule slave. Bog ve, v kakšnih čudaških orgijah je sodelovala. Berta opazi, kje so se ustavile Borisove oči. V kotičke ustnic se naseli drobcen nasmešek: »Muzejski primerki, ravno pravšnji za to moje zasebno svetišče, kamor nihče ne zaide,« in se ponovno zakrohota. Saj mi skoraj bere misli. V naslednjem hipu se zresni. Melodija glasu se razprši. Zamenja jo leden piš um parajoče resnobnosti: »Aha, pri knjigi sva ostala. Knjiga je, kar ti že nekaj časa plozam na najbrž naveličana ušesa, izredno nenavadna. Jezik in pisava se ti bosta zdela čudna. Samo za hipec, tren očesa, boš zaradi teh malenkosti morebiti 66 zmeden. Ne ustraši se. Takoj boš razumel pisavo in vsebino,« znova naredi trenutek premora in vzdihne: »Seveda, če te bo knjiga sprejela. Mogoče si, mogoče nisi tisti. Povem ti, ta knjiga je res nenavadna. Če ji kdo ni všeč, je ne zmore brati. To pomeni, da je božji kakec udaril v ventilator usode. Če ima nesrečni bralec srečo in ima El dober dan, potem se besedilo spremeni v nerazumljive čačke. Če pa El nima dobrega dne, potem pa ...« zavzdihne in oči ji odplavajo nekam v daljavo. Takoj se zbistri in osredišči oči v Borisov zvedav pogled: »Res nenavadno! Se ti ne zdi? No, sama si radovednosti nisem drznila tešiti s preizkušanjem, samo prenašam to, kar so glede tega rekli pametnejši od mene. Tudi Greta je tako govorila. Nenavadno, skrajno čudaško. Knjiga, ki sama odloča, kdo jo bo bral in kdo ne. Še norci v Vojniku bi mi rekli, da sem nora, če bi jim hotela to prodati,« se ji povrne del topline, a se takoj raztopi v morju resnobne osrediščenosti, »a midva nisva v lokalni blaznici, temveč v mojem knjižnem svetišču.« Bi rekel, ga prešine. Nenavadna toplina gre prežame in v kratkem hipu začuti prisotnost nečesa večnega. Prešine ga misel na knjigo sredi treh sijočih kristalov na treh prstanih. Šepet tujega jezika za trenutek preglasi Bertine besede. Spomni se na svoje nenavadne sanje. Cavalvel en Sehir bar Jemin, eajiš tišela Mešarah. Berta ga prebode z jasnim pogledom, kot bi vedela, kaj ga je prešinilo, kaj je preskočilo v njegovem umu. Boris opazi vztrajno ponavljanje besede »nenavadna«. Čisto je pozabila na pravila imenovanja profesorjev. Glas ji postane nekako opojno melodičen, hipnotično odsoten. V hipu strese z glavo. Melodija se utrne. Pripre veke. Ponovno vskoči ledena Berta in razbije vibracijo prijetnosti. Mrazeč glas se sčasoma otopli, a se znova povrne hlad ostrine. Nekaj preklaplja iz ene v drugo Berto. To preklapljanje deluje kot koncert, kjer bi med simfonike vsake toliko s svojim žaganjem nenapovedano vdrl »trash metal« kitarist. Preskoki iz ledene v medeno Berto in nazaj ga zmedejo. Ona trdo nadaljuje: 67 »Profesor Novakova mi je glede knjige posebej poudarila sledeče,« za hip pripre oči in naredi kratko pavzo, »tisti, ki jim ni dana milost branja knjige, postanejo nekako čudno obsedeni. Njihova čustva zahajajo v ekstreme. Poloti se jih zmešano nihanje razpoloženja. Nenavadno čudaško. Vsebina knjige je samo za človečka, ki mu je namenjena. A namenjena je samo enemu človeku tega sveta. Samo enemu in nikogar, razen njega, se ne tiče, kaj je v njej. Vsebina je samo za tistega, ki jo razbere. Pri branju bodi previden. Resnično, bodi specialno previden in molči o tem. Nikomur, resnično nikomur je ne smeš pokazati, še manj pa omenjati, govoriti o njeni vsebini ali sploh blebetati, da jo imaš. Res je nenavadna in pazi nanjo. Skrita mora biti pred očmi nepoklicanih. Navaditi se boš moral na njeno čudaštvo.« Kako se ta ženska ponavlja, pomisli v sebi. Mogoče upravičeno. Vskoči prisotnost in mu prišepne: »Ta knjiga povezuje vesolja. Bralec knjige bo iz strun nebeških komponiral simfonijo božanske večnosti.« Nenavadno očaran zre v paket in tiho vpraša: »Koliko časa jo lahko imam?« in oči pusti v tla. Čudno, ob vsem tem prahu je parket čist in zloščen. Torej še ena nenavadnost. Berta se spogleda z zmedeno pojavo pred sabo. Pripre oči. Izza zmedenih Borisovih oči se skriva nekakšna udejanjena prisotnost in melodično odvrne: »Ta Knjiga ni zapisana v katalogu, zatorej nisi vezan na rok izposoje,« in klik! Preskok! Gubice na obrazu otrdijo, dobijo poteze kamnitega kipa. Nenavadno strogo pribije, »pravi čas boš izvedel, kdaj jo moraš vrniti.« 68 To je kombinacija bičanja in maziljenja. Ponovno seže v predal in ven, v spremstvu oblaka prahu, potegne od starosti porumenel časopis. Z njim ovije belo blago s skrivnostno knjigo. V lebdeči zrak se dvigne oblak bog ve, koliko starega prahu. Nova doza alergenov. »Na ta časopis je Poncij Pilat zapisal, kako si je opral roke. Sicer ni več ravno aktualen, je pa dober za skrivanje tega zaklada,« se nasmehne. Znova zavlačuje. Ovoj mu svečano porine v roke: »Pazi, resnično pazi. Mojih navodil se drži, kot bi šlo za glavo! Nihče je ne sme pogledati! Nihče se je ne sme dotakniti! Resnično nihče!« poudari zadnjo besedo z ostrino, boleče zarezano v možgane. Boris previdno prikima in trpko odvrne: »Hvala. Mislim, da ne bom imel težav.« Bertino ponavljanje mu že dobro najeda. V hipu, ko se dotakne ovoja, ga spreleti nenavadna toplina. Kot bi prisotnost v njem srečala živi duh knjige. Za hip ga prešine sijaj od dna pekla do vrha nebes. Megšelem vet Kadešah luo tasak en ilikapat. Ona ga predrami iz trenutnih občutkov: »Ne bodi tako siguren v to. Knjiga ima čudaško privlačnost. Ne podcenjuj njene moči zapeljevanja šibkih. Najsi bodo moje besede še tako čudne, nore, resnica je še tisočkrat, ne, milijonkrat bolj čudaška. Nikar ne podleži malomarnosti. Zdaj pa pojdi in jo hitro shrani kam na varno. Pazi na ovoj! Saj imaš kakšen predal, kamor domači ne vtikajo nadležne nosove. Ne smejo te najti vprašanja starcev o jeziku knjige,« in se sreča z njenim 69 pogledom. Ravno s temnimi očmi izraža strogo zaupljivost brezmejne skrbi. Zenice se razširijo in zatem zožijo. Napoti se ven. Na zrak! Potrebuje zrak brez znatne koncentracije prahu. Samo čist, dišeč pomladni zrak. In potrebuje luč, božanje sončne svetlobe. Zakorači proti pomirjajoči svetlobi izhoda. Hip zatem ga premami radovednost. Stopi v čitalnico. Zanimivo dejstvo - čitalnica je v tej dobi informacij na dosegu roke postala zbirališče določenih skupin mladih. Relikt starih časov ponovno oživi v dobi digitalne šole, temelječi na storitvenem omrežju. Pri tem ne gre za neko vračanje h koreninam, temveč za praktičnost. Čitalnice so edini del izobraževalnih ustanov z neomejenim in brezplačnim dostopom do drugače ne prav poceni plačljivih delov izobraževalnega omrežja. Tukaj so tudi vmesniki za naprave starejšega datuma in kar je najpomembneje, nudijo podatkovno izmenjevalno točko. V glavnem se v njej zbirajo otroci manj premožnih staršev in tukaj lahko opravijo naloge, ki zahtevajo dostop do plačljivega dela omrežja. Sem nikoli ne zaidejo dijaki A in B razredov. Ti imajo najnovejše tablice z blagodejnostmi novodobnega šolskega omrežja z vključenim ekskluzivnim dostopom do modernih podatkovnih baz šolskega ministrstva. Vse jim je dosegljivo kar iz domačega fotelja. Torej zategadelj nimajo potreb za uslugami knjižnic. Okoli mize z vgrajenimi zasloni sedi pet punc. Tudi Mojca je med njimi. Imensko pozna še Sandro in Heleno. Ostali dve sta mu znani zgolj na videz. Pač face iz šole. Sandra takoj reagira na njegovo prisotnost. Očitno ima vgrajen senzor na prisotnost normalnih ljudi. 70 Vanj usmeri izbuljene oči zadete žabe in nadležno zapiska: »Oj gospodič, kaj pa ti tukaj ob tej uri?« Najbrž je neformalna voditeljica te smešne druščine. Ob pogledu na njeno pojavo ga prešine, še v cirkus je ne bi sprejeli. Prisotnost v njem se potuhne. Naredi se neumnega in ignorira njeno pustno norost in narejeno presenečen skomigne z rameni: »Kakšni uri?« Gotovo se jim zdi bizarno čudaški, ker je kot dijak A razreda sploh šel v knjižnico. Za zbrano parado cirkusa, najbrž pobeglega iz lokalne blaznice, je to prvovrstna enigma. Mojca nestrpno vskoči v napeto tišino. Spusti pogled v njen vabljivo odprt dekolte, ki je komaj skrival baročno oprsje. Mojca je v dveh letih postala seks bomba. Škoda. Prisotnost iz ozadja prekine tok njegovih misli. Začuti strune njene napetosti. Ona hlastno zajame zrak in mrzlično išče Borisov odsoten pogled: »Ura je pol šestih. To je naš »out« čas. To bi moral vedeti tudi ti. Saj vidiš, tukaj smo popolnoma same. Zagotovo nisi nikogar srečal. Samo še gospa Kladnik je tu.« Sandra jo s strupeno ledenim pogledom grobo prekine. Mojca ponižno umolkne. Boris umakne pogled z razkošnega dekolteja in se sreča z njenimi otožnimi očmi. Na obrazu ji lebdi izraz nemoči. Nekaj v njej hoče ven, vendar čepi, ujeto v nevidni kletki neotipljivega primeža strahu. Sandra cinično nadaljuje s svojo parado izganjanja zdrave pameti: »Takšen spodoben gospodič, kakršen si postal, v tej uri ne bi smel v 71 knjižnico. Ali pač?« in z žabjim pogledom preleti svojo bizarno druščino: »Mogoče si je ta, najbrž junfrast junc, poln safra zaradi nedojebanosti, zaželel izkušenj stare, v vseh pozah izkušene lajdre? Saj veste tisto o stari koki in dobri župi,« poudari zadnjo besedo z zmagoslavnim, zlobnim in normalnim ušesom odurno piskajočim glasom. Borisu zavre kri, a ga nenavaden piš hladu pomiri. Sreča se z njenim strupenim pogledom. Zanj je to pretresljiv randi z vibrirajočim strahom pred izgubo lastne veličine, oboževanjem iluzije lastne popolnosti in obsojanjem normalnega sveta, ker je takšen, kakršen je. On je po čudežu zdržal ta naval psihotičnega dna pekla in ona po nekaj trenutkih izmenjave pogledov z jekleno Borisovo odločnostjo urno umakne svoji pofarbani žabji kugli. Človek mora biti na čem močnem, da jo lahko prenaša brez napada histerije. Boris še nekaj hipov drži izostren pogled, izza katerega sije nekaj močnega in skomigne z rameni. Želi se obrniti in oditi iz tega brloga nedoumljivih globin norosti, vendar ga Mojca sunkovito ustavi. Podobna je zaciklanemu robotu iz legendarne ZF sage. Skoraj proseče mrzlično poišče njegov radovedni pogled: »Če si že tu, naj ti predstavim ostale prijateljice. To je Karmen.« S plašno kretnjo pokaže na manjšo črnolasko s kričeče rumenimi razmršenimi prameni. Najbrž lepo telo je odeto v nemogoče ukrojeno rdečo obleko, polno prišito z oči udarjajočimi, površno izrezanimi zelenimi krogi. Tudi njen dekolte je prav prostaško izrezan. Za sladico shizo norosti je tu še bizarna, sinje modra obroba okoli oči. To zagotovo ne gre skupaj s temno rdečim pudrom in odločno preveliko rinko v nosu. Tudi pod zeleno pobarvanimi ustnicami ima milo rečeno bizaren piercing. Spogleda se z Borisom in ustnice prostaško oblizne z jezikom, okovičenim s piercingom, ki samo nemo prikima. Vska komentar bi bil potrata zraka. Njena barvna kombinatorika je klofuta zdravi pameti. Gotovo ima kakšen kos kovine zataknjen v strupen jezik. Na 72 natečaju za miss blaznosti je gotovo resna kandidatka za zmagovalko. Mojca nestrpno, s prikrito trzavičnim glasom nadaljuje spoznavanje s personifikacijami peklenske maškerade: »To pa je Angela,« ter pokaže na visoko plavolasko. Tudi njena oprava je kaotična zmes psihedeličnih barvnih kombinacij in cenenega nakita. Normalen človek ne obleče oranžne majice izpod kričeče zelenega telovnika, posutega z že na videz cenenimi vijoličnimi umetnimi kristali. Najbolj smešna je levo stran obraza prekrivajoča zeleno pobarvana kita. Preko desne ličnice ima silno boleče in z živo rdečo barvo neokusno poudarjeno brazgotino. Oči ji plavajo po bog ve kakšnih pobarvanih planjavah psihoze. To je torej ta Angela. Ni naličena, temveč izmaličena do neprepoznavnosti. Brez tega kilograma kozmetične umazanije ima srčkan obraz. Škoda. Celo Mojca, na pogled še najbolj normalna, je oblečena v prisiljeno nemogočo kombinacijo. Na čelu ji manjka napis: »Poceni kurba pokopališkega ranga!« in bi bila kompletirana za dostavo v ustanovo. Tako našemljene je ne pozna. Na srečo se ni našminkala v strašilo za odganjanje malih otrok. Očitno jim je zaščitni znak shizo barvna kombinacija. Naj se ne čudijo, ker se jim vsakdo, ki ni v konkretnem opojnem šusu, izogiba v velikem krogu. Službo strašil bi takoj dobile. Slamnata strašila na njivah bi ob njih oživela in pobegnila. Skoraj šepetaje nadaljuje: »Sandro in Heleno pa tako poznaš,« in ga premerja z razburjenim pogledom. Prisotnost v njem popolnoma zavre čustva in zgolj brezčustveno 73 dvigne obrvi in zlovoljno izdihne: »Aha,« in se sreča z njunima prostaškima pogledoma. Oni se pogledata in oblizneta. Šit, res so do amena zjebane. V Mojčini duši vre, sam zlodej je v njej zakuril svoj peklenski ogenj. Žar tega izbruha nanj deluje kot vrelo železo na vodo. Čuti nedoločljivo, pritajeno samo s sabo klofutajočo grožnjo. Razdvojenost bruha iz nežnih svetlih oči, zrcal zmede, strahu in nerazumnega sovraštva. Nekaj hoče ven, pobegniti iz krempljev zveri, čakajoče v globini peklenskega ozadja. Skoraj lahko potipa kletko njenega strahu in poboža kožuh zveri v teminah njene duše. Znova se oglasi nenavadna prisotnost in mu pomaga čez to divjo reko neizrekljive razdvojenosti. Grozljivo in žalostno. Po nekaj trenutkih molka se veselo spogleda z vsemi, razen Sandro: »No, punce, puščam vas same, saj vas nimam namena motiti pri vašem početju,« in s trdimi koraki odide. Takoj se mu odvali kamen s srca. Vsaka minuta bivanja v njihovi bližini je preizkušnja vzdržljivosti. Vsaka strpnost ima svoje meje. Posebno v Sandrini navzočnosti se počuti skrajno neprijetno. Slabo prenaša njeno udarjajoče pritajeno, pod pokrovom temačnosti brbotajoče sovraštvo. Nenavadni novi jaz iz ozadja ob pomisli na Sandro vklopi vse alarme pozornosti. Zakaj so te punce tako polne sovraštva do vsakogar, ki ni v njihovi godlji? Same se zapirajo v svoj izoliran in zaničevan svet. Za čigavo zdravje so ljubkost optimizma zaklenile v kletko strahu in shizofrenih preganjavic? Kaj je izza njihovega strahu? Kakšna zver se skriva v globočinah njihovih zmedenih duš? Kateri peklenšček je njihov dar 74 ljubezni privezal na steber samouničevalnega sovraštva? Zaposlen z lastnimi misli, z dialogom s samim sabo, ne opazi njihovega začaranega strmenja v ovoj, ki ga nosi pod pazduho. Skoči po stopnicah na svež pomladni zrak. Mehkoba tople sape poboža njegov obraz. Stisk temačnosti popusti pod zaobljeno lepoto brstečega življenja. Pospeši korak do doma. Čeprav so se vsi sošolci vozili s skuterji ali avtomobili, ima najraje lastni par nog. Teh slabih petnajst minut hoje do doma lahko posveti samemu sebi. V tem trenutku znova začuti toplino nečesa velikega, kako ga objema in prežema s prežečo veličino. 75 Knjiga se predstavi in figure postavi Boris se najprej prepriča, da ga nihče ne bo motil, zatem predse svečano postavi Knjigo. Samo pogladi papirnat ovoj iz prastarih porumenelih časopisov. Tedaj zabrni mobi. Pograbi ga in pogleda na zaslon, kjer utripa neznana številka brez običajne slike. Čudno, danes skoraj nihče ne uporablja zgolj glasovne povezave. Pritisne na gumb za vzpostavitev zveze: »Ja, halo?« »Živijo! Te motim?« prepozna Mojčin glas, poln jeze: »Zakaj si bil tako ignorantski?« Kaj ji je? Kaj sem ji storil? Kateri ugli šit jo je štrafal? »Kje? Kdaj?« dvigne glas. Naval Mojčinega gneva ga najde popolnoma nepripravljenega. Iz nje vrejo besede: »V knjižnici! Vem, kdaj me kdo zaničevalno zija. Tisti tvoj vzvišen pogled. Misliš, zdaj si v A razredu, jaz v G in sem dobra samo za drgnjenje tiča med joške. Vem, kdaj me kdo opazuje samo s hormoni! Vem!« skoraj 76 kriči z njemu nepoznano barvo glasu. To ni Mojca, kakršno pozna. Tiho vpraša: »Lepo povej, kaj je narobe?« Mojca ima nov mobi brez videa. Ni mi poslala številke, kar je do zdaj še vedno storila. Vanj udari rezki glas gneva: »Saj sam veš,« in za trenutek umolkne. Zasliši, kako je požrla slino. Takoj nadaljuje z obtožujočim glasom, pokrivalom neizmernega strahu: »Sandra ima prav! A pomeni aroganco. Vsak dobi svoje takrat, ko ga udarec najbolj boli. Res si samo junfer, furajoč svoj fukalni safr!« in prekine zvezo. Spomni se besed iz verouka: »Sovraži in osovražen boš. Namesto ljubezni boš delil, iskal in na koncu tudi dobil samo sovraštvo. Postal boš suženj bolečine.« Kaj je narobe z Mojco? Nikol ni sovražila. Glas se ji zatika od strahu pred demoni, s katerimi jo je zastrupila tista ponorela nedojebanka. Na zasejano sovraštvo odgovarja z zlobno jezo. Namesto soočenja s strahovi se je prepustila vodenju tem strahovom zlobe. Kaj sem jim storil tako žalega? Odkima z glavo, saj želi pregnati neprijetne misli. Znova se posveti nenavadnemu zavoju. Nekajkrat globoko zadiha. Šele potem previdno odstrani porumenel časopisni papir. Nakremži se od dvigajočega se prahu, ko ga zmečka in vrže v koš z odpadki. Zatem odmota še nenavadno čisto belo platno in v rokah potežka nenavadno knjigo. Že na videz je starodavno tuja in konkretno težka. Platnice so iz trdnega materiala, hladnega in gladkega na otip. Platnico nekajkrat pogladi z roko. Vsakokrat ga preseneti 77 njena popolna gladkost. Črke so videti vgravirane, čeprav ne otipa nobene vdolbine ali izbokline. Nikoli še ni videl te pisave. Niti najmanj se mu ne sanja, kakšno je to pismo in kaj pomeni. Knjigo ponovno dvigne in potežka. Kakor koli jo vzame, glede na svojo velikost je videti težka, pravzaprav zelo težka. Zakaj sem dobil to knjigo? Prsti trdno ovijejo gladko površino platnic. Vogali so zaobljeni. Previdno gladi knjigo, pravo umetniško delo, najbrž neprecenljive vrednosti. Obide ga čudovit občutek miru in ločitve od shizofreno norega sveta okoli sebe. Skoraj zaplava od zanosa. Ni več del tega sveta. Pozabi, kakšno dragocenost krčevito drži v rokah. Svetloba v sobi, kamor svoje tipalke iztegujejo poznopopoldanski sončni žarki, ustvari posebno svečano vzdušje. Ne najde porekla občutkov vznesenosti. Trenutek se ustavi. Minevanje časa utone v morju nepremične večnosti. Središče univerzuma starinsko opremljene sobe je klubska mizica muzejskega pedigreja. Na zbrane ljudi, ki jim je cvet mladosti odcvetel že pred desetletji, dobesedno pritiska s svojo davninsko dušo. Vse skupaj je na prvi vrg uča še najbolj podobno klepetu starejših dam in gospodov ob popoldanskem čaju. To sceno bi zlahka zamenjali s prizorom iz filma o viktorijanski Angliji. Ampak, to niti ni film, niti ni viktorijanski čas. Res, čajnik na sredini mize, pladenj z vaniljevimi rogljički in starodavne porcelanaste čajne skodelice so res, kot bi jih pljunili naravnost iz muzeja viktorijanske dobe. A zavedajte se, ti rogljički, posuti s finim »štaub« sladkorjem, niso neka navadna slaščica. Nikakor ne! Bertin ponos so Rogljički. Prav ste prebrali, to so Rogljički z velikim R v imenu. Kdor ni poskusil njenih rogljičev, ta nima pravice podajati mnenj o tem, kaj in kakšni so pravi rogljiči. O svoji umetnosti se je, kljub prošnjam srečnih ljudi, ki so jih imeli čast okusiti, spretno muzala in najverjetneje bi še grob prej spregovoril o skrivnosti umrlih duš. Svoj recept bo gotovo odnesla 78 okoli dva metra pod rušo. Kakšna škoda za svet! Kakšno razmetavanje! Če se to zgodi, bog zagotovo ni vsemogočen! Starejši mož z nerazburljivim imenom Janez prekine zvoke mlaskanja in srkanja: »Vse skupaj je prenagljeno. Komaj devetnajst let je minilo od začetka. Knjige ni modro tako na hitro zaupati s hormoni polnemu najstniku! Pravim vam, nemogoče je, da bi se Tisti prikazal, še preden Elejla razvije vse moči. Pa še prestar je za Tistega. Greta, občutki niso vedno natančni in dobro veš, kaj je na kocki, če se je polasti nepravi človek,« in zaskrbljeno nadaljuje, »zlobni ljudje v bližini Knjige postanejo še radikalnejši v svoji zlobi. To je nevarno tveganje, posebno v teh ključnih časih za našo stvar. Fant v ničemer ne ustreza Tistemu! Do zdaj je bil samo siva točka v sivini povprečja. Bojim se,« naredi kratek premor in vse ošine z resnim pogledom, »mogoče smo naredili napako.« Janez Majer je običajno oblečen v obleko in brez kravate ne gre nikamor dlje od bližnje špecerije. Kljub starosti ima silno mladosten obraz z izstopajočimi žalostnimi rjavimi očmi. Malce krompirjast nos je v ironičnem kontrastu z drugimi deli vedno urejenega obraza. Lasje so pobarvani in vedno brezhibno urejeni. Skratka, mož je vedno skrbno negovan in veliko časa posveča svojemu videzu. Poklic davčnega svetovalca zahteva popolno zunanjost. Njegove stranke so mnogi premožni meščani. S svojo pojavo mora vzbujati popolno zaupanje, saj ima opravke z velikimi vsotami tujega denarja. Greta Novak je po svoji navadi oblečena v silno dolgočasni kostim, z njim še močneje poudarja svoje stroge poteze. Razen majhnih zlatih uhanov z drobnima rubinovima kristaloma ne nosi nobenega nakita. Broško nosi 79 samo ob posebnih priložnostih. Oboje je dobila ob abrahamu od učiteljskega zbora. Tanke ustnice so samo nežno poudarjene. Staromodna klasična trajna rdeče pobarvanih las samo dopolnjuje videz prototipa filmske do amena zatežene in hudobne profesorice. Glavni junaki v filmih takšnim trdosrčnim hudobam, simbolom neusmiljenosti sveta odraslih, vedno uspešno ušpičijo. Na tovrstnem izboru za miss bi bila miss z velikim M. Toda to ni film. To je kruta resničnost. Nekaj trenutkov brezizrazno čaka, ko se vanjo usmeri vseh pet parov oči, zatem si nadene izraz prepričanosti v svoj prav: »Janez, fant je tja zdrsnil popolnoma nenadzorovano. Njegovo telo si je pri moji uri vzelo spanec pravičnega, a zavest je zaplavala v Drugotnost. Še lokacijo njegovega izleta ti lahko povem. Dobro vemo, tega ni vsakdo zmožen. Pravzaprav se lahko takšen zdrs zgodi samo eni sami osebi. V celem vesolju je samo ena, česa takšnega sposobna oseba. Samo razodetju živega boga v meso tega sveta je dan spontan turistični izlet v kraljestvo, ki ni iz tega sveta. Vendar ne bomo ugibali, ker bomo preprosto vedeli,« in se na koncu s strogimi modrimi očmi sreča Janezov radovedni pogled. »Berta, kakšen se ti je zdel?« vpraša Leon. Leon Kavka je izjemno vitalen mož in obožuje življenje. Njegova običajna uniforma je športna oprava. Zdaj ima na sebi svetlo rjave športne hlače, rdečo polo majico in odpet moder telovnik. Belo golf čepico je odložil v predsobi. Jekleno sivi lasje so počesani nazaj, s čimer spretno skriva začetek pleše. Zaradi športnega udejstvovanja vzdržuje vitko športno postavo. Zagorel obraz krasijo skrbno negovane brčice. Govori z malce hripavim glasom. Že tretje desetletje uspešno vodi svojo zasebno lekarno. Prvi v Sloveniji je začel z za tisti čas tvegano prodajo popolnoma nove 80 generacije biozdravil. S tem si je ustvaril precejšnje premoženje. Vsi drugi v združenju lekarnarjev so se sprva smejali prevzemu tveganega zastopstva takrat še neuveljavljenega podjetja, pionirja simbioze narave in visoke tehnologije. No, vse je smeh minil v hipu, ko je vsako leto skoraj potrojil letni dobiček. Zdaj se njemu smeji, saj je ekskluzivni zastopnik za vse pomembnejše proizvajalce teh biozdravil. Berta odvrne z melodičnim glasom in se prijetno nasmehne: »A meni? Hm ... Rekla bi, videti je bil malo presenečen.« S počasno kretnjo si sname očala, jih odloži poleg čajne skodelice in nadaljuje: »Mogoče je zanimiv detajl iz najinega srečanja v mojem prašnem hramu. Vsakdo bi se cedil od presenečenj po tem, kar sem mu rekla. On ne. Vse je sprejel čisto normalno, morebiti celo malce stoično. Še predavanje o luščenju orehov bi sprejel z več razburjenja. Meni se zdi prijeten mlad fant,« zatem ponovno vzame očala, jih potežka ter jih natakne na obraz, kot bi iskala premor za svoje misli: »Moji občutki v tej debati ne morejo preveč veljati. Dobro veste, Knjiga name nima svojega čarovniškega vpliva. Med vami sem predvsem zaradi te svoje imunosti, če odštejem še nekaj drobnarij. Dobro veste, Knjiga je bila v moji ropotarnici, zaščitena z mojimi uroki, popolnoma nemočna in nevidna vsakomur s čutom za njene moči. Zdaj je izven moje varne kamrice,« odvrne in se nasmehne. Berta Kladnik je edini človek v vesolju s popolno imunostjo na vpliv Knjige. Za takšno imunost je potreben samo en Čuvaj, ena oseba med 81 vsemi milijoni galaksij tega Univerzuma. Ta imunost gre kar dobro skupaj z njeno mehkobo in venomer izžarevajočo prijaznost. To še zlasti poudarja malce polnejša postava. Ona temu reče elegantna popolnjenost. Tudi ona ni nikoli posebej naličena. Vedno nosi tradicionalna, toda živobarvna oblačila. Tudi pričesko ima preprosto in samo zaokroža njen veseli in prijazni značaj. Berta ima še en dar. Pravzaprav dva. Prvič, njena umetnost priprave čaja je nenadkriljiva, zato se dobivajo pri njej. Le enkrat samkrat so bili pri Helgi, a nikomur ni teknilo industrijskih piškotov s stotnijo »ejev« poplakniti s čajem iz vrečke, takisto polne taistih »ejev«. Berta je za ljubitelje prefinjenega okusa pravi dar. In seveda drugič, ne smemo pozabiti na njene božanske rogljiče. Ako je z enako ljubeznijo, kot peče piškote, v mladih dneh, preden jo je obsijala Luč, tako žurala, potem je razumljivo, da je postala - ahem, legenda s tako cenjeno reputacijo. Janez tiho pripomni: »Draga Berti, v tem ključnem trenutku za našo stvar veljajo vsi vtisi, tudi tvoji. Petindvajset let si uspešno varovala Knjigo, nekajkrat si uspešno odvrnila Magdalce in danes si jo prvič dala iz rok. Mogoče smo našli,« naredi premor in poudari, »njega, ki se ni pojavil že preko dva tisoč let.« »Glejte,« se ponovno vmeša Greta. Zajame sapo in nadaljuje, »kdo vse smo zbrani? Sami stari,« zakašlja, bliskovito vse premeri s hladnim, prodornim pogledom, »osli, vezani na ta kraj. Berta, knjižničarka fantove šole. Janez skrbi za davčne zadeve fantove družine. Leon je lekarnar, kamor hodi vsa njegova družina po arcnije,« ki se rahlo nakloni. Nadaljuje: »Ne smem pozabiti Helge, prodajalke, kjer njegova mati redno kupuje špecerijo. Marko je zgodovinar in jaz slavistka, oba ga učiva v srednji šoli. Jožef ga je krstil in pri njem je opravil verouk in vse zakramente. Ob verskih praznikih in nedeljah njegova družina hodi v kapucinski samostan, kjer je včasih maševal. Vsi smo tako ali drugače povezani s fantom in njegovo okolico. Saj nismo v cenenem ameriškem 82 filmu. Tam morajo debilni Američani reševati svet, braniti kvazi demokracijo in krpati svoje razdrte družine. V preteklosti so bili člani Reda tudi v telesih Američanov, a tudi Rusov, Kitajcev ter še mnogih drugih. Talenti so enakomerno porazdeljeni.« Leon se namršči in izpod obrvi ošine Greto. V mislih ga prešine – Hja, učiteljica pač in mora poučevati. Marko odsotno potisne slasten kolač v usta in ga poplakne s požirkom čaja. Greta vzdihne: »Vsi imamo pet ali več križev na plečih in vsi smo na različne načine, a istočasno prišli v Red Čuvajev. Saj lahko uporabim to besedo,« naredi hip premora in vsi molče zrejo v njene stroge oči, »tokrat smo vsi Čuvaji zbrani tukaj, v enem samem mestu. Verjetno se nismo znašli vsi na kupu brez posebnega namena.« Za kratek hip umolkne in srkne okusen čaj. Vsi molčijo. Malce dolgočasno nadaljuje: »Vseh zadnjih dva tisoč letih je bil Red razmetan po celi zemeljski obli. Gotovo z namenom. Zadnja desetletja smo vsi členi tukaj, v tem majhnem mestu sredi mikroskopske dežele, katere ime večji del sveta ne zna niti izgovoriti, kaj šele najti na zemljevidu Evrope. Imam prav? Sami veste, Čuvaji se ne utelesimo naključno, temveč vedno strogo namensko. Naš tukajšnji zbor je poseg popolnega namena božje previdnosti.« Ponovno srkne čaj, kar vedno počne z brezhibno eleganco. Njene kretnje so vedno po bontonu. »Izkazalo se bo, kam želi Knjiga. Fant je mogoče še premlad za svojo vlogo,« reče Marko. Z živahnimi očmi prečeše prisotne in v usta hitro vtakne kolač. 83 Pri profesorju zgodovine Marku Lesniku je z vstopom aganeala v njegovo življenje začela prava avantura. Od vseh je najdlje Čuvaj in zato je nekakšen neuradni vodja četice božjih bojevnikov in čarovnikov. Kot pojava z ničimer ne izstopa, niti po oblačenju, hobijih ali pojavnosti. Še najznačilnejša stvar njegovega »stila« je širok klobuk. Tega si natika na drobno glavo od pomladi do jeseni. Najbolj fascinantne so njegove zelene oči. Iz njih venomer izžareva vedrino in živahnost. Ima dve posebnosti. Prva je vsakodnevno preoblačenje srajce. Baje ima celo omaro enakih belih srajc. Nekoč so se norčevali, da je kupil skladišče v stečaju. Drugo, precej manj znano posebnost, predstavlja pipa. Včasih jo v trenutkih samote potisne v usta in z jezikom boža ustnik. Svoje dni je bil strasten kadilec pipe. Kmalu po udejanjenju aganeala je opustil to navado, vendar v žepu še vedno nosi umetelno oblikovano pipo. Posebno takrat, ko misli, da je popolnoma sam in ga trejo kakšne skrbi, jo rad vtakne v usta. Ako ni sam, pa porine roko v žep in jo nežno boža. Ljubezen do nikotina nikoli ne ugasne. Vmeša se Leon: »Časa nam očitno zmanjkuje. Tema iz Megšelema napreduje. Ost zlobe zatabov se zažira v kosti. Povsod čutim to kopreno Moloha! Čutim, kako steguje svoje lovke in z njimi pije božji namen iz teles ljudi, ki jih je premamila lažja pot skozi življenje. Samo večerna poročila poslušajte in diagnoza je takoj znana,« in odločno doda, »zdravilo poznamo! Antibiotiku je ime Mešarah. V celem vesolju je edini, ki lahko ustavi ognjeno stihijo Megšelema. Za tako hitro udejanjenje gotovo obstaja utemeljen razlog. Bog ne izgublja časa.« Greto prešine – lekarnar pač, vedno mora deliti zdravila. Berta otožno doda: »Tema Megšelema - njenemu strahovitemu objemu najprej podleže 84 človeštvo. Vedno znova in znova ravno ljudje pokažemo, kje je dno dostojanstva in miline,« in se hip zatem nasmehne. Še tako črne misli iz njenih ust dobijo vsaj malce optimističnega naboja. Ona nikjer ne vidi zgolj črnine. Marko tiho navrže: »Kako ironično,« in vrže rogljiček v usta: »Božja previdnost za soočenje z utelešenjem Elejle vedno izbere človeško telo tega grobo materialnega sveta,« in grižljaj poplakne s požirkom čaja. Še s polnimi usti zamomlja: »Pravzaprav je sreča, ker se Elejla ne more udejanjiti v telesu našega gostega sveta. Bog si ga vedi, kakšen grozljiv kaos bi naredil človek našega vesolja z reinkarnacijo vse groze Megšelema v sebi. O tem raje ne mislim,« odmahne z glavo in z roko seže po še enem rogljiču, »utelešenje Elejle v človeškem telesu gostega Univerzuma? O tem noče nihče resno razmišljati. Vsem postane slabo že zgolj ob misli na to skrajno nemogočo opcijo. Bog nam pomagaj ob Elejli v človeškem telesu! To bi bil konec živega in neživega v celotnem vesolju.« Berta se hudomušno nasmehne: »Še Bog ve preprosto resnico. Ko človeško telo opravi svojo vlogo, ga lahko preprosto odvrže. Zatorej se Mešarah naseli v človeško telo,« srkne čaj in z mehkim glasom doda, »še skuham čaja?« Marko odsotno odvrne: »Ah, vsekakor,« izpije čaj in položi prazno skodelico na ličen krožniček. Njegove kretnje so ves čas mirne. Preden ga je obsijala Luč, so bili njegovi gibi sunkovito mrzlični. Podoben je bil naspidiranemu hrčku s klobukom in pipo. 85 Vsi ti, gospe in gospodje, so po utelešenju Čuvajev postali počasnejši in elegantnejši, čeprav je ta razlika najočitnejša ravno pri Marku. Čuvaji so samo dopolnili osebnost gostitelja. Ljudje okoli njih niso opazili nobenih sprememb. Čuvaj se vedno dobro skrije v senco gostiteljeve osebnosti. Med Čuvajem in izvorno osebnostjo se vzpostavi posebna duhovna simbioza. To je diametralno nasprotje od kerkešev, služabnikov Elejle. Ti s svojo silnostjo neusmiljeno zasužnjijo in ugasnejo izvorno dušo ter strastno sledijo svojemu demonskemu vladarju. Morebiti je primernejša primerjava z Damejahi. A je pomembna razlika. Damejah poudari slabosti izvirne duše, zlasti skoraj metodično iskanje najkrajše poti do cilja. In gostitelja si vedno popolnoma podredi. Ne pusti mu niti za ščepec svobodne volje. Berta vstane in stopi v kuhinjo, kjer napolni čajnik z vodo. Običajno molčeči Leon znova poseže v pogovor: »Nekaj je zagotovo! Če je fant res Tisti, se nam izteka čas priprav. Zlo Megšelema še ni nikoli tako pritiskalo. A me nekaj bega,« in se pogladi po laseh, kot bi hotel skriti rahlo plešo. S pogledom prečeše vse prisotne okoli nizke klubske mizice ter resno nadaljuje: »Elejla in njegov zbor tokrat deluje drugače. Ne vem natančno, kako naj to opišem z besedami. Vsekakor je nekaj drugače. Odkar se je pojavila tista navzočnost, ne čutim tako značilne nenadzorovane brutalnosti. Vse se odvija na precej prefinjen način. Zlo tokrat ne udriha z gorjačo, ampak s slastno simfonijo subtilnih vplivov.« Berta se vrne iz kuhinje in z nasmehom na ustnicah vpraša: »Bo lipov čaj z materino dušico in meto dober?« Vsi prikimajo in ona ponovno izgine v kuhinji. Greta odvrne: »Ne vem izkustveno, kako naj delujeta vzhajajoče zlo in udejanjenje 86 Elejle, ker s tem še nismo imeli živega stika. Bodi malce natančnejši, dragi prijatelj,« in vanj usmeri svoj oster pogled. S hitro in natančno kretnjo si popravi pričesko. Marka spreleti. Ne more skriti, da je zajebana prfoksa. Ne more se izogniti spraševanju, iskanje definicij in poučevanju. Lekarnar umakne oči od njenega vrtajočega para oči in skomigne z rameni: »Ne morem opisati z besedami, a čutim neko prefinjeno urejenost, metodičnost in zločesto varljivost,« in vse premeri s trpkim izrazom, »verjetno lahko začnemo s pripravami na prihajajoče dogodke, saj nas bodo že kmalu v mnogočem presenetili.« »Hm, zanimivo. Vsekakor moramo pazljivo pripraviti svoje korake tukaj in v Drugotnosti,« se na njegove besede naveže Greta. Tedaj se v pogovor vključi do zdaj molčeča Helga. Ravno Helga Uršič predstavlja zanimivost – edina od Čuvajev nima neke družbeno ugledne poklicne kariere. Ona je namreč trgovka in dela za pultom v majhni špeceriji. S svojim drugim možem živi v brezizraznem starem bloku na Trubarjevi. Velja za komunikativno in ustrežljivo trgovko, zato ima majhna trgovina kljub malce višjim cenam dovolj strank. Male trgovine lahko brezdušnim pocenskim megamarketom konkurirajo zgolj s prisrčnostjo, dušo in osebno všečnostjo. Vedno se najde dovolj ljudi, ki jim nekaj nižja cena ne odtehta brezdušnega »bipanja« in naveličanih barbikastih mladenk velikih centrov. Ogromne lupine nekdaj tako popularnih centrov pred dokončnim izumrtjem rešujejo zgolj nizke cene. Helga, klicali so jo Heli, se skromno, vendar lično oblači v enodelne obleke hladnejših barv. Prosto spuščeni lasje ji padajo do ramen in kljub bližanju šestim križem skoraj nima sivega lasu. Ob vsaki priložnosti se pohval, da nima kje dobiti sivih las. Njena naravna inteligenca venomer navdušuje s 87 svojo premočrtno in preprosto neposrednostjo. Pomanjkanje formalne izobrazbe spretno nadomešča bogata življenjska modrost. Ona je mojster razsvetljujočih uvidov v bistvo problemov. Živahne sinje oči se skladajo z njeno vitko postavo. Mladostno svež obraz je okrašen z elegantnimi gubicami. Vse oči se obrnejo proti njej: »Najpomembnejše je trenutno naslednje,« in vse objame s toplimi očmi, »morebitna potrditev udejanjenja Mešaraha v fantu. Ko bo jasno, da je res on Tisti, ga moramo hitro vzeti v roke. Vsemogočni se ne bi utelesil tako na hitro v telo s hormoni prepojenega devetnajstletnika in dal tako jasnih znakov prisotnosti, če ne bi obupno zmanjkovalo časa. Mogoče je točka razkroja ravnovesja Alisse že mimo in s svojo deročo vodo življenja prebija mejo med Kadešahom in Megšelemom. Vsi vemo, kakšno tveganje predstavlja pubertetniško telo z zmedo v glavi, ko se vanj udejanji tako mogočna sila. Moč Devetih etirjev je veličastna izkušnja in skušnja. Med nebesi modrosti in peklom norosti je zgolj tanka linija vod Alisse.« Vsi za hip umolknejo. Ona jih prešine z milim pogledom sinjih oči: »Seveda naj nam Bog pomaga, če je Knjiga v napačnih šapah. Če so nas znaki tako zavedli, potem resnično drvimo proti samemu dnu Megšelema,« in komaj opazno skloni glavo. Marko pogladi obesek pod brezhibno zlikano srajco. Prekine trenutek molka in vzdihne: »Nimamo časa za okolišanje. Ne tukaj, še manj pa tam. Vse pogosteje bomo morali v Drugotnost. In to za precej dlje časa, kot smo navajeni. Vsaka takšna odsotnost pomeni določeno tveganje. Sonce zahaja in fanta bo kmalu premagala radovednost. Upam, da si mu v glavo dobro vbila osnovna pravila,« se spogleda z Berto, ki prikima: 88 »Vsekakor,« dvigne pogled proti stiliziranem ščitu nad starodavno kredenco: »Počakajmo še malo in izvedeli bomo, ali je Knjiga v rokah Pravega. Sicer vedno obstaja minimalna verjetnost, da fant ni On, a vendarle.« Čajnik prodorno zapiska. 89 Knjiga se odpre, vrata v sanje razpre Boris se končno odloči in odpre knjigo. Na prvi pogled ga najprej zmede neznana pisava, zatem še neznan jezik. Vendar ne! Zmeda hitro popusti in prepusti mesto nenavadno bistremu uvidu. V globino glave mu prisotnost prišepne: »Sprosti se in ne misli. Samo prepusti se in čuti. Ne misli. Pusti! Naj stvari same plujejo skozi tebe, kakor veter nosi oblake na nebu. Bodi kamen na dnu reke, naj v tišini tečejo živahne vode modrosti.« Dvakrat globoko vdihne in za hip zapre oči. Nagajive misli neprestano silijo v ospredje pozornosti. Tedaj se zave, kakšen hrup predstavljajo navali misli. Kako naj jih ustavi? Na kakšen način se bodo stišale? Skriti glas od vsepovsod mu znova prišepne: »Ne bojuj se z mislimi. Naj pridejo, zaplešejo svoj ples v središču pozornosti in izginejo. Prižgi Luč pozornosti. Ne ustavljal plazu miselnih bliskov! Ne bodi jim na hrupni poti. Samo bodi ti in pusti misli, naj 90 odtečejo po strugi božje pozornosti. Izreci molitev v dar Gospodovi milostni ljubezni. Preženi misli na strah. Občuti in bodi ljubezen. Ljubezen nima razloga. Kar je navznoter, naj se obrne navzven.« Prepusti se in zaplava na valu vnesenega občutka svete navzočnosti. Prešine ga - Misli in jaz. Jaz nisem misel, misli niso jaz. Poplava miselnih slik, besed in krikov se počasi poleže. Hrup se stiša, na obzorju nepremične pozornosti vzhaja veličastno sonce tišine. Neznanska zmeda, hrupni vrvež skakajočih misli potihnejo, kot ob koncu gledališke predstave utihnejo zvoki in luči. Objame ga sijaj niča, prežetega z neskončno lučjo praznine. Odpre oči. Nežno spusti pogled na nenavadne črke, svetlikajoče na temni sivini, podobni debelejšemu papirju. Iz neznanih znakov se začne oblikovati čarobni ples nepopisne milosti. Oblije ga s svojo toploto. Prisotnost v njem ponavlja: »Občuti, občuti, ne misli, bodi pozoren.« 91 Nič kaj spektakularna naslovnica Sehir bar Jemin - KNJIGE Naenkrat neznane in nerazumljive čačke postanejo skoraj domač nabor črk, simbolov skrivnostne formule vesolja, zvokov udejanjenja časa in prostora. Neznan jezik mu naenkrat postane bližji od materinščine. Tuj jezik zaradi nedoumljivega čudeža božje navzočnosti postaja del njega. Pojoč jezik blagih zvokov in lepih besed mu postane popolnoma domač, znan že od nekdaj. Zdi se mu, da je s tem jezikom rojen, a ostalih jezikov se je naučil. Vse drugo izgine, a ta lepota ostane in raste. Začne »brati«. Najprej prebere naslovnico, izpisano s popolnoma neznanimi, čudovito oblikovanimi simboli: 92 Zgornji zapis v Vilinščini: »SEHIR BAR JEMIN – Mešarah ferwa ot Edanim« Um je končen, duh je neskončen. »V neizrekljivih globočinah udejanjenja božje ljubezni mavrični svet angelov živi. Njih telesa so od luči vseh ustvarjenih časov, sijajev, plesov in prostorov. Njih soj sije skozi veke vekov in sij božji darujejo modrosti in božjemu razumevanju. Od plesa Luči rojena je radost Življenja. Poslušaj skrito, kar je vsem na očeh. Bodi pozoren in prepoznaj! 93 S prepoznavanjem pride modrost! Modrost prinese dar nesebične ljubezni! Skozi brezpogojno ljubeznijo si zvezda. Neskončna v vsemirju brezmejnosti. Luč ni sama, saj brez sence ni svetlobe. Samo skozi Senco se Luč proslavi. Na drugi strani svet Teme biva, zbirališče razkroja vsega, kar obstaja. V Temno solnce povrne se, kar je vstalo. Iz temnega pepela nova Luč vstane, plahutajoč s krili ljubkosti. Gospodova pesem ni samo bel sijaj ali črna tema. Ne, ni luč življenja in senca smrti. Ni samo vode, bivajoče zgoraj in ni samo vode, bivajoče spodaj. Niti ni reka med zgoraj in spodaj, ni brodarjev dar na poti preko. Tam, kjer sijajnost v temino prehaja, dva od mnogih sta svetova. Eden straži pot v Temo, drugi pot v Luč. Svetova sta prekrivajoči pahljači, kjer ni časa in prostora. Tam je samo Eli! O Eli, večnost v svojem trenutku neizrekljive dovršenosti. Ko eden spi, drugi je buden. Mladi in Stari, Ede so to, ločene in združene. Prerok to ve in hodi med njima. Kot brodar prehaja iz enega na drugi breg reke. To namen je njegov na reki svetov. On vzcveti iz temne in svetle tvari, z levico in desnico drži prestole Luči in Teme, vsakega na svoji strani, vsakega nad tem, kar je in česar ni. Gorje, ako se odprejo portali štirih čarovnij, njih so Gospodje postavili v svet Visoke pesmi. Varujejo Talismani Luči te vzvišene Portale. Strašno gorje prihrumi, če Talismane Luči prekrijejo Temni Talismani. Gorje, če kri nedolžna oškropi sveta mesta. Takrat tema Visoko pesem zakrije, jo v ponorju pozabe uduši. 94 Varujte se temnega madeža, o božji otroci ljubkega. Varujte se njega sladkega zvena. Ljubezen prinaša milost, modrost in svetlobo. Neskončno ste ljubljeni, o vi otroci Enega in On vas ljubi. Znak čistega stremljenja k Njemu je vaš pogled navzven v svet Svetega. Njega in sebe pusti tja, kamor moraš oditi. In čeprav nase vzameš vso gorčino, to ni dovolj. Hlepenje po moči, želja biti mu enak, hlastanje za ljubezen brez darovanja, to odvrne te od Njega. Želel boš to, česar ne daješ. On bo vate zarezal z žarečim znamenjem. Sovražil boš, trpeče sovražil, ker te bo strah. Smrtnik, ti dobro veš, strast za močjo prinaša strah in sovraštvo. In ti grešiš. Ti si jezen! Temna megla bo zakrila solnce in ne bo več Luči. Ničesar ne bo, samo tvoja strast, zakrčena od peklenske jeze. In ta bo pekla, žgala vsepovsod in na krilih krika odzvanjala v ušesih, ker ne boš več slišal miline Gospodove pesmi. Visoka pesem bo utihnila. Preglasili jo bodo grešni napevi pohlepa, strahu, sovraštva in strasti! Ker nočeš čakati, ne boš dočakal. A nebeški Gospod ni samo pravičen, je tudi milosten in čuten, kot brzice Amaulskega skoka. V svetu trdnih stvari se bo rodil Mešarah, Edini združitelj in Zveličani. Vstal bo v telesu iz mesa in krvi. Madež greha iz krvi je rojen. In voda, ki spere ta madež, je iz krvi. Vstal bo ter božjemu otroku s Temo pokazal Luč in sledili bodo hlepeči vrnitve v Njegovo naročje ljubkosti. V njem bo sijala vsa Luč. Izravnal bo vse poti. Posvetil bo v Temo. Preko njega, preko mene, prihaja odrešenje. A prej utihnite. Umolknite! Samo v tišini boste slišali šepet njegove neizmerne ljubezni. On je smisel vašega obstajanja. Brez njega ste zavržene lupine prestrašenih. Verniki, njegova kri bo rodila čistost. Ja, pomnite to! Najgloblji padec v Temo bo ustvaril najvišjo Luč. In ta bo odlomila deset in zrušil bo devet. To je skrivnost vseh skrivnosti.« 95 Luč se sama od sebe utrne. Prižgeta se sveči na svečniku pod razpelom. Obraz trpečega Jezusa se spremeni. Obraz trpljenja postane obraz zmagoslavja. Soj ognja utiša elektriko. Ne zaveda se, ko poklekne pod razpelo. Mnogo let je minilo od zadnje molitve pred spanjem. Starši in župnik Jožef so ga naučili večerne molitve, namenjeno zahvali blagostim minulega dne. Spomni se očetovih besed tik pred birmo: »Boris, saj ni pomembno, če Bog je ali ga ni. Pomembno je, da imamo vero. Vera je ogenj, ki ogreje dušo pred zmrzaljo krutih okoliščin tega zmešanega sveta na prelomnici. Od kod ogenj, ni pomembno. Moraš biti hvaležen za vsak preživeti dan in nikoli ne smeš dvomiti, da ti je bilo dano manj, kot ti je namenjeno.« V mislih odzvanjajo očetove besede. Kje je sedaj tista modrost? Kam je poniknila nekdanja smelost? Pod razpelom se pojavi silhueta. Meglena postava dobiva vse jasnejše poteze. Črke v knjigi modrikasto zažarijo. Ne občuti ničesar, razen izredne vznesenosti. V njem nekaj oživi in to je hotelo ven na srečanje z megleno podobo. V biserno belo tuniko odeta postava lebdi tik nad tlemi in bledo osvetljuje prostor okoli sebe. Nad sijočimi zlatimi pramenastimi lasmi ima spleten zelen venec. V roki drži umetelno oblikovan jarko svetleč meč. Obraz izžareva na krilih poneseno popolno vzvišeno božanskost. Iz svetlih sivih oči (mogoče je bil on, mogoče ona, tega ni mogel vedeti) sijejo popolna svoboda, mir in ljubezen. Postava razširi bela krila in z njimi neslišno zaplahuta. Svet preneha obstajati. Čas izgine. Obstaja samo ljubka, belo sijoča podoba. Vse drugo izgine v trenutku večnosti. »O sin človekov, jaz sem El Jeminov etir Methair, Sveti Glas, njegova beseda, njihova modrost in njena ljubezen. Poklican sem, naj Ede 96 starih dni združim z Edami novih dni. Obudil me Sehir Bar Jemina klic, naj Mešarahu vdahnem luč življenja. Skozi mene Najvišji, njena Veličina, razodeva ravnotežje med Megšelemom in Kedašahom, med temo in lučjo, med bivanjem in nebivanjem. Začetek poti postane konec poti, saj začetek je konec in neskončnost v brezmejnosti.« Boris nepremično zre v podobo. Glas lebdi nekje nad njim. Svetleča oseba ne odpira ust. S svojimi milimi očmi daruje popolno blaženost, prešerni nasmeh čiste duše. »Gospod nad Nebesi obstaja in ne obstaja, Ona vse združi in vse povrne v popolnem redu. Izkuša bivajoče, naj z napori potrdijo smisel svojega trenutka. Za vsakim dnem pride noč. Tema prekrije Luč in nič se ne vidi. Utelešena duša v napuhu sebe prepozna kot enakega Najvišjemu in v temi ustvari lažno luč, lažno vizijo, lažne stvari. Strasti postanejo močne in šibki služijo močnim. Lažno solnce temnega horizonta oživi devet Zatabov, temnih talismanov smrti. Zakrijejo svetlobo talismanov Luči in Najvišji je žalosten. Etirji Njegovi pojemo žalostinke, saj Ona se odloči za uničenje časa. On želi zmleti prostore udejanjenih v brezmejni nič. Samo ena je rešitev od zgoraj in spodaj. Moč devetih talismanov Luči vzame telo iz mesa in krvi. Nadene si kožo iz trpečih. Nastopi čas združitve.« Etirju angelske podobe (angelu?) se utrne biserna solza in ob stiku s tlemi se razblini. Angelske oči postanejo otožne. Trenutek tišine premine. V mislih se znova razleže glas: »Časi bodo spremenili svojo podobo. Mešarah bo na koncu prepada združil Deveterico in vsaki duši povrnil ravnotežje. Iz pepela in ognja vstal bo sad ravnoteženja Kedašaha in Megšelema. Vzel bo očetov meč, zatemnil nebo in steber luči bo vanj vtisnil Najvišjega. Ples tistega, kar je zgoraj in tistega, kar je spodaj, bodo pomešale Vode. Krog časa se bo zaprl in vse je tako nejasno, tako prikrito. On, ki je skrit, se mora zbuditi. V tvoje roke predajam Zamad Fegrill, sveti meč. Hoče v tvoje roke. Sanje morajo oživeti. Pojdi in najdi sebe, saj samo tako boš sledil 97 Njemu. Stopi na pot in ne upaj, kar je naprej. Ne oziraj se za tem, kar je nazaj! Prepoznaj pravo kri in jo pomešaj. Bodi pozoren in ko prepoznaš, odvrzi spoznanje, zaužij ogenj in izbruhni pepel.« Podoba izpuhti. Knjiga se mehko zapre in sveče sunkovito ugasnejo. Šele tedaj opazi svetlobo imitacije sonca, ki jo daje lestenec na stropu. Dvigne pogled proti razpelu. Iz oči kipa kaneta krvavi solzi in padeta na podnožje. Znova ga prestreli vizija prahu in ognja. V glavi mu odzvanjajo besede bitja Luči. Najbrž to niso bile besede, kajti z besedami je nemogoče opisati, kar je slišal nekje v globini svoje duše. Hip zatem se zaveda prelepega toka v naročju. Iz toka kuka čudovit ročaj. Zgrabi za ročaj in ga izvleče. V roki drži izjemno oblikovan in nenavadno lahkoten meč. Zlahka ga zavrti po zraku, pri čemer se razleže melodičen zven. Presenečeno spozna, da meč vodi njegovo roko. Začuti z mečem, pomisli z njim. Čutila se mu izostrijo. Pretakanje časa se zdi počasnejše in opreznejše. V stoletni hiši z lepim vrtom, kljub pozni uri, še vedno gori luč. Trije moški in tri ženske pričakujejo dogodek, ki se ni zgodil že preko 2000 let. Smisel njihovega obstajanja je pravzaprav ta pričakovani dogodek. Čeprav kramljajo o čisto običajnih stvareh, lebdi v zraku koprena napetega čakanja. Din, don, zazvoni zvonec. Berta vzdihne: »Končno je priracal naš župnik,« in odkoraka do vrat. Ni se motila. Res jo pričaka prisrčen nasmeh debelušnega moža v talarju. Obriše si pot s čela: »Tega nikakor ne smem zamuditi. V Vatikanu niso navdušeni nad 98 tem, kako ste knjigo zaupali morebitnemu Tistemu.« Greta se nasmehne: »Jože, že na podbojih prodajaš cerkveno politiko. Najprej vstopi, se razkomoti in potem, če že ne moreš drugače, se primi politike.« Jože prikima, zakoraka v predsobo in se skoraj zaleti v Markov klobuk: »Brez klobuka pa nikamor,« komentira in odloži plašč. »Glejte, koga sem našla na vratih!« veselo reče, ko novega gosta skoraj porine v sobo z zbrano druščino. Jože se kislo nasmehne in sede na prazen fotelj. Berta prinese še en pladenj piškotov in veselo reče: »Dajte no, pokažite malce življenja. Saj ste postali podobni prostitutkam pred spovedjo.« Jože preseka trenutek malce nadležne napetosti: »Prav ima. Malce prej sem govoril z Vatikanom,« in se sreča z Markovim opreznim pogledom, »nekateri se ne strinjajo, ker je Knjiga zapustila varno zatočišče. Tudi jaz se strinjam, da je en sam znak premalo za tveganje. Saj se zavedate,« dramatično dvigne glas, »kakšno tveganje za vse nas je puščanje Knjige iz varnega Bertinega zavetja.« Marko pogleda ostale in tiho odvrne: »Strinjam se s tabo. Odhod Knjige po toliko stoletjih varne hrambe JE tveganje, ampak je razumno tveganje. Zaupam Gretini oceni in Bertinem občutku. Fant ima Knjigo že nekaj ur in do zdaj še nismo občutili negativne reakcije na neustrezno osebo. To je odličen znak.« Preostali prikimajo. Jože se zavali v naslonjač, ki presunljivo zaškripa pod njegovimi stodvajsetimi kilami: 99 »Sovražnik je že večkrat pri poskusih, da se dokoplje do Knjige, uporabil različne trike. Ker so Magdalci izginili pred dobrimi desetimi leti, je sovražnik našel nove, nam neznane sužnje. Saj ne dvomim o Gretinih in Bertinih sposobnostih. Želim si samo nekaj več previdnosti. Samo to,« in seže po piškotu. Vmeša se Leon: »Kako hitro se bo razkril Etir knjige, bomo vedeli. Samo še malce potrpljenja.« Aganeal, vtkan v niti Markove duše je Galaih Neš, Največja duša. Popolnoma je prevzel nadzor nad Markovim telesom. Vsi začutijo mogočen mentalni vpliv silnega etirja: »Zakaj dvomimo, ko bodo dvomi razblinjeni? Etir knjige je tukaj,« zre nekam v daljavo: »Fant in etir sta navezala nezlomljivo vez med dnom Megšelema in svetlimi kronami Kadešaha. Skupaj sta stopila v sveto reko Alisso,« in pripre oči, »čutim udejanjenje Zamad Fergilla. Čisti izliv božje volje je prinesel vode od zgoraj v svet, tu spodaj. Druščina, zgodilo se je. Bog se je utelesil. O tem ni več nobenega dvoma.« Molk leže na prisotne. Tudi oni čutijo odmev čudovitega dogodka. Jožefova zakrčenost od skrbi popusti. Greta olajšano vzdihne: »Hvala etirjem, da se nisem motila. Zdaj imamo Mešaraha, prvič v novem veku.« Marko vse hitro premeri z očmi previdne roparice: »Naše pravo delo se šele začne. Elejla je gotovo začutil udejanjenje in bo pospešil svoje načrte. Vojna na vzhodu Elem Jereda se bo hitro razširila. Tudi tukaj si bo našel služabnike, ki bodo stregli po življenju zdaj še nemočnemu Mešarahu. Soočimo se z dejstvom,« in vse premeri z 100 dramatičnim izrazom, »Boris Plahutnik je od zdaj naprej v nevarnosti. Vse zveri pekla ga bodo lovile, dokler ga ne ujamejo. Osebno bom poskrbel za stik in prva urjenja.« Gregor se pogladi po bradi: »Marko, mogoče si malce preveč dramatičen. Prejšnji Mešarah je imel dovolj časa za svoj razvoj do Pemeja.« Marko mrzlično odvrne: »Boris nima te sreče. Sovražnik ga pričakuje. Tisti si je izbral prvo telo, ki mu približno ustreza in to telo je neugodna lupina s hormoni prepojenega maturanta.« Vmeša se Helga: »Strinjam se z Markom. Udejanjenje v telo najstnika v najmanj ugodnih letih je posledica nuje. Fant ne sme biti nikoli brez varstva. Ves čas moramo skrbno spremljati njegovo okolico in odstranjevati morebitne grožnje.« Jožef doda: »Mogoče bi ga umaknili kam na varno. Razne izmenjave študentov in podobno.