NAMESTO UVODNIKA – KRATEK UVOD V ŠOLSKO BRANJE Učenci Osnovne šole Radlje ob Dravi skozi vse leto pri pouku in drugih dejavnostih na šoli pridno ustvarjajo. V tem spletnem časopisu vam predstavljamo del izdelkov, nastalih v šolskem letu 2010/2011. Med drugim lahko preberete novinarske prispevke učencev, ki so obiskovali izbirni predmet šolsko novinarstvo, nekaj zapisov učencev, ki so sodelovali pri nastajanju časopisa, in še nekaterih drugih. Zbrali smo štiri različne zanimive intervjuje, dve poročili, in sicer z izleta v časopisni hiši Večer ter na gradu Bogenšperk in v Tehniškem muzeju Slovenije. Nekaj mnenj učencev lahko najdete v različnih anketah, ponujamo vam tudi pesem in dve zgodbi v angleškem jeziku, paša za oči so likovni izdelki. Prijetno (počitniško) branje vam želimo. Uredništvo šolskega časopisa Rok Maher, 7. b Intervju INTERVJU Z MOJO NAJLJUBŠO UČITELJICO MANICO MIHELIČ Spraševala je Tina Matečko, 7. b Ali ste zadovoljni z vašim poklicem? Zakaj (ne)? Z veliko mero gotovosti bi lahko rekla, da sem zadovoljna s svojim poklicem. Prvič: ker imam angleščino izjemno rada, skorajda bi že lahko rekla, da jo obožujem; drugič: ker zelo rada berem in si življenje brez (dobrih) knjig težko predstavljam; in tretjič: ker je prenašati znanje lepo poslanstvo in ker z majhno pohvalo ob pravem času lahko ogromno narediš za otroka. Je pa delo z ljudmi, posebej z otroki, zahtevno in včasih tudi zelo naporno. Katere razrede poučujete? Kot po navadi, to leto poučujem vse razrede od 5. do 9., angleščino ali slovenščino (zadnjo precej manj, kar mi ustreza). Koliko let že poučujete? Letos teče že 12. leto mojega poučevanja; čas zares hitro mine. Ali spremljate svoje učence na razne prireditve, tekmovanja? Na katera? Seveda. Na tekmovanjih učenci vsekakor potrebujejo tudi moralno oporo. Nazadnje smo se lani s kar štirimi devetošolci uvrstili na državno tekmovanje iz angleščine. Vsi so dosegli odlične rezultate, od zlatega priznanja pa je Ano Ambrož ločila samo 1 točka. Učenci so dokazali, da je naša šola v znanju angleščine močna. Zadnja prireditev, ki smo se je udeležili, je bila v sklopu kulturnega dne, in sicer ogled gledališke predstave Cesarjeva nova oblačila v SLG Celje ter ogled Prežihovine. S šestošolci smo se imeli kar lepo, na Prežihovini pa smo imeli tudi zelo dobro, zanimivo vodstvo. Kateri razred najraje poučujete? (Odgovor ni nujen). Tina, če bi vprašanje malo drugače zastavila, bi mogoče dobila bolj konkreten odgovor v zvezi s tem, kar te zanima. A tudi, če bi želela odgovoriti, bi se težko odločila. Za vse nas je namreč značilno, da se spreminjamo in da se ne počutimo vedno enako. To je značilno tudi za razrede oz. učence: včasih so zelo delavni, drugič se jim ne ljubi; enkrat klepetajo, drugič pa pozorno poslušajo in mogoče še postavljajo dodatna vprašanja. Prav to se mi zdi v šoli zelo pomembno – razmišljati, kako in zakaj je nekaj mogoče ipd. Da pa se vrnem k tvojemu vprašanju: da razred vzljubiš, ga moraš učiti nekaj časa. Včasih traja kakšen mesec, nekaj časa se morda grdo gledamo, ker vztrajam pri svojem, a učenci dobro veste, zakaj je doslednost dobra. Kako pripravljate kontrolne? Zadnja leta učiteljice istega predmeta precej sodelujemo, kar se tiče testov v 8. in 9. razredu (razdelimo si delo), saj to zahteva devetletka. Pri nižjih razredih sestavljamo teste bolj individualno. Rada vidim, če test vsebuje zanimivo ali aktualno temo za bralno ali slušno razumevanje (zanimiva mora biti predvsem za učence), dobro je tudi, da se vsaj skozi nekaj nalog vleče rdeča nit. Če hočeš pripraviti dober test, ti vzame to kar nekaj časa. Rada tudi vprašam učence: »A vam je bil test všeč?