PDF formatu - Bratje kapucini
Pravičnost Frančiškov prijatelj 2013 4 10 15 19 36 Vsebina 2 Uvodnik...................................................................................................3 Note......................................................................................................23 Božja beseda..........................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Mozaik. ................................................................................................24 Prva pomoč.........................................................................................31 Ob svetem pismu. ..................................................................................6 Molitvena naveza.............................................................................32 Tema: Pravičnost. ................................................................................8 Delavnice molitve in življenja.......................................................34 Frančišek in Klara vabita................................................................10 Brat kapucin.......................................................................................36 FO in Frama.......................................................................................12 Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Majhne stvari Gospodov vinograd Pravičnost in pravica Pravčinost In memoriam: p. dr. Zvjezdan Linić (1941-2013) Zakaj prav jaz? Znamenje časa...................................................................................13 To ni pravično Preprost pečen krompir Zimski večeri Kako imeti nekoga rad Čut za pravičnost + br. Ignacio Larrañaga, kapucin »Navzočnost, pričevanje, vztrajnost in … potrpežljivost« 100 let imam in rada bi vam povedala Zvjezdan Linić: Gospod, nauči nas moliti Intervju: p. Vito Muhič. ...................................................................15 Film. ......................................................................................................41 Poklical si me.....................................................................................19 Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ….............................................................................................42 Ujeto v objektiv ................................................................................43 Zvesti Bogu in domovini Sestra Emanuelle 3 Zbudi se, Betlehem Knjiga. ..................................................................................................40 Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Uvodnik Zaporniki (Prisoners) 2013 Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Lk 2,34-35 Frančiškov prijatelj • XXIV/4 (190) • 2013 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana. Majhne stvari Po najmanjših in čisto preprostih stvareh najbolj spoznamo človeka. In začutimo, če resnično živi to, kar misli in govori. V viharnih časih, ko Slovenci nismo mogli biti več zadovoljni z načinom življenja v stari državi in je na plano vse bolj prihajala nepravičnost, goljufija, sovraštvo in ni bilo več volje in moči, da bi živeli skupaj, smo se odločali za svojo državo. In prav v tistem času sem na svoji koži moral doživljati razpad vsega tega kot vojak. Fantje vseh narodnosti in veroizpovedi smo živeli pod isto streho in na videz kazali, da je to mogoče. Samo navzven. Kajti v notranjosti je bilo toliko sovraštva, nepravičnosti, hinavščine in življenjskega mota »znajdi se«, da sem prav pogosto razmišljal, kako človek sploh lahko v takšnem svetu živi in preživi. In nismo bili samo četa, brigada, ampak predvsem posamezniki. Te se je lahko začutilo samo s posluhom do sočloveka, ki se ni ustvarjal tam, ampak je bil položen že v zibelko in negovan v otroštvu in mladosti. Bil je čas prihajanja in odhajanja. V spomin se mi je vtisnil desetar Božidar, ki je iz ljubezni do Hrvaške prišel služit vojaški rok. Vse življenje je živel v Nemčiji. Ko se je poslavljal, me je poiskal na straži in dobil dovoljenje, da se od mene poslovi. Rekel je: »Za vse skupne trenutke bi se ti rad zahvalil. Za vse, kar sva skupaj delila, za vso pomoč. Vem, da se verjetno nikoli več ne bova srečala. Vendar sva prijatelja. Veš, ostal sem ti nekaj dolžan in bi rad vrnil. Iz žepa je potegnil 1 dinar (danes bi to bilo 10 centov) in mi jih s ponosom vrnil. Nisem mogel razumeti, zakaj ta drobiž. Ko pa so drugi bili dolžni velike vsote in niti pomislili niso, da bi jih vrnili. To ni bil samo izraz pravičnosti ampak tudi srčnosti in življenjskega mota tega fanta. Nikoli ni preklinjal, zaničeval, se maščeval. Čeprav so mu navidezni prijatelji storili precej grenkega, ker je bil drobne postave, blond, ker je čas spoštoval do sekunde, ko je bilo delo in čas za počitek. Četudi ga nihče videl in preverjal. Marsikaj daje misliti takšno ravnanje. Ne vem, ali je bil Božidar veren ali ne, ali je poznal Jezusov nauk ali ne. Prepričan pa sem, da ima prave vrednote in da je srce tisto, ki narekuje življenje. To je drža, ki jo je oznanjal tudi Jezus in jo je živel tudi sv. Frančišek. To je pravično srce, ki mu ni pomembno samo tisto veliko, kjer ga ljudje vidijo in hvalijo, ampak je pozorno na majhne stvari. Naj nam tudi vsebina tega Frančiškovega prijatelja pomaga, da bi vedno bili pravični in ne polovičarski. br. Vlado Kolenko 4 Božja beseda »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« Mt 20,1-16 Ob izviru Gospodov vinograd Pravice ni! Včasih na življenje in na ljudi okoli nas gledamo iz perspektive gledalca v kinodvorani in opazujemo, kako se preprosto enim godi krivica. Kako se trudijo na vso moč in jim preprosto zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne uspe. Vsak dan lahko poslušamo »jamrajoče« stavke o politiki ali iz časnikov, televizije ali pa kar iz krajevnih gostiln. Priča smo protestnikom, ki opozarjajo na katastrofalno stanje… Vse to imamo možnost spremljati vsak dan, ko ljudje okoli nas kličejo: »Pravice ni!« Vse to nemo opazujemo in se čudimo, kaj se v svetu dogaja. In kaj se zgodi, ko zapustimo svoj stol v kinodvorani, svojo predpisano mesto in se pomešamo v ta »nepravičen svet«? Priča smo in soudeleženi pri gledanju na svet v razmerju, to kar prejmem želim tudi prejeti in še malo več. Če je včasih veljalo: jaz tebi solato ti meni krompir, smo spremenili našo govorico in imamo vsepovsod etikete, na katerih pišejo cene v evrih. Mi smo del tega, del teh razprodaj, ki napolnjujejo reklamne panoje in tv oglase… In kje ima tu mesto Bog? Kje ima tu v tem trenutku mesto ta svetopisemski odlomek? Zadnji bodo prvi. Neumnost! Če smo pa priče življenju, kjer tisti, ki so vedno prvi, ki vedno v tekmovanju drug proti drugemu, pa naj si bo to na 60 m ali v matematiki, dajo vse od sebe, uspejo. In kaj je to uspeh ? Smo se kdaj zares vprašali, kako bi mi preračunali dobiček tistega dne, dobiček od nabranega grozdja, ki bo nekoč vino. In ali bi tudi mi vsem 5 dajali pravično ali bi raje nekaj zadržali zase, češ, saj pa so res delali nekateri samo eno uro, dve uri, tri… ? In kje bi postavili mejo? Naš Gospod nas kliče ne k pravičnosti, k večji pravičnosti. Ne k temu, da dajemo to, kar komu pripada, temveč, da mu damo več. Kako bi izgledal svet, če bi Kristus rekel, ne vse…, morda samo tretjino želim odrešiti in zato dam…, morda del svojega telesa? Kako bi svet izgledal, če bi Bog rekel, ne, ni potrebno, da imajo vsi vse, naj bodo nekateri brez glave, drugi brez tega ali onega? Naš Gospod, nam vedno daje vse, vse in še več, kar potrebujemo. In v teh časih, ko smo zares priče tolikih zlorab, smo mi tisti, ki smo poklicani k večji pravičnosti, k ljubezni do drug drugega. Da bomo smeli sami sebi reči kristjani in bomo sposobni »plačati« tiste, ki delajo uro, dve ali morda celi dan v našem vinogradu, v našem življenju. Da bomo znali sami sebi reči: »Dovolj imam zase, rad bi poskrbel tudi zate.« Da bi drug na drugega gledali kot na brata in sestro, ki delata v istem vinogradu ob zavedanju, da bo najino plačilo isto, pa čeprav sem jaz tu že 20 let več. Da se bomo varovali ljubosumja in govorjenja, da si kdo kaj ne zasluži in konec koncev, da bi si upali biti tisti, ki bodo zagovarjali človeško življenje kot sveto. Da bi lahko nekoč bili ali postali tisti, ki znajo začutiti in tudi čutiti z drugimi. Samo Pučnik 6 Pravičnost in pravica Pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola, dobrota in zvestoba gresta pred tabo (Ps 89,15) Ko me je Bog ustvaril, mi je dal največji dar življenja. Ustvaril me je s še enim darom – svobodno voljo. Ve, da se moram sama odločiti, ali ga bom počastila in se mu zahvalila ali pa ne. Ta svobodna volja je nekakšen znanstveni del mene, ki sprašuje, ugotavlja, razglablja. Zaključki teh procesov pa prav gotovo niso vedno enoumni z božjo voljo. Smo kot Jezusov učenec Tomaž, ki noče verjeti, verovati, dokler se ne prepriča na lastne oči. Pregovor pravi: Daleč od oči, daleč od srca. Ko naše čutne zaznave ne zaznavajo božjega, se tudi naš duh odmakne od Boga. Takrat imam občutek, da lahko storim, kar hočem, saj, če jaz ne »vidim« Boga, me tudi on ne vidi. Jaz Ob svetem pismu sem sama sebi zakon, pravilo. Kar jaz hočem, je edino pravilno. Lahko se prepustim svojim nagibom, dobrim in slabim, saj me nihče ne vidi. Predispozicija za zlo je tu. To se zgodi, ko mi gre najbolje, ko sem v lažnem prepričanju, da Boga v teh trenutkih pa prav res ne potrebujem, saj zmorem in znam vse sama. Sama sebi sem merilo in edina pravica. Kaj sploh je pravica? A je pravica, če se enako plača z enakim? Kako nam Sveto pismo odgovarja na to vprašanje? O pravičnosti bi se lahko spraševali že takoj na začetku stvarjenja, ko sta Adam in Eva pregnana iz raja, ker ne spoštujeta božjih zakonov. Ali sta si res zaslužila tako hudo kazen? Če bolje pomislim, sta si kazen kar sama naložila, saj sta postala sama sebi merilo. Dvignila sta se nad Boga. »/…/ in bi postala kakor Bog,« jima je zagotavljala kača (1 Mz 3,5). Prvič (v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma) zasledimo izpeljanko iz te besede v 1 Mz 6,9: »Noe je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu«, kjer pra- 7 vičnost povezuje s popolnostjo. Kaj pa sploh to pomeni? Nadaljevanje te vrstice se glasi: »Noe je hodil z Bogom.« Po tem je pravičen tisti, ki ne caplja nekje v ozadju in se spotika od negotovosti in omahovanja, ampak tisti, ki suvereno stopa z Bogom. Prepozna Boga kot edino merilo. Enako oznako poda nova zaveza npr. za Jožefa, Marijinega ženina (Mt 1,19). Nekdo, ki veruje, ki zaupa v Gospoda, sprejema Njegovo voljo. Potem pa pridemo do Joba in tu se resnično postavi pod vprašaj pravičen človek: »Kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom, kako bi mogel biti čist rojeni iz žene?« (Job 25,4) V zgodbi o Jobu gre za to, da satan preizkuša Jobovo zvestobo Bogu s tem, da nadenj pošlje vseh vrst tegobe: od bolezni do smrti, uničenje premoženja … Poskuša odvrniti Joba od Boga. To mu nekako tudi uspeva, ko Job tarna nad nesrečami, ki ga doletijo. Okrog vsega tega se spletajo pogovori med prijatelji, ki ga pridejo tolažit. Skozi to razpravljanje o Božji pravičnosti pa pridemo do edinega spoznanja, da se človeška merila še kako razlikujejo od Božjih. Prav pogovor med Jobom in njegovimi tremi prijatelji pokaže meje človekovega razumevanja. Pokaže, kako potreben je Božji odgovor na vse to človeško presojanje. Izkaže se, da človek ni pravo merilo za vse stvari. Božji odgovor poseže v to vrtenje v začaranem krogu. Izkaže se, da je potrebna modrost za sprejemanje vsega, kar nas doleti v življenju. Če bi bil Job moder, bi ne videl svoje nesreče tako črno. Na koncu pa le pride do spoznanja, da je Bogu potrebno priznati svobodo in ga ne smemo omejevati s svojim razumom in videnjem sveta okrog nas. Bog je ustvaril človeka dobrega, po svoji podobi. Velikokrat pa se lahko vprašamo, ali ne počnemo dobrega zgolj iz preračunljivosti. Godilo se mi bo dobro, če bom sam dober. Ampak Bog nas vidi takšne, kakršni smo v resnici. Ni Bog tisti, ki kaznuje, saj je neskončno dober. Le da vedeti, da se sami kaznujemo, ko pozabimo na Njegovo postavo – postavo ljubezni, vere in upanja. Človek je tisti, ki sproži s svojim dejanjem verižno reakcijo. Kot pri dominah: ko podremo prvo v vrsti, se podirajo vse za njo. Jaz s svojo svobodno odločitvijo povzročim potek dogajanja. Bog velikokrat poseže v mojo osebno zgodovino, saj sama ne morem skrbeti zase, ker sem, kar sem. Človek je pač malce raztresen, razmišljen in pozabi, kaj je njegova pot. Zato pa lahko vedno zaupam v Boga, da me bo pripeljal na prave tirnice, če mi le srce ne zakrkne. In to je Božja pravičnost: neskončna ljubezen – človeku težko doumljivo merilo. »Če veste, da je pravičen, spoznavate, da je tudi vsak, ki ravna pravično, rojen iz njega.