Časnik Finance, d.o.o., Bleiweisova cesta 30 1000 Ljubljana Ljubljana, 17. 10. 2013 Zadeva: Replika na članek »Na Norveškem odloča trg, pri nas so glavni birokrati« Spoštovani g. Tomažič, spoštovani g. Kosec, k pisanju nas je spodbudil članek v časniku Finance, dne 11. oktobra: »Na Norveškem odloča trg, pri nas so glavni birokrati«. Iz članka je moč razumeti, da lahko vsak, ki si želi na Norveškem pridobiti delo kot turistični vodnik, potrebuje le nekaj dobre volje in 3 dni časa za pouk, medtem ko mora v Sloveniji preštudirati 64 knjig, obiskovati tečaj ter opraviti izpit, za vse to pa plačati 230€. Dovolite nam, da kot dolgoletni turistični vodniki in spremljevalci podvomimo o tem, da je lahko vsakdo usposobljen za turističnega vodnika v treh dneh, obenem pa je pojmovanje dela turističnega vodnika zelo različno od države do države (ob Norveški obstaja še 28 držav članic ES, obenem pa seveda še 203 države po svetu). Za opravljanje dela turističnega vodnika je potrebno osnovno znanje o turizmu in trenutnih trendih v turizmu, načinu in tehnikah vodenja, poslovni komunikaciji in retoriki, zgodovini, turistični geografiji s kartografijo, etnologiji, arhitekturi, umetnostni zgodovini, enologiji, kulinariki, športu,… Evropski standard EN 15565, ki opisuje smernice za tečaj in pridobitev naziva turistični vodnik, na primer pravi, da bi naj tečaj trajal 600 ur. Mnoge države ES se tega držijo, med njimi naši najbližji sosedi, Italija in Avstrija. Slovenija je ta standard podpisala in se zavzela, da ga bo uveljavljala, pa smo zelo daleč od njega, še več, nekateri bi očitno radi, da izobraževanja sploh ne bi bilo. V Združenju turističnih vodnikov podpiramo izobraževanje in izpit pri Turistično gostinski zbornici Gospodarske zbornice Slovenije (TGZ GZS), ki zagotavlja vsaj minimum znanj potrebnih za turistično vodenje in tako pripomore, da podajanje znanja ni prepuščeno vsakemu vodniku po njegovi presoji, morda pa nadebudni mladi vodniki tudi ugotovijo, ali je to delo za njih sploh primerno. Praktični del izpita na TGZ GZS nadomešča preizkus znanja pri vsakem delodajalcu oziroma vsaki turistični agenciji posebej in je tako časovno kot tudi stroškovno cenejše. Turistični vodnik z opravljenim izpitom lahko odpre s.p., se zaposli pri delodajalcu,… in se tako uveljavlja na trgu storitev turističnega vodenja. Primer: če delamo za 10 agencij, bi morali na Norveškem pri vsaki opraviti izpit, kar je deset krat po 3 dni, verjetno pa bi posamezna agencija zahtevala določeno stopnjo lojalnosti. V Sloveniji je izpit le enkrat, na državni ravni in temu primerno stroški prav gotovo niso visoki. Razlika med Norveško in Slovenijo je tudi v tem, da na Norveškem agencije očitno usposabljajo vodnike za svoje potrebe in preverjajo znanje v svojih turističnih agencijah. V Sloveniji agencije ne usposabljajo več vodnikov, ker je to zanje prevelik strošek. Prav tako agencije ne zaposlijo vodnika, pač pa ga samo najamejo za določen izlet, potovanje,… Zato pri turističnih agencijah tudi preizkusov znanja ni, saj agencijo, ki vodnika najame, zanima predvsem cena vodenja in licenca, ki jo je vodnik pridobil na TGZ GZS. Delo turističnega vodnika v lokalnem predelu Norveške ali Slovenije je drugačno od dela turističnega vodnika, ko gre slovenska skupina v tujino. Slovenski turizem je pretežno emitivne narave in delo turističnega vodnika se je pri nas razvilo na povsem svojski način. Večinoma je namreč tako, da slovenski turistični vodnik ne vodi po domovini (tak način dela se je začel pojavljati zlasti v zadnjih petih letih), ampak ga slovenske turistične agencije najamejo za dvojno delo – to je turističnega spremljevalca (ki opravlja organizacijska dela) in hkrati vodnika, ki na poti razlaga o znamenitostih. Obstaja dejanska razlika med obema dejavnostma, ki je definirana tudi v evropskem terminološkem standardu EN13809:2003. Za turistično vodenje v državah ES (velja za večino držav ES) potrebujemo poleg državne licence, v našem primeru izdane s strani GZS, še priglasitev občasnega dela. To pomeni, da nam na podlagi slovenske licence pristojno ministrstvo posamezne države članice ES izda priglasitev občasnega dela (POD). Najbolj enostaven način za pridobitev POD je ravno državna licenca. Za opravljanje dela brez POD so predvidene kazni, ki so skoraj tako visoke kot strošek opravljanja izpita (v Italiji, konkretno, 234,80 €), če ne še bistveno višje in jih je dolžan plačati vodnik. V Sloveniji danes ni in ne bo bolje niti z novim predlogom zakonodaje, ker pusti tujim organizatorjem s potniki iz tujine, da jih vodi kdorkoli in jim razlaga karkoli. Tako gre smetana zaslužka drugam, mnogo manj je možnosti, da se gostje vračajo. Prepogosto so izkoriščene samo lepote Slovenije. Sprostitev pogojev bi pomenila še dodatno delovno silo na že tako preveč nasičenem trgu (v Sloveniji je nekaj manj kot 2000 turističnih vodnikov in spremljevalcev), nižanje cene, predvsem pa delo tujcev, ki Sloveniji ne bi plačali ne davkov, ne prispevkov. Teoretiziramo, da bo turizem kmalu vodilna gospodarska panoga, hkrati pa sami preprečujemo, da bi bila taka s strokovnimi kadri celo tam, kjer jih imamo. Za Slovenijo je v zvezi z razpravami o turističnem vodenju zato primernejša primerjava z našimi sosedami (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska), s katerimi si delimo članstvo v ES, geografsko lego, stoletja zgodovine in večino obiskovalcev. Vse sosednje države imajo zakone o turističnem vodenju in to strožje od nas. Hkrati premorejo dovolj samozavesti, da pri njih tujci ne morejo voditi, če ne dokažejo strokovne usposobljenosti. Slovenski turistični vodniki, ki pripeljemo na potovanje ali ogled posamezne lokacije naše potnike, znanje podamo gostu v privlačni obliki z namenom, da lokacijo spozna, da se kasneje tja tudi vrne sam, s prijatelji ali z družino - morda na počitnice ali pa raziskovanje. Namen take predstavitve se je na dolgoletnih turističnih vodenjih pokazal kot dober in upamo, da so tudi z večino naših potovanj potniki zadovoljni. Zaradi lažjega razumevanja situacije v Sloveniji in na Norveškem prosimo za objavo replike. Lep pozdrav, Združenje turističnih vodnikov Slovenije, zanj Diana Ternav, predsednica