« No, včasih slišim tudi odgovor, ki mi je všeč, a res ne zelo pogosto. Logično, saj učenci »kontrolke« vse prevečkrat jemljete kot neko prelomnico, čeprav bi jih morali vzeti le kot potrditev vašega znanja. Katera snov vam je najljubša? To je pa zares težko vprašanje. Najbolj všeč mi je, ko se pri angleščini pogovarjamo o kakšnih zanimivih člankih iz tujih revij ali časopisov, po možnosti o nekoliko provokativnih (ali pa vsaj izjemnih) temah, ki učence napeljejo k izmenjavi različnih mnenj ali pa jih spodbudijo, da najdejo še več podatkov o neki temi. Vendar so take ure za učence precej zahtevne, tako da so izvedljive šele v 8. in 9. razredu. Morda samo kot zanimivost: osmošolcem je bila letos pri SLJ zelo všeč ura, ko smo brali odlomek iz Drakule Brama Stokerja. Hvala za odgovore. ANKETA O KROŽKIH Spraševala je Mirjam Orožen, 7. a Učence 7. razredov sem spraševala, ali obiskujejo kakšen krožek in ali bi na šoli imeli kakšen nov krožek. Laura Marsel, 7. a Jaz ne obiskujem nobenega krožka, čeprav bi zelo rada obiskovala gledališki krožek, a ne vem, kje dobiti informacije o tem krožku (kdaj, kje …). Na šoli je kar veliko krožkov, zato mislim, da nobeden ne manjka. Nejc Ribič, 7. a Jaz ne obiskujem nobenega krožka, ker ne živim v Radljah, ampak v Vuzenici. Če bi imel možnost obiskovati kakšen krožek v Radljah na šoli, bi najraje imel še računalniški krožek. Sergeja Bobovnik, 7. a Jaz ne obiskujem nobenega krožka, ker ne želim biti vsak dan še bolj dolgo v šoli. Če bi dovolili, pa bi zelo rada imela še likovni krožek. Julia Marsel-Ficko, 7. c Obiskujem novinarski krožek. Na šoli pa bi želela imeti še geografski krožek ter španščino ali francoščino. Aljaž Cvar, 7. c Ne obiskujem nobenega krožka. Na šoli pa bi želel imeti zgodovinski, geografski, matematični ... krožek. Blaž Osojnik, 7. b Obiskujem modelarski krožek in rad ga bi imel še več ur. Tina Matečko, 7. b Jaz ne obiskujem nobenega krožka. Rada pa bi imela plesni krožek. Kolaž sestavila Tina Matečko, 7. b Poročilo OBISKALI SMO GRAD BOGENŠPERK IN TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE Avtorica teksta in fotografij Mirjam Orožen, 7. a Učenci 7. razredov smo v petek, 15. aprila, imeli tehniški dan. Obiskali smo grad Bogenšperk in Tehnični muzej Slovenije v Bistri. Na gradu je bilo zelo zanimivo. V središču Slovenije, ob glavni cestni povezavi Dolenjske in Zasavja leži renesančni grad Bogenšperk. Najbolj znani stanovalec je bil gotovo Janez Vajkard Valvasor. Njegovo najbolj znano delo je Slava vojvodine Kranjske. V njem opisuje vse lepote Kranjske, ker je sam menil, da jo ljudje premalo poznajo. Malo manj znano, a pomembno delo je Raziskava Cerkniškega jezera. To delo ga je popeljalo med člane angleške kraljevske družbe. Grad nasploh je v dobrem stanju, saj so ga prenovili. Grad je drugače imel zelo raznoliko zgodovino, prestal je požare, bil velikokrat izropan in imel je zelo veliko lastnikov. V gradu si lahko ogledamo Valvasorjevo delovno sobo, tiskarno bakra, sobo vraževerja, zbirko noš, geološko zbirko, geodetsko zbirko, lovsko zbirko, Valvasorjevo korespondenco in sobo prizorišča človeške smrti. Valvasorjeva delovna soba Ime že samo ime pove: soba, v kateri je delal Janez Vajkard Valvasor. Tiskarna bakra Bakrotisk je tisk, pri katerem na bakreno ploščico urezljamo motiv, ki ga premažemo z črno barvo in popivnamo z pasjim usnjem (pasje usnje zato, ker nima por, skozi katere bi črna barva ušla). Barva ostane v luknjah. To s posebnim strojem natisnemo. Žal to ni bil najboljši sistem, saj si iz ene ploščice lahko natisnil le tri grafike. Valvasor pa je v svojih knjigah imel zelo veliko grafik. Soba vraževerja Vraževerje, predvsem v čarovnice in s tem povezani procesi, je doživelo največji razcvet v 17. stoletju. V vitrini so različna zdravila/strupi, ki so jih uporabljali. Na primer: posušene račje oči, kri koze, posušeni netopirji … Zbirka noš V tej sobi so razstavljene noše, ki jih v večini opisuje Slava vojvodine Kranjske. Geološka zbirka Zbirka je delo domačina Blaža Zarnika. Avtor nam v njej v osmih vitrinah predstavlja kamenine, fosile in minerale, zbrane izključno na ozemlju litijske občine. Geodetska