1. No category

BELETRININA LITERARNA
ŠOLA
ZA VSAKOGAR
Beletrinina literarna šola za vsakogar
Vodja projekta: Darja Demšar
Literarna mentorica: Gabriela Babnik
Izbor besedil: Gabriela Babnik
Avtorji besedil: Alida Klemenčič, Aljoša Petrovčič, Brigita
Korpar, Brigita Krek, Duša Svete, Dušan Domazet,
Jana Osterman, Ljiljana Peklaj, Marina Haralovič,
Mirjam Srebrnjak, Renata Bukovnik, Sandra Veble,
Špela Sanabor, Urška Levstek, Vera Horžen
prevedli
Breda Biščak in Tina Mahkota
Uvodne misli
Beletrinina literarna šola za vsakogar
Založba Beletrina prek literarnih delavnic posveča
pozornost še neuveljavljenim literatom iz Slovenije in
zamejstva. Pod mentorstvom Beletrininih pisateljev in
pesnikov je ustvarjalo in izpopolnjevalo svoja dela v
prozi in poeziji že več kot 700 udeležencev literarnih
delavnic. V letošnjem letu smo zasnovali novo vejo Beletrinine literarne šole za vse, ki se v življenju soočajo s
težkimi preizkušnjami in jim literarno ustvarjanje pomeni možnost izražanja in osvobajanja bolečin, strahov ter možnost soočanja svojih življenjskih izkušenj z
okolico. Oblikovali smo zanimiv preplet umetniškega
ustvarjanja in psihoterapije, ki odpira pot do razumevanja samega sebe in nudi novo obliko samopomoči in
uresničevanja skozi literarno ustvarjanje.
Beletrinina literarna šola za vsakogar je kombinacija samostojnega dela in skupinskih delavnic, kjer se
ustvarjajo debate z ustvarjalci in literarnim mentorjem ali mentorico. Namen teh srečanj je širjenje bralne kulture, razvoj pisateljskih sposobnosti, krepitev
ustvarjalnih kompetenc, prav tako pa tudi samospoznavanje, sprostitev in druženje v krogu zanimivih in
ustvarjalnih ljudi.
Povezali smo se z različnimi društvi: Društvom
študentov invalidov, Sekcijo študentov bibliotekarstva in informatike, Društvom Altra, združenji Ozara,
Šent, Projekt Človek, Združenju proti spolnemu zlorabljanju in drugimi posamezniki, ki so se z veseljem
odzvali vabilu na delavnice. Interes za udeležbo je bil
precejšen, med triindvajsetimi prijavljenimi smo na
■6■
podlagi poslanih materialov izbrali trinajst oseb, delavnico pa je uspešno zaključilo enajst oseb.
K sodelovanju smo povabili tudi specializante psihoterapije Univerze Sigmunda Freuda, ki so sodelovali pri kreativnem pisanju in bili tekom celotnega
procesa na voljo za individualno pomoč in svetovanje. Tovrsten način izvajanja usposabljanja je omogočal podporno okolje, ki je nudilo varnost in spodbudo
za raziskovanje, hkrati pa je lahko vsakdo svobodno
izražal osebne zgodbe tako prek literarnih prispevkov
kot prek psihoterapije.
Pisanje smo najprej uporabili kot terapevtsko
orodje za sproščanje in osvobajanje nakopičenih čustev, ki so bili vir produktivnosti in navdih za ustvarjanje. Pod mentorstvom pisateljice Gabriele Babnik
so udeleženci delavnic napisali zgodbe na temo prvega spomina in jih na podlagi napotkov in priporočil
literarne kritičarke še izpopolnjevali in nadgrajevali.
Prek pisanja zgodb in pesmi smo se soočali s travmami in strahovi ter jih na svoj način izrazili in popeljali
v svet domišljije. Raziskovali smo področje med terapevtskim in literarnim pisanjem, prepletli realne situacije in domišljijo, ki se strnjene v zgodbo ali pesem
povežejo v neprecenljiv odtis življenja.
Odlomki zgodb, pesmi in drugi zapisi, ki so predstavljeni v zborniku, so plod treh srečanj vodenih
skupinskih delavnic in samostojnega dela ustvarjalcev. Nadvse zadovoljni in s polno mero hvaležnosti
se zahvaljujemo vsem sodelujočim za dobro delo in
prijetno počutje.
Darja Demšar
■7■
Jezikovno omočevanje
V slovenskem literarnem prostoru, ki se skuša v zadnjih letih regenerirati tudi z organiziranjem literarnih delavnic in s tem vzpostavljanjem svojevrstnega,
recimo kar medgeneracijskega dialoga, Beletrinina literarna delavnica za ljudi s posebnimi potrebami pomeni svojevrstno novost. Ne samo da je literatura kot
eden izmed umetniških in komunikacijskih medijev
v smislu nagovarjanja neslišanih glasov in vse prevečkrat marginaliziranih družbenih robov opravila svojo
funkcijo v najčistejši obliki, temveč je v srčiki zadela
tudi ob enega ključnih problemov slovenske literarne
produkcije. Avtorji, ki vstopajo v imaginarno polje, se
morajo najprej soočiti ne s samo literarno formo, v
kateri želijo spregovoriti, niti s tem, o čem v resnici
govoriti, temveč kako bo njihov najbolj notranji glas
sploh sprejet v javnem prostoru. Literatura s svojimi
specifičnimi lastnostmi vendarle pomeni ravno to:
tveganje, odločitev, da tisto najbolj notranje nenadoma lahko zavzame povnanjeno formo; predpogoj za
kaj takšnega je seveda odkritost, recimo kar absolutna ranljivost.
Večina udeležencev Beletrinine literarne šole, ki
prihajajo iz različnih institucij in ki imajo različne
izkušnje in težave, je začetniško fazo že prebrodila.
Pomeni torej, da so fazo notranjega krika prešli in da
imajo svojevrstno izkušnjo trkanja ob družbeni zid že
za seboj. Z dobršno mero poguma so se podali v nekaj, kar še ni bilo v celoti definirano in še ni zavzelo
svoje najbolj optimalne forme, zaupali pa so v to, da
lastne tekste lahko izboljšajo in jih tudi morajo izboljšati, saj jim to vrača vero v tisto, kar so, ali pa v tisto,
kar si želijo postati.
Literarne delavnice že v izhodišču prekinjajo tradicijo, menda tako zelo značilno za slovenske avtorje,
gledanja skozi okno in iskanja navdiha. Na njih naj bi
se zajemalo iz enormnega literarnega duhovnega bazena in se diskutiralo o različnih možnostih žanrskega izražanja. Toda ker je literarno ustvarjanje najprej
in predvsem »delanje« z izkušenjskim materialom,
je bil metodološki princip, da se posvetimo vsakemu
tekstu in njegovemu avtorju. Na uvodnem srečanju
se je sicer zastavilo vprašanje, kako avtorje iz osebne
izkušnje potisniti v polje literarnega, predvsem v smislu, da literarno snovanje s svojimi zakonitostmi lahko pomeni tudi igro in ne samo odpiranje bolečini.
Ključni izziv tako zame kot mentorico kot tudi za organizatorje Beletrinine literarne delavnice je bil, kako
intimno izkušnjo presipati, prečistiti in jo prenesti
na raven jezikovnega omogočenja; ker so udeleženci
s seboj prinesli svojo dragoceno izkušnjo, to igranje,
formuliranje, gnetenje in včasih tudi izločanje nikoli
niso mogli biti samo igra.
Toda razumevanje, da je literarno pisanje lahko
tudi igra, nas je na delavnici povedlo že v naslednje
faze dialoga. Ena izmed nalog, ki sem jih kot mentorica zadala udeležencem, je bila, da ustvarijo tekste
na temo prvega spomina. Tovrstni okvirni nastavek
naj bi jim omogočil, da se zazrejo vase, hkrati pa je ta
intimna izkušnja sugerirala tudi svojevrstno univerzalnost. Nekateri so prestopili iz liričnega snovanja
■8■
■9■
in praskanja po svojih notranjih pokrajinah v prozne tekste. In tisti, ki so največ tvegali, so tudi največ
pridobili. Na literarni delavnici smo – ravno zaradi
narave zapisanega in zaradi specifične izkušnje udeležencev, vzpostavili zavezništvo, ki nam je omogočilo,
da izstopimo iz klišejskosti, patetičnosti; pomanjkanje zgodbenih meandrov smo skušali nadomestiti s
plastičnostjo, kdaj pa kdaj tudi z drznostjo.
Edini mejni rob, ob katerega smo zadeli, je bil čas.
Vse to, kar je bilo na Beletrinini literarni delavnici sugerirano posameznim udeležencem, in sicer za
izboljševanje lastnih tekstov in priučevanje različnih
izraznih oblik, hkrati s tem pa tudi za prepoznavanje
lastne avtopoetike ter osmišljevanje pisanja, je pomenilo šele uverturo v to, kaj bi lahko bilo. Z udeleženci
kot tudi psihoterapevti, ki so prisostvovali srečanjem,
smo se šele milo dotaknili drug drugega. Zaslutili
smo, kako lahko sami sebi povrnemo ne samo literarni, temveč tudi družbeni glas. Glas jeze, glas materinske ljubezni, glas otroških spominov, glas tistega, kar
preostalim ostaja nevideno in nedostopno. Bolečina,
ki je v družbenem kontekstu prepoznana kot patologija, je nenadoma postala sredstvo omočevanja. Toda
kot že rečeno, to je bilo mogoče šele v trenutku, ko so
si udeleženci upali in drznili stopiti iz obroča, v katerega jih potiska družbena večina.
S tem smo v dvojni meri potrdili, da so literarne
delavnice proces. In predvsem, da naše stikanje potrebuje čas. Udeleženci so temeljno postavko – kaj
jim literatura lahko da oziroma, kaj si od nje lahko
vzamejo – zelo dobro zaobjeli. Nekatere med njimi
zdaj videvam, kako se sklanjajo nad knjigami, ki so
jim bile predlagane v branje, drugi končujejo knjige,
za katere verjamejo, da lahko nagovorijo bralce in jim
poleg estetskega užitka ponudijo tudi pomoč v prebijanju skozi življenjske situacije. Literatura jim torej
že daje vzglavnik, na katerega položijo glavo, ko so
utrujeni, naj jim pomeni tudi radost in upam, da – s
pomočjo na literarni delavnici pridobljene distance –
tudi igranje.
■ 10 ■
■ 11 ■
Gabriela Babnik
Prvi spomin
in druga besedila
Alida Klemenčič
PREDGOVOR
(iz knjige v nastajanju)
V družbi, v kateri smo predvsem storilnostno naravnani, in če si oseba, kot sem bila jaz, ki mi je bil moto
predvsem ustvarjanje in delo in se mi je velikokrat
zdelo, da bi lahko gore premikala ter da je ni stvari,
ki je ne bi zmogla premagati, se mi je zgodilo nekaj,
česar nikoli nisem pričakovala in na kar sploh nisem
bila pripravljena. To pa me je v nekem trenutku popolnoma spodneslo.
Zadelo me je kot strela z jasnega in mi življenje
postavilo čisto na glavo v trenutku. Ne samo meni,
ampak tudi vsej moji družini.
Zakaj sem se odločila, da obelodanim svojo zgodbo in izkušnjo podelim tudi z drugimi? Predvsem
zato, da s svojimi izkušnjami pomagam ljudem, ki jih
doleti podobno – POŠKODBA GLAVE – POŠKODBA MOŽGANOV.
To sploh ni tako redki pojav oziroma je tiha epidemija sodobnega časa z dolgoročnimi posledicami.
Največji razlog so nesreče v prometu, ekstremni športi, delovne nesreče. Največ poškodovancev je mladih,
in to od dvajsetega do petindvajsetega leta. S podobnimi težavami in posledicami se soočajo tudi osebe
po možganski kapi.
■ 15 ■
Res je tudi, da so posledice različne in pustijo različne oblike prizadetosti. Za prizadete osebe je različno poskrbljeno med zdravljenjem in rehabilitacijo.
Največkrat se zgodi, da je po odpustu iz bolnišnične
oskrbe najmanj poskrbljeno za take, ki ostanemo nekje na pol, kot sem bila jaz, ki si fizično dokaj hitro
opomoremo, ostanejo pa nam druge posledice, ki na
zunaj niso tako vidne, so pa prisotne in težke.
Spominjam se, kako sem iskala koga, ki bi imel
podobno izkušnjo in bi mi lahko pomagal. Povedal,
kako se je on prebijal skozi spremembo in čas ter o
težavah, s katerimi se je vsak dan soočal.
ološke potrebe, pri umivanju so mi otroci še morali
pomagati, govor se mi je tudi že popravljal. Bilo pa
je veliko drugih težav, s katerimi se je bilo treba vsak
dan spopadati in soočati in jih premagovati.
Problem ni bil samo moj, bil je hud udarec tudi
za mojo družino in bližnje, saj nihče ni vedel, kaj jih
čaka, kakšna sprememba je za tako osebo, da ta Alida,
ki so jo nekoč poznali, sploh ni več taka, ampak je čisto druga osebnost. Nihče ni mojih najožjih domačih
pripravil na tako spremembo, da se stvari sicer uredijo, ampak je potrebno veliko potrpljenja in časa, in to
veliko časa, kar nekaj let.
Po končanem zdravljenju in rehabilitaciji na URI
SOČA sem šla pogledat na društvo Vita, ki je imelo
takrat delavnice v Ankaranu. To je društvo, namenjeno ravno osebam po poškodbi glave. Tam so bili
poškodovanci z veliko težjimi poškodbami in posledicami v glavnem na invalidskih vozičkih in s težjimi
mentalnimi motnjami. Tam se nisem dobro počutila,
tako da sem kar zbežala, nisem se čutila za tako sredino, ni se mi zdelo stimulativno okolje zame v tistem
trenutku.
