projekt msnz v pokrajini ljubljana mesto
U P O R N I K I Z R A Z L O G O M Manevrska Struktura Narodne Zaščite Republike Slovenije - 1990 PROJEKT MSNZ V POKRAJINI LJUBLJANA MESTO Polkovnik Miha Butara Maribor, 15. maj 2010 »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 1 OKROGLA MIZA O »VLOGI IN POMENU MSNZ ZA NASTAJANJE SLOVENSKE DRŽAVE IN NJENE VOJSKE« V AVDITORIJU GENERALA MAISTRA V KADETNICI V MARIBORU LJUBLJANA V MAJU 1990, RAZOROŽITEV TERITORIALNE OBRAMBE UVOD Najprej se moram zahvaliti organizatorjem današnjega posveta, da so mi omogočili kratko predstavitev delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite v pokrajinah, s tem, da bi želel ob tem nekoliko bolj izpostaviti delovanje in vodenje Mestnega štaba MSNZ, pokrajine Ljubljana mesto, ker navedeno področje poznam natančno. Že uvodoma moram poudariti, da je imelo v projektu MSNZ naraščanje organiziranosti in delovanja pokrajinskih struktur svoje logično zaporedje. Po sproženih aktivnostih v mesecu maju, kot posledici preudarnega in odločnega odgovora na razorožitev slovenske TO, se je začelo ob tesnem sodelovanju s slovensko milico, postopno razširjati območje njenega delovanja, ob upoštevanju vseh potrebnih vojaško strokovnih kriterijev in zelo resnih ocen o možnem delovanju enot Jugoslovanske ljudske armade, nameščenih v Sloveniji. Prav tako smo predvideli ukrepe v primeru verjetnega prodora sil armade iz globine Jugoslovanskega ozemlja na Slovenijo. RAZVOJ MSNZ Razvoj in organiziranost MSNZ Republike Slovenije je tesno povezan z razvojem in delovanjem MSNZ v pokrajini Ljubljana mesto. Pri vseh aktivnostih je močno izpostavljeno sodelovanje z ZEM – zaščitno enoto milice in z enotami PEM - posebnimi enotami milice. Pri tem je potrebno poudariti, da smo ključni nosilci delovanja v Ljubljani, ves čas najtesneje sodelovali z načelnikom MSNZ za Slovenijo Antonom Krkovičem, pri postavitvi vodstev v preostalih slovenskih pokrajinah in pri izdelavi vseh najpomembnejših bojnih dokumentov za potrebe MSNZ na republiški ravni. Pri tem delu smo bili najbolj izpostavljeni Vojko Adamič, Miloš Šonc in Miha Butara. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 2 Postopki kadrovanja za najodgovornejše dolžnosti v pokrajinah Vse postopke kadrovanja na pokrajinski in občinski ravni je vodil načelnik MSNZ Republike Slovenije Anton Krkovič. Zahteval je popolno predanost slovenskim interesom, stabilne, zanesljive in odločne može pripravljene braniti slovenske interese tudi v najhujših razmerah. Tudi v eventualni vojni. Za vsakega predlaganega načelnika MSNZ smo predlagatelji podali zelo natančno in utemeljeno obrazložitev. Posebno težo pri kadrovanju so imeli tisti poveljniki OŠTO, ki niso oddali orožja. Zap. NA PREDLOG št. 01. POKRAJINA Dolenjska NAČELNIK MSNZ Rade Klisarič 02. IN UTEMELJITEV Antona Krkoviča Antona Krkoviča, Ljubljana mesto Miha Butara Vojka Adamiča 03. Posavje Ernest Breznikar Mihe Butara 04. Severnoprimorska Drago Vidrih Mihe Butara 05. Vzhodnoštajerska Marjan Fekonja Mihe Butara 06. Zasavje Jože Ranzinger Mihe Butara 07. Ljubljana okolica Elo Rijavec Antona Krkoviča, Mihe Butara… 08. Notranjska Vojko Štembergar Vojka Adamiča 09. Južnoprimorska Leopold Čuček Vojka Adamiča 10. Zahodnoštajerska Štefan Šemrov Vojka Adamiča 11. Prekmurje Ivan Smodiš Mihe Butara 12. Koroška Mladen Mrmolja Mihe Butara 13. Gorenjska Janez Slapar Mihe Butara 14. Nadzor zračnega prometa Jože Butara Mihe Butara »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 3 Fazni postopki kadrovanja I. FAZA : Ocena situacije in opredelitev predvidenega načelnika MSNZ za posamezno pokrajino, obravnava predlogov za najodgovornejše dolžnosti na nivoju pokrajine in v občinah II. FAZA : Postavitev Pokrajinskih poveljstev, seznanitev z konkretnimi nalogami, dogovor o prevzemu orožja im streliva v Gotenici in Kočevski Reki ……. III. FAZA : Povezava s pristojnimi predstavniki slovenske milice in uskladitev skupnega delovanja Formiranje republiškega štaba MSNZ Načelnik MSNZ Republike Slovenije Anton Krkovič, je dne 29.09.1990, sklical nekoliko razširjen sestanek vodstva MSNZ V Ljubljani. Sestali smo se v poznih nočnih urah, v sejni sobi občine Ljubljana Center na četrtem nadstropju »Kresije«. Prišli so vsi poklicani. Za zapisnikarja je bil določen Vojko Adamič. Na kratko smo poročali Krkoviču, zatem je presenetil prisotne z zahtevo, da glasujemo o njegovi zaupnici. To smo vsi smatrali za nepotrebno, a smo na njegovo željo izvedli postopek sprejemanja zaupnice. Nobenega dvoma ni bilo. Naše zaupanje v Antona Krkoviča je bilo popolno. Za tem smo se lotili postavitve sestave Republiškega štaba MSNZ. O možnih variantah kadrovskih rešitev sva se z Antonom