zbirka Prikazuje razvoj zemljemerstva, geodezije in kartografije na Slovenskem. Lovska zbirka Lovska zbirka prikazuje nagačene živali. Najbolj zanimivo pa je to, da imajo kožuh 2. največjega medveda v Sloveniji. Valvasorjeva korespondenca Razstava je zasnovana kot celoten prikaz Valvasorjevih del in njegovo življenje. Prizorišče človeške smrti V sobi je razstavljeno religiozno moralno didaktično delo v treh delih, ki govori o smrti in minljivosti življenja. Vir podatkov: Intervju www.bogensperk.si ŠOLA V ČASU SOCIALIZMA Pogovarjala se je Martina Pušnik, 7. a, izbirni predmet šolsko novinarstvo Intervjuvala sem mamo Marijo Pušnik. Povedala mi je več o šoli v njenem otroštvu. V katerem času si obiskovala osnovno šolo? To je bil čas, ko smo častili tovariša Tita in bili Titovi pionirčki; okoli leta 1979. V čem se je razlikovala nekdanja šola od današnje? Vse je bilo bolj skromno, bolj strogo, predvsem pa je imel učitelj več avtoritete. Ali so učitelji v takratnem času uporabljali palico? Palico, kredo, ravnila itd … Kakšen pa je bil pouk, se je razlikoval od današnjega? Bilo je podobno, le da ni bilo toliko tehničnih pripomočkov in druge tehnologije. Ste imeli tudi krožke in interesne dejavnosti? Seveda, veliko je bilo ročnega dela, petja, imeli smo dramski krožek, bralno značko. Kaj pa prosti čas? Bil je podobno urejen kot danes. Ste imeli odmore? Ker je bila celodnevna šola, smo imeli med urami pouka 10 minut odmora. V času kosila od 12. do 14. ure pa je bil glavni odmor. Takrat smo imeli kosilo, pevski zbor, dramski krožek itd. Ali pa smo se igrali razne družabne igre (šah, človek, ne jezi se, črnega Petra …). Ste se veliko družili s prijateljicami? Seveda, veliko je bilo druženja, veliko ljubezni, veliko obrekovanja in podobno. Kaj pa ocenjevanje? Bilo je podobno kot danes. Pa kontrolne? Enako, le da niso bile napovedane. Ste imeli tudi kakšne proslave in druge zabave? Seveda, za 8. marec smo obvezno povabili mame v šolo. Bil je »dan mladosti«. Takrat je bil glavna proslava v letu. Pa ta čas, ko smo navijali za naše smučarje. Kaj pomeni »dan mladosti«? To je bil rojstni dan predsednika države Josipa Broza Tita. Iz vseh republik nekdanje Jugoslavije je potovala štafetna palica, vlak mladosti, kar je povezovalo in združevalo različne narode v eni državi Jugoslaviji. Zaključek je bil vedno v glavnem mestu Jugoslavije, v Beogradu. Ali ste v šoli navijali za smučarje? Da, bil je čas, ko je Bojan Križaj zmagoval in dobival medalje na olimpijskih igrah. Ko je bila tekma na olimpijskih igrah, smo navijali v razredih s kuhalnicami in pokrovkami. Kaj pa učitelji, so bili do vseh enako strogi ali so imeli za koga privilegije? Bilo je podobno kot danes, pri nekaterih učiteljih smo imeli privilegije. Včasih pa so se nam dogajale tudi krivice. Katere? Pri spraševanju smo večkrat imeli občutek, da si zaslužimo oceno. Ali pa so učitelji po krivici koga obtožili. višjo Kakšen se ti je zdel čas v primerjavi z današnjim? Bil je najlepši čas, podoben temu, kot ga imate vi danes. Veliko smo se smejali in bili brez skrbi. Bi se še enkrat vrnila v šolo? Z veseljem prestopim šolski prag še danes. Kaj bi povedala za zaključek? Radi hodite v šolo, zabavajte se in sanjajte svoje sanje. Intervju s Simono Zavratnik, nekdanjo učenko na OŠ Remšnik OSNOVNO ŠOLO SEM OBISKOVALA NA REMŠNIKU. SPOMINI SO LEPI, MAR NISO TAKI PRI NAS VSEH? Vprašanja sta postavili Sandra Zavratnik in Janja Kraker, učenki OŠ Remšnik, izbirni predmet šolsko novinarstvo Simona Zavratnik je domačinka Remšnika, kjer je odraščala in obiskovala osnovno šolo. Po končani osnovni šoli jo je življenjska pot odpeljala najprej v Maribor, nato pa v belo Ljubljano, kjer je diplomirala iz novinarstva. Ali se pogosto vrača v svoj rodni kraj in kakšni so spomini nanj? Kaj nam lahko poveste o sebi? Zdravo, živio vsem! Me veseli, da se spet beremo. O sebi ... no, bom rekla, da bi se predstavila