Ko so me po dvainpolmesečnem zdravljenju na
URI SOČA odpustili v domačo oskrbo, sem bila nekje ravno na pol poti. Fizično sem bila dokaj samostojna, saj sem skoraj vse funkcije opravljala sama.
Samostojno sem že hodila, sicer še s težavo zaradi
paralize levega dela telesa, leva roka se je tudi dokaj
zadovoljivo odzivala, sama sem lahko opravljala fizi-
To je moja zgodba, tako sem jaz doživljala svojo
spremembo. Vsak prizadeti jo verjetno doživlja po
svoje. Večina pa se jih znajde v podobni situaciji, ko
se mora prebijati in truditi, da se ponovno integrira
v družbo. Ker so možgani moj izziv, berem veliko
strokovne literature o poškodbi možganov, navezujem stike s prizadetimi in vedno bolj ugotavljam, da
gremo skoraj vsi skozi določene procese in faze, ko se
soočamo z našo prizadetostjo, drugačnostjo.
Moja knjiga ni literarni dosežek niti nima takega
namena. Je proces nekega obdobja, zdravljenja, rehabilitacije, zato tudi kronološko opisujem dogodke.
Od moje poškodbe je minilo že osem let, ko pišem
knjigo, se vračam v tisto obdobje, poskušam podoživljati stvari, kot sem jih takrat doživljala, zato je tudi
pisanje na trenutke zmedeno, določene stvari se morda tudi ponavljajo, a namen je ravno v tem, da poudarjam stvari, kot so se v tistem obdobju zdele zame
■ 16 ■
■ 17 ■
pomembne, stvari, ki so bile najbolj boleče, soočanje,
ki je bilo najbolj travmatično in dramatično.
Morda bo komu, ki se v življenju znajde v podobni situaciji, v pomoč, ko se bo srečeval s svojo stisko,
morda bo v pomoč kakšni družini, da bo lažje razumela prizadeto osebo.
Skozi leta in čas so se stvari pri meni zelo spremenile, moja rehabilitacija je dobro uspela, imam sicer
še posledice in težave, vezane na poškodbo, a naučila sem se, da na stvari gledam z drugačnega zornega
kota. Na tak način lažje premagujem vse spremembe
in situacije, v katerih smo se kot družba znašli.
Dejstvo je, da smo ranljive skupine še vedno potisnjene v kot in da je še vedno premalo narejeno za
prizadete osebe.
To je problem, ki zajema širšo družbo, da pomaga posamezniku, da se po svojih sposobnostih vrne v
normalno življenje.
■ 18 ■
Aljoša Petrovčič
Stopnice
Stopnice, štiri povsem običajne stopnice. Vsak dan
gre mimo njih veliko ljudi, veliko se jih po njih povzpenja na poti svojih vsakodnevnih opravkov. Vodijo
namreč na ploščad, na kateri so banka, zavarovalnica
in še nekaj drugih ustanov, ob njih pa se razprostira
parkirišče. Na njem je včasih stala klop, a so jo kasneje porušili. Vse skupaj je umeščeno v betonsko sivino
mesta, na vogal stanovanjskega bloka. Monotonost
enobarvnosti razbijajo nekaj trave, zasajene v gredici
pri stopnicah, in drevesa, ki se v nebo vzpenjajo ob
parkirišču.
Stopnice, povsem običajne. Vsak dan gre mimo
njih veliko ljudi po svojih vsakodnevnih opravkih,
redkokdo pri njih za trenutek postane, še redkejši pa
so tisti, ki se na njih usedejo. Mimoidoči, zatopljeni v
svoje razmišljanje in skrbi, ne vedo, da hodijo mimo
stopnic, ki so spremenila neko življenje – stopnic, ki
so obarvala, intonirala pogled na svet, vzbudila hrepenenje nekega dečka – mene.
Bil sem v enem izmed nižjih razredov osnovne
šole, rekel bi, da v četrtem. S prijatelji sem se pogosto igral na parkirišču ob stopnicah ali pa na ploščadi – živel sem namreč v bloku, na vogalu katerega
■ 19 ■
so stopnice. Bili so to dolgi, dokaj brezskrbni dnevi
otroške navihanosti in druženja z vrstniki. Vozili smo
se s kolesi, posedali na klopi na parkirišču, se lovili in
zabavali na razne druge načine. Včasih smo posedali tudi na stopnicah, se pogovarjali, uganjali norčije.
Nekega dne – bolje rečeno: v nekem obdobju – pa so
se na stopnicah začela družiti in zadrževati dekleta iz
višjih razredov osnovne šole. Pravega razloga, da so si
za svoja srečevanja izbrale ravno stopnice, ploščad pri
njih in klop na parkirišču, ne poznam. Ne spomnim
se, ali je bilo med njimi tudi kakšno dekle, ki je živelo v mojem bloku ali pa v katerem izmed sosednjih.
Za nekatere sem kasneje izvedel, da so živele v blokovskem naselju, ki ni daleč stran od stopnic.
Bilo je nekaj let po osamosvojitvi, v zraku je bilo
čutiti poseben občutek, nedoločljivo svobodo, kot da
bi se začasno odprlo polje številnih možnosti, sprostila se je posebna energija. Glasbeno kuliso tistega
časa so obarvali Guns’n’roses in skupina Four Non
Blondes, kot občutje in glasbena spremljava pa se je
napovedoval grunge. To je bil čas pred množičnim
pojavom interneta, pred družabnimi omrežij, čas je
tekel drugače, mladina se je več družila zunaj, bili so
tudi bolj angažirani, odprti, sprejemajoči.
Bil sem premajhen, da bi lahko razvil senzibilnost,
ki bi mi v polni meri omogočila začutiti, okusiti in
doživeti to puhtenje svobode, to puhtenje vabečih,
vendar izmikajočih se možnosti. Na stopnišču v našem bloku se je pojavil napis G’N’R, jaz pa sem v svoji
otroški naivnosti dedka vprašal, kdo je general tega
bloka – zaradi svoje mladosti namreč nisem poznal
pomena kratice.
Starejša mladina – tisti, ki so bili v višjih razredih
osnovne šole in prvih letnikih srednje – pa je občutila
spreminjanje časa, zaznali so mameč občutek v zraku,
svoja dušna jadra so lahko razpenjali po duhu tistega
časa. Ko sem se kasneje oziral v tisto obdobje, se mi je
zdelo, da so najstniki premogli določeno zrelost, vpogled, občutenje, ki se je kasneje – tudi, ko sem sam
prišel v višje razrede osnovne šole – izgubilo.
Tako so enkrat v tistem posebnem času začela na
stopnicah pri mojem bloku in v njihovi neposredni
bližini svoje popoldneve in večere preživljati malo
starejša dekleta. Okoliščin naših prvih srečevanj se
ne spomnim, nekako smo naleteli drug na drugega.
Morda je bilo tako, da sem med igro z vrstniki opazil,
da se je na naših stopnicah začelo nekaj dogajati – in
sem v otroški prefriganosti pristopil – in vzpostavil
stik, prav tako dogajanje težko umestim v določen časovni okvir. Ne spomnim se namreč, ali se je vse to
dogajalo med šolskim letom ali med poletnimi počitnicami – spomnim se samo tega, da smo stik nekako
vzpostavili.
Kljub starostni razliki so me – in tudi nekaj mojih
prijateljev – sprejele medse, moja navzočnost in družba za njih nista bili moteči, prej nasprotno – s svojimi
domislicami in klepetavostjo sem jih najbrž kar zabaval. Njihovega števila se ne spomnim, mislim, da jih
je bilo okrog deset, niso pa se ves čas vse zadrževale
na stopnicah, včasih jih je bilo več, včasih manj.
■ 20 ■
■ 21 ■
Popoldneve in večere sem začel preživljati v njihovi družbi. Včasih smo sedeli na stopnicah, včasih
pa smo se družili na klopi na parkirišču – pravzaprav
so se družile, jaz pa sem posedal zraven, se pogovarjal, tako da sem postal dodatek k njihovi družbi, bolj
nenavaden, pa vendar sem imel občutek sprejetosti
oziroma sem se počutil sprejetega. Večkrat sem se
tako zatopil v naša druženja, da sem pozabil na čas.
Nekajkrat so me prišli iskat stari starši, saj je bilo za
mojo starost že kar pozno. Spomnim se, da sem jih
med drugim zabaval s pogovori in domisleki o temi, o
kateri pravzaprav nisem vedel še ničesar, vendar sem
z malo domišljije in s po drobcih nabranem znanju
kar suvereno čebljal o njej: o spolnosti. Najbrž se jim
je to zdelo kar posrečeno, da takšenle pokovec takole
govori o teh stvareh.
Dekletom, ki so se družila na stopnicah in njihovi
okolici, bi – z današnjega zornega kota – rekel, da so
bile kul. Takrat še nisem razvil občutka za tovrstne
oznake niti nisem znal prepoznati, kaj je bilo kul in
kaj ne. Tudi one so čutile spremembe v zraku, kar se
je med drugim odražalo v načinu njihovega oblačenja – bilo je v rimi z glasbeno kuliso tistega obdobja,
kar je pomenilo raztrgane kavbojke, razvlečene majice, odpete kariraste srajce, če se ne motim, je njihove
glave kdaj krasil tudi kakšen klobuk. Prevladovale so
umirjene barve, z odvodi v črno. Delovale so organsko, pristno, moč je bilo zaznati tudi odblesk hipijevstva, prilagojenega času in prostoru, v katerem so
živele.
Od vseh sem si najbolj zapomnil dve – Tatjano in
Diano, pa še to sem si zapomnil bolj nekaj bežnih
obraznih potez, barvo las, morda tudi oči in neki
splošni vtis, ki sta ga dajali. Tatjana je imela temnejše, skoraj črne valovite lase, Diana pa ravne, rjave. V
skladu s splošnim izgledom sta si puščali daljše lase.
Diana je imela tudi rjave oči.
Najbolj sem si od vseh tam družečih se deklet zapomnil pravzaprav Diano – zaradi prav posebnega
razloga. Nasploh sem se moral zdeti njihovi družbi
prav posrečen lik, tako posrečen, da so mi na neki
točki rekle, da sem genij (malo pa sem spominjal na
učenjačka s tistimi očali) – ta oznaka se me je dotaknila in se mi je zdela nekaj nadvse imenitnega, celo
tako imenitnega, da sem očetu pisal o tem v nekem
pismu. Takrat nisem znal razbrati, katera od deklet
zaseda katero mesto v njihovi družbi, torej, katera je
bolj kul, meni je že samo dejstvo, da sem lahko preživljal čas v njihovi bližini, pomenilo veliko. Nekega
dne, ko smo se spet pogovarjali in se smejali – tudi
mojim domislicam –, mi je Diana rekla nekaj, kar me
je potem spremljalo še nekaj časa, tudi po tem, ko se
nisem več družil z dekleti na stopnicah. Točne vsebine izgovorjenega se ne spomnim, bilo pa je nekako v
smislu, da sem nadvse posrečen in da bi bila z mano,
če bi bil toliko star, kot je ona. Tudi za polno razumevanje tega sem bil takrat še premajhen. To so bili
časi prvih šolskih zaljubljanj, simpatij in podobnega,
ampak vse je bilo še precej otroško, ne spomnim se,
ali je kdo od nas takrat že hodil s kom, pa tudi dlje
od kakšnega nedolžnega držanja za roke nismo prišli.
■ 22 ■
■ 23 ■
V to otroško doživljanje pa je treščilo priznanje
starejšega dekleta, da sem ji simpatičen. Sklepam, da
so bila dekleta, ki so se družila na stopnicah, zrelejša,
predvidevam, da so njihove ljubezni že dobivale odraslejše poteze, mislim, da so ta občutja doživljala bolj
globoko. Takrat se mi je tudi to zdelo prav imenitno,
kaj več od tega pa nisem znal potegniti iz izkušnje, ker
se moj otroški svet ni še toliko raztezal in razlival, da
bi lahko res začutil pomen izgovorjenega – tudi če je
bilo izgovorjeno mimogrede, tudi če ni bilo mišljeno
čisto zares, je že samo dejstvo, da je bilo izgovorjeno –
da mi je starejše dekle izreklo priznanje –, kasneje
razburkalo moje notranje vode.
Bližal se je zaključek njihove osnovne šole. Naših
popoldnevov in večerov se je nabralo kar nekaj, veliko dni smo si delili čas in prostor na tistih stopnicah
in parkirišču, sredi sivine betona, s provizoričnimi
gredicami in ob drevesih, ki so se vzpenjala v nebo.
Počasi, kradoma pa se je približeval konec naših druženj, konec tega prav posebnega obdobja, polnega
sprejetosti, pogovorov, smeha, večerov, posebnega
občutja v zraku. Dekleta s stopnic so šla naprej, v srednje šole, v Ljubljano, novim poznanstvom in doživetjem naproti.
Ob zaključku osnovne šole vsako leto kot priloga
lokalnemu časopisu izide edicija, v kateri so predstavljeni osmi razredi iz naše občine. Tisto leto sem
malo pobrskal po prilogi in našel sliko, na kateri je
bila tudi Diana. Pod sliko so bila imena in priimki
učencev in učenk. Ko sem našel njen priimek, sem
šel v imenik izbrskat njen naslov. S prijateljem sva se
odpravila k njej na obisk. Bilo je dopoldne, ko sva pozvonila pri vratih njenega stanovanja. Sprejela naju je
še v pižami in nama postregla s pecivom, ki ga je sama
spekla. Nekaj časa sva se zadržala tam, se pogovarjala,
nato pa sva odšla. To je bilo eno izmed naših zadnjih
srečanj.