Krkovičem pogovarjala v dnevih pred tem sestankom. Po tehtnem premisleku je sprejeta odločitev, da Republiški štab MSNZ, zaradi zahtevnejših potreb vodenja in poveljevanje ter zagotavljanja kvalitetnejše zaledne zagotovitve, do nadaljnjega deluje v naslednji sestavi : 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. Anton Krkovič – Načelnik RŠ MSNZ Miha Butara – namestnik načelnika Rade Klisarič – pomočnik za varnostne zadeve Marjan Fekonja – pomočnik za domovinske zadeve Vojko Adamič – pomočnik za operativne zadeve Miloš Šonc – pomočnik za obveščevalne zadeve Elo Rijavec – pomočnik za zaledno zagotovitev Za vse je veljalo, da do nadaljnjega opravljajo svoje osnovne dolžnosti na katere so postavljeni, dokler se ne izpeljejo vsi potrebni postopki. RAZOROŽITEV LJUBLJANSKE TERITORIALNE OBRAMBE Osemdeseta leta (1980 -1990) V ljubljanski TO in v našem glavnem mestu Ljubljani smo imeli prav posebno situacijo, saj smo skozi vsa osemdeseta leta doživljali zelo močne pritiske in zahteve Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki je želel na vsak način podrediti ljubljansko Teritorialno obrambo oziroma MŠTO z 11.300 pripadniki, Jugoslovanski ljudski armadi. Če bi v teh namerah armada uspela, bi dosegla prvo stopnico na poti do podreditve celotne Slovenske Teritorialne »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 4 obrambe. S temi namerami je armada želela ločiti štabe, enote oziroma pripadnike TO, kot realno vojaško silo od vpliva slovenskega republiškega vodstva. Tem nameram je ostro nasprotovala mestna oblast, prav tako pa tudi republiški organi in slovensko politično vodstvo. Čeprav smo bili vajeni neprijetnih postopkov armade, nas je njihova dejavnost v času priprave na prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, močno presenetila. Zavedali smo se tega, da niso naklonjeni slovenskemu vodstvu, še manj pa dejstvu, da bomo na večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, izvolili prvo demokratično slovensko vlado. Kot strela z jasnega nas je vse skupaj zadela novica o izdaji ukaza za razorožitev Teritorialne obrambe. Ta odločitev se nam je zdela nerazumljiva in jo kot tako nismo mogli sprejeti, saj ni imela opore v zakonodaji pa tudi nobenih smiselnih razlogov za to ni bilo. Kljub temu se je postopek razoroževanja izvajal pod budnim nadzorom komandanta TO Republike Slovenije generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja in načelnika RŠTO generalmajorja Draga Ožbolta. Izvajala sta strahovite pritiske na v.d. komandanta pokrajine in zahtevala takojšnjo realizacijo naloge, pri kateri so sodelovali še pomočnik komandanta za zaledje, organ varnosti in skladiščnik. Vsi ostali pripadniki stalne sestave o tem nismo vedeli nič. Nosilci razorožitve so bili zavezani molčečnosti in najvišji kazenski odgovornosti, v primeru, da bi razkrili to informacijo. Kljub vsemu je informacija prodrla do sodelavcev in zatem v javnost. POSKUSI ONEMOGOČANJA RAZOROŽITVE Ogorčeni in prizadeti smo posamezniki iskali načine, kako obvestiti pristojne mestne in republiške organe ter širšo javnost o nastalih razmerah z željo, da se izvedejo primerni protiukrepi. Istočasno smo pričakovali hitro ukrepanje oblasti, vendar le tega v samem začetku ni bilo v pričakovani meri. V tem prvem trenutku jih tudi ni moglo biti, saj je armada razorožitev izvedla pritlehno in zahrbtno, ne da bi o tem obvestila oblastne strukture v republiki. Še manj pa je imela namen sodelovati z novo izvoljenim vodstvom. Sam sem v prvih urah razoroževanja skupaj s sekretarjem za obrambo mesta Ljubljane, Andrejem Bajtom, o teh dogajanjih obvestil novega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja. Nekoliko za tem sem obvestil tudi svetovalca predsednika predsedstva republike Slovenije za obrambne zadeve, Bojana Ušeničnika in predsednika Komisije za SLO pri CKZKS generala Ivana Dolničarja. Obvestil sem še nekaj drugih oseb, ki bi lahko z odgovornih položajev vplivali na sprejemanje skupnih odločitev. Vsi od prvega do zadnjega so izrazili veliko presenečenje, zaskrbljenost in ogorčenje nad postopki JLA. Nihče od njih pa ni imel pravega odgovora na to, kaj narediti. Sodelovanje z novinarji V iskanju najboljših rešitev za preprečitev razorožitve sem poklical urednika ljubljanske priloge časopisa Delo Željka Šepetavca, sicer dolgoletnega pripadnika TO in mu predstavil te zaskrbljujoče razmere. Ta je na kraj razorožitve TO občine Center poslal dva svoja novinarja. Naslednji dan sta o tem dogodku napisala v časopisu Delo, za tiste čase, zelo kritičen članek. Takoj za tem, ko sem opravil razgovor z Željkom Šepetavcem, sem iz delovnih prostorov podjetja »Novoplesk« na Cankarjevi ulici, poklical