DRUŽINA IN VRTEC V SKUPNI NALOGI ZA ODGOVORNO
ODRAŠČANJE OTROK
ZDENKA ZALOKAR DIVJAK
Ko se starši odločite za vrtčevsko varstvo, je bistveno vaše zaupanje v ustanovo in strokovno
osebje. Starši zaupate v vrtec, če verjamete, da je vaš otrok v vrtcu na varnem. Varnost je vaše
merilo zaupanja. Zavedati se morate, da bo otrok zaupal v vrtec toliko, kolikor vrtcu zaupate
vi.
Družina in vrtec se morata uskladiti glede:
 otrokovih potreb (hranjenje, spanje, igra);
 pričakovanj in zahtev do otroka.
Za starše je najboljše merili otrokovo počutje v vrtcu. Glede na to, kaj nam otrok pove,
sklepamo kako se počuti v vrtcu. Težava se pojavi takrat, ko otroka vprašamo kako se je imel
v vrtcu, a nam o tem ne zna veliko povedati, vsaj še ne v tistem trenutku. Vrtčevski otrok
mora doživetje najprej podoživeti in nam ga kasneje lahko zaupa. Razlog, zakaj nam otrok
težje ubesedi vrtčevska doživetja je ta, da predšolski otrok živi v svojem pravljičnem svetu.
Težko verbalizira čustva in dogajanje. Poleg tega je predšolski otrok čustveno in intinutivno
bitje. Kar je doživel mora podoživeti in se umiriti. Zato se zgodi, da nam v danem trenutku ne
pove nič, nato pa zvečer ali ob kakšni podobni situaciji pove, da so v vrtcu počeli to in to.
Otrok nam bo povedal, da so bili danes v knjižnici, ko bomo mi odšli v knjižnico, se pravi, ko
bo dobil asociacijo na to, pa čeprav so bili v knjižnici teden nazaj. Dobro je, da se zavedamo,
da če bomo otroku dali čas, bomo izvedeli vse.
Težava današnjih staršev in tudi vrtcev je ta, da skušamo dati nepravilne vsebine v predšolsko
obdobje. Hkrati, ko učimo otroka angleščino, ima doma morda še dudo.
Sedaj se bomo sprehodili po nekaterih ključnih točkah otrokovega razvoja v predšolskem
obdobju.
Prvo leto otrokovega življenja – DOJENČEK.
Pri letu dni je otrok psihološko in razvojno pripravljen, da se preneha dojiti. Da se takrat
dojenje preneha, je pomembno zaradi različnih stvari, a najpomembnejši je razvoj govora.
GOVOR: okoli leta dni otrok začne izgovarjati besede. K razvoju govora lahko pripomoremo
z gledanjem slikanic, z lepim govorom brez pomanjševalnic, s prepevanjem, z recitacijami ...
Pomembno je, da ima otrok gibljiv jeziček, saj se v nasprotnem primeru v starosti treh let
pojavijo govorne težave.
DUDA in STEKLENIČKA: 18 mesecev do 2 leti je skrajna meja za ukinit dude in
stekleničke. Najpogosteje otroka pripravljamo na to tako, da mu rečemo, da je velik, da dude
ne potrebuje več in mu dudo vzamemo. V danem trenutku se bo otrok z nami strinjal, zvečer
pa bo v hiši kaos. Dudo se znebite na takšen način, da vi ne boste nič kivi. Dude ni, jo je
vzela muca, kuža .... In dude od tistega dne, ko se v to prepričamo, ni več v stanovanju, niti
rezervne ne.
Otrok si želi biti velik, mi pa smo tisti, ki se moramo odločiti, da dude ne bo več, ne pa otrok
sam. Starši se moramo v to prepričati in pri teh stvareh biti odločni, saj si naši otroci to
zaslužijo. To ne velja samo pri dudi, ampak pri vseh razvojno pomembnih korakih: DUDA,
PLENICE, HRANJENJE ....
PLENICE: 2 leti je meja pri odvajanju od plenic. Za to odločitev ne odgovarja otrok, ampak
mi sami. Ne sprašujemo otrok ali damo plenice stran, ampak se o tem odločimo mi. Ne se z
otrokom na odrasel način dogovarjati o teh stvareh. Dve leti star otrok ne razume našega
dogovora. Mi se z njim zmenimo, da nam mora povedati, kdaj bo šel lulati, otrok pa se kljub
temu polula v hlače. Nato mu rečemo, da smo se dogovorili, da nam bo povedal. Otrok ne
razume tega dogovora in potem, ko mu to govorimo se počuti krivega.