nekako takole, bolj na kratko, v stilu hitrih informacij, ki smo jih v današnjem sodobnem svetu vajeni sprejemati: po profesionalni identiteti sem družboslovka, raziskovalka in predavateljica; ker pa ima življenje v globaliziranem svetu in dobi internetnih komunikacij skorajda “ne-mogoče-prešteti-število“ dimenzij, sem poleg profesionalnih zavezanosti v prostem času vsaj še „jogger“ (vaša učiteljica bo nedvomno popravila to lepo tujko, ki smo jo prevzeli vsi, ki po službi radi nataknemo tekaške copate in trenirke ter odkrivamo Rožnik, Golovec ali kak drug hribček na obronku Ljubljane, kjer živim). Sem tudi ljubiteljica hribov in gora, slednje je najbrž ostalo še iz otroštva, čeprav so Remšniške hribe zdaj zamenjali nekoliko višji vršaci, predvsem v Julijcih in italijanskih Dolomitih. O sebi bi rekla še, da sem mirovnica ter aktivistka na področju varovanja človekovih pravic. To se mi zdi izjemno pomembno, saj je sicer življenje osredotočeno na revnost delovanja in mišljenja v ozkih okvirih ... Okviri, tako mentalni kot fizični, pa so mi od nekdaj predstavljali izzive, ki jih je vredno (poskušati) prestaviti, premagati... Kje ste obiskovali osnovno šolo in kakšni so spomini nanjo? Osnovo šolo sem obiskovala na Remšniku. Spomini pa so lepi, mar niso taki pri nas vseh? Zlasti ko pogledamo nazaj in nekoliko sentimentalno razmišljamo o mladosti, prijateljih, časih brez velikih obveznosti ... No, preveč idealizirati tudi ne gre teh časov, čeprav so nedvomno bili lepi. Obveznosti, ki smo jih imeli sproti, se nam takrat niso zdele majhne, neproblematične, take, ki so za sproti in brez težav uresničljive. Mislim, da smo bili kar precej obremenjeni; če pomislim, da smo nekateri imeli kar nekaj peš hoda do šole, po pouku spet nazaj, pa še doma kaj za postoriti. Domače naloge pa ... kaj bi o tem, verjetno smo delili mnenja vseh tistih, ki jim to delo gre danes na živce. Kašnih generacijskih preskokov pri »občutkih ljubezni do domačih nalog« pač ne gre pričakovati. Vendarle pa moram reči, da je zame bila šola na Remšniku navdihujoča, vir idej, znanja, miselnih izzivov – vsega tistega, kar je odpiralo intelektualno radovednost in peljalo mojo pot dalje. Največje pribežališče pa je bila šolska knjižnica in vse tiste dolge vrste knjig, za katere se je zdelo, da jih ne bo mogoče nikoli prebrati. Spomini pa so seveda za vedno in neizbrisno povezani z vsemi mojimi trinajstimi sošolci (no, nekaj časa štirinajstimi) in mojo številko 13 v redovalnici. Bila je dobra številka. Kam je Vas življenjska pot odpeljala po končani osnovni šoli? Tako kot bo vse vas – v srednjo šolo in potem, upam, da vas čim več, na fakulteto. Kako ste se znašli v velikem mestu, kjer sta mirno, idilično podeželje zamenjala hrup avtomobilov in gneča ljudi? No, v srednjo šolo sem odšla kar v bližnji Maribor, ki sem ga precej dobro poznala, saj sva z mamo hodili v to mesto odkar pomnim. Tako mi ni bilo tuje, prej nasprotno, precej domače in predvsem sem se ga izjemno veselila. Pravzaprav nisem nikoli gledala na mesto kot na nekaj, kar »ima problem« z gnečo ali hrupom. To je sestavni del življenja, utripa in mešanja ljudi, življenjskih stilov in kultur, ki se v mestih srečujejo in prepletajo. V večjih mestih je tega še več in še izraziteje. No, jaz sem se v mestu, tako najprej v Mariboru in kasneje v Ljubljani, izjemno dobro počutila. Rekla bi, da sem se zrasla z urbano kulturo in urbanim stilom življenja. To pa se je še bolj pokazalo kasneje, ko sem imela več priložnosti potovanj in službenih bivanj v tujini. Po poklicu ste novinarka. Kakšna je pot do tega poklica? Res je, diplomirala sem iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Mislim, da je večina kolegov, ki so danes novinarji, končala izobraževanje na omenjeni fakulteti ali pa na kateri drugi. Dejstvo je, da je delo novinarja tako široko (glede na medij, področje poročanja itd.), botruje temu, da so v novinarstvo