dežurno ekipo novinarjev Vala 202 in jih prav tako obvestil o postopkih razoroževanja TO. »Valovci« so takoj prišli pred stavbo Kresija pri »Tromostovju«, kjer se je izvajala razorožitev v OŠTO Ljubljana Center. V direktnem »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 5 prenosu so s primerno ostrino in pronicljivostjo o tem obvestili slovensko javnost. Temu je sledila spontana reakcija poslušalcev in prebivalstva, kar pa ni moglo preprečiti izvedbe tega dejanja. Naslednji dan sem uspel dobiti kontakt z znamenitim Delovim novinarjem Brankom Sobanom. Med drugim je bil odgovoren za spremljanje dogajanja na področju obrambe. Vedel sem, da je velik domoljub in trden mož, ki se ne uklanja vsakemu vetru. Pokazal sem mu kopijo ukaza o razorožitvi, ki sem si jo pridobil po vpogledu v original, ki mi ga je z dovoljenjem v.d. komandanta MŠTO Ljubljane ppk. Cirila Bohinca, diskretno pokazal sodelavec Vojko Adamič. V gneči na vrtu restavracije Figovec, je Branko Soban prepisal original ukaza in že v naslednji sobotni prilogi Dela objavil daljši članek z izvrstno vsebinsko obrazložitvijo. Ta članek je odprl oči mnogim »nejevernim Tomažem« in slovenski javnosti do potankosti predstavil pomen razorožitve za slovensko suverenost. PRVO SREČANJE Z ANTONOM KRKOVIČEM Še danes sem prepričan v to, da smo takrat doživeli nekakšen kolektivni stres in iskali razloge ter načine, da si povrnemo svoj ugled po tako nečastno izpeljani razorožitvi s strani JLA in »Hočevarjevega RŠTO«. Moreče vzdušje, ki ga je povzročila ta situacija, je dne 26. junija 1990, prekinilo obvestilo Vojka Adamiča, ki me je obvestil, da želi nekdo govoriti z mano o zelo zaupnih zadevah. Poln nekega notranjega nemira sem dočakal napovedanega neznanca, v katerem sem prepoznal Antona Krkoviča, bivšega pripadnika TO iz zaščitne brigade. Na sestanek je prišel s svojim sinom Tonijem. Zelo hitro sva se razumela. Ves napet in poln energije, ki jo je izražal v vsaki besedi, me je povprašal o tem, kaj mislim o predaji orožja in kakšno je moje stališče do tega vprašanja. Pojasnil sem mu, da smo v ljubljanski TO že vrsto let izpostavljeni pritiskom zveznih oblasti in mu opisal kronologijo predhodnih dogajanj. Zatem sem mu predstavil razmere v Ljubljani in našo pripravljenost, da se kot pripadniki TO odzovemo klicu domovine. Krkoviču sem dal zagotovilo, da bomo »Ljubljančani« uspešno opravili svojo dolžnost, ne glede na zahtevnost nalog, če je to v interesu slovenskega naroda in slovenske države. Anton Krkovič me je za tem seznanil z delovanjem ožje skupine ljudi, povezane z najvišjimi predstavniki republiškega vodstva, organiziranimi z namenom, da izvedejo odločne ukrepe, s pomočjo katerih bi povrnili odvzeto orožje. Cilj je bil tudi, da se prepreči eventualni vojaški udar ali okupacijo Slovenije, ki jo načrtujejo v Beogradu. V zelo kratkem času sva ustvarila trdno in neomajno zaupanje, kar je bila tudi kasneje temeljna značilnost v odnosu med pripadniki MSNZ. Po celoviti oceni situacije, mi je Anton Krkovič naročil, naj brez njega in ustreznih navodil ne počenjam ničesar brez predhodnega usklajevanja. Dejal je, da bo ukaz za naslednjo akcijo prišel pravočasno, sam pa naj poskrbim za čim bolj normalne delovne razmere v ljubljanskem pokrajinskem štabu. Pred tem sem imel že od srede meseca maja, po čisto drugi liniji, povezavo do Republiškega sekretarja za ljudsko obrambo Janeza Janše. Organiziral sem močno obveščevalno mrežo, katere osnovna naloga je bila pokrivanje dejavnosti in postopkov vodilnih vojaških oseb v RŠTO, poveljstvu 14. Korpusa JLA, v vojašnicah in ustanovah zvezne armade na območju mesta Ljubljane, na Vrhniki in na Brniku. S sodelavci smo uspeli pridobiti izvrstne »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 6 informacije, s katerimi smo v precejšnji meri pripomogli k nadzorovanju aktivnosti JLA in zveznih oblasti proti Sloveniji ter jih uspešno blokirali. Pravočasne in verodostojne informacije so prispevale k izvajanju natančnih postopkov in vsebinsko pravilnih odločitev pristojnih republiških organov in to v prvi vrsti Republiškega sekretariata za obrambo in Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Te obveščevalne mreže do danes še nisem razkril. ZAČETEK OPERATIVNEGA DELA V LJUBLJANI Kljub občasnim kontaktom z Antonom Krkovičem, je bila dinamika našega sodelovanja povečana v mesecu avgustu. Usklajevana je bila z organizacijskimi postopki ter prihodom naših sodelavcev z dopustov. Prve dni avgusta sem nekajkrat prekinil dopust na Krku, tako da sva se po klicu njegove tajnice Irene Frelih sestala v Kočevju in se dogovorila o nekaterih podrobnostih nadaljnjega dela v Ljubljani. Na enem od srečanj sva obravnavala