1. No category

Uradni začetek vojne za Slovenijo je sicer res 26. junij 1991, a oborožena pot v
samostojnost se je pričela precej prej. Nekateri začetek postavljajo v 17. maj
1990, ko so se nekateri pripadniki Teritorialne obrambe (TO) uprli predaji orožja v
skladišča JLA, znano pa je. da je bil prvi ukaz o bojni uporabi enot slovenske milice
izdan nekaj dni pred 3. junijem 1990 in izveden prav na ta dan. Akcijo je bila izdelana v
takšni tajnosti, da so za načrte vedeli le štirje.
Posebne policijske enote so namreč v noči na 4. junij zasedle zaprto območje
Gotenice in tako ne le pripravile vse potrebno za delo posebne republiške komisije, ki
na,j bi pregledala območje, pač pa tudi zavarovale nekaj tisoč kosov orožja, ki bi si jih
lahko sicer prisvojile enote JLA. Duh tistega časa in vseh dogodkov je za nas povzel
Vinko Beznik, tedanji poveljnik centra za usposabljanje posebnih in vojnih enot milice,
sicer pa eden izmed četverice. ki je predstav1jala republiško koordinacijo manevrske
strukture Narodne zaščite.
Razorožitev
Anton Krkovič je 17. maja poklical Vinka Beznika in ga vprašal, ali se kaj dogaja tudi v
centru za usposabljanje posebnih in vojnih enot milice na Jasnici, kjer je bil poveljnik
Beznik. Vprašanje je zadevalo seveda odvzem orožja, ki se ga je lotila Jugoslovanska
ljudska armada. Center na Jasnici je namreč usposabljal tudi enote, ki so sestavljale
skupne enote za protispecialno delovanje. V teh enotah je imela glavno besedo milica.
Svoje pa so prispevale tudi določene enote TO in aktivne vojaške enote.
»Ko se je dogajala razorožitev, je bila v centru enota TO in sicer protidiverzijski vod iz
gorenjske pokrajine. Z njo smo
se takoj dogovorili, da bomo nekaj naredili nekaj za svoje zavarovanje. zato smo vpeljali
dodatne ukrepe varovanja in razdelili ostro strelivo. Enoti je poveljeval Boris Šuligoj, s
katerim smo hitro našli skupni jezik. Na Jasnici smo imeli tudi večjo količino streliva in
orožja, ki smo ga zaradi nevarnosti, da bi skušala armada razorožiti tudi naše enote,
preselili na nadomestno lokacijo, in sicer na grad Strmec kakšnih pet kilometrov od
centra,« se spominja Vinko Beznik.
SDV tako in drugače
Posebno poglavje je Služba državne varnosti o kateri ima
Beznik zelo svojevrstno mnenje. Pravi, da je bila sicer trn v
peti novi demokratični izvoljeni oblasti kar je zaradi njene
»neodvisne narave« povsem razumljivo. Najprej so jo
razorožili- imela je namreč svoje orožje za vojne razmere - in
nato še izolirali.
»Res je da je Služba državne varnosti sigurno vedela, da bo
prišlo 17. maja do razorožitve TO, a o tem ni obvestila nove
oblasti, vendar tudi ni nič naredila, da bi JLA pomagala pri
prevzemanju orožja, Sicer nam ni pomagala, a tudi škodovala
nam ni. Zato se ne strinjam s tistimi, ki skušajo njeno vlogo v
tistem času prikazati kot izrazito negativno. Zgodilo se je celo,
da so operativci SDV vedeli za naše dejavnosti, a o tem niso
obveščali nadrejenih v Beogradu. Prepričan sem, navsezadnje
sem videl tudi njihove dokumente iz tistega časa, da niso
naredili bistvene škode našim prizadevanjem,« je še povedal
Vinko Beznik in dodal, da razen redkih izjem v SDV ni bilo
skrajnežev.
Kmalu po 17. maju so imeli sestanek vojaški obveščevalci iz JLA zvestega dela TO in
ugotovili, da je odvzem orožja potekal zadovoljivo, a da je še vedno kritično zaprto
območje Gotenice, kjer naj hi bile spravljene velike količine orožja in streliva »kar je
še potrebno urediti«,. Tedanje zaprto območje je bila namreč fama - skrivnost za vse,
tako za tiste ljudi, ki so tam živeli, kot za druge. Dejstvo je, da je bilo to območje od
pričetka do konca slovensko. Neke vrste svobodno območje. na katerega niso vstopali
predstavniki redne vojske, razen nekaj redkih izjem z vrha vojaškega poveljstva. Torej
tudi vojska ni vedela kaj je sploh na tem območju. Zato si je predstavljala, da se na
tem območju skriva čudo stvari. Slišati je bilo celo, da Slovenija na tem območju snuje
neko skrivno orožje ali da so na tem območju ujetniki iz druge svetovne vojne.