« (1 Jn 2,29) Lea Bric 8 Tema: Pravičnost Poštenjak je tisti, ki svoje pravice meri s svojimi dolžnostmi. Pravčinost Pred nami je že četrti izmed petih izzivov, ki jih pred nas postavlja Pridite in poglejte, krovni dokument za pripravo pastoralnega načrta. Takole se glasi: Sočutje in pravičnost Namesto zaprtosti vase in prelaganja solidarnosti na institucije bomo krepili duha služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin tako materialnih kot družbenih in duhovnih. Na prvi hip se zdi, da pravičnosti v izzivu sploh ni, ampak če se tudi vam ob besedi pravičnost pred očmi pojavi kralj in če je to še slučajno kralj iz Malega princa, ki ukazuje stvari, ki so smiselne, potem se najde beseda pravičnost v izrazu služenje. Še lažje pa v zadnjem delu stavka. Ob podobi grške boginje Dike, ki so jo navadno prikazovali s tehtnico v roki, definicija, ki pravi, da je pravičnost ena od glavnih kreposti v klasični evropski psihologiji in katoliški veri, ni daleč. Pravičnost je tako ravnotežje med sebičnostjo in altruizmom – med tem, da bi imel premalo ali preveč od tega, kar ti resnično pripada. Strokovnjaki pravičnost enačijo s konceptom moralne pravičnosti, ki temelji na etiki, razumu, pravu in naravnem pravu, religiji ter enakosti in poštenju. Za Johna Rawlsa (eden od znanih sodobnejših ameriških političnih filozofov, ki je svoje učenje utemeljeval na svobodi in pravičnosti) je pravičnost osnovna krepost družbenih institucij, enako kot je resnica temelj za razmišljanje. Navadno je najdemo povezano s pojmi usmiljenje, dobrodelnost, sočutje, enakost, čeprav ne pomeni vedno nujno vseh teh dimenzij. Gre pa za osnovno človekovo potrebno, ker naj bi v človekovih možganih vzbudila iste centre 9 kot jih vzbudi hrana. Ko smo pravično obravnavani, se nam zadovoljuje osnovna potreba. Se pa koncept pravičnosti najde tudi v psihologiji – Freud jo je našel v podobi očeta, ki je strog, vendar pravičen, Jung pa v arhetipu Kralja, ki skrbi za red. Podobe boginje Dike pa so znane tako v likovni umetnosti kot tudi v različni literaturi. Delati prav (pravičnost etimološko pomeni točno to) tako pomeni delati dobro, a ne zgolj zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva Ali povedno drugače od antike dalje razumemo pravičnost na eni strani kot vrlino posameznika – to je individualna pravičnost, in na drugi strani kot vrlino družbe – to je socialna pravičnost. Prav tako ima že od antike dalje pravičnost dva pomena: pomeni vsako ravnanje v skladu z zakoni, pa tudi enakost. Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, je danes brez dvoma ekonomija, ki je »zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska pravičnost tako pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo preživetje in spodobno življenje – blaginjo. O tem, da temu še zdaleč ni tako, najbrž ni treba izgubljati besed. In enako se kršitve najdejo tudi na drugih področjih. Zanimivo je, da članek nastaja ravno 10. decembra, ki je obeležen s svetovnim dnevom človekovih pravic. Le-te je leta 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov in so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih konvencijah, v Sloveniji pa tudi v ustavi. Vzrok, zaradi katerega so nastale, je absolutno spoštovanje posameznika, njegovega dostojanstva ter trud za ustvarjanje sveta, kjer bi vsi ljudje imeli svobodo govora, verovanja in kjer ne bi živeli v strahu in pomanjkanju. Vendar je sprejem deklaracije nekaj čisto drugega, kot ravnanje po njej. Vsako leto se najde nič koliko kršitev človekovih pravic – po zadnjih podatkih z začetka decembra 2013 so v svetu med najbolj koruptivnimi državami Severna Koreja, Afganistan in Somalija (od 100 točk so jih dobile le 8), najbolj pravični pa sta Danska in Nova Zelandija (91 točk). V Evropski uniji pa države na vzhodu - raziskava kazenskega pravosodja v Evropski uniji je pokazala, da so med največjimi kršiteljicami človekovih pravic v EU Grčija, Poljska, Bolgarija in Romunija. Te države so namreč tiste, v katerih sodišča ne zagotavljajo pravice. Med državami z najmanj kršitvami pa so se znašle Velika Britanija, Italija in Francija. V povezavi s Slovenijo se v podobnih raziskava navadno izpostavljata dva problema, ki ju še nismo rešili – problem izbrisanih in odnosi z Romi. Najstrašnejša stvar na svetu je pravičnost, ločena od ljubezni. Kaj pa pravičnost in kristjani? Vzor pravičnega delovanja za kristjane je Jezus, ki je svoje učenje začel med malimi, preprostimi. Njegova Cerkev, katere del smo tudi mi sami, je znamenje v svetu in njemu naj bi kazala Kristusovo nebeško kraljestvo. Tako smo tudi mi poklicani, da bi svoje talente in sposobnosti dali na razpolago za druge. Ob tem smo povabljeni, da se zavzamemo za nekaj točk, ki spadajo h katoliškemu učenju o pravičnosti: zz Solidarnost – živeti z ozirom na druge ljudi in živa bitja (kot dejanja so post, preprosto življenje, molitev za uboge …) zz Vzgoja – dolžni smo se sami in druge seznanjati s socialno pravičnostjo (npr. globalno segrevanje, naravne nesreče, smrtna kazen, preganjanje kristjanov…) zz Družbene akcije – povezati se je treba z akcijami, ki že potekajo v skupnosti (delitev hrane, prostovoljstvo, …) zz Zagovarjanje – posodimo svoj glas tistim, ki ga ne morejo dvigniti (bolni, nerojeni, umirajoči, izkoriščani, prebežniki, jetniki …). In za konec še citat iz Svetega pisma: Steza pravičnih je kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne. Pot krivičnih pa je kakor tema, nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili (Prg 4,18.19). Po raznih virih spisala Fani Pečar 10 In memoriam: p. dr. Zvjezdan Linić (1941-2013) Krhkosti in minljivosti človeškega življenja se zares zavemo šele tedaj, ko nas zapusti nekdo, ki nam je bil blizu. Pa čeprav vemo, da se s smrtjo rodi za večjo življenje, kot je nekdaj zapisal sv. Frančišek Asiški. Eden njegovih duhovnih sinov je bil pater Zvjezdan Vjekoslav Linić, hrvaški frančiškan, ki je v svoji domovini ter drugod (tudi v Sloveniji) evangeliziral, vodil duhovne vaje ter marsikomu pomagal najti Jezusa ter ga sprejeti za svojega osebnega Odrešenika. Pater Zvjezdan se je rodil 1. februarja 1941 v Svilnu, blizu znanega reškega romarskega svetišča Trsat, prav na pragu druge svetovne vojne v tedanji kraljevini Jugoslaviji. Leta 1967, devet let po vstopu v frančiškansko redovno skupnost, je po rokah zagrebškega nadškofa kardinala dr. Franja Kuhariča prejel mašniško posvečenje. Frančišek in Klara vabita Svoje pastoralno delo je posvetil predvsem mladim v Frančiškovem svetnem redu in tudi drugod. Na hrvaškim spletnih straneh lahko preberemo, kako je številnim ljudem pomagal, da so preko zakramentov uvajanja v krščanstvo postali resnični kristjani. Obenem pa je bil vnet publicist in duhovni pisatelj – svoje misli je po letu 1990 objavljal tudi v številnih časopisih in izdal kar precejšnje število knjig. Od leta 1997 dalje je deloval v hiši duhovnih vaj Kuća susreta Tabor v Samoboru, blizu meje s Slovenijo. Vendar je njegovo delo z vodenjem duhovnih vaj in seminarjev seglo krepko čez meje matične domovine. Leta 1999 je v Taboru gostil znanega karizmatika, očeta Rufusa Pereiro. Od tedaj je pater Zvjezdan nadaljeval s še bolj gorečim oznanjevanjem evangelija. Patra Zvjezdana sem spoznal jeseni leta 2006, ko je vodil duhovni seminar za ozdravljenje in osvoboditev v Domu duhovnosti Benedikt v Kančevcih. Bilo je leto dni po prvem karizmatičnem seminarju, ki sem se ga udeležil prav tako v Kančevcih, vodila pa 11 ga je sestra Margaritha Valappila. To je bil dogodek mojega ponovnega rojstva. Od leta 2006 pa do leta 2011 je pater Zvjezdan vsako jesen vodil seminar v Kančevcih, sčasoma sem na teh seminarjih začel skrbeti za glasbo oz. slavljenje. Spominjam se, kako je p. Zvjezdan svoje kateheze gradil na primerih iz Svetega pisma, zlasti iz evangelijev. Ob tem se je naslanjal zlasti na primere, ko Jezus ozdravlja bolnike, vsak od nas pa je tisti, ki se lahko postavi v vlogo bolnika, ki prosi za ozdravljenje, tako duhovno kot telesno. Ob tem je svoje poučevanje podkrepil tudi s konkretnim pričevanjem o Božjem delovanju, včasih pa tudi s humorjem. Velika karizma p. Zvjezdana je bila predvsem v tem, da je znal nagovarjati velik krog katoličanov, tudi tiste, ki jim karizmatični »stil« na podobnih seminarjih (morda prevelika bučnost in čustvenost) ni bil ravno domač. Kadar je imel v Kančevcih tridnevni seminar (od četrtka do nedelje), je udeležencem namenil tudi možnost bolniškega maziljenja. Sicer pa je pri skupni molitvi za ozdravljenje uporabil sredstva, ki jih že dolga stoletja nudi Cerkev preko izven mašnih obredov, denimo litanije Jezusovega imena, katerim je na pedagoško-duhoven način dodal molitve za ozdravljenje duha, čustev, spominov in delov telesa, vmes pa se je zapelo tudi kakšno duhovno pesem. Patra Zvjezdana sem zadnjikrat v živo videl (in slišal) na svetopisemskem maratonu jeseni 2012, ko je nastopil kot gost. V začetku leta 2013 je prišlo sporočilo, da se mu je zdravje zaradi tumorja na možganih zelo poslabšalo. Kasneje so prišle novice o izboljšanju in upali smo, da bo morda septembra 2013 znova prišel v Kančevce. Vendar je bil Božji načrt drugačen – seminar je odpadel. Ko sem se v petek, 6. decembra, prav na god sv. Miklavža, v dopoldanskih urah odpravljal iz Medžugorja po skoraj tednu dni seminarja posta in molitve, mi je neka gospa s Hrvaške zaupala, da je p. Zvjezdan na smrtni postelji. Po vrnitvi domov sem še isti večer preveril, ali so o njem kakšne novice. Vendar jih ni bilo. Naslednji dan zjutraj pa sem dobil obvestilo, da se je njegova tuzemska življenjska pot v noči s 6. na 7. december, torej dober mesec dni po tistem, ko je se je poslovil še en duhovni sin sv. Frančiška br. Ignacio Larrañaga, iztekla. Pater Zvjezdan je dočakal, tako kot sv. Frančišek, svoj transitus. In verjamem, da je sedaj naš priprošnjik v nebesih. Ni naključje, da je prav v dneh njegovega odhoda s tega sveta v slovenščini izšla knjiga z dvojnim naslovom: »Gospod, nauči nas moliti« in »Oče naš«, ki jo je izdala Slovenska kapucinska provinca. Pred leti so slovenski kapucini že izdali slovenski prevod Linićeve knjige »Oče, slavim te« ter »Moliti s Frančiškovim srcem«, skupaj s celjsko Mohorjevo družbo pa so izdali še knjigo »Moliti s svetim Frančiškom«. A njegov knjižni opus je še precej večji. Samo pri založbi Verbum je v katalogu naštetih več kot dvajset knjig in celo nekaj zgoščenk. Pater Zvjezdan Linić je s svojim delom za evangelij pustil močan pečat med katoličani, tudi slovenskimi. Njegova misel bo še naprej prisotna preko knjig in preko sodelavcev, ki so delali z njim in sedaj nadaljujejo njegovo delo. Vseeno pa ga bomo pogrešali. A tolaži nas upanje na ponovno srečanje ob koncu časov ter dejstvo, da je pater Zvjezdan naš velik priprošnjik pri nebeškem Očetu. Gašper Blažič 12 Zakaj prav jaz? Ali sploh lahko? Dovolj mi je vsega…! Jaz se tukaj trudim in trudim. …! Sedaj jim bom pokazal, kaj pomeni, če dvignem roke od vsega, pa naj vidijo…! Vedno jaz, kje pa so drugi? Če ne bi bilo mene…! Kolikokrat ste me razočarali…? Zakaj bi se moral prav jaz vedno javljati drugim, kdo pa se sploh spomni na mene…? Gotovo ste vsaj enkrat razmišljali o teh vprašanjih, bodisi pri mladinskih srečanjih, srečanjih FRAME, v šoli, pri svojih obveznostih. Pred nedavnim je na srečanju Frančiškove mladine naša prijateljica pričevala o tem, da ji Frančiškova mladina ne more več toliko dati, kot ji je v preteklosti. Pričevala