Kdor zna, pač zn

Naš ­čas, 7. 4. 2011, bar­ve: ­CMYK, ­stran 13
LJUDJE
7. aprila 2011 Zaleščanski portreti2
Janez Dvornik
Našla sta se šivilja Angelca Petrin
iz Krnice nad Mozirjem in krojač
Alojz Dvornik iz Paške vasi. Alojz
je bil zaposlen na železnici, Angelca
pa je po poroki doma gospodinjila
in šivala, da je k hiši prišel še kak
dinar. Skromna železničarska plača
ni zadostovala za štiričlansko družino, okoli stare zidanice v Malem
Vrhu, ki sta jo kupila z denarjem
od prodane stare hiše v Podvrhu,
ki jo je podedovala Angela, pa tudi
ni bilo kaj prida zemlje, le majhen
sadovnjak in njiva za sproti. Povrhu
vsega pa je bil Alojz slabega zdravja in se je zgodaj upokojil. Janez je
svoje starše z rojstvom osrečil 11.
decembra 1956, sestrica Marija pa
decembra čez pet let in za kazen ga
je morala vse otroštvo brezpogojno
ubogati. Ker so živeli čisto blizu središča Šmartnega ob Paki, je bilo
otrok za igro vedno dovolj. Nabijal je žogo, pozimi se je sankal,
saj smučk ni imel. Največ pa so
se otroci igrali v gradbeni jami
nove osnovne šole. Seveda jim ni
bilo tuje tudi rabutanje sadja. Ker
je ena Janezovih tet, ki je bila nuna, delala v otroškem zavetišču
na Dunaju, je ob obiskih vedno
prinesla igrače. Z Dvorniki je živela tudi stara mama, s katero si
je bil Jani zelo blizu.
Bil je druga generacija v novi
osnovni šoli. Učil se je takrat, ko
je moral, a zdeloval je vseskozi.
Računanja pač ni in ni maral,
je pa imel rad zgodovino in zemljepis pri tovarišu Balažiču ter
telovadbo pri Tonetu De Costi.
Rad in veliko je bral in bil zagret za
nogomet, branil je celo za pionirsko
moštvo, a ko je nekoč dobil močan
udarec v glavo, je z aktivnim igranjem prenehal in se že takrat bolj
posvetil organizaciji. V razredu je
bilo vsega štirinajst otrok, zato tudi
kakšne posebne izbire med dekleti
ni bilo. Jani je morje prvič videl šele
v osmem razredu, sta pa bila z očetom dvakrat na Dunaju pri teti, saj
sta imela prevoz z železnico zastonj
… Vsake počitnice je z mamo in sestro obiral hmelj. Na zaključni izlet
ni šel, saj ni bilo denarja …
Dvorniki so prevzeli pobiranje radijske naročnine na širšem območju Šmartnega, vse do Polzele. Jani
je bil tako inkasant vse od osnovne
šole do svojega petindvajsetega leta.
Po predlogu učiteljev naj bi Jani, ki je takrat že bil Jaka in to tudi
ostal, šel v Velenje za varilca, pa se
je raje vpisal na poklicno šolo za
orodjarja. V Gorenju je dobil štipendijo in se z vlakom trikrat na
teden zjutraj vozil v šolo, dvakrat
pa na prakso. Ker so bili vlaki redki, je vozačem vedno ostajalo obilo
časa, ki so ga zapolnili z igranjem
kart ali nabijanjem praznih konzerv
po železniški postaji, dokler jih niso železničarji zaklenili ven. Na vlaku jim je nekoč železničar Konjska
smrt dragocene tarok karte kar preluknjal z luknjačem za vozovnice.
Naklonjen je bil zgodovini in zemljepisu pri profesorju Lubeju, a
nasploh se njegova ljubezen do učenja tudi sedaj ni nič spremenila –
najraje je pač imel prosti čas. Kaj
hitro se je vključil v mladinsko organizacijo v Šmartnem ob Paki. Za
svojo dušo je brcal žogo, pomagal
pri urejanju nogometnega igrišča
in organizaciji tekem. Zgodaj so ga
porabili pri izvedbi prireditev, veselic … Vedno se je družil s starejšimi
fanti, ki so bili aktivni pri nogometu
in mladini, recimo s Prašnikarjevima bratoma, Kranjčevim Jožetom,
Jankom Goričnikom …
Ko je leta 1974 šolo končal, si
je vzel deset dni počitnic, potem
pa postal kalilec v Gorenjevi orodjarni. Kaljenje v repičnem olju mu
je načelo zdravje in leta 1979 so ga
prestavili v kontrolo. Še prej, leta
1975, pa je seveda odšel k vojakom.