V starem sistemu je območje Gotenice varovala posebna vojaška enota (podrejena
Službi državne varnosti) vojakov nabornikov, ki so prihajali večinoma s Kosova ter Črne
gore in Makedonije in sicer kar se da nevednih. če je le bilo mogoče. Enota je bila
nastanjena na zaprtem območju in vojaki so imeli izhod le nekajkrat na leto, ko so jih z
avtobusi odpeljali
v Ljubljano. Ko je prišlo v Sloveniji do sprememb (po volitvah), se je enota umaknila iz
Gotenice in varovanje je prevzela posebna služba čuvanja in vodja varovanja tega
območja je bil podrejen neposredno vodji slovenske Službe državne varnosti, ta pa
zveznemu organu za notranje zadeve. Torej je šlo za vzporedno linijo vodenja, na katero
slovenske oblasti niso imele vpliva.
Na zaprtem območju je bil nastanjen odred za oskrbo, sestavljen iz rezervistov in
stalne sestave TO. Njegova glavna naloga je bila varovati republiško vodstvo v vojni
nevarnosti. V neposredni bližini. v Primožih, je bila nastanjena zaščitna brigada Edvarda
Kardelja, katere operativni častnik je bil pred odhodom v Kočevje Tone Krkovič. Njena
naloga je bila varovati območje v morebitni vojni.
Podatke s sestanka vojaških obveščevalcev je Rade Klisarič posredoval Krkoviču, ta pa
je o tem na sestanku naslednji dan obvestil mene, Igorja Bavčarja in Janeza Janšo.
Odločili smo se, da je treba nekaj narediti in sprejeli odločitev, da je treba zaprto
območje dodatno zavarovati, To ni bilo potrebno samo zaradi orožja, pač pa tudi zaradi
številnih izletov »vsakršnih raziskovalcev,« ki so skušali sami na terenu raziskovati, kaj
se skriva na tem območju, se spominja Vinko Beznik. Na podlagi tega sestanka je tudi
tedanji izvršni svet sprejel sklep, da se oblikuje vladno komisijo ki bo pregledala zaprto
območje. Pred vladno komisijo je bila določena operativna predkomisija, ki jo je vodil
Tone Krkovič in katere naloga je bila pregledati operativno stanje na tem območju in
pripraviti vse potrebno za prihod vladne komisije.
Bali so se posredovanja
Krkovič, Beznik, Janša in Bavčar so se na sestanku dogovarjali tudi, kako zavarovati
območje Gotenice in preprečiti morebiten poskus prevzema orožja na tem območju. Ker
je Vinko Beznik kot nekdanji poveljnik čete milice za posebne naloge poznal večino starešin iz enote, se je domislil, da za zavarovanje območja uporabijo prav to enoto. Imela
je potrebna sredstva in opremo in bila navsezadnje usposobljena za tovrstne naloge,
poleg tega pa je prav v tistem času opravljala usposabljanje v centru. »Ko smo preigrali
scenarije, smo upoštevali tudi dejstvo, da lahko pride do posredovanja vojske, zato smo
še kako računali na pomoč te enote,« je povedal Vinko Beznik. »Pri tem bi rad poudaril, da
je bila v policiji velika enotnost že od decembra leta 1989, torej od akcije Sever. Temelj
uniformirane policije je predstavljala posebna enota milice in znotraj policije ni prihajalo
do nobenih razhajanj.«
Za prevzem območju so izbrali dan, ko tam ne bo velikega prometa, ko bo tako rekoč
zatišje. lzdelali so operativni načrt in načrt operativne uporabe enote za zavarovanje
območja in vseskozi vedeli, da je treba priprave izvesti tajno in tiho. »Zato nismo
obveščali niti neposredno nadrejenih v policijski hierarhiji. Nismo izdali niti ukazov,
ampak smo vse gradili na zaupanju« je orisal tedanje dogajanje Vinko Beznik.
Od vsega začetka je pri načrtovanju sodeloval tudi Tone Krkovič, ki je pomagal izdelati
operativni in taktični načrt. Načrt so namreč izdelovali ponoči na oddelku za ljudsko
obrambo v Kočevju, ki ga je vodil prav Krkovič. Ko je bilo z operativnega stališča.
vse pripravljeno (priprave so potekale med 25. majem in 1. junijem leta 1990) je bilo
treba pripraviti še dokumente, s katerimi hi lahko pravno prevzeli pristojnosti nad
območjem Gotenice.
