Spomini naših dedkov in babic na čas druge svetovne vojne
Osnovna šola Ivana Kavčiča Izlake Ohranjanje spominov Spomini naših dedkov in babic na čas druge svetovne vojne raziskovalna naloga Avtorji: učenci zgodovinskega krožka Mentorica: Sanja Šikovec, prof. slov. in zgo. Izlake, 2014 Pri raziskovalni nalogi so sodelovali: Luka Polc (7. a) Urška Urankar (7. a) Vid Lipovšek (7. a) Alja Kos (7. a) Julia Ferjančič (7. b) Tana Trampuž (7. b) Aljaž Mali (7. b) Gašper Juvan (7. b) Jožko Pogačar (7. b) Emanuel Podlogar (7. b) Patricija Cirar (8. a) Urša Izlakar (8. a) Lina Ševerkar (8. a) Robi Verbajs (8. a) Tom Ašič Kovač (8. a) Zala Kovač (9. b) 2 KAZALO 1 UVOD................................................................................................................. 5 2 IZLAKE POD OKUPACIJO ............................................................................. 6 2.1 Revirska četa ................................................................................................ 7 2.2 Orehovica ..................................................................................................... 9 2.3 Medijski grad.............................................................................................. 11 2.4 Naša šola in Medijske toplice med okupacijo............................................ 12 3 SPOMINI NAŠIH DEDKOV IN BABIC ........................................................ 15 3.1 Spomini Jožefa Kovača .............................................................................. 15 3.2 Spomini Marije Kovač ............................................................................... 16 3.3 Spomini Zorke Cirar .................................................................................. 17 3.4 Spomini Mihaela Podlogarja ...................................................................... 18 3.5 Spomini Ivanke Izlakar .............................................................................. 19 3.6 Spomini Davorina Slaparja ........................................................................ 20 4 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 21 5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................. 22 6 PRILOGA – poročilo mentorice ...................................................................... 23 3 KAZALO SLIK Slika 1 Spomenik v Orehovici ............................................................................ 10 Slika 2 Spomenik padlim žrtvam pred Osnovno šolo Ivana Kavčiča ................. 13 Slika 3 Požgana osnovna šola ............................................................................. 14 Slika 4 Osnovna šola Ivana Kavčiča v današnji podobi ..................................... 14 Slika 5 Jožef Kovač ob koncu druge svetovne vojne .......................................... 15 Slika 6 Zorka Cirar kmalu po 2. svetovni vojni .................................................. 17 4 1 UVOD Naša šola se nahaja v kraju Izlake v občini Zagorje ob Savi, ki leži v osrčju Slovenije. Znani smo predvsem po Medijskem gradu, kjer je živel Valvasor. Na žalost pa danes stojijo le še ruševine, ker so ga partizani požgali v strahu pred Nemci. V preteklosti pa smo bili znani po Medijskih toplicah, ki so bile zelo obiskane. V času druge svetovne vojne se je dogajalo marsikaj. Ker pa je bilo od tega že davno, nas kot mlade zgodovinarje skrbi, da bi se vsi dragoceni spomini pozabili. Ravno zaradi tega smo učenci interesne dejavnosti mladi raziskovalci zgodovine doma in pri sorodnikih povprašali, kaj se še spominjajo iz tega časa in če bi nam zaupali svoje zgodbe. Pri šoli imamo spomenik padlim