je, kako je na krajevnem duhovnem kapitlju na temo: Cerkev – to smo mi! odkrila, kako za preprostim naslovom in stokrat slišanimi frazami vedno obstaja svežina, ki govori in kako lahko še veliko damo drug drugemu in prejemamo pri FRAMI. Seveda, Frančiškova mladina je samo konkretizacija primera. Pri vsakem delu in stvari lahko to vidimo. Vprašamo se lahko z vprašanji, ki so navedena zgoraj. Vendar je nevarnost, ko ta vprašanja sprašujejo nas in z nami manipulirajo. Pogosto se lahko zares vprašamo, npr. zakaj moram neprestano pomagati drugemu pri pisanju domače naloge in se mi ta nikoli ne zahvali ali pa na mene celo zakriči, zakaj jaz tega ne storim. Zakaj bi jaz moral vedno nekaj početi, če se na koncu tega nad mene zgrnejo nevihtni oblaki in mi potem nekdo reče, da to nič ne velja? Ko pa se je njega vprašalo za pomoč in mišljenje pa je bil tiho. Ko delamo za druge moramo vedno paziti, da tega ne počnemo samo zaradi sebe. Istočasno moramo videti, ali smo ljudi naučili, da se postavijo na lastne noge. Ali smo mi v ospredje in za vsako ceno postavljali sebe, čeprav je nekdo hotel nekaj narediti? Sem koga povedel s seboj, mu FO in Frama prenesel znanje, iskal pomoč in ali sem jaz delal stvari, za katere ne želim, da bi jih kdo storil meni? Draga sestra, dragi brat! Vedno so situacije in primeri, ko nismo z vsem zadovoljni, ko naj je dovolj vsega, ko smo razočarani. Naj bo to nošenje našega križa, naše poslanstvo. Poskušajmo razmišljati zakaj prav mi, zakaj prav on ali ona, zakaj moramo slišati komentarje, se prav mi vključiti ali javiti. Poskušajmo to razumeti kot svoje poslanstvo. Bog nam ne bi daroval te službe, če je ne bi mogli prenašati. Ve, kakšne bodo preizkušnje in da jih bomo zmogli sprejeti. Ne pozab da je tisto, kar se zdi tebi majhno, za nekoga lahko prav velika stvar. Pravico imaš, da pričakuješ maksimum od sebe, ne od drugih! Varujmo se predsodkov in pričakovanj! Tako naslednjič namesto svojega »jamranja« raje recimo npr.: Bog, hvala ti za to! Bog blagoslovi! Bog, podari nam vztrajnost, odločnost in pogum, da izvršujem tvojo voljo! Seveda moramo sprejemati to, kar nam drugi predlaga. Razlikovati moramo konstruktivno kritiko od provokacije. Prepoznavati moramo, kaj drugi mislijo in videti njihove hitre izpade. Zakaj vedno jaz? Zato, ker ti je dano, da smo sol zemlje in luč sveta. Kaj bomo, če bo sol postala neokusna…? Pomembno se je učiti od sv. Frančiška in biti ponižen! Pogosto v svojih stvareh in vprašanjih, željah in opustitvah, v hitrih odločitvah mislimo na sebe in iščemo pozornost. Zaradi ponosa se nam je težko vrniti. Zato pričujmo v preprostosti. V ljubezni. Pred kratkim se dobil ročno delo, pobarvan kamen, na katerem piše: Ljubezen premika svet in tebe! Naš papež Frančišek, ki skupaj v občestvu s Kristusom, po stopinjah sv. Frančiška popravlja Cerkev, ki se podira, vabi tudi mene. Kaj čakam? Pogumno se želim odpraviti na pot, odločno in iskreno z Gospodom, ki me vodi in po meni in z menoj deluje. Zaradi koga? Zaradi Kristusa! Filip Polegubić, hrv. Frama, prevod br. Vlado Kolenko Znamenje časa 13 To ni pravično „To ni pravično!“ je vzklik, ki ga naša otroka večkrat izrečeta. Človek je torej že ob rojstvu borec za pravice: najprej za svoje in če so njihovi okviri širši, se pozneje bori za pravice tistih, ki so zatirani. Eden največjih borcev za pravice našega časa je zagotovo Nelson Mandela, od katerega smo se pravkar poslovili. Umrl Nelson Mandela, zmagovalec nad apartheidom, je bil eden od mnogih naslovov, ko se je v 96. letu končalo njegovo zemeljsko življenje, a zapuščina tega borca je velika. Nekoč je dejal: »Da bi bil svoboden, ni dovolj sneti okove, temveč živeti tako, da spoštuješ in podpiraš svobodo drugih.« In v tem citatu je zajeta vsa modrost pravičnosti. Na sojenju leta 1964 je 45-letni Mandela 29 minut govoril o boju proti apartheidu: »Verjamem, da Južna Afrika pripada vsem ljudem, ki živijo v njej, in ne eni skupini, naj bo temnopolta ali belopolta. … Vse življenje sem posvetil boju afriškega naroda za svobodo, borbo proti beli dominaciji in tudi proti črni dominaciji. Negoval sem ideal demokratične in svobodne družbe, v kateri vsi ljudje živijo skupaj v harmoniji in imajo enake možnosti. To je ideal, za katerega upam, da bo zaživel in uspel. Če pa je potrebno, je to ideal, za katerega sem pripravljen tudi umreti.« Danes so nekatere razlike med belim in črnim človekom zabrisane, a vendarle Afrika ostaja črna celina – ne le zaradi barve kože večine ljudi, ampak zaradi žalosti in krivic, ki jih še vedno živi. Lakota, revščina, bolezni … Z vsem tem se bori tudi naš misijonar Pedro Opeka, ki smo ga gostili v Sloveniji in je pravi borec za pravičnost. In on nam je iz enega najbolj revnih predelov sveta prinesel veselje: »Prinašam veselje, ki ga živim, in to ni umetno veselje, ampak izkušnja življenja 40 let na Madagaskarju,« je poudaril in nam nastavil ogledalo: »Tukaj imate močne materialne temelje, a šibke vrednote.« Bogastvo človeka uspava in ubije vse iniciative, je še povedal misijonar, ki je s smetišča glavnega malgaškega mesta Antananarivo rešil okoli 23.000 ljudi, od tega več kot 11.300 otrok. Na srečanju s tem velikim misijonarjem je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Jože Trontelj, ki je žal kmalu za tem umrl. Še en velik človek, ki je v intervjuju leta 2011 dejal: »Prvi in najpomembnejši cilj ne bi smela biti čim večja materialna blaginja. Želja imeti več, kot potrebujemo, je sicer gonilo napredka, a streženje tej želji ne vodi v človeško srečo. Vlagati je treba v druge kazalce človeške sreče in zadovoljstva z življenjem, kar pomeni zlasti dobro zdravstvo, šolstvo, dobro socialno varstvo in dobre medčloveške odnose. V tej luči je brezobzirna tekmovalnost škodljiva.« Prihodnost je v naših otrocih in v njihovem vzkliku: „To ni pravično.“ Ta čut bi morali starši pri njih razvijati, živeti ter otroke spodbujati k pogumu, takemu, kot ga je opisal Mandela: »Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.“ Mateja Feltrin Novljan Božje stvarstvo okrog nas 14 Intervju: p. Vito Muhič 15 Zvesti Bogu in domovini Preprost pečen krompir Sestavine za 4 osebe Njega dni (okoli leta 1995) sem večkrat moral službeno v ZDA. Nastanili so me v hotel in vsako jutro sem tam zajtrkoval. Nemalo sem bil presenečen, ko so nam vsako jutro postregli tudi s pečenim krompirjem, takim starim – kar neolupljenim. Mi smo krompir vedno lupili, razen morda tistega prvega, ki ima še nežno kožo. Leta 2005 sem obiskal skavtskega prijatelja in njegovo ženo na Danskem. Skupaj smo kake tri dni z avtom potovali na Norveško na skavtsko konferenco. Pa je žena skuhala velik lonec krompirja, ga ohladila in tri dni smo ga jedli – kar neolupljenega, kot jabolka. Nihče se ni sekiral, če je postan. Od takrat pri nas neolupljen krompir ni nobena posebnost več. Pravzaprav ga redkokdaj lupimo. Dobro ga operemo, pa je. Tako večkrat skuhamo lonec krompirja, ga hranimo v hladilniku in ko je kdo lačen ga lahko je kar takega ali ga popeče: krompir – neolupljen seveda – razrežeš na četrtine in ga na vročem olju posoljenega popečeš. Preprosto, hitro narejeno in dobro – podobno pomfriju, le da se ne porabi toliko olja. Še eno dobro idejo sem dobil na internetni strani, ki sem jo z rahlim dodatkom uresničil – Preprost pečen krompir: zz 16 srednje debelih krompirjev (okoli 1 kg) (0,50 €) zz 8 žlic olja (100 ml) (0,26 €) zz 200 g sira (1 €) zz sol (zanemarljivo) zz začimbe (rožmarin, origano, drobnjak, … kar vam je pač všeč) (0,1 €) Skupaj: 1,86 € ali 0,47 € na osebo Priprava Skuhaj krompir. Krompirje zloži na pekač obložen s peki papirjem. Krompirje potlači s kakšnim kuhinjskim pomagalom, da “razpadejo”. V lončku zmešaj na drobno razrezane začimbe (če so sveže), sol in olje. Na vsak krompir daj po eno čajno žličko te mešanice (vsakič v lončku pomešaj, ker se sol v olju ne topi). Potresi z naribanim sirom. Peči v pečici na 200°C 20 minut. Zraven gre fino radič s krompirjem – neolupljenim seveda. Aleš Čerin, vir: http://www.edusatis.si/preprostost/preprost-pecen-krompir Kako bi sam sebe opisal? Opisovati sebe je težko. Veliko raje opisujemo druge … No, sem Vito Muhič, rojen na Ptuju. Še pred začetkom osnovne šole smo se preselili v župnijo sv. Martina na Hajdini. Imam dva starejša brata ter tri nečake in štiri nečakinje. Starša sta se že preselila k nebeškemu Očetu. Ko si bil majhen, si se igral ravbarje in žandarje? Imel sem srečo, da sem odraščal v okolju, kjer sem imel veliko vrstnikov in tudi sorodnikov. Marsikatero smo skupaj ušpičili, postavljali šotore v gozdu pri starih starših, se tudi ravsali … Res je bilo lepo. Tudi v času osnovne šole je bilo dovolj časa za igro in druženje na svežem zraku. Pa saj ni bilo računalnikov, ne raznih izven šolskih aktivnosti … dno sanjaril, da bi bil policist na motorju, sem tukaj videl en poseben izziv. Govoril sem s provincialom, dobil soglasje svetovalcev in po vseh pogovorih, preverjanjih … sem se 1. septembra 2004 zaposlil na Ministrstvu za obrambo republike Slovenije (MORS). Tako v provinci kot tudi v skupnosti me bratje pri tem poslanstvu podpirajo. Kako te je Bog izbral za redovnika, minorita? V prvem razredu sem se začel navduševati za ministranta, v tretjem pa začel ministrirati v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju in v podružnični cerkvi sv. Roka, kjer sem tudi obiskoval verouk. Prav šolski okoliš »je kriv«, da smo hodili k sveti maši na Ptuj in ne na Hajdino. Patri minoriti, ki so delovali v župniji, so veliko časa posvečali ministrantom (ministrantska srečanja, nogomet, namizni tenis, duhovne vaje pri sv. Trojici v Podlehniku, morje v Piranu, izleti …). Pa še nekaj posebnega – po jutranji sveti maši, ko sem ministriral, so patri povabili na zajtrk. Tako sem z njimi bil še bolj povezan in si še bolj ponavljal: »Hočem biti takšen pater kot so Janez Kmetec, Mirko Pihler, Mirko Horvat in Janko Gašparič. Predpostavljam, da znanj, ki jih pri delu potrebuješ nisi dobil pri študiju teologije - kako je izgledalo tvoje usposabljanje? Ponekod v tujini se bogoslovci že v času študija pripravljajo na posebnih fakultetah za delo v vojski. Ker sem odslužil vojaški rok še v prejšnji državi, sem v Vipavi bil nekaj dni na »dodatnem-obnovitvenem tečaju«. Sicer pa mora tudi kaplan biti vojak, imeti osnovna znanja in se tudi usposablja skupaj z ostalimi, saj vsako leto opravljam »izpit« iz temeljnih vojaških veščin ter preverjanje gibalnih sposobnosti. Skozi leto se je zato potrebno udeleževati raznih usposabljanj in predavanj, pa tudi na telovadbo ne smeš pozabiti. Kako si zašel v vode vojaškega duhovništva? Po začetnih zagnanih letih »kaplanovanja« (Olimje, Sostro in Ptuj) so škofje prosili redovne predstojnike, če bi bil kakšen izmed redovnikov pripravljen delovati kot vojaški kaplan. Ker sem ve- Kako pa je s čini - si zaradi tega, ker si duhovnik, drugačen od ostalih vojakov? Kako oni gledajo nate? V službi nosim uniformo in to s ponosom, saj je to uniforma slovenskega vojaka. Na njej imam 16 oznake, da sem kaplan. Kolikor opažam, smo pripadniki duhovne oskrbe (kaplani in pastoralni asistenti) med pripadniki in njihovimi družinami dobro sprejeti. Potrebno se je zavedati našega osnovnega poslanstva med vojaki, ki je služenje človeku, življenje po evangeliju in priprava ter podeljevanje zakramentov. Z molitvijo in življenjem po evangeliju je služenje človeku veliko lažje – pa še bolj je »požegnano«. Hvala tudi članom Društva sv. Modesta, ki delo vojakov in policistov ter duhovnikov in pastoralnih asistentov med njimi podpirajo z molitvijo in še kako drugače. Obstajajo verstva, ki zagovarjajo absolutno nesodelovanje v vojni. Kako je s katoliško Cerkvijo - kako lahko nekdo, ki oznanja ljubezen, hodi po vojnih prizoriščih? Skozi zgodovino so vojske imele vedno tudi pripadnike duhovne oskrbe – ne nazadnje so duhovnike imeli tudi partizani med 2. svetovno vojno (eden izmed slovenskih minoritov p. Božidar Glavač je imel celo čin majorja). Z vojaki sem kot duhovnik, biti moram viden - navzoč (v vojašnici, na terenu, pri telovadbi, na pohodu … na pijači). Pomemben je zgled, ne samo beseda. Izražati moram pozitivno energijo, biti svetovalec (podpora, svetovanje, spodbuda) poveljniku in vojakom v etičnih, moralnih in verskih zadevah. Zagotavljam pastoralo in pogovor. Torej, na prvem mestu je človek: v jarku, v blatu, na snegu in mrazu, pa tudi v lepih sončnih dneh in na poroki. 