januar 2011
Mesečnik za človeške vrednote Kazalo Uvodnik 2 Vzgoja in izobraževanje – Kilogram kruha za celo šolo 3 Predstavljamo ljudi – Anne Sullivan Macy 7 Zdravje – Pot k razumevanju rastlin 11 Film – Pujsa Pepa 16 Narava – Figa 19 Zdrava prehrana 21 Pisma bralcev 23 Ekološko-kulturno društvo Za Odgovorna urednica: Eva Škobalj boljši svet Urednica: Barbara Hribar E-mesečnik Skupaj ustvarjamo Oblikovna zasnova: Jure Hribar boljši svet Stalni strokovni sodelavci: Goran Škobalj, Katja Bernard, Vesna Bolfenška 66, 2000 Maribor Forstnerič, Sara Onuk, Amadeja Turnšek, Vesna Savnik, Marjan Savnik, Tel.: 041 540 616 Nasta Ovin, Aleš Vunjak Fax: 02 3304 376 Lektorica: Barbara Hribar e-pošta: [email protected] Naročniška služba: 041 540 616 www.forbetterworld.si Mesečnik Skupaj ustvarjamo boljši svet izhaja 10-krat letno. Za pridružene člane Društva za boljši svet je letna naročnina na e-mesečnik brezplačna, za vse ostale naročnike pa znaša 12 evrov. Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št. 106/01) sodi e-mesečnik med izdelke, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. januar 2011 -1- Uvodnik Mesečnik za človeške vrednote Uvodnik V roke mi je prišla enciklopedija Mladinske knjige o Vesolju. Unikatna knjiga, ki zelo nazorno prikaže veličastno obsežnost galaksij, zvezd, osončij ... Ob taki razsežnosti se še tako pogumnemu, a majhnemu človeku utrne misel o minljivosti in krhkosti človeškega življenja … Mene pa je pahnilo v celo malce predrzna vprašanja. Ali obstaja nekaj, kar vlada celo takšnemu nepojmljivemu in mogočnem ustroju bivanja, kot je vesolje? Ali obstaja nekaj, za kar lahko trdimo, da je še mogočnejše od neskončnosti? Zelo kmalu sem bil razočaran in že skorajda opustil lastno raziskovanje, ko se mi se utrne odgovor: čas. Seveda, še tako mogočna zvezda ali galaksija bo nekega dne izginila v breznu časa in za njo bo ostal le spomin … In tako smo tudi mi, počasi a neomajno, že zapustili leto 2010 ter prišli v novo desetletje. V tem letu pa nas spet čaka kar nekaj novosti. Prvo ste že videli. Naša naslovnica je nova ter v skladu z našim uvodom malce vesoljska in hkrati otrokom prijazna. Vse v želji, da bi otrokom in vsem nam, ki jih imamo radi, približali vzgojne vsebine ter z njimi raziskovali življenje. V upanju, da se bomo družili vse do konca naših dni, vas lepo pozdravljamo. Vaš Goran P.S. Spremljajte naše internetne strani, na katerih se ravno rojeva nova video galerija. Vsak teden nastane kakšen nov in prelep vzgojni filmček. januar 2011 -2- Vzgoja in izobraževanje Mesečnik za človeške vrednote z Kilogram kruha za celo šolo Slovenija. Majhna dežela razvite Evrope, v kateri še kar zgledno deluje sistem šolske prehrane, ki dnevno oskrbuje majhne in velike šolarčke z zajtrki, malicami, kosili … In dežela, v kateri ogromno hrane zavržemo proč. To je tema za kdaj drugič, danes pa beseda teče o eni prav posebni šoli. Ko pomislimo na besedo šola, si predstavljamo čudovite stavbe z modernimi učili, telovadnicami, vrvež množice otrok in še marsikaj tako posebnega in značilnega le za šolo in šolski sistem, ki je v Sloveniji razvejan po 451 matičnih in 333 podružničnih šolah. In ravno v takšno, eno od najmanjših, smo vstopili tudi mi. Na obisk smo prišli v podružnično šolo Polenšak, slabih 15 km stran od Ptuja. Pobudo zanj je sprožil ravnatelj OŠ Dornava, Iztok Hrastar, ki je velik zagovornik ohranjanja majhnih podeželskih šol, saj je tudi sam odraščal v eni izmed takšnih na drugem koncu Slovenije. Že na vhodu je našo ekipo pričakala in pozdravila celotna šola. Pa ni bilo posebne gneče, kajti vse skupaj šteje šola točno šest otrok. To so Nino, Neli, Jernej, Nastja, Martina in Anemari. Po velikih prostorih mogočne stavbe, ki ravno letos praznuje 110-letnico obstoja, se podijo s svojimi otroškimi sanjami in počasi, a neomajno stopajo v svet odraslih. Pravijo, da jim pravzaprav nič ne manjka, le malce več družbe bi imeli. Tudi zato so bili tako radoživi in hvaležni ob našem obisku. Pa se odpravimo do učiteljice Zlatke Zelenik. Prava izkušena teta iz Ptuja, prekaljena v mnogih razrednih ukanah, ki že 32 let vzgaja in sooblikuje prihodnost preko svojih malčkov. Najbrž moraš imeti mnogo potrpljenja, volje januar 2011 -3- Mesečnik za človeške vrednote in vizionarstva, da iz tako krhkega testa, kot so otroci, ustvariš mogočne odvetnike, pametne inženirje, vztrajne kmete … Učiteljica Zlatka se zelo trudi in se s svojimi otroki udeležuje številnih nastopov in tekmovanj. Celotna šola je polna plakatov, risb in v šoli narejenih učil. Čista petka za trud in ljubezen vseh. Pogosto pripravi za svoje otroke kakšno posebno zgodbo iz krajevne zakladnice. Kar nekako diha skupaj z okoljem in stavbo, ki od daleč kar malce diši po graščini. Najbrž je naša učiteljica Zlatka zadnja kraljica tega gradu - vsaj v otroških očeh. In to šolskega gradu, ki se spominja dosti boljših časov, saj se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po