Naš čas, 7. 4. 2011, barve: CMYK, stran 13 LJUDJE 7. aprila 2011 Zaleščanski portreti2 Janez Dvornik Našla sta se šivilja Angelca Petrin iz Krnice nad Mozirjem in krojač Alojz Dvornik iz Paške vasi. Alojz je bil zaposlen na železnici, Angelca pa je po poroki doma gospodinjila in šivala, da je k hiši prišel še kak dinar. Skromna železničarska plača ni zadostovala za štiričlansko družino, okoli stare zidanice v Malem Vrhu, ki sta jo kupila z denarjem od prodane stare hiše v Podvrhu, ki jo je podedovala Angela, pa tudi ni bilo kaj prida zemlje, le majhen sadovnjak in njiva za sproti. Povrhu vsega pa je bil Alojz slabega zdravja in se je zgodaj upokojil. Janez je svoje starše z rojstvom osrečil 11. decembra 1956, sestrica Marija pa decembra čez pet let in za kazen ga je morala vse otroštvo brezpogojno ubogati. Ker so živeli čisto blizu središča Šmartnega ob Paki, je bilo otrok za igro vedno dovolj. Nabijal je žogo, pozimi se je sankal, saj smučk ni imel. Največ pa so se otroci igrali v gradbeni jami nove osnovne šole. Seveda jim ni bilo tuje tudi rabutanje sadja. Ker je ena Janezovih tet, ki je bila nuna, delala v otroškem zavetišču na Dunaju, je ob obiskih vedno prinesla igrače. Z Dvorniki je živela tudi stara mama, s katero si je bil Jani zelo blizu. Bil je druga generacija v novi osnovni šoli. Učil se je takrat, ko je moral, a zdeloval je vseskozi. Računanja pač ni in ni maral, je pa imel rad zgodovino in zemljepis pri tovarišu Balažiču ter telovadbo pri Tonetu De Costi. Rad in veliko je bral in bil zagret za nogomet, branil je celo za pionirsko moštvo, a ko je nekoč dobil močan udarec v glavo, je z aktivnim igranjem prenehal in se že takrat bolj posvetil organizaciji. V razredu je bilo vsega štirinajst otrok, zato tudi kakšne posebne izbire med dekleti ni bilo. Jani je morje prvič videl šele v osmem razredu, sta pa bila z očetom dvakrat na Dunaju pri teti, saj sta imela prevoz z železnico zastonj … Vsake počitnice je z mamo in sestro obiral hmelj. Na zaključni izlet ni šel, saj ni bilo denarja … Dvorniki so prevzeli pobiranje radijske naročnine na širšem območju Šmartnega, vse do Polzele. Jani je bil tako inkasant vse od osnovne šole do svojega petindvajsetega leta. Po predlogu učiteljev naj bi Jani, ki je takrat že bil Jaka in to tudi ostal, šel v Velenje za varilca, pa se je raje vpisal na poklicno šolo za orodjarja. V Gorenju je dobil štipendijo in se z vlakom trikrat na teden zjutraj vozil v šolo, dvakrat pa na prakso. Ker so bili vlaki redki, je vozačem vedno ostajalo obilo časa, ki so ga zapolnili z igranjem kart ali nabijanjem praznih konzerv po železniški postaji, dokler jih niso železničarji zaklenili ven. Na vlaku jim je nekoč železničar Konjska smrt dragocene tarok karte kar preluknjal z luknjačem za vozovnice. Naklonjen je bil zgodovini in zemljepisu pri profesorju Lubeju, a nasploh se njegova ljubezen do učenja tudi sedaj ni nič spremenila – najraje je pač imel prosti čas. Kaj hitro se je vključil v mladinsko organizacijo v Šmartnem ob Paki. Za svojo dušo je brcal žogo, pomagal pri urejanju nogometnega igrišča in organizaciji tekem. Zgodaj so ga porabili pri izvedbi prireditev, veselic … Vedno se je družil s starejšimi fanti, ki so bili aktivni pri nogometu in