K obalni artileriji. Najprej za pol leta na otok Lastovo, v podzemne rove, morje je gledal le od daleč, manjkalo je vode, pravih sanitarij ni bilo,
hrana je bila zanič. Vse trpljenje na
Lastovu je bilo potem v preostalih
šestih mesecih v Splitu pozabljeno.
Delal je na vojaški bencinski črpalki, hrana je bila dobra, na splitsko
rivo pa so vojaki množično hodili
gledat brhke kopalke.
Na svoje Šmartno je bil vedno zelo navezan, nikoli ga ni vleklo kam
drugam, tudi kasneje, ko bi lahko
po politični lestvici kdaj splezal višje. Njegovo mnenje je, da se da tudi v majhnem kraju ustvariti veliko
dobrin, ki jih imajo večja mesta. Le
želeti si je treba in vztrajati pri uresničevanju idej. Tudi trmast moraš biti. In da je Jaka vzor trme, bo
verjetno potrdilo tri četrtine Šmarčanov – z njim na čelu. In tako se
je tudi loteval nalog. Od leta 1977
do 1982 je bil predsednik ZSMS,
Zveze socialistične mladine Slovenije v Šmartnem ob Paki, od leta
1987 je bil član občinske konference ZSMS, kjer je tudi vodil gibanje
Naša beseda, sodeloval pri Titovih
štafetah in ostalih dogodkih. Našo
besedo je vodil tudi za celo regijo.
Leta 1982 se je Jaka zaposlil kot
kurjač - kotlarski strojnik prvih treh
blokov elektrarne. Višja plača, tri
izmene, hrup, magnetno sevanje in
nič gibanja. Zato nič čudnega, da je
šel leta 1998 v službo vzdrževanja
za kontrolorja in da je od leta 2007
zaradi težav z zdravjem zaposlen na
štiri ure. In nič ni čudnega, če pravijo, da so »energetiki« po dolgih letih
navadno malo gluhi, glasni, debeli
in neporočeni.
Jaka je imel že čez sto kilogramov, pa je s svojo trmo pri petintridesetih močno shujšal. Da je glasen, je dejstvo in njegovo repenčenje z raskavim glasom dostikrat doni po Šmartnem. Tudi poročen ni,
ob vseh aktivnostih doslej ni imel
trajne zveze, morda je malo zahtevnejši, ne mara hinavščine, laži
… No, na domači zemlji si je konec
osemdesetih let zgradil hišo.
Ustanovitev stranke LDS je dala
Jaku novega poleta. Še iz zsms-jevskih časov se je družil z Anderličem, Školjčem, Golobičem, v Šmartnem ob Paki je sekretar odbora
LDS vse od ustanovitve. Aktivno se
je vključil v ustanavljanje samostojne občine. Ni skrivnost, da se je veliko šmarške politike dogajalo v go-
29
stilni Pri Malus, pri Ivanu, na vikendih in po zidanicah. Tudi to ni bila
nikoli skrivnost, da ima Jaka botre
v Ljubljani. Sicer pa je zelo načelen,
včasih tako zelo, da mu že škoduje.
Pravi, da je politika delo in ustvarjanje, ne pa prepiranje. To je v majhnem kraju še toliko pomembneje.
Res je, da so jo nekdanjemu županu
Ivu Rakunu kdaj tudi po pobalinsko
zagodli, recimo zaklenili sode ali pa
gnoj prestavili na streho, ampak to
ni imelo posledic za njihovo sodelovanje. Na zadnjih volitvah je šele
prvič kandidiral za občinskega svetnika in pogrnil …
V zadnjih desetletjih v Šmartnem
ob Paki skorajda ni velike zadeve,
v katero ne bi bil tako ali drugače
vpleten tudi Janez Dvornik. Leta
1986 so obnovili kulturni dom in
postal je njegov skrbnik, potem so
uredili letni oder na gradu, trikrat
je sodeloval pri selitvi knjižnice,
nazadnje leta 2009 odločilno,
za kar je od velenjske knjižnice
prejel kipec deklice s knjigo …
kot organizator je pomagal pri
ženskem rokometu, pri nogometnem klubu je bil sekretar in
leta 2000, v času 'sanacije', nekaj mesecev celo direktor kluba.