njenih hodnikih trlo več kot 250 otrok (!). Ko so bili le štirje učitelji za takšno množico na šoli. Čas se je tam hitro odvrtel in v našo podružnico pripeljal še profesorico razrednega pouka, Janjo Trop, ki tam volontersko opravlja pripravništvo … Pri nas se lahko ogromno nauči, pravi gospa Zlatka. Na primer, kako se izvaja pouk v mešanih razredih istočasno od 1. do 5 razreda. Kaj je tisto, kar si otroci hitro zapomnijo in naslednje leto še hitreje pozabijo. Kako poteka medvrstniško sodelovanje in pomoč - celo med razredi. Kako uporabiti starejšega sošolca za učenje, in kako razumeti mlajšega. In še mnogo majhnih, a tako pomembnih učiteljskih spretnosti, ki pridejo še kako prav, celo v času elektronskih tabel in interneta, po katerem, mimogrede, nihče prav posebej ne toži na tej šoli. Tudi z odpadki nimajo problemov. Vsak dan pojejo svoj kilogram kruha in za njimi nič ne ostane. Stara stavba, stare, dobre navade in čas, ki neusmiljeno odhaja. januar 2011 -4- Mesečnik za človeške vrednote Moderni čas pa pod prisilo ustvarja neke druge želje in pogoje, v katerih starši delajo do poznih ur na Ptuju, ter zaradi tega raje vpišejo otroke v šolo v mestu, v katerem so bolj pomembni številni papirnati projekti kot toplo srca učiteljic. V katerih si občina in ministrstvo podajata vroči ekonomski krompir o zapiranju šole, ki tako rad in tako hitro zanemari vrednote starih časov, ki so se v naši muzejski šolici materializirali v medsebojnih odnosih. V upanju, da bo grad in njegovi trmasti prebivalci preživel napad ekonomskega zmaja še naslednjih 110 let, vam držimo pesti, Vaš Goran januar 2011 -5- Mesečnik za človeške vrednote januar 2011 -6- Predstavljamo ljudi Mesečnik za človeške vrednote Anne Sullivan Macy Gotovo je marsikdo med vami že slišal za Helen Keller, ameriško slepo in gluhonemo pisateljico, predavateljico in aktivistko. S svojim življenjem in delom je navdihnila mnoge po svetu in nekako pooseblja upanje, še posebej za tiste s telesnimi okvarami. Žal je v javnosti malo manj znana njena »učiteljica« Anne Sullivan Macy, kar pa še zdaleč ne zmanjša njene vrednosti ali celo prispevka človeštvu. Kljub izjemno težkemu otroštvu, hudi bolezni in dolgo časa trajajoči slepoti je znotraj sebe nosila neprekosljivega duha. Opita od radovednosti in želje po znanju se je nekako izkopala iz grozodejstev svojega otroštva, si izborila izobrazbo in zapisala čudovito zgodbo življenja, ki jo lahko mirno označimo za pravi čudež. Otroštvo Anne Sullivan se je rodila leta 1866 v Massatchusettsu, revnima in neizobraženima irskima priseljencema. Bila je najstarejša med petimi otroci, družina je živela v ekstremni revščini. Pri sedmih letih je zbolela za trahomom (hudo bakterijsko očesno okužbo), zaradi tega je bila do uspešne operacije pri petnajstih skoraj popolnoma slepa. Dve leti za tem ji je zaradi tuberkuloze umrla mati in ostali so sami z očetom, ki je bil hud alkoholik in popolnoma nesposoben za družinsko življenje. Pri desetih jo je skupaj z bratom poslal v azil Tewksbury in tako odprl vrata novega, še bolj temačnega obdobja njenega življenja. Že s svojimi nedolžnimi otroškimi očmi je morala zreti v najhujše bolezni, odvisnike, nasilje, smrt. Otroške igrače in toplino ter ljubezen sočloveka si je lahko le domišljala v najbolj globokih sanjah. Vtise iz tega obdobja je zbrala kasneje v knjigi »Foolish remarks of a foolish woman«. Kot sama pravi, jo je vedno prežemala radovednost, njen neustavljivi duh pa je znal vsakič poiskati nova vrata. To jo je izvleklo tudi iz azila in kmalu je prišla velika priložnost – izobrazba. januar 2011 -7- Mesečnik za človeške vrednote Izobrazba Pri štirinajstih je vstopila v Perkinsovo šolo za slepe. Prvič v svojem življenju je doživljala človeka vredne pogoje, v uglajenem okolju je začela srkati znanje in svoja globoka izkustva povezovati z ritmom poezije, v kateri je neizmerno uživala. Poleg ostalega se je kmalu naučila tudi ročne (manualne) abecede, ki je kasneje zaznamovala tudi njeno delo. Ko je z odliko diplomirala na omenjeni šoli, je svoj dosežek pospremila z govorom: »Vsi fizični, intelektualni in moralni dosežki, s katerimi je bil obdarjen človek – bodo v skladu z neizogibnim zakonom postali neuporabni, če jih ne uporablja in s svojim trudom nadgrajuje. Če sami ne vzgajamo ljubezni do resnice, lepote in dobrote – potem naš um hitro izgubi moč, ki prihaja iz resnice, dobrobit lepote, in srečo zaradi dobrote.