V preddverju naše osnovne šole so obešene slike
osmih razredov. Kasneje, ko sem se tudi sam bližal
osmemu razredu, sem šel večkrat mimo njih, poiskal
tisto z Dianinim razredom in se zazrl v njo. V tistem
času so se tudi v meni že začela prebujati hrepenenja, občutenja so se poglobila, nastali so prvi verzi,
moja notranjost se je počasi uglaševala na skrite, tihe
strune srca. Na sliki sem poiskal Diano in se zamislil – bolj kot zamislil, začutil sem prebujajoče se hrepenenje, otožnost, sladko-trpko melanholijo, ki se je
začela prebujati v meni, me naseljevati in oblikovati
moj notranji svet.
Takrat se je šele odločilno oblikoval moj pogled na
svet, moje občutenje sveta, takrat je vzklila potreba po
sprejetosti, hrepenenje po posebni vrsti druženja, po
sanjavosti večerov, po dolgih pogovorih. Šele s tistega
gledišča sem lahko v polni meri začutil pomen obdobja na stopnicah, razumel, da je tisti čas v mojo dušo
posadil seme, ki je počasi raslo, da je tisti čas intoniral
moje občutenje in doživljanje sveta. Šele takrat sem
lahko razumel in v polni meri občutil pomen Dianinih besed in začutil valovanje, ki ga je odzven tistega
časa povzročil v moji notranjosti. Geneza občutja, geneza odnosa do sveta se je tako začela oblikovati v času,
ko nisem bil še dovolj zrel in star, da bi lahko to umestil
■ 24 ■
■ 25 ■
v svoje notranje pokrajine – takrat se mi je zdelo čudovito, da se lahko družim s starejšimi dekleti, da se jim
zdim posrečen. Kasneje pa sta prišli globlje občutenje
in umeščanje tistega časa v moj notranji svet.
Brigita Korpar
Prvi spomin
Odblesk poznopopoldanskega sonca na šipah odprtih oken.
Otroški smeh, vrišč, obet svobode.
Splezam na stol in se nagnem skozi okno.
Mili Alemin obrazek in drobne ročice, ki se vabeče
stegujejo proti meni.
Visim preko okenske police. Svet je obrnjen na glavo.
Še vedno?
■ 26 ■
■ 27 ■
Brigita Krek
Padli angel
Otroštvo. Tam v hribih, na samem. Pet minut peš do
prvega soseda za hribom. Gozd nad hišo, kamor sem
bežala in hkrati hladila svojega uporniškega duha.
V mislih sedim na obronku gozda. Pod kostanjem.
Vstopam skozi zvezdna vrata spomina. Podobe si sledijo kot pokonci postavljene domine, ki čakajo, da
nekdo sproži njihov padec. Pravzaprav sem jaz to že
sprožila. Odpravila sem se na potovanje v upanju, da
se bom z njega tudi vrnila. Najinega potovanja.
Bil si tam. V prostoru se je nahajala ostra dnevna
svetloba. Samo nahajala se je.
Le kaj se bo zgodilo med nama. Se je že zgodilo. Bil
si tam. V žilo si mi nekaj vbrizgal. Zaradi tega sem
bila prepričana, da si bil zdravnik. Bil si v belih oblačilih, z bež pridihom.
Oče mi je z grozo v očeh dejal, da je mene tebi prodal. Hudiču, je rekel. Očeta ni več. Je storil samomor.
Si res padli angel? Vzel si si me, malega keruba. Le
kaj si mi vbrizgal v žilo? Preplavljali so me božanski
občutki s kančkom telesne bolečine. Leta in leta kasneje sem to omamo iskala v vseh knjigah, ki sem jih
brala. Spomin na to ekstazo je že davno zbledel. Zdaj
ne čutim nič več od tega. Nič lepega, nič prijetnega.
Ostala je le ostra bolečina na dnu srca. Šele zdaj se
■ 28 ■
zavedam, kaj si mi v resnici storil. Vendar tudi zlo dobiva drugo podobo. Toda v srcu mi kljuva misel, da je
zlo še vedno zlo.
Ko pripovedujem ljudem, kako sem te videvala
celo otroštvo in celo mladost, mi odločno pravijo, da
te ni in da te ni bilo.
Bil si skorajda vedno v istih oblačilih in nisi se
staral. Vsepovsod si se pojavljal, in to vsakič v drugi vlogi. Srečevala sem te doma, v šoli, na morju, na
mestnih ulicah, v ljubljanskih lokalih, na koncertih, v
bolnici …
Vsako najino srečanje, razen nekaj izjem, me je
navdajalo z občutki moči, pomembnosti in brezmejne ljubezni, če slednji to lahko sploh rečem. Še zameriti ti nisem nič mogla. Vsemu navkljub si prinašal
svetlobo v moje življenje, mi pomagal preživeti.
Nekoč, ko si odhajal iz učilnice, si malodane zavpil,
da se vidiva v peklu.
Ne vem, ali je prav, da pišem o tebi. Koga pravzaprav znova kličem v svoje življenje? Si ali nisi? Ni več
zanosa. Tudi vem, zakaj. Zlomil si mi srce.
Izdal si vse, kar je bilo lepega in dobrega med nama.
Zdaj visi samo še skelet v kotu moje sobe in čaka, da
ga kdo pokoplje. Pokoplje najino ljubezen. Toda jaz
še vedno čutim, še vedno diham in vse to spremljam
s temo, ničem v prsih. Globoko temo.
Nekaj pa je le ostalo od tistih dni, ko sva se iskala.
Glasba. Slednja mi odpre vrata spomina in prikliče
zvezde v temo.
■ 29 ■
V jesenskem gozdu
Pravzaprav nisi bil sam. Bili ste trije. Zdi se, kot da
bi potovali skozi prostor in čas. Takrat ste se znašli
pred mojimi očmi v gozdu, v bližini mačjega pokopališča, kamor je sosedova hči zagrebla trupla poginulih
mačk.
Kot šestletni deklici mi je spodrsnilo na jesenskem
listju. Padla sem in se ozrla navzgor. Stal si tam, do
konca obupan, ves v solzah. Kričal brez glasu, z revolverjem, uperjenim vame. Še v isti minuti si nato
pomeril v svojo glavo. Navzdol po strmini je pritekel
tvoj prijatelj, te na hitro poljubil na usta, meni pa namenil začuden, prestrašen pogled. Povesil si roko z
orožjem in še bridkeje zajokal. Še vedno mi je drselo
na gozdni strmini, ko sem se poskušala povzpeti do
tebe. Vstajala sem in padala. Vedno znova, vse dokler
se nisem znašla na samem robu mačjega pokopališča,
kjer je Johny z žepnim nožem šilil lesene puščice.
■ 30 ■
Atlantida
Sveta nisi ljubil,
tudi jaz ne.
Izpljunila te je Atlantida
kot poslednjega popotnika,
prekletega v svojem bistvu.
Izdal si najina srečanja
in se utopil
v teminah mojega duha.
Postal si samo senca
najinih dotikov,
ki jih ni bilo
in ki jih ni.
■ 31 ■
Manela
Prvi spomin
Dolgo sem razmišljala, kateri bi lahko bil moj prvi
spomin. Ugotovila sem, da gre v bistvu za dogodek,
ki se je zgodil, ko sem bila stara pet let. Stari oče
me je brutalno posilil. Na to situacijo sem pozabila
do 38. leta. Vendar je krojila vse moje življenje in še
vedno me občasno prevevata občutek groze in želja,
da se nekam skrijem in za vedno pobegnem s površja zemlje.
Takrat pa sem ležala, nemočna, okrvavljena v postelji starih staršev. Bila sem še živa, moja duša pa je
za dolgo umrla.
Dan, ki sem ga videla skozi okno spalnice, je bil
čudovito lep in sončen, z nekaj prelepimi puhastimi
belimi oblački, ki so plavali po nebu. Vse se mi je
zdelo neresnično. Neizmeren razkorak med parajočo
bolečino v moji duši in telesu. V sebi sem razpadala,
nemočno ihtela …
Poleg mene je smrčal po alkoholu smrdeč stari oče,
ki me je še hip pred tem zalizal z žganjem, me davil,
suval vame. In mi obljubil, da me bo ubil, če bom povedala, kaj mi je storil. Hkrati pa mi je zagotavljal, da
me ima rad, da mi bo kupil melisnice in mi prinesel
gozdnih jagod.
■ 32 ■
Vsa sem se tresla, in ko sem se lahko premaknila,
sem se svinčenih nog odplazila iz sobe, po stopnicah
navzdol in do potoka, kjer sem počepnila v hladno
vodo, ki je odplavljala strjeno kri in hladila žgočo bolečino v mednožju. Voda je izpirala tudi krike in ihtenje, ki sem jih skušala potlačiti vase.
Potem sem se vrnila v hišo. Ne vem, kako sem se
sploh lahko oblekla. Objokano, tresočo, prestrašeno
in steklenih oči me je našla stara mama, ki se je vrnila
iz hleva.
■ 33 ■
Dušan Domazet
Prvi spomin – po resnični zgodbi
Otroštvo; zrelost in življenje ter ljubezen, ki jih jemljemo s sabo, se jih spominjamo: kaj se je dogajalo v
preteklosti? Vse imamo pred sabo.
Ko sem bil še otrok, je bilo vse kot v raju, in nenadoma me je presenetil klopni meningitis. Poslabšala
sta se mi spomin in sluh, in tako je prišlo do tega,
da sem moral v posebno šolo. Vendar dušo še vedno
imam, čeprav sem imel posledice.
V družini smo živeli oče, mama, jaz, moj brat Drago in sestra Elza. Stanovali smo v dvonadstropni hiši;
sicer je bila ta hiša zanemarjena, morda je še vedno.
Imeli smo stranke, podnajemnike. Čez nekaj časa so
odšli in ni bilo podnajemnikov, ker so drugje dobili
stanovanje.
Spominjam se previjanja, počasi sem odraščal, učil
sem se hoditi, govoriti, umivati zobe. Začel sem hoditi v vrtec, tam sem imel svojo ljubezen. Ker sem bil
napol naglušen, sem nosil slušni aparat, in temu sem
se največ upiral ter se tako po čudežu navadil slišati
brez njega.
V družini je bilo napol nasilje, nekoč je prišlo do
fizičnega napada. Mama in oče sta se večkrat prepirala, ne vem, ali ga je mama udarila, vem pa, da mi
je oče razlagal, da je z golo nogo razbila šipo. Najbolj
hudo mi je bilo, ko sem moral gledati, kaj vse se je
dogajalo. Mene je nekega dne mama tako klofnila, da
je Drago opazil, da sem ves otečen po obrazu, in sem
dobil mrzel obkladek.
Lahko da sem v vrtcu vse to razlagal in so se na
mojega očeta spravili, saj mi je bilo upravičeno nekako hudo. Pa čeprav se nisem zavedal, ker sem bil pač
otrok.
Sčasoma sem zunaj vrtca spoznal druge prijatelje, ki so bili moji sosedje. Spoznal sem najboljšega
kolega Gala Gjurina, nato pa še ostale: Miha, Roki,
Jure, začasno Aljoša, kasneje Primož in Marko; in še
Severa, Ajda, Sanja itd. V glavnem kot neka podoba
soseske. Večkrat prijatelji kot skregani, včasih vojna.
Kadar smo bili skregani, jim vseeno še danes ne zamerim, da so mi kamenje metali. Priznam, da sem bil
tudi jaz takšen. Mama je zbolela, imela je dedno bolezen na živcih, po njej sva jo podedovala jaz in Drago,
Elza ni bila hudo bolna.
Ko se je vse to dogajalo, sem se spraševal, kam
gremo vsi skupaj na avtobus, in vidim psihiatrično
kliniko. Pojma nisem imel, kaj je to ena bolnica. Bil
sem tako majhen, da sem v bolnici samo gor gledal
sestri v obraz. Sprašujem se, zakaj se mama poslavlja
od mene. Zdelo se mi je nelogično.
Odpravimo se nazaj domov, mama ostane v bolnici, jaz pa med potjo jokam: »Kje je mama?«
V bolnici so bile neznosne razmere, dajali so elektrošoke in inzulinske kome. Če je bilo treba, so bili
pacienti pretepeni. Vendar so danes boljše razmere in
zdravijo samo s tabletami in injekcijami.
■ 34 ■
■ 35 ■
Ker pa je bila mama v bolnici, ni mogla skrbeti
zame; Elza me je kopala in oblačila in hranila, tudi
Drago mi je pomagal. Med bivanjem v psihiatrični
kliniki v Polju me je mama zelo pogrešala, jokala je,
ker ji oče ni hotel dovoliti, da prihaja domov.
Oče je bil zelo strog. Delal je načrte, bil je ključavničar. Oče in mama bi se lahko pobotala in bi bila
skupaj. Tako pa je prišlo do ločitve in je oče izjavil, da
ne bo nikoli zdrava, ter jo je pustil v bolnici.
Vse skupaj je trajalo nekaj časa oziroma nekaj let.
Star sem bil sedem let.
Prišel je moj prvi vpis v osnovno šolo, a so me od
tam premestili v posebno pomožno šolo, ker nisem
znal brati in nisem hotel pisati domače naloge, tudi
slabo sem se učil. Poslali so me v internat v zavod za
usposabljanje Janeza Levca. Tam mi ni odgovarjalo.
Samo nagajali so mi in me tepli ter izzivali. Tam
sem bil tri leta, z njimi sem bil tudi na šolskih počitnicah; oče me je izvlekel iz internata, da bi imel mir
in bi se lažje učil. Pa tudi predrago je bilo. Tam sem
lahko prespal in bival od ponedeljka do petka. Hrana
je bila dobra. Tudi na izlete smo hodili in mogoče v
kino in tudi v cirkus. Nisem se znal postaviti po robu
vrstnikom. Najraje bi se maščeval in tudi sam se nisem učil, vendar sem tudi to izpeljal in tudi telovadba
mi je kar dobro šla.