Takrat je njegovo zdravje zaradi
stresa najbolj trpelo. Tudi pri delu turističnega društva ga je bilo
vedno najti.
Posebno poglavje je mladinski
center. Da, če ga imajo v Velenju, ga lahko imajo tudi v Šmartnem! Leta 1998 so ustanovili
javni zavod Mladinski center
Šmartno ob Paki in v dobrem
desetletju za dejavnost centra
obnovili staro pošto, v nori akciji so iz devet kilometrov oddaljenih
Preserij po cesti pripeljali star kozolec, nazadnje pa še v izredno lep
prostor, za dogodke in ustvarjanje,
pravijo mu Marof, preuredili bližnje
gospodarsko poslopje … Direktor
Mladinskega centra je že od ustanovitve, ima sklenjeno pogodbo, a
plačila doslej za svoje delo še ni dobil, kvečjemu je za Mladinski center zapravljal svoje tolarje in evre.
Pa nič ne de, načrtov je še veliko.
Zdaj je potrebno nadaljevati izgradnjo Oaze mladosti, ki bo povezovale različna področja mladinskega
turizma v občini.
Konjičkov, razen nekoč igranja
nogometa, Jaka ni imel nikoli. Pravzaprav tudi ni bilo časa. No ja, vedno je rad skočil na kakšen izlet v
tujino, kot nogometni navijač je bil
na svetovnih prvenstvih v Južni Koreji in Južni Afriki, hodil je na tekme smučarke Ane Drev… Ima že
kar zavidanja vredno zbirko športnih kap.
Po jutranji službi v elektrarni se
za Jaka začenja delo v Mladinskem
centru, kjer je običajno kar deklica
za vse. Popoldne skoči domov, da
kaj malega poje. Ali pa skoči na kosilo k mami, če ne na kosilo, pa vsaj
toliko, da malo poklepetata in poboža muco in psa. Kajti popoldne
ga spet čakajo obveznosti v centru
ali pa kakšno lobiranje pri Malus
ali v eni od zidanic. Ponavadi se
potrudi, da je doma do televizijskih
Odmevov.
Danes si je težko predstavljati
Šmartno ob Paki brez živahnega,
glasnega in trmastega Janeza Dvornika. Ljudje v Šmartnem se pošalijo, da bi morda počasi že lahko
odložil mladinske akcije in začel
pripravljati projekte za novi dom
upokojencev …
n Vlado Vrbič
Kdor zna, pač zna
13
mi je dodatne volje, energije, je izziv
za glasbeno izobraževanje v prihodnje. Vesel sem tudi, ker mi uvrstitev omogoča sodelovanje na mednarodnem tekmovanju, na katerega
se bova z mentorjem prijavila.«
V Novem mestu, Brežicah, Krškem in v
Med velenjskimi komornimi skuMariboru je pred nedavnim potekalo državno pinami
pa je največ točk osvojil kitekmovanje mladih glasbenikov Slovenije.
tarski duo Maša Kljun in Lara Oprešnik: »Potrebnega je bilo kar nekaj
truda, ki se nama je obrestoval. PriBilo je že 40. po vrsti, na njem pa
prave na tekmovanje so
so nastopili le najboljši s predhobile tudi po zaslugi mendnih regijskih tovrstnih tekmovanj.
toric Katje Žličar Martin
Tokrat so tekmovali harmonikarji,
in Monike Vehovec prirogisti, trobentači, pozavnisti, bajetne. Uspeha sva veseli
ritonisti, tolkalisti, klavirski, kitarše toliko bolj, ker sva bili
ski dui, klarinet kvintet in evfonisti.
med najmlajšimi klavirŽe po tradiciji je med nastopajočiskimi dui. Menili sva, da
mi vsako leto veliko učencev glasbeimajo najini konkurenti
ne šole Frana Koruna Koželjskega
zaradi daljšega glasbeiz Velenja in prav tako po tradiciji
nega staža več izkušenj,
se vračajo s teh tekmovanj z zavidakakovostnejši program.
nja vredno bero osvojenih plaket.
