1. No category

Trst
februar - svečan 2015
Leto XL.
www.nasvestnik.eu
št. 1-2
Prisvojimo
si bogati
pomen besede
kultura!
S
mo v mesecu februarja, ko se v nas ponovno prebudi živi občutek kulture. Obnavljamo
Prešernove proslave na odrih, v šoli, v medijih. Kultura pa ima svoje zahteve: da beremo
v svojem jeziku, obiskujemo prireditve in smo kulturno aktivni, kjer moremo.
Tu sta še identiteta in narodna zavest. Danes se močno
poudarja multikulturnost, kot da bi ta bila najnovejši dosežek moderne civilizacije. A multikulturnost obstaja od
vedno. Obstajal je, ko se je kultura prelivala iz zakladnice
enega naroda v drugo. Izbobraženci so imeli pri tem prvenstveno vlogo. Danes pa izraz multikulturnost, tako kot
multivernost, ni jasen. Vsak narod naj ceni svojo kulturo in
vsak vernik svojo vero, saj je zato tudi poklican.
In tu je še srčna kultura, ki jo dobimo doma in v šoli. Z njo
pokažeš, da si človek. Med nami pa razen maloštevilnih
izjem te srčne kulture ni. Oddaljeni smo, omalovažujemo
se, nismo enotni. Če bomo tako nadaljevali, si bomo sami
izbrisali pristni zamejski obraz.
dj
Dušanovih 90 let!
1,00 €
2
duhovnost
KOLEDAR
Nedelja, 8. februarja – 5. navadna nedelja,
dan slovenske kulture
Nedelja, 22. februarja – 1. postna nedelja
Sreda, 11. februarja – Lurška Mati Božja, dan bolnikov
Nedelja, 8. marca – 3. postna nedelja, dan žena
Nedelja, 15. februarja – 6. navadna nedelja
Nedelja, 1. marca – 2. postna nedelja
Nedelja, 15. marca – 4. postna nedelja
februar - svečan 2015
IZ PRVEGA
JANEZOVEGA PISMA
Beseda življenja
Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje
oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to
vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno
življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo.
Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi
bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z
Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. To vam
pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno.
Bog je luč
To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga
oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme. Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo
v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. Če pa
hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v
občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe
varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je
zvest in pravičen. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo
za lažnivca in njegove besede ni v nas.
...
Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa
še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni,
ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen
je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je
tudi on čist.
Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je
nepostavnost. Vi veste, da se je On razodel, da bi odvzel
grehe, da pa v njem ni greha. Kdor ostaja v njem, ne greši;
kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. Otroci, nihče naj
vas ne zapelje. Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor
je pravičen on. Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti
hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav
zato, da bi uničil hudičeva dela. Kdor je rojen iz Boga, ne
ravna grešno, saj v njem ostaja njegovo seme. Ne more
grešiti, ker je rojen iz Boga. Otroci Boga in otroci hudiča
se očitno kažejo po temle: kdor ne ravna pravično, ni od
Boga in prav tako ne tisti, ki ne ljubi svojega brata.
Ljubite drug drugega
Od začetka ste slišali tole oznanilo: Ljubimo drug drugega. Ne bodimo kakor Kajn, ki je bil od hudiča in je ubil
svojega brata. In zakaj ga je ubil? Ker so bila njegova dela
hudobna, bratova pa pravična. Ne čudite se, bratje, če
vas svet sovraži. Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti. Kdor
sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben
ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem. Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In
takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more
Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega
sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje
srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z
jezikom, ampak v dejanju in resnici.
Zaupanje v Boga
Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred
njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je
Bog večji od našega srca in spoznava vse. Ljubi, če pa
nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni in dobimo
od njega, kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč. To pa je njegova zapoved,
da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se
ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal. Kdor se drži
njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja
v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.
POKOJNI DUHOVNIKI
19. januarja 1955 Andrej Gabrovšček
26. januarja 1959 Ivan Tul
26. januarja 1976 Metod Turnšek
4. januarja 1992 Albin Germek
23. januarja 2006 Franc Zlobec
20. februarja 1944 Mirko Vecchiet
24. februarja 1960 Ivan Brezavšček
28. februarja 1976 Ivan Omerza
18. februarja 2001 Marijan Živic
Dušanovih 90 let!
3
februar - svečan 2015
V
svoji knjigi spominov Dušan piše, da je
imel tri velike življenjske prijatelje: računalnik, radijski mikrofon in televizijsko
kamero, vse tri ... na oltarju. In vse to te
naredi majhnega, kritičnega do sebe in željnega nadaljnje notranje obogatitve. Toda ti trije veliki prijatelji te kaj lahko spravijo na obratno pot, na pot
ošabnosti, vzvišenosti, samopašnosti.
