Naša pot, številka 1 - Društvo Sožitje Zagorje ob Savi

NAŠA POT
Glasilo Društva Sožitje Zagorje ob Savi
ŠTEVILKA: 1
NOVEMBER 2010
Naši poti na pot
Vsak človek je popotnik, ki hodi po svoji življenjski poti. Pot življenja ima svoj
začetek in svoj konec. Pot je za popotnika naporna in brez smisla, če vidi samo
svoja bremena in svoje žulje, in je lahkotna in polna življenja, ko pomaga nositi
bremena popotnikom, ki so omagali in so pomoči potrebni.
Tudi glasilo našega društva Sožitje-Zagorje ob Savi se je odpravil na svojo pot in
da bi našega popotnika prepoznali med množico popotnikov, je Miran Ameršek
zanj izbral ime NAŠA POT. Kakšno pot pričakuje NAŠA POT? Enkrat bo ozka in
drugič široka, vzpenjala se bo, pa tudi spuščala in na zelenih ravnicah se bo
NAŠA POT spočila ter si nabrala moči za nove vzpone in spuste.
Na poti NAŠE POTI si želimo srečati veliko dobrih ljudi, ki se bodo z nami veselili
sončnih dni in nas povabili pod dežnik, kadar nas bo na poti doletela nevihta.
Toda cilj NAŠE POTI je tako velik, da na tej poti NAŠA POT ne bo obupala in se
prepustila malodušju. NAŠA POT želi vstopiti v srca naših bralcev in jim povedati,
da se kljub drugačnosti veselimo življenja in smo veseli in hvaležni vsake
pozornosti in pomoči. Vam, naši bralci, želimo dati največ, kar imamo: naše
veselje, našo odkritosrčnost in iskrivost. Želimo vam povedati, kako živimo in
kako razmišljamo, želimo vas nasmejati in vas spomniti na že pozabljene čase
brezskrbnega otroštva in v vas prebuditi srce otroka z nasmehom na ustih.
Predsednik društva Sožitje - Zagorje ob Savi, Jože Šafner
Predstavitev društva
Društvo Sožitje – društvo za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju
Zagorje ob Savi deluje pod okriljem Zveze Sožitje. Društvo, ki je bilo ustanovljeno
že skoraj pred dvema desetletjema, je nevladno, nestrankarsko, nepridobitno in
prostovoljno društvo za napredek skupne in posamične skrbi za osebe z
motnjami v duševnem razvoju, njihove starše in družinske člane. Namen društva
je skrb za osebe z motnjami v duševnem razvoju od rojstva do smrti, njihovo
izobraževanje in osveščanje, izobraževanje in skrb za njihove družine, sorodnike,
rejnike.
Člani društva so fizične osebe, osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihovi
starši, zakoniti zastopniki, strokovni sodelavci in ostali občani, ki kakorkoli
prispevajo k dobrobiti oseb z motnjo v duševnem razvoju. Trenutno je v naše
društvo vključenih 156 oseb, od katerih ima 49 oseb motnjo v duševnem razvoju.
Te osebe so večinoma vključene v VDC Zagorje ob Savi (v okviru katerega deluje
tudi Bivalna skupnost) in v OŠ dr. Slavka Gruma Zagorje ob Savi.
Društvo vsako leto izvaja več programov, tako na zvezni, kot lokalni ravni. Naši
člani
se
lahko
udeležijo
vikend
seminarja,
učnih
delavnic
v
okviru
vseživljenjskega učenja, izobraževalnih programov, programov ohranjanja
psihofizičnega stanja oseb z motnjo v duševnem razvoju in različnih
rehabilitacijskih programov. Našim članom, predvsem pa osebam z motnjo v
duševnem razvoju, želimo s čim bolj kvalitetnimi programi in dejavnostmi ter
usposabljanji za samostojno življenje, pomagati pri premagovanju vsakodnevnih
težav, s katerimi se soočajo sami in njihovi svojci.
Rosita Razpotnik
Aktivnosti v letu 2010
V novo leto smo zakorakali polni optimizma in načrtov za aktivnosti, ki smo jih
imeli namen v društvu realizirati skozi vse leto. Kot že pretekla leta, smo tudi letos
komaj čakali na vikend seminar. Najprej z malce upanja in želje, da zopet
obiščemo enega od primorskih krajev, in uživamo v vonju po morju. Vendar nas
je tokrat predsednik s svojim izborom zopet presenetil, saj je tokrat izbral prelep
ambient prekmurskih ravnic.