Pri odvajanju od dude in plenic je bistveno sodelovanje med vrtcem in domom. Če vam
vzgojiteljica pove, da dude otrok ne potrebuje, je tudi doma ne dajemo. Ravno tako je pri
plenicah. Če nam vzgojiteljica reče, da je otrok pripravljen na to, da mu vzamemo plenico, to
tudi upoštevamo.
Otrok želi napredovati, želi biti velik. V predšolskem obdobju otrok najbolj napreduje v
samostojnosti. Samostojnost je otrokova glavna skrb – SAMOSTOJNOST, ne pa to, koliko
tečajev obiskuje.
HRANJENJE: Izbirčnost – otroci se ne rodijo izbirčni. Zdrava prehrana je raznovrstna
prehrana. Otrok mora imeti 5 zdravih, raznovrstnih obrokov na dan. Med obroki pa samo
pijača, najbolje voda in nesladkan čaj. Glavni razlog za neješčnost otroka je pretirana
pozornost staršev. Ko damo otroku zelenjavo na krožnik, začnemo govoriti, kako je to dobro,
zdravo ... Otrok zaradi našega pretiranega govorenja takoj posumi, da nekaj ni v redu in začne
hrano zavračati. Če otrok noče pojesti kar je skuhanega, to dobi pri naslednjem obroku. Med
obroki pa mu ne dajemo nič priboljškov, saj tako ne bo pri obroku dovolj lačen, da bo
poskušal pojesti. Če noče večerjati, naj gre lačen spat.
Koliko časa naj otrok sedi pri mizi, če ne želi jesti? To se moramo odločiti glede na
počasnost/hitrost otroka. Npr: 25 minut pri obrokih. Če v tem času ne poje – se trma, naj
vstane in pri naslednjem obroku dobi isto. Med obroki pa se samo pije voda ali nesladkan čaj.
Pri vseh stvareh je tako, če se starši začnemo drugače, »umetno«, obnašati otrok to začuti,
kljub temu, da mi skušamo to skriti. Če ob poslavljanju v vrtcu začnemo otroka pretirano
stiskati, mu dajati preveč ljubčkov, bo takoj posumi, da se dogaja nekaj hudega. Zakaj pa je
mami tako hudo, kam me bo pa sedaj poslala. Tako začne dvomiti v vrtec in začne jokati.
Zato moramo mi zaupati, če želimo, da bo otrok zaupal in se počutil varnega.
Otroku meje pomenijo varnost. Spoštovanje s strani otroka ni samoumevno, moramo si ga
graditi, čeprav smo starši. Gradimo si ga pa tako, da za otroka skrbimo v veri za njegovo
dobro in mu postavljamo meje, ki ga varujejo in ob katerih se otrok počuti varnega.
OBLAČENJE, HRANJENJE, WC ta opravila so otrokova dolžnost in njegova naloga. Za to
lahko skrbi sam in to ga naredi samozavestnega, velikega. To se ukaže in ne pogojuje ali
nagrajuje. Ne bo nagrajen, če nekaj poje, kajti to je osnova za kasnejše bolezni hranjenja.
OBLAČENJE: Da se obleče je njegova naloga in se za to ne nagrajuje. Če se noče zjutraj
preobleči, naj gre v vrtec kar v pižami. Vajetno se bo pri vratih premislil in se šel preobleči.
Če ne bo jedel, bo lačen. Pogojevanje, če poješ, dobiš sladico, je nepravilno.
Nagrajujejo oz. pogojujemo lahko stvari kot so na primer: če ne pospraviš igrač, ne bo
pravljice – v negativnem smislu. Ali pa, če ne pospraviš igrač, jih jutri ne bo več.
SPANJE – otrok mora od rojstva naprej spati v svoji postelji. Pri spanju je pomemben večerni
obred, ki mora biti vedno enak, tudi ob vikendih. Naredite si obred: npr: večerja, kopanje,
pravljica in spanje. Otroško spanje je izjemno pomembno, saj ponoči otrok podoživlja, kar je
doživel čez dan.