Predstavljam si ne, sem vse to prenesel, kako hudo
mi je bilo.
Nekaterih trenutkov sem se veselil tudi v dobrem
in v slabem. Sobot in nedelj sem se najbolj veselil.
■ 36 ■
Jana Osterman
ZATO SEM NORO TE LJUBILA …
… da bi ob tebi pozabila spomine, enkrat pa vse mine.
Z refrenom pesmi Tatjane Gros bi začela uvod v moje
pisanje o moških mojega življenja. Vsak posebej je bil
ljubljen na svoj način. Vsak njihov dotik je puščal na
meni različne občutke. Toplota, mehka sapica, ki me
je nežno božala kot svežina jutranjega zraka, ki me je
predramil, vetrič, ki mi je kuštral lase. To so bili tisti
prijetni fantje … Vsakega sem gledala, ga občutila na
svoj način. Vrela mi je kri, dotik me je tresel … Ko
grem zvečer z njim v mislih v posteljo, občutim povezanost, včasih hlad. Vse misli na njih me grejejo ali
hladijo vso noč, ko spim.
Moj osnovnošolski Miha. Svetlolas, ljubljenec punc
moje generacije. Pobliže sem ga spoznala v osmem
razredu. Zapeljeval je z besedami. Na uho mi je šepetal: »I never promised you a rose garden.« Moji dnevi so bili z njim polni, a kljub temu sem večino časa
ostajala nepotešena …
… do srednje šole, ko sem našla nekoga, s katerim
bi delila svoje srce. Robi. Fant, ki mi je spodnesel tla
pod nogami. Dolgolasec črnih kodrastih las. Še mesec se je smejal najini zaljubljenosti. Všeč mi je bilo,
da sem bila opazovana. Večkrat se je nagnil k meni in
z ustnicami zdrsnil prek mojih. Tako narahlo, da to
■ 37 ■
sploh ni bil poljub, le bežen dotik. Domišljala sva si,
če sva si usojena, bova skupaj. Besede ljubezni si nisva
izrekla, zato vem samo to, kar sem čutila jaz … Imela
sva se pravljično …
… do maja, ko je zunaj dišal španski bezeg. Njegovi
vijolični cvetovi so mi prinesli Ivana. To je bil poziv k
ljubljenju. Oba sva bila študenta. Imel je manjši avto,
s katerim me je popeljal na Bled in v katerem sem do
potankosti spoznala njegove ustnice na svojih. A ni
dolgo trajalo …
… zaželela sem si Aleša, s francoskim znanjem.
Tako poljuba kot govorice. Sprejel me je v službo.
Bila sem njegova v vseh pogledih. Na moj prvi delovni dan, ko sva bila sama v pisarni, je odprl radgonsko penino … in pričel masažo mojih ramen. Bila
sem osupla od nepričakovanega. Počutila sem se tako
LEPA kot pesem Jana Plestenjaka. Ko si lepa, kot so
lepe zaljubljene žene. Poslušala sem svoje srce in mu
rekla odločni ne …
… do Tadeja, ki me je prebudil s svojo zlato kartico.
Bil je čas, ko je v moji stekleni krogli začelo snežiti. Bil
je starejši. Lahko bi bil moj oče. Nekdanji pilot. Poročen. Vse od začetka sem bila rezervirana samo zanj
in za njegovo telo. Gola pod črno obleko. Moje telo
mu je bilo inštrument, iz katerega je izvabljal melodijo. Droben košček svile, tanjši in mehkejši od kože,
je neslišno padal na tla. Bila sem v iskanju sladkega
življenja (dolce vita) …
… a, kako lepo je teči ob morju, ko valovi butajo
ob greben, se izogibati brizganju morja čez pomol in
vdihovati svež oceanski zrak, sem spoznala ob NJEM,
ki mu ne vem pravega imena. Mešali so se vonji evkalipta, žajblja, rožmarina in njegove kože. Poučil me
je, da so dežne kaplje lahko tudi romantične, če imaš
dovolj velik dežnik, ki ga deliš z ljubljeno osebo. Bila
je le erekcija, ko sem z jezikom zajemala sredico pralineja. Verjamem, da ni boljšega razvajanja, kot če nam
v roke pride škatla najbolj finih čokoladnih bombonov …
… v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. A jaz sem
ponovno pobližje spoznala kabinsko osebje. Tudi on
je bil pilot. Tujec. Ukrajinec. Prišel je z nočjo. Zadeta
od energije, ko je v prostor stopil moški mojega življenja. A le za nekaj mesecev. Je bil kot okus hladne
smetane, preden se ustnic dotakne vroča kava.
…
Ko ugasnem luč, pridejo tihe solze. Bilo je toliko
besed, da bi lahko zapolnila prostor. V svojih sanjah
sem razreševala tisto, česar v budnosti nisem znala.
Jana, gremo naprej, si rečem in pomežiknem svoji
podobi v zrcalu. Vse ima svoj smisel in vse pride ob
svojem času. Le nekaj solznih minut, nato pa naprej z
dnevom. Solze so na mestu. Rečem si, da je na koncu
vse tako, da je prav. Tudi spomini polepšajo trenutke.
Nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Priznam, da je moje življenje zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Toliko moških, a noben
TI. Dragi moj, tako kot Mila Kačič, MED TISOČI BI
TE SPOZNALA. Zato kar uren korak k meni. Rada
bi, da bi me zapeljal. Rada bi te imela na svoji koži.
Koža diši. Pa začni s sladkim medom – simbolom
erotičnega užitka. Kdor ljubi moje telo, ljubi mene.
■ 38 ■
■ 39 ■
Kdor hoče moje telo, hoče mene. Vsak nov moški je
nova zgodba. Sanjarim.
Vse, kar sem doživela, živi v meni in mi pomaga
živeti na moj način. Nekje sem prebrala misel Marka
Twaina: »Od dobrega komplimenta živi človek dva
meseca.«
Oblečem se, naličim, naparfumiram, pripravim
posodo za šampanjec, prižgem čajne svečke in čakam
te, življenje, želim si ti ga narediti lepo.
■ 40 ■
Ljiljana Peklaj
Spoznanje
Tako lep sončen dan je! Topli žarki segrevajo zemljo,
cvetje, visoko travo in me grejejo po hrbtu. Tako rada
prihajam sem, tako rada imam to hišico in njena
majhna stara okna. Komaj čakam, da pridem do nje.
Hčerki in mož me prehitijo, so že notri. Namreč dogovorili smo se, da še isti dan osvojimo enega izmed
bližnjih vrhov.
Pridem do koče in obstanem v soju toplega sonca.
Kar stojim tam, rahel vetrič nežno valovi mojo lahno svetlo modro oblekico, ki se me toplo oprijema in
boža po razgretem telesu. Počutim se, kot bi bila v
transu.
S kotičkom očesa ujamem tri postave s palicami v
rokah, kako se oddaljujejo od naše koče v smeri hribov. O bog! Mož in hčerki že odhajajo, moram pohiteti. Ker pa ne poznam poti, se nimam časa preobleči
in kar takole oblečena, v lahni svetlo modri oblekici,
stečem za njimi, da mi ja ne uidejo.
Vendar jih izgubim iz vida. Ne uspe mi videti, v
katero smer gredo! Celo telo mi preplavi groza. Pa ne
že spet ta izguba! Spet sem sama.
Izgubljena sem in ne vem, kam naj grem. Sonce
ne greje več toplo. Grozna žalost mi leže na srce. Pot
me vodi v svetel listnat gozd, ni slišati ptičjega petja.
■ 41 ■
Pogledujem po gozdu za mojimi tremi. Ker imam na
sebi le tanko svetlo modro oblekico, me ves čas rahlo
zebe.
Hodim naprej in se trudim najti pot do moža in
hčerk. In naenkrat zagledam kmetijo. O sreča! Domačini mi bodo povedali, katera je prava pot do hriba,
kamor so šli moji dragi. Nakar zagledam žensko, ki
me je že nekaj časa opazovala. Čutila sem to. Oblečena je v rjavo-vijolično obleko, ki ji pada do tal, črni
lasje pa ji segajo do sredine hrbta. Njena polt pa je
tako gladka in svetleča, kot bi bila posuta z zlatim
prahom. Je kot boginja.
Pokima mi, naj pridem bližje. Poprosim jo za pomoč. Ona niti z očesom ne trzne in premika se nekako preveč počasi v nasprotju z mojo vnemo. Povabi
me v kuhinjo, polno dišečih zelišč. Reče mi, da jutri
izvem za pot. Tako srečna sem. Ponudi mi prenočišče,
jaz se uležem in že me ni več.
Zjutraj me zbudijo glasovi mrmrajoče množice.
Skrivnostna gospa je oblečena v enako obleko kot
prejšnji dan. Pove mi, da se bom morala udeležiti
njihovega svetega obreda v svetišču v gozdu. Nemo
prikimam. Zunaj je nepregledna množica ljudi, kakor
vdanih v usodo. Pridružim se jim tudi sama. Nekako
čutim, da ne spadam med njih, vendar me z naklonjenostjo sprejmejo medse. In hodimo.
Predolgo že hodimo in mene mrazi v lahni svetlo
modri oblekici. Nekako srečna pa sem le zaradi te
moje oblekice, saj je venomer in kar naprej prijetno
dišeča in čista. In edina stvar, ki je v tem trenutku
samo moja. Opazim, da ljudje sploh niso utrujeni,
imajo celo zamaknjen nasmešek na ustih. O bog, prijazni so!
Pridemo do ostrega desnega ovinka, kjer v jezercu opazimo človeka, obrnjenega s hrbtom navzgor.
Množica gre neprizadeto najprej in me opozori, naj
se ne oziram. Zveni kot prikrita grožnja, ne prošnja.
Obrnem se in jih ubogam. Vendar mi srce ne da miru
in se vrnem.
Pridem do jezera. Pogledam notri. Na jezeru, na
od sonca bleščeči gladini leži moški. Ne tisti od prej.
To je bitje žarečih, prebadajočih črnih žametnih oči
in svilnate polti. Niti slučajno ni podoben utopljencu. Mirno me gleda, jaz pa zrem vanj. Za sabo slišim
karajoči glas iz množice: »A si ga morala pogledati!
Le zakaj si ga pogledala!« Glasovi zvenijo očitajoče in
iz njih zvenijo obup, nemoč in dokončna neizogibna
usoda.
Jaz pa še kar strmim v dvoje prebadajočih črnih žametnih oči. S takih oči ne morem odmakniti svojega
vročičnega pogleda. Klecnem v kolenih in se notranje
stresem od nenadnega sladkega ugodja. Nakar moški
vstane. Gol stoji kot Apolon pred mano, si ogrne črno
svileno ogrinjalo z rdečim ovratnikom okoli popolnega telesa in me privzdigne k sebi. Zdrsneva čez pokrajino do vrha svetišča. Množica vdano vstopa v od
oranžne svetlobe žarečo jamo. Apolon me odložil na
kamnito mizo, iz katere se prijetno kadi, in prvič, odkar sem zapustila kočo, mi je prijetno toplo. Oziram
se naokoli in začutim njegovo golo telo ob sebi. Prižame me k sebi. Nič več ne potrebujem lahne svetlo
modre oblekice. Samo vzdrhtim v njegovem objemu.
■ 42 ■
■ 43 ■
Naslednji hip sem se prebudila, odprla sem oči in
takoj sem vedela, kaj so pomenile te sanje. Neznansko
hrepenenje po njem. Sporočila sem Sanji, moji tajnici, da me naslednjih nekaj dni ne bo in naj »ubogajo«
Jaka, mojega namestnika.
Oboževala sem vožnjo po avtocesti, nikoli nisem
hitela, in sem uživala ob potiho prižganem radiu. V
mislih sem obujala spomine na najino prvo srečanje.
Spoznala sem ga na neki zabavi. Mojega Doriana. Po
prvem stisku roke in pogledu v moje oči me ni več izpustil iz svojih jezerc. Ostala sem v njih in niti poskušala nisem odplavati ven. Čisto me je prevzel. Še isto
noč sem bila njegova, kot še nikoli prej od nikogar.
Rodila se je čarobnost ljubljenja, poželenja. Dorian
je najina srečanja uredil tako, da sva se dobivala na
klic. Zdelo se mi je lepo, vse, kar je Dorian predlagal,
se mi je zdelo lepo. Važno je bilo samo to, da ga zopet
vidim, da me vzame, najine noči v hotelski sobi so
bile najino kraljestvo sladostrastja. In nato slovo. Čez
mesec, dva je sledilo novo, noro poželenje, sledil je
klic in ponovno srečanje.
Najina srečanja v hotelu sva organizirala tako, da
je Dorian vedno prišel v sobo pred mano in me tam
čakal s strastjo, nežnostjo, predanostjo in nasmehom.
In kozarcem viskija v roki. Čisto vedno je bilo tako, to
je bil najin obred. Prepustila sem se mu v omedlevici.
Omedlevala sva, še preden sva sploh kaj spregovorila.
Ljubila sva se že pred večerjo, po večerji, sredi noči in
zjutraj. Jaz sem nato zaspala do popoldneva, ko sva se
zopet dobila, obiskala sva kakšno znamenitost, preživela čudovit večer in znova je sledila strastna noč.
In kar naenkrat sem se znašla pred hotelom. V recepciji pa me je čakalo pisno sporočilo, v katerem mi
je ljubi sporočal, da bo zaradi neodložljivega sestanka
prišel kasneje, okoli sedme ure zvečer, da hrepeni po
meni in komaj čaka, da me bo stisnil v objem. Pogledala sem na uro za receptorjevo glavo. Kazala je deset,
torej še devet ur in padla si bova v objem. Živo sem
si predstavljala njegov objem in ujela sem se z nasmehom na ustnicah sredi recepcije hotela. Poznala sem
takšne nenapovedane sestanke, saj sem bila v isti kaši
kot Dorian, oba sva cele dneve garala. Izjema so bili
najini dnevi.
