Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944
Zgodovinsko društvo Medvode Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944 - 1945 1 2 Zgodovinsko društvo Medvode Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944 - 1945 April 2003 3 Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944 - 1945 V Zgodovinskem društvu Medvode smo se odločili, da bomo letos posebno pozornost namenili dvema pomembnima dogodkoma, ki sta se zgodila na našem območju med drugo svetovno vojno. S posebno proslavo, ki jo pripravljajo borci NOB krajevne organizacije Medvode, bomo proslavili 60. obletnico bojev 1. bataljona Dolomitskega odreda in obudili spomin na tragične dogodke, ki so se v istem obdobju zgodili nad Belško grapo (spominsko svečanost, ki bo posvečena temu dogodku, smo poimenovali Krvavo sonce nad Belško grapo). Srečanje tiskarjev in aktivistov NOB v Medvodah, leta 1985. V okviru že omenjenih prireditev bomo še posebno poudarili ilegalni partizanski tisk in tiskarje, ki so med vojno delovali v skritih tiskarnah na Medvoškem, v dolini Ločnice. Čeprav je bilo o dveh tiskarnah, ki sta delovali na našem območju v letih 1944/45 in v katerih so delali številni Medvoščani, že kar nekaj zapisanega, smo v ZDM vendarle prepričani, da jima bomo z izdajo brošure, ki jo imate v rokah, in z razstavo o partizanskem tisku v Knjižnici Medvode dali dodaten pečat in pomen, ki ga takšni podvigi v zgodovini zaslužijo. 4 Tiskanje in izdajanje literature je bilo med drugo svetovno vojno zlasti na Gorenjskem, kjer so Nemci domačinom vsiljevali svoj jezik, tvegano dejanje. In ravno tiskana beseda je močno vplivala na razvoj dogodkov, ne samo na borce NOB, ampak predvsem na prebivalstvo, saj jih je spodbujala, da so slovenske družine strnile svoje domoljubne vrste in kljubovale nasilnemu ponemčenju. Edo Bregar - Don med popravljanjem radijskega sprejemnika na katerem so poslušali poročila in jih nato prepisovali ter razmnoževali na ciklostilu. Občudovanja vredni so tudi takratni partizanski “Gutenbergi,” ki so v nemogočih razmerah in ob pomanjkanju tehničnih sredstev izdelovali za tiste čase sodobne tiskarske stroje. Med njimi je bil najbolj znan Edo Bregar - Don, ki je s sodelavci izdeloval tiskarske stroje in številne naprave, potrebne v partizanskemu tiskarstvu. Svoje inovatorstvo, izvirnost in domiselnost je dokazal tudi po vojni, ko je na Medvoškem zasnoval več proizvodnih obratov. Občudujemo lahko tudi vse “Trubarje,” ki so takrat pisali, risali, oblikovali in drugače dajali podobo tiskani besedi. Prav zadnje želimo v knjižici še posebno izpostaviti. Vladimir Bertoncelj predsednik Zgodovinskega društva Medvode 5 Nekaj uvodnih pojasnil o partizanskih tiskarnah na Medvoškem Partizanska vojska se je zavedala, da je tiskana beseda zelo pomembna v propagandnem boju proti nasprotniku. Že v obdobju od leta 1941 do 1943, ko je kapitulirala Italija, so bile v Ljubljani in na Dolenjskem relativno dobro organizirane različne oblike tiskarn ali, bolje rečeno, razmnoževalnic s takratno tehniko (tudi s špirografi, ciklografi ...). Deloma so bile podobne tiskarne organizirane tudi na Gorenjskem, vendar so bile razmere za distribucijo literature nedvomno veliko težje kot v Ljubljani ali na Dolenjskem. Tiskarji tiskarne Donas. Od leve proti desni: Stanko Hain - Ris, Franc Boštjančič - Boš, Anka Filej - Darinka, Danica Sešek - Romanca, Olga Sešek - Rada, Nasta Sešek - Julija, Edo Bregar- Don (s harmoniko), Edi Mrak - Matjaž, Franc Turk Milan, Franc Orel - Rožlje in Jože Novak - Jernej. Po kapitulaciji Italije so se na Dolenjskem razvile osrednje tiskarne, iz katerih so še vedno izredno težko razpošiljali natisnjeno gradivo tudi na Gorenjsko in Štajersko. Zaradi tega so bile enote in terenski delavci tako na Gorenjskem kot na Štajerskem prisiljeni, da so organizirali lastne tiskarne in lastno razpošiljanje natiskanega gradiva po obsežnem območju. 6 Že leta 1942 in 1943 so v številnih enotah organizirali prepisovanje in razmnoževanje partizanskih in zavezniških vojaških radijskih sporočil, ki so jih nato posredovali v enote in tudi na tako imenovani teren. Ko so se izboljšale tehnične in varnostne možnosti, pa so te “prepisovalnice”, kot bi jim danes rekli, postopno prerasle v prave tiskarne. Za mlajšo generacijo, ki si razvoja prvih petdesetih let prejšnjega stoletja ne zna predstavljati (ali pa si medčloveško komunikacijo predstavlja s sodobnimi sredstvi - z mobilnimi telefoni, televizijo, radijskimi sprejemniki ...), naj povemo, da je bil telefon kot sredstvo zveze med ljudmi prej izjema kot pravilo, da je prenos informacij največkrat potekal izključno s tiskanimi mediji, da televizorja niso poznali in da so bili tudi radijski sprejemniki prava redkost. V tem delu se ne bomo posebej spuščali v zgodbe, ki so nastajale med letom 1941 in začetkom leta 1944, ko je bilo medvoško območje izjemno pomembno zaradi razpošiljanja partizanskega tiska iz Ljubljane in z Dolenjskega na Gorenjsko. Niti ne bomo omenjali nekaterih poskusov razmnoževanja ilegalnega gradiva, ki se je za avtorje največkrat slabo končalo. Mnogo gradiva, letakov, časopisov, brošur š je končalo zakopanih v luknjah, v potokih ali v najslabšem primeru tudi v sovražnikovih rokah ... Osnovi za “zgodbo” o medvoških tiskarjih in tiskarnah v letih 1944 in 1945 smo našli v treh virih: v besedilu Miloša Jocifa - Rada z naslovom Partizanska tiskarna Trilof, ki ga je objavil v reviji Svobodna misel leta 1999; v članku (pravzaprav v njegovem nadaljevanju) Jožeta Kralla, ki ga je pod naslovom Ilegalne tiskarne grafičnega oddelka “B” Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko objavil v Letopisu MNO iz leta 1957, in iz pogovora s štirimi še živečimi nekdanjimi partizani in tiskarji iz Medvod, s katerimi se je pogovarjal predsednik ZDM Vladimir Bertoncelj. Del njihovih izjav in pojasnil o nastanku in delu tiskarn, ki smo jih objavili v nadaljevanju, je mogoče prepoznati po tem, da so napisane v (po tiskarsko) kurzivnem, torej poševnem tisku. Brane Praznik 7 Tiskarna Trilof Miloš Jocif - Rado je maja 1999 v reviji Svobodna misel (v povzetku) o partizanski tiskarni Trilof v dolini Ločnice med drugim zapisal naslednje: Partizanska tiskarna je dobila ime Trilof, ker je bila zgrajena ob tretji obletnici OF - TRILOF, tri leta osvobodilne fronte (27. 4. 1944). Tiskarno so zgradili v dolini Ločnice, nasproti Katarine pri Medvodah, v neposredni bližini domačije Ažman. Največ zaslug za gradnjo in opremo (stroj za tiskanje in črke) je imel Edo Bregar - Don. FRANCI OREL - ROŽLJE o predhodnici tiskarn: Prvi organizator teh partizanskih tiskarn v Ločnici je bil Don, ne samo kot konstruktor in ne samo kot izdelovalec oziroma organizator teh tiskarn, bil je tudi tiskar. Prva tiskarska dejavnost v Ločnici je povezana s tiskarno Julija. Tiskarna Julija (1) je bila v Poljanski dolini, v bližini Loga. Tiskarno so spomladi leta 1944 odkrili belogardisti in jo uničili. Vsi partizani, ki so delali v tiskarni, so še pravočasno prebegnili. Iz tiskarskega bunkerja so odšli na Gorenjsko oziroma v Ločnico. Ažmanova domačija je bila zadnja točka pred tiskarno, kjer so zbirali tiskarski material, hrano in druge potrebščine za uspešno delo. Domačija jim je bila v veliko pomoč, tako kot pozneje, ko so se preselili v Davčo, Podgrivarjeva in Španova domačija. Tiskarna je bila vsa pod zemljo. Vse je bilo v enem samem prostoru: tiskarski stroj, črke, papir, pečica za kuhanje, pogradi za spanje. Skratka, bilo je zelo utesnjeno. Razmere za tiskanje so bile težke, saj dnevne svetlobe ni bilo, noč in dan je gorela karbidovka. V tiskarni so z intenzivnim tiskanjem začeli okoli 25. junija 1944. Takrat sta iz tiskarne Julija prišla poklicni stavec Stanko Hain - Ris in Miloš Jocif - Rado (avtor vsebine besedila) kot kurir. Hkrati z njima je prišel v tiskarno še poklicni tiskarski strojnik Janez Fister - Nace. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za tiskarsko delo. (1) Po Nasti Sešek - s partizanskim imenom Julija. 8 EDI MRAK - MATJAŽ se takole spominja tistega časa: Prva tiskarska tehnika (2) je bila v Medvodah, tako kot je moja mama predlagala, pod mojo kuhinjo v Goričanah. Don je bil prepričan, da tiskarne ni dobro imeti v hiši, ker so bile medtem nekatere hiše porušene in so tako našli tudi tehnike. Predlagal je, da je treba tehniko preseliti na bolj skrit kraj, v gmajno. Tako sva šla jaz in Bokalov Slavc v gmajno in sva našla prostor, kjer je bila potem tehnika Medvode. Še sedaj bi ga našel. Ponoči smo znosili elemente, ki smo jih dobili zvezane, tako da so bile stranice sestavljene, tla pa smo le še položili. Vse sva imela že nažagano. Don je pred tem vse narisal. Vrata so bila na zapah, lepo so se zapirala, na zunanji strani pa so bila obložena z mahom. Vsa dela smo opravili zelo tiho, kopali in odstranjevali smo material, tako da je nastal izkop, velik približno 2 x 3 metre. Med počitkom zaslišimo zvok, “plonk, plonk ...”, bil je zvok zabijanja žebljev. S Slavcem sva odšla pogledat in sva našla ‘Ovsevga’ Ivana in še enega iz Senice, imena se ne spominjam, pozneje je bil pri “belih”, videla sva, kako delata. Na vrhu zemlje sta imela narejeno streho in sta pribijala deske. Ta bunker so imeli kurirji. Tega, da veva za ta bunker, nisva povedala nikomur, ampak sva bilo tiho in dogajanje vseskozi samo opazovala. Poleg tega sva imela svoje delo. Še dobro se spominjam, da sva v tistem bunkerju dobila obvestilo po radijski zvezi, da je signal za napad na Evropo tak ... V tiskarni Trilof so v celotnem obdobju delali naslednji partizani in partizanke: Stane Biček - Stanko iz Davče, Nuša Bokal iz Ljubljane, Janez Bokal - Slavc iz Medna, Franc Boštjančič - Boš iz Ljubljane, Franc Ceklin - Samo iz Bohinja, Lovro Demšar - Miloš iz Zminca, Škofja Loka, Janez Fister - Nace, Stanko Hain - Ris, Miloš Jocif - Rado, vsi trije iz Kranja, Francka Justin - Majda z Dobrave, Podnart, Ivan Klemenčič - Žan iz Ljubljane, Lado Košiček - Miro in Milan Kulnik - Janez iz Medvod, Filip Lovriša - Savc iz Podreče, Edi Mrak - Matjaž iz Medvod, (2) Tehnika je poimenovanje za ilegalno organizacijsko enoto za opravljanje kake tehnične dejavnosti, zlasti tiskarske, med obema vojnama in narodnoosvobodilnim bojem. 9 Franc Orel - Rožlje iz Medvod, Ivanka Pegam - Ivanka iz Šenčurja, Lojči Pogačnik - Polde iz Kranja, Lojze Prezelj - Lojze iz Davče, Danica Sešek - Romanca, Evgen Sešek - Evgen, Nasta Sešek - Julija, Olga Sešek - Rada, Franc Turk - Milan ter Rajko Ušečnik - Rajko, vsi iz Medvod, in Franc Založnik - Dren iz Ločnice pri Medvodah. Skica za izdelavo tiskarne Trilof 10 FRANC TURK - MILAN je pripovedoval o začetkih: Da, takrat sem bil zraven. Najprej sem bil v tiskani Julija v Poljanski dolini. Tam sem bil približno en mesec. To je bilo v Logu v Poljanski dolini. Takrat sta prišla k meni Don in Boštjančič in zadnji me je vprašal, ali bi šel z njim, ker bodo delali v Medvodah tiskarno. Pristal sem in šel z njim, predvsem zato, ker je bilo to bližje doma. Začeli smo delati pri Ažmanu. Bunker je bil že narejen, pripeljali smo stroj in začeli tiskati. Bili smo Don, jaz, Franci Orlov je prišel nekaj kasneje, Ažmanov Johan, prišel je še Žane, bil je nekje z Gorenjskega. Tako smo začeli tiskati. Jaz sem na Osolnik k Žerovniku nosil material, papir za letake in Skupina tiskarjev leta 1945 v Dražgošah. Od Leve proti desni: Rajko Ušeničnik, Filip Lavriša, Jernej Novak, Franci Orel, Johan Založnik, Franc Kopaž in Franc Turk. Na desni strani sta neznana partizanska kurirja. podobno. Čez nekaj časa je Don sporočil, da bomo delali pri Legastju. Prišel je še Seškov Evgen, tako smo bili jaz, Don in Evgen ter Mrakov Edi. Pripeljali so stroj in postavili smo ga pri Legastju. Stroj so pripeljali s tovornjakom iz Krope, pripeljal ga je Šerbic. podobno. Stroj je bil najprej pri Kovaču v Ločnici, nato smo ga pripeljali v bunker. 