vstopili kolegi iz številnih drugih področij, npr. ekonomije, prava, agronomije, športa. Pravzaprav je temu tako od nekdaj, tudi preden so sploh v svetu nastale specializirane šole novinarstva. Ali ste opravljali poklic novinarke? Samo med časom študija, ko je to bilo ali del redne študijske prakse ali pa vir dodatnega zaslužka (študentje novinarstva smo tako pridobivali izkušnje v številnih redakcijah slovenskih medijskih hiš). Koliko časa ste vztrajali v tej službi? Nikoli nisem bila redno zaposlena kot novinarka, saj sem takoj po diplomi nadaljevala s podiplomskim študijem sociologije, delno v Ljubljani, delno v tujini, na Irskem in v Avstriji. V čem vidite prednosti in slabosti tega poklica, če seveda so? Kot pri vseh poklicih, novinarski ni izjema glede prednosti ali slabosti. Oboje prinaša s seboj. Kolikor lahko rečem iz svoje prakse, so prednosti predvsem v kreativnosti in vedno novih izzivih, ki jih poklic prinaša tako rekoč na dnevni ravni. Slabosti sem videla predvsem na točki časovne omejenosti, ki me je osebno najbolj motila – najpogosteje je potrebno v kratkem času napisati tekst. Pri tem veliko krat ni dovolj časa za poglobljeno analizo teme, problema, dodatno prespraševanje vidikov, ki jih morda nismo takoj odkrili in jih analizirali. Ker je novinar pomemben akter ustvarjanja javnega mnenja, menim, da površinsko (da ne rečem celo: površno) delo ne bi smelo biti prisotno. S čim se trenutno ukvarjate? Delujem kot raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, kjer se ukvarjamo s številnimi raziskovalnimi področji. Med drugim največ z evropskimi projekti, ki so zame največji izziv, saj delamo v okviru mednarodnih timov in v multikulturnem okolju. Na primer trenutno delamo na projektu urejanja in izboljševanja javnega prometa v petih evropskih mestih – Ljubljani, Gentu, Portu, Zagrebi in Brnu, kar pomeni, da se redno srečujemo s kolegi v teh mestih ter izmenjujemo izkušnje, podatke, dobre prakse, modele delovanja. Mislim, da se skozi financiranje EU projektov krepi skupni evropski raziskovalni prostor, kar je izjemno pomembno, saj je znanje verjetno ključna dobrina sodobnega časa. Pri tem je seveda pomembno, da ni monopolizirano, torej da je javno in za javno dobro. Druga področja, s katerimi se ukvarjam v zdaj že skoraj petnajstih letih raziskovalno-pedagoškega dela, pa so sociološke analize etničnosti, migracij, meja/mejnosti, civilne družbe ter človekovih pravic. Teme, za katere se včasih zdi, da so podobne gospodinjskemu delu - ignoranca do njih je opazna šele, ko se na njih nabere veliko prahu. To pa je zelo slabo, saj so ravno te teme tiste, iz katerih izhajajo številni družbeni konflikti, spomnimo samo na medetnične konflikte, sovražni govor do migrantov, nacionalistične politike, ki so peljale v vojen konflikte itd. Na katere osebne dosežke ali dosežek ste še posebej ponosni? To je pa težko vprašanje. Po profesionalni plati verjetno na moje knjige, publikacije, strokovne razprave, zlasti tiste, ki so bile predstavljene v tujini, npr. na konferencah. Sicer pa je dosežek vedno, ko imajo študentje na koncu predavanja še veliko vprašanj! To kaže, da je bilo predavanje zanimivo, da smo zbudili radovednost ali pa nemara, da smo bili provokativni in se bo debata šele dobro začela ... Ja, to so tisti pravi občutki. Ste mamica 11-letne hčerkice Sofije. Menite, da bo tudi ona šla po Vaših stopinjah? Se mi sploh ne sanja! Sofija je res analitičarka, že kot otrok je dostikrat z distance opazovala in premlevala stvari... Vendar ne vem, tega se ne da, niti sme napovedovati. Bi pa takole na prvo žogo rekla, da je bolj umetniške narave in talentov. Življenjska pot Vas je odpeljala z rodnega Remšnika. Ali se pogosto vračate v svoj rodni kraj ali samo priložnostno? Seveda kaj pridem naokoli. Najraje pa pogledat mojo mamo (in pomembne druge) in seveda nečakinji Tamaro in Sandro, ki sta moja pomembna vez z Remšnikom. Ali