Treba jih je obvladati, se jim ne prepustiti, ker so vzvod,
preko katerega je mogoče, večkrat odločilno, vplivati na
javno mnenje. Časnikarsko žilico Dušan nosi v sebi od
vedno. Piše, govori v mikrofon ali pred kamero, ker skrbno beleži dogajanje okrog sebe. Postal je kronist, kronist
samega sebe, kronist dogodkov, sredi katerih se je vrtelo
njegovo življenje, kronist dobe revnega istrskega okolja,
kjer je bilo preživetje vsakdanji boj, kronist zapostavljenih
slovenskih bogoslovcev v goriškem in koprskem semenišču, kronist nesrečnih časov fašizma, nacizma in komunizma, kronist dogajanja v zamejstvu, posebej pa kronist
Na tržaškem radiu je sodeloval skoraj od prvih začetkov, zdaj bo že 60 let. Najprej v glasbenem oddelku. Nekaj mesecev je bil celo glasbeni asistent nedeljske slovenske sv. maše iz rojanske cerkve. Dolga leta je bil glasbeni
kritik koncertov in opernih predstav. Leta 2000 je prevzel
vodstvo verske odaje »Vera in naš čas«, ki se je pod njegovim vodstvom korenito spremenila. V oddajo je povabil
najprej predstavnike drugih verstev v Trstu, potem številne
laike, ljudi najrazličnejših svetovnih nazorov, predvsem pa
mlade. Oddaja je postala živahnejša in je razširila krog poslušalstva. Vsakokrat je oddajo zaključil s »slišimo se čez
teden dni, če Bog da«. Od leta 1996, ko je ob sobotah
po slovenskem televizijskem dnevniku na sporedu »Utrip
evangelija«, je Dušan tudi tu pokazal vso svojo inovativnost. Kamero je iz cerkve popeljal v naravo, med njive, na
barko, od koder je razlagal nedeljski evangelij.
Dušan je vedno poln idej, predlogov, časnikar, ki zavrača stereotipe in ki ve, kaj hoče povedati. Kar pove, pa naj
bo argument še tako zapleten, pove čim bolj preprosto,
da je razumljivo, dostopno vsem.
sr
Sv. Anton
Škednja, kjer je v službi tamkajšnje verske skupnosti že
polnih 62 let. Pri tem svojem poročanju je vedno strog,
ne olepšuje, ne prireja, vsak trenutek opisuje z vestnostjo
poročevalca, ki se zaveda, da ni objektivne resnice.
Ob krajevnem prazniku so na slovesnosti
v zadružnem domu v Sv.Antonu pri Kopru podelili Dušanu Jakominu priznanje
častnega občana za ohranjanje kulturne
dediščine rojstnega kraja. Predsednik
krajevne skupnosti Bogdan Kavrečič je
v nagovoru poudaril, da Dušan Jakomin ni nikoli pozabil domačega kraja,
kamor se vedno znova rad vrača. Posvetil mu je tudi dve knjigi »Narečni slovar Sv.Antona pri Kopru« in »Skozi vasi
do ljudi«. Spomin na rojstni kraj najdemo tudi v najnovejši Jakominovi knjigi.
Na prireditvi so sodelovali domačini,
učenci in gostje s Tržaškega. Prireditev so
z glasbo obogatili oktet Aljaž, Mešani pevski zbor Brnistra in domača godba na pihala. Predvajali pa so tudi
odlomke iz dokumentarnega filma »Srečen čas, ki ga živim« režiserke slovenskega oddelka RAI Loredane Gec.
4
kultura
Zdravljica in njena pot
februar - svečan 2015
K
ot naslov sam pove, je v knjigi
Zdravljica in njena pot v svet (založba
Medium Žirovnica, 2014) prikazana pot
Prešernove družabne napitnice (zdravice) v širni svet. Poleg izvirnega slovenskega besedila oziroma natisa Prešernovega rokopisa, ki ga
hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne
knjižnice v Ljubljani, prinaša namreč prevode
te znamenite pesmi v šestindvajsetih jezikih, med
njimi tudi v kitajščini,
japonščini, arabščini
in bengalščini.
Povod za objavo te zahtevne publikacije, ki jo je
uredila Polona Kus, spremno besedo zanjo pa napisal Boris Paternu, je bila
170-letnica njenega nastanka. Zdravljico je Prešeren napisal leta 1844, vendar je zaradi cenzure ni mogel objaviti v
svoji edini zbirki Poezije iz leta
1847. Pesem je zato izšla šele
v ljubljanskih Novicah 26. aprila
1848, se pravi po marčni revoluciji in po padcu Metternichovega
absolutizma, ko je bila ukinjena
cenzura.
Za izpoved svojih političnih idej je
Prešeren izbral preprosto pesniško vrsto, napitnico, da bi na poljuden, vsem
razumljiv način izrazil svojo radikalno
politično misel. Izoblikovala se mu je
pod vplivom demokratične evropske
tradicije 18. in 19. stoletja: od filozofije
evropskih razsvetljencev in idej francoske revolucije o enakosti, svobodi
in bratstvu do utopičnih zamisli “slovanske renesanse”, kakršne so oznanjali, denimo, češki in slovaški pesnik
Jan Kollar, slovaški pesnik in literarni
zgodovinar Josef Šafarik in še kdo.
Predvsem pa je v njej zaslediti pobude italijanskega misleca Giuseppa Mazzinija.
Znano je, da se je ustanovitelj gibanja Mlada Italija in
zatem Mlada Evropa zavzemal ne samo za osamosvojitev in združitev Italije, temveč tudi za osvoboditev drugih
evropskih narodov v prepričanju, da italijanskega risorgimenta ni mogoče ločiti od splošne evropske nacionalne
prenove. Tu je razlog, da si je prizadeval spodbuditi revolucionarno gibanje na Poljskem, med
avstrijskimi in balkanskimi Slovani, v Španiji in
seveda v Italiji.