17 V branje zelo priporočam knjigo, ki je bila naše »obvezno čtivo«: »Frančiškan v SS-u« pisatelja Gereona Goldmanna. Morda bo lahko bolj jasno, kaj duhovnik med vojaki počne in zakaj to počne. Kako približno izgleda tvoj delovni dan, ko si doma? Najprej naj povem, da je vsak dan drugačen, dinamičen. Ni rutine. V Vojašnici generala Maistra v Mariboru moram biti pred 6.45, da se preoblečem in pripravim, seveda če ni kaj izrednega in je potrebno na pot že bolj zgodaj. Po jutranjem poročanju dežurnega je predvidena telovadba, postroj in dvig zastave (med dvigovanjem zastave pojemo slovensko himno). Če je mogoče grem v kapelo bl. A. M. Slomška, kjer zmolim brevir in mašujem (vsak torek je sveta maša že ob 8h h kateri so vabljeni vojaki). Potem so ali usposabljanja ali kakšen pogovor ali sestanek ali kavica, kjer se srečam z vojaki/ vojakinjami. Na malico po navadi gremo skupaj »poveljnikova skupina« (pravnik, psiholog, policist, pribočnik, poveljnik in kaplan). Po malici pa spet usposabljanja, predavanja, pogovori, morda odhod v kakšno drugo vojašnico … Pozno popoldan so še priprave na prejem zakramentov, obiski družin … Čez vikend podeljevanje zakramentov, maša za »rezerviste« ob nedeljah, ko imajo vpoklic … Naše pastoralno delo znotraj Vojaškega vikariata torej obsega: pripravo na zakramente odraslih – katehumenat, pripravo na krst otrok vojakov in na poroke ter podelitev zakramentov (tudi na misijah), pogrebe vojakov in družinskih članov, obiskovanje družin, obiskovanje pripadnikov na dolžnostih ob praznikih, predavanja iz etike, morale in domovinske vzgoje, karitativno delovanje (pred kratkim smo ustanovili Vojaški karitas (KVIK). Bil pa si tudi že na misijah - kako pa je tam? Misije pa so za poslanstvo kaplana nekaj najlepšega, saj si s pripadniki 24/7: 24 ur in 7 dni. In to vsaj 6 mesecev. Z njimi dobesedno diham. Že v času priprav se z njimi spoznam in sem resnično del ekipe. Do sedaj sem bil na 4 celotnih misijah (2x Afganistan in 2x Kosovo) ter še 2x v Afganistanu, 2x v Libanonu in ne znam prešteti kolikokrat v Bosni in Hercegovini čez praznike (božič ali Veliko noč). V vojaški bazi sem na razpolago pripadnikom različnih vojska, kultur, jezikov, verstev … sem duhovnik, oče, logist, prijatelj, »cimer« v sobi. Posebno poslanstvo na misiji pa je prisotnost v vojaških bolnišnicah, kjer mojo bližino potrebujejo ranjenci, umirajoči in medicinsko osebje. To sem na poseben način doživljal letos v ameriški bazi v Farahu (Afganistan), kjer so trije helikopterji (»medevaki«) leteli vseskozi in pripeljali tudi do 30 ranjencev na dan. Kakšne so običajno težave vojakov na misijah? Zakaj sploh iti nekam drugam pomagat? Čas misije obsega čas priprave (približno 3 mesece), samo misijo (6 mesecev) in čas po misiji (14 dni). To je dolga doba, ko nismo svojimi najdražjimi. Posebej za mlade je ta »oddaljenost« težka (mlade družine, majhni otroci, sveža zaljubljenost …). Pa dolgo skupno bivanje z ljudmi, ki nam morda niso najbolj všeč …, nevarnost napada z raketami na bazo, nevarne naloge zunaj baze … napetost. Zato ima kaplan tudi nalogo skrbeti za druženja, orga- niziranje skupnih iger in tekmovanj, povezovanja s pripadniki drugih vojska, organiziranja izletov in ogledov znamenitosti (kjer je to mogoče). Pomemben je tudi kontakt z družinskimi člani, ki so doma. Skozi leto tako organiziramo: vikende za družine, enodnevna srečanja za žene pripadnikov, ki so na misiji, tečaje meditacije, srečanje parov, tabore (zimske in poletne) za otroke, duhovne vikende, vojaško-policijsko romanje v Lurd … Vojak gre, kamor je poslan in si prizadeva za mir, pravičnost in poštenost ter spoštovanje človekovega dostojanstva. Obenem slovenski vojak ponosno zastopa tudi svojo domovino in kulturo. Pri vsem tem ga pomembno podpira tudi njegova družina, njegovi domači. Se ti zdi, da obstaja pravična vojna? Nobena vojna ni dobra, nihče si je ne želi. Bog nam je dal razum in svobodno voljo, ni pa tiran, ki bi nas v nekaj silil. Dal nam je zapovedi, da bi jih spolnjevali v svojem življenju in v naših odnosih. Človek se tako na temelju razuma, svobodne volje in nasvetov Boga in ljudi odloči: delati dobro ali slabo. Seveda pa je braniti nebogljene, nemočne, »vdove in sirote«, braniti otroke, starejše in nerojene, braniti svojo domovino, svoj dom in si prizadevati za poštenost, pravičnost in mir – zdi se mi – naloga vsakega človeka. Poklical si me 18 Koliko vojaki doprinesejo k ustvarjanju miru? Vojak doprinese veliko že s svojo navzočnostjo na kriznem območju. Vedeti moramo, da je tudi za ceno lastnega življenja pripravljen pomagati drugemu. Jezus je dejal, da nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da življenje za svojega bližnjega. Jaz pa bi dodal, da je slovenski vojak pripravljen pomagati vsakemu, ki potrebuje pomoč, zanj tudi dati svoje življenje. So pa vojaki prvi tudi ob raznih katastrofah – poplave, potresi, razne druge naravne nesreče … Nesebično pomaga vsakemu. Zato je prav, da je dobro opremljen in dobro usposobljen. Kako se obhajajo prazniki v vojski? Praznike obhajamo s postrojem, dvigom zastave in zapeto himno, nagovorom poveljnika (če je verski praznik tudi kaplana). Večje slovesnosti pa tudi z akademijami, koncerti Orkestra slovenske vojske, podelitvijo priznanj, visokimi gosti in s sveto mašo. Mnogih praznovanj se lahko udeleži vsak, ki to želi. S kakšnimi problemi se navadno vojaki obračajo nate? Pomemben del našega poslanstva je tudi pogovor oz. svetovanje. Nekaj sem jih že naštel zgoraj. V večini so povezani z odsotnostjo zaradi terenov in misij in kot je to po navadi s težavami v družinah. Kdaj ti je bilo v vojski težko? Težki trenutki so, ko v vojaški bazi na misiji zaslišim alarm in znak, da prihaja helikopter z ranjenci. Najprej pomislim: »A so slovenski fantje zunaj baze?« Najtežji trenutek pa je, ko se poslavljam od ubitih vojakov šati življenje smetiščarjev. Ko je imela že 85 let, se je zaradi pokorščine vrnila v Francijo, a nikoli ni pozabila na svoje prijatelje, reveže. Še vedno je delala, potovala po svetu in iskala O revežih, medverskem dialogu in pomoč zanje. prijateljih muslimanih Tako pripovedu- Že kot otrok sem hotela je sestra Emanue- slediti Kristusu, kot je to Gre za francosko redovnico belgijskega po- lle: »Že kot otrok počel sveti Frančišek. rekla (1908-2008), ki je svetu najbolj poznana sem hotela slediti zato, ker je živela med reveži na smetiščih v Kristusu, kot je to počel sv. Frančišek. Toda okolici Kaira. Imenovali so jo tudi Mati Tereza nečesa nisem vedela: da kljub obljubi pokoriz Kaira. Toda ona je odgovarjala: »Mati Tereza ščine ne bom resnično revna. Res je, da nam redovnicam nič ne pripada, ampak kdor živi je čisto nekaj drugega. Jaz v samostanu, nikoli ne trpi zaradi revščine. nisem ustanovila novega Čutila sem religioznega reda, saj ni- potrebo, da živim Samostanski bratje in sestre živimo v lepih, udobnih in ogrevanih hišah, nosimo oblačila sem imela moči za to; še v pokorščini! dobre kvalitete in jemo dobro hrano. Seveda, naprej sem živela v moji kongregaciji. Čutila sem potrebo po tem, nič ni naše, lahko nas pošljejo na drug konec da živim v pokorščini.« Toda zanjo je živeti v sveta in moramo ubogati, ampak zaradi tega pokorščini pomenilo iskanje, katera je njena ne trpimo. Nikoli nisem trpela zaradi mraza pot, kako živeti božjo ljubezen, kaj želi Bog ali lakote kot toliko revežev po svetu. Ko sem od nje. Njen čut za pravičnost, občutljivost bila mlada redovnica, je naša predstojnica za krivice in zlo na svetu, njena vsakodnevna skrbela, da smo dovolj jedle, da bi ostale molitev in prejemanje evharistije so ji dajali močne. Čutila sem, da je moj privilegij nepramoč, da je vztrajala v svojih mladostnih san- vičen. Živela sem dobro, udobno, varna pred jah: deliti življenje z reveži, da bi, podobno nevarnostmi, v lepi sobici, dobro hranjena, na kot sv. Frančišek, postala podobna Kristusu. toplem. Medtem pa je toliko ljudem po svePo štiridesetih letih redovniškega življenja tu primanjkovalo najnujnejše za preživetje. in poučevanja na najboljših šolah v Turčiji in Torej sem prosila, da bi lahko svoje življenje Tuniziji, se je – pri dvainšestdesetih letih, ko delila z reveži, dan in noč, da bi z njimi delila bi lahko uživala zasluženi pokoj – naselila na hrano in vse njihove težave. To sem storila že smetišču v Kairu. Njena izkušnja nas uči, da naše želje niso vedno takoj izpolnjene, pa čeprav si želimo dobre stvari. Treba je potrpežljivo vztrajati, se boriti in ne omagati. Sestra Emanuelle je 22 let živela med reveži, tudi sama revna. Ponavljala je, da so to bila najlepša leta njenega življenja. V teh letih si je prizadevala izbolj- Sestra Emanuelle in gledam krsto prekrito z zastavo. Pomislim na njegovo družino … »Nihče nima večje ljubezni …«. Še kakšna spodbuda za bralce? Vojak je najprej človek. Vsak človek pa mora imeti jasne vrednote: domoljubje, spoštovanje življenja (lastnega in tujega), čut za drugega, tovarištvo, poštenost, čast, pogum, spoštovanje drugačnosti (nazor, mišljenje, prepričanje, vera, spol, barva kože), požrtvovalnost, obvladovanje samega sebe, pospeševanje miru in pravičnosti … Torej smo vsi ljudje varuhi človekovega dostojanstva. V duhu gesla Vojaškega vikariata v Slovenski vojski Vam želim, da bi vedno ostali: »Deo et patriae fidelis« – »Zvesti Bogu in domovini!« Pogovarjala se je Fani Pečar 19 20 davno, toda naše Pravilo nam ni dovoljevalo, da bi ostajale zunaj po sončnem zahodu. To je postalo možno šele po 2. vatikanskem koncilu, ko so redovnice in redovniki dobili dovoljenje, da lahko spijo izven samostana. 40 let sem čakala na uresničitev svojih sanj! Ko sem imela 62 let, sem končno lahko odšla živet med reveže. Živela sem v treh smetiščih v Kairu, revež med reveži, in to je bilo čudovito! Stanovala sem v majhni baraki iz stare pločevine, veliki 3x2 metra. Imela sem posteljo s slamnjačo, na majhni mizici pa vrč in lavor za umivanje, stol in še eno majavo mizo. To je bilo vse, Če želi kdo vedeti, kar sem imela. Bila kako ohraniti zdravje sem revna in jedla do pozne starosti, sem kot reveži, vsak mu svetujem, naj je dan korenje in repo, korenje! kar je najbolj poceni. To ni slaba hrana, začinimo jo s soljo in oljem in jemo s kruhom. To sem jedla leta in leta in danes imam 96 let! Če kdo želi vedeti, kako ohraniti zdravje do pozne starosti, mu svetujem, naj je korenje! Živela sem revno, nisem imela niti tekoče vode niti elektrike. Vodo sem kupovala. Živela sem v umazaniji kot smetiščarji, ki pobirajo smeti v bogatih mestnih četrtih. Živeli smo v smradu, hodili po smeteh, živeli smo od smeti. Smetiščarji prodajajo stara oblačila in stare časopise, z ostanki hrane krmijo prašiče in če najdejo kaj užitnega, tudi sami to pojejo. Njihove življenjske okoliščine so grozljive. Toda, ko sem živela med njimi in delila z njimi njihov vsakdan, sem bila ena od najsrečnejših žensk na svetu! Ker sem živela malo kot sv. Frančišek, sledeč Kristusu, sem čutila, da sem postala čisto malo bolj podobna Kristusu. Toda biti moraš reven tudi v srcu. In tam sem spoznala smisel revščine, nenavezanosti na materialne dobrine, pomen bolezni in smrti. V tistih letih sem spoznala smisel življenja.« 21 Vse svoje življenje se je sestra Emanuelle zanimala za odnose med kristjani in drugimi religijami in jih spodbujala. Živela je v treh Ti ne verjameš v muslimanskih deželah: Boga, ampak Bog verjame vate. Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Prijatelje je imela med pripadniki različnih verstev in tudi med nevernimi. Slednjim je vedno dejala: »Ti ne verjameš v Boga, ampak Bog verjame vate, saj vidim, da imaš rad ljudi, da jim daruješ svoje srce, svoj čas, svoj denar. Torej si Božji otrok, pa če to verjameš ali ne.