bi nam radi kaj sporočili? Ja, seveda bi – najprej hvala za vabilo k temu pogovoru. In pa za konec: bodite radovedni. To je vrlina in za mlade nekaj najboljšega, kar vas lahko zadene. Pozdrav iz Ljubljane, Simona Timotej Klemenc, 6. a Komentirano poročilo OBISK V ČASOPISNI HIŠI VEČER Napisali Martina Pušnik, 7. a in Urška Hiter, 9. a, izbirni predmet šolsko novinarstvo V četrtek, 7. aprila 2011, smo se učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo odpravili v časopisno hišo Večer v Mariboru. S prijaznostjo nas je sprejela novinarka za gospodarstvo, gospa Sonja Ploj Ratajc, in nam povedala veliko zanimivosti o časopisu. Izvedeli smo, da je ob koncu 2. svetovne vojne, natančneje maja 1945, začel izhajati Večer. Že od začetka ohranja svojo obliko, samo barva slik se je spremenila iz črno-belih v barvne. Poleg samega časopisa izhajajo različne priloge (7 dni, Bonbon, Naš dom, Taček). Časopis izide vsak dan, razen nedelje. Vendar ljudje vedno manj kupujejo časopise, saj veliko ljudi raje išče novice na spletu. Ljudje se za splet odločajo predvsem zato, ker je zastonj. Ampak na spletu ne morejo videti vseh podatkov, razen če imajo posebno šifro. V Večeru se poleg nacionalnih objavljajo tudi lokalne teme. Tiskajo tri različne izdaje Večera, kar pomeni, da so npr. v časopisu, ki se proda v Dravogradu, nekatere teme malo drugačne kot pa v časopisu, ki ga bralec kupi v Murski Soboti. Tiskanje poteka zvečer. Prva stran se začne tiskati ob pol štirih, zadnja pa ob pol devetih. Včasih pa lahko pride do spremembe glede časa. Tiskanje ne poteka v hiši, ki smo jo obiskali, temveč v tiskarni v Hočah. V časopisni hiši Večer je zaposlenih 200 ljudi, od tega je kar 70 novinarjev. Novinarji so pri tem najpomembnejši, poleg njih ne smemo pozabiti še na fotoreporterje. Vsak dan imajo dve uredniški seji, kjer si izmenjujejo podatke o dogodkih, da ne bi prišlo do ponavljanja tem v časopisu. Velikokrat lahko pride tudi do tožbe časopisne hiše. Sama časopisna hiša je pri objavljanju osebnih podatkov zelo pazljiva, predvsem še pri mladoletnih osebah. Obisk časopisne hiše je bil zanimiv, saj smo lahko videli, kako poteka delo za takšen časopis. Midve meniva, da je delo zelo naporno in moraš biti odločen in zelo skoncentriran ter natančen. Zelo dobro se moraš spoznati na delo z računalnikom; za ta poklic moraš imeti res veselje, naju ni navdušil. Upava pa, da koga še bo, saj potrebujemo dobre novinarje. Sara Lorenci, 5. b Intervju USOJENI RIBIČ! Z Aljažem Javernikom, devetošolcem iz Vuhreda, se je pogovarjal Žan Vidovšek, 9. b, izbirni predmet šolsko novinarstvo Aljaž, povej, kaj delaš v prostem času. V prostem času se ukvarjam z ribolovom, ki je moj najljubši šport. Katera riba ti je najljubša in zakaj? Vse ribe so mi všeč, posebej pa ščuka, ker je zelo lepe barve in ima posebno obliko. Seveda jo pa tudi najraje jem. Ali je res, da si bil že na državnem tekmovanju? Da, bil sem na državnem tekmovanju v velenjskih Škalah. Katero mesto si dosegel? V kateri kategoriji loviš? Zasedel sem četrto mesto v mladinski kategoriji. V kateri reki najraje loviš? Najraje res lovim v Dravi. Prvič zato, ker mi je najbližje in se mi zdi zelo čista, ribe so pa zelo razvajene. Kdaj si se začel ukvarjati z ribolovom? Ribe sem začel loviti pri 10. letih, zato ker me je navdušilo, ko sem gledal druge ribiče. Kdo je tvoj vzornik? Moj vzornik je moj oče, zmeraj sem hodil z njim na tekmovanja, zdaj pa že on hodi z mano. Seveda me je tudi navdušila njegova peka rib. Ali se boš z ribolovom še dalje ukvarjal? Seveda, od zdaj naprej pa še bolj redno, mislim celo, da mi je ribarjenje usojeno. Pesem JAZ Napisala Sandra Zavratnik, 8. razred OŠ Remšnik, šolsko novinarstvo Sem plavolasa deklica, ki rodila me je mamica. Rasla mesecev skoraj sem devet, saj sem 8 dni prej prišla na svet. Sem tiha bila in nasmejana, če le dovolj sem bila naspana. Tako delam tudi danes, sicer v hiši