« Učenje Helen Keller 1886. leta ji je ravnatelj Perkinsonove šole prvič predstavil primer Helen Keller, ki je pri 19 mesecih zaradi hude bolezni izgubila vid in sluh. Na znano šolo sta se obrnila Helenina starša, saj je postala pri šestih letih popolnoma neobvladljiva, divja, iz dneva v dan jim je bilo težje z njo. Anne je sprejela izziv in že od prvega trenutka jo je začela učiti – s pomočjo znakovne abecede ji je skušala vcepiti idejo, da ima vsaka stvar svoje ime. Prvi dnevi so bili prava polomija, zadala si je skoraj nemogočo nalogo. Edini klini na njuni poti so bili: ročna abeceda, disciplina in najpomembnejše – Anne je kot učiteljica ves čas zrla mimo telesne hibe v duha svoje učenke. Znotraj nje je prepoznala radovednost, željo po znanju in odločno je stopala proti cilju ter gradila most med njima. Po enem mesecu trdnega dela je Helen uspela dognati pomen besed, kar je bil velik korak naprej. Tistega večera je prišla prvič v naročje svoje učiteljice, ji izkazala naklonjenost in Anne je v svojih pismih tistega dne zapisala: »Moje srce je bilo tako polno radosti, da sem mislila da se bo razpočilo.« Po tej prelomnici se je pričela Helen učiti nove besede s svetlobno hitrostjo – v treh tednih se je naučila preko 100 novih besed. Do desetega leta je pridobila že toliko, da sta skupaj vstopili v nov korak učenja, kako besede izgovarjati. Pomemben člen v življenju in delu Anne Sullivan je bil Alexander Graham Bell, izumitelj telefona in prav tako učitelj za gluhe. Poleg tega da je bil povezovalni člen med Kellerjevimi starši in Anne, je tudi kasneje še večkrat odigral odločilno januar 2011 -8- Mesečnik za človeške vrednote vlogo. Anne je neizmerno cenil, jo podpiral pri njenem delu in pomagal tudi pri širši razpoznavnosti. Sama je še posebej cenila tudi protiutež, ki jo je nudil za njen hitro vzkipljiv in neukrotljiv karakter. Leta 1900 je Helen pričela študirati na Radcliffskem kolidžu, kar je bil uspeh svetovnih razsežnosti. Tudi tukaj brez Anne ne bi šlo, saj ji je prevajala vsa predavanja in knjige, ki takrat še niso bile dostopne v brailovi pisavi. Ljubezen Medtem ko sta bili na Radcliffskem kolidžu, sta Anne in Helen spoznali Harvardskega učitelja in literarnega kritika Johna Alberta Macyja. V prihodnjih letih jima je s svojimi izkušnjami veliko pomagal pri publiciranju literarnih del, objavah v časopisih in pri javni razpoznavi. Anne in John sta se hitro zaljubila, vendar je imela Anne pred poroko veliko pomislekov. Strah jo je bilo razkritja svoje temačne preteklosti, karakterno je bila zelo labilna in vzkipljiva, imela sta različno religiozno ozadje, nenazadnje je bil tudi njen odnos s Helen povsem netipičen. Kljub temu je poroka uspela, in v naslednjih letih so bile ustvarjalne moči vseh treh združene. Žal pa so se njuna pota kmalu razšla. Po ločitvi sta bili Helen in Anne že vključeni v mnoge predstavitve izdanih knjig, javne sprejeme, dogodke, neprestano sta bili na delu. Ameriška fundacija za slepe in »tri mušketirke« V letu 1924 so dobile Anne, Helen in Polly Thompson priložnost, da s pomočjo na novo ustanovljene fundacije širijo informacije o problematiki slepih in začele so orati ledino na tem področju. Njihovo delo se je izkazalo kot izjemno uspešno – v treh letih sta Anne in Helen nastopili pred 250.000 ljudmi na 249 sestankih, v 123 različnih mestih. Svetovna prepoznavnost je zrasla na temelju dveh oseb Helen Keller je s pomočjo učiteljice in prijateljice Anne Sullivan danes prepoznavna po vsem svetu kot politična aktivistka, pisateljica, predavateljica, avtorica 12 knjig in številnih člankov. Njena življenjska zgodba je postala simbol, da se da z voljo doseči vse in da vsi v življenju bolj kot oči potrebujemo srce, ki bo zrlo v bistvo. januar 2011 -9- Mesečnik za človeške vrednote Tudi mi danes ne bi bili priča temu čudežu, če ne bi bilo Anne Sullivan, ki je Kellerjevi odprla vrata v svet. Njena predanost, volja in zaupanje v svojo učenko, so premagali vse dvome in skupaj jima je uspelo nekaj neopisljivo lepega. Mnogi so jo spraševali, če bi si sama ponovno izbrala enako pot ali bi šla raje v smer razvijanja »svojih« lastnih talentov; tukaj je odvrnila, da si usode ne izbiramo sami, temveč ona nas. »Učiteljica« nam je s svojimi dejanji in življenjem povedala vse. Bolj kot denar, slava in ime jo je zanimalo življenje samo, v Helen in drugih ljudeh je želela priti do njihovega bistva, s svojo radovednostjo pa je zapisala posebno zgodbo kot popotnico za vsakogar od nas. Sara januar 2011 - 10 - Zdravje Mesečnik za človeške vrednote POT K RAZUMEVANJU RASTLIN Tako. Moje prvo srečanje s svojima antropozofskima mentorjema v Portschachu (Porečah) blizu Celovca se je končalo nadvse uspešno. Moja pot k razumevanju rastlin je dobila zeleno luč. Kot prvo sva se na postajališču srečali z gospo Albo Steinlechner, farmacevtko, specializirano v antropozofiji. Že od daleč sem jo prepoznala, objeli sva se, kot da se že dolgo poznava, saj se je čutila obojestranska naklonjenost že preko »mejlov«. Skupaj sva sedli v avto in se odpeljali do St. Martina k Janu Albertu Rispensu, botaniku spec. v antropozofiji. Njegova hiška je stala v vasici na gričnati pokrajini, obdani z gozdom in bila je narejena povsem iz lesa, znotraj in zunaj. Pričakal naju je z nasmeškom. Zame je bil vsak trenutek dogodivščina, resda sem se prvič vozila sama po Avstriji, moje znanje nemščine je precej