Z mladostnim navdušenjem je zagotavljal, da
pripravlja z južnimi Slovani gibanja, o katerih ni
mogoče niti sanjati. Kot poudarja avtor uvodnega eseja pa med pobudniki Prešernove
politične misli ne smemo prezreti Thomasa
Paina, ene glavnih osebnosti ameriške in
francoske revolucije. Prešeren je imel v
svoji osebni knjižnici pri roki njegovo delo
Rights of Man (Človekove pravice) , in sicer
prvo knjigo, ki je izšla v
Londonu leta 1791,
v kateri je Paine razvil
pravna stališča moderne ustavne demokracije. Pri tem je močno
povzdignil misel o prijateljskem sožitju narodov.
Čar Prešernove Zdrav­
ljice pa je v njeni razpetosti med političnim
realizmom in utopijo, ki
presega enkratno, na določeni prostor in čas vezano zgodovinsko dogajanje
in daje njegovim mislim univerzalne razsežnosti. Lahko
rečemo, da je Zdravljica prvi
slovenski politični manifest,
v katerem je jasno izražena
misel o enakopravni vpetosti
Slovencev v družino evropskih narodov, ki naj bi jih po-
v svet (1844–2014)
5
januar
februar- -prosinec
svečan 2013
2015
vezovala ideja strpnosti in humanizma. Prešeren se torej
ni ustavil le pri viziji narodne osamosvojitve, temveč je v
predzadnji, sedmi kitici, ki je postala leta 1991 slovenska
državna himna, povezal misel nacionalne suverenosti z
idejo bratstva in harmoničnega sožitja med narodi. Prav ta kitica pa našemu času in današnjemu svetu pove največ.
Gre, skratka, za idejo
politične kulture, ki pri
urejanju sveta izključuje nasilje in vojno. Tudi
tu lahko opazimo sorodnost z Mazzinijevo
mislijo. V svoji znameniti knjigi Dei doveri
dell’uomo je italijanski mislec zapisal, da
je edino upanje za
Evropo v vsestranskem
izboljšanju
medsebojnih
odnosov, “v bratstvu
med vsemi narodi
Evrope, v bratstvu
vsega človeštva”.
”Zgodovina seveda ne posluša pesnikov”,
ugotavlja v sklepu svojega razmišljanja
Boris Paternu. Ideja o enakopravnem sožitju narodov, ki je pognala leta 1848, je
bila v dvajsetem stoletju večkrat sesuta
v prah in pepel. In tudi danes položaj
nikakor ni boljši. Vendar je kljub vsem
poraznim izkušnjam, ki smo jim priča,
ta ideja ostala živa in nepogrešljiva za
preživetje človeštva. “Danes – pripominja Paternu – bi bila lahko zapisana ob samem vhodu v veliko palačo
Združenih narodov.”
Prešernova Zdravljica se torej od
konkretne revolucionarne misli izteka
v utopijo o svetu brez sovraštva, o svetu, osnovanem na
ljubezni, kar spominja na Schillerjevo Odo radosti. Prav
v pesnikovi viziji, ki je bila daleč od realnosti, pa je iskati
razlog, da se je Zdravljica tako močno prijela slovenske
zgodovine in postala zmeraj znova živa politična pesem,
iz katere je vsak čas do današnjih dni izbiral svoje. V pesnikovem času je seveda le
peščica intelektualcev razumela prerodni
pomen njegove narodne budnice. Mednje
sodi slovenski zgodovinar Vincent Ferrari
Klun, ki je v mazzinijevski reviji Il Precursore
leta 1848 opozoril prav na avtorja Zdravljice
kot na dokaz prebujanja malega slovenskega naroda.
Ob sklepu velja opozoriti, da je Prešeren
izbral za svojo temeljno politično in družbeno izpoved preprosto obliko in široko komunikativen izraz. Dokaz za to je že samo
besedje, ki ne temelji toliko na pojmovnem,
temveč predvsem na konkretnem izrazju. Tudi
njena metaforika je preprosta in mestoma celo
izginja ali prehaja
v metonimijo. Kljub
tem opažanjem pa
moramo pritegniti piscu spremne besede,
da je prevod te pesmi
za vsakega prevajalca
velik podvig. Prešernov
pesniški jezik je tudi takrat, ko je hote preprost,
v resnici zelo zahteven.
Zato je vsak resen prevajalski poseg v Prešerna
tvegano početje, ki si zasluži spoštovanje. Morda
še posebej ob Zdravljici in
njeni ljudsko neposredni,
hkrati pa artistično zahtevni
govorici.
Marija Pirjevec
6
Dušanovih 90 let!
Priznanja, mne
OHRANITI, IZTRGATI POZABI: to prepričanje je
vodilo gospoda Dušana Jakomina v vsem njegovem kul­
turnem poslanstvu in delovanju. »Uka žeja« ga je še otro­
ka vključila v tuj svet, v svet odraslih, ki pa je bil popol­
noma drugačen od pristno vaškega, v katerem je preživel
svojih prvih devet let. In ostal mu je neminljiv spomin na
drago domačo vas, v katero se je vračal » v mislih in de­
janjih«. Starejši bralci njegovega življenjepisa smo gopo­
du Jakominu hvaležni tudi za prisrčne utrinke iz vaškega
življenja, ki ga danes ni več. Obudil nam je marsikateri
spomin. V tem oziru je n.pr. zgovoren fotografski posne­
tek » korjere s fagoti«, ob kateri stoje perice in mlekarice.