v 2. svetovni vojni, mimo katerega gremo vsak dan na poti v šolo. Zanimalo nas je, kdo so bile žrtve, katerih imena so zapisana na spomeniku. Ko smo prebirali literaturo o našem kraju med drugo svetovno vojno in govorili z našimi dedki in babicami, smo naleteli na presunljive zgodbe iz preteklosti. Vsako leto se s komemoracijo spomnimo tudi žrtev požgane Orehovice, ki so zgorele v lastnih hišah zaradi maščevanja okupatorja. Raziskovalne naloge smo se lotili z branjem različne zgodovinske literature, ki smo jo našli v naši šolski knjižnici, Knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju in doma na knjižnih policah. Pomagali so nam tudi internetni viri, vendar smo bili pazljivi, da smo vsako informacijo preverili, da ne bi napisali kakšnih neumnosti. Ko smo že marsikaj vedeli, smo se podali tudi do naših dedkov in babic, da bi marsikatero zgodbo izvedeli tudi iz ustnih virov. 5 2 IZLAKE POD OKUPACIJO Izlake so naselje v zagorskem območju, ki je imelo med drugo svetovno vojno zelo pomemben položaj, saj je predstavljalo nekakšen vmesni člen za prehod iz Štajerske preko Save na Dolenjsko. Ljudje so jih poznali tudi pod imenom Podšentjur.1 Že pred napadom Nemčije, Italije in ostalih fašističnih okupatorjev na Jugoslavijo so komunisti uspeli precejšnjemu delu zagorskega prebivalstva pojasniti bistvo fašizma. V letih 1941/42 so bile Izlake z okolico zibelka revirskega partizanstva, zato jih uvrščamo med najpomembnejša žarišča komunistične dejavnosti pred vojno v Sloveniji.2 Člani odporniškega gibanja so se sestajali v Lavračevi hiši v Podlipovici pri Izlakah in na domačiji Neže Strmljan na Visokem Kalu, po domače pri Kalančkovih nad Podlipovico. Tu je bila že pred jesenjo 1942 izkopana zemljanka (zemeljski bunker) za shranjevanje materiala in za občasno zatočišče manjših partizanskih skupin. V iste namene se je uporabljala tudi naravna votlina v Kolovraški rebri nad Brvarjevo, po domače Žgajnarjevo domačijo. Izdaje domačinov in nemški teror so se nadaljevali: streljali so talce, aretirane odpeljali v razna taborišča v Nemčijo, vso premično in nepremično posest interniranih, ustreljenih ali pobeglih pa so zaplenili. Klub temu so se ljudje na Izlaškem okupatorju še vedno upirali.3 V nadaljevanju raziskovalne naloge bomo nekaj dogodkov med drugo svetovno vojno tudi podrobno opisali s pomočjo obstoječe literature in ustnih virov. Vinko Kramar – Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 5. 2 Prav tam, str. 5–7. 3 Prav tam, str. 29–31. 1 6 2.1 Revirska četa V neposredni bližini Izlak leži Čemšeniška planina, najvišji vrh v občini Zagorje ob Savi. V časih med drugo svetovno vojno, ko nanjo še niso vodile tako urejene in obiskane poti, je Čemšeniška planina dajala zavetje prvim partizanskim enotam in kurirjem z Revirjev. Na njej je bila 1. avgusta 1941 ustanovljena Revirska partizanska četa, v katero so se združili do tedaj še sorazmerno slabo organizirani borci iz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika.4 Po združitvi obeh skupin (zagorske in trboveljske) je postal komandir Ciril Groznik iz Zagorja, politkomisar pa Alojz Hohnkraut, poznejši narodni heroj iz Trbovelj. Ob združitvi je četa štela 47 borcev in je bila razdeljena na tri vode. Četa je bila tedaj najmočnejša partizanska enota na Štajerskem.5 Na začetku je bila zelo slabo oborožena, saj je imela le okoli 30 pušk, nekaj pištol in bomb. Že 8. avgusta 1941 je Revirska četa pripravila napad na žandarmerijsko postajo in rudniško stražo v Zagorju.6 Četa je nameravala priti do orožja, saj so bili borci zelo pomanjkljivo oboroženi. Napad je bil predčasno odkrit, zato borcem ni uspelo