omejeno, srečala sem povsem nove ljudi in to me je vznemirjalo. Njegov dom je zadišal po domače narejeni jabolčni piti in pričeli smo se spoznavati ob kavi in zeliščnem čaju. Bila sta zelo potrpežljiva z mojo nemščino, govorila sta povsem brez dialekta in zelo počasi. Z naših obrazov je sijal velik nasmeh. Po kratkem odmoru pa smo takoj mahnili navzgor na delovno podstrešje z mikroskopi in knjižnico. Antropozofsko izobraževanje in samostojni raziskovalni projekt se je začel - spoznavanje treh različnih vrst ciklame, posebnih metod določanja kvalitete bivanja rastline in primerjave med vrstami ter nahajališči in januar 2011 - 11 - Mesečnik za človeške vrednote sama izdelava posebnega antropozofskega zdravila iz ciklame. Predstavila sta potek izobraževanja in način raziskovanja. Jan Albert je prešel k bistvu kar konkretno. Ciklamo persicum, ki je sobna ciklama (te vrste ne bom raziskovala, pač pa služi kot učni primer) je postavil na delovno mizo in vsi trije smo strmeli vanjo. Onadva sta jo že dalj časa raziskovala, vendar vodita ogromno drugih projektov še zraven, tako da jo bosta prepustila meni. On je botanik, predavatelj, učitelj kemije in biologije na srednji waldorfski šoli v Celovcu, zadnjih 15 let pa se zraven ukvarja še z raziskavami raka in belo omelo ter drugimi projekti. Ona je farmacevtka, ki vodi manufakturo Mandorla, kjer ročno izdelujejo izdelke in zdravila iz rastlinskih izvlečkov za lekarne spec. v antropozofiji. Zame kot študentko farmacije sta predvidela dve poti raziskovanja ciklame - botanična in farmacevtska pot, združeni v neko celoto razumevanja zdravila in rastline na koncu. Jan Albert je začel z opisovanjem ciklame. Vzel je list papirja in začel risati njen razvoj cvetov, stebla, listov in gomolja. Rekel je: »Ciklama je zelo posebna rastlina. Ni ji podobne druge rastline. Dolgo sem jo opazoval v tišini, kako raste in se razvija. Skupaj z Albo sva dognala, da bi v pravi formulaciji lahko bila učinkovito zdravilo proti blagim oblikam manične depresije.« Začeli smo opazovati ciklamo - zakaj proti manični depresiji? Risal je tako: cvet je najprej zaprt in pokončno stoji proti nebu, nato se pobesi navzdol in izgleda zelo žalostno. Na presenečenje se nato naenkrat obrne in zasuka od spodaj navzgor in se tako obrnjeno na široko razpre, kot da je v fazi manije. Nato se začne spiralno zavijati, kot bi se mu zmešalo, cvet počasi propade in ostanejo le semena. Cvetovi imajo močno polariteto navzgor in zaradi svoje intenzivno roza ali vijolične barve doživlja človek že nek čustven odnos do cveta, kar kaže, da je v cvetovih na nek miniaturen način že prisotna duša, ki se kasneje bolj izrazi v višjem svetu - pri živalih in ljudeh, rastline pa večinoma sestavlja le fizično in etrsko telo (sile življenja, pretakanja, razmnoževanja, srkanja, dihanja ...). Ciklama ima že pridih duševnega telesa. Potem je steblo, ki gre daleč navzdol pod zemljo, tam je velik gomolj, iz katerega od vrste različno rastejo ven korenine - od spodaj, od zgoraj na gomolju, iz sredine … Močan gomolj in globoke korenine kažejo na močno polariteto proti zemlji. Dva ekstrema torej navzgor in navzdol. Kaj pa listi? Listi lahko rastejo tik nad zemljo, so enakomerni, od vrste odvisno je, kakšne oblike so - pri tej so srčasti, posejani s srebrnimi pikami, zgoraj zeleni, spodaj rdeči. Večinoma so v isti ravnini in kažejo na enakomernost in ravnotežje. Zato bi pacientom z manično depresijo dajali zdravilo iz listov za uravnoteženost, v manični fazi nasprotje - torej korenine, v depresivni fazi pa cvetove. Pogovorili bi se s psihiatrom, ki bi nam natančno opisal vse simptome te bolezni in po homeopatskih priročnikih poiskali sliko ciklame, če se zaužije brez redčenja. Sliko bi primerjali. Vendar antropozofija januar 2011 - 12 - Mesečnik za človeške vrednote uporablja modificirano homeopatijo - druge potence mešanja in razredčevanja substance, druge farmacevtske procese ter druge rastline in snovi. Principi pa so dokaj podobni. Vendar se tudi v homeopatiji ciklama uporablja, a za drugo indikacijo (bruhanje, vrtoglavica …). Prvi del mojega raziskovanja bi bil torej botanični: potrebno je poiskati nahajališča iskanih treh vrst ter jih nabrati s korenino vred in jih posaditi v lončke, da se lahko doma preučujejo z raznimi metodami, pa tudi zdravilo mora biti izdelano »iz živih« delov rastline, kajti substance v predelani, posušeni, zmleti rastlini so drugačne kot v živi. Pri tem je potrebno fotografirati celotno pokrajino, drevesa in rastje v bližini, samo ciklamo, ter opremiti z datumom in uro nabiranja. Isto rastlino je potrebno nabrati v različnih letnih časih in delih dneva, ker se rastlina tekom tega različno obnaša, ima druge kvalitete in različno vsebnost substanc. To vse je potrebno preverjati z metodo »Steigbild« in izdelati slike, ki kažejo na kvaliteto rastline, njenega bivanja, okolice, življenja. To se bom naučila tekom izobraževanja na