Stopila sem ven. Tako lep sončen dan je bil! Prav
prijalo mi je, ko so me sončni žarki greli v hrbet. Odpravila sem se po poti, ki je bila vsa v zelenju, povsod
so bile klopce in ljudje so zasedli prav vsako od njih.
Daleč naprej sem videla lepo urejen park in sem šla
proti njemu. Pot me je vodila mimo številnih restavracij in od vonja po hrani sem začutila, da sem lačna
kot volk. Hitro sem se usedla v eno od njih, v tako, da
sem imela dober razgled na okolico. In že je bil natakar ob meni. Njegov: »Želite?« je v očeh izražal želim
te, to sem poznala, nadela sem si masko in naročila
z ledenim glasom. To ga je ohladilo. Pred mano se je
odvijal film na širokem platnu. Prav prijetno sem se
počutila in po odličnem kosilu sem si obljubila, da
bom kaj takega še ponovila. Pogledala sem na uro. Še
šest ur in padla si bova v objem.
■ 44 ■
■ 45 ■
Marina Haralovič
Deklica z noži
Pozno popoldan je. Dan se že nagiba v noč. V kuhinji
sem z mamo, sestro in bratom. Oče je prišel iz službe
malo pijan. Smrdel je, iz oči mu je bliskala jeza. Nekaj
je spraševal mamo in ona mu ni odgovarjala. To ga je
še bolj razjezilo. Odprl je kuhinjska vrata in jih zaloputnil za seboj. Tresk me je stresel. Oče je odšel v vas,
kjer bo nadaljeval s pitjem.
Čutim težo, ki se plazi po prostoru. Obtežila je
moje noge, leži v mojem trebuhu in na prsih, čutim
njeno težo na ramenih, ovila se je okoli moje glave.
Mama stoji pri kuhinjskem koritu in pomiva posodo. Molči. Njen molk je tako težek. Rada bi, da me
pogleda in me objame. Mi reče, da je vse v redu. Nič
od tega se ne zgodi. Njen obraz je brezizrazen. Mogoče ne ve, da sem tu? Kje sta moja brat in sestra? Ne
vidim ju in ne čutim ju.
Čas se vleče in očeta še ni domov. Mama mi naroči,
naj ga grem iskat v vas k sosedom. Strah me je, rada
bi ostala doma, a si ne upam reči ne. Odidem ven,
najdem očeta in ga prosim, naj gre z mano domov.
Vidim, da je že veliko popil, pri sosedu je boljše volje
kot doma. Ko sliši mojo prošnjo, ga dobra volja mine.
Stojim ob njem in čakam, da greva. Končno se odloči
in odideva domov.
Ko prideva domov, oče mamo nekaj vpraša. Ona
jezno odgovori. Oče se razjezi in začne vpiti, da jo bo
zadavil, da bo vzel nož in jo zaklal. Nista opazila, da
sem tudi jaz v kuhinji. Stojim med njima, mami obračam hrbet, skušam jo zavarovati. Oče krili z rokami in
jezno kriči. Vidim bes v njegovih očeh, voham smrad
alkohola. Strah me je, da bo mami kaj naredil. Ko se
izkriči, zaloputne vrata in odide spat. Kmalu zaslišim
glasno smrčanje.
Z mamo ostaneva v kuhinji. Nič ne govori. Neizmerno si želim, da reče nekaj, karkoli. Rada bi, da me
vzame v naročje in potolaži. Do konca pospravi in
reče, da greva spat. Preden se odpravim, iz predalov
poberem vse nože in jih skrijem pod hladilnik. Preverim, ali so noži čisto skriti, da se jih ne vidi. Potem
odidem v posteljo. Ležim, a ne morem spati. Srce mi
divje razbija, čutim ga v grlu in v glavi. Prisluškujem,
ali se kaj sliši od tam, kjer spita oče in mama.
To je bila najbolj glasna tišina v mojem življenju.
Imela sem 6 let.
Starši so bili sicer skrbni in dobrega srca. Vedno so
poskrbeli za družino. Bil je čas, ko sem ju ignorirala,
potem je sledilo veliko let jeze. Zamera je bila tako
močna, da me je prikovala na preteklost in mi skalila
veselje do življenja. Na izbiro sem imela dvoje: gojim
zamero še naprej ali pa nekaj storim. Vem, da mi nista
hotela storiti nič hudega. Nista znala ravnati drugače.
Ko sem to sprejela, sem občutila veliko olajšanje in
lahko sem zaživela v sedanjosti.
Življenje je lepo in dragoceno in škoda ga je zavreči
zaradi preteklosti.
■ 46 ■
■ 47 ■
Večina nas je že izkusila krivico. Večina nas je tudi
že kdaj storila krivico. V obeh primerih doživljamo
bolečino, dobimo ali povzročimo rane. Toda vsaka
rana, naj bo še tako velika, se sčasoma zaceli. V življenju ne zavržemo vsakega strganega oblačila. Zašijemo
ga in nosimo. Še vedno je uporabno in še vedno nas
greje.
Pogum je potreben, da vstaneš in spregovoriš. Pogum je potreben tudi za to, da sedeš in poslušaš. (W.
Churchill)
■ 48 ■
Mirjam Srebrnjak
Prvi spomin
Bil je eden tistih dni, ko čakam, da se odprejo vrata in
že ob pozdravu Svami Višvasakti Sarasvami čutim, da
sem dobrodošla. Iz mestnega vrveža, mimo ljudi, ki
s praznim korakom hitijo v nov dan, vstopim v njen
prostor. Ko se velika vrata zaprejo za menoj, imam
občutek, da sem stopila v drug svet. Svet, kjer sem
sprejeta takšna, kot sem, in kjer začutim notranji mir.
Brezčasnost trenutkov, ki jih doživljam ob strokovno vodeni meditaciji, me počasi popeljejo v breztežnostno stanje, ko v znani smeri letim v kozmos,
mimo zvezd, planetov in se vmes ustavim na Rimski
cesti, da jo okusim. Z občutkom hvaležnosti, skromnosti ter moči obenem prispem v čas prvega spomina. V vseobsegajočo polnost čutenja brez meja,
umeščena v prostor, kjer me preplavljajo občutja,
prostorna kot ocean, ki se širi v prostor, kjer so zvezde. Vse je eno. Morje, nebo, vesolje in jaz v maminem trebuhu. Globoka varnost prostorske orientacije,
občutek neskončne širine in podpore vsega, kar me
obdaja. Vez dveh bitij, ki čutita utrip srca, in ko želim
ujeti takt, se poigram, da srci zaigrata v enakem ritmu. Glasba, ki obeta varnost, ljubezen.
Prihaja trenutek resničnega življenja. Doživljam
neko vrsto večnosti, neminljivosti a tudi slutnjo, da
■ 49 ■
bo treba pomagati, ko bo prišel trenutek srečanja. Takrat iz vsake moje celice pride moč, ki sem jo prejela
ob prepletu doživetij v prostorski in časovni brezmejnosti popotovanja. Moč, da pomagam. Zdaj sem tu.
Meditacija me je varno in nežno pripeljala nazaj. Prerez popkovine mnogo let kasneje.
Nisem se še predstavila. Moje duhovno ime je Višvasakši. Tiha, vzvišena, večna opazovalka univerzuma. In potujem, opazujem, pomagam …
■ 50 ■
Renata Bukovnik
Prvi spomin
Spomini, spomini, spomini … A kateri je prvi? Pravi
spomin ali spomin po pripovedovanju? Kdo ve? Pravijo, da sem bila premala, da bi se spominjala dedka,
saj sem imela komaj dve leti in pol , ko je umrl. A
zakaj potem v moji glavi slike? Še se ga spominjam.
Mogoče je moj prvi spomin na sivolaso, starejšo
žensko z grbo, katere obraz je zguban, a poln miline
in prijaznega pogleda. To je obraz moje mame, ki me
ni rodila, a me je ljubila.
Spomin na cerkev, spomin na prvega Miklavža in
njegove parklje. Spomin na moje prvo razbito koleno? Veliko je spominov, a kateri je prvi, ne vem. Moj
prvi spomin na mojo pravo mamo, ki je še danes prežet s tesnobo in strahom.
Ne, nočem pisati o temačnih prvih spominih. Zato
bom pisala o nekem drugem prvem spominu, ki mi je
tudi najljubši spomin. In za skoraj vsak spomin lahko
rečemo, da je prvi.
Ta moj prvi spomin sega v leto 1984. Natančneje v
nedeljo, 12. novembra 1984. Ura je 13.28. »Deček je!«
pravi rdečelasi zdravnik, porodničar.
Tih, komaj slišen jok prihaja iz majhnega teleščka,
ki ga vidim le za trenutek. Jok pomeni, da je živ. Vesela sem.
■ 51 ■
»Gremo, še enkrat, pridni ste!« spet zaslišim glas
zdravnika. Ni časa za razmišljanje. Še enkrat mi telo
prevzameta bolečina in želja, da se čim hitreje konča.
Slišim babico, ki pravi, da ne ve, ali drži nogico ali
rokico. A je prepozno. Sedem minut kasneje se zasliši
še en komaj slišen jok majhnega telesa.
Hitijo, kako hitijo, da ga odnesejo na toplo, pod kisik. Želim si ju prijeti, ju objeti, povedati, da bo vse
dobro, da sem tu, da ne pustim, da ju vzame tema. A
možnost, da preživita, je majhna in boj za življenje je
pred mojimi željami.
»Čestitam, punca!« mi reče zdravnik.
»Sedaj je najlažji del za teboj, od tega trenutka naprej se začne delo. Želim vam vso srečo!« se nasmehne, me poboža po glavi in odhiti naprej.
To je moj prvi najlepši spomin. Spomin na dan, ko
sem prvič postala mama.
Dan, ki je prišel tri mesece prezgodaj, dan, ki bi
moral biti vesel, a v meni je vse jokalo. Najhujši strah,
kar sem ga doživela, se je zavlekel v moje kosti, moj
um, moje srce. Poznan mi je strah, ker je bil moj stalni
spremljevalec, a ta strah je bil drugačen, je bil močnejši, je bil strašnejši.
Ležim v postelji, okoli mene letajo sestre, babice,
zdravniki. Vsi mi čestitajo. A jaz kot robot ponavljam
besede.
»Sta še živa?«
»Sta v redu?«
»Ju lahko vidim?«
Minute so kot ure, ure so neskončne. Čez čas me
odpeljejo na oddelek porodnišnice. Nekaj kasneje se
vrata sobe odpro in sestri neonatalki pred seboj porivata čudno stvar, v kateri ležita majhni, čisto majhni
štručki in spita druga zraven druge, tako kot vseh šest
mesecev prej v mojem telesu. Dve temnolasi glavici,
ki bosta v naslednjih dneh bili boj za svoje življenje.
Kako zelo sem si ju želela objeti, a sem lahko le položila roki na hladno plastično steklo prenosnega inkubatorja, ki ju je grel.
»Saj vem, da je bilo toliko prezgodaj, ampak, ali ste
mogoče že izbrali imeni?« me prijazno vpraša ena izmed sester, ki sta mi pripeljali moja fantička.
Kot iz topa odgovorim: »Roland in Erik!«
»In kateri bo kateri?«
Zbegano ju pogledam in sestra Regina, ki se ji res
lahko zahvalim za življenje mojih sinov, se odloči:
»Dvojček A naj bo Roland, dvojček B Erik! Prav?«
Nasmehnem se in prikimam. Komaj slišno vprašam, ker se bojim odgovora: »Bosta preživela?«
»Če bosta prve tri dni, potem je nekaj malega upanja,« je bil odgovor, ki ga nisem želela slišati. Hotela
sem zagotovilo, da me bosta čakala, ko me odpustijo.
A tega mi nihče ni mogel dati.
Stiska me, ko jih gledam, kako odhajajo. Moja mala
nebogljena fantka, ki se bosta borila, a mene ne bo
zraven. Boli, boli!
Ležim in strmim v strop. Molim, ja, molim, kot
že dolgo nisem. Prosim za pomoč, prosim, da moja
otroka dobita možnost živeti.
Spet se odpro vrata in skozi njih vstopi moj mož.
Mladenič, lep mladenič 21 let, ki objame svojo 17-letno ženo. Jočeva oba. Oba se kljub mladosti zavedava,
■ 52 ■
■ 53 ■
da naju čaka dama s koso, ki želi tisto, česar ji ne moreva dati.
»Hitro pridite, če ju želite videti. Sedaj ju bodo odpeljali v Ljubljano!« nekdo odpre vrata in kliče mojega moža.
Teče, kot ni tekel še nikoli, in ko se vrne, v njegovih očeh sije nekaj, kar ni še nikoli sijalo. Prvič je videl svoja sinova in se zavedel, da je postal oče. Tistih
iskric v njegovih očeh ne bom nikoli pozabila. In ta
mladi fant, ki je nato vsako jutro prišel v porodnišnico po mamino mleko in ga nosil iz Kranja v Ljubljano,
da sva nahranila najina sinova, je tisti dan vso svojo
prihodnost dal malima dečkoma, ki sta potrebovala
njegovo moč.
Danes manjka le še nekaj dni, ko bosta dopolnila 30 let. Sem ponosna mama dveh lepih, prijaznih,
uspešnih mož, katerima je bila moč preživetja in
uspeha položena v zibko. Ni bilo lahko, a bilo je uspešno. Nikoli, prav nikoli, tudi ko so mi jemali upanje,
nisem podvomila o njuni moči. In imela sem prav.
Tudi smrt se da premagati in jo odgnati, če ti sedi na
ramenu.