11 Pridružila so se nam še Seškova dekleta, Nasta in Olga, bil je še Don, jaz, Orlov Franci in Mrakov Edi in začeli smo s tiskanjem. Star stroj, ki je bil gori, smo takrat pustili. Takrat so prišli še Rajko, Jocif iz Kranja, bil je še en tiskar, ki je bil doma iz Orehka, spominjam se , da je bil gluh, prej je delal v tiskarni in je bil strokovnjak za tisk ... Kasneje so se iz Trilofa preselili v Davčo, tja so preselili tudi stroj. Prišla je transportna četa, ne vem, ali so bili iz Medvod ali od kod drugod, prišli so s konji ali z mulami, ne spominjam se dobro, naložili stroj in ga odpeljali v Poljansko dolino. Na poti so naleteli na nemški tank ali oklepnik, ki se je vračal iz Žirov ali Gorenje vasi proti Škofji Loki, nekaj jih stalo na eni strani ceste, drugi na drugi strani. Nekaj jih je takrat padlo. Stroj so “zafurali” ali so jim ga zaplenili, ne spominjam se več, kako je bilo. Kar je ostalo od stroja, so potem sestavili in odpeljali v Davčo. Mi smo bili še nekaj časa v Ločnici. Don in Oblastni komite so organizirali, da se je tiskarna preselila na Jelovico. Na Jelovici je bila brunarica, ki je bila oddaljena od Dražgoš približno 15 minut hoje po grapi, kjer se je križala pot za Prtovc. V grapi je bila brunarica, ki je bila namenjena Oblastnemu komiteju KP za Gorenjsko. To brunarico so nam odstopili, tako da smo uredili tiskarno in začeli s tiskanjem. Tam smo bili Ažman, Don, jaz, Franci, Mrakov Edi, Seškovi - Olga in Nasta ter Evgen. Ženske so večinoma vlagale. Dani Seškova je bila kuharica. Na podstrehi, kjer so bili pogradi, smo spali. Vezo smo imeli pod Dražgošami na Rudnem, prali so nam v Rudnem. Mi smo med drugim tiskali Prešernove poezije, različne slike, letake. Don je izdelal dinamo oz. majhno elektrarno, tako da smo imeli elektriko, samo za luč. No, tako je to bilo. Miloš Jocif - Rado je opravljal kurirske naloge, drugi so tiskarno oskrbovali s hrano, tiskarskim materialom in ostalimi potrebščinami. Hrano so dobivali od medvoške gospodarske komisije, tiskarski material in papir pa prek medvoškega terena. Naj pri tem omenimo akcijo za nabavo črk, ki sta jo izvedla Franc Turk - Milan in Franc Orel - Rožlje v samem Kranju. Z aktovkami in nahrbtnikom in v kratkih hlačah sta se s kolesi podala po Ložniški dolini skozi Medvode v Kranj in Labore v tiskarno Pogačnik, rekvirirala črke in se po isti poti vrnila. 12 FRANCI OREL - ROŽLJE se spominja tega dogodka: ...ampak ko so sprejeli to odločitev, kaj je bilo lepšega, kako se mi je to zdelo lepo. Prvič, da so mi zaupali, drugič, da sem spet malo videl svet. Kranj sem poznal, ker sem bil pred tem v fabriki ... Ta pot je bila organizirana tako, da sva v Sori dobila dve ženski kolesi, moških koles ni bilo, ker so jih verjetno Nemci že pobrali ali pa so jih ljudje poskrili. Dve ženski kolesi so nama pripravila dekleta iz mladinske organizacije v Sori in tako sva kolesa dobila pri Mlinarju v Sori in se peljala čez Rakovnik proti Goričanam. V Rakovniku naju je videl Klančov Francl, ki je bil tam doma, nad cesto je žagal drva. Ko sva se pripeljala v Goričane, sem odšel k mami in ji naročil, naj pripravi ocvirkovco, ker se bova čez uro ali dve vračala tam mimo. Ko sva se pripeljala do smreke sredi Goričan, so tam klepetale gospa Lipa, tako smo ji rekli, bila je žena električarja, Kopačeva žena in Šijanceva Julka in tudi one so naju videle. Šijanceva Julka me je prepoznala, a jo je Kopačeva žena prepričala, da to nisem jaz, temveč Slavko, moj brat, ki je bil takrat še v nemški vojski, in to že drugič, ker so ga enkrat že ujeli in ga poslali na rusko fronto. Ti so naju torej prepoznali. Odpeljala sva se čez most mimo Ladenske cerkve. 200 metrov od Ladenske cerkve proti Jeprci so na njivah okopavali repo, ker je bilo že po prvi žetvi. Tam sta bila Ločniškar Albin, ki je bil v Celulozi, in njegov sin Franci, ki sta okopavala, ženske pa so plele. Odpeljala sva se z Jeprce proti Kranju. Tako sva prišla do tiskarne Kolektor, ki je bila v bližini avtobusne postaje. Desno je bila cela posadka 6 topov - firlingov, 4-cevnih topov, ki so branili Kranj pred avioni itd. Prišla sva v objekt. To je bila je majhna hiša, vhod v tiskarno je bil čez pisarno, kjer je bila ženska, ki sem jo po vojni videval v Kranju in mi je vedno v šali požugala. Vstopila sva v hišo, Turk Francl - Milan je šel direktno v strojnico ali tiskarno, da bi se pogovoril o materialu, ki naj bi ga dobila. Vse je bilo sicer že dogovorjeno, ker je bil njegov brat v naši tiskarni, v Trilofu. Material torej ni bil vprašanje, vendar smo se morali dogovarjati zaradi uslužbenke, da je izgledalo, kot da sva ga dobila s silo, če nama ne bi ustregli. Odšel sem k telefonu, češ da bom prekinil vezo. Po dvajsetih minutah, niti ni bilo pol ure, sta prišla iz strojnice - tiskarne v pisarno Turkov Francl in direktor te tiskarne. Direktor nama je oporekal, da jim bomo vse pobrali in ne bodo mogli delati. Odgovoril sem, da nas to ne zanima, čeprav je bilo vse dogovorjeno, da pridemo, šlo je torej le za kamuflažo. Uslužbenka za mizo v pisarni je bila lepa ženska, stara kakšnih 25 do 30 let, bila je kot “promenadni lev”, zelo urejena in našminkana. 13 Ko sva vstopila v pisarno, je odprla predal, poln cigaret Memfis, Corso, same nemške firme. Vprašal sem, zakaj ima toliko cigaret, odgovorila je, da jih pošiljajo izseljencem. Bili so zavitki po 100 cigaret, meni in Milanu jih je dala veliko količino. Odpravila sva se proti Ljubljani oziroma proti Medvodam. Na polju je bila žaga, ki je kasneje pogorela, tam v bližini sta se za nama pripeljala dva kamiona vojske. Opozoril sem Milana, da so za nama vojaki. Vozila sva še kakšnih 50 metrov po cesti in samo gledala, kje bi bil najbližje gozd, ker karkoli bi takrat naredila, bi bila napaka. Pogumno sva ostala mirna in vojaki so se odpeljali naprej. Nihče naju ni ustavil, vse do Goričan. Tako sva prišla nazaj mimo Ladenske cerkve doli čez most. Na koncu mosta sem videl v Rajkovi mesnici, kjer je bilo levo od vrat zamreženo okno, nekoga, ki se je nenavadno obnašal. Milana sem opozoril, da je nekaj narobe in naj pohitiva. Kasneje mi je Rajko sam povedal, da so bili malo pred nama pri Kokalju v zasedi medvoški orožniki. Pismo Oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko, da je nova tiskarna Trilof nared. Avtor pisma je Edo Bregar - Don. 14 Naročila za tiskanje smo dobivali od Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko prek kurirske relejne postaje G-15, prek katere se je vršilo tudi razpošiljanje natiskanega gradiva. Zveza je bila sprva na Osolniku, nato na Kozjeku in kasneje v Hrastnici. Natiskanega gradiva je bilo vsak dan za en nahrbtnik, velikokrat pa tudi za dva. Sredi julija 1944 je v bližini Trilofa pričela delovati tiskarna Donas. Pred tem je bila razbita tiskarna Julija in vse osebje je prišlo v Trilof. Zato so se razdelili - polovica jih je ostala v Trilofu, polovica pa je šla v Donas. V juliju in avgusta so preživeli dve enodnevni hajki. Zaradi vse večjega razmaha belogardizma območje Ločnice ni bilo več varno. Vodstvo OF za Gorenjsko je sklenilo, da se obe tiskarni preselita na varnejše, tako rekoč osvobojeno ozemlje, kjer bo tudi lažje raznašati partizansko literaturo in propagandni material. Ena izmed skic za gradnjo tiskarne. Tiskarna Trilof se je sredi septembra 1944 preselila v Davčo. Na pot so šli z osebno opremo, arhivom in nekaj tiskarskega materiala, in sicer prek Hrastnice, Loga v Po1janski dolini, Gabrške gore, Delnic, Javorjev, Kala pod Blegošem in Farjega potoka. V Davčo so prišli prek Žbonta. Čez dva dni so transportno četo z zaščitnico Gorenjskega vojnega področja in nekaj tiskarjev poslali po ostali tiskarski material (stroj, črke, papir, barve). 15 Četa je pri prečkanju Poljanske Sore in ceste v Logu naletela na nemški transpolicijski oklepnik, ki je drvel iz Žirov v Škofjo Loko. Po kratkem boju je bila kolona razbita na pol. Pri umiku so izgubili nekaj tiskarskega materiala, ki pa so ga zelo hitro nadomestili iz kovaških delavnic v Kropi portne Čete in tiskar Lojči Pogačnik - Polde. V Davči so se naselili v dve baraki, ki sta bili zgrajeni na severni strani pobočja med Podgrivarjevo in Čemažarjevo domačijo. V eni baraki sta bila kuhinja in bivalni prostor, v drugi pa tiskarski stroj, črke in papir. Tu so imeli, v primerjavi s prejšnjimi, idealne razmere za delo: več prostora in dnevno svetlobo. Vendar jih je že čez kakih deset dni doletela naravna nesreča. Neko deževno jesensko noč so zaslišali pokanje in lomljenje. Skočili so ven in videli, kako je zemeljski plaz zasul in zmlel barako, v kateri je bila tiskarska delavnica. Spet so se morali seliti. Preselili so se v dve zapuščeni baraki v grapi pod Španovo domačijo, kjer je bila pred tem Pokrajinska tehnika KPS za Gorenjsko, ki pa se je preselila na novo lokacijo v Zali. Kurirka Olga Sešek na poti v tiskarno. V teh barakah so bili do osvoboditve, razmere za delo so bile prav tako dobre. Za kurirja so dobili Staneta Bička - Čemažarjevega. Miloš Jocif Rado se je nato v kratkem pridružil za stavca in ostala dela pri tiskanju. Strokovni stavec je bil Franc Boštjančič - Boš, priučena stavca pa sta bila Lado Košiček - Miro in, kot že rečeno, Miloš Jocif - Rado. 16 Tiskarna Donas Jože Krall je leta 1957 napisal več člankov o ilegalnih tiskarnah grafičnega oddelka “B” Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko. Med drugim je zapisal tudi naslednje: Počitek nad Belim Potokom v Ločnici: Evgen Sešek in Franc Orel. Osrednje partizanske tiskarne na Dolenjskem z osrednjimi časopisi niso mogle zadostiti vsem potrebam slovenskega ozemlja. Zato so različne pokrajinske ciklostilne tehnike te časopise ponatiskovale. Da bi se tudi v tem pogledu izboljšalo stanje na Gorenjskem, je Oblastni komite KPS za Gorenjsko že v tistem času, ko Edo Bregar - Don še ni dokončal tiskarskega stroja za tiskarno Trilof, izrazil željo, da bi Don izdelal še en tiskarski stroj večjega formata za tiskanje časopisov. Že 1.junija 1944 je Don v svojem pismu, ki ga je odtisnil na novo skonstruiranem tiskarskem stroju za tiskarno Trilof, spraševal sekretarja Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko Maksa Krmelja - Matijo, če še vedno želi, da skonstruira nov stroj formata 62 x 43 cm. 4.junija je ponovno vprašal Oblastni komite KPS za Gorenjsko: “Kaj bo z novim strojem, z novim delom?” 17 Idejna skica mazalne naprave za tiskarski stroj Donas. Don pa se je že, medtem ko je še izpopolnjeval svoj prvi tiskarski stroj za Trilof ter skrbel za gradnjo objekta za to tiskarno, lotil novega dela za večji stroj. V svojem dopisu 23. junija 1944 je Oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko sporočil, da bo odslej podvojeno vložil ves trud v to, da izdelajo nov stroj za tiskanje časopisa. Že naslednji dan je istemu forumu sporočil, da gradnja novega stroja za tiskanje časopisa že poteka. Dne 7. julija 1944 je v svojem dopisu Pokrajinskemu odboru OF za Gorenjsko zapisal naslednje: “Ker nisem prejel niti sporočila, nadaljujem z organizacijo nove tiskarne za tisk časopisa. Približno 3/4 stroja je gotovega. Upam, da v treh tednih prejmete prvo pozitivno sporočilo.” 