« Marko odkima: »Žal ne bo šlo. Skrivanje mu ne bo pomagalo. Če sovražnik skupaj spravi približno podobne Magdalcem, je skrivanje in bežanje popolnoma brez smisla. Najboljši način je varovanje in pospešen trening. Osebno bom prevzel to nalogo.« 101 Po lepem včerajšnjem dnevu se je rodilo turobno jutro. Neobičajen hlad nemirno objema ozelenele pomladne trate. Vejevje drevja in grmovja poplesava v ritmu nemirnega in zoprno hladnega severnega vetra. Borisa v grlu stiska nekaj nedoločljivega. Ni več popolnoma prepričan o tistem angelu, etirju ali karkoli že je, in vsem ostalim doživetjem noči. Sem mar sanjal? Se mi meša? Odkima z glavo in si pomane oči, s čimer odstrani zaspančke in dvome. Jutro ni dobro za razmišljanje. Srkne požirek sadnega čaja, dobrodošlo zdravilo proti nočni žeji. Staršev že ni več doma. Danes ima začetek pouka uro pozneje, kar znese pomembno uro dodatnega spanja. Sicer pa ... saj je v bistvu vedno sam. Dopoldne šola, popoldne pa sta tastara pri svojih popoldanskih aktivnostih, največkrat politiki. Če ni politika, pa so prijatelji iz politike. Urno nase navleče kavbojke in karirasto srajco. Danes bom retro. Odpre predal pisalne mize in ob pogledu na Knjigo ga prešine. Nisem sanjal. Mogoče se mi je samo malo zmešalo. Še norcem v Vojniku ne bi mogel prodati knjige, ki ... S konicami prstov podrsa po platnici Knjige. Začuti mravljince ugodja. Dogodivščina minulega večera oživi in podoživi tiste občutke. Misli mu napolni šepet neznanega jezika. Čudežno dobro ga razume, v njem lahko celo misli. na stran odriva logično vprašanje »kako«. Šael Eatik Saehir ot Mešarah. Orat jaceil undias il saehir El jemin. Nandi, nandi adani edamin! Nandi, nandi ... Sunkovito umakne roko in razigrano pojoč jezik izgine iz njegovih 102 misli. Kakšna tehnologija je izza te knjige? Katero čarovnijo uporablja za vpliv na moje misli? Nandi, nandi ... Tehnologija ... med ljudi je postavila nevidne meje. Zakon zveri postaja pogonska sila funkcioniranja družbe. Sodobnost prinaša neskončno možnosti in takisto nujnega sopotnika tega daru - neskončno brutalnosti. Svet potrošništva neusmiljeno zmelje vsakogar, ki noče plesati po notah hlastanja za vedno novimi in največkrat nepotrebnimi dobrinami. Spomni se biblijske Apokalipse. V njej zapisano je proti grožnjam sodobnega sveta nedolžen otroški peskovnik. Pogleda na uro. Strese z glavo. Preneha z razmišljanjem o problemih, na katere nima vpliva. Ob misli na knjigo ga je zaneslo na bit problema sodobnosti. Hitro pospravi za sabo in odbrzi proti šoli. Hladen veter ga dokončno oživi. Iz ležišča tablice potegne mobija in z njim aktivira elektronske ključavnice, s čimer se hiša spremeni v zapečateno trdnjavo. S hitrimi koraki pride do križišča čez Ljubljansko cesto. Ni mu mar za vrvež okoli internata, niti za bučanje mladeži pred Poklicnim šolskim centrom. Nekateri so tej šoli rekli Šola za klošarje. To je del nabora običajnih žalitev za prihodnje šivilje, krojače, frizerje, šoferje in še mnoge druge, brez katerih arogantna gospoda ne more živeti niti en dan svojega hlastajočega bivanja. Na križišču stoji precej neugledno oblečen starec. Divja brada že nekaj časa ni videla urejanja. Starec spregovori s hripavim glasom, prepolnim zvena garanja: »Oh, mladi gospod, imate kakšen drobiž za lačnega nesrečnika?« Raskav glas, kljub brazgotinam prebijanja skozi najbrž ne preveč srečno življenje, odzvanja zven skrivne melodije veličine, grobo potlačene pod površino krute resničnosti. Boris začuti to neslišno melodijo, ta mu seže v srce. Sejal boš dobroto in žel boš ljubezen. 103 Seže v denarnico in potegne bankovec, vreden najmanj dostojnega kosila: »Izvolite, gospod,« zaupljivo prikima in mu ponudi bankovec, »napolnite želodec in najdite srečo.« Starec ga hitro zgrabi, kot bi se bal, da si bo premislil. Kratko se zahvali s tresočim glasom: »Hvala vam, mladi gospod. Bog vam bo povrnil dobroto.« Njune oči se srečata. Borisa pretresejo njegove oči. Te oči je že videl in ko jih enkrat vidiš, nikakor ne utonejo v meglicah pozabe. Droben lesk luči se ga dotakne. Boris odsotno odvrne: »Darovanje ne zahteva povračila.« Še sam se ne zaveda, od kje mu te besede. Tedaj se prižge zelena luč. Starec veselo odvrne: »Če misliš dobri gospodič preko ceste, zdaj je pravi čas za to,« in pokaže na semafor. Boris nemo prikima in v misli mu posveti luč starčevih oči, oči etirja minulega večera. Hitro stopi čez cesto. Na drugi strani poskuša najti skrivnostnega reveža. Zaman. Zagleda samo nekaj slehernikov in slehernic. Kam je lahko tako hitro izginil? Zamahne z roko. Ravno dobro stopi na pločnik in prestreže ga Aleš. Le kaj bo danes potreboval, ga prešine in samo leno pozdravi: »Haj djuk!« 104 »Helo djuke,« mu odvrne in takoj preide na bistvo: »Imam litl trabl z zgodlo. Maš mejbi mišin komplete? Urgent,« in naredi izraz obupanca. Zopet pesem obupa. S kotički oči še kar prečesava nasprotno stran ceste in odsotno odvrne: »Hm, ti imaš pa vsak dan kakšen trabl. Mene bi že zdavnaj safr v tvojem skinu. Sori, moram te razočarat. Še sam nimam ničesar, zero, nul, nafing.« »Šit? Mi ga boš sendal?« proseče vpraša in ugotovi Borisovo odsotnost, »skeniraš za čip fak robo univerze za klošarijo?« »Sori, mislil sem, da sem videl starega frenda. Djuk, zgodlo imam za tabo,« nestrpno odvrne. Govori o šit in fak robi, a po šoli se slini okoli tega »šita«. Pijavkanje in nizkotna dvoličnost gresta z roko v roki z večnim lenuhom. Vedno eni in isti pijejo iz tujega vodnjaka. Naj se ga naučijo izkopati. Takrat bodo cenili vodo, ki jo pijejo. Nič prej! »Šit,« jezno odvrne in že pomaha nekomu, ki drvi s skuterjem proti njima. Samo ena oseba lahko nekaznovano vozi po levi. Milanov oče je krstni boter sina šefa policije in hkrati direktor mestne komunale. Že neštetokrat je kar vpričo policista strgal listek za kazen. Potem je zadostoval samo klic in bilo je urejeno. Roka roko umije. Boris je ponovno sam. Olajšanje. Nikoli mu ni všeč neprestano parazitenje enih in istih modelov. Pred barom »Snaki« sedijo »out« punce. Njihova pisana oprava že na daleč pade v oči in vklopi alarm o prisotnosti nenormalnosti. Vraga, saj tako nemogoče našemljene kar same silijo v zbor norcev. Zagleda Mojco in veselo jim pomaha. Nikakor noče izpasti neprijazen pesjan, sin uspešnih staršev. V njihovih očeh opazi le čuden lesk. 105 Prešine ga nedoločljiv občutek neprijetne slabosti. Hlad objame njegovo srce. One sploh ne opazijo ali nočejo opaziti njegove geste. Samo v Mojčinih očeh najde iskro upanja, sled hrepenenja po begu iz lastne nevidne ječe strahu. Zakaj mi je mar za njih? Saj same sebi mečejo drek v obraz? Strese z glavo in še odločneje pohiti proti vhodu v šolsko knjižnico. Tam ni nikogar. Še sreča, saj nujno potrebuje malce samote. Stopi v senco od grafitov poslikanih stebrov. Včasih so se še trudili in jih sproti prebarvali, a danes temu ni več tako. Še vedno se ne more znebiti čudnega mrazenja, ki ga je objelo okoli srca, ko se je spogledal s tistimi dekleti. Ne ve zakaj, vendar je skoraj prepričan, v sebi nosijo nekaj težkega in temnega. »Ah, kaj pa razmišljaš?« prekine samega sebe in dvigne pogled proti steklenemu vhodu. Zakaj se trudim s prijaznostjo tam, kjer je ni? Odločneje stopi proti vhodu. Mimogrede se sreča z Lucijo. Ona se samo plitvo nasmehne, mu nameni pogled z neverjetno osredotočeno milino in pospeši korak. Nenavadno, v njeni bližini se takoj počuti mnogo bolje. Objame ga prijeten drget, slastna mehkoba kolen. Lucija je glavna igralka v mokrih sanjah praktično vseh fantov zadnjega letnika. Hodi v paralelko in velja za »težko«. V prevodu to pomeni, da se ni dala dol z nobenim od najpopularnejših fantov šole. Zaradi te svoje, recimo ji fukalne nedostopnosti, si je prislužila vzdevek »kold bič« in večno drugo mesto na lestvici popularnih. Navkljub tej nedostopnosti si je mesto na lestvici zagotovila s svojo popolno postavo in čudovitim obrazom brez sledi mozolja ali podobne nepravilnosti. Do vseh je prisrčna, čeprav vedno postavi jasno mejo. Gal je nekoč izjavil legendarni stavek generacije: »D'vej mid his legs is miš'n imposibl.« 106 Boris se ob tej misli zahihita. S svojimi čudovitimi čutnimi ustnicami in zapeljivimi očmi je mešala zgornje in spodnje glave vseh mladcev A in B razreda. Rahlo velnasti svetli lasje elegantno padajo do odkritih ramen. Ima izredno lepe lase. Še hip in izgine v drenjajoči se množici. Borisu nekaj trenutkov ostane v spominu njen nasmeh in predvsem osredotočen pogled čudovitih oči. Rahlo se nasmehne in z očmi premeri senzorje in varnostnike. Pozdravi Stevija, ki mu s kretnjo vrne pozdrav, in vstopi. Zagleda zamišljeno postavo profesorja zgodovine. Sicer ne ve, kako in zakaj, a zazdi se mu, da mora k njemu. Stari prfoks zgodle je ves čas nekako v ozadju, čeprav zna neverjetno spretno obvladovati sceno. Nikoli ne kriči, kar na primer serijsko počne naspidirana matematičarka. Baje je v zbornici malce zapostavljen, saj nikoli ne podleže trendom. Imajo ga za relikt zgodovine. Kako pripravno. Prfoks zgodle je sam sebi model. Zaradi vsakodnevne menjave srajce mu dijaki v medsebojnih pogovorih včasih rečejo »Srajca«. Gotovo ima doma polno omaro srajc. Obvezna klasična obleka temnejših barv na svoj retro način elegantno ovija njegov život. Vsem se zdi še posebno smešen njegov širokokrajni klobuk. Iz razmišljanja ga obudi glas tega profesorja, ko prestreže njegov zvedavi pogled: »Boris, nekaj imam zate. Saj nisi pozabil.« Saj res, k njemu sem namenjen. Oblije ga božanski navdih neopisljive veličine. Enako je čutil ob dotiku platnic Knjige. 107 Sta povezana? Ve za knjigo? »Zame?« presenečeno vpraša. Stari profesor ima zanj nekaj pomembnega. Kako vem, da ima nekaj zame? Pogladi z roko ob hlače in tanko šolsko torbo tesneje stisne pod pazduho. Včasih so nosili kar težke nahrbtnike. Na srečo so tablice razbremenile hrbte in roke. V razredih z naprednim programom imajo vsi obvezne tablice. Posebej so zabavni hologramski modeli, saj jih zlahka vtakneš v malce večji žep. Seveda fensi tehnologija ni za vse. Resnici na ljubo so otroci v običajnih in zlasti prilagojenih razredih, prisiljeni v torbe z okornimi tablicami in celo kakšnimi čisto pravimi papirnatimi knjigami. Profesor namigne in sledi mu proti kabinetu. Med dijaki šole kroži legenda o kabinetu profesorja Marka Lesnika. Govori se, da »Srajca« še nikoli ni nikogar spustil v svoje neurejeno smetišče, oziroma svetišče. Vsi vedo za nered, saj je komu kdaj pa kdaj, tako mimogrede, uspel mimogredni pokuk. Glede na svojo siceršnjo urejenost je to nenavaden paradoks. Red in kaos. Drugi del legende govori o nenavadnem starinskem meču, obešenim na steni. Slednji žal nikakor ni viden od zunaj, zato še vedno ostaja v domeni nepreverjenih šolskih legend. Vsaj tako pravijo. Boris pomisli na te »legende« in odkima. To so urbane legende, ker pač želi imeti v vsem tem hrupu svoj zasebni kotiček tišine. Vstopi tja, kamor pred njim baje še ni stopila dijaška noga. Globoko vdihne in izdihne. Torej je svojevrsten prvopristopnik. Za trenutek obstane pred podboji vrat. Najbrž zaželi zaužiti trenutek vstopa v legendo. Zaokroži z očmi in naredi strumen korak v resnično ne preveč urejen (milo rečeno) prostor. Profesor mu izpod čela namigne, naj stopi še nekaj korakov naprej. Prikima in stopi še globlje v očem skrito svetišče. Baje do sem še ni stopil noben dijak. 108 Marko hitro skoči do vrat in jih urno zapre. Z očmi neopazno šine po hodniku. Boris se radovedno razgleduje. Kje je tisti meč iz legende? Najprej postane pozoren na čudovit obesek. Medeninasta podoba se zdi znana, čeprav se ne more spomniti, od kdaj in zakaj. Nekako je domač s tem čudnim kosom kovine. Prešine ga spomin na čudno Bertino okrasje včerajšnjega dne. Ti starci so čudaško povezani. Marka zanimajo nepojasnjena poglavja zgodovine. To vedo skoraj vsi. Dogodkom, ki jih uradna akademska zgodovina ne raziskuje ali noče raziskovati, rad reče čudna prigoda. Pozorno opazuje Borisa in zatem prekine trenutke tišine: »Slutil sem, da se bosta z Ergonom prepoznala.« Boris urno odvrne oči z obeska: »S kom?« in nemirno išče točko, kamor bi usmeril svoj radovedni pogled. Marko opazi nastalo zadrego. Tiho se nasmehne. Uživa v tem trenutku Borisove negotovosti. Prekine tok malce mučne tišine: »Nič ne de, če te malce zbegam,« se ponovno nasmehne, »Feol Ergon En'Gilagh v stari Vliniščini pomeni Neprekinjena Volja Mogote. Tega ne morem skoraj nikjer omenjati, saj bi me vsakdo, vsaj v mislih, na brzino oblekel v pulover s prevelikimi rokavi,« se ponovno nasmehne, »malo jih je dovolj potrpežljivih.« Tudi Berta se je smehljala med govoranco o norih stvareh. Stari mož nadaljuje: »Najbrž si vsaj malce zbegan. Nisi še dobil možnosti spoznavanja z 109 malce manj uradno zgodovino,« se med zaključevanjem stavka prešerno nasmehne. Borisa najbolj preseneti profesorjeva vedrina. Ta je nekakšna zastirka spretno prikrivanega oceana neotipljive mističnosti. Nadaljuje z mešanico iskrivega navdušenja in resnosti: »Ne bom te vodil okoli kotla z vročo mineštro, saj vsi vemo, bika je najbolje zgrabiti za roge. Vsekakor čas pred začetkom pouka ni najprimernejši za detajle. Poklical sem te iz dveh razlogov,« dvigne v zrak dva prsta. Boris jima radovedno sledi in radovedno čaka na profesorjeve besede: »Vidim, da si nisi čisto na jasnem, kaj in kako. Logično. A se dobro držiš. Pričakoval sem malce več zmedenosti. Dobro. Res je, kar pravijo. V svoj kaotičen brlog nikoli ne vabim dijakov in ti se sprašuješ, zakaj sem naredil izjemo?« Boris nemo prikima. Profesor vedro nadaljuje: »Preprosto. Omenil sem dve stvari,« se nasmehne na enak način, kot Berta. Namuzne se: »Najprej najvažnejša stvar. Imaš danes zvečer čas?« in Boris presenečeno prikima. Profesor veselo nadaljuje: »Okoli sedmih zvečer pridi na obisk h knjižničarki Berti. To je druga hiša v Oblakovi od krožišča Kersnikove. Ne moreš je zgrešiti. Tamkaj boš seznanjen z zadevo in dobro veš, s čim je to povezano. Verjetno ti je jasno, da o tem ne govoriš okoli, saj gre za strogo zasebno stvar, ki nikakor ne sodi v javno obravnavo,« strogo reče in tiho pribije: »Ampak ne morem si kaj, da te še jaz ne opozorim!« ga strogo prebode z očmi, »ne govori o tem! Oba dobro veva glede knjige, izposojene včeraj popoldne. V roke nisi dobil otroške slikanice. Vem, vse skupaj je čudaško. To čudaštvo mora ostati med nami. Skratka, zapri zadrgo pred usti v zvezi s Knjigo in drugimi ne ravno vsakdanjimi stvarmi. Čaka naju samo še,« in pokaže z roko na nenavaden obesek, »poslovni del. Zaradi 110 njega si smel vstopiti. Vzemi obesek v roke,« strogo ukaže. Boris se zdrzne ob silni moči sicer tihega glasu. Ve za Knjigo. Bog vedi, kaj se mota v tej s slamnikom pokriti betici. Te starine so na nek bizaren način povezane med sabo. Res lepa oblazinjena soba in jaz sem v njej. Boris prikima in kot uročen stopi dva koraka do stene, malce zastane in zgrabi hladno kovino. V trenutku, ko z dlanjo objame obesek, ga prevzame občutek, kakor bi se nenavaden predmet krčevito prilepil za njegovo dlan. Previdno ga sname s kavlja, na katerem visi. Profesor se zakrohota med opazovanjem oprezne Borisove telovadbe: »Daj no, zgrabi ga kot dec, menda nisi cmerava pusi. Saj ne grize! Ta kos kovine te očitno pozna. Tako majhen, a z močmi, ki se zdijo nemogoče še tako bujni domišljiji,« se nasmehne. Marko je glede na svojo običajno resnost precej nasmejan in morebiti celo malček norčav. Boris zgroženo odkima: »Čakajte, malo, čakajte! Kako veste, da me ta kovina pozna? O kakšnem poznavanju govorite? Od kdaj ima lahko kovina koga rada?« in obupano vpraša, »kako ima lahko kovina nekoga rada? Tega ne morete prodajati niti v Vojniku.« Njegov život oblije iz dlani izhajajoča toplota. Naenkrat več ne drži hladne kovine, temveč prežemajočo žametno toplino. Stari profesor poznavalsko odvrne: »Če bi bilo drugače, bi obesek urno ušel iz tvoje roke. Verjemi mi na besede, najsi zvenijo še tako čudaško. Omenil sem ti moči obeska,« in z očmi spremlja njegovo dlan. On in njegova beseda čudaško. Tudi Berta je imela polna usta 111 besede čudaško. Kakšna je povezava med njima? »Obesek ti bo pomagal pri lažjem sprejemanju raznih čudnosti, s kakršnimi imaš in še boš imel opravka. Kar pogumno ga drži, saj te nima namena bajtniti. Torej sva zmenjena za zvečer?« strogo vpraša in Boris prikima. Kaj mu pa drugega preostane? Profesor ga potreplja po ramenu: »Odlično, fant. Ob dobrih piškotih in čaju se ti bodo obzorja vsaj malo razjasnila.« Prijazen nasmeh v trenutku okamni in mrakobno resno doda: »Nisi bil tukaj in o vsem molči. Zvečer pri naši knjižničarki!« in tiho nadaljuje, »obesek imej pri sebi, a ga ne kaži. Ni pocenska bižuterija, namenjena osebnemu okrasu. Naj bo izpod obleke. In še nekaj,« strogo doda. Strese ga tih, čeprav odločen glas: »Ne preizkušaj njegovih moči. Talisman je namenjen tvoji zaščiti, ne pa razkazovanju. Sčasoma se boš naučil nadzorovanja in usmerjanja njegovih moči,« in s prstom lahkotno prikrije ustnice, »vse, kar zahtevam je, to znova ponavljam, pokopališki molk. Zadrga naj ostane trdo zariglana.« Boris ima še nešteto vprašanj, a neka sila ga utiša in zgolj nemočno prikima. Talisman je vpet na preprosti usnjeni vrvici, kakršne prodajajo za en evro. Namesti ga izpod majice. Takoj ga oblije toplina. Začetna zmeda misli se takoj zbistri in globoko v duši čuti nenavadno tišino, čudovit božanski spokoj. Profesor še pribije: »Zdaj pa brž pojdi, da ne boš zamujal. Vidimo se pri Berti,« in ga s kretnjo odslovi. 112 Boris hoče še nekaj reči in poskuša odpreti usta. Še zaveda se ne, kdaj se znajde pred vrati kabineta, obkrožen z vrvežem običajnega šolskega dne. Profesor se ga je res na brzinsko znebil. Na neki čuden način je dosegel, da o zadevi niti ne razmišlja. Pravzaprav popolnoma pozabi na vse doživete nenavadnosti. Saj res ... začelo se je včeraj, a zdi se mu, da je pretekla cela večnost. Kaj se dogaja? V kaj sem se zapletel? Pri slovenščini takoj opazi, kako stara ledenoučna prfoksa ves čas vsaj s kotičkom očesa bdi nad njim. Vse tesnejši stisk razdvojenosti med Tem in Tistim postane skrajno neznosen. Esesovka, Srajca, pa Berta so gotovo vpleteni. Kdo še? Upam samo, da niso zraven še Out. Ne prenašam Sandrinega cvilečega gobcanja, vključno z njeno fafaško šobo. Predhodna blažena spokojnost se razblini. Pred oči se mu ves čas vrača slika svetlečega bitja. Besede iz Knjige v spremstvu shizofrenih odtenkov ozadja zavesti poplesavajo pred njegovimi odsotnimi očmi. Vsi poskusi odganjanja teh vsiljivih misli in podob se izjalovijo v vse vztrajnejše vsiljevanje neke tuje osebnosti, in to vedno znova in znova. Ta izmenjava je vse silnejša. Vsake toliko ta brzeči tok bliskajočih in prelivajočih čutov ujame kakšno besedo o Cankarju. Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. Profesoričine besede se mešajo z besedami prisotnosti: »Zbirka Moloh je napisal Eliša (kako čudovit je vonj vijolične krave) kar je izošubamej takratni Alissa ljubljanski tehagacah vet sibeteh nadškof.« 113 Se mi meša? Sem zrel za blaznico? Spomni se besed profesorja zgodle. Tudi on je govoril o čudnih stvareh. Dva ne moreva biti enako nora. Ni možno. Odmahne z glavo, kar opazi profesorica Novak: »Kaj je gospodič Plahutnik? Ste znova zaspali in v sanjah odganjate komarje?« Razred se zakrohota. Njegov obraz zardi. V mislih zasliši še odmev: »Bodi pozoren. Preusmeri tok prisotnosti, kot struga usmerja reko. V astralu si v tem stanju podoben črni luknji. Obvladaj ali boš obvladan. Vse je v volji in pozornosti na tisto v tem.« V spomin prikliče svoje nedavno razmišljanja o teh pesnikih in pisatelji izpred skoraj dveh stoletij. Nedvomno so morali biti premaknjeni. Toda kdo postavlja merila premaknjenosti? Kaj je normalno in kaj ni normalno? Kje so meje? Kdo postavi te meje? Kakšna avtoriteta je za to potrebna? Nandi keaba ... Blodi po razburkanem morju svojih misli. Pravzaprav ne more doumeti, čigave so burkajoče misli. Kaj je plod izkrivljene domišljije in kaj je onkraj? Kaj so moje misli? S kom delim svojo glavo? Profesoričin pogled ga vsake toliko časa potegne iz besnečih blodenj. Samo njen strog, nacistično hladen par oči omogoči občasni pogled v normalni svet. Koj zatem znova potone v obarvan svet svoje razpadajoče duše. Samo z največjimi napori drži glavo nad vodo psihoze. Za las se izogne hlastajočim čeljustim shizofrenije. Premetava ga od depresije do 114 evforije. Zajček, zajček debelušček, Kdo te zgrabil, Kdo ti slekel bo kožušček, Komu boš kosilo slastno? Znova rahlo strese z glavo. Profesorica se komaj opazno nasmehne. Moral bo v tisto zajčjo luknjo, dol, dol in dol, kjer se skriva tempelj s štirimi zastavami. Med padanjem živo občuti razpadanje pri živem telesu. Njen nasmeh dobi groteskno masko pošasti med štirimi zastavami. Tempelj štirih zastav se razblini. Razširjenih rok stoji sredi vrta. Nenavadno urejeno poplesavanje metuljev okoli lilij in vrtnic za trenutek pridobi njegovo pozornost. Hip kasneje se preusmeri v profesoričine besede. Vrt v hipu postane zlovešča meglena poljana. Omemba Cankarja in njegove Erotiko odzvanja od vsepovsod. Tren zatem lebdi nad znova sončnim vrtom. Uzre devet bitij s svetlečimi mavričnimi krili. Nepopisna lepota ga popolnoma priklene. Sam zase začne v mislih recitirati besede neznanega jezika: »Nandi, nandi kea mešah, Neš mešarah nandi le'akal.« V hrbet začuti odrešujoč sunek. Tuj svet se razblini, znova je sredi učilnice: »Djuk, esesovka te skenira. Še pohotni zlodej tako ne buli v potrebnice,« ga Milan šepetaje ogovori, »dan's si litl u skeri fazi.« Boris samo skomigne z rameni. Mogoče je celo priprl oči. Res se počutim kot zombi. 115 Stroge profesoričine oči vedno znova in znova odganjajo psihedelične vizije. Komaj dočaka odmor. Steče ven, na zeleno travo. Potrebuje zrak! Veliko zraka ... Skoraj nagonsko išče senco in tišino drevesa. Nikogar noče v svoji bližini. Sam sebi je dovoljšna družba. Hlad vetra pojenja. Svetloba sonca začne pridobivati drugačne barve. Mehkost značilnega vonja pred kratkim pokošene trave se začne čudno maličiti. S konicami prstov zazna mavrico vonjav in skozi nosnici ujame mehkobo dotika nežnega pomladnega zelenila. Saj sem faking zadet. Utrujen se sesede ob drevo in poskuša opazovati komaj izrasle liste. Skoznje poplesavajo prameni sončne luči. Ob sunkih nežnega vetra listi kaotično trepetajo. Naenkrat zasliši ta vetrni ples listov. Zvoki dobijo barvo. Vonj izginja. Z občutki zaplava v zraku. Izginejo nebo, šola in domači občutki. Nagonsko zapre oči. Zadnji hip s kotičkom očesa zazna živahno sinico. Sede na vejo nad njim in zažvrgoli. Vidi drobno ptičico skozi zaprte oči. Sinička se je usedla gor na drobno vejico, In je zapela vsa vesela cici cici do. Moram odpreti oči. Pesem sinice se utrne. Zbere moči in previdno odpre oči. Na hrbtu začuti varno drevesno deblo. Okoli njega se razprostira običajna trava. Dvigne glavo in prestreli ga - šole ni. Nekam je izginila. 116 Mogoče jo je pojedla moja zadetost. Pravzaprav izgine vse domače. Sedi ob drevesu, ki meče senco na popolnoma ravno in brezhibno tlakovano cesto. Zdrzne se. Drevo pri šoli vendar ne meče sence na tlakovano, temveč asfaltirano pot. Sunkovito skoči na noge. Pomane si oči. Tolpi sončni žarki ga pobožajo po obrazu. Sonce je malce višje, kot bi moralo biti. Tako torej je videti, ko si metek zadetk. Edino nečesa ne vem – kje, kdaj in kako sem se šutiral? Proti vzhodu, daleč, daleč zadaj kot silhueto zagleda gorovje, objeto v oblačni pokrov. Spomni se tega prizora. Že včeraj je enkrat padel v ta čuden svet. Mogoče pa le nisem zadet, saj se narkoblodnje ne ponavljajo, vsaj ne na takšen način. Tudi nor nisem, saj norci nimajo v svojih blodnjah razpostavljenih kamer za lepši razgled. Barve! Adani! Adani! Barve so drugačne! Vse je ovito v kopreno čudovitega bisernega sija. Vonj v zraku je izrazitejši. Natančneje prisluhne. Zazna samo običajno naravno zvočno kuliso. Nižje proti jugu se od ceste odcepi druga, enako tlakovana cesta. Ta vodi do vasi na robu gozda. Takšne vasi še ni videl, čeprav jo na čuden način dobro pozna. Vse vasi Diluala so urejene centrično. Zakaj vem, kje sem? Sem v sanjah? Kam so izginile domače stvari? Zasliši čuden zvok približevanja nečesa neznanega. Refleksno steče s ceste v grmovje in tiho opreza. Zvoki postanejo vse razumljivejši. Neznan zvok se razlije v znane zvoke topota konjskih kopit ob spremljavi žvenketa kovine. Civilizacija! Torej le nisem zadet. V sanjah zadetih ni ljudi, pred katerimi bi se dalo skriti. Hip zatem se izza ovinka prikaže skupina konjenikov. Na glavah 117 imajo srebrno sijoče čelade. Vrh čelad krasi perjanica z dolgimi belimi, tankimi peresi, ki elegantno plahutajo na zraku. Telesa so ovita v zloščene oklepe iz iste srebrne kovine in na prsnem delu je nekakšen znak. Tega iz svojega opazovališča ne more razbrati. Noge imajo do kolen prekrite z nečim, podobnim belim usnjenim hlačam. Nežen veter se upira v vihrajoča modra ogrinjala. Na ušesa vleče besede. Tega jezika še ni nikoli slišal in ga zatorej ne more razumeti. Toda že naslednji trenutek, kot tukaj rojeni, popolnoma razume neznano govorico. Hm, zadeti slišijo neznane jezike. »Imepei li healalea en medrian. Vsi višji govorijo o nekakšnih Edah in prišlekih iz Onostranstva, ki ni Kedašah. Ne vem, kaj naj si mislim, niti me ne zanima. Čudno, tudi vojni konzul je tam dol na jugu. Kaj počne konzul tako daleč stran od senata? Slišal sem nekaj o nesoglasjih. Klinc gleda to njihovo politiko.« Malce globlji glas nadaljuje: »Saj veš, kakšna je politika. Vsak saog se hoče drenjati pred baklami pozornosti. Vojni konzul govori, da legije potrebujemo, ker so to priporočili mogočni čarovniki Onostranstva. Državni konzul pa poje drugačno pesem. Govori o čakanju na poziv Vilincev. Vem samo to,« naredi premor in tišje nadaljuje, »verjetno ima prav vojni konzul, saj se včasih okoli njega smukajo edami, ki zagotovo to niso. Res so v edamskih telesih, a nekaj dobro vem,« in najbrž išče besede, »zagotovo v njih bivajo mogočni magi velikih moči. Nekega dne sem ujel celo omembo Cesarstva. Baje to živi nekje daleč na vzhodu. Že za časa deda mojega deda so učili, kako je Cesarstvo izginilo pred dvema tisočletjema. Ti edami čarovnije zagotovo niso iz starega cesarstva, čeprav veliko vedo o njem. Ne vem, kaj naj verjamem? Kaj lahko živi izza Viharnega gorstva? Kaj lahko preživi neprestano divjanje viharjev božjega srda? Mi smo srečni, živimo na Zahodu v urejenem konzulatu, daleč proč od strašne temine divjega viharnega Vzhoda! Od tam še nikoli ni prišlo nič dobrega. Konzuli so pametni, ker so že pred stoletji začeli graditi obrambne stolpe in trdnjave 118 povsod tam, kjer je možno do sem priti z Vzhoda. Mogoče imamo toliko časa mir zato, ker konzuli vse napore usmerjajo v mirno združitev celotnega Zahoda. Zlo Vzhoda se boji moči naše vojske in naših strašnih čarovnikov. V vsem tem slutim nekaj več.« Oglasi se še nekdo tretji s skoraj smešno piskajočim glasom: »O vzhodu smo se učili že v vaški šoli. Ampak še učitelj pravzaprav ni dobro vedel, kaj je res in kaj je legenda. Sicer pa, tako pravijo, ni pomembno, kaj je izza nas, pomembneje je, kaj je pred nami.« Glasovi počasi zamrejo. Skupina kakšnih dvajsetih konjenikov izgine v oblaku prahu. Nikakor ne razume, kako lahko prepozna besede popolnoma tujega jezika. Pomisli na zvoke šole, vonj domačega drevja in zelene trave. Oj, kaj že poješ, ptička moja, pesem to lepo, Ko pa še zunaj zima kima cici cici do. Sinica poje svojo pesem. Zapre oči in jih ponovno odpre. Sedi pod domačim šolskim drevesom. Tlakovana cesta je izginila. Iz veselega žvrgolenja razbere: »Zamudil boš na uro! Zamudil boš!« Skoči na noge. Odžene spomin na doživetje drugega sveta. Steče proti vratom, saj je že med zadnjimi. Koliko časa je minilo v tistem drugem svetu? Sredi šolskega hodnika v nosu še vedno nosi tisti tuj vonj, v ušesih 119 mu odzvanjajo odmevi tujih zvokov. Ta čuden svet neprestano sili v njegovo zavest. Zareže ga hipna bolečina. Zazna samo dva stebra, enega belega, drugega črnega. Ostane samo odmev, izven časa in izven prostora. Kaj je v resnici resničnost? Je resnično to, kar tipam, okusim, vidim, občutim? Je resničnost večja od mojih čutil? Odmahne z glavo in stopi v razred. Ta hip me čaka resničnost šole. 120 121 Medalarska vojna Zbudi se in utrdi ostalo, kar je že umiralo. Kajti del tvojih nisem našel popolnih pred Bogom svojim. RAZ III – 2 Junaki pred zidom zbrani, Kralj silni stopi ped njih obličje, Zakliče poziv časti in zvestobe, Zakliče zvestobi do vladarja in dežele, Oj junaki zbrani, Čaka nas boj krvavi, Silna ujma bo zgrabila naše duše, Strašna volja nas stiska! Oj junaki zbrani, Skupaj še poslednjič izvlecimo meče, Še poslednjič naj zaplapolajo zastave svobode, Če smrt bo kosila, 122 Pokosi naj naše duše, Ne naše svobode! 123 Plemski zbor Medalarja Poraz boleče pretresa prestolnico Medalarja. V tkivo dežele se kot pekoča bolečina zareže izguba pomembnega dela vojske in kralja. Na vseh templjih in visokih stolpih plapolajo zastave žalovanja. Tragedija je toliko hujša, saj je kraljevo truplo ostalo na prizorišču poraza. Nimor bo prvi kralj brez dostojnega balzamiranja v templju Narugh in brez popotnice brodniku Abadona na pot v Onstranstvo. Njegova duša bo ostala na obalah prekletstva Kadešaha. Požrle in onečastile jo dobo zveri Megšelema. Orki in druge zveri so s kraljevim truplom gotovo počele razne ogabnosti. Grof Malahid Zeolski, bemej Zeolije, velja zaradi svoje radoživosti za čudaškega, a si tega nihče ne upa glasno izpostavljati. Širijo se govorice, da v nočnih urah prihajajo v njegov počitniški letni grad Aldeno čudna bitja, mogoče celo Vilini (tega o Vilinih seveda nihče ne verjame). Saj se ve nihče ne hodi na Sever in nihče od tam ne prihaja. V redkih krčmah na meji z ledenim severom se zbirajo samo tamkajšnji lovci, Gozdarji in redki konjerejci. Mraz, veliko piva in še kaj močnejšega pač ustvarjajo legende. Posebno o Gozdarjih krožijo čudne zgodbe, polne nenavadnosti in srhljivih podrobnosti. Okrogla grofova glava počiva na debelem vratu, podaljšku 124 mogočnega telesa. Grof po rasti vsaj za glavo prekaša večino moških. Popolnoma sivi velnasti lasje s svojim bujnim razkošjem poudarjajo nenavadni spoj živalske divjosti in vilinske modrosti. Grof velja za izjemno modrega človeka, je sinonim za plemiča Zlatega eona. Njegove zveze z Vilini, Severnjaki, Škrati in še kom so mnogim v napoto in so tudi vir strahu pred grofovo pojavo. Z močno roko odločnega moža trdno drži uzde. Nikoli se ne vozi v kočiji, kar je navada drugih poglavarjev velikih hiš, temveč ljubi konje. Zeolski konji so zelo cenjeni zaradi svoje izjemne vzdržljivosti in zvestobe. Zeolci svojim konjem hvaležno vračajo to čudovito zvestobo. Simbiotično razmerje zeolskega jezdeca s konjem je bolj podobno vilinskemu in manj človeškemu odnosu. Grb Zeolije ima na zeleni podlagi bel profil konjske glave. Lipov list in zvezda zavzemata le manjši del grba. Tu je še ena pomembna stvar, ki Zeolijo loči od ostalih človeških dežel. Po eni od legend so beli zeolski konji potomci mitičnega Velikega belega samoroga in prvega vilinskega konja. Ne glede na legende je pol zeolske vojske na konjih, kar omogoča veliko premičnost. A konji niso niti edina ali najpomembnejša posebnost zeolskega sveta. Pomembna posebnost je grofovski prstan. Ta ni navadna bižuterija. Gre za dragocenost, kakršne nima nobena človeška plemenita rodbina. V čem se ta posebni prstan loči od vladarskih prstanov drugih bemejskih rodbin? Tega nihče ne ve. O nenavadnosti priča zgolj grofov odnos do njega. Grof skoraj nikoli ne nosi originalnega prstana, še zlasti ne v primeru potovanja izven Zeolije. Običajno ga varuje v posebni skrinji v posebej varovanem delu palače v Zeolvergu. Stražarji t.i. Prstanovega stolpa je posebej izurjena šeledina, imenovana Prstanova straža. Prstan potuje z grofom samo v primeru vojne kampanje. V tem primeru ga vedno spremlja tudi njegova celotna straža. Obstaja legenda že od samega padca Vesoljnega carstva pred 2000 leti. Ta pravi, da je zeolski prstan po zlomu zatabov ujel in zaklenil Elejlino zlo. 125 A to je samo legenda. Han Zeolski bi zaradi svoje vloge v bitki pri Sipini gotovo padel v nemilost brez odločne zaščite mogočnega Zeolskega grofa. Zlasti družina bemeja Langrov besno obsoja umik preostale vojske pod Hanovim poveljstvom. Že na dan vrnitve v domače mesto je Malahid Zeolski besno raztrgal pismo z obtožbami in nagnal Langrovega kurirja iz grofije. Slabo načrtovana kampanja se ni mogla končati drugače, kot se je - s katastrofo. Oče in sin jahata proti prestolnici na plemski zbor. Zagotovila sta si mogočno spremstvo celotne bojne medreje odličnih bojevnikov in bojevnic. Stotine zastav Zeolije in 4. medreje plapola v poznopoletnem soncu. Bobnenje pohodnih bobnov še močneje poudarja hrup kopit tisoče konjev z lemiki in njihovo pohodno opremo. Zvoki opominjajo nemo pokrajino na mogočnost Zeolije. Ravno zaradi Malahidove modrosti je grofija še vedno vojaško nedotaknjena. Pravzaprav je zaradi hudih izgub ostalih velikih hiš postala relativno najmočnejša sila Medalarja. Ta medreja spremstva je namenjena poudarjanju te nove vloge. Ostalim morajo pokazati, kdo je lahko novi gospodar kraljestva, če si le zaželi te vloge. Han prekine dolgotrajno tišino: »Oče, je res potrebna cela medreja? Kaj ni to malce strašljivo?« Njegovo ogrinjalo plapola ob nežnih sunkih hladnega vzhodnika. Kot bi nakazoval smer prihajajočega viharja. Grof se nasmehne in se obrne proti svojemu sinu: »Saj to je zastraševanje in opominjanje. Moji viri v Lithinallu so me opozorili na bes ostalih bemejev zaradi tvojega umika. Njihove kratke pameti ne dojamejo preprostih dejstev. Najbrž je ravno tvoj organiziran umik ustavil Vzhodnjake pod prelazom in kar je še pomembneje, rešil si obe konjeniški medreji. Basilea ni neumen lokalni razbojnik. Zagotovo je 126 pred bitko poznal vojne zmogljivosti Medalarja in dobro ve - Zeolija ni sodelovala in naša vojska je nedotaknjena. S tem oklevanjem nam pušča dragocene trenutke potrebnega predaha za priprave na odločilno bitko. Čeprav razpolaga z ogromno vojsko, se ne spušča v brezglave akcije. Tvoj urejeni umik ga sili v razmislek. A to je optimistični pogled na stvar,« in se živčno pogladi po bradi, »drugi, mogoče verjetnejši vzrok, mi ni preveč všeč. Najbrž ima za bregom kaj zahrbtnega in to čakanje je del taktike. Kdo ve? Morebiti čaka na naš odziv. Naša grofija je, zahvaljujoč previdnosti in upoštevanja novic prijateljev, še vedno nedotaknjena in razpolaga s precejšnjo vojsko. In Temni to dobro ve. Vendar to ni dovolj. Še preden bo prepozno, naj se tega zavedajo tudi drugi v kraljestvu. Nočem basilejevega potrka na naša vzhodna vrata. Naj se najprej dobro utrudi na preostalih hišah.« Han previdno odvrne: »Oče, mogoče predlog Reja Sonorskega ni bil tako slaba ideja?« Malahid nagrbanči čelo in mračno odvrne: »Seveda ni, a je prekleta izdaja. Zeolska rodbina še ni nikoli izdala svojih. Čeprav se z Nimorjem nisva od mladih nog marala, se je zaradi dvorne etike poročil z mojo sestrično. Zanima me, kako se kaj ima stara spletkarka Zelara? Kljub strupenemu jeziku je tamkaj ravno ona edini glas razuma.« Han navrže: »Če usoda odnese še Enricha, boš v skladu z dednim patentom postal novi kralj Medalarja. Gotovo bolje od vloge Leonovega vazala pod plaščem smrdljivega brezkrvneža Orwena. Najbrž boš pritisnil za hiter odziv na vzhodno grožnjo.« Grof molči. Enrich je najslabša stvar po Nimorjevi smrti. Nesposobnež je kralj postal po spletu nesrečnih okoliščin. Čez nekaj trenutkov gromovito reče: 127 »Ne verjamem, da bi kdo žaloval za pijanim kurbirjem.« Han doda: »Če že imaš to vojsko, lahko z njo zlahka dosežeš Enrichovo odstranitev,« in ogleduje dvigajoč oblak prahu. Grof resno odvrne: »Dragi sin, tudi to zlahka naredim, a to ni pametno in zlasti ni etično,« in mračno pribije, »vojaško smo navidezno v ugodnem položaju. Kdo bi mi preprečil razglasitev za kralja? Kraljeva družina je izgubila dve petini poklicne vojske, a za sklicno potrebuje čas, pri čemer se mašagi en morejo primerjati z lemiki. Langer je izgubil vse in lahko samo čaka na tujo milost. Ostalo mu je samo nekaj enot pijanih pahadov. Obnova omembe vredne sklicne vojske traja vsaj dva ali tri mogose. Quleverg je v istem dreku. Tudi oni potrebujejo čas za obnovo izgubljenega. Pa še žetev in spravilo pridelka je,« in vzdihne, »v smislu učinkovitosti bi bilo res najbolje, če s to medrejo odstavim Enricha in počistim gnezdo nesposobnežev. Kljub vsemu, Enricha ne bom odstavil.« Han oklevajoče reče: »Zakaj ne boš ukrepal? Dobro veš, kako bo ta plemski zbor potekal. Vsi bodo polni besed o maščevanju, a nihče nima sredstev niti za obrambo lastne kašče.« Pridruži se jima Arij Landogarski, član zeolske delegacije. Pripravil je učinkovit in predvsem izvedljiv načrt odziva na vzhodno grožnjo. Prekine debato med očetom in sinom: »Ujel sem del vajinega pogovora. Han ima prav. Po mojem mnenju je trenutno naš sovražnik predvsem čas.« Malahid prikima in preleti sina in Arija: 128 »Se strinjam s tabo. Čas je naš sovražnik. Glede odstavitve Enricha so me posvarili tudi moji severni prijatelji. Odsvetovali so mi vsakršno akcijo v tej smeri. Ne glede na trenutno stanje - zaupam njihovemu mnenju. Pomislimo, kdo je zasedel kraljevi prestol? Nanj je svojo večno pijano rit posadil idiot Enrich II. Feowell. Nesposobni drobnjakarski tepec, več zadet kot trezen, je s svojo strahopetno neodločnostjo še slabša izbira od preminulega histeričnega manijaka. Do naključja, da si je na neurejeno sračje gnezdo poveznil krono, je bil brez vsakršnih odgovornosti. Ogromno cekinov porablja za ženske, saj mu, pijanemu grdavžu, nobena ne bi prostovoljno dala. Vzporednice z mojim bratom Tarikom se kar same ponujajo. In če pomislim, med našimi častivrednimi ženskami mu moram najti ženo,« besno zaključi. Han otožno doda: »Na žalost nimamo dvoje Zelar. V vsaki generaciji se rodi samo ena takšna gobčna spletkarska kača, koristnejša na tujem kot domačem dvoru.« Malahid se naveže na njegove besede: »Raje zdaj o tem ne razmišljam. Ko bo čas in upam, da ne bo nikoli nastopil, se bomo pozabavali tudi s tem. Presneta dedna politika!« zarenči in nadaljuje, »njegovi edini vladarski uspehi so prirejanje orgij, kjer se na mrtvo napijejo in se potem križem natikajo. Baje dvorni zdravilec po vsaki orgiji odstrani nekaj zarejenih pankrtov. El ve, koliko jih uide zeliščem za odstranitev semena. O vladanju ve manj od mojega konjarja. Tej zadeti kroti in ostalim gobčnim bemejem naj se v betice vtisne premoč Zeolije in s tem povezana moč!« vzklikne in se začne smejati. Mogočni stari mož je znan po svojih izpadih smeha. Nihče se ne spomni, kdaj je nazadnje pokazal slabo razpoloženje. Malahid Zeolski iskreno ljubi življenje. Han se oglasi po krajšem premoru: »Vedno omenjaš neke severne prijatelje. So mogoče to tisti, vedno v temne kute zaviti visoki možje?« ter premišljuje o očetovih čudnih in skrivnostnih poznanstvih. Za zdaj ga še ni uvedel v svoj krog skrivnosti. »Fant moj, vse ob svojem času. Pojdi raje na čelo medreje, saj bomo 129 kmalu ugledali Lithinall,« se grmeče nasmehne. Han prikima in s spremstvom odgalopira na čelo dolge medrejske kolone. Sledi mu manjša skupina njegovega taraga. Ponovno ostane brez odgovora. Zakaj ta skrivnostnost? Kaj moj oče skriva? Nekega dne me bo moral vpeljati v svoj krog skrivnosti, ako želi dostojno nasledstvo. Arij želi slediti Hanu, a ga grof zadrži: »Vi ostanite z mano,« in reče, »od vas želim iskren odgovor.« Arij prikima: »Vprašajte.« Grof resno vpraša: »Najprej pozabite na nizko poreklo Leonovega majordoma ali njegovega pisarja. Pustiva to, saj ni najina stvar dajanje sodbe o cesarjevi izbiri lastnih služabnikov. Zanima me, kaj si mislite o ponudbi majordomovega pisarja?« Arij oklevajoče odvrne: »Gospod, brezkrvneževa ponudba je v samem bistvu popolna izdaja. Če bi samo pomislili na sprejetje ponudbe, bi se zgodovina nad nami krvavo maščevala.« »Kaj, če bi jo prinesel ugleden cesarjev saog?« Arij ogorčeno odkima: »Odzval bi se popolnoma enako! Podobno bi storili tudi vsi drugi malahidi vaše mabeje.« Malahid išče besede za naslednje vprašanje: 130 »Povejte mi, kaj potrebujemo za vsaj nekaj upanja v zmago? Kaj bi vi naredili?« »Dvomite o naši zmagi?« razširi oči. Grof trpko vzdihne: »Vam lahko zaupam, saj ste častivreden glavar družine. Če nas basilea napade pred zimo, nimamo nobenega upanja na zmago. Vsaj ne z zdajšnjim razmerjem sil. Ta hip niti celotna poklicna in sklicna vojska ne zadostujeta za najmanjše upanje v zmago. Zaupam Hanovi presoji, zato se zavedam trenutnega razmerja sil. Glede na trenutna razmerja v plemskem zboru je možnost učinkovitega odziva praktično nična.« Arij prikima: »Znova se vračamo na to,« in skoraj roteče doda, »edino upanje je odstranitev Enricha, vaše ustoličenje in pridobivanje časa.« Grof mračno odvrne: »Čas je na sovražnikovi strani. Odstranitev Enricha, kot sem že rekel, ni realna možnost. Uprli bi se mi skoraj vsi njegovi malahidi, da ne omenjam Langerjev in Qulevergov.« »S čim bi se vam lahko uprli? Najbrž bi zadovoljno sprejeli vaše varstvo v obliki naših osmih skoraj popolnoma poklicnih medrej. Gospod, odstranite Enricha, zasedite prestol in pridobite čas do pomladi. To je edini način.« »Kljub vsemu bi s pokolom na dvoru prekršil vsa najpomembnejša načela etike, ki plemstvo ločuje od brezkrvnih. Bi vi padli tako nizko? Bi pristali na sramoto kraljemorilca?« Arij odkima. Grof trpko nadaljuje: 131 »Vidite, zaradi te etike naš svet tudi v slabih časih ne pozna dvornih udarov. Gremo na plemski zbor in tam bomo videli, na kaj lahko računamo. Potem se bomo odzvali. To je edina plemenita pot, edina prava pot. Sicer pa je še čisto praktični razlog, zakaj nočem krone. Naša vojska bi postala kraljeva vojska in na osnovi vladarskih patentov bi jo morali poslati na pomoč nesposobnežem. Če postanem kraljemorec, bo basilea napadel že naslednji dan po kronanju in zmagal že mogos po napadu. Ja, dragi prijatelj, tako hudo je.« Lithinall je starodavno mesto, grajeno v slogu izpred treh tisočletij. Od tod kvadratna struktura osnovne gradnje. V zlati dobi Svetovnega cesarstva so vsepovsod vlekli ravne linije, dokaz človekove moči nad neravninami narave. Načrtovan red razuma naproti naključni kaotičnosti narave. Mesto je v maniri sodobnega časa razdeljeno na tri področja. Zunanje območje se razteza v več smeri izven obzidja in je novejšega datuma. Precej je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi nastalo je zaradi podobnih vzgibov – cen zemljišč znotraj obzidja. Mogočno obzidje s trdnjavami v vogalih oklepa Staro mesto. Že za časa starega Svetovnega cesarstva je s svojimi dvajsetimi metri višine in tridesetimi metri globine veljalo za eno večjih tovrstnih gradenj. Zlasti v zadnjih letih Zlatega eona je postalo izjemno pomembno oporišče. V njem je bivalo osemnajst medrej veličastne Severne armade. K takratnemu prebivalstvu je sodilo tudi spremljevalno osebje z obsežno hordo hotnic in hotnikov. Po burnem umiku Severne armade je padlo v roke Set Ureusu praktično nedotaknjeno. V njem si je nemrtvi lord uredil svojo prestolnico in iz nje nadaljeval severni krak prodora v srce umirajočega Svetovnega cesarstva. Šele po Koalicijski vojni to mesto postane mesto v pravem pomenu besede. Znotraj Starega mesta je še eno obzidje okoli najpomembnejše palače in osrednjega templja. To obzidje je po legendi ostalina enega od 132 obeh meašikov. Guvernerjevo in grofovo palačo, templje štirim stranem neba in pripadajoče stavbe je obzidal z desetmetrskim zidom. Ravno izza tega obzidja naj bi iz sedanje kraljeve palače vladal severu takratnega Vesoljnega carstva. Po vojni so te nedotaknjene stavbe z obzidjem spremenili v kraljevi dvor in poimenovali Notranje mesto. Guvernerja Armade in volilnega grofa Medalarja iz časov Svetovnega cesarstva je v eni osebi zamenjal dedni kralj. Sodobno Notranje mesto je namenjeno bivanju osebja kraljevega dvora in njegove osebne falange. Notranje obzidje ima štiri vhode iz debelih, posebej okrepljenih lesenih vrat. Ob obzidju sta na notranji in zunanji strani speljani tlakovani cesti. Obe služita predvsem varovanju Notranjega mesta. Povezani sta z vhodi v Notranje mesto. Cesta znotraj obzidja je na notranjem robu obdana z zidom človekove višine. To je eden od dodatnih varnostnih ukrepov iz časov meašike. V boljših časih je bila ta cesta namenjena varnostni falangi, ki se je do danes skrčila na stotnijo. Po nedavnem Pokolu pri Sipini so poklano gardno stotnijo na hitro nadomestili z dvema mestnima stotnijama in redkimi preživelimi kraljevimi gardisti. Zunanje obzidje obvladuje mestna medreja. Ta vojska je edina, ki lahko biva znotraj mestnih zidov. Od razglasitve kraljevine velja patent prepovedi vkorakanja oborožene vojske v Staro mesto. Za red skrbi nekaj stotnij mestnih pahadov. Njihovo edino delo je občasno posredovanje pri kakšnem pivskem pretepu. Zunanje mesto je nastalo po razglasitvi mesta za prestolnico. Zadnja stoletja hitro pridobiva prebivalstvo zaradi svoje lege, odprtosti in miru. V mnogočem je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi tu cvetijo različne obrti in zlasti trgovina. Lithinallska tržnica je najbolj znano trgovsko središče Severa. Mesto je križišče glavnih cest sever – jug in vzhod – zahod. Ob Južnem Vidalu poteka široka, na poseben način tlakovana cesta, zgrajena še v cesarskih časih obilja in miru. Včasih so bili pri gradnjah cest silno natančni in vsaka takšna gradnja je za večnost ustvarjena mojstrovina. Najprej so skopali kar dva metra globok jarek in vanj zatem nasuli drobljeno kamenje. Čez to drobljeno kamenje so nasuli precej fini pesek in ga utrdili s težkimi kamnitimi valjarji, 133 ki so jih vlekli mogočni trirogi. Odrasle živali so težje od stotih krepkih mož. Tako so naredili dve plasti. Na koncu so na vrh postavili izjemno fino obdelane do pol metra debele granitne plošče. Obdelava je bila tako natančna, da med plošče ni šla niti noževa ostrica. Tudi bankine so posebno natančno uredili. Takšna cesta je praviloma široka deset metrov. Na vsakih trideset do štirideset kilometrov je urejeno zavetišče, za njegovo oskrbo skrbi lokalni madej. Najprometnejša zavetišča so živahne krčme s prenočišči. Cesta se do daljne Ningeje ves čas drži toka Južnega Vidala. To je tudi edina dobra cestna vez z Vzhodom. Na zahod cesta sledi toku reke do Gelsysa, kjer se razcepi. Severni krak se izgubi v pustinji in je že popolnoma neuporaben, a južni krak sledi reki še malce proti zahodu, zatem se pri Gelsyskem prehodu obrne proti jugu in se vrne v Medalar zahodno od Zeloskega višavja. Tudi ta del že dolgo ni preveč obljuden. Starodavna je tudi še kvalitetnejše izdelana povezava sever – jug. Cesta je še danes široka osemnajst metrov in vsi mostovi so pripravljeni za dolgotrajnejšo obrambo. Na močvirnatih predelih so spretno uporabili sistem pilotov, kakršnega danes v Medalarju nihče ne obvlada. Nekdanje Cesarstvo se je zavedalo pomena te ceste. V času tragičnega Padca so se ravno ob tej cesti odvijale najbolj krvave bitke umikajoče cesarske Severne armade. Od nekdaj velja, kdor obvlada ceste, obvlada deželo. Han prispe na vrh rahlo dvignjene planote in v daljavi ugleda prestolnico kraljestva. Tukaj bo počakal očeta. Zadovoljno opazuje lemike, ki v lahnem drncu hitijo mimo njega. Trobentači so dali znak približevanja mestu. Iz tega razgledišča je videti naravnost pravljično. Osrednji grič, nekakšna pomanjšana kopija (ali karikatura, kakor pač vzameš) legendarnega Mel'Aruda in njegovega mogočnega gradu, se kopa v opoldanskem soncu. Spokojen mir leži nad pokrajino. Tod ni slutnje grozeče vojne. Ob vznožju te rahlo dvignjene planote se začne drevored, ki 134 v poletni pripeki daje popotnikom dobrodošlo senco. Proti severu se vidi temen trak ceste. Iz veličastnega mesta izhajajo štirje podobni trakovi. Malahid se na vrhu griča pridruži svojemu edincu: »Lithinall s svojimi skoraj dvesto tisoč dušami. Nekdaj je v Starem mestu bivala cela armada osemnajstih medrej s celotnim spremstvom. In ta armada je bila samo ena od mnogih starodavnega cesarstva. Njena veličina se nam v teh časih trohnobe zdi skrajno nedoumljiva. A to bili drugačni, svetejši časi.« Han samo nemo prikima in zašepeta: »Drugačni ...,« in požene konja po hribčku navzdol. Podzavestno obrne glavo na desno, proti zelenilu strnjenega zidu. Spreleti ga srh. S pogledom objame svečano tišino severnega roba Gozda. O Gozdu, vedno pisanem z veliko začetnico, krožijo čudne govorice. Cesta Lithinall – Feowell gre zadnji del neudobno blizu njegovega severnega roba. Vsekakor nihče več ne verjame govoricam o velikem čarodeju in začarani palači sredi gozda. Kdo še danes potrebuje čarovnike? V času Vesoljnega carstva teme so sledili želji po moči in pokvarjeno stopili v službo basilea. Ta sramotna poteza pohlepa je bila njihova končna pogibel. Današnji magi, pravzaprav svečeniki neškodljivih kultov, so samo v pisane kute oblečeni pripovedovalci legend, učitelji vzgoje in tolažniki tistih, ki v stiski iščejo tolažbo. Nekdanji čarodeji so zgolj mit, obsojen na počasno pozabo. Človeštvo ne potrebuje magije, čarovnikov in njihovega stremljenja po moči, saj ta zapeljiva strast prinaša preveč gorkega zla. Človek je prešibko bitje za resnično moč čarovnije. Samo Vilini so se sposobni s svojo modrostjo večnega življenja upreti strahotno zapeljivi skušnjavi moči. 135 Skupina se hitro približuje mestu. Promet je vse gostejši. Srečujejo ali prehitevajo vozove, nosače, potepuhe in druge. Vsa ta gomazeča množica za hip postane in opazuje hiteče konjenike, zatem znova pohiti za svojimi opravki. Čaka ga dogovarjanje za tabor očetove medreje. Vsekakor bo župan Zunanjega mesta presrečen nad prihodom medreje, saj to pomeni toliko in toliko ljudi, ti pustijo toliko in toliko cekinov. Ni ga čez dober zaslužek. Največji čarovnik današnjega časa je zlatnik. Razveže vsak jezik, odpre vsaka vrata in naredi vsak čudež. V Medalarju je posebno zaželen zlatnik z grbom Zeolije, saj je res zlatnik in ne pozlačeno srebro. Jamstvo zanj si držal v roki. Zunanje mesto ima nenavaden privilegij, saj si samo izbere župana na splošnih volitvah. Drugje župana imenuje bemej. Pogoj za izvolitev je skrb za blagor svojega ljudstva. Župan mora upravičiti izkazano zaupanje, če želi upati na vnovično desetletno županovanje. Najbolj se to zaupanje utrjuje z dobičkom trgovcev in rokodelcev različnih branž. Žvenket novcev je najtrdnejša popotnica v nov mandat. In mladi zeolski princ prihaja s celo medrejo dobro plačane vojske. Vsakršni lemiki izven domačega tabora vedno veliko zapravijo, a Zeolci so še posebej razsipni. Župan že čaka majhno skupinico jezdecev s Hanom na čelu. Pred njim ustavijo konje in debelušni mož z začetkom pleše jih pozdravi s kratkim priklonom: »Dobrodošli spoštovani prihodnji bemej Zeolije, dobrodošli,« in se še enkrat prikloni. Han se zaveda, mož pred njim se ne klanja njemu, temveč denarju, ki ga bo mesto zaslužilo. S tem ni nič narobe. Župan mu bo priskrbel, kar išče in šteje samo to. Sodobna zavezništva pač temeljijo na otipljivem cekinu. Han vrne droben poklon, čeprav je župan zgolj liberos: »Pozdravljen spoštovani gospodar,« in sestopi s ponosnega belega konja. Župan poznavalsko odvrne: 136 »Kako lepa žival,« in se zresni, »seveda ne bova kramljala o konjih, temveč o namestitvi vedno dobrodošle silne vojske. Za tabor uporabite običajni prostor. Potrebujete kaj posebnega ali organiziram običajno pošiljko?