nima nihče miren spanec. Mrka, nasmejana, včasih tudi s sanjami obdana, a čas hiti, da iz Sanike v Sandro me spremeni, ker zdaj že skoraj sem velika, me pogosto kakšen fantovski nasmeh zamika. Luka Knez, 6. a Zgodbi v angleškem jeziku THE PRINCE AND THE PRINCESS Written by Tina Matečko, 7. b There once lived an old witch. She was very evil. And then one day, when she was bored, she summoned a dragon to kidnap a princess from the castle. The king called Prince Charming to save her. The Prince visited an old wizard to help him find the princess. He waved his hand and created a powerful wind that took them to the mountain. He entered the cave and lighted up a brass lamp. He found the dragon in the dark corner of the cave. He killed the dragon with his magic sword and saved the princess. Once he took her back to the castle, they got married and lived happily ever after. The End Amadej Luršak, 9. a WHO AM I Written by Vanja Kanop, 7. b Kate was an ordinary girl. One night she woke up and there was lightning and thunder echoing all over the room. She didn´t understand what was going on, and then suddenly a witch appeared in front of her eyes and said to her: ˝You´re not who you think you are, but you´re something special!˝ Kate asked her: ˝Who are you, what are you doing here and why are you telling me that I´m not who I think I am?!˝˝Listen to me and don´t be scared, you´re only going to find out if you find a love potion, a magic mirror, a crystal ball and a wand. The witch disappeared with the lighting. Suddenly she woke up and found out that she was sleeping and she thought that it was just a silly dream. The next night the witch appeared again and asked her: ˝If you believe me, you have to find these things because you don´t have a lot of time. ˝Kate answered her: ˝I don’t even know who you are, so how can I trust you ?˝˝You have to because you´re something special, but I can´t tell you ‘cause that can put you in danger. You can have a wonderful life if you can just trust me.” When Kate wanted to ask her a question, the witch disappeared. Kate was very confused, but she decided that she is going to find the stuff and try to see what´s going on. In the morning when she woke up, she went to the forest and tried to find a love potion but without success. She was looking for the potion for 3 days before she found it. On her way she met a magic creature. It was a unicorn that could talk. The unicorn knew where the love potion was and it led her to the potion. It was hidden under a big rock in a cave, but he didn’t know where the other stuff was. Kate thanked him and went home. For the next 5 days she was looking for a magic mirror and she found it all by herself in a big hole in the centre of the near town. The crystal ball took her the most time. She was looking for it for 9 days, but with the help of a fairy that showed her where it was. It was in a bear´s stomach. The wand was the easiest thing to find because it was on the top of her favourite tree and it took her only 1 day to find it. When she was looking for all this stuff, she never dreamt about the witch again and she thought it was too late. But the witch appeared again when Kate had all of her stuff and the witch said to her:˝Now that you have all of the stuff, you have to find the last thing. You have to find an old tower. By the tower there is a bridge and you have to throw all of the stuff over the bridge and then I can tell you who you are or who you could be!