Njegova knjiga je zelo zgoščen, pomenljiv in še kako
dragocen dokument, ki dopolnjuje naše poznavanje časa
in prostora, v katerem živimo, dokument avtorjeve za­
gnanosti in vztrajnosti in neverjetne delavnosti.
Slavica Bandi
Od petrolejke do iPada je oseben pregled pričevalca
minulega stoletja in hkrati dokaz, kaj pomeni biti za­
ljubljen v življenje in Kristusa. Knjiga nas sprva po­
pelje v istrsko vasico in oriše podeželjsko življenje, ki
so ga živeli naši nonoti, in hkrati predstavi življenje
duhovnika, ki spretno združuje življenje po evan­
geliju in svetovljanski duh. Že branje prvih osnut­
kov me je navdušilo, knjiga v svoji končni podobi
s številnimi fotografijami pa je dragocen dokument
Dušanovega ustvarjalnega življenja.
Aljoša Vodopivec
Ob branju knjige gospoda Jakomina me je prevzel
njegov optimizem in njegov spoštljiv odnos do so­
človeka. Kako on ceni delo in prizadevanje poseb­
no preprostega, malega človeka. In še nekaj: ganilo
me je, da v njegovem pričevanju nisem zaznal niti
trohice jeze, mržnje ali sovraštva do tistih, ki so ga
ovirali, mu nasprotovali, ga blatili in ga celo hoteli
umoriti. Hvala, gospod Dušan, za zgled krščanske
ljubezni in odpuščanja.
Vinko Milič
enja in nagrade
7
januar
februar- -prosinec
svečan 2013
2015
65 let dušnopastirstva na Tržaš­
kem, od tega 61 let v Škednju je
Dušan Jakomin izpolnil z neu­
mornim delovanjem na družbe­
no-kulturnem področju.
Neizbrisno sled je zapustil na
najrazličnejših področjih od
glasbe, do kulture, urejevanja te­
dnikov, mesečnikov in revij, pisa­
nja uvodnikov in cele vrste knjig,
pa do zbiranja krajevne kulturne
dediščinme in ureditve etnograf­
skega muzeja v Škednju. Kot istr­
ski otrok, ki mu ni bilo dano, da
bi se od osnovne šole pa do seme­
nišča izobraževal v materinščini, je
po vojni še toliko bolj vzljubil slo­
venski jezik. Izkazal se je kot zbo­
rovodja in organizator zborovske
kulture, saj se je v obdobju 19441994 zavzemal za rast in napre­
dek zborov v najbolj pristnem pri­
morskem duhu pri izvajanju tako
sakralnih kot posvetnih skladb. Še
bolj markantno je njegovo ogromno
časnikarsko delo. Bil je urednik re­
vije Mladika, tednika Katoliški glas,
od leta 1958 pa do danes mesečni­
ka Naš vestnik, je dolgoletni sodela­
vec tržaškega radia, občasni uvodni­
čar Primorskega dnevnika, avtor de­
setine knjig, ravnatelj škedenjskega
Etnografskega muzeja. S svojim de­
lok, še posebej pa s skrajnim zaupa­
njem v ljudi, ki jih ni nikdar ločil med
vernike in nevernike, pač pa je v vsa­
kem videl le človeka, za katerega je ve­
dno našel primerno besedo, je splošno
priljubljen in spoštovan.
8
Dušanovih 90 let!
duhovnost
Priznanja, mne
februar - svečan 2015
Spoštovani in dragi prijatelj!
Zahvaljujem se za dragoceno knjigo, želim blage božič­
ne praznike in manj hudega v novem letu.
Dar pisanja je dar večnosti. Kar bi šlo v pozabo in premi­
nulo, zapisana beseda ohranja pri življenju. Jakominova
pričevanjska knjiga bo v naš zgodovinski spomin za vselej
zarisala vrsto usodnih zgodb, dogodkov, ljudi in krajev
primorske preteklosti in sedanjosti. Predvsem pa presun­
ljivo osebno zgodbo pokončnega, dobroti predanega člo­
veka in duhovnika žlahtne primorske tradicije.
Boris Paternu
Iskrena hvala za knjigo, ki pove več osebnega in skupne­
ga, kot jo premore povedati zgodovina. Primorci smo
lahko hvaležni, da imamo duhovnika take srčne širine in
razumevanja.
Marija Pirjevec Paternu
Od petrolejke do iPada, življenj­
ska zgodba Dušana Jakomina, du­
hovnika, človeka odprtega duha
in širokih obzorij, je iskrena pri­
poved svetlih in temnih trenut­
kov, vzponov in padcev ter glo­
boko doživetih izkušenj na dolgi
življenjski poti od rodne sloven­
ske Istre do dolgega službovanja
v škedenjski župniji. Je izpoved
vztrajnega zagovornika čiste resni­
ce, človekovih pravic in vrednot
verskega, kulturnega in narodne­
ga izročila,na vseh področjih nje­
gove raznolike dejavnosti: duhov­
niške, pisateljske, publicistične,
glasbene in zbirateljske zavzetosti
za ohranitev narodnega bogastva
in običajev. V svoji, s srcem obli­
kovani pripovedi, brez ovinkarenj
in olepšanj naniza doživeto do­
gajanje in dosežke, ki razkrivajo
njegovo duhovno rast in odlike
dobrega dušnega pastirja, naro­
dnjaka, kulturnika in odkritega, zvestega prijatelja in so­
govornika z drugače mislečimi. Jakominovi spomini so
dragocen prikaz burnega dogajanja v zadnjih desetletjih
primorske zgodovine, in prevzamejo še vsakega pozorne­
ga bralca.