Roland, ki so ga nekatere sestre in zdravnica na neonatalnem oddelku večkrat kar preimenovale v Ronalda, ker je bil pač v tistih letih ameriški predsednik
Ronald Reagan, je danes uspešen računalničar in zagrizen gorski kolesar. Erik pa je šel v svet plesa in tako
mene kot tudi vas razveseljuje z izrednimi nastopi.
In moj prvi spomin živi, živi in bo živel vekomaj.
■ 54 ■
Sandra Veble
Vse ob svojem času
»Veš, znam biti tudi samo tiho!« ji glasno odmeva v
glavi, ko v ponošeni trenirki z vrečko kuhinjskih
odpadkov teče po stopnicah navzdol do zabojnika, si
zatisne nos, dvigne pokrov in odvrže smeti. Njegov
mimogrede izrečeni stavek pred leti je naredil svoje,
ona pa v vsem tem času zelo malo. Ravno ko spusti
pokrov, zazvoni telefon, kot da bi slišal njene misli.
Na koncu pogovora jo še enkrat opomni: »V glavnem, če te bodo vprašali, jim reci, da smo bili včeraj
do polnoči! Tudi ti! Samo da veš! Prihajam!«
Njen komaj slišni ja jo znova stisne v kot. Pohiti v
klet po krompir, jezna, da ji stalno nekaj ponavlja: »Ne
zapiraj se med štiri stene. Pojdi ven z mano.« V njej pa
bobni: »Kakšne štiri stene? Ti si stena, preko katere ne
morem. Pa bi lahko samo vrata odprla in šla. Jaz imam
prijatelje! Ti hočeš, da grem s tabo, a samo da vidijo,
da nisi sam. Ko pa sva med ljudmi, me včasih še predstaviš, potem pa mi obrneš hrbet in kot kameleon spreminjaš barve, samo da si lahko z njimi in z vzdušjem
v prostoru. Sam pa mirno sediš na ušesih, z jezikom
opletaš po prostoru in se hraniš s svežimi informacijami
ter nedolžnostjo drugih. Samo da dobiš, kar potrebuješ.
Jaz pa se umaknem vase in kot skozi periskop opazujem
■ 55 ■
tebe in okolico. Tudi tonu besed prisluhnem in tišini, ki
nastopi vmes. Obleke me še najmanj zanimajo.«
Steče navzgor mimo napisa Dvigalo v okvari. Še
eno nadstropje, v prsih pa ji čedalje močneje razbija.
Odrine priprta vrata, takoj izklopi štedilnik in hitro
na stežaj odpre okna v spalnici in kuhinji. Lovi sapo
pred napol pripravljeno solato. Še par dodatnih vdihov, pa olje, sol in kis.
Komaj začne lupiti čebulo, ko že vstopi. Zamomlja
v pozdrav, odvrže torbo, si sezuje čevlje in jih topo
spusti na parket. Na poti do postelje se že napol sleče
in samo pade vanjo. »Ej, danes nareži več krompirja
kot včeraj,« ji pošlje glasno sporočilo iz spalnice. »Pa
okno zapri v kuhinji!« Lupina čebule se ji večkrat zatrga, med sekljanjem na kockice pa ji skozi solze počasi izginja njen razgaljeni obris. Zamisli se:
Postelja 140/200. Kdaj je bila nazadnje postlana s
francoskimi poljubi? Posel, denar, posel, stvari. Odnos
na papirju, papirologija med rjuhami, fascikli na postelji, zajtrk in večerja prav tako. TV nasproti nje, daljinec na njej in hladilna krema za boleče mišice obvezno
ob njem. »Posel laufa,« jim pravi. Večkrat tudi meni.
Govori mi, da jim hoče pomagati, vozi pa kot tank čez
njih, pod pretvezo, da jih rešuje, pa tudi sam rabi pomoč! Ko pa pride domov, se zvali v posteljo in jaz naj
se potem ukvarjam z njim. Mu kuham, ga malo zmasiram, poslušam o težavah drugih, ki da se mu smilijo.
Hoče, da sem stalno ob njem, le da njega takrat ni. Če
ni med nama TV, so pa tam drugi ljudje.
Olupi krompir in ga začne rezati. Kuhinjski prag
zaškripa. Z odprtimi usti in z nožem v roki se obrne
in krompir ji pade na tla. »Ooo, kdo pa je priplaval iz
spalnice?« Ko stopi mimo nje ga tleskne po zadnjici,
on pa se le kislo nasmehne. »Juha in solata sta že,«
zažvrgoli in mu naredi prostor. V bolj poskočnem
tempu nadaljuje rezanje krompirja in z na široko odprtimi očmi od strani škili, ko vzame steklenico olja iz
omarice in ga zaspano vliva v ponev. Steklena plošča
na štedilniku kmalu pordeči in tudi njej je že bolj toplo pri srcu. On pa tiho stoji in čaka.
Z goro čebule in grmado krompirja na leseni deski
sem mu sproščeno približa kot že dolgo ne, on pa obstane kot vkopan. Ves trd in z zabodenim pogledom
naredi dolg korak nazaj.
»Saj je samo krompir,« mu reče.
Brez besed ji iztrga desko iz rok in čebulo strese v
ponev, iz katere se že zelo kadi. Močno zacvrči in vonj
po prežganem se pomeša z vonjem po ribah. »Uf,
smrdi!« ga zvije in brcne v krompir na tleh. »A nisi
odnesla smeti?«
»Sem! A če si želiš jesti ribe doma in če nočeš
prepiha, jih moraš tudi vohati. Sam si včeraj hotel,
da greva ven takoj po kosilu.« Ugrizne se v jezik. S
stisnjenimi ustnicami vso pozornost usmeri le drgnjenju umazane posode od prejšnjega dne in jo kar z
mrzlo vodo začne splakovati.
Nedeljsko popoldansko sonce obsije kuhinjski
pult, njen pogled pa odtava mimo njega skozi okno in
se ustavi na nežnih iglicah borovca, ki se pozibavajo v
vetru. Napetost v prostoru prekine močan pok. Čvrst
strok glicinije se v kozarčku za liker razpoči, da oba
■ 56 ■
■ 57 ■
v loku odnese s kuhinjskega pulta na tla in semena
popadajo ven.
V njej se nekaj premakne. Nekaj, prej prekrito z
muljem, se odtrga z dna in se čedalje hitreje premika
in dviguje, dokler se na koncu ne dotakne površja in
kot cunami butne ven: »Midva si pa res ne znava stati
ob strani. Se ti ne zdi, da sva zabredla? Samo vodo
kaliva. Ti rešuješ druge, jaz tebe. Vem, da ti je marsikdaj težko, a je tudi meni. Kot včeraj na večerji, ko mi
je tvoj cenjeni bodoči poslovni partner skušal stlačiti
vse redkvice v usta, ti pa si samo glavo držal vstran.
Ej, rdeče so! In ni bila samo ena! Pa za isto mizo si
sedel! Nič nisi rekel! Nima veze, da je bil pijan in da
je tvoj prijatelj! Ne zagovarjaj ga več! Če ne bi tokrat
vstala in šla, bi se spet delal neumnega do konca! In še
to! Ne bom več lagala zate!«
Kot molji iz predolgo zaprte shrambe zdaj njeni
občutki vzletajo na prostost in ji poplesavajo pred
očmi. Stopi v kabinet in se sesede na stol.
Zagleda se v že pozabljene čopiče in barvice v lončku pred seboj. Pobrska po predalu in s šilčkom ošili
barvico za barvico. Prvič jih tako našpiči. Videz visokih petk po zadnji modi. Pokončne, a se hitro zlomijo. Raznobarvni opilki ji dišijo, ko padajo na bel list
papirja. Iz črno-belega razmišljanja jo potegne nazaj
v realnost.
Ne ve več, ali jo je bolj sram njegovega obnašanja
ali tega, da mu mora položiti roko na bok, da lahko
zaspi, potem pa se odmakne. Le pazi na razmak tistih
nekaj centimetrov, da je spet ne začuti ob sebi, a da
njene roke ni več tam. Večkrat ji reče: »Tako bo, kot ti
hočeš.« Tokrat ima prav.
Roke se ji preveč tresejo, da bi pisala na papir. Z
dvema prstoma komaj odstrani njegov las s tipkovnice in počasi tipka črko za črko:
»VČERAJ, KO SI KONČNO PRIŠEL DOMOV, BI
SE TAKO ZJOKALA, A SE NISEM, KER SI ZAJOKAL
TI, IN TO ME JE ZMEDLO. VEM, DA JE TO LE NEKAJ PRVIH OBČUTKOV, NE DA BI TI JIH TIHO
POŠILJALA PO ZRAKU IN TI NAJ BI JIH RAZUMEL … IN NOČEM TE POVOZITI KOT TANK, KER
TUDI TO NISEM JAZ.«
Bambus
■ 58 ■
■ 59 ■
Špela Sanabor
Staro bitje
Tatica, ki kradeš mladost.
Kdo ti daje pravico, kdo ti narekuje čas?
Kje se rodiš in kdaj razgubiš?
Živel je možakar,
ki je rad kaj popil
in vedno dajal pametne nasvete.
Na videz je kazal,
da v njegovem življenju ničesar ne manjka.
Lepo je bil rejen.
Razumel jo je,
razumel njeno šibkost in nemoč.
Hodil je počasi in okorno,
tako kot ona.
Sedaj, ko je že toliko doživela,
uvidela pravzaprav, da svet ne nosi rožnatih očal,
ve, da je bil poseben človek,
ki se je okolico trudil sprejemati.
Vendarle … okolica ga nikoli ni dobro sprejela.
Starost, zakaj prekmalu si ji ga vzela?
Zakaj si pustila, da se vrne v pepel?
Nekje globoko lep spomin tiči.
Njegovi beli lasje sprijeti zadaj za tilnikom,
odpeta srajca in modre hlače.
V neskončnost je prešteval avtomobile.
Imeli so ga za pijanca,
verbalno je zlorabljal svojo ženo.
Žal ni vedel, kaj počne,
vsakič, ko naglas zmrdoval se je.
Najraje na svetu je imel svojo vnukinjo.
Podarjal ji je sladkarije in drobiž.
Problemi drugih nikoli niso bili njegov trn v peti.
Bil je iskren.
■ 60 ■
■ 61 ■
Moj prvi spomin
Sol na koži se mi sprehaja, skozi vsako poro mojega telesa,
sonce prijetno žgečka moj utrujeni obraz.
Zasidram se.
Vedro se že polni s sladkasto letino,
rdeča zemlja se pripravlja k počitku.
Tiho, v tišini.
Midva odideva s polja,
ko brž planem pokonci,
zavem se.
Bile so sanje preteklosti, bil je spomin.
Sol na koži se mi sprehaja,
skozi vsako poro mojega telesa.
Veliko je bilo prahu,
še več brazgotin.
Tečem.
Vsak moj korak je lažji,
spremljam svoje globoko dihanje.
Pregorim.
Molčim in gledam v svobodno prostranost,
tako daleč je, a hkrati tako blizu.
Mislim na sanje.
Moj prvi spomin me popelje tja,
tja v brazde, polne krompirja
in grabežljivih ročic.
Poleg si stari oče briše pot z obraza
in preklinja sebe,
mojo nemoč.
■ 62 ■
■ 63 ■
Urška Anja Levstek
Kolikor hitro sem mogla, sem tekla do letališkega terminala. Imela sem le še pet minut za prijavo. Potem
pa kar naenkrat bam in buf ter klank, na koncu pa
splašš in nato samo še aua. Ko sem pritekla izza ovinka, mi je spodrsnilo na sveže pomitih tleh in padla
sem na čistilko. Pri tem pa se je njena milnica za pomivanje razlila po tleh, po njej, po meni in po moji
torbici. Hitro sem vstala in se, ne da bi si jo dobro
ogledala, nekoliko zasoplo opravičila, potem pa takoj
stekla naprej. Imela sem namreč samo še pet minut za
prijavo za polet iz Peruja v London. Od pravočasnega prihoda je bila odvisna moja služba, morda tudi
življenje.
Ko sem pritekla do pravega terminala, sem prijavo
ujela le za las. Zapletlo pa se je z vozovnico. Izginila je! Potem pa sem ugotovila tudi, da mi je izginila
denarnica. Kako že pravijo? Ko ima vrag mlade …
Očitno moj padec po tleh le ni bil tako nedolžen, kot
sem mislila. Krajo sem seveda takoj prijavila. Kot se
pogosto zgodi, je do nje prišlo v najslabšem možnem
času. Pod nobenim pogojem namreč nisem smela zamuditi na sestanek ali se kakorkoli zameriti šefu. To
bi bilo zame usodno. Zato sem, na mojo veliko srečo,
iz gole previdnosti kupila vozovnico za polet prej, kot
bi lahko.
Mlada temnolasa letališka uslužbenka, ki sem ji
želela prijaviti krajo, je s polikanimi, ravnimi lasmi v
svoji svetlo modri uniformi z našitki barve perujske
zastave že na prvi pogled izžarevala učinkovitost in
nedostopnost. Kot se je kmalu izkazalo, se o nedostopnosti nisem motila. Učinkovitost pa je bila druga
pesem. Preden sem prišla na vrsto, je minila ena ura,
pred mano pa je bila v vrsti le mlada mamica z vreščečim dojenčkom, ki je to svojo lastnost z velikim
navdušenjem kazal vsem, ki so bili dovolj blizu.
Potem ko sem se zadnje tri četrt ure izmenično
nemirno prestopala v vrsti in z nogo tapkala po tleh,
sem se zgrozila že ob sami misli na svojo usodo, če
ne dobim denarnice. Slišala sem že govorice o šefovi
krutosti ter na lastne oči videla nekaj posledic njegove
jeze. Želela sem si, močno sem si želela, da to ne bi
doletelo tudi mene.