priti do potrebnega orožja. Po približno enournem obojestranskem obstreljevanjem so se borci organizirano, brez izgub umaknili. Na nemški strani je bil ranjen en orožnik, ki je med prevozom v bolnišnico umrl. Pri napadu so sodelovali tudi nekateri zagorski aktivisti – ilegalci. Napad je imel velik moralno političen pomen, saj je bil to prvi oboroženi partizanski napad na utrjeno nemško postojanko na Štajerskem.7 Oktobra 1941 se je Revirska četa z ostalimi štajerskimi partizani iz Pohorske in Savinjske čete združila v 1. štajerski bataljon. Njihov komandant je postal eden najuspešnejših slovenskih partizanskih poveljnikov Franc Rozman - Stane.8 Z Nemci se je 4. junija 1942 na Čemšeniški planini srdito bojevala 1. četa 1. štajerskega bataljona. V tem boju je padel partizan Franc Dolinšek, ki ima danes spomenik v 4 Pridobljeno iz: http://www.obcina-tabor.si/si/scripts/fdownloader/bilteni/arhiv/2011/008%20avgust11.pdf, 19. 1. 2014. 5 Branko Omahne, Kaplje preteklosti, Občinski odbor ZZB NOV Zagorje, Zagorje ob Savi, 1987, str. 37. 6 Pridobljeno iz: http://www.obcina-tabor.si/si/scripts/fdownloader/bilteni/arhiv/2011/008%20avgust11.pdf, 19. 1. 2014. 7 Branko Omahne, Kaplje Preteklosti, Občinski odbor ZZB NOV Zagorje, Zagorje ob Savi, 1987, str. 16. 8 Pridobljeno iz: http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/en/node/1490, 19. 1. 2014. 7 neposredni bližini planinskega doma na Čemšeniški planini. Čez Čemšeniško planino so med okupacijo vodile pomembne kurirske poti iz Dolenjske na Štajersko in Koroško.9 Na njeno ustanovitev spominja pomnik ob TV-poti proti Vranskemu, nekaj minut nad planinskim domom.10 Partizanska četa se je najprej oskrbovala s tem, kar so zbrale organizacije OF in mladina na terenu ter kar so jim lahko nudili kmetje, pri katerih so se zadrževali. Po združitvi vseh čet in skupin v bataljon pa zaradi številčnosti članstva tak način preskrbe ni bil več mogoč. Revirska četa je v noči na 19. april 1942 izpraznila moravško mlekarno. Uplenili so sir, maslo, jajca, sladkor, kavni nadomestek in drugo. Česar borci niso uspeli odnesti, so uničili. Po končani akciji bi moral borec Albert Hernavs - Hugo ostati na straži, a je pobegnil in se predal Nemcem. Kmalu za tem je začel izdajati. Tako je povzročil odkritje in uničenje številnih partizanskih postojank in najboljših sodelavcev na področju Moravč, Trojan, Kolovrata, Podlipovice in Golč pod Sveto goro.11 9 Pridobljeno iz: http://www.obcina-tabor.si/si/scripts/fdownloader/bilteni/arhiv/2011/008%20avgust11.pdf, 19. 1. 2014. 10 Pridobljeno iz: http://www.obcina-tabor.si/si/scripts/fdownloader/bilteni/arhiv/2011/008%20avgust11.pdf, 19. 1. 2014. 11 Vinko Kramar - Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 31. 8 2.2 Orehovica Eden izmed najhujših dogodkov se je zgodil v Orehovici 18. 5. 1944. Začelo se je že 17. 5. 1944. Partizani so postavili zaporo na cesti z vozom ter zasedo. Čakali so na osebni avto SS-ovcev, ki je šel iz Trojan proti Izlakam. Avto je moral zaradi zapore ustaviti in pobitih je bilo večina SS-ovcev. Med njimi je bil tudi komandant. Šofer je hitro pobegnil in se vrgel v potok. Partizani so ga ulovili in ga vključili v brigado. Nato so pobrali, kar je bilo uporabnega, avto pa zažgali.12 Ko so SS-ovske patrulje, ki so bile na obhodu v bližini Trojan in Dolin slišale streljanje, so takoj prihitele v Orehovico. Iz hlevov so vzeli konje in vozove. Naložili so mrtve in jih odpeljali v našo šolo, ki je bila tisti čas komanda. Tam so jih položili v krste, naslednji dan pa so jih odpeljali proti njihovim domovom.13 V tistem času so bile na Trojanah SS-ovske patrulje.14 Za