tudi potrebo po nadzoru zračnega prometa. Za to nalogo sva kakšen dan kasneje angažirala mojega bratranca podpolkovnika Jožeta Butaro, ki je takrat opravljal naloge načelnika zvezne kontrole letenja na letališču Brnik. Ta je imela pod nadzorom tako civilni kot vojaški letalski promet. Tudi njega smo vključili v projekt MSNZ. V času, ko sva delala na teh nalogah in sem bil še na dopustu, se je 26. avgusta 1990 po nalogu Antona Krkoviča, sestal del operativnega vodstva MSNZ za Ljubljano, v domačiji Vojka Adamiča, v Sadinji vasi. Operativno delo v Ljubljani se je pričelo z vso naglico. Naslednji dan sva s Krkovičem prišla na isto lokacijo, kjer smo se s sodelavci dogovorili o naslednjih ukrepih. Delovna skupina v sestavi Vojko Adamič, Miran Barborič, Miloš Šonc in Miha Butara je kasneje v nekoliko širši sestavi z Medeot Marinom in Ivom Furlanom prerasla v Mestni štab MSNZ. Na tem sestanku smo sprejeli natančne usmeritve za nadaljnje delo ter predvideli določene oblike našega organiziranja in delovanja. Naredili smo organizacijsko shemo MSNZ pokrajine Ljubljana mesto in predvideli potrebne elemente za zagotavljanje vodenja in poveljevanja ter postopke mobilizacije v primeru vojaškega udara JLA ali okupacije Slovenije. Najpomembnejša naloga, s katero smo se takoj spoprijeli, je narekovala hitro in natančno izdelavo Obveščevalne presoje možnega delovanja nasprotnika in izdelavo Direktive za delovanje skupaj s karto razporeditve naših sil. Ob Antonu Krkoviču kot usmerjevalcu, sta pri tem delu glavno breme nosila Vojko Adamič in Miloš Šonc. V nekaterih segmentih izdelave pa sva sodelovala še Miro Loparec in Miha Butara. V skladu z usmeritvami Antona Krkoviča smo pripravili predloge za izvajanje konkretnih aktivnosti. Tako smo v naslednjih dneh z nosilci dela Marjanom Suhijem in Milošem Šoncem, izdelali nove formacije enot, nov mobilizacijski razvoj, določili nove šifre enot ter v sodelovanju z informacijskim centrom Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) nov vpoklicni sistem s po tremi izvodi vpoklicev. Le ti so bili pripravljeni za javljanje pripadnikov nove strukture, na spremenjenih in novih mobilizacijskih mestih ter zbirališčih. Hkrati je bil podpisnik vpoklica novi sekretar upravnega organa mesta Ljubljane Janez Sodržnik. Vse to je bilo narejeno zaradi varnostnih razlogov, upoštevajoč dejstvo, da je imela armada podatke o vseh naših enotah in vseh podrobnostih v zvezi z njimi. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 7 Obstoječe razmere so nas prisilile tudi v to, da smo spremenili kadrovsko sestavo enot glede na nove formacije in izvedli popolnitev v skladu z zahtevanimi kriteriji. Pomanjkanje orožja je vplivalo na to, da nismo angažirali še večjega število pripadnikov. Izdelali smo tudi nov samo vpoklicni sistem za celotno sestavo. REZERVNI ŠTAB – MŠ MSNZ Zaradi resnih, zahtevnih in zapletenih razmer v Ljubljani sem se odločil, da postavimo rezervni Mestni štab MSNZ. Ta bi lahko v primeru eleminacije celega ali dela pokrajinskega štaba prevzel vodenje in poveljevanje nad kompletno sestavo ljubljanske MSNZ. Za poveljnika je bil določen podpolkovnik prof. Anton Kikelj, drugače komandant 3. brigade TO. Z njim in ostalimi člani njegovega štaba smo izvedli potrebne priprave. Seznanili smo jih z vsemi razpoložljivimi dokumenti in jih opremili za povsem samostojno delovanje. Ob vseh dokumentih so imeli tudi tretji izvod vpoklicnega sistema za celotno sestavo. OPERATIVNO DELO IN ZALEDNA OSKRBA V sodelovanju z našimi pripadniki iz OŠNZ Bežigrad, Center, Moste, Šiška in Vič smo pripeljali precejšnjo količino orožja, MES in streliva ter vojaške opreme v Ljubljano. Velik del teh sredstev smo izvzemali na najrazličnejše načine iz naših skladišč, ki so bila v vojašnicah in pod nadzorom JLA. Del navedenega pa smo prevzeli iz skladišč v Gotenici. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 8 Tako pridobljeno oborožitev ter vojaško opremo in minsko eksplozivna sredstva smo razmestili na tajne lokacije. Teh je bilo v mestu in v okolici mesta Ljubljane 51. Nekaterim našim najpomembnejšim enotam, v katerih so bili specialisti in diverzanti ter smo jih določili kot intervencijske enote, smo že v prvi fazi našega delovanja podelili orožje na roke. Te enote so bile v 24 urni pripravljenosti za preventivno delovanje in za izvajanje takojšnjih bojnih aktivnosti. Kasnejši način njihovega angažiranja pa je bil takšen, da smo imeli 1/3 moštva na nalogi, 1/3 v stanju pripravljenosti in 1/3 na počitku. Vse naše aktivnosti smo izvajali v strogi tajnosti in v skladu s vojaškimi predpisi. Prav zato smo izdelali vse potrebne bojne dokumente MSNZ, v katerih smo opredelili vse zahtevane