Lojze Abram
“Kar sem v svojem življenju naredil, ni bila moja sposob­
nost, ampak le dar ali naklonjenost...«
V teh ključnih besedah je zaobjeto celotno življenje in
delo Slovenca, duhovnika, velikega prijatelja.
Njegovo knjigo beremo kot na traku. Na vsaki strani
spoznamo tistega Dušana, ki zna vsakomur prisluhniti,
svetovati, pomagati, ki zna jasno povedati, kakšni naj bodo
naši medsebojni odnosi. Knjiga je zlata vredna. Vsi, ver­
ni in neverujoči, bi jo morali prebrati in se zgledovati po
njegovem avtorju. Življenje v naši skupnosti bi bilo veliko
lepše. Gospod Jakomin knjigo zaključi z zahvalo Bogu:
"Moj Bog, vesel in srečen Ti kličem: hvala za vse!" Mi,
vsi skupaj, se svojemu velikemu prijatelju Dušanu tako
zahvaljujemo: "Hvala za vse, kar si
nam dal in kar nam boš še dal."
Mario Šušteršič
Iz srca izlito!
Tako bi lahko strnila občutke,
ki so me spremljali pri branju
knjige gospoda Dušana Jakomina
Od petrolejke do iPada. V vsakem
stavku čutiš njegovo vedrino in
radost, njegovo iskanje resnice in
spoštovanje do človeka.
Odkritosrčna izpoved
vsestranskega kulturnega delavca,
ki je v svojem
življenju res veliko videl,
slišal in doživel.
Ilde Košuta
05/61 17 220
enja in nagrade
9
februar - svečan 2015
Knjiga duhovnika Dušana Jakomina je privlačna, izrazno
Včasih nam Bog pokloni še posebno milost. Nam, lju­
bogata in napisana tako, da lahko večkrat prebereš posa­
dem, ki poskušamo s tem, kar smo, kakršne nas je ustva­
mezne odlomke, ki so kronološko urejeni.
ril, narediti najboljše, kar lahko. Zato včasih izmed ljudi
Je odsev človeka, ki je močan, duhovno bogat, priza­
izbere človeka, dá mu nalogo in računa na to, da bo ta
nesljiv in uspešen na različnih področjih. Resnično je
človek nalogo ne le sprejel, ampak jo tudi popolnoma
izpolnil odlomek iz Pavlovega pisma, da je duhovnik po­
izvršil. Ja, tako je Bog nagovoril gospoda Dušana in še
stavljen ljudem v korist za to, kar
prej njegovo mamo in oba sta svojo
se nanaša na Boga. Naj mu Bog po­
nalogo sprejela ter jo opravila po­
DUŠANU JUBILANTU
plača za vse, kar je naredil za svoj
polno, z odliko.
narod.
Kam vse lahko Duh zaveje, kje
Istra slovenska Te domovina
Ko sem dobil v roke knjigo g.
vse in na kakšen način lahko Bog
v narodnjaka je utrdila,
Jakomina, se mi je odprla pri od­
nagovori človeka! V revščini, v pre­
nobena Te uklonila ni sila,
lomku »V Jeruzalemu«. Pisanje me
prostosti, v nenehnih preizkušnjah
ne desna ne leva vladavina.
je tako pritegnilo, da sem jo najprej
in iskanju. Sebe, svojega smisla,
kar od tam prebral do konca, nato
svojega obstoja, svojega prostora in
Ravno
si
pot
ubiral
življenja,
pa se vrnil na sam začetek. Že drugi
svojega naroda.
v
umu
bogat
in
duhovni
hrani,
dan sem prišel do istega odlomka,
In vsa ta področja je Bog name­
da
dosežeš
cilj
zadani
in od tam še drugič navdušeno pre­
nil gospodu Dušanu, vse mu je
duhovniškega
posvečenja.
bral do zaključka.
»položil pred noge«, naj upravlja,
V svojem življenjepisu je g. Jako­
obdeluje, seje. Skozi strani knjige,
Brez postanka boj si nadaljeval
min pokazal umirjenost in preu­
katere besede se hitro in brez olep­
z izpovedovanjem gole resnice,
darnost. Bog mu daj zdravje, nam
ševanja, večinoma samo poročeval­
ki sprejemali, žal, niso jo vsi,
Slovencem pa še mnogo takih bož­
sko zvrstijo pred bralcem, se ravno
jih služabnikov.
zaradi enostavnosti izriše veličina
nesebično se vedno dajal
Zinka in Srečko Vadnjal
pisca. Gospod Dušan razume, da
za človeka in naroda pravice,
slovenski človek, obkrožen z itali­
do jubileja, in še kar za mnoge dni.
jansko govorečimi prebivalci, po­
Gospod Dušan Jakomin se je, kot
trebuje slovensko besedo in sloven­
JARŠK
se za biografa spodobi, prav po ar­
sko pesem.
Sv. Anton, 11. januarja 1925
heološko zakopal v svoje življenje.