mladini, recimo s Prašnikarjevima bratoma, Kranjčevim Jožetom, Jankom Goričnikom … Ko je leta 1974 šolo končal, si je vzel deset dni počitnic, potem pa postal kalilec v Gorenjevi orodjarni. Kaljenje v repičnem olju mu je načelo zdravje in leta 1979 so ga prestavili v kontrolo. Še prej, leta 1975, pa je seveda odšel k vojakom. K obalni artileriji. Najprej za pol leta na otok Lastovo, v podzemne rove, morje je gledal le od daleč, manjkalo je vode, pravih sanitarij ni bilo, hrana je bila zanič. Vse trpljenje na Lastovu je bilo potem v preostalih šestih mesecih v Splitu pozabljeno. Delal je na vojaški bencinski črpalki, hrana je bila dobra, na splitsko rivo pa so vojaki množično hodili gledat brhke kopalke. Na svoje Šmartno je bil vedno zelo navezan, nikoli ga ni vleklo kam drugam, tudi kasneje, ko bi lahko po politični lestvici kdaj splezal višje. Njegovo mnenje je, da se da tudi v majhnem kraju ustvariti veliko dobrin, ki jih imajo večja mesta. Le želeti si je treba in vztrajati pri uresničevanju idej. Tudi trmast moraš biti. In da je Jaka vzor trme, bo verjetno potrdilo tri četrtine Šmarčanov – z njim na čelu. In tako se je tudi loteval nalog. Od leta 1977 do 1982 je bil predsednik ZSMS, Zveze socialistične mladine Slovenije v Šmartnem ob Paki, od leta 1987 je bil član občinske konference ZSMS, kjer je tudi vodil gibanje Naša beseda, sodeloval pri Titovih štafetah in ostalih dogodkih. Našo besedo je vodil tudi za celo regijo. Leta 1982 se je Jaka zaposlil kot kurjač - kotlarski strojnik prvih treh blokov elektrarne. Višja plača, tri izmene, hrup, magnetno sevanje in nič gibanja. Zato nič čudnega, da je šel leta 1998 v službo vzdrževanja za kontrolorja in da je od leta 2007 zaradi težav z zdravjem zaposlen na štiri ure. In nič ni čudnega, če pravijo, da so »energetiki« po dolgih letih navadno malo gluhi, glasni, debeli in neporočeni. Jaka je imel že čez sto kilogramov, pa je s svojo trmo pri petintridesetih močno shujšal. Da je glasen, je dejstvo in njegovo repenčenje z raskavim glasom dostikrat doni po Šmartnem. Tudi poročen ni, ob vseh aktivnostih doslej ni imel trajne zveze, morda je malo zahtevnejši, ne mara hinavščine, laži … No, na domači zemlji si je konec osemdesetih let zgradil hišo. Ustanovitev stranke LDS je dala Jaku novega poleta. Še iz zsms-jevskih časov se je družil z Anderličem, Školjčem, Golobičem, v Šmartnem ob Paki je sekretar odbora LDS vse od ustanovitve. Aktivno se je vključil v ustanavljanje samostojne občine. Ni skrivnost, da se je veliko šmarške politike dogajalo v go- 29 stilni Pri Malus, pri Ivanu, na vikendih in po zidanicah. Tudi to ni bila nikoli skrivnost, da ima Jaka botre v Ljubljani. Sicer pa je zelo načelen, včasih tako zelo, da mu že škoduje. Pravi, da je politika delo in ustvarjanje, ne pa prepiranje. To je v majhnem kraju še toliko pomembneje. Res je, da so jo nekdanjemu županu Ivu Rakunu kdaj tudi po pobalinsko zagodli, recimo zaklenili sode ali pa gnoj prestavili na streho, ampak to ni imelo posledic za njihovo sodelovanje. Na zadnjih volitvah je šele prvič kandidiral za občinskega svetnika in pogrnil … V zadnjih desetletjih v Šmartnem ob Paki skorajda ni velike zadeve, v katero ne bi bil tako ali drugače vpleten tudi Janez Dvornik. Leta 