Bavčar je »štempljal«
Igor Bavčar je kot minister za notranje zadeve (oziroma tedaj še sekretar za notranje
zadeve) izdal sklep, da se vse območje preda v upravljanje Vinku Bezniku, hkrati pa se
staremu vodstvu zaprte ga območja odvzamejo pooblastila. »dobro se spominjam, ker
mo vso zadevo pripravljali pač v veliki tajnosti. Da je vse te dokumente na svojem
računalniku pisal Igor Bavčar in jih tudi opremljal z žigi,« se spominja Vinko Beznik.
Priprave so potekale le tri dni in potrebno je bilo prepričati le še četo milice za posebne
naloge, ki je bila tedaj na strelskih vajah v Svetlem Potoku nedaleč od Kočevja, četudi s
prevaro…
Center za usposabljanje je pripravljal tudi učna gradiva za taktiko delovanja enot
milice in tedaj začel snemati tudi učne filme, kar je vodstvu akcije prišlo prav, saj
takšnih filmov ni mogoče posneti brez profesionalcev. »Tako smo predvideli, da bi v
petek zaprosili poveljujočega zaščitne enote milice Dušana Goršeta, da nam posodi
enoto, ki je bila na usposabljanju za snemanje učnih filmov in ta je privolil da enota
ostane do sobote, 4. junija,« pojasnil Vinko Beznik.
Nekaj težav so imeli le pri odločitvi, kako o zadevi obvestiti poveljujočega, ki je enoto
vodil na streljanju in odločili so se, da mu naročijo le, naj se enota oglasi v centru na
Jasnici. ko bo odhajala s streljanja. Ko je prišla, so mu povedali, zakaj so jo ustavili, mu
predstavili načrt uporabe njegove enote in ga seveda vprašali ali želi sodelovati v akciji.
Zaradi njene tajnosti in navsezadnje »pollegalnosti,« so v sodelovali namreč le
prostovoljci, a Dušan Gorše je pristal na sodelovanje. Kot je povedal Beznik, bi akcijo
izvedli tudi brez njegovega soglasja….
Uradni začetek vojne za Slovenijo
je sicer res 26. junij 1991, zato pa
se
,je
oborožena
pot
v
samostojnost pričela precej prej.
Eden izmed prvih »dogodkov,«
povezanih z osamosvajanjem, je
prvi ukaz o bojni uporabi enot
slovenske milice v Gotenici, izdan
nekaj dni pred 3. junijem 1990,
izvedena pa prav na ta dan. Akcija je
bila izpeljana v takšni tajnosti, da so
za načrte vedeli le štirje.
Kot smo opisali v prejšnji številki Nedeljskega, so pripravljalci akcije v Centru za
usposabljanje posebnih in vojnih enot milice, zadržali četo milice za posebne naloge pod
pretvezo, da jih potrebujejo za izdelavo učnih filmov. V soboto 2. Junija dopoldne so še
vedno vsi pripadniki čete milice za posebne naloge mislili, da gre za snemanje filmov. Dopoldne so se urili po scenariju za snemanje učnih filmov. » Ko pa Smo zavlačevali s
scenarijem, prekladali kamere sem ter tja, so seveda tudi policisti začutili, da se v ozadju
skriva nekaj drugega,« se spominja Vinko Beznik.
Smrtna tišina
V tem času so bili pripravljeni že vsi dokumenti, pripraviti pa je bilo treba še 31 pripadnikov zaščitne čete milice, saj so naslednji dan začeli akcijo, ki bi se lahko sprevrgla v vse
kaj drugega kot triurno zasedbo. »Po večerji smo jih klicali na sestanek in še danes imam
občutek, da so takoj ob sklicu sestanka vedeli, da se bo nekaj zgodilo. Takrat sva s
Tonetom Krkovičem fantom razložila, zakaj so ostali na Jasnici in kakšne dejavnosti
pripravljamo - brez olepšav. Zavladala je smrtna tišina, nekateri pa so se nasmihali, ker so
že vseskozi čutili, da se nekaj pripravlja,« pravi Vinko Beznik.