Ko sem končno prišla na vrsto, me neučinkovita
in nedostopna temnolaska dolgo ni hotela ne pogledati ne poslušati. Ves čas je visela na facebooku ter se
hkrati po skypu pogovarjala s svojim fantom. Jaz pa
sem morala medtem čakati pred njenim okencem. Ko
mi je končno prisluhnila, mi nikakor ni želela verjeti,
da me je okradla njihova čistilka. V naglici si čistilke
namreč nisem niti dobro ogledala.
Prepričana sem bila le o tem, da je oblečena v vijolično haljo, ima lase spete v figo in da je zajetne postave; njeno težo sem občutila, ko se je zvrnila name.
Mlada uradnica pa mi je nadvse resno zatrdila, da
■ 64 ■
■ 65 ■
Letališka tatica
imajo vse njihove čistilke enotno uniformo, ki zajema
turkizne hlače in prav tak brezrokavnik z logotipom
njihovega letališča. Priznati sem morala, da na čistilki nisem videla nič takega. Poleg opisa čistilke nisem
imela nobenih dokazov, razen še vedno premočene
torbice, za katero pa je mlada gospodična trdila, da
sem si jo zmočila in namilila na stranišču samo zato,
da bi lahko tožila njihovo letališče in dobila odškodnino. Zagrozila mi je, da bo poklicala varnostnike,
če takoj ne zapustim njihovega letališča. Nad takšno
nesramnostjo sem bila jasno povsem šokirana.
Obupana sem se prijela za glavo. Naveličala sem
se že prepiranja z letališkimi uradniki ter stanja v neskončno dolgih vrstah v zatohlih in soparnih letaliških prostorih. Takrat se je zgodil čudež. Z bližnjega hodnika je, s hrbtom obrnjena proti meni, prišla
tatinska čistilka. Ker mi letališka uradnica ni hotela
verjeti, sem se odločila, da bom stvari vzela v svoje
roke. Kljub jeznemu vpitju mlade uradnice za mano
sem šla do čistilke in ji v obraz povedala, kaj si mislim
o njej, ter jo prosila, naj mi vrne ukradeno.
Sploh me ni poslušala. Ravno nasprotno. Stekla
je od mene. Jaz pa seveda za njo. Z letališkima varnostnikoma za petami, za katera mi je bilo v tistem
trenutku povsem vseeno, sem ji polna adrenalina sledila po požarnih stopnicah v gornja nadstropja. Tri
nadstropja do vrha je pretekla s hitrostjo, kakršne ji
nikoli ne bi pripisala. Še celo privzdignila si je delovno obleko, da bi lažje tekla. Povsem zadihana sem ji v
španščini zaklicala: »Gospa, ustavite se prosim!«
V tistem trenutku se je zaradi šoka zapletla v svoje
nerodno oblačilo in se v raztrganih natikačih spotaknila ob lastne noge. Takrat sem slišala samo še njen
dolgi zategli: »Aaaa!« Odkotalila se je po stopnicah
navzdol, jaz pa sem se ji v zadnjem trenutku umaknila ter še preskočila njeno zavaljeno telo, ki je nemočno opletalo za oprijemom, da bi se ustavilo. Na
svoji vrtoglavi poti ji je uspelo prestreči še varnostnika. Tako so se valili in poskakovali čisto do dna kot
ogromna človeška krogla.
Počasi in previdno sem stopila mimo obeh varnostnikov do negibne čistilke in hladnokrvno pobrskala po njenih žepih. Našla sem, kar sem iskala.
Nisem smela zapravljati časa, takoj sem morala oditi. Šla sem na stranišče in se s pomočjo ličil iz
nevpadljive ženske spremenila v zapeljivo lepotico.
Preoblekla sem se v eleganten kostim znane in zelo
drage modne znamke ter si nadela plavolaso lasuljo. S svojim drugim potnim listom sem se brez težav
prijavila za naslednje letalo za London. Z uslužbenko
sem delila šalo o policijskih sirenah v daljavi, ki so se
vztrajno približevale letališču, flirtala z mladim poslovnežem in se nasploh vedla kar najbolj očarljivo,
prijazno in sproščeno.
Končno letalo.
Tik preden bi morali vzleteti, pa nas je ustavil prihod policije. »Sranje,« sem pomislila. Šele ob presenečenem pogledu mladega poslovneža in policistke
sem se zavedla, da sem to rekla na glas. »Ravnokar
sem ugotovila, da sem pozabila vzeti uspavalne tablete,« sem odgovorila na vprašujoča pogleda. Policistka
■ 66 ■
■ 67 ■
mi je podarila nasmeh, ki naj bi bil razumevajoč. V
resnici ni imela časa, da se ukvarja z mano. Niti najmanj nisem ustrezala opisu osebe, ki jo je iskala; na
paž postriženi rjavolaski nevpadljivega videza, oblečeni v ponošene kavbojke in potiskano majico skupine Iron Maiden.
Ko smo končno vzleteli, sem zavzdihnila zaradi napornega dne in se zadovoljno pretegnila na sedežih
prvega razreda. Končno sem se lahko sprostila. Naročila sem šampanjec in med srkanjem razmišljala,
kako bom zapravila svoj delež ukradenega zlata. To
je bilo varno spravljeno pod elektronskim ključem, ki
je bil naposled spet v moji lasti. Ves čas je bil skrit v
moji denarnici.
Šef bo zadovoljen nad odlično opravljenim ropom,
pa še tekmecev sem se končno znebila.
■ 68 ■
Vera Horžen
Duda v plamenih
V kmečki kuhinji je prijetno toplo. Toplota seva iz
zidanega šporheta, obloženega z belimi kahlicami, z
bakrenim kotličkom za vodo v kupolastem zidcu ob
steni. V zid vgrajena črna kovinska vratca zakrivajo
odprtino, skozi katero se kuri lončena peč v hiši. Pod
pomivalnim koritom je omarica, ki ima namesto vratc
na šini nabrano rožnato tkanino, nad njim visi belo
platno z modrim vezenjem, ki izrisuje okroglolično
gospodinjo s puhtečo skledo v rokah, dva nasmejana
otroka in napis Ljubo doma. V bledo zeleni omari se
v vitrini s pomičnimi šipami s cvetličnim vzorcem na
čipkasto izrezljanih papirnatih podlogah šibijo jedilni
in čajni porcelan, poslikan s šopki jagod, ter steklenka
s kozarci.
V kotu pod oknom je klop, pred njo lesena miza s
predalom. Med lesenimi deščicami so ozke režice, v
katere Janko in Nežica vrezujeta z nožičkom, zavzeto jih poglabljata, iz njih se potem skotrljajo drobni
prsteni črvički. Andrejček njuno početje spremlja iz
stajice. Če se vsi trije otroci postavijo v vrsto, so kot
stopničke, med enim in drugim je le dobro leto razlike, Andrejček je še v pleničkah, komaj je shodil, Nežica je ta srednja, Janko pa se pred njima že postavlja s
prvorojenskimi pravicami, ki so pravica močnejšega.
■ 69 ■
Na kišti za drva sedi starejša ženica. Počasi srka bel
kofe iz porcelanaste šalice in pogleduje k čebljajočim
otrokom. Ko melje kruh, ji krajci naglavne rute, zavezane pod brado, veselo plešejo gor in dol, tako kot se
premika njena čeljust na uvelem obrazu.
Odprejo se vrata, vstopi gospodinja Vida s kupom
drv v naročju, za njo soseda Milka. Starka vstane, odpre pokrov kište, polena glasno zaropotajo. Milka se
hrupno usede za mizo. Vida ima najprej opraviti v
špajzi, potem na štedilniku pogreje mleko, osladkano
za Andrejčka nalije v stekleničko, za Nežico in Janka pa v rdeča lončka z belimi pikami in vanj nadrobi
kruh.
Še preden poda otrokom hrano, plane soseda:
»Tako velika, pa ima še dudo!« in s prstom pokaže na
drobno deklico, ki zavzeto seslja cucelj.
»Ja, saj smo jo skušali odvaditi, pa ne gre. Jo špotamo, sem ji dudo že večkrat vzela, a je tak jok, da sem
ji jo vrnila. Ne zaleže,« deklico zagovori mama.
Milka se obrne k Nežici: »Ja, kaj boš šla še z dudo
v šolo? Ne boš mogla v šolo, če boš imela dudo. Kar
doma boš. Dudo imajo samo dojenčki.«
Nežica otrpne, neha sesljati in se z velikimi očmi
zazre v mamo. Kako si želi, da bi jo mama obranila
pred to hudobno teto!
»Daj dudo,« pravi mama, tokrat neobčutljiva za
prestrašene poglede punčke. »Saj si slišala, kaj je rekla
teta. Ne boš mogla v šolo, če boš imela dudo. Ko si pa
tako želiš, da bi šla kmalu v šolo!«
»Ja, v šolo bom šla!« pravi boječe Nežica, misleč, da
ji grozi še ena nevarnost.
»Potem pa daj dudo,« vztraja mama.
»Ne, ne dude, ne dam dude,« že v joku vpije Nežica.
Mama dvigne jokajočo Nežico v naročje. Deklica
že upa, da je grožnja minila, hlipanje potihne. Mama
z železnim kavljem povleče rinke na plošči šporheta
na stran, da planejo ven oranžni plameni in vročina
zabuhti v obraz. Trepetaje zakoplje deklica obraz v
mamine prsi.
»Nežica,« pravi mama, »če ne vržeš dude v ogenj,
ne boš šla v šolo.«
Nežica plane v neutolažljiv jok. Mama ji vzame
dudo iz ust.
»Zdaj boš pokazala, da si že velika punca, kar sama
vrzi dudo v ogenj,« pravi mama dobrikajoče se in potisne dudo deklici v ročice.
»Ne, ne bom vrgla dude v ogenj,« komajda slišno
zahlipa Nežica.
»Vrzi dudo v ogenj!« mama nepotrpežljivo dvigne
glas.
»Vrzi dudo v ogenj, to ni za tako veliko punco, kaj
boš z dudo,« prigovarja soseda.
Nežici se podira svet, skozi solzno kopreno vidi
privoščljivo sosedo, strogi obraz mame, tiho babico,
ki prikimava in naprej melje svojo skorjo. Janko in
Andrejček z odprtimi usti strahoma opazujeta dogajanje. Mama trdo prime za drobno roko, v kateri
deklica tišči dudo. Nežici pohajajo moči, ne more več
stiskati peščice, prstki se ji razklenejo in dudo že objamejo plameni.
»Ne, ne, duda, duda …« zahlipa, potem jo pograbi
krčevit jok. Mama potisne rinke nazaj in zmagoslavno
■ 70 ■
■ 71 ■
reče: »No, zdaj boš pa lahko šla v šolo! Tako je prav,
zdaj si velika,« in punčko posadi nazaj na klop. Nežica
se zakoplje v blazino, v njej zaduši parajoč jok, mama
pa se s sosedo zatopi v pogovor, kaj sta letos posadili
na njive, ali je že kaj prišlo iz zemlje, kdaj bo telila
krava in kako kaže vreme.
■ 72 ■
Psihoterapija in literatura
Brez stika ni terapije
Oktobra in novembra 2014 sem se kot predstavnica
specializantka integrativne gestalt psihoterapije IGW
Dunaj in študentka zadnjega leta magistrskega študija na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze
Sigmunda Freuda udeležila treh delavnic kreativnega
pisanja Beletrinine literarne šole.
Beletrinin projekt kreativnega pisanja je mnoge od
nas vzpodbudil k raziskovanju svojih skritih čustev,
spominov, izkušenj, k podoživljanju, občutenju. Zapisano doživljanje smo posredovali literarni mentorici, pisateljici Gabrieli Babnik, in to delili skupaj na
delavnici.
S soustvarjanjem varnega prostora v okviru kreativnega pisanja proze in poezije je Gabriela Babnik
skupaj z vodjo Beletrininega projekta Darjo Demšar
in Tomažem Gerdino ter ostalimi predstavnicami
specializantkami psihoterapije Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda Brigito
Korpar, Vero Horžen in Marino Haralovič popeljala
udeležence v podoživljanje ranljivosti, v dostop do
notranjih občutij in v raziskovanje vzorcev preteklosti prek današnjega videnja sebe.
Moje opažanje, da je literarna mentorica Gabriela Babnik s svojim razumevanjem, toplino, širino in
znanjem v vsakem od udeležencev literarne delavnice
vzpodbudila, usmerjala in vodila raziskovanje notranjega doživljanja, je še bolj potrdilo moje videnje, da
je pomembno biti, ne imeti. Biti človek. Zdi se mi, da
je pri vsakem od nas našla pot in nas kljub različnosti,
■ 75 ■
ki jo vsak prikaže v svoji individualnosti in kreativnosti, pripeljala k samozavedanju in možnosti rasti
ob pisanju, ko ujamemo besede, ki so v nas že zapisane in samo čakajo, da se rodijo. V geštalt terapiji je
ustvarjanje kontakta poleg odnosa med terapevtom
in klientom eden izmed osrednjih pojmov. Če ni kontakta, ni terapije, saj klient nima možnosti zavedanja
in odgovornosti do doživljanja sebe in življenja tukaj
in zdaj.
Osebno sem ob iskrenih in globokih izpovedih
udeležencev doživljala hvaležnost, da sem lahko del
skupine, ki je s svojo različnostjo in raziskovanjem
skritih čustev ter notranjih glasov občutila prepletenost vseh nas, še posebej ko smo se predstavljali s svojimi literarnimi deli z naslovom Prvi spomin. Tako
bogato in intimno doživljanje človeških globin lahko
vzpodbudita le prostor in čas, ki si ga vzamemo zase,
in z osebnim pristopom Gabriele Babnik so iz spominov preteklosti in doživljanja v nekem času nastali
tudi visoko literarni teksti.