1986 so obnovili kulturni dom in postal je njegov skrbnik, potem so uredili letni oder na gradu, trikrat je sodeloval pri selitvi knjižnice, nazadnje leta 2009 odločilno, za kar je od velenjske knjižnice prejel kipec deklice s knjigo … kot organizator je pomagal pri ženskem rokometu, pri nogometnem klubu je bil sekretar in leta 2000, v času 'sanacije', nekaj mesecev celo direktor kluba. Takrat je njegovo zdravje zaradi stresa najbolj trpelo. Tudi pri delu turističnega društva ga je bilo vedno najti. Posebno poglavje je mladinski center. Da, če ga imajo v Velenju, ga lahko imajo tudi v Šmartnem! Leta 1998 so ustanovili javni zavod Mladinski center Šmartno ob Paki in v dobrem desetletju za dejavnost centra obnovili staro pošto, v nori akciji so iz devet kilometrov oddaljenih Preserij po cesti pripeljali star kozolec, nazadnje pa še v izredno lep prostor, za dogodke in ustvarjanje, pravijo mu Marof, preuredili bližnje gospodarsko poslopje … Direktor Mladinskega centra je že od ustanovitve, ima sklenjeno pogodbo, a plačila doslej za svoje delo še ni dobil, kvečjemu je za Mladinski center zapravljal svoje tolarje in evre. Pa nič ne de, načrtov je še veliko. Zdaj je potrebno nadaljevati izgradnjo Oaze mladosti, ki bo povezovale različna področja mladinskega turizma v občini. Konjičkov, razen nekoč igranja nogometa, Jaka ni imel nikoli. Pravzaprav tudi ni bilo časa. No ja, vedno je rad skočil na kakšen izlet v tujino, kot nogometni navijač je bil na svetovnih prvenstvih v Južni Koreji in Južni Afriki, hodil je na tekme smučarke Ane Drev… Ima že kar zavidanja vredno zbirko športnih kap. Po jutranji službi v elektrarni se za Jaka začenja delo v Mladinskem centru, kjer je običajno kar deklica za vse. Popoldne skoči domov, da kaj malega poje. Ali pa skoči na kosilo k mami, če ne na kosilo, pa vsaj toliko, da malo poklepetata in poboža muco in psa. Kajti popoldne ga spet čakajo obveznosti v centru ali pa kakšno lobiranje pri Malus ali v eni od zidanic. Ponavadi se potrudi, da je doma do televizijskih Odmevov. Danes si je težko predstavljati Šmartno ob Paki brez živahnega, glasnega in trmastega Janeza Dvornika. Ljudje v Šmartnem se pošalijo, da bi morda počasi že lahko odložil mladinske akcije in začel pripravljati projekte za novi dom upokojencev … n Vlado Vrbič Kdor zna, pač zna 13 mi je dodatne volje, energije, je izziv za glasbeno izobraževanje v prihodnje. Vesel sem tudi, ker mi uvrstitev omogoča sodelovanje na mednarodnem tekmovanju, na katerega se bova z mentorjem prijavila.« V Novem mestu, Brežicah, Krškem in v Med velenjskimi komornimi skuMariboru je pred nedavnim potekalo državno pinami pa je največ točk osvojil kitekmovanje mladih glasbenikov Slovenije. tarski duo Maša Kljun in Lara Oprešnik: »Potrebnega je bilo kar nekaj truda, ki se nama je obrestoval. PriBilo je že 40. po vrsti, na njem pa prave na tekmovanje so so nastopili le najboljši s predhobile tudi po zaslugi mendnih regijskih tovrstnih tekmovanj. toric Katje Žličar Martin Tokrat so tekmovali harmonikarji, in Monike Vehovec prirogisti, trobentači, pozavnisti, bajetne. Uspeha sva veseli ritonisti, tolkalisti, klavirski, kitarše toliko bolj, ker sva bili ski dui, klarinet kvintet in evfonisti. med najmlajšimi