Kot sin slovenske matere je hitro
Škedenj, 11. januarja 2015
Lastno izkušnjo je vpletel v podat­
našel pot, po kateri Slovence vodi
kovno močno ozadje in ga nadgra­
skozi narodno zavedanje do Boga.
dil s spretno postavljenimi vložki
A vseskozi ga spremlja ena sama
iz dnevniških zapisov, pisem in razmišljanj, kar v celoti
predanost Njemu, zavedanje, da je le orodje v Božjih ro­
pozitivno vznemiri zodovinarja, etnologa, dialektologa in
kah. »Vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist za to,
vrsto drugih raziskovalcev.
kar se nanaša na Boga.« (Heb 5, 1)
Posebna odlika je njegova kritičnost ne samo do treh
O, Bog, pošlji nam še takšnih duhovnikov! Gospodu
totalitalizmov, pač pa tudi do lastnih vrst, ker je njegovo
Dušanu pa izpolni željo, ki Ti jo je izrekel na pragu de­
edino in prvo izhodišče človek. Zato je knjiga duhovnika
vetdesetih let!
Jakomina tudi recept za spravo.
Irena Vadnjal
Irena Uršič, kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Urad Vlade RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu
10
aktualnost
Svetilke napredka
Redovništvo kot tiha sila evolucije zahodne civilizacije
februar - svečan 2015
K
adar pomislimo na pivo, peneče vino, sir,
knjižnice in bolnišnice, si verjetno težko
predstavljamo njihov zgodovinski nastanek. Tu pa tam smo kaj prebrali v kaki
rubriki, n.pr ”Ali ste vedeli…”, nekaj vemo v obrisih,
a najbrž zgoraj naštete dobrote in dobrine težko povežemo s samostani. Gre za izume ali pomembne
izboljšave, ki so se zgodile po zaslugi redovnic in
redovnikov.
Točnih imen izumiteljev v večini primerov ne poznamo, kajti kdor je vstopil samostan, je postal eden izmed
bratov in sester … In kako pozabiti tistega meniha, sv.
Benedikta iz Nursije, ki je zajel samostansko življenje v
besedah ”ora et labora” – ”moli in delaj”, dal redovništvu
kompas in postal simbol sodobne Evrope? Bivanje, zajeto v Benediktovem reku, ponuja enostaven pregled na
vse prej kot enostavno življenje molitve in dela, odnosa z
Bogom in z ljudmi.
Redovništvo je letos postavila tudi uradna Cerkev, saj je
papež Frančišek razglasil leto 2015 za leto Bogu posvečenega življenja.
2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju
ali svečnico. Tradicionalno se ta dan Cerkev spominja
vseh, ki so se odločili slediti evangeliju kot redovnice ali
redovniki ali v drugi obliki Bogu posvečenega življenja.
S tem sta povezana tudi običaj blagoslavljanja sveč in
tradicionalno ime svečnica. Ljudska tradicija pa izhaja iz
močne simbolike redovništva kot darovanja Bogu, kakor
goreča sveča …
Res je, da je redovništvo le eden od segmentov življenja
v Cerkvi in posvetitve Bogu, vendar redovnice in redovniki
po vsem svetu živijo tisto, kar je naloga Cerkve kot celote:
biti posoda za Boga. Življenje redovnikov je kakor plamenica ali sveča, ki samo sebe použiva in s tem sveti drugim
(prim. A. Štrukelj, Življenje iz polnosti vere).
Odnos do Boga gradijo v tišini čiste molitve in edinosti
Cerkve. Učinkovitost redovnikov izhaja iz odnosa in povezanosti z Bogom. Če se torej v kakšni redovni skupnosti
ali v življenju laičnega kristjana postavlja vprašanje ”biti”
ali ”delati”, je sosledje logično: biti s Kristusom, zato da bi
lahko delali za ljudi.
Kljub velikemu pomenu in doprinosu redovništva smo v
zadnjih desetletjih priča krizi, ki je prizadela številne sku-
pnosti, kar je povzročilo, da so se nekateri samostani izpraznili. Prej velike in zgodovinsko pomembne redovne
skupnosti štejejo le še nekaj pripadnikov ali jih ni več.
Po drugi strani pa so spremenjene družbene in socialne razmere prispevale, da so se ustanovile številne nove
skupnosti in družbe. Redovništvo je še posebej v Evropi
pred novimi izzivi in nalogami, ker smo družba, ki išče duhovnost, sveto, presežno in si postavljamo vprašanja, na
katera znanost nima odgovora.
Zanimivo pri vsem tem je, da kljub upadanju števila redovnih poklicev v Evropi kriza ni zajela kontemplativnih ali
t.i. zaprtih redov. Na stari celini je takih samostanov preko
2.200, kjer živi, moli in dela okrog 33.000 redovnic. Morda
je to eden od pokazateljev, da si številni želijo pristnega
miru in bližine z Bogom, zato vstopijo v strožje redove,
kjer je odmaknjenost od sveta večja. Tudi klavzurne redovnice živijo dimenzijo ”dela” in na pomemben način prispevajo k življenju krajevnih skupnosti.
Drugi element za molitvijo je delo. Redovništvo je vse
od svojega začetka s puščavskimi očeti v zgodnji krščanski dobi do danes prispevalo pomemben delež k razvoju družbe in opravilo tiho (r)evolucijo naše civilizacije.