« Navajala je odlomek iz Matejevega evangelija: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste mi dali piti, nag in ste me oblekli…« Poudarjala je, da vera ni dovolj, da je potrebno ljubiti vsakega človeka, ne glede na okoliščine, spoštovati njegovo religijo, kulturo, narodnost – če ga ne ljubim takega, kot je, nisem Božji otrok. Zato je rekla: »V današnjem globaliziranem svetu je medverski dialog nujnost, ne izbira. V svetu, kjer v trenutku vemo, kaj se dogaja v Ameriki, Afriki in povsod drugod, ne moremo misliti le nase, na svojo vero, kulturo in narod. Smo otroci sveta, vesolja. To daje življenju izjemno odprtost, saj se čutim povezano z vsakim človekom na svetu, z njegovimi težavami, veseljem in bolečinami. To dela življenje čudovito, saj smo sestre in bratje milijonov ljudi, ki danes živijo na tem planetu. Mislim, da je zelo pomembno pomagati vsakomur, da živi po svoji veri. Ko sem začela na smetiščih v Kairu odpirati šole, sem pazila na to, da so bili učitelji tako kristjani kot muslimani. Medverski dialog pa je potreben tudi v Evropi, kjer je veliko priseljencev drugače verujočih.« Že pred 2. svetovno vojno in veliko pred 2. vatikanskim koncilom, ko je bil celo greh vstopiti v pravoslavno cerkev, je z učenkami obiskala istanbulskega patČloveški zidovi riarha Athenagorasa. Ta ji ne segajo do je takrat rekel: »Sestra Emmanuelle, človeški zidovi ne neba. segajo do neba!« Učenkam pa je rekel: »Vidite, deklice, vsi smo bratje in sestre, naj smo katoliki, pravoslavni ali protestanti. Vsi imamo istega Kristusa. Tudi muslimani so naši bratje in sestre. Imamo istega Boga. Moramo se ljubiti. Ne smemo se ustavljati pred tem, kar nas ločuje ampak iskati, kar nas združuje, saj človeške razmejitve ne segajo do neba!« Šele leta 1965 je bilo preklicano vzajemno izobčenje med katoliki in pravoslavnimi! Ko je živela v Egiptu, med smetiščarji v okolici Kaira, je bila je prijateljica koptskega pravoslavnega patriarha, Shenouda III. Imel jo je rad, ker je mlade iz smetišč spremljala na obisk k njemu, da bi mu prisluhnili. Pravoslavnim smetiščarjem je pomagala zgraditi dve lepi pravoslavni cerkvi, muslimanskim pa minaret. S temi konkretnimi dejanji jim je hotela pokazati, da smo vsi otroci istega Boga, bratje in sestre. Mladih muslimanov ni nikoli spreobračala v katolike, saj je vedela, da bi imeli težave. Pripovedovala je o alžirski družini, kamor so jo večkrat povabili na obisk. Mama Fatima je opoldne molila, sklonjena k tlom, sestra Emanuelle pa se ji je pridružila. Tako se je v molitvi poglabljalo njuno prijateljstvo, čeprav sta ohranili vsaka svojo vero. Muslimane je zelo spoštovala in oni so jo imeli radi. Medtem ko nekateri danes poudarjajo razlike med krščanstvom in islamom, je ona s svojim življenjem pokazala, kako medsebojno spoštovanje bogati našo vero in naše življenje. Pripoveduje: »Evropo sem zapustila leta 1931 in se vrnila leta 1993. Ko sem kot mlada nuna, imela sem 22 let, prišla v Istanbul, sem hotela krstiti vso Turčijo! Bila sem polna navdušenja. Toda predstojnica mi je prepovedala v razredu govoriti o Kristusu. Rekla je, da so otroci predvsem otroci svojih staršev in da je treba predvsem spoštovati želje staršev. Hotela je, da se sestre naučimo jezika dežele, tako da sem se naučila turško. Ko sem živela v Tuniziji in Egiptu, sem govorila arabsko. Poznati jezik ljudi, med katerimi živiš pomeni, da jih spoštuješ. Preučevala sem tudi islam in brala Koran. Odkrila sem, da je v Koranu veliko čudovitih odlomkov in da islam ni vera fanatikov. Islam na primer pravi: Spoštujte Note 22 redovnike, saj so Božji prijatelji! V Koranu je celo poglavje namenjeno Angelovemu oznanjenju Mariji, ki ga najdemo tudi v Lukovem evangeliju. Muslimani verujejo v Marijino deviškost in jo častijo kot prerokovo mater. Globoko spoštujem muslimane in imam med njimi na tisoče prijateljev. Menim, da mora vsak človek slediti svoji vesti. Tako pravi tudi 2. vatikanski koncil. Zato je pomembno gojiti medverski dialog. Živela sem v Turčiji. Ko z muslimanskimi Turki vzpostaviš resničen in pristen dialog, se razvijejo res iskrena prijateljstva. Med njimi sem preživela večer, ki mi je ostal v res zelo lepem spominu. Moja muslimanska prijateljica je vsakič na večerjo povabila goste različnih ver – katolike, muslimane, Jude in protestante. Tistega večera je začela govoriti o sv. Frančišku Asiškem. Ta muslimanka je tako doživeto govorila o njem, kot bi ga osebno poznala. Ko je govorila o njegovih stigmah, je jokala. Vsi smo obmolknili, tako smo bili ganjeni. Takrat sem spoznala, kako globoko so muslimani sposobni doumeti naše svetnike. Islam in krščanstvo imata veliko skupnih točk. Prva je vera v enega Boga. Ko muslimani molijo »Bog je najvišji«, položijo čelo na tla, takrat čutijo, kako je človek majhen in kako je Bog velik. Ta vera v presežnega Boga se me je zelo dotaknila, saj smo v Evropi izgubili smisel za presežnost Boga. Muslimani ne verujejo v utelešenje Boga. Verujejo, da je Bog poslal Svetega Duha, ki je Mariji omogočil, da je postala Mati brez posredovanja moža. Zelo častijo Marijo in ji zaupajo. Z islamom nas povezuje tudi dobrodelnost, skrb za revne, pa tudi smisel za romanja. Verujejo, da jim Bog na romanju v Meko odpusti grehe in da lahko pogumno živijo naprej. Musliman mora tudi odpuščati. Arabski jezik je poln izrazov, kjer je prisoten Bog: Inch Allah – če Bog hoče, Mash‘Allah – Hvala Bogu, Ham- 23 Zbudi se, Betlehem doulillah – Slava Bogu, Ya Rab! – O, Bog!. Te izraze slišimo na ulicah skozi ves dan. Tudi sama sem se jih naučila uporabljati in tako je Bog vsak trenutek v mojih mislih. Tako me je stik z muslimani obogatil. Lepo bi bilo, ko bi muslimani in kristjani hodili z roko v roki, kot bratje in sestre! Papež Janez Pavel II. nam je predlagal, naj se postimo za Ramadan in skupaj z muslimani prosimo za mir. Ko se postimo, čutimo, da smo vsi ljudje Božja stvaritev, obenem pa mislimo na milijone revežev, ki nimajo ničesar jesti.« Ko se je sestra Emanuelle pri 85 letih vrnila v Francijo, je do svoje smrti – doživela je sto let! – ostala dejavna. Napisala je več deset knjig, v katerih se je spominjala svojega življenja med smetiščarji in drugod ter s svojimi bralci delila misli o veri, ljubezni, prijateljstvu med ljudmi, o večnosti, moških in ženskah, smrti in starosti. Ustanovila je mednarodno dobrodelno ustanovo ASMAE, ki danes deluje v Burkini Faso, Egiptu, Franciji, Indiji, Libanonu, na Madagaskarju, v Maliju, na Filipinih, v Sudanu…Njeno življenje in razmišljanje nam je lahko vzgled, kako živeti različnost in ljubezen danes in v našem okolju. Odlomki so prevod iz knjige Je suis la femme la plus heureuse du monde (2012) Mozaik 24 Podaj MI Roko v Mariboru Podaj MI Roko v Ljubljani »Ne bojte se« je bilo letošnje geslo Podaj MI Roko, zato smo se brez strahu zbrali 23. oktobra pri evangeličanih v Ljubljani. Najprej nas je nagovoril pastor Aleksander, ki je vojaški kurat evangeličanske cerkve. Zraven pa je prijetno vzdušje s taizejskimi napevi ustvaril mladinski pevski zbor z Viča. Po nagovoru in kratki molitvi smo se skupaj odpravili k sveti maši v cerkev Marijinega oznanjenja na Tromostovju, kjer je molitev za mir dobila še večji pomen, ker je zanj molila polna cerkev zbranih mladih, ki si v današnjem stresnem življenju še posebej želimo miru in sreče. Za konec pa nam ostaja misel iz poslanice Pedra Opeke: »Vstanite in pojdite na obrobja naših mest, kot nam svetuje papež Frančišek in tam pričujte za ljubezen in pravičnost. Tako bo imel mir več možnosti, da zavlada v srcih vseh bratov in sester ter končno po celem svetu.« Spodbuja nas k aktivnem prizadevanju za mir, kjerkoli že smo. Barbara Trkov Mir je želja v srcu vseh ljudi, pa naj hrepenijo po miru na svetu ali miru v duši. Je vrednota, za katero se borimo. Molitev je univerzalen način iskanja miru, ki združuje različne generacije, prepričanja, narode, posameznike. Združuje nas z Bogom, ki nam podarja mir. »Podaj MI Roko« je tako priložnost, da delimo svojo željo po miru, hkrati pa ga iščemo in skupaj stremimo k njemu. Vabimo Boga v svoja življenja in se hkrati dvigamo k njemu. V Mariboru smo povabili čim več ljudi in se v četrtek, 24. Oktobra 2013, zbrali v cerkvi na Strossmayerjevi ter združili svoja srca v molitvi za mir. Dogajanje je popestril brat Jože Smukavec, ki je z nami delil svoje misli in izkušnje, svoje iskanje miru. Molitev je bila prepredena s sproščenim petjem in adoracijo v tišini. Vsak udeleženec je na koncu dobil tudi majhno svečko v spomin in da ne bi bili 25 želodčki preveč prazni, so nas skavti presenetili s pečenimi kostanji, ki smo jih poplaknili s toplim čajem. Se vidimo ponovno prihodnje leto! Tamara Čopi Podaj MI Roko v Vipavskem Križu Vsako leto se zberemo mladi iz skupin Frančiškove mladine in Frančiškovih otrok na festivalu Podaj MI Roko. Namen te prireditve je molitev za mir in je hkrati tudi spomin na 27. oktober leta 1986, ko so se na pobudo papeža Janeza Pavla II. v Assisiju zbrali predstavniki svetovnih religij in skupaj, vsak na svoj način, molili za mir. V Vipavskem križu smo se zbrali v soboto 23. oktobra 2013 na Festivalu mladih, pod geslom: Ne bojte se! Festival pa se je odvijal tudi drugod po Sloveniji: v Ljubljani v evangeličanski cerkvi, v Mariboru pri šolskih sestrah in na Ptuju pri Sv. Ožboltu, seveda ne na isti dan. Letošnjo poslanico pa je za nas napisal misijonar Pedro Opeka, ki deluje na Madagaskarju. Kot je napisal v poslanici, si tudi organizatorji želijo, da bi čim več ljudi v okolje, kjer živimo, se učimo in delamo, prinašali mir, k čemur nas vse spodbujajo s prireditvami, ki so tiste dni potekale po vsej naši deželi. Tudi mi mladi iz Frančiškove družine smo to spodbudo vzeli zelo zares in skupaj sestavili festival tako, da je vsaka skupina iz enega odlomka poslanice sestavila približno pet minut dolgo molitev za mir. V poslanici nas Pedro Opeka povabi, naj iščemo pravi mir v veri in ga ponesemo na ulice, v domove, v šole, zraven pa naj v našem vsakdanjem življenju, oznanjajmo Njega, ki je Knez miru. Predvsem pa nas Pedro spodbuja, naj nas ne bo strah oznanjati evangelij in z njim prinašati mir. Prireditev pa smo si zapisali v srca tudi po globokem pričevanju in nagovoru naše gostje, ki je pred par leti prejela Borštnikov prstan: Milada Kalezić. Ni samo igralka, je tudi mama, gospodinja, hči in je tako kot vsi vpeta v številne odnose. Z nami je delila dolgo zgodbo o iskanju Boga, ki se nas je zelo dotaknila. Ob raznih življenjskih izkušnjah, jo je njena življenjska pot pripeljala do zavedanja, da drvi v propad, in je tako, kljub izhajanju iz ateistične družine, začela iskati pot k Bogu. Svojo duhovno lakoto je začela tešiti s prebiranjem Svetega pisma, težke trenutke pa z molitvijo in poglabljanjem svojega odnosa z Njim. Tako mu je prisluhnila in skušala ugotoviti, kaj ji sporoča, govori. Ko je v težavah, se velikokrat zateče v Stvarstvo. Vračanje v Stvarstvo pa je isto, kot vrnitev v Božje naročje, saj je narava Božje Stvarstvo. Večer je zaključila z lepo zgodbo. Ko bi morala nastopiti v neki predstavi, ki se dogaja v peklu, jo je škof Turnšek vprašal kaj trenutno igra. Povedala je, da zelo mračno zgodbo, kjer je vse grozno in grdo, da ne ve kaj naj naredi. Škof ji je z nasmehom odgovoril: »Ja, vnesite malo nebes.« Tako njeno pričevanje o iskanju poti k Bogu nagovarja vse negotove kristjane, da je vsak kristjan na svetu zato, da vanj vnaša »malo nebes.« 26 27 Po končanem, duhovno bogatem programu Frančiškove mladine, prisotnosti občestva, petjem, prižiganju svečk, molitvah za mir, priprošnjah in češčenju Najsvetejšega, smo večer zaključili v samostanski jedilnici ob prijetnem druženju z gostjo in ostalimi udeleženimi. Še zdaj pa globoko v nas odmevajo besede papeža Frančiška: »Pojdite na obrobja mest in tam pričujte za ljubezen, pravičnost, tako bo imel mir več možnosti, da zavlada v srcih vseh sester in bratov in končno po celem svetu.« Dotik Cerkve ti stori, da lahko vstaneš in strežeš vsem. Že sama želja, da bi bili z Bogom pa nas drži v Njegovi bližini. Na koncu napišem še misel, ki me po letošnjem festivalu Podaj MI Roko nagovarja: »Kdor hoče ljubiti, ta že ljubi!