elemente vodenja in poveljevanja, usposabljanja in urjenja, mobilizacijske pripravljenosti, zaledne zagotovitve, domovinske vzgoje in varnostno obveščevalne zagotovitve MOJSTRI IZNAJDLJIVOSTI Meseca maja 1990 je bila ljubljanska TO skoraj popolnoma razorožena ob dejstvu, da smo imeli preko 90% oborožitve v skladiščih pod nadzorom JLA. Svojo materialno zasnovo je novo nastala Manevrska struktura Narodne zaščite črpala na najrazličnejše načine. S pomočjo velike iznajdljivosti mnogih naših pripadnikov smo izvzemali oborožitev, opremo, materialno tehnična sredstva in minsko eksplozivna sredstva na najbolj nenavadne načine. Naši fantje so dobesedno tekmovali v iznajdljivosti, prevzemu in načinu prevoza teh sredstev iz naših skladišč, ki so bila pod nadzorom JLA. Tu so se še kot prav posebej iznajdljivi izkazali Slavko Derenčin, Vlado Šlosar, Dušan Levičnik, Borut Nečemer, Stojan Kastelic, Stane Konda, Miran Barborič, Ivo Furlan, Miloš Šonc in še drugi, ki so izvajali te operativne naloge. Vsak prevoz je bil izveden v popolni tajnosti, običajno v poznih nočnih urah in to z večkratnim zavarovanjem transportov na smeri prevoza. Pri večini prevozov smo zavarovanje in zaščito izvajali po skupnem načrtu s pripadniki Zaščitne enote milice. Na vozilih smo imeli nameščene lažne registrske tablice, ki nam jih je zagotovil naš sodelavec, sekretar za notranje zadeve mesta Ljubljane, Brane Davidovič. Naporno je bilo le zaradi velikih fizičnih obremenitev, ki smo jih morali premagovati posamezniki. Tajna skladišča na mikro lokacijah so urejevali skrbniki sami. Zaradi konspiracije je take lokacije poznalo le majhno število ljudi. Običajno trije do štirje. Količine sredstev pa so bile ponekod velike. Pripadniki MSNZ smo morali delovati dneve in noči. Istočasno pa smo v okviru rednih delovnih nalog morali pred drugimi igrati nevedneže in nepoznavalce dogajanj v Sloveniji. MSNZ LJUBLJANE - REALNA VOJAŠKA SILA V dobrih dveh tednih smo ustvarili Manevrsko strukturo Narodne zaščite mesta Ljubljane in občinske štabe v vseh ljubljanskih občinah, Bežigradu, Centru, Šiški, Mostah in na Viču. Zaživeli so s polno močjo in imeli v svoji sestavi najbolj usposobljene ljudi, vredne vsega zaupanja. V tej fazi, do 14.09.1990 , ko smo poročali predsedniku republiškega predsedstva Milanu Kučanu, smo ustvarili potencial z 2300 dobro oboroženih mož. Ob tem smo razpolagali z 680 avtomatskimi puškami, 607 polavtomatskimi puškami, 403 brzostrelkami MP- 40, 94 avtomatskimi pištolami Ingram, 116 avtomatskimi pištolami Škorpijon, 45 »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 9 avtomati MGV, 16 ročnih raketometov OSA, 52 ročnih raketometov Zolja, 1530 pištol in več sto pušk kalibra 7,9 mm. Ob tem orožju smo razpolagali še z 18 minometi kalibra 82mm, 6 minomet kalibra 60 mmi, 6 protiletalskimi topovi, 6 protiletalskimi raketnimi lanserji Strela 2M z raketami, 224 kosi protioklepnih min, 2228 ročnimi bombami, 2000 kg eksploziva in preko 1.150.000 različnih vrst streliva ter še z nekaterimi drugimi sredstvi. Ob navedenih sredstvih in angažiranih borcih v že oblikovanih in oboroženih enotah smo imeli pripravljeno sestavo preko 1000 pripadnikov. Glede na dogovorjeno količino predvidenega prevzema oborožitve s strani Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Železniškega gospodarstva Ljubljana in od sekretariatov za obrambo v mestu Ljubljana smo dodatno dooborožili novo formirane enote. V naslednjih dneh so bile oborožene in pripravljene za delovanje. Oborožitev in sredstva, s katerimi smo neposredno upravljali, so bila razseljena v priročna skladišča na enainpetdeset tajnih lokacij. Te so bile usklajene z načrti uporabe enot in razmeščene v bližino novih mobilizacijskih zbirališč. Iz priložene sheme organizacijsko formacijske strukture je razvidno nekaj dni kasneje doseženo številčno stanje pripadnikov MSNZ , ko smo imeli pod poveljstvom 3719 borcev. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 10 Razširili smo število enot predvidenih za najzahtevnejša udarna dejstva v eventualnem prvem valu bojnih aktivnosti. Njihovim pripadnikom je bila oborožitev s strelivom in potrebna količina minsko eksplozivnih sredstev podeljena na roke. Ta sredstva so hranili doma. Pripadniki teh intervencijskih enot so bili pripravljeni za angažiranje v vsakem trenutku. V okviru obveščevalne dejavnosti je bil izdelan natančen elaborat o vseh najpomembnejših vojaških objektih, ki je vseboval fotografije, video posnetke, načrte objektov, tlorise in presojo sovražnikovih sil. V naloge varovanja in nadzora ter pripravljenosti za uporabo, je bilo skupno vključenih okoli 4000 oseb. SODELOVANJE Z MILICO Pri izvajanju mnogih aktivnosti smo tesno