V prihodnje bi si želela še podobnih delavnic, saj
ima pisanje močan vpliv na doživljajski svet, kjer
imamo možnost vstopa v uvid in ovrednotenje našega duševnega in družbenega delovanja. Brala sem
raziskave dr. Jamesa W. Pennebakerja, profesorja na
Univerzi Teksas v Austinu, ki v svojih prispevkih in
knjigah pravi, da pisanje vsakemu posamezniku omogoča, da sistematizira dogajanje in istočasno integrira
čustva in misli v povezavi z dogodki, ki jih opisuje.
Veseli me, da je Beletrina izpeljala kreativno literarno delavnico pisanja, izrazila idejo in željo po so-
delovanju z našo fakulteto in predvsem spodbudila
osebe z motnjami v duševnem zdravju, da pokažejo
svojo ustvarjalno plat in se dotaknejo globin notranjega morja, ter da skupaj soustvarjamo, se slišimo
in razumemo. Zadnji dan literarne delavnice me je
preplavil občutek preprostosti in moči, ko se nam je
s svojo milino, srčnostjo in energijo pridružila pisateljica in še mnogo več, gospa Ifigenija Simonović. S
svojim pristopom je dala zaključku delavnice še novih spodbudza nadaljnje raziskovanje, ustvarjanje.
Upam, da je skupno soustvarjanje na literarni delavnici vzpodbudilo udeležence, da bodo s pomočjo
psihoterapije omogočili svojim notranjim potencialom, da se razvijejo, in dogodkom iz otroštva, ki morda niso razrešeni na ustrezen način, dali možnost, da
se razvijejo, razrešijo in jim omogočijo polno, svobodno življenje.
■ 76 ■
■ 77 ■
Mirjam Srebrnjak
Samo sedi in pusti, da gre ven.
Pogum za samorazkrivanje v javnosti
Je rekla Gabriela.
Kaj je notri, kar hoče ven? Lahko dopustim, da gre
ven? Smem to povedati na glas?
Zgodbe in pesmi so pred mano razgrinjale dele življenja. Ena pesem me je ganila do solz, izkričala je
bolečino, strah, a tudi pogum. Pomislila sem, da je
bolečina morala najti pot ven, tako se je oslabila njena
energija.
Vsak človek je svoja zgodba. Izkušnje zlorabe, občutki osamljenosti in nezaželenosti, spomini, sanje,
izmišljene osebe in situacije – vse to se lahko medsebojno prepleta in je material, iz katerega človek črpa.
Ustvari občutek, da nekaj mora ven. Povedati pesem,
zgodbo je zdravilno. Človek jo lahko izlije na papir ali
pove drugemu človeku. Izpovedi sledi občutek olajšanja, morda tudi praznine. Vendar je to praznina, ki
željno čaka na novo vsebino. Biti tukaj in zdaj je tisto,
kar si želimo. Včasih je pot do tega dolga in naporna,
odpreti, pregledati in sortirati je treba veliko prtljage
iz preteklosti.
Pesniki, pesnice in pisateljice, ki sem jih spoznala
na delavnici, imajo potreben pogum in moč, da razpakirajo svojo prtljago.
Povabila na kreativno delavnico z Beletrino in pisateljico Gabrielo Babnik v sodelovanju s FPZ SFU sem
bila zelo vesela, še enkrat najlepša hvala!
Kaj je tisto, kar se me je na srečanjih najbolj dotaknilo?
Zaupanje, sproščenost, pristnost, odkritost, prijaznost, povezanost, sprejetost, gostoljubnost.
Gabriela Babnik je vodila srečanja z žensko milino,
ki nas je popolnoma osvojila. Kot mentorica je znala
prisluhniti vsem udeležencem, ki so se delavnice udeležili z različnimi interesi, tako tistim, ki so se nadejali
strokovne kritike, usmerjanja in spodbude pri svojem
literarnem ustvarjanju, kot onim, ki so šele želeli najti
besede in glas za svoje notranje vsebine. Spodbudila
je tudi nas psihoterapevte, da smo tako kot ostali udeleženci napisali domačo nalogo – prvi spomin. Res je
treba zbrati precej poguma pri vsakršnem samorazkrivanju v javnosti.
Vsako posamezno srečanje me je napolnilo s toplino in dobroto. To je bila izkušnja človečnosti,
pristnega stika s sočlovekom, kar v pospešenem
tempu življenja prevečkrat pogrešamo. Umetniško
ustvarjanje je obenem tudi ustvarjanje medčloveških
odnosov – vsak umetnik si želi, da ljudje prisluhnejo
njegovi izpovedi, najsi bo preko besede, podobe ali
glasbe.
Najti besedo v sebi in jo izpovedati, da nagovori
čim več ljudi, da v njej najdejo tudi sebe – včasih smo
Marina Haralovič
■ 78 ■
■ 79 ■
temu rekli lepa literatura, zdaj žal tega izraza ne slišimo več, ga pa vsebuje ime založbe Beletrina.
Tudi v psihoterapevtskem procesu se srečujemo s
pristnostjo in odkrivamo človečnost v sebi in sočloveku. Prisrčno vabljeni tudi v tovrstno ustvarjanje!
Vera Horžen
■ 80 ■
V sanjah sem razreševala to, česar v budnosti
nisem znala
Razveselila sem se povabila, možnosti, da psihoterapevti in specializanti psihoterapije, ki delujemo v okviru Psihoterapevtske ambulante Fakultete
za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda
Freuda v Ljubljani, sodelujemo v projektu Beletrinine literarne šole kreativnega pisanja. Prepletanje
psihoterapije in literature združuje dve področji,
ki sta mi najljubši in ob katerih se najbolj zavem,
kdo sem. Odkar pomnim, mi je bilo najljubše brati,
brati, brati in poslušati življenjske zgodbe. Našega
prvega srečanja sem se udeležila z radovednostjo
in odprtostjo, saj še nisem imela izkušnje literarne delavnice. Globoko so se me dotaknili zgodbe
udeležencev in njihov pogum za razkrivanje svojega notranjega dogajanja. Očarala sta me Gabrielino
subtilno vodenje delavnice in milina, s katero se je
posvečala vsakemu od udeležencev. Naše druženje
so prevevali odprtost, sprejemanje in človeška toplina. Svojevrstna izkušnja je bila tudi ustvarjanje
pesmi na temo prvega spomina, k čemur nas je po
prvem srečanju spodbudila Gabriela. Ne, ni lahko
prebrati in deliti napisanega, izstopiti iz tišine in
vzpostaviti dialog s sabo in drugimi, še posebej če
ima izraženo močno emocionalno ozadje. Ko sem
poslušala pesmi in prozo udeležencev, sta mi večkrat prišli na misel Freudovo videnje odnosa med
literaturo in psihoanalizo in njegovo mnenje, da velja
■ 81 ■
pričevanja literatov visoko ceniti, saj, kot pravi, »po
navadi veliko vedo o stvareh, ki so med nebom in
zemljo in o katerih nam naša šolska modrost še ne
pusti sanjati«. Psihoanaliza si je tako za jedrni kompleks izposodila ime iz znamenite antične drame
Kralj Ojdip. In prav pesniki, pisatelji in dramatiki
so bili poleg filozofov prvi, ki so govorili o nezavednem, o nezavednih čustvih, o afektih, sanjah,
racionalizaciji, sublimaciji in determinizmu vsega
psihičnega dogajanja ter opisovali vpliv socialnih in
psihičnih dejavnikov na nastanek psihičnih motenj
in bolezni. Zavezništvo med literaturo in psihoanalizo se je na svojstven način pokazalo tudi pri nas,
v pisanju Slavka Gruma, ki je v Dogodku v mestu
Gogi upošteval temeljne psihoanalitične aksiome,
in Vladimirja Bartola, ki je napisal roman Čudež na
vasi, v katerem je glavni junak psihoanalitik, kar je
bilo v času nastanka dela edinstveno v evropskem
prostoru. Vladimir Bartol velja tudi za prvega slovenskega »klinika«, saj se je psihoanalize lotil tudi
praktično. Stik z nezavednim dogajanjem je preveval tudi pisanje udeležencev delavnice, ki so med
drugim govorili o dogajanju, pobranem iz sanj, o
pisanju na nezavedni ravni in želji ozavestiti, kar je
le bežna slutnja. Ena od udeleženk je z globokim
uvidom svoje notranje dogajanje ubesedila takole:
»V svojih sanjah sem razreševala to, česar v budnosti nisem znala.« Naše srečevanje na delavnicah se
bo nadaljevalo s skupinsko terapijo in individualnimi psihoterapijami. Srčno upam, da nam bo uspelo
izpeljati tudi nadaljevanje delavnic in razviti terapevtsko orodje za uporabo pisanja o travmatskih,
stresnih in emocionalnih dogodkih. Zahvaljujem se
vsem, s katerimi smo se srečevali in srečali.
■ 82 ■
■ 83 ■
Brigita Korpar
Iz mnenj udeležencev
Za izkušnjo literarne šole, za bodrilne kot tudi kritične
besede mentorice, za spoznavanje soudeležencev in
njihovih literarnih in notranjih svetov sem hvaležen.
Zame je bila udeležba na Beletrinini literarni šoli na
eni strani izziv, preverba, lakmusov papir, da vidim,
kje in kako stojim s svojim literarnim ustvarjanjem –
ali je sploh za kaj ali ne –, na drugi strani pa je bila
to priložnost srečanja z drugimi pišočimi. Beletrinina
literarna šola je bila zame dragocena izkušnja, čeprav
sem se skozi ta proces srečal tudi z manj prijetnimi
stvarmi, občutji. Tako sem razmišljal, da bi izkoristil
tudi terapevtsko podporo, ki je bila ponujena v okviru
šole– predvsem kot nasvet oziroma napotilo, kako naj
v svoje življenje vključim tudi ustvarjanje. Izkazalo se
je namreč, da imam dar, danost, in prebudila se je potreba, da to danost razvijam in negujem še naprej. V
katero smer me bo ta pot vodila – bom še videl.
rana nad poezijo udeležencev. Sama se rajši podajam
v stavke, ki oblikujejo zgodbo. S pridihom eroticizma.
Jana Osterman
Zdaj vem, da je bilo vredno, saj občutka, ko nekdo
prebere tvoje pesmi naglas, ne gre zamenjati. Spoznala sem izredno prijazne ljudi, ki so v svojem življenju
doživeli različne tragedije, pa vendar so bili v naši sredi, neomajni kot še nikoli. Z velikim veseljem sem poslušala njihove zgodbe in kritike gospe Gabrijele Babnik. Čutim, da so mi še bolj razširile obzorje. Sedaj
sem prepričana v naslednje besede: »Če je za vas vaše
delo res najslabši zmazek, kar ga premorete, ni nujno,
da bodo tako razmišljali tudi ljudje, ki vas poznajo, so
literarni kritiki, zato le pišite.«
Špela Sanabor
Aljoša Petrovčič
Menim, da ta tri naša druženja tako ne bodo ostala
le na papirju. Ali v tabeli, ki zajema naš podpis udeležbe. Temveč sem ob sladkem breskovem soku in
drobljivih piškotih v dlani z vsemi čutili srkala naše
tekste. Koliko izzivov za pisanje.
Spoznala sem, kakšne talente skriva vsak izmed nas
globoko v sebi. In veliko od nas jih ne prebudi. Oča■ 84 ■
■ 85 ■
kazalo
Uvodne misli
Beletrinina literarna šola za vsakogar
Jezikovno omočevanje
6
8
Prvi spomin
Alida Klemenčič PREDGOVOR15
Aljoša Petrovčič Stopnice19
Brigita Korpar Prvi spomin
27
Brigita Krek Padli angel
28
Atlantida
31
Manela Prvi spomin
32
Dušan Domazet Prvi spomin – po resnični zgodbi
34
Jana Osterman ZATO SEM NORO TE LJUBILA …
37
Ljiljana Peklaj Spoznanje41
Marina Haralovič Deklica z noži
46
Mirjam Srebrnjak Prvi spomin
49
Renata Bukovnik Prvi spomin
51
Sandra Veble Vse ob svojem času 55
Špela Sanabor Staro bitje
60
Moj prvi spomin62
Urška Anja Levstek Letališka tatica
64
Vera Horžen Duda v plamenih
69
Psihoterapija in literatura
Brez stika ni terapije
75
Samo sedi in pusti, da gre ven. 78
Pogum za samorazkrivanje v javnosti
79
V sanjah sem razreševala to, česar v budnosti nisem znala
81
Iz mnenj udeležencev
84
BELETRININA LITERARNA ŠOLA ZA VSAKOGAR
Avtorji:
Alida Klemenčič, Aljoša Petrovčič, Brigita Korpar, Brigita Krek, Duša Svete,
Dušan Domazet, Jana Osterman, Ljiljana Peklaj, Marina Haralovič, Mirjam
Srebrnjak, Renata Bukovnik, Sandra Veble, Špela Sanabor, Urška Anja Levstek,
Vera Horžen
Uredila
GABRIELA BABNIK in TOMAŽ GERDINA
Lektura
MONI RADEŽ
Oblikovanje naslovnice
LUKA KRAVANJA
Tehnični urednik
MARKO HERCOG
Izdajatelj
BELETRINA, zavod za založniško dejavnost
Borštnikov trg 2
1000 Ljubljana
www.zalozba.org
Za založbo
MITJA ČANDER
Ljubljana 2014
© Beletrina, 2014. Vse pravice pridržane.
Brez predhodnega pisnega dovoljenja Beletrine je prepovedano reproduciranje, distribuiranje,
dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih
delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim
interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-82(0.034.2)
808.1:82.0(0.034.2)
BELETRININA literarna šola za vsakogar [Elektronski vir] / [avtorji Alida Klemenčič … [et al.]
; uredila Gabriela Babnik in Tomaž Gerdina]. - El. knjiga. - Ljubljana : Beletrina, 2014
ISBN 978-961-284-042-6 (pdf)
1. Klemenčič, Alida 2. Babnik, Gabriela
276874496