« Naj živimo torej kot sestre in bratje v Ljubezni, do videnja in snidenja ob »letu osorej«. Stanislava Gorenc Revija otroških in mladinskih pevskih zborov Vsi ljubitelji mladinske cerkvene glasbe, ki so 17. novembra 2013 odločili obiskati revijo otroških in mladinskih pevskih zborov dekanije Maribor, so bili tistega nedeljska popoldneva navdušeni in prevzeti. Pod okriljem Svetega Jožefa na Studencih se je zbralo osem otroških in mladinskih pevskih zborov, ki del svojega prostega časa požrtvovalno in nesebično namenjajo oznanjevanju Božje Besede preko pesmi in tako lepšajo svete maše v svojih župnijah. Po uvodnem pozdravu domačega župnika, br. Vinka Škafarja, so sledili nastopi zborčkov: Slomškovi malčki, župnije Košaki pod vodstvom Franje Senčič; Družinski pevski zbor župnije Ruše pod vodstvom Matjaža Podleska in Andreja Rihter; Mladinska glasbena skupina Slomškov glasek, prav tako iz Košakov, pod vodstvom Franje Senčič; Otroško mladinski pevski zbor župnije Pobrežje, pod vodstvom pevovodje Valerije Kamplet; Vokalna skupina Kefa, iz župnije Tezno, ki jo vodi Lucija Brunec; Mladinska vokalna skupina župnije Sveti Križ, pod vodstvom Viktorja Kontika, ter Don Bosko bend, župnije Svetega Janeza Boska, pod vodstvom Tadeja Petreski. Kot zadnji je nastopil mladinski župnijski zbor Studenček, pod vodstvom Mateje Škafar, iz domače župnije Svetega Jožefa. Po prečudovito odpetih pesmih je sledila zahvala škofijskega referenta za cerkveno petje dekanije Maribor Danijela Lasbaherja, ter podelitev priznanj pevskim zborom. Po samem koncertu pa se je še množica zadržala ob sladkem pecivu in toplem čaju, ki so ga ustrežljivo pripravile delavke studenške Karitas. Če bi lahko povzeli celotni duh koncerta v nekaj besed, bi to zagotovo lahko bila misel blaženega Antona Martina Slomška, ki pravi: »Taka izvrstno zložena pesem je vernim, prostim poslušateljem globoko v srce segla in povzdignila dušo visoko nad to revno zemljo, v sveto nebo.« Marija Čerček Verjamem vate Na prvo adventno nedeljo je v župniji Svetega Jožefa na Studencih v Mariboru potekal koncert župnijske Karitas. Ob pomoči številnih nastopajočih, predvsem mladih iz župnije so se zbirala sredstva za pomoč družinam in posameznikom v stiski. Koncert je potekal pod geslom letošnjega tedna Karitas, Verjamem vate. Župljani so se dogodka udeležili v velikem številu in s tem pokazali, da so zares aktivni, da jim je mar za sočloveka in da so po svojih močeh vedno pripravljeni prispevati za tiste ljudi, ki živijo okoli njih, nekateri zelo blizu pa se tega morda sploh ne zavedajo in jim s tem polepšali dan, če ne celo življenja. Med koncertom smo prisluhnili nagovoru br. Vinka Škafarja, ter ganljivim besedam dveh karitasovih delavk, gospe Danici in gospe Franici. Mala žena velikih dejanj Mati Terezija je dejala: »Ni mogoče narediti velikih reči, mogoče je narediti le majhne reči z veliko ljubezni.« Te majhne reči so nam na koncertu najprej pričarale majhne roke. Bratranca Ivo in Filip Čerček, za njima violinist Marko Zazijal ob spremljavi mame Aleksandre in Lana Levar, nato pa še Julija Čerček in Maja Žgajnar. Sledili so angelski glasovi bratcev Florjana, Jeremija in Timoteja Valant, ki so nam v francoščini zapeli Comme un enfant in Ecoutez cette histoire. Temu je sledil nastop priznanega in večkrat nagrajenega virtuoza na harmoniki Matjaža Balažica, talentirane solo pevke Urške Škafar, in župnijske mladinskega zborčka Studenček, pod vodstvom Mateje Škafar. Po nastopih so obiskovalci imeli možnost darovati svoje prispevke na bazarju slaščic in marmelad, ki so jih pripravili župljani. Potrebno je tudi omeniti, da so se sredstva zbirala tudi s prodajo adventih venčkov, ki so jih mojstrsko izdelale delavke Karitas, kot zanimivost je potrebno dodati, da se je letos izdelalo več kot sto adventnih venčkov. Naj ob koncu še enkrat velja zahvala vsem darovalcem in misel sv. Krizologa, ki trdi, da kar daš potrebnemu, daš samemu sebi. Marija Čerček Duhovne vaje mariborske Frame Takoj po novem letu, v petek 3. januarja, se nas je 10 najbolj zagretih framašev odpravilo v že skoraj domačo hišico v Reki nad Laškem. Vse ki niso mogli z nami, smo močno 28 29 shranili v naša srca in jih odpeljali s seboj. Na vikendu smo poglabljali naše medsebojne odnose, se učili potrpežljivosti, spoštovanja, zastavljali smo si cilje, nekakšne novoletne zaobljube, kot vsa druga naša srečanja je vikend povezovala pesem. Na popoldanskem sprehodu smo občudovali lepote narave ter v pogovoru odkrivali lepoto naših bratov, sester. Na zabavnem večeru nas je p. Tomaž naučil nekaj plesnih korakov, malo pa smo zašli tudi v »morilske« vode. V nedeljo zjutraj smo (sicer malo nenaspani) se poglobili v odlomek iz svetega pisma in se pogovarjali o razumevanju svetega pisma. Vikend smo zaključili s sveto mašo in se odpravili domov, izpitnemu obdobju naproti. Hvala s. Urši in p. Tomažu za pripravo duhovnih vaj. Ana Raspor Odprimo srce Božična zgodba v Vipavskem Križu V organizaciji Krajevne skupnosti, Turističnega društva in Župnije Vipavski Križ so v letošnjem božičnem času po vseh gasah med kamnitimi zidovi kraja zagorele lučke v mnogih jaslicah, ki so jih pripravili domačini kot razstavo jaslic na prostem. Dom krajanov je zopet odprl vrata razstavi jaslic ustvarjalcev iz bližnje okolice. Obe razstavi si lahko ogledate vse do svetih treh kraljev. Ker smo si želeli malce drugače praznovati Njegovo rojstvo – ne z drvenjem od ene trgovine do druge, ampak v resničnem sprejetju Najvišjega – in to naše čutenje deliti z drugimi, smo se zbrali in začeli pripravljati zgodbo. Pobuda je prišla od br. Jožka. Naša zgodba se je začela z odlomkom iz evangelija, ko angel napove Mariji, da bo postala Božja mati. In ker je rimski cesar izračunal, da dobiva premalo zlatnikov, je naročil popis. Nihče ni ušel ostremu peresu. Drugače pa so za to poskrbeli vojaki. Red mora biti: cesarju, kar je cesarjevega. Mnogi nastopajoči pa so nas popeljali v dogajanje izpred dva tisoč let, v Božično zgodbo. Na četrto adventno nedeljo smo skupaj z Jožefom in Marijo pripotovali v »Betlehem«, kjer smo se morali popisati po ukazu cesarja Avgusta. Na placu srednjeveškega mesteca nas je pričakal zavajajoči vrvež obrtnikov, ki so segali v naše mošnjičke, vedeževalke so z lažnimi obljubami po sreči želele izmakniti kakšen cekin, naše čute so motile orientalske plesalke, dih pa nam je jemal plešoči ogenj v rokah drznega mladeniča. Med vsem tem vrvežem sta stopala Marija in Jožef iščoč nekaj zatočišča in ljubezni. Pa ga nista dobila, kot so težko bili deležni miloščine mestni berači. Med vsem tem so svoje k hrupu vsakdanjega dne pri- dali še vojaki, ki so korakali po ulicah. Mnogi, med njimi množica betlehemskih pastirjev, so iskali novorojeno Dete, saj so zaupali in verjeli oznanilu angela, ki je prišel med plesom »duhov nebeških«. Tisti, ki so iskali z iskrenim srcem, so ga tudi našli, Odrešenika sveta, saj je bil položen v jasli, ob telička in oslička. Prva pomoč 30 Tiho pričakovanje se je zaiskrilo v veselo praznovanje s sveto družino. Želimo si, da bi žive jaslice resnično zaživele tudi v naših srcih. Lea Bric, foto: Ljubo Žgavc Silvestrovanje 2013 V sredini novembra se je med mladimi iz Križa rodila ideja, da bi novo leto preživeli skupaj ter da bi k silvestrovanju povabili mlajše mladince in jih tako povezali med seboj. Takoj se je začelo zbirati prijave. Na začetku smo mislili, da nas bo veliko, nato pa se nas je zbralo sedem. No, številka ni pomembna kot pravi Jezus: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt, 18,20). V ponedeljek, 30. decembra smo se odpravili v Logarsko dolino. Po poti smo se ustavili v trgovini in nakupili vse potrebno za silvestrsko večerjo ter za ostale dni. Na Jezerskem smo prvič ugledali sneg. Bolj kot smo se bližali Pavličevem sedlu (kjer nas je čakala naša koča), več snega je bilo. Ker je bilo snega toliko in pot slabo prevozna, nam je prišel na pomoč lastnik koče, kjer smo preživeli novo leto. S plugom je nekoliko očistil cesto, nato pa smo naš avto privezali za njegov kombi in se odpeljali do lastnikovega doma (priznam, da je kar vsem nekoliko razbijalo srce, ko je avto drsel na vse strani).Tam nas je pričakala njegova žena in otroci s prijatelji. Skupaj smo pojedli večerjo, se spoznali in poklepetali ter se poslovili in odpravili do koče. Večer smo zaključili z ogledom filma in molitvijo. Zadnji dopoldan v letu smo izkoristili za sprehod v čudovito zasneženi naravi. Veje dreves so se upogibale pod težo snega, ki je bil na njih, kapniki so okraševali koče, potoki so mirno žuboreli in z vseh strani nas je obdajal sneg. Se prav nič ne čudim svetemu Frančišku, ki je napisal hvalnico vsemu stvarstvu. Res ji gre vsa hvala! Sprehod pa smo izkoristili tudi za sankanje. In to ni bilo sankanje na saneh, ampak sankanje na pokrovu za »šparget«. Povem vam, prav zabavno je bilo. Popoldan smo igrali Jungle speed. V taki zagnanosti pri igri, je marsikdo dobil par prask po roki. S prepevanjem pesmi pa smo se po zagnani igri umirili. Po silvestrski večerji smo pripravili pesmi za sveto mašo in se odpravili k lastnikovi družini. Tam smo skupaj imeli sveto mašo, počakali polnoč in si voščili. Najbolj zmrzli smo opazovali ognjemet skozi okna, najbolj pogumni pa so se odpravili ven. 31 stvo valja zate, sedeš. Tisti, ki zadnji ostane stoječ, je zmagovalec. Detektiv (ali Sherlock Holmes) Potrebno: dvojni listki Na prve listke zapišemo imena vseh sodelujočih (na vsak listek po eno ime), listke nato razdelimo, pri čemer ne smeš dobiti svojega. Zimski večeri Zimski večeri so primerni za družabne in kakšne druge igre. Spodaj so trije primeri, prvi dve lahko uporabite na začetku večera, ko/če se med seboj še ne poznate. Medtem ko je tretja primerna, če ostajate skupaj dalj časa – saj je časovno daljša. V letu kovanca Prvi dan novega leta smo ravno tako izkoristili za sprehod in sankanje. Tokrat s pravimi sanmi. Pa tudi na kepanje nismo pozabili. V vsakem izmed nas se je spet rodil nagajiv otrok. Po vrnitvi nazaj so nekateri pridno poskrbeli za naše želodčke, drugi pa smo čas izkoristili za druženje in pogovor. Po kosilu smo si privoščili malce počitka in se nato odpravili domov. Hvala Njemu za prijateljsko preživet vstop v novo leto in prosimo Ga, naj blagoslavlja naša prijateljstva še naprej. Na nas pa je, da se bomo za to trudili. Tjaša Nemec Potrebno: različni kovanci Vsak udeleženec dobi kovanec in na njem prebere letnico, ko je bil izdan. Pri tem se poskuša spomniti enega dogodka, ki se mu je zgodil v letu, ko je bil kovanec narejen. Spomin nato deli z drugimi. Naj sede tisti, ki … Potrebno: listki z različnimi dejavnostmi Na listke napišemo dejstva, ki so se lahko zgodila (lahko jih časovno omejimo) – npr. Danes sem jedel juho. Ta teden sem bil v kinu. V zadnjem mesecu sem opravil izpit na faksu… Nato listke premešamo in voditelj začne z branjem. Na začetku vsi udeleženci stojijo, ko pa voditelj prebere zapis na listku, če dej- Na druge listke pa na zgornjo polovico napišemo kraj – le-ta ne sme biti več kot dobrih 5 minut stran od prostora, kjer boste preživeli največ časa in mora biti vsakemu dosegljiv. Na spodnjo polovico pa napišemo dejanje, ki ga lahko vsakdo izvede (npr. kraj: v shrambi, dejanje: zaplesati polko). Tudi te listke razdelimo. Nato se vsi spremenimo v detektive, ki morajo ujeti zlikovca in ga strpati v zapor. To narediš tako, da osebo, ki jo imaš na listku, spraviš na kraj z drugega listka, kjer mora narediti zapisano dejanje (v našem primeru v shrambi zaplesati polko). Ko to uspe, detektiv zakliče. »Zasačen!