Predolg bi bil seznam znanstvenega, kulturnega, tehničnega, družbenega in izobraževalnega doprinosa redovnic
in redovnikov ter samostanov na vseh delih sveta skozi
čas. Premalokrat se zavedamo, da so se samoumevni in
že vsakdanji ”izumi” rodili za samostanskimi zidovi. Poleg
šol, knjižnic in bolnišnic tudi ure, zdravilstvo in lekarstvo,
notni zapis glasbe, črnilo, peneče vino šampanjec (francoski benediktinski opat Pierre Pérignon), tajnost glasovanja (cistercijanske opatije), sir, pivo …
Tudi Slovenci smo s prisotnostjo redovništva na našem
ozemlju veliko pridobili. Samostani ki so nastajali od 12.
stoletja dalje na slovenskih tleh, so bili ustanove, ki so v
marsičem prvič po koncu antike prinesle v slovenske dežele tedaj v Evropi običajno kulturno življenje in širile njegove vplive. To velja za romansko arhitekturo in vsem dobro
znano prepisovanje rokopisov in knjig. S samostanskimi
šolami, namenjenimi predvsem vzgoji redovnih novincev,
se je začela prva nekoliko širša organizirana oblika šolskega sistema. V gospodarskih zadevah pa so predvsem
benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski menihi posegli
in oblikovali vsakdanje življenje prebivalstva ter omogočili
in (r)evolucije
11
februar - svečan 2015
razvoj in napredek. Širili so znanje o izdelavi različnih orodij, pridelavi živil ter o pripravi zdravil in drugih zeliščnih
pripravkov. Kartuzija v Žičah je bila opremljena z mlinom,
lekarno in steklarno. V njej pa so delovali tudi zdravnik-farmacevt, pek, kamnosek, vrtnar, lesni trgovec, opekarnar
in vinotržec.
Intelektualna in duhovna rodovitnost prinaša novo znanje in napredek, toda življenje redovnikov in dolga zgodovina redovništva nas obenem opominjata, da je povezanost z Bogom prvi korak k uspehu. Na sledi te rodovitnosti iz preteklosti se Cerkev ozira v prihodnost, zato
smo letos na poseben način povabljeni, da razmislimo o
vlogi in pomenu Bogu posvečenega življenja. Ob začetku
posebnega leta, v katerem bodo v ospredju posvečene
Ivan Martelanc –
ob 100-letnici smrti
Trst je mesto, ki kot malokatero na svetu časti svoje
ugledne someščane, še posebej tiste, ki so proslavili rojstni kraj v širnem svetu.
Trst posveča svojim velikim someščanom ulice,
kipe, tržaški kronisti pa vsako leto nagradijo zaslužne s podelitvijo prestižne nagrade “Zlati sv. Just”.
Toda Trst je tudi mesto, ki na nekatere svoje pomembne someščane hote ali nehote pozablja, a ne samo na
posameznike, kar na cele generacije. Sto let je preteklo,
preden se je tržaška javnost zavedla, da se je velik del
Tržačanov v prvi svetovni vojni boril proti Italiji, za domovino in cesarja Avstrije. Toda to je bil molk iz političnih in
nacionalnih razlogov.
Nerazumljiv pa je molk, ki traja že nad sto let, okrog
ogromnega dela podjetnika iz Barkovelj Ivana Martelanca.
Ni ga pozabil le italijanski, pač pa tudi slovenski Trst, čeprav je bil prav gotovo največji gradbeni podjetnik vseh
časov, ki je zgradil palače, stanovanjske bloke, pomole in
pristane. V Trstu ga ni bilo in verjetno tudi ne bo podjetja z
2.600 uslužbenci, med temi sto potapljačev.
osebe, jim papež Frančišek nakaže tri prednostne cilje. V
osnovi vseh treh je želja, da bi uresničili svojo poklicanost
v treh dimenzijah. Prvi cilj je gledati na preteklost s hvaležnostjo, drugi cilj je živeti sedanjost z navdušenjem, tretji
cilj pa je sprejeti prihodnost z upanjem.
Laiki in vsi člani Cerkve smo poklicani, da se po redovnikih zgledujemo za predanost in natančnost pri delu, ki
ga opravljamo, in da iščemo navdih ob novih izzivih v svojem odnosu z Bogom. Včasih bi se lahko za kakšno uro
v tednu ali v mesecu malo ”pomenišili” in se odmaknili od
hrupnega vrveža ter stopili za obzidje svojega srca … v
pogovor z Bogom. On nas potrpežljivo pričakuje, kakor
bolnik pričakuje obiske, in se nas neizmerno razveseli, tudi
če se pri njem ustavimo samo za dve minuti.
Aljoša Vodopivec
Ivan Martelanc se je rodil leta 1840 v znani barkovljanski družini. Njegov praded je imel okoli leta 1750 gostilno
v starem delu Trstu, oče Anton pa pozneje malo podjetje za nakladanje in razkladanje balasta (peska, gramoza in drobega kamenja) na trgovske jadrnice, ki so brez
tovora priplule ali izplule iz tržaškega pristanišča. Delo je
opravljalo 45 do 12-tonskih barkovljanskih ladij. Skupno
z Josipom Žnidaršičem in Luko Pertotom Pendlo se je
ukvarjal tudi s kamnoseško dejavnostjo. Kamnolom so
imeli pri Gašperjih med Staro goro in Rumeno hišo ob
vznožju trsteniškega pobočja. S kamenjem so zasipali
morsko nabrežje od Kunčeve njive do železnega mostu
pod Greto. Velike kamnite bloke pa so uporabljali za valolom med Barkovljami in Miramarom.