Mirnost pripisuje dejstvu, da so bili vsi profesionalci in so že večkrat sodelovali v takšnih
nalogah, kjer so za podrobnosti izvedeli šele tik pred samo akcijo. To je bil namreč
varnostni ukrep, da ne bi začeli uhajati podatki. Razložil jim je, da želi, da sodelujejo kot
prostovoljci, kdor pa se ne želi prijaviti kot prostovoljec, ne bo sodeloval v akciji. Na srečo so
se vsi prijavili za nalogo, tako da niso nikoli prišli do ločke. ko hi morali uporabiti še drug načrt
za tiste, ki ne bi sodelovali. Za te je bil namreč predviden hišni pripor na Jasnici, vsaj do
takrat, ko hi bila naloga končana
»Fante smo dali v karanteno. Prepovedali smo jim telefoniranje in kakršen koli drug stik z
zunanjim svetom, medtem pa smo jim podrobno razložili celoten načrt, ki so ga sprejeli brez
vprašanj. Ves čas pa smo zelo pozorno opazovali njihove odzive, ker smo morali še pred
začetkom akcije vedeti, ali je med njimi kdo, ki ga je strah ali nima morda pomislekov. Kdor
namreč začne razpravljati o tem, da ima doma majhnega otroka, da se ni prav poslovil od
žene, je to samo znak, da se pod površjem skrivajo nekatere druge težave - strah ali
neodločenost. Takšne odzive smo vsi dobro poznali še iz prejšnjih akcij, zato smo naše
»zaupnike« v enoti opozorili, naj bodo pozorni na le znake. Sicer pa ne bi nihče zameril
policistom, če bi kdo rekel, da ne bo sodeloval v akciji« zatrjuje Vinko Beznik.
Nekaj fantov je zaprosilo, da bi obvestili domače, da jih še nekaj časa ne bo, saj nismo
smeli povedati, da jih ne bo nekaj dni.. To bi lahko namreč pri domačih zbudilo sum ali strah,
klicali bi njihove šefe in velika verjetnost bi bila, da se vse skupaj poruši, še preden se je
akcija začela. Vse telefonske pogovore so nato opravili pod nadzorom tistih policistov, ki jim je
vodstvo akcije najbolj zaupalo. Vsa sporočila domov so bila zelo kratka in brez razlage,
zakaj jih še nekaj dni ne bo domov.
Takoj po sestanku so začeli pospravljati opremo za oklepne transporterje (celo protiletalski
top), preverili so delovanje orožja in razdelili ostro strelivo. Skratka, opravili so vojaške
priprave za akcijo. »Ker smo opazili. da nam primanjkuje nekaterih sredstev, je poveljujoči
čete Dušan Gorše že izdal ukaz o transportu dodatne bojne opreme iz skladišča v Ljubljani
pod pretvezo snemanja učnih filmov, saj še vedno nihče v višji hirearhiji ni vedel za akcijoniti takratni poveljnik milice Pavle Čelik«,-je povedal Vinko Beznik.
Nadzor nad
območjem
Še pred začetkom akcije so morali v noči na nedeljo poiskati tiste, ki so bili odgovorni za
obstoječe varovanje zaprtega območja in jih obvestiti, da bomo prevzeli nadzor nad
območjem. »Določili smo skupino ki je - seveda oborožena- poiskala vodjo varovanja
zaprtega območja in mu v nočnem času izročila odločbo o odvzemu pooblastil, ki jo je izdal
minister Bavčar hkrati pa so mu vročili tudi odločbo, s katero se pooblastilo za varovanje
prenaša name. Ker smo želeli. da se dodatno varovanje izvede brez težav, smo se z njim
dogovorili. da je šel z nami na točke, kjer je obstajalo varovanje, in varnostnikom na
primeren način pojasnil, da bomo mi zaradi »določenih razmer« dodatno zavarovali
območje,« se Vinko Beznik spominja dogodkov, kot bi se zgodili včeraj.
Ob šesti uri Zjutraj so te točke dodatno » opremili« z »našimi« fanti. Vodja varovanja je
namreč pristal na sodelovanje, tako da je s posadko, Beznikove policije htodil od točke do
točke in varnostnikom pojasnjeval. da bodo skupaj z njimi »na čuki« še uniformirani in
oboroženi policisti, ki bodo opravili dodatno varovanje. Ker so bili varnostniki navajeni
izpolnjevati ukaze brez vprašanj, je vse potekalo zelo gladko.
Razen obstoječih varovalnih točk smo imeli še načrt za dodatno varovanje na nekaterih točkah, kot so gozdne ceste in poti, pravo opazovalno točko pa smo postavili na skalo sredi
Gotenice, s katere je krasen razgled na celotno območje. Oklepnike smo skrili v gozd, tako
da jih s ceste ni bilo videti. Postavili smo tudi svoj sistem zvez, z lastnim vezistom in
sistemom gesel in šifer. Vsaka opazovalna točka in vsak policist sta imela drugo geslo in
šifro, ob tem pa smo občasno gesla zamenjevali« opisuje tehnične podrobnosti Vinko
Beznik.