seminarjih v Celovcu, nato bom delala to kar sama doma. Princip je tak, da se poseben papir namoči v izvleček rastline, ki potuje po papirju navzgor. Ko pride do vrha, se isti papir namoči v tekočino z srebrovim nitratom in nato še z železovim sulfatom, te soli omogočijo nastanek slike rastline. Slike iste rastline se zelo razlikujejo glede na čas nabiranja, nahajališče, vrsto, del rastline. To metodo bo potrebno uporabiti za vse dele rastline (cvet, list, gomolj), za vse tri vrste, ob različnih časih januar 2011 - 13 - Mesečnik za človeške vrednote (spomladi, poleti ko cveti, jeseni in pozimi ter dopoldne in popoldne) plus opazovanje rastline, okusa, barve, vonja in oblike. V literaturi bo potrebno poiskati tudi, katere vse snovi vsebuje ciklama in v kakšnem razmerju so, ter to raziskati s tankoplastno kromatografijo. Potem bomo tri vrste primerjali med seboj in interpretirali rezultate vseh slik in TLC ploščic. Ta primerjava in interpretacija bo potekala po principu »goetheanistične morfologije«, katero literaturo (knjige in članke) sta mi dala za domov, da jo postopoma predelam in se je naučim korak za korakom. Po interpretaciji bomo izbrali najbolj primerno vrsto in dele rastline za izdelavo zdravila. Nato sledi enotedenski seminar julija v Karavankah z naslovom »Pot k razumevanju rastlin«, kjer se bomo s skupnimi močmi pod vodstvom mentorjev učili vse zgoraj opisano - skupaj na primeru poprove mete, melise in žajblja, pa še vsak svoj primer. Spoznavali bomo lepote Karavank, vonjave divje rastočih zelišč, nahajališča … Po prvem letu se bomo januarja 2012 dobili na letnem srečanju vsi mentorji s študenti, ustno bomo poročali o svojih izsledkih in spoznanjih ter izmenjali mnenja in izkušnje. Po botaničnem delu sledi farmacevtski del (2. leto izobraževanja) - izdelava primernega zdravila iz ciklame. Najprej izvleček iz »najboljše« vrste in primernih delov rastline, nato pa še z modificirano homeopatijo določiti pravo potenco za razredčevanje in potenciranje, mešanje. Nato bomo izdelek dali v lekarno na Dunaju in ga poskusili na pacientih z blago obliko manične depresije, ki bi se vključili v takšno mini raziskavo, da bi dobili povratne informacije o učinku zdravila - če je ali ni prisoten, v kakšni meri, kakšen je ... Če bo učinek prisoten, bomo morda zdravilo še dodatno optimirali, morda kaj spremenili, izbrali primerne konzervanse in ga uvedli v lekarne za dostop strankam. Po drugem januar 2011 - 14 - Mesečnik za človeške vrednote letu bo spet skupno srečanje vseh parov mentorjev in študentov, takrat bom vse napisala ter prejela antropozofsko diplomo ter diplomo na moji fakulteti. Bilo je super srečanje, oba sta zelo prijetna in topla človeka, konkretna, pa vendar tako zelo drugačna. To mi je zelo všeč, najbrž sem tudi sama takšna. Kot zaključek je rekel Jan Albert: »Narava ni mehanična delavnica z avtomobili, kot nanjo gledajo drugi znanstveniki. Mi je ne »šraufamo«, ne jemljemo posameznih delov ven iz nje, jih ne obravnavamo strojno, brez lastnega odnosa, izolirano ter brez občutka in spoštovanja. Narava je čudež, je božja kreacija, zelo kompleksna in medsebojno povezana, vse je v pravem razmerju. Potrebno jo je obravnavati z začudenjem in spoštovanjem, celostno ter s potrpežljivim in natančnim opazovanjem njenega spreminjanja, gibanja, tihe govorice v miru in tišini. Pot do razumevanja narave je pot do razumevanja samega sebe, življenja in celotnega sveta. Tako nam bo dala vse odgovore, tudi v zvezi z zdravjem. Kakšne čudeže vse je sposobna ustvariti - strup in zdravilo v rastlini! Tako malo vemo o njej, pa jo skušamo nadvladati in mislimo, da smo inteligentnejši. Zato je današnja znanost tako nasilna. Antropozofija nas uči povsem drugačnega pristopa - s spoštovanjem, ponižnostjo in mirom se učimo od nje in tako nam da prav vse odgovore, če jo le prosimo.« Vesna januar 2011 - 15 - Film Mesečnik za človeške vrednote Odlična risanka – Pujsa Pepa Že kar nekaj desetletij je minilo od tega, ko sem ob sedmih zvečer skočil na svoj fotelj pred televizorjem. Obvezna večerna risanka in en čisto poseben otroški svet, poln domišljijskih junakov. Takrat so se imenovali Tom in Jerry, Pink Panter, Gustav … Že malo bolj odrasel, pa še vedno spremljevalec pisanega in risanega sveta (seveda pod izgovorom, da pač gledam, ker delam družbo mlajšemu sinku), sem prvič slišal, da so na Švedskem ukinili Tom in Jerry-ja zaradi pretiranega nasilja. Takrat še niti vedeli niso, kaj prihaja s HI- manom in podobnimi spakami Cartoon networka in TNT-na … No, sedaj pa smo že pošteno v enaindvajsetem stoletju. Sam nisem pretirani oboževalec modernih iznajdb, pa vendar se tu in tam utrne kakšna svetla zvezdica kot dokaz, da ljudje še vedno premoremo občutek za lepo, prijazno in veselo. In točno takšna je Pujsa Pepa. Pujskova deklica iz družine Pujsov, ki skupaj raziskujejo tako majhne, a hkrati tako dragocene skrivnosti življenja, kot so