sodelovali z enotami milice. Vsi prevozi, oborožitve, streliva in minsko eksplozivnih sredstev iz območja Gotenice v Ljubljano so bili trojno varovani. Neposredno zavarovanje smo izvajali s skupinami za zavarovanje iz lastne sestave, nekoliko širše zavarovanje pa so za naše potrebe opravljali pripadniki zaščitne enote milice, ki jo je vodil Vinko Beznik. Ne zaradi nezaupanja, temveč zaradi zagotovitve zanesljivega in varnega prevoza, smo s svojimi dodatnimi skupinami za zavarovanje izvajali širše zavarovanje prevoza s tako imenovanim tretjim krogom. Razen v enem primeru, ko je prišlo do nepričakovanega kontakta med našimi pripadniki in kolegi iz milice teh aktivnosti oni niso zaznali. Zaradi medsebojnega znanstva so se hitro sporazumeli in na srečo ni prišlo do oboroženega konflikta, kar bi se v tistih razmerah lahko dogodilo. Sodelovanje z zaščitno enoto milice je bilo zelo intenzivno, tako, da smo bili stalno v neposrednem kontaktu in se usklajevali pri izvajanju naših skupnih aktivnosti. Za stike z zaščitno enoto milice je bil odgovoren moj namestnik, Vojko Adamič. V prvih dneh meseca septembra so dozoreli pogoji za povezovanje vodstev Manevrske strukture Narodne zaščite z vodstvom PEM- posebnih enot milice v mestu Ljubljani. Dne 1.9.1990 sta Anton Krkovič in poveljnik PEM za Slovenijo Jože Kolenc prenesla odločitev o usklajenem sodelovanju v Ljubljani na horizontalni nivo. Na tem delovnem sestanku, ki je bil v večernih urah v hiši Draga Vrečarja, na Jamovi ulici 15 v Ljubljani, smo bili prisotni tudi načelnik MSNZ pokrajine Ljubljana mesto Miha Butara, namestnik načelnika Vojko Adamič, pomočnik načelnika za obveščevalne zadeve Miloš Šonc in poveljnik posebnih enot milice za Ljubljano Stane Leskovšek. Dogovorili smo se o medsebojnem operativnem in bojnem sodelovanju ter določili čas za realizacijo skupnih nalog, ki smo jih pred tem uskladili med seboj. Dne 10.9.1990 smo na ponovnem sestanku na isti lokaciji uskladili načrte našega organiziranja in delovanja, dogovorili podrobnosti za fizična in prostorska varovanja, varovanja nadaljnjih prevozov in orožja. Uskladili smo se tudi glede medsebojnih obvez po vprašanju obveščevalne in varnostne zagotovitve. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 11 V popolnosti je steklo potrebno sodelovanje z zavestjo, da smo eni drugim v oporo pri izvrševanju najtežjih nalog, tudi bojnih, če bi prišlo do takšne potrebe. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST MSNZ Že v samem začetku našega delovanja smo izjemno pozornost posvečali obveščevalni dejavnosti in s tem popolnemu spoznavanju našega potencialnega nasprotnika. Za delovanje obveščevalne službe in delo izvidniško obveščevalnih organov je bil odgovoren Miloš Šonc. Že v samem začetku je za potrebe republiškega vodstva MSNZ izdelal oceno nasprotnika in presojo njegovega možnega delovanja v primeru izrednih razmer ali izvajanja bojnih aktivnosti. Takšen dokument je izdelal tudi za pokrajino Ljubljana mesto. V navedenih dokumentih je bila JLA prvič navedena kot dejanski nasprotnik. Ta dokument je zagotavljal naša pravočasna in realna ukrepanja. Prav tako je omogočal sistematično spremljanje in nadzorovanje dogajanja v vseh vojaških objektih, enotah, prav tako pa tudi spremljanje vodilnih starešin Jugoslovanske ljudske armade. Izvajali smo tudi stalno 24 urno opazovanje vseh vojašnic in vojaških objektov na svojem teritoriju. S to nalogo smo začeli intenzivno v prvih dneh meseca septembra. Prvotno smo jo izvajali vsi člani mestnega in občinskih štabov MSNZ, predvsem tiste naloge, ki so bile vezane za opazovanje najpomembnejših enot na našem območju in na Vrhniki ter Brniku (tankovska brigada, poveljstvo korpusa, bataljon vojaške policije, bataljon za zveze, skladišče Borovnica ipd.) V naslednji fazi izvajanja obveščevalnega nadzora smo povečali aktivnosti preko občinskih štabov Narodne zaščite tako, da smo k sodelovanju pritegnili najzanesljivejše, najodgovornejše in zaupne vojaške obveznike iz naših enot, ki so v izmenah nadzorovali tako vojaške objekte, kakor tudi nekatere njihove starešine. Veliko podatkov smo pridobili s klasičnim obveščevalnim operativnim delom. Vsak premik na območju naše odgovornosti je bil registriran in evidentiran, analiziran ter dokončno obdelan, poslan v uporabo republiškemu vodstvu ter po horizontali milici. Pri izvajanju obveščevalnih aktivnosti smo uporabljali tudi tehnična sredstva, kot so pasivni daljnogled za nočno opazovanje ter pasivni tankovski daljnogled za nočno opazovanje, itd. Te so nam zagotovili v »Iskri elektrooptiki«, sedanji »Fotoni«. Uporabljali smo tudi video kamere, s katerimi smo zelo natančno posneli vse vojaške objekte in njihovo