Civilisti kot neznanka
Največja neznanka v celotni akciji so bili zaposleni civilisti na območju, saj je bilo njihovo
ravnanje nemogoče predvideti. Že od začetka smo vedeli, da bo najbolj kritičen trenutek, ko
bomo prišli v stik z zaposlenimi na tem območju Ne zato, ker bi se jih bali ali ker bi nanje
gledali kot na nasprotnike. Vendar v danem položaju nismo mogli vsakemu delavcu na tem
območju razlagati, kaj se dogaja, ob tem pa zaradi varnosti akcije tega nismo mogli početi«
se spominja takratni novopečeni poveljnik območja.
Še danes nekateri od prizadetih kuhajo zamero zaradi obnašanja policistov, čeprav ni
prišlo do fizičnega obračunavanja. Največ, kar se je zgodilo, so bili besedni dvoboji...
Vendar že dejstvo, da jim niso hoteli pojasniti, kaj se dogaja in zakaj ne morejo v službo,
je bilo dovolj. da je sprožilo majhne iskrice in negodovanje. Tako so zaposleni prihajali zjutraj ob šestih na območje, da bi opravili svoje delo, oboroženi policisti pa jim niso dovolili
vstopa. »Nekateri še danes gledajo na nas kot na okupatorje, a mi smo takrat ocenili. da
drugače ne moremo delati.« zatrjuje Beznik. V Gotenici so istočasno prekinili telefonske linije, ko pa so v območje vstopali nadzorniki, so ti takoj dobili senco v obliki naših fantov.
Hkrati z dodatnim zavarovanjem so začeli v nedeljo zjutraj obveščati predstojnike »starega« varovanja o delu na tem območju in jih začeli nadzirati. Obvestili so tudi predstojnika
v Beogradu, ki je že v ponedeljek prišel v Gotenico in tam z vladno predkomisijo- seveda
pod nadzorom - pregledal območje. V tej operativni predkomisiji, ki je morala pripraviti
tehnične pogoje za obisk vladne komisije, so bili Tone Krkovič, Anton Pozvek in Maks
Majcenovič.
»Vseskozi je bilo izredno napeto in mračno razpoloženje, priznam pa tudi, da je bilo tudi
nekaj strahu. Zelo malo smo govorili, še manj pojasnjevali, fantje niso natančno vedeli,
kaj se dogaja, delavci v Gotenici pa so se zaradi vsega skupaj počutili izredno
nelagodno. Navsezadnje je bilo res podobno okupaciji. saj smo bili redkobesedni in
oboroženi do zob« oriše razpoloženje Vinko Beznik.
»Kaj pa moje meso?«
Spominjam se, da je prišel v nedeljo v službo vzdrževalec, ki je skrbel za hladilnico, v
katero so bile spravljene naloge mesa za republiško vodstvo v primeru vojne, Stanje mesa
in hladilnice
je moral preveriti vsak dan in ko je v nedeljo skušal opraviti svojo službo, je pred hladilnico
zagledal policista v bojni uniformi in oborožene do zob. Šok pa je bil popoln, ko mu naši
fantje niso dovolili vstopa v hladilnico in mu razložili, da bo lahko meso preveril naslednji
dan. Brez besed se je obrnil, sedel v vozilo in zapeljal proti cesti, le nekaj metrov naprej pa
ustavil, obrnil in se ponovno napotil proti hladilnici. Kot je kasneje sam pripovedoval, se mu
je vse skupaj zdelo kot moraste sanje, vedel je le, da mora pregledati meso. Uporabil je
več kot sto izgovorov, zakaj mora na vsak način v hladilnico in se ni pustil odgnati.
Naposled se je vendarle odpravil, a se je spet vrnil. Z istimi izgovori je skušal še enkrat
vstopiti v hladilnico, očitno prepričan. da je pogovor od prej sanjal. Takrat pa je tudi našim
fantom prekipelo, zato so ga naložili v terensko vozilo in ga odpeljali v poveljstvo, kjer so mu
še enkrat razložili, da mora zapustiti varovano območje.« Bil je sicer jezen, prestrašen in
zbegan. kljub temu pa je takrat območje zapustil ...