to dejanje so se jim hoteli SS-ovci maščevati zato so naslednji dan Nemški okupatorji požgali vas in z njo 16 vaščanov. Znano je, da so se nekateri hoteli rešiti. Nekdo se je prebil skozi kovačnico in se hotel rešiti pri osi vodnega kolesa, a so ga SS-ovci ustrelili. Dva zakonca pa sta se hotela rešiti skozi spodnji izhod hiše, ne vemo pa, kaj se je z njima na koncu v resnici zgodilo.15 V spomin na pogorelo vas in v hišah zgorele vaščane so leta 1956 uredili preprost spomenik. Arhitekta Anton Bitenc in Miloš Lapajne sta ga zasnovala kot restavrirane ostanke požganih hiš, sredi katerih se dviguje mogočen hrastov steber z vrezanimi ognjenimi zublji, katerega je izdelal rezbar Jože Lapuh. Spomenik umrlim domačinom stoji na pogorišču Klančišarjeve domačije, slovesno pa so ga odprli 1. julija 1956. Vsakoletno ob obletnici požiga Orehovice, ki je hkrati krajevni praznik Izlak, ob spomeniku poteka komemorativna slovesnost, na kateri sodelujejo tudi učenci naše šole. (Pridobljeno iz http://spomeniki.blogspot.com/2012/09/orehovica-priizlakah-spomenik-zrtvam.html, 8. 1. 2014) Vinko Kramar-Krištof, Uporne Izlake, Zagorje-Izlake, 1982, stran 40–45. Prav tam. 14 Prav tam, str. 41. 15 Prav tam, str. 40–45. 12 13 9 Slika 1 Spomenik v Orehovici16 16 Pridobljeno iz: http://www.eslovenia.si/listings/pozgana-orehovica/, 3. 2. 2014. 10 2.3 Medijski grad Jeseni leta 1944 je skupina minerjev Kamniško-zasavskega odreda razstrelila Medijski grad. V gradu je takrat stanovalo deset družin, ki so se morale na hitro izseliti. V nekdanji Valvasorjev grad so se hoteli vseliti Nemci, vendar so jim to partizani preprečili. Uničenje gradu je velika kulturna škoda, vendar bi bila morda še večja, če bi se vanj vselili Nemci. Iz tega gradu bi okupatorja zelo težko pregnali, ker je bil močna utrdba in zelo primeren za obrambo. Miniranje Medijskega gradu pa se v marsičem zdi nelogično dejanje Vinku Kramarju, ki je temeljito raziskoval zgodovino narodno-osvobodilnega boja v Zagorju. V nekem prispevku zastavlja vprašanje, zakaj so grad popolnoma porušili. Za uporabo bi se ga dalo onesposobiti tudi s požigom, kakor so opravili z vsemi drugimi objekti v naši ožji okolici. Tudi pristavo pri gradu so isto popoldne samo požgali. Drugo, še težje vprašanje pa je, zakaj rušenje v času, ko so bili partizani gospodarji tega področja, saj so ga takrat že upravičeno imenovali polosvobojeno ozemlje. V tem času ni bilo nobenih večjih nemških hajk, partizani pa so, po dokaj uspešni splošni mobilizaciji v poletju, politično in vojaško močno pritiskali na vse centre v revirjih. Podobna vprašanja pa so si nekateri postavljali tudi novembra 1944, vendar je štab Kamniško-zasavskega odreda vztrajal, da se prebivalci izselijo in grad poruši.17 17 Roman Rozina, Kronika Zagorja ob Savi 1900–1949, Grafex, Zagorje ob Savi, 1999, str. 96. 11 2.4 Naša šola in Medijske toplice med okupacijo Naša osnovna šola se imenuje po učitelju Ivanu Kavčiču, ki je na tej šoli začel poučevati leta 1921. V kasnejših letih je bil tudi šolski upravitelj. Postal je žrtev okupatorja, padel je nekje med Laškim in Rimskimi Toplicami. Med okupacijo je bila v šoli SS. Dne 19. avgusta je poslopje gorelo. Po vojni se je začel pouk v bivši gostilni in stari šoli, dokler nove šole niso obnovili.18 9. avgusta 1957 so zraven šole postavili tudi petim žrtvam druge svetovne vojne, ki so bile na tem mestu pokopane maja 1944. Prve tri žrtve so bili Feliks Pečar - Mijo, Ivan Levstik - Gojc in Vojka Napokoj - Meta, ki so bili partizani in so imeli 1. maja v Zagorju zbor na Zeleni travi v Šikovčevi hiši. Nemci so jih opazovali in ob koncu zbora napadli. V