Zanimivo je tudi, da otrok kliče ponoči, ko noče spati sam, tistega starša, ki je bolj popustljiv.
IGRA: Igra je za otroka zelo pomembna. Pomembna je kot hrana in spanje. Današnji otroci se
ne znajo več igrati. Imajo preveč igrač in konstantno so pod našim drobnogledom. Otroci si ne
podajajo navodil iger. Ne znajo se več igrati igre, kot smo se jih nekoč igrali mi. Npr. gnilo
jajce. Pravila za to igro jim moramo posredovati mi odrasli, ker si otroci med seboj ne znajo
več posredovati navodil. Prav tako ni več prostora za domišljijsko igro, saj so poplavljeni s
številnimi igračami in nič več si ne ustvarjajo sami, saj jim igračo takoj kupimo. Ne izdelujejo
več frač, dojenčkov, vozičkov ... Vse to jim kupimo, še preden izrazijo željo po tem. V
današnji igri ni prostora za domišljijo, ker jim to enostavno ni potrebno.
Če je današnjim predšolskim otrokom dolgčas, jim starši takoj ponudimo neko dejavnost. Niti
mu ne dopustimo, da sam najde neko dejavnost, ki bi ga zanimala. Starši ne smemo
konstantno ponujati otrokom idej na pladnju. Današnji otroci se igrajo po naših navodilih.
Med otroci samimi ni posredovanja pravil iger, prav tako si ne izdelujejo sami igrač, vse jim
takoj kupimo (namesto, da bi sam izdelal dudo za dojenčka, mu jo kupimo).
Ni potrebno, da se starši igrajo z otroki, pomembno je, da je otrok ob vas – da ga znamo
vpeljati v vsakdanje življenje, v naša gospodinjska opravila. Otroci se pravzaprav najraje
igrajo sami. Če mi preveč usmerimo otroka, kako naj se igra, mu ni treba uporabljati
domišljijo in pri tem ne razmišlja.
To je izraz naše pretirane skrbi – mi razmišljamo namesto njih in jim s tem škodujemo.
Heterogene skupine v vrtec so tiste, ki otroku prinašajo veliko pozitivnega. Otroci se v takšnih
skupinah učijo eden od drugega. Veliki so zgled malim, veliki pa skrbijo za male. V takšnih
skupinah otroci sami urejajo medsebojne odnose. Dogaja se, da skušamo urejati odnose med
sovrstniki tako v vrtcu, kot med sorojenci doma. Tako se zgodi, da mlajši otroci pretepajo
starejše brate in sestre, ker nismo dovolili, da se med otroci vzpostavi odnos, ki ga sami
korigirajo. Naravno je, da starejši otroci obvladajo mlajšega. Če ga mi pri tem umetno
omejujemo, bo starejši otrok mlajšega tepel, ko nas ne bo v bližini. Če mlajši pretepa
starejšega, odmaknemo mlajšega, ne pa starejšega. Starejše otroke moramo naučiti, da se
postavijo zase – ne sme pa udariti nazaj. Starejši otrok mora mlajšemu postaviti meje, prav
tako se mora starejši otrok naučiti sam zavzeti zase – to mu uliva samozavest. Ni prav, da se
mora starejši odmakniti, ker ga mlajši tepe. Ena izmed rešitev: starejšemu otroku damo igrače
na višjo mizo, kjer ga mlajši ne more motiti.
Pri 3,5 letih mora otrok že znati deliti igrače s sovrstniki in sorojenci.
V družini in heterogenimi skupinami lahko otroka naučimo konstruktivnega reševanja
konfliktov – konfliktnih situacij.
V predšolskem obdobju je pomembno, da otroku privzgojimo samostojnost. To je naša
najpomembnejša naloga, ki jo moramo opraviti v otrokovem predšolskem obdobju. Hranjenje,
spanje, skrb za osebno higieno ... so stvari, ki otroku dajejo občutek ODGOVORNOSTI,
SAMOZAVESTI in ZADOVOLJSTVA.
In ne pozabimo na pravljice. Pravljice imajo izredno vzgojno moč. Otrok živi v pravljičnem
svetu. Kar mu ne moremo razložiti v pogovoru, mu lahko razložimo s primerno pravljico.
Povzeto po: Zdenki Zalokar Divjak
Pripravila: Jerica M. Vukoje, svetovalna delavka