okolico. Na podlagi tega dela so bili izdelani kvalitetni elaborati, kar je pripomoglo k temu, da smo v kar največji meri obvladali situacijo. Ko govorimo o obveščevalnem delu lahko sklenemo to informacijo s podatkom, da je v specialni obveščevalni dejavnosti in množični izvidniško obveščevalni dejavnosti delovalo izredno veliko število naših pripadnikov. DODATNE AKTIVNOSTI MSNZ Sredi meseca septembra je bilo v Ljubljani nekaj pomembnih dogodkov, ki so bili republiškega pomena. Med drugim je bil na Predsedstvu Republike Slovenije sestanek poveljnikov pokrajinskih štabov Narodne zaščite, ki sta ga sklicala sekretar za obrambo Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Načelnik republiškega štaba NZ »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 12 Anton Krkovič in poveljnik zaščitne enote milice Vinko Beznik sta predstavila razmere v svojih strukturah. Ob tem smo obravnavali splošno pravne in druge podlage za izvedbo naših aktivnosti, predvideli možne situacije, do katerih lahko pride ob aktiviranju MSNZ in sprejeli operativni dogovor za nadaljnje delo. Sredi delovnega sestanka sta nas obiskala predsednik vlade Lojze Peterle in nekoliko kasneje na zahtevo Ljubljančanov, ki jo je iznesel Vojko Adamič, predsednik predsedstva Milan Kučan. Ta večer je imel za vse prisotne poseben pečat, saj smo se v tem trenutku prepričali v nesporno dejstvo, da za vsemi dosedanjimi aktivnostmi stoji slovensko državno vodstvo in nas v celoti podpira. Temu sestanku je sledilo poročanje na Vladi Republike Slovenije, ko smo vsi načelniki Manevrske strukture Narodne zaščite iz pokrajin, prav tako pa tudi pokrajinski poveljniki posebnih enot milice, poročali republiškemu vodstvu o doseženem stanju organiziranosti v svojih sredinah in stopnji bojne pripravljenosti. Ta dva sestanka sta imela izjemen pomen za dvig morale vseh prisotnih, ki je bila že tako na zelo visoki ravni. Spoznanje, da za vsemi našimi postopki stoji država, nas je navdihovalo z neizmerno močjo, prav tako pa tudi prepričanje, da smo s svojim delom dosegli zahtevane cilje, ki so bili postavljeni pred nas. Na podlagi podanih poročil je bilo očitno, da obvladujemo slovenski prostor, v katerega smo bili trdno vpeti. V tem mesecu je bilo še nekaj sestankov samega vodstva Manevrske strukture Narodne zaščite, v katerega so bili vključeni vsi načelniki pokrajinskih štabov. Zaradi pomembnih razlogov nas je v teh primerih sklical načelnik republiškega štaba Anton Krkovič. Zadnji sestanek na najvišjem operativnem nivoju je bil 26. 9. 1990 v prostorih ljubljanskega Magistrata. Republiškima sekretarjema Janezu Janši in Igorju Bavčarju smo poročali o stanju v pokrajinah ter o problemih, s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Med prisotnimi je bil tudi eden redkih pripadnikov »Hočevarjevega RŠTO«, ki je od samega začetka sodeloval z nami. To je bil priljubljeni polkovnik Franc Carl. V Skupščini Republike Slovenije pred zadnjim sklicem, je bil poslanec kot predstavnik vojske. Na majskem zasedanju Skupščine je kot Slovenec odločno in javno nasprotoval razorožitvi Teritorialne obrambe. Poudariti je treba, da v vsem obdobju delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite do prenosa v sestavo Teritorialne obrambe Slovenije 4. 10. 1990, nismo imeli nobenega primera vdora v našo organizacijo ali pa kompromitacije njenega delovanja zaradi neprofesionalnih postopkov. Potrebno je vedeti, da smo bili kot člani stalne sestave štabov za Teritorialno obrambo pod stalnim nadzorom organov proti - obveščevalne službe JLA in tudi »Hočevarjevaga RŠTO«. Za dosego svojih ciljev so v tem času, pa tudi kasneje, uporabljali vrsto častnikov, med njimi tudi nekaj upokojenih, med katerimi je bilo kar nekaj Slovencev z namenom, da odkrijejo eventualna dogajanja znotraj Teritorialne obrambe. Za Manevrsko strukturo Narodne zaščite so izvedeli šele 4. 10. 1990, ko je Anton Krkovič kot njen načelnik prenesel celotno strukturo v sestavo nove Teritorialno obrambo. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 13 OBVESTILO VODSTVOM ORGANOV UNZ LJUBLJANA - MESTO IN LJUBLJANA - OKOLICA Dne 2. oktobra 1990 me je Republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar pooblastil, da pred predstavitvijo projekta MSNZ širši javnosti s projektom MSNZ seznanim načelnika UNZ Ljubljana okolica g. Iva Peršaka in načelnika inšpektorata milice, višjega inšpektorja Marjana Starca. Takoj za tem sem o tem obvestil načelnika UNZ Ljubljana mesto, g. Silva Kozlevčarja in v.d. načelnika inšpektorata milice, samostojnega inšpektorja Staneta Ciglariča. Vsi navedeni so bili močno presenečeni nad informacijo, da so njihove PEM enote delovale pod direktnim vodstvom Republiškega sekretarja za notranje zadeve, ki jih s temi aktivnostmi še ni seznanil. Povedal sem jim, da je bilo to izvedeno v cilju zavarovanja in popolne zaščite vseh postopkov in onemogočanja vdora ali kakršnega koli drugega posega v ta del policijske strukture. ZAVIDANJE IN RIVALITETA Spominjam se kako sem bil ponosen do neba, ko so na tiskovni konferenci predstavili projekt MSNZ in njegov prenos v sestavo TO širši javnosti. Zdelo se mi je nadvse imenitno, da sem prav jaz eden izmed tistih, ki smo imeli možnost za neposredno sodelovanje v tem veličastnem projektu. Bil sem neizmerno ponosen na svoje poslanstvo in na opravljeno delo. Ko smo se zatem z enega zadnjih sestankov na RSLO in po predstavitvi javnosti spuščali v kletne prostore na malico, smo v hodnikih srečevali znane osebe med katerimi so bili pomočniki Republiškega sekretarja za obrambo in visoki uslužbenci RSLO. Pozdravili smo se. V njihovih nasmeških sem v prvem trenutku začutil nekakšno odobravanje, zatem nelagodje in zavist, ki je hitro in sistematično posegla po vodilnih kadrih MSNZ. V prvem valu kadrovske kuhinje je odpihnilo prav vse, razen mene. Edini sem ostal na dolžnosti poveljnika PŠTO. Anton Krkovič ni bil po pričakovanju imenovan za načelnika RŠTO in je postal poveljnik 30. razvojne skupine. Med tistimi, ki so bili povsem presenečeni ob odkritju vodstva MSNZ, je bil Andrej Lovšin, načelnik 9. uprave, odgovoren za varnostne zadeve. O projektu ni vedel nič. Z nekakšno mero spoštovanja, me je ogovoril z naslednjimi besedami: »Si pa dober, vsa čast ti. Skoraj vsak teden sva se srečevala v preteklih mesecih in delala na skupnih stvareh, pa mi z eno samo gesto nisi dal do znanja, da deluješ v tem projektu«. VREDNOTENJE MSNZ IN NJENIH KARDROV Pri vrednotenju delovanja v vojaški ali miličniški strukturi je potrebno upoštevati specifičnosti delovanja vsakega sistema z vsemi njihovimi značilnostmi. Obstaja nevarnost, da nekateri dejavniki in med njimi tudi kolegi iz vrst policije vsilijo svoje poglede na delovanje MSNZ, ki so bistveno drugačni od našega vojaškega. Kljub zelo enotnemu delovanju smo si bili v marsičem različni. Pri tem veliko povedo že naslednji podatki. V vojaškem delu MSNZ je 98 odstotkov sestave pripadalo rezervistom, v policiji pa je bilo 95 odstotkov stalne sestave. Torej le okoli 5 odstotkov rezervistov. Zanimivo je, da danes o MSNZ na veliko govorijo ljudje, ki v njej niso delovali, jo ne morejo poznati ali pa so zaradi najrazličnejših razlogov prizadeti in užaljeni, ker niso imeli možnost sodelovati v projektu samem. Temu primerni so tudi njihovi odzivi s katerimi poskušajo pomanjšati pomen MSNZ za osamosvojitev Slovenije. »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 14 ZAKLJUČEK Dosežen nivo učinkovitosti dela ustvarjen v projektu Manevrske strukture Narodne zaščite, se je odražal v nadaljnjih postopkih, ki so se odvijali znotraj nove TO Republike Slovenije, v pripravah za obrambo domovine, zaščito plebiscita in mnogih drugih nalogah. Tako sta Manevrska struktura Narodne zaščite kakor tudi nova TO v času svojega delovanja predstavljali veliko oporo slovenskemu republiškemu vodstvu pri izvajanju vseh postopkov osamosvajanja in osamosvojitve naše države. Zelo pomembno pa je dejstvo, da so se vse aktivnosti v pripravah na vojno in vojni sami, skoraj v celoti odvijale na podlagi načrtov, izdelanih v obdobju MSNZ, kar je pomenilo, da so bili ti zelo kvalitetni in uporabni. Vsa navedena dejstva zavračajo vse očitke in natolcevanja o tem, da je vojna trajala le deset dni. Za vse tiste, ki smo bili angažirani v interesu obrambe novo nastajajoče države, je ta vojna trajala od 17. maja 1990 do izgona zadnjega vojaka okupatorske Jugoslovanske vojske iz Slovenije, dne 26. 10. 1991. Takrat smo jim pomahali v pristanišču Koprske luke z željo, da se z njimi nikoli več ne srečamo na slovenskih tleh. Viri : - Prelomni čas 1990, Vojaška zgodovina 00/2 Ljubljana november 2000 – Miha Butara Ljubljana v maju 1990 – pk.Miha Butara Revija Obramba letnik 32 julij 2000, Projekt 2-1-13-62 Uporniki z razlogom, pk. Miha Butara Scenarij za film o MSNZ, RTV S 1992, pk. Miha Butara, pk. Miloš Šonc, stot. Ivo Furlan….. Presoja možnega delovanja nasprotnika september (JLA) 1990- pk. Miloš Šonc Direktiva za delovanje MSNZ Slovenije september 1990 – bg. Anton Krkovič, ppk. Adamič Vojko, pk. Miloš Šonc Osebni dnevnik/zabeležke 1990 – pk. Miha Butara Organizacijsko- formacijska shema MSNZ Slovenije – bg. Anton Krkovič Anton Bukovnik – Zgodovina osamosvajanja Slovenije in delovanje ONZ »Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« , Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara Stran 15
© Copyright 2024