V ponedeljek zjutraj se je o zasedbi območja že izvedelo (navsezadnje so o zasedbi obvestili vodjo zaprtega območja v Beogradu), čeprav zelo omejeno. saj so zaposlene na
območju še vedno držali v izolaciji, popolnoma nemoteno gibanje po centru pa so dovolili
zaposlenini šele četrti dan po prevzemu nadzora.
Hitri informatorji
Največja verjetnost za poseg vojske je bila v ponedeljek in torek in ko je minila sreda, je
zavelo prvo olajšanje. Vodstvo akcije je imelo sicer zelo razvejano mrežo dotekanja
podatkov - pokrajinski štabi TO, Ki so še vedno zadrževali orožje in policijske postaje po
Sloveniji so namreč predstavljali izreden vir podatkov. » Najhuje je bilo na začetku, ko nismo
vedeli, kakšen bo odziv, podatki pa so bili zelo skopi. Ko pa se je razvedelo, so nas začeli
klicati somišljeniki in policisti z drugih postaj, ki so imeli nadzor nad območjem Slovenije še
posebej pa nad območjem okoli Gotenice. Tako so lahko takoj sporočili morebitne premike
vojaških ali kakšnih drugih enot. Kar je zanimivo: še danes ne vemo, kdaj je vojska sploh
izvedela, kaj se dogaja v Gotenici« pravi Vinko Beznik.
Obremenitve v tistih dneh so bile grozovite. Večina fantov je neprekinjeno delala po 18 ur, pri
tem pa je bilo delo izredno naporno in napeto, kar seveda ni v skladu z. vojaškimi in
policijskimi pravili. Šele tretji dan so pričeli počasi kapljati tudi policisti iz sestave zaščitne
enote, da smo lahko razbremenili fante iz čete za posebne naloge. Tovrstni poostreni nadzor
je trajal do 9. junija, potem pa so varovanje prevzele manjše enote, saj je bila akcija v bistvu
končana, sledile pa so si različne komisije. V temt času so po skrivnih poteh preselili vse
orožje iz Gotenice in ga razselili po Sloveniji. »Tudi s tem smo vojaške oblasti »nategnili«, saj
so bili prepričani, da bomo prav Gotenico uporabili za skladišče za orožje, mi smo ga pa
razdelili na različne skrivne lokacije po vsej državi,« je zadovoljen Vinko Beznik.
POLICIJA JE LE NEKAJ DNI PO RAZOROŽITVI
TERITORIALNE OBRAMBE ZAVAROVALA OROŽJE
V GOTENICI (3)
Državni
udar z
žegnom
Po desetih Ietih so udeleženci akcije Gotenice 1990 vendarle opravili analizo - »Kolegi, kot
ste nekateri morda že ugotovili, smo vas v centru ustavili iz drugega razloga, kot smo vam ga
navedli,« je Vinko Beznik nagovor ob srečanju začel kot pred desetimi leti - Zgodovina bo
povedala več o tem območju - Vodjo varovanja je skoraj kap
Zadnji konec tedna so se v vadbenem centru policije v Gotenici zbrali skoraj vsi
udeleženci policijske akcije, ki pomeni simbolični začetek slovenskih priprav na
osamosvojitev. Te so vrh dosegle z oboroženim spopadom z jugoslovansko armado
dobro leto dni kasneje. Po desetih Ietih so občutki tistih dni po 3. juniju 1990 še vedno
precej živi, udeležence še vedno navdaja ponos, pa tudi majhno razočaranje, ker jih
(upravičeno) navdaja občutek, da se država ne zna s ponosom spomniti na dogodke
in ljudi, ki so bili pripravljeni v zapletenih okoliščinah pripraviti vse potrebno za
»naporno rojstvo države.«
Po desetih Ietih so se bojevniki iz leta 1990 ponovno zbrali ..
»Kolegi, kot ste nekateri morda že ugotovili, smo vas v centru ustavili iz drugega
razloga, kot smo vam ga navedli. Ne bomo snemali učnih filmov, ampak moramo izvršiti
pomembno akcijo,« je nagovor zbranim kot pred desetimi leti začel Vinko Beznik. Izrazi
na obrazih zbranih no bili neverjetno pisani. Nekateri so resno pogledovali proti
nekdanjemu poveljniku, drugi so se nasmihali, medtem ko so se jim po glavi podili
spomini na tisti dan pred desetimi leti, nekateri - še vedno aktivni policisti - pa so morda
za trenutek pomislili celo »menda ne že drugič«!