hiši jih je bilo pet in le dva sta se rešila, našteti pa so se ustrelili sami, da ne bi prišli v roke Nemcev. Nato so jih le-ti naložili na voz, jih razkazovali v Zagorju ter jih nato peljali na Izlake, kjer so jih pokopali za osnovno šolo. Zakonca Franca in Frančiško Baloh, ki sta prav tako zapisana na tem spomeniku, pa so aretirali in ubili 18. maja 1944. Namreč Frančiška je bila na njivi in k njej naj bi prišli partizani. Z njimi naj bi govorila, kar pa ni dokazano, zato so jo Nemci aretirali. Njen mož Franc je v tem času hotel oditi na Hrvaško, da bi kupil konja. V Trojanah se je srečal z Nemci in svojo aretirano ženo. Vprašal jih je, zakaj so jo aretirali in na koncu so aretirali še njega. Odpeljali so ju v postojanko, torej v našo osnovno šolo. Tam sta si morala skopati svoj grob, kjer so ju tudi ustrelili in pokopali. Ko so prekopavali grob, so v Francetovih žepih našli denar za konja in druge osebne svari.19 Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi 1, TOZD grafika, Zagorje ob Savi, 1980, str. 286. Vinko Kramar – Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 49–53. 18 19 12 Slika 2 Spomenik padlim žrtvam pred Osnovno šolo Ivana Kavčiča20 Leta 1944 so zgoreli objekti v Medijskih toplicah in kasneje tudi izlaška šola. V Medijskih toplicah je imele postojanko SS alarmna četa, in sicer so imeli zasilne zapore, kjer so zasliševali, pretepali in mučili domačine. Po pričevanjih ljudi, ki so bili tam pripeljani, je bila glavna zasliševalnica in mučilnica v Medijskih toplicah v stari vili na drugi strani potoka. Stene in strop so bile oškropljene s krvjo, po podu pa so bile krvave mlake. Svojci so zaprtim prinašali hrano, a so jo SS-ovci premešali in onesnažili, da ni bila užitna. Zelo pomembno mučiteljsko in izdajalsko vlogo sta imela celo dva domača izdajalca.21 Aprila 1944 so tako Medijske toplice partizani požgali, Nemci pa so se naselili v osnovni šoli, ki je bila nato požgana 19. avgusta 1944.22 20 Lastni arhiv Tane Trampuž. Vinko Kramar – Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 63. 22 Prav tam, str. 49. 21 13 Slika 3 Požgana osnovna šola23 Slika 4 Osnovna šola Ivana Kavčiča v današnji podobi24 Vinko Kramar – Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 72. 24 Lastni arhiv Tane Trampuž. 23 14 3 SPOMINI NAŠIH DEDKOV IN BABIC 3.1 Spomini Jožefa Kovača »V času 2. svetovne vojne sem bil star komaj 13 let. Spomnim se, da se je nemška vojska peš odpravila po cesti do Izlak. Nekaj partizanov, ki so se skrivali v gozdu za vasjo Orehovica, so jih opazili in začeli streljati na celotno gardo Nemcev, nato pa so se skrili v vasi. Partizani so v tem napadu ubili enega nemškega oficirja in še enega vojaka zraven. Za to dejanje pa so se Nemci maščevali in ubili tri družine, družino Drnovškovih, Klančišarjevih in Sopotnikovih, ki so takrat bivali v vasi v Orehovici. Torej vsega skupaj 15 ljudi. Nemci so bili prepričani, da so se napadalci skrivali v teh domačijah, zato so požgali čisto vse kar, je bilo tam. S kameradom nisva bila čisto v neposredni bližini, skrivala pa sva se v gozdu na drugi strani ceste – tam nekje, kjer danes stoji gostilna. Res je, da ni bilo tako blizu, vendar se je lepo videlo, kaj se je dogajalo. Seveda naju je bilo strah, zato sva se hitro odmaknila, ko je začelo goreti. Ni bil lep prizor, a mislim, da mi bo za vedno ostal v spominu.« Jožef Kovač, 83 let Slika 5 Jožef Kovač ob koncu druge svetovne vojne25 25 Lastni arhiv Jožefa Kovača, ki stoji v drugi vrsti na sredini. 