18 FRANCI OREL - ROŽLJE o konstruiranju in gradnji novega tiskarskega stroja za tiskarno Donas: Takrat se je potem porodila misel o večjem formatu stroja. To je format A3. On je imel to konstrukcijo v mislih že dlje časa, vendar je bilo takrat, ko je bila ta tehnika v Poljanski dolini uničena, sploh glede na osebje, ki je sem prebežalo, dovolj usposobljenih ljudi za tak način tiskanja, kot je bil takrat sploh možen. Takrat je Don že pripravljal konstrukcije za nov stroj. Njegov pomočnik je bil Zajc Slavko, Medvoščan, zaposlen v nekdanjem Colorju oziroma v Medič Canklu, ta je bil njegova desna roka, ki je te načrte začel uresničevati. Njegova druga desna roka je bil Goričanec Janezov Jošk, pisal se je Bogataj Jože, on je bil skladiščnik oziroma je upravljal z vsemi prostori skladišča v tovarni celuloze v Goričanah. Ta mu je izposloval tudi različna orodja, materiale itd. Poleg tega je bilo še več teh ljudi, na Svetju je bil to Turk Matic, pa tudi Knific, to so bili ljudje, ki so imeli konje in vozove. Ti so dobavljali v Ločnico do drugega kovača. Pri Belem potoku na desni strani je bila javka. Delalo je še nešteto drugih, brez katerih bi ne mogli delovati. Papir se je dobival iz tovarne v Goričanah, v tej tovarni je bil ciklostinil papir, po katerega smo hodili včasih direktno, preko jeza. Včasih pa smo dobavljali direktno iz tovarne, prek posrednika Bogataj Jožeta oz. Janezovega Joška iz Vaš. Problem so bile barve. Barve smo imeli pri Zgornjem malnu, tam, kjer je sedaj žaga, oz. pri zgornjem kovaču, kjer je sedaj žaga. Tam smo imeli cel sod črne barve, ki smo jo dobavili v Colorju, nekdanjem Medič Canklu. Imeli smo jo v vodi, ker je hiše niso vzele v oskrbo, bilo je prenevarno. To so bile torej linije oziroma povezave. Na vsak način moramo omeniti tudi Nasto Seškovo, ona je bila takrat še doma, še niso bili izseljeni. Ona je imela te zveze, da je lahko organizirala dobavo papirja, barve, največji problem pa je bil petrolej ali bencin. Ko je bil postavljen format in je bil že uokvirjen in odtisnjen, včasih je bilo to 2.000 izvodov, je bilo treba to vse oprati, še posebno takrat, ko smo se lotili barvnega tiska, tudi trobarvnega tiska, saj smo delali tudi prvo šolsko čitanko za partizanske šole. Čitanka je bila v treh barvah in vse to je bilo treba oprati. Kot sem že povedal, je Don razmišljal o novem stroju in ga tudi skonstruiral. Izdelali so ga nekaj v Colorju v Medvodah, drugo so izdelali v livarni Zvon v Šentvidu in nekaj menda na Jesenicah, pa še v nekdanji LGV, sedaj Iskra, kjer so izdelali različne plošče. Veliko stvari pa smo morali pri montaži narediti sami, saj smo bili ključavničarji, bil je Kopačev Francl iz Goričan, ki je bil ključavničar, sam sem bil takrat izučen ključavničar. 19 Tako da je bilo po tej strani kadrovsko dobro zasedeno, tako smo lahko delali. Drugo pa je bila možnost vrtanja lukenj 18 mm skozi debelo kotlovo pločevino, ki smo jih vrtali ročno, na ročni vrtalni strojček na kontrapezu. To smo vpasali v te luknje. Stroj je imel 700 kg, zamasnak je imel od 80 do 100 kg, to je bil zamasnak od slamoreznice, s tem da je bil prirejen na nožni ali ročni pogon, da se je kolo vrtelo. Ko je bil stroj v pogonu, smo dobili različne funkcije oziroma zadolžitve. Kulnik Milan je bil vedno tisti, ki je odgovarjal za barve, da je bila barva na stroju, da jo je bilo dovolj, da je bila razmazana. Ta plošča, kjer so bili valčki, je morala biti gladka in barva je morala biti enakomerno nanešena, to je bila dolžnost Kulnikovega Milana. Moja dolžnost je bila bolj kolportaža oziroma ekspedit. Jaz sem bil zadolžen za obrezovanje brošur, za kar sem uporabljal britvice in lesena ravnila. Tako sem se utrdil in navadil, da nisem potreboval nobenega opornika za klinco. Klinco sem prijel in z njo rezal. Uvajal sem se tudi v stavljanje, tako da sem za manjšo kolono potreboval eno dopoldne. Pravi stavec je eno stran postavil v enem dopoldnevu. Ko smo uvideli, da za ta stroj potrebujemo tudi ustrezen prostor, se je Don odločil za novo lokacijo oziroma za novo tiskarno. To je bil Donas, poimenovan po Donu in Nasti. Dobili smo lokacijo, to je bilo zemljišče 250 do 300 m od gostišča Legastja. Ta bunker smo kopali 10 dni, ko pa smo prišli skoraj do konca, smo naleteli na trdo skalo, ki smo jo morali minirati. Prišel je Marko iz minerske čete in nam zavrtal in miniral, čeprav je bila ta lokacija prav v smeri proti Svetem Jakobu, kjer je bila nemška postojanka. Bili smo v zelo nerodnem položaju, vendar smo bili v to prisiljeni, drugače bi morali prenehati z delom in oditi drugam. Ta bunker smo obdelali, prišla sta še dva delavca iz Oblastnega komiteja za Gorenjsko, ki sta imela izkušnje z izdelavo bunkerjev. Bunker smo začeli pokrivati, najprej z lesom, s strešno lepenko in nazadnje z zemljo. To je skica, ki jo je naredil Brane Praznik po mojem pripovedovanju in obstoječi sliki. Skica je v prerezu, upodobljena je le notranjost. Skica je zelo verodostojna, le stroj je bil višji in zastava je prenizko. Strojnik tiskarne je uokvirjal te sestavke. Najprej je šlo to v prvi tisk, ki ga je Don pregledal, prebral, pri tem je bil zelo natančen. Vedno je odšel ven na svetlobo in pregledal, če kje kakšna črka prebija. Dona sem vedno občudoval, bil je človek, da malo takih. 20 Tiskarna Donas v dolini Ločnice. Avtor skice je Brane Praznik, ki jo je leta 1981 izdelal po pripovedi Francija Orla (akvitanta). V naslednjih dneh se Don ni ukvarjal samo z izdelavo novega tiskarskega stroja, ampak je izbral tudi prostor in pripravljal še zgradbo, v kateri naj bi stal novi stroj. V pismu, ki ga je sekretarju Maksu Krmelju dne 13. julija 1944 verjetno pisal Franc Boštjančič - Boš iz tiskarne Julija, ko se je že vrnil iz tiskarne Trilof, ki jo je tedaj formalno prevzel, je prosil, da bi lahko uporabili oba tovariša, ki sta prišla v Poljansko dolino gradit nov bunker za Julijo, pri graditvi še enega, največjega prostora, ki bo namenjen za tretje podjetje in kjer bo stal tiskarski stroj, ki ga Don še gradi. V pismu je tudi pisal, da delo odlino napreduje, saj bodo v dobrem tednu, če ne bo posebnih ovir, novi stroj že zagnali. Novi stroj so izdelovali v glavnem v Medvodah v delavnicah sedanje tovarne Color, deloma pa v Kranju v prostorih Majdičeve elektrarne. Pri tem sta se močno trudila Slavko Zajc - Ivo in Filip Lavriša - Savc ter še nekateri drugi, ki so Donu pomagali že pri izdelavi prvega stroja za tiskarno Trilof. Delo je dobro napredovalo. Že 16. julija 1944 je Don sporočil Oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko, da je gradnja novega stroja za tretjo tiskarno že pri koncu. 21 Da bi za novi stroj priskrbel potrebno črkovno in drugo tiskarsko gradivo, je Don 15. julija 1944 organiziral zelo uspešno akcijo na Jesenicah. O tej akciji je ohranjeno izčrpno in zanimivo Donovo poročilo, ki ga je napisal in naslovil osebno na sekretarja Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko Maksa Krmelja - Matijo. V njem akcijo opisuje takole: “Kot si morda že bral v enem prejšnjih pisem (od 16. julija), sem bil ponovno na akciji za črkami in to za novo tiskarno, ki se še ustanavlja. Akcija nam je zelo lepo uspela, ker je Julija teren po skupni ideji lepo pripravila. Obisk sem izvedel ob pol 12. uri brez kakršnega koli trušča, lepo, mirno in sva s tovarišem (Ovčak Jožetom) mimo vojakov okupatorja na vozičku peljala material za novo tiskarno. Črk sem dobil toliko, da bomo lahko tiskali časopis s prijetnimi naslovi. Pripominjam Ti, da bi mi akcija še lepše uspela, toda ker sem prejel zaprošeno pismo prepozno, je oni možakar ravno nekaj dni prej (dva dni) odposlal mnogo materiala, ki bi ga lahko rabili, na Koroško v predelavo. Pobral sem mu skoraj vse, pa je bilo kljub temu le toliko, da bomo stavili eno stran in pol. Vmesnega in drugega materiala bo pa dovolj. Na akciji smo bili: Julija, Ovčak Jože in Šemec Ludvik ter jaz.” V istem dopisu Don navaja še nekatere podatke o tiskarskem stroju, saj v nadaljevanju piše: “Delo na novem stroju lepo napreduje. Zelo veličastna reč bo. Najtežji komad bo imel samo 200 kg. Stroj bo težak od 500-550 kg ... Delo samo je razmeroma zelo težavno vprašanje. Izdelava predmetov, katere morata dvigati dva ali trije ljudje, v dobi stroge ilegalnosti ni kar tako ...” 22 NASTA SEŠEK - JULIJA o Trilofu in tiskarskih črkah z Jesenic: Verjetno danes ni več videti, kje je bila tiskarna Trilof. Tam, kjer so Bele vode, boste videli sotesko oziroma skale, takoj za temi skalami smo imeli bunker pod zemljo. Tam je bila prva tiskarna. Tiskarski stroj smo dobili v Kranju pri Kolektorju. Franci Orlov in Milan sta odšla po črke, jaz sem odšla že prej z Jerčinim bratom in Donom. Šli smo v akcijo na Jesenice. Don je bil oborožen s pištolo. Ko smo prišli v tiskarno na Jesenice, je Don zahteval črke in opozoril prisotne, da je tiskarna zastražena in v primeru, da nam materiala ne izročijo, bodo streljali. Meni je bilo že prej naročeno, naj naredim močne vreče. In tako smo začeli svinčene črke iz tiskarskih omar stresati na mizo in nato v vreče, ki sem jih zavezala. Tako smo imeli črke iz 5 ali 6 omar. Najmočnejši je te vreče odnesel v avto. Don je zagrozil, da nihče ne sme iz prostorov. Avto je vozil Reš. Don je bil pred tem v Celulozi in je direktorju povedal, da bodo vzeli avto, in ga prosil, da ne dela nobenih težav. Direktor je odpotoval na Koroško, Reš je vzel avto, ključe je že tako imel, in tako smo to akcijo lepo izpeljali. Te vreče smo preložili v “kangle” za mleko in šli v Soro k mlinarju, kjer so nam veliko pomagali. Potem se je zgodila nesreča. Don je zvečer najlepše črke v “kangli” odnesel v Trilof. Potem bi morali fantje takoj zvečer odnesti še ostale. Ne vem, zakaj jih niso. Ponje so šli šele proti jutru, kjer jih je “Schutz policija” iz Sore prijela in so tako izgubili vse črke ... Že konec julija ali v začetku avgusta pa je bil stroj toliko dokončan, da ga je Don prepeljal v novi prostor, ki so ga medtem že dogradili. 9. avgusta 1944 je Don Oblastnemu komiteju poslal prvi odtis na novem stroju za tiskanje časopisa. V dopisu, ki ga je poslal istočasno, pa pripominja, da stroj še ni povsem gotov, ker so mu zaradi hudega nadzora okupatorjev mali valjček izdelali nekoliko netočno in zato čaka na novega. Stroj sam, pravi v nadaljevanju, bi bil lahko izdelan nekoliko prej, pa je odhod tovarišice Julije v ilegalo to nekoliko zavrl. Ko pa bo stroj popolnoma gotov, bo takoj javil. Izpopolnitev in dograditev stroja pa sta se zavlekli do sredine avgusta. Šele 18. avgusta 1944 je Don Oblastnemu komiteju pisal dopis z naslednjo vsebino: 23 “Sporočam, da je novi stroj za tisk časopisa gotov. Potrebne so še razne kontrole in dodatki, kot je to običaj ... Mala dela lahko sprejmemo stavljamo sami: tovarišica Rada (sestra Julije) in jaz. Strojnik sem začasno sam. Prepričan sem, da sem dal s tem Gorenjski možnost, da tiska toliko in za tam, kot je bilo želeno. Da ne boste prestrogi v oceni izdelka samega pripominjam: pošiljam primer iz Primorske, kjer imajo stroj iz tovarne in strokovne moči, tu delamo sami ...” “Razstava” propagandnega materiala natisnjenega v tiskarni Donas 24 V nadaljevanju pisma je Don našteval nekatere tehnične podatke o stroju in povedal, da je stroj popolnejši od tistega, ki ga je izdelal za Trilof, ker se barva ne nanaša ročno, ampak z mazalnim valjem, ki je izdelan povsem po njegovi lastni zamisli, tako da ga stroj, kot strojnega tehnika, povsem zadovoljuje. Prostor za tretjo tiskarno so izbrali v bližini tiskarne Trilof, od katere je bil oddaljen komaj sto metrov zračne črte, v dolini Ločnice poleg potoka, ki teče mimo kmeta Ivana Legastje, kjer so iz lesa naredili bunker, ki so ga vkopali v zemljo. Bunker sta pomagala graditi oba tovariša iz gradbene ekipe Oblastnega komiteja za Gorenjsko, ki sta gradila bunker pri Brodeh za tiskarno Julija in za katera je Boštjančič prosil v prej omenjenem pismu. Novi tiskarni so dali ime Donas, kar je le spojitev imena Don in prvega zloga imena Nas-ta, tj. ilegalnega imena konstruktorja stroja Eda Bregarja - Dona in pravega imena Naste Sešek - Julije, ki sta imela največ zaslug za izdelavo novega tiskarskega stroja in za postavitev nove tiskarne. V temeljnem poročilu, ki ga je 30. avgusta 1944 podala tiskarna, je takole opisan prostor tiskarne: “Prostor je 6 m dolg, 3 m širok, 2 m visok. V ostalem prostor za silo ustreza. Prostor bi lahko bil boljši, če bi velika teža stroja tega ne ovirala ... Ekspedit ne ovira dela stavcev in strojnika ...” O tehničnih pogojih dela v tiskarni pa poročilo pravi, da se lahko tiska 1/4 pole za tiskanje časopisa, da sta vlagač in poganjač vsak posebej, da vrtenje stroja ni naporno in da poganjač vzdrži po potrebi. Hitrost stroja je predpisal Don, in sicer 800 obratov na uro. Najtežji del stroja je tehtal 200 kg, celotni stroj pa od 400-500 kg. V zvezi s količino črkovnega gradiva poročilo pravi, da je tiskarna lahko naenkrat stavila 1/4 časopisne pole, tj. eno stran časopisa. Tudi barve je imela tiskarna ob svoji ustanovitvi precej na zalogi, saj je imela 100 kg dobre črne barve. Pomanjkljivo pa je bilo rezanje papirja, saj so morali tovariši v tiskarni papir rezati z noži, ker tiskarna tedaj še ni imela rezalnega stroja za papir niti stroja za spenjanje, pa tudi zaloga papirja je bila majhna. V novo ustanovljeni tiskarni so bili v začetku tile partizani: tiskarno je vodil Don, ki je v začetku opravljal tudi delo strojnika. Stavec je bil Stanko Hain - Ris, ki je bil po poklicu črkostavec in je prišel v tiskarno iz tiskarne Julija oziroma iz Trilofa. Pri stavljenju mu je pomagala Olga Sešek - Rada, ki se je stavljenja učila potem, ko sta s sestro Nasto Sešek Julijo morali opustiti delo ilegalnih aktivistk na terenu in sta v juliju 1944 prišli v tiskarno. 