Lepega petka, sredi meseca maja, smo prispeli na vikend seminar v hotel Terme
Vivat v Moravske Toplice. Že zunanjost hotela je bila videti lepa, saj je hotel nov
in lepo urejen. Ob prihodu v recepcijo hotela so nas pozdravile prijazne in
ustrežljive prekmurske receptorke, ki so nas napotile v prostorne in moderne
hotelske sobe. Prvi dan smo imeli predavanja o pravicah oseb z motnjo v
duševnem razvoju in njihovih družin, katerega smo se udeležili vsi starši in
skrbniki, na naše otroke pa so med tem časom poskrbeli Nevenka, Mojca in
Marko.
Naslednje dni smo uživali v prelepi naravi, druženju in hrani, če vprašate naše
otroke, je bilo pa tako najlepše v bazenu. 
Na letnem občnem zboru so člani izrazili interes po večjem številu dejavnosti,
katerih bi se udeleževale osebe z motnjo v duševnem razvoju. Za koordinatorko
delavnic smo imenovali podpredsednico društva Darjo Zupan, v pomoč pri
organizaciji in izvedbi dejavnosti pa smo ji poleg predsednika Jožeta Šafnerja bile
še Hedvika Kovač, Nevenka Kos in Rosita Razpotnik. Kmalu smo pričeli z
načrtovanjem in organizacijo dejavnosti. Prva je bila na vrsti velikonočna
delavnica, kjer so naši otroci pod Nevenkinim vodstvom izdelovali pirhe, na koncu
pa so se posladkali še s pravimi čokoladnimi pirhi.
Od meseca marca dalje se lahko člani dvakrat mesečno udeležimo brezplačnega
kopanja v Laškem. Kopanje so naši člani zelo toplo sprejeli, saj se mesečno
udeležuje kopanja povprečno 20 članov.
V aprilu smo poskusno organizirali bowling v Planetu 300, v jesenskem mesecu
septembru pa smo izvedli kar dva dogodka, ki sta bila obiskana v velikem število
– ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu ter piknik z igrami brez meja,
katere bo podrobneje predstavila Darja v nadaljevanju.
Zimske ponedeljke, ko kratki, hladni in velikokrat turobni dnevi onemogočajo
uživanje na svežem zraku pozno v večerne urice, bomo popestrili z delavnicami.
Enkrat tedensko v telovadnici VDC-ja organiziramo telovadbo pod vodstvom
Domna Pocieche in plesno-ritmično delavnico, katero vodita Neva Izlakar in
Mateja Virant. Delavnice trajajo uro in pol, naši člani pa se poleg zanimivega
druženja tudi dobro razgibajo.
Seveda pa v letošnjem letu že vsi nestrpno čakamo na prednovoletno druženje z
obdaritvijo, ki je že tradicionalno dobro obiskano.
Naj v zaključku ne pozabim omeniti, da vsako leto od ljudi dobrega srca
prejmemo finančna sredstva, da lažje organiziramo naše dejavnosti. Ob tej
priložnosti bi se radi zahvalili vsem Vam, ki nas v teh prizadevanjih vsako leto
podpirate, saj brez Vaše pomoči ne bi bilo veselega pričakovanja, nasmeha in
svetlega žara v očeh.
Rosita Razpotnik
Utrinki
Osebe s posebnimi potrebami so tiste osebe, ki odstopajo od pričakovanih
značilnosti in zmožnosti, definiranih v določenem okolju, in potrebujejo dodatno
pozornost in skrb.
V uvodu bi se najprej ozrla v preteklost, ko smo se z našim Nikom prvič odpravili
na srečanje z Dedkom Mrazom, ki ga je organiziralo Društvo Sožitje Zagorje ob
Savi, mislim, da je bilo to leta 1996. Že na samem parkirišču sem bila začudena,
ker je bilo toliko avtomobilov. Ob vstopu v jedilni prostor sem doživela pravo
presenečenje, saj je bila restavracija nabito polna. Spraševala sem se, od kje je v
Zagorju toliko oseb z motnjo v duševnem razvoju, saj sem jih s ceste poznala le
peščico.
