NAŠA POT Glasilo Društva Sožitje Zagorje ob Savi ŠTEVILKA: 1 NOVEMBER 2010 Naši poti na pot Vsak človek je popotnik, ki hodi po svoji življenjski poti. Pot življenja ima svoj začetek in svoj konec. Pot je za popotnika naporna in brez smisla, če vidi samo svoja bremena in svoje žulje, in je lahkotna in polna življenja, ko pomaga nositi bremena popotnikom, ki so omagali in so pomoči potrebni. Tudi glasilo našega društva Sožitje-Zagorje ob Savi se je odpravil na svojo pot in da bi našega popotnika prepoznali med množico popotnikov, je Miran Ameršek zanj izbral ime NAŠA POT. Kakšno pot pričakuje NAŠA POT? Enkrat bo ozka in drugič široka, vzpenjala se bo, pa tudi spuščala in na zelenih ravnicah se bo NAŠA POT spočila ter si nabrala moči za nove vzpone in spuste. Na poti NAŠE POTI si želimo srečati veliko dobrih ljudi, ki se bodo z nami veselili sončnih dni in nas povabili pod dežnik, kadar nas bo na poti doletela nevihta. Toda cilj NAŠE POTI je tako velik, da na tej poti NAŠA POT ne bo obupala in se prepustila malodušju. NAŠA POT želi vstopiti v srca naših bralcev in jim povedati, da se kljub drugačnosti veselimo življenja in smo veseli in hvaležni vsake pozornosti in pomoči. Vam, naši bralci, želimo dati največ, kar imamo: naše veselje, našo odkritosrčnost in iskrivost. Želimo vam povedati, kako živimo in kako razmišljamo, želimo vas nasmejati in vas spomniti na že pozabljene čase brezskrbnega otroštva in v vas prebuditi srce otroka z nasmehom na ustih. Predsednik društva Sožitje - Zagorje ob Savi, Jože Šafner Predstavitev društva Društvo Sožitje – društvo za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju Zagorje ob Savi deluje pod okriljem Zveze Sožitje. Društvo, ki je bilo ustanovljeno že skoraj pred dvema desetletjema, je nevladno, nestrankarsko, nepridobitno in prostovoljno društvo za napredek skupne in posamične skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihove starše in družinske člane. Namen društva je skrb za osebe z motnjami v duševnem razvoju od rojstva do smrti, njihovo izobraževanje in osveščanje, izobraževanje in skrb za njihove družine, sorodnike, rejnike. Člani društva so fizične osebe, osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihovi starši, zakoniti zastopniki, strokovni sodelavci in ostali občani, ki kakorkoli prispevajo k dobrobiti oseb z motnjo v duševnem razvoju. Trenutno je v naše društvo vključenih 156 oseb, od katerih ima 49 oseb motnjo v duševnem razvoju. Te osebe so večinoma vključene v VDC Zagorje ob Savi (v okviru katerega deluje tudi Bivalna skupnost) in v OŠ dr. Slavka Gruma Zagorje ob Savi. Društvo vsako leto izvaja več programov, tako na zvezni, kot lokalni ravni. Naši člani se lahko udeležijo vikend seminarja, učnih delavnic v okviru vseživljenjskega učenja, izobraževalnih programov, programov ohranjanja psihofizičnega stanja oseb z motnjo v duševnem razvoju in različnih rehabilitacijskih programov. Našim članom, predvsem pa osebam z motnjo v duševnem razvoju, želimo s čim bolj kvalitetnimi programi in dejavnostmi ter usposabljanji za samostojno življenje, pomagati pri premagovanju vsakodnevnih težav, s katerimi se soočajo sami in njihovi svojci. Rosita Razpotnik Aktivnosti v letu 2010 V novo leto smo zakorakali polni optimizma in načrtov za aktivnosti, ki smo jih imeli namen v društvu realizirati skozi vse leto. Kot že pretekla leta, smo tudi letos komaj čakali