Na tekmovanje sva šli z
Tudi letos je bilo tako in kar soglaželjo po visoki uvrstitvi,
šamo lahko s tistimi, ki so uvrstitve
Oskar Rednak saj sva na regijskem tekkomentirali: kdor zna, pač zna.
movanju prejeli 99 točk
Na državnem tekmovanju v igranju na omenjene instrumente je iz
velenjske glasbene šole nastopilo
26 posameznikov oziroma sestavov, od tega jih je šest osvojilo zlato plaketo: harmonika, 1. c kategorija: Andraž Malgaj, zlata plaketa,
2. nagrada; evfonij, 1. b kategorija:
Luka Ovčjak, 1. c kategorija: Anja
Blažič, zlata plaketa, 2. nagrada; trobenta, 1. a kategorija: Miha Stankovič; pozavna, 1. b kategorija: Oskar
Rednak, zlata plaketa, 2. nagrada;
klavirski duo, 1. kategorija: Maša
Kljun, Lara Oprešnik, zlata plaketa, 2. nagrada.
Rekli so:
Oskar Rednak je prejel med posameznimi tekmovalci velenjske
glasbene šole največ točk, 96,60:
»Pozavna je zakon. Nanjo igram
tri leta, moj mentor je Janez Šuligoj. »Ujeli« smo se, kar med drugim
dokazuje moje veselje do igranja
Klavirski duo Maša Kljun in Lara Oprešnik
na instrument in nenazadnje tudi
uvrstitev na državnem tekmovanju.
Na tako zahtevni preizkušnji sem
nastopil prvič. Z odra sem odhajal
z dobrim občutkom, na razglasitvi
rezultatov pa se je stvar tudi potrdila. Vesel sem uspeha, prav tako
mentor, moji starši in sošolci. Vlil
od 100 možnih. Kljub temu zlate
plakete nisva pričakovali. Za nagrado sva si prislužili sodelovanje na
mednarodnem tekmovanju. Poleg
priznanja sva veseli tudi tega, da
sva se veliko naučili in pridobili dodatne izkušnje.«
n tp
Prvih 15 let za Goličnikov orkester
Koncert ob 15. obletnici orkestra – Nedelja, 10. aprila, v Vinski Gori
– Številni glasbeni gostje
V zasebnem glasbenem centru
Goličnik, kjer ne poučujejo samo
harmonike, temveč v njihovi glasbeni šoli učijo tudi kitaro, bas kita-
se mi zdi teh prvih 15 let še toliko bolj pomembnih. Zakaj prvih?
Ker jih bomo čez 15 let imeli 30.
O tem sem prepričan,« je povedal
Robert Goličnik. Obletnico bo
pospremil tudi njihov nov, četrti
Avbreht, Navdih, Šepet, Slovenskih 6, Unikat, Franci in Lovro
Stopar, Rene Črešnar, voditelj pa
bo Franci Podbrežnik Solčavski.
Vstopnice za koncert, ki bo v nedeljo ob 15. uri v večnamenski
ro, bariton, klavir in pojejo, je njihov orkester te dni star točno 15
let. »To je gotovo zelo pomemben
dogodek tako zame kot za vse, ki
se pri nas učijo, sploh za otroke.
Orkester je namreč generacijsko
zelo pester in vsi skupaj v našem
orkestru delujemo kot eno. Zato
glasbeni projekt z desetimi skladbami, ki so ga posneli posebej za
to priložnost in ga bodo predstavili v nedeljo na koncertu. Pridružili
se jim bodo številni gostje - Robi
pravi, njihovi glasbeni prijatelji:
Modrijani, Nuša Derenda, Slovenski zvoki, Ansambel bratov
dvorani v Vinski Gori, pa si lahko
priskrbite v: Čevljarstvu Irman,
cvetličarni Iris, gostišču Hren, pri
Robertu Goličniku (041 661 229)
ali uro pred koncertom.
Vesna Glinšek
n