25 Kot tehnična pomoč v tiskarni so bili v njej še Edi Mrak - Matjaž, Franc Turk - Milan, Franci Orel - Miha, pozneje imenovan Rožlje, in Danica Sešek - Romanca. Ko so bile vse priprave v glavnem končane in novi stroj preizkušen, je začela tiskarna Donas obratovati. Prvi izdelek, ki so ga natisnili v novi tiskarni, je bil letak z naslovom Slovenskim delavcem v okupatorjevih tovarnah, rudnikih in železnicah, ki so ga podpisali in izdali člani Glavnega odbora Delavske enotnosti. V njem pozivajo vse delavce, da zapuste tovarne ter se priključijo NOV. Lepak so natisnili 23. julija 1944 (500 izvodov, ena stran). Že 25. avgusta 1944 je Oblastni komite KPS za Gorenjsko v svojem dopisu Donu sporočil: “Prejeli smo lep vzorec letaka, katerega si natisnil v novem stroju, ki si ga pred nedavnim dodelal. Zelo smo zadovoljni s tvojim delom.” Na fotografiji v ospredju svinčeni stavek - predloga za tiskanje, v ozadju tiskarski stroj Donas. V nedatiranem Donovem pismu Maksu Krmelju - Matiji, ki ga je poslal kot odgovor na to pohvalo, pa Don izraža svoje veselje, da je zadovoljen s tiskom, in obljublja, da se bo potrudil s tiskom Gorenjskega glasu, ki ga je pravkar prejel v delo. O novem stroju pa med drugim tudi tole: “Boš videl delo novega stroja, dokler bom sam pri njemu. Sam bom pri njemu nekaj tednov, da enega tovariša sam uvedem v delo. Veš, Matija, ta stroj je moj ponos in vse veselje. Mirno deluje kot res kakšna “mašina”. Pridem takoj, ko bo stiskan časopis, da bom prinesel prvi časopis.” 26 Najlepši partizanski tisk, ki ga je v 1500 oštevilčenih izvodih natisnila tiskarna Trilof, je bila Prešernova Zdravljica. Zdravljico je kot založnik izdal Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko ob 100 letnici njenega prvega izida. Zdravljica je bila natisnjena na desetih straneh, vmesni vložki so bili natisnjeni na pavs papirju v zlatotisku Celostranske linoreze je izdelal Janez, vinjete pa Viher. 27 28 29 30 Propagandni plakat tiskarne Donas, linorez 31 Propagandni plakat tiskarne Donas, linorez 32 Propagandni plakat tiskarne Donas, linorez 33 34 V dneh od 24. avgusta do 3. septembra 1944 so v tiskarni tiskali prvo številko časopisa Gorenjski glas, glasila OF na Gorenjskem, z datumom 21. avgust 1944 (3.000 izv., 4 strani). S tem je dobila Gorenjska svoj lastni tednik, ki ga je izdajal Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko. Že 21. avgusta 1944 je tiskarna iz PT KPS za Gorenjsko prejela besedilo za brošuro z naslovom V tekmovanju k zmagi, ki jo je izdal POOF za Gorenjsko ob zaključku 1. narodnega tekmovanja, ki ga je razpisal IOOF in je trajalo od 27. aprila do 27. junija 1944 in so ga zaradi nekaterih zadržkov podaljšali do 27. julija 1944. Brošuro so v tiskarni stiskali do 6. septembra 1944 (2.000 izvodov, 22 strani). Brošura ima na ovojni strani celostranski linorez, ki ga je izdelal Franc Boštjančič - Boš, za naslovno stranjo pa celostranski linorez maršala Tita, ki ga je izrezal Maks Stupica - Dražgost. Naslednjega dne, 7. septembra, so v tiskarni postavili in natisnili lepak z naslovom Rdeča armada v Jugoslaviji (2.000 izvodov, ena stran). Naslov za lepak je v linorez izrezal in stavek postavil stavec Ris, na stroju pa odtisnil Don. FRANCI OREL - ROŽLJE o tiskanju Gorenjskega glasu v tiskarni Donas: Ta Gorenjski glas, ki je bil natisnjen, je bil natisnjen v Ločnici, vse tri številke. Originale mora imeti Glas Gorenjske. Ob obletnici, ko smo proslavljali Zdravljico, je Gorenjski glas organiziral srečanje in nam dal na razpolago te originalne stvari, ki jih je natisnil. To so posneli oziroma ponatisnili. Tu so še druge zadeve, tu so izjave, nov časopis z novega tiskarskega stroja, kjer Nasta Seškova opisuje, kako je bilo, pa še marsikaj. V začetku septembra je v tiskarni Trilof in Donas v Ločniško dolino prišel vodja PT KPS za Gorenjsko Adolf Arigler - Bodin, da bi pregledal stanje obeh tiskarn in se pogovoril o selitvi tiskarne Trilof. Takole je poročal Oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko o tedanjih razmerah v obeh tiskarnah, ko se je 9. septembra 1944 vrnil na sedež Pokrajinske tehnike v Davčo: “Vzrok, da se je tiskanje literature tako zavlačevalo, je bil ta, da so do pred kratkim bili vsi skupaj v malem bunkerju, kjer je bil silen dren, in da tudi Donas še ni bil popolnoma dovršen. Sedaj, ko sta se obe podjetji uredili vsako na svoje, je sicer šlo nekoliko na boljše, kar dokazuje tudi dejstvo, da so prav v zadnjem času izšli Naša žena (tiskala tiskarna Trilof), Gorenjski glas in V tekmovanju k zmagi in tudi več kot 2.000 raznih letakov. Kapaciteta seveda še ni spravljena na maksimum. 35 Čim bo pa selitev Trilofa izvedena, pa se bo položaj v Donasu mnogo spremenil, saj bo ekspedit popolnoma ločen in bodo iz sedanjega Trilofa lahko vzdrževali vsakodnevne zveze. Veze so bile sedaj urejene na vsake dva dni in je včasih tekst stal na stanici 1 ali 2 dni! Po izjavi tovariša Dona lahko računamo, da bo Donas tiskal vsak teden Gorenjski glas v 2.000 izvodih in kakšne manjše letake (parolne lističe). Mnogo večje kapacitete ne bo mogoče doseči, ker nam manjka črk. Če pa damo črke iz Trilofa, pa popolnoma ohromimo in stavimo tudi preveč na eno kocko, ker tamkaj ni prav siguren prostor. (Na kako eksponiranem prostoru se nahaja Donas, vam bo lahko povedal Don sam, ko pride v par dneh.)” FRANCI OREL - ROŽLJE o varnosti tiskarne: Mrakov Edi je imel zadolžitev, da je vsak dan na novo zasadil kalužnice, da je bil objekt videti zaraščen. Tudi ob potoku je moralo biti vse počiščeno, brez vsakršnega papirja, zaradi konspiracije. To nas je tudi rešilo 11. novembra 1944, ker je šla ob 13. uri čez potok kolona sovražnikov. Do polnoči Don nato ni dovolil nikakršnega izhoda iz bunkerja, ker je bila takrat najbolj nevarna ura, da nas odkrijejo. EDI MRAK - MATJAŽ o maskiranju tiskarne: Najbolj je bilo zanimivo enkrat, ko sem iskal naš bunker in sem zašel v Studenče, čisto na vrh Studenč, kjer sem srečal kmetico, ki je plela, pozdravil sem jo, vendar je v strahu rekla: “Križ božji, pojdi!” Šel sem potem nazaj proti bunkerju in ga komaj našel. Hodil sem vedno po borovničevju, da ne bi bilo videti sledi za menoj. 10. septembra so v tiskarni Donas prejeli besedila za drugo številko Gorenjskega glasu, ki so jo začeli takoj staviti. Med stavljenjem teksta za to številko so 12. septembra v tiskarni postavili in natisnili letak z naslovom 15. september se bliža (5.000 izvodov). Poziv na letaku je namenjen slovenskim domobrancem in ostalim okupatorjevim pomagačem, da se do 15. septembra 1944 javijo v NOV, po tem roku pa bodo vse tiste, ki bodo še ostali v sovražnih vrstah, izročili vojnim sodiščem in najstrožje kaznovali kot izdajalce domovine. S tiskanjem Gorenjskega glasu so morali prenehati za dva dni, ker je sovražnik sredi septembra (14.-15. septembra 1944) na ozemlju, kjer je bila skrita tiskarna, izvedel večjo hajko, tako da so morali člani tiskarne prostor zapustiti. Ker sovražnik ni našel tiskarne, so se tiskarji takoj vrnili in že 16. septembra natisnili drugo številko Gorenjskega glasu z datumom 8. september 1944 (1.990 izv., 4 str.). 36 Tekst so stavili Ris, Rada in Boš, ki je tudi izrezal linorez za naslov časopisa, na stroju pa ga je natisnil Ris, ker je Don odšel na sedež Oblastnega komiteja. Don, ki je že konec avgusta v svojem pismu obljubil, da bo prinesel prvi časopis, je odšel v Davčo, kjer se je javil 12. septembra. Tu se je pogovarjal o kolportaži izdelkov svoje tiskarne in o predvideni preselitvi tiskarne Trilof. Dne 17. septembra 1944 so v tiskarni Donas v tisk prejeli letak z naslovom Združitev dveh bratskih armad, ki ga je postavil in naslednji dan natisnil Ris (8.400 izvodov, 2 strani), ker se Don do tega dne še ni vrnil iz Pokrajinske tehnike. V septembru je dobila tiskarna novo pošiljko črk za eno in pol omarice, ki pa so bile slabo ohranjene, na novo pa je prišel v tiskarno Jože Novak - Jernej, po poklicu tiskarski strojnik. Jernej je prišel v Pokrajinsko tehniko v Davčo vsaj že 7. septembra 1944 in je tu do 11. septembra čakal na svojo premestitev, ko je po nalogu Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko po kurirskih zvezah odpotoval v Donas. Kdaj se je strojnik Jernej javil na novem službenem mestu, iz ohranjenih pismenih virov ni razvidno, saj je v dopisu Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko in dopisu PT KPS za Gorenjsko rečeno, da je tovariš Novak šibkega zdravja in je dobil posebno pooblastilo, da mu bodo kurirji nosili opremo ter da bo lahko počival na kurirskih postajah, če poti ne bo vzdržal. V dneh od 23. do 29. septembra so stavec Ris, Don in Rada stavili Gorenjski glas številka 3 z datumom 20. september 1944, natisnil pa ga je že novi strojnik Jernej. Prva stran časopisa je opremljena z linorezom maršala Tita, ki ga je izdelal Dražgost. S to številko je prenehal izhajati Gorenjski glas, ker ga je nadomestil Partizanski dnevnik, glasilo Osvobodilne fronte za Primorje in Gorenjsko, ki so ga 18. septembra 1944 začeli tiskati v ilegalni tiskarni Slovenija na Primorskem v večji nakladi, kot jo je zmogla tiskarna Doberdob. Med tiskanjem Gorenjskega glasu pa so tiskarji 28. septembra natisnili ilustrirani lepak z naslovom Za zadnji udar vsi - vse, za katerega je linorez verjetno izrezal Janez Vidic. Posnel ga je po lepaku slikarja Nika Pirnata. Zadnji dan septembra so izdelali še letak z naslovom Vam, ki nosite kljukasti križ na kapi (10.000 izvodov). 