« S tem je ujet igralec izključen iz igre. Detektivu, ki ga je ujel, da svoja dva listka in slednji mora iti na lov na novega nepridiprava. Zaradi preglednosti lahko napišete tudi seznam vseh udeležencev, kjer se zasačeni lahko prečrtajo. Fani Pečar Molitvena naveza 32 Kako imeti nekoga rad Draga sestra in brat, hvala, da si z nami brati kapucini v MOLITVENI NAVEZI za dobre družine in duhovne poklice. Beseda naveza se uporablja v alpinizmu, kjer se plezalci med seboj povežejo na isto vrv z namenom, da drug drugega varujejo. Tudi mi smo med seboj povezani v molitvi za dobre družine in duhovne poklice. Molimo za razumevanje in spoštovanje v obstoječih družinah, za zvestobo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za vse mlade, da bi se dobro pripravili za bodoče poslanstvo v družini ali duhovnem poklicu. To je naša skrb in ljubezen. Pri sv. Frančišku se učimo, kako imeti nekoga rad in skrbeti zanj. Poglejmo kako je ta misel zajela Frančiškovo srce tistega božiča v Grecciu, ko se je odločil obhajati Jezusovo rojstvo na nov način. K oltarju je pripeljal pravega vola in osla, da bi bila tudi onadva deležna ponovnega Odrešenikovega rojstva v kruhu in vinu božične evharistije. Na božični večer se je Kristus kot dete ponovno rodil v človeškem srcu. Frančiška je presunila misel, da je sam Bog prišel na zemljo kot otrok, da bi mi lahko skrbeli zanj. Božič mu je bil najljubši od vseh praznikov, ker ga je spominjal, da je Bog postal eden izmed nas. Postal je meso našega mesa in kost naših kosti; temu otroku se lahko približamo brez strahu. Lahko smo prismuknjeni in popolnoma sproščeni, ko ga poskušamo nasmejati. Ob njem smo lahko to, kar smo, saj nas otrok sprejema takšne, kakršni smo, in vzklika od navdušenja nad našo predstavo, s katero ga želimo očarati. Skrbeti za nekoga, ga poskušati očarati, imeti nekoga rad! Boga, ki je nemočen otrok; Boga v koščku kruha. Kakšno zaupanje je Bog izkazal svojim stvarem! V evharistiji in Jezusovem rojstvu raste naše dostojanstvo, saj se nam je Bog popolnoma nemočen izročil v roke, da skrbimo zanj. V glavi se nam zvrti, če skušamo to dojeti: odgovorni smo za samega Boga. Ne le da si podvržemo zemljo in gospodujemo stvarstvu, sedaj lahko skrbimo celo za Boga! 33 v otroku na oltarju. Frančišek se je veselil z njimi. Ti preprosti ljudje iz Greccia so bili sami kot otroci in Bog se je še enkrat razodel malim. Nekoga ljubiti. To je bil Greccio, to je bil božič. Frančišek je molil za vse osamljene ljudi, da bi razumeli, kaj je Božje učlovečenje pomenilo zanje osebno. Bog je postal eden izmed nas, enak v vsem, razen v grehu. Dopustil je, da se ga dotakne vsakdo, ki se mu hoče približati. Skrbeti za nekoga, dotakniti se ga. To je bil Greccio, to je bil učlovečeni Bog. (Iz knjige: Frančišek, pot in sanje: Murray Bodo, Ljubljana 2003) Frančiškova ljubezen je bila tako goreča, da se mu je tisti božični večer v Grecciu betlehemsko Dete prikazalo živo, smejoče se na mrzli skali. Vzel ga je v svoje naročje, ga stisnil k srcu, da je začutil njegovo toplino in mehkobo. Frančiškovo devištvo je postalo rodovitno v tem otroku, ki ga je stiskal k prsim. Čeprav ni imel nobenega otroka, je imel dete Jezusa. Gospod je zamenjal vloge zanj in za vse, ki so hoteli ljubiti, skrbeti za nekoga. Kmetje so bili med mašo priče Frančiškovemu očetovstvu in Otrok je postal tudi njihov. S seboj so prinesli bakle za polnočno potovanje od vasi do hriba nasproti samotišča bratov. Za pot nazaj jih tisto noč niso več potrebovali, saj so jim srca žarela v spoznanju, da se je Bog resnično utelesil Naša spletna stran je: http://www.kapucini.si/, ki jo ureja br. Matej Nastran in prinaša od časa do časa tudi novice o MOLITVENI NAVEZI. Do sedaj se je nam, kapucinom, v molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice pridružilo 246 molivcev. Če koga poznate, ki bi bil pripravljen pridružiti se nam v MOLITVENI NAVEZI za dobre družine in duhovne poklice, mu posredujte naš naslov: Slovenska kapucinska provinca, Mekinčeva 3, 1000 LJUBLJANA in naj sporoči: ime in priimek, če želi, nam lahko zaupa tudi naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.« Trenutno smo v MOLITVENI NAVEZI v Sloveniji takole razporejeni: Največ molivcev ima Ljubljana s širšo okolico: 84 članov Potem Celje z širšo okolico: 56 članov Naslednji po številu je Vipavski Križ s širšo okolico, vse tja do Ilirske Bistrice in Pivke: 36 članov. Maribor s širšo okolico: 27 članov Škofja Loka s svojim duhovnim zaledjem: 19 članov Ptuj s širšo okolico: 18 članov Pomurje: 4 člani Krško: 2 člana Frančiškova molitev O VZVIŠENI IN VELIČASTNI BOG, RAZSVETLI TEMINE MOJEGA SRCA. DAJ MI PRAVO VERO, TRDNO UPANJE, POPOLNO LJUBEZEN, GLOBOKO PONIŽNOST, RAZUMNOST IN SPOZNANJE, DA SE BOM DRŽAL-A TVOJIH ZAPOVEDI. AMEN. Desetka rožnega venca ponedeljek: torek: sreda: četrtek: petek: sobota: nedelja: ki si ga, Devica, rodila ki je za nas težki križ nesel ki je Svetega Duha poslal ki je oznanjal Božje kraljestvo ki je za nas križan bil ki si ga, Devica, v templju darovala ki je od mrtvih vstal Z vami v navezi: br. Placid Prša 34 Čut za pravičnost Sonja Topler, voditeljica DMŽ in narodna oblikovalka, pravi: »To ni pravično! To ni prav, to ni pošteno, godi se mi krivica … Večkrat slišim te besede, tudi iz ust otrok. Čut za pravičnost nam je dan, je od Boga, ki mu edinemu lahko rečemo Pravični. Naš Gospod je pravičnost sama. Mislim, da je od vsega najbolj krivično to, da me drugi ne sprejema takšnega, kakršen sem. Zato človek trpi. Prav Delavnice molitve in življenja prinašajo osvoboditev. Ko spoznam in zares vzamem dejstvo, da je Bog tisti, ki vse sprejema in dela prav, potem se moje življenje spremeni. Torej: če se meni godi krivica, pa verujem in Bogu popolnoma zaupam, zakaj bi se žalostila, čeprav je zelo težko ne biti prizadet? Ker je On, ki mu popolnoma zaupam, pravičen, potem bo vedno naredil, kakor je prav, in ne, kakor jaz mislim, da je prav. Jaz se velikokrat motim in zato drugemu naredim krivico. Tako drug drugemu povzročamo trpljenje. Samo če vzamemo Boga zares, se mu lahko brezpogojno izročimo. Tako lahko sprejmemo vse bolečine in jih preoblikujemo v ljubezen.« Delavnice molitve in življenja »Tvoje obličje, Gospod, iščem.« Ps 27, 8b. Jezus je pot, ki nas vodi k ljubezni; želi nam podati roko in popeljati k Očetu. Uči nas iskati in srečati Očeta, kakor se je v trenutkih samote On sam srečeval z Njim. More nas voditi, da bi vstopili v Njegovo svetlo navzočnost. Da bi zrli Njegov obraz. Vabi nas: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« Jn 15, 4-5. Jezus želi za vsakogar od nas, da bi bil z Njim povezan na romanju življenja, da bi se ta povezanost lahko prelila na vso večnost in zazvenela kot praznična glasba: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« Jn 15, 11. Trenutki, ki jih v molitvi preživimo z Gospodom nas krepijo, da bi »sredi naporov, sredi hrupa in boja, sredi nemirne množice v tem svetu, ki ga On drži v svojih rokah, mogli ostati pred Njim in z Njim iz oči v oči.« (prim. Srečanje, 65) Če želimo stopiti v boj za osvoboditev, tega boja ne smemo spremeniti v asketski šport; vsaka sprememba je namreč postopna in strašno počasna. Postopoma mora molitev izzivati življenje in življenje mora krepiti 35 verodostojnost molitve; to pa se lahko zgodi le tako, da vedno globlje poznamo in ljubimo Gospoda. Le tako se bosta molitev in življenje medsebojno prečiščevala. Jezus je v svojem bistvu osvoboditelj. Ne dopušča, da bi mirno ždeli v svoji lagodnosti, pomaga nam, da gremo iz samega sebe, pozabljamo na svoje interese in se posvečamo temu, kar hoče Oče. »Daj nam, Gospod Jezus, svoje čuteče in pogumno srce; osvobodi nas brezbrižnosti in nedejavnosti; daj nam sposobnost, da se bomo zavzeli; da se bomo tudi mi postavili na stran revnih in zapuščenih. Čas je, da dvignemo prapore pravičnosti in miru, da se pomešamo med množico, med napetosti in nasprotja in se spoprimemo z materializmom z drugačnimi rešitvami. Daj nam kralj ubogih, modrost, da bomo z dvema rdečima cvetovoma, kontemplacijo in bojem, spletli en sam venec. In daj nam venec blagrov. Amen. (Srečanje, 58). Kar storimo najbolj ubogim vseh časov, je kakor da bi storili Gospodu. To pa lahko uresničujemo le, ko prepoznavamo poteze trpečega Jezusa v revnih, ki nas obdajajo. “Napredovati; odločno napredovati, po dolgi polmračni poti, kajti tam nekje daleč že sveti luč upanja in za njo.Bog!” Revež je »kraj«, kjer zasije božje obličje: otroci, pahnjeni v revščino, zbegani mladostniki, izkoriščani delavci, brezposelni, ostareli, pozabljeni, zapuščeni, izobčenci, ljudje, ki so doživeli polom, sirote in vsi potrebni… To so Gospodovo obličje. Prebudi nas, Gospod, da bi videli in prepoznali v slehernem od njih Tvoje ljubljeno obličje. Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl Več o DMŽ na strani: dmz.si 36 Brat kapucin + br. Ignacio Larrañaga, kapucin (4. maj 1928 – 28. oktober 2013) »Kako rad bi se zdaj, ko se je zvečerilo, umaknil v zavetje počitka in se okrepil z zrelim vinom Božjega prijateljstva, o katerem sem vedno sanjal, z vinom brez etikete, ki ga poznava samo On in Jaz! Bo to mogoče!« To so bile želje našega pokojnega brata Ignacia Larrañage, Baska, ki je prehodil dolgo pot romanja, tako v kilometrih cest, kot tudi duhovnosti. Obakrat je stopal po njemu in še mnogim neznanih stezah, ki jih je pred Njim risal Gospodar Življenja. Br. Ignacio je bil zelo zadržana osebnost. O svojem otroštvu sam ni veliko govoril, v knjigi »Vrtnica in ogenj« opisuje, kako je njihov oče v velikem tednu zbral svoje otroke okrog sebe in jim pripovedoval o Jezusovem trpljenju s »takšnim zanosom, zbranostjo in predanostjo«, da jih je ganilo do solz. Teh močnih časov se je rad spominjal zlasti v zimskih večerih kapucinskega semenišča, kjer kot Bask ni bil ravno priljubljen. Čeprav je bila v njem že prirojena želja po Bogu, pa ga takratna teologija ni navdušila in ga bolj kot ne razočarala. Spoznal je, da je eno beseda Bog, drugo pa Bog sam. Pomembno je izkušnja. Zato se je raje naskrivaj vrgel v branje humanistov, eksistencialističnih filozofov, pesnikov in mislecev. Od njih je prenesel poetično govorico, po nočni samostanski molitvi pa se je rad prepustil petju Stvarnikovih pevcev – slavčkov. Nikomur ni razkrival skrivnosti svoje duše. Plah in odločen se je prepustil Božjim rokam. Na dan mašniškega posvečenja se je moral namesto tihoti in samoti prepustiti veselju sorodnikov, prijateljev, bratov. Hrepenel je, da bi se posvetil socialnim vprašanjem ali podobnemu, pa je bil poslan za organista v San Sebastian, ter nato v Pamplono. Takrat je mislil, da je v močvirju, kot starec pa je ugotovil, da je bilo vse dobro, vse najboljše in da ga takrat Bog ni pozabil. Občasno so ga vendarle poslali v kako vasico pastoralno delovat. Tako tudi junija 1957, ko je doživel noč polno Božje bližine, Ljubezni in razsvetljenja. Spoznanja, da je Bog Očka, njegova ljubezen zastonjska in da je na »ljubezen treba odgovoriti z ljubeznijo«. Prav ta stavek je postal program življenjske prenove. Tam se je potem začelo vse njegovo nadaljnje delovanje, poleg omenjenih še izročitev. A to je bilo le seme, ki je potrebovalo mesece in leta, tudi sušna ali poplavna, da zraste v mogočno drevo. Takšno veselo novico je moral sporočiti tudi drugim. Prredstojniki pa so ga šele po dveh letih rotenja poslali v Čile. Na tamkajšnjih ljudskih misijonih je predstavljal Boga kot eno samo praznovanje, Večno ljubezen. Podpiral je tudi nove oblike oznanjevanja. Na povabilo frančiškana iz Belgije, je 1965 organiziral srečanje Frančiškovih bratov in sester v Čilu. Po zelo bogatem 37 tednu se je porodila zamisel o Centru za frančiškovske in pastoralne študije – v njem dva frančiškana in en kapucin ne živijo v samostanu ampak v posebnem domu in ne nosijo redovne obleke. Namen je bil prebujati zavest in vrednote skupne frančiškovske dediščine. Dela je bilo vedno več in nastajali so novi centri, dokler ni prišel njegov novi predstojnik, ki nad tem ni bil navdušen. Pojavile so se govorice o nepravilnostih, mlačnosti… Klevetanje, obrekovanje… Ignacio se je umaknil v intenzivno molitev, prebiranje Božje besede, samoto, puščavo, srečanje z Očetom, Ljubeznijo, izročanjem. Že prej sta ga navdihovala Charles de Foucald in Janez od Križa. Osvobajal se je »jaza«, potapljal v Boga, duhovnost ubogih, v to, da Marija ni skoraj »magična podoba žene, obdana s sijajem«, ampak Mati Molka. Kasneje je spoznal, da mora, če želi obdržati živ stik z Bogom, vsak dan vsaj eno uro intenzivno preživeti z Njim. To so bili tako imenovani »močni časi«. Ko je bilo težko vztrajati, si je pomagal z različnimi molitvenimi načini. Na prošnjo ljudi je začel ta svoja izkustva podajati leta 1974, v srečanjih »Izkušnja Boga«, enotedenski pustolovščini živega stika z Bogom, in čez deset let še z »Delavnicami molitve in življenja«. Pri obeh so pripravljeni laiki stopali v prvih bojnih vrstah kot avtonomne in odgovorne osebe. Leta 1994 le te pričnejo tudi v Sloveniji, leta 1997 jih potrdi tudi Sveti sedež. Napisal je tudi 17 knjig in nekajkrat obiskal Slovenijo. V slovenščini jih je izšlo osem. Del Delavnic je tudi t.i. »holokavst«, ko prek brata Ognja izročimo Bogu svoja notranja bremena, napisana na listu papirja. Spominjam se njegove zadnje slovenske »Izkušnje Boga« v Celju, ko se je ob prepevanju pesmi k kresu vila dolga procesija, na koncu katere je kot kak starozavezni očak stopal sam. Tak očak, kot jih opisuje Sveto pismo, ki ga je on tako oživljal, spravljal v življenje: »Pri osivelem je modrost, dolgo življenje pomeni razsodnost. Pri njem je modrost in moč, on ima svèt in razsodnost!