˝ The witch disappeared again. Kate was looking for the tower for 23 days and she almost gave up when she found that it was right across her grandmother´s river. When she came to the tower and threw everything over the bridge, suddenly there was a big wave coming towards her. The wave took her to the magic world and there she found out who she really was. She was a princess and lived in a big castle. She decided to stay there because when she travelled to the magic world, all of her friends and family travelled there too. There she got married to a prince and had 3 kids: 2 girls and 1 boy. There they lived happily ever after. Anketa KAKŠNO MNENJE IMAŠ O FACEBOOKU? Spraševal je Jan Krecenbaher, 7. c Primož Širovnik, 6. b: Facebook mi je zelo zanimiv, ker lahko tam spoznam veliko prijateljev. Vir logotipa:http://www.google.si/imghp?hl=sl&tab=wi Denis Gerold, 7. b: Facebook mi je zelo zanimiv, še posebej igre. Mai Cigler, 6. b: Facebook je zelo zanimiv. Žiga Plazovnik, 7. a: Facebook se mi zdi zelo dolgočasen. Tina Matečko, 7. b: Facebook je dolgočasen. Projekt LOGOTIPI ZA PROJEKT EKOŠOLA Zapisala Urška Jevšnik, 6. b Učenci 6. b razreda smo se pridružili akciji za izdelavo najboljših logotipov za Ekošolo. Izdelati smo morali logotip za varčevanje z vodo in energijo ter za ločevanje odpadkov. Delali smo po skupinah in nastalo je kar nekaj lepih izdelkov. Za najbolj izvirne logotipe so bili izbrani izdelki, ki smo jih oblikovale: Neža Ternik, Urška Jevšnik in Laura Kun. Z logotipi smo hotele opozoriti, da je potrebno varčevati z vodo in elektriko ter ločeno zbirati odpadke. Anketa KAKŠNA SE TI ZDI NOTRANJOST ŠOLE? Sošolce in sošolke iz 8. a je spraševala Tanja Koren Maja Ošlak: Notranjost šole je sodobna in moderna, mi je všeč, učilnice v novem delu so lepo urejene in stranišča tudi. Naša šola mi je všeč! Denis Koren: Zdi še mi še kar v redu, samo lahko bi bilo malo bolje. Lahko bi bile večje mize, boljši stoli in boljši računalniki v učilnicah. Iris Koziker: Notranjost je lepa in urejena. Učenci bi lahko boljše skrbeli za učilnice in stene, stranišča bi lahko bila bolj urejena. Redno bi jih lahko čistili. Ostalo je dobro. Barbara Maher: Menim, da so nekatere klopi in mize stare, starejši računalniki, stari radiatorji, police v knjižnici bi lahko bile boljše, starodavne luči in atlasi so v slabem stanju, drugače pa je ostalo v dobrem stanju. Matevž Bukovnik: Notranjost šole je nezanimiva, slaba, potrebna prenove in enolična. Uroš Vezonik: Opremljena je zelo neokusno, bilo bi jo potrebno čisto prenoviti. Zala Veronik: V šoli so stare klopi in mize, radiatorji, v nekaterih učilnicah so stari računalniki in stare luči, a vseeno mi je šola všeč. Jure Grubelnik: Notranjost šole se mi zdi moderna in lepa. Denis Bobovnik: Šola se mi zdi v redu, je veliko košev, le premalo zračimo in pri omaricah ni osvetlitve. Nika Veronik: V nekaterih razredih so stare klopi in mize, stari atlasi, stari računalniki, omare in luči, knjižnica je stara in dolgočasna, najlepša pa je telovadnica. Katja Rutnik: Notranjost mi je všeč, mogoče bi lahko bile stene bolj pisane in lahko bi menjali katere stole in mize. SMEH JE POL ZDRAVJA Zapisala Mirjam Orožen, 7. a „To pa je takšna vera, kjer jedo Monoteizem in politeizem samo Poli klobase!“ Janezek pri verouku. Učiteljica sprašuje otroke: „Kdo ve, kaj je monoteizem?“ Moj mož „Monoteizem je vera v Mono Liso!“ zakriči Janezek. Učiteljica se v 3. razredu „Kaj pa politeizem?“ vpraša pogovarja z učenci o družini: učiteljica Janezka. ˝Mojemu Franc.˝ možu je ime Marjetka zakriči:˝Mojemu tudi!˝ Kolaž sestavila Tina Matečko, 7. b KOLOFON SODELOVALI SO: Tina Matečko, 7. b, Mirjam Orožen, 7. a, Tanja Koren, 8. a, Jan Krecenbaher, 7. c, Martina Pušnik, 7. a, Urška Hiter, 9. a, Žan Vidovšek, 9. b, Hermina Džaferi, 6. a, Vanja Kanop, 7. b, Sandra Zavratnik 8. razred OŠ Remšnik, Janja Kraker, 9. razred OŠ Remšnik, Urška Jevšnik, 6. b LIKOVNI PRISPEVKI: Luka Knez, 6. a, Timotej Klemenc, 6. a, Amadej Luršak, 9. a, Rok Maher, 7. b, Sara Lorenci, 5. b UČITELJI: Alenka Grubelnik, Cvetka Vidmar, Valerija Tertinek, Vesna Jurač, Manica Mihelič, Vlasta Pavlič, Boštjan Ledinek JEZIKOVNI PREGLED: Cvetka Vidmar in Valerija Tertinek ZBRALA IN UREDILA: Vesna Pušnik Brezovnik, ki se za sodelovanje posebno zahvaljujem Alenki Grubelnik in Cvetki Vidmar.