mavrica, gasilci, ločevanje odpadkov, spuščanje zmajev in še marsikaj. Neverjetno posrečena se mi zdi izbira junakov (pujsi), ki ne sodijo v medijsko najbolj odmevno živalsko vrsto; zelo mi je všeč enostavnost risb, ki dokazuje, da se tudi brez Pixar animation da ustvariti prijeten likovni ambient; predvsem pa to, da se vsaka zgodba, v kateri odkrijemo tudi nerodnosti pujsovih in naših družin, konča s smehom. Veliko užitka in toplega občutka ob gledanju odličnega didaktično-vzgojnega učila za otroke od 2-5 let, vam želi Vaš Goran januar 2011 - 16 - Projekti Mesečnik za človeške vrednote Šola nekoč in danes Pravijo, da je ustvarjalna moč človeštva res mogočna. Kamorkoli pogledamo, bodisi v svojo sobo, na mizo, v računalnik, skozi mestno okno velikih stavb, ali skozi majhno okno kmetije, povsod najdemo človeško znanje, ki ga je nekaj desetletij nazaj s pomočjo družine oblikoval skrben učitelj. Moje učenje v osnovni in srednji šoli že počasi briše krpa spomina. Pa kljub temu se spomnim knjig, lekcij iz tujega jezika, stare telovadnice in še marsičesa. V sedemdesetih je bilo kljub klasičnemu pristopu v šoli zelo luštno. Tudi danes je, vendar na nek drugačen način. Med tehnologijo in številnimi možnostmi, ki jih ponuja svet v enaindvajsetem stoletju, še obstajajo projekti, ki prebujajo in povezujejo človeški duh. Eden izmed takšnih je projekt Evropa v šoli, ki že dvanajsto leto poteka v Sloveniji. Projekt vodijo Evropska komisija, Urad vlade za komuniciranje in Zveza prijateljev mladine. Pravzaprav sem dobil njihov zbornik ter ga z zanimanjem prebral. Takoj mi je padla v oči tematika natečaja iz leta 2009/2010 ''Poiščimo nove priložnosti'' v okviru boja proti revščini in socialni izključenosti. Potem sem prebral prvonagrajeno delo na področju literarnih spisov I. triade, avtorice Eve Vilar, učenke 1. razreda OŠ Louisa Adamiča Grosuplje: Ali si reven ali bogat, pridi se k meni igrat. Mogoče pa zmagaš in me premagaš. Skupaj z igro raziščiva svet, ko pa se vrneva, dobiva od moje mame mleko in med. januar 2011 - 17 - Mesečnik za človeške vrednote Ali si reven ali bogat, pridi se k meni igrat. Vauuu! Kakšna pesem. Nemudoma sem postal zelo radoveden in poiskal vse o tem projektu. Zvedel sem, da lahko mladi ustvarjajo na literarnem, likovnem, fotografskem, video- in internetnem področju. Da je projekt zelo dobro razvejan po celi Sloveniji in Evropi, da je namenjen osnovnošolcem in tudi srednješolcem. Da je letošnja tema, za katero še vedno ni prepozno, da se vključite skupaj z učenci in dijaki, ''Prostovoljstvo – voljan pomagati''. Res lepa, koristna in vzgojna priložnost za otroke in mentorje. Vsa navodila in podrobnosti lahko najdete na internetnih straneh www.evropavsoli.si . Ja, res je luštno biti v šoli leta 2011. Vaš Goran januar 2011 - 18 - Narava Mesečnik za človeške vrednote FIGA Fige – pa ne tiste na stisnjenih pesteh, so pravi dar narave. S svojim sladkim okusom in bogastvom človeku koristnih sestavin so prav poseben naravni dar. To so spoznala že ljudstva v mnogo let pred današnjo sodobno civilizacijo, ki prepogosto pozablja na prvinske darove narave in se poslužuje raznih umetnih proizvodov, ki nikakor ne morejo nadomestiti naravnih originalov. Fige so gojili že 3000 let pr. n. št. v Asirski družbi. 700 let pr. n. št. so jo začeli gojiti v Grčiji, od koder se je razširila po celem Sredozemlju. Danes fige, ki ji sicer lahko imenujemo tudi smokve, rastejo v velikem območju od Sredozemlja pa vse do Indije, kot kulturna rastlina raste tudi v drugih tropskih in subtropskih območjih. Fige so najbolj bazično delujoč sadež. Prav zaradi te lastnosti v mnogih primerih delujejo zdravilno. Še posebej so primerne za ljudi, ki uživajo hrano, ki v telesu povzroča izrazito kislo reakcijo (mesna prehrana, pecivo in izdelki narejeni iz bele moke, umetni dodatki v prehrani). Figa v nasprotju s takšno hrano sproža bazične reakcije in nevtralizira obilje želodčne kisline. Hkrati zaradi obilice sladkorjev (15% v svežih in 20% - 60% v suhih figah), glukoze in fruktoze zmanjšuje željo po sladkarijah, ki sicer ob preobilici lahko povzročajo težave s trebušno slinavko in inzulinskim mehanizmom telesa. Fige zelo hitro povišajo raven sladkorja v krvi ter nasitijo živčevje in možgane, s čimer izboljšujejo koncentracijo. Fige vsebujejo 11 vitaminov, vendar je v majhnih količinah, največ vitaminov B-skupine, sicer pa izstopajo po vsebnosti rudnin, kot so kalij, kalcij, magnezij, fosfor, železo in druge. Posebnost fige je njeno beljakovinsko bogastvo in je med vrstami sadja prava zmagovalka. Vsebuje dober odstotek beljakovin ter 14 aminokislin. Zaradi svojega obilja vlaknin izjemno dobro vpliva januar 2011 - 19 - Mesečnik za človeške vrednote na pospeševanje presnove in uravnavanje črevesne flore, ki je pri večini zahodnjakov na splošno prizadeta zaradi industrijsko predelane hrane, belega sladkorja in moke, zdravil itd. Fige poleg preprečevanja zaprtosti