na vikend seminar. Najprej z malce upanja in želje, da zopet obiščemo enega od primorskih krajev, in uživamo v vonju po morju. Vendar nas je tokrat predsednik s svojim izborom zopet presenetil, saj je tokrat izbral prelep ambient prekmurskih ravnic. Lepega petka, sredi meseca maja, smo prispeli na vikend seminar v hotel Terme Vivat v Moravske Toplice. Že zunanjost hotela je bila videti lepa, saj je hotel nov in lepo urejen. Ob prihodu v recepcijo hotela so nas pozdravile prijazne in ustrežljive prekmurske receptorke, ki so nas napotile v prostorne in moderne hotelske sobe. Prvi dan smo imeli predavanja o pravicah oseb z motnjo v duševnem razvoju in njihovih družin, katerega smo se udeležili vsi starši in skrbniki, na naše otroke pa so med tem časom poskrbeli Nevenka, Mojca in Marko. Naslednje dni smo uživali v prelepi naravi, druženju in hrani, če vprašate naše otroke, je bilo pa tako najlepše v bazenu.  Na letnem občnem zboru so člani izrazili interes po večjem številu dejavnosti, katerih bi se udeleževale osebe z motnjo v duševnem razvoju. Za koordinatorko delavnic smo imenovali podpredsednico društva Darjo Zupan, v pomoč pri organizaciji in izvedbi dejavnosti pa smo ji poleg predsednika Jožeta Šafnerja bile še Hedvika Kovač, Nevenka Kos in Rosita Razpotnik. Kmalu smo pričeli z načrtovanjem in organizacijo dejavnosti. Prva je bila na vrsti velikonočna delavnica, kjer so naši otroci pod Nevenkinim vodstvom izdelovali pirhe, na koncu pa so se posladkali še s pravimi čokoladnimi pirhi. Od meseca marca dalje se lahko člani dvakrat mesečno udeležimo brezplačnega kopanja v Laškem. Kopanje so naši člani zelo toplo sprejeli, saj se mesečno udeležuje kopanja povprečno 20 članov. V aprilu smo poskusno organizirali bowling v Planetu 300, v jesenskem mesecu septembru pa smo izvedli kar dva dogodka, ki sta bila obiskana v velikem število – ogled Postojnske jame in Predjamskega gradu ter piknik z igrami brez meja, katere bo podrobneje predstavila Darja v nadaljevanju. Zimske ponedeljke, ko kratki, hladni in velikokrat turobni dnevi onemogočajo uživanje na svežem zraku pozno v večerne urice, bomo popestrili z delavnicami. Enkrat tedensko v telovadnici VDC-ja organiziramo telovadbo pod vodstvom Domna Pocieche in plesno-ritmično delavnico, katero vodita Neva Izlakar in Mateja Virant. Delavnice trajajo uro in pol, naši člani pa se poleg zanimivega druženja tudi dobro razgibajo. Seveda pa v letošnjem letu že vsi nestrpno čakamo na prednovoletno druženje z obdaritvijo, ki je že tradicionalno dobro obiskano. Naj v zaključku ne pozabim omeniti, da vsako leto od ljudi dobrega srca prejmemo finančna sredstva, da lažje organiziramo naše dejavnosti. Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili vsem Vam, ki nas v teh prizadevanjih vsako leto podpirate, saj brez Vaše pomoči ne bi bilo veselega pričakovanja, nasmeha in svetlega žara v očeh. Rosita Razpotnik Utrinki Osebe s posebnimi potrebami so tiste osebe, ki odstopajo od pričakovanih značilnosti in zmožnosti, definiranih v določenem okolju, in potrebujejo dodatno pozornost in skrb. V uvodu bi se najprej ozrla v preteklost, ko smo se z našim Nikom prvič odpravili na srečanje z Dedkom Mrazom, ki ga je organiziralo Društvo Sožitje Zagorje ob Savi, mislim, da je bilo to leta 1996. Že na samem parkirišču sem bila začudena, ker je bilo toliko avtomobilov. Ob vstopu v jedilni prostor