Včasih družba takšnih oseb ni sprejemala, zato jih tudi starši niso želeli voditi na
sprehode in jih razkazovati, saj so bili na cesti vsi pogledi uperjeni v njih. V
današnjem času opažamo, da temu ni več tako, družba je precej bolj
socializirana in pripravljena sprejemati drugačnost. Ravno tako, kot vsem ostalim,
je potrebno osebam z motnjami v duševnem razvoju nuditi zadovoljstvo,
prisluhniti njihovim željam, ter jim omogočiti sodelovanje pri oblikovanju njihovih
ciljev, saj na ta način pripomoremo, da pridobivajo več znanja, ki predstavlja v
dandanašnjem času neprecenljivo vrednost. Učiti jih je potrebno samostojnosti,
nenazadnje pa se morajo počutiti zaželene in zadovoljne. Mislim, da je k
sprejemanju drugačnosti v Zagorju precej pripomoglo tudi naše društvo Sožitje, ki
je skozi vsa ta leta organiziralo vikend seminarje, na katerih smo se spoznavali,
se marsikaj naučili, krepili našo samozavest in se včasih tudi zjokali. Predvsem
pa smo ob naših druženjih pridobili uporabne informacije, ki smo jih pričeli
prenašati na druge in s tem dosegli, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju
pričeli gledati kot nekaj vsakdanjega, saj niso več tarča posmeha in pogledov.
V letošnjem letu, smo delovanje našega
društva še okrepili. Organizirali smo izlet v
Postojnsko
jamo.
Odziv
je
bil
nepričakovano velik, saj se ga je udeležilo
kar 65 oseb. Bogat strokovni program in
prijetno vzdušje je nagradilo čudovito
vreme sredi prelepe Postojne. V jami imajo
organiziran dostop z vlakci tudi za osebe
na invalidskih vozičkih. Popeljali so nas v
notranjost jame, ki sodi med največje in
najbolj obiskane v Evropi.
Tako smo si vsi udeleženci izleta ogledali te čudovite lepote krasa, kjer so nam
predstavili njene bisere, med njimi najbolj znani kristalno beli stalagmit, ki
spominja na vanilijevo kepo sladoleda in človeško ribico, ki živi do 100 let in zdrži
brez hrane do 10 let.
Na koncu nas je vodič odpeljal do koncertne dvorane, ki jo tako imenujejo zaradi
odličnega odmeva, v njej pa se odvijajo razni koncerti. Veseli, ker smo videli
veliko novega, smo se odpravili proti vlakcu, ki nas je odpeljal do izhoda.
Po kratki sprostitvi smo se podali do 9
km oddaljenega Predjamskega gradu. Že
iz avtobusa smo radovedno opazovali
objekt, ki se nahaja pred skalovjem, ki
deloma prekriva vhod v jamo. Ogledali
smo si grajske prostore, takoj nas je
prevzelo toplo, srednjeveško vzdušje.
Prišli smo do majhnega prostora in na
steni
videli
velik
portret
Erazma
Predjamskega, ki je bil nekoč znani plemič, ki se je uprl cesarjevem sorodniku.
Ogledali smo si tudi vhod v Erazmov rov, kjer smo videli zelo zanimiv način
zbiranja vode oz. vodovodno inštalacijo.
To je bila zadnja točka našega izleta. Pozno popoldne smo lačni krenili proti
domu in se po poti ustavili v Mc` Donaldsu, kjer smo napolnili naše želodčke. V
večernih urah smo zadovoljni prispeli domov, saj smo preživeli krasen dan, poln
novih spoznanj in dogodivščin, prežet z novimi zgodovinskimi spoznanji.
Poleg tega izleta, smo v pomladanskih mesecih organizirali ure bowlinga. Obisk
je bil zelo velik, saj smo vsakokrat zasedli vse steze. Pridružilo se nam je tudi več
oseb iz bivalne enote. Vsi udeleženci so to vrsto rekreacije z veseljem sprejeli, in
(nekateri tudi gibalno ovirani) navdušeno podirali rekorde pri metanju »kugle«,
tako da bomo na željo prisotnih takšno druženje še ponovili.