« skoraj ljubeče vpraša. Pomane si debele roke. Mož uživa dobro hrano in tega ne skriva. Rad ima pojedine. Ob vsakem velikem mogosu gosti denarne pomembneže mesta. Zunanje mesto je znanilec novih časov, novega upanja za človeštvo. To mesto je čisto drugačno od mesta istega imena, skritega za sivino Obzidja. Han z očmi zaokroži po prostoru, se zresni, in z nasmeškom odvrne: »Za začetek pripeljite običajno pošiljko. Za dodatne usluge se boste dogovorili z našimi jamiti. Saj veste, kaj potrebujejo možje in žene. Vi ste odlični mojstri za zadovoljevanje teh potreb,« in župan mu vrne nasmeh. Kako lepo je poslovati s praktičnimi ljudmi. Han kratko prikima, se rokuje in spretno skoči na sedlo. Odhiti proti očetu. Njemu ne bo dano veliko možnosti za uživanje gostoljubja. Staro Mesto ni tako zabavno. Pravzaprav je silno dolgočasno. Zakaj moram v tisto turobno grobnico? Oče, sin in Arij z najožjim spremstvom vstopijo skozi glavna zahodna vrata. V glavnem jih pričakajo naključna zijala in pahadi, zadolženi za varen in predvsem neoviran prehod. Živahen hrup Zunanjega mesta nadomesti grobna tišina Notranjosti. Na konjenike pritisne zlohoten duh morečega propadanja. Zatohli vonj davne preteklosti neusmiljeno pritisne na čute. Tod še modrina neba ni tako bleščeča. Grof prekine dušeč pokrov nadležne tišine: »Sin moj, to obzidje me vedno navdaja z občudovanjem starih mojstrov. V vseh teh stoletjih po starem cesarstvu nismo še zgradili ničesar podobnega. Samo flikamo to, kar smo pograbili po padcu basilea. Poglej te 137 ljudi,« ter s pogledom zaokroži po množici: »Prestrašeni so. Mnogi njihovi svojci ali prijatelji so s kraljem na čelu odšli v Onostranstvo, kjer čakajo na El en jabavun. Zaradi lahkomiselne pustolovščine so našli svojo večnost v orčjih loncih in ražnjih. Samo El ve, kaj so natvezli tem ljudem. Strah jih hromi. Poglej jih. Samo poglej si jih!« dvigne glas. Njegov mogočni smeh groteskno odmeva po neprijetno tihi ulici. Najbrž so še templji žalosti boljšega razpoloženja od tukajšnjih ljudi, prizadetih od toliko smrti bližnjih. Staro mesto je popolni kontrast Zunanjega mesta. Kot bi starovečen kamniti zid s svojo tiho mogoto dušil radost življenja. Han se namuzne: »Vprašanje je, česa se bolj bojijo? Grožnje z Vzhoda ali morebiti tvoje medreje? Zunaj obzidja so veseli tvoje vojske, ker služijo z njo. Tod je drugače. Vojska ne sme v mesto, zato ni zaslužka. Kjer ni zaslužka, tam so temne misli. Danes je velikemu čarodeju ime zlatnik,« nadaljuje in s srepim pogledom spremlja puščobno ulico. Malahid se zareži: »Ni pomembno, ni pomembno,« in trdo pribije, »tem cepcem moram naliti čistega vina. Do mrtvega se morajo napiti resnice o svoji nesposobnosti. Najpomembneje od vsega je naslednje,« dvigne glas. Hlastno zajame sapo in odločno doda: »Predvsem moram preprečiti Božanski osebnosti lahkoten sprehod do naših mej. Kdor koli se skriva za tem imenom, se mora na poti do nas temeljito utruditi. To se bo zgodilo samo tako, da ga nadlegujejo na poti od prelazov do naših ožin. El ve, kaj počne pod prelazi.« Oglasi se Arij: »Basilea naj kar ostane na drugi strani! Kar naj! Zberimo se in potem skupaj udarimo čez prelaze.« Malahid se zakrohota: 138 »Dokler bo kraljeval tisti kurbirski pijanec, pozabi na kaj takšnega. Višek zmage razuma v teh razmerah bo skupna obramba nekje na sredini kraljestva.« Arij vzdihne: »Potem pa resno premislite o odstavitvi pijanca. Premislite! Izkoristite strah teh ljudi. Tako prestrašenim je varnost najpomembnejša dobrina.« Malahid zlovoljno odvrne: »Strah je Elejlin in ne naš zaveznik. Še vedno se je obrnil proti dobrim namenom. Moj namen je vojno držati čim dlje od naših meja. Čim dlje,« vzdihne. Han prikima: »Kot je v legendarnem eonu rekel Omir III, kralj Arimeje - pravi vojskovodja ne zmaga v bitki na svoji zemlji, temveč vojno drži čim dlje od svojih meja. Najlepša je zmaga, dosežena s tujo vojsko, s tujim denarjem, na tuji zemlji.« Grof se glasno zasmeji: »In ta modrost vojskovanja še vedno velja.« Han se spogleda z Arijem in zadržano nadaljuje: »Imam nekaj sumov glede nadaljevanja vojne. Basilea najbrž pripravlja večji udarec in čas izkorišča za zbiranje vojsk. Tam na vzhodu hladno koordinira svoje horde. Videl sem, kako zlahka so zmleli naše medreje. Na Sipini nisem videl nobene posebne strategije. Zaradi neumne kraljeve taktike sploh ni bila potrebna. Vse je opravil zgolj odlično odmerjen fizični udarec. Zmagala je najosnovnejša taktika, direkt na gobec. Basilea se zaveda – tako lahko uspe le enkrat. Ponovitev istega nima več upanja na 139 uspeh. Zgolj neumni razume slučajno zmago svoje neumnosti kot rezultat modrosti. Naš nasprotnik pa gotovo ni neumen. Mene zmrazi ob misli, česa je zmožen naš nasprotnik glede na zbrano vojsko. Najbrž bo treba vpreči še kaj več od primerne gorjače. Oče, glede na tukajšnje stanje, v tej vojni ne moremo zmagati. Se zavedaš tega?« Arij se zdrzne ob Hanovi pesimistični oceni položaja, a Malahid se glasno zakrohota: »Dragi sin, iz tebe bo nastal še velik grof Zeolije in mogoče še kaj več. Prstan bo rad objemal tvoj vladarski prst.« Arij razočarano vpraša: »Zakaj to razmišljanje o porazu?« Malahid odgovori namesto Hana, ki samo zajame sapo in pihne skozi ustnice: »Razumem tvojo željo po poplačilu, a trenutno stanje v kraljestvu ni na naši strani. Četudi zbobnamo skupaj še vse svoje sklicne medreje, ne moremo zaustaviti prihajajočega plazu. Po plemskem zboru ti bo vzrok pesimizma popolnoma jasen.« Pridejo do velikih vrat Prestolnega mesta. Ponovno jih spremljajo prestrašeni, hladni pogledi naključnih zijal. Arij na hitro preleti slabo vzdrževan zid: »Temu rečejo vstop v prestolno mesto.« Han doda: »To je nekakšna smešna kopija notranjih obročev Wendenburga.« Grof ugotovi: 140 »Nobenega sprejema, ničesar. Še naše zastave niso dodali. Očitno si je Enrich vzel pravico, da Zeolsko grofijo naredi nepomembno. Slabo zanj. Najbrž temu pijancu še ni kanilo, kar je jasno poslednjemu otroku mesta, brez naše vojske ne more načrtovati niti pregona ubežnikov iz svoje osebne ječe. Koga bo poklical na branike kraljestva? Kmete Vzhoda ali trgovce iz Zunanjega mesta?« odmeva njegov glas. »Zakaj smo sploh tukaj, če nisi prepričan o naši vlogi?« vpraša sin. »Zadnje kar potrebujemo, je uničujoč razkol. Raje namesto hitrega sesutja kraljestva požrem kakšno drobno ponižanje. Nočem prehitrega navala orčjih hord na naše meje. Naj se zveri pred trkanjem na naša vrata vsaj malce zadržijo in se pozabavajo na teh širjavah. Kot sem že rekel, čim dlje,« previdno odvrne. Znajdejo se v Prestolnem krogu. Malahid se v hipu popolnoma zresni. S srepim pogledom opazuje okolico s pozornostjo čuječne zveri. Tudi maloštevilno spremstvo se napne kot struna. Tlakovana cesta se zložno dviguje proti palači. Hiše na levi in desni so popolnoma enake. Tudi omet imajo enako zanemarjen. Mnoge od teh hiš so prazne. Svoje dni so bile namenjene tod živečim jamitom. Teh zdaj ni več. V njih biva precej manj številno in predvsem manj premožno osebje kraljeve palače. Lepše urejene so samo hiše višjih dvornih uradnikov. Slednje se skoraj vse postavljajo z lepo urejenimi fasadami in še lepšimi vrtovi. Han prekine mučno tišino: »Palača je slabo zavarovana. Večina gardistov je končalo v nesrečnem pokolu. Z ulice pobrani nadomesti niso vredni beračevih cunj,« se razgleduje okoli sebe. Arij pripomni: »Če je to največ, kar ima kraljevina,« ko s pogledom premeri ležerna gardista in poznavalsko nadaljuje, »potem se bo vzhodni kraljevič udobno sprehodil do naših mej.« Han resno doda: 141 »Veliko bomo dosegli, če zadržimo prehiter razkroj. S pametnim razmeščanjem in načrtovanjem lahko številčno šibkejša vojska potolče precej močnejšega nasprotnika. Dober vojskovodja se vživi v sovražnikov um. Zmaga tisti, ki obvlada svoj način vojskovanja, ozemlje, kjer se bodo bíle bitke in vsili sovražniku svojo strategijo. Tako sovražnik nehote razgali svoje slabosti. Na njih potem pritisneš kot s soljo na odprto rano. Veliki vojskovodja je umetnik, a povprečen zgolj obrtnik. Kdor obvlada umetnost, je sposoben ustvarjanja veličastnih umetnin zmagoslavja. Obrtnik naredi zgolj obrtniški izdelek, včasih dober, včasih povprečen, a nikoli odličen. To je nauk Koalicijskih vojn.« Malahid se znova nasmehne. Moj sin postaja filozof vojskovanja. Naslov bemeja hiše dedujejo ali kako drugače pridobijo moški nasledniki. Samo moški služijo vojsko in ta služba je pogoj za dedovanje plemenitega naslova. Izjema je Zeolija, kjer lahko vojsko služijo tudi ženske, čeprav ne morejo naslediti titule bemeja. Vsak bemej mora skrbeti za vojsko, zbrano na svojem fevdu. Medalar je dedna fevdalna kraljevina praktično ves čas svojega obstoja in ves ta čas vlada hiša Feowell. Kralj ima dvojno vlogo. Izhaja iz najmočnejše plemiške družine z največ vazali in v tej vlogi je fevdalni gospodar (bemej, šezek) svoje grofije (mabeja, vil. mabejea). Neposredno oblast ima zgolj v svoji grofiji. Nad drugimi grofijami in vojvodstvi nima nikakršne neposredne oblasti. Svojo precej ohlapno kraljevo oblast izvaja samo preko plemstva preostalih štirih velikih hiš. Zaradi takšne ureditve ima kralj precej manj realne oblasti od nekdanjega dednega grofa. To je koncesija, na katero je njegov močni in karizmatični prednik zlahka pristal, saj je vladal z neuradno osebno avtoriteto. Njegovi nasledniki niso podedovali karizme in avtoritete, ostala pa je ta ohlapna posredna oblast. Vsak vladar Velike hiše udobno vlada svojemu fevdu in opravlja tisto malo formalnih dolžnosti do osrednje kraljeve oblasti. Dokler ni na mejo prikorakala dovolj resna in otipljiva 142 grožnja, je vse delovalo. Vsaka roka je vedno našla roko, ki jo je umila ... Temni oblak grožnje se obesi nad vzhodno mejo in krvavo potrka na preddverje Medalarja. Sistem ohlapnih pogodbenih povezav je na hudi preizkušnji. Vsako enotno delovanje vseh velikih hiš, brez odločne neformalne avtoritete, zahteva mučna pogajanja. Ker se vlada po rodu in ne sposobnostih, so takšni dogovori običajno neučinkovita vezana trgovina. Zbrane plemiče pričaka velika okrogla miza, bogato obložena z raznimi dobrotami. Okoli nje v udobnih stolih sedijo hesed malahidi in njihovi najpomembnejši vazali. Po tradiciji se plemski zbor odvije en mogos po kronanju. V danih okoliščinah dogodki zahtevajo takojšen zbor. Zaradi nujnosti zadev preskočijo večji del tradicionalnega klicanja, spoznavanja in ostalega utečenega protokola. Enrich se želi pokazati v skromnosti, kar je presenetljivo glede na njegovo dosedanje življenje. Malahid skrbno opazuje vse prisotne. Kralj prekine bolj ali manj vljudna kramljanja: »Gospoda, tukaj smo se zbrali zaradi nujne zadeve.« Njegov malce visok in raskavi glas ne zveni nič kaj kraljevsko. Leva roka se mu brez običajnega šilca močne doze z vonjem po modrilcah rahlo trese, zato jo drži pod mizo. Na glavi mu manjka kar precej las, a preostalo naglavno kocinovje ima večinoma precej neurejeno. Vse oči so uprte v pregovorno neodločnega moža: »Vsi se zavedamo grožnje našemu načinu življenja. Preklet naj bo, ker je končal življenje mojega cenjenega brata in mi na pleča zvalil to 143 neprijetno breme. Hitro moramo ugotoviti, kaj nam storiti. Naši ukrepi morajo biti odločni, smeli in brez oklevanja. Sovražniku moramo pokazati svojo gorjačo. Basileju, Božanski osebnosti ali kakor koli se že imenuje tisti razbojniški poglavar, ne sme pokukati na naša bogata vzhodna polja. Vsi moramo sodelovati v usklajeni akciji, vsak v skladu s svojimi možnostmi. Ta vzhodna nadloga se tiče vsakega od nas. Že zdaj nas je preveč stalo.« Vzame si predah. Svojo čašo modrosti je izpraznil. Takoj se oglasi razjarjen Tit Langer, sin Lina Langerja: »Najprej se posvetimo vzroku poraza. Tu ni kaj veliko za modrovanje!« besno zarenči in prst usmeri v Hana Zeolskega, »reče se mu brezglavi beg Hana Zeolskega v družbi s še enim neodločnim nesposobnežem, Sagraškim posestnikom. Namesto napada v sovražnikov hrbet sta preprosto pobegnila in svojo strahopetnost imenovala organizirani umik. To se zgodi, če se brezkrvnega konjerejca imenuje za bemeja. Ta zgodba se mora enkrat za vselej dokončati!« Tit je človek majhne rasti, še najbolj podoben prevelikemu škratu. V kito speti gosti lasje so značilnost plemstva Langrove dežele. Glasno mu prikima tudi šelgeac Quelverškega bemeja, Pandal III. Quelverški. Malahid prišepne Hanu: »Vidiš, zdaj se bosta pokazali kraljeva nemoč in njegova bridka neodločnost. Samo živcev ne izgubi, naj si dajo duška ti incestni črvojedi.« Han prikima. Kralj molči. Oglasijo se tudi drugi, predvsem pripadniki plemstva Langerja, Quelverga in vzhodni vazali Feowella. Te hiše so že nekaj časa v tihem sporu s povezavo Zeolijo – Sagras. V ozadju je neka precej neumna zamera izpred nekaj generacij. Govorijo povprek, brez repa in glave in nihče ne ohladi vretja zmede s treznimi besedami. Kralj zgolj neprizadeto opazuje ta stampedo križnega govorjenja in nezainteresirano k ustom nese kelih vina. Na dušek ga mirno zvrne in strežaj mu natoči novega. Vajo hvaležno ponovi še trikrat in brezvoljno opazuje verbalno besnenje plemenite gospode. Nima ne volje, niti moči za resnejši poseg v 144 brezplodno prerekanje. Dokler je čaša pred njim redno polnjena, ga prav nič ne briga besedni ravs okoli njega. Malahid, Han in Arij molče opazujejo kraljevo pitje. Malahid tiho prišepne: »Bebci nas blatijo, mimogrede se medsebojno pričkajo, a neodločni cepec se ga bo na mrtvo nalil. Temu moram narediti konec. Ko bo pijandura zlezel pod mizo, je igra zaključena.« Han ponovno prikima in poišče meglen kraljev pogled. Plemski zbor vodi kralj in če se kralj ne oglasi, pač poteka po svoji poti. Tudi njegov koščeni majordom Henor Teoniss vse skupaj nemo opazuje. Obubožan pleidik nima pravice do poseganja v debate zemljiških gospodarjev. Malahid počaka še nekaj minut, ko telo dvometraša grozeče skoči na noge in grmeče zarjove: »Vi škrateljni! Govoričite in sodite o nečem, česar ne veste!« Nekdo mu hoče vskočiti v besedo, a ga grobo prekine: »Tišina! Dovolj ste blatili mojega sina, mojo deželo in moje ljudi! Kaj ste počeli v času nesreče pri Sipini? Kaj?« in vsi umolknejo. Zatem mirneje, skoraj prijazno navrže: »Ždeli ste med nogami svojih priležnic in priležnikov! Podobni se najnižjim sužnjem in ne plemenitim gospodom. Pozabili ste na vse manire dvorne etike!« in znova grozeče izbruhne, »torej dovolj!« Udari po mizi z vso silno močjo svoje mogočne pesti. Nekaj kozarcev se prevrne in ostali pribor presunljivo zažvenketa. Vsi v hipu utihnejo. S pogledom, polnim švigajočih strel besa, prestreli prisotne. Vsi se hipoma potuhnejo. Kralj sam zase nekaj šepetaje preklinja, saj se nanj zvrne sveže napolnjen kozarec. Njega namesto brezplodnega prerekanja jezi izguba čaše rujnega. 145 Ne ozira se na kraljevo kruljavo nerganje. Strogo nadaljuje: »Verjemite mi, nočete me še bolj razkuriti,« in z jeznimi očmi šviga med obnemelimi plemiči. Vsi so zamrznili v položaju, v kakršnem jih je našla njegova jeza. Tiho in odločno nadaljuje: »Moj sin ni pobegnil in nikogar ni silil k begu. Najbrž v svojih pijanih glavah ne ločite taraga od desetih medrej. Šelgeac Zeolije je imel nalogo, naj se domov vrne živ in zdrav. S svojim treznim odnosom in spoštovanjem očetove volje je preživelim omogočil organiziran umik. Rešil je dve konjeniški medreji, saj bi brez njegovega opozorila gotovo padli v past. Brez njega bi zdaj namesto vašega, pokopaliških kurb vrednega prerekanja, poslušal korake basilejine vojske. Han je pustil sovražnika v negotovosti. Med umikom je dal požgati vse, kar je uporabnega od Sipin do prelaza,« in globoko zajame sapo: »Posvetimo se še porazu! Nehajte se slepiti! Za pokol je krivo izključno zgrešeno načrtovanje, povezano z neverjetnim podcenjevanjem sovražnikove sile. Žalostna katastrofa je posledica ignoriranja podatkov sagraških izvidnikov in neupoštevanja osnovnih pravil vojskovanja. Napad strnjenih falang, brez lokostrelcev in konjeniške podpore, se sploh ni mogel drugače končati, kot se je, s popolnim porazom. Vbijte si v svoje trde betice, ni kriv Han, temveč neverjetno malomarna priprava v navezi z neverjetno idiotsko lahkomiselnostjo! Kateri cepec bo prečkal reko pred nosom sovražnika?« in ostro dvigne bučno odmevajoč glas, »ako bi plemenita Han in Leot napadala orčjo vojsko, ne bi zmogla s svojo peščico vojske spremeniti izida bitke. Kraljevič, kdor že vlada vzhodnjaški vojski, se zaveda svoje zmage. Dobro ve, zmage ni dosegel s prefinjeno taktiko, temveč z dobro odmerjeno brco v nespretno postavljenega nasprotnika. V bitki ni zmagal basilea, temveč so jo izgubile lahkomiselne neumnosti naših mahibov. Če uporabim besede svojega sina, sovražnik je opravil povprečno obrtniško delo samo zaradi naših neumnosti. A to je mimo,« stiša glas in tiho nadaljuje, »prekinimo debato o krivdi, temveč se iz storjenih napak raje česa naučimo. V prihodnosti ne smemo izpasti slabši od vajencev. Prisilimo basileo, naj pokaže vse, kar zmore! Na svojih ravnicah, če do tega pride, ga 146 pričakajmo čisto drugače! Ne smemo mu dovoliti, da je dovolj samo drobna obrtniška veščina. Zaradi umetnine mojega sina zdaj okleva in brusi kremplje. Dopolnjuje svojo vojsko in jo pripravlja za naskok. Namesto obtoževanja se raje vprašajte, kaj ste dosegli v tem mogosu? Koliko sveže vojske ste pripravili?« zaključi in sede. Vsi nemo bolščijo v njegovo mogočno postavo. Vmeša se do zdaj molčeči dvorni upravnik majordom Teoniss: »Oprosti dragi Zeolski bemej, mladega Tita in druge je verjetno malce zaneslo z nespretnim postavljanjem nepotrebnih sodb. Naj mu bo oproščena mladostna zaletavost. Pustimo to za sabo, raje najdimo dogovor za skupno akcijo, za skupen napor. Vse drugo je izguba časa.« S svojimi koščenimi rokami, udrtimi ličnicami in okorno zibajočo hojo ga v mraku zlahka zamenjaš z goblinom. Glede tega kroži kar nekaj zabavnih zgodbic. Malahid se spogleda s starcem in se hitro pomiri: »Prav imaš. Ta svet ni sklican za medsebojno obtoževanje in to naj velja za vse. To je zadnje, kar potrebujemo. Dragi prijatelj, razgrni nam načrte! Gotovo imaš kaj v mislih.« Zaveda se, da z vzkipljivostjo ne more prispevati k rešitvi težav. Dobro pozna Henorjeve sposobnosti. Stari pleidik je edini razumen človek v kraljevi bližini. Sicer mu manjka intelektualne ostrine, a tovrstno pomanjkanje obilno nadomešča s sistematičnostjo, redom in filigranskim občutkom za podrobnosti. Henor leno prikima, z brezizraznimi jeklenimi očmi preleti zbrano plemstvo, in dolgočasno odvrne: »Sovražnika moramo uničiti, preden potrka na naša mestna vrata. To je menda vsem dovolj jasno.« 147 Vsi molče zrejo v njegov koščeni obraz, zato nadaljuje: »Imamo štiri možnosti. Vse možnosti zahtevajo od nas napore,« in dvigne v zrak tri prste ter jih sklene v pest. Zatem iztegne palec in pomaha z njim: »Prva in vsaj meni osebno najljubša je,« se ledeno nasmehne, »s sovražnikom v najkrajšem možnem času opravimo sami. Hitro zberimo potrebno vojsko. Vsak bemej naj prispeva svoj delež. Še preden se horde živali razlijejo po plodni ravnici, udarimo preko prelaza. Pogoj za to je samo en!« poudari besedo in vzdihne, »vsak bemej mora nemudoma zbrati vojsko in jo v pospešenem maršu poslati na zbirna mesta pod prelazi. Časa za junaško pesnjenje nimamo. Vsak izgubljeni dan je sovražniku podarjen. To je prva, meni osebno najljubša opcija. Žal pa je v danem trenutku, ob danih razmerjih sil, najtežje izvedljiva.« Iztegne palec in kazalec: »Obravnavajmo še verjetno možnost, če nam spodleti pri pravočasnem zboru. Torej drugo,« dvigne še kazalec, »kaj lahko storimo, če nas sovražnik prehiti in nas naskoči, preden se zberemo? Torej razmislimo tudi o tej, za nas bistveno manj ugodni možnosti,« naredi premor, zajame sapo in na svoj dolgočasni način nadaljuje, »resno razmislimo o aktivni obrambi nekje na Ravnici. Vsako dodatno zavlačevanje pomeni manj možnosti za uspeh. Globlje, kot se bo orčja pest zarila v naše riti, bolj bo bolelo! Torej se pripravimo tudi na vojskovanje na svoji dragoceni Ravnici.« Vsi molčijo. Oči so uprte v moža z dvignjenim palcem. Oglasi se Tit Langer in nestrpno prekine tišino: »Kaj ostaja še več možnosti?« Teoniss ga strogo prebode in dvigne še sredinec: »Plemeniti bemeji, dolžan sem predstaviti vse možnosti. Naj 148 nadaljujem. Tretja možnost je po mojem mnenju še manj ugodna. Ima vsaj dve pomanjkljivosti. Njena izvedba ni popolnoma odvisna od nas in, kot drugo, zahteva določene koncesije v našo škodo,« in hitro premeri vse prisotne. Kolikor zmore, dvigne glas in odločno nadaljuje: »Cesar Shedanije nam je dolžan uslugo. Enrich naj s patentom zaprosi Leona za pomoč in skupaj zbijmo orčje čekane tja, kamor sodijo. Osebno nisem naklonjen tej opciji, vendar sem jo dolžan omeniti.« Po krajšem premoru ponovno preleti omizje s svojim neizrazitim srepim pogledom in dvigne stisnjeno pest. Molk leže na omizje. Priplazi se duh morečega pričakovanja. Trpko doda: »Obstaja pa še ena možnost, saj sem omenil štiri možnosti,« in vse znova prestreli z mračnim pogledom, »ob pomisli na to, kar vam moram ponuditi zgolj zaradi mirne vesti, me grabijo krči v želodcu,« in zajame sapo. Vsi molče čakajo na njegove besede. Končno tiho reče: »Ta odvratna opcija predvideva sledeče,« vzdihne in skoraj grozeče nadaljuje, »ne skočite pokonci, kar bom rekel. Pošljimo kraljeviču, Basileju ali kdor koli že vlada orčjim hordam, kurirja z mirovno pobudo. Poskusimo ta spor rešiti na miren način. Mogoče za konec vojne ne bo zahteval predragih koncesij. Najbrž se lahko odpovemo ozemlju na drugi strani prelazov, saj so že izgubljena,« in se sreča z Malahidovim jeznim pogledom, odkima, zamahne z roko in resno pribije, »ta zadnja možnost je nekaj, v kar bi privolil samo na kraljev in vaš soglasni ukaz. Sam zanj ne storim niti za mušji pljunek.« Vsi še kar molčijo. Vse oči so uprte v koščenega uradnika. Nihče ne polaga pozornosti na kraljevo nerazločno momljanje. Komu mar za tegobe omamljene pijandure? Teoniss ponovno zajame sapo in stisne roko v pest: »Osnutek meni najljubše možnosti je na mojo prošnjo pripravil Arij Landogarski iz Zeolije. Njega sem prosil, ker zna hitro oceniti položaj. 149 Osnutek je nastal od včeraj na danes, zato še ni popoln.« Arij in Malahid se spogledata in si prikimata. Henor nadaljuje: »Po teh izračunih, tudi sam se strinjam z njimi, lahko pod prelazi zberemo vojsko v mogosu in pol,« se sreča s Arijevim pogledom in vpraša, »Arij, je vaša ocena natančna?« Arij nemo prikima in Henor odločno nadaljuje: »Glede na moč sovražnikove vojske in prikazano veščino mora vsak bemej prispevati vsaj dve medreji lemikov in dve medreji mašagov (sklicni vojaki). Kdor nima dovolj vojske, naj povrne stroške tistemu, ki vojsko ima. Šestnajst medrej je najmanjša možna sila za uspeh. Vse, kar je manj, vnaša v ta načrt preveč nejasnosti.« Takoj v besedo živčno vskoči Lin Langer: »Hej, počasi! Kje naj tako hitro dobim toliko vojske in kdo jo bo opremil?« Niti konča ne dobro, se oglasi tudi Paulis Quelverški: »Se spoštovani gospodar Teoniss zavedate, koliko napora in zlatnikov predstavlja zbiranje takšne vojske? V tako kratkem času, zlasti ne pred jesensko žetvijo, ne morem zbrati teh štirih medrej! Preveč zahtevate. Kdo bo pobral pridelek, če bodo moški v vojski? Ženske? Bi vi poslali svojo ženo na polje? Ampak vi tega ne veste, saj ga še niste namočili v žensko. Naj zabavo plača tisti, ki si jo je izmislil!« in jezno ošvrkne Arija. Henor presliši neokusno opazko in ledeno pribije: »Najbrž vam ni jasna resnost položaja. Brez predlagane akcije ne bo nobene žetve. Edino žetev bo imel sovražnik s svojimi orki. Na ražnju ne bo delal razlik med moškimi in ženskimi. Pravzaprav orkom na ražnju najbolj teknejo dojenčki. Kaj namenijo plodnim ženskam, vam raje ne povem, ker je to preveč za vaša nežna ušeska,« in njegov hladni glas se zareže v prisotne, »verjemite, delo žensk pri žetvi ni vaš največji problem. V prihajajoči vojni ne bo šlo zgolj za ozemlje ali nekaj kašč žita, temveč gre 150 za golo preživetje. Žal smo izgubili veliko dragocenih medrej in s tem se moramo sprijazniti. Doživeli samo poraz v bitki. To nam ne sme vzeti bojevitosti. Vojna za Medalar se šele začenja. Sovražnik je nakazal totalno vojno brez viteštva. Ne gre za čast, gre za pravico do nasledstva Kadešaha. Preživela bo samo ena stran, druga bo izginila izpred božjih obličij. Vse napore moramo vložiti v preživetje svoje strani,« dvigne piskajoč glas in mračno doda, »v nasprotnem nas čaka usoda pozabe.« Malahid mirno doda: »Zeolska grofija bo prispevala svoj delež na dogovorjeno lokacijo in še dodatno vojsko v skladu s cenikom. Ker smo velikodušni, bomo na dan zbora prišli s tremi poklicnimi in tremi sklicnimi medrejami,« zajame sapo in ledeno pribije, »seveda bomo vojsko premaknili na izhodišče, ko boste tudi preostali plemeniti bemeji sledili našemu zgledu,« in tiho doda, »primerna bojna medreja tabori pred mestnimi vrati. Lahko jo takoj pošljem na vzhod. Potrebujem samo vaše patente za prehod. V tednu dni lahko pošljem še pet polno opremljenih medrej. Dve od teh bosta konjeniški, a dve bosta opremljeni z oblegovalno tehniko. Potrebujem samo zborno mesto in potrebne patente. Takoj sem pripravljen podpisati obvezujoč patent in ga zapečatiti s svojim prstanom.« Dvigne pest s kopijo svojega legendarnega vladarskega prstana: »Seveda podobno velja za vse. Vsakdo mora vložiti ustrezno vojsko ali primeren kup zlatnikov. Lahko se dogovorimo za drugačno razmerje prispevkov v škodo moje mabeje, a potem v skladu s patentom o sorazmernosti zahtevam vso odgovornost in pristojnost za izvedbo bojnega načrta. Na koncu pa seveda pričakujem tudi ustrezen delež plena in zemlje,« in prekine ponovno začeto prerekanje. Zaveda se - poleg kraljeve hiše ima samo Zeolija dovolj vojske za izpolnitev predlaganega načrta. Vsi ostali morajo najprej izvesti dolgotrajno mobilizacijo v času jesenske žetve ali s stisnjenimi zobmi najeti pripravljene medreje. V vsakem primeru jih bo ta vojna izčrpala. Kralj med dvema kozarcema vina z močno alkoholno noto v glasu neodločno zamomlja: 151 »Moramo zbrati, karkoli je že potrebno. Moj zvesti služabnik je navedel svojo oceno potreb. Verjetno od cenkanje ni koristi. Verjamem Henorjevim besedam. Moj pokojni brat mi je zapustil same probleme. Preden si spet športno skočite v lase,« poplakne grlo z vinom in še tišje nadaljuje, »dajmo malce razumno, kako naj rečem,« zvrne kozarec in zmedeno zapiska, »moj služabnik ima rad malce rezerve. Sagras recimo sploh ni prisoten, saj so ga pojedli orki,« se malce zasmeji in z rokami se komaj ujame na rob mize. Alkoholni hlapi že delujejo: »Paulis in Lin, ne bodita taka škrta, a ti Malahid, bodi malce skromnejši pri financah.« Malahid že hoče nekaj reči, a mu Han prišepne: »Pusti pijanduro. Saj ga vidiš. Kmalu bo padel pod mizo in se pokozlal.« Malahid prikima in kralj nadaljuje z vse bolj zapletajočim jezikom: »Feowell bo dal dve konjeniški na konjih, pa dve kmetavzarski. Za tri zlatnike na glavo dam pešake, za dva dodatna zlatnika pa še konja. Na tržnico torej dajem medrejo pešakov, dve medreji kmetavzarjev in kakšnih dva tisoč konj. Tudi ti bi lahko ponudil takšno tarifo. V teh časih, ko gre za naš obstoj, si lahko dovolimo malce nižje cene. Pol svoje ponudbe dajem na kredo, lahko plačate tudi z devicami, devičniki, konji, žitom, sužnji ali ozemljem. Izberite sami, presenetite me,« mu glas zastane, a ga z novim požirkom požene v tek, »če je radodaren večno plemeniti pokončni Malahid, grem z radodarnostjo do konca. Drugi se zmenite za preostanek in,« znova prekinitev zaradi žeje, »svoje kurbirske ženščine boste morali nagnati, naj poleg valjanja po skednjih z vašimi smrdljivimi služabniki počno še kaj drugega.« V dvorani završi. Kralj znova zvrne čašo, služabnik mu nalije novo. Zamahne z roko. Prevrne kozarec. Nekaj zamomlja in nadaljuje s svojim govorjenjem: 152 »Dragi moji, ne zanima me, kako boste na kup zbobnali vojaštvo, a ga boste morali. Med klanjem orkov vam niče ne bo pokradel kamre in nategnil vaših skurbanih ženščin. Ljubček moj,« udari uradnika med lopaticama, da se kar strese, »kar zmeni se z druščino, kje in kako!« Henor stisne ustnice, prikima in ponovno vstane. Bliskovito zbrane ošvrkne s srepim pogledom. S kretnjo utiša rojevajoče se prerekanje: »Oprostimo njegovemu veličanstvu za malce nerodno izbiro besed,« in se posveti načrtu, »Arij je za zbirališče izbral Leng. To je primerno mesto, saj je dovolj globoko na ravnici za primer neprijetnega presenečenja in omogoča enako hitre premike proti vsem trem prelazom. Tam se bomo dogovorili o nadaljevanju kampanj.« Ponovno spretno obrne kraljeve ne ravno plemenite besede. Takoj se vmeša Tit: »Pozabili smo na Leota Sagraškega,« in navrže, »njemu najbrž najbolj gori pod ritjo. Zanj mora veljati enako.« Na Sagraškega posestnika so kar pozabili, saj ni bil med povabljenimi za ta zbor. Posestvo je najmanjša grofija. Posestniku že vsaj pet stoletij niso priznavali statusa velike hiše. Mejna grofija ima že od nekdaj najmanj prebivalstva in plodne zemlje. Zadnji dogodki so jo pahnili na rob preživetja. Nekdo vzklikne: »Tako je! Sagras je najbolj ogrožena dežela in orki tam plenijo! Mogoče so oni krivi, da so šli nad nas. Najbrž so jih izzivali!« Ponovno se vname križno kričanje. Plemski svet se hitro pogrezne v novo močvirje neplodnega prerekanja, ki je že velikokrat ohromilo vsakršno razumno odločanje. Malahid nekaj časa posluša to bizarno tekmovanje v blatenju Leota in njegove maloštevilne vojske. Slednja je, zaradi padca Ningeje in ostalih ravninskih naselij, popolnoma zdesetkana. Malahid se 153 jasno zaveda vojaške nepomembnosti najvzhodnejše grofije. V vojni takšnega obsega s preostankom svoje vojske nima nobene omembe vredne vloge. Vsa njegova vojska je izgorela v neenakem boju za zahodni rob Vzhodne ravnice. Od Sagrasa je ostalo nekaj nepovezanih zaplat težko dostopnih gorskih dolin. Ponovno besno udari po mizi. Kozarci poskočijo. Vsi umolknejo. »Draga gospoda, to vaše skupinsko drkanje nad kozjo ritjo ne vodi nikamor! Sagraško posestvo nima niti poštene falange ali taraga. Vse, kar so imeli, so pokurili, ko ste se vi čohali po jajcih. Tam so mnoga leta krvaveli za varnost vaših nehvaležnih gnezd in zdaj so končno izgoreli, skoraj izginili. Sovražnik jih je dobesedno odplaknil s plodne ravnice. In vi? Tako jim vračate? El naj vam iz devic naredi vlačuge in v vaše plemenite žene položi seme brezkrvnih pankrtov!« zažuga s pestjo in besno zagrmi nad prisotne, »brez našega odločnega in naglega odgovora bo Sagras kmalu zgolj pokopališče. Te vaše neumnosti so vredne rezanja jezikov. Takšnega nehvaležnega barabinstva, kot ste ga pokazali, ne najdete niti v med brezkrvnimi hlapci konjskih dekel. Še najnižji med njimi so za vas plemeniti gospodje. Namesto tekmovanja, kdo po velikodušno poplačal njegov delež, ste pokazali podlost, vredno liberosa zastopniške pisarne. Zeolija bo znova pokazala svojo veličino! Za Sagras bomo dodali poklicno in sklicno medrejo in plemeniti Leot bo v boj jezdil poleg mene,« dvigne glas, ob katerem vsem zaledeni kri v žilah. Po nekaj trenutkih tišine se oglasi kralj: »Dragi prijatelj, namesto takšnega dvigovanja glasu in zmerjanja raje zvrni nekaj kozarcev, da ne boš tako napet. Patent velja za vse ...« in utihne, ko se mu na uho prisloni Henor. Ta se dobro zaveda politične kočljivosti Malahidove ponudbe: »Na prigovarjanje nekaterih bemejev niste povabili Posestnika, zato je najmodrejše, da zdaj rešite to zagato.« Kralj vse premeri z utrujenim in od pijače motnim pogledom in neodločno nadaljuje: »Nehajmo s ... Sagrasom. Tistih nekaj ... kmetov in kmetic pod 154 slamnjačah ... vredno. Malahid, ... razmeta... vojske, ... Leot naj jezdi ... tebe. Spremljevalce si ... sam izbiraš. Vem ... ne...,« se znova zamaje. Med tihim preklinjanjem prevrne kozarec in komaj razumljivo nadaljuje: »Danes ... ne bomo ... pameti. Vaši ... bodo v skladu z običajem ... Dvoru ... pripravi ... predloga za ... akcije. Upr... Teoniss ... formalno ...vor... Ne ... krič... v ... sobi.« Kralj se sesede, dvigne kozarec, a mu zdrsne iz rok. Služabnik ga je moral zadržati, sicer bi se zvrnil na tla. Besedo prevzame Henor: »Torej prekinimo nepotrebno in brezplodno prerekanje. Naj povzamem besede njegovega veličanstva. V skladu z običajem bo Dvor pripravil predlog izvedbe. Poslali ga bomo vsem udeleženim. Saj dobro veste, kako to poteka. Kakor hitro bo narejen kompromisni čistopis, bo njegovo veličanstvo ponovno sklicalo ta Zbor. Torej pohitimo in se lotimo dela.« To je druga beseda za čim prej izginite izpred mojih oči. Hana prešine. Stvar je namerno razvlekel, da spere s sebe še tisto malo odgovornosti, ki je ni preložil na upravnikova ramena. Kompromisni čistopis je drug izraz za odlašanje. Najbrž še čez dva mogosa ne bo zbora. Malahid znova skoči na noge. S srepim, pravzaprav grozečim pogledom prebada vse prisotne. Ti so se najbrž vsaj malo ustrašili njegove mogočne pojave. V njem narašča bes: »Upam, da vi, krdelo prizadetih ovc, razumete moje besede! Cenik poznate, predlog je tu, zame je konec pogajanja! Kar sami se zmenite, kdo ga bo komu vtikal in kako! Mene zanima natančen kraj in dan zbora. Zahtevam samo ustrezne kraljeve patente. Natančno na zahtevan dan in kraj bo prikorakalo osem medrej. Drugo me ne zanima! Zeolija vedno spoštuje dogovore in tudi tokrat bo tako! Do takrat bo naša vojska skrbela 155 predvsem za meje Zeolije!« ponovno dvigne glas in prisotne ošvrkne z mračnim pogledom izpod nagubanega čela. Z Linom in Paulisom si izmenjujejo ostre poglede. Roke že sežejo proti praznim nožnicam od mečev. Henor poskusi zmanjšati nastalo napetost: »Dragi bemeji, saj smo dogovorjeni.« Malahid sikne skozi zobe: »Vsekakor,« in tiho doda, »kraljev poziv za vojno velja za vse enako, saj vsi enako plačujemo kraljevi davek. Dokler na moj dvor ne prispe ustrezno pismo s kraljevim podpisom, pečatom in patenti, ne mislim več izgubljati časa. Torej nimam tu več kaj početi!« Namigne Hanu in Ariju, ter skupaj zapustijo zborovanje. Vse zadrži na stolih njegov mogočni glas. Globoko v sebi so se strinjali z njim in to jih je najbrž najbolj bolelo. On je vladar bogate Zeolije, njegov vladarski prstan je del davnih legend in on je dedni naslednik, če izumre moška linija Feowellov. Če že ne zaradi drugega, predstavlja osem ponujenih medrej najmanj osem razlogov za izogibanje večjim sporom z Zeolijo. Vrata se treskoma zaprejo in prekaljeni Henor spretno prekine zbor: »Dragi velikaši, plemeniti gospodje, zdaj ni čas za razprtije. Še preden boste doma, vas bo našlo kraljevo patentno pismo.« Samo Henor Teoniss zna vzdrževati neko ravnovesje. V štirih desetletjih službe je nabral obilo izkušenj z nestrpnimi prepirljivci. Njihova realna šibkost je vedno skladna z obsegom njihove arogance. Skozi okno opazuje Malahida Zeolskega v spremstvu sina in južnega vazala. Poleg vodnjaka jih čaka kraljeva vdova Zelar Feowell. Malahidova 156 sestrična se je nerada žrtvovala za družino. Nimor tudi v svoji najprisrčnejši obliki ni bil moški njenih sanj. Računala je na poroko v Landogar, a jo je Malahidov oče prisilil v Feowell. Spletkarska dečva je Feowelle zafrknila s tem, da ni rojevala sinov. Nadalje se je zabavala s flirtom ali še čim več z vsakomur v svoji bližini. Pravijo, da je čeznjo šlo kar čedno število neplemenitih mož in fantov. Tako je Nimor umrl brez moških potomcev. Zagleda svojega bratranca: »Dragi sorodnik, nisi preveč zadovoljen. Si že kaj razmišljal, kateri sorodnici boš uničil življenje in jo poslal za ženo pijandurskemu kurbirju?« je takoj neposredna. Malahid jo trdno prime za nadlakti: »Lahko si malce bolj taktna. Nihče ne pride zadovoljen od tvojega pijanega svaka.« Ona se izvije in odvrne: »Nisem si izbrala moža, še manj pa svaka. Če bi imeli drug zakon,« ji besede ostanejo v grlu. Zagleda Hana in mu steče v objem: »Han, kako si zrasel! Koliko časa te nisem videla? Tri, štiri leta?« in občudujoče premerja postavnega fanta: »Daj povej, kako si?« Han si sorodnico, vedno jo je klical teta Zala, čeprav je od njega starejša samo deset let, najprej ogleda. Šele potem se nasmehne: »Kar dobro. Kljub vsemu, moje sožalje.« Ženska žalostno stisne ustnice. Kaže več let, kot jih ima. Gubice so že ostro razrezale njen rahlo okrogel obraz. To je podedovala po stričevi liniji. Trpko odvrne: »Hvala.« Han navdušeno: 157 »Teta, zdaj se lahko vrneš v Zeolijo. Kako sta Imea in Jena?« Otožno odvrne: »Kmalu bosta godni za plemiški ženitni trg.« Han se navihano nasmehne: »Tako hudo pa zopet ni.« Ona kislo doda: »Žal je lahko še huje. Rada bi se vrnila, a se ne morem. To je v Enrichovih rokah. Zdaj je on mešel (glavar) družine in glede na to, kako gleda moji hčerki, nimam veliko upanja.« Hana zmrazi: »Samo naj se ju dotakne s svojimi pokvarjenimi tacami!« besno zarenči, »osebno ga bom obkurčil, mu iztrgal pijanski drob in z njim nakrmil vranjake! Očetu sem predlagal, naj se ga odkriža, a ker je tako plemenit in časten,« se mu besede izgubijo v šepetanju. Vmeša se Malahid: »Draga sestrična, žal boš morala počakati še nekaj časa. In prav imaš! V doglednem času, če bo Enrich preživel, je moja dolžnost, da mu najdem ženo izmed naših žensk. Ne smemo izgubiti dednega patenta. Ne še zdaj.« Ona odkima: »V glavi mešela Zeolcev je vedno politika, začinjena z vilinsko častjo zlatega eona. Za vas smo ženske samo pot do političnih ciljev. Kar ne morete s svojimi gladimisi, postorite z našimi mednožji!« Malahid grobo odvrne: 158 »Veš, veliko bremena je nastalo zaradi tvoje lahkoživosti. Tudi najnižji konjar ti je preštel dlake med nogami,« se za hip obrne proti Hanu, »žal mi je, kar moraš poslušati,« in se znova obrne k sestrični, »in zdaj se čudiš, ker so takšni vsi okoli tebe. Strinjam se s Hanom. Če se pijandura samo dotakne ali morebiti samo narobe pogleda Imeo ali Jeno, bomo priredili pravcato orkovščino. To ti lahko zagotovim. Raje mi povej, je Nimor zapustil kakšen poseben patent glede tebe in deklet? To moram vedeti.« Ženska se najprej zakrohota, zatem odkima: »On? Očitno si ga slabo poznal! Zakaj bi pisaril patente o svoji posmrtnosti, če je šel na vzhod po krono basilea, karkoli že to pomeni. Zadnje leto je postajal vse bolj megalomanski. Sanjaril je o svojem svetovnem cesarstvu. Čisto je bil zmešan. Bolj me skrbi nekaj drugega.« »Kaj?« »Zapustil je precejšen dolg. In veš, komu je dolžan?« Oba moža odkimata. Ona trpko odvrne: »Majordomu cesarja Shedanije.« »Kaj?« Malahid in Han soglasno dvigneta glas. Zelar otožno prikima: »Moj pokojni mož je Artusu Orwenu dolžan skoraj milijon zlatnikov. In veš, kaj je ponudil za jamstvo?« »Povej že!« »Moji deklici in moje, s patentom garantirane deleže v našem premoženju.« Malahidu začnejo trzati ustnice: 159 »Presneti lopov. Pravzaprav sta oba lopova. Tvoj mož in tisti liberos! Zdaj je obisk tistega podrepnega brezkrvneža končno dobil svoj smisel. Orwen ga je poslal zaradi zavarovanja svoje investicije. Kdaj si mi mislila povedati?« Ženska stopi do sence in se sesede na oblazinjeno klop: »Ne obsojaj me! To sem izvedela nekaj dni po odhodu na vzhod. Slučajno mi je Teoniss, ta bankrotirani goblin, navrgel, naj si za lastno dobro zaželim moževe vrnitve. Takoj sem iz njegove kamnite betice izvrtala resnico. Groza!« potopi obraz med nežne dlani. »Artus gotovo ve, da nimaš nobene dedne pravice, dokler si vezana na Feowellski dvor. Kaj lahko pridobi z dekleti? Dokler je Enrich živ, sta zanj nedosegljivi. Pijandura je res pokvarjena žival, vendar ima eno dobro lastnost - prezira brezkrvne povzpetnike, zlasti tiste z goro zlatnikov.« »Prav si rekla, dokler je Enrich živ. Kakor hitro pa se mu kaj zgodi,« vzdihne in Han doda, »postaneš kralj Medalarja.« »Ja, postanem, vendar,« se mu besede izgubijo v razmišljanju. Han mrzlično razmišlja: »Teta, imaš dostop do tega dolžniškega patenta?« »Nahaja se pri Teonissu. Zanima me, koliko je imel tu on prste vmes in kaj je dobil za povračilo!« Malahid jo potreplja po ramenih: »Takoj grem do njega in se prepričam, kaj je v patentu. Mogoče lahko kaj spremenim.« Ona s solznimi očmi odkima: 160 »Kaj lahko spremeniš? Dovolj poznam dolžniško patentno pravo! Po Enrichovi smrti ali v primeru njegovega dovoljenja gresta moji deklici v Wendenburg za priležnici pohotnemu brezkrvnemu pokvarjencu. Mojo dediščino pa lahko zahteva dva mogosa po poteku vračilnega dne. Kaj lahko tu spremeniš? Patenta o dedovanju ne moreš spremeniti, saj ne moreš zbrati podpisov vseh bemejev Medalarja. Imaš milijon zlatnikov?« Malahid odkima: »Kje pa naj dobim toliko zlata? Zberem lahko največ četrt milijona, za pol milijona bi moral ogroziti našo vojsko in delovanje naše dežele,« in s pestjo udari na rob naslonjala: »Naj se zdaj za kup zlata pogajam z brezkrvnim? Kam drsi ta svet? Mogoče je bolje, da ga očisti Elejlin ogenj.« Malahid stisne pesti in se ozre proti oknu, skozi katerega ga Henor neprizadeto opazuje. V bemejevih očeh zazna bes in grozeče opozorilo. Ampak Zeolski bemej nikoli ne poseže po grožnjah. Nedaleč stran ima dovolj nazorno sredstvo prikaza svoje moči. V tem trenutku lahko Zeolija zlahka obvlada celotno kraljestvo. Že medreja v Zunanjem mestu je dovolj za spremembo oblasti. Malahid zlahka spodnese pijanduro in sam zavlada kraljestvu. S preostalo vojsko bi hitro pokoril preostali dve veliki hiši. Kraljeva svakinja mu je gotovo povedala za pokojnikov dolg in ceno, ki jo morajo plačati, če se dolg ne vrne. Mogoče bi bilo dobro, če Zeolec spodnese Enricha. A Malahid je bemej najvišjih etičnih meril. Nikoli ne bo prekršil dvornega protokola. Ne bo si drznil nasilnega nastopa. Sonce zahaja in s svojimi zadnjimi žarki osvetljuje veličastno mesto. Malahid pozove sina in skupaj zakorakata proti vhodu v palačo. Obraz mu prežemata bes in jeza. Njuno spremstvo postane pozorno. Deset lemikov Zeolije je na samem z nekajkrat toliko pahadi in preživelimi gardisti. Tudi ti postanejo pozorni na mračne Malahidove poteze. Pred vrati v grad se postavijo predenj: 161 »Gospod, imate kakšen poseben namen vnovičnega obiska? Ste kaj pozabili?« »Brezkrvni, umakni se bemeju Zeolije s poti! Pri gospodarju dvora, pleidiku Henorju Teonissu imam opravek, povezan z Zeolijo.« Nekaj časa se tako srepo opazujeta, zatem gardist popusti in se umakne: »Samo vedeti sem hotel.« Malahid ga še enkrat prebode z ostrim pogledom in skupaj s Hanom zakorakata skozi mračni hodnik do stopnišča. Povzpne se do prostorov upravništva. Nihče ju ne poskuša ustavljati. Tudi stražarja pred Henorjevimi vrati ostaneta negibna. Potrka na Heborjeva vrata. Star upravnik odvrne: »Naprej!« Oba vstopita. Teoniss ju premeri s pogledom roparice: »Ste bemej Zeolije in njegov sin kaj pozabila?« Malahid stopi do mize, se z rokami nasloni nanjo in zagrmi: »Kje je Nimorjev dolžniški patent do Artusa Orwena?« Koščeni mož kljubovalno dvigne pogled: »Malahid Zeolski, tukaj ste na območju Feowellov. Malce znižajte svoj pregloboki glas. Ne bom vam grozil, a vas opominjam, na moj znak bo tu najmanj dvajset mojih šeadacev. To niso pastirji, namenjeni varovanju Enrichovega kurbišča.« Malahid stisne pesti in se vzravna: 162 »Ne vem, zakaj ne poslušam ljudi okoli sebe in ne počistim tega razvratnega gnezda?« Vmeša se Han in se oglasi s pomirjujočim glasom: »Gospoda, stopita korak nazaj. Saj sta oba plemiča. Gospodar Teoniss, zanimajo naju dolžniška določila plačilnega dne. Brez naše vednosti je vpletena tudi naša rodbina.« Henor si obriše pot s čela in prikima: »Tudi Malahid bi lahko nastopil na tako vljuden način. Če se bomo plemiči začeli obnašati kot cestna drhal, nam res ni pomoči,« in stopi do polic z množico papirusnih zvitkov. Nekaj časa brska, nakar enega izvleče in ga porine pred Malahidov nos: »Vidite, tu je ta patent. Jaz sem podpisnik samo zaradi svoje funkcije.« Oba Zeolca sta mrzlično prebirala določila in obliva ju pot groze. Spogledata se in Han tiho vzdihne: »Kaj pri Elejli se je pletlo v Nimorjevi glavi? Se je želel maščevati, ker mu je zeolska maternica rodila samo hčeri? Za uničenje naše rodbine je bil pripravljen pokopati tudi svoj rod in z njim ves Medalar. Človek je bil bolnik. Totalni bolnik,« vzdihne. Teoniss ležerno odkima: »Gospoda, slabo sta razumela to besedilo. Morala bi prebrati vse. Do zadnje črke. Naj vaju razsvetlim. Nimor je bil preveč zaljubljen v samega sebe, da bi si puščal kri. Skrinja zlatnikov je bila namenjena za doto in osvajanje. Ne vem, koliko poznata vzhodne običaje,« in v oba zavrta nenavadno oster pogled. Zeolca prikimata. Teoniss tiho nadaljuje: »Tam velja zanimiva ženitna praksa. Basilea se poroči s pripadnico 163 vsake bemejske rodbine. Tako se rodbinsko poveže s svojimi podložniki. Ženin, basilea, mora za povračilo vsaki rodbini izplačati ustrezno doto, kar za trenutni obseg Božanskega carstva pomeni milijon zlatnikov. Nesrečni Nimor je želel po kronanju za basilea prevzeti vse običaje vzhoda. Izmed dvajset ali več žen bi mu ena gotovo rodila sina brez kaplje zeolske krvi. Žal je megalomanu spodrsnilo v plitvini Vidala, a zlatniki so končali na pogorišču poraza. Odsvetoval sem mu jemanje zlatnikov na bojišče, a bedak je vztrajal. Preko Orwenove pisarske podlasnice je izvedel tudi to, da je carski meašik pravzaprav meašika, pravzaprav carska meašika Aleia I.« »Ženska?« izleti iz Malahidovih ust. Henor prikima: »Božansko cesarstvo ima skrajno nore običaje. Skoraj neverjetna se mi zdi zgolj ideja, da ženska zasede kronski položaj. Razumem bes moškega, ko mu premirje ponudi načičkana ženska.« »Kaj sploh pomeni meašik?« zanima Hana. Henor neprizadeto nadaljuje: »Carski meašik, oziroma meašika je naziv najvišjega kronskega princa ali princese Vzhoda. Po običaju sta vedno dva. Carstvo je razdeljeno na dva dela in vsi bemeji posameznega dela so neposredno pod vladavino meašika. Basilea vlada samo preko mešaikov. El pomagaj bemejem, ki jim vlada ženska!« Malahid jezno reče: »V patentu za kampanjo je vse drugače predstavil.« Teoniss vzdihne: »Je Nimor podoben nekomu, ki bi šel z vojsko, plačano iz lastnega žepa, reševati tujo kaščo? Njemu je šlo za osvajanje. Sicer je ves čas igral jezo zaradi šotorjenja in ostalega s je vse prevaral, tudi mene. Oči so mu 164 žarele, ko sem mu prenesel novico o novem Basileju vzhoda. Takrat sem vedel,« spusti pogled, »njegovo nezadovoljstvo je zgolj igra.« »Ampak dedni patent,« zajeclja Han. Starec zamahne z roko: »Določila dednega patenta bi postala mrtvo papirusno črnilo. On ne bi bil več kralj Medalarja, temveč basilea Božanskega carstva. Mogoče bi šel tako daleč, da bi Medalar, skupaj z vašo sestrično, dal kar Enrichu. Si lahko predstavljate večje ponižanje? Vaša ljubka sestrična v Enrichovih krempljih?« Malahid in Han se sesedeta na ponujena stola. Papirus zdrsne iz Malahidovih rok in nežno zaplava do brezhibno čistih lesenih tal. »Datum vračila je prvi pomladni dan. Torej imate še dobrega pol leta časa. Zlatniki so žal izgubljeni. Med jamstvi ni omenjena niti ena Feowellska posest. Zelarina dediščina je na vašo smolo zakonito jamstvo. Vsekakor se boste morali, če se ne zgodi čudež, pogajati z brezkrvnim stremuškim bogatašem. Tega vam prav nič ne zavidam.« »Zakaj me nihče ni obvestil? Zakaj sem izvedel šele zdaj, ko je že prepozno?« Koščena pojava, na kateri visi dolgočasna toga odvrne: »Odgovor je isti - določila dednih patentov. Če ne ustavimo sovražnika, bo vse skupaj tako popolnoma vseeno. Pa še pred kratkim ste zavrnili njegovo nespodobno ponudbo.« Malahid postane pozoren: »Kako veste za njegovo ponudbo?« Henor se prikrito nasmehne: »Dragi Zeolec, moja naloga je vedeti.« 165 Vmeša se Han: »Zakaj ne more Orwen najprej izterjati zakonitega Nimorjevega naslednika? Zakaj je Zelarina dediščina prva? Ona sploh ni vedela za trgovino z dediščino in hčerami. Kakšna je to patentna ureditev?« Henor se znova nasmehne: »Nimor je izkoristil prastar, praktično pozabljen patent, veljaven samo za plemenitokrvne. Ta patent omogoča možu žene, če je ta dedna upravičenka, sklepanje dolžniških patentov na njeno dedno premoženje brez vednosti trenutnih lastnikov premoženja. Zelar je na osnovi dednih patentov dedinja lepega kosa zeolske zemlje. Samo na ta način ste lahko zeolski bemeji tudi zakoniti dediči Feowellske krone. Tudi vaša pokojna žena, pripadnica Feowellov je bila do svoje prezgodnje smrti dedna upravičenka. Ker niste izkoristili dedne pravice, se je premoženje vrnilo Feowellom. Vidite, ženske so še vedno bitja, namenjena predvsem zabavi in političnemu igrišču. Ko bodo ženske lahko odločale o denarju in politiki, bom sam zaprosil Elejlo, naj očisti ta svet.« Malahid in Han se spogledata. Zelar kramlja z Arijem, ko zagleda mrkega bratranca. »Kaj sta izvedela?« S težkim glasom Malahid odvrne: »Neverjetno kako ta dvorni goblin sovraži ženske. Ves je srečen, če je katera žrtev kakšnega od predeonskih patentov. Verjetno je dolžniška pogodba njegovo maslo.« Ženska obupano vije roke: »Povejta mi, kaj me čaka?« 166 »Nimor je podpisal dolžniški patent v tvojem imenu brez tvoje vednosti, ker mu to omogoča davno pozabljen, a žal veljaven patent. Poteče čez pol leta, potem sta dva mogosa plačilnega odloga. Doma bomo temeljito proučili, kaj lahko storimo. Mogoče bom celo storil, kar se mi zdi nečastno.« »Kaj pa moje deklice?« Han jo razumevajoče prime za rame: »Teta, nobene od deklic ne bo oskrunilo brezkrvno seme. To ti osebno obljubim!« »Hvala,« hvaležno odvrne. Malahid trpko doda: »Mogoče pa ne bomo ničesar vračali. Če nas Vzhodnjaki poteptajo, preden se pogodba izteče, je ta zgodba brez pomena.« Han vzdihne: »Vsaj ena korist od orčje povodnji.« Vsi štirje prikimajo, zatem se poslovijo. Zeolci v poznem mraku zapustijo Notranje mesto. Malahid mrko zre predse. Vse skupaj ga je navdajalo z nelagodjem. Tudi Han ob njem molči. Nikomur ni za pogovor. Najedli so se slabih in zelo slabih novic. Mestni pahadi nimajo nobenega dela z zagotavljanjem prehoda, saj so ceste prazne. Čez nekaj časa, že blizu sveže postavljenega pohodnega tabora svoje medreje, Malahid prekine mučen molk: 167 »Vidiš, seznanil si se s politiko, spletkami, kurbiščem in nesposobnostjo. O tem kreditu ne sme nihče spregovoriti brez mojega dovoljenja! Nihče!« in oba plemiča prikimata. Zatem reče: »Enrich je šibka pijandura brez poguma. Ves čas se je nacejal in si tako nabiral lažni pogum. Nima avtoritete za preprost kraljevski patent za zbor vojske. Čeprav ima v primeru vojne vso pravico za sklic vsega, kar lahko pomaga v vojni, on tega ne bo storil. Ker noče sprejeti nobene odgovornosti, se bo skrival za lažnim iskanja kompromisnega dogovora. Njegova največja odgovornost je skrb za poln kozarec in voljno mednožje, ko se zvrne v posteljo. Kralj je nepričakovano postal po rodu. Bliža se petemu desetletju. Po svoje bi mi odgovarjalo, da ostane brez potomca, vendar tega ne smem javno pokazati. Najti mu moram užitno in plodno ženo. Smili se mi tista, ki bo morala sprejeti to breme. Zeolci ne bomo prvi kršili patenta o vzajemni dednosti. Zdaj nas čaka važnejša stvar,« in se spogleda s svojim sinom. Ta trpko prikima in konča stavek na konici gospodarjevega jezika: »Ta vojna in priprave nanjo. Ne smemo se predati brezplodnemu čakanju na kraljeve patente.« Arij doda: »Kralj bo k vsakemu od bemejev poslal dvornega kurirja in do neskončnosti poizvedoval za stališči, ter tako zavlačeval s sprejetjem odgovornosti za odločitev. Ves čas podrobnosti o kampanji prelagal na nesrečnega Henorja. Na vsak način bo hotel s sebe sprati vsak kanček odločanja in odgovornosti. Iz dna srca sovraži odločitve izven kroga ženskih mednožij in pijače. Stvar se bo zavlekla vse do trenutka, ko bo prepozno. Basilea bo s pomočjo ovaduhov na zemlji in v zraku hitro dojel svojo premoč. Ne bo več okleval. Bliskovito in silovito bo udaril proti zahodu.« Malahid stisne ustnice in se spogleda z Arijem: »Zanesti se bomo morali samo na svoje sile. Zjutraj boš odpotoval z mojim patentom o popolni mobilizaciji celotne sklicne in ozadne vojske. 168 Delovanje celotne mabeje se mora podrediti totalni vojni na ožinah. Če ima sovražnik dovolj podatkov o tukajšnjem dogajanju, se verjetno ne pripravlja na dolgotrajno vojskovanje, temveč vse podreja hitrosti in natančnosti. V tem primeru se čas za priprave izteče že čez kak mogos. Do takrat ne bo pripravljen niti osnutek čistopisa kompromisnega dogovora, kot temu reče pijani idiot, kaj šele operativna vojska. Prihaja tudi čas za unovčenje mojih poznanstev in zvez. Moji sokoli bodo še danes vzleteli.