Analiza po desetih Ietih
Kljub temu so bojevniki (prvi dan je v akciji sodelovalo 31 pripadnikov čete milice za
posebne naloge, kot jih je poimenoval Beznik, zbrano poslušali do konca in se kar malce
namrdnili, ko je Vinko Beznik omenil, da je akciji manjkala le še sklepna analiza, ki jo bodo
opravili prav na ta dan. Lep dan, raženj na vrtu za klubsko hišo v Gotenici. Vinko pa o
analizi, se je podilo po glavah zbranih! Na srečo pa je ne preveč resen izraz na obrazu
organizatorja srečanja potrjeval, da je mislil »analizo« v zelo neformalnem smislu.
Oddahnili pa so si tudi gostje, ki so srečanju na prvi pogled dajali zelo uraden pridih.
Igor Bavčar (takratni sekretar za notranje zadeve), Andrej Podvršič (v petek prvi dan
bivši generalni direktor policije), Andrej Anžič (stari in novi pomočnik direktorja policije,
Borut Likar (vodja vadbenega centra v Gotenici) in ne nazadnje Tone Krkovič, ki je
dejavno sodeloval pri pripravi akcije, zato je bil sprejet bolj kot »eden izmed fantov«,..
Igor Bavčar se je zahvalil »bojevnikom« za njihov prispevek pri osamosvajanju, saj je bila
specialna enota policije vedno v prvih vrstah. »Leta 90 smo začeli delati svojo državo.
Spomnim se, da je bila ena mojih prvih odločitev, da specialno enoto ne po naključju,
ampak zato, ker jo je vodil Vinko, ki sem mu zaupal, podredim neposredno sebi. Akcija v
Gotenici je bila z vašega vidika zelo pomembna zaradi vojaških in policijskih nalog, saj
ste varovali orožje, ki je bilo tukaj. Pomembna pa je bila tudi z vidika, da smo vendarle
ugotovili, kaj se tukaj skriva, ker so priprave za osamosvojitev že močno potekale. Po
drugi strani morate vedeti, da smo bili takrat, ko smo prevzemali, stari nekaj čez trideset
let in nismo o tem območju vedeli skoraj nič, saj je bilo hermetično zaprto, hkrati pa po
nekaterih informacijah polno orožja, za katero ni vedela niti takratna jugoslovanska
oblast,« je dogodke povzel Igor Bavčar, ki ga je nova vlada tako močno sunila z ministrskega stolčka, da mu je odpovedalo koleno. A Bavčar kratko pojasni »Košarka.«
»Spominjam se tudi jutra naslednjega dne, ko sem takratnega podsekretarja v
zveznem ministrstvu za notranje zadeve, oziroma SDV, Eržena pripeljal v Gotenico,
ker nam je moral pokazati, kaj vse se tu skriva« pravi Bavčar. Zgodovina bo več povedala
o tem območju, ki je bilo hkrati tudi nekakšno območje paralelne sive ekonomije bivšega
sistema, preko katerega se je prelilo ogromno denarja, a se oblast ob prevzemu
Gotenice tudi zaradi priprav na osamosvojitev ni imela časa ukvarjati še s tem vidikom.
Gotenica je bila le stopnica, da smo lahko nadzorovali celotno ozemlje Slovenije, ker se
je junija 1991 pokazalo za odločilno« je razmišljanje sklenil prvi notranji minister
samostojne Slovenije, ki je s pisanjem ukazov in pooblastil na svoja sicer široka pleča
prevzel velik del odgovornosti.
Prava odločitev
Srečanje je pozdravil tudi Tone Krkovič in najprej poudaril, da je takšnih srečanj premalo in da
tudi sami udeleženci dogodkov v tistih Ietih premalo poudarjajo ponos zaradi sodelovanja v
tistem prelomnem obdobju. »Ko se bojevnik v hudih razmerah odloča za svoja dejanja, se mora
vprašati, kako se bo njegovo dejanje odrazilo v peti generaciji naprej,« je besede nekega poveljnika iz zgodovine povzel Krkovič in dodal, da je sicer od dogodkov minilo le deset let pa že
lahko govorimo, da smo se prav odločili. Morali bi večkrat javno povedati, da smo se odločali v
časa, ko so veljali še zvezni zakoni Jugoslavije. Mi smo se odločili za neke obliko državnega
udara in to ne le v političnem smislu,« pravi Tone Krkovič. Opozoril je tudi na dejstvo, da
posredovanje armade v tistem časa ni bilo nemogoče. »Povem vam, da če bi imela JLA na svoji
strani kakšnega Beznika ali Krkoviča, bi posredovala,« je dejal Tone Krkovič.