37 Ker so v septembru tiskarno Trilof preselili v Davčo in je bil prostor, iz katerega se je izselila, v bližini nove tiskarne Donas, v kateri pa ni bilo dovolj prostora za naraščajoče osebje te tiskarne, so ekspeditni prostor za Donas uredili v prostoru preseljene tiskarne Trilof. Ker sta bili v Ločniški dolini nekaj časa kar dve tiskarni, ki sta ves teren preskrbovali s tiskom in se je literatura tu najprej pojavljala, so Nemci sumili, da se tu nahaja ilegalna tiskarna. Zato so začeli vedno pogosteje stikati po okolici, kjer sta bila oba bunkerja za tiskarno Donas. Don je zato začel misliti na to, da bi zgradil nov bunker, ki naj bi bil tudi malo večji, na drugem, še bolj skritem mestu. Že v svojem dopisu, poslanem 4. oktobra 1944, Oblastnemu komiteju KPS za Gorenjsko sporoča, da namerava postaviti nov bunker za tiskarno. Ker so v Pokrajinski tehniki nameravali organizirati tudi fotografski odsek, so tja poklicali Dona, da bi prevzel organizacijo tega odseka. Don pa, ki ga je tedaj skrbela usoda zaradi Nemcev ogroženega Donasa, se je temu pozivu upiral in ni hotel oditi v Pokrajinsko tehniko. Zato je 9. oktobra 1944 Pokrajinskemu odboru OF za Gorenjsko poslal dopis z naslednjo vsebino: “Iz Pokrajinske tehnike so mi sporočili, da moram zapustiti tiskarno Donas in priti tja. Sporočam vam, da je stanje tukaj zelo resno in se zelo bojim, da se ne pripeti kaj hudega. V teh dneh delamo nov bunker in upam, da bo kmalu gotov. Zelo se čudim, zakaj zahtevate, da bi se morala vsa stvar s fotografijo vršiti na vašem koncu, ker pogoji so za mene tu najboljši in imam v tem pogledu pripravljen teren. Nujno je potrebno, da se tu nahajam. Naj se zgodi kar koli, stanje je precej resno (ker so terenci - izdajalci opravili tudi na tem našem polju svoje). Jaz bi rad bil tu, da rešujem vsaj to tiskarno, s katero sem tako zelo povezan...” Na koncu tega pisma še pravi: “Stanje tukaj je tako napeto, da vam odkrito povem, da bom zelo vesel, če bomo očuvali tiskarno Donas. Kot rečeno, delamo nov bunker, storili bomo vse. Tiskarna je velik objekt, nje prenos ni lahak. Zelo se bom počutil mirnega, če mi sporočite, da smem ostati tukaj in čuvati moj ljubljeni Donas ...” Oblastni komite KPS za Gorenjsko in Pokrajinska tehnika sta upoštevala Donove pomisleke, navedene v zgornjem pismu, tako da je fotografski odsek v Pokrajinski tehniki prevzel Janez Marenčič, saj je Don že v svojem dopisu, naslovljenem na sekretarja Maksa Krmelja - Matijo, 38 16. oktobra 1944 pisal, da fotoodsek prevzema neki drugi tovariš in da bo vse svoje negative s prvo zvezo poslal v Pokrajinsko tehniko. Don sam pa je ostal v Donasu in pospešeno delal novi objekt, da bi lahko čimprej preselil tiskarno na varnejše mesto. Prva stran časopisa Slovenskim delavcem. 39 V dneh 11., 12. in 14. oktobra 1944 so imeli v tiskarni Donas skupne sestanke, na katerih so razpravljali o delu za novi prostor ter opozarjali vse tovariše v tiskarni, naj vsak z voljo prime za delo, da se to čimprej in kar najbolje izvrši. V času, ko so nekateri člani tiskarne pripravljali novi prostor, so v oktobru na starem mestu v Donasu natisnili letak z naslovom Delavcem v svarilo, s katerim opozarjajo delavce na nemški pregon delavcev iz tovarn na Jesenicah v Nemčijo. Ko je v začetku oktobra iz Davče prišel Boštjančič, da bi pomagal staviti v tiskarni Donas, ki je tedaj edina delala, so začeli staviti Slovenski poročevalec številka 26 z datumom 15. september 1944. Ker je bil to daljše besedilo, saj je ta številka obsegala 6 strani časopisnega formata, sta to številko stavila stavca Ris in Boštjančič, pri delu pa sta jima pomagala še Don in Rada. Slovenski poročevalec je bil stiskan 9. oktobra v 2.087 izvodih. 11. oktobra je Boštjančič postavil stavek za IV. poglavje zdravstvenih navodil dr. Stanka Škulja - Koka z naslovom Nekaj potrebnih besedi (4.000 izvodov). Prvi dve poglavji teh zdravstvenih navodil je natisnila še tiskarna Julija, medtem ko tretje poglavje sploh ni bilo natisnjeno. 13. oktobra sta Ris in Boš postavila stavek za letak z naslovom Sovražniki slovenskega naroda z različnimi barvami in imeni, ki so ga natisnili naslednjega dne (6.292 izvodov). Istega dne so odtisnili tudi linorez s podobo maršala Tita, ki ga je izdelal Dražgost. Dne 15. in 16. oktobra so odtisnili linorez za ovoj Pesmi, ki ga je izdelal slikar Janez Vidic, in naslovno stran za Pesmi, ki jih je izdal POOF za Gorenjsko. Notranje strani teh Pesmi so razmnožile ciklostilne tehnike Jošt, Darja, Skala in Zlatorog. NASTA SEŠEK - JULIJA o materialu za tiskanje: ...iz dokumentacije, ki jo hranim v osebnem arhivu, lahko veliko razberemo o času in delu teh tiskarn. Moram poudariti, da je bil ves material za tiskarne iz medvoških tovarn, in sicer iz stare tovarne Medič Cankl, iz današnjega Colorja, kjer sta delala Slavko Zajc in Ljubo. Ljubo mi je dajal barvo, ki sem jo prek škofjeloškega mesarja Ivana Hafnerja transportirala med tehnike, papir pa smo dobivali iz medvoških tovarn. Imam tudi rokopis Franca Polanca, kjer opisuje, kako so dobivali material iz Tekstilne tovarne ... Ovoj za to zbirko pesmi so izdelali v 4.914 izvodih, prav tako tudi naslovno stran. 16. oktobra je Anica Kopše - Darinka, ki se je črkostavljenja šele učila, postavila trosilni listič z naslovom Domobranci, ki so ga naslednji dan odtisnili v 10.300 izvodih formata 10 x 7,5 cm. 19. oktobra so natisnili ovoj za brošuro, ki jo je napisal France Kos, z naslovom Črna roka slovenski gestapovci. Linorez za ovojno stran je izdelal France Boštjančič, ko je bil še v Donasu, in so ga odtisnili v 2.087 izvodih v črni in rdeči 40 barvi. Notranji tekst za brošuro sta razmnožili ciklostilni tehniki Darja in Špik. Dne 21. oktobra so v Donasu natisnili lepak z naslovom Slovenci k orožju! (3.210 izvodov), 22. in 23. oktobra pa so, še preden so se preselili v novi prostor, natisnili 5. poglavje zdravstvenih navodil dr. Škulja z naslovom ‘Nekaj potrebnih besedi.’ Ker so Nemci vedno pogosteje hajkali po terenu, kjer je bila tiskarna, so z graditvijo novega bunkerja zanjo zelo pohiteli. Dne 24. oktobra 1944 je Don Oblastnemu komiteju za Gorenjsko pisal, da so v velikih težavah, ker so terenci s svojo neprevidno hojo okrog bunkerja tiskarno zelo kompromitirali. Zato bo prišlo do nekajdnevnega zastoja zaradi preselitve tiskarne. Še istega dne, ko je Don pisal to pismo, so prenesli stroj iz starega v novi prostor, do 26. oktobra pa so preselili tudi vse ostalo gradivo in uredili novi prostor. Tega dne so stroj tudi ponovno sestavili. Novi prostor sta skupaj izbrala Don in Franc Založnik - Dren, ki je bil tedaj kurir v tiskarni. Prostor za tiskarno sta poiskala v bližini starega bunkerja v neki sosednji grapi, tako da je majhen hribček ločil stari bunker od novega. Po grapi, kjer je bila prej tiskarna, so začeli hoditi različni aktivisti, ki so izvedeli za tiskarno, zato jo je bilo treba nujno premestiti. Že 26. oktobra 1944 je o novem prostoru član tiskarne Filip Lavriša - Savc poročal vodji grafičnega oddelka v PT KPS za Gorenjsko Boštjančiču: “Zdaj je že vse urejeno in preseljeno v novi prostor. Ta je zelo svetal, da se dela v njem čez dan pri dnevni svetlobi. Delo v njem bo zdaj veliko lažje in upam, da se bo moglo producirati od zdaj naprej več literature.” Kot prvi izdelek v novem prostoru so že 26. oktobra natisnili lepak, za katerega so stavek verjetno postavili še v starem prostoru, z naslovom Slovenski domobranci (2.255 izvodov). Naslednja dva dni so tiskali Obrazec vprašalne pole za kadre. Dne 30. oktobra 1944 je bil v Donasu prvi skupni sestanek osebja tiskarne. Takole beremo v ohranjenem zapisniku tega sestanka, ko razpravljajo in presojajo o delu posameznikov ob preselitvi: “... Naporno je bilo to delo, vendar je bilo opaziti na vsakem tovarišu, da je delal res z voljo. Posebno se je opazilo to pri tovatišu Donu, ki je pri graditvi prostorov kar tekmoval. V desetih dneh je bil prostor zgrajen. Treba je bilo misliti na preselitev. Tudi tu je Don razporedil tako, da se je ta srečno izvršila.” 41 Ker so že na sestanku, ki je bil 12. oktobra 1944 še na starem mestu, sklenili, da bodo v tiskarni izdajali svoj stenski časopis, so na tem sestanku določili še njegov naslov. Imenoval naj bi se Naši utrinki. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko je po preselitvi Trilofa v Davčo sklenil, da iz varnostnih razlogov in zaradi lažje zveze s tiskarnami tudi tiskarno Donas preseli na varnejše in njim bližje mesto. Organiziranje novega prostora za tiskarno naj bi prevzela Pokrajinska tehnika. Že 22. oktobra 1944 je pokrajinski tehnik Arigler - Bodin POOF za Gorenjsko prosil, naj mu da na razpolago nekaj zanesljivih ljudi, da bi z njimi zgradil nov prostor za tiskarno Donas. V zvezi z nameravano preselitvijo ter zaradi ureditve odnosov med Pokrajinsko tehniko in tiskarno Donas je Oblastni komite KPS za Gorenjsko Dona poklical v Pokrajinsko tehniko v Davčo, da bi na skupnem sestanku razčistili vsa vprašanja o porazdelitvi dela med tiskarni Donas in Trilof. Pokrajinska tehnika je namreč tiskarni Donas med drugim očitala, da natisne premalo literature, ker tiskarna Trilof zaradi izgube delov stroja pri preselitvi tačas še ni mogla delati. Ta očitek je hudo prizadel vodjo tiskarne Dona, zato ga je 16. oktobra 1944 v svojem pismu, ki ga je naslovil na sekretarja Maksa Krmelja, med drugim spodbijal takole: “... Tudi mi ni prijetno slišati, da se v tiskarni Donas nič ne naredi, ko vem, da se na drugi strani tiskarne sploh ni obremenilo še tako, kot bi se lahko, in smo mi doslej vsako delo izvršili, čim smo mogli, in je tako tiskarna doslej stala vsaj 10 % dni, ker naročila ni bilo. Zadnji časopis (misli na Slovenskega poročevalca št. 26, opomba pisca) smo natisnili, ker je bil tukaj tudi tovariš Boš, ki je kot črkostavna pomoč mnogo koristil, v sedmih dneh. To je dovolj, če je npr. tovariš Jernač (Jože Novak, op. pisca), ki je pet let preračunaval termine za tiskarska dela, rekel, da bi on v mirnem času računal pri ročnem stavljenju čas 14 dni. Končno mi je hudo, če se nikakor ne upošteva dela poslednjega stroja, ki je največji, najboljši in z največjo ljubeznijo zgrajen.” Ko je Don preselil svojo tiskarno v Ločniški dolini in je začela tiskati, se je s članom tiskarne Edijem Mrakom - Matjažem podal na pot in se že 31. oktobra 1944 pri tovarišu Boštjančiču javil v grafičnem oddelku Pokrajinske tehnike. Še isti ali naslednji dan pa je odšel na sedež Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko in se javil pri tedanjem sekretarju 42 Bogdanu Osolniku, ki je to mesto prevzel, ko je prejšnji sekretar Maks Krmelj odšel na drugo mesto. Na tem sestanku sta se pogovorila o stvareh, ki naj bi jih sicer razpravljali na predvidenem skupnem sestanku v Pokrajinski tehniki, ki pa ga ni bilo, saj je Bogdan Osolnik vodji grafičnega oddelka Pokrajinske tehnike Boštjančiču, ki je ta sestanek predlagal, že 1. novembra v svojem pismu sporočil, da sta z Donom uredila in razčistila vsa potrebna vprašanja. Zaradi predvidenih nemških utrjevalnih načrtov, ki bi verjetno onemogočili dostop do Donasa in delo v njem, so v sporazumu z Donom sklenili, da tiskarski stroj iz Ločniške doline preselijo nekam drugam, na varno, in sicer tako, da bi najprej pripravili prostor, potem pa bi takoj preselili tiskarno. Podrobnosti načrta za preselitev je Osolnik sporočil tudi Pokrajinski tehniki. Za predvideni skupni sestanek, ki ga je predlagal Boštjančič, pa piše, da ga ne bo, ker je Don nemudoma moral odpotovati nazaj v Ločniško dolino, da bi pripravil vse potrebno za preselitev tiskarne. EDI MRAK - MATJAŽ o selitvi tiskarne: Don je začel razmišljati, da bi se selili v Rudno. Tako smo šli v Rudno, kjer so nam povedali, da je dogovorjeno in urejeno, da tehniko selimo na Jelovico. Na Jelovici je bil sodni dan, imel sem izredno srečo, da sem ušel. V grabnu so bili že deli tiskarskega stroja, pomislil sem, da nekaj ni v redu, takoj ko sem stopil v bunker. Takrat sem bil kurir za upravo, zato sem šel iz Dražgoš v Davčo in sem v Davči dobil original Prešernove Zdravljice, ki jo imam še doma. Na Jelovici je bila hajka. No, kot sem že rekel, ko sem prišel na Jelovico, sem v grapi najprej videl valček za nanašanje barve. Zdelo se mi je zelo čudno, ker je Don vedno govoril, ker sem bil na terenu tudi po cel teden, vedno mi je govoril, če boš kdaj prišel sem in videl dele stroja v grapi, pomeni to veliko nevarnost. Šel sem v tiskarno in sem na svoje veliko začudenje najprej na štedilniku zagledal ženske čevlje. Skušal sem zaspati, vendar nisem mogel, ker sem razmišljal, kaj pomenijo deli stroja v grapi in zakaj ni mojega nahrbtnika. Zaključil sem, da je nekaj zelo narobe in bo najbolje, da grem. Hitro sem se oblekel šel na ogled okoli tiskarne, kjer sem našel sledi in jim sledil, dokler nisem našel Dona in ostalih, skritih pod skalami. Mislim, da sem imel takrat veliko srešo. Prve Donove besede so bile: “Ali si pustil kakšne sledi?” “Ne,” sem rekel, “ker boljših sledi, kot ste jih pustili vi, jaz zagotovo nisem mogel pustiti.” “ Nakar pravi: “Vsi smo, samo Rajka ni.” 43 Pred odhodom na Jelovico. Od leve proti desni: Rada Sešek, Olga Sešek, Anka Filej, Edo Bregar in Franc Orel. Iz omenjenega Osolnikovega dopisa je jasno, da so na Oblastnem komiteju skupaj z Donom izdelali natančen načrt za preselitev tiskarne, ki pa ni ohranjen. Iz dopisov, ki jih je v naslednjih dneh Don pisal Oblastnemu komiteju ali Pokrajinski tehniki, pa se da razbrati, da je Don težki tiskarski stroj z legalnimi prevozniki nameraval prepeljati iz Ločniške doline skozi Škofjo Loko v Selško dolino ali Kropo in nato na Jelovico. Prevoz pa ni potekal tako gladko, ker se je prvi voznik, s katerim je bil Don dogovorjen, da mu prepelje stroj iz skrivnega prostora do ceste, prevrnil s hleva in si polomil dve rebri, zaradi česar je moral v bolnišnico. 