sem doživela pravo presenečenje, saj je bila restavracija nabito polna. Spraševala sem se, od kje je v Zagorju toliko oseb z motnjo v duševnem razvoju, saj sem jih s ceste poznala le peščico. Včasih družba takšnih oseb ni sprejemala, zato jih tudi starši niso želeli voditi na sprehode in jih razkazovati, saj so bili na cesti vsi pogledi uperjeni v njih. V današnjem času opažamo, da temu ni več tako, družba je precej bolj socializirana in pripravljena sprejemati drugačnost. Ravno tako, kot vsem ostalim, je potrebno osebam z motnjami v duševnem razvoju nuditi zadovoljstvo, prisluhniti njihovim željam, ter jim omogočiti sodelovanje pri oblikovanju njihovih ciljev, saj na ta način pripomoremo, da pridobivajo več znanja, ki predstavlja v dandanašnjem času neprecenljivo vrednost. Učiti jih je potrebno samostojnosti, nenazadnje pa se morajo počutiti zaželene in zadovoljne. Mislim, da je k sprejemanju drugačnosti v Zagorju precej pripomoglo tudi naše društvo Sožitje, ki je skozi vsa ta leta organiziralo vikend seminarje, na katerih smo se spoznavali, se marsikaj naučili, krepili našo samozavest in se včasih tudi zjokali. Predvsem pa smo ob naših druženjih pridobili uporabne informacije, ki smo jih pričeli prenašati na druge in s tem dosegli, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju pričeli gledati kot nekaj vsakdanjega, saj niso več tarča posmeha in pogledov. V letošnjem letu, smo delovanje našega društva še okrepili. Organizirali smo izlet v Postojnsko jamo. Odziv je bil nepričakovano velik, saj se ga je udeležilo kar 65 oseb. Bogat strokovni program in prijetno vzdušje je nagradilo čudovito vreme sredi prelepe Postojne. V jami imajo organiziran dostop z vlakci tudi za osebe na invalidskih vozičkih. Popeljali so nas v notranjost jame, ki sodi med največje in najbolj obiskane v Evropi. Tako smo si vsi udeleženci izleta ogledali te čudovite lepote krasa, kjer so nam predstavili njene bisere, med njimi najbolj znani kristalno beli stalagmit, ki spominja na vanilijevo kepo sladoleda in človeško ribico, ki živi do 100 let in zdrži brez hrane do 10 let. Na koncu nas je vodič odpeljal do koncertne dvorane, ki jo tako imenujejo zaradi odličnega odmeva, v njej pa se odvijajo razni koncerti. Veseli, ker smo videli veliko novega, smo se odpravili proti vlakcu, ki nas je odpeljal do izhoda. Po kratki sprostitvi smo se podali do 9 km oddaljenega Predjamskega gradu. Že iz avtobusa smo radovedno opazovali objekt, ki se nahaja pred skalovjem, ki deloma prekriva vhod v jamo. Ogledali smo si grajske prostore, takoj nas je prevzelo toplo, srednjeveško vzdušje. Prišli smo do majhnega prostora in na steni videli velik portret Erazma Predjamskega, ki je bil nekoč znani plemič, ki se je uprl cesarjevem sorodniku. Ogledali smo si tudi vhod v Erazmov rov, kjer smo videli zelo zanimiv način zbiranja vode oz. vodovodno inštalacijo. To je bila zadnja točka našega izleta. Pozno popoldne smo lačni krenili proti domu in se po poti ustavili v Mc` Donaldsu, kjer smo napolnili naše želodčke. V večernih urah smo zadovoljni prispeli domov, saj smo preživeli krasen dan, poln novih spoznanj in dogodivščin, prežet z novimi zgodovinskimi spoznanji. Poleg tega izleta, smo v pomladanskih mesecih organizirali ure bowlinga. Obisk je bil zelo velik, saj smo vsakokrat zasedli vse steze. Pridružilo se nam je tudi več oseb iz bivalne enote. Vsi udeleženci so