klavirŽe po tradiciji je med nastopajočiskimi dui. Menili sva, da mi vsako leto veliko učencev glasbeimajo najini konkurenti ne šole Frana Koruna Koželjskega zaradi daljšega glasbeiz Velenja in prav tako po tradiciji nega staža več izkušenj, se vračajo s teh tekmovanj z zavidakakovostnejši program. nja vredno bero osvojenih plaket. Na tekmovanje sva šli z Tudi letos je bilo tako in kar soglaželjo po visoki uvrstitvi, šamo lahko s tistimi, ki so uvrstitve Oskar Rednak saj sva na regijskem tekkomentirali: kdor zna, pač zna. movanju prejeli 99 točk Na državnem tekmovanju v igranju na omenjene instrumente je iz velenjske glasbene šole nastopilo 26 posameznikov oziroma sestavov, od tega jih je šest osvojilo zlato plaketo: harmonika, 1. c kategorija: Andraž Malgaj, zlata plaketa, 2. nagrada; evfonij, 1. b kategorija: Luka Ovčjak, 1. c kategorija: Anja Blažič, zlata plaketa, 2. nagrada; trobenta, 1. a kategorija: Miha Stankovič; pozavna, 1. b kategorija: Oskar Rednak, zlata plaketa, 2. nagrada; klavirski duo, 1. kategorija: Maša Kljun, Lara Oprešnik, zlata plaketa, 2. nagrada. Rekli so: Oskar Rednak je prejel med posameznimi tekmovalci velenjske glasbene šole največ točk, 96,60: »Pozavna je zakon. Nanjo igram tri leta, moj mentor je Janez Šuligoj. »Ujeli« smo se, kar med drugim dokazuje moje veselje do igranja Klavirski duo Maša Kljun in Lara Oprešnik na instrument in nenazadnje tudi uvrstitev na državnem tekmovanju. Na tako zahtevni preizkušnji sem nastopil prvič. Z odra sem odhajal z dobrim občutkom, na razglasitvi rezultatov pa se je stvar tudi potrdila. Vesel sem uspeha, prav tako mentor, moji starši in sošolci. Vlil od 100 možnih. Kljub temu zlate plakete nisva pričakovali. Za nagrado sva si prislužili sodelovanje na mednarodnem tekmovanju. Poleg priznanja sva veseli tudi tega, da sva se veliko naučili in pridobili dodatne izkušnje.« n tp Prvih 15 let za Goličnikov orkester Koncert ob 15. obletnici orkestra – Nedelja, 10. aprila, v Vinski Gori – Številni glasbeni gostje V zasebnem glasbenem centru Goličnik, kjer ne poučujejo samo harmonike, temveč v njihovi glasbeni šoli učijo tudi kitaro, bas kita- se mi zdi teh prvih 15 let še toliko bolj pomembnih. Zakaj prvih? Ker jih bomo čez 15 let imeli 30. O tem sem prepričan,« je povedal Robert Goličnik. Obletnico bo pospremil tudi njihov nov, četrti Avbreht, Navdih, Šepet, Slovenskih 6, Unikat, Franci in Lovro Stopar, Rene Črešnar, voditelj pa bo Franci Podbrežnik Solčavski. Vstopnice za koncert, ki bo v nedeljo ob 15. uri v večnamenski ro, bariton, klavir in pojejo, je njihov orkester te dni star točno 15 let. »To je gotovo zelo pomemben dogodek tako zame kot za vse, ki se pri nas učijo, sploh za otroke. Orkester je namreč generacijsko zelo pester in vsi skupaj v našem orkestru delujemo kot eno. Zato glasbeni projekt z desetimi skladbami, ki so ga posneli posebej za to priložnost in ga bodo predstavili v nedeljo na koncertu. Pridružili se jim bodo številni gostje - Robi pravi, njihovi glasbeni prijatelji: Modrijani, Nuša Derenda, Slovenski zvoki, Ansambel bratov dvorani v Vinski Gori, pa si lahko priskrbite v: Čevljarstvu Irman, cvetličarni Iris, gostišču Hren, pri Robertu Goličniku (041 661 229) ali uro pred koncertom. Vesna Glinšek n