15 3.2 Spomini Marije Kovač »Ko je pri nas potekala vojna, je nismo odnesli ravno najlepše. Ves čas smo živeli v strahu, kdaj bodo Nemci prišli do nas in nas odpeljali stran od doma, ali pa nas kar na domu ubili, zato smo morali biti v nenehni pripravljenosti. S seboj na polje, travnik, v gozd smo jemali košare s hrano in le z najnujnejšimi stvarmi, da bi se imeli s čim preživeti, če bi morali oditi stran. Na srečo nam ni bilo treba zapustiti doma, nas je pa zato zapustil on. Nekega večera so se partizani skrili za našo hišo. Nemci pa so jih na žalost opazili iz drugega brega ter so začeli napadati hišo in partizane, ki so bili tam. Hitro smo se z družino skrili k sosedovim, od tam pa smo lahko tudi nemočno opazovali, kako izginja naš dom, saj so ga Nemci požgali. Po vojni smo končno lahko začeli graditi novo gospodarsko poslopje s hlevom. To so bili težki časi, saj smo morali jaz, moj brat in sestra sami zgraditi vse to. Očeta smo namreč izgubili v vojni, mama pa ni bila dovolj pri močeh, da bi lahko pomagala. Na srečo smo imeli zelo prijazne sosede, ki so nam ves čas stali ob strani, nam ponudili streho nad glavo in pomagali graditi. Lepo je bilo, ko smo se lahko vselili v novo hišo in smo vedeli, da smo sedaj varni.« Marija Kovač, 82 let. 16 3.3 Spomini Zorke Cirar »Med vojno sem bila stara 10 let. Mimo naše hiše so velikokrat hodili Nemci. Šli so z motorjem, z vlakom ali pa peš. Spomnim se, da so bili Nemci na vlaku, na njih pa so s helikopterja metali bombe Angleži. Vlaka niso zadeli, tudi naše hiše ne. Pač pa so na travniku le nekaj metrov stran od hiše naredili veliko luknjo. Nekega jutra, ko so Angleži bombardirali našo vas, smo mi še spali. Ko smo se zbudili, je bilo prepozno, da bi se umaknili iz hiše. Na srečo se nam ni nič zgodilo, šipe na oknu pa so popokale. Ko so bili nekoč Nemci spet v bližini naše hiše in so na njih streljali Angleži s helikopterja, smo se skrili v gozd, da nas ne bi videli. Moj najmlajši brat, star komaj tri leta, je govoril: ˝Mama, poglej, iz helikopterja dela pm pm pmm.˝ Na hribu nad našo vasjo je pastirica gnala krave na pašo. Pa so prišli partizani in ji vse krave nagnali v gozd. Po nekaj dneh pa se je vrnil ena krava, ki si je zapomnila pot domov. Ostalih krav niso nikoli več videli.« Zorka Cirar, 82 let. Slika 6 Zorka Cirar kmalu po 2. svetovni vojni26 26 Lasten arhiv Zorke Cirar. 17 3.4 Spomini Mihaela Podlogarja »Takrat je bila ravno cvetna nedelja in smo nesli butare h maši. Prileteli so avioni in je moja teta priletela do nas in rekla, da so avioni, vse črno da jih je. Takrat so napadli Beograd. Samo tukaj čez so šli pa smo vedeli, da se je začela vojna. Stanovali smo v koloniji v Zagorju, pa smo potem vpregli konja, ker smo se ustrašili Nemcev, naložili pohištvo in se odpeljali na Izlake k Prebilovim, da bi se skrili pred Nemci. Nič kaj veliko ni bilo Nemcev na spregled po Zagorju, zato smo se vrnili nazaj v Zagorje. Nato pa je po cesti gor prišla cela kolona Nemcev, avtomobilov in tankov. Takrat so se začele nemške šole in v šolah so bile nemške učiteljice, vse so govorile po nemško, učiti se je bilo treba po nemško. Kasneje se je razvila Osvobodilna fronta, in sicer tako, da so se očetje in starejši bratje zbrali in organizirali ter so s partizani odšli v gozd. Orožja niso imeli, a so ga vzeli Nemcem, ko so jih napadli. V šoli so se naselili slovenski vojaki, ki so držali z Nemci. Tudi v Medijskih toplicah so se naselili Nemci. Partizani pa so imeli partizanske sestanke, za katere so Nemci izvedeli, zato so jih zaprli nekaj v šoli nekaj pa v Medijske toplice. Pozimi je bilo mrzlo notri in niso mogli ne ležati ne sedeti, pa tudi pretepali so jih. Partizani so Nemce napadli enkrat v Orehovici, enkrat na Obreziji, enkrat so se nemški oficirji pripeljali iz Celja na Trojane, da bodo šli v Zagorje tukaj čez Izlake, potem pa so jih partizani napadli v Orehovici. Partizani so ustrelili dva Nemca, zato so šli SS-ovci v Orehovico, da bi se jim maščevali in so ljudi zaklenili v hiše in jih požgali, da so noter zgoreli skupaj z otroki.