Zadnje uradno dejanje petkovega srečanja je bilo podelitev spominskih plaket in značk,
nato pa se je začelo veselo druženje, med katerim je beseda tekla o zdravstvenih težavah,
pa o umetnosti pravilnega ribarjenja, o prenovah hiš in navsezadnje o spominih na junij
1990. Davidu se je zdelo še posebej zabavno, ko je razlagal, kako je takratnega vodja
varovanja zaprtega območja skoraj kap, ko so mu potrkali na vrata do zob oboroženi
specialci in mu pojasnili, da bodo prevzeli dodatno zavarovanje območja. Kako pa naj bi
se počutil, ko pa se mu je zdelo, da je zavarovano območje nedotakljivo in skoraj
sveto...?
»Strah? Ne vem, če bi lahko tistemu občutku rekli strah, vsekakor pa je bil poseben
občutek, še posebej ker smo se za akcije odločili prostovoljno,« se spominja dogodkov
eden izmed bojevnikov. »Mislim, da je strah izginil v trenutku, ko je akcija stekla. Vsak
je opravil svojo nalogo, poročal, kaj je naredil in stvar je bila opravljena,« se spominja
Janez Portir, pomočnik poveljnika specialne enote.
Beznik se ni zmedel
»Ko smo se vračali s streljanja in smo se ustavili na Jasnici, nas je Vinko prvič vprašal,
koliko ljudi bi lahko zagotovili za izvedbo neke operacije. Sam sem ga seveda vprašal,
za kakšno operacijo gre, da bi lahko vedel koliko ljudi in kakšno opremo potrebuje, a se
ni pustil zmesti in je kar sam povedal približno število ljudi, ki bi jih potreboval za izvedbo.
Povedal sem mu, da bo takšno število težko zagotovili, da pa mu lahko s svojo četo za
posebne naloge zagotovim, da bo akcija tudi v takšni sestavi izvedena stoodstotno.
Kasneje so potekale neke dejavnosti, ki so se nam zdele malo neresne in nenavadne.
Šlo je za snemanje filmov brez scenarija, za delo v soboto, tako da smo pričakovali, da
je v ozadju nekaj velikega in takšnega, da je bolje, da javnost za to ne ve,« se spominja
Janez Portir, takratni pomočnik vodje specialne enote.
»V večernih urah nas je Vinko sklical na sestanek in napetost se je hitro dvignila, vse
do trenutka, ko je povedal, kakšna akcija nas čaka, in nam hkrati prepovedal stike z
domačimi. Takrat smo se vsi oddahnili, saj je povedal, da je sodelovanje v akciji
prostovoljno in da ima tudi pisni ukaz takratnega sekretarja Igorja Bavčarja. Sam sem
dobil nalogo, da vodim skupino pri vstopu v Gotenico in preprečim, da bi informacija o
zasedbi prišla iz območja. Prevzem je nato tekel brez zapletov, pri tem pa nam je
pomagal vodja zavarovanja, ki je bil prav tako pripadnik sekretariata za notranje zadeve.
Nekakšen stranski učinek akcije je bila zamera lokalnih prebivalcev, ker so bili v tistih
dneh nehote potisnjeni v vlogo talcev.
Za vse težave, ki so jih takrat imeli in morda tudi zaradi občutka degradacije se jim Vinko
Beznik po desetih Ietih znova opravičuje. Janez Portir meni, da med akcijo seveda niso
mogli skrbeti za prijetno počutje tistih, ki so na območju živeli, kljub temu pa je bil odnos
izredno korekten. Odvisno, s katerega zornega kota gledamo na stvari. Nas je preveval
adrenalin, med prebivalci pa se je morda pojavil občutek diskreditacije ali manjvrednosti.
Čeprav z distance desetih let ni bilo nič posebnega, saj smo se srečevali in sodelovali
tudi kasneje in moram reči, da nihče ne goji kakšne poseben zamere,« razlaga Janez
Portir.
Življenje gre naprej. Akterji akcije iz leta 1990 so se raztepli na različne konce, nekateri
so se upokojili, nekateri so še dejavni v policiji. Vse pa druži spomin na 3. junij 1990, ko
so krenili v prve policijske akcije, ki je ni pooblastil njihov šef in ki bi lahko imela
daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Kapo dol pred fanti, ki so se v akcije pognali
kljub številnim čejem! Kaj bo, če posreduje vojska, če si politično vodstvo premisli in se
»distancira« od akcije? Kaj bo, če ...'!
In kaj bi bilo, če se ne bi pognali v akcije ...?!
DOMEN CAHARIJAS