« Arij prikima: »Gospod, vaše želje so zame ukaz. Zjutraj ob zori bom s spremstvom pripravljen za pot na zahod.« Skupina pride do vhoda v tabor. Poveljnik straže strumno pozdravi in poroča: »Gospodar, kraljeva vojska na obzidju je precej živčna ob naši prisotnosti. Celo na ulicah Zunanjega mesta je neobičajno veliko pahadov. Prepovedali smo vstopanje ali zapuščanje tabora brez izrecnega dovoljenja. Domači trgovci, mešetarji, hotnice in hotniki so precej besni zaradi zaprtih vrat tabora. Kakšni so vaši ukazi za to noč?« Malahid se spogleda s Hanom in Arijem: »S svojo aktivno pozornostjo opravljate dobro delo. Vendar pa zaradi dobrih odnosov z županom ter velikimi trgovci in obrtniki ne smemo zapreti tabora. Meščanom in meščankam z dovoljenji za delo dovolite vstop. Samo oči dobro napnite in na vhodih podvojite straže. Mojo odločitev sporočite županu in mu pripišite zasluge za zmanjšanje napetosti, ki je ni zakuhal nihče od nas. Debelinko mora še naprej, zlasti v teh burnih časih, ostati naš zaupnik. Zaupanje si tukaj lahko plačamo samo s poslom. Redko kdaj tabori enota, večja od taraga, zato naj obilno služijo. Mogoče bo kdaj prišel dan unovčenja uslug. Popazite samo na nepridiprave. Izgredov res ne potrebujemo. To je vse.« 169 »Razumem,« strumno odzdravi in straža pri glavnih vratih se postavi v pozdravne vrste. Malahid se zaveda svoje moči. Vse ostale bemeje je že od nekdaj malce strah Zeolske vojske. Zeolska grofija edina redno plačuje kraljevi davek, zato lahko zeolski bemej po potrebi čez kraljeve posesti potuje kar s celo medrejo. Znotraj lesenega obzidja, v kosih ga zaledni tarag vedno nosi s sabo, so v vrste postavljeni šotori lemikov in improvizirani hlevi za konje. Kopja stotnij in šeledin so zložena v kopice. Na sredini tabora so okoli visoko dvignjenih zastav in muzuka medreje šotori jamitov taragov, mahiba medreje in njegovega isitaha (štaba). Največji in najlepši je osrednji grofov osebni šotor. Najživahnejši del tabora pa je na njegovem obrobju. Tam so preprosta pokrita omizja, imenovana »družabni šotori«. Zeolsko bojno medrejo vedno spremljajo namenski rokodelci, ti med taborjenjem svoje usluge za ugodno ceno ponudijo tudi domačinom. Zeolci so znani kot odlični kovači, krovci, tesarji, kopitarji in ranocelniki. Zaradi občutka za posel vedno urno vzpostavijo prisrčne poslovne odnose. Vsekakor posel poteka tudi v obratni smeri. Svobodni obrtniki, to so ljudje z osebnim dovoljenjem za delo, imajo ob prihodu Zeolcev bogat poslovni izplen. Župan venomer poudarja, dobri poslovni odnosi so temeljni pogoj za dobro sožitje. Posel mora biti opravljen. Zlatniki se morajo pretakati, je temeljna filozofija Zunanjega mesta. Posel je edina resnična filozofija preživetja. Zlatnik je edina valuta z zvestim jamstvom. Jutranja zarja razganja temo noči. Han stopi pred šotor in se potopi v svoje misli. Temna pozornost basilea je uprta v bogato ravnico izpod Vidalskih vrat. In mogoče te oči ne bodo pozorne na revne kmete na v visokih dolinah in zatrepih, stisnjenih med mogočne kamnite zidove visokih gora. Posadka trdnjave na prelazu ne bo mogla ustaviti navala hord. Obe mogočni trdnjavi, povezani z veličastnim utrjenim mostom, je skoraj 170 nemogoče zasesti. V cesarskih časih je posadko tvorila poldruga medreja s potrebnimi sredstvi za uspešno zajezitev prodora čez ozek prehod, izklesan z vodami Južnega Vidala. Zdajšnja posadka ni sposobna resnega boja. Debeli zidovi bodo odvrnili napadalce od dolgotrajnega obleganja. A noben priseben poveljnik se ne bo ukvarjal z zasedbo trdnjav. Maloštevilni in neprimerno opremljeni posadki obeh trdnjavskih stolpov ne moreta nikogar uspešno ovirati pri prehodu skozi Vidalsko tesen. Vsak pametni plemič se mora tega zavedati. Žal si vsi zatiskajo oči pred slabostmi betežnih branikov dežele. Mogočne trdnjave so podobne umirajočemu orjaškemu južnemu levu s polomljenimi zobmi in obrabljenimi kremplji. Sicer je videti mogočen in nevaren, vendar ne more ogroziti niti mrhovinarjev, ki že kljuvajo njegov otepajoči rep. Čas nikakor ni več na strani Medalarja. Nihče se tega noče zavedati. Sovražnik bo udaril naravnost. Po najkrajši poti se bo zaril v naše dežele kot šotorski klin na mehko zemljo. Nemrtvi lord Seth Ureus v tišini kleči pred zlatim oltarjem. Nekaj mrmra. Njegov glas je pest koncentrirane moči volje po prevladi, strahotne volje po vladanju nad življenjem. On je viharni kerkeš, esenca udarne silnosti zatabov. Njegova volja je pest Elejlinega naklepa. Odvratnih besed iz njegovih nemrtvih glasilk ne zmore poslušati noben smrtnik brez blagoslova Elejle. Iznad umetelno oblikovanega tabernaklja se začne zgoščevati sivkasta meglica. Dim so ustvarile štiri sveče štirih strani neba, štirih polov življenjske energije. Meglice zasijejo in se oblikujejo v podobo v belo kuto oblečene postave. Lord skloni glavo: »Pozdravljam vas, o Božanska Osebnost, Elejla iznad in izpod vod Abadona! Kaj ukazuje Vaša vzvišena vsečasnost?« »Meašika Aleja je na pomembni nalogi. Zatorej je breme moje volje prešlo na tvojo pokorno dušo Megšelema. Prišel je čas za prikaz moči resnične Volje! Združi vse vojske svojih misli in zakorakaj nad bedne brezbožnike. Z jekleno močjo orkov, zvitega biča kačjeglavcev in 171 neprebojno smelostjo Hendvejev uniči vse, kar se ne podredi moji Volji! Tvoj udarec bo udarec žetvenega srpa. Udari s poljubom črne smrtnice!« se vanj zareže glas Božanstva. Ta božanski glas ga je obudil iz smrtnega sna med življenjem in smrtjo v temnem oblaku Moloha. Oči megličaste postave bledo rdeče zažarijo: »Moja meašika bo z ljubko milino spremljala tvojo jekleno pest. Voljne bo sprejela v moj objem, a neverne naj polomi tvoje jeklo. Daruj mi žetev, vredno veličine!« zasika in strahovita moč prestreli um mogočnega lorda med življenjem in smrtjo. In v srž zavesti se mu zarije trepetanje Megšelema. Napolni ga z novo močjo. On je navkljub svoji strahotni veličastnosti zgolj služabnik Volje, sijoče iz krhkega telesa Božanske osebnosti. Njegova mogota služi absolutnemu in temu je absolutno brezpogojno pokoren. Svojemu bogu in njegovim čudovitim etirjem je brezmejno hvaležen za novo življenje, kamor ga je obudila čudovita čarovnija. 172 Lithinall - osrednji del in manjši odsek Zunanjega mesta - načrt iz leta 2089 n.e. (kopija iz pisarne mestnega malahida) 173 Lithinall in del zahoda marke Feowell. Označen tabor Zeolije za odločilni plemski zbor 174 Cesarstvo tam daleč Cesar obrne papirusni list, udari po mizi in sunkovito skoči na noge z masivnega belega stola. Neka sila ga zgrabi in požene v gibanje. Koraka gor in dol po dvorani. Udarci lahkih usnjenih sandalov odmevajo v veličastnem, čeprav skoraj praznem prostoru. Ponovno stopi do mize in s pestjo udari poleg kipca enega od prednikov. Marmorni obraz poskoči. Bolj zase zasika: »Presneto! Samo slabe novice. Kdaj bo kdo prinesel kakšno dobro novico?« Tisti trenutek vstopi knez Artus Orwen. Cesar dvigne pogled proti prihajajoči togi postavi. Njegov zvesti služabnik vedno vskoči natančno pravi trenutek. Pravočasno zazna gospodarjeve potrebe. Brez njega je njegova cesarska moč podobna brezzobemu šereku. Orwen pomirjujoče reče: »Veličanstvo, zaradi te novice se ne bi smeli tako razburjati. Saj vse skupaj ni tako pomembno. Nekateri želijo s tem odvrniti vašo pozornost od važnejših težav,« in zakoraka proti veliki kamniti mizi. Na obrazu lebdi zategnjen umeten nasmešek. Orwen se nikoli ne zna prisrčno zasmejati ali iskreno pokazati svojih čustev. Nad svojo zadržano postavo venomer navleče ledeni mrak stroge pozornosti. Hitro se zresni v okamnelo brezizraznost vdanega uradnika: 175 »Ta stvar na severu po nepotrebnem preusmerja pozornost na napačno stvar. Ukrepal sem, ko je bil še čas za uspešno reševanje spora. Tja sem poslal Sonorskega malahida, ker je sorodstveno povezan z najpomembnejšo zeolsko vazalno hišo. Ponudil sem jim možnost mirnega izhoda iz krize, ki je niso zakuhali. Žal so zavrnili vse možnosti rešitve iz te godlje. Še več. Dobesedno so poklicali vojno na svoje plodne ravnice. Pri Elu, vse sem storil, da se izognemo temu, kar se je zgodilo. Naj se soočijo s posledicami, ki so jih sami zakuhali.« Cesarjev obraz zasenči mrak skrbi in nejevolje: »Zakaj novica o vdoru sovražnika z vzhoda ni pomembna? Na treh mestih je vdrl v Medalar in pri tem ni naletel na omembe vreden odpor. Padec Medalarja pomeni razgaljeno severno mejo,« jezno zarenči. Desna roka se mu trese od jeze. Nekoč globok glas je s starostjo postal raskav in brez moči. Vpad z Vzhoda starodavni cesarski rodbini že zaradi zgodovinskih dejstev vzbuja nejevoljo. Zadnja velika poguba je prišla z Vzhoda in tja se Cesarstvo ni več trajno povrnilo. Vsi so pozabili na nekdanja prostranstva in obale Vzhodnega morja. Pravzaprav nihče ni zbral dovolj resne volje, da te dežele povrne v objem luči Shedanije. In kjer ni luči, obstaja tema. Orwen vljudno, vendar ostro prevzame besedo: »Oprostite, gospodar, toda Medalar še posebej zdaj, ni naša skrb. Zeolija je odkrito odklonila moje posredovanje. Reja Sonorskega in mojega pisarja so dobesedno nagnali iz grofije. Pijandura, ki si je zaradi sorodstva nadel krono, je zavlačeval in se izmikal resnim pripravam na vojno. Vzhodni vladar je uvidel nesposobnost medalarske krone na glavi kurbirskega pijanca. Še zdaj ne počne ničesar omembe vrednega. Vojni mahibi izgubljajo čas s čakanjem, da se odlepi od ženskih mednožij in ognjene vodice. Za zdaj še ne moremo govoriti o kakšnem sovražniku z vzhoda, saj do nas ni sovražen in naredil bom vse, da bo pri tem čim dlje ostalo. V tej vzhodni vojski so združena vsa plemena Vzhoda – od rdečelasih belopoltih severnjakov do temnopoltih južnjakov in Hendvejev. 176 Orki, goblini in kačjeglavci so samo podporno krdelo. Naj vas opomnim na neko dejstvo,« in se plitko nasmehne, »Medalar se na stisko vašega častivrednega prednika ni odzval, ko je ta res potreboval pomoč. Dokler je bila upravniška koalicija v ofenzivi, se je izgovarjal na varovanje lastnih meja. Na pomoč je priskočil, ko je Upravništvo že padlo na kolena. Zakaj bi mi morali pokazati kaj več velikodušnosti? Nimam srca za pošiljanje naših medrej v bojni metež, a njihove lepo počivajo in čakajo na nekakšen medsebojni kompromisni dogovor. Naš osnovni problem je južna meja, kjer se hitro lahko skuha kaj vročega. Tam nam rožljajo z grozečo množico medrej. Naša naloga je varovanje svojih ljudi in imetja, ne pa bojevanje tujih vojn. Nič jim ne dolgujemo in, če sva iskrena, do zdaj nas niso prosili za pomoč.« Cesar nekaj časa molči in zre v nepremično postavo pred sabo, zatem tiho prikima: »Mogoče imaš prav,« in blago nadaljuje, »tvoje misli so jasne in povezane. Položaj si razložil zelo razumno. Prav imaš, svojo vojsko so nespretno zafrčkali. Ta njihova katastrofa me muči ravno zaradi dejstva, ker v napadu sodelujejo vsa vzhodna ljudstva. To pomeni samo eno,« si vzame nekaj trenutkov premora in hladno pribije, »na vzhodu se je vzdignilo, kot sem prebral, Božansko carstvo,« in vskoči Artus: »Takšno ime so si nadeli. Njihov vladar, basilea, si je dal ime Božanska osebnost,« in zarenči, »kakšna predrznost! Imenovanje samega sebe za božanstvo.« Cesar utrujeno nadaljuje: »To Božansko carstvo je dovolj močno za vojskovanje s človeštvom. Zamisli si moč volje, sposobne nadzora nad tako pisano zbirko ljudstev in jo pripeljati do zmage nad urejeno vojsko. Mogoče dogajanje na severu in vzhodu še ne ogroža naših mej. Ampak, vedno je ta ampak! Upam, da nismo pozabili zgodovinskega nauka. Nekoč so nad nas že prikorakale horde pod vladavino strašne Elejline volje. Basilea je častivredne vladarje spretno vlekel za nos in njegovo, sprva neznatno 177 carstvo, je požrlo ves današnji Vzhod. Takrat so moji nesrečni predniki predolgo oklevali. Zadnji od častnih vladarjev je pri svojem priseganju na čast in moralo podcenil basileo. Uštel se je. Da je tragedija še večja, ga je odstranil takratni majordom.« Orwen se namrdne: »Gotovo ne mislite.« Cesar ga s kretnjo utiša: »Moj dragi Artus, varen sem zaradi tvojih koristi. Ti si človek, sposoben maksimalizacije svojih dobičkov. Ironično, z mojo odstranitvijo odstraniš tudi sebe. No, naj nadaljujem. Moj prednik in vilinska kraljica sta končala pod noži zamaskiranih šadasov. Nekaj let zatem se je zgodil Padec. Kakor je bilo Svetovno cesarstvo veličastno, tako veličasten je bil njegov padec. V pičlem letu je tisočletno cesarstvo končalo v ruševinah poraza in nastopila so stoletja Vesoljnega carstva. Naši predniki, milostna naj bo sodba v Onostranstvu, so dolga stoletja plačevali ceno za neprevidnost. Jaz ne bom ponovil njihove napake,« in trdo pribije, »ne bom dovolil hordam nekaznovane skrunitve dediščine prednikov.« Počasi stopi do reliefnega zemljevida na najbolj neugledni mizi v kotu velike sobe. S tresočo roko namigne Orwenu. Ta se pogladi po brezhibno počesanih laseh in nejevoljno, čeprav strumno stopi do mize. Cesar potegne koščen prst čez severno mejo. Orwen z očmi molče sledi kretnji in usmeri strog, brezizrazen pogled v cesarjev kazalec, položen na vzhodno mejo cesarstva: »Naj si dovolim glasno izreči najstrašnejše! Na Vzhodu ustoličen basilea je udejanjenje Elejle. Obudil je spečo temno magijo zatabov. Z njo je združil tamkajšnja neurejena plemena v učinkovito in dobro vodeno armado. Spretno je napadel najšibkejši člen civiliziranega človeštva. Medalar je s tistim neodgovornim megalomanom najranljivejše človeško kraljestvo. Zvabil ga je v past, uničil nekaj medrej in zatem čakal pod prelazi. Mogoče kdo misli, da je čakal, ker ni dovolj močan. Ne!« se mu 178 zasvetijo oči, »čakal je, ker je vedel, v kakšno stanje bo padlo kraljestvo po kronanju neodgovornega izprijenca. V tem času je v miru dopolnjeval svojo vojsko in taktiko. Postopal je s previdnostjo strateškega umetnika. Čakal je in kmalu mu je nasprotnik pokazal vse svoje slabosti. Basilea je udaril silovito in natančno. Potek napada je prava strateška umetnina, kar potrjuje moj sum o udejanjenju Elejle. Prav si storil, ker si razpredel mrežo izvidnikov in sokolskih zvez. Tako imamo na voljo sveže podatke. Ti kažejo en sam cilj,« znova naredi premor in se nasloni na mizo. Orwen hoče nekaj reči, a ga cesar prekine s kretnjo: »Naj končam svoje misli,« in se zagleda nekam v steno pred sabo, »vzhodna armada hiti na zahod. Primarni cilj ni popolna zasedba Medalarja, temveč najhitrejša možna zasedba Severških vrat na zahodu Zeolije. Medalar, kakršen je že, nima možnosti brez naše pomoči. Božanska osebnost upa v naše oklevanje. Po svoji navadi igra na karte naši slabosti. Južni bok svojega napadalne vojske ni pripravljen za naše morebitno posredovanje. Ves srečen je, ker smo zaposleni na jugu. Vse svoje upe polaga v tvoj način razmišljanja, v razumni odziv, saj mu ta daje potreben čas za izvedbo načrtov.« Orwen hiti razlagati: »Vaše veličanstvo, kaj nam ostane drugega, če ne razumno odzivanje na grožnje? Ves čas zbiramo podatke, jih urejamo in na njihovi osnovi pripravljamo ustrezne odzive. Tudi vi dobite vse podatke,« in vrže pogled na zmečkano pismo med vladarjevimi prsti. Previdno nadaljuje: »Gospodar, to pismo vas je razumljivo vznemirilo, saj je prišlo iz Sagrasa. Sami veste. Sagraško posestvo je skoraj iztrebljeno. Požgali so jim vso ravnico, izgubili so večino ljudstva in ostanek dežele je odrezan od kraljestva. To pismo ne bi smelo na takšen način priti do vaše milosti, saj ga je prinesel kurir brez polnomočij. Se motim?« tiho doda in se ponižno prikloni. Cesar ga ošvrkne s srepim pogledom, ki ob pomirjujočem knezovem glasu hitro izgubi ostrino. Knez zna silno spretno preusmeriti pešajočo 179 cesarjevo pozornost. Z dlanjo preleti južno mejo in pokaže na točko poleg obmejnega mesta Lenem. Že hoče odpreti usta, ko ga prekine nenavadno odločen vladarjev glas: »Ne, dragi knez!« Orwen presenečeno dvigne pogled in odstrani roko z zemljevida. Cesar mirno nadaljuje: »Kasneje se bova posvetila večno zabavnemu jugu. Zadnje čase me radi prekinjate. Razumem vas. Naj nadaljujem svojo misel. Basilea bo, po hitri zmagi nad Medalarjem, poleg strateško pomembnih severnih vrat na zahod, obvladoval celotno severno in vzhodno mejo. Kaj mislite, kam se bo potem obrnilo sovražnikovo oko? Lažje delo bomo imeli, če pomagamo novopečenemu kralju, kakršen je že, reševati to, kar se še rešiti da. Razmislimo o tem. Strinjam se, Enrich je nesposoben pijandurski in neokusno kurbirski barabin, a je naš barabin. Ima hesed malahidski rodovnik še iz svetejših časov in nekega dne ga bo nasledil nekdo dostojnejši. Alternativa njemu je pošastno bitje med tem in onim svetom, spočeto v jazbini razvrata.« Orwen nekaj časa molči s stisnjenimi zobmi. Šele ob cesarjevem namigu vzdihne: »Gospodar, razumem vašo skrb, a basilejina zabava z Medalarjem, za razliko od juga, ne zahteva takojšnega odziva. Pravzaprav bi se moral na južno zadevo odzvati že včeraj, pa bi bilo verjetno prepozno. Ne vem, kako naj začnem,« spusti pogled na južno mejo. Premika ustnice, bega z očmi, zatem ne preveč uglajeno izbruhne: »Njegovo svetniško veličastje, bodoči božanski cesar, vaš vnuk, je v tem kratkem času, odkar ste ga počastili s pomembno nalogo, naredil manjšo, kako naj rečem, nerodnost,« resno nadaljuje. Cesar dvigne pogled proti točki, kamor kaže skrbno negovana knezova roka. Zajame sapo, si vzame premor in tiho vpraša: 180 »Kakšno nerodnost? Kaj je tokrat ušpičil?« Omemba edinega naslednika vzbudi nelagodno pozornost. Njegova duša še ne sme iz telesa v Onostranstvo, dokler vnuk zlepa ali zgrda ne postane vsaj približno sposoben na svoja nespretna pleča prevzeti bremena Trona. Knez s komaj zadrževanim besom pojasni: »Kakor hitro ste ga počastili s titulo mahiba južne armade, si je umislil iluzijo o svoji vrhunski strateški umetnosti. V tem zanosu je zbral vse medreje in jih prisilil v bojno korakanje proti Lenemu. Tam je morala vsa ta vojska pripraviti en sam orjaški bojni tabor. Zdaj hoče okoli tabora zidati nekakšen zid,« in strogo spremlja cesarjevo reakcijo. Cesarjev pogled omahne na mizo, kamor utrujeno položi tudi roke: »Zakaj je to storil?« Knez jezno, s tresočim glasom nadaljuje: »Ko bi bilo samo to. O ne! Ni samo to!« in trpko vzdihne, »tudi zasebnim vojskam naših mešelov je ukazal isto in pri tem uporabil, kako naj rečem – neokusne grožnje. S tem je užalil vse, ki kaj pomenijo v Shedanijskem plemskem zboru.« Cesar in knez nekaj časa molčita. Knez zatem otožno doda: »A to seveda ni vse. O ne. Bodoče božansko veličanstvo ima celo opravičilo za svoj idiotizem! S to potezo misli ustrahovati bivša južna mešela. Idiot, oprostite izrazu, nima pojma, kaj je za južno mejo. Sploh se ne zaveda, kako odlično darilo je podaril našim sovražnikom. Do zdaj so oklevali. Zdaj vedo - samo z enim samim, dobro namerjenim zamahom nam zlahka iztrebijo celotno Južno armado in si postrežejo s poljubnim delom vašega cesarstva. Zgolj odločiti se morajo za takšen poseg in naša vojska bo izpuhtela. O tej nori potezi božanskega naslednika me je osebno obvestil mahib Lukij Midreos, poveljnik sedemnajste. Pomislite, častivredni modrokrvni mahib se je osebno potrudil do mene. Raje pred vašim 181 veličastjem ne ponovim njegove zgroženosti in izrečenih groženj. Tukaj sem zaradi teh peripetij, saj lahko vsak hip, če se lahko tako izrazim, ostanemo brez hlač,« ponižno skoraj zašepeta. Cesar je občutljiv na kritiko nespametnih potez naslednika. Mogoče je tokrat pri kritiki malce pretiraval, a zdaj je šlo vse skupaj daleč preko običajne mladostniške norčavosti. Cesar nekaj trenutkov zgroženo molči. Najbrž je bojeval dvoboj med razumom in čustvi do potomstva. Končno se sesede na stol in dvigne otožen pogled: »Hm, moj vnuk je res občasno malce lahkomiseln. Postavil sem ga za mahiba juga, torej moram sam rešiti to zoprno godljo.« Orwen zlovoljno pihne in rahlo dvigne glas: »Razmišljate o reševanju zagate? Lahko govorim odkrito?« Cesar ga pogleda v hladne oči: »Dragi Artus,« cesar razširi roke in jih ponovno sklene, »vedno govori odkrito! Nikoli ne bi postal dvorni knez, majordom in čuvaj Krone, če bi o tem odločalo tvoje poreklo. Vedno želim odkrito resnico, saj si že ničkolikokrat pokazal svoje izjemne veščine opazovanja, svetovanja in ukrepanja. Želim tvoje resnično mnenje, najsi bo še tako črno,« utrujeno vzdihne in teža let se znova zgrne na njegovo izmozgano telo. Knez hlastno skoraj zakliče: »Odstavite Aldusa! Nemudoma! Dajte mu kakšno drugo armado, samo ne te, ki je trenutno lahka tarča močnejšega in spretnejšega nasprotnika. Naj gre na zahod in se spametuje v osrednji puščavi,« še pribije s kančkom obupa. Vladar utrujeno odkima: »Dragi knez, ravno tega ne morem storiti. Ob njegovi premestitvi 182 bom prehitro priklical pozornost vzhodnjakov. Če ga popolnoma odstranim, s tem priznam dokončno smrt tisočletja stare dinastije. Žal je Aldus edino upanje za nadaljevanje tisočletij tradicije. Hitro bo moral pridobiti vsaj osnovne vladarske veščine. Ne bom več mogel dolgo odlašati z razglasitvijo sovladarstva. Če ga odrinem na stranski tir, je usoda dinastije dokončno zapečatena. Prekleto!« udari po mizi in ponovno zakoraka po dvorani s sveže pridobljeno energijo in preklinja v vilinščini. Orwen modro molči, kajti cesar je v fazi, ko njegove cesarske misli potrebujejo svoj prostor in čas. Zlasti med preklinjanjem ga ni modro prekinjati. Koraka gor in dol. Njegovi koraki odmevajo v velikem prostoru. Knez sklene roke na hrbtu in potrpežljivo čaka na izliv vladarjeve volje. Ob takšnih trenutkih so odločitve običajno precej dokončne. Dvigne brado in stisne ustnice. Kaj mu bo kanilo v staro glavo? Upam, da ne kakšna nova vojna pustolovščina za nesposobnega bedaka. Starec kmalu obstane, kot bi bral misli, in se počasi obrne proti knezu, ter skrušeno prikima: »Zavedam se Aldusovih težav. Nisem pričakoval njegovega angažiranja v strateške odločitve. Upal sem, da bo sposoben učenja od mahibov in jim ne bo stvari jemal iz rok. Fant je potreben uka o zapletenosti življenja in upal sem, da se bo učil iz izkušenj drugih. Najbrž nima preveč uspeha. Kaj nas čaka po vsem tem?« Knez zlovoljno vzdihne: »Odločilni mešeli so se želeli že danes zvečer sestati in sprejeti odločitev o odpoklicu svojih vojska. Po patentnem pravu imajo do tega vso pravico. Osebno sem posredoval in dosegel začasni odlog. Precej energije, potrebne za druge posle, vlagam v izravnavo Aldusovih neumnosti. Svojih zlatnikov sploh več ne štejem,« suho odvrne in poišče cesarjev upadel pogled, »dlje časa bo daroval svojo vojno iniciativo tamkajšnji kampanji, več nepredvidljivosti nas čaka. Nekako ga morate ukrotiti ali primerno oklešite njegove trenutne pristojnosti. On je nesposoben za vodenje svobodnjaškega konjskega hleva, kaj šele vojske. To je najmanj, kar lahko 183 storite in rešite zagato. Brez teh dvajsetih medrej iz malhe prispevka vaših mešelov nas ne more bolečine poraza odrešiti niti mornarica. Udarili bodo in zaradi neumnosti vašega nesrečnega vnuka, gre v njihovo korist tudi jeza mešelov. Številke so zgovorne. Posebno vaš daljni sorodnik na diktatorskem stolčku hlepi po vojni. Zdaj se mu gotovo smeji in s svojimi mahibi že snuje smrtni zamah. Ko do tega pride, bodo dogodki šli svojo pot in zmrazi me ob misli na najbolj črn od vseh črnih scenarijev.« Stari mož vzdihne: »Hm, torej nimam izbire. Osebno moram v južne kraje in zadeve izravnati na štiri oči. Naj ostane v družini, bi rekli predniki,« in se nasloni na stol. Orwen presenečeno razširi oči: »Kaj ni druge možnosti?« »Ne,« pribije in nenavadno odločno doda, »svojo napako moram popraviti. Osebna inšpekcija cesarja se mi zdi najprimernejše zdravilo.« »Vaše veličanstvo, mogoče lahko stvar drugače rešimo,« pritajeno dvigne pogled. Knez hoče preprečiti dodatno zapletanje te godlje. »Ne! Osebno grem tja. Pripravite vse za moje potovanje v južne kraje,« je odločen. Orwen spozna svojo nemoč. Tokrat ga ne more pregovoriti za drugo možnost in sprijaznjeno prikima: »Vaša želja je moj ukaz. Kdaj želi vaše veličanstvo odpotovati?« »Zjutraj zarana,« živahno odvrne in z roko nakaže, da si želi samote. Orwen razume namig. Strumno se prikloni in zapusti dvorano. Njegovi koraki ostro odmevajo. Besno koraka vzdolž dolgega hodnika. Tokrat bo res godlja. Južnjaki bodo v cesarjevem obisku razumeli izzivanje. Starec resnično ne zmore več treznega političnega razmisleka. 184 Mladi norec je vse postavil na glavo. El nam pomagaj, če bo kdaj sedel na Tron. Slika trdnjave blizu Lenema, narisana za potrebe cesarjevega obiska. 185 Prihaja temne plime kaos Kraljeva palača je na zunaj miren kotiček sveta. A to je samo zunanja fasada. V resnici njenim sobanam zadnja dva dneva vlada mrzličnost, kakršne verjetno še nikoli ni bilo. Kurirji z vzhoda so en za drugim prinašali same slabe novice. Vsebino vseh teh pisem lahko strnemo v eno samo besedo: KATASTROFA. Dvorni upravnik Henor Teoniss poskuša obdržati vsaj malo nadzora nad slapom obupa. Uveljavljena načela reda in rutine so se razblinila na čereh vse slabših novic in množici vse bolj paničnih kurirjev. Pred leti je vpeljal natančen sistem organizacije sporočil. Ovojnice iz grofij se morajo ustrezno označiti, sicer jih doleti vrnitev pošiljatelju. Nadaljnja pot vsakega pisma je odrejena z njegovo pomembnostjo. Z manj pomembnimi stvarmi se ukvarjajo ustrezno nižji uradniki. Najhujša mora za ljubitelja urejenega ritualnega birokratskega protokola je trenutek sesutja te rutine. In ravno to sesutje je zdaj zagrešila kaotična mešanica panike in strahu. Ves ta red je sesut. Vsi tekajo iz ene pisarne v drugo, eden čez drugega, papirji več ne najdejo poti v svoje urejene predalnike. Pisma obležijo, o groza, tam, kamor pač naključno padejo. Groza, groza in še enkrat groza! Popolnoma sam, odrezan od sveta, Henor ždi v svoji pisarni. Pred vrata je postavil šeadace, saj nikogar noče spustiti v najvišje svetišče birokracije – svojo pisarno. Ako dovoli vstop, bi se ta v hipu spremenila v 186 brezno kaosa. V veliki mizi ima poimenovane predale, kamor vestno zlaga aktualne papirje glede na njihovo poreklo. Nekaj papirjev neurejeno leži na mizi. Tudi njega se je dotaknil nered zadnjih dni. Vsa neurejena pisma so po vsebini enaka in na vseh so žigi najvišjega ugleda – osebna pisma hesed malahidov in njim podrejenih malahidov. Pretegne se in z utrujenimi očmi preleti velike omare. Tudi v njih ima red in to brezpogojno zahteva od celotne birokracije, ki je v času njegove uprave ni malo. Vsak tegrapat ima svojo omaro, pisarno in osebje. Vsaka mabeja ima lasten predal v ustrezni omari tegrapata. In zdaj tebi nič, meni še manj, v to svetišče birokracije plane kralj. Vrata se s truščem odprejo in neznosen hrup hodnika oskruni njegovo zasebno svetišče. Henor skoči na noge. Šeadaci pred vrati smejo v sveti prostor kralja birokracije spustiti eno osebo. Ta besna oseba zdaj grobo prekine simfonijo reda in tišine. Oči dveh ljubiteljev protokola in rutine se srečajo. Henor sunkovito vstane, rahlo skloni glavo in ponižno reče: »Izvolite, vaše veličanstvo.« Na hitro si popravi delovno togo, zapne si najvišji gumb. Kralj je edina oseba kraljestva, pred katero je ponižen. On lahko vstopi brez trkanja in čakanja na dovoljenje. Osebni sluga diskretno stopi korak vstran. Kralj z okajenim in vročičnim pogledom hitro zaplava po mizi: »Kaj je s poročili? Drhal me je zmotila pri jutranjem počitku, mi odgnala sveže igračke in mi na mizo nasula kup neurejene papirusne krame, ljubko imenovane poročila. In groza!« živčno zakrili z rokami, »na nobenem od njih ni tvojega mnenja, kar je nujno za nadaljnji postopek. Nisem vajen takšne nemarnosti. Uspeh kraljestvo je odvisen od uspeha njegove uprave v krizi. Zdaj je ta uprava zmedena in neurejena! Pri deviški češplji, namesto drkanja v tej jazbini se raje posveti delu!« Za Henorja ni hujšega od kritike birokracije. Zadene ga v samo srž 187 duše. Po telesu občuti mravljince. Živčno mečka rob žepa uradniške toge. Pred kraljem se počuti kot okaran malček: »Oprostite, vaše veličanstvo. Uradi so preobremenjeni in nihče se več ne drži protokola. Vsakdo, ki so mu banditi zažgali skedenj, svoje jokanje pošilja naravnost sem. Ne vem, od kod imajo vsi pečate bemejev. Očitno jih nekdo prodaja na tržnici. Tega norega navala ne more obvladati še tako veličastna organizacija. Preprosto je preveč papirusa za ustrezno obravnavo in veliko kurirjev se sploh ne drži predpisanega protokola,« se opravičuje. Kralj je od svojega kronanja dalje naravnost zaljubljen v birokratski protokol. S tem zlahka prikriva svojo neodločnost. S Henorjem imata stično točko – užitek v brezhibni birokratski rutini. Ta rutina zdaj razpada skupaj s kraljestvom. Kralj se zaziba na stopalih: »To je tvoja skrb. S svojimi dolžnostmi nočem imeti opravka, saj me čaka preveč pomembnejših stvari. A kako naj sprejemam odločitve, če ne dobim urejenih poročil in analiz? Kje se je izgubil osnutek čistopisa kompromisnega predloga za patent o kraljevi kampanji na vzhod? Takoj reši vse te težave, saj me spravljajo ob dobro voljo! To je ukaz!« zarohni, se obrne in zapusti prostor. Za sabo grobo zaloputne vrata. Henor se sesede v svoj stol in obupano spusti glavo med roki. Z utrujenim pogledom ujame drobec kaosa pred sabo. V enem samem dnevu je na mizo dobil dvomesečno količino pošte. Kdo naj bo temu kos? Saj nisem Vilin. V vsej njegovi dobi še ni bilo takšne zmede. Na srečo je večer in pred jutrom, saj tako upa, ne bo novih papirjev. Mogoče jih bo uredil in poslal do kralja. Čeprav do njega pridejo samo papirji z osebnimi pečati bemejev, je zdaj tudi teh odločno preveč. V tisti uri po sončnem vzhodu, ko ima uradne ure za osebne kurirje bemejev, pred vrati njegove pisarne vlada nepopisen dren. Kakšna zmeda šele vlada v pisarnah njegovih podrejenih! Tam urejajo tudi najmanj pomembne malenkosti. Zaveda se bližajočega 188 sesutja sistema. Bolj zase zaječi: »Potrebujem več ljudi.« Sluga mu prinese kozarec vina. Rdeče vino južnih gričevij učinkovito okrepča utrujeno dušo. Izrazit cvet zdrami še tako zaspane možgane. Tokrat res potrebuje okrepčilo. Noč bo dolga in naporna. Položaj po vdoru carskih sil na ravnico Medalarja. Carska vojska v štirih klinih hitro prodira in razkosava Medalar. 189 Angel teme Mesto Zalaben tone v paniko. Orčje horde se mu približujejo iz dveh smeri. Oddaljene so samo še tri, največ štiri dni ježe. Za debele zidove stekajoči se begunci pripovedujejo zgodbe o mnogoterih grozodejstvih. Največ besed omenja strahotne Set'Aruse. Zgolj omemba smrtonosnih vojakov basilea Vesoljnega carstva ledeni kri v žilah. Na ulicah že nekaj dni vlada popolni kaos. Niti vsi vpoklicani pahadi več ne zmorejo obvladati nereda, kamor se mesto pogreza. Guverner Agel II. Nivur besni v svoji palači sredi mesta. Ravno je odgnal uradnike zaradi jadikovanja o nemogočih razmerah v mestu. Samo jočejo in čakajo na druge. Ostane sam in se sesede v svoj fotelj. Skozi odprto okno v tišino sobe vdira hrup mesta. Sonce zahaja. Zadnji sončni žarki božajo dva naknadno dozidana in precej nespretno oblikovana stebra. Mojstri Zlatega eona so imeli izjemen občutek za finese, proti katerim so medalarski kiparji manj od vajencev. Zalaben je bil včasih precej pomembna vojaška postojanka. V palači 190 je svoje dni domoval in služboval mahib tekagot Zalabskega kvadranta. Tako se je širše območje mesta imenovalo v času poznega Svetovnega cesarstva. Pravzaprav ni bilo pravo vojvodstvo, temveč cesarska pokrajina. Mahib tekagote je takrat imenoval sam cesar iz Wendenburga. Zalabski kvadrant je bil za cesarske uradnike bolj kazen kot nagrada. Edini profit od osemletnega službovanja je bil plemiški naziv. Tega je uradnik prejel neposredno od cesarskega veličanstva. Ob zatonu Zlatega Eona in zlasti v času naraščanja moči Vzhoda, postane središče precej opustelega severnega dela vzhodne meje Cesarstva. Zadnja leta Svetovnega cesarstva postane Zalaben vojno območje ob nemirni vzhodni meji, kjer postavijo pas trdnjav, ki vojske strašnega Vesoljnega carja ni ustavil. Nekatere posamezne postojanke so se ponekod leto ali več brezupno upirale poplavi orkov, kačjeglavcev in drugih plemen. V invaziji pred slabim mogosom so mejne trdnjave padle skoraj brez boja. A to niso bile več trdnjave starega cesarstva ... Precej manjša Zalabenska provinca je del vojvodstva Landogar, a večina uporablja ime Langer, po vladarski družini. Guvernerja imenuje bemej Langer in ni več neplemeniti uradnik, temveč drugorojeni pripadnik kakšne od malahidskih hiš. Imenovanje je bolj odvisno od razmerij med plemenitimi družinami in manj od sposobnosti upravljanja. Zdajšnji guverner je sin svojega predhodnika in daljni sorodnik bemeja Langerja. Svojo zajetno postavo le s težavo premika, kajti k tlom ga vleče precejšnja količina odvečnega sala. V dvorano vstopi jamit Cleon Nivur, njegov nečak in zaupnik. V roki drži čelado s peresom. Oblečen je v lahka oblačila, saj pahadi ne nosijo oklepov. Samo glavo in del vratu zakriva čelada, izdelana iz kovine in trdega usnja. Drugega niti ne potrebuje za zaščito pred drhaljo, oboroženo s kamni, gorjačami in drugo ulično oborožitvijo. Pahadi so namenjeni vzdrževanju reda v mestih in obvladovanju neoboroženih množic, kjer je potrebna predvsem okretnost. 191 Debelušni mož namigne in nečak pristopi: »Dragi stric, ostane nam samo eno,« tiho reče. Mož počasi dvigne svoj debeli obraz. Glede na starost je videti silno mladosten: »Si dobil kakšne uporabne podatke?« »Gospodar je med pripravami na umik obilno govoril o bližnji bleščeči zmagi. Pravzaprav smo prepuščeni sami sebi,« ter po popotni torbi brska za pismom. »Kaj? Kje je kraljeva vojska? Kako naj branimo mesto? Kaj pravi na moje pismo? Imaš odgovor?« sprašuje in dvigne svoje težko telo na nenavadno tanke noge. Mladenič kislo prikima in ponudi stricu zapečateno ovojnico: »Bemej ti izroča tole.« Guverner jo zgrabi z negovanimi debelimi prsti. Bistvo vsebine takoj razbere že iz njene barve. Rumena barva je znak – vaš edini pomočnik je vsemogočni El. Niti odpre je ne, temveč jo malomarno vrže na mizo, kjer se že valja nekaj pisem. Jezno zabrunda v brado: »Kako naj se sami znajdemo? S čim? Kako naj branimo mesto do zadnjega moža, ko pa smo bolj podobni begunskemu taborišču? Kaj si že rekel, da nam ostane?« uperi vanj srepi pogled, »umik proti zahodu. Iz vzhoda in juga se nam bližajo tri dobro urejene horde orkov. Obzidje ne bo dolgo zdržalo, saj imajo obilje oblegovalnih naprav. Orčje povodnji do zdaj še nihče ni niti upočasnil, kaj šele ustavil. Kjer se razlije, tam ne pušča preživelih. To ni vojna, temveč popolno iztrebljanje človeštva,« in povesi glavo. Spomni se opisov strašnih zgodb. Pravzaprav od tam, kamor pride sovražnikova vojska, ni nikakršnih novic. Vse so samo opisi v smislu slišal od tega, ki pozna onega, ki je ... Cleon se namrdne: 192 »Iztrebljanje. To je po tvojem mišljenju njihov namen? Zdaj je jasno, čemu so njihove udarne horde namenjene predvsem hitremu prodiranju. Njihovi poglavarji lahko z veliko naglico zapolnjujejo prostranstva ravnice.« Agel jezno pihne: »Langer ta hip skrbi samo za svojo preklasto rit in razbojniško gnezdo, ki mu reče dvor. Malo mu je mar za Zalaben ali katero koli drugo mesto. Ne, dragi nečak, ne moremo se umakniti. Na odprtem smo popolnoma nemočni. Orčji konjeniki so prehitri in premočni.« Cleon prikima: »Torej bomo morali zdržati, kar se da dolgo.« Guverner nemo prikima: »Žal ni druge rešitve.« Nihče ne opazi drobne postave. Vsa nemočna, v tem vrvežu prerivanja, kričanja in obupnega iskanja zavetišča, ne pritegne nikogaršnje pozornosti. Koga zanima mlado dekle, skoraj otrok na robu ulice? Za nikogar ni pomembna. Komu mar, če preko glave nosi tarih, tradicionalno prekrivalo plemkinj Vzhoda? nihče ne polaga pozornost na drobno, smukajočo postavo. Ne glede na precejšnjo gnečo se naokoli smuka hitro in spretno. Nihče se ne posveča njeni drobni priliki. Spremlja jo nekaj silno zanimivega. Vsepovsod, koder se giblje njeno drobno telo, izbruhnejo neredi. Ima smolo pri izbiri poti? Mogoče. Noč brez mesečine zagrne hrupno mesto, ki se nikakor ne utiša v počitku. Na vzhodnem nebu ležijo težki oblaki. Na več mestih izbruhnejo neredi s požigi, pretepi, posilstvi in ropanji. Nikogar ni za vzdrževanje vsaj minimalnega reda, zato val nasilja hitro pljuskne tudi med do zdaj mirne ulice. Izbruhne več požarov. Besna množica začne z obleganjem 193 pomembnih mestnih stavb, kar pospremi z brezumnim uničevanjem vsega, kar je mogoče spremeniti v prah in pepel. Med ulicami se širi oslepljujoč požar besa. Pahadi se ogorčeno upirajo brezumno razjarjeni množici, vendar počasi izgubljajo bitko tudi za ugledno trgovsko - obrtniško četrt. Nemoč, obup, brezperspektivnost se mešajo s sovraštvom in strahom. Eksplozivna mešanica eksplodira. Guvernerja naraščajoč hrup vrže na noge. Zasliši oddaljeno lomljenje stekla, vse bližje razbijanje vrat in krike pobesnele množice. V spalnico priteče prestrašen stražar: »Gospod, drhal je ponorela! Sreča, da je jamit Cleon pustil spodaj skupino pahadov za zadrževanje ponorelega gomazenja.« »Kako nevarno je?« vpraša in stopi do okna. Soji plamenov, podobni plesu eksotične hendvejske plesalke, razsvetljujejo nebo. Silhuete hiš se spremenijo v groteskne spačke. Zagleda drhal, ki poskuša razbiti mogočna vhodna vrata in mimogrede uničuje vse, kar je v bližini možno uničiti. Palača je na srečo obkrožena s strmim, pet metrov visokim in dobro vzdrževanim obzidjem. Edina vrzel so ta velika oblegana vrata. Njegov nečak z obzidja nekaj kriči in maha pahadom. Ti napnejo loke. Vrata od znotraj na hitro še dodatno okrepijo. V nosnicah začuti mrzlično napetost pričakovanja. Od česa se je zmešalo tej drhali. Mi jim odpremo vrata, oni nam rušijo mesto. Pahad ga zbudi iz razmišljanja o brezumnosti: »Straža se za zdaj drži. A če vrata popustijo, bo pokol,« poroča prestrašen pahad. Guverner prikima in ga s kretnjo odslovi. Temne silhuete na obzidje prinašajo vrelo olje in gorečo vodo. V primeru potrebe lahko množico pod sabo zalijejo z oljem in ognjem ter zasujejo s puščicami. A to je skrajni ukrep. Olje in bridko jeklo smo uperili proti lastnim ljudem. Kakšna je to 194 vojna? V njegovih očeh se zrcalita mešanica sočutja in jeze. Zapusti okno in se napoti do stopnišča. Odločno ogovori najbližjega pahada: »Drhal nehvaležna. Izhod si bomo morali izsekati. Samo pripravim se in gremo. Pokliči Cleona!« in se spogleda s stražarjem pred vrati. Čeprav komaj premika svoje elegantno popolnjeno telo, je lahko v nuji precej hiter. Stražar se zapodi po hodniku in steče po stopnicah. Osebje palače se mrzlično pripravlja, kajti guvernerjev ukaz hitro potuje od ust do ust. Agel ravno pride do pritličja, kjer se sreča s Cleonom. Ta takoj hiti poročati: »Stric! Nevarno postaja. Odred je nared, da nam izseka prehod. Najbrž bo precej žrtev. Ne vem, od kod ta živalski bes! Izgubil sem stike z vsemi ostalimi skupinami pahadov. Noben golob se ni vrnil s sporočilom. Vsi so znoreli.« Agel odločno odvrne: »Tukaj nimam več česa iskati! Odhajamo! Mesto bomo prepustili drhali. Res bi bilo neumno umreti od roke norca s polnimi hlačami kak'ca strah'ca. Če ne gre drugače, si izsekajmo pot,« reče odločno. Njegova postava, obložena z obiljem tresočega sala, je silno smešna z mečem v negovanih rokah. Stopita pred palačo. Park osvetljuje soj plešočih plamenov, ki hlastno požirajo trgovsko četrt. Vendar teh plamenov ni zakurila jeza zaradi dviga cen kruha in piva. V ozadju tega razdejanja je plašč temne navzočnosti. Cleon se spogleda z Agelom, ki zakliče: »Če bomo tukaj ždeli, nas bo roparska drhal pokončala! Naj se malce pogrejejo z vrelim oljem in gorečo vodo! Zasujte jih s puščicami! Tukaj nismo na pikniku z razvedrilnim programom!« zakliče in po zraku nerodno pomaha z mečem. Cleon se zaveda, stričev meč je bolj okras kot 195 resno orožje. Preveč sala onemogoča učinkovit izraz bojnega poguma. Tiho, s tresočim glasom odvrne: »Stric, ne moremo svojih ljudi zaliti in zasuti brez dostojnega opozorila.« Agel razume nečakovo oklevanje. Besno odkima: »To niso ljudje, to so zveri sredi roparskega in morilskega pohoda,« in znova zamaha z mečem po zraku. Za hip se zamisli. Razumem oklevanje pred začetkom pokola. Ni ga bolj umazanega dela od klanja drhali. Celo pahadom se to upira. »Mogoče bodo opozorilo vzeli dovolj resno in nas spustili brez pokola. Saj so ljudje. Še pred sončnim zahodom so bili še čisto normalni.« Agel jezno pihne: »Če ti je že do klepeta, pa pojdi!« skoraj zakriči in besno prestopa. Cleon prikima in steče na obzidje nad vzhodnimi vrati. Lemika mu odpreta železna vrata. Na zidu leži polno kamnov in dogorelih bakel. Vonj po zažganem ga udriha v nosnice. Stopi do roba in komaj se izogne letečemu kamnu. Zakliče hrupni množici: »Umaknite se od vrat, sicer si bomo prehod izborili s silo!« Mimo glave mu prileti še en kamen. Kričanje čudežno potihne. Čarobna roka ustavi ves vrvež in divjanje. Ti trenutki nenadnega miru delujejo skrajno moreče. Cleon z očmi preleti množico. Ta poponoma umolkne, skoraj nepremično obstane, nekako zamrzne in očitno nekaj čaka. Iz stotin parov oči žari nenaravni bes, pomešan s strahom in brezumnim sovraštvom. Podtalna speča sila zadržuje ta divji bes na nevidnem povodcu. Čuti prisotnost nečesa nenaravnega. Nečesa grozljivega. Samo prasketanje ognjev moti nastalo grobno tišino. 196 Razleže se nežen, skoraj otroški glas: »Zakaj bi se umaknili? Ste kaj posebnega?« in počasi se približuje drobna pojavica. Vsi se nagonsko umikajo v preveliko temno kuto odeti postavi, a glavo z obrazom ima zakrito s tarihom. Hitro se prebija med nagneteno množico. Tako daje še dodatni vtis drobčkanosti in neznatnosti. Množica postaja nemirna, čeprav jo zlovešča sila drži na mestu. Drobcena deklica se lahkotno znajde pred koridorjem nagnetenih ljudi. Zlovešče obstane pred velikimi vrati. Čas zastane. Glasovi popolnoma potihnejo. Veter neha pihati. Zvezde zastre prehitro napredujoča plast oblakov. Plameni ugasnejo. Luč plesa ognja bakel okoli obzidja meče nenaravne sence. Cleona oblije hladen pot. Mogoče pa moj poziv le ni tako dobra ideja. Nekaj je na tej drobni postavi. Ampak kaj? Pogoltne slino in zakliče proti drobni postavi: »Malce premlada si za pogajalca. Kdo iz te drhali se skriva za otroško nedolžnostjo?« in išče sled vzroka nereda. Deklica presliši njegovo opazko: »Pustiva podrobnosti. Tukaj nisem zaradi drhali. Te ni posebno težko naščuvati,« in zlovešče mirno pribije, »spustite me notri!« Ob dekličinih komaj slišnih besedah mu ledeni kri v žilah. Oblije ga neprijetno hladen pot. Srce hitreje utripa. Pogoltne slino in zakliče: »Zakaj bi kramljal s tabo?« Pahadi na obzidju so napeti kot strune. Čakajo na znak za preboj iz palače. Drobna postava počasi in neverjetno elegantno dvigne roki. Hip 197 zatem ji iz konic prstov švignejo slepeče strele in zaplešejo po obzidju. Slepeči ognjeni biči objamejo nekaj mož na vrhu obzidja in jih pomečejo na tla. Njihova trzajoča telesa glasu obležijo. Zatem povesi drobni ročici in melodično zakliče: »Ne bodi neumen! Škoda statistov! Povej zavaljenemu debeluhu, da samo zaradi njega porabljam svoj dragocen čas! Pokliči ga!« ji glas okamni in pekoči žig njenega ukaza se vtisne v njegov um. Cleon prikima. Na njegov namig pahadi obstanejo ter povesijo loke. V majhnem bitju se skriva čarovniška moč Teme. Proti temu nima orožja. Zapusti obzidje in priteče do strica, obkroženega z gručo služabnikov, uradnikov in spremljajočih pahadov: »Majhna nakaza hoče govoriti s tabo,« in tresoče doda, »predlagam ti, da se ji posvetiš.« Globoko vdihne. Med očmi še kar čuti pekoči žig njene volje. Agel prikima in stopi do obzidja. Počasi premaguje stopnice in pri tem preklinja kot mornar v krčmi. Čas počasi odteka. Na vrhu stopnic zasopiha in stopi do roba obzidja. Nevidni pokrov tišine leži nad mestom. Spusti pogled na drobno postavo: »Čemu ti bo moja vzvišena pozornost, ti mala gnusoba?« vpraša zaničujoče. »Najprej malce spoštovanja!« zakliče malo bitje in guvernerja stisne v grlu. Misli mu zgrabi jeklen primež strašne volje. Nasloni se na zid. Stisk moči popusti in deklica skoraj pojoče nadaljuje: »Čeprav se meni osebno zdiš zavaljen prašič, Božanstvo na tvojo srečo misli drugače. Božanstvo ima vedno in povsod prav! Njihova Volja je nad voljo umrljivih. Je nad vsem ustvarjenim in nad samim ustvarjanjem.« »Še vedno ne vem, kaj pravzaprav želiš?« se naredi neumnega. Hoče 198 dobiti na času. V krhkem telesu živi strašna pošast. Pomisli na Elejlo in dva damejaha. El ve, kakšna čarovnija je v drobno telo otroka naselila strašno gnusobo. Je v njej preostalo še kaj nedolžne igrive deklice? Je še kaj v tem telesu, česar strašni um ni obsedel in zasedel? Potrebuje čas. Obupno potrebuje nekaj časa. Mora obstajati ukana. Mora ... Deklica skoraj zašepeta: »Guverner mora prebirati misli med besedami, sicer je slab guverner. Milostna Božanska osebnost ta hip ne želi preveč trupel. Vsaj ne nekoristnih kadavrov. Noče carstva mrtvih. Kdo jih bo odstranjeval? Ti si politik! Vi znate svoja prašična trupla spretno reševati s praznino gobcanja.« Na vse prisotne pritiska grozeča tišina. Oboroženi pahadi na obzidju nemo čakajo na razplet. Nihče niti ne pomisli na akcijo. Strašna moč jih drži nepremične. Še veter po nekaj osvežilnih sapicah ponovno potihne. Koprena tišine vse pokrije. To je mučna tišina. Mogoče pa so grozodejstva Teme samo izmišljotina, da bi do zadnjega branili gosposke riti. Politik v Agelu se zbudi: »Kakšna jamstva imam, da orčja povodenj ne bo pobila meščanov? Namesto v orčji klavnici raje umremo v boju. Če že moram biti glavna jed orčjega piknika, si bom sam izbral pot na roštilj. Zanimajo me jamstva,« odločno dvigne glas. V tem hipu je rešitev zgolj v spretnosti diplomacije. Tega se jasno zaveda. Deklica prikima: »Tako je že bolje. Božanstvena basilea vam zagotavlja nedotakljivost 199 mestnega življa. V načrtih nove svetovne ureditve je vašemu mestu namenjena silno pomembna vloga. Požgano, poklano ali v sužnost prodano nima nobene vrednosti,« in skomigne z rameni, »in imate izjemno srečo, kajti vaša življenja so na pozitivni strani računa. Mnogi nimajo te sreče,« mračno pribije in za hip umolkne. Tišina neznosno pritiska. Znova spregovori: »S podpisom predaje bo vaša patetična vojska vsaj začasno nepotrebna. V službi boste obdržali samo pahade. Pred nikomer, razen pred lastnimi neumnostmi, ne boste potrebovali zaščite. Vi boste taveakem, malahid Božanske osebnosti v tem mestu in primerni okolici. Ob uspešni vzpostavitvi potrebnega reda se bodo vaše posesti razširile. Poskrbeli boste za plačilo letnega davka, enak temu, ki ga plačujete pokvarjenemu pijancu. Vsi malahidi carstva ga plačujejo. Davek strahopetnemu in nesposobnemu bemeju Langerju pa mirno vtaknite v svoj žep. Tako boste še vi imeli kaj od te kupčije. Zatorej se vam celo izplača stopiti v službo Božanske. Samo nečesa se zavedajte,« poudari in mračno pribije: »Božanskosti ne morete nekaznovano izdati. Lahko poskusite, a vam to odsvetujem. Set'Arusi bodo neusmiljeno učinkoviti. Takrat boste preklinjali mamo, ker vas je izlegla v ta svet. Aha, ko sem jih že omenila. V mestu imate vojašnico. Vanjo bom namestila mazob Set'Arusov. V njej ne bodo zaradi vas, temveč so taktična rezerva Lorda armade. Zdaj je zgolj od vas odvisno, sprejmete ali ne?« »V mestu je nekaj tisoč beguncev. Kaj naj z njimi?« »Do pojutrišnjem opolnoči imajo čas. Naj zbežijo, kamor jih pač bodo nesle noge. Videli ste, česa so sposobni z malce spodbude. Varnost jamčim samo mestnemu prebivalstvu. K mestu sodi tudi celotno območje nekdanjega Kvadranta Zalaben. Saj se je tako imenovalo? Orčjim in kačjeglavim vojaškim enotam in posameznikom ne bo dovoljen prehod čez mesto ali naseljene vasi. Preko kvadranta se bodo premikali samo ob poprejšnji najavi. Mazob Set'Arusov bo prevzel stvari v svoje roke, če vam spolzi nadzor iz negovanih mastnih rok. Vaša pisarna bo še naprej 200 opravljala svoje naloge. Tu se nič ne spremeni. Znake bednega kralja in še bednejšega bemeja odstranite, saj je simbol Božanskega carstva neprimerno ličnejši za normalno človeško oko.« »Koliko časa imam za odločitev? O tem se moram posvetovati s svojimi poveljniki.« »Kar tukaj bom počakala. Vi lahko greste v svoje prostore ali kamor že morate in počnite, kar vam je volja,« reče in hladno pribije, »časa zmanjkuje vam, ne meni. Za razliko od vas sem popolnoma varna.« Guverner namigne Cleonu, naj mu sledi. Pahadi povesijo loke in odložijo sode z oljem in gorečo vodo. Obzidje oblije nenavaden piš olajšanja. Počasi stopata do vrtnega baldahina z veliko mizo. Pristopijo uradniki. Namigne jim, oni okoli mize posedejo in služabnik urno prinese pijačo. Agel nekaj časa samo opazuje prisotne, zatem besno udari po mizi: »Pravzaprav nam grozi otrok!« Celon trpko odvrne: »Zelo nevaren otrok. V njej so silne čarovniške moči. Moramo proučiti vse možnosti. Nekaj je gotovo. Proti bližajoči se povodnji orkov smo nemočni. Voditi nas mora skrb za mesto in, konec koncev, tudi za nas same.« Razgreto ozračje pričakovanja znova zatrese vse močnejše nemirno mrmranje množice. Deklica jih opominja, kdo je vladar scene. Trenutek mučne tišine prekine razburjen jamit, poveljnik edine vojaške falange: 201 »Gospodar, ne moremo se kar predati. Mogoče bomo dali čas našim, da se poberejo in udarijo nazaj,« zajame sapo, saj želi še nekaj reči, a ga guverner prekine: »Gospoda! Nimamo veliko izbire. Pri odločitvi me vodi namen moje službe. Ta ima prednost pred kraljem in pobeglim plemstvom. Ostane mi samo ena izbira – sprejel bom velikodušno ponudbo mlade gospodične. Ne moremo igrati junakov in se zaplesti v odprt boj brez vojske. To ne bi bila bitka, temveč pokol. Komu na čast? Pobeglemu bemeju? Naj mesto žrtvujem za pijanega kurbirja, ker nas je zakockal z zavlačevanjem? Vojašnica, namenjena medreji, po polomiji na Sipini žalostno sameva. Bemej Langer je izgubil nadzor. On še ima čas za pobeg na varno, kar je zagotovo že storil, a mi smo ostali brez te razkošne opcije. Splavala je s častivrednim pobegom plemenitih na zahod. Vse svoje posesti je prepustil zaradi nič kaj plemenitega reševanja lastne riti. V naglici mi ni zapustil nobenih ukazov, kaj naj storim za dobrobit zaupanega mi mesta,« sklene roke na prsih in hladno nadaljuje, »v mestnem patentu je cel kup členov, ki me zavezujejo k skrbi za mesto. Torej je v dani situaciji vsako oklevanje odveč. Rešitev je samo ena. Tveganje je sprejemljivo, torej bom sprejel pogoje. Edini razumni ukrep v smislu mestnega patenta je sprejetje pogojev Temnega angela.« Cleon vpraša: »Kaj pa begunci?« Agel skomigne z rameni in otožno odvrne: »Odšli bodo. Zlepa ali zgrda. V mestnem patentu ni nikjer poglavja o beguncih, dočim je vsaj trikrat zapisano, kako moram aktivno delovati za dobrobit mesta in province. Begunci se bodo že znašli. Dokler ostanejo na območju kvadranta in ne počnejo neumnosti, so sorazmerno varni. Zdaj mi ponujajo celo širitev ozemlja. Tako bomo rešili še več življenj. Je čas za vojno in je čas za mir. Glede na razmerje sil ne moremo dobiti te bitke, torej dajmo priložnost miru.« 202 Jamit, ves zaripel, besno skoči na noge: »Gospod, se zavedate, kaj počnete? To je izdaja!« Na Cleonov namig pristopita dva krepka pahada iz guvernerjevega osebnega spremstva. Jamit spusti roke ob telo in se sesede v svoj sedež in strogo pribije: »Bemej bo v uri obračuna vas in vašo družino iztrebil.