« Mihael Podlogar, 81 let. 18 3.5 Spomini Ivanke Izlakar »V času 2. svetovne vojne je povsod mrgolelo Nemcev. Koder so Nemci naleteli na partizane, so jih izgnali v Medijske Toplice. Tako so tja izgnali tudi mojega očeta. Tam so jih pretepali, nekatere tudi do smrti. Hrano smo jim nosili otroci. Nemci so pretepali kogar koli so lahko. Neko nedeljo zvečer je potrkalo na vrata in vsi v hiši smo se prestrašili, da so prišli Nemci, a vstopil je oče. Otroci smo ga bili neznansko veseli. Kmalu pa je sreča minila, saj nas je posedel za mizo in materi na hitro obrazložil, da je pobegnil iz Medijskih Toplic. Vedeli smo, da če želimo preživeti, bomo morali bežati. Kolikor hitro smo le morali, smo pobrali najnujnejše stvari in začeli bežati. Bile so noči ko smo morali prenočiti v gozdu pod smrekami, pa čeprav je zunaj lil dež ali pa padal sneg. Bilo je grozno, nepopisno … Vendar smo se skrivali in bežali – vedeli smo namreč, da če nas dobijo Nemci, nas ubijejo. Kasneje smo pribežali na Moravče, kjer nas je sprejela prijazna družina in nas skrivala pred krutimi Nemci. Tu nismo ostali dolgo, saj nas je bilo strah, da nas ujamejo in postrelijo. Stara sem bila manj kot 17 let, nič nisem imela od mladih let. Z družino smo ves čas le bežali, se bali za življenje in se skrivali. Kaj takšnega ne bom nikoli pozabila.« Ivanka Izlakar, 86 let. 19 3.6 Spomini Davorina Slaparja »V partizane sem vstopil avgusta leta 1944 v Kamniško-zasavski odred, ko sem bil astar komaj 16 let. Opravljal sem službo v štabu odreda, in sicer kot obveščevalec in kurir. Sodeloval sem v vseh akcijah, ki jih je organiziral odred, in sicer sem sodeloval v borbah na območju od Moravč do Hrastnika. Odred se je zadrževal največ na terenu Zagorja, Trbovelj, Litije, Hrastnika in vse do Savinjske doline. Imeli smo dolge pohode in sodeloval sem v borbi na Vrheh nad Trbovljami ob napadu sovražnika v Dolu pri Hrastniku. Navzoč sem bil tudi v srditi borbi med partizani in SS enoto, ki je prodirala iz Izlak proti Mlinšam. Imeli smo precej mrtvih partizanov, v borbi pa je padlo tudi veliko sovražnikov. V hudi zimi 1944/45 smo dalj časa taborili na Mrzlici nad Trbovljami. Osvoboditev sem dočakal na Planini nad Trbovljami, kjer smo dne 9. maja 1945 vkorakali v osvobojeno Trbovlje.« Davorin Slapar, 86 let. 20 4 ZAKLJUČEK Pri pisanju raziskovalne naloge smo se naučili veliko novega o našem kraju in okolici med 2. svetovno vojno. Naučili smo se, kako pridemo do zgodovinskih podatkov in jih zberemo v celoto, ki je zanimiva tako nam kot tudi ostalim sošolcem. Poleg knjig in internetnih virov smo za zgodovinske vire uporabili tudi spomine naših babic in dedkov. Z veseljem so nam priskočili na pomoč in se z mislimi vrnili v čas njihove mladosti, ki je bila polna skrbi in strahov. Kako so takrat živeli in kaj vse so doživeli, je za nas nepredstavljivo. Včasih se nam zdi, da so naši problemi veliki in nepremagljivi, ampak v primerjavi z njihovi so zelo majhni in nepomembni. Ves čas našega šolanja smo v šolo hodili mimo spomenika žrtvam, za katerega sploh nismo vedeli, čemu stoji zraven naše šole. S pomočjo te raziskovalne naloge so imena in priimki na spomeniku dobili tudi zgodbe in zgodovinsko resnico. Spoznali smo tudi, da je bila naša šola požgana med 2. svetovno vojno. Požgali so jo partizani, saj so v njej Nemci zapirali domačine. Na ostankih so po vojni zgradili novo, ki so jo leta 2008 tudi dogradili. 