tudi odvajajo vodo, čistijo sečne poti, koristijo jetrom in žolčniku, odpravljajo hemoroide, svež mleček iz pravkar odtrgane fige, ki vsebuje kavčuk, v domačem zdravilstvu uspešno uporabljajo za odstranjevanje bradavic. Ta preprost dar narave je v naših krajih dosegljiv v vseh letnih časih. Poleti so fige najboljše sveže. Pri nakupu moramo biti pozorni na to, da so sveže nabrane. Spoznamo jih po svežem videzu, na njih pa ne sme biti vodenastih peg. Prav tako preverimo, da je figa lepa tudi pri muhi; tam namreč začne gniti, če ni sveže nabrana. Ker se sveže fige ne ohranijo dolgo (samo 2-3dni v hladilniku), presežek posušimo za izven sezonski del leta. Če suhe fige kupujemo, moramo biti pri nakupu pravi detektivi, da najdemo fige, ki so povsem naravne, saj jih mnogi proizvajalci obdelujejo na vse mogoče – naravi in človeku neprijazne načine. Za začetek je dobro preveriti napis na zavitku, ki pove, ali so bile fige žveplane. Take so zdravju škodljive, čeprav je žveplanje v naših krajih dovoljeno. Tiste, ki so stisnjene v različne oblike, se lepo svetijo in nimajo na površini kristaliziranega sladkorja, so obdelali še s slano vodo: suhe fige namočijo za nekaj minut v vrelo slanico, osušijo in stisnejo v kolač, ter jih pri pakiranju verjetno še enkrat zaplinijo z metilbromidom. Na splošno je najbolje fige sušiti doma, ali pa kupiti ekološko pridelane in naravno sušene. januar 2011 - 20 - Zdrava prehrana Mesečnik za človeške vrednote Fige so tako kot vsak drug sadež najboljše sveže utrgane naravnost z drevesa. Zato se mnogi najraje sladkajo z njimi brez kakršne koli predhodne predelave. Kljub temu obstaja kar nekaj receptov; v sredozemskih deželah iz obilice sadežev izdelujejo sadne paste, marmelade, ponekod jih celo pražijo v najokusnejši kavni nadomestek. Pri nas suhe fuge na drobno narezane dodajajo v peciva iz oreškov in suhega sadja in sadni kruh, na drobno sesekljane ali mlete pa uporabljajo tudi za slajenje raznih posladkov. Suhe fige, namočene čez noč, se lahko uporabljajo v receptih kot sveže fige. Nekateri jih narezane dodajajo k zajtrku iz ovsenih kosmičev ali zamešajo v navadni jogurt, spet drugi jih jedo skupaj z vrstami sirov kot predjed. Takšne ali drugačne naj vam teknejo v prihajajočih dneh in naj vam prinesejo sonce v zimskih dneh!i Figove kroglice: Sestavine: 1 skodelica suhih fig, ½ skodelice suhih rozin, 10 dag mletih orehov. Priprava: Fige čez noč namočimo v vodi. Drugi dan tekočino odlijemo v čašo, ji dodamo sok limone, ter jo uporabimo kot slasten napitek. Fige zmeljemo v mešalniku in dodamo v topli vodi oprane rozine, ter premešamo. Maso pustimo stati nekaj časa, da rozine vsrkajo tekočino, nato vse skupaj še enkrat premešamo v mešalniku. Oblikujemo kroglice in jih dobro povaljamo v mletih orehih. Če je masa premokra za oblikovanje kroglic, dodamo nekaj mletih orehov v samo maso in šele nato oblikujemo kroglice. Predjed s figami Sestavine: 3 fige, rezina polnozrnatega kruha (najbolje iz pšeničnega ali rženega drobljenca), žlica pinjol, košček surovega masla, rezina mehkega kozjega sira. januar 2011 - 21 - Mesečnik za človeške vrednote Priprava: Fige narežemo na četrtinke ali osminke od zgoraj navzdol, in jih zložimo v obliki cveta. Dodamo rezino kozjega sira. Oboje potresemo z žlico pinjol in ponudimo s kruhom z maslom. Fige z jogurtom Sestavine: 300g svežih fig, lonček jogurta, pol lončka kisle smetane, nekaj ščepcev ingverja, 2 žlici medu. Priprava: Figa narežemo na manjše kose. Jogurt, kislo smetano, ingver in med gladko razmešamo. Fige položimo v skledo in jih prelijemo z jogurtovo zmesjo. Pustimo v hladilniku za kakšno uro. Dober tek! Katja januar 2011 - 22 - Pisma bralcev Mesečnik za človeške vrednote Spoštovani, cenim vaše delo. Preberite moj prispevek in naredite svet še boljši, ker vi to zmorete. Hvala! Dragica Marešič, upokojena dipl. socialna delavka Finančno krizo, ki je sodu izbila dno, je povzročilo pomanjkanje denarja / Podjetja, ki odpuščajo delavce, so v stiski, ker ljudje zmanjšujejo število nakupov; nimajo denarja! Zdravstveni in pokojninski sistemi so na robu zloma, ker jim primanjkuje denarja. Na vseh koncih in krajih škriplje, ker ni dovolj denarja … Ali ima denar torej kaj skupnega s krizami, s katerimi se soočamo? Ali je morda prav on odgovoren zanjo? Ali ste kdaj razmišljali, kako denar vpliva na naše življenje? Zaradi denarja nastanejo gospodarske krize (ljudje ga želijo zaradi pohlepa imeti vedno več in več, dokler se nekje ne napihne balon in poči), zaradi denarja imamo vojne, zaradi denarja smo prevečkrat nesrečni in zaradi denarja se marsikatero prijateljstvo nesrečno konča. Poglejmo nekoliko v njegovo ozadje. Kaj vse ljudje počnemo za denar? / Zanj se prodajamo delodajalcu in opravljamo dela, ki jih ne maramo. Da bi ohranili ustvarjeni nivo osebnega standarda, temu namenjamo vse več našega časa. To nas izpostavlja vse hujšemu stresu, nas vse bolj razoseblja in spreminja v človeški avtomat. Z denarjem si ne moremo kupiti niti zdravja, niti sreče. A o tem ne razmišljamo, dokler ni prepozno. Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija ...) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi. Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni januar 2011 - 23 - Mesečnik za človeške vrednote oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto. Ali če pogledamo podjetja. Zgleda tako, kot da jih zanima le to, da bodo več prodali, se razširili, zaposlili več ljudi, da bodo na koncu več zaslužili. Kakšen smoter vidijo v tem, si težko predstavljam, če sploh kakšnega. Mogoče mislijo, da več ljudi, ko bo imelo njihov izdelek, srečnejši bodo – zato je potrebno čim hitreje, čim več ljudem prodati izdelke, da bo čim prej končno ta opevani mir na Zemlji. Večino časa živimo torej za prihodnost (hitimo na cilj, oddih), medtem ko je zgolj sedanjost nujno zlo na poti do tja. Na prvi pogled je to zelo logično, kajti družba od nas zahteva, da nekaj damo v zameno. In ko bomo dovolj dali, bomo lahko na starost počeli to, kar smo si vedno želeli – saj so naše želje egoistične, nikomur ne koristijo, sploh pa ne družbi. Vse lepo in prav v teoriji, vendar v praksi to ne deluje. Na starost ne bo sicer ne časa, ne denarja, ne energije. Ker smo si v vseh teh letih uničili telo, bomo večino časa preživeli pri zdravnikih in imeli vedno pri roki vsaj 5 škatlic tablet. Tudi ogromno denarja in energije bo šlo v ta namen. Kakšen smisel je in tako bodo lahko naši otroci imeli boljšo prihodnost.” Je pa potrebno le malenkost zdrave pameti, da uvidimo, da v prihodnosti ne bo pitne vode, svežega zraka, zdrave hrane, pozitivnih človeških odnoso … No, tega že sedaj v nekaterih predelih ni. ZDA so proizvedle 30 milijard litrov ustekleničene vode v letu 2006 – preračunajte, koliko je to denarja za surovino, ki jo je v naravi v izobilju, a smo jo s svojim načinom življenja zastrupili. Tako hitimo in tako močno si želimo prihodnosti in izpolnitve, ki nas tam čaka, da zanemarjamo sedanjost in s tem Življenje. Na osebnem nivoju se to odraža na zdravju telesa & psihe, na globalnem na zdravju našega malega planeta & družbe. Ironično, ampak tako je, življenje za prihodnost le-to uničuje. Z vsem tem odrekanjem in pod pretvezo, da delamo boljšo prihodnost za svoje otroke, smo le-to še bolj uničili. Večina spoznava, da kmalu ne bo (oz. je že ni) prihodnosti, za katero bi bilo smiselno živeti … Kar pa je še zdaleč od tega, da bi bilo to slabo, kajti s tem, ko ne bomo živeli za prihodnost, bomo lahko končno več časa posvetili sedanjosti. Zanimivo je, da vsi ostali prebivalci na tem planetu brez problema živijo v sedanjosti. Minerali, rastline, živali – na videz nenehno počno eno in isto, a so kljub vsemu temu videti izjemno mirni. Če se spomnite kakšne oddaje o življenju živali, lahko vidite, da večino časa počivajo ali pa se igrajo, sploh kakšni levi. Vedo kje imajo hrano, in ko je čas, gredo na lov, sem pa tja se malo stepejo, in to je njihovo življenje. Če nimajo hrane, jo sicer malo bolj vneto iščejo, vendar brez kakršnega koli stresa in nemira. Lahko pogledamo tudi ptice okoli sebe, srne, metulje … Vse živali, ki živijo svobodno, dajejo neverjeten občutek miru, januar 2011 - 24 - Mesečnik za človeške vrednote živijo popolnoma v sedanjosti. Vzamejo toliko, kot je potrebujejo za svoje življenje, ostalo pustijo na miru; ne glede na to, da morda čez nekaj časa ne bo več hrane na tem mestu. Zdi se, da občutijo svojo povezanost z okoljem okoli sebe in dosti bolj kot človek razumejo svojo odvisnost od okolja. Razumejo tudi, da ne smejo preveč na enkrat vzeti, kajti sicer se okolje ne bo moglo več obnoviti. Težko si predstavljam leva v savani s človeškim umom. Že v prvem mesecu bi verjetno pobil in dal v ozimnico večino svojega plena, potem bi se pa čudil, kako to, da je zmanjkalo vse hrane, ta, ki je bila za ozimnico, pa je zgnila, kajti nič ne traja večno. Torej s tem, ko živali živijo v sedanjosti, si zagotovijo tudi varno in preskrbljeno prihodnost. Usodna odvisnost od denarja / Ne le, da z denarjem pogojujemo najpomembnejše stvari v našem življenju, denar je postal celo motiv za naše delovanje. To se nam zdi popolnoma naravno. Ali se kak naraven proces odvija zaradi denarja? Mar ni absurdno, da se zaradi težav s tako postransko stvarjo, kot je menjalno sredstvo, sesuje celotno svetovno gospodarstvo? Odvisnost od denarja je nenaravna omejitev, ki smo si jo naložili sami. januar 2011 - 25 - Mesečnik za človeške vrednote Veseli bomo vaših vprašanj, idej in mnenj. Elektronsko pošto nam posredujte na naslov [email protected]. Prosimo, da kot zadevo zapišete "za mesečnik". Uredništvo e-mesečnika i Viri: Kovič, P., 2004: Alternativna kuhinja. Ljubljana: Euroadria d.o.o. Cortese, D., 2000: Sadje – moč naravne hrane. Ljubljana: Založba kmečki glas. http://sl.wikipedia.org/wiki/Smokva januar 2011 - 26 -
© Copyright 2024