to vrsto rekreacije z veseljem sprejeli, in (nekateri tudi gibalno ovirani) navdušeno podirali rekorde pri metanju »kugle«, tako da bomo na željo prisotnih takšno druženje še ponovili. Spomladi smo se prvič odzvali povabilu društva Sožitje iz Hrastnika, da se jim pridružimo na pikniku. V septembru smo druženje ponovili, saj je naše društvo organiziralo piknik na igrišču Šentlambert. Tako smo spoznali, da so takšna srečanja zelo dobrodošla, saj lahko naše zgodbe in izkušnje delimo tudi z drugimi člani izven naše občine. »Trojke« Poleg vseh mesnih dobrot, domačega kruha in raznovrstnega peciva, ki smo ga spekle članice društva, smo z namenom, da se še bolje spoznamo, vsakemu gostu ponudili značilno zasavsko knapovsko jed, »Perkmandeljčeve mandeljčke«. Za vse, ki ne veste od kje izvira Perkmandeljc, vam povemo, da je bil to jamski škrat, ki je nagajal rudarjem v rudniku in čigar ime izvira iz nemške besede Bergteufel, s katero so nemški rudarji poimenovali malega vražiča, ki se je skrival v njihovih rovih. Ker so Perkmandeljčki vsem teknili, vam spodaj prilagamo recept, da ga preizkusite. Lepo vreme smo izkoristili za nogomet, košarko, balinanje ter razne igre. Preživeli smo prelep soboten dan, v upanju na snidenje prihodnje leto. Predsednik se je naučil voziti s skirco Pri društvu Sožitje smo mnenja, da lahko z različnimi aktivnostmi dosežemo večjo motivacijo in boljše povezovanje, tako oseb z motnjo v duševnem razvoju, kakor tudi njihovih staršev, sorodnikov in prijateljev. S tem pripomoremo k večji graditvi skupnega duha, homogenosti ter večjemu zadovoljstvu vseh. Darja Zupan PERKMANDELJČEVI MANDELJČKI TESTO 75 dag moke (mehke) 1 žlica soli 1 dcl olja 4dcl toplega mleka V zgoraj naštete sestavine pomešaj kvasec, ki si ga naredil(a) iz 4 dag kvasa, 1 žlička sladkorja, 1 žlice moke in malo toplega mleka. Vse skupaj zamesiš ter iz testa narediš tri podolgovate hlebčke, ki jih pustiš pol ure vzhajati. MED ČASOM, KO TESTO VZHAJA NAREDIŠ NADEV 1 cela mehka margarina vendar netopljena, dodamo 1 zvrhano žlico soli, 4 rumenjake in 6 strokov stisnjenega česna. Vse naštete sestavine zmešaj tako, da se nadev lepo maže! Testo razvaljaj v pravokotno obliko (60x25 cm) in namaži z nadevom ter zavij v »klobaso«. »Klobaso« nareži na 2,5 cm kolobarje – mandeljčke. Narezane mandeljčke položi v namaščen pekač. Po vrhu mandeljčke pomaži z beljakom in potrosi s sezamom. Peci pri 180°C, dokler niso zlato-rumeni! Namesto konca … Vsak od nas staršev, ki imamo otroke s posebnimi potrebami, si kdaj reče »zakaj ravno jaz?«, »zakaj se je moralo to ravno nam zgoditi?«. Pot, po kateri hodimo skozi življenje, je trnova, polna odpovedovanj, vztrajnosti, nemalokrat tudi solza. Pa vendarle večina od nas pozitivno gleda na prihodnost. Nikoli se ne predamo, starši nismo nikoli tako utrujeni, bolni ali brezvoljni, da bi omagali. Naši otroci nas vsak dan potrebujejo! Radi jih imamo, to so naši biserčki, ki nas presenetijo s svojo iskrenostjo, dobroto, pristnostjo. Spravijo nas v dobro voljo, skupaj se nasmejimo, zabavamo, ušpičimo tudi kakšno vragolijo. Za vse, kar jim dajemo, nam hvaležno povrnejo še v večji meri. Vztrajno se učijo, pridobivajo nova znanja in izkušnje, pa čeprav večinoma v majhnih korakih, z veliko truda in moči. In nikoli ne obupajo, vedno poskušajo, vnovič in zopet in znova! Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova. (Pavček)