21 5 VIRI IN LITERATURA LITERATURA: Vinko Kramar – Krištof, Uporne Izlake, Zveza združenj borcev NOV občine Zagorje ob Savi in Krajevna organizacija ZZB NOV Izlake, 1982, str. 5. Branko Omahne, Kaplje preteklosti, Občinski odbor ZZB NOV Zagorje, Zagorje ob Savi, 1987, str. 37. Roman Rozina, Kronika Zagorja ob Savi 1900–1949, Grafex, Zagorje ob Savi, 1999. Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi 1, TOZD grafika, Zagorje ob Savi, 1980, str. 286. INTERNETNI VIRI: www.obcina-tabor.si/si/scripts/fdownloader/bilteni/arhiv/2011/008%20avgust11.pdf, pridobljeno 19. 1. 2014. www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/en/node/1490, pridobljeno 19. 1. 2014. www.eslovenia.si/listings/pozgana-orehovica/,pridboljeno 3. 2. 2014. USTNI VIRI: Marija Kovač Jožef Kovač Zorka Cirar Mihael Podlogar Ivanka Izlakar Davorin Slapar 22 6 PRILOGA – poročilo mentorice Pri izdelavi raziskovalne naloge je sodelovalo 16 učencev različne starosti. Največ jih je bilo starih 12 let (7. razred), in sicer kar deset, nato sledijo učenci, stari 13 let (8. razred), ki jih je bilo pet, sodelovala pa je tudi ena devetošolka, stara 14 let. Delo smo razdelili tako, da so učenci, ki še imajo živeče stare starše, ki so bili med 2. svetovno vojno otroci, poskrbeli za intervju z njimi, ostali učenci pa so podatke iskali s pomočjo literature. Na idejo za temo raziskovalne naloge smo prišli čisto slučajno na enem izmed srečanju zgodovinskega krožka, ko je učenka povedala, da je njen dedek videl, kako so Nemci med 2. svetovno vojno izvajali represalije v Orehovici. Začeli smo se pogovarjati in ugotovili smo, da učenci kljub vsakoletni komemoraciji o teh dogodkih vedo bore malo. Prav tako me je presenetilo, da gredo vsak dan na poti v šolo mimo spomenika, posvečenega petim žrtvam okupatorja, pa vendar ne vedo, zakaj spomenik tam sploh stoji in kdo so ti ljudje, zapisani na njem. To je bil tudi vzrok, da smo se odločili, da to temo nekoliko raziščemo in poskusimo med našimi domačimi poiskati koga, ki se teh dogodkov morda še spomni kljub časovni oddaljenosti. Ure zgodovinskega krožka, na katerih so učenci brskali po literaturi in internetu, so potekale sproščeno in marsikdaj se je zgodilo, da je kdo od učencev od svojega dedka ali babice prinesel s sabo pretresljivo zgodbo in jo povedal ostalim, ki so ostali brez besed in vidno pretreseni. Golo podajanje zgodovinskih dejstev učencev ne pritegne, tema se jim približa šele, ko je osebna, povedana od nekoga, ki jo je doživel. Tako so bile ure marsikdaj celo prekratke. Kar se mi zdi zanimivo kot mentorici, je dejstvo, da so pri raziskovalni nalogi sodelovali tudi učenci, ki sicer pri pouku dosegajo le minimalne standarde, pri skupinskem delu te raziskovalne naloge pa so pokazali veliko vneme in zanimanja, kar je še posebej pohvalno. Najbolj vesela sem tudi ob dejstvu, da so se ob delu učenci ponovno povezali s svojimi starimi starši in so ugotovili, da vedo ogromno stvari, še več pa so jih doživeli, ko so bili stari ravno toliko, kot so sedaj stari učenci. Ugotovili so tudi, da njihovim problemom sploh ne morejo reči težave v primerjavi s tem, kar so doživeli njihovi dedki in babice. Kljub temu, da pri raziskovalni nalogi nismo posegali po uporabi arhivskega gradiva, se mi zdi, da je delo dobro opravljeno, saj so pokazali zanimanje in vnemo, ki so jo širili tudi med ostalimi sošolci. Kot mentorica bom tudi v prihodnje skrbela, da bodo učenci razvijali spretnosti zbiranja in izbiranja informacij, dokazov iz različnih zgodovinskih virov in literature. 23
© Copyright 2024