« Agel ležerno zamahne z roko: »Ta ura je glede na razmerje sil zelo oddaljena. V teh okoliščinah ima edini smisel sporazum z drobceno deklico pred vrati. Za naše mesto je vojne konec in s tem razpletom sem zadovoljen. Če se rešitvi mesta pred nesmiselnim klanjem reče izdaja, potem naj bom izdajalec. Zgodovina naj me tako sodi. Samo neskončni El bo ob moji uri vrhovni sodnik,« reče svečano in zapustijo omizje. Cleon mu tesno sledi. Drobna deklica stoji natanko tam, kjer jo je pustil. Po tem, kar je storila, se nihče ne drzne stopiti v njeno bližino. Pred vrati se spogledata in prikimata. Cleon nakaže pahadom, naj previdno odprejo manjša vrata. Deklica dvigne pod tarihom skrit pogled proti prihajajočemu guvernerju. Molče čaka. Guverner se ustavi nekaj metrov pred njenim obličjem, razširi roke in svečano zakliče: »Sporočite basileju Božanski osebnosti novico. Zalaben izstopa iz te vojne. Sprejemamo vse pogoje in smo pripravljeni na podpis pogodbe.« Deklica se tiho zahihita: »Lepo. Vi ste razumen človek, saj natančno veste, kdaj morate spoštovati voljo močnejšega. Basilea bo gotovo zadovoljna z vašo odločitvijo. Mesta, kakršno je Zalaben, je škoda za orčje lovišče. Za mesnico lahko služijo manj koristni deli človeštva. Imate srečo, saj se vam obeta uživanje blagrov Božanskega carstva.« 203 »Hvala,« odvrne tiho in poskuša skriti svoje ogorčenje nad položajem, v kakršnem se je znašel. Njegov donedavni kralj nedaleč na zahodu pripravlja protinapad. Če uspe, ga ob vkorakanju kraljeve vojske v Zalaben čaka krajšanje za glavo. Ampak hitro odžene misli na krajšanje za glavo. Trenutno je neprimerno bližja in realnejša orčja nevarnost. Glede na dosedanji potek vojne je morebitno kraljevo zmagoslavje še zelo daleč v prihodnosti. Guvernerjeva temeljna naloga je skrb za varnost tukaj in zdaj. Nima časa za daljno prihodnost. Tokrat si je kupil nekaj dodatnega časa. Pred baldahin, nedaleč od mesta, v spremstvu v rdeče oblečenih bitij, podobnih ljudem, privihra na svojem mogočnem belem konju Lord Set Ureus, gospodar in lord armade. Na dolgih drogovih vihrajo zastave. Guverner sedi na svojem delovnem stolu, posebej prinesen za podpis listine o pristopu k Božanskemu carstvu basilea Božanske osebnosti. Poleg njega stoji nečak Cleon, za njima pa pražnje oblečen ducat pahadov. Vstane ob prihodu Lorda. Slednji obstane pred šotorom nedaleč od baldahina in z mrtvimi očmi brezizrazno zre nekam v daljavo. Iz šotora stopi drobna deklica. Tokrat je oblečena v dragoceno obleko. Tudi tokrat ima obraz skrit za tarihom. Ob mogočni pojavi nemrtvega lorda je še manjša in neznatnejša. A videz vara. To je že dokazala. Lord se ji prikloni in ji nemo sledi proti baldahinu, namenjenem podpisu pogodbe. Vsa lordova mogočnost je neznaten dih v primerjavi z dekličino veličastno drobcenostjo. On vlada sili, ona duhu. In duh vedno obvlada silo. Agel se nasmehne preko dvometrski lordovi pojavi: »Pozdravljeni, vzvišeni gosp ...,« a ga lord hitro prekine: »Dajte no, nehajmo z igro. Pustite svoje vljudnostne fraze, saj oba veva, kaj se tu dogaja. Vi ste človek, ki ne želi izgubiti. Vaš nekdanji gospodar ni bil tako bister. Namesto hitrega bega na konju si je izbral množico načičkanih kočij. Še bordel so imeli zraven. Moji nasoši so včeraj 204 zvečer dohiteli to karavano. Z njim in spremstvom so postregli za zajtrk. Njegova nesposobna vojska se je znašla v obroču in še danes bomo z njo naredili nabodala za malico. Basilea ima milost do vseh prestopnikov v svoje carstvo,« zarenči z gromkim glasom. Deklica dvigne roko in mogočni lord v hipu umolkne: »Gospodar Ureus je vojak in ne diplomat, torej mu odpustite malce grobo izražanje misli. Diplomacija je zaupana meni. On širi vojno, jaz mir. A oba služiva eni Volji. Božanska se zaveda pomena vsakega, tudi najmanjšega koleščka v veličastnem stroju svoje svetosti. Kmalu bodo vsa bitja Univerzuma služila mogočni volji Božanstva. Tukaj je papirusni patent v dveh izvodih. Moji kurirji enega odnesejo na Otok, dočim drugi ostane pri vas. Orkom, goblinom in kačjeglavim preprečuje vstop na vaše ozemlje v ta patent vtisnjen urok. Varni so vsi na ozemlju vaše grofije. Čuvajte ga na varnem. Tukaj je tudi žezlo, simbol moči Božanskega carstva. To je znak carskega malahida in nosili ga boste med uradnimi nastopi ali potovanji. Ta umetelni izdelek seveda ni navaden kos kovine in lesa, saj je vanj vtisnjen poseben urok Božanstva. Tako vas bo varovala sama Božanska Volja.« Brezhibno urejen spremljevalec položi na mizo oba papirusa, žezlo in kristalno kroglo na nenavadnem podstavku. Guverner spusti pogled na mavrično kroglo. Opazi nenavadno prelivanje barv. Deklica opazi njegovo zadrego: »Ta krogla je vizios. Preko njega boste v stiku z Voljo in njenimi vzvišenimi podaniki. Vanj vdelana čarovnija prenaša podobe in glasove preko zraka, zemlje, gora in vod. Imeli ga boste v svojih prostorih ali na poti. Tako ste vedno blizu Božanskosti, dasiravno je osebno tam daleč na Otoku.« Agel prikima in malce cinično doda: »Lepo ste poskrbeli zame.« Deklica se mračno nasmehne in za hip pokaže bledo kožo izpod bele 205 tunike. Z nežnim glasom doda: »Žezlo moči je namenjeno tudi nadzoru nad Set'Arusi znotraj mestnega obzidja. Božanska volja jih je primerno naučila, kdaj lahko spoštujejo vaše ukaze,« in mračno pribije, »povedano bolj po domače, ne morete jih obrniti proti nam,« Glas se ji znova omedi: »Obljubila sem razširitve vaših posesti. Tukaj je prvo darilo vaši zvestobi. V trenutku pojave vašega podpisa na obeh zvitkih ste malahid vsega, kar ste še nekaj dni nazaj imenovali Lengrovo vojvodstvo. Zdaj je to Vojvodstvo Zalaben.« Agel prikima in podpiše oba rumenkasta papirusna zvitka. Napisana sta v dveh jezikih. V jezika Božanskega carstva in standardni vilinščini, jeziku diplomacije. Vzhodnega jezika ne pozna, niti ga ne zanima. »Naj mi El odpusti,« zašepeta in izroči podpisana papirusa v drobne ročice. Deklica urno doda svoj podpis, nazadnje svoj okorni podpis prispeva še Lord. Deklica sklene roke pred sabo in svečano reče: »Tako, dragi Agel, zdaj si vladar. Dokler boš služil, boš živel in užival sadove razsvetljenja Božanske osebnosti. Raje ne izkušaj njihovih milosti. Opomnila sem te, v primeru izdaje ali suma izdaje boš v mukah preklinjal žensko, ki te je rodila. Glede tega se ne hecam.« Dekličine oči se zasvetijo. Hip zatem zapusti prizorišče. Lord ji nemo sledi. 206 Zalaben, nekaj dni po padcu Lithinalla. Posesti se kmalu razširijo. 207 Prvi član druščine – čarovnik iz legend Malahid in Han s šeledino spremstva zapustita svojo medrejo. Ta se začne utrjevati na Zeolski tesni, v običajnem jeziku imenovani Ožina. Skupino pri mostu čez Lian, preden se malce južneje izliva v Veliki Massaned, najde kurirski sokol z zadnjimi novicami. »Kaj je oče?« vpraša Han. Malahid jezno zmečka pismo in odvrne: »Langer in Quelverg več ne obstajata. Tudi Enrichov mabej je v primežu klešč neverjetno hitrih sovražnikovih hord. Basilea natanko pozna našo nemoč.« Han doda: »Sreča, za nas, ker si pravočasno predvidel tok dogajanja.« Malahid prikima: »Še sreča. Kir Taramah bo kmalu z dvema medrejama na Gelsyski tesni, a Arij bo še dve svoji pripeljal na Zeolsko tesen. Zraven dam še tri svoje. Teh sedem medrej bo moralo zdržati mogos in pol, toliko potrebujemo za reševanje večine svojih ljudi.« 208 Han radovedno vpraša: »Kaj pa kraljeva vojska?« Malahid zamahne z roko: »Do nas ni prišel noben patent, nobeno pismo. Moja edina skrb v zvezi z Lithinallom je sestrična z njenima deklicama. Enrich je verjetno popolnoma izgubil glavo. Sam El ve, če je še v mestu. Glede na njegov značaj je mogoče že pobegnil kam na jug. Na kraljevo vojsko torej ne računajmo. Prešibka je za bojevanje na treh frontah. Če je zadnji sokol prinesel točno informacijo, se glavnina zbira se pri Obvodniku. Tam bo lahka tarča, saj jo bo lahko sovražnik hkrati napadel iz dveh smeri. Ko bi le malo upočasnila sovražnikov prodor na zahod. Če bodo nadaljevali s takšno naglico, bodo pred našimi vrati že čez en mogos ali še prej.« Han sede poleg očeta in tiho vpraša: »Kaj pa Shedanija? Bo Leon sedel in užival v razgledu nad izginjanjem Medalarja?« Malahid trpko odkima: »Dokler bo politiko vodil tisti umazani liberos, si ne smemo nadejati pomoči. Enkrat je že poskusil s svojimi spletkami.« Han tiho reče: »Mogoče v tem hipu, vsaj začasno, ne bi bilo slabo sprejeti njegove ponudbe in se izviti iz vojnega primeža. Lahko se ti zgodi, da boš kmalu postal vladar požgane zemlje. Saj vem, moje misli so na meji izdaje, a vendarle! Vsaj temeljito premisli, kaj je najboljše za našo deželo.« Grof jezno odkima: »Nobenega odstopanja! Nisem nikogaršnja naložba! Če preživimo, 209 bomo zagotovo našli način za poplačilo nesrečnega dolžniškega patenta. Tebe na srečo ne čaka blato vojskovanja. Sin, čas je za tvojo vlogo,« obrne bistre oči v svojega sina. Han pogoltne slino: »Kakšno vlogo?« Grof se nasmehne: »Z Leno Pendewar bosta odhitela do Aldene. Odrinila bosta že jutri zjutraj. Ne gresta sama, temveč z mojim pomembnim prijateljem. Upam, da se ni zopet kje zadržal,« vzdihne in blago nadaljuje, »v gradu vas že čaka pomemben zaveznik grofije. Tam bosta dobila tudi primerno preobleko za nadaljnjo pot.« Han odvrne: »Hm, torej si zato želel Leno v spremstvu?« Malahid trdo doda: »Lena je silno bistro dekle. Njena udeležba je izredno pomembna. Šele v gradu bosta vedela, kam vas bo nesla pot. Mogoče je od te poti odvisna naša usoda. Aha, prijatelj je že tukaj,« in s prstom pokaže na silhueto na konju. Sproščeno se pogovarja s stražarji. Malahid vstane in pomaha gostu. Ta požene konja v galop in kmalu je pred grofovim šotorom. Han zija od presenečenja. Pred njim oživi ena od legend Starih dni. Konjenik urno skoči s ponosnega konja. Za svojo starost je silno okreten. Malahid se gromko nasmehne: »To je stari in zvesti prijatelj Arcus. On je vodja te poti,« in se prikloni čarovniku. Han strmi v sloko postavo, zavito v rdeče ogrinjalo. Gotovo gre za pomembnega prijatelja, saj se grof ne priklanja niti 210 kralju. Za pasom ima v prelepem toku čudovit meč - Ašeg omeag. Vsak plemič pozna to legendarno orožje. V roki trdno drži belo čarovniško palico, vrh katere žari rdeči kristal, simbol Ešeje, najmogočnejšega čarovniškega reda Starih dni. Arcus je največji in od Padca edini resnični čarovnik Ognjenega reda. Njegova dela so vtkana v zgodbe mnogih legend. Te govorijo o življenju v začaranem dvorcu sredi Gozda in novem vzponu čarovnije Davnin. Čarovnik spregovori z jasnim in čistim glasom: »Iz Aldene bomo šli v Saranomverg na oni strani Zidu. Vse je že pripravljeno in dogovorjeno. Tam dobimo nadaljnje napotke.« Hanu poskoči srce, zastane mu cmok v grlu, oblije ga pot in jecljaje izdavi: »Vi-li-ni?« in s tresočim glasom nadaljuje, »vilini za Zidom se brigajo zgolj zase in se jih naše tegobe ne tičejo. Res mislite potrkati na vrata Zidu in vilini nas bodo spustili v svoje čarobno kraljestvo?« Čarovnik se nasmehne: »Fant moj, niso vsi Vilini enaki. Večina je res zadrtih in zanje ne obstaja svet izven njihove ledene pušče. Toda med njimi so tudi pomembni mogočniki, ki kljub vsemu čutijo odgovornost do sveta, saj so ga gradili svoje dni. Naša naloga je očitno zanimiva enemu zelo pomembnemu mogočniku, saj me je na svoj način povabil k sebi. Pripravljen je pomagati, a moramo mi k njemu. Takšni pač so, odkar je njihova kraljica končala pod nožem človeškega morilca.« Han trpko doda: 211 »Ta umor se je zgodil pred tisočletji.« Arcus vzdihne: »Vilini so nesmrtni. Žal so nesmrtni tudi njihovi spomini. Za večino njih se je tragedija zgodila včeraj.« Han reče: »Nesmrtnost se mi ne zdi posebej zabavna.« Arcus ga potreplja po rami: »Saj tudi ni. Previsoka je cena za večnost.« Malahid z roko nakaže pot v varno zavetje velikega šotora: »Raje v zavetju nadaljujmo debato o nesmrtnosti in se spravimo s tega zoprnega vetra,« in vsi izginejo izza gostih vhodnih zaves. Grof vstopi zadnji in še prej namigne stražarju. Ta prikima in steče do Leninega šotora: »Gospa, gospod vas kliče v svoj šotor.« Dekle prikima in nase navrže ogrinjalo. Hitro odkoraka proti osrednjemu šotoru tabora. Posedejo se okoli majhne mize. Služabnik jim postreže s prigrizkom in pijačo. Slani oreščki so značilna zeolska poslastica. Ker so dolgo sveži, so primerni tudi za pot. In fino se pije na njih. Vstopi še Lena, se kratko prikloni in Malahid ji z roko nakaže prazen sedež. Nemo prikima in odločno stopi do ponujenega lesenega stola. Arcus urno vrže v usta orešček in začne: »Ne bom vas utrujal z nepomembnostmi. Del tega, kar vam bom povedal, mogoče že veste,« poplakne orešček s kozarcem vina na dušek in nadaljuje: 212 »Elejla, utelešen v basileju, je na pohodu. Od trenutka udejanjenja do začetka kampanje za podreditev sveta je preteklo nenavadno malo časa. V neverjetno kratkem času je združil vseh devet zatabov. S temi temnimi talismani je udejanjil oba damejaha in neznano število kerkešev. Moč udejanjenja Elejle in damejahov je,« za hip pomolči, zatem trdo pribije, »izjemna. Vse se je zgodilo, kot sem omenil, z izjemno naglico, kajti v Onstranstvu je Mešarah udejanjen v prestaro telo. Mešeah se je moral izjemno hitro odzvati na naraščajočo moč zatabov. Ni bilo možnosti in časa za priprave optimalnega telesa in duše. Še El ne ve, kako se bo ta neuravnovešeni osebek razvijal. Kljub vsemu, Mešarah je udejanjen in pridobiva moči, potrebne za boj s prihajajočo Temo. Najbrž ste kaj slišali o Nešezea Saehir. Devet je teh talismanov luči, vlada se jim s pomočjo treh Tehagacev, čarovnih kamnov, vgrajenih v sibete, prstane moči. Sibeti in tehagaci zaradi varnosti niso skupaj. Dva sibeta sta v Onostranstvu in sta zgodba zase. Tukaj so trije tehagaci in sibet. Naša naloga je jasna. Moramo jih zbrati in predati Mešarahu.« Oglasi se Lena: »Imate kakšno idejo, kje te dragocenosti so? Na kakšen način služijo Mešarahu?« Arcus potrpežljivo prikima: »Počasi, vse boste izvedeli. Mešarah brez kristalov in prstanov ne bo mogel izvesti obreda Pemej, Obuditve. Žal ne vemo natančnega položaja vseh dragocenosti. Samo za dva sibeta sta sorazmerno varna v Onostranstvu. To je edina dobra novica. Za preostanek dragocenosti vemo samo grobo lokacijo – Aldeverg. Oziroma, kar je od njega ostalo. To mesto je zdaj daleč sredi Divjine. Mojo misel potrjuje ta Elejlina naglica in silnost prodiranja na zahod. Dela vse, kar omogoča hitro zasedbo Severških vrat. Pomembni vilinski mogočnik rešmeag Amrokh Gideus nas bo sprejel. Zagotovo ima s tem povezane koristne informacije. Tudi to je dobra novica.« Lena znova vskoči: 213 »Prejšnji Mešarah teh dragocenosti gotovo ni odvrgel v obcestni jarek. Nekje je sled za njimi. Še jaz vem za legendo o Mešarahovih kristalih Aldeverga, pa nisem nobena poznavalka modrosti. Še nekaj je. Je tako?« Arcus se plitko nasmehne in pritrdi: »Prav imate! Kar dobro poznate zgodbo glede na to, da se imate za nepoznavalko. V takratne zadeve z dragocenostmi so bili vpleteni tudi vilini. Verjetno je tokrat isto. Pomoč rešmeaga Saranomverga nam bo olajšala iskanje. Aldeverg je preveliko območje za iskanje. Vilin verjetno natančno ve, kje so dragocenosti in predvsem, kako do njih. Pri iskanju nam želi pomagati in njegovo pomoč bom hvaležno sprejel.« Han se zakrohota: »Vilin, ki ponudi pomoč ljudem?« Arcus ledeno hladno odvrne: »Plemeniti mladenič, modrost Vilinov presega vaš razum in njegova pomoč je več kot dobrodošla. V prihodnje se o vilinih izražajte skrajno spoštljivo. Naj nadaljujem,« rahlo zakašlja in srkne požirek vina, »spotoma bomo v Aldeni pobrali še nekoga, prav tako nepogrešljivega za takšno pot. Skupaj se potem, po najkrajši poti mimo Zidu, odpravimo v vilinsko mesto Saranomverg. Tam bomo videli, kam in kako naprej.« Lena vpraša: »Če prav razumem, vse naj bi bilo odvisno od Vilina? Nekaj morate vedeti. Gotovo je kakšen sum, kje natančno so dragocenosti. Saj ste, pri Elovem Onostranstvu, Ešejev mag!« Arcus se kislo nasmehne: 214 »Bistra punca si! Res je. Ne morem te pretentati, vendar me ne prekinjaj več. Naj najprej povem svoje in me potem nadleguj z vprašanji!« in mračno nadaljuje pripoved: »Brez vilina nam ne bo uspelo. Če kdo pozna skrivnosti Aldeverškega templja Eiše ali Cesarske knjižnice, potem je to samo on. Pred časom sem tam že raziskoval, a sem ostal praznih rok. Brez njega bo iskanje hujše od iskanja igle na dnu Massaneda. Žal trenutno nimamo druge možnosti kot pot v ledeno deželo, saj on pod nobenim pogojem noče zapustiti svojega črnega stolpa.« Malahid želi hitro zaključiti posvet: »Torej smo zmenjeni. Zjutraj odhitite do mojega počitniškega dvorca, od tam pa preko Zidu v vilinsko deželo. Če bi lahko, bi šel z vami.« Lena zlovoljno pihne: »Torej nas čaka ovinek skozi deželo, kjer nas sovražijo zaradi dogodka izpred dobrih dveh tisočletij. Res fino.« »Lena!« dvigne grof gromki glas. Arcus ga pomiri: »Pravilno sprašuje. Nisem zastonj uporabil besede žal. Vilini so v tej zgodbi precejšnja neznanka. Ničesar ne vem o motivih rešmeaga. Mogoče so njegovi nameni plemenito čisti, mogoče niso. Pokazal je željo in me glede dragocenosti povabil k sebi. Rešmeag Amrokh Gideus je bil svoje dni pomemben vilinski mogočnik in velik vojskovodja. Bil je celo osebni zaupnik, tikepek, zadnje cesarske vilinske kraljice. Ona mu je v vsem popolnoma zaupala. Poleg tega je bil, kar je še pomembneje, njen brat. In ne pozabite, ta kraljica je umrla od človeške roke. Nobena magija človeškega porekla nima moči vpogleda v skrivnost njegovih motivov. Popolnoma nemočna je magija smrtnika proti magiji nesmrtnika. Upam v pravočasno razkritje s tem povezanih skrivnosti. Mešarah potrebuje te kristale. Samo tako lahko dokončno združi vseh Devet in postane Deset, Elahala, Bog v živem telesu. Samo tako bo lahko zlomil Devet Temnih in 215 povrnil podirajoče ravnotežje.« Pripadnik znamenite zeolske Prstanove straže 216 Drugi član druščine – Eldar Eniha, poglavar Gozdarjev Dvorec Aldena stoji na majhni vzpetini s kuliso venca visokih gora. Na vrhu najvišjih grebenov je vilinski Zid, za njim se proti severu razprostira obširna vilinska Ledena dežela. Pred dvesto leti zgrajen dvorec v starocesarskem slogu je severna rezidenca Zeolskega grofa. Do njega pripelje čudovito tlakovana cesta. Zadnjega pol kilometra, ob prihodu na območje posestva, je cesta speljana pod lepo vzdrževanim kostanjevim drevoredom. Tik pred vhodnimi vrati v najožje območje posestva so med drevesi na vsako stran postavljeni še po trije kipi. Poleg velikih vhodnih vrat so na zahodni strani osem metrov visokega vitkega obzidja še manjša vrata, z leseno brvjo povezana z bližnjim kamnitim stolpom. Posestvo je vzorno obdelano in urejeno. Posebnih varnostnih ukrepov ali kakšne številčne straže ni. Že sam zid je dovoljšna zaščita. Edina vojska je desetina Prstanove straže. Ta spremlja grofa, ko želi prebegniti pred poletno vročino. Sem se seveda skrije tudi zaradi diskretnih srečanj. Gore v zaledju skrbijo za blago podnebje. A najbrž zgolj klima ni bil edini motiv gradnje dvorca. Udobna bližina Gozdarjev in Vilinske dežele je bil najverjetnejši motiv za postavitev dvorca na tem mestu izven 217 najpomembnejših poti. V senci roba drevoreda zagledajo osamljenega konjenika. Arcusu se razleže prešeren nasmešek: »Glej, glej, to je nekaj novega. Naš dragi prijatelj Eldar Eniha nas že čaka,« in hudomušno pribije, »običajno je on tisti, ki ga čakamo.« Šele takrat še Han in Lena postaneta pozorna na silhueto konjenika. Han je že slišal za tega moža. Oče do njega in njegovih podanikov goji neizmerno spoštovanje. Skrbijo za obširno, malo naseljeno območje ob vilinskem Zidu in varujejo naravno ravnovesje. Han tiho doda: »Očitno sta stara prijatelja.« Tudi konjeniku se ustnice razvlečejo v plitev nasmeh. Arcus prešerno doda: »Vsekakor. Čarovniki in severni gozdarji moramo sodelovati. Čeprav se njihove prisotnosti skoraj ne zavedate, so izredno pomembni za Sever in ostale, davno pozabljene dežele. Brez njegovega spremstva nihče od nas ne bo prišel niti blizu Zidu. Tudi očetove insignije ne morejo veliko pomagati, ko ti v obraz pred stražnimi vrati Zidu udari severni veter,« in se obrne proti Hanu, ki zvedavo opazuje jezdeca na temno rjavem konju. Oborožen je s kratkim mečem, majhnim lokom in štirimi sekiricami za metanje. Vse na njem je videti preprosto, popolnoma podrejeno funkcionalnosti. Nikjer nima nobenega okrasa. Skoraj deški obraz je brezhibno obrit (ali pa ni obdarjen s kocinovjem - kdo ve?). Lase ima spete v skoraj do pasu segajočo kito. Oči izdajajo neprestano osredotočenost na 218 okolico. Gozdarji so vedno na preži. Njihova posebna vrlina je skoraj neslišno gibanje ob pomoči izjemnih čutil. Znan pregovor pravi: Ima gozdarjeve čute. Nikoli jih ni nihče preštel ali celo vpregel v vojne napore. Gibajo se v skupinah po največ dvajset, a običajno jih je skupaj med pet in deset. Arcus razširi roki: »Prijatelj Eldar.« »Dragi mojster Ešeje, gospodar Levjega templja, naš prisrčen prijatelj Geldarus,« ga pozdravi temačen mož in se iskrivo nasmehne, »zakaj si odet v te cape klateža? Ah, sem pozabil, prihajaš iz ostankov tega, čemur rečejo spodobna družba.« »Ravno pravi mi to govori,« se nasmehne med prisrčnim rokovanjem starih prijateljev. »Hej, hej, prijatelj, teh oblek ne zamenjam za nobene napudrane plemiške cote.« Spogleda se z Arcusom in skoraj cinično doda: »Sta fantiček, grofov sin in lepa fina dama naša družba? Takole sta eden drugemu za ljubek okras,« se zakrohota in obrne proti Zeolcema. Spogledajo se. Oči divježa izdajajo veličino na vse pripravljenega moža. Njegove kretnje so plemenito mehke, v popolnem kontrastu z robatostjo noše. Zatem mehko doda: »Takšni načičkani dami zagotovo ne moreta z mano. Nikakor ne. Cela vilinska dežela se mi bo smejala, če tja pripeljem takšni lutkici. Obvezno se bosta preoblekla v kaj primernejšega za kraje, kamor se podajamo, ali pa bosta tukaj čičala in čakala. Grofov sin gor ali dol.« 219 Arcus alias Geldarus tiho prikima. Han želi nekaj reči, vendar raje molči. Eldar se znova zakrohota in pomežikne Arcusu: »Han Zeolski in Lena Pendewar, pojdimo v gradič. Najbrž bo oskrbnik godrnjal, kar vedno počne, ko se oglasim brez grofove navzočnosti,« in izpod čela pogleda Hana. Grofov naslednik bo dober sopotnik. Lena v sebi skriva dvome in tudi prepovedano ljubezen. Lena se zagleda v Han: »Ta Eldar je silno nenavaden mož. Arcusa Gozdarji kličejo Geldarus. Brala sem o njem. Torej je oživela še ena legenda.« Han samo prikima in ne spusti z oči čudno opravljenega moža: »V razmiku nekaj dni sta v eni osebi oživeli kar dve legendi. El ve, kaj nas še čaka,« in globoko vzdihne. Čudi se gracioznosti kretenj robatega moža divjine. Lena šepetaje doda: »Govori se, da oni pravzaprav sploh niso ljudje, temveč vilinske duše, udejanjene v telesih ljudi. To je še ena dodatna legenda. Zadnje tri dni je na našo pot stopilo skoraj preveč legend.« Eldar se obrne. V nasmehu se iskri skrivnostno zastrta moč. Han se zamisli. Strah pred Gozdarji je neupravičen in najbrž nameren. Ti ljudje ali karkoli so že, so zavezniki, kakršne potrebujemo. Oče dobro ve, čemu jih tako visoko ceni in podpira. Takoj zatem spodbode konja in ujame Arcusa. Vpraša ga: »Arcus, kako ti je pravzaprav ime?« »Različni časi, različne pokrajine in različne dogodivščine mi dajejo 220 različna imena. Za ljudi sem Arcus, za Gozdarje in Viline pa Geldarus. Pravzaprav je Geldarus vilinski prevod Arcusa. V Pogovorščini Arcus pomeni Skriti lok,« zamahne z roko in dobrodušno pribije, »ne vznemirjajta se glede imen.« Tudi Eldar se nasmehne: »Tudi mene zanima, koliko še imaš imen in osebnosti?« Starec se zakrohota: »Kdo ve?« spusti povodec, razširi roke in ga znova zgrabi. Grad je skoraj popolnoma zapuščen. Samo nekaj vljudnih strežajev čaka na namige gostov. Sonce osvetljuje velike prostore, dišeče po zapuščeni oddaljenosti od srčike dogajanja. Nikjer ni sledu o bližajočem se viharju krvave vojne žehte. Ptičje žvrgolenje kaplja v velike prostore in negibnim stenam palače vdihne vsaj malo življenja. Migetajoče sence listja v svečano nepremično tišino vlivajo čarobnost spontane igrivosti. V predprostoru na umetelno oblikovane obešalnike odložijo vse plašče, ogrinjala, pasove in tudi orožje. Gozdar ima vso opremo po kmečko preprosto, vendar izredno dobro vzdrževano. Nič ni strgano ali preveč znošeno. Pozornost vzbudi modrikasta barva orožja. Eldar opazi Hanovo radovednost: »Naše orožje je kovano iz najboljšega aurila. Je trdnejši in pol lažji od najboljšega legendarnega zeolskega jekla. Danes je težko priti do aurilske opreme, saj je trgovina s Škratjim kraljestvom zelo omejena. Kljub temu se znajdemo. Vsa naša oprema mora biti zaradi naših poslov strogo namenska in predvsem kakovostna. Ne moremo si dovoliti razkošja slabega.« Han prikima. 221 Še kako ima prav. Pri nas ima aurilsko opremo samo Prstanova straža. Vstopijo v veliko dvorano. Čakajo jih obilni obroki. V nišah okoli omizja strežaji čakajo na dodatne potrebe gostov. Pričaka jih oskrbnik gradu, starejši uglajen mož v rdeči livreji: »Pozdravljeni prečastiti mladi gospodar. Vse je pripravljeno po predhodnem naročilu njegove milosti.« Han odvrne: »Hvala Nur. Ne potrebujemo posebne strežbe. Prišli smo na delovno večerjo, ne požrtijo,« in s pogledom ošine svojo druščino. Posedejo za mizo in se brez posebnih ceremonij posvetijo obilni hrani. Arcus s kostjo v roki pritegne pozornost: »Ta hrana nam res tekne. Žal bomo že zarana zapustili gostoljubje te hiše, torej si ne delajmo prevelikih upov glede nadaljnje strežbe. Eldar bo povedal nekaj zanimivih novic.« Eldar počasi vstane. Spusti ravnokar oglodano kost in začne pripoved z gromkim, čeprav uglajenim glasom: »Vsi me že poznate, zato bom preskočil običajne vljudnostne fraze. Med vašim razgledovanjem po gradu je sokol prinesel zadnje informacije. Ne kaže dobro. Sploh ne. Kralj Medalarja se je odločil za kockanje, saj drugače ne morem opisati njegovih zadnjih potez. Vsi smo pričakovali bitko pri Obvodniku. Blizu mesta lahko šibkejša vojska kar dobro namuči močnejšega sovražnika. Ampak Enrich je vse skupaj zapletel!« in z očmi premeri prisotne, »kralj se pripravlja na odločitev dan ježe pred Willarjem. Osnovni načrt bi bil kar dober ob boljšem razmerju številčnosti, kakovosti in sestavi sil. Ob neustrezno sestavljeni vojski je problem vodenje te vojske. Znova je prišla do izraza Enrichova neodločnost. Najbrž se ga je nacedil in odločitev prepustil ostankom svojega plemstva. Zaradi kratkovidnih kompromisov so žezla mahibov prejeli popolnoma napačni in predvsem 222 neizkušeni možje. Ti se bodo zaradi lastne častihlepnosti požvižgali na skupni načrt, če ta sploh obstaja. Vsak zase bodo naredili različne neumnosti.« Han se pogladi po bradi: »Čudno mesto je izbral. Verjetno je to Teonissova odločitev. Pijani ljubitelj cip je najbrž nesposoben vsakršne iniciative.« Eldar nadaljuje: »Verjetno. Vojsko je nespametno razdelil na tri dele. V sredini, na širini kilometra, napreduje mešana zbirka falang. Lokostrelce je postavil preblizu falangam. En del konjenica se pomika pet kilometrov severneje, a drugi tri kilometre južneje. Vsa ta vojska je že dva dni na poti. Skupaj je zbobnal sedem medrej kolikor toliko sposobne vojske. Zraven ima še sedem medrej pomožne vojske s polj pobranih kmetov. Sovražnik je zaznal zbiranje, zato je prekinil hitro prodiranje in začel s prerazporejanjem. Nesrečna kraljeva vojska bo vkorakala naravnost v past bistveno močnejše vojske. Poleg vsega bo utrujena zaradi neusmiljenega marša,« trdo pribije in nadaljuje, »in basilea že ves čas vojne uporablja čudno taktiko. Nekatera pomembna mesta pusti nedotaknjena in jim celo podari nekaj dodatnih pravic. Drugje pa njegove horde popolnoma iztrebijo vse živo in od tam ni nobenega glasu. Zalaben je postal bizarno vojvodstvo, a večji in strateško pomembnejši Quleverg pa ena od orčjih mesnic. Nekdanje guverner Zalabena je zdaj carski malahid Božanske osebnosti. Z gotovostjo lahko potrdimo prisotnost vsaj ene obsežne medreje Set'Arusov. Da, prav ste slišali. Ta medreja je del Severne armade, zadolžene za mesarjenje Medalarja. Sokoli se ne motijo. Imam precej zanesljiva poročila o zbiranju veliko mogočnejše Južne armade. Obstajajo celo govorice o Čezmorski armadi.« Lena zažvižga in odkima: »Še vsaj dve takšni strašni armadi?« in čelo ji oblije hladen znoj groze. 223 Eldar trpko doda: »Te armade vodijo Temni Lordi, kerkeši, z močjo zatabov udejanjeni v telesih, vzgojenih s črno magijo. Severno armado vodi Temni Lord Set Ureus, za druge ne vem. A najsi so ti Lordi še tako zastrašujoči, oni niso naša ključna skrb.« Zakašlja in vse premeri s srepim pogledom: »Širijo se govorice o nenavadnih deklicah, pravzaprav otrocih, zapečatenih s Temnim duhom Moloha. Glede na opise gre za strašne damejahe. Če je to res, obstajata dve takšni bitji. Mi trenutno vemo samo za eno. Majhno, na pogled nedolžno dekletce je posredovalo v Zalabenu. Po mojem mnenju so ravno ta, na videz krhka bitja, vzrok resnične skrbi,« in k ustom nese čašo vina, »o njih ali njej saj je mogoče samo ena, ne vemo ničesar. So nova, pomembna spremenljivka. Pomislite!« nadaljuje tiho, »drobna deklica spravi na kolena celo mesto. Brez boja, brez žrtev in to mesto zatem priseže zvestobo mračni sili Vzhoda. Vzhodno carstvo teme se torej lahko širi tudi z našo krvjo. In še to. Temno carstvo si je nadelo ime Božansko carstvo. Elejla se še z imenom svojega zlobnega carstva norčuje iz Ela.« Arcus zaskrbljeno odkima: »O teh stvorih ne vem veliko. Njihov tako odkrit nastop je tudi zame nekaj novega,« in zamišljeno doda, »El nam pomagaj, če gre za Damejaha,« in sklene roke pred sabo. Han se vmeša v pogovor: »Torej lahko računamo na milijonsko armado golazni, podprti z različnimi čarovniškimi triki. In zdaj, zdaj se bo vsa ta silnost razlila čez meje proti Zahodu. Ne vem, koliko časa bo lahko moj oče zadrževal to strašno poplavo.« Vsi prikimajo, Eldar vzdihne: »O tvojem očetu nihče ne dvomi. Zagotovo nam bo priboril dovolj časa.« 224 Han nadaljuje: »Tu se porajata dve vprašanji. Prvič, zakaj Enrich in moj oče nista zmogla dogovora? Čigava trma je kriva? In drugič, kar je še pomembneje, zakaj ta skrivnostna Božanska osebnost napada samo Sever? Zakaj med drobljenjem Medalarja tako očitno izpostavlja južni bok armade? Saj ima dovolj sil za vsa, še nikoli tako razcepljena človeška kraljestva. V čem je trik?« in vse preleti z otožnim pogledom. Arcus trpko vzdihne: »Tvoj oče je najbrž pravilno ocenil, da je boj na odprtem, tudi z vso njegovo vojsko, že vnaprej izgubljen. Enrich in zlasti Teoniss pa ne želita boja za kraljestvo na ožinah Zeolije. Raje izkrvavita vojsko na odprtem. Malahid bo na ožinah zdržal, dokler ne bo proti jugu in zahodu umaknil večino ljudstva. Zatem se bo taktično umikal proti zahodu in se na koncu zabarikadiral v gorski trdnjavi Venegar Dar. Primerna pot umika ljudstva, zlasti zahodnega dela, je tudi Landogar. Arij lahko zdrži vsaj deset dni. Do takrat se bo ljudstvo umaknilo v Shedanijo.« Na drugo točko odgovori Eldar: »Basilea ve za Orwenov poskus izločitve Zeolije iz vojne. Ve za Shedanijske težave na jugu. Razgaljen bok v zameno za hitrost je po oceni basilea razumno tveganje. Kolikor poznam Orwena, bo gotovo poskusil tudi z basileo skleniti kakšen dogovor. Vedno je na preži za morebitnimi posli.« Han in Lena se spogledata in lena ravnodušno vzdihne: »Liberosi vedno mislijo samo na dobiček. Plemenita dejanja in čast so jim tuji.« Eldar še doda: »Moji sokoli ne morejo več prodreti globlje na carska ozemlja. Na njihovem nebu je vse več nevarnih plenilcev, zlasti tzevogov, saj so premočni za moje izvidnike. Nočem žrtvovati svojih ptic. Tudi svoje ljudi sem popolnoma umaknil iz območja Medalarja. Zlahka se ravsamo z 225 naključnimi krdeli orkov in podobne golazni, a proti organiziranim vojskam nimamo možnosti. Huda ura se zgrinja nad nas. Sovražnikov načrt je poln zvijač in načrtov znotraj načrtov. Razpolaga z ogromnimi in osredotočenimi viri. Mi smo razcepljeni, polni medsebojnih zamer in sumov. Za zmago bomo morali pokazati kaj več od gole vojaške veščine. Za betico basilea ni dovolj samo gorjača.« Vmeša se Lena in vse ošvrkne s svojim bistrim pogledom: »Kakšen je naš načrt? Kaj lahko sploh storimo? Omenili ste tzevoge. Če prav vem, so to zmaji. Kaj naj proti zmajem?« Arcus odvrne: »Res je! Tzevogi so otroci magije zatabov. Na srečo je za vsakega od njih potrebno veliko napora. Tudi Elejla ne more skupaj spraviti kaj več od sto teh strašnih letečih zveri. Ker niso neranljivi, jih bo uporabil zelo skrbno. To nas uči izkušnja zadnjega udejanjenja Elejle.« Vsi izdajajo utrujeno resnobnost. Dve strani sveta stojita ena pred drugo. Na eni je strahoten plašč črne magije, podprt z jekleno pestjo obširnih temnih hord. Nasproti jim stoji gnojišče zamer, razcepljen svet človeških kraljestev. Kaj slabi obeti. Eldar odloži kozarec in resno pribije: »Na srečo smo nekateri sposobni presegati nepomembne zamere, žalitve in odkrito sovražnost, zato ukrepamo. Naš prvi korak bo jutrišnja pot na Sever. Po prečenju Zidu se naša prava avantura šele začne v vilinski krčmi Dalalih,« s srepim pogledom premeri prisotne in nadaljuje, »našli bomo edino orožja, ki lahko ustavi utelešenega Elejlo. Urnik je preprost. Zarana bomo zapustili Zeolijo, zato priporočam kakšna primernejša, manj vpadljiva oblačila,« in se sreča s Hanovimi zvedavimi očmi. Slednji prikima. 226 Arcus in Eldar stojita na velikem pokritem balkonu. Pred njima se bohoti pogled na gore v daljavi. Balkon je iznad krošenj nizkih dreves, ki prekrivajo znaten del posestva okoli griča, vrh katerega stoji dvorec. Sonce je skoraj zašlo. V mirnejših časih je to čudovit prostor za uvid in nabiranje moči. V vročih mesecih je prijetno hladno, a pozimi tople sape z juga preprečijo vdor strupene severne zmrzali. Ptičje žvrgolenje se brezskrbno utaplja v nežnem šelestenju listja. Redki oblaki se razposajeno podijo po modrem nebu. Iz Vzhoda prihaja grožnja, da vse zagrne v ponor suženjstva. Zahodno nebo čudovito žari. Zadnji sončni žarki pošiljajo šibko toploto na velik balkon. Žvrgolenje ptic počasi pojenja. Arcus prekine idilično tišino: »Zahod! Vse naše upe polagam na Zahod, kamor se spušča sonce.« Eldar se ponovno zaguga na stopalih, pogladi svoj meč in tiho doda: »Naj nam bodo uslišani upi. Naj ne bodo zaman. Človeštvo ne bo zmoglo samo premagati tega strašno pretkanega sovražnika, brutalno učinkovitega pri izvrševanju svojih namer. Iskreno upam, da iz tisočletnega dremeža zbudimo Viline. Tokrat sovražnik drugače deluje. Mogoče bo ta brutalna natančnost napada prisilila Viline v prekinitev njihove tisočletne užaljenosti in bodo končno potisnili nosove izza svojih bleščečih okopov.« Veter preneha s svojim plesom med vejami gozda. Arcus odkima: »Jaz raje ne bi polagal upanja v vilinski poseg. Tudi v tej vojni bodo zunanji opazovalci in iskreno upam, da nas ne bodo aktivneje ovirali,« dvigne oči proti silhuetam krošenj in zlovoljno vzdihne, »zadnje čase igrajo na Zahodu čudno igro.« Eldar dvigne obrvi: »Dilual? Zadnji iskra Svetovnega cesarstva?« »Cesarskega guvernerja je formalno ukinil moj predhodnik. Vilini čutijo rastočo moč Diluala kot grožnjo svoji varnosti. Verjetno je zraven strah pred izgubo rudnikov aurila. Odkar so pred petdesetimi leti prekinili 227 trgovino s Škratjim kraljestvom, je Dilual njihov edini vir. Vilinsko vmešavanje postaja vse nadležnejše. Zatorej pričakujem težave z Vilini.« Eldar trpko odvrne: »Pustimo času čas. Mogoče bodo spoznali, kje je resnični sovražnik. Ta je na Vzhodu in ne na Zahodu. Sicer pa o tem nočem podajati sodbe, saj smrtniki težko razumemo viline. Njihova modrost je tako veličastna in daljnovidna. Naši omejeni smrtni umi niso sposobni doumeti poti njihovih daljnovidnih namer. Nekaj, kar se nam zdi narobe, je mogoče daljnosežno pozitivno. Mi razmišljamo v razponu nekaj let, njihove dimenzije pa obsegajo stoletja in tisočletja. Osebno se ne bi preveč razburjal zaradi vilinskega početja, kakršno že je.« Čarovnik se nasloni na zid in tiho zamrmra: »Ne glede na svoje mišljenje moramo vsaj poskušati pridobiti viline za naše napore. Rešmeag Gideus nas bo sprejel, kar je dober znak. Moramo jih prepričati o pravilnosti svojih načrtov.« Sonce zaide izza silhuete oddaljenih visokih gora. Tišina leže na pokrajino. Han in Lena hodita sredi velikega hodnika med razobešenimi portreti vseh grofov Zeolije. Vsi pripadajo dinastiji Zeolskih, ki je grofiji dala ime. Šele po Koalicijskih vojnah so Zeolci postali hesed malahidi. Takrat so s kraljevo dinastijo Feowell podpisali patent o vzajemnem dedovanju. Medla svetloba bakel daje vsaki podobi pridih starosvetnosti. Vsi portretirani so sami častitljivi možje, do katerih je ljudstvo gojilo globoko spoštovanje. Dinastija Zeolcev ima korenine v legendarni davnini. O tem krožijo različne zgodbe in pojejo se junaški epi. Najlepša legenda je tista o 228 skrivni poroki prvega grofa Nariha Zeolskega z vilinsko princeso Eleano Arimojsko, sestro kralja iz Arimoe. Po tej legendi imajo vsi grofje v sebi nekaj vilinske veličine. Vsekakor je Zeolijo utemeljil vilinski kralj iz Arimoe, zato legenda o poroki ni tako iz trte izvita. Lena prekine trenutke molke. Sklene roke na hrbtu in tiho reče: »Han, malce slab občutek imam.« Koraki votlo odmevajo. Popravlja si na videz neugledno prekrivalo. Ni se še navadila na gozdarsko opremo. Hanu se zasvetijo oči: »O čem?« in obrne proti njej svoj živahen pogled. Njune oči se srečajo. Ona previdno doda: »O vsem tem, kar počnemo,« in se zazre nekam v daljavo, »kaj lahko storimo proti tako uničujoči sili? Človeštvo je razdeljeno. Nimamo upanja na zmago, dokler z enim očesom pazimo na dovčerajšnjega prijatelja, a z drugim motrimo sovražnikove gibe. Sovražnik je že v osnovi na boljšem, saj lahko v nas usmeri oba svoja očesa. Volja Elejle je trdno združila različna bitja. In ta bitja zdaj v strnjenih falangah v imenu svojega basilea gazijo naše razkropljene vojske. Ali ni ta naša misija nekakšen beg?« Han ravnodušno pihne: »O tem nimam kaj veliko za reči. Sledim očetovim ukazom. Naše edino upanje je ta pot, to iskanje. Človeštvo se tej grožnji ni sposobno zoperstaviti pod eno zastavo. Na tej poti nismo brez možnosti. Imamo Arcusa z vsemi njegovimi skrivnostmi in prijatelji. Pomisli na Gozdarje! Edino moja hiša jih že od nekdaj podpira in neskončno ceni njihove dragocene usluge. Vedno smo njihov zaveznik in oni naši. Oče je gotovo točno vedel, kaj misli z besedami - prijateljstvo z Gozdarji je pomembnejše od Medalarja ali Shedanije. Potem veš, kaj pomenijo, čeprav jih vsi odrivajo. Edini dvor, kjer so deležni primernega sprejema, je očetova prestolna dvorana. Pred stoletjem so se vsi madeji na kraljev poziv združili proti Gozdarjem. Kdo jih je zaščitil? Moj ded je odločno stopil na njihovo 229 stran in jim javno, v brk vsem ostalim, ponudil zatočišče. Istočasno je zaropotal z našimi medrejami. Seveda so se vsi podelali v svoje od strahu poscane in posrane hlače. Pomisli, kralj jim je hotel naložiti davke in jih prisiliti v izrekanje zvestobi kroni. To so plemeniti in močni ljudje. Njihova vrednost se ne meri v številu. Basileo itak ne bomo porazili z golim razmerjem sil. Vojaški spopad bo samo slepilo za odvračanje žarišča Elejline volje od resničnega mesta udarca v njeno mehko tkivo,« in tiho doda, »tudi najmogočnejši imajo mehko meso, šibkost. Bodiva srečna, dana nama je možnost sodelovanja pri tem stranskem udarcu v mehko meso. Prav užival bom, ko bom pomagal zbrcati Elejlo v jajca.« Skrb prekrije njegov obraz. Lena se namuzne: »Nekam majhna odprava smo.« Han odločno odvrne: »Ne skrbi glede števila. Manj nas gre, bolje bo. Število je v našem primeru nepomembno. Saj ne gremo v vojno mož na moža.« Četica treh mož in ene ženske odrine v hladno jutro. Jutranja rosa visi na nežnih tratah. Neobičajno svež zrak je poln vonjav. Objema jih glasno petje ptičjega zbora. Najbrž hoče Življenje vliti moč upanja v skromno skupino med tiho ježo proti severu. Vsi so oblečeni v enake temna oblačila, saj na svoji poti po tujih krajih ne želijo vzbujati nepotrebne pozornosti. Han in Lena sta svoji plemiški verižici z družinskim grbom skrila izpod površnika. S sabo vzamejo tudi pet tovornih konj z živežem in nekaj nujne dodatne opreme. Tudi jezdni konji so precej oteženi, saj niso prepričani, kam jih bo zanesla pot. Na čelu sta Eldar in Arcus. Njiju so vilinske nevidne oči poznale, varni so vsi v njuni družbi. 230 Tloris grofovega počitniškega dvorca Aldena, risba je iz leta 2080 n.e. 231 232 Zora Elejlinega reda In videl sem, in glej: bel konj, in sedeči na njem je imel lok; in dan mu je bil venec, in izšel je zmagovit in da zmaga. RAZ VI - 2 Moja pesem odmeva po dvorih nebeških, Junaki zbrani okoli sončne mize, Glejte barko nebeško, Glejte zastave skrivnosti. Ona ima pero sodbe, On ima meč sodbe, Njej priporočite svoja dela, Njemu priporočite kupo milostno. Trije so možje, Vladarji nebeških dvorov, Njim je dana milost uvidenja, Oni vedo, čeprav ne razumejo, Njih beseda je blagoslov otroka. 233 Prihajajo oni, Zdaj čutili boste ognje srdov. 234 Magijska iniciacija Jasa v bližini Šmartinskega jezera na topel poznopomladni večer gosti nenavadno druščino. Pet deklet je na travi najprej izrezalo krog in zatem še pentagram. Oblečene so v pisane obleke, preko njih so navlekle doma narejene kute, porisane z okultnimi simboli. Okoli in znotraj kroga razpostavijo različne, na videz nerodno izdelane predmete. Najmočnejše je tisto magijsko orodje, narejeno od magove roke. Mag med izdelavo vanj vlije svojo voljo in posvečeno moč. Glave pokrijejo s kapucami. Skozi ozke izreze v soju sveč žari pet parov oči. Instrumentalna duhovna glasba iz prenosnega predvajalnika preglasi nežni ansambel nočne narave. Posedejo okoli magičnega kroga in snamejo kapuce. Identitete zbranih ni težko uganiti! Angela, Karmen, Mojca, Helena in seveda zvezdnica nočnih mor – Sandra. Nekaj časa molčijo, vsaka posvečena svojemu labirintu misli. Sandra spregovori prva. Poskuša s svečanim naglasom: »Od danes naprej nas veže večna vez. Nismo samo prijateljice, 235 temveč magijski red zahodne šole. Vsi nas imajo za čarovnice. Torej jim ustrezimo in bodimo čarovnice! Naša čarovniška veščina je resnična moč vladanja nad svetom. Sile ognja, zraka, vode in zemlje bomo uporabljale zase, za svoje gospostvo nad krivično pokvarjenostjo. Do danes smo bile nekakšen krožnik, kamor je pljunil vsakdo s pet minut časa. Zdaj je tega konec. Mogoče katera ne verjame v veščino resnične magije. Še se lahko umakne. Zdaj, ta trenutek, je zadnji čas za poteg repa med mokre noge, za odstop od veličine gospostva na zemlji. Priznanje strahu ni greh,« reče in v zrak dvigne dolgo leskovo palico z izrezljanimi simboli, »pravi greh je skrivanje strahu in s tem ogrožanje sestrstva.« Vsako posebej prebada z izbuljenimi očmi. Išče sled dvoma ali strahu. Utripanje plamena sveč naredi njen nemogoče naličen obraz še grozovitejši. Iskre prikritega dvoma išče z bliskovitimi kretnjami krogel žabjelikih oči. Katera ni pripravljena? Ne smem dovoliti omahovanja. Za tem ne sme ostati sled dvoma. Bolezen dvoma prinaša strah in strah prinaša šibkost. Neodločnost je seme poraza. Ne smem več doživeti poraza. Prihaja moj čas, čas je za mojo zmago. Mojca prekine teh nekaj trenutkov lebdečega molka: »Tukaj smo in gremo naprej. Vemo, kaj zmore magija in samo magija nam lahko pomaga. Vse drugo je proti nam,« in dramatično zaključi: »Naredimo to in enkrat za vekomaj postanimo magijsko sestrstvo Otz Roh Kadeš, medsebojno vezane s prisego za večnost.« »To si lepo povedala,« doda Helena. »Čas je za magijsko prisego. Naj jo sestra Sandra prebere in končajmo ta obred,« reče Angela in živčno gladi bizarni prstan s smešnim vijoličnim plastičnim kamnom. Karmen s pridihom nestrpnosti tiho doda: 236 »Dajmo, opravimo že.« Helena prikima in poželjivo zašepeta: »Dajmo.« Sandra počasi vstane, pobere s tal precej obrabljen zvezek z ročno okrašenimi platnicami. Vzravnana vse strogo premeri. Svetloba sveč poplesava. S palico udari v tla in svečano ukaže: »Pokleknite!« Pokleknejo, vsaka na svojem kraku pentagrama. Vrh pentagrama je tradicionalno obrnjen proti vzhodu. Tako velevajo navodila knjige. Ravno ta knjiga je Sandrin kronski dragulj čudnosti. Pred šestimi leti, kmalu po tistem travmatičnem posilstvu je dobila navdih. Zatem je navdih postajal vse bolj oprijemljiv nabor veščin in moči. Končno je iz fragmentov namigov, uvidov in skoraj čudežnih prebliskov nastal v knjigo urejen sistem. Večino prisebnih ljudi bi ob njeni izkušnji potonila v brezup, strah in norost. Toda ne ona! Brutalno posilstvo jo je okrepilo, sama Elejla so ji dali dar Infinito Deus Lux. Zavedala se je svoje moči, svojih darov. Izklesala se je v teh šestih letih zavestnega zoperstavljanja redu okoli sebe. Zdaj je nastopil čas poplačil, čas izravnave vseh poti. Vpijajočemu v puščavi bom ob reki Jordan odrezala jezik in ga pribila na posušeno akacijo. Z njegovim tičem bom nahranila ribe. Upor proti obstoječemu krivičnemu redu gradi palačo moči. Močne okrepi, kar šibke pokonča. Iz upora proti utečenemu neofit črpa energijo za svojo pot do dvoran veličastja. Kača strasti mora svobodno plavati v reki zavesti. Spoznanje iluzije okovov dogem iz neofita naredi praktika. Teoretik dojame zakaj strela Indre poruši stolp starega sveta. Padli izginejo, teoretik se dvigne v filozofa. In končno. Prva postaja na poti v palačo vseh duhov! Rdeča zora 237 smrti prinese čašo z nektarjem moči. Tam med dvema stebroma te objame ukročena zver. In tam spoznaš ... Svečano premeri vse štiri dekleta in zakliče mogočno, kolikor ji to dopušča njen piskajoč glas: »Naš red združuje vse najboljše od velikih magijskih šol Zahoda. Rožni križ, Zlata Zora, Srebrna Zvezda, Ordo Templi Orientis in druge so ustvarile mogočno reko modrosti. Na tej reki bo plula barka naše volje. Obnovila sem izgubljeno knjigo naše magije, mogočni vir moči Sehir Jered. Same smo, proti nam so vsi. Tako smo se odločile. Odpor do šibkosti prinese odličnost. Za sošolce smo mokre čudakinje, a za širšo družbo manj od smeti. Imajo nas za dno in tako se obnašajo do nas. Za sabo nimamo bogatih in uglednih družin. V žepu nimamo keša za obdajanje z blagovnimi znamkami. Imamo sebe in magijo, z njo bomo stresle temelje krivične ureditve. Ves patetični svet bo zdrobljen in stopile bomo v deželo medu in mleka. Oni, zdaj so na vrhu, kmalu bodo spodaj in poraženi. Zver bo vstala in večno vladala. Elejla bo vladal skozi nas!« Z očmi potuje od ene do druge klečeče punce. Pokaži se, ki dvomiš. Pokaži! Ponovno s palico udari v tla in vse prekrižajo roke na prsih in sklonijo glave. Groteskne sence teles poplesavajo na okoliškem grmovju. Glasba odzvanja med simfonijo nočnih gozdnih glasov. »Najprej vas bom blagoslovila z očiščeno krvjo zemlje,« reče in seže po stekleni čaši in steklenici rdečega vina. Odpre zamašek in počasi napolni čašo, »okrašeno« z lastnimi rokami. Iz žepa vzame drobno solnico in med sipanjem zrnc soli v čašo izgovarja: »Blagoslavljam in čistim te kri matere zemlje. Vsi duhovi Olam Ašie naj bodo v službi tega blagoslova.« Potopi dva prsta v čašo. Naenkrat obstane. Zmoti jo vsiljiv šum. To ni zvok gozda, temveč približevanja. Kdo vraga mora ravno danes priti sem s svojo šverc turo? 238 Sandra dvigne omočena prste iz čaše in z očmi poišče vir šumenja. Tudi druge jezno obrnejo glave proti izvoru zvoka. Oslepljene so zaradi osredotočenega zretja v luči sveč. Obdaja jih tema pod zvezdnim nebesnim svodom. Sandra prekine pričakovanje in glasno vpraša: »Kateri vrag se mota okoli?« Karmen preklinjajoče vstane in zakliče: »Kdo gre?« Ni odgovora. Poskusi še Mojca in pojoče zakliče: »Kdo je?« Odgovora ni. Vse vstanejo in Angela prva opazi silhueto, oblečeno v nekaj svetlega: »Tam je nekdo. Približuje se! Kdo je?« Silhueta ne odgovarja. Naenkrat začutijo nemir. Nekakšna prisotnost se plazi in objema zbrano druščino. Vseh pet deklet napenja oči in poskušajo ugotoviti identiteto prihajajočega. Kmalu prepoznajo silhueto ženske postave, ki medlo sije z lastno lučjo. Helena glasno in jezno vpraša: »Kateri vrag si?« Ne dobi odgovora. Silhueta se približa soju sveč. Tedaj telo zažari v biserni luči. Sandra stisne palico. Poskuša pogledati postavo, ki hipoma zasije. Premočna 239 svetloba jo skoraj oslepi. V njej narašča jeza zaradi prekinitve in jezno zapiska: »Kdo si? Kaj počneš? Nihče ni vabljen! To je samo za nas!« Z vsako besedo se njena drznost topi kot maslo na vročini. V temenu začuti stisk neznane sile. Oblije jo razdvojen občutek ljubkosti in strahu. Poskuša kljubovati sijoči postavi. Leden nasmešek zalebdi na od ličil zamazanem (umazanem?) obrazu. Čaka na odziv nenavadne gostje. Ta obstane in skozi biserno kopreno zre nekam izza njih. Mojca plaho sklene roke predse in prekine mučen molk: »Kdo si? Kaj si?« Sandra se ledeno nasmehne: »To je magija. Jaz sem jo priklicale. Povezana sem z njo! Vedela sem, samo ona je lahko,« in besede ji ugasnejo pod pritiskom silne prisotnosti. Še sama ne verjame svojim maloprej izgovorjenim besedam. Samozavest ji skopni hitreje od nedolžnosti na maturantski čagi. Z bleščečim sijajem obkroženo dekle odmerja zbrano druščino. Pravzaprav je njen pogled usmerjen v nedoločljivo daljno vizijo druge dimenzije. Čeprav oči gledajo, ničesar ne vidijo. Vejevje okoli jase zašelesti, plameni sveč zaplešejo in ona spregovori v srži njihovih mislih: »Mene ne more nihče priklicati, kajti jaz sem povsod in za vedno,« in biserni soj se okrepi. Vseh pet deklet globoko v temenu začuti topo bolečino. Zaslišijo hrup šepetanja tujega jezika. Skozi koprenast biserni preplet zasijejo oči z nenavadnim rubinastim leskom. Oblije jih hladen pot. Hrup šepetanja je neznosen: »Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim!« 240 Šele takrat opazijo še eno podrobnost! Nenavadna gostja z nogami ne stoji na travi. Kot kakšna prikazen lebdi kak centimeter nad tlemi. Vse pod njenimi nogami ovene in sprhni v mrtev prah. Sandra ostane brez besed. Prikazen pred njimi gotovo ni človek. Ne more biti človek. To je angel. To je bitje moči - tašamog medopej! Tako piše v knjigi! Natanko tako. Angela si z roko prekrije oči pred nenavadno bleščavo svetlečih oči in plašno vpraša: »Kdo si? Kaj si? Smo te me priklicale iz globin sveta duhov?« Gostja, ne meneč se za njene tresoče besede, počasi dvigne roko in iztegne dlan. Iz nje zaplava nežna bela svetloba. Luč magije presvetli sveče. Dekleta prestrašeno molčijo. Dih jim zastane. Otrpnejo. V mislih začutijo zasanjan, medeno sladek šepet: »Ni pomembno, kdo sem,« in v hipu okrepi moč misli do pekočega glavobola, »ena je res blagoslovljena, ostale ste zraven,« naredi hip premora in ledeno pristavi, »ker pač ste zraven,« znova nenavadno zmehčano doda, »vse ste težavne frkle, polne frustracij, jeze in strahu. Temu se ne da izogniti. Pač realnost tega poscanega in posranega sveta! Vendar je v tem gnijočem blatu biser, vreden dvorov veličastja Megšelema. Ta biser ima moč za zrušenje lažnih palač Kedašaha,« in vzdihne, »ostale?« zasanjano zapoje, »ker pač ste, boste s svojim življenjem koristile vzponu novega sveta. Obsedene ste z demonsko navlako.« Naredi premor in naveličano doda: »V magijo vas žene samo strastna želja po vzponu iz dna, kamor ste se same postavile. Brez mojega božanskega vpliva vaša magija zaradi pomanjkanja samozavesti še naprej ostaja zgolj krik nemočne frustracije. Do vas sem odkrita. Čutim vaše strahove in vaš sveti srd. Čutim,« zašepeta, se malce dvigne in še okrepi sijaj bisernega preliva, »z magijo ne morete spremeniti posledic sranja, ki ste si ga nakopale. Ste del tega sveta in njegovega reda. Tako je, hotele ali ne. Najprej morate spremeniti sebe in 241 potem se bo svet sam od sebe spremenil. Strah in jeza sta močna zaveznika, a se ju šele morate naučiti uporabiti za spremembo samega sebe. Patetični rituali in igranje z nevarnimi orožji vas bodo potunkali še globlje v blato vaših kričavih slabosti. Svet se bo spremenil, ko bodo spremenjeni vzroki njegove pojavnosti. To je edina pot svetih in odločnih. Sprememba izhaja skozme iz fokusa božanskih vplivov. Jaz sem vladavina ljubeče volje.