« ( Job 12; 12-13) br. Gregor Rehar 38 »Navzočnost, pričevanje, vztrajnost in … potrpežljivost« Brat David Tencer bo letos praznoval 10-letnico prihoda na Islandijo. Prihaja iz Slovaške. Na Islandijo je prišel oktobra 2014. Kakšne spomine imaš na Slovaško? In na tvojo skupnost? To je zame ni čas preteklosti, ampak resničnosti, ki je zmeraj navzoča. Ko sem tukaj na Islandiji, sem še zmeraj član naše slovaške province in živim globoke bratske odnose z našo provinco. Če grem na počitnice na Slovaško, lahko zmeraj rečem, da grem domov. Prav tako velja tudi obrano. Ko odhajam iz Slovaške lahko ponovno rečem, da odhajam domov, to je na Islandijo… In upam, da bom lahko pred smrtjo zadnjikrat rekel: odhajam domov… Kaj te je nagnilo, da si zapustil gorate dežele srednje Evrope in pristal sredi med Atlantikom in severnim morjem, na pragu Vikingov? Mislim, da je bil Bog sam, ki me je privedel na ta kraj. Tukaj se zelo dobro počutim. Če pa ne bi bil Iz kapucinskega sveta 39 on, tukaj ne bi želel več ostati. Že mnogo let sem čutil klic, da bi šel v misijone in vedno se je nakazovala kakšna severna dežela: Grenlandija, Sibirija… Islandija je bila ena izmed možnosti… Islandija že stoletja živi svojo vero, ki jo je navdihovala evangeličanska Cerkev. In katoličani? Ali lahko govorimo o islandski religiozni duši? In katoliške skupnosti? Islandski kristjani pripadajo evangeličanski nacionalni Cerkvi. Neodvisni so od vsej protestantov, pa vendar v močni povezanosti z njimi. Mi katoličani smo velika manjšina (3% prebivalstva), ki jo sestavlja zelo malo domorodcev in mnogo priseljencev. Lahko pa rečem, da so odnosi z lokalno cerkvijo zelo dobri. Ko npr. govorijo o katoliški Cerkvi, govorijo o Cerkvi materi. Star sem 50 let v življenju še nikoli nisem slišal tako govoriti o protestantih. Lahko potrdiš islandsko kvaliteto življenja in vere v Jezusa? Tukaj je vse različno: vreme, narava, mentalitita. Ko sem prišel sem se moral navaditi. Spominjam se, da sem za odpiranje vrat moral ključavnico obrniti prav v nasprotno smer. Ko me je videl neki stari škof, mi je dejal: »V nasprotno smer… Ne pozabi, na Islandiji je vse v nasprotno smer…« Kvaliteta, ki je v tradicionalnih katoliških državah zelo redka, je osebna odgovornost za vero in za Cerkev. Katoliška vera je, zahvaljujoč prav posameznikom, v 19. stoletju preživela težke čase. V tistem času je bil npr. uradno samo en katoličan, Gunnar Einarsson, ki je tako vzgajal svoje otroke. Zadnji njegov sin je postal duhovnik in leta 1942 prvi škof škofije Reykjavik. Osebna odgovornost prinaša takšne sadove… Kronika govori, da je bila prva hiša kapucinov blagoslovljena leta 2007. Ti pa si tam že od leta 2004. Ko je leta 2010 islandski škof prosil za ustanovitev novega bratstva kapucinov, ki bi skrbeli za poljske, latvijske in filipinske izseljence – kakšno čustvo te je prevevalo? Veliko veselje… Bog nam daje rast … In da so vezi in odnosi s škofijo tako dobri in odprti. Veselje, veselje, veselje… Vodstvo reda je škofovo prošnjo pozitivno ovrednotilo in tako ustanovilo novo bratstvo. Kakšna je vaša pastorala? Prestavlja tvoje bratstvo? Trenutno delujemo trije bratje iz slovaške province. Upamo, da se bo število povečalo. Je nekaj takih, ki se zanimajo za naš poklic. Imeli smo nekaj novincev, ki nas so zapustili, vendar so ostali v tesni povezanosti z nami. Ozemlje naše župnije se razteza na jugovzhod z okrog 700 km obale in obkroža ves vzhodni del Islandije. Prebivalcev je približno 20.000, od katerih je okrog 700 katoličanov. Kot sem spregovoril evangeličanskim duhovnikom, je vseh 20.000 prebivalcev naših, ker imamo odgovornost, da molimo za vse. Zgodi se, da je pri naših mašah navzočih samo 10 ljudi, vendar so ti iz 6 narodnosti. Rekord pa je bil leta 2005, ko je pri polnočnici bilo navzočih 33 narodnosti. Jasno je, da komunikacija ni mogoča samo z besedami. Zdi se mi, da je to, kar daje sadove, pričevanje, vztrajnost in potrpežljivost. Kot rečejo Islandci: »Ko je Bog ustvarjal čas, ga je ustvaril dovolj!« Imeli ste pastoralni obisk generalnega ministra. O čem je govoril? Kakšna so njegova pričakovanja? To je bil zgodovinski dogodek, ker je bilo prvič od stvarjenja sveta, da je na Islandijo prišel generalni minister kapucinov. Zame osebno je bila to velika bratska gesta, ki nas je potrdila, da nismo zapuščeni, pozabljeni in vrženi med ledenike. In kaj se bo izcimilo iz tega? Verjamem in upam, da se bodo stvari premikale naprej. Tudi če se ne bi nič spremenilo: že občutek bratstva, ki sta ga prinesla br. Mauro in br. Štefan je za nas predragocen. Pogovarjal se je fr. Umberto Losacco, prevod br. Vlado Kolenko Knjiga 40 Emmanuelle Ciquin 100 let imam in rada bi vam povedala Sestro Emmanuelle (rojeno leta 1908 kot Madeleine Cinquin) so bodo vsaj mlajše generacija zapomnile po njenem humorju, supergah, ki jih je vedno nosila in po tem, da je najvišje državnike vztrajno tikala in z njimi govorila povsem odkrito. Zaradi svojega delovanje pa naj bo to na smetičih Kaira ali v Sudanu ali na pariških ulicah je bila kar nekaj let zapored imenovana za najbolj znano žensko Francije. Sestra je postala leta 1931 in večino časa preživela na Bližnjem vzhodu kot profesorica književnosti in filozofije. Po svoji upokojitvi se je preselila v Kairo in tam dvajset let pomagala najrevnejšim prebivalcem. Za kratek čas je odšla še v Sudan, kjer ji je egiptovski predsednik Mubarak v zahvalo podaril egiptovsko državljanstvo. Sama, ali pa s pomočjo drugih je napisala kakih 20 književnih del. Umrla je mesec dni pred tem, ko bi dočakala 100 let (20. septembra 2008). V skladu s tem, kako je živela, ni želela državniškega pogreba, ampak preprosto slovo. Vseeno pa se je od nje poslovila velika množica ljudi. Pričujoče delo prinaša pogovor z Annabelle Cayrol in Jacquesom Duquesnom. Sestra Emmanuelle brez kakršnihkoli tabujev, v pričakovanju redkega jubileja nemara svobodneje kot kdaj prej spregovori o najbolj osebnih in presunljivih temah. Vse do zadnjega je ohranila energijo in veselje do življenja. Nekatere stvari je tukaj povedala prvič. Njene besede so neposredne in iskrive, včasih osupljive in pretresljive. Zvjezdan Linić Gospod, nauči nas moliti Knjiga lahko pomaga duhovnikom, vernikom, posameznikom, voditeljem posamičnih skupin pri organizaciji ur čaščenja. Ni uradni molitvenik. Premišljevanja in molitve so zrasli iz številnih duhovnih obnov, enournih ali celovečernih čaščenj. Knjiga je sad dolgoletnega dela avtorja z duhovnimi obnovami, še posebej njegovih izkušenj z evharističnim čaščenjem z verniki. Knjigo je izdala Slovenska kapucinska provinca. Dobite jo lahko na internetu ali v trgovinah z verskim tiskom: http://zalozba. kapucini.si Film Obvestila Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si 41 Zaporniki (Prisoners) 2013 Film s pomenljivim naslovom »Zaporniki«, govori zgodbo o intenzivnosti ljubezni staršev do otrok. Srhljivka se začne z ugrabitvijo dveh punc in nato kaže njuna očeta, ki naredita vse, da bi ju našli. Zgodba se odvija v popolnoma nepričakovano smer, tak je tudi konec – šokanten. V filmu nista zapornici le ugrabljeni dekleti, temveč njuni družini, ki postaneta sužnji obsedenosti z njunim iskanjem. Očeta gresta preko vseh meja v dosegi cilja, z enako intenzivnostjo jima sledi tudi kriminalist, ki razrešuje primer. Igralska zasedba je hollywoodsko sijajna – Hugh Jackman, Jake Gyllenhaal, Viola Davis in Terrence Howard. Film so kritiki vzljubili, saj svetovna kinematografija hrepeni po resnih žanrskih tematikah, ki so bile tako zelo dobro zastopane v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Odsvetujem pa ogled filma ljudem, ki hočejo, da jih film sprosti, razvedri in nasmeji. Po ogledu tega filma ostane v gledalcu tesnoba in nelagodje. Vendar to dela film kot disciplino umetnosti. Ni namenjen le površinskemu preživljanju prostega časa ampak hoče iz gledalca zvabiti nekaj več – razmišljanje. Matjaž Kosi Kančevci 17. - 19. januar: Frančiškovi otroci – duhovne vaje. Vodi: Narodni svet FRAMA in FO 24. januar: Družinska kateheza – župnija Domžale 31. januar - 2. februar: Odrasli skavti. Vodi br. Primož Kovač 8. februar: Srečanje zakonskih skupin murskosoboške škofije 8. februar: DMŽ – srečanje za vztrajnost 14. – 16. februar: Šola za animatorje – ČDE, 2. del 14. - 16. februar: Zakonska skupina in ŽPS, Ptuj sv. Ožbalt 16. - 19. februar: Ketehetski simpozij. Vodi: Katehetski svet Slovenije 27. februar – 2. marec: Pevski zbor, Radeče 1. marec: DMŽ – srečanje za vztrajnost 2. marec: Prvoobhajanci in starši – Cankova, Pečarovci, Pertoča 7. – 9. marec: Frančiškova mladina – duhovne vaje. Vodi: Narodni svet FO in FRAMA 14. – 16. marec: Duhovni kapitelj Frančiškovega svetnega reda 21. – 23. marec: Svetopisemske duhovne vaje. Vodi: br. Matej Nastran 21. – 23. marec: Šola za animatorje pomočnike 23. – 30. marec: Teden zdravilnega posta. Vodita: br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick 30. marec – 6. april: Teden zdravilnega posta. Vodita: br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick Šentlambert 24. – 26. januar: Duhovna obnova za ministrante. Vodijo: bratje kapucini 42 Si vedel o novem letu, da … zz je datum novega leta postavil Julij Cezar, ko je vzpostavil julijanski koledar. To je storil leta 46 pred Kristusom, v čast Janusu rimskemu bogu začetkov, po katerem je poimenoval prvi mesec. Kristjani so potem težo prenesli na 25. december, končno pa je 1. januar kot prvi dan v letu postavil papež Gregor 13. leta 1582. zz je najbolj običajna novoletna obljuba, da boš v novem letu začel hujšati. zz tradicija novoletnih obljub sega že v čas starega Egipta (pred 4000 leti). Obljubljali so, da bodo darovali bogovom in vstajali zjutraj na pravo nogo. zz so se ob novem letu obdarovali že stari Rimljani – drug drugemu so prinašali vejice svetih dreves, da bi si zagotovili srečno prihodnost. zz je ob novem letu ukradenih mnogo več vozil kot ob kateremkoli drugem prazniku med letom. zz v New Yourku na Time Square-u ob odštevanju zadnjih sekund starega leta spustijo po drogu za zastave svetlečo kroglo, s tradicijo so začeli leta 1907 in jo prekinili le dve leti med drugo svetovno vojno. Krogla začne padati minuto pred koncem leta in se spusti v številko novega leta. Ali veš … Ujeto v objektiv 43 zz je tradicionalna pijača za novo leto šampanjec; vino, ki ima svoj izvor v 17. stoletju v pokrajini v Franciji in za katerega zmotno mislijo, da ga je izumil benediktinski menih Don Perignon (v resnici ga je le izboljšal). Skupaj nama bo uspelo. Dobri, boljši, najboljši. zz na majhnem otoku Kiribati prvi praznujejo novo leto, ker je najbližje časovni meji. zz v Španiji za srečo v novem letu pojejo na silvestrovo 12 grozdnih jagod. zz na Kitajskem praznujejo novo leto po luninem koledarju, kar pomeni, da datum pade med 21. januar in 20. Februar po našem koledarju – praznujejo ga 15 dni in je tako največji festival na Kitajskem. Človek hoče navzgor. Začarala sem princa. Ustvarjamo nekaj lepega. A, da je morje hladno? Glejte trije kralji, v zlati lepi halji… Zimska idila na Višarjah. »Steza pravičnih je kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne. Pot krivičnih pa je kakor tema, nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili.« Prg 4,18.19
© Copyright 2024