44 Drugi prevoznik, Šemec Ludvik, ki je že v septembru s tovornjsakom prepeljal težke dele stroja iz tiskarne Trilof, pa zaradi poostrenega nemškega nadzora na cestah in v Škofji Loki ni privolil v prevoz tiskarskega stroja. Že 7. novembra 1944 pa je Don sekretarju Bogdanu Osolniku sporočil, da mu je uspelo pridobiti prevoznika, ko mu je predlagal nov načrt. Zato je nekaj tovarišev iz Donasa takoj odposlal v Pokrajinsko tehniko, da bi pričeli z iskanjem prostora za tiskarno na širšem območju in da bi pripravili vse potrebno za prva dela, predvsem gradbeni material. Po izbiri širšega prostora pa je nameraval Don sam oditi na Jelovico in poiskati najugodnejše mesto za novi objekt. Medtem ko so pripravljali vse za preselitev tiskarne na Jelovico, pa so v Donasu v prvih dneh novembra postavili stavek za brošuro M. Križkove Sovjetska žena v domovinski vojni, ki so jo 11. novembra natisnili na 22 straneh v 3.100 izvodih. Ovoj za brošuro so natisnili v črni in rdeči barvi, linorez na prvi strani brošure pa je v grafičnem ateljeju Pokrajinske tehnike izdelal slikar Janez Vidic. 5. novembra so stavili več obrazcev: Obrazec vprašalne pole za člane Komunistične partije (4 strani), Obrazec vprašalne pole za kadre (2 strani) in Vprašalnik za aktiviste OF (2 strani), ki so jih natisnili 6. novembra v 5.000 izvodih. 8. novembra so natisnili lepak z naslovom Narodom Jugoslavije (2.318 izvodov), v katerem Državna komisija za ugotovitev zločinov okupatorja in njihovih pomagačev poziva vse borce in rodoljube, da te vrste dokazno gradivo dostavljajo narodnim oblastem. V dneh od 10. do 12. novembra so v tiskarni postavili in natisnili brošuro Borisa Kidriča Še nekaj pripomb k politično organizacijskim vprašanjem (1.450 izvodov, 10 strani), dan kasneje so natisnili lepak z naslovom Narodnoosvobodilna vojska skupno z Rdečo armado uničuje izdajalce (3.572 izvodov). Linorez za lepak je izdelal slikar Janez Vidic, lepak pa so odtisnili v črni in rdeči barvi. Zadnja svoja izdelka v Ločniški dolini pa je tiskarna Donas natisnila 14. novembra 1944, in sicer lepaka z naslovom Vse za našo vojsko (3.565 izvodov). Na prvem lepaku je odtisnjen linorez v črni in rdeči barvi, predstavljajoč ženo, ki nosi darove za našo vojsko, na drugem pa je natisnjen poziv Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije za nabiralno akcijo v dneh od 20. oktobra do 20. novembra 1944 pod geslom “vse za našo vojsko”. Tudi ta lepak je bil natisnjen v rdeči in črni barvi, v isti nakladi in formatu kot prvi. 45 Čeprav je lastnik tovornega avtomobila Šemic Donu že 7. novembra obljubil, da mu bo prepeljal tiskarski stroj, tega ni mogel takoj izvršiti. Šele 14. novembra je Don v pismu Oblastnemu komiteju za Gorenjsko navedel tudi vzroke, zaradi katerih se je moral po dolgem odlašanju hitro odločiti za preselitev tiskarne. Takole pravi: “Da je naš odhod tako nujen, je vzrok v tem, da je postal pritisk okupatorja precej močan. Mnogo partizanov je padlo. Glavni vzrok pa je ta, da nam je prevoznik nenadno obljubil odnosno pristal na prevoz ...” Istega dne, kot je pisal Oblastnemu komiteju, pa je Don v svojem pismu, naslovljenem na Bodina in Boša v Pokrajinski tehniki, pisal, da pošilja še tri tovariše, ki naj takoj začnejo z iskanjem prostora za nov položaj, in to po nasvetih obljubljenega tovariša iz Oblastnega komiteja, ki naj ga takoj dobe. Sporočil je, da bi sam prišel z njimi, pa ne more, ker bodo naslednjega dne tiskarski stroj prenesli na dogovorjeno mesto, od koder ga bo prepeljal prevoznik z avtomobilom. Prosil je tudi, da na izbranem mestu na Jelovici pripravijo vse potrebno gradivo, hrano, orodje itd., da bodo potem, ko pride sam na novo mesto, lahko hitro zgradili novo zgradbo za tiskarno. V nadaljevanju je pisal, da, če bo šlo vse po sreči, skupaj z drugimi 17. ali 18. novembra pride na novo mesto, kjer bo v naslednjih dnevih sam vodil vsa dela. Kakor je Don sporočil v obeh zgoraj omenjenih dopisih, so tiskarski stroj v sredo, 15. novembra 1944, iz bunkerja odpeljali do kmeta Legastje, kamor je lahko prišel lastnik tovornega avtomobila Šemic Ludvik, ki je imel žago v Ločniški dolini in je od tam v Bodovlje pri Škofji Loki vozil les za izdelovanje furnirja. Ta je razstavljeni tiskarski stroj naložil na tovornjak in ga verjetno 16. novembra 1944 prepeljal do Krope, od koder ga je nato transportna četa Pokrajinske tehnike odpeljala na prostor na Jelovico, ki je bil izbran za tiskarno Donas. 16. novembra 1944 preostali člani Donasa še niso odšli iz Ločniške doline, saj je s tega dne ohranjeno poročilo tiskarne, v katerem Pokrajinsko tehniko obveščajo, da so stroj in ves ostali material odpremili na določeno mesto in poskrbeli za vse, kar je v zvezi s selitvijo, in da bo v prihodnjih dneh tudi osebje odpotovalo na novo mesto. Kdaj so člani Donasa z Donom odšli iz Ločniške doline in prišli na Jelovico, se iz ohranjenih pismenih virov ne da točno ugotoviti. Po vsej verjetnosti so odšli po načrtu, torej 17. novembra 1944. Gotovo je le to, da je bil Don najpozneje 21. novembra že na mestu, kar se da sklepati iz dopisa, ki ga je Bodin ta dan pisal Oblastnemu komiteju in v katerem pravi, 46 da mu je Don naročil, da “mora štab (IV. gorenjskega relejnega) sektorja dati tovariša Lojzeta, ki bi bil za konspirativno vzpostavljanje in delovanje Donasa nujno potreben,” in zato Bodin prosi Oblastni komite, da posreduje zanj, ker bi “tovariša Lojzeta rabili nujno takoj, ker je sicer Don brez človeka, ki bi poznal teren tam okoli in bi bil dosti zanesljiv.” Prostor za novo stavbo tiskarne so izbrali uro hoda zahodno od vasi Rudno, v neki grapi pod strmim skalovjem, imenovanem Orli. V novi zgradbi so namestili stroj in drugo tiskarsko gradivo, ki ga je prevoznik srečno in brez vsakršnih izgub prepeljal do Krope, transportna četa pa prek Jelovice na določeno mesto. Z gradnjo novega prostora so zelo pohiteli, saj je že 30. novembra Don vodji grafičnega oddelka Pokrajinske tehnike Boštjančiču napisal pismo, v katerem med drugim pravi: “... Delo pri nas lepo napreduje. Če bi imeli omarice (za črke) in strešno lepenko, bi v teku dveh dni lahko pričeli s prvim delom.” Zaradi raznih težav pri dobavi potrebnega gradiva za dograditev objekta kot tudi zaradi pomanjkanja različnih tehničnih pripomočkov pa se je delo zavleklo še za ves teden, tako da je tiskarna Donas na novem prostoru začela tiskati šele 7. decembra 1944. Zaradi velike oddaljenosti tiskarne od naseljenih bivališč so imeli na začetku velike težave s prehransko oskrbo. Hrano jim je sicer morala dodeljevati Jelovška okrajna gospodarska komisija. Da bi priskrbeli nekaj več hrane in izpopolnili tehnično gradivo za tiskarno, je Don že v začetku decembra v Ločniško dolino poslal tri tovariše, ki naj bi od tam prinesli hrano in druge potrebščine. Tehnično gradivo za tiskarno je v glavnem po svojem nabavnem oddelku dobavljala Pokrajinska tehnika, s katero so imeli dnevno zvezo po relejni liniji od kurirske postaje G 1, ki je bila v Podlonku, na G 11 v Farjem potoku v Davči, ki je imela zvezo s Pokrajinsko tehniko po javki pri Matevžu. 47 Izkaznica Pokrajinskega odbora OF s katero ta organ dovoljuje (10. februarja 1945), da lahko Nasta Sešek, takrat poročena Bregar, dela kot tehnična moč pri pokrajinski tehniki. Kljub pomanjkljivim razmeram v tiskarni so v decembru na novem mestu na Jelovici v Donasu natisnili: - 8. decembra: Nekaj potrebnih besedi VI dr. Stanka Škulja- Koka (2.000 izvodov), - 10. decembra: lepak z naslovom Objava o amnestiji (3.000 izvodov), - 11. decembra so natisnili tri obrazce za ekonomate različnih gospodarskih forumov, in sicer Račun, Dobavnico in Trebovanje3 (3.036 izvodov). Ker v tiskarni niso imeli obrezovalnega stroja in stroja za spenjanje, so vse te obrazce v vezavo in obrezovanje poslali tiskarni Trilof. V dneh 16. in 17. decembra so natisnili dvobarvni letak (v črni in rdeči barvi) z naslovom Satanska igra z otroško krvjo (3.015 izvodov), v katerem Osvobodilna fronta opozarja na nemški zločin v meščanski šoli na Jesenicah, ko je bilo 29. novembra 1944 ob eksploziji municije, ki so jo imeli Nemci spravljeno v meščanski šoli, med učenci 9 smrtnih žrtev, 20 otrok pa bilo težko ranjenih. Linorez za letak je v grafičnem ateljeju Pokrajinske tehnike izdelal slikar Janez Vidic. (3) Izraz Trebovanje so uporabljali za naročilnico - za listina, s katero naročnik naroča dobavitelju blago ali izvajalcu storitev. 48 Od 14. do 20. decembra so v tiskarni stavili besedilo za novembrsko in decembrsko številko Naše žene. Številka, ki so jo dotiskali 22. decembra (1.668 izvodov, 16 strani), je ilustrirana s 7 linorezi, ki sta jih izdelala slikar Janez Vidic in arhitekt Marjan Šorli - Viher. 26. decembra so natisnili lepak z naslovom Vršil se bo II. kongres ZSM (1.113 izvodov), 28. decembra pa brošuro Dodatna navodila za izpolnjevanje vprašalnih pol za člane KPS (1.500 izvodov, 12 strani), 31. decembra pa še Obrazec vprašalne pole za člane Komunistične partije (2.160 izvodov, 4 strani). Poleg tega so v tiskarni natisnili še novoletna voščila v dveh barvah (rdeči in črni). Ker zveza po relejnih linijah ni zadostovala za redno poslovanje Donasa s Pokrajinsko tehniko in tiskarno Trilof, ki sta Donasu v tisk pošiljali različna besedila in linoreze, s katerimi so bili opremljeni izdelki tiskarne in so jih izdelovali v grafičnem ateljeju Pokrajinske tehnike za obe tiskarni, je vodja Pokrajinske tehnike Arigler - Bodin zaprosil komando IV. gorenjskega relejnega sektorja, ki je imela svoj sedež v Dražgošah, da uvede še dve direktni zvezi med relejnima postajama G 20 in G 11. Najpozneje 25. decembra je bila ta zveza vzpostavljena. Tega dne je namreč Bodin Boštjančiču v tiskarno Trilof sporočil, naj odtlej uporablja direktno zvezo od G 11 v Davški grapi na G 20 pri Dražgošah. Takole mu naroča: “Ta zveza je vzpostavljena, da bomo trikrat tedensko, to je v torkih, četrtkih in sobotah, imeli poleg redne zveze še direktno zvezo s postajo 20 G, ki je v bližini Donasa. Kurir iz 20 G bo prispel v omenjenih dnevih na postajo 11 G (k Matevžu) ob 13. uri, kjer bo čakal do 13. ure 30 minut, nato se bo vrnil.” Zmogljivost tiskarne Donas pa ni bila dovolj izkoriščena, ker je bila oddaljenost od Pokrajinske tehnike, ki ji je dodeljevala delo, prevelika. Čas, ki je zaradi tega ostajal osebju Donasa, so izkoristili za to, da so v drugi polovici decembra poleg tiskarne zgradili nov prostor za kuhinjo ter popravili nekatere pomanjkljivosti v sami tiskarni. Tiskarna Donas je od dneva, ko je začela tiskati, pa do konca leta 1944 izdelala 38 različnih tiskov, ki so skupno obsegali 157 strani, v skupni nakladi 132.734 izvodov, kar je znašalo 255.046 odtisov. Kot prvo delo v novem letu je tiskarna 2. januarja 1945 izdelala brošuro z naslovom Obletnica rojstva nove Rusije (3.000 izvodov, 13 strani), v kateri je ponatisnjen članek dr. Aleša Beblerja iz Ljudske pravice z dne 4. novembra 1944, brošuri pa je dodan še izvleček iz ustave SSSR o temeljnih pravicah in dolžnostih državljanov. 