« Dekleta v ekstazi so popolnoma očarana in začarana od demonskega sija oči. Potem mehko spusti roko in bleščava, sijoča iz dlani, nežno pojenja. Znova prevlada luč sveč. Helena se prva obudi iz nekakšnega transa in sunkovito vstane: »Kakšna čarovnija je to? Sem jaz ta posebna? Začutila sem to božansko moč. To izjemno skuliranost!« Prikazen rezko odvrne: »Ti nisi še košček P-ja od prve. Si samo p od piona v službi močnih.« Helena povesi glavo in umolkne. Sandro z nelagodjem navdaja spoznanje, da ni več v središču pozornosti: »Kaj hočeš od nas?« strogo vpraša. Prikazen kratko prikima in jo prebode z boleče poudarjeno mislijo: »Se bojiš za svojo vlogo? Te je strah, če slučajno ne boš alfa?« se zareži in se zareže v njen um, »odkar se je vate razodel tašamot šaeviz, imaš težave z ravnotežjem med strogostjo in ljubkostjo. Vedno padeš v jamo težav. Draga Sandra, zaradi tebe sem tukaj. Samo zaradi tebe,« poudari in mehko nadaljuje, »v se druge ste pač, ker ste. Vsaka igra potrebuje tudi statiste,« in se znova obrne proti Sandri, »dar Sehir Jereda je blagoslovljen dar. Vendar te omejuje in z nezgodami klofuta tvoje 242 neučakano stremuštvo,« frkne z roko po zraku. Sveče ugasnejo. Sandra odpre usta, vendar iz grla ne pride noben glas. Trdneje stisne magijsko palico. Svetleča prikazen prijazno razširi roke in vseh pet deklet napolni z ugodjem, sijočim iz para rubinasto žarečih oči. Sveče ponovno čudežno zagorijo. Še malo se približa. Znova ovene vse, kar obsije njena luč. Vnovič obujeni plamenčki preskočijo na biserno telo. V njihovih mislih spregovori z iskro radoživosti: »Že nekaj časa vas opazujem. Priznam, zabavam se ob vaših poskusih biti kul. Smešite se s svojim patetičnim gejmom. Najbolj hecni del programa vaših lajfov je to špricanje safra. Sandrina strategija je najzabavnejša,« in oči znova zasijejo z rubinastim sijajem, »arogantni mulci mislijo, kakšna fafačica in jebačica for fre si, a vsakemu od njih skozi Jubeac halaja vzameš konkretno dozo energije. Od njih ostane samo propadla lupina, potopljena v vikend alkoholni paket. Fino služiš s posebno energijsko masažo. Ampak,« sklene roke in se grozljivo zareži, »vedno ta ampak! Redno te spodnaša tisti zoprni duh posilstva, nujnosti za vstop mogočne entitete. Kar te dela močno, te tudi slabi. Kljub vsemu potencialu in darovom si pustna šema brez občutka za pravo mero. Zaradi tega se kot zadeta od flayerja opotekaš iz ene v drugo težavo. Dokler želiš biti kraljica jame, toliko časa boš v tej jami.« Znova se posveti še drugim: »Poznam vse vaše poskuse rešitve iz gnojišča, kamor ste se same zalučale. Posebno poučna in zabavna je izkušnja s tisto arogantno fukotožno kroto Rokom,« biserni sijaj ustnic se razveže v nasmeh. Sandra se spomni neprijetnega policijskega postopka in zgroženo vpraša: »Si ga ti?« Biserna podoba zatrepeta, ognji okoli njenega telesa zatrepetajo: »Vsekakor! Kdo drug bi znal tega luftarja tako natančno komatizirati in ga mimogrede narediti za starega PCD džankija? Seveda ni šlo brez tvoje pomoči,« frkne in med demonskim smehljanjem nadaljuje, »čeprav je 243 ministrov sin, ga ni škoda. Pač kolateralna škoda, saj sem hotela ugotoviti vaše sposobnosti pri spopadu z malce resnejšim izzivom. Pajci so vas stisnili in ne bodo odnehali. Njihova osrednja tarča si ti!« zapiči ognjen pogled v Sandrine izbuljene oči, »ti že imaš izkušnje s pajci. Je tako?« Sandra nemo prikima. Znova, danes že drugič, podoživi strašno izkušnjo. Štirje so jo mrcvarili. Policija je poneverila dokaze in njena družina je plačala visoko ceno. Najbolj umazano delo je opravil takrat še zeleni inšpektor Aleš Kotnik. Tudi v tej epizodi je zraven taisti Aleš Kotnik. Zdaj je ukrepala. Ni več nemočna deklica, temveč močna čarovnica. Sandra vzdihne: »Tistega inšpektorja sem temeljito prešvicala. Moč moje magije le ni tako nemočna. Pritisnila sem na trenutek njegove slabosti. Takrat sem ga obrnila proti njegovim šefom. Mogoče me bo celo aretiral, vendar tega ne bo naredil s srcem. Njegov odpor proti umazani igri bo vse močnejši. Na koncu bo razkril prave capine in podrl barabinskega ministra. Z njegovim rušenjem se bo začel rušiti ta, z nepotizmom in korupcijo prepojen sistem. Eni imajo vedno več, drugi vedno manj. In tisti, ki imajo, nekaznovano molzejo tiste, ki nimajo. Ta roparski sistem se mora nehati!« Prikazen se nasmehne: »Kaj pa, draga Sandra, če si ga na koncu ti spravila v nebesa? Res sem ga jaz, a vendarle je delo opravila tvoja in ne moja roka.« Sandra prebledi. Prikazen samozavestno nadaljuje: »Na srečo sem poskrbela za tvojo varnost in varnost vseh vas,« in se v hipu začutijo njen resnejši ton, »pošteno od mene, saj sem vas potunkala.« Sandra zajeclja: »Jaz? Kako sem ga lahko? Kdaj?« 244 Oglasi se Angela: »Tudi mene zanima, kako je to potekalo?« Prikazen se še malo dvigne, moč plamenov se za hip okrepi in zatem pojenja: »Kako? Preprosto. Sandrin dar je od mene in kar je od mene, je pod mojim nadzorom.« Sandra znova piskajoče zajeclja: »Ne razumem.« Lebdeči stvor razširi roke in iz njih zaplešejo plameni: »Urok te je vodil. Kako si ga zapustila? Vrata si pustila odprta. Zaljubila bi se sama vase, če bi videla, kako mogočno energijo besa si izžarevala. Se spomniš, kako si planila na cesto in v mobi zakričala ime taksija? Draga moja, bes, pomešan z ostrimi noži usmerjene volje, je v pravih rokah mogočno orožje. Vsaj v rokah osredotočene umetnice čarovnije. A žal ne tebe,« in prikuje svoj rubinast pogled na Sandrine izbuljene očesne krogle. »Bes te na tvojo smolo naredi raztreseno in impulzivno. Na tem boš morala garati, saj te ta raztresena impulzivnost lahko stane glave. No, pustimo to. Delo mi je olajšala ravno ta tvoja raztresenost. Lepše od tvojega razsutega stanja ne bi moglo biti. Kakšna parada zmedenosti!« Helena in Karmen se nasmehneta, a se zresnita ob Sandrinem vrtajočem pogledu: »Kaj je z mojim besom? Na kakšno raztresenost misliš?« dvigne glas. Nagne se naprej. Najbrž ne more verjeti, kar je slišala. 245 Prešine jo eden od naukov Sehir Jereda: »Uporabi svoj bes. Na njegovih krilih premagaj sovražnika. Prvinski bes je resnično središče moči. Usmeri ga z voljo in stopi na prestol zmagoslavja.« Zdaj pa to. Pojava se skoraj prisrčno nasmehne in koprena okoli telesa se zgosti. Migetanje milijonov sijočih zvezdic predira samo rubinast sij oči: »Saj menda nisi jezna,« in se znova nenaravno predirljivo zakrohota, »ojoj, draga Sandra, čisto sem pozabila,« naredi izraz obžalovanja in sijaj oči malce pojenja, »ha, ha, ha, žal se ne spomniš drobcenega trenutka najinega srečanja in takrat sem ti v prešvicano roko porinila tisti drek. Tako neumno si me pogledala. Na srečo sem iz tvojega mema skenslala svoj obrazek.« »Meni? Sva se srečali?« zmedeno vpraša. Zalije jo rdečična mešanica sramu in jeze. Šit, mene je neki duh uporabil za orodje. Res sem v skeri šitu. Overdoza šita. Bes veličastno odmeva po dvoranah njene glave. Sijoča nakaza se zakrohota: »Ha, ha, vsekakor overdoza šita. Se moram strinjati s tabo,« in z narejenim obžalovanjem doda, »uboga Sandra. Vsekakor se ne spomniš, kako si se jezna obrnila in tisti pijani opici postavila na mizo pravilno odmerjen kup fiksa. Potem si besno odkorakala, grozno zaloputnila z vrati in se jezna vrgla v taksi. Ha, ha, res imaš luknjo v spominu,« se zakrohota in v hipu zresni: »Brisanje koščka tvojega spomina ni kak poseben podvig, ker te je 246 žrl bes zaradi krote s polnim gobcem verbalnih fekalij. Ko je bila roba dostavljena, sem tisto gnido z urokom prisilila do nažiranja s šitom. Prava parada kaprofilije. Preostanek zgodbe je že legenda. Seveda se kričeči seronja, ko je prišel k sebi, ni mogel ničesar spomniti. Njegov stari zdaj kot birič z bičem priganja vse v svojem prašičjem dosegu. Biti minister ima precej prednosti,« se ponovno plitko nasmehne, »in tudi nekaj zoprnih slabosti, kar bo debeloglavi vol hitro ugotovil. Ne morem si pomagati, z enim zamahom sem veličastno fentala dve gnojni muhi.« Ponovno se glasno zasmeji. Kljub demoničnemu smehu prikazen izžareva nenavadno ljubko nedolžnost. Zatem se zresni in skoraj zašepeta: »Ojoj, draga Sandra, to tvojo vrnitev s paketkom v taci je snemala tista kamera.« Sandra prebledi. Hoče nekaj reči, a zaradi šoka samo pihne. Nakaza se prostaško zakrohota: »Joj, kakšen fris si naredila! Desetka za umetniški vtis,« in mirno pristavi, »ampak ne boj se! To sceno sem pobrisala. Aleluja za sodobno omrežje!« Sandra jezno prhne: »Tako si me uporabila? Si res vse pobrisala?« Ona, ki zase vedno trdi, da je nihče ne more v nič prisiliti, je mimo svojega védenja zaigrala marioneto v tujih rokah. Ona je bila orodje. Nezaslišano! Bog ve, kakšnih trikov je ta pojava sposobna! Predrzno me je uporabila! In to mene! Prikazen prikima in se spusti skoraj do tal. Požge rastje, pod sabo sterilizira zemljo in mehko odvrne: 247 »Ne bodi no jezna, ker sem te uporabila. Predvidevala sem potek preiskave in poskrbela, da si zadnja na listi krivih. Fino je pomagala tudi tvoja igra s pigijevimi občutki. A najbolj bo pomagal surovinski sestav PCD-ja. Tam se skriva tvoja rešitev in potop prepotentnega bika. Ta drogeraška igra je samo zažigalna vrvica, ki bo sprožila eksplozijo sprememb,« odvrne, se zahihita in skozi kopreno z nežno roko potegne debelo zlato verižico z velikim temnim obeskom z devetimi raznobarvnimi kristali. Obrne ga proti dekletom. Sandra ga takoj prepozna. Pade na kolena. Razburjeno zapiska: »Takoj pokleknite! To je talisman Saratab Ur'Al. Pravzaprav sploh ne bi smel obstajati! Vsaj ne v našem svetu, saj je del dragocenosti čuvajev Moloha. V sebi nosi koncentrirano moč devetih zatabov, najstrašnejših kamnov neskončne moči. Na ime tega talismana sem slučajno nabasala med permutacijsko obdelavo grške verzije Nove Zaveze. Namige sem kasneje našla še v različnih virih, tako ali drugače povezanih z evangeliji. V Sehir Jeredu.« Stavka ne konča, v besedo ji seže nakaza dopolni njeno misel: »To knjigo mogočne magije si dobila zaradi mojega navdiha. Jaz sem ti poslala drobtinice in ti si jim znala slediti. Bivši lastniki Sehir Jereda so zamočili in so postali odveč.« Sandra evforično nadaljuje: »V Sehir Jeredu sem našla še namige o obstoju devetih talismanov teme, združenih v enem samem demonskem talismanu, ki ni iz tega sveta. Verjetno je to medsebojno povezano in odgovor je tu,« in se zazre v talisman, ležeč na goreči dlani. Prikazen nežno prikima: »Vidiš, zato si koristna. Rodila si se z naravnim talentom za resnično magijo. Zaradi tega prirojenega daru sem ti v trenutku tiste travmatične izkušnje darovala posebno moč, posebnega duha.« Sandra zašepeta: 248 »Duh kerkeša, ene od sedmih veličin Megšelema.« Naenkrat zapiha hladen veter. Plameni sveč zaplešejo in ugasnejo. Ona se dvigne meter nad njih in nepremično lebdi z razprtimi rokami. Pogled usmeri na zvezdno nebo. Klečijo in zasanjano čakajo. »Šalah, šalah eli Saratab! Šalah, šalah nunim veakhaeve! Šoleštem girom zatab! Šalah be zatab!« kliče urok v tujem jeziku. Med dlanema se vzpostavi obok slepečih strel. Svetloba nenaravne svetlobe osvetli pentagram in klečeča dekleta. Zaslišijo prasketanje sijočih strel magije. Bleščeči obok obkroža zgornji del lebdeče prikazni in strele preskakujejo iz ene v drugo dlan. Celo telo zasije. Melodično, nenaravno vibrirajoče izgovarja urok. Sekunde se vlečejo v neskončnost. Dekleta vihajo nosove med ovohavanjem sproščenega ozona. Dvignejo glave in začarano zrejo v bleščeče telo, obdano s svetlim plesom nenaravnih strel. Sijoči lasje zaplapolajo v metežu razelektritev. Biserna koprena, objemajoča njeno telo, nežno trepeta v ritmu gibanja toplega zraka. Oči pojave ponovno močno zasijejo in v misli se jim vrežejo trde besede: »Moja veščina ne potrebuje priznanja ali hvale, še najmanj vaše. Sandra ve, kdo sem. Zdaj je onkraj dvomov. Popolnoma je prepričana. Je tako?« Sandra pade na kolena: »Elejla! Samo Elejla ima takšno moč. Ampak, kako v našem svetu?« V luči odeta podoba se zareže v misli vseh petih deklet: »To se bo razkrilo ob koncu časov. Kmalu bo. Zelo kmalu! Sandra, si pripravljena na svojo prvo nalogo?« Sandra prikima. Prikazen znova razširi roke in se spusti čisto na tla. 249 Trava pod njenimi nogami ovene in počrni: »Samo z mano in skozi mene boste prejele resnične moči. Združenih Devet samo skozi mene sije v ta in oni svet. Blagoslov moje luči vas bo spremljal v tem in onem svetu. Skozi mene se pretaka resnična magija tega in onega sveta in vsega, kar je vmes in okoli. Jaz sem center vesolja in njegovo bistvo. Jaz sem vse!« Oči prikazni še močneje zažarijo. Naenkrat slepeče strele zadenejo vseh pet nepremičnih deklet. Oblije jih svetloba magije. Za hip si nagonsko z rokami zakrijejo oči in omedlijo. Prikazen izgine. Sandra se čez čas prva zbudi in občuti težo obeska okoli vratu. Elejla me je izbral. Moj čas prihaja. Z roko potipa hladno kovino. Prikazen ji pusti tudi meč. Dvigne ga. Neverjetno! Kako je lahek. Zavihti ga in zvok rezanja zraka jo navduši. Kmalu bom to, za kar sem izbrana. Tudi poleg drugih deklet so ležali manj umetniško izdelani meči. Njihov čas prihaja. Začuti nalogo. 250 Biserna luč, ki pod nogami ubije vse živo. 251 Vstajenje metka zadetka Tavčarjeve center na Dobrni je zgrajen za bolnike s posebej razkošnimi zavarovalnimi policami. Ustanovitelji so vedeli, da elita, razen v primeru resnične nuje, da jih za silo pokrpajo, ne bo hotela na običajno urgenco ali intenzivno. Njihova predvidevanja so se dobesedno pozlatila. Jutranje sonce igrivo posije v razkošno opremljeno bolnišnično sobo. Rok počasi prihaja k sebi šele tretji dan po overdoziranju. Z očmi objame sterilno bel strop in ga presune tuj prostor. Kje sem? Nisem doma. Kaj se je zgodilo? Razmišljanje o lokaciji grobo prekine srdito grmeč glas: »Končno si se zbudil!« Zbudil? Končno? Kje? »Ati?« poišče korpulentno postavo, zavaljeno v udoben fotelj poleg okna. Topli sončni žarki v razkošno zračen prostor iztegujejo svoje tople prste skozi delno zasenčene žaluzije. Zopet se nakazuje vroč dan. Neslišna klima skrbi za ravno pravšnjo toploto in vlažnost. Takšno klimo ima vsaka nadstandardna soba. 252 Bolnica? Zakaj sem v bolnici? Kaj se je zgodilo? Obilna postava se dvigne na hecno okorne noge in strogo zarenči: »Cele tri dneve smo čakali na tvoje vstajenje iz sveta na mrtvo zadetih in zdaj je čas za odgovore.« S svojo mogočno postavo zapolni del še ne čisto jasnega sinovega vidnega polja. Fant slabotno vzdihne: »Ne vem natančno, kaj se je zgodilo. Imel sem obisk in pri tem nekaj malega drinknil. Gledal sem nek muvi,« skuša zasanjano najti razpadle spomine tiste noči. Oče ga grobo prekine: »Naj ti malo pomagam! Pri tebi se je muvala neka Sandra Radosavljevič. Kolikor vem, gre za osebo s kriminalnim rodovnikom. Takšnih ljudi bi se moral izogibati! A ti, nesreča, siliš v pokvarjen objem zgonjene pokveke iz sluma!« poudari besedo in nestrpno piha. Rok boleče odkima in se težavno, z grimaso napora, spravi v polsedeč položaj: »Čakaj, čakaj.« Z dlanjo si pomane oči: »Nisem v filingu za pridige.« Oče srdito zarenči: »Si ali nisi v filingu, očitno si še bolj teflonski od mojih sekretarjev in direktorjev! Dokler bodo namesto tvoje trde betice razmišljali furjasti hormoni, boš skakal iz ene v drugo nesrečo. Kolikokrat sva že šla čez to? Kolikokrat?« v narejenem obupu razširi roke, ki mu s tleskom padejo ob obilen trup in grmeče nadaljuje: »Čas je za terminacijo tvojih bed filingov! Če nisi sposoben sam, 253 bom jaz potegnil črto čez tvoje škodljive stupidnosti. Od tebe zahtevam samo eno,« vanj grozeče uperi kazalec, »kakor veš in znaš, potrdi zastrupitev od tac kuge iz sluma in čaka te hepi end.« odmakne se nekaj korakov in zazre skozi okno: »V nasprotnem te prepustim ne preveč zabavni usodi. Kazen za to, v kar si se vpletel, je kakšnih pet let čuze. Tvoji domišljiji prepuščam, kaj stari, fuka potrebni arestanti naredijo z deviško svežim meskom!« strogo dvigne glas in začne hoditi po sobi gor in dol. To počne, kadar je živčen. Krčevito postavi roke na boke in glasno sopiha. Sunkovito obstane, v sina usmeri grozeč pogled in besno zarenči: »Svoje politične kariere ne bom postavljal na kocko zaradi tvojih norosti! Odloči se! Zgaga iz sluma ali ti? Kdo bo šel v arest? Koga bodo krepki fantje sklobasali? Koga?« Kaj mu je? O čem govori? Arest? Kakšen arest? Napihuje se kot podivjan bik pred matadorjem. Nemirno išče sinov meglen pogled. Krmežljav fant zlovoljno odkima: »Kaj se je zgodlo? Zakaj sem tu? Ne vem. Nisem v pravem filingu. Najprej sem ...« napenja obrazne mišice. Oče ga znova brutalno prekine in zarohni s silino ranjenega leva: »Nehaj s tem safrom! Ti ali ona? Kdo bo naklobasan? Kdo? Dost' mam tvoj'ga sranja! Samo varnostniki pred vrati me vsako uro stanejo letne plače tvojega neprilagojenega prfoksa zgodle.« Grozeče se nagne nad posteljo in tiho zarenči: »Ti ali ona! Be or not to be!« Zakaj mi nihče ne pove, kaj se je zgodilo? Zakaj sem tu? 254 Stopi nekaj korakov nazaj in obupano zakrili z rokami: »Ne zavedaš se, kaj moram prestajati! Ne dojemaš, kakšno politično škodo predstavlja ta tvoja zastrupitev z drogo! Pomisli kdaj še na koga drugega, razen nase in svoje zjebane hormone! Dal ti bom v branje, kako me vlačijo po cajt'ngih. Ko bi videl komentarje! Ne veš, kaj vse doživljava z mamo zaradi tvojih neodgovornih izpadov! Moji sovražniki že pripravljajo mojo poslovilno čago!« in besno zakrili z rokami, »mrhovinarji se ne bodo nažrli z mojim političnim pogrebom! Tega ne bom dovolil! Ne! Politični pogreb bo, če znova rešim tvojo neodgovorno rit. Ker sem zajeban prasec, boš sam plačal za pečanje s pokopališko kurbetino! Čisto sam!« Fant se pogrezne v blazino in zajavka: »Sploh ne vem, zakaj sem tu! Težiš mi, a ne vem, čemu. Kakor vem, nisem požrl nobenega šita! Sedel sem pred TV, žulil pir, padel v of in se resetiral v ta hospit'l. Res ne vem, kaj me je resetiralo. Zakaj mi nihče nič ne pove? Vse je tak' skeri!« Minister sklene roke na hrbtu in zarjove: »Junec zagamani, naj te razsvetlim! Poln si bil PCD-ja! Se ti sanja, kaj je to?« in stopi dva koraka stran in odmahne, »ampak, dovolj mi je tega šitoarja! Zadnjič te vprašam,« in ga prebode z grozečim pogledom, »ti ali gniloba iz sluma? Majke mi, poskrbel bom, da te doleti še posebej trda kazen! Pri tehtanju ti, ali moj politični položaj, zmaga moj politični položaj. Vedno! Zapomni si to, junec zabiti!« Rok se sunkovito postavi v sedeč položaj in si mrzlično porine vzglavnik pod križ. Kakšen PCD? Od kod? Kaj ga stari serje? Zgroženo odkimava: 255 »PCD? Ta šit naj bi žrl? No vej! No vej!« Oče grozeče pristopi: »O ja, analiza krvi ne laže,« in z očmi živčno zavrti po stropu, »moj sin se je zadel z zelo natančno odmerjeno dozo cenene droge,« grozeče ponovi in zariplo zarenči, »samo vprašanje časa, kdaj bo do medijev pricurljala analiza tvoje krvi.« Od srda izbuljene oči znova zapiči v sina: »Res lepo. Ta droga se odmerja v miligramih? Vzameš pol miligrama premalo, si samo omotičen, vzameš pol miligrama preko, padeš v komo, a še s pol miligrama viška si zgodovina. To so mi zatrdili strokovnjaki. Si vedel za to? Ti kurčev idiot,« zagrmi, »če mi ne daš želenega odgovora, ne bo nobene milosti,« razpre roke v izrazu nemoči in z očmi besno šviga po blago zelenem stropu. Rok išče očetove svetle oči. Nisem žrl nobenega PCD? Od kod PCD? Odkima: »Stari, nisem žrl tega šita. Od en'ga pira pa nisem padel v of! Tista,« mu zmanjka besed. Minister ga utiša z živčno kretnjo roke in v zmedene sinove oči zapiči svoj strogi pogled in glasno zarenči: »Game over! Analiza krvi ne laže. Ravno ta nevarni šit so našli v tvoji krvi! Moj sin ima v krvi konjsko dozo PCD-ja. Preživeti takšno dozo pomeni samo eno,« zaplava z očmi na monitorje in besno skoraj zakriči, »da si star PCD džanki. Naj mi bog pomaga!« Razrvano se grabi za lase in rohni: »Tako so mi rekli zdravniki! Bog mi pomagaj, moj sin je star PCD zadetek. Veš, dragi sinček, diagnoze niso postavili lokalni mazači, temveč najboljši švicarski in angleški strokovnjaki za narkotike na osnovi rezultata akreditiranega laboratorija. Za mastno plačano zavarovanje sem deležen najboljšega in najboljše ne laže. O tem ni dvoma in s tabo se o tem ne bom 256 pogajal! Jasno?« grozeče dvigne glas in vanj strogo usmeri debel kazalec z velikim zlatim prstanom, »od tebe hočemo samo jasno ovadbo. Saj menda nočeš v arest med tipe s stoječimi kurci. Ali pač? Nesnaga iz sluma ali špalir mesnatih izmečkov! Izbira je tvoja,« dvigne obrvi. Rok zavrti oči in zajeclja: »Arest?« »Kam pa drugam! Polnoleten si in odgovarjal boš za svoje norčije. Nočeš pomagati in zaradi svojega političnega ugleda moram ukrepati. Moji nasprotniki, teh ni malo, morajo vedeti,« in zlovešče pribije, »z mano se ni zdravo jebati! In ti nisi nobena izjema. Nekdo mora z ulic. Zaradi tvojega idiotizma me ne bodo zrušili! Ne bodo me sramotno odstavili, ker imam sina džankija!« sklene roke, »imaš kakšno ime?« zapiči vanj svoj pogled roparice. Moram ukrepati, kajti mrhovinarski novinarji so se že razpisali. Zlasti webzini so polni odvratnih špekulacij. Kaj bi dal za ukinitev nekoristne opozicije? Zakaj obstajajo ti prekleti levičarji? Kdo jih potrebuje? Samo lenuhe podpirajo. Samo vprašanje časa, kdaj bodo sem vdrli. Brez mojega ukrepanja bo mulc zasral, da bolj ne more. Še sreča, da sem pripeljal svoje varnostnike. Fant se zlomi in skrušeno zamomlja: »Potem pa zgrabi tisto žabasto nadlogo, če ji lahko kaj dokažete.« Oče zadovoljno zarohni: »Tako se govori!« in potegne mobija. 257 Aleš pritisne na gumb pred sabo. Na liniji je bil minister Kovačič osebno: »Moj sin ima izjavo. Tista mrha ga je. Saj to smo tako in tako vedeli. Čas je, da jo odstraniš z ulice. Če zraven pade še kdo podoben, nič hudega.« Aleš oprezno odvrne: »Sandra Radosavljevič? Ona ima kot solza čist alibi. Preverili smo in dokazni postopki so še v teku.« Minister besno zarenči: »Alibije si nekam zarinite. Fant je pripravljen. Pridite!« in prekine zvezo. »Razumem,« reče Aleš v nem prenosni telefon in sam zase preklinja. Ni hujšega od političnega vpletanja v čisto običajno kriminalistično preiskavo. Kako misli obtožiti tisto deklino? Sicer je zoprna jezikava nadloga, kar pa še ni razlog za obtožbo. Njen alibi je neizpodbiten. Ob trčenju verjetnega z dokazanim, običajno zmaga dokazano. Nejevoljno odmahne z glavo in pokliče Romana: »Baje ima sin tistega prašičjega bika pripravljeno izjavo. Naj bi ga tista zmešana čarovnica z odprtim dekoltejem. Greva.« Roman vzdihne: »Očitno se je raven vajinih medsebojnih odnosov malce znižala. Vsaj glede na tvoj ton,« in ob Aleševem nestrpnem namigu z obrvmi resno doda, 258 »to bo zanimivo. Ravno pred nekaj urami sem dobil podatke o osebah, ki so dvignile tista dva praška iz šolskega varovanega skladišča. Gre za dve osebi,« in svečano doda, »en del je dvignil naš tiček Rok Kovačič, drugega pa Lucija Svetnik. Zanimiva kombinacija.« Aleš ga prekine: »Zakaj mi tega nisi takoj sporočil?« Roman se skrivnostno nasmehne: »Raje sem malce poizvedoval in tako prišel do nekaj zanimivih ugotovitev. Kot prvo, Rok in Lucija nista v ničemer povezana. Prav z ničimer. Zdaj pa enigma dneva,« zmagoslavno dvigne kazalec desne roke v zrak. Aleš prikima in nestrpno prikima: »Daj, povej že!« »Lucija je sicer dvignila robo, vendar je ni odnesla iz šole. Ugani, kdo je to storil?« Aleš razširi dlani in nestrpno zaječi: »Mogoče sveti Peter?« Roman se zmagoslavno nasmehne: »Znova se pojavi naš zadetek, ministrov sin Rok Kovačič. Od Lucijinega dviga sestavin v skladišču do odhoda skozi šolska vrata je minilo okoli pol leta. Pomisli! Najprej sta skoraj skupaj vzela vsak svoj del. Rok še isti dan odnese ven svoj del. Registrator je jasno zabeležil ta trenutek. Zatem se je v naslednjega pol leta zgodila primopredaja. Tako je drugi del romal iz šole v času popravcev. Veš, Rok ni ravno briljanten učenec in popravci so, navkljub očetovim posredovanjem, njegova redna praksa. Nekaj Lucijinih sošolk sem povprašal glede Roka in nje. Vse so trdile, da med njima dvema ni nobene možnosti komunikacije. Niti ni nobene 259 posredne ali neposredne povezave. Uporabil sem vsa socialna orodja in ta so le potrdila pričevanja,« in mračno pribije, »Rok Kovačič in Lucija Svetnik živita vsak v svojem kosu vesolja. Tudi njuni družini nista nikjer povezani. Edina vez, politična, je zelo oddaljena in tudi tu ni nobenega stika. Nikoli niso kandidirali en proti drugemu, niti se znašli na različnih, konkurenčnih bregovih. Torej imamo problem, kako razvozlati ta čudaški klobčič.« Aleš zamišljeno sede v svoj fotelj. Pogled mu ostekleni. Glavo mehanično obrne proti oknu in prazno zre v pobočje Anskega vrha. Roman nadaljuje: »Nikakor pa pri tej zadevi ne najdem nobene povezave s tisto nesrečnico. Bila je pri njem, od tam je tudi odšla in se zagotovo ni vrnila. Njen alibi je čistejši od device. Sem lahko odkrit?« Aleš odsotno prikima. Pogleda ne umakne s hriba. Roman zavzeto nadaljuje: »Rok je s svojimi izpadi pregloboko zagreznil in nori bik hoče vso stvar zakriti z lažno obtožbo. Zaradi vse močnejšega medijskega pritiska mu gori pod tolsto ritjo. Njegovo politično preživetje je ogroženo, zato se hoče izmazati z igro brezkompromisne borbe za moralo in pravico. Dovolj je pokvarjen, da za položaj proda še lastnega sina. Sam bi se ustrašil takšnega očeta. In še nekaj,« stiša glas in malce otožno doda, »vem, da si imel pred leti neko zadevo z gospodično Radosavljevič. Kaj, kje in kako, me ne zanima. Upam, da to ne vpliva na tvojo zdajšnjo presojo. Kakšen bo najin naslednji korak?« Oba molčita. Aleš še kar zre v zeleno pobočje, Roman nepremično čaka na šefov in partnerjev odziv. Ve za šefovo povezanost z ministrom še od akademskih časov. Njune poti so prepletene in povezane. Tudi prigoda pred šestimi leti je del te zgodbe. Aleš čez čas strese z glavo in jo sunkovito obrne proti partnerju: 260 »Greva v bolnico in se pogovoriva s tem zadetkom. Rad bi slišal, kaj bo zapel. Še vedno nimava porekla tretje ključne komponente. Šele potem se bo zadeva morebiti razjasnila.« V bolnico se pritihotapita skozi stranski vhod. Vstopita skozi vhod za strežniško osebje. Novinarji so vztrajno oprezali pred glavnim vhodom. Za hip uzreta sekretarja Kovačiča pred novinarji, ko nekaj ognjevito razlaga. Roman trpko komentira: »Stari je v elementu.« Aleš resno doda: »Bojim se, da bo stari naredil neumnost. Najbrž bo pred novinarji namesto naju končal preiskavo. Žabe ne moreva zgrabiti, ker to izjavi njegov malopridni sin. Potrebujeva jasno zgodbo. Njen alibi je trden in neovrgljiv, a Rok je že vpleten vsaj preko sestavin. Če je škandal, ki bo nekoga odpihnil, že na obzorju, nočem, da še midva potoneva. Vsaj ne na račun lažne obtožbe, prikrivanja ključnih dokazov ali malomarnosti. Če je debeluh pripravljen žrtvovati svojega sina, bo naju še lažje odvrgel.« Roman med hitrimi koraki po osvetljenem in praznem hodniku prikima: »Nič ne moreva brez verodostojne in logične izjave. Imava overjene podatke o klicu taksija, izjavo taksista in izpisek plačila prevoza. Imava tudi strokovno mnenje o časovnem poteku delovanja PCD-ja. Potem je na spisku dokazov še poreklo dveh izmed treh ključnih sestavin in kmalu dobimo izsledke izvora preostale komponente za PCD. Misterija raketnega goriva, ki je mulca izstrelilo predaleč v nebesa, bo kmalu razkrita. Ko bo ves mozaik sestavljen, bova natikala lisice. Nič prej.« Na bolnišničnem oddelku ju najprej presenetijo zasebni varnostniki. Mrkogledi mož trdih potez s čitalcem preveri tudi osebne krtice. Roman 261 jezno protestira: »Saj nisva kriminalca.« Mož grobo odvrne: »Gospod minister je odredil strog varnostni nadzor zaradi varovanja zasebnosti svojega sina. Novinarske hijene marsikaj poskušajo.« Aleš kljubovalno sikne: »Umaknite se! Saj nočete prijave zaradi oviranja uradnega postopka!« Še Roman je presenečen nad Aleševo odločnostjo. Mrki mož samo zamahne z roko: »Preden bosta zapustila oddelek, bosta podpisala izjavo o molčečnosti. Tukaj imam odredbo,« a ne konča stavka. Aleš ga rezko odvrne: »Ničesar ne podpiševa, ker nama ni treba. Midva sva uradni osebi na uradni dolžnosti!« Kljubovalno odkorakata do primarijeve pisarne. Pričaka ju malce smešen možic. Začetek pleše skriva z nazaj počesanimi in s črno prebarvanimi lasmi. Obraz trikotne oblike neokusno podaljšuje bizarna, rjavo pobarvana kozja bradica. Sedi na hecni pručki. Tanke nogice štrlijo iz smešnega trupa z mogočnim jabolčnim trebuhom. Živčno tapka z dlanjo ob bedro. Odsotno zre v sončen dan: »Zaradi tega mulca imam norišnico. Še jetniška ambulanta nima toliko policistov.« Aleš mu vljudno vskoči v besedo: »To niso policisti, temveč uslužbenci varnostnega podjetja s 262 pogodbo.« Zdravnik živčno zamahne z roko: »Saj ni važno, čigavi so! Tukaj so! Motijo redno delo z nadlegovanjem mojih ljudi,« in obupano zakrili s pajkovsko suhimi rokami, »kakšna zmešnjava! Vse to zaradi bogataškega PCD odvisnika. Zakaj je moral končati ravno na mojem oddelku? Kje sem se pregrešil, da me bog tako kruto kaznuje? Kje?« razširi roke, se postavi na smešne nogice in jezno pihne, »ves oddelek sem moral zapreti zaradi nadležnih žurnalistov. Še picajzli so manj nadležni! Potem ta minister in njegovi razbojniki! Vsi smo morali podpisovati nekakšne izjave o molčečnosti in podobnem, nad vse je postavil giljotino astronomskih odškodnin,« in zažuga s krhko pestjo, ki nikoli ni videla fizičnega dela: »s svojim nadležnim teženjem mi je skrajšal življenje najmanj za dve leti,« in za podkrepitev sunkovito iztegne palec in kazalec, »dve leti manj zaradi navadnega drogeraša, ki ne ve, kdaj ima dovolj. Pa PCD? Joj mene joj!« »Niste edini,« Aleš trpko odvrne. Roman prikima in iz žepa potegne tablico. Primarij malce mirneje prekine tišino: »Zbudil se je pred dobro uro. V glavi še nima vsega na pravem mestu. Gospod minister je odhrumel s svojim tropom goril.« in pogleda na starinsko stensko uro, »pred kakšne četrt ure. Mogoče ste ga srečali.« Roman kislo odkima: »Nisva imela te časti.« Primarij razburjeno nadaljuje: »Srečna vidva! Priporočam vama previdnost,« in spusti malce nadležno visok glas, »imamo tudi dokončne analize porekla surovin PCDja, krivega za klinično stanje mulca. Analiza je prišla na moje namizje pred pol ure. Minister je ni videl,« in se navihano nasmehne, »ni je zahteval, a sam nisem hotel drzati v že dovolj nasršen sršenjak,« in vzdihne, »lahko jih primerjate s svojimi izsledki.« 263 Roman na Alešev namig pritisne na gumb za sprejem. Nekaj trenutkov kasneje, ob pogledu na izsledke, široko razpre oči: »Ste prepričani, da so to točni podatki? Kako je to možno?« Primarij ležerno prikima: »Analize akreditiranega laboratorija ne lažejo. Veljajo še pred bogom, na sam sodni dan. Napaka je skoraj izključena. Analizo so trikrat ponovili. Tako velevajo predpisi in velja kot sodni dokaz. Vi se morate dogovoriti, kako je storilec prišel do tega vira. Ponovno se je pokazala upravičenost nano označevanja nevarnih snovi,« obrne glavo proti detektivoma, se nasmehne in pogled urno, kolikor mu dopuščajo tanke krivenčaste nogice, odraca proti odprtemu oknu. Gotovo si želi kril in odleteti nekam na lepše. Aleš zlovoljno odkima: »Sestavini, identificirani kot last šolskega laboratorija, nista sporni. Zaskrbljen sem zaradi sestavine, identificirane kot naše. Pri nas nič ne manjka. Nihče ni prijavil manka. Nad temi kemikalijami se izvaja temeljit vsakodnevni nadzor. Kaj takšnega je nemogoče neopazno izmakniti. Ste res prepričani o natančnosti analize? Vsaj glede kemikalije, domnevno izmaknjene iz našega nadzorovanega skladišča,« in se spogledata z Romanom. Primarij se obrne, strogo prikima in malce naveličano bevskne: »Analize so natančne. Elektronski odtis skladišča je nezamenljiv,« in začne kazati znake slabe volje. Ob vseh teh nadurah, v družbi nadležnih gorostasov, se najdejo dvomljivci v tehnologijo identifikacije skladišča. Vsak okraj ima takšen laboratorij. Ni čudno, da pajci hodijo v parih. Eden bere, drugi piše. Kmalu bodo hodili po trije skupaj. Potrebujejo še nekoga za štetje do pet. Krucifiks, kako trdoglavi so, če se nekaj ne sklada z njihovimi fantomskimi teorijami. 264 Roman prekine zadrego: »Greva do našega lepotca.« Aleš olajšano prikima: »Kasneje se oglasiva.« Zapustita veliko pisarno in primarij se zlekne v udoben fotelj. Olajšano vzdihne in čisto zase zašepeta: »Prekleti zadetek, ravno meni pride v roke. Zakaj? Bog, kaj sem ti storil?« Pred vrati pokažeta izkaznice. Mrkogleda varnostnika z odpetima nevroparalizatorjema ju po registraciji spustita v veliko in udobno sobo. Molče si izmenjajo stroge poglede. Ohoho, si lahko gospoda privošči. Ni slabo, če si pri koritu. V veliki postelji leži utrujena postava. Na roki ima merilno zapestnico in veliki stenski monitor izrisuje detektivoma neznane krivulje. Nekaj trenutkov se samo opazujejo, zatem Aleš prebije led molka: »Pozdravljeni. Gotovo veste, kdo sva in čemu sva tukaj. Zaradi postopka bomo ta pogovor snemali,« dvigne službeno izkaznico, vklopi službeni snemalnik in strogo vpraša, »ste vi Rok Kovačič?« Rok naveličano vzdihne: »Saj sta pismena. Na vratih piše. Za nepismene, da, jaz sem Rok Kovačič.« Aleš mračno presliši opazko in dvigne glas: »Torej smo razčistili glede vaše identitete. Imava tudi službeni bralnik osebnih kartic, a želimo tudi osebno potrdilo identitete zaradi pravil postopka. Gremo naprej. Veste, zakaj sva tukaj?« se prisili v nasmeh in z Romanom stopi proti postelji. 265 »O jes! Stari pravi, naj s scene dilitam tisto joškarico, ki se rada brezplačno dol daje. Sori, a taka je. Redke danes dajo zastonj. Vse se razprejo samo za keš. Mejbi mi je ona nastavila tisti šit. Mejbi mi ga je ruknila v drink. Kdo ve,« zdolgočaseno zavrti z očmi po stropu. Detektiva se hitro spogledata. Aleš odločno nadaljuje zaslišanje: »Naj vas opozorim, krivo pričanje vas lahko pripelje v težave, proti katerim je fotrova jeza nedolžen prdec. Gospodična Sandra Radosavljevič ima precej natančne alibije. Tudi poreklo surovin tega, čemur praviš šit, presega njene nabavne možnosti. Bodite torej skrajno previdni, preden izjavite kaj obremenjujočega,« in spusti pogled na snemalnik. On se pretegne in zlovoljno nadaljuje: »Torej je ta športna fafačica postala gospodična. Saj je po poreklu totalni podn, a stari, fafa carsko. Sori. Ta dan sem bil v slabem filingu. Drinknil sem nekaj skočev in pir ali dva. Ona žuli samo tisto, kar priteče iz kanalizacije,« strese z glavo in pogled se mu za hip zbistri, »stari ji krampa, če sploh dobi kaj krampat, zato je pir za njih luksuz. Ne vem,« se ponovno pogrezne v blazino in z meglenim pogledom zaplava po stropu. Čez nekaj trenutkov znova slabotno spregovori: »Preden je šla, sem šel scat in ona je rufnila taksi. Mejbi mi je kaj sun'la v drink. Šefe, kaj je 'mela v svoji malhi, res ne vem. Gledal sem muvi. Zlil sem pir, pa še en'ga in ... Out of memori. To je šefe, vsa mistik štorija.« Aleš strogo dvigne glas in grozeče pristopi: »Out of memori? Mladi gospodič,« zoži pogled in ostro pristavi, »to ni dovolj niti za o od obtožnice. Kdaj ste spili zadnjo, v njeni prisotnosti odprto pijačo?« Fant se ležerno dvigne in z motnimi očmi zaokroži po prostoru: 266 »Preden sem šel scat, sem stresel pir. Ona se je odfurala in ostal sem, saj sem že reku, sam v temi. Šel sem do frižiderja in si odprl še enega. Šit, bil sem v res bed filingu. Nucu s'm drink. Sori, da je moj odgovor kilava štorija. Šit! Res sem bil v resetu. Šit! Hrbet me je besno zarenči. Rdečica razburjenja mu zalije obraz. Hip zatem je ponovno ves bledikav. Pogled usmeri proti steklenici, iz katere so ga hranili v žilo. Aleš in Roman se spogledata. Aleš jezno spusti roki ob telo. Roman stisne ustnice. Sandre ni za zdaj z ničimer obremenil. Njen alibi za kritični čas je potrdilo veliko ljudi iz njene bližine. Starši in njuni trije znanci so kljub vsemu verodostojne priče. Vse se ujema. Odpeljala se je s taksijem do bloka v tisti betonski džungli nekdanjih socialnih stanovanj. Nikamor več ni šla. To potrjuje celo posnetek čudežno preživele kamere na bankomatu, nasproti vhoda v njihovo luknjo. Aleš nestrpno odkima z glavo in strogo pristavi: »Za zdaj še niste izjavili ničesar obremenilnega proti morebitni osumljenki. Za začetek predkazenskega postopka potrebujeva otipljivo in dokazljivo pričanje. Med vašo zadnjo pijačo in možnostjo zastrupitve s PCD je prevelika časovna luknja. Če bi vam ona kaj vsula v pijačo, bi vas sezulo nekaj ur prej. Vam je kaj pustila?« in naveličano pihne, »bom drugače vprašal!« grozeče dvigne glas: »vas je mogoče zgrabila želja po eksperimentiranju? Bolje za vas, če nam poveste čisto resnico.« Rok nekaj časa molči in naveličano odgovori: »Kot sem reku, pir sem ruknu, ko je ona še bla pr'men. Potem sem iz frižiderja vzel še enega, a ga nisem odprl. Ona se je medtem odfurala. To ponavljanje je že malce skeri.« Aleš zlovoljno težka snemalnik in v sebi preklinja nerodnost naprave. Položi jo na rob postelje in iz žepa potegne tablico: »Preveč časa je minilo od tvojega zadnjega drinka do začetka učinkovanja PCD-ja. Nekaj se tu ne sklada. Nikakor,« besno odkima, nekaj 267 prebere z ekrana in se spogleda z Romanom. Slednji stisne ustnice in molči. Nič se ne ujema. Popolnoma nič. Nobena zgodba še ni logično zapolnila treh odločilnih ur časovne praznine. Mulec je ni znal ali hotel zapolniti. »Sori šefe, mogoče mi je vrgla šit v drink! Sem reku ... mogoče,« ponovno naveličano zavrti z očmi okoli neke navidezne točke na stropu. Alešev obraz okamni v masko avtoritarne strogosti: »Za osvežitev naj vam predstavim ugotovitve izvidov krvi. PCD v vaše telo ni priplaval v družbi etanola. Torej ga niste spili, zmešanega v pijači. Nanj se je vezal šele v trebuhu. Lepota PCD-ja je občutljivost na trebušno okolje in preprosta sledljivost njegovega potovanja po džankijevem telesu. Naj vas pred nadaljnjim pogovorom razsvetlim s časovnico vaše zastrupitve. Šele dve uri po zadnjem vnosu alkohola ste konzumirali PCD. Poplaknili ste ga s kanalizacijo, kot rečete vodi iz vodovodne pipe. Analiza tega, kar ste imeli v želodcu, krvi, seču, blatu in ostalih izcedkih, lahko natančno določi potek zastrupitve s tako nevarno snovjo, kot je PCD. Ste vedeli za to?« Rok odsotno odkima: »No. Da sem žrl iz kanalizacije? Nemogoče! Nemogoče!« zakrili z rokami, »kanalizacija definitivno ni moj drink. Pir, kola, sprite ali kaj človeškega. Šit iz kanalizacije? Nikakor! Nemogoče! Frendov foter ima koncesijo in vem, kje in kako špara za jahto in kočice na Kreti, Kanarskih in St. Moritzu. Da bi to pil? No vej!« še kar odkimava in maha s preklastimi rokami. Aleš in Roman potrpežljivo čakata in opazujeta njegovo dirigiranje z rokami. Zatem Roman jezno zarenči: »Zdaj pa prekinimo igro!« jezno zarenči in izostri pogled na zmedenih Rokovih očeh, »analize ne lažejo! Šus veselja je bil lekarniško natančen za odvisnika z veliko PCD kondicije. Tudi rezultat nebeškega letenja je podoben izidu šusa pri dolgometražnemu odvisniku! PCD devičnik bi s takšno dozo ležal na obdukcijski mizi,« in opazi srage znoja na Rokovem čelu. Še malce dvigne glas, »naj vas razsvetlimo, odkrili smo 268 poreklo ključnih surovin. PCD je nastal iz elektronsko označenih kemikalij! Gospodično Radosavljevič bi lahko nekako obtožili, če bi vas v nebesa izstrelil ulični izdelek. Ampak vas ni. Izdelek nirvane je nastal, ker je nekdo kradel tudi v našem, policijskem skladišču!« Rok vskoči v poplavo besedo: »In kaj imam jaz s tem, kar so vam sunili? Tudi v vaših vrstah so dilerji s tacami v žaklju.« Roman rezko pribije: »Kar veliko! Te sestavine je potem veseli kemik zmešal s sestavinami, dobljene v skoraj enako varovanem laboratoriju vaše šole. Izmaknjene so bile iz skladišča, kamor ima dostop samo elita A in B razredov.« Rok znova vskoči: »In?« pogled se mu zbistri. Roman kislo doda: »Vse vam bom osvežil in predvsem osvetlil. Mi lahko pomagate, kako so odšle kemikalije iz vašega laboratorija? Vi imate prost dostop, a gospodična Radosavljevič ne more niti blizu vrat.« »Kako naj vem?« radovedno vpraša. Roman se kratko spogleda z Alešem, se kratko nasmehne in skoraj grozeče doda: »Pomislite! Storilec je kradel iz najbolj napačnih skladišč, kar jih je. Kot bi ropal banko z otroško pištolo in na kraju zločina odvrgel lastno osebno SIM kartico. Naše skladišče je za petimi varovanimi vrati s petimi šiframi. Pa še to ni dovolj. Tam vas najprej pozdravi prijazen nadzornik v družbi vsaj petih parov budnih oči. Ko vas preveri pod očmi posebnih kamer, vas čaka še desert. Nanomarkirane surovine so za dodatnimi 269 elektronskimi varovali. Torej gre za čedno število različnih varovalk, policistov in kamer,« zavrti z očmi in jih zapiči v Rokov okajen pogled, »šolsko skladišče je mogoče s svojo nevroparalitično mrežo še bolje zavarovano. Tam je od predlani nameščen neopazen bralnik nanooznak in je na smolo neumnih tatičev povezan s sistemom dijaških identifikacijskih kartic. In oba pripomočka v petek in svetek udobno fino beležita vse promet in ga za vsak slučaj shranjujeta za prihodnje rodove. Tako so dobili že veliko nadobudnih kemikov z roko v marmeladi poželjivih snovi.« Rok zavrti z očmi: »Še vedno ne vem, kaj mi hočete reči. Sori šefe, a še vedno mi ni nič jasno.« Aleš resno pristavi: »Očitno imate pamet v črnogorski. Bom povedal malce drugače. Mogoče boste lažje razumeli. Da dijaki običajnih razredov ne bi mogli do vaših dragocenih kemikalij, se morate na vhodu v lab identificirati. Vaši starši ne plačujejo treh jurjev letno zgolj za fino zeleno kartico z UNCC čipom, ki so vam ga podkožno injicirali pod blazinico palca leve roke. Kdor nima pravilno obarvane kartice in UNCC-ja, ne more v posvečen kemijski hram. Torej so vrata zaprta tudi za gospodično Radosavljevič. Vsako goljufanje zaščite bi zaznal sistem trojne varovalne zanke. A sistem v zadnjem letu ni zaznal nobenega poskusa goljufanja. Lažje je do robe priti na črno med uličnimi dilerji. Baje maherji iz Bangladeša za primerno ceno vse nabavijo.« Rok naveličano bevskne: »V čem je keč vaše štorije?« Aleš s povišanim tonom pribije: »Keč štorije je preprost. Glede na poreklo kemikalij, iz katerih je zvarjen vaš PCD, je gospodična Radosavljevič zadnja na listi osumljenih. Je 270 čisto na repu tovrstne prehranjevalne verige. Omenjene gospodične, navkljub željam vašega očeta, ne moremo zgrabiti. Preprosto nimava ničesar, na osnovi česar bi nama to uradniki na Prešernovi dovolili. Imate mogoče kakšno drugo, verjetnejše ime? Mogoče zgodbo? Zdaj je čas za resnico.« »Gospodična ... fensi se sliši,« se nasmehne in naveličano bevskne, »naš kemolab je gotovo težko dosegljiv,« in ponovno zakrili z rokami, »ampak šefe, saj ne trdim, da mi je ona dala šit. Ona je zadnja persona, preden sem padel v of. Res se mi ne sanja o tej skeri sceni.« Aleš pokroviteljsko doda: »Torej se strinjava glede gospodične Radosavljevič?« »Seveda šefe. Gospodična,« mu pogled zaplava nad obema inšpektorjema. Roman tiho vpraša: »Kljub vsemu pa ne smemo zlahka mimo možnosti, da se gospodična Radosavljevič dokoplje do robe ravno iz zaprtega in varovanega skladišča. To moram vprašati, čeprav nima smisla,« in spusti pogled na snemalnik in odločno vpraša, »ima gospodična Sandra Radosavljevič sposobnosti, da bi lahko neopazno obšla varnostne sisteme? Ima obsežno znanje iz informatike in programiranja sistemov na čipu? Ima dostop do opreme, ki bi ji omogočala takšno početje?« »Sandra? Frajla je mojster drgnjenja z joški, jezikanja, pustnega oblačenja, posebne masaže, ki te odreši bolečin, a za nabavo robe je nula. Če bi bile krekerske frajerke, ne bi klošarile s knjižnično robo. Njihov domet zadevanje so krompirjevi zvarki! No vej, da bi ona ali njene frendice znale vdreti v navadno ključavnico, kaj šele kaj zahtevnejšega,« besno odkimava. Roman pozorno dvigne obrvi: 271 »No vej?« ponovi in preteče dvigne glas, »si o tem popolnoma prepričan? Bi dal roko za to? Ta tvoja izpoved se snema. Kasneje nočem težav z verodostojnostjo.« Rok trdo odvrne: »No vej pomeni no vej!« in pihne, »kako naj zjebejo fensi frišno varnost, če imajo doma kompe z odpada?« Vmeša se Aleš in resno, razločno vpraša: »Še enkrat vprašam! Imaš kakšno drugo ime?« »No!« odvrne odsekano. Roman pred sabo sklene roke: »Torej ne poznaš nikogar dovolj sposobnega in z dovolj jajci za rabutanje iz zavarovanega skladišča? Kaj pa možnost vdora v policijsko skladišče? Podkupnine in te stvari?« »Hja, Svetnikova kold bič ima starca, ki se pri vas pajcih muva. Potem je tukaj še Peternikov debilček. A litl boy je za to prebutast,« hladno odvrne, »ta bi prvega pri vratih lepo prosil za košček šita.« Roman in Aleš se spogledata: »Ste s kold bič mislili gospodično Lucijo Svetnik, hčer načelnika magistra Ljuba Svetnika?« »O, ja. Vaših nazivov ne poznam,« zabrunda v brado. Aleš odločno nadaljuje: »Gospod načelnik je najbrž zadnji, primeren za takšno obtožbo. S tabo najbrž nima nobene veze, niti preko gospodične Lucije. Oni so ugledna družina. Ni njuna hčerka vzorna učenka in zaradi uspehov na raznih tekmovanjih večkrat nagrajena tudi z mednarodnimi priznanji? Kakor vem, 272 je tudi precej pomembna funkcionarka v podmladku vladne Zaveze za Slovenijo. Ni njihov družinski prijatelj sam predsednik države Urban Križnik? Je slučajno njen stric evropski minister Gal Svetnik?« Aleš zapiči v Roka oster pogled in malce zajedljivo dvigne glas, »z vami verjetno nima ničesar omembe vrednega.« Rok besno odkima. Najbrž želi odgnati razmišljanje o tisti brezhibno urejeni lutkici brez porivača: »O ja! Kot sem rekel, njenih starcev ne poznam niti od daleč, niti od blizu. Lutkica je devica od spredaj in zadaj. Še preklinjati ne zna. Prava miss na tekmovanju nedojebanih nun!« in hlastno razlaga, »lani smo vsi izgubili stavo, kdo ji bo prvi pokazal nebesa. Vsi smo bili luzerji. Šit frdaman. Ona je še kar junfra,« a ga Roman nejevoljno prekine: »Ne zanima me vaše razmišljanje o njej in njenih.« Aleš grozeče dvigne glas: »Kljub vsemu dobro premisli. Si res prepričan, da nimaš ničesar z mlado gospodično Svetnik? Si prepričan?« Rok ponovno naveličano odkima: »No vej šefe!« naveličano zarenči, »zakaj bi drkal ob njeni sliki, če lahko namočim v živo? Keš vse odpre in vse podre,« zaključi z režečim glasom. Roman cinično doda: »Očitno ne vse. Očitno ne.« Aleš prevzame besedo: »Naj naredim zaključke! Gospodična Radosavljevič v tej igri odpade. Ona nima sposobnosti za morebitno igračkanje s sofisticiranim varnostnim 273 mehanizmom. To si sam potrdil,« ga pozorno opazuje. Fant prikima. Inšpektor enako strogo nadaljuje tok misli: »Zanimivejša je, da, uporabil sem besedo zanimivejša,« se s kančkom nasmeha spogleda z Romanom, »kako naj rečem,« zadovoljno vzdihne, »skrivnost tretje sestavine PCD-ja. Ta je v šit, kot PCD-ju rečejo na ulici, prišel iz našega varovanega skladišča. Če se osredotočim na bližnje sorodnike dijakov in dijakinj A in B razreda, ostaneta natanko dve osebi, zaposlena v naši hiši,« in zajame sapo, »oba naša uslužbenca imata dovolj visok količnik za vstopnico v skladišče. Najprej je tu načelnik magister Ljubo Svetnik. On ima neomejen dostop do skladišča, natančno tistega dela, kjer je neznani storilec izmaknil tretji del surovine za PCD. Potem imamo še inšpektorja Urbana Peternika,« in nekaj brska po zaslonu tablice, »a glej ga šmetna. On ni nikoli imel dostopa do skladišča in nikoli ni bil v njem. Torej ga ni možno na noben način povezati s primerom. Je tako?« »Šefe, če tako pravite,« Rok naveličano vzdihne in se ponovno pogrezne v blazino. Zlovoljno stegne roko proti kozarcu z vodo, »šit, raje bi pir kot to brozgo. Gotovo je iz kanalizacije. Kakšna je to Medilux Elite A zdravstvena polica, če je soba brez bara?« Roman zlovoljno zašepeta: »To je bolnica, ne pivnica.« Fant naredi požirek, se nakremži in kozarec z grimaso na obrazu odloži. S široko odprtimi očmi zvedavo premerja oba inšpektorja: »Brrr, če ni drucga.« Aleš se mora potruditi, da ohrani miren glas: »Kaj pa vi pravite? Znova ponavljam, do zdaj niste povedali za nikogar ničesar obremenjujočega. Tukaj kramljamo že kar nekaj časa, zadevo smo osvetlili iz različnih zornih kotov. Rezultat?« skomigne z rameni in tiho doda, »na osnovi vaših besed in rezultatov preiskave še 274 vedno ne moreva na nikogar pokazati s prstom,« in se spogleda z Romanom. Ta odobravajoče prikima in kolegu pokaže zaslon tablice. Alešev obraz zariše nasmeh zmagoslavja: »Ampak vse le ni tako v oblakih, tako skeri misteri, kot pravite vi mladi. Preden sva prišla do vas, mi je kolega Roman pokazal poročilo šolskega skladiščnega lista. Tudi sam sem si omislil svoj izvod,« se skoraj zareži, »niti v sanjah ne dobiš lepšega poročila. Takšnega, ki vse kocke zloži v skulpturo. Res je. Torej?« in tudi na Romanov obraz se zariše sled zadovoljstva. Aleš zmagoslavno nadaljuje: »Ko odstraniš vse nemogoče in neverjetne možnosti, ostanejo v mreži samo razne stopnje verjetnosti. Samo verjetne spremenljivke te drogeraške igre. Slastna gošča je vedno na koncu!« Oba se zresnita in v Roka usmerita mračni pogled. Fant zmedeno bega od enega do drugega strogega obraza: »Kaj?« Aleš tiho, čeprav trdo reče: »Mogoče se vam bo povrnil del spomina. Hja, vam podobni ste namazani z vsemi mogočimi in nemogočimi žavbami. Iz izkušenj vem, česa ste sposobni. Dobro vem, kaj lahko storite ljudem, ki jih imate za manjvredne od svojih veličin. Najmanj eno od takšnih prigod bi rad, v luči teh dogodkov, čim prej pozabil. Mogoče se bom odkupil s tem, ker bom tokrat šel do konca in se ne bom upognil pred voljo mogočnih.« Rok v hipu oživi: »A? O čem ti to šefe?« in hitro umakne za hip oživel pogled. »Nič A!« Aleš strogo zarenči in trdo zre v fanta in s kotičkom očesa ošvrkne zaslon tablice. Jezno, čeprav umirjeno, nadaljuje: 275 »Mogoče gre za kakšno novo elitno igrico. Morebiti je spodletela ali šla predaleč. Kaj me briga? Iz takšnega zornega kota kar nekaj stvari postane jasnejših. Takoj postanejo verjetne sestavine, vsa dejstva okoli scene,« in mrzeče resno nadaljuje, »morebiti je žretje nevarne droge, kot je PCD, kakšna nova odbita oblika postavljaštva brezdelnih mulcev. Kaj, če gre za kakšno stavo v stilu, kdo več zdrži? Mi smo svoje dni žrli neke rumene tabletke. Toda PCD! Ljubi bog, svetu se je res zmešalo! Doziranje PCD-ja se meri v miligramih, ne pa v naključnih dozah. Stvar bo jasnejša, če nadaljujem štorijo s poreklom surovin. Vrnimo se na vaš šolski lab. Naj ponovim, tisti iz nesponzoriranih programov, torej vsi izven A in B razredov, vanj na svojo srečo nimajo dostopa. Za njih je hermetično zaprt. Iz vašega laba sta dve, popolnoma nezdružljivi osebi, vsak zase, odnesli po eno nanomarkirano sestavino s seznama nevarnih in nadzorovanih snovi. Obe snovi sta dokazano del vesele substance, ki vas je izstrelilo v ta medicinski raj.« Rok vprašujoče dvigne pogled: »Torej je vsa ta burka odveč. Imate krivce za moje tukajšnje bivakiranje?« Roman mračno stisne ustnice in prežeče zoži pogled: »Imamo, in to z vsemi potrebnimi osebnimi podatki.« Rok pripre oči: »In? Zakaj me torej drkate? Saj vesta, da nisem kemik za Nobela!« Aleš in Roman se znova spogledata in Aleš nestrpno odvrne: »Zakaj vas drkava? Saj vas imava za kaj!« dvigne glas in skoraj zakliče, »zvezda tega šova ste vi, gospodič Rok Kovačič. Vi ste pred slabim letom, konkretno v sredo, šestega februarja 2064 ob devetih in sedem minut dvignili eno od obeh substanc in jo še isti dan odnesli iz šole. Markerji in elektronsko beleženje so natančni in neovrgljivi. Skladiščnega 276 lista ni možno prevarati. Njegov zapis ima sodno veljavo. Čeprav je po šolskih pravilih prepovedano iznašanje kemikalij s seznama nevarnih snovi, ste pripravek iznesli. Sami ste podpisali seznanitev s temi protokoli. Očitno je ta del varnosti precej pomanjkljiv. A to zdaj ni važno. Se sprašujete, kdo je vzel drugo substanco in kako je ta srečala prvo substanco? Nisva zastonj debatirala o gospodični Svetnik,« in za hip umolkne. Rok zardi, oči mu begajo in iščejo zatočišče. Aleš tiho nadaljuje: »Saj bo te agonije hitro konec. Pripravek je iz skladišča iznesla gospodična Lucija Svetnik, vaša kold bič. Pripravka ni iznesla izven območja šole, torej ni v prekršku. Potrebovala ga je za kakšne dodatne laboratorijske vaje. To sem preveril in v vašem učbeniku je vsaj deset poskusov, kjer je potrebna vsaj ena od markiranih sestavin PCD-ja. Zato jih tudi imate. Ona je podpisala skladiščni list natanko dvajset sekund pred vami, torej ste vedeli, kaj je iznesla iz območja skladišča. Hvala bogu za tehnologijo neopaznega sledenja nevarnih snovi.