Spomladi smo se prvič odzvali povabilu društva Sožitje iz Hrastnika, da se jim
pridružimo na pikniku. V septembru smo druženje ponovili, saj je naše društvo
organiziralo piknik na igrišču Šentlambert. Tako smo spoznali, da so takšna
srečanja zelo dobrodošla, saj lahko naše zgodbe in izkušnje delimo tudi z drugimi
člani izven naše občine.
»Trojke«
Poleg vseh mesnih dobrot, domačega kruha in raznovrstnega peciva, ki smo ga
spekle članice društva, smo z namenom, da se še bolje spoznamo, vsakemu
gostu
ponudili
značilno
zasavsko
knapovsko
jed,
»Perkmandeljčeve
mandeljčke«. Za vse, ki ne veste od kje izvira Perkmandeljc, vam povemo, da je
bil to jamski škrat, ki je nagajal rudarjem v rudniku in čigar ime izvira iz nemške
besede Bergteufel, s katero so nemški rudarji poimenovali malega vražiča, ki se
je skrival v njihovih rovih. Ker so Perkmandeljčki vsem teknili, vam spodaj
prilagamo recept, da ga preizkusite.
Lepo vreme smo izkoristili za nogomet, košarko, balinanje ter razne igre. Preživeli
smo prelep soboten dan, v upanju na snidenje prihodnje leto.
Predsednik se je naučil voziti s skirco
Pri društvu Sožitje smo mnenja, da lahko z različnimi aktivnostmi dosežemo večjo
motivacijo in boljše povezovanje, tako oseb z motnjo v duševnem razvoju, kakor
tudi njihovih staršev, sorodnikov in prijateljev. S tem pripomoremo k večji graditvi
skupnega duha, homogenosti ter večjemu zadovoljstvu vseh.
Darja Zupan
PERKMANDELJČEVI MANDELJČKI
TESTO
75 dag moke (mehke)
1 žlica soli
1 dcl olja
4dcl toplega mleka
V zgoraj naštete sestavine pomešaj kvasec, ki si ga naredil(a) iz 4 dag kvasa, 1
žlička sladkorja,
1 žlice moke in malo toplega mleka.
Vse skupaj zamesiš ter iz testa narediš tri podolgovate hlebčke, ki jih pustiš pol
ure vzhajati.
MED ČASOM, KO TESTO VZHAJA NAREDIŠ
NADEV
1 cela mehka margarina vendar netopljena, dodamo 1 zvrhano žlico soli, 4
rumenjake in 6 strokov stisnjenega česna. Vse naštete sestavine zmešaj tako, da
se nadev lepo maže!
Testo razvaljaj v pravokotno obliko (60x25 cm) in namaži z nadevom ter zavij v
»klobaso«.
»Klobaso« nareži na 2,5 cm kolobarje – mandeljčke.
Narezane mandeljčke položi v namaščen pekač. Po vrhu mandeljčke pomaži z
beljakom in potrosi s sezamom.
Peci pri 180°C, dokler niso zlato-rumeni!
Namesto konca …
Vsak od nas staršev, ki imamo otroke s posebnimi potrebami, si kdaj reče »zakaj
ravno jaz?«, »zakaj se je moralo to ravno nam zgoditi?«. Pot, po kateri hodimo
skozi življenje, je trnova, polna odpovedovanj, vztrajnosti, nemalokrat tudi solza.
Pa vendarle večina od nas pozitivno gleda na prihodnost. Nikoli se ne predamo,
starši nismo nikoli tako utrujeni, bolni ali brezvoljni, da bi omagali. Naši otroci nas
vsak dan potrebujejo! Radi jih imamo, to so naši biserčki, ki nas presenetijo s
svojo iskrenostjo, dobroto, pristnostjo. Spravijo nas v dobro voljo, skupaj se
nasmejimo, zabavamo, ušpičimo tudi kakšno vragolijo. Za vse, kar jim dajemo,
nam hvaležno povrnejo še v večji meri. Vztrajno se učijo, pridobivajo nova znanja
in izkušnje, pa čeprav večinoma v majhnih korakih, z veliko truda in moči. In nikoli
ne obupajo, vedno poskušajo, vnovič in zopet in znova!
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
(Pavček)