49 Od 6. do 7. januarja 1945 so natisnili tri obrazce: Račun, Trebovanje in Dobavnico (12.020 izvodov) ... Medtem ko so na stroju tiskali te obrazce, pa so 10. januarja pričeli staviti tekmovalni vestnik Pokrajinskega odbora ZSM za Gorenjsko št. 1 (januar 1945) z naslovom Na drugi kongres, ki so ga 17. januarja natisnili v 2.000 izvodih. Tekmovalni vestnik je obsegal 12 strani kvartnega formata in je bil opremljen z enim celostranskim in petimi manjšimi linorezi, ki jih je izdelal slikar Janez Vidic. Ovoj, za katerega je linorez izrezal arhitekt Marjan Šorli - Viher, pa je odtisnjen v črni in rdeči barvi. K tekmovalnemu vestniku so priložili tiskano prilogo z naslovom To je napisano tudi zate, ki je prav tako ilustrirana z Vidičevim linorezom, na katerem so partizanski tiskarji pri delu v ilegalni tiskarni. V dneh od 20. do 23. januarja so natisnili brošuro Organizacijska in kadrovska vprašanja naše partije (gorenjski ponatis), ki jo je leta 1944 izdal CK KPS (1.110 izvodov, 25 strani). Ker v Donasu še niso imeli obrezovalnega stroja, so brošuro poslali v tiskarno Trilof, kjer so jo obrezali 24. in 25. januarja 1945. 25. januarja so ponovno tiskali obrazec Dobavnica (26.000 izvodov), 28. januarja dvobarvni lepak z naslovom Hitlerju bije zadnja ura (5.600 vodov), 29. januarja pa še lepak Rdeča armada drvi na Berlin (5.564 izvodov, prečni format 42 x 30 cm), na katerem je odtisnjen dvobarvni (rdeče-črni) zemljevid Evrope, ki so ga v linolej vrezali v grafičnem ateljeju Pokrajinske tehnike. Vodja Pokrajinske tehnike Bodin je že 6. januarja 1945 Donu sporočil, da namerava Pokrajinska tehnika začeti z izdelavo novega tiskarskega stroja in da bi za to delo pritegnili vse sposobne tovariše iz obeh tiskarn, Trilofa in Donasa. Novi stroj, ki bi ga postavili v Trilofu, naj bi bil za tiskanje kvartnega formata. Stroj naj bi izdelali v Žumrovi delavnici v Železnikih in deloma v delavnicah v Kropi. Zato je Bodin Dona prosil, naj pošlje svoje predloge za organizacijo dela, vrsto stroja in morebitne načrte. Don, kateremu iznajdljivost ter smisel in veselje za tehnično delo nikoli niso dali miru, je že pred tem začel izdelovati novo mazalno napravo, ki naj bi avtomatično nanašala barvo na njegov prvi tiskarski stroj, s katerim so tiskali v Trilofu, kjer so morali tiskarji še sami z ročnim valjem nanašati barvo na mazalno ploščo. Bodinovo zamisel o novem stroju je sprejel z veseljem, vendar z izdelavo novega tiskarskega stroja niso mogli začeti takoj, ker Pokrajinska tehnika ni mogla pogrešati nekaterih strokovnjakov, ki so morali tamkaj, po naročilu Oblastnega komiteja za 50 Gorenjsko, še prej urediti radijsko poslušalnico z dvema aparatoma. Zato so s strokovnimi močmi, ki naj bi izdelale novi tiskarski stroj, v grapi potoka Zale najprej naredili turbino za centralo, ki je bila gotova šele v drugi polovici januarja. 17. januarja sta iz Pokrajinske tehnike v Kropo z vsemi potrebnimi pooblastili odpotovala Lado Košiček - Miro, po poklicu avtomehanik, in strojni ključavničar Andrej Jesenovec - Rajko, da tamkaj pregledata vse gradivo, ki bi prišlo v poštev za izdelovanje strojnih delov. O vsem naj bi potem poročala Donu, ki naj bi prevzel in vodil izdelavo novega stroja. Za nekatere dele stroja, ki jih ne bi mogli zgraditi v delavnicah v Kropi in Železnikih, se je Oblastni komite KPS za Gorenjsko obrnil na Okrožni odbor OF Jesenice, ki naj bi organiziral izdelavo delov v tovarni na Jesenicah. Okrožni odbor OF Jesenice je kmalu nato sporočil, naj Don pošlje načrte za izdelavo tistih delov stroja, ki jih sami ne bi mogli izdelati. NASTA SEŠEK o Donovi inovativnosti: Ne vem, če veste, da je Don na Jelovici naredil prvo elektrarno, tako da nam je luč zasvetila že leta 1944. Potem ko so nas Nemci odkrili, je bilo konec in smo se morali umakniti. Don je neprestano izdeloval “novotarije” ... Dne 21. januarja je Don, ki je medtem nadaljeval z izdelovanjem mazalne naprave, sporočil Bošu, da je delo za avtomatično mazalno napravo zastalo zaradi pomanjkanja železa, in ga prosil, naj vendar že pri pristojnih forumih doseže, da mu dajo obljubljeno materialno pomoč. Takole med drugim piše Bošu: “... Želel sem, da te presenetim z novo avtomatično mazalno napravo, pa sem vsled pomanjkanja železa obstal. Po mojem mnenju ne bomo mogli pod temi pogoji izgotoviti novega stroja za vas. V skrajnem primeru naredimo mazalno napravo ter popravimo vaš stroj.” V januarju je v Donasu prišlo do spremembe osebja. Iz tiskarne sta začasno odšli Nasta Sešek - Julija, njena sestra Danica Sešek - Romanca in njun brat Evgen Sešek, ki je bil premeščen v fotooddelek Pokrajinske tehnike, kjer je prevzel njegovo vodstvo. V Donas pa je kot tehnična moč prišel Lovro Mandelc - Tomiks, in sicer iz jeseniškega okrožja, kjer je do tedaj vodil ciklostilno tehniko. Nekaj kasneje je iz tehnike Zlatorog v tiskarno prišla še Antonija Cesar - Marjanca, ki je zamenjala odsotno Romanco in je bila v tiskarni zaposlena kot kuharica. Tiskarna se je v tem času tehnično nekoliko izpopolnila, saj so medtem dobili mali obrezovalni stroj in nekaj drugega tehničnega gradiva. 51 V februarju so v Donasu natisnili: 2. februarja italijansko brošuro z naslovom Lagiuventu del Littorale si prepara al II congresso della ZSM, ki so jo že 23. januarja začeli staviti stavec Ris, Rada in Darinka in ki jo je izdal Pokrajinski odbor ZSM za Slovensko Primorje (600 izvodov, 18 strani). Kot drugo obsežnejše delo pa so v dneh med 4. in 11. februarjem postavili in natisnili prvo številko III. letnika glasila Pokrajinskega odbora SpZZ za Gorenjsko Slovenke pod Karavankami (januar-februar 1945). Linorez za ovoj je izrezal arhitekt Marjan Šorli - Viher, tiskali pa so ga v črni in rdeči barvi. Notranji teksti opremljeni s tremi celostranskimi linorezi slikarja Janeza Vidica. Ker so tiskarni Donas iz Pokrajinske tehnike v tisk dodeljevali veliko različnih obrazcev, so v dneh, ko tiskarna ni imela drugega pomembnejšega dela, tiskali obrazce za različne gospodarske komisije, intendanture in ekonomate vojaških in civilnih forumov. Tako so v dneh od 11. do 13. februarja natisnili 40.000 izvodov obrazca Dobavnica, ki so jih spenjali v bloke po 50 listov. 14. februarja so v srbohrvaščini natisnili letak z naslovom Njemačkim vojnicima slavenske krvi (5.207 izvodov, 2 strani), v katerem Hrvate in Srbe, ki so v službi nemške vojske, pozivajo, da jo zapustijo in se priključijo NOV. 15. in 16. februarja so ponovno tiskali obrazec Vprašalnik za aktiviste OF (2.600 izvodov, 2 strani), 17. februarja dvobarvni ilustrirani lepak z naslovom Rdeča armada rešiteljica človeštva (1.740 izvodov). Od 17. do 22. februarja so stavili in tiskali 1. številko 1. letnika glasila Zveze slovenske mladine za Primorsko in Gorenjsko Glas mladih (4.000 izvodov, 4 strani), 25. februarja lepak z naslovom Krimska konferenca je zapečatila usodo Nemčije (9.856 izvodov). Kot zadnje v mesecu februarju pa so 28. natisnili obrazec Nabavnica (20.000 izvodov), ki so ga zvezali v 100 blokov. Don je svoje načrte za dele tiskarskega stroja, tj. plošče za tiskarski stroj, ki naj bi jih izdelali na Jesenicah, poslal na Okrožni odbor OF Jesenice, ki je mu je že 2. februarja 1945 sporočil, da so prejeli njegove načrte in jih že oddali naprej v izdelavo, druge dele za stroj pa so v mesecu februarju postopoma delali v Kropi. Ker se je v Trilofu pokvaril tiskarski stroj, ki se mu je zlomila ročica pri mazalni napravi, so 12. februarja zlomljeni del poslali Donu z naročilom, naj ga da takoj popraviti v Kropi. Zlomljeni del stroja so v Kropi popravili in ga že 16. februarja dostavili v Davčo, kamor je Don odpotoval po opravkih. Naslednjega dne se je Don vrnil v Donas ter takoj naslednji dan s še nekaterimi tiskarji odšel iz Donasa v Kropo, da bi nadziral izdelovanje mazalne naprave. 52 Ker je z njim odšel tudi strojnik Jernej, ga je pri stroju v Donasu nadomestil Lovro Mandelc - Tomiks, ki je 20. februarja Bošu sporočil, da v tiskarni že en teden manjka več kot polovica tovarišev, ki so v Kropi z Donom ali pa na drugem delu. Že naslednji dan pa so se vsi člani Donasa vrnili v tiskarno, kjer so imeli skupni študijski sestanek. Ker se je izdelava mazalne naprave v Kropi zavlekla zaradi sovražnikovih motenj, je Don 28. februarja ponovno odpotoval v Kropo, da bi to delo pospešil. V februarju so na Jesenicah izdelali tudi tiste dele za novi tiskarski stroj, za katere je Don poslal načrte zadnje dni januarja, kar izpričuje Bošev dopis Donu, ki ga je pisal 1. marca 1945, ko je prišel iz Cerknega, kamor je odšel po opravkih. Takole pravi v njem: “V Cerknem sem govoril s predstavnikom jeseniškega okrožja. Povedal mi je, da so plošče že ulite. Prosil je, da bi mu hitro poslali še druge načrte. Izdelati se da tam prav vse. Treba bo organizirati le prevoz.” Da bi mogli v Kropi čim prej dokončati mazalno napravo, ki so jo v Trilofu že tako dolgo pričakovali, je Don Komando mesta Kranj zaprosil, da mu je začasno odstopila dva strokovna delavca, ki ju je zaposlil v Kropi, in sicer Dakolja, ki je bil odličen ključavničar, in Lojzeta Hrovata. Štirje tovariši (Franc Kopač, Franci Orel, Dakolj in Lojze Hrovat) so sredi marca dokončali mazalno napravo. 16. in 17. marca. 1945 se je Don mudil v Kropi, da bi še enkrat pregledal vso napravo in da bi jo nato odpeljali in montirali v Trilofu. Zaradi prihoda okupatorja, ki je tedaj vdrl na osvobojeno ozemlje in zasedel izhodišča za svojo zadnjo ofenzivo na tem področju, ki se je pričela 19. marca. 1945, pa so se morali vsi partizani iz Krope umakniti na Jelovico. Izdelano mazalno napravo so morali zaradi naglega umika pustiti v Kropi. V dopisu Pokrajinski tehniki 18. marca. 1945 je Don še upal, da bodo kljub temu lahko stroj v Trilofu v najkrajšem času popravili in izpopolnili z novo mazalno napravo. Ob koncu dopisa pravi: “Jaz pridem do vas (do Hrvata) verjetno v torek (to je 20. marca 1945) zvečer - upam, da bo medtem v Kropi čisto in varno.” Pri Hrvatu je bila 21. marca konferenca partijskega aktiva gorenjskih tehnikov in tiskarjev, ki se je je z nekaterimi člani iz Donasa udeležil tudi Don. Vendar pa ni več mogel v Kropo, da bi odpeljal že izdelano mazalno napravo v Trilof, kakor je upal še 18. marca, ko se ofenziva še ni začela. V začetku marca je delo v Donasu, kljub odsotnosti nekaterih članov tiskarne, normalno potekalo naprej. Dne 2. marca so v tiskarni natisnili obrazec Račun nabave blaga (15.000 izvodov). V dneh od 3. do 5. marca. so postavili in natisnili tudi 1. številko stenskega časopisa tiskarne z naslovom Naši utrinki, ki je obsegala 12 tiskanih strani in za 53 katerega so članke napisali nekateri člani tiskarne. Takole je v spremnem pismu o tem časopisu stavec Stanko Hain - Ris pisal vodji grafičnega oddelka Pokrajinske tehnike Boštjančiču, ko mu je poslal časopis: “Po tovarišu Tomiksu ti pošiljam naš novi “Kunstwerk” - Naše utrinke, ki so po petmesečnem porodu zagledali luč sveta. Niso taki, kakor je bila naša želja, vendar upam, da boš pri svoji kritiki prizanesljiv. Prihodnji mesec izdamo sigurno drugo številko - pod pogojem, da ne bomo preveč zatrpani z drugim bolj nujnim delom ...” 