« Rok ogorčeno vskoči v besedo: »In kaj naj jaz imam z njenim dvigom? Mislite, da je prepovedano zapuščanje skladišča v polminutnem razmiku?« Aleš se zareži: »Vsekakor ni!« Rok bevskne: »Najprej to,« dvigne glas, »vsi vedo, da se ne drogiram in po tej logiki so mi to podtaknili. Ampak šefe,« zariplo pihne, »ne spomnim se nobenega dviga. Nikoli nisem bil fan kemije. Kaj, če mi je kdo podtaknil ali gre za napako?« Roman se kislo zareži in Aleš mu prepusti besedo: »Naj vas podučim, vsa lepota UNCC čipov je v tem, da jih je 277 nemogoče opetnajstiti! Vam je kdo odsekal palec?« pogled mu pade na fantovo bledolično roko, »prste imate vse, torej ste vi potrdili dvig. Že sedem let poskušajo največji krekerski frajerji razbiti kriptiranje UNCC čipov, a nagrada deset milijonov ojrov za razbitje je še nepodeljena. Torej me ne basajte s tem! Raje gremo naprej in se posvetimo sestavini gospodične Svetnik!« Rok se kljubovalno zareži: »To bi tudi sam rad slišal.« Roman rezko pribije: »Naj vam ne gre na smeh. V vaše omarice ni tako težko vdreti in mulci ste namazani z vsemi lump žavbami. Zadeva je preprostejša od goveje župe. Odtujili ste pripravek in ona je molčala. Ni špec kahla in ni prijavila kraje, čeprav bi jo morala. Če bi prijavila izginotje, bi mogoče preprečili to, kar se je zgodilo. V tej sobi ste mogoče samo zaradi njene brezhibne moralnosti.« Rok živčno in besno prekine Aleševo hladno sklepanje: »No vej! Šefe, za te besede vas lahko tožim! Saj vas tudi bom, če mi ne narišeta dokaza,« skoraj kriči in krili z rokami, »sodno overjen snemalnik dela tudi zame. Če ne jaz, vaju bo zašil moj ....« Stavka ne konča. Roman grobo ga prekine: »Utihnite! Nihče naju ne bo zašil, saj najboljše šele prihaja,« in se znova nasmehne. Rok zmedeno odkima. Roman ležerno nadaljuje, kot bi hotel zaužiti vsak trenutek tega pogovora: »Upravičeno sumimo, da ste pripravek odtujili ravno vi, ker ste ga odnesli iz šole pol leta kasneje, v četrtek, osemindvajsetega avgusta 2064! Tisti dan ste imeli popravca iz matematike,« in strogo prikima, »ja! Dragi gospodič, vi ste iz območja šole odnesli pripravek, ki ga je dvignila gospodična Svetnik. Naše sume potrjuje vsa elektronska dokumentacija s 278 sodno veljavo. Še vedno se lahko izmažete s precej nedolžno prekrškovno obdolžitvijo! Še zadnjič vas vprašam!« odločni dvigne glas, globoko vdihne in poskuša zveneti kar se da prijazno, »res ni šlo za kakšno novo, tvegano igro vas gospodičev s preveč prostega časa? Raje se izpovejte in vse bo šlo mimo brez nepotrebnih lažnih obtožb.« Rok poskuša razburjeno kriliti z rokami. Rdečica mu zalije obraz. Ves zaripel besno odvrne: »No vej! No vej! To so mi podtaknili! Ničesar nisem kradel! To so mi nastavili!« Roman neobičajno ostro prekine fantovo zbegano zanikanje: »Potem me razsvetlite! Dovolj mi je tega nategovanja! Imamo mulca, zastrupljenega s PCD. Sestavine te nevarne snovi so kradli v našem zavarovanem skladišču in v vašem šolskem laboratoriju. Del teh snovi je iz šole odnesel ravno ta, na urgenco dostavljen mulc, ki resnici na ljubo ni ravno zgled lepega obnašanja. Že ta del s polno sodno veljavo zadostuje za nadaljnji predkazenski postopek. Naj dava pod ključ hčer osebnega predsednikovega prijatelja, ker ni prijavila kraje? Že samo s sodno veljavnim potrdilom, da ste iz območja šole odnesli kar dve nevarni kemikaliji, je dovolj za precej strog šolski disciplinski postopek, da ne omenjam še utemeljenega suma posedovanja in razširjanja nevarnih snovi.« Rok obupano zakoplje obraz med dlani. Roman nadaljuje s svojim zmagoslavnim govorom: »Edina enigma je zgolj surovina iz našega skladišča. Zaradi postopkov, ki zadevajo morebitno odtujitev iz našega skladišča, še nimava imena in priimka. Vmes stoji samo birokratski postopek. Ampak ne bojte se, tudi to se bo razčistilo in, če se posvetimo sumu o nori bogataški igrici, bo kmalu jasno. Torej je naslednji korak samo na vas. Imate zgodbo, ki vas bo izvlekla iz te godlje? Imate ime?« grozeče stopi korak proti njemu in ne umakne pogleda z njegovih begajočih in prestrašenih oči. 279 Fant samo slabotno odkima: »No! No vej! Ničesar od tega se ne spomnim!« in počasi pridobiva nalet poguma, »popolnoma ničesar ne vem! Bo že oči poklical kakšne frajerske policiste iz Ljubljane in ti bodo počistili. Kaj bo z vama, če se moj oči razkuri, pa prepuščam vajini domišljiji,« in se režeče postavi v sedeč položaj. Aleš položi roki na boke in se strogo nagne nad fanta: »Tako torej? Ste zbrali pogum za grožnje? Naprej preverite, komu lahko grozite in kakšne karte imate. Precej hitro lahko uredimo tretji scenarij.« Rok se zakrohota in nesramno bevskne: »Bomo videli! Moj oči bo uredil. Bo!« Aleš odločno prikima: »Naj vas opozorim, da je ves pogovor shranjen na sodno veljavnem snemalniku.« Rok frkne z roko: »Nekam si vtaknite vašo sodno veljavo. V Sloveniji velja samo zakon močnejšega! Se vama sanja, kakšno moč ima moj oči? Vesta, koga vse pozna in kdo vse mu bo pomagal? Velike ribe bodo poglodale vaju, majhne ribice.« Aleš se komaj zadržuje. Tiho odvrne: »Gospod Rok Kovačevič, za zdaj hvala za vaše sodelovanje in na osnovi Zakona o predkazenskem postopku odrejam prepoved zapuščanja mesta v krogu osem kilometrov. Uredba velja od zdaj,« pritisne s palcem na zaslon in s svojim UNCC čipom potrdi izrečeno uredbo. Mehanično 280 nadaljuje, »v primeru kršitve odredbe, veljavno od tega trenutka dalje, bo vaš primer prevzelo Posebno tožilstvo. V tem času si lahko po potrebi dobite uradnega zastopnika ali pa vam ga na vašo željo odredi Pravosodno ministrstvo. V tej fazi postopka niste osumljenec, temveč pomembna varovana priča.« Takoj zatem izklopi snemalnik in ga spravi v žep. Rok besno zarenči: »Oba sta klinično mrtva. Moj oči vama bo izvlekel drob in vama z njim postregel. Vidva raje začnita iskati odvetnika, čeprav dvomim, da se bo dovolj dober upal spustiti fajt z očijevimi zvermi.« Aleš in Roman se samo razumevajoče nasmehneta. Zaslišanje se s sodno verifikacijo sproti pretaka na uradni strežnik, od tam pa na Urad za priče posebnega tožilstva, kjer se takoj začne izvajati inšpektorjeva izrečena uredba. Najemnika varnostne službe pred vrati samo vljudno pozdravita in ta za njima zapre vrata. Rok ponovno ostane sam s svojimi mislimi. Na glas razmišlja: »Šit! Kdo me je tako namočil? Najprej je kradel v mojem imenu, potem pa me še zadel s šitom za klošarje! Kdo? Bo že oči vse uredil. Vedno je. Mora.« Odgovora ne najde Premaga ga utrujenost. Tik, preden utone v spanec, ga prešine odrešujoča misel ... Elejla. Koraki votlo odmevajo na opustelem hodniku. Roman kot roparica na preži ocenjuje, če sta dovolj daleč od najetih goril in previdno spregovori: 281 »Veliko si upaš. To z uredbo o omejitvi gibanja. Stari bo popenil.« Aleš mračno odvrne: »Zaradi te uredbe stari ne bo mogel prekiniti preiskave in naju zamenjati s kakšnimi poniglavimi ljubljanskimi karieristi. Hvala bogu za novi zakon o postopku,« in na zaslonu preveri sprejetje uredbe, »mulc je z vsem namazan. Dve od treh sestavin sta izven nadzorovanega območja odšli v njegovih šapah. Tista zjebana sisara pa ima granitno trden alibi. Res lepa godlja!« Roman zlovoljno pihne: »Če sem pošten, sem kar srečen, da nisem v tvojem plačilnem razredu. Ne bi rad bil zraven, ko boš biku podaril šopek rožic, natrganih z nedolžno rokico njegovega sinčka debilčka. Dokazi in uredba imajo sodno veljavo, zato te ne bo mogel kar tako napičiti na svoje samovšečne roge.« Aleš zaskrbljeno stisne ustnice: »Dovolj je visoko, da bo s pomočjo tožilskih pravniških mahinacij zradiral sodno veljavne dokaze. A uredba ga bo upočasnila. Na voljo imava kakšnih pet, mogoče sedem delovnih dni. Verjemi, dobro vem, kako pravni sistem ščiti njemu podobne in njihovo barabinsko sorodstvo. Ker vem za njihovo zaščito, tudi vem, kako upočasniti njihov sistem.« Znova se znajdeta v primarijevi pisarni. Hecni možakar sedi pred stenskim zaslonom in si gladi ostanke las. Takoj opazi njuno slabo voljo in dvigne glavo. Izpod čela resno vpraša: »Imata kaj oprijemljivega?« »Popolnoma nič. Verjetno gre za novo adrenalinsko igro brezdelnih frocov. Zadeva se je nesrečno iztekla in zdaj smo tukaj.« Primarij kimajoče doda: 282 »Joj, kam svet gre? Vama lahko še kako pomagam?« stopi do vrat in ju vljudno meče iz pisarne, »želite mogoče preveriti certifikat našega laboratorija?« Aleš zlovoljno odkima: »Ne, gospod doktor,« in uradno doda policijsko vljudnostno frazo, »če bomo kaj potrebovali, vas pokličemo. Hvala za vaše sodelovanje.« »Velja,« odvrne in ju odpremi (ali vrže, odvisno od zornega kota) iz pisarne. Vljudno ju pospremi do konca hodnika, kjer se rokujejo. Zavestno ignorirajo mrkoglede plačance, viseče pred vrati Rokove sobe. Kakor hitro stopita na zunanji hodnik, ju prestrežejo varnostniki. Mogočna dvometrska gora izklesanih mišic ju pobara: »Sta končala? Tukaj morata še,« a ga Aleš grobo prekine: »Ničesar ne podpiševa! Samo še korak in deležni boste obdolžitve oviranja uradne preiskave.« Možje ju obkrožijo. Mrki mož zoži pogled: »Ampak po nalogu.« Aleš mu znova nevljudno skoči v besedo s poudarjeno avtoritarnim glasom, navajenim ukazovanja podrejenim: »Ne! Midva vodiva preiskavo in po zakonu sva zavezana k molčečnosti. Kar zapišite v zapisnik,« in glasno poudari: »Odklonila podpis izjave o molčečnosti.« Dvometraš dvigne roki in se zareži: »Kakor želite! O tem bom seveda poročal.« Aleš se spogleda z Romanom in prikima: 283 »Kar dajte,« srepo preleti vse štiri može z rokami na nevroparalizatorjih in razjarjeno bevskne, »zdaj pa se umaknite!« Uniformiranci se spogledajo, sprostijo napeta telesa in se urno umaknejo. S trdimi koraki hitita proti izhodu za zaposlene. Roman vzdihne: »Veliko si upaš.« Aleš jezno odvrne: »Dovolj mi je tega preseravanja.« Pospešita korak v upanju izogiba novinarskega špalirja. Zadnje kar potrebujeta, so novinarji in mrhovinarji v lovu na senzacijo dneva. Ves čas molčita in vsak zase razmišljata o zanki, kamor so ju dostavile okoliščine. Žal ju tokrat fortuna zapusti. Komaj stopita skozi vhodna vrata, ju prestreže novinarska horda: »Lahko daste izjavo? Ste govorili s sinom ministra Kovačiča? Kakšno je njegovo zdravstveno stanje? Imate namige? Je res žrtev maščevalne bivše sošolke s kriminalnim poreklom?« Inšpektorja zlovoljno premerita krdelo drenjajočih se mož in žena. Romana prešine - so kot sponzoruše pred razprodajo. Roman si nadene uradni izraz in resno odvrne: »O vseh podrobnostih poteka preiskave boste obveščeni na običajen način,« zamahne z roko in nežno, čeprav odločno, odrine vsiljivega snemalca. Po nekaj kletvicah vztraja: »Imate kakšno sled?« in množica ju vztrajno oblega s kamerami, tablicami, videofoni in ostalo tehnično kramo. Hitro iz posamičnih vprašanj nastane neartikulirano besnenje. Aleš jih objame s srepim pogledom in 284 besno zamahne z roko: »Preiskava je usmerjena v več različnih smeri. Kot sem rekel,« glasno poudari, »javnost bo obveščena na običajen način,« in se prerivata stran od gomazeče množice. Preklete pijavke. »Se strinjate z mnenjem ministra Kovačiča?« od nekje prileti vprašanje. Aleš zastane in jezno odkima: »Žal ne poznam njegovega mnenja, zato ga ne morem komentirati.« Hitro se prebijeta do svojega avtomobila in molče z rokami odrivata vsiljevane snemalnike ter odganjata nadležne snemalce z raznimi snemalnimi napravami. Avto hitro spelje v oblaku prahu, ki okopa novinarski stampedo. Aleš vzdihne: »Uf. Prekleti novinarji. Bog ve, kaj jim je stari natrosil. Še picajzli niso tako nadležni.« Roman ostro zarenči: »Verjetno je že imenoval krivca. Na njegovo žalost ga je mulc sam napičil na mino, ker je kradel tam, kjer ne bi smel. Res pravi debil. Na koncu bo debeluharja ujela njegova lastna nestrpnost.« Aleša preseneti ostrina kolegovih besed. Poskuša urediti misli zadnje ure. Znašla sta se sredi norega dogajanja. Glasno poskuša urediti miselni vihar: »Vse skupaj nima nobenega smisla. Imava do amena od klošarskega fiksa sesutega sina pomembnega politika. Dve od treh sestavin je osebno 285 odnesel izven območja nadzora. To je edino res oprijemljivo, a hkrati tako nerazumno noro. Šefi so nama servirali osumljenko, vendar nesrečnica nima nobene razložljive možnosti za izvedbo zločina. Za zločin je potreben motiv. Tega mogoče ima. To je edino, kar ji lahko naprtimo, a isto lahko storimo še stotniji drugih ubogih par. Izvedba zločina potrebuje orožje ali orodje izvedbe. Do tega pa ni mogla priti.« Roman vskoči v besedo: »Razen če je Rok surovine predal Sandri, ji naročil naj mu pripravi zvarek za letenje.« Aleš se kislo nasmehne: »Seveda, in potem je krava vijoličasta,« in se zresni, »in seveda tretje, kar vsak zločin potrebuje!« skoraj vzklikne, »zločin je treba izvesti! Tukaj pa trčiva v neizpodbitne alibije in poreklo identificiranih surovin. Ker krava še ni vijoličasta, vsi ti fakti malce nadležno joškarco precej trdno operejo neposrednega suma krivde. Je tako?« in se za hip spogleda s kolegom in hlastno nadaljuje: »Zanemariva zdaj možnost nove preseratorske igre brezdelnih mulcev. Poskusiva s političnimi motivi. Mogoče je zadeti mulc orožje, usmerjeno v resnično tarčo, v ministra Kovačiča. Mogoče je nesrečni zadetek idiotsko nasedel in to nas znova vrne na neumno igro. Politika je pač najstarejša vlačuga tega sveta in ima glede nategovanja največ delovne dobe in izkušenj.« Iz žepa potegne tablico in se poveže s policijsko podatkovno bazo časopisnih in revijalnih člankov zadnjih deset let. Vnese iskalne pogoje in molče čaka. Roman vklopi avtonavigacijo in prekine nelagoden molk: »Kaj pa Peternik? Urban Peternik je inšpektor v finančni sekciji. Žena je,« se skuša spomniti, »če prav vem, nekje na gospodarskem,« in odkima, »ne vem točno. Vem pa, da bova morala obdelati vse povezava, tudi najbolj nore in oddaljene. To je prvo, kar morava storiti. Saj veš, kako je v slovenski politiki. Vedno nekdo nekoga nekje pozna. Mora obstajati kakšna logična vez. Ampak brez podatkov o poslovanju našega skladišča 286 lahko samo ugibava.« Aleš zasanjano pihne: »Vedno se najde kašen zoprni ampak. Poskušal bom pospešiti ta nadležno dolg postopek pridobivanja podatkov o usodnem dvigu. Najin naslednji korak je vezan na razkritje morebitne kraje iz našega skladišča. Mogoče sploh ne gre za krajo.« Avto hiti proti policijski postaji. Detektiva čaka še dolgo in naporno popoldne. Kljub računalnikom in orodjem, kot sta VirtuaBuilder in VirtuaTracker, ni tako preprosto najti morebitnih političnih ali osebnih povezav med ljudmi, na katere sta naletela v preiskavi. Poznopopoldansko sonce ustvarja vse daljše sence. »Aha,« Aleš tleskne z rokami, »program je že izpljunil vse v zvezi s povezavami Kovačičev z drugimi starši Rokovega razreda,« in zlovoljno reče, »vraga, kot zakleto, nobene uporabne povezave. Evo na primer,« doda, »pred petimi leti je naš Ljubo, verjetno na osnovi bratovega političnega pedigreja, odklonil ponujen položaj in prevzel ga je Kovačič. Torej odpade morebitna Ljubova igra. Svetnikov in Kovačičev sploh ni možno na noben način povezati sorodstveno, poslovno, službeno, zasebno ali politično. Nikoli niso kandidirali eden proti drugemu. Sploh se ne poznajo. Edina skupna točka je pripadnost strankam vladne koalicije. Tudi v časih, ko Kovačič še ni bil politični kader, nista bila nikoli v nobenem službenem razmerju. Svetnik se drži strokovnih funkcij, dočim se je Kovačič vrgel v politiko. Nikoli se nista križala. Peternik je zaradi svojega položaja nepomembna ribica in ga lahko kar izločiva,« odkima in razočarano vrne tablico v žep, »dragi kolega, na terenu naše hiše se nama vse izmika. Čisto vse!« Roman nemo prikima in sam zase nekaj zabrunda. Zavzeto spremlja cesto, čeprav ju vozi avtomatski šofer. Avto samodejno zmanjša hitrost, ko zapelje mimo napisa Celje. Tudi pri policijski postaji ju čaka zaseda nadležnih novinarjev. Komaj 287 smukneta mimo njihove »zasede«. 288 V ribniku z velikimi ribami Roman vrže kartico na mizo in se usede na neugleden stol naproti Aleša, ki se naveličano zvrne v mehkobo udobnega fotelja. Ta mu pripada po zadnjem napredovanju. V sklop bonitete napredovanja sodi še čisto lastna pisarna z lepo vgraviranim imenom, priimkom, frajersko zvenečim nazivom in razkošnim pogledom na bližnje hribe. Svojo izkaznico z osebno SIM kartico vstavi v režo terminala Jedra in po muzejsko priklopi še svojo tablico: »Zdaj pride trenutek odločitve. Upam, da so že na voljo podatki o dvigu iz našega skladišča,« in se za hip zazre v blago utripanje lučke za prenos. Podatki stečejo ... Računalnik zapiska in na zaslonu zaplešejo vsi podatki o analizi vzorca droge PCD. Aleš zadovoljno pomane roke: »Odlično. Podatki so v Jedru. Pa poglejva, kdo je dvigoval ta rumeni prašek,« in odtipka šifro vzorca. Hip zatem s strežnika Jedra prejme zahtevane podatke. Inšpektor Aleš ima poln dostop do vseh podatkov. Ta pravica je prišla skupaj z lastno pisarno, foteljem, pogledom na hrib in ostalimi dobrotami. Hitro preleti tabelo in tleskne z rokami: »Vse se ujema. Res je! Hvala bogu za markiranje teh zabavnih snovi!« se sreča z Romanovimi otožnimi očmi, ki le prikima. Zatem 289 nadaljuje: »Glej, no glej! Res nenavadno. To v simfonijo našega zadevanja vnaša novo melodijo. Tretjo markirano substanco našega PCD je dvignila čudna druščina na čuden dan pred,« in za hip zastane. Roman dvigne brado: »Kdo? Kdaj?« Aleš oprezno nadaljuje: »Ne vem, če je to možno.« Roman vznemirjeno dvigne glas: »Preberi! Bova videla, kaj je in kaj ni možno. Glede na dosedanja doživetja je možno čisto vse.« Aleš pozorno bere: »Pred petimi leti, natančno 18. 4. 2060 so prašek dvignili naš ljubki minister Alojz Kovačič, takrat še podsekretar za preprečevanje korupcije, načelnik Ljubo Svetnik, takrat še namestnik načelnika za kibernetično kriminaliteto in že pokojni inšpektor specialist Simon Robič. Torej lahko odstraniva vse druge kandidate. Vse natančno piše. Datum, ura in minuta potrditve dviga. Za sladico imava UNCC avtorizacijo od Alojza Kovačiča. Takrat so jo ravno uvajali. Ljubo in Simon sta avtorizacijo izvedla samo s službenima karticama. To je bilo takrat dovolj,« se pogladi po bradi. S prsti podrsa po ekranu in oprezno zamrmra: »Naj vidim namen. Hm, hm, identifikacija zajetega PCD-ja. To je čudno. Zakaj bi Simon s sabo vlekel Ljuba in Lojza, saj nihče od njiju ni niti blizu narko oddelka. Kaj vraga je počel dežurni, da ni preveril? Naj najdem morebitno zajetje PCD-ja. Glej, glej, res čuden vzrok za dvig teh snovi,« s kazalcem elegantno krmari po navidezni krmilni ploščici, »na območju Slovenije že šest let niso zajeli nobenega PCD-ja. S tem se že 290 desetletje nihče več ne peča. Čemu so potrebovali pripravek in kaj so z njim nameravali početi, saj ni bilo nobene najdbe nevarne droge? Kako je potem ta prašek našel robo, ki je izstrelila Alojzovega sina?« in zavzeto zre v ekran. Roman vzdihne: »Uf. Res zanimiva štorija! Načelnik, podsekretar in narko kriminalist so odnesli surovino za PCD. Ampak vse skupaj stoji na silno trhlih nogah. Ne smeva se prenaglit,« in si s čela obriše potne srage. Kljub polno delujoči klimi se oznoji. Kdo se ne bi ob takšnem razkritju? Oči mu zasijejo: »Mogoče je kdaj kaj videti popolnoma drugače, kot je v resnici. Že vem!« in tleskne z dlanmi, »za hec preveri, kako so se tisti dan prijavljali in odjavljali. To lahko preveriš s svojo kartico, jaz s svojo ne morem. Kot praviš, dvig je bil potrjen s službenimi izkaznicami, brez njih itak nihče ne more niti blizu vrat zavarovanega skladišča,« s prstom pokaže na veliki holografski ekran in dvigne obrvi, »še nekaj! Preveriva še zaporedje identifikacij.« Aleš se živčno pogladi po korenu nosu: »Prav imaš. Da vidimo izpis zaporedja. Noro!« vzklikne. Roman se zdrzne ob kriku: »Kaj je noro?« »Na vseh vratih je Kovačičev UNCC označen kot primarna avtorizacija. Moral je pokazati, kakšen dasa je! Samo na skladiščnem listu je prevzem avtoriziran tudi z Robičevo službeno kartico. Inšpektorja Robiča pač ne moreva povprašati o ničemer,« razočarano zaključi. »Kaj ni?« prebledi Roman. Aleš otožno doda: 291 »Inšpektor specialist Simon Robič, pomočnik načelnika oddelka za narkotike, nama ne more pomagati, saj je že leto in pol mrtev.« »Zanimivo naključje,« zamrmra Roman, »edini, ki bi lahko imel kaj s praškom, je udobno mrtev. Dobro se spomnim tistega dne, saj sem sprejel klic o streljanju v severnem slumu. Vse skupaj prav odvratno zaudarja po spletki velikih in močnih,« in skoraj zašepeta, »umor je ostal na polici nerešenih. Nikoli niso identificirali krogle, ki ga je položila v preran grob.« Aleš z očmi preletava velik zaslon in prebledi: »Hej, tu imava še eno čudaštvo! Poglej razpredelnico prihodov in odhodov.« Roman se nagne in zatopljeno z očmi hiti med podatkovnimi vrsticami: »Simon je registriral prihod ob sedmih in izhod ob šestnajstih. Na malici je bil od enajste do dvanajste. Načelnik Svetnik je registriral prihod v službo ob osmih. Vedno točen. Ob pol enih je zapustil stavbo, vendar brez kartice. Tukaj je vratarjeva beležka in verifikacija z osebno kartico. Zapisal je malica. Vrnil se je ob treh. Znova vratarjeva beležka in verifikacija z načelnikovo osebno. Nekdo je v času Svetnikove odsotnosti dvignil robo z njegovo službeno izkaznico. Vse je registrirano. Zadeva presega najina trenutna pooblastila, saj morava ugotoviti, kje je bil Svetnik v trenutku dviga surovine. Mogoče bova imela srečo s POS terminali. Za to pa potrebujem šefova pooblastila. Čas je, da pokličem šefa.« Roman vpraša: »Kaj pa Lojze? Je tudi on skrivnostno kam odjadral?« Aleš odkima: »Lojze je tistega dne prišel na posvet o preprečevanju korupcije med višjimi inšpektorji. Registriral se je ob 10:05 in odjavil ob 14:35. Vmes ni 292 zapustil območja policijske postaje.« Roman stopi poleg Aleša: »Jaz bom pa malce brskal,« ter stopi poleg svetleče tipkovnice. Aleš kratko prikima in na seznamu izbere šefovo zasebno zavarovano številko. Kmalu ekran zasije z resnim obrazom suhljatega moža. Pod videom utripa znak za javno povezavo. Šef se torej ni javil preko zaščitene linije. Poveljnik Luka Krajnik je pred dvema mesecema praznoval abrahama. Zaradi suhosti je videti malce starejši. Gladi si drobne, skrbno negovane brčice. Čelo z bujnimi, rdeče pobarvanimi lasmi, spetimi v kratko kito, se zlovoljno nagrbanči: »Imaš novico? Mi boš končno z vratu spravil nadležnega ministra Kovačiča? Zadnje tri dni me je klical večkrat, kot prej v celem podsekretarskem mandatu. Zanima ga predvsem, zakaj še nisem organiziral primernega zaključka nadležne in politično občutljive preiskave? Ko naslednjič pokliče, kaj naj mu rečem?« se vsuje plaz besed, zaključen z grobim vprašanjem, »zakaj je, pri ljubem bogu, ministrov sin prijavljen kot varovana priča v predkazenskem postopku? Zakaj si predkazenski postopek prijavil na Posebno tožilstvo?« in zlovoljno zamrmra, »oni ti ne bodo z ulic spravili nevarnih ljudi s kriminalno preteklostjo!« Aleš trenutek molči, čaka, premišljuje, zatem mračno odvrne: »Gospod poveljnik, raje preklopite na zavarovan kanal. Bojim se, da zadeve niso primerne za javno omrežje,« in v sebi preklinja sefov privilegij, da izbira vrsto povezave. »Kaj se dogaja?« vpraša jezno. Aleš trmasto odvrne: »Preveč delikatno za odrto linijo.« »Naj bo,« nerazpoloženo zasopiha. Hip kasneje se pojavi okamnel obraz s ključavnico v kotu: 293 »No, kaj je?« Aleš odvrne: »Pošiljam vam podatke,« in z roko naredi ustrezno kretnjo. Poveljnikov obraz prebledi ob pogledu na podatke. Živčno začne s členkom kazalca drgniti brado. Trenutki mučne tišine dolgo minevajo. Nestrpno vpraša: »So to vsi podatki?« Poveljnikov glas grozljivo odmeva, saj navadno s podrejenimi govori precej na glas. Hoče poudariti svoj šefovski status. V pisarni zavlada mučna tišina. Aleš ponižno odvrne: »Da, gospod poveljnik. Računalniki in akreditirani laboratoriji ne lažejo. Imamo resen problem. Verjetno razumete, čemu sem za sina gospoda ministra odredil status varovane priče. Ne bi vas klical, če ne bi,« a stavka ne konča. Šefu se omrači obraz: »Ti podatki ničesar ne spremenijo. Se zavedata tega? Zakaj sta zapletla simpl nalogo? Minister Kovačič je dal jasno in preprosto nalogo. Je res tako težko izpolniti ukaz gospoda ministra? Zaboga fanta, gre za ministra! Dobro veš, kakšna je hierarhija. Še zlasti ti!« besno bevskne. Aleš ostane ledeno hladen: »Zapletla? Šla sva za sledovi. Spoštovani ministrov sin ni nikogar identificiral. O tem imam certificiran zapis. Dve tretjini robe sta zapustili nadzorovano območje v njegovih rokah. Pri tretji sestavini sva trčila v načelnika magistra Ljuba Svetnika, našega šefa kibernetične varnosti, v spoštovani družbi z našim ministrom, uganili ste, Alojzom Kovačičem. A po verificirani beležki varnostnika gospod načelnik ni bil na območju skladišča. Tam sta bila takrat še podsekretar Kovačič, inšpektor Robič in neznan storilec, ki je v času Svetnikove odsotnosti sodeloval z njegovo službeno izkaznico pri dvigu identificirane sestavine PCD-ja.« 294 Poveljnik vskoči: »O kakšnem neznanem storilcu govoriš?« Aleš rezko odvrne: »Tistem, ki je uporabil Svetnikovo kartico v času njegove odsotnosti. Torej, ker bi rad odstranil nemogočo možnost, da bi prijatelj predsednika države kradel, moram preveriti POS poslovanje. Zadostuje samo čas uporabe kartice, kar je sodno veljaven dokaz. Dovoljenje želim od vas, saj tako izločimo možnost vpletanja širše javnosti. Saj se zavedate posledic,« in znova ne konča stavka. Poveljnik zlovoljno zarenči: »Si tudi ti poskusil malce PCD-ja? Ministrov sin je komaj pri zavesti in ne more verodostojno pričati. Minister Alojz Kovačič bo v dnevu ali dveh dobil vsa potrebna sodno veljavna dokazila in vama verjetno odvzel preiskavo. Njegova želja je jasna!« Tokrat Aleš jezno zarenči: »Gospod poveljnik, kriminalna preiskava ni zadovoljevanje želja, temveč resno in strokovno delo.« Načelnik prebledi. Obraz mu zalije mešanice bledice in rdečice. Inšpektor Kotnik je vedno kimajoče sprejemal naloge. Nikoli se ni upiral jasnim ukazom. Minister je izrecno zahteval svojega nekdanjega kolego. Nikoli se ni upiral in izpeljal je nekaj resnično delikatnih nalog. Tokrat se je uprl. Še huje! Uprl se je volji samega ministra! Ta minister lahko vsakega šefa postaje pošlje pobirat parkirnino. »Ne hodi s tem pred gospoda ministra. Kako lahko sploh omenjaš tako spoštovane ljudi, kot je minister in za dodatek še prijatelja predsednika? Naj te opozorim, že zgolj omemba spoštovanega načelnika magistra Svetnika v kontekstu te preiskave je politično silno nevarna! Pri vseh svetnikih! On je vendar osebni prijatelj predsednika Križnika! 295 Pomislita! Oba! On je tako tesen osebni prijatelj našega predsednika, da gresta obe družini vsako leto skupaj na ribolov v trope. Hčerki Luciji je za njen osemnajsti rojstni dan poslal voščilnico z osebnim podpisom in dragocene uhane. Vi pa želite taistega spoštovanega magistra načelnika omenjati pri dilanju cenene droge. Saj niste pri pravi! Seveda se nista ustavila pri predsednikovem prijatelju, omenjata še ministra! Pri vseh svetnikih! Naloga naših organov pregona, preiskovalnih in sodnih institucij, je varovanje spodobnih državljanov. Tega se primita!« Aleš poskuša razložiti: »Ampak gospod,« a ga načelnik jezno prekine: »Brez ampak! Ne bom pobiral prometnih kazni zaradi nesposobnih detektivov. Če ne bosta naštrikala, kako je tista klošarka iz sluma prizadela sina spoštovanega ministra, bo minister iz Ljubljane pripeljal zaupanja vredne strokovne delavce! Saj nisi pozabil, ravno ti si že enkrat rešil z njo povezano težavico. Še kot smrklja je povzročala težave uglednim meščanom,« in ledeno dvigne glas, »s to fantastično teorije zarote pa prekini, dokler še nisem res slabe volje. Če mora kdo dobiti radar v roke, boš to ti! Razumeš?« grozeče poudari besede. Aleš hladno in grozeče dvigne glas: »Gospod poveljnik, spremljevalne okoliščine so zdaj čisto drugačne.« Poveljnik ga skuša prekiniti, a Aleš besno zarenči: »Ne prekinjajte me! Danes ste že drugi, ki mi grozi in zdaj imam dovolj tega! Klical sem vas, da avtorizirate dostop do časovnice POS poslovanja spoštovanega načelnika Svetnika. S seznama morebitno udeleženih želim odstraniti prijatelja predsednika Križnika. Nikakor ne bom zavrgel ključnih dokazov. Za ponarejanje, prikrivanje ali odstranjevanje sodno veljavnih dokazov me ne čaka radar, temveč celica na Dobu.« Šef besno sopiha. Od srda izbulji drugače neizrazite oči: 296 »Saj nisi pri sebi! Zame je stvar zaključena! Ne bi rad bil v tvoji koži!« in prekine zvezo. Na zaslonu se vrti napis »Zveza prekinjena«. Aleš skomigne z rameni: »Vidiš? Kaj naj storiva? Nimava veliko možnosti,« iztegne v zrak palec in kazalec, »prvič,« sklene kazalec, »sva brez dokaza o vpletenosti jezikave joškarice. Pravzaprav njeno udeležbo zanikajo vsi najdeni dokazi. Če jo vtakneva v čuzo, naju sesuje vsak pismen odvetnik. Od trenutka gostovanja pri nas ima pravico do brezplačnega zagovornika. Ta sicer ni bog ve kaj, a je pismen in to je dovolj za sesutje obdolženega predkazenskega postopka. Ker gre za medijsko izpostavljen primer, bo policija javno osramočena,« in sklene še palec, »in drugič, minister in šef si bosta umila roke s tem, da me bosta žrtvovala. Tebe ne bodo dali na žrtveni kamen. Zase vem,« globoko vdihne, »kot dolg in širok ne bom letel na ulico z radarjem v roki, temveč me čaka predkazenski postopek. Ampak ne bom arestantska tetka zaradi razvajenega mulca in kapric arogantnega fotra. Enkrat sem že kril njihove razvajene riti,« vzdihne in se potopi v udoben naslonjač. Ne bom izgubil tega udobnega fotelja zaradi kritja šefovskih lumparij. Roman nemo obsedi. Čaka na Alešev nadaljnji korak. Kolega ima kljub mladosti kar nekaj razredov višjo plačo in položaj. A če pride do potopa v tej občutljivi zadevi, bo tudi on potonil. Ko se barka potopi, se potopi enako za kapitana in zadnjega strežnika. Čez nekaj trenutkov obrne pogled v Romana in tiho vzdihne: »V lepi kaši sva. Šef nama ne pušča možnosti. Torej se morava zanesti na dobro voljo. Nič me ne stane, če pokličem načelnika Svetnika, mu vse razložim in ga poprosim za osebno avtorizacijo.« 297 Roman razumevajoče prikima. Tedaj se mu ustnice razležejo v nasmeh in poskočijo obrvi: »Spomnil sem se nekaj okoli nesrečne smrti inšpektorja Robiča. Mogoče,« zamrmra. Aleš od presenečenja izbulji oči: »Kaj si se spomnil? Mogoče je kakšna povezava.« Roman previdno nadaljuje: »Se spomniš skrivnosti smrtonosne krogle? Zaradi nje je primer ostal nerazrešen. Vse skupaj so precej hitro utišali in smrt pripisali narkomafiji,« in vedro reče, »no, ti se pogovori s spoštovanim predsednikovim prijateljem, a jaz bom malce povohljal po balistiki.« Aleš prikima: »Če boš potreboval mojo raven dostopa, jo imaš,« in pokliče načelnika Svetnika. Na zaslonu ugleda prijazen načelnikov obraz: »Dober dan, višji inšpektor specialist Kotnik. Želite?« Aleš je malce v zadregi zaradi načelnikove uglajenosti. Za hip okleva. In zbere pogum za odkrit pogovor: »Dober dan gospod. Verjetno veste za primer mladega gospoda Roka Kovačiča, sina,« in ne konča stavka. Načelnik vljudno prikima: »Niti zaprti v najbolj zaprtem oddelku se mu ne morejo izmuzniti. Vsi mediji so ga polni,« in mračno doda, »če bi bil minister res vaš resnični prijatelj, vam ne bi naprtil tega primera. To se prijateljem ne počne,« in se oprezno nasmehne, »vam lahko pri tem kaj pomagam?« 298 Aleš požre slino in se opogumi: »Ne bom okolišal. Nekdo je v družbi s tragično preminulim inšpektorjem Robičem in zdajšnjim ministrom Kovačičem z vašo identifikacijsko kartico v času vaše odsotnosti dvignil eno od identificiranih sestavin droge PCD. Točno ta PCD je položil gospodiča Kovačiča. Na srečo ste bili v času prevzema odsotni, kar dokazujejo vratarjevi verificirani zapiski. Takrat smo šele uvajali UNCC za vse javne uslužbence s posebnimi pooblastili, zato odsotnost UNCC verifikacije še ne moremo vzeti za dokaz. Zanima me, če se spomnite tistega dne. Bilo je pred petimi leti, 18. 4. 2060. Saj vem, daleč je nazaj. Ste v tistem času kje plačevali s POS? Tako bi dobili še dodatno potrdilo, da v času dviga nevarnega pripravka niste bili v bližini skladišča. Če nama avtorizirate dostop do POS dnevnika, bi veliko pomagali in s tem zožili nabor morebitnih osumljencev.« Načelnik nagrbanči čelo, se pogladi po bradi, zakašlja in zamrmra: »Čakajte vendar. Res je, pet let je od tega,« še kar grbanči čelo in vrti z očmi, »zanimivo, vendar se tistega dne kar dobro spomnim. Okoli pol druge sem malico plačal z bonom, zatem sem v knjigarni »Moja knjiga« kupil dve knjigi za mojo Lucijo. To je bilo okoli dveh. Potem sem nekaj čez drugo obiskal še župana Gašperiča in se okoli treh vrnil v službo. Res pa sem službeno kartico pozabil v pisarni, na to sem opozoril vratarja. UNCC sem dobil šele pol leta kasneje.« Aleš olajšano vzdihne: »Ste torej v času zlorabe vaše službene kartice uporabili udobno oddaljen POS? Odlično! Vam lahko opišem, kako so uporabili vašo kartico?« Načelnik zainteresirano prikima, Aleš razločno nadaljuje: »Neznani storilec je pripravek dvignil skupaj z Alojzom Kovačičem, takrat še podsekretarjem na notranjem ministrstvu in preminulim inšpektorjem Robičem.« 299 Načelnik vzdihne: »Pokojni inšpektor seveda ne more pričati. Pripravno. No, povejte naprej.« Aleš nadaljuje: »Gospod minister je z UNCC odprl vsa vrata med 13:44 in 13:49, razen notranjih. Gospod Svetnik zamrmra: »Lojz se vedno rad postavlja.« Aleš nadaljuje pripoved: »Neznan storilec in inšpektor Robič sta potrdila svojo prisotnost v istem časovnem oknu. Pred zadnjimi vrati je dežurni ob 13:57 samo malomarno pritisnil na gumb, ko je zagledal ident inšpektorja Robiča in Lojzov UNCC znak. Vse se na srečo ujema. Druščina je po predpisanem postopku dviga pripravka zapustila zavarovane prostore. Mimo zadnje kontrole so šli ob 14:15. Čas odhoda se do minute ujema. Razmik je manjši od trideset sekundne natančnosti bralnika. Minister je zapustil postajo, registriral se je z UNCC in službeno kartico ob 14:35. Moral je pokazati, kakšen dasa je, ker je bil eden prvih s podkožnim UNCC.« Načelnik strogo pripomni: »Rešili ste skrivnost moje kartice, niste pa rešili povezav med pokojnim inšpektorjem specialistom Robičem, spoštovanim ministrom Kovačičem in drogo, ki je položila Kovačevičevega sina. Vmes je pet let.« Aleš veselo prikima: »Inšpektorja očitno ne moremo povprašati, a mladi gospodič bo molčal, če kaj ve. Je pa ministrov odziv popolnoma razumljiv v luči teh dokazov. Malce sem raziskoval. Hvala bogu za sodobna orodja družabnih omrežij. Robičeva hčerka Veronika je v drugem letniku Zdravstvene. Robiči 300 niso niti daljni sosedi Kovačičev, zato verjetno sploh ne pozna Roka Kovačiča. Ta povezava odpade. Je pa Veronika na družabnih omrežjih povezana z vašo hčerko Lucijo.« Načelnik se namrdne: »Hm, otroci imajo danes ogromno vezi na družabnih omrežjih. Sicer pa poznam to Veroniko. Kolikor se spomnim, ji ne bi mogel pripisati kakšne nečedne rabote. Potrebujete še kaj?« Aleš olajšano vzdihne: »Hvala. Ne. Kdor se druži z vaši hčerko, se gotovo ne giblje v krogih gospodiča Kovačiča. Rokov in Lucijin krog sta dva različna, popolnoma nezdružljiva svetova. Že tako smo vas dovolj vpletli. Opravičujem se, ker sem vas bil prisiljen nadlegovati in hvala za vaše sodelovanje.« »Služba je služba in vsi smo enaki. Je še kaj?« vpraša načelnik, saj opazi Alešev nemir, »mogoče vam lahko pomagam. Vi ste na svoj način tudi meni, ker ste se obrnili neposredno name. Malce nerodno bi bilo, če bi dobil poziv predkazenskega tožilstva. Kot Urbanov prijatelj bi bil takoj deležen medijske gonje, da ne omenjam svojega brata.« Aleš grizlja spodnjo ustnico in negotovo reče: »Gospod, ta primer je res čuden.« »Čuden? Kako?« Aleš odvrne: »Ves čas sva deležna pritiskov, naj aretirava osebo, ki sploh ni mogla izvesti zastrupitve mladega Kovačiča. Za aretacijo bi morali zanikati nekaj zelo konkretnih dokazov in prekršiti zakon o predkazenskem postopku.« Načelnik zažvižga: 301 »Ljubi bog. Saj je logično. V družbi zdajšnjega ministra je bil skrivnostnež z mojo kartico. Zdaj edino spoštovani minister ve, kdo je to bil. Pritiski so popolnoma razumljivi. Sicer nisem v politiki, jo pa dobro poznam.« Aleš oprezno nadaljuje: »PCD je storilec zamesil iz surovin, nabranih v elektronsko varovanih skladiščih z jasno identifikacijo porekla. Res neumno početje. Celo vaši Luciji so kradli, a je preveč moralna oseba, da bi to prijavila. Ker sva dobro preverila pot nakradenih surovin, sva ugotovila, kdo je njen pripravek odnesel iz šole.« Načelnik se namrdne: »Ničesar mi ni omenila. Se pa je nekajkrat igrala s precej nevarnimi snovmi. A vse seveda v okviru dejavnosti kemijskega krožka. Evropske medalje pač ne dobiš za izdelavo alkoholnega šusa iz mešanice vode in cukra.« Aleš veselo tleskne z rokami: »Saj pravim! Po vseh indicih je vaši hčerki kradel ravno gospodič Kovačič. On in Lucija sta dvignila vsak po en pripravek. Ona ga je potrebovala za delo v krožku, a Rok,« zamahne z roko, »ne vem. Ni ga v nobenem krožku, ki diši po intelektualnem početju. Kljub vsemu je ravno Rok odnesel iz šole pripravek vaše hčerke. O tem imamo dovolj posrednih in neposrednih dokazov. Kaj ima tu zraven minister, Rokov oče, nočem ugibati. Mogoče so se brezdelni arogantni mulci šli nevarno igrico, ki se ni izšla. V tej igri so očitno sodelovali tudi nekateri odrasli, saj si drugače ne morem predstavljati zlorabe vaše kartice. Potem je tu skrivnostna smrt inšpektorja Robiča. Mogoče je koga izsiljeval. Veste, minister Kovačič že takrat ni bil ravno majhna politična riba.« Načelnik se nasmehne: 302 »Danes je svet res čisto ponorel. Še enkrat se vam zahvaljujem, ker ste se potrudili. Enako velja za mojo hčer Lucijo. Ona je res zadnja pri kakšni lumpariji brezdelnih lenuhov. Vsekakor upam, da boste nemoteno pripeljali to preiskavo do konca. Osebno se bom zavzel za vas. Veste, vedno se najde še večja riba.« »Hvala, gospod načelnik,« medeno prikima Aleš in po nekaj vljudnostnih frazah prekine zvezo. Aleš se nasmehne in obrne proti Romanu: »To sva rešila. Šef se lahko zaradi mene zdaj obrne na glavo.« Roman kislo doda: »Pomisli. Imava nerazumljive kraje surovin iz zavarovanih skladišč. V vseh krajah so udeleženi prečastiti člani dinastije Kovačič. Karkoli se je dogajalo, s kakršnim koli motivom, vse se je sfižilo. Posledica je razjarjen politik. Njegova politična prihodnost visi na nitki ravno zaradi drogeraške prigode. Gre za dva paketa dogajanj. V prvem paketu je kraja surovin in smrt morebitne ključne priče ali udeleženca. Nesrečnega inšpektorja je pokončala krogla iz neidentificiranega orožja. Ravno sem s tvojo kartico zagnal balistično analizo vseh službenih pištol, mlajših od petnajst let.« Aleš vzdihne: »Službenih?« Roman kislo prikima: »Seveda. Orožje izven policije in vojske so prečesali že dan po umoru. Pomisli malo. Minister Kovačič je edini, ki lahko identificira neznanega storilca. Čemu sploh zloraba Svetnikove kartice? Saj bi lahko vedel, da je načelnik redoljuben človek in se bo prijavil in odjavil. Upravičeno sumim, da je bil Kovačič vodja vsega cirkusa. Kaj je počel v skladišču? Najverjetneje gre za kakšno mračno politično igro, ki je 303 spodletela. Ne vem, kako naj v to zmedo uvrstim zanimiv posnetek varnostne kamere naproti Kovačičeve hiše.« »In?« vpraša Aleš, »kaj je s kamero?« Roman mirno odvrne: »S kamero ni nič narobe, gre za posnetek. Po Sandrinem odhodu z vidnega polja kamere je nekaj desetink sekunde nekakšne luknje. Kot bi nekdo šaril po posnetku. Analitična aplikacija je prepoznala vdor v strukturo posnetka,« in se spogleda s kolegom, »to se mi zdi malce čudno. Počakajva še na balistiko, pa bova videla, kaj bo ostalo v vreči.« Aleš prikima. Po pol ure mučnega čakanja se na zaslonu pokažejo rezultati primerjalne analize. Oba od presenečenja odpreta usta in skoraj soglasno vzklikneta: »Naboj je izstrelila službena pištola Alojza Kovačiča. Ujemanje je popolno. Torej se je v mrežo ujela res velika riba.« Edini zvok je tapkanje Aleševih prstov po mizi: »To pa je res pravi zadetek.« Roman razburjeno prikima: »Prav imaš. Vendar imam glede tega odkritja, kako naj rečem,« išče besede, »nespodoben predlog.« »Naj slišim.« Roman resno stisne ustnice. Znova išče besede: »Balistične izsledke prihraniva, če nama zagori pod ritko. Minister te bo gotovo nadlegoval in ti mu samo namigni, da držiš nož na vratu njegove 304 politične kariere. Samo namigni.« Aleš obsedi in zre predse. Sploh ne opazi trenutne zamrznitve slike na monitorju. Detektiva nista vedela za poskus izločitve vseh dokazov in odstranitev Posebnega tožilstva. Izpodbojni dekret direktorja Direktorata za posebne postopke notranjega ministrstva o razveljavitvi dokazov Posebnega tožilstva in njunem začasnem suspenzu je tehnično veljal le dvanajst sekund. Detektiva še opazila nista svoje trenutne izključitve iz postopka. Že nekaj sekund kasneje je prišel preklic in detektiva dobita dodatna pooblastila z dodatnim dostopom do tehnično zaupnih virov. Očitno je načelnik Ljubo Svetnik preko svojih zvez ekspresno izpolnil dano obljubo. 305 306 Cesarstvo Shedania Novi eon: dediščina Koalicijskih vojn Svetovno cesarstvo se ni več obnovilo. Na ruševinah zlomljenega Vesoljnega carstva in uničujočih Koalicijskih vojn je nastalo bistveno manjše in šibkejše Cesarstvo Shedania. Ureditev je bila samo navidezno podobna predvojni, kajti na precej manjšem prostoru, opustošenem od vojn, je živel samo manjši delež predvojnega prebivalstva. Na ruševinah zlatega eona Svetovnega cesarstva so iz carskih pokrajin nastala še druga kraljestva. Zaradi posledic Koalicijskih vojn je cesarska oblast ves čas sorazmerno šibka in svoje dno doseže v času liberosa kneza Orwena. Spodaj predstavljena kronika je povzetek obsežnega dela Ilida Zarhana, Cesarska knjižnica Wendenburg. Realnost šibkih vladarjev Novo Cesarstvo Shedania so sestavljale predvsem nekdanje 307 Shedanija, Vzhodna Aldeška marka, zdaj imenovana Zahodna marka, Vzhodna marka, Marka Ladahas (ali v večini virov zgolj Ladhas) in Vojvodstvo Madhas. Shedanija se je razdelila na sedanjo Shedanijo in Vzhodno marko, a ostanek Vzhodne Aldeške marke se je imenoval Zahodna marka. Večinoma so po koncu koalicijskih vojn zavladale zmagovite rodbine, ki so odstranile plemstvo Upravništva. Daleč največje mesto je še vedno Wendenburg s svojimi obzidji, zunanje ima premer 45 km. Izven zunanjega obzidja se proti jugu širi novo mesto, nezavarovani Novi Wendenburg. Po 2000 letih sorazmernega miru, imenovanem tudi tisočletni božji mir, se nihče več ne boji morebitne vojne. Nihče noče plačevati uslug mesta znotraj obzidja. O številu prebivalstva izven obzidja se samo ugiba, a se ocena suče okoli 150.000 ljudi (podatek za oceno iz leta 2090 n. e.). Cesarstvo Shedania je na papirusu trdno kraljestvo pod vladavino svetokrvnih dednih cesarjev Simidalov. No, resnica je precej drugačna. V stiski Koalicijskih vojn je cesar pristal na silno ohlapno zvezo, v kateri je ostal bolj ali manj protokolarni simbol. Temelj cesarstva je Patent o vzajemnosti. Ta patent v bistvu ne pomeni nobenih medsebojnih obveznosti. Vsaka fevdalna pokrajina z vsakim novim cesarjem podpiše novo pogodbo o vzajemnosti. Neposrednih cesarskih pooblastil je zelo malo. Edina pristojnost cesarske oblasti je v Patentu določen minimalni davek in svobodno novačenje poklicne vojske, kar pa mora biti v skladu z vladarjem marke. Cesar tudi podeljuje plemiške nazive in dodeljuje nerazdeljeno zemljo. Ne more pa zemlje odvzeti in jo dodeliti komu drugemu (Patent o zemlji iz leta 170 n.e. v času zadnjih let cesarja Herona V). Zaradi teh razmer ima cesarstvo vse manjšo vojsko in se mora vse tesneje naslanjati na zasebne fevdalne vojske. Cesarska vojska že leta 1500 ni več najštevilčnejša v cesarstvu (po malce nesrečnem patentu pod Leonom XVI), a okoli leta 1900 je šibkejša od vojske sosednjega, bistveno manjšega Elliona. Zgolj vojaški prispevek zemljiških gospodarjev omogoča vzdrževanje vsaj približnega ravnotežja. A soudeležba fevdalnih 308 gospodarjev znižuje že tako nizke davčne prispevke. Dežele pod neposrednim nadzorom cesarja, teh je zelo malo in so nepovezane, ne zmorejo vse večjih bremen. Ko je knez (to ni plemiški, temveč uradniški naziv še iz časov, ko so človeškim deželam vladali Vilini) Artus Orwen, izjemno spreten svobodnjaški uradnik, uspel pridobiti znatno bogastvo, je postal glavni donator cesarske oblasti. Čeprav formalno ni lastnik niti pedi zemlje, je z najemnimi pogodbami postal najmogočnejši zemljiški posestnik. Kljub temu, da je knez zgolj liberos, je postal najmočnejši mož celotnega cesarstva. S spretnimi mahinacijami je pridobil veliko posesti v vseh fevdalnih pokrajinah. Zagotovil si je monopol nad ključnimi rezervami cesarstva. Fevdalno-sužnjelastniška vladavina Cesarstvo Shedanija, dedič veličastnega zlatoeonskega Svetovnega cesarstva, je od svojih začetkov, še od časov kraljestva, fevdalna dedna monarhija. Glavno mesto je še vedno Wendenburg, daleč največje mesto sveta. Mestu pravijo tudi superprestolnica, kar si zasluži glede na dobe 3 milijone prebivalcev. Shedania je tudi sužnjelastniška dežela. Za sužnje so dovoljeni orki in goblini. Cesarstvo je že od zlatega eona razdeljeno na posamezne marke. Vladarji mark so hesed malahidski vladarji. Največja, Marka Shedanija je bila razdeljena na posamezne grofije, t. t. podrejene marke, ki so jim vladali hesed malahidi s skoraj enako stopnjo avtonomije kot klasične marke. Samo Osrednja (Wendenburška) marka je bila neposredna cesarjeva dežela. Marke svoje mesto v cesarstvu urejajo s patentnimi sporazumi. Najpomembnejši so sporazumi o davščini cesarski trgovini, službi plemstva v cesarski službi in ženitnih razmerjih. Večino bogastva prinašajo poljedelstvo in živinorejo. Znaten delež prinesejo tudi različne obrti, čeprav je ta delež manjši, kot v Ellionu. Trgovski gremij, od leta 2080 pod 309 popolnim Orwenovim nadzorom, skoraj v celoti obvladuje notranjo trgovino. Ravno trgovski patenti so ves čas jedro spora med Cesarstvom Shedanijo in obema južnima deželama - Ardenijo in zlasti Ellionom. V zadnjem desetletju 21. stoletja nove ere je zunanja trgovina predstavljala samo 5% celokupne trgovine cesarstva. Krona si od trgovine vzame cesarsko desetino. Drug pomemben vir je obrtna glavarina. Ta znaša dvanajstino vrednosti letnega prometa vsakega obrtnika. Od leta 1450 je uvedena glavarina za sužnje, plačujejo jo lastniki sužnjev. Vsaka marka ima še svoj sistem davščin. Podrejena marka tretjino lastnih davščin plačuje cesarju. Denarna enota je zlatnik. To je količina zlata, potrebnega za nakup povprečnega dveletnega konja. V praksi se uporabljajo srebrniki in novčiči iz bakra. V času Artusa Orwena je v denarnem poslovanju pomemben Orwenov zasebni denar cekin. Ta je bil zaradi jamstva obsežnega Orwenovega imetja trdna in zaupanja vredna valute. Zlasti zadnjih 10 let Leonove vladavine je bil cesarski zlatnik v trgovini skoraj popolnoma zamenjan z Orwenovimi cekini. Cekin je namreč postal bakren ali medeninast dolžniški novčič brez kritja v prezadolženi cesarski zakladnici. Čeprav so modrokrvni zavračali spretnega kneza, so imeli zelo radi njegove cekine iz srebra, aurila ali zlata. Jamstvo za denar si držal v roki. V Shedaniji je prebivalstvo razvrščeno po natančnem kastnem sistemom, podedovanega od mogočnega Svetovnega cesarstva zlatega eona. Mlace so se spremenile samo možnosti prehoda med kastami. Kaste so sledeče: Sužnji (jahagomi) Tlačani (manehi) Polsvobodnjaki (vergahi) Svobodnjaki (lebrahi) Svobodnjaki državljani (liberosi) Zaslužni svobodnjaki (ni dedno) (Nahiagati) Vojni plemiči (dedni) (pleidiki) 310 Vazalni zemljiški plemiči (malahidi) Zemljiški gospodarji (hesed malahidi) Vsaka kasta ima svoj nabor pravic, dolžnosti in časti. Razen redkih izjem se kastni položaj deduje. Suženj (jahagom) Sužnji so lahko samo orki, goblini in vojni ujetniki. Tudi potomci sužnjev so sužnji. Sužnje so do leta 1895 imeli lahko samo nahiagati in višje, tega leta dobijo pravico do sužnjelastništva še liberosi. Tlačan (meneh) Tlačani so vezani na svojega zemljiškega gospodarja. Patent menehi določa splošna pravila o ravnanju s tlačani. Zemljiški gospodar jih ne sme vpoklicati v vojsko, ne sme jih ubijati brez sodnega procesa in zagotovljena jim je osnovna varnost zemljiškega vladarja. Zemljiški vladar lahko tlačana osvobodi in mu s patentom podeli status lebraha. (Pol)svobodnjak (lebrah) Leobrahi so popolnoma svobodni ljudje. Delijo se na državljane (lebrahi togoa) in nedržavljane (lebrahi rapag). Državljane se lahko vpokliče v vojsko. Prednost ima zemljiški gospodar. Lahko postane poklicni vojak (lemik) in napreduje. Svobodnjaki opravljajo obrtniška dela, lahko so samostojni kmetje, najemniki, služabniki ipd. Svobodnjaki se smejo seliti iz ene v drugo marko samo na osnovi patenta domicilnega vladarja marke. 311 Svobodnjak državljan (liberos) Liberos je državljan in svobodnjak v pravem pomenu besede. Lahko se prosto seli med markami, vladar marke ga ne sme vpoklicati v vojsko. Liberosi so lemiki, lahko napredujejo v jamite in s tem dobijo možnost napredovanja v t.i. modrokrvni status (plemstvo) nahiagat ali pleidik, seveda samo s cesarjevim patentom. Liberosi so pomembni dvorni uradniki, obrtniki, trgovci, tudi najemniki in samostojni posestniki. Zaslužni svobodnjak (nahiagat) Zaslužni svobodnjaki so kasta vojnega plemstva in se ne deduje, temveč zasluži v vojni. Predvsem so jamiti stotnij in falang (ponekod šeledin in taragov, v Dilualu pa centurij, manipul in kohort). Nahiagati so tudi vitezi, posebej častni bojevniki. Zaslužne nahiagate lahko cesar ali hesed malahid povzdigne v pleidika, ki je dedni naziv in je vazal lokalnemu malahidu ali vitez v njegovi službi. Malahid mu lahko zaupa jabid (utrdbo s posestvom). Vojni plemič (Pleidik) Pleidiki so kasta dednega vojnega plemstva. Predvsem so diplomati, jamiti vojske in pahadov, vitezi, višji komorniki, ceremoniali in člani dvornih birokracij (ligeti pri jadagetih). Njihov status ni vezan na zemljo. Pleidik se postane z zaslugami iz kast liberos ali nahiagat. Naslov se deduje, če pridobi od vladarja dedni patent. Vazalni zemljiški plemič (malahid) 312 Malahidski status se podeduje ali prenaša s poroko. Malahid je vazal hesed malahida in vlada na svoji magabehu v skladu s patenti hesed malahida. Malahid ima v službi svoje pleidike, nahiagate in druge kaste. Poleg tega ima vasi menehov in včasih tudi jahagomov. Vsak malahid ima svojo vojsko, ki jo mora na poziv hesed malahida povesti v vojno. Zemljiški vladar (hesed malahid) Zemljiški vladar na svoji marki (mabeji) vlada v skladu s svojimi patenti. S cesarsko oblastjo ima sklenjen patent o vzajemnosti, kjer so določene obveznosti in pravice v odnosu z osrednjo cesarsko (kraljevsko) oblastjo. Hesed malahid ima tudi lastne vasi, mesta in gozdove. Pod njegovo oblastjo so vazali – malahidi, pleidiki in nahiagati. Ti imajo s svojim hesed malahidom odnose urejene s Patentom o zvestobi. Splošno o cesarski vojski Cesarstvo ima poklicno vojsko. Sestavlja jo 32 medrej kopenske vojske in 3 mornariške flote s šestimi mornariškimi medrejami (te so pol manjše od kopenskih in so brez konjenice). 