V drugi polovici 19.stoletja so se s svojo pridnostjo in
nadarjenstjo izkazali slovenski obrtniki na najrazličnejših
področjih: gostilničarji, peki, kamnoseki, zidarji, zelenjadarji, krojači praktično niso imeli konkurence. Istočasno
se je večalo število izobražencev. Dobili smo, čeprav polagoma, poleg delavsko-kmečkega tudi slovenski srednji
sloj. Nastajala so ne le obrtniška, pač pa tudi srednja in
velika podjetja.
Ivan Martelanc je pričel kot zidar, povezal se je z Ivanom
Pertotom, po domače “od rumene hiše” in skupno sta
zgradila barkovljansko pristanišče. Kmalu za tem sta do-
12
www.nasvestnik.eu
Na spletu je Naš vestnik v preteklem letu
obiskalo rekordnih skoraj 50.000 bralcev.
Kontakt:
e-pošta: [email protected]
GSM: +39 328 1395532
Pošta v Sloveniji: Jakomin Dušan
poštno ležeče, 6281 Škofije
Slikovno gradivo pošljite na naslov:
[email protected]
februar - svečan 2015
končala še tipično okroglo kontovelsko pristanišče. Leta
1887 so trije Martelanci osnovali veliko gradbeno podjetje
“Ivan Martelanc in drug”.
Poleg bratov Ivana in
Antona Martelanca je imel
tretjinski delež Svetko
Martelanc, sin Luke, ki
je v Miramarskem parku zgradil konjušnico,
druge manjše zgradbe
in mali grad. Pred odhodom v Mehiko mu
je Maksimilijan podaril
par konj, ostal pa mu
je dolžan za vsa dela v
parku. Luka Martelanc
ni bil nikdar izplačan,
kajti Maksimilijana so
v mehiški rodoljubi ustrelili,
njegova žena pa je znorela. Po očetovi prezgodnji smrti je Svetko že pri desetih letih moral poprijeti za delo. Z
Ivanom sta zgradila hotel v Grljanu, ki je bil za tiste čase
izredno moderen, in kopališče Excelsior v Barkovljah.
Novo podjetje je postavilo ogromen zid, ki loči Passeggio
Sant' Andrea od nove železniške postaje. Ivan Martelanc
se je izkazal kot človek, ki je znal rešiti naloge, ki so se
mnogim zdele neizvedljive. Tako je leta 1889 prevzel prenos petih velikih okroglih tankov za nafto iz mesta do
Sv.Sobote. Največji je v premeru meril 22 metrov. Nekateri
podjetniki so tanke nameravali razdreti in jih po kosih prenesti do Sv. Sobote. Ivan Martelanc je našel boljšo rešitev.
Tanke je dvignil, jih položil na ogromne sanke in jih spustil
v morje, od koder jih je parnik v eni uri privlekel na cilj, kjer
so jih dvignili in spravili na suho. Priprave za spuščanje v
morje in dviganje na suho so za vsak tank trajale po 12 dni.
Dokončen sloves solidnega gradbenega podjetja si je
Ivan Martelanc zagotovil s postavitvijo železniške povezave med obema tržaškima železniškima postajama. Delo si
je na razpisu sicer zagotovilo podjetje Malusa, ki pa je kaj
kmalu spoznalo, da gre za prevelik zalogaj in je gradnjo
prepustila Martelancu. Arhitekt Robert Seelig, ki je izdelal
načrte, ni bil preveč navdušen, češ barkovljanski malovarji
delu ne bodo kos. Svoje mnenje pa je krepko popravil, ko je Martelančevo
podjetje dokončalo
progo v pičlih štirih
mesecih, čeprav je
pogodbeni rok znašal
dvakrat toliko. Progo
ob tržaškem nabrežju
bi namreč morali izročiti naročniku najkasneje
v osmih mesecih.
Naročila, vedno večja
in pomembnejša, so
se vrstila kot na tekočem traku. V ladjedelnici
Sv. Marka so postavili
poševno zidano podlago za spuščanje novozgrajenih parnikov in vojnih ladij v
morje. Drsišče se je na suhem raztezalo 210 metrov v
dolžino, pod vodo pa je segalo 90 metrov. Končano je
bilo leta 1890. Kot prvo so v morje spustili vojno ladjo
“Habsburg”.
Saša Rudolf
NAŠ VESTNIK - mesečnik
Izdajajo slovenski dušni pastirji na Tržaškem
Prva številka je izšla 3. decembra 1958
Odgovorni urednik: Dušan Jakomin
Via di Servola, 42 - 34146 Trst/Trieste - Tel. 040/830792
Registrirano na sodišču v Trstu štev. 223 - ISSN: 1124-6588
Član Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
SE NADALJUJE
Darovali ste za Naš vestnik
v evrih: iz Škednja 15,00; od Sv. Ane 20,00; 10,00;
25,00; iz Žavelj 25,00; od Sv, Jakoba 25,00; 30,00;
Umari - Kampel 100,00; iz Kopra 30,00;
Za sklad msgr. Ukmarja: Deskel 50,00;
Sporočite nam, če kakega denarnega prispevka nismo
objavili ali ga nismo objavili pravilno. V naprej se opravičujemo. Uredništvo
Za prispevke preko banke:
Unicredit Banca s.p.a.
Trieste Servola - IT86V0200802212000003174149
Nasloviti na: Opera culturale di Servola
Causale (za): Naš vestnik ali Sklad msgr. Ukmarja
Tiska: Tiskarna Grafica Goriziana
Ulica A. Gregorčič, 18 - 34170 Gorica