6. marca so za Okrožno načelstvo Narodne zaščite natisnili obrazec P Potna dovolilnica (5.076 izvodov), 8. marca. pa lepak za praznik žena z naslovom Naš borbeni praznik se bliža (8.200 izvodov). Dne 13. marca so natisnili dvobarvni letak z naslovom Delavci (2.000 izvodov, 2 strani, ...), ki ima na eni strani besedilo, na drugi pa linorez v črni in rdeči barvi. V dneh od 12. do 17. marca so stavili in natisnili časopis Glas mladih 2. številka (marec 1945, 4.000 izvodov). Kot zadnje dokončano delo na Jelovici so 18. in 19. marca natisnili ilustrirani lepak z naslovom Z borbo in delom proslavimo svetovni mladinski teden, ki so ga odtisnili v treh barvah, črno, modro in rdeče (4.967 izvodov). Linoreze za ta lepak sta izrezala slikar Janez Vidic in arhitekt Marjan Šorli. V tiskarni so 19. marca začeli staviti Ljudsko pravico št. 1-2, za katero so besedilo prejeli že 16. marca. Niso je dokončali, ker jih je prehitela zadnja nemška ofenziva, ki je močno prizadela tiskarno Donas. Ker so se tehniki in tiskarji, ki so bili 21. marca zbrani na konferenci, zaradi ofenzive razdelili na skupine, od katerih se je vsaka po svoje prebijala skozi sovražno ofenzivo, iz ohranjenih pismenih virov ni znano, kdo vse je bil v posameznih skupinah in kakšna je bila njihova pot. Iz ohranjenega dopisa, ki ga je že 9. marca 1945 Evgen Sešek pisal vodji Pokrajinske tehnike Bodinu, je razvidno, da se je skupina, v kateri je bil Sešek, prebila k Jeseniško-bohinjskemu odredu in da v tej skupini ni bilo Dona, saj Sešek piše Bodinu, naj Donu, če ima zvezo z njim, sporoči, “da je z Julijo vse v redu in da se nahaja na varnem”, prav tako pa mu sporoča, da je bil eden od članov tiskarne Donas ujet in da je izdal tiskarno na Jelovici in stari bunker v Ločnici, kjer so ujeli tri tovariše, ki so bili začasno v njem. Malo bolje usodo tiskarne Donas osvetljuje pismo, ki ga je 27. aprila 1945 Bodinu pisal Lovro Mandelc - Tomiks. V njem med drugim piše: 54 “... Ko so oddelek tovariša Rajka, pri katerem sem bil jaz, v ‘Sarajevu’ (skrivno ime za hišo v dolini Zale) razbili, sva se s tovarišem Kopačem odločila, da se prebijeva do Donasa in rešiva, kar se pač še da. To se nama je posrečilo, a ko prideva v bunker, je bil prazen, razen opreme in tiskarskega stroja. Meglilo se nama je pred očmi od utrujenosti in lakote, a nama je bila prva skrb stroj. S pomočjo tovariša Milana, katerega sva potem dobila, smo razdrli stroj, a radi preslabe moči in prevelike teže smo dele poskrili kar okrog bunkerja. Uničili smo vse, kar bi imelo izdati, da je bila tam tiskarna. Nakar smo se, ker smo izvedeli, da so Rajka ujeli, umaknili. Končno se srečamo zvečer z nekaj tovariši (Jernej, Savec, Franci itd.). Ker pa se je pričakovalo vsako uro Švabe, so bili že vsi zmenjeni, kam se bo kdo umaknil. Pridržal sem jih do prihoda tovariša Dona ... Isti dan so Švabi že hodili v bližini bunkerja, drugi dan so ga pa takoj po našem odhodu požgali. V Bohinj so hodile različne vesti, samo ta ne, da je konec (ofenzive). Imel sem že določen dan odhoda nazaj, ko pride za nami tudi Don. Da stroja niso dobili, sem izvedel že prej, drugo mi je povedal on. Počakali smo, da bi se skupaj vrnili, potem pa je on ostal v pogovoru z OK-jem. Da smo se vrnili, da smo tam gradili nov bunker in potem transportirali, ti je znano ...” Iz zgoraj citiranega dopisa lahko torej razberemo usodo tiskarne Donas v zadnji nemški ofenzivi. Ker so tiskarski stroj rešili, tako da so ga razstavili in skrili v snegu v bližini tiskarne, ki so jo Nemci našli in požgali 31. marca 1945, so se tiskarji Donasa po končani ofenzivi vrnili na Jelovico in nato začeli graditi nov objekt, o čemer je Oblastnemu komiteju za Gorenjsko poroča tudi Bodin v svojem dopisu z dne 14. aprila 1945. V njem namreč sporoča, da je tiskarna Trilof pripravljena za delo in da je bila Ljudska pravica št. 1-2 v tisku in je ob napadu na tiskarno Donas vse, kar je bilo tiskanega, zgorelo. Zato bi jo bilo treba tiskati še enkrat, “kar pa bo možno najprej šele v 14 dneh, ker tiskarna z velikim formatom (Donas) sedaj gradi nov bunker.” Ker pa so bili za tiskarno boljše razmere v že osvobojenem Bohinjskem kotu, kjer je bil prostor za tiskarno že pripravljen, niso gradili nameravanega objekta za tiskarno na Jelovici, temveč so lažje dele tiskarskega stroja in ostalo tiskarsko gradivo prenesli v vilo dr. Roberta Neubauerja v Ukancu v bližini hotela Zlatorog pri Bohinjskem jezeru, težji del stroja, tj. podstavek, ki je tehtal okrog 200 kg, pa so nameravali prepeljati s konji. 55 Statistični prikaz delovanja tiskarne po mesecih. 23. aprila 1945 je Bodin v svojem dopisu Dona spraševal, ali se je prevoz že začel in v kolikem času upa, da bodo začeli z delom. 27. aprila pa je Evgen Sešek, ki se je tedaj zadrževal še v Bohinju, sporočil Bošu, da je prostor že pripravljen, da so vsi deli stroja razen enega že na mestu in da misli, da bodo kmalu lahko začeli z delom. Istega dne je tudi Don sporočil Bodinu, in sicer v odgovoru na njegov dopis s 23. aprila 1945, da je že tri četrtine vseh stvari na mestu in da je prostor gotov, potrebna pa je še notranja oprema. Obvestil ga je, da je do tridnevnega zastoja prišlo zaradi umika aktivistov iz Bohinja, ker so mislili, da bo hajka. V pismu ga je prosil za papir, da bi mogel tiskati, če mu bo uspel prenos stroja. Obenem mu je sporočil, naj mu zaradi konspiracije piše na naslov: Edo, stanica G 27 (kurirska postaja nad Bohinjskim jezerom). Prevoz najtežjega dela stroja v Bohinj pa se je še zavlekel, saj je Don z Rado odšel na Jelovico, da bi uredil vse za prevoz najtežjega dela stroja. 5. maja 1945 sta se z Bodinom srečala na Rudnem, kjer sta se dogovorila, da Don tiskarni Trilof iz Bohinja pošlje v pomoč strojnika Jerneja in Darinko. Don mu je ob tem srečanju izjavil, da bo tiskarna lahko začela delati v štirih do petih dneh. Don je istega dne na Jelovici srečal še nekatere druge člane iz Pokrajinske tehnike, ki so prenašali papir za Pokrajinsko tehniko, in jim odvzel balo papirja, da bi mogel v Bohinju začeti s tiskanjem. 56 Dogodki pa so se ob koncu vojne zelo hitro razvijali. 5.maja 1945 je Bodin enemu izmed članov Pokrajinske tehnike KPS sporočil, da gredo naslednji dan v Železnike, kjer imajo že pripravljeno celo hišo za Pokrajinsko tehniko. 6. maja 1945 je članica Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko Angela Mahnič pisala Bodinu, da mora poskrbeti za ves tiskani material, ki ga bodo rabili po prihodu v dolinske kraje, kamor se z naglico odpravljajo, in da bodo v tisk poslali splošno odredbo in različne tiskovine itd. Spraševala je, če je Donova tiskarna že v pogonu, ker sicer ne bodo mogli izdelati velikih lepakov, preden pridejo v dolino. Istega dne je tudi Tomiks iz Bohinja pisal Bodinu, da se osvobaja, medtem ko mu piše, zadnji del Bohinjske doline in drvi val proti Bledu in Jesenicam, tako da nima upanja, da bi se v Bohinjskem kotu delo v tiskarni začelo pred koncem vojne. 7. maja je Andrej Jesenovec - Rajko članu Pokrajinske tehnike Ivanu Golcu pisal, da se je Bodin tega dne odpravil na pot v Bohinj, da bi pospešil postavitev in delo tiskarne Donas. Bodin je naslednji dan res prišel v tiskarno, ki je prav tedaj tiskala svoj poslednji tisk, ter takoj nato odšel proti Bledu. Da je Don srečno prepeljal tudi zadnji del stroja v Bohinj in stroj tam sestavil, dokazuje tudi ohranjena izpolnjena ekspeditna pola tiskarne Donas z dne 8. maja 1945, iz katere je razvidno, da so v tiskarni 8. maja postavili tekst in natisnili lepak z naslovom Slovenci, Slovenke na Gorenjskem v 3.479 izvodih ter ga 9. maja 1945 tudi odposlali iz tiskarne. Tako je Donu še v zadnjih dneh, ko si je okupator, ki ga je gnala naša zmagovita vojska, obupno prizadeval, da bi dosegel meje svojega ozemlja, uspelo ponovno postaviti tiskarno, ki je za gorenjsko ljudstvo natisnila prve besede v svobodni domovini. Tiskarna Donas je v času svojega obstoja, to je od dne, ko je začela tiskati, pa vse do osvoboditve, kljub težkim razmeram in nevarnostim, v katerih so živeli tiskarji, in kljub dolgim zastojem, saj se je morala tiskarna trikrat seliti, natisnila 64 različnih tiskov. Ti obsegajo 287 strani različnih formatov v skupni nakladi 283.773 izvodov, za kar so na stroju, ki je bil za tedanje razmere res dovršen partizanski izdelek (4) naredili 471.721 odtisov. V to so všteti odtisnjene tiskovne pole in tiski v različnih barvah, saj je morala ena stran tudi po trikrat v tiskarski stroj. (4) Tiskarski stroj iz tiskarne Donas so ob koncu vojne shranili v Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani. 57 Srečanje tiskarjev iz tiskarn Donas in Trilof na škofjeloškem gradu (okoli leta 1975). Dejstvo je, da je število izdelanih tiskov tiskarne Donas kljub tehnično mnogo popolnejšemu stroju, kot ga je imela tiskarna Trilof, razmeroma majhno. Vendar je to pripisati temu, da je bila tiskarna Donas vedno zelo oddaljena od Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko, ki ji je delo dodeljevala, in je ta zato večkrat uporabljala tiskarno Trilof, ki je bila v njeni neposredni bližini. Prav iz tega razloga lahko razumemo, da tiskarna Donas glede na svojo tehnično zmogljivost ni bila dovolj izkoriščena in da so ji dodeljevali bolj tiste tiske (npr. veliko število obrazcev), ki po svoji zunanji obliki in barvitosti niso tako učinkoviti, kot so tiski tiskarne Trilof, ki so večinoma opremljeni z večbarvnimi linorezi. Lahko pa ob koncu ugotovimo, da so tudi tiskarji v Donasu izdelali veliko zelo lepih in po svoji notranji in zunanji obliki zelo dovršenih tiskov, ki so lahko v ponos našemu partizanskemu tiskarstvu. Če upoštevamo, da je v tem razdobju tiskarna Trilof delala 8 mesecev, Donas pa 7, in da moramo od tega časa odšteti še dneve, ko tiskarne zaradi selitev ali sovražnih ofenziv niso mogle tiskati (vključno s predhodnico, tiskarno Julijo, skupaj 151 dni), in če poleg tega upoštevamo še občasne prekinitve zaradi okvare in popravila strojev, zaradi odmora med delom, praznovanja ali drugih dogodkov, lahko rečemo, da je število izdelkov in še bolj število izdelanih izvodov teh partizanskih tiskarn za tedanje težke razmere izredno visoko. 58 Knjižico Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944 - 1945 je izdalo Zgodovinsko društvo Medvode, aprila 2003 --Za društvo: Vladimir Bertoncelj Zbral in uredil: Brane Praznik Tehnična ureditev in oblikovanje: Boris Primožič Brane Praznik Obdelava fotografij in el. oblikovanje: Boris Primožič Fotografije: Boris Primožič, osebni arhiv - Francija Orla Naste Sešek Jezikovni pregled: Saša Poljak Tisk: Grafia d.o.o., Ljubljana Naklada: 600 izvodov --Besedila, in podatke smo uporabili iz naslednje literature in virov: - Arhiv Slovenije - AS 1731 - Čanek J. Krall: Ilegalne tiskarne grafičnega oddelka “B” Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko, Letopis MNO 1957; - Članek Miloša Jocifa - Rada, objavljen v reviji Svobodna misel številka 10, 28. maja 1999; - besedila iz pogovorov s še živečimi nekdanjimi borci in tiskarji: Nasto Sešek - Julijo, Francijem Orlom - Rožljetom, Edijem Mrakom - Matjažem, Francem Turkom - Milanom, s katerimi se je pogovarjal in posnel na magnetofon Vladimir Bertoncelj, pogovor pa je prepisala Nada Ljubeljšek. Pri organizaciji in pripravi so sodelovali tudi člani upravnega odbora ZDM. --Za sodelovanje se posebej zahvaljujemo: Občini Medvode za podporo pri pripravi razstave “Tisk in tiskarji na Medvoškem v letih 1944-1945 “ v knjižnici Medvode, Tiskarna Grafia doo za delno donatorstvo, Marku Primožiču za sodelovanje pri izdelavi brušure 59
© Copyright 2024