22 medrej je pod neposrednim poveljstvom krone, 8 je pogodbenih, ki so del Severnega (6) in Zahodnega zbora (2). 2 medreji, nameščeni v Vzhodni marki sta slabše opremljeni in ju podpirajo 3 medreje zelo slabo opremljene in še slabše izurjene nestalne, pomožne vojske. Mornarica ima petnajst trivrstnih galej s po 240 vesli. Na vsaki je poleg slabih 500 veslačev še 2000 vojakov in mornarjev. Dvovrstne galeje so v dveh različnih oblikah. Daljše, namenjene prevozu mornariške vojske, imajo 160 vesel, a krajše, namenjene bojevanju na morju, pa 120 vesel. Daljših dvovrstnih galej je 30, a krajših kar 50. Enovrstnih galej s 40 vesli je 313 60. Posebnost so jurišne galeje s 30 vesli. Te ladje, skupaj jih je 25, so lahke in zaradi dveh jader izredno hitre. Na premcu imajo udarno konico za razbijanje sovražnih ladij. Vsaka ima tudi po 10 velikih lokov s prebojnimi sulicami. Posadko sestavljajo lokostrelci in mečevalci z dvema kratkima mečema. Lebrahi služijo v vojski 10 ali 20 let. Po 20 letih službe cesar poviša svobodnjaka v liberosa in mu dodeli letno rento. Posebej zaslužni so napredovali v jamite in s tem celo do statusa nahiagat. Liberosi, ki napredujejo v jamite, pa postanejo pleidiki. Po službi, ki je vedno 20-letna, dobijo posestvo in letno rento. Naslov je deden, dokler prvorojeni pleidik služi kot jamit. Posamezne grofije svoje fevdalne vojske, ki jo sestavljajo vojske podrejenih gospodarjev (malahidov) in vojska glavnega gospodarja, bemeja (hesed malahida). Vse so po organizaciji bolj ali manj podobne cesarski vojski. Vojske grofij imajo poleg poklicne vojske še rezervno, t. i. sklicno vojsko, v kateri služijo mašagi. Ta vojska je drugorazredna in običajno služi obrambi domače dežele. Vsak hesed malahid ima svoje patente glede organizacije te pomožne vojske. Zemljiške posesti - marke, vojvodstva in grofije Cesarstvo Shedanija je formalno kopija legendarnega Svetovnega cesarstva, a v praksi je patentno cesarstvo z dednim vladarjem, ki je tradicionalno edini sin Simidalov. Cesarstvo je razdeljeno na sledeče marke: Marka Shedanija – ta je razdeljena na sledeče posesti: 314 Osrednja marka Grofija Bursa Grofija Obvodnik Grofija Jarad Grofija Varalad Grofija Lingo Grofija Taraig Grofija Belias Grofija Faragor Grofija Wendkal Seradska dežela Vzhodna marka Zahodna marka Vojvodstvo Madhas Vojvodstvo Ladhas Marka Semberija 315 Cesarstvo Shedanija - osrednji del 316 Grbi mark in Shedanijskih dežel. 317 Marka Semberija (nekdanja Marka Derdel) Marka Semberija z glavnim mestom Semberijo, je edina, kjer glavno mesto ni največje mesto. Mos Derdel je stara prestolnica do uničenja rodbine Derdelov v 13. stoletju, ko oblast prevzamejo Semberijski gospodje. Marka je izredno pomembna zaradi skoraj monopola pri izkopu in pridelavi železa in jekla. Jeklo je precej kvalitetno, saj ga včasih primerjajo s skoraj legendarnim zeolskim jeklom. S cesarjem ima poseben patent še iz časov Koalicijskih vojn, znan kot Patent kraljice. Neposredna ženska potomka Semberijskega mešela ima prednost pri nominaciji za kraljico cesarstva. Hesed malahidi rodbine Derdel, po njihovem uničenju in izumrtju so to vlogo prevzeli Semebrijski gospodje, so prispevali vsaj štiri petine cesarskih kraljic. Širše sorodstvo zaseda mnoge pomembne položaje v cesarski administraciji. Marka je razdeljena na posamezne grofije, kjer je ena od njih tudi Grofija Semberija. Grofija Semberija Semberija je mejna grofija, neposredno ji vlada družina hesed malahidov, mešelov Semberijskih. Grofija je od nekdaj sedež Severnega zbora in ravno semberijski gospod je pomemben plačnik stroškov vzdrževanja tega zbora. Zaradi tega ima posebni vojni patent, po katerem lahko prepreči premik zbora na drugo območje Cesarstva. Semberjiski malahid leta 1165 postane hesed malahid in mešel marke, ko se poroči z Galejo Derdel. Grofija Mos Derdel 318 Grofija Mos Derdel je po izumrtju Derdelov izgubila status prestolnice, čeprav zaradi obrtništva, metalurgije in trgovine ostane največje mesto marke (180.000 prebivalcev). Zelo pomembne so kvaške delavnice, kjer izdelujejo znane derdelske oklepe. Kal Semberijski leta 1175 Derdel preda svojemu mlajšemu bratu Livu Semberijskem. Grofiji vlada t. i. Derdelska veja Semberijcev. Grofija Laela Laela je grofija, ki ji vlada rodbina malahidov Laelci. Začetnik rodbine je pleidik, mahib Antos Urnih, ki se leta 62 poroči s sestro iztrebljene upravništvu zveste rodbine Laelcev in prevzame ženino plemenito rodbinsko ime. Ves čas so pokorni vazali gospodom marke. Laelci se rodbinsko povežejo s Semberijci sredi 5. stoletja. Od takrat se šelgeac grofije poroči s sestrično ali mlajšo hčerko Semebrijcev. Grofija Sinrah Sinrah je poljedelska grofija z obilico rjavoklaske. Gospodarji grofije so malahidi Sinraški. Tudi Sinraški so nastali s poroko cesarskega mahiba z žensko dedinjo iztrebljene malahidske rodbine. Leta 59 je Ur Ranell prevzel rodbinsko ime svoje komaj 14-letne žene Melline Sinrah. Grofija je edina sužnjelastniška dežela Semberije, saj Semberijski mešel s posebnim patentom dovoljuje uporabo orčjih sužnjev. Suženjska delovna sila se uporablja na velikih poljih. Marka Shedanija 319 Marka Shedanija je že kmalu po Koalicijskih vojnah razdeljena med precej samostojne malahide. Kasneje so postali hesed malahidi s skoraj istimi pravicami, kot jih imajo vladarji mark. Vsaka od grofij ima s cesarjem podpisan poseben patent, ki natančno ureja dolžnosti in obveznosti do vladarja, ki je istočasno kralj Shedanije in mešel svoje marke, imenovane Cesarski sektor. V časih slabotnih cesarjev so bile te vezi silno krhke. Cesarska oblast je po padcu Upravništva ostala v rodbini Simidalov. Ohranilo se je nekaj navad starodavnega, zdaj že pozabljenega veličastja pred Temnim eonom. Kraljica je običajno v času novega eona prvorojena hči Semberijcev. Prestol deduje edini sin cesarskega para. Ob rojstvu sina kraljico sterilizirajo. Hčerke cesarskega para so običajno poročili s prvorojenci izbranih hesed malahidskih rodbin ali izjemoma tudi s tujimi vladarji. V primeru, če cesarski par ne dobi sina, lahko posinovi katerega od plemenitih fantov. S tem se ohranja dinastično nasledstvo. Zanimivo je, kako malo so takrat uporabljali ženitev za dosego meddržavnih pogodb in partnerstva. Prenos oblasti z očeta na sina je postopen. Naprej sin prevzame nekatere izvršne patente, potem postane sovladar, na kocu pa stari cesar odstopi in prestol prepusti sinu. S tem se zagotovi neprekinjenost in mehak prenos oblasti. Cesarski sektor Osrednja marka je osrednje območje okoli Wendenburga in prekomorske kolonije. Sektorju neposredno vlada cesarski nameščenec. Sektor je formalno del Marke Shedanije, a je pravzaprav edini del marke, 320 kjer ima cesar dejansko neko oblast, čeprav preko nameščenca, ki je običajno malahid Rogeaga ali Nendorja. V njej je zgoščena glavnina obrti, predelovalnih in upravnih dejavnosti. Vsako mesto ima svojega malahida. Prestolnica Wendenberg je zaradi velikosti razdeljena na posamezne sektorje (jekeme), vladajo jim malahidi ali redko pleidiki. Malahide jekemov v primeru potebe izbere dvorna uprava. Zanimivo je, ker t.i. Prekomorski kvart ni nikoli postal oddvojena grofija. Daljni deželi, ki se zajeda v Božansko carstvo, formalno vlada guverner, a v praksi s precej svobode vladata Mos Lindeji in Pealatiji vazalna malahida. K temu kvartu sodi tudi nekaj otokov v Notranjem morju. Grofija Bursa Bursa je izgubila status grofije ob koncu koalicijskih vojn, saj se je v postavila na napačno stran. Burške malahide, vejo Simidalov so popolnoma iztrebili po padcu Upravniške koalicije, a precej obširno deželo so razkosali med sosednje dežele. Status grofije si je povrnila šele okoli leta 1500 n.e. Vladajo hesed malahidi Galladi, ki so stranska rodbinska veja zmagovitega cesarskega mahiba Muraha Kalmeha. Grofija je pomembna zaradi nekaterih žit in konjereje. Grofija je razdeljena na posamezne fevde. Grofija Obvodnik Obvodnik je precej samostojno vojvodstvo, ki ima z osrednjo oblastjo posebne patentne sporazume. Ti patenti so posledica zaslug prvega vladarja grofije, Muraha Kalmeha, ki ga je cesar leta 67 povzdignil v hesed malahida in mu v upravljanje predal bogat Obvodnik. Hesed malahidi Zardagi so nasledniki izumrle glavne veje Kalmehov, ki so deželi vladali do leta 975, ko Kalmehi ostanejo brez moškega naslednika. Malissa Kalmeh se 321 tega leta poroči z malahidom Masidom Zardagom in obdrži svoje rodbinsko ime. Malahid si je to lahko dovolil zaradi izpraznjenega cesarskega prestola. Regentski svet mu leta 976 podeli hesed malahidski status. Obvodnik ima skoraj monopol nad trgovino s tobakom in vodnim žitom. V vojvodstvu je pomembna ladjedelnica in sedež ene od pomembnejših trgovskih flot. Meas je sedež 2. bojne flote cesarske mornarice. Grofija je razdeljena na posamezna ozemlja, ki jim vladajo malahidi. Grofija Belias Gospodarsko pomembna grofija, kjer pridelajo ogromno žita in sadja. Močna panoga je tudi živinoreja, zlasti govedoreja in konjereja. Vlada rodbina malahidov Beliasev. V zadnjih letih je bil Artus Orwen največji najemnik obdelovalne zemlje. Grofija je razdeljena na štiri dežele pod gospostvom vazalnih malahidov. Grofija Wendkal Grofija je prostrana, a redko naseljena in brez pomembnejših naselij. Vlada ji hesed malahidska rodbina Wendejcev. Tudi Wendejci so to postali s poroko in iztrebljenjem upravništvu zvestih prednikov. Grofija je pomemben vir volne in nekaterih zelišč. Nekaj časa je bilo pomembno lesarstvo, a je panoga zamrla po zlomu trga. Grofija je razdeljena na dve gospostvi. Grofija Jarad 322 Grofija je najzahodnejša Shedanijska grofija. Vladajo ji hesed malahidi Jaradski. Sestavljena je iz mestnih gospostev, ki jim vladajo posamezni malahidi. Grofija je pomemben pridelovalec žit in živinoreje. Zadnjih 300 let je tudi pomemben izvoznik brona, bakra in kositra. Grofija Lingo Lingo je nenavadno razpotegnjena dežela, od 1422 ji vladajo hesed malahidi Lingeri. V glavnem gre za poljedelsko in živinorejsko grofijo. Posameznim mestom in večjim utrjenim vasem vladajo malahidi in tudi pleidiki. Grofija Varalad Varalad je najvzhodnejša samostojna grofija Shedanije. Je najmanjša od vseh, vladajo ji malahidi Varaladski. Njena posebnost sta močni metalurgija in kovaštvo, saj vsi kupujejo cenjene varaladske kovaške izdelke. Samo metalurgiji se lahko zahvalijo za precejšnjo samostojnost. Grofija Faragor Faragor je v notranjosti Shedanije, je pomemben proizvajalec zlatoklasja in rjavoklasja. Posebej so cenjeni po temnem olju iz bučnikov. Vladajo hesed malahidi Faragorski, ki imajo nekaj manjših malahidskih vazalov. Seradska dežela 323 Seradska dežela je cesarska posest, ki obsega južno primorje, zahodno od Leada, ki pripada Zahodni marki. Upravno deželi vlada cesarjev namestnik iz trdnjavskega mesta Heallium. Dežela je redko naseljena, ohlapno razdeljena na posamezne vazalne malahide. Zaradi obmorske lege in klime se ukvarjajo z vinogradništvom, ribištvom, živinorejo in metalurgijo. Včasih so te dežele izvažale les, a so te dejavnosti opustili zaradi izselitve iz notranjosti dežele. Že 40 kilometrov od obale vlada divjina, ki je na zemljevidu označena zgolj z liso neznanega. Marka Ladhas Ladhaška marka je na jugu, meji z Ardenijo in Ellionom. Vlada ji rodbina hesed malahidov Ladhaških, ki z nekaterimi prekinitvami vladajo že od predcesarske dobe. Ladhas je bogat z žiti, vinogradništvom, poljedelstvom in živinorejo. Do leta 1000 je bil tudi pomemben proizvajalec lesa, kasneje jo je zmanjšal, saj krije samo svoje potrebe. Marka ima precej neurejeno osrednjo upravo, vojska je precej šibka, poudarek je na vojskah vazalnih malahidov. Ladhas je razdeljen na posamezne grofije, ki nimajo posebej veliko samostojnosti, a je to uravnoteženo z nizkimi davki. Odnosi temeljijo na prastarem Ladhaškim ediktom še iz časov zlatega eona. Grofija Parakh Parakhu vladajo cesarstvu naklonjeni malahidi gospodje Parkha. Ta grofija je v marki edini vir uporabnih kovinarskih izdelkov in ima pomemben rudnik železa. Proizvaja precej znano paraško jeklo. To jeklo sicer ne sodi med najboljše, a je precej poceni, zato je razširjeno zlasti na jugu cesarstva. Pomembni so tudi izdelki kovačev, saj skoraj v celoti 324 pokrivajo potrebe celotne marke. Parakh je tudi pomembno trgovsko središče zaradi nizkega obdavčenja tujih trgovcev na znameniti Paraški tržnici. Grofija Mashara Mashari vladajo malahidi Masharski in so tesno povezani z Ladhasi. Hčere Masharskega malahida so običajno žene Ladhaškega vladarja. Mashara je znana po vinogradih in živinoreji. Velik del zemlje ima v zakupu Artus Orwen. Tukaj je del njegovih znamenitih južnih vinogradov. Grofija Ingall Ingall je poljedelska in konjerejska grofija z nekaj skromne obrti. Posebnost je zeliščna obrt, kjer Ingall nima konkurence. Grofiji vladajo malahidi gospodje Ingall. Gospostvo Verena Verena je velika, a redko naseljena zahodna Ladhaška pokrajina. Poleg poljedelstva ima tudi živinorejo in proizvaja kvaliteten bron. Vladajo ji malahidi Verenski. Gospostvo Lenem 325 Lenem je najjužnejša dežela Ladhasa, je redko naseljena in ima predvsem vinogradništvo. Tukaj so znameniti vinogradi kneza Orwena. Mesto je zaradi bližine Elliona tudi živahno trgovsko središče. Vladajo malahidi Lenema. V okolici lenema je nekaj najboljših Orwenovih vinogradov, kjer pridelujejo znano Lenemsko kri. Vojvodstvo Madhas Madhas je po mnenju večine kronistov in zgodovinopiscev najpomembnejša cesarska pokrajina. Simidali imajo z madhasi vzajemno dedno pogodbo in poseben patentni status. V primeru, da je cesarski par brez sinov, cesar posinovljenca običajno najde v rodbini madhasov. Madhaški mešeli so si poseben status pridobili z neomajnim podpiranjem cesarske oblasti. Cesar recimo ni zameril, da so Madhasi tako pozno vstopili v koalicijske vojne. Najpomembnejša panoga vojvodstva je trgovina zaradi posebnih cesarskih patentov in mornariškega monopola, imenovanega Pomorski edikt. Pomembni so tudi ribolov, poljedelstvo, metalurgija in precej obrti. Vojvodstvo je razdeljeno na mestne posesti, ki pa nimajo posebne samostojnosti. Lokalni malahidi samo izvajajo mešelovo oblast. Prestolnica Darena je razdeljena na notranje, obzidano mesto in zunanji obroč, ki je še brez obzidja. Vojska marke je precej obsežna, saj ima edina obvezniško vojsko. Posebnost te vojske je, da v nabornih medrejah služijo vsi lebrahi in liberosi od svojega 18 do 20 leta. Služenju se lahko izognejo samo s plačilom precej visoke vojne odkupnine. Za potrebe posredovanja v cesarskih kampanjah imajo odlično opremljeno in izurjeno poklicno jedro 10 medrej. 326 Poleg obvezniških šolskih medrej in poklicnih medrej imajo še nenavadno sklicno vojsko. Mašagi (vsi z odsluženo obvezno vojno službo, stari med 20 in 40 let) tvorijo 25 sklicnih medrej, a mašagi med 40 in 55 let so v 12 tretjerazrednih podpornih medrejah. Sklicne medreje imajo svoje sedeže v mestih, kjer bivajo njihovi mašagi. Lokalni malahidi so tudi mahibi teh medrej. Vzhodna marka Vzhodna marka je revna in redko naseljena dežela. Po nekaj pustošenjih se ni več pobrala. Dodatni udarec ji je povzročilo strmoglavljenje cen lesa in zlasti hlodovine. Največ prinese nekaj metalurgije, a so rudniki precej razpršeni in ne dopuščajo večje proizvodnje. Hesed malahidi Kandallski vladajo marki od časov Onorija X, ko je takratni hesed malahid Intis Senorski izgubil prestol Vzhoda zaradi poraza v vojni, ki jo je zahteval Onorij X. Marka je razdeljena na posamezne grofije. Sonorsko gospostvo Sonora je od leta 1113 samo ena od grofij Vzhodne marke. Hči Intisa se je poročila z Urhom Kandallskim in prenesla na soprogovo družino hesed malahidske patente. Sonorski šelgeac se je poročil s sestrično Urha Kandallskega in družini sta sklenili vzajemno dedno pogodbo. Sonorski gospodje so kljub izgubi hesed malahidskega statusa precej vplivni, imajo pomembne trgovske patente in vso metalurgijo Vzhodne marke. Grofija Inris 327 Inris je gozdarska in poljedelska grofija, vladajo ji Inriški gospodje. Zaradi bližine osrednjih cesarskih dežel je pomembno trgovsko središče. Grofija Har Har je po površini največja grofija, a silno revna in redko naseljena. Obsega še mesto Vojar in nekaj večjih vasi. Glavna dejavnost je lesarstvo in kamnoseštvo. Grofija Niev Niev je malce pomembnejša grofija zaradi bližine cesarskih pokrajin in položaja mesta. Formalno je sedež Vzhodne skupine cesarske vojske. Grofija je znana po svojem marmorju in izvozu obdelanega kamna. Vladajo ji malahidi Niev. Zahodna marka Zahodna marka je nastala na ruševinah nekdanje Vzhodne aldeške marke. Glavno mesto je Nengor, kjer od padca Vesoljnega carstva vladajo hesed malahidi Nengorski. Zahodna marka je slabo naseljena, ima predvsem živinorejo, kamnoseštvo, lov in nekaj poljedelstva. Oblast je sorazmerno šibka. Marka zaradi razpršenosti, redke naseljenosti in odmaknjenosti nima pomembne vojske. Vazalni malahidi imajo samo sklicne vojske, ki so slabo opremljene in neizurjene. Nengorski gospodar ima samo dve medreji redne vojske lemikov. Zahodna marka je razdeljena na posamezne vazalne kneževine, ki 328 jim vladajo malahidi. Kneževina Landana Obmejna kneževina je največja po površini. Osrednja ravnica je precej hladna in suha. Glavni vir preživljanja predstavlja drobnica in nekaj žita. Vladajo malahidi Landani. Kneževina Andar Andar je precej samosvoja dežela. Njena značilnost je nestanovitno vreme, redka naseljenost in samozadostnost. Pomemben artikel so minerali in rude. Vladajo malahidi Andarji. Kneževina Liad Liad je primorska kneževina. Skoraj ves dohodek pridobi z izvozom rib in izdelkov iz rib. Druga pomembna panoga je vinogradništvo, a je v senci Ladhasa. Vladajo malahidi Liadi. Kneževina Linogh Kneževina je zelo obširna, a zaradi suhega podnebja redko naseljena in revna. Večina prebivalstva sestavljajo nomadi. Glavnina gospodarstva temelji na drobnici. Vladajo malahidi Linoghški. Kneževina ima samo za dve falangi lemikov in nima druge oblike zbiranja vojske. 329 Odmaknjene in redko naseljene primorske province 330 Prekomorske posesti - neposredno pod vladavino cesarjevega guvernerja 331 Slovar Abadon – Brezno duš, nebeški vrtinec, ki požre nečiste ali neočiščene duše. Adani – prihaja. Aganeal – udejanjen etir, nesmrtni del izbranega človeka v gostem vesolju. V zadnjih dnevih jim pravijo Čuvaji. Aladali – pozdravljen, uporablja se pri svečanem pozdravljanju, izrekanju dobrodošlice ipd. Aledah – božanski gospod, še ena oznaka za svečenika – vladarja, ta je formalna in izhaja iz vilinskih kraljestev iz predeonskih časov. Boris je dobil ta naziv, ko mu je Aecij predal legije. Alissa – Rajska reka, ki ločuje Kadešah od brezna Abadona. Na nebu se tako imenuje trak galaktičnega rokava, ki objema celotno nebo kot megličast trak. 332 Ameah – mati v duhovnem smislu. Pomemben element vilinske okultne teologije. Ameah simbolizira posodo kreativnih sil, matrico razodevanja dejavnega sveta. Bahejir – božji izbranec, božje utelešenje – eden od nazivov basilea Basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle. Cahatok – komandni oziroma stražarski odred. Običajnošteje med 700 in 1000 posebej vzgojenih orkov in vsaj 100 Set'Arusov. Berek oezed et'šaeviz – Klic k orožju in bojnem duhu lahko prevedemo ta zeolski bojni klic. Čuvaj – udejanjen aganeal v človeškem telesu. Aganeal se spoji z izvirno osebnostjo in živi v simbiozi. Drugotnost – Popularno ime za Elem Jered, splošno pa gre za redko vesolje drugačnih vibracij, kot je naše. Eksperimentalno je obstoj tega sveta dokazal jordanski fizik dr. Mohamed Selimi. Dvorni knez – majordom dvora, položajni naziv, se ne deduje in ga lahko zaseda tudi liberos (napr. Artus Orwen v času Leona Simidala v zadnjih letih Cesarstva Shedanije). El – ime za boga, stvarnika, nedoumljivo silo ustvarjanja vsega. Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim - Elejla in Damejahi prihajajo, Elejla je kralj svetov – tako se je Sandri predstavila podoba, ki je prekinila njihov obred iniciacije. 333 Eleh tasak – Elov edini, eden od nazivov za Mešaraha. Elahjakil – bog-kraj, bogokralj, vladar, ki je istočasno tudi bog. Basilea je bogokralj in prvosvećenik samemu sebi. Kot takšen ima absolutno oblast, je predmet čaščenja in odreja religijo, ki ga časti. Elem en šaeviz - svet duhov v vilinski okultni mitologiji. To je podsvet duhovnih vplivov, ponekod ustreza kopreni med Megšelemom in Abadonom. Teologija tega pojma ni čisto jasno razložena. Elem Jered,Hadeš ošak, mades en Elem Jeder - Svet Drugotnosti, Sveti dar, Mogočniki Drugotnosti Elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeje ima cesar Shedanije in Konzulat za varovanje prerokovanega prvosvečenika Mešaraha. Eliša – rajsko mesto za bogu zveste ljudi. To posebno mesto je nad Neskončnim drevesom. El en jabavun – božja sodba Etir – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo. Falanga – osnovna vojaška enota v večini človeških dežel. Vsaka vsebuje 10 stotnij s po 100 lemiki. Falange so lahko konjeniške, lokostrelske, suličarske ali mečevalske, nikoli niso mešane. Feol en'hajakit – neprekinjeno razodevanje, tok neprekinjenega procesa v večnem trenutku zdaj. Pomemben del vilinske okultne teologije. 334 Gelaji – dvorezen kratki meč, izdelan iz znamenitega lahkega, a trdnega zeolskega jekla, večinoma ga nosijo ženske. Gladimis – od Gelaja za tretjino daljši meč, dvorezen, izjemno lahek, izdelan iz zeolskega jekla ali aurila. Goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, nikoli težji od 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez sposobnosti moralnega razmišljanja. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo. Gozdarji (Severnjaki izven Zeolije) – maloštevilna človeška rasa, živijo v severnem mejnem pasu pri vilinskem Zidu PO legendi naj bi bili Gozdarji v človeška smrtna telesa ujete vilinske duše. Guleth – mehanski mož, umetno ustvarjen vilinski služabnik. Vilini so popolnoma odvisni od teh izdelkov svoje magije. Halaj vet nasig en'halaj – živi in pusti živeti, eno od načel vilinske magije. Harebo – kratek zastrupljen meč, temeljno orožje elešejev v drugem tisočletju cesarstva Shedanije. Hašenah – obod Megšelema, vrata v središče Megšelema, tako se imenuje tudi preddverje templja Emen Mabemot na Tarahu. Hendveji – ljudstvo izhaja iz Južnega Norogha, kasneje se razširilo še na Severni Norogh in še nekatere dežele. Gre za vojaški narod, zato so odlični vojščaki, hrbtenica vojske Božanskega carstva. Hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej, mahdi (Dilual). Hesed malahidi so imeli lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S 335 cesarsko ali kraljevo oblastjo so imeli podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov. Iblepei – vez med ravnmi emanacije, vez med svetovi, vesolji, gre za posebno obliko podprostora, kjer sta čas in prostor 0. Igmot – temni portal. Ihelot – duh lažnega boga, razodetje lažnega boga, običajno ime za damejaha ali kerkeša. Ilejet – nočna mora, nočna smrt, zli duh Imepei li healalea en medrian - Danes bodo blagoslovili legijo. Infinito Deus Lux – (latinsko) – neskončna božja luč, pojem okultnega misticizma. Bog je vsepovsod, je v vsem in vse je del boga (približni pomen). Ipua – beda, nizkotnost Ithos – zbor, tudi pevski zbor, pevski zbor - poniževalno za nasprotno vojsko. Ismag lemikom – veteran poklicne vojske (preko 15 let službe). Jablet – hiša, tudi rodbina Jagorok – posebej izurjeni izvidniški poveljniki Sagrasa, po poreklu vsaj liberosi. Jakil – kralj, lahko je vladar samostojnega kraljestva ali pa vlada v imenu basilea oz. cesarja. V vilinskih kraljestvih je kralj, ki samostojno vlada, vendar del oblasti tradicionalno preda osrednjemu rešgeju(-ji) – 336 kralju ali kraljici. Jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi. Janimak – posebna palica za vodenje plemskih zborovanj (jagadetov). Ceremonijal (običajno dvorni knez) s palico daje besedo in oznanja posamezne dele zborovanja. Japadok – učitelj, modri prinašalec znanja, v Dilualu so tako imenovali Čuvaje. Gre za častno titulo brez izvršne oblasti. Čuvaji so imeli neformalno avtoriteto. Jefezakah – prapor premirja. Madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec praporja premirja – posebni mirovni kurirji. Vedno so nedotakljivi, najbolj zavrženo dejanje v vojni je uboj tega pogajalca. Vedno ga prinaša najmanj pleidik, saj gre za častno vojno funkcijo. Sprejme ga najmanj jamit plemenitega porekla. Izmenjava pogajalcev je poseben obred. Jepazak – Osnovna vojna enota orkov, kačjeglavcev in goblinov. Uporablja se tudi ime horda ali krdelo. Šteje običajno med 6000 in 13.000 vojakov. Jubeac halaja – pitje energije, duhovni vampirizem Kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna magija. Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device. 337 Kajebid – posebej svet prostor. Osrednji del templja čarovniških redov. Tudi posebej sveti del nebes, precej nejasen pojem iz vilinske okultne teologije. Kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. V letih 570 – 610 je imel pomembno vlogo v nemirnem obdobju Shedanijske zgodovine. Kašmeug – portalnid el templja, vanj imajo vstop samo najbišji svečeniki. Kezarah Healareš – dobesedno – Prepovedana vilinska dežela. Healareš je ime za vilinska kraljestva kot zemljepisni pojem. Lebenoh – manjša luna Elem Jereda, od sveta oddaljena povprečno 750.000 km (med 710.000 in 790.000 km), ima premer 800 km. Sveti malce močneje od Venere, njen sij je rahlo rdečkast. Lagamej primus – najvišji svečenik. Lagamej je vilinska beseda za svečenika, posvečenega častilca duhovnih modrosti. Lakoš – psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi. Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem, Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla. - Kakor v Nebesih, tako v Peklu, Kakor reče Bog, tako nasprotuje Elejla. Lemik – poklicni vojak. Čas služenja med 10 in 25 let, odvisno od dežele. Služijo lahko samo liberosi (svobodnjaki). Napreduje lahko do jamita in pridobi plemiški naziv pleidik. 338 Lemikah – ženske poklicne vojakinje (samo Zeolija) Liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in tudi majordomi ali dvorni knezi. Lilejet – nočni zli duh, nočna smrt, zli duh Limok – prapor medreje, falange ali taraga Lipen – vrsta drevesa, lipenovi listi so simbol hesed malahidske rodbine v grbu in pečatnem prstanu Medalarja. Mabeja – hesed malahidska posest, uporablja se predvsem v Cesarstvu Shedanija. Vlada ji mešel. Madei – plemeniti rod, uporablja se za splošni naziv za zemljiškega vladarja. madei muzuk jefezakah – plemeniti prinašalec (prinašalka) premirja, del obreda pred vsako bitko, ko tisti, ki misli,da je močnejši, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določeno koncesijo. Zgodilo se je, in to ne enkrat, srečanje prinašalcev premirja obeh strani. Magicanus pontifex maximus – Naziv vodje starodavnega tajnega okultno- verskega reda Marijin red iz Magdale. Mahdi – Dilualski (pravzaprav edamitski) zemljiški plemič. Mahib – poveljnik medreje (legije v Dilualu), včasih taraga (kohorte v Dilualu) ali pomemben vojni položaj, pripada samo pripadnikom malahidskih ali hesed malahidskih družin Mahib tekagot – vojni guverner, vojni poveljnik območja, razglašenega za vojno območje 339 Malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi. Marijin red iz Magdale – Marijin red iz Magdale je nastal ob smrti Jezusa Kristusa. Red je častil resnično božanstvo ravnotežja pravice in veselja Elejlo, ki naj bi se utelesil v novem rojstvu Marije Magdalene. PO njihovi legendi naj bi bila Marija Magdalena utelešenje Elejle, razodetja veselja in radosti. Mašag – sklicni vojak, rezervist, služijo od malahida ali hesed malahida določeni podaniki posamezne zemljiške posesti. Izvzeti so samo liberosi. Mazak – častni legijski prapor v Dilualu. Takšen prapor ima samo bojna legija. Mealkud – Kraljestva, ime za vilinska kraljestva. Meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t.i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki. Meb – središče zemljiške posesti, sedež malahidske ali hesed malahidske rodbine Mebanej – vojni štab, plemiško vojno poveljstvo. Medreja – vojna enota na vzhodu. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (4000 – 6000 lemikov). Samo v Zeoliji je sestavljena iz 3 ali 4 taragov (4500 – 10.000 lemikov, odvisno od namena). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 masagov) Megeš – veličasten – častni naziv 340 Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoha, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, kose lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu. Megošes – velik, velika. Mejej Fendei – veličastna vilinska stolpa na vhodu v Wendenburg. Simbolizirata moč vilinskega razuma. Melad salajeh – skleni krog, posebna vilinska gesta zaključevanja magijskega dela. Mel'Arud – legendarni hrib sredi Wendenburga, kjer na umetni izravnavi stoji pravljična cesarska palača. Mešahašim en elahala – razodet skozi živega boga - Mešarah Mešeah – sveti duh, koprena nad udejanjenim vesoljem Mešel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast. Mešel (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine. Mešiah – sestavljen in odposlan, enkratna emanacija živega boga Elahale, imenovana tudi Mešarah Modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni. 341 Mogos – ime največje lune in časovna enota od enega do drugega polnega mogosa, ki traja 29 dni. Mogos je malce večji od naše Lune (premer 3900 km), a tudi malce dlje (med 378.000 – 420.000 km). Sveti slabo petino močneje od naše Lune. Moloh – mistična tema, odsotnost bivanja Mulen – vlečna žival, izjemno vzdržljiva in ima glede na telesno težo veliko nosilnost. Pogoj za to je, da ima na voljo ves čas dovolj pijače in jedače. Mulen si pred časom pomanjkanja naredi zalogo vode in maščobe. Muzuk (mazok) – nosilec limoka. Medreja ima 3 muzuke, tarag (falanga, kohorta) pa enega. Nandi, nandi kea mešah, Neš mešarah nandi le'akal - Prihaja, prihaja izvorna namera skozi razodetje,Duša Mešaraha prihaja v bližino. Našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca. Nešezea saehir – talismani luči, ki jih upravlja nosilec tehagacev in sibetov Ogajec kerkeš – zametek kerkeša, udejanjenje entitete Megšelema v dejavnem svetu s pomočjo posebnega rituala, zapisanega v Sehir Jeredu, knjigi magije, ki jo je posedoval Marijin red iz Magdale. Oklar – Okoli 1,5 metra visoka in do 1 tone težka žival. Namesto spodnjih sekalcev ima dva velika okla. Olam Ashia – hebr. Dejavni svet. Označuje udejanjenje zemeljskega principa, v tetragramatonu (četveroslovju – IHVH) ustreza zadnji Hei (H). Pomemben element kabalistične okultne teologije in mistike. Orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi so naravni, živeči v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravno orki 342 živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Ošeapak – vzvišeno bivališče, božji prestol, običajno v kontekstu položaja med najbolj svetimi božanstvi. Ošeik – prevzvišeni, tako plemeniti ogovarjajo vladarja-svečenika. Gre za star vilinski izraz. Otz Roh Kadeš – (starohebrejsko) Drevo svetega duha. Pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih. Patrea – plemenita gospa, gospodična. Pemej – obred, ki ga izvede Mešarah, ko ima vse tri tehagace s sibeti. S pemejem zlomi moč zatabov in podre ravnotežje udejanjenih sil Megšelema. Plead – izjemno močan in vzdržljiv vilinski konj, za okoli tretjino večji od običajnega konja. Največja hitrost, ki jo ta konj razvije, je 150 km/h, a s posebno vilinsko hrano lahko v 10 urah premaga 700 km. Nobeno bitje na nogah ni vzdržljivejše in hitrejše. Pleidik – vojni plemiški naziv, lahko je deden ali položajni, kamor napreduje posebej zaslužen svobodnjak (liberos). Pleidik izjemoma poseduje zemljo, običajno opravlja upravne, sodne in podobne naloge v službi malahida ali hesed malahida. Prasavec – prašičevniku podobna žival s kratko dlako, brez oklov in težo med 100 in 130 kg. Divje vrste živijo samo v odročni divjini, saj so običajen cilj lovskih odprav plemstva. Prašičevnik – žival z dolgo dlako in z okli, pri odraslih samcih so dolgi do 50 cm, obstaja udomačena in divja vrsta. Odrasla žival lahko tehta 343 do 350 kg. Mladič se zlahka udomači, v divjini živijo v krdelih, ki jih vodi alfa samec. Gorski prašičevnik pozimi dobi belo dolgo dlako, je lahko z do 80 cm velikimi dvojnimi okli težek do 750 kg in vsako pomlad odvrže dlako, ki jo ponekod uporabljajo kot volno. Prstanova straža – posebna elitna šeledina, izurjena za varovanje skrivnostnega grofovskega prstana Zeolije. Šeledina je tudi osebna grofova garda. Kamor gresta prstan in grof, tam gre Prstanova straža. Raeg – tujec Radag –vojna enota Rašmaob – kristal portala duš, ki s pomočjo uroka prevede vibracije našega vesolja v vesolje Drugotnosti (in obratno na drugi strani) Rešgea – vilinska kraljica, naziv svetovne vilinske kraljice, po padcu naziv za vladarico Mealkuda (vilinsko kraljestvo). Rekop – oddelek. Običajno šteje 15 do 25 ljudi (pahadov, lemikov ali mašagov) Rešgeo – kralj, konkretno vilinski kralj Rešmeag – vilinski zemljiški vladar in čarovnik. Vlada iz osrednjega mesta svoje grofije. Tahad – podlaga za rašmaobe v portalu za prehod. Služi kot prevodnik med obema poloma subprostorske strukture. Takpo Seagemin – poglavar Gozdarjev. Seagmin je starodavno ime za skrivnostno pleme Gozdarjev. Tašamog medopej – bitje moči – izraz v vilinski okultni teologiji 344 označuje entitete z magijskimi močmi. Tebham – prenos oblasti, konkretno prenos cesarske ali kraljevske oblasti na šelgeaca, naslednika. S prenosom se novemu vladarju omogoči avtoriteta in potrdi kontinuiteta nasledstva. Običajno sin deduje od očeta, v izjemnih primerih pa posinovljenec. Teceš – posebna vrsta čuvajeve pozornosti. Gre za fokus njegove dejavne zavesti, ki jo prenaša med človekom v našem vesolju in telesom v Drugotnosti. Vedno je lahko samo na enem mestu. Tecešec vet jediz – pozornost in prepoznavanje. Duhovna vrlina, nujno potrebna pri vsakršnemu duhovnemu napredovanju. Iz tega izhaja znamenito pravilo - Lei tecešet vet jedis – bodi pozoren in prepoznaj. Tedaokas – posebna magijska priprava s kristali, občutljivimi na magijo. Vsako magijsko delovanje se vtisne v strukturo kristalov in izurjen mag lahko prebere naravo magijskih sil. Zelo pripravno za ugotavljanje geografsko oddaljenega magijskega dela. Tegešaz – vilinski zemljiški plemič. Pogovorno uporabljajo tudi besedo saog, običajno za poimenovanje vilinskega mestnega plemiča (gl.). Teh – prapor, vojna zastava. Tehagac – trije kristal moči, nujni so vsi trije s sibeti za izvedbo Pemeja, ko se na novo vzpostavi vesoljni red skozi žrtev nosilca. 345 Tek isabašea il leiki! – ne misli na nič, pomembno pravilo vilinske okultne teologije. Tenemija eiša – čarovnik ognja. Arcus je bil edini pripadnik tega čarovniškega ceha. Teor – izredno vzdržljiva vlečna žival. Težka je 4 – 5 t, visoka 2 – 2,5 m. Tet ead teneji tašbetea – kje se skrivaš kača? Čeprav na prvi pogled ni videti, ta stavek vsebuje veliko okultne simbolike. Tezgei –kronski princ, vazalni vladar na vzhodu, ustreznica cesarskemu mešelu ali medalarskemu bemeju. Tijae – protokolarni garant zvestobe. V ožje spremstvo plemenitega gosta, ki je po rangu nad gostiteljem, se pošlje kakšnega sorodnika gostitelja, ki je simbolni garant zvestobe in varnosti. Tikepek – zaupni sodelavec, najtesnejši zaupnik Tramakoš – hendvejski vojni in zemljiški plemič Sagenuš – čarovniški gospodar, mojster reda. Arcus je edini živi mojster reda. Sagenuši so izginili ob padcu Svetovnega cesarstva zaradi oportunistične poklonitve vladarju vzhoda. Sahameit – eden od nazivov basilea. 346 Saog – plemič, pomembnež, imenitnik, tudi vilinski mestni plemič. Seadin meacim – čast veličastja (v smislu duhovne kvalitete) Seadir et'Malawad – čast in čistost, znamenito geslo legije Unukh, ki ga je povzel Mešarah. Segvuc – sramotenje, zaničevanje, zaničevan, preklet. Segvec Ithos poniževalni izraz za nasprotnega poveljnika. Sehir Jered – knjiga magija, posebna knjiga z navodili mešanice zahodnega krščansko obarvanega okultnega hermetizma, magijskih praks Egipta, Asirije in starega Babilona. Sama knjiga ima posebno moč samo pod vplivom posebnega talismana. Set'Arus – z magijo zatabov ustvarjeni izjemno močni, izurjeni in vzdržljivi vojaki, ki ne čutijo bolečine, nimajo čustev, morale in vesti. Upravljajo jih z magijo. V južni orkovščini beseda pomeni ljubka nemoč. Sibet – prstan moči, prevodnik energij med nosilcem in kristalom tehagac Stama – kratko metalno kopje Svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, a otroci svetokrvnih sorodnikov ne. Šadas – pripadnik kaste vrhunskih morilcev. Šaeleam – preddverje božje palače duha. Šea - hči 347 Šelaj saganuša Ešeje –Vladar Reda Ognja; vsak magijski red je imel svojega vladarja, ki je imel pravice in moč zemljiških vazalov. Šelgeac – naslednik dednega plemiškega naslova. Šerek – velika zver južnih pokrajin, glavni plenilec, visok do 2 m, dolg 5 m, težak okoli 1 tone, lovi v krdelu. Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi Čas je neskončen krog s točko večnega zdaj v središču – pomembna ideja vilinske okultne teologije. Šezek – vladar dežele na Zahodu. Vsak šezek ima vazale - mahdije Tahog – veličastni, prevzvišeni, častni naziv v Dilualu. Uporabljal se je redko in predvsem med pogovori višjega plemstva. Takpet – gospod, gospodar, splošni naziv za pomembnega poveljnika ali zemljiškega gospodarja. V glavnem se beseda uporablja na Vzhodu. Tarag – vojna enota v Zeoliji in še nekaterih deželah. Tarag je običajno mešana enota, sestavljena iz 3 – 5 šeledin (manjša vpojna enota s 5 stotnijami, torej 500 lemiki), kar skupaj znese okoli 1500 – 2500 lemikov (profesionalnih vojakov). V večini dežel imajo falange s po 10 stotnijami. Tarih – Posebna tančica, ki pokriva obraz plemenitih žensk v nekaterih vzhodnih deželah. V času Vesoljnega in kasneje Božanskega carstva je bil tarih del obleke najvišjih princes – meašik. 348 Tarik – bojna enota Vzhoda z okoli 1500 vojščaki. Tarik je običajno sestavljen iz 15 stotnij. V to vrsto bojne enote so organizirane kvalitetnejše enote (Set'Arusi, Hendveji in drugi), redkokdaj tudi orki ali kačjeglavci. Taveakem –vazalni plemiči Vzhoda Tekmek – ničvredni, nečastni Teor –podobna volu vlečna žival, vendar visoka 3 m in težka 5 do 6 ton. Tibmet – dvorni knez, majordom, dvorni upravnik. V starem cesarstvu je lahko to vlogo prevzel najmanj malahid zaupne hiše. Tišapaš – svet lupin, lupine Megšelema, točke požiranja energije, jemanje življenja. Simbolna shema pozna deset tišapašev, antipodov desetim etirjem. Tišapaši naj bi obstajali trenutek za trenutkom zdaj. Minuli čas se prelije v tišapaše. Trakamoš – zemljiško – vojni plemič Hendvejev Velika hiša – v nekdanjem Medalarju izraz za hesed malahidsko rodbino. Zeolski rjavec – izjemno vzdržljiv, zvest in močan konj. Pokrit je z malce daljšo rjavo dlako in na nosu imajo samci 20 cm dolg rog. Samci so za 30 cm višji od samic, ki niso dobre jezdne živali, so pa toliko boljše vlečne. Zimnik – v Starem cesarstvu pomembno trgovsko križišče. Po padcu Vesoljnega carstva se ne vrne v objem človeških kraljestev. Obstane kot središče redke trgovine redko naseljenih dežel zahoda. 349 Viri in literatura Gershom Scholem: Zur Kabbala und ihrer Symbolik (Kabala i njena simbolika) Copyright © Rhein Verlag 1960, Hrvatski copyright © Hlad i sinovi d.o.o. 1997 MISL, Zagreb 1998, ISBN 953-6306-71-9 Hermes Trismegistos: Corpus hermeticus, CID-NOVA 2004 ISBN 953-6566-63-X Will Parfitt: The Elements of the Qabalah (Osnove kabale), ©ents Book Limikted 1991, Breda Vulej, samozaložba © 1997, CIP 296.65.74173952 Aryeh Kaplan: Meditation and Kabbalah, Samuel Weiser ©1985, ISBN 0-87728-616-7 Zev ben Shimon Halevi: The Way of Kabbalah, Rider and Company Ltd, © 1980 by Warren Kenton, ISBN 0 09 125411 6. Carlos Castenada: Tales of Power (Potovanje v Ixtlan), copyright © Carlos Castenada, 1974, © za Slovenijo Dupan Doblanovič Jimmy, založba Gnostica. Carlos Castenada: The active side of Infinity (Aktivna stran neskončnosti), © 1998, harper Colins Publisher, © za Slovenijo Gnosisi, ISBN 961-229-059-8 Živorad M. Slavinski: Simboli hermetizma, Beograd 1973 © Živorad Mihajlović Slavinski, za Slovenijo © Stella, ISBN 961-6342-05-3. C.J.M. Hopking: The Prastical Kabbalah guidebook, © 2001 Godsfield Press, ISBN 1 84181 115 7. Aleister Crowley: 777, © 1977 Metaphysical Research Group 350 Israel Regardie: How to make and use Talismans, © 1972 Triangle editions Inc., ISBN 86 7348 144 9 S. L. MacGregor Mathers: The Kabbalah Unvieled, © 1991 Penguin, ISBN 0-14-019310-3 Osho Rajneesh: The ultimate Alchemy (Atma puda Upanišada) (Vrhovna Alhemija) I+II, © 1972 Neo-Sannyas International, © 1990 za Jugoslavijo IP Esotheria, ISBN 86-81585-08-8 (I) in 86-81585-09-6 (II) Njegova svetost dalajlama: Pot do sreče, Copyright ©2002 His Holiness the Dalai lama and Jeffry Hopkins, © za Slovenijo Učila International 2005, ISBN 961-233-599-0 Daniel Estulin: The True History of the Bildeberg Club(Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta), ©2007 by Daniel Estulin 2007 , © za Slovenijo Založba Ciceron, 2008, ISBN 978-961-6627-08-5 Salie Nichols: Jung and tarot – An Arhetipical Journey (Jung i tarot), © 1980 Sallie Nichols, © za Jugoslavijo IP Esotheria 1998, ISBN 86-7348-044-2. Tone Perčič: Prostozidarstvo – zgodovina, obredi in zarote, © 2007 Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0083-6 Michael Baigent: The Jesus Paper (Dokumenti o Jezusu), © 2006 by Michael Baigent, © 2008 za Slovenijo Učiča Inetrnational, ISBN 978-961-00-0516-2 Bogdan Sajovic: Vzpon in padec Bizanca, © 2003 Založba Karantanija, ISBN 961-226-553-4 Peter Feibag, dr. Elma Gruber, Rainer Holbe: Enigma . Die grosen Ratsel unserer Welt (Skrivnosti davnine), © 2002 Wissen Media Verlag GmbH, © 2004 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 86-11-167287. 351 Jean-Francois Signier, Renuald Thomazo: Les societes secretes (Skrivne družbe), © 2005 Larousse, © 2007 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0023-2 Michael Kerrigan: Reader's Digest Illustrated History of the World, The Anicent World (Ilustrirana svetovna zgodovina – Stari vek), © 2004 Reader's Digest Association, Ltd. © 2009 za Slovenijo Mladinska knjiga, ISBN 978-961-01-0941-9 Janez Toplišek: Rodoslovje, © 2004 Janez Toplišek, ISBN 961236-695-0 Jeremy Naydler: Egypt, The Temple of Cosmos, © 2006 za Hrvaško CID-Nova, ISBN 953-6566-72-9 Brian Greene: The Elegant Universe: Superstrings, Hidden Dimensions and the Quest for the Ultimate Theory, © 2000 Vintage, ISBN 978-0099289-92-0 Brian Greene: The Hidden Reality: Parallel Universes and the Deep Laws of the Cosmos, © 2012 Pengiun Books Ltd, ISBN 9780141029-81-8 352 Bojan Ekselenski Bojan Ekselenski, samozaložba V Sloveniji je samozaložništvo precej specifični ne tič, ne miš, lebdeč med s.p in dopolnilno dejavnostjo. Formalno nastopam kot samozaložnik od decembra 2013, torej sem še "sveže meso". Naj se torej predstavim kot živa oseba ... 353 Bojan Ekselenski na predstavitvi tiskane Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet Rodil sem se 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval sem IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka, in znova nazaj v IV. Osnovno šolo. Srednjo kemijsko šolo sem obiskoval v Celju. 354 Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli sem odslužil vojaščino. Nato sem se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedrim in oblačim še zdaj. Mimogredno sem ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živim, životarim in ustvarjam v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama in na koncu znova parkirišče. S pisanjem sem začel že zgodaj, vendar sem še prej risal stripe. Bolj ali manj za lastno zabavo. Prvo literarno objavo sem doživel "daljnega" 1985, ko sem v Cinkarnarju, glasilu podjetja Cinkarna, objavil kratko ZF zgodbo. Žal se ne spomnim naslova, saj sem med selitvijo izgubil originalno glasilo. V 90-tih letih zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja sem začel sestavljati fantazijski svet Vitezov in Čarovnikov. Zamislil sem si, da bom spesnil dolg fantazijski ep. Ker sem hotel zadano nalogo narediti na najvišji možni ravni, sem se vrgel v študij vsega, kar bi utegnil potrebovati. To je vključevalo študij mitologij, religij, podrobnejše proučevanje antične in zgodnje srednjeveške zgodovine Evrope, teorijo delcev ipd. Prebral sem debel špeh o superstrunah in podobnem. Leta 2006 sem bil dovolj izobražen in načitan, da sem postavil spletno stran. Kmalu sem tam objavil dražilnik prihajajoče prve knjige. Padla je tudi odločitev – fantazijska saga bo imela 4 dele, ker sem se hotel izogniti klišeju trilogije. Nadalje sem se odločil še za eno, za Slovenijo popolnoma nenavadno stvar, fantazijski svet bo imel spletno podporo. Leta 2007 je izšla prva knjiga. Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci so bili izdelek v stilu »one man band« v vajeniškem obdobju. Knjiga je izšla pri Založbi Trubar. No, matičnemu Desku se lahko zahvalim za distribucijo v vse knjižnice. Začetek je bil opravljen, a na izdelek danes gledam z nostalgijo. V času do druge knjige sem portal postavil na moderno platformo, pisal sem vmesne zgodbe in na začetku leta 2008 prišel na idejo fanzina. Vitezi in čarovniki so dobili nekaj, kar nima nobeno literarno delo v Sloveniji – svoj čisto pravi fanzin. Imenoval sem ga Jašubeg en Jered, ki v 355 vilinščini moje paralelne resničnosti pomeni Novice iz Drugotnosti. Ne bom pozabil, kako se je scena norčevala iz okornih začetkov. Tudi knjiga je bila v takrat še delujočem odvrtku scene deležna nič kaj nežnega sprejema. Občutil sem vso njeno bizarnost z močnim kanibalnim značajem. A komu mar? Rinil sem s fanzinom naprej. Naslednje leto fanzin preraste v magazin, saj pridobi ISSN številko in ni več fanzin mojega fantazijskega sveta. Medtem je umrla in znova zaživela Neskončnost, glasilo društva Prizma in za tem k počitku leže še samo društvo. Škoda, saj je organizirana scena ljubiteljev bistvo razvoja spekulativne literature. Jašubeg en Jered postane promotor in glasnik slovenskih avtoric in avtorjev spekulativnih knjig. Takrat se srečam z Andrejem Ivanušo in Ružo Barič ter Amedejo M. Ličen in leta 2011 smo ustanovili Društvo ustvarjalcev spekulativnih umetnosti Zvezdni prah. Vzporedno sem pripravljal nekaj zgodb in drugo knjigo Vitezi in čarovniki - Indigo novi svet. Tukaj nisem želel, da bi bila narejena tako amatersko kot prva. Leta 2010 sem začel iskati ilustratorja. Takrat mi je v roke prišla profesionalno izdelana knjiga Mateje Blažič z ilustracijami Marka Jordana. Z njim sem se hitro dogovoril. Dal sem mu zgolj osnovne napotke in nastala je veličastna slika, ki je sama zase umetniško delo. Mark je narisal odlične notranje naslovnice in veliko svetoval pri izdelavi zemljevida, ki je nastal s profesionalnim programom. Lektoriranje sem prepustil mag. Zoranu Pevcu, ki je odličen lektor, esejist, pesnik in strokovnjak za jezik. Leta 2011 sem se podal na misijo iskanja založnika. Dogovoril sem se kar s prijateljem Andrejem Ivanušo, ki ima založbo Pro-Andy s.p. Poleg založniškega dela je opravil veliko in pomembno delo s prelomom knjige. Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je izšla sredi januarja 2012. Še pred Euroconom, aprila 2012, sem najavil tretjo knjiga, ki ne sodi v štiridelno serijo, temveč je predzgodba, v skladu s hermetičnim ozadjem sage, NULTA knjiga. Vitezi in čarovniki - Votlina skrivnosti je arheološki triler s primesmi fantazije in znanstvene fantastike. Lekturo je opravil Zoran Pevec, ilustracijo je narisal Mark Jordan. Prelom in založništvo bo spet opravil Andrej Ivanuša, Pro-Andy s.p. 356 Votlina skrivnosti je v tiskani obliki izšla novembra ob konvenciji Sicon 2012 v Celju. Tistega »davnega« 2012 sem obljubil tudi vnovično izdajo temeljito popravljene, urejene in vsebinsko razširjenega prvenca Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci. A sem po letu dni ugotovil, da sem si v grlo zataknil konkretno kost. V prvi polovici 2014 je padla odločitev za ime prenovljenih Indigo otrok. Ime knjige je Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok. Sprememba imena je logična, saj gre dejansko za skoraj popolnoma novo knjigo. Na spletni strani je, za primerjavo, še E-oblika izvirnih Indigo otrok. Lahko si jo brezplačno pretočite in vidite, kako je nova izdaja popolnoma drugačna knjiga. Leta 2013 so Votline skrivnosti, Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije izšle v elektronski obliki. Na voljo so na platformi BIBLOS od Založniškega zavoda Beletrina. Seveda to ni moje edino literarno udejstvovanje. Spisal sem nekaj kratkih zgodb. Atlantida: Imperij sončnega boga je bila objavljena na Hrvaškem v reviji Eridian, ki jo izdaja Udruga 3. Zmaj iz Reke. Spisal sem tudi nekaj kratkih zgodb in z njimi 3-krat prišel v finale Proznega mnogoboja (2012, 2012 in 2014). Od ustanovitve sem član Društva Zvezdni prah, od jeseni 2010 sem aktivni član Celjskega literarnega društva, agent Eurocona za Slovenijo sem od decembra 2011 in aktivno delujem kot promotor spekulativnih umetnosti. V okviru društva sem konec leta 2013 vodil uspešno delavnico in v ta namen izdal E-knjigo Rokodelstvo spekulativne fikcije: Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar. Literarno sem od leta 2010 aktiven tudi v Celjskem literarnem 357 društvu, kjer sem član Upravnega odbora. Celjsko literarno društvo omogoča različne oblike literarnega in splošno kulturniškega delovanja. Objavljam v revijah Vsesledje, Jašubeg en Jered in Eridian. Moje zgodbe so bile prevedene v dva jezika (angleščina, hrvaščina). Bibliografija Tiskane knjige: Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, ISBN 978-961-91614-5-6 Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, ISBN 978-961-92766-86 Vitezi in Čarovniki — Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-933730-1 Sourednik in avtor ene od zgodb: Zvezdni prah 2012: letni zbir slovenske fikcije, ISBN 978-961269-817-1 Elektronske knjige: Rokodelstvo spekulativne fikcije. 1, Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar, ISBN 978-961-93471-9-5 (pdf) 358 Vitezi in čarovniki, Zadnji boj Zeolije, ISBN 978-961-93471-71 (ePub) Vitezi in čarovniki, Duhovi Aldeverga, ISBN 978-961-93471-40 (ePub) Vitezi in čarovniki, Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93471-02 (ePub) Nagrade Leta 2012 dobitnik Drejčkove nagrade za kratko zgodbo Časovni kredit. Leta 2012 je Jašubeg en Jered dobitnik nagrade Drejček v kategoriji najboljši fanzin. Spletni portali: http://vitezicarovniki.com - spletni portal projekta Vitezi in Čarovniki http://drugotnost.si - spletni portal, namenjen občim vsebinam s področja spekulativne fikcije in fanzinu Jašubeg en Jered. Stran je dvojezična (angleška in slovenska verzija) http://pisatelj.net - moja osebna stran, ki je žal silno neažurna, saj jo urejam samo nekajkrat letno. Mogoče jo kmalu ukinem, saj je bolje ne imeti, kot slabo imeti. http://zvezdni-prah.si - spletna stran društva Zvezdni prah - tudi ta portal ni tako ažuren, kot bi želel, da je. Žal imam na voljo samo 24 ur. 359 Kontaktni podatki: E-mail: [email protected] Bojan Ekselenski Ljubljanska cesta 5A 3000 Celje 360 KOLOFON Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok - DRAŽILNIK copyright © 2006 - 2014 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane. Založnik digitalnih izdaj: Bojan Ekselenski, samozaložba. Zbirka: Fantazija Avtor naslovnice: Mark Jordan Avtor ilustracij in prelom digitalne izdaje: Bojan Ekselenski 361